581
BENJAMIN GRACER, V MRAKU
Prva zbirka Benjamina Gracerja, Igra, je izšla leta 1972 v samozaložbi. Drugo zbirko, V mraku,* je založil Kulturno umetniški klub Tone Čufar z Jesenic, kar pomeni, da tudi z drugo zbirko avtor ni mogel prodreti do slovenskih knjižnih založb. Potemtakem se vsiljuje vprašanje: v čem je bistvo Gracerjeve poezije, da se ne more prebiti do knjižnih programov osrednjih založb kot ekvivalentov priznavanja estetskih vrednot že s tem, da uvrsti določen tekst v založniški program?
Gracerjeva poezija ima družbeno funkcijo, funkcijo angažiranja, buditelj-stva, z odločnim odklonom od esteti-cizma, od nekoristne poezije zunaj ide-ološko-humanističnih programov. Ena bistvenih lastnosti Gracerjevih tekstov je iskanje človekovega bistva, človeka v določeni družbi, angažiranega v njej, avtentičnega, odprtega v ideološki projekt, njegov nosilec in uresničevalec. Gracerjev človek ni individualiziran, odprt je družbenemu kolektivizmu dobe, ne polpretekle, marveč sedanje. Zbirka je razdeljena v štiri cikle: Pogovori, Nemoč, Pesmi za Špelco, Pesnik.
Prvi cikel, Pogovori, (očetu partizanu in mami) vzpostavlja generacijski stik starši: otroci. Na eni strani sprejemanje življenjske danosti, priznavanje utrujenosti, resignacije (starši), na drugi klic k sanjam, uporu, vdanosti (otroci). Iz tega razmerja nastaja jasen program: Sen, Upor, Vdanost. Uresničevanje  humanističnega  človeka  je  po-
* Benjamin Gracer, V mraku (Založil kulturno umetniški klub Tone Čufar pri DPD Svoboda Jesenice 1973, Mala Ču-farjeva knjižnica 7, opremil in ilustriral Roman Savinšek, str. 59).
582
M. Zlobec
stavljeno že v prvi cikel: toda jaz bom govoril / Pel bom / Iz vajinih sanj sem — /in tvoje srce je v meni, mati... (16) Retrospektiva, usmerjena iz sedanjega trenutka v čas osvobodilnega boja, hoče obnoviti tok uporno-humanističnih prizadevanj generacije staršev, pregledati izhodiščne temelje kot možnost inkarnacije humanističnega človeka. Hkratnost perspektive danes—nekoč zadeva ob nepremagljivo eksistencialijo — smrt. Upor, ki je nastal kot navidezni medgeneracijski konflikt, je nenadoma zadel ob nadindivi-dualno, naddružbeno fatalnost. Sledi Vdanost, stoična nemost, navidezno priznavanje nesmisla upiranja. Zaključek cikla, Epilog, je izrazito programski: Sizifu bodo spet naložili / tisto prekleto skalo / in nosil jo bo / z molitvijo ali kletvijo vse dotlej / dokler ne bo postal tako močan / da se bo rokoval s smrtjo. (21) Zaključek cikla napoveduje sizifovski voluntarizem vztrajanja v življenju in premagovanja smrti z bivanjem.
Drugi cikel, Nemoč, obsega dvanajst tekstov. Nadaljuje z meditacijami, kakršne je razvil že prvi del. Konflikt med vdanostjo in človekovo voljo spreminjanja, ljubeznijo in sovraštvom, uničevanjem in graditvijo, samoto in kolektivizmom, ujetostjo in odrešitvijo, človekovo angažiranostjo in neodziv-nostjo sveta, biti in ne biti, bistvom in bitjo ... pomenijo še vedno odziv na romantični konflikt med objektivnim in subjektivnim svetom, kakršen se je v slovenski liriki (če sežemo samo v povojno obdobje) pojavil v petdesetih letih in še prej. Izrazit Gracerjev odziv na socialna in etična vprašanja (Sreča, Pijanec), probleme lastnega bivanja v
svetu (Krik, Groza, Hamlet), problem pesniškega ustvarjanja (Pesem), človeka v moderni civilizaciji (Noč v mestu, Človeku) vzpostavlja izrazito antropocentričen, humanistično-družbeno-nor-mativni odnos do sveta.
Tretji cikel, Pesmi za Špelco, pomeni umik v naravo (Planika), županči-čevski voluntarizem (Zdravica, Molitev, Balada o dobri ženi) še izrazitejši poudarek humanističnega-etičnega človeka. V ospredju je humanistična norma: čista ljubezen med moškim in žensko, med materjo in sinom, med soljudmi, skratka, čisto iskanje iluzioni-stične varnosti ob negaciji objektivnega sveta. Priznavanje realitete (Ob mrtvi materi) ne pomeni resignacije, aliena-cije, ontološke krize, temveč ponoven beg v ljubezen do sveta in ljudi.
Četrti cikel, Pesnik, obsega tri tekste: Pesnik, Nasvet, Epilog romantični kult pesnika radikalizira: Bog je v meni, gospodje, / velik in dober, gospodje (57), poeti nismo revolucionarji. / Ljubimo: polje, morje, / rože, gore / in žene. / Verujemo in sanjamo / in smo večni Don Kihoti / še ko se zrušimo / na svoji samotni poti. (58) Zaključek zbirke ni nikakršen dvom o pesnikovem poslanstvu, ampak čisto nasprotno: zbirka V mraku hoče biti luč, kakršno je pred tridesetimi leti zapisal Oton Župančič. Zbirka zanika sleherno alienacijo. esteticizem, s svojim programsko humanističnim antropocen-trizmom, nezahtevnim, komunikativnim stilom, hoče v svojem času obuditi kult pesnika, glasnika humanističnega človeka, usmerjenega iz individualizma v angažirani kolektivizem. Gracerjev poizkus je epigonski in ne more tvorno vplivati na sodobno slovensko poezijo.
M. Zlobec