UST ZA 'a Trt Štev. 15. Leto II. V LJUBLJANI, 11. avgusta 1904 Izhaja -r-K-vsak drugi četrtek po I. in 15. dnevu v mesecu. Cena mu je na leto 1 K 60 vin. Zunaj Avstrije 2 K 8 vin. Za Ameriko 2 K 60 vin. Izdaja ..Katoliška bukvama' Tiska ..Katoliška tiskarna". Urejuje Janez Ev,- Kalan. Spisi in dopisi se pošiljajo: Uredništvu »Bogoljuba" v Zapogah, P. Smlednik, (Kranjsko) Naročnina in inserati pa: Upravništvu „Bogoljuba", Ljubljana, Kopitarjeve ulice 2. Vsebina XV. zvezka: Stran Vse prenoviti v Kristusu.............225 Drugi slovensko hrvaški evharistični shod.......227 Svetišče Matere božje na Barbani..........229 Marijina himna.................230 Romanje na Šmarno goro.............230 Šola krščanske popolnosti.............230 Nov popolni odpustek za zadnjo uro.........231 Iz jugoslovanske Bosne..............232 Razgled po katoliškem svetu............234 Cerkveni razgled po domovini...........235 V molitev se priporočajo.............240 Darovi....................240 H1!? lili IN t 99 Vse prenoviti v Kristusu. « (Za obletnico izvolitve Pija X.) Najprej nekoliko uvoda. Zadnji četrtek, dne 4. avgusta, sv. Dominika dan, je preteklo leto, odkar so kardinali zbrani v Rimu izvolili naslednika slavnemu Leonu XIII. beneškega patrijarha Jožefa Sarta, — Pija X. Nikoli ne bom pozabil tistih trenutkov, v katerih nam je ta dan došlo težko pričakovano poročilo o volitvi: ko smo lahno stopajoč po prstih bližali se telefonu, in s kazavcem na ustnih, drug drugemu prav rahlo prišepetevali „sst!", medtem ko je g Rakovec, vrli upravnik »Slovenca", stal pri telefonu, in mimogredč, da bi prej potolažil našo radovednost, pa lahno, da bi sam sebe kaj ne zmotil in česa ne preslišal, izustil odločivno besedo — „ Sarto". Bili smo precej presenečeni pri tej besedi; bili smo, da odkrito govorimo, nekoliko — hladni. In zlasti, ko smo slišali, da se je avstrijska vlada prav brez vse potrebe vtikala vmes, bili smo globoko ogorčeni.*) Modrejši izmed nas so pa rekli: „Bog bo vse v dobro obrnil.* ... Pozdravili smo gorko in spoštljivo Pija X. kot našega novega očeta in poglavarja, kajti papeža kakor duhovnikov sploh ne smemo častiti samo zaradi njegovih osebnih čednosti *) Zdaj je menda preskrbljeno, da se nobena vlada ne bo mogla več mešati v volitev papeža. in prednosti, ampak zaradi božje časti in o b 1 a s ti, ki je v njem; oblast, ki je, kakor pravi sv. papež Leon I., celč v nevrednem nasledniku vse časti vredna. Pozdravili smo ga in poklonili se sv. očetu z vso otroško vdanostjo kot namestniku Kristusovemu, — njegovih osebnih vrlin pa nismo poznali, in o njegovem izvrstnem delovanju, ki ga popisujemo sedaj v našem listu, nič vedeli. Dve reči sta nam bili koj takrat silno všeč: prvič, da je novoizvoljeni papež nizkega rodu; drugič, da se je od najnižje duhovske službe idoč skozi vse stopinje povspel do najvišje. Tak mož mora biti nekaj posebnega.. . In zopet smo napeto čakali, kdaj in kakč bo Pij X. prvič javno izpregovoril vernikom celega katoliškega sveta. Storil je to dva meseca po svoji izvolitvi, dne 4. oktobra, na rožno-venško nedeljo, ko je izdal svojo prvo okrožnico. V tej okrožnici je jasno in odkrito povedal svoje želje in svoje namene; zaklical je v svet veliko, pomenljivo besedo sv. Pavla, da njegov namen ni drug, kakor — »vse prenoviti v Kristusu." (Efež. 1, 10). Prenoviti, reformirati! — Prenavljati in popravljati je na svetu vedno kaj treba. Vsaka reč, bodisi da se rabi ali pri miru leži, se s časom obrabi ali zastara ali zapraši ali kaj podobnega. Treba jo je torej zopet poživiti, popraviti, preurediti, — prenoviti. (Za vse to nam služi latinska beseda »reformirati", ki se veliko rabi). To je treba v vnanjem svetu, to tudi v cerkvenem življenju. V teh naših zadnjih časih so zlasti vstali nekateri možje, kateri veliko govore in pišejo, da je treba v katoliški Cerkvi marsikaj prenoviti, reformirati. To so znani „reform-katoličani." Ali ti možje imajo pri vsi svoji dobri volji eno napako, namreč to, da hočejo z ljuliko vred pšenico izruvati. Ravno v tem času pa, ko se toliko govori o reformi, je Bog posadil na prvi sedež v Cerkvi moža, polnega milosti in moči, ki hoče v Cerkvi res v pravem katoliškem duhu prenoviti, kar je prenovljenja potrebno in kar se prenoviti da. Zares, glej čudo božje previdnosti! Leon XIII. je s svojim bistrim duhom v svojih mnogoštevilnih, obsežnih in globoko premišljenih okrožnicah kot „luč z neba" posvetil v temo zmot sedanjega časa, pokazal pot, položil temelj krščanskemu življenju človeške družbe. Za njim pa ni bil poklican na prestol Petrov kdo, ki bi hodil prav isto pot, kakor Leon, ampak izvoljen je bil mož praktičnega dejanja, ki je nauke Leonove povzel, da jih v dejanju izpelje; ki hoče poslopje, kateremu je Leon temelj postavil, zgraditi do vrha. In te naloge se je lotil Pij — »žareč ogenj" — z vso gorečnostjo in odločnostjo. Pij X. se pogostokrat sklicuje na nauke in odredbe Leona XIII., rekoč: To, kar je moj prednik odredil, potrjujem tudi jaz; zraven pa še ukažem, da naj se v tej reči odslej tako in tak<5 ravna. Tak6 obrača svojo pozornost in skrb na vse strani, predpisuje, urejuje in zbolj-šuje. Cerkev je dobila res papeža-reformator j a. Seveda se greh in hudobija nikoli ne bosta dala s sveta spraviti, — sam Sin božii tega ni dosegel —; stori se, kolikor se more storiti. Da mu je pa resna volja, to kar je v okrožnici napovedal: „vse prenoviti v Kristusu", kolikor je mogoče, to je Pij X. dosti jasno pokazal v prvem letu svojega papeževanja: Najprej je v svoji domači hiši, v Vatikanu, marsikaj preuredil, da se vrši bolj pri-prosto in z manjšimi troški. Pij X. ni prijatelj velikih ceremonij; priprosto, podomače, to mu je všeč. Predvsem je pa zavzet za svetost hiše božje, za dostojnost božje službe,za lepo vedenje v cerkvi. Najprej je ukazal, da ga ne smejo — kakor je bilo papežem nasproti vedno v navadi — v cerkvi glasno pozdravljati. V jeseni, sv. Cecilije dan, je pa izdal natančne predpise zaradi cerkvene godbe in petja. Namen teh predpisov je zlasti ta, da naj bo cerkveno petje po vsem katoliškem svetu kolikor mogoče enako, drugič da naj ne bo posvetno ampak pobožno. Ta ukaz je bil posebno potreben za cerkve po Italijanskem, kjer so napravljali pri sv. maši na koru cel teater. Dalje mu je posebno na srcu zgledno življenje in goreče delovanje duhovnikov. Po pravici! Saj je na tem vse ležeče. — Kakor pa vsak vč, so duhovni tak6 ljudje kakor drugi, in imajo dvojno težko nalogo: najprej sam sebe, kakor vsak kristjan, potem pa še vse druge, sebi izročene, voditi v nebesa. — V Rimu, takč je dejal sv. oče, v središču krščanstva, kjer bivam jaz, kamor prihajajo katoličani vsega sveta, tu mora biti najprej vse v dobrem redu. In dal je strogo previzitirati vse rimske župnije. Tam, kjer zapazi Pij nered-nosti v cerkvenem življenju, tam jih odpravi brez pomišljanja in brez pardona. Že je izdal tudi več drugih naredb, namenjenih v to, da bi se cerkveno življenje zboljšalo, katerih pa ne bomo vseh naštevali. Sv. očetu je res za to, da bi se verniki d lili o v n o prenovili. Zato je zaukazal to leto po vseh rimskih župnijah obhajati misijone. Sv. oče je v tem prvem letu tudi večkrat pokazal, kakor njegov prednik, svojo 1 j u-bezen do nizkih delavskih stanov: kmetov, delavcev in rokodelcev. Vendar povedal je tudi naravnost, naj tega nikar ne zahtevajo, da bi bili vsi stanovi na svetu enaki, ker je po božji volji sami razloček med stanovi potreben. Pri vsem njegovem nastopu in delovanju odlikujejo sv. očeta zlasti tri lepe lastnosti: modrost, lj u bežni vost in odločnost. Modrost se kaže n. pr. že iz tega, kar je ukazal glede Rima, in sploh iz vsega njegovega rav- r 1904 jaoja. Ljubeznivost in odločnost sta dvč lastnost n'sta P" ljudeh vselej združeni. Kdor jg jjubezniv, je rad mehak, in kdor odločen, •e včasih trd. Pij X. pa zna dobro smehljati in ^liti se; kar pa enkrat reče, od tega ne jenja 2a nobeno ceno, to se mora vselej zgoditi. Veliko so ugibali časniki, zlasti liberalni, v; imajo vedno polno skrbi za papeža, če se Ijo pij X. tudi s politiko kaj pečal, ali bo saffl° »cerkveni" papež. In videli smo: Pij X. je toliko politik, kolikor to zahteva skrb za Cerkev, kolikor politika Cerkev zadeva. Nič več in nič manj. Manj ne sme, več ni treba. Ze!6 nam je všeč njegovo postopanje nasproti Francoski. Tam traje že nekaj let kruto preganjanje krščanstva, ne sicer z mečem jn krvo, ampak s postavami, z ustavljanjem plače in z izganjanjem iz dežele. Ministerski predsednik in ž njim združeni framasoni so se zarotili, uničiti cerkev na Francoskem. Po kon-kordatu, skupnem dogovoru med Cerkvijo in državo, ima država besedo pri imenovanju škofov in sploh pri cerkvenih zadevah, zato pa država deloma iz svojega plačuje škofe, duhovnike in nekaj prispeva za oskrbovanje službe božje. Zaradi teh krajcarjev, ki jih država Cerkvi daje, so si mislili Combes in njegova banda, da bodo smeli pometati s papežem in škofi, z duhovniki in redovniki, papež naj bif pa na vse to molčal. Pij X. pa je rekel: Quod non ! Tega pa ne! Rajši stradamo, kakor da bi bila Cerkev sam6 za metlo državi! — Zveza med Cerkvijo in državo je s tem raztrgana. Država bo ustavila vso plačo duhovščini in cerkvenim zavodom, semeniščem itd. To je sicer gotovo občuten udarec za Cerkev; odkod naj se vse to odslej vzdržuje? A Cerkev bo prosta zoprnih vezi vsemogočne države, prosta, da bi se vtikali vanjo ljudje brez vere in vesti. V Rimu že izdelujejo načrte, kakd spraviti potrebne dohodke skupaj ; papež pa bo škofe in duhovščino, ki so bili dosedaj pod silnim jarmom države, uredil, kakor bo sam hotel. Ta kratek in površen pregled enoletnega vladanja sv. očeta Pija nam kaž, da imamo na papeškem prestolu izvrstnega moža, ki. pozna potrebe časa, v katerem ga je Bog poklical na krmilo. Da, svet in ljudje na njem, se vedno stara o, pešajo, padajo. Svet potrebuje prenovljen j a, in sicer prenovljenja — v Kristusu. O tem prihodnjič. Drugi slovensko-hrvaški evharistični shod. . Evharistični shod, ki smo ga zadnjič na-® Dnč 23. avgusta: Popoldne ob 4. uri kratko naznanili, je torej določen na torek^se zbirajo člani v duhovniškem semenišču. in sredo 24. avgusta. Vršil se bo v Pridiga, Pridi sveti Duh, lavretanske litanije. lubljani v stolni cerkvi. Razpored shoda je Potem I. slovesna seja v refektoriju semeniškem, r- pozdrav, volitev predsedništva, govori. Dne 24. avgusta:] Dopoldne ob pol 8. uri pridiga, pontifikalna sveta maša. Potem II. slovesna seja. Opoldne ob pol 1. uri skupni obed. Popoldne ob 3. uri „Večernice", procesija v Uršulinsko cerkev, kjer bo sklepna pridiga, potem sprevod nazaj v stolnico in „Te Deum". Povabljeni so na shod vsi slovenski in hrvaški duhovniki, deloma tudi verno ljudstvo. Pridige, in pobožnosti, ki bodo v cerkvi, kaker tudi procesije — to se razume, — so namenjene vsemu ljudstvu; cerkev bo odprta vsem. Govori in posvetovanja, ki bodo v semeniški obednici, ti bodo pa seveda samo za duhovnike. Tukaj predvsem povabimo vernike, dobre kristjane, zlasti iz Ljubljane, naj pridejo blizu, če niso zadržani, k temu lepemu zboru; naj pridejo poslušat govore in molit Najsvetejše, in naj se zlasti po možnosti udeleže procesije, da se bo častno izvršila. Duhovniki so itak dobili vsi osebna vabila. Pa če bi mi smeli kaj reči, povabili bi zlasti gospode iz onih krajev, koder češčenje presv. Rešnjega Telesa še ni kaj razširjeno. Krška (celovška) škofija menda na Trsatu ni imela zastopnika; upamo, da bo sedaj bolje, ker je bliže. Zlasti želimo, da bi prišlo prav mnogo hrvaških gospodov. Slovenci in Hrvatje smo bratje po rodu in jeziku. Govorimo jezik, med seboj tako soroden, da se prav dobro razumemo, ako govorimo vsak svojega. Ako se med seboj shajamo in družimo kakor brat z bratom, kaj je lepšega, kakor da se shajamo ravno v cerkvi, da se zbiramo okolu Boga, ki ga molimo oboji enega in istega, da se družimo v molitvi pred Jezusom v tabernakelju, kateri bodi kralj Slovencev in Hrvatov?! To je res lepa bratska družba. Verno ljudstvo obeh narodov je lahko veselo, ko vidi, kako se njih duhovni shajajo v posvete, da bi mogli sami sebe in sebi izročeno čedo še bolj vneti za češčenje najsvetejšega, kar imamo na zemlji. Tako smo bili pred dvema letoma prvič smo Matere božje na hrvaških tleh. Takrat pohiteli mi doli do bratov, sedaj želimo njih obilno število v naši sredi. Bil sem — pisec teh vrstic — lansko leto nekoliko doli po Hrvaškem, tod in tam,