5. številka. Marec — 1911. Letnik OTIV. CERKVENI GLASBENIK. znanstvn in umetnosti igra kritika veliko vlogo, ker dobra kritika močno pospešuje eno kot drugo. Beseda kritika prihaja od grškega glagola zniriiv, soditi. Bog nam je dal razum, in zato mislimo, sodimo, sklepamo o vsem, kar nam prihaja pred oči, in ne moremo drugače. Ako čujem govor, sodim o njem; ako čujem glasbo, rad povem, jeli mi bila všeč ali ne. O novi stavbi je hitro sklenjena sodba, jeli odgovarja svojemu namenu ali ne. Ako izide nova knjiga, se pojavijo tudi recenzije o njej. Marsikaj je že podržavljenega: tobak, sol, loterija; ko bi šlo po volji centralne komisije, bila bi že podržavljena tudi umetnost. Misli so še proste, a tudi te ne zmerom. Časopisi namreč silno vplivajo na bravce, in malo jih je, ki bi si ohranili samostojno mišljenje. Vsak dan me moj dnevnik uči, kaj naj mislim in sodim o raznih dogodkih. Ako izide knjiga, ne smem je oceniti sam; oceni jo listek mojega časnika, in to sodbo si prisvajam tudi sam. Človek postane žrtev svojih listov in izgubi vso samostojnost. Tudi so nekateri ljudje preleni, da bi mislili sami, in ravno javno mnenje listov neguje to lenobo. Mi pa bistrimo svoj razum in krepimo ga, da si bomo mogli ustvariti samostojno, jasno mišljenje, ustvariti si modre in pravične sodbe in sklepe, ker tako bomo pomogli sebi in narodu do napredka. Da bodo pa naše sodbe resnične in pravične, moramo imeti zanje merilo. Najbolj zanesljivo merilo za presojevanje vsakega dela so: resnica, dobrota in lepota s svojimi neizpremenljivimi zakoni. S temi moramo primerjati umstvena dela, in čembolj odgovarjajo večni resnici, dobroti in lepoti, večje vrednosti so. Seveda se stvari lahko presojajo iz raznega stališča, toda za nas bo me-rodajna liturgika, zakoni glasbe in estetike. Ako dela odgovarjajo tem zakonom, imenujemo jih lepa, sicer jim ne moremo dati tega pridevka. Glasilo Gecilijinega društva ? Ljubljani. Izhaja po enkrat na mesec, in velja za celo leto z glasbeno prilogo vred 5 kron, za ude Gecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 4 krone. Uredništvo in upravništvo: Pred Škofijo št. 12, !. nadstr. Kritika.1) Piše P. Ilugolin Sattncr.) Kaj je naloga kritike V Služiti pravici in resnici. Ako najde, da kako delo res odgovarja zakonom resnice, dobrote in lepote, tedaj je njena dolžnost, da očitno pripozna to soglasje. Ako pa ni soglasja, se delo ne more hvaliti. Kritika ima tedaj vzvišeno in krasno nalogo, da služi resnici. Čini večji je delokrog kritika, čini vplivniši so njegove sodbe, tem višje se vspenja pomen kritike, tem veljavniši je njeno kulturno delo. Kritika je tako važna, da je prospeh marsikaterega dela naravnost odvisen od dobre kritike, ker ona vpelje delo med svet, razodene njegove vrline in prikupi delo; in tako postane delo skupna last širših krogov. Svarivna kritika pa tudi lahko zmoti prestriže pot in opozarja bravce, da ne zaidejo v zmoto. Ako pa kritika ve-doma ali lievedoma zataji načela resnice, zapelje druge v zmote; mesto resnice razširja laž in zmoto, in mesto da zida, pa „ruje in podira, razdeva in raz-nietuje". Jerem. 1. Kritika bo le tedaj dosegla svoj vzvišen namen, ako izpolni predpogoje, katere ji stavi njena naloga. Kritika je sodba o delu; sodba pa nastane iz primere dela z zakoni umetnosti; zategadelj mora kritik natanko poznati delo in zakone, sicer ne more primerjati in tudi ne soditi. Delo se spozna, ako se človek vstrajno ž njim bavi, ga na vse strani obrne, ga popolnoma raztelesi. In ker človek ni vedno enako razpoložen, naj delo večkrat vzame v roke. Težje je spoznanje zakonov, ki veljajo za vsako umetnost, posebej še za cerkveno glasbo. Te zakone vsebuje liturgika; kajti cerkveno petje je del liturgije, mora se torej liturgiji popolnoma podrediti, organično se ž njo zvezati. Liturgija določa besedilo, katero se sme rabiti pri službi božji. Določa dalje, da se besedilo ne sme krajšati, brez potrebe ne ponavljati, ampak rabiti, kakeršno je. Liturgija določa, kaj se mora pevati, kaj se sine recitirati; določa, kdaj se mora s petjem pričeti; istotako, da se duhovnika ne sme zadržavati. Določa jezik, v katerem se mora pevati pri strogo liturgičnih opravilih, da prostor pa tudi domačemu jeziku pri neslovesni službi božji. Natančno je določena vsaka malenkost. Sedaj pridejo glasbena pravila. Kakor v jezikoslovju imamo tudi v glasbi oblikoslovje in stavkoslovje. Oblikoslovje uči splošna glasbena teorija, zlasti harmonija; stavkoslovje nam podaje deloma tudi harmonija, zlasti pa kontrapunkt (enojni, dvojni itd. kontrapunkt), nauk o imitaciji, kanonu, tugi in končno še nauk o kompoziciji kot taki. Le strokovnjak bo mogel presojati glasbena dela, diletantske sodbe so redkokedaj kaj prida. Za cerkveno glasbo je pa treba poznati tudi cerkvenega duha; ta se nahaja v koral u, ki je otrok cerkve, cerkvi lastno, cerkveno oticielno petje. Čim bolj je skladba sorodna koralu glede postopov, diatonike, ritma, tem več ima v sebi cerkvenega duha. — Seveda sta v novejšem času harmonija in kontrapunkt močno napredovala, in tudi mi ne smemo zaostati; posluževali se bomo tedaj novejših pridobitev, vendar tako, da ne zapustimo poti in ne prestopimo mej, ki nam jih je začrtala in postavila sv. Cerkev. K vsemu temu je treba še velikega estetičnega čuta, ki je prirojen, a se da po modri vzgoji tudi pridobiti s poukom, z natančnim spoznavanjem literature, s poslušanjem klasičnih umotvorov. Glede pesmi, ki se pojo v narodnem jeziku pri neliturgičnih opravilih, se dajo koncesije, in merilo ni tako strogo. Subjektivno čustvovanje stopi nekoliko v ospredje. Vsak narod ima nekaj svojega : Nemec resnobo, Jugoslovan otožnost, Italijan lahkoživost, Slovenec milobo. Vendar se morajo tudi ta svojstva podrediti splošnim pravilom glasbe in estetike in imeti vedno pred očmi visoki namen: čast božjo in spodbudo ljudstva. Pri pesmih je tedaj zelo gledati na to, da so motivi lepi in blagi, ne vzeti s ceste ali iz gostilne, ampak iz cerkveno-naobraženega, pobožnega srca. Varovati se je pijetizma in religijozne sentimentalnosti in pri vsem gorkem čustvovanju držati se zlate srede objektivnosti. Nič ni težjega, kot vglasbiti dobro ljudsko cerkveno pesem, ki bi vstrezala cerkvenim zahtevam in imela trajno vrednost. V tem pogledu se imamo Slovenci še mnogo učiti. Diletantizem, največji sovražnik prave umetnosti, je kriv, da imamo toliko necerkvenih pesmi po naših korili: kriva je pa tudi kritika, ki glasbeno nedostatnost in nagoto pokriva z nerodno frazo: pestili so vglasbene v narodnem duhu. Ta nesrečni narodni duh naj nadomešča cerkvenega duha, pomanjkanje glasbene spretnosti in estetične naobraženosti! Vendar o tem o drugi priliki. Kritik mora pa tudi imeti zmožnost, da je v stanu primerjati delo z zakoni lepote. Za to treba gotovega takta, vajenega očesa, ki loči bistveno od nebistvenega, ki tudi v invidualnem nazirauju ve izluščiti in ceniti, kar je res kaj vredno. Dostikrat pa motijo kritika zunanji vplivi in oziri; zato je slednjič treba, da se oprosti vseli ozirov, in da ga pri ocenah vodi edinole ljubezen do resnice. —.--(Konec prih.) Kako naj se stare orgle popravljajo? (Fr. K i ni o v e c.) našem in drugih cerkvenoglasbenih listih se semtertje bere, da so bile tu ali tam orgle popolnoma prenovljene in sicer tako, da so dobile čisto drugačen značaj, z nekakim ponosom se pripoveduje, da se je mojstru posrečilo jih tako intonirati, da zdaj posamezni registri čisto moderno done}) Večkrat se je vrinjalo vprašanje, ali je to za gospodarja in mojstra hvala ali graja. Zdi se, da je oboje lahko, kar vnaprej se pa tako popravilo, taka restavracija samo po sebi ne more niti hvaliti niti grajati. Iz katerega počela naj torej izhaja naša hvala, naša graja za enako izvršeno delo ? Dovršeno delo ne more bili to počelo, torej je počelo treba pred dovršenim delom iskati, v orglah kakršne so bile pred restavracijo. Da dobimo trdno načelo za presojo, poglejmo, po katerih načelih se restavrirajo druge umetnine, zlasti še umetnine cerkvene. V dobah samostojnega umetniškega ustvarjenja (deloma v gotski, zlasti pa v renesančni) je veljalo načelo: vse kar ne more več slutiti svojemu ') Seveda se tu zdi na zunaj takorekoč absolutno znamenje mojstrove moči. toda vprašanje je, če jc vselej tudi znamenje mojstrove modrosti in umetniške inteligence, ako se recenzija glasi: »posameznim izpremenom je mojster popolnoma izpremenil barvo in značaj." Kdor je v delavno mojstrov, ki so res mojstri, malo natančneje pogledal, ta ve, da se da z malimi sredstvi (drugačna sapa, drugače se labiira. vstavijo se »brade", »zvitki-' (Rollen) itd. itd.) intonacija močno izpremeniti. zlasti če je bila prej dobra; če je mojster tak, da zna piščalini vtisniti po svoje umske like, ki jih je prej določil posameznim registrom, in ne tak, da ga piščali »vižajo" in 11111 pojo kakor hočejo, ne da bi si mogel prida pomagati. namenu, naj se odstrani, pa novo naj se na njegovo mesto postavi; ali če to ne gre, naj se stara umetnina uravna po novih zahtevah. To načelo je potekalo iz zavesti velike umetniške sile dotične dobe, pogosto tudi iz oholosti in iz preziranja vsega tega, kar je dotlej človeški duh na umetniškem polju ustvaril. Škodljive sledove onih del, ki so potekla iz tega načela zlasti tam, kjer je bila stvarjalna sila majhna, domišljavost pa toliko večja, še dandanes marsikje tudi na slovenskih tleh lahko opazuješ. Resneje je prodrlo drugo načelo, ki je veljalo do zadnjih desetletij preteklega stoletja: umetnina naj se restavrira tako, da bo kar moč prvotno obliko originalovo kazala; taka naj bo, kakršna je bila izpočetka, kakršna je prišla iz umetnikovih rok: kar je dobrega, naj se ohrani, kar je poškodovanega, pomanjkljivega, to naj se nadomesti z novim, ki pa naj popolnoma zadene stare poškodovane ali izgubljene dele. Dandanes (par desetletij sem) prevladuje sledeči način: vsaka stara pokvarjena umetnina naj se ohrani, kakršna je danes, staro naj se ne nadomešča, popravlja naj se le v toliko, da umetniški predmet dalje ne razpada; stari poškodovani deli naj se nadomeste recimo nnevtra.lnou, to se pravi, novi kosi, ki se v umetnino stavijo, da ne razpade, ne smejo soglašati z nepokvarjenimi deli niti v obliki niti v barvah, ampak poškodovani del naj se izdaleka pozna, da je pokvarjen: n. pr. če stare freske dobe luknje, se te luknje zamažejo, da se naprej ne krušijo, toda prvotne barve se ne smejo nanesti na ta mesta, ampak prevleči se morajo s kako nevtralno - sivkasto barvo, da se praske, razpoke, luknje, sploh poškodbe na ta način skrbno ohranijo. Ne kaže preiskovati, kateri teh načinov je boljši; za cerkvene umetnine v naši, glede visokih cen, ki jih izobraženi (vsaj na pol) umetniki zahtevajo m se zdi — tudi vsaj deloma glede domišljavosti silno visoko stoječi, glede resnično umetniških izdelkov pa morda ne ravno tako bogati dobi bi bil srednji način bržkone še najboljši. — Tiste sile splošno ni v nas, da bi mogli vse, kar je staro, z boljšim nadomestiti; tisti muzejski ali recimo semtertje skladiščarski (magacinarski) duh, ki ga je novejša stari-narska struja porodila, pa tudi ni za cerkev, ki ni niti muzej, niti stari-narsko skladišče (magacin), ampak liturgična stavba, namenjena službi božji, izpodbudi vernikov, ne pa študijam sicer učenih, toda glede cerkvenih, ascetsko - liturgičnih potreb malo kompetentnih arheologov,x) zlasti če imajo malo ali nič verske zavesti, če so brez katoliškega duha}) (Dalje prih.) ') Stvar je tako daleč prišla, da visoke korporacije očitajo duhovnikom in cerkvenim umetniškim društvom barbarstvo in vandalizem, če kak župnik par sto let staro cerkev da na novo prebeliti in po svetlobah malo zlata nanese in beležu lahan „ton" da, da preveč oči ne bode. — Seveda nečem trditi, da je moja misel edino prava, vendar pa se je ne bojim povedati, če me prav kdo z barbarom ali kmetavzarjem nažene. Dopisi. Idrija. Dni: 13. januarja t. I. je umrla tu cerkvena pevka Marija vdova lirus. ki je celili 43 let delovala kot prva sopranistinja na našem cerkvenem koru. Zadnjih šest let je prenehala radi starosti, k izkušnjam ni mogla hoditi, in na kor so bile stopnjice pretežke za "jo, ki jo je naduha trpinčila. Vendar je še rada prišla poslušat, kako mlajši zarod poje. V čast naj ii ho povedano, da se vkljub veliki starosti ni ustrašila učiti se nove skladbe, ko je pred 13 leti zavladal novi kurz na našem cerkvenem koru. I'rej so je pelo bolj teatraličuo. Fiihrer-jeve maše in tovarišev njegovega sloga so se slišale, o cecilijanstvu ni bilo sitilia. Orkester je prevladoval. Le en tenor in en bas sta bila redna pevca, 3 sopranistinje in 3 alti-stinje — pa je bil ves zbor, a pri orkestru so bila vsa godala in od pihal: 1 Havta, 2 klarineta, 2 rogova, včasih tudi fagot in kaka tromba. K sreči so bile skladbe skrajšane in več pavz. katere je izpolnil orkester, ker drugače bi ne bili zmagali proti močnemu spremljevanju, katerega so še orgle podpirale. Stara je bila že 60 let, ko se je druga doba začela. Malo čudno se ji jo zdelo, da bi ono, kar je prej toliko let veljalo za pravo in lepo, se kar naenkrat odstranilo in bi trebalo iti takoj v drugo strujo. A vdala seje. liekla je: „Ako tako spoznajo za boljše in primernejše oni. kateri odgovor za cerkev nosijo, pa naj bo." In prišla je redno k izkušnjam in če je bilo treba tudi štirikrat na kor. Kot vdova sodnijskega oficijala je uživala pokojnino, da je brez skrbi zrla v bodočnost; lahko bi se bila kot uradnikova vdova malo ponašala in iskala si bolj imenitne družbe, a bila je pohlevna duša, ki tudi sedaj ni pozabila, da je bila rudarjeva hči in je prijateljsko občevala z vsako pevko. V svoji oporoki je volila 100 kron kot prispevek k novim orglam. Naj med nebeščaui prepeva slavo Bogu, katero je na zemlji tolikrat s svojim glasom slavila! Železniki. 19. januarja 1011. Poročam nekaj malega o svojem tukajšnjem enoletnem delovanju in napredku cerkvenega pevskega zbora. S pevskim zborom imam vaje vsak večer po poldrugo ali dve uri. tJčimo se večjidel slovenske pesmi, pa tudi latinske maše. Slovenske pesmi pojemo: Premrlove, Sattnerjeve, Foersterjeve in druge. Latinske maše: L) G. V. Weberjevo (lahko) za dva enaka glasa in orgle; 2.) P. Griesbacherjevo „Rosa mystica" (op. 124.), enoglasno z orglami; 3.) koralno Missa de Angelis, transponiral in priredil Fr. Kimovec; 4.) Griesbacherjevo .Missa in hon. S. Stepliani ProtomartjTis" (op. 117). dvoglasno % orglami. Vaj imamo primeroma veliko, a pojo pevci potem tudi tako krasno kot škrjančki v višavah. Zlasti pazimo na izgovarjanje teksta in dinamiko. Zbor obstoji iz desetih ženskih grl: treh prvih in dveh drugih sopranov, treh prvih in dveh drugih altov. To je cela moja armada na polju glasbene umetnosti. Kaj posebnega, zlasti kar se moči tiče, tak zbor seveda ne more napraviti, a hvala llogu, da jih imam vsaj toliko. — Zdaj pa še par besed o tem. kako se tukajšnje ljudstvo zanima za cerkveno petje. Moj prednik, g. J. Levičnik ie sviral zmerom samo koračnice in mehke melodije. To seveda ni bilo v redu; a ljudstvo se je tega navadilo in se mu je to lepo zdelo. Ko sem pa jaz nastopil in sem začel strogo cerkveno igrati, je ljudstvo precej zabavljalo. Posebno nekatere stare ženice so trdile, da igram, kakor bi orgle popravljal; o petju pa so se izrazile, da pojemo, kot bi se kregali. Seveda tako je bilo le bolj v začetku; sedaj pa, ko so se ljudje na novo petje in orglauje navadili, pravijo, da je oboje lepše od prejšnjega. Samo one stare ženice še zdaj ne odnehajo in pravijo, da je vse skup zanič. Rnton Stazinski, organist. Vič. Poročilo o cerkvenem petju v cerkvi sv. Antona Pad. na Viču. (Id tu po mojem mnenju še ni bilo ničesar v tem listu. Naj torej jaz sedaj ob kratkem sporočim, kako se v tukajšnji novi cerkvi poveličuje trojedino veličastvo božje. Da se nisem oglasil že prej, je vzrok, ker sem tu še le dobro leto. Ko sem nastopil, sem dobil mešan zbor: 9 sopranov. 5 altov, 4 tenore (1 moški, 3 ženske) in 3 jako nestalne base; sedaj pa je zbor — hvala Bogu — bolj sorazmeren, ker imam 0 sopranov, 3 alte. 5 tenorov in 4 base, včasih pa še več. Vsi precej redno prihajajo k vajam in na kor. nekateri celo prav redno, in kar je še največ vredno: za božji „1011". Pojemo pa navadne nedelje in manjše praznike vse skladbe iz novejše dobe 11. pr. f P. Angelikove, Foersterjeve, Premrlove, iz Cecilije, iz prilog Glasbenika in druge. Tudi nekatere Riharjeve, kolikor se jili tudi na ljubljanskem kom. Ob večjih praznikih pa proizvajamo latinske maše: Gruber 105 Missa j ubil. (z malim orkestromi, Zangl 1'apst Leo .Messe (tudi z orkestromi. .Stiessel s. Josephi, .Stelile Salve Reg.. Gruber Mater dolorosa, 1'. A. Hribar s. Aut. l'ad. Introite in komunije pojem sam po vatikanski izdaji s spremljavo Premrl-Kimovčevo, Graduale navadno recitirani, ofertorije pa pojemo: Gruberjeva dva z orkestrom, Skuherskvjeve in druge. Tamtum ergo vzamem navadno od I'. Angelika. Gollerja, Zahlfleischa in dr. Orkester — septet — sem začel gojiti, ker nimam še orgel, ampak le harmonij, da jc kaj izpremembe. Godci so člani izobraževalnega društva. Moral sem jih večinoma sam iz vežbati, kar gotovo zahteva nemalo truda. P, F. Z. Preserje, "28. februarja. Pretečeni teden je g. .1. Milavec v tukajšnji župni cerkvi postavil nove orgle, katere je včeraj, pustno nedeljo blagoslovil prež. gosp. stolni dekan Matija Kolar. Govor je imel velečast. gosp. F. Ilugolin; dokazoval je, da je cerkev vedno gojila umetnosti, zlasti glasbo, ter dala orglam v hiši božji domovinsko pravico. Izvajal je od orgel praktične nauke za krščansko življenje. Pri maši je igral in pokazal ljudstvu vso lepoto orgel. Dispozicija. I. man. I. Princip. H' v prospektu, 2. Gamba 8', zmerna, nevsiljiva, 3. Sa-licional 8'. i. Tibija 8', 5. Oktava 4', G. Dubleta 2 2/a'. — II. man. 7. Rog s', 8. Bordunček 8'-'.t. Dolce 8', 10. Vox coel. 8', 11. Flavto trav. -F. — Pedal: 12. Subbas Hi', 13. Pianobas Hi', H. liorduna 8' iz 12. 15. Cello 8' iz 7. — Vse zveze in štirje zbiralniki. P. Ilugolin je izjavil, daje intonacija uiojsterska in značilna; posebno dobro je zastopan podal, deloma kombiniran. Kombinacije so v malih orglah prav na mestu. Vtis je v celoti in v pojedinih registrih jako povoljen, igralnik krasen, sapa zadostna in mirna. Lesa je v orglah malo, večinoma dragocen, einast material. Cena 5.300 1\ prav zmerna. Xedostatkov ni bilo opaziti nobenih. Bila je lepa in nenavadna slovesnost in ljudje so bili novih orgel zelo veseli. Razne reči. A Presvetli novoimenovani škof tržaški, dr. Andrej Karlin je podaril knjižnici Cecilijeuega društva v Ljubljani vse dosedanje letnike »Cerkvenega Glasbenika" in veliko zbirko raznih drugih cerkvenih in posvetnih muzikalij. S tem veledragocenim darom je naša knjižnica zelo obogatela. Ceeilijino društvo si usoja velikodušnemu, visokemu darovalcu tem potom izreči svojo najiskrenejšo zahvalo. A Orglarska šola Cecilijinega društva se je začetkom marca izselila iz svojega prejšnjega stanovanja : Vodnikov trg 5, kjer je bila nastanjena od jeseni 1. 1804.. in dobila nove večje in dostojnejše prostore: v Al oj z ij eviš ču (Poljanska cesta 4., II, nadstr.). A Velečastiti g. dr. Anton Oh londo \vski. salezijanski duhovnik in skladatelj, se je vpisal v letošnjem tečaju na cerkvenogla.-ibeni šoli v lieznu. A Pred kratkem so izvajali v Rimu v „Avgustejn" (veliki koncertni dvorani i poleg drugih „l'erosij e vih" del njegov „l)ies iste", kantato za soli, zbor in orkester. Delo, zloženo v čast brezmadežnemu Spočetju, je čudovito lepo in ljubeznivo. Uspeh jo bil — kakor se nam poroča iz Rima — nepopisno velik. A Od 20. do 23. aprila se bo vršil na Dunaju prvi glasbeuo-pedagogiški kongres, ki se lio bavil pred vsem z reformami glasbenega oziroma pevskega poduka na učiteljiščih. srednjih in ljudskih šolah in drugimi jako važnimi, deloma vobče glasbeno-vzgojnimi. deloma socialnimi in stanovskimi vprašanji. Kdor bi hotel o tej zadevi imeti natančnejših podatkov, naj se blagovoli obrniti na uredništvo „Cerkvenega Glasbenika" ali pa — kar bo še boljše — naravnost na predsednika izvrševalnega odbora, prof. llans Wagnerja na. Dunaju (III/2, Solienbriickongasse 12). A Na novoustanovljeni cer k v enogl as be n i akademiji v K lo sternenburgu poučujejo razun ravnatelja Gollerja in profesorja Spriugerja še sledeči docentje: R. v. Kralik. Dr. Luntz. Dr. Mayer; stranske predmete poučujejo Baumanu. Feist in Witz-Nor\vill. — Akademija v Klosterneuburgn je edina visoka cerkvenoglasbena šola v Avstriji; z ozirom na popolnost in vsestrauost učne tvariue,') ki jo podaja v dveh letnikih svojim učencem, pa ln ez-dvomno prvači med vsemi dandanašnjimi eerkvenoglasbenimi šolami. A V letošnjih velikih počitnicah se lto vršil na Dunaju cerkvenoglasbeni tečaj. Natančnejši čas in podroben spored objavimo v eni izmed prihodnjih številk. A 14. novembra 1010 je umrl na Nemškem (Halle a. d. S.) kot veščak v orglarstvu znani Maks Allihn, ki je slavno Tiipferjevo knjigo ..Theorie und Praxis des Orgelbaues" na novo predelal in izdal I. 1888. v drugi izdaji. Oglasnik. Fran Kimovec: Peščena bodi Kraljica! Za enoglasno petje z orglami. Ponatis iz „('erkve-nega Glasbenika". — 1'rodaja Katoliška Bukvama v Ljubljani. Cena 20 vin. Gospod Kimovec je vzel koralno melodijo marijanske antifone „Salve Regina" ter jo zelo skrbno in lepo priredil za naš slovenski tekst. Tudi harmonizacija je vseskozi korektna; malo preprosta sicer, a vendar jako dostojna in bo prav dobro služila v podporo petja. — To je kot nalašč ena izmed onih lepih koralnih melodij, ki naj bi se jih polagoma priučilo naše ljudstvo ter jih pevalo pri raznih cerkvenih pobož-nostih. Fran Kimovec: Maša na čast preblaženi Devici Mariji. Za triglasui ženski zbor. Ponatis iz .Cerkvenega Glasbenika". Prodaja Katoliška Bukvama v Ljubljani. Cena 00 vin. — Ta slovenska maša je bila objavljena v 4., 5. in 6. številki lanskega .Cerkvenega Glasbenika", kjer se nahaja tudi orgelsko spremljanje. V obliki, kakeršni oglašamo to mašo danes, je orgelsko spremljanje izostalo, in nudijo posebni ponatisi le zborovi stavek. Maša je dostojno melodiozna, umetno in enotno zložena in ne bo napravljala pri proizvajanju posebnih težkoč. Zloženi so le: Vstop, Slava, Evangelij in Vera. Kimovčevo mašo prav toplo priporočani cerkvenim pevskim zborom, zlasti pa Marijinim družbam. Josip Sicherl: Postne in misijonske pesmi. Kiharjevi in drugi naperi. V Ribnici 11)11. Založil skladatelj. Cena: Partituri 2 K .'10 vin. Posamezni glasovi a 40 vin. Teh pesmi bi .Cerkveni Glasbenik" pravzaprav ne smel prinesti v svojem oglasniku, ker nimajo kn.-škof. odobrenja. Objavljamo jih pa izjemoma vendar le, ker jih je gosi), avtor vsaj predložil kn.-šlcof. ordinariatu, a žal — že natisnjene. V obliki, kakeršni so bile predložene, jili nikakor ni kazalo odobriti: deloma vsled raznih pogreškov v glasbenem stavku od strani g. prireditelja, kakor tudi vsled zelo številnih tiskovnih pomot, deloma vsled neutemeljenega oddaljevanja od originala \ nekaterih zborih in vsled ne povsem najboljše izbire starejših napevov. Ker je pa g. avtor od kn.-škof. komisije kot nedostatno označena mesta sedaj — dasi naknadno in kolikor je bilo pač še mogoče — precej izboljšal, in ker je v zbirki vendar primeroma še dokaj zlasti za deželo porabnega lažjega materiala, nočemo zbirke popolnoma ignorirati. Opozarjamo pa še enkrat, a sedaj zadnjič, naj gg. skladatelji blagovolijo predložiti kn.-škof. ordinariatu rokopise svojih za izdajo namenjenih skladeb. Tu gre samoposebi umevno le za to. da pridemo polagoma do neke poštene, solidne in vzorne domače cerkveno - glasbene literature. Fr. \Valczynski: Praeludia organaria de Passione et Resurrectione 11. N. J. Ch. Op. 100. Ta rno wiae. 1911. Ti po motivih poljskih postnih in velikonočnih pesmi zloženi in večinoma tema-tično izdelani preludiji so v celoti zelo porabili, lepi in ne težki. Semtertja se pač nahaja v njih še kak mal pogrešek. bodisi kar se glasbenega stavka ali gladkega ritma tiče; a zbirka kot taka je kljub temu še vedno precejšnje vrednosti. Naroča se pri g. skladatelju samemu ali pa pri tvrdki: Signiund .Jelen, Tarno\v (Galicija). Cena: 4 K. Dr. Anton Chlondoivski: Sancte Joseph. Invocatio lina voce sola et choro ad IV voees inaeiiuales alteniatim concinenda. Založila Kat. Bukvama. Cena part. 00 v., gl. a 10 v. Prav hvaležna, primeroma lahka in zelo učinkujoča skladba, ki se poje lahko kot ofertorij (po recitiranini praznikovem tekstu) ali na praznik sv. Jožefa, pa tudi ob drugih prilikah, če se mesto sv. Jožefa vstavi v tekst ime dotičnega svetnika. S. P. Darovi za nove orgle v ljubljanski orglarski šoli. K i Prenos prejšnjih izkazov)..........................................544*30 Nadaljni p. n. darovalci so sledeči: Župni urad v Košani..............................................2'— Matej Jereb, župnik v p.. Primskovo..................................10- Župni urad na Homcu............................................5'— Simon Žužek, župnik v Vodicah......................................10-— Valentin Eržen, superior oo. lazaristov v Ljubljani........................5-— Fran Vidmar, župnik pri sv. Trojici na Dolenjskem........................3-— Janko Zakrajšek, župnik v Vavti vasi................................r>-— Ivan Miheleie, župnik v Zaplani......................................10-— Anton Ptajfar, župnik v Dražgošali....................................2-— Jakob Kalan, župnik v Podkraju....................................5*— P. Janez Kunstelj, superior oo. jezuitov v Ljubljani........................5-— Žnpni urad v Smledniku..........................................4-— Župni urad na Mirni.............................................."r— Neimenovan z Goc..............................................o-— Janez Hrence, župnik na Preski (drugič)..............................'.)•— Zupni urad v St. Gotardu..........................................il-— Nikolaj Križaj, župnik v Ovsišah....................................10-— Fran Juvan, zupni upravitelj pri sv. Križu nad Jesenicami......- . . . 4' Župni urad v Toplicah............................................2-— Janez Knnauer, župnik na Golem....................................3-— Feliks Knižek, župni upravitelj na Sv. Gori.............. . 4-— Fran Sluilj, župni upravitelj na Topli Rebri............• . . . 5•— Henrik Dejak, župnik v Vrlipolju pri Vipavi............................;V— Janez Teran, župnik v p., Sinkovturn..................................5"—• Josip Svigelj, župnik na Polici......................................C"— Župni urad v Ribnici............................................ID-— Janez Kepee, kaplan v Selcih.......................................V— Valentin Bergant, župnik v p., Kandija................................2- — Fran Zbašnik, župnik v llinjah......................................10'— •Jako)) Bajec, župni upravitelj v Osilnici.....................10'— Fran Iliersclie, župnik v Radečah pri Zidanem mostu......................4'— Fran Zelnik, župnik v Čemšeniku....................................10- — Fran S. Pokoril, župnik v Besnici....................................">•— Župni urad v Šent Jerneju........................................12' — Ignacij Žust, župnik na Polšnilui....................................5'— Matija Kadmic, župnik v Preloki....................................r>-— Župni urad na Viču..............................................3-— Janez Pfajfar, župnik v Javorju nad Loko..............................10-— Engelbert Berlan, župnik v Zagradcu..................................1■— Anton Foerster, glasbeni ravnatelj v p., Ljubljana........................;"> — Skupaj ... K 919-30 Skupna svota, ki smo jo — hvala Bogu — do sedaj za napravo novih šolskih orgel prejeli, se že lepo reprezentira. Vendar pa to še nikakor in še dolgo ne zadostuje za naš namen. Naj bi vsled tega vrli dosedanji darovalci našli med častito duhovščino in gg. orga-nisti~še prav obilo posneinaleev. Današnjemu listu je pridejana 3. štev. prilog.