MIGRACIJE Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 314.151.3-054.72(497.4=581) BOFULIN, Martina Dalec doma : migracije iz Ljudske republike Kitajske v Slovenijo / Martina Bofulin. - 1. izd., 1. natis. - Ljubljana : Založba ZRC SAZU, 2016. - (Zbirka Migracije, ISSN 1580-7401 ; 25) ISBN 978-961-254-858-2 282741248 DALEC DOMA Migracije iz Ljudske republike Kitajske v Slovenijo Martina Bofulin Ljubljana 2016 Boženi Bofulin VSEBINA Opomba o zapisovanju kitajskih besed 9 KNJIGI NA POT 11 Zahvala 13 Uvod 15 IZ KITAJSKE V SLOVENIJO: KRATEK ZGODOVINSKI PREREZ 21 TRANSNACIONALNE MIGRACIJE IN VECPRIZORIŠCNA ETNOGRAFSKA RAZISKAVA MED KITAJSKO IN SLOVENIJO 33 Metodološki pristop in lokaciji raziskave 35 Izbrani analitski pristopi k preucevanju transnacionalnih migracij 43 IZ QINGTIANA: LOKALNO OBMOCJE V PERSPEKTIVI IZSELJEVANJA 57 Qingtian – devet delov gora, polovicka voda in polovicka polj 61 Historiografija qingtianskega izseljevanja 69 Implementacija emigracijskih politik LR Kitajske na lokalnem nivoju 78 »Okraj izseljencev«: Qingtianske kulture migracij 85 V SLOVENIJO! KITAJSKI PRISELJENCI KOT »DRŽAVLJANI TRETJIH DRŽAV« 99 Imigracijska politika Slovenije in nacini priseljevanja kitajskih državljanov 101 Ali so vsi Kitajci v Sloveniji kuharji? Zaposlovanje priseljencev iz Kitajske v Sloveniji 111 Med »simpaticnimi Kitajcki« in »rumeno nevarnostjo« – Kitajci v slovenskih javnih govorih 116 KITAJSKA RESTAVRACIJA KOT PROSTOR SRECEVANJA 125 Qingtianci in kitajske restavracije v Evropi 129 Qingtianci na nepremicninskem trgu 131 Mongolsko meso in kislo pekoca juha: kitajska kuhinja udomacena in prilagojena? 136 Bivanje in delo kitajskih priseljencev v Sloveniji skozi prizmo kitajske restavracije 141 QINGTIANSKE TRANSNACIONALNE DRUŽINE 153 Locitve in snidenja razseljenih družinskih clanov 155 Družinske prakse in strategije med Qingtianom in Slovenijo 165 Qingtianski otroci v slovenskih šolah 186 SKLEP: QINGTIANCI KOT PREBIVALCI SLOVENIJE 199 SLOVAR KITAJSKIH IZRAZOV 211 LITERATURA IN VIRI 217 SEZNAM KRATIC 237 STVARNO IN IMENSKO KAZALO 239 OPOMBA O ZAPISOVANJU KITAJSKIH BESED Kitajski jezik se zapisuje z logografskimi pismenkami, vendar je Ljudska republika Kitajska sprejela tudi svoj, mednarodno priznan, latinicni zapis, imenovan hanyu pinyin. Pri zapisovanju kitajskih besed zato uporabljam ta zapis, vendar brez tonemskih znakov. Besede, ki jih uvršcamo v kategorijo ustaljenih imen, pišem na poslovenjen nacin (npr. Shanghai – Šanghaj). Vse tuje besede v besedilu zapisujem poševno. KNJIGI NA POT Smerokaz, provinca Zhejiang, LR Kitajska (Foto: J. Pirnat, oktober 2009). ZAHVALA Knjiga je rezultat raziskovalnega dela, ki je med letoma 2005 in 2010 po­tekalo pod pokroviteljstvom programa raziskovalnega usposabljanja mladih raziskovalcev Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Agenciji se zahvaljujem za financno podporo pri izdaji knjige in za financira­nje usposabljanja, zaradi katerega sem se lahko popolnoma posvetila svoji ra­ziskovalni temi ter opravila daljše terensko delo v Sloveniji in Ljudski republiki Kitajski. Prav tako sem zelo hvaležna tajvanski fundaciji Chiang Ching-kuo Foundation, ki mi je najprej omogocila obisk knjižnice na londonski School of Oriental and African Studies (CCK Library Travel Grant), leta 2009 pa tudi sofinancirala drugo terensko delo na Kitajskem (CCK Research Grant). Pricujoca knjiga opisuje in analizira migracije prebivalcev okraja Qingti-an na jugovzhodu Kitajske. Prav njim dolgujem najvec, zato sem jim globoko hvaležna za gostoljubnost, mnoga povabila k udeležbi pri vsakodnevnih opravilih, potrpežljivo odgovarjanje na številna vprašanja ter strpnost in ra­zumevanje ob mojih družbenih nerodnostih in nepoucenostih. Vecine tukaj ne morem omeniti poimensko, vendar se posebej zahvaljujem »svoji« druži­ni iz rdece hiške v Qingtianu in njenim družinskim clanom ter prijateljem v Sloveniji. Za dolge pogovore, neskoncne razlage in iskreno prijateljstvo se zahvaljujem Zhou Xiao in Aliju ter Z., z upanjem, da se bomo kmalu ponovno srecali v kateri od svetovnih prestolnic. Posebna zahvala gre Chen Yaodongu za pomoc pri raziskavi in pozornost, ki sem je deležna vedno, ko se pojavim v Qingtianu. Prav tako veliko dolgujem otrokom, ki sem jih poucevala slovenski jezik. Omogocili so mi vpogled v situacije odrašcanja v Sloveniji, ki je zazna­movano z njihovo priselitvijo in domnevno »tujostjo«, in me hkrati nagradili s svojo neposrednostjo, toplino in trdnim prijateljstvom. Velika zahvala gre Chen Qichaotu za spodbudo, ucenje in pomoc, kadar koli jo potrebujem. Ireni Šumi se zahvaljujem za številne potrpežljive pogovore, ki so mi odstirali nova raziskovalna obzorja, in kriticne, a konstruktivne komentarje mojih pisnih izdelkov. Posebno zahvalo ji dolgujem za vecurne medmrežne pogovore med mojo prvo terensko izkušnjo na Kitajskem. Njeni spodbudni, izredno poucni komentarji in interpretacije dogodkov na »terenu« so pripo­mogli, da sem tudi sredi trenutkov obupa uspela najti smisel svojega pocetja. Za komentarje in tovarištvo, predvsem pa odlicno poznavanje migracijskih procesov v državah nekdanje Jugoslavije, sem hvaležna Damirju Josipovicu. Zahvala gre tudi kolegom, ki so brali dele rokopisa, mi svetovali pri metodo­loških in drugih zadregah ali mi pomagali pogledati na probleme z drugega gledišca. Hvala Nataši Rogelja, Jerneju Mlekužu, Romani Bešter, Janezu Pircu, Barbari Kejžar, Li Yihaiju in Masako Kudo. Za kartografski prikaz obmocij se zahvaljujem Urši Kanjir, za pomoc pri urejanju slikovnega gradiva Radovanu Bofulinu in Mateju Lavrencicu. Za nastanek te knjige se zahvaljujem Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, predvsem predstojnici Marini Lukšic Hacin za povabilo in podporo pri njeni objavi. Zahvalo dolgujem tudi uredniku zbirke Migracije Aleksu Kalcu za koristne nasvete in pomoc. Za prijateljstvo, nenehno spodbudo ter pomoc sem hvaležna Maji Veselic. Njeni komentarji prav vsake stopnje nastajanja naloge, skupna razmišljanja ter prebiranja literature so bili zame zelo dragoceni. Neprecenljiva je bila pomoc Polone Pearson, ki je mojemu rokopisu posvetila številna jutra in vecere. Hva­ležna sem ji za veckratna natancna branja, dobre nasvete in zabavne pripombe. Za potrpežljivost se zahvaljujem tudi Marku Pearsonu. V veliko podporo v casu raziskave sta mi bili Katarina Jeraj Podlesek in Danijela Mikanovic. Dolgotrajno terensko delo, številne odsotnosti ter ure osredotocenega pisanja pa ne bi bile mogoce brez clanov moje razširjene družine. Iskrena hvala mojim in Janijevim staršem ter bratu, svaku in njunima družinama za podporo in pomoc pri varstvu sina in številnih drugih vsakodnevnih opravilih. Janiju in Niku sem globoko hvaležna za potrpežljivost in tople objeme, ko mi je težko. Knjigo posvecam svoji babici Boženi Bofulin, uciteljici po srcu in poklicu. UVOD Migracije kot posebno polje akademskega preucevanja so bile še do pred kratkim utemeljene v »sedentarni metafiziki« (Malkki 1992), v skladu s katero je cloveštvo razdeljeno v zamejene in staticne skupine, ki so nelocljivo poveza­ne s fizicnim prostorom, iz katerega izvirajo in ga posledicno tudi naseljujejo. Ker raziskovalci migracij sedentarne logike pogosto ne prepoznajo kot ideo­logijo, ki na poseben nacin ureja naše vedenje o svetu, so številni raziskovalni problemi v tem polju konstruirani kot variacije na temo asimilacije ali inte­gracije manjšine v vecino. K temu, da sem sama vse bolj prepoznavala mocno ideološko podstat takšnega pristopa, je pripomoglo dvoje; na eni strani sam metodološki pristop moje raziskave, ki je narekoval udeležbo v vsakodnevnih praksah sogovornikov, teh pa ni bilo mogoce preprosto umestiti v staticne mo-dele migracij. Na drugi strani je migracijske študije ob prelomu iz dvajsetega v enaindvajseto stoletje zaznamovala reorganizacija perspektive ali t. i. »transna­cionalna paradigma«, v skladu s katero mobilnost ni razumljena kot odmik od normativne sedentarnosti ali ukoreninjenosti v prostor, temvec kot družbeni proces, v katerem akterji simultano vzdržujejo mnogovrstne družbene odnose in se udeležujejo v praksah, ki so hkrati del razlicnih družbenih prostorov. Šele ta reorganizacija perspektive mi je omogocila razumevanje migracij iz Ljudske republike Kitajske (LR Kitajske) kot procesa družbenih interakcij migrantov, ki jih ti ohranjajo in oblikujejo v cezmejnih kontekstih. Te procese in odnose sem zajela s konceptom transnacionalnih skupnosti (Faist 2000a). Tega razumem kot udeleževanje v skupnih praksah in pogajanjih o skupnih reprezentacijah, ki so podlaga za specificne cezmejne aktivnosti. Zaradi tega sem kot razloceno skupino znotraj kitajskih državljanov v Sloveniji v smislu »nacinov bivanja« (ways of being) in »nacinov pripadanja« (ways of belonging) (Levitt in Glick Schiller 2004) identificirala Qingtiance. Ti sedaj živijo v Slo­veniji, vendar ohranjajo stike in vzdržujejo cezmejne aktivnosti, ki obsegajo tako kraj izselitve, torej okraj Qingtian1 na jugovzhodu Kitajske, kot številne lokacije priselitve v Evropi, pa tudi drugje. Želela pa sem se tudi izogniti pastem, ki jih nastavlja nova paradigma s poudarjanjem mobilnosti. Ta namrec lahko vodi do »nomadske metafizike« (Cresswell 2006), ki mobilnost fetišizira in ignorira dejanske prakse mobilnih posameznikov (Kabachnik 2007). Kot opozarja Cresswell (2006), takšen pri-stop ne upošteva, da tudi mobilni posamezniki vstopajo v odnos s prostorom, kar je pomemben vidik tako njihovih praks kot reprezentacij. V življenjih mojih sogovornikov se je namrec prav prostor kazal kot kljucen. Na eni strani izseljevanje iz Qingtiana poteka v kontekstu vzpostavljanja in reproduciranja distinktivnega lokalnega vrednostnega sistema ter kulturno formiranih in sporocanih percepcij, ki racionalizirajo in spodbujajo nadaljnje migracije. Na drugi strani priseljevanje in bivanje v Sloveniji poteka skozi prizmo posebne mikrolokacije kitajske restavracije, ki na specificen nacin umešca Qingtiance med prebivalce Slovenije. Prav zato je v besedilu posebna pozornost posvecena prostorskemu vidiku praks in reprezentacij, ki se izrisujejo skozi svet mojih sogovornikov. Kljub dejstvu, da je v Sloveniji Kitajcev le okoli 1000, je pozornost, ki jo razlicne javnosti namenjajo pojavu priselitev iz LR Kitajske, nesorazmerno velika. Ob tem pa je, razen medijskih prispevkov, o tej temi znanega le malo. Kadar sem raziskovalno temo delila z okolico, se je ta pogosto odzivala s ko­mentarji, za katere sem sprva mislila, da so zbadljivke, ne pa vprašanja, kot se je izkazalo kasneje: »A nas bodo preplavili? A že imajo svoj Chinatown? Zakaj pa še nihce ni videl, da bi kdo od njih umrl?« Takšna vprašanja so se v nic kaj bolj pološceni obliki pojavljala tudi v javnih govorih. Leta 2006 je poslanec Slovenske nacionalne stranke predsednika državnega zbora Republike Slove­nije spraševal »kako je mogoce, da populacija Kitajcev v Sloveniji nezadržno narašca in kako to, da v Sloveniji ni poznan niti en primer smrti Kitajca, kljub temu, da so nekateri dosegli že castitljivo starost«,2 ter poizvedoval po ukrepih pristojnega ministra, ki bi preprecili, »da bi po vzoru mnogih drugih svetovnih prestolnic Kitajci prevzeli nadzor nad našim glavnim mestom«.3 Zgoraj navedena vprašanja in komentarji so zanimivi zato, ker združujejo nekaj elementov, ki se pojavljajo v vecini javnih govorov o Kitajcih, Kitajski in kitajskih priseljencih v Sloveniji.4 Na eni strani je govora o grožnji pred številcno obsežnim priseljevanjem iz Kitajske in s tem povezanimi domnevni-mi nelegalnimi praksami kitajskih državljanov, medtem ko je na drugi strani prisotna zaznava o enako neizbežni gospodarski premoci Kitajske, ki pogojuje prizadevanja Slovenije pri gospodarskem sodelovanju s to državo. Kljub tema na videz nasprotnima premisama premislekov o Kitajski in Kitajcih gre v resnici za dve plati istega problema: strah pred vsakršno prevlado Kitajske, oziroma kot se je slikovito izrazil še en poslanec v državnem zboru, tokrat iz Slovenske demokratske stranke: »Cas nacionalnih držav bo mimo, ko bodo imeli Slovenci in vsi Evropejci postrani oci, kar se bo zgodilo cez nekaj gene-racij (Poglajn 2010).« 1 Približen zapis izgovora okraja Qingtian je Cintjen, prebivalcev okraja pa Cintjenci. 2 Državni zbor Republike Slovenije (2006a). 3 Državni zbor Republike Slovenije (2006b). 4 Pri omenjenih poslanskih vprašanjih izstopa specificen nacin ubeseditve vprašanj. Ta namrec Pricujoce besedilo želi preseci stereotipne poglede na kitajske priseljence v Sloveniji in pokazati, da prakse njihovega priseljevanja in bivanja v Sloveniji niso v nicemer inherentne lastnosti te skupine in posameznikov, temvec se oblikujejo in preoblikujejo v dinamicni historicni in sodobni interakciji z drugimi razlocenimi skupinami prebivalcev Slovenije kot tudi LR Kitajske in drugih krajev priselitve. Prav tako z osredišcenjem na Qingtiance v besedilu nikakor ne želim esencializirati te družbene skupine ali »potencirati kulturnih razlik« (Khandewahl 2009) med Nami in Njimi. Z osvetlitvijo družbenega sveta Qingtiancev ne opisujem navad Drugih, ampak nabor praks in repre­zentacij specificne skupine prebivalcev Slovenije, ki jih v mnogocem doloca in poustvarja prav izkušnja bivanja v Sloveniji, in katere so ali pa so bile kdaj v preteklosti prav tako znacilne za preostale skupine prebivalcev Slovenije, med drugim Slovencev. V nadaljevanju besedila je v prvem poglavju podan kratek zgodovinski prerez izkušenj prebivalcev današnje Slovenije s pojavom priseljevanja iz Kitajske. Arhivski viri so razkrili, da prihodi Kitajcev na to obmocje niso le sodoben pojav; prvi prihodi so bili namrec zabeleženi že pred vec kot sto leti. Poglavje poda glavne demografske znacilnosti sodobnega priseljevanja kitajskih državljanov skozi uradne statisticne podatke, ki jih zbirajo pristojne institucije v Sloveniji. Drugo poglavje opisuje metodologijo, ki sem ji v nalogi sledila, predvsem pa izrisuje historiat opravljenega terenskega dela na Kitajskem, kot tudi na obmocjih priselitve v Sloveniji, kar razkriva mojo lastno umešcenost v ti dve lokaciji. Ta je namrec na specificen nacin pogojevala nabor sogovornikov, kot tudi pridobivanje relevantnih informacij. V naslednjem razdelku tega poglavja ne naslavljajo teme neposredno, temvec predvsem kot že preverjeno dejstvo sporocajo neka­tere znacilne in persistentne predsodke o Kitajcih. Vec o tem bom spregovorila v podpoglavju o medijskem govoru o Kitajski in Kitajcih v Sloveniji. predstavljam teoretska izhodišca, znotraj katerih sem mislila in analizirala informacije o priseljevanju iz Kitajske, predvsem transnacionalno paradigmo migracij in kritiko metodološkega nacionalizma. V pomoc sta mi bili še dve vplivni paradigmi: razumevanje prostora kot družbeno posredovanega in Bourdieujeva teorija družbenih polj in habitusa. S pomocjo teh sem analizirala dejanja, s katerimi Qingtianci ustvarjajo in preoblikujejo prostor v Qingtianu in krajih priselitve, kot tudi reprezentacije, ki migracije omogocajo in so hkrati njihov rezultat. V tretjem poglavju sledi najprej geografski oris obmocja izseljevanja vecine kitajskih priseljencev v Sloveniji, ki je dopolnjen s tistimi vidiki kolek­tivnega spomina tamkajšnjih prebivalcev, ki so kljucni za razumevanje procesa izseljevanja iz obmocja. Takšen »vstop« v temo tvori nujen uvod v okolišcine, ki so že pred vec kot stoletjem pripeljale do opaženih množicnejših migriranj med Kitajsko in Evropo. Oris Qingtiana kot obmocja izseljevanja dopolnju­jem s historiografijo priseljevanja v Evropo in pregledom kitajskih državnih politik, ki se nanašajo na izseljevanje in uokvirjajo ter v oceh lokalnih oblasti kot tudi centralne vlade LR Kitajske legitimirajo izseljevanje iz obmocja. Tukaj tudi prvic crpam iz obsežne etnografije, ki sem jo zbrala na Kitajskem, in razkrivam nekatere miselne nastavke qingtianske transnacionalne skupnosti. Predvsem se osredotocam na tiste simbolne reprezentacije, ki legitimirajo in upravicujejo željo/potrebo po migriranju iz okraja in ki jih je mogoce koncep­tualizirati kot kulture migracij (Hahn in Klute 2007). V cetrtem poglavju je podan kontekst Slovenije kot države priselitve, pred­vsem z vidika umešcanja priseljencev iz Kitajske v imigracijske in integracijske politike države. V podpoglavju o zaposlovanju kitajskih državljanov osvetlim vlogo države, ki je preko imigracijske zakonodaje omogocala priseljevanje toc­no dolocenih (poklicnih) profilov kitajskih priseljencev in tako pripomogla k širitvi dejavnosti kitajskih restavracij. Številni elementi birokratskega urejanja statusa priseljenih, ali kot jih imenuje uradno izrazje, »tujcev«, so po mnenju raziskovalcev (prim. Jalušic 2001; Drolc 2003) tudi posledica medijskih go-vorov o priseljencih v Sloveniji. Zadnji del poglavja je zato namenjen orisu medijskega porocanja o Kitajcih, Kitajski in kitajskih priseljencih v Sloveniji, ki razkriva usidrane in predsodkovno formirane predstave o tej populaciji. V petem poglavju poskušam razumeti kitajsko restavracijo kot proces, kjer se ustvarja in poustvarja tuje (eksoticno) v domacem in domace v tujem, odvisno od »perspektive izkušnje« (Tuan 1977) tistega, ki v tej konstrukciji sodeluje. Takšna konceptualizacija prostora omogoca nadrobnejšo razstavitev družbenega procesa, ki se odvija znotraj kitajskih restavracij in okoli njih. Skozi razvoj omenjene dejavnosti v Sloveniji je prikazano konstruiranje potreb pri­padnikov lokalne družbe po »kitajski kuhinji«, ki so jo ti v zgodnjem obdobju povezovali s kozmopolitstvom in z urbanostjo. Ta potreba je kasneje pripeljala do konstruiranja pricakovanj med obiskovalci kitajskih restavracij o tem, kakšen mora biti videz kitajske restavracije in kako oblikovana njena ponud­ba. Na koncu poglavja se vrnem k specificnim strategijam in funkcioniranju qingtianske transnacionalne skupnosti v Sloveniji. Poudarek je na organizaciji dela in življenja znotraj kitajske restavracije, predvsem na primerjanju dveh razlicno pozicioniranih akterskih perspektiv (zaposlenih in delodajalcev), ki v mikro-okolju kitajske restavracije deluje kot slojno razlocevanje. Šesto poglavje postavlja družino v samo središce procesov vzpostavlja­nja in nenehne reinvencije qingtianske transnacionalne skupnosti ter osvetli nacine, kako se takšna skupnost oblikuje in ohranja skozi vsakodnevna izku­stva njenih clanov. Obcutek družinske povezanosti in pripadnosti se znotraj transnacionalnih družin ne oblikuje le v Qingtianu ali le v Sloveniji, temvec se gradi skozi dinamicni proces izmenjave informacij med razseljenimi dru­žinskimi clani. Posledicno so za odlocitve, ki se sprejemajo znotraj družine, tako kot obicaji v Qingtianu, pomembne tudi gospodarske razmere v krajih priselitve, imigracijska zakonodaja ali odnos vecinske družbe do priseljencev. Slednji se na primer kaže tudi pri vkljucevanju otrok migrantov v slovenski izobraževalni sistem. V sklepnem poglavju je podana analiza zbranega etnografskega materia-la, ki s konceptom družbenih polj pojasnjuje, kako se konstruirajo odnosi med Qingtianci in drugimi prebivalci Slovenije in kakšni so strukturni problemi teh odnosov. Migracije niso edinstven dogodek, temvec dinamicen proces, ki se odziva na širše ekonomske in družbene kontekste, v katere je vpet. Raziskava, na kate­ri temelji to besedilo, je vecinoma nastajala v casu pred nastopom gospodarske krize leta 2008 oziroma v casu, ko je bilo pricakovano, da bo ta le prehodna. Spremembe, ki jih je ta cas prinesel tudi na podrocju imigracijskih politik, javnih govorov in vsakodnevnih izkušenj prebivalcev na Kitajskem in v Slo­veniji, so precej spremenile strukturne pogoje, ki uokvirjajo življenje in delo Qingtiancev v Sloveniji. Ker je bil celoten etnografski material, predstavljen v knjigi, zbran do leta 2010, sta tudi vsebinski zaseg in analiza zamejena s to casovno locnico. Novejših in aktualnejših podatkov nisem navajala. Knjiga je tako vpogled v obdobje, ko je priseljevanje iz LR Kitajske postalo družbeno odmevno, kitajski priseljenci pa ne vec nenavadni in bežni obiskovalci, temvec prebivalci Slovenije. IZ KITAJSKE V SLOVENIJO: KRATEK ZGODOVINSKI PREREZ Detajl pisemske ovojnice, naslovljene na kitajskega begunca v Mariboru leta 1929 (Vir: Pokrajinski arhiv Maribor, AŠ 309/30740). Prva ohranjena pisna porocila o priseljenih Kitajcih v Evropi segajo v se­demnajsto in osemnajsto stoletje, o priselitvah skupin, in ne zgolj posamezni­kov, pa na podlagi teh virov lahko govorimo šele konec devetnajstega stoletja.5 O priselitvi Kitajcev v slovenske dežele v tem obdobju ni znanih podatkov, so pa tedaj ljudje o Kitajski brali predvsem v porocilih misijonarjev na Kitajskem ali pa v potopisih (npr. Osbeck 1765; Stare 1893), ki so jih navajala tiskana obcila, na primer Ljubljanski zvon, Slovenski gospodar, Štajerc, Dom in svet, Kmetijske in rokodelske novice itd.6 Novice so leta 1845 pisale o »neizmernih« razlikah v nacinu življenja Evropejcev in Kitajcev: Pater Evstove, misijonar Jezusove družbe v Kini, nam piše, da so med evropej-skim in kineskim zaderžanjem, navadami in mislimi, neizmerne razlicnosti, ki vsakemu evropejskimu popotniku v oci vdarijo. … V Evropi pišemo od leve proti desni, v Kini od desne proti levi. Evropejc se ponosi z lepimi lasmi, Kinec s plešasto glavo, da mu le glave ne manjka. V vrocim poletju imamo mi radi merzle pijace in led; nasproti bolj kot je vroce, vrocejši pije Kinez svoj caj (Thee). Evro­pejski zdravitelj bolniku jesti prepoveduje, Kinezki mu veliko jesti priporocuje. Evropejc spoštovanje s tem skaže, de se odkrije, Kinez s tem, da pokrit ostane. Castitljivi sedež je pri nas na desnici, pri Kinezih na levici. Kakor v Evropi ples ljubijo, tako ga v Kini sovražijo. Naše žalostne oblacila so cerne, Kinezke so bele. 5 Kot navaja Pieke (1998, 3–5), so bili Kitajci v Evropi pred drugo svetovno vojno predvsem najemniški delavci. Zaposleni kot najemniški mornarji so v pristaniških mestih London, Li­verpool, Antwerpen, Rotterdam, Hamburg in Barcelona oblikovali prve stanovanjsko strnje­ne skupnosti, za katere se je uveljavilo poimenovanje Chinatown. Novejše raziskave kažejo, da naj bi kitajski trgovci z dolocenimi izdelki trgovali v evropskih mestih že od leta 1850 naprej, medtem ko je v istem obdobju vec deset tisoc kitajskih najemniških delavcev gradilo železni­ce in ceste, kopalo v rudnikih in sekalo drva na vzhodu Rusije (Larin 2013). Za podrobnejši zgodovinski pregled priseljevanja iz Kitajske v Evropo glej Bofulin (2006). 6 Za uvodne informacije o zapisih o Kitajski v slovenskih tiskanih obcilih devetnajstega stoletja se zahvaljujem zgodovinarju Janezu Polajnerju. Pri nas morajo v ucilnici tiho biti, v Kini se morajo vsi skup svoj nadavek glasno uciti; bolj ko vsi vkup vpijejo, bolj se ucijo, bolj so pohvaljeni. Vojniki so v Evropi spoštovani, v Kini se od prostih kratkih nic ne locijo (Anon 1845). O prihodih Kitajcev v slovenske dežele pred letom 1950 je znanega le malo. Seznami prihodov in odhodov tujcev v Ljubljani na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje, hranjeni v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, navajajo vsak mesec le nekaj oseb iz Afrike, Azije in Avstralije, ki so prijavile svoje bivališce v Ljubljani (npr. v hotelu). Podatke je zbirala in mestnemu magistratu posre­dovala Deželna zveza za promet tujcev na Kranjskem. Leta 1911 naj bi bilo v Ljubljani februarja šest oseb, marca sedem oseb in maja prav tako šest oseb iz Azije, žal pa ni omenjeno, iz katere države so prihajali (SI ZAL 1).7 Kasneje so prihode iz Azije na mestnem magistratu vodili skupaj s prihodi iz Afrike in Avstralije, zato ni mogoce sklepati, koliko oseb je prihajalo zgolj iz Azije. Med arhivskimi dokumenti policijskih kartotek in zapisnikov mesta Ljubljana je tudi dokument o prestopku Tson Tse Liena iz leta 1911 (SI ZAL 2). Kot piše v »kazenski razpredelnici«, naj bi »samski moški, star 20 let, krošnjar, brez poprejšnjega prestopka, prodajal blago od kavarne do kavarne«. Tson, ki je navedel, da biva v hotelu Avstrijski cesar, je bil zaradi kršitve mestnega zakonika obsojen na pet kron in 12 ur zapora. V opombi je dodano, da je Tson, trgovec pri Tscheng Tsin Fongu v »Chini«, prodajal »umetne kipce v kavarni Slon«. V svoj zagovor je obtoženec navedel, da ni bil seznanjen s prepovedjo prodajanja po lokalih v Ljubljani, saj je krošnjaril tudi v drugih mestih. Dve leti kasneje, februarja 1913 je mestni stražnik v Stritarjevi ulici popisal Tsi Jin Sena, štiriintridesetletnega samskega krošnjarja iz »Wentschau, China«, ker je krošnjaril brez dovoljenja. Obtožencu brez stalnega naslova so mestni stražniki napisali kazen v znesku 24 kron ter mu zasegli premoženje: 20 kosov kamnitih figur, kovcek in uro z verižico, spricevalo in nož (SI ZAL 3). Kot bomo videli kasneje, je za tematiko te naloge zelo zanimivo, da so dan poprej iz istega razloga mestni stražniki pridržali Ye Kuei Lieja in na zaporniškem listu navedli njegov rojstni kraj: Tsingtien v okraju Wentschau, China.8 Tudi on je krošnjaril s kamnitimi podobami (SI ZAL 4). V naslednjem letu so 7 SI ZAL je oznaka za Zgodovinski arhiv Ljubljana. Informacije o arhivskih dokumenih, ška­ tlah ter fondih so navedene med seznamom literature. 8 V romaniziranem zapisu pinjin: Qingtian v okraju Wenzhou. Qingtian je bil tisti cas del prefekture Wenzhou z upravnim središcem z enakim imenom. Zaradi tega je mogoce, da so osebe, pri katerih je kot kraj rojstva naveden Wenzhou, prav tako prihajale iz Qingtiana. To lahko sklepamo tudi iz zaseženih predmetov in kipcev, tipicnih za Qingtian. Vec o upravni umešcenosti Qingtiana je navedeno v poglavju »Iz Qingtiana: lokalno …«. pridržali še pet kitajskih državljanov s kamnitimi figurami, ki so bili iz kraja Wentschou/Wentschow/Nenchou ali Tsingtien. Kot stalen naslov so pridržani navedli razlicne naslove na Dunaju, stražniki pa so jih po zapisanem prekršku pospremili na vlak, bodisi za Trst ali za Dunaj (SI ZAL 5). V dveh primerih je stražnik navedel, da se z obtožencem ni mogel sporazumeti in ga zato ni pridržal, medtem ko drugi zapisi ne navajajo težav v komuniciranju. Kot je razvidno iz dokumentov, so se omenjeni kitajski krošnjarji ukvar­jali s prodajo rezljanih figur iz poldragega kamna. Najverjetneje so bivali na Dunaju in se s pomocjo južne železnice podajali na »nove trge«.9 Ker med zaprosili za pridobitev krošnjarskega dovoljenja v Ljubljani ni zapisov o kakem kitajskem državljanu, bi morda lahko s previdnostjo sklepali, da ta »trg« v Ljubljani ni bil prevec zanimiv in da se prodajalci niso želeli ustaliti. Zanimivo je tudi, da je do vseh aretacij prišlo v nocnih urah, kar napeljuje na to, da so se prodajalci kamnitih figuric zavedeli, da njihovo pocetje ni v skladu z mestnimi odloki, in so zaradi tega svoje izdelke ponujali le v zavetju noci. Z zapori in stražniki pa so imeli kitajski državljani opraviti tudi v Maribo­ru. Lidija Ferk (2001) navaja pricevanji Mire Žgajnar in Nade Kert o Kitajcih, namešcenih v mariborskih zaporih v drugi polovici dvajsetih let dvajsetega stoletja. Nada Žgajner se spominja: Ženske so bile videti zelo majhne. Oblecene so bile v tradicionalna kitajska oblacila in nekatere so na hrbtih nosile svoje dojencke. Pa zelo majhna stopala so imele, ker so jim jih že od malega povezovali. Otroci smo jih samo debelo gledali, ker so bile videti tako drugacne. Predvsem pod Veliko kavarno jih je bilo mogoce srecati, ko so prodajale nekakšne papirne pahljace, ko si jih odprl, so se spremenile v cvet. Vprašali smo jih, koliko to stane – in še danes jih vidim, kako so pomolile v zrak dva prsta. V Pokrajinskem arhivu Maribor hranijo dokumente,10 ki pricajo, da je leta 1927 v Maribor prišlo 32 državljanov Republike Kitajske, ki so jih obravnavali kot prebežnike. Kmalu po njihovem prihodu so se pojavila vprašanja, kdo bo kril stroške njihovega bivanja. Financno odgovornost je prevzelo Notranje ministrstvo Kraljevine Jugoslavije, skrb za te ljudi pa je potem prevzela mestna obcina mariborska, ki pa denarja od ministrstva še nekaj let ni uspela izterjati 9 Južna železnica je namrec povezovala dve pomembni mesti, Dunaj in Trst, in verjetno je, da so pac krošnjarili v mestih, kjer so bili postanki na tej relaciji. 10 Za uvodne informacije o Kitajcih v Mariboru se zahvaljujem mariborskemu publicistu in zgodovinarju Sašu Radovanovicu. (SI PAM 1).11 Na zacetku leta 1929 so kitajska veleposlaništva v nekaterih evropskih prestolnicah in Ministrstvo za zunanje zadeve Kraljevine SHS skle­nili dogovor in posledicno so kitajski državljani pridobili vizume za Francijo, kjer naj bi se naselili med tam že živecimi kitajskimi državljani v Marseillu in Parizu. 13. maja 1929 so Maribor zapustili še zadnji clani skupine (SI PAM 2). Glede na to, da se je na Kitajskem v tem obdobju zgodilo kar nekaj pre­lomnih politicnih sprememb (propad dinastije Qing leta 1911, ustanovitev Republike Kitajske leta 1912, obdobje vladavine vojaških poveljnikov med letoma 1916 in 1928), je seveda mogoce, da je šlo za ljudi, ki so bežali pred oblastjo in bi jih danes imenovali »prebežniki«. Hkrati pa eden izmed virov o Kitajcih v Evropi, Ekonomski letopis kitajskih izseljencev (v Wu 2006), govori tudi o kitajskih migrantih iz okraja Tianmen v provinci Hubei, ki so bili med prvimi kitajskimi migranti v južni Evropi. Že v osemnajstem stoletju naj bi se ukvarjali s prodajo rož, izdelanih iz papirja.12 Ni mogoce izkljuciti, da je tudi v tem primeru šlo za osebe iz Qingtiana, ki so se preko Sibirije poskušali pridružiti svojim rojakom v Franciji. Vsekakor je krošnjarjenje zbujalo pomi­sleke pri razlicnih državnih agencijah. Zbornica za trgovino, obrt in industrijo je tako decembra 1929 poslala Velikemu županu ljubljanske oblasti, ta pa naprej Velikemu županu mariborske oblasti, dopis, naslovljen Krošnjarjenje po Kitajcih (SI PAM 3). Zbornica sporoca, da so od podrocnih izpostav v Celju, Šmarju pri Jelšah in Gornjem Gradu prejeli opozorila o japonskih in kitajskih krošnjarjih, ki prodajajo robo in »nadlegujejo« mimoidoce, pa tudi ljudi na domovih. Robo naj bi prodajali tudi po dvakrat dražji ceni. Kot ugotavljajo na zbornici, ti prodajalci »niso bili tako vsiljivi, kot bi to od krošnjarjev pricako­vali«, zato je zadruga posumila, da gre v resnici za »politicne organizacije, ki pod pretvezo krošnjarstva opravljajo posle špijonaže«. Zbornica je zato županu podala naslednje priporocilo (SI PAM 3): … z ozirom na vse vecji dotok teh Kitajcev, ki ga opažamo v zadnjem casu, bi priporocali, da bi Zbornica naša oblastva opozorila na eventualne posledice, ki lahko nastanejo vsled lahkomišljenega izdavanja potrdil in dovoljenj za bivanje in prosto krošnjarjenje v naši državi. 11 SI PAM je oznaka za Pokrajinski arhiv Maribor. Informacije o arhivskih dokumenih, škatlah ter fondih so navedene med seznamom literature. 12 Na uradni internetni strani okraja Tianmen navajajo, da je bilo leta 1925 v Evropi 1400 ljudi iz okraja. Najvec jih je bilo v južni Evropi, in sicer v Španiji, Italiji in Franciji. Danes je najvec izseljencev iz Tianmena v Indiji, Šrilanki, Singapurju in Maleziji (Tianmen.gov.cn 2008). Dokument, ki ga je marca 1929 pripravil Konskripcijski urad, kaže na to, da so poleg kitajskih prebežnikov, za katere je prevzelo skrb Veliko županstvo mariborske oblasti, razlicne izdelke prodajali tudi drugi. Kot ugotavlja, so pre­bežniki pridobili »nekaka dovoljenja za krošnjarjenje« od Velikega županstva, vendar le za prodajo papirnatih izdelkov, ki so jih sami izdelali, in za razlicne akrobatske predstave, hkrati pa, nadaljuje, »v našo državo prihajajo s trome-secnimi vizami Kitajci iz Avstrije, Madžarske in Nemcije, celo iz Francoske in prodajajo porcelanasto in svileno robo brez tozadevnega obrtnega dovo­ljenja« (SI PAM 3). Podrobnejših informacij o teh krošnjarjih nisem uspela pridobiti, glede na izmenjave pisem med razlicnimi uradi Velikega županstva mariborske oblasti pa se kaže, da je bilo takrat poglavitno vprašanje, ali imajo ti kitajski prodajalci sploh dovoljenja, in ce da, kdo jim jih je izdal (SI PAM 4). Ali so slovenske kraje v tistem casu obiskali tudi kakšni drugi kitajski po­potniki ali obiskovalci, ni znano. Kot zanimivost pa lahko omenim, da je že leta 1913 v Celje prišel Hsi Singjung Lung, sicer zarocenec pisateljice Alme Karlin, katerega v svoji avtobiografiji poimenuje gospod H. Spoznala sta se med njenim bivanjem v Londonu, pred nameravano poroko z njim pa ga je želela predstaviti mami, vendar se nato nikoli nista porocila.13 Za obdobje od tridesetih let pa vse do sedemdesetih let dvajsetega stoletja ni znanih podatkov o priselitvi državljanov LR Kitajske ali Republike Kitaj­ske – Tajvana.14 Leta 1979 je zvezni Zavod za mednarodno znanstveno, tehnic­no, prosvetno in kulturno sodelovanje (ZAMTES) sklenil prvi dogovor o iz­menjavi študentov med Socialisticno federativno republiko Jugoslavijo (SFRJ) in LR Kitajsko. V okviru Programa prosvetnega in kulturnega sodelovanja med zveznim izvršnim svetom SFRJ in vlado Narodne republike Kitajske sta že isto leto v Slovenijo prišla prva študenta, ki sta se vpisala na Fakulteto za elek­trotehniko in Naravoslovnotehniško fakulteto Univerze v Ljubljani. V nasled­njih nekaj letih je prišlo na specialisticni, magistrski ali doktorski študij še vsaj 34 kitajskih državljanov. Študirali so medicino, filozofijo, novinarstvo, angleški jezik, elektrokemijo, geodezijo, geografijo, elektrotehniko, strojništvo, agrono­mijo, ekonomijo in arhitekturo (SI AS).15 Leta 1981 se je v Slovenijo priselil tudi priznani igralec namiznega tenisa Hsi Enting z ženo, prav tako igralko namiznega tenisa Lin Meiqun. Zaposlila sta se kot trenerja v namiznoteniškem 13 Kratkotrajni obisk v Celju s svojim zarocencem opisuje Alma Karlin (2010) v avtobiografiji Sama: iz otroštva in mladosti … 14 Uradni naziv za Tajvan je Republika Kitajska. 15 SI AS je oznaka za Arhiv Republike Slovenije. Informacije o arhivskih dokumentih in fondih so navedene med seznamom literature. klubu Olimpija in se naselila na ljubljanskem Vicu.16 V osemdesetih letih prej­šnjega stoletja je bilo tudi nekaj porok med jugoslovanskimi državljani iz Slo­venije in državljani LR Kitajske oziroma Tajvana. Leta 1983 se je na primer iz Kitajske v Slovenijo porocila Wang Huiqin, danes uveljavljena sodobna ume­tnica, ki živi in dela v Ljubljani. Do osamosvojitve se je v Slovenijo priselilo še nekaj oseb, bodisi zaradi zaposlitve v slovenskem podjetju ali pa zaradi poroke s prebivalcem Socialisticne republike Slovenije.17 Okoli leta 1990 so se v Sloveniji pojavile prve kitajske restavracije, ki so bile v lasti kitajskih podjetnikov. Ti so na zacetku prihajali predvsem iz Tabela 1: Število prebivalcev Slovenije s kitajskim državljanstvom po letih leto preb. slovenije s kit. državljan. ženske moški skupaj 1996 103 1997 48 98 146 1998 68 103 171 1999 74 114 188 2000 90 135 225 2001 124 190 314 2003 135 183 318 2004 166 195 361 2005 194 229 423 2007 230 282 512 2008 242 282 544 2009 344 462 806 Vir: SURS 1998; 1999; 2000a; 2000b; 2001a; 2001b, 2010 16 Kot sem izvedela v Namiznoteniškem klubu Olimpija (maj 2010), je bil Hsi v Sloveniji dve leti. Alojzij Juvanc se spominja, da je Hsi prišel v Slovenijo iz Šanghaja na podlagi dogovora med takratno republiško namiznoteniško zvezo in kitajsko namiznoteniško zvezo z name-nom razvoja namiznega tenisa v Sloveniji. Kratek zapis o trenerju in njegovi ženi je tudi v Novak (1982, 7). 17 Za informacije se zahvaljujem red. prof. Mitji Sajetu z Oddelka za azijske in afriške študije Filozofske fakultete v Ljubljani, maj 2010. Avstrije, redkeje iz drugih evropskih držav, kar podrobneje opisujem v na­daljevanju knjige. V drugi polovici devetdesetih let dvajsetega stoletja so se zaceli v Slovenijo priseljevati kitajski državljani v številu, ki je presegal nekaj posameznikov na leto. Od leta 1996 se število kitajskih državljanov sicer povecuje, vendar le za nekaj deset oseb na leto. Vecina teh priseljencev se je zaposlila v kitajskih restavracijah, nekaj pa je bilo tudi posameznikov, ki so v Sloveniji odprli trgovska podjetja (npr. trgovine s kitajskim tekstilom ali drobnimi izdelki) ali podjetja za storitve (npr. masaže, svetovanja kitajske tradicionalne medicine). Tabela 2: Starostna struktura prebivalcev Slovenije s kitajskim državljanstvom za leti 1999 (31. december) in 2010 (1. januar) leto 1999 2010 število delež število delež skupaj 114 100 806 100 0-4 2 1,75 74 9,18 5-9 6 5,26 50 6,20 10-14 3 2,63 27 3,35 15-19 3 2,63 41 5,09 20-24 28 24,56 118 14,64 25-29 24 21,05 137 17,00 30-34 20 17,54 134 16,63 35-39 15 13,16 84 10,42 40-44 8 7,02 61 7,57 45-49 2 1,75 38 4,71 50-54 0 0,00 16 1,99 55-59 2 1,75 12 1,49 60-64 1 0,88 12 1,49 65-69 0 0,00 1 0,12 70-74 0 0,00 1 0,12 75 in vec 0 0,00 0 0,00 Vir: SURS 2001; SURS 2010 Leta 2010 je imelo v Sloveniji 917 državljanov LR Kitajske dovoljenje za prebivanje, od tega 51 odstotkov za stalno prebivanje, preostali pa za zacasno.18 Med letoma 1991 in 2009 je 31 oseb tudi pridobilo slovensko dr­žavljanstvo v postopku redne naturalizacije.19 Glede na dosegljive podatke je število moških s kitajskim državljanstvom nekoliko vecje kot število žensk (približno šest moških in štiri ženske na deset prebivalcev), razmerje pa se skozi leta ne spreminja bistveno. Po podatkih Statisticnega urada Republike Slovenije (SURS) je bila leta 2010 nekaj manj kot polovica ljudi s kitajskim državljanstvom starih med 20 in 35 let, s tem, da je najbolj številcna starostna kohorta od 25 do 29 let (17 odstotkov). V primerjavi s podatki iz leta 1999 se je leta 2009 povecal delež otrok s kitajskim državljanstvom – s sedem na pet-najst odstotkov. Delež ljudi, starih nad 50 let, pa ostaja skoraj nespremenjen, to je okoli pet odstotkov.20 Glede na podatke Ministrstva za notranje zadeve iz leta 2010 se je med državljani LR Kitajske z veljavnimi dovoljenji za prebivanje21 76 odstotkov rodilo v provinci Zhejiang (660 oseb). Za kar 13 odstotkov (153) oseb s kitajskim državljanstvom ni naveden kraj rojstva, 11 oseb pa se je rodilo v državah EU ali v Srbiji, zato je mogoce, da je tistih, ki prihajajo iz province Zhejiang ali imajo tam družinske clane, celo vec. Med kraji rojstva je nave-deno še 20 provinc in štiri mestna obmocja Kitajske,22 a je, poleg Zhejianga, le pri treh provincah navedenih vec kot deset oseb: Fujian (25 oseb), Henan (19 oseb) in Secuan (15 oseb). Med tistimi, ki prihajajo iz Zhejianga, pa je po podatkih Ministrstva za notranje zadeve vsaj 75 odstotkov takšnih, ki prihajajo iz majhnega okraja Qingtian na jugovzhodu province.23 Qingtianci, 18 Podatki so bili pridobljeni na zaprosilo avtorice pri Ministrstvu za notranje zadeve, 6. julij 2010. 19 Podatki so bili pridobljeni na Sektorju za državljanstvo, Ministrstvo za notranje zadeve, 20. oktober 2010. 20 Podatki so bili pridobljeni na zaprosilo avtorice pri SURS med letoma 2005 in 2010. 21 Podatki so bili pridobljeni od Ministrstva za notranje zadeve in se nanašajo na julij 2010. Izpis rojstnih krajev temelji na t. i. rocnem vnosu uradnikov na upravnih enotah, zato prihaja do razlicnih interpretacij kraja rojstva – najveckrat je navedena provinca, kjer se kraj rojstva nahaja, vcasih zgolj država, obcasno pa tudi kraj ali vas. Prav tako prihaja do razlicnih zapisov istega krajevnega imena, saj je na primer Zhejiang zapisan na 16 nacinov. 22 LR Kitajska je upravno razdeljena na 22 provinc, šest avtonomnih regij, štiri mestna obmo-cja (Peking, Šanghaj, Tianjin in Chongqing) ter dve posebni administrativni obmocji (Hon-gkong in Makao). 23 Iz Zhejianga se ljudje selijo skoraj izkljucno iz dveh obmocij, ki imata skupno mejo. Skupini iz pristaniškega mesta Wenzhou in majhnega zalednega okraja Qingtian sicer govorita raz­licna dialekta, v (samo)izrekani lokalni pripadnosti pa je zelo pomembna urbano/ruralna katerih življenja, razpeta med okrajem izvora in mesti priselitve, opisujem v nadaljevanju, so tako najštevilcnejša skupina med kitajskimi državljani24 v Sloveniji. locnica; vendar jima je skupno vsaj to, da sta v državah južne Evrope, pa tudi v nekaterih drugih državah, najštevilcnejši kitajski populaciji. 24 V besedilu uporabljam kategorijo »kitajski državljani« za tiste, ki imajo državljanstvo LR Ki-tajske, in pa kategorijo »Kitajci« za tiste prebivalce Slovenije, ki se samoizrekajo za Kitajce. TRANSNACIONALNE MIGRACIJE IN VECPRIZORIŠCNA ETNOGRAFSKA RAZISKAVA MED KITAJSKO IN SLOVENIJO Detajl iz turisticne agencije v Qingtianu, LR Kitajska (Foto: J. Pirnat, oktober 2009). METODOLOŠKI PRISTOP IN LOKACIJI RAZISKAVE Poglavitni pristop, ki sem ga uporabila pri raziskavi, na kateri temelji to besedilo, je etnografsko delo na dveh raziskovalnih lokacijah: na razlicnih geografskih obmocjih, kjer prebivajo Qingtianci v Sloveniji, in v kraju izvora vecine te populacije na Kitajskem. Raziskava je potekala med letoma 2005 in 2010 na Inštitutu za narodnostna vprašanja v okviru Programa raziskovalnega usposabljanja in zaposlovanja mladih raziskovalcev Javne agencije za razisko­valno dejavnost Republike Slovenije. Vso zbrano gradivo, predstavljeno v tem besedilu, se nanaša na omenjeni casovni okvir. V slovenskem prostoru sem najprej izvedla strukturirane intervjuje med osebami, ki sem jih identificirala kot kitajske migrante že med pripravo diplomskega dela na Oddelku za sinologijo Filozofske fakultete leta 2004.25 Takšen raziskovalni pristop se je izkazal za razmeroma neuspešnega v smislu diverzificiranosti pridobljenih podatkov, saj sem pridobila zelo uniformne od­govore. Sogovorniki so, sicer zelo vljudno, praviloma vztrajali pri zelo kratkih intervjujih. Razlog je bil predvsem ta, da sem intervjuje izvajala vecinoma med njihovim delovnim casom, bodisi v kitajski restavraciji ali redkeje v trgovini ali ordinaciji. Kot sem kmalu opazila, je bilo sogovornikom pogosto tudi nelagodno in mestoma niso povsem vedeli, kako bi odgovorili na zastavljena vprašanja. Vecinoma niso privolili v snemanje intervjujev, tako da sem si od­govore zapisovala. Kmalu sem prišla do spoznanja, da so vprašanja, ki so sicer temeljila na pregledu literature s podrocja kitajskih migracij, zastavljena tako, da vzpostavljajo kategorije, ki v družbenem svetu sogovornika niso relevan­tne ali sploh poznane, in da izvajanje intervjujev v kitajskih restavracijah na 25 Na Oddelku za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani sem leta 2004 diplo­mirala z nalogo Kitajska diaspora: Primer Kitajcev v Sloveniji (Bofulin 2004). specificen nacin informira odzive mojih intervjuvancev, predvsem v smislu uniformiranih in nekonfliktnih odgovorov na zastavljena vprašanja. Mnogi, s katerimi sem v tem zacetnem obdobju navezala stike, pa so me kmalu zatem poiskali in poprosili, ce bi jim kot tolmacka priskocila na pomoc pri razlicnih opravkih. V to sem skoraj brez izjeme privolila, saj sem se zaradi njihove pripravljenosti sodelovanja v intervjujih cutila zadolženo, hkrati pa me je zanimalo, kako potekajo njihova srecanja s tistimi pripadniki lokalne družbe, ki ne govorijo kitajskega jezika. Število tovrstnih prošenj se je iz tedna v teden množilo in krog novih znancev se je bliskovito širil. Tako sem bolj po srecnem nakljucju kot pa skozi zavestni premislek našla ucinkovit nacin »vstopa« na svojo prvo terensko lokacijo. Kot »tolmacka za potrebe skupnosti« (community interpreter) sem ljudi spremljala k zdravnikom, v bolnišnice, k zobozdravnikom, na davcni urad in upravne enote, zavod za zaposlovanje, za­vod za zdravstveno zavarovanje in na poslovne sestanke. Tako so se mi pocasi zacele kazati konture vsakdanjika tistih kitajskih priseljencev, katerih znanje slovenskega jezika ni bilo zadostno, da bi se lahko samostojno sporazumeli v vrsti formalnih situacij. Predvsem obiski zdravstvenih ustanov so se izkazali kot raziskovalno zelo uspešni, saj je celoten obisk lahko trajal tudi po štiri ure in vec, ta cas pa sem s sogovorniki preživela v cakalnicah. Takšna »cakanja« so ponujala sprošcen okvir za izvedbo neformalnih pogovorov, obenem pa so se, kljub navzocnosti drugih v cakalnici, zaradi uporabe kitajskega jezika zdela zelo zasebna in zato primerna tudi za pogovore o osebnejših zadevah sogovornikov. Pomemben vidik takšne umešcenosti na antropološki »teren« je bilo tudi opazovanje srecanj med kitajskimi priseljenci in pripadniki ve-cinske družbe, ki pa so bila povecini konstruirana v hierarhicnih dvojicah uradnik – prosilec/stranka ali zdravnik/zdravstveni delavec – oseba, ki išce zdravstveno oskrbo. Scasoma sem pricela tudi uciti slovenšcino posamezne otroke ali mladostnike, ki so se pred kratkim priselili in z dodatnimi urami ucenja slovenskega jezika, ki so jim bile dodeljene v šoli, niso zmogli slediti predmetnemu pouku. Poucevala sem osnove jezika ali pomagala pri domacih nalogah, pri angleškem jeziku ali pripravah na izpite. Ob poucevanju sem se udeleževala tudi roditeljskih sestankov in komunicirala z ucitelji ali pa spre­mljala starše otroka h govorilnim uram. V vecini primerov sem poucevala na domu otrok, obcasno tudi v kitajski restavraciji, na šoli, v svoji pisarni ali pa na svojem domu. Ce so bili ob poucevanju navzoci tudi sostanovalci, so tudi ti kasneje velikokrat izrazili željo po urah slovenskega jezika. Glede na lokacijo poucevanja se je spreminjala tudi formalnost situacije: na domu otrok je bilo ozracje zelo sprošceno, saj so pogosto sodelovali tudi drugi navzoci, medtem ko so srecanja v moji pisarni potekala zelo osredotoceno na poucevanje jezika, otroci pa so le redko priceli pogovor o drugih temah ali se zadržali dlje od predvidenega trajanja ucne ure. Med letoma 2006 in 2008 sem imela vsaj tri­krat na teden kakšen opravek s sogovorniki ali ucno uro, v dolocenih obdobjih tudi vsak dan. Ceprav sem tolmacila predvsem v Ljubljani, kjer živim, so me klicali tudi priseljenci, ki so prebivali v drugih delih Slovenije. Ce se zaradi oddaljenosti s sogovorniki nisem srecala, sem tolmacila po telefonu. Tako sem vcasih dobro poznala zdravstveno situacijo, poslovne nacrte ali šolske težave nekaterih ljudi, še preden sem se z njimi prvic srecala. Otroci in starši otrok, ki sem jih poucevala, so me naslavljali z nazivom »uciteljica« (laoshi) in tako so pristopali k meni tudi tisti sogovorniki, ki jih še nisem poznala. Preostali so me klicali po osebnem imenu. Odnosi so od zace­tnih formalnih prerasli v neformalne odnose med dobrimi znanci, v nekaterih primerih pa v prijateljstva. Svoje vloge etnografskega opazovalca sicer že na zacetku nisem razumela kot nevtralne, oziroma sem se strinjala, da je »vera v možnost takšne nevtralnosti enako sociološko naivna, kot je bila v zgodovini discipline (op. a. antropologije) dostikrat odkrito kolonialno supremacisticna« (Šumi 2000a, 13), vendar sem se kljub temu uvidu obcasno spopadala s stre­mljenjem k namišljeni »objektivnosti«, ki sem se je priucila na dodiplomskem študiju. Moji sogovorniki in situacije, s katerimi sem se srecevala, so pokazali na odvecnost in nesmiselnost takšnih premislekov. Zanje sem bila v posesti ekspertnega znanja o delovanju družbe na Slovenskem in po njihovi presoji dovolj zanesljiva, da so name naslavljali vrsto vprašanj v zvezi s tem. Ker so bili v situacijah, kjer sem tolmacila, pogosto v podrejeni vlogi do predstavnikov državne uprave, je bila moja pravzaprav edina mogoca eticna drža aktivno zagovorništvo pravic, ki jih kot prebivalci Slovenije v skladu z zakonodajo in mednarodnimi standardi imajo. Takšno držo podpira na primer Marcusova (1995, 113–114) misel, ki pravi, da je konflikte, ki izhajajo iz cele vrste precnih in nasprotujocih si osebnih zadolžitev, v vecprizorišcni etnografski raziskavi26 (multi-sited ethnography) najbolje razrešiti z aktivno samozadolžitvijo kot etnograf-aktivist, in ne z iskanjem pribežališca v drži nepristranskega antropo­loškega raziskovalca. Takšne »posredne zadolžitve« naj bi raziskovalcu služile tudi kot oblika psihološkega nadomestila za obcutek »biti tam«, ki je znacilen za opazovanja z udeležbo v eno-prizorišcnih etnografskih raziskavah (ibid.). Ce bi prvo lokacijo raziskave lahko umestili v raziskavo vrste »antropo­logija doma« (anthropology at home), pa druga lokacija, izvedena v majhnem ruralnem okraju Qingtian v jugovzhodni Kitajski, bržkone predstavlja klasicen 26 V slovenskem jeziku se multi-sited ethnography prevaja tudi kot »etnografija na vec krajih« (prim. Repic 2006). etnografski »teren« med drugim v tem smislu, da je bil opravljen v okolju, kjer ljudje živijo – s stališca raziskovalca – radikalno drugacne kulturne prakse. Druga lokacija je bila izbrana na podlagi zgoraj opisanih izkušenj z vstopom v raziskavo, saj sem v tem casu že identificirala Qingtiance kot tisto populacijo, ki je kljucna za mojo raziskavo, Qingtian pa kot kraj, v katerem je veljalo raziska­vo dopolniti glede na kraj izselitve Qingtiancev v Sloveniji. Tam sem opravila skupno nekaj vec kot šest mesecev terenskega dela v casu dveh obiskov. Prvi te­ren je trajal pet mesecev med februarjem in junijem 2007, drugi pa šest tednovseptembra in oktobra 2009. Še preden sem prvic prispela tja, je pot z letališca do okraja razkrila, da je bila lokacija terena dobro izbrana. Kot sem izvedela žemed sogovorniki v Sloveniji, je med letališcem v Šanghaju in po cestni povezavi deset ur oddaljenim Qingtianom vozil avtobus, namenjen izseljencem, ki se vracajo na Kitajsko ali odhajajo iz nje. Cena direktnega prevoza je bila sicer dvakratna glede na redni prevoz z manj udobnimi rednimi avtobusnimi in železniškimi linijami, vendar hkrati dosti ugodnejša od taksija. Sogovorniki, ki so imeli telefonsko številko šoferja avtobusa, so tega predhodno obvestili, kdaj prispe moje letalo. Vozni red je namrec takšen: Qingtianci, ki se vracajo na Kitajsko, ali njihovi sorodniki poklicejo šoferja in sporocijo cas prihoda letala, ta pa caka tako dolgo, dokler ne pridejo vsi, ki so se najavili, oziroma dokler ni avtobus poln. To pomeni, da lahko potnik v avtobusu preživi tudi ves dan, preden ta odrine. Ko sem prispela na letališce, sem zacela povpraševati, kje je avtobus parkiran. Najprej so zaposleni na letališcu mislili, da me ne razumejo,in so me pošiljali na avtobus v center Šanghaja, ko pa sem vztrajala, je sledil glasen krohot. Na koncu me je gruca letaliških delavcev le pripeljala k pravemu avtobusu, nakar so nejeverno cakali, ali bom tudi vstopila. Tudi na avtobususem bila sprva deležna zacudenih pogledov in skrivnega opazovanja. Šele po kaki uri cakanja na druge potnike so se sopotniki sprostili in me nagovorili, in sicer v španskem, italijanskem in nemškem jeziku. Medtem ko sem poskušala sestaviti osnovne fraze, da bi odgovorila, so potniki na avtobusu v qingtianskem dialektu že veselo razpravljali, od kod prihajam. V kitajskem jeziku sem pove­dala, da iz Slovenije, nakar je ženska, ki je sedela zraven mene, v srbskem jeziku vzkliknila: »I ti dolaziš iz Jugoslavije!« Potem sva nekaj osnovnih informacij izmenjali v srbskem jeziku, ona pa je vsebino prevajala preostalim na avtobusu. Tako sem že na poti do Qingtiana spoznala kar nekaj ljudi, ki so se vracali iz evropskih držav in so o svojem življenju v Evropi tudi z veseljem porocali, saj je bila to priložnost sopotnikom sporocati o svojih uspehih, hkrati pa tudi posle­dica emocionalne vzhicenosti prihoda »domov«. Pred odhodom na Kitajsko mi je sogovornica v Sloveniji, s katero sva v casu mojega terenskega dela v Sloveniji postali prijateljici, ponudila prebiva­lišce pri svojih starših. Ker so pogovori s sogovorniki v Sloveniji že nakazali, da je družina kljucna pri odlocitvah in poteku migracije, sem ponudbo brez pomišljanja sprejela. Njena družina me je pricakala na avtobusni postaji in me takoj odpeljala domov, kjer me je cakalo slavnostno kosilo. Bili so odprti in prijazni, hkrati pa sem cutila, da so še bolj zbegani kot jaz. Prijateljicina starša sta bila živahna (skoraj) šestdesetletnika, v gospodinjstvu sta živela še dva prijateljicina otroka (enajstletnica in enoletnik) ter njena mlajša sestra in njen enoletni sin. V družini so uporabljali qingtianski dialekt, ki ga nisem razumela niti govorila, medtem ko so sestra in prijateljicina hcerka ter delno tudi oce v pogovoru z mano uporabljali standardni kitajski jezik. Proti koncu terena sem razumela dialekt do te mere, da sem vsaj obcasno razumela tudi prijateljicino mater. Standardizirana verzija kitajskega jezika (putong hua) je v tem delu Kitajske materni jezik manjšine prebivalcev, saj vecina govori razlicice dialekta Wu, ki se uporablja v vecjem delu province Zhejiang, Šanghaj in v dolocenih delih provinc Anhui, Jiangxi in Fujian.27 V okraju se ta razlicica imenuje qingtianšcina (Qingtian hua). Razlika med dialektom Wu in kitajskim jezikom naj bi bila precejšnja: lingvist Cheng (1996) meni, da je korelacija med njima le 51 odstotkov (v leksikološkem smislu le 31 odstotkov, v fonološkem pa 60 odstotkov). V standardnem kitajskem jeziku poteka celoten izobraže­valni sistem od vrtcev naprej, zato tisti, ki so se šolali vsaj nekaj let, obicajno govorijo vsaj delno tudi standardni kitajski jezik. V skoraj vseh gospodinjstvih, ki sem jih obiskala, so doma govorili qingtianski ali katerega izmed sosednjih dialektov. Hkrati pa so tudi skoraj vsi, razen starejših ljudi, govorili in razumeli tudi standardni kitajski jezik. 27 Gre za nerazrešeno razpravo o vprašanju klasifikacije kitajskega jezika oziroma jezikov in odnosov med razlicnimi kategorijami znotraj klasifikacij (jezik – dialekt – lokalna govorica), predvsem zaradi kompleksnega prepleta lingvisticnih vprašanj z vprašanji jezikovne politike na Kitajskem. Z lingvisticnega vidika gre za zelo zanimivo terminološko dilemo, ki jo opisuje DeFrancis (1984, 56): »Ce trdimo, da je kitajšcina en jezik, ki vkljucuje razlicne dialekte, potem minimiziramo razlike med njimi, ki so po mnenju Y. R. Chaoja tako velike kot med na primer angleškim jezikom in nizozemskim. Ce pa pojmujemo kitajšcino kot družino je­zikov, spodbudimo domnevo o ekstralingvisticnih razlikah, ki ni povsem upravicena in ki ne upošteva specificne jezikovne situacije na Kitajskem.« Država uradno loci osem regionalnih govoric (fangyan), med katerimi je posebna verzija mandarinske ali severne regije (Peking z okolico) povzdignjena v standardni kitajski jezik ali putong hua. Poleg naštetih prebivalci Kitajske govorijo tudi množico lokalnih verzij regionalnih govoric oziroma difanghua. Zemljevid 1: Lokacija terena v LR Kitajski (Kartografija: U. Kanjir) Moja prisotnost je med krajani zbujala nemalo pozornosti. Zanimalo jih je, kaj pocnem v Qingtianu in zakaj sem prišla. Vecinoma so predvidevali, da sem prijateljica kakega izseljenca in da sem v okraju na obisku. Nekateri so mislili, da sem morda porocena s kakšnim Qingtiancem ali da sem morda vnukinja izseljenca, ki se je pred davnimi leti v Evropi porocil s »tujko«. Tu in tam pa je kdo tudi pomislil, da sem (placana) spremljevalka kakšnega pre­možnega izseljenca. Ko sem pojasnila, da raziskujem izseljevanje iz okraja, so obicajno odgovorili, da je tega tam ogromno in da sem prišla na pravi kraj. Svojo mrežo sogovornikov sem širila tako, da sem najprej stopila v stik s soro­dniki Qingtiancev v Sloveniji. Ti so povecini vedeli, da prihajam, saj sem za ne­katere prinašala tudi pakete in denar, ki so jih po meni poslali njihovi domaci v Sloveniji. Hkrati sem vsak dan poskušala obiti iste kraje (trgovina, kavarna, internetni bari), da bi se me ljudje navadili in da bi našla nove sogovornike, ki bi imeli povedati kaj zanimivega o izseljencih in izseljevanju iz okraja. Ceprav se mi je sprva zdelo, da z neformalnimi intervjuji in opazovanjem z udeležbo dobro napredujem, sem nekje na polovici drugega meseca postala zelo negotova glede svojega pocetja. Zacela sem dvomiti o tem, ali bom te­rensko delo lahko uspešno izvedla. Pojavili so se obcutki pobitosti in hudega domotožja, kar sem izkusila prvic v življenju. Predvsem pa me je motilo, da nikakor nisem uspela preseci obcutka tujosti, s katerim sem navdajala ljudi. Ne samo, da sem izstopala zaradi svetlih las, nacina gibanja in nenavadnega (smešnega) naglasa, bila sem tudi »cudna« v tem, da sem bila sama – tj. stara 30 let in v neznanem kraju brez moža in otrok. Ta tujost se je posebej izrazito kazala doma. Moji gostitelji niso povsem vedeli, kaj bi z mano, nikakor pa jim ni godila pozornost okolice, ki je bila posledica mojega bivanja pri njih. Njihova skrb zame se je kazala v izrednem zanimanju za mojo zdravstveno situacijo in prehrano: bili so prepricani, da se ne prehranjujem pravilno, da imam nezdrave življenjske navade (kava, ponocevanje) in da imam zaradi tega resne zdravstvene težave. Ko se je o tem preprical še lokalni zdravnik kitajske tradicionalne medicine, je moje zdravje postalo glavna in skoraj edina tema pogovora. Mojim simptomom družbenega šoka, kot je izkušnjo raziskovalceve prve terenske raziskave odlicno opisala Irena Šumi (2007), sta se pridružili še nespecnost in neješcnost, kar je imelo za posledico kratkotrajno bolezen. Dosti kasneje mi je prijateljica zaupala, da so ji njeni starši potožili, ceš da sem bila kot otrok, ki ne zna nicesar narediti prav. Scasoma se je situacija zacela izboljševati predvsem s pomocjo številnih stikov z mladostniki, tudi do 15 let mlajšimi od mene. Ti so bili dosti bolj odprti za pogovore o migracijah in življenju v Qingtianu, preko njih pa sem prišla v stik z ljudmi, ki so postali moji glavni sogovorniki v raziskavi. Tako sem spoznala tudi predstavnika lokalne Zveze izseljencev, ki je bil dragocen vir informacij, hkrati pa mi je omogocil udeležbo na številnih bolj »prestižnih« izseljenskih dogodkih, ki bi jih drugace nedvomno spregledala. Kljucno za tedanjo fazo raziskave je bilo znanstvo z novinarko lokalne televizije, ki me je vodila na snemanja in me oskrbovala z razlicnimi uradnimi stališci. Skratka, v drugi polovici prve »terenske« izkušnje na Kitajskem sem premagala obdobje »socialne slepote« (Šumi 2007) in si uspela izgraditi živahno socialno mrežo. Moj drugi obisk Qingtiana je potekal radikalno drugace. Na šestte­denskem terenskem raziskovanju sta me spremljala partner in šestnajstmesec­ni sin, živeli pa smo v lastnem gospodinjstvu. Ker so me zanimali predvsem odnosi znotraj družine in tistih družinskih clanov, ki ostanejo v kraju izvora, se je takšna družinska zasedba pokazala kot velika prednost, saj mi je družina v oceh sogovornikov dodala legitimiteto. Ljudje so sami pristopali k nam in po­govori o temah, ki so me zanimale, so stekli sami od sebe. V tem obdobju sem izvedla tudi vec intervjujev, zlasti s predstavniki šolstva in verskih organizacij. Ponovno sem obiskala sorodnike Qingtiancev v Sloveniji in skozi neformalne pogovore preverila, kaj se je v casu moje odsotnosti spremenilo. V casu obeh terenskih obiskov na Kitajskem sem si opažanja, pridobljena z metodo opazovanja z udeležbo in z izvedbo neformalnih pogovorov in in-tervjujev, podrobno zapisovala v terenski dnevnik. Intervjuje in tudi pogovore sem želela posneti, da bi tako ohranila ne samo tisto, kar je bilo izreceno, temvec tudi nacin, kako je bilo izreceno. V kitajskem jeziku si namrec težje natancno zapomnim daljše pogovore. Sogovorniki so mojo prošnjo glede zvocnega snemanja obicajno zavrnili ali pa je ozracje nenadoma postalo ne­prijetno. Zaradi tega sem takšen nacin opustila in med izvajanjem intervjujev in pogovorov sogovornike poprosila, naj fraze in besede, ki so se mi zdele zanimive, napišejo v mojo beležko; ti zapiski so mi potem pomagali obnoviti dogodke v terenskem dnevniku. V pogovorih z ucitelji in uradniki sem nekaj­krat presodila, da je situacija tako formalna, da bi lahko tudi zvocno snemala, obenem pa sem si želela pridobiti cim vec informacij o jeziku, ki ga uporabljajo uradniki za opisovanje družbenih pojavov v okraju. Tako sem se nekoc preko uradnika lokalne Zveze izseljencev dogovorila za intervjuje v eni izmed šol obmocja, kjer je izseljevanje še posebej številcno. Obisk je bil precej formalne narave s sprejemom pri ravnatelju in drugih predstavnikih šole, spremljala pa ga je tudi lokalna televizija, zato sem v pogovoru z uciteljem, ki je bil zadolžen za povezavo med šolo in izseljenimi starši, vprašala za dovoljenje za snemanje pogovora. Sogovornik je pogovor takoj prekinil, za trenutek so vsi utihnili, potem pa se je ravnatelj opravicil, ceš da je bolje, ce o tem govorim z nekom drugim. Moj dotedanji sogovornik je izginil in kar nekaj casa sem cakala na prihod drugega, ki je vidno nervozen opravil pogovor z mano do konca. Ceprav bi najverjetneje težko govorili o »kulturi strahu« med sogovorniki, ki jo opisuje Mayfair Yang (1994) v zvezi z opravljanjem etnografskega dela na Kitajskem v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, pa so ljudje previdni, saj »je na Kitajskem to, kar doloca politicno obcutljivo vprašanje, pogosto doloceno ex post facto, glede na politicno klimo in politicne ucinke porocila« (Thřgersen in Heimer 2006, 12). Poleg že opisanih metod etnografske raziskave na obeh lokacijah sem spremljala tudi dnevni in periodicni tisk, prispevke lokalne televizije in inter-netne strani v Qingtianu ter razlicne medijske prispevke v Sloveniji. V sloven-skem prostoru sem opravila tudi vecje število pogovorov z državnimi uradniki na uradih, kjer se srecujejo s kitajskimi priseljenci (upravne enote, obmocne enote zavoda za zaposlovanje, zdravstveno osebje, Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za visoko šolstvo, Ministrstvo za pravosodje, Ministrstvo za šolstvo). Vecina teh pogovorov je bila formalnih in izvedenih po telefonu, nekaj pa je bilo tudi intervjujev in neformalnih pogovorov. Uporabljala sem tudi statisticne podatke, ki jih v Sloveniji in na Kitajskem zbirajo državni uradi: v Sloveniji SURS, Ministrstvo za notranje zadeve RS, Zavod RS za zaposlova­nje, v Qingtianu pa Zhejiangški statisticni urad in qingtianska izpostava Urada za izseljence. Podatki o Kitajcih v Sloveniji na zacetku dvajsetega stoletja in v sedemdesetih in osemdesetih letih istega stoletja pa temeljijo na arhivskem gradivu iz Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Arhiva Republike Slovenije in Pokrajinskega arhiva Maribor. Kitajski migranti so maloštevilna populacija v Sloveniji, Qingtianci pa še manjša, zato se mi je pri interpretaciji podatkov kot nujen kazal skrben premislek o zašciti identitet sogovornikov. V besedilu je uporabljen morda manj uveljavljen nacin kodiranja, kjer psevdonimi ne posnemajo osebnih imen sogovornikov, temvec sem izbrala imena, ki so razširjena v slovenskem prostoru. S takšnim kodiranjem tudi sledim obcasni praksi predvsem mlajših kitajskih migrantov, ki si za »vsakodnevne potrebe« izberejo katerega izmed lokalnih osebnih imen. V primerih, ko je bilo osebno ime že uporabljeno v razlicnih medijskih prispevkih, pa tega nisem kodirala ali transkribirala v pinjin oziroma kako drugace spreminjala. Spol ali starost sogovornikov v na­raciji praviloma nista spremenjena, razen v nekaj primerih, kjer sem presodila, da sprememba spola ne bi bistveno spremenila razumevanja naracije, bi pa pripomogla k zašciti sogovornikove/sogovornicine identitete. IZBRANI ANALITSKI PRISTOPI K PREUCEVANJU TRANSNACIONALNIH MIGRACIJ Mobilnost v vseh svojih oblikah in pomenih je v zadnjih dveh desetletjih navdihovala dobršen del družboslovne produkcije, kjer je (bilo) govora o tokovih, fluksu in utekocinjenosti (prim. Hannerz 1997), svoj prispevek pa so s poudarjanjem vseprisotnosti prostorske mobilnosti v sodobnem casu dodali tudi raziskovalci migracij. Naslovi del nekaterih najvidnejših protago­nistov podrocja razkrivajo usodnost tega obdobja: Age of migration (Castles in Miller 2009), Worlds in motion (Massey 1998), The turbulance of migra­tion (Papastergiadis 2000). Po mnenju avtorjev so migracije tako temeljno zaznamovale sodobnost, da lahko govorimo kar o kvalitativnem prelomu s preteklostjo; tega ponazarja uveljavitev številnih novih konceptov, ki naj bi služili kot metafora o »novem svetu« – deteritorializacija, univerzalizem, glokalizacija, delokalizacija idr. Hkrati so se pojavila že prva opozorila, da gre zgolj za »vrocico novega« (hype of newness: Favell 2001a), ki ji je mogoce ocitati vsaj dvoje. Prvic, da se mnogi teh konceptov niso dokazali skozi za družboslovje imperativno empiricno preverjanje (Favell 2001a). In drugic, da velika vecina svetovnega prebivalstva ni v gibanju – glede na statisticne ocene Mednarodne organizacije za migracije (IOM) je delež migrantov med svetovnim prebivalstvom leta 2014 znašal 3,2 odstotka.28 Zato se zdi pretirano govoriti o »dobi migracij« ali »svetu v gibanju«. Zaradi vse vecje pozornosti, ki so jo bile migracije deležne v družboslov­nih vedah, pa se je konec dvajsetega stoletja znotraj migracijskih študij razvilo tudi nekaj zares prelomnih pogledov na raziskovanje migracij. Tukaj bom omenila dva, ki sta za mojo raziskavo zelo pomembna: kritika metodološkega nacionalizma in transnacionalna paradigma migracij. Kritika metodološkega nacionalizma pri preucevanju migracij je najbolj poudarjena v delih antropo­loginje Nine Glick Schiller ter sociologov Andreasa Wimmerja in Ulricha Be­cka. Identifikacija metodološkega nacionalizma ima svoje zastavke že v kritiki družbenih ved z zacetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja (prim. Chernilo 2006),29 skoraj tri desetletja kasneje pa sta Glick Schillerjeva in Wimmer (2002, 302) jedrnato ubesedila metodološki nacionalizem kot »podmeno, da je na­cija/država/družba naravna družbena in politicna oblika modernega sveta«, medtem ko je Beck (2002, 51–52) pojasnil: Metodološki nacionalizem jemlje naslednje premise za samoumevne: izenacuje družbo z družbo države in razume države in njihove vlade kot temelj druž­boslovne analize. Domišlja si, da je cloveštvo naravno razdeljeno v omejeno število narodov, ki se navznoter organizirajo kot nacionalne države, na zunaj pa postavijo meje, s katerimi se locijo od drugih nacionalnih držav. /…/ Resnicno, drža družbenih ved je osnovana v konceptu nacionalne države. Gre za pogled nacionalne države na družbo, politiko, pravo, pravicnost in zgodovino, ki vlada sociološki imaginaciji. Zaradi metodološkega nacionalizma naj bi bil velik del družboslovne analize izkrivljen, saj so posamezne discipline, vsaka na svoj nacin in s svojo agendo, naturalizirale nacionalno državo tako, da niso kriticno pristopile k analizi nacionalnih diskurzov in zgodovin. Primer zunajznanstvenega, admi­ 28 IOM ocenjuje, da je bilo leta 2014 na svetu 232 milijonov migrantov, kar predstavlja sicer pre­cejšnjo rast v absolutnem smislu glede na leto 2000 (150 milijonov migrantov), vendar zelo majhno v relativnem številu (iz 2,9 odstotka leta 2000 do 3,2 odstotka leta 2014). Migranti so v ocenah definirani kot osebe, ki prebivajo v državi, ki ni tista, v kateri so se rodili (IOM 2014). 29 Med avtorji, ki so že zgodaj problematizirali tovrstno nereflektirano podmeno, so npr. Pierre Bourdieu, Norbert Elias in Michael Billig. nistrativnega metodološkega nacionalizma je na primer zbiranje statisticnih podatkov na nivoju države (državnih statistik) in organizacija takšnih statistik za potrebe meddržavnih primerjav (Beck in Sznaider 2006), razdelitev pre-ucevanj ekonomije na notranjo ekonomijo (državno) in zunanje ekonomske odnose (meddržavne), na nivoju državne indoktrinacije pa zgodovinopisja posameznih držav, kjer je prisotna podmena, da je naloga zgodovinske vede opisati transformacije posamezne nacionalne države (Glick Schiller in Wimmer 2002, 305). Kako naj se raziskovalci v družboslovnih in humanisticnih disciplinah soocamo s hegemonijo metodološkega nacionalizma pri preucevanju in analizi družbenega in kulturnega? Kot meni Chernilo (2008), gre tukaj za paradoks: v družbenih vedah velja skoraj popoln konsenz o nujnosti zavrnitve metodološkega nacionalizma, hkrati pa je ta dodobra razširjen v družboslov­nih disciplinah. Delavnica na London School of Economics o metodološkem nacionalizmu leta 2002, ki so se jo udeležili raziskovalci razlicnih družboslov­nih disciplin (Ulrich Beck, Peter Townsend, Mary Kaldor, Herminio Martins idr.), ki se ukvarjajo s tem interpretativnim problemom, ni prinesla konsenza o strategijah, s katerimi bi se mu družboslovci ucinkovito zoperstavili (LSE 2002). Ulrich Beck je kot strategijo premagovanja metodološkega nacionaliz-ma sicer predlagal »metodološki kozmopolitizem«, v okviru katerega je treba »ustvariti opazovalcevo perspektivo, ki obuja izvirno sociološko radovednost in sociološko mišljenje o konkretnem« (Beck in Sznaider 2006, 15) in je »na­novo zamišljena raziskovalna agenda, ki poskuša sociologijo pripeljati nazaj k njenemu objektu preucevanja – resnicnosti, ki jo je seveda treba natancno demonstrirati in ki ni vec nacionalna ali internacionalna, ampak kozmopo­litska« (Beck in Sznaider 2006, 21). Nina Glick Schiller in Andreas Wimmer (2002) sta v svojem prispevku manj ambiciozna pri iskanju zdravila proti metodološkem nacionalizmu. Raje kot zatekanje k še nedorecenemu konceptu kozmopolitstva predlagata natancno analizo, kako poteka enacenje družbe z državo v družboslovni analizi. Hkrati pa zelo realno umestita pojav v vsa­kodnevne prakse akademskega sveta, ko menita, da je naturalizacija države v družbo v delih družboslovcev vecinoma tudi posledica »kompartmentalizacije projekta družbenih ved v razlicna ‘nacionalna’ akademska polja. To je proces, na katerega ne vpliva zgolj nacionalisticno razmišljanje, temvec tudi državne institucije, ki organizirajo in usmerjajo družboslovno razmišljanje na univer­zah, v raziskovalnih inštitutih in vladnih posvetovalnih organih« (Glick Schil­ler in Wimmer 2002, 304). Glede strategij, s katerimi bi se družboslovci lahko ucinkovito in temeljito zoperstavili pastem metodološkega nacionalizma, pa avtorja menita, da trenutno še nimamo razvitih ustreznih konceptualnih orodij, in nekoliko zagrenjeno dodata: Vsekakor bi bilo naivno misliti, da bomo kdajkoli razvili teoreticni jezik, na katerega ne bi temeljno vplivale družbene in politicne sile okoli nas – vecina se nas je odrekla sanjam o doseganju Arhimedove tocke objektivnosti. Enako naivno bi bilo meniti, da metodološki nacionalizem ovira »resnicno« razume­vanje sveta. /…/ Medtem ko se še vedno trudimo primerno razumeti današnja dogajanja, pa lahko že predvidimo, da bodo novi koncepti, ko se bodo koncno pojavili, ponovno omejili in oblikovali našo perspektivo in nas ponovno prisilili, da spregledamo nekatera dogajanja in prevec izpostavimo druga (Glick Schiller in Wimmer 2002, 326). V skladu z zapisanim sem v sklopu svoje raziskave sledila opozorilom o distanci do statisticnih virov, ki jih tako v kraju izselitve kot tudi v razlicnih krajih priselitve vestno zbirajo in diseminirajo uradne državne institucije. Na-dalje sem upoštevala Eriksenovo vodilo, da »skupine obstajajo iz dolocenega gledišca, medtem ko iz drugega izginejo« (Eriksen 2007, 1060). Na ta nacin sem v besedilu strateško, glede na organizacijo perspektive (Šumi 2000a), variirala med kategorijami kitajskih priseljencev, spet drugic pa qingtianskih izseljencev. Na koncu je neizogiben tudi premislek o lastni umešcenosti v slovenski akademski prostor skozi znanstveno socializacijo na raziskovalnem inštitutu, katerega tematska usmeritev je mocno ideološko obremenjeno »na­rodno vprašanje« (prim. Šumi 2000b). Kot sta zapisala Nina Glick Schiller in Andreas Wimmer (2002, 302), so migracije in migrantske skupnosti in skupine vredne preucevanja ne zaradi tega, da odkrijemo nekaj »novega«, temvec ker prispevajo k naši reorganizaciji perspektive, loceni od metodološkega nacionalizma. Eden takšnih poskusov je transnacionalizem. Ceprav je bil transnacionalizem sprva oznacen kot zgolj še eden izmed modnih konceptov ved, ki naslavljajo globalizacijo ali sorodne procese, je po moji interpretativni izkušnji vec kot le še ena »hitra teorija« (Favell 2001a). Transnacionalizem je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v migracij­ske študije vpeljala skupina severnoameriških antropologov. Oznacili so ga kot novo obliko migracij in ga definirali kot »procese, s katerim imigranti ustvarja­jo in vzdržujejo mnogovrstne družbene odnose, ki povezujejo njihove družbe izvora in družbe priselitve (Basch, Glick Schiller in Szanton Blanc 1994, 7)«.30 30 Kljub temu znotraj migracijskih študij prelomnem pogledu pa ima transnacionalizem Ce se je transnacionalizem v ZDA razvil kot kritika asimilacijske paradigme klasicnih raziskav imigracije, pa so kasnejše raziskave obseg in razumevanje transnacionalizma mocno razširile. Peggy Levitt in Nina Glick Schiller (2004, 4–6) sta sintezno predstavili razlicne usmeritve raziskav s podrocja transnaci­onalizma in jih razdelili v štiri razlicne »tradicije«. Poleg ameriške tradicije, ki se je osredotocila predvsem na vezi med obmocji izvora in obmocji priselitve (Grasmuck in Pessar 1991; Guarnizo 1994; Smith 1995; Levitt 2001a), je sku­pina raziskovalcev v sklopu Oxford Transnational Communities Programme zavzela širšo definicijo transnacionalizma ter si prizadevala analitsko lociti primere transnacionalnih povezav kot posledico delovanj razlicnih akterjev od pogojev, ki ustvarjajo ideologije transnacionalnih povezav (glej Vertovec 1999). V tretjo skupino sta avtorici uvrstili raziskave tako imenovane »tran-snacionalne družine«, ki poskušajo rekonceptualizirati študije sorodstva v novih pogojih (Bryceson in Vuorela 2002; Baldassar 2002; Baldassar, Baldock in Wilding 2007; Parreńas 2005). Cetrta »tradicija« pa želi skozi transnaci­onalno paradigmo migracij izpodbijati prevladujoce razumevanje integracije kot procesa vkljucevanja v homogene in nacionalno zamejene družbe (glej Faist 2000a, Al-Ali in Koser 2002, Joppke in Morawska 2003). Raznovrstni pristopi in veliko navdušenje nad novo paradigmo so pripe­ljali do eksponentne rasti akademskih clankov, konferenc in delavnic na temo transnacionalnih migracij. Posledicno so bile vse glasnejše kritike, da transna­cionalizem razlaga vse in nic, oziroma da je kot teoretski koncept odvecen, saj ne pripomore k boljšemu razumevanju migracijskih procesov. Ost kritike je bila uperjena v ocitek protagonistom transnacionalne paradigme, ceš da v resnici ne gre za nov pojav, in da opisujejo prej izjeme kot pravila migracijskih procesov. Za vse zgoraj omenjene tradicije je namrec znacilno, da kot nujen pogoj za nastop takšnih kvalitativno drugacnih družbenih odnosov postavlja­jo spremembe na tehnološkem in komunikacijskem podrocju: Globalni kapitalizem je pospešil tehnološki napredek v prometu in komunika­cijah, ki omogocajo takšne pobude na daljavo. … prihod poceni in ucinkovitega letalskega prometa, telefonska in faksimilna tehnologija, predvsem pa internet, so priskrbeli sodobnim imigrantom sredstva, ki so bili za njihove prednike povsem nepredstavljiva. In medtem ko je mogoce z modrostjo zapoznelega spoznanja identificirati in preucevati »transnacionalna« popotovanja zgodnejših italijan­ zgodnejše zacetke. Kot navaja Alejandro Portes (2001, 185), je namrec pridevnik trans-na­cionalno prvic uporabil ameriški esejist Randolph S. Bourne leta 1916 v svojem casopisnem prispevku Trans-National America. skih, poljskih in ruskih imigrantov, njihove aktivnosti nikoli ne bi mogle pridobiti gostote, znacaja »realnega casa« (real-time) in fleksibilnosti, ki so jo omogocile današnje tehnologije (Portes 2001, 188). V takšnem pogledu so predvsem tehnološke rešitve simultane komuni­kacije tiste, ki omogocajo tako tistim, ki migrirajo, kot tistim, ki ostajajo, da so skoraj v nenehnem, vsaj virtualnem stiku. Peter Stalker (2000, 7) je na primer nazorno prikazal, kako je svet v zadnjem stoletju postal manjši: »Do leta 1990 se je cena letalskih prevozov znižala na eno petino cene iz leta 1930. Med letoma 1930 in 1996 pa je strošek triminutnega telefonskega pogovora med Londonom in New Yorkom padel s 300 ameriških dolarjev na enega samega.« Vertovec (2004) je poceni telefonske klice poimenoval celo kot »družbeno le­pilo transnacionalizma migrantov«. Torej, transnacionalizem je v tem pogledu vpet v globalni kapitalisticni sistem, medtem ko se današnji »transmigranti« bistveno razlikujejo od vcerajšnjih »migrantov«.31 Kritiki so seveda upraviceno opozorili na številne raziskave, ki kažejo, da so številni migranti ohranjali ak­tivne vezi s krajem izvora tudi pred casom bliskovitega razvoja komunikacij­skih in drugih tehnologij. Alejandro Portes (Portes 2001; Portes, Guarnizo in Landolt 1999), najvidnejši med teoretiki transnacionalizma znotraj ameriške sociologije, je ocitke zavrnil z ugotovitvijo, da resnicno obstajajo številni histo­ricni primeri transnacionalnih aktivnosti, ki pa niso bile prepoznane kot take, dokler ni prišlo do reorganizacije perspektive. Faist (2000a, 211–212) po drugi strani meni, da je transnacionalizem mogoce najti tudi v migracijskih valovih, usmerjenih k ZDA in dolocenim evropskim državam pred sto leti, a se hkrati strinja s Portesom, da je posledica hitrejšega nacina komunikacij in transporta vecja razširjenost sodobnega transnacionalizma, zaradi cesar je slednji tudi pomembnejši od svojih historicnih zgledov. Še drug ocitek pravi, da gre pri transnacionalizmu za fenomen zelo ome­jene številcnosti, ki nikakor ne predstavlja najbolj razširjenega nacina migracij. Portes in sodelavci (1999, 224) so transnacionalizem definirali nekoliko ožje kot Basch, Glick Schiller in Szanton Blanc. Po njihovem mnenju je transna­cionalizem pogojen z dostopom migrantskih skupin do novih tehnologij, ki jim omogocajo vecjo pogostnost in obseg transnacionalnih aktivnosti. Tako naj bi bile migrantske skupnosti s povprecno vecjimi gospodarskimi dohodki in vec kulturnega in socialnega kapitala bolj transnacionalne, saj imajo dostop 31 Termin »transmigranti« so uvedle N. Glick Schiller, L. Basch in C. Blanc Szanton (1995, 48, poudarki dodani) in ga definirale kot »imigrante, katerih vsakodnevno življenje je odvisno od multiplih in stalnih povezav preko državnih meja, in katerih identitete se oblikujejo v povezavi z vec kot eno državo«. do potrebne infrastrukture za vzdrževanje takšnih odnosov. Prav tako kljucna se jim zdi prostorska bližina med krajem izvora in krajem priselitve: vecja ko je bližina, vecja je stopnja transnacionalizma, in obratno. Takšna zamejitev se zdi problematicna v nekaj tockah: za zacetek, Portes in sodelavci nikjer niso eksplicitno zapisali, kakšen obseg transnacionalnih aktivnosti doloca tran­snacionalizem (npr. dolocili potrebno pogostnost stikov, potovanj idr.).32 Tudi vprašanje odnosa med geografsko oddaljenostjo in stopnjo transnacionalizma se zdi glede na prejšnji pogoj – dostop do novih tehnologij – nesmiseln in celo kontradiktoren. Ravno te naj bi namrec presegale geografsko distanco in omogocale tisto, kar je Harvey (1989) poimenoval »zgostitev casa-prostora« (time-space compression). Kljub utemeljenim kritikam menim, da transnacionalizem omogoca analitsko perspektivo, ki poglablja naše razumevanje družbenih procesov mo-bilnosti v casu globalnega kapitalizma.33 V besedilu zato sledim razumevanju transnacionalizma, kot ga razume Caglarjeva (2001, 607), ki meni, da: … trenutna akademska produkcija o transnacionalizmu omogoca novo analitsko optiko, ki poudarja vse vecjo intenzivnost in obseg cirkularnega toka oseb, dob-rin, informacij in simbolov, kakršnega je sprožila mednarodna delovna migracija. Dopušca analizo o nacinih, kako migranti konstruirajo in re-konstituirajo svoja življenja kot simultano vstavljena v vec kot eno družbo. Citat se okorišca s pojmom »simultanost«, ki se mi zdi eden kljucnih in najbolj uporabnih konceptov znotraj transnacionalizma. Peggy Levitt in Nina Glick Schiller (2004, 596) jo razumeta kot »živeti življenje, ki vkljucuje dnevne in rutinske aktivnosti ter institucije, ki so locirane tako v državi izselitve kot tudi državi naselitve«. Koncept simultanosti odpira možnosti za preseganje dihotomnega pogleda na kraj izvora in kraj priselitve in omogoca natancnejše razumevanje migracij, ker se osredotoca na vzdrževanje cezmejnih vezi in na raznovrstne posledice, ki jih takšne aktivnosti prinašajo. Po mojem mnenju je zato osrednji prispevek transnacionalizma študijam migracij razsredišcenje vprašanj asimilacije/integracije/inkorporacije migrantov v družbo države 32 Avtorji (1999, 218–219) sicer omenijo, da transnacionalizem »vkljucuje samo tiste aktivnosti, kjer so cezmejni družbeni stiki stalni«, kar na primer ne vkljucuje obcasnih daril družinskim clanom. 33 S terminom globalni kapitalizem oznacujem proces svetovne uveljavitve tržnega kapitalizma, ki ga po Robinsonu (2008) oznacuje pojav transnacionalnega kapitala, transnacionalnega kapitalisticnega razreda in transancionalnega državnega aparata (mednarodne in transnaci­onalne organizacije) po letu 1980. priselitve. Raziskave, ki naslavljajo (ne)uspešno integracijo ali asimilacijo migrantov, so namrec zelo razširjene v migracijskih študijah (v smislu obsega, pa tudi vpliva zunaj znanstvene skupnosti) tako v ZDA kot tudi v Evropi in jih je mogoce zlahka preliti v integracijske in imigracijske politike držav priselitve. Hkrati je na tovrstne raziskave mogoce pogledati tudi z drugega zornega kota. Razlicni avtorji (Glick Schiller in Wimmer 2002; Favell 2001b; Favell 2003) ugotavljajo, da raziskave pogosto temeljijo na nereflektirani predpostavki, v skladu s katero se meje modernih držav ujemajo s specificnimi socio-kulturni-mi skupnostmi, te pa naj bi predstavljale naravni prostor pripadanja in bivanja svojih clanov/državljanov. V tem pogledu cezmejne migracije tako niso le utemeljene s prehajanjem politicnih meja, zašcitenih z birokratskim in prav­nim aparatom, temvec tudi z izselitvijo iz »domovine« z »domaco kulturo« in priselitvi v »tujo« državo z »drugacno kulturo«. Z drugimi besedami, gre za prelom s starim življenjem in integracijo v novega (Olwig 2001, 8). Takšno perspektivo, ki naturalizira državo kot naravno okolje svojih narojenih pre­bivalcev, sem zgoraj že oznacila za metodološki nacionalizem. Kot trdi Favell (2001b, 350–351), je domala vsa sodobna raziskovalna produkcija o integraciji v Evropi ujeta v reproduciranje mišljenja, osredišcenega na državo in (nacio­nalno) družbo: »Ko se govori o integraciji, se brez izjeme govori o integraciji v eno, nedeljivo (nacionalno) državo, in v eno, enotno (nacionalno) družbo.« Kako je torej mogoce misliti transnacionalizem mimo metodološkega nacionalizma? Prednost analitske optike transnacionalizma je prav v tem, da tako na teoretski kot na metodološki ravni omogoca raziskave, ki spremljajo mobilnosti ljudi, družbene odnose, ki jih ti vzpostavljajo, ter vrste prostorov, ki se v tem procesu konstruirajo. Zaradi takih ambicij nujno stremi k preseganju metodološkega nacionalizma. Pomembni koncepti znotraj transnacionalne analitske optike migracij so namrec socio-kulturno polje (Olwig 2001), družbeno polje (Levitt in Glick Schiller 2004), transnacionalna skupnost (Faist 2000b; Riccio 2001) in transnacionalni družbeni prostor (Faist 2000b). Ti zelo sorodni koncepti sicer izhajajo iz razlicnih družboslovnih tradicij, vsi pa poskušajo opisovati in analitsko zajeti simultanost. Faist (2000b, 191) definira transnacionalne družbene prostore kot »kombinacije vezi, položajev, mrež, organizacij in mrež organizacij,34 ki segajo cez meje mnogoterih držav. 34 Avtor uporablja izrazoslovje teorije socialnih mrež, s katero se raziskave s podrocja transnaci­onalizma pogosto okorišcajo. Za razvoj te teorije je kljucna manchesterska šole antropologije, ki je z avtorji, kot so Max Gluckman, Clyde J. Mitchell, John Barnes, Fredrik Barth, Abner Cohen, Elizabeth Bott idr., v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja poudarila, med drugim, analizo medosebnih interakcij v povezavi s spreminjajoco se politicno ekonomijo. Med omenjenimi je koncept socialnih mrež prvic uporabil Barnes v svoji raziskavi majhne ri­ Ti prostori oznacujejo družbene procese, in ne staticnih predstav o vezah in položajih.« Avtor (2000b, 195) nadalje loci med tremi tipi takšnih prostorov: transnacionalnimi sorodstvenimi skupinami, transnacionalnimi krogohodi in transnacionalnimi skupnostmi. Sama v svoji raziskavi za prostor »vmesnosti«, ki ga konstruirajo migranti z vzdrževanjem cezmejnih aktivnosti, uporabljam poimenovanje transnacionalna skupnost. Ta koncept oznacuje situacije, v katerih clani neke skupnosti brez bivanja v neposredni bližini (propinquity) skozi reciprocnost in solidarnost dosežejo visoko stopnjo družbene kohezije in skupen repertoar simbolnih in kolektivnih reprezentacij (Faist 2000b, 196). Uporaba koncepta transnacionalne skupnosti je bila že kritizirana, saj naj bi koncept skupnosti35 izražal enake vrste zamejenost, kot je bila poprej ocitana konceptu (nacionalne) družbe (glej Glick Schiller in Wimmer 2002). Vendar s privedbo koncepta qingtianske transnacionalne skupnosti v obrav­navo ne mislim skupnosti, ki bi bila notranje homogena ali jasno zamejena. Transnacionalne skupnosti, tako kot vse druge družbene skupine, oznacuje biške vasice Bremnes na Norveškem, kjer je ugotovil, da lahko zagledamo celoto družbenega življenja kot niz tock, ki so – vsaj nekatere – povezane med seboj, kar tvori »totalno mrežo« odnosov (Scott 2000, 28). Barnesova študija je pomembno navdihnila delo kanadske psiholo­ginje Elisabeth Bott in angleškega antropologa Clydea Mitchella. Raziskovalci manchesterske šole so poudarjali predvsem neformalne, medosebne vezi, sama metoda pa je vkljucevala uporabo »ego-središcnih« mrež. Desetletje kasneje je Harrrison White (1992) koncept so-cialnih mrež povezal z uporabo matematicnih metod, ki so temeljile na teoriji grafov. Tako imenovana harvardska šola je želela razviti matematicno orientirano strukturno analizo, ki bi bila zmožna prikazati modele razlicnih družbenih struktur. Sociolog Mark Granovetter je leta 1973 objavil vplivno študijo o »moci šibkih vezi« (the strenght of weak ties), ki je temeljila na takšnih matematicnih modelih. Ugotavlja, da so prav »šibke« vezi znotraj socialne mreže posameznika kljucne za prenos informacij (glej Granovetter 1973). 35 Koncept skupnosti ima v sociologiji zelo dolgo tradicijo, saj je o tem razmišljal že Ferdinand Tönnies (1912 [1887]), ki je analiticno locil dva tipa družbenih skupin: skupnost (Gemein­schaft) in družba (Geselschaft). Prvi tip družbene skupine naj bi oznaceval številcno manjše skupine med sabo trdno povezanih posameznikov s podobnim nacinom življenja in skup­nim repertoarjem verovanj, medtem ko gre pri drugem tipu za sodobne družbe z razvito birokratsko strulturo in velikimi industrijskimi organizacijami, v katerih prevladujejo pre­težno neosebne vezi in bolj razdelana delitev dela. Emile Durkheim (1997 [1893]) ni govoril o skupnosti kot o družbeni strukturi, temvec o odnosih med posamezniki. Vpeljal je koncept mehanicne in organske solidarnosti. Koncept mehanicne solidarnosti poudarja skupno za-vest med pripadniki neke skupine, kjer je posledicno posameznik podrejen interesom skupi­ne, medtem ko je organska solidarnost posledica delitve dela v kompleksnejših družbah. Ka­sneje je koncept skupnosti postal zelo priljubljeno analitsko orodje, kar je imelo za posledico inflatorno rabo koncepta. Leta 1995 naj bi Hillery (v Lenarcic 2007, 418) zbral 94 razlicnih definicij skupnosti, zaradi cesar so nekateri koncept razglasili za analiticno neuporabnega. Kljub temu je koncept skupnosti v družboslovju še vedno zelo razširjen; med vidnejšimi deli, ki presegajo staticno in zamejeno razumevanje skupnosti, so Cohen (1985), Crow in Allan (1994), Hoggett (1997) in Putnam (2000). notranja diverzifikacija in stopnja hierarhicnosti. Transnacionalne skupnosti razumem predvsem v smislu specificnih skupnih praks, ki jih izvajajo clani in ki so posledica njihovih casovno daljših cezmejnih aktivnosti, ter vec razlic­nih, med sabo tekmujocih in dopolnjujocih se govorov (med drugim tistega o skupnem izvoru), ki takšne aktivnosti uokvirjajo. Kljub simbolni, virtualni in komunikacijski naravi transnacionalnih skupnosti pa je treba poudariti, da se te aktivnosti še vedno manifestirajo v materialnem svetu. S Smithom in Guarnizom (1998, 11) bi lahko rekli, da so cezmejne prakse, medtem ko povezujejo vec kolektivitet po svetu, utelešene v specificnih družbenih odnosih in umešcene v jasno dolocene prostore v zgodovinsko dolocenem casu. Tukaj seveda ne gre za esencialisticno razume­vanje prostora kot objektivno danega in neodvisnega od cloveških aktivnosti, pac pa za relacijsko razumevanje prostora, kjer se ta ustvarja skozi družbene odnose. V tem pogledu je vsak kraj, kot pravi Doreen Massey (1991), posebno, edinstveno presecišce mrež družbenih odnosov, gibanj in komunikacij. Po njenem mnenju gre za »kraj srecevanja« (meeting place: Massey 1991, 28), za »artikulirane trenutke v mrežah družbenih odnosov in razumevanj«. Govo­rimo lahko torej o družbenoprostorski dialektiki, ki izhaja iz podmene, da je prostor vedno družbeno posredovan (Lefebvre 1991; Harvey 2009 [1973]). Ko sledimo vsakodnevnim praksam in rutinam ljudi, opazujemo konture takšne­ga družbeno posredovanega prostora, ki pa ima to lastnost, da se nam vedno dozdeva že vnaprej podan in naraven. Kakšen je potencialni prispevek prostorske perspektive pri raziskovanju transnacionalnih migracij? Uvid takšnega »globalnega obcutja prostora« (Massey 1991) pri analizi transnacionalnih skupnosti lahko bistveno pripo-more k ugotavljanju modalitet in vzorcev vzdrževanj (in tudi opušcanj) cez­mejnih vezi med krajem izselitve in kraji priselitve. Hkrati predstavlja enega izmed nacinov, kako se izogniti pastem metodološkega nacionalizma, saj ne predpostavlja (apriorne) pomembnosti posameznih politicnih in/ali prostor­skih kategorij (npr. držav). Epistemologije družbene prostorskosti namrec omogocajo, da usmerimo pozornost od analitsko neplodnega razmišljanja »kaj je prostor?« na vprašanje, »kako razlicne cloveške prakse ustvarjajo in uporabljajo razlicne konceptualizacije prostora?«, k cemur je že pred skoraj štirimi desetletji nagovarjal David Harvey v svojem pogosto citiranem delu The social justice and the city (2009 [1973]).36 36 V uvodu omenjenenega dela Harvey (2009, 13) poudari, da je problem ustrezne konceptua­lizacije prostora razrešen skozi cloveške prakse, ki se na ta prostor nanašajo. Prostor tako »ni ne absoluten, ne relativen ali relacijski sam po sebi, ampak je glede na okolišcine eno od tega ali hkrati vse«. Glede na ta napotek se zdi smiseln Vranješev (2008) poudarek na zagle­danju družbene produkcije prostora z vidika akterjev kot njenih oblikovalcev. Avtor (2008, 23) analiticno loci družbeno prostorskost na »prostorske prakse« in »prostorske reprezentacije«. Medtem ko s prostorskimi praksami oznacuje procese (re)produkcije tega, kar pogosto imenujemo zunanji, objektiviziran svet, pa so prostorske reprezentacije zamišljene kot »rezultat in proces ‘upo­menjanja’ prostorskih praks« (Vranješ 2008, 23–24). Oba vidika vzajemno oblikujeta »živeti prostor« oziroma »prostore reprezentacij« (Lefebvre 1991). Ce torej povedano izrazim na primeru preucevanj transnacionalnih migracij, so prostorske prakse vse tiste aktivnosti in dejanja, s katerimi si migranti pris­vajajo in preoblikujejo prostor v kraju izvora, krajih priselitve, pa tudi vmes. Prostorske reprezentacije pa se nanašajo na simbole, pomene in védenja, ki omogocajo migracijo in so skozi izkušenjsko reinvencijo hkrati njen rezultat. Kljucnega pomena je postavka, po kateri sta oba vidika v dialekticnem odno­su, oziroma z Lefebvrovimi besedami (1991, 73): »Kot rezultat preteklih dejanj je družbeni prostor tisti, ki omogoca nova dejanja tako, da nekatera spodbuja in druga prepoveduje.« Opisano nekoliko spominja na pojem »habitusa«, kot ga je v sedemdese­tih letih prejšnjega stoletja v okviru njegove teorije prakse razvil Pierre Bour­dieu (1977).37 Habitus je postavil kot sistem trajnih in prenosnih dispozicij, ki na nacin integracije vseh preteklih izkušenj v slehernem trenutku deluje kot matrica zaznav, ocen in dejanj in omogoca izvrševanje neskoncno diferencira­nih nalog s pomocjo analognega izvrševanja shem, pridobljenih v poprejšnji praksi (Bourdieu v Wacquant 2006, 127, poudarki avtorja). Povedano drugace, habitus so priucene zmožnosti in strukturirana nagnjenja, oblikovana skozi pretekle dogodke, ki oblikujejo sedanje prakse in strukture ter pogojujejo naše percepcije teh (Bourdieu 2002). Gre za avtorjev poskus preseganja teorij, ki cloveško delovanje razumejo kot mehansko reakcijo na eni strani, in tistih, ki vidijo cloveške prakse kot posledico nacrtnega zasledovanja zastavljenih ciljev, kar v družboslovju predstavlja nikoli razrešena diskusija o razmerju med strukturo in delovalnostjo.38 Cloveške prakse so v tem pogledu dolocene z dialektiko med nizom dispozicij, ki so rezultat preteklih dejanj in struktu­rirana nagnjenja k prihodnjim zaznavam in dejanjem hkrati, in družbenim 37 Delo Esquisse d’une théorie de la pratique (Oris teorije prakse) Pierra Bourdieuja je v izvirni­ ku izšlo leta 1972, medtem ko je monografija La production de l’espace (Produkcija prostora) Henrija Lefebvra izšla dve leti kasneje, leta 1974. 38 V angleškem jeziku »structure – agency« . Tukaj za agency uporabljam prevod »delovalnost« (Kneževic Hocevar 2013), medtem ko nekateri drugi avtorji uporabljajo prevode »tvornost« (Muršic 2006) ali »delovanje« Vranješ (2008). okoljem, ki pa je seveda ponovno družbeno produciran. Habitus operira »pod ravnijo zavesti« (Wacquant 2006) in je vpisan v cloveško telo, preko njega pa se zdi družbeno ustvarjen svet nekaj naravnega in samoumevnega (Eriksen 1995). Ta samoumevnost je posredovana preko odzivov, ki se sklicujejo na iste izkušnje. Bourdieu (1977, 80) v tej zvezi omenja na primer izreke in vsakdanje modrosti, ki so, kot bomo videli v nadaljevanju, nepogrešljivi tudi v predsta­vah Qingtiancev: Eden izmed bistvenih ucinkov delovanja habitusa je produkcija zdravorazumske­ga sveta, opremljenega z objektivnostjo. Ta je zajamcena s konsenzom pomena praks in sveta, oziroma z drugimi besedami, harmonizacije akterskih izkušenj in nepretrganih okrepitev, ki jih vsak od njih prejme v izražanju, individualnem ali kolektivnem (na festivalih na primer), improviziranem ali programiranem (vsakdanje modrosti, reki), podobnih ali identicnih izkušnjah. V kontekstu migracij je treba poudariti, da so dispozicije sicer trajne, niso pa tudi nespremenljive. Löic Wacquant (2006, 127) pojasnjuje, da so dispozici­je družbeno postavljene, kar pomeni, da jih lahko izpostavljenost drugacnim okolišcinam »erodira, jim nasprotuje ali jih celo podira«, cetudi je v habitus vdelana inercija. Habitus nas namrec sili k reproduciranju tistih praks, ki jih je družba »odložila« najprej, to je v najzgodnejšem otroštvu: »… vzorec po­snema družbene strukture, kakršne so se nakotile, in to zaradi sleherne izmed njihovih plasti, ki ucinkujejo kot prizma, skozi katero so poznejše izkušnje filtrirane, in prekrivajo poznejše sloje dispozicij (»taka je disproporcionirana teža shem, vsajenih v otroštvu«) (Wacquant 2006, 127). Koncept habitusa se pojavlja tudi v preucevanju transnacionalnih migracij (Thieme 2008; Nowicka 2015). Guarnizo (1997, 311) je na primer transnacionalni habitus opisal kot »poseben niz dualisticnih dispozicij, zaradi katerih so migranti nagnjeni k delovanju in odzivanju na dolocene situacije na nacin, ki je lahko, ni pa vedno, nameren, in ki ni zgolj zavestno sprejemanje specificnih vedenjskih ali družbeno-kulturnih pravil«. Z avtorjem se je sicer mogoce strinjati, da je koncept habitusa smiselno vkljuciti tudi v transnacio­nalno analitsko optiko razumevanja migracij, vendar menim, da nikakor ne gre za »dualisticne« dispozicije. Pridevnik »dualisticen« se v angleškem jeziku namrec nanaša na »posedovanje dvojne narave, na dvojnost ali binarnost« (Webster Dictionary 1992), kar bi pomenilo, da migranti ohranjajo razloceni domeni vrednot, razumevanj in reprezentacij in jih potem lahko tudi poljubno uporabljajo glede na kontekst. V skladu z zgoraj zapisanim bi raje postavila, da je bolje kot o dualisticnih dispozicijah govoriti o dispozicijah, ki so bolj ali manj mocno reproducirane, s to znacilnostjo, da so vzorci nagnjeni k posne­manju tistih družbenih struktur, ki so se odložile najprej. Habitus se navezuje tudi na koncept polja, ki ga Bourdieu (1991, 14) opredeli kot »strukturiran prostor pozicij, v katerem so pozicije in njihove povezave dolocene z distribucijo razlicnih vrst sredstev ali kapitala«. Družbe oziroma družbeni prostor, kot ga imenuje avtor, sestavlja vecje število avtono­mnih, a medsebojno povezanih in prekrivnih polj, ki jih strukturirajo odnosi moci med posamezniki in institucijami, ki zavzemajo strateške pozicije znotraj polj. Vsakemu polju odgovarja specificen habitus, ki postane aktiven samo v odnosu do tega polja, in vsak habitus lahko vodi do zelo razlicnih praks in drž glede na stanje polja (prim. Bourdieu 1990, 116), saj so prakse produkt delova­nja akterjevega habitusa, kapitala in polja. Vsako polje ima odgovarjajoca pra­vila in družbene strukture, ki dolocajo meje dovoljenega znotraj polja. Znotraj polja posamezniki težijo k zasedanju dolocenih pozicij; te so pogojene z dosto­pnostjo do razlicnih oblik kapitala (ekonomskega, družbenega, kulturnega). Za zasedanje teh pozicij znotraj polja posamezniki uporabljajo strategije, ki pa so ponovno rezultat habitusa in praks, prilagojenih dolocenemu družbenemu polju. Poudariti je treba, da posameznikova pozicija znotraj polja in v relaciji do drugih polj ni nikoli aboslutna, temvec vedno relacijska in relativna. Z vstopom migrantov v nova okolja se hkrati ustvarjajo nova družbena polja. Obstojeca razmerja med razlicnimi oblikami kapitala se v tem procesu spremenijo, saj so razlicne oblike kapitala v novem družbenem polju ovred­notene drugace, to pa tudi spremeni razmerja moci znotraj polja in v odnosu do drugih polj (Thieme 2008). Težave, na primer, s katerimi se srecujejo mi-granti pri vstopu na lokalne trge dela, kažejo na to, kako so razlicne oblike kapitala (izobrazba, specificne vešcine, udeležba v socialnih mrežah) v novem okolju zelo drugace vrednotene. V tem pogledu so migracije iz ruralnih in agrarnih predelov v mesta in metropole še posebej težavne, saj je razmerje med razlicnimi oblikami kapitala na vasi in v mestu zelo razlicno, prav tako pa so tudi posameznikove dispozicije drugace strukturirane. Migranti v takšnih primerih pogosto nadomešcajo manko ekonomskega ali kulturnega kapitala z družbenim; proti diskriminaciji na trgu dela se borijo z udeleževanjem v posebnih ekonomskih in drugih nišah, ki so dostopne samo clanom dolocenih socialnih mrež (npr. zaposlitev v doloceni gospodarski panogi, ki jo uredijo sorodniki ali prijatelji). Zasedanje dolocenih pozicij znotraj družbenega polja je vedno rezultat pogajanj med posameznikom in drugimi udeleženci družbenega polja. Bourdieu in Wacquant (2006) poudarjata pomembnost skupnega kapitala (ekonomskega, družbenega in kulturnega) posameznika in njegove strategi­je, kako uporabiti ta kapital. V kontekstu migracij je Erel (2010) na primeru visoko izobraženih migrantk pokazala, kako te mobilizirajo in vrednotijo svoj kulturni kapital skozi razlicne mehanizme, ki jih oblikujejo tako institucije družbe priselitve kot njihove migrantske socialne mreže. Kelly in Lusis (2006) pa menita, da migranti usvojijo tiste norme in vrednote družbe priselitve, ki najbolje odgovarjajo njihovim lastnim težnjam, te pa potem postanejo okvir, v katerem ponovno ovrednotijo družbeni, kulturni in ekonomski kapital, brez zavedanja, da je njihov habitus tisti, ki omogoca ta vrednotenja. Kako so bili zgoraj orisani analitski koncepti pomoc pri nalogi, ki je bila »misliti transnacionalno skupnost Qingtiancev«? Predvsem tako, da so bili v središcu mojega opazovanja aktivnosti, delovanja, strategije, postopki in deja-nja akterjev, to je Qingtiancev, ki imajo in vzdržujejo cezmejno migracijsko iz­kušnjo. To pa v skladu s povedanim nikakor ne vkljucuje le tistih, ki migrirajo, temvec tudi tiste, ki to migracijo omogocajo, spodbujajo, zavirajo, komentirajo in presojajo. Hkrati so me zanimala tudi mnenja, razmišljanja, »vecne resnice« in zamišljanja neclanov, ki te aktivnosti spremljajo in komentirajo (npr. pri­padnikov drugih populacij v Sloveniji). Cilj, ki sem ga zasledovala, je bil oris »živetega prostora« ljudi, katere cezmejne aktivnosti lahko interpretiramo kot udeleževanje v družbeni skupini, katere clanske prakse imajo to pomembno lastnost, da so strukturirane kot mobilne in kot takšne hkrati svoje okolje strukturirajoce. IZ QINGTIANA: LOKALNO OBMOCJE V PERSPEKTIVI IZSELJEVANJA Urbanizirano središce Hecheng, okraj Qingtian, LR Kitajska (Foto: M. Bofulin, oktober 2009). Prebivalci Hechenga39 se po izvirsko vodo pogosto odpravijo v hribe nad mestom. Najprej se nalahno, a vztrajno vzpenjajo med hišami po novi, široki betonski cesti, ki se na koncu razdeli, in sprehajalci, obteženi s plasticnimi posodami, privezanimi na dolgo palico, nadaljujejo po levi strani. Še nekaj sto metrov ob obzidju glavnega mestnega parka in oni ter posodje izginejo za robom hiše, obložene z belimi plošcicami. Od tod naprej vec med sabo preple­tenih stezic vodi skozi veliko pokopališce. Pot je strma, a razkošne grobnice nudijo pohodnikom pribežališce – pogosto je pred grobnico namešcena okro­gla miza s štirimi, petimi kamnitimi sedeži, kar mimoidoci izkoristijo za krajši postanek. Pot je vse bolj strma in kmalu se odpre širok pogled na okrajno središce Qingtiana. Smog in vlaga ustvarjata kopreno, ki barvno paleto zoži na razlicne odtenke sive in rjave. Zvocno kuliso panoramske slike tvori nenehen in zaradi vetra pridušen hrup gradbenih strojev ter rezek zvok avtomobilskih trobelj. Reka Ou se lenobno vlece med nagubanim površjem goratega jugovzho­da province Zhejiang. V poletnem casu je povsem nizka, v njenem koritu pa se komaj premikajoca se voda izmenjuje z ogromnimi zaplatami recnega proda. Te so prebivalci izkoristili za oglasno desko – pobarvani recni kamni, pazljivo zloženi v ogromne crke, govorijo o velikem prijateljstvu in vecni ljubezni. Nižini ob obeh recnih bregovih sta do zadnje pedi pozidani z visokimi stav­bami, iz katerih tu in tam štrlijo neboticniki, te pa obkrožajo obsežne, novo zgrajene soseske prostornih hiš, ki oponašajo slog evropskih predmestnih hiš premožnejšega sloja prebivalstva. Mesto se terasasto vzpenja in zažira v hribo-vita pobocja nad reko. Recna bregova povezujejo trije novi mostovi. Na prvem in tretjem so na spodnjem loku mostu pripete modre table, kjer je z velikimi rumenimi crkami izpisano: »Overseas Chinese district Qingtian welcome 39 Hecheng je urbanizirano središce okraja Qingtian, ime pa bi v prevodu pomenilo »mesto žerjavov«. you – Bienvenu Zone Qingtian pour les chinoise doutre mer – Bienvenidos al districto de nitramar Qingtian – Qiaoxiang Qingtian huanying ni« (slika 1).40 Komu je dobrodošlica namenjena? Zakaj je izpisana prav v teh štirih jezikih? In zakaj je razobešena tukaj? V cem se Qingtian razlikuje od številnih drugih podobnih mestec v provinci in širši Kitajski? Odgovore na zastavljena vprašanja najdemo v razvoju od nepomembne agrarne naselbine do sodob­nega mesteca, ki ima uradno priznan status »okraja izseljencev« (qiaoxiang). Slika 1: Napis »Dobrodošli v Qingtianu, okraju izseljencev« na mostu Tashan, urbanizirana obcina Hecheng, okraj Qingtian (Foto: M. Bofulin, maj 2006) 40 Slogan »Dobrodošli v Qingtianu, okraju izseljencev« je izpisan v angleškem, francoskem, španskem in kitajskem jeziku. QINGTIAN – DEVET DELOV GORA, POLOVICKA VODA IN POLOVICKA POLJ Qingtian je del obalne province Zhejiang41 na jugovzhodu LR Kitajske. Severni del province je raven svet, primeren za intenzivno kmetijsko obdelavo, medtem ko je južni del zelo gorat in prepreden z mnogimi hudourniškimi vodami. V Qingtianu, ki je lociran v jugovzhodnem delu province, vecino površja prištevamo h goratemu svetu, le manjšino (deset odstotkov) k vodnim površinam in obdelovalni zemlji. Qingtianci pogosto uporabljajo reke in pre­govore, s katerimi želijo ponazoriti, da je bilo zaradi goratosti površja kmetij­stvo v preteklosti mocno oteženo, posledicno pa je to pomenilo neprestan boj z naravo in življenje v pomanjkanju. V rekih »devet delov gora, polovicka voda in polovicka polj« (jiu shan, ban shui, banfen tian) ali »veliko gora, veliko ljudi, malo zemlje« (shan duo, ren duo, di shao) so gore »simbol revšcine in težkega življenja, pa tudi zaostalosti« (Beltrán 2003, 19). Da bi povecali obdelovalne površine, so bila polja pogosto urejena terasasto. Tukaj so prebivalci gojili predvsem riž in sladek krompir, nekoliko manj pa še pšenico, jecmen, sojo in fižol (Chen 1990, 155). Terasasta polja so bila še dodatno ogrožena zaradi poletnih nalivov in hudournikov, ki so povzrocali erozijo tal. Chen (v Beltrán 2003, 21) opisuje življenje v Qingtianu ob koncu devetnajstega stoletja: … naklon površja skupaj z dežjem povzroca mocno erozijo tal. Padavine, ki pol-nijo reko Ou in hudourniške potoke, pobirajo še nepobrane pridelke na terasastih in obrecnih poljih. Ko nastopi suša nikakor ni mogoce namociti polj. Vrhovi gora so neprehodna gošcava, ob vznožju pa se akumulira prst in voda. Da preživijo, ljudje spreminjajo naklon gora v terasasta polja, kjer gojijo sladek krompir. Vso leto delajo marljivo in vztrajno, a vendar to ne zadostuje za prehranitev. Življenje je zelo težko. Ce v gorah ne dežuje deset dni, se kanali posušijo, prst se spremeni v pesek in pridelek je izgubljen. 41 LR Kitajska je upravno razdeljena na province (sheng) in avtonomne regije (zizhiqu) ter mestne obcine (zhixiashi), ki so skupaj s posebnima administrativnima regijama (Hongkong, Makao) pod upravo centralnih oblasti v Pekingu. Province ali avtonomne regije se nadalje delijo na prefekture (diqu), okraje (xian), avtonomne okraje (zizhixian) in/ali mesta (shi). Okraj sestavljajo obcine z ruralnimi središci (xiang), obcine narodnostnih manjšin (min­zuxiang) in obcine z urbaniziranimi središci (zhen). Provinca Zhejiang se tako deli na 11 prefektur, med katerimi je tudi prefektura Lishui. Ta se nato deli na šest okrajev (med njimi Qingtian), eno okrožje (qu), mesto na ravni okraja in avtonomni okraj poseljen s pripadniki manjšine She. Slika 2: Panoramska fotografija urbaniziranega središca Qingtiana (Foto: M. Bofulin, november 2009) Leta 1941, na primer, je bilo v kmetijstvu zaposlenih vec kot 86 odstotkov aktivnega prebivalstva (Chen v Beltrán 2003, 29). Za preživetje nekaj vec kot 220.000 ljudi v okraju je bilo treba hrano uvažati iz rodovitnejših obmocij province. Za obmocje so imeli ljudje navado reci: »Brez ravnih polj, ki bi jih bilo mogoce orati, brez murvinih listov, ki bi jih bilo mogoce nakopiciti, brez ribje soli, ki bi jo bilo mogoce prodati za dobicek, brez živinoreje, s katero bi obogateli, je jugovzhod res neprijazen kraj« (Wu pingyuan tian yan yi geng, wu rou sangshi wo yi ji, wu yuyan shanggu zhi li, wu xumu fanmai zhi rao, dongnan zhi qiaorang ye). Preživetje številnih prebivalcev je bilo v preteklosti še dodat-no ogroženo zaradi nacina dedovanja, v skladu s katerim so bile nepremicnine enakomerno razdeljene med vse moške potomce, kar je vodilo v siromašenje in krcenje kmetijskih posestev. Ceravno goratost obmocja ni primerna za intenzivno kmetijstvo, pa vzpetine skrivajo precejšnje zaloge razlicnih rudnin. Granit, molibden, pirit (železov kršec), fluorit (jedavec), svinec, cink, grafit, glina (kaolin) so najpo­gostejši, najpomembnejša za razvoj obmocja pa so se izkazala nahajališca ble­dozelenega salovca oziroma steatita (yela shi), ki je primeren za rezbarjenje in izdelovanje razlicnih okrasnih predmetov (slika 3). Prav z obmocij z bogatimi nahajališci steatita (obcine Shankou, Fangshan, Hecheng in Youzhu) se je v de­vetnajstem stoletju pricelo izseljevanje iz okraja v Evropo. Mette Thunř (1999, 172) ta pojav razlaga s pomocjo že omenjenega pojma habitus: izseljevanje iz zgolj dolocenih delov okraja je posledica zgodovinskih dogodkov, ki so jih sooblikovale objektivne okolišcine prisotnosti steatita v obmocju. Kolonialna prisotnost Evropejcev v širši regiji in njihova navdušenost nad kamnitimi izdelki iz Qingtiana sta oživili obrt rezbarjenja in trgovanje s poldragim kam­nom, ki pa je že bilo del kolektivne zgodovine obmocja – z izdelki iz steatita se je namrec trgovalo že stoletja. Kot ugotavlja raziskovalka (Thunř 1999, 175, poudarki dodani), je v vaseh okraja Qingtian, kjer se ta poldragi kamen nahaja, medregijska migracija ustvarila habitus, ki je potem ustvaril potreben ekonomski in družbeni kapital, da so lokalni prebivalci zaznali in izkoristili potencialne možnosti izseljevanja. V vaseh, kjer steatita in tradicije rezbarjenja ni, je bilo izseljevanje zaradi lokalnega habitusa, oblikovanega skozi agrarno ekonomijo, manj privlacno. Ker v kolektivnem spominu prebivalcev teh vasi niso bile odložene izkušnje trgovanja s steatitom in s tem povezanih migracij, izseljevanje ni pomenilo ene izmed mogocih življenjskih strategij, ali bolje receno, vašcani te možnosti niso zazrli kot priložnost. Slika 3: Primer znacilno rezbarjenega izdelka iz steatita v nastajanju (Foto: M. Bofulin, marec 2006) Zemljevid 2: Provinca Zhejiang (Kartografija: U. Kanjir) Obmocje Qingtiana je med slabše razvitimi v provinci Zhejiang. Leta 2008 je okraj pristal na 48. mestu med 69. okraji in mesti te province (Zhejiang Provincial Bureau of Statistics 2008) glede na bruto družbeni proizvod na osebo. Še vec, Qingtian, ki mu je v upravnem sistemu LR Kitajske dodeljen status okraja, upravno ni del gospodarsko razvite urbane prefekture Wenzhou, temvec je del ruralne prefekture Lishui, ki prav tako, kot kažejo ekonomski kazalniki, trpi razvojni zaostanek v primerjavi z razvitimi deli province Zhe­jiang. Zhejiang je sicer ena najgosteje poseljenih provinc Kitajske. S skoraj 50 milijoni prebivalcev na površini 102.000 kvadratnih kilometrov dosega gosto-to 480 prebivalcev na kvadratni kilometer, kar jo je v casu raziskave uvršcalo na peto mesto med 22 provincami in petimi avtonomnimi regijami (Zhejiang Provincial Bureau of Statistics 2010). V prometnem smislu je bil Qingtian dolga desetletja zapostavljen, vendar so na zacetku enaindvajsetega stoletja dogradili avtocesto, ki povezuje Wen-zhou z Lishuijem, kar sedaj prebivalcem Qingtiana poleg železniške omogoca tudi hitro cestno povezavo. Središce okraja Qingtian je urbanizirana obcina Hecheng, okraj pa je razdeljen še na devet urbaniziranih obcin in 22 ruralnih obcin. Celotno obmocje meri 2484 kvadratnih kilometrov, leta 2008 pa naj bi po statisticnih podatkih v okraju živelo 491.500 prebivalcev (Zhejiang Pro­vincial Bureau of Statistics 2008). Tudi qingtianski okraj je razmeroma gosto poseljen (198 prebivalcev na kvadratni kilometer), vendar gre kljub temu za podpovprecno gostoto znotraj province. O številu izseljencev obstajajo raz­licni podatki; Zhang (2007, 69) navaja, da je bilo skupno število izseljencev iz Qingtiana, živecih na petih kontinentih, leta 2006 okoli 210.000, podoben po­datek je naveden tudi v Wu (2006, 236);42 Thunř (1999, 176) in Beltrán (2003, 42) navajata podatek iz leta 1995, in sicer 60.000 izseljencev. V Qingtianu velja splošna, najverjetneje pretirana ocena, da je polovica prebivalstva v tujini, torej krepko cez 200.000 oseb. Zaradi pogostega prehajanja mej, vracanja domov in ponovne izselitve je realisticno oceno gotovo težko podati. Mette Thunř (1999, 176) na primer med drugim piše, da se je v obmocje iz tujine vrnilo kar 80.000 oseb. Upoštevati je treba, da ti statisticni podatki zajemajo le dovoljene prehode mej, ne pa tudi števila nedokumentiranih migrantov. Prav tako je težko ugotoviti, kdo od izseljencev ima stalno prebivališce prijavljeno samo v Evropi, kdo pa tudi na Kitajskem. Ugotavljanje števila izseljencev še dodatno zapletajo zasledovani cilji posameznih akterjev; lokalna vlada si prizadeva pri­kazati cim višje število izseljencev, saj zaradi tega v hierarhiji lokalnih obmocij znotraj province zaseda pomembnejše mesto, lokalne izseljenske organizacije se želijo ponašati s cim višjim clanstvom, medtem ko se lokalni kronisti in zgo­dovinopisci zelo mocno identificirajo s qingtianskim izseljenskim mitom, ki poudarja pomembnost izseljevanja za razvoj obmocja. Vse to bi lahko vodilo k prikazovanju pretiranih ocen. Lokalna oblast okraja je Qingtian razglasila za »mesto izseljencev, mesto rezbarjenja kamna, in mesto slavnih oseb« (huaqiao zhi xiang, shidiao zhi xi-ang, mingren zhi xiang), s cimer želi poudariti vlogo izseljenstva in male obrti v razvoju mesta ter ga zgodovinsko umestiti v obdobja prelomnih dogodkov pre­tekle in polpretekle zgodovine. Krilatica tako sedaj odzvanja z velikih oglasnih panojev, iz casopisov in praznicnih napisov in nagovarja domace prebivalstvo 42 Avtorja v opombah pojasnita, da sta podatke pridobila od lokalnega Urada za izseljence. s sporocilom, da živijo v posebnem kraju z bogato zgodovino in posebnim qingtianskim šarmom (Qingtian fengcai). Domacini pogosto govorijo o veliki transformaciji okraja iz nepomembnega ruralnega obmocja v urbanizirano središce, ki se ponaša s prav tako visokimi stavbami, kot jih imajo na primer v provincijskem središcu Hangzhou. V Shanghai Qiaobao (Šanghajski izseljenski casopis) lahko preberemo, da »so Qingtianu vcasih rekli kar mali Tibet, kar se je nanašalo na slabo prometno dostopnost mesta, pa tudi na gospodarsko zaostalost, v zadnjem obdobju pa ga ljudje imenujejo mali Hongkong, celo mala Evropa« (Shanghai Qiaobao 2009). Primerjava panoramske fotografije Qingtiana iz leta 1985 s tisto iz leta 2005 razkriva res ogromen razkorak (Ye 2005). Zgodnejša, crno-bela slika prikazuje naselje manjšega števila precej neuglednih hiš, nanizanih ob reki Ou, za njimi pa neposeljeno in skoraj golo hribovje. O mostovih, ki bi povezovali oba recna bregova, ni sledu. Ko sem o tem povprašala starejše prebivalce Qingtiana, so se nasmejali in odgovorili: »Kakšni mostovi neki! Imeli smo brodarje, ki so nas prepeljali cez.« Qingtian 20 let kasneje je neprepoznaven – množica sodobnih blokovskih naselij na levem in desnem recnem bregu, nekaj neboticnikov, nova avtocesta, trije ve­liki železobetonski mostovi in naselja razkošnih družinskih hiš, ki se zajedajo v hribovje izza mesta. Javni govori, med katerimi se zdi dominanten govor lokalnih uradnikov, pripisujejo ta razvoj prav posledicam izseljevanja v tujino. V teh govorih je skoraj vedno poudarjeno, da so prebivalci obmocja ob-darjeni s posebnim »zhejiangškim duhom« (Zhejiang jingshen), ki je lokalno pojmovan kot posebna, zelo podjetna in preživetveno uspešna mentalna dis-pozicija. Na vprašanje, kako bi ga definirali, so sogovorniki odgovarjali, da se tamkajšnji prebivalci »ne bojijo trdega življenja« (bu pa xinku), omenjali pa so še uspešne posameznike iz regije in »wenzhouvski poslovni model« (Wenzhou moshi).43 »Zhejiangški duh« temelji na podjetništvu, ki je obicajno organizirano znotraj gospodinjstva ali družine, za akterje pa je znacilno, da so uspešni tudi v tržno zelo zaostrenih razmerah. Govor o posebnem »zhejiangškem duhu« izpostavi tri za razvoj gospodarskih dejavnosti neugodne vidike geografskega in zgodovinskega razvoja obmocja: goratost površja, omejen uspeh kmetijstva zaradi pomanjkanja obdelovalne zemlje ter zanemarjanje razvoja obmocja zaradi bližine Tajvana44 (najprej v casu dinastije Qing (1644–1912) in kasneje 43 »Wenzhouski poslovni model« velja na Kitajskem za uspešen model ruralnega gospodarske­ga razvoja in ruralne industrializacije (Yang 2007). Vec o tem v nadaljevanju poglavja. 44 V obeh obdobjih je aktualno oblast motilo, da se v obmocju zadržujejo lojalisti prejšnjemu režimu in vzdržujejo stike z »nasprotniki« na Tajvanu. Komunisticno oblast je na primer motilo tudi dejstvo, da je bila provinca med državljansko vojno (1927–1949) mocno oporišce Kuomintanga, zato je Kitajska komunisticna partija (KKP) po zmagi obmocje nacrtno zane­ v prvih treh desetletjih obstoja LR Kitajske (1949–1978)). Hkrati pa poudarja še eno »naravno danost« – iznajdljivost in premetenost lokalnega prebivalstva. Povedano je zgošceno v reku: »Nimamo zemlje, nimamo prostora, vendar imamo možgane« (mei tudi, mei kongjian, dan you naodai). Song (2006, 52) meni, da je del »wenzhouskega45 duha« »drzniti si tvegati, biti samozadosten in poskušati biti še mocnejši, biti pripravljen trpeti in biti marljiv, vedno prizade­vati si biti najboljši«. Te lastnosti, kot verjamejo prebivalci, so najpomembnejše prav pri podjetništvu – temeljnemu kamnu »zhejiangškega duha«. Pristanišce Wenzhou z ruralnim zaledjem je že zelo dolgo uspešno v obrti in trgovanju. V preteklosti so z izdelovanjem cevljev, dežnikov in predilstvom prebivalci ustvarjali dodatne družinske dohodke, ki so sicer izvirali iz kmetij­stva. Ker so centralne oblasti obmocje nacrtno zanemarjale, je gospodarstvo nazadovalo, hkrati pa je upadel tudi nadzor oblasti nad obmocjem. Zaradi kaoticnih razmer v casu kulturne revolucije (1966–1976), predvsem velike nezaposlenosti in pomanjkanja osnovnih življenjskih potrebšcin, so prebivalci priceli z nezakonitim zasebnim trgovanjem in proizvodnjo, kjer so sodelovali zlasti clani gospodinjstva (t. i. podzemne tovarne) (Parris 1993, 244). Tako je v obmocju, neodvisno od državnega sistema, deloval zasebni transportni sistem, sistem dobave energije ter osnovnih materialov, in to nekaj let pred pricet­kom Deng Xiaopingovih reform46 (Parris 1993, 245), kar je bilo v popolnem nasprotju z uradno socialisticno ideologijo. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so bili položeni temelji za razvoj zasebnega podjetništva, ki so ga sredi osemdesetih poimenovali »wenzhouski model«. Zanj je znacilen velik delež zasebnih podjetij, specializirani trgi za dolocene proizvode (npr. proizvodnja marjala. Med drugim so vsilili postavitev težke industrije, ki pa jo skromna naravna bogastva v pokrajini niso mogla podpirati. Kljub temu je provinca vedno izstopala po številu zaseb­nih podjetij; oblast tudi med kulturno revolucijo ni uspela izbrisati vseh sledi kapitalizma (Hutchings 2001, 489). 45 V govoru o »zhejiangškem duhu« je Zhejiang pogosto zamenjan s pomembnim pristanišcem Wenzhou v Zhejiangu, torej »wenzhouski duh«, oba izraza pa sta sinonim za poslovno pre­metenost in uspešnost v zaostrenih gospodarskih razmerah. Wenzhou naj bi zaradi hitrega in uspešnega gospodarskega razvoja utelešal bistvo province Zhejiang, ki je danes (z izjemo me-tropolitanskih mest Peking, Šanghaj in Tianjin) glede na bruto družbeni proizvod med tremi gospodarsko najproduktivnejšimi provincami LR Kitajske (The China Perspective 2012). 46 Deng Xiaoping je pricel graditi socializem s kitajskimi znacilnostmi potem, ko je leta 1978 na tretjem plenumu 11. kongresa Centralnega komiteja KKP pridobil široko politicno podporo za uvedbo ekonomskih reform. Zavzemal se je za modernizacijo in odpiranje zunanjemu svetu, a zavracal kakršnokoli »mehansko kopiranje in aplikacijo tujih izkušenj in modelov« ter pozval Kitajsko, naj utemelji razvoj na lastnih temeljih in sledi svoji lastni poti (Koštomaj 2003). Politika odprtih vrat (kaifang gaige), ki jo je pricel izvajati kmalu po prihodu na oblast, je prinesla obete dolgorocno rastocega gospodarstva (Yan v Koštomaj 2003). gumbov v Qiaotouvu), razširjene trgovske mreže visoko mobilnih prebivalcev Wenzhouva in okoliških obmocij, majhna kapitalska intenzivnost, in omejena avtomatizacija proizvodnega procesa (Zhang 2001, 52; Tomba 1999, 282). Fei Xiaotong, znameniti kitajski antropolog (v Tomba 1999, 282), je ob neki pri­ložnosti izjavil, da wenzhouska podjetja temeljijo na »paru rok, nog, treh žigih in štirih proizvodih«.47 »Wenzhouvski model« so zaradi izredne uspešnosti v svojem izvornem okolju kmalu »legalizirale« tudi centralne oblasti. Wenzhou je tako leta 1985 postal eksperimentalno obmocje za uvedbo ekonomskih reform (Parris 1993, 256), kasneje pa so bile številne prakse, znacilne za takšen tip gospodarstva, sprejete in legalizirane v politikah centralnih oblasti (Tomba 1999, 282). Prebivalci obmocja so zelo ponosni na to izkušnjo, saj kaže na to, da so podjetni tudi v manj ugodnih pogojih in da zmorejo s trgovanjem preživeti tudi takrat, ko se to zdi nemogoce. Ker je model tudi širše prerasel v simbol gospodarskega uspeha, ki sloni na »malih« ljudeh, in ne velikih držav­nih podjetjih, prebivalcem Zhejianga tudi drugod po državi priznavajo veliko poslovno iznajdljivost in preživetveno sposobnost. Bliskovit gospodarski razvoj v regiji je le še spodbudil izseljevanje malih trgovcev, ki so tako znotraj LR Kitajske kot tudi zunaj njenih meja ustvarili »ekonomske niše«, te pa so kmalu postale mali »gospodarski cudeži«. Eden takšnih je prav gotovo »Zhejiangška vas« (Zhejiang cun) v Pekingu, kjer so vecinoma nedokumentirani migranti48 iz Wenzhoua ustvarili naselbino in kljub zakonskim omejitvam in prepovedim dosegli »de facto administrativ-no neodvisnost od pekinške mestne obcine ter se samoorganizirali v smislu proizvodnje in družbenih storitev« (Tomba 1999, 280). Podoben primer je skupnost migrantov iz Wenzhoua in Qingtiana v italijanskem Pratu. V samo­razumevanju prebivalcev tega dela Zhejianga je prostorska mobilnost kljucna za gospodarski uspeh, saj so protagonisti takšnega poslovnega modela vedno na preži za novimi trgi in novimi poslovnimi priložnostmi. Za ljudi iz Wen-zhoua naj bi veljalo: »Kjer je trg, tam je tudi Wenzhoucan, kjer trga ni, pa lahko pricakuješ, da se bo Wenzhoucan pojavil« (Song 2006, 1). Zhang (2001, 38) 47 Fei Xiatong želi poudariti, da je v tovrstnih podjetij nizko število zaposlenih, veliko rocnega dela, birokratski postopki so zminimizirani, prav tako so podjetja specializirana le za pešcico izdelkov. 48 LR Kitajska s sistemom registracije gospodinjstev (hukou) regulira notranje migracijske to- kove. V pred-reformskem obdobju je hukou sistem deloval kot nekakšen notranji sistem po­ tnih listov. Uradno je samo hukou selitev migracija (qianyi), vsi drugi nacini mobilnosti so le »populacijsko gibanje« (renkou liudong) ali »plavajoce prebivalstvo« (liudong renkou) in kot takšni nelegalni (Chan 1999, 51). meni, da prebivalci Wenzhoua sebe dojemajo kot zelo mobilne, na migracijo pa gledajo kot na ucinkovit nacin družbene mobilnosti. HISTORIOGRAFIJA QINGTIANSKEGA IZSELJEVANJA V zadnjih 20 letih je v Qingtianu izšla cela vrsta publikacij, katerih osre­dnja tema je izseljevanje. Ceprav so avtorji povecini lokalni kronisti, ki so na­tancno preiskali arhivske zapise,49 pa bolj aktualne informacije praviloma pos­reduje lokalni Urad za izseljence (Qiaoban). Še vec, lokalni Urad za izseljence in z njim povezana institucionalna izseljenska struktura aktivno sodelujeta v postopku zbiranja in izbiranja tem, ki se v takšnih publikacijah pojavljajo. Posledici sta vsaj dve: tovrstne publikacije z istim naborom informacij delujejo precej uniformno, hkrati pa neprestano ponavljanje zelo sorodnega nabora podatkov sistematicno gradi metanaracijo o pomenu izseljevanja za okraj. Posamezni dogodki so ucinkovito povezani v strnjeno in linearno pripoved, kjer izseljevanje progresivno napreduje od lokalno marginalnega pocetja do pojava, ki dominantno oblikuje in preoblikuje lokalno skupnost. Qingtianska izseljenska historiografija obicajno razdeli izseljevanje iz Qingtiana v tri ob-dobja. Prvo je tako imenovano »pionirsko obdobje«, ko se je nekaj posamezni­kov odselilo v Evropo in pricelo s prodajanjem rezbarjenih kamnitih izdelkov. Izseljevanje v drugem obdobju (med letoma 1920 in 1930) se razume kot »zlato« obdobje izseljevanja in kot pomembno za gospodarski razvoj okraja. V tretjem obdobju, po reformah leta 1978, pa je skoraj množicno izseljevanje utrdilo sloves Qingtiana kot »obmocja izseljevanja« in vzpostavilo globalno skupnost izseljenih Qingtiancev. Lokalni obrtniki so v casu dinastije Ming (1368–1644) priceli prodajati drobne izdelke v bližnjih romarskih destinacijah, najprej predvsem ob Za­hodnem jezeru v Hangzhovu in budisticni sveti gori Putuo v bližini Ningboja. Kasneje so razširili obmocje prodaje in krošnjarjenja tudi na druga obalna mesta, ki so bila z razlicnimi sporazumi med kolonialnimi silami in kitajskim cesarstvom odprta za trgovanje s tujci50 (Wenzhou, Šanghaj, Wuhan, Tianjin, 49 Glede na obseg izseljevanja je zapisov o zgodnjih izselitvah relativno malo. Predvidevam, da zaradi politicno nestabilnega obdobja in pogostih menjav oblasti na lokalni ali nacionalni ravni birokratsko spremljanje tovrstnih pojavov ni bilo zelo natancno, hkrati pa je velika verjetnost, da so bili številni dokumenti uniceni v obdobju kulturne revolucije. 50 Gre za t. i. pogodbena pristanišca (treaty ports). S sporazumom iz Nankinga (1842) je bila kitajska cesarska oblast zaradi poraza v prvi opijski vojni primorana dovoliti trgovanje bri­ tanskim trgovcem v naslednjih pristanišcih: Ningbo, Nanking, Xiamen, Fuzhou, Guanzhou Nanking, Peking) (Wu 2006, 50). Evropskim, ameriškim in ruskim predstav­nikom kolonialnih sil naj bi ti izdelki celo tako ugajali, da so bili pripravljeni placati tudi znatno vec denarja kot lokalni kupci. To je qingtianske prodajalce spodbudilo, da so izkoristili evropsko navdušenje nad »eksoticnim Daljnim vzhodom« in izdelki chinoiserie51 in se podali na negotovo pot s ciljem trgova­nja z okrasnimi izdelki v Evropi in v manjšem obsegu tudi na drugih celinah. Pogosto navajano ustno pricevanje Chen Liteja (Thunř 1999, 162) govori o izselitvi enega prvih Qingtiancev v Evropo. Po njegovem pricevanju naj bi se Chen Yuanfeng, klesar kamna iz revne družine, zaposlil pri lokalnemu qingti­anskemu premožnežu kot služabnik. Ob neki priložnosti je družino spremljal na izlet na budisticno sveto goro Putuo, kamor je vzel s sabo tudi nekaj svojih umetelno izrezljanih predmetov iz steatita. Razstavljeni pred vhodom v Faye tempelj so pritegnili veliko pozornost evropskih obiskovalcev in Chen je uspel prodati svoje kamnite opice in druge izdelke po zelo visoki ceni. Opogumljen z nepricakovanim uspehom je pricel redno prodajati svoje izdelke na turisticnih lokacijah na Putuo in drugje, kmalu pa so mu sledili tudi sovašcani, ki so svoje izdelke zaceli oblikovati glede na zahteve strank in evropski okus. Preprican o dobri poslovni priložnosti se je Chen Yuanfeng skupaj z nekaj drugimi sova-šcani leta 1893 vkrcal na francoski parnik v Vietnamu in odplul proti Marse­illu.52 O povezavi med trgovanjem z izdelki iz poldragega kamna in zgodnjo emigracijo govori tudi zapis na nagrobniku na pokopališcu v obcini Shankou, ki je najstarejši pisni vir o izseljevanju iz obmocja: Gospod Lin Maoxiang … je bil že odrasel mož, ko si je zaželel iti na tuje in trgo­vati s svojimi izdelki … V štirinajstem letu Guangxu (1888) je šel celo do Amerike in je v San Franciscu srecal spoštovanega kitajskega odposlanca, gospoda Fu Yunlonga … Cez nekaj let je s svojima dvema sinovoma postopoma obiskal vseh pet kontinentov in vsi njegovi nacrti so se uresnicili (Zhou v Thunř 1999, 163). in Šanghaj. S sporazumom iz Tianjina (1858), ki ga je kitajska oblast sklenila z Britanci, Ame-ricani, Rusi in Francozi, se je število »odprtih« pristanišc še povecalo: Danshui, Hantou, Jiuji­ang, Niuzhuang, Qiongzhou, Shantou, Tainan, Zhenjiang and Zhifu. Leta 1876 so s Sporazu-mom iz Chefooja med britanskimi in kitajskimi oblastmi med drugim odprli še pristanišce Wenzhou, leta 1895 pa so s Sporazumom iz Shimonosekija med japonsko in kitajsko oblastjo omogocili še prosto trgovanje v Hangzhouvu, Suzhouvu in Chongqingu. 51 Umetniški slog sredine osemnajstega stoletja, ki je v arhitekturi, uporabni umetnosti in tudi oblikovanju vrtov poskušal posnemati kitajske vzore. 52 Thunř (1999, 162) v svojem tekstu ne pojasnjuje, zakaj in kako je Chen Yuanfeng prišel do Vietnama in zakaj se je šele tam vrkcal na ladjo proti Evropi. Tabela 3: Periodizacija po historiografiji qingtianskega izseljenstva zgodovinsko obdobje lokacija aktivnosti Dinastija Ming (1368–1644) Budisticni romarski kraj Putuo, pristanišce Ningbo Prodaja kamnitih rezljanih izdelkov Dinastija Qing, obdobje Guanxu (1871–1908) Turisticni kraji vzhod­ne Kitajske, Sibirija, Marseille, Pariz Krošnjarjenje s kamnitimi rezljanimi izdelki in drobnimi izdelki za vsakdanjo rabo Republika Kitajska (1912– ) Evropske prestolnice, Japonska, ZDA, Rusija Najemniški vojaki, trgovina, krošnjarjenje, najemniški delavci Umik Kuomintanga na Tajvan (1949) Tajvan, ZDA Prostovoljna in nepro­stovoljna emigracija na Tajvan skupaj z vojsko Kuomintanga in njihovimi podporniki LR Kitajska, poreformsko obdobje (1978– ) Množicno izseljevanje v »120 držav in regij« Trgovina, gostinstvo, gradbeništvo, tekstilna industrija Vzpostavitev migracijskega toka med Evropo in Kitajsko je spodbudila tudi relativno dobra prometna povezava med obema lokacijama. Živahno trgovanje pod okriljem kolonialnih (evropskih, ameriških, japonskih in ruskih) sil je vzpostavilo vec prometnih poti (medkontinentalni ladijski in cezkontinentalni železniški promet), ki so jih sedaj lahko uporabljali tudi bodoci qingtianski izseljenci. Pogosto citiran navedek v angleški izdaji China Yearbook iz leta 1935 govori o manjšem številu kitajskih migrantov, vecinoma iz Qingtiana, ki naj bi preko Sibirije prišli v Evropo z namenom trgovanja (Christiansen 2003, 102).53 Leta 1904 je pricela obratovati transsibirska žele­znica in nekateri zgodnji migranti naj bi v Evropo prišli tako, da so prehodili Sibirijo ob železniških tracnicah. Navedki o nekaterih drugih posameznikih54 53 Christiansen (2003, 102) navaja, da ni uspel preveriti, ali gre za resnicen dogodek, vendar predvideva, da podatek ni tocen. 54 Mnogi migranti iz Qingtiana so si v Franciji, na Nizozemskem in v Veliki Britaniji ustvarili uspešna trgovska podjetja. Rezbarja Zhuja, na primer, je leta 1900 zaposlil angleški trgovec, že kmalu po tem pa je Zhuju uspelo odpreti lastno trgovinico v Londonu (Chen 1990, 641); pricajo o tem, da so Qingtianci bili v Evropi (pa tudi na drugih kontinentih) že ob koncu devetnajstega stoletja, in tam so se ukvarjali s krošnjarstvom in trgovanjem. Izseljevanje takšnih »pionirjev« naj bi bilo povezano tudi z udeležbo qingtianskih rezbarjev na razlicnih »svetovnih sejmih«, na primer na Svetovni razstavi v Parizu leta 1899, saj so bili tam »eksoticni predmeti Daljnega vzhoda« zelo iskani (Dong v Thunř 1998, 163). Del teh pionirskih migracij so bili tudi posamezni Qingtianci, ki so na zacetku dvajsetega stoletja krošnjarili v Ljubljani in najverjetneje tudi v Mariboru ter nekaterih drugih slovenskih krajih, kar opisujem na zacetku knjige. V dvajsetih in tridesetih letih dvajsetega stoletja so se iz obmocja priceli izseljevati pogosteje. Najvec ljudi se je v tem obdobju izselilo v Francijo in na Japonsko, med številcnejše zastopanimi destinacijami pa najdemo še Rusijo, Nizozemsko, Nemcijo in Italijo (Qingtian huaqiao shi 2011). Zaradi pomanj­kanja podatkov je nemogoce natancno dolociti, koliko oseb iz Qingtiana je bilo v tem obdobju že v Evropi, ocenjuje pa se, da med 10.000 in 20.000 (Qingtian huaqiao shi 2011; Thunř 1999). Izseljevanje se je še povecalo, ko so zacele nastajati tako imenovane bancne hiše, ki so ponujale širok razpon uslug za prihodnje migrante – posojila, prošnje za pridobitev potnega lista, nakup vozovnic, paketno pošto in pogodbe z veletrgovci s poldragimi kamni. Ker migranti iz Qingtiana obicajno niso bili premožni, so bili prisiljeni najemati posojila, ce so želeli v Evropi financirati lastna podjetja. Dejavnost pogosto nelegalnih bancnih hiš, ki so poslovale predvsem v Šanghaju in Wenzhouvu, se je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja izrazito razmahnila. Mnogi migranti so v Evropo prišli s posredovanjem nezakonitih migracijskih agencij kot slepi potniki na parnikih (Ye v Thunř 1999, 166). Z vidika migracijskega procesa iz Kitajske v Evropo pa je še posebej za­nimivo dogajanje med prvo svetovno vojno. Takrat so namrec zavezniške sile (predvsem Francija, Velika Britanija in Rusija) zaprosile tedanjo kuomintanško oblast novo nastale Republike Kitajske za posredovanje delavcev, ki bi jih najeli kot pomožne enote na bojišcu. Posledica je bila rekrutacija 140.000 najem­niških delavcev (Live 1998; Pan 1994;55 Summerskill 1982) iz razlicnih delov Kitajske, ceprav je bila vecina iz Shandonga, kjer je bil tudi center rekrutskega postopka. Britanci so tako leta 1916 ustanovili kitajske delovne oddelke, ki so jih poslali v Francijo,56 sledili pa so jim Francozi, ki so kitajskim najemnikom neki drugi Qingtianec pa je v Marseillu odprl hotel za Kitajce in predstavništvo paroplovne družbe, ki je najemala kitajske mornarje (Chen Bin v Thunř 1999, 164). 55 Lynn Pan (1994) navaja skoraj 200.000 rekrutov. 56 Lynn Pan (1994) omenja, da so Britanci crpali iz izkušenj, ki so jih pridobili pri rekrutaciji Kitajcev za najemniško delo v v rudnikih zlata v Južni Afriki. Rekrutacijsko središce so pos­ Tabela 4: Število priseljencev iz Qingtiana po državi priselitve med letoma 1911 in 1949 (sumarno) država priselitve število oseb Francija 3908 Japonska 3286 Rusija 1902 Nizozemska 1900 Nemcija 1888 Italija 1671 Avstrija 480 Singapur 278 ZDA 266 Brazilija 118 Vietnam 101 Poljska 94 Španija 90 Belgija 74 Portugalska 72 Velika Britanija 57 Ceška 56 Malezija 56 Madžarska 54 Jugoslavija 50 Luksemburg 45 Bolgarija 44 Mjanmar 43 Romunija 38 Danska 30 Indija 28 Švedska 24 Hongkong 13 Švica 10 Skupaj 16.676 Vir: Qingtian huaqiao shi … (2011). obicajno ponujali boljše placilo in vecje nadomestilo za družino najemniškega delavca, ki je ostala na Kitajskem. Boljše so bile tudi razmere v delovnih tabo­rih, hkrati pa je bilo kitajskim najemniškim delavcem dovoljeno svobodnejše gibanje. Kitajski oddelki se praviloma niso udeleževali bojev, kljub temu pa naj bi zaradi bombardiranja in obstreljevanj 2000 najemniških delavcev umrlo na bojišcih. Vecino preživelih so Britanci po letu 1919 in preteklih pogodbah deportirali na Kitajsko, medtem ko so Francozi nekaterim obnovili pogodbe, ce so tako želeli. Okoli 3000 pripadnikov kitajskih delavskih brigad se je po vojni zaposlilo v metalurški industriji ali v mehanicnih delavnicah pariških predmestij Colombes, Issy-les-Moulineaux in Billancourt (Live 1998). Med kitajskimi rekruti, ki so bili del najemniških enot, naj bi bilo tudi 2000 mož iz Qingtiana, kjer je bila organizirana obsežna rekrutska akcija (Christiansen 2003, 102). Po koncu vojne naj bi 1000 nekdanjih najemniških delavcev ostalo v Franciji (Chen 1990)57 in naj bi tvorili jedro povojne qingtianske skupnosti v Parizu (Archaimbault v Christiansen 2003, 102). Kakšna je bila izobrazbena in zaposlitvena struktura med zgodnjimi migranti? Chen Lite (v Qingtian huaqiao shi 2011) je v svoji raziskavi zbral podatke o poklicu oz. gospodarski dejavnosti izseljencev med letoma 1927 in 1933. Vec kot polovica oseb (55 odstotkov) je pripadala skupini revnih kmetov oz. kot jih avtor poimenuje »kmetijskih delavcev« (brez kmetij) in kmetov najemnikov. Le dobra desetina se je ukvarjala z rezbarjenjem kamna. To ni presenetljivo ob podatku, da so skoraj tri cetrtine obdelovalne zemlje v okraju obdelovali najemniški kmetje ali kmetijski delavci (Chen v Beltrán 2003, 23). Z razmahom tržnega gospodarstva v agrarnih skupnostih in posledicnim uvozom živeža in drugih življenjskih potrebšcin od drugod je bilo na zacetku dvajsetega stoletja »na trgu« vecje število nezaposlenih kmetijskih delavcev. Chen Murong (v Wu 2006, 169) opozarja, da glede na zaposlitveno ozadje in izkušnje zgodnjih migrantov ne moremo trditi, da je bila njihova primarna dejavnost trgovanje z izdelki iz poldragega kamna. Kot meni, je rezbarjenje qingtianskega kamna in izseljevanje le v delni povezavi. Glede na to, da je bila tavili v Weihaiweiu, britanskem najemniškem ozemlju v provinci Shandong, rekrutacijo pa so vodili kitajski posredniki preko oglaševanja v casopisih in plakatih na stenah templjev in zabavišc. Britanci so najemnikom ponujali placilo enega francoskega franka na dan, kar je bila polovica placila, ki ga je prejel angleški najemniški vojak, ter deset ameriških dolarjev na mesec najemnikovi družini. Francozi so placali mnogo vec, 2,5 franka na dan z dodatkom za nedelje in težko delo, medtem ko je najemnikova družina prejela 30 ameriških dolarjev na mesec. 57 Live (1998) navaja, da so najemniški delavci, ki so ostali v Franciji, povecini prihajali iz pro- vinc Shandong, Hebei, Anhui in Hubei. Archaimbault (v Christiansen 2003) po drugi strani meni, da gre za migrante iz province Zhejiang. vec kot polovica izseljencev nepismenih,58 niso imeli znanja o mednarodnem trgovanju in ne izkušenj ne kapitala za izpeljavo dejavnosti trgovanja z izdelki iz poldragega kamna, ni zelo verjetno, da bi se izseljenci ukvarjali izkljucno s to dejavnostjo. Chen Murong (ibid.) dodaja, da je zelo mogoce, da so izseljenci v svoji prtljagi v Evropo prinesli izdelke, ki so služili kot nekakšen izhod v sili – prodali so jih bodisi na zacetku, preden so pridobili kakšno drugo službo, ali pa kasneje, ko so se znašli v stiski. Drugace pa naj bi se ukvarjali predvsem s krošnjarjenjem drobnih izdelkov za dom in izdelavo usnjenih izdelkov, ali pa so se zaposlili kot najemniški delavci in tudi mornarji (Wu 2006, 170). Z japonsko okupacijo Kitajske leta 1937 se je izseljevanje ustavilo. Med letoma 1945 in 1949 je manjše število izseljencev zapustilo Kitajsko preko Hongkonga in Makaa, mnogi pa so sledili generalu Chiang Kai-sheku z begom na Tajvan59 in pozneje emigrirali v ZDA (Christiansen 2003, 103). Po letu 1949, ko je bila ustanovljena LR Kitajska, so se številni izseljenci vrnili na Kitajsko, bodisi zaradi diskriminacije, ki so je bili deležni v državah naselitve, ali pa zaradi želje sodelovati pri izgradnji nove države. Vendar so centralne oblasti izseljence in njihove sorodnike kmalu razglasile za desnicarje in imperiali­sticne agente ter jih v številnih kampanjah tudi preganjale. Med letoma 1950 in 1976 so lokalne oblasti, v skladu s politiko centralne vlade LR Kitajske, v Qingtianu izdale le 367 izstopnih dovoljenj60 in tako zavrnile vecino prosilcev, ki so se želeli pridružiti svojim sorodnikom v Evropi (Chen 1990). Obdobje ideološkega nasprotovanja izseljevanju in vrednotenje tega kot dejanje izdaje domovine se je zakljucilo šele s pricetkom ekonomskih in družbenih reform leta 1978. Med letoma 1979 in 1988 je v okraju Qingtian prejelo potni list in 58 Raziskava Chen Liteja (v Qingtian huaqiao shi 2011) je pokazala, da je bilo kar 60 odstotkov izseljencev iz Qingtiana, priseljenih med letoma 1927 in 1933 v Moskvo, Nemcijo, Nizozem­sko in Francijo, nepismenih, nadaljnih 23 odstotkov pa je bilo šolanih doma. 59 Kuomintang oziroma Kitajska nacionalna stranka se je umaknila na Tajvan konec leta 1949, po tem, ko je KKP prevzela oblast na Kitajskem, zavzela prestolnico Peking in razglasila LR Kitajsko. S tem se je koncalo obdobje nemirov in vojaških spopadov med Kuomintangom in KKP, ki je potekalo vse od leta 1927 in je poimenovano tudi kot »kitajska državljanska vojna«. Kuomintangov umik na Tajvan je bil nacrtovan kot zacasen, saj naj bi se vojska Kuomintanga po rekuperaciji vrnila na celinski del Kitajske, porazila KKP in ponovno prevzela oblast. 60 Kitajski državljani morajo pred izhodom iz države zaprositi za izstopno dovoljenje pri lo-kalni mestni ali okrajni Pisarni za javno varnost. Ta se v 30 do 60 dneh odloci o primernosti izdaje takšnega dovoljenja. Zakon LR Kitajske, ki govori o vstopu in izstopu iz države, pa prepoveduje izdajo dovoljenja dolocenim skupinam ljudi, npr. obtoženim v sodnih procesih, zapornikom in tudi osebam, kateri odhod iz države bi bil »škodljiv za državno varnost ali velika izguba za nacionalni interes« (Zhonghua Renmin gongheguo gongmin chujing rujing gunali fa 1985). zapustilo LR Kitajsko 16.206 oseb. Leta 1986 se je izselilo 2386 oseb, leta 1997 že 11.914, leta 2000 pa kar 29.980 oseb. Po letu 2000 se je izseljevanje nekoliko umirilo, tako da se je leta 2009 iz okraja izselilo »le« 16.745 oseb (Qingtian huaqiao shi 2011). V prvem desetletju enaindvajsetega stoletja so lokalni qingtianski mediji z velikim navdušenjem govorili o fenomenu izseljevanja iz okraja. Skoraj vsi prispevki so se zacenjali s stavkom: »V zadnjih letih pa živi na tujem, v 120 državah in regijah, že skoraj 230.000 qingtianskih izseljencev,« medtem ko so radi poudarili, da »ce se nauciš qingtianskega dialekta, lahko greš brez strahu po svetu« (xue hui Qingtian hua, zou bian tianxia dou bu pa). Kljub nezanesljivosti statisticnih podatkov o izseljevanju je nedvomno, da je bilo iz­seljevanje iz okraja v zadnjem desetletju dvajsetega stoletja in prvem desetletju enaindvajsetega stoletja množicno, prav tako se je povecalo število destinacij qingtianskih migrantov. Vsekitajska zveza izseljencev (v Wu 2006, 192) oce­njuje, da je leta 2002 88 odstotkov izseljencev iz Qingtiana prebivalo v Evropi, v obeh Amerikah skoraj deset odstotkov, v Aziji dva odstotka, v Afriki okoli en odstotek in v Oceaniji zgolj 0,1 odstotka. Tabela 5: Število qingtianskih izseljencev po celinah leta 2002 celina priselitve število delež Evropa 184.860 87,87 Azija 3870 1,84 Severna Amerika 7630 3,63 Južna Amerika 12.395 5,89 Afrika 1625 0,77 Skupaj 210.380 100 Vir: Wu (2006, 192). Med državami, kjer je najvec qingtianskih migrantov, so predvsem države Južne Evrope; na prvem mestu je Španija, sledita pa ji Italija in Francija. Med evropskimi državami z vidnejšo populacijo Kitajcev iz Qingtiana so še Nizo­zemska, Belgija, Nemcija in Avstrija (Qingtian huaqiao shi 2011). V zadnjem desetletju dvajsetega stoletja so se Qingtianci zaceli priseljevati tudi v države bivšega vzhodnega bloka oziroma nekdanje socialisticne države (Chang in Rucker-Chang 2013). Po letu 1990 se je tako vecje število Qingtiancev priselilo na Madžarsko in v Srbijo, medtem ko v zadnjih letih vse vec qingtianskih priseljencev prebiva v državah osrednje Azije (Tadžikistan, Uzbekistan, Ka­zahstan) in kavkaških državah (Azerbajdžan, Moldavija) ter v Afriki in Južni Ameriki (Brazilija). Spodnja tabela, ki prikazuje seštevek priseljencev med le­toma 1986 in 2000, služi kot prikaz razsežnosti izseljevanja iz okraja Qingtian. Hkrati je treba ponovno opozoriti na problematicnost tovrstnih podatkov, ki najverjetneje niso povsem tocni. V primeru Slovenije, na primer, so mocno podcenjeni. Qingtianski lokalni Urad za izseljenske zadeve, ki takšne podatke zbira, jih najpogosteje pridobiva od qingtianskih izseljenskih skupnosti, tako da gre najverjetneje za grobe ocene, in ne statisticno spremljanje gibanja števi-la izseljenih Qingtiancev.61 Tabela 6: Število priseljenih Qingtiancev po državi priselitve med letoma 1986 in 2000 (sumarno) država priselitve število država priselitve število Španija 37.620 Tajska 763 Italija 25.297 Egipt 752 Jugoslavija 7953 Kamerun 679 Avstrija 7095 ZDA 597 Nemcija 6745 Švedska 485 Portugalska 4496 Danska in Norveška 297 Ceška in Slovaška 4243 Sirija 294 Madžarska 3479 Slovenija 274 Belgija 3248 Kambodža 265 Brazilija 3094 Libanon 248 Nizozemska 2624 Paragvaj 230 Romunija 2138 Turcija 158 Francija 2082 Kuba 192 Ukrajina 1841 Togo 162 Rusija 1445 Poljska 131 Ekvatorialna Gvineja 1221 Gvineja 105 Luksemburg 1070 Indonezija 85 Bolgarija 988 Druge države 8790 Surinam 826 Skupaj 132.213 Vir: Qingtian huaqiao shi … (2011, 109). 61 Po dosegljivih podatkih uradniki lokalnega Urada za izseljence, ki obicajno sodelujejo pri pripravi razlicnih zbornikov in publikacij o qingtianskem izseljenstvu, pozovejo vodstva raz­licnih izseljenskih organizacij po svetu, naj sporocijo število Qingtiancev, naseljenih v dolo-ceni državi. IMPLEMENTACIJA EMIGRACIJSKIH POLITIK62 LR KITAJSKE NA LOKALNEM NIVOJU Izseljevanje je eden izmed najpomembnejših družbenih procesov v okra-ju, zato je v središcu razvojnih strategij lokalne vlade. Že v obdobju republike je v okraju Qingtian med letoma 1927 in 1937 nastalo prvo lokalno vladno telo, ki se je ukvarjalo z izseljenskimi zadevami (Beltrán 2003, 58). Komuni­sticna oblast v svojem zgodnjem obdobju ni veliko spreminjala organizacijske strukture, ki jo je predhodno zasnoval Kuomintang. Tako je v prvo lokalno vlado v okraju leta 1952 vkljucila tudi telo upravno dodeljeno Sekretariatu združene fronte (Beltrán 2003, 61). Naloga tega telesa je bila zagotoviti spo­štovanje pravic izseljencev, ki so se vrnili, in njihovih družinskih clanov ter njihovo vkljucitev v tako imenovano socialisticno transformacijo podeželja (Qingtian huaqiao shi 2011). Leta 1961 je v okraju nastala tudi Zveza izseljen­cev (Qiaolian), organizacijsko del Vsekitajske zveze izseljencev, ki so se vrnili v domovino. Zasnovana je bila kot »nevladna« ustanova z nalogo povezovanja sorodnikov izseljencev in izseljencev povratnikov s KKP.63 Kljub takšnim ukrepom pa so se že kmalu zacele izrisovati poteze nove politike, ki je izseljence sumila »imperialisticnega vohunjenja« ter celo iz­dajstva domovine in socialisticnega sistema (Xiang 2003). Vlada je že leta 1955 prepovedala dvojno državljanstvo in pricela spodbujati izseljence, naj se odlocijo med državljanstvom LR Kitajske ali države priselitve (Nyíri 2005). Dve leti kasneje, v obdobju Protidesnicarske kampanje, so bili vsi državljani, ki so imeli kakršnekoli vezi z izseljenci, osumljeni imperializma, še hujša preganjanja pa so sledila v obdobju kulturne revolucije, ko so izseljenci innjihovi sorodniki postali »razredni sovražniki« (Douw 1999). Številni iz­seljenci, ki so se po letu 1950 vrnili v državo, pa tudi njihovi sorodniki, so se bili prisiljeni »socialisticno preobraziti«, da bi »razumeli smisel fizicnega dela, si privzgojili kolektivnega duha in si prizadevali biti cim bolj marljivi in skromni« (Zhuang 2003, 34–35). Med letoma 1966 in 1969 je bilo potovanje v tujino ter vzdrževanje stikov z izseljenci prepovedano, nekateri izseljenci, ki 62 Migracijske politike izvornih držav oz. emigracijske politike so navadno definirane kot »in- stitucionalizirane državne politike in programi, ki poskušajo razširiti obseg državnih poli­ ticnih, ekonomskih, družbenih in moralnih ukrepov z namenom vkljucevanja izseljencev in njihovih potomcev zunaj državnega teritorija« (Goldring 2002, 64). 63 Med kulturno revolucijo je Zveza izseljencev prenehala delovati in je bila ponovno vzpostav­ ljena leta 1978. Zveza je imela leta 1994 v celotni državi vec kot 2000 izpostav na provincij­ skem in mestnem nivoju ter vec kot 8000 izpostav na nižjih administrativnih nivojih (okraji, okrožja, vasi) (Nyíri 2005). so se vrnili v državo, pa so bili poslani na »delovno prevzgojo« ali pa so jih celo usmrtili (Zhuang 2003).64 Centralne oblasti LR Kitajske so v poreformskem obdobju korenito spre­menile odnos do izseljencev. Zacrtani so bili ukrepi za izboljšanje odnosa med oblastjo in izseljenci predvsem s ciljem pritegnitve razlicnih financnih nakazil izseljencev (donacij, nakazil in neposrednih investicij). Pomemben del teh ukrepov je bila obnovitev vezi med LR Kitajsko in izseljenskimi skupnostmi, ki so bile med kulturno revolucijo tako rekoc prekinjene. Med pomembnejšimi nalogami je bila zato poprava krivic, ki so se zgodile izseljencem in njihovim družinskim clanom. Lokalna vlada je najprej poskrbela za vrnitev zemlje, ki je bila nekaterim gospodinjstvom odvzeta med obdobjem agrarne reforme in kulturne revolucije. Beltrán (2003, 67) navaja, da so v Qingtianu med letoma 1985 in 1987 316 gospodinjstvom vrnili skupno 66.357 kvadratnih metrov površin, hkrati pa izplacali odškodnine v višini 2.106.214 RMB.65 Nadalje so revidirali 60 sodnih primerov, ki so obravnavali izseljence ali njihove sorodni­ke iz Qingtiana. Ljudi, ki so utrpeli preganjanje zaradi povezav z izseljenci, so ponovno nastavili na bivša službena mesta ter jim celo povrnili prispevke za to obdobje (Beltrán 2003). V drugi fazi izvajanja novih politik, ki obravnavajo izseljence in njihove sorodnike, so leta 1984 centralne oblasti skupaj s provincijskimi razglasile obmocja, od koder izhaja vecje število izseljencev, kot »okraje izseljencev« (qiaoxiang) (Christiansen 2003). Namen takšne administrativne uredbe je bil predvsem spodbujanje stikov med izseljenci in njihovimi družinami ter pritegnitev cim višje vsote povratnih denarnih nakazil izseljencev. Termin, ki je bil najprej del oblastniškega diskurza, je kasneje prešel v vse plasti javne rabe, najverjetneje preko propagandne diseminacije ali t. i. »prepricevalnega dela« (sixiang gongzuo), ki ga izvajajo tako centralne kot tudi lokalne oblasti.66 64 Leta 1972 je revolucionarni odbor okraja Qingtian ustanovil Skupino za politicno delo v okviru Pisarne za izseljence, katere cilj je bil promocija razrednega boja med izseljenci povra­tniki in njihovimi sorodniki (Beltrán 2003, 62). 65 RMB (renminbi) ali yuan je uradno poimenovanje kitajske denarne valute. Uradni menjalni tecaj 1. januarja 2011 je bil 8,7144 yuanov za en EUR. Pogovorno se za yuan uporablja izraz kuai. 66 Kot meni Kalathil (2002), množicni mediji v LR Kitajski v zadnjem desetletju poskušajo prevzemati bolj avtonomno vlogo in niso vec zgolj trobilo centralnih ali lokalnih oblasti, kljub temu pa je propaganda v uradnih stališcih še vedno prisotna (prim. Lynch 1999). Ena izmed mojih sogovornic, zaposlena na lokalni televizijski postaji, je proces priprave novinar­skega prispevka opisala takole: »Najprej predstavniki višjih ravni oblasti dolocijo politiko ali smernice, nakar znanstveniki in strokovnjaki na to temo pripravijo clanke. Mi oblikujemo prispevke s pomocjo teh clankov in pa govorov razlicnih politikov in predstavnikov oblasti, V Qingtianu se naziv qiaoxiang pojavlja skoraj na vsakem koraku – omenila sem že napise dobrodošlice na mostovih, pa na oglasih, ki oglašujejo izgradnjo nove soseske, v porocilih dnevnih casopisov in lokalne televizije itd. – za­nimivo pa je, da kriteriji, ki bi dolocali, kdaj obmocje postane qiaoxiang, ne obstajajo. Seveda gre za obmocje s »številcno izseljensko populacijo«, vendar ni jasno, kakšen odstotek izseljenske populacije glede na vecinsko naj bi do-local merilo za qiaoxiang. Veronique Poisson (2005) je na primer ugotovila, da se v južnem Zhejiangu z nazivom ponašajo obmocja, ki imajo zelo razlicne deleže izseljenske populacije – od 10 pa do 70 odstotkov. Prav tako ni jasno, ali obstajajo še kakšna druga merila za dolocanje qiaoxianga ali pa gre le za po­liticno orodje centralnih oblasti pri razvoju dolocenih obmocij.67 Hkrati tudi lokalne oblasti izkazujejo interes, da bi bilo prav njihovo obmocje razglašeno za takšno. Lokalna oblast ima namrec v uspešnem qiaoxiangu (tj. v takšnem, ki pritegne vecje število neposrednih investicij, donacij in nakazil) v odnosu do višjih nivojev oblasti (centralnih in provincijskih) vecjo pogajalsko moc in možnost, da stvari ureja mimo ustaljenih postopkov ali doktrine (npr. izseljen­cem dopušca izgradnjo razkošnih grobnic, kakršne država sicer prepoveduje) (Christiansen 2003, 132). Zgoraj omenjeni ukrepi so bili nujni, saj so izseljenskim populacijam sporocali, da je obdobje preganjanja preteklost in da se zacenja novo obdobje, v katerem bodo izseljenci odigrali kljucno vlogo pri izgradnji »harmonicne­ga domacega kraja« (hexie jiaxiang).68 Glavno orodje za izvajanje teh novih politik in ukrepov pa so postale kitajske izseljenske organizacije, razumljene kot posrednik med izseljenci in uradniki. Med qingtianskimi izseljenci so, glede na relativno dolgo zgodovino izseljevanja, že zelo zgodaj zacele nasta­jati izseljenske organizacije, temeljece bodisi na skupni državi priselitve ali pa skupni gospodarski aktivnosti. Tako naj bi prvo združenje, imenovano »Združenje kitajskih trgovcev v Rusiji«, nastalo že davnega leta 1917, in sicer v Sankt Peterburgu. Do leta 1947 naj bi jih nastalo še 17, najvec v Tokiu, Parizu, Berlinu in Amsterdamu (Qingtian huaqiao shi 2011). Medtem ko je do leta to je kadrov (ganbu). Vecinoma izberemo podobne ali identicne formulacije misli, kot so uporabljene v gradivu.« 67 Ni mogoce izkljuciti, da se naziv »obmocje izseljencev« doloci na temelju pricakovane priteg­ nitve denarnih nakazil izseljencev (predvsem neposrednih investicij). 68 Harmonicna družba (hexie shehui) je namrec družbenoekonomska vizija prihodnje Kitajske, v kateri poudarek ni vec zgolj na gospodarskem razvoju, temvec na uravnoteženem družbe­ nem razvoju. Viziji, ki si jo je zastavila administracija predsednika Hu Jintaa (2003–2013) kot poglavitni cilj, so v obdobju prvega desetletja enaindvajsetega stoletja sledili na nižjih administrativnih nivojih. 1970 nastalo le še šest novih organizacij, predvsem v državah zahodne Evrope, je obdobje najvecjega razcveta qingtianskih izseljenskih organizacij nastopilo po letu 1978. Med letoma 1980 in 2004 so izseljenci iz Qingtiana ustanovili kar 108 izseljenskih organizacij v državah priselitve, od tega samo v Španiji 27, v Italiji pa 17 (Qingtian huaqiao shi 2011). Presenetljivo visoko število izseljenskih organizacij lahko na eni strani pripišemo povecanemu izseljevanju v poreformskem obdobju, na drugi strani pa gre brez dvoma za posledico uveljavljanja ukrepov, ki sem jih omenjala, in nacrtnega in aktivnega povezovanja predstavnikov in teles centralnih in lokalnih oblasti z izseljenskimi skupnosti. Cilj centralnih oblasti je namrec skozi mehanizme kitajskih izseljenskih organizacij vkljuciti izseljence v veliki projekt »modernizacije« države. Z drugimi besedami, oblasti si prizadevajo za podporo izseljencev pri nadaljnjem gospodarskem razvoju s pomocjo in-vesticij, nakazil in produkcije znanja (npr. vrhunski raziskovalci, ki se vracajo v domovino, da bi pomagali pri razvoju znanosti in raziskav) na eni strani in pri iskanju in zagotavljanju podpore kitajskim zunanjepoliticnim projektom ter ustvarjanju pozitivne podobe Kitajske in KKP na drugi strani. Uradniki pri tem uporabljajo razlicne strategije, npr. aktivno podpirajo obiske vidnih državnih predstavnikov na obmocja priselitve izseljencev in vabijo predstav­nike izseljenskih skupnosti na obiske v LR Kitajsko v sklopu kampanje »iti ven in povabiti noter« (zou chuqu, qing jinlai).69 Omenjene državne institucije tudi aktivno spodbujajo nastanek razlicnih izseljenskih organizacij. Vzpostavitev povezave med »novimi migranti« (tj. izseljenci po letu 1978) in izseljenskimi organizacijami na eni strani in LR Kitajsko na drugi je kljucnega pomena v novejših prizadevanjih kitajske emigracijske politike. Z besedami enega naj­vidnejših kitajskih raziskovalcev izseljenske tematike Zhuang Guotuja (1997, 6): »Vsak izseljenec bi moral postati clan ene izmed kitajskih izseljenskih organizacij.« Po letu 1990 so kitajske centralne oblasti pricele spodbujati patriotizem (aiguozhuyi)70 kot glavno ideologijo, ki bi kot vezivo povezovala heterogene kitajske družbene skupine. V primeru kitajskih izseljencev spodbujanje patriotizma sprva ni naletelo na odobravanje, saj je bil spomin na politicno 69 Leta 1991 so razlicne uradne institucije province Guangdong poslale v tujino kar 381 dele­ gacij, kar je vkljucevalo 2093 oseb. Štiri leta pozneje, leta 1995, je število delegacij naraslo na 526, skokovito pa se je povecalo tudi število delegatov – na kar 21.966 oseb (Cheng and Ngok v Nyíri 2005, 150). Med letoma 1993 in 1997 je vodstvo province Fujian organiziralo 136 uradnih obiskov v tujini, kjer so se srecali z vec kot 800 izseljenskimi organizacijami (Chang 2000, 69). 70 Aiguozhuyi v dobesednem prevodu pomeni »ljubiti državo-izem«. preganjanje v obdobju kulturne revolucije in Protidesnicarske kampanje še prevec živ. Za zgodnje izseljence je patriotizem pomenil predvsem »patrioti­zem države«, do katere seveda niso gojili velikega zaupanja in so se zato raje zatekli pod okrilje konkurencnih izseljenskih struktur na Tajvanu. Centralne oblasti so zato patriotizem navezale na lokalno okolje in oblikovale ideologijo »ljubi državo, ljubi svoj domaci kraj« (aiguo aixiang), kjer gre v resnici za lo-kalni patriotizem (Christiansen 2003). V ozadju te strategije je pricakovanje, da bo »krvna povezava« (xueyuan) in povezava z obmocjem »izvora« (diyuan) pomembnejša od politicne pripadnosti, kar bo postopoma privedlo tudi partiji nenaklonjene izseljence pod okrilje LR Kitajske. Bistvo lokalnega patriotizma in ideologije »ljubi državo, ljubi svoj domaci kraj« je povzel qingtianski pisatelj Ye Xiaozhong (2005, 166): Zakaj naj bi »ljubili državo, ljubili svoj domaci kraj«? Z enim stavkom, država in domaci kraj sta nahranila tvojo kri, meso in duha. Poplacaj to z ljubeznijo. Med ljudmi in domovino je naravna krvna povezava (xueyuan). V tej državi si bil rojen in vzgojen in domaci kraj je tvoj krvni kraj. […] Pet tisoc let ideološkega vpliva je zaznamovalo tvoje telo in tvojega duha. Znacilnosti nacije so v tvoji krvi. Ne glede na to, kako dalec greš, te bo to spremljalo kot fotografija. Kot oseba ne more pozabiti obraza svoje matere in oceta, tako tudi ne more pozabiti oblicja Kitajske. Te krvne povezave kitajskih izseljencev ni mogoce zanikati. S pazljivo izbiro posameznikov, ki so v številnih izseljenskih in lokalnih medijskih edicijah predstavljeni kot uspešni migranti, lokalna oblast konstru­ira podobo »patriotskega migranta« (Nyiri 2005), ki jo potem sporoca naprej izseljenskim javnostim (izseljencem in njihovim sorodnikom) ter prebivalstvu v Qingtianu, predvsem tistim, ki nameravajo v bližnji prihodnosti migrirati. Primer uspešnega migranta je Chen Jianxin, ki je ovekovecen na marcevski izdaji revije Qingtian huashang zazhi (Qingtianski poslovnež) iz leta 2007. Chen, sin enega zgodnjih izseljencev iz kraja Fangshan v okraju Qingtian, je v Evropo migriral leta 1974 in je sedaj lastnik osmih uspešnih restavracij vprestižnih delih Madrida. Predsednik Združenja kitajskih restavracij v Španiji je v clanku predstavljen kot vzorcen primer izseljenca z »velikim ‘ljubi državo, ljubi svoj domaci kraj’ duhom« (aiguo aixiang jingshen). Chen je namrec eden izmed prvih qingtianskih migrantov, ki so priceli z »izseljenskim povratnim tokom« (huaqiao yaosu huiliu gongcheng), kar je uradniški naziv za investi­ranje in doniranje izseljencev v domaci kraj. Njegovi financni prispevki so pomagali zgraditi številne lokalne ceste, šole, pogosto pa je namenil denar tudi za zdravniško oskrbo sirot v obmocju. Naslednja zgodba prica o njegovi vlogi pri razvoju domacega kraja in modernizaciji države (Qingtian huashang zazhi 2007, 5): Leta 1990 je Chen Jianxin nameraval poslovno obiskati Wenzhou in se spotoma še oglasiti v svojem rojstnem kraju Fangshan. Qingtianska podružnica Vseki­tajske zveze izseljencev povratnikov je organizirala njegov prevoz s kombijem. Skoraj so že prispeli, ko se je avto ustavil. To vsekakor ni bil strah pred povratkom domov, temvec je delo na cesti, ki je zaradi pomanjkanja sredstev obstalo, pre­precevalo nadaljevanje poti. Chen si je ogledal razmere in narocil uradniku, ki ga je spremljal v avtu: »Vi pripravite vse potrebne nacrte, jaz pa bom prispeval po­trebna sredstva.« Cez mesec dni je prejel nacrte in vplacal celotno vsoto denarja za izgradnjo ceste sam. Prav tako je predlagal, da uradniki pripravijo nove nacrte, tokrat za betonsko cesto, sam pa je ponovno primaknil enako vsoto denarja kot prvic. Zahvaljujoc njegovim donacijam je bila njegova vas ena izmed prvih, ki je imela betonsko cesto v kraju Fangshan. Zgornji navedek prica o tem, kako si uradniške elite zamišljajo idealnega izseljenca, pa tudi o tem, kako izseljenci sami aktivno upravljajo samorepre­zentacije. Financno premoženje je samo del zgodbe o uspehu, kljucna je tudi prepoznava zaslug v oceh sokrajanov. To je najlaže pridobiti preko doniranja financnih sredstev za razvoj domacega kraja. Pomoci pri infrastrukturnem razvoju podeželja pa so posebej veseli državni uradniki, ki tako sledijo nacio­nalnemu cilju modernizacije države. Izseljenec, ki je morda pred desetletjem zacel kot kuharski pomocnik v kitajski restavraciji v Evropi, lahko na takšen nacin postane spoštovan obcan s številnimi poznanstvi med uradniško in gospodarsko elito. Zaradi teh poznanstev je pogosto povabljen na bankete in uradna srecanja lokalnih, provincijskih in celo državnih teles. Takšna poznan­stva mu nato koristijo pri razlicnih poslovnih priložnostih, hkrati pa bo tako še pogosteje upodobljen v lokalnih medijih. Tisti, ki so v takšnih strategijah še posebej uspešni, so v oceh sokrajanov v državi izvora videni kot osebe s precejšnjim družbenim statusom, ki lahko s svojimi poznanstvi (guanxi) ures­nicijo tako lastne želje kot želje svojih bližnjih. Hkrati pa izseljenci niso edini, ki hrepenijo po dvigu družbenega statusa. Tudi lokalni uradniki si lahko preko »dela z izseljenci« pridobijo politicno in administrativno moc. Christiansen (2003, 132) opisuje, kako uradniki »privzgojijo« pomembnega predstavnika izseljenske skupnosti: »Ce nekomu podeliš status na Kitajskem, se mu bo tako dvignil družbeni status v izseljenski skupnosti, hkrati pa tudi v družbi države priselitve. Njegov izboljšani status na tujem lahko posledicno zviša njegov status na Kitajskem. Druženje s takšnim slavnim izseljencem pa nato dvigne še status lokalnim uradnikom.« Konstrukcija »patriotskega izseljenca« (Nyiri 2005) in »delo z izseljenci« ima prakticne ucinke v pritegnitvi izseljenskih donacij in investicij, s katerimi želi lokalna vlada izvesti cim vecje število projektov izgradnje javne infra-strukture. Spisek tistih projektov, ki so že bili izvedeni s pomocjo izseljenskih donacij, je dolg, hkrati pa široko dostopen. Porocila o teh je namrec mogoce najti v javnih obcilih, v Muzeju izseljencev ali na številnih spominskih tablah po mestu. V 4. izdaji Qingtian qiaokan (Qingtianska izseljenska revija) je ob-javljen seznam vec kot 350 Qingtiancev, ki so prispevali denar za najrazlicnejše javne projekte. Prispevek poudarja: Izseljenci v tujini ustanavljajo podjetja, v svoji državi pa za izgradnjo javnega dob-rega domacemu kraju prispevajo denar in delo, pomagajo popravljati mostove, graditi ceste ter izvajati druge še neizvedene javne projekte: izboljšati vodovod, kanalizacijo, okolje. Tako razvijajo podeželje in s tem izboljšujejo življenje prebi­valcev (Qingtian qiaokan 2006b, 16). Seznam izseljencev poleg imena in priimka navaja še državo, v kateri ta oseba prebiva, projekt, za katerega je prispevala denar, in višino dotacije. Najvišje na seznamu je gospod Guo iz Francije, ki je za izgradnjo vaške šole in paviljona v vasici Shixi namenil 700.000 RMB, sledi pa mu gospod Zheng iz Italije, ki je za izgradnjo upravne stavbe v vasi Xiaoyi namenil 300.000 RMB. Zhang (2007) navaja nekaj vidnejših projektov, ki so jih financno podprli izse­ljenci: Muzej zgodovine izseljencev, telovadnica v Xiakangu, most Oujiang v Hechengu, most Taihe v Hechengu in avtocesta Fuqing. Izseljenci so v Qingtianu pogosto poimenovani »najpomembnejša pro-dukcijska sila okraja« (shengchan li). Sem se namrec dnevno stekajo financna sredstva v obliki nakazil družinskim clanom, donacij in investicij.71 Obseg financnih tokov je težko oceniti, saj se med sabo razlikujejo tudi uradni podatki. Ker je spremljanje tovrstnih financnih tokov tudi metodološko zah­tevno, zanesljivih podatkov o skupni vsoti financnih nakazil ni. Kot poroca Zhang (2007), so vse tri oblike financnih nakazil mocno porasle po letu 2000, kar avtor pripisuje konsolidaciji podjetij izseljencev v državah priselitve in prizadevanjem lokalnih oblasti optimizirati pogoje, ki bi pripeljali do vecjih 71 Financna nakazila migrantov, usmerjena v kraj izvora, obsegajo nakazila družinskim clanom (remittance), nakazila, namenjena vlaganju v razlicne poslovne priložnosti (investicije), in dobrodelne prispevke za dobrobit lokalnega prebivalstva in razvoj domacega kraja (donaci­je). izseljenskih donacij in investicij.72 Glede na podatke lokalne podružnice Banke LR Kitajske (Zhongguo Yinhang) so nakazila družinskim clanom leta 2003 znašale nekaj vec kot 366 milijonov ameriških dolarjev, medtem ko so prejeli vec kot 50.976 takšnih financnih nakazil (Zhang 2007). Ce je ta poda­tek tocen, lahko predvidimo, da je vsota še višja, saj mnogi prinašajo denar tudi osebno, torej v gotovini, v okraju pa delujejo tudi številne menjalnice na »crno«, ki imajo praviloma ugodnejši menjalni tecaj, denarni tok pa na takšen nacin ni nikjer zabeležen. Kot opisuje Cologna (2005), so številni javni projekti v resnici neke vrste javno-zasebno partnerstvo, kjer lahko zasebni partnerji pricakujejo tudi dobi-cek. Tako naj bi bila zgrajena celo vecina avtocest in lokalnih cest v tem delu Zhejianga. Kljub temu je investicije mnogo težje pritegniti kot donacije. To priznava tudi Zhang (2007), ki meni, da številni qingtianski izseljenci razme­tavajo denar, ko gre za donacije, so pa hkrati veliko bolj zadržani, ko gre za investicije. Cologna (2005) kot razlog za takšno strategijo navaja dejstvo, da številni qingtianski migranti niso v tesnih stikih in povezavah s predstavniki lokalnih centrov moci, ki bi jim omogocali dostop do najboljših investicij. Prav tako obstajajo pricevanja, da so številne izseljence lokalni partnerji prevarali, kar potencialne vlagatelje odvraca od investicij. Donacije ostajajo tako naj­bolj varna in zanesljiva oblika povratnega financnega toka, saj ob relativno majhnem tveganju pripomorejo k dvigu statusa, ki bo izseljencu v prihodnosti omogocil boljše priložnosti za investicije. »OKRAJ IZSELJENCEV«: QINGTIANSKE KULTURE MIGRACIJ Pomoc pri izselitvi iz Qingtiana v tujino je nekaj, kar je družbeno prica­kovano in zaželeno od vsakega pripadnika qingtianske transnacionalne skup­nosti. Takšna pricakovanja so ubesedena v reku, ki ga Qingtianci ponudijo kot odgovor na vprašanje, kako so prišli v Evropo: »Prijatelji pripeljejo prijatelje, sorodniki pa sorodnike!« (Pengyou dai pengyou, qinqi dai qinqi!) Osebi, ki omogoci clanom svoje socialne mreže selitev v Evropo, se znotraj qingtianske skupnosti poveca ugled, hkrati pa si s tem utrdi povezave znotraj svoje socialne mreže. V reviji Qingtian huashang zazhi (Qingtianski izseljenski poslovnež) je bilo v portretu enega izmed najuspešnejših poslovnežev zapisano: 72 Lokalna oblast je leta 2001 pricela s projektom »Izseljenci kot kljucen element povratnega toka« (Huaqiao yaosu huiliu gongcheng) (Zhang 2007, 77), katerega cilj je pritegniti kar najvec investicij in donacij izseljencev. Luna najprej obsije paviljon ob vodi (op. p. tisti, ki je v boljšem položaju je v prednosti). Kot lastnik kitajske restavracije na Nizozemskem je gospod Chen prišel v kontakt s številnimi pomembnimi uradniki nizozemskega veleposlaništva in tako je tudi izvedel za posebne nacine izdaje potnih listov. Takrat se je spomnil na sorodnike in prijatelje v domacem kraju. Po letu 1980 je zgrabil priložnost in našel nacin, s katerim so njegovi sorodniki zaprosili za italijanske, španske in avstrijske vizume. Ko je gospod Chen pomagal svojim rojakom zaprositi za potne liste in vizume, za to ni sprejel placila ali si preko tega zagotovil poceni delovne sile, ampak je celo izgubil denar, saj je pokril stroške vizumov in poštnih storitev. Njegova srcna želja je bila namrec, da bi omogocil vec rojakom to, kar je uspelo njemu – v tujini ustanoviti podjetje. Ti, ki jim je omogocil priti v tujino … Njihovi sorodniki so pripeljali sorodnike, sosedi sosede, prijatelji prijatelje. Tako je pomagal mnogim, ki so postali glavni tok v jezeru izseljenih Qingtiancev. Do danes so mnogi izmed njih postali tudi slavni lokalni izseljenci, ki spodbujajo mirno združitev domovine,73 kar je po­memben ucinek povratnega toka izseljencev (huaqiao yaosu huiliu). Prispevek gospoda Chena pri kultivaciji (peiyu) skupine sodobnih qiangtianških izseljencev je pionirski in ga ni mogoce prezreti (Qingtian huashang zazhi 2011, 9). V qingtianski transnacionalni skupnosti so še posebej dragocene vezi s tistimi posamezniki, ki lahko omogocijo izseljevanje oziroma nadaljnjo migracijo. Destinacijsko obmocje migracij tako najpogosteje ne dolocajo posameznikove želje, temvec domet njegove socialne mreže in dostopnost do financnih sredstev, potrebnih za migracijo v doloceno državo. Mlajši sogovor­nik v Qingtianu mi je pojasnil pomembnost socialnih mrež v procesu migracij v Evropo: MB: In ce bi šel v tujino, kam bi najraje šel? A: Najraje bi šel v Anglijo, ampak to seveda ne gre. Zato pa v Italijo, ce bi šlo. MB: In recimo, da greš ti sedaj v Italijo in ti nekdo, recimo sestricna, pomaga urediti vse papirje. Koliko pa ji moraš potem placati za to? A: Ja, nekaj casa delaš zastonj. 73 Predstavniki LR Kitajske v svojih nagovorih izseljence brez izjeme pozivajo k »nasprotovanju neodvisnosti Tajvana in promoviranju združitve tega z domovino« (fandu cutong). Ta vidik je pomemben del politik LR Kitajske, ki naslavljajo kitajske izseljence po svetu (glej Bofulin 2010). MB: Kako zastonj? A: Ja zastonj. Potem pa dobiš placo. V tem casu pa ti šef da samo 200, 300 evrov za osebne potrebe. Po tem casu pa zaslužiš normalno placo. V Italiji je ta 1000 evrov, v Jugoslaviji pa 700, 800 evrov. MB: Ja kaj pa to, da ste sorodniki, to nic ne pomeni? A: (v smehu) Ja, sorodniki so sorodniki, denar pa je denar. To vsi vedo, pri denarju ni sorodnikov. Brez placila velja samo za ožjo družino. Vsak lahko pomaga mami, ocetu, sestri … Za druge pa velja, da imajo popust. Drugace pa je vse enako. Saj je normalno, da jim placaš, saj so ti uredili vse, da si lahko prišel v Evropo. Posebej to velja za tiste, ki so prišli s podeželja, pa nimajo nic denarja, da bi odšli v Evropo. Tako lahko vsaj gredo. Pomoc pri migraciji je tako povezana s simbolnim okorišcanjem kot tudi z materialnim; potencialni migrant obicajno placa nekakšno »nadomestilo« za posredovanje in urejanje dokumentov, ki omogocajo legalno priselitev. Prise-litev v Evropo je, kot bom pokazala v naslednjem poglavju, mogoca pod tocno dolocenimi pogoji in je za nekoga, ki v državi priselitve nima povezav, tako rekoc neizvedljiva. Zahtevana financna nadomestila se za razlicne evropske države razlikujejo, cene pa bolj kot dejanske stroške pri urejanju legalnega pri­seljenskega statusa odražajo priljubljenost države kot potencialne imigracijske destinacije. Leta 2007 je bilo potrebno za selitev iz Qingtiana v Španijo placati »sponzorju«, to je osebi, ki posamezniku uredi vse potrebne dokumente v državi priselitve, približno 14.000 EUR, za Italijo se je cena gibala med 13.000 in 18.000 EUR in za Srbijo med 8000 in 10.000 EUR. Slovenija je bila na spo­dnjem delu lestvice s 7000 EUR, medtem ko je bilo treba za Veliko Britanijo ali ZDA odšteti krepko vec, tudi okoli 30.000 EUR. Opisani vzorec izseljevanja je med Qingtianci tako vsakodneven in vsesplošno prisoten, da se zdi edino na­ravno, da stvari potekajo tako. Potencialni rekruti ta nacin zagovarjajo kot (u) pravicen, ne glede na to, da jih lahko postavlja v neugoden položaj odvisnosti od bodocega delodajalca. Eden izmed sogovornikov je pojasnil, kaj se razume pod izrazom »pripeljati nekoga v Evropo« (wei Ouzhou dailai): »To pomeni, da greš tja in imaš službo, letalsko karto, stanovanje, hrano in tako naprej, pravzaprav vse …« Poleg financnih sredstev in dostopa do »sponzorja« v državi naselitve na izbor destinacije vpliva tudi pricakovanje akterjev glede možnosti družbene mobilnosti v posamezni državi. Ko sem vprašala Žano, zakaj v doloceni vasi toliko posameznikov migrira v isto državo, in navedla primer vasi Fangshan in vecjega število vašcanov, ki sedaj prebivajo v Sloveniji, je odgovorila: »Ko se razširi novica, da je nekdo v doloceni državi uspel, potem vsi želijo tja.« Opisala je primer izseljenca, ki je v Španiji zelo obogatel, potem pa je v Pekin­gu zgradil zabavišcni center, kamor se hodi zabavat vsa kitajska družbena smetana (pevske in televizijske zvezde, pripadniki novo nastalega sloja bogatih podjetnikov). Nato sem dejala, da to morda razloži, zakaj si ljudje želijo v Ita­lijo, Španijo, Nizozemsko … Zakaj pa bi nekdo želel migrirati v Slovenijo? Saj tu vendar ni nihce obogatel. Odgovorila je: »Seveda je. Lastnik X restavracije vendar.« O financnem uspehu omenjenega lastnika restavracije mi je govorila tudi Manja: Veš, v Qingtianu ima skoraj vsaka družina nekoga v tujini. Posebej v Hechengu, tam so nepremicnine enako drage kot v Evropi. Tam živijo sorodniki tistih, ki so v tujini. A veš, eni so zelo bogati. V Evropi imajo restavracije in so uspešni. Na primer tako kot sorodniki restavracije X. Oni so zelo bogati. To je bila ena izmed prvih restavracij tukaj. V Sloveniji je skoraj cela družina. Šefov mlajši brat ima restavracijo Y, drugi mlajši brat ima restavracijo v kraju Z, njegova mlajša sestra pa je lastnica restavracije v kraju W. MB: Vsi so bratje in sestre? M: Seveda so vsi bratje. Eden je bil lani v ZDA, kjer je njegov starejši brat. Ja, vsi otroci so uspešni. V Slovenijo so pripeljali številne Kitajce. Poskrbeti za svoje bližnje je moralni imperativ znotraj qingtianske skup­nosti, ki je ubeseden v krilatici »da vsi skupaj obogatimo« (dajia yiqi zhifu). Tradicionalno razumevanje uspeha namrec zaobjema celotno družino, dru­žina je uspešna, ce je uspešna tudi vecina njenih clanov. V sodobnejšem, bolj individualiziranemu razumevanju uspeha »vsak skrbi zase« (ziji guan ziji), kljub temu pa želi »ohraniti obraz« (yao mianzi) pred pripadniki skupnosti na nacin, da vsaj nominalno poskrbi za svoje bližnje sorodstvo. Hkrati bodo us-pešni posamezniki znotraj socialne mreže dolgorocno koristni mnogo bolj kot revni sorodniki, ki bodo trkali na njegova vrata vsakokrat, ko se bo izseljenec vrnil v domaci kraj. Qingtianci se v procese izseljevanja vkljucujejo vsakodnevno, bodisi z lastno prostorsko mobilnostjo, preko izkušenj sorodnikov in prijateljev, ali pa sodelujejo v izgradnji diskurzov, ki oblikujejo njihov odnos do izseljevanja in se materializirajo v specificnem nacinu življenja, družbenih odnosih in rabi prostora. V okraju je mogoce opaziti številne in vseprisotne sklice na izseljevanje in izseljence, zaradi cesar se zdi odhod v Evropo nekaj povsem vsakodnevnega in obicajnega. To ponazarja tudi zanimivost, da je enkrat na teden organiziran avtobusni prevoz do razlicnih konzulatov v Šanghaju. V mesto prispe zgodaj zjutraj, najprej obide konzulate razlicnih držav, nato pa se ustavi pred španskim, kamor je namenjenih najvec prosilcev. Tam voznik pocaka, dokler vsi ne uredijo zadev, nakar odrine nazaj proti Qingtianu in po poti pobira še obiskovalce drugih konzulatov. Kmalu po mojem drugem obisku Qingtiana sem se zapletla v pogovor s tehnikom kitajskega nacionalnega telekomunikacijskega podjetja China Telecom. Ceprav zaposlitve v državnih podjetjih veljajo za dobre, predvsem pa za zanesljive, je dejal, da namerava v Italijo: CTT: Kmalu nameravam oditi, ne vem še tocno kdaj, vendar je že vse urejeno. MB: Kam pa? CTT: Hja, to pa ne vem. Sploh ne poznam Italije. MB: Kaj pa greš delat? CTT: Izdeloval bom oblacila. MB: Sorodnike pa imaš v Italiji? CTT: Ne, sorodnikov nimam, imam pa prijatelje. Šef mi bo pomagal priti v Italijo. Samo ne vem še, kdaj bom šel, ker moram iti še v Šanghaj po vizo. MB: V Šanghaj po vizo? CTT: Ja, brez vize ne gre. MB: In kako si se odlocil, da greš ven? CTT: Tukaj gredo vsi ven in prihajajo nazaj, to je takšna lokalna navada (fengsu xiguan). Tukaj gredo vsi ven. MB: Koliko pa boš zaslužil v Italiji? CCT: To pa še ne vem. Ni gotovo. MB: Približno pa že veš? CCT: Ja, na mesec bom dobil vec kot 10.000 kvajev.74 MB: Koliko pa si placan tukaj? 74 Leta 2009 je uradna menjava 100 RMB znašala 9,64 EUR. CCT: (smeh) Tukaj dobim 2000, 3000 na mesec. MB: In si si na internetu pogledal kaj o Italiji? CCT: Ne, na internetu sem dosti, ampak o tem si nisem še nic pogledal. Nic ne vem o Italiji. MB: Pa misliš, da boš tam obogatel? CCT: Kaj? Obogatel? Mi iz Qingtiana vsi upamo, da bomo obogateli v Evropi. V Qingtianu je na vsakem koraku mogoce slišati, da gredo ljudje v Evro­po (pa tudi drugam) zato, da bi obogateli. Tako mi je ena izmed uslužbenk masažnega salona v Qingtianu leta 2009, potem ko se je pritožila nad utruja­jocim delom in (pre)nizkim zaslužkom, povedala, da si zelo želi v Evropo. Ko sem odgovorila, da je tudi tam delo lahko zelo naporno, mi je odgovorila: »Ne more biti bolj težko (xinku) kot tukaj. V Evropi imajo vsi denar in zaslužiti denar je tam lahko.« Sogovornica je kot maserka zaslužila okoli 1800 RMB, kar je bil tistega leta višji znesek kot povprecna placa v Qingtianu, ki se je takrat gibala okoli 1000 RMB. V Evropi bi pricakovala vsaj sedemkratni znesek te place. Li Minghuan (1999, 185) v svojem prispevku o izseljevanju iz ruralnih okrajev sosednje prefekture Wenzhou navaja, da so bili tudi starejši prebivalci teh obmocij, ki so se preživljali s kmetijstvom, natancno seznanjeni z višino plac kuharjev in kuharskih pomocnikov v nizozemskih restavracijah. Te so bile leta 1994 75-krat višje kot povprecni dohodek wenzhouskega kmeta in celo 140-krat višje kot dohodek kmeta iz sosednjega, mnogo revnejšega, go-ratega okraja Wencheng. Visoki zaslužki zaposlenih v Evropi so seveda burile domišljijo tistih, ki so (še) v Qingtianu. Evropa je tako pogosto videna kot kraj neizmernega bogastva, kjer, ce se le ne bojiš težkih razmer (bu pa xinku), zlahka financno uspeš. Sogovorniki so vedno znova zatrjevali, da je izseljevanje nekaj, kar je v Qingtianu povsem »normalno«, eden izmed mlajših moških sogovornikov je celo izjavil, da je to proces, skozi katerega moraš iti, ce si iz Qingtiana. Hkrati pricevanja kažejo na to, da gre za odlocitve znotraj družin in da se od posameznika pricakuje, da se bo odlocitvi uklonil. Tisti, ki se ne želijo izseliti, pa to možnost imajo, so pogosto izpostavljenimi mocnim pritiskom družinskih clanov, ki jih želijo prepricati v izselitev. Katja je bila živahnadvaindvajsetletnica, ki se je vrnila v Qingtian na krajše pocitnice. Že takoj po prihodu si je, podobno kot drugi »pocitniški« povratniki, uredila lase, nohte, obiskala masažni salon in kozmeticarko. Spoznala sem jo v kavarni, ko je v družbi sestre in prijateljev pila kapucino in sadni sok ter grizljala razlicne bucnice. Ko je njena sestra odšla v eno izmed majhnih sobic v ozadju kavarne, namenjeni igranju majianga, 75 je Katja navezala pogovor z mano. Povedalami je, da je že nekaj let v Španiji in da je to njen prvi obisk doma. Prišla je s svojo starejšo sestro, ki je lastnica restavracije ob španski obali in za katero dela (da gong). Zanimalo jo je, kaj pocnem v Qingtianu, nakar je predlagala, da me predstavi tudi sestri, ki pa sedaj igra majiang. Potem se je nasmehnila in rekla, da bo to gotovo še trajalo, morda tudi do noci ali še dlje. Njena sestra in mož sta strastna igralca in svoj prosti cas med »pocitnicami« izkorišcata predvsem za nakupe in igre na sreco: porabila bi naj tudi do 4000 EUR na dan. S Katjo sva postali dobri prijateljici in pogosto sva se družili. Nekoc jepogovor nanesel na njen odhod v Španijo: MB: Kako to, da si pri dvajsetih odšla v Španijo? K: Najpomembneje je verjetno to, da smo tukaj pod takšnim vplivom (shou zhebiande yinxiang). Pri nas, Qingtiancih, ko dosežeš doloceno starost, po osem­najstem letu, se gotovo izseliš. Jaz najprej nisem hotela oditi, ampak zaradi vpliva takšnega ozracja (qifen de yinxiang) sem se odlocila, da mi moja starejša sestra (op. p. v Španiji) uredi dovoljenje. Ko je bilo urejeno, pa sem odšla. Tako. MB: So ti starši svetovali, da pojdi, ali so želeli, da ostaneš doma? K: Upala sta, da bom odšla, ampak ce ne bi želela, tudi nic hudega. Vendar (op. p. so mislili, da je) najbolje, ce grem. Katja je menila, da je starši niso prisilili k odhodu v tujino, vendar se je zavedala, da so bili z njeno odlocitvijo zelo zadovoljni. Njeni starši namrec tako niso le mislili na njeno prihodnost, temvec so pomagali tudi svoji starejši hcerki, ki je v Barceloni potrebovala delovno silo za svojo pravkar odprto restavracijo. Odlocitev, ki je bila sprejeta znotraj družine, je Katja sprejela, saj je to nekaj, kar je v okraju obicajno za osebe njene starosti. Tudi Sonji, ki se je iz zaledja Wenzhoua pred sedmimi leti priselila v Qingtian k družini svojega moža, se je zdelo, da je odhod v tujino neizbežen, ceprav bi raje ostala doma. Zaposlena je bila v bližnjem supermarketu, kjer je po lastnih besedah zaslužila dovolj za preživetje. Kljub temu sta oba z možem zaprosila za italijanske vizu-me. Možu so prošnjo zavrnili, njej pa odobrili. Ko sem jo povprašala, kaj si o 75 Majiang (ali tudi mahjong) je kitajska strateška igra za štiri osebe, kjer je 152 plošcic razdelje­ nih med igralce, ti pa jih poskušajo sestaviti v smiselne kombinacije in pri tem doseci cim vec tock. Igra je bila v LR Kitajski do leta 1985 prepovedana. tem misli njen soprog, je odgovorila: »On mi pusti iti (ta rang wo qu) … To je skoraj otopelo (mamude). O tem se ne pogovarjava, saj o tem ni kaj reci. To je tako obicajna stvar, da o tem ni kaj govoriti.« Pojav, o katerem govorijo moji sogovorniki – o izseljevanju kot lokalni navadi ali ozracju – lahko razlagamo s »kulturno transmisijo migracij« (Kan­del in Massey 2002, 983) oziroma lokalno »kulturo migracij«. V skladu s tem konceptom je odlocitev o migracijah vpeta v vsakodnevna izkustva prebivalcev izvornega obmocja. Model »kulture migracij« se je razvil predvsem v raziska­vah migracij iz Mehike v ZDA (Massey 1998; Cohen 2004),76 kjer raziskovalci pokažejo, da v obmocjih z visoko stopnjo izseljevanja prebivalci ocenjujejo izseljevanje ter s tem povezano delo v tujini in nacin življenja izrazito pozitiv-no. Za ta obmocja je znacilna visoka stopnja nakazil, donacij in investicij, ki omogocajo vecjo potrošnjo gospodinjstev, izseljevanje pa postane poglaviten nacin družbene mobilnosti. Vse to oblikuje ekspliciten vrednostni sistem, ki racionalizira in spodbuja nadaljnje migracije: Migracije postanejo globoko ukoreninjene v repertoar cloveškega vedenja, vrednote povezane z migracijami pa postanejo del vrednot skupnosti. Za mlade moške, v številnih okoljih pa tudi za mlade ženske, migracije postanejo obred prehoda in tisti, ki ne poskusijo izboljšati svojega družbenega statusa z migracijo, se štejejo za lene in nepodjetne (Massey idr. 1993, 453). Kljub uporabnosti koncepta, ki odlocno zavraca ozko ekonomisticno razumevanje migracij kot posledic posameznikove analize stroškov in koris-ti, pa je smiselno upoštevati tudi opozorila o nevarnosti tako imenovanega kulturnega argumenta, to je pojasnjevanja migracij kot posledic kulturnih znacilnosti dolocene skupine. Številni raziskovalci so kritizirali razumevanje »kultur« kot zamejenih (prim. Šumi 2000a), locenih entitet in nenehno re-ificiranje »kulture« kot lastnosti posameznikov in skupin. Hans Peter Hahn in Georg Klute (2007, 14) zato raje predlagata, da razlicne »kulture migracij« razumemo kot posledico diskurzov, vcasih celo nasprotujocih si pogajanj, med migranti samimi in med njimi ter drugimi skupinami akterjev, ki se vkljucu­jejo v proces migracij (družinski clani migrantov, prebivalci kraja izvora in krajev priselitve). Takšna opredelitev izhaja iz njunega razumevanja kulture kot »tokov, kot trenutnih rezultatov v interaktivnih procesih med ljudmi in 76 Massey (1990) postavlja koncept kulture migracij kot bistveni element svoje teorije kumu­lativne vzrocnosti. Ta predvideva, da vsako dejanje migracij posledicno spremeni družbeni kontekst, v katerem prihaja do naslednjih odlocitev o migracijah, in sicer tako, da postane vsaka naslednja odlocitev o migracijah verjetnejša. med njimi in njihovo okolico« (Hahn in Klute 2007, 15). Qingtianske kulture migracij so v takšnem razumevanju produkt razlicnih diskurzov migrantov samih, povratnikov, družinskih clanov, ki so ostali, ter lokalnih oblasti. V nadaljevanju bom na kratko predstavila poglavitne poteze takšnih diskurzov, ki kljucno informirajo samorazumevanje Qingtiancev kot skupnosti z mocno izseljensko tradicijo in se materializirajo v izgradnji okraja izseljencev. Materialno podlago kulturam migracij v okraju tvorijo financna nakazila družinskim clanom, ki se stekajo vanj iz obmocij naselitve. Ta so najpogosteje porabljena za izdatke gospodinjstva, šolnine in placilo racunov za zdravstvene usluge, za nakup hiš, gradnjo velikih družinskih grobnic in vecje bankete (predvsem porocne in pogrebne).77 Ena izmed sogovornic je nekoc povedala, da njena družina pred njeno izselitvijo ni zmogla odplacati niti najosnovnejših zdravstvenih storitev. Ko je bila na primer noseca, se zaradi strahu pred visokim bolnišnicnim racunom sploh ni želela odpraviti v porodnišnico. Njena zelo zaskrbljena mati si je zato izposodila denar za porod v bolnišnici. Zahvaljujoc njeni izselitvi in nakazilom, ki jih pošilja domov, njena sestra, ko je bila noseca, ni imela takšnih težav, saj bolnišnicni racuni niso vec predstavljali stroška, ki bi resno obremenil družinski proracun. Prav tako lahko mnogi izmed otrok izseljencev, ki bi drugace pridobili le osnovno izobrazbo, sedaj obiskujejo tudi nižjo in višjo srednjo šolo ter celo univerzo. Poleg takšnih izdatkov pa izseljenci in njihovi družinski clani namenjajo veliko financnih sredstev za statusne simbole, ki sporocajo okolici njihov us-peh v tujini. V okraju je na primer pomemben del stavbnega fonda nenaseljen ali le delno naseljen. Migranti namrec gradijo velike, štirinadstropne hiše, ki naj bi omogocale tradicionalen družinski ideal »trije rodovi pod isto streho« (sandai tongtang), obicajno pa le v prvem nadstropju živijo ostareli stari starši ali starši, medtem ko so druga nadstropja prazna. Znacilnost Qingtiana so tudi razkošne in predimenzionirane grobnice, ki so raztresene po vsem ok­ 77 Sociolog Douglas Massey (1998, 258) je zapisal, da »študije, izvedene po svetu, kažejo na to, da je denar, ki je zaslužen z delom na tujem, v najvecji meri porabljen za nakup doma, drugih nepremicnin in vzdrževanje družine, medtem ko le malo denarja ostane za dobic­konosne investicije«. Migracije naj bi povecale družbenoekonomske razlike v kraju izvora in spodbujale nedobickonosno proizvodnjo, kar bi vodilo k vse vecjemu številu poceni delovne sile (Reichert 1981). Rezultat je skupnost, katere clani so vse bolj odvisni od dela zunaj skup­nosti, da bi zaslužili denar, ki ga potrebujejo za udeleževanje v potrošniških praksah v kraju izvora. Hkrati lokalna skupnost ni razvila infrastrukture, ki bi podpirala bolj dobickonosne investicije, zaradi cesar izseljenci, tudi ce bi želeli, v obmocje ne morejo resnicno investirati. Nekateri drugi raziskovalci (npr. Taylor 1999) pa menijo, da imajo povratni financni tokovi tudi pozitivne ucinke. Predvsem naj bi pripomogli k razvoju ruralnih skupnosti, ki so imele dotlej le omejene vire preživljanja. raju in zasedajo precejšen del obdelovalnih površin. Lokalne oblasti so zato omejile velikost grobnic na dva kvadratna metra, toda moji sogovorniki so bili prepricani, da je mogoce takšno odredbo obiti s pomocjo t. i. rdece kuverte (hongbao), kar je pogovorni izraz za podkupnino. V okraju narašca tudi šte­vilo avtomobilov višjega cenovnega razreda; posebej priljubljena so terenska vozila in limuzine prestižnih, predvsem evropskih avtomobilskih znamk. V 6. izdaji Qingtian qiaokan iz leta 2006 se eden izmed clankov pricne takole: »Qingtian je slaven okraj izseljencev, zato se je letošnji gospodarski razvoj in standard prebivalcev bistveno izboljšal. Povecala se je kupna moc za nakup avtomobilov, kar je napolnilo ulice s priznanimi znamkami avtomobilov, ki spreminjajo qiaoxiang v slikovit pejsaž (Qingtian qiaokan 2006c).« Podobno kot za avtomobile velja tudi za nakup nepremicnin, izgradnjo grobnic in orga­nizacijo banketov; vse našteto je v vlogi statusnih simbolov, ki legitimizirajo in racionalizirajo izseljevanje iz okraja. Ne-migranti v okraju želijo slediti vzorcem potrošnje, kot jih opazujejo pri izseljencih, ki se vracajo v okraj. Ti se ob povratku dnevno udeležujejo razlicnih prostocasnih aktivnosti, kot je nakupovanje, masaže, obiski kozme­ticark, obiski restavracij, kavarn in barov. Poudarek na udeležbi v praksah »razkazovalne potrošnje« (Veblen 2007 [1899]) je pomemben vidik družbene mobilnosti izseljencev, tovrstne prakse pa preoblikujejo tudi prostor. V oceh prebivalcev okoliških obmocij je Qingtian simbol modernosti, blagostanja in razvoja, izseljenci pa, kot je ugotovila tudi Lijeva (1999, 191) »bogata in srecna skupina«. To mi je zaupal tudi mladi nakljucni sopotnik na avtobusu, ko sem se nekoc vracala v Qingtian. Zanimalo ga je, kam grem, in ko sem mu pove­dala, mi je odgovoril: »Si pa res srecna. Jaz bi si tudi želel tam živeti. Qingtian je krasno, bogato mesto. Ne tako kot tukaj, kjer je revno in se nic ne dogaja.« V enem izmed mojih prvih pogovorov v Qingtianu leta 2007 je dvajsetle­tni Jan takole opisal svoj domaci kraj: Qingtian je bogato mesto in to zato, ker je tu tako veliko izseljencev. Na primer, vsi ti bari, ki so v lasti izseljencev – poglej, ta bar bi drugace gotovo propadel. Gostov skoraj ni, šef pa tam igra go. S prijateljem sva se pogovarjala, on je rekel, da bo potem, ko bo imel denar, odprl bar v Qingtianu, ki bo brez dvoma uspešen, saj bodo vsi njegovi prijatelji hodili tja. Tukaj je polno ljudi, ki imajo denar, zato je tudi takšnih barov veliko. Naši šoli so na primer izseljenci, ki živijo na Tajvanu, podarili vec tisoc evrov. Izseljenci so zgradili tudi najvišjo stavbo v Qingtianu. Investitor je izseljenec, ki je odšel v Italijo, ko je bil star 39 let. Zacel je v restavra­ciji, potem je nadaljeval v gradbeništvu in je veliko gradil na Kitajskem in v Italiji. Pa poglej tiste stanovanjske bloke tam zadaj. To je investicija izseljencev, ki živijo v Gvajani. Pa novi bloki, kjer je KFC,78 to so vse izseljenci … Veš, KFC najprej sploh ni hotel priti v Qingtian, ker ima ta premalo prebivalcev, takšna je njihova politika. Ampak ker je Qingtian tako bogato mesto, so se odlocili, da naredijo restavracijo tukaj. In to ne franšizo, ampak je sam sedež podjetja v Pekingu inve­stiral. In sedaj bo kmalu prišel še McDonald’s … V okraj pa preko izseljencev povratnikov poleg financnih tokov prihajajo tudi ideje, preference, okusi, navade, ki so jih izseljenci pridobili med svojim bivanjem v Evropi. Znamenje uspeha je za pripadnika qingtianske transna­cionalne skupnosti med drugim tudi nakup hiše/vile, ki naj bi spominjala na »evropske« vzorce gradenj. Evropski slog (Ouzhou shi) je namrec sopomenka za sodoben, sofisticiran nacin gradnje ali notranjega oblikovanja. Takšne hiše so navadno poimenovane »vile s tujimi arhitekturnimi prvinami« (yanglou) in so nekakšen zašciten znak okrajev, za katere je bilo ali je znacilno izseljevanje. V dolocenih delih Qingtiana, npr. Fangshanu, Fushanu in Shankovu, še danes stojijo slabo ohranjene stavbe z zacetka prejšnjega stoletja, ki so jih gradili izseljenci in katerih slog vsebujejo elemente ameriške in evropske arhitekture. V zadnjih 20 letih so v okraju zrasle številne soseske razkošnih vil, kjer vla­gatelji (praviloma tudi izseljenci) racunajo predvsem na izseljensko klientelo. Ogromna vlaganja v nepremicnine napihujejo nepremicninski balon, znotraj katerega dosegajo dolocene nepremicnine vrtoglave vrednosti v primerjavi s povprecnim zaslužkom v okraju. Novogradnje v Qingtianu lahko dosegajo viš­je vrednosti kot v provincijskem središcu Hangzhou, in kot s ponosom povedo domacini, cena kvadratnega metra novogradnje ponekod preseže 2000 evrov (npr. v strogem središcu Hechenga). Ulico tik ob recnem bregu reke Ou Qingtianci poznajo kot »Evropsko ulico«. Tam so se namrec zacele pojavljati prve kavarne, kjer ponujajo pravo italijansko kavo. Ceprav se je navada pitja kave v zadnjih desetih letih zacela širiti po vsej Kitajski, je v Qingtianu že nekaj casa v polnem razmahu. Medijski prispevki poudarjajo, da je kava tukaj nekaj povsem obicajnega, o cemer prica tudi vec kot sto kavarn v okraju. Gospod Li, lastnik prve kavarne in povratnik iz Španije, se spominja, da so bili najprej njegovi gosti skoraj izkljucno izse­ljenci, ki so se vrnili v Qingtian, kasneje pa se je navada pitja kave razširila tudi med lokalnim prebivalstvom. Kava pa ni na voljo zgolj v številnih kavarnah, temvec tudi pri Qingtiancih doma. Pogosto jo prinesejo sorodniki in znanci iz Evrope ali Brazilije in je simbol kozmopolitstva. Ob obiskih sogovornikov na 78 KFC (Kentucky Fried Chicken) ali v kitajskem jeziku Kendeji je veriga ameriških restavracij hitre prehrane in najvecja veriga restavracij na Kitajskem. Slika 4: »Evropska ulica« s številnimi kavarnami (Foto: M. Bofulin, oktober 2009) njihovih domovih so mi jo pogosto ponudili: »Boš sedaj pila kavo? Po kosilu? Ja, tujci ste vsi taki, vsi imate radi kavo. Pa izseljenci, ki pridejo nazaj, tudi vsi želijo piti kavo. Vsi se navadijo na kavo. In potem jo spijejo po obroku, da ne zaspijo.« Poleg kave se v okraj stekajo še vecje kolicine alkoholnih pijac, pred­vsem vina in žganih pijac, pa doloceni živilski izdelki (npr. pršut, cokolada, mleko v prahu). »Izseljenski povratni tok« je v Qingtianu pustil mocan odtis na druž­benem ustroju lokalne skupnosti kot tudi v samem videzu pokrajine. Že sprehod cez urbanizirano središce okraja ponuja številne reference na Evropo in evropski nacin življenja ter vzorce potrošnje. Oblastniški diskurzi, ki se prelivajo v medijske, slikajo Qingtian kot enega izmed najuspešnejših okrajev izseljencev in kot model za druge okraje izseljencev na Kitajskem. Izseljeva­nje je namrec razumljeno kot razvojni model, ki gradi na »naravni danosti« okraja – izseljencih. V takšnih obmocjih je izseljevanje zaželeno in se ga tudi spodbuja, izseljenci pa so povzdignjeni v lokalne domoljube. Politike cen­tralnih oblasti sovpadajo s pragmaticnimi pristopi lokalnih oblasti, ukrepi in diskurzi na obeh nivojih pa medsebojno ucvršcujejo narativo o mocni povezavi med razvojem in migracijami. V okraju ni dvoma o tem, da je po­vezava med izseljevanjem in razvojem lahko le pozitivna in da so izseljenci zaslužni za transformacijo zakotnega okraja v moderno mestece mednarodne prepoznavnosti in razkošja. V SLOVENIJO! KITAJSKI PRISELJENCI KOT »DRŽAVLJANI TRETJIH DRŽAV« Izbor medijskih prispevkov o kitajskih priseljencih v Sloveniji (Foto: M. Bofulin, november 2015). IMIGRACIJSKA POLITIKA SLOVENIJE IN NACINI PRISELJEVANJA KITAJSKIH DRŽAVLJANOV Priznana sociologinja in raziskovalka globalizacijskih procesov Saskia Sassen (1996) meni, da je priseljevanje sestavni del obdobij gospodarske rasti (in v nekaterih primerih tudi gospodarske recesije) v državah priselitve. Proces priseljevanja se tako dogaja v kontekstu razlike v gospodarskem položaju med državo odselitve in državo priselitve. Vendar ta razlika sama po sebi ni dovolj, aktivirana mora biti kot migracijski potisni dejavnik (push factor), predvsem preko organizirane rekrutacije, neokolonialnih vezi itd. Iz tega stališca prise-ljevanje ni proces zunaj nadzora države, temvec so njegovi parametri doloceni z družbenimi, ekonomskimi in politicnimi okolišcinami v državi priselitve. Trendi priselitvenih tokov so v prvem desetletju enaindvajsetega stoletja na prvi pogled kazali na gospodarsko uspešnost nekdanje socialisticne republi­ke v procesu tranzicije. Od leta 2005 se je po podatkih SURS-a znatno povecal obseg priselitev v Slovenijo. Ce se je leta 1995 v Slovenijo priselilo le 3688 ljudi brez slovenskega državljanstva (SURS 1996),79 je število leta 2007 naraslo na 27.504 (SURS 2008).80 Leto kasneje, 2008, je bilo število ljudi brez slovenskega državljanstva ponovno nekoliko višje, vendar zaradi spremenjene statisticne 79 Kategorija »tujci« se v Sloveniji uporablja kot pravniška in statisticna kategorija in oznacuje ljudi, ki nimajo slovenskega državljanstva in ki zacasno ali stalno prebivajo v Sloveniji. 80 Po definiciji prebivalstva, ki jo je SURS uporabljal do leta 2008, se v kategorijo prebivalcev RS uvršcajo: državljani Republike Slovenije s prijavljenim stalnim prebivališcem v Sloveniji, brez tistih, ki so odsotni vec kot tri mesece zaradi odhoda v tujino in ki so svoj odhod prijavili v upravni enoti svojega stalnega prebivališca; tujci z izdanim dovoljenjem za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ki imajo prijavljeno stalno prebivališce; tujci z izdanim dovoljenjem za zacasno prebivanje v Republiki Sloveniji, ki imajo prijavljeno zacasno prebivališce; tujci z ve­ljavnim delovnim ali poslovnim vizumom, ki imajo v Sloveniji prijavljeno zacasno prebivališ-ce; osebe z zacasnim zatocišcem v Republiki Sloveniji; osebe, ki sta jim bila po Zakonu o azilu priznana pravica do azila in status begunca v Republiki Sloveniji (begunci) (SURS 2008). definicije prebivalstva neposredna primerjava ni mogoca.81 Selitveni prirast je, z izjemo leta 1998, od leta 1993 pozitiven, leta 2008 pa je bil najvišji in je znašal 18.584 oseb (SURS 2009c). Po tem letu je sicer mocno upadel, a ohranja pozitivne vrednosti (SURS 2013). Ob koncu te raziskave leta 2010 je v Slove­niji prebivalo 83.233 oseb brez slovenskega državljanstva, kar je predstavljalo štiri odstotke prebivalstva Slovenije (SURS 2011). Kje lahko išcemo razloge za znatno narašcanje števila priseljenih v tem obdobju? Po podatkih SURS-a (2009a) je bil najvecji delež ljudi, rojenih v tujini, v obdobju pred nastopom gospodarske krize, zaposlen v gradbeništvu, in sicer kar 36,4 odstotka leta 2007. Za Slovenijo je bila med letoma 2005 in 2008 znacilna relativno visoka gospodarska rast, sicer posledica ugodnih razmer v mednarodnem okolju in pa povecanega obsega investicij (UMAR 2009), predvsem v gradbeništvu (SURS 2009b). Povecana aktivnost na podrocjih stanovanjske in infrastruk­turne gradnje (npr. avtoceste) je imela za posledico povecano zaposlovanje v tem sektorju, predvsem priseljencev, ki prihajajo iz držav naslednic SFRJ (leta 2007 so predstavljali kar 88 odstotkov vseh priseljencev) (SURS 2008). Gre za migracijski tok, ki se je vzpostavil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Med priseljenci je bilo najvec državljanov Bosne in Hercegovine, sledili pa so državljani Srbije in Makedonije. Pred osamosvojitvijo Slovenije je bilo najvec priselitev iz teh obmocij med letoma 1975 in 1980, v literaturi pa so te prise-litve najpogosteje oznacene za »ekonomske migracije« (prim. Dolenc 2007). Med drugimi skupinami priseljencev so bili v casu raziskave vidnejša skupina »državljani držav EU« (9,62 odstotka med priseljenimi leta 2007), med katerimi so po številu nekoliko izstopali državljani Bolgarije in Slovaške (SURS 2008). Te migracije so po širitvi EU razumljene kot notranja mobil­nost med državami EU, kjer velja nacelo prostega pretoka oseb. Državljani omenjenih držav so se prav tako zaposlovali pretežno v gradbeni industriji, predvidevamo pa lahko, da je bilo kljucno pri priselitvi v Slovenijo delovanje migracijskih posrednikov (migration brokers). Delež priseljenih iz neevropskih držav je bil po podatkih SURS-a sicer zelo nizek, saj je predstavljal le nekajodstotni delež (2,9 odstotka leta 2007) med vsemi priseljenimi prebivalci (SURS 2008). V absolutnem smislu je število teh oseb sicer raslo, v razmerju do vseh priseljenih pa je njihov delež od leta 2005 upadal (Bešter idr. 2009). Poudariti velja, da se je priseljevanje iz oddaljenih, neevropskih držav z redkimi izjemami pricelo šele v drugi polovici devetdese­ 81 Po definiciji prebivalstva, ki velja od leta 2008, SURS kot prebivalce Slovenije definira osebe (državljani Republike Slovenije in tujih držav) s prijavljenim stalnim in/ali zacasnim prebi­vališcem v Sloveniji, ki v Sloveniji prebivajo ali imajo namen prebivati eno leto ali vec in niso zacasno odsotne iz Republike Slovenije eno leto ali vec (npr. SURS 2009c). tih let prejšnjega stoletja. Med izjemami so npr. študenti iz afriških, arabskih in azijskih držav, katerih študij v razlicnih republikah SFRJ je bil posledica aktivne udeležbe Jugoslavije v Gibanju neuvršcenih (Lamberger Khatib in Pez­dir 2009), ali pa študenti, ki so v Jugoslavijo prišli na podlagi nekaterih drugih pogodb, npr. o sodelovanju na znanstveno-tehnicnem podrocju med državami s podobnimi družbenimi ureditvami (npr. z LR Kitajsko). Kasnejše priselje­vanje v vecjem obsegu je predvsem posledica propada totalitarnih režimov in razpada nekaterih držav (Jugoslavije, Ceškoslovaške in Sovjetske zveze) ter nastanka novih držav, s cimer so se režimi prehoda meja sprostili in tako se je zacelo priseljevanje iz bolj oddaljenih obmocij. Število priseljencev iz Azije, Amerik, Afrike, Avstralije in Oceanije je izredno nizko. Glede na podatke Zavoda RS za zaposlovanje je bilo med državljani teh obmocij najvec delovnih dovoljenj leta 2007 izdanih državljanom Ukrajine, Republike Moldavije, Ruske federacije, Kraljevine Tajske in Dominikanske republike.82 Glede na evropski pravni okvir so nedržavljani v državi clanici EU de facto razdeljeni v dve skupini. V prvi so že omenjeni »državljani držav EU«, v drugi pa tako imenovani »državljani tretjih držav«, ki so definirani kot osebe, ki sicer legalno prebivajo v EU, vendar niso državljani ene izmed držav clanic EU. Medtem ko prva skupina uživa pravice državljanov v svojih državah, cla­nicah EU, in pravice, ki izvirajo iz evropskega državljanstva,83 drugi skupini ne pripadajo ne prve ne druge pravice. Kot ugotavlja Atikcan (2006), so zaradi tega ti prebivalci marginalizirani in pravzaprav tretjerazredni prebivalci EU. Hkrati pa tudi kategorija »državljanov tretjih držav« ni enotna, ker se deli na razlicne statuse – »študent«, »družinski clan«, »delavec«, »raziskovalec« itd. – in na razlicne pravice, ki iz tega statusa izhajajo. Tovrstno konstruiranje kategorij migrantov, ki naj bi opisovalo namen oziroma motiv migracij, ni nevtralno, temvec deluje kot pravno podprta ideologija, ki služi razvršcanju in upravljanju z osebami, ki jih EU razume in oznaci kot »tujce«. Vendar gre pri takšni klasifikaciji za pravno statisticno formulacijo si­tuacije priselitve v državo, ta pa je bolj kot od motivov migranta odvisna od 82 Podatki so bili pridobljeni na Zavodu RS za zaposlovanje v okviru pojekta Integracija drža­ vljanov tretjih držav, ki se je na Inštitutu za narodnostna vprašanja izvajal med oktobrom 2008 in septembrom 2009. 83 Državljanstvo Evropske unije je vsakemu državljanu EU neposredno dodeljeno s Pogodbo o delovanju Evropske unije. Vsakdo, ki je državljan države clanice EU, je avtomaticno tudi drža­ vljan EU. Državljanstvo EU je dodatno in ne nadomešca nacionalnega državljanstva. Med po­ membnejše pravice lahko štejemo pravico voliti in biti voljen na volitvah v Evropski parlament ter na obcinskih volitvah, pavico do pritožbe evropskemu varuhu clovekovih pravic, pravico do peticije na Evropski parlament, pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav clanic ali pravico do enakega placila za moške in ženske (Evropska komisija 2015). imigracijskih politik in zakonodaje ter možnostih, ki jih te dopušcajo. Tako je seveda pricakovano, da je obicajno najvec migrantov v kategoriji »zaposlitev«, saj najveckrat država pod to kategorijo osebi sploh omogoci vstop in bivanje. Takšna opredelitev pa implicitno govori o tem, da je »zaposlitev« z vidika drža­ve pojmovana kot edini resnicno legitimen razlog priselitve v doloceno državo. Vrednost cloveka je tako zožena zgolj na njegovo delovno ucinkovitost in na njegov prispevek k materialnem stanju države priselitve. Še drug pomislek podaja Josipovic (2006, 198), ko pravi, da je »zaposlitev napacno razumljena že avtomatsko kot ekonomski dejavnik. Temu razmišljanju lahko oporekamo že z dejstvom, da je zaposlitev poleg vsega drugega predvsem ena od osnovnih oblik clovekovega delovanja kot tudi delovanja socialne skupine, ki ji clovek pripada.« Nadalje pa nas o nesmiselnosti takšne kategorizacije opominja tudi evidenca s terena. V vsakdanjih praksah udeležencev migracijskega procesa so namrec te kategorije izrazito zabrisane oz. sploh niso ustrezne. Ce oseba samo-izjavi ali pa je zanjo izjavljeno, da je v državo priselitve prišla »zaradi« združitve družine, to lahko zgolj pomeni, da je bila njena priselitev mogoca zaradi posebnih zakonskih možnosti, ki omogocajo priseljencu skupno življe­nje z njegovimi ožjimi družinskimi clani. Hkrati je povsem mogoce, da se je ta oseba že takoj po prihodu zaposlila, bodisi v sivi ekonomiji bodisi si je uspela urediti delovno dovoljenje. Verjetno lahko predvidevamo, da je velika vecina priseljencev v tem ali onem obdobju migracijskega procesa prisiljena iskati zaposlitev ali preprosto delati za preživetje, ne glede na pravno formalni status, ki ji je bil pripisan ob priselitvi v državo. V Sloveniji je velika vecina priseljenih postavljena v kategorijo »državlja­nov tretjih držav«. Sem so namrec med drugim uvršceni vsi ne-državljani, ki prebivajo v Sloveniji in so državljani kakšne izmed držav naslednic SFRJ. Ti so prešli od »priseljevanja sodržavljanov« v SFRJ in »zaposlovanja tujcev« v prvem desetletju po osamosvojitvi Slovenije (Malacic 2008, 46) do »priseljeva­nja državljanov tretjih držav« na zacetku enaindvajsetega stoletja. V to skupino pa so postavljeni tudi kitajski državljani, ki skupaj z drugimi migrantskimi skupinami, predvsem iz neevropskih obmocij izvora, predstavljajo le majhen delež te skupine. Imigracijske politike držav naselitev dolocajo kategorije oseb, ki jim je omogocena legalna priselitev v državo, nadzor nad to priselitvijo pa izvajajo na vec nacinov; najbolj splošen je nadzor meja, ki je financno zahteven, zapleten in le deloma uspešen (Kofman idr. v Verlic Christensen 2002, 27). Drugi nacin je nadzor preko državnih uradov, obicajno imigracijskih uradov oz. uradov za tujce, inšpekcijskih in socialnih služb, davcnih uradov itd., o cemer govorim v nadaljevanju. V nekaterih državah pa se nadzor vrši predvsem preko mehaniz­mov, ki temeljijo na visokih stopnjah ideološke in vrednostne (samo)regulacije organizacij in posameznikov v družbi (prim. Verlic Christensen 2002). V EU, predvsem na obmocju držav podpisnic schengenskega pravnega reda, državni organi izvajajo strog nadzor nad »zunanjimi« mejami držav podpisnic, pa tudi v notranjosti, s pomocjo enotnega informacijskega sistema, zaradi cesar neka­teri EU primerjajo s »trdnjavo« ali pa varovanimi naselji (gated communities), znacilnimi za ZDA, kjer je dostop omejen z oboroženimi varnostniki, visokimi cenami nepremicnin in »ustreznim« družbenoekonomskim ozadjem (prim. Debeljak 2004). Slovenija, ki je podpisnica schengenskega pravnega reda, torej poleg nadzora na mejah izvaja nadzor nad priseljevanjem tudi v notranjosti države. Pravni okviri priseljevanja in nadzora nad priseljevanjem so doloceni s štirimi zakoni. To so: Zakon o tujcih (2011), Zakon o zaposlovanju in delu tujcev (2015), Zakon o mednarodni zašciti (2007) ter Zakon o azilu (2003). Življenje in delo priseljencev v Sloveniji urejajo tudi nekateri drugi zakoni, ki pa se ne nanašajo izkljucno na priseljence oz. tujce, temvec zgolj urejajo doloceno podrocje prebivanja in dela v Sloveniji (npr. Zakon o prijavi prebivališca 2006). Najpomembnejša zakona, ki urejata priseljevanje kitajskih državljanov v Slovenijo, sta Zakon o tujcih in Zakon o zaposlovanju in delu tujcev. Oba zakona sta se v zadnjem desetletju pogosto spreminjala. V casu moje raziskave je veljal Zakon o tujcih iz leta 2009 in Zakon o zaposlovanju in delu tujcev iz leta 2007. Na splošno lahko recem, da so se kitajski državljani priseljevali v Slovenijo preko dveh postopkov, ki jih je predvideval Zakon o tujcih (2009). Prvi je priselitev v Slovenijo zaradi dela ali zaposlitve, drugi nacin pa preko instituta združitve družin. V dosti manjšem številu so kitajski državljani v Sloveniji pridobili legalen status priseljenca z namenom študija.84 84 Eden izmed deklariranih ciljev t. i. bolonjske reforme visokega šolstva je tudi povecati za­nimanje neevropskih študentov za študij na visokošolskih institucijah, ki so podpisnice Bo-lonjske dekleracije. Ta cilj so si zastavile vsaj nekatere visokošolske institucije pri nas, vendar je prišlo do razlicnih zapletov. Tukaj lahko omenimo dva. Prvi se nanaša na to, da razlicne državne institucije in agencije na razlicnih nivojih zasledujejo razlicne cilje. Kot sem izvedela na eni izmed predstavitev schengenskega režima nadzora meje v Centru Evropa (Schengen: vizumska politika in migracije, 15. november 2007), je na primer Gea College v sklopu inter-nacionalizacije slovenske visokošolske sfere želel vpisati tuje študente (predvsem iz Indije in arabskih držav), ki pa jim Ministrstvo za zunanje zadeve ni podelilo vstopnih vizumov. Drug problem, ki je resno ogrozil kredibilnost slovenskih visokošolskih ustanov vsaj na Kitajskem, pa je povezan s prihodom osemnajstih študentov iz LR Kitajske na Ekonomsko-poslovno fa-kulteto (EPF), ki je del univerze v Mariboru. Ta je leta 2000 organizirala program Mednarodne poslovne šole (IBS – International Business School), s cimer je želela pritegniti tuje študente, ki bi študijske smeri ekonomije in managementa lahko poslušali v angleškem jeziku. Problemi so se pojavili maja 2001, ko so se kitajski študenti pritožili, ker jim je volilna komisija prepovedala Kitajski državljan, ki se je želel priseliti v Slovenijo zaradi »razloga dela ali zaposlitve«, je v casu raziskave moral najprej pridobiti delovno dovoljenje, ka­terega pogoje pridobitve je dolocal Zakon o zaposlovanju in delu tujcev (2007). Ta je predvideval tri vrste delovnih dovoljenj: osebno delovno dovoljenje (ki je bilo izdano za obdobje enega leta, treh let ali za nedolocen cas), dovoljenje za zaposlitev in dovoljenje za delo. Dalec najpogosteje so kitajski državljani zaprošali za dovoljenje za zaposlitev, ki je bilo v tistem casu vezano na tocno dolocenega delodajalca. Ta je moral podati vlogo za zaposlitev tujca na pristoj­ni urad Zavoda RS za zaposlovanje ter vlogi priložiti še vrsto dokumentov o poslovanju podjetja. Zavod RS za zaposlovanje je izdal dovoljenje samo pod pogojem, da v evidenci brezposelnih ni bilo ustreznih »domacih« brezposelnih oseb, tj. oseb s slovenskim državljanstvom. Zakon je tako šcitil domace iskalce zaposlitve. Za priseljevanje kitajskih državljanov je pomembno, da je zakon predvideval dve izjemi: Pregled evidenc brezposelnih se namrec ni izvajal v primerih, ko je šlo za deficitarne poklice (poklici, ki jih na slovenskem trgu dela primanjkuje ali pa športnike, kulturnike, lektorje, znanstvenike, družin­ske clane tujca z visokošolsko izobrazbo itd.) in v primeru zaposlovanja tujcev, ki posedujejo specificna znanja, ki jih ni bilo mogoce pridobiti s šolanjem in usposabljanjem v Sloveniji. V obdobju izvajanja raziskave so tako kitajski državljani, ki so imeli dokazila o kuharski izobrazbi, pridobili dovoljenje za zaposlitev brez »preiskave trga« (pregleda evidenc brezposelnih oseb), saj so posedovali vešcine priprave jedi kitajske kuhinje, ki jih ni bilo mogoce pri­dobiti z izobraževanjem v Sloveniji. Takšno dovoljenje se je praviloma izdalo za dobo enega leta z možnostjo podaljšanja, ce je šlo za prvo dovoljenje. Ce je želel migrant po preteku enega leta zamenjati delodajalca, se je to štelo za ponovno pridobitev prvega dovoljenja za zaposlitev, kar je posledicno pome­nilo, da mora novi delodajalec opraviti enak postopek kot prejšnji.85 Delovno glasovanje in kandidiranje na volitvah v študentske svete fakultet, clanic Univerze v Mariboru. Na njihovo veliko presenecenje je volilna komisija kot razlog navedla njihov neurejen status študenta. Glede na dejstvo, da so vsi imeli vpisne številke, študentske izkaznice, pravico do študentskih bonov za prehrano in bivanja v študentskem domu, nihce izmed njih ni posumil, da so pravno formalno brez statusov. EPF je kmalu izjavila, da študentov ni mogla vpisati v program IBS, ker niso imeli nostrificiranih spriceval zakljucene srednje šole. Na dan je prišlo tudi dejstvo, da je bil znesek, ki so ga študenti placali, nekajkrat višji kot znesek, ki ga je EPF v resnici prejela. Kam je izginil preostali denar, še ni jasno. Intervjuvani študenti, ki so kljub za­pletom ostali v Sloveniji, so izjavili, da so imeli teden dni casa, da si uredijo svoj status, drugace bi morali Slovenijo zapustiti. Od te skupine študentov jih je v casu raziskave v Sloveniji ostalo samo nekaj; ti so se prešolali na drugo visokošolsko ustanovo (Bofulin 2004). 85 Zakon o zaposlovanju in delu tujcev iz leta 2011 je ukinil delovno dovoljenje za nedolocen cas. Osebe, ki so pridobile dovoljenje za stalno prebivanje v RS, so pridobile pravico do ne­omejenega dostopa do trga dela. Druga pomembna novost je bila, da je lahko tujec pridobil dovoljenje je prenehalo veljati s potekom casa, za katerega je bilo izdano, ali pa s prenehanjem delovnega razmerja. Zaradi slednjega je v primeru, da je delodajalec tujega delavca odpustil, prenehalo veljati tudi delovno dovoljenje, kar je imelo za takšnega delavca resne posledice. Delovno dovoljenje je bilo namrec povezano z dovoljenjem za prebivanje na takšen nacin, da je preklic prvega lahko povzrocil izgubo drugega. Drug nacin urejanja statusa zaposlitve v Sloveniji je bila pridobitev osebnega delovnega dovoljenja za tiste migrante, ki so nameravali opravljati samostojno poklicno dejavnost ali na podlagi ustanoviteljskih pravic zastopati družbo (npr. direktor družbe ali prokurist). To se je izdalo migrantu neodvisno od stanja in razmer na trgu dela praviloma za dobo enega leta z možnostjo po­daljšanja. Pomembno je, da drugace od dovoljenja za zaposlitev in dovoljenja za delo osebno delovno dovoljenje ni bilo vezano na delodajalca, prav tako pa ga je lahko vložil migrant sam. Delavec je lahko tako samostojno odlocal o svojih zaposlitvenih možnostih, hkrati pa imel pravico do vpisa v evidenco brezposelnih oseb in do pravic, ki iz tega izhajajo. V obdobju preucevanja so kitajski državljani v Sloveniji pridobivali delovna dovoljenja skoraj izkljucno skozi opisana postopka. Ce želimo razumeti, kako so se oblikovale prakse priseljevanja iz LR Kitajske, je bistveno poznavanje postopka pridobitve dovoljenja za delo in pre­bivanje, kot so ga dolocali zgoraj navedeni zakoni. Pomemben vidik je preple­tenost obeh postopkov; kitajski državljan je namrec moral najprej zaprositi za delovno dovoljenje, in to še preden je vstopil v Slovenijo. Kot sem že omenila, je zato potreboval delodajalca, ki ga je bil pripravljen zaposliti, to pa je pomenilo tudi pripravo vse potrebne dokumentacije in izpeljavo pogosto dolgotrajnega procesa. Šele ko je kitajski državljan, ki je nameraval priti v Slovenijo, pridobil delovno dovoljenje, je lahko na Veleposlaništvu RS v Pekingu vložil vlogo za pridobitev prvega dovoljenja za prebivanje, ki je bilo seveda zacasno. Preko slovenskega diplomatsko-konzularnega predstavništva je potem upravna eno­ta nacrtovanega bivanja izdala prvo dovoljenje za prebivanje. Za izdajo tega je prosilec moral imeti veljaven potni list, dokazilo o zdravstvenem zavarovanju v Sloveniji, zagotovljena je moral imeti sredstva za preživljanje za cas bivanja, imeti potrdilo o nekaznovanosti iz kazenske evidence LR Kitajske ter izpolniti eno od zakonsko dolocenih namer bivanja86 v Sloveniji, ki je v praksi pomenila osebno delovno dovoljenje za tri leta (tj. dovoljenje, ki ni vezano na delodajalca) že po 22 mesecih neprekinjega dela pri razlicnih delodajalcih, in ne zgolj pri enem, kot je predvideval isti zakon iz leta 2007. 86 Zakonsko doloceni nameni so po Zakonu o tujcih (2009) bili: zaposlitev ali delo; združitev družine s tujcem, ki že ima dovoljenje za bivanje v Sloveniji; status rezidenta za dalj casa v odobreno delovno dovoljenje ali pa, v primeru združitve družin, vsa potrebna dokazila družinskega clana. Prosilec je moral podati vlogo osebno, prav tako se je prvo dovoljenje za prebivanje lahko vrocilo le osebi, ki je vlogo podala. Kitajski državljani so se morali tako vsaj dvakrat zglasiti na Veleposlaništvu RS v Pekingu, kar je tistim, ki prihajajo iz bolj oddaljenih predelov Kitajske, pred­stavljalo dodaten strošek. Pogosto so morali z osebjem veleposlaništva opraviti tudi intervju, ki je lahko pomembno vplival na podelitev prvega dovoljenja za prebivanje v Sloveniji. Postopek, ki je zadeval priselitev družinskih clanov kitajskega državljana, se je prav tako pricel na Veleposlaništvu RS v Pekingu. Pravico do združitve družine je po zakonu imel tujec, ki je imel dovoljenje za stalno prebivanje ali pa dovoljenje za zacasno prebivanje in je vsaj eno leto prebival v Sloveniji.87 Za ožje družinske clane se štejejo: zakonec, mladoletni neporoceni otroci tujca, mladoletni neporoceni otroci zakonca, starši mladoletnega tujca ter polnoletni neporoceni otroci in starši tujca ali zakonca, katere je tujec ali zakonec po za­konu države, katere državljan je, dolžan preživljati (3. tocka 36. clena Zakona o tujcih 2009). Po takratni ureditvi so si kitajski državljani, ki so imeli urejeno dovoljenje za zacasno prebivanje, lahko po petih letih zacasnega prebivanja uredili do-voljenje za stalno prebivanje, ob pridobitvi tega pa jim je bilo sprva izdano še osebno delovno dovoljenje brez casovne omejitve, po noveli Zakona o zaposlo­vanju in delu tujcev leta 2007 pa so pridobili pravico do neomejenega dostopa do trga dela. Osebno delovno dovoljenje oziroma prost dostop do trga dela je bistveno pripomoglo k vecji avtonomiji delavca ali delavke in družinskih clanov,88 saj niso bili vec enako vezani na odlocitve delodajalca. Prost dostop do trga dela imajo tudi tisti maloštevilni Kitajci, ki so pridobili državljanstvo Republike Slovenije. Priseljevanje v Slovenijo je tako natancno regulirano preko restriktivne zakonodaje, ki jo izvaja birokratski aparat razlicnih služb državne uprave; drugi državi clanici EU; študij, izobraževanje, specializacija ali strokovno usposabljanje ozi­ roma prakticno usposabljanje, sodelovanje v programih izmenjavah prostovoljcev ali drugih programih, ki niso del formalnega sistema izobraževanja; preostali utemeljeni razlogi v skla­ du z zakonom, mednarodnimi akti ali mednarodnimi naceli. 87 Institut združitve družine temelji na Direktivi sveta /86/EC (Svet Evropske Unije 2003), ki je vkljucena v slovenski pravni red z Zakonom o tujcih. 88 Ožji družinski clani tujca lahko najprej pridobijo zgolj dovoljenje za zacasno prebivanje in po petih letih neprekinjenega prebivanja v Sloveniji zaprosijo za dovoljenje za stalno prebiva­ nje. Družinski clani tujca, ki ima v Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje, lahko pridobijo dovoljenje za stalno prebivanje že po dveh letih bivanja v Sloveniji na podlagi dovoljenja za zacasno prebivanje. najpomembnejše so upravne enote in obmocni zavodi Zavoda RS za zapo­slovanje, pa tudi Davcni urad RS, razlicni oddelki dolocenih ministrstev itd. Zaposleni v birokratskem aparatu imajo pri svojem delu razmeroma široka pooblastila, da priseljencu urejanje statusa olajša ali oteži (npr. izvedba in-tervjujev s priseljenci, podajanje informacij o nadaljnjih postopkih urejanja statusa itd.). Kot ugotavlja Hjarnř (v Verlic Christensen 2002, 30), so prav v teh pristojnostih birokratskega aparata zasidrani nekateri potencialno nevarni elementi rasizma, ki temeljijo na pretirani ustrežljivosti birokratov do aktualne politike in zahtev javnosti – na primer, da se število priseljencev omeji, da se zmanjšajo njihove pravice ali pa da se ovira dostop do sicer v nacelu že dodeljenih pravic. Tudi evidenca s terena govori o podloženih rasisticnih in kulturalisticnih89 stališcih oseb, zaposlenih v državni upravi, ki lahko vodijo v diskriminatorno obravnavo priseljencev (prim. Bešter idr. 2009). Na zaostrene pogoje priseljevanja v Slovenijo je opozorila tudi vlada LR Kitajske. V sklopu obiska vladne delegacije takratnega slovenskega premiera Janeza Janše v Pekingu (8. november 2007) so predstavniki slovenske in ki­tajske vlade spregovorili tudi o tej temi. Kot je kasneje porocal Zhu Weidong, svetnik na Veleposlaništvu LR Kitajske v Ljubljani, je kitajsko državo zmotilo predvsem neravnovesje v izdajanju vizumov: Poslovnežem in turistom vsak dan izdamo od 40 do 50 vizumov, kar je veliko, ker je Slovencev le dva milijona. Za kitajske poslovneže pa ni lahko dobiti vizuma, kar je res zelo žalostno. Imate zelo ostro vizumsko politiko. In težko ga je dobiti pra-vocasno. Poznam primer restavracije, ki je poskušala pripeljati kitajskega kuharja, pa je trajalo skoraj leto dni, da je dobil vizum. To je tudi ovira vecjemu prihodu kitajskih turistov (Brstovšek in Hren 2007). O izredno oteženem postopku pridobivanja vizumov so spregovorili tudi predstavniki slovenskih podjetij, ki delujejo na Kitajskem, na sestanku z veleposlanico RS Slovenije na Kitajskem Marijo Adanja septembra 2009.90 89 O kulturalizmu kot posebnemu oznacevanju predsodkovnih vedenj in praks govorijo npr. Dirlik (1987), ki ga oznaci kot ideologijo, ki ne samo da zreducira razlicne teme zgolj na vprašanje kulture, temvec tudi izhaja iz redukcionisticnega razumevanja kulture kot reifici­rane in zamejene enititete. Koncept kulture kot ideološki konstrukt je tako postal retoricno bolj sprejemljiva alternativa konceptu rase, ceprav gre, kot meni Janko Spreizer (2009), za ideološko zelo sorodne prijeme, ki želijo razlike med priseljenci in domacini naturalizirati in tako nevtralizirati specificne sociopoliticne razkole. V tem smislu gre za za soroden koncept nekaterim drugim konceptom razlocevanj, npr. novemu rasizmu ali neorasizmu (Balibar 1991) in kulturnemu fundamentalizmu (Stolcke 1995). 90 Terenski zapiski s sestanka, Šanghaj (29. september 2009). Ti si namrec želijo poenostavljenega postopka za svoje uslužbence, kitajske državljane, ki jih pošiljajo v maticna podjetja v Sloveniji na izpopolnjevanje. Kljub pozivom ne samo kitajske strani, temvec tudi slovenskega gospodarstva k premisleku vizumske politike, se ta v preucevanem obdobju ni spremenila. Z globalno gospodarsko krizo leta 2009 so se kvote za tujce, ki so v resnici oblika politicno verificiranih potreb delodajalcev, zmanjšale, kar je privedlo do še vecje zaostritve imigracijske zakonodaje. Primer je februarja 2010 sprejeta Uredba o omejitvah in prepovedih zaposlovanja in dela tujcev, ki je drasticno omejila število kvot za državljane, ki niso državljani držav clanic EU, ter med kvotami ostro razmejila državljane držav naslednic nekdanje SFRJ in »drugih tretjih držav«. Tako je bilo prvi skupini namenjeno 95 odstotkov neizkorišce­nih kvot ali 8085 dovoljenj za zaposlitev, drugi skupini pa pet odstotkov ali 426 dovoljenj za zaposlitev. V primeru, da je kvota za drugo skupino izpolnjena, se nadaljnje vloge zavrnejo.91 Sprememba Pravilnika o delovnih dovoljenjih, prijavi in odjavi dela ter nadzoru nad zaposlovanjem in delom tujcev (Pra­vilnik o spremembah pravilnika … 2009) pa je že predhodno spremenila postopek izdaje dovoljenja za zaposlitev brez nadzora trga, in sicer tako, da po tem postopku niso vec izdali dovoljenj za zaposlitev tujcev s poklici, ki so na slovenskem trgu primanjkovali.92 V praksi je to pomenilo, da so se že tako zelo omejene možnosti za legalno priselitev kitajskih državljanov v Slovenijo po letu 2009 še dodatno skrcile in še bolj okrepile pomembnost socialnih mrež v migracijskem procesu. 91 V primeru izkorišcenosti kvote je bilo predvideno, da se bo dovoljenje za zaposlitev izdalo v okviru nerazporejene kvote v višini 1000 delovnih dovoljenj, in sicer za zaposlitev tujca z izobrazbo, primerljivo najmanj z višješolsko oziroma višjo strokovno izobrazbo, kateremu bo delodajalec izplaceval placo najmanj v višini 2,5-kratne minimalne place (Uredba o omejit­vah in prepovedih zaposlovanja in dela tujcev 2010). 92 Dovoljenje za zaposlitev se lahko izda pod pogojem, da v evidenci zavoda za zaposlovanje ni ustreznih domacih brezposelnih oseb oziroma oseb, ki so glede pravic do zaposlitve izena-cene z državljani RS, da je delodajalec prijavil prosto delovno mesto in izpolnjuje tudi druge z zakonom predpisane pogoje (da je delodajalec ustrezno registriran ali vpisan v poslovnem registru, da ni izkorišcena kvota za to obliko zaposlovanja, da tujec izpolnjuje pogoje, ki jih zahteva delodajalec, da delodajalec priloži z njegove strani podpisano pogodbo o zaposlitvi ter da delodajalec in tujec nimata prepovedi novega zaposlovanja ali dela) (Sprememba Pra­vilnika o delovnih dovoljenjih … 2009). ALI SO VSI KITAJCI V SLOVENIJI KUHARJI? ZAPOSLOVANJE PRISELJENCEV IZ KITAJSKE V SLOVENIJI Zaposleni kitajski priseljenci v Sloveniji se povecini zaposlujejo v dveh gospodarskih dejavnostih, in sicer v kitajskih restavracijah in kitajskih trgovi­nah. Ta pojav v migracijskih študijah obicajno imenujemo etnicne ekonomi­je.93 Nastanek etnicnih ekonomij raziskovalci razlagajo z dvema pristopoma. Po prvem pristopu so etnicne ekonomije posledica »znacilnosti« priseljenskih skupin (npr. mocna notranja povezanost, mehanizmi vzajemne pomoci), po drugem, bolj konstruktivisticnem pristopu, pa takšne oblike gospodarske or-ganizacije nastanejo kot odgovor priseljenskih populacij na pogoje strukturne neenakosti v obmocjih priselitve.94 V nadaljevanju sledi opis takšne etnicne ekonomije kitajskih priseljencev v Sloveniji s poudarkom na analizi interakcije med razlocenimi skupinama, ki ustvarjajo in poustvarjajo pojav »kitajske re-stavracije« v Sloveniji. 93 Specificen nišni nacin vkljucevanja na trg delovne sile se v družboslovni literaturi pogos-to razlaga s pojmom etnicne ekonomije oz. sorodnimi pojmi (ekonomija etnicne enklave, posredniške manjšine, etnicne niše idr.). Morda najbolj uveljavljeno definicijo sta postavila sociologa Ivan Light in Steven Gold (2000, 9): »Etnicna ekonomija … se oblikuje, ko pri­seljenska ali etnicna skupina vzdržuje zasebni gospodarski sektor, v katerem ima vecinski lastniški delež.« 94 Tako naj bi po prvem pristopu posamezne etnicne ekonomije nastale zaradi statusa »tujca«, ki so ga priseljenci imeli v družbi priselitve. Ta jim je omogocal poslovanje s pripadniki dru­gih skupin, katero ni bilo obremenjeno z medosebnimi odnosi znotraj skupine (glej Simmel v Wolff 1964; Wong 1977). Nekateri raziskovalci tudi menijo (npr. Light, 1972), da je status tujca oziroma diskriminatorna in rasisticna obravnava priseljencev v vecinski družbi novega okolja prav tako vzrok za oblikovanje etnicne manjšine, saj priseljencem ali pripadnikom manjšin ni omogocena participacija na trgu dela. Po drugem pristopu pa so kot kljucne za nastanek etnicne ekonomije izpostavljene tako imenovane kulturne znacilnosti: mocna po­vezanost znotraj skupnosti, tradicija varcnosti in mocne delovne etike, mehanizmi vzajemne pomoci (glej Light 1972). Skoraj vsi pristopi znotraj paradigme o etnicni ekonomiji podpi­rajo tezo, da so odnosi, ki temeljijo na prepricanju o skupni etnicni pripadnosti, kljucni za oblikovanje in vzdrževanje takšne ekonomije (Fong in Ooka 2002). Glede posledic etnicne ekonomije sta v literaturi prisotna dva pogleda; prvi trdi, da so etnicne ekonomije alterna­tivna pot priseljencev do gospodarske uveljavitve v državi priselitve in da lajšajo probleme relativno visoke nezaposlenosti med priseljenci (Wahlbeck 2007; Verlic Christensen 2002), medtem ko drugi pristop zagovarja tezo, da delo v etnicni ekonomiji zavira integracijo v družbene aktivnosti širše družbe in je zaradi tega s stališca uspešnega vkljucevanja priseljen­cev v družbe držav priselitve nezaželen (Fong in Ooka 2002). Po mnenju nekaterih razisko­valcev naj bi bilo delo v etnicni ekonomiji tudi izkorišcevalsko, in to predvsem za družinske clane, katerih delo je pogosto neplacano (Light in Gold 2000). Leta 200595 je bilo kar 77 odstotkov vseh delovnih dovoljenj, izdanih kitajskim državljanom (203 delovna dovoljenja) v Sloveniji, namenjenih za delo v gostinski dejavnosti. Druga vecja skupina so tisti, ki so bili zaposleni v trgovski dejavnosti (15 odstotkov), ostanek pa predstavljajo zaposleni v drugih dejavnostih storitvenega sektorja, predvsem razlicnih zdravstvenih uslugah (masaže, zdravniki, ki zdravijo po nacelih kitajske medicine) (Zavod RS za zaposlovanje 2006). Leta 200996 se porazdelitev po gospodarskih dejavnostih ni bistveno spremenila. V gostinski dejavnosti je bil zaposlen sicer kakšen odstotek oseb manj (75 odstotkov), ceprav se je število veljavnih delovnih do-voljenj, izdanih za delo v gostinski dejavnosti, vec kot podvojilo (583 delovnih dovoljenj), prav tako se je za odstotek zmanjšal delež zaposlenih v dejavnosti trgovine (14 odstotkov). Hkrati so se pojavile nekatere »nove« dejavnosti (npr. poslovanje z nepremicninami), ki predstavljajo približno en odstotek. Za kar šest odstotkov kitajskih državljanov v Sloveniji, ki so leta 2009 imeli veljavno delovno dovoljenje, Zavod ni vodil evidence o tem, v kakšni dejavnosti so bili zaposleni (kategorija »neznana dejavnost«) (Zavod RS za zaposlovanje 2010). Tabela 7: Veljavna delovna dovoljenja kitajskih državljanov po poslovnih dejavnostih leta 2009 poslovne dejavnosti število oseb delež Trgovina 108 14  Gostinstvo 583 75  Neznane dejavnosti 49 6  Drugo 35 5  Skupaj 775 100  Vir: Zavod RS za zaposlovanje (2010). Zakonodaja, ki ureja delo in zaposlovanje tujcev, ne doloca, v kakšnih dejavnostih naj bi se skupine migrantov iz dolocenih držav zaposlovale. Kot bom pokazala v nadaljevanju, pa v praksi obstajajo indici, ki govorijo v prid tezi, da je kitajskim migrantom bilo primerjalno lažje pridobiti delovna dovo­ljenja za zaposlovanje v tocno dolocenih dejavnostih. Zaposlovanje kitajskih gostinskih delavcev, predvsem kuharjev, naj bi v prvih letih po osamosvojitvi olajšal posebni dogovor, ki sta ga še pred osamosvojitvijo Slovenije sklenila 95 Podatki so bili pridobljeni na Oddelku za zaposlovanje in delo tujcev, Zavod RS za zaposlo­vanje, 23. maj 2006. 96 Podatki so bili pridobljeni na Oddelku za zaposlovanje in delo tujcev, Zavod RS za zaposlo­vanje, 23. marec 2010. Ministrstvo za zunanje zadeve SFRJ in vlada LR Kitajske.97 Ta je omogocil priselitev kuharjev, predvsem tistih, ki niso imeli formalne izobrazbe kuharja in so se lahko na podlagi sporazuma priselili v Slovenijo pod kategorijo »ku­harski pomocnik«. Z uveljavitvijo Zakona o zaposlovanju in delu tujcev leta Tabela 8: Veljavna delovna dovoljenja kitajskih državljanov po izobrazbi decembra 2009 stopnja izobrazbe število oseb I. stopnja 484 Delavec brez poklica 309 Osnovnošolska izobrazba 103 Pomožni delavec 42 Pomožni gostinski delavec 28 Drugo 2 II. Stopnja 96 Kuharski pomocnik 90 Drugo 6 III. Stopnja 7 Maser 3 Drugo 4 IV. Stopnja 135 Kuhar 104 Natakar 8 Prodajalec 7 Drugo 16 V. Stopnja 25 Komercialist 9 Ekonomski komercialni tehnik 5 Drugo 11 VI. Stopnja 4 VII. Stopnja 17 VIII. Stopnja 3 Drugo 1 Vir: Zavod RS za zaposlovanje (2010). 97 Podatek sem pridobila na Sektorju za priznavanje izobraževanja na Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo RS na zacetku leta 2010. 1992, ki je omogocal zaposlovanje tujcev na podrocju deficitarnih poklicev in pa zaposlitve brez »preiskave trga«, ce je šlo za priseljence z vešcinami, ki jih ni mogoce pridobiti s formalnim izobraževanjem v Sloveniji, pa so se v Slovenijo iz Kitajske v vecini priseljevali kuharji in kuharski pomocniki. Skozi leta so se izoblikovali uteceni postopki, v skladu s katerimi so na eni strani kitajski delodajalci v Sloveniji izražali potrebo po delavcih, na drugi strani pa se je »priprava kitajske hrane« umestila v specificna dolocila zakonodaje s podrocja zaposlovanja in dela tujcev. Kuharji se namrec uvršcajo v sam vrh deficitarnih poklicev v Sloveniji,98 hkrati pa slovenski izobraževalni sistem ne omogoca pridobitve formalne izobrazbe kuharja kitajskih jedi. Število veljavnih delovnih dovoljenj, ki se eksplicitno nanašajo na go-stinsko dejavnost (glede na klasifikacijo Zavoda RS za zaposlovanje), je bilo decembra 2009 365, kar je skoraj 63 odstotkov vseh veljavnih delovnih dovo­ljenj, izdanih za poslovno dejavnost gostinstva leta 2009 (glej tabelo 8). Leta 2006 je stopil v veljavo tudi že omenjeni Pravilnik o postopkih in dokazilih za odlocanje o izdaji dovoljenja za zaposlitev v primerih, ko zaposlitev tujca zaradi narave dela ni vezana na trg dela (2006), ki predvideva tudi dolocene poklice, za katere se dovoljenje izda brez preverjanja stanja na trgu dela. Ceprav med omenjenimi poklici v prilogi pravilnika ni omenjen poklic ku­harja ali natakarja, je bilo pod to kategorijo leta 2008 kitajskim državljanom izdanih devet dovoljenj, leta 2009 pa že 84 delovnih dovoljenj (Zavod RS za zaposlovanje 2010). Podatki o zaposlovanju kitajskih državljanov v Sloveniji ter evidenca s terena torej podpirajo tezo o zaposlovanju v gostinstvu kot najbolj uveljav­ljenem nacinu zaposlovanja kitajskih državljanov pri nas. Omenim naj še ko­mentar referentke na Zavodu RS za zaposlovanje, ki je v telefonskem pogovoru povedala,99 da na Zavodu natancno spremljajo, koliko je kitajskih kuharjev v Sloveniji in da sedaj, ko že prihaja do zasicenja, opažajo, da kitajski državljani poskušajo najti druge nacine priselitve v Slovenijo, saj naj bi poskusili celo z zaposlitvami v kmetijstvu. Ta komentar, ki ni izjema, kaže na to, da se je med državnimi organi, ki izvajajo ukrepe imigracijske in zaposlitvene politike priseljencev, izoblikovala utecena praksa zaposlovanja kitajskih državljanov. Predstavnikom birokratskega aparata, ki pokrivajo podrocje zaposlovanja in prebivanja kitajskih državljanov v Sloveniji, se zdi zaposlovanje kitajskih drža­vljanov v kitajskih restavracijah edino razumno, iskanje zaposlitve zunaj tega 98 Primer je Srednješolski vpisnik (2009), kjer so od leta 2004 kuharji na seznamu deficitarnih poklicev. 99 Telefonski pogovor z referentko na Zavodu RS za zaposlovanje, Oddelek za zaposlovanje in delo tujcev, maj 2010. pa se dojema že kot nelegitimne poskuse izkorišcanja slovenskih imigracijskih predpisov. Praksa torej, ki uokvirja priseljevanje kitajskih državljanov v Slove­nijo pravzaprav že od sklenitve bilateralnega dogovora med kitajsko in jugo­slovansko državo o prihodu kitajskih kuharjev v Slovenijo, se po osamosvojitvi Slovenije, sicer v okviru spreminjajocih se predpisov, nadaljuje do danes. Ali gre pri zgoraj opisanih znacilnostih pridobivanja delovnih dovoljenj kitajskih državljanov za premišljen ukrep slovenske države, ki želi nacrtno razvijati panogo kitajskih restavracij oziroma prispevati k raznovrstnosti gostinske ponudbe v Sloveniji? Najverjetneje ne, lahko pa potegnemo vzpore­dnice z vlogo države (blaginje) pri nastanku in vzdrževanju etnicne ekonomije turških priseljencev na Finskem, ki so zaposleni v lokalih s hitro prehrano. Kot razkriva študija Östena Wahlbecka (2007), razvoj omenjene dejavnosti vecino-ma podpirajo prav uradne strukture države blaginje. Mnogi med zaposlenimi so pridobili delovno mesto v »industriji kebaba« preko posredovanja finskega urada za zaposlovanje oziroma preko njegovih programov za usposabljanje nezaposlenih oseb. V casu usposabljanja so bili nezaposleni upraviceni do pod-pore za nezaposlene, ki jim jo namenja urad za zaposlovanje. Kot meni avtor (2007, 553), so bili tako vsi vpleteni zadovoljni: nezaposlen turški priseljenec je imel službo in se je priucil poklica, turški delodajalci so pridobili zanesljivo in poceni delovno silo, ki jo je sofinanciral finski zavod za zaposlovanje, ta pa je uspešno rešil še en primer nezaposlenosti. Torej, v zgornjem primeru je finska država kljucna pri reprodukciji restavracij kebaba, katere zacetke najdemo v samoorganizaciji turških priseljencev, ki niso imeli enakopravnega dostopa do splošnega trga dela. V Sloveniji sicer Zavod (še) ne izvaja takšnih ukrepov zmanjševanja nezaposlenosti, kljub temu pa lahko na podlagi zgoraj navedenih podatkov razumemo hitro rastoco dejavnost kitajskih restavracij v prvem desetletju enaindvajsetega stoletja tudi v povezavi s primerjalno vecjo možnostjo pridobitve delovnega dovoljenja za kitajske državljane za delovna mesta kuharja/kuharskega pomocnika ali drugih pomožnih del v kuhinji. Pojav, prostorska razpršitev in število kitajskih restavracij v Sloveniji je tako odraz (tradicionalne) usmerjenosti qingtianske transnacionalne skup­nosti v gostinstvo (vec o tem v naslednjem poglavju), preteklih delovnih iz­kušenj prvih qingtianskih lastnikov restavracij v Sloveniji in specificnih praks in razumevanja uradnikov pri dodeljevanju zakonitega statusa priseljenca, ki poteka predvsem preko pridobitve delovnega dovoljenja »tujca«. Seveda v primeru zadnjega ne gre za premišljeno ali nacrtno prakso uradnikov, ampak prej za »ustaljen nacin dela«, ki pa ima, podobno kot v finskem primeru, za posledico nenadejano krepitev specificne dejavnosti, kjer se zaposluje pretežen del priseljencev iz dolocenega obmocja. MED »SIMPATICNIMI KITAJCKI« IN »RUMENO NEVARNOSTJO« – KITAJCI V SLOVENSKIH JAVNIH GOVORIH Medijski govor pomembno informira javne govore, saj poenoti heteroge­na videnja, predsodke in razumevanje razlicnih javnosti v vec »metazgodb«, te pa potem spet povratno preoblikujejo razlicne javne govore. V medijskem govoru tranzicijskega obdobja, v katerem je Slovenija, je znacilna »bistvena sprememba v procesu razumevanja pomena ‘domacega’ (tudi ‘cistega’ ali ‘na­cionalnega’) na eni strani in ‘tujega’ na drugi strani« (Pajnik 2002, 7). Mojca Pajnik (2002, 8) meni, da to obdobje oznacuje tesna vez med ksenofobijo in post-socializmom, kjer je ksenofobija v vlogi zašcitnice tega, kar je »naše«, kar je »izvirno«.100 Tovrstni govori so še posebej problematicni v primeru priseljencev, ki so posledicno nujno na drugi strani dihotomicnega para »domace – tuje«. Priseljeni so zato v slovenskem medijskem prostoru pogosto tisti, ki so »cudni«, »umazani«, »nevzgojeni«, »neomikani« in že v izhodišcu sumljivi. Motivi priselitve so tako vedno pod vprašajem legitimnosti, o nav-zocnosti priseljencev v državi je treba debatirati, jo opravicevati in postavljati v kontekst »nacionalnega interesa«. Zagovorniki priseljevanja tako pogosto nastopajo kot njegovi apologeti, saj poudarjajo, da priseljenci »rešujejo« slabo demografsko sliko slovenskega prebivalstva, da je »njihova« priselitev nujna zaradi vzdržnosti »našega« pokojninskega sistema, da »oni« opravljajo dela, ki jih »mi« nocemo. Medijski govor poleg zgoraj navedenega tudi »aktivno pripravlja podlage, glavna izhodišca in legitimacijo za implementacijo nacionalnih in lokalnih politik« (Jalušic 2002, 46). Drolc (2003) zato ugotavlja, da se medijski diskurz neposredno dotakne imigrantov samo narahlo, zares pa jih zgrabi šele tam, kjer na prvi pogled tega ni pricakovati: v zakonodaji. Medijska sporocila lahko z nacinom naracije, umestitve v širši kontekst prispevka, izborom sogovorni­kov in komentarji še dodatno »osvetlijo« dolocen pojav ali skupino ljudi in na takšen nacin upravicujejo in legitimizirajo postopke države, ki naslavljajo ta pojav ali skupino ljudi. Primer takšnega porocanja je prispevek v oddaji Preverjeno101 na enem od komercialnih televizijskih kanalov o povezavi med ustanavljanjem podjetij v Sloveniji in izdajo delovnih dovoljenj za tujce. 100 Irena Šumi (2009) ugotavlja, da post-socialisticni tranzicijski nacionalizem operira z »(re) invencijo zoženih ‘identitet’, tj. s produkcijo novih zgodb o izvornosti in posebnosti ter razlo- cenosti, samosvojosti, izvoljenosti ali odlikovanosti«. 101 Preverjeno je tedenska oddaja na POP TV, ki se oglašuje kot oddaja o »zanimivih, pretres­ ljivih, provokativnih in resnicnih zgodbah« in je na sporedu ob torkih zvecer, vodi pa jo novinarka Alenka Arko. Oddaja je bila prikazana 1. septembra 2009, nekaj mesecev za tem, ko je bila objavljen Pravilnik o spremembi pravilnika o delovnih dovoljenjih (2009), ki radikalno spreminja dolocila, pod katerimi lahko tujci pridobijo delovno dovoljenje,102 in ne dolgo za tem, ko je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve objavilo, da bo zaradi številnih zlorab prepovedalo ustanavljanje pod-jetij tujcem z obmocja Kosova. V nadaljevanju povzemam zgodbo prispevka (POP TV 2009) in njegove glavne znacilnosti. V prispevku, opremljenim z zvocno kuliso, ki jo gledalec zlahka pre­pozna kot tradicionalno kitajsko, je zgodba vpeljana s pricevanjem »malega cloveka« s slovenskega podeželja, ki so ga tujci (v tem primeru mož in žena, ki sta kitajska državljana) nic hudega slutecega, s prevaro potisnili v potencialno nevarnost, ki bi lahko ogrozila njegovo eksistenco. Zaplet se je pricel, ko je domnevni oškodovanec ponudil v najem svoj gostinski lokal. Na oglas sta se odzvala tudi kitajska državljana, ki pa se nista odlocila za najem. Cez nekaj casa je lastnik lokala na svoj domaci naslov pricel prejemati pošto, naslovljeno na neznano podjetje. Kot je kmalu ugotovil, sta zgoraj omenjena kitajska drža­vljana ustanovila podjetje in ga brez njegove vednosti ali privolitve prijavila na njegovem domacem naslovu. Lastnik lokala se je želel pritožiti in doseci izbris podjetja, vendar so vsi pristojni organi (notarka, sodišce, policija in Zavod RS za zaposlovanje) zatrjevali, da kitajska državljana nista prekršila zakona, saj za prijavo gospodarske družbe ni potrebna privolitev lastnika nepremicnine, kjer se ta družba nahaja. V nadaljevanju prispevka je avtorica v ospredje postavila predvsem vprašanje, kako lahko tujci izkorišcajo delovno zakonodajo. Po registraciji podjetja je namrec na prošnjo omenjenega podjetja Zavod RS za zaposlovanje po veljavni zakonodaji tudi izdal eno delovno dovoljenje za tujca, in sicer za kitajsko državljanko. Predstavnik Zavoda je v prispevku celo izjavil, da se zavedajo, da se podjetja ustanavljajo z izkljucnim namenom pridobitve delovnih dovoljenj, vendar so nemocni, saj je vse v skladu z veljavnimi zakoni. V prispevku nato razkrijejo, da sta omenjena priseljenca skupaj z nekateri-mi drugimi kitajskimi državljani ustanovila vec podjetij na nekaj naslovih slovenskih državljanov. Ti so te sicer poznali, vendar so hkrati kategoricno zanikali, da bi bili kakorkoli seznanjeni z ustanavljanjem podjetij. Ker je av-torico zanimala tudi druga stran, je po telefonu poklicala tudi oba kitajska državljana, ki sta ji v slovenskem jeziku najprej odgovorila, da je v Sloveniji vec kot 2000 podjetij, in zanje nihce ne sprašuje, ali imajo dovoljenje lastnika za prijavo naslova. Moški glas je nato še dodal, da bodo morda naslednjic uporabili njen, to je novinarkin naslov. Avtorica prispevka je potem ugotovila, 102 Sprememba je bila objavljena 10. aprila 2009 v Uradnem listu RS. da je »Slovenija na stežaj in povsem legalno odprla vrata tujcem, ki drugace ne bi mogli vstopiti v EU«. Novinarka je nato predstavila še primer primorskega odvetnika, ki je ustanovil vec kot 100 podjetij in jih prijavil na svojem naslovu. Ta je novinarko še enkrat poucil, »da je to povsem legalno, da pa se zaveda, da izkorišca luknjo v zakonu, kar pa ni njegov problem«. Povsem na koncu se je avtorica še enkrat vrnila k lastniku lokala, s katerim se je zgodba zacela. Ta je, vsaj po prispevku sodec, povsem prepušcen sam sebi in lastni sposobnosti, kako se bo iz situacije izvlekel. Do takrat pa živi v strahu, da bo na njegovem naslovu, v primeru, da so »tujci« najeli kakšen kredit, ki ga ne odplacujejo, izvršen celo rubež. Novinarka je prispevek zakljucila z ugotovitvijo, »da smo v Slovenijo na takšen nacin uvozili 10.000 tujih direktorjev, za katere nihce ne ve, kaj pocnejo, medtem pa vlada še vedno išce rešitev«. Zadnji kadri v oddaji prikazujejo znacilno rumeno-rdeco ikonografijo kitajske restavracije. Prispevek, ki sem ga navedla, je problematicen na vec nivojih in razkriva mehanizme medijskega govora, ki s pretvezo objektivnega porocanja in raz­iskovalnega novinarstva konstruirajo »Drugega« ter ponujajo in ucvršcujejo podlage za izkljucevalne prakse. Avtorica prispevka glavnih protagonistov pri­spevka ne imenuje z imenom, razen lastnika lokala, ki je slovenski državljan. Imena Kitajcev v prispevku so nekajkrat razvidna iz prikazanih dokumentov, vendar jih avtorica dosledno imenuje »kitajski državljani«. Ceprav naj bi ocitano dejanje zagrešile tri osebe, se z neimenovanjem oseb in omenjanjem zbirne kategorije »kitajski državljani« na eni strani ustvarja vtis domnevne nepristranosti, na drugi pa vtis, da je to praksa (vseh) kitajskih državljanov pri nas. Prispevek je opremljen z zvocnim in slikovnim materialom (kitajska glasba, vizualni elementi kitajske restavracije), ki opozarja na tuj element v zgodbi in ki ga gledalci lahko povežejo z ocitanimi nezaželenimi praksami. Dodaten zaplet v zgodbi ponuja samozavesten odziv kitajskega para, ki ni v nicemer podoben odzivu, ki bi ga gledalci pricakovali. Namesto ponižnos-ti in submisivnosti, ki tujcem pritice, je njun odziv vsaj predrzen, ce ne že napadalen. Ceprav avtorica poudari »Kitajce«, pa resnicna kritika leti na državni aparat, ki pušca »domacine« na cedilu, namesto da bi jih zašcitil.103 Tudi državni uradniki, sporoca prispevek, niso krivi, saj oni pocnejo le tisto, kar zakon od njih zahteva. Zakoni in predpisi v takšni perspektivi postanejo Zakon, ki je ocitno nespremenljiv in nezmotljiv, vendar prepušcen na milost in nemilost zvitim tujcem, ki ga obracajo sebi v prid. Bistvo sporocila prispevka je jasno: liberalna država je na eni strani do tujcev izjemno velikodušna, saj 103 O slovenskem javnem medijskem diskurzu, za katerega je znacilna »kulpabilizacija imigran­tov in države« in »poudarjeno sovraštvo do države«, glej Jalušic (2001, 40). jim omogoca celo vrsto pravic, hkrati pa povsem nemocna, ko tujci pricnejo te pravice izkorišcati. Evidenca s terena govori ravno nasprotno; védenje o nacinih ukrepanja, ki sicer nasprotujejo duhu zakona, vendar ga hkrati ne kršijo, je zelo razširjeno med prebivalci Slovenije in se živahno prenaša s pomocjo razlicnih medijev: internetnih forumov, ekspertnih svetovanj, prenašanjem govoric idr. Zainte­resirani prebivalci, med njimi tudi priseljenci, se preko takšnih nacinov hitro poducijo o strategijah, ki omogocajo bližnjico do dolocenih ciljev, a hkrati ostajajo v polju legalnega. Pot iz te zagate pa, zanimivo, naj ne bi bila odprava zakonskih lukenj in izboljšava predpisov v smeri, ki zlorab ne dopušca, temvec odstranitev tujcev. Ali kot pravi Drolc (2003, 156): »Glas ljudstva ne vidi re-šitve v iskanju odgovorov, ampak v ukinitvi vprašanja, v ‘ukinitvi’ imigrantov kot motecih in nezaželenih: ko ne bo vec imigrantov, ne bo vec problemov.« Prav takšna je bila rešitev v zgoraj navedenem primeru ustanavljanja podjetij in pridobitvi delovnih dovoljenj za tujce. Država namrec ni poskrbela za spremembo ali dopolnilo zakonov in podzakonskih aktov, temvec je pos­krbela za administrativni ukrep prepovedi izdajanja novih delovnih dovoljenj za zastopnike in lastnike podjetij, ki imajo stalno prebivališce na Kosovem.104 Zastavimo si lahko vsaj dve vprašanji. Prvic, ali ni takšno dejanje države izrazi-to diskriminatorno, saj uvaja ukrepe do državljanov iz tocno dolocene države, in drugic, kdo je/so naslednji? Morda prav Kitajci? Slovenski medijski govor105 v porocanju o Kitajcih v Sloveniji, pa tudi o Kitajski in Kitajcih širše, zavzema dve stališci, ki kljub navidezno razlicni perspektivi izhajata iz iste podmene: da gre za nekaj radikalno drugacnega in posledicno grozecega. Nekateri prispevki Kitajsko in njene prebivalce pri­kazujejo na navidezno pozitiven nacin, vendar je takšen govor mocno obre­menjen s predsodki in romanticnim rasizmom, ki crpa iz orientalisticnega diskurza (Said 1996), vezanega na konstruirano entiteto »Orienta«.106 Ceprav je v orientalisticnem diskurzu slabšalen odnos do »Orienta« oz. do vsakega »Drugega«, ki ni del Zahodnega sveta (Okcidenta) najpogostejši, pa ta ni edina manifestacija orientalizma. Kljucno je razmerje moci med konstruiranimi en-titetami »Orienta« in »Okcidenta«, ki informira vzorec odnosov med obema 104 Glej Uredbo o omejitvah in prepovedih zaposlovanja in dela tujcev (2010). 105 Analizirala sem clanke, ki obravnavajo Kitajsko ali kitajske priseljence, v vidnejših slovenskih dnevnih in tedenskih tiskanih medijih v obdobju med letoma 1998 in 2008. 106 Said je v svojem delu Orientalizem (1996) definiral orientalizem kot del splošnega evropskega prizadevanja zavladati oddaljenim deželam in ljudstvom, ki je prav tako povezan z orien­ talisticnimi opisi islamskega sveta kot s posebnimi nacini, s katerimi Evropa reprezentira Karibsko otocje, Irsko ali Daljni vzhod. tako dolocenima entitetama (Motoh 2007, 86). V vecini drugih prispevkov pa je poudarjeno neprikrito razumevanje Kitajske kot grožnje predvsem v smislu številcnega prebivalstva in hitro razvijajocega se gospodarstva. Medijski pri­spevki tako uporabnika implicitno opozarjajo, da je vsak kitajski priseljenec pravzaprav izvidnica grozece »kitajske prevlade«, s cimer producenti tovrstnih prispevkov zelo uspešno igrajo na ksenofobne obcutke svojih poslušalcev in gledalcev.107 V zapisih o Kitajcih ali Kitajski avtorji in avtorice pogosto uporabljajo oznacevalce, ki temeljijo na fenotipskih lastnostih nosilcev, kar je znacilno za t. i. »kricav rasizem« (Pettigrew in Meertens v Ule 2005, 22). Primer izrazito kricavega rasizma si je na primer pred leti privošcil kolumnist Delove Sobotne priloge Boris Jež (1999),108 ki je uporabil celoten diapazon predsodkov in ste­reotipov na racun Kitajcev, ki živijo v Sloveniji, in jih med drugim zmerjal s »Kitajcki« in »poševnookimi«. Prav tako je skoraj neverjetno, da je pridevnik »poševnooki« ali pa samostalnik »poševnookci« povsem nekriticno upora­bljan kot nevtralni oznacevalec za kitajsko/azijsko/vzhodnoazijsko/japonsko. Beremo lahko o »poševnooki literaturi«,109 kjer je govor pravzaprav o japonski literaturi, poševnookih Beatlih110 ali poševnooki arhitekturi: Namesto glomaznih blokovskih naselij, ki so znacilna za svincena leta pod komu­nisticnim režimom, se sedaj na Kitajskem rojeva nov slog gradnje. Poševnooki arhitekti se trudijo, da bi se njihove zgradbe cim bolj zlile z okolico (Anon 2006). Takšnih naturaliziranih rasizmov je v izobilju tudi na svetovnem spletu. Govori se na primer o poševnooki Evropejki,111 kjer gre za avtomobil honda ST1300 pan european ali pa o poševnookih turistih. Kljub temu pa piscem ni mogoce ocitati nepoznavanja slovenskega jezika ali celo rasizma, saj zgolj uporabljajo besedo, navedeno v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ 1997, 942), ki navaja, da gre predvsem za leposlovno ali znanstveno rabo, in sicer za pridevnik, ki oznacuje nekoga, ki ima poševne oci, ter kot primer dodaja besedni zvezi »poševnook novorojencek« in »poševnooki obrazi Ti-betancev«. Sorodna slabšalna poimenovanja, ki v javnih govorih prav tako 107 Primeri tovrstnih medijskih prispevkov: Fon 2006; Caharijas 2001; Hahonina 2001. 108 O izkljucevalnem diskurzu v komentarjih Borisa Ježa glej tudi Kuhar (2002). 109 Clanek z istoimenskim naslovom je bil objavljen v Delovi prilogi Polet 4. novembra 2004 (Ugrinovic 2004). Sicer pa je isto besedno zvezo uporabil tudi Sandi Colnik v oddaji Polnocni klub na RTV Slovenija 1, ki je nosil naslov Pismenke, rituali in smehljaji. 110 Anon (2002). 111 Recek (2007). niso prepoznana kot rasisticna, so še »rižkoti«, »rižojedci« in »Kitajcki«. Prav zadnje poimenovanje se trdovratno upira kakršnikoli opominom o politicni korektnosti, saj je vendar »prijazno, celo ljubkovalno«, kot mi je nekoc ome­nila znanka, ki sem jo opozorila na neprimeren izraz. Jana Rošker (1999) je opozorila, da gre pri rabi omenjene pomanjševalnice za soocanje s pojavom »necesa velikega, kar je treba zmanjšati« in kar je podloženo s »pojmom oz. predsodkom o velikosti Kitajske in o neznanski kolicini nerazumljivih in (ne­razumnih) mravelj v cloveški obliki«. Ta pregovorna velikost kitajske države, še bolj pa število prebivalcev, povzroca v Slovencih iracionalen strah pred tem, da nas bodo »Kitajci preplavili«. Sploh je metaforika naravnih nesrec in vojaških operacij (npr. izrazi kot preplaviti, prodirati, osvajati, desant, poplava, invazija itd.) priljubljen nacin ustvarjanja simbolne reprezentacije priseljevanja (prim. Charteris-Black 2006). Tudi v Mladininem prispevku Kitajske integracije se temu niso izognili: Po drugi strani svetovne raziskave napovedujejo, da bodo cez toliko in toliko let vecji del zemeljske krogle naseljevali ljudje z azijskim videzom. Kitajci torej, ki se tako vztrajno in navidez uspešno selijo izza kitajskega zidu po vsem svetu in zaradi kulturnih razlik težko shajajo z novo okolico (Hahonina 2001). Clanek poudarja še enega v vrsti persistentnih predsodkov v zvezi s prise-ljevanjem Kitajcev – ti naj bi se namrec izredno težko »integrirali« v vecinsko družbo. Seveda je ta manko izkljucno na strani kitajskih priseljencev, odnos »domacinov« do njih pa kot da na ta proces ne vpliva. Ce se kasneje izkaže, da so kitajski priseljenci v novi družbi uspešni, pa prispevki namigujejo, da se za tem uspehom skrivajo nelegalne ali pol-legalne prakse: Kajti Kitajci imajo pred vsemi še eno prednost: brez težav lahko prepotujejo pol sveta in si v nekaj letih ustvarijo svoje majhne kolonije v katerih vlada red in skrbno postavljena družbena lestvica. Trdno držijo skupaj in le stežka odprejo vrata v skrite poslovne prostore (Fon 2006). Predvsem v zadnjem casu so se v javnosti pojavila namigovanja, da prav slednji (op. a. kitajski državljani) za svojo pot na zahod izrabljajo kitajske restavracije, ki jim predstavljajo nekakšno odskocno desko (Caharijas 2001). Zadnji citat je del prispevka, kjer razlicne pristojne službe vseskozi po­navljajo, da kljub namigom o vpletenosti kitajskih restavracij v nezakonite prakse preckanja meja tega ni mogoce dokazati in da kitajske restavracije ne izstopajo po številu prekrškov ali kršitev. Prispevek pa je še vedno pripravljen tako, da implicitno govori o tem, da takšna povezava de facto obstaja. Avtor clanek zakljuci z naslednjo ugotovitvijo: Uradne oblasti torej kitajske restavracije spremljajo bolj pod lupo manjših »in­špekcijskih« prekrškov. Dejstvo, da kljub skromnemu obisku in pravi poplavi prav vse »prosperirajo«, ocitno ne zmoti nikogar (Caharijas 2001). Ena izmed tem, ki jo v medijskem govoru pogosto povežejo s priseljenci, je tudi vprašanje higiene oz. urejenosti. V primeru kitajskih priseljencev, kjer gostinska dejavnost predstavlja pomembno gospodarsko dejavnost, je takšno porocanje še posebej pogosto. Hkrati pa so kitajski priseljenci tako še dodatno ogroženi, saj se jim ne ocita zgolj »nehigienskost«, temvec tudi neprimernost za vodenje in delo v gostinski dejavnosti, kar pravzaprav pomeni odrekanje pravice do priselitve v Slovenijo. Dnevnikov prispevek z naslovom Roke za­poslenih so bile neciste (Podbevšek 1998) poroca o inšpektorskem nadzoru kitajskih restavracij v prestolnici. Ceprav clanek korektno povzema ugotovitve inšpektorjev in je v tem pogledu napisan nevtralno, pa opisovanje konkretnih kršitev v skoraj vsaki izmed ljubljanskih kitajskih restavracij daje obcutek, da je prav vsaka kitajska restavracija nesnažna in obiskovalcu potencialno ne­varna. Poveden je tudi slikovni del, kjer je pod fotografijo procelja ene izmed kitajskih restavracij zapisano: »Zdravstveni inšpektorji so ob svojem obisku v kitajskih restavracijah odkrili kar precej stvari, ki ne zbujajo ravno teka« (ibid.). Ta, pogosto povsem eksplicitno izražen predsodek o nehigienicnosti kitajskih priseljencev, se povezuje s sumnicenjem migrantov kot vira okužb in nalezljivih bolezni. Ta povezava je bila v ospredju v casu »pandemije« SARS-a in nekoliko manj tudi v casu prašicje gripe, ko se je število obiskovalcev v kitajskih restavracijah mocno zmanjšalo. Na koncu pa naj omenim še precej nenavaden, a zelo razširjen pripis o tem, da »Kitajci pri nas sploh ne umirajo«. Kot meni Boris Vezjak (2010) v svojem komentarju, »nestrpnost, rasizem in ksenofobija, kakorkoli utemeljeni v posameznih dejanjih tistih, ki jih sprožajo, velikokrat koreninijo v kolek­tivnem pripisu nenavadnih lastnosti«. V tem konkretnem primeru naj bi bili potemtakem Kitajci celo onkraj smrti. Ugotavljam, da gre za rasisticni izpad, ki ima svoje zacetke v sicer veckulturnem okolju Trsta in vecji koncentraciji kitajskih trgovcev v mestnem jedru. Od tam naj bi se govorice o zlorabah ita­lijanskega priseljenskega statusa z zamenjavami in prilašcanji lažnih identitet (tudi umrlih) prenesle v Slovenijo. Takšnim komentarjem je seveda podložen pripis, da so Kitajci skrajno iznajdljivi in premeteni do te mere, da jim evrop­ske države blaginje s svojimi liberalnimi zakoni preprosto niso kos. Te nikoli preverjene govorice o ne-umiranju so »posvojili« tudi nekateri v sferi znanosti in raziskovanja in jih sporocali naprej zainteresiranim javnostim. Tako je Janez Malacic, demograf z ljubljanske Ekonomske fakultete, v intervjuju na vprašanje o tem, koliko je Slovenija zanimiva za migrante iz Azije in Afrike, takole odgovoril: Oba veva, da jih v Sloveniji ni veliko. Vprašanje je, kakšna je dinamika teh pri­hodov. Pred kratkim sem gostil kolega iz Italije, ki mi je povedal, da tam Kitajci nikoli ne umrejo. Njihova tihotapska mreža je tako dobro organizirana, da na mesto Kitajca, ki ima pravni status in umre, takoj stopi drugi Kitajec in prevzame njegovo identiteto. Kot veste, je veliko Kitajcev že v Trstu, ki je takoj za mejo. Ta se bo kmalu povsem odprla (Škerl 2007). Intervjuvanec govori s položaja univerzitetnega predavatelja in kot vir »podatka« navede »kolega«, torej lahko predvidevamo, da gre prav tako za univerzitetnega predavatelja. Seveda ne omeni, kje naj bi ta oseba informacijo pridobila, ali se morda s takšno problematiko sama ukvarja ali pa jo je zgolj zasledila v medijih. Hkrati si je dovolil diskreditacijo italijanske državne upra­ve, ki naj bi bila popolnoma nesposobna opaziti takšne zamenjave in ukrepati. Tukaj je podložen predsodek, da so si Kitajci na las podobni, zaradi cesar je takšna zamenjava sploh mogoca. Medijsko porocanje o kitajskih priseljencih skoraj brez izjeme poudarja njihovo drugacnost, cetudi je ta podana v okvirih romanticnega eksotizira­nja radikalno drugacnega Drugega. To ni presenetljivo – kot ugotavlja Kralj (2009), so migranti v Sloveniji vedno videni kot »drugacni«, drugacnost pa se samoumevno interpretira kot »odklonskost«. Glede na povedano lahko oko­lišcine priseljevanja kitajskih državljanov v Slovenijo zakolicimo s tremi stebri: z zakonodajo, ki omejuje, z birokratskimi postopki, ki favorizirajo izgradnjo posebne nišne gospodarske dejavnosti, ter javnim mnenjem, ki drugacnost zavraca. Ta proces natancneje opisujem v naslednjem poglavju, in sicer skozi delovanje kitajske restavracije, ki predstavlja metaforo posebne bivalne in delovne organizacije in primarni prostor vkljucevanja kitajskih priseljencev med prebivalce Slovenije. KITAJSKA RESTAVRACIJA KOT PROSTOR SRECEVANJA Stran iz jedilnega lista ene izmed kitajskih restavracij v Ljubljani (Vir: Q. Chen). Kitajske restavracije so v javnih govorih pogosto edini vidni element prisotnosti kitajskih priseljencev v Sloveniji. Potencialne goste vabijo z opazno in skoraj uniformno rumeno-rdeco barvno kombinacijo reklamnih napisov in nepogrešljivimi rdecimi lampijoni. Kaj želijo nosilci te dejavnosti sporociti zainteresiranim javnostim in s kakšnimi pricakovanji te vstopajo v kitajsko restavracijo? Kakšni družbeni odnosi se reproducirajo v kitajski restavraciji? Kako se kitajski priseljenci umešcajo v restavracijo in kako je ta umešcena v njihova življenja? Ali lahko razumemo kitajsko restavracijo kot »prostor srece­vanja«, kakor ga je opredelila Doreen Massey (1991)? Obisk kitajske restavracije je bil med Slovenci v devetdesetih letih prej­šnjega stoletja eksoticna izkušnja, povezana z obiskom kakšne izmed evrop­skih metropol. Tomaž Sršen, kulinaricni kritik in publicist, je o tem obdobju zapisal: Pred dobrimi desetimi leti je za velikega svetovljana veljal Slovenec, ki si je v tujini (na Zahodu, jasno) upal iti v kitajsko restavracijo in uživati v novih, nenavadnih okusih. Potem so se prijateljem cedile sline in kmalu so kot gobe po dežju zaceli vznikati »klubi oboževalcev kitajske hrane«. Krožile so kuharske knjige o kitaj-ski kuhinji, recepti in fotografije so manicno romali v fotokopirnico, vendar je osnovni problem ostajal isti – kdo bo kuhal, kje bo dobil sestavine … Znani so primeri ljudi, ki so za svoj rojstni dan v avtomobile nabasali družbo, se odpeljali cez Ljubelj in jih pogostili v kateri od celovških kitajskih restavracij (Sršen 1998). Do odprtja prve kitajske restavracije v Sloveniji je tržno nišo zapolnjeval eden izmed prvih kitajskih študentov, ki so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja študirali pri nas. Iznajdljivi študent naj bi bil, kot piše Tomaž Sršen, med ljubljansko klientelo izjemno priljubljen: In kot veliki odrešenik se je v Ljubljani pojavil Lin Sen, kitajski študent elektro­tehnike. /…/ Lin je na dom prinesel pravi kitajski slow food. Družbo, v kateri je moralo biti najmanj osem ljudi, je pogostil z vsaj osmimi jedmi. Cena za enega je bila okrog 20 mark (pijaco je priskrbel gostitelj), za ta denar pa je Lin kot pravi chef tisti dan na tržnici kupil najboljše in najbolj sveže sestavine. Zacimbe je hodil iskat v Avstrijo, veliko pa jih je dobival tudi iz rodnega Šanghaja. In ker sta pri pripravi kitajske hrane izredno pomembna vok (litoželezna posoda) in mocan ogenj, je Lin svojo jeklenko plina (v pravi ljubljanšcini je to pojasnil: »Vaš plin je prešvoh!«) in sestavine za hrano prinesel kar v nahrbtniku. Kot se za pravega Kitajca spodobi, je vse to in sebe pripeljal kar s kolesom. Po letu dni gostovanj po raznih ljubljanskih stanovanjih je postal prava zvezda. Razprodan je bil vsaj šest dni na teden (Sršen 1998). Na takšno ocitno povpraševanje po »eksoticni kuhinji« se je kmalu odzvalo uveljavljeno turisticno podjetje Kompas, ki je marca in aprila 1988 v svojem ljubljanskem hotelu omogocalo okušanje kitajske hrane.112 Hrano so pripravljali trije kuharski mojstri iz province Secuan, ki so prišli v Slovenijo na podlagi dogovora med pobratenima mestoma Ljubljano in Chengdujem.113 Po dveh mesecih v Ljubljani so odšli pripravljat hrano v Kompasove restavracije na Bled in v Kranjsko Goro. Pricevanja114 govorijo o tem, da naj bi se nekateri po tem obdobju vrnili na Kitajsko, eden izmed njih pa naj bi pomagal pri namešcanju kuharjev v prvi restavraciji s kitajsko hrano v Sloveniji. Ta se je odprla leta 1988 na Gornjem trgu v Ljubljani. Lastnik Milan Stare je ponujal secuansko hrano s pomocjo kuharjev, ki so v sklopu dvoletnih pogodb priha­jali iz Kitajske. Svoje poslanstvo so, poleg trženja takrat zelo zaželene dobrine, razumeli tudi v preseganju predsodkov in stereotipov Slovencev o Kitajcih: Ljudje so najprej prihajali k nam iz radovednosti, pa tudi s predsodki, ceš Kitajci jedo vse kar leze in gre, kuhajo pse in macke, da o cem hujšem ne govorim. A so kmalu ugotovili, da vsemu le ne gre verjeti, in so hitro vzljubili tudi kitajsko hrano, nekateri pa so postali pravi zasvojenci (Dernovšek 1997, 80). 112 Prvi poskus uvajanja »kitajske kuhinje« se je pravzaprav zgodil že leta 1973, ko so v ljubljan­skem hotelu Lev za kratek cas gostovali štirje Hongkonžani, zaposleni v londonski restavraciji Good friend, Ljubljano pa naj bi obiskali tudi leta 1974 (Loboda in Štajdohar 1974). 113 Pogodba o sodelovanju med mestoma Chengdu, provinca Secuan v LR Kitajski in Ljubljano je bila sklenjena 25. oktobra 1981. 114 Pogovor z nekdanjim zaposlenim v hotelu Kompas, 24. maj 2006. Restavraciji Secuan je cez tri leta sledila še restavracija Štorklja v Ljublja­ni, kjer so svojo »evropsko« kuhinjo nadgradili še s kitajsko,115 leta 1989 pa se je odprla kitajska restavracija Šanghaj v Velenju.116 Leta 1992 je Sandi Lavtar, domacin z Bleda, odprl restavracijo Langhai. Ime naj bi predlagali kar kitajski kuharji, ki so se priselili v Slovenijo s posredovanjem predstavnikov mesta Chengdu.117 Ce je bilo tem prvim restavracijam s kitajsko hrano skupno, da so (bili) lastniki Slovenci, pa se je med letoma 1990 in 1991 v ljubljanskem Nebo­ticniku odprla prva kitajska restavracija, katere lastnik je bil Kitajec. Prišel je iz Avstrije, kjer si je že pridobil izkušnje z gostinstvom. Kljub temu je restavracija kmalu zaprla svoja vrata. Leta 1993 je v Mariboru odprl kitajsko restavracijo Jangcekiang Qingtianec iz Avstrije, a jo je cez nekaj mesecev prav tako zaprl.118 Približno socasno je Rado Kurnik odprl restavracijo Emei na Breznem v Mari-boru, ki deluje še danes.119 Takashi Tokuhisa je leto kasneje odprl restavracijo Mao Tai v bližini ljubljanskega Klinicnega centra. Leta 1994 je Qingtianec Qiu Boyi, ki je v Avstriji že imel dve restavraciji, odprl restavracijo Kitajski zid v Ljubljani.120 Tem so sledile nove restavracije v mestnih središcih ter tudi v manjših slovenskih krajih. QINGTIANCI IN KITAJSKE RESTAVRACIJE V EVROPI Qingtianci v Evropi so se priceli ukvarjati z gostinsko dejavnostjo po drugi svetovni vojni (Qingtian huaqiao shi 2011), ceprav so se prve kitajske restavracije v Evropi pojavile že v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja na Nizozemskem in v Veliki Britaniji (Beltrán 2003; Roberts 2002). Qingtianci so se v tem obdobju ukvarjali predvsem s prodajo drobnih izdelkov in usnjene galanterije, krošnjarjenjem ter tudi izdelavo usnjene galanterije.121 Prvi Qingti­anec je odprl kitajsko restavracijo leta 1944 v Amsterdamu, zelo hitro pa so mu sledili še mnogi drugi (Qingtian huaqiao shi 2011). Zbornik o zgodovini qingtianskih izseljencev (ibid.) pripiše razlog za hiter razvoj panoge mocno 115 Gospodarski vestnik (1997). 116 Telefonski pogovor z Radom Kurnikom, 10. april 2010. 117 Telefonski pogovor s soprogo Sandija Lavtarja, 14. marec 2010. 118 Telefonski pogovor z Radom Kurnikom, 10. april 2010. 119 Telefonski pogovor z Radom Kurnikom, 10. april 2010. 120 Sršen (1998). 121 Do tridesetih let dvajsetega stoletja so bile tovarne z usnjenimi izdelki v lasti Qingtiancev skoncentrirane v Milanu in Parizu (Beltrán 2003, 120). poostrenemu nadzoru držav v povojni Evropi nad trgovci, ki niso pridobili ustreznih dovoljenj oziroma so »delali na crno«. Mnogi niso bili izobraženi ali izuceni, dostopa do zaposlovanja na splošnem trgu dela pa zaradi razlicnih razlogov niso imeli (diskriminacija, pomanjkljivo znanje lokalnega jezika). Kitajske restavracije so omogocale zaposlitev prav tej številcni skupini migran­tov. Kot drugi razlog Zbornik (ibid.) navaja težke povojne razmere v smislu preskrbe s hrano in razlicnih sistemov racioniranja živil. Qingtianci naj bi že takrat izkoristili svoje transnacionalne povezave in preko qingtianskih mor­narjev organizirali dobavo živeža iz ZDA. Pestra ponudba jedi je zagotovila dobro obiskanost prvih kitajskih restavracij, kar je Qingtiance opogumilo, da so z dejavnostjo restavracij poskusili tudi drugod po Evropi. Da je gostinska dejavnost pravzaprav konstitutivna za razvoj transna­cionalne skupnosti Qingtiancev, ponazarja naslednji podatek: »Med letoma 1960 in 1980 je bilo v gostinski dejavnosti aktivnih kar 70 odstotkov izseljenih Qingtiancev, kar naj bi bilo okoli 21.000 oseb, dosti manj oseb pa je bilo ak­tivnih v trgovanju (12 odstotkov) in usnjarski industriji (3,9 odstotka)« (Wu 2006, 193). V naslednjih desetletjih, ko je število Qingtiancev v Evropi, pa tudi drugod po svetu, naraslo, se je delež tistih, ki se ukvarjajo z restavracijami zmanjšal, predvsem v korist zaposlovanju v tekstilni in usnjarski industriji, deloma pa tudi v drugih panogah (nepremicnine, mednarodna trgovina, grad-beništvo, kitajska tradicionalna medicina …). Kljub temu gostinstvo ostaja pomembna gospodarska dejavnost izseljencev, cemur se je prilagodil tudi trg v Qingtianu, kjer se je vec podjetij specializiralo za prodajo gostinske opreme na tujem. Podjetja prodajajo posodo, tekstil (prte, zavese in delovna oblacila za kuharje in natakarje) in jedilne servise za gostinska podjetja v tujini. Ukvarjajo se tudi z oblikovanjem in tiskanjem jedilnikov, posetnic in kartic zvestobe. Ena izmed trgovin, ki se nahaja na prestižni »Evropski ulici« v Qingtianu, ima v velikih steklenih izložbenih omarah razstavljene razlicne porcelanaste servise, pod vsakim pa je natancno navedeno, v kateri restavraciji v Evropi, Japonskem ali južni Ameriki ga je najti. Ogledati si je mogoce tudi številne jedilnike v razlicnih svetovnih jezikih, ki so bili izdelani na primer za kitajsko restavra­cijo Asia v Avstriji, Sakura v Španiji, Beijing v Pragi, Yang-fu v Gironi in še mnoge druge. Med njihovimi strankami je tudi ena izmed kitajskih restavracij v Sloveniji. Kasneje sem izvedela, da kar nekaj restavracij v Sloveniji odjema njihove usluge, kar ni cudno, saj na reklamnem oglasu zatrjujejo, da lahko »vse izdelke pripeljejo do razlicnih držav in do vrat narocnikovih restavracij«. V Qingtianu je tudi kar nekaj ustanov, ki ponujajo tecaje za kuharje, ki gredo v Evropo. QINGTIANCI NA NEPREMICNINSKEM TRGU Vecina podjetij, ki opravljajo dejavnost kitajskih restavracij v Sloveniji, je bila v casu raziskave v lasti kitajskih priseljencev,122 v njih pa so bili zaposleni predvsem kitajski delavci. Skoraj vsi lastniki in vodje restavracij prihajajo iz Qingtiana. Na zacetku leta 2011 je bilo v Sloveniji vec kot 60 kitajskih re-stavracij, od tega nekaj vec kot tretjina v prestolnici. Izbira lokacije za novo restavracijo je odvisna od razpoložljivosti (gostinskih) objektov ter prisotno­sti/odsotnosti/bližine drugih kitajskih restavracij. Bodoci podjetniki so zelo pozorni na mikrolokacijo (weizhi), saj menijo, da je kljucna za uspeh resta­vracije. Najeti nepremicnino za potrebe gospodarske dejavnosti ali bivanja pa za pripadnike »Drugih« v Sloveniji ni ravno enostavno. Razlicni znanci so me na primer veckrat poprosili, ce bi lahko zanje spremljala nepremicninski trg in jih obvestila o morebitnih ugodnih ponudbah. Ko sem odgovorila, da je to odgovorno delo, ki zahtevo stalno navzocnost na razlicnih spletnih naslovih nepremicninskih agencij, in da nimam casa, me je dvainštiridesetletni Luka poskušal prepricati z zneskom v višini enomesecne najemnine, ce bi seveda bila pri iskanju uspešna. Kasneje sem izvedela, da je to ustaljena praksa v pri­meru, ko kitajskim podjetnikom nekdo iz vrst »tujcev« pomaga pri pridobitvi stanovanja ali poslovnega prostora. Jana, na primer, je že nekaj casa iskala pri­meren lokal za restavracijo. Ko me je nekega popoldneva leta 2009 poklicala, je takoj pohitela z vprašanjem: Kako se ti zdijo Zrece? A so Zrece v redu? Koliko prebivalcev imajo? Našla sem super ponudbo, ogromno restavracijo, zgoraj pa bi lahko tudi živeli. Ukrepati je treba hitro, za najem se zanimajo tudi drugi Kitajci. A lahko pokliceš predstav­nika nepremicninske agencije in ga povprašaš, kaj si on misli, kako bi prepricali lastnika? Ali naj še zvišamo najemnino? Zrece, na primer, so eno izmed manjših slovenskih krajev, kjer kitajske restavracije v casu raziskave še ni bilo. Okolje, v katerem je ob velikem podjetju Unior tudi precej malega gospodarstva, je že nekaj let zaželen cilj qingtianskih podjetnikov, ki išcejo »nove trge«. Vendar je zaradi omejenega nabora gostin­skih obratov izredno težko najti takšnega, ki bo odgovarjal željam lastnikov kitajske restavracije glede velikosti, dostopa, oddaljenosti drugih kitajskih restavracij in števila prebivalcev v okolišu. Lastnikom bodoce restavracije se 122 V casu raziskave sta bili dve kitajski restavraciji v Sloveniji, ki nista bili v lasti Kitajcev; ena v Ljubljani in ena v Mariboru. zdi pomembno, da gostinski obrat izpolnjuje zahteve standarda HACCP.123 Jana je bila po ogledu nepremicnine prepricana, da je omenjena restavracija prava izbira, in je težko pricakovala koncni dogovor z lastnikom. V naslednjih dneh sem jo poklicala in razocarana je povedala, da se je lastnik nepremicnine odlocil, da »Kitajcem ne da v najem«. Vprašala me je, ali vem, zakaj ne želi dati v najem Kitajcem. Odgovorila sem, da so takšni ljudje v vsaki državi. Dodala je, da je agent nepremicninske službe menil, da je mogoce najti tudi kaj bolj­šega. Cez teden dni me je zopet poklicala z vestjo, da so tokrat našli lokal na Vrhniki, ki pa ni cisto v središcu kraja. Dodala je, da tam kitajske restavracije še ni, in povprašala, kaj si mislim o ponudbi. Lastnik se je tako rekoc že stri­njal in naslednji dan naj bi se dokoncno dogovorili. Nato me je Jana obiskala, pobita, saj si je tudi ta lastnik premislil. Prosila me je, ce poklicem agenta in se pozanimam o zadevi. Agent mi je pojasnil takole: Ne vem, koliko izkušenj imate z nepremicninskimi posli. Slovenci so pac takšni. Ce se razve, da bi nepremicnino rad kupil ali najel Kitajec, potem pridrvijo sosedi in sorodniki in prepricujejo lastnika, naj tega nikar ne naredi, in celo ponujajo, da bodo raje oni vzeli v najem. In oseba si cez noc premisli. Ampak po mojih izkuš­njah to pogosto ni dokoncno in lastnike se da ponovno prepricati. Tako da tukaj še imamo nekaj prostora … Mislim pa, da bi lahko našli boljšo lokacijo, sedaj se še nekaj odpira tudi na Vrhniki. Jaz se zavežem, da se bom resnicno potrudil, da najdem nekaj primernega. Veste, nekatere agencije tudi nocejo sodelovati s Kitajci, vendar imamo mi zelo dobre izkušnje. Osmim strankam smo že našli gostinski lokal in vsi poslujejo uspešno in še niso zamenjali lokacije. Predvsem zadnja pripomba nepremicninskega agenta o njihovih kitaj­skih strankah je spomnila na dogodek iz leta 2007, ko sem pomagala iskati stanovanje štiriclanski družini kitajskih državljanov v Ljubljani. Kratek tele­fonski pogovor med avtorico in nepremicninskim agentom, ki je v nekaterih tockah prešel okvire civiliziranega pogovora med uporabnico in ponudnikom, ponazarja zgornje navedbe: 123 HACCP je kratica za Hazard Analysis Critical Control Points (analiza tveganja in obvlado­vanje kriticnih kontrolnih tock). Leta 2000 je bil v Sloveniji sprejet Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (Ur. l. RS 2000) in zahteva uvedbo sistema HACCP v vse objekte, kjer se odvijajo proizvodnja in promet z živili ter javna oskrba s pitno vodo. Pridobitev standarda HACCP velja med slovenskimi gostinci za zapleten postopek. MB: Dober dan, klicem zaradi stanovanja v Mostah, a je še na voljo? A: Da, seveda, gre za super stanovanje. Kopalnica in tuš se deli, na voljo sta tudi kabelska in internet. Lastnik je profesor, sploh ga ne zanima, kaj se dogaja spodaj. No, ce ni prevec na glas. Ce bi bilo vec takšnih lastnikov, bi bil svet lepši. MB: Jaz klicem v imenu para, ki prihaja iz Kitajske … A: Aja, ce so pa iz Kitajske, potem pa ne bi. Veste, imeli smo že probleme. Potem pa jih je deset noter stanovalo. Imel sem že take primere. MB: Na 34 kvadratnih metrih jih verjetno ne bo deset stanovalo. Saj to je smešno. A: Ja sem že imel takšen primer, to je bilo v centru. Stanovanje, veliko 26 kvadra­tnih metrov, in jih je deset noter stanovalo. MB: No, to vam pa ne verjamem. A: Jaz se nikoli ne lažem. Kar vprašajte gospo, ki jim je oddajala. MB: Ja, torej niste pripravljeni oddati stanovanja … A: No, tega pa nisem rekel. Ce boste vi osebno jamcili za njih … Ce vi jamcite za njih, glede na to, da ste njihova posrednica … MB: Jaz sem prevajalka in prevajalci prevajajo. Posrednik pa ste vi. A: Kaj se pa sedaj jezite? Saj se vam ni treba razburjati. MB: Verjetno sem jezna zaradi tega, ker poslušam rasisticna razpredanja na lastne stroške. A: Rasisticna? Jaz sem vam povedal, da sem imel slabe izkušnje, in to ni rasizem! Kaj pa si mislite? Da ste boljši od mene? Niti do gležnjev mi ne sežete. Sogovornik v tem pogovoru je na moj spontan izbruh jeze ob nemoci, ki sem jo zacutila zaradi njegove zavrnitve vseh kitajskih priseljencev kot poten­cialnih najemnikov, sicer odgovoril z enako mero jeze, ki pa je vsebovala tudi presenecenje nad tem, da sem ga ozmerjala z rasistom. Sam svojega dejanja bržkone ni dojel kot takšnega, saj je zgolj sledil svoji slabi pretekli izkušnji in ni želel, da bi se ponovila: »Jaz sem vam povedal, da sem imel slabe izkušnje, in to ni rasizem!« Moja obtožba ga je razjezila, saj sem po njegovem mnenju neupraviceno vzpostavila razliko med nama (rasist : nerasist), ki jo je želel s frazemom »niti do gležnjev mi ne sežete« odpraviti. Kot ugotavlja Vlasta Jalušic (2001, 41), je »prav zanikanje nestrpnosti in rasizma ena od temeljnih znacilnosti sovražnega govora danes, saj gre za samolegitimizacijo, ki zanika, da je dejanje (uperjeno proti drugemu ali drugacnemu) nestrpno, ksenofobno ali rasisticno, in ga predstavlja kot dejanje iz samoobrambne nuje«. Takšni primeri se seveda ne dogajajo zgolj Kitajcem – z diskriminacijo na nepremic­ninskem trgu se soocajo številni priseljenci pri nas. Dokler stranke ne vidijo, ali pa po telefonu ne zaznajo, da je iskalec stanovanja »Neslovenec«, je stano­vanje odlicno, mogoce si ga je ogledati, cena je ugodna itn. Po »razkritju« pa si lastniki premislijo, ceš da v resnici ne želijo oddati, da imajo sorodnike, ki potrebujejo stanovanje, da bodo še malo pocakali … Zelo podobne izkušnje imajo pri nas tudi priseljenci z afriškega kontinenta (glej Pirc 2010). Dodatno težavo predstavlja prijava stalnega bivališca. Ker kitajskim državljanom v Sloveniji ni zakonsko omogocen nakup nepremicnine,124 so prisiljeni v najemniško razmerje. Znotraj tega razmerja si morajo urediti tudi prijavo stalnega prebivališca. Tukaj pa se pogosto zatakne. Lastnik je morda še pripravljen dati nepremicnino v najem, prijava prebivališca tujca pa je že manj zaželena. Razloga sta dva: prvic, številni lastniki zmotno menijo, da iz naslova prijave stalnega prebivališca izhaja cela vrsta pravic, ki zadevajo samo nepremicnino,125 in drugic, ce lastnik nepremicnino odda, mora od tega poslovnega razmerja odvesti tudi davek. Ce najemnik ne prijavi stalnega ali zacasnega prebivališca v najeti nepremicnini, državni organi ne zaznajo, da gre za najemniški odnos. »Oddajanje na crno« je v Sloveniji zelo razširjeno, posebej med najemniki, ki so študenti. Urejen status tujca z zacasnim ali stalnim dovoljenjem za prebivanje zahteva tudi prijavo zacasnega ali stalne­ga prebivališca126 (Zakon o prijavi prebivališca 2006). Lastniki nepremicnin 124 Z nekaterimi izjemami (državljani EU, ZDA …) tujci v Sloveniji lahko pridobijo pravico do nakupa nepremicnine, ce vsaj tri leta neprekinjeno bivajo v Sloveniji in je ugotovljena vzajemnost na podlagi Zakona o ugotavljanju vzajemnosti (1999). Vzajemnost se nanaša na pravne možnosti, da slovenski državljan postane lastnik nepremicnine v državi tujca, ki je potencialni kupec nepremicnine v Sloveniji. Kot so mi sporocili z Ministrstva za pravosod­je, kitajski državljani v Sloveniji ne morejo postati lastniki nepremicnin, saj ni zakonskih podlag (zakona, mednarodnega sporazuma) za vzajemnost. Do lastništva nepremicnine pa so upravicene družbe z omejeno odgovornostjo, ki so jih ustanovili tujci in so registrirane v Sloveniji. Ce torej lastnik kitajske restavracije želi kupiti objekt za izvajanje gostinske dejav­nosti, lahko tak nakup opravi le preko svojega podjetja, registriranega v Sloveniji, in ne kot fizicna oseba. 125 Stanovanjski zakon (2003) ureja razmerje med stanodajalci in najemniki ter doloca pogoje (v 103. in 106. clenu), pod katerimi lahko stanodajalec oz. lastnik prekine najemniško razmerje. 126 V treh dneh od vrocitve dovoljenja za zacasno prebivanje mora tujec pri pristojni upravni enoti prijaviti zacasno prebivališce. V primeru pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje pa mora tujec v osmih dneh od vrocitve na upravni enoti prijaviti stalno prebivališce (Zakon o prijavi prebivališca 2006). pogosto ne soglašajo s prijavo prebivališca najemnikov, zlasti v primeru tujih državljanov. Priseljenci najveckrat niso seznanjeni s svojimi pravicami in ne vedo, da se lahko prijavijo tudi brez soglasja lastnika.127 Posledicno se je tako oblikoval »crni trg stalnih naslovov«, ki je za nekatere prebivalce Slovenije zelo dobickonosen. Od najemnikov namrec v zameno za soglasje k prijavi prebivališca zahtevajo financno nadomestilo, ki se placuje bodisi mesecno ali pa enkrat letno. Luka je leta 2010 prebival v Sloveniji že vec kot deset let in ima tudi precej prijateljev med nekitajskimi prebivalci Slovenije. Po tem ko je izgubil službo pri slovenskem delodajalcu, se je že drugic v življenju odlocil za lastno podjetniško pot. Medtem ko je iskal primeren lokal za svojo dejavnost, je srecal tudi »zelo prijazno žensko«, ki se z njegovo stisko ni želela okoristiti: L: Moja žena je sedaj v Mariboru, ker še nimava stanovanja. MB: V Mariboru? Ti pa res imaš povsod prijatelje. Po celi Sloveniji. L: Ja, res jih imam. Ljudje me imajo radi, ker delam tisto, kar govorim. Ona je sedaj v Mariboru. Ni problema za nekaj casa. Lahko je pri njih (op. a. qingtianskih prijateljih). Ampak moram najti stanovanje tukaj nekje, potem pa še prostor za restavracijo. Kako se ti zdi Kranj? MB: Kranj je v redu, vendar je cela Gorenjska malo dražja. L: Kje pa ni drago? MB: Ja, vzhodna Slovenija je cenejša – Ptuj, Murska Sobota, Koroška … Tam ni drago. L: Ja, Velenje tudi ni drago. No, jaz moram najti stanovanje, kjer lahko dobim stalni naslov (fanqi). Sedaj imam stalni naslov pri eni ženski, tujki (laowai),128 ki sem jo spoznal lani in živi v Brežicah. Zelo je prijazna, je rekla, da ni treba, da ji placujem, da lahko imam stalni naslov pri njej. Ker brez tega si ne moreš nic urediti. MB: Za stalni naslov se placuje? Koliko pa stane? 127 Najemnik potrebuje za prijavo prebivališca dokazila, da ima pravico do prebivanja na naslo­ vu, ki ga prijavlja (dokazilo o lastništvu, najemna in podnajemna pogodba ali pisno soglasje lastnika). V kolikor tega ne more pridobiti, lahko sproži postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališca pri pristojnem organu (Zakon o prijavi prebivališca 2006). 128 Sogovorniki so vse prebivalce Slovenije, ki niso Kitajci, torej »Nekitajce«, vecinoma poime­ novali kot laowai, kar v kitajskem jeziku pomeni »tujec«. L: Okoli 500 evrov za štiri osebe za eno leto. Ampak njej ni treba placati. Problem je, ker ne morem dobiti stalnega naslova pri bratu. On ima enega stanodajalca (fangdong), ki je zelo pokvarjen (huai). Dal jim je samo tri naslove (op. a. dovolil prijavo stalnega prebivališca), ne pa štiri, kar pomeni, da eden v družini nima prijave. MB: In zakaj jim ne da še cetrtega? L: Ne vem. Ampak na policiji so rekli, da morajo biti vsi na istem naslovu. In sedaj je problem, ker ga nimajo. Tako da je zame nujno, da ko najamem stanovanje, dobim tudi stalni naslov. MONGOLSKO MESO IN KISLO PEKOCA JUHA: KITAJSKA KUHINJA UDOMACENA IN PRILAGOJENA? Med najbolj zaželenimi lokacijami za gostinski lokal je Ljubljana, saj lahko lastniki restavracij poleg lokalnih obiskovalcev pricakujejo tudi turiste in predvsem študente, ki imajo možnost subvencionirane študentske prehra­ne (študentski boni), kar številnim restavracijam v Ljubljani zagotavlja vecji obisk. Po drugi strani pa je v Ljubljani vec kitajskih restavracij in najemnina za najem lokala je višja. Aleš, mladi lastnik, ki je v casu raziskave odprl re-stavracijo v Ljubljani, je ocenil, da je restavracij že prevec in da je treba temu prilagoditi tudi ponudbo. V pogovoru sem mu predlagala, da bi poskusil z drugacno ponudbo, npr. s »kitajskim vrocim loncem« (huoguo).129 Odgovoril je, da je tudi o tem že razmišljal, ampak da je »vedno mislil, da Slovenci ne bi hoteli jesti iz istega lonca, da se jim to ne zdi higienicno«. Tudi nekateri drugi iz konkurencnih restavracij, ki so slišali za njegovo zamisel, so bili precej skepticni. V pogovoru so ugotavljali, da »Slovencem to ne bi bilo všec« in da je »v Sloveniji cistoca (weisheng) zelo pomembna in ne bi dovolili pripravljati hrane zunaj«. Zgornji navedki pricajo o tem, da so kitajski priseljenci skozi izkušnje s pripadniki vecinske populacije na številnih podrocjih oblikovali vedenje o slovenskem nacinu življenja, o »Slovencih«, o prevladujocem okusu in pricakovanju svojih strank. Podobno kakor vecinska družba nenehno skozi proces konstruiranja Drugega (othering) ustvarja homogeno in vecno, v casu 129 Huoguo ali vroci lonec je nacin priprave hrane, kjer je na gorilniku sredi mize postavljen velik lonec juhe, ki se vseskozi segreva, vanj pa posedeni za mizo potapljajo košcke mesa, zelenja­ ve, jajc, gob, tofuja idr. zamrznjeno, kategorijo »Kitajcev«, tudi moji sogovorniki skozi izkušnje vsak­danjega življenja konstruirajo kategorijo »Slovencev« oziroma, kot pravijo, tujcev (laowai). Elementi te kategorizacije potem informirajo odnos do domi­nantne lokalne populacije v Sloveniji, med drugim v smislu, kako oblikovati gostinsko ponudbo, ki bi kar najbolje ustrezala »strankam«, tj. pripadnikom vecinske populacije. Ceprav mora biti ta oblikovana v skladu z okusom strank, mora zadovoljiti tudi njihova pricakovanja, predvsem po udeležbi v izkušnji drugacnosti. Povedano drugace, kitajski podjetniki, in to ne samo gostinci, temvec tudi trgovci, maserji, zdravilci itd., se dobro zavedajo, da mora njihova storitev/izdelek vsaj nekoliko odražati tudi pricakovano »eksoticnost«. O tem govori tudi oglas za kitajsko restavracijo v Ljubljani: Je kaj lepšega, kot se pustiti zapeljati? Morda samo navdušiti druge – nad azijsko hrano. Po kitajskem nacinu razmišljanja je prehranjevanje splet delovanja cutov, obcutkov in notranjih organov. Je veliko vec, kot samo odgovor na vsakdanjo lakoto in fiziološko potrebo. Kitajska hrana je del kulture, ki jo Kitajci nosijo v sebi že tisocletja in je njihov izraz radosti do življenja ter harmonije v njem, harmonije, ki se odraža tudi v njihovi kuhinji. Kitajci so virtuozi pri kombiniranju zacimb in sestavin …130 Obiskovalci kitajskih restavracij pri nas so podobni Baumanovemu tu-ristu,131 ki išce nove izkušnje v novih krajih, pri tem pa minimizira nevarnosti, ki jih takšno pocetje prinaša: V svetu turista je tuje (strange) ukroceno, udomaceno in ne vec strašljivo; pretres (shock) se ponuja z varnostjo. Svet se zaradi tega zdi neskoncno mil, pokoren turistovim željam in kapricam, pripravljen ustreci; pa vendar naredi-sam-svet, prijetno voljan, izoblikovan po želji turista, narejen in prenarejen samo z enim namenom: vznemiriti, ugoditi in zabavati. Nic drugega ne opravicuje obstoja tega sveta in turistove prisotnosti v njem. Turistov svet je popolnoma in izkljucno strukturiran v skladu z estetskimi kriteriji (Bauman 1996, 29–39). 130 Cesarsko mesto (2010). 131 Zygmunt Bauman v svojem eseju From Pilgrim to Tourist – a Short History of Identity (1996) uporabi kategorije »romarja«, »sprehajalca«, »vagabunda«, »turista« in »igralca«, ko razmi­šlja o identitetnih procesih v moderni in postmoderni dobi. Medtem ko naj bi bil »romar« s svojim jasnim ciljem in zasledovano potjo metafora za moderno dobo, pa so druge kategorije »metafora za postmoderno strategijo, ki jo žene strah pred povezanostjo in fiksiranostjo« (Bauman 1996, 26). V želji po izgradnji takšnega »turistovega sveta« lastniki kitajskih resta­vracij v Sloveniji gradijo prav na stereotipski podobi vecne in nespremenljive Kitajske, ki je navduševala že Evropejce osemnajstega stoletja. O tem prica zunanja podoba in notranja oprema kitajskih restavracij, ki z uporabo elemen­tov mitologije in popularne zgodovine gradi podobo »tradicionalne Kitajske«, polne žada, zmajev, feniksov, umetelno zvezanih kitajskih vozlov, bambusov, lampijonov, replik kitajskega pohištva, lantern, intarzij in keramike iz dinastije Ming (1368–1644 n. št.) in Qing (1644–1911 n. št.). Zanimivo je, da gre pove-cini za replike izdelkov iz obdobja okrepitve stikov med kitajskim cesarstvom in evropskimi deželami, ko je Kitajska »vstopila v našo civilizacijo«, kot se je v govoru nekoc nerodno izrazil nekdanji kulturni minister dr. Vasko Simoniti.132 To je cas »omikane«, »civilizirane« in zavidljivo »napredne« Kitajske, ki se zrcali v zapisih Leibniza ali Voltaira (prim. Motoh 2007). Gre za to, da so ta­krat v »našo civilizacijo« kvecjemu vstopile podobe Kitajske, ki so jih prevajali zgodnji »kulturni posredniki« v podobi porocil, potopisov, pisem, razmišljanj misijonarjev, raziskovalcev, veleposlanikov, trgovcev in drugih, in ki so skozi cas postale del kolektivnega spomina. Obiskovalec kitajske restavracije tako vstopa v svet, ki je sicer drugacen, a hkrati cudno domac. Tudi imena kitajskih restavracij so takšna – oddaljeni, eksoticno zveneci kraji, ki pa jih vseeno pozna prav vsak otrok: Šanghaj, Kitajski zid,133 Peking, Hongkong, Shaolin. Ce ne gre za zemljepisna poimenovanja, pa imena restavracij spominjajo na mitološko starodavno Kitajsko: Zmajev paviljon, Cesarsko mesto, Dva zmaja, Zlata ribica, Kitajski zmaj, Zmaj in feniks, Kitajski vrt, Kitajski dvor … Igro vzajemno formiranih stereotipov zlahka zaznamo pri postreženih kitajskih jedeh. Kitajskim restavracijam je v Sloveniji pogosto ocitano, da niso avtenticne ter da so prilagojene »evropskemu okusu«. Neizrazit naj bi bil pred­vsem okus hrane, ki bi po pricakovanjih moral biti bistveno pikantnejši. Ne-kateri obiskovalci pa kitajskim restavracijam ocitajo celo, da imajo »avstrijski okus«, kar bržkone pomeni, da naj bi bila »pristnost izvirne kitajske kuhinje« »kontaminirana« z avstrijskim okoljem, od koder naj bi vse restavracije, po prepricanju mnogih, tudi prišle. Obiskovalec ene izmed kitajskih restavracij je na spletni strani tako strnil svoja obcutja: 132 Pozdravni govor ob odprtju razstave Srecevanja s Kitajsko: 200 let slovenskih odkrivanj kitaj­ ske kulture v Slovenskem etnografskem muzeju (31. avgust 2007–3. september 2007). 133 Kitajski zid je bila ena izmed zgodnjih kitajskih restavracij v Ljubljani, ki pa je zaradi gradnje novega objekta zaprla svoja vrata. V Solkanu pri Novi Gorici pa se nahaja restavracija Novi kitajski zid. Zelo veliko razocaranje, glede na vso hvalo. Vse jedi imajo enak okus, so pre­mastne in popolnoma brez vseh zacimb. Spomladanski zavitek je imel okus pecenega flancata. Paprika v pišcancu z arašidi je bila zelo grenka. Kislo pekoca juha je bila precej vodena. Po kosilu sem imel tudi manjše prebavne težave. Ta restavracija je tipicen primer prevec prilagojene kitajske kuhinje, ki se je še celo s svojo radodarnostjo z oljem in preostalimi mašcobami približala slovenski kuhinji. Priporocam povprecnim Slovencem, ki jih holesterol ne obremenjuje (Enaplus.com 2005a). Zapisi spletnih uporabnikov,134 ki opisujejo svoje izkušnje v kitajskih restavracijah, nakazujejo, da je v razumevanju uporabnika mogoce misliti kitajsko hrano zgolj v povezavi z avtenticno izkušnjo postrežbe v »tradicional­nem«, »pristnem« in cim bolj »izvirnem« okolju. Estetski kriterij, ki ga omenja Bauman (1996), je torej kljucen za izkušnjo obiska kitajske restavracije, kar je razvidno tudi iz zapisa naslednjega obiskovalca kitajske restavracije: Po neštetih obiskih v kitajski restavraciji X, smo se odlocili, da zavijemo se kam drugam, in glede na oddana mnenja na tej spletni strani smo odšli v restavracijo Y. Na prvi pogled v X ni bilo nic narobe, vendar so z zamenjavo kitajskih natakar­jev/~ic ponudbo dobesedno spustili na prenizek nivo. Tam so natakarji nesramni, arogantni, poleg tega pa je res bolj prijetno, da ti v kitajski restavraciji tudi postre­žejo ljudje kitajske narodnosti. V Y se je zgodilo prav to. Postrežba je odlicna, natakar, kit. narod., govori odlicno slovensko, glasba je pristna kitajska, namesto npr. Cuki ali kakšna podobna neumnost, ki ne sodi v kitajsko restavracijo kot npr. v X. Hrana je odlicna, okus je veliko boljši kot v drugih kit. restavracijah, in tudi pravopisne napake pri prevodih v jedilnem listu dodajo Y tisto pristnost, da so ljudje od drugod ter da so tam zato, da postrežejo s (cim bolj) pristno kitajsko hrano in pristopom, ne pa da dobiš vtis kot da si prišel v balkansko restavracijo (=X). Zagotovo ne bomo nikoli vec odšli (vsaj v Ljubljani) v drugo kitajsko resta­vracijo kot v Y, tako da, ce ste še vedno reden gost drugih kit. restavracij in imate obcutek, da boljše kot v X ne more biti, potem vam svetujem, da se ob naslednjem obisku kitajske restavracije odlocite prav za Y (Enaplus.com 2005b).135 134 V poglavju analiziram predvsem mnenja in poglede obiskovalcev kitajske restavracije, kot so jih izrazili v ocenjevanju kitajskih restavracij na portalih Mojagostilna.com in Enaplus.com. Slednja domena ne obstaja vec. 135 Besedilo je v obliki, ki je bila zapisana na spletu, pravopisne in druge napake niso popravlje­ne. Izjemoma so imena restavracij zakodirana s crkama X in Y. Zanimivo je, da sogovorniki, ki so zaposleni v kitajskih restavracijah, ugotavljajo, da je med strankami izrazito priljubljena le pešcica jedi, ki so posledicno železni repertoar kitajskih restavracij pri nas. Za te lastniki re-stavracij menijo, da na jedilniku preprosto »morajo biti« (bixu you), drugace restavracija ne bo preživela. Takšen obvezen jedilnik sestavljajo kislo pekoca juha, mongolsko meso136 (najraje govedina, manj pa pišcanec in svinjina), hrustljava racka in riž z zelenjavo. Zaradi želja strank so kitajske restavracije na jedilnike dodale tudi razlicne solate (iz kitajskega zelja, kalckov, korencka, zelene solate), ki na Kitajskem v takšni obliki niso obicajne. Gre seveda za sestavine in okuse, ki so temeljni tudi v slovenski kuhinji: govedina, sezonska zelenjava in kisle mesne juhe (v nekaterih delih Slovenije ni nenavadno, da se juhi pri obroku prilije kis). Nekoc sem v pogovoru z lastnikom ene izmed kitajskih restavracij izrazila svoje odobravanje nad ponudbo jedi, ki jih v dru­gih restavracijah ni. Razocarano mi je odgovoril, da je to mogoce všec meni, njegove stranke pa da so do tega povsem ravnodušne. Namrec, skoraj vsako omizje si bo najprej narocilo mongolsko meso. Da je jed res izrazito priljublje­na, prica tudi pogovorna tema »govedina po mongolsko« na spletnem portalu Kulinaricna Slovenija.137 Jedilniki v kitajskih restavracijah v Sloveniji so tako nastali kot odziv na zaznane preference slovenskih gostov, vendar hkrati tudi z upoštevanjem vec kot polstoletne izkušnje pripravljanja hrane evropskim obiskovalcem, zaradi cesar so posledicno tudi jedilniki v Avstriji ali Italiji do dolocene mere podobni jedilnikom v kitajskih restavracijah v Sloveniji. Zdi se, da si obiskovalci kitajskih restavracij v Sloveniji želijo predvsem standardizacije jedi, saj odzivi na spletu pricajo o tem, da jih moti variacija v pripravi iste jedi. Pogost ocitek, da hrana ni dovolj pikantna, ker da je pri­lagojena uporabnikom, tj. pripadnikom vecinske populacije, pa je ponovno samo še en pojav razumevanja Kitajske in Kitajcev kot homogene kategorije. V zamišljanju obiskovalcev kitajskih restavracij je namrec eden izmed glavnih oznacevalcev kitajskih jedi prav pekoc okus, ki je posledica dodajanja pekocih paprik138 (lajiao) v razlicnih oblikah (prah, pasta z oljem, sveže pekoce paprike) v jed. Vendar je takšno mocno zacinjanje hrane znacilno le za dolocene regio­ 136 Mongolsko meso je poslovenjen izraz za »meso na vroci plošci« (tieban rou), kjer sta mesu (obicajno govedini), mariniranemu v sojini omaki, dodana narezan por in cesen. Na blogu Radiotelevizije Slovenije so jed oznacili za »najbolj genericno jed v kitajski restavraciji«. 137 Navodila za pripravo in odzivi so dostopni na internetni strani Kulinaricna Slovenija (2010). 138 Na Kitajskem so pekoce paprike vkljucili v pripravo hrane šele pred tristo leti, prišle pa so iz Latinske Amerike. Na zacetku so jih uporabljali le kot zdravilo in za okraševanje jedi, kasneje pa so jih uporabljali celo kot nadomestilo za sol. Danes je uporaba pekocih paprik najbolj razširjena v provincah Secuan, Yunnan, Shaanxi, Guizhou, Hubei (Liu 2004, 60). nalne kuhinje,139 na primer secuansko. Ceprav so jedilniki kitajskih restavracij tukaj zbir jedi, ki se uvršcajo v razlicne kuharske tradicije, pa vecina tistih, ki pripravljajo hrano, prihaja iz dela Kitajske (obmocje Šanghaja, Jiangsu, Zhejiang, Guangdong) kjer jedi obicajno niso zelo zacinjene ali pekoce. Še vec, posebno izrazit okus nikakor ne velja za pogoj odlicne in okusno pripravljene hrane. Tako mi je nekoc sogovornik iz Qingtiana, ki je kar nekaj let preživel kot kuhar v Sloveniji, dejal, da je posledica njegovega dolgega prebivanja v tujini ta, da se je navadil jesti mocno zacinjeno hrano, in da se je torej navadil jesti na evropski nacin. BIVANJE IN DELO KITAJSKIH PRISELJENCEV V SLOVENIJI SKOZI PRIZMO KITAJSKE RESTAVRACIJE Kitajska restavracija predstavlja središce življenja tistim kitajskim prise-ljencem v Sloveniji, ki so zaposleni v gostinstvu. Na tem mestu bom postavila, da kitajska restavracija ni zgolj mesto zaposlitve ali mesto zadovoljevanja prehranjevalnih potreb, temvec se v tem materialnem prostoru hkrati dogaja družbena konstrukcija prostora, ki radikalno presega meje »gostinskega lokala«. To se dogaja skozi oblikovanje razumevanj, pogajanj in ustvarjanje odnosov razlicnih skupin, ki vstopajo v prostor; torej zaposlenih, lastnikov restavracij in obiskovalcev (gostov) restavracije. Delovno intenzivna dejavnost postavlja upravljanje delovne sile v restavraciji med najpomembnejše elemen­te lastniškega upravljanja restavracije, vendar ni zamejena le na delovni cas zaposlenih. Delo in prosti cas namrec nista dve loceni družbeni sferi, temvec se, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, prepletata, ce ne že prostorsko, pa vsaj v izkušnjah vsakdanjega življenja. Hkrati se te izkušnje radikalno razlikujejo glede na posameznikovo perspektivo umešcenosti v tako konstruiran prostor. Življenje v perspektivi zaposlenega v kitajski restavraciji ali perspektivi da gong,140 kot jo bom v nadaljevanju imenovala, se pricne okoli 11. ure zjutraj, ko se zaposleni zberejo v restavraciji, kjer obicajno najprej pojedo zajtrk. Po zaj­ 139 Jedem, ki so zunaj Kitajske poimenovane z zbirno kategorijo »kitajska hrana«, je pogosto skupno le to, da izhajajo iz mocno raznovrstnih kuharskih tradicij na Kitajskem. Obstajajo razlicne tipologije kitajskih jedi, najpogosteje pa se govori o osmih regionalnih tradicijah: shandongška, secuanska, kantonska, fujianska, huayangška, zhejiangška, hunanska in anhu­ ijska. Tudi za te kuharske tradicije je znacilna lokalna razlicnost pri pripravi. 140 Da gong je pogovorni izraz, ki se uporablja za pomene, sorodne »mezdnemu delu« in »delati za nekoga«, izraža tudi zacasnost zaposlitve ter fizicno naravo dela. Izraz sem v tekstu pustila v transkribirani izvirni kitajski obliki, saj menim, da slovenski prevodi ne izražajo ustrezne hiearhicnosti takšne pozicije oziroma slojne bariere med tistimi, ki vodijo ali so lastniki kitaj­ trku se pricne delovni proces, ki je prekinjen zgolj za hitro skupno kosilo med cetrto in peto uro popoldne. Zaposleni so na delovnem mestu obicajno do 11. ure zvecer, ce so v restavraciji še gosti, pa nekateri ostanejo tudi dlje. Delovni cas vecinoma preživijo stoje, v nenehnem gibanju med štedilniki, barskim pultom in gostinskimi mizami, med zaposlenimi in strankami. Delovni pro-ces, predvsem pa vsakodnevna rutina z eno- ali dvodnevno prekinitvijo za pocitek (xiuxi tian),141 je naporen in utrujajoc. Zaposleni se pritožujejo nad nenehno utrujenostjo in razlicnimi zdravstvenimi težavami, ki so nemalokrat diagnosticirane kot posledica utrujenosti. Nad utrujenostjo (pilao) se pogosto pritožuje Saša, ki se je pred leti pridružila možu v Sloveniji in se zaposlila kot natakarica. Pravi, da ponoci slabo spi, saj jo od celodnevnega tekanja sem in tja bolijo noge, stopala, nart. Obcasno ima tudi vrtoglavice. Zaradi teh težav sem jo kar nekajkrat spremila k splošnemu zdravniku, ki pa ji je zgolj svetoval, naj vec pociva. Saša je potem nehala hoditi k zdravniku, je pa zacela uživati razlic­na zelišca in zdravila, pripravljena po receptih kitajske tradicionalne medicine. Tudi Dane, še ne štiridesetletni kuhar, s katerim sem nekoc obiskala zdravnika zaradi mocnih ponavljajocih bolecin v predelu prsnega koša in pospešenega srcnega utripa, je menil, da so njegove težave posledica napornega dela. Resta­vracija, kjer je bil zaposlen, je bila namrec zelo priljubljena, primanjkovalo pa je kuharjev. Po mnenju Daneta, je: … v Sloveniji zdaj zelo težko dobiti Kitajce, ki bi delali. Iz Kitajske je že skoraj nemogoce pripeljati kuharje. Ovire so velike. V Sloveniji ni dovolj kuharjev, ki bi znali dobro kuhati. Samo še družino lahko pripelješ. Slovenci pa tudi ne znajo kuhati po naše. Od Kitajcev v Sloveniji jih veliko noce delati pri nas, ker vedo, kakšna gužva je in kako je treba garati. Vedo, kako je. Po zakljucku delovnega dne zaposleni zapustijo restavracijo in se vrnejo v prostore, ki so namenjeni pocitku. Ti so urejeni razlicno. Najpogosteje so to prostorsko locene enote, ki so skoraj po pravilu v neposredni bližini restavra­cije, nemalokrat pa celo v isti stavbi kot restavracija. Takšna ureditev je seveda prakticna, saj tako zaposleni ne zgubljajo casa s prihodom na delo in udeležbo na skupinskih obrokih, ki se jih obicajno udeležujejo tudi v primeru prostih dni. Nastanitev kitajskih priseljencev je tesno povezana z izvedbo delovnega procesa v restavraciji in nacinom priselitve. Kitajski priseljenec, ki pride v skih restavracij ali drugih podjetij, ki jih moji sogovorniki imenujejo šefi (laoban), in tistimi, ki so tam zaposleni. 141 Dnevi za pocitek so obicajno postavljeni med ponedeljek in petek, saj je med koncem tedna dela najvec. Slovenijo z namenom da gong v kitajski restavraciji, je vpeljan v že vnaprej konstruiran prostor, ki ga s pricetkom dela pricne sam poustvarjati. Ker je nastanitev razumljena kot bistveni del izkušnje da gong, prihajajo novi rekruti v Slovenijo z že izdelanimi pricakovanji, ki so vecinoma obliko­vana na povratnih informacijah, ki se prenašajo v Qingtian, delno pa tudi na izkušnjah s podobnimi praksami na Kitajskem. Tudi v Qingtianu je namrec obicajno, da delodajalec poskrbi za nastanitev delavcev iz oddaljenih krajev in jo tudi placa. Novincu je ob prihodu dodeljen prostor v stanovanju, ki si ga deli s sozaposlenimi v restavraciji. V teh stanovanjih so postavljena pravila glede higiene (weisheng) in sobivanja, ki narekujejo zadolžitve cišcenja skupnih pro-storov (kopalnice, predsobe, hodnika) ter dovoljene in nedovoljene dejavnosti. V stanovanjih, ki sem jih obiskala, so bila nekatera pravila tudi zapisana in prilepljena na vidno mesto (npr. notranjo stran vhodnih vrat). Kuhanje oz. priprava hrane v teh prostorih ni zaželeno. Lastnik restavracije, ki je prise-ljencu omogocil zaposlitev oziroma ga je zaradi zaposlitve »pripeljal« (dailai) v Slovenijo, je odgovoren tudi za njegovo nastanitev. Priseljenec za nastanitev ne placuje najemnine ali stroškov, povezanih s stanovanjem. Stanovalci tako pogosto niti ne vedo, koliko znašajo stroški elektrike, vode, komunalnih da­jatev … Takšna nastanitev ima znacaj prehodnosti in nestalnosti. S prihodi in odhodi zaposlenih se spreminjajo stanovalci, zamenjujejo se prostori glede na potrebe stanovalcev (npr. v primeru prihoda družinskih clanov). Kljub temu poskušajo stanovalci z razlicnimi osebnimi predmeti (fotografije sorodnikov) prostor personalizirati. Med delovnim in zasebnim okoljem je v takšni organizaciji prostora in casa težko zarisati mejo, saj zaposleni skupaj izpolnjujejo naloge, ki si sledijo po vnaprej dolocenem vrstnem redu in katerih koncni cilj je zadovoljivo izvrševanje gostinske ponudbe. S takšno ureditvijo so povezani pogodbeno. Da gong je namrec razumljena kot zaposlitev za dolocen cas in vsakršna pre­kinitev (neformalne) pogodbene obveze je hujša moralna kršitev dogovora med zaposlenim in delodajalcem. Hkrati pa so zaradi prostorske organizacije ureditve da gong pod stalnim nadzorom sozaposlenih. Ti poslušajo in opazu­jejo ter glede na trenutne strateške odlocitve informacije tudi prenašajo. Ena izmed sogovornic mi je zaupala, da je nekoc med delom v restavraciji popila sok, kar sicer delodajalec ni dovoljeval. Pri dejanju jo je opazil eden izmed sozaposlenih, ki je to takoj povedal delodajalcu. Dogodek poleg izvrševanja nenehnega (samo)nadzora zaposlenih osvetli še en vidik organizacije dela in bivanja v sklopu kitajske restavracije – delitev na zaposlene in šefa restavracije (laoban).142 Perspektiva šefa oziroma perspektiva laoban, kot jo imenujem, se se­veda radikalno razlikuje od perspektive da gong. Poglavitna naloga šefov je upravljanje zaposlenih, kar presega domeno mesta zaposlitve ter se širi tudi na druga podrocja življenja zaposlenih. Laoban za potrebe uspešnega delovanja restavracije pogosto konstruira fiktivno družino, sam pa se postavi na mesto (patriarhalnega) oceta. Najprej rekrutu omogoci priselitev v Slovenijo ter za­poslitev v njegovi restavraciji, kar bi lahko oznacili za umestitev v »družino« ali simbolicno »rojstvo«. V naslednji fazi vpelje rekruta v nacin življenja v Sloveniji, kar pomeni seznanjanje s tem, kaj je moralno sprejemljivo in kaj ne. Slovenska zakonodaja o zaposlovanju tujcev (Zakon zaposlovanju in delu tuj­cev 2007) je v casu raziskave omogocala delodajalcu, da je bil rekrut vsaj leto dni povsem odvisen od delodajalca. Ta ga je lahko v tem casu tudi odpustil, s tem pa povzrocil terminacijo njegovega zakonitega bivanja v Sloveniji (glej predhodno poglavje). V tem casu praviloma ni prejemal celotnega dohodka, temvec je del namenjal šefu za poplacilo pomoci pri priselitvi v Slovenijo. To obdobje je bilo odvisno od dogovora, ki ga je posameznik sklenil s šefom. Viši­na dohodka je bila odvisna od seniornosti oziroma vešcin in dolžine zaposlitve v doloceni restavraciji. Za popolne zacetnike je bila višina dohodka primerljiva z višino neto zneska minimalne place v Sloveniji, medtem ko so izkušeni ku­harji zaslužili tudi vec sto evrov nad povprecnim dohodkom v Sloveniji.143 Dolžina zaposlitve v restavraciji, katere šef je uredil zaposlitev rekrutu iz Kitajske, je odvisna od dogovora med šefom in zaposlenim. Ta dogovor je izrazito situacijski, odvisen od številnih dejavnikov, ki se vseskozi spreminjajo, saj so tudi ti vpeti v širše ekonomske in družbene procese (npr. gospodarska situacija v družbi, spremembe zakonodaje). Glede na te dejavnike lahko ena ali druga stran izrazi željo po podaljšanju ali skrajšanju pogodbe, obe strani pa poskušata doseci kompromis. Pomoc laobana na samostojni podjetniški poti je namrec lahko zelo koristna, bodisi v obliki financne investicije v podjetje ali pri prenosu znanja, zato si bodoci šefi prizadevajo ohraniti dobre odnose 142 Tudi tukaj sem se odlocila za uporabo kitajskega pogovornega izraza laoban, ki nadomešca uporabo slovenskega pogovornega izraza »šef«, saj sem pri uporabi termina za delodajalca sledila sogovornikom. Prav tako uporabljam moško obliko za delodajalca, saj je bila ta upo­ rabljena v vecini primerov. Iz tega ne sledi, da so delodajalci v kitajskih restavracijah Sloveniji izkljucno moškega spola. 143 Januarja 2011 je bil neto znesek minimalne place v Sloveniji 572 EUR, medtem ko je bila višina neto povprecne place 972 EUR. z nekdanjim delodajalcem. Na simbolni ravni bi lahko ta korak primerjali s pomocjo staršev pri osamosvajanju otrok. Takšen potek dogodkov ni nujen, je pa pogost. Na prvi pogled je mogoce sklepati, da je odnos uravnotežen, saj imajo vsi akterji od njega doloceno ko­rist. Kljub temu gre za asimetricen odnos, v katerem je bistveno hierarhicno razmerje med laobanom in zaposlenimi. Moc laobana izvira predvsem iz možnosti nadzora razlicnih dejavnosti in procesov, ki so kljucni v življenju kitajskega priseljenca v Sloveniji: nadzor nad zakonitim priseljevanjem, nad delom v restavraciji, življenjem zunaj restavracije (v stanovanju, ki ga je omo­gocil laoban) ter skozi razširjene sorodstvene in prijateljske vezi tudi nad mne­nji in pogledi ožjih sorodnikov na Kitajskem. Takšno družbeno konstrukcijo moci v okolju, ki ga strukturno so-doloca slovenska imigracijska zakonodaja, ponazarja niz dogodkov, ki se je pripetil Saši. Saša je bila že nekaj let z možem zaposlena pri delodajalcu, ki jima je tudi omogocil priselitev v Slovenijo. Ceprav je v tem casu prihajalo do manjših nesoglasij med njima in laobanom, ta niso nikoli resno ogrozila njegove avto­ritete. Scasoma je Saša zacela ugotavljati, da za svoje delo prejmeta prenizko placilo. Najprej je svoje nezadovoljstvo kazala tako, da se je veliko pritoževala cez laobanove upravljalne, vodstvene ter karakterne sposobnosti, kasneje pa je svoje nestrinjanje s sistemom nagrajevanja izrazila tudi njemu. Ta se z nje­nimi ocitki sicer ni strinjal, vendar je privolil v manjšo povišico. V tem casu je Saša zacela razmišljati, da bi odšla k svojim sorodnikom v kakšno drugo evropsko državo, kjer bi zaslužila vec. Ker je laoban vedel, da zaradi zapletene zakonodaje o zaposlovanju in priseljevanju tujcev ne more najti takojšnjega nadomestila zanjo, je Saša v njegovih oceh postala problematicna. Vrstili so se dogodki, ko sta bila ona ali njen mož obtožena nevestnega dela, ceprav je bila po njunem za to kriva obstojeca organizacija dela, in ne onadva sama. Menila sta, da to dobro ve tudi laoban, vendar ta ni popustil, temvec je celo zagrozil z znižanjem njune place v višini zneska domnevne škode. Kasneje naj bi jima znižal placo tudi zato, ker je slišal, da se pripravljata na odhod v tujino. Oba z možem sta se pritožila in zagrozila z odhodom, ce ne bosta prejela celotnega placila. Laoban je takrat odgovoril, da potem pac ne bo vec prijazen (bu keqi), kar je po njunem mnenju lahko pomenilo, da bosta imela vsaj težave z dovo­ljenjem za prebivanje. Cez nekaj mesecev je Saša ugotovila, da njeni prispevki niso bili v celoti placani in je od laobana zahtevala, da to nemudoma stori. Ta je od nje najprej zahteval, naj to stori sama. Ko sem se na njeno željo in v njenem imenu poklicala na pristojni urad, je nemudoma privolil, da bo zadevo popravil (gaihao). Saši je hkrati dejal, da bi najraje videl, ce bi si zaposleni sami urejali dokumente, povezane s prebivanjem v Sloveniji. Saša je menila, da gre zgolj za govorjenje (zuiba shuo), v resnici pa ne misli tako: Seveda ne bi bil srecen (bu gaoxing), ce bi to sami poceli. Saj jaz razumem, da to ni preprosto, da je s tem ogromno dela. Ampak tako pac je; mi mu pomagamo da gong, on pa naj nam pomaga pri tem. Moj mož ga je vceraj lepo vprašal, ce nama bo vrnil najine dokumente, pa je izbruhnil in se zacel dreti. Saj ne moreš tako. Ce te nekdo nekaj lepo vpraša, potem moraš tudi lepo odgovoriti (ruguo haohao wen, yingai haohao huida). Zgornji zapis razkriva strategije, ki jih v kompleksnem in zapletenem odnosu uporabljata zaposleni in delodajalec v želji po takšni družbeni kon­strukciji moci, ki bi bolj odgovarjala trenutnim potrebam enega ali drugega. Nesoglasij ni bilo, dokler je Saša igrala vlogo podrejenega »družinskega clana«, ki zaupa presoji »oceta«, torej laobana, ki odloca, kaj je najbolje zanj, za resta­vracijo in za zaposlene. Stvari so se zacele zapletati, ko je zaposlena ne samo izrazila svoje nezadovoljstvo, temvec se je pricela tudi osamosvajati. S tem je zacela ogrožati upravljanje restavracije, saj njen odhod ni bil predviden, novih delavcev pa zaradi zapletenih imigracijskih postopkov ni bilo mogoce takoj pridobiti. Laoban se je tako cutil izzvanega in je poskušal uveljaviti svojo voljo z implicitnimi grožnjami (zadrževanjem dokumentov, ki so potrebni za ureja­nje statusa, neplacevanjem prispevkov). Ta dejanja naj bi Saši, pa tudi drugim zaposlenim, pokazala, kako zelo so v resnici odvisni od laobana. Saša se je na te ukrepe odzvala tako, da je poiskala pomoc clanov lastne socialne mreže, ki niso bili blizu laobanu (obrnila se je na posameznike, ki pripadajo vecinski populaciji ali pa na tiste kitajske priseljence, ki so bili z njenim laobanom prav tako v nesoglasju), legitimnost njegovih dejanj pa je spodbijala z govorom o ustreznem odnosu laobana do zaposlenih. Hkrati je pokazala na prepad med obema perspektivama življenja in dela v kitajski restavraciji: »Poleg tega nas, delavce da gong (op. a. laoban), prezira (kanbuqi). Prezira nas. Kot da ne ve, da ne moreš imeti restavracije brez delavcev.« V teh pogosto zapletenih in vecplastnih odnosih med zaposlenimi in šefi iz Qintiana pa sodelujejo tudi drugi zaposleni – prebivalci Slovenije, ki so bodisi predstavniki slovenske vecine ali manjšin (na primer iz Srbije ali BiH). Vecinoma opravljajo naloge pomožnega osebja (natakarji ali cistilci) ali pa kot racunovodje in administrativna podpora. Obicajno jih kitajski delo­dajalci cenijo, saj nase prevzemajo posredniško vlogo med njimi in svetom zunaj kitajske restavracije in so zaradi tega pomembni za uspešno poslovanje in delovanje restavracije. Hkrati so priljubljeni tudi med zaposlenimi, saj jim pomagajo pri številnih postopkih in opravilih, s katerimi se soocajo v vsakodnevnem življenju. Ko je racunovodja v eni izmed ljubljanskih kitajskih restavracij dal odpoved, je Sašo skrbelo, kako si bodo sedaj urejali dovoljenja za delo in prebivanje, saj je še do pred kratkim to pocel on, pa še, kot se je izrazila, razumel je njihovo slovenšcino. Vpliv delodajalca pa sega tudi dlje od restavracije. Ker nekateri vplivni laobani menijo, da je samoreprezentacija Kitajcev v Sloveniji eden izmed kljuc­nih nacinov trženja in oglaševanja njihove gospodarske dejavnosti, poskušajo vplivati tudi na nacin, kako so kitajski priseljenci umešceni v javnem govoru. V casopisnih in drugih intervjujih nastopajo obicajno isti akterji, ki so pos­tavljeni kot predstavniki »kitajske skupnosti« medtem ko vecina na vprašanja novinarjev ne želi odgovarjati. Slovenski novinarji si takšno »sramežljivost« tolmacijo kot zaprtost pred vecinsko družbo, kot skrivanje nekakšnih notranjih skrivnosti in sumljivih praks. Evidenca s terena prica o tem, da gre pravzaprav za izogibanje situacijam, kjer bi lahko posamezni kitajski priseljenec ogrozil zgodbo o Kitajcih v Sloveniji, kot jo želijo diseminirati vplivni posamezniki med kitajskimi priseljenci. To je v casopisnem prispevku »Kitajska cetrt« priz­nal tudi eden izmed priseljencev, ko je na novinarkino vprašanje o zadržanosti lastnikov kitajskih restavracij do novinarjev odgovoril: »Morda jih je strah, da bodo rekli kaj narobe in se bodo potem drugi pritoževali.«144 Takšno razlago potrjuje tudi dogodek, ki je sledil objavi zgoraj omenje­nega casopisnega prispevka o kitajskih priseljencih v Sloveniji. V raziskoval­nem clanku Dnevnikove sobotne edicije Zelena pika je leta 2005 sodelovalo vec intervjuvancev, med njimi tudi jaz (Cepin Cander 2005). Eden izmed starejših kitajskih priseljencev pri nas, ki živi v Sloveniji že od devetdesetih let prejšnjega stoletja, pred tem pa je bival tudi v drugih evropskih državah, je novinarki med drugim zaupal, »… da jé kitajsko hrano samo doma. To, kar kuhajo v kitajskih restavracijah, ni kitajska hrana.« Kot je zapisano v pri­spevku, je intervjuvanec menil, da v kitajskih restavracijah kuhajo vecinoma priuceni kuharji, ki se priprave kitajskih tradicionalnih jedi niso izucili v formalnem pedagoškem procesu na Kitajskem. Njegova izjava je med lastniki kitajskih restavracij sprožila pravi vihar. Zahtevali so, da svojo izjavo preklice. Zaradi številnih telefonskih klicev, ki jih je prejel, je od casopisa res zahteval preklic oz. popravek, ceš da je bila njegova izjava vzeta iz konteksta (Li 2005). Kljub temu pa se zgodba še ni koncala. V prvi polovici leta 2006 je nacionalna televizija predvajala pogovorno oddajo o življenju Kitajcev v Sloveniji z nas­lovom Kitajska cetrt (Radiotelevizija Slovenija 2006). V oddaji, kjer voditeljica 144 Cepin Cander (2005). ni skoparila s podcenjujocimi vprašanji, je eden izmed gostov, sin lastnikov kitajske restavracije v Ljubljani, nekoliko nepricakovano ponovno omenil zgoraj omenjeni casopisni prispevek. Navajam izsek pogovora med njim in voditeljico oddaje: Gost: Ko že govorimo o restavracijah, bi želel nekaj omeniti glede clanka v Dnevniku, ki je bil objavljen 17. decembra lani. Tam je gospod, Kitajec, doktor medicine … povedal, je podal, da hrana, ki jo kuhajo v kitajskih restavracijah, ni originalna kitajska hrana. Voditeljica: To v Sloveniji? Da ni originalna? Gost: Ja, da ni originalna. Pa je povedal tudi, da nimajo dovolj znanja glede tega. Voditeljica: Ampak to je originalno, ne? Gost: Jaz moram povedati, da je. Da je vsaka kitajska restavracija, ki v Sloveniji obstaja, kuha 100-odstotno originalno kitajsko hrano. Pa tudi imajo dovolj znanja kuhanja. Zgornji dogodki kažejo na to, da želijo doloceni lastniki kitajskih resta­vracij vplivati na (samo)reprezentacijo kitajskih priseljencev pri nas in so tiste posameznike, ki se takšnemu videnju ne uklonijo, pripravljeni tudi disciplini­rati. Takšno discipliniranje poteka predvsem kot pritisk nekaterih hierarhicno visoko postavljenih posameznikov med kitajskimi priseljenci, ki menijo, da predstavljajo »skupnost«. Poglavitna grožnja je, ceravno morda ne izrecena, da bo izlocen iz »skupnosti« oziroma da bodo rojaki z njim prekinili stike. Seveda so takšni prijemi bolj ucinkoviti v primeru tistih priseljencev, katerih socialne mreže vkljucujejo pretežno druge kitajske priseljence in le kakšnega posameznika, ki pripada preostalim segmentom slovenske družbe. Posledica pojavljanja v medijih na nacin, ki ni povšeci nekaterim lastni­kom kitajskih restavracij, pa je bilo tudi discipliniranje tistih zaposlenih, ki so bili v pogostem stiku z mano in so mi domnevno posredovali podatke, uporabljene v omenjenem Dnevnikovem casopisnem prispevku. Kasneje sem izvedela, da so bili nekateri lastniki nejevoljni, ker se njihovi zaposleni »druži­jo« z mano, in so jim svetovali, naj tega v bodoce ne pocno. Petra, na primer, mi je zaupala, da je bila besna, ko jo je njen šef nadrl (ma), ceš da naj bi mi prav ona prenašala informacije, ki sem jih potem izrekla v omenjenem inter-vjuju. Ko sem odgovorila, da ne razumem, zakaj bi bilo v intervjuju karkoli problematicnega, je odgovorila: »Mi imamo svoj nacin življenja, ki ni enak vašemu.« Po tem jo je poklicala še sorodnica, ki je lastnica manjše restavracije, in ji prav tako ocitala druženje z mano. Tudi Saša mi je nekoc omenila, da njen delodajalec ni najbolj navdušen nad tem, da se pogosto videvava: Drugi ti gotovo tega niso rekli, ampak laoban ne mara, da se družimo s tabo. Pra-vi, da ni dobro, da se sploh družimo s kakšnimi Slovenci. Ker je bil en primer, ko je eden od Kitajcev v Mariboru imel dobrega prijatelja, ki je bil Slovenec, potem pa ga je ta dodobra ogoljufal. Ceprav jaz vem, da to ni pravi razlog. Laoban nas tako samo hoce imeti pod nadzorom. Ker potem se ne boji, da si bomo sami kaj uredili. Jaz pa pravim, da je to moje privatno življenje in da nima pravice govoriti, s kom se bom družila. Zagotavljanje ubogljive in odvisne delovne sile poteka, kar je ugotovila tudi Saša, preko prikazovanja »zunanje« družbe, torej vsega, kar je izzven mikrokozmosa kitajske restavracije, kot neprijaznega in nenaklonjenega.145 Raven nadzora se od delodajalca do delodajalca razlikuje, nabor metod pa je skoraj isti; izstopa predvsem metoda medsebojnega nadzora in ovaduštvo med zaposlenimi ter samocenzura zaposlenih, ki temelji na moralnih obligacijah do delodajalca in lastne družine (ce je posameznik migriral s pomocjo so-rodstvenih povezav). Saša mi je po razpletu zgoraj opisanega spora z njenim laobanom zaupala, da se je vse dobro uredilo in da sedaj nista vec v sporu. Ko sem se zacudila, kako hitro se je vse razrešilo brez težav, je Saša odgovorila, da sta se navsezadnje le dogovorila. »Saj smo navsezadnje le nekakšni sorodniki (yi bande qinqi).« Bivanjske in delovne razmere pogosto generirajo nesporazume in prepire tako med zaposlenimi kot med zaposlenimi in šefom.146 Ostro gospodarsko tekmovanje med restavracijami pa privede tudi do sporov med lastniki samimi. Gre pravzaprav za zaostreno konkurenco, saj je ciljna skupina vseh 145 Peter Kwong (1997, 372) je na temelju dolgoletnega raziskovanja ucinkovito prikazal, kakšne strategije uporabljajo kitajski delodajalci v New Yorku v želji po zagotavljanju ubogljive de­lovne sile. Najprej poskušajo ustvariti delovno okolje, ki deluje domace, tako da ne upošteva­jo rigidnih ameriških pravil (npr. premor, da lahko gredo matere po otroke v šolo, navzocnost otrok v delavnici idr.), hkrati pa prikazujejo ZDA kot izjemno nevarno okolje, kjer ne moreš nikomur zaupati, saj gre za sovražno in rasisticno okolje. Na takšen nacin konstruirajo sku­pinsko kohezijo, ki preprecuje upor zaposlenih proti delodajalcem. 146 Obcasno takšni prepiri eskalirajo v spore s tragicnimi posledicami. V slovenskem prostoru je bilo porocano o dveh takšnih dogodkih. Leta 2003 je umrl kitajski kuhar v eni izmed ljubljanskih restavracij zaradi posledic vbodov z ostrim predmetom. Po mnenju sodišca je do poškodb prišlo, ko sta se lastnika restavracije branila, zaradi cesar je sodišce odstopilo od pregona. Drug primer se je zgodil spomladi 2010, ko je štiriinštiridesetletni moški v Ljubljani umoril svoja nekdanja delodajalca zaradi poprejšnjih sporov. kitajskih restavracij pravzaprav enaka – ljudje, ki si želijo eksoticno in ne predrago hrano. Pogosto o boljšem ali slabšem obisku odlocajo podrobnosti: bližina najbližje kitajske restavracije, velikost parkirnega prostora, zunanji vrt za kadilce ali dovoz hrane na dom. Ena izmed posledic takšne zaostrene go-spodarske konkurence je tudi veliko nezaupanje znotraj skupine Qingtiancev v Sloveniji. Moji sogovorniki so bili vedno pozorni, da se kakšne informacije, posebej o poslovanju njihovih restavracij, pa tudi o zasebnih zadevah, ne bi prenašale naokoli. Predvsem mlajši so se tako pocutili omejene, saj so morali biti pri sklepanju prijateljstev z drugimi mladimi kitajski priseljenci previdni. Ali kot je rekel eden izmed mlajših sogovornikov: »V Sloveniji je vedno treba obdržati skrivnosti zase. Vedno obdrži skrivnost zase (bao mi).« Druga posledica je tudi izogibanje skupnega nastopa oziroma oblikovanja predstavništva, ki bi bodisi predstavljalo Qingtiance, kitajske restavracije ali pa Kitajce v Sloveniji. Ceprav je eden izmed lastnikov restavracij prevzel vlogo predstavnika v Sloveniji živecih Kitajcev, pa ta vloga nikoli ni bila formalna. V Sloveniji dolgo casa ni bilo društva kitajskih priseljencev ali qingtianskih izseljencev, kar je znacilno za toliko drugih držav v Evropi. Kitajsko veleposla­ništvo je omenjenega lastnika restavracije sicer priznavalo kot predstavnika in ga tudi vabilo na srecanja predstavnikov kitajskih izseljenskih društev v Peking ob razlicnih priložnostih (olimpijske igre Peking 2008, šestdesetletnica usta­novitve LR Kitajske). V slovenski javnosti se ni izpostavljal, saj, kot je rekel, ne govori slovensko, poleg tega pa bodo, kot je dejal, kasneje njegovo funkcijo prevzeli mlajši, ki so v Sloveniji študirali in ki bodo lahko ustrezneje predstav­ljali v tej državi živece Kitajce. Kljub temu je obcasno prihajalo do napetosti med njim in nekaterimi drugimi, ki so želeli prevzeti to neformalno funkcijo. Izogibanje skupnemu nastopu ne poteka zgolj na podrocju reprezentacij kitajskih priseljencev v Sloveniji, temvec tudi v bolj instrumentalnem smislu. Pred nekaj leti se je vec lastnikov kitajskih restavracij pritožilo nad visokim racunom, ki jim ga je izstavljalo Društvo SAZAS, predvsem zato, ker se v restavracijah vecinoma vrti glasba kitajskih glasbenih ustvarjalcev na nosilcih zvoka, ki so kupljeni na Kitajskem. Po mnenju enega izmed odvetnikov ome­njeno društvo zaradi kitajske zakonodaje na podrocju glasbenih avtorskih pra­vic tudi ni bilo upraviceno do izstavljanja racunov. Predlagal je, da se kitajske restavracije združijo v skupni tožbi proti društvu. V pogovorih so mi razlicni lastniki restavracij, kot tudi zaposleni, povedali, da to preprosto ni mogoce in da nihce ne želi dati pobude, saj se stvari morda ne bi iztekle po pricakovanjih. Kljub temu je bilo pred nekaj leti opaziti manjše premike na tem podro-cju. Leta 2008 so lastniki restavracij in zaposleni zbirali denar za žrtve potresa v Secuanu. Prispevali so mnogi, najvišjo vsoto, okoli 5000 EUR, pa je daroval eden izmed lastnikov kitajske restavracije v Ljubljani. Drugi takšen primer je Društvo slovensko-kitajskega ekonomskega sodelovanja, ki je mestu Ljubljana podarilo sredstva za obnovo po poplavah oktobra 2010. Takrat se je društvo prvic javno izpostavilo, a se po tem, medijsko dobro podprtem dogodku, ni vec pojavljalo v javni sferi (A. H. 2010). QINGTIANSKE TRANSNACIONALNE DRUŽINE Ulica Xinjianling, okraj Qingtian, LR Kitajska (Foto: M. Bofulin, marec 2006). LOCITVE IN SNIDENJA RAZSELJENIH DRUŽINSKIH CLANOV V ulici Xinjianling, kjer sem med terenskim delom stanovala, je skoraj v vsakem gospodinjstvu nekaj clanov prebivalo v Evropi. Mati moje prijateljice in lastnica hiše, kjer sem bila nastanjena, je pogosto stopila pred vhodna vrata in mi v qingtianskem dialektu naštevala, kdo od sosedovih je v kateri evropski državi. Pripoved je obicajno sklenila z besedami: »Tu smo ostali samo starci in otroci«. Prizor, ki se je na ulici odvijal vsak dan od jutra do vecera, je njene besede potrjeval. Po prašni cesti so se sprehajali starejši ljudje z majhnimi otroki, posajenimi na plasticne tricikle. Gor in dol po ulici v enakomernem ritmu, ki so ga prekinjali le obroki hrane in pocitek otrok po njih. Obcasno je poleg otrok stopala tudi kakšna mati, ki je prišla na eno- ali dvomesecni obisk domov. Sosedje so jo ustavljali in jo spraševali, kako je v tujini, ali je posel dober, in kako dolgo bo v Qingtianu. Ona je potrpežljivo odgovarjala, medtem ko so se otroci nemirno prestopali, nezadovoljni z nenacrtovano prekinitvijo igre. Kakšna je tipicna qingtianska transnacionalna družina?147 Jana izhaja iz majhnega kraja ob avtocesti Wenzhou-Lishui v okraju Qingtian. Njeni starši imajo manjšo obrt, podobno kot druga gospodinjstva v vasi. Janinemu ocetu pri delu pomagajo sosedi, saj nihce od njegovih štirih otrok ne živi vec doma. Jana je pred osmimi leti sledila svojemu možu Danetu v Slovenijo. Ta se je namrec zaposlil kot kuhar v restavraciji, ki jo ima v lasti Janina starejša sestricna po materini strani, katero Jana imenuje »moja starejša sestra« (wo 147 Transnacionalno družino lahko definiramo kot mrežo posameznikov, ki temelji na ideo­logiji skupnega sorodstva in presega »determinizem geografsko celovitega gospodinjstva« (Landolt in Da 2005). Z drugimi besedami, gre za posameznike, ki prebivajo na razlicnih lokacijah, vendar v simbolnem, custveno-odnosnem in materialnem smislu ohranjajo svojo družinskost. jiejie).148 Tudi Jana se je zaposlila v isti restavraciji, zatem pa se je dvakrat vrnila v Qingtian, kjer sta se rodila njena otroka. Obakrat se je kmalu po njunem rojstvu vrnila v Slovenijo, otroka pa sta ostala v varstvu starih staršev v Qingti­anu. Njena mlajša sestra je sprva ostala doma in pomagala Janinim staršem skrbeti za Janinega starejšega sina, kasneje pa se je tudi ona porocila in odšla v Wenzhou, regijsko središce, kjer je njen mož zaposlen kot kuhar v restavraciji. Ko je Janina mlajša sestra odšla, sta njena starša sama skrbela za Janina otroka. Obcasno je priskocila na pomoc tudi bližnja soseda. Dane je že pred leti skupaj s svojim bratom, ki sedaj prebiva v turisticnem kraju v provinci na zahodu Kitajske, postavil hišo na zahodnem robu urbaniziranega središca Qingtiana. Mož njune tete po materini strani (gufu) in Danetov najbližji sorodnik je pred nekaj leti odšel v Italijo, kjer je bil najprej zaposlen v tekstilni industriji, kasneje pa v gradbeništvu. V Qingtianu je ostala njegova žena, ki mu namerava slediti v nekaj letih, in njegovi hceri, za kateri sta si starša v casu mojega drugega terenskega obiska želela, da bi na Kitajskem dosegli cim boljšo izobrazbo. Ce je Janina družina razseljena po dveh kontinentih, pa Aleševe družinske povezave vkljucujejo še ZDA. Alešev dedek, vitalen starostnik s stanovanjem v središcu okraja in vilo na podeželju, ima šest otrok. Oba sinova sta že zgodaj emigrirala v ZDA, dve hceri živita v Sloveniji in vodita vsaka svojo restavracijo (ena je Aleševa mama), medtem ko najmlajša sestra živi v majhni vasi nedalec od okrajnega središca in je porocena z uspešnim podjetnikom, ki se ukvarja z gradbeništvom v Azerbajdžanu. Mož starejše hcerke se je leta 2007 nameraval zaposliti pri možu mlajše hcerke in oditi v Azerbajdžan, kasneje pa sem izve­dela, da je odšel v Španijo. V Qingtianu so ostali otroci najmlajše in najstarejše hcerke; hcerka slednje se je pripravljala na poroko s fantom, katerega starši so takrat imeli tovarno v Grciji. Kot mi je povedala, mu je nameravala v naj­krajšem casu slediti, vendar so njeno prošnjo za vizum zavrnili na kar nekaj evropskih veleposlaništvih: L: Tudi jaz sem bila že nekajkrat v Šanghaju. Ampak vedno sem šla z avtobusom iz Qingtiana do ambasade in potem takoj nazaj domov. MB: Na katerih ambasadah pa si že bila? 148 Na Kitajskem je obicajno, da se tudi v nesorodstvenih medsebojnih odnosih ljudje nazivajo s sorodstvenimi nazivi, posebej pogosto je poimenovanje »starejša sestra« (jie) ali »starejši brat« (ge), oziroma »mlajša sestra« in »mlajši brat« za osebe, ki so od izrekalca bodisi starejše ali mlajše in imajo z izrekalcem bližnji odnos. L: Najprej sem bila na španski, pa italijanski. Pa bila sem tudi na ameriški, ampak tja je najtežje priti. Pa bila sem tudi na angleški … pa seveda grški. Tako težko je dobiti … Doma so jezni, res na smrt neprijetno (fansili). Alešev dedek je zelo ponosen na otroke, ki so uspešni v razlicnih panogah in v razlicnih delih sveta. Po smrti svoje žene se je zbližal z vdovo, ki je takrat že imela tri odrasle otroke. Njena sinova sta v zadnjih desetih letih že migrirala v Evropo, hcerka pa se je porocila s fantom, katerega brat in sestra sta lastnika uspešnega trgovskega podjetja in živita v Srbiji. Mladoporocenca sta kmalu po poroki poskusila s trgovanjem v Ukrajini, vendar so se jima pogoji življenja in dela zdeli prevec kaoticni (tai luan) in sta se zato po njeni zanositvi vrnila v Qingtian. Opisana primera predstavljata tipicno organizacijo transnacionalnih qingtianskih družin. Takšne družine s številnimi clani v Evropi ali kje drugje v tujini imajo v oceh Qingtiancev višji status, saj jim razvejane družinske pove­zave omogocajo dostop do informacij, materialnih dobrin, financnih nakazil in zaposlitvenih možnosti na trgu dela, ki nudi boljše pogoje za zaslužek kot lokalno okolje. Izsledki iz terena kažejo, da so pri prenosu informacij kljucni »nemobilni« clani družin, torej ne-migranti v Qingtianu. Ti delujejo kot informacijska voz­lišca, kamor se stekajo informacije iz razlicnih delov sveta, ti pa jih posredujejo naprej po sorodstveni in prijateljski mreži. To ne pomeni, da kitajski izseljenci, na primer v Sloveniji, ne komunicirajo s svojimi prijatelji in sorodniki v drugih evropskih državah. Ravno obratno, preko QQ149 in raznih drugih spletnih oro­dij za komunikacijo so v stiku z geografsko in družbeno oddaljenimi osebami znotraj svojih socialnih mrež, vendar je ta komunikacija bolj obcasne narave. Znotraj ožje družine je komunikacija rednejša, obstajajo pa tudi impli­citna moralna pravila komunikacije. Tako je v qingtianskem transnacional­nem prostoru pricakovano, da komunikacija poteka predvsem v smeri proti Qingtianu, kar pomeni, da so najpogosteje izseljenci tisti, ki klicejo »domov«. Prijateljica v Sloveniji mi je veckrat zaskrbljeno omenila, da njen delodajalec, bližnji sorodnik njenega oceta, že nekaj casa ni poklical njenih staršev. Pouda­rila je, da se to ni zgodilo niti za kitajsko novo leto,150 ko obicaji zapovedujejo cim vec tesnih stikov med družinskimi clani, ce ne fizicnih, pa vsaj komuni­ 149 Tencent QQ, bolj znan zgolj kot QQ (tudi v kitajšcini se uporablja angleška izgovorjava »kjukju«), je najbolj priljubljeno in razširjeno brezplacno orodje za pošiljanje hipnih sporocil (instant messaging tool) v Kitajski. 150 Kitajsko novo leto ali Pomladni festival (Chunjie) je najpomembnejši in najdaljši izmed tra­dicionalnih kitajskih praznikov. Osrednji dogodek praznovanja je združitev družine pri sku­ kacijskih. Njena zaskrbljenost je izražala predvsem strah, da so se odnosi med družinskimi clani bistveno poslabšali. Predlagala sem, da naj, ce jo to skrbi, njen oce poklice sorodnika v Slovenijo, da bo videl, kaj je na stvari. Nekoliko presenecena mi je odgovorila, da to pa seveda ne gre, »saj vedno klicejo tisti, ki so v tujini (zai guowai)«. Ko sem povprašala, zakaj je tako, je odgovorila, da »so tisti doma prevec zaposleni, da bi klicali naokoli«. Po razmisleku sem ugotovila, da so tudi v »mojem« qingtianskem gospodinjstvu vedno cakali na klic iz Slovenije. Le v izjemnih primerih, kot je bila bolezen otrok ali kakšno nujno financno nakazilo, so poklicali v Slovenijo. Da so sorodniki v Qingtianu pomembna informacijska vozlišca, pa je mogoce soditi tudi po dogodku, ki ga je opisala Jasna. Leta 2006 si je poskušala podaljšati dovoljenje za prebivanje, vendar je pri tem naletela na nemajhne težave. Ceprav je bilo njeno zacasno dovoljenje za prebivanje pred iztekom, njen delodajalec (ki je hkrati tudi njen bratranec) še ni zaprosil za podaljšanje. Jasna se je odlocila, da si bo sama urejala stvari, kar pa ni bilo lahko, saj je bilo njeno znanje slovenskega jezika takrat precej omejeno. Ko je postalo jasno, da dovoljenja za zacasno prebivanje brez posredovanja delodajalca ne bo mogoce podaljšati, sem ji svetovala, naj se obrne na delodajalca. Odgovorila je, da je dan pred tem po telefonu govorila s svojo mamo, in da bo ta govorila z delodajalcevo mamo. Dodala je še, da bo tudi sama govorila s šefom, vendar najverjetneje to ne bo pomagalo. Jasna je v želji po hitri rešitvi svoje težave bolj zaupala družinskim vezem v Qingtianu kot pa neposredni komunikaciji s svojim delodajalcem. Takšno reševanje težav je obicajno, saj vkljucuje razreše­vanje skozi komunikacijo med dvema avtoritetama, ki sta moralno nadrejeni tako njej, kot tudi njenemu šefu, zanimivo pa je, da takšna komunikacija ob-sega tudi ne-migrante v Qingtianu, ki na takšen nacin ohranjajo in še utrjujejo svoj položaj informacijskih vozlišc. Za tiste družinske clane, ki ostanejo v obmocju izselitve, medtem ko delovno aktivni clani družine in drugi migrirajo, se je v literaturi uveljavilo poimenovanje »tisti, ki ostanejo« (angleško: the left behind). V kitajšcini so ti poimenovani liushouzhe, kar bi dobesedno pomenilo »tisti, ki so ostali in branijo trdnjavo«.151 Ce angleško poimenovanje postavlja v ospredju aktivnost migrantov in pasivnost migrantove okolice (Toyota idr. 2007), pa kitajska raz­ pnem obroku na vecer pred novim letom. Na prvi dan festivala se obicajno obišce starejše clane družine, medtem ko naj bi drugi dan festivala porocene hcerke obiskale svoje starše. 151 V slovarju je besedna zveza liushou prevedena kot »ukaz cesarja ministru, naj ga zastopa v njegovem imenu, medtem ko je sam zapustil prestolnico« oziroma kot »manjše število cet, institucij ali organov, ki ostanejo z namenom obrambe ali obvešcanja, potem ko je cesar s svojim spremstvom že zapustil postojanko« (The Contemporary Chinese Dictionary 2009). licica poudarja aktivnost ne-migrantov, katerih naloga je ubranitev trdnjave, tj. doma. Starši in otroci, pa tudi partnerke moškega migranta so v migracijski literaturi najpogosteje obravnavani kot ne-aktivni del migracijskega procesa. Ti naj bi zgolj sledili strategijam, željam in hotenjem migrantov, kar odražajo tudi pogosto uporabljene fraze »migrant je poslal po ženo in otroke, pripeljal je ženo in otroke …« (Orellana idr. 2001). Novejše raziskave pa kažejo, da pogosto prav »tisti, ki ostanejo« omogocajo migrantu, da odide (npr. Gardner 2006; Xiang 2007), saj, kot smo že omenili, opravljajo zanj številne naloge, ki jih sam zaradi dolgotrajne fizicne odsotnosti ne more. Sorodniki v Qingtianu so aktivno udeleženi v vsakdanjik izseljencev. Preko sodobnih telekomunikacijskih tehnologij (mobilni telefoni, internetna telefonija, orodja za hipno sporocanje) so seznanjeni z nacrti in s težavami svojih razseljenih družinskih clanov, po potrebi organizirajo financno pomoc, prevzamejo skrb za otroke, se krožno selijo med Evropo in Kitajsko, urejajo pravne zadeve v imenu izseljencev, išcejo nove rekrute za migracijo v tujino in opravljajo mnoge druge storitve, ki so kljucne za uspešno delovanje celotne družine. Lojze, šestdesetletnik pred upokojitvijo, živi v centru Hechenga in ima tri otroke v Sloveniji. Starejša sinova vodita restavracijo v srednje velikem slovenskem kraju, mlajši pa še študira. Oce je ponosno povedal, da je otro­kom pomagal ustanoviti podjetje v Sloveniji, saj ima tam veliko znancev in prijateljev. Najprej je svojemu starejšemu sinu preko prijatelja, lastnika kitajske restavracije v Sloveniji, omogocil zaposlitev v ljubljanski kitajski restavraciji. Nekaj let po tem je s svojimi prihranki in denarjem, ki si ga je sposodil od so-rodnikov, odprl lastno kitajsko restavracijo in njeno vodenje zaupal starejšemu sinu. Temu sta kasneje v Slovenijo sledila še Lojzetova mlajša sinova. Lojze je pogosto zakupil del ladijskega zabojnika in jim iz Qingtiana pošiljal sestavine, nepogrešljive pri pripravi kitajskih jedi. Nekaj casa sta z ženo tudi skrbela za otroka najstarejšega sina, dokler se ta ni pridružil staršem v Sloveniji. V casu mojega zadnjega terenskega obiska je bil Lojze še vedno zaposlen v relativno dobro placani državni službi, kjer je poleg pokojninskega zavarovanja deležen tudi drugih ugodnosti. Slovenijo je zato obiskoval le v casu dopusta. Njegova žena, ki ni bila zaposlena, je nekajkrat prišla v Slovenijo za mesec ali dva in po­magala družinam svojih otrok pri hišnih opravilih in skrbi za otroke. Ceprav so vsi Lojzetovi otroci odrasli in imajo svoje družine, je iz njegovega nacina govora razbrati, da ima še vedno kljucno vlogo pri življenjskih odlocitvah svo­jih otrok. Tako mi je ob zadnjem obisku v Qingtianu omenil, da »bo svojega najmlajšega sina pripeljal nazaj na Kitajsko, saj so na Kitajskem sedaj boljši pogoji za uspeh kot v Evropi«. V podporno mrežo izseljencev so pogosto vkljuceni tudi družinski pri­jatelji, osebni prijatelji izseljencev ali znanci, ki so v Qingtianu. Preko dejanj uslug in pricakovano reciprocnostjo takšni posamezniki postanejo del družine ali tako imenovani »fiktivni sorodniki«.152 Ti so pogosto poimenovani z vzdev­ki, ki pomenijo tesno sorodstveno razmerje, npr. sestra, brat, teta, stric … Zgovoren je primer Vesnine družine. Vesna, ki trenutno živi v Sloveniji, ima dve sestri na Portugalskem. Starši, ki prebivajo v Qingtianu, opravljajo številne naloge, ki jih hcerke v odsotnosti ne morejo; skrbijo za vzgojo otrok dveh hce­ra, vzdržujejo stike z družinami partnerjev, urejajo upravne zadeve družinskih clanov. Ko se je najmlajša sestra, ki je bila zaposlena v vecji tekstilni delavnici na Portugalskem, želela osamosvojiti in odpreti lastno delavnico, je potrebo­vala financna sredstva za zagon delavnice. Medtem ko si je sama poskušala izposoditi denar pri svojih prijateljih na Portugalskem, sta starša pristopila k sorodnikom in znancem v Qingtianu. Med drugim sta za financno posojilo prosila tudi starše prijateljice najmlajše sestre iz šolskih dni. Družino so pova­bili na vecerjo, kjer so mi jih predstavili kot dolgoletne prijatelje. Vecerja je bila takrat še posebej skrbno pripravljena in miza se je šibila pod raznovrstnimi morskimi jedmi. Vesnini starši so med celotnim obedom zatrjevali, da so »kot družina«, medtem ko je srednja izmed sestra razlagala, kako izredno sta se njena mlajša sestra in njihova hcerka razumeli. Poudarila je, da sta bili vedno skupaj, kot sestri. Oce je dodal, da je na prijateljico svoje hcerke gledal kot na lastno hcer in da sta pogosto prespali druga pri drugi. Mama se je spomnila, da jo je bilo le stežka priklicati na vecerjo, saj je bila venomer pri prijateljici, s katero sta se naslavljali kot sestri (meimei/jiejie). Vecerja je potekala v ve­selem ozracju, s številnimi zdravicami in referencami na dolgoletno in tesno povezanost. Kot sem izvedela kasneje, je bila vecerja uspešna, saj so se starši prijateljice odlocili, da bodo denar posodili. Ta odlocitev je družini še bolj povezala in starši prijateljice, oziroma vsaj oce, so bili pogosto povabljeni na vecerjo. Tudi dve leti kasneje sem v casu mojega bivanja v Qingtianu druži-no pogosto srecala na vecerjah pri Vesninih starših. Odnosi so bili izredno pristni, ceprav se podjetniška ideja mlajše sestre ni posrecila in je ponovno poiskala zaposlitev v delavnici drugega lastnika. Oce prijateljice mi je zaupal, da razmišljajo, da bi tudi njihova hcerka odšla v Evropo. Zanimalo ga je moje mnenje o možnostih njenega uspeha na Portugalskem. Povedal mi je, medtem ko je njegova hci stala poleg njega, da kolebajo, saj ima v Qingtianu solidno 152 Fiktivno sorodstvo je (predvsem) antropološki koncept (npr. Mintz in Wolf 1950), ki razlaga družbeni pojav, kjer medosebni odnosi sicer ne temeljijo na »krvni« povezavi med osebami, vendar uporabljajo poimenovanja sorodstvenih razmerij z namenom poudarjanja povezano­sti in identifikacije s skupino. službo na okrajni upravi. Služba ji je zagotavljala redni mesecni prihodek in kup priboljškov, vendar placa ni bila visoka. Ce bi odšla v Evropo, bi lahko racunala na pomoc prijateljice, kateri je njena družina velikodušno ponudila pomoc pri uresnicitvi podjetniške ideje. S »sorodnjenjem«153 transnacionalne družine aktivno poudarjajo ali zane­marjajo družinske »krvne vezi« in vkljucevanje »ne-krvnih« clanov v sorodstvo (Erel 2002; Parreńas 2005). Sašina družina je preko »sorodnjenja« pridobila nove družinske clane, ki ji lahko nudijo podporo in pomoc. Ker gre za odnose, kjer ni neposredne in vsakodnevne interakcije ali pa je ta omejena na kratka obdobja vracanja v domaci kraj, je toliko pomembneje nenehno potrjevati in krepiti družinske vezi med razseljenimi družinskimi clani. Družinski odnosi v takšnih pogojih niso vec samoumevni in se ne vzdržujejo skozi vsakodnevno izkušnjo akterjev, temvec skupnost pricne z vzpostavljanjem mehanizmov, ki te družinske odnose ohranjajo in racionalizirajo v okvirih nenehne mobilnosti in komunikacijskih možnosti. Takšni mehanizmi so (virtualna) srecevanja na portalu QQ, izmenjava digitalnih fotografij in kratkih filmov preko mobilne telefonije, pa tudi pošiljanje knjig, družinskih fotoalbumov, zdravil in drugih materialnih predmetov med razseljenimi clani po redni pošti. Medtem ko se mladi »družijo« s svojimi izseljenimi sorodniki in vrstniki preko hitrih inter-netnih povezav v ogromnih internetnih barih (wangba), odprtih tudi 24 ur, ali pa si nenehno izmenjujejo hipna sporocila, pa starejši prinašajo skrbno zavite pakete na lokalni poštni urad, kjer jih zaposleni še dodatno zašcitijo in pošljejo na razlicne naslove v Evropi. V paketih, ki so jih vcasih pošiljali z ladjami, sedaj pa vecinoma uporabljajo sicer dražjo, a mnogo hitrejšo letalsko pošto, so pogosto razlicna prehranska dopolnila, knjige, fotografije otrok in družinskih clanov, oblacila, pa tudi posebni priboljški, ki jih Qingtianci vsakodnevno uporabljajo pri pripravi jedi. Zelo zanimiv mehanizem ucvršcevanja družinskih vezi predstavlja obred slovesa pred odhodom v tujino t. i. obred »podarjanja ugodnega vetra« (song-shunfeng). V lokalnem izseljenskem casopisu so zapisali: Qingtianska navada, iskrena, polna custev (renqing), namenjena dobrim željam izseljenskih tovarišev, izraža prijateljska custva do sokrajanov. Pred odhodom sokrajana sorodniki in prijatelji izvedejo obred »podarjanja ugodnega vetra«. Preden odhajajoci vstopi na avtobus, dobi juho iz kitajskih datljev in lotosovih 153 Brycesonova in Vuorela (2002, 14) za opis udejanjanja družine kot zamišljene skupnosti cu- stvene povezanosti in medsebojnih obveznosti predlagata termin »sorodnjenja« (relativizi­ ng). semen, saj datlji simbolizirajo hiter uspeh, lotosova semena pa dobre obete. Po vstopu na avtobus odhajajocemu podarijo dve razlicni vrsti pomaranc (gan in ju), kjer ena vrsta simbolizira korenine, torej spomin na izvor, druga vrsta pa sreco in naklonjeno usodo (Qingtian Qiaobao 2007, 3). Moji sogovorniki sicer niso poznali tako razdelane simbolike obreda slovesa, so pa pritrjevali, da je takšen obred zelo pogost v Qingtianu. Katja je v intervjuju opisala, kako je bilo, preden je sama odšla v Evropo: MB: Kako so se tvoji bližnji poslovili od tebe, ko si odhajala? K: Aaa, takrat pa je bilo veliko custev … Menili so … Bili so zelo veseli, ampak obenem tudi zelo žalostni. Ti si njihov otrok, toliko let si bil z njimi, sedaj pa boš nenadoma odšel. Veseli pa zato, ker imaš pred sabo dobre obete (qiantu). Žalostni so, ker te ne bodo videli dve, tri leta … Ko sem odhajala, sem, preden sem vstopila na avtobus … Prišli so se poslovit in me pospremit (song wo). Tudi sorodniki … Govorili so, da naj pazim nase in takšne stvari. Skupaj smo jokali. Ko je avtobus odpeljal, smo jokali. In potem nisem vec videla svoje mame in mama ni videla mene. Ko je avtobus odpeljal, je bilo v redu. Ampak tudi na avtobusu smo jokali. Bila sem zelo žalostna. Razmišljali smo, ne bomo se videli eno, dve leti, zelo je bilo žalostno. MB: Ali si samo ti jokala, ali tudi drugi? K: Vsi so jokali! Tisti, ki so bili na avtobusu, in tisti, ki so nas spremili. Jokali, jokali, jokali … Tu so tvoji sorodniki. In greš tako naenkrat in v tako oddaljeno državo. Seveda te bodo zelo pogrešali. MB: Rekla si, da so prišli tudi drugi sorodniki, a so ti podarili kakšna darila? Slišala sem za to navado … K: Ja, v Qingtianu imamo to navado. Vendar to ni takrat, ko vstopaš na avtobus. To je prej. Prej pridejo, na primer, ocetovi sorodniki in mamini sorodniki in ti kupijo kakšne stvari ali pa ti dajo denar. MB: Kaj pa kupijo? K: Na primer moja teta (ayi), na primer, ce ji je nekaj všec, bo to kupila. Na pri­mer, verižico ali prstan ali pa kakšne obleke. Ali pa ti da denar in rece, da ji ni bilo nic tako všec, pa naj si sama kupim nekaj, kar mi je všec. K: Dali so mi stvari in denar. Pri nas je tako … Ko odhajamo, nam oni dajo, ko pa pridemo nazaj, pa mi njim. To je ta navada. MB: Kako pa veš, kdo ti je dal koliko denarja? Zdi se mi zapleteno zapomniti si vse. K: To je vendar preprosto. Saj ni tako, da bi ti vsi dali denar, ali pa da bi ti vsi dali obleke. Na primer, moja družina ima nekaj tet, tri tete. Ko starejša teta (da ayi) rece, da bo dala toliko, potem tudi druge dajo toliko. Na primer, ocetovi starejši bratje so vsi dali enako. Ni mogoce reci, kdo je dal vec, kdo je dal manj. MB: Torej so se dogovorili? K: Da, med sabo so se dogovorili. On je rekel, dam toliko, koliko daš ti … Ker imam le nekaj tet, si zlahka zapomniš, koliko je kdo dal. MB: In koliko so ti dali? Te smem to vprašati? K: Hmh, to najraje ne bi povedala. Sorodniki … zapomnila sem si, da mi je moja druga teta (er ayi) dala 2000 kvajev, drugi, strici po mamini strani (jiujiu) in oce­tovi (bobo), pa so dali vsi okoli 500 kvajev. Ker moja druga teta je precej bogata. Njihova družina je precej dobra (op. a. v smislu ekonomskega statusa), zato je dala 2000 kvajev, drugi pa so dali 500 kvajev. MB: Ni pa takšne navade, da ce ti je nekdo bližji, ti bo dal vec denarja? K: Ja, ja, tudi tako je. Na primer, ce nekdo s tabo ni v dobrem ali bližnjem odnosu (guanxi bu hao), ti ne bo dal denarja, ampak bo kupil stvari, na primer, ti bo dal kakšno torbo ali pa kakšen poseben izdelek, da boš dal svoji družini, takšne stvari. MB: To so sorodniki, kaj pa prijatelji? K: To je šele zanimivo. Oni te poznajo že dolgo casa in takoj vedo, kaj ti bo všec. Na primer, me punce … imamo rade nakit … na primer podarijo ti verižice, tor-be, rocne ure … kar je pac nam puncam všec. Ne dajo denarja, prijatelji ne dajo denarja. Podarijo ti tudi take stvari, ki jih v tujino lahko neseš, ki niso pretežke. MB: Vecinoma so ti dali stvari ali denar? Bodoci migranti na ta nacin pridobijo financna sredstva, ki jih bodisi po­rabijo za nakup potrebšcin, za katere menijo, da so nepogrešljive (tople bunde, slovarji, ucbeniki tujega jezika, elektronski prevajalci), ali pa jim pomagajo prebroditi prvo obdobje, ko še ne prejemajo dohodka in si morajo urediti živ­ljenje v novem okolju (stanovanje, javni prevozi, razlicna dokazila, kontaktira­nje domacih). Hkrati se na takšen nacin ucvrstijo že vzpostavljene sorodniške in prijateljske vezi, ki postanejo del posameznikovega migracijskega procesa. Hkrati pa je, kot je omenila Katja, del »navade«, da obdarovanec ob vrnitvi v Qingtian obdari tiste, ki so mu poklonili darilo ob odhodu. Tej pricakovani reciprocnosti bi se ljudje pogosto radi izognili, vendar, kot piše Yang (1994, 131), vecina ljudi na Kitajskem ne želi zavrniti darila, saj s svojim dejanjem ne želijo sporociti, da družbeni odnos zavracajo, da nimajo sredstev za povrnitev darila ali da namensko ne želijo širiti svoje socialne mreže. Kljub temu gre za vsakokratno presojo in premislek med potencialnimi dobicki in izgubami pri vkljucevanju v tovrstno izmenjavo. Fani, na primer, je bila mnenja, da takšen obred tudi ni tako pogost. Ce pa že, potem se podarja vecinoma denar, saj druge stvari stežka odneseš s sabo. Do vsega skupaj je imela precej odklonilen odnos: Jaz tega sploh ne maram. Nekdo prinese 2000 kvajev, potem pa se pricakuje, da mu boš ti vrnil 3000 kvajev. In vecina, ki gre v tujino delat, jim je na zacetku zelo težko. In nimajo veliko denarja. Potem se ne upajo vrniti domov, ker to pomeni, da je treba imeti ogromno denarja, da vsem poplacaš nazaj. Ce pa ne daš, vsi mis-lijo, da si stiskaški. Meni to sploh ni všec. Ogromno ljudi si ne upa domov zaradi tega. Ko je moja sestra šla v tujino, ni nic razglašala, ampak je kar šla in nihce ji ni prinesel denarja. Jaz mislim, da je tako najbolje. Tako nisi nikomur nic dolžan. Tudi Alanova družina se je odlocila tej navadi izogniti in zaradi tega niso razglašali, da odhaja v Evropo. Ker ima družina v tujini že eno hcerko (Ala-novo sestro), ki je uspešna podjetnica, so presodili, da bi preko obreda slovesa vec izgubili kot pa pridobili. Zaradi pricakovanih sorazmerno nizkih vrednosti daril, ki bi jih Alan prejel, bi preko moralne obveze darilo povrniti v obliki denarja ali usluge potencialno dosti vec izgubili, saj bi okolica zaradi njihove relativne uspešnosti pricakovala vecja povratna darila. Ker ni prejel daril, mu je mati dala nekaj denarja, da si kupi najnujnejše stvari za na pot. Ta denar je Alan porabil za nakupe oblacil, saj je v Qingtianu razširjeno prepricanje, da je v Evropi težko kupiti lepa oblacila. Kupil si je tudi kar nekaj ucbenikov italijanšcine, s preostankom denarja pa je povabil na vecerjo prijatelje, katerim je za slovo kupil tudi uvožene cigarete. Tudi prijatelji so mu prinesli razlicne malenkosti, za katere so vedeli, da so mu posebej ljube ali pa da jih v Italiji ni. Odhajanje, komuniciranje in vracanje družinskih clanov je torej izraženo tudi z izrazi in praksami »locitev in snidenj« v podobi obredov slovesa in praznovanj prihodov domov, preko katerih se oblikuje posameznikov obcutek casovne in prostorske umešcenosti v svetu (Stafford 1999, 323). Hkrati takšne prakse ohranjajo in ucvrstijo obstojece družbene odnose in jih pretvarjajo v podporno mrežo qingtianskih izseljencev. DRUŽINSKE PRAKSE IN STRATEGIJE MED QINGTIANOM IN SLOVENIJO Kot bom pokazala v nadaljevanju, so poroke v poreformski Kitajski vse pomembnejši nacin za doseganje družbene mobilnosti in kot take tudi predmet pogajanj ne samo med bodocima zakoncema, temvec tudi njunimi družinami. »Primernost« potencialnega partnerja je stvar diskusije in pogosto tudi konsenza znotraj družine. Zato si qingtianski starši najveckrat želijo, da bi njihov otrok izbral partnerja, ki prav tako prihaja iz Qingtiana. Poroke znotraj qingtianske skupine so pogoste v Sloveniji.154 Terensko delo je razkrilo le nekaj zakonov oz. zunajzakonskih partnerstev med kitaj­skimi priseljenci in pripadniki drugih segmentov slovenske družbe. Poroka Qingtianca ali Qingtianke s pripadnikom ali pripadnico vecinske družbe ali kakšne druge manjšinske skupine v Sloveniji namrec, vsaj v oceh staršev, ni idealna izbira. Žana je odziv staršev na potencialno zvezo s »tujcem« (laowai) takole pojasnila: »Ker v družini ni sina, sem jaz nekakšen ‘pol sin’, kar pomeni, da je moja naloga, da poskrbim za starše. Poleg tega ju skrbi, kako bi z njim (op. a. starša) komunicirala. Mogoce bi moj oce rad tudi posloval z njim. V primeru, da bi bil moj partner Slovenec, le kako bi se z njim pogovarjal?« Skratka, Žanini starši si želijo, da bi bil njen partner vsaj Kitajec, ce ne že Qingtianec, hkrati pa Žana tudi meni, da bi se v primeru »dobre zveze« najver­jetneje pocasi sprijaznili tudi s kom drugim. Tudi Katja, ki je v casu pogovora že leto dni prebivala v Evropi, je menila, da bi se starši odzvali podobno: K: Kar se mene tice, se mi ne bi zdelo porociti se s kakšnim tujcem posebej pro­blematicno. Pac odvisno od cloveka. Jaz ne locujem ljudi glede na to, iz katere države prihajajo. Ali pa glede na to, ali je nekdo crnec ali belec, a ne? Ampak moji starši bi brez dvoma želeli, da se porocim s Kitajcem. Brez vsakršnega dvoma. Gotovo. Moram se. MB: Ampak ce bi se zaljubila, a bi morda lahko to sprejeli? K: Razen ce nikakor ne bi mogla živeti brez njega, ce bi raje umrla, kot pa se mu odrekla … Potem bi morda takšno poroko sprejela. Ce pa bi lahko živela tudi brez, potem pa je najbolje, da se z njim ne bi porocila. 154 V pregledu raziskav, ki so bile izvedene med razlicnimi migrantskimi skupinami v evrop­skem konteksu glede odnosov do transnacionalnih porok, raziskovalci opažajo, da se prise-ljenci pogosto odlocajo za poroko s partnerjem, ki prihaja iz istega kraja izvora oz. kraja iz­vora staršev (Autant 1995; Ballard 2001; Beck-Gernsheim 2007; Lievens 1999; Reniers 2001; Shaw 2001; Straßburger 1999). Zgornji navedki kažejo na to, da starši v dolocenih primerih ne bi vztrajali pri poroki s pripadnikom iste skupine. Obe sogovornici sta poudarili »primer­nost zveze« oz. »da gre za dobro zvezo«. Menim, da je primernost zveze v Qingtianu razumljena v okvirih ekonomske uspešnosti para na eni strani in kompatibilnosti obeh primarnih družin na drugi strani. Torej, ce bi se zveza pokazala kot (ekonomsko) uspešna, hkrati pa bi partner ali partnerka iz Slove­nije pokazala ustrezno spoštovanje do družine kitajskega partnerja/partnerke, bi tudi kitajski starši takšno zvezo postopoma sprejeli. Zadržki staršev, ki si želijo kitajskega partnerja/partnerko za svojega otroka, saj takšen bolj ustreza predstavam idealnega partnerstva in harmonicnih odnosov znotraj družine, pa niso edini razlog, ki odvraca kitajske migrante od porok s pripadniki ve-cinske populacije v Sloveniji. Pomemben razlog je tudi zaznana diskriminacija vecinske populacije. Ceprav se kitajski migranti v Sloveniji nad diskriminacijo vecinske populacije praviloma ne pritožujejo, pa lahko zavedanje o tem zazna-mo v številnih odnosih in mnenjih o Slovencih in življenju v Sloveniji. Tako sta nekoc v nekem pogovoru moji sogovornici omenili kitajsko dekle, ki je bilo že nekaj casa v romanticni vezi s Slovencem. Ena izmed sogovornic je omenila, da je dekle premlado in da se njen (slovenski) partner zagotovo ne bo porocil z njo. Jaz sem menila, da sta oba še zelo mlada in da je to sedaj težko reci. So-govornica me je popravila, da je on že v poznih dvajsetih in dodala, da so tukaj navade povsem razlicne: »Tujci se preprosto ne porocajo (laowai bu jiehun). Poleg tega ljudje pogosto menjavajo partnerje, na Kitajskem pa ni tako. Ce na Kitajskem nisi porocen in živiš skupaj, placaš kazen. In zato tega ljudje sploh ne pocno.« Iz tega pogovora je mogoce sklepati vsaj dvoje. Prvic, da Qingtianci zaznavajo, da so norme vedenja v partnerskih odnosov v slovenski družbi bolj »sprošcene« oz. da vsa partnerstva niso oblikovana z jasnim ciljem oblikovanja trdne monogamne zveze. To postavljajo ob bok kitajskim razmeram, kjer naj bi bila kohabitacija neporocenih parov ne samo družbeno nezaželena, ampak celo pravno sankcionirana.155 Po drugi strani pa je v pogovoru mogoce zaznati 155 Med izvedbo terenskega dela raziskave na Kitajskem sem srecala kar nekaj parov, ki niso bili poroceni, ampak so živeli v skupnem gospodinjstvu. Takšnen odnos, ki je bil leta 1989 razglašen za »nezakonito kohabitacijo«, je bil z amandmajem Zakona o porokah leta 2001 oznacen zgolj za »kohabitacijsko razmerje«, s cimer je bila odpravljena njegova nezakonitost (glej Chen in Wang 2009). Sogovorniki so pojasnjevali, da gre za zgolj krajši casovni odlog poroke zaradi zunanjih razlogov, predvsem pridobitev porocnega dovoljenja, kjer je najnižja starostna meja za osebo moškega spola 22 let, za osebo ženskega spola pa 20 let. Vsi pari, s katerimi sem se pogovarjala, so poudarili, da se z ureditvijo strinjata obe družini in da je par do poroke zarocen (dinghun). Glede na Drugo interpretacijo Zakona o porokah iz leta 2004, je zveza, kjer sta oba partnerja zacela postopek registracije poroke, de facto zakonsko sklenje­na zveza (Chen in Wang 2009, 5). predpostavko, da se slovenski partner ne bo porocil s kitajsko partnerko. So­govornicina trditev, da se tujci ne porocajo, se tako ne nanaša na poroke med vecinskim prebivalstvom (saj ve, da so številni Slovenci v dolgotrajnih vezah ali zakonskih skupnostih), temvec na poroke Slovencev s pripadniki Drugih. V njenem odgovoru je tudi implicitno zavedanje, da poroka ni zelo verjetna, saj so pripadniki vecinske družbe v Sloveniji vecinoma zadržani do porok s Kitajci. Z Lano, ki z odrašcajoco hcerko živi v Sloveniji, sem se pogovarjala o možnosti, da bi se ta porocila s Slovencem. Lana se ni želela izreci proti takšni poroki, hkrati pa je jasno izrazila, kaj bi jo motilo: So dobri Slovenci in so slabi Slovenci, tako je tudi na Kitajskem. So dobri in slabi Kitajci. Res je, da tukaj veliko Slovencev Kitajcev ne mara, na nas gledajo navzdol (kanbuqi women). Na primer, ko se sprehajam po centru. Slišim, ko govorijo: Kitajka, Kitajka. Pa mislijo, da ne razumem. Tudi navade so razlicne. Pri nas je družina zelo pomembna, sorodniki so zelo pomembni. Pri vas pa je vsak zase. Vsak skrbi zase, placuje racune zase. Oce in hci gresta na pijaco in bo vsak placal zase. Ni obcutka družinske povezanosti (mei you qinqing). Pri nas je drugace. Ce nekdo povabi, bo gotovo on placal. Jaz si samo želim, da bi moja hcerka našla nekoga, ki naju (op. a. Lano in moža) bo spoštoval, pa da bo hci zadovoljna. Ker potem bom mirna, ne bom ves cas skrbela. Poznam primer, ko je Kitajka poroce­na s tujcem. Saj on je v redu do njenih staršev, ampak vcasih pa se zelo razjezi in takrat preklinja njeno mamo. Pri nas ne smeš preklinjati starejših ljudi, sploh pa ne smeš tako govoriti z ženinimi starši. On je pac nevzgojen (mei da mei xiao). Saj so tudi drugi, ki drugace mislijo. Nekaterih ne moti, ce se otroci porocijo s tujcem. Ampak vecino Kitajcev bi motilo. Saj ne recem, da ni dobrih Slovencev. Ampak mi imamo drugacne navade, tradicije. Lanino mnenje je podobno mnenju številnih Qingtiancev v Slove­niji, zato se mladi in starši pri iskanju partnerjev obracajo k Qingtianu ali Qingtiancem po svetu. Izseljenci v svojem izvornem okolju uživajo zelo visok družbeni status, ki ga utrjujejo razpoložljiva financna sredstva na eni strani in dostopnost do trgov dela držav s strogim imigracijskim režimom na drugi. Na porocnem trgu so seveda najbolj zaželeni uspešni izseljenci, vendar imajo tudi tisti relativno manj uspešni zaradi svojega izseljenskega statusa boljše mož­nosti na porocnem trgu od ne-migrantov. Izbira partnerjev vecinoma poteka skozi mehanizem psevdodogovorjenih porok,156 kot bom pokazala, pa je ucinek 156 Termin psevdodogovorjene poroke uporabljam namesto v literaturi bolj obicajnega termina takšnih zvez vzdrževanje socialnih mrež znotraj skupnosti in rekrutiranje novih clanov v migracijskem procesu. PSEVDODOGOVORJENE POROKE Praksa dogovorjenih porok ima dolgo tradicijo v kitajskem kulturnem prostoru. Do dvajsetega stoletja so bili praviloma vsi zakoni sklenjeni na željo staršev in s posredovanjem ženitne posrednice (hongniang). Intimno razmerje se je pricelo šele s formalno ceremonijo, ki jo je vodila posrednica (Xia in Zhou 2003, 232). Po ustanovitvi LR Kitajske je komunisticna oblast z Zakonom o porokah iz leta 1950 prakso oznacila za ostanek fevdalizma in jo prepovedala. S tem so mladi pridobili vsaj formalno pravico do svobodne izbire partnerja, kar je rezultiralo v vse manjšem deležu dogovorjenih porok v urbanih središcih, medtem ko se je praksa v ruralnih predelih pokazala kot izjemno trdoživa (Xia in Zhou 2003, 235). Z uveljavitvijo tržnega gospodar­stva so nastali nekateri, vsaj na prvi pogled kontradiktorni pojavi v kitajski družbi. Kot je pokazala raziskava Yan Yunxianga (2003), v družinskih kot tudi medosebnih odnosih prevladujejo vrednote individualizma oziroma celo »egocentricnega konzumerizma«. Hansenova in Pangova (2005, 77) pa sta v svoji raziskavi dopolnili Yanovo analizo z ugotovitvijo, da se potrošniško indu­ciran individualizem kaže tudi v povecanem obcutku osebne odgovornosti in, navidez paradoksalno, v diskurzivnem poudarku na pomembnosti družinskih povezav. Na podrocju ljubezenskih in partnerskih odnosov se trenda kažeta v pojavu »svobodne ljubezni« (ziyou lianai). Omenjena raziskava je namrec pokazala, da so mladi tipicno izjavljali, da izbira partnerja ni povezana s starši, ekonomskim statusom in drugimi bolj prakticnimi vidiki odnosa, vendar je iz odgovorov na druga vprašanja v intervjujih mogoce sklepati, da je tudi »svobodna ljubezen« še kako povezana s pragmaticnimi premisleki o mnenju staršev in celo bratov in sester (Hansen in Pang 2005, 82). Kot so ugotavljale tudi druge raziskave (Zhang in Kline 2009; Chang 2006), je eden izmed bistve­nih dejavnikov pri izbiri partnerja med kitajskimi mladostniki prav ugajanje poldogovorjene poroke (semi-arranged marriages). S tem želim pokazati, da se za takšne po­roke v resnici ne dogovorijo starši, ampak so le posredovane, saj je koncna odlocitev v rokah posameznika in njegovega razumevanja družinskih odnosov, partnerstva in sebstva (self). Takšen pogled tudi zavraca implicitno dihotomijo med (Zahodnimi) »svobodnimi« poroka-mi in (Vzhodnimi) »dogovorjenimi«, z argumentom, da se tudi prve ne sklepajo v družbe­nem vakuumu in da na posameznike prav tako vplivajo številni moralni in drugi premisleki o družbenem statusu partnerja, mnenje družinskih clanov idr. Skrbiš (1999) npr. takšne po­roke imenuje »posredovane poroke« (assisted marriages). potencialnega partnerja staršem in zaznava, da bo tudi potencialni partner spoštoval tašco in tasta. Glede na povedano ni presenetljivo, da je praksa psevdodogovorjenih porok precej obicajen nacin sklepanja zakonskih partnerstev tako v ruralni kot urbani Kitajski, ki se v zadnjem obdobju kaže v svoji sodobni preobleki. Bistven element te prakse je prvo srecanje med potencialnimi partnerji, ki ga organizirajo posredniki (xiangqin). V praksi to poteka tako, da starši ali drugi bližnji sorodniki in prijatelj preko svoje socialne mreže poizvejo za primerne porocne kandidate za svoje otroke oziroma prijatelje in jim predlagajo, da se s primernimi kandidati srecajo. Lahko se tudi udeležijo javnih dogodkov v mestnih parkih, namenjenih izmenjavi informacij med starši otrok, ki išcejo zakonske partnerje. Ženitno posredništvo v mestnih parkih je v zadnjih nekaj letih v polnem razmahu, udeležujejo pa se ga predvsem starši visoko izobraženih otrok, sploh hcera, ki v sodobni kitajski družbi primerjalno težje najdejo partnerja. Bistven del takšnih srecanj je preverjanje »družinskih okolišcin« primernega kandidata in ugotavljanje kompatibilnosti med starši obeh partnerjev. V spletni verziji China Daily je to pojasnil eden izmed ocetov, ki se je udeležil takšnega srecanja v parku Zhongshan v Pekingu: »Poroka je najpomembnejši korak za vsakogar. Zato je tudi pomembno ozadje družine (op. a. potencialnega partnerja) (China Daily online 2010).« Hkrati se tudi mnogim otrokom zdi takšen nacin povsem sprejemljiv, celo dobrodošel. Intervjuvanec na Radio86 (2007), racunalnicar iz Hangzho­ua, ki je bil najprej sicer proti takšnemu spoznavanju partnerjev, a si je kasneje premislil in se s tako predstavljeno partnerko tudi porocil, je v intervjuju povzel: »To ni kompromis s silami tradicije. Starši ljubijo svoje otroke in nas ne bi prevarali ali prizadeli. Vcasih se (op. a. mladi) sami težko pogovarjamo o obcutljivih temah, kot je na primer placa, medtem ko lahko starši govorijo naravnost. Posledicno zelo hitro izberejo kandidata, ki ima enak družbeni status.« Xiangqin se kaže tudi kot uspešen mehanizem v transnacionalnem pro-storu. Sogovorniki, s katerimi sem govorila med terenskim delom v Qingtianu, so zatrjevali, da je takšen nacin med Qingtianci zelo priljubljen. V pogovorih so posamezniki omenjali, da jim je bodocega partnerja predstavila mama ali kakšen drug družinski clan, na primer sestra, sestricna ali teta. Ko sem eno izmed sogovornic vprašala o poteku takšnega srecanja, mi je odgovorila, da starši ali osebe blizu družini najprej poišcejo primerno osebo, posredujejo telefonsko številko sinu ali hcerki, nakar mlada sama vstopita v stik. Obicajno se potem raje kot po telefonu pogovarjata preko internetnih ponudnikov hi-pnih spletnih sporocil (QQ, Weixin), kjer uporabljata tudi spletno kamero in si izmenjujeta digitalne fotografije. Ce se oblikuje medsebojna všecnost, se prvic sestaneta, ko se izseljenec/izseljenka vrne domov, obicajno v poletnih mesecih ali pa v casu praznovanja kitajskega novega leta (chunjie). V primeru izjemno ugodnega poteka dogodkov se v tem casu doloci tudi numerološko ustrezen dan za poroko157 oz. pride do zaroke, v nekaterih primerih celo do poroke. Vanja je bila v casu mojega bivanja v Qingtianu stara 25 let. Bila je cedno dekle s svetlo poltjo in dolgimi, negovanimi lasmi in je prihajala iz družine, kjer sta bila oba starša na uradniških pozicijah srednjega ranga, tako imenova­na lokalna kadra. Diploma priznane fakultete v Nankingu in zelo dobro znanje anglešcine ji je, skupaj z zvezami in poznanstvi (guanxi) staršev, omogocilo službo novinarke na lokalni televiziji. Tedaj je bila samska, saj njene prejšnje zveze niso bile uspešne, med drugim zato, ker se starši niso mogli sprijazniti z njeno izbiro. Z njenim zadnjim fantom, podiplomskim študentom na prestižni univerzi v Xiamenu, se je srecevala na skrivaj, saj so starši odkrito nasprotovali zvezi, na diskurzivnem nivoju predvsem zaradi dejstva, da je bil nižje rasti, ceprav naj bi jih motilo predvsem njegovo družinsko ozadje. Tudi Vanji se je zdelo, da njegovi obeti niso najboljši, hkrati pa sta jo motila njegova ljubosum­nost in negotovost glede delitve dela v bodoci družini. Njena nepripravljenost na tradicionalno vlogo gospodinje prav tako ni bila pogodu fantovemu ocetu, ki ji je nekoc povedal, »da od snahe pricakuje, da bo skrbela za hišo in bo dob-ra gospodinja«. Vse to je vodilo v razpad zveze. Vanja, in z njo njena družina, je postajala vse bolj nestrpna, saj se je v Qingtianu uveljavila norma, da se dekle poroci pri 23, pri 25 pa že ima otroka.158 Vanjo bi namrec lahko uvrstili v skupino »treh visokih« (sangao) – visoka izobrazba, visoka nadarjenost in visoka placa. Ženske, ki pripadajo tej skupini, imajo na porocnem trgu razme­roma slabe možnosti. Prevladujoce družbene norme namrec zapovedujejo, da naj bi moški imel višjo izobrazbo in višjo placo. Zaradi tega se je njena mama odlocila posredovati in kmalu so Vanjo razlicne tete pricele vabiti na sestanke s starši potencialnih kandidatov ali pa je dobivala telefonske številke izseljenih vrstnikov. Kljub zacetnemu zavracanju se je Vanja cez nekaj casa sprijaznila in je privolila v nekaj takih posredovanj. Nekega dne me je poklicala po telefonu: 157 Starše bodocih zakonskih partnerjev zanima predvsem dvoje: usklajenost/harmonicnost para glede na zakonitosti kitajskega horoskopa in ustreznost porocnega datuma. Za izra- cun prvega se najpogosteje posvetujejo z daoisticnim menihom ali napovedovalcem usode, medtem ko je posebno srecen datum za zaroko in poroko mogoce izbrati tudi s pomocjo almanaha oziroma »cesarskega koledarja« (huangli) ali lunarno-solarnega koledarja (nongli). Harmonicnost horoskopskih znakov in zveza, sklenjena na posebej ugoden dan, naj bi zago­ tavljala stabilno in dolgotrajno partnerstvo ter premožno in lagodno življenje. 158 Tudi Hansen in Pang (2005, 84) omenjata, da dekleta med 22. in 24. letom in moške med 24. in 26. letom »zgrabi panika, ker se niso zmožni ustaliti in porociti«. V: A veš, kaj se je vceraj zgodilo … Jaz imam nekaj tet, ki so v tujini. Ker so se vrni­le, so doma želeli, da jih obišcem. Zato, da bi me spoznale s kakšnim izseljencem! MB: Kako? V: Ja, ukanili so me. Rekla sta (op. a. starša), da so moje tete prišle iz tujine in da naj grem k njim na caj. Pa sem privolila. Potem pa je prišlo na dan, da imajo enega primernega fanta za mene, in to v Avstriji! MB: Kje v Avstriji? V: Ne vem, nisem vprašala. Sem se pa z njim pogovarjala po QQ. Nisva si imela veliko povedati. On je rekel, da ima srednjo šolo, vendar jo je naredil v tujini. Rekel je, da je njegovo življenje bolj enolicno, da živi iz zgornjega nadstropja v spodnjega. In s tem je mislil, da je v spodnjem nadstropju restavracija, v zgor­njem pa živi. O nebesa! Ko sem to slišala in sem si zamišljala, da bi to lahko bilo moje življenje. O nebesa! Vprašala sem ga, ce ima še kakšne druge nacrte za prihodnost, da bi delal kaj drugega kot v restavraciji … Pa je samo rekel: kakšne pa? Da naj mu jaz povem, kaj bi lahko delal. Pa sem rekla, na primer trgovina ali pa kaj takega. Pa je rekel, da ni razmišljal o tem. No, potem pa je še ena ženska, ki ima sina s francoskim, no kako vi recete, dovoljenjem za bivanje, ampak živi v Afriki, na nekem otoku, mislim, da je iz Réuniona. Njegova mama je opisala kraj kot prekrasen, da se turkizno morje dotika neba. Njegova mama je stara okoli 60 let, ampak je zelo dobro videti, ima zelo lepo polt. In vse zna tako lepo opisati. No, najprej sem bila cisto proti, potem pa je ona tako lepo opisala. Rekla je, da je otok v lasti samo nekaj bogatih ljudi. Njegova družina pa ima tam v lasti verigo trgovin. A si že slišala za ta otok? MB: Ja, res je prekrasen. Koliko pa sta ta fanta stara? V: Oni v Avstriji ima 27 let, ta v Afriki pa je enakih let kot jaz. Ampak ta v Afriki je zacel že prej delati, tako da nima kakšne visoke šole, ima pa vec izkušenj, se mi zdi, da je bolj zrel. MB: Kaj pa tvoji starši pravijo? V: Moja mama je zelo previdna. Pravi, da se je treba temeljito pozanimati. V naslednjih dneh sem izvedela, da je njeno mamo poklicala ena izmed tet in poudarila, da je snubec iz Avstrije zelo dobra izbira. Hkrati je jasno izrazila, da ga zanima hitra poroka in je zato pripravljen na takojšnjo zaroko. Njegova mama je namrec že rezervirala letalsko karto, tako da nacrtuje, da bi se vrnil v Qingtian že naslednji mesec. Teta je Vanjo tudi posvarila, naj sicer razmisli, vendar hitro in z vso resnostjo. Snubec je tudi predlagal, da naj bi takoj po njegovem prihodu na Kitajsko sama z Vanjo odšla na krajše letovanje v Hangzhou, katerega glavna turisticna atrakcija, Zahodno jezero, slovi po romanticnem ozracju. Vanja je izbrala strategijo zavlacevanja. Teti in materi je odgovorila, da je treba natancno razmisliti in da ne želi, da se fant vrne v Qingtian in zapravlja denar za nekaj, iz cesar morda ne bo nic. Hkrati je zavrnila njegovo povabilo rekoc, da ne misli iti nikamor z nekom, ki ga ne pozna. Medtem so neprekinjeno potekala tudi pogajanja s sorodniki fanta iz Réuniona, dokler se ni, zaradi prevec agresivne poteze njegove mame, komu­nikacija med njima nenadoma prekinila. Najprej je mati želela fotografirati Vanjo in sliko poslati sinu, kar je Vanjo precej zmotilo. Kasneje pa je poklicala njeno družino in predlagala, da se Vanja pride še enkrat pokazat v bližnji kraj. Ta poteza se je zdela družini povsem neprimerna in tudi Vanjina sestra je komentirala, da se ženska obnaša prevec vzvišeno. Izgovorili so se, da je Vanja prevec zaposlena in da nima casa. Od takrat naprej mati fanta iz Réuniona ni vec poklicala. Vanja pa je takole komentirala: »Ona (op. a. mati fanta iz Réuniona) sedaj gotovo zbira vsa možna dekleta in jih primerja in ocenjuje. To se mi zdi tako kot v Ameriki, ko so prišli sužnji iz Afrike in so jih potem lastniki ocenjevali zgolj po videzu in kdo bo najboljši za delo. Odvratno.« Vanjina zgodba združuje vec pomembnih elementov, kljucnih za ra­zumevanje qingtianske transnacionalne skupnosti. V ospredju je navidezno tradicionalen mehanizem sklepanja zakonskih zvez, ki je na Kitajskem kot posledica vdora tržnega gospodarstva tudi na podrocje medosebnih odnosov pridobil nov zagon in se ponovno vzpostavil kot sodoben, urban nacin sklepa­nja zakonskih zvez. Psevdodogovorjene poroke na Kitajskem ne izkljucujejo idealov svobodne ljubezni, kot jo propagirajo družbe Zahoda, temvec te ideale postavljajo v že prisotne vzorce razumevanja sebstva (self), ki ga razumejo skozi odnose, ki jih ima oseba z njej bližnjimi osebami, na primer družinskimi clani. To je tudi razlog, da se mladi na Kitajskem kljub vse bolj prisotnim že­ljam po doživljanju romanticne ljubezni strinjajo s posredovanjem staršev pri spoznavanju potencialnih partnerjev. V kontekstu migracijskega procesa lahko xiangqin razumemo kot meha­nizem za rekrutacijo novih clanov v migracijski proces in s tem vzdrževanje qingtianske transnacionalne skupnosti ter za premagovanje preprek restrik­tivnih imigracijskih zakonodaj držav priselitev. Takšno prakso podpira spre­memba posameznikovega družbenega statusa v procesu migracij, v migracij-ski literaturi imenovana tudi statusna diskrepanca (Beck-Gernsheim 2007). Izseljenci uživajo v Qingtianu visok status, ki se na porocnem trgu lahko meri le s statusom otrok kadrov, to je lokalnih srednjih in višjih uradnikov. Zato si lahko izbirajo partnerko ali partnerja iz širokega nabora lokalnih samskih oseb. Hkrati je treba opozoriti na razlicne cilje, ki jih imajo udeleženci v tem procesu. Vanjini starši želijo preko hcerine poroke utrditi svoj višji družbeni status in se »transnacionalizirati« tudi z namenom povecanja blagostanja ce­lotnega gospodinjstva. Vanja pa v poroki z izseljencem in posledicni izselitvi vidi priložnost izviti se primežu staršev in postati svobodna, samostojna ter slediti lastnim željam po višji izobrazbi: Jaz imam sedaj dve možnosti. Da si najdem stabilno službo tukaj in moža, ali pa da se porocim z izseljencem in grem v tujino. Vcasih sem se z mamo šalila, da se bom porocila z izseljencem, ce mi da dve leti študija v tujini. Oni (op. a. straši) mi namrec ne pustijo, da bi šla v kakšno drugo kitajsko mesto sama delat. Ne vem, jaz bi rada šla v tujino študirat, ali pa vsaj kak magisterij tukaj. Z Vanjo sva se ponovno srecali cez dve leti. V tem casu se je zarocila z izseljencem iz Španije, katerega družina je imela trgovino v Madridu. Priprav­ljala se je na odhod v Španijo, se ucila španšcine in razmišljala o podiplomski izobrazbi. Cez nekaj casa mi je povedala, da je zaroko razdrla, kar je samo utrdilo prepricanje njenih staršev, da ne razume stvari (bu dong shi), tj. da se ne obnaša odgovorno in odraslo. Po prepiru s starši je odšla iz Qingtiana in se zaposlila kot prevajalka v mestu Hangzhou. To dejanje razkriva še en vidik statusne diskrepance. Medtem ko je na Ki-tajskem za ženske obicajno, da se statusno »porocijo navzgor«, pa v transnacio­nalnem kontekstu pripis družbenih statusov s poroko manj jasen. Dasiravno bi poroka z uspešnim izseljencem Vanji omogocila financno varnost in možnost priselitve v Evropo, ki je za vecino državljanov LR Kitajske nedosegljiv sen, bi se hkrati morala sprijazniti z nižjo izobrazbo partnerja in njegove družine, kar pa v Vanjinem razumevanju in deloma tudi razumevanju njene družine ni nujno družbena mobilnost navzgor. Vanja se je namrec pogosto pritoževala nad »nizko kvaliteto«159 izseljencev (suzhi hen di), ki naj bi se med drugim kazala tudi v njihovi mocni vraževernosti: 159 Pojem »kvalitete« (suzhi) ima v dnevni rabi številne, tudi naspotujoce si pomene, kljub temu pa se v najsplošnejšem pomenu nanaša na pohvalne in zaželene odlike, zaradi katerih lahko posameznik uspe tako v ekonomskem kot tudi družbenem smislu (Kipnis 2006) in pred­stavlja »ideal osebnosti, povezan z urbano modernostjo« (Fong 2007, 86). Raziskovalci so osvetlili številne nacine, kako posamezniki in skupine kreativno uporabljajo pojem kot orod­je družbenega razlocevanja (Anagnost 1997; Kipnis 2006; Fong 2007). Vraževernost, ki je bila posebej v predreformskem casu izpostavljena kot izrazito nazadnjaška praksa, je zato vedno povezana s posameznikovo »nizko kvaliteto«. Veš, nekateri izseljenci so tako vulgarni. In še posebej vraževerni (mixin). Nekate­ri starši gredo celo tako dalec, da jim ni dosti le slika in opis (op. a. potencialnega partnerja njihovega otroka), nekateri želijo izvedeti, kdaj in kje si rojen, da se lahko potem posvetujejo, ali bo dekle obogatilo njihovo družino, ali bo morda prineslo sreco in tako naprej. Vanjin odziv tudi kaže na spreminjajoco se vlogo »izseljenskega statusa« v qingtianski družbi. Ceprav je med Qingtianci v zadnjih tridesetih letih za najbolj gotovo pot do družbene mobilnosti, posebej za ženske, veljala poroka z izseljencem, je med mladimi v okraju vse vec takšnih, ki menijo, da je druž­bena mobilnost mogoca tudi na Kitajskem, zaželjeni partnerji pa so uspešni in urbani mladi, katerih nacin življenja in mesto prebivanja (urbana središca) predstavljata novo in moderno Kitajsko. V povezavi s tem je opaziti narašcujoc generacijski prepad med mladimi in njihovimi starši. Medtem ko starejša ge­neracija še vedno meni, da je poroka s (premožnim) izseljencem prestižna iz­bira v okraju, pa med mladimi življenjski slog izseljencev v obmocjih naselitve ni vec tako vabljiv. Trdo delo in marginalizacija v družbah naselitve je vse bolj zaznano kot »nemoderno« in za mnoge mlade Qingtiance dosti slabša izbira kot alternativna možnost življenja v blešcecih metropolah vzhodne Kitajske. PRAKSA »OTROK V SKRBSTVU« Druga družinska strategija, pogosta med izseljenimi Qingtianci, je orga­nizacija družinskega življenja tako, da otroci izseljencev ostanejo v oskrbi so-rodnikov v kraju izvora. Otroci se iz okraja vsakodnevno izseljujejo, družine se združujejo in tudi razdružujejo, otroci se vracajo na pocitnice ali »za stalno«, kar pa se lahko spet spremeni v »zacasno«. Potek migracije v okraju praviloma poteka tako, da se mlajši odrasli clan družine izseli, kasneje se mu pridruži partner (-ica), temu pa cez nekaj let še otrok. Vendar se hkrati odvijajo tudi druge razlicice, na primer da par nekaj let živi z otrokom v državi priselitve in se otrok kasneje vrne k sorodnikom v okraj, ali pa otrok najprej migrira sam in se mu kasneje pridružijo še starši. Posledica takšnih locitev in združitev je pri­sotnost velikega števila otrok v okraju, ki so jih starši »pustili« v skrbi bližnjih sorodnikov ali prijateljev. Ena izmed raziskav, izvedena v okraju Qingtian leta 2007 (Wu 2007), je pokazala, da je med ucenci osnovne in srednje šole kar 32,8 odstotka otrok, ki imajo enega ali oba starša v tujini, skoraj 86 odstotkov otrok pa ima v tujini bližnje ali daljne sorodnike.160 V vrtcih okraja Qingtian je bilo 160 V okraju je bilo leta 2007 v osnovne in srednje šole vpisanih 58.647 ucencev. Enega ali oba starša v tujini je imelo 18.767 ucencev, sorodnike v tujini pa 49.849 ucencev (Wu 2007). leta 2007 34,4 odstotka otrok, ki so imeli enega ali oba starša v tujini, medtem ko je bil delež otrok z »zvezami s tujino« bistveno vecji, kar 75 odstotkov.161 Omenjeni deleži pricajo o razsežnostih migracijskega procesa v okraju, kjer skoraj ni gospodinjstva, ki ne bi imelo vsaj nekakšne »zveze s tujino« (haiwai guanxi). Pojav »otrok v skrbstvu« (liushou ertong) ni zgolj znacilnost Qingti­ana, temvec številnih ruralnih skupnosti širom Kitajske, kjer so prebivalci v aktivni življenjski dobi poiskali službe v urbanih središcih vzhodne Kitajske. Previdne ocene o številu otrok, ki so ostali v oskrbi enega starša ali starih staršev, so na zacetku enaindvajsetega stoletja omenjale število deset milijonov (Chen v Xiang 2007, 185), medtem ko bolj pogumne ocene navajajo med 13 in 26 milijonov takšnih otrok na Kitajskem (Xiang 2007, 185). Otroci obicajno ostanejo v oskrbi starih staršev. V primeru, da takšna ureditev zaradi starosti starih staršev ali iz drugih razlogov ni mogoca, otroci ostanejo v oskrbi drugih sorodnikov (obicajno tet staršev ali pa sester staršev), v nekaterih primerih pa tudi v oskrbi oseb, ki niso del družinskega kroga, na primer uciteljev v šoli. Moji sogovorniki so menili, da je izbira starih staršev, predvsem staršev biološke matere, najprimernejša, ceprav je za ostarele dedke in babice to pogosto precejšen napor. Sašina otroka, trinajstletnik in dveletnica, sta v casu mojega bivanja v Qingtianu živela v gospodinjstvu Sašinih staršev in mlajše sestre, ki je tudi sama imela dve leti starega sina. V družini so bili odsotni Saša in njen mož, mož mlajše sestre in še ena mlajša sestra. V bližnji prihodnosti je nameravala v Evropo tudi Sašina mlajša sestra, ki je bila takrat še doma. Sašina starša, oba šestdesetletna, sta bila tako soocena z možnostjo, da ostaneta sama s tremi otroki (z odrašcajocim sinom in dvema predšolskima otrokoma). Sašina mama je takrat povedala: SM: Sašina sestra mora v Evropo, saj ona in njen mož nic ne zaslužita in tako ona in njen otrok »jesta moj denar« (chi wode qian). On (op. a. mož Sašine sestre, sedaj na delu v drugi provinci) bo drugo leto odšel v Italijo k mlajši sestri. Tudi ona bo odšla (op. a. Sašina sestra). MB: Kdo bo pa skrbel za otroke? SM: Ja, midva bova skrbela za vse otroke. Takrat bosta mala dva že vecja in ne bo težko skrbeti zanju. Takrat bo že lažje. MB: Kaj pa pomoc kake varuške? 161 V vrtcih v okraju Qingtian je bilo leta 2007 vpisanih 11.608 otrok, v tujini je imelo enega star-ša ali oba skoraj 4000 otrok, medtem ko je bilo otrok z »zvezami s tujino« 8700 (Wu 2007). SM: Ne, ne. Od varušk ni nobene koristi (baomu mei you yong). Niso v redu. Saj bova sama zmogla. Saj ni težko skrbeti (bu nandai). Predvsem starejši družinski clani so menili, da so varuške najmanj primerna izbira za varstvo otrok. Ladovi dve hcerki sta bili v oskrbi njegovih staršev, dokler starša zaradi bolezni in starosti oskrbe nista vec zmogla. Ker so starši Ladove žene še starejši, sta se Lado in njegova žena odlocila, da bosta deklici pripeljala v Slovenijo. Med urejanjem formalnosti za prihod v Slovenijo je par Ladovim staršem predlagal, da bi poiskali pomoc varuške. Starša sta bila odlocno proti in sta se koncno sprijaznila z naslednjo rešitvijo: starejša hci se je preselila k uciteljici in se vsako jutro vrnila domov po mlajšo sestro, da jo je odpeljala v vrtec. Lado je v pogovoru veckrat omenil, da uciteljica, ki skrbi za starejšo hcer, v poletnem casu, ko so temperature še posebej visoke, deklico vsak dan okopa. S tem je želel poudariti, da ceprav za deklico skrbi nekdo, ki ni družinski clan, ta prejema najboljšo mogoco oskrbo. Starši otrok za njihovo oskrbo pošiljajo denarna nakazila. Ta denar je namenjen za prehrano, oblacila in druge izdatke. Za razlicne posebne izdatke, kot so stroški zdravnika ali zdravil, šolnina, stroški vrtca ali urejanje bivalne­ga statusa na Kitajskem (hukou), starši namenijo denar posebej. V primeru majhnih otrok je vsota obicajno nižja, saj naj bi bile njihove potrebe manjše, hkrati pa starši mleko v prahu, ki je pomembna in precej draga sestavina nji-hove prehrane, pošiljajo iz tujine (bodisi preko pošte ali znancev, ki potujejo na Kitajsko). Leta 2009 je vecina sogovornikov v Qingtianu govorila o vsoti med 20.000 in 30.000 RMB letno. Številni sorodniki so tako zainteresirani za oskrbo otrok izseljencev, saj jim ta omogoca dodaten zaslužek oziroma nadomestilo pokojnine.162 Da takšen prihodek ni zanemarljiv, je razvidno iz pogovora z dedkom iz vasi Fushan nad Qingtianom, ki v odsotnosti svojega sina in njegove žene skrbi za njuna dva otroka. Dejal je, da so bili vcasih kme­tje, sedaj pa že dve leti niso zasadili prav nic, saj jim otroci pošiljajo denar in se jim ni treba vec ukvarjati s kmetijstvom. Kot sem izvedela, imajo nekateri tudi vec otrok hkrati v oskrbi, kar jim zadostuje za preživetje. Alan, ki ima tudi sam izkušnjo »otroka v skrbstvu«, meni, da drugi sorodniki niso najboljša izbira za oskrbo otrok in to predvsem zaradi motivacije v obliki pricakovane materialne 162 V skladu s pokojninskim sistemom LR Kitajske prejemajo pokojnino posamezniki, ki so bili zaposleni v državnih podjetjih, oziroma so zaposleni v podjetjih in so stari vsaj 60 (moški) oz. 55 let (ženske). Ta pokojninski sistem ne vkljucuje kmeckega prebivalstva v ruralnih delih Kitajske, ki je vkljuceno v socialno zavarovanje, v katerega vplacujejo mesecne zneske. Taka pokojnina je zelo nizka in zadostuje le za najnujnejše potrebšcine. koristi. Njegovo stališce o razliki med oskrbo otrok s strani starih staršev in drugih sorodnikov je naslednje: MB: Kakšna pa je ta stvar s sorodniki? Ali sorodniki kar tekmujejo, kdo bo pazil na otroke? A: Poglej, ali si tvoja mama želi skrbeti za tvojega sina? MB: Da, zelo. A: No, vidiš. Tu je isto. Obstajata dve skupini. Eni otroci so pri babicah in dedkih. To pomeni, da ti skrbijo za svoje potomstvo. Druga skupina je pri tetah, stricih ali pa prijateljih od staršev. Pri teh je drugace. Tudi ti so zelo pripravljeni skrbeti za otroke, saj jim to prinaša denar. … No, tudi jaz sem bil takšen otrok. Moja starša sta bila v Italiji, ko sem bil majhen, in sem bil pri teti (ayi). Pri teti, ki sem ti jo že omenjal … MB: In kako je bilo? Si še v stikih z njo? A: Da, obcasno sem še v stikih (wo hui lianxi). MB: Iz tvojega odgovora sklepam, da ne pogosto … A: Ah, tete in strici, oni niso primerni za oskrbo otrok (ayi shushu, zheige ren bu hao dai). MB: Zakaj tako misliš? A: Na primer, ko sem dobil vrocico (shanghuo),163 ker sem jedel prevec sladke­ga … Šel sem v bolnišnico in dobil sem injekcijo. Zacel sem se dreti in mi je ayi dala bombone, da bom tiho. Moja mama tega ne bi naredila, ker ve, da bi mi bomboni škodili. Ampak teti pa je pomembno samo, da se ne dereš. MB: In si to mami povedal po telefonu? A: Ja, ko si majhen, ne razumeš stvari (bu dong shi). In receš, da je ayi super, ker ti je dala toliko bombonov. In starši so zadovoljni in dajo še malo vec denarja. Ce pa bi že povedal mami, bi ta rekla, da ne razumem stvari, da me ima ayi rada in da dobro skrbi zame. 163 Shanghuo je v kitajski tradicionalni medicini bolezensko stanje, ki je posledica uživanja pre­vec »vrocih« (yang) živil (npr. manga, licijev, praženih in zacinjenih jedi, alkohola, kave, sla-šcic idr.). Simptomi so zaprtje, vneto grlo, nahod, vnetje ocesne veznice … Stanje se opisno prevaja kot notranja vrocica. Zgornji izsek pogovora govori tudi o vidiku komunikacije med starši in »otroci v skrbstvu«. Študije o praksah transnacionalnih družin poudarjajo pomembnost pogoste in redne komunikacije za ohranjanje intimnosti in domacnosti med razseljenimi družinskimi clani (Hondagneu-Sotelo in Avila 1997; Parreńas 2005; Olwig 1999). Ceprav nekatere raziskave (prim. Parreńas 2005) opisujejo zelo intenzivno komuniciranje med izseljenimi starši in otro­ci v kraju izvora (telefonski klici in sporocila SMS, v katerih matere skrbno spremljajo ucni napredek v šoli, opozarjajo na pomembnost varne spolnosti in celo nacrtujejo jedilnik otrok za naslednji teden), pa transnacionalno komuni­ciranje med »otroci v skrbstvu« in starši znotraj qingtianske transnacionalne skupnosti ne poteka na tako intenziven nacin kot v filipinskem primeru. Sogo­vorniki so mi povedali, da klicejo svoje otroke obicajno enkrat na dva tedna, pogovor pa se vrti predvsem okoli tega, kako je v šoli, ali se otroci pridno ucijo, ali ubogajo svoje skrbnike. Starši pogosto poudarijo pomembnost ubogljivosti in poslušnosti otroka do ucitelja in skrbnikov. Pri pogovorih, kjer sem sama prisostvovala, so si otroci utrgali nekaj casa med igro in precej pasivno odgo­varjali svojim staršem, kot da bi želeli, da bi se pogovor cim prej koncal in bi se lahko vrnili k igri. Raziskava med »otroci v skrbstvu« v Qingtianu (He 2008) je pokazala, da niti polovica otrok, vkljucenih v raziskavo, s svojimi starši v tujini ni komunicirala niti enkrat na mesec. Nekateri naj sploh ne bi komunicirali s svojimi starši. Kljub tehnicnim možnostim, ki ponujajo hitro, skoraj simul­tano izmenjavo podatkov za zelo nizko ceno oziroma v nekaterih primerih celo brezplacno, se pogostost komuniciranja, glede na izsledke raziskave, ni bistveno povecala. Ni presenetljivo, da številne službe, ki se v Qingtianu ukvarjajo s tem pojavom – okrajni oddelek za kulturo, policija, okrajni odde­lek za izobraževanje, sodstvo, lokalna vlada, Zveza žensk, Komunisticna zveza mladih – med cilji svojega delovanja poudarjajo prav izboljšanje komunikacije med starši in otroci. Upoštevajoc dejstvo, da je Qingtian ruralno okolje, kjer je prebivalstvo zaradi pretežno kmetijsko usmerjene proizvodnje in možnosti zaslužka v izseljenstvu relativno slabo izobraženo, lahko predpostavim, da je ena izmed ovir pri komunikaciji tudi neenak dostop do tehnicnih izboljšav in možnosti, oziroma tisto, kar Parreńas (2005) imenuje »politicnoekonom-ska nepravicnost« med »prvim« in »tretjim« svetom oziroma med urbanimi središci in ruralnim zaledjem. Številni starejši prebivalci novih tehnologij ne znajo uporabljati ali pa se jim zdijo nepotrebne, zato še vedno najraje cakajo na klic iz tujine, staršem pa dvakrat na leto pošljejo slike otrok, fotografirane posebej za ta namen v enem izmed številnih fotostudiev v Qingtianu. Nekateri starši tako vec let ne vidijo svojega otroka, razen na fotografijah. Tudi Lado ni videl svojih otrok daljše obdobje in je opisal, kako je potekalo prvo srecanje: MB: Kdaj si bil nazadnje tu? L: Pred šestimi leti? MB: In tvoji hcerki sta te videli pred šestimi leti? L: Da. MB: Ali sta te prepoznali? L: Ja, veš, otroci imajo takšen naravni instinkt (tianxing), da prepoznajo starše. MB: A si jima kaj prinesel, ko si prišel? L: Šli smo kupit stvari, ki so jima všec. Ampak sta kar grabili, pa to, pa ono. Kar vse sta hoteli. Potem pa smo prišli domov, pa sta malo pogledali, potem pa je vse obležalo na tleh. In ju sploh ni vec zanimalo. Starši, kakršen je Lado, želijo izgubljeni cas pogosto nadoknaditi in svojo odsotnost nadomestiti z materialnimi predmeti. V Qingtianu je mnogo govora o razvajenosti (ni ai) »otrok v skrbstvu«, saj naj bi jih na eni strani razvajali stari starši, po drugi strani pa tudi starši s številnimi darili in vecjimi vsotami denarja. Tako so qingtianski mladostniki pogosto omenjali prijatelje, ki namesto darila v obliki standardnih 100 RMB v rdeci kuverti (hongbao) za kitajsko novo leto dobijo tudi desetkrat vec. Tudi Jana iz Ljubljane je pred mojim odhodom v Qingtian pripravila kuverto z 200 EUR, ki sem jo odnesla njenemu starejšemu sinu v Qingtian. Povedala je, da mu je v telefonskih po­govorih pogosto obljubljala tricikel, ce bo priden in bo poslušal njena starša, torej njegova babico in dedka. Nekoc ji je decek odgovoril, da samo obljublja, kupi pa ne. Jana je zato ob prvi priložnosti poslala denar, s katerim je izpolnila svojo obljubo. Loceno življenje otrok in staršev je v Qingtianu del vsakodnevnih in pov­sem obicajnih družinskih strategij in ni zgolj stvar izseljenskih družin. Številni otroci, katerih starši so pripravljeni placevati šolnino,164 bivajo v internatih že od 12 leta, saj naj bi takšno okolje pod strogim nadzorom uciteljev pripomo­glo k boljšemu ucnemu uspehu. Zaradi mocno razvitih kultur migracij vecina qingtianskih šol ne velja za posebno dobre, zato številni starši vpisujejo svoje otroke v druge okraje, kjer »so otroci motivirani za ucenje in ne cakajo zgolj 164 Državne osnovne šole na Kitajskem naj ne bi bile placljive, ceprav starši prejmejo racune za knjige in uniforme, nemalokrat pa tudi za elektriko, prigrizke ali celo spricevala. V srednjih šolah je treba placati poucevanje, dormitorije in dostop do racunalnika, kar nanese od 200 do 300 EUR na leto, odvisno od okoliša šole. Šolnine na zasebnih šolah so dosti višje. Leta 2010 naj bi se gibale okoli 600 EUR na leto. na cas, ko bodo odšli v Evropo«. Že zelo mladi otroci se tako preselijo v gospo­dinjstvo ucitelja, ki je za precejšen honorar pripravljen skrbeti za otroke tudi po koncanem pouku. Prav tako je v Qingtianu mnogo migrantov iz okoliških, gospodarsko slabše razvitih regij (Henan, Hebei, Anhui), ki so zaposleni pre­težno v storitvenem sektorju (masaže, lepotilni saloni, frizerski saloni) in ki so svoje otroke prav tako pustili v oskrbi sorodnikov. Takšna ureditev družinskih odnosov je bila razširjena že v zgodnjem obdobju LR Kitajske, ko so bile usode posameznikov in družin podrejene interesu države (Fong in Wu v Da 2003, 99) in ni bilo neobicajno, da so starši poslali otroke k starim staršem zaradi množicnih prisilnih premestitev (Da 2003, 99). Štiriindvajsetletna Sonja, mati petletne deklice, se je oktobra 2009 pri­pravljala na odhod v Italijo. Z možem, njegovimi starši in necakom je živela v vecjem stanovanju na desnem bregu reke Ou. Oktober je bil zadnji mesec, ko je delala v supermarketu, kjer je bila zaposlena že štiri leta. Kot je povedala, je bilo samo po sebi razumljivo, da bo njena hcerka ostala v Qingtianu pri svojem ocetu (Sonjinem možu) in njegovi mami. Sonja in njen mož sta zaprosila za italijanski vizum skupaj, predvsem zaradi prigovarjanja njegovih staršev. Ona si ni želela iti v tujino in je na tihem upala, da vizuma ne bo dobila, vendar so se stvari obrnile drugace. Možu namrec vizuma ni uspelo pridobiti, njeni prošnji za gospodinjsko delo oziroma, kot je pisalo na njenem vizumu, »lavoro domestico« pri starejšem moškem v Italiji pa je bilo brez težav ugodeno. Na italijanskem konzulatu v Šanghaju so ji uredili vizum, na Siciliji jo je že cakalo delo in tako celotnega procesa ni bilo vec mogoce ustaviti. Ko sem jo vprašala, kako bo s hcerko, je odgovorila: Jaz sem zadovoljna, da je moja hci sedaj že tako velika, da razume (dong shi), in da me ne more kar tako pozabiti. Tudi ce bom šla v tujino, bo vedela, kdo je njena mama. Sedaj je tudi že tako velika, da zna sama skrbeti zase. Seveda bi me grozno skrbelo, ce bi bilo karkoli narobe z njo. Ampak sedaj je že samostojna. Strah me je samo, da ne bi bila tukaj, ko bi me res potrebovala. Ce bi resno zbolela, bi prišla s prvim letalom nazaj. Njena babica (nainai) namrec ne zna brati in zato ne ve, kako mora dajati zdravila. A veš, pri nas imajo starejši še vedno ta tradicionalen pogled, da je bolje imeti sina kot hcerko (zhongnan qingnü). Jaz seveda tega ne mislim, mislim, da je hcerka ravno toliko vredna, ampak tašca (popo) bi rada, da bi jaz rodila še enega otroka, da bi imela še sina. In jaz sem ji rekla, da tega res ne nameravam. Kaj je v tem dobrega, da rodiš še enega otroka, potem pa nimaš za njegovo vzgojo. Saj sedaj ni vec tako, da gre zgolj za preživetje, da imaš za njegovo hrano, danes moraš imeti denar za njegovo izobrazbo. In sedaj, ko niti ne vem, kako bo v tujini, ko prva leta niti ne bom mogla pošiljati (op. a. denarja) domov, pa naj rodim še enega. Da ga bom morala poslati takoj na Kitajsko. Ne, jaz definitivno ne mislim imeti še enega otroka. Sonja je med najini srecanji pogosto ponovila, da je njena placa, ki jo zasluži kot prodajalka v Qingtianu, skupaj z moževo dovolj, da se z družino lahko preživijo. S tem je hotela poudariti, da odlocitev za odhod v Italijo ni njena, temvec odlocitev gospodinjstva, ki jo mora sedaj spoštovati. Takšna od­locitev se ji sicer ni zdela idealna, saj se ni želela lociti od svoje hcere, hkrati pa je menila, da je odgovorna mati, ki ne samo, da gre v tujino (tudi) zaradi boljše prihodnosti svojega otroka, temvec odhaja v starostnem obdobju hcere, ko ta že lahko poskrbi zase. S tem je po eni strani racionalizirala svojo odlocitev o odhodu v Evropo, po drugi strani pa se je distancirala od vseh tistih mater v Qingtianu, ki so se locile od svojih otrok, ko so bili ti stari le nekaj mesecev: »Jaz nikoli ne bi pustila dojencka. Dojencek potrebuje svojo mamo, in ko je bila moja hcerka majhna, sem skrbela zanjo sama. Nisem potrebovala pomoci svoje matere ali tašce.« Sonja se je z izselitvijo sprijaznila, saj je tako ugodila željam moževe družine, ki ji je tudi uredila vse potrebne dokumente za pot v Italijo. Tako je izpolnila svojo pricakovano vlogo snahe, ki prispeva k dobrobiti moževe (razširjene) družine, hkrati pa je odhod in izselitev predstavila kot nekaj neizogibnega, ce želi otroku omogociti boljšo izobrazbo in s tem boljše možnosti v življenju. Obenem je, morda nekoliko paradoksalno, prišlo tudi do njenega opolnomocenja in izboljšanja pozicije znotraj družine, saj bo sedaj ona tista, ki bo v glavnem preživljala družino. »Matere na daljavo« v Qingtianu razumejo svoja dejanja kot omogo-canje boljšega življenja za otroke in pušcanja otrok v skrbstvu skrbnikov ne povezujejo z odtujevanjem in zapušcanjem. Matere (in starši nasploh) »otrok v skrbstvu« v Qingtianu niso zaradi takšne prakse nikakor družbeno stigma-tizirane, dokler se držijo norm, ki so sestavni del te prakse (pošiljanje, financ­nih nakazil, oskrba z mlekom v prahu, obcasni obiski, telefonski klici otrok in skrbnikov). Šele kršitev takšnih norm privede do stigmatiziranja takšnih mater kot »slabih«. Ceprav je v Qingtianu ta praksa obicajna, je v zadnjih nekaj letih vse vec govora o njeni problematicnosti, kar je tudi posledica nastajanja srednjega premoženjskega sloja in spremenjenih ideologij starševstva in vzgoje otrok. Te vse bolj poudarjajo pomembnost dvojice mati – otrok in prikazujejo nju-no locitev kot obžalovanja vredno dejanje, o cemer govori tudi eden izmed raziskovalcev z Inštituta za izobraževanje mater šanghajske Vzhodnokitajske univerze za komunikacije: »… materin nasmeh nudi najboljše okolje za rast otrok. Matere zato nimajo nobenega izgovora, da pustijo otroke […] drugace bo obžalovanje obviselo kot kamen okoli njihovega vratu« (Wang in Wu v Xiang 2007, 185). V razpravah o potencialni problematicnosti se poudarjata dva vidika: domnevna neuspešnost »otrok v skrbstvu« v šolskem sistemu in domnevna povecana pogostnost vedenjskih in psiholoških motenj med temi otroki. Tako naj bi raziskava165v okraju, ki so jo izvedli psihologi iz ene izmed wenzhouskih raziskovalnih institucij, pokazala da ima skoraj sedem odstotkov mladih težave v socialni interakciji in odrašcanju ter custvene težave; med nji-mi najpogosteje izkazujejo simptome sovražnosti, medosebne obcutljivosti in obsesivno-kompulzivne motnje (He 2008). Raziskave v drugih delih Kitajske z vecjim deležem »otrok v skrbstvu« so prišle do podobnih rezultatov. VHu­bei provinci je, na primer, raziskava pokazala, da ima vec kot polovica takšnih otrok težave s prilagajanjem na nove pogoje družinske organizacije, 16,6 od­stotka se je pocutila zapušcenih in 12,3 odstotka je izrazila zaskrbljenost, da bodo starši odšli (Liang v Xiang 2007, 187). Xiang (2007, 186) pa opozarja, da raziskave, ki so primerjale socializacijske težave in ucni uspeh »otrok v skrbstvu« z otroki, ki živijo skupaj s svojimi starši, niso pokazalebistvene raz-like med skupinama, so pa pokazale, da imajo otroci na podeželju v primerjavi z mestnimi otroki neprimerno slabši ucni uspeh in mnogo vec socializacijskih težav. Tu bi lahko dodala naslednji pomislek o omenjenih raziskavah: cetudi ti otroci morda kažejo vecjo prisotnosti vedenjskih in psiholoških motenj, pa je metodološko napacno a prii postaviti korelacijo z odsotnostjo staršev teh otrok. Mogoce je namrec, da so takšni problemi v odvisnosti z neprimerno oskrbo in vedenjem skrbnikov. Zaradi takšnega »ozavešcanja« postaja praksa »otrok v skrbstvu«, vsaj v izrecenih mnenjih Qingtaincev, vse bolj nezaželena. Številni sogovorniki menijo, da stanje, kjer stari starši (ali drugi skrbniki) skrbijo za otroke, ni primerno, predvsem zaradi velikega generacijskega prepada (daigou) med skrbniki in oskrbovanci. Lokalne oblasti v Qingtainu so zato v zadnjih letih pricele kampanjo Skrb za otroke, ki so ostali – izgradnja harmonicne domovine, v sklopu katere razlicni okrajni uradi sodelujejo v ozavešcanju o pomembnosti in nujnosti skrbi za »otroke v skrbstvu«. Med mojim bivanjem v Qingtianu leta 2007 je v dvorani qingtianskega hotela s petimi zvezdicami potekala slovesnost Prvo združenje predstavnikov staršev in otrok v skrbstvu. Predstavniki teh otrok so se srecali z vrhovnimi lokalnimi uradniki, ki so jim izrazili hvaležnost, in jim podarili darilne vrecke, napolnjene z ucnimi pripomocki. Dogodek je 165 Metodologija raziskave je slonela na uporabi SCL-90 (The Symptom Checklist-90), ki je me- todološko orodje proizvajalca Pearson Assesments, namenjeno evalvaciji širokega spektra psiholoških problemov. dosegel vrhunec s »srecanjem med predstavniki staršev in predstavniki »otrok v skrbstvu«, ki so si pred polno dvorano stekli v objem, medtem ko je v ozadju donel refren nemške popevke »Adios meine, ich komme nicht zurück …«.166 Namen prireditve, kot tudi celotne kampanje, je opozoriti prebivalce okraja, da gre za poseben položaj teh otrok in sporociti otrokom, da skupnost ni pozabila nanje. Lokalna vlada s tako zasnovano kampanjo sporoca, da je skupnost neiz­merno hvaležna tem otrokom, ker se žrtvujejo za uspeh staršev, širših družin in celotnega okraja Qingtian. Obenem pa z izbiro lokacije (prestižni hotel), listo povabljenih (najvišji predstavniki lokalne vlade, vidni izseljenci) in pro-gramom prireditve (misli »otrok v skrbstvu«, ki govorijo o izselitvi staršev kot neizogibni) ponovno glorificira pomen izseljevanja za Qingtian. Prakse, kjer so otroci v oskrbi sorodnikov, uporabljajo tudi nekateri Qingtianci v Sloveniji. V primerih, ko starši razkrijejo, da so otroci pri starih starših na Kitajskem, pripadniki vecinske družbe zelo radi moralno presojajo, kakšni starši so »Kitajci« in hkrati ugotavljajo, da sami tega nikakor ne bi mogli storiti. Posledicno je vseprisotno mnenje o nerazumljivi »hladnosti«, ce ne že krutosti teh mater, ki se pripisuje njihovi »drugacnosti«, oziroma njihovi »kulturi«. Ideologija materinstva pri pripadnikih vecinske družbe na­mrec temelji na prepricanju v prostorsko-casovno univerzalno materinstvo.167 Tovrstno stališce ne upošteva, da je materinstvo, »kot ga razumemo in do-življamo danes, v evropskem prostoru relativno nova institucija« (Švab 2001, 98, poudarki avtorice). Nuklearna družina, dolg porodniški dopust in skupno življenje vsaj matere, ce ne že oceta, ter njunih (bioloških) otrok je dojeto kot edino »normalno« in »naravno« urejanje družinskosti in starševstva, in ne zgolj eden od modelov cloveškega bivanja in ustvarjanja (družinske) skupnosti. Med pripadniki vecinske družbe so tudi spregledane istovrstne prakse iz lokal­nega okolja, npr. otroci, ki so ostali v oskrbi sorodnikov v primeru izseljenih 166 Glede na to, da je bilo med soorganizatorji tudi Društvo qingtianskih izseljencev iz Avstrije, domnevam, da je bila organizacija zvocne kulise v njihovi domeni. 167 Ceprav je materinstvo zamišljeno kot praksa nege in vzgoje otrok za odraslo življenje (Rud-dick v Hondagneu-Sotelo in Avila 1997), pa obstajajo številne razlicice te prakse glede na družbeno skupino ali družbeni razred. Materinstvo v socialnokonstruktivisticni paradigmi ni biološko determinirano, ampak je družbeno in historicno konstruirano (Švab 2001, 97). Takšen pristop omogoca razumevanje materinstva, v katerem je mati eksluzivno vkljucena v nego otroka v njegovih zgodnjih letih, kot model »materinstva srednjega razreda« (Col­lins 1994). Tega naj bi omogocila šele industrijska revolucija (kjer možje s svojim zaslužkom zmorejo preskrbeti celotno družino) skupaj s posebnimi konfiguracijami globalnih in naci­onalnih družbenoekonomskih in »rasnih« neenakosti, in ki je diseminirana preko kulturnih institucij urbanizacije in industrializacije (Hondagneu-Sotelo in Avila 1997, 550–551, nave-dnice dodane). Ceprav takšna ureditev družinskih odnosov ni mogoca za vse matere, pa za številne ženske predstavlja ideal materinstva. aleksandrink ali »zdomcev«. Dasiravno gre za dogodke, ki so del družbenega spomina prebivalcev slovenskega prostora, pa je praksa »otrok v skrbstvu« v primeru Qingtiancev v Sloveniji uzrta kot tuja, kot del (tradicionalnih) navad in obicajev Drugega. Terensko delo med Qingtianci v Sloveniji nakazuje, da so odlocitve, ali bodo otroci živeli s starši v Sloveniji ali pa s skrbniki na Kitajskem, povezane tudi s statusom staršev. Namrec, vecina lastnikov restavracij živi s svojimi otroki v enem gospodinjstvu, medtem ko imajo zaposleni otroke najveckrat na Kitajskem. Vzroki so organizacijske in financne narave. Lastniki restavracij se samostojno odlocijo, ali bodo otroci z njimi v Sloveniji, prav tako si lahko privošcijo vrtec in popoldansko oskrbo, cuvajo pa jih tudi babice, ki se svojim vnukom zacasno pridružijo v Sloveniji. Nasprotno pa se morajo zaposleni vsaj posvetovati z delodajalcem, ce želijo, da se jim otroci pridružijo v Sloveniji. Težave so z nastanitvijo otrok in s popoldansko oskrbo. Medtem ko otroci delodajalca v skrajnem primeru preživljajo svoj prosti cas v restavraciji, je to manj sprejemljivo za otroke zaposlenih. Po vrnitvi iz vrtca ali šole namrec otroci lastnikov, ce ni zanje poskrbljeno drugace, pogosto naredijo domaco nalogo, se igrajo, rišejo ali berejo v restavraciji. Za zaposlene veljajo drugacna pravila: ce želijo, da so otroci v restavraciji vsaj nekaj casa, mora šef to dovoliti. Obicajno odklonijo, ce pa že privolijo, se kasneje pogosto pritožujejo, da otroci motijo stranke restavracije. Hkrati so v takšnem primeru tudi starši teh otrok neprenehoma zaskrbljeni, da bo njihov otrok naredil kaj, kar ni dovoljeno. Zaposleni so tudi zelo pazljivi glede vseh izdatkov, saj povecini pospešeno varcujejo za samostojno podjetniško pot. Poleg želje, da tudi sami postanejo podjetniki, kar je, kot sem pokazala, znotraj qingtianske transnacionalne skupnosti razumljeno kot družbena mobilnost, je prisotna še želja po zdru­žitvi družine. Jožica in Stane nacrtujeta odprtje lastne restavracije v majhnem slovenskem kraju. Stane je pripomnil, da je sedaj že osem let zaposlen v restavraciji in da je skrajni cas, da gresta na svoje. »Da se bo cela družina lahko združila (jia tuanju), ker bova pripeljala otroke sem. Ker ce jih pripeljeva sedaj, ko sva še oba zaposlena, to nima nobenega smisla, saj sploh ne bova imela casa za njiju.« Oba sta menila, da je najprimernejši cas, da se jima otroka pridružita, potem ko bosta že v osnovni šoli in »bosta že bolj samostojna«. Sama sem predlagala, da je morda dobro, da se v slovenski izobraževalni sistem vkljucijo že v vrtcu, a se Stane ni strinjal: S: Ne, prezgodaj pa ne. Na Kitajskem se morata nauciti vsaj osnov kitajšcine. Ne pa tako kot otrok od Tineta, ki sploh ne govori. On je vedno cisto tiho. Njegova mama je besna. Ko pa pride kakšen njegov sošolec, pa zacne veselo cebljati. Po slovensko. MB: Verjetno zato, ker se je kdo norceval iz njegove kitajšcine in mu je sedaj nerodno … S: Seveda je pogosto povedal kaj smešnega in smo se vsi smejali. Ker je povedal cisto napacno. Enkrat je na primer rekel, da je vode cisto prevec (shui tai duo), ko bi moral reci, da je juhe prevec (tang tai duo). Njegov oce ga je popravil in rekel, da juha ni voda. Decek je odgovoril, da je tudi juha voda, mi pa smo se še bolj smejali. Zgornjo anekdoto nisem prvic slišala od Staneta. Sogovorniki so kar nekajkrat omenili ta primer, ko so mi razlagali, zakaj je bolje, da so otroci na Kitajskem. Pricujoca zgodba med Qingtianci v Sloveniji služi namenu moral-nega presojanja o tem, kaj je primerno za njihove otroke. Opismenjenost in usvojitev govornih vešcin v maternem jeziku, predvsem pa v standardizira­ni verziji kitajskega jezika, se kaže kot zelo pomemben dejavnik v takšnem presojanju. Starši vecinoma ne usvojijo jezika obmocja priselitve, zato želijo, da bi otrok tekoce govoril kitajski jezik, ki bi bil skupen medij komunikacije v družini. Zanimivo je, da je materni jezik teh otrok pravzaprav qingtainški dialekt, in ne uradna govorica kitajske države, mandarinšcina (putonghua). Otroci se z mandarinšcino praviloma srecajo šele v vrtcih oziroma šolah na Kitajskem. Številni starši se tako ne cutijo kompetentne, da bi svoje otroke naucili jezika, ki ga tudi sami ne obvladajo popolnoma. Kitajski starši tudi ve-cinoma menijo, da so kitajske šole boljše in želijo, da bi otroci ohranili znanje maternega jezika v primeru, da bi se vrnili na Kitajsko in vstopili v kitajski izobraževalni sistem (Landolt in Da 2005). Obenem jih skrbi, da otroci ne bi usvojili korpusa kitajskih kulturnih vešcin in znanj (jezika, obicajev, navad), zaradi cesar bi bili izkljuceni iz širše socialne mreže, s cemer bi prenehalo tudi clanstvo v qingtianski transnacionalni skupnosti; slednjo pa starši dojemajo kot edino zares relevantno obliko skupinskega vpisa. QINGTIANSKI OTROCI V SLOVENSKIH ŠOLAH Po podatkih Statisticnega urada je bilo leta 2010 v Sloveniji med kitajski-mi državljani 77 šoloobveznih otrok (starostni kohorti 5–9 let in 10–14 let) in 41 mladostnikov (starostna kohorta 15–19 let) ter kar 74 predšolskih otrok (starostna kohorta 0–4 let). Otroci migranti iz LR Kitajske so razkropljeni po razlicnih šolah širom Slovenije, zaradi vecjega števila kitajskih restavracij v Ljubljani pa je tudi število otrok v tamkajšnjih šolah višje. Razmere v Sloveniji na zacetku enaindvajsetega stoletja spominjajo na tiste v Veliki Britaniji v se­demdesetih letih prejšnjega stoletja: Kitajski otroci so razpršeni kot šrapneli po britanskih šolah; pojavijo se v dvojicah in trojicah, v majhnih skupinah, nevrednih naziva »problem«. Priselili so se (op. a. kitajski migranti) v obmocja, kjer so imigranti prakticno neznani, in ustanovili podjetja. Njihovi otroci se pojavijo na pragovih šol kot zacudene in skrivnostne grucice (Garvey in Jackson 1975, 102). Otroci Qingtiancev se preko instituta združitve družine povecini pri­družijo staršem po desetem letu starosti, ceprav, kot smo videli, se nekateri zaradi specificnih razmer (starši ustanovijo lastno podjetje, na Kitajskem ni primernih skrbnikov) pridružijo staršem tudi dosti prej. V Qingtianu na splošno velja, da je najboljši cas za migracijo otroka bodisi okoli njegovega sedmega ali osmega leta ali pa okoli 12 leta. Za prvi primer velja, da naj bi otroci do takrat že usvojili dovolj znanja kitajskega jezika, drugo starostno obdobje pa sovpada z zakljuckom šestletne osnovne šole. Cas migracije je poleg tovrstnega premisleka odvisen tudi od dolžine imigracijskih postopkov ter delovnih in bivanjskih razmer staršev. Zaradi podjetniške strategije zmanj­ševanja konkurencnosti med kitajskimi restavracijami so Qingtianci venomer na preži za novimi »trgi« – to v okvirih Slovenije pomeni predvsem prostorsko razpršenost in odpiranje restavracij v krajih, kjer jih še ni. Posledicno se tudi otroci qingtianskih podjetnikov vkljucujejo v šole, kjer predhodno praviloma niso imeli izkušenj z otroki, ki bi prihajali iz oddaljenih regij. Izkušnje slovenskega šolskega sistema z otroki migranti temeljijo na dveh obdobjih povecanega priseljevanja v Slovenijo; od šestdesetih let dvajsetega stoletja dalje kot del dirigiranih migracij znotraj SFRJ, in v devetdesetih letih dvajsetega stoletja z begunci iz Hrvaške, BiH ter Kosova. Ker so migranti prihajali z obmocja republik bivše skupne države, se vkljucevanju otrok v slovenske šole ni posvecalo veliko pozornosti. Izjema so otroci, ki so prišli iz obmocij vojaških spopadov v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in so prido­bili status zacasnih beguncev. Na zacetku so bile organizirane šole za begunce (med letoma 1993 in 1995: Šmid in Štrumbl 2004), kasneje pa so se otroci begunci vkljucevali v redne slovenske šole. Kljub tem izkušnjam, med katerimi so nekatere obveljale celo za primere »dobre prakse« (glej Mikuš Kos 1999), mehanizmi vkljucevanja otrok migrantov v slovenske šole danes ne izkazu­jejo sistemske urejenosti. Šole se z vkljucevanjem otrok migrantov spopadajo zelo razlicno, vendar vsaj do pred kratkim brez bistvene strokovne podpore resornega ministrstva in drugih državnih institucij in celo brez sistematicnih politik, ki bi to podrocje urejale. V sklopu svojega terenskega dela sem bila seznanjena z vec primeri kitajskih otrok, ki so vstopali v slovenski izobraževal­ni sistem, sama pa sem sodelovala kot ad hoc tolmacka in kulturna mediatorka v treh primerih vkljucevanja kitajskih otrok v osnovne šole, in v dveh primerih v sistem sekundarnega izobraževanja. Odnos šole se je od primera do primera bistveno razlikoval tako, da je na temelju teh nekaj primerov težko postaviti posplošene ugotovitve glede vkljucevanja kitajskih otrok v slovenske šole. Predstavljeni primeri služijo ponazoritvi dveh skrajnih robov znotraj širokega spektra odzivov. Leta 2007 so me Mojcini sorodniki prosili, naj posredujem pri težavah, ki jih je Mojca imela pri vpisu na osnovno šolo v manjšem slovenskem mestu na Dolenjskem. Mojcina sorodnica, ki me je poklicala, je takole izrazila svojo prošnjo: »Hcerka mojega strica po ocetovi strani (tangjie) je prišla v Slovenijo in je stara 12 let. Radi bi jo vpisali v šolo, vendar ravnatelj ne dovoli. Gospod je star in ne razume. Tako kot je bilo pri Alešu, potem pa so si premislili. Pro-simo te, da bi se ti pogovorila z njim.« Najprej sem bila prepricana, da gre za nesporazum, in sem še isti dan poklicala ravnatelja. V pogovoru sem zacutila vsaj nepripravljenost, ce ne že odpor do tega, da bi se dekle vpisalo v njegovo šolo. Razlogi, ki jih je navajal, so bili predvsem kvazi-birokratske narave – da deklica nima vseh ustreznih dokazil o že opravljeni izobrazbi, da gre za vpis sredi leta (ob koncu prvega semestra) in podobno. Ob koncu je predlagal, da bi bilo bolje, ce bi se deklica vkljucila v kakšno osnovno šolo v Ljubljani. Neprije­tno presenecena sem o pogovoru obvestila Mojcine starše, ki nikakor niso bili navdušeni nad vsakodnevno vožnjo v vec kot 45 minut oddaljeno Ljubljano. Po branju relevantnih zakonov sem ugotovila, da Zakon o osnovni šoli (2006) v 10. clenu zagotavlja, da imajo »otroci, ki so tuji državljani oziroma osebe brez državljanstva in prebivajo v Republiki Sloveniji, pravico do obveznega osnovnošolskega izobraževanja pod enakimi pogoji kot državljani Republike Slovenije«. Zakon (48. clen) je tudi jasen glede šolskega okoliša in dolžnosti šole: »Starši imajo pravico vpisati otroka v javno osnovno šolo ali v zasebno osnovno šolo s koncesijo v šolskem okolišu, v katerem otrok stalno oziroma zacasno prebiva, javna osnovna šola oziroma zasebna osnovna šola s koncesijo v tem okolišu pa je dolžna na željo staršev otroka vpisati. V drugo osnovno šolo lahko starši vpišejo otroka, ce ta šola s tem soglaša.« Šola je tako Mojco morala vpisati, kar sta potrdili tudi mnenji z Direktorata za osnovne šole Ministrstva za šolstvo in šport (MŠŠ) ter Sektorja za priznavanje izobraževanja Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Ko sem ravnatelju v naslednjem telefonskem pogovoru predstavila za­konske podlage, je odgovoril, da ce na Ministrstvu menijo, da jo šola mora vpisati, jo bodo pac vpisali, in s tem nakazal, da ga je MŠŠ že obvestilo v tej zadevi. Dogovorili smo se za sestanek, kjer naj bi bili prisotni predstavniki šole, Mojca, Mojcina mati, teta in jaz. Sestanek je potekal v ravnateljevi pisar­ni, poleg ravnatelja pa so bili od uciteljskega zbora prisotne še razrednicarke sedmega razreda in psihologinja. Mojco so poskusili ogovoriti v anglešcini in na prvi vprašanji ji je uspelo nekako odgovoriti, vendar so uciteljice ugotovile, da poucevanje v angleškem jeziku najverjetneje ne bo uspešno. Pojavilo se je vprašanje, kako Mojco razvrstiti v razred, ali naj jo torej vpišejo v sedmi razred glede na njeno starost, ali nižje glede na njeno znanje. Ravnatelj se je v tem trenutku spomnil, da bi Mojco preskusil v znanju matematike. Na list papirja ji je vprico vseh prisotnih napisal tri racune, ki so vkljucevali osnovne racunske operacije odštevanja, seštevanja in množenja do tisoc. Mojca je nejeverno pog­ledala mene, medtem ko se je njena mama zacela smejati. Jaz sem posredovala, da takšen test ni korekten, vendar mi je ravnatelj odgovoril: »Samo da vidimo, ce zna«. Mojca je v trenutku rešila test, nakar sta njena mama, ona in njuna so-rodnica komentirale, kako lahek test so ji predložili. Ce je bilo ozracje do tega trenutka precej napeto, so se po tem vsi sprostili, le psihologinja je vztrajala, da bo Mojca le stežka sledila pouku, glede na to, da ne zna niti angleško. Sledil je hiter posvet med uciteljicami o tem, v kateri razred bi jo namestili, in ena izmed uciteljic je predlagala, da naj jo vzame v razred kolegica, saj »imam jaz že pet problematicnih«. Sestanek je prišel h koncu, ravnatelj je pozval Mojcino mamo, naj cim prej pridobi manjkajoce dokumente, dekle pa lahko pricne s poukom že naslednji ponedeljek. Ko sem cez nekaj mesecev preverila, kako je v šoli, in družino ponovno obiskala, sem izvedela, da je bila Mojca v šoli zelo zadovoljna in je s pomocjo prijateljic in sosed, ki so jo vzele medse, hitro napredovala. Prav tako so bili s šolo zelo zadovoljni Mojcini starši. Z MŠŠ so na moje poizvedovanje o številu primerov, ko osnovna šola zavrne vpis otroka migranta odgovorili, da: uradno tovrstnih podatkov na MŠŠ nimamo, obcasno pa zaposleni na Ministr­stvu porocajo tudi o takšnih primerih. Na podlagi tega sklepamo, da kdaj pa kdaj pride tudi do opisanih problemov, ceprav o tem uradnih porocil in zaznamkov nimamo … Za to najverjetneje obstajajo razlicni razlogi: od tega, da se šolam zazdi, da je z otroki, ki ne znajo slovenskega jezika veliko dodatnega dela, da otroci vcasih ne morejo prinesti ustreznih potrdil o že doseženem znanju, da kasneje starši otroka niso zadovoljni s predlagano umestitvijo idr. Dejstvo pa je, da osnovna šola mora sprejeti vsakega šoloobveznega otroka iz svojega okoliša.168 Zgoraj opisani primer je znacilen primer težav, s katerimi se srecujejo številni kitajski migranti na razlicnih podrocjih življenja. Institucije (državna uprava, zdravstvo, šolstvo idr.) se prepogosto odzovejo na nacin, kjer se s situacijo, ki jo zaznajo kot »problem«, sploh ne želijo ukvarjati. Ignoranca in neukrepanje državnih organov tako vodita v še vecji obcutek nemoci, ki je pri »ranljivih« družbenih skupinah, kot so migranti, že tako prisoten. Raziskave (Bešter idr. 2009) kažejo, da se migranti v Sloveniji pogosto soocajo s prikrito diskriminacijo, kjer se predstavniki države skrivajo za razlicnimi birokratskimi pravili in s tem ovirajo enakopraven dostop do storitev, medtem ko se postopki nemalokrat premaknejo z mrtve tocke šele na posredovanje posameznika, ki je nedvomno zaznan kot pripadnik vecinske populacije. Šole, na primer, so reševale takšne primere zelo razlicno. Praviloma pro-silcem niso odrekale vpisov, vendar so bili nekateri otroci migranti kasneje bolj kot ne prepušceni samim sebi. Tudi pri že omenjenemu Alešu se je najprej zatikalo pri vpisu v eno izmed ljubljanskih osnovnih šol, vendar so, kot so mi povedali njegovi starši, na šoli popustili in ga vpisali. So me pa starši kasneje poprosili za ucno pomoc, saj je Aleš po lastnem pripovedovanju v šoli vsak dan sedel od osme ure zjutraj do trinajstih popoldne, ne da bi z uciteljem in sošolci zmogel komunicirati. Aleš namrec ob vpisu v šesti razred osnovne šole ni govoril slovensko, saj se je ravnokar priselil. Šola mu je omogocila eno dodatno uro pouka slovenskega jezika na teden oziroma skupno 35 ur na leto. Te ure slovenskega jezika na predlog šole za posameznega otroka odobri MŠŠ, nacin izpeljave pa doloci šola sama (Strategija vkljucevanja otrok … 2007). Aleša je slovenšcino poucevala socialna delavka, s katero sta sicer dobro sodelovala, kljub temu pa je usvajanje in ucenje slovenskega jezika potekalo veliko prepocasi, da bi lahko zacel dovolj hitro slediti pouku. Ko je vec let kasneje pogovor z Alešem nanesel na deklico iz Qingtiana, ki je pravkar zacela s poukom na eni izmed šol v vzhodni Sloveniji, je ta povprašal: 168 Elektronska korespondenca med predstavnico MŠŠ-ja in avtorico, 12. maj 2010. A: Slišal sem, da bo Lanina hcerka sedaj prišla v Slovenijo … MB: Da, januarja. A: (žalosten nasmeh) Sedaj pa se bo zacelo trpljenje … MB: A je bilo tako težko takrat? A: Težko je že celih pet let (op. a. v casu pogovora je sogovornik v Sloveniji pre­živel pet let). MB: A praviš, da sedaj v šoli trpiš? A: (smeh) Ne, ne trpim. Samo, kako naj ti recem … Saj ne gre zato, da so stvari težke. Ce so težke, jih pac narediš. Gre za to, da je tukaj dolgocasno (wuliao). A veš, Alan (op. a. skupen znanec) ni hotel iti v Yiwu, ker tam nikogar ne pozna, ker bo osamljen. Vsak dan bo prišel iz službe in se ulegel v posteljo in zaspal. To je vse. Ce pa si v Qingtianu, pa cetudi imaš slabo službo, lahko greš po službi s prija­teljem ven, nekaj pojest in se potožiš, kako brezvezno je vse to. To je qingyou.169 A poznaš to besedo? A razumeš? To je tako … Greš s prijateljem, qingyou in potem je vse bolje, pozabiš na težave. MB: Razumem. Tukaj nimaš družbe, sploh na zacetku tudi nisi nic razumel (tingbudong). A: Prvo leto je bilo grozno. Cisto celo leto se nisem nic naucil. Pa saj se tudi nisem hotel nauciti. Bil sem nesrecen. Razmišljal sem, kako mi je težko. Tudi ce so bili kakšni sošolci, oni so govorili hitro, nisem razumel, oni so šli nekam, jaz cisto nekam drugam. To ne gre. MB: Ja, spominjam se. Prvo leto si bil v razredu cisto osamljen, samo sedel si tam, kaj si sploh delal ves ta cas? A: Sanjaš. Spati ne smeš, zato sanjaš. Z odprtimi ocmi. Zgornja izpoved kaže na osamljenost kot posledico izgube clanov v po­sameznikovi socialni mreži, katerih zaradi vrste razlogov ni mogoce takoj na­domestiti. Otrokom migrantom ob prihodu v Slovenijo manjka jezikovnih in drugih vešcin, da bi kar najhitreje navezali prijateljske stike s sovrstniki. Prav tako se praviloma ne udeležujejo popoldanskih športnih ali drugih aktivnosti, ki se jih udeležujejo njihovi vrstniki. Nemalokrat se po koncanem pouku takoj 169 Besedo lahko prevedemo kot pridevnik, ki pomeni prijateljsko, tovariško, oziroma kot samo­stalnik, ki se nanaša na obcutenje medsebojnega prijateljstva. vrnejo domov, saj starši pricakujejo pomoc v restavraciji ali pri kakšni drugi dejavnosti. Prav tako potrebujejo cas, da se navadijo na nacine preživljanja prostega casa, ki se jim sprva lahko zdijo neobicajni. Petnajstletni Crt, ki je v Slovenijo prišel še pred zakljuceno osemletko, je bil razocaran nad druženjem s sovrstniki, saj so vecinoma doma igrali igrice ali gledali televizijo. Kot je rekel, »je doma (op. a. na Kitajskem) bilo dosti bolj zabavno, po šoli smo šli s sošolci naokoli in si kupili prigrizke ter se šalili in zabavali«. Otroci migranti potrebujejo cas, da spoznajo nacine preživljanja prostega casa, ki jim potem tudi omogocijo vkljucevanje in posledicni užitek. Ti otroci se tudi pogosto pri­merjajo z vrstniki, ki so ostali v kraju izselitve, in ugotavljajo, kaj vse so že oni dosegli v casu, ko so se sami ucili slovenskega jezika in se trudili, da so izdelali letnik. Posebej težko je za tiste otroke, ki so bili na Kitajskem zelo dobri ucenci z visokimi ocenami in ki se jim je obetal na primer vpis na odlicne srednje šole ali fakultete. V Sloveniji se morajo vsaj na zacetku sprijazniti s tem, da svojega znanja zaradi komunikacijskih ovir ne morejo pokazati, za tisto, kar uspejo pokazati, pa praviloma ne dobijo najboljših ocen. Starši otrok, ki so se priselili pred kratkim, se pogosto pritožujejo, da njihovi otroci ves prosti cas preživijo ob racunalniku, namesto da bi se ucili slovenskega jezika. Otroci preko racunalnika vzdržujejo prejšnja prijateljstva, sklepajo nova poznanstva z vrstniki, ki so v podobnem položaju drugod po svetu, ali zgolj igrajo igrice in gledajo kitajske filme, ki jim omogocajo pobeg iz pogosto naporne sedanjosti. Ucitelji takšnih stanj pogosto ne prepoznajo, ce pa jih, ne vedo, kako bi ukrepali. Jezikovnim oviram (ki to brez dvoma so) pri­pisujejo prevelik pomen, saj si ti otroci želijo tudi drugacne pozornosti. Tako mi je nekoc ena izmed razrednicark na osnovni šoli, kjer imajo tri kitajske ucence, razlagala, kako si eden izmed njih želi venomer biti v njeni neposredni bližini. Uciteljici se je zdelo njegove vedenje sicer nenavadno, ampak ga je dopušcala. V mnogih pogovorih, ki sem jih imela kasneje z ucencem, je ta omenjeno uciteljico vedno hvalil kot zelo kompetentno. V šoli, kjer je bilo zanj vse zastrašujoce novo, se je osredotocil nanjo, saj je zanj predstavljala osebo, ki ji je lahko zaupal in katere bližina ga je pomirjala. Najpogostejši razlog, ki sem ga slišala, zakaj se uciteljski kader ne posveti bolj ucencu ali dijaku s tovrstnimi težavami, pa je, da preprosto ne morejo nameniti toliko casa eni osebi v razre­du, ko pa jih je vec kot 20. Tako nekateri zgolj upajo, da bo leto hitro naokoli, oziroma podobno kot ucitelji v Liverpoolu pred tridesetimi leti, da »se soocajo z zacasnim problemom, ki bo, ce ga bodo le dovolj temeljito ignorirali, sam od sebe izginil« (Lynn 1982, 31). Na drugi strani spektra pa so šole, kjer so se v podobni situaciji odzvali popolnoma drugace. Takšen primer »dobre prakse« je ena izmed mariborskih šol, ki je imela v casu raziskave pet kitajskih ucencev. Trije izmed njih so se priselili v Slovenijo pred kratkim in znotraj uciteljskega kolektiva so se dogo­vorili, da bodo zadolžili dve uciteljici, ki jih bosta ne samo poucevali slovenski jezik, temvec bosta tudi skrbeli za komunikacijo s starši in njun vsesplošni napredek. Intenzivni pouk slovenskega jezika poteka enkrat do dvakrat na te-den po pouku. Ena izmed uciteljic, s katero sem opravila intervju, je povedala, da najprej niso vedeli, kako bi zastavili koncept poucevanja. Druge uciteljice so ji posredovale snov, ki se jim je zdela pomembna za doseganje minimalnih standardov, nacin izvedbe pa so prepustile njej. Povedala je: Med temami naredim izbor, saj je tako doloceno, da ni treba vedno znati vseh standardov in ciljev. Ucitelj mi na primer napiše, da mora ucenec znati slovenske reke, in potem se to uciva. Velike težave jim delajo poimenovanja, zato sem si zastavila za cilj, da neko stvar, ki jo poimenuje, zna tudi narisati, da povezuje. Ne silim ga (op. a. ucenca) izgovarjati besedo Italija, ampak želim, da ve, da je država, da jo zna poiskati … Dodala je, da pripravlja individualne ucne liste, pri delu pa je pogosto uporabljala spletni kitajsko-angleški slovar, da bi se ucencema kar najbolj približala. Kot je povedala, je dajala poudarek temam, ki zanimajo tudi ucenca, veliko je uporabljala slikovni material. Hkrati so vpeljali tutorski sistem, kjer je eden od sošolcev zadolžen za pomoc otroku migrantu pri pouku. Obcasno je prišel na šolo tudi prostovoljec, ki je govoril kitajsko in je dodatno pou-ceval otroke slovenski jezik. Na šoli so poskušali vzdrževati tudi cim boljšo komunikacijo s starši. V primerih, ko se s starši niso mogli sporazumevati, so prosili za pomoc kitajsko ucenko, ki je obiskovala to šolo že vrsto let. Uciteljica je priznala da se starši le redko udeležijo šolskih sestankov, jih je pa druga uciteljica že obiskala na domu. Mati enega je bila s šolo zelo zadovoljna: »Svoje otroke sem vpisala sem, ker imajo v tej šoli dobre ucitelje, ki se šolarjem še posebno posvetijo. Vesela sem, da se poleg slovenšcine lahko ucijo tudi drugih tujih jezikov, predvsem pa, da so bili moji otroci lepo sprejeti in imajo v šoli mnogo prijateljev (Jesenšek 2009).« Zgornji primeri porajajo vprašanje, kako je mogoce, da so otroci migranti znotraj istega državnega šolskega sistema obravnavani tako zelo razlicno. Eden izmed mogocih razlogov je izrazita, kot se je izrazila moja sogovornica, multi-kulturna usmeritev šole v drugem primeru, kjer so se že v preteklosti srecevali z vecjim številom otrok migrantov. V njenem razredu ima vsaj polovica otrok »migrantsko ozadje«.170 Šolo, kjer je zaposlena, opisuje kot odprto, kjer se »potrudijo v dobro otroka«. Kljub temu pa imata oba primera mnogo skupnih tock: MŠŠ je tudi drugi šoli omogocil le 90 ur dodatnega pouka slovenskega jezika, ki se razdelijo med štiri ucence. Uciteljski kolegij je tako kot v prvem primeru prepušcen sam sebi, saj sistemski mehanizmi še niso uveljavljeni. Bolj težavni vidiki vkljucevanja otrok migrantov v slovenski izobraževalni sistem so naslednji: ni meril za razvršcanje otrok-migrantov v razrede, prav tako ni meril za napredovanje, ucitelji praviloma niso usposobljeni za poucevanje slo­venšcine kot drugega jezika in ni urejeno tolmacenje za potrebe komunikacije med ucencem in šolo ter med starši ucenca in šolo. MŠŠ je leta 2008 v sklopu evropskega leta medkulturnega dialoga171 pricelo z aktivnostmi, povezanimi z bolj ucinkovitimi nacini vkljucevanja otrok migrantov v slovenske šole, ki so opredeljene v Strategiji vkljucevanja otrok, ucencev in dijakov migrantov v sis-tem vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji iz leta 2007. Strategija (2007, 4) uvodoma priznava, da »integracija otrok migrantov v slovenski vzgojno­izobraževalni sistem poteka predvsem v obliki dodatnega pouka slovenšcine, ki je v zakonodaji razlicno opredeljen, dejanska praksa pa ni vedno usklajena z zakoni«. MŠŠ je med letoma 2009 in 2011 poskušalo izboljšati položaj otrok migrantov predvsem preko pilotnih projektov, v katerih pa so sodelovale le nekatere šole. V okviru teh projektov so bili organizirani tudi strokovni posveti in usposabljanja za ucitelje in ravnatelje, oblikovana so bila gradiva za poucevanje slovenskega jezika kot tujega jezika ter vpeljani nekateri posebni mehanizmi za delo z otroki z migrantskim ozadjem (npr. otroške pripravljal-nice, pripravljalnice za starše, didakticna gradiva za poucevanje slovenskega jezika kot tujega jezika itd.) (Baloh 2010). Ucitelji, s katerimi sem se pogovarjala, so ugotavljali, da so kitajski ucenci izredno uspešni v naravoslovnih predmetih, predvsem v matematiki. Med po­ukom so tihi in ubogljivi, ves cas prepisujejo s table in praviloma ne vprašajo, 170 Otroci z migrantskim ozadjem je formulacija, ki jo uporablja MŠŠ v svojih dokumentih, na­naša pa se na otroke, ki so se v Slovenijo priselili, in otroke, ki so se morda tukaj rodili, vendar so se pred tem priselili njihovi starši. 171 Evropski parlament je konec leta 2006 sprejel odlocbo, s katero je leto 2008 razglasil za Evropsko leto medkulturnega dialoga (ELMD). Kot je zapisalo MŠŠ, sta osnovna cilja te akci­je spodbujanje medkulturnega dialoga kot instrumenta v podporo evropskim in vsem v Uniji živecim državljanom pri soocanju z izzivi in priložnostmi raznovrstne družbe v Evropi in v svetu ter dvigovanje zavesti o pomenu razvijanja aktivnega evropskega državljanstva (ELMD 2008). Medkulturni dialog je v evropskih politikah definiran kot odprta in na medsebojnem spoštovanju temeljeca izmenjava mnenj med posamezniki in skupinami razlicnih kultur, kar naj bi vodilo h globljemu razumevanju zaznavanja sveta drugih. Za kriticen pogled na med-kulturni dialog glej Conversi (2008) in Robins (2008). ce cesa ne razumejo. Številni ucitelji si takšno vedenje razlagajo s tem, da so njihove navade pac del »druge kulture«, obcasno pa je prisoten tudi stereotip, da so Azijci boljši v naravoslovnih predmetih. Ce takšno staticno razumevanje kulture zamenjamo z bolj procesualnim, v skladu s katerim akterji kulturna vedenja aktivno reproducirajo v specificnih družbenoekonomskih pogojih, lahko obnašanje kitajskih otrok v slovenskih šolah razložimo drugace. Zdi se, da je znanje matematicnih operacij primerljivo višje med otroki, ki so vkljuceni v kitajski izobraževalni sistem, kot pa med otroki, ki so vkljuceni v slovenski izobraževalni sistem.172 Prav tako je prav predmet matematika tisti predmet, kjer se, zaradi rabe enakih simbolov, to je arabskih cifer in enotnih matematicnih znakov, kitajski otroci najlažje vkljucijo v pouk. Težave jim povecini povzrocajo samo besedilne naloge. Prepisovanje s table je še vedno precej prisotno v kitajskih ucilnicah, prav tako ex cathedra pristop k pouceva­nju, kitajski ucenci pa v slovenskih ucilnicah ne prepisujejo zgolj zato, ker so tako navajeni, ampak tudi zato, ker pogosto ne sledijo pouku in si bodo tako doma lahko stvari pocasi prevedli, pa tudi zato, da ucitelj ne pomisli, da so med poukom brezdelni. Dokler je njihovo znanje slovenskega jezika omejeno, tudi težje postavljajo koherentna vprašanja, poleg tega se izogibajo situacijam, kjer bi njihovo pomanjkljivo znanje prišlo do izraza in bi lahko postali tarca posmeha sošolcev. Kar nekaj otrok migrantov pa mi je omenilo, da jih je na zacetku zelo motil nemir, ki so ga ustvarjali sošolci med poukom. Kot se je eden izmed njih pritožil, je v slovenskih šolah prevec kaoticno (luan). Izostajanje od pouka in predcasni izpisi iz šolskih programov so pogosto težave, ki naj bi se pogosteje pojavljale pri ucencih z »migrantskim ozadjem« (npr. Fry 2005). O pogostih izostankih kitajskih ucencev od pouka poroca npr. že zgodnja študija Lynn (1982), na to pa so me opozorili tudi ucitelji v nekaterih slovenskih srednjih šolah. Sogovorniki, ki so priznali, da vcasih niso obiskali pouka kakšen dan ali pa tudi daljše obdobje, so omenili, da niso samo »špricali« pouka, temvec so zaradi razlicnih okolišcin ostali doma, ker so pomagali v podjetju staršev. V nekaterih primerih se je izostajanje koncalo z izpisom dijaka iz šole. Številne kitajske restavracije pri nas so v lasti zakon­ 172 Moja opažanja podpirata raziskavi PISA (The Programme for International Student Asses­sment) in TIMSS (Trends in International Mathematics and Science Study), ki sta sicer vkljuci­li zgolj ucence posebnih administrativnih regij Hongkonga in Makaa, ne pa tudi preostalih delov LR Kitajske. Obe obmocji sta se na testih uvrstili zelo visoko, Hongkong npr. v TIM­SS-u 2007 celo na prvo mesto med 84 državami in obmocji (Mullis idr. 2008). Raziskave, ki poskušajo pojasniti uspešnost ucencev z omenjenih regij, poudarjajo razlicne vidike ucnega procesa, med drugim zelo dobro pedagoško usposobljenost kitajskih uciteljev, vpliv kitajske­ga jezika na abstraktno matematicno razmišljanje in pricakovanja staršev glede uspeha otrok (prim. Wang in Lin 2005). skega para, zaposlujejo pa morda le še enega ali dva delavca, zato v restavraciji pogosto pomagajo tudi odrašcajoci otroci. Za starše, in posledicno njihove otroke, je na prvem mestu preživetje podjetja (ki jim omogoca legalno bivanje v Sloveniji in financno preživetje), ne pa šolske obveznosti.173 Songova (1997) takšne družinske odnose poimenuje »pogodba o družinskem delu«, katero družinski clani razumejo kot impliciten dogovor, da naj bi vsi družinski clani nudili pomoc pri družinskem podjetju. Takšen ustroj družine/podjetja nika­kor ne nastane kot posledica zavestnega nacrta vkljucevanja družinskih clanov v delo podjetja, temvec je posledica priselitve, manjšinskega statusa in obcutka ogroženosti ter odvisnosti staršev od tolmaških storitev otrok. Otroci so na­mrec pripravljeni priskociti na pomoc pri vrsti zadolžitev, ko starši ne utegnejo ali pa jih le s težavo opravijo sami. Ceprav se vecina lastnikov restavracij zmore sporazumevati v slovenskem jeziku, pa so v razlicnih situacijah, ki zahtevajo bolj poglobljeno znanje jezika, odvisni od tolmacenja. Zaradi prikladnosti (tako casovne kot materialne) to delo najveckrat prevzamejo otroci, ki so se v Sloveniji šolali. Starše spremljajo ali pa jih predstavljajo na uradih državne uprave in pri poslovnih pogajanjih. Prav tako nadomestijo starše v restavraciji, ce imajo ti kak nujen opravek. Ni redko, da qingtianski mladostnik po pouku pomaga staršem, najveckrat v vlogi strežnega osebja v restavraciji.174 Vojko je bister mladenic, ki je obiskoval triletno poklicno šolo v Lju­bljani. Ceprav njegove ocene niso bile najboljše, vecjih težav ni imel. Ko sem mu prigovarjala, naj se vec uci, ker bo tako lahko dosegel boljše rezultate, se je obicajno le smejal in odgovarjal, da je šola tako nezahtevna, da tudi brez ucenja pride skozi. Ko je obiskoval tretji letnik, so njegovi starši odprli lastno restavracijo v vecjem slovenskem mestu. Vojko je na zacetku poslovne poti svojih staršev, ko je bilo treba urediti vsa dokazila za obratovanje restavracije, tolmacil, se dogovarjal in urejal potrebno dokumentacijo. V tem casu je po­gosto manjkal pri pouku, opravicila, ki si jih je pisal sam, pa so mu podpisovali starši. Ker so ga na šoli zaceli opozarjati, da je prepogosto odsoten, je zaprosil 173 Na tem mestu moram poudariti, da je takšen odnos do izobrazbe znacilen za kitajske mi- grante, ki se v družbi priselitve ukvarjajo s podjetništvom in vodijo mala do srednje velika podjetja, medtem ko raziskave kažejo, da kitajski migranti iz vrst strokovnjakov z visoko izobrazbo menijo, da je izobrazba otrok kljucna za družbeno mobilnost in imajo glede aka- demskih dosežkov otrok visoka pricakovanja, zaradi cesar je dnevni ritem otrok podrejen šolskim in obšolskim obveznostim (Li 2001). 174 Ceprav je izostajanje od pouka pogosto predstavljeno kot znacilnost ucencev z migrantskim ozadjem, tj. kot znacilnost Drugega, pa je bila pomoc pri delu staršev do pred kratkim po­ gosta tudi na slovenskem podeželju, kjer so otroci v casu vecjih sezonskih opravil veckrat iz­ ostali od pouka.Tudi danes nekateri otroci vecinske populacije priskocijo na pomoc staršem, ki se ukvarjajo s podjetništvom, poljedelstvom ipd. za dovoljenje za opravljanje izpitov, kar je pomenilo, da ne bi bil vec prisoten pri pouku, opravljal pa bi le izpite. Vojko je v restavraciji prevzemal vse vec odgovornosti, saj je bil edini, ki je govoril tekoce slovensko. Ob koncu leta ni opravil nobenega izpita, ceprav trdi, da bo to naredil, ko bo imel cas. Vojkov primer ni osamljen. Starši sicer podpirajo izobraževanje svojih otrok, vendar v nekem trenutku presodijo, da si tega ne morejo privošciti, saj bi brez otrok le stežka vodili podjetje. Tako ima kar nekaj restavracij zelo mlade »male šefe« (xiao laoban), ki že pred svojim 20 letom de facto vodijo podjetje. Pomoc staršem pri vodenju posla je odgovorno delo za otroke, saj se morajo naenkrat znajti v vrsti situacij, ki tudi za odraslega prebivalca Slove­nije niso najbolj enostavne: urejanje dovoljenj za prebivanje, komuniciranje z racunovodjo, pogosti obiski na Zavodu za zaposlovanje zaradi zaposlovanja tujcev, telefonski klici z dobavitelji in urejanje reklamacij, priprava tekstov za oglaševanje, prevodi jedilnih listov, placevanje racunov na banki … Seznam nalog je pravzaprav neomejen in pogojen z dnevnim dogajanjem v restavraciji. Zunanjemu opazovalcu se posledicno ti otroci zdijo zelo zreli in odgovorni, saj nemalokrat pri 15 letih poznajo delovnopravno zakonodajo s podrocja zapo­slovanja tujcev, razumejo preproste racunovodske postopke, znajo zakljuciti blagajno in podobno. Crt, na primer, je že nekaj mesecev vnaprej zaprosil za pomoc sinologe, ki jih je poznal, da bi pomagali njegovim staršem, medtem ko bo sam odsoten. Starša vodita restavracijo, vendar se v mnogocem zaradi slabšega znanja slovenskega jezika zanašata nanj. Ker je vedel, da se bo cez poletje vrnil na Kitajsko, je želel svojim staršem zagotoviti podporo za primer, da bi jo potrebovali. Ce so na eni strani izkušnje, ki si jih pridobijo preko dela v družinskem podjetju, lahko zelo dragocene kasneje v življenju, pa ima to tudi drugacne ucinke. Ker se z vrstniki ne družijo pogosto in tako le pocasi in s težavo prido­bivajo nove clane v svoje socialne mreže, se identifikacija s primarno družino še bolj okrepi. Posledicno vloga otrok kot kulturnih posrednikov med starši in družbo priselitve tem otrokom omogoci povsem drugacen položaj znotraj dru­žine, kot so ga imeli pred migracijo. Ce so bili prej predvsem odvisni družinski clani, ki so jih šcitili in negovali starši in skrbniki, pa so po priselitvi preko opravljanja storitev za družinsko podjetje pridobili status ne samo znotraj ožje družine, pac pa tudi v vecinski družbi. Migracija je tako privedla do bistvene rekonfiguracije odnosov znotraj družine. Posebej pomembna je zamenjava vlog »oskrbovanca« in »hranilca družine« (Sluzki v Gold 1989, 423). Otroci so v procesu migracije pridobili družbeni status, medtem ko se je ta staršem zaradi spremenjenih strukturnih pogojev zmanjšal. Na takšne spremembe se seveda starši in otroci ne morejo in ne znajo odzvati nemudoma, temvec gre za daljši proces, znotraj katerega prihaja do številnih pogajanj med družinskimi clani, ki pa lahko vodi tudi do prepirov in izbruhov napetosti. Starši se tako pogosto težko sprijaznijo z izgubo pozicije moci v družini, otroci pa se svoje-mu novo pridobljenemu statusu tudi niso pripravljeni zlahka odreci. Lahko bi govorili o pojavu »zamenjanih vlog« oziroma konceptu »po­staršenja« (parentification),175 kjer gre za družinsko pricakovanje, da bo otrok prevzel (vsaj nekatere) starševske dolžnosti v družini. Tukaj je smiselno upora­biti Jurkovichevo (1997) konceptualno delitev na prilagodljivo in destruktivno postaršenje. Prvo je prehodne narave, kjer otrok sicer za nekaj casa prevzame glavnino starševske skrbi, vendar to ne vodi v popolno emocionalno in in-strumentalno skrb za starše. Na drugi strani je destruktivno postaršenje prvi in poglavitni diagnosticni znak disfunkcionalne družine, kjer skrb za starše postane vir primarne otrokove identifikacije, in je neprimerno za njegov ra­zvoj. Predvsem ta oblika vodi v številne težave otroka ali mladostnika, kot so izolacija, depresivno pocutje, nesamozavest, težavno vedenje, povecan obcu­tek krivde idr. (Byng-Hall 2002, 377). Glede na stopnjo postaršenja med zgoraj opisanima skrajnostma je odvisno, ali bo takšno vedenje v percepciji otroka zagledano kot zgodnje pridobivanje kompetenc ali pa kot izguba otroštva in z njo povezana psihološka travma. 175 O »obrnjenem« odnosu med otrokom in staršem ali starši je pisal John Bowlby (1973), med-tem ko sta »postaršenje« konceptualizirala Boszormenyi-Nagy in Spark (1973). Poudariti je treba, da je v vseh družinah obicajno, da so otrokom v dolocenih primerih in za dolocen cas poverjene odgovorne naloge, vendar v vecini družin takšna organizacija ne preraste v kronicne vzorce, kjer bi zaupane naloge presegale otrokove sposobnosti. Obseg nalog, ki jih otrok zmore opraviti in ki so jasno in vnaprej dolocene, lahko celo pripomore k otrokovemu obcutku samozavesti, saj ima priložnost pokazati svoje sposobnosti in skrb (ibid.) SKLEP: QINGTIANCI KOT PREBIVALCI SLOVENIJE Detajl fotografije dogodka ob izrocitvi denarne pomoci Mestni obcini Ljubljana, ki so jo zbrali kitajski priseljenci v Sloveniji za odpravo posledic poplav leta 2010 (Foto: Miha Fras, oktober 2010). Med Qingtianom in razlicnimi obmocji v Evropi že vec kot sto let po­teka izmenjava ljudi, predmetov, idej in informacij, ki je Qingtian bistveno sooblikovala in preoblikovala, v Evropi pa je bila vsaj v dolocenih obdobjih lokalno odmevna. Preko krošnjarjev, ki so v prvih desetletjih dvajsetega stoletja kupcevali po Ljubljani in Mariboru, se je dotaknila tudi slovenskih dežel. Med priseljevanjem pred sto leti in sodobnimi tokovi lahko potegnemo nekatere vzporednice; v obeh obdobjih se Qingtianci ukvarjajo predvsem z dejavnostjo, ki je v tem casu konstitutivna za izseljenstvo Qingtiancev. V prvem obdobju, torej na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje, je bila ta dejavnost krošnjarjenje s kamnitimi izdelki, v drugem obdobju, na prehodu iz dvajsetega v enaindvajseto stoletje, pa je to vlogo prevzela gostinska dejavnost. Prav tako so v obeh primerih prišli na obmocje (današnje) Slovenije iz vecjih avstrijskih regijskih središc (Gradec, Dunaj, Celovec) v iskanju novih trgov za svoje izdelke. Slovensko govorece obmocje tedanje Avstro-Ogrske in kasneje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Kraljevine Jugoslavije je takrat, z vidika Qingtiancev, najverjetneje predstavljalo marginalno lokacijo. Stoletje kasneje Slovenija za Qingtiance še vedno predstavlja manj prestižno možnost priseljenske lokacije, naceloma dostopno tistim z manj kapitala in socialnimi mrežami, ki ne vkljucujejo pomembnih vezi na drugih priseljenskih lokacijah. Qingtianci so že pred sto in vec leti vzdrževali kompleksne vezi s kra­jem izvora in tudi drugimi lokacijami priselitve, ki so jim omogocale uvoz vrste razlicnih proizvodov, predvsem prodajo rezljanih kamnitih kipcev, in distribucijo na razlicnih koncih Evrope. Prav tako so bili, kot kaže histo­riografija qingtianskega izseljenstva, izrazito mobilni – mnogi so se selili v Evropo, nazaj na Kitajsko in nato ponovno v Evropo. Hkrati pa so se, kakor v slovenskem primeru, zaradi nacina trgovanja selili tudi znotraj evropskih priseljenskih lokacij. Priseljene Qingtiance javnosti v Sloveniji poimenujejo s širšo, nacionalno kategorijo »Kitajci« in njihovo priseljevanje vrednotijo kot nov pojav, povezan s po-osamosvojitvenim obdobjem in razmahom tržne ekonomije. Ceprav so se že pred osamosvojitvijo iz Kitajske v Slovenijo priselili posamezniki, je šele v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja priseljevanje postalo družbeno sporocano, predvsem preko medijskih prispevkov, kot je »Kitajci osvajajo Ljubljano«.176 Z vidika instrumentalisticne paradigme etnicnosti177 bi lahko rekli, da se je takrat v interakciji obeh skupin pricel konstruirati repertoar kulturnih razlik, ki v samorazumevanju pripadnikov obeh skupin ti dve skupini zamejuje (Barth 1981). Kot izrazito pomembni vidiki med tako razlocenima skupinama se kažejo: zavest o pripadnosti doloceni »rasi«, posest specificnega maternega jezika, izrekanje o nacionalni identiteti, mit o vrnitvi/povratništvu, mit o sedentarnosti, slojna pripadnost in zavest o pripadnosti doloceni skup­nosti, ki jo doloca mobilnost, cezmejne prakse in mit o skupnem (lokalnem) izvoru. Vsaj dve omenjeni razliki sta takšni, da se zdita obema skupinama takopomembni, da sta, kot bi rekli s sintagmo Irene Šumi (2000a), neprehodni ozi­roma etnicni, tj. da sta takšni od vedno in ju v nicemer ni mogoce odpraviti: to sta pripadnost »rasi« in posest maternega jezika. Videz Qingtiancev, pa tudi drugih kitajskih državljanov, je za vecino slo­venskega prebivalstva radikalno drugacen od videza pripadnikov tistih, ki jih uvršcajo v lastno skupino – »poševne« oci, »rumena« koža, »azijski« lasje (in v kombinaciji s predhodnimi še nizka postava) so tisti tako zaznani diakritiki, ki nikoli ne morejo biti znacilni za pripadnike lastne skupine. Te diakritike sicer ne pripisujejo zgolj Kitajcem, temvec populacijam azijskega kontinenta nasploh, in so temelj stereotipom, ceš da so vsi Kitajci videti enako in da lahko le poznavalec »loci« npr. Kitajca od Korejca ali Japonca. Ti stereotipi nadalje legitimirajo uporabo politicno nekorektnih poimenovanj (rumenokožci, poševnooki). Takšne percepcije oznacujem za skrajno obliko manifestacije neprehodne etnicne razlike (prim. Šumi 2000), ki pa imajo konkurencen izraz v kitajski razlicici zavesti o pripadnosti »rumeni rasi«.178 Ta temelji na mitu o 176 Dernovšek (1997). 177 Instrumentalisticna paradigma etnicnosti razume etnicnost kot proces med dvema skupi­nama v stiku, ki se vzajemno prepoznavata kot razlicni, in je »organizacija kulturne razlike« (Barth 1981). Instrumentalizem poudarja družbeno konstrukcijo etnicnih meja, uporabo zgodovine kot mita, ki te meje upravicuje, in situacijski znacaj družbenih identifikacij (Eri-ksen 1995). 178 Frank Dikötter (1997) postavlja zacetke govora o »rasah« na Kitajskem na konec devet­najstega stoletja, ko so tako imenovani reformisticni intelektualci (npr. Kang Youwei in Liang Qichao) selektivno prisvojili takratno znanstveno vedenje iz tujih diskurzivnih repertoarjev (npr. evolucijske teorije) ter s tem preoblikovali ljudska prepricanja o patrilinearnem na­sledstvu v rasisticni diskurz, v katerem so vsi prebivalci Kitajske nasledniki mitološkega Ru­ skupnem izvoru: pripadniki Kitajcev Han, za kar se izrekajo tudi Qingtianci,179 so neposredni nasledniki Rumenega cesarja, mitološkega vladarja iz petega tisocletja pred našim štetjem. Takšno razumevanje dopolnjuje mit o skupnem patrilinearnem nasledstvu ter rasni superiornosti, ki je produkt evgenicnih eksperimentov devetnajstega stoletja (prim. Dikötter 1997). Zaradi komple­ksnega prepleta kulturnih in psevdobioloških elementov, ki so v preteklosti oblikovali govor o »rasi« na Kitajskem, je razumevanje »rumene rase« danes zamejeno predvsem na dominantno skupino Kitajcev Han (prim. Chow 1997). Zaradi tega Qingtianci v Sloveniji pogosto navajajo, da jih moti, da v predsta­vah Slovencev niso razloceni od Japoncev, skupine, ki je v akterskih zaznavah zazrta kot radikalno drugacna. Poleg percepcij o »rasi« pa je za proces razlocevanja kljucen materni jezik. Qingtianci v vrsti zasebnih domen za komuniciranje uporabljajo qingtiansko govorico, ki pa je kljub znatnim leksicnim in fonološkim razlikam zaznana kot del »kitajskega jezika«. Znanje kitajskega jezika skupaj z njegovim zapisom se zdi akterjem kljucno, saj dopolnjuje mit o skupnem izvoru, na cemer temelji zavest o pripadnosti kitajski »rasi« in naciji, vendar je takšno razumevanje tudi izrazito situacijsko. Medtem ko je za vpis v skupino Qingtiancev potrebno znanje lokalne govorice Qingtian hua, pa si akterji želijo, da bi njihovi otroci usvojili predvsem standardni kitajski jezik, ki je razumljen kot prestižnejša verzija kitajskega jezika. Na tem mestu lahko prepoznamo ucinke zelo mocne državne ideologije nacionalizma/patriotizma, kot ga propagira kitajska država na celu s KKP s poudarjanjem ozemeljske celovitosti in kulturne enotnosti LR Kitajske. Patriotizem poskuša gojiti pripadnost kitajski državi, pri tem pa, kot sem pokazala na primeru lokalnega patriotizma v Qingtianu, ponovno uvaja zelo rodingrudovske180 nocije krvi, »rase« in prostora. Kitajska država (ma-nifestirana preko centralne vlade in lokalnih oblasti) torej z biologisticnimi predstavami vzdržuje povezavo med izseljenci in njihovim krajem izvora in tako hkrati med izseljenci in LR Kitajsko. Ce je v preteklosti nacionalizem crpal iz percepcij o »stoletju sramote in ponižanja«, je z gospodarskim napredkom menega cesarja. V tem casu se je zacel uporabljati tudi termin »rumena rasa« (huangzhong), ki pa se je lahko nanašal tudi na »potomce Rumenega cesarja«. 179 V petdesetih letih dvajsetega stoletja se je kitajska oblast lotila velikega projekta klasifikacije etnicnih skupin. V skladu s Stalinovo doktrino štirih kriterijev narodnosti/naroda je identifi­ cirala najvecjo skupino Han, ki naj bi predstavljala okoli 90 odstotkov prebivalcev Kitajske, in še 55 drugih etnicnih skupin. Do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja so nato vsakemu prebivalcu dolocili njegovo »pripadnost« in jo zapisali v osebne dokumente. Razen izjemoma posameznik takšne identifikacije ni mogel vec spreminjati (prim. Veselic 2009). 180 Ta prevod nemškega izraza Blut und Boden povzemam po Taji Kramberger in Dragu Bracu Rotarju, npr. v Rotar (2007). Kitajske in njeno postopno uveljavitvijo na mednarodnem prizorišcu vse vecji poudarek na mocni Kitajski, nekdanji velesili, »ki ponovno zavzema svoj nekdanji položaj«. Takšni poudarki odmevajo tako na lokalnih nivojih (npr. v Qingtianu) kot med izseljenskimi skupnostmi (glej Bofulin 2010), spodbujajo pa jih razlicni mednarodni dogodki (olimpijske igre v Pekingu leta 2008, pra­znovanje šestdesetletnice LR Kitajske leta 2009, Expo v Šanghaju leta 2010). Ta sprememba v reprezentacijah kitajske države se med drugim kaže tudi v nedavnem zatrjevanju številnih Qingtiancev, tako v Qingtianu kot drugje po Evropi, da sedaj izselitev v Evropo tudi ni vec nujna; kitajski trg ponuja obilo možnosti za dober ali celo boljši zaslužek. Tudi s tega vidika se primarna kitaj-ska izobrazba za otroke izseljencev zdi vse bolj pragmaticna izbira. Med naborom kulturnih razlik sem omenila tudi slojno pripadnost. Med Qingtianci v Sloveniji je manjši delež takšnih, ki so samozaposleni oziroma so poslovodni delavci (ocenjujem, da okoli petina), preostali pa so zaposleni. Gre za slojno razlocevanje med »šefom« in zaposlenimi, ki je v slovenskem kontekstu za Qingtiance tudi edino zares relevantno.181 Ceprav med drugimi segmenti prebivalstva v Sloveniji poklici v gostinstvu niso dojeti kot zelo prestižni, zaradi cesar je med deficitarnimi poklici že vrsto let tudi poklic na­takarja in kuharja (kar tudi omogoca priselitev kitajskih kuharjev), pa Qingti­anci svojo dejavnost vrednotijo predvsem z vidika podjetništva in izseljenstva. Glede na to, da je v Qingtianu identifikacija s podjetništvom izrazito mocna in da za qingtianske izseljence velja, da se ne bojijo trdega življenja (bu pa xinku) in zmorejo »jesti grenko« (hui chi ku), akterji svoje karierne možnosti znotraj qingtianske transnacionalne skupnosti – kar v slovenskem kontekstu pomeni predvsem zaposlitev v kitajski restavraciji – vrednotijo dosti višje kot nekatere druge lokalne možnosti zaposlitve. Predstave akterjev o vkljucevanju v vecinsko družbo, v njihovih predsta­vah konstruirano kot skupina Slovencev (Siluowenniya ren/Silowanniwu nen)182 ali tudi tujcev (laowai), se oblikujejo preko vsakdanjih stikov s pripadniki te skupine, tako da se okrepijo tisti vidiki, ki so že del interpretativnega okvirja akterjev, izgrajenega preko specificne izmenjave informacij v kraju izvora. Med priseljenimi Qingtianci tako ni redko, da razumejo kot del uspešnega 181 Tukaj lahko omenim, da je v skladu s socialno stratifikacijo na Kitajskem visoko cenjena zaposlitev v državni upravi ali vecjem državnem podjetju, kar je prežitek predreformske ure­ ditve centralizirano urejenega gospodarstva, ki je privilegiral zaposlene v velikih državnih podjetjih (danwei). Ti so poleg zagotovljene zaposlitve uživali še vrsto drugih ugodnosti – zdravstvo, socialno varnost, pokojnino idr., kar je na Kitajskem poimenovano »železna skle­ da za riž«. O znacilnostih socialne stratifikacije na Kitajskem glej Bian (2002). 182 Silowanniwu nen je qingtianski izraz za Slovence oz. ljudi iz Slovenije. vkljucevanje v vecinsko družbo udeleževanje v potrošnji kulturnih dobrin, kot je obicaj pitja kave, ali pa sledenje izbranim kulturnim praksam, npr. skrb za okolje in cistoco (weisheng), ki so, kot sem pokazala, v Qingtianu povezane s predstavami o Evropi. Ce poskušam to pojasniti z Bourdieujevim konceptom habitusa (1977), ki sem ga kot konceptualno orodje uvedla na zacetku dela, je treba sprva izpostaviti, da je ta sicer trajen, ni pa staticen ali vecen, kar je še posebej pomembno v kontekstih migracij. Gre za nacin, ko »postane družba odložena v osebe v obliki vzdržljivih dispozicij ali priucenih zmožnosti in strukturiranih nagnjenj k mišljenju, cutenju in dejanjem na dolocene nacine, kar jih nato vodi v ustvarjalne odgovore na prisile in zahteve njihovega trenu­tnega okolja« (Wacquant 2006, 126). Priseljeni Qingtianci so tako neredko v situacijah, ko so en dan še v Qingtianu, podvrženi najrazlicnejšim delovanjem mentalitet, ki sem jih oznacila za kulture migracij, že naslednji pa v restavraciji v stiku s strankami iz vecinske populacije usvajajo nove kulturne repertoarje skozi prizmo prejšnjih izkušenj. V habitus je tako vdelana inercija, zaostanek (Wacquant 2006, 127), zaradi cesar pride do generiranja tistih družbenih praks, ki so bile oblikovane v preteklosti. Prav zaradi narave habitusa kot »zgodovine, ki producira zgodovino«, tudi življenje v Sloveniji postane del te zgodovine, zaradi cesar se habitus pocasi, a zagotovo spreminja. Za razumevanje interakcij med Qingtianci in drugimi razlocenimi skupinami, s katerimi so ti v interakciji, je treba preseci pojmovanje družbe kot zamejene z državnimi mejami (Levitt in Glick Schiller 2004) in razumeti sodobne družbe kot množino avtonomnih, a med sabo soodvisnih polj (Bourdieu 1985), in katerih del so akterji samo v dolocenih pogledih in nikoli v totalnosti (Joppke in Morawska 2003). Vsakodnevne izkušnje Qingtiancev v Sloveniji sem skozi takšno razumevanje razvrstila v nekaj družbenih polj, in sicer tako, kot se kažejo skozi domene, ki se akterjem zdijo relevantne: qingtianska transnacionalna skupnost ali Qingtianci (Qingtian ren), kitajska restavracija, vecinska družba, ki jo Qingtianci poimenujejo kot »Slovenci« (Siluowenniya ren/Silowanniwu nen), in populacija kitajskih priseljencev v Sloveniji. Pri pojasnjevanju nekaterih kljucnih vidikov zgoraj naštetih družbenih polj bom uporabila na zacetku omenjeno Vranješevo (2008) konceptualno delitev »živetega prostora« na prakse in reprezentacije, kar skupaj tvori cez­mejne aktivnosti Qingtiancev. V družbeno polje qingtianske transnacionalne skupnosti, ki se vzpostavlja med Qingtianom in številnimi kraji priselitve, med njimi tudi v Slovenijo, so vpeti ljudje, ki jih druži prepricanje o skupni pripadnosti in izvoru, prepricanje o skupni zgodovini (izseljevanja) ter mit o povratništvu v Qingtian. Njihova skupnost se oblikuje ob naboru skupnih praks, predvsem izseljevanja po socialnih mrežah, mocni podjetniški orienta­ciji, nakazovanju razlicnih oblik povratnih financnih tokov ter praks »otrok v skrbstvu« in psevdodogovorjenih porok med Qingtianci. Prakse in cezmejne aktivnosti so reprezentirane predvsem v kraju izvora kot razlicni diskurzi, ki povelicujejo vlogo izseljevanja za razvoj kraja in spodbujajo »razkazovalno potrošnjo« (Veblen 2007 [1899]) v obliki razkošnih bivališc, grobnic, avtomo­bilov in banketov, kar sem skupaj poimenovala kot kulture migracij. Drugo družbeno polje, v katerega so vpeti Qingtianci, predstavlja kitajska restavracija kot metafora posebne bivalne in delovne organizacije Qingtiancev v Sloveniji, ki se ukvarjajo z gostinstvom, predvsem v urbanih središcih, pa tudi manjših slovenskih krajih in vaseh. V tem družbenem polju se Qingtianci kot ponudniki »eksoticne« hrane srecujejo tako s »Slovenci« kot tudi z drugi-mi kitajskimi priseljenci, bodisi zaposlenimi ali strankami v restavraciji. Vsa­kodnevne prakse vkljucujejo celodnevno delo v restavraciji, osredotoceno na pripravo in postrežbo hrane klienteli lokalnih populacij, skupne obroke hrane med zaposlenimi, ter obcasno bivanje v skupnih bivaliških enotah, neredko povezanih z restavracijo. Bistveni del teh praks je tudi slojno razlocevanje na dihotomijo »šef«/zaposleni (laoban/da gong). V tej areni poteka tudi nacrtno ucenje ali usvajanje slovenskega jezika odraslih Qingtiancev. Reprezentacije v tem prostoru so osredotocene na konstrukcijo kitajske restavracije kot pro-stora izvorne in avtenticne Kitajske v obliki ponudbe in vizualnih elementov (notranja oprema in propagandni material). Prebivalci Slovenije so naslednje družbeno polje, ki sem ga poudarila kot pomembnega v vsakdanjih izkušnjah Qingtiancev. V tem polju so vsi, ki živijo na obmocju Slovenije (torej tudi Qingtianci), vecinsko družbo pa predstavljajo Slovenci, ki jih Qingtianci doživljajo kot radikalno drugacne ali »tuje«. Prakse Qingtiancev v tem polju so številne: šolanje otrok, podjetniško udejstvovanje, udejstvovanje na nepremicninskem trgu, iskanje zdravstvenih uslug, ucenje/ usvajanje slovenskega jezika, prostocasne aktivnosti, kot je nakupovanje na dela prost dan, obiski kazinojev in diskotek. Reprezentacije, ki jih producirajo in konstruirajo Qingtianci v tem družbenem polju, pa so picle, ce sploh lahko o njih govorimo – morda kakšno udejstvovanje v reklamnih ali umetniških dogodkih, kjer pa so skoraj vedno uporabljeni za prikazovanje radikalnega Drugega. Zadnje družbeno polje so kitajski priseljenci v Sloveniji, katerega del so vsi državljani LR Kitajske, in tudi maloštevilni naturalizirani slovenski drža­vljani, ki prihajajo iz LR Kitajske. Prakse Qingtiancev tukaj so specificne in se navezujejo predvsem na meddržavne vidike odnosov med LR Kitajsko in Republiko Slovenijo. Izpostavimo lahko prehajanje državnih mej in pridobi­ Tabela 9: Družbena polja Qingtiancev v Sloveniji družbeno polje prakse qingtiancev reprezentacije qingtiancev akterji v družbenem polju prostor 1. Qingtianska transnacionalna skupnost izseljevanje po socialnih mrežah, podjetništvo, povratni financni tokovi, »otroci v skrbstvu«, psevdodogovorjene poroke mit o skupnem izvoru, mit o vrnitvi, kulture migracij, glorifi kacija pomena izseljenstva za razvoj Qingtianci (izseljenci in sorodniki in znanci v kraju izvora) Qingtian, številna obmocja priselitve, med drugim tudi na obmocju Slovenije 2. Kitajskarestavracija delo v gostinstvu, usvajanje slovenskega jezika s strani odraslih Qingtiancev, dihotomija da gong/laoban, nudenje gostinskih uslug pripadnikom vecinske skupine, skupni obroki z drugimi zaposlenimi vizualna in druga podoba, ki služi konstrukciji »av­tenticne« Kitajske, nabor jedi, nacin postrežbe, propagan­dni material Qingtianci, drugi kitajski priseljenci in pripadniki vecinske populacije (kot obiskovalci restavracij) restavracije s ponudbo kitajskih jedi po Sloveniji, ki jih vodijo Qingtianci 3. Prebivalci Slovenije usvajanje slovenskega jezika, šolanje otrok, iskanje zdravstvenih uslug, udeleževanje na nepremic­ninskem trgu, urejanje dovoljenj za prebivanje, delo idr., poslovna srecanja, preživljanje prostega casa vsi, ki prebivajo na ozemlju Slovenije Slovenija 4. Kitajski priseljenci v Sloveniji prehajanje državnih mej, sodelova­nje s kitajskim veleposlaništvom, praznovanje kitajskih praznikov obcasno predstavlja­nje kitajske države državljani LR Kitajske, natu­ralizirani slovenski državljani, priseljeni iz Kitajske Slovenija vanje vizumov ter urejanje statusa tujca/državljanstva, sodelovanje z Velepo­slaništvom LR Kitajske v Sloveniji in obeležja razlicnih kitajskih praznikov (npr. Dneva državnosti) ali obiskov visokih predstavnikov kitajskih oblasti. Reprezentacije v tem družbenem polju so prav tako redke, v najvec primerih pa gre za pripovedovanje in sporocanje o kitajski državi. Poglavitna obeležja omenjenih družbenih polj so predstavljena v razpredelnici (tabela 9).183 Naj na tem mestu povzamem nekatere ugotovitve iz zgornje razpredelni­ce. Samo v prvem izmed omenjenih družbenih polj so akterji zgolj Qingtianci, medtem ko so akterji v drugih družbenih poljih poleg Qingtiancev še pripa­dniki drugih razlocenih skupin. V skladu s transnacionalno analitsko optiko migracij bi lahko rekli, da aktivnosti v prvem polju definira predvsem njihov cezmejni karakter. Gre za polje, kjer so tako prakse in reprezentacije številne in za življenja izseljenih Qingtiancev bistvene, vendar s to pomembno znacil­nostjo, da so tako rekoc vse reprezentacije usmerjene v obmocje izvora, torej Qingtian. V družbenem polju kitajske restavracije in polju »prebivalcev Slove­nije« so pripadniki vecinske družbe in preostale populacije ljudi, ki prebivajo v Sloveniji ter v kitajsko restavracijo zahajajo kot »stranke«. Kot je razvidno iz razpredelnice, so reprezentacije Qingtiancev v družbenem polju »prebivalcev Slovenije« pravzaprav neobstojece, medtem ko so v polju kitajskih priseljencev zelo omejene. V polju kitajske restavracije pa so reprezentacije skoraj izkljucno usmerjene v reklamne in marketinške namene pritegnitve cim vecjega števila uporabnikov. Kljub zelo omejenim reprezentacijam v teh treh poljih so prakse številne in pomembne, ceprav so v predstavah tako Qingtiancev kot tudi pri­padnikov vecinske skupine podkomunicirane. Iz teh ugotovitev torej izhaja, da so reprezentacije Qingtiancev, usmerjene v obmocje priselitve, torej Slovenijo, prisotne zgolj v polju kitajske restavracije in še to na specificen nacin – pred­vsem v obliki oglaševanja dejavnosti, ki gradi na konstrukciji Drugega. Ta ji zagotavlja posebnost in eksoticnost, ki ju uporabniki teh storitev zahtevajo. Na drugi strani pa so reprezentacije v vseh drugih poljih tako picle, da je prisotnost Qingtiancev komajda zaznana, pa še to le kot prisotnost »Kitajcev«. Torej v slovenskem javnem prostoru ni nic znanega o Qingtianu, o njihovi dolgoletni prisotnosti v Evropi, o tem, kako so živeli na Kitajskem ali kje drugje, preden so prišli v Slovenijo. Prav tako skoraj ni ljudi, ki bi predstavljali model »uspe­šnega priseljenca« bodisi v športu, umetnosti ali gospodarstvu. Pravzaprav, razen nekaj izjem, priseljenci iz Kitajske sploh niso prisotni v javnih govorih, 183 Za zamisel o prikazu družbenih polj Qingtiancev sem hvaležna Pirjo Kristiini Virtanen, ki je v svoji objavljeni doktorski disertaciji (Virtanen 2007) na podoben nacin prikazala družbena polja Manchinerijev v brazilski zvezni državi Acre. razen kadar je treba zainteresirane javnosti strašiti s kitajsko prevlado ali pa opozarjati na domnevno sumljive prakse priseljevanja iz Kitajske. Družbena polja so sicer avtonomna, vendar se dopolnjujejo, še pomembneje pa je, da so med sabo v hierarhicnem odnosu (Bourdieu 1985). Glede na podatke, zbrane v etnografiji, menim, da sta za Qingtiance naj­pomembnejši družbeni polji qingtianske transnacionalne skupnosti in kitajske restavracije, znotraj katerih se odvija pretežni del njihovih vsakodnevnih praks in reprezentacij, medtem ko je družbeno polje »prebivalcev Slovenije« sicer zelo pomembno, vendar zaradi specificnega delovanja znotraj prvih dveh polj ni prepoznano kot tako. Družbeno polje kitajskih priseljencev v Sloveniji je precej marginalno, pomembno predvsem v smislu mednarodnih odnosov med LR Kitajsko in Slovenijo, veže pa se tudi na izrekanje o nacionalni pripadnosti, ki pa ga, kot sem pokazala, zaradi specificnih ideologij številni Qingtianci vrednotijo kot pomembnega. Takšna specificna heirarhicna razporeditev polj pogojuje poglede vecinske družbe v Sloveniji na Qingtiance in širše na kitajske priseljence. Ti so v Sloveniji prepoznani kot izjemno zaprti in nedostopni, kar ima za posledico številna sumnicenja pripadnikov vecinske družbe, tako na nivoju ljudskih govoric kot tudi javnih medijskih govorov. Ta potem povratno ucvršcujejo proces razlocevanja med »Nami« in »Njimi« ter strukturno zamr­zujejo odnos med vecinsko populacijo in Qingtianci. Opisani model interakcij med Qingtianci in drugimi razlocenimi skupi­nami prebivalcev v Sloveniji nakazuje tudi na težave slovenske države, ki želi priseljene prebivalce »integrirati« v slovensko družbo. Z integracijskimi poli­tikami, zasnovanimi v ta namen, namrec nagovarja zgolj eno družbeno polje »živetega sveta« Qingtiancev v Sloveniji – polje kitajskih priseljencev – vendar s poudarkom, da ga misli kot edino družbeno polje tistih, ki so se priselili iz LR Kitajske, ta pa naj bi bil povrhu vsega še homogen in jasno zamejen. Povedano drugace, slovenska država vidi priseljene Qingtiance kot zgolj priseljence, ki jih, ce sploh, kategorizira po nacionalni pripadnosti. Zaradi tega vse svoje integracijske napore usmerja v družbeno polje, ki je v vsakodnevnih izkušnjah in reprezentacijah Qingtiancev marginalno, predvsem v smislu aktivnosti v obmocjih priselitve. Obenem integracijski pristopi države ne segajo na preostala kljucna družbena polja (polje kitajske restavracije in polje prebivalcev Slovenije). Vzroka sta vsaj dva: prvi je že omenjeno razumevanje priseljevanja kot migracijske mobilnosti iz ene »družbe« v drugo ali tudi iz ene »kulture« v drugo, drugi pa napacno tolmacenje manka reprezentacij v družbenih poljih prebivalcev Slovenije in kitajskih priseljencev v Sloveniji kot zaprtost in nezainteresiranost za življenje v Sloveniji. Posledice so znane in že videne, krog pa zakljucen: »Kitajci« so zagledani kot skupina, ki se le stežka integrira, kar pa nadalje ustvarja nove stereotipe in na njih temeljece predsod­ke vecinske družbe, zaradi cesar ostajajo reprezentacije življenja Qingtiancev omejene na tiste, za katere ti menijo, da so med preostalimi prebivalci Slovenije zaželene in pricakovane. Predvsem od slednjih pa je odvisno, ali se bo ljudem, ki so se v Slovenijo priselili iz Qingtiana, dopustilo, da postanejo in ostanejo še kaj drugega kot le »Kitajci«. SLOVAR KITAJSKIH IZRAZOV Spodnji slovarcek dodajam z namenom zbirne predstavitve v besedilu veckrat omenjanih in obrazlaganih pojmov, rekel in ideologemov, vezanih na migracijske procese, družinske in rodbinske odnose, politicne in ideološke intervence in podobno. aiguo aixiang .... »ljubi svojo državo, ljubi svoj kraj«, lokalni patriotizem aiguo aixiang jingshen ...... duh lokalnega patriotizma aiguozhuyi .... patriotizem ayi shushu zheige ren bu hao dai .......... tete in strici niso primerni skrbniki otrok baomu .. varuška baomu mei you yong ..... varuške niso koristne/uporabne bu dong shi ... ne razumeti stvari, biti nerazumen bu gaoxing ... ne biti vesel bu keqi ... neprijazen bu nandai ... ni težko skrbeti bu pa xinku .... ne bati se težkega/grenkega življenja ali dogodkov bu ting hua ... ne poslušati navodil, ne ubogati chunjie .. festival ob kitajskem novem letu chi wode qian .... trošiti moj denar, dobesedno: jesti moj denar da gong .. mezdno delo, zaposlitev za dolocen cas da gong ren ... mezdni delavci, zaposleni daigou .. generacijski prepad dajia yiqi zhifu ...... skupaj obogateti danwei .. organizacijska ali delovna enota, primerljivo z nekdanjimi socialisticnimi SOZD-i didi .. mlajši brat difang hua ... krajevna govorica dinghun .. zaroka diqu .. obmocje diyuan .. vez s krajem, krajevna vez duli .. samostojen fangdong .. stanodajalec fangyan .. obmocna govorica, dialekt fantizi ... klasicne kitajske pismenke (v rabi na Tajvanu in v Hongkongu) fazhan .. razvoj, razvijati se fengsu xiguan .... krajevna navada, šege in navade fuzhuang .. oblacila, tekstilna industrija gaihao .. popraviti ganbu .. državni uradnik oz. »kader« gege .. starejši brat Gonganju ... Urad splošne varnosti, policija guanxi .. povezave, tudi veze in poznanstva guanxi bu hao .... slabi ali šibki odnosi gufu .. mož ocetove sestre haiwai guanxi .... zveza s tujino/prekomorskimi obmocji hexie jiaxiang .... harmonicen domaci kraj (lokalna verzija harmonicne družbe) hexie shehui .... harmonicna družba (vizija kitajske družbe, kot si jo je zamislila Hu Jintaova administracija) hongbao .. rdeca kuverta, dar v denarju, tudi podkupnina hongniang .. ženitna posrednica huai . slab, pokvarjen huangli .. almanah, »cesarski koledar« huangzhong .. rumena rasa huaqiao .. izseljenec Huaqiao shiwu ke ..... Sekcija splošnega dela z izseljenci huaqiao yaosu huiliu gongcheng ........ projekt privabljanja povratnega izse­ljenskega toka kot kljucnega razvojnega dejavnika (investiranje in doniranje) huaqiao zhi xiang, shidiao zhi xiang, mingren zhi xiang ....,...,.... »Mesto izseljencev, mesto rezbarjenja kamna in mesto slavnih oseb«, uradni slogan okraja Qingtian hui chi ku ... moci jesti grenko, biti pripravljen na trdo življenje hukou .. sistem registracije gospodinjstev v LR Kitajski, sorodno prijavi stalnega prebivališca huoguo .. »vroci lonec« (kitajska jed) jia tuanju ... ponovna združitev družine jiali de ren xiangyou xingfu de shenghuo ........... skupaj z domacimi uživati srecno življenje jiantizi ... poenostavljene kitajske pismenke Jiu shan, ban shui, banfen tian! ..,..,... »Devet delov gora, polovicka voda in polovicka polj« kanbuqi ... prezirati kuai . kos, del, pogovorno tudi izraz za yuan ali RMB laoban .. šef laobanniang ... šefinja laoshi .. ucitelj laowai .. pogovorno: tujka, tujec lihai .. strašno, zelo, tudi biti izjemno sposoben liudong renkou .... »plavajoce prebivalstvo«, nedokumen­tirane migracije predvsem iz ruralnega zahoda Kitajske na urbanizirani obalni del Kitajske liushou ertong .... »otroci v skrbstvu«, otroci, katerih starši so v tujini luan . zmešano, kaoticno mamude ... otopelo Mei tudi, mei kongjian, dan you naodai! ...,...,.... »Nimamo zemlje, nimamo prostora, imamo pa možgane!« meimei .. mlajša sestra mixin .. vraževernost minzuxiang ... obcina narodnostnih manjšin nainai .. babica po ocetovi strani ni ai .. razvaditi, razvajenost nongli .. tradicionalni poljedelski lunarno-solarni koledar Ouzhou shi ... evropski slog Pengyou dai pengyou, qinqi dai qinqi! .....,..... »Prijatelji pripeljejo prijatelje, sorodniki pa sorodnike« pilao .. utrujenost, izcrpanost popo .. tašca putong hua ... standardni kitajski jezik qianyi .. migracija Qiaoban .. okrajšava: Urad za izseljence Qiaolian .. okrajšava: Zveza izseljencev qiaowu gongzuo .... delo z izseljenci qiaoxiang .. obmocje izseljencev qifen de yinxiang ..... vpliv ozracja Qingtian fengcai .... qingtianski šarm Qingtian hua ... qingtianska govorica Qingtian huashang zazhi ...... revija Qingtianski poslovnež qingyou .. obcutje medsebojnega prijateljstva, tovariško, prijateljsko qinqing .. obcutje družinske povezanosti qu . okrožje renkou liudong .... populacijsko gibanje, notranje migracije v LR Kitajski renqing .. medcloveški obcutki Ruguo haohao wen, yingai haohao huida .....,....... »Ce te nekdo nekaj lepo vpraša, potem moraš tudi lepo odgovoriti.« sandai tongtang .... tri generacije pod isto streho sangao .. visoka izobrazba, visoka nadarjenost, visoka placa Shan duo, ren duo, di shao! ..,..,.. »Veliko gora, veliko ljudi, malo zemlje!« shanghuo .. stanje notranje vrocice (tradicionalna kitajska medicina) sheng . provinca shengchan li ... proizvodna sila shi . mesto shui tai duo ... prevec vode shuobuding ... ni receno, ni mogoce reci zagotovo Siluowenniya ..... Slovenija Siluowenniya ren ...... Slovenci, ljudje iz Slovenije sixiang gongzuo .... miselno delo, propaganda songshunfeng ... obred slovesa, dobesedno: podariti ugoden veter suzhi .. kvaliteta suzhi hen di .... oseba nizke kvalitete, moralno oporecna oseba, tudi nazadnjaška oseba tang tai duo ... prevec juhe tangjie .. starejša hcerka strica po ocetovi strani tianxing .. instinkt tingbudong ... ne razumeti waimiande hukou ..... zunanja registracija, tudi registriran v tujini waiguo ren ... tujec, tujci Waishi, qiaowu bangongshi ....... Vladni urad za izseljence in zunanje zadeve weisheng .. higiena Weisheng bu hao. Nimen nali haodeduo. ............. »Higiena je slaba. Pri vas je veliko bolje.« Wenzhou moshi .... »wenzhouski model« wo jiejie ... moja starejša sestra wuliao .. dolgcas xian . okraj xiang . obcina z ruralnim središcem xiangqin .. psevdodogovorjene poroke, tradicionalno: medsebojno srecanje potencialnih partnerjev in glav družin pred dogovorje-no poroko xiao laoban ... mali šef xinku .. težavno, mucno Xue hui Qingtian hua, zou bian tianxia dou bu pa .....,........ »Ce se nauciš qingtianskega dialekta, lahko greš brez strahu po svetu!« xueyuan .. krvna povezava yanglou .. zgradbe s »tujimi« arhitekturnimi prvinami yao mianzi ... prizadevati si za cast, obraz yela shi ... steatit yuan . osnovna enota valute LR Kitajske, RMB zai guowai ... v tujini Zhejiang cun ... Zhejiangška vas, naselje v Pekingu Zhejiang jingshen .... zhejiangški duh zhen . ruralna obcina z urbaniziranim središcem zhongnan qingnü .... »bolje sin kot hcerka« Zhongxi hebi .... preplet »zahodnih« in kitajskih prvin ziji guan ziji ..... vsak gleda nase ziyou .. svoboda ziyou lianai .... svobodna ljubezen zhixiashi ... mestna obcina, mesto pod neposredno upravo centralne vlade zizhiqu ... avtonomna regija zizhixian ... avtonomni okraj zou chuqu, qing jinlai ...,... kampanja »iti ven, povabiti noter« zuiba shuo ... (prazno) govorjenje LITERATURA IN VIRI A. H. (2010). Kitajci prispevali 10.000 evrov za prizadete v poplavah. Dnevnik (8. oktober), 9. Al-ali, Nadje in Khalid Koser (2002). New Aproaches to Migration? Transnational Com­munities and the Transformation of Home. London in New York: Routledge. Annagnost, Ann (1997). National Past-Times: Narrative, Representation, and Power in Modern China. Durham: Duke Univerity Press. Anon (1845). Druge dežele, druge šege. Kmetijske in rokodelske novice 3 (2), 8. Anon (2002). Poševnooki Beatli. Dnevnik (13. junij), http://cm.dnevnik.si/novice/ kultura/25157 (2. marec 2010). Anon (2006). Kitajska arhitektura. Naš dom, http://www.vecer.si/nasdom/ 0.asp?kaj=9&id=2006011204079651 (15. oktober 2006). Atikcan, Ece Ozlem (2006). Citizenship or Denizenship: The Treatment of Third Co­untry Nationals in the European Union. SEI Working Paper, 85, https://www.sussex. ac.uk/webteam/gateway/file.php?name=sei-working-paper-no-85.pdf&site=266 (12. junij 2015). Autant, Claire (1995). La tradicion au service des transitiones: le mariage des jeunes Turcs dans l’immigration. Migrants-Formations 101, 168–79. Baldassar, Loretta (2002). Visits home: Migration Experiences between Italy and Austra­lia. Melbourne: Melbourne University Publishing. Baldassar, Loretta, Cora Baldock in Raelene Wilding (2007). Family Caring across Borders: Migration, Ageing and Transnational Caregiving. London: Palgrave Macmillan. Balibar, Étienne (1991). Is there a Neo-Racism? V Race, nation, class: ambiguous identi­ties (ur. Étienne Balibar in Immanuel Wallerstein). London in New York: Verso, 17–28. Ballard, Roger (2001). The impact of kinship on the economic dynamics of transna­tional networks: reflections on some South Asian developments. Transnational Com­munities programme working papers WPTC-01-04, http://www.transcomm.ox.ac.uk/ working%20papers/Ballard.pdf (14. julij 2009). Baloh, Anton (2010). Uvajanje rešitev s podrocja vkljucevanja migrantov v izvedbene kurikule. Koper: Osnovna šola Koper. Barth, Fredrik (1981). Ethnic groups and boundaries. V Process and form in social life: Selected essays of Fredrik Barth, Volume I (ur. Adam Kuper). London, Boston in Henley: Routledge in Kegan Paul, 198–227. Basch, Linda, Nina Glick Schiller in Christina Blanc Szanton (1994). Nations unbound: transnational projects, post-colonial predicaments and deterritorialized nation-states. Langhhorne: Gordon and Breach. Bauman, Zygmunt (1996). From Pilgrim to Tourist - or a Short History of Identity. V Questions of Cultural Identity (ur. Stuart Hall in Paul du Gay). London: Sage, 18–36. Beck, Ulrich (2002). The Terrorist Threat. World Risk Society Revisited. Theory, Culture and Society 19 (4), 39–55. Beck, Ulrich in Nathan Sznaider (2006). Unpacking cosmopolitanism for the social sciences: a research agenda. The British Journal of Sociology 57 (1), 1–23. Beck-Gernsheim, Elisabeth (2007). Transnational lives, transnational marriges: a review of the evidence from migrant communities in Europe. Global networks 7 (3), 271–288. Beltrán, Antolín Joaquín (2003). Los ocho inmortales cruzan el mar: Chinos en extremo occidente. Barcelona: Edicions bellaterra. Bešter, Romana, Martina Bofulin, Sara Brezigar, Barbara Kejžar, Miran Komac, Felicita Medved, Mojca Medvešek in Janez Pirc (2009). Integracija državljanov tretjih držav v Sloveniji (IDTDS): zakljucno porocilo. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja. Bian, Yanji (2002). Chinese Social Stratification and Social Mobility. Annual Review of Sociology 28, 91–116. Bofulin, Martina (2004). Kitajska diaspora: primer Kitajcev v Sloveniji (diplomsko delo). Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Bofulin, Martina (2006). Procesi razlocevanja med kitajskimi migranti v Evropi: skupi­na iz Qingtiana. Razprave in gradivo 48/49, 218–242. Bofulin, Martina (2010). Popotovanje harmonije? Odnos kitajske države do izseljencev. Razprave in gradivo 61, 120–150. Boszormenyi-Nagy, Ivan in Geraldine M. Spark (1973). Invisible loyalties: Reciprocity in intergenerational family therapy. New York: Harper and Row. Bourdieu, Pierre (1977). Outline of a Theory of Practice. Cambridge: Cambridge Uni­versity Press. Bourdieu, Pierre (1985). The social space and the genesis of groups. Social Science Information 24 (2), 195–220. Bourdieu, Pierre (1986). The forms of capital. V Handbook of Theory and Research for the Sociology of Education (ur. John Richardson). New York: Greenwood, 241–258. Bourdieu, Pierre (1990). In Other Words: Essays Towards a Reflexive Sociology. Stanford: Stanford University Press. Bourdieu, Pierre (1991). Language and Symbolic Power. Cambridge: Harvard Universi­ty Press. Bourdieu, Pierre (2002). Prakticni cut I. Ljubljana: Studia humanitatis. Bourdieu, Pierre in Löic Wacquant (2006). Nacela za refleksivno družbeno znanost in kriticno preucevanje simbolnih dominacij (ur. Taja Kramberger in Drago B. Rotar). Koper: Založba Annales. Bowlby, John (1973). Attachement and loss, Vol. II. Separation: anxiety and anger. Lon­don: Hogarth Press. Brstovšek, Andrej in Barbara Hren (2007). Janez Janša bo izide predsedniških volitev pricakal na Kitajskem. Dnevnik (6. julij), http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/ 278917/ (6. november 2007). Bryceson, Deborah in Ulla Vuorela (2002). Transnational Families in the Twenty-first Century. V Transnational family: New European Frontiers and Global Networks (ur. Deborah Bryceson in Ulla Vuorela). Oxford, New York: Berg, 3–30. Byng-Hall, John (2002). Relieving Parentified Children’s Burdens in Families with Insecure Attachement Patternes. Family Process 41 (3), 375–387. Caglar, Aysa (2001). Constraining metaphors and the transnationalisation of spaces in Berlin. Journal of Ethnic and Migration Studies 27 (4), 601–13. Caharijas, Domen (2001). Skozi restavracijo na zahod. Dnevnik (13. februar), 17. Castles, Stephen in Mark J. Miller (2009). The Age of Migration: international population movements in the modern world. Basingstoke, New York: Palgrave Macmillan. Cesarsko mesto (2010). O nas, http://www.cesarsko-mesto.si/ (12. julij 2010). Chan, Kam Wing (1999). Internal Migration in China: A dualistic approach. V Internal and international migration: Chinese perspectives (ur. Frank N. Pieke in Hein Mallee). Surrey: Curzon Press, 49–71. Chang, Chak-yan (2000). The overseas Chinese. V Fujian: a Costal Province in Tran­sition and Transformation (ur. Yue-Man Yeung in David K. Y. Chu). Hong Kong: The Chinese University Press, 57–82. Chang, Felix B. (2013). Introduction: Globalization without gravitas. Chinese migrants in transition economies. V Chinese migrants in Russia, Central Asia and Eastern Europe (ur. Felix B. Chang in Sunnie T Chang-Rucker). Abingdon, New York: Routledge, 1–17. Chang, Jui-shan (2006). Familism and Modernity amongst Young Chinese: An Explora­tion into Multiple Modernities. Paper presented at the 16th Biennial Conference of the Asian Studies Association of Australia in Wollongong 26 June - 29 June 2006, http:// coombs.anu.edu.au/SpecialProj/ASAA/biennial-conference/2006/Chang-Jui-shan-A­ SAA2006.pdf (12. maj 2009). Charteris-Black, Jonathan (2006). Britain as a Container: Immigration Metaphors in the 2005 Election Campaign. Discourse & Society 17 (6), 563–582. Chen, Murong (1990). Qingtian xianzhi [Porocevalec okraja Qingtian]. Hangzhou: Zhejiang renmin chubanshe. Chen, Wei in Wei Wang (2009). On the social basis and legislative propositions of esta­blishing non-marital cohabitation law of the PRC. US – China Law Review 6 (1), 1–13. Cheng, Chin-Chuan (1996). Quantifying Dialect Mutual Intelligibility. V New Horizons in Chinese Linguistics (ur. James C. T. Huang in Audrey Yan-hui Li). Dordrecht, Boston, London: Kluwer Academic Publishers, 269–292. Chernilo, Daniel (2006). Social Theory’s Methodological Nationalism: Myth and Reali­ty. European Journal of Social Theory 9, 9–22. Chernilo, Daniel (2008). Methodological Nationalism: Theory and History, http:// www.kcl.ac.uk/depsta/law/events/0708/iacr/papers/Chernilo_Methodological_ Nationalism.pdf (1. avgust 2010). China daily online (2010). Matchmaking flourishing in city parks among parents, http:// www.chinadaily.com.cn/metro/2010-02/12/content_9465815.htm (3. april 2010). Chow, Kai-wing (1997). Imagining boundaries of blood: Zhang Binglin and the inven­tion of the Han »race« in modern China. V The Construction of racial identities in China and Japan (ur. Frank Dikötter). London: C. Hurst & Co., 34–49. Christiansen, Flemming (2003). Chinatown Europe: An Exploration of Overseas Chinese Identity in 1990s. London, New York: Routledge Curzon. Cohen, Anthony P. (1985). The Symbolic Construction of Community. London: Tavistock. Cohen, Jeffrey H. (2004). The Culture of Migration in Southern Mexico. Austin: Uni­versity of Texas Press. Collins, Patricia Hill (1994). Shifting the centre: Race, class, and feminist theorizing about motherhood. V Mothering: Ideology, experience, and agency (ur. Evelyn Nakano Glenn, Grace Chang in Rennie Linda Forcey). New York: Routledge, 45–66. Cologna, Daniele (2005). Differential Impact of Transnational Ties on the Socio-Eco­nomic Development of Origin Communities: The Case of Chinese Migrants from Zhejiang Province in Italy. Asian and Pacific Migration Journal, 14 (1/2), 121–148. Conversi, Daniele (2008). Distorted Geographies of Homogeneous Democracy: In-tercultural Dialogue, Cultural Diversity, and the Challange of Nationalism/Izkrivljene geografije homogene demokracije: medkulturni dialog, kulturna raznolikost in izziv nacionalizma. V The future of intercultural dialogue in Europe: The Views from the In-between (ur. Ksenija Vidmar Horvat). Ljubljana: Filozofska fakulteta, 203–218. Cresswell, Tim (2006). On the Move: Mobility in the Modern Western World. New York, London: Routledge. Crow, Graham in Graham Allan (1994). Community Life. An introduction to local social relations. Hemel Hempstead: Harvester Wheatsheaf. Cepin Cander, Maja (2005). Nimam casa. Cele dneve delam. Zelena pika casnika Dnev­nik (17. december), 40–41. Da, Wei Wei (2003). Transnational grandparenting: Child care arrangements among migrants from the People’s Republic of China to Australia. International Journal of Migration and Integration 4 (1), 79–103. DeFrancis, John (1984). The Chinese language: facts and fantasy. Honolulu: University of Hawai’i Press. Debeljak, Aleš (2004). The Hidden Handshake: National Identity and Europe in the Post-Communist World. Oxford: Rowman & Littlefield Publishers. Dernovšek, Igor (1997). Kitajci osvajajo Ljubljano. Gospodarski vestnik 44 (6. novem­ber), 80. Dikötter, Frank (1997). Racial Discourse in China: Continuities and Permutations. V The Construction of racial identities in China and Japan (ur. Frank Dikötter). London: C. Hurst & Co, 12–33. Dirlik, Arif (1987). Culturalism as a Hegemonic Ideology and a Liberating Practice. Cultural Critique 6, 13–50. Dolenc, Danilo (2007). Priseljevanje v Slovenijo z obmocja nekdanje Jugoslavije po drugi svetovni vojni. V Priseljenci (ur. Miran Komac). Ljubljana: Inštitut za narodno­stna vprašanja, 69–102. Douw, Leo (1999). The Chinese Sojourner Discourse. V Qiaoxiang ties: interdiscipli­nary approaches to »cultural capitalism« in south China (ur. Leo Douw, Cen Huang in Michael R. Godley). London, New York: Kegan Paul International, 22–44. Drolc, Aleš (2003). Imigranti med evropsko migracijsko politiko in posebnostim pros-tora. V Migracije, globalizacija, Evropska unija (ur. Mojca Pajnik in Simona Zavratnik Zimic). Ljubljana: Mirovni inštitut, 147–167. Državni zbor Republike Slovenije (2006a). Poslanska vprašanja in pobude. Za hi-trejše dodeljevanje vstopnih vizumov kitajskim državljanom (17. marec), http://www. dz-rs.si/index.php?id=94&q=kitaj%2A&mandate=-1&unid=VPP4|D91997FAD59CE­37FC1256FC70051DE28 (1. november 2009). Državni zbor Republike Slovenije (2006b). Poslanska vprašanja in pobude. Za hitrejše dodeljevanje vstopnih vizumov kitajskim državljanom – odgovor (24. marec), http:// www.dz-rs.si/index.php?id=94&q=kitaj%2A&mandate=-1&unid=VPP4|51B­ 01839C086C3E7C1256FD50045B794&showdoc=1 (1. november 2009). Durkheim, Emile (1997 [1893]). The Division of Labor in Society. New York: Free Press. Enaplus.com (2005a). Ocena, http://www.enaplus.com/1plus/prosti_cas/pregled.asp? id_objekt=9&naslov=Kitajska+restavracija+Hong+Kong (1. december). Enaplus.com (2005b). Ocena, http://enaplus.com/1plus/prosti_cas/pregled.asp? id_objekt=17&naslov=Kitajska+restavracija+Kitajski+zmaj (5. december 2009). Erel, Umut (2002). Reconceptualizing Motherhood. Experiences of Migrant Women from Turkey Living in Germany. V Transnational family: New European Frontiers and Global Networks (ur. Deborah Bryceson in Ulla Vuorela). Oxford, New York: Berg, 127–146. Erel, Umut (2010). Migrating Cultural Capital: Bourdieu in Migration Studies, Socio­logy 44, 642–660. Eriksen, Thomas Hylland (1995). Small Places, Large Issues: An Introduction to Social and Cultural Anthropology. London, Chicago: Pluto Press. Eriksen, Thomas Hylland (2007). Complexity in social and cultural integration: Some analytical dimensions. Ethnic and Racial Studies 30 (6), 1055–1070. Evropska komisija (2015). Pravosodje: Državljanstvo EU, http://ec.europa.eu/justice/ citizen/index_sl.htm (1. julij 2015). Faist, Thomas (2000a). The Volume and Dynamics of International Migration and Trans­national Social Spaces. Oxford: Oxford University Press. Faist, Thomas (2000b). Transnationalization in international migration: implications for the study of citizenship and culture. Ethnic and Racial Studies 23 (2), 189–222. Favell, Adrian (2001a). Migration, mobility and globaloney: metaphors and rhetoric in the sociology of globalization. Global Networks 1 (4), 389–398. Favell, Adrian (2001b). Integration Policy and Integration Research in Europe: A Review and Critique. V Citizenship today: Global Perspectives and Practices (ur. Thomas Alexander Aleinikoff in Douglas B. Klusmeyer). Washington D.C.: Carnegie Endowment for International Peace, 349–399. Favell, Adrian (2003). Integration nations: the nation-state and research on immigrants in Western Europe. V International Migration Research: Constructions, Omissions and the Promise of Interdisciplinarity (ur. Michael Bommes in Ewa Morawska). London: Ashgate, 41–67. Ferk, Lidija (2001). Obrazi z Daljnega vzhoda. 7D (25. april), 22–23. Fon, Boštjan (2006). Kitajska cetrt v Šiški. Vec (3. marec), 19–20. Fong, Eric in Emi Ooka (2002). The Social Consequences of Participating in the Ethnic Economy. International Migration Review 36 (1), 125–146. Fong, Vanessa L. (2007). Morality, Cosmopolitanism, or Academic Attainment? Disco­urses on »Quality« and Urban Chinese Only Children’s Claims to Ideal Personhood. City and Society 19 (1), 86–113. Fry, Richard (2005). The Higher Drop-out Rate of Foreign-born Teens: The Role of Schoo­ling Abroad, http://pewhispanic.org/files/reports/55.pdf (11. april 2010). Gardner, Katy (2006). Transnational work of kinship and caring: Bengali-British mar­riages in historical perspectives. Global Networks 6 (4), 373–387. Garvey, Anne in Brian Jackson (1975). Chinese Children: Research and Action Project into the needs of Chinese children. Cambridge: National and Educational research and Development Trust. Glick Schiller, Nina in Andreas Wimmer (2002). Methodological nationalism and beyond: nation-state building, migration and the social sciences. Global networks 2 (4), 301–334. Glick Schiller, Nina, Linda Basch in Cristina Blanc-Szanton (1995). From Immigrant to Transmigrant: Theorizing Transnational Migration. Anthropological Quarterly 68 (1), 48–63. Gold, Steven J. (1989). Differential Adjustment Among New Immigrant Family Mem­bers. Journal of Contemporary Ethnography 17, 408–434. Goldring, Luin (2002). The Mexican State and Transmigrant Organizations: Negoti­ating the Boundaries of Membership and Participation in the Mexican Nation. Latin American Research Review 37 (3), 55–99. Granovetter, Mark S. (1973). The Strength of Weak Ties. American Journal of Sociology 78 (6), 1360–1380. Grassmuck, Sherri in Patricia Pessar (1991). Between Two Islands. Dominican Interna­tional Migration. Berkeley: University of California Press. Guarnizo, Luis E. (1994). Los Dominicanyork: The Making of Binational Society. Annals, AAPSS 533, 70–86. Guarnizo, Luis E. (1997). The Emergence of a Transnational Social Formation and the Mirage of Return Migration among Dominican Transmigrants. Identities 4 (2), 281–322. Hahn, Hans Peter in Georg Klute (2007). Cultures of Migration: African Perspectives. Münster: Lit. Verlag. Hahonina, Ksenija (2001). Kitajske integracije. Mladina, 29 (23. julij), 26–28. Hannerz, Ulf (1997). Flows, boundaries and hybrids: keywords in transnational anthropology, http://www.transcomm.ox.ac.uk/working%20papers/hannerz.pdf (2. avgust 2007). Hansen, Halskov Mette in Cuiming Pang (2005). Me and My Family: Perceptions of Individual and collective among Young Rural Chinese. European Journal of East Asian Studies 7 (1), 75–99. Harvey, David (1989). The Condition of Postmodernity. Oxford: Blackwell Publishers. Harvey, David (2009 [1973]). Social justice and the city. Athens: The University of Georgia Press. He, Yi (2008). Qiaoxiang liushou ertong zhuangkuang diaocha baogao – yi Zhejiang Qingtian xian wei li [Raziskovalno porocilo o stanju »otrok v skrbstvu« v izseljenskem obmocju – primer okraja Qingtian]. Zhongguo qingnian yanjiu [Raziskave kitajske mladine] 10, 53–57. Hoggett, Paul (1997). Contested Communities: experiences, struggles, policies. Bristol: Policy Press. Hondagneu-Sotelo, Pierrette in Ernestine Avila (1997). I’m here, but I’m there: The Meanings of Latina Transnational Motherhood. Gender & Society 11, 548–571. Hutchings, Graham (2001). Modern China: A Companion to a Rising Power. London: Penguin Books. IOM (2014). Global Migration Trends: An Overview, http://missingmigrants.iom.int/ sites/default/files/Global-migration-trends_December-2014_final.pdf (1. marec 2015). Janko Spreizer, Alenka (2009). Od kulture k multikulturalizmu: premislek skozi antro­pologijo. Razprave in gradivo 60, 143–161. Jalušic, Vlasta (2001). Ksenofobija ali samozašcita? O vzpostavljanju nove slovenske državljanske identitete. V Porocilo skupine za spremljanje nestrpnosti (ur. Brankica Petkovic). Ljubljana: Mirovni inštitut, 12–43. Jesenšek, Miha (2009). Reportaža: Xun, Ming in Yi iz mariborske osnovne šole. Vecer (7. januar), http://www.miha.jesensek.si/slo/objave/clanki/reportaza-xun-ming-in-yi­ iz-mariborske-osnovne-sole/ (5. junij 2010). Jež, Boris (1999). Tu so! Sobotna priloga (6. februar), 48. Joppke, Christian in Ewa Morawska (2003). Integrating Immigrants in Liberal Nation-States: Policies and Practices. V Toward Assimilation and Citizenship: Immigrants in Liberal Nation-States, Basingstoke (ur. Christian Joppke in Ewa Morawska). New York: Palgrave Maccmillan, 1–36. Josipovic, Damir (2006). Ucinki priseljevanja v Slovenijo po drugi svetovni vojni. Ljublja­na: Založba ZRC, ZRC SAZU. Jurkovich, Gregor J. (1997). Lost childhoods: The plight of the parentified child. New York: Brunner/Mazel. Kabachnik, Peter (2007). The place of the Nomad: Situating Gypsy and Traveler Mobility in Contemporary England (doktorska disertacija). Los Angeles: University of California. Kalathil, Shanthi (2002). Chinese Media and the Information Revolution. Harvard Asia Quarterly, http://www.carnegieendowment.org/publications/index.cfm?fa= view&id=924 (1. september 2010). Kandel, William in Douglas S. Massey (2002). The Culture of Mexican Migration: A Theoretical and Empirical Analysis. Social Forces 80 (3), 981–1004. Karlin, Alma (2010). Sama: iz otroštva in mladosti … Celje: In lingua. Kelly, Philip in Tom Lusis (2006). Migration and the Transnational Habitus: Evidence from Canada and the Philippines. Environment and Planning 38, 831–847. Khandelwall, Meena (2009). Arranging love: Interrogating the Vantage Point in Cross-border Feminism. Signs Journal of Women in Culture and Society 34 (31), 583–609. Kipnis, Andrew (2006). Suzhi: A Keyword Approach. China Quarterly 186, 295–313. Kneževic Hocevar, Duška (2013). Etnografija medgeneracijskih odnosov: Dom in delo na kmetijah skozi življenjske pripovedi. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Koštomaj, Polona (2003). Vloga in delovanje Kitajske v mednarodni skupnosti v luci kitajskega zgodovinskega spomina (diplomska naloga). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. Kralj, Ana (2009). Nepovabljeni: Globalizacija, nacionalizem in migracije. Koper: Za­ložba Annales. Kramberger, Taja (2002). Doxa et fama. O produkciji »javnega mnenja« in strategijah pozabe – elementi za mikroštudijo. Družboslovne razprave, 41, 63–100. Kuhar, Roman (2002). Moc besed Borisa Ježa. Mediawatch, analize medijskega poroca­nja (december 2002), http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/15/analiza/ (1. marec 2015). Kulinaricna Slovenija (2010).Govedina po mongolsko, http://www.kulinarika.net/ forum/topic.asp?TOPIC_ID=1155 (11. april 2010). Kwong, Peter (1997). Manufacturing Ethnicity. Critique of anthropology 17, 365–387. Lamberger Khatib, Maja in Tatjana Pezdir (2009). »Could I ask you, my brother, to send me a little something?« Remitting behaviour among Arabs and Bosniaks in Slovenia. Dve domovini 29, 115–134. Landolt, Patricia in Wei Wei Da (2005). The Spatially Ruptured Practices of Transnati­onal Migrant Families: Lessons from the Case of El Salvador and the People’s Republic of China. Current Sociology 53 (4), 625–653. Larin, Alexander (2013). The Chinese experience in Russia: Adaptation, Tolerance, Law and Politics. V Chinese migrants in Rissia, Central Asia and Eastern Europe (ur. Felix B. Chang in Sunnie Rucker-Chang). Abingdon, New York: Routledge, 41–68. Lefebvre, Henri (1991). The production of space. Malden, Oxford, Carlton: Blackwell Publishing. Lenarcic, Blaž (2007). Koncept skupnosti v informaticni družbi. Annales 17 (2), 415–428. Levitt, Peggy (2001). The Transnational Villagers. Berkeley, Los Angeles, London: Uni­versity of California Press. Levitt, Peggy in Nina Glick Schiller (2004). Conceptualizing Simultaneity. A transnati­onal sociel field perspective on society. Internation Migration Review 38 (145), 595–629. Li, Furu (2005). Pisma bralcev – odziv na clanek »Nimam casa, cele dneve delam«. Dnevnik (31. december), 5. Li, Jun (2001). Expectations of Chinese immigrant parents for their Children’s Educa­tion: The Interplay of Chinese Tradition and the Canadian Context. Canadian Journal of Education 26 (4), 477–494. Li, Minghuan (1999). To get rich quickly in Europe! – Reflections on migration mo­tivation in Wenzhou. V Internal and international migration: Chinese perspectives (ur. Frank N. Pieke in Mallee Hein). Surrey: Curzon Press, 159–180. Lievens, John (1999). Family-forming migration from Turkey and Morocco to Bel­gium. The demand for marriage partners from the countries of origin. International Migration review 33, 717–744. Light, Ivan (1972). Ethnic Enterprise in America: Business and Welfare Among Chinese, Japanese and Blacks. Berkeley: University of California Press. Light, Ivan in Steven J. Gold (2000). Ethnic economies. San Diego: Academic Press. Live, Yu Sion (1998). The Chinese Community in France: Immigration, Economic Activity, Cultural Organization and Representations. V Chinese in Europe (ur. Gregor Benton in Frank N. Pieke). London: Macmillan Press Ltd., 96–124. Liu, Junru (2004). Chinese Foods. Peking: Wu zhou zhuanbo chubanshe. Loboda, Igor in Štajdohar, Ivo (1974). Kitajci v Šiški. Javna tribuna 13, 105, 8. London School of Economics (LSE) (2002). Summary Report of Workshop on Methodological Nationalism, http://www.spa.ucla.edu/ccs/docs/June%202002%20 Methodological%20Nationalism%20Workshop%20%28London%20School%20of%20 Econmics%29.pdf (13. december 2010). Lynch, Daniel (1999). After the Propaganda State: Media, Politics, and »Thought Work« in Reformed China. Stanford: Stanford University Press. Lynn, Lah Irene (1982). The Chinese Community in Liverpool: their unmet needs with respect to education, social welfare and housing. Liverpool: University of Liverpool. Malacic, Janez (2008). Imigracije in trg dela v Sloveniji: od priseljevanja sodržavljanov do zaposlovanja tujcev. Naše Gospodarstvo 1/2, 45–53. Malkki, Liisa (1992). National Geographic: The Rooting of Peoples, and the Territori­alization of National Identity Among Scholars and Refugees. Cultural Anthropology 7 (1), 24–44. Marcus, George E. (1995). Ethnography in/of the World System: The Emergence of Multi-Sited Ethnography. Annual Review of Anthropology 24, 95–117. Massey, Doreen (1991). A Global Sense of Place. Marxism today 35 (6), 24–29. Massey, Douglas S. (1990). Social structure, household strategies, and the cumulative causation of migration. Population Index 56, 3–26. Massey, Douglas S. (1998). Worlds in motion: understanding international migration at the end of the millennium. Oxford, New York: Clarendon Press; New York: Oxford University Press. Massey, Douglas S., Joaquin Arango, Graeme Hugo, Ali Kouaouci, Adela Pellegrino in Edward J. Taylor (1993). Theories of International Migration: A Review and Appraisal. Population and development review 19 (3), 431–466. Mikuš Kos, Anica (1999). Razlicnim otrokom enake možnosti. Ljubljana: Zveza prijate­ljev mladine. Mintz Sidney in Eric Wolf (1950). An analysis of ritual co-parenthood (compadrazgo). Southwestern Journal of Anthropology 6, 341–368. Motoh, Helena (2007). Žgeckanje ušes in kitajska influenca: recepcija idej kitajske filozofije v evropski novoveški filozofiji. Ljubljana: Sophia. Mullis, Ina, Michael M. Martin, David. F. Robitaille in Pierre Foy (2008). TIMSS 2007: International Mathematics Report: Findings from IEA’s Trends in International Mathe­matics and Science Study at the Fourth and Eight Grades. Chestnut Hill, MA: TIMSS & PIRLS International Study Center, Boston College. Muršic, Rajko (2006). Nova paradigma antropologije prostora: prostorjenje in cloveška tvornost. Glasnik S.E.D. 46 (3/4), 48–54. Novak, Eva (1982). Kitajca v naši obcini. Naša komuna (9. marec), 7. Nowicka, Magdalena (2015). Boudieu’s theory of practice in the study of cultural en­counters and transnational transfers in migration. MMG Working paper 15-01, http:// www.mmg.mpg.de/fileadmin/user_upload/documents/wp/WP_15-01_Nowicka_Bo­ urdieus-theory.pdf (12. maj 2015). Nyíri, Pál (2005). The »New Migrant«: State and market Constructions of Modernity and Patriotism. V China inside out: Contemporary Chinese nationalism and Transnatio­nalism (ur. Pál Nyíri in Joana Breidenbach). Ceu Press: Budapest, 141–176. Olwig, Karen Fog (1999). Narratives of children left behind: home and identity in globalised Carribean families. Journal of Ethnic and Migration Studies 25 (2), 267–284. Olwig, Karen Fog (2001). Researching Global Socio-Cultural Fields: Views from an Extended Field Site, http://www.transcomm.ox.ac.uk/working%20papers/Fog%20 Olwig.pdf (2. maj 2006). Orellana, Marjorie Faulstich, Barrie Thorne, Anna Chee in Eva Wan Shun Lam (2001). Transnational Childhoods: The Participation of Children in Processes of Family Migra­tion. Social Problems 48 (4), 572–591. Osbeck, Peter (1765). Raisen nach Ostindia und China. Rostock: Koppe. Pajnik, Mojca (2002). Introduction: Towards the others and those different. V Xeno­phobia and post-socialism (ur. Mojca Pajnik). Ljubljana: Mirovni inštitut, 7–17. Pan, Lynn (1994). Sons of the Yellow Emperor: A history of the Chinese diaspora. New York, Tokyo, London: Kodasha International. Papastergiadis, Nikos (2000). The turbulance of migration: globalization, deterritoriali­zation and hybridity. Cambridge: Polity Press. Parreńas, Rhacel (2005). Long-distance intimacy: Gender and Intergenerational Relati­ons in Transnational Families. Global networks 5 (4), 317–336. Parris, Kristen (1993). Local initiative and national reform: The Wenzhou Model of Development. The China Quarterly 134, 242–263. Pieke, Frank N. (1998). Introduction. V The Chinese in Europe (ur. Frank N. Pieke in Gregor Benton). Houndmills, London: Macmillan Press, 1–20. Pirc, Janez (2010). Stanovanjska problematika državljanov tretjih držav v Sloveniji. V Državljani tretjih držav ali tretjerazredni državljani? (ur. Mojca Medvešek in Romana Bešter). Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 172–204. Podbevšek, Duša P. (1998). Roke zaposlenih so bile neciste. Dnevnik (31. julij), 13. Poglajn, Jože (2010). Jožef Jerovšek: Ocitajo mi, da sem veckrat žgan janševec. Dnevnik (21. julij), http://www.dnevnik.si/novice/aktualne_zgodbe/1042375233 (12. avgust 2010). Poisson, Veronique (2005). When does a village become a qiaoxiang, http://ny.xmu. edu.cn/Article/ShowArticle.asp?ArticleID=2124 (23. julij 2007). Radiotelevizija Slovenija (2006). Kitajska cetrt. Polnocni klub (3. februar), http://tvslo. si/predvajaj/#ava2.67904420 (1. maj 2010). Portes, Alejandro, Luis E. Guarnizo in Patricia Landolt (1999). Introduction: Pitfalls and promise of an emergent research field. Ethnic and Racial Studies 22 (2), 217–238. Portes, Alejandro (2001). Introduction: the debates and significance of immigrant transnationalism. Global networks 1 (3), 181–193. Pravilnik o postopkih in dokazilih za odlocanje o izdaji dovoljenja za zaposlitev v primerih, ko zaposlitev tujca zaradi narave dela ni vezana na trg dela (2006). Ur. l. RS, št. 70/2006. Pravilnik o spremembah Pravilnika o delovnih dovoljenjih, prijavi in odjavi dela ter nadzoru nad zaposlovanjem in delom tujcev (2009). Ur. l. RS, št. 28/2009. POP TV (2009). Ali veste, kdo živi na vašem naslovu? Preverjeno (1. september), http:// poptv.si/multimedia/preverjeno-ali-veste-kdo-zivi-na-vasem-naslovu.html (2. marec 2010). Putnam, Robert D. (2000). Bowling Alone. The collapse and revival of American commu­nity. New York: Simon and Schuster. Qingtian huaqiao shi bianzuan weiyuanhui [Skupina za pripravo zgodovine qingtian­skega izseljenstva] (2011). Qingtian huaqiao shi [Zgodovina qingtianskega izseljenstva]. Hangzhou: Zhejiang renmin chuban she. Qingtian huashang zazhi [Qingtianski poslovnež]. 2007. Dazao Ouzhou zhong cangu­anyede dianfan [Vzor ustanavljanja gostinskih podjetij v Evropi] 4, 19–22. Qingtian qiaobao [Qingtianski izseljenski casopis] (2007). Songshunfeng [Podariti ugoden veter] (19. april), 3. Qingtian qiaokan [Qingtianska izseljenska revija] (2006a). Baiming qiaobao zhu bai cun [Sto imen izseljencev, ki so pomagali sto vasem], 4, 16–19. Qingtian qiaokan [Qingtianska izseljenska revija] (2006b). Qiaoxiang qiche xiaofei chixu shengwen [Prodaja avtomobilov v qiaoxiangu še vedno narašca], 6, 32–33. Radio86 (2007). New-model matchmaking, http://www.radio86.co.uk/china-insight/ from-chinese-media/4224/new-model-matchmaking (1. junij 2010). Recek, Dejan (2007). Poševnooka Evropejka. Motomanija (21. september), http:// moto.avtomanija.com/default.asp?rb=1&id=162 (2. marec 2010). Reichert, Joshua S. (1981). The migrant syndrome: Seasonal U.S. labor migration and rural development in central Mexico. Human Organization 40, 56–66. Reniers, Georges (2001). The post-migration survival of traditional marriage patterns: consaguineous marriages among Turks and Morrocans in Belgium. Journal of Compa­rative Family Studies 32, 21–41. Repic, Jaka (2006). Po sledovih korenin: Transnacionalne migracije med Argentino in Evropo. Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Riccio, Bruno (2001). Disaggregating the transnational community: Senegalese mi­grants on the coast of Emilia-Romagna, http://www.transcomm.ox.ac.uk/working%20 papers/Riccio.pdf (3. november 2006). Roberts, John Anthony George (2002). China to Chinatown: Chinese food in the West. London: Reaktion Books. Robins, Kevin (2008). Dear Europe, Dear Turkey, Why Are You Making Us So Depre-ssed?/Draga Evropa, draga Turcija, zakaj nas delata tako zamorjene? V The future of intercultural dialogue in Europe: The Views from the In-between (ur. Ksenija Vidmar Horvat). Ljubljana: Filozofska fakulteta, 93–120. Robinson, William (2008). Understanding global capitalism. The Develo­pment roundtable series, http://www.soc.ucsb.edu/faculty/robinson/Assets/pdf/ understandingglobalcapitalism.pdf (23. januar 2010). Rošker, Jana (1999). Replika na kolumno Tu so! Sobotna priloga (13. februar 1999), 30. Rotar, Drago Braco (2007). Odbiranja iz preteklosti. Koper: Založba Annales. SI AS (Arhiv Republike Slovenije). Seznami študentov iz LR Kitajske na univerzah SR Slovenije. Fond ZAMTES 1953–1991, 1140, t. e. 796. SI PAM 1 (Pokrajinski arhiv Maribor). Krošnjarjenje po Kitajcih - Pismo Velikega žu­pana mariborske oblasti Mestnemu magistratu v Mariboru, 11. maj 1929. Fond Mestna obcina Maribor 372, t. e. 2943. SI PAM 2 (Pokrajinski arhiv Maribor). Pismo Velikega župana mariborske oblasti Mestnemu magistratu v Mariboru, 11. maj 1929. Fond Mestna obcina Maribor 303, t. e. 13143. SI PAM 3 (Pokrajinski arhiv Maribor). Pismo Zbornice za trgovino, obrt in industrijo Velikemu županu ljubljanske nadoblasti v Ljubljani, 19. marec 1929. Fond Mestna obcina Maribor 302, t. e. 10380. SI PAM 4 (Pokrajinski arhiv Maribor). Kitajski krošnjarji, sumljive osebe, 18. april 1929. Fond Mestna obcina Maribor 302, t. e. 10380. SI ZAL 1 (Zgodovinski arhiv Ljubljana). Seznami prihodov in odhodov tujcev leta 1911. Fond Mesto Ljubljana, Splošna mestna registratura, 489, 1660, t. e. 1826. SI ZAL 2 (Zgodovinski arhiv Ljubljana). Kazenska razpredelnica, 6. aprila 1911. Fond Mesto Ljubljana, Splošna mestna registratura, 489, 1774, t. e. 27, 28. SI ZAL 3 (Zgodovinski arhiv Ljubljana). Porocilo o zaporu, 22. februar 1913. Fond Mesto Ljubljana, Splošna mestna registratura, 489, 1774, t. e. 134, 135. SI ZAL 4 (Zgodovinski arhiv Ljubljana). Ovadba, 22. februar 1913. Fond Mesto Ljublja­na, Splošna mestna registratura, 489, 1774, t. e. 136, 137. SI ZAL 5 (Zgodovinski arhiv Ljubljana). Protokol, 23. junij 1914. Fond Mesto Ljubljana. Splošna mestna registratura, 489, 1774, t. e. 206, 212, 213, 214. Said, Edward (1996). Orientalizem. Ljubljana: Studia Humanitatis. Sassen, Saskia (1996). Losing control? Sovereignity in an Age of Globalization. New York: Columbia University Press. Scott, John P. (2000). Social Network Analysis: A Handbook. London, New Delhi: Sage publications. Shaw, Alison (2001). Kinship, cultural preferences and immigration: consaguineous marriage among British Pakistanis. Journal of the Royal Antrhropological Institute 7, 315–334. Shanghai qiaobao (2009). Qiaoxiang Qingtian: Yong Ouyuan mai xiao qingcai kafei hen zhengzong [Okraj izseljencev Qingtain: nakup kave z evri je povsem obicajen], http://www.chinanews.com/qxcz/news/2009/12-22/2032353.shtml (7. julij 2010). Skrbiš, Zlatko (1999). Long-distance nationalism: diasporas, homelands and identities. Brookfield: Ashgate. Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) (1997). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Smith, Michael Peter in Luis Eduardo Guarnizo (1998). The Locations of Transnati­onalism. V Transnationalism From Below (ur. Michael Peter Smith in Luis Eduardo Guarnizo). New Brunswick: Transaction Publishers, 3–34. Smith, Robert (1995). Los Ausentes Siempre Presentes: The Imagining, Making and a Politics of a Transnational Community between Ticuani, Puebla, Mexico and New York City (doktorska disertacija). New York: Columbia University. Song, Miri (1997). Children’s labour in ethnic family businesses: the case of Chinese take-away businesses in Britain. Ethnic and Racial Studies 20 (4), 690–715. Song, Xiaoming (2006). Wanzhuan caifu Wenzhou ren [Premožni prebivalci Wenzho­va]. Beijing: Xiyuan chubanshe. Srednješolski vpisnik (2009). Deficitarni poklici in službe, http://www.srednjesol­ skivpisnik.si/deficitarni-poklici-sluzbe/najbolj-iskani-poklici/ (1. maj 2010). Sršen, Tomaž (1998). Od študenta Lina na kolesu do družinskega klana Shao China. Nedelo (26. april), 11–12. Stafford, Charles (1999). Separation, reunion and the Chinese attachement to place. V Internal and International Migration: Chinese Perspectives (ur. Frank N. Pieke in Hein Mallee). Richmond: Curzon Press, 315–330. Stalker, Peter (2000). Workers without Frontiers – The Impact of Globalization on Inter­national Migration. ILO: Geneva, Boulder: Lynne Rienner Publishers. Stanovanjski zakon (SZ-1) (2003). Ur. l. RS, št. 69/2003. Stare, Josip (1893). Japonci in Kitajci. Celovec: Mohorjeva družba. Straßburger, Gaby (1999). Er kann deutsch und kennt sich hier aus. Zur Partnerwahl der zweiten Migrantengeneration türkischer Herkunft. V Kern und Rand, Religiöse Minderheiten aus der Türkei in Deutschland (ur. Gerdien Jonker). Berlin: Verlag Das Arabische Buch, 147–167. Strategija vkljucevanja otrok, ucencev in dijakov migrantov v sistem vzgoje in izobraže­vanja v Republiki Sloveniji (2007). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport. Strüder, Inge (2003). Do Concepts of Ethnic Economies Explain Existing minority Enterpresises? The Turkish Speaking Economies in London, http://www2.lse.ac.uk/ geographyAndEnvironment/research/Researchpapers/rp88.pdf (1. november 2009). Summerskill, Michael (1982). China on the Western front: Britain’s Chinese Work Force in the First World War. London: Summerskil, M. (samozaložba). SURS (1996). Statisticni letopis 1996. Ljubljana: Statisticni urad Republike Slovenije. SURS (1998). Rezultati raziskovanj št. 703/1998. Ljubljana: Statisticni urad Republike Slovenije. SURS (1999). Rezultati raziskovanj št. 730/1999. Ljubljana: Statisticni urad Republike Slovenije. SURS (2000a). Rezultati raziskovanj št. 740/2000. Ljubljana: Statisticni urad Republike Slovenijec SURS (2000b). Tuje prebivalstvo v Sloveniji po starostnih skupinah, spolu in državi državljanstva, 31. december 2000, http://www.stat.si/doc/pub/rr776-2002/12/ T12-01-00.htm (2. maj 2004). SURS (2001a). Rezultati raziskovanj št. 762/2001. Ljubljana: Statisticni urad Republike Slovenije. SURS (2001b). Tuje prebivalstvo v Sloveniji po starostnih skupinah, spolu in državi državljanstva, 31. december 2001, http://www.stat.si/doc/pub/rr798-2003/12/ T12-01-01.htm (2. maj 2004). SURS (2008). Statisticni letopis 2008. Ljubljana: Statisticni urad Republike Slovenije. SURS (2009a). Socioekonomske znacilnosti prebivalstva in medržavnih selivcev (2008), podrobni podatki, Slovenija (29. december 2009), http://www.stat.si/novica_prikazi. aspx?id=2864 (15. januar 2010). SURS (2009b). Statisticni letopis 2009. Ljubljana: Statisticni urad Republike Slovenije. SURS (2009c). Selitveno gibanje Slovenija, 2008, http://www.stat.si/StatWeb/ glavnanavigacija/podatki/prikazistaronovico?IdNovice=2666 (4. januar 2010). SURS (2010). Podatki o priselitvah in izselitvah prebivalcev Slovenije z državljanstvom LR Kitajske. Podatki pridobljeni na zaprosilo avtorice (od leta 2002 do 2010). SURS (2011). Osnovne skupine prebivalstva po starosti in spolu, polletne meritve, http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/Saveshow.asp (20. marec 2011) SURS (2013). Mednarodni dan migrantov 2013, http://www.stat.si/StatWeb/ glavnanavigacija/podatki/prikazistaronovico?IdNovice=5947 (12. julij 2015). Svet Evropske unije (2003). Direktiva sveta EU 2003/86/EC o pravici do združitve druži­ne (22. september), http://eurlex.europa.eu/Notice.do?mode=dbl&lang=en&ihmlang= en&lng1=en,sl&lng2=bg,cs,da,de,el,en,es,et,fi,fr,hu,it,lt,lv,mt,nl,pl,pt,ro,sk,sl,sv, &val=286408:cs&page (23. maj 2009). Škerl, Uroš (2007). Kitajci nikoli ne umrejo: Profesor dr. Janez Malacic z Ekonomske fakultete v Ljubljani o prihodu tuje delovne sile. Objektiv (7. julij), 7. Šmid, Gašper in Žarko Štrumbl (2004). Otroci iz Bosne in Hercegovine v begunskih šolah v Republiki Sloveniji. Arhivi 2, 247–258. Šumi, Irena (2000a). Kultura, etnicnost, mejnost. Konstrukcije razlicnosti v antropološki presoji. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Šumi, Irena (2000b). Slovensko narod(nost)no vprašanje: akademska tradicija ali ideo­logija? Casopis za kritiko znanosti 28 (198/199), 257–271. Šumi, Irena (2007). Of dreams, visions and phantasmagoria: theory’s place of origin. V: Vine Deloria Jr. Indigenous studies symposium (27–29. julij). Bellingham, Washington: Northwest Indian College, 39–53. Šumi, Irena (2009). O identiteti, ali o koristnosti analitske organizacije perspektive v sedanjosti. V Medkulturne kompetence v izobraževanju odraslih (ur. Natalija Vrecar). Ljubljana: Andragoški center Slovenije, 55–69. Švab, Alenka (2001). Družina: od modernosti k postmodernosti, Ljubljana: Znanstveno in publicisticno središce. Taylor, J. Edward (1999). The New Economics of Labour Migration and the Role of Remittances in the Migration Process. International Migration 37 (1), 63–88. The China Perspective (2012). Zhejiang, http://thechinaperspective.com/topics/ province/zhejiang/ (13. julij 2012) The Contemporary Chinese Dictionary (2009). Beijing: Foreign Language Teaching and Research Press. Thieme, Susan (2008). Sustaining livelihoods in multi-local settings: Possible theore­tical linkages between transnational migration and livelihood studies. Mobilities 3(1), 51–71. Thřgersen, Stig in Maria Heimer (2006). Introduction. V Doing fieldwork in China (ur. Stig Thřgersen in Maria Heimer). Honolulu: University of Hawai’i Press, 1–26. Thunř, Mette (1999). Moving stones from China to Europe: The dynamics of emigration from Zhejiang to Europe. V Internal and international migration: Chinese perspectives (ur. Frank N. Pieke in Mallee Hein). Surrey: Curzon Press, 159–180. Tianmen.gov.cn (2008). Tianmen – quanguo neiluzhuming qiaoxiang [Tianmen – znameniti kraj izseljencev središca Kitajske], http://www.tianmen.gov.cn/zjtm/rwls/ wwkg/201004/t20100426_147920.shtml (1. september 2010). Tomba, Luigi (1999). Exporting the »Wenzhou model« to Beijing and Florence. V Internal and international migration: Chinese perspectives (ur. Frank N. Pieke in Hein Mallee). Surrey: Curzon Press, 280–294. Tönnies, Ferdinand (1912 [1887]). Gemeinschaft und Gesellschaft. Leipzig: Fues’s Verlag. Toyota, Mika, Brenda S. A. Yeoh in Liem Nguyen (2007). Editorial introduction: brin­ging the »Left Behind« Back into View in Asia: a Framework for Understanding the ‘Migration-Left Behinf Nexus’. Population, space and place 13, 157–161. Tuan, Yi-fu (1977). Space and place: The Perspective of Experience. Minneapolis, Lon­don: University of Minessota Press. Ugrinovic, Ana (2004). Poševnooka literatura. Polet (4. november), 64. Ule, Mirjana (2005). Predsodki kot mikroideologije vsakdanjega sveta. V Mi in oni: Nestrpnost na Slovenskem (ur. Vesna Leskošek). Ljubljana: Mirovni inštitut, 21–41. UMAR (2009). Porocilo o razvoju, http://www.umar.gov.si/publikacije/porocilo_o_ razvoju/publikacija/zapisi/porocilo_o_razvoju_2009/ (21. marec 2010). Uredba o omejitvah in prepovedih zaposlovanja in dela tujcev (2010). Ur. l. RS, št. 12/2010. Veblen, Thorstein (2007 [1899]). The theory of the Leisure Class: An Economic Study of Institutions. Oxford: Oxford University Press. Verlic Christensen, Barbara (2002). Evropa v precepu med svobodo in omejitvami migra­cij. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Vertovec, Steven (1999). Conceiving and researching transnationalism. Ethnic and Racial Studies 22 (2), 447–462. Vertovec, Steven (2004). Cheap calls – the social glue of migrant transnacionalism. Global networks 4 (2), 219–224. Veselic, Maja (2009). Etnoreligiozne identifikacije med mladimi Huiji na severozahodu Kitajske (doktorska disertacija). Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Vezjak, Boris (2010). Kitajci prihajajo, Slovenci stražijo, http://www.zofijini.net/ mediji_kitajci.html (22. marec 2010). Virtanen, Pirjo Kristiina (2007). Changing Lived Words of Contemporary Amazonian native Young People: Machineri Youths in the reserve and the City, Brazil-Acre. Helsinki: Helsinki University Printing House. Vranješ, Matej (2008). Prostor, teritorij, kraj. Produkcije lokalnosti v Trenti in na Soci. Koper: Založba Annales. Wacquant, Loďc (2006). Habitus. V Nacela za refleksivno družbeno znanost in kriticno preucevanje simbolnih dominacij (ur. Taja Kramberger in Drago B. Rotar). Koper: Za­ložba Annales, 125–132. Wahlbeck, Östen (2007). Work in the kebab economy: A study of the ethnic economy of Turkish immigrants in Finland. Ethnicities 7, 543–562. Wang, Jian in Emily Lin (2005). Comparative Studies on U.S. and Chinese Mathematics Learning and the Implications for Standards-Based Mathematics Teaching Reform. Educational Researcher 34, 3–13. Webster Dictionary (1992). Chicago: J.G. Ferguson Publishing Company. White Harrison C. (1992). Identity and Control: A Structural Theory of Social Action, Princeton. New York: Princeton University Press. Wolff, H. Kurt (1964). The sociology of Georg Simmel. Glencoe, Illinois: The Free Press. Wong, Charles Choy (1977). Black and Chinese Grocery Stores in Los Angeles’ Black Ghetto. Urban Life 5, 439–464. Wu, Jing (2006). Qiao xing tian xia [Izseljenci gredo po svetu]. Beijing: Da zong wenyi chubanshe. Wu, Feifei (2007). Qingtian xian huaqiao liushou ertong gongzuo de xianzhuang yu sikao [Trenutna situacija in premislek o delu z »otroki v skrbstvu« okraja Qingtian]. Funü gongzuo [Žensko delo], 8, 12–19. Xia, Yan R. in Zhi Zhou G. (2003). The Transition of Courtship, Mate Selection, and Marriage in China. V Mate Selection Across Cultures (ur. Raeann R. Hamon in Bron B. Ingoldsby). Thousand Oaks, London, New Delhi: Sage Publications Inc., 231–246. Xiang, Biao (2003). Emigration from China: A sending Country Perspective. Internati­onal Migration 41 (3), 21–48. Xiang, Biao (2007). Why are the left behind left behind? Population, space and place 13, 179–191. Yan, Yunxiang (2003). Private Life under Socialism: Love, Intimacy, and Family Change in a Chinese Village, 1949–1999. Stanford: Stanford Univerity Press. Yang, Mayfair Mei-hui (1994). Gifts, favors, and banquets: The art of social relationships in China. Ithaca, London: Cornell University Press. Yang, Mayfair Mei-hui (2007). Ritual Economy and Rural Capitalism with Chinese Characteristics. V Cultural Politics in a Global Age: Uncertainty, Solidarity and Inno­vation (ur. David Held in Henrietta Moore). Oxford: Oneworld Publications, 226–233. Ye, Xiaozhong (2005). Huaqiao liuben [Šest bistev izseljencev]. Beijing: Zuojia chubanshe. ZAKON o osnovni šoli (ZOsn-UPB3) (2006). Ur. l. RS, št. 81/2006. ZAKON o prijavi prebivališca (ZOsn-UPB3) (2006). Ur. l. RS, št. 59/2006. ZAKON o tujcih (Ztuj-1). (2009) Ur. l. RS, št. 61/2009. ZAKON o ugotavljanju vzajemnosti (ZUVza) (1999). Ur. l. RS, št. 9/1999. ZAKON o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT-UPB2) (2007). Ur. l. RS, št. 76/2007. ZAKON o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (ZZUZIS) (2000). Ur. l. RS, št. 52/2000. Zavod za zaposlovanje RS (2006). Zaposlovanje kitajskih državljanov v RS. Podatki pridobljeni na zaprosilo avtorice (23. maj 2006). Zavod za zaposlovanje RS (2010). Zaposlovanje kitajskih državljanov v RS. Podatki pridobljeni na zaprosilo avtorice (23. marec 2010). Zhang, Li (2001). Strangers in the city: Reconfigurations of space, power, and social networks within China’s floating population. Stanford: Stanford University Press. Zhang, Shuangyue in Susan L. Kline (2009). Can I Make my Own Decision? A Cross-Cultural Study of Perceived Social Network Influence in Mate Selection. Journal of Cross-Cultural Psychology 40 (3), 1–23. Zhang, Xiuming (2007). Remittances, Donations and Investments in Qingtian County since 1978. V Beyond Chinatown: new Chinese Migration and the global expansion of China (ur. Mette Thunř). Honolulu: University of Hawai’i Press, 67–82. Zhejiang Provincial Bureau of Statistics (2008). Main Indicators of National Eco­nomy by City and County, http://www.zj.stats.gov.cn/zjtj2009/en/Chapter%2017%20 MAJOR%20IND__more/1724%20Main%20Indicators%20of%20National%20Eco­nomy%20by%20City%20and%20Country(2008).html (1. avgust 2010). Zhejiang Provincial Bureau of Statistics (2010). Land area and population, http://www. zj.stats.gov.cn/col/col1410/index.html (1. april 2011). Zhejiang Provincial Bureau of Statistics (2012). Zhejiang sheng renkou fenbu bian-dong de tezheng, qushi ji yingdui celue yanjiu [Znacilnosti populacijske distribucije, trendov in stretegij province Zhejiang], http://www.zj.stats.gov.cn/ztzl/lcpc/rkpc/dlc/ ktxb/201408/P020140828529292349843.pdf (15. junij 2015). Zhonghua Renmin gongheguo gongmin chujing rujing guanli fa [Zakon Ljudske Re-publike Kitajske o vstopu v državo in izstopu iz države] (1985), http://www.mps.gov.cn/ n16/n1282/n3493/n3763/n4183/434818.html (5. januar 2010). Zhuang, Guotu (1997). Dui jin 20 nian lai huaren guoji yimin huodong de sikao [Anali­za aktivnosti kitajskih izseljencev v zadnjih dvajsetih letih]. Huaqiao huaren lishi yanjiu [Zgodovinske raziskave o kitajskih izseljencih] 2, 1–6. Zhuang, Guotu (2003). The Policies of the Chinese Government towards Overseas Chinese (1949-1966). V The Chinese Diaspora. Selected Essays (ur. Ling-chi Wang in Gungwu Wang). Singapure: Eastern Universities Press, 1–37. SEZNAM KRATIC BiH Bosna in Hercegovina ELMD Evropsko leto medkulturnega dialoga EU Evropska unija EUR Evro, denarna enota v evropski monetarni uniji HACCP Analiza tveganja kriticnih kontrolnih tock (orig. Hazard Analysis and Critical Control Point System) IOM Mednarodna organizacija za migracije (orig. International Organization for Migration) ISJ ZRC SAZU Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša Znastvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti KKP Kitajska komunisticna partija LR Kitajska Ljudska republika Kitajska MNZ Ministrstvo za notranje zadeve MŠŠ Ministrstvo za šolstvo in šport MZZ Ministrstvo za zunanje zadeve PISA Program mednarodne primerjave dosežkov ucencev (orig. The Programme for International Student Assessment) QQ Orodje za pošiljanje hipnih sporocil (orig. Instant messaging tool) RMB Denarna enota v LR Kitajski (orig. Renminbi) RS Republika Slovenija RTV SLO Radiotelevizija Slovenija SARS Sindrom akutne respiratorne stiske (orig. Severe Acute Respiratory Syndrome) SAZAS Združenje skladateljev, avtorjev in založnikov za zašcito avtorskih pravic Slovenije SCL-90 Presejalni test za simptome vseh duševnih motenj (orig. Symptom Checklist 90) SI AS Arhiv Slovenije SI PAM Pokrajinski arhiv Maribor SFRJ Socialisticna federativna republika Jugoslavija SMS Sistem kratkih sporocil (org. Short message system) SURS Statisticni urad Republike Slovenije TIMSS Mednarodne raziskave trendov v znanju matematike in naravoslov­ja (orig.Trends in International Mathematics and Science Study) UMAR Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj ZAMTES Zavod Socialisticne republike Slovenije za mednarodno, znanstve-no, tehnicno, prosvetno in kulturno sodelovanje ZDA Združene države Amerike STVARNO IN IMENSKO KAZALO A arhiv 17, 24-27, 43, 69 Atikcan, Ece Ozlem 103, 217 Autant, Claire 165, 217 B Baldassar, Loretta 47, 217 Barth, Fredrik 50, 202 Basch, Linda 46, 48, 217 Bauman, Zygmunt 137, 139, 218 Beck-Gernsheim, Elisabeth 165, 172, 218 Beck, Ulrich 44–45, 218 Beltrán, Antolín Joaquín 61–62, 65, 74, 78–79, 129, 218 bledozeleni salovec 62–63, 70, 216 Bofulin, Martina 23, 35, 86, 106, 204, 218 Bourdieu, Pierre 18, 44, 53–55, 205, 209, 218–219 Bryceson, Deborah 47, 161, 219, 222 C Caglar, Aysa 49, 219 Castles, Stephen 43, 219 Chan, Kam Wing 68, 219 Chen, Murong 61–62, 71, 74–75, 219 Chernilo, Daniel 44–45, 220 Christiansen, Flemming 71, 74–75, 79–80, 82–83, 220 Cresswell, Tim 16, 220 D da gong 91, 141, 143–144, 146, 206–207, 211 Da, Wei Wei 155, 180, 185, 221 delovna dovoljenja 104, 106–107, 112, 115, 117 -osebno 106–108 -za zaposlitev 106–107, 110, 114 Dikötter, Frank 202–203, 220–221 Dolenc, Danilo 102, 221 Douw, Leo 78, 221 dovoljenje za prebivanje 30, 107–108, 134, 145, 158, 196, 207 Drolc, Aleš 18, 116, 119, 221 družbena produkcija prostora 52–53 družbeni prostor 53, 55 družbeno polje 18–19, 50, 55, 205–207, 209 družbenoprostorska dialektika 52 Državni zbor RS 16–17, 221 E Erel, Umut 56, 161, 222 Eriksen, Thomas Hylland 46, 54, 202, 222 etnicna ekonomija 111, 115 etnografsko delo 11–12, 17–19, 32, 35, 42, 104, 109, 114, 119, 147, 155, 157, 159, 165, 166, 169, 184, 187, 209 F Faist, Thomas 15, 47–48, 50–51, 222 Favell, Adrian 43–44, 46, 50, 222 Fong, Vanessa 173, 222 G Gardner, Katy 159, 223 Glick Schiller, Nina 15, 44–51, 205, 217, 223, 226 gostinstvo 71, 112–115, 117, 122, 129–132, 134, 136, 141–143, 201, 205–207 govedina po mongolsko 140 Granovetter, Mark 51, 223 Guarnizo, Luis E. 47–48, 52, 54, 223, 228, 231 H habitus 18, 53–56, 63, 205 -transnacionalni 54 Hahn, Hans Peter 18, 92–93, 223 Hannerz, Ulf 43, 223 Harvey, David 49, 52, 223 He Yi 178, 182, 224 higiena 122, 136, 143 I integracija 15, 47, 49–50, 111, 193, 209 integracijske politike 18, 50, 209 IOM 44, 224, 237 J Jalušic, Vlasta 18, 116, 118, 133, 224 Janko Spreizer, Alenka 109, 224 Joppke, Christian 47, 205, 224 Josipovic, Damir 104, 224 K Karlin, Alma 27, 224 Kelly, Philip 56, 225 Kipnis, Andrew 173, 225 kitajska restavracija 29, 35, 111, 114, 122, 125, 129–130, 136, 138–150, 186, 205–207 Klute, Georg 18, 92–93, 223 kraj srecevanja 52, 125, 127 Kralj, Ana 123, 225 kuhar 83, 90, 106, 109, 111–115, 128–130, 141–142, 144, 147, 149, 155–156, 204 Kuhar, Roman 120, 225 kulture migracij 18, 85, 92–93, 205–207 Kwong, Peter 149, 225 L laoban 87, 89, 94, 142, 144–149, 158, 184, 196, 204, 206–207 Lefebvre, Henri 52–53, 225 Levitt, Peggy 15, 47, 49–50, 205, 225–226 Li, Minghuan 90, 226 Lusis, Tom 56, 225 M Malkki, Liisa 15, 226 Marcus, George E. 37, 226 Massey, Doreen 52, 127, 227 Massey, Douglas S. 43, 92–93, 224, 227 medijski govor 16, 18–19, 66, 118–120, 122, 127, 147, 208–209 metodološki nacionalizem 18, 44–46, 50, 52 mobilnost 15–16, 43, 49–50, 68, 102, 161, 202, 209 -družbena 87, 92, 94, 165, 173–174, 184, 195 -prostorska 43, 68, 88 Motoh, Helena 120, 138, 227 N Nyíri, Pál 78, 81, 227 O obred slovesa 161–162, 164, 215 Olwig, Karen Fog 50, 178, 227 otroci v skrbstvu 174–185, 206–207, 213 P Pan, Lynn 72, 228 Papastergiadis, Nikos 43, 228 Parreńas, Rhacel 47, 161, 178, 228 Pieke, Frank N. 23, 219, 226, 228, 231, 233 Portes, Alejandro 47–49, 228 postaršenje 197 psevdodogovorjene poroke 167–169, 172, 206–207, 215 putonghua gl. standardni kitajski jezik Q qiaoxiang 60, 79–80, 94, 214 Qingtian 60–66, 69, 71–82, 84–91, 93–96, 130–131, 141, 143, 155–160, 162, 164–167, 169–176, 178–183, 186, 189–190, 201, 203–205, 207–208, 210 Qingtianci 15–19, 30, 35, 38, 40–41, 43, 54, 56, 61, 69–70, 72, 76–77, 84–88, 91, 93, 95, 129–131, 150, 157, 161, 165–167, 169, 174, 183–186, 201–210 Qingtian hua gl. qingtianski dialekt qingtianska govorica gl. qingtianski dialekt qingtianska transnacionalna skupnost 18–19, 51, 85–86, 88, 95, 115, 184–185, 204–205, 207, 209 qingtianske izseljenske organizacije 65, 77, 80–81 qingtianske kulture migracij 85, 93 qingtianski dialekt 38–39, 76, 155, 203, 214 qingtianski izseljenci 46, 71, 76, 80, 85, 129, 150, 164, 172, 178, 183, 204 qingtianski izseljenski mit 65 qingtianski kamen gl. bledozeleni salovec qingtianski migranti 76, 82, 85 qingtianski priseljenci 76 R rasizem 109, 120, 122, 133 renqing 161, 214 rezbarjenje 62–63, 65, 69, 74, 212 Roberts, John 129, 229 S Said, Edward 119, 230 Sassen, Saskia 101, 230 simultanost 49–50 slovenski šolski sistem 114, 182, 184, 186–187, 192–194 socialne mreže 41, 50–52, 55–56, 85–86, 88, 110, 146, 148, 157, 164, 168–169, 185, 190, 196, 201, 206–207 Song, Miri 195, 231 sorodnjenje 161 Sršen, Tomaž 127–129, 231 Stalker, Peter 48, 231 standardni kitajski jezik 39, 185, 203, 214 steatit gl. bledozeleni salovec Summerskill, Michael 72, 231 SURS 29–30, 43, 101–102, 231–232, 238 Š šef gl. laoban šola 36, 42, 82, 84, 93–94, 105–106, 149, 171, 174–175, 178–179, 184–195, 217, 224, 232, 235 Šumi, Irena 12, 37, 41, 46, 92, 116, 202, 233 T terensko delo gl. etnografsko delo Thunř, Mette 63, 65, 70, 72, 233, 236 Tomba, Luigi 68, 233 transnacionalizem 46–50 transnacionalna družina 19, 47, 153, 155, 157, 161, 178 transnacionalna paradigma 15, 44, 47 transnacionalna raziskovalna perspektiva 50, 54, 208 transnacionalna skupnost 15, 19, 50–52, 56, 85–86, 95, 115, 130, 172, 178, 184–185, 204–205, 209 transnacionalne aktivnosti 48–49 transnacionalne migracije 33, 43, 52–54 transnacionalne povezave 47, 130 transnacionalni družbeni prostor 50, 157, 169 transnacionalno komuniciranje 178 Tuan, Yi-fu 18, 234 U Urad za izseljence 43, 65, 69, 214–215 V Veblen, Thorstein 94, 206, 234 Vertovec, Steven 47–48, 234 Vranješ, Matej 53, 205, 234 Vuorela, Ulla 47, 161, 219, 222 W Wacquant, Loďc 53–55, 205, 219, 234 Wahlbeck, Östen 111, 115, 234 Wenzhou 24, 30, 64–65, 67–70, 72, 83, 90–91, 156, 182 Wimmer, Andreas 44–46, 50–51, 223 Wu, Feifei 174–175 X Xiang, Biao 78, 159, 175, 182, 235 xiangqin 169, 172, 215 Y Yang, Mayfair 42, 66, 164, 235 Yan Yuanxiang 67, 168, 235 Z Zakon -o osnovni šoli 187, 235 -o prijavi prebivališca 105, 134–135, 235 -o tujcih 105, 107–108, 235 -o zaposlovanju in delu tujcev 105–106, 108, 113, 144, 235 Zavod za zaposlovanje RS 36, 235–236 Zhang, Li 68, 236 Zhejiang 30, 39, 43, 59, 61, 64–65, 67–68, 74, 80, 85, 141 zhejiangški duh 66–67, 216 Zhou, Huilan 236 Zhuang, Guotu 78–79, 81, 236 Zveza izseljencev 41–42, 76, 78, 83, 214 Ž živeti prostor 53 MIGRACIJE 25 DALEC DOMA MIGRACIJE IZ LJUDSKE REPUBLIKE KITAJSKE V SLOVENIJO Martina Bofulin urednik zbirke Aleksej Kalc uredil Aleksej Kalc recenzenta Irena Šumi, Damir Josipovic jezikovni pregled Tina Petrovic graficna zasnova Peter Dobaj / PDesign oblikovanje oblikovanje in graficna ureditev Peter Dobaj / PDesign oblikovanje izdajatelj Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU za izdajatelja Marina Lukšic-Hacin založila Založba ZRC SAZU za založnika Oto Luthar glavni urednik Aleš Pogacnik tisk Collegium Graphicum, d. o. o. naklada 300 izvodov prva izdaja, prvi natis fotografija na ovitku Motiv iz potnega lista LR Kitajske, avtor fotografije R. Bofulin tiskano s podporo Izid knjige je na razpisu za znanstvene monografije 2015 podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. ISBN 978-961-254-858-2 © 2016, Založba ZRC SAZU. Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789612548582