WILLIAM SHAKESPEARE. HENRIK IV.
Delo je prevedel Matej Bor (Slovenska Matica 1957) in je imelo v gledališču velik uspeh, ne najmanj po zaslugi prevoda. Igralci pravijo, da se dajo Borovi peterostopni jambi gladko govoriti, saj so voljni, prožni in brez trdot. Tudi poslušalci so imeli od igre pravi užitek, ker jim ni bilo treba z muko luščiti pomen iz zapletenih period. Preprost izraz je zares lepa prednost tega prevoda.
Vsekakor je slovenski blanverz z Borom dobil svoj dokončni obraz. Pretežna večina stihov teče po jambski shemi: In zdaj vojsko bo treba razdeliti. Vendar bi dosledna raba čistega jamba peljala v dolgočasno enoličnost, včasih razbitje ritma doseže brez primere več: pritegne poslušalčevo pažnjo, ki jo monotonost grozi uspavati, in da poseben poudarek: Vojna ne bo več nož, ki tebe vreze. Razumljivo je, da se to največkrat zgodi v prvi stopici: Lastnih otrok in njenih polj ne bo. —¦ Sedite, Percy, vrli moj Vihrač! — V hrušču in trušču bratomornih bitk. Redkeje nahajamo tako razbitje ritma v ostalih stopicah: V rešitev našo pred štirinajst sto leti. — Zakdj td, ki prinesel je novico. — Od bojne vihre ves zbit in upehan. — Celo spondeji ne zvene neprijetno, kadar izražajo tehtno stvar: Povejte, kaj je naš svet snoči sklenil!
— Kralj, ki ve dobro, kaj nam je dolžan. — Le nič strahu, naši jim bodo kos.
— Ko je kralj palico vrgel vstran. Sinicezo uporablja Bor dokaj zmerno.
222
čeprav je spajanje nepogrešljiv pomoček slovenskega blankverza: Trikrat sta SI odpočila, trikrat pila. — Slovesno se odpovem vsem drugim mislim. ¦— Da jih darujemo tople in krvave. Pomanjkljivi verzi so zelo zelo redki: In z njimi vašo govorico bogatil (A, III 1; šest stopic!) — Najžlahtnejša kri, kar je bom našel (A, V 2; najbrž škratova pomota). — S svojo kovino prekalil je čete (B, I 1; pravilen je samo poudarek prekalil, potemtakem imamo 4 daktile).'
Kdor nima ušesa za tančine govorice, naj se ne loti prevajati tako zahtevno delo, kakršno je Henrik IV. Bor je bil nalogi več kakor kos. Koliko je našel odtenkov, od plemenitega, privzdignjenega kraljevega govora pa do nizkega žargona krčmaričinega ali hlapčevega, je mogoče ugotoviti šele po nadrobnem študiju. Saj ima za svoje osebe cel register tonov! Ne govore enako vsi, ki govore v verzih, pa tudi falstaffovščina ima svoje stopnje.
Pesniška mesta kažejo čudovite metafore in sočne primere: Pogoltna zrela te zemlje ne bodo mazala svojih ustnic več s krvjo lastnih otrok in njenih polj ne bo oral več boj. — Ravnal bom res kot kralj, ne več po čudi kot olje gladki, mehki kakor puh. — Bistri Bevern je brž odšumel tja med drhteče ločje in kodrasto glavo skril v votli breg. — Da mi plete bič maščevanja iz mojih lastnih žil. — Ne boste več soparni meteor, prikazen groze in oznanjevalec gorja, ki čaka nerojene dni. —¦ Cunje tega punta ozaljšate z varljivim lišpom. — V njegovih skrinjah pa žvenklja praznina in votla revščina.
— Pa žlezi ti skrivaj v srce častitemu prelatu! Pravi biser je kraljev monolog o spancu (B, III 1).
O Percyju pravi žena: »Hlastni govor, ta njegova hiba.« Takšnega ga je podal tudi prevod. Percy je nepoetična moška narava, pravi vihrač, ki iz njega kar bruha elementarna strast. Prav tak mu je jezik, tudi če govori v verzu: Naj se igram zdaj s pužami in tepem z ustnicami? Ah, ne! Nosovi bodo zdaj krvavi. —¦ Klobuštranje, da bi iz kože skočil. — Rajši grem otepat sir in česen v kakšen mlin. Pusti sladko pečene vzklike pilharjem nedeljskim in baržunastim matronam. Še teže je s kraljevičem. Pri očetu mu je jezik plemenit in vzvišen, v pogovoru s pivskimi bratci sicer rabi krepke izraze preproste govorice, a slog in skladnja še zmerom izdajata vpliv visoke družbe.
Bor skorajda prebije brez slovanskih izposojenk, (ki so sicer tako značilne za jezik naših pesnikov), čeprav bi jih smel rabiti. Našel sem samo tele: opremljen kakor kralj (opravljen); utvara (slepilo); si ne utvarjam (se ne slepim); zrcalo (ogledalo); prisoten (navzočen); nečak (stričnik); javljam, podel, lebdeti. S posebnim namenom rabi smel poleg drzen: Mlad pa drzen, smel kakor on. Vidi se, da daje pojmu drug pomenski obseg, saj pravi: Smelosti pravite predrznost. V pogovoru s sodnikom poleg onikanja nalašč položi Fal-staffu. v usta nujne posle (= opravke). Tudi prinese Pištol veselo vest, vtem ko vsi drugi govore o novici. Pistolov jezik je namreč nalašč učeno karikiran.
Sedaj pa k mikrokozmu. Sam ne vem, kdo je v njem bolj užival, ali kraljevič ali Shakespeare ali Bor. 2e priimki te vesele druščine, te bratovščine sv. Zmikavta in sorodnikov, so cekina vredni: sir John Trebušnik, John Trlica. gospa Putka Tutka, mojster Gumpec, Skripačeva kapela, gospa Furi ja, cipa Dolci Solznodolska, Pištol, natakar Franci; zlasti v neprekosljivem nabornem prizoru sodnik Puhle in boter Molk, Jurij Lakoto, Pezdetov Franci, Samson Komar, stari Večnik in naborniki Plesnivec, Senca, Bradavica, Slabe, Bikec
— sama mnogopovedna imena. Seveda si ta gospoda sme privoščiti več kakor pogovorni jezik: mastne kletvice in sočne vzdevke, krepke primere in zgovorne rečenice. O muza, zatisni sramežljiva ušesa, ko se zmerjajo poba, barigla, vampež, teleban, falot tvoje sorte, kmetavz, kanalja, gosenica zajedalska, prekleti pesjan, prismuk, pijandura, šleva, smrdljivi arnik, pilhar, pobalin, fan-talin, vatelček krojaški, ti fičafajček, pohan čuk, špiceljček, lump, barabon, pankrt, cipa, šentmartinska požrtija. Purist naj se stran obrne, ko sliši z odra gnada, oštarija, kiklica, kamižola, tron, pošlatati, gavge, ohcet, korajža, špas, kompanjon, koreta, luštno, flinta, francoska muzika, obrajtati, koštati, kumrn, vse od njene branže, ja tisti. Krepki, naravnost iz ljudskega govora so vzeti izrazi gromozanske laži, začopatiti, onegaviti, rabutati, opetnajstiti, ojehtana. Rečenic bi nabral celo resto: kaj cvenka v žepu; zna pobirati stopinje; se bojo vešala sibila (ti ljudje ne pravijo bodo.'); sir John se ne suši od lakote; nas potegnejo iz kaše; še podlasici ne roji po glavi toliko muh; daj me na derez
223
ali na vse natezalnice tega sveta; posušil sem se kakor gambovec čez zimo; popravi svojo fasado (nos!); ima v sebi srca komaj za buciko; so jim dali vetra; sfašira kot zrezek; na kant priti; kar pritisnite ga; čavsniti po kom; razmigati vojaško spretnost; na kvantarske viže prepevati. Pa tisti čudoviti domislek o škornjih iz narodovega blagra! Pa držijo vodo na slabih potih? Brez skrbi, sama pravica jih je podmazala. Resnično, tu je ostvarjen naš žargon.
Tudi v tej nizki govorici so tančine. Kadet Poins ne more zatajiti plemenitega rodu, sir John v sili uporablja celo knjižne besede, Pištol govori kar učeno, boter Molk je kmečki očanec, sodnik Puhle po starčevsko gostobeseden. Po svoje je izdelan krčmaričin jezik. Ne mislim samo na napačno rabo tujk (je kolerabična, famelarna, fanatično visok, levopardova glava), marveč na onikanje in podobno. Kar čakal sem, kdaj bom naletel na značilno rabo: Saj ste se ga pošteno nasrkala. Tudi besedni red je ljudski: Da mi v kremplje pade (ne: pade v kremplje).
Pri ti priložnosti naj omenim Shakespearu tako priljubljene besedne igre. Bor jih je neprisiljeno, nekatere prav mojstrsko podal: Še preden si se zamaknil v molitev, misliš, kako bi kaj zm,aknil. — Glave si rešimo samo tako, da to oblast postavimo na glavo. — Če Percy je še živ, dobi pač meč v »persi«. —• Ker se je ostanek tvojega nizozemlja zganil in te spravil še ob zadnje nizozemsko platno. —¦ Saj si ves zatekel. Ker sem se zatekel k tebi. —' Ti si točaj. Gotovo, ker te potočim po tleh. — Tako, damski krojač, zdaj si zašit (morda bi bila še povednejša stara domača beseda šivač). — S temi križarji napravimo morda križ čez spomine.
Naj bo hvalnice konec in k redkim pomanjkljivostim! Stava vejice je večkrat osebna, drugačna od norme v SP; A, I ¦ 1 odtod (se piše narazen); ognjeno rdeč (enotno barvo pišemo skupaj); A, II 4 tri in petdeset (skupaj); mojbog (kot medmet bi res lahko pisali skupaj). Pretekli pogojnik bi moral biti v tehle dveh primerih: A, I 1 je sel na konja, ne da bi slutil, kakšen bo izid. A, V 3 iz Londona sem jo potegnil, ne da bi plačal račun. Sicer še: A, I 1 nož, ki tebe vreze. Prav je ureze; zgornja pisava zaradi siniceze ni potrebna. Odložimo za hip! KvečjemiU odložimo. A, 1 2 Znata pobirati stopinje boljše (prav bolje, ker je prislov). Nasprotno v A, IV 4 Da popraviš vsaj najhuje (prav najhujše). A, I 3 Objestno se obnašate. V privzdignjenem govoru rajši se vedete. A, II 3 Poslej me ne vprašuj več, kam da grem. Po SP kam grem-. A, II 4 Ko kdo drugi, B, III 2 Nihče drugi. Zaimek je drug, vrstilni števnik drugi. A, III 1 Izgledi so lepi. V privzdignjenem govoru rajši kar dobro kaže. Ko bo pisar gotov. Rajši ko bo pisar končal. A, IV 3 Obljublja. Lepši je nedo-vršnik obeta. A, V 3 Natvezil si mi. Od nedoločnika natvesti pač samo natve-zel. Nečimernost. SP piše nečimrnost in ničemurnost (kakor n. pr. vetrni, oktobrski). A, V 5 Trije junaki in en žlahtni grof bi zdajle še živeli. Mar ne žlahten? Vendar se da oboje zagovarjati. B,j I 1 skrajni čas. Po SP skrajnji vendar je ta oblika včasi prisiljena. B, I 3 Našopal se je z upi. Za izbrano govorico pač ni primerno. B, II 1 Tako postopati z menoj. Rajši ravnati. B, II 3 Oči v oči in v neenakem boju. Breznik je terjal iz oči v oči. B, II 4 Zato ne bom pila več, nego mi prija. Tale nego pri krčmarici?! B, III 2 botrca. Pač botrica. B, IV 3 Vse ostalo majhno kraljestvo, človek imenovano. Prav malo kraljestvo. B, V 2 Da vam na laž postavi vse profete. Na tem mestu pač preroke.
Seveda se te in take pomanjkljivosti kar izgube med vrlinami. Bor je delo izvrstno prevel, zatorej je naša želja: naj nam da čimprej in čimveč takšnih prevodov! A. Bajec