Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70%
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . . L 1.750
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 83-177	Letna naročnina . .	. . . L 3.500
PODUREDNISTVO :	Letna inozemstvo . .	. . . L 4.500
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646	Poštno čekovni račun :	štev. 24/12410
u	
	
Leto XXV. - Štev. 45 (1277)
Gorica - četrtek, 15. novembra 1973 - Trst
Posamezna številka L 80
Premalo	se
svoje istovetnosti
Čilski kardinal o svoji domovini
Že nekaj let je svet priča nenavadnemu gibanju med priseljenci v Ameriki, ki niso anglosaksonskega porekla. Iščejo svojo narodnostno istovetnost (identiteto) in se hočejo kot narodnost tudi uveljaviti. Kar so še včeraj iz sramu prikrivali, na to so danes ponosni.
Kakšna prednost je — tako mislijo sedaj — biti ameriški Jud, Italijan, Grk, Poljak, v primerjavi z brezbarvnim Ame-rikancem! Desetletja zapostavljane narodnostne manjšine se prebujajo k novemu življenju in se ne dajo več potujčiti.
Razvpiti »smelting pot« (kotel, v katerem se priseljenci stapljajo v Amerikance), je začel puščati in ne deluje več kot bi bilo treba. Armenski nadškof Torkom Mano-googian je pred nedavnim označil ta pojav v intervjuju, ki ga je dal za Wall Street Journal kot »etnično revolucijo v ameriški družbi«.
Nepričakovani zastoj v ustvarjanju Arne-rikancev ima svoje tehtne razloge. Pogojeni so v načinu, kako so ta naselja nastala. Da pa je ta zastoj prišel do izraza šele v najnovejši dobi, je treba pripisati različnim dejavnikom. Osebno sem mnenja, da so dali črnci s svojo poostreno borbo za enakopravnost močan prispevek za odpor proti raznarodovanju.
HOTELI SO OHRANITI SVOJO NARODNOSTNO BIT
Naseljevanje Novega sveta se je vršilo nekako tako kot so se vršila doslej bolj ali manj vsa podobna gibanja: v skupinah in posamezno. Priseljenci so se po prihodu v Ameriko ozrli za svojimi rojaki. Razumljivi razlogi so jih silili k temu: slabo obvladanje angleškega jezika — največkrat pa popolno neznanje; zaposlitev v novem okolju; vprašanje stanovanja itd. Kamorkoli se je nesrečni izkoreninjenec obrnil, povsod je naletel na težave, zlasti če je prišel z družino. V krogu svojih rojakov se je laže znašel, razen tega se je počutil varnejšega in zato vsaj za silo potolaženega.
Vsak priseljenec je prinesel s seboj košček svoje domovine. Vsi skupaj so kaj kmalu zaživeli v malem življenje, ki so ga bili vajeni živeti doma. V obdobju nekaj desetletij so tako nastala etnično strnjena naselja, ponekod v obliki ulic in trgov, drugod v obliki večjih ali manjših mestnih četrti.
Ko so se priseljenci za silo vživeli v nove prilike in se gospodarsko utrdili, se je oglasila pri njih potreba po kulturnem življenju. Prosvetni dom so si zgradili. Cerkveni zvon se je oglasil in domači župnik se je pojavil v njihovi sredi. Ni trajalo dolgo in izšel je časopis v domačem jeziku. Prve knjige so prispele iz bivše domovine za domačo knjižnico. Razume se, da so sledile še druge ustanove, brez katerih si danes ljudje ne znajo predstavljati življenja: hranilnica, pogrebni zavod, razna podjetja — v skladu pač s potrebami.
Ko je radovedni turist po uvedbi sodobnejših prometnih sredstev prišel na obisk v Novi svet — recimo iz Evrope — je naletel tam med drugim na področja, ki so bila malo ali nič podobna ameriškim naselbinam. Zbeganemu turistu se je včasih zazdelo, da je zašel na Kitajsko, spet drugod je dobil občutek, da se nahaja v žgoči Afriki, znašel se je v Italiji, Franciji, Sloveniji in še marsikje drugje.
ETNIČNI OTOKI V AMERIŠKEM MORJU
Ali ste bili kdaj v Clevelandu? Ali ste se sprehajali po slovenskem delu St. Clair Avenue? Ali ste opazili, da vas z obeh strani ceste pozdravljajo slovenski priimki, kot smo jiii navajeni slišati doma? Ali vam je padlo v oči, da je vsaka slovenska hiša v tej nenavadni ulici produktivna in da ste z napisne table prav lahko prebrali, kaj se izdeluje v vsaki hiši, kaj se tam popravlja in s kakšnimi uslugami ti v njej lahko postrežejo? Cvetje na oknih njihovih domov pa pove popotniku tako pre-
prosto kot se le da povedati: »Glej, tu prebiva slovenska družina.«
Nevv York. Strašno mesto in vendar me nanj vežejo spomini nepozabnih umetniških doživetij, predvsem glasbenih. Nekje na južnem delu Manhattna se je vgnezdil Cinatovvn. Vse je tam kitajsko kot v Hongkongu. Slikoviti kitajski napisi. Kitajsko blago v trgovinah in na stojnicah. Kitajska jedila v kitajskih kuhinjah. Kitajski časopisi. Kitajska muzika. Cinatovvn, za mojih dni najbolj varen del Nevv Yorka.
Na nasprotnem koncu Manhattna utriplje črnski Harlem v ritmu afriškega kontinenta. Včasih sem imel vtis, da je ta ritem zajel vse to strašno mesto in po njem ves svet. Ovekovečen je v Gershvvinovi operi »Porgy and Bess«.
V	Brooklynu je vzniknil judovski geto v stilu stare zaveze sv. pisma. Mladi in stari možje z divjo brado, v širokokraj-nih klobukih in dolgem temnem kaftanu begajo po ulicah, žene imajo polne roke opravkov z otroki, katerih je v vsaki družini toliko, kolikor jih je dal Bog. Deset po številu v eni družini ni tam danes nobena redkost. Revščina ne predstavlja zanje nobene ovire. Z visokim prirastkom prebivalstva in železno disciplino utirajo Judje sebi pot navzgor. S številčno močjo in slogo si znajo priboriti politični vpliv in z njim gospodarske ugodnosti.
Etnični otoki v ameriškem morju so bili za mojih dni kvečjemu turistična privlačnost. Nihče ni takrat slutil v teh naseljih večjih prizadevnosti. Kot v začetku, so potomci priseljencev postali v drugi ali tretji generaciji polnokrvni Amerikanci. Bil sem tedaj prepričan, da bodo otoki teh tujih narodnosti počasi izginili kot narodnostna manjšina. In vendar sem se motil.
Narodnostno strnjena naselja so pognala krepke korenine in ozelenela. Zahotelo se jim je samostojne rasti. Ameriški način življenja je zgubil svojo magično silo. Brezdušna materialistična civilizacija je najprej razočarala brezdomce. Nekaj drugega so si želeli in tudi našli. Začeli so se zanimati za kulturo svojih prednikov in se zanjo navduševati. Da bi jo čim bolj spoznali, so se posvetili gradnji narodnih šol. V njih se sedaj vzgajajo mladi rodovi v jeziku svojih prednikov in v duhu, ki je nasproten poamerikanjenju. Posebno mesto v vzgoji mladih kadrov zavzema preučevanje zgodovine lastnega naroda, njegove literature in folklornih posebnosti, predvsem glasbe, plesov in narodnih običajev.
ARMENSKI PRIMER
Bravce lista bo verjetno zanimalo, kako si narodne manjšine v Ameriki pomagajo, da bi se ohranile kot narodnost. Navedel bom primer armenskih priseljencev.
Njihova osrednja organizacija v Nevv Yorku je izvedla pred nekaj leti telefonsko akcijo med svojimi rojaki, ki je zajela celo državo. V telefonskih katalogih je poiskala imena, ki so zvenela po armensko, zlasti pa ona s končnico -ian, oz. yan. Z njimi je stopila kasneje tudi v pismeni —-in če je priložnost nanesla — tudi osebni stik. Akcija je imela nepričakovano dober uspeh. Obisk armenskih cerkva se je po-mnogoteril. Naklada njihovih časopisov in drugih publikacij je znatno poskočila. Od
400.000	Armencev, kolikor so jih našteli v ZDA, je danes večina aktivna v njihovih organizacijah na en ali drugi način. Glas »starega kraja« jih je prebudil.
Slovenci upogibamo hrbet z malimi izjemami 1500 let tujini gospodarjem. Dvojno tlako odvajamo, živimo, delamo in umiramo brez lastnega imena. Kdor trdi, da je Slovenec, tega smatra domovina kot šovinista. Njegovo pravo ime je Jugoslovan. Na Koroškem je seveda VVindischer, za ostali svet pa je Osterreicher ali Italiano ali pa individuum brez imena, nekak govoreči stroj. Ali ne bi kazalo, da se tudi mi začnemo boriti za svojo lastno istovetnost?
BOŽO PREVORŠEK, švedska
Preden je čilski kardinal Raul Silva Henriquez zapustil Italijo, kamor je prišel, da poroča sv. očetu o stališču Cerkve v Čilu do dogodkov, ki so se po 11. septembru tam odigrali, je dal časnikarjem pomembne izjave, ki v jasni luči pokažejo, koliko si je Cerkev prizadevala, da bi politični položaj ne končal v državnem udaru, temveč se umiril po medsebojnem pogovoru in sodelovanju nasprotujočih si taborov. Toda nepristop-nost zlasti vladnih krogov je vsa ta prizadevanja onemogočila.
CERKEV JE SVARILA
Cerkev v Čilu je jasno in mnogo pred zadnjimi dogodki izrazila svojo zaskrbljenost zaradi položaja, ki se je v državi ustvarjal, opozarjala na politične napake, ki jih je delala Allendejeva vlada in ponovno pozivala tako vladne kroge kot opozicijo, da pristanejo na narodno slogo, ki naj bi v miru prispevala k uresničenju družbenih reform.
Zato naj bi se — je bilo rečeno s strani Cerkve — vsaka stran odpovedala svoji želji po uveljavitvi svojega stališča kot edino koristnega, ljudstvo pa naj bi služilo pravičnosti, ne pa se predajalo nasilju in razdejanju.
Istočasno pa je Cerkev dejala: »Vsaka sprememba naj bi vodila k resnično bolj pravičnemu življenju, k resnični bratski ljubezni, kot jo Cerkev oznanja. Toda uvajajo se spremembe, ki so zgrešene, saj nastajajo pod materialističnim pojmovanjem sveta.«
»Boli nas videti dolge vrste ljudi, ki stojijo pred trgovinami, milijoni delovnih ur, ki se izgubljajo s stavkami vsak teden, splošna revščina. Čile se spreminja v deželo kot da bi jo prizadejal bič vojne. Vznemirja nas črni trg, poln nemoralnosti, žalostni smo, ko odhajajo izvedenci v tujino, ker sredstva obveščanja podajajo skrivljeno resnico ter zlasti ker vzpodbujajo k sovraštvu.«
»S tesnobo sledimo inflaciji, ki narašča iz dneva v dan ter propadanju našega gospodarstva. Tega ne bo moč rešiti, dokler bo izhodišče vsega sovraštvo, borba za oblast bodisi da se jo obdrži, okrepi ali znova pridobi. Za to oblast, ki je postala malik, so nekateri
pripravljeni plačati naj višjo ceno. Pozabljajo, kar uči vera, da je namreč človeško življenje sveto...«
Le iskren razgovor med političnimi skupinami lahko še reši Čile, toda treba je povedati vso resnico. Le ta lahko razoroži duhove in roke.
»Žal — pravi na vse to kardinal Silva — so vsa ta svarila padla v prazno. Zgodilo se je, kar je napovedal neki levičarski časnikar: "Sta le dve izbiri: ali diktatura proletariata ali močna vojaška diktatura”.«
CERKEV PO DRŽAVNEM UDARU
Ves Čile ve — je nadaljeval kardinal Silva — koliko smo si mi škofje prizadevali, da bi državo obdržali v mejah ustavne zakonitosti in preprečili kakršno koli nasilno rešitev.
Toda ko je do tega prišlo, smo mi škofje novim oblastem ponudili svoje sodelovanje pri pomirjen ju dežele in njeni materialni ter duhovni obnovi. Pri tem hočemo ostati na svojem področju, od nikogar odvisni, zvesti načelom evangelija, služeč vsem brez razlike.
»Ko sem v imenu čilenske Cerkve novi vladi ponudil svoje so-
delovanje pri vsem, kar zadeva splošno dobro, kakor sem to že storil prej z marksistično Allende-jevo vlado, sem obenem zahteval, naj Cerkev v novih razmerah uživa isto svobodo delovanja kot pod Allendejem. Cerkev ni poklicana, da daje patent zakonitosti civilni oblasti, da jo vzpostavlja ali odstavlja. Njeno poslanstvo ni politično, temveč versko.«
»Od nove vlade pričakujemo umirjenost do tistih, ki so bili poraženi. Treba je imeti pred očmi idealizem premnogih, ki so prejšnjo vlado podpirali. Spomin na padle nam mora biti svet, prav tako solze njih mater, žena in otrok. Sovraštvo naj izgine in ga nadomesti narodna sprava.«
»Pravice, ki so si jih priborili delavci in kmetje, je treba spoštovati, ohraniti in še razviti, da bodo mogli vsi v polni meri sodelovati pri razvoju države. Zaupam v domoljubje in nesebičnost tistih, ki so prevzeli oblast v teh težkih časih z namenom, da obnovijo ustavni red in gospodarstvo, ki sta utrpela tako silno škodo. Zdravi čut čilskega človeka za demokracijo in fini čut oboroženih sil bosta gotovo pripomogla, da se bo Čile kmalu vrnil v miru na pot napredka.«
Kristjani v Izraelu
»V Jeruzalemu kot na vseh arabskih zasedenih področjih, ki jih upravljamo — je te dni s ponosom dejal izraelski minister za vere dr. Colbi — ni v dneh zadnje vojne prišlo do enega samega incidenta z arabske strani. Ce se niso Arabci dvignili niti v prvih dneh, ko so Egipčani prešli Sueški prekop, je to znamenje, da se pod našo upravo dobro počutijo.«
Arabcev je trenutno pod izraelsko zasedbo poldrugi milijon, polovica vsega judovskega prebivalstva. V Jeruzalemu jih živi še 60.000. Da bi bili ravno navdušeni nad izraelsko zasedbo, je težko reči, čeprav je gotovo, da si ne želijo priti pod Jordanijo. Pod Izraelci so palestinski Arabci prišli do socialnih pravic, o katerih se jim prej še sanjalo ni. Uživajo socialno zavarovanje, imajo brezplačno zdravniško oskrbo, lepe pokojnine, vsi so zaposleni. Vendar to še ni dovolj. Kljub vsem pravicam se čutijo zapostavljeni, zlasti tisti iz srednjega stanu.
Tudi arabski kristjani, ki v glavnem pripadajo temu stanu, se čutijo prizadete. Pod Jordanijo so imeli v rokah vso trgovino, ker jim je bila pot do upravnih služb zaprta, pod Izraelci pa se morajo boriti z judovsko konkurenco.
Zato množično odhajajo v tujino, zlasti v Južno Ameriko. Njihova usoda je dvakrat tragična: v Izraelu se ne počutijo dobro, saj doživljajo toliko ovir birokratič-nega značaja, ne mika pa jih tudi naselitev v muslimanskih deželah, saj bi bili hladno sprejeti. Tako odhajajo v širni svet ter podpirajo nehote izraelski načrt o judaizaciji Jeruzalema in cele Palestine.
Leta 1948 je bilo v Palestini nad 200.000 kristjanov; sedaj jih je še 110.000. V Jeruzalemu pa je število kristjanov padlo od
25.000	na 10.000. V Betlehemu so bili do leta 1948 vsi prebivalci (7.000) kristjani. Sedaj ni skoro nobenega krščanskega Arabca več v njem.
Judovske oblasti so Betlehem, kjer je grob Rahele, žene očaka Jakoba, vključile v urbanistični načrt Velikega Jeruzalema. Čeprav je Betlehem pravno še vedno del jordanske države, ga bodo skušale za vsako ceno obdržati. Isto velja za Hebron, kjer počivajo očaki judovskega ljudstva.
Problem svetih krajev je torej povezan s kristjani, ki so v njih dosedaj prebivali, pa se njih število vedno bolj manjša. Akcija Sv. sedeža, naj bi ti kraji postali mednarodni, gre prav za tem, da bi jih ne upravljali Izraelci, temveč kak mednarodni organizem. Kajti kaj pomaga dati samo svetim stavbam poseben statut, ne pa zaščititi tudi vernikov, ki živijo okrog njih.
Verska središča brez lastnih vernikov se bodo spremenila v hladne muzeje, zato je papež Pavel VI. že ponovno poudaril potrebo, da pridejo sveti kraji pod mednarodno upravo. Gotovo bo o tem govora tudi na bližnji mirovni konferenci med Judi in Arabci, a za rešitev tega problema bo potrebno mnogo dobre volje z obeh strani. Judje, ki so Jeruzalem izbrali za svojo prestolnico, hočejo mesto ohraniti za vsako ceno, zato bodo vse storili, da ga obdržijo v svojih rokah.
fSSSt
V zvezi s svetim letom je papež Pavel VI. v soboto 10. novembra opravil sv. mašo v rimski stolnici, tj. v lateranski baziliki sv. Janeza. Sveto leto se bo pričelo na prvo adventno nedeljo 2. decembra, se obhajalo najprej po vseh škofijah katoliškega sveta, od prihodnjega božiča 1974 do konca leta 1975 pa v Rimu
SMO PRIMORCI KLERIKALNI? ifA|,,uHLJLEJ“JDy;
DANAŠNJE IN JUTRIŠNJE POSLANSTVO GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE
Goriška Mohorjeva stopa v svoje drugo petdesetletje. Čuti, da ji še vedno pripada posebna vloga in mesto v zgodovinskem razvoju slovenske manjšine v Italiji. V čem pa je to njeno današnje poslanstvo?
Ako pozorno presojamo prostorne in časovne okoliščine, v katerih živi naša narodna skupnost v Italiji, in jih soočamo z nameni, ki so lastni Mohorjevi družbi, bi lahko označili današnje in jutrišnje poslanstvo GMD v naslednjih nalogah:
1. Goriška Mohorjeva naj budi med zamejskimi Slovenci, ki zapadajo potrošniški miselnosti, čut za duhovne vrednote, ki so osnova, bistvo in vsebina resničnega človekovega dostojanstva;
2. ob usodnem razkolu našega ljudstva v tabora levo in desno usmerjenih Slovencev in ob pogubonosni strankarski razbitosti naj GMD stalno išče to, kar vse druži, stične točke, ter naj na vsenarodni širini oznanja strpnost, vzajemnost in narodno slogo;
3. budi in vzgaja naj nov rod narodnih delavcev in umskih ustvarjalcev. Na široko naj jim odpira vrata v pristno slovenski duhovni svet, vabi naj jih k odgovornemu sodelovanju, nudi naj jim vsako možnost, da razvijajo svoje srčne in umske sposobnosti.
V znamenju* teh smernic napisane mohorjevke, ki jih bo Mohorjeva leto za letom pošiljala v naše domove, od vrat do vrat, bodo nesporno prispevale k povzdigi našega človeka in k resnični blaginji slovenskega narodnega občestva v zamejstvu.
RK
Slomškov dom v Bazovici
Tako je dal vedeti ob proslavi tridesetletnice priključitve Primorske Jugoslaviji sekretar sekretariata Zveze komunistov Slovenije tovariš Franc Šetinc v svojem slavnostnem govoru v Cerknem, v katerem je uvodoma ponovil svarila o nevarnosti klerikalizma za samoupravno družbo po svojem izvajanju, ki ga je imel že poprej v Žužemberku na Dolenjskem.
Kot se je pozneje zvedelo, večina prisotnih govornika ni pravilno razumela, ker ni bilo podrobneje razloženo, kaj klerikalizem pravzaprav je. Menda v tem smislu, da je klerikalizem vsako vmešavanje duhovnikov in Cerkve v javne zadeve, v politično življenje, za lastne koristi ter po njej omejevanje svobodne misli in zloraba vere v politične namene.
Tega pa na Primorskem ni nikoli bilo. Ravno narobe! V najtežjih časih pod fašizmom so primorski duhovniki zvesto stali ob strani primorskim ljudem, delili z njimi težko usodo, pregnanstva, internacije, vse trpljenje med vojno in razočaranja po vojni. Za povojno gonjo proti njim ni bilo niti formalnih razlogov.
Kaj je tovariš Šetinc mislil, ko je omenjal neko narodno spravo, nam je še vedno vprašljivo. Nekega narodno političnega spora na Primorskem nikoli nismo poznali. Naj bi bil pri nas morda idejni spor to, da je bilo svoj čas nasilno zatrto cerkveno petje, procesije, prepovedano zvonjenje; ali pa da so mnogi naši ljudje, ko so jim dopovedali, da morajo biti »napredni«, pospravili svete podobe iz hiš v največjo bolečino svojih vernih mater; ali da so npr. nehali hoditi v št. Vid ali k Sv. Luciji in hodili le še v Podnanos in na Most; ali pa da so mnogi, da bi poudarili svojo naprednost, to radi dokazovali v pripovedovanju raznih »vicev« in nedostojnih zgodb; ali da je iz grofovske posesti nastalo državno posestvo; ali mogoče zatrtje bogatega prosvetnega življenja, časopisnega in revialnega ustvarjanja na Primorskem; ali najnovejše »samoupravno« požiranje pri-
S TRŽAŠKEGA
13. slovenske športne igre
Slovenske športne igre se vršijo vsake dve leti. Za našo zamejsko skupnost so velikega pomena, ker se na njih srečajo skoro vsi zamejski športniki. Poleg tega pritegnejo k tekmovanju tudi take, ki se ne udeležujejo športnih srečanj. Dokaz za to je veliko število vpisanih.
Letošnje 13. športne igre so se zaključile v soboto 10. novembra z nagrajevanjem, ki je bilo v Kulturnem domu v Trstu. Igre so trajale dva meseca, udeležilo pa se jih je 17 društev s Tržaškega in 14 z Goriškega. Prijavljenih tekmovalcev je bilo 1.279 in so se pomerili v 14 panogah. Najuspešnejše so bile ekipe: Kras (144 točk), Polet (134), Adrija (61).
Mejni promet v tržaški pokrajini
Padec osebnega prometa na italijansko-jugoslovanskih mejnih prehodih tržaške pokrajine je postal še bolj občuten in viden v zadnjem oktobru. V obeh smereh je — po podatkih, ki jih je objavila mejna policija — potovalo v oktobru 3.875.000 oseb, medtem ko je bilo v oktobru 1972
4.910.000 potnikov. Vsega skupaj so v prvih desetih mesecih letos zabeležili prehod
45.806.000 oseb, v istem obdobju lani pa jih je bilo 48.400.000. Padec znaša torej
2.590.000 prehodov.
Prvi vzrok zmanjšanja števila prehodov je treba iskati v epidemiji kolere, ki je zajela negatere predele italijanskega Juga. Jugoslovanske oblasti so nemudoma uvedle stroge preventivne ukrepe: vsi jugoslovanski državljani, z izjemo prebivalcev mejnega področja, so bili primorani podvreči se obveznemu cepljenju, če so nameravali potovati v Italijo. Ukrep so preklicali pred dnevi in število osebnih prehodov na meji je takoj naraslo, vendar ne v istem obsegu kot prej.
V	Jugoslaviji so namreč podražili bencin in že isti dan se je občutno zmanjšalo število Tržačanov, ki so potovali preko meje. Cena 88-oktanskega bencina je s prejšnjih 2,80 za liter narasla na 4 dinarje, 98-oktanski bencin pa je narasel s 3,10 din na 4,30. V lirah znaša ta cena 170 do 175 lir in se je torej že zelo približala cenam goriva v Italiji.
Posledice vsega tega so zdaj vidne na mejnih prehodih, kjer ni več videti običajnih kolon osebnih avtomobilov s Tržaškega. Bencin pa se je podražil tudi za Jugoslovane, ki bodo zdaj verjetno nekoliko pomislili, predno se odločijo za potovanje preko meje.
morskih podjetij in ustanov v ljubljanske truste ter odvajanje sredstev v Ljubljano in tako dalje.
Ako je tovariš Šetinc to mislil in zavrnil kot nesprejemljivo idejno oziroma narodno spravo, nam ni treba ponavljati, kar že dolgo vemo.
Nasprotno od spravljanja pa nam je popolnoma jasno, da Primorci nismo in nismo bili klerikalni. Poleg žc omenjenega dela in žrtve naših duhovnikov je bil osvobodilni boj primorskih ljudi zavesten boj za narodno osvoboditev. Res je, da smo se v osvobodilnem zanosu pustili mnogi zavesti v preprosto pojmovanje naprednosti, v prepričanje, da je vse versko nazadnjaško ali reakcionarno. To je bilo v tistih res preizkusnih časih, ko v resnici nihče ni vedel, kako naj se vede. Danes, ko so se časi nekoliko umirili, so pogledi bolj jasni in se zato bolj cenijo dejanja kot gesla.
Resnica, pravičnost, dostojnost, poštenost, svoboda in druge vrednote so samo ene, bodisi za verne, manj verne ali neverne. To vsi priznavamo. Te vrednote je Cerkev vedno branila. To ji priznavajo tudi tisti, ki v cerkev ne hodijo in pravijo da se v cerkvah ne uči nič slabega. Na Primorskem pa nismo samo verni, kot bi izhajalo iz besed tovariša Šetinca, ampak smo tudi katoličani.
Katolištvo pa ni istovetno s klerikal-nostjo. Oblikovalo je misel naše dežele, ji dalo doživetja in plemenitega duha. In tako ostaja v srcih naših ljudi. Res je od katoličanstva mnoge odvrnila lažna propaganda naprednosti, toda večinoma jih ni potisnila v nepoštenost. Delali so pač tako, kot so mislili, da je prav. Vrnitev na prejšnje poglede po dolgem času pa je težka in pogosto tudi ni mogoča. Taki so danes »klerikalci« na Primorskem.
Ker pa za vsem skupaj ni nič drugega kot gonja zoper katoliško prepričanje primorskih ljudi, ni nič čudnega, da se je zadnji čas sprožil po jugoslovanskem Primorskem lov na čarovnice in odkrili so »klerikalizem« celo v Baški grapi (sic)! Mogoče bodo tudi nogavice, ki jih plete kaka pobožna stara mama, klerikalne?
Ker pa nismo več naivni kot leta 1945, bi pač morali slovenski »Jugoslovani« ob 30-ietnici priključitve Primorske Jugoslaviji najti boljše razloge kot jih je uporabil tovariš Šetinc v svojem govoru v Cerknem.	M.I.G.
Pometanje
V svoji zadnji septembrski številki pojoča. tudi Novi list, da so v Ajdovščini odprli stalno galerijo del slikarja Vena Pilona. Končuje pa takole: »Ajdovščina je tako drugi kraj na Severnem Primorskem (poudaril pisec) — poleg Idrije — ki je dobil večje prostore v samem mestnem središču...«
Seveda Ajdovščina ne leži na »Severnem Primorskem«, kajti te Primorske namreč ni. Ni obstajala ne v upravni, ne v kulturni, ne v zemljepisno gospodarski zgodovini in do same prve in druge vojne in še čez. Upravno so obstajali naslednji prostori: Goriška, Trst in Istra, ki so bili povezani od prejšnjega stoletja v skupno upravno enoto Primorska. Narodno-kultur-no pa sta se oblikovala v zgodovini dva prostora: Primorska (Trst in Goriška), ki je nosila avstrijski, tj. srednjeevropski kulturni pečat ter Slovenska Istra z bene-cansko in glagoljaško kulturo.
V narodnoosvobodilni vojni je obstajal severnoprimorski in južnoprimorski odred, kar je izhajalo iz splošne opredelitve: severna in južna Primorska (ne Severna in Juitia, kar v geografiji pomeni zelo jasno razmejitev). Vipavska (in z njo Ajdovščina) in Kras spadata vsekakor k južni Primorski, Gore pa k severni, kar pa nedomačemu (?) piscu v zamejskem listu seveda ni znano ali pa ni važno.
Ker je ta-isti list pred kratkim tožil, kako usodno je bila Primorska pred vojno ločena od »narodnega središča«, bi kazalo navesti še nekaj maličenja primorskega narodnega in kulturnega prostora, ki jih ustvarjajo in vsiljujejo »novinarji« in »izvedenci« iz onega središča.
Zgodovinski pojem Slovenske Istre in dragoceno narodnokulturno prvino, ki jo ta predel vnaša v slovenski prostor, so ponižali v »Obalo«, »Slovensko Primorje« ali kar v »Koprsko Primorje« (A. Melik: Slovensko Primorje, Ljubljana 1960). Na slovenskem narečnem zemljevidu so (Ramovš) za zeleno mizo prišteli kobariško narečje k »rovtarskemu«, dasi je beneško-slovensko ali pa narečje trga Vipave k »dolenjskemu«, menda samo zato, ker je
Jami j e
Preteklo soboto sta Vincenc in Anastazija Antonič proslavljala zlato poroko. Kako lep je bil številni krog družin obeh sinov in obeh hčera, zlasti vedno bolj upanje vzbujajočih vnukov in vnukinj naj si bo v šoli in v naših mladinskih organizacijah. Veliko je bilo seveda tudi drugih sorodnikov in prijateljev. Sveto mašo, posebne molitve in prošnje je spremljalo ubrano petje zbora »Fantje izpod Grmade«, katerega zvesta člana sta oba sinova, pevovodja Ivo Kralj pa zet. Na harmonij je igral Herman Antonič, ki je sovaščan naših slavljencev. Že pred svetovno vojno je vseh šest članov družine vneto sodelovalo pri cerkvenem zboru v Brestovici, od koder družina izhaja. Oče Vincenc ji je bil vzor na poti idej in poštenja. In kdo ne pozna njegove zveste in skrbne družice Anastazije? Saj je poleg tolikega dela v družini znala pred nekaj leti prijeti za pero in napisati svoje spomine, katere je Katoliški glas objavil pod naslovom »Spomini na težke čase«. Lepo je opisala grozote in begunstvo med prvo svetovno vojno, nato povratek v razdejane domače kraje, novo življenje, ki se je razgibalo v rodni Brestovici posebno v letih pred drugo svetovno vojno in po njej.
Spomini! Da, tudi ti so povezovali vse povabljene, zbrane ob veselem omizju. Koliko je bilo lepega petja, napitnic in voščil, katerim pridružujemo še naše prisrčne želje za obilen božji blagoslov, rast in napredek vsega dobrega.
Zlatoporočenca Vincenc in Anastazija Antonič iz Jamelj
Primorsko
Vipava zadnje čase spadala še h Kranjski.
Kdor še zmeraj nosi vzdušje narodnega strahu pred germanstvom in romanstvom in ne spozna v prosti luči narodnih vrednot, ne more pravilno ločiti med politično, kulturno, narodno, jezikovno in socialno zgodovino. Posledica tega vzdušja je seveda zmeda, ko vsak režim hoče z novimi pojmi označevati stare stvari. Toda če je ob »demokratičnem centralizmu« omenjena manija še nekako razumljiva, to vsekakor ni na zamejskem Primorskem, kjer samozvana strokovnost nima edino veljavne moči. Površni posnemalec pa razodeva samo svojo miselno nesamostojnost.
I.S.
Bralci pišejo
Kako se izbirajo didaktični ravnatelji
V	zadnjem času slovenski časopisi precej pišejo in razglabljajo o problemih naših šol. Počasi se nekateri problemi urejujejo, kar bi moralo biti v korist predvsem šolski mladini. Zakonski osnutek Belci-Skerk, ki je še v parlamentu, med drugim ustanavlja pet didaktičnih ravnateljstev za slovenske osnovne šole na Tržaškem in dve na Goriškem, kar praktično pomeni potrditev sedanjega dejanskega stanja. Zakon ureja za naprej splošne pogoje in postopek za podeljevanje mest didaktičnih ravnateljev, obenem pa pripušča k prvemu natečaju samo tiste kandidate, ki so bili na mesto didaktičnega ravnatelja vsaj dve leti začasno imenovani od višjih šolskih oblasti.
Znano je pa, da imajo šolske oblasti precej proste roke, ko gre za začasna imenovanja na omenjena mesta. Zanima me vedeti, kakšnih kriterijev se držijo pri tem oziroma ali so ti kriteriji zgolj didaktičnega značaja ali pa so odločilni tudi drugi momenti. Kdor zadevo lahko pojasni, je naprošen, da to stori v katerem koli našem časopisu. Hvala.
šolnik (Trst)
Fantje in dekleta Slomškovega doma so že več časa pridno na delu. Izdelali so si program prireditev in proslav za tri preostale mesece v tem letu. Je kar pester in zanimiv, tako da bo ugajal ljudem vseh let in okusov.
Za uvod v sezono so povabili Franceta Boleta, urednika Ognjišča, da nas je popeljal s svojimi diapozitivi in deloma s filmom v svet slovenskih misijonarjev na Madagaskar. Glavna dvorana Slomškovega doma se je to pot precej napolnila in občinstvo je z zavzetostjo sledilo lepim barvnim slikam in razgibanemu pripovedovanju predavatelja. Ob slikah smo spoznali, da je res še mnogo ljudi lačnih, ki potrebujejo naše pomoči. Še posebno so bili pretresljivi prizori z gobavci, ki jih na Madagaskarju ne manjka in za katere skrbijo predvsem misijonarji. Zahvaljujemo se g. Boletu za predavanje in si želimo, da bi še kaj prišel med nas in nam kaj lepega pokazal.
Tudi mladina Velikega gradišča iz Gro-čane je bila deležna bogatih diapozitivov g. Boleta. Udeležba je bila za današnji čas še kar povoljna. Tistim, ki so prišli na slovenski večer, res ni bilo žal žrtvovanega časa.
V	nedeljo 4. novembra smo imeli v bazoviški kino dvorani prireditev, posvečeno 260-letnici kmečkih puntov na Tolminskem, Goriškem in deloma na Tržaškem. Nastopila je mladina Slomškovega doma s petjem, recitacijami, ansambel Kondor in ženski sekstet Planika iz Gročane pa sta nas primerno pripravila na ves večer s starimi in novimi vižami, med katerimi sta izstopali pesmi »Na dedovem borjaču« na besedilo in glasbo Saše Martelanca ter »Naša vas« (Bazovica) na besedilo Alberta Miklavca in glasbo Ubalda Vrabca. Pred igro, ki jo je z velikim posluhom režiral prof. J. Peterlin in ki so jo lepo podali mladi člani Slovenskega odra, je Aleksander Mu-žina podal bežen oris kmečkih uporov in njihov pomen v takratnih in tudi za današnje čase.
Občinstvu, ki je zapuščalo dvorano, je
Širite »Katoliški glas"
Ricmanje
Vojne grozote so navdihnile mnogo pisateljev, med temi tudi znanega belgijskega dramaturga Maeterlincka, ki je napisal trodejanko »Stilmondski župan«. Drama se dogaja v belgijskem mestecu v času nemške zasedbe med prvo svetovno vojno. Po umoru zasovraženega nemškega častnika s strani lastnih vojakov nemški poveljnik zahteva zadoščenje, in žrtev nečloveškega postopanja postane župan, ki vzame nase odgovornost za umor.
Župana, možatega v svoji neizprosni odločitvi žrtvovati se za someščane, je lepo izoblikoval Roman Ferletič. Zelo naravno in prepričljivo, kot da bi živela bolest ljubeče hčerke, ki se do zadnjega bori za rešitev nedolžnega očeta, je odigrala svojo vlogo Franka Ferletič. K uspehu igre, kateri so navzoči sledili z velikim zanimanjem, so pripomogli še Karel Lavrenčič, Stanko Ferletič, Viktor Frandolič in Berto Ferletič. Šepetalki sta bili Lavra Lavrenčič in L. Gergolet.
Burno ploskanje občinstva je bilo najboljše zadoščenje nastopajočim igralcem katol. prosv. društva »Hrast« iz Doberdoba in režiserju Marijanu Kovaču.
E. F.
bila prireditev izredno všeč. V igri sami je našlo mnogo koristnih napotkov in navodil, kako naj se tudi danes upiramo lakomnim tujcem, ki zločešče stegajo roke po naši zemlji. Mnogi naši ljudje jim nasedajo, ker so pač izgubili smisel in ideale, v katere so naši predniki verovali, se zanje borili in se tako tudi ohranili dolga stoletja. Škoda, da mnogim našim ljudem bolj diši neosebna televizija ali pa razne fratelančne prireditve kot pa čisto naši slovenski večeri, od katerih odhajamo duhovno bogatejši!
Jesenske lučke
1973
Ob neki oddaji Ljubljanske TV
Pisatelj Boris Pahor je v Zalivu štev. 40/41 zapisal na račun Ljubljane naslednjo misel:
»Boris Kidrič, str. 34: Ljubljana ni bila center slovenskih dežel... ampak glavno mesto avstrijske Ilirije. Kot taka je bila izrazito uradniško mesto... In je. žal taka tudi danes. Ni center slovenskih dežel! Ampak središče uradnikov uradne ideologije.«
Zato tudi televizijska postaja v Ljubljani ni slovenska, temveč ljubljanska. To se pravi uradniška za uradno ideologijo. To je znova izpričala v oddaji 1. novembra.
Ta večer je oddaja ob 21. uri bila posvečena zamejskim Slovencem. Začela se je z Goriško. Oddajali so intervjuje z župani slovenskih občin na Goriškem. Pokazali so župana Jarca iz Doberdoba in registrirali njegov razgovor o spomeniku padlim partizanom v občini. Pri tem se je župan Jarc neokusno in po nepotrebnem obregnil ob prejšnjega domačega župnika. Nato je televizija prešla v Števerjan. Toda tu ni poiskala domačega župana Slavkota Klanjščka, temveč dva druga domačina, ki sta politično na jugoliniji. Ob štever-janskem spomeniku padlim v NOB niso povedali, da je to prvi spomenik na Goriškem, ki ga je kaka občina postavila po vojni in da so ga postavili VSEM padlim in VSEM žrtvam vojne v znamenju narodne edinosti, sprave in poštenja. Iz Ste-verjana se je oddaja preselila v Sovodttje, kjer je zopet sledil razgovor z domačim župarunn Jožetom češčutom in drugimi vaščani. Sovodenjski župan je govoril dosti bolj pametno in umirjeno kot župan Jarc v Doberdobu. Zatem so sledile registracije s Tržaškega, ki nas tu ne zanimajo.
Ob oddaji z Goriškega vprašujemo ljubljansko televizijo: Če je v dveh slovenskih občinah imela razgovor z domačimi župani, zakaj ni dosledno stopila tudi do šte-verjanskega župana? Ta je bil med zadnjo vojno aktiven partizan, ki se je boril med drugim tudi na Cerkljanskem. Zakaj ni zaslužil, da bi tudi njega spoznali rojaki v Sloveniji?
Zakaj ni ljubljanska televizija povedala, da je števerjanski spomenik podlim v NOB posvečen VSEM števerjancem in ne samo nekaterim, kot je to po drugih vaseh?
Ta molk zgovorno znova potrjuje, da ljubljanska televizija ni slovenska, temveč uradniška, kot je Ljubljana le središče uradnikov uradne ideologije. Toda s sličnimi uradnimi oddajami ljubljanska televizija ne bo utrjevala slovenske narodne zavesti med nami zamejci.
Števerjanski občan
			
Blagoslovitev orgel v Ricmanjih
Zadnjo nedeljo v oktobru je bilo v lepi in prostorni cerkvi v Ricmanjih posebno slavje: blagoslovitev popravljenih in obnovljenih orgel. To je bil edinstven praznik, ker se orgle postavlja ali renovira malokdaj in zato zavzema taka prireditev v vrsti vseh mogočih proslav izjemno mesto. Odkriva pomen orgel, ki so še vedno kralj glasbil, v kolikor predstavljajo z mnogimi piščali in različnimi registri celoten orkester. Odkriva pa tudi pomen cerkve kot koncertnega prostora, zlasti za orgelsko igro, zborovsko petje in komorne ansamble, ker so cerkve večidel zgrajene s posebnim ozirom na akustiko.
Po reformnih odlokih med zadnjim cerkvenim vesoljskim zborom smo nekoliko pozabili na vrednost tega dragocenega instrumenta, ki se uporablja večidel v podrejeni vlogi spremljevalca zborovskega ali ljudskega petja. Ko iščemo vsa mogoča sredstva za pospeševanje kulture, smo pozabili na to odlično sredstvo, :ki nam je vedno pri roki.
Posebnost praznika je bila tudi zaradi starosti tamkajšnjih orgel. Stare so nad 200 let in jih imajo za najstarejše v tržaški škofiji. Iz vabila, ki nam ga je ric-manjsika župnijska skupnost poslala, lahko razberemo, da so bile zgrajene že leta 1772 in so jih prvotno postavili v cerkev Marijinega obiskanja v Trstu; leta 17B7 so jih premestili v cerkev Sv. Marije Velike v starem delu tržaškega mesta; v novo cerkev sv. Jožefa v Ricmanjih so jih postavili leta 1807; leta 1917 je vojaška oblast dala odnesti cinkaste piščali; leta 1965 jih je velik zračni vrtinec popolnoma pokvaril; popravila so se začela leta 1971 in se končala letos.
Osrednja točka slavnosti je bil seveda koncert, ki ga je izvajal orgelski mojster Hubert Bergant. Da gremo po vrsti, je na začetku domači župnik dr. Angel Kosmač pozdravil vse poslušalce, predstavnike civilne in cerkvene oblasti ter kulture in podal kratko zgodovino ricmanjskih orgel. Za njim je spregovoril glasbenik Janko Ban, ki je v jasnem in jedrnatem prikazu podal nastanek, razvoj orgel, orgelske igre
V	nedeljo 18. novembra ob 16.30 bo v Marijinem domu pri Sv. Ivanu
PROSLAVA KMEČKIH PUNTOV
Slovenski oder bo igral dramo v treh dejanjih
Franc Jeza
»ZADNJI POGOVOR«
Slovenski oder bo z isto dramo nastopil tudi v BORŠTU ob 19. uri.
in osvetlil skladbe, ki jih je potem izvedel organist Bergant.
Ta je s svojo orgelsko igro prikazal umetniške težnje in dosežke španske, flamske, poljske in angleške šole. Za primer španske šole si je izbral »Medigre iz maše De Angelis« in »Tiento« avtorja Juana Ca-banillasa (1644-1712). Flamsko šolo sta predstavljala Jan Pieters Sweellinck (1562-1621) z Varijacijami na ljudsko pesem »Moje življenje mineva« in Peter Cornet s skladbo »Salve Regina«. Predstavniki poljske šole so bili Andrej Rohaczewski, Piotr 2e-lechowski in Jan Podbielski; vsi trije iz 17. stoletja. Na sporedu so bili; »Canzona«, »Fantazija«, in »Preludij«. Ob sklepu svečanosti je Bergant izvedel še »Koračnico«, ki jo je zložil Anglež Henry Purcell (1658-1695).
Med Bergantovim igranjem, ki je bilo,
kot smo rekli, glavni del slavja, je bilo razmeščeno petje treh zborov. Mladinski zbor iz Riomanj je zapel tri nabožne pesmice, .ki jih vabilo imenuje popevke, morda ker se po svojem gibkem ritmu razlikujejo od tradicionalnih nabožnih pesmi. Tudi ženski zbor iz Ricmanj je zapel tri skladbe. Oba zbora sta pod vodstvom domačinke Marte Komar na splošno dobro zapela. Lahkotno in občuteno je izzvenelo tudi petje pevskega zbora od Sv. Ivana v Trstu. Zbor je pod vodstvom Nade Žerjal-Zaghet zapel sedem slovenskih cerkvenih pesmi.
Po tej svečanosti, iki je trajala skoraj dve uri, si je mnogo prisotnih ogledalo še razstavo slik na tematiko slovenskih puntov in orodja, ki je bilo za časa puntov v rabi. Nato se je družba domačinov in gostov pomudila v novih in lepih prostorih Baragovega doma.
Poslušalec
Konferenca za manjšine prihodnje leto v Trstu
Na tridnevnem posvetovanju, ki se vrši v Trstu od 15. do 17. novembra, razpravlja 40 znanstvenikov in strokovnjakov z družbenega, pravnega in zgodovinskega področja o programu in pripravlja načrt znanstvenega dela prve mednarodne konference o manjšinah.
Konferenca bo od 27. do 31. maja 1974 m bo privabila v Trst več kot tisoč delegatov iz vsega sveta. Da bi merodajne kroge zainteresiral za konferenco, bo predsednik pokrajinskega odbora Zanetti z delegacijo obiskal v prihodnjih tednih razne evropske prestolnice.
Odbor, ki je dal pobudo za konferenco,
Iz sumim na urno snetima mio
Pred desetimi leti je umrl v Slivnem pri Nabrežini Jožef Kralj. Rad je svojcem pripovedoval svoje zanimive doživljaje, zlasti iz prve svetovne vojne. Leopolda Kralj jih je zapisala, da jih zvedo tudi bralci našega lista.
Tržaški pešpolk, pri katerem sem služil, /e bil leta 1914 med prvimi poslan v Galicijo na avstrijsko-rusko fronto. Kaj kmalu so nas Rusi obkolili. Prišel sem v ujetništvo. Poslali so me z ostalimi ujetniki daleč proti rusko-sibirški meji. Raztovorili so nas v mestecu Vrjuspino.
Tam je že bila skupina avstrijskih ujetnikov, ki je seveda hotela takoj zvedeti, od kod smo. Rusi so nas postavili v vrsto in začeli klicati po naših priimkih. Pri mojem imenu Josef Kralj je eden od navzočih avstrijskih ujetnikov postal pozoren. Pristopil je k meni in me vprašal:
»Kralj, odkod si doma?«
»Iz Nabrežine pri Trstu,« sem na kratko odgovoril.
»To pa ne bo držalo, kajti v Nabrežini ni priimkov Kralj.«
»No, da,« sem se popravil, »če hočem biti točen, sem iz Slivnega pri Nabrežini.«
»To bi pa držalo. Kateri Kraljev pa si? Od Gorenjih, Srednjih ali Dolenjih?«
»Dolenjih Kraljev sem.«
»Si morda brat Ivana Kralja?«
»Ne, Ivan Kralj je moj oče, Jožef Kralj pa moj stric.«
»O, tedaj sem te pa pestoval,« radostno vzklikne, »ko sem bil za pastirja v vaši hiši štiri leta. Doma sem iz Vojščice na Krasu in se imenujem Avgust Makovec. Kasneje sem se izučil za peka in imam pekarno v Trstu. Tako sem tudi tu dobil mesto delovodje v veliki pekami. Če hočeš, lahko greš z menoj. Kruha ti ne bo manjkalo.«
Nehote mi je prišla solza v oči. Pozabil sem, da sem ujetnik, misli pa so mi splavale na moj dom.
Z Makovcem sem ostal v ujetništvu do boljševiške revolucije. Naučil sem se pisati cirilico in brati rusko. Obenem sem dodobra spoznal dobrodušno rusko ljudstvo. Po povratku je Makovec takoj šel na svoj dom, jaz pa sem se vključil med Maistrove borce in šel branit slovensko Koroško.
Ko sem končno prišel v Trst, so me za nekaj dni oblasti pridržale. Nato sem bil prost. Stopil sem na prvi vlak Nisem opa-
zil, da se ne ustavi do Tržiča. Ura je bila zelo pozna. Ni mi ostalo drugega kot vzeti pot pod noge.
Prišel sem pred domača hišna vrata in jih seveda našel zaklenjena. Leta 1912 sem šel služit vojake, sedaj pa se je že pisalo leto 1919. Kar sedem let sem bil od doma...
Preskočil sem plot in že sem se soočil s hišnim čuvajem, ki me je veselo pozdravil. Zvesta žival me je po sedmih letih in kljub vojaški uniformi takoj spoznala.
Nekaj mesecev nato je prišel pek Makovec po mene, da bi šel k njemu delat v pekarno, pa sem vabilo odklonil. Zame je bila rodna zemlja sveta, njej sem hotel ostati zvest.
Nekoč je živel Kralj, pravi izročilo, ki je imel tri sinove (kot v pravljici se vse sliši, pa je bilo le res), pa je mednje razdelil svojo obširno domačijo, polja travnike in pašnike. Tako je prišlo do Gorenjih, Srednjih in Dolenjih Kraljev. Pri Gorenjih je v zidu še kamen z letnico 1191.
Ti trije sinovi, pa tudi njih potomci so zemlji, ki so jo prejeli, ostali zvesti. Še danes stoje v Slivnem tri vzorne domačije Kraljev. Nekateri so si obdržali priimek Carli iz časov fašizma, vsi pa ljubijo svojo zemljo, svoj jezik in svoj rod.
Slovenska strokovna šola
Stavka na slovenski strokovni šoli v Trstu, ki je trajala skoraj dva tedna, se je te dni zaključila. Ministrstvo za šolstvo je namreč preklicalo ukinitev 4. razreda italijanskega zavoda »Galvani«, kar je bilo vzrok stavke. Slovenski dijaki so stavkali iz solidarnosti z vrstniki iz »Galvanija«, kateremu je slovenska strokovna šola priključena. Obenem so hoteli s stavko opozoriti javnost in oblasti na neizpolnjene obljube. Dijaki zahtevajo, da postane šola čimprej samostojna (ustanovljena je bila leta 1970, a doslej še ni bila formalno priznana) in da se ustanovita še dva razreda, in sicer četrti in peti.
Čistilnica v Osapski dolini
Zaradi odločnega nasprotovanja raznih organizacij in prizadetega prebivalstva proti gradnji čistilnice »Vincor« v Osapski dolini je medministrski odbor za načrtovanje CIPE preklical dovoljenje za gradnjo. Ostanejo še razlastitveni ukrepi, ki bi jih tudi bilo treba prej razveljaviti.
sestavljajo: Sergio Bartole, Giorgio Cesa-re, Mario Colli, Bruno Gozzi, Aleš Lokar, Roberto Mayer Grego, Sergio Pacor, Karel šiškovič, Drago Štoka, Raimondo Strassol-do, Lucijan Volk in Armando Ziinolo. Predseduje mu Michele Zanetti.
Konferenca bo posvečena najvažnejšim vprašanjem, ki so v neposredni zvezi z obstojem manjšin kot so: delo, socialni položaj, šola, jezik, politična soudeležba itd.
SLOVENSKO KATOL. PROSV. DRUŠTVO »HRAST« IZ DOBERDOBA priredi v nedeljo 18. novembra ob 17. uri
v župnijski dvorani v BAZOVICI dramo v treh dejanjih
»STILMONDSKI ŽUPAN«
ki jo je napisal Maurice Maeterlinck, režira pa Marijan Kovač.
Predstavitev nove knjige
V	okviru ponedeljkovih večerov Društva slovenskih izobražencev je bila v ponedeljek 12. novembra predstavitev nove slovenske knjige, ki je izšla te dni v založbi revije »Mladika« v Trstu. To so »Svete himne« Alessandra Manzonija v prevodu pesnika Vinka Beličiča. Knjigo je predstavila prof. Zora Rebulova, ki je pohvalila prevajalčevo zvestobo izvirniku, obenem pa izredno pesniško moč, ki jo zmore le enakovreden ustvarjalec. Aleksi j Pregare je prebral izvirnik in prevod Božiča in Binkošti. Razvila se je živahna debata, med katero je Beličič pojasnil način svojega dela in pomen, ki ga imajo Manzo-nijeve himne še danes za vse ljudi.
Ljudje
Marijan Kravos (Panči) je diplomiral na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.
Edi Kraus in Sara Zuccoli, dijaka liceja »F’. Prešeren«, sta dosegla lep uspeh: na risarskem natečaju Ina Touring so izmed 5.000 dospelimi izdelki izbrali 158 risb. Med temi sta tudi sliki obeh omenjenih dijakov.
Študijsko srečanje v Sesljanu
Novoustanovljeno združenje »Most« ima za cilj pospeševanje kulturnih stikov med obema narodnostima. V nedeljo 10. novembra je priredilo v Sesljanu mednarodno študijsko srečanje, ki je imelo naslov »Vodenje naravnih parkov«.
Predsednik združenja dr. Vladimir Vremec je ob začetku srečanja pozdravil prisotne, čemur je sledil pozdrav župana de-vinsko-nabrežinske občine dr. Legiše. Nato je na kratko spregovoril deželni odbornik Mizzau o delovanju deželnega odborništva glede zaščite narave.
Sledila so poročila, ki so jih podali strokovnjaki prof. Poldini iz Trsta, dr. S. Peterlin iz Ljubljane, inž. G. Haubenberger z Dunaja, dr. Vladimir Vremec iz Trsta, prof. S. Bartole iz Trsta in prof. D. Ser-rani iz Rima. Vsa predavanja so obravnavala isto temo — naravne parke — a z različnih stališč. Sledila je diskusija, ki je trajala ves popoldan.
Na srečanju je prišlo do kritičnih pripomb k zakonu o kraških rezervatih. V resoluciji so prisotni poudarili nujnost, da pri upravi kraških rezervatov sodelujejo tudi predstavniki krajevnih skupnosti.
»Mladika« št. 9
Uvodnik pod naslovom »Odprla so se šolska vrata«, je napisal Jože Peterlin, še dva druga sestavka se dotikata iste teme: »Ob začetku šolskega leta« (Ivan Theuer-schuh) ter »Otrok gre prvič v šolo«.
Prozo sta prispevala Zora Saksida »Orlovo gnezdo« in M. J. »Kristjan«, pesem pa Vladimir Kos »čaj, ki ga pijemo na ladjah proč od doma«.
Objavljen je govor Milana Magistra na proslavi 12. obletnice Slov. doma v San Martinu (Argentina) »Naši domovi niso samo zidovi«. Pod rubriko »Slovenski poldnevnik« najdemo dve novici: o zaostre-nju narodnostnega stanja na Koroškem in o letališču na Brniku pri Ljubljani (»Okno v svet«),
Alma Ives piše o vlogi Kluba v našem zamejskem življenju. V zvezi s tem sta dve poročili: o taboru goriške mladine v Zabnicah in o Društvu slovenskih izobražencev v Trstu, M. Š. pa poroča o mladinskem seminarju Alpe-Jadran v Gradežu.
Navedene so izjave ruskega pisatelja A. Solženicina dopisniku pariškega lista »Le Monde«, ki razkrivajo njegovo premočrtnost in osebno veličino. O drugem Rusu, slavnem nogometnem vratarju Jašinu, pa piše Ivan Peterlin.
Ivan Buzečan poroča o penzijah ter ugotavlja, da se mora ogromna večina italijanskih upokojencev zadovoljiti z zelo nizkimi penzijami. Poučen je tudi sestavek o slabosti na potovanjih.
Martin Jevnikar oceni zadnjo Tumškovo povest »Med koroškimi brati« in ugotovi, da je z njo pisatelj uspel bolj kot v prejšnjih pripovednih delih. Jevnikar poroča tudi o celotnem prevodu Shakespeara v slovenščino. Jože Peterlin pozitivno oceni Čehova »Češnjev vrt«, ki jo je kot premiero letos uprizorilo SS gledališče v Trstu.
Na platnicah je razpis II. literarnega natečaja za izvirno še ne objavljeno črtico ali novelo poljubne vsebine. Podeljenih bo pet nagrad; prva znaša 50.000 lir. Rokopise je treba poslati na naslov »Mladike« do 15. januarja 1974.
—ej
V	Marijinem domu, ul. Risorta 3 v Trstu bo v nedeljo 18. novembra ob 17. uri igra v treh dejanjih
»DOBROTA«
Režira Stana Oficija.
LJUBLJANSKA TV
Spored od 18. do 24. novembra 1973 Nedelja: 8.55 Dobri vojak Švejk. 9.45 Ptujski festival. 11.00 Otroška matineja.
IS.10	Pop Čira in pop Špira - film. Ponedeljek: 18.25 Enciklopedija živali.
20.40 Selitev duš - drama.
Torek: 17.45 Očetove barve. 18.25 Naši zbori: Domžale in okolica. 19.00 Šolska TV. 19.20 Cedre z Atlasa. 21.30 Sam med volkovi - film. 22.20 Rokomet Jugosl.: SZ.
Sreda: 17.45 Otroci naše šole. 18.25 Od filma do filma. 20.40 Vse ali nič - film. 22.25 Rokomet Jugoslavija : NDR.
Četrtek: 17.45 Matiček se ženi. 18.25 Sha-ne - film. 20.25 Kam in kako na oddih.
20.40 Trgatev. 21.30 Nevarna srečanja. Petek: 17.45 Kuhinja pri violinskem ključu. 18.30 Rekreacija. 18.40 Pet minut za boljši jezik. 18.55 400 let slov. glasbe. 20.40 Komu zvoni - film. 22.45 Umetnost in človek.
Sobota: 13.30 Nogomet Olimpija : Borac.
17.30	Narodna glasba. 18.15 Daktari. 20.35 Dubrovački trubadurji. 21.30 Pravnuki -film. 21.55 Colditz - film.
millllllllll.................Illllllllllllllllllll.......II.....Ulil........Illlllllllllllll..............................................................................................................................................................................................................................................................Illllllllllllllllllllllllllllllllll................................................................................................................
A. H. š.
(12)
Poromali smo v Sveto deželo
Mi smo na tem kraju imeli sv. mašo. Z veliko težavo se je zvrstilo okrog oltarja naših 11 duhovnikov, ostali smo morali stati zunaj. Maša je bila seveda polnočna maša, kakor na sveti večer, saj je tu za krščanske romarje zmeraj božič. »Božji nam je rojen Sin...« je bila še najbolj primerna pesem. Peli smo seveda še druge božične, ki jih Slovenci veliko imamo.
Ker je bilo določeno, da se v Betlehem vrnemo na kosilo, smo ogled bazilike pustili za čas po kosilu in jo kmalu po maši udarili še bolj na jug v 40 km oddaljeni Hebron. V Hebronu ni bil še nihče izmed nas, kajti pri prejšnjih romanjih niso nikoli šli do Hebrona. Pot je znova šla skozi Judejo proti Sinajskemu polotoku. Hebron je namreč zadnje večje mesto pred sinajsko puščavo. Evangeliji ne poročajo, da je Kristus šel kdaj v Hebron. To je tudi razlog, da jeruzalemski romarji navadno
ne obiščejo tega mesta, ki pa je zelo tesno povezano z zgodovino očakov in kralja Davida.
Hebron je silno staro mesto. Obstajalo .je že pred Abrahamom. Ta je na svojem potovanju s čredami po Palestini prišel tudi semkaj na jug in se tu ustavil za dalj časa. Kupil si je zemljišče za grob sebi in potomcem. Zato je Hebron mesto starih očakov. Tu so bili pokopani Abraham, Izak in pozneje Jakob; tudi nekatere njihove žene so tu pokopane, npr. Sara in Rebeka.
Muslimani, ki so postali v srednjem veku gospodarji Palestine, so očakom na čast zgradili veličastno stavbo z mošejo. Vanjo so postavili grobove očakov in njihovih žena. Turist si danes lahko vse to ogleda. Tudi mi smo si. V velikih sarkofagih iz kamna, ki so prekriti s preprogami, leže nekdanji očaki Abraham, Izak in Jakob pa še Ezav. Muslimani se zbirajo ob teh grobovih, molijo in premišljujejo. Gotovo je med njimi tudi kak Jud, ki prihaja sem obujat spomine na nekdanje očake izraelskega ljudstva. Mi kristjani smo na izraelske očake čustveno manj na-
■.V..
		^$0
		
|H55SSp		
		
		
Samotno naselje v Judovskih gorah
vezani. Zato smo si vse omenjene prostore ogledovali predvsem iz radovednosti kot turisti in manj kot romarji.
Hebron je v kotlini, ki je silno rodovit-
na; tudi griči naokrog so zeleni zaradi vinogradov in oljčnih nasadov. Zdi se neverjetno, da je tako daleč na jugu Palestine tik pred puščavo tako rodoviten kraj.
Na mestnem trgu smo se ustavili in si ogledovali domačine. Hebron je izrazito muslimansko mesto, kjer menda ni ne Židov ne kristjanov. Ponujali so nam grozdje in drugo sadje. Grozdi so bili izredno veliki. Zato smo razumeli, da Mojzesova pripoved o oglednikih, ki so prinesli Izraelcem v puščavi grozde, obešene na palicah, ni izmišljena. Ti ogledniki so namreč prišli iz puščave ravno semkaj v Hebron in tu videli bogate vinograde in oljčne nasade. če so nam domačini ponujali grozde po pol kg težke, so se v preteklosti gotovo našli tudi težji in večji, da so jih Mojzesovi ogledniki v pretiranem ponosu prinesli obešene na palicah.
Hebron je povezan tudi z Davidovo zgodovino, ker so ga rojaki najprej tu oklicali za kralja in je od tukaj vladal sedem let in pol, predno je po Savlovi smrti postal kralj v Jeruzalemu. Vsekakor je Hebron za tujce zanimivo turistično mesto, za muslimane je pa sveto mesto, kamor radi romajo na grobove očakov.
(Se nadaljuje)
Zahvalna nedelja v Štandrežu
S slovesno sv. mašo in z mogočno zahvalno pesmijo se je pričela v nedeljo 11. novembra v štandreški cerkvi slovesnost ob dnevu zahvale. Zahvalnico je kot prejšnja leta pripravilo domače Kmečko društvo. Med sv. mašo so fantje in dekleta darovali poljske pridelke, mašnik pa je v svojem nagovoru prikazal plemenito delo kmetovalcev, ki s trudom preživljajo sebe in druge.
Po sveti maši je bila blagoslovitev kmečkih pridelkov in kmetijskih strojev, ki so bili razstavljeni na trgu pred cerkvijo. Blagoslovljeni koruzni kruh in vino so kmetje razdeljevali med številne vaščane.
Slovesnost se je zaključila z zakusko v župnijski dvorani in jo je Kmečko društvo priredilo za vse svoje člane in nekatere goste. Priložnostni govor je imel društveni tajnik Emil Cingerli.
V	soboto 24. novembra ob 20.30
bo v občinskem gledališču (Teatro Comu-nale) v KRMINU
VEČER SLOVENSKE PESMI
Nastopili bodo najboljši slovenski zbori iz naše dežele, ansambel Lojzeta Hledeta in recitatorji Slovenskega stalnega gledališča iz Trsta. — Vsi rojaki prisrčno vabljeni!
Za izboljšanje avtobusnih prevozov v korist dijakov
že v prejšnjih številkah našega lista smo poročali o posredovanju SDZ za uvedbo rednih avtobusnih prevozov z Vrha sv. Mihaela v Gorico. Predstavniki SDZ so nato še posredovali pri pristojnem deželnem odborniku Cocianniju in se zavzeli za hitro rešitev zadeve.
Medtem so tudi dijaki goriških višjih srednjih šol izvedli protestno akcijo s stavko, da bi tako pospešili ureditev tega zanje tako perečega vprašanja. Veliko dijakov mora namreč vsak dan z avtobusi v mesto, kar velja še posebno za slovenske študente.
V	tem smislu je SDZ napravila potrebne korake pri vodstvu avtobusnega podjetja Ribi, pokrajinska svetovalka Ferleti-čeva pa je vložila posebno interpelacijo na predsednika pokrajinske uprave, v kateri ga seznanja z zadevo in vprašuje, kaj namerava ukreniti za takojšnjo ureditev pereče zadeve. Še posebej predlaga v interpelaciji srečanje predstavnikov posameznih občin goriške pokrajine, ki so za to najbolj prizadete in za potrebno koordinacijo raznih pobud.
Razpis abonmajev za gledališko sezono v Gorici
Stalno slovensko gledališče v Trstu v sodelovanju s Slovensko prosvetno zvezo, Zvezo slovenske katoliške prosvete v Gorici ter Ustanovo za kulturne in umetniške prireditve (EMAC) v Gorici razpisuje abonmaje za gledališko sezono 1973-74 v Gorici.
Repertoar prireditev v abonmaju: 1. A. P. Čehov: »Češnjev vrt«; 2. Bevk-Grabner: »Kaplan Martin Čedermac«; 3. Eduardo do Filippo: »Božič pri Cupiellovih«; 4. Henrik Ibsen: »Strahovi«; 5. Georges Feydeau: »Hotel svobodnih izmenjav«; 6. Gostovanje
V	okviru prosvetnega društva »štandrež« je letošnjo dramsko dejavnost odprl mladinski odsek, ki je naštudiral mladinsko glasbeno komedijo v dveh delih »Plešoči osliček« holandskega avtorja Erika Fosa ter se z njo predstavil domačemu občinstvu v nedeljo 11. novembra v Župnijski dvorani v štandrežu.
Igra je vedre vsebine, razgibana, zelo primerna za mladino, pa tudi starejši so bili z njo zadovoljni. Obogatena je z glasbenimi vložki, katere je napisal Darjo Božič, izvajal pa Rudi Šuligoj. Dejanje se vrši na divjem Zahodu med kavboji.
Nastopajoči se že takoj na začetku predstavijo s plesnim nastopom in petjem. Tako sta izvajala Pope in njegov osliček za uvod cirkuško točko, Amalea in Azalea sta odplesali ples s sončniki, Shirki in Plirki pa sta se predstavila kot kavbojska lumpa. Dejanju je ustrezala stilizirana scena z verigo značilnih koničastih hribov v ozadju in kaktusi. Prav tako so ustrezali kostumi z živimi in slikovitimi bar-
Primorskega dramskega gledališča iz Nove Gorice; 7. Gostovanje Celjskega ljudskega gledališča.
Izven abonmaja: Ljudski oder: Jaka Štoka: »Mutasti muzikant«; Mali oder: Miguel Asturias: »Torotumbo«; poleg tega še otroška predstava.
Vpisovanje abonentov v Gorici je na sedežu Slovenske prosvetne zveze (pri Jožici Smet), ul. Malta 2, tel. 2495.
Vrste abonmajev: Red A (mesto in okolica) ter Red A - mladinski.
Cene posameznih vstopnic: odrasli 1.000 lir; mladina 400 lir; cene abonmajev za sedem predstav: red A 5.000 lir. Za obiskovalce iz okolice je v gornji ceni vključen tudi prevoz z avtobusom.
SSG tudi letos razpisuje družinski abonma, ki omogoča družinam skupni obisk z osnovnim abonmajem, h kateremu vsak nadaljnji član doplača po 2.000 lir. Mladinski abonma velja za vse sedeže in stane prav tako 2.000 lir. Po isti ceni je abonma tudi za invalide. Abonmaji so plačljivi v dveh obrokih, od tega prvi ob vpisu, drugi do 1. februarja 1974. Za vse druge predstave, tudi v Trstu, nudi SSG svojim abonentom 50-odstotni popust!
Dol
V	nedeljo 11. novembra je po dolgi in mučni bolezni v Gospodu zaspala 75-letna Viktorija Pahor vd. Vižintin. Na zadnji poti jo je spremljalo veliko število sorodnikov, vaščanov in znancev. Pokojnica je bila verna žena, ki je na poseben način ljubila Marijo in rožni venec, v katerega bratovščino je bila vpisana. Zato so jo spremljale k večnemu počitku zlasti še članice te bratovščine. Žalujoči hčerki in ostalim sorodnikom naše sožalje.
ZA KMETOVALCE
Vinske kvasnice v prodaji
Vrenje mošta povzročajo majhna enocelična bitja, ki jim pravimo vinske kvasnice. Po njihovi zaslugi se grozdni sladkor spremeni v alkohol in iz mošta nastane vino. Kvasnice so zelo razširjene v naravi.
V	vinorodnih krajih so celo leto v zemlji in zraku. Veter, žuželke, pa tudi dežne kaplje jih zanesejo na jagode in tako pridejo v klet in mošt. Seveda jih je mnogo tudi na vinskih posodah, orodju, stenah, podu itd. Zato se pri nas le redko zgodi, da ne bi bilo dovolj kvasnic in da mošt ne bi hotel vreti. V naših razmerah se vrenje največkrat prezgodaj ustavi zaradi mraza, ko se mošt ohladi pod 15° C. Znano je, da v takem primeru mošt in klet ogrejemo in vrenje bo spet oživelo.
Lahko pa bi se primerilo, da mošt kljub pravi temperaturi noče vreti. To se lahko zgodi, če grozdje takoj stisnemo in pustimo vreti čist sok brez tropin. V takem primeru si pomagamo s selekcioniranimi kvasnicami, ki jih dobimo v trgovini. Eden takih izdelkov se imenuje Byosal in vsebuje pravo vinsko eleptično kvasnico. Zavojček zadostuje za 10-15 hi mošta. Rabi se tako, da se vsebina zavojčka strese v 8-10 litrov mošta in pusti nekaj časa počivati. Ko se pojavijo prvi znaki vrenja, se pripravek vlije v glavno količino mošta. Seveda je pri tem opravilu treba vzdrževati temperaturo 18-20° C, dokler mošt popolnoma ne prevre.
Inž. Janko Košir
vami. Duhovite besedne in situacijske domislice ter sproščeno izvajanje nastopajočih je dalo celotni izvedbi ljubezenske zgodbe protagonistov svež in učinkovit okvir.
Z nastopom mladih štandreških igralcev je bilo številno občinstvo zadovoljno, saj so vsi pokazali dobre igralske zmožnosti in odrsko tehniko. Gledalci so večkrat z burnim ploskanjem priklicali na oder mlade igralce in jih tako nagradili za trud, ki so ga vložili ob naštudiranju igre ter jih obenem s tem spodbudili za nove odrske nastope.
V	režiji Damijana Paulina so nastopili: Julijana Bastjančič v vlogi Popeja, Rajko Tabaj kot Shirki, Dorela C.ingerli v vlogi Plompija, Vanda Srebotnjak kot Amalea, Azaleo pa je odigrala Erika Zavadlav. Nastopila je tudi Mariza Bernardis v vlogi Plešočega oslička.
Pred igro je nastopil štandreški mladinski pevski zbor, ki je pod vodstvom Elvire Chiabai dovršeno zapel tri narodne pesmi.
DAROVI
Za tiskovni sklad Katol. glasa: namesto cvetja na grob Ani Valentinčič: N. N. 5.000; N. N. 5.000; N. N. 4.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: namesto cvetja na grob Zore Dovgan-Tallandini N. N. iz Trsta 3.000; N. N., Mavhinje 3.000; N. N. 50.000; Elica in Jože namesto cvetja na grob Lojzke Kuštrin 5.000; N. N., Trst, 10.000; N. N. 10.000; Zinka Lapanja 10.000; N. N., Sovodnje, v drag spomin na pok. s. Magdaleno Lenassi 5.000; Iva Galassi v spomin na pok. Zoro Dovgan-Tallandini
5.000 lir; ob zahvalni nedelji društvo »Pod-gora« cel voz raznih poljskih pridelkov; Kmečko društvo iz Štandreža prav tako ob zahvalnici večjo količino krompirja in zelenjave.
Ob deseti obletnici smrti dragega moža in očeta Jožeta Kralj daruje Leopolda Kralj iz Slivnega po 15.000 lir v tiskovni sklad Katoliškega glasa in za Zavod sv. Družine v Gorici.
N. N. iz štmavra je daroval po 5.000 lir za misijonarja Ivana Štanta na Madagaskarju in kot jubilejni dar za »Katoliške misijone«.
Ob desetletnici mamine smrti in v spomin pok. brata Vojka daruje Vanda za Katoliški dom v Gorici 50.000 lir.
Ob poroki Simona Komjanca daruje družina Komjanc po 10.000 lir za štever-jansko cerkev in za misijonarja Cesnika na Madagaskarju.
M. O., Gorica daruje v spomin Ane Valentinčič za Alojzijevišče in za Zavod sv. Družine po 5.000 lir.
Za Alojzijevišče- Kmečko društvo iz Štandreža ob zahvalni nedelji krompir in zelenjavo.
Za cerkev na Opčinah: Furlan Mario v spomin pok. Olimpije Kuret 5.000; Peter in Ada Škabar v isti namen 3.000; družina Purič v spomin pok. Franca Purič 10.000; družina Vaclik v spomin pok. mame Tončke 10.000; N. N. v spomin na moža 10.000; družina Danev ob prvi obletnici smrti Alojza 20.000; N. N. 20.000 lir.
Za ogrevanje cerkvice na Banah: Tina Husu 1.200 lir.
Za obnovitev cerkvice na Ferlugah: Irena Maver-Tonelli 1.500; Lucija Tonelli 500; N. N. 10.000; N. N. 5.000 lir.
Za Marijanišče na Opčinah: v spomin pok. očeta Josipa Terčona daruje hčerka Nada z možem 20.000 lir.
Za novi oltar v Bazovici: po 5.000 lir so darovali: Zorka Ražem, Karlo Kalc iz Gro-pade, Mila Petaros, Anica Križmančič, Steljo Živic od Sv. Ivana v spomin na mamo, Marija Obersnel; po 10.000: Marija Čufar, Vida Renčelj v spomin na mamo, Berta Križmančič, Karla Mahnič, nona Justa ob poroki vnukinje Darije Milkovič, Marija Milkovič ob poroki hčerke Darije; po 20.000; Bergamini, Pierina in Emi in Paolo od Sv. Ivana v spomin na teto Angelo Mužina, Mahnič-Smotlak; Alojzija Grgič iz Gropade v spomin pok. Angele Mužina 2.000; Marija Križmančič 1.000; Rezi Kralj v spomin pok. Milana Leban 4.000; Mirošič 2.000; Marija Grgič iz Padrič
2.000 lir.
Za zavrženega Vipavca: N. N., Trst,
2.000 lir.
Za Makedonijo: ASG, Gorica, 5.000; Gorenjka 10.000 lir.
Namesto cvetja na grob pok. Ane Jakopič darujejo Marijine sestre 20.000 lir za slovenske misijonarje na Madagaskarju.
Za slovenske misijonarje: nabirka Rupa-Peč 88.500; Marijan Hrovatin 30.000; Cvetka Paludetto v spomin pok. Slavice Logar 10.000; skupina kolegic 20.000; N. N. 50.000; N. N. 200.000 lir.
Naročnikom v vednost in razumevanje
Stalni in nezadržni porast cen v Italiji je zadel tudi papirniško in tiskarsko stroko. To občuti seveda tudi naš list. Stroški so se zadnje čase skoro podvojili. Brez primernega dviga naročnine bi bili prisiljeni prenehati z izhajanjem, kar bi gotovo večini naročnikov in bralcev ne bilo všeč. Edina možna rešitev je povišanje naročnine.
Zato bo od I. januarja 1974 naročnina ra Italijo 4.000 lir, posamezna številka 100 lir, za inozemstvo 5.000 lir ali 8,5 USA dolarjev. Vse, ki bodo zaradi tega prizadeti, prosimo za blagohotno razumevanje. Res ne gre drugače. Obenem prosimo tiste, ki dajejo v razne dobre namene, naj se od časa do časa spomnijo tudi našega lista in prispevajo v njegov tiskovni sklad.
V bližini Miramara ob morju prodam tisoč metrov zemljišča samo za vikend-hišo. Naslov v upravi lista.
RADIO
H T H S T A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15,
17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15.
Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 18. do 24. novembra 1973
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 F. Chopin. 11.15 Mladinski oder: »Zvesti tovariši«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 13.00 Kdo, -kdaj, zakaj... 16.00 Šport in glasba. 18.00 Nedeljski koncert. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika. 22.10 Sodobna glasba.
Ponedeljek: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 14.30 Pregled slovenskega tiska v Italiji. 17.00 Za mlade poslušavce.
18.15 Umetnost... 18.30 Radio za šole. 18.50 Glas in orkester. 19.10 Odvetnik za vsakogar. 20.35 Slovenski razgledi.
Torek: 11.35 Pratika. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Komorni koncert. 19.10 Slovenski znanstveniki na univerzi: Učka Ščuka-Kerže. 19.20 Za najmlajše. 20.35 Mozart: »Figarova svatba«.
Sreda: 11.40 Radio za šole. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Radio za šole. 18.50 Koncert. 19.10 Higiena in zdravje. 19.20 Zbori in folklora. 20.35 Simfonični koncert. 21.50 Za vašo knjižno polico.
Četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost...
18.30 Skladatelji naše dežele: Ivan Grbec.
19.10	Božanska komedija. 19.25 Za najmlajše. 20.35 Dva pisatelja - dve gledanji na svet. 21.20 Znani pevci. 21.45 Skladbe davnih dob.
Petek: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Radio za šole. 18.50 Sodobni slov. skladatelji. 19.10 Pripovedniki naše dežele. 20.35 Delo in gospodarstvo. 20.50 Koncert.
Sobota: 11.35 Poslušajmo spet. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Koncertisti naše dežele.
1S.40	Glasbena panorama. 19.10 Pod farnim zvonom župne cerkve v Krminu. 19.40 Revija zborovskega petja. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 »Mreža in zvezde«. Radijska igra. 21.30 Vaše popevke.
★
Za misijonarja p. Cukaleta v Bengaliji:
Marijan Hrovatin 100.000 lir.
Zlata poroka
Preteklo soboto sta v cerkvi sv. Ivana v Gorici obhajala zlato poroko zakonca Ignacij in Olga Bratuž. Pred petdesetimi leti sta si obljubila zvestobo v Lokovcu nad Cepovanom, zdaj pa že dolga leta bivata v Gorici pod Kapelo. K maši, ki jo je daroval slovenski dušni pastir msgr.. dr. F. Močnik, so ju spremljale hčerke z družinami. Prisrčno družinsko slovesnost je spremljal na orgle Maks Debenjak. Zlatemu paru tudi naše iskrene čestitke.
OBVESTILA
Sv. birma v slov. duhovniji v Gorici.
Prihodnjo pomlad bo za našo slovensko mladino iz goričkega mesta sv. birma. Prejmejo jo lahko vsi, ;ki so dovršili 1. razred srednje šole ali pa dopolnili 12 let in se bodo redno udeleževali priprave nanjo. Kdor želi prejeti ta zakrament, naj se do prve adventne nedelje javi pri enem izmed slovenskih duhovnikov v mestu.
Ravnateljstvo gimnazije-liceja »P. Trubar« v Gorici sporoča, da bo v nedeljo 18. novembra ob 10. uri roditeljski sestanek v risalnici učiteljišča, ul. Croce 3. Starši dijakov in njihovi namestniki so vabljeni, da se sestanka udeležijo.
Zveza cerkvenih pevskih zborov na Tržaškem priredi v nedeljo 25. novembra ob 17. uri v Kulturnem domu v Trstu Revijo cerkvenih pevskih zborov.
V	okviru mladinskih torkov bo gostovalo v torek 20. novembra ob 15.30 v Kulturnem domu v Trstu Mladinsko gledališče iz Ljubljane z otroško igro »Vilinček z Lune«.
Premiera dramatizirane Bevkove povesti »Kaplan Martin Čedermac« bo v petek 23. novembra ob 21. uri v Kulturnem domu v Trstu. Igra je za red A-premierski. Po premieri bo slovesnost ob 40-letnici gledališkega dela dramskega igralca Staneta Raztresena.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: Trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 12 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE V GORICI
priredi
v soboto 17. novembra ob 21. uri in v nedeljo 18. novembra ob 16. uri
REVIJO PEVSKIH ZBOROV
CECIUJANKA
V soboto nastopijo :
— Moški zbor Rupa-Peč
— Mešani zbor Zgonik
— Lješki oktet iz Slovenske Benečije
— Cerkveni pevski zbor iz Doberdoba
— Dekliški zbor iz Devina
— Mešani zbor Rupa-Peč
— »Fantje izpod Grmade«
— Mešani pevski zbor »Lojze Bratuž«
V nedeljo pa :
— Zenski oktet Gorica
— Moški zbor iz štmavra
— Mešani zbor iz Štandreža
— Zenski zbor Marijine družbe iz Gorice
— Mešani zbor »Planinka« iz Ukev
— Moški zbor »Jezero« iz. Doberdoba
— Mešani zbor iz Števerjana
— Mešani zbor iz Mačkolj pri Trstu
— Moški zbor »Mirko Filej« iz Gorice
— Mešani zbor »Bojan« iz Dornberka
Vstopnina za oba večera 800 lir, za en večer 500 lir, znižana 300 lir.
ZAHVALA
Ob bridki izgubi naše dobre, ljube mame
Lojzke Kuštrin roj. Jan
se toplo zahvaljujemo vsem sorodnikom, prijateljem in znancem, ki so se je spomnili z molitvijo, darovi in cvetjem ter vsem, ki so z nami sočustvovali ter nam bili v globoko tolažbo v tako težkih urah.
Družine: Kuštrin, Komac in Koniavli
Slap ob Idrijci - Gorica, 14. novembra 1973
»Plešoči osliček" v izvedbi štandreške mladine