Published monthljr by Slovenian National Federation of Canada,
Edi te d by: Editorial Board
Address: 646 Euclid Ave., Toronto, Ont. Canada
Subscription rales: |3 per year, 25c pes copy Advertising
1 colutnn x 1" $2.80
FOR A F RIE SLOVENIA
e Pinhas Lapide, Izraelski
časnikar je zapisal, da bi morali posaditi na hribih v Judeji 860.000 dreves v zahvalo za število judovskih življenj, ki so bila rešena med drugo svetovno vojno po zaslugi Fija XII.
LETNIK XVII. — VOLUME XVII.
Toronto 1. Julij 1966
ŠTEVILKA 7 — NUMBER 7
KULTURA IN TRADICIJA
„Vemo, da narodna kultura ni samo književnost, gledališče, šolstvo. Vanjo sodi še marsikaj, recimo naše razmerje do tradicije in kulturne dediščine. Pred leti se jc veliko pisalo o Navju. Našo literarno dediščino visoko čislamo, ne pa marsičesa, kar tudi predstavlja našo narodno kulturo, kar jo je podpiralo v razvoju in kar jc bilo torej napredno v svojem času. Kako spoštujemo razne kulturne objekte, njihov prvotni namen in njihova prava imena. Kdo bi si danes usodil spremeniti namen in ime ljubljanskega Narodnega doma? Nihče, in se tudi doslej tega ni spomnil. Med tem ko smo se do nekaterih stavb, ustanov in imen obnašali kulturno, in če se je le dalo, obdržali stare nazive in nekdanji pomen, smo druge nenadoma prezrli. Ali pa smo delali taktično in počeli vsaj netaktne, čc že nc nekulturne stvari, ko smo nekdanji sokolski dom enostavno podrli, prosvetnega pa spremenili v mizarsko delavnico, recimo v vasi osem kilometrov od Ljubljane, skozi katero jc Cankar večkrat pešačil domov in nekoč spotoma tam ob cesti prebral Črne bukve kmečkega stanu. Ali ni tudi to bil lov na čarovnice?"
S temi besedami pričenja svoja razmišljanja AREZ v ljubljanskih Naših razgledih, štev. 6 (341). — ..Dandanes praznujemo," nadaljuje pisec, „že visoke jubileje raznih podjetij ustanov, društev. Njihovo dobo štejemo od začetkov v avstrijski, avstro-ogrski ali nr o dunjai jugoslovanski državi, in prav je tako. In zaradi obzirnosti do kulturne dediščine bi marsikateremu mogli vrniti staro ime, če se to le da. Nerazumljivo je, da smo nekaterim ustanovam njihova imena vzeli, drugim pa ne.... Različna merila rode različen in krivičen odnos do posameznih prvin in sestavin naše kulturne dediščine.... Priznajmo še nekatere druge grešne korake in laže bomo odstranjevali in v prihodnje preprečevali posledice, ki se nam danes kažejo in ki nas opominjajo." — Tako Naši razgledi.
Vendar je nekdo načel problem, ki je vnebovpijoč in meče senco nekulturnega ponašanja na slovenski narod. Toda pisec bi moral v svoj članek vključiti še druge, ne samo kulturne objekte! Kdaj si bo kdo upal zapisati: Vrnite spoštovanje, prvotni namen in prava imena tudi grobovom' Vrnite kosti, ki ste jih izkopali iz grovov svojih nasprotnikov in vrnite jim njihova imena in osnovno človeško spoštovanje. Postavite vsaj skromna znamenja na vsa množična grobišča širom po slovenski zemlji. Tudi na grobišča svojih nekdanjih nasprotnikov! Vsaj zdaj, po več kot dvajsetih letih... Zgradite primerni hram molitve in spomina v Kočevskem Rogu, — tam, kjer počivajo zemeljski ostanki nad deset tisoč Slovencev, pobitih po vojni, in čakajo, kdaj jim bo kulturni slovenski narod vrnil osnovno človeško spoštovanje, časten spomin in ime. Ko bo sedanja oblast v Sloveniji naredila to, bomo lahko govorili o slovenski spravi.
Priznajte še nekatere druge zgrešene korake in laže boste odstranjevali in v prihodnje preprečevali posledice, ki se vam danes kažejo in ki vas opominjajo....
ZGODOVINSKI PREDLOG
Zasebna ameriška organizacija Freedom House je 17. junija objavila, da namerava pisatelj prof. Mihajlo Mihajlov začeti izdajati v Jugoslaviji neodvisno, opozicio-nalno revijo.
Ustanova jc objavila besedilo iMihajlovega načrta pod naslovom: Zgodovinski predlog. Mihajlov upa, da se bo iz zasnove revije razvila bodoča nekomunistična politična organizacija v Jugoslaviji, organizacija, ki bo
Nagovor senatorja Lauschcta
Gospod predsednik! Vesel sem, da morem opozoriti na uvodnik, ki je bil objavljen v Ncw York Timesu, v petek 10. junija pod naslovom „Titov kratek spomin". Uvodnik poudarja, da je predsednik Tito zopet izpričal kratek spomin in nagnjenje, da približa politično orientacijo neopredeljenosti Jugoslavije sovjetski politiki v važnejših vzhodno-zahodnih vprašanjih. Uvodnik je odgovor na Titovo izjavo, da naj bi NATO razpustili, namesto da bi ga samo selili iz Pariza.
Gospod predsednik! V komentarju na ta uvodnik v Nevv York Timesu, je dr. Cyril A. Žebot, profesor ekonomije na Georg-tovvn univerzi, izrazil soglasje z uvodnikom, poudaril pa je, da gre v tem primeru še za nekaj več, česar mi sami ne smemo pozabiti. Dr. Žebot posebej poudarja, da se je Tito okoristil od naše povojne odločenosti ustaviti nadaljnje sovjetsko prodiranje v Evropo, toda mi smo s tem dejansko rešili še en komunistični režim, ne pa demokratične vlade.
Gospod predsednik! Mnenja sem, da sta oba — Timesov uvodnik in dr. Žebotov komentar — vredna pazJjr <•£ « branja in zato predlagam soglasno odobritev, da se oba sestavka ponatisneta v glavnem delu zapisnika kot del mojega govora.
(Ker ni bilo nobenega ugovora, je bilo odločeno, da se uvodnik in komentar objavita v zapisniku.)
TITOV KRATEK SPOMIN (Nevv York Times, 10. jun. 1966) Predsednik Tito je zopet dokazni, kako kratek spomin ima, in pa nagnjenost, da „ncopredelje-nost" Jugoslavije v važnejših točkah odnosov med Vzhodom in Zahodom nagiba v smeri sovjetske politike.
Ob novici, da bo glavni stan NATO v kratkem preseljen iz Pariza, je jugoslovanski voditelj izrazil živo željo, da bi se to zavezništvo docela ,,razblinilo v nič", in rekel, cla je prepričanje, cla bo lahko še dalj časa obstalo, le „utvara". Nasprotno pa jc označil Varšavski pakt kot orodje miru in je ..zagotovil", da bo ukinjen, „čim bo NATO razpuščen".
Bili so nekoč časi ko je Tito bil hvaležen, da atlantsko zavezništvo obstoja, pa naj je to tedaj odkrito priznal ali ne. Brez tega zavezništva in ameriške zagotovitve sodelovanja pri obrambi Evrope, ki jo to zavezništvo predstavlja, bi Tito morda ne bil preživel Stalinovega silnega spletkarjenja, da bi Tita zrušil, potem ko ga je leta 1948 že vrgel iz sovjetskega bloka.
V interesu te zagotovitve pa tudi zato, da bi zajezile pritisk sovjetske sile proti zahodu, so Združene države modernizirale Titove oborožene sil in mu dal za (poldrugo milijardo nevojaške pomoči.
Jasno je, da je bilo Združenim državam in njihovim zaveznikom v NATO samim le v korist, da so pomagale neodvisni, dasi komunistični Jugoslaviji, da je ostala pri življenju. Ta politika je prinesla dividende, vključno ureditev eksplozivnega spora za Trst med Jugoslavijo in Italijo in pa postop-
TITOV KRATEK SPOMIN
■(Pod tem naslovom je Nevv York Times z dne 10. junija objavil uvodnik, h kateremu je prof. Ciril Žebot napisal komentar, ki ga je Nevv York Times objavil 115. junija.
Senator Frank J. Lausche je z govorom v senatni zbornici opozoril na omenjena članka ameriški senat. Besedilo, ki je bilo objavljeno v uradnem zapisniku senata (Congres-sional Record - Senate) dne 20. jun. prinašamo v prevodu).
no popuščanje kontrole Moskve nad drugimi vzhodno-evropskimi deželami. Titu ni treba dajati javnega priznanja in zahvale za to.
Vendar pa bi bilo veliko lažje izboljšati ameriške odnose do Jugoslavije in drugih evropskih komunističnih dežela, če bi se Tito vsaj uprl skušnjavi, da bi predc-laval zgodovino tistih časov. Komunistične stalnico v Titovem režimu
(Nevv York Times, 15. jun. 1966) Pismo uredniku:
Timesov uvodnik (10. junija) „Titov kratek spomin" jc popolnoma jasen. Ponovil je, kar je kot neizpodbitno dejstvo zapisano v zgodovini, pa. naj se Titu ljubi tega spominjati ali ne.
Vendar gre v tem primeru še za nekaj več, kar bi mi morali obdržati pred očmi. Morda smo prav zaradi tega, ker jc naša povojna odločitev, da zajezimo sovjetsko prodiranje v Evropo, bila v korist Titu, skoraj pozabili, da smo s tem, da smo ubranili Tita pred Stalinovimi grožnjami, rešili režim, ki je prav tako komunističen, ne pa vlade, ki bi bila demokratična.
Tito je odtlej v obilni meri in ■ponovno dokazal, cla je njegov režim še vedno komunističen z vsemi svojimi značilnostmi. V Jugoslaviji še vedno prevladuje politični monopol ene same stranke; „na-pol" Socialistična zveza je pod vodstvom ljudi iz Centralnega komiteta Zveze komunistov.
Marksistična dogma še vedno prepoveduje zasebno proizvodno lastnino ali pa jo tako omejuje, cla je negospodarska, kot na primer v kmetijstvu. In brezrazredna utopija je še vedno nespremenljivi cilj niliove spremenljive politike. Pri tem ne gre zgolj za čisto ideologio, kajti prav to dog-matično vztrajanje pri tem cilju je tisto,kar „upravičuje" nenehno podaljševanje enostrankarske vlade, ki naj ..pripravi" družbo na dokončno blaženost.
K tem komunističnim stalnicam Titovega režima je treba pridati še stalno izjavljanje solidarnosti s prevratniškimi komunističnimi delovanji drugod po svetu. Govor podpredsednika Ranko-viča na nedavnem kongresu Sovjetske komunistične partije je bil v tem oziru še prav posebno odkrit. „Policentrizem" po-stalinove dobe v mednarodnem komunizmu je zadovoljil občutljivost voditeljev posameznih partij, ni pa spremenil prevratne in, kjer prilike to dovoljujejo, odkrito napadalne narave komunizma.
Podobno tudi sedanje gospodarske reforme v nekaterih evropskih komunističnih deželah, vključno v Titovi, ki je v tem oziru precej pred drugimi, niso odpravile političnega monopola komunistične partije. Ce pa se v teh reformah vendarle skriva ob
Razgovor z Demelrijem Webletom
Skoraj vsak teden se srečava, ko sc vračava / dela domov. Moren nima prijetnih ljubljanskih kavarn, kjer si se mogel zbrano pogovarjati ali pa prebirati vse važnejše domače in tuje revije. Pa sva le našla blizu kolodvora miren kotiček, kjer naju nihče ne moti. Z Demetrijem ■Wcbletom se rad razgovarjam, ker je rnlad, to se pravi, živi s sodobnimi problemi in se zanima predvsem za bodočnost.
Ko sva se zadnjič spet srečala, sem mu takoj v začetku predlagal:
"Danes se bova j;i ra/.govarjala samo o preteklosti — za Tvojo šcstdesctletnico" Nasmehnil se je, pa sem takoj nadaljeval, cla ni mogel ugovarjati: "Pripadaš generaciji, ki jc še mogla oblikovati dobo med obema vojnama. Kot odvetnik, vodilni javni delavcc v Novem mestu in narodni poslanec si jo intenzivno doživljal. Zato me zanimajo Tvoji osebni vtisi iz te dobe".
Za hip naju je zmotil natakar, potem pa se je, razvil razgovor. „Naša generacija je bila že v zgodnji mladosti postavljena v razgibano, zgodovinsko dobo. Po končani prvi svetovni vojni so sc dogodile v Evropi velike spremembe, ki so zajele tudi Slovenijo. Ljubljana, poprej navadno provincialno mesto, je postala glavno mesto Slovenije, sedež Narodne vlade, ki je bila nekaj časa suverena. Zamenjala jo je deželna vlada, ki je ^e imela pravico ayt;!)i'.minQ_n-šr i i kulturna, gospodarska in družbena vprašanja. Ustanovili smo slovensko vseučilišče in dijaška, predvsem akademska mladina jc postala pomemben činitelj slov. javnega življenja. Mladina, ki jc vedno zelo občutljiva za nov duh časa, je prinesla nove težnje evropskega duha, zahtevala je, naj postane slovensko življenje manj formalistično in bolj duhovno, naj se izvedejo sodobne družbene reforme in naj bo politično življenje odločno slovensko usmerjeno. Danes se nam zde te zahteve same ob sebi umevne, tedaj pa so imele na sebi nekaj borbenega, revolucionarnega. Starejši rod je želel, da bi mladina predvsem študirala, v javno življenje pa vstopala po njegovih navodilih. Ker ta tega ni hotela, jc prišlo se t'da do napetosti med rodovoma."
"Kako je bila mladina — predvsem dijaška — tedaj povezana organizacijsko?"
„Katoliški mladinci - —srednješolci so si ustanovili takoj po vojni organizacijo „Razor", ki je imela svoj podružnice po vseh srednjih šolah. Beograjska vlada je pa prav kmalu prepovedala to osrednjo organizacijo. Na gimnazijah so smele delovati poedine dijaške organizacije, niso pa smele biti med seboj povezane. Kljub temu je bil v Ljubljani „Sreclne-šolski sekretariat", ki je neuradno povezoval slovensko katoliško srednješolsko mladino. Akademiki so pa imeli svoje organizacije, ki so jih deloma ustanovili na
ljuba ne le večje gospodarske J novo, deloma pa prenesli iz Du-
zem, kritizirala marksistični nauk in nasprotovala oblasti ene stranke.
Ce bo sedanja komunistična oblast v Jugoslaviji Mihajlovu to res dovolila in ga pustila na svobodi, bo to gotovo razveseljiva novica za vse sotrudnike in sode-
lavce prepovedanih ljubljanskih podpirala demokratski sociali-Perspektiv.
učinkovitosti ampak tudi večje svobode, je temu vzrok, da mar-ksistično-leninistični nauk le ni znanost o človeški usodi.
Ce bi Tito hotel dokazati, da je njegova vlada na strani miru in svobode, bi to lahko storil z dvema enostavnima reformama. Osvoboditi bi moral vsakršno pre-vratništvo, naperjeno proti katerikoli državi in v notranji politik bi moral podeliti vsaj Socialistični zVezi isto mero politične neodvisnost, kot jo uživa zdaj le Zveza komunistov Jugoslavije.
Cyril A. Zcbot Washington, lil. junija 1966.
(Pisec je profesor ekonomije na Georgtovvn univerzi in avtor knjige „The Economics of Com-petitive Coexistence".)
naja in Gradca v Ljubljano."
"In Ti, si že zgodaj deloval v organizacijah?"
„Res, bil sem med prvimi narašča jni ki šentpetrskega Orla v Ljubljani in že kot nižješolec tajnik ,, Razo rja". Ko se je preselila naša družina v Novo mesto, sem tam kot višjcšolec še intenzivnejše posegal v organizacijsko življenje. Zato sem bil 1. 1923 izvoljen v predsedstvo srednješolskih zborovanj na katoličkem shodu, leto kasneje, po maturi, sem pa v Ljubljani, kjer sem se vpisal na pravno fakulteto, prevzel vodstvo ..Sekretariata". Za božične počitnice 1. 1924, smo organizirali tečaj slovenskega katoliškega dija-štva. Zamislili smo si ga tako, da bi naj na njem povedala mladina
in starejša generacija svoje miš-lcnje in gledanje na aktualne probleme. Zato smo povabili nanj ugledne slovenske javne delavce, med njimi tudi dr. E. Besednjaka, ki je bil tedaj mlad slovenski poslanec v rimskem parlamentu. Kot razgledan in razgiban izobraženec jc skušal razumeti mladino in ji pomagati. Razumljivo je, da to posameznikom iz starejše generacije ni bilo všeč in so mu pripisovali druge namene, toda po mojem mnenju so mu delali krivico. Prepričan sem, da je bil ves tečaj zelo pozitivno delo. V svojih spominih ,Skozi luči in sence" ga omenja tudi R. Jurčec. Vendar pa je tudi njegova ostra sodba o dr. Besednjaku zelo subjektivna, ker ni igral one vloge, ki mu jo pripisuje.
Kot akademik som deloval še v orlovskih in prosvetnih organizacijah in prišel tako v stik s kmečko in delavsko mladino. Samo mimogrede ti omenim, da sem bil pred razpustom Orla 1. 1929 član novomeške vrste, ki si je kot tedaj najboljša priborila prehodni pokal Slovenske orlovske zveze."
"Vem, da bi mi mogel povedati še mnogo zanimivega iz tedanjega dijaškega življenja, pa žal naju preganja čas in obilno gradivo. Zanima me, kdaj in kako si prišel v slik s slovenskim političnim življenjem?"
„Ze kot nižješolec sem poznal dr. Janeza Ev. Kreka in bil sem med množico, ki ga je spremila do predzgodnjega groba. Udeleževal .setufac manifestacij za Jugoslavijo. Spominjam se veličastnega sprejema dr. Antona Korošca, ko je prišel v Ljublano na zborovanje za ,/Majniško deklaracijo". Poln ponosa in navdušenja sem bil na Kongresnem trgu, ko je bilo oklicano osvobojenje in razglašena Narodna vlada za Slovenijo. Kot višješolec v Novem mestu sem se pa že sam aktivno uclej-stvoval. Tako sem na primer organiziral poseben incident, ko je bila ustanovljena fašistična Orju-na, zaradi česar je bilo dijakom prepovedano članstvo v tej organizaciji. Ob drugi priliki, na slovesni prireditvi po končani maturi, smo večina maturantov med govorom profesorja Kovača, ko je slavil ..narodno in državno edinstvo Jugoslavije" demonstrativno vstali in zapustili dvorano. Ta naš protest ni bil samo senzacija za 'Novo mesto, ampak je odjeknil tudi po ljubljanskih časopisih. Kot visokošolec, zlasti pa potem, ko sem vstopil v odvetniško pisarno dr. Cesnika, sem se udeleževal vseh političnih akcij Slovenske ljudske stranke. Že kot gimnazijec sem se spoznal tudi z dr. Fr. Kulovcem."
"Vem, da si bil potem ves | čas najožji sodelavec dr. Ku-. (ovca. Kako bi ga na kratko označil?"
„Dr. Fr. Kulovcc je bil velik Slovenec, odličen politik, osebno pa izredno plemenit in skromen človek. Nikdar ni iskal častnih, vodilnih mest. Ko je bil malo pred smrtjo izvoljen za načelnika stranke, mi je zatrdil, cla se bo takoj, ko sc bodo zunanje politične prilike umirile in ko bo stranka notranje urejena in utrjena, potem on sam umaknil. Značilno je tudi, da je večkrat poudarjal, da bomo morali sčasoma laiki prevzeti vsa odgovorna mesta v stranki.
Politično se ni v vsem strinjal z dr. A. Korošcem. Po njegovem bi bilo taktično pravilneje, cla bi slovenska politika tesneje sodelovala s hrvaško. Vendar pa jc bil
V. Cekuta: (k članku na strani 2.) POGLED NA KAPELICO (PODGORA PRI GORICI)
vseh važnih slovenskih in mednarodnih vprašanjih. Dr. Kulovcc je raje poslušal in samo sem in tja je s kretnjo ali kratko pripombo povedal svoje mnenje.Spo-minjam se, da je nekoč nanesel razgovor tudi na vprašanje slovenske države. Pokojni proiesor Kek mu je kar naravnost zastavil vprašanje, kaj misli o tem. Njegov odgovor je bil kratek in jasen: Tudi do tega bo nekoč prišlo. S Srbi nimamo ničesar
je bil edini odločilen činitelj — dvor. Slovenci smo dosegli toliko, kolikor smo se znali tam uveljaviti. Močni so bili tudi zunanjepolitični vplivi in oziri, ki so izvajali pritisk na dvoru. Sam sem to okusil, ko sem se trudil, da bi dobili dolenjski kmetje v smislu agrarne reforme kar največ zemlje ocl graščine Soteske.
'Nad jugoslovanskim političnim življenjem je ležal kot mora srbski centralizem, ki je dosledno
skupnega, oni teže na jug, mi pa preprečeval ureditev Uarodnost-
v Srednjo Evropo in na Jadransko morje. V kolikor so pa naši interesi skupni, v toliko bomo tudi kot samostojni z njimi povezani in sicer bolj tesno kot s kako drugo državo.
Kakšno politično linijo bi ubral dr. Kulovcc kot načelnik stranke in zastopnik Slovencev v Beogradu, je pa danes težko ugotavljati. Za njegovo tragično smrt sem zvedel šele v nemškem ujetništvu. Zelo me je potrla ne samo zaradi osebnega odnosa, ki sem ga imel do njega, ampak tudi, ker sem bil prepričan, cla bi bil on izmed vseh slovenskih politikov najbolj dorasel težkim političnim prilikam."
"Omenil si notranjo konsolidacijo stranke. Ali bi kaj več povedal o tem?"
„V vsaki demokratski stranki so možna in naravna različna krila. Tudi SLS je imela svoje desno in levo krilo, kjer je bil posebno viden dr. Andrej Gosar. Dr. Go-sar je bil močan intelektualec. Čeprav osebno ni bil ljudski tribun, je bil pa vendar spoštovan in cenjen predvsem med delavci, ker je že v deželni vladi in pozneje kot kratkotrajni minister za socialno politiko uveljavil nekaj odličnih socialnih zakonov. Dr. Kulovec ga je zelo cenil. Malo
nega vprašanja. Posamezni narodi niso mogli reševati v svojih okvirjih svojih kulturnih, gospodarskih in družbenih vprašanj. Slovenci bi jih znali rešiti in tako vzeti komunistom ii|ili la/.nopio-pagandni veter iz jader. Ko sem opazoval in poslušal, s kakšno strastjo so govorili Srbi in in Srbijanci npr. o hrvaškem vprašanju, sem prišel do prepričanja — ki sem ga ponovno povedal tudi dr. Kulovcu, da bo država ob prvem sunku od znotraj razpadla."
"Tvoje predvidevanje se je uresničilo. Kako si pa preživel vojno in revolucijo?"
„Ker sem bil kot rezervni častnik jugoslovanske vojske takoj mobiliziran, sem prišel po razpadu države najprej v nemško ujetništvo in nato v italijansko.. Ko sem se vrnil domov, so me že po nekaj mesecih Italijani aretirali in potem odpeljali v kon centracijsko taborišče v Italijo, kjer sem ostal več kot leto dni. Pod nemško okupacijo sem pa bil kot domobranski častnik skoraj ves čas na terenu."
"Vidim, da si med vojno marsikaj pretrpel in cla politično nisi mogel veliko delovati".
„Vojne razmere so me postavile pred druge naloge. Ko sem se
pred začetkom vojne mi je še re- vrnil koncem I. 1941 i/, ujetništva
kel, cla bo v primeru vojne, ko bo sam moral verjetno v zamejstvo, prepustil vodstvo stranke dr. Gosarju. Dobesedno je rekel: „Ce bo prišlo do vojne, bo Slovenija zasedena in ne bo mogoče dosti delovati, pač pa bo treba ljudem veliko pomagati. Človek, ki ima res srce, je dr. Gosar in njemu bom vse izročil."
Sicer pa moram priznati, cla na deželi nismo gledali s prevelikim spoštovanjem na Ljubljano. Zdelo se nam je, da je leglo intrig, da se tam bijejo borbe predvsem iz osebnih interesov. Tudi dr. Kulovec se je v ožjem krogu večkrat v te smislu pritožil. Vem, cla je nameraval napraviti precejšnje spremembe v političnem vodstvu tako doma kot v Beogradu."
"Kot poslanec si poznal beograjsko politično življenje. Kaj nam moreš povedati o njem in
vala S lilJ Vrf»R.L>. vuiuai J" ""	. ..... C i„,„„,
kot strankin tajnik strogo disci- o
pliniran in bil prepričan, da je treba ohraniti za vsako ceno notranjo strankino edinost. Seveda pa to zanj ni pomenilo, da ne bi vsak imel pravice povedati svoje ločeno mnenje. Zelo rad je prihajal v Novo mesto in tedaj smo v zaupnem krogu razpravljali o
cev v vodstvu državne politike?
„V jugoslovanskem parlamentu se je veliko govorilo, pa malo odločalo. Poslanci slovenskega dela JRZ smo bili vsi odločno slovensko orientirani in sem in tja dosegli kakšno drobtinico. V jugoslovanskem političnem življenju
sem videl, da je bilo razpoloženje naroda borbeno proti okupatorju in cla mu je bilo zoprno vsako sodelovanje z njim. Zato so tudi mnogi naši pristaši gledali z naklonjenostjo na Osvobodilno fronto. Spoznal sem pa tudi, cla je bila OF popolnoma v komunističnih rokah in samo orodje za. izvedbo komunistične revolucije. V skladu s tema dvema spoznanjema sem skušal organizirati gibanje, ki bi sc na eni strani po pameti borilo proti okupatorju, ma drugi pa preprečilo komunistom uresničiti svoje naklepe. Predno pa sem mogel ta načrt uresničiti, so me Italijani aretirali in odpeljali v Italijo.
Ko sem se vrnil domov v zgodnjem poletju 1943, sem se udeležil dveh ali treh tajnih sestankov, ki smo jih imeli poslanci v Ljubljani. Na njih nam je g. Miloš Stare prebral pisma g. dr. Miha Kreka, v katerih je obsojal sodelovanje z okupacijskimi oblastmi in resno svaril pred posledicami. Zahteval je, naj se takoj prekine s takim sodelovanem, ki mu povzroča pri zaveznikih velike težave.
(dalje na drugi strani) |
a
STOLETNICO KANADE.
1887
CANADA.
V današnji številki (S.D.) hočemo našim bralcem predstaviti osebo, ki se udejstvuje na vzgoj-nerp in kulturnem področju med Slovenci ter na ta način pomaga pri' izgradnji naše nove domovine. je to aktivni član "Kulture Akcije" g. Vili Cekuta.
G. Vili Cekuta
Pozno je že bilo, ko sem pozvonil na vratih hiše na 143 VVinona Drive, kjer stanuje že nekaj let! Prijazna gospa Milena mi je odprla vrata rekoč: ,,Hočete videti mojega moža, hm? Zelo je zaposlen, pa ve da pridete. Čaka vas v svoji delovni sobi v kleti." Pokazala mi je do stopnic in po prstih, da ne zbudim spečih otrok, sem prišel do sobe. Bil je sredi načrtov ki jih pripravlja privatno doma za vse mogoče gradnje, šole, cerkve, dvorane, kapele, hiše, spomenike in podobno. Ni me slišal ko sem vstopil. Zatopljen je bil v delo na modelu, ki ga je pripravljal za sceno odra, za eno izmed prihodnjih gledaliških predstav. Ko me je zagledal, se je prijazno nasmehnil in pozdravil : „Dober večer, malo pozni ste! Pa kar sedite," in mi je z roko pokazal na stol, poln knjig, načrtov in papirja. Pogledal sem okrog po sobi. Knjige, slike, modeli, skice.JZii gledališke predstave in stoli vsi naloženi z omenjeno drobnarijo. Zavedal se je, da na takega ne morem sesti. Priskočil mi je na pomoč, da zloži vse s stola, pa so se začele knjige in načrti vsipavati po tleh — obema je bilo nekam nerodno, ker sva povzročila njemu še več dela, kot ga že itak ima. Končno sem se vsedel in zopet se je poglobil v delo na modelu. ,,No kaj bo dobrega," je dejal. Povedal sem mu, da bi rad razgovor za članek, pa se je začel takoj umikati, češ, kdo da sem, kaj sem, ne delajte in ne pišite nič o meni, saj vse ni nič! Pa sem mu dejal, da ne grem, predno ne opravim tega, zaradi česar sem prišel. Po dolgem preudarku in besedah sem in tja, se mu je le razvezal jezik.
geljna, rožmarina ter roženkravta, srčkov in zvitih listov, ki so za gotovo dobo dali pečat njegovega dela.
Pravil mi je o delu na tržaškem med in pred vojno. Bilo je polno in plodonosno — žrtev mladega nesebičnega kulturnega in slovenskega idealista.
Tu v Torontu sva se prvič videla, ko sem ga počakal na postaji ob prihodu njega in njegove družine v Kanado. Ni preteklo mnogo tednov in že je bil v svojem elanit in delu za slovensko skupnost v Torontu.
Načrti za gradnje, vaje za gledališke predstave, priprave za gledališki list, načrti za opreme knjig, revij, ovitkov, gramofonskih iplošč, priprave za prireditve in podobno. Kjerkoli se je uveljavljalo slovensko ime, slovenska beseda, je bila gotovo tudi njegova roka na delu. In to se je v zadnjih 11 letih močno poznalo na razvoju slovenskega kulturne-
MR. VVILLIAM ČEKUTA
DETAIL KAPELICE (IODGORA PRI GORICI)
It vvas late in the evening vvhen I rang the door beli on 143 VVinona Drive. His kind vvife greeted me at door. Entering quietly, for the children vvere already .asleep, she led me tovvard his study. Among the plans of churches, schools, hospitals, chapels and monuments, he vvas deeply con-centrated over a scenery model for one of the next seasons thea-trical performances. Noticing me he smiled: „Good evening, you
Režiser in igralec — V vlogi Dr. Pišuta— "Deseti brat".
ga življenja v Torontu, in Kanadi, da ne rečem, da se je večkrat tudi čutilo v slovenskih kulturnih domovih širom severnega ameriškega kontinenta. Po njegovih načrtih sta bili zgrajeni dve spominski kapelici drušine Vogrič v St. Franciscu in spominska kapelica za pobite žrtve pri Clevelandu.
Cerkev na Pesku pri Bazovici
Pokazal mi je slike in klišeje ter besedilo za knjigo o njegovem delu na tržaškem ozemlju, ki žal vsled njegovega odhoda v Kanado ni nikoli prišla v tisk. Bil bi res doprinos in pomembna zgo-dovinsko-tebnična knjiga, ki bi jpokazala prerod slovenskih vasi, ki so bile porušene v borbah zadnje vojne. Iz vsega dela je žarel slovenski duh, duh kipečega na-
Spominska kapela na Pristavi (Cleveland—Ohio—ZDA)
Lepa slovenska beseda, materina govorica, je dobila poudarka in zagona, kot ga še v Torontu nismo čutili. Kulturno ustvarjanje je dobilo nov pomen, novo žitje, novo bitnost. Žal so mnogi tisti, ki se vedno trkajo na svoja kulturna prsa, prespali to novo bitnost, ali pa so ji celo nasprotovali, če ni bila vedno pravilno po njihovih željah uravnavana in pripravljena. To pač zato, ker je g. Viliju predvsem bila pri srcu slovenska kultura in nje procvit, ne pa opredeljenost te ali one osebe ali skupine.
Kulturna doživetja Slovencev v 1 Torontu so vsekakor dosegla nov momentus in trditi smem, da je Vili eden tistih stebrov in pobor-nikov, katerim se imamo zahvaliti, da slovenska srenja čuti kulturno povezanost in da ni v upadanju, temveč raste: Bogu v čast, narodu v rast, vsem pa v spodbudo, razvedrilo in novo slovensko 'bitnost in rast.
Končno, a ne kot poslednje, naj omenim, da slovenski berili, ki ju
Nagrobnik za družino Bitežnik v Gorici je pripravila slovenska šola pod
vodstvom g. kaplana Toneta Zr-neca, nosijo poseben pečat Vili-jevega ustvarjenja, saj je on oskrbel opreme in slike, ki ju krase.
Za konec sem ga vprašal, kake načrte ima za v bodoče. Is njegovih izvajanj sem razbral, da je še vedno poln življenjske sile, ki kipi po udejstvovanju in ustvar-anju, da pa ga boli v dno srca kulturna zaspanost, ki se je lotila že velikega števila naših doseljencev. Dejal mi je, da so mnogi Slovenci pri vsemogočnem trkanju na svoje kulturno srce in slovensko dušo, vse preveč povprečni in mnogokrat mnogi vse preveč kažejo dvoličnost oseb in li-cemernost in da ni tistega kulturnega dvogovora, ki bi ga kulturni ustvarjalec rad doživel. Neu-porabljivih polen in suhih plev je naša slovenska kašča vse preveč polna, namesto da bi naše police zažarele v slovenski kulturni go-stobesednosti in dovzetosti po novem in vzvišenem, po slovenskem in 'materinem. A vendar! Njegova življenjska bitnost in idealizem sta navzlic temu še vedno polna idealizma., načrtov za bodoče in volje do dela za Slovence.
Ura je bila že čez polnoč, ko sem se poslovil na vratih ob odhodu. Ko mi je stisnil roko v slovo je spet ponovil „če morete, ne pišite nič o meni." Tak je duh pravega slovenskega ustvarjalca, aktivnega člana Kulturne akcije, učitelja slovenske šole v Torontu, režiserja ter igralca novih gledaliških umetnosti ter doživetij v Torontu. Pri našem listu bi mu za stoletnico Kanade radi dali le tiho in skromno priznanje, ki mu kot kulturnemu delavcu vsekakor pripada, želeč mu novih uspehov, ne glede na žrtve, na poljanah kulturnega in družabnega udejstvovanja in ustvarjanja.
V. Mauko
Shakespeare: Romeo in Julija — Model za sceno — Slovensko gledališče v Torontu.
CIaudel: Marijino oznanenje — Model za sceno — Slovensko gledališče v Torontu.
are late. Sit dovvn!" and extended his hand tovvard a chair.... I loo-ked around. Books, pictures, mo-dels, plans and sketches decora-ted a small room — his study.
„WelI, vvhat is nevv?"
Telling him I vvould like an in-tervievv for this article, he oppo-sed: „An article about ime? Who am I, vvhat am I?"
My ansvver vvas brief: „1 vvas not to leave, untill I get for vvhat I come for." After a brief hesi-tation, his tounge untied and be-gan to talk.
Ho shovved me the text and the numerous plates for the book on his vvorks in Europe. The book vvhich is not yet published, vvill be a great contribution to the technically-historical field. It vvill ipresent the re-growth of the Slo-venian tovvns after the battles of the World War II. From the cons-tructing pages flovved the slovenian špirit: the špirit of a bloo-ming carnation, rose-marie and rozenkraut, the hearts an vvinded leaves of the linden tree. Such vvas the seal upon his vvork.
The conversation led on, about his vvork on the Radio Trieste and on his vvork in our homeland Slovenia. The plentiful fruit vvas the labour of a young unselfish vvorker for the slovenian ideologa'
We firs-t	the Toronto
station, upon his arrival vvith the family to Canada. Not many vveeks past and his nevv home vvas established, and vvas already deep in the vvork for the slovenian comunity in Toronto. Plans for numerous structures, reher-sals for the plays or for any other cultural or social produc-tion. VVherever a slovenian name or vvork vvas urged, his hand vvas also on the preparations. And this has greatly shovvn in the last decade or so in the evolution of the Slovenian cultural life in To-roto, in Canada, as it vvas also among the slovenian groups sca-ttered across the North American Continent. A clear mother ton-gue vvas strongly felt as never be-fore in Toronto and the cultural creations received a nevv mea-ning, a nevv life, a nevv being....
Unfortunately, meamv of those vvho often strike their innocent breasts, overslept the evolution about them, and some even opo-sed it. To Mr. Cekuta, slovenian culture vvas always near to his heart, as an enlightenment, not as an stipulation vvith any parti-cular pearson or pearsons. Mr. Cekuta is one of those pillars and self sacrificing men to vvhom vve must thank, so that the Slovenian comunity feels cultural uni-on and is not on the verge of a falling clif, but is constantly ri-sing for God's honour, to nation's grovvth, to ali for an inicitation and recreation.
Last but not least, I vvould like to mention the tvvo slovenian text-books, prepared by the Slovenian School of Toronto under the director Rev. A. ^rnec. Both books carry a mark of Mr. Cekuta^ creations, for it vvas his in-genuitiy that decorated the vvor-thy books.
What are his plans for the futu-re? From his past derivations, I realized that he is stili full of young ideas, ideas agitating nevv creations and participations. There is but one obstacle vvhich is keeping him bacck. That is the cultural sleepiness vvhich has fal-len on some of the Slovenian immigrants. Yet, in spite of ali the preclusions, his life road is stili crovvned vvith idealism, vvork and plans for the vigila.nt.
It vvas past midnight, vvhen vve parted. And so concluded my talk vvith the Slovenian idealist, teacher in the Slovenian School
Gledalci televizije v Sloveniji so bili 15. aprila priča žalostnemu dogodku, ki je po Sloveniji vzbudil mnogo zgražanja. Na sporedu je bila oddaja 7V dnevnik — in kot vedno v srbohrvaščini. (Izjema so samo tisti Tv dnevniki, v katere so zavoljo aktualnosti in ažurnosti in v svojih jezikih ter z zaključenimi prispevki vključita skopski ali ljubljanski TV stu dio.) Petkov dnevnik, o katerem govorimo, je bil spet izjema, toda tokrat hudo drugačna: sredi običajnega vrstenja dogodkov in in formacij je simpatična beograj ska napovedovalka dala besedo predsedniku Ustavnega sodišča Socialistične republike Slovenije Vladimirju Krivcu in slovenskemu časnikarju, televizijskemu komentatorju Bogdanu Pleši. Bile je seveda popolno presenečenje in verjemite ali ne: slovenska govornika sta se med seboj pogovarjala v srbohrvaščini. Predsed niku je govorica tekla precej iz
kušeno, časnikar, ki je predsednika vpraševal, je srbohrvaščino očitno sloveniziral — oba pa nista mogla zatajiti, da sta „naše gore lista". — Ob tem dogodku piše Vas j a Predan v Naših razgledih (št. 8): „Kaj naj poreče-mo o tej slovenizirani srbohrvaščini, ki je pripravila v začudenje slovenske televizijske gledalce in ki hkrati po svoje žali oba jezika? Očitno je, da so vse pisane in govorjene želje, vse deklaracije in slovesne besede vnovič blamira-ne.... Danes, ko že čedalje pogosteje slišimo zahtevo, da naj slovenski poslanci v zvezni skupščini govore v materinščini, da naj se povsod v javnem življenju dosledno oživljajo tista določila, ki so zapisana v ustavi — bi nemara prav televizija kot najbolj vplivno množično občilo morala o t«h vprašanjih toliko bolj zavzeto pa odgovorno premišljati in od be sed preiti k dejanjem."
RAZGOVOR Z DIMITRIJEM WEBLETOM
(Nadaljevanje s prve stvari) Mussolinija,
Po padcu Mussolinija, prav onega dne, ko sem se odpravljal na pogreb dekana Tomažiča v Trebnje, me je dober znanec zaupno obvestil, da bo prišlo do italijanske kapitulacije in da nameravajo Nemci zasesti Ljubljansko pokrajino. Zaskrbelo me je, kakšna usoda čaka može in fante iz Vaških straž. Zato sem prosil svojega informatorja, naj še po-izve, kakšno bo nemško stališče do njih. Kmalu mi je prinesel dogovor, da gledajo Nemci v njih enakega sovražnika kot v komunistih, ker so zavedni slovenski narodnjaki. 0 tem sem takoj obvestil Ljubljano, sam pa sklical sestanek vseh važnih ljudi, da bi se pogovorili, kaj naj storimo. Po kratkem razpravlanju smo sklenili, naj se takoj po razglasitvi kapitulacije koncentrirajo okoliške vaške straže v Novem mestu, zasedejo strateško važna mesta v okolici in naj se zahteva od poveljnika italijanske divizije izročitev orožja. S tem bi preprečili divjanje partizanskih čet. Razdelili smo si funkcije, vodstvo načrta pa zaupali dr. Z. Kalanu. Še danes ne vem, zakaj se to ni izvedlo.
Ker so bile po italijanski okupaciji zveze z Ljubljano dolgo pretrgane, sem prišel v Lubljano šele decembra. Na dan pokopa kočevskih domobrancev smo imeli poslanci sejo, na kateri smo sklenili poslati g. dr. Mihi Kreku spomenico s točnim opisom položaja v domovini. To spomenico je nesel v Rim g. M. Godina in kolikor vem, jo je dr. Krek tudi dobil. Tedaj sem se pa tudi že odločil, da bom vstopil med domobrance. Svoj sklep sem na seji povedal poslancem in vsi so ga odobrili."
"Kateri nagibi so te pripravili do tega sklepa?"
„Ko sem videl, kako brezobzirno se bore komunisti za oblast, sem skušal tudi s svoje strani to preprečiti. Zlo komunizma je predvsem v tem, da je zaklet sovražnik vsake svobode. Na drugi strani sem se pa čutil dolžnega pomagati narodu, ki se je znašel med dvema sovražnikoma, ki sta ga oba uničevala. Kot domobranski častnik sem bil ves čas na terenu in zaposlen z vojaškimi problemi. Malo pred koncem vojne, najbrž v drugi polovici aprila 1. 1945, sem šel na prošnjo domobranskega poveljnika Stamenko-viča — odličnega Srba — v Ljubljano, da bi se informiral na štabu o položaju. Za moj prihod je zvedel profesor M. Bitenc in me po zaupni osebi naprosil, naj ga obiščem v njegovem skrivališču. Ko sem prišel k njemu, so bile njegove prve besede: Katastrofa je tu, vse je izgubljeno. Nato pa mi je pripovedoval, kako jih je Mihalovičev štab do zadnega vlekel za nos in jim zagotavljal, da
director, producer and aetor in the Slovenian Theatre of Toronto, an aetive member of the Slovenian Cultural Comunity.
On the eve of the Canadian cen-tennial, this paper, modestly pre-sents him an avovval, vvishing him nevv successes in the field of cultural and social accomplishments.
—o.
• Basist ljubljanske opere
Ladko Korošec je sprejel ponudbo chicaške opere, da bo gostoval kot Varlaam v operi Boris Godu-nov. Pel bo med 26. septembrom in 17. oktobrom 1966.
je pri zaveznikih vse urejeno, da bodo Slovenijo zasedli Angleži in Amerikanci. O kakšnem pismu dr. Kreka mi ni ničesar omenil. Njegova informacija je bila žal točna."
"Torej nisi sodeloval pri ustanovitvi 'Narodnega odbora' "?
„Ne. Za 3. maj sem zvedel na terenu v Beli cerkvi. Ko sem se prebil koncem maja z novomeško skupino na Koroško in prišel v Vetrinje, me je prof. M. Bitenc povabil na nekaj sej, pa takrat je bila naša usoda že odločena. Vtis, ki sem ga dobil, je bil, da ni nihče resno računal z možnostjo emigracije in zato nas je ta našla nepripravljene. Seveda je pa danes še mnogo vprašanj nepojasnjenih in bo kolikor toliko pravično sodbo mogla izreči šele zgodovina."
"Kako pa sodiš o naši politični emigraciji?"
,/Potrebna in aktualna je dokler narod ne bo resnično osvobojen. Svoje določeno i'i važno mesto ima v slovenski narodni skupnosti. Njeno organizacijsko obliko bi si pa jaz tako zamišljal: Vse emigrantske organizacije, ki jih je rodila po različnih državah in kontinentih potreba naj bi se na primeren način od spodaj navzgor povezale v skupni, osrednji organizaciji. Ta naj bi bila nepolitična predstavnica vseh demokratskih Slovencev po svetu in skrbela za njih kulturni, socialni in gospodarski razvoj. Skušala naj bi tudi zbrati potrebna materialna sredstva za vse narodu koristne akcije. Politična emigracija v ožjem smislu, to je demokratske politične stranke in skupine, pa naj bi imele svoj vrhovni forum, ki bi vodil politično delo emigracije in sicer ne toliko med samimi izseljenci, ampak pred mednarodnim političnim svetom. Prvi pogoj za njegovo uspešno delo pa je, da bi imel določen narodno-politični cilj, ki ne more biti drug kot samostojna slovenska država. Okoli sebe bi moral zbrati strokovnjake iz vseh področij narodnega življenja. Strankarski oz. skupinski interesi bi morali biti na zadnjem mestu."
"Tvoja zamisel predpostavlja veliko politično zrelost, modrost in nesebičnost".
„Gotovo, a velike in težke dolžnosti do naroda zahtevajo to od nas vseh. Neprestano se moramo truditi, da bomo sodobni in na višini. Slovenci se moramo vključiti v svetovno dogajanje in ga obogatiti z našo samosvojostjo. Resnični, odločilni narodov razvoj se odvija doma. 'Mi v svobodnem svetu moremo nanj vplivati s tem, da podpiramo to, kar je dobrega in skušamo preprečiti, kar je slabega v njem. Ce pa hočemo biti resnični sooblikovalci slovenskega narodnega razvoja, moramo biti v stalnem duhovnem stiku z narodom. To pa nikakor ni isto kot sožitje v miru, ki nam ga ponuja komunistična partija. Diktatorskemu komunističnemu režimu in njegovemu nosilcu KP velja naša borba do resnične narodove osvoboditve. Stike, razgovor pa moramo voditi z narodom, ki hoče biti svoboden in to ob vsaki priliki — v kolikor more to storiti pod nasiljem — tudi pokaže. Vesel in zadovoljen sem bil, ko sem našel te in podobne misli — o katerih pravilnosti sem že dolgo prepričan — v
21 LET STARI!
Ko postanete stari 19 let niste več bolniško zavarovani s polico vaših staršev. Da ostanete zavarovan morate v teku 30 dni sprejeti osebno članstvo v zavarovanju. Vašo prijavnico dobite v banki, bolnici ali od Zavarovalnega odbora (Commission).
NOVO POROČENI!
Sedaj morate vplačevati "družinsko" bolniško zavarovanje, ki krije moža in ženo. Obvestite vašo "grupo" takoj ALI, če plačujete premije direktno, obvestite Zavarovalni odbor ("commission").
NOVO DELO!
Da ostanete zavarovani, se držite navodil, ki so tiskane na polici bolniškega zavarovanja za vplačevanje, ki ga poznate pod imenom "Form 104". Tega vam niora sedanj izstaviti delodajalec, kadar zapustite mesto dela.
Vaše ONTARIJSKO BOLNIŠKO ZAVAROVANJE
Ontario Hospital Services Commission Toronto 7, Ontario
razgovoru p. Truhlarja z R. Vo-debom."
"Sedaj pa samo še eno vprašanje: Kakšna se Ti zdi sodobna slovenska narodna perspektiva?"
„Kljub težkemu stanju, v katerega je potisnil komunizem slovenski narod, sem velik optimist. V svoji zgodovini je bil naš narod že v enako težkih položajih in to takrat, ko še ni bil niti zavestno narodno izoblikovan in organiziran. Pa je vzdržal ter se celo razvijal. In bi današnje krize ne prestal? Samo poglej, kako napreduje iz lastne moči že danes kljub vsem oviram. Kaj bo ustvaril šele tedaj, ko bo resnično svoboden sprostil vse svoje življenjske sile! In to verjetno ne bo več tako daleč. Komunizem je v praksi že prisiljen v marsičem odstopati od zmotne teorije in to ga notranje slabi. Res, svoboda si utira pot skozi špranje, ki jih čas seka v komunistično diktaturo.
Pa tudi razvoj v svetu gre nam v prid. Načelo samoodločitve vseh narodov ni bilo še nikoli postavljeno tako brezkompromisno in splošno svetovno priznano. Ustvarja se nova, močna Evropa, ki mora sicer še premagati težke ovire, ki pa bodo odpadle, ko bodo odšli vsi tisti, ki še mislijo s preživelo miselnostjo. Mladina vse Evrope misli drugače. Prepričana je, da je bodočnost Evrope samo v skupnosti, kjer bo vsak narod na svoji zemli svoboden, gospodarsko in politično pa povezan v kar največjem obsegu. Tej mladini moramo dati tudi pri nas prostora tisti, ki smo nekoč delovali v politiki. Ob strani pa ji moramo stati s svojimi nasveti, kadar jih bo potrebovala in želela."
S tem sva pa prišla že v sedanjost in segla v bodočnost ter prekoračila okvir najinega razgovora. Zato sem se zahvalil in poslovil z željo, ki jo delijo z menoj vsi njegovi prijatelji, naj mu Bog nakloni še mnogo let in kar se da kmalu uresniči njegovo optimistično vero v dokončno osvobodi tev slovenskega naroda.
Pavle Verbic
-y

S to številko načenjamo novo "tretjo stran" SLO- silnicah slovenske stvarnosti. Posamezne rubrike bodo tamkajšnje mrazvoju, upamo da bo globlja analiza VENSKE DRŽAVE, namenjeno sistematični analizi pisali strokovnjaki na dotičnih področjih z lastno na te strani dopolnila važno vrzel x dosedanjem pn-tekočega razvoja rahljajoeo razvila v vrsto
DRŽAVE, namenjeno sistematični analizi	pisali strokovnjaki na dotičnih področjih z lastno	na te strani dopolnila važno vrzel x dosedanjem pn-
razvoja razmer v Sloveniji in Jugoslaviji pod	avtorsko odgovernostjo. Ker je tisk v Sloveniji še	kazovanju sprememb, katerih pomembnost presega
> se komunistično oblastjo. Nova stran se bo	vedno zaprt v tesne okvire svetovni tisk pa omejen	politične meje Slovenije m Jugoslavije,
vrsto stalnih rubnik o pomembnih razvojnih	na bolj slučajnostno in površinsko poročanje o	Uredništvo Slovenske države
0 B
P E T I N D V A J S E T L E T N I C I USTANOVITVE OF
Uradni krogi v Ljubljani so letos slavili 25-letnico ustanovitve Osvobodilne fronte, ki so jo postavili na 26. april. V okviru spominskih proslav je bila posebno značilna prireditev znanstvenega posvetovanja o Osvobodilni fronti" v dneh 28., 29. in 30. aprila. Posvetovanja so ,na pobudo Glavnega odbora Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije in Zveze združenj borcev Slovenije" priredili »Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Zgodovisko društvo za Slovenijo in Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani". Vtis je, kot da so ob vse širšem odmikanju slovenske sodobnosti od spominov in posledic medvojnega in povojnega nasilja, hoteli še enkrat premeriti dvomljive začetke in sadove OF ter jih poskušati vskladiti s spreminjajočimi se tokovi sedanjosti.
Da organizatorjem ljubljanske-ga posvetovanja ni šlo zgolj za ugotavljanje gole zgodovinske resnice, je razvidno ne le iz enostranskega političnega okvira ini-ciatorjev posvetovanja, itemveč itudi iz izbire udeležencev. Niti akademski prireditelji posvetovanja se niso povzpeli do tega, da
stavni'ka ..krščanske skupine v OF", ki je na zborovanju celo bil predmet osebne kritike. Spričo tako ozkega značaja posvetovanja bi bilo zanimivo vedeti, ikako so reagirali na to pristranskost Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter Zgodovinskega društva za Slovenijo tisti njuni člani, ki jim je na tem, da ta kulturna predstavništva slovenstva ohranijo oz. rehabilitirajo'" svoj domači in mednarodni ugled znanstvene objektivnosti.
Posvetovanje je obsegalo štiri glavne referate, 20 koreferatov in razpravo, v katero je poseglo 28 udeležencev. Spregovorjene besede so nanesle nad 700 tipkanih strani, ki bodo v celoti objavljene v posebni knjigi. Že medtem pa je posebna številka NAŠIH RAZGLEDOV z dne il4. maja objavila obširen prerez celotnega posvetovanja. Toda zaradi skrčenja gradiva (od 700 na 180 tipkanih strani) je uredništvo NR poleg drugega žal »docela izpustilo kritični apant". Iz te okolnosti in po pazl jivem branju 24 strani posebne številke NR je možno zaključiti, da je predobjava posvetovalnega gradiva v glavnem omejena na manj kritična izva-
bi povabili k posvetu vsalj ikake- janija udeležencev. Zato pa je kri-ga bolj odmaknjenega poznavalca tična presoja omejenega gradiva
predvojnih in medvojnih razmer v Sloveniji. Med udeleženci (kot so navedeni v NAŠIH RAZGLEDIH od 14. maja) ni bilo niti Edvarda Kocbeka, vodilnega pred-
toliko bolj potrebna. Zanimivo bo videti, v koliki meri bo pozneje objavljeno celotno gradivo posvetovanja odsevalo ite in drugačne kritične ugotovitve.
NASTANEK IN ZNAČAJ OF
Ze iz skrajšane verzije posvetovanja je razvidno, da so bila mnenja deljena v pogledu na predzgodovino OF. Podoba je, da
so bili argumenti bolj na strani tistih, ki v zapovrstju partijskih ljudskofrontaških poizkusov pred vojno ne vidijo pomebnih združevalnih uspehov; takrat se pač nikomur ni bilo bati partijskega nasilja. Poleg tega pa leži na neposredni predzgodovini OF težka senca Ribbentropp-Molotovega sporazuma, iki je ..nevtraliziral" proti zahodnih zaveznikom tudi slovensko vejo Kominterne. Redki so takrat bili Slovenci, ki so bili pripravljeni zaupati tako kompromitirani partiji.
O teh neprijetnostih sta na posvetovanju govorila predvsem France Klopčič in Tone Fajfar. Klopčič je končal s pripombo, da je vpliv StalinjHi'tlerjevega pakta, njegovih okoliščin in posledic na zadržanje RPS »nekak tabu, ki se ga nihče od zgodovinarjev noče dotakniti". Tudi Fajfar je bil mnenja, da „bi bilo dobro, ko bi zgodovina objektivno ugotovila, za kaj je takrat šlo". Kakor da si je on o tem privatno na jasnem, pa je Fajfar obotavljajo-čim se zgodovinarjem že v vna-pre povedal: „Ce bi KPS vztrajala na stališčih (svoje) 3. konference (1940), bi do OF najbrže ne prišlo." Z drugimi besedami, brez nemškega vpada v Sovjetsko zvezo bi slovenska komunistična partija ne bila začutila potrebe po slovenski »osvobodilni borbi".
Iz skrajšanega gradiva pa ni razvidno, da bi na posvetovanju govorili o tem, da je v gornji zvezi dvomljiv tudi sam začetek OF, ki ga uradno postavljajo v okvir nekega sestanka, ki da se je vršil na stanovanju Josipa Vidmarja dne 26. aprila 1941. Dvom je še povečan z dejstvom, da je poziv na osvobodilno borbo bil izdan šele po nemškem vpadu v Sovjetsko zvezo, koncem junija 1941,
CIRIL A. ŽEBOT
Profesor ekonomske vede, Georgtovvn Universitv VVashington, D. C.
rektnejšo in popolnejšo kontrolo, kot jo je že po teh podatkih imela partija nad OF. Nepartijski ustanovni ali pozneje pristopivši člani OF so zato morali biti ali grozno opeharjeni in učinkovito potlačeni ali neverjetno naivni ali pa dejansko komunistično usmerjeni. Spričo strogo stalinističnega značaja KPS pred in ob usta-
in tudi takrat v imenu partije, ne pa OF. Dr. France Škerl je na posvetovanju skušal pojasniti akcijsko vrzel med osno okupacijo Jugoslavije in nemškim vpadom v Sovjetsko zvezo z bežno pripombo, da so »praktične možnosti za uresničenje programa nastopile (šele) po 22. juniju 1941, ko se je Nemčija zapletla v boj s Sovjetsko zvezo". Zanimivo bi bilo vedeti, kaj se je s tistim oddaljenim vpadom po Škerlovem .praktično" spremenilo v Sloveniji. Osnovna sprememba je pač bila v tem, da je po 22. juniju partija bila končno odvezama komunistične »nevtralnosti" z ostjo proti Zahodu, ki jo je zapovedala Kominterna v smislu Stalin-Hit-lerjevega pakta. (O tem je pred nekaj meseci odkrito govoril borbeni šef romunske partije Ceau-sescu.)
Prav nič pa ni sporen značaj OF. Tudi iz skrčenega gradiva o ljubljanskem posvetovanju so razvidne vse bistvene značilnosti OF. OF. je bila ustanovljena na pobudo KPS (ki je po uradnih podatkih Borisa Kraigherja takrat v Ljubljani štela borih 180 članov, a njeno članstvo v drugih predelih Slovenije je bilo še mnogo manjše). Poleg KPS so kot ustanovitelji OF navedeni: skupina ..krščanskih socialistov", ki jo je nai ustanovnem sestanku zastopal Tone Fajfar, skupina disi-dentov iz ljubljanske župe »Sokola", katero je predstavljal Jože Rus, in skupina „kulturnih delavcev", iz katere so izbrali prvega predsednika OF, Josipa Vidmarja. Ne glede na pomanjkanje zanesljive statistike o številčni in drugačni pomembnosti teh treh sou-stanoviteljskih skupin, bo objektivnemu zgodovinarju iz splošnega organizacijskega, kulturnega, gospodarskega in verskega konteksta takratne Slovenije jasno, da je po svoji ustanovni sestavi O F odsevala le zelo skromno manjšino slovenskega ljudstva.
V že objavljenem gradivu ljubljanskega posvetovanja je močno poudarjeno, da je tako sestavljena in upravljana OF imela že od svojega začetka za osnovni namen poleg »osvobodilne borbe" tudi »socialno revolucijo" v komunističnem smislu tega pojma. O tem so soglašali domala vsi, ki so na posvetovanju govorili o začetnih značilnostih OF. Glavni referent o »vlogi in pomenu OF", dr. France Škerl, je uvodoma opozoril, da so že „na ustanovnem sestanku (OF) navzoči zastopniki skupin odprto govorili o socialnih ciljih.... (pri čemer) so vedno razumeli tisto zadnjo etapo, ki naj uresniči tudi socialno revolucijo". K temu je isti referent še dodal, da je »komunistična partija Slovenije vse svoje akcije uravnavala predvsem z vidika tiste zadnje etape". To ni malo priznanje. Jasno je to na posvetovanju izrazil tudi Mitja Ribičič, ko je postavil: »Točna definicija narodnoosvobodilnega gibanja mora.... naglasiti, da je.... bilo ljudsko gibanje.... od vsega početka. .. revolucionarni proces, ki je hkrati z narodno osvoboditvijo moral privesti do bistvenih sprememb v družbeno politični strukturi Jugoslavije.... Kdor tega ne razume, ne razume ničesar "
novitvi OF je kaka drugačna razlaga logično nemogoča. Sicer pa je to zanimivo vprašanje poslalo dejansko razčiščeno po razpustu vseh sopotniških skupin začetne OF leta 1943, ko so njih vodilni predstavniki (menda z izjemo Edvarda Kocbeka?) bili sprejeti za člane partije.
"ZADNJA ETAPA"
Večina nekomunističnih Slovencev je prav to zelo dobro razumela. Saj je bil v tem, poleg temne sence Stalin-Hitlerjevega pakta, oni najgloblji razlog, ki je narekoval nekomunističnim Slovencem, naj slovenske osvoboditve ne zaupajo komunistični OF.
Partijski ideolog Boris Ziherl je na posvetovanju pojasnil eks-kluzivni značaj in likvidacijsko prelivanje krvi od strani OF s tem, da je označil kot negativni kriterij njene sestave in dela »razredno pogojeno tendenco k nacionalnemu izdajstvu, ki jo je mogoče znanstveno povsem točno preveriti". Ker so na tej »znanstveni" podlagi komunizmu nenaklonjeni Slovenci bili že vnaprej odpisani kot »narodni izdajalci", je Ziherl znova pribil, da je v Okviru OF "bil boj za nacionalno osvoboditev.... hkrati ves čas zavestno usmerjen v korenite spremembe političnih in družbenoekonomskih odnosov.... (ki so se).... tudi dejansko izvršile". (Izvršile so se zares. Toda spričo sedanjih tamkajšnjih reform proč od tistih »korenitih sprememb" ima to pozno Zfherlovo poudarjan je " tiste brutalne dobe stalinistične diktature čuden prizvok. Ali je tudi Ziherl med tistimi prvaki partije, ki delajo za neuspeh reforme?)
KOMUNISTIČNO PREDETERMINIRANA OF
RAZPUST SOPOTNIŠKIH SKUPIN
Spričo take sestave OF pač ni težko razumeti, zakaj je maloštevilna partija ne le dala pobudo za ustanovitev OF, temveč je OF •tudi ves čas dejansko vodila. V začetku 1943 (»Dolomitska izjava") so se male sopotniške skupine v OF morale odpovedati še zadnji sledi svoje skupinske samostojnosti. Poslej sta ostali le OF kot enotna (unitarna) organizacija in KPS kot njeno jedro in vodilo. S tem je OF tudi for-
malno postala neposredno orodje partije. Poročilo organizacijskega sekretarja CK-KPS, Borisa Kraigherja, CK-KPJ z dne 14. decembra 1942 pove še več: Partija je že od vsega začetka samostojno, mimo OF organizirala, upravljala in rekrutirala zgolj iz svojih članov organizacijo VOS-a ki je med vojno v imenu OF odločala o življenju in smrti komunizmu nenaklonjenih Slovencev.
Težko bi si bilo zamisliti di-
Ker je torej partija hotela svetovno vojno in okupacijo za vsako ceno izrabiti kot pripravo za bodočo komunizacijo Slovenije in Jugoslavije (Škerlova »zadnja etapa"), je pač morala improvizirati tako »osvobodilno fronto", ki bi partijo rešila pogubne izolacije, pri tem pa ji vseeno dala popolno kontrolo nad njenimi ne-partijskimi sestavinami. Samo tako je mogoče razložiti zakaj niso povabili na osvobodilne razgovore (če so jih res imeli že; 26. aprila) vsaj tudi predstavnikov, recimo, velikih mladinskih in dijaških organizacij (bivše Orlovske zveze, Sokolske zveze, akademskih društev, itd.) ki takrat niso z okupatorskimi oblastmi imele drugih odnosov kot da so od njih bile razpuščene. njihovi člani pa preganjani, iker so jih okupatorji smatrali za hrbtenico slovenstva, dočim je ban dr. Marko Natlačen javnosti nepoznane člane komunistične partije rešil podobnega začetnega preganjanja, ker je še pred zasedbo Ljubljane ukazal uničiti policijski seznam komunistov. Vkljub vsej teži preganjanja pa sta na primer akademski klub Straža in Slovenska dijaška zveza (ki sta sami šteli večje število mladih aktivistov kot partija in vse ustanovne skupine OF skupaj) v začetku maja 1941, po povratku njunega duhovnega vodje profesorja Ehrlicha iz Črne gore, bili pripravljeni terensko takoj podpreti podtalno slovensko narodno vlado, katere ustanovitev je profesor Ehrlich na poti iz Črne gore zamislil in ob povratku v Ljubljano 4. maja 1941, takoj toda žal brezuspešno predlagal predvojnim politikom.
Partijci so pač vedeli iz univerzitetnih iskušenj od 1932 naprej da ta organizirana slovenska mladina ne bi bila pripravljena zapo-
znala povzpeti na raven slovenskih zgodovinskih interesov in na tej skupni osnovi predložiti politično sprejemljivo in organizacijsko izvedljivo povezavo vseh takrat obstoječih slovenskih oboroženih sil. To bi se moralo zgoditi predno so oddelki agleške osme in ameriške pete armade prodrli v bližino Trsta in slovenske Koroške. To je bila edina možnost za zedinjenb Slovenijo, ki je še bila odprta pred zaključkom druge svetovne vojne. Toda ta jx>t ni vodila skozi nasilno boljševizaci-jo. Zato je partijska OF pač rajši žrtvovala stoletni slovenski cilj
zedinjene Slovenije. In tako bi ob 25-letnici OF Ziherl mogel o njej zapisati, da ob uri končne odločitve v njej »občutek patriotične dolžnosti ni premagal partijskega cilja socialne revolucije". (Kake so bile možnosti za združitev vseh slovenskih oboroženih sil v cilju vsaj sklepnega napora za dosego zedinjene Slovenije od strani slovenskih domobrancev, o tem je prav tako možno razpravljati. Ze v naprej pa je jasno, da bi spričo takratnih uradnih medzavezniških odnosov učinkovita pobuda za tako zgodovinsko odločitev mogla priti le od OF.)
NEVZDRŽNO STALIŠČE JOSIPA VIDMARJA
Kako je po vsem tem razložiti Josip Vidmarjevo trditev v uvodnem nagovoru na ljubljanskem posvetovanju, da je bila OF »enota vseh poštenih, patriotičnih in progresivnih Slovencev?" Kot splošno priznani kulturni delavec, ki se je povzpel na položaj predsednika najvišje slovenske kulturne ustanove (Slovenske akademije znanosti in umetnosti), Josip Vidmar pač ve, da take totalitarne istovetnosti osebne poštenosti, slovenskega patriotizma in člove-čanske progresivnosti s »socialno revolucijo" stalinističnega kova (kot jo je v Sloveniji od vsega po-
četka pripravljala in tudi dejansko izvedla OF) ni bilo ne med Slovenci in ne pri kateremkoli drugem narodu. Vse do danes niti ena komunistična partija na svetu še ni zmagala na svobodno pripravljenih in tajno izvedenih vo litvah. Razlago Vidmarjevega zadržanja zato je iskati drugje. Kot bivši predsednik OF Josip Vidmar še ne smatra za primerno, da bi odkrito priznal zgodovinsko neresnico, v katero je tudi sam ujet. Medtem pa njegove zavlače-valne izjave in prispodobe dobivajo vse votlejši prizvok podoben onemu, ki ga je imelo »habsburško žezlo" v Majniški deklaraciji.
TRAGIKA OF
stalinistični diktaturi, ki je bila glavni cilj („zadnja etapa") partijske OF. Zato je partija hotela OF brez udeležbe večinskih in zavedno nekomunističnih organizacij.
Po kaki logiki naj bi se bili taki, komunistični predetermini-rani OF post festum pridružili prej načrtno od njene zasnove in vodstva izključena nekomunistična večina Slovencev, ki so imeli resne (in po poznejših dejstvih pppolnoma upravičene) pomisleke o njenih resničnih namenih? (Poleg same OF je to propagandno stališče po letu 1943 zastopal tudi londonski radio). Na spominskem posvetovanju je Boris Ziherl končno pojasnil komunistično bistvo te logike. Po njegovem bi pri komunistom nenaklonjenih Slovencih moral »občutek patriotične dolžnosti premagati strah pred progresivnimi družbenimi preobrazbami". Človeku v svetu svobodnih misli je skoraj nemogoče razumeti, da vkljub sedanjemu nasprotnemu razvoju v Sloveniji in Jugoslaviji nekateri še danes ponavljajo celo tiste trditve svoje medvojne propagande, ki so se že takrat upirale ne le zdravemu čutu temveč tudi dejstvom samim.
Spričo tako skrivljene partijske logike bi objektivni zgodovinar mogel le še opozoriti, da je psihološko (in fizično) izsiljena (»patriotsko pogojena") pridružitev nekaterih nekomunističnih Slovencev k partijski OF pač pripomogla k izvedbi stalinističnega režima nad Slovenijo, ni pa s tem pospešila ali povečala narodnega osvobojenja. Zaradi odločilnih vojaških porazov na zahodu in vzhodu, znotraj same Nemčije, so se tretjerazredne nemške sile v Jugoslaviji brez -pravih bojev aprila in začetkom maja 1945 umikale nazaj v Nemčijo; od zaveznikov
Tragično napaka soustanoviteljev OF je bila v tem, da ali niso hoteli, znali ali mogli uspešno vztrajati na strogo koalicijskem značaju osvobodilnega dogovora in podvzetja. Zato je OF postala izključno orodje partije za do sego neke »zadnje etape". Tako je bilo za partijski ctlj uničenih na tisoče nedolžnih slovenskih življenj, prikrajšana zedirijena Slo venija, svoboda »osvobojenih" Slovencev pa je še vedno zadržana.
Svobodnejša in s tem srečnejša bodočnost Slovenije zavisi od tega, kdaj bodo nepartijski Slovenci zopet mogli enakopravno soodločati o usodi Slovenije. Samoupravljanje, ki je omejeno na nepolitična področja živi od milosti partijske politike in -Rankovičeve tajne policije Organizaciske spremembe v Socialistični zvezi kot so bile razglašene na junijskem kongresu v Beogradu, ohranjajo partijsko kontrolo nad vodstvom SZ. Napovedana ločitev vodilnih položajev v državnih organih od vodilnih mest v partiji bi mogla dati partiji podobno absolutno kontrolo kot jo je od vlade formalno ločena partija imela v Sovjetski zvezi pod Stalinom do leta 1942. Take in podobne oblike politične »liberalizacije" se izčr-pujejo v iskanju novih skrivalnic za partijski politični monopol, ki pa tudi poslej bruhne na svetlo, kadar surovo, brez kazni ali vsaj opravičila »reformira" svoje prej-
šnje napake kot na primer na partijskem osmem kongresu in petem plenumu centralnega ko miteta.
Učinkovito ljudsko samoupravljanje bo mogoče šele, ko bodo nepartijski Slovenci enakopravno soudeleženi tudi pri osnovnih političnih odločitvah preko samostojne, od partijskega vodstva lo čene in neodvisne politične organizacije. Ce bi to bila slovenska Socialistična zveza, bi prehod bil toliko lažji. Tisti, ki so med vojno partiji dali OF, in pri tem tudi povojno naslednico OF — Socialistično zvezo, imajo sedaj dolžnost, da se skupno z novimi slovenskimi rodovi bolj odločno borijo za izločitev partije iz vodstva in članstva Socialistične zveze. Le na ta način bosta obe politični organizaciji odvisni od sprejemljivosti njunih programov in privlačnosti njunihsamostojnih vodstev. Slovenski volilci bodo tako zopet dobili možnost, ki jim je bila vzeta 6. januarja 1929, da v svobodno pripravljenih in tajno izvedenih volitvah odločijo, kakemu programu in katerim ljudem bodo zaupali politično vodstvo Slovenije.
To je cilj in borba nove Slovenije. Josip Vidmar in drugi, ki so pred petindvajsetimi leti nekomunistično Slovenijo hote ali nehote predali na milost in nemilost komunistični partiji, imajo še prav poseben razlog da se tej borbi pridružijo.
IZ KULTURNE KRONIKE
staviti cilja slovenskega osvoboje- oboroženi partizani so jim komaj nja in demokratične samovlade 1 sledili.
ZEDINJENA SLOVENIJA ŽRTVOVANA
Z vidika okoliščin, v katerih so po vojni Sloveniji odrekli Trst in Koroško, je celo mogoče predlo žiti domnevo, da je prav uresničenje partijske „zadnje etape" bi-
stveno zmanjšalo obseg slovenske osvoboditve. Učinkovita slovenska zasedba Trsta in Koroške pa bi že pojmovno sploh bila mogoča edinole, če bi se partijska OF
•	Nova LP plošča Slovenskega okteta
Za 15-letnico obstoja, ki jo je Slovenski oktet proslavil z dvomesečno koncertno turnejo po Združenih državah in Kanadi (od II. aprila do 11. junija), je izšla nova velika plošča z izbranim sporedom 14 pesmi. Petje je bilo snemano v Ljubljani, plošča pa je bila tehnično izdelana v ZDA. Izšla je v lični opremi v Pitts-burgu. S tem se je dosedaj skromna-zbirka kvalitetnih slovenskih plošč zelo obogatila.
•	Mednarodni kongres PEN kluba v Nevv Yorku
Letošnjega mednarodnega kongresa PEN kluba — od 12. do 18. junija v Nevv Yorku se je udeležilo nad 600 delegatov iz 50 držav. Iz Jugoslavije so prišle kar štiri delegacije, in sicer slovenska, hrvaška, srbska in macedon-ska, ki so zastopale PEN Centre (Zveze književnikov) posameznih narodov in kultur Jugoslavije. Pisatelji so torej ponovno pokazali, kako je treba pojmovati in re-prezentirati Jugoslavijo v svetu. Glavna tema mednarodnega kon-
SLOVENSKE GORICE PROPADAJO
V	ljubljanski Tedenski tribuni štev. 12 beremo pod naslovom: V Slovenskih goricah ni več viličarjev — tudi tole ugotovitev: »V Slovenskih goricah, je veliko žalostnih ljudi in revnih. Poglejmo vendar enkrat naši družbeni resnici naravnost v oči- Koliko goric in vinogradov m koliko sadovnjakov je propadlo v tem zadnjem desetletju, ko so jih prevzele zadruge in družbena gospodarstva. Številk ni. Takšnih številk nimamo, takšnih številk ne maramo. Imamo le diagrame, ki kažejo večjo in vsako leto večjo storilnost.... Gorice pa propadajo. Kdo je kriv? Nihče ni kriv.... V vaški gostilni pa prodajajo špansko vino!
V	šolski knjigi za zemljepis piše o Slovenskih goricah tudi tole: »Velik del vinogradniških zemljišč so si sčasoma pridobili veliki samostani, graščaki in meščani pa vinski trgovci in denarni zavodi. Ti so lahko izboljševali trt-ne sorte, način obdelovanja in kletairjenja, delale pa so zanje vi-ničarske družine in najeti kočarji. Mnogi od teh so bili najbolj izkoriščani proletariat, marsikje l udi narodnostno odvisen od nemških ali nemškutarskih gospodarjev. Viniča-rska vprašanja je rešila šele nova Jugoslavija z agrarno reformo in viničarskim zakonom. Posest tujih državljanov in nekmečkih lastnikov je postala last delovnega ljudstva in prešla v upravo zadrug in družbenih gospodarstev."
Kako lepo se sliši in kako drugačna je resnica. V Slovenskih goricah ni več viničarjev. Vin-i-čarjev res ni, res jih ni več, le revščina je ostala. Videl sem jo.
Pa tudi izkoriščanja ni več. Kdo pa naj bi izkoriščal? ................
»Izkoriščevalski veleposestniki" so sedaj onstran meje, nekaj kilometrov vstran. Naši ljudje niso več izkoriščani, naša družba ne pozna izkoriščanja; sedaj hodijo naši ljudje le za nekaj šilingov na dan sami delat čez mejo. Vsak dan in vse več...." (Tedenska tribuna, 28. marca t. 1.)
• Izvoz iz Jugoslavije v Zapadno
Nemčijo je znašal 1. 1956 196.4 milijonov nemških mark, 1. 1965 pa že 382.4 milijona DM. Tudi nemški izvoz v Jugoslavijo je na-rastel v istem času od 189.2 milijona na 468 milijonov DM. Za gospodarstvo Jugoslavije pa so poleg tega blagovnega prometa zelo važni še tujski promet in pa denar, ki ga pošiljajo delavci iz Nemčije.
gresa v Nevv Yorku je bila: »Pisatelj kot neodvisen ustvarjalec". Na kongresu je govoril tudi tajnik slovenskega PEN kluba, g. Bogdan Pogačnik.
•	Slovenska enciklopedija
Založba Mladinska knjiga v
Ljubljani pripravlja sodobno ilustrirano enciklopedijo v 8 knjigah velikega formata. V celoti bo enciklopedija obsegala 3000 strani z 7000 ilustracijami, in bo obravnavala kemijo, fiziko, astronomijo, umetnost, naravo, geografijo, zgodovino, tehniko, medicino, jezik in komunikacije. Prva knjiga bo izšla že septembra letos.
•	Kulturna izmenjava med Slovenijo in Koroško
Slovenski balet gostuje v Celovcu. — V začetku maja se je v Mestnem gledališču prvikrat predstavil koroškemu občinstvu balet Slov. nar. gledališča iz Ljubljane z celovečerno izvedbo izvirnega baleta »Nina". Pisatelj Bibič je zamisel in zgodbo za balet postavil v današnji čas, 'tako da »Nina" predstavlja balet o današnji Lepi Vidi. Balet je uglasbil skladatelj in dirigent dr. Danilo švara, kot
režiser in koreograf pa se je uveljavil nadarjeni Metod Jeras. V glavni in naslovni vlogi je nastopila prvakinja slovenskega baleta Tatjana Remškarjeva. Slovenski umetniki so dosegli nov, velik uspeh.
Slovenski slikarji razstavljajo na Koroškem. — Jubilejne razstave celovške »Galerije 61" so se udeležili tudi trije slovenski umetniki: Jemec, Hozo in Borčič. Ob tej razstavi je celovški NTK zapisal: »....Rastava zopet potrjuje, kakšen, skoro bi rekli, neizčrpen rezervoar dobrih likovnih umetnikov ima sosednja Slovenija, kar daje Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani odlično spričevalo."
• »Zvezdi našega neba" — novo delo dr. Turnška
Prof. dr. Metod Turnšek je pravkar izdal novo, veliko slovstveno in zgodovinsko delo o sv. bratih Cirilu in Metodu ter njunih učencih. Svoje novo literarno delo je napisal v obliki scenarija — za oder ali film, in predstavlja dramatizirano življenjsko zgodbo svetih slovanskih blagovestnikov. Po zamisli pisatelja naj bi bili »Zvezdi našega neba" nekaka naša narodna igra, naš narodni film. Drugo leto bo 1100-letnica prihoda sv. bratov Cirila in Metoda k slovenskemu knezu Koclju.
1. Julij 1966
"SLOVIMSf^ ttfAVA"
iovenoM
Toronto
•	Master of Arts degree je dobil na torontski univerzi g. Stan-ley Kirschbaum, sin velikega prijatelja Slovencev dr. Josepha Kirschbauma. Jeseni gre v Pariš, kjer bo študiral za doktorja političnih ved na Sorboni. Iskreno čestitamo!
•	Za kaplana na hrvaško župnijo v Torontu je bil nastavljen preč. g. Škomljanec.
•	Letos septembra bo prevz. dr. Jože Pogačnik, ljubljanski nadškof — birmoval v Torontu.
Nova maša v Torontu
i
Med letošnimi novomašniki torontske nadškofije je bil tudi Slovenec, preč. g. France Turk. Posvetil ga je toronski pomožni škof prevzv. Francis Marrocco v župni cerkvi sv. Edvarda v Wil-lowdaleu. G. France je svojčas prebival v tej župniji, opravljal lanske počitnice službo diakona ter je postala ta župnija tudi njegovo prvo kaplansko službeno mesto. Posvetitve se je udeležilo mnogo faranov in tudi Slovencev. Po končanih obredih je podelil novomašnik prisotnim novo-mašniški blagoslov — vsakemu v njegovem jeziku. Pri slovesnem obedu v župni dvorani, ki mu je predsedoval škof Marrocco, so čestitali novomašniku njegov brat preč. g. Martin iz Vancuvera, njegov predstojnik in prijatelj iz bogoslovja msgr. W. Carvill v imenu Slovencev dr. R. Cuješ, zastopnika moške in ženske farne organizacije ter g. Vincent De Marco, ki je podpiral novomašni-ka za časa študija.
V nedeljo je imel novomašnik slovesno božjo službo v župni cerkvi sv. Edvarda, ki jo je sodaro-val z bratom Martinom in preč. g. Lojzetom Ambrožičem.
Naslednjo nedeljo pa je daroval ob krasnem vremenu slovesno sv. mašo na slovenskem letovišču v Boltonu, na katero so prišli ne samo Slovenci iz Toronta, marveč tudi iz bolj oddaljenih krajev kot Clevelanda, Buffala, Antikoni-sha, Niagarskega polotoka in drugod. Vsi so si bili edini, da še nikdar ni bilo toliko ljudi na slovenskem letovišču, čeprav so bile cenitve števila udeležencev nekoliko različne.
Slovesna nova maša je bila prva skupna daritev duhovnikov med Slovenci v Torontu.Z novo-mašnikom so sodarovali sv. daritev njegov brat Martin, msgr. Baznik, prof. Lojze Ambrožič, dr. F. Žakelj, preč. g. Jožef Casl in preč. g. Kevin Felix iz otoka Do-minica (West Indies). Pridigal je dr. F. Žakelj, ki je bil svoje dni dalj časa novomašnikov duhovni vod ja. Po sv. maši se je razvila po letovišču procesija s štirimi blagoslovi, v kateri je nosil novomašnik monštranco, za katero je svoje dni kot delavec sam zbiral prispevke.
Slavje je zaključila gostija v cerkveni dvorani na Manning Ave., kjer se je zbralo veliko slovenskih duhovnikov (dr. Tome, Tone Vukšinič, dr. F. Žakelj, Andrej Prebil, Tone Zrnec, prof. Lojze Ambrožič, F. Škomljanec), no-vomašnikovih prijateljev, bogo-slovcev in sester iz semenišča. Novomašnika so pozdravili v imenu duhovščine preč. Andrej Prebil, v imenu laikov dr. R. Cuješ, v imenu sorodnikov brat Martin. Večerji je predsedoval prof. Lojze Ambrožič. Novomašnik se je v zaključnem govoru zahvalil vsem, ki so mu pomagali na njegovi poti do cilja, ki ga je dosegel — biti kot drugi Kristus ves v službi svojih bratov in sestra.
Novomašnik je dobil od jugoslovanskih oblasti dovoljenje, da sme na obisk v domovino, da bodo mogle prisostvovati njegovi daritvi tudi sestre, ki so ostale doma, toda niso mu dovolile, da bi smel ponoviti novo mašo s kako vejo slovesnostjo. Ko je bil posvečen v duhovnika njegov brat Martin, pa njemu niti obiska domovine niso dovolili.
Glavno odgovornost za slovensko gostijo, ki je zlasti kanadski gostje niso moglvi prehvaliti, kot tudi levji delež stroškov zanjo sta prevzela Pavla in Viktor Trček.
Pri maši so se mnogi Slovenci
čudili, ko jih je črnec preč. g. Fclix obhajal v slovenščini. Kevin Felix je edini svetni duhovnik škofije Roseau (Dominica, West Indies) in je bil pred leti na tečaju v Antigonishu, kjer se jc spoznal z Cuješevimi. Sedaj študira sociologio na vseučilišču No-tre Dame. V Torontu ima dve sestri in ko je zvedel, da bodo Cu-ješevi v Torontu, si je vzel nekaj dni počitnic. Bil je zelo vesel, da se je mogel udeležiti slovenskih slovesnosti, ker je bilo to zanj nekaj novega. Ko je bil v Antigonishu, je posnel na trak precej slovenskih pesmi, ki jih pogosto igra. Slovenščine seveda ne obvlada, toda pred mašo se je naučil izgovoriti Telo Gospodovo, kar je pri obhajilu uporabljal.
Anligonish
Vsem številnim prijateljem in znancem, ki so zvedeli za dejstvo, da tudi meni leia teko, in so mi izrazili svoje dobre želje, velja moja iskrena zahvala.
Rudolf Cuješ
•	V nedeljo, 14 avgusta t.l. bo položila večne obljube častita sestra Marija Goretti Cerar v redu sester sv. Marte v kapeli materine hiše v Antigonishu. Sestre sv. Marte so red antigoniške škofije, ki je bil ustanovljen prvotno z namenom, da bi opravljal gospodinjska dela škofijske univerze, ki je bila ustanovljena 1. 1853. Pozneje so razširile sestre svoj delokrog tudi na učenje vseh stopenj, bolniško strešbo in socialno skrbstvo. Marija Cerar se je spoznala s sestrami po svojem prihodu v Kanado v bolnišnici v Ban-ffu in je delovala tudi v Sydney in na univerzi v Antigonishu. Zadnje leto je preživela po predpisih reda v materini hiši, da se je pripravila na odločilni trenutek večnih obljub. Za to slovesnost pričakuje, da se ji bo pridružilo vsaj nekaj članov Cerarjeve družine iz Toronta. Sestri Mariji Goreti kot tudi Cerarjevi družini iskrene čestitke in vse najboljše želje za plodno delo v uglednem redu.
•	Pomočnik ravnatelja Coady International Instituta Frank Glasgow bo odšel za tri leta v Afriko. Tam bo prevzel vodstvo podobnega inštituta za tri afriške države. Na ta način se povečujejo prilike za širjenje t. zv. amtigoni-škega gibanja za družbeno obnovo tudi po drugih kontinentih. Lansko jesen je preživel sam tri mesece na Filipinih, kjer je organiziral inštitut za družbeno obnovo, tokrat bo ostal tri leta in ga bo spremljala tudi družina.
CAS POLRESNIC
..Slovencem dandanes najbrž ne bi mogli pripisati lakonskili navad. Bolj prav bi zaznaval tisti, ki bi ugotavljal, da smo vsi pravkar šele spregovorili.... In res srečujemo iz dneva v dan obilje besed, stavkov, označitev, besednih podob in z njim izpovedanih, tu di nekaj zanimivih, redkokdaj pa docela domišljenih in zato več dolgočasnih, duha utrujajočih, že kar v goščavo zraslih, napaberko-vanih, vedno znova ponavljajočih se, že dobro znanih (iz življenja zavrženega, porabljenega in ubi-jajočega umovanja), in drugih podobnih — POLRESNIC. Da o dejanjih sploh ne bi govorili — o dejanjih, kot posledicah polresnic. Čeprav je med enimi in drugimi prav tesna zveza, le da polresnicam ne sledijo niti poldeja-nja. Morda pa bi lahko našli v njih vsaj pravir za široki razpon med besedami in dejanji. Vendar nimamo namena, da bi se potopili v ta tolmun. Saj je postala že naš vsakdanji kruh — redka izjema polresnic, da besedam skoraj ne sledijo ustrezna dejanja." (Rok Arih, Naši razgledi, št. 343, Ljubljana!.	_
Chicago
•	Slovenski prireditvi. V soboto 21. maja je bila v cerkveni dvorani materinska proslava v izvedbi Slovenske šole in Ligine dramske družine. Na programu je bila pravljična igra S. Savin-ška „K mamici". Duhovni vodja p. Vendelin Špendov je imel kratek nagovor, otroci so zapeli „Ne-skončna si, ljubezen materinska".
•	Mladinski zbor Lige je priredil v soboto 11. junija pevski koncert z obsežnim sporedom. Novost je bila skladba p. Vende-lina „Turki na Slevici", ki je bila prav lepo podana. Nastopila sta tudi solista: ga. Marija Kranjc-Fišinger in g. Marijan Erman. Petje sta spremljala g. Alfred Fi-šinger in Miss Mary Sholtis. Ta koncert jc bil obenem tudi ocl-hodnica ge. Marije Kranjc-Fišin-ger, ki odhaja z možem dr. Petrom Fišinger v Washington, D.C.
•	Koncert pevskega okteta iz Ljubljane v Sokol-Haliček Hali je bil pravo doživetje. Polna dvorana. Pesem za pesmijo je vžigala.
•	32graduantov je dala letos farna šola Sv. Štefana. Diplome so prejeli v nedeljo 12. junija.
•	P. Danilo Sedlar je odpotoval na počitnice v Slovenijo. Srečen povratek!
Cleveland
• Predavanje
V soboto zvečer 28. maja je na sestanku krajevnega društva ZSPB Tabor v Slovenskem domu na Holmes Ave. predaval g. Pavle Borštnik o nastanku in pomenu slovenskega grba. Predavanje je biio rezultat obsežnega študija g. Borštnika o slovenskem grbu
in njegovem nastanku. • Prireditev odbora za spominski sklad dr. H Inka Lobeta
V	nedeljo popoldan 5. junija je bila ob ugodnem vremenu na Slovenski pristavi velika prireditev, ki jo je pripravil poseben odbor za spominski sklad dr. Hinka Lobeta. Prireditve na Slovenski pristavi se je udeležilo od pet do šest tisoč ljudi. Ta ogromna množica je prisostvovala razvitju ameriške zastave, ki jo jc odboru podaril kongresnik Michael A. Feighan, odbor pa jo je predal Slovenski pristavi v skrb in uporabo. Zastava je en dan vihrala nad ameriškim Kapitolom v Wa-shingtonu. Kongresnika Fighana je pri svečanosti nadomestoval okrožni sodnik August Priyatel. Zastavo pa je ob petju ameriške himne, ki jo je pel tenorist g. Edi Kenik, dvignila častna straža katoliških veteranov šentviške fare iz Clevelanda. Po razvitju pa je množica ponovila obljubo zvestobe zastavi.
Kasneje popoldan pa je bilo žrebanje avtomobila, dveh motornih koles, dvajset namiznih radijskih aparatov in deset žepnih radijskih aparatov ter večjega števila manjših dobitkov za vstopnice. Na prireditvi so igrali „ Veseli Slovenci" in Peconov ansambel. Prireditve so se poleg sodnika Pryatelja udeležili tudi okrožni sodnik Francis Talty, okrožni avditor Ralph J. Perk, mestni svetnik Edmund Turk iz Clevelanda, mestna svetnika Sustarsic in Eckert iz Euclida, predstavniki drugih narodnostnih skupin in lepo število Hrvatov.
Cisti dobiček prireditve je šel v spominski sklad dr. Hinka Lobeta. Odbor namerava zbrati do-voljna sredstva s katerimi bo postavil na Slovenski pristavi poslopje trajnega značaja, ki bo napravilo bivanje na pristavi prijetno tudi v zimskem času. Poslopje bo nosilo ime dr. Hinka Lobeta.
Svojo odsotnost na prireditvi sta pismeno opravičila senator Frank J. Lausche in elevelandski župan Ralph Locher.
•	Zlata maša
V	nedeljo 19. julija je praznoval petdesetletnico svojega maš-ništva in daroval zlato (mašo preč. g. Matja Jager, župnik slovenske fare Marije Vncbovzete v Coolin-woodu.
Zlato mašo je daroval ob pol dvanajstih dopoldne ob veliki udeležbi duhovnih sobratov, cle-velandskih Slovencev in faranov v farni cerkvi Marije Vnebovzete.
Slovesnost je obsegala še jubilejni banket po maši, pete lita-nije z blagoslovom popoldne ob petih, po litanijah pa sprejem v šolski dvorani.
•	Prireditev na prostem
V	nedeljo 12. junija je bil na Slovenski pristavi velik piknik za začetek poletne dobe.
V	juniju so odprli kopališče na Slovenski pristavi.
V	nedeljo popoldne 26. junija je bil izlet Slovenske šole pri sv. Vidu na Slovensko pristavo namenjen otrokom, staršem in prijateljem.
V	nedeljo 26. junija pa so cle-velandska društva KSKJ priredila na farmi sv. Jožefa svoj „Ohij-ski dan".
DOGOVOR
Dne 24. junija je bil v Beogradu podpisan novi dogovor med Vatikanom in zvezno vlado Jugosla vije. Dogovor zopet vpostavlja redne odnose, ki jih jc vlada Jugoslavije samolastno prekinila leta 1952.
Čeprav celotnega besedila dogovora ob pisanju teh vrst še ni pri rokah, je vendar bilti objavljeno, da se z dogovorom vlada Jugoslavije zavezuje spoštovati „duhov-no, versko in cerkveno samostojnost" katoliške Cerkve, Cerkev pa potrjuje svoje stališče, naj njeni duhovniki ostanejo izven svetne politike. Posebe so v dogovoru zavrnjene vse oblike političnega ustrahovanja in oboroženega od-porništva.
Upati je, da bo državna oblast v polni meri spoštovala dogovorjeno svobodo Cerkve ne le v n jenem ožjem bogoslužju in duhovniški vzgoji, temveč tudi glede na dolžnost in pravico Cerkve, da vsem ljudem oznanja Kristusov nauk in razlaga njegovo nravstveno primeno na razvoj življenja v prostoru in času vseh republik in narodov sedanje Jugoslavije. Podobne važnosti bo tudi neokrnjena in neovirana pravica vernikov, da svoji Cerkvi pri tem delu pomagajo z osebnim sodelovanjem in gmotnim podpiranjem. To je še posebej važno, ker v sedanji Jugoslaviji Cerkev nima dovolj duhovnikov in ne zadostnih dohodkov iz lastnega premoženja.
Potrebno je tudi poudariti, da bi morala cerkvena obveza, da se duhovniki vzdrže od svetne politike, veljati ne le za opozicional-ne težnje, temveč tudi za režimsko politiko. V smislu novega dogovora bi zato bilo pričakovati, da se bo na primer član ljubljanske teološke fakultete dr. Stanko Cajnkar umaknil iz Glavnega odbora slovenske Socialistične zveze. Politična in svetno-gospodar-ska aktivnost slovenske duhovščine od konca prve svetovne vojne do danes ni, z redkimi izjemami, bila ne v dobrobit Slovenije, ne v blagor Cerkve.
Pričakovali bi tudi, da po podpisu novega dogovora Cerkev ne bo več čutila potrebe braniti se proti besednim izpadom protiver-skili ali proticerkvenih pesnikov in pisateljev z obtožbami preko javnih tožilcev pri državnih sodiščih kot se je to zgodilo v primeru Vladimira Gajška, četudi je v tem primeru, spričo predstoje-čega dogovora s katoliško Cerkvijo, morda režim želel, cla z simbolično obsodbo (ki pa je medtem že bila razveljavljena) pokaže posebno zaskrbljenost proti podži-ganju verskih mrženj in sporov. V resnični svobodi verskega bogoslužja in pouka Cerkvi ni potrebna državna zaščita proti besedam zasebnikov. Cerkvi krati njene pravice državna oblast totalitarnih režimov, ne pa pesniki, ki se dostikrat sami borijo proti isti tiraniji.
Ako bo ločitev Cerkve od države, ki jo novi dogovor sankcionira, izvajan v ozračju svobode in spoštovanja ločenih področij, bosta s tem pridobila tako Cerkev kot narodi Jugoslavije. Vendar pa je k temu treba pristaviti, da ni dovolj, ako bi samo Cerkev dobila svobodo za delo na svojem področju. Tudi državljanom in narodom Jugoslavije mora biti vrnjena svoboda na njihovem dr-žavnopolitičnem področju, da bodo mogli samoupravno zadovoljevati svoje svetne potrebe. Zato pa je potrebno, da se poleg duhovnika dr. Cajnkarja iz Socialistične zveze umaknejo tudi vsi emisarji Zveze komunistov.
Novi dogovor med Cerkvijo in federativno Jugoslavijo zasluži in potrebuje dobre želje in moralno oporo vseh vernikov in vseh Slovencev.
C. A. Ž.
^offjce mail?
hitro odpošlji pošto naprej --oddaj jo večkrat v poslovnem dnevu odslej
Za poštne informacije poglejte na rumene strani vaše telefonske knjige
KONCILSKI MISIJON V LJUBLJANI
„Glas koncila", verski časopis zagrebške nadškofije, prinaša v svoji številki od 24. aprila 1966 poročilo iz Ljubljane pod naslovom: „Laiki-misijonarji". Poročilo objavljamo v prevodu. Dogodki, ki o njih govori poročilo, pričajo o začetku novega verskega življenja in uveljavljanja vere v domovini. Daj Bog, da bi seme Obrodilo sto teren sad!
Izkušen pater misijonar tiara piše: „Slišali ste gotovo o lepih koncilskih misijonih v Ljubljani. Nekaj novega, sodelovanje laikov kot govornikov.... študentje so navdušeni." Bil sem v Lubljani, slišal sem isto. Odprem novo številko „Družine", berem isto. Zopet prihajajo časi prvih kristjanov, ko so se laiki v polni meri zavedali, da jim je dana milost vere, katero morajo posredovati drugim.
Misijoni — ,,Koncilski misijon", kot so najavljali pozivi — so bili od 24. marca do 5. aprila. Vse splošne misijonske pridige so bile v stolnici, ki jc šele tedaj pokazala Ljubljančanom kako je majhna, medtem ko so bili stanovski nagovori v uršulinski cerkvi, kjer je poslušalstvo vsak dan naraščalo.
Teme so vzeli iz duha in srca koncila: Božje ljudstvo v novem svetu, Svet na križpotju, Božje ljudstvo je odgovorno, Veliki trenutki — velike dolžnosti, Naši bratje ateisti, Novi človek v atomski dobi, Tehnika v službi Cerkve, Žarišče zgodovine — Kristus.... O teh stvareh so razpravljali pod kupolo sv. Petra v Rimu. To jc sleherni dopoldan in popoldan privlačevalo množico ljudi v stolnico. Poleg tega pa so se še mase ljudi udeleževale drugih prireditev: za otroke (preko 4000 otrok), za ministrante (okrog 1500 ministrantov), za cerkvene sodelavce in pevce.... Otroci so uživali pri svojih „malih koncilskih misijonih", ko so gledali filme in poslušali nauk. Priredili so tudi dve razstavi: misijonsko-ekumensko v nadškofijskem dvorcu, pri frančiškanih pa razstavo verskega tiska.
Vse to je bilo seveda precej — običajno. Govorili so in v glavnem vse organizirali duhovniki. Okrog dvanajst misijonarjev je imelo dokaj posla, da so množicam razlagali lepe teme. Nekaj novega pa je bilo v uršulinski cerkvi, ki je med tem postala župnijska. Tu se je bil vršily 2. del „kon-cilskega misijona", ki je kot električni tok pretresel Ljubljano.
Tri dni so imeli tam stanovski misijon za izobraženstvo, nato pa tri dni za mladino. Težko je reči, kateri je bil bolj vzpodbudi j iv in privlačnejši.
Prvi večer je nekaj stotin zbranih pričakovalo duhovnika .... in
SVOJEVRSTEN JUBILEJ.
DESETLETNICA STALNEGA DEFICITA
V Ljubljani so se že začeli pripravljati na nenavaden jubilej — na desetletnico krize v slovenski filmski proizvodnji. V listih se že pojavljajo razni spominski članki, ki skušajo analizirati položaj, pokazati krivce in vzroke ter pripraviti ljudi na posledice. „Tri-glavova slovenska filmska proizvodnja," piše Marjan Kunej v ljubljanskih Naših razgledih, „je zavozila v tako krizo, da v mat-nem položaju ne more na noben način, niti z integracijo, priti do sape. Le pokopljemo jo še lahko
(„Prej ko jo bomo," pravijo, „več bomo prihranili").... Ce ne bo še kmalu pribite rešitve, bomo prihodnje leto praznovali 10-letnico začetka krize v slovenski filmski proizvodnji, ki se je začela raz-cvetati, ker so imeli nekateri velike oči.... Danes imamo probleme, ki bi jih mogli prodajati s popustom.... Botrov današnje krize je prav gotovo precej, vendar bomo malo opravili, če jih bomo le zvrstili v abecedni seznam. Nekdo pa bo le moral plačati ceno — in bolje, da jo plača danes kot prihodnje leto, ker bo moral vsako leto prišteti vsaj 300 milijonov Din izgube." (NR, št. 8, (343).
ga pričakalo. Toda le za nekaj minut. Pater misijonar je govoril le toliko, da je navzoče pripravil na nekaj novega. Za njim je nastopil dr. ing. Anton Kuhelj, profesor tehnike, strokovnjak za gradnjo letal, dvakratni bivši rektor ljubljanske univerze, podpredsednik Slovenske akadmije znanosti in umetnosti. Govoril je „o nalogi kristjana pri gradnji novega sveta". Idejo Cerkve, da naj bi vsakdo vnesel Kristusa tja, kjer živi, je ta .laik-misijonar" obdelal tako, da je o tem govorilo vse mesto. Za njim je nastopila redovni-ška sestra, prva ženska misijonar-ka. Govorila je o poslanstvu žene. Ljudje so komaj razumevali, da je kaj takšnega možno: to je Duh iz njih srede, njihova življenjska izkušnja, klic Kristusu in človeku, da bi se srečala.
Drugi večer je govoril i/p red oltarja zdravnik, Specialist za pe-diatrijo, dr. Hcrbert Havlina. Poslušalce je zajelo njegovo prepričanje, da so bolezni, ki jih je mogoče zdraviti bolje z duhom nego z znanjem. Zdravniki morajo najprej spoznati, da so njih sredstva omejena, neomejena pa more biti le vera. Za njim je mlada študentka recitirala meditacijo o skrivnosti materinstva, medtem pa je na orgije igral preludije dr. Ramovš. Nato pa je bogoslovec govoril o izgledih, ki se odpirajo pripravnikom za duhovniški stan in o hrabrosti, ki je za to potrebna.
Tretji večer pa je po pontifi-kalni maši začel inženir biotehni-ke. Razlagal je pomen zapovedi, da naj človek zavlada nad svetom. Kaj more in mora dati človeku zemlja? Kako je možno s pomočjo tehnike in znanosti izpolniti veliko božjo zapoved, da se človek obdrži in se smatra za božjega otroka. Na koncu je spregovoril mlad študent, iz srca toliko mladih, ki si žele novega, pravičnejšega in odkritosrčnejše-ga sveta. Ta se gradi z vezjo ljubezni, Kristusovim Srcem in našo krščansko skromnostjo, ki odpira človeka Vsem problemom sveta, ker je že pred tem sama odprta vsem vprašanje vesti.
S temi predavanji je bilo, kot da bi se odprla vrata: naslednje tri dni je nekaj tisoč mladih ljudi napolnjevalo krasno baročno cerkev, da bi se duhovno opomogli in osvežili. Pater misijonar spregovori ob začetku nekaj besed, nato pa poedine veroučne skupin izvajajo program: pesmi sestre Soirire in patra Duvala, recitacije velikih katoliških pesnikov, svoja izvirna predavanja. Tema pnvega večera je bila „Mladi v sodobnem svetu", drugega ^Krščanska osebnost mladega človeka", tretjega „Skozi življenje ne hodimo osamljeni, ker smo družina".
Ko je na koncu nadškof dr. Pogačnik vse imenoval svoje prijatelje, pa je bilo to še en znak, da ,koncil ni fraza", da se je v Cerkvi nekaj spremenilo na bolje, da se celo v naših razmerah moreta dobro razumeli Bog in človek.
NOVO PRIZNANJE KANADSKE VLADE ETNIČNEM UTISKU
Z zadnjo konferenco NATO so se odprla tudi nova obzorja zai takoimenovani etnični tisk v Kanadi. Prvič v zgodovini obstoja etničnih listov se je zgodilo, da smo bili povabljeni na to vrsto tiskovnega delovanja. Poročevalci se bodo menjavali od primera do primera ob bodočih sličnih prilikah. Vsekakor je to lepo priznanje kanadske vlade etničnim listom in se ji tudi mi na tem mestu za to priznanje zahvaljujemo. Prvi poročevalec, ki je poslal poročila vsem listom, je bil predsednik .Canadian Ethnic Press Association of Ontario" dr. J. Krischbaum, ki je mnogim Slf>-vencem že itak poznan kot naš veliki prijatelj in zagovornik.
Ker je bilo zasedanje NATO 7., 8. in 9. junija je potek vsega do-gajana že itak poznan vsem bralcem iz dnevnih listov. Tokrat bi radi samo pozdravili to dejstvo z nekaj važnimi citati iz njegovega poročila (citati so v originalu). Najvažnejša postavka se nam zdi delo kanadskega zunanjega ministra g. Paul Martina, katerega diplomaciji pripisujejo zaslugo, da ni prišlo do zastoja ali nesporazuma pri razgovorih. Dr. Kirscli-baumovo poročilo med dragim pravi: ..
......A lot of credit for this posi-
tive mood belongs undoubtedly to the Canadian Foreign Minister, the Hon. Paul Martin, vvho is not only the Honorary president of the Ministerial Conference, but in many private meetings vvith the Ministers of members states in-cluding the French Minister Cou-ve de Murville, Dean Rusk and the British Minister Stevvart, pa-ved the way for the success of the „Meeting of Fourteen" vvhich preceded the MinisterialConferen-ce of NATO. This has been re-cognized not only in the press and by manv foreign correspon-dents whose number amounts to 500, but also by the Secretary of NATO, Manlio Brusio, in his speech at the open ing ceremony of the Ministerial Meting on Ju-ne 7th...."
......Anybody cognizant with Com-
munism and basic Soviet aims cannot but agree with the para-graph 6 of the Communique sta-ting that „in vievv of the basic aims of the Soviet Union, the le-vel of its armed forces, and its continuing allocation of high pro-portion of economic and techno-logical resources for military pur-poses ,it is imperative for the West to maintain adcquate forces for deterence and defence...."
„....For Canadians vvho were preselit at the Conlerence and certainly also for the Canadian people at large will be highly gratifying the fact, that the man vvho was the architect of this succes, vvas our Secretary of State for External Affairs, Paul Martin. For the 25 Canadian corres-pondents, TV and radio reporters, vvho faced him daily at press con-ferences there was no doubt that he put on a great performance and restored for Canada the name of mediator in vvorld events vvhich years ago gained for her Les ter B. Pearson."