To noč, ko postaneta nebo in zemlja eno, združena v veličastno skrivnost naših duš, plava zemlja v sladkem miru nebeškega ob-jetja kot zlat mehurček sredi bajne noči. Kako s» nam približajo nebesa to noč! Božična noč je sam blagoslov za vse, kar je, kar živi, spi in bedi, ko je zemlja obkrožena od angelov, nosečih ljudem mir, ki ga deli sam Bog. V tej noči se v nebeški toploti tope jekleni oklepi človeških src, duše naše pa se objemajo s pogledi oči, toplo sijočimi. Na tako sveto noč se je dovršila zgodba teh ljudi. Na čelešniku tople peči je sedel kmet Ja-klin. Sam, zares čisto sam. Ko so drugi odšli k polnočnici, je zaprl in zapahnil vrata, on in hči Julka pa sta ostala doma. Julka je šla spat v svojo kamrico. Jaklin pa ni šel spat. Za varuha je in ta noč, pravijo, ni za vse ljudi noč miru in svetosti Izpod košatih obrvi je gledal s svojimi sivimi očmi po razsvetljeni izbi, z ostanki zob pa je tiščal med čeljusti pipo, iz katere je hlastno vlekel tobakov dim ifi ga v presledkih spuščal predse, da se je v modrih kolobarčkih dvigal pod očrneli strop. V izbi je bilo tiho. Čulo se je samo mlaska-vo pokanje Jaklinovih ustnic, kadar je spustil dim skozi nje, p-k, p-k, p-k, kot se razpoči na vodi mehurček. Zdaj pa zdaj je vzel pipo iz ust in se nagnil nad lesen pljuvalnik na klopi pod seboj. Pa je zopet zastrmel v okno. Oči so mu obstale na ledenih rožah, duša pa je potovala dalje. Dalje ven v gluho noč in njen mir. Potovala je po obsežnem gruntu, prišla na njivo — na štuk — in obiskala pšenico, snivajočo v svojem mladem življenju pod hladno snežno odejo. Bo li dobro prestala zimo — rahla skrb ga je obšla zanjo. Jakli-nov grunt je v hribih, Štuk pa celo v senčni legi. Andrejev sneg leži sto dni, bo letos tudi — se vprašuje Jaklin. Triintridesetkrat je romal letos hlapec s poda v kaščo in vsakokrat je bilo za dva mernika več pšenice v njej. Res, dobra letina je bila letos, hvala Bogu! Pšenica je plenjala, da je bilo veselje, ječmen tudi, koruza — polno je je na podstrešju, ko visi, da se osuši. Že je v hlevu, tri pare "olov stoji navštric, lepih in sparanih, kot bi bili ene matere. Bog para ljudi, Jaklin pa vole — pravijo ljudje. O sv.'-' Jederti je prodal par težkih v Zagorju, drugo leto bo spet. Ce Bog da! Ta bo že, saj pri Jaklinu se moli, kot je to navada že iz davnih dni, in gospod župnik dobi vsako leto mernik pšenice — za bernjo in še za hostije posebej. Ob nedeljah je pri Jaklinu mir — v posvečevanju Gospodovega dne vse počiva, če se vlije dež na pokošeno seno, Jaklin ne kolne — ga bo že posušil, kdor ga je zmočil — meni Jaklin in nič mu ni. Bogu dajmo, kar je njegovega! Jaklin vleče pipo, skozi škrbaste čeljusti pa spušča dim, da mu cmokljajo ohlapne ustnice. Košate obrvi se mu stresajo, duša pa potuje skozi gozd. Da, ta njegov gozd — ob sončnem dnevu je tema v njem! In Jaklinovo srce. On je naravnost zaljubljen vanj. Smreke, lepe in dolge, da se oko utrudi, ko jim hoče do vrha. Greš in greš, pa ne prideš do konca. Zadovoljen se presede na zapečku in z ostrimi očmi premeri izbo, pa vidi samo smreke, smreke, debele z drobnimi fuhimi vejicami ob deblu, ki so se zadušile v temi, daleč na vrhu pa je košato zelenje kot žamet. Smehljaj je ožaril starčevo lice, drugače vedno trdo in koščeno. Naenkrat pa je spet ves trd in iz oči mu lete bliski. Kar zavrelo mu je v duši. Ha — ti bajtar tam za hribom, nimaš -aman skomin po mojem gruntu, ne! Vem, všeč ti je, saj ti je lahko, zato bi pa rad vrinil svojega sina za gospodarja na moj grunt. Hčer ste mi res ujeli v svoje mreže, Julko, edino, ki jo imam. Pa to še ni dovolj! Jaz imam besedo, jaz! Kar sama od sebe se mu je skrčila pest in udarila po peči. Nocoj bo že gledal Graparjev, ko je ne bo h polnočnici. Ha, vam bom že pokazal! Mene ne boste ujeli, ne! Od notranjega srda ves drhti, da pipa kar poskakuje v škrbastih zobeh. Kako je poskočil takrat, ko mu je Slačni-kova Urša povedala, da hodi Štefan za Julko! Zdivjal je nad hčerjo, potem pa odvihral h Graparju. Od tistega dne se soseda nista več poznala. Nocoj je vse naokrog sam mir, le v Jaklinovem srcu ga ni. Dokler bo tale migal — pogledal je svoj mezinec — se ne bodo redili bajtarski otroci po mojem gruntu! Ne in nikdar ne! Sršeč je Jaklinov pogled in nemirno bega po izbi, da izginja iz nje mir svete noči. Še lojeva sveča na mizi trepeče, kot bi se bala Jaklinovih pogledov. Jaklin vzame pipo iz ust in potrka z njo na rob peči, da se usuje pepel iz ije. Tisti hip prisluhne. Čudovito lep napev se razlije po izbi. Spočetka rahlo, komaj slišno, potem pa vedno glasneje in boli polno. Polnočnica se je oričela. To vseh farah spodaj po Savinjski dolini pa zvonijo zvonovi, kot bi angeli brenkali na citre. Še Smiklavški nocoj lepo pojo. Jaklin vstane in snime s kljuke sti>„ri pater-nošter, da zaškrebljajo 'esene jagode, nabrane na špagi. Na podstrešju nekaj zaropoče maček lovi miši — se spomni Jaklin in moli naprej. ... daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor mi... — spet zaropoče, to pot pa bolj, slišijo se stopinje. V hipu spusti jagode in plane s svečo v vežo ter po stopnicah na podstrešje. Ni vedel Jaklin, kdaj je ugasnila sveča in kdaj se je zvrnil po tleh. čutil je samo udarec in da je nekdo na njem. Kdo? — Temna postava — ropar, ki ga mikasti? Najbrž ga hoče ubiti. Sam Bog ve, kje so dobile starčeve koščene roka nenadoma tako moč. Z vso silo se je pričel otepati in suvati roparja. Kot mladenič je bil, ropar pa tudi — in mikastila sta se, trdo objeta, in valjala po tleh. Davila sta se in se Hla, da sta že oba hropla. Nenadoma pa je zmanjkalo tal pod njima. Zgrmela sta v globočino, skozi odprtino v vežo. Še zdaj ni popustil ropar. Za hip sta obstala z ruvanjem. Jaklin se je pri padcu močno udaril in moč mu je pričela pojemati. Ropar je dobil premoč. Z roko ga je stiskal za vrat in pričel daviti. Jaklin je pojemal. Čuk» se je samo njegovo hropenje. Smrt — mu je šinilo kozi možgane in mrzel pot mu je oblil čelo. V tem je pred hišo odjeknil pok. Nekdo je ustrelil s puško. Kot bi zadel roparja, je ta skočil pokonci in že ga ni bilo več. V tem nekdo trešči z močjo po vratih, da zlete s tečajev. Pred Jaklinom stoji Grapar. »Sam Bog te je poslal, sosed!« S težavo izgovori te besede Jaklin. »Veš, ubil bi me, ubil, kot ubije jastreb kokoš.« »Pa kje je ravbar?« nestrpno vpraša sosed. »Ušel je, ko je slišal strel. — Skozi podstrešje.« Grapar je šel pogledat in res videl na gornji strani luknjo v strehi, tam, kjer se skoro dotika brega. »Ravno prav si streljal, še malo, pa bi bilo po meni. Ampak, kako si pa vedel?« »Julka je pritekla vsa prestrašena in vpila: Ravbar ji, ravbar ji! Očeta hočejo ubiti!« »O, hvala Bogu, Očetu nebeškemu!« Kakor še nikoli, je to pot zahvalil Boga. »Kaj bi bilo, če bi Julka ne ostala doma! Sam Bog je dal, da sva se sprla, sosed, veš, radi tvojega Štefana je nisem pustil k polnočnici... Sosed, zdaj sva si prijatelja — in saj res — otroka naj se dobita ...« Jaklin je ganjen in objema Graparja. Ko sta naredila luč, sta prišla Julka in Štefan. Julka je bila vsa preplašena. Jaklin je bil slab, strašno slab. Komaj je govoril. Šte- Rado Zakonjšek: IHa sveto božično noč fan se je nekaj časa bal Jaklinu pogledati v oči, ko pa je videl, da ni več hud, ga je prijel in mu pomagal čez prag. Julka je prinesla pijače in potice in slavili so že kar zaroko. Pa je vstal Jaklin, ves truden je dvignil čašo in rekel: »Plot smo si naredili med našo in vašo Tine se je vrnil v pisarno, ko ugleda na mizi zavitek. — »Le kdo bi to poslal ?« — Za korak je stopil nazaj, ko je spoznal pisavo. »Marija!« je šepnil polglasno. Ni se dotaknil zavitka. Začel je hoditi po sobi. Dolgo je tako hodil sem in tja, v duši pa mu je plalo razburjenje ter se večalo bolj in bolj. Mislil je, da je že popolnoma zavrgel vsako misel nanjo, zdaj je pa spoznal, da je upal vse do sem, ko je ugledal ta zavitek. Upal je, dasi sam ni vedel za to. Ni si maral tega priznati, hotel je zatreti spomine, odganjal je misli nanjo, hotel zatreti upanje, ki je še in še klilo v duši kot skušajo jeseni zadnji ostanki trave kljubovati mrzli slani, dokler še teh ne ugonobi njen strupeni mraz. Pisal ji je in se ji odpovedal. Dve leti je upal, da se bo ogrela zanj in ga vzljubila, a zaman. Ne bi še storil tega, pa je opazil, da je postala hladna proti njemu. »Kaj, če ljubi koga drugega? In sem jaz samo napoti?« To vprašanje je vrtalo v njem dan na dan in vedno bolj živo kljuvalo v srcu. »Ali naj se ji še vsiljujem, če me ne ljubi?« »Ne!« je rekel odločno in naredil konec svojim lepim sanjam ter se odpovedal upanju in ljubezni. Ne, ljubezni, te ni hotel, kaj hotel — mogel ni končati. Ljubezen se nikoli ne konča. Če je od Boga, je v srcu večna kakor duša. Ljubezen, ki so jo ustvarile samo lepe oči in zal obraz, te ni treba zatirati. Sama mine. Da bo prosta in da si bo lahko izbrala po srcu, če bo mogla, se ji odpove — ji je pisal. Ne bo se ji več vsiljeval, j' sklenil in pisal. Težko mu je bilo storiti ta korak, zelo težko. Dolgo se je boril, bi ali ne, končno je le zmagal. In zdaj ... Ve, kaj mu je Ma. Vrnila mu je pisma in spominke, ki jih ji je dal. S kakim veseljem ji je pisal, z vsakim pismom je šlo košček upanja, vč. sih več, včasih manj. In zdaj je vse končano. Končano! Vrgel se je na divan pa zopet vstal in divjal sem in tja po sobi. Polagoma se je unesel. Začel je odpirati pisma ter s 2 silil, da bi Ni mogel obrzdati svojih misli. Silile so skozi papir v zavoj, ki je ležal na mizi. Zaprl ga je v omaro. Da ga ne bo mo " pri delu. »Nič! Saj moram pozabiti. Moram!« Sam ni vedel, kaj misli, Marijo ali zavoj. Vedel je samo, da ne bo pozabil. Pričel je odgovarjati na pisma: »Spoštovani gospod! Prejel sem Vaš cenjeni zavoj in ...« »Ah. saj še delati ne morem!« se je vzneje-voljil sam nase. Pismo je raztrgal in šel po zavoj. Počasi odvija vrvico in papir. Svečano odkrije pokrov. »Pisem ni!« V škatli so bili majhni omoti. Vzel je od-motaval dalje. »Le kaj je?« je bil vedno bolj radoveden. Ostrmel je. Iz papirja je odvil majhen kipec moža, opirajočega se na palico. »Kdo bi to bil?« Ni mu prišlo na um. Vzame drug zavitek in ga odmotava. Med prsti se mu pokaže nekaj belega. Majhna, snežnobela ovčka. hišo, plot, ki je zrasel iz samega pekla in segal do neba, med vašim in našim gruntom je bila meja, ki jo je potegnil sam hudič! Nocoj, na to božično noč, pa je Bog pogledal na naju in podrl plot med nama, da ga nikoli več ne bo, in odstranil mejo — na to samo sveto božično noč!« »A ...« je skoro zazijal od začudenja. Zdaj se mu je posvetilo. Odmotal je še nekaj ovčk, volička, oslička, kipec Marije, Jožefa in še nekaj drugih. Vidi se tudi že hlevček in majhne jaslice, zraven pa božje Detece, ki se mu milo nasmehlja iz omota. Kot da bi bilo živo to božje Dete, se mu zdi, ko ga previdno polaga v majhen žlebiček. Le, ko je tako majhno, pa lepo, lepo! Urno je uredil kipce in postavil jaslice. Ves srečen jih opazuje. Pogled nanje ga tako razneži, da je ves ganjen. Kar čuti, da se mu nekaj izpreminja v duši in hoče na dan. Kipelo je v njem in sililo ven. Nekaj mehkega in toplega se je vzbudilo v duši, tako toplo, da mu je zažarel obraz. Vsa trpkost in skrb mu je izginila. Ni mogel več vzdržati. Gledajoč na jaslice, se je nenadoma nasmehnil. V tem smehu je bila sama sreča. »Marija! Marija!« je ponavljal in od veselja kar plesal in skakal okrog jaslic. Vse trpljenje in vsa bridkost, ki je ležala na njem že vso jesen, vse je odpadlo v tej uri. »Marija, kako si ti dobra!« je ponavljal še naprej ves hvaležen. »Marija, kako si ti dobra! Ti moja Marija!« Ni se mogel nagledati teh jaslic in se ni mogel. Če bi ga kdo videl, bi mislil, da je znorel. Pogledal je še v škatlo in opazil majhno vizitko. Izvleče malo sličico. »Sliko si mi poslala!«' Dolgo jo motri. Obraz se mu resni. Preleti vizitko in čita: »Ne samo vesele, ampak tudi srečne in božjega blagoslova polne božične praznike Ti želi — nesrečno dekle.« »Nesrečno dekle! ...« Vzdramil se je ob teh besedah. Tiho šepeta : »Nesrečno dekle ... Da, saj vidim ...« In zdaj šele prav spozna, da je za njenim smehljajem zakrita velika bolečina. Oči razodevajo trpljenje in one poteze okrog usten ... »Marija, zdaj šele vem, kaj si pretrpela! Šele zdaj! Po tolikem času... Kar mi nisi mogla povedati prej, sem spoznal danes ...« Obrne sliko in čita: »Ne zabi me!« »Ne zabi me!« ponavlja in gleda njen obraz. Vidi, da to prosijo tudi njene oči, njen trpki smehljaj prosi: Ne zabi me! »Marija, jaz te ne pozabim nikoli! Nikoli!« je prisegal v srcu. »In da veš, Marija,« je šepetal, »jaz sem tvoj, za vse večne čase samo tvoj! ... Niti v mislih ne smem grešiti in omadeževati tvojo lepoto. Ti moja lepa, mala Marija!« je nežno šepetal in poljubljal njeno sliko. Poslednji žarki zimskega sonca so planili skozi okno in z žarko lučjo obsvetlili jaslice na mizi. Položil je še njeno sliko poleg njih. »Tu je zdaj moje najdražje: moj Bog, moja vc a, moj- ljubezen in moje upanje .. « »Nocoj je sveti večer!« sp je domislil. V hipu se mu je porodil sklep. V mraku je že hitel na vlak. Dalje, ko se je vozil, bolj je hrepenel, da bi bil že tam. Človek je tako srečen, če ima dom, da gre tja praznovat božični večer. Nobenkrat v letu si človek tako ne želi doma, toplega kotička in prijateljske duše kot ta večer. Kateri vsega tega nimajo, se pač ta večer še posebno zavedajo svoje za-puščenosti. S postaje je šel peš. Čez dolino je ležalo za ped snega, nad njo pa se je razgrinjala skrivnostna božična noč. Čudna toplota prevzame človeka, ki potuje v taki noči. Vsa tista vsakdanja skrb odpade z duše kot skorja, ki je nepotrebna, in v duši žari — žari! Mehko je v njej in človek bi dal vse — in kdor je božji, to tudi stori. Če bi me srečal ta večer najhujši sovražnik, ta večer bi mu odpustil. Smuknil je po stopnicah skozi prvo in drugo nadstropje na vrh. »Hvala Bogu, nihče me ni videl!« si je oddahnil na vrhu. Potrka na vrata njenega stanovanja. Nič odgovora. Seveda, zdaj je šele pol devetih, Marija je še spodaj v kuhinji. Danes ima gotovo več dela, zdaj, ko so prazniki. Do devetih bo že prišla, je upal. To bo iznenadena! Ze doma je naredil načrt. Kako ga bo pogledala! Ze kar ve, kako bo. Ko bo prišla po stopnicah, se bo skril v temo, da bo šla naprej v sobo. Nato bo potrkal. Vem, prvič se ne bo oglasila. Šele drugič ... Takrat bo ostrmela! Že kar vidi njen lepi pogled, ki bo začuden uprt vanj. Potem bo vprašala: Kako si pa prišel sem? Malo huda bo, da pride sam in še ponoči v njeno stanovanje. Saj bo kmalu odšel. Toliko, da jo vidi nocoj, ko je sveti večer... Tine čaka. Ura je devet, pol desetih. Marije še ni. Deset — še je ni. Joj, kako počasi teče ura! Mraz pritiska skozi špranje na strehi. Tine hodi v krogu po prstenih tleh. Skozi majhno lino posveti 'una, za klobuk velika lisa se počasi pomika po tleh. On pa hodi okrog nje, boječ se, da ga ne bi obsvetija. Z nogo zariše v tla. Ko pride žarek do tu, bo prišla. Žarek je dospel, a nje ni bilo. Tinetu je mraz, da ga že stresa. Zopet zariše: zdaj gotovo pride! Še enkrat — pa je ni bilo ... Tine se je že tresel, da so mu šklep-tali zobje. »Kako, da je ni? Kaf, če je ne bo nocoj?« »Ustrašil se je tega. Da bi moral vso noč zmrzovati tu? Saj zdaj še iz hiše ne more, vrata so zaprta. Na to prej ni mislil. Moj Bog, to bodo dolge ure do jutra... Ko bi Marija vedela! Koraki se zaslišijo po stopnicah. Srce bije, da ga čuti v sencih. Mraza ne čuti več, celo zdi se mu, da mu je že vroče. Stal je v temi, ko je šla mimo. Potrka. Nič odgovora. — Potrka drugič. Vrata se malo odpro. »Marija!« »Tine?« Ona ne more razumeti. Plaho strmi vanj. Ni več vedel, kaj bi ji rekel. Vprašala je ona: »Kako da si prišel? In sedaj ponoči? Kdo ti je odprl?« »Marija! Tvoje jaslice — tvoja slika! Nisem mogel več vzdržati!« Prijel jo.je za roke. Začutila je njegovo mrzloto. »Tine, tebe pa zebe!« »Seveda me, ko sem pa že ves večer na tem podstrešju!« »Moj Bog! Pa bi se oglasil spodaj in povedal!« »Nisem hotel. Vedel sem, da boš prišla...« »Zakurila bom, da se ogreješ. Potem poj-dem k polnočnici, veš!« »Greva oba, jeli?« »Zelo me bo veselilo!« Poiskala je papir, on pa je pripravil trske. Kmalu je gorelo v majhni pečici. Tine je na-nosil premoga iz podstrešja, da je peč kar žarela od vročine. »Veš, Marija, tako me menda še nikoli ni zeblo kot danes.« je priznal, ko se je ogrel. Sedela sta pri peči in obema je bilo toplo. »Marija! Od zdaj naprej si moja, jeli?« Stisnila mu je roko, da je čutil odgovor. Kolikor je pred Marijinim prihodom čas počasi mineval, tako je sedaj hitel. Odšla sta k polnočnici, kmalu nato pa se je Tine že odpeljal. V ranem jutru je bil že doma. Ko je zjutraj Marija videla shojeno zemljo na podstrešju, se ji je zasmilil: »Moj Bog, to ga je moralo zebsti!« Zdaj je verovala, da jo ima res rad. Zakonjšek: Jg^-- J^ m|a<|||8 |juJj JanuS Goleč: Zamenjava ino! Razgibanost današnje mladine Povsod se poudarja ter naglaša, da je današnja mladina prekomerno razgibana po ljudskih, kaj šele po srednjih šolah! Tudi one dijake, kateri so doma z dežele, je zajel vrtinec športa, politiziranja ter nepotrebnega ti-ščanja v ospredje. Treba se samo enkrat peljati z vlakom, s katerim se vrača mladež iz mestnih šol, starejšega ter resnega potnika prežene preživahno obnašanje, pevanje, suvanje in kričanje sem in tja, v kak drug, znosnejši vagon. Pred kakimi štiridesetimi leti sta bila ' iz srednje podeželske župnije po dva dijaka, danes se šolajo iz večjih ter premožnejših far po mestnih šolah kar cela krdela raznih študentov. Ako se danes vrača srednješolska mladina za božične ali velikonočne praznike na domove, mesta na pol izumrejo v počitniških dnevih in se preseli živahni, glasni ter nagajivi živ-žav na deželo. Dijaško življenje za praznike na podeželskih župnijah je med nekdaj in danes več nego razlika med enojko in tisočem. Pri vsej razgibanosti pa je ohranil slovenski študent največjo ljubezen do rojstnega podeželja in do vseh bajnosti, katere doživlja mladostno dijaško srce ob tolikanj lepih In vsako leto novih večjih praznikih. Posebno pa si vtisne mlad človek -ezabno ter neizbrisno v srce vlc posebnosti ter zanimivosti domačega kraja, za kojih razvoj ter napredek ob vrnitvah na dom se zanima ter ga vestno zasleduje. Čuševa dvojčka Velika in znamenita župnija Ptujskega polja je posedala za mladino dolga desetletja v oči bodečo posebnost ter redkost — eno-uhega moleča. Bil je to Poljancem daleč naokoli znani Čušev Tunek, katerega je nekako čudno pačil tik ob glavi odsekani desni uhelj. Ustno izročilo trdi, da je bil Tunek ob uho po nesreči. Radi splašenih konj je padel z voza, priletel z glavo ob kup ostrega gramoza, ki mu je pri silovitem priletu odrobil proč in proč desni uhelj. Enouhi moleč Tunek je bil posebna privlačnost za srednješolce, kadar so se vrnili za praznike. V cerkvi so se večji tiščali v klopi koj za molecom, manjši študenteki pa so se prerivali sem ter tja ob prvi klopi na desni Strani, v kateri je roštal Tunek pred vsako ^ca z mefcaceiai praznično in nedeljsko sv. mašo rožni venec z vsemi mogočimi dodatnimi molitvami. Posebnega poudarka je vredna še ta posebnost, da je imel Tunek brata Tineka, s katerim sta bila dvojčka. Skupnost rojstva ju je tako zenačila, da sta se krila po zunanjosti kakor enakovredna novca. Poljanci so bili nekako zadovoljni, da je bil Tunek ob uho, ker so dvojčka od tedaj z "ahkoto razločevali. Kakor Tunek, je bil tudi Tinek ob nedeljah in praznikih zaposlen pri župni cerkvi s tem, da je vlekel meh na koru in vršil dolgo let službo mehača. Čeprav je bil Tinek še tudi občinski sluga, oglednik mrtvih in po fari ob raznih prilikah zaklane živine, je stal, kar se tiče občega zanimanja daleč pred njim njegov brat Tunek. Prebivala sta dvojčka ob Dravi v koči, o kateri je šel glas, da 't bo prej ali slej odplavila povodenj Drave, ki je odnesla s seboj že cela imovita poljanska naselja. Krog skromne bajte je bilo nekoliko njiv, na katerih je prideloval Tunek vsakdanji kruh, medtem ko je bil zaposlen Tinek v javnosti. Tunekova smrt Omenil sem že, da so mladi in starejši Poljanci dobro poznali Čuševa dvojčka. Mlademu svetu je daleč prednjačil enouhi Tunek, ki se ga je rad nakresal in je bil mladim v okajenem stanju v veliko zabavo. Cele procesije fantalinov so ga spremljale večkrat nedeljsko popoldne od fare proti Dravi, ko je juckal iz polnega grla, prepeval in dobesedno znal ponoviti kako posebno znamenito rusijonsko pridigo. Po deset- in desetletjih obče priljubljenosti pri zabaveželjni mladini je doletela pred božičnimi prazniki Tuneka smrt. Preobilna pijača in priletnost sta ga prisilila, da se je predolgo od počival v mrzli noči pod milim nebom. Preveč raztegnjen nočni oapočitek mu je nakopal pljučnico, ki je bila zaključena s — smrtjo. Tunek je bil pokopan pred Božičem in seve brez spremstva njegovih oboževateljev — študentov, ki so bili razkropljeni po mestnih šolah. Kakor hitro je bil Tunek pod grudo, ga je nadomestil v dostojanstvu moleča Tinek. Od-molil je v prvem cerkvenem sedežu pred službo božjo rožni venec in odbrzel na kor, da je PODLISTEK Januš Goleč: Preužitfkarjjev kovčeg Hvaležni jubilant Letošnjo jesen se je spomnil »Slov. gospodar« 80 letnice zlatega naročnika Tramšetove-ga Tevžeka iz spodnjih krajev. Jubilanta je črno na belem ter v listu objavljena čestitka tako razveselila, da se je prišel osebno zahvalit v uredništvo v prepričanju, da bo po srečno, v zdravju in pri popolni duševni čilosti na rame naloženim osmerim križem sledilo še več drugih življenjskih jubilejev. Preužitkar Tevž je res prava kmečka korenina. Postave je sicer majhne, a je koščen ter suh kot treska, vedno smehljajočega obraza, vedrih oči ter šegavih besed. Vsa njegova zunanjost je priča, da je zanj usoda preužitkar-ja igrača ter zabava. Dobri Tevžek je hotel koj po prvih pozdravih izkramati kar cel listnjak zanimivosti, pa je zaprl na smeh zapotegnjena usta in se prisiljeno zresnil z opravičilom: »Vidim, da imate nujno delo. Bom počakal, ker star preužitkar ima čas.« Položil je srednje velik kovčeg pod stol s klobukom vred, sedel za mizo, vzel v roke ča- sopis, kateri mu je prvi prišel pod roko, ter se radovedno poglobil v čitanje novic. Ni dolgo zdržal brez glasnih opazk k časopisnemu čtivu. Tevž čita na glas Čez kake pol ure je bral na glas tole novico: »Orožniki pri Sv. Trojici v Slov. goricah so izvedeli, da imata Janez in Genovefa Senčar-jeva v Stanetincih že mesec dni zaprtega v hlevu svojega 80 letnega preužitkarja Janeza Vogrinca. Orožniška patrulja ga je našla v malem živinskem hlevu, kjer je ležal na malem kupčeku slame tik za kravami, tako da so odpadki padali nanj, pod njim pa se je odtekala gnojnica. Na mokrem ležišču je starček orožnike prosil, da naj ga rešijo od ondod, kjer bo sicer umrl v pomanjkanju in nesnagi. Oblečen v stare raztrgane in smrdljive cape je starček pripovedoval, da so ga zaradi starosti in bolezni spravili v hlev, čeprav je leta 1936. na pol zastonj prodal Senčarju svoje posestvo ter si izgovoril užitek. Sedaj pa komaj čakajo, da bi umrl ter tudi njegovih hčerk ne puščajo k njemu. Na zahtevo orožnikov sta Senčarjeva pristala na to. da vzameta starega preužitkarja zopet v hišo.« Preužitkar zahteva posluh Ko je bil s čitanjem pri kraju, je odložil časopis in bil glasnega mnenja, n