park :06
®	regionalni mesečnik
Intervju: Jasna Šinkovec, David Petrovič, Slavko Pregl
Portoval: Športni kompleks le na papirju
Črna packa: Smeti v Ragovem logu
Potlač: Romska skupnost se bo odcepila od MO Novo mesto
Novo mesto, maj 2009, številka 6, letnik 12, cena 2,50 EUR
KNJIŽNICA MIRANA JARCA
Rozmanova 26
8000 NOVO MESTO
Poštnina plačana pri pošti 8101 Novo mesto
KOMUNALA
NOVO MESTO d.o.o.
Komunala Novo mesto v letu 2009
http: II www.komunala-nm.si
S hitrimi koraki
v komunalno infrastrukturo
Komunala Novo mesto je od leta 2001 do danes bliskovito povečevala obseg vodovodne in kanalizacijske infrastrukture na območju dolenjskih občin (Novo mesto, Šentjernej, Škocjan, Mirna Peč, Dolenjske toplice, Straža, Šmarješke toplice in Žužemberk). V zadnjih letih pa izvaja aktivnosti tudi na projektih evropskih dimenzij.
Od leta 2001 se je dolžina vodovodnega omrežja povečala za 30 odstotkov in sedaj znaša 904 kilometre. Zgradili so deset novih vodovodnih črpališč (skupaj jih je 43) in devet novih vodohra-mov (skupaj 78). Število vodovodnih priključkov je danes 17 326, kar je 17 odstotkov več kot pred osmimi leti.
Do junija 2009 bo predvidoma končana gradnja vodovoda Grčevje, ki bo s pitno vodo oskrbel 126 prebivalcev. Prav tako je v letošnjem letu predviden začetek gradnje vodovoda Veliki Blatnik, katerega prebivalci v sedanjem sistemu nimajo vedno neoporečne pitne vode. Zaključek del je predviden prihodnje leto. Obnavljal se bo tudi vodovod Gabrje - Jugorje. V letih 2010 - 2012 oziroma 2013 so predvidene tudi gradnje vodovodov G. Karteljevo - Knežija, izvedba vodovoda Trška gora ter vodovod Župnca - Brinje.
Kanalizacijsko omrežje je bilo leta 2001 dolgo 145 kilometrov, ob koncu leta 2008 pa kar 289 kilometrov, kar pomeni praktično stoodstotno povečanje. Ob koncu lanskega leta je bilo na območju našega upravljanja z javno infrastrukturo 9347 kanalizacijskih priključkov, pred osmimi leti le 5763. Število čistilnih naprav seje podvojilo (sedaj jih je 16), število kanalizacijskih črpališč pa povečalo na 51 (leta 2001 jih je bilo le 15).
Število posod za odpadke se je povečalo za 88 odstotkov - sedaj jih je 7422, pred osmimi leti pa 3953. Leta 2004 je Komunala začela s projektom ekoloških otokov. Njihovo število se je povečalo iz tedanjih 121 na današnjih 154.
Komunala Novo mesto se zadnji dve leti in-
tenzivno ukvarja s tremi velikimi projekti, ki bodo financirani tudi iz sredstev Evropske unije. Prvi projekt je optimizacija kanalskega sistema Novo mesto in rekonstrukcija centralne čistilne naprave Ločna. Drugi projekt je hidravlična izboljšava in nadgradnja sistema pitne vode na območju Dolenjske. Tretji projekt pa je vzpostavitev katastra infrastrukture v naši regiji.
Največji projekt na področju komunalne infrastrukture bo prav gotovo začetek rekonstrukcije in nadgradnje Centralne čistilne naprave v Ločni skupaj z rekonstrukcijo in nadgradnjo kanalizacijskih sistemov Novega mesta. V letu 2007 je bila pripravljena investicijsko tehnična dokumentacija (idejne zasnove, idejni projekti, DllP-i, projekti za pridobitev gradbenega dovoljenja, projekti za izvedbo, projekt za razpis, celotni investicijski program in vloga za pridobitev EU sredstev potrebna upravna dovoljenja za izvedbo investicije). V letu 2008 pa je občina prejela odločbo o odobritvi pomoči s strani države in evropskih kohezijskih skladov. Projekt s skupnim imenom »Hidravlične izboljšave kanalizacijskega sistema in centralna čistilna naprava v Novem mestu« je del pilotnega projekta Porečja reke Krke. Skupna ocenjena vrednost projekta je nekaj več kot 18 milijonov evrov. Projekt se bo začel letos in predvidoma končal leta 2011. Načrtovano je, da se v letu 2009 zgradi 30 % vrednosti, v letu 2010 60 % in v letu 2011 opravi zaključna dela v vrednosti 10 % celotne investicije, ki se financira po sledečih vrednosti, 12.916.100 € Evropska unija in država Slovenija ostalo v višini 5.149.369 € pa je delež MO Novo mesto. Po končanju vseh posameznih projektov, ki so: CČN Novo mesto, nov primarni kanal pred čistilno napravo v dolžini 460 m, povečava črpališča odpadnih vod Bršljin, povečava zadrževalnega bazena Šmihel, nov zadrževalni bazen na parkirišču pod bolnico, popolna prenova in povečava zmoglji-
vosti črpališča Kandija, nov zadrževalni bazen pri Domu starejših občanov, povečava zmogljivosti zadrževanega bazena Gotna vas in nov zadrževalni bazen za območje Mestnih njiv bodo pomembno vplivale na izboljšanje stanja na področju komunalne infrastrukture v Novem mestu in istočasno tudi bistveno pripomogle k zmanjšanju obremenitve reke Krke z onesnaženjem z odpadnimi vodami. Vse projekte so izdelala dolenjska projektivna podjetja, ki so v projekte vključila najsodobnejšo razpoložljivo tehnologijo, ki je sedaj na volja na področju odvajanja in čiščenja odpadnih voda ter tudi izkušnje ekipe iz našega podjetja, ki je aktivno sodelovala pri nastajanju vsakega dela projekta. Uporabljana membranska tehnologija (MBR) na centralni čistilni Novo mesto bo tako prva tovrstna v državi, sicer je omenjena tehnologija v strmem vzponu uporabe v Evropi in tudi drugje po svetu. Nova čistilna naprava bo omogočala kvalitetno čiščenje odpadnih vod za naslednjih 30 let. Odstranjevala bo hranila, dušikove spojine, fosfate, in bakterije. Smrad, ki je sedaj eden od motečih elementov v okolju pa se bo odpravil z celotnim prekritjem tehnoloških delov čistilne naprave in izsesavanjem zraka preko filtrov. Koncentracije snovi v iztočni vodi bodo daleč pod mejo v letu 2007 sprejete zakonodaje, kar bo omogočalo ustrezno delovanje tudi ob predvidoma znižanih mejnih vrednosti v bodoče.
Naslednji velik projekt je projekt Hidravličnih izboljšav in nadgradnje sistema pitne vode na območju Dolenjske. Predmet projekta je hidravlično uravnoteženje in dograditev vodovodnega sistema vseh občin, ki jih povezuje magistralni vodovod Novo mesto (MO Novo mesto, Šentjernej, Škocjan, Mirna Peč, Straža in Šmarješke Toplice). Projekt zajema izgradnjo približno 60 km magistralnega in primarnega omrežja, izgradnjo vodarne - naprave za čiščenje
pitne vode na izviru Jezero v Družinski vasi in v Stopičah, ter izgradnjo štirih vodohranov: Kij (prostornina 4.000 m3), Škocjan (prostornina 400 m3), Gorenja vas (prostornina 200 m3) in Dolenja Straža (prostornina 100 m3).
S tem projektom bo oskrba s pitno vodo šestih dolenjskih občin povezana na enoten sistem, v Regionalni vodovod. To pomeni, da bo regionalni vodovod hidravlično uravnotežen, dograjeno bo magistralno in primarno omrežje, vodne izgube bodo zmanjšane na minimum, zagotovljena bo zadostna količino zdravstveno ustrezne pitne vode. Vsi ti posegi bodo zagotovili zanesljivo in varno preskrbo s pitno vodo vsem prebivalcem v vseh razmerah. V ta namen bomo pridobili tudi evropska in državna sredstva.
Celotna vrednost investicije znaša 20,176.779 EUR bruto, vrednost, od tega na Mestno občino Novo mesto odpade 11,124.641 EUR bruto. Naložba se bo predvidoma financirala iz treh virov, 60 odstotkov iz kohezijskega sklada EU,
30 odstotkov iz sredstev ministrstva za okolje in prostor ter 10 odstotkov iz občinskih proračunov. Gradnja je predvidena med leti 2010 in 2013. V letu 2008 je bil izdelan idejni projekt, DUR, Študija izvedljivosti, PVO, recenzija IDR in naročena izdelava vloge na kohezijski sklad. V letu 2009 se pridobivajo zemljišča, služnostne pogodbe in vsi ostali potrebni dokumenti za vložitev vloge na kohezijski sklad. Vložena bo vloga na kohezijski sklad ter izveden tudi že razpis za izbiro izvajalca.
O splošnih poslovnih ciljih podjetja v letu 2009 pa je direktor Komunale Novo mesto Bojan Kekec povedal naslednje: »Na področju obveznih gospodarskih javnih služb želimo nadaljevati z enakimi cilji in aktivnostmi kot v letu 2008 v vseh osmih občinah, kjer Komunala opravlja tovrstne dejavnosti. Skrbeli bomo, da bomo vse dejavnosti opravljali skladno z zakonskimi zahtevami in odloki, v smeri čim manjšega obremenjevanja okolja. Na področju izvajanja izbirnih gospodarskih javnih služb, želimo doseči več kot trenutno dosegamo. Zato bomo v naslednjih letih na tem področju in drugih tržnih dejavnostih poskušali postati še konkurenčnejši. Ponudili bomo visoko kvalitetno celovito ponudbo, ob konkurenčnih cenah na vseh dejavnostih. Poleg zadovoljnih uporabnikov in lastnikov naših storitev si želimo tudi zadovoljne zaposlene. Naš cilj je zagotavljanje ustreznih delovnih pogojev in motivacijske klime. Poskrbeli bomo za redna usposabljanja in izpopolnjevanja znanj zaposlenih ter pridobivanje novih znanj in spoznanj. V letu 2009 bomo
še naprej podpirali dvig izobrazbene strukture delavcev z nižjo stopnjo izobrazbe. Nadaljevali bomo z intenzivnimi komunikacijami z javnostmi, ki sestavljajo okolje, v katerem delujemo. Osnovno merilo pri vzpostavitvi in ohranjanju odnosov z javnostmi so trajne, verodostojne in zanesljive komunikacije, s ciljem ustvariti pozitivno podobo pri uporabnikih naših storitev. Ključne javnosti na katere bomo usmerjeni, so lokalne skupnosti, gospodinjstva, vzgojno-izobraževalne institucije, krajevne skupnosti, zaposleni in mediji. V okviru strategije razvoja in poslovne politike podjetja predvidevamo ohranjanje finančne varnosti, dolgoročne finančne stabilnosti in zagotavljanje optimalne dolgoročne in kratkoročne plačilne sposobnosti podjetja. Uspešnost doseganja ciljev podjetja bomo ugotavljali s kazalniki poslovanja in finančnega stanja podjetja, ki pomenijo skupni izid vseh poslovnih aktivnosti in drugimi kazalniki. Na področju zagotavljanja kratkoročne plačilne sposobnosti podjetja, bomo z ukrepi finančnega načrtovanja usklajevali prejemke in izdatke. Razpoložljive presežke denarnih sredstev bomo v skladu z zakonodajo in splošnimi akti podjetja deponirali kot kratkoročne oziroma dolgoročne depozite z namenom pridobivanja obresti. Pri vezavi depozitov bomo upoštevali načela varnosti in donosnosti. V letu 2009 bomo nadaljevali z izgradnjo sistema spremljanja in reševanja reklamacij in pritožb, ki nam bo omogočil povečanje učinkovitosti pri reševanju reklamacij in pritožb. S tem bomo definirali merljive cilje uspešnosti reševanja pritožb in reklamacij ter organizirali izvajanje ukrepov, ki bodo vodili k cilju: pritožb in reklamacij, katerih viri so ali zaposleni ali proces dela, ne sme biti. V letu 2009 bomo nadaljevali z vodenjem uravnoteženega sistema kazalnikov, ki ga bomo informacijsko in vsebinsko dopolnili.«
I
j NLB O
Do 31. oktobra 2009 te čaka toliko ugodnosti, da lahko od veselja zaplešeš:
•	nagradna igra, kjer lahko zadeneš MacBook ali iPod nano ali iPod shuffle,
•	NLB Študentski paket z ugodnostmi,
•	nagrada za redno uporabo NLB Študentskega računa,
•	ugodni nakupi z NLB ŠTR kartico pri EnKa partnerjih.
ROLETARSTVO
rm€
★ ŽALUZIJE ★ROLETE ★ K0MARNIKI ★ DEKORATIVNA SENČILA ★ PVC OKNA IN VRATA
C/)
<
e?
o
5

m

________________________________________________________________________________________________________________________________________________________
; 1 ! ^
POSTANITE ČLAN
PODJETNIŠKEGA INKUBATORJA PODBREZNIK
Podjetniški inkubator Podbreznik, projekt Gospodarskega središča JV Slovenije, je postal realnost.
Prvi člani se bodo v podjetniški inkubator v Podbrezniku lahko vselili že na začetku leta (februarja) 2010.
Nosilec projekta, IMOS holding d.d., je v sodelovanju z RC Novo mesto d.o.o. uspel na Javnem razpisu za sofinanciranje projektov izgradnje tehnoloških parkov in podjetniških inkubatorjev v okviru gospodarsko razvojno logističnih središč. Konec leta 2008 je z JAPTI sklenil Pogodbo o izvajanju in sofinanciranju projekta Podjetniški inkubator Podbreznik s sredstvi Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Partnerji pri realizaciji tega projekta, IMOS holding d.d., Razvojni center Novo mesto d.o.o. in MO Novo mesto, so sklenili Pogodbo o sodelovanju pri izgradnji ter vzpostavitvi Podjetniškega inkubatorja Podbreznik, s katero so prevzeli vsak svoje naloge, pristojnosti in odgovornosti za izvedbo projekta.
CIU PROJEKTA JE VZPOSTAVITEV PODJETNIŠKE RAZVOJNE INFRASTRUKTURE NA DOLENJSKEM ZA MIKRO IN MAJHNA PODJETJA TER PODJETNIKE, KI BO NUDILA ČLANOM POTREBNE DELOVNE PROSTORE ZA »ZAGON« PODJETJA IN PODPORNE STORITVE.
V obdobju pred inkubacijo bo evidentiral potencialne člane podjetniškega inkubatorja, skupaj s potencialnimi člani podjetniškega inkubatorja bo ocenil poslovne ideje, pripravil poslovne načrte, pomagal pri izvedbi postopkov za ustanovitev podjetij ter koordiniral z investitorjem pripravo prostorskih in drugih pogojev za delo in poslovanje članov. V tej fazi bo potencialnim članom podjetniškega inkubatorja pomagal z vključevanjem v podjetniške programe, ki jih izvaja (vavčersko svetovanje, VEM, možnosti financiranja opreme in delovnih mest, ipd.).
Priprava v času pred inkubacijo je pogoj za uspešno inkubacijo. V času inkubacije bo RC Novo mesto d.o.o., ki bo z inkubatorjem upravljal, zagotavljal članom: najem poslovnih prostorov pod stimulativnimi (ugodnimi) pogoji, skupno poslovno pisarno (recepcijo), upravljanje in nudenje pomoči članom pri kandidiranju za subvencije za zagon inovativnih inkubiranih podjetij, izvajanje skupnih storitev v interesu inkubi-rancev, izvajanje promocije in informiranja strokovne in širše javnost o dejavnosti, ki jo izvaja podjetniški inkubator in njegovi člani.
Po inkubaciji oz. izteku časa, ki bo določen za zagon podjetij (3 leta), bodo lahko člani inkubatorja postali pridruženi člani inkubatorja. Pridruženi člani bodo lahko pod določenimi pogoji (če bo to potrebno za dokončanje razvojnega načrta) nadaljevali z delom v podjetniškem inkubatorju še določen čas. Tudi v tem času jim bo na razpolago poslovni prostor in potrebna infrastruktura pod ugodnejšimi pogoji od tržnih,
skupne storitve, pomoč pri iskanju prostorskih rešitev in povezovanje podjetij z okoljem.
CIU PODJETNIŠKEGA INKUBATORJA JE TUDI, DA SE ZAGOTOVIJO POGOJI ZA VPIS V EVIDENCO SUBJEKTOV INOVATIVNEGA OKOUA IN TAKO OMOGOČI ČLANOM PODJETNIŠKEGA INKUBATORJA PODBREZNIK KANDIDIRANJE ZA SREDSTVA SLOVENSKEGA PODJETNIŠKEGA SKLADA, NAMENJENA SUBVENCIJAM ZA ZAGON INOVATIVNIH INKUBIRANIH PODJETIJ.
Član podjetniškega inkubatorja Podbreznik bo lahko podjetje, ki bo izpolnjevalo določene pogoje, opredeljene v pravilih, zlasti:
•	bo novo (mlado) podjetje,
•	bo imelo inovativen poslovni program v razvojni fazi,
•	bo ustvarjalo nova delovna mesta z višjo dodano vrednostjo,
•	bo imelo vsaj enega zaposlenega ob vstopu v podjetniški inkubator,
•	bo razvijajo poslovni program, ki se bo tržil tudi na tujih (globalnem trgih,
•	bo s svojimi rezultati prispeval k realizaciji ciljev za pridobitev sredstev sofinanciranja izgradnje podjetniškega inkubatorja (do leta 2015 bo inkubiranih najmanj 30 podjetij v katerih bo najmanj 53 zaposlenih, 20% inkubiranih podjetij pa bo tudi izvažalo).
Člani podjetniškega inkubatorja bodo imeli tudi članske obveznosti.
Člani podjetniškega inkubatorja bodo imeli ugodnost najema poslovnih
prostorov.
	
prvo leto	2,5
drugo leto	3,0
tretje leto	3,5
četrto leto	70% primerljive tržne cene
peto leto	85% primerljive tržne cene
po petem letu	tržna cena
Član bo plačeval skupne stroške, ki zajemajo stroške upravljavca - receptorja, komunalne stroške in stroške električne energije, ki bodo znašali ob začetku poslovanja 2,00 EUR/m2, v ceni ni vključen DDV. Navedene cene so upoštevane pri izdelavi poslovnega načrta podjetniškega inkubatorja v Podbrezniku in so usklajene med partnerji. Partnerji pri izgradnji in vzpostavitvi Podjetniškega inkubatorja Podbreznik želijo projekt izvesti čim prej in uspešno, zato bodo ponudili stimulativne pogoje. To omogoča sofinanciranje izgradnje inkubatorja z EU

sredstvi, pa tudi MO Novo mesto z delnim sofinanciranjem delovanja podjetniškega inkubatorja v Podbrezniku.
Člani podjetniškega inkubatorja ne morejo postati podjetja, ki so prejela državno pomoč in niso izpolnila svoje obveznosti, ki izvajajo program prestrukturiranja, ki poslujejo z izgubo oz. težavami, nimajo poravnanih davčnih obveznosti, katerih soustanovitelj ali ustanovitelj je investitor in podjetja, ki nimajo inovativnega in perspektivnega programa. Podrobnejši pogoji za članstvo so določeni s Pravili podjetniškega inkubatorja Podbreznik.
POGOJ ZA ČLANSTVO JE NOVO INOVATIVNO PODJETJE Z URESNIČUIVIM RAZVOJNIM PROGRAMOM IN POSLOVNIM NAČRTOM.
Pravila podjetniškega inkubatorja Podbreznik in vlogo za članstvo lahko dobite na sedežu Razvojnega centra Novo mesto d.o.o.. Ljubljanska c. 26, 8000 Novo mesto, objavljena pa so tudi na spletnem naslovu www. rc-nm.si. Posredujemo vam jih lahko tudi z elektronsko pošto.
Popolne vloge za članstvo, ki bodo oddane do 20.06.2009 bomo obravnavali in nanje odgovorili še pred letnimi počitnicami. Vloge, ki bodo prispele v poletnih mesecih bomo obravnavali septembra 2009, nato pa kot določajo Pravila podjetniškega inkubatorja Podbreznik.
Podrobnejše in dodatne informacije lahko dobite v Razvojnem centru Novo mesto d.o.o., kontaktna oseba je Igor Vizjak, tel. 07 33 72 986, mobilni tel. 031 657 604, e-naslov: igor.vizjak@rc-nm.si ali inkubator@ rc-nm.si.
t
Mestna občina Novo mesto
razvoj n i center
novo me»to. d.o.o.
Naložba v vašo prihodnost
n»1 RAUK M JI IM) MNANUKA IVW1TNM UNJJA
^ IMOS Holding
Podbreznik
Izvajanje projekta delno sofinancira Evropska unija, in sicer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Javni razpis se izvaja v okviru Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007-2013,
2. Razvojne prioritete: »Gospodarska razvojna infrastruktura«, prednostne usmeritve 2.1. »Gospodarsko-razvojno-logistična središča.«
SPOVEDI
Avtorski projekt Dušana Jovanoviča
park
■ medijski sponzor
park
regionalni mesečnik številka 6, letnik 12, maj 2009 ISSN 1408-7189
Naredite mi to mesto spet Novo!
Uroš Lubej
odgovorni urednik: Uroš Lubej kreativni urednik: Damir Skenderovič
uredništvo: Marijan Dovič, Nejc Gazvoda,
Sandra Hrovat,Iztok Kovačič, Tomaž Levičar, Gregor Macedoni,Katja Martinčič, Boštjan Pucelj, Maja Regina, Mitja Sadek, Mitja Simič,
Damijan Šinigoj, Jaka Šuln
urednik rubrike FotoPub: Boštjan Pucelj naslovnica: Kreator® lektorica: Nina Štampohar oblikovanje: Sandra Hrovat, Studio Pašteta
spletna stran: www.park-on.net urednik spletne strani: Damir Skenderovič gospodar spletne strani: Marko Dvornik
vodja trženja: Boštjan Volk 040 804 083 bostjan.volk@park-on.net
Revija Park je bila v letu 2008 podprta na razpisu Ministrstva za kulturo Republike Slovenije za sofinanciranje programskih vsebin medijev.
DTP: ŠPES & CD., d. n. o. Novo mesto tisk: Tiskarstvo Opara, Mali Slatnik naklada: 1300 izvodov ustanovitelj: Društvo novomeških študentov izdajatelj: Revija Park v. d. direktorja: Uroš Lubej
kontakti:
Revija Park Prešernov trg 6 8000 Novo mesto
tel: 07 393 08 12, m-tel urednika: 031 626 326 e-pošta: park@park-on.net
naročila in distribucija: 07 393 08 12 park@park-on.net
1. NEKAJ. DA POSTANE NOVO1 2 NEKAJ, DA POSTANE MESTO*
NASVET MLADIM POtmKOM-NOVO MESTO POTREBUJE ZA ^UVELJAVITEV SAMO 2 STVARI
Bolj ali manj je že jasno, da je vladajoča koalicija že razpadla. Ženski del Zveze za Dolenjsko (Jasna Šinkovec, Darinka Smrke in Cirila Surina Zajc) je izstopil iz stranke in v občinskem svetu sedaj nastopa samostojno. Zahtevale so menjavo na čelu direktorja občinske uprave, vendar župan njihove zahteve ni uresničil. Mesto zaseda Sašo Murtič. To imenovanje je bilo nenavadno od samega začetka, saj župan pravzaprav javnosti - očitno pa tudi svojim strankarskim kolegicam ne - nikoli ni pojasnil, zakaj se je pravzaprav odločil zanj in kaj bo mestna občina s tem imenovanjem pridobila. Zveza Muhič - Murtič je nekakšen županov misterij, saj se zdi, da direktor občinske uprave na neki način župana drži v šahu. Muhič je namreč tako trem svetnicam kot tudi v zadnjem intervjuju za Park jasno povedal, da se strinja s trditvijo, da direktor občinske uprave ni izpolnil pričakovanj in da je zamenjava potrebna. Pa vendar potem do nje ni prišlo.
Punce v ZZD so torej zapustile fante. Ljubezenske zgodbe, ki se je začela silovito in strastno, je konec. Kdo so ti fantje, sicer ni čisto jasno. Jasno pa je, da so se po mnenju deklet malce premalo ukvarjali z družino, da gospodinje niso imele besede pri tem, kako bomo gradili hišico, da so ga pobje malo preveč žurali, da so ga malce lomili in da so pozabili na to, da je po začetni zaljubljenosti treba za uspešno razmerje vanj tudi nekaj vložiti.
Zveza za Dolenjsko je verjetno obsojena bodisi na propad bodisi na životarjenje. Pa ne le zaradi tega, ker se fantje niso obnašali tako, kot se od džentelmenov spodobi, ampak tudi zato, ker so zgolj trdili, da so pravi moški, da bodo odločno udarili po mizi in uredili občinsko gospodarstvo. V resnici so se izkazali za nekakšne sanjače in iluzioniste, ki so sicer polni fantastičnih idej, vendar imajo težave z realnostjo, ali pa za dobrodušne in razumevajoče sogovornike, ki pa v resnici ne vedo, kako probleme reševati, ne pa kopičiti. Medtem je seveda Mestna občina Novo mesto doživela svoje dno.
Zanimiv prevrat se je zgodil tudi pri Socialnih demokratih. Zgodilo se je ljudstvo. Predsednik Igor Perhaj je dobil zaušnico, saj so mu tako rekoč odrezali celotno ekipo. Ostal je predsednik, vendar z upravnim odborom, katerega člani trdijo, da Perhaj stranke ne vodi dobro. Kot da bi generalu ukazali, naj vodi sovražno armado. In kdo stoji zadaj? Po eni strani se zdi, da je to mlada entuziastična energija. Spet so tam neke ženske. Toda v resnici se morajo simpatična dekleta bati, da so se - tako kot trojka iz ZZD - »zaljubile v barabe«. Seveda beseda »baraba« ni mišljena slabšalno. Ampak nekako mi ta pesmica roji po glavi, ko razmišljam o tem, kaj se je zgodilo v novomeškem SD. Del prevratnikov - morda celo tisti del, ki si je celo zadevo omislil - je vendarle politično še starejši od starcev, ki so jih punce zapustile. Gre za trdo jedro, ki ima svojo partijsko celico stacionirano v občinskem političnem »odlagališču«, ki nosi simpatično ime Zarja in kjer so plače bolj fine od tistih, ki jih prejemajo recimo župan in najvišji občinski funkcionarji. Služba v upravi Zarje je tisti končni cilj, ki si ga tradicionalni novomeški politik želi. To je tako rekoč najvišje občinsko priznanje. Tam so Najmeščani, na katere je Novi medij »pozabil«. Tam so častni občani, ki jih je »pomotoma« izpustila občinska komisija za nagrade in priznanja. Pa brez zamere, prijatelji, ampak resnica nam je pač ljubša, kajne?
Nevarnost vseh teh procesov je torej v tem, da bi končni rezultat tega dogajanja lahko bil v tem, da se stvari spreminjajo samo zaradi tega, da bi navsezadnje ostale iste. Novomeška politična scena se že dolgo meša sama v sebi. Navidez se zdi, da smo na vrhu občine imeli kar nekaj menjav, kar nekaj turbulenc, kar nekaj skorajda revolucij. Liberalci so leta 1998 zamenjal krščanske demokrate, Kovačič je leta 2002 odstranil staro LDS, Zveza za Dolenjsko je leta 2006 kakor pometla z vsem starim. Imeli smo nekaj volitev - noben župan ni zdržal dva mandata, vedno se je zdejo, da je politično dogajanje dokaj burno. Vendar je medtem mesto postalo staro. V pogovoru z Jasno Šinkovec sem jo vprašal, kateri župan od dosedanjih se ji zdi najboljši. Rekla mi je, da bi najboljši bil nekakšen križanec med vsemi dosedanjimi, nekdo, ki bi imel sposobnosti Koncilje, Starca, Kovačiča in Muhiča. Meni pa se zdi, da to mešanico na neki način že imamo. Vsi se med sabo pravzaprav nič ne razlikujejo. Zdi se mi, kot da imamo enega župana, ki se ves čas križa sam sabo in se zaradi tega na neki način pravzaprav slabša. Tako kot biologi vedo, da ni dobro, če se žival pari s članom lastne rodbine - prirojene pomanjkljivosti se množijo -, tako se v Novem mestu stara garda plodi sama s sabo, mesto pa boleha za vedno novimi boleznimi.
sprehodi SE.
i« Platu* /n olx!ot>* od rwoCiU do konca tekočega Mraka	20081
PretuiHov noročrane je motna a pnmm preUcam m utei 10 dni pred koncem naročniškega mki 20001 Narodna«mno 10%popurt. ttudendendvaki 20X NaroimnaMtu»no 'na*a35 EUR.; toalako doatano 40 EUR
P. P. SPREHODISE
Odziv na Intervju: Alojzij Muhič, župan Mestne občine Novo mesto
Park, št. 6, letnik 12, marec 2009
V mesečniku Park iz marca 2009 je v intervjuju župana Mestne občine Novo mesto g. Alojzija Muhiča v delu, ko je dal novinar pobudo: »Če se vrnemo k Narodnemu domu...« g. župan izjavil: »Te komisije, odbori pa tudi ta ustanova, ki je bila postavljena pred leti (Ustanova za oživitev Narodnega doma, ki jo je vodil nekdanji predsednik Društva Novo mesto, op. a.) niso bile učinkovite /.../«.
Ker je zgoraj navedeno dopolnilo županovega odgovora netočno in neresnično, zahtevam objavo popravka v skladu z določili 26. do 28. Zakona o medijih s sledečim besedilom:
»Podpisani Anton Škerlj nisem nikoli vodil Ustanove za oživitev Narodnega doma, bil pa sem član upravnega odbora te ustanove do januarja 2009. V Aktu o ustanovitvi ustanove za obnovo in oživitev Narodnega doma, ki sva jo podpisala takratni župan MO Novo mesto g. Anton Starc, dr. med. in podpisani kot predsednik Društva Novo mesto pri notarju Andreju Tiranu dne 2.10.2009, je v točki 7. izrecno navedeno: Prvi upravni odbor sestavljajo skupaj s predsednikom odbora 4 člani, ki jih določi občina in 3 člani, ki jih določi društvo. Iz tega je razvidno, da je predsednik upravnega odbora in s tem voditelj ustanove vedno predstavnik občine, kar je bil prvotno župan g. Anton Starc, poznejša župana pa te vloge nista prevzela.
Dodatno pojasnilo zahteva tudi navedba župana: »Še vedno imajo tri milijone nekdanjih tolarjev na svojem tekočem računu, ki niso porabljeni.« Gre za denar, ki so ga zbrali člani Društva Novo mesto in drugi Novomeščani na takratni poziv upravnega odbora ustanove in je dolga leta ležal očitno neporabljen na bančnem računu Mestne občine Novo mesto.
S temi pojasnili ne želim nikogar obremenjevati, ni pa mi prav, da bi kdorkoli valil odgovornost za nedejavnost ustanove na Društvo Novo mesto ali celo na podpisanega kot nekdanjega predsednika.«
Pričakujem objavo tega popravka v naslednjem izvodu vašega mesečnika.
Vas pozdravljam
Anton Škerlj, Novo mesto
Odziv na članek Novoteks, nekdaj ponos, danes sramota (Črna packa)
Park, št. 6, letnik 12, marec 2009
Spoštovani urednik Parka in spoštovana ga. Maja Regina,
tokrat sem se odločil, da vam napišem tole pismo in upam, da ga boste vzeli resno, kot sami upate, da vaši bralci dojemajo vaš časopis in vaše pisanje resno. Kot vaš dolgoletni bralec in sponzor vašega časopisa sem se že večkrat srečal pred dilemo, ali verjeti vsemu, kar se napiše in objavlja v vašem časopisu ali ne. In do sedaj je vedno nekako pretehtalo dejstvo, da pišete resnice in ne manipulirate z bralci in samimi dejstvi, ki jih objavljate. Saj verjetno je to v večini primerov res in pišete dejstva, vendar pa me je zmotil članek v številki 5, marca letos, na strani številka 14, z naslovom Območje Novoteksa: Nekdaj ponos, danes sramota. Strinjam se, daje prikazano stanje delno resnično. Vendar je prikazano le iz enega zornega kota in le iz ene strani, s strani sprehajališča. Če bi se vaša novinarka dejansko sprehodila po celotnem nekdanjem kompleksu Novoteksa, bi lahko tudi sama videla in dojela ter celo fotografirala, da se na celotnem nekdanjem kompleksu Novoteksa izvajajo celovite obnovitvena dela posameznih lastnikov. Nekdanji kompleks je že v preko 50 odstotkih obnovljen, trenutno potekajo obnovitvena dela tudi na drugih objektih in bo najverjetneje do konca leta obnovljeno preko 90 odstotkov celotnega nekdanjega kompleksa. V tem trenutku je tudi podpisana pogodba za celotno obnovo cestnega omrežja in parkirišč v samem kompleksu. Tako je trditev, da je ta kompleks danes sramota, milo rečeno, pretirana. S tem se ne morem strinjat niti jaz niti vsi preostali lastniki posameznih delov tega kompleksa, niti verjetno preko 200 zaposlenih, ki dela v prostorih tega kompleksa. Še več, če bi bilo to res, se ne bi v te prostore preselila verjetno niti obrtna zbornica Novo mesto, ki tudi sama izvaja precejšnja obnovitvena dela. Torej, kot rečeno, moti me enostransko prikazovanje dejstev in manipuliranje z njimi. Upam, da jih boste kot dober urednik tudi popravili, vašo novinarko pa sam vabim, naj si ogleda celoten kompleks tudi od znotraj, kjer si bo tudi sama lahko ogledala, da so določeni segmenti že precej obnovljeni, na določenih segmentih pa potekajo tudi sedaj obnovitvena dela. Če želi, jo lahko tudi sam popeljem skozi celoten kompleks, da bo dojela dejansko stanje in ne le enostransko prikazovala dejstva. Upam, da boste v bodoče preverili celotna dejstva in jih prikazovali realno, torej primere dobre in slabe prakse, ne pa samo enostransko kot je to v tem primeru. Menim, da imajo enako mnenje tudi preostali lastniki, ki se precej trudijo pri obnovi, in ki so tudi vložili precej lastnih sredstev tako kot jaz za samo obnovo tega kompleksa, ki je bil nekdaj gonilna sila Dolenjske. Upam in pričakujem, da boste v enem izmed naslednjih časopisov predstavili tudi dobro prakso in primere obnovitev s tega dela mesta.
Hvala in lep pozdrav,
Tomi Bogovič,
Mizarstvo Bogovič
Nekdanji kompleks je že v preko 50 odstotkih obnovljen, trenutno potekajo obnovitvena dela tudi na drugih objektih in bo najverjetneje do konca leta obnovljeno preko 90 odstotkov celotnega nekdanjega kompleksa.
Filmu o Angeli Vode na rob
Komunistični »damnatio memoriae
Njenazgodba nakazuje neko (po)tlačeno, »neprijetno« resnico: da namreč prednostni cilj komunističnega vrha ni bil protifašistični boj, temveč predvsem revolucija (podrejena direktivam Moskve) in totalni prevzem oblasti - če je treba, tudi za ceno življenj, za ceno sramotnih in nenačelnih paktiranj in grobih notranjih obračunov, namernega sejanja razdora in obilice krvi.
Galus bo slaven na vzhodu in Galus slovit na zahodu, svet bo na veke slavil ljubo Likorido z njim.
Najsi tek časa zdrobi kremenec in skrha naposled pluga trpežnega zob - pesem nesmrtna živi.
Ovidij,/Imores 1/15
Razvpiti rimski »poeta lascivus« Ovidij v zgornjih distihih večne slave seveda ne napoveduje renesančnemu skladatelju Jakobu Galusu, temveč delom svojega pesniškega kolega in vzornika, velikopoteznega elegika Gaja Kornelija Galusa. Toda Ovidij - pozneje sta tudi njega zadela oblastniška nemilost in izgnanstvo - pri napovedovanju nesmrtnosti umetniškega dela še ne ve, da bo Galusa zaradi političnih megalomanij kmalu zatem doletela najhujša možna kazen, cesarska »damnatio memoriae«, prepoved spominjanja, tako rekoč izbris iz zgodovinskega spomina. Namesto da bi torej ime Galusa in njegove metrese Likoride, igralke dvomljivega slovesa, slovelo od vzhodne do zahodne meje rastočega rimskega imperija, je bilo prekleto, izničeno, izbrisano, kot da ni nikoli obstajalo. Od pesmi, ki bi po Ovidijevem mnenju morale zobu časa kljubovati neskončno dlje kot kremenec in ostrina pluga, je ostalo le nekaj osamljenih verzov - in še ti bolj po naključju.
!
£5?


1
^'
Potlačitev spomina, izbrisi, retuširanje in reinterpretacija preteklosti, zavajanje in poneverbe, vse to so postopki, ki so jih različni oblastniki v človeški zgodovini razvijali do potankosti. To vsekakor velja za vse totalitarne sisteme 20. stoletja - tako v Evropi kot zunaj nje -, zlasti pa še za komunizem in njegovo skrajno stalinistično izpeljanko. Čeprav so totalitarne glave hitro osvojile prve lekcije manipuliranja, namreč da mora biti pravi »damnatio memoriae« impliciten, se pravi, da mora nezaželeni objekt imenovati ovinkoma, prek neke potlačitve, sicer prekletstvo izbrisa ne bo učinkovito, pa vendarle kaže, da resnica totalitarnih režimov nezadržno prenika na površje - in naposled torej zbuja zaupanje v vitalnost same »memoriae«.
Med prvovrstne slovenske potlačene zgodbe, ki dobivajo epilog v zadnjih letih, vsekakor sodi primer Angele Vode. Morda je njena zgodba, tako kot zgodba Edvarda Kocbeka - ki je v primerjavi z njo sicer še tragična, a neprimerno manj -, v nekem smislu bolj pomenljiva kot srhljive peripetije iz kočevskih brezen in drugih jaškov in rovov. Angela Vode (1892-1985) je namreč simptom podlega »notranjega« obračuna, obračuna, ki ne pokaže le pravega obraza vodilnih slovenskih komunističnih revolucionarjev, ampak odpira tudi veliko težje dileme, celo blasfemični razmislek o mikroskopsko natančnem seci-

ranju desetletja zabetonirane interpretacije paketa upor / kolaboracija.
Zgodba Angele Vode je tako pomenljiva ravno zato, ker bi v etičnem smislu težko našli »čistejšo« žrtev, ki bi jo sploh bilo mogoče položiti na oltar revolucionarne Stvari. Oblikovana feministka, ki je ob izidu svoje temeljne knjige Spol in usoda (1938/39) nadaljevala boj na izpostavljeni avantgardistični ostrici družbene fronte, odprte v začetku stoletja z Misterijem žene Zofke Kveder, je namreč aktivna komunistka postala že v začetku dvajsetih let, torej še pred večino svojih bodočih sodnikov. S »tovarišijo« pa se je sprla ravno zaradi doslednega protifašizma, ko leta 1939 ni popustila v obsodbi Stalinovega paktiranja s Hitlerjem. Za razliko od tedanjih vodilnih partijcev je torej ohranila jasno glavo, etično doslednost in individualnost presoje; zato pa je bila že tedaj deležna partijskega izobčenja. Njeni teksti, pisma in spomini, njene geste neskončnega poguma (od pisma Mussoliniju med okupacijo do kritike nedemokratičnosti prvih povojnih volitev) pričajo o izjemni osebnosti, o prodorni, suvereni intelektualki in aktivistki, ki ima razčiščene poglede na družbo in premore sijajno sposobnost karakterne presoje (»spregledala« ni le komunistov, temveč tudi klerikalce), poleg tega pa je bila za razliko od Kocbeka - tega je dojemala kot preveč zaupljivega poštenjaka, ki ga komunisti izigravajo - neskončno daleč od vsakršne politične ali življenjske naivnosti. Celota njenega delovanja, mišljenja in pisanja z današnjega gledišča ne more zbujati česa drugega kot eno samo, nedeljeno in brezrezervno občudovanje, ali še raje, čudenje s primesjo nejasnega nelagodja, ki včasih spremlja poglede na akte heroizma in brezkompromisno etično doslednost.
Nadaljevanje zgodbe je klasično, v tem smislu torej dolgočasno predvidljivo, četudi zato ne manj srhljivo. Podtaknjen oziroma montiran politični proces (Nagodetov), sodba »v imenu ljudstva«, nečloveške razmere, pranje možganov, izsiljena priznanja, trpinčenje in ideološko nasilje v komunističnih zaporih. Zlom človeka in njegove človečnosti, prav gotovo. In po prihodu domov, status »persona non grata«, nezaželene osebe, ali še natančneje, ne-osebe. Životarjenje v skoraj popolni in natančno dozirani anatemi, kakršno je med letoma 1952 in 1962 doživljal tudi Kocbek, pisanje »skritih spominov« za predal, ki so uspeli priti v javnost šele pred kratkim. S svojim likom in delom ter s svojo zgodbo Angela Vode režimu, slovenskim in jugoslovanskim revolucionarjem nastavlja eno najbolj neizprosnih ogledal. Ne preseneča, da je bila trn v peti, kajti njena zgodba nakazuje neko (po)tlačeno, neprijetno resnico: da namreč prednostni cilj komunističnega vrha ni bil protifašistični boj, temveč predvsem revolucija (podrejena direktivam Moskve) in totalni prevzem oblasti - če je treba, tudi za ceno življenj, za ceno sramotnih in nenačelnih paktiranj in grobih notranjih obračunov, namernega sejanja razdora in obilice krvi.
Zdi se, da je Angela Vode, zagnana demokratka in hu-manistka, komuniste v tej točki spregledala. Gre seveda za nevralgično točko, na kateri se lomijo in se bodo očitno še morale lomiti interpretacije 20. stoletja. Zato ni čudno, da je morala biti Vodetova umaknjena, umolknjena, prekleta in izbrisana. Toda njena zgodba prihaja na dan. Govori nam predvsem o tem, da bomo morali še veliko raziskovati, misliti, brati in spet misliti, da bomo domislili vso zvijačnost režima, ki je uspeval dolga desetletja zadržati duhove desettisočev v jamah in s kopreno molka zagrniti zgodbe, kot je ta. V tem smislu je nedavno predvajani celovečerec o Vodetovi - četudi kot filmski izdelek težko vzdrži resno kritiko - več kot dobrodošel.
INTERVJU
Jasna Šinkovec, urednica Novega medija, lokalna političarka in članica Julije
»Imeli so nas za ženske, ki nekaj nergajo«
Povprečna Novomeščanka in Novomeščan poznata Jasno Šinkovec kot urednico Novega medija, časopisa, ki je na svojevrsten način zapolnil praznino v lokalnem medijskem tisku. V poznih devetdesetih letih, ko je Novi medij nastajal, uredniki nacionalnih medijev dogajanjem na lokalnem nivoju niso posvečali pozornosti in/ali pa so poročanje prepustili bizarnim kvazi-poročevalcem(-kam), ki so svoj posel razumeli bodisi kot popoldansko zabavo ali pa, kar je še huje, kot obračunavanje z osebnimi sovražniki. Lokalna televizija je bila v povojih, prepuščena amaterizmu in provincializmu. Dolenjski list je bil na vrhuncu svoje samozadostnosti. Oboje pa je bolj kot Novomeščanom ustrezalo bralcem in gledalcem na bolj ruralnih območjih. In vse to je omogočilo prostor za Novi medij. Marsikdaj so bralci prek njega sploh izvedeli, da obstaja neka Mestna občina, ki ima neke politike in neke projekte, ki načrtuje športne komplekse, ceste, kanalizacije in ima nekakšne kulturne ustanove. Jasna je vedela, da lokalne novice ljudi zanimajo. Ne toliko, da bi za te informacije plačevali, vsekakor pa toliko, da bodo dobro zasnovan lokalni časopis, če jim ga vržejo v nabiralnik, vzeli v roke, ga prelistali in se nanj odzvali. In s tem, ko so to počeli, so omogočili, da se časopis začne financirati prek oglasnega prostora. Kritiki seveda pravijo, da Novi medij kaj dosti več kot oglasni prostor tako ali tako ni, medtem ko drugi prepoznavajo pozitivno naravnan duh
tega časopisa.
Pa vendar povod za naš intervju ni bilo le dolgoletno delo Jasne Šinkovec na tem vmesnem prostoru med lokalnim novinarstvom in marketingom. Ta energična ženska je namreč tiste, ki malo bolj podrobno spremljajo lokalno politiko, v zadnjih treh letih presenetila dvakrat. Najprej s tem, ko je jeseni leta 2006 z vso angažiranostjo podprla kandidaturo Alojza Muhiča za župana Mestne občine Novo mesto, se včlanila v novo stranko Zveza za Dolenjsko, nastopila na njihovi listi za občinski svet in bila vanj tudi izvoljena. Od njene izvolitve naprej pa v javnosti kaj dosti o njenem delovanju ni bilo slišati. Redko se je oglasila v občinskem svetu, še manjkrat je nastopila v medijih. Zato je bilo za zunanjega opazovalca veliko presenečenje (ali pač ravno zaradi tega ne), ko je aprila letos izstopila iz stranke, in to tudi javno povedala. Skupaj s še dvema ženskama, ki sta na njeno pobudo prišle v ta politični krog, Cirilo Surina Zajc in Darinko Smrke, so postale samostojne svetnice. Čeprav v javnosti kakšnega velikega šoka izstop ni povzročil, je jasno, da se je Zveza za Dolenjsko s tem dejanjem znašla v skoraj brezizhodnem položaju. Tri svetnice so dejansko predstavljale še zadnjo moralno integriteto stranke, ki je veliko obljubljala in zelo malo pokazala. Jasnin izstop je bil očitno generiran s tem, da v stranki ni imela tistega vpliva, ki si ga je želela, in da so se stvari očitno dogajale povsem drugače od njenih pričakovanj. Prav gotovo še ni
rekla zadnje besede. Tudi v politiki ne.
Kako se je za vas začela zgodba Zveze za Dolenjsko?
Ko sva se v letu pred lokalnimi volitvami srečala z Alojzijem Muhičem, mi je predstavil idejo Zveze za Dolenjsko. Ideja mi je bila všeč. Predvsem trditev, da ne bo enoumja, da bodo odprtost za različne ideje, možnosti kritičnega pristopa in tako naprej. Bila sem za to. Se pridružila in povabila zraven Darinko Smrke in Cirilo Surina Zajc. Stranka je potrebovala ženske. Vse smo zelo verjele v ta projekt in mislim, da ni bil slabo zastavljen. Muhiča poznam že vrsto let. Že kot direktor Dolenjskih pekarn je naredil pozitiven vtis. Ni sanjač, je prizemljena oseba in deloholik. 0 njem lahko tudi danes rečem vse najboljše. Predvsem pa je predober. Nikomur se ne bi zameril. Je mož beseda -tisto, kar reče, tudi naredi. Vsaj tam, kjer lahko. So situacije, ko nekaj predvidevaš in pride kaj vmes, kar te onemogoči...
Pred vključitvijo v Zvezo za Dolenjsko niste bili politično aktivni?
Že kot dijakinjo kranjske gimnazije me je politika zanimala. Vendar nikoli nisem bila članica nobene stranke. V času socializma sem bila ena redkih novinark, ki nisem bila članica partije. Nisem pač človek, ki bi se podrejala enoumju. Otroci so mi odrasli, Novi medij je postal skoraj rutina. Zdelo se mi je, da mi ostaja čas, da bi lahko še nekaj aktivno počela. Ni moj stil življenja, da bi
samo kritizirala in nič naredila. Rada sem del dogajanja.
Glavni razlog je bil torej osebno povabilo Alojza Muhiča?
Tako je. Poleg tega pa tudi možnost sooblikovanja programa stranke in biti poleg ob njenem nastajanju.
Župan je na volitvah 2006 zmagal z veliko večino, prav tako je tedaj nova stranka Zveza za Dolenjsko dosegla zelo dober rezultat. Čemu pripisujete tak uspeh?
Alojz Muhič je v mestu in okolici prepoznavna oseba. Je človek iz ljudstva. Ni se posebej izpostavljal. Je prijazen lik politika, ki so ga ljudje poznali in ki je imel neke politične izkušnje. V LDS je bil nekajkrat evidentiran kot možen županski kandidat, vendar kasneje ni prišel v igro. Prav tako smo tudi ostali imeli neki ugled v občini. Cirila Surina Zajc v gospodarstvu, Darinka
Smrke je že bila v občinskem svetu, Štefan David v Šolskem centru dosega izjemne rezultate, Rafko Križman pa je bil prepoznaven v športnih krogih. Prav tako kampanja, ki sva jo ustvarjala z Ivom Kuljajem, ni bila slabo zastavljena. Takrat je bila med nami tudi izjemno pozitivna, dobra in prava energija.
Kako ste spremljali in ocenjevali prve poteze novega župana?
Nekatere stvari bi postavila povsem drugače kot župan. Ko smo se z Darinko in Cirilo vključile v stranko, sem menila, da smo lahko zelo dobra pomoč županu. Darinka na področju prostorske politike, Darinka v gospodarstvu, jaz na področju družbenih dejavnosti. Nobena od nas ni zahtevala nobene službe, nobene pozicije, nobenih interesov nismo imele, le veliko voljo, pripravljenost in željo res narediti stvari drugače. Ampak zelo hitro je postalo tako, da so nas imeli za »ženske, ki vedno nekaj nergajo«. Veliko stvari je bilo že dogovorjenih in so me presenečale od samega začetka. Z njimi nisem bila seznanjena vnaprej, ampak postavljena že pred sprejete odločitve. Da stvari ne gredo tako, kot sem upala, sem ugotovila zelo hitro. Lani tak čas sva imela zelo resen pogovor z županom. Verjamem, da bi se še takrat dalo še veliko narediti. Kadrovske zadeve bi se lahko uredile...
Kot glavni razlog svojega odstopa ste navedle, da niste zadovoljne z vodenjem in delom občinske uprave, še posebej direktorja Saša Murtiča. Kdaj ste prvič zahtevali njegovo zamenjavo in zakaj?
Lani novembra smo povedale, da bomo odstopile, v kolikor se stvari ne bodo uredile na področju družbenih dejavnosti in na mestu direktorja občinske uprave. Kot direktor
Sašo Murtič ne vodi in ne pozna stvari. Na sejah občinskega sveta se to lepo vidi. Direktor bi moral odigrati določeno vlogo in pojasniti svetnikom, kaj se dogaja. Iskreno mi je žal, da je tako...
Kaj pravzaprav očitate direktorju?
V stranki sem bila edina, ki (sem bila) v samem začetku nisem bila navdušena nad imenovanjem Saša Murtiča za direktorja občinske uprave. Nič nimam osebno proti njemu, osebno ga sploh nisem poznala in nisem imela mnenja o njem. Županu sem svoje nasprotovanje argumentirala s tem, da rabi direktorja, ki pozna zadeve, ki je kreativen, ki bo takoj v funkciji, ki bo res njegova desna roka. Menila sem, da to gospod Murtič ni, ker ne pozna Novega mesta, ne pozna ljudi in traja nekaj časa, da se vzpostavi ustrezna komunikacija. Moj predlog je takrat bil, da bi bila vsaj dve leti direktorica uprave Darinka Smrke. V tem času pa bi nekoga usposobili za to delovno
mesto. V teh idejah nismo šli skupaj. Takrat sem popustila. Moški del ekipe je že imel zastavljene kadrovske rešitve, ki so se kasneje izkazale za neustrezne. Delno sem se seveda na začetku temu podredila, sedaj pa se ne morem več. No, na sestanku novembra lani je župan našo kritiko sprejel in nam prikimal.
Župan je torej pritrdil temu. Kako je pa reagiral?
Pritrdil je nezadovoljstvu. Vendar ni reagiral. Storil ni nič.
Še pred dobrim mesecem nazaj je v intervjuju v Parku dejal, da bo nekaj naredil, da bo prišlo do zamenjave.
Tu se potrjuje moja edina zamera do župana. Globoko in iskreno ga spoštujem. Žal pa mi je, da ima okrog sebe določene ljudi, ki mu ne pomagajo tako, kot bi bilo treba. Rekla sem mu, da je svojo obljubo do sodelavcev izpolnil, medtem ko je oni do njega niso. Županu in občini niso vrnili kvalitete, ki bi jih skozi položaje, ki jih zasedajo, morali dati. To je bil zame dovolj velik argument, da od župana zahtevam, da to preseka in spremeni. Žal Muhič ne udari po mizi. In tukaj me je razočaral, čeprav dobro ve, da stvari niso potekale v redu. Zakaj tega ni spremenil, pa ve pa le on.
Ali drži, da ste za direktorja predlagale Gregorja Macedonija?
Nismo samo nergale. Ponudile smo mu kar nekaj kandidatov. Moj kandidat je bil Macedoni. V to verjamem, ker je to mlad in sposoben fant, ki se je že dokazal in ki je bil pripravljen na sredi mandata pustiti službo in priti sem. A se to ni uresničilo. Žal mi je, ko se sedaj udriha po celotni občinski upravi. Na občini je veliko dobrih ljudi.
Ni mi všeč, ko rečejo, na občini ljudje nič ne delajo in da so nesposobni. Mislim pa, da so ljudje na občini slabo vodeni in slabo organizirani. Samo če pogledam družbene dejavnosti: tukaj so največji porabniki proračuna, a najslabše organizirani.
Kaj pravzaprav očitate oddelku za družbene dejavnosti? kaj vas je tukaj najbolj motilo in kaj ste predlagali, da se spremeni?
Menim, da ta oddelek še nikoli ni imel vodje, ki bi obvladal vsa področja, ki jih pokriva. A jih je precej in nanje so meščani še posebej občutljivi - otroško varstvo, šolstvo, zdravstvo, sociala, šport...
Če se vrneva k najbolj razlogu vašega razhoda z županom: kako je sploh prišlo do tega, da je v Novem mestu relativno neznani Sašo Murtič prišel na mesto direktorja?
Ne vem. To so se prej dogovorili. V nekem krogu se je to prej dogovorilo. To so pač politične kuhinje. Me smo očitno prišle po tem, ko je bilo že vse dogovorjeno.
Vendarle vam je moral svojo odločitev nekako pojasniti?
v Župan se je skliceval na svojo avtoriteto. Še sedaj me je presenetilo, ko je v izjavi za televizijo dejal, da se je pač odločil, da bo obdržal direktorja, da ima kot župan to pravico. Sama sem bila tudi proti imenovanju Janeza Cvelbarja za svetovalca za razvojne projekte. Danes se izkazuje, koliko smo naredili na razvojnih in evropskih projektih, takrat so me pa vsi prepričevali, da gre za dobro izbiro.
Kako so ostali člani Zveze za Dolenjsko reagirali na vaše zahteve?
Niso nas jemali resno. Nekateri so nas po forumih imenovali »koristolovke«. Zelo vesela bi bila, če bi kakšna Kosova komisija prišla k meni in bi z veseljem dala vse na mizo. Nisem pa prepričana, da bi tisti, ki so to pisali, to lahko storili. Mislim pa, da je to del normalnega življenja. Ljudje so pač reagirali tako, kot so, užaljeno in osebno.
Župan je po vašem izstopu iz stranke zahteval, da odstopite od vseh funkcij. Kako ste se odzvale na to zahtevo?
Odločile smo se, da ne odstopimo. To pa zaradi tega, ker smo ocenile, da smo veliko prispevale k uspehu stranke. Stranki smo prinesle kar lepo število glasov. Jaz sem bila po številu preferenčnih glasov tretja v občini. Županov poziv je normalen in smo ga pričakovali. V občinskem svetu pa smo ostale predvsem zaradi tega, ker verjamemo, da lahko s konstruktivnimi predlogi pomagamo naprej. Zelo smo se angažirale na primer v primeru projekta gradnje Doma starejših občanov v Pogancih. Sicer pa nismo organizirana skupina. Delovale bomo vsaka po svoji vesti. Nikakor ne želimo županu nagajati. Želimo pa biti v kritični distanci.
V LDS so v svojem komentarju vašega
odstopa dejali, da ste se s svojim odstopom po več kot polovici mandata zgolj želeli oprati pred odgovornostjo za mandat, ki je v javnosti čedalje bolj dojet kot eden izmed najslabših do sedaj?
Če vrnem očitek: kot opozicija se LDS ves čas »pere« tistega,kar je pustil za sabo. Če smo pošteni, so temu županu iz omar padali številni okostnjaki, koncesije in pogodbe iz mandata, ki ga je vodil LDS.
Če pustimo ob strani LDS. V občinskem svetu ste ves čas podpirale predloge župana in občinske uprave, podprli ste vse proračune, tudi lanskega, ki je bil povsem nerealen, podprli ste kadrovsko reorganizacijo, ki jo je predlagal Murtič in ki ni prinesla nobenih rezultatov?
Kako to pojasnjujte?
V	nekatere stvari sem verjela. Na nekatere stvari, kot sem dejala, nisem imela vpliva. Žal. Odprtost za ideje in kritičnost, ki jo je obljubljal župan in me je prepričala, da sem se vključila v stranko, se v Zvezi za Dolenjsko ni uresničila. Bi bilo pa povsem neokusno, če bi kot članice stranke javno kritizirale stranko in župana ter skakale v hrbet. Tega pač ne more biti. To je nepisan kodeks politike. Nekdo jo lahko prežveči, me je pač nismo več mogle. Vsak ima seveda pravico, da nas sodi. Me smo to naredile zaradi tega, ker res ne želimo biti sokrive. Opozarjale smo na določene stvari. 0 vseh podrobnostih javno ne želim govoriti, smo jih pa napisale v odstopnih izjavah. Ne zdi se mi potrebno, da bi sedaj prali perilo v javnosti, ker s tem ne bomo nič spremenile. Naj bo naprej drugače.
Ste tudi članica komisije za oživljenja mestnega jedra? Kaj imamo meščani od tega?
Projektni svet za obnovo mestnega jedra imenuje župan in naj bi bil njegov posvetovalni organ. A žal je šlo že v prejšnjem kot tudi v tem mandatu le za očitni formalizem, ki je sicer imel poskus delovanja. Začeli smo s projektom obnove Glavnega trga -predvsem pročelij hiš, a če ni denarja, ostane le še govorjenje. Od tega pa meščani res nimajo nič.
Župan vas je imenoval v komisijo za kulturno strategijo. Zdi pa se, da od te strategije ne bo kaj dosti uresničenega. Zakaj je trajalo tako dolgo, da ste jo sprejeli, in zakaj ni bolj konkretna glede tega, kdaj se bo kakšna stvar, ki se na papirju lepo sliši, tudi uresničila?
V	komisijo sem bila vključena, malo preden je bila dokončno že izoblikovana. Žal se mnogi akterji, ki so bili pozvani k njenemu soustvarjanju, niso odzvali. Menim, da strategija v temeljnih točkah ni slaba. Vedno bi bila lahko boljša. Všeč mi je, da se končno o kulturi razpravlja - do sedaj se ni. In ne vidim nič slabega, tudi če bo sprejeta čez pol leta in se do takrat v njeno oblikovanje vključijo vsi, ki to želijo in znajo. Žal sta kultura in njene potrebe vedno zadnji na dnevnem redu. Poglejte samo, koliko časa smo rabili, da imamo profesi-
Žal Muhič ne udari ne po mizi. Tukaj me je razočaral. Ve, da stvari niso potekale v redu. Zakaj tega ni spremenil, ve pa le on.
onalno gledališče. In če odnosa do kulture in njenih ustvarjalcev ne bomo spremenili, se bojim, da smo do uresničitve projektov začrtanih v strategiji, tako po programski kot investicijski plati, še daleč.
Kako komentirate poskuse oživitve tržnice? Zdi se, da se je župan spet zapletel v konflikt s spomeniško stroko?
Vsako pravo mesto naj bi imelo visoke hiše, parke itd. in seveda tudi tržnico. Mislim, da mesto za veliko tržnico še ni zrelo, še ta komaj životari. Redke so branjevke, ki tam prodajajo ... Bilo pa bi lepo, če bi jo ohranili v mestnem jedru. 0 tem, kakšna in kako, naj presoja stroka. A na vaše mnenje, da se je župan spet zapletel v konflikt s spomeniško stroko, bi najlažje ponazorila z retoričnim vprašanjem - kdo se pa ni? Žal je v naši občini vse preveč občinskih spomeniško zaščitenih objektov, kulturne spomenike državnega pomena pa preštejemo na prste ene roke - še Narodni dom ni med njimi - in z občinskimi odloki so po mojem mnenju v preteklosti pretiravali in danes imamo zato težave. Pa da se ne bi razumeli narobe, da nimam odnosa do zgodovine, nasprotno, a težko sprejmem dejstvo, da morajo biti na Glavnem trgu granitne kocke, ki so jih položili v petdesetih letih. Kamenčki na pločnikih in peskana mestna pešpot pod Novim trgom. Smo v 21. stoletju in po mestu ne hodimo več v »gojzerjih« ... Menim, da je potrebno več pozitivne komunikacije in morda novi občinski odloki o spomenikih, ki bi marsikatero slabo voljo odpravili.
Kakšno usodo napovedujete Zvezi za Dolenjsko? Ali ima stranka Zveza za Dolenjsko še prihodnost?
Mislim, da ja. To bodo sicer pokazale naslednje volitve. Vesela bi bila, da ostane, ne bi pa želela biti prerok. Dejstvo je, da po
volitvah stranka na sebi več ni naredila nič. »Sedaj smo zmagali, imamo veliko dela z vodenjem občine,« so govorili. Izpostavljala sem, da je to potrebno. Všeč mi je bila ideja, da bi nekaj naredili na nivoju Slovenije, se povezali s sorodnimi strankami in listami. Veliko smo govorili, naredili nismo nič.
Ali ocenjujete, da bo župan kandidiral še enkrat?
Če ima namen nadaljevati s to ekipo, ki jo ima sedaj, je bolje, da ne kandidira.
Kakšne so vaše politične ambicije?
0 naslednjih volitvah ne razmišljam. Čas, ki mi ostaja, uspešno zapolnjujem z Julijami. To je druščina, ki ima realne projekte in jih tudi uresničuje. Če bomo uresničile to,
kar smo zastavile na občnem zboru, bo to zelo v redu.
V	prvih izjavah ste pa potrdile, da dopuščate možnost delovanja v politiki.
Ne bi govorila o mojih kolegicah. Darinka je na novinarski konferenci sicer izjavila, da se bo umaknila. Cirila v nadaljnjem političnem delu ne vidi nič slabega v tem. Sama bom definitivno aktivna, v kakšni obliki, pa še ne vem. Tukaj se počutim doma, mesto imam rada in obžalujem, da nismo bolje izkoristili časa, ko je gospodarstvo cvetelo.
Kako vidite prihodnjega župana?
Želim si nekoga z zelo veliko energije, s sposobnostmi vodenja, organiziranja in nadzorovanja. Verjamem pa, da bi bilo dobro, če bi bila to mlajša oseba. Veliko polagam na njih, na primer Društvo novomeških študentov. Kaj vse so naredili v času svojega obstoja in večino tega s prostovoljnim delom! Mora pa ta generacija dojeti, da ni dovolj kritizirati, ampak da je treba delovati.
V	našem občinskem svetu je veliko ljudi, ki so že dolga leta aktivni. Tisto najboljše so verjetno že dali od sebe.
Glasno se že govori o tem, da naj bi za župana kandidiral Adolf Zupan. Do njega ste kritični - izstopili ste celo iz sveta Krajevne skupnosti Majde Šilc, ki jo vodi. Zakaj?
Naša krajevna skupnost nima velikih problemov. Manjka pa tista pika na i. Veliko je črnih točk, ki bi jih bilo treba urediti. Naredili pa nismo nič. Bilo mi je dovolj. Na zadnjem sestanku sem bila spet kritična. Predsednik me je ocenil kot edino nezadovoljno z aktivnostmi v krajevni skupnosti, ostali so bili tiho. Če dobro funkcionirajo, jim jaz ne bom delala problemov. Ni dovolj, da narediš eno srečanje krajanov in enkrat na leto pokosiš travo.
Imate vi županske ambicije?
Nikakor ne. Vsak ima svojo krivuljo v življenju. Ne čutim se sposobne za tako delo, rada imam prosti čas in potovanja. Sem pa vsekakor pripravljena sodelovati.
Morda pa bi lahko vaše društvo Julija postalo aktivno tudi na političnem področju?
Ni treba, da je stranka, lahko pa je lista. O tem pa se (sploh) nismo pogovarjale. Julije so nastale zaradi tega, ker smo rabile formalno obliko, da bi lahko zbrali izpeljali projekte. Gre za društvo, katerega moto je, da izboljša življenje v mestu.
Ko sva že pri Juliji: uspel vam je neverjeten uspeh. Zbrali ste 250 000 EUR
za mamograf. Ste na začetku projekta vedeli, da vam bo uspelo?
Tudi med nami je bilo nekaj skepse. Denar smo začele zbirati ravno v trenutku, ko se je pojavila recesija. Najprej smo se oglasile v Krki. Rekli so nam: damo vam 30 000 EUR, vendar takrat, ko boste imele ostalo. To nas je spodbudilo. Imele smo argument, da zbiramo denar naprej.
Od kod sploh ideja za zbiranje denarja za mamograf?
Zelo enostavno: obstoječi je bil dotrajan. Pri Juliji smo se odločile, da gremo v to akcijo. Takrat se je sicer pojavil projekt Ma-mobila, ki pa smo ga odklonile. Ženske bi spet stale v vrstah, da bi prišle na pregled. Zdelo se nam je, da bi tako izgubili kvaliteto, ki jo že imamo. Njihov projekt sedaj visi v zraku, medtem ko je naš uspešno pripeljan k zaključku.
Pa vendar so to aparati, ki bi jih morala kupiti država.
Zgrožena sem nad tem. Vendar je tako: vse bi morala država. Tudi starši morajo poskrbeti za otroka. Kaj pa če nimajo denarja? Potem otrok poskrbi zase. Vse bi potemtakem lahko čakalo na državo. Podpišem se pod vsemi kritikami visokih plač v zdravstvu. Toda toliko in toliko žensk je od mamografa življenjsko odvisnih. Nismo mogle čakati na državo. Podobno je recimo z Narodnim domom. Ko so ga gradili, ga ni zgradila država, ampak obrtniki. Tudi obnovili bi ga, če bi naredili kakšno akcijo v času, ko je šlo občini dobro. Vendar so raje govorili, daje to stvar občine in države. Sedaj pa nas je lahko sram, ko vidimo, v kakšnem stanju je.
Tukaj čutim vašo kritiko Društva Novo mesto? Bili ste njegova članica, vendar vas v teh krogih več ni videti?
Ne, ni to kritika. Društvo Novo mesto pravi na prvi strani svojega časopisa, da je njihova naloga opozarjati. In to počno nenehno. Res je, bila sem članica, a zame so pogovori, opozarjanja premalo. Kot sem že povedala, sem človek akcije in želim sodelovati v tem, da se stvari spremenijo. Res pa, da to ni enostavno!
Kako so se na vašo akcijo za mamograf odzvali zdravniki?
Kot veste, smo objavili vse, ki so kakor koli darovali. Na žalost med temi imeni ni ravno veliko zdravnikov.
Kakšna je prihodnost Julije?
Na občnem zboru smo se odločile, da nadaljujemo z aktivnim delom in se osredotočimo na tri večje projekte. Prvi je ureditev mestnega Parka v Portovalu pod trgovino Tuš. Naslednji projekt je komunikacija z romskimi ženami, tretji pa bo projekt novoletno Pravljično mesto za otroke.
Če se posvetiva še vaši »primarni dejavnosti«. Kako pa se je začel projekt Novi medij? Kako ste dobili idejo zanj? Kdaj ste prišli v Novo mesto?
Vse bi potemtakem lahko čakalo na državo. Podpišem se pod vsemi kritikami visokih plač v zdravstvu. Toda toliko in toliko žensk je od mamografa življenjsko odvisnih. Nismo mogle čakati na državo.
Aprila leta 1997 se je začelo z Novi medijem. V Novo mesto pa sem prišla že leta 1979. V Delu sem prebrala, da v IMV razpisujejo štipendijo za sociologa. Slučajno mi je uspelo priti v pisarno tedanjega direktorja Devičnika, saj tajnice ni bilo tam, da bi me zadržala. Prišla sem v njegovo pisarno, ne da bi vedela, kdo je. Vprašala sem, če je kje kdo, ki bi mi kaj povedal o tej štipendiji. Rekel je: »Usedi se!« In pogovarjala sva se celo uro. Vprašal me je, če znam pisati, saj jim je odšel novinar, ki je urejal njihov tedanji časopis Kurir. Rekla sem, da bi to počela, samo da v Novem mestu nimam stanovanja. Obljubil mi je stanovanje in ostala sem tukaj. Zaposlila sem se 1. aprila 1979 in 27. aprila sem že izdala prvo številko Kurirja. Vključila sem se v Društvo novinarjev in postala predsednica novinarjev podjetij v Sloveniji. Bilo je zelo zanimivo obdobje.
Kako je bilo delati z Devičnikom?
Z njim imam zelo dobre izkušnje. Čeprav je bil vojak in čeprav so mu nekateri očitali, da je bil avtokrat. Stvari je obvladoval, bil je vizionar in še danes se to potrjuje s programi, ki se izvajajo. Iskreno mi je žal, da ni bilo nikogar, ki bi ob razpadu IMV holdinga prevzel stvari v svoje roke in jih peljal naprej.
Naslednji korak je bil že Novi medij?
Ne, leta 1993 sem odšla v Djubljano v podjetje Virgo, ki je bilo prvo zasebno podjetje, ki se je ukvarjalo z marketingom. Tam se bila dve leti. Ideja o Novem mediju pa je nastala že v času, ko sem delala v IMV-ju. Spomnim se Gorjupovih dni, ko je Manca Košir govorila, da je prihodnost novinarstva v uličnih časopisih, ki jih je bila takrat Amerika že polna. Naveličala sem se voženj v Djubljano in se odločila, da bom nekaj poskusila. Nisem vedela, v kaj se spuščam. Vedela sem samo, da ljudje tukaj nimajo bralnih navad, da časopisov ne berejo in ne naročajo. Šli smo po blokovskih naseljih. Ugotovila sem, da je zelo malo naročniških nalepk. Jasno mi je bilo, da časopisa ne bom mogla prodajati naročnikom. Dolenjski list je imel takrat še kar dobro naklado in morala sem poiskati prazno nišo.
Ste imeli na začetku kakšne težave? Se je časopis takoj prijel?
Zadeva se je res takoj prijela. Nismo vedeli, kako naj merimo branost časopisa. Potem smo začeli z akcijami, kot so črna in bela točka, rubrika Kdo je to, izbirali smo Najmeščana. Vse te ideje, sploh zadnja, so padle na zelo plodna tla. Predlogi so kar deževali. Bilo je veliko pisem in veliko klicev.
Kako vi vidite vlogo Novega medija v lokalnem medijskem prostoru? Je kaj več kot posel?
Seveda je več kot samo posel. Čeprav so mi všeč časopisi, kot je na primer Park, sem se jaz želela posvetiti izključno obveščanju, ne komentiranju. To je bil tudi naš dolgoletni moto. Toliko sem že poznala slovensko novinarstvo, da sem vedela, da je za njim veliko politike. V času socializma
INTERVJU
smo imeli enoumje, potem pa se je dogajalo to, da se je po tem, kateri časopis si kupil, vedelo, katero politiko podpiraš. Na žalost je bilo tako. Žalostna sem, ker sta pri nas novinarska svoboda in medijska kultura tako na nizkem nivoju. Obstajajo pritiski s strani oglaševalcev in politike. Če se vrnem k vprašanju. Verjamem, da Novi medij vendarle prinese informacije. Dolenjski list lokalne novice obdeluje po svoje, Park po svoje, ostali spet na svoj način. Mislim, da je Novi medij v svoji tržni niši uspešen. So stvari, ki jih objavimo samo v Novem mediju, na primer zasnovo za Portoval smo objavili samo mi. Poleg tega je treba priznati, da se povprečen Novomeščan v njem prepozna, če ne drugje, v naši rubriki Trič trač. Mislim tudi, da Novi medij daje predvsem neko pozitivno energijo, čeprav vem, da ljudje nanj gledajo zelo različno.
Kako pa gledate na vse svoje posnemovalce, Vaš mesečnik, Udarni list in podobne?
Moram reči, da sem vesela, dokler me posnemajo. Posnemali so nas ne le v lokalnem prostoru, ampak po celi Sloveniji. So tudi nizki udarci, ampak to pač sodi zraven.
Vas je konkurenca omajala?
Nikakor ne. Ne pretiravamo s cenami, smo majhni po številu zaposlenih in znamo se prilagoditi.
Kot ste rekli, je bil vaš slogan »Mi obveščamo, vi komentirate«. Toda v resnici
gre pri vašem časopisu v veliki meri za članke, ki jih naročajo podjetja in javni zavodi. Ali ne gre torej bolj za oglaševanje kot za informiranje?
V veliki meri to drži. Od tega vendar živimo ...
Toda koliko je ta informacija še relevantna?
Vedno je relevantna. Tudi tisti, ki jo posreduje, mora stati za njo. Pa tudi jaz ne bi nikoli dovolila, da bi kdo objavljal očitne laži.
Podoba, ki jo dobi človek, ko bere vaš medij, je povsem drugačna, kot tista, ki ste je prej kritično opisovali kot političarka. Se vam ne zdi, da sicer drži, da objavljate informacije, vendar nikakor ne vseh, ampak predvsem tiste, ki so v prid vašim naročnikom?
Živimo od prodanega oglasnega prostora. Ko vidimo, da gremo v rdeče številke, zmanjšamo obseg in umaknemo kakšne tekste. Vendar si nikoli nisem dovolila, da
bi postala navijač te ali one politike. Opozoriti moram na to, da so se tudi zaradi Novega medija stvari spreminjale tudi na bolje, še posebej zaradi rubrike Črna točka. Nikoli nismo pisali, kdo je kriv, kdo je odgovoren, pa vendar so se zaradi rubrike črne točke
odpravljale. Novi medij pač nima funkcije, kot jo ima recimo Park, ampak po drugi strani pa tudi mi ne prikazujemo vsega v rožnatih barvah. V uvodniku si dovolim kakšno kritiko, pa čeprav tudi tukaj skušam misliti pozitivno. Verjamem v to, da tak odnos dolgoročno prinese največ napredka.
Ponavadi se novinarji ne ocenjujemo med seboj, pa vendar me zanima, kako ocenjujete naš lokalni medijski prostor?
Medijski prostor se je razvil predvsem po količini, manj po kvaliteti. Lahko sem tudi do sebe kritična, tudi Novi medij bi se lahko razvijal. Vesela sem za vsak nov medij, ki se zgodi. Še posebej sem bila vesela, ko se je pojavil Park, ki je vsebinsko nekako nasledil nekdanji Valj, v katerem sta delala
na primer Igor Lukšič in Bojan Radovič ... V Parku sicer pogrešam pozitivnost. Novinarji prevečkrat slikamo črno belo sliko. Tudi mlade ekipe, na primer na Studiu D in Dolenjskem listu, so zelo dobre.
Kakšna je prihodnost Novega medija?
Od 1997 leta, ko izhaja, so se razmere na medijskem področju bistveno spremenile. Od tega, da smo bili edini tovrstni časopis, do skorajda »poplave« brezplačnikov. A verjamem v ta projekt. Verjamem, da Novomeščanom prinaša koristne informacije in oglaševalcem možnost ugodnega in odzivnega oglaševanja.
Nikoli si nisem dovolila, da bi Novi medij postal navijač te ali one politike. Novi medij pač nima funkcije, kot jo ima recimo Park, ampak po drugi strani pa tudi mi ne prikazujemo vsega v rožnatih barvah. Verjamem pa v to, da pozitiven odnos, ki ga gojimo, dolgoročno prinese največ napredka.
Gradnja objekta ob teniških igriščih na Loki že nekaj časa miruje. Ustavilo se je sredi dela nekako po principu »kolikor denarja, toliko muzike«. Gre za tako imenovani servisni objekt za tenis, v katerem bo kot osrednji element urejeno štiristezno kegljišče z gostinskim lokalom, poleg tega pa bodo tam še klubski prostori, sanitarije in garderobe za kegljače pa tudi tenisače, ki bodo imeli tu tudi svoje skladišče. Vrednost investicije je občina ocenila na nekaj čez 1,2 milijona evrov. Kakšne bodo številke v primerjavi s to oceno na koncu gradnje, bo zanimivo videti tedaj. A dokončanja gradnje, v zvezi s katero ima občina še nekaj neplačanih obveznosti do izvajalcev, ne gre pričakovati niti letos, pač pa kvečjemu leta 2010. Če ne celo kasneje. To stanje sploh ne preseneča v luči peripetij že par let nenavadnega razpolaganja z občinskim proračunom in nezmožnostjo zagotavljanja znatnejših sredstev za občinske investicije od države in morda celo iz Evrope. Je pa to še en dober pokazatelj, da občina zelo slabo načrtuje svoje delo.
Obetaven začetek leta 2003
Servisni objekt je eden izmed mnogih objektov, katerih ureditev je predviden z Ureditvenim načrtom za športnorekreacijski park Portoval. Načrt je bil sprejet že leta 2001. Kakor se to morda za trenutek zdi blizu, je vendarle odtlej že osem let. Doslej je bil nešportni del tega načrta bolj ali manj uresničen, predvideni športni objekti pa se gradijo s polžjo hitrostjo. Začelo se je sicer obetavno v letu 2003 z odprtjem trgovsko-zabaviščnega centra Tuš z obsežno parkirno hišo, ki ji je občina pridala še manjšo svojo hišo za parkiranje, z ureditvijo lepo opremljenega otroškega igrišča, z ureditvijo mosta za pešce in kolesarje prek reke in nenazadnje z bolj ali manj očem vidno komunalno infrastrukturo, ki je pomembna za delovanje že izvedenih objektov, kakor tudi onih, na katere še čakamo. In po načrtu iz že kar daljnega leta 2001 čakamo še na marsikaj.
Tako načrt, če omenimo za šport in funkcioniranje parka zanimivejše reči, predvideva tudi izgradnjo zahodne in vzhodne tribune ob stadionu z mnogimi prostori v nju-
nem okviru, razširitev upravnega objekta športnega parka, predvidena je ureditev nadkritega balinišča, teniške dvorane, vadbenega metališča, celo letnega kopališča pa večje čolnarne s privezi za športne čolne, novega mosta prek Krke med Portovalom in Bršljinom (Medičeva ulica) ter tretjega mosta, tudi ta le za pešce in kolesarje, med Irčo vasjo in Grobljami.
Dobili še nogometno igrišče, vse ostalo le na papirju
Doslej je bilo v zvezi s športom na tem območju urejeno le nogometno igrišče z umetno travo. Dograjeno je bilo leta 2006, začela pa se je še gradnja že omenjenega servisnega objekta za tenis. Vse ostalo čaka. Kakor je povsem nejasna tudi usoda že zarisane športne dvorane za okoli 5000 gledalcev za zahodno tribuno stadiona. Gradnja te ne le, da se ni začela, pač pa se je prenehalo o njej celo razmišljati, ko so odgovorni naleteli na prve prepreke. Pa seveda pustimo vnemar, da so med odgovornimi tudi takšni, ki si upajo pomisliti, da bi Novo mesto imelo še več takih ali podobnih športnih dvoran - še eno v okviru velodroma v Cešči vasi in eno ob univerzitetnem kampusu v Drgančevju. Ob čemer seveda vemo, da občina dandanes nima denarja niti za šolsko telovadnico v Stopičah, ki je za časa aktualne oblasti postala kar športna dvorana, kar je seveda le na papirju, ker se njena gradnja še niti slučajno ni začela, četudi je župan Muhič obljubljal njeno dokončanje že za jesen 2008.
Osnovni problem je lahko v tem, da odgovorni s sprejemanjem raznih načrtov spodbujajo tudi visoke ambicije občanov, v tem primeru posebej športne javnosti, pri čemer pa ni ob sprejetju katerega od takih načrtov nikomur niti približno jasno, kako in s kakšno časovno dinamiko naj bi se načrti uresničevali. Tako je tudi z načrtom za športni park Portoval. Ob sprejetju je bil po novomeških medijih bogato publiciran, bolj in manj odgovorni so se ob njem slikali, izrekale so se velike besede, napovedovale so se rešitve mnogih zagat novomeškega športa. A realnost tedanjega trenutka nam je jasnejša zdaj, torej osem let kasneje, ko zahtevnejši posegi v tem parku nikakor ne
ugledajo luči dneva. Kakor ne zna mesto semkaj pripeljati sredstev za investicije na področju kulture, šolstva, zdravstva, cestogradnje..., tako ni denarja tudi za šport.
Rok za uresničitev načrta, kakršen je bil sprejet leta 2001 za športni park, ne more biti 30 ali 50 let, kolikor bo Novo mesto potrebovalo za izgradnjo vsega načrtovanega, če se bo delalo na dosedanji način, pač pa mora biti tak načrt uresničen v 10 do največ 20 letih. Zatem je čas za nov načrt. Tega ne terja le racionalnost prostorskega načrtovanja in izgradnje prostora, pač pa navsezadnje tudi potrebe mesta, meščanov, pa seveda v danem primeru športnikov oziroma rekreativcev. In šport je za človeka nekaj takega, kot so otroci za družbo. Pomlajuje, daje moč, je skratka veliko bogastvo.
Skromna podpora države, ne duha ne sluha o zasebnem kapitalu
Servisnega objekta za tenis sicer ne financira samo novomeška občina. Ne, pač pa sodelujeta tudi Ministrstvo za šolstvo in šport ter Fundacija za šport. A njun prispevek je nekako skromen. Skupaj krijeta dobrih deset odstotkov ocenjene vrednosti projekta in še to razpršeno prek več let. Za zdaj pa ni ne duha ne sluha o zasebnem vlagatelju, četudi bi občina pri takem objektu mogla in morala več truda vložiti prav v to smer in četudi se je izrekalo premnoge napovedi javno-zasebnih partnerstev v naši občini. Kakor kaže za sedaj, pa bo z novo investicijo občina pridobila le še nove stroške upravljanja oziroma vzdrževanja, namesto da bi že v samo investicijo privabila zasebni kapital in s tem morebiti zagotovila možnosti za izgradnjo objekta v najkrajših rokih.
Če kaj resnično moramo pričakovati od občine v prihodnje, potem so to jasno izdelani projekti, iz katerih bo razvidno kdo, kdaj, s katerimi sredstvi bo uresničeval vse, kar se župan, občinska uprava in nenazadnje občinski svet odločijo spraviti na papir. Na področju športa bi morala aktivnejšo vlogo prevzeti Agencija za šport. Ta ima nekaj deset tako ali drugače zaposlenih, medtem ko na občini za področje športa deluje le ena oseba, nekaj zadnjih let pa na občini ni bilo celo niti ene osebe zapo-
Že več kot osem let je minilo od sprejetega prostorskega načrta za kompleks Portoval, ki predvideva izgradnjo zahodne in vzhodne tribune s poslovnimi prostori, izgradnjo nadkritega balinišča, teniške dvorane, vadbenega metališča, letnega kopališča, večje čolnarne s privezi za športne čolne, novega mosta prek Krke med Portovalom in Bršljinom (Medičeva ulica) ter tretjega mosta, tudi ta le za pešce in kolesarje, med Irčo vasjo in Grobljami. Do kdaj bo mesto čakalo? Do sedaj je dočakalo le poslovni del kompleksa.
Doslej je bilo v zvezi s športom na tem območju urejeno le nogometno igrišče z umetno Zaradi likvidnostnih težav naše občine se je ustavila gradnja kegljišča na Loki (objekt bo travo. Dograjeno je bilo leta 2006.	vseboval tudi gostinski prostor, garderobe in klubske prostore). Čeprav se je veliko govo-
rilo o zasebnih vlagateljih, ni o tem ne duha ne sluha.
slene na tem področju. Z investicijami se jih pa tam tudi ne ukvarja kaj dosti več. Načrt za športni park pač tudi ni edini, pri katerem celo po osmih letih ni jasno, kdaj bo v celoti zaključen. Je pa jasno, da občina z novimi načrti in novimi strategijami že zarisuje oziroma zapisuje nove milijonske investicijske naloge še na mnogih drugih področjih. A če bo šlo tako naprej, bo res večina ostala na papirju celo za časa naših življenj. In teh let je še precej pred nami.
Šport je v naše okolje prinesel kar nekaj veselja in celo ponosa, predvsem pa je marsikomu prinesel več zdravja. To pa vsaj tistim, ki ga jemljejo na zdrav način. Pogoji za ukvarjanje s športom Novomeščanov resnici na ljubo zaradi mnogih razvpitih investicij na področju športa v Por-tovalu ali kje drugje ne bodo kaj prida slabše ali boljše. Metališča, nogometna igrišča, tribune, teniške in športne dvorane se ne gradijo za povprečnega davkoplačevalca. Za hojo, tekanje, kolesarjenje in še kaj se bodo že našle
poti. Seveda pa je kaj več, kaj vrhunskega, kaj šele kaj poslovnega, in šport je bojda v svetu velik biznis, ustvariti v pogojih, kakršne imamo v Novem mestu, pravi čudež. In čudež bo tudi, če bomo v doglednem času dobili katero koli od napovedovanih dvoran za šport v naši občini, pa naj gre za tisto v Češči vasi, Drgančevju, ono v Stopičah ali pa to v Portovalu.
Načrti MO Novo mesto na športnem področju
Stopiče bodo začeli graditi naslednje leto, Portoval bo čakal strategijo
V tem mandatu (2006-2010) se je Mestna občina Novo mesto lotila treh investicij na področju športa. To so servisni objekt za tenis, telovadnica v Stopičah in športna dvorana ob velodromu v Češči vasi.
In kako potekajo dela? »Dela na servisnem objektu za tenis s kegljiščem smo v letu 2008 prekinili zaradi likvidnostnih težav občine. Trudimo se, da bi objekt kmalu dokončali (če bodo zagotovljena sredstva, bo to še letos, v nasprotnem primeru pa leta 2010),« trdijo v kabinetu novomeškega župana. »Telovadnica Stopiče je v fazi projektiranja. V juniju 2009 pričakujemo gradbeno dovoljenje. Gradnjo pa načrtujemo v letih 2010 in 2011.« Odgovor je nekoliko presenetljiv, saj je župan še v intervju za Park, ki je bil objavljen v prejšnji številki, trdil: »V začetku na-
slednjega šolskega leta bomo postavili temeljni kamen. Kako hitro se bo razvijala nadaljnja izgradnja, pa je tudi stvar izvajalca.« Ker se je avtorju intervjuja odgovor zdel zelo ambiciozen, je ponovil vprašanje. Zupanov odgovor je bil: »To je realno. Sprejeli bomo rebalans, poleg tega pa bomo poskusili gradnjo financirati tudi iz drugih virov. Proračun bo zagotavljal tisti nujni, standardni del, za tisto, kar pa bo pri telovadnici nadstandardno, moramo iskati druge vire. Država bo prispevala le en del. Drugi del pa je tudi zasebna iniciativa. Pogovarjamo se z eno izmed bank, pogovarjamo se z gasilci, pogovarjamo se s krajevno skupnostjo, ki se sicer tudi financira iz proračuna, skušali pa bomo najti tudi druge zasebne investitorje.«
»Za športno dvorano Velodrom Češča vas smo pri-
dobili nepovratna evropska sredstva v višini 2 milijona EUR. Sedaj izdelujemo investicijsko dokumentacijo. Če bodo zagotovljena sredstva s strani zasebnega partnerja, bo šel projekt v realizacijo v letih 2010 in 2011,« so o tretjem večjem projektu povedali na Mestni občini Novo mesto. Glede urejanje Portovala, kjer so na papirju predvideni vzhodna tribuna s plavalnim bazenom, pokrito balinišče, metališče kopja, zahodna tribuna ..., pa so pri novomeškem županu pojasnili naslednje: »Kar zadeva bodoče športne objekte v športnem parku Portoval, pa je potrebno najprej sprejeti strategijo športa. V njej bi morala biti opredeljena prioriteta izgradnje športnih objektov.« (Uroš Lubej)
Lansko leto smo spremljali, kaj se dogaja z igrišči na Loki, potem ko je decembra 2007 na pobudo Iva Kuljaja tam gostoval Dunajski cirkus in oba enogrba velbloda. Pri čemer se je, mimogrede, zgodil pogrom nad osrednjimi novomeškimi rekreativnimi površinami, saj so cirkusantje za postavitev šotorov zvrtali globoke luknje v asfaltne površine (na odbojkarskem in nogometnem igrišču), njihova vozila pa so močno razrila travnate in peščene površine ter poškodovala robnike na sicer zanemarjeni stezi za skoke. Pri pogromu nad igrišči oba velbloda seveda nista sodelovala, še več, s svojo visoko energetsko in s semeni polno kakico sta obilno pognojila tamkajšnje površine, tako da danes raste trava celo na tekaških površinah in ni rečeno, da ne bo začela poganjati tudi iz asfalta, kar pa ne moremo zameriti ubogima živalskima parama, ampak bolj tistim, ki so odgovorni za vzdrževanje teh površin. Revija Park je takrat na dejstvo, da so poškodovana igrišča na Loki, ki jih skozi celo leto na veliko uporabljajo šole, otroci, rekreativci, družine, šole, profesionalni športniki in klubi, opozorila občino, Ivo Kuljaj pa je ob tej priložnosti izrekel sledeče znamenite besede: »Loka bo
lepša, kot je bila, preden je tam gostoval Dunajski cirkus.« Loka seveda potem ni bila lepša, niti ni lepša danes, je pa zato imela občina veliko težav pri odpravljanju nastale škode.
Tako je 3. marca 2008 neznani storilec prvič popravil igrišča na loki. V celoti neuspešno (kar smo sicer v članku 4. marca napovedali, saj je bilo tudi nam laikom jasno, da je bila sanacija narejena neustrezno), ker se je v luknje tlačilo asfalt in ker so luknje globoke več kot 40 cm in dokaj ozke, jih ni moč v celoti zadelati, kar sčasoma privede do pogrezanja na novo vnešenega asfalta oziroma vnovičnega pojavljanja lukenj. In neznani zato, ker od MO Novo mesto do danes nismo prejeli odgovorov na naša vprašanja, ki smo jih zastavil konec avgusta 2008: ali so si (oziroma bodo) strokovne službe MO NM ogledale poškodbe na igrišču, ali so ocenile (bodo ocenile), na kakšen način je treba popraviti poškodbe, kakšni stroški so s tem povezani, kakšni so bili dosedanji stroški sanacije ter kdo jo je izvedel. Takrat so nam odgovorili, da je »vso nastalo škodo skladno z dogovorom saniral in v celoti plačal Dunajski cirkus. 0 višini stroškov sanacije nismo bili obveščeni.
Ogled neposredno po sanaciji je potrdil, da so bile poškodbe ustrezno odpravljene. Ponovni ogled bomo opravili v kratkem«. Še isti dan, 1. septembra 2008, ko smo prejeli te nenavadne odgovore, smo MO Novo mesto prosili za dodatna pojasnila, in sicer: 1. Kdo (katera služba občinskega sveta oziroma kateri sodelavec MO NM) je opravil ogled igrišč na Loki in potrdil, da je sanacija ustrezna? 2. Kaj pomeni beseda »v kratkem« v vašem odgovoru? Odgovore smo čakali in jih nismo dočakali, medtem pa so luknje na igriščih mirno vznikale kot gobe po dežju. Vmes je prišla zima in začelo se je pisati leto 2009. Ker smo tik pred začetkom pomladi, torej letnega časa, ko začnejo biti igrišča na Loki polno funkcionalna za občane, smo se odločili, da bomo spet malo pobarali občino, kako in kaj je s to perečo in v nebo vpijočo občinsko sramoto. Tako smo 9. februarja 2009 na MO Novo mesto naslovili naslednja vprašanja: 1. Kdo (katera služba občinskega sveta oziroma kateri sodelavec MO Novo mesto) je opravil ogled igrišč na Loki in potrdil, da je sanacija ustrezna? 2. Izkazalo se je, da sanacija ni ustrezna. Zanima nas, kdaj in kako namerava (če namerava) MO Novo
mesto sanirati igrišča na Loki? 3. Prosimo tudi za komentar župana Alojzija Muhiča glede problematike in glede na dejstvo, da so že 14 mesecev poškodovane ene najbolj uporabljanih rekreativnih površin v mestu. Prav kmalu, 12. februarja 2009, smo dobili še bolj nenavaden in še bolj pomanjkljiv odgovor od tistega prvega, in sicer od višje svetovalke za odnose z javnostmi: »V zvezi z igrišči na Loki vas obveščam, da smo v tem tednu (nazadnje še včeraj, 12. 2. 2009) ponovno opravili ogled predmetnih površin in ocenili, da je sanacija ustrezna.« Ni nam preostalo drugega, kot da še sami opravimo vnovični ogled. In res, nekdo je spet popravil poškodovana asfaltna igrišča. In to na enak način kot prvič.
Torej. Dejstvo je, da je nekdo v času zime, verjetneje pa takoj po naših vnovičnih vprašanjih - glede na sveže sledi in ostanke asfalta, igrišča na Loki spet popravil. Prav tako je dejstvo, da do danes še nismo prejeli odgovorov na naša zgoraj postavljena vprašanja glede prve neuspešne sanacije, ki pa jih bo morda treba vnovič postaviti tudi v zvezi z drugo sanacijo igrišč. In ker so bila igrišča na Loki, kot kaže, sanirana na enak način kot prvič - ta se je izkazal za neustreznega -, domnevamo, da se bo celotna problematika ponovila in da bomo konec avgusta 2009 ali morda še prej spet lahko pisali o luknjah na Loki in tako dalje v neskončnost. Še posebej zato, ker domnevamo, da seje v času enega leta in prek zime, ko luknje niso bile sanirane, zaradi erozije spiral sloj tampona, ki je pod asfaltno površino. Kar po našem laičnem mnenju zmanjšuje možnosti uspešne sanacije. Glede na potek dogodkov pa je čisto možno tudi, da bo neznani storilec sproti mašil luknje. Vprašanje pa je seveda, na čigave stroške.




Jr' V
' Nfj’
k' xm
r „ 7


HJ sfeS^
f.^:' r	. ^v>	.^: W;
^ i# W
v ___ .
. j :*
r ~
" Ir.
:- I
Otroška igrišča na Drski: Nemarno odvržena rabljena narkomanska igla. (tekst in foto Mitja Sadek)
SPOŠTOVANI
HAPPV VOK
Mi smo odločili, da bomo združili z restavracijo
Guang Dong prva.
Zato se smo preselili na sedež:
Ljubljanska cesta 51, 8000 NM
Za dodatne informacije in unočitel razne kupone in darilnih bon se oglasite na zgoraj naveden naslov ali
pokličite na tel.: 07 332 46 23.
Hvala za razumevanje in Lepo vas pozdravljamo.
Selitev Kitajske restavracije: Lektorja, Ragov log je ena izmed najlepših točk v Novem mestu. Mesto nima svoje-
mmm Mr
•	-- • V&."	’■	.	\ "	4 - ■f’	'	1
J* ^
v ^ -><■*

prosim! (tekst in foto Mitja Sadek)
ga parka, zato sta oba mestna gozdova (Portoval in Ragov log) toliko bolj priljubljena med sprehajalci in rekreativci. Malo manj pa ju marajo tisti, ki bi morali skrbeti za praznjenje smetnjakov. Skorajda vsi smetnjaki v Ragovem logu so ves čas polni, nekateri so celo prepolni, tako da spominjajo na pravo malo smetišče. In tak je potem tudi odnos mimoidočih do njih. Zelo lepo bi bilo, če bi odgovorni smeti redno praznili, še lepše pa, če bi poskrbeli za namestitev novih košev - pa še kakšnega bi lahko dodali! (tekst in foto Uroš Lubej)
Sprejet konservatorski program za prenovo tržnice
Za prenovo, vendar z upoštevanjem kulturne dediščine
Nekaj predlogov ZVKD: pokrita tržnica na celotnem območju današnje tržnice; poglobitev prostora in pasažna povezava z Glavnim trgom; ureditev parka in arheološka prezentacija nekdanje cerkve Sv. Florjana; nova prometna ureditev Glavnega trga z ukinitvijo tranzitnega prometa skozi Glavni trg. ZVKD pa nasprotuje radikalnim posegom v stavbah na Glavnem trgu, v kolikor bi se tržnica razširila tudi na objekte na Glavnem trgu.

Tomaž Golob, Zavod za varstvo kulturne dediščine, Območna enota Novo mesto
Franciscejski kataster obravnavanega mestnega predela iz leta 1825, iz katerega je mogoče razbrati trikotno zasnovo današnjega Prešernovega trga, ki ga od Florjanovega trga, na katerem je nekoč stala cerkev (številka 206), loči kratka, a zelo ozka ulica, saj so vrtovi nekdaj segali globoko v danes odprti javni prostor, ki se je izoblikoval v času gradnje Prosvetnega doma (kasneje Dom kulture, danes Anton Podbevšek Teater) med obema vojnama. Tedaj sta bila vzpostavljena enotna gradbena linija med Prosvetnim domom in Kozinovo hišo (številka 194, Prešernov trg 1 -2) ter zadostna razširitev javnega prostora za potrebe nemotenega odvijanja prometa, se je pa s tem izgubila cezura med dvema mestnima trgoma. Arhiv RS.
Nekaj predlogov ZVKD
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Novo mesto) je aprila 2009 izdelal konservatorski program za prenovo tržnice v Novem mestu. Zavod je pri izdelavi konservatorskega programa izhajal iz pravnih, prostorskih in vsebinskih izhodišč. Ker je pred-
met obdelave urbano območje v historičnem mestnem jedru, ki ima status kulturnega spomenika, neposredno ali posredno pa zadeva tudi nekatere stavbne kulturne spomenike, je pri načrtovanju prenove treba upoštevati pravne okvire varstva kulturne dediščine v prostoru od mednarodnih konvencij, Zakona o varstvu kulturne dedi-
ščine do občinskih pravnih aktov.
V območju prenove, ki obsega obširen prostor med Glavnim trgom in kapiteljskim gričem ter med Muzejsko ulico in Prešernovim trgom, so se tekom zgodovinskega razvoja mesta razvili številni kvalitetni urbanih pojavi, ki so izraz identitete mesta in meščanov, obenem pa tudi
Pogled na Florjanov in Prešernov trg iz časa pred izgradnjo Prosvetnega doma leta 1930, ki so ga zgradili na lokaciji hiš št. 195 in 196 (glej franciscejski kataster). Na fotografiji je množica objektov, ki so bile žrtve nemškega letalskega bombardiranja leta 1943. V ruševinah je ostal prizidek Kozinove hiše, na dvorišču katerega v poletnih mesecih deluje gostinski vrt San Sebastian, prav tako ni več pred njim stoječega manjšega gospodarskega poslopja. V ozadju je pod kapiteljsko cerkvijo vidna hiša (številka 189 na franciscejskem katastru), ki je stala na mestu današnjega parkirišča in je sooblikovala zahodno fasado Prešernovega trga. Za Kozinovo hišo so vidni ograjeni vrtovi, ki so segali globoko v danes odprti javni prostor in tako tvorili cezuro med obema trgoma. Dolenjski muzej.
mnoge pomanjkljivosti in nikoli sanirane rane. Tu je treba omeniti žalostno dejstvo, da so ravno območje med Glavnim trgom in kapiteljskim gričem leta 1943 najbolj prizadeli nemški bombniki in da je sedanje stanje marsikaterega objekta ali odprtega prostora še vedno posledica tedanjih dogodkov. Za potrebe prenove obravnavanega mestnega predela je potrebno določiti ustrezne postopke načrtovanja, ki morajo temeljiti tako na morfološki analizi prostora kot na osnovnih programskih opredelitvah, da bi se na koncu lahko tudi definiral finančno ekonomski obseg prenove. Spomeniškovarstveni prispevek zavoda k urbanistični delavnici, ki jo za potrebe prenove tržnice izvaja Mestna občina Novo mesto, je v nadaljevanju podana morfološka analiza prostora z osnovnimi izhodišči za prenovo.
Območje s pestro zgodovino
Pri izdelavi morfološke analize si je zavod pomagal s pisnimi, fotografskimi in kartografskimi arhivskimi viri, saj morajo izhodišča za poseganje v prostor temeljiti na poznavanju historične poselitvene strukture v obravnavanem mestnem predelu med Glavnim trgom in kapiteljskim gričem.
Historično jedro Novega mesta je v osnovi srednjeveško mesto z značilno zasnovo prometne in parcelacijske mreže. Jedro mesta je Glavni trg z osrednjima napajalnima ulicama med Gorenjimi in Dolenjimi mestnimi vrati. Poleg današnje Rozmanove je bila v preteklosti do izgradnje Kandijskega mostu leta 1898 še Pugljeva ulica, ki je vodila do starega lesenega mostu. Trg obdaja sistem kapilarnih poti, ki ga sestavljajo prečne in stranske ulice. Ob notranji strani nekdanjega mestnega obzidja, z izjemo območja Kapitlja in frančiškanskega samostana, pa so speljane obzidne poti. Za razliko od geometrijsko urejenega Glavnega trga in njegove ožje okolice se ruralne značilnosti oblikovanja prostora v širšem območju Prešernovega trga kažejo v nestrnjeni pozidavi in razgibani parcelacijski mreži. Na franciscejskem katastru iz 1825 vidimo, da lahko najstarejšo parcelacijo slutimo v velikih parcelah med današnjo Muzejsko ulico in Prešernovim trgom, torej na območju nekdanje posesti Nemškega viteškega reda in Kozinove hiše (Prešernov trg 1,2). Samo
obrobje Prešernovega trga pa ima bolj gosto in geometrijsko nekoliko pravilnejšo parcelacijsko mrežo, vendar brez srednjeveških (rakastih parcel, ki so značilne za območje Glavnega trga. Vsekakor gre za najstarejši del mesta, trško naselbino Gradec, s kontinuirano poselitvijo izpred ustanovitve Novega mesta leta 1365.
Drugačen zgodovinski in urbanistični razvoj lahko pričakujemo na območju Florijanovega, nekdaj Antonovega trga. Iz skromnih zgodovinskih podatkov lahko sklepamo, da je tu stala najstarejša novomeška cerkev sv. Antona, v zgodovinskih virih navajana tudi kot cerkev sv. Antona v gozdu. Očitno so jo sezidali prebivalci trške naselbine Gradec pred 1365 in je stala na vzhodnem, neposeljenem in z drevesi zaraščenem delu naselja. Cerkev je 1664 z večino drugih objektov v mestu pogorela. Cerkev so nato popravili, ji prizidali kapelo sv. Florijana in spremenili pa-trocinij. Poslej se je imenovala po sv. Florijanu, zavetniku pred požari. 1810 so jo Francozi zaprli, jo podržavili in jo spremenili v skladišče soli. Avstrijci so cerkvico spet vrnili mestu, toda zaradi izredno slabega stavbnega stanja so jo 1825 vnovič zaprli. Podrli so jo v drugi polovici 19. stoletja, kar je razvidno tudi iz reambuliranega katastra, na katerem je cerkvica že prečrtana.
Severno stranico Florijanovega trga oblikuje strnjen stavbni niz poslovno stanovanjskih objektov. Omenjena gradbena linija štirih objektov je vidna že na franciscejskem katastru iz 1825 z jasno definiranim uličnim vogalom v stiku z Linhartovo ulico.
Na mestu sedanje tržnice, na vogalu med Škrabčevo in Florijanovim trgom, je bila pritlična hiša, v kateri je bila do 1901 gostilna Pri Kosu. Kot je razvidno iz franciscejske-ga katastra, se je v vzhodnem delu naslanjala na objekt Glavni trg 29, medtem ko je na Florijanovem trgu mejila na obsežen vrt, ki se je razprostiral za objektom Glavni trg 27. Hiša je bila porušena med letalskimi bombardiranji Novega mesta leta 1943.
V historičnih okvirjih se je ohranila tudi južna poteza trga s stavbnim otokom med Florjanovim trgom in Muzejsko ulico, vendar je njena arhitekturna podoba skromna in potrebna nove rešitve. Razen Moretove hiše so bili drugi objekti zaradi bombardiranja v drugi svetovni vojni tako hudo poškodovani, da so bili bodisi na novo
pozidani bodisi neustrezno prenovljeni. Značilen primer so utilitarno zasnovani objekti, ki so zrasli ob Moretovi hiši za potrebe proizvodnje sodavice in so poleg montažne konstrukcije tržnice najopaznejši degradacijski moment v prostoru Florjanovega trga. Zahodno stranico trga oblikuje monumentalno poslopje Kozinove hiše (Prešernov trg 1, 2). Že na najstarejši katastrski karti, izvirnem listu Franciscejskega katastra iz 1825, je stavba označena kot zidan objekt (barvan rdeče) in ob njej je obsežna pripadajoča parcela. Stavbna zgodovina objekta ni povsem pojasnjena, verjetno pa njen nastanek sega vsaj v baročno dobo. Takratni obseg zemljišča je bil močno podoben današnjemu. Stavba je bila v osnovi enaka sedanji, imela pa je še gospodarski trakt proti jugu, ki je v obliki črke L oklepal manjše dvorišče. Ob vhodni meji zemljišč je bil še manjši zidan objekt, ki pa ni bistveno vplival na stavbno linijo in izgled zahodne fasade Florijanovega trga. S severno in z vzhodno fasado je stavba že takrat sooblikovala Florijanov trg, čeprav je bila prvotno nekoliko pomaknjena v globino parcele. Obe fasadi stavbe je namreč obkrožal večji, očitno ograjeni vrt. Zlasti severni del vrta je pripomogel k zožitvi ulice, s čimer je bila ustvarjena cezura med današnjim Prešernovim in Florijanovim trgom. Danes je severni del platoja vključen v prometne površine. S tem in z zgraditvijo Prosvetnega doma (danes Anton Podbevšek Teater) ter posledično s spremembo gradbene linije v tem delu trga se je zabrisala nekdaj jasno izražena členitev prostora z dvema, z vmesno ozko ulico ločenima trgoma. Pripadajoče zemljišče objekta je potekalo po vsej širini stavbnega otoka med Florijanovim trgom na severu in se je na jugu zaključilo ob današnji Muzejski ulici. Zelo podobna je tudi današnja parcelna struktura.
Manjši spremembi v prostoru sta nastali šele 1930. Prva je dograditev Prosvetnega doma na zahodnem robu zemljišča. Ob tej gradnji je bila zaradi novih prometnih zahtev zalomljena črta zahodnega roba parcele popravljena v ravno parcelno mejo. Stavba z zaprto fasado očitno nakazuje razmišljanje o nadaljnji širitvi proti vzhodu. V mestno merilo je vnesla popolnoma nesprejemljiv poudarek in je do današnjih dni ostala neprijeten sosed Kozinovi hiši.
Druga, večja in mnogo bolj odločilna sprememba pa je bila posledica uničujoče druge svetovne vojne. V bombardiranjih nemških letal med 14. 9. in 3. 10. 1943 je bila Kozinova hiša močno poškodovana, tako da njenega dvoriščnega trakta in malega poslopja ob hiši niso več obnovili in je ostal matični objekt z delno ohranjenimi ruševinami dvoriščnega trakta do današnjih dni nespremenjen. Danes je na mestu gospodarskega poslopja poletni gostinski vrt San Sebastian. Kot posledica bombardiranja so bile odstranjene tudi hiše ob južni in vzhodni stranici Florjanovega trga, na Prešernovem trgu pa hiša ob Prosvetnem domu, večina hiš ob zahodni stranici trga in manjša hiša, ki je stala sredi trga in na mestu katere je danes zelenica. Z njihovo odstranitvijo se je odprl nemoten pogled na kapiteljsko cerkev, trg pa je izgubil svoj zgodovinsko pogojeni sklenjeni arhitektonski okvir.
Pasaža do Glavnega trga, ki pa naj ostane celovit
Zavod podpira namero Mestne občine Novo mesto za prenovo tržnice na obstoječi lokaciji in se zavzema, da bi bila tržnica v celoti pokrita in da bi se tržna dejavnost odvijala v novem objektu, ki bi ga bilo potrebno zgraditi na celotnem območju današnje tržnice s ciljem rekonstrukcije vzhodne fasade Florjanovega trga. Za potrebe nove tržnice je prostor mogoče poglobiti in ga s pasažo povezati z Glavnim trgom. Odprti tržni prostor na Florjanovem trgu je potrebno ukiniti ter ga ustrezno parterno urediti v skladu z Odlokom o prostorsko ureditvenih pogojih za območje mestnega jedra Novega mesta (Skupščinski Dolenjski list, št. 12/1991), ki na tem mestu določa ureditev parka in arheološko prezentacijo nekdanje cerkvice sv. Florjana. Zavod tudi predlaga, da se v primeru zaprtja
Sokolske ulice za tranzitni promet določene tržne vsebine prenesejo tudi na odprta ulična prostora pred Narodnim in Jakčevim domom. S tem ukrepom bi mesto pridobilo pešcem namenjeno območje med Glavnim trgom in kapiteljskim gričem ter med Kandijskim mostom in Prešernovim trgom, kar je pogoj za revitalizacijo Narodnega doma kot tudi območja Brega, ki ga je potrebno bolj smelo vključiti v turistično ponudbo mesta. Prav tako pa je s tem omogočen tudi prijazen dostop tako do tržnice kot tudi do Dolenjskega muzeja, gledališča in kapiteljskega griča. V tem območju je seveda dovoljen promet za stanovalce, urgenco, dostavo in servisne službe.
Večje zadrege nastanejo v primeru želje investitorjev in Mestne občine Novo mesto po vključitvi objektov na Glavnem trgu od številke 25 do 29 v območje enotnega tržnega prostora. Zavod bi se načeloma in pod določenimi pogoji strinjal, da se tržnica razširi na območje dvoriščnih prizidkov omenjenih hiš na Glavnem trgu, bo Na fotografiji iz časa med obema vojnama, vendar pred izgradnjo Prosvetnega doma, je dobro vidna hiša (številka 124 pa nasprotoval kakršnim koli radikalnim posegom na rna-	na franciscejskem katastru), ki je stala na mestu današnje tržnice in je pomembno sooblikovala vzhodno kuliso Florja-
tičnih objektih, ki bi spremenili morfološke in tipološke	novega trga. Fotografija tudi nazorno kaže obseg mesta pred drugo svetovno vojno, saj je bil desni breg reke Krke z
značilnosti Stavb. V primeru izgradnje nakupovalnega izjemo Kandije še povsem ruralno območje s skromno pozidavo. Po drugi svetovni vojni so območje postopoma pozidali Središča vtem Stavbnem kareju bi verjetno prišlo tako do s stanovanjskimi soseskami Ragovske, Jakčeve in Maistrove ulice. Posebne zbirke Boga Komelja, Knjižnica Mirana spremembe tlorisne sheme stavb kot tudi do negacije ob- jarca Novo mesto, stoječih cezur med posameznimi objekti s ciljem vzpostavitve enotnega, v sebi zaključenega trgovskega prostora.
Rezultat tega bi bilo izničenje zgodovinsko pogojenega stavbnega razvoja objektov, saj bi le-ti svojo nekdanjo stavbno identiteto izkazovali le še z ohranjenimi čelnimi fasadami. Zavod se torej zavzema za ohranitev in nadgradnjo značilne tržne ponudbe na tem mestu, obenem pa meni, da ponudba, značilna za nakupovalna središča, bolj sodi na mestna obrobja. Za mestno jedro le-ta pomeni zgolj dodatno, predvsem prometno obremenitev.
Zavod je v nadaljevanju konservatorskega programa podal tudi izhodišča za ureditev Prešernovega trga in rekonstrukcijo dvoriščnega trakta Kozinove hiše. Predlagal je, da se spet ovrednoti vlogo v prostoru in zgodovinski pomen nekdanjega Prosvetnega doma in preveri možnost izgradnje nove gledališke hiše, ki bi morala izkazovati za mestno jedro primernejšo arhitekturno zasnovo in ustrezno funkcionalno dorečenost. Podal je tudi izhodišča za izgradnjo garažne hiše pod kapiteljskim gričem in predlog nove prometne ureditve v mestnem jedru. Tu se je zavzel za ukinitev zelo motečega tranzitnega motornega prometa skozi mestno jedro, za zaprtje Sokolske ulice za promet ter enosmerno ureditev na Kandijskem mostu iz smeri Glavnega trga. V primeru realizacije predlagane	Na pogledu izpred druge svetovne vojne iz zvonika kapiteljske cerkve na Prešernov trg se lepo vidi trikotna zasnova trga
rešitve bi bilo potrebno zagotoviti dodatne parkirne po-	s strnjeno pozidano kuliso. V tem pogledu sta danes zlasti moteči praznini na mestu današnjega parkirišča pod cerkvijo
vršine na območju Kandije ter izvesti ustrezno prenovo	in ob današnjem Anton Podbevšek Teatru (hiša s strešnim čopom v ospredju fotografije in hiša z zidano frčado desno
Kandijske ceste.	Od nje, ki se je stikala z Domom kulture, sta bili namreč v drugi svetovni vojni zelo poškodovani in kasneje odstranjeni),
zaradi česar je zahodna stranica trga postala urbanistično in arhitekturno nedefinirana, po drugi strani pa se je odprl nemoten pogled na kapiteljsko cerkev. Na fotografiji so vidna tudi drevesa, ki so rasla na Florjanovem trgu na mestu, kjer je danes odprti del tržnice. Posebne zbirke Boga Komelja, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto.
V času parterne prenove Glavnega trga v petdesetih letih 20. stoletja so vzhodno stranico Hiše na Glavnem trgu od številke 25 do 29, ki mejijo na mestno tržnico, morajo ohrani-Florjanovega trga in prostor, na katerem je nekoč stala cerkev, namenili mestni tržnici. Ta ti svojo stavbno identiteto in vsebinsko vključenost v prostor osrednjega mestnega trga. je pokrita s preprosto montažno konstrukcijo, ob kateri so postavili dva povsem utilitarno ZVKDS OE Novo mesto, zasnovana objekta za potrebe ribarnice in mesnice. Rešitev lahko ocenimo kot urbanistično nedefinirano, vsebinsko nezadostno in arhitekturno skromno s tendenco začasnosti, ki pa traja že pol stoletja. ZVKDS OE Novo mesto.
20 let Rasti: Skupinski podvig, ki ne bi smel zastati
Naj kljub negotovim časom in muhavosti različnih občinskih vodstev ostane pomemben sestavni del regionalne rasti.
Dolenjska revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja Rast je z letošnjo prvo številko v februarju obeležila dvajseto obletnico izhajanja. Jubilej so brez hrupa označili le njen uvodnik in priložnostni zapis v Dolenjskem listu ter konec aprila predstavitev revije v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu.
Rast je naslednica več dolenjskih revijalnih poizkusov. Nasledila je Dolenjske razglede in trebanjsko Samorastniško besedo, leta 1990 pa je, kot je zapisal eden izmed njenih urednikov Milan Markelj, dolenjsko območje vpisala na slovenski revijalni zemljevid. Ponudila je izhodišče za prve predstavitve vrste tukajšnjih neuveljavljenih literatov in ostalih kulturno nabrušenih peres. Predstavila je niz dolenjskih kulturnic in kulturnikov, s prispevki so jo pogosto počastili tudi uveljavljeni avtorji, v dveh desetletjih Rasti pa je na njenih straneh prispevke objavilo prek 700 sodelavcev. V Rasti sp bili in so objavljeni odmevi na regionalno kulturno snovanje, njeni uredniki, najprej Jože Škufca, za njim Milan Markelj in sedanja urednica Bariča Smole, pa so poskrbeli, da je bila in je vpeta v trenutno dogajanje.
Rast izhaja v skromni nakladi 500 izvodov, za marsikaterega novomeškega in dolenjskega izobraženca pa je glede na omenjeno število še vedno neznanka. V obdobju slovenskega pogoltnega grabljenja kapitala je zanimanje zanjo upadlo, število naročnikov se je zmanjšalo, in čeprav bi jo glede na njeno kakovost ter pomen morali najti v vsaki dolenjski kulturni ali izobraževalni ustanovi, temu ni tako. Rast sicer kulturno raste in utripa s kulturnim razvojem območja, v resnici pa tudi vrsto let životari, med njenimi sodelavci pa se večkrat širijo govorice o njenem skorajšnjem koncu.
Razlog temu je njena neurejena denarna podpora, doslej pa je imela srečo, da je na zanesenjaški kulturni poti srečala ljudi, ki so jo ohranili pri življenju. Ali bo tudi v prihodnje živela, je vprašanje, ki ga ob njenem jubileju naslavljamo na novomeško občinsko vodstvo, na občinske svetnice in svetnike ter na vse dolenjsko-belokranjske občine, ki bi jo morale izdatneje in redno podpirati. Naslavljamo ga tudi na Ministrstvo za kulturo ter na vse regionalne razumnice in razumnike, teh naj bi bilo glede na zveneče akademske naslove na Novomeškem obilo, na predstavnice in predstavnike šolstva ter na ostale bralke in bralce. Brez podpore naštetih bo Rast uvenela in odmrla, dolenjsko-belokranjsko kulturno snovanje pa bo namesto na enem mestu ostajalo zapisano v drobcih in v vetru.
Revijo, ki izhaja šestkrat oziroma z dvojno številko petkrat na leto, je ustanovila in najprej izdajala Tiskarna Novo mesto. Ko se ji je odpovedala, je glavno skrb zanjo prevzela novomeška občina, kar na bi bila pretežna zasluga takratnega kulturno zavednega župana Francija Koncilije. Kot meni desetletni urednik Rasti Markelj, se je občina takrat zavedla regijskega poslanstva, k soustanoviteljstvu pa je pristopilo trinajst dolenjskih in belokranjskih občin. Teh je danes nekaj več, v zadnjem obdobju pa je med soizdajateljice stopila še novomeška Založba Goga.
Gre torej za skupinski podvig, ki ne bi smel zastati. Ljudje se ne zavedamo, a za nami poleg spominov in porumenelih fotografij, če bodo digitalne zdržale enako dolgo, ne vemo, ne ostane kaj dosti. Vse po nekaj desetletjih zbledi, po stoletju pa imena postanejo del preobširnega mozaika. Niha tudi stopnja obče kulturno-zgodovinske misli oziroma zavesti. Naša družba še meni, da je poznavanje zgodovine pomembno za človekov razvoj, a to se lahko, kot namiguje potrošniško dojemanje sveta, kmalu spremeni. Kljub vsemu ostane, pa še to ne za zmeraj, le to, kar je bil zapisano in odtisnjeno na papir. Skozi omenjeno lečje je revija Rast dragocen dokument, njeni zapisi pa kronika časa in presek kulturnega duha.
Rast je ravno tako spričevalo, njeni izvodi pa romajo na naslove uglednih slovenskih kulturnih in strokovnih ustanov. Zapis v reviji velja za verodostojen podatek in kot taka je pogosto citirana. Rast brska po začetkih človekovega delovanja na dolenjskem in belokranjskem območju, v njej večkrat beremo arheološke in zgodovinske prispevke, dotika se vseh vej družboslovja, objavlja prozo in poezijo, pogovore, eseje, študije, ocene knjig, razstav, plošč in kulturnih dogodkov. V zadnjih letih je med njenimi odmevi kot del sodobnega kulturnega okolja prisotna tudi pop kultura, dragocenost Rasti pa je še v kronističnem beleženju kulturnih iskric, vseh drobnih kulturnih prireditev, ki bi brez nje ostale v senci večjih in pozabljene, kot da jih ni bilo. Rast odlikuje tudi likovna podoba, kar je zasluga njenih likovnih urednikov, prejšnjega Lucijana Reščiča in sedanjega Janka Orača, njena likovna oprema pa skuša slediti kulturnemu utripu v dolenjsko-belokranjskem, včasih tudi širšem slovenskem prostoru.
Rast je pomemben sestavni del dolenjsko-belokranjske in z njo novomeške kulturne rasti, hkrati je eno redkih pričevanj novomeškega regionalnega prvenstva. Naj kljub negotovim časom in muhavosti različnih občinskih vodstev to tudi ostane!
Posmeh in pomilovanje
Ne, če si česa v življenju ne želim, potem je, da me ima kdo za ubogo.
Govoriti o različicah človeških čustev je skoraj tako nemogoče, kot opisovati posamezne nianse na slikarjevi paleti. In najverjetneje enako nesmiselno, čustva namreč spadajo med tiste delčke sveta, ki vedno ostajajo bolj ali manj nedorečeni. Nikoli se ne bom zaljubila, tako kot se zaljubiš ti, in ti nikoli ne boš sovražil na moj način. Zato se tudi nikoli ne bova povsem razumela, največ, kar bova dosegla, bo podobnost, podobnost v mišljenju. Tisto, kar iščemo v drugih, da bi se lahko z njimi trdneje povezali. Vedno bodo prevladovale razlike, četudi drobne in skrite. Zato bom morda deležna posmeha in ti pomilovanja, če pride do poljuba ali klofute, utegneta biti iz usmiljenja ali norčevanja. Meje so tanjše od metuljevih kril. Prav zato pa je tako zanimivo pretvarjati se spet in spet, da imamo pravico tudi čustva secirati, jih zapirati v ločene predalčke in jim dajati imena, morda jih celo ovrednotiti. Z racionaliziranjem reči ponavadi postanejo manj grde, če jim vsilimo pomen, ki se ujema z našo vizijo, so celo znosne. Najraje to počnemo, kadar gre za tisto najnižje v človeku, česar se neradi dotikamo, o čemer se ne pogovarjamo zares in česar zlepa ne priznamo za svoje.
In kljub vsemu me čudi, kako pogosto ima človek potrebo po tem, da se pritožuje nad globalnim stanjem, željo, da malo udriha čez svet in življenje, da si naredi problem, kjer ga ni. Z vsem tem pa ne izrazi niti ene osebne resnice. V praksi to početje prav zares ne pripomore k ničemur in tudi preveč racionalno ni. Ampak človek hoče usmiljenje, hoče sočutje in opravičilo za vse, pri čemur mu je spodletelo. Krivda za vsakdanje zasebne poraze pač mora biti nekam preložena, naj bo to prvi mimoidoči, dnevni horoskop ali vremenski vplivi. Vsa resnična občutja, pomisleki in prebliski se tako najlaže razpršijo v plazu besed o čem tretjem, v pritožbah čez to in ono, v banalnih in nebistvenih rečeh. Zato ker se bojimo lastnih čustev. Skoda samo, da se zgodba ponavadi zaključi s stokanjem enega in prikritim posmehom ali pomilovanjem drugega.
Posmeh, precej hinavsko čustvo; kadar je dobro zakrit, povzroči največ škode. Že res, da mnogokrat neposredno zaničevanje v izvzetem trenutku močneje prizadene, a dolgotrajen občutek, da se vam nekdo skrivaj posmehuje, da ste deležni prezira, deluje precej bolj razdiralno. Žal tako delujemo vsi ljudje. Z izgovori o naravnem vedenju in neizbežnosti čustvenih reakcij se opravičujemo pred seboj, medtem ko se režimo v obraz vsem, vsem, ki so po naših merilih slabši, grši, počasnejši, manjši, bolj neumni... Včasih to počnemo tako, da je namen jasno izražen in ljudem naokoli očiten. Drugič se tega lotimo bolj prefinjeno in zgolj za lastno zabavo ob izrazih neprijetnega počutja zasmehovanega. Očitno je tudi sadizem del naše narave in najbolje pride do izraza ravno v trenutkih, ko ugotovimo, da nas »trpljenje« bližnjega gane tako malo, kot taljenje severnega ledu. Ne, ne zanima nas, ker se ne dogaja nam, ker se nas ne tiče, ker ne dojemamo tuje situacije enako kot bi svojo, ker se nam morda zdi celo dolgočasna in nepomembna.
Paralela in presežek k posmehu je pomilovanje. Kdor verjame, da je dobro pomilovati človeka, ki mu gre v življenju slabo, je pač zloben. Sočustvovati pomeni razumeti drugega, vživeti se v njegovo vlogo, no, vsaj poskusiti, in nikakor ne povedati mu tisočkrat, kako strašansko je ubog in trpeč, kako se vam smili in da mu kaj tako slabega sploh ne privoščite. S takšnim odnosom daste človeku prej vedeti, da je resnično zabredel in da mu pomagati ne morete in ne nameravate, posledično pa mu tudi vse razumevanje tega sveta več ne koristi. Pomilovanje je izpopolnjena forma posmeha, zavitega v skrbeč pogled in odišavljenega z navideznim sočutjem. Ne, če si česa v življenju ne želim, potem je, da me ima kdo za ubogo. Edina slabost, ki jo dovolim pomilovati, je ravnodušna neumnost, manifest človeške lenobe in arogance. Skrajnosti so pač škodljive.
Univerzalnega bistva ni, vsaj ne v tistem, kar presega zgolj telesnost. Univerzalnega čustva prav tako ne. Zato lahko popišem še nešteto strani, pa me ne boste razumeli, tako kot bi si želela. Nekako sumim, da je to ena izmed osebnih frustracij vsakega pisca, ki izvira iz večne želje po tem, da bi napisal nekaj, česar ni še nihče, ali pa vsaj na nov način. Možnosti v 21. stoletju žal ni več veliko, skoraj je ni stvari, že stokrat izrečene in premlete, že stokrat podoživete in zato izrabljene. Če je včasih tako izgubljal na vrednosti materialni svet, se mu vse bolj priključuje tudi čustveni. Zato posmeh, zato pomilovanje. Ker se nekje globoko v nas razrašča občutek, da ni nič dovolj grozno, pretresljivo ali zanimivo, da bi bilo vredno čistega navdušenja, zanimanja in konec koncev ljubezni. Kmalu se ljudje nehajo spraševati in čuditi, navadijo se na vse; česar ne sprejmejo, tolerirajo, če ne tolerirajo, ignorirajo. Ne zgolj dejavnike od zunaj, ampak - dosti raje - kar je neželenega v vsakem izmed nas.
Zares slabih in ubogih ljudi ni, so samo tisti, ki jih takšne naredimo s svojim zaznavanjem. Smo predrzni in hitri sodniki, večkrat tudi razvajena otročad. Radi se zazidamo v peščene trdnjave in se dovolimo ujeti sami sebi. Morda bi morali za začetek kdaj pa kdaj najprej pobrskati po sebi in odvreči vsaj pol samozadostnosti, šele nato bi lahko preplavali jarek do »novega in vrednega«.
metafizika
Gregor Macedoni
Neznosna lahkost občinarjenja
Član odbora postavi vprašanje prisotnim predstavnikom Občinske uprave: »Ali je možno prevzemati obveznosti, če te niso predvidene v veljavnem proračunu oz. ali je v lanskih neplačanih obveznosti v višini 12.183.855 EUR kaj obveznosti, ki niso imele kritja v veljavnem proračunu za leto 2008?«
Odgovor je bil kratek: »Da.«.
Ob sprejemanju proračuna Mestne občine Novo mesto za leto 2009 v drugem branju se je zdelo, da je finančno stanje naše občine doseglo dno. Gradivo za drugo branje je v primerjavi z mesec dni prej predloženim gradivom vsebovalo kar nekaj samokritike in zavez za varčevanje. Hkrati je sprejeta delitvena bilanca z novima občinama Šmarješke Toplice in Straža omogočila zadolževanje mestne občine. Vendar nas po dveh, treh mesecih po sprejetju ključnega občinskega akta za leto 2009 še vedno presenečajo novi okostnjaki, ki padajo iz omar. Zato si lahko upravičeno postavimo vprašanje, ali smo res že dosegli dno.
V nadaljevanju podajam niz dejstev, ki so del nekaterih občinskih gradiv iz začetka leta in nekatera kasnejša. Ko jih malo natančneje preberemo in primerjamo njihovo vsebino vidimo, da odgovorni sedanjo situacijo občinskih financ še niso vzeli dovolj resno.
Dodatna pojasnila k predlogu Odloka o proračunu Mestne občine Novo mesto za leto 2009 (14.1.2009):
»/.../ neplačane obveznosti na dan 31.12. 2008: 10.626.973,79 EUR; od tega neplačanih zapadlih obveznosti 9.258.252,14 EUR (razpoložljivi podatki do vključno 13.1.2009; OPOMBA: v man/s/mer/se lahko stanje še spremeni zaradi računov, ki še dotekajo) /.../«(vir: www.novomesto.si).
Predlog odloka o zaključnem računu proračuna Mestne občine Novo mesto za leto 2008 (31. 3. 2009):
»/.../ Pri tem je potrebno opozoriti, da ima Mestna občina Novo mesto 12.183.855 EUR neplačanih odhodkov, ki pomenijo že prevzete obveznosti proračuna in bodo pomenile odliv sredstev proračuna v letu 2009 /.../«. (vir: www. novomesto.si)
»Manjša mera«, kot jo imenuje občinsko gradivo, v višini 1.556.881,21 EUR, je tudi:
-	več kot 22-kratnik sredstev (70 438 EUR), ki jih je Mestna občina Novo mesto realizirala v letu 2008 iz naslova prejetih sredstev iz proračuna EU (op. avt: nikjer ni bilo navedeno, da gre za »mikro« realizacijo);
-	več kot 103-kratnik sredstev (15 000 EUR), ki jih je Mestna občina namenila za novoletno obdaritev otrok v letu 2008;
-	več kot 2-kratnik vseh sredstev (702 739 EUR) za investicije v vrtce v letu 2008 (ki je bilo glede na predhodna leta na tem področju eno najintenzivnejših);
-	več kot 260-kratnik vseh sredstev (5972 EUR), ki jih je Mestna občina namenila za štipendiranje v letu 2008;
-	skoraj 8-kratnik vseh sredstev (195 957 EUR), ki jih je Mestna občina namenila za športne programe za mladino v letu 2008;
-	več kot 222-kratnik vseh sredstev (7000 EUR), ki jih je Mestna občina namenila za sofinanciranje arheoloških izkopavanj na Kapiteljski njivi v letu 2008;
-	več kot 15-kratnik vseh sredstev (103 713 EUR), ki jih je Mestna občina namenila za celotno področje interesnih dejavnosti mladih v letu 2008;
-	več kot 7-kratnik vseh sredstev (210 952 EUR), ki jih je Mestna občina namenila za materialno varstvo socialno ogroženih v letu 2008...
Takih in podobnih zgodb na posameznih postavkah, ki bi si jih po širokem konsenzu predstavljali v drugačni višini, je v bilo v letu 2008 precej.
Odbor za družbene dejavnosti (seja 21. 4. 2009)
Član odbora postavi vprašanje prisotnim predstavnikom Občinske uprave: »Ali je možno prevzemati obveznosti, če le te niso predvidene v veljavnem proračunu oz. ali je v lanskih neplačanih obveznosti v višini 12.183.855 EUR kaj obveznosti, ki niso imele kritja v veljavnem proračunu za leto 2008?«
Odgovor je bil kratek: »Da.«
Statut Mestne občine Novo mesto (100. člen, 1. odst.)
»Sredstva proračuna se smejo uporabljati le za namene, ki so določeni s proračunom. V imenu občine se smejo prevzemati obveznosti le v okviru sredstev, ki so v proračunu predvidena za posamezne namene.«
Dodatna pojasnila k predlogu Odloka o proračunu Mestne občine Novo mesto za leto 2009 (14.1. 2009):
»/.../ Postavka 045101 VZDRŽEVANJE OBČINSKIH CEST:
-načrt 2008:1.900.000 EUR
-	uresničitev 2008:948 915 EUR
-	neplačane zapadli računi do 31.12. 2008:1.338.797 EUR /.../«(vir: www.novomesto.si).
Skupna prevzeta obveznost v letu 2008 na navedeni postavki je torej 2.287.712 EUR oz. kar za 20 % več kot je predvidel veljavni občinski proračun za leto 2008. In podobnih postavk je kar nekaj. 100. člen Statuta Mestne občine Novo mesto verjetno ni sam sebi namen. Je določilo (zakonodaja), ki zagotavlja, da se javna sredstva porabljajo v okvirih, ki jih sprejme Občinski svet. Ta je predstavniški organ, ki ga volimo občani, tako kot župana, ki mu naslednji (101.) člen Statuta izrecno naloži odgovornost za izvajanje proračuna.
Morda pa je laže zamenjati občane, kot zagotoviti vsaj minimalno higieno poslovanja na novomeški mestni občini?
SILVER
Novi trg 1
ŠTORIJEHISTORIJE
Primer Dolenjca Martina Pusta
»V resnici ne tako slaboumen«
Kraj, kjer Pusta niso marali - deželna blaznica Studenec pri Ljubljani (last Muzeja novejše zgodovine, Ljubljana).
Današnja doba se rada predstavlja kot doba politične korektnosti. V času, ko naj bi bil boj za enakopravnost »drugačnih« nekaj samoumevnega (kdo od nas pa ni vsaj v nečem »drugačen«?), je postalo skrbno izbiranje ustreznih terminov tako pomembno, da smo nanje včasih celo bolj pozorni kot na samo enakopravnost. Terminologija politične korektnosti velja za najhitrejši in najbolj neposreden dokaz naše strpnosti, za tisto točko, kjer se strpnost najlaže loči od nestrpnosti. Tako danes namesto zaostalosti govorimo o težavah v duševnem razvoju, namesto norosti o težavah v duševnem zdravju. Nekdanje blaznice in norišnice so postale psihiatrične klinike. Tudi na področju rasne in spolne »drugačnosti« postajamo čedalje previdnejši. Cigani se počasi spreminjajo v Rome in pedri v geje.
Naslednja mikroštorija iz začetka prejšnjega stoletja govori o tem, kako se je v nekem obdobju naše zgodovine z nenavadno lahkoto opletalo z izrazi, pri katerih smo danes skrajno previdni. Govori tudi o resnih posledicah, do katerih je lahko očitno genetsko zakoreninjen odpor do vsega drugačnega pripeljala. Sredi 19. stoletja se je kmečkim staršem iz Gorenjega Globodola rodil Martin Pust. Iz te vasi, ki je spadala pod mirnopeško občino, se je leta 1879 preselil v prečensko občino, in sicer v vas Hudo, kjer je živel z ženo, s hčerjo in kasneje z zetom. Stvari so se začele resneje zapletati leta 1907, ko je občina Prečna pisala občini Mirna Peč in jo prosila, naj nad Pustom prevzame oskrbo. Glavni argument: slaboumnost. Še isti dan je prišel nazaj odgovor, da imenovani v mirnopeški občini nima več domovinske pravice, ki je bila pravni temelj ne le za bivanje, ampak tudi za pravico do oskrbe. Ker je Pust bival v občini Prečna neprekinjeno že več kot 10 let, naj bi imel tam tudi domovinsko pravico. Sledila je prava kanonada žolčnih dopisov med omenje-
nima občinama, v katerih sta skušali oskrbo in z njo povezane stroške prevaliti druga na drugo. Ko je zmanjkalo streliva, se je mirnopeška občina obrnila na novomeško okrajno glavarstvo. To je mirnopeški občini naročilo, da je zaenkrat ona dolžna skrbeti za Pusta in da - če se ji zdi potrebno - začne postopek za izročitev Pusta v deželno blaznico. Obenem je glavarstvo pisalo v Prečno, naj o Pustovem sprejemu v občino odločajo takoj na prvi seji občinskega odbora. Sklep odbora je bil seveda znan že v naprej: »Slaboumni Martin Pust se ne sprejme v tukajšnjo domovinsko zavezo, ker je imenovani slaboumen in vsled tega ljudem nevaren človek. Občinski odbor tudi zahteva, da se istega iz tukajšne občine odpravi.«
Občina Prečna je v tem trenutku reagirala bliskovito. Od zgornjega občinskega sklepa je minilo le osem dni, ko je Pusta očitno na lastno pest in na lastne stroške oddala v blaznico na Studencu pri Ljubljani. S tem je ubila dve muhi na en mah - znebila se je nadležnega Pusta, zanj pa je morala vse stroške oskrbe kriti mirnopeška občina. V Prečni so bili celo tako predrzni, da so od Mirne Peči zahtevali povrnitev potnih stroškov v višini 16 kron. Toda dober mesec kasneje je z novomeškega glavarstva prišlo nemajhno presenečenje. Odločeno je bilo, da ima Pust po zakonu domovinsko pravico v prečenski občini, saj je tam bival že več kot 10 let. Zato mora občina Prečna kriti zanj tako potne stroške kot tudi celotno oskrbo. Popolnemu preobratu je sledila popolna podreditev.
Še večje presenečenje pa je prišlo iz Ljubljane. Verjetno ne bo težko ugotoviti, da je bil Martin Pust iz deželne blaznice odpuščen kot popolnoma zdrav!!! Na začetku leta 1909, torej dobro leto kasneje, se nam Pustov resnični karakter v virih kaže v čedalje jasnejši podobi.' Pust očitno sploh ni bil norec, ampak skrajno nasilni pijanec. Naj omenim le nekaj Pustovih akcij iz poročila
novomeške žandarmerije: »Nori (irrsinnig) Martin Pust v zadnjem času znova kaže svoj bes in napada ljudi na ulicah in v gostilnah. Proti nekemu Alojzu Sajetu je trikrat zamahnil z debelo palico, da bi ga udaril v glavo. Ta se je zaščitil z ievo roko, ki je zaradi tega otekla in polna krvavih podplutb. Franca Kastelica je udaril po levem licu in mu grozil z umorom. Ravno tako je z umorom grozil svoji soprogi ter nekaterim prebivalcem Hudega in Kamene. Besnel je tudi v domači hiši, kjer je razbil vrata zetove sobe.«
Zdi se, da je bil Pust duševno zdrav samo v Ljubljani. V dolenjskih očeh je bil še vedno in očitno za vedno čisto pravi norec. Ne le da so ga vsi spisi redno označevali za blazneža, ponekod je vidno prisotna težnja, da so se ga hoteli spet znebiti in strpati tja, kamor ni spadal. 0 tem priča tudi naslednji odgovor prečenske občine novomeškemu okrajnemu glavarstvu, ki je zaradi zgornjih policijskih poročil predlagalo, da se »umobolnega Pusta« spet odda v blaznico. No, v Prečni pa so celo ugotovili, da »Pust ni tako slaboumen oziroma nevaren, le tedaj je silovit, kadar je pijan. Ker ima sam svoje vino, se vsled tega večkrat upijani. Ako bi se ga dalo v blaznico, ni s tem še pomagano, ker čez par dni je zopet popolnoma zdrav. Edino s tem bi bilo pomagano, ako bi se mu vino odvzelo in se mu ga po previdnosti delilo.« Zares avantgardne metode zdravljenja duševnih bolezni! Po pameti ga pijmo, da pameti ne izgubimo.
0gospodu, kije
35 let jedel en krompir na dan
in druge zgodbe

Tekst in foto: Jana Dular
Moj prvi cilj je bila Uganda, ki sem jo prve tri tedne v celoti prepotovala, obiskala čudovite kraje, prelepo pokrajino, živali, spoznala neverjetno družabne, odprte ljudi, polne pozitivnega pogleda na življenje in veselja nad dejstvom, da je mzungu (belka) prišla v njihove vasi, se igrala in imela rada njihove otroke, želela spoznati njihovo kulturo, zgodovino, šege, navade, afriške plese itd. Polna pozitivne energije in neverjetnih vtisov sem se odpravila v skrajni jugozahodni del Ugande ob jezero Bunyonyi (v prevodu lokalnega jezika Rukiga - jezero mnogih majhnih ptic), kjer sem se pridružila organizaciji Edirisa. Ta promovira Afriko, ljudi in njihovo kulturo na kreativen, inovativen in drugačen način od negativnega, vajenega prek novic s televizije. Afrika ni problematična celina, je celina z nekaj problemi, ki pa so rešljivi, če se jih lotimo
na pravilen način, ne z obsojanjem, ampak s projekti, ki so dolgoročni in pozitivni v smislu danih priložnosti, znanja in prilagodljivosti njihovemu okolju.
Ob jezeru Bunyonyi sem volontirala v 2 šolah s približno 800 otroki, vodila kreativne delavnice za otroke, stare od 6 pa do 15 let, jih učila o najrazličnejših temah, jih spodbujala, da so s kreativnostjo razvijali svoje še neodkrite zmožnosti, saj so v razredih z več kot 120 učenci zelo omejeni in prisiljeni slediti strogim pravilom. Tako sem v Ugandi ostala še en mesec, nato pa se odpravila v Tanzanijo, natančneje na severni del, v majhen kraj Usa River, kjer sem vodila svoj humanitarni projekt v eni od sirotišnic. Tam sem volontirala 11 tednov in 20 otrok, starih od 3 do 6 let učila angleščino, matematiko, svvahili črkovanja, zemljepis in jim ob urah likovnega pouka pustila
svobodne roke, da so oblikovali svoje umetnine. Ti otroci so postali sirote zaradi smrti staršev, obolelih za aidsom, mnogi so umrli v prometnih nesrečah, nekateri pa so katerega od svojih otrok zavrgli pred pragom sirotišnice sredi noči. V Sloveniji sem eno leto zbirala sredstva, s katerimi sem otrokom kupila enoletno zalogo zdravil proti malariji, odeje, rjuhe, jim poslala 150 kg oblek in obutve (ki sem jih pol leta zbirala s pomočjo novomeških vrtcev) in jim zagotovila polletno zalogo hrane. Ker so »moji« otroci še premajhni za šolo, sem v vasi poiskala 15 otrok, ki so živeli na robu revščine in jih (sama sponzoriram dve deklici) s pomočjo še 13 prijateljev vpisala v zasebno angleško osnovno šolo. Poučevanje poteka samo v angleškem jeziku, in to znanje jim bo kasneje odprlo vrata številnih univerz, saj je znanje angleščine poglavitno, a
K«viWi Park maf 2009 wwwpa»k si
.J
I
5^^
p-


r .
^ "'^' *^Sr '
/ -j. »♦j* i	Aa
,,	- '"i
:«f-
»^^JScvS.

t*."-	^	’^*-^z	«•
r/ v


Več kot sto let star gospod, ki je 35 let ležal v kočici na polju, bil stražar vreče krompirja in na dan kot plačilo lahko pojedel en krompir.
"ji
kraju Mto Wa Mbu (v prevodu in ) sem spoznala neverjetno gospo z imenom Anna . Učiteljica, ki že 30 let uči masajske otroke z vso znijo, znanjem, ki ga premore podeliti otrokom, ki so zaradi svojega načina i in živinorejci) obravnavani kot drugo-na se je odločila pomagati iga prvovrstnega poučevanja icama, ki jo je zgradila pred lajhna, saj se je šteje bila primorana katerega je Inje zmanj-jih prijatelji nevnih bilo zadosti, da oci srečni, saj



p
lo, saj me je ta ijaznimi ljudmi v po-v mesto Kabale ob jezeru menedžerka sekcije Nasmehi
ani evropskih sponzorjev, vodim vsak dan z okoli 800 otroki na teden merjam ekipo prostovoljcev, Edirisin 130 otroki, sekcijo Nasmehov s finančne i, pišem bloge na strani Edirise (www.edirisa.org/
poti sem spoznala neverjetne ljudi, a eden izmed je zares izjemen in čudovit človek. Ime mu je Barton Brooks. Odločil se je pomagati nepriviligiranemu plemenu, le par hribov oddaljenemu od mesta ob jezeru, kjer živim in volontiram. Pleme, imenovano Batwa, znano pod imenom Pigmejci, je že deset let v brezupnem položaju. Kot lovci malih gozdnih živali, ženske so nabiralke dežev, čebelarji in nomadi, so bili s svojega do ozemlja pregnani s strani vlade. Taje njihovo celoti mlje razglasila za naravni rezervat, kjer bivajo gorile, ki jih obiskujejo turisti; s tem pa vlada služi velike denarce
Pleme Pigmejcev pa je bilo pregnano na I žnji hrib, kjer ne smejo obdelovati zemlje, saj ni njihova, ne smejo v gozd, če ga prečkajo, so aretirani, nočejo v bližnjo vas, saj jih lokalni prebivalci ne obravnavajo kot sebi enake, ampak kot nekakšno človeško podvrsto zaradi njihove majhne rasti, kar je absurdno. Še nekaj desetletji nazaj pa je veljajo, da če ujameš Pigmejca in ga poješ, naj bi ti njegovo meso prineslo magično moč.
Barton, prostovoljec iz Amerike, se je lotil projekta z njimi, in se tako odločil, da jim bo pomagal, kot se le da, v kratkem času, saj kmalu odpotuje naprej k drugim plemenom v Južni Ameriki, ki potrebujejo pomoči. Ko sem spoznala njegove načrte in projekt, sem se mu pridružila z navdušenjem in optimizmom, da res lahko spremenimo in izboljšamo njihovo žalostno in brezupno situacijo. Ti čudoviti ljudje nimajo ne prihodkov, saj jih nihče zaradi nespoštovanja zaradi majhne rasti ne zaposli, ne dobijo podpore vlade, in to pomeni, da dejansko životarijo.
V kratkem času, še ne v dveh tednih, smo zgradili blatno hišo za stoletnega gospoda, ki je 35 let ležal nag pod napol porušeno iz vej in blata stesano barako in jedel le en krompir na dan. Ta mu je pripadal kot pazniku vreče krompirja z njive nekega kmeta. Ko smo ga vprašali, kaj si najbolj želi, je dejal, da ne bi rad umrl v revščini in sam, oddaljen več kot 3 hribe od najbližje vasi. Zgradili smo mu hišo iz blata in bambusovih vej ob pomoči domačinov, mu kupili obleke, hrano, osnovni jedilni pribor in ga zares osrečili.
;i so nas takrat prevzemali, odlomek iz pisma, ki sem poslala domačim:
»V soboto, 21. marca, sva se z lokalcem dečkom, ki pomaga Pigmejcem že 10 let, odpravila po stvari za 120-letnega gospoda, katerega zgodbo sem vam že opisala. Ne morete si predstavljati, če

J T7^% Up V )
rL-
raafe..
>
* ^
ga ne vidite. No, s Saulom sva se odpravila po nakupih, kupila vse: super »takmašno« srajco, hlače, trenirko, flis, toplo bundo, odejo, rjuho, mrežo proti komarjem, lonce, krožnik, skodelico, hrano (njegovo vrečo krompirja), riž in fižol. Vse stvari smo čez en teden, v soboto, 28. 3., peljali v Karengeri, kraj, kjer živo prvo pleme Pigmejcev, s katerimi je Barton začel delati. Tam je še času, ko jo bil pri njih, začel graditi hišo iz blata in bambusovih vej za gospoda, in hišica je bila, ko smo prispeli v vas, dokončana. Opremili smo jo z novimi stvarmi in se z nosili odpravili po gospoda, ki je bil od skupnosti oddaljen kar 3 hribe. Za eno in pol ure oddaljenega hoda. Šli smo Saul, jaz, še dve Slovenki, ki sem ju spoznala v domu Edirise, jima predstavila projekt in odločili sta se, da želita tudi oni pomagati. Ime jima je Eva in Simona (o njuni poti in misiji si lahko preberete na www.lifeisajourney.si). Zraven je šlo še ogromno ljudi iz plemena. Pa smo šli tri hribe gor in dol (pa no ni v stilu Marofa - bolj kot Velika planina vsak). Končno smo po 2 urah prisopihali do gospoda Chittiena. Čakal nas je na vrhu hriba, v stari popolnoma prepereli jakni in klobuku z luknjo velikosti njegove glave, kar je pomenilo, da je od klobuka ostalo le ogrodje. S sabo so lokalni dečki prinesli nosila, v katere sem položila novo rjuho, da bi se počutil kar se da udobno. Šli smo do njegove stare »koče«. Ne morem ji reči koča, saj je bila dejansko podrtija iz par vej,
je prednjo, gledal, rekel nič. Pa ruknem moji prijateljici, se spogledamo in pomislimo: Naredili smo dobro stvar, premaknili nekoga po 35 letih tišine in samote v vas med ljudi, med glasove, ki jih ni vajen, med obraze, ki mu niso znani... Pritisk naraste, srce začne razbijat in potem se atko vstane, počasi in gre do vhoda, pogleda notri in vidi notranjost hiše - napolnjena z modrimi stvarmi. Gospod odide notri, nekaj momlja v Rukigi in pogledam Saula, ki pa se smeji do ušes, dober znak ... Potem pa atko pride ven in nam nakloni velik nasmeh, s sklonjeno glavo v zahvalo in stiskom roke. Dečki prevedejo, da je izjemno zadovoljen, srečen, ne more verjeti, da se je to zgodilo in da ima svoje stvari, se posebej se je zagrel za toplo bundo, jo takoj oblekel in opazoval kreacijo pred njim - svoj novi dom. Sledila je molitev za dobrodošlico moža, molili smo za hrano, da jo dobijo v obilju, od matere narave in nas, molili smo za Bartona, da se čim hitreje pozdravi in vrne med njih. Nato veliko plesa in petja, pa zahval z vseh strani, da smo se vrnili in da bomo pomagali, da nismo obupali, kako srečni so, ponosni, blagoslovljeni, da smo tam, jaz pa sem povedala, da sem dejansko jaz blagoslovljena, da sem lahko med njimi, da se družim z njimi, jim pomagam, kreiram vizijo pomoči... Tako, moj prvi obisk je bil nadvse čudežen, napolnjen s čustvi, veseljem, srečo, začudenjem, sprejetostjo njihove situacije in vizijo nadaljnjega dela...«
treba cepiti, kakšno hrano kupiti, koliko jajc znesejo itd. Hej, prava debata! No, nato smo naslednji dan natovorili matatu (minibus, v Tanzaniji imenovani daladala) s picki in smo šli gor 70 km iz Kabaleja v Karengeri, da osrečimo naše prijatelje. Ficke smo nosili v vrečah gor in jih dajali v novo zgrajen kokošnjak, preživele vse razen ene, tako da imamo zdaj 99 kur, juhuhuhu! To je bilo veselja, smeha, navdušenja vseh
nad pogledi na male kokoške in profesionalno zgrajen kurnik, ki je presenetil tudi našega farmerja, od katerega smo kupili perjad:). Super, spet ples in smeh in dobra volja. Taisti dan smo se odpravili v učilnice. V treh učilnicah imajo 100 otrok. Notri ni klopi, le deska je postavljena na kup kamenja in to je to. V mestu smo gledali klopi za šolo za sedeti in pisati. Ena stane toliko kot cela učiteljska plača. Rabimo jih trideset, tako da bi to pomenilo ogromne denarce, ki pa jih nimamo. Pa dečka iz Usa predlagata, da bi jih lahko zgradili iz bambusovih palic, zvezali z bambusovimi vrvmi in na vrh položili eno desko za sedeti, eno pa za pisati. Deska stane pa desetkrat manj kot miza. Seveda smo se vsi strinjali, da bo to finančno najugodneje in nekaj, kar bi Barton želel, saj je to njegov princip. Pojdi med ljudi, uporabi, kar imaš v bližini, nauči lokalne ljudi, kako narediti stvari - in narediš nekaj neprecenljivega za njih. Res smo se lotili, kupili male žage in začeli z dizajnom. Klopi zgledajo kot nekaj, kar bi si človek na
tako majhna, da tudi se niti mali atko ni mogel stegniti po dolžini, da bi zaspal. V tej mali podrtiji je ležal kar 35 let in bil čuvaj vreče krompirja za lokalnega kmeta, ki mu je za plačilo dovolil, da je pojedel en krompir na dan! Ko sem videla podrtijo in si strička predstavljala v njej 35 let, samega, brez vsega, brez obiska, brez najosnovnejših zadovoljenih potreb po hrani, toploti... so me preplavile solze, solze žalosti ob vedenju, kako nekateri ljudje nimajo ničesar, absolutno ničesar in vztrajajo, živijo v upanju, da bo nekdo prišel in jim pokazal luč, pravijo mu Bog. Bog za Chittiena je bil zagotovo Barton, po 35 letih upanja na boljšo prihodnost je le dočakal dan, ko se je vrnil v svojo staro okolje, med ljudi, v popolnoma novo hišo, svoj dom. Ko smo mu pokazali nosila, da ga bomo odnesli v nov dom, kot je bilo obljubljeno, se je le prekrižal in nekaj zamomljal po Rikiga. Vprašam Saula, hej, kaj je rekel, noče nazaj, sem se ustrašila, se je premislil. Potem pa mi razloži, ne, ne, Jana, vse je OK, gospod je rekel: Prosim dovolite mi, da sam prehodim pot od mojega starega doma do novega! Uau, Stic je 120 let star, popolnoma deformiranih nog, hodil tako dolgo(beri čez tri hribe) že dolgo, dolgo ni. Ampak se je odločil in šli smo kot romarji za Jezusom, počasi, spoštljivo, cenili vsak korak, s spoštovanjem do njega, kako močan je, po moje je zbral vso energijo, moč, vizijo, ljubezen in upanje, ki jih je gojil tako dolgo. Kaj se )e zgodilo, me vprašate? Kaj, ja, prišel je, prišel po dobrih treh urah hoda, je prišel do svoje nove hiše. Usedel se
Pigmejci so dejali, da bi radi, da njihovih 100 otrok dobi vsaj eno jajce na dan, saj zaradi pomanjkanja proteinov otroci množično zbolevajo, nekateri tudi umirajo, saj je njihov imunski sistem povsem neodporen. Tako smo začeli gradili kokošnjak za 100 kokoši, ena stane 5,5 evra, zato zbiramo denar, da jih kupimo vsaj 100, da zagotovimo vsaj eno kokošje jajce za vsakega otroka na dan, kar bo korenito izboljšalo njihovo zdravje. Hrana za kokoši stane okoli 30 evrov za pol leta. Nameravamo kupiti vsaj deset krav (ena stane 180 evrov), ki Pigmej-cem, ki nimajo ničesar, pomenijo pravi blagoslov. Kupili jim bomo semena krompirja, pšenice, koruze, vsa stanejo okoli 200 evrov. Ker so izjemno spretni čebelarji, jim bomo poklonili vsaj 8 panjev, vsak stane okoli 10 evrov. Vsem bomo nabavili obleke, saj so te, v katerih so, popolnoma preperele, obleke za deklice so na vaškem trgu okoli 4 evre. Otroci v vaški šoli sedijo na mrzlih tleh, zato smo se odločili, da jim kupimo 25 šolskih klopi, vsaka stane 25 evrov.
Pa spet odlomek iz pisma:
»Naslednji teden sta v Kabale v dom Edirise prišla dva Bartonova prijatelja, s katerima sem nato preživela par dni pri Batwa. V vas smo pripeljali 100 eksotičnih piščancev, starih dva meseca. Prejšnji dan smo odšli na piščančjo farmo in se pri farmerju pozanimali, kako to gre, če nakupiš profesionalne picke, kdaj jih hraniti, koliko, kolikokrat na dan, kdaj začnejo valiti, kdaj nehajo, kdaj jih
samotnem otoku stesal iz palm. Super se poda v okolje. Pa sem žagala, tesala bambus, vezala, brusila z otročki deske, lepila itd. Lepo je videti otročke, vsi navdušeni se stiskajo na klopi, saj je to nekaj povsem novega za njih, lepo je imeti šolske klopi, še posebej take, frajerske... Še to, posadili smo 500 kg krompirja. Pigmejke so se vrgle v akcijo in, ne moreš verjeti, njiva je bila pripravljena, zemlja zrahljana in v pol ure je 20 ženic posadilo vse, Šlo je bolje kot stroj na naši njivi, se spomnim očka, kako se je jezil, ko je stroj nagajal. Kašen stroj, Pigmejke poklicati, pa posadijo v pol ure vse Jurkovske njive!«
V Ugandi ostajam do septembra 2009 in do takrat se bom posvečala Pigmejcem, saj poleg tega plemena, ki mu pomagamo sedaj, obstajajo še štiri druga, ki so prav tako v enaki meri potrebna pomoči. Upam z vsem srcem, da nam bo uspelo in da bomo tem neverjetnim ljudem poklonili žarek upanja na lepšo prihodnost in vedenje, da so prav tako kot vsi ljudje ljubljeni, cenjeni in spoštovani. 0 vseh podvigih bom poročala v slovenščini na strani www. guerrillaaid.com (originalna stran začetnega projekta).
Bojan Brecelj
Zadnji sončni dan
Leta 1986 je izšla prva knjiga Beneške naveze z Markom Pogačnikom. V 2009 se pripravlja 5 knjiga kjer prispevam fotografije pri Markovih Beneških raziskovalnih projektih. Knjiga je v pripravi pri založniku iz Švice. Ko je bilo že vse oddano, mi nekaj ni dalo miru. Šel sem še enkrat v Benetke, da se spogledam z vodo in soncem, esenco življenja, ki v Benetkah ne skriva svoje magičnosti. Prva moja postojanka je bil most Rialto - središčna točka Benetk.
Uro, dve sem se obseval s soncem na sončni strani mostu. Potem sem šel še na senčno stran. Drugačna svetloba, drugačni občutki, kot da bi tu sijale zvezde,.. pa tudi drugačni ljudje so postopali na tej strani mostu. Naključje je hotelo, da si je urednik knjige zažele dodatne uvodne fotografije za poglavja in prav ena od teh je bila izbrana med njimi.
Rasto Božič, foto Boštjan Pucelj
Ko sfe je ustavil, sem se mu opravičil za zasledovanje in mu razložil, da bi rad, glede nato, daje fotograf, od njega kaj izvedel. Dal mi je telefonsko številko, ki sem si jo takoj na pamet zapolnil, in že naslednji dan sva se dobila. To je bil Borut Peterlin.
1''
Ko sem mu predlagal pogovor za portret, me je najprej vprašal, če ga bom narisal, pa sva se dogovorila, da ga bom le skušal opisati.
Srečujem ga več let, vedno mi je deloval samosvoje, nekoliko tršega značaja, samoraslo in delavno. Mnenje o njem sem si utrdil lani, ko se mi je predstavil kot knjižni oblikovalec. Ugotovil sem, daje devetindvajsetletni Novo-meščan na prvem mestu fotograf, nemudoma zatem pa raziskovalec možnosti sodobne tehnike. Kot mi je zaupal, se pravzaprav njegova zgodba ves čas suče okoli tehnike in njegovega tehnično sposobnega spomina. Za nekatere pravijo, da imajo fotografski spomin, za Grdinovega pa bi lahko ocenili, da je tehničen. »Kar enkrat vidim, si takoj zapomnim, predvsem to velja za tehniko,« je povedal.
Tomaž je po grmski osnovi šoli obiskoval gradbeno oziroma pečarsko šolo v Ljubljani, v pečarstvu pa ima tudi nekaj delovnih izkušenj. Nekje v prvem letniku se je začel ukvarjati s fotografijo, kar nekaj let kasneje pa je poizkusil na grafični MTP akademiji, vendar je takoj v prvem letu ugotovil, da ta ni zanj.
Če naštejemo, obvlada fotografijo, kar je vnovič potrdil na lastni, po vrsti sedmi fotografski razstavi Frizer 19. marca v LokalPatriotu, vešč je tehnično-grafične priprave za tisk, knjižnega oblikovanja, ukvarjal se je z video montažo, v LokalPatriotu pa ga zadnje čase spet videvamo za tonsko mešalno mizo.
»Doma smo imeli star ruski fotoaparat, ki mi ga mama ni upala dati v roke, v osmem razredu osnovne šole pa sem ga le dobil in potem je bilo konec,« je pojasnil. V ljubljanskem dijaškem domu se je vpisal v fotokrožek, fotografija pa ga je povsem začarala. V glavnini se je učil sam. Obiskoval je knjižnico, iskal po knjigah in revijah.
Pred tem je moral dati fotoaparat v popravilo, kar ga je stalo skoraj toliko, kot bi kupil novega. S starim zenithom je preživel tri leta. Z njim je tako rekoč bliskovito osvojil fotografsko tehniko, kmalu je prevzel dijaški fotokrožek, marsikoga pa je v tem času navdušil za fotografijo. Tudi danes dobro uveljavljenega Boštjana Puclja, kot mi je Bačo pred časom povedal.
Tomažev vzpon ni bil brez vzornika. »Ko sem začel listati fotografske knjige, sem naletel na knjigo Matjaža Modica, v kateri je bil portretiran s fotoaparatom canon v rokah. Potem sem enkrat v Radovičevem novomeškem ateljeju naletel na nekega fotografa, ki je pestoval prav tako znamko fotoaparata. Ko se je ta z avtom odpeljal, sem mu na kolesu kot bedak sledil. Ker ni našel parkirišča, sva po mestu naredila dva kroga, pri tem pa sem s kolesom skoraj podrl njegovo punco. Ko se je ustavil, sem se mu opravičil za zasledovanje in mu razložil, da bi rad, glede na to, da je fotograf, od njega kaj izvedel. Dal mi je telefonsko številko, ki sem si jo takoj zapolnil na pamet in že naslednji dan sva se dobila. To je bil Borut Peterlin, srečanje z njim pa je bilo moja prva velika spodbuda.«
Grdin se je doslej ukvarjal z različnimi vrstami fotografije, s posnetki skaterjev pa je v danes ugasli kavarnici Luna priredil prvo lastno razstavo. Najprej je slikal za Park in še nekaj časopisov, potem je začel sodelovati z LokalPatriotom. Ker ga je motila tamkajšnja ureditev luči, se je je lotil sam, potem je opazoval tonskega mojstra in preizkusil se je še z mešanjem zvoka. Vmes je začel tudi z oblikovanjem, kar je vnovič povezano z zanj značilno zgodbo. »Doma nismo bili premožni, tako da najprej nisem imel lastnega računalnika. Dosegljivi so mi bili le
pri prijateljih, jaz pa sem bil po opremi vedno za njimi. Potem sem zaslužil za prvega, spoznal sem se s foto-shopom, malo sem se igral, nakar sem bil s fotografijami vpleten pri plakatu za cvičkarijo. Rekli so mi, naj, če sem že poskrbel za vse, poskrbim še za preprost plakat.« Ta je bil prvi, potem je prišel drugi, vse skupaj pa je naneslo, da se danes z grafičnim oblikovanjem preživlja. Trenutno je sicer med službama in še ne ve ali bo nadaljeval kot samozaposlen, ampak to je to, je dejal.
Ker je ugotovil, da ga tržno oglaševanje v revijah ne zanima, je iskal delo v povezavi z oblikovanjem katalogov, knjig in podobno. Primer njegovega oblikovanja so knjige novomeške Goge, ponatis monografije o Novem mestu, zbornik Obsavska stoletja, Mesto situl in še ostale knjige Goginega rednega programa, pri katerih, pravi, ni nobene znanosti.
Njegova fotografija je zaradi prenasičenosti nekaj časa stala ob strani, vedno bolj pa ga je mikalo različno eksperimentiranje, tako je bila glede na pristop tudi njegova zadnja razstava nekaj drugačnega. »Najraje delam stvari, ki jih sproti čutim. Mogoče so to zadeve, ki jih širši krog ljudi manj dojema. Na primer knjigo lahko postaviš zelo hitro. Če pa hočeš nekaj posebnega, se moraš igrati s fonti, razmiki in podobno. Obstaja cela vrsta ukan, ki jih moraš spoznati in preizkusiti. Skozi podoben razvoj sem šel pri fotografiji. Spoznal sem, da se več ali manj pri vseh avtorjih zadeve na določen način ponavljajo, gre le za različno pakiranje. Sedaj sem se spet utiril, večji projekti pa me vnovič zanimajo,« je povzel.
s-.'™? sS7* '•••
.-^-‘'AitSf/at,.'' fčj&T-
Dolenjska poleg mnogoterih umetniških zvrsti premore tudi odlično bero cineastov. Tako ne moremo mimo Filipa Robarja Dorina, Borisa Petkoviča - Olija ter izjemne mlade generacije, ki jo sestavljajo Nejc Gazvodo, Rok Biček in Žiga Vire. Zadnji kot najmlajši trenutno zaključuje študij filmske in televizijske režije na AGRFT v Ljubljani in kot zaključno diplomsko nalogo snema filma z naslovom Trst je naš. Gre za kratki igrani film z več motivi. Izpostavljeni so medgeneracijski konflikt, nostalgija narodno-osvobodilnega boja in upor nad upravno oblastjo. Film se dogaja v sodobnem času z realistično zgodbo. Žiga je lokalno sceno opozoril nase z več kratkimi filmi (Reguiem za burek, Pentagram in Rože), kasneje pa je posnel že legendarno triologijo Tine Strela. Če so bili prvi njegovi kratki filmi zelo cinični in paradoksalni, pa trenutni že nakazuje njegove želje po režiranju epskih filmov, kot jih ustvarja Ridley Scott in jih je snemal pokojni Stanley Kubrick. V nastajajočem filmu tako nastopajo partizanska in nemška enota z vso spremljajočo motorizacijo in oborožitvijo. Med drugim je uprizoril pravo bitko s 'težko' pirotehniko. Obvladovanje množice statistov, vremenske muhe ter dinamični in velikopotezni kadri mu ne delajo nikakršnih težav. Svojo vizualno pot je začel kot izvrsten fotograf in kasneje na razpotju novih izzivov prešel v filmsko umetnost. Znanje je nabiral tudi na več evropskih seminarjih Disco-very Channela ter v družinskem podjetju Studio Vire. Želi ustvarjati zgodovinske spektakle ali osebne zgodbe, ki temeljijo na realnih dejstvih znotraj zgodovinskih prelomnic, kot sta bila na primer filma Bitka na Neretvi ali Moj ata socialistični kulak. Glede na prihajajoči
kratki film je vsekakor na odlični poti.
Trst je naš«
- .m?
2009
1	Prizor iz filma Trst je naš. Spopad med Nemci in partizani.
2	Režiser Žiga Vire nemškim vojakom razlaga potek kadra in posameznikovo vlogo v njem.
3	Med igralci kratkega filma je nekaj velikih imen slovenskega filma in gledališča. Gojmir Lešnjak - Goje (desno), ki igra partizana Franceta, Silva Čušin, ki ima vlogo Francetove žene Marije, Dario Varga, ki igra komandirja Braneta, ter mlad igralca Miha Bezeljak, ki igra partizana Marka (levo), in Anja Drnovšek, študentka igre na AGRFT, igra vlogo hčerke Mateje.
4	Anja Drnovšek na konju.5 Inventar filmske produkcije je potreben tako v sončnih kot v senčnih razmerah. Snemalni kadri ne sledijo poteku zgodbe, ampak so posneti mešano, zato je treba svetlobne pogoje prilagoditi, da vizualno ustrezajo pravemu zaporedju. Vreme je tudi zelo nepredvidljiv dejavnik, ki lahko zelo upočasni potek snemanja.
6	Pred vsakim snemanjem posameznega kadra 'pade klapa'. Asistent režije vodi postopek snemanja. Najprej vso ekipo obvesti o začetku snemanja, nato preveri zvok, prebere številko scene, sledi poziv kameri, in ko je vse pripravljeno, režiser zakliče Akcija! Snemanje se zaključi, ko režiser zavpije Stop!
7	Zelo enostavni kadri zahtevajo še največjo svetlobno pozornost, saj se tu toliko bolj opazijo preosvetljene ali pretemne sence.
8	Režiser (na sredini) se na snemanju ukvarja v glavnem z igralci in njihovim igranjem. Ostalo delo je naredil že v fazi priprav. Za ustrezno izvedbo skrbijo asistenti režije (na fotografiji levo) in tajnica režije (na fotografiji desno). Asistent režije (lahko jih je tudi več) skrbi za celoten potek snemanja, od koordinacije na lokaciji, časovnega preganjanja snemanja, do tehničnega nadzora. Tajnica režije pa glede na snemalno knjigo nadzira in opozarja na vrstni red, da ne bi prišlo do manjkajočih kadrov, ter obvešča režiserja o fazah snemanja.
9	Specialni efekti se dosežejo na dane tehnične zmožnosti ter idej režiserja. V konkretnem primeru so vožnjo simulirali kar s porivanjem.
10	Predsodki o ležernosti, brezdelju in preštevilni tehnični filmski ekipi bi bili relevantni samo v idealnih pogojih, teh pa ni. Fantje lastnoročno tovorijo tudi do 50 kg težke kose opreme, daleč od tovornega vozila. Ker se ponavadi snema iz več različnih kotov, jo morajo nenehno prestavljati in tako rekoč za vsak kader povsem spremeniti.
11	Snemanje z žerjavom.
12	Zaradi natrpanega urnika in logistike je kosilo kar na terenu.
13	Borci 9. kopusa jugoslovanske armade.
Občinske nagrade in priznanja
Pet ljudi, ki odlikuje mesto
Tekst: Mestna občina Novo mesto, foto Boštjan Pucelj
Občinski svet je februarja letos sprejel sklep o podelitvi priznanj in nagrad mestne občine. Aprila letos, ob občinskem prazniku, pa so nagrade tudi podelili. Nagrado mestne občine sta prejela Blaž Tasev in Anton Avsec. Trdinovo nagrado pa so prejeli Janko Orač ter plesni par Rosana Hribar in Gregor Luštek.
Blažo Tasev je pred 34 leti, ko je prišel iz rodne Makedonije, odprl v Novem mestu skromno obrtno delavnico za akumulatorje. Novomeščani in okoličani so kmalu ugotovili, da je dolenjska metropola dobila spretnega obrtnika, predvsem pa vedno nasmejanega in dobrega človeka. In iz te skromne delavnice je Tasev naredil veliko podjetje, ki se ponaša s sodobno prodajalno s kmetijsko mehanizacijo. Blažo Tasev se rad spomni negotovih začetkov in pomoči someščanov. Kot so nekoč njemu pomagali dobri ljudje iz Novega mesta, sedaj pomaga on. Ob katastrofah se je vedno odzval; za potres v Posočju je organiziral zbiranje denarja za obnovo cest in z združenjem obrtnikov, kjer je bil funkcionar, so veliko prispevali. Pod njegovim vodstvom so se lotevali tudi drugih večjih akcij, kot je npr. nakup dializnega aparata leta 1997 za novomeško bolnišnico. Sledila je oprema za šok sobo in kasneje za mamograf. Tasev je vseskozi podpiral tudi šport, gasilce, akcije Rdečega križa in druge. V minulem letu je znova prijetno presenetil in doniral za nakup defibrilatorja. Pred leti ga je revija Naša žena v zanimivi konkurenci slovenskih dobrotnikov proglasila za darovalca leta.
Rosana Hribar in Gregor Luštek - plesalca, koreografa in plesna pedagoga. Dala sta izjemen prispevek na področju sodobnega plesa v Novem mestu v Sloveniji in izven naših meja. Rosana in Gregor sta v desetletju in pol s svojim znanjem in predanostjo plesu oz. sodobni izrazni plesni umetnosti zaznamovala tako dolenjski kot slovenski umetniški prostor. 0 tem pričajo tudi mednarodne nagrade in kritike. Prejela sta nagrado Povodni mož, lani pa tudi prestižno nagrado v Hannovru. Njun začetek v Novem mestu ie plod lastne zagnanosti, ki se je že kmalu izkazala kot nadpovprečni talent, kar so kmalu opazili mentorji, ki so gostovali v Novem mestu. Zdaj sta stalna člana Plesnega teatra Ljubljana. Z večletnim izpopolnjevanjem sta dosegla raven in sloves, ki tudi v evropskem prostoru veliko pomeni. Vsako leto pripravita izjemno dobro obiskane plesne delavnice za mlade plesalce, na katerih predstavita najnovejše plesne tehnike. Vsak od njiju sicer razvija svojo lastno avtonomno ustvarjalno pot, vendar so njune skupne koreografije presežni umetniški izraz njune poklicne in intimne povezanosti. Rosana Hribar in Gregor Luštek sta kot slovenska sodobna plesalca pomembno prispevala k promociji slovenskega sodobnega plesa tako doma kot tudi v tujini.
Janko Orač je likovni ustvarjalec, organizator likovnih kolonij ter mentor v slikarskih in grafičnih delavnicah za mlade v Novem mestu in v drugih krajih po Sloveniji, pet let pa je tudi likovni urednik revije Rast. Celjan po rodu, šolal se je na grafični šoli v Ljubljani. Ob prihodu v Novo mesto se je zaposlil v tiskarni, a se je kmalu podal na samostojna poklicna slikarska pota. Njegove razstave doma in v tujini so postajale več kot običajne likovne razstave. Samostojno razstavo Plastenja, postavljeno v galeriji Dolenjskega muzeja od oktobra 2008 do konca januarja 2009 je ena najbolj obiskanih novomeških slikarskih razstav vseh časov. Tudi na področju grafike je Orač stopil preko običajnih meja. Odmevni in opazni sadovi so grafična mapa in bibliofilska knjiga Večnost trenutka pesnika Josipa Ostija, opremljena z izvirnimi odtisi barvnih lesorezov, ter grafična pesniška zbirka Reka poetičnih podob treh dolenjskih pesnikov. Oračeva dela so zastopana v številnih stalnih zbirkah, doma in v tujini. Svoj talent prav rad deli z drugimi. Dolenjski metropoli je dal poseben pečat - zasnoval in pripravil je odmevno slikarsko likovno kolonijo Novomeški likovni dnevi, ki je postala tradicionalna.
Tone Avsec je več kot štirideset let duša dolenjskega športa. S svojim delom in načinom življenja je še vedno vzor številnim generacijam tekmovalcev, trenerjev in smučarskih učiteljev. Bil je eden od motorjev novomeškega smučarskega društva Rog. V Športnem društvu Elektro Ljubljana je dolga leta z veseljem in predano opravljal naloge učitelja smučanja, trenerja, sekretarja, organizatorja številnih tečajev in delavskih tekmovanj, predvsem pa je s svojim vzgledom sinonim za zdravo in aktivno življenje. Njegov način življenja, neizmerna ljubezen do športa, njegova iskrena pripravljenost pomagati, doživljati gore na način, ki ostane v spominu slehernemu sopotniku, je nekaj, kar človeka ne more pustiti ravnodušnega. Nikoli ne osvaja cilja zaradi cilja, pomembna mu je pot do njega in vse male podrobnosti, ki jih lahko na takšni poti doživi. Tone Avsec je organizator vsakoletnih novomeških smučarskih sejmov, vseskozi je vodilo njegovega delovanja tudi popularizacija smučanja med mladimi. Za dolgoletno vzgoj-no-izobraževalno in mentorsko delo na področju popularizacije športa je prejel najprej srebrno in kasneje še zlato Bloudkovo značko.
Dejaven je pri mnogih projektih; sodeloval je v več gledaliških predstavah, bil je tehnični pomočnik in igralec, na seznamu ima produkcijo kar treh gledaliških predstav. Pri 17. letih je na oder postavil svojo prvo predstavo z naslovom Ali si človek in za njo prejel priznanje Goethejevega inštituta. Pravi, da je na to produkcijo še vedno izredno ponosen. David Petrovič je morda le muha enodnevnica, ki želi sprostiti svoje mladostne umetniško naravnane ambicije, morda pa talent, ki ga bodo priznali šele takrat, ko tega priznanja več ne bo potreboval. Pravi, da mu skupina Schyzma, njeni člani ter produkcije pomenijo ogromno. A celoten zastavljen projekt so zaenkrat samo sanje, ki imajo globoke ambicije postati realnost, poznana širši javnosti. Na Schyzmo je močno navezan. Ali z njegovimi besedami: »Naj se sliši še tako sentimentalno - to je moj otrok, ki raste, se z leti razvija, nekoč pa bo postal samostojna in močna osebnost.« Žene ga njegov ustvarjalni entuziazem, zato je na vidiku že četrta gledališka predstava.
Kdaj in kakšna je bila tvoja prva izkušnja, konkretneje povezana z gledališčem?
Gledališče me je že od nekdaj privlačilo. Začelo se je v osnovni šoli, s šolskimi krožki in z ogledi najrazličnejših predstav. Prvih konkretnejših in bližjih izkušenj, povezanih z gledališčem, pa sem bil deležen na festivalu
sodobnih odrskih umetnosti Exodos, ki se je leta 2006 že dvanajstič odvil v Ljubljani. S prijateljico sva se prijavila na oglas, v katerem so iskali prostovoljce za igranje v sodobni odrski predstavi. Bila sva izbrana in nastopila v igri z naslovom Don’t look back (Ne oziraj se) angleškega režiserja Tristana Sharpa in njegove organizacije Dre-amThinkSpeak. Festival je potekal na gradu Kodeljevo, predstavo pa smo ponovili večkrat dnevno. Sodelovanje pri tem projektu mi je verjetno pustilo odločilni pečat. Spoznal sem, da gledališče ni samo klasična igra, ki se odvija statično na odru, ampak še vse kaj drugega. V okviru festivala sem si ogledal tudi vse ostale gostujoče predstave.
Za kakšno uprizoritev je šlo?
Igralci prostovoljci smo bili razdeljeni v dve skupini; ženske so bile oblečene v bele poročne obleke, moški smo nosili črna oblačila pogrebcev. Naše vloge so bile sekvence, in svojo sekvenco je vsak igralec odigral tudi do petdesetkrat na dan. Predstava je bila pravzaprav svobodna aluzija na mit o Orfeju in Evridiki. Poanta igre je bila nenehno oziranje nazaj, kajti Orfej se, potem ko se z ženo Evridiko iz Hada vračata nazaj na svet, ozre in s tem dejanjem za vedno izgubi ljubljeno ženo. Celotna predstava je bila precej neobičajna, t. i. sodobna odrska predstava. Obiskovalci niso bili običajni gledalci, ki bi sedeli na sedežih in opazovali igro. Sprehajali so se po gradu, medtem pa spremljali igro. Tudi igralci nismo bili stacionirani na klasičnem odru, saj smo bili porazdeljeni po celotnem grajskem poslopju.
Kaj te torej privlači pri sodobnem gledališču?
Ta oblika gledališča mi nekako bolj leži. Ne vem, kako bi to razložil. Seveda mi tudi klasične predstave ugajajo, a sodobna umetnost dopušča neskončno število možnih interpretacij. Takšne predstave so mi bliže kot gledalcu pa tudi jaz kot ustvarjalec laže napišem scenarij za sodobno
igro. Gledalec si lahko izbere katero koli oporno točko, ki je del predstave, in na tej prek asociacij gradi svoje lastno dojemanje.
Še isto leto si menda pripravil svojo prvo avtorsko predstavo. Kako si se vživel v vlogo scenarista, režiserja...?
Prišel sem na idejo, da bi kaj podobnega pripravili tudi v Novem mestu. Vedno me je fasciniralo, da bi imeli gledališko skupino, ki ustvarja v okviru nekih začrtanih sodobnih konceptov. Ta skupina naj bi se dotikala tem, kot je človek-individualist v današnji družbi, to pa bi prikazali skozi prakse sodobne umetnosti. Na začetku sva bila dva, ki sva pripravila idejo. V predstavi pa sta nastopili še dve plesalki. Prva predstava z naslovom Ali si človek je bila uprizorjena 29. septembra 2006 v Sokolskem domu. To je bila moja prva predstava in za moje pojme izvrstna, glede na to, da smo bili vsi štirje čisti začetniki in brez omembe vrednih izkušenj. Vedeli smo, da želimo nekaj narediti, in smo to tudi storili. Predstavo smo odigrali kar dvakrat zaporedoma, in obakrat je bilo število udeležencev višje, kot smo si lahko sploh želeli. Naslednje leto pa je doživela kar tri ponovitve, ki smo jih v okviru izbirnih vsebin pripravili za dijake ekonomske šole.
Takrat ste izbrali tudi ime, ki je na uho prišlo že mnogim Novomeščanom. Schyzma v stari grščini pomeni razkol. Zakaj prav to ime?
Za to ime sem se odločil, ker mi je všeč že sam prizvok, po drugi strani pa tudi menim, da je današnja sodobna umetnost še vedno pravi razkol v primerjavi z bolj ali manj tradicionalno usmerjeno družbo.
Koliko časa je bilo potrebnega, da ste pripravili prvo predstavo?
Dober mesec, mesec in pol. Kar je relativno malo
časa, vendar je bila tudi predstava zelo minimalistična in preprosta, trajala pa je le 35 minut.
Pohvalo za svoje delo oz. to prvo predstavo si prejel tudi od Goethejevega inštituta? Bili ste najmlajši udeleženci na festivalu Theatron...
Predstavo Ali si človek sem prijavil na festival Theatron, ki ga je organiziral Goethejev inštitut. Gre za mednarodni projekt ter enotedenski festival, ki je potekal v Stari elektrarni v Ljubljani. In za že omenjeno predstavo ter sodelovanje na festivalu smo prejeli častno priznanje Goethejevega inštituta. Bili smo najmlajši udeleženci, rahlo zeleni, kar se je tudi videlo pri igri, vendar smo bili izjemno veseli, da smo sploh smeli sodelovati. Na priznanje inštituta in pohvalo organizatorjev pa smo še posebej ponosni. Za tako mlado in popolnoma amatersko gledališko skupino je bil to ogromen uspeh.
In le leto zatem je bila na odru že druga predstava...
V septembru 2007 smo naredili že drugo predstavo z naslovom Resonanca uspeha. Tu je nastopalo pet igralk oz. plesalk pa tudi cel projekt je bil obsežnejši od prvega. Bolj dodelana je bila kostumografija, scenografija. Prvič smo uporabili tudi videoprojekcije. Gre za izrazno sredstvo, s katerim smo skušali ustvariti posebno okolje. In po odzivu gledalcev nam je to očitno tudi uspelo. Moram pa omeniti, da je video posnetek v celoti pripravil Jan Marolt, najmlajši član ekipe, ki je takrat dopolnil komaj trinajst let.
Vsako predstavo pripravi skoraj povsem prenovljena ekipa. Kdo nastopa v tvojih predstavah?
Schyzmini igralci ter plesalci so mladi Novomeščani, ki jih gledališče zanima in privlači oz. se želijo izraziti skozi igro, ples, glasbo, fizični teater.
Za tretjo produkcijo ste pripravili avdicijo, saj si za uprizoritev potreboval večje število igralcev. Kakšen je bil odziv?
Najprej moram povedati, da sem si zamislih številčnejšo igralsko zasedbo. Potreboval sem ekipo trinajstih igralcev in plesalcev. Avdicija torej ni bila samo za igralce, ampak tudi za plesalce. In odziv je bil presenetljiv. Še posebej so navdušile plesalke, ki se s plesom že vrsto let ukvarjajo v plesni šoli Terpsihora.
Tri gledališke predstave, poleg tega pa tudi razstava, na kateri so si obiskovalci lahko ogledali fotografije obrazov igralk, ki so v predstavi Resonanca uspeha nosile poseben make-up? Kako se ti je porodila ideja za razstavo?
Ideja ni moja, ampak je za to zaslužen Ivan Kuljaj. Povabili smo ga namreč na premierno predstavo Resonanca uspeha v KC Janeza Trdine. Nad našim delom je bil navdušen, še posebej pa so ga presenetili zanimivi make-upi na obrazih igralk, ki sta jih ustvarili Manca Prah in Sladana Majstorovič. No, in gospodu Kuljaju se je porodila ideja, da bi razstavili fotografije z obrazi naših igralk, seveda z masko, ki so jo nosile na predstavi. Otvoritev te razstave je bila 4. aprila, v sklopu prireditev, ki so se odvile v počastitev praznika novomeške občine. Poanta je bila predstavitev delovanja skupine Schyzma. Ime razstave, ki je tudi zamisel Ivana Kuljaja, je bilo Obrazi Schyzme. Prav tako pa smo z njegovo pomočjo dobili možnost razstave v prekrasnem atriju, ki je bil do tistega dne zaprt za javnost in zanemarjen.
Med gosti je bilo nekaj občinskih uslužbencev, med njimi tudi novomeški župan. Kako ste si priborili njihovo pozornost?
Gotovo je k temu pripomoglo sodelovanje z Ivanom Kuljajem, potrudila pa se je tudi ekipa, ki je pripravljala razstavo. Prav tako smo poslali ogromno vabil, zato je bil atrij tisti večer nabito poln. Uredili smo prijeten ambient, s svečami in z glasbo, pripravili kratek izsek iz predstave Resonanca uspeha, na katero se je razstava navezovala. Res je, da sta nas počastila podžupan g. Križman in g. Kuljaj, prišel pa je tudi župan Alojzij Muhič. Lepa gesta, ki nam veliko pomeni.
Vztrajno delate torej že dobra tri leta. Zakaj ti projekti niso bolj odmevni?
Razlogov je verjetno več. Nekateri so upravičeni, drugi ne. Mi bomo pač delali naprej.
Si amater oz. nimaš nikakršne strokovne podlage na področju gledališke produkcije. Razmišljaš kdaj o tem, da bi se tudi strokovno izobrazil?
Nekajkrat mi je prišlo na misel. A zdaj o tem ne razmišljam.
Jeseni se odpravljaš v tujino, pred tem pa boš pripravil že četrto predstavo. S čim nameravaš navdušiti gledalce?
Torej, septembra se odpravljam v Erfurt v Nemčijo, kjer bom sodeloval z organizacijo, ki se obsežno ukvarja s projekti, povezani z gledališčem, s plesom in fizičnim teatrom.
Še pred enoletno odsotnostjo pa si želim zaključiti z najnovejšim projektom. Trenutno smo v fazi igralskih vaj za četrto predstavo, in zaenkrat nam dobro kaže. Upam, da bo ta predstava na odru že konec junija oz. v začetku julija. Nosila bo naslov Ekstrapolacija št. 37. Je plod ideje, ki se mi je porodila ob branju romana Demian avtorja Hermana Hesseja. Kdor je prebral to delo, bo zagotovo našel vzporednice, vendar to ni pogoj za razumevanje predstave. Sedem igralcev in plesalcev bo uprizorilo dokaj intimno predstavo, s katero bomo skušali gledalcem prikazati, da je čas samo čas in da smo ljudje najpomembnejši. To naj bo zaenkrat dovolj. Predstavo boste imeli možnost videti na lastne oči.
Si navdušen bralec raznovrstne literature. Ali črpaš ideje za predstave tud iz leposlovja? Kateri avtorji te navdušujejo?
Res me zanima precej reči, zato enostavno odprem knjigo s tematiko, ki me zanima. Precej blizu mi je sodobna poezija. Če pa bi moral izbrati avtorja, bi bila to gotovo Edvard Kocbek in Herman Hesse.
S	kakšnimi težavami se srečujete, preden nastane končni izdelek? Kako je s finančnimi sredstvi za predstavo, glede na to, da ste neformalna skupina? Na kakšen način se financirate?
Težav je ogromno. Od izvedb vaj do postavitve predstave, finančni problemi pa so poglavje zase. Kar se tiče tega, se kar nekako znajdemo, tako da vsak posameznik v skupini prispeva svoj delež. V bistvu še mi ne vemo, kako nam dejansko z minimalnimi sredstvi uspe uresničiti celoten projekt. Treba je veliko improvizacije.
Omenil si, da je najtrši oreh dobiti oder za uprizoritev. Kako in s kom se dogovarjate?
Postavitev predstave mi dela sive lase. V Novem mestu imamo na voljo le dve dvorani zaprtega tipa, ki sta primerni za uprizoritve; to sta dvorana v K CJT ter Dvorana novomeške pomladi v APT. Že nekajkrat smo nastopili v KC JT, vendar smo za pomoč morali prositi
MIKROSKOP
smo za naslednjo uprizoritev za podporo poprosili kar pristojne na novomeški občini, ki so nam zagotovili uporabo dvorane v KC JT. In to je bila prva in zadnja prošnja, ki sem jo naslovil na APT, saj sem dobil občutek, da smo nezaželeni in da naša skupina tam nima kaj iskati.
Je dvorana novomeške pomladi v APT primernejša kot velika dvorana v KC JT?
APT je primernejši v več vidikih; dvorana je sodobnejša, tehnično mnogo bolje opremljena, pa tudi prostor za gledalce je manjši in ga je zato lažje zapolniti. Imeti sto gledalcev v KC JT je zelo malo, glede na to, da dvorana šteje okoli 350 sedežev. Dvorana v APT pa je narejena z namenom uprizarjanja gledaliških, plesnih predstav. Velika dvorana v KCJ T pa je, kot je v intervjuju povedala tudi Dularjeva, bolj konferenčnega tipa in za gledališke predstave skoraj neprimerna. Vendar vsekakor bolje to kot nič. To je v Novem mestu edina možnost, kjer se lahko s svojo produkcijo predstavimo javnosti.
Kaj po tvojem mnenju tičijo razlogi za takšen odnos? Morda v nezadostni kakovosti?
Gotovo nismo gledališka skupina komercialnega tipa in zaradi tega naše predstave ne prinašajo dobička, kar posledično prinaša tudi omejene možnosti za nastopanje in izvedbo. Poleg tega nas le malokdo jemlje resno.
Že nekaj let delate kot neformalna skupina. Zakaj se še niste združili v društvo?
Na začetku ni bilo potrebe po nekem združevanju, po treh letih pa ta neformalna oblika več ne zadošča. Smo v fazi priprave na ustanovitev društva, že nekaj časa imamo svoj logotip, na otvoritev je pripravljena tudi spletna stran. Lahko potrdim, da bo skupina v mesecu ali dveh tudi formalno združena v društvo.
Kaj pa potem, ko boste društvo? Vidite na obzorju svetlejše čase?
Mislim, da je formalna oblika ugodnost za skupino, zato ne pričakujem nič več pozornosti in ugodnosti novomeške občine, kulturnih izvajalcev in navsezadnje javnosti. Morda bomo navzven bolj kot doslej delovali kot neka celota, dobra stran je, da bomo imeli možnost prijave na razne razpise za pridobitev finančnih sredstev.
Torej nisi ravno optimist?
Samo realist. Novo mesto je mesto ekstremov. Nikakor ne moremo zaživeti v neki simbiozi. In glede na to, da imamo ogromno mladih ustvarjalcev, pa na drugi strani nimamo ljudi, ki bi te mlade in ambiciozne ljudi, ki aktivno delajo oz. delamo, podpirali. Blazno težko je že priti do prostora, kjer lahko skupina vadi. Vsa tri leta za te namene uporabljamo Narodni dom, a je stavba povsem neprimerna za kakršne koli dejavnosti. Ob upoštevanju dejstva, da se vztrajno podira, je potencialno zelo nevarna.
Kje kot mlad kulturnik vidiš jedro težav?
Imamo ogromno mladih ustvarjalcev, pa na drugi strani nimamo ljudi, ki bi te mlade in ambiciozne ljudi, ki aktivno delajo oz. delamo, podpirali. Blazno težko je že priti do prostora, kjer lahko skupina vadi.
občino, saj si, roko na srce, mlada gledališka skupina približno tisoč evrov najemnine za en večer uprizoritve žal ne more privoščiti.
Kaj pa druga možnost? Si kdaj poskusil stopiti v stik z Matjažem Bergerjem in ga povprašati glede možnosti uporabe dvorane v APT?
Med nastajanjem druge predstave, tj. Resonance uspeha, sem stopil v stik tako z Matjažem Bergerjem kot tudi z Jasno Dokl Osolnik. Izrazil sem željo po sodelovanju ali bolje rečeno, prosil sem za možnost uporabe njihove dvorane za uprizoritev naše predstave, kar se zgodi vsako leto le enkrat ali dvakrat. Odgovor je bil negativen, zato
Novo mesto ima ogromno za ponuditi, a to nikoli ne pride do izraza. Res je, da imamo že utečene izvajalce in festivale. A poleg vsega tega imamo mnogo kakovostnih posameznikov in skupin, ki pa ne pridejo na svoj račun ravno zaradi tega, ker za njimi ne stoji kakšna močnejša (beri bolj situirana) organizacija. Sramota je, da novomeška občina, ki ima zelo bogato kulturno zgodovino, ne premore niti zavoda za kulturo, ki bi podpiral tudi skupine kot je naša. Vsak torej dela nekaj po svoje.	/
Kje se vidiš čez deset let?
Pomirjen sam s sabo, in to v skladu z vsemi svojimi prioritetami ter željami. Nekje na deželi.
PREŠ
Ocenjuje Raste Božič
Dan D
Ure letenja za ekstravagantne ptice Kit Kit 2009
Ker je novomeška peterica, tokrat z novim basistom, kar pet let čakala na izid novega albuma, se je z naslednico uspešne plošče Katere barve je tvoj dan, ki je Dan D trdno umestila na slovenski pop-rock tron, znašla pred zadrego, kot bi pred Urami letenja za nenavadne ptiče izdala prvenec. Kako upravičiti sloves, a hkrati glasbo nadgraditi ter jo prilagoditi času in trgu, je težava, s katero so se Tokac in spremstvo uspešno spopadli.
Album je kompleksno delo, v katerega je bilo vloženega veliko truda, dela, znanja in premisleka. Čeprav se v uvodnih skladbah zazdi temačen, pa se ob nadaljnjem poslušanju izkaže za raznolikega, glasbeno pestrega in radoživega. Glasbeno sicer ne ponuja dosti novega, saj se je moral Tokac kot pretežni avtor ozirati na stare in pristaše, ki jih je pridobil s predzadnjo ploščo. Tega se je uspešno lotil, saj plošča poleg tehtnejšega odklona v popularno televizijsko-radijske vode, prinaša vrsto glasbenih iskanj, od vnovičnega tolmačenja porekla, pa do obujanja vplivov novega vala, minimalizma, hipijskega občutja, nežno skopega elektra in celo eksotike. Novosti albuma sta predvsem njegova pestrost in širok pogled na sodobno popularno glasbo. Poslušalec skozi 14 skladb potuje skozi različna občutja in vplive. Zvočni tok se začenja skoraj traf-ficovsko a la Winwood, nato se dotakne značilnega pop/rocka, pa skoraj popevke, zazveni utujevsko, nato cvetlično hipijevsko, poigra pa se celo z etno motivom. Vse v skladbah se dogaja in vrti okoli Tokčevega petja, njegov vokal je igriv, z elektronsko pomočjo pa pričara različno razpoloženje. Sicer je elektronike v glasbi kar nekaj, vendar je uporabljena zmerno in okusno.
Če skušamo povzeti, bi lahko ploščo označili za čvrst in premišljen izdelek. Njene teme so ljubezen, odtujenost in bivanje, z vrsto poslušalcem prijaznih skladb pa je avtor skušal, kot namiguje v Novem soncu, zadostiti času, ki išče jaz. Kar pri tej plošči najbolj cenim, je, da te zapušča razmišljajočega in hkrati vabi k novemu poslušanju.
Ocena: +4
A
Ocenjuje Matjaž Brulc
KONEC
STOLETA
ZAČETEK'
TEOClETJA
Konec stoletja, začetek tisočletja
Antologija bosanske kratke proze Goga 2009
hourck Ut** <fc*i
Ob prebiranju dvajsetih bosanskih kratkih zgodb, zapisanih v zadnjih dveh desetletjih, v prevodih Bariče Smole in Damijana Šinigoja, urednik zbirke je bil Zilhad Ključanin, se zdi, da razmišljanje sodobnih avtoric in avtorjev, nekaterih že pokojnih, v bralcu poraja občutek zaznamovanosti z izvirnim grehom vojne. Ta je stalno prisotna, a le kot slutnja in redko neposredno, tako zbranih proznih del ne moremo označiti za vojno pisanje ali kroniko. Kaže, da je nesrečna vojna, ki je Bosno v minulem stoletju pestila, kot bi ji jo maščevalna zgodovina odmerjala v skrbno določenih ciklih, v zadnjem obdobju spodbudila nov zagon njenih literatov.
Ce se vrnemo k izvirnemu grehu, naj bi do njega prišlo z znanim sarajevskim atentatom, bosanska kulturno pisana družba pa je zgodovini davek zanj večkrat plačala. Motiv atentata se v knjigi pojavi dvakrat, hkrati pa se bralec nevede prebija skozi različna bosanska vojna in povojna obdobja ter pristane v sodobno splošnem svetu. Zgodbe se razlikujejo tako po tematiki kot po zasnovi. Knjigo začenja pripoved o umoru Trockega, katere sporočilo je zgrajeno na literarni obdelavi zgodovinskih dejstev, v zasnovi pa sproži odmev na srbskega pisatelja Danila Kiša. Podobnih zgodovinsko-literarnih prijemov je v knjigi še nekaj. V njej ne gre tudi brez značilno izvirnega, bosanskim ljudem lastnega obešenjaškega humorja. Bralec se sreča še z domišljijsko prispodobnim in za konec s psihološkim pristopom, ki vnovič spomni na srbskega pisca, tokrat na sodobnega Veselina Markoviča.
Po vseh morijah in poizkusih je Bosna, kar je opazno tudi skozi antologijo, kot muslimansko-pravoslavno-katoliški kotel še vedno ujeta med sosedi, Hrvaško in Srbijo, a se iz tega, v preteklosti večkrat smrtnega objema poizkuša iztrgati. Hkrati je del skupnega balkanskega kulturnega kroga, kar kaže zapis folklorno domišljijske zgodbe Almirja Zalihiča Alaginica, mogoče plagiatf?)*, vsekakor pa skoraj identičen Vampirju pokojnega makedonskega pisca Petreja M. Andreevskega.
* Kar vidijo mačke - makedonska kratka proza, Petre M. An-dreevski, Vampir, str. 53-58, študentska založba, Beletrina, Ljubljana 2008.
Zgovorna preteklost
Boštjan Pucelj: Stara Ribja
Stalna fotografska razstava Hostel Situla, Novo mesto
Preden so v nekdaj znameniti Ribji na novomeškem Glavnem trgu zahrumeli stroji, da bi jo stilsko preobrazili v prvi novomeški hostel, je po tamkajšnjih omaricah, predalih in separejih, po šankih, stenah in hodnikih s svojim aparatom pobrkljal še fotograf Boštjan Pucelj. Rezultat akcije je cikel trinajstih barvnih fotografij, s katerimi je avtor ovekovečil s patino in prahom prekrite detajle nekdanjih prostorov in njihove opreme, zapisane nepovratnemu izginotju in pozabi. Pred gledalčevemi očmi tako vstajajo drobci nekdanje Ribje, enega tistih značilno socmodernističnih ambientov, ki so v zadnjih letih zaradi takšnih ali drugačnih razlogov večinoma izginili.
Iz fotografij veje pridih nostalgičnosti, ki jo je Pucelj pred leti na istoveten način dosegel že v ciklu Babi: povečini ozki bližnji izrezi se s svojo frontalno nazornostjo lotevajo vsakdanjih, včasih že kar naravnost banalnih predmetov, ki bi jim na prvi pogled le stežka pripisali kakršno koli vrednost. A ujeti v fotografsko podobo se hitro izkažejo za kaj radodaren vir, ki na vsa usta spregovori o nekdanjem življenju - oziroma o kasnejšem dolgoletnem propadanju - konkretnega gostinskega obrata. Pucelj fotografiranim predmetom pušča, da so, kar so; deležni njegove pozornosti postanejo zgovorni pričevalci o nekdanjem delovnem utripu lokala, tamkajšnji opremi in njenih oblikovalskih rešitvah, drobnih šankerskih improvizacijah, »štimungi« prostora... Nekatere izmed fotografij s svojo ikonografijo - kot sta denimo posušen šopek v vazi ali pa porjavel drevesni list na tleh - segajo na klasičen teren univerzalne tematike minevanja, neizogibne končnosti, vendar pa se celota kljub temu odločno izogne instantnim formulacijam patosa, na mesto katerega pač raje stopajo sugestivne, lirične posvetitve v svet izgubljene predmetnosti.
Stalna postavitev teh fotografij v hostlu Situla, kjer so jim sicer odmerili bolj malo prostora, se posredno dotika še neke druge problematike. Kolikor mi je znano, predstavlja ta serija - z izvirnim konceptom ter s časom ustreznim vizualnim nagovorom - v aktualnih lokalnih razmerah enega redkih primerov dobre prakse pri likovnem opremljanju javnih prostorov. Kar je vsekakor navdihujoče pohvalno.
Ocena: 4
Ocena: 5
p
R
E
Š
A
Ocenjuje Katja Martinčič, foto Boštjan Pucelj
Nova predstava Anton Podbevšek Teatra: Trije odri za eno gospo
Njeno stališče je radikalno in izraža ženski etični »ne«. Ta presega zgolj emancipacijo »družbene ženske« na prelomu 19. in 20. stoletja ter zajema globlje plasti dojemanja življenja, svobode in ljubezni.
Pravzaprav se ta zgodba o samosvoji in odločni ženski začenja že v daljnem letu 1881, ko je Henry James, po mnenju številnih literarnih kritikov, izdal enega svojih najboljših romanov z naslovom Portret neke gospe. Ob pretanjenem opisu burnega življenja mlade Američanke Isa-bel Archer, ki se pogumno sooča s svojo usodo, ne glede na ostrino njenih robov, ne da bi iz rok izpustila svobodo duha in lastnih načel. Roman je v slovenščino že leta 1967 prevedel Rastko Močnik, vse do letošnje pomladi pa slovensko občinstvo še ni imelo priložnosti podoživeti tega soočanja moških in ženskih načel v imenu ljubezni na odrskih deskah. In če je roman resnično veljal za neuprizorljivega, lahko trdim, da nas je Matjaž Berger s to enajsto premiero v Anton Podbevšek Teatru prepričal v nasprotno.
Prestopanje konvencij je v danem času in prostoru vedno nevarno opravilo, ki lahko oboje - ali se strahovito ponesreči ali pa povsem očara. Novo mesto je lahko že pred časom začelo spoznavati prednosti in trike tehnično izpopolnjenega sodbne-ga teatra, ki dopušča nešteto možnosti v postavitvi in uprizoritvi posameznih predstav. Tokrat je bila celotna scena fizično razdeljena na tri posamezne odseke - sumo odre, ki jih Berger poimenuje kot dialoške centre osebne drame Isabel Archer. Publika je bila skladno s postavitvijo treh odrov razporejena okoli njih. Na vsakem izmed odrov so se kronološko odvijali posamezni fragmenti drame, tako da je vsakdo lahko spremljal celotno in hkrati tudi čisto svojo verzijo uprizoritve. Poraja se vprašanje, koliko detajlov je na ta način posameznemu gledalcu ostalo neopaženih. Berger pa izpostavi »vsevidje« tudi kot splošno vprašanje sodobne umetnosti in ga razlaga po načelu, da je celota laž, resnica pa ostaja na strani delca.
Kot samosvoj in neodvisen del bi pravzaprav lahko delovala vsaka izmed triindevetdesetih slik drame. Dialogi, delo dramaturginje Nane Miličinski, so s svojo subtilnostjo in z razgibanostjo pustili odprtih ravno toliko vrat v doživljanje drame, da se je publika lahko še naprej spraševala, tudi ko je že zapustila dvorano. Spraševala o čem? O odnosih, o možnostih prave in neprave ljubezni med moškim in žensko tukaj in zdaj, ki iz čisto osnovnega vidika človeške narave danes niso nič drugačne, kot so bile, ko jih je opisal Henry James. Ena ženska nasproti štirim moškim na čisto prvi pogled res deluje kot klišejska postavka »moški izbira, ženska izbere«, četudi izbere narobe. Vendarle pa, kot pravi režiser, ljubezen ne more biti stvar izbire, kvečjemu globoke osebne etike, kakršno premore Isabel. V resnici se Isabel ne odloča med različnimi moškimi, saj ima že predhodno jasno izoblikovana načela, ki zagotovo ne vključujejo poroke z omejevanjem svobode. Ko se kljub vsemu Poroči, se s tem ne odreče svojemu verjetju, temveč mu na ta način sledi. Osmon-
da ne izbere med drugimi snubci, ampak se zanj preprosto odloči, ker morda prav v njegovi navidezni umirjenosti vidi iskano svobodo duha.
Predstava deluje na odru premišljeno, a hkrati pristno in doživeto, tudi na račun igralske zasedbe. Na prestolu pod srebrnimi šiviljskimi škarjami, ki je bil pravzaprav eden izmed treh samostojnih odrov, se je Borut Veselko dokazal v vlogi Gilberta Osmonda kot silno ekspresiven in močan igralec. Prav tako je Branko Jordan, ob tej priložnosti prvič na tem novomeškem odru, odlično odigral bolehnega Ralpha Touchetta. Več kot prepričljiva je bila tudi Dragica Potočnjak, katere interpretacija mojstrice zavajanja madame Serene Merle zlahka stopi ob bok Veselkovemu Osmondu. Najbolj izstopajoča in po svoje nenavadna ter zelo zanimiva je bila Ana Ruter v vlogi energične ambiciozne ameriške novinarke Henriette Stackpole. Največje priznanje pa gre Jani Zupančič za interpretacijo glavne junakinje Isabel Archer, saj je v dveh urah in pol na odru prehodila pot od krhkega dekleta, ki se šele sooča z ljubeznijo, do odrasle ženske, nesrečne, a močne. V tem času je »osvojila« vse štiri moške, vse tri sumo odre in se proti koncu povzpela tudi na Osmondov prestol, kar je delovalo kot ključni trenutek, v katerem preseže svojo napačno izbiro moškega, ki se je izkazal kot egoist, ljubosumnež in tiran.
Kot pravi Matjaž Berger, sodobno gledališče vedno raziskuje in vzpostavlja zglede; zgodovinske in sodobne. Zgled je arheološka plast časa, ki je vzrok in posledica. Portret neke dame nam tako poleg ljubezenske predstavlja še eno pomembno problematiko romana, in sicer odnos Združenih držav proti Evropi. Če se prva kaže v svobodi in naprednih načelih mladih Američank Isabel in Henriette, se evropski prostor razkriva skozi prikaz italijanske in angleške družbe. Ameriške ikone na kostumu Ane Ruter in njeni predirni kriki v ključnih trenutkih (Henriette) se upirajo projekcijam klasičnih umetniških del v ozadju in belim antičnim kipcem na balkonih. Medtem ko se Isabel v novem prostoru kaj hitro najde, sta pri Henrietti ves čas prisotna prezir in zaničevanje do evropske »zastarelosti« in zadržanega kavalirstva Angležev. Tudi pristop ameriškega snubca Casparja Goodwooda v izvedbi Akire Hasegavve do Isabel je bolj agresiven in neposreden (v rokah ves čas vrti dve borilni palici), od načinov, s katerimi snubijo evropski moški.
Če se dotaknem še ene izmed vlog sodobnega gledališča, ki jih izpostavlja Berger, mora biti sodobno gledališče radikalno. Pod tem pojmom si najraje predstavljamo revolucionarne družbene vplive, kar pa v Portretu neke gospe ni bistveno. Radikalno v tem kontekstu je stališče, ki ga zavzame glavna protagonistka Isabel in izraža ženski etični »ne«. Ta presega zgolj emancipacijo »družbene ženske« na
prelomu 19. in 20. stoletja ter zajema globlje plasti dojemanja življenja, svobode in ljubezni. In ker se zdi, da je dandanes tako popularno in zaželeno iskati aktualizacijo v vsaki vrsti umetnosti, je ta predstava mogoče točka, na kateri lahko gledalec preneha z iskanjem splošnih družbenih pomenov umetniškega dela in se ozre vase. Moški ali ženska.
Matjažu Bergerju in igralski ekipi je ta predstava zagotovo predstavljala velik izziv. Spominja na nekakšen mozaik, ki temelji na pojmih lepega in moralnega, a jih ne interpretira na običajen način. Je hkrati manifest sodobne gledališke prakse in tekoča zgodba, blizu tudi manj zahtevnemu gledalcu. Kdor si želi pogledati dlje, pa ima neomejene možnosti.
Damijan Šinigoj:
Intervju z avtorjem nove knjige pri Založbi GOGA »Pisem za otroke, stare od 9 do 99 let«
Slavko Pregl (1945), po izobrazbi diplomirani ekonomist, se že vso svojo poklicno pot ukvarja s tiskanimi mediji: bil je član uredniškega odbora Tribune, sodelavec Mladine in Pavlihe, glavni in odgovorni urednik Mladine, nato je služboval na različnih mestih v Mladinski knjigi, pretežno vezanih na poslovanje s tujino. Kasneje je pridobil status samozaposlenega v kulturi kot pisatelj, od konca leta 2007 je predsednik Društva slovenskih pisateljev in predsednik Sveta Narodne galerije, pred tem je bil predsednik Društva slovenskih založnikov, predsednik Sveta za kulturo pri Vladi Republike Slovenije, med letoma 2002 in 2008je bil predsednik Društva Bralna značka Slovenije, v letu 2009 pa je postal direktor Javne agencije za knjigo. Njegova (trenutno) zadnja knjiga Car brez zaklada je pred kratkim izšla pri založbi GOGA.
Odprava zelenega zmaja je izšla že davnega leta 1976, ob njej so zrasle številne generacije bralcev in gledalcev. Od kod ideja za knjigo in zakaj po tvojem mnenju takšna popularnost?
Kadar me na kakšni šoli dekleta in fantje vprašajo, od kod ideje, imam dva odgovora: najprej, da jih pobiram od njih in da oni na mojo srečo nimajo časa za pisanje, saj bi ustvarjali boljše knjige kot jaz, ker imajo sijajno domišljijo. Potem dodam, da če mi zmanjka idej, grem v trgovino in jih kupim kakšne po! kile. V resnici pa mešam svoja realna doživetja in domišljijo. Bralec mora ugotoviti, kaj je kaj.
Je še vedno aktualna? Se v knjižnicah še vedno izposoja?
Aktualna je v toliko, kolikor je danes za mlade bratce aktualen humor, kolikor imajo radi domišljijo in prijateljstvo. Po uradnih podatkih o izposoji v knjižnicah, ki so zajete v statistiko, si (doslej v letu 2009) Odpravo zelenega zmaja izposodi en bralec na dan. Jaz sem tega zelo vesel.
Koliko je star povprečen bralec tvojih knjig? Za koga pravzaprav pišeš?
Povprečno starost mojega bralca zlahka izračunaš: sešteješ števila od 8 do 100, potem dodaš nekaj malega števil pod osem in nad sto, pomnožiš z 9000 izposojami, deliš z delovnimi dnevi leta, množiš s pogostnostjo posamičnih starosti od osem do sto, deliš povprečje dobljenega zmnožka z najljubšim ljudskim številom, množiš s količnikom med razpoložljivimi urami in povprečno žepnino ter dobljeni rezultat zaokrožiš glede na ceno kepice čokoladnega sladoleda. Točno za to starost tudi pišem.
Doslej je v knjižni obliki izšlo že prek trideset tvojih del. Večinoma zu mladino, napisal pa si tudi nekaj del za odrasle. Za koga ti je ljubše pisati oziroma za koga lažje?
Jaz vedno pišem samo za otroke, stare od 9 do 99 let. To mi je najljubše in najlaže.
Za tvoje pisanje so značilni humor in dogodivščine, ki jih otroški literarni liki nenehno doživljajo v lastnem isakdanu. Kako se vživiš t’ otroški svet, da ga tako dobro opišeš?
Kaže, da en mule, ki je v meni, zlahka premaga enega sivolasca, kot sem jaz.
V tvojih knjigah ni opaziti grdih besed, kletvic. To je pohvalno, seveda, a mladine vendarle ni mogoče povsem izolirati od tega. Zakaj torej takšna odločitev?
Sem pripadnik generacije, ki izumira. Ko sem bil majhen, so mi rekli, naj bom priden, naj se učim in naj lepo govorim. Jaz sem bil navajen ubogati. Najbrž so mi to rekli dovoljkrat, da sem si zapomnil za vse življenje. Trudim se, da bi se dekleta in fantje pri meni navzeli lepega jezika, ostale stvari pa prepuščam, da jih naučijo drugi.
Za svoje ustvarjanje si prejel veliko pomembnih nagrad (Levstikovo nagrado (1976), večernico (2004), desetnico (2005) ...). Kaj ti pomenijo?
Lagal bi, če bi se delal, da mi ne pomenijo nič. Nasprotno, pomenijo mi veliko. Kadar sem v dvomih - in to nobenemu ustvarjalcu ni tuje -, mi govorijo, naj ostajam »zvest samemu sebi«.
Tvoje knjige se prevajajo v mnoge tuje jezike. Je poleg morda lepih občutkov to tudi dober biznis?
Ne.
Sprašujem zato, ker si kot direktor JAK zavzel jasno stališče o podcenjenosti avtorskih honorarjev za pisatelje. So pisatelji premalo plačani za svoje delo?
Pisatelji so za svoje delo premalo plačani. O tem znam navajati tudi zelo slikovite primerjave. Ampak, dovoli, da povem svoj primer. Najvišji honorar v življenju sem prejel za svojo prvo knjigo. Takrat je bito normalno, da za avtorsko polo dobiš povprečno slovensko plačo. V štiridesetih letih neustavljivega razvoja smo v Sloveniji prišli do tega, da (če ti dobro plačajo!) dobiš za polo četrt povprečne slovenske plače. Če si kot pisatelj želiš zaslužiti letno povprečno slovensko plačo, moraš napisati (in prodati) 70 avtorskih pol. Je to normalno?
Boš kot direktor Javne agencije za knjigo to spremenil oziroma vsaj poskusi! spremeniti? Je sploh možno kaj narediti?
Seveda bom. Dvignili smo znesek za delovne štipen-
dije, dvignili bomo zneske honorarjev za subvencionirane knjige in trudili se bomo povečati zneske za knjižnično nadomestilo.
Predseduješ Društvu slovenskih pisateljev. Naporen posel? Glede na to, da pisatelji nismo znani kot posebno veliki egi...
Kot sem napisa! v letnem poročilu DSP za 2008: lepo je biti predsednik, ampak težko. Jeseni mi poteče mandat in zelo si želim, da bi me zamenjala predsednica.
Kaj od vseh tvojih angažiranj na različnih področjih ti je najbolj ljubo? Bralna značka, recimo?
Če izvzamemo, da sem mož, oče in dedek, je bita Bralna značka nedvomno najlepša stvar v mojem življenju.
Od kod ti energija za vse, s čimer se ukvarjaš, hkrati pa še za pisanje?
Naj obrnem: pisanje mi daje energijo za vse, s čimer se ukvarjam.
Še nekaj besed o romanu Car brez zaklada. Je po toliko knjigah še vedno užitek prvič prijeti v roko svojo novo knjigo?
Kot sem rekel že na predstavitvi v knjigarni Goga: (še) vedno sem zelo vznemirjen, ko čakam svojo novo knjigo, Carja brez zaklada sem čakal še posebej nestrpno. Morda zato, ker je izšel v Novem mestu in Dolenjska je moja večna ljubezen. Ko bom velik, slaven in bogat, bom imel posestvo na Dolenjskem.
Zakaj zgodba o ljubezni in preprodajanju droge, marihuane?
Bilo je nekaj zunanjih spodbud, ki so me zelo vznemirile. Pa sem sede! in napisal
Si zadovoljen s honorarjem, ki si ga dobil za Carju?
To je nesramno vprašanje. Nisem ga še dobil in bi se torej mora! zdaj make prilizovati založbi in se potem, ko bi ga dobit, ne bi mogel majati. Naj torej prijazno skromno rečem, da pričakujem najvišji možen honorar.
Slavko Pregl... CAR BREZ ZAKLADA (odlomek)
Car brez zaklada je roman, v katerem se skozi perspektivo tretjeosebnega pripovedovalca zrcalita dve prepleteni temi, ljubezen in preprodajanje droge. Sintetična zgradba je zasnovana izrazito žanrsko sinkretistično, saj se zgodba odvija na stiku dveh žanrov, in sicer ljubezenskega ter socialno-psihološkega. V romanu se izrisuje misel, da je meja med pozitivnim in negativnim zelo krhka, katastrofalne posledice pa so običajno usodne za vse vpletene. Ali je preprodajanje trave res tako nedolžno? In nenazadnje tudi uživanje te droge? Čemu lagati staršem ali vsaj prikrivati nekatera dejanja? Ali je res zabavno kršiti vsa pravila, ki se zdijo odraslim nujna in potrebna, njihovim odraščajočim mladostnikom pa sploh ne? Pred takimi in podobnimi dilemami se znajde Lenart, ravno je končal prvi letnik srednje šole in začenjajo se prijetne počitnice, ki jih je vesel vsak srednješolec. Lenart po naključju dobi delo smetarja, kar pa ga ne moti, saj je to delo zelo dobro plačano. Zgodba se odvije v enem mesecu, julija, ko Lenart prvič v življenju dela na počitniški praksi in dobi svojo prvo plačo. In se prvič zaljubi. In ima prvič strto srce. In v tem mesecu se mu življenje postavi na glavo, saj je v tako kratkem času doživel toliko novih stvari, ki jim je skoraj vsak pri šestnajstih zelo težko kos.
(Iz spremne besede dr. Dragice Haramije)
Poletje je nenadoma krenilo v nove vode.
Maja je na mamino in babičino radost en kovček svojih stvari in sebe do nadaljnjega odložila v najbolj oddaljeno sobo babičine hiše. Fantje so vso odvečno kramo po izboru gospe Jelke Kramer znosili ven in od tam naprej jo je z veseljem počistil Jovo s svojo druščino. Seveda je najprej zelo nemarno kar pred hišo pustil vsebino predalov in škatel, skratka vse, za kar ni bit prepričan, da lahko pretopi v denar. Ampak Lenart, Peter in Žiga so ročno potem vse ostanke znosili v smetnjake.
Lenart je še naprej vstajal sredi noči in potem vse dopoldneve premetaval svoj zadek na smetarskem kamionu.
»Služba je služba,« je govoril, »kar sem rekel, sem rekel. Do konca meseca bom zdržal.«
»Ko porasteš, boš lahko smetar,« mu je zagotavljal Avdo, Jernej pa se je prikrito hahljal, rahlo prikimaval in molče s podplatom v tla zjutraj pred hitrim odhodom na čistilno delo zabijal ugasle ostanke svoje prve jutranje službene cigarete.
Dogovor je bil zelo enostaven.
Fantje so po eden po abecednem redu v hišo Pod jelkami 41 prihajali opoldne; danes Lenart, jutri Peter, pojutrišnjem Žiga. Maja je do takrat predvidoma dvignila svoje ponočnjaške ude iz postelje. Babi Jelka, to je bilo za mlado druščino poslej uradno ime gospe Jelke Kramer, je povedala, če potrebuje kaj iz bližnje trgovine. Flitri sel je nato odjezdil z biciklom ali mopedom do tja in se vdano hitro vrnil.
Ostala dva sta prihrumela enkrat do sedmih zvečer. Potem so spili kavo, čaj ali sok in se za dobro uro zaprli v Majino sobo.
Potem so prišli do babi Jelke, ki je pred televizorjem na vseh kanalih lovila različne jokalne nadaljevanke in telenovele. In Maja je milo rekla: »Babi, mi gremo zdaj še malo ven.«
»Aha,« je rekla babi Jelka. »Saj boš danes prišla malo prej kot včeraj, a ne? Saj ni treba, da vsa jutra prespiš.«
»Mhm,« je odgovorila Maja in kajpak se navzven ni vedelo, če je to ja ali ne, čeprav je bilo jasno, da je s tem mišljen ne.
Tista ura za zaprtimi vrati v Majini sobi je bila ura rokodelskih akcij. Maja je iz spodnjega predala majhne omare izza kupa svojega perila izvlekla črno vrečo in vsebino v približnih odmerkih polagala na majhno tehtnico. Žiga je skrbel, da je bila teža točna in vedno enaka, Peter jo je prelagal v majhne vrečke, Lenart pa jih je zalepljal s selotejpom in dodajal etikete, na katerih je s srednje vegastimi linijami sedela zapisana številka 5 z dodatkom eur.
Ko so končali, je Žiga, ki je nosil čevlje številka 47, robo zatlačil v par svojih smrdljivih superg in jih vrgel v svojo precej zdelano potovalko. Čeznje je vrgel vlažno brisačo in staro trenirko.
»Veleblagovnica je pripravljena!« je vzkliknil pa
so šli v mesto med množice, ki so prišle na hladen zrak ob reko.
Lenart je bil zveza med Žigom, ki je nosil potovalko in se, bi človek rekel, vračal s treninga domov, ter Majo in Petrom, ki sta vrečke z ustreznimi kandidati menjala za denar.
Bil je ves iz sebe. Padel je v popolnoma drug svet, o katerem ni imel pojma. Na trenutke je premišljeval o tem, pristopil k uvodu v vrtanje po sebi, a so ga živahni in neobičajni dogodki že odnesli naprej. In nenadoma je imel žepe polne denarja.
Iztržek so namreč vsak večer prešteli; pol je vzela Maja, saj je edina vedela, kako priti do nove polne črne vreče, pol so si razdelili fantje.
»Tole je noro,« je potem nekoč rekel Lenart, ko so pili čaj, babi Jelka pa je zavila na klepet k sosedi, ki je ponujala svoje odvečne rožne grme. »Pa kaj mi vendar počnemo...«
»Kaj pa je?« je vprašala Maja. »A nočeš denarja?«
»Že, že,« je nadaljeval Lenart, »ampak...«
»Kovinar z mehkim srčecem?« ga je ustavila Maja. »Kdor se uči ekonomije, ve, da je ljudem treba ponuditi tisto, kar hočejo. Če ne bi tega počeli mi, bi to počel kdo drug. Se pravi, to, kar počnejo mnogi, počnemo tudi mi. Flalo?«
»Saj se temu reče trg, a ne?« je vprašal Peter in v skodelico vrgel še eno kocko sladkorja.
»Ne vem ...«je nadaljeval Lenart in umolknil.
»Pa te menda res boli srce, čeprav nosiš v žepih zvenečo radost,« se je zarežal Žiga. »Povej, kaj te teži. Saj smo za to tukaj.«
Lenart se je malo presedal, malo zardel in počasi povedal: »Nek slab občutek imam danes, neke slutnje ...«
»Opal« je vzkliknil Žiga. »Prerokuje iz svojih polnih črevc. Pojdi na WC, pa bo, kaj praviš?«
Lenart je odkimaval in potem obotavljaje objavil: »Ne bi rad paniciral, ampak se mi zdi, da sem zadnje dni tam, kjer smo hodili, stalno videval istega policaja. In ena punca, ki je kupila pri tebi, Maja, se je potem na dolgo in široko pogovarjala z njim. Skupaj sta pila.«
»A to te muči?« se je zarežala Maja, a se potem kar hitro zresnila. »A res si to videl?«
»Res. Razen če sem potem, ko sem prišel do reke, med lokali nenadoma zaspal in so me popadle sanje.«
»A res?« je vprašal Žiga in se rahlo zdrznil.
»Ja,« je prikimal Lenart.
Vsi so molčali.
»Kriza, bi rekel,« se je oglasil Peter. »Kaj bomo pa zdaj?«
Fantje so se zazrli v Majo. Maja je dvignila čaj in kar nekaj časa pila. Potem je odločno odložila skodelico na krožnik.
»Ni panike,« je rekla. »Saj so počitnice. Vzeli si bomo malo dopusta pa bomo videli, kaj bo. Danes
gremo v mesto tako kot vsak dan, samo brez vsega. Razpršili se bomo kot običajno, malo krožili, se pogovarjali z znanci, mogoče zbirali naročila za prihodnjič, potlej pa skupaj nekaj spijemo in gremo domov. Prav?«
»Kriza,« je zdaj rekel še Lenart. »Maja, za vsak slučaj v sobi še posebej dobro skrij svojo vrečo!«
»Ni potrebe,« se je zasmejala Maja. »Skoraj prazna je in itak bom morala čim prej nabaviti novo.«
»A ja?« se je začudil Žiga. »Sploh nisem opazit.«
»Posli cvetijo,« je pojasnil Peter. »Tako kaže.«
Zdaj se je babi Jelka vrnila od sosede in v vazo postavila ogromen šopek vrtnic raznih barv.
»Super, da si nazaj,« je rekla Maja. »Mi gremo zdaj še malo ven.«
»Pa ne predolgo, otroci, ne?«
»Se razume,« je odvrnila Maja in so šli.
Žiga je naložil Majo na moped, Peter in Lenart sta se za njima zapodila s kolesi.
Bil je tisti trenutek, ko sonce zaide in se noč še ne spusti povsem. Takrat se za hip zazdi, da bo nastopil hladen premor, ptiči umolknejo, a zatem se začne vročina dvigati iz tal in zrak se spet ogreje. Drveli so proti mestu. Po cestah so se prižgale luči. Iz naselja pritličnih hiš so po bližnjici peljali po travniku ob reki ter se bližali mostu. Ko so zapeljali na glavno cesto, so poskakali na noge in pot nadaljevali peš.
Maja se je hotela nekaj usajati, ker ji je bilo všeč, če se je Žiga na mopedu v hitrem slalomu prebijal med množico pešcev. A ji je jezik pohlevno ostal za zobmi. Iz stranske ulice je kot iz tal zrasel policist.
»Zdravo,« je pozdravil. »Kam pa kam?«
Fantje in punca so presenečeno obstali in se spogledali. Maja se je s pogledom zatekla do Lenartovih oči, katerih lastnik je jadrno prebledel.
»Ma, nič,« se je prvi zdramil Žiga. »Malo v mesto.«
»Aha,« je prikimal policist. »A luči in zvonce imamo?«
»Niti ne,« je odkimal Žiga. »Saj zato gremo peš.«
»Moja luč gori in zvonec imam tudi. Prve pomoči pa nimam,« je rekel Lenart.
Peter je molčal.
»A tako?« je rekel policist. »Kaj pa sicer? Kaj nosite, kaj imate po žepih?«
Spet so se spogledali.
»Jaz imam superge in trenirko v tejle borši,« je rekel Žiga in jo z rame hitro vrgel pred policista. »In v žepih skoraj nič.«
»Da vidimo,« je predlagal policist in segel po potovalki.
Odprl jo je in brskal po njej. Žiga je medtem obrnil hlačne žepe navzven. V eni roki je držal robec, v drugi nekaj kovancev.
Policist, ki je našel le zaudarjajoče copate in brisačo, mu je vrnil potovalko in se obrnil k Lenartu.
»Pa ti?«
Lenart je potegnil iz hlač levi žep. V desnega je potisnil desnico.
»Kaj imaš pa tam?«
Lenart se je obotavljal, divje zardel in iz žepa potegnil kondom.
»Opa!« so v en glas vzklikniti Maja, Žiga in Peter, policist pa se je zarežal in potem očitajoče dodal: »Pa si rekel, da nimaš prve pomoči. Zdravo! Bom kar šel še malo naokrog. Lep večer vam želim.«
Z roko si je popravil kapo, se obrnil in šel.
»Pismo!« je zasopel Lenart. Tudi drugim so se čela rahlo orosila.
Maja je nadvse milo svoje oči spet zabodla v Lenartove in vzdihnila: »Kondom? O, lepi moj!«
»Ma, v mestu so delali reklamo za aids in so mi ga porinili v žep!«
Vsi so padli v krohot. Potem se je oglasila Maja.
»Kakšen teden si bomo za vsak slučaj vzeli prosto,« je rekla.
»A potem se jutri ne dobimo?« je vprašal Peter.
»Vse kot doslej,« je objavila Maja, »samo delali ta čas ne bomo.«
Potem se je obrnila k Lenartu.
»Kaj pa vreme in dobitke na lotu, to tudi napoveduješ? A imaš za te stvari tudi kdaj kakšne občutke v želodcu?«
XIX.
Potem se je približal zadnji vikend v mesecu. Mama in oče sta se začeta odpravljati na morje.
»jaz ne morem z vama,« je pri petkovem poznem kosilu razglasil Lenart. »Delam.«
Mama je osupnila.
»Kako, delaš? Saj sta pred nami sobota in nedelja
...«
»Se razume,« je odgovoril Lenart in se na vso moč ukvarjal s špinačnim zavitkom, »saj poznam koledar. Ampak smeti se nabirajo tudi čez vikend. In v firmi ni dovolj delavcev in jaz zato dežuram.«
»Čudno,« je rekel oče, »čudno.«
Lenart je pohitel, da bi zavrl morebitna razglabljanja.
»Saj sta mi vidva rekla, da moram delati,« je momljal s polnimi usti. »In nadure v soboto in nedeljo plačajo zelo dobro! Pa obljubil sem, da pridem.«
Nekaj časa je bilo slišati le mletje njegovih čeljusti.
»Še nikoli nisi bil več dni sam doma, sine,« se je zaskrbljeno oglasila mama, »ne vem ...«
Umolknila je.
»Če spim, ne vem, da sem sam doma,« se je negotovo hahljal Lenart in škilil proti očetu, ki je nihal med mamino skrbjo in dejstvom, da sinovi pravzaprav rastejo in prej ali slej tudi odidejo po svoje. »Čez dan me pa itak ne bo doma. Delam, saj veš.«
Oče je debelo pogoltnil in suho rekel: »No, prav. In nobenih neumnosti.«
»Ampak...«je še začela mama, potem pa brž utihnila in molče odhitela iz kuhinje.
Oče je po običajnem ritualu skuhal pozno popoldansko kavo, potem sta jo z mamo počasi spila, Lenart si je otovoril njune potovalke in zvitke ter jima pomagal do avta pred blokom, milo pomahal v slovo in že je bil sam samcat in svoboden.
Kajpak ni imel službe. Četudi se smeti poleti nabirajo tudi ob sobotah in nedeljah, kamioni kajpak dremljejo na velikem parkirišču in jim Jerneji, Avdi in Lenarti dajo mir.
Kajpak je bilo v zraku vse kaj drugega.
Lenart, Peter in Žiga so prišli k Maji kot običajno. Nekaj časa so se pogovarjali in nato odšli v mesto. Pomikali so se ob reki sem in tja ter v raznih lokalih z raznimi druščinami srebali razne pijačke.
Potem je v nekem trenutku Maja zazehala in rekla,
da ima dovolj.
»A me zapelješ domov?« je vprašala Žigo, ponosnega lastnika stolčenega mopeda.
»Zate vse,« je rekel Žiga in se obrnil k Lenartu in Petru. »A me počakata tukaj?«
»Ja, najbrž,« je prikimal Peter in vlekel s slamico zadnje kapljice iz kozarca.
Kmalu zatem, ko sta se Žiga in Maja odpeljala, je tudi Lenart postal strahovito zaspan in se odločil, da gre.
»Kaj pa Žiga?« se je čudil Peter.
»Ma, počakaj ga in mu povej, da sem bil zbit kot cunja in sem šel. Cel teden sem delal. Se vidimo jutri,« je zamahnil Lenart, šel do mostu, kjer je ob
steber priklenil svoje kolo, in se odpeljal.
Ampak seveda ne proti domu.
Pot ga je lepo vodila spet nazaj med nizke hiše in do tiste Pod jelkami 41. Tam je zlezel z bicikla ter v temi tiho zavil na atrijsko stran. Z blagim pritiskom je odprl odklenjena vrata v ograji. Divje so zacvilila. Lenart je odrevenel. Ampak nič se ni zgodilo. Samo luna je izplula izza oblaka in precej osvetlila njegovo previdno vstopanje v atrij. Kolo je dvignil, da se ne bi slišalo drdranje verige, in ga nato tiho prislonil k vrtni lopi. Počasi je zaprl vrata atrija za seboj. Potem je pozorno prestavljal noge proti vratom Majine sobe in jih odrinil. Odprla so se. Še zunaj si je sezul superge in potem po prstih vstopil.
Kulturna strategija - komentar
Še en občinski papirček
Občinski svet je sprejel kulturno strategijo za leta 2009-2013. No, ni je še sprejel, pred tem jo bo še javno razgrnil. Dokončno naj bi jo potrdil v začetku septembra. Potem pa naj bi sprejeli ključni dokument mestne občine, namreč težko pričakovano strategijo razvoja mestne občine. Malce smešno je sicer, da se razvojni dokumenti sprejema občinski svet tako rekoč v zadnjem letu svojega mandata. Kaj če nova zasedba, ki bo nastopila naslednje leto, s temi strategijami ne bo zadovoljna? Bomo dobili nove?
Glavni del kulturne strategije opredeljuje prioritete na področju kulturnih projektov. Poleg tega je v strategiji narejen pregled odprtih problemov na področju infrastrukture. Strategija opredeljuje sedem glavnih infrastrukturnih projektov: dokončanje knjižnice, prenovo Narodnega doma, prenovo APT, gradnjo centra LokalPatriot, odprtje Arheološkega centra Marof, prenovo Kulturnega centra Janeza Trdine ter prenovo kompleksa Dolenjskega muzeja. V oči zbodejo letnice. Dokument bi se moral pravzaprav imenovati »strategija kulture 2007 - 2013. Prva številka se nanaša na to, da so prvi del strategije (pravzaprav je šlo bolj za nekakšen zgodovinski pregled dogajanja) sprejeli že leta 2006. In kar tri leta je občinsko kolesje gonilo samo sebe, da smo končno prišli (skoraj) do konca.
In tukaj nas zbode v oči druga številka. 2013 je seveda
letnica, ki je malce, no, ja, precej povlečena za lase. Leta 2013 se kaj dosti bistvenega v kulturni infrastrukturi, ki predstavlja bistveni del te strategije, ne bo zgodilo. Kot je priznal predsednik komisije Zdenko Picelj, je veliko bolj realno, da bi se v strategiji navedeni projekti končevali tam v letu 2020. Zato tudi govorjenje o tem, da je to strategija, ki je pravzaprav nekakšno delo v nastajanju. Nekaj, kar bo treba dopolnjevati, prilagajati in spreminjati. Komisija, ki je pripravlja strategijo, kaj več seveda tudi ni mogla spremeniti. Občinsko vodstvo jim namreč kakšnih resnih vstopnih podatkov ni dalo. Pripravljale! strategije tako niso vedeli, kolikšen proračun sploh imajo na voljo. In proračun za kulturo se prav drastično znižujejo. Delež v proračunu, namenjen kulturnim projektom, se je v štirih letih praktično prepolovil. Kot opozarja Picelj, je delež kulture v strukturi proračuna na zgodovinsko najnižji ravni v zadnjih desetih letih - padel je na zgolj 4,8 odstotka, medtem ko komisija do leta 2012 predlaga sedemodstotni delež.
Kakšno vrednost ima torej kulturna strategija? Prav gotovo gre za lepo pripravljen dokument, ki popisuje stanje in želje kulturnih producentov. Nekoliko manj je v njem govora o neposrednih »proizvajalcih« umetnosti, na primer pisateljev, slikarjev, kiparjev in drugih. Nikakor pa to ni dokument, ki bi si zaslužil naziv strategija. Strategija namreč določi temeljne cilje in prioritete. In določi realen časovni okvir. In predvidi, na kakšen način se bo spremljalo njeno izvajanje. Ob sprejetju tega dokumenta pa je glavno sporočilo kulturi to, da njene želje pač še dolgo ne bodo uresničene. (Uroš Lubej)
Nova knjižica
Romani čhip šu sakodnevno potriba
Ifiupf' Verjetno si povprečen Do-■**]lenjec sploh ne predstavlja, 1 da je možno lepo govoriti tudi j v romščini. Vsi smo nekako prepričani, da iz ust naših sosedov iz Žabjaka, Ruperč Vrha, Šmihela in ostalih romskih naseljih v glavnem prihajajo psovke, izrazi nasilja ali bolj ali manj nedefinirana polgovorica. Seveda pri tem pozabljamo, da so Romi predvsem ljudje, dobri in slabi, s svojimi tegobami in z radostmi.
Na žalost jih večina o sebi ne reče le: Živino du romana naselji. (»Živim v romskem naselju.«), ampak tudi: Živino du baraka. (»Živim v baraki.«) Le malokateri izmed njih se lahko pohvali z: Hili men pani i ljuči (»Imam vodo in elektriko.«), večina izmed njih pa z: Živino pu socialne love, kar verjetno ni treba prevajati. Vendar jih to ne bo ustavilo v njihovi gostoljubnosti. Čeprav Rome mnogi brez sramu zaničujejo, so v resnici zelo gostoljuben narod. Pozdravili vas bodo z Lacho dive (»Dober dan«) in Sar hinas (»Kako si?«), takoj nato pa vas bodo z vprašanjem Pijeha lato čaj? ali pa Pijeha kafa? Povabili na skodelico toplega čaja ali kave. In ko se razvije pogovor,
vam v zaupnem pogovoru potem le odprejo srce, povedo na primer: Ustavinda me seso (»Ustavil me je policaj«), ali pa Najlačhede pica kili kmečko (»Najraje jem kmečko pico«), ali pa Du veš gejo šu farganja (»V gozd sem šel po jurčke«), ali pa Rado pe khelo pu Žunka (»Rad brcam žogo.)«, ali pa ostanete v vsakdanjih banalnostih: Dive bilo šuzo vrime (Danes je lepo vreme.). In če tudi vi svojih otrok ne pošiljate v šolo, vas bodo vprašali: Jere na bičhale phren čhavoren du šola?
In če vas zanima, kako se po romsko reče: Ni me sram, da sem Rom; Moji prijatelji so tudi Neromi; Moja žena si je kupila blago, da si bo sešila krilo; Rad brskam po internetu in Okrasili smo si lepo smrečico, si boste prav gotovo z zanimanjem ogledali pionirsko delo novomeškega romskega novinarja Bogdana Mikliča, ki je izdal knjižico fraz dolenjske romščine Romani čhip šu sakodnevno potriba.
V njej je zbranih kakih 300 vsakodnevnih fraz, ki jih Romi največkrat uporabljajo v sporazumevanju doma, v šoli, trgovini, pri zdravniku in vsakodnevnem srečevanju. »Knjižica bo koristen pripomoček za vse, ki se želijo naučiti osnovnih fraz romskega jezika, še posebej pa je dobrodošla za vzgojitelje, učitelje, socialne delavce, zdravstveno osebje in policiste, ki se pri svojem delu srečujejo s pripadniki romske skupnosti,« pravi Miklič. (Uroš Lubej)
Tako pač je...	Ljubezen prvič ...	...in drugič!
Gumijasti škornji
Človeške želje so različne. Jasno, saj smo tudi ljudje različni. Nekdo si želi veliko denarja, nekdo si želi ferari, nekdo mercedez ali porche, nekdo si želi, da bi bila njegova slika objavljena v Vašem mesečniku, nekdo spet nekaj povsem drugega. Ali tretjega. Ja, seveda, obstajajo ljudje, ki si želijo košček kruha, zagotovo, oni verjetno ne sanjajo o terarijih, ker pa jaz s prehrano na srečo nimam težav in ker si mercedezov, terarijev ipd. zaradi Ladkota niti ne smem želeti (da mi zaradi nespodobnih želja po prestižnejših konjičkih moja lada niva v najbolj ključnem trenutku v hosti, ko recimo bežim pred inšpektorji, ne bi zanalašč crknila!), so moje želje bolj skromne. Itak pa sem vsem znan kot skromen človek. Zato si želim gumijaste škornje. Gumijasti škornji so zakon. Res. In še nikoli jih nisem imel. No, mogoče, ko sem bil majhen, a se ne spomnim. Trikrat sem bil že v specializirani trgovini z zaščitno opremo, pomerjal sem jih, izbiral barvo, kakšno zaščito morajo imeti, sem izdatno predebatiral s prodajalko, v skladu s ponujenimi možnostmi, seveda, in ker so bile moje želje specifične in kar zahtevne, so škornje zame naročili v Italiji. Res se jih veselim, vsako jutro najprej pogledam na mobilnik, ali so me že klicali iz trgovine...
Pravite, da to ni nič nenavadnega? Da človek hodi v trgovino, pomerja, se pusti informirati in podobno? No, mogoče res ne za večino ljudi, a jaz sem svoji soprogi že dvakrat moral kupiti rože, ker sem ji pobegnil iz trgovine, ko me je po dolgih in mučnih pregovarjanjih končno spravila v šoping. In sem bil nekaj časa kooperativen in sem sodeloval, pomerjal in vse, potem pa izgubil živce in zbežal. In tako seveda spravil svojo soprogo v neljubo situacijo (le kaj si bo pa prodajalka mislila?!). Kar koli moja preljuba soproga kupi zame, je vedno dražje za znesek, kolikor potem odštejem za rožo. Pravzaprav to niti ni tako poredko, ker je zadnjič celo Klemi nekaj omenjal, da mora svoji preljubi rože kupiti, pa Suki me je tudi enkrat kopiral, a to je že druga zgodba.
Želim si gumijaste škornje, veselim se jih, nestrpno jih čakam. Kakor džanki. To mi sploh ni podobno, soproga me sploh ne pozna več, le še z glavo odkimava. A jaz že vem, zakaj si jih želim!
Pred kratkim sem namreč končno postal jamar. No, ne še čisto tapravi jamar, sem pa že polnopravni član jamarskega društva Novo mesto (www.jknm.si) in me že vzamejo s sabo v luknje, tudi tagloboke. Torej lahko rečem, da sem jamar, čeprav čisto tapravi pa še nisem, se moram eno leto izobraževati. To pa rad počnem, še posebej, če izobraževanje pomeni spuščanje v podzemni svet. To je čisto drug svet, a to itak veste. Preden smo se pridružili jamarskemu klubu, smo Suki in Klemi in jaz marsikatero jamo pregledali, dokler nas seveda ni zalotil Tomaž Bukovec, ki je neodgovornemu početju naredil konec in nas vse nateral na tečaj. Neodgovorno početje se sedaj seveda nadaljuje, le da zdaj bolj uradno. Čeprav še nismo čisto tapravi jamarji, a to so že podrobnosti. V luknje že lahko rinemo, to je pa tudi edino, kar šteje. Ni ga
lepšega občutka kot zagozditi se sto metrov pod zemljo v kakšen rovček in se prav nehumano matrati, na koncu pa prilezeš v dvorano, v kateri se že milijone let tvorijo kapniške umetnine, ki jih prav veliko ljudi niti ne vidi...
Všeč mi je tudi, da smo vsi trije pod budnim nadzorom tapravih jamarjev, ker drugače bi si še kaj naredili, ker je eden boljši od drugega, vsi skupaj pa (vključno z mano) nadvse tekmovalni. Ce gre Klemi v šivankino uho, grem seveda tudi jaz, ker drugače en mesec poslušam, kakšen car je on in kakšen softič sem jaz. In če Suklja ni poleg, se potem oba spraviva nanj, kar je še posebej zanimivo, samo tahitre teniske moraš imeti obute...
No, pa smo spet pri obutvi. Ponavadi grem v jamo v gojzarjih, a ker so jame blatne in mokre, so bolj primerna
obutev gumijasti škornji. Ki sem jih pomeril, izbral barvo, zaščito, naročil... Pa jih še ni! A bodo prišli. Zato pa čakam, nestrpno. In ko jih dobim, se še z večjim veseljem zapodim v blato. Ja, pravi krti smo že postali! Soproga, ki moje jamarske cunje pere, se sicer ne strinja z mano, pravi, da sem bolj prašeč, a kaj pa ona ve, ko ni jamarka?!
šeglobljeinšeboljnatesnoinšeboljblatnoŠini
Razlogi za recesijo
Gašper Klančar
F0ZZAC
o k a I n o trobi
Romska skupnost se bo odcepila od Mestne občine Novo mesto
Oli Ren prihaja v Prečno
Parlament novomeške romske skupnosti je včeraj soglasno potrdil referendumsko voljo novomeških Romov, ki so prejšnjo nedeljo izglasovali odločitev, naj se območja, na katerih živijo Romi, odcepijo od Mestne občine Novo mesto. Kljub temu da novomeški župan Muha spoštuje voljo novomeških Romov, je med novomeško občino in bodočo romsko občino izbruhnil hud ozemeljski spor. Obe entiteti si namreč lastita območje okrog Bršljinskega potoka in čudovito plažo ob njem. Prav tako je sporno območje bodočega elitnega naselja Urbanjeba. Potem ko je propadla ideja z mediacijo, ki naj bi jo vodil šentjernej-ski župan Hudiklin, je prišlo do dogovora, da bo v sporu posredoval evropski komisar Oli Ren.
Kot je povedal romski poglavar Danko Brajdič Trtič, se je romska skupnost odločila za odcepitev od mestne občine zaradi tega, ker imajo Romi dovolj tega, da v nerazvito občino plačujejo čedalje več prispevkov, medtem ko se nazaj v skupnost ne vrača nič. »Z veseljem bi pomagali novomeški občini, vendar je bila vsa dosedanja pomoč zaman - to je bilo metanje denarja v vrečo brez dna,« je pojasnil Brajdič Trtič in napovedal, da bo svečana razglasitev samostojnosti občine Brezje - Center potekala 26. junija letos, s čimer želijo na simboličen način izraziti spoštovanje do odcepitve Slovenije, ki je se od Jugoslavije odcepila zaradi zelo podobnih razlogov, kot se sedaj Romi od novomeške občine.
Novomeška oblast je le stežka pogoltnila, da se od občine odceplja njen najbolj razviti del, vendar je ugotovila, da nikakor ne morejo na silo zadrževati ljudstva, ki si želi samostojnosti. Občina Novo mesto se je znašla na robu bankrota in v hudi politični krizi poka po šivih, saj tudi nekatere druge skupnosti znotraj občine že napovedujejo, da se bodo od občine odcepile, v kolikor bo romska skupnost uresničila svojo namero. Referendumi so tako že napovedani v Zavetišču za male živali na Zajčjem Vrhu ter v obeh mestnih gozdovih Ragov log in Portoval. Glede na stanje, v katero se je potopilo občinsko gospodarstvo, ni nič čudnega, da je občina pred razpadom, ocenjujejo tuji opazovalci.
Kot rečeno, pa odcepitev romske skupnosti ne bo potekala gladko. Zapletlo se je pri določanju meje. Romska
skupnost si namreč prilašča del območja okrog Bršljinskega potoka oziroma Plažo Brezje, kot območju pravijo sami. Gre za čudovito in turistično izjemno zanimivo lokacijo, ki je Mestna občina nikakor ne želi prepustiti Romom, ti pa po drugi strani trdijo, da s plažo že desetletja upravljajo Romi, ki so tam zgradili tudi nekaj infrastrukture.
Spor se je dodatno zapletel, ko so tudi lastniki zemljišča, na katerem bo nastalo ultra moderno naselje Urbanjeba, zahtevali, da se jih priključi novi romski občini. Razlogi so jasni. Lastnik ne želi ostati v zaostali mestni občini, ampak se hoče pridružiti okolju, ki tudi samo velja za elitno. »Občina Brezje - Center ima vse: razvito gospodarstvo in kulturo. Medtem ko Romi ustvarjajo sodobno družbo, ki temelji na zasebni iniciativi, malemu podjetništvu, znanju in kulturi, je novomeška občina še globoko v socializmu. Poglejte samo njihovo kulturo: imajo nekakšen ljudsko amaterski Tonetov Teater, Kulturni dom Janeza Prdine ter veselice, ki jih prireja pub Lokalldijot. Medtem Romi razvijajo etno kulturo, ki je zanimiva za prebivalstvo in ima velik potencial v luči turističnega razvoja,« so v izjavi za javnost zapisali v podjetju Urbanjeba.
Po posredovanju telefonskega aparata nekdanjega zunanjega ministra Dima je svojo pomoč že napovedala Evropska komisija. Oli Ren naj bi jutri s posebnim letalom pristal na letališču Prečna, kjer se bo srečal z županom Muho in predsednikom Trtičem. Prvotno srečanje je bilo predvideno v Kongresnem centru Žabjak (ki je edino primerno za gostitev take konference), vendar je Lojze Muha zahteval srečanje na »nevtralnem ozemlju«. Kaj točno bo predlagal Ren, uradno ni znano, vendar je novinarjem Potlača le uspelo izbrskati nekaj podrobnosti. Oli naj bi predlagal rešitev, ki bo vključevala podzemno plažo in/ ali gradnjo prekopa. Novomeški občini naj bi tako ostala plaža pod zemljo, Romom pa tista nad zemljo, poleg tega pa bodo morali Romi - če bodo želeli Bršljinski potok priključiti svoji občini - financirati gradnjo prekopa, ki se bo imenoval Bršljinski potok II in ki bo omogočil gradnjo umetne plaže tudi za obubožano novomeško občino. (Več podrobnosti v prihodnji številki Potlača, dogajanje na jutrišnji konferenci pa bomo v živo spremljali tudi na spletni strani www.potlac.com).
• Potlač, lokalno trobilo • Direktor: Dr. Novšek • Ureja Urad za raziskovanje rudnin in izgubljanje časa: Jebul in Big Fak (suspendiran) • Oddelek za ideološko indoktrinacijo in fizični razvoj: razpuščen • Specialna enota: Šizi (poveljnik), Metadoni (v. d. fizični), Bacek in Kečap Tomasso (topovska hrana) • Tajnik: Nacek Pacek • Servis: Trixy DeeLight • Glavni štab: Rotovž • e-mail: ni.
37JEDENCf*«Č^M*'
Prireditev Teden cvička v ambientu srednjeveškega Glavnega trga v Novem mestu združuje in predstavlja 31 društev ter 5.400 vinogradnikov z Dolenjske. 1.140 oddanih vzorcev najavlja največji vinsko turistični dogodek v Sloveniji« najboljše od njih pa bo možno tudi degustirati na osrednji prireditvi v prijetnem okolju starega mestnega trga v Novem mestu. Na prireditvi bomo predstavili najboljšega med najboljšimi • kralja cvička, najbrhkejšo med brhkimi • cvičkovo princeso in priredili še mnogo drugih dogodkov, ki vam bodo segli do srca.
**«fo K,
• b« v Hovem ^
B3S&
Mmm
d 19.do ll.mai*

O*
MM
. Glavni trg
.
u! i S •"'e®6
s d. 02:» - P'
Sobota: 30. maj 1009 ■ Glavni tra
»o0«0 2 jfoo: :r pnu !b«’	^0 ^
21:00 do 22:00 ’ S Dob”	' h¥‘Si‘n
22.00 do 23:00 - Gost «fera, Nana jpj|(	V
22.30 do 02.00 - Ansambel Mladi Dolenjci
XaXXX .
°niV\ M\n v	■ sporom\
\9.0Q do
I poV.us'oa
veKvenc/ ^
www.radiokrka.com
Radio
rka
‘KJG.GtoK.j
ARHITEK
Novi trg 9, 8000 Novo mestol tel.: 07 33 71 520 fax: 07 33 71 521 V asm: 041 671 338
TfT MARJAN ŠMALC s.p.
041 /671 -461 ,fax:07/33-25-968 >\e-mail: marjan.smalc@siol.net
VARNOST PRI DELU - POŽARNA VARNOST
A. F* O
■računomskein knjigmvdske storitve ■ 'dajanje in nadzor gradbenih instalacij
Rozalija judež s.p.
Velika Cikava 12B 8000 Novo mesto tel./faks: 07/33 72 930, mobitel: 031 2' delovni čas: od pon. do pet. od 8. do 1!
mesto
293 661 ?
pon. do pet. od 8. do 15. ure e-mati: darabiro@siol.net
'oMo:
PRODAJA IN SERVISIRANJE RAČUNALNIŠKE OPREME
PRODAJALNA LOČNA, Seidlova 48 Tel.: 07/30 20 190 ♦ www.tomas.si
Avtohiša Berus
Podbevškova 1, Novo mesto
Servisno prodajni center	„„
\vozil Volksvvagen in Audi Uf Oti yoUU
Gradbeno projektiranje-^ K) I in inženiring d.o.o. IT w ■ I
Ljubljanska cesta 26, Novo mesto tel.: 07 33 77 630, www.gpi.si
Adošoli Riba
Ulica stare pravde 15 Novi trg 11, Novo mesto tel: 07/ 33 26 722 m-tel: 041 671 480
AVTOŠOLA
<RIBA<
(iKF TEHMA)
m
Branko Tratar s.p.
projektiranje,
posl. posredovanje, nadzor J Ul. talcev 2, Novo mesto tel : 07 33 80 900
PROJEKT biro
/To n v i k t
Glavni trg 20, Novo mesto tel: 07 39 30 600
MONTAŽA IN POPRAVILO VODOVODNIH INŠTALACIJ
Jernej Jakše s.p.
Bršljin 32, Novo mesto l^gsm: 041 650 700
S
Zavarovalnica TILIA, d. d. Seidlova cesta 5 8000 Novo mesto
www.zav-tilia.si
TILIA
ZavnrmTtlnira Tilia. d.d.
CLuiua *kii|MiK- Sav-tKi'
ALHUld
1
1^.
Jože Bogovič, s.p.
Izdelava masivnih postelj in posteljnih vložkov
V tel: 07/33 46 586, gsm: 041 385 670, fax: 07/33 46 587 7
lesbomizarstvofrr voljaneP
' 3
^agencija O^ODTervis ^
Novo mesto: Prešernov trg 6, Trebnje: Baragov trg 1, Črnomelj: Kolodvorska c. 35, Brezplačna tel.št.: 080 22 16 www.mservis.si
|WWW. ]
park.si
SOPHOS
SOPHOS ANTI-VIRUS Pooblaščeni distributer za Slovenijo www.sophos.si
^REMER ^ j,.
IAICO Novo mesto, d. o. o.
U
Mira LaličjANEZA Oanila Bučarja 22 tel.: 07 / JJf jSjPji	381
S000 Novo mesto	fa\:07/.1.171.182
GSM: 041 /682 - 470
UPOŠTEVAMO KARTICO OBRTNIK OBRTNIKU!
Podružnica Žužemberk	tel.: 07 / 36 91 »60
J
RENAULT
M
d.o.o. Novo mesto Smolenja vas 10 a, Novo mesto
Tel: 07/3374-200, fax: 3374-202
•	POOBLAŠČENI SERVIS VOZIL RENAULT
•	AVTOELEKTRIKA • VULKANIZERSTVO
^^masažniSalon
Grabič David s.p.
Kandijska cesta 34, Novo mesto
T: 051 325 270 W: www.masazni-salon.si
PONUDBA DARILNIH BONOV!_______________
fine cars
®
d.o.o.

Prodaja vozil Bajčeva 6, Novo mesto Tel./fax: 07 33 80 860
četrtek,
4. junij 2009, ob 17. uri
Kulturni center Janeza Trdine,
Novo mesto
DARILO
ETNIKOM OTROŠKEGA ABONMAJA V SEZONI 2008 / 2009 -brezplačen vstop z abonmajsko vstopnico, za ostale je cena vstopnice 3 €.
p	VARNOSTNI INŽENIRING
PA HM A
^JFSventiva^^egu atlva
lel./fax: 07 3344220 mob.: 041 649 277
PARMA Rudi IVANČIČ s.p.
Mala Cikava 17c, 8000 Novo mesto
NOVO MESTO - www.loging.si
INDUSTRIJSKI MONTAŽNI OBJEKTI
Cvetličarna Cvetnik
Ljubljanska 27, Podbevškova 4, Novo mesto
Rozmanova ulica 10, Novo mesto Tel.: 07 33 71 470,041 643 969 e.mail:dpm.mojcal@siol.net www.drustvopm-mojca.si
Društvo prijateljev mladine "Mojca” Novo mesto______________
JfACER
Prostorsko načrtovanje, projektiranje in varstvo okolja Novo mesto, d.o.o.
Lubcon d.o.o.
Adamičeva 26 Novo mesto tel.: 07 33 80 760
m im °lE|
reklamna uijenciju ££1

■
ni?m
.mm
projektiranje, načrtovanje, oprema, design Ljubljanska cesta 26, 8000 Novo mesto tel 07 30-79-811, 041 671-321
(Sl
S 041
ROLETARSTVO MEDLE d.o.o.
8000 Novo mesto • Podbevškova ulica 31 •tel.: 07/3 930 930 E-mail: roletarstvo.medle@siol.net
lOKNA - VRATA - SENČILA.
NmS] 2^?$ a
Nova Slovenija ' uyč&
Krščanska ljudska stranka
1	I
72 šola tujih jezikov 72
100 Glavni trg 11, Novo mesto 102
722 801
S O R E X d.o.o.
Foersterjeva 10. 8000 Novo mesto e-mail: info@sorex.si, www.sorex.si
^Samolepilne etikete • Foto papir
iiiTiin m
NOVO MEStO, ŠEGOVA 90, TEL: 07/33 75 960, FAKS: 07/33 75 951, e/mail: koda-siotnet
H ___.	H Športi d.o.o.
WWW. Luminus. SI H Košenice 83, Novo mesto rp.
SijIiIi
RSL

WWWRS1 PROOUCTION.COM
Vse na enem mestu: izleti, potouania, sejmi, letovanja, zimovanja, letalske vozovnice za posameznike in skupine!
^KOMPAS NOVO MESTO d.o.o.
tel. 07/39 31 520
OŠ Dragotin Kette
CD
3TAV
Izbrane informacije d.o.o.
Poslovni Informacijski sistemi (IIMims okolje, SQL odjeoialec/strak)
Razvoj nove programske opreme po meri uporabnika Razvoj internet aplikacij in web gostovanje
Tel: 07 393 56 16 • www.3tav.si
> MaMSilSlMD
Marjan LUKŠIČ s.p.
Košenice 92, Novo mesto, Tel./fax: 07 33 47 015, gsm: 041 720 102
Šegova 117, 8000 Novo mesto I: 07 373 0850, F: 07 373 0860 TMkNi for	Tajnistvoos.dk@guest.arnes.si
DKA(;AN fsOHAK s.p. HlektroiiMtalacije Raguvaka 2 8000 Novo mesto Tel, fax : 07 / 334 12 93 Mob: 041 /616 762
&

m
GOZDNO GOSPODARSTVO NOVO MESTO d.d.
Gubčeva 15, 8000 Novo maslo Telefon; h c. 07/33 21 065
atmosferacaffe
maha
Moba
Izdelava posteljnih vložkov Latoflex Stopiče
_Sti\
lnfo@stli.sl

#
m: n murvi MAJCEN
Lizina
aa -n
m m
“l_l nrl Tel.: 07 3 3 22193, Fax: 07 3 3 70 001

Novo mesto
Forex Commerce d.o.o.
Smrečnikova ulica 19 8000 Novo mesto
Visio d.o.o.
Metelkova 7b, Ljubljana
^HRANILNICA
^0^ lor
00
d.d., Kranj PE Novo mesto TEL.: 07 337 10 10
Slovenska demokratska stranka
SDS
Mestni odbor Novo mesto
REAL, d.o.o. Novo mesto
Kočevarjeva 2 8000 NOVO MESTO
RI
R E A
uf
E S
Sp
4» c D 47 •». = TJ
LDS
Mestni odbor Novo mesto
KNJIGOVEŠTVO
Kelbič Pavel, s. p.
Delavnica: Pod Trško goro 11, T: 07 3325 718 Doma: Mestne njive 6, T: 07 3325 926 GSM: 041 726 644
GOSPODIČNA
OKVIRJANJE SLIK PRODAJNO RAZSTAVNA GALERIJA
l I. talce« 2. No«» nir«l<i tel. fai: 07/30-2 M26
fl
Foersterjeva ulica 10 8000 Novo mesto tel: 07 3382 900 http://www.harlem.si/
tiarlnm
računalniški
inženiring
SALON Matjaž BUČAR s.p.
MASAŽE Glavni trg 2 'ki TUB a«/1 a Novo mesto 6 lORAVJA Tet: 041 736 495
PONUDBA DARILNIH BONOV
C
ID - INTERIER DESIGN d.o.o. ARHITEKTURA & DESIGN GERMOVA 3, 8 000 NOVO MESTO t: * 386 (0)7 393 20 80 f: +386(0)7 393 20 89 e: info@id-design.si w: www.id-design.si
AAALKOAA
Ljubljanska 1, Novo mesto tel.: 39 31 470
Pleskarstvo Tomazin d.o.o.
Gorenja vas 9a 8220 Šmarješke Toplice GSM: 041 619 625
Sil veR
vi trg 1, Novo mesto BTC Ljubljanska 27, Novo mesto
boplo/t
PVC AUMtf ■ OKfin Ifl VRATA ZA
ZA V Al Dom Krko 57,8000 Novo znesto / T: 07 3371370, F: 07 3371371
ku
k
071 Tl Q
P/H
€
tet: 07/393-17-96 LISCA
SPECIALIZIRANA TRGOVINA S PERILOM (v trgovski hiši Bršljin)
Vzajemna
vtšPj Jaz zate, ti zame.
stetderstvo
■^Vidmar Tei• o?3379090
dacomm
KERAMIKA
CEMENTNI IZDELKI BREZNIKAR
cč
Stražo 13,8232 Šentrupert Tel.: 07/ 34 34 590 Fax: 07/ 34 34 591 \ Mobitel: 041 427652
jnetsrtčniA ttcenem |
NOE
davni trf /4 Tet. -. 0733 72 7*0
f>EL15LED
Trgovina in servis z računalniško opremo
Tel: 07/30-99400, http://www.belbled.si
o rj^ii
JmktavM 12, Novo mv«1o
07-33-74-051
5vw.iscr-ak.si
j Računalniško izobraževani«, svetovanje in inženiring
4*
©ECOL 1
POOBLAŠČENI I2P1TNI CENTER
Evropsko todunolniiko spnčevuto j
ZAPIS PLUS
Podjetje za poslovne storitve d.o.o.
-	Vodenje poslovnih knjig
-	Poslovne študije in načrti
-	Podjetniško svetovanje
Tel. 0733 70 150-Fax. 0733 70 151 e-mail: zapis@insert.si
Marjan Kovačič s.p.
Prisojna pot 4, Novo mesto Tel. 041 652 747 parketarstvo.kovacic@siol.net
Polaganje, brušenje, lakiranje, ponudba več vrst eksotičnih parketov
www.kik-interier.si
kikinterierto siol.net
INTE

RIER
'TIrIeI:
iSlPIA
SANITARNE KABIN IN GARDEROBE
kNAUf (Armstrong
MAVČNE STENI IN OBLOGE
SPUŠČENI STROPI
fermaceU
MoittahiM snidbss« ptoič*
NAPUŠčl IN PODSTREŠJA
lel : 07 3 9 34 780 - lan: 07 39 34 7897
Kik Interier d.o.o., Bršljin 18 a, 8000 Novo mesto, tel.: 07/33 21028,33 22 944, GSM: 041612 505
VRTEC CICIBAN NOVO MESTO V Ragovska ulica 18, 8000 Novo mesto
DOLENJSKIMt/ZE/
Muzejska 7, Novo mesto www.dd.muzej.com
Rozmanova 26/28, Novo mesto tel: 07 393 46 74
K N J I Ž N I C .

Ml RJI A N A A 'R C Ay/
Zarja d.d.
Stanovanjsko podjetje Prešernov trg 5 1 Novo mesto
ZARJA
GIMNAZIJA NOVO MESTO
Seidlova cesta 8 8000 Novo mesto
Srednja šola
ZA GOSTINSTVO IN TURIZEM
Ulica talcev 3
Tel.: 07 332 15 27
A/l KO d.o.o. NOVO MESTO KOVINSKE KONSTRUKCIJE
Kočevarjeva ulica i. 8000 Novo mesto
Telefon:( + 386 7)39 30 480, 39 30 490 Fax: (+386 7)39 30 491, E-mail: mko@mko.si __________http: //www.mko.si/________y
^OŠ DRSKA
Slavka Gruma 63, Novo mesto tel.: 07/39 35 860 fax: 07/ 39 35 876 e-mail: info@os-drska.si
ib Investbiro
Ulica Mirana Jarca 33, Novo mesto 07 332 81 97
Osnovna šola CENTER
Seidlova cesta 7 8000 Novo mesto
Osnovna šola GRM
Trdinova ul.7,
L 8000 Novo mesto Jel.: 07 39 35 900
Dijaški dom Novo mesto
Šegova ulica 115 8000 Novo mesto

Ulica talcev 3/a 07 39 33 264
EKONOMSKA ŠOLA
Novo mesto
Plesni center Dolenjske
Novi trg 7, Novo mesto gsm: 041 754 911
£
N □ v I
Glavni trg 14 8000 Novo mesto E: novi.medij@siol.net
______________Glavni trg 3, Novo mesto
(Š
triglav
"^Nova KBM
Nova Kreditna banka Maribor
Podružnica Novo mesto, Novi trg 7, Novo mesto
RIC Novo mesto
Novi trg 5, Novo mesto tel.: 07 39 34 550 www.ric-nm.si

Razvojno izobraževalni center Novo mesto
Šolski center Novo mesto
Šegova 112 JMovo mesto
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije
Območna enota Novo mesto


. glasbena Ma CATarioia CKozme cHbrč mesta j
Visoka šola za upravljanje in poslovanje
Dodiplomski in podiplomski visokošolski programi Na Loko 2, Novo mesto tel.: 07 39 30 020

X
OŠ Brusnice Velike Brusnice 101 Velike Brusnice
KULTURNI CENTER JANEZA TRDINE
Novi trg 5, Novo mesto www.kulturnicenter.com
Center biotehnike in turizma Sevno 13 Novo mesto
OŠ Šmarjeta
Šmarjeta 1, Šmarjeta * V %.......
tel.: 07 38 44 180	7^
4:
GASILSKO KEŠ HVALNI CENTER NOVO MESTO
^Seidlova cesta 29, 8000 Novo mesto.
Mestna občina Novo mesto
Seidlova 1, Novo mesto
SLS.
Slovenska ljudska stranka V Mestni odbor Novo mesto
SAKO NARAVNO JE DOVOU DOBRO ZA VAŠ! USE
031607 966
MAROLOGI
NOVO MESTO
Frizerstvo in ladjarstvo
KSBREEK
Ljubljanska 80, tel.: 07 33 26 028 ^Smolenja vas 3, tel.: 07 33 44 118
KOSTANJEVICA NA KRKI
Galerija Božidar Jakac Grajska cesta 45, 8311 Kostanjevica na Krki
Tel.: 07/49 87 008, Fax: 07/49 87 335
Ogled razstav in stalnih zbirk: vsak dan razen ponedeljka od 9. do 18. ure.
www.Qaleriia-bi.si, e-pošta: inio@aaleriia-bi.si
Frizerski salon Jure
Kandijska 19, Novo mesto
M»UN
Trženje in servis računalniške opreme Ljubljanska 8, Novo mesto tel.: 07 33 21 638
Gostilna Bučar
Boienko Grah, s.p.
Šmihel 14, Novo mesto Tel.: 07 33 75 325, gsm: 031 647 084
TUDI ŠTUDENTSKA KOSILA
Prepih
Gornja Težka voda 19 , ,
Stopiče	PREPIH 00 0
tel.: 07 30 89 404
KAVKA PUB 4-
DOBRA KAVA IN DOBRO VZDUŠJE.
Primož Polak s.p.
Ljubljanska cesta 26 (TC HEDERA) 8000 Novo mesto • tel:07/33 28 041
DELOVNI ČAS
Ponedeljek - srede 7h 23h Petek in sobota 7h 03h Četrtek	7h Olh Nedelja 16h 23h
&y\
zavarovalnica maribor
Zwittrova ulica 1,8000 Novo mesto tel: +386 7 332 53 30 fax: +386 7 332 53 31 e-mail: pe-novo-mesto@zav-mb.si

mednarodni transport, logistika, inženiring in storitve Novo mesto d.o.o. tel.: 07/ 33 70 700; fax: 07/ 33 70 701
TOTAL
TOTALČEK
PARK
T S
Z	III 857/2008/2009
» 5
S i
2LviaiA, gkvi.

dodiplomski univerzitetni študijski program
UPORABNE
DRUŽBENE
ŠTUDIJE
200915205,6
COBISS e

FUDS
Uj ?
z<y
OQ
< i
c*
o
O'
o
Y~
°0°
TO C/V
v
i/
podiplomska
študijska
programa
MEDKULTURNI
MENEDŽMENT SOCIOLOGIJA
(Magistrski program)	(Doktorski program)
Programi se izvajajo v Novi Gorici, Ljubljani in Novem mestu.
Informativni dnevi:
12. 6. 2009 ob 16.00 in 13. 6. 2009 ob 9.00 v Novi Gorici, Ljubljani in Novem mestu.
Prijavni roki:
1.	od 23. 6. do 5. 7. 2009
2.	od 20. 8. do 28. 8. 2009
3.	od 1. 10. do 5. 10. 2009
Fakulteta za uporabne družbene študije v Novi Gorici
Kidričeva 9, p.p. 62, 5000 Nova Gorica Tel: (05) 333 00 80 Fax.: (05) 333 00 81 E-pošta: referat@fuds.si
www. fuds. si