141
Dvajset knjig polnijo njegova zbrana dela razne vsebine. Spomnimo se njegovega „Lešetinskega kovafa" iz 1.1883., ki je napolnil vso češko javnost z navdušenjem in občudovanjem. Takrat se je nemški kapital trudil, da bi na Češkem pokupil češka posestva in tako raziiril nemško posest. Bila je podobna doba, v kakrini žive sedaj Poljaki na Nem-kem. Tedaj je Svatopluk Čech naslikal značajno podobo češkega rodoljuba in demokrata, ki žilavo brani če;ko posest proti tujcem. Še globlji vtisk so naredile njegove „Pisne otroka". v katerih budi Čehe iz suženjske ponižnosti k hrabremu narodnemu  odporu.   Neizčrpen  je Čech,   kadar  poživlja svoje
rojake:                         .             .....
Verme jen Sobe, sve praci a pili,
vefme jen svatemu nadšeni v nas,
vefme jen vitezstvi slovanske šilu,
ktere si podepfe krajni tu hraz,
vefme, že narod naš, velika Slava
s korouhvi lidskosti za štitem prava
dobude korunu velebnych kras.
Svojim povestim je zajemal snov iz češke zgodovine („Dagmar" iz časa kralja Pfemusla Otakarja L, „Žižka", „Ada~ miti", „Vaclav z Michalovic") in iz sedanjosti. Priljubile so se njegove pesmi „Ve stinu lipu". Napisal je več alegoričnih satir: „Hanuman", „Petrkliče", „Šotek", „Pravda", „Kratoch-
vilna historie o ptaku Velikanu Velikanovi-či". Kratko pred smrtjo je še povedal prijatelju, da dovršuje velik epos, s katerim se je bavil celo življenje.
Čech je bil študiral pravo, a se je posvetil   samo  pisateljevanju. Urejeval je svoj čas „Svetozor" in „Lu-mir", zadnje dni je živel samo   od   penzije,   ki mu jo je dalo društvo čeških pisateljev in novinarjev, in od honorarjev knjigotržca To-piča.   Velikomestnega šuma ni ljubil in je živel najrajši na deželi blizu Prage. Čechovo telo bo balzamirano in na stroške praške občine pokopano 'na Vušehradu.  Na grobu mu bodo govorili praški župan dr. Groš, pisatelj Jaroslav Vrchlickg in poslanec Anyž.
Joscf Pavlik, človek tih, skromen in delaven iskren prijatelj Poljakov in Hrvatov je pred kratkim umrl v Pragi. Izdal je slovnico poljskega jezika „Učebnice jazuka polskeho", „Krotka gramatuke, j<?zyka czeskiego z rozmowkami i slow-niczkiem", „Kratke rozmluvy Čecha s Polakem", dalje prevode poljskih povesti: E. Orzeszkove „Romanowa", „Mezi sedlaky a pany", „Bene nati", H. Sienkiewicza „Ogniem i mieczem", „Listy z i\fryki" i. dr. Razen tega je spisal več razprav o hrvaških kulturnih in književnih razmerah.
Profesor dr. Maixner, vseučiliški profesor v Pragi, je obhajal svojo šestdesetletnico. Dr. Maixner je eden izmed največjih čeških učenjakov zdravilstva. Maixner je gojenec še skupne praške univerze; njegovo nadarjenost je najprej zapazil dvorni svetnik Eiselt, ki je Maixnerju dal priložnost,
SVATOPLUK  ČECH
da se je mogel izvežbati v internem zdravilstvu ter tako postati strokovnjak. Po osemletni bolnišnični delavnosti se je habilitiral na univerzi. Že kot asistent v bolnišnici je izdal veliko razprav v čeških strokovnih časopisih: ,,Časopis lekaru českjch", „Odborova pathologie" in v nekaterih nemških. Ko je bil imenovan za profesorja zdravniškega oddelka na češki univerzi in je postal ravnatelj poliklinike, se ni nehal navzlic svojemu obilemu delu pečati s strokovno književnostjo. Največje Maixnerjevo delo, s katerim si je postavil trajen spomenik v zgodovini češkega zdravilstva, je: „Specielni pathologie a therapie nemoči vnitfnich". Ta spis je klasična podlaga za notranje zdravilstvo v češkem slovstvu in neizčrpen vir za vsakega strokovnjaka v internem zdravilstvu. Iz novejše dobe bi bilo imenovati celo vrsto razprav, izmed katerih vsaka pomeni napredek in razširjenje zdravniškega obzorja.                                                    Fr. Št.
Dvorsktj František Ivan. Nedavno je umrl v Pragi v 68. letu deželni arhivar v pokoju, zgodovinar in publicist Fr. Ivan Dvorsky. Umrli je bil sicer znana oseba ali šele nedavno je obrnil nase večjo pozornost s svojim spisom „0 puvodu kompaktat". Znani so njegovi spisi „Stare pisemne pamatky žen a dcer českych", „0 upadku naroda českeho", „Perchta z Roženberka, zvana bila pani", „Rlbrecht z Vald-štyna", „Zuzana Černinova" i. dr. Dvorsky je poizkušal tudi na dramatičnem polju („Harantova žena"). Časopisi „Matice lidu", „Musejnik", „Pedagogicka biblioteka", „Česky arhiv", „Historicky sbornik", „Osveta", „Svetozor" in vsi sodobni češki dnevniki so prinašali temeljite spise izpod njegovega peresa. Dvorsky je bil urednik češkega teksta publikacije „Snemy češke od r. 1526. až po naši dobu". Tudi tujina je znala oceniti njegove spise; na Nemškem so ga čislali zbok njegove razprave „Neues uber Kepler" in carska akademija v Peterburgu je pripravljala izdajo njegovega spisa „0 jezuitih na Ruskem za dobe Petra I." Dvorsky je deloval v svoji stroki neumorno in vestno.
C596SD
Spdlka   wijdawnicza   slawiahska   w   Krakowie.
Pod tem imenom se je ustanovilo v Krakovu društvo, katerega namen je izdajati in podpirati časopise, brošure, knjige, leposlovna in poljudno znanstvena dela, kakor tudi učene spise o slovanskih zadevah ter jih razširjati. Društvo si osnuje poseben literaren odbor.
Aleksander Swi^tochowski, poljski pisatelj in modro-slovec, je obhajal nedavno štiridesetletnico književne delavnosti. 9. novembra 1. 1867. je objavil svoj prvi članek pod psevdonimom Henrik Dol^ga v „Tyg. illustrovanem". Pisal je jako mnogo, sledeč zapadnim pozitivistom, vendar se je njegov pozitivizem veliko oddaljil od pravzora comtovskega in še bolj od pozitivizma angleškega. To dokazuje vsa njegova literarna in umetniška tvorba. Izmed njegovih leposlovnih spisov imenujemo: „Sam o sobie", „Poddanka", „Rntea", „Na targu", „Chawa Rubin"; najboljše drame Swie,-tochovskega so trilogija pod naslovom „Niesmrtelne dusze" in kvintologija „Duchy". Od modroslovnih spisov navajamo: „0 powstaniu praw moralnych",   „Epikureizem",   „Wolter".
Fr. Št.
Orno
Akademik JL I. Sobolevskij. H koncu meseca oktobra se je dovršilo 25 let profesorske službe slovečega člena ruske znanstvene akademije v Peterburgu, Hlekseja Ivanoviča So-bolevskega. Sobolevskij se je porodil v Moskvi 1.1856., kjer je tudi študiral. L. 1884. je postal profesor ruskega jezika in slovstva na kijevskem vseučili ;ču.   Štiri leta pozneje je bil