Tečaj LI.	V Ljubljani, 23. decembra 1898.	List 51.
KATOLJŠK CKRKVEN LIST.
<Danica* izhaja vsak petek na celi poli in veljd po pošti za celo leto 4 gl. 20 kr.. za pol leta 2 gl. 20 kr.. za četrt leta 1 gl. 20 kr. V tiskarni sprejemana za celo leto 3 gl.60 kr.. za «/, leta 1 gl. 80 kr., za «/« leta 90 kr.. ako zadene na ta dan praznik, izide »Danica« dan poprej.
Mojemu Ježčeku.
Ježček presrčni moj, Dete nebeško! Prišel si k nam nocoj.
V	revo človeško.
Prišel si nas otet Greha krivice, Ti si razsvitljal svet, Z lnčjo resnice.
Oj naj te luči žar
V	srcih nam sije, Varuje nas vsigdar, Zmot, hudobije.
Luči te plam, povsod Vse naj objemlje, Srečen Adamov rod, Cele bo zemlje.
Vse bo ljubilo te, Detice Božje! Celo slavilo Te Zemsko okrožje.
0 naj Te ljubi zmir Srčece moje, Ti si mu sladki mir Ah naj bo Tvoje!
Radoslav.
Praznuj nedeljo in zapovedane praznike.
(Konec.)
Vse drugače živi in umrje oni, ki obiskuje o Gospodovih dneh hišo božjo, komur je nedelja dan molitve.
On se pridno poslužuje sredstev, po katerih nam dohajajo milosti: molitve, sv. mase, sv. za-
kramentov. Ogiblje se nedeljskih grehov, tedaj greha sploh. Saj med tednom tako nima časa in prilike prekršiti božjih zapovedi, ima preveč skrbi za vsakdanji kruh. Ako se tudi sem ter tje kaj malega iztakne, kmali pride zopet nedelja ali praznik z božjo besedo in sv. mašo. Zopet se spomni večnosti, posluša opomine in svarjenja in v novič se vzdigne in prične drugačno življenje. Dobro voljo prav storiti ohrani vedno: kajti vse kaj drugega je — Boga ne ljubiti in — ne ho-teti Boga ljubiti.
Taka je tudi njegova smrt. Kakoršno življenje taka smrt.
Duhovnik, njegov dušni pastir, je njegov dobri znanec: iz srca rad ga povabi k svoji mrtvaški postelji in uikdo se ne čudi, da ga kliče. Kako odkritosrčno in natančno se izpove, kako globoko obžaluje svoje pregreške, kako goreče poljublja sv. križ, s kako nebeško radostjo prejme Gospoda nebes in zemlje!
Ni bila li taka tudi njegova nedelja? Ista vera, isto upanje, ista ljubezen! Nedelja mu sladi in jasni zadnjo uro.
Kar je veroval, bo kmali videl, kar je upal, bo ravnokar njegovo, kogar je ljubil, z njim se bo v malo trenutkih združil na vse veke.
Njegov smrtni dan je res pot domov, domov k Bogu, svojemu očetu, k Jezusu, svojemu bratu, k Mariji, svoji predragi materi. Domov gre iz hiše božje, kjer je bil v življenji doma, v nebeško hišo Očetovo, kjer je odslej njegov stalen dom. Cerkev je namreč na zemlji živečim kristjanom začasna očetova hiša, veža večnega domu. Kajti vsi smo le „ptujci in gostje na zemlji" (Hebr<<'v,S
K
V.'" •
11. 13.i. „Ximamo tukaj obstoječega mesta, temveč prihodnjega iščemo." (Hebr. 13, 14.)
Gorje mu, če se ogiblje hiše Gospodove! Gorje mu. ki izgreši cerkvena vrata! On je zašel, izgresil je nebeška vrata.
Blagor pa tebi, ki ti je cerkev priljubljen kraj: ob smrtni uri ti bodo nebeška vrata odprta na steza)! Blagor tebi, ki ti je pot v cerkev znana pot. Tvoja smrt bo le odhod v domovino!
Na nekem nagrobnem spomeniku je bilo zapisano : „Iz hiše svojih starišev v hišo svojega očeta'4. — Tebi. kristjan, ki rad obiskuješ cerkev bi lahko zapisali nad grobom: „Iz hiše božje na Očetov dom" ali tudi: Iz očetove hiše v Očetovo hišo".
Ob nedeljah v hišo božjo, po smrti v hišo Očetovo. Kakoršoa nedelja, taka smrt.
III.
Tu na zemlji žive dobri in slabi skupaj, ne-ločeni. Gospod Bog pa je ustvaril kraj in sezidal dom. kamor spušča le dobre, kjer zbira in združuje le svoje. Ta dežela, ta palača so nebesa, kjer prebiva On v svojem Veličanstvu.
Vzemimo koga, ki se je tu na zemlji ločil svojevoljno od dobrih, zlasti ob dneh, ko se morajo po božjem povelji zbrati vsi Njegovi otroci, to je ob nedeljah in praznikih.
Ko zadoni zvon, hite verniki k sv. maši: od povsod prihajajo, iz hribov in dolin, od blizu in od daleč — saj je danes družinski praznik; — le on ne gre ž njimi, on gre po drugih potih, on gre svoja pota.
Ob altarju zbrana pobožna množica moli in poje Bogu v čast: — on ne moli ž njimi vred. Pobožno poslušajo pridigo, — on je ne sliši. Trumoma prihajajo k mizi Gospodovi: — njega se ne vidi nikdar mej njimi, ki se krepčajo 8 kruhom iz nebes.
Kaj misliš, bo li prišel tak po smrti tje, kamor pridejo blagodarjeni Očeta? Bo li smel pred sedež Jagnjetov ? Bo li združen z zmagalno družino božjo? Bo li smel jesti pri tisti mizi, katero je Kristus svojim obljubil in pripravil ? Ali ne bo takim veliko več Gospod zaklical: „Nikoli vas nisem poznal; poberite se spred mene". (Mat. 7, 23.) Nikdar te nisem opazil v svoji hiši; nikdar te ni bilo pri moji mizi; idi, midva se ne poznava!
Hiša Gospodova in nedeljsko praznovanje loči one, ki so božji, od onih, ki so satanovi; prave katoličane od navideznih, ki imajo le ime; zveličane od zavrženih. Pri komur smo v nedeljo, pri onem bomo vso večnost. Ako samega sebe
izključiš iz hiše Gospodove, se izključiš tudi iz Očetove hiše. Ako se ob nedeljah nočeš šteti k božji družini na zemlji, te tudi v večnosti ne bodo marali k njej šteti.
Kakoršen Gospodov dan, tak smrtni dan.
Kak sprejem čaka v nebesih onega, ki je nedeljo posvečeval, ki je tedaj domač sin v hiši Očetovi?
Ob tvoji smrtni postelji bo molil duhovnik: „Naj sprejme tvojo dušo ob ločitvi iz telesa pre-jasna družba angeljev; sodniki in starešine, apostoli, naj ti pridejo naproti; spremi naj te zma-galna vojna presvetlih mučenikov; truma radu-jočih se spoznavalcev naj te obda: sprejme naj te zbor čistih devic .. . Pndite na pomoč, svetniki božji! Pridite mu nasproti, angelji Gospodovi! Sprejmite to dušo in peljite jo pred obličje Najvišjega! Naj te sprejme Kristus, kateri te je poklical, in angelji naj te neso v Abrahamovo naročje! .. (Commendatio animse.j
Ta cerkvena molitev bo uslišana.
Ko se boš boril še s smrtjo, bodo že krasili nebeška vrata, da te dostojno sprejmo. Tam te bodo pričakovali tvoji otroci, ki so nedolžni umrli pred teboj, tvoji stariši, sorodniki, tvoja žena, tvoj soprog in pripravljeno bodo imeli palmo in krono. A mej tem bodo molili, da te ne premaga hudobni duh.
Zadnjikrat si dihnil in izdihnil svojo dušo — v tem trenutku si pri njih. Kako veselje in pozdravljanje od tvojih, od tvojega angelja varuha, tvojih patronov, — kaj ne, sami dobri znanci. Prvič zagledaš sedaj nebeško kraljico, katero si vsak dan tolikokrat pozdravljal. Ona te objame s svojimi maternimi rokami. Prvič vidiš sedaj svojega Izveličarja. On je tvoj Jezus, katerega si tolikokrat prejel pri sv. obhajilu. On ti da plačilo zmage in krono večnega življenja.
In sedaj svečani sprevod v domovino, v Očetovo hišo!
Popotnik je končal svojo pot; — brat si je priboril krono; — nebeški meščan obhaja svoje slavlje.
Ta srečni popotnik, ta zmagoviti brat, ta slavljeni nebeški meščan si ti! Kako srečen boš! In ta sreča ne bo minila nikoli.
Ako bode Gospodov dan za tebe družinski praznik, bode tudi tvoj smrtni dan družinski praznik.
Kakoršen Gospodov dan, tak smrtni dan.
* *
Gospodov dan in smrtni dan sta tedaj tesno združena mej seboj. Iz nedelje lahko po pravici sklepaš na zadnjo uro.
Nedelja je dan počitka. Ako je tudi pri tebi Gospodov dan dan, počitka, veseli se, tvoj smrtni dan bo začetek večnega pokoja.
Nedelja je cerkven dan, ko je treba iti v hišo Gospodovo. Ako porabiš Gospodov dan v to, veseli se, tvoj smrtni dan, bo dan odhoda v nebeško hišo Očetovo.
Nedelja je družinski praznik. Ako je tudi za tebe Gospodov dan družinski praznik, veseli se, tudi tvoj smrtni dan bo velik družinski praznik.
Nedelja je svet dan. Ako ti je bil Gospodov dan svet dan, bo tudi tvoj smrtni dan za tebe svet dan.
Nedelja je Gospodov dan. Ako si tudi ti imel Gospodov dan za dan Gospodov — raduj se! Tudi tvoj smrtni dan bo dan, katerega je Gospod naredil.
Gospodov dan brez Boga — smrtni dan brez Boga. Gospodov dan v Bogu in z Bogom — smrtni dan v Bogu in z Bogom.
Dobro ali slabo obrnjen Gospodov dan — srečen ali nesrečen smrtni dan!
Kakoršen Gospodov dan, tak smrtni dan!
Marija naš vzgled.
(Pridiga v Marijinem Celju dne 12. avgusta 1895.)
(Konec.)
Posnemajmo jo tudi v tej čednosti. Ponižnost je Bogu silno ljuba, „Učite se od mene, biti krotki in iz srca ponižni!" nas uči Odrešenik. „Ako ste vse storili, kar vam je bilo zapovedano, recite, nevredni hlapci smo". „Kdor je najmanjši med vami, ta je največi." „Kdor se sam ponižuje, bo povišan". Ponižnost je v nekaterem oziru podlaga vseh drugih čednosti. Zato pravi sv. Avguštin: „Da bi dosegel in utrdil pot življenja, ne izvoli si druge, kakor ono, katero si je že izvolil Jezus. Ta pa je prvič ponižnost, drugič ponižnost, tretjič ponižnost in kolikrat boš vprašal, tolikrat ti bom samo to odgovoril. Ponižne Bog povišuje in njim daje svojo milost, ošabne pa kaznuje. Ne ponašaj se toraj niti z bogastvom, niti z lepoto svojega telesa, niti s svojo krepostjo ali modrostjo; pomisli, da si to vse od Boga prejel, bodi toraj ponižen, čast in slavo pa daj edino le Bogu!
5.) Ker sv. pismo o Mariji skoraj popolnoma molči, (menda za to, da ne bi žalilo njene ponižnosti), nam posebej ni opisanih mnogo njenih čednosti. Na eno nas pa opozori sveti evangelist: to je vsmiljenje do bližnjega. Ko je videla mati
Jezusova na svatbi v Kani, da vina nimajo, šla je takoj k svojemu sinu, pa mu je dejala znane besede. S tem je rekla: Stori, stori čudež, spremeni vodo v vino, da bo le ubogemu ženinu s tem pomagano. Kaj ne, kako ganljiva je Marijina ljubezen do bližnjega. Odkritosrčno vsmiljenje proti ubogim je kazala že takrat. Pozneje povzdignjena v sveto nebo, je to neštevilnokrat storila. Sirotam je mati ljubezniva, h kteri se zaupljivo zatekajo in zadobijo pomoč v sili in potrebi. Zato molimo k njej v lavretanskih litanijah „Zdravje bolnikov", „Pribežališče grešnikov", „To-lažnica žalostnih", ..Pomor kristjanov" prosi za nas! Jezus je svojim učencem podelil oblast, hude duhove izganjati, nove jezike govoriti, na bolnike roke polagati ter jih ozdravljati. toliko moč je pač brezdvomno tudi svoji materi podelil. Zato nas opominja tako lepo sv. Bernard, pri njej pomoči iskati, pri materi usmiljenja: „0 ti, kdorkoli si, vmrjoč človek, nikar ne obrni svojih oči od svitlobe te zvezde, ako nočeš, da te zemeljski viharji pokončajo. Ako bučijo vetrovi skušnjav in zadeneš ob pečine trpljenja, ozri se na zvezdo, in kliči Marijo! Ako te preganjajo valovi napuha, obrekovanja, ozri se na zvezdo, kliči Marijo! Ako vihra jeza, zapeljivost mesa ob čolnič tvoje duše. kliči Marijo! Ako te že požira strah tvojih pregreh, groza tvoje vesti, trepet pred sodbo, obup in žalost, misli na Marijo!
V nevarnostih, v sili in strahu, misli na Marijo, kliči k Mariji. Nikdar naj ne izgine od tvojega srca, nikdar iz tvojih ust ime Marija!" Zakaj nas velik častilec Marijin tako opominja? Ker ve, da je Marija res mati vsmiljenja! Da se je že tisočerih usmilila in še vedno z mogočno roko brani vse, ki so pomoči potrebni, tega je prepričan ves svet, to ve dobro zemlja in nebo.
Ljubimo tudi mi svojega bližnjega! Marija je videla, da so ljudje njenega sina umorili, pa njim je vendar vedno vsmiljenje skazovala: koliko bolj moramo mi ljudi ljubiti, ki nam mnogo dobrot skazujejo. „Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe!" uči nas Gospod. „To je moja zapoved, da se med seboj ljubite!" „Novo zapoved vam dam, da se med seboj ljubite, kakor sem jaz vas ljubil. Na tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako drug drugega ljubite". Niso to lepi opomini od našega Izveličarja? Ljubimo se toraj, ne z besedo in z jezikom, temveč v dejanju in v resnici!" Mir bodi med vami! Prepira, jeze in sovraštva ne smete niti poznati ne! Ako nimaš sovražnika, odpusti mu iz srca, podaj mu roko, spravi se ž njim. Ako si ti koga žalil ali komu krivico storil, pojdi in prosi odpuščanja! Ali ne moliš vsak dan v očenašu: rOdpusti nam naše
dolge, kakor mi odpuščamo svojim dolžnikom!" Ljubezen do bližnjega naj nas vodi v občevanju z ljudmi, ljubezen naj odmeva od kraja do kraja naše očetnjave. Pomagajmo bližnjemu z radostnim srcem, potem bo tudi nam Marija pomagala; bri-šimo solze z obraza svojih bratov in sester, tolažimo njihovo srce, potem bomo pravi sinovi in hčere nebeške matere, — matere vsmiljenja!. ..
Našteti bi mogel še druge čednosti ter pokazati. da je Marija vzgled v vsaki in sleherni. A dovolj s temi; že iz njih se spozna njena nravstvena popolnost.
Ko je Jezus govoril, „povzdigne neka žena glas izmed ljudstva in reče mu: Blagor telesu, ki te je nosilo !u Blagor Mariji, ki se je odlikovala po tolikih in tako različnih čednostih! Njej se mora skazovati najvišje češčenje in slava, ki sploh človeku pristoja. A vem dobro, največje veselje bo pa z nami imela, ako jo bomo posnemali in hodili po poti, katero nam kaže s svojim vzvišenim vzgledom!
Komarji, skažimo ji to veselje! Ne pozabimo, da pravo češčenje obstoji v posnemanju, kakor pravi sv. Avguštin. Najljubši otrok Marijin boš, ako boš posnemal njene vzvišene čednosti. Potem te bo Marija materno ljubila.
Marija ljubi samo čednostna, ali vsaj spo-korna srca!
V zgodovini svetnikov beremo sledečo pri-godbo. Ob .Jordanu bival je sveti opat Cirijak. Neko noč slonel je ob svoji postelji ter premišljeval božje resnice. Mahoma se nekaj zasveti, ozre se: zunaj zagleda ženo v čudni svitlobi z dvema spremljevalcema. Precej ve, da je žena Marija, poleg nje sta pa sv. Janez Krstnik in Janez evangelist. Prijazno ženi namigne, naj stopi v hišo; a ona odkloni povabilo ter izgine. Cirijak je silno žalosten ter premišljuje besede, ktere mu je rekla Marija, ko je odhajala: „Kako bi jaz k tebi prišla? ti imaš mojega sovražnika pri sebi". Kaj bi te besede pomenile? Cirijak preišče hišo, gleda na levo in desno, a sovražnika ne najde. Slednjič vzame v roko neko knjigo, ki jo je ravno še le dobil. V njej je nekaj spisov od brezbožnega Nestorija, ki je kratil Mariji čast božje porodnice. To je bil toraj Marijin sovražnik ; zaradi njega Marija ni hotela priti k Cirjaku.
Ali veste, kaj ta prigodba pomeni? Cirijak si ti, o otrok Marijin; njen sovražnik pa je greh, ki ga nosiš v svojem srcu. Dokler imaš njega v v sebi, ne bo prišla k tebi Marija. Odpravi nj^*' potem se bos veselil njenega blagonosnega prihoda.
Očisti se grehov; za prihod Marijin pa ovenčajte svoje srce s čednostmi, katere smo na njej
občudovali: Bodimo njeni otroci, ki ji delajo čast s čednostjo, z vzglednim življenjem!
„Pozabite, kar je za vami, in hitite k prekrasnemu smotru, h kateremu vas Bog vabi".
„ Bodite zvesti do smrti, in Gospod vam bo dal krono večnega življenja!"
Amen.
Božično veselje in božični mir.
Božič — ljubeznivi čas, povsod se te radujejo. Ali kako povsem različni so predmeti tega veselja in kako popolnoma različno je vsled tega tudi božično veselje v posameznih človeških srcih. Mi sicer ne moremo videti v skrivnostno človeško srce, moremo pa iz zunanjega vedenja in dejanja človekovega, zlasti iz njegovega govorjenja sklepati, po čem mu srce hrepeni, saj Česar je polno srce, to rado iz ust gre. Da bodemo torej nekoliko uvideli različnost božičnega veselja, ozrimo se po svetu, in opazujmo njega žitje in bitje. Saj se ne sme prerešetavati dejanja drugih — nam poreče kdo — naj vsak pometa pred svojim pragom; zakaj kdor ni opravičen soditi o dejanju drugih, kaj lahko predrzno sodi, in provzroči nemir. Tudi je priložnost, da se prevzame, ko vidi kako malo prednost na samem sebi". Gola resnica to. Vendar, ako imamo pravi namen, da iščemo dobička za lastno dušo, nam ne bo škodovalo, ako pogledamo na drvenje in vrvenje sveta. Spoznali bomo, kaj je na njem nespametnega, vedeli bomo, česa se ogibljimo in kaj storimo, uvideli bomo tudi, kam pride človek brez pobožnosti in brez Boga. Vse te koristne nauke sku-šajmo obrniti v lastni prid. Oglejmo si tedaj svet, kakoršen je bil o prvem božičnem prazniku in primerjajmo to dobo z našim časom — dobili bomo dve popolnoma nasprotni sliki, jedno o pravem, drugo o nepravem božičnem veselju. Kateremu je pač naše srce bližje?
Prvi Božič pred osemnajststoosemindevetdesetimi leti. Krasni tempeljni, posvečeni temu in onemu bogu, se dvigujejo iznad hiš in palač, krase griče in gore. V vsakem stanovanji ima bolj ali manj umetno izrezan, izklesan ali vlit malik odkazan prostor Njemu na čast zažigajo kadila in postavljajo daritvene al-tarje. Na njih preiskujejo svečeniki z veliko ročnostjo drobovje darivnih živali, da bi izvedeli, jim bo li sreča mila ali jih bo zadela nesreča. Žival za živaljo pada pod nožem, a prihodnjost jim je prikrita, ko prej. Dva sta vesela; vrag, da se mu je posrečilo prepričati pametnega človeka, da je kos lesa, železa ali brona njegov bog. in vražarski svečenik, ki se gosti koncem daritve z mastnim kosilcem. Kadar se malik razjezi, ne mara živalskih daritev, takrat zahteva človeške krvi. Ladjarskega Jova n. pr. ne morejo drugače potolažiti, kakor s tem, da oblijejo vsako leto njegovo podobo s človeško krvjo. Vsak bog ima svoj način češčenja. Nekateri zahteva, da njemu na čast vlivajo vina v morje, drugi, da kradejo in goljufajo, tretjemu se najbolj prikupiš z nespodobnim plesom ali nesramnostjo sploh. Lepi bogovi to! Vse bogoslužje je nekaj unanjega, le za oči; čim višji je bog, tem več besedi je treba, da se ga počasti.
Kako je bilo družabno življenje pri onih ljudstvih, ki so se oklepali te vere, si lahko mislimo. V nebo upijoča krivica, suženstvo, lenoba, požrešnost, upornost, najpodlejša nasladnost, nenravnost, pri službi božji in v gledališčih, grozovitost, ki se javljata zlasti pri bojih ubogih sužnjev z divjimi živalimi — to so značilne poteze onega časa.
Tako je bilo ne le v Rimu in njegovih pokrajinah, ampak tudi pri vseh onih ljudstvih, s katerimi so prišli Rimljani v dotiko. Celo pri Judih, p i izvoljenem ljudstvu, se je vtihotapilo marsikaj, kar se ni ujemalo z desetimi Sinajskimi postavami. Prava pobožnost je izginila in umaknila goli zunanjosti. Pomislimo le na farizeje, in ti so veljali za pravoverne, za varuhe postave. Kakor nalašč za nje so besede sv. pisma: to ljudstvo me časti z ustnicami, njih srce pa je daleč od mene.
Iz teh podatkov lahko nekoliko posnamemo, na kaj so ljudje navezovali takrat svoja srca. kje so iskali veselja in miru. So li našli utehe in zadovoljnosti? Gotovo ne; kajti cel svet ne uzadovolji in ne upokoji neznatnega srca človeškega, najmanj še greh in nebrzdana strast, ki puščata v njem po kratkem vžitku ono grozno praznoto in nemir Za kaj višjega je ustvarjeno, o tem zadostno priča neodojljivo teženje po posesti najvišje dobrosti, največje sreče, ki jo najdemo jedino le v Bogu. Za Boga je tedaj ustvarjeno, le v njem je pravo veselje, neskaljeni mir. Kaj sledi iz tega? Človeštvo naj se povrne k Bogu, od katerega se je ločilo z grehom. Zatajevanje samega sebe in ponižnost ste oni dve čednosti, ki vrnete Človeku srečo in zadovoljnost.
Vsi narodi so pričakovali rešenja od zgoraj; čutili so se nezmožne, da bi se vzdignili iz prepada, v katerega so se sami pogreznili; spoznali so ničnost vseh zemeljskih sredstev in bili trdno uverjeni, da mora svet propadati in propasti, ako ne poseže vmes višja moč.
Res prav le iz nebes je moglo priti rešenje in prišlo je. Dobrotljivemu Bogu ni bilo dovolj, da je ustvaril človeka za tak vzvišen namen hotel ga je do njega tudi resnično pripeljati Pot, katero je nastopil človeški rod po grehu, neljala ga je naravnost proč od konečnega namena. Človek se je obračal od Boga, a Bog ga je obrnil k sebi nazaj. Da to doseže, je p3slal svojega Sinu. Ta naj nam bo kažipot.
V slavnem prekrasnem Betlehemu se šopiri ponosna palača, krdelo bogato oblečenih strežnikov se suče krog novorojenega dečka — kaj še — blizo neznatnega revnega Betlehema stoji umazan, za silo pokrit hlev. V njem je malo, mraza drhteče detece, povito v priproste plenice in položeno v jasli na trdo slamo. Strežejo mu ubogi ljudje, Marija, Jožef in dobri pastirji. Nepremično, skoraj zvedavo, upirajo svoje oči na novorojenčka, saj je razlita na njem nebeška milina. Njihovo spoštljivo obnašanje in odkritosrčno veselje, ki jim žari iz obrazov, nam pove, kaka blažena čustva prevejajo njih srca. To je pravo veselje, pravi mir, kajti z zatajevanjem samega sebe in s ponižnostjo se je srce odreklo svetu in se oklenilo jedino le Boga. Z zatajevanjem samega sebe in s ponižnostjo pravim, saj mora iz srca vse minljivo, spremenljivo, zemsko, potlej še-le ima prostor neminljivo, nespremenljivo, nebeško veselje. Le zatajevanje in ponižnost oslabi čutnost, to ovira duha in kosti mesenega človeka, ki ne vidi nič druzega ko svet; du-
hovnega človeka pa razsvetli, da bistrejše spoznava Boga in lepoto pa vzvišenost čednosti. Čim bolj pa spoznamo kako stvar in njeno dobrost, tem bolj jo ljubimo in se je veselimo.
(Konec prihodnjič.)
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Iz Železnikov. (Cesarske slavnosti.) (Zakasnjeno.) Minili so sicer dnevi zlatega petdesetletnega jubileja Njegovega c. kr. apost. Veličanstva Franc Jožefa I., a iz src in spomina zvesto vdanih avstrijskih narodov pa ne bodo zginili gotovo nikdar, in da bi se to tem manj zgodilo, za to skrbijo razni časniki, knjige, spisi itd., ki zapisujejo to v rajen spomin sedanjim rodovom in prihodnjim našim naslednikom. Naj se pridruži tem zgodovinarjem tudi moja malenkost, ter kaj malega zapiše, kako je naš trg praznoval in obhajal te slavnosti.
V	dan 1. decembra popoldan po 4. uri so se oglasili gromeči topiči na dveh krajih; njim se je pridružilo vbrano pritrkavanje iz zvonikov obeh naših cerkva. Zvonenje trajalo je eno uro, streljanje pa v pozno noč. Okoli 6. ure je 10 zaporednih strelov naznanilo čas pričetku osvečave, — neštevilno lučic, transparentov in balončkov pridružilo se je plapoločim zastavam, ki so že od poldneva dajale mnogim hišam v vseh treh oddelkih našega trga zali kinč. Sme se reči, da je bilo navdušenje med našim ljudstvom splošno. Ne le imoviti izmed prebivalstva, ampak tudi manj premožni in siromašni so takorekoč tekmovali, da bi dejanjsko pokazali svojo popolno vdanost in ljubezen do presvitlega vladarja. Naš kraj je napravil v teku zadnjih let že večkrat sloveče osvečave; a sedanje menda še ni prekosila nobena Da ljudstvo take reči rado ogleduje, kdo bi se temu Čudil ? In tako se je tudi ta večer gnjetilo prebivalstvo, da bi videlo prelepo osvečavo. V Sp. Železnikih se je v prvi vrsti odlikovala z lepoto in krasoto hiša blagorodnega g. Jan. Globočnika; njej pridružile so se tudi hiši njegovih dveh gg. sorodnikov, g. Leopolda in Antona Globočnika; zelo lepo je bila ozaljšana tudi hiša g. Franc Košmelja itd.
V	Srednjih Železnikih je bila najlepše razsvetljena gostilna g. Mih. Talerja; njej se je vredno pridruževal dom c. kr. pošte (gospe Luize Demšarje ve); dalje šolsko poslopje, ter hiše Jan. Šušteršiča, Urše Demšar, Šim. Štalica in Fr. Oblaka.
Tudi Zgornji Železniki niso zaostali. Tekmovale so ondi za prvenstvo hiše g. župana Luke Košmelja, njegovih dveh sorodnikov Jos. Košmelja hiš. št. 31, in Jos Košmelja hiš. št, 81, g. Jos. Bencelja, g J. C. Demšarja (nekdajni Plavčevi dom) in hiša, kjer posluje konsumno društvo. Na „Moj si gradu" pa je gorel velikanski kres. K prijetnosti in častitljivosti večera pridružilo se je še izvanredno lepo vreme, ka-koršnega so hudi nalivi prejšnjih dnij in tednov komaj dali pričakovati.
V	jutro 2. decembra oglasili so se zopet pri obeh cerkvah ubrano pritrkajoči zvonovi, tudi gro meče streljanje pridruževalo se je zopet v pozdrav bližajočemu se jutru cesarskega zlatega jubileja.
Ob ys8. uri pričela se je zbirati praznično opravljena mladina pred svojim šolskim domom, ki je bil že po zunanjem primerno ozaljšan. Iz strešne line
plapolale so zastave: črnorumena avstrijska, Djej ob strani belo-rudeča kot prapor cesarske hiše in belo-modra kot zastava kraljeve bavarske države, katera je bila dom visokorodne matere presvitlega cesarja in tudi nepozabne naše rajne cesarice Elizabete. V. ozadju teh zastav vravnana je bila bela tabla z ru-dečimi. zgodovinsko znanimi črkami: A. E. I. O. U, kot začetnicami slavno znane zgodovinske prerokbe: .Austria erit in orbe ultima". A še dokaj bolj ozalj-šana in okinčana je bila učna dvorana II. razreda. Stene njene prepete so bile od tal do stropa na tri strani z raznobarvnimi papirnimi tapetami v obliki stebrovja. Sredi zadnje glavne stene je bil napravljen zali baldahin. in pod njim slikana doprsna podoba Njegovega Veličanstva Franc Jožefa I. v visokem zlatem okviru. Ob straneh sta bila na simetričnih po-stamentih stoječa angela, podajoča cesarju zelena venca kot v pozdrav nasproti. Vštric teh angeljevje bil vravnan na desni strani velik grb avstrijski, na levi pa deželni s zlatimi obrobki. Med vse to so bile razpete še cesarske in narodne zastave. Pod cesarjevo sliko je bila vravnana še pregrnjena miza. in na njej lepi vazi z ponarejenim cvetličjem. Vsakemu, ki je vse to vidil, je ta primerna olepšava jako ugajala. in ko se je otrokom dovolil vstop, niso se za-mogli nagledati vseh teh lepih reči. Proti 8. uri šla je mladina, njej na čelu troje zastav: šolska, cesarski: črno rumena in belo rudeča. paroma v cerkev k slovesni sv. maši, kamor so se bili snidli tudi: občinski odbor z g. županom na čelu, členi krajnega šolskega sveta, c. kr. žendarmerija, osobje c. kr. pošte, požarna bramba v polni paradi itd. Ljudstva se je snidlo k sv. maši. kakor ob največjih praznikih. Opomni naj se tudi to, da so se med slovesno sv. mašo peli kot vlogi slovenski pesmi, in sicer pri darovanju pesem sv. Frančiška Seraf, pri za vživanju pa sv. Jožefa, katera svetnika sta godovnika presvitlega cesarja. Pred. kakor tudi med in po sv. maši je gromovito streljanje oznanjevalo na blizu in daleč okrog, kako vneto praznuje naš kraj zlati cesarski jubilej,
Po sv. maši je najprej vč. g. župnik Anton Korbič blagoslovil v navzočnosti zbrane šolske mladine in nekaterih odličnih oseb obe učni sobi naše šole, katera se je letos prezidala ter v spomin cesarjeve petdesetletnice razširila v dvorazrednico. Na to je blagorodni g. župan L. Košmelj v okrašeni učni sobi II. razreda ob navzočnosti šolske mladine razdelil odsluženim vojakom spominske svetinje (kolajne). Poslednjič je nagovoril nadučitelj zbrano šolsko mladino, tolmačil jej pomen peterih črk A. E. J. O. U., ki se bliščijo na čelu šolskega poslopja, ter k sklepu dostavil: Da se vresniči zgodovinska prerokba, da bo Avstrija ostala v resnici na zemlji kot zadnja država, v ta namen hočemo zdaj goreče opraviti kratko molitev. Potem je narekoval g. nadučitelj mladini tri slavo klice, katere je ona z krepkim glasom zgovar-jala za njim. in sicer: Na Njegovo c. kr. apostolsko Veličanstvo Franc Jožefa I., na vso visokoslavno cesarsko dinastijo in na vse svetovne in cerkvene ob-lastnije. Na vsakega je mladina namesto .živijo" zapela po šegi naših severnih bratov Slovanov: .Na mnoga leta!"
Potem je sledila cesarska himna. Da bi si mladina tem bolj ohranila v živem in trajnem spominu slavnost cesarjeve petdesetletnice, je bila konečno obdarovana z knjižicami: .Naš cesar Fran Josip I."
(Tomo Zupan); »Cesarica Elizabeta" (Jakob Dimnik); in „ Franc Jožef I., cesar avstrijski" (Fr. Hubad). Poleg tega spominskega darila je prejel še vsak otrok nekaj peciva. Spominske knjižice je daroval mladini blagorodni g. Janez Globočnik, za kar naj mu bo tem potom izrečena topla zahvala; pecivo pa je nakupil otrokom kraj ni šolski svet.
Po tej šolski slavnosti so imeli dekorirani bivši vojaki s požarno brambo vred slovesen obhod skozi trg, in so bili potem prvi pogoščeni v gostdni gosp. Mih. Talerja z okusno jedjo in pijačo na stroške bla-gorodnih gg. Luk. Košmelja župana, in Fr. Košmelja načelnika požarne hrambe.
Popoldan ob V*2- ur0 zbrala se je šolska mladina zopet v šoli in šla ob 2. uri paroma v farno cerkev, kjer se je po ukazu prečastitega knezoško-fijstva izpostavilo presveto Rešnje Telo v javno po-Ceščenje. Mladina je molila vkupno na glas vse tii dele sv. rožnega venca, in potem še litanije vseh svetnikov. Od 3. do 4. ure pa je bilo izpostavljeno presveto Rešnje Telo v počeščenje zopet v podružni cerkvi sv. Frančiška Ksaverija. Ondi se namreč po ustanovi tukajšnjih bogoljubnih prednikov obhaja vsako leto slovesna devetdnevnica od dne 25 nov. (praznik sv. Katarine) do 3. dec. (praznik sv. Frančiška Ksav.). (Vsaki dan je ob 10. uri sv. maša, popoldan ob 4. uri pa litanije z izpostavljenim presv. Rešnj. Telesom.) In tako se je v obeh naših cerkvah spodbudno molilo za dušni in telesni blagor presvitlega cesarja-vladarja.
Sklep naših slavnosti pa so napravili zvečer še v tamni noči naši kolesarji (biciklisti), ki so imeli na kolesih, razsvitljenih z bliščečimi balončki, svoj obhod skozi trg.
Preden pa se skonča to skromno poročilo, izreče naj se še srčna želja: Bog naj nam ohrani presvitlega, premilega in predobrega cesarja in vladarja še dolga in dolga leta, pred vsem pa naj mu da doživeti Gospod Bog oni srečni trenutek, da bi videl vse svoje narode in podanike opasane od vezi prave in resnične ljubezni in medsebojnega prijateljstva, ter da bi se vresničile one zgodovinske besede, katere je izgovoril preblagi vladar nekemu svojemu ministru: .Naredite mir med mojimi narodi!" —
Razgled po svetu.
Dunaj. Kaj si vse izmisli zlobnost socijalnih demokratov! V več njihovih glasilih se je bralo sledeče: Dunajski škofijski urad je razpisal 2. decembra .mile darove za cesarja". Ker pa cesar denarja ne bo sprejel, kaj drugega nameravajo, kakor .krmiti Rim". Dne 2. decembra je bila namreč po vseh škofija,h zaporedoma pri maši molitev za cesarja, ki se imenuje .collecta pro imperatore", in .collecta" so prestavili ti bogjimdajpamet z .mili darovi". Pa saj se jim gre le za to, da hujskajo zoper cerkev in pripravljajo odpad od vere!
Belgija. Kako potrebno bi bilo to tudi pri nas ! Dne 7. decembra je namreč izšla postava, po kateri bo zaprt 3 mesece do 3 let, ali plačal globo od 50 do 500 gld. oni, ki se bo drznil vpričo otrok, ki še niso stari 16 let, ali peti nenravne pesmi ali nespodobno govoriti.
Rusija. Tudi letos tare uboge Ruse huda lakota. Vlada bo morala vsaj 5,600.000 centov žita poslati v prizadete kraje in sicer samo za ljudi, ne glede na hrano, ki jo potrebuje živina. Za setev bo treba vse dobiti od drugod. Da konji ne poginejo, je sklenila vlada, da jih preživi v velikih državnih hlevih do začetka poljskih del.
Rim. Protestantje se silno trudijo, da bi v Rimu zasejali sovraštvo proti papeštvu. Tla so seveda zelo ugodna Ljudstvo je obubožano, delavstvo moralno pokvarjeno in zanemarjeno, vlada prijazna vsakemu gibanju, le ne katoliškemu Amerikanski metodisti so že začeli snovati otroške vrtce in dobrodelne zavode, kamor vsprejemajo otroke in jih odgajajo za-se. Celo za učiteljice so ustanovili penzijonat, da si na način vzgoje naraščaj.
Glasbeni umetnik Perozi, čegar „Kristusovo vstajenje" je poslušalo občinstvo s tolikim navdušenjem je bil rojen 20. decembra 1872 v Tortoni (Pijemont). Njegov oče je tam kapelnik pri stolnici. Prva leta je sam podučeval nadobudnega dečka v godbi. Že s 14. letom je delal male kompozicije, katere so veščaki močno hvalili. Da se še bolj izobrazi, je šel v Rim. Komaj 18 let star, je bil nastavljen kot učitelj glasbe na Monte cassino. Tam si je znanje še bolj izpopolnil. Dve leti pozneje je prišel na milanski konservatorij, a je ostal tu le 2 meseca, toliko časa, da si je pridobil častno diplomo „maestro". Prvih 6 mesecev leta 1893 se je še dalje vežbal v Regensburgu. Od ondot je prišel za stolnega kapelnika v Imolo. Naslednje leto je bil poklican kot zasebni učitelj v Parmo, a je prevzel rajši istočasno izpraznjeno mesto kapelnika v Benetkah. Tu je stopil v — semenišče, in 22. septembra 1895 je prejel višje redove.
Kakor vsako leto bodo tudi o božiču kardinali čestitali sv. očetu. Koncem letošnjega leta bode že 61 let, kar je papež Leon duhovnik. — 28 m. m. so predsedovali sv. oče konzistoriju, ki je potrdil 40 novih škofov. — Sv. oče so pisali generalu minoritov; v pismu izražajo svojo posebno ljubezen do frančiškanskega reda in željo, naj bi se njegovo delovanje raztezalo tudi izven samostana. „ Zgodovina poroča, da se sv. Frančišek in njegovi učenci popolnoma žrtvovali za ljudstvo, in da so z gorečo vnemo delovali v dušni prid vernikov. Ako opazujemo dogodke in ljudi, jasno vidimo, da je prišla ura, ko je treba zopet obnoviti ono apostolsko delavnost in hrabro poprijeti se zgleda prednikov. Bolj ko kedaj sloni blagor držav večinoma na ljudstvu. Zato je dolžnost redovne in svetne duhovščine, da od blizu proučava ono množico, koj o ne tlači le bridko uboštvo in trdo delo, ampak ki je izpostavljena tudi vsakovrstnim nevarnostim. Pomagajo naj ji ljubeznjivo s poukom, svetom in tolažbo".
L Bratovske zadeve
molitvenega apostoljstva.
Nameni za mesec gruden (december) 1898 (Spis potrjen in blagoslovljen od sv. Očeta.)
a)	Glavni namen: ZveliČanje krščanskih otrok.
b)	Posebni nameni:
23.) St. Viktorija. GreSniki iz navade. Bolniki, ki trpe na protinu in na raku. Težavne operacije.
24.)	Sveti Teier. Požrtvovalno vsmiljenje do ubogih, k j nimajo strehe, kruha in domovja. Otoroci v nevarnosti, da umro brez krsta.
25.)	Božični praznik. Zahvala za včlovečenje Sinu božjega. Dejanska ljubezen do otrok, ki so v potrebi Društvo sv. Detinstva-
26.)	St. Štefan. Spreobrnjenje judov. Zabranitev ali pomir-jenje mnogobrojnih sovraštev in pravd. Na živcih in ni umu bolni.
27.)	St. Janez OTaagellst. Pospeševalci molitvenega apostoljstva Usmiljene sestre od svete Elizabete in dru^e verske bratovščine.
28.)	Nedolžni otročtčl. Spoznanje težke odgovornosti radi vzgoje otrok. Razkrinkanje dušnih morilcev.
29.)	ST. Tomaž Kant. Duhovni in obhajanci. Kadi vere preganjani Poboljšanje starišev in vzgojevalcev, ki so pozabili na svoje dolžnosti.
30.)	St. Rajner. Preskrbljenje ubogih poštenih dijakov. Več trgovskih in stanovskih zadev. Da bi se našle neke važne zgubljene stvari.
31.)	ST. SllTester. Pobožno zvršenje leta v hvaležnosti in kesanju. Vse doposlane pa še ne uslišane zadeve. L dje molitvenega apostoljstva in bratovščine Srca Jezusovega ki so umrli v decembru in ki bodo meseca januvarja umrli.
Listek za raznoterosti.
V samostan. Mlada, popolnoma osirotela grofinja Marija Monika iz gradu Rackehvitz na Saksonskem je bila 9. t. m. stara enaindvajset let; postala je tedaj polnoletna in ni več pod oblastjo jerobovo. Takoj je razdelila svoje imetje in svoja posestva mej sorodnike, denar pa je obrnila v pobožne in dobrodelne namene. Svoj grad je dala spremeniti v bolnišnico in sirotišnico, sama pa se je podala v Turnč na Belgijskem in oblekla redovno obleko.
Kuga na Dunaju. Strah in groza je bilo Dunaj-čanov, ko se je pred kratkim razširila vest po našem prestolnem mestu; kuga nam preti. Ali čast Bogu, takrat se kuga ni razširila.
Prvič pod habsburškim žezlom je bila na Dunaju kuga 1. 1285, ki je pobrala mnogo ljudi.
L. 134G je bil po srednji Evropi, zlasti po Nemčiji silen potres. Trajal je cela tri leta. Stolpi so se podirali, kakor kup zloženega kamenja, na segretih tleh so pognala drevesa o božiču cvetje, a dež in mraz je uničil naslednje tri leta vse poljske pridelke, in še kar je zrastlo. je škodovalo ljudem in živini. Draginja je bila tolika, da so se prej premožni ljudje ponujali za sužnje, samo da bi jih kdo živil. Hkrati s potresom in lakoto oglasila se je v Evropi še tretja šiba božja — kuga. Zanesli so jo iz Indije, Čez Azijo in Italijo na Avstrijsko obrežje. Kakor da vsi trije skupno ne morejo zmoči bednih naših pradedov. pridružila se je četrta znanilka jeze božje — vojska. Na Nemškem sta se trgala za krono dva kralja, kraljica Ivana Neapeljska je bežala pred Ogri, na Nizozemskem je izbruhnil upor, Francoz in Anglež sta si bila od bitke pri Kresi 1346 nemirna soseda. Kaj čuda, da je imela kuga bogato žetev. O Dunaju poroča zgodovina onega leta: „Ljudje so tako mrli, da ni bilo časa gledati, kdo je bogat in kdo reven; vse brez razločka so polagali k večnemu počitku na pokopališče sv. Kolomana. Na en dan so jih pokopali dvanajststo mrličev. Niti jam niso mogli sproti nakopati. Zato so izkopali šest velikanskih jarkov, glo-
bokih do talne vode; na jeden dan so nanesli v en tak jarek 14.000 kužnih mrtvecev, ne vštevši onih, katere so pokopali zunaj tega pokopališča."
Ne dolgo in zopet se je zgrnila nad Dunajem nesreča. Leta 1381 je zopet divjala kuga. Le pri sv. Štefanu so jih pokopali 15 000.
Leta 1399 je na Dunaju nenadoma nastala kugi podobna bolezen. Na tisoče jih je pobegnilo iz mesta. Predavanja na vseučilišču so prenehala do oktobra prihodnjega leta.
Od avgusta 1410 do februvarija 1411 in od začetka maja do srede decembra 1436 je zopet besnela po Dunaju grozna kuga.
Poldrugo stoletje je sedaj zanesla Črna morilka naši prestolnici.
Spomladi 1679 so se pojavile v Leopoldovem mestu zopet sledi kuge, ki je kmalu začela razsajati z vso silo. Komaj 30 hiš je bilo brez bolnika, v mnogih so pomrli vsi do zadnjega. V 77 jamah za kužne so pokopali blizo 122.849 mrličev.
Naj omenimo pri tej priliki požrtvovalnost nekaterih duhovnikov. Nič manj, ko 478 jih je podleglo grozoviti bolezni, mej njimi 172 svetnih duhovnikov, 38 kapucinov. 33 karmeličanov, 36 jezuvitov in 42 avguštincev. V algerskem predmestji so našli mrtvega duhovnika ki je krčevito držal brevir v mrzlih rokah ; niso mu ga mogli vzeti, ampak ž njim vred so ga pokopali.
Leta 1713 je zopet obiskal Dunajčane neljubi gost. Do meseca februvarija 1714 pobrala jih je kuga blizo 10.000.
To je zadnji slučaj, ki ga omenja zgodovina Dunaja. L. 1878 so srečno odšli grozeči nevarnosti.
Naj dobrotljivi Vladar tudi za naprej milostno zanese lepi naši domovini!
V zahvalo Mariji — Pomočnici kristjanov.
Me trla stiska silovita, Bridkosti polno bilo je srce; Podam se v vrt. kjer je cvetica, Ki pogubljenja reši me.
Tam v sredi vrta dviga roža zala, Nje mili duh prekaša druge vse, Cvetica ta zdravilno moč mi dala Ter zdravja duši, tčlu dodelila je. —
Vrt — cerkev je, cvetica pa — altar Marije, Pred kterega naj ljudstvo se zateka, Nikomur prošnje Ona ne odbije Pri Njej zdravilnega dobi vsak Ička.
Nebeška o Kraljica sveta.
Naj slava večna Ti doni
Od časov vsih do konca veka!
Mogočna, slavna Mati si.	M. R
VABILO
k nar oče vanju na katoliško-cerkveni list
„ZGODNJO DANICO"
za leto 1899.
Podpisano založništvo prosi vse prijatelje našega katoliškega cerkvenega lista, in sploh verne Slovence, da bi hiteli z naročevanjem, s prav obilnim naročevanjem. List se d& s tem razširiti, ako se jih več skupaj naroči, kar je pripravno zlasti po fabrikah in delavnicah.
Med tem, ko založništvo vabi k naročevanju za 1. 1898., zahvaljuje se dozdanje vred-nistvo „Danice" prav prisrčno vsem prijateljem in podpirateljem lista. — Vrednik ,,Danici" bode od novega leta naprej preč. g. Tomo Zupan.
Naročnina znaša:
Za celo leto po pošti 4 gld. 20 kr. „ pol leta „ „ 2 „ 20 „ V Ljubljani prejemana za celo leto 3 gld. 60 kr. „	„ „ pol leta 1 „ 80 „
„	„ „ 'A leta — „ 90 „
Za prinašanje na dom se plača 40 kr. na leto. Posamezne številke po 10 kr. Za spre-menjenje napisa med letom 15 kr.
Naročnina se po naj cenejši poti poštnih nakaznic pošilja pod naslovom: „Blaznikova
tiskarna y Ljubljani."	Založništvo »Zgodnje Danice."
Odgovorni urednik Avgist Pneihar.
Tiskarji in založniki Jožef Blasnlkovi nasledniki v Ljubljani