oktober / October 2023 • letnik / anno LIII ab arhitektov bilten • mednarodna revija za teorijo arhitekturearchitect’s bulletin • international mag. for the theory of architecture 234 • 235 Jurij Kobe ... No, ne tako daleč nazaj je bila značilnost ljubljanske šole za arhitekturo Plečnika in Ravnikarja z nje- govimi nasledniki znanje risanja in iskanja oblik, ki so zrcalile ne le svoj pomen in funkcijo, marveč tudi čas, kultu- ro svojega, tudi fizičnega okolja, skratka ves kontekst. Lara Slivnik ... Načrtovanje armiranobetonskih strešnih konstrukcij, ki so podprte samo z enim stebrom, se danes arhitektom odsvetuje, gradbeni inženirji zanje ne delajo več izračunov. A v šestdesetih letih dvajsetega stoletja ni bilo tako: v svetu in v Sloveniji so jih zgradili veliko, rasle so kot »gobe po dežju«. Raimondo Mercadante ... Zgodovina projekta Trga revolucije sledi preobrazbam arhitekturne vizije Edvarda Rav- nikarja (1907– 1993) v obdobju 20 let dela pri projektu ter razvoju s stališča potreb javnega naročnika, ki so zazna- movale prvotno zasnovo modernega monumentalnega trga v Ljubljani. Majda Kregar ... Izpostavljamo konstrukcijo vhodnega stolpa z nepravilnim peterokotnim tlorisom. S pomočjo matematika F. Dacarja smo leta 1980 izrisali načrt lesene vidne konstrukcije tako natančno, da so bili kosi, pripe- ljani iz delavnice, v nekaj dneh sestavljeni v zahtevno obliko brez najmanjšega prirezovanja pri montaži. Elvis Jerkič ... Pri športnih dvoranah, za katere je značilen velik odprt prostor, je konstrukcija, ki prostor premošča, ključni prostorski element. Konstrukcijski material definira tudi materialnost prostora. Ivana Ljubanović Križman ... Stavba je oblikovana enotno, poudarjena je lepota nezakrite konstrukcijske zasnove in surove materialnosti gradiv. Njena prostorska nedeterminiranost in programska nedoločenost ter hkrati zago- tovitev visoke tehnološke podpore omogočajo najširšo uporabnost prostora. Ana Lovrec Medved, Boris Bežan ... Želeli smo, da se notranji prostori, ki so konstrukcijsko tudi najbolj zanimivi, ohranijo. Gre namreč za tovarniški objekt, ki je imel prvi v Sloveniji skeletno konstrukcijo, kar je bila takrat no- vost v regiji. Rok Žnidaršič ... V nalogi je predstavljena možnost vzpostavitve plovne poti po Ljubljanici od Maroltovega izvira na Vrhniki do Ambroževega trga v Ljubljani ter plovne poti po Ižici od Peruzzijeve ulice do izliva Ižice v Ljubljanico. Kristina Dešman, Maja Ivanič, Špela Kuhar, Špela Nardoni Kovač, Vesna Perovnik, Damjana Zaviršek Hudnik ... Raznolik nabor tematskih sklopov potrjuje, da grajeni prostor na različnih ravneh vpliva na življenje in delovanje posameznika in družbe. Ustvarjalno sodelovanje med strokami, ki ga navdihujejo želja po delovanju v dobro druž- be, spoštovanje različnih pogledov in razumevanje širših zornih kotov, je pomembno. Gorazd Humar ... Slovensko gradbeno inženirstvo je s svojim bogatim znanjem pomemben dejavnik sooblikovanja slovenske krajine. Z optimalnimi inženirskimi rešitvami odgovarja na zahteve današnjega časa, pri čemer imajo po- membno vlogo varnost, ekonomičnost in racionalnost zgrajenih objektov. Gojko Zupan ... Kadarkoli pa se v Sloveniji zazremo v simbole slovenstva, v tiste, ki so tehnično neobičajni, se spom- nimo na konico države. Na najvišji gori, na vrhu Triglava, stoji Aljažev stolp. Preživel je pet držav, desetine viharnih strel in ostal spretno načrtovan ter sestavljen pločevinasti zastopnik tehniške kulturne dediščine. Matija Goljar ... Največji izziv projekta je bila zasnova konstrukcije. Uporaba lesa je zaradi mnogo manjše lastne teže v primerjavi z betonom za takšne objekte sicer smiselna, toda potresna ogroženost v Ljubljani jo zelo omejuje. Lucija Draginić ... Celoten volumen izhaja iz konstrukcijske zasnove oblike strehe, hiperboličnega paraboloida. Ovalna oblika je poudarjena z obhodom okoli objekta, obročem, izdelanim iz Vierendeel paličnih nosilcev. Katarina Čakš ... Danes ob Ljubljanici in na njej poteka pestro javno življenje. Ljubljanica, ki je bila v preteklosti ena od osrednjih prometnih žil mesta, je postala prostor za sprostitev in šport, s potniškim prometom, ki služi pred- vsem turističnim ogledom mesta. Timotej Jevšenak ... Lanska razstava »Vizije so 17: Meje ali priložnosti?« je obravnavala in preizpraševala izredno pomembne prostorske in infrastrukturne težave v mestu, ki so dolgoročna posledica kompleksne večplastne pro- blematike tako imenovanega ljubljanskega železniškega vozlišča (LŽV). 2 3 4 • 2 3 5 Skupaj znamo najbolje • Together we know Best slovenski inženirsko-arhitekturni dosežki/ Slovene Engineering and Architectural Achievements Skupaj znamo najbolje • Together we know Best slovenski inženirsko-arhitekturni dosežki/ Slovene Engineering and Architectural Achievements a b • S k u p a j z n a m o n a j b o l j e • T o g e t h e r w e k n o w B e s t • o k t o b e r / O c t o b e r 2 0 2 3 • L I I I a b Sl ik a na n as lo vn ic i: N ek da nj i b en ci ns ki se rv is na T iv ol sk i c es ti v Lj ub lja ni , 1 96 8; a rh ite kt : M ila n M ih el ič ; k on st ru kt or : J ož e Ja kl ič ; f ot o: V irg in ia V re cl Co ve r i m ag e: F or m er se rv ic e st ati on o n Ti vo lsk a ce st a in L ju bl ja na , 1 96 8; a rc hi te ct : M ila n M ih el ič ; c on st ru ct or : J ož e Ja kl ič ; p ho to : V irg in ia V re cl Skupaj znamo najbolje • Together we know Best slovenski inženirsko-arhitekturni dosežki Slovene Engineering and Architectural Achievements Vsebina / Content arhitektov bilten • mednarodna revija za teorijo arhitekture ab arhitektov bilten / Architect’s Bulletin mednarodna revija za teorijo arhitekture / International Magazine for the Theory of Architecture UDK 71/72 ISSN 0352-1982 številka / Volume 234 • 235 oktober 2023 / October 2023 letnik / Anno LIII glavni in odgovorni urednik / Editor in Chief Miha Dešman gostujoči uredniki / Guest Editors Kristina Dešman, Maja Ivanič, Špela Kuhar, Špela Nardoni Kovač, Vesna Perovnik, Damjana Zaviršek Hudnik tehnična urednica / Technical Editor Kristina Dešman slovenski jezikovni pregled / Slovene proof reading Tanja Jeras prevod v angleščino / English Translation Sašo Podobnik grafično oblikovanje in AD / Graphic design and AD Nena Gabrovec uredniški odbor / Editorial Board Andrej Hrausky, Jurij Kobe, Janez Koželj, Uroš Lobnik prelom / Typesetting Nena Gabrovec tisk / Print MatFormat, Ljubljana naklada / Copies 500 izvodov cena / Price 25 EUR letna naročnina / Annual subscription 30 EUR naslov redakcije / Editorial office AB, Židovska steza 4, 1000 Ljubljana, Slovenija tel.: +386 1 2516 010, faks: +386 1 4217 975 e-mail: info@ab-magazine.com www.ab-magazine.com Stališča, izražena v člankih posameznih avtorjev, ne izražajo nujno stališč uredništva. klasifikacija / classification mag. Doris Dekleva - Smrekar, CTK UL revija je indeksirana: Cobiss, ICONDA Izid publikacije so podprli: Mestna občina Ljubljana, Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz naslova za sofinanciranje periodičnih publikacij, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo. ab 06 Jurij Kobe Uvodnik / Leader Arhitektura in inženirstvo - pogledi / Architecture and Engineering - Views INŽENIRSKA LJUBLJANA PRETEKLOST 10 Lara Slivnik Med gradbenim inženirstvom in kiparstvom: Ljubljanske armiranobetonske strešne konstrukcije, podprte z enim stebrom 17 Raimondo Mercadante Humanizacijaarhitekture: Koželjeva urbanistična analiza ljubljanskega Trga revolucije (1973) / Humanizing architecture: Janez Koželj’s urban analysis of Trg Revolucije in Ljubljana SEDANJOST 28 Majda Kregar Konstruktivni posegi v prenovi Ljubljanskega gradu Izhodišča za revitalizacijo 36 Elvis Jerkič Človeška vez - športne konstrukcije v Ljubljani 38 Ivana Ljubanović Križman Nevidni ustroj Cukrarne 43 Ana Medved Kaj pokonci drži Center Rog? Pogovor z arhitektom Borisom Bežanom iz Studio BAX 46 Rok Žnidaršič Strokovne podlage za plovnost Ljubljanice 234 • 235architect's bulletin • international magazine for theory of architecture RAZSTAVA Skupaj znamo najbolje slovenski inženirsko-arhitekturni dosežki / 54 Kristina Dešman, Maja Ivanič, Špela Kuhar, Špela Nardoni Kovač, Vesna Perovnik, Damjana Zaviršek Hudnik Uvodnik 55 Gorazd Humar Razvoj gradbenoinženirske kulture v Sloveniji 56 Gojko Zupan Tehniška dediščina v Sloveniji, utrinki, 2022 Projekti I. MOSTOVI ZA PEŠCE IN KOLESARJE, BRVI, PREMOSTITVE 62 01 MARINIČEV MOST, Park Škocjanske jame, 2011 Viktor Markelj, Rok Mlakar 64 02 ŠTUDENŠKA BRV, Maribor, 2008 Bogdan Reichenberg, Gregor Reichenberg, Sašo Rek, Miha Milič, Viktor Markelj, Rok Mlakar 66 03 KOLESARSKA POT IN BRV ČEZ SAVO, Bohinjska Bistrica, 2013 Rok Bogataj, Miha Dešman, Eva Fišer Berlot, Vlatka Ljubanović, Katarina Pirkmajer Dešman, Stanislav Udovč 68 04 MOST ČEZ KRKO ZA PEŠCE IN KOLESARJE NA LOKI, Novo mesto, 2003 Janez Koželj, Jože Jaki, Veronika Ščetinin, Vilko Šuligoj, Marjan Brezavšček 88 14 NADHOD BUKOVJE, Dolenjska avtocesta, 2010 NADVOZ LEŠNICA, Dolenjska avtocesta, 2009 NADVOZ PLUSKA, Dolenjska avtocesta, 2005 Iztok Turk IV. PREDORI 92 15 PORTALNI OBJEKT PREDORA KARAVANKE, 1991 Savin Sever, Katarina Bebler 94 16 AVTOCESTNA GALERIJA ŠENTVID, Ljubljana, 1984 Peter Gabrijelčič, Peter Koren 96 17 JUŽNI PORTAL PREDORA GOLOVEC, Ljubjana, 1999 Peter Gabrijelčič, Viktor Markelj 98 18 PREDOR ŠENTVID – KOSEZE, Šentvid, 2002 Damjan Bradač, Davor Zelić, Marko Žibert, Leon Gradnik, Matej Kučina, Urban Švegl, Eva Prosen 100 19 PREDOR MARKOVEC, Koper, 2015 Damjan Bradač, Davor Zelić, Mark Koritnik, Leon Gradnik, Marko Žibert, Matej Kučina, Urban Švegl, Eva Prosen V. STOLPI, VIŠINSKE KONSTRUKCIJE 102 20 DIMNIK TERMOELEKTRARNE TRBOVLJE, Trbovlje, 1976 Karrena Düsseldorf in IBE 104 21 TERMOELKTRARNA ŠOŠTANJ, Šoštanj, 1975–1977 106 22 NUKLEARNI INŠTITUT JOŽEF STEFAN, Podgorica, 1960–1966 Oton Jugovec, Danijel Smrekar arhitektov bilten • mednarodna revija za teorijo arhitekture 70 05 KOLESARSKA BRV NA RJU, Bohinj, 2021 Aleksander Ostan, Nataša Pavlin, Anže Repinc, Jana Kozamernik, Luka Pavlovčič 72 06 BRVI NA POTI SPOMINOV IN TOVARIŠTVA, Ljubljana, 2012–2018 3biro, Konstant biro, Lamo II. PROMETNE PREMOSTITVE 74 07 PUHOV MOST, Ptuj, 2007 Peter Gabrijelčič, Viktor Markelj 76 08 MOST ADA, Beograd, 2012 Peter Gabrijelčič, Viktor Markelj 78 09 PELJEŠKI MOST, Hrvaška, 2022 Marjan Pipenbaher, Jure Radić 80 10 MOST PREDEL, Strmec na predelu, 2009 Metod Kranjc 82 11 DVONIVOJSKI MOST PRI CUKRARNI, Ljubljana, 2012 Jurij Kobe, Iztok Turk MOST NA BARJANSKI, Ljubljana, 2007 Jurij Kobe, Ljuba Dalla Valle 84 12 VIADUKT ČRNI KAL, Črni Kal, 2004 Marjan Pipenbaher, Janez Koželj III. AVTOCESTNE STRUKTURE 86 13 POKRITI VKOP KARTELJEVO, Dolenjska avtocesta, 2007 POKRITI VKOPI MEDVEDJEK 1, Dolenjska avtocesta, 2004–2009 Iztok Turk ab architect's bulletin • international magazine for theory of architecture 108 23 SPOMINSKI RAZGLEDNI STOLP, Gonjače, Goriška brda, 1961 Marko Šlajmer 110 24 ODDAJNI CENTER KRVAVEC, Krvavec, 1985 Željko Milovac, Olga Novaković 112 25 VODOHRAN BELTINCI, Beltinci, 2014–2015 Anton Kolarič, Sara Rajh 114 26 STOLPNI VODOHRAN MURSKA SOBOTA, Murska Sobota, 1972 Mitja Rismal 116 27 NORDIJSKI CENTER PLANICA, Rateče, 2012–2015 Matej Blenkuš, Miloš Florijančič, Klemen Kobal, Vojko Kilar, Uroš Žvan, David Koren, Simon Petrovčič, Boris Azinović, Ana Kučan, Luka Javornik VI. ŽIČNICE, VZPENJAČE 118 28 ŽIČNICA NA VELIKO PLANINO, Velika planina, 1963 Vlasto Kopač, Valentin Scagnetti, Leonid Prihoda, Dore Martinjak 120 29 VZPENJAČA NA LJUBLJANSKI GRAD, Ljubljana, 2005 Majda Kregar, Edo Ravnikar, Miha Kerin, Edvard Štok VII. LUPINE 122 30 ŠPORTNI PARK LJUDSKI VRT, Maribor, 1960–1965, 2008, 2022 Rok Oman, Špela Videčnik, Aleš Žnidaršič, Katja Žlajpah, Bernard Podboj, Andrej Gregorič, Martina Lipicer_ 2008–2022, Milan Černigoj, Boris Pipan, Jaša Žnidarič_ 1960, Alfred Klobasa_ 2006 234 • 235 124 31 VELODROM IN ATLETSKA DVORANA, Češča vas, 1996, 2019 Marjan Zupanc, Marko Coloni, Stanislav Udovč, Ralph Schurmann 126 32 NEKDANJI BENCINSKI SERVIS NA TIVOLSKI C., Ljubljana, 1968 Milan Mihelič, Kamilo Kolarič, Tomaž Goršič, Jože Jaklič 128 33 BENCINSKI SERVIS NA TIVOLSKI CESTI, Ljubljana, 1969 Edvard Ravnikar, Ervin Prelog 130 34 MEDNARODNI MEJNI PREHOD OBREŽJE, Obrežje, 2003 Polona Filipič, Mojca Gužić Trplan, Tomaž Habič 132 35 TROPSKI RASTLINJAK V BOTANIČNEM VRTU UNIVERZE V LJUBLJANI, Ljubljana, 2010 Boris Volk, Miha Volk, Primož Kvaternik, Maja Vodnik, Jože Bavcon, Blanka Ravnjak USMERITEV - VIZIJE SO 17 136 Timotej Jevšenak Meje ali priložnosti? Ljubljansko železniško vozlišče USMERITEV - študentski projekti za Ljubljano 140 Matija Goljar Idejna zasnova dveh stanovanjskih stolpnic s spremljevalnim programom ob križišču Kajuhove in Zaloške ceste v Ljubljani - uporaba lesene konstrukcije pri gradnji v višino 146 Lucija Draginić Idejna zasnova bazenskega kompleksa in spremljajočega programa ob športnem parku Stožice 150 Katarina Čakš Krožna pot Ljubljanica Mesto kot otok, reka kot ulica 6 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Arhitektura in inženirstvo - pogledi Architecture and Engineering - Views Uvodnik / Leader Jurij Kobe / by Jurij Kobe Pogled nazaj So časi debelih in časi suhih krav. Imeli smo srečne čase Slovenijaprojekta, še bolj nazaj Slovenskega projekta, velike projektantske hiše, ki je združevala delo pomembnih arhitektov, kot so, če omenimo zgolj nekatere, Vinko Glanz, Oton Gaspari, Savin Sever, Oton Jugovec …, in vrhunske inženirje gradbeništva, kot so Josip Di- dek, Franc Belle ..., in so skupaj ali vsak posebej postavljali zgradbe, ki jih danes po vrsti uvrščamo v Docomo- mo. Nastajale so tovarne, ki so bile inovativne tako po obliki kot po funkciji: Niko v Železnikih, Tomos v Kopru, Učne delavnice Zavoda za gluho mladino, Tiskarna Mladinske knjige v Ljubljani in mnoge druge. To je bil čas, ko so industrijske zgradbe postajale mestotvorne! Revija ab je, spodbujena s temi prizadevanji, ki so bila pri nas takrat redka, a vsekakor inovatorska, v 34. številki iz davnega septembra 1977 iskala razloge, zakaj se vendarle arhitektura večinoma posveča predvsem prostorom za stanovanje, poslovnim prostorom (admini- straciji) in šolam, torej bivanju in umskemu delu, medtem ko projektiranje prostorov, namenjenih fizičnemu delu, torej tovarnam, obvladujejo predvsem inženirske stroke. Slovenijaprojekt je prav s svojimi projektanti ene in druge zvrsti projektiral tudi zgradbe za industrijo, ki so bile premišljene in izvirne. In smo imeli čase suhih krav, čase, ko sta sijaj in moč zasnov Slovenijaprojekta začela izpodrivati cenovno propulzivnejša prizadevanja. V reviji, katere izvod držite v rokah, je bil leta 1980 objavljen članek Mostovi. To je bil čas, ko so se v Ljubljani, mestu z zgledno zgodovino arhitekture mostov, ki so tudi odlični inženirski objekti, v kratkem času v mestnem središču ali v njegovi neposredni okolici pojavili številni novi mostovi, zgrajeni po preprostem vzorcu prekladnega nosilca na betonskih stebrih. Ti so s svojo vsiljivo brutalnostjo grobo degradirali svoje okolje ali celo posmehljivo konkurirali svojim obstoječim zglednim sosedom, kot na primer most nove Karlovške ceste staremu dostojanstvenemu Karlovškemu mostu v neposredni bližini. Zanimivo! A zdi se, da danes govoriti o povezavi med arhitekturo in inženirstvom sploh ni nič nenavadnega. Ali pač? Verjetno smo res prišli tako daleč, da nam povezanost obeh strok in še nekaterih drugih očitno ni nekaj sa- moumevnega in moramo to marsikomu samoumevno dejstvo posebej poudarjati. Smo se res premaknili v čas, ko imamo na eni strani arhitekte in na drugi inženirje? In nam ni jasno, kaj je osnovno opravilo oziroma kje se je začelo delo prvih in kje drugih in kje in kdaj se delo obojih srečuje. Mogoče pa je to vprašanje prava priložnost za razmislek o današnjih poteh arhitekture in inženirstva v gradbeništvu! Mogoče je v resnici prav, da o tem razpravljamo prav v današnjem času splošnega prepletanja strok in se vendarle presprašujemo. In pogled še malo nazaj V preletu skozi zgodovino vidimo, da se je gradbeništvo (inženirstvo), katerega področje je bilo prvotno kon- struiranje večinoma robustnih konstrukcij, kultiviralo v uspešnega oblikovalca tudi subtilnejših form. Že v sre- dini 18. stoletja so začele delovati visoke šole, ki so vzgajale v zahtevnejšem snovanju in oblikovanju do tedaj pomensko manj zahtevnih konstrukcij; ena takšnih je bila francoska École royale des ponts et chaussées. Na- stajajo inženirske zasnove, ki s svojo formo in materialom govorijo o pomenu zgradbe, ki jo sestavljajo, in go- vorijo tudi o času svojega nastanka. Ena takšnih zasnov je ikonski Iron Bridge iz druge polovice 18. stoletja, katerega snovalec je bil sicer po izobrazbi arhitekt(!). Od tu naprej pot razvoja te ideje ni bila težka. Pojavljajo se znana imena inženirjev, kot je August Eiffel s svojimi sodobniki, kasneje Robert Maillart in njegovi kolegi, tja do sodobnejših, kot sta Pier Luigi Nervi in zdaj delujoči Santiago Calatrava: vsi oboje – inženirji in arhitekti –, če ne oboje po izobrazbi, vsaj po hotenju in izkušnjah. … Ali verjameš v pesem, ki je bila napisana, da bi bila prodana? Če je pesem trgovsko blago, ni več pesem. Če je vrč predmet tekmovanja, ni več vrč in podoba boga, ampak je podoba tvoje nečimrnosti in tvojih nizkotnih poželenj...* ... What belief can you have in a poem written for sale? If a poem be an article of commerce, it ceases to be a poem. And if your urn be an article of competition, it ceases to be an urn and a likeness of God; rather, it is in the likeness of your vanity and your vulgar appetites...* 7arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Jurij Kobe Casting a View Back There are the best of times, there are the worst of times. There were the happy times of Slovenijaprojekt, and Slovenski projekt before that, a large design office which united the work of important architects such as Vinko Glanz, Oton Gaspari, Savin Sever and Oton Jugovec, and top civil engineers such as Josip Didek and Franc Belle, to mention only a few. Together or on their own, they erected buildings nowadays regularly reco- gnised by DOCOMOMO. Factories were created that were innovative both in their form and their function: Niko in Železniki, Tomos in Koper, Apprentices' Workshops at the Institute for the Deaf and Hard of Hearing, Mladinska knjiga printworks in Ljubljana, and many more. This was a time when industrial buildings were becoming city-forming. Inspired by these endeavours, which were at that time as rare in the Slovene space as they were innovative, journal ab in its volume no. 34 from September 1977 set out to look for reasons why architecture is ultimately interested chiefly in living spaces, administrative spaces, and schools, i.e. habitation and mental labour, while the designing of spaces intended for manual labour, that is to say factories, is left to deal with primarily to engineering professions. With its designers belonging to both disciplines, Slovenijaprojekt also designed industrial buildings which were thoro- ughly thought-out and original. And we had the worst of times, the times when the lustre and the strength of Slovenijaprojekt's designs be- gan to be supplanted by more audaciously priced enterprises. The journal which you're holding in your hands published an article entitled "Bridges" in 1980. This was a time when in Ljubljana, a city with an exemplary history of bridge architecture and whose bridges also boast excellent engineering, a number of new bridges began to appear which were built following the simple pattern of a deck slab on concrete piers. With their intrusive brutality, they pitilessly degraded their environments or even disdainfully competed with their exem- plary existing neighbours, such as the bridge of the new Karlovška Road in the immediate vicinity of the old and dignified Karlovški Bridge. Interesting. Yet it seems that the talk about the relationship between architecture and engineering is really nothing out of the ordinary. Or is it? We might well have got to the point when the interrelation of the two disciplines, along with a few others, is not something self-evident, which in turn obliges us to go out of our way to emphasise the fact which is self- -evident to many. Have we really transitioned to a time where there is a divide between architects on one side and engineers on the other? A time where we have ceased to comprehend what is the fundamental role of either, ceased to understand where the work of either begins, and at what point the said work makes a point of contact? Perhaps this very question is a genuine opportunity for a reflection on the contemporary paths of architecture and engineering in construction. Perhaps we are ultimately correct to debate this in this contem- porary moment of general intertwining as well as the intertwining of disciplines, and question both. Casting a View Further Back A rearward glance through history suggests that construction (civil engineering) has cultivated itself from its original field of constructing chiefly robust structures into a successful discipline designing forms which also include those more subtle in character. Already by the mid-1700s, specialised schools had appeared which offered more exacting training in devising and designing constructions which had until then been less deman- ding in terms of their meaning, one of such schools being the French École royale des ponts et chaussées. We witness an emergence of engineering designs whose form and material speak to the meaning of the building which they constitute while at the same time testifying to the time of their creation. One such design is the iconic Iron Bridge from the 2nd half of the 18th century, whose designer happened to be an architect (!). From this point on, the development of the idea proceeded unhindered. We recognise the names of engineers such as Gustave Eiffel with his contemporaries, then Robert Maillart and his colleagues, and, more contemporarily, Pier Luigi Nervi and, later on, Santiago Calatrava. All of them were both engineers and architects, if not by qualification then at least by their strivings and their experience. Casting a View Further Back Still It all began a little like this: initially, there was just an architect, the head carpenter. He was the one who de- cided on the meaning of the building being designed. This is alongside being able to draw his idea of a buil- ding; to determine its dimensions according to its purpose and the amount of people that would use it; to choose the manner of lighting and colours, and then gauge how all of this may be erected in a permanent manner; and to choose the materials and pick out the craftspeople. But chiefly, he was the one who had the knowledge on the symbolic meaning of a certain form and a certain material, which was not chosen merely so as to withstand the forces of gravity. The form, the structure, and the material that made up the building all conveyed a message of the building's meaning, which was one of their co-equal functions. 8 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Uvodnik / Leader In pogled še bolj nazaj Začelo se je nekako takole: najprej je bil samo arhitekt (vodilni tesar). Bil je tisti, ki se odločil, kakšen pomen ima zgradba, ki jo snuje. Poleg tega, da je znal narisati svojo zamisel za neki objekt, je moral tudi določiti njegove dimenzije glede na njegov namen in število ljudi, ki ga bodo uporabljali, izbrati način osvetljevanja in barve, nato presoditi, kako bo vse to trajno stalo, oblikovati, izbrati material in mojstre. Predvsem pa je vedel za simbolni pomen določene forme in materiala, ki ni bil izbran le zato, da bi vzdržal težnostne sile. Forma, konstrukcija in material, iz katerega so zgradbo zgradili, so sporočali o pomenu zgradbe, kar je bila njihova enakovredna funkcija. Arhitekt je bil torej skozi več tisoč let tisti, ki je vse to znal ali vsaj razumel osnovne zakonitosti. In nato je prišel teolog, fizik, filozof, astronom, geograf in še marsikaj, Ruđer Bošković, za katerega sicer ne vemo, da bi sam kaj lepega zgradil, a je bil visoko izobražen tudi v fiziki in je razumel sestavljanje (tudi) gradbenih elemen- tov, ne le empirično, ampak tudi z računom. In je krepko več kot sto let od zgraditve Michelangelove rimske mojstrovine izračunal potrebno, da se razpoke na konstrukciji kupole bazilike sv. Petra niso preveč razširile. Danes rečemo, da je bil to prvi znani statični izračun. Je bila to prva znana (sicer nenamerna) delitev dela ali pa govorimo o sodelovanju med arhitektom, umetnikom in statikom, oboroženim s specifičnim znanjem? Pa pogled v današnji svet No, ne tako daleč nazaj je bila značilnost ljubljanske šole za arhitekturo Plečnika in Ravnikarja z njegovimi na- sledniki znanje risanja in iskanja oblik, ki so zrcalile ne le svoj pomen in funkcijo, marveč tudi čas, kulturo svo- jega, tudi fizičnega okolja, skratka ves kontekst. Bile pa so tudi konstruirane in tudi konstrukcija, ki jo je inženir nato izračunal, je bila vedno enakovreden, tudi eden bistvenih delov pripovedi arhitekture že v zasnovi. Je ta čas glede na sodobna dogajanja v marsičem danes že minil? Se je danes arhitektura toliko odmaknila od navedenega, da moramo za konstrukcijsko logično gradbeništvo, ki želi slediti tudi nekaterim nekdaj logičnim lastnostim dobre arhitekture, izumljati pojem oziroma izraz inženirska arhitektura, kot je bilo večkrat izgovor- jeno in poudarjeno na nedavnem odmevu, na okrogli mizi v Dessi ob razstavi Skupaj znamo najbolje? In vendar še pogled s strani Se pa ob teh vprašanjih pojavljajo še druga: Kje se neha arhitektura in se začne inženirska arhitektura? Ali je ena vrednejša (naše pozornosti) od druge? Mogoče razmišljanja o tem kažejo nedavne in sodobne odločitve tistih, ki naj bi predvsem varovali našo de- diščino, torej spomeniške službe. Ta pravkar izkazuje svoje stališče do arhitekture, ki preveč poudarja inženir- sko znanje: kako si lahko razlagamo pravkaršnje povsem hladno rušenje ikonske proizvodne hale tovarne Tomos v Kopru? Kako je lahko v kompleksu nekdanje tiskarne Mladinske knjige prav Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije pravkar določil, kateri deli zgradbe s tipičnimi Severjevimi nosilci se lahko porušijo? In ob tem še: Zbornica za arhitekturo in prostor je pred kratkim razpisala natečaj za oblikovanje veličastnega mostu preko prelepe dolenjske doline, vključno z ureditvijo okolice, in pri tem povsem prezrla potrebno sodelovanje arhi- tekta. So sodobne tovrstne dileme oziroma razlikovanja med inženirstvom in arhitekturo vzklila povsem ba- nalno: nekdo (naročnik) je tako želel in mu je uspelo minimalizirati balast projektantov pri načrtu, zbornica pa je temu prisluhnila? Imamo torej arhitekturo, inženirstvo in nato še inženirsko arhitekturo? Premišljevanje o tem nam pove, kje pravzaprav smo… … A če svojim ljudem pripovedujem o ljubezni do plovbe po morju in bi se tako vsak od njih trudil zaradi nečesa, kar mu leži na srcu, tedaj bi kmalu videl, da jih ločuje na tisoče različnih lastnosti. Nekdo bo tkal platno, drugi bo v gozdu s svojo bleščečo sekiro podrl drevo. Spet tretji bo koval žeblje in nekateri bodo opazovali zvezde, da bi se naučili poveljevanja. Vendarle pa bodo vsi eno. Gradnja ladje ni tkanje platna, kovanje žebljev in branje zvezd, ampak občutek za morje, ki je eden in v luči katerega ni nič več protislovno, ampak vse združeno v ljubezni…* * Oba citata sta iz knjige Antoine de Saint-Exupery, 2015. Citadela. Ljubljana: Beletrina, prevedla Špela Žakelj. 9arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Jurij Kobe For several thousand years, the architect was the one who mastered all of the above, or at least understood the fundamental principles. Then came the theologian, the physicist, the philosopher, the astronomer, the ge- ographer - the list doesn't end here - Ruđer Bošković. Not known to history for having built any illustrious structure, he possessed, however, advanced knowledge of physics, among other things, and he understood the assembly of, for one, structural elements not only empirically but also by means of calculation. A good hundred years after the erection of Michelangelo's masterpiece in Rome, he computed all that was required for preven- ting the fissures in the dome of St. Peter's from propagating. Today, this is recognised as the first recorded static calculation. This was either the first - though unintentional - division of labour, or we may regard it as a collaboration between the architect, the artist, and the static engineer equipped with specific expertise. A View into the Contemporary World In a not too distant past, the characteristic of the Ljubljana school of architecture featuring Jože Plečnik and Edvard Ravnikar with his successors was not only the knowledge of drafting but also the quest for forms whi- ch reflected not only their meaning and function but also the time and the culture of their environment, inclu- ding the physical environment, i.e. the full context. Yet these forms were also constructed, and the structure, which was in turn calculated by the engineer, was always an equal and key element of the architecture's story already in its design. From today's perspective, is this time in many ways already a bygone era, judging by the contemporary de- velopments? Has architecture moved so far away from the above that in order to encompass structurally lo- gical construction also wanting to conform to certain - once logical - properties of good architecture, we need to invent the notion of engineering architecture, as was heard being said and emphasised several times du- ring the recent round-table discussion in gallery DESSA accompanying the exhibition Together we know Best: Slovene Engineering and Architectural Achievements? For all that, a View from the Side This is not the only question asserting itself: Where does architecture end and engineering architecture begin? Is one more deserving (of our attention) than the other? Perhaps these considerations inform the recent and contemporary decisions by those entru- sted with the protection of our heritage, i.e. the Institute for the Protection of Cultural Heritage? Their attitu- de towards architecture which overly emphasises the knowledge of engineering has been made known - how are we otherwise to interpret the very recent demolition of the iconic manufacturing hall of factory Tomos in Koper where nary an eyelid was batted? How is it that the very same Institute has mere days ago adjudicated which sections of the building with Savin Sever's characteristic girders are free to be demolished? Finally, let me add: The Chamber of Architecture and Spatial Planning of Slovenia has recently issued a tender for designing a magnificent bridge across a beautiful Lower Carniola valley, complete with the layout of the surroundings, whereby it neglected to stipulate the requisite involvement of an architect. Have these contemporary dilem- mas, has this differentiation between engineering and architecture been triggered by banality: did someone (the investor) try and succeed in cutting the dead weight of the designers working on the design, with the Chamber accommodating it? Are there, therefore, architecture, engineering, and then engineering architecture? The mere deliberation is indicative enough of the current state of affairs... * Both quotations taken from The Wisdom of Sands by Antoine de Saint-Exupéry, translated by Stuart Gilbert, published by Harcourt, Brace and Company, 1950. ...[I]f I communicate to my men the love of walking on the sea, and each of them is thus disinclined because of a weight in the heart, then you will soon see them diversify according to their thousand. special qualities. One will weave the canvas; another will fell a tree by the light of his ax. Yet another will forge nails, and there will be others who observe the stars to learn how to navigate. And yet all will be as one. Building a boat isn’t about weaving canvas, forging nails, or reading the sky. It’s about giving a shared taste for the sea, by the light of which you will see nothing contradictory but rather a community of love...* 10 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Med gradbenim inženirstvom in kiparstvom Ljubljanske armiranobetonske strešne konstrukcije, podprte z enim stebrom Lara Slivnik Preteklost Uvod Načrtovanje armiranobetonskih strešnih konstrukcij, ki so podprte samo z enim stebrom, se danes arhitektom odsvetuje, gradbeni inženirji zanje ne delajo več izračunov. A v šestdesetih letih dvajsetega stoletja ni bilo tako: v svetu in v Slove- niji so jih zgradili veliko, rasle so kot »gobe po dežju«. Mnoge med njimi mejijo na kiparske izdelke, a hkrati je njihova statika skrbno preračunana vse do detajla. Prispevek se opira na večletne avtoričine raziskave strešnih konstrukcij, ki so podprte z enim samim stebrom. Razvoj gobastih konstrukcij, ki so bile zgrajene v Sloveniji, in njihov vpliv na slovenski strukturalizem je bil razložen na konferenčni predstavitvi (Slivnik, 2009). Naslednji članek se osredinja na iskanje razlik med gobastimi in dežnikastimi konstrukcijami v slovenski arhitekturi (Slivnik, 2019a). Zgodovinski pregled strešnih konstrukcij, podprtih z enim stebrom, je raziskan v treh člankih (Slivnik, 2018; Slivnik, 2019b; Slivnik, 2020). Pregled in primerjava 38 dežnikastih streh, ki imajo obliko hiperboličnih paraboloidov, njihovo število, di- menzije in uporaba so bili objavljeni v članku (Slivnik, 2021). Zadnji članek obrav- nava tektoniko streh, podprtih z enim stebrom, in se osredinja na različna gradi- va, oblike in števila teh streh (Slivnik, 2022). V tem prispevku je opisanih pet najbolj inovativnih armiranobetonskih nadstre- šnic, ki so podprte z enim stebrom. Vseh pet je bilo zgrajenih v Ljubljani. Primer- jalno je zelo na kratko opisan razvoj teh konstrukcij v svetu, omenjene so še ne- katere konstrukcije te vrste v Sloveniji. Začetki Španski inženir, inovator in podjetnik Ildefonso Sánchez del Rio Pisón (1898– 1980) je v poznih dvajsetih letih dvajsetega stoletja zgradil prvo strešno kon- strukcijo v obliki dežnika iz armiranega betona. Nadstrešnica je bila zgrajena v naselju Corredoria pri Oviedu (Villa García, 2005), ob vodnjaku, ki so ga upora- bljali za pranje perila. Nekaj več kot dva metra visok steber podpira streho v obliki stožca s premerom 8 metrov. Armiranobetonska konstrukcija po obliki spo- minja na dežnik ter je sestavljena iz temelja, stebra, 20 radialno postavljenih kon- zolnih nosilcev in enega koncentričnega obroča. Strešne plošče so bile narejene iz lahkega, en centimeter debelega vlaknastega cementa. Zaradi funkcionalnosti nadstrešnice, ki je bila podprta samo z enim stebrom, njene inovativne zasnove in cene je Ildefonso Sánchez del Rio Pisón kasneje zasnoval in zgradil več podob- nih nadstrešnic v mnogih krajih v španski Kneževini Asturiji (Cassinello, 2011). Vsem je skupna streha, ki je točkovno podprta z enim samim stebrom. V tridesetih letih so tudi drugod po Evropi začeli graditi strešne konstrukcije, pod- prte z enim stebrom iz armiranega betona. V Franciji je inženir Fernand Aimond od leta 1933 naprej zgradil več hangarjev in letaliških delavnic, katerih sedlaste strehe ali strehe v obliki hiperboličnih paraboloidov so bile podprte le z enim stebrom. Danski arhitekt Arne Jacobsen je načrtoval majhen bencinski servis s streho v obliki nagnjenega ovala, ameriški arhitekt Frank Lloyd Wright pa za po- Povzetek Prispevek obravnava pet strešnih konstrukcij, ki so podprte samo z enim stebrom. Za vseh pet je značilno, da so zgrajene v Ljubljani, da so za njihovo gradnjo uporabili armirani beton in da njihova oblika presega funkcionalne zahteve. Drzno oblikovane konstrukcije združujejo inženirstvo z umetnostjo oziroma arhi- tekturo in gradbeništvo s kiparstvom in oblikovanjem. Na kratko je obravnavan zgodovinski razvoj teh konstrukcij v svetovnem merilu. Ključne besede Milan Mihelič, Edvard Ravnikar, Marko Šlajmer, dežnikasta streha, dežnikasta konstrukcija, gobasta streha, gobasta konstrukcija Summary The paper discusses five roof structures supported by one single column. All five were built in Ljubljana, made of reinforced concrete and their shape exceeds functional requirements. Boldly designed structu- res combine engineering with art, more precisely architecture and construction with sculpture and de- sign. The historical development of these structures on a global scale is briefly discussed. Keywords Milan Mihelič, Edvard Ravnikar, Marko Šlajmer, mushroom roof, mushroom structure, umbrella roof, umbrella structure slovno stavbo podjetja Johnson Wax v državi Wisconsin tri različne tipe stebrov, ki se kot krošnje dreves razširijo v stropne konstrukcije nadstropij oziroma stre- he. Še pred drugo svetovno vojno je italijanski inženir Giorgio Baroni raziskoval armiranobetonske lupine v obliki izbočenih hiperboličnih paraboloidov, z njimi je prekrito skladišče v bližini mesta Tresigallo pri Ferrari (Slivnik, 2019b). Franjo Dědek, 1933: Nadstrešnica ob Celovški cesti Gradbeni inženir Franjo Dědek (1866–1939) je s svojim gradbenim podjetjem zgradil eno izmed najstarejših streh, ki je bila podprta le z enim stebrom. Armira- nobetonsko nadstrešnico so postavili leta 1933 v Ljubljani ob Celovški cesti, v bližini sedeža Gradbenega podjetja ing. Franja Dědka in v bližini Dědkovega doma. Načrti in podatki o konstrukciji so zelo verjetno izgubljeni. Nadstrešnica je bila sestavljena iz strehe kvadratnega tlorisa, osmerokotnega stebra in temelja (Slivnik, 2018). V armiranobetonski steber je bilo sidranih osem armiranobetonskih konzolnih nosilcev, štirje izmed njih se podpirali vogale stre- he, štirje pa sredino strešnih stranic. Na te konzolne nosilce so bili vzporedno s stranicami strehe postavljeni armiranobetonski nosilci. Streha dimenzij 10 × 10 metrov je imela le majhen naklon od stebra proti kapnim delom in je bila naza- dnje prekrita s pločevino. Franjo Dědek je bil na to konstrukcijo zelo ponosen in risbo nadstrešnice so v tridesetih letih dvajsetega stoletja uporabljali kot časopisni oglas za storitve nje- govega gradbenega podjetja. Nadstrešnica je najprej služila kot poskusna kon- strukcija, nato kot bencinski servis, kasneje kot nadstrešek za popravilo avtomo- bilov, nazadnje je varovala parkirane avtomobile pred vremenskimi vplivi. Konec leta 2019 so jo skupaj z okoliškimi stavbami porušili. Dědkova nadstrešnica je bila v mnogih pogledih edinstvena. Bila je eden izmed prvih presežkov gradnje v armiranem betonu v Sloveniji in širše. Armiranobeton- sko konstrukcijo so zgradili le štiri leta po prvi strehi, ki je bila podprta samo z enim armiranobetonskim stebrom. A oblika in konstrukcijska zasnova ljubljanske nadstrešnice sta bili unikatni v svetovnem merilu. Preizkusili so inovativno upo- rabo novega gradiva in dokazali, česa in kakšnih oblik je zmožno novo gradbeni- štvo. Kljub svoji edinstveni konstrukcijski zasnovi je nadstrešnica več kot 85 let kljubovala času in prostoru, vojni, potresom in vandalizmu. Strešne konstrukcije, podprte z enim stebrom, v Ljubljani Med letoma 1955 in 1975 so armiranobetonske strešne konstrukcije, podprte samo z enim stebrom, gradili po vsem svetu (Slivnik, 2020). Za razvoj konstrukcij te vrste je najbolj odgovoren in zaslužen špansko-mehiški arhitekt Félix Candela, ki je v letu 1953 izdelal prototip prve armiranobetonske lupinaste strehe, ki je bila sestavljena iz štirih hiperboličnih paraboloidov in v sredini konkavne strehe podprta z enim stebrom (Faber, 1963). Prvim preizkusom je sledilo več uspešno 11arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Lara Slivnik izvedenih streh tega tipa. Samo v Ciudad de Mexicu so v 15 letih na ta način pre- krili več kot 280 000 m2 površin, največkrat za tovarniške hale. Že konec petdesetih let dvajsetega stoletja je po vsem zahodnem svetu sledil velik razmah gradnje armiranobetonskih obrnjenih strešnih lupin v obliki hiper- boličnih paraboloidov, podprtih samo z enim stebrom (Slivnik, 2022). V Združe- nih državah Amerike so jih prvi načrtovali gradbeni inženir John V. (Jack) Christi- ansen ter arhitekta Victor Lundy in Marcel Breuer. V Evropi so jih najprej zgradili v Bruslju kot spremljevalne objekte za EXPO '58, in nato v Bristolu, francoskem obalnem mestu Sète, finskem Turkuju, v Ljubljani, angleškem Huddersfieldu, v več madžarskih krajih, v poljskem mestu Katovice in drugod. Postavili so jih tudi v Jeruzalemu in Maroku. Ildefonso Sánchez del Rio Pisón je v letih 1971–72 na tržnici za živino v asturijskem mestu Pola de Siero načrtoval svoji zadnji dve stre- hi, ena izmed njih je imela obliko osmerokotnika s premerom kar 40 metrov in je bila na robu debela le 3,5 centimetra. Zanimivo je, da so s strehami, podprtimi le z enim stebrom, prekrivali različne arhitekturne tipe prostorov: razstavišča, različne vrstne tržnic, bencinske servise, avtobusne in železniške postaje, letališke terminale, motele in hotele, restavraci- je, banke, knjižnice, gledališča in muzeje. Marko Šlajmer, 1960: Okrogli paviljon/Paviljon Jurček Na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču je strešno konstrukcijo, podprto le v sredini tlorisa, načrtoval arhitekt Marko Šlajmer (1927–1969). Skupaj z gradbe- nim inženirjem Ivom Vodopivcem sta leta 1960 zasnovala Okrogli paviljon, ki je med Ljubljančani zaradi značilne oblike kmalu dobil vzdevek Paviljon Jurček ozi- roma krajše Jurček. Arhitekt je stavbo kratko opisal s stavkom: »Paviljon, v bistvu gobasta lupina, po obodu zaprta z montažno zastekleno steno iz aluminijevih profilov, je bil v zelo kratkem času (od februarja do junija 1960) tudi zgrajen.« (Šlajmer, 1960, 70). Edinstvena oblika Paviljona Jurček je posledica konstrukcijske zasnove (Slivnik, 2018). Enotna armiranobetonska konstrukcija povezuje temelj s stebrom, ki se gobasto razširi v konkavno tanko lupinasto streho. Izvotljen steber okroglega tlo- risa in višine sedmih metrov sega skozi klet in pritličje. Po obodu vbočene strehe, ki ima premer 27 metrov, je pritrjena obešena fasada, prva takšne vrste v Jugo- slaviji. V aluminijaste profile, ki poudarijo vertikalnost paviljona, so bili vstavljeni stekleni prefabricirani elementi, ki so omogočali popolno transparentnost pavi- ljona. Zaradi konkavne oblike strehe je votel steber služil tudi za odtok deževnice. Paviljon so zgradili v le petih mesecih. Več kot 1000 kvadratnih metrov velik raz- stavni prostor ima dve etaži, med katerima je izrazit kontrast v osvetlitvi. Kletni prostor nima naravne svetlobe, pritličje je načrtovano kot velika razstaviščna iz- ložba in zato osvetljeno z naravno svetlobo. Fasada je danes prenovljena, njena prosojnost je manj izrazita. Tudi funkcija paviljona je nekoliko spremenjena. Sl. 1, 2: Franjo Dědek: Nadstrešnica na Celovški cesti, 1933, porušena 2019. [Adresar], [Slivnik, 2009a] 1 2 3 4 Sl. 3, 4: Marko Šlajmer: Okrogli paviljon/Paviljon Jurček, 1960. [Šlajmer, 1960], [Slivnik, 2009a] 12 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Paviljon Jurček je v svetu ena izmed prvih strešnih konstrukcij, podprtih z enim stebrom, ki ima dve etaži. Hkrati je tudi ena izmed redkih konstrukcij te vrste, ki je sestavljena iz le ene strešne enote ter ima fasado. Transparentna, lahka in nenosilna obešena fasada je bila pomembna novost v slovenski arhitekturi. Za- misel o popolnoma prosojnem paviljonu je poudarila prelivanje med notranjim in zunanjim prostorom, kakršnega dotlej v Jugoslaviji niso poznali. Marko Šlajmer je načrtoval paviljon, ki spada med zgodnje primere arhitekturne- ga strukturalizma. Zanj je značilna racionalna zasnova s poudarjeno konstrukcijo, funkcija stavbe določa njeno obliko in vsebino, posamezni arhitekturni elementi so zamenljivi. Arhitekti tistega obdobja so bili močno povezani z gradbeno indu- strijo. Z zgraditvijo Paviljona Jurček se je Marko Šlajmer uveljavil kot eden najbolj inovativnih arhitektov svoje generacije. Milan Mihelič, 1965–67: Hala C/Steklena dvorana Na Gospodarskem razstavišču je arhitekt Milan Mihelič (1925–2021) s sodelavci Francem Kvaternikom, Tomažem Goršičem in Ano Pahulje ter konstruktorjem Jo- žetom Jakličem v letih 1965–67 zasnoval Halo C (Bernik, 1980), danes poimeno- vano Steklena dvorana. Po prvotnem prostorskem načrtu je bilo predvidenih 26 enakih enot, ki bi jih bilo mogoče graditi postopno in jih organsko sestavljati. Žal so zgradili le štiri enote, ki so popolnoma neodvisne druga od druge in so posta- vljene v vrsto. Posamezna enota je sestavljena iz osmerokotne strehe s premerom 22 metrov, šest metrov visokega armiranobetonskega osmerokotnega stebra in točkovnega temelja iz istega gradiva (Slivnik, 2018). Streha je oblikovna inovativno, saj je ar- hitekt tlorisno obliko kvadrata z rezanjem oglišč spremenil v osmerokotnik nee- nakih stranic. Izvirna je tudi konstrukcija podpiranja strehe, saj se šest metrov nad tlemi iz stebra proti ogliščem prirezanega kvadrata razširijo horizontalni kon- zolni nosilci, ki se na polovici dolžine razcepijo horizontalno še pod kotom 45 stopinj. Steber se nadaljuje proti najvišji sredinski točki strehe, od koder se spet razcepijo štirje poševni konzolni nosilci, ki se stikajo s horizontalnimi konzolnimi nosilci na krajših stranicah osmerokotnika. Na rob strehe je obešena steklena fasada z elegantnimi betonskimi vertikalnimi senčili, ki segajo do polovice višine hale in so zamenjali prvotne v letih 2000-01. Milan Mihelič je s skrbnim načrtovanjem Hale C, od urbanistične zasnove do de- tajla, prenesel nove smernice svetovne arhitekture v Slovenijo. Prvotna urbani- stična zasnova sledi vzoru japonske metabolistične arhitekture in bi zagotovila organsko razraščanje enot ter s tem fleksibilnost prostora in raznolikost progra- mov. Izpostavljena konstrukcija v vidnem armiranem betonu je osnovna prvina brutalistične arhitekture, a konstrukcija ni zasnovana minimalistično, približuje se kiparskemu izdelku. Zaradi poudarjanja trajne konstrukcije in zamenljive fasa- de kot dveh osnovnih elementov lahko uvrstimo Halo C med bolj uspele primere arhitekturnega strukturalizma v Sloveniji. Tudi zato je Hala C med obravnavanimi primeri v strokovni literaturi največkrat omenjena. Umetnostni zgodovinar Stane Bernik jo omenja vsaj petkrat, a opis konstrukcije je vsakič nekoliko drugačen. Prvič predstavi celoten zazidalni načrt področja razstavišča, ki »… upošteva obstoječe razstaviščne prostore, nove mo- žnosti za razširitev razstaviščne dejavnosti pa odpira z uvedbo prostorskega ele- menta gobaste konstrukcije, ki se organsko razrašča skladno s programskimi in funkcionalnimi potrebami GR.« (Bernik, 1980, 35). V isti publikaciji predstavi kon- strukcijo Hale C, ki je »železobetonska gobasta konstrukcija kvadratne tlorisne zasnove (22 × 22 m) z obešenimi betonskimi lamelnimi senčili in stekleno fasado« (Bernik, 1980, 131). Skoraj četrt stoletja kasneje spet piše o celotnem območju razstavišča: »… večsmerno rastoči Miheličevi paviljoni C (1965–1967) z dežnika- sto konstrukcijo, steklenimi stenami in betonskimi členkastimi senčili« (Bernik, 2004, 318) ter nato še enkrat podrobneje predstavi arhitekturno zasnovo Hale C: »Paviljonski element oblikuje železobetonski steber, ki nosi gobasto osmerokotno streho, na kateri so na vzhodni in zahodni strani steklene fronte do polovice višine senčne platice.« (Bernik, 2004, 360). V monografiji o Milanu Miheliču je paviljon opisan še drugače: »Zasnova vsakega modula paviljonov C je bila železobetonska gobasta konstrukcija kvadratne tlorisne osnove (22 × 22 m) z obešenimi lamelni- mi betonskimi senčnimi platicami na vzhodni in zahodni strani in stekleno fasado v vsej svetlobni višini.« (Bernik, 2011, 37). Če pozorno sledimo besedilu, ugotovimo, da ima avtor težave pri opisu oblike stavbe in konstrukcije. Tloris strehe je osmerokoten, nato kvadraten. Stavba res daje vtis, da je v tlorisu sestavljena iz štirih zaporednih kvadratov. Dejstvo je, da je konstrukcija osnovne enote Hale C težko opisljiva. V slovenščini točne definici- je, kaj je gobasta konstrukcija in kaj dežnikasta konstrukcija, ni. Gre za strešno konstrukcijo, ki je podprta z enim samim stebrom in zato spominja na obliko gobe oziroma dežnika. Halo C je opazil tudi italijanski arhitekt Alberto Mambriani in v knjigi Architettura Moderna nei paesi Balcanici (Mambriani, 1970) opisal arhitekturno podobnost enot Hale C z dimniki kuhinje v palači Topkapi v Carigradu. Palačo je zgradil arhi- tekt in gradbenik Mimar Sinan le nekaj let po požaru, ki je bil leta 1574. »Nei paesi balcanici sembra che l’opera più ambientata anche con la "tradizione" turca in questa libera interpretazione del termine, ci sia data da Lubiana che fra tutte le città balcaniche ha meno risentito dell’influsso ottomano. Nel padiglione della Fiera di Lubiana (foto 146) è stato applicato lo stesso proces- so compositivo delle cucine di Topkapi a Istambul (foto 147): Elementi seriali si esprimono nelle coperture degli edifici pur con diversità funzionali e di materiale. Essi sono comuni all’architettura che viene dalla tradizione, come a quella che crede in una raffinata tecnologia accompagnata da una salda poetica architetto- nica.« (Mambriani, 1970, 189). Mambriani trdi, da je Ljubljana s Halo C najboljši primer osmanske »tradicije«. Zaveda se, da je bila Ljubljana najmanj pod vplivom otomanske arhitekture med Preteklost Sl. 5, 6: Milan Mihelič: Hala C/Steklena dvorana, 1965–67. [Bernik, 2011], [Slivnik, 2009a] 65 13arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 vsemi balkanskimi mesti. Arhitekturno kompozicijo obeh objektov primerja na fotografijah, ob tem se zaveda razlike v funkciji in gradivu. Trdi, da arhitektura Hale C izhaja iz tradicije, ki je nadgrajena s tehnologijo in rezultira v arhitekturni poetiki. Težko se strinjamo z vplivom otomanske arhitekture oziroma arhitekta Sinana, ki ga vsiljuje Alberto Mambriani. Več podobnosti zračne konstrukcije Hale C je npr. s stavbo tiskarne Weilin & Göös (danes razstavišče WeeGee) v Espooju na Fin- skem. Tiskarno je zasnoval arhitekt Aarno Ruusuvuori, sodeloval je gradbeni in- ženir Bertel Ekengren (Tempel, 1968, 94–95). Prvo fazo so zgradili v letih 1963– 64, drugo v letih 1966–67. Prvotna tiskarna je bila zgrajena iz štirih enot, v drugi fazi so dodali še štiri enake enote. Tretjo fazo je načrtoval inženir Ekengren sam in ni sledil zasnovi arhitekta. Vsaka enota prve in druge faze ima ravno streho kvadratnega tlorisa s kar 27 metrov dolgo stranico. Streha je z osmimi betonskimi vezmi obešena na osrednji steber oziroma pilon. Fasada je obešena na strešno konstrukcijo in je do polovice višine steklena. Poleg dejstva, da sta bili tiskarna Weilin & Göös in Hala C zgrajeni skoraj istoča- sno, obstaja podobnost med zasnovo konstrukcije, dimenzijami in gradivi. Oba objekta sta zasnovana iz štirih enot, sestavljenih iz strešne konstrukcije, ki je pod- prta s stebrom. Razpon posamezne strehe je 27 metrov pri finski tiskarni oziroma 22 metrov pri ljubljanskem razstavišču. Obe konstrukciji sta zgrajeni iz armirane- ga betona. V obeh primerih je bila odločitev za uporabo strehe, podprte le z enim stebrom, logična in je temeljila na isti zahtevi: proces tiskanja ali razstavna dvo- rana zahtevata čim več odprtega prostora. Nikakor pa ne gre za posnemanje ar- hitekturne kompozicije, saj ima tiskarna steber okroglega tlorisa, ravno streho in štiri enote, ki sestavljajo kvadrat, razstavišče pa ima osmerokotni steber, streho z naklonom skoraj 30 stopinj in linearno postavitev enot. Milan Mihelič, 1967–68: bencinski servis Petrola na Prešernovi/Tivolski cesti 44 Le leto kasneje je arhitekt Milan Mihelič s sodelavci, arhitektoma Kamilom Kola- ričem, Tomažem Goršičem ter gradbenim inženirjem Jožetom Jakličem, načrto- val bencinski servis Petrola ob nekdanji Prešernovi oziroma današnji Tivolski ce- sti v Ljubljani. Bencinski servis je bil zgrajen leta 1968 kot del širše urbanistične ureditve sever- nih mestnih vrat in Bavarskega dvora, ki sta v šestdesetih letih preteklega stoletja postajala poslovno središče Slovenije. Hkrati je servis umeščen v neposredno bli- žino glavne ljubljanske avtobusne in železniške postaje. Sestavljen je iz dveh loče- nih objektov. Prvi je trietažna stavba iz armiranega betona tlorisnih dimenzij 19,2 × 5,1 metra. V kleti, pritličju in nadstropju sta bili trgovina in uprava servisa. Drugi objekt je skupno osem metrov visoka nadstrešnica s kvadratno streho, ki ima stra- nico dolžine 19,2 metra. Nižji trgovinski del je povsem prekrit z nadstrešnico. Armiranobetonsko konstrukcijo nadstrešnice sestavljajo gobasto razširjen temelj in nekaj več kot štiri metre visok kaneliran steber, ki se razširi v 16 dvojnih konzol- nih nosilcev (Slivnik, 2018). Ti podpirajo kvadratno streho s posnetimi vogali. Vsaka stranica strehe se zaključuje z več kot meter visokim betonskim nosilcem v obliki črke C, na katerem je bil napisan logotip naftne družbe Petrol. Posebnost konstrukcije so kiparsko oblikovani enkrat lomljeni dvojni konzolni nosil- ci. Od osrednjega stebra do prvega loma nosilcev je bila dodatna dnevna osvetlitev zagotovljena z zenitalno svetlobo, saj je bil del strehe zastekljen z žičnimi stekli. Ti dvojni svetlobni prostori so prostorsko oblikovano konstrukcijo še poudarili. Med konzolnimi nosilci so bila še dodana svetila, ki so servis osvetljevala ponoči. Skrbno načrtovanje nadstrešnice se odraža v domišljenem tlorisu, elegantnih razmerjih in predvsem v skrbi za detajle. Stik kaneliranega stebra z dvojnim kon- zolnim nosilcem je edinstven v arhitekturi. Načrti in fotografije bencinskega ser- visa so bili večkrat objavljeni. Prva objava je bila v slovenski reviji za likovno kul- turo Sinteza, v kateri so streho opredelili kot »gobasto betonsko konstrukcijo« (Sinteza, 1970, 37). Tri fotografije nadstrešnice so bile ponatisnjene v nemški re- viji Bauwelt (Bauwelt, 1970, 1712), kar je eden izmed izredno redkih primerov objave slovenske arhitekture v sočasni tuji strokovni reviji. Stane Bernik je nad- strešnico opisal v prvi monografiji o arhitektu Miheliču: »Bencinski servis z zna- čilno železobetonsko gobasto konstrukcijo je zamišljen kot sestavni del poslovne- ga centra Bavarski dvor.« (Bernik, 1980, 67). Objavljena je bila tudi v drugi Bernikovi knjigi o arhitektu Milanu Miheliču. Danes bencinski servis ne služi več prvotnemu namenu. Konstrukcija je zapušče- na v senci številnih stavb, ki so bile zgrajene kasneje, brez upoštevanja prvotne urbanistične ureditve območja. Svetlobniki v nadstrešnici so nadomeščeni z lese- nimi deskami. Trietažna stavba je že nekajkrat zamenjala lastnike. Edvard Ravnikar, 1968–69: bencinski servis Petrola na Prešernovi/Tivolski cesti 43 Najpomembnejši slovenski arhitekt druge polovice dvajsetega stoletja Edvard Ravnikar (1907–1993) je, skupaj z arhitektom Štefanom Kacinom ter gradbenim inženirjem Jožetom Cornom in strojnim inženirjem dr. Ervinom Prelogom, zasno- val bencinski servis Petrola (1968–69). Zgrajen je bil ob tedanji Prešernovi cesti oziroma današnji Tivolski, nasproti od le leto poprej odprtega Miheličevega ben- cinskega servisa. Prostorska umestitev obeh servisov je povsem različna. Lokacija Ravnikarjevega servisa je zunaj strnjene zazidave, postavljen je na travnik med cesto in železnico. Tudi za to lokacijo so bili načrti ambicioznejši. Bencinski servis je edini izveden projekt natečaja, na katerem je Edvard Ravnikar predlagal še nekaj nadstropij visok hotel in podzemno garažo, ki bi imela tri podzemne nivoje (Potočnik, 2023). Ravnikarjev bencinski servis je sestavljen iz dveh ločenih enot (Slivnik, 2018). Prva je nizka pritlična stavba tlorisnih dimenzij 19 × 7 metrov, v kateri je trgovina. Ob njej je drugi objekt, ki je sestavljen iz treh v ravno linijo postavljenih enakih nadstrešnic s kvadratno streho in s stranico dolžine 19 metrov. Ena izmed nad- strešnic le v manjšem obsegu prekriva trgovinski objekt. Lara Slivnik Sl. 7, 8: Milan Mihelič: bencinski servis Petrola na Prešernovi/Tivolski cesti 44, 1967–68 [Sinteza], [Slivnik, 2009a] 7 8 14 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Vsaka armiranobetonska nadstrešnica ima na globini 70 centimetrov kvadratni temelj s tri metre dolgo stranico. Tudi steber ima kvadratni tloris, ki se po višini spremeni najprej v osmerokotni tloris in nato nazaj v kvadratnega, ki pa je hori- zontalno zasukan pod kotom 45 stopinj glede na prvega. Steber širine 90 centi- metrov se na višini treh metrov gobasto razširi v streho. Vbočena streha je tanka armiranobetonska lupina v obliki hiperboličnega paraboloida z debelino plošče od 8 do 10 centimetrov. Vse tri nadstrešnice stojijo popolnoma neodvisno druga od druge. Med seboj se dotikajo le z ozkim pasom zasteklitve. Zaradi konkavne oblike ima vsaka posame- zna konstrukcija v stebru odvod za deževnico. V reviji Sinteza je bil opis konstruk- cije kratek: »strešine nad črpalnimi otoki – gobasta armiranobetonska konstruk- cija, vidni beton« (Sinteza, 1970, 38). Ravnikarjeve nadstrešnice povsem povzemajo obliko in videz armiranobetonskih obrnjenih strešnih lupin v obliki hiperboličnih paraboloidov, podprtih z enim ste- brom. Pionir takšnih streh je bil že omenjeni Félix Candela, a največja streha s kvadratnim tlorisom, ki jo je načrtoval, je imela stranico dolgo 18 metrov. Ravni- kar je z meter daljšo stranico predhodnika presegel. Toda tri nadstrešnice v Lju- bljani so menda »takoj po izgradnji zaradi posedanja in deformacij investitorju in strokovnjakom s področja gradbeništva povzročale sive lase« (Potočnik, 2023). Nekatere strešne konstrukcije, podprte z enim stebrom, v Sloveniji Poleg petih opisanih strešnih konstrukcij, ki so podprte z enim stebrom, so po Sloveniji med letoma 1965 in 1975 zgradili še nekaj konstrukcij tega tipa. Vse v nadaljevanju opisane nadstrešnice so brez fasade. Nadstrešnice na glavni železniški postaji v Ljubljani je arhitekt Božidar Gvardjan- čič (1909-1971) načrtoval leta 1962. Zgrajene so kot posamezne strehe, podprte z enim stebrom, ki pa se med seboj popolnoma stikajo (Slivnik, 2020). Skupno je postavljenih 84 armiranobetonskih nadstrešnic dveh tipov, razlikujejo se v dolžini strehe. Prvi tip nadstrešnice ima kvadraten tloris s stranico strehe devet metrov. Drugi tip ima pravokoten tloris s stranicama strehe 9 in 12 metrov, uporabljen je nad podhodom pod tiri. Posamezna strešna konstrukcija stoji na 3,5 metra viso- kem kvadratnem stebru s stranico 45 centimetrov, streha ima obliko vbočenega hiperboličnega paraboloida z ravno kapno stranjo. Nadstrešnice so postavljene v treh ravnih linijah s po 28 posameznimi enotami v nizu in tako tvorijo več kot 260 metrov dolg objekt. Skupaj je zgrajenih 84 armiranobetonskih strešnih konstruk- cij, od tega 72 kvadratnih in 12 pravokotnih nadstrešnic, ki pokrivajo več kot 7000 kvadratnih metrov. Arhitekt Miloš Lapajne in gradbeni inženir Dore Martinjak sta načrtovala leta 1966 zgrajeno Restavracijo Otočec (Moškon, 1967). Na južni strani restavracije so v ravni liniji postavljene tri enake armiranobetonske nadstrešnice. Stebri nad- strešnic se gobasto razširijo v vbočeno streho okroglega tlorisa. Nadstrešnice s premerom strehe nekaj več kot osem metrov se med seboj ne stikajo, še več, postavljene so na medstebrni razdalji enajstih metrov. Male nadstrešnice so bile načrtovane kot dominante v prostoru. S šestimi metri višine prevladujejo nad nekoliko nižjim objektom restavracije. Restavracija je bila umeščena na vzpetino ob nekdaj izredno prometni glavni cesti med Ljubljano in Zagrebom. Iz skic je razvidno, da sta bili lokacija in višina nadstrešnic preračunani za poglede s ceste (Potočnik, 2023). Danes je restavracija zaprta, zemljišče ob objektu je ograjeno in zapuščeno. Le upamo lahko, bodo nadstrešnice skupaj s stavbo restavracije čim- prej zaživele. Šest enakih nadstrešnic so zgradili ob Celovški cesti, le 50 metrov severozahodno od že opisane Dědkove nadstrešnice (Slivnik, 2020). Od prometne ceste so ločene s pasom zelenja in postavljene v ravno linijo. Izdelane so iz armiranega betona, vsaka ima pet metrov visok steber in streho kvadratnega tlorisa z deset metrov dolgo stranico. Pod nadstrešnicami sta dve trgovinski enoti, ki sta konstrukcijsko popolnoma ločeni. Vsaka nadstrešnica ima lepo oblikovan osmerokotni steber, na katerega je vpetih po osem konzolnih nosilcev. Štirje izmed njih nosijo strešno konstrukcijo in so dobro vidni s spodnje strani, vsak se konča na sredini strešne stranice. Drugi štirje nosilci so na zgornji strani strešne konstrukcije, torej vidni le z zgornje strani, in se končujejo v vogalih posamezne nadstrešnice. Posebnost nadstrešnic ob Celovški cesti je različna debelina strešnih armiranobetonskih plošč, ki so tanjše na vogalih, tudi strešna konstrukcija po obodu ni v isti višini. Zaradi teh dveh posebnosti je objekt edinstven, ne le v slovenskem merilu. Na Dunajski cesti 70 v Ljubljani so zgradili šest nadstreškov bencinskega servisa z armiranobetonsko konstrukcijo (Slivnik, 2020). Pod dvema nadstreškoma je po- stavljen mali trgovinski paviljon. V vsak šesterokotni pet metrov visok kaneliran steber je sidranih šest konzolnih nosilcev, ki podpirajo ravno šesterokotno streho s premerom 8,6 metra in se končajo v oglišču pravilnega šesterokotnika. Nadstre- ški se med seboj stikajo le z ozkim pasom zasteklitve. Postavljeni so v dveh linijah in zato tlorisno spominjajo na čebelji panj. Štirje nadstreški istega tipa prekrivajo tudi prostor bencinske črpalke v Mariboru na Tržaški cesti 10. Tudi ti so postavljeni v dveh vrstah, prav tako je pod dvema trgovinski paviljon. Rezultati Ob natančnejšem pregledu vseh petih v Ljubljani zgrajenih strešnih konstrukcij, ki so podprte z enim stebrom, lahko ugotovimo, da obravnavani primeri pravza- prav nimajo veliko skupnih tehničnih značilnosti. Prva v Ljubljani zgrajena strešna konstrukcija, podprta z enim stebrom, ni imela fa- sade, torej je bila povsem odprta in je služila le kot zavetje pred padavinami. Druga najstarejša strešna konstrukcija, podprta z enim stebrom, je že imela fasadni ovoj, ki je omogočil uporabo prostora v različne namene. V takšnem primeru mora biti fasa- da izdelana kot nenosilna fasada. Fasada Paviljona Jurček je sestavljena iz lahkih elementov (aluminija in stekla), ki so pritrjeni na strešno konstrukcijo. Tudi steklena Preteklost Sl. 9, 10: Edvard Ravnikar: bencinski servis Petrola na Prešernovi/Tivolski cesti 43, 1968–69 [Sinteza], [Slivnik, 2009a] 10 9 15arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 fasada in senčni elementi Hale C so obešeni na konstrukcijo strehe. Tri izmed petih obravnavanih strešnih konstrukcij, podprtih z enim stebrom, nimajo fasade. Tudi oblike nosilnih stebrov pri obravnavanih strešnih konstrukcijah so lahko pov- sem različne. Dve konstrukciji, Paviljon Jurček in Miheličev servis, imata v tlorisu okrogla stebra. Drugi trije objekti imajo kvadratne stebre, ki nato po višini preko osmerokotnika prehajajo v zasukan kvadrat. Le steber Miheličeve Hale C je po vsej višini enakega prereza, drugi štirje se ob stiku s strešno konstrukcijo vutasto oziroma gobasto razširijo. Prav tako kot stebri se po tlorisni obliki razlikujejo tudi strehe. V tlorisu sta dve strehi, Dědkova nadstrešnica in Ravnikarjev servis, kvadratne oblike, obe Miheli- čevi strehi imata kvadrat prirezan v osmerokotnik, Šlajmerjev paviljon ima obliko kroga. Tretja dimenzija strehe je izbočenost ali vbočenost, kar pomeni, da so kapi strehe postavljeni nižje ali višje od sredine strehe oziroma priključka s stebrom. Tri od petih streh so konveksne, strehi Šlajmerjevega paviljona in Ravnikarjevega servisa pa sta konkavne oblike in imata znotraj stebra tudi žleb za odvodnjavanje. Strešno konstrukcijo lahko podpirajo vidni konzolni nosilci. Tako Dědkovo nad- strešnico podpira osem konzolnih nosilcev, Miheličevo Halo C štirje, ki se razcepi- jo tako, da so kapni deli podprti s kar 12 konzolami, streho Miheličevega bencin- skega servisa pa podpira 16 konzolnih nosilcev. Streha Šlajmerjevega Paviljona Jurček in Ravnikarjevega bencinskega servisa sta projektirani kot tanki armirano- betonski lupini. Lara Slivnik 1211 Sl. 11: Miloš Lapajne: Nadstrešnice pri Restavraciji Otočec, 1966. [Moškon] Sl. 12: Nadstrešnica na Celovški cesti 42 b, okoli leta 1972. [Slivnik, 2009a] avtor ime čas gradnje dimenzije (m) število enot skica fasada steber streha ------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------ F. Dědek 10 × 10 × 6 brez fasade osmerokotnik kvadrat nadstrešnica 1 gladek izbočena 1933 8 vidnih konzol ------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------ M. Šlajmer d = 27 h = 6 obešena fasada krog krog Paviljon Jurček 1 gladek vbočena 1960 brez konzol ------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------ M. Mihelič 22 × 22 × 6 obešena fasada osmerokotnik osmerokotnik Hala C 4 gladek izbočena 1965–67 4 vidne konzole ------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------ M. Mihelič 19,2 × 19,2 × 7,1 brez fasade krog osmerokotnik bencinski servis 1 kaneliran izbočena 1967–68 16 vidnih konzol ------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------ E. Ravnikar 19 × 19 × 5,8 brez fasade osmerokotnik kvadrat bencinski servis 3 gladek vbočena 1968–69 brez konzol ------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------ Tabela 1: Parametri petih strešnih konstrukcij, podprtih z le enim stebrom, zgrajenih v Ljubljani. 16 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Preteklost Diskusija Diskusija je namenjena boljšemu poznavanju in razumevanju ljubljanskih oziroma slovenskih strešnih konstrukcij, ki so podprte z enim stebrom. Za vseh pet obravna- vanih primerov velja, da so mejniki v slovenskem arhitekturnem oblikovanju. Nad- strešnica Franja Dědka je kot oglasno sporočilo predstavljala enega izmed prvih presežkov uporabe armiranega betona v Sloveniji. Paviljon Jurček Marka Šlajmerja je prvi primer uporabe obešene fasade v slovenski arhitekturi. Hala C in bencinski servis Milana Miheliča sta arhitekturna izdelka, pri katerih se konstrukcija stavbe preliva v kiparski izdelek. Bencinski servis Edvarda Ravnikarja je edini primer tanke armiranobetonske lupine v obliki hiperboličnih paraboloidov v Sloveniji. Gradnja armiranobetonskih konstrukcij je bila v šestdesetih letih dvajsetega sto- letja zaradi cenene delovne sile in materialov razmeroma poceni. Za enake kon- strukcijske elemente so lahko večkrat uporabili iste opaže, v katere so vlivali be- ton. Od sredine sedemdesetih let dvajsetega stoletja so strehe, podprte z enim stebrom, zaradi šibke odpornosti na horizontalne sile postale neprimerne za vsa potresna področja, tudi za celotno ozemlje Slovenije. Danes vemo, da so strešne konstrukcije, ki so podprte z enim stebrom, potresno izredno problematične. Spadajo namreč v skupino konstrukcij tipa obrnjeno ni- halo oziroma med konzolne konstrukcije, ki so torzijsko podajne konstrukcije. Za takšne konstrukcije je izredno težko zagotoviti ustrezno potresno varnost in pri- meren potresni odziv, saj velika masa v zgornjem delu konstrukcije neugodno vpliva na potresno varnost. Prav tako danes vemo, da so strešne konstrukcije, podprte le z enim stebrom, izredno problematične pri vodoravnih obtežbah, ka- kršna je obtežba z vetrom. Na to je prvi opozoril eden izmed prvih raziskovalcev in snovalcev takšnih konstrukcij Amancio Williams (Williams, 2019). Trenutno veljavni evropski predpisi posebej poudarjajo izogibanje konstrukci- jam, pri katerih je potresna odpornost odvisna le od enega samega elementa. In v primeru armiranobetonske strešne konstrukcije, ki je podprta samo z enim ste- brom, je to podporni steber. Pri strešnih konstrukcijah, podprtih le z enim ste- brom, je problematična preveritev izračuna tlačne nosilnosti podpornega stebra, še posebej ob upoštevanju najneugodnejše kombinacije osne sile in upogibnega momenta, ter tudi vpetje stebra v temelje. Neugodna je tudi nesimetrična obtež- ba, ki povzroči večje upogibne momente v stebru. Nadstrešnica Franja Dědka je bila podrta leta 2019. Obe zgradbi na Gospodar- skem razstavišču sta že bili obnovljeni in sta primerno vzdrževani. A za oba ben- cinska servisa se postavlja vprašanje, ali še lahko služita spremenjenim prome- tnim potrebam. V obeh nazadnje omenjenih primerih naj potrošniške želje premaga ohranjanje dediščine naših arhitektov. Sklep V zadnjih letih so raziskovalci objavili nekaj prispevkov, v katerih so obravnavali tudi lokalno zgrajene strešne konstrukcije, podprte z enim stebrom (Cassinello, 2011; Villa García, 2005; Espion, 2016; Currá, 2018). Širša primerjava lastnosti posameznih strešnih konstrukcij, podprtih z enim stebrom, nam pokaže, kdo, kje, kdaj, kako in zakaj je gradil takšne konstrukcije. Zato je prav, da poznamo zgodo- vino razvoja konstrukcij in jo razumemo. Le ob poznavanju teh struktur lahko umestimo konstrukcije, ki so bile zgrajene pri nas, v širši arhitekturno-inženirski prostor. In šele z razumevanjem teh konstrukcij lahko ovrednotimo njihovo vre- dnost in pomembnost v našem, evropskem in svetovnem merilu. V tridesetih letih dvajsetega stoletja je bil gradbeni inženir Franjo Dědek eden izmed prvih na svetu, ki je zgradil armiranobetonsko strešno konstrukcijo, podpr- to le z enim stebrom. Konec leta 2019 je bila nadstrešnica porušena. V šestdese- tih letih so v Ljubljani zgradili štiri različne tipe strešnih konstrukcij, podprtih le z enim stebrom. Vse štiri strešne konstrukcije so edinstvene in vredne posebne prostorske obravnave. Po načrtih Marka Šlajmerja so pri gradnji Paviljona Jurček prvič uporabili sistem obešene fasade. To je lahka, transparentna in hkrati tudi nenosilna fasada, ki je pritrjena na obod okrogle lupinaste strehe konkavne obli- ke. Milan Mihelič se je pri načrtovanju Hale C zgledoval po prvinah metabolistič- ne in brutalistične arhitekture ter arhitekture strukturalizma. Nastala konstrukci- ja se je močno približala izdelku kiparja. Druga opisana Miheličeva konstrukcija, bencinski servis, se idealu kiparskega izdelka še močneje približa, predvsem v oblikovanju enkrat lomljenih dvojnih konzolnih nosilcev. Edvard Ravnikar je ben- cinski servis načrtoval po vzoru armiranobetonskih obrnjenih strešnih lupin v obliki hiperboličnih paraboloidov, podprtih z enim stebrom, kakršne so gradili od petdesetih let preteklega stoletja po vsem svetu. Strešne konstrukcije, podprte samo z enim stebrom, so v svetu in pri nas načrto- vali tako gradbeni inženirji kot arhitekti. Arhitekti so gradili unikatne objekte, gradbeni inženirji so zadostili funkcionalnim potrebam z graditvijo enakih enot. Danes se v svetu spet gradijo strešne konstrukcije, ki so podprte z enim stebrom. Največkrat za primarno konstrukcijo uporabijo jeklo, za nenosilne dele pa ele- mente iz umetnih mas, stekla, lesa ali tkanine. V zadnjem času so v Evropi in na Japonskem postavili tudi nekaj inovativnih strešnih konstrukcij, ki so podprte z enim stebrom, narejenih iz lesa ali celo iz močnega kartona. Viri Adresar, 1933. Podrobni seznam industrije, trgovine in obrti v Dravski banovini kraljevine Jugoslavije. Uredništvo Adresarja in drugih strokovnih knjig za Dravsko banovino, str. 36. Bernik, S., Arhitekt Milan Mihelič / Milan Mihelič Architect, Arhitekturni muzej, 1980. Bernik, S., Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja / Slovene Architecture of the Twentienth Century. Mestna galerija, 2004. Bernik, S., 2011 Milan Mihelič, arhitektura med stvarnostjo in vizijami. Ljubljana, SAZU. Cassinello, P., Revuelta Pol B.: Ildefonso Sanchez del Rio Pison. El Ingenio de un Legado (exposición). Fundación Juanelo Turriano, 2011. Currà, E., Russo, M., Reinforced concrete in Italy through the works of two generations of engineers: Mario and Giorgio Baroni. I. Wouters (ur.), S. van de Voorde (ur.), I. Bertels (ur.), B. Espion (ur.), K. de Jonge (ur.), D. Zastavni (ur.). 6th International Congress on Construction History (6ICCH 2018), July 9–13, 2018, Brussels, Belgium, str. 509–517, 2018. Espion, B., Pioneering hypar thin shell concrete roofs in the 1930s, Beton-und Stahlbetonbau, letnik 111, št. 3, str. 159–165, 2016. Faber, C., Candela: The Shell Builder. Reinhold Publishing Corporation, 1963. Mambriani, A., 1970: Architettura Moderna nei paesi Balcanici. Bologna: Cappelli Editore. Moškon, M. 1967: Dolenjski list, 28. januarja 1967 XVIII št. 4-a https://www.dolenjskilist.si/media/arhiv-pdf/dl/1967/DL_1967_01_28_04a_0879.pdf Potočnik, 2023, Projekt »Ostel« in Ravnikarjeve gobe ob Tivolski cesti v Ljubljani https://outsider.si/ projekt-ostel-in-ravnikarjeve-gobe-ob-tivolski-cesti-v-ljubljani/ Salvadori, M.G., Heller, R., Konstrukcije v arhitekturi. Državna založba Slovenije, 1979. Sinteza 1970: Bencinski servis Petrol Ljubljana. Sinteza 17, str. 36–39, 1970. Slivnik, L. 2009. An overview of mushroom structures in Slovene structuralism. V: K.-E. Kurrer (ur.), W. Lorenz, (ur.), V. Wetzk (ur.), Proceedings of the Third International Congress on Construction History. Cott- bus, Chair of Construction History and Structural Preservation of the Brandenburg University of Technolo- gy, 1339–1346. Slivnik, L. 2018. Strešna konstrukcija, podprta samo z enim stebrom. V: J. Lopatič (ur.), P. Može (ur.), V. Markelj (ur.), 40. zborovanje gradbenih konstruktorjev Slovenije. Ljubljana, Slovensko društvo gradbenih konstruktorjev, 271–280. Slivnik, L. 2019a. The distinction between mushroom and umbrella structures in Slovene architectu- re. Materials science and engineering. Dostopno na: https://iopscience.iop.org/article/10.1088/1757- -899X/471/8/082058/pdf [15. 5. 2023]. Slivnik, L. 2019b. Začetki strešnih konstrukcij, podprtih z enim stebrom: do leta 1939. V: J. Lopatič (ur.), P. Može (ur.), V. Markelj (ur.), Zbornik. Ljubljana, Slovensko društvo gradbenih konstruktorjev, 279–288. Slivnik, L. 2020. Zgodovinski pregled strešnih konstrukcij, podprtih z enim stebrom = Historical over- view of roof structures supported by one pillar. Gradbeni vestnik. 69 (marec), 82–92. Slivnik, L. 2021. Inverted umbrella-type hyperbolic paraboloid reinforced concrete shell structures (inverted umbrella HP RC shells). Materials science and engineering. Dostopno na: https://iopscience.iop. org/article/10.1088/1757-899X/1203/2/022039/pdf [15. 5. 2023]. Slivnik, L. 2022. The tectonic of the single column roof structure. V: M. Frier Hvejsel (ur.), P.J.S. Cruz (ur.), Structures and architecture. A viable urban perspective?. London, CRC Press, Taylor & Francis Group, 1323-1332. Šlajmer, M., Gospodarsko razstavišče v Ljubljani. Arhitekt 5, str. 65–70, 1960. Tempel, E., 1968: Die neue finnische Architektur. Stuttgart: Verlag Gerd Hajte. Villa García, L. M., Los paraguas de hormigón armado del Principado de Asturias. V: S. Huerta (ur.), Actas del Cuarto Congreso Nacional de Historia de la Construcción, Cádiz, 27–29 enero 2005. Madrid: I. Juan de Herrera, SEdHC, Arquitectos de Cádiz, COAAT Cádiz. str. 1077–89, 2005. Williams, https://alchetron.com/Amancio-Williams [dostop 29. 5. 2019]. 17arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Raimondo Mercadante Humanizacija arhitekture Koželjeva urbanistična analiza ljubljanskega Trga revolucije (1973) / Humanizing architecture Janez Koželj’s urban analysis of Trg Revolucije in Ljubljana (1973) Raimondo Mercadante Uvod Trg revolucije: razvoj Ravnikarjevega arhitekturnega projekta (1960–1983) Zgodovina projekta Trga revolucije sledi preobraz- bam arhitekturne vizije Edvarda Ravnikarja (1907– 1993) v obdobju 20 let dela pri projektu ter razvoju s stališča potreb javnega naročnika, ki so zaznamovale prvotno zasnovo modernega monumentalnega trga v Ljubljani. Po drugi svetovni vojni je arhitekt izdelal študijski projekt (1946/1947) za območje Uršulin- skega vrta – bodočega sedeža Trga revolucije –, ka- mor je umestil Prezidij Ljudske skupščine LRS, Nun- ski vrt, ki je leta 1947 prejelo prvo nagrado. Hkrati je delal še na enem projektu, ki je bil leta 1948 nagra- jen z drugo nagrado ex aequo na natečaju Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije v parku Tivoli (Ljudska skupščina LRS, Park Tivoli, 1948). V študij- skem projektu je predvidel mogočen trg, orientiran v smeri sever-jug, na katerem bi bila sedež ljudske skupščine in nova stavba opere (Mihelič 1983, 38; Ivanšek 1995, 64-66). Leta 1957 je Okrajni ljudski odbor v Ljubljani (OLO) razpisal še en natečaj za ure- ditev središča Ljubljane (sl. 1), in sicer za ureditev območja med Kongresnim trgom, Uršulinskim vrtom ter Titovo in Dalmatinovo ulico. Na natečaju je Rav- nikar skupaj z Vladimirjem Bracom Mušičem in To- netom Pibernikom prejel posebno omembo zunaj kategorije za projektno nalogo Hrami. Že v tem pro- jektu je temo obravnaval z vidika oblikovanja mesta, ki se ukvarja s terciarnimi dejavnostmi, brez stano- vanjskih posegov, in upošteval vpliv stolpnic na me- stno silhueto, o kateri je arhitekt v tistih letih razmi- šljal (Mušič 1960; Ravnikar 1960). Njegovi predlogi so se navezovali na poskus, da bi rešili pred ruše- njem Koslerjevo palačo iz 18. stoletja ob Titovi cesti, Introduction. Trg Revolucije: the evolution of the architectural project by Edvard Ravnikar (1960–1983) The history of the project for Trg Revolucije summa- rized the transformations that occurred over the course of twenty years in the architectural vision of Edvard Ravnikar (1907-1993) and, at the same time, the same evolution of the needs of the public client, which marked the original layout of the modern monumental square in Ljubljana. After the Second World War, the architect had drawn up a study pro- ject on his own (1946/1947) for the Ursuline Garden area - the future headquarters of Trg revolucije - where he planned to locate the Presidium of the People’s Assembly of the People’s Republic of Slove- nia, obtaining the first prize in 1947 (Prezidji Ljudske Skupščine LRS, Nunski vrt, 1a. nagrada, 1947). Con- temporaneously, he worked to another entry, awarded with the second prize ex aequo in 1948 in a competition for the People’s Assembly of the Peo- ple’s Republic of Slovenia at the Tivoli Park (Ljudska Skupščina LRS, Tivoli Park, 1948). In the study, he en- visaged the creation of an imposing square oriented in a north-south direction, which would house the seat of the Assembly and a new Opera house (Mihelič 1983, 38; Ivanšek 1995, 64-66). In 1957, the People’s District Council of Ljubljana (Okrajni ljudski odbor, OLO) announced another competition relat- ing to the layout of the center of Ljubljana (fig. 1), for the renewal of the area between Kongresni Trg, the Ursuline Garden and Titova and Dalmatinova streets. On that occasion, Ravnikar, author of the "Hrami" entry, together with Vladimir Braco Mušič and Tone Pibernik, was awarded an out-of-competi- tion redemption. The project already addressed the Povzetek Trg revolucije v Ljubljani je urbanistična mojstrovina Edvarda Ravnikarja (1907–1993) in je rezultat 40 let trajajočega raziskovalnega procesa oblikovanja središča slovenske prestolnice. Janez Koželj (1945–), Ravnikarjev študent na Oddelku za arhitekturo FAGG v Ljubljani, je v svoji eksperimentalni diplomski nalogi predlagal »poskus potrditve osnovne pravice ljudi, da sami določajo okolje, ki jih obdaja, in pri tem razvijajo individualno in kolektivno ustvarjalnost.« Ključne besede Urbanistično oblikovanje, urbanistična analiza, Ljubljana, Edvard Ravnikar, Janez Koželj Abstract Revolution square in Ljubljana (Trg Revolucije) was Edvard Ravnikar’s (1907–1993) urban planning ma- sterpiece, the outcome of a 40-year research process in shaping the centre of the Slovenian capital. In his experimental thesis, Janez Koželj (1945–), Ravnikar’s student at the FAGG Architecture Department in Ljubljana, intended to propose "an attempt to affirm the elementary right of people to determine their own surrounding environment, developing a process of individual and collective creativity". Keywords Town design, urban analysis, Ljubljana, Edvard Ravnikar, Janez Koželj Sl. 1: Projekt Hrami, Edvard Ravnikar, Vladimir Mušič, Tone Pibernik, natečajna naloga iz leta 1957, iz revije Arhitekt, št. 4, 1960. Fig. 1: Project Hrami, Edvard Ravnikar, Vladimir Mušič, Tone Pibernik, 1957 competition entry, from Arhitekt, št. 4, 1960. 1 18 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 tako da bi skozi del palače speljali arkade, kontekst sosednjih stavb pa bi žrtvovali širitvi ceste, ene glav- nih mestnih osi (Mušič 1958; Mušič 2010). Podrob- nejšo rešitev so najprej naročili arhitektoma Borisu Kobetu in Vinku Glanzu, vendar se je mestna uprava nazadnje odločila za Ravnikarjevo rešitev (Kralj 1963, str. 10). Leta 1960 je bil objavljen jugoslovanski nate- čaj za Trg revolucije (sl. 2), na katerem je bil ob sode- lovanju Franca Meznerja izbran Ravnikar. Urbanistič- ni in arhitekturni program, kakor ga je oblikovala re- publiška skupščina, naj bi vključeval trg za množične prireditve v velikosti približno 15.000 kvadratnih metrov, vizualno vstavljen med Grajski hrib in Rožnik (Šlajmer 1960). Na tem prostoru naj bi stala spome- nik revoluciji in kip Borisa Kidriča: tako bi Ljubljana dobila socialistično urbano okolje, primerljivo s tisti- mi, ki so bila značilna za Beograd in Zagreb (sl. 3). Stavbe, predvidene v Ravnikarjevem projektu (sl. 4), so: uradi predsedstva (zahodna stolpnica) in dela- vskih organizacij (vzhodna stolpnica) ter Dom tehni- ke, stavba v obliki paralelepipeda, v kateri naj bi bili Centralna tehniška knjižnica (CTK) in sedež Društva gradbenih inženirjev in tehnikov, podzemni kino, ve- leblagovnica in podzemno parkirišče za 600 vozil (Kralj 1963, 12–13). Druge natečajne rešitve, na pri- mer projekt Antona Bitenca in Jožeta Kregarja, so predlagale eno stolpnico za sedež Centralnega komi- teja Zveze komunistov Slovenije (CK ZKS) in prizma- tično stavbo za Izvršni svet republike (Šlajmer 1960, str. 56). Po pričevanju zgodovinarja Naceta Šumija, kot ga navaja Peter Krečič, naj bi zamisel o stolpnicah dvojčkih (sl. 5) predlagal Boris Kraigher, vodilna osebnost slovenske in jugoslovanske politike, ki je opravljal funkcijo predsednika Izvršnega sveta repu- blike: model, ki bi ga lahko našli v sodobni ameriški arhitekturi (Krečič 1996, 33; Marušič 1982). Zasnovo novega mestnega središča, strukturiranega kot območje za pešce, posejano s trgovinami, kavar- nami in restavracijami, najdemo tudi v natečajnem predlogu iz leta 1963, za ureditev severnega obmo- čja zgodovinskega središča Ljubljane, okolice Prešer- novega trga, v soavtorstvu s Fedjo Koširjem (Vavken, 1963). Šlo je za nadaljevanje predlogov, s katerimi sta eksperimentirala Johannes H. van der Broek in Jakob B. Bakema na območju za pešce Lijnbaan v Rotterdamu (1949–55). Delo je bilo zaupano podjetju Tehnika iz Ljubljane, za reševanje projektnih vprašanj in težav, povezanih z gradbiščem, pa je bil ustanovljen poseben organ – Investicijski zavod za izgradnjo Trga revolucije (IZTR), ki ga je vodil Jurij Jenšterle. Z Ravnikarjem so sodelo- vali še arhitekti Anton Bitenc, Miloš Bonča, Jože Ko- želj, Anton Pibernik, France Rihtar in Vladislav Sedej ter vrsta drugih sodelavcev;1 podjetje naj bi se nasle- dnjih dvajset let ukvarjalo z bolnišnicami, hoteli, bančnimi poslovalnicami, urbanističnimi načrti, tr- govskimi centri in tehničnim svetovanjem po vsej Sloveniji, občasno pa tudi v drugih republikah. Za spomenik revoluciji, delo kiparja Draga Tršarja (sl. 6), so dolgo iskali pravo lokacijo: leta 1963 je bil izveden poskus z maketo v merilu 1 : 1,2 leta 1975 pa je Rav- nikar razvil novoureditev podzemnih prostorov. Najzanimivejši vidik Ravnikarjevega oblikovalskega pri- stopa so nenehne spremembe med delom pri projek- tu, ki so jih narekovale okoliščine izvedbe (sl. 7), spre- membe vključenih institucionalnih akterjev, predvsem pa arhitektova stalna refleksija, ki so jo spodbujala tudi soočanja s študenti in sodelavci. Leta 1962 so odkrili arheološke ostanke rimske Emone, odkritje je sledilo naključnim najdbam izpred dveh desetletij. Ravnikar je odkritje deloma upošteval in fragmente rimskega zidu vključil v vrt na jugozahodni strani Cankarjevega doma, pa tudi v prehodno območje, pridobljeno z Preteklost Sl. 2: Novo središče Ljubljane, iz Tovariš: ilustrirana revija, št. 13, 6. 4. 1963. Sl. 3: Slika makete, ki prikazuje nove stavbe (označene s črkami) ob že obstoječih (številke), iz Tovariš: ilustrirana revija, št. 13, 6. 4. 1963. 1: Narodni muzej 2: Opera 3: Državni zbor 4: Nama 5: Konzorcij (knjigarna) 6: Komunalna banka 7: Uršulinska gimnazija 8: Uršulinska cerkev A: Trg revolucije B: Spomenik revolucije C: Stolpnici D: Kino E: Poslovna stavba F: Dom tehnike (knjižnica) G: Prizidek h gimnaziji Sl. 4: Edvard Ravnikar, perspektiva območja med Maximarketom in načrtovanim Domom tehnike, iz Jurij Jenšterle, Božo Podlogar, Investicijski zavod za izgradnjo Trga revolucije Ljubljana, Ljubljana 1980 [Vir: Archivio Marco Pozzetto, Dipartimento di Architettura dell'Università di Palermo]. Sl. 5: Edvard Ravnikar, Franc Mezner, zmagovalni projekt za natečaj Trg revolucije 1960, maketa, iz revije Arhitekt, št. 4, 1960. Sl. 6: Drago Tršar, Spomenik revolucije (javni razpis 1962) [Foto: Raimondo Mercadante, januar 2020]. Sl. 7: Ureditev Trga revolucije [Vir: arhiv Jurij Kobe]. Sl. 8: Naslovnica revije Arhitektov bilten št. 4, 1972: karikatura, ki ironizira zmanjšanje višine stolpnic. 2 3 4 1 Vsi sodelavci so bili: Mika Berlič, Radko Blažič, Dejan Bleiweis, Judita Černič, Barbara Demšar, Sergej Dolenc, Miroslav France, Damjan Gale, Ana Gospodarič, Vojka Ivanek, Tomo Jurčič, Štefan Kacin, Mirko Kajzelj, Rasto Konič, Fedja Košir, Tine Legat, Črtomir Mihelj, Marija Pipan, Božo Rot, Majda Sevšek, Mitja Simoniti, Bogdan Spindler, Sonja Spindler, Cveta Stepančič, Marijan Uršič in Filip Vraber. Projektanti statike so bili Ervin Prelog, Jože Coren in Ivo Vodopivec, glej: Jurij Jenšterle, Edvard Ravnikar, »Trg revo- lucije, Ljubljana: arhitekti: Edo Ravnikar s sodelavci«, Sinteza 30/32 (1973), 81. O zgodovini in dosežkih IZTR glej tudi Jurij Jen- šterle, Božo Podlogar, Investicijski zavod za izgradnjo Trga revo- lucije Ljubljana: 1960–1980 (Ljubljana: IZTR, 1980). 2 Ljubljanski dnevnik (28. 6. 1963), 4; Osnovni projekt so razvili s pomočjo fotomontaže, datirane 20. 6. 1975, ki jo hrani MAO, arhiv Edvard Ravnikar (ni inventariziran): Predlog dopolnitve obeležja spomenika revolucije, tako da bo bolje in dokončno pripravljeno za družbeno obredje pomembnih dogodkih politič- nega življenja. Ob tem si načrt prizadeva za čimbolj zaključeno podobo zahodne strani Trga revolucije. 19arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 theme from the perspective of creating a tertiary city, excluding residential interventions and consid- ering the effect of the towers on the urban silhou- ette, a subject of reflection for the architect in those years (Mušič 1960; Ravnikar 1960). These proposals were associated with a project to protect the eight- eenth-century Kozler palace on Titova cesta from demolition, adapting a part of it to an arcaded street but sacrificing the context of the adjacent buildings, to favor the widening of the avenue, one of the main axes of the city (Mušič 1958; Mušič 2010). Requests for detailed design proposals were submitted to the architects Boris Kobe and Vinko Glanz, but ultimate- ly the city administration opted for Ravnikar’s work (Kralj 1963, 10). Thus came the Yugoslav tender for Trg Revolucije of 1960 (fig. 2), won by Ravnikar, with the collaboration of Franc Mezner. The urban plan- ning and architectural program, formulated by the Assembly of the Republic, was to include a square for popular events of about 15,000 square meters, visually included between the Castle hill and the Rožnik hill-park (Šlajmer 1960). This space should have housed a monument to the Revolution and a statue of Boris Kidrič: in this way, Ljubljana would have received a socialist urban environment compa- rable to those that now characterized Belgrade and Zagreb (fig. 3). The buildings envisaged in Ravnikar's project (fig. 4) were the offices of the Presidency of the Republic (west tower) and of workers' organiza- tions (east tower), as well as the “Dom tehnike”, a parallelepiped-shaped building, which would house the Central Technical Library (CTK) and the head- quarters of the Society of Engineers and Technicians, an underground cinema, a shopping gallery and an underground parking for 600 vehicles (Kralj 1963, 12-13); other projects proposed in the competition, such as that by Anton Bitenc and Jože Kregar, pro- posed a single tower, as the headquarters of the Central Committee of the Communist Party and a prismatic building as the Executive Council of the Re- public (Šlajmer 1960, 56). According to a testimony by the historian Nace Šumi reported by Peter Krečič, the idea of the twin towers (fig. 5) would have been suggested by Boris Kraigher, a leading figure in Slo- venian and Yugoslav politics, who held the role of president of the Executive Council of the Republic: a model attributable to contemporary American archi- tecture (Krečič 1996, 33; Marušič 1982). The layout of a new city centre structured as a pedes- trian area dotted with shops, cafes and restaurants was also found in the 1963 proposal, formulated with Fedja Košir, for the competition relating to the new layout of the northern area of the historic center of Raimondo Mercadante Ljubljana, around in Prešeren square (Vavken 1963): it was a resumption of solutions experimented by Jo- hannes H. van der Broek and Jakob B. Bakema for the Lijnbaan area in Rotterdam (1949–55). The work was entrusted to the company “Tehnika” of Ljubljana and a special body was set up in charge of resolving the design issues and problems inherent in the construction site, the Investment Consortium for the construction of Trg Revolucije (Investicijski Zavod za izgradnjo Trga Revolucije), led by Jurij Jenšterle, but in association with Ravnikar were also the architects Anton Bitenc, Miloš Bonča, Jože Koželj, Anton Pibernik, France Rihtar and Vladislav Sedej, as well as a host of other collaborators; the consortium would have dealt throughout Slovenia for twenty years but also, occasionally, in other republics with works such as hospitals, hotels, banking offices, ur- ban plans, shopping centres and technical consul- tancy.1 The monument to the Revolution, the work of the sculptor Drago Tršar (fig. 6), was the subject of various searches for an optimal location: in 1963 an experiment was made with a 1/12 scale model, while in 1975 Ravnikar developed a new basement. The most interesting aspect of the design approach, however, was determined by the continuous chang- es in progress, suggested by the circumstances of implementation of the project (fig. 7), by the change of the institutional actors involved but above all by the architect's reflection, also stimulated by the con- frontation with students and collaborators. In 1962, archaeological remains of the ancient Roman Emo- na were found, which followed the discoveries made Fig. 2: The new centre of Ljubljana, from Tovariš: ilustrirana revija, št. 13, 06. 04. 1963 Fig. 3: Picture of a model, showing the new buildings (pointed out with letters) alongside the already existing ones (numbers), from Tovariš: ilustrirana revija, št. 13, 06. 04. 1963. 1: National Museum 2: Opera House 3: National Assembly 4: Nama 5: Konzorcij (bookshop) 6: Komunalna banka 7: Ursuline Gymnasium 8: Church of the Ursulines A: Trg revolucije square B: Monument to the Revolution C: Towers D: Movie theater E: Commercial building F: Dom tehnike (Library) G: Expansion of the gymnasium Fig. 4: Edvard Ravnikar, perspective of the area between the Maximarket and the planned Dom tehnike, from Jurij Jenšterle, Božo Podlogar, Investicijski zavod za izgradnjo Trga revolucije Ljubljana, Ljubljana 1980 [Archivio Marco Pozzetto, Dipartimento di Architettura dell’Università di Palermo]. Fig. 5: Edvard Ravnikar, Franc Mezner, winning design for the 1960 Trg revolucije competition, model, from Arhitekt, št. 4, 1960. Fig. 6: Drago Tršar, Monument to the Revolution (public tender 1962) [Photo by Raimondo Mercadante, January 2020]. Fig. 7: General layout of the Trg revolucije [Archive Jurij Kobe]. Fig. 8: Cover of “Arhitektov bilten” št. 4, 1972: caricature that ironizes the reduction in height of the towers. 5 6 7 8 1 The collaborators were: Mika Berlič, Radko Blažič, Dejan Ble- iweis, Judita Černič, Barbara Demšar, Sergej Dolenc, Miroslav France, Damjan Gale, Ana Gospodarič, Vojka Ivanek, Tomo Jurčič, Štefan Kacin, Mirko Kajzelj, Rasto Konič, Fedja Košir, Tine Legat, Črtomir Mihelj, Marija Pipan, Božo Rot, Majda Se- všek, Mitja Simoniti, Bogdan Spindler, Sonja Spindler, Cveta Stepančič, Marijan Uršič and Filip Vraber. The care of the static aspects was entrusted to Ervin Prelog, Jože Coren and Ivo Vo- dopivec, see: Jurij Jenšterle, Edvard Ravnikar, “Trg revolucije, Ljubljana: arhitekti: Edo Ravnikar s sodelavci”, Sinteza 30/32 (1973), 81. For the history and achievements of the investment consortium, see also: Jurij Jenšterle, Božo Podlogar, Investicij- ski zavod za izgradnjo Trga revolucije Ljubljana: 1960–1980 (Ljubljana: IZTR, 1980). 2 Ljubljanski dnevnik (28 June 1963), 4; the base project was con- ceived with the use of a photomontage, dated 20 .06. 1975, kept at MAO, Arhiv Edvard Ravnikar (not inventoried): Predlog dopolnitve obeležja spomenika Revolucije, tako da bo bolje in dokončno pripravljeno za družbeno obredje ob pomembnih dogodkih političnega življenja. Ob tem si načrt prizadeva za čimbolj zaključeno podobo zahodne strani Trga Revolucije. 20 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 združitvijo objektov uršulinskega samostana, kjer je bil tudi prehod proti Titovi (danes Slovenski) cesti (1975).3 Kljub prezentaciji arheoloških ostankov, ki so sicer omejeni na posamezne fragmente, so se nekateri kriti- ki pritoževali nad uničenjem velikega dela ostankov rimskega emonskega tkiva (Pirkovič - Kocbek 1984). Do večjih sprememb projekta in s tem podobe mestne- ga prostora je prišlo z zmanjševanjem in spremembo programa: višina stolpnic se je zmanjšala z 80 na 60 metrov, z 12 nadstropji ter pritličjem, kletjo in servi- snimi prostori (vzhodna stolpnica je kasneje pridobi- la še štiri nadstropja, zahodna pa še eno na manjšem tlorisu). Do znižanja stolpnic je po eni strani vodila menjava vladnega programa s poslovnim: republi- škega naročnika sta zamenjali Ljubljanska banka (vzhodna stolpnica) in Iskra, podjetje za telefonijo in elektroniko (zahodna stolpnica), po drugi strani pa je bilo znižanju naklonjeno javno in strokovno mnenje. V članku o poteku del v Ljubljanskem dnevniku iz leta 1967 novinar pojasnjuje zmanjšanje višine: »Načrt so spremenili, ker bi 80-metrske stolpnice zakrile značil- no panoramo ljubljanskega gradu.«4 Leta 1972 je Ar- hitektov bilten, ki ga je takrat urejal Marjan Ocvirk, sprožil obsežno razpravo med zgodovinarji, arhitekti, oblikovalci in intelektualci o vprašanjih, ki jih je spro- žila ta namerna »degradacija« Ravnikarjevega pro- jekta (sl. 8). Med njimi so bili kritik Stane Bernik, obli- kovalca Niko Kralj in Saša Mächtig, arhitekt Janez La- jovic, literarni kritik in filozof Dušan Pirjevec, igralec in dramatik Marko Slodnjak, umetnostni zgodovinar Nace Šumi in novinar Peter Žagar, vsi iz Slovenije, ter kritičarka Antoaneta Pasinović iz Zagreba.5 Peter Krečič je nato leta 1975 v kratkem zgodovin- skem pregledu sodobne slovenske arhitekture6 pozi- tivno ocenil znižanje stolpnic. Ob spremembi namembnosti stolpnic, ki je pomenila popolno redefinicijo trga, saj je ta iz institucionalnega prostora postal emblem mesta in njegovih vodilnih podjetij, opazimo tudi metamorfozo arhitekturnega jezika: prvotno predvideni zavesni zid je zamenjala obloga iz granitnih plošč, pritrjena z vidnimi vijaki, ki se navezuje na Semperjev Prinzip der Bekleidung in dunajske mojstrovine Otta Wagnerja. Vplivu dunaj- skega fin de siècla pa se je pridružilo sklicevanje na skandinavsko arhitekturo. V podstavku Iskrine stol- pnice in v volumnu njene vhodne avle (1976) pa za- znamo elegantno dekorativno rabo opeke, izpeljano skoraj do manierizma: ta poseben način uporabe ope- ke je za kar nekaj let pustil svoj pečat v slovenski arhi- tekturi, verjetno pa ima vzor tudi v delih italijanske smeri Neoliberty, ki se je nekaj let prej pojavila v Tori- nu in jo je Ravnikar poznal iz strokovnega tiska. Pomemben vidik uporabe Trga revolucije za prosto- časne dejavnosti pa je pomenila blagovnica Maxi- market (sl. 9), za tisti čas novost. Odprlo jo je podje- tje Agrokombinat Emona (podjetje se je prvotno specializirano za trženje semen in izdelkov za kmetij- stvo), ki je ponudilo zahodno potrošniško blago na 16.000 kvadratnih metrih trgovskega prostora v pe- tih nadstropjih. Maximarket (sl. 10), odprt leta 1968, je bil poleg mariborske blagovnice Kvik ena od naj- boljših trgovin v Jugoslaviji. Zajemal je blagovnico (sl. 11) s prodajalno oblačil, fotografiskega materiala in tehnike ter z različnimi storitvami, pa tudi bogato izbiro gostinskih lokalov: samopostrežno restavraci- jo s 168 sedeži, restavracijo z 80 mizami, okrepčeval- nico s 95 sedeži in med Ljubljančani zelo priljubljeno slaščičarno, katere opremo je v skladu s takrat so- dobnimi estetskimi tokovi načrtoval Ravnikar in je imela obešen strop iz poliestrskih cevi.7 Pri Trgu revolucije gre predvsem za nov način razume- vanja urbanega prostora, ki ga je Ravnikar povezoval z razvojem informacijske tehnologije in novo vlogo arhi- tekta, ki ne snuje več le statičnih okolij, temveč ustvar- ja živahne prostore druženja, kakršni so značilni za so- dobno življenje. Z njimi je prispeval k ustvarjanju ozra- čja Ljubljane, ki jo razume kot politično prestolnico in kot središče na visoki kulturni in gospodarski ravni. »Prav informatika kot kvalitetna dejavnost ima v tem malem urbanizmu in arhitekturi popolno pred- nost pri izboru možnosti s čim večjo raznoličnostjo okolja in diferenciacijo poslovalnic pred strogimi strukturami. To [Trg revolucije] postaja v resnici vsak dan bolj kraj gibanj, svobodnosti, dostopov in Preteklost 3 Na novem Trgu revolucije, kjer so arheologi našli rimsko najd- bišče, kopljejo in preiskujejo še preostali del 19. insule, Lju- bljanski dnevnik (4. 5. 1963, 1); Jaroslav Šašel, Varstvo spome- nikov, letn. 8: (1962), 273–274, 302–303; glej tudi zapis arheo- loga Jožeta Kastelica, strokovnjaka in Ravnikarjevega prijatelja, v F. Achleitner, F. Ivanšek (ur.), Hommage à Edvard Ravnikar: 1907–1993 (Ljubljana: France in Marta Ivanšek), 207–211. 4 »Stolpnica spet v gradnji«, Ljubljanski dnevnik (16. 5. 1967), 1. 5 »Trg revolucije v Ljubljani«, Arhitektov bilten, 4 (1972), 15–16. 6 Peter Krečič, 1945–1975: 30 let slovenske arhitekture, Dnevnik, 13. 5. 1975, p. not num. 7 Lojze Jakopič, »Izpolnitev velikega načrta«, Ljubljanski dnevnik, 6. 3. 1968, p. 5; Peter Krečič, Edvard Ravnikar, arhitekt, urba- nist, oblikovalec, teoretik, op. cit., p. 36. notranjega prelivanjav neštetih različkih, od vstopov, prehodov, podhodov, stopnišč in zaprte podzemne trgovinske galerije v nasprotju s še vedno zelo običaj- nimi nizanji ločenih zgradb v stisnjene bloke, zaradi prilagajanja produkciji in prometu z nujnostjo grde zadnje strani s tehničnim dvoriščem. Že dosedanji program z banko, poslovnimi površinami, trgovina- mi, gostinstvom in posebnimi storitvami vidno obli- kuje zanimivo družbeno sfero, ki ji bo nadaljna gradi- tev Trga revolucije dodala še nove programe, priredi- tvene možnosti v treh dvoranah, povečanje možnosti shajanja, razstave industrijske produkcije in zelo mnogo možnosti za likovne razstave ter vedno več prireditev na prostem, od gledaliških do družbenih vsake vrste. Z vsem tem nastaja na čisto novih teme- ljih tudi podlaga za zelo potrebno višjo raven našega mestnega življenja, kadar ta raste iz okolja.« (Ravnikar 1973, 83) Gradnja Cankarjevega doma je še dodatno obogatila kulturno ponudbo trga. Cankarjev dom je center za kongrese, koncerte in kulturne prireditve s štirimi dvoranami od 200 do 1406 sedežev. Konstrukcijsko gre za izjemno zapleteno stavbo, pri kateri sta bila ve- lik izziv tudi akustika in funkcionalnost. S Cankarjevim domom se je dopolnilo Ravnikarjevo raziskovanje mo- delov skandinavske arhitekture in iskanje sodobnega načina izražanja monumentalnosti (Mušič 1983). 9 10 Sl. 9: Primeri življenja v okolici Trga revolucije v Ljubljani: notranjost blagovnice, kavarna Maximarket in javna prireditev. Iz: Jurij Jenšterle, Božo Podlogar, Investicijski zavod za izgradnjo Trga revolucije Ljubljana, Ljubljana 1980 [Vir: Archivio Marco Pozzetto, Dipartimento di Architettura dell'Università di Palermo]. Sl. 10: Slika blagovnice Maximarket s sodobnim oglaševanjem in označevanjem (1979). Iz: Jurij Jenšterle, Božo Podlogar, Investicijski zavod za izgradnjo Trga revolucije Ljubljana, Ljubljana 1980 [Vir: Archivio Marco Pozzetto, Dipartimento di Architettura dell'Università di Palermo] Sl. 11: Slika (1979), ki prikazuje notranjost nakupovalnega podhoda s kavarnami, trgovinami in potovalno agencijo Globtour. Iz: Jurij Jenšterle, Božo Podlogar, Investicijski zavod za izgradnjo Trga revolucije Ljubljana, Ljubljana 1980 [Vir: Archivio Marco Pozzetto, Dipartimento di Architettura dell'Università di Palermo] 21arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Raimondo Mercadante fortuitously in the previous two decades: Ravnikar partially took this into account, integrating frag- ments of Roman walls in the garden on the south- western side of the Cankarjev Dom, but also in the graceful passage area obtained from the unification of the structures of the Ursuline convent, where there was also an underpass for Titova cesta (1975).3 Some observers, however, complained of the de- struction of a large part of the traces of the Roman Emona fabric caused by the works for the new com- plex, despite these archaeological references, limit- ed to single points (Pirkovič - Kocbek 1984). A radical change in the projects and in the physiog- nomy of the urban space occurred with the reduc- tion and change of program: the towers were re- duced in height from 80 to 60 m, distributed over 12 elevations plus the ground floor, basements and ser- vice rooms (moreover, the west tower received four further elevations, the east one, obtained on a re- duced volume). On the one hand, the abandonment of the projects for imposing institutional headquar- ters, which would have been replaced as clients by Ljubljanska banka (east tower) and the telephone and electronics company “Iskra” (west tower), on the other the considerations shared with public opinion and the circle of specialists had led to a re- duction in the impact of the towers. For example, the chronicler of the newspaper "Lju- bljanski dnevnik" lent himself to this kind of analysis in an article on the progress of the works in 1967, who stated how the programs had changed "be- cause two 80-meter towers would have concealed the characteristic panorama of the Ljubljana Cas- tle".4 In 1972, “Arhitektov bilten”, still under the di- rection of Marjan Ocvirk, launched an extensive con- sultation among historians, architects, designers and intellectuals on the questions raised by this in- tentional “degrowth” of Ravnikar's project (fig. 8): the names were those of the critic Stane Bernik from Ljubljana and Antoaneta Pasinović from Zagreb, the designers Niko Kralj and Saša Mächtig, the architect Janez Lajovic, the literary critic and philosopher Dušan Pirjevec, the actor and playwright Marko Slodnjak, the art historian Nace Šumi and the jour- nalist Peter Žagar, all from Slovenia.5 Then in 1975, in a brief historical review of contem- porary architecture in Slovenia, Peter Krečič positive- ly evaluated the corrections in height of the towers.6 Alongside the change in destination of the towers, which implied a total redefinition of the square, which from an institutional place became the em- blem of a city and its leading companies, a meta- morphosis of the architectural language was ob- served: from the curtain wall initially envisaged, it passed to a cladding in granite slabs fixed with sup- ports, with a revival of the Prinzip der Bekleidung by Gottfried Semper and the Viennese masterpieces of Otto Wagner. However, this fin de siècle influence was joined by the reference to Scandinavian archi- tecture, in the elegant decorative use of brick, pushed almost to mannerism, evident in the base and in the volume of the entrance hall of the “Iskra” tower (1976): this particular way of using brick left its mark on Slovenian architecture for a few years but was also probably rooted in the reference to the works of the Italian “Neoliberty” trend that arose a few years earlier in Turin, which Ravnikar knew thanks to the circulation of magazines. An important aspect of the use of Trg Revolucije in terms of space for free time was represented by the “Maximarket” shopping center (fig. 9): a new initia- tive for the times, started by the company “Agrokom- binat Emona”, originally specialized in the marketing of seeds and products for agriculture, which for the first time offered Western consumer goods in a com- mercial space of 16,000 square meters on five floors. The “Maximarket” (fig. 10) opened in 1968, repre- senting, together with the “Kvik” department store in Maribor, one of the excellences of the retail trade in Yugoslavia; in addition, however, it offered a com- mercial gallery (fig. 11) with clothing, photography and technology stores and various services, as well as a wide choice of dining places: a self-service with 168 seats, a restaurant with 80 tables, a snack grill with 95 seats and a patisserie much loved by the Lju- bljana people and furnished to a design by Ravnikar himself based on extremely contemporary aesthetic criteria, with a false ceiling in polyester tubes.7 However, Trg Revolucije represented above all a new way of understanding urban space, which Ravnikar linked to the developments of information technolo- gy and to a new role of the architect, no longer just a creator of static environments but of vibrant plac- es of sociality typical of modern life, thus contribut- ing to create the climate of a Ljubljana understood as a political capital and a pole of high cultural and economic level: "It is information technology itself - with high-level activities in an extremely varied environment and with a plurality of branches - that is favoured in this genre of small-scale urban planning, compared to rigid and inflexible structures. In reality [Trg Revolu- cije] is increasingly becoming a dynamic place, of freedom, made of access and crossing within an infi- nite variety of entrances, passages, underpasses, stairs and an underground commercial gallery: the exact opposite of the usual row of buildings sepa- rated, divided into blocks, so as to conform to pro- duction and traffic, which necessarily results in ugly rear facades with service courtyards. The contents of a bank, office areas, shops, restaurants and ser- vices are already taking shape within an interesting social environment, which the new Trg Revolucije complex will implement with ever new elements; through the possibility of organizing events in three auditoriums, which will increase the opportunities for aggregation, with exhibitions of industrial pro- ductions, art exhibitions and even outdoor events, from the theatre to all sorts of social gatherings. All this creates an entirely new basis for the indispensa- ble high cultural standard of our city, which arises from the context" (Ravnikar 1973, 83). The cultural offer of the square was subsequently further enriched with the construction of the Cankar- jev Dom, a centre for congresses, concerts and cul- tural events with four rooms from 200 to 1406 seats, a structure of great complexity and articulated by significant challenges also for the acoustics and the functionality of the spaces, which completed Ravni- kar’s research on the models of Scandinavian archi- tecture and on the formulation of a modern way of the monumental (Mušič 1983). 3 “Na novem Trgu revolucije, kjer so arheologi našli rimsko najd- bišče, preostal kopljejo in preiskujejo še preostali del 19. insu- le”, Ljubljanski dnevnik (04 March 1963, 1); Jaroslav Šašel, Varstvo spomenikov, Letn. 8: (1962), 273–274, 302–303; see the memoirs of the archaeologist Jože Kastelic, expert on the subject and a friend of Ravnikar, in F. Achleitner, F. Ivanšek (eds.), Hommage à Edvard Ravnikar: 1907–1993 (Ljubljana: France and Marta Ivanšek), 207–211. 4 “Stolpnica spet v gradnji”, Ljubljanski dnevnik (16 May 1967), 1. 5 “Trg Revolucije v Ljubljani”, Arhitektov bilten 4 (1972), 15–16. 6 Peter Krečič, 1945–1975: 30 let slovenske arhitekture, Dnevnik, 13. 05. 1975, p. not num. 7 Lojze Jakopič," Izpolnitev velikega načrta", Ljubljanski dnevnik, 06. 03. 1968, p. 5; Peter Krečič, Edvard Ravnikar, arhitekt, urba- nist, oblikovalec, teoretik, op. cit., p. 36 11 Fig. 9: Fig. 9: Examples of the life around the Trg revolucije in Ljubljana: interior of the shopping centre, the Maximarket café and a public event. From: Jurij Jenšterle, Božo Podlogar, Investicijski zavod za izgradnjo Trga revolucije Ljubljana, Ljubljana 1980 [Archivio Marco Pozzetto, Dipartimento di Architettura dell’Università di Palermo]. Fig. 10: Picture of the Maximarket shopping centre showing contemporary advertising and signposting (1979). From: Jurij Jensterle, Božo Podlogar, Investicijski zavod za izgradnjo Trga revolucije Ljubljana, Ljubljana 1980 [Archivio Marco Pozzetto, Dipartimento di Architettura dell’Università di Palermo]. Fig. 11:Picture (1979) showing the inside of the shopping underpass with cafés, various shops and the Globtour travel agency. From: Jurij Jenšterle, Božo Podlogar, Investicijski zavod za izgradnjo Trga revolucije Ljubljana, Ljubljana 1980 [Archivio Marco Pozzetto, Dipartimento di Architettura dell’Università di Palermo]. 22 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Diplomsko delo Janeza Koželja: polje delovanja in kulturne reference Janez Koželj (sl. 12), rojen leta 1945 v Ljubljani, je diplomiral na FAGG v seminarju prof. Ravnikarja 31. oktobra 1973, z diplomsko nalogo Vrednotenje urba- nega prostora – raziskava novega Trga revolucije (Koželj, 1973). V njej je analiziral vpliv urbanizma in arhitekture novega kompleksa z dvema stolpnicama, blagovnico in pripadajočimi objekti na ljubljansko staro mestno jedro. Koželj je bil močno vpet v politiko, bil je funkcionar Zveze socialistične mladine Jugoslavije (SKOJ – Savez komunističke omladine Jugoslavije) v Beogradu. Nje- gova prva dela so s področja grafike in oblikovanja spomenikov: za ljubljansko galerijo Škuc je oblikoval naslovnice (1972), z oblikovalcem Miljenkom Licu- lom plakate za Ligo študentov (1973), z Miho Keri- nom in Branetom Kregarjem pa idejni projekt za spo- menik Augustu Cesarcu v Zagrebu (1973) (Arhitektu- ra + beseda 1981, 13–19). Diplomsko delo je bilo del novih tem, ki so se jih lo- tevali Ravnikarjevi študentje v okviru seminarja Soba 25. Odlikuje ga obsežno poznavanje sodobne med- narodne literature s področja urbanizma. V tistih le- tih je temo v Sloveniji obvladoval Leonid Lenarčič, ki je leta 1974 objavil rezultate raziskave o percepcij- skih aspektih mestne vizualne oblike in njihovem po- menu v urbanističnem načrtovanju. Lenarčič je di- plomiral v Beogradu in že leta 1960 sodeloval pri načrtovanju Novega Beograda. Svojo raziskavo je opravil med bivanjem v Londonu na šoli za arhitek- turo Architectural Association. S svojim delom je slo- venski javnosti predstavil dosežke do tedaj v Sloveni- ji manj znanih raziskovalcev, kot so James Gibson, Steen Eiler Rasmussen in Françoise Choay (Lenarčič 1974; Pogačnik 1976; Gulič 2011). Koželjevo delo je tako v analizi in predlogih izboljšav, ki so bile sicer implicitno že nakazane v Ravnikarje- vih oblikovalskih rešitvah prejšnjega desetletja, za- vzela novo perspektivo – perspektivo participacije, na podlagi katere arhitektura in urbanizem prispeva- ta k ustvarjanju konteksta za vsakdanje življenje. V uvodu avtor navaja: »Arhitekturo lahko opredelimo kot sistem znakov, ki lahko nastaja in učinkuje le zno- traj posredovalnega procesa, ki je po svoji naravi družben.« (Koželj 1973, 1) Družbeno razsežnost arhitekture in urbanizma je opredelil kot široko in prevladujočo tudi v odnosu do drugih umetnosti, pri čemer je povzel misel Nikolau- sa Pevsnerja v uvodu knjige Oris evropske arhitektu- re: »Stikom s tako imenovanimi lepimi umetnostmi Preteklost se lahko ognemo, ne moremo pa pobegniti pred stavbami in skoraj nezaznavnimi, a predirljivimi vpli- vi njihovega značaja, pa naj bo ta plemenit ali pro- staški, zadržan ali vsiljiv, pristen ali izumetničen.« (Pevsner 1948, 19-20; povzeto po: Koželj 1973, 2) Koželj trdi, da so temeljne značilnosti družbene na- rave arhitekture v povezanosti med obliko in funkci- jo stavb ter urbanizmom, v povezanosti med materi- alom in tehniko, v fizični prisotnosti arhitekture v grajenem prostoru, v tesni povezanosti med željo arhitekta in prevladujočo politično strukturo. Ob spoznanju o očitni heteronomiji arhitekture glede na družbi imanentne družbenoekonomske moči in sile, se je avtor spraševal o izvoru znakov in sporočil, ki jih posreduje Trg revolucije v Ljubljani, o semiotič- ni ustreznosti arhitekture glede na prejemnike po- sredovanega sporočila (meščane in uporabnike pro- storov), spraševal se je, ali je bila izbira znakov in simbolov zaupana izključno arhitektom in urbani- stom: »Kdo oblikuje red in kdo ga uveljavlja? Kdo kontrolira in vrednoti učinke, ki jih ustvarjajo zgrad- be oz. urbanistične ureditve?« (Koželj 1973, 2) Koželj razume možnost participacije kot razsežnost aktivnega ali pasivnega, neposrednega ali posrednega sodelovanja v procesu odločanja, ki je podlaga za obli- kovanje oblike in funkcij urbanega prostora. Ravnikar- jev učenec je zato odkrito kritiziral ostanke hierarhič- nih in totalitarnih odnosov in praks, izhajajočih iz sis- tema samoupravnega soodločanja, v katerem na koncu dejansko niso upoštevali potreb državljanov. S tega vidika participativni mehanizmi samoupravlja- nja, ki so se nekaj let pred tem začeli uveljavljati v ju- goslovanskem sistemu, ne bi prinesli bistvenih učin- kov (Koželj 1973, 3)8. Med najpomembnejšimi zahte- vami za ustreznost urbanističnega ali arhitekturnega projekta naj bi bile zahteve po formalni »RAZLIČNO- STI FORME« in »potreba po SPREMENLJIVOSTI FOR- ME«; raznolikost in členjenost urbanih prostorov predstavlja mnogoterost družbe in različnost odnosov posameznika s skupnostjo. Koželj je kritiziral tudi pri- stope arhitekturne teorije v Jugoslaviji in trdil, da je bila prednost popolnega »delovanja«; da je imelo po- polno »delovanje« posamezne stavbe kot avtono- mnega organizma vedno prednost pred upošteva- njem navezave na kontekst (Koželj 1973, 4). V skladu s to kritiko je avtor zastavil nove cilje urbani- stičnega oblikovanja, na primer: možnost, da se upo- rabniki mesta v grajenem prostoru orientirajo s pomo- čjo simbolov ter vizualnih in kromatičnih referenc; možnost ustvarjanja vizualno-čutnih povezav med človekom in okoljem skozi skupek pozitivnih ali nega- tivnih asociacij, fantazij, spominov in vtisov krajev, ki jih dnevno prečkajo; možnost ustvarjanja raznolikosti in kompleksnosti v urbanem okolju in končno možnost ustvarjanja estetskih elementov, kot so mestna silhue- ta, materiali in kompozicija. Koželj se je skliceval na tri temeljne modele interpretacije urbanega prostora, in sicer na modele Kevina Lyncha, Gordona Cullena in Jane Jacobs (ki jih navaja po nemški izdaji) (Koželj 1973, 7–13; Lynch 1960; Cullen 1961; Jacobs 1961). 8 O razpravi o vlogi samoupravljanja v urbanističnem načrtova- nju in prenovi mestnih središč, ki je v Sloveniji potekala v se- demdesetih letih prejšnjega stoletja, glej: Mercadante, R., (2023) »Between Restoration, Urban Renewal, and Revitaliza- tion: Maribor Old Town during the Late Socialist Period (1978¬1990).«, Architectural Histories 11(1). doi: https://doi. org/10.16995/ah.9618 in Mercadante, R., »The rise and fall of Yugoslav urbanism: the Maribor-Jug plan (1973¬1982).« Terri- torio 103, 1¬24. (v tisku). Glej tudi: »Jugoslovanski prostori v Sloveniji«, POGAČNIK A. (1983). Urbanizem Slovenije: Oris ra- zvoja urbanističnega in regionalnega prostorskega načrtova- nja v Sloveniji, Ljubljana, FAGG. Navedenih modelov ne povzemamo, zanimivo pa je, kako je Koželju uspelo učinkovito uporabiti njihove ideje, kolikor je to mogoče v tako specifičnem konte- kstu, kot je urbano okolje glavnega mesta jugoslovan- ske republike, katerega institucionalni in uradni trg je postal središče nedokončanega ameriško navdihnje- nega mesta, ki se ukvarja s terciarnimi dejavnostmi. Tako naj bi orodja za oblikovanje mesta postali ele- menti Lyncheve analize, kot so pot, rob, soseska, voz- lišče in referenca, pa tudi kategorije tukaj in zdaj, kombinacija, projekcija in recesija, dopolnjeni s Culle- novim pojmom zveznega pogleda (serial vision) in s konceptom, ki ga je vpeljala Jane Jacobs, mnoštvom mestnih funkcij. Po Koželjevih besedah je z vsemi temi značilnostmi izražala »potrebo po ustvarjanju ustrezne stopnje raznolikosti, neprevidenosti in spre- menljivosti prostora« (Koželj 1973, 17). Avtor je od Jane Jacobs prevzel zlasti načelo kakovosti urbanih prostorov, za katere je značilna »NAJUGODNEJŠE STOPNJE RAZNOLIKOSTI KORIŠČENJA PROSTORA. Sle- dnja omogoča zadovoljevanje človekovih bivalvi, družbenih interesov in potreb ter ustvarja stalno pri- sotnost ljudi v urbanem prostoru; daje mu življenje in utrip« (ibidem), kar zagotavlja stalno živost. Element participacije je prevzel iz Lyncheve analize, s katero je ta potrdil pomen »kolektivne reprezenta- cije tako za nadzor kakovosti kot tudi za oblikovanje specifičnega urbanega prostora, skladnega z življenj- skim stilom večine uporabnikov in z njihovim svetov- nim nazorom« (Koželj 1973, 18). Kar zadeva sintezo med arhitekturo in urbanizmom ob upoštevanju antropoloških in kulturnih potreb skupnosti, ki naseljuje prostore sodobne arhitekture, se Koželjev pristop približuje raziskavam, s katerimi se je ukvarjal Team X in pa, v Italiji, Giancarlo De Car- lo (Molinari 2017). Nanje se sicer ne sklicuje nepo- sredno v besedilu, se pa nanje sklicuje Koželjeva bi- bliografija. Med navedenimi deli so Researches on the collective form (Raziskave o kolektivni formi) Fu- mihika Makija, Complexity and Ambiguity in Enviro- nmental Design (Kompleksnost in dvoumnost pri oblikovanju prostora) Amosa Rapoporta in Roberta Kantorja in Stadt für Menschen (Mesto za ljudi) Paul- hansa Petersa (Maki 1964; Rapoport & Kantor 1967; Peters 1973). V praktičnem delu naloge je Koželj evo- lucijo urbanističnega projekta trga obravnaval skozi štiri filtre, odnose do prostora: normativnega, aktiv- nega, čutnega in simbolnega (Koželj 1973, 20). Sl. 12: Janez Koželj na posnetku z razstave Slovenska likovna umetnost 1945 ̶ 1978 [Vir: arhiv revije Sinteza, hrani Muzej za arhtiekturo in oblikovanje, Ljubljana]. 12 23arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Raimondo Mercadante Janez Koželj's thesis: field of action and cultural references Janez Koželj (fig. 12), born in 1945 in Ljubljana, grad- uated from the FAGG at the seminar of prof. Ravni- kar on 31 October 1973 with a thesis entitled Evalu- ation of urban spaces - a research on the new Trg revolucije (Koželj 1973): in the paper, he intended to analyze the impact of urban planning and architec- ture of the new complex with the two towers, the shopping gallery and all related facilities, on the old town of Ljubljana. Strongly involved in politics, Koželj had been an offi- cial of the Yugoslav Youth League (SKOJ - Savez komunističke omladine Jugoslavije) in Belgrade: his first jobs had been in the field of graphics and monu- ment design: he had designed editorial covers for the Škuc gallery of Ljubljana (1972), posters for the Students’ League with designer Miljenko Licul (1973), a project for a monument to August Cesarec in Zagreb, together with Miha Kerin and Brane Kre- gar (1973) (Arhitektura+beseda 1981, 13-19). The thesis was part of the new research undertaken by Ravnikar’s students in the “Soba 25”, but was dis- tinguished by the extensive knowledge of the con- temporary international bibliography on Urban Studies, a topic treated in those years in Slovenia by Leonid Lenarčič, who in 1974 published the results of a research funded by the Research Council of Slove- nia on the perceptive aspects of urban forms in ur- ban planning applications; Lenarčič, who had gradu- ated in Belgrade, having already taken part in the planning of Novi Beograd in 1960, had carried out his research during a stay in London, at the Architec- tural Association School of Architecture. His work had introduced to the Slovenian public the acquisitions of hitherto little-known scholars such as James Gibson, Steen Eiler Rasmussen and Françoise Choay (Lenarčič 1974; Pogačnik 1976; Gulič 2011). Koželj’s research therefore adopted a new perspective in the analysis and in the enhancement proposals, al- beit already implicitly suggested by Ravnikar’s design solutions of the previous decade, that of participa- tion, on the basis of which architecture and urban planning contributed to the creation of a context for daily life. «Architecture - stated the author in the in- troduction - can be defined as a system of signs, which can arise and exert an impact only within a naturally social intermediation process» (Koželj 1973, 1). This social dimension of architecture and urban planning was defined as broad and prevalent, also in relation to the other arts, taking up a thought by Nikolaus Pevsner in the incipit of An Outline of Euro- pean Architecture: « We can avoid intercourse with what people call the Fine Arts, but we cannot escape buildings and the subtle but penetrating effects of their character, noble or mean, restrained or osten- tatious, genuine or meretricious» (Pevsner 1948, 1920; cited in: Koželj 1973, 2). According to Koželj, the fundamental characteristics of the social nature of architecture resided in the link between form and function of buildings and urban plans, in the link be- tween materials and techniques, in the physical presence of the works in the built space, in the close link between the aspirations of the designers and the dominant political structure. Recognizing the evident heteronomy of architecture with respect to the socio-economic powers and forces immanent in society, the author wondered about the origin of the signs and messages transmitted by Revolution Square in Ljubljana, about the semiotic appropriate- ness of architecture with respect to the recipients of the message transmitted (citizens and users of its spaces), wondered if the choice of signs and symbols had been entrusted exclusively to architects and ur- ban planners: «Who configures and establishes the rules? Who does control and evaluate the effects produced by the buildings and/or by the regulatory plan?» (Koželj 1973, 2). For Koželj, the dimension of participation was in terms of the possibility of taking part actively or pas- sively, directly or indirectly in the decision-making process underlying the formulation of forms and functions of urban spaces. For this reason, Ravni- kar’s student openly criticized the residues of hierar- chical and totalitarian attitudes and practices in the public works system, which ended up not really tak- ing into account the needs of citizens. From this point of view, the participatory mechanisms of self- management launched a few years ago in the Yugo- slav system would not have produced significant ef- fects (Koželj 1973, 3)8. Among the most crucial re- quirements for the adequacy of an urban or archi- tectural project must have been that of formal “vari- ety” and “possibility of transformation”: the variety and articulation of urban spaces should have repre- sented the multiplicity of society itself and the differ- ent relationships of individuals with the community. Koželj also criticized the approach of architectural theory in Yugoslavia, arguing that priority was al- ways given to the perfect «functioning» of the single building as an autonomous organism, therefore without considering the relationships with the con- text (Koželj 1973, 4). In the light of these criticisms, the architect set new goals for urban design, such as the possibility for city users to orient themselves within the built space through symbols and visual and chromatic referenc- es; the possibility of creating visual-sensorial links between man and the environment, understood as the set of associations, fantasies and memories, with positive or negative nuances of the places crossed daily; the possibility of creating new variety and com- plexity in the urban environment and finally the crea- tion of aesthetic values, through the research of ele- ments like the study of the urban silhouette, of the materials and of composition. Koželj referred to three fundamental interpretative models of urban space: those of Kevin Lynch, Gordon Cullen and Jane Jacobs, cited in the German Ullstein edition (Koželj 1973, 7–13; Lynch 1960; Cullen 1961; Jacobs 1961). Without wishing to summarize the thought of these authors, it seems useful to observe how Koželj man- aged to effectively apply their message, at least inso- far as this was useful to the peculiarities of such a specific object of study as an urban environment of a capital of the Yugoslav republic which an institutional and official square had become the center of an unre- solved American-inspired tertiary city. The elements of Lynch’s analysis, paths, edges, neighbourhoods, nodes and references, as well as the categories of here and now, combination, projection and reces- sion, Cullen's serial vision and the multiplicity of func- tions suggested by Jane Jacobs for the city were to therefore become tools at the service of design. All these characteristics expressed, according to Koželj, "the need to create an appropriate degree of variety, unpredictability and changeability of the built space" (Koželj 1973, 17). In particular, the author took from Jacobs the principle of the quality of urban spaces characterized by “ a fair degree of variety in use, with the coexistence of housing, social and aggregative interests and needs” (ibidem), guaranteeing constant animation. The element of participation, on the other hand, was identified in Lynch's analyses, who affirmed the val- ue «of collective representations, both for quality control and for the formation of a specific urban space, which is coherent with the ways of life of the majority of users and with their way of seeing the world» (Koželj 1973, 18). In this way, the approach suggested by Koželj ap- proached the research carried out by Team X and, in Italy, by Giancarlo De Carlo regarding a fusion be- tween architecture and urban planning and to the consideration of the anthropological and cultural needs of the communities that would have inhabited the spaces of contemporary architecture (Molinari 2017). A hint in this sense comes from the other texts cited in the bibliography but not within the text, among which were Researches on the collective form by Fumihiko Maki, Complexity and Ambiguity in Environmental Design by Amos Rapoport and Robert Kantor and Stadt für Menschen by Paulhans Peters (Maki 1964; Rapoport & Kantor 1967; Peters 1973). In the implementation part of the disserta- tion, Koželj reconstructed the evolution of the urban project of the square through four different filters linked to the use of its spaces, normative, active, sensorial and symbolic (Koželj 1973, 20). 8 In the debate occurred in Slovenia in the 1970s about the role of the self-management in urban planning and in the renewal of town centers, see: Mercadante, R., (2023) “Between Resto- ration, Urban Renewal, and Revitalization: Maribor Old Town during the Late Socialist Period (1978-1990)”, Architectural Hi- stories 11(1). doi: https://doi.org/10.16995/ah.9618; Merca- dante, R., (in press) The rise and fall of Yugoslav urbanism: the Maribor-Jug plan (1973-1982)”, Territorio 103, 1-24. See also: POGAČNIK A. (1983). Urbanizem Slovenije: Oris razvoja urbani- stičnega in regionalnega prostorskega načrtovanja v Sloveniji, Ljubljana, FAGG. Fig. 12: Fig. 12: Janez Koželj in a shot during the exhibition "Slovenska likovna umetnost 1945-1978" [Vir: Sinteza arhiv, kept by Muzej za arhtiekturo in oblikovanje, Ljubljana]. 24 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Preteklost Z normativnega vidika je avtor poudaril štiri različne faze oziroma korake: 1946–47 in 1957–58, potem obdobje okrog leta 1960, čas refleksije natečaja, in nazadnje obdobje gradnje, od leta 1961 do 1973. V prvih dveh fazah je bil za območje Uršulinskega vrta, ki je ležal na osi med Glanzevo stavbo skupšči- ne in načrtovano stavbo izvršnega sveta, prevladu- joč institucionalni značaj, s študijami o lokaciji pred- sedstva Ljudske skupščine LRS in nato s predlogom ureditve trga. V tem času je javni naročnik svojo pozornost usmeril predvsem na skladnost trga s spomenikom, ki naj bi stal na njem, in na možnost zbiranja množic do 120.000 ljudi; poleg tega je odo- braval vertikalni poudarek stolpnic v urbanem pro- storu (sl. 13). V obdobju po potrditvi Ravnikarjevega projekta so programska izhodišča sicer ostala ne- spremenjena, prišlo pa je do postopnega prilagaja- nja družbenoekonomski in politični preobrazbi Lju- bljane in Jugoslavije, ki je na eni strani pripeljala do prestrukturiranja prostora v trg za trgovske in stori- tvene dejavnosti, na drugi pa do izgube središčne pozicije trga v mestu zaradi težnje, da se slovenska prestolnica širi proti severu, medtem ko je širjenje v osi vzhod–zahod ostajalo manj pomembno (Koželj 1973, 22). Možnosti dejavne rabe trga je avtor di- plomske naloge raziskoval z metodo opazovanja: odobraval je uporabo Trga revolucije kot zbirališča na poteh univerza–železniška postaja ter Zvezda–Ti- voli, grajal pa je načine dostopa za avtomobile in pešce, predvsem pa rabo osrednjega prostora trga za parkirišče (sl. 14). S svojimi opažanji je vnaprej predvidel možnost zapiranja mestnega središča in ureditev območja za pešce; zamisel pa se je začela uresničevati šele v devetdesetih letih 20. stoletja (Koželj 1973, 23–24; Mercadante 2022). Avtor je opozoril na odsotnost načrtovanja prostora, namenjenega počitku, meditaciji in druženju, ki bi ga bilo mogoče uporabljati tudi brez vnaprej določenih ciljev, povezanih s potrošnjo ali poslom. Konkretni Koželjevi predlogi so ureditev podhoda pod Šubičevo ulico in ureditev teras na stolpnicah, s katerih bi lah- ko uživali v panoramskem pogledu, kar bi bila lahko tudi turistična zanimivost. Še posebej so ga zanimali podhodi, zato se je tej velemestni tipologiji, takrat novi za Ljubljano, posvetil tudi v nadaljnjih raziskavah in predlagal psihološke in vedenjske usmeritve pri njihovem načrtovanju in oblikovanju (Koželj 1976). Percepcijski vidik prikazuje serija fotografskih posnet- kov in diagramov prometnih tokov pešcev (sl. 15), pri- kazal pa je tudi elemente privlačnosti, kot so zavetje pred vremenskimi vplivi, vonjave in potencialno pri- vlačni učinki prostorov (sl. 16–18). Simbolno polje trga, ki ga poudarjata monumentalnost stolpnic in kakovost uporabljenih materialov (sl. 19–22), pa bi bilo po njegovem predlogu treba še bolj poudariti z elementi, kot so oznake in informacije o kulturnih in političnih dogodkih na trgu. Poseben eksperimental- ni del naloge je bil kratek film, zmontiran iz statičnih posnetkov fotoaparata, narejenih vsakih 5 sekund. Z njim je želel zabeležiti oblike aktivnega in družabnega življenja v urbanem okolju. Še bolj dosledno pa jih je zaznal z vprašalnikom, s katerim je preučeval pogo- stost in razloge za obisk Trga revolucije glede na sta- rost, poklic ali stopnjo izobrazbe oziroma socialne kategorije (preglednica 1). Temu so sledile ankete o vrednotenju nove arhitekture (preglednica 2), ki so pokazale, da trg bolje sprejemajo mladi, medtem ko delavci in nižji uradniki ostajajo bolj zadržani (Koželj 1973, 27–36). Sl. 13: Stolpnici Iskre in Ljubljanske banke z Erjavčeve ceste [Foto: Raimondo Mercadante, julij 2015]. Sl. 14: Slika iz časa konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, na kateri je še vedno vidna uporaba trga kot parkirišča. [Foto: Miran Kambič, vir: zasebna zbirka Andrej Hrausky]. Sl. 15: Janez Koželj: opazovanje glavnih smeri gibanja pešcev. Sl. 16: Zamiki nivojev. Sl. 17: Območja za prosti čas. Sl. 18: M = mirna območja. H = hrupna območja; neprijetne vonjave (temen trikotnik); prijetne vonjave (bel trikotnik). 1514 13 25arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Raimondo Mercadante From a regulatory point of view, the author empha- sized four different phases or steps: 1946-47 and 1957-58, the years around 1960 with the reflection on the competition and finally the period of construc- tion, from 1961 to 1973. In the first two phases with the studies on the location of the Presidium of the LRS Popular Assembly and then with the proposal for a variant of the square area, the institutional charac- ter of the Ursuline Garden area was a dominant fea- ture, with an axis between the Assembly Building planned by Vinko Glanz and the planned Executive Council building. In the competition phase, the public contractors focused their attention on the conformity of the square project with respect to the monument to be placed there and on the creation of moments of collective gathering of up to 120,000 people; moreo- ver, he saw favourably the vertical appeal of the tow- ers (fig. 13) in relation to the urban shape. In the pe- riod following the approval of Ravnikar’s project, while the programmatic bases remained unchanged, there had been a progressive adaptation to the so- cio-economic and political transformations of the city of Ljubljana and Yugoslavia, which had led on the one hand to its restructuring as a commercial and tertiary type square, on the other hand to a loss of centrality, due to the continuous expansive trend of the Slove- nian capital along the northern axis, with respect to which the east-west axis was marginal (Koželj 1973, 22). The possibilities of active use of the square were investigated on the basis of observation and the drafting of notes: the author of the thesis appreciat- ed the character of a meeting place of Trg Revolucije as a point on the director University - railway station and Zvezda - Tivoli park but criticized the methods of access for cars and pedestrians but above all the use of the central area as a parking lot (fig. 14), anticipat- ing the trend towards pedestrianization of the centre realized in Ljubljana only starting from the 1990s (Koželj 1973, 23-24; Mercadante 2022). The author complained about the absence of a pro- ject for spaces intended for rest, meditation, sociali- ty detached from a precise reason related to con- sumption or business. As concrete interventions, Koželj suggested the creation of an underpass in Šubičeva ulica and terraces to enjoy the panoramic view from the towers, as a reason for tourist inter- est. He was particularly interested in the theme of the underpasses and devoted further research to this metropolitan typology, apparently new to Lju- bljana, suggesting psychological and behavioural directions in their planning and design (Koželj 1976). The perceptual aspect was illustrated by series of pho- tographic shots and diagrams of pedestrian traffic flows (fig. 15), but elements of attraction were also taken into consideration such as shelter from the ele- ments, smells and the potentially attractive effects of the spaces (figs. 16-18). The symbolic field of the square, present in the monumentality of the towers and in the quality of the materials used (figs. 19-22), should have been emphasized by elements such as the signage and information on the cultural and po- litical events referring to it. A particularly experimen- tal trait of Koželj’s research was the creation of a short film through a static shot with progress every five sec- onds: the goal was to resume the forms of active and social life in urban environments. These goals were pursued even more rigorously through a survey ob- tained by means of a questionnaire, which investigat- ed age, social categories, reasons for frequenting Trg revolucije, frequency of visits based on profession or level of education (table 1). These data were followed by surveys on the appreciation of the new architec- ture (table 2), which demonstrated how the square was more accepted among young people, while it left workers and exponents of the lower white-collar class sceptical (Koželj 1973, 27–36). Similarly, to the positions on the recovery of city cen- tres and their ancient nucleus expressed a few years later in Slovenia by the Marxist-oriented urban plan- ner Rudi Jakhel (Jakhel 1978), Koželj claimed in con- clusion for the spaces of the new Ljubljana square, as for the to be used for pedestrian use, a character emancipated from mere consumerism: Instead of a centre for moral, social, cultural and as- sociative activities, the shopping centre with the shopping arcade, which leaves no room for competi- tion, has become a space with the atmosphere of shopping fever […] Only the beat of the operation of shops and clubs allows and directs life in the square. If Trg revolucije is destined to become a strategic point from which to draw impulses for the new forms and functions of the city, it will first of all be necessary to remove the monofunctionality of its program and adapt it to the real needs of city life (Koželj 1973, 39). Conclusions From this point of view, by way of conclusion, Janez Koželj’s research paved the way for many of the crit- ical arguments against capitalist development which characterized the peculiar socio-economic frame of Yugoslav self-managed socialism, which were fur- ther developed on the most intense issues of “AB” between 1973 and 1980. Furthermore, it was the first step of the life-long campaign pursued by the author as a university professor of city architecture and as a politician and city administrator in the Mu- nicipality of Ljubljana (Koželj 2018, 36). 16 1817 Fig. 13: The Iskra and Ljubljanska banka towers seen from Erjavčeva Street [Photo by Raimondo Mercadante, July 2015] Fig. 14: Miran Kambič, picture from the end of 1980s, still showing the use of the square as a parking lot. [Private collection Andrej Hrausky]. Fig. 15: Janez Koželj: observation of the main directions of pedestrian movement. Fig. 16: Shifts of levels. Fig. 17: Leisure areas Fig. 18: M = quiet areas. H = noisy areas; nasty smells (dark triangle); good smells (white triangle). 26 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 motivi obiska in aktivnosti uporabnikov / Zaposleni / Gospodinje/ Srednješolci / Študentje / Srednja izobr. uslužbenci / Višja in visoka izobrazba / Upokojenci / Reasons for the attendance of the place Workers Housewives High schoolers University students Middle-educated workers Higher education users Retirees ------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------- Zanimiva pešpot / Interesting route 31 % 12 % 45 % 40 % 21 % 23 % 30 % Sedenje / Place for a stopover 0 % 25 % 11 % 20 % 8 % 19 % 0 % Družabne aktivnosti, zmenki, srečanja / Social activities: dates, meetings 19 % 0 % 22 % 13 % 5 % 0 % 0 % Nakup in opravki / Shopping 38 % 63 % 22 % 20 % 50 % 35 % 40 % Služba / Workplace 0 % 0 % 0 % 0 % 2 % 15 % 0 % Prehrana / Food and beverage 0 % 0 % 0 % 7 % 10 % 0 % 0 % Radovednost in privlačnost / Curiosities and opportunities 12 % 0 % 0 % 0 % 2 % 4 % 30 % Parkiranje / Parking 0 % 0 % 0 % 0 % 2 % 4 % 0 % Preglednica 1: Razlogi za obisk trga (Koželj 1973, 29) / Table 1: Reasons for the attendance of the place (Koželj 1973, 29) Vrednotenje arhitekturnega kompleksa / Zaposleni / Gospodinje/ Srednješolci / Študentje / Srednja izobr. uslužbenci / Višja in visoka izobrazba / Upokojenci / Appreciation of the architectural complex Workers Housewives High schoolers University students Middle-educated workers Higher education users Retirees ------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------- Izgled mestnega centra / City centre apperance 10 % 0 % 13 % 0 % 0 % 0 % 16 % Celovitost viz. strukture, skadnost arh. celote, sožitje staro-novo/ Overall effect of the structures, adequacy of the architecture, new/old coexistence 10 % 0 % 29 % 22 % 24 % 42 % 0 % Koncentracija življenja in programa / Density of animation and programme 10 % 0 % 0 % 0 % 14 % 0 % 0 % Obseg in prepletanje programa / Breadth and interest of the programme 40 % 25 % 29 % 22 % 19 % 0 % 16 % Zanimiva in urejena pešpot / Interesting and well-kept pedestrian path 30 % 25 % 0 % 11 % 5 % 0 % 16 % Arhitekturni in prostorskielementi: klopi, ograje, tlaki, ... / 0 % 50 % 29 % 45 % 38 % 58 % 52 % Architectural and urban elements: benches, fences, flooring … Preglednica 2: Ocena arhitekturnega kompleksa (Koželj 1973, 33). / Table 2: Appreciation of the architectural complex (Koželj 1973, 33) Preteklost Podobno, kot je nekaj let kasneje marksistično usmerje- ni urbanist Rudi Jakhel (Jakhel 1978) izrazil stališče o oživitvi mestnih središč in njihovih starih jeder v Sloveni- ji, je Koželj v zaključku pozval, naj bo trg namenjeni pe- šcem in naj kot prostor presega zgolj potrošniško vlogo: »Če naj trg postane strateška točka, iz katere bodo izhajali impulzi za novo obliko in funkcijo mesta, bi bilo treba v prvi vrsti razbiti eno-namembnost njegova programa in ga ustrezno prilagoditi resničnim potre- bam mestnega življenja. Omogočati bi moral različne oblike aktivnosti, ki ležijo onstran potrošnje: družbe- no-politični shodi, gledališča na prostem, letni kino, glasbeno zabavne prireditve, koncerti beat ansambla, ex-tempore, razstava in prodaja umetnin, otroška igra, tedenski sejmi, itd. V prilagajanju prostora zna- čilnosti in obsegu programa se kažejo za najbolj upo- rabne in učinkovite številne izkušnje koriščenja osre- dnje ploščadi in okoliških prostorov trga »na čas«. Proces nadaljnjega razvoja in izgradnje ožjega me- stnega središča in v njem Trg revolucije še traja in od- staja odprt najrazličnejšim vplivom. Pokazal bo, ali graditelji in mesto izkoristili opisane priložnosti.« (Koželj 1973, 39) Sklep Poudariti je treba, da je diplomsko delo Janeza Kože- lja tlakovalo pot številnim kritičnim argumentom proti kapitalističnemu razvoju, ki je zaznamoval spe- cifičen družbenoekonomski okvir jugoslovanskega samoupravnega socializma. Ti so našli svoj odmev v vprašanjih, s katerimi se je intenzivno ukvarjala revija ab med letoma 1973 in 1980. Poleg tega pa je bilo diplomsko delo za Koželja prvi korak vseživljenjskega poslanstva, ki mu je sledil kot univerzitetni pedagog, profesor urbanizma in kot politik, mestni uradnik in podžupan v Mestni občini Ljubljana (Koželj 2018, 36). prevod: Kristina Dešman Bibliografija / Bibliography Monografije / Monographies ACHLEITNER F., IVANŠEK F. (1995), Hommage à Edvard Ravni- kar: 1907¬1993, Ljubljana: France in Marta Ivanšek. CULLEN, G. (1961). Townscape, London: The Architectural Press. JACOBS, J. (1961). The Death and Life of Great American Cities, New York: Vintage Books, a Division of Random House. KOŽELJ, J. (1973). Vrednotenje urbanega prostora – raziskava novega Trga revolucije, Ljubljana: FAGG (31. oktober 1973). KREČIČ, P. (1996). Edvard Ravnikar, arhitekt, urbanist, obliko- valec, teoretik, univerzitetni učitelj in publicist, Ljubljana: Arhitek- turni muzej. LENARČIČ, L. (1974). Percepcijski aspekti mestne vizualne obli- ke in njih pomen v urbanističnem načrtovanju, Ljubljana: UISRS. LYNCH, K. (1960). The Image of the City, Cambridge, Massac- husetts in London, Anglija, MIT Press. MAKI, F. (1964). Investigations in collective form, St. louis: School of Architecture: Washington University. MERCADANTE, R. (2022) Architettura come architettura. Criti- ca, teoria, progetti e opere da Edvard Ravnikar al gruppo di "AB". Slovenia 1970–1990, PhD thesis, Turin: Politecnico di Torino. MIHELIČ, B. (1983). Urbanistični razvoj Ljubljane, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete: Partizanska knjiga. PETERS, P. (1973). Ein Plädoyer für das Leben in der Stadt, München: Callwey Verlag. PEVSNER, N. (1948). An Outline of European Architecture, Lon- don: John Murray. Poglavja / Book chapters MOLINARI, L. (2017). Theories and practices of re-humanizing Postwar Italian architecture: Ernesto Nathan Rogers and Giancarlo De Carlo, v Á. Moravánszky, J. Hopfengärtner (eds.), Re-humanizing architecture. New forms of community, 1950–1970, Basel: Birkhäu- ser, 229-241. MUŠIČ, V. B. (2010) »Še o poetiki razuma. Nova tveganja s spo- mini na učitelja in čas«. V Anja Planišček (ur.), Ali mora biti ta hiša ravno taka?, Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo, 24–31. Zborniki / Edited volumes KOŽELJ J., BLAGANJE D., CAJNKO M. et. al., Arhitektura+beseda (1981). Arhitektura+beseda: Razstava delovanja skupine, zbrane ob časopisu ab, Arhitektovem biltenu, glasilu društva arhitektov Lju- bljane – Ljubljana, Razstavišče Riharda Jakopiča, junij 1981. Enciklopedije / Encyclopedias MARUŠIČ, B. (1982). »Kraigher, Boris (1914–1967) «, v Primor- ski slovenski biografski leksikon (Vol. 2: Kacin - Pirjevec, sez. 8: Kacin - Križnar, 169). Članki / Journal articles GULIČ, P. (2011). »In memoriam. Arh. Leonid Lenarčič, AA dipl. MA (24. julij 1932–31. marec 2011)«, Urbani izziv. Posebna izdaja, 3. i Avtor uporablja imena ulic in trgov, ki so bili v uporabi v času nastanka del: Trg revolucije je danes Trg republike, Titova cesta je danes Slovenska cesta (op. ur.). 27arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Raimondo Mercadante Avtor: Raimondo Mercadante, Politehniška univerza v Torinu (Politecnico di Torino) raimondo.mercadante@polito.it Doktoriral je iz umetnostne zgodovine (Università degli Studi di Palermo, 2008) in na programu Archit- tetura. Storia E Progetto (Politecnico di Torino, 2022, mentorji: dr. Alessandro De Magistris, Àkos Mo- ravánszky, Michele Caja). Od leta 2010 predava na univerzah Paris IV Sorbonne, Politecnico di Milano in Politecnico di Torino. Objavil je več monografij in člankov v recenziranih revijah. V zadnjem desetletju je preučeval predstav- nike nemške arhitekturne kritike iz obdobja drugega in tretjega desetletja 20. stoletja (ob tem je uredil italijansko izdajo Die Architektur der Großstadt Karla Schefflerja in dve monografiji o delih Walterja Curta Behrendta). V zadnjem obdobju se ukvarja z izseki arhitekturne in urbanistične zgodovine Slove- nije skozi optiko vpetosti v jugoslovanski in srednjeevropski okvir. V letu 2024 bo pri Leuven University Press izšla njegova monografija History, ideologies, conflicts: Slove- nian architecture in the late Twentieth century, from Edvard Ravnikar to the ‘AB’ group, 1970–1990. Sodeluje s katedro za arhitekturno zgodovino in teorijo na Politehniški univerzi v Milanu (predstojnik prof. Alessandro De Magistris) ter se udeležuje mednarodnih kongresov (EAHN, EAUH, AISU) in konferenc. Je član več raziskovalnih skupin in združenj, med drugim mreže GUDesign, raziskovalne skupine, ki se ukvarja z zgodovino urbanizma in izvaja mednarodne interdisciplinarne raziskave. JAKHEL, R. (1978). »O problemih prenove mestnih centrov. Eko- nomski, ideološki in institucionalni aspekti«, Sinteza 41/42, 77–81. KOŽELJ, J. (1976) »Ljubljanski podhodi«, Arhitektov bilten 30/31, 19–20. KOŽELJ, J. (2018). »Razlagati svet in ga tudi spreminjati« (Inter- vju z Janezom Koželjem, Robert Potokar], Piranesi 40 (26), 32–63. KRALJ, D. (1963). »Novo središče Ljubljane«, Tovariš: ilustrira- na revija 13 (6. 4. 1963), 10–15. (1983), 20–23. MUŠIČ, V. B. (1958), »Smrtna obsodba plemenite hiše«, Arhi- tekt 23, 7–12. MUŠIČ, V. B. (1960). »Med natečajema za urbanistično uredi- tev središča Ljubljane«, Arhitekt 4, 49–53. PIRKOVIČ - KOCBEK J. (1984). »Danes, nekoč in Trg revolucije«, Sinteza 65/68 (1984), 155–158. POGAČNIK, A. (1976). »Percepcijski aspekti mestne vizualne obli- ke in njih pomen v urbanističnem načrtovanju«, Sinteza 36/37, 140. RAPOPORT A., KANTOR, R. E. (1967). »Complexity and Ambi- guity in Environmental Design«, Journal of the American Institute of Planners 33(4), 210–221. RAVNIKAR, E. (1960). »Primerjalna študija silhuete Ljubljane v letih 1850, 1940 in 1965« Arhitekt 6, 42–43. RAVNIKAR, E. (1973). »Trg revolucije, Ljubljana: arhitekti: Edo Ravnikar s sodelavci«, Sinteza 30/32, 81–93. ŠLAJMER, M. (1960). »Natečaj za ureditev Trga revolucije v Lju- bljani 1960«, Arhitekt 4, 54–58. VAVKEN, V. (1964). »Natečaj za severni del središča Ljubljane 1963«, Sinteza 1, 16–26. Intervjuji / Interviews KOŽELJ, J. (2020 in 2022), Intervjuji z R. Mercadantejem (16. 1. 2020, Fakulteta za arhitekturo, in 28. 1. 2022, Rotovž, Ljubljana). Sl. 19: Prehod med Maximarketom in Ljubljansko banko [Foto: Raimondo Mercadante, januar 2023]. Sl. 20: Fasada stavbe Ljubljanske banke, obložena z granitnimi ploščami [Foto: Raimondo Mercadante, januar 2023]. Sl. 21: Manjši trg s stavbo Gospodarske banke (danes SID banka, op. prev.) [Foto: Raimondo Mercadante, januar 2023]. Sl. 22: Zamik nadstropij med teraso slaščičarne Maximarket in nakupovalno pasažo spodaj [Foto: Raimondo Mercadante, januar 2023]. Sl. 23: KOŽELJ, J. (1973). Vrednotenje urbanega prostora – raziskava novega Trga revolucije, FAGG Ljubljana, 31. 10. 1973. Fig. 19: Passage between Maximarket and Ljubljanska banka headquarters [Photo by Raimondo Mercadante, January 2023]. Fig. 20: Particular of the cladding with granite slabs of the Ljubljanska Banka building [Photo by Raimondo Mercadante, January 2023] Fig. 21: Small square with the Gospodarska banka building [Photo by Raimondo Mercadante, January 2023]. Fig. 22: Shift of levels between the Maximarket pastry shop terrace and the underlying shopping arcade [Photo by Raimondo Mercadante, January 2023]. Fig. 23: KOŽELJ, J. (1973). Vrednotenje urbanega prostora – raziskava novega Trga revolucije, FAGG Ljubljana, 31. 10. 1973. 19 20 21 2223 Author: Raimondo Mercadante, Politecnico di Torino raimondo.mercadante@polito.it PhD in Art History (University of Palermo, 2008) and in Architecture. History and Project (Turin Polyte- chnic, 2022, advisors: Prof. Alessandro De Magistris, Àkos Moravánszky, Michele Caja), he has lectured since 2010 in Paris IV Sorbonne, Milan and Turin Polytechnic. He has published several monographs and papers in peer-reviewed journals. In the last decade, he has studied some figures of German architectural criticism of the 1910s-1920s (the Italian edition of Die Architektur der Großstadt by Karl Scheffler; two monographs on the works of Walter Curt Behrendt). The most recent period has been focused on episodes of the architectural and urban history in Slovenia, seen through its Yugoslav and Central European framework. His forthcoming work is the book "History, ideologies, conflicts: Slovenian architecture in the late Twen- tieth century from Edvard Ravnikar to the ‘AB’ group 1970-1990", Leuven University Press, 2024. He collaborates with the chair of Architectural History and Theory in Milan Polytechnic (Prof. De Magi- stris) and regularly takes part in International Congresses (EAHN, EAUH, AISU) and invited conferences. He is member of several groups and research societies, including GUDesign network, a researchers gro- up that promotes awareness of the current contribution of Urban Design History through transnational and interdisciplinary research. 28 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Sedanjost Majda Kregar Konstruktivni posegi v prenovi ljubljanskega gradu Izhodišča za revitalizacijo Obnova zgodovinskega spomenika je pogojena z njegovo revitalizacijo, to je intenzivno vključitvijo v sodobno družbeno dogajanje. Le tako sta zagotovlje- na njegovo vzdrževanje in prisotnost v našem času in zgodovinski zavesti. Pomembno je tudi, da današnji posegi, nujni za oživitev objekta ali kompleksa, omo- gočajo nadaljnjo programsko transformacijo v priho- dnosti. Zato naj prenova zagotavlja večnamenskost in prilagodljivost prostorov spomenika tako v funkci- onalnem kot v oblikovnem pogledu. Jasna naj bo predstavitev zgodovine objekta in raz- merje do novih dodanih elementov. Novi arhitektur- ni členi naj bodo sodobni, izdelani z današnjo tehno- logijo, materiali in oblikovanjem, a diskretno, tako da čas njihovega nastanka razvidno odstopa od zgo- dovinskega, vendar pa celota ostaja v harmoniji. Pri prenovi ljubljanskega gradu nismo imeli konkre- tnih zgledov. Tisto, kar se je dogajalo v Evropi, je bilo romantizirano in tehnično zastarelo, brez pogumnej- ših konceptov. Na tem področju smo orali ledino, saj smo se zavedali, da ustaljena praksa ne vodi v napre- dek pri vključevanju dediščine v sodobne razvojne perspektive. Posebna naloga projektanta je zagotoviti za spome- nik neobremenjujoče servisiranje programskih vse- bin. Zadostne servisne površine pa vedno zavzamejo velik del celote. Zato je bilo naše prvo izhodišče, da so vsi zgodovinski prostori gradu namenjeni javnosti in se vse servisne površine umaknejo v novo podze- mlje. Tudi potrebna najnaprednejša infrastrukturna opremljenost mora biti izvedena tako, da vizualno ne moti dediščine. Ena ključnih odločitev pri prenovi je bila tudi vrnitev silhuete gradu v prvotno, dominantnejše stanje. Tako smo z odstranitvijo nasutega terena okrog trdnjave in zvišanjem streh v izvirne baročne naklone konstruk- cijsko in vizualno determinirali silhueto. S tem smo tudi zagotovili večji volumen izrabe prostora. Grajski kompleks je bil pred prenovo v zelo slabem stanju, ponekod se je že rušil. Številne grobe prezi- dave skozi stoletja njegove transformacije v vojašni- co, kaznilnico in stanovanja, na koncu pa še zapušče- nost, so neusmiljeno posegale v stavbo in slabile gradbeno strukturo traktov in obzidja. Pri statični konsolidaciji grajene strukture smo izna- šli kar nekaj inovativnih postopkov prenove in novih konstrukcij, ki jih opisujemo v nadaljevanju (sl. 1–5). Sl. 1: Zgodovinski prostori so v celoti namenjeni javnosti. Servisni prostori so vkopani pod dvoriščem. Energetski objekt je vkopan v brežini zunaj gradu. Sl. 2: Silhueta pred prenovo s poravnanim terenom zunaj gradu iz leta 1848 in silhueta po prenovi strehe v baročnem naklonu po odstranitvi nasutja (prvotni trdnjavski teren). Sl. 3, 4, 5: Grajski kompleks je bil pred prenovo v zelo slabem stanju, ponekod se je že rušil. 1 2 43 29arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Majda Kregar 1. Sanacija trdnjavskega obzidja Prva faza obnove je bila statična konsolidacija obo- dnega obrambnega obzidja gradu. Zato je bilo po- trebno injektiranje celotnega volumna obzidja. Tega smo se lotili inovativno, v skladu z odločitvijo, da vi- dna zidna struktura ne sme spremeniti prvotnega videza. V času te sanacije so namreč konzervatorji pri drugih objektih pred injektiranjem vse stike med kamni na debelo premazali s cementnim vezivom, da masa ne bi iztekala, kar pa je neprimerno spre- menilo videz zidov. Način prvotne gradnje je bil pri tem načinu zabrisan (sl. 8). Za naš postopek smo naredili preizkus: Stikov sploh nismo zapirali, temveč smo med injektiranjem ce- mentno maso, ki se je deloma izcejala po fasadi, spro- ti izpirali z vodnim curkom. Način se je izkazal za do- brega in tako smo utrdili celotno obzidje, ki je tako ostao prezentirano v prvotni izvedbi (sl. 9). Med injek- tiranjem smo vse poškodbe zidu in posege v obzidje, ki so jih povzročile mlajše predelave in druge agresiv- ne uporabe gradu, zazidali nazaj v obrambno stanje, in sicer tako, da smo arhitekti zidarje naučili stare teh- nike gradnje, in danes to »krpanje« sploh ni opazno (sl. 6, 7). 2. Vertikalna in horizontalna protipotresna utrditev traktov Pri protipotresni sanaciji grajske lupine – kontejner- ja, smo uporabili inovativen sanacijski postopek, ki v celoti ohranja nepoškodovano zunanjo in notranjo fasadno strukturo zidu, da ostaja prvotna – pričeval- na. V takratni praksi (sedemdeseta leta) se je na- mreč izvajala statična protipotresna sanacija z gro- bim klesanjem armiranobetonskih stebrov in vezi v stare zidove. Naš sistem pa je vključeval nevidno vertikalno in horizontalno konsolidacijo. Vertikalna statična sanacija zidov s pomočjo geoloških vrtin: Geološka vrtalna naprava je bila postavljena na ve- nec zidu. Vrtanje vrtin je bilo izvedeno s podaljševa- njem vrtalne cevi skozi celotno višino zidu do skalne- ga terena in še približno 2 metra v skalo. V vrtino je bila vstavljena navojna jeklena palica dywidag, zalita oziroma injektirana z betonsko maso pod pritiskom. 5 6 7 8 9 Sl. 6, 7: Peterokotni stolp pred prenovo in po prenovi. Sl. 8: Na debelo zamazane fuge. Sl. 9: Izprane fuge ob injektiranju. 30 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Na vrhu je bila vsaka palica zategnjena s sidrnimi gla- vami iz litega jekla. To napenjanje sider med zgornjo armiranobetonsko vezjo in skalnim terenom zagota- vlja protipotresno varnost. Takrat je bil projektant statike za prenovo prof. dr. Ervin Prelog (sl. 10–15). Poleg vertikalne je bila izvedena še horizontalna sta- bilizacija objektov: Nad oboki ali pod oboki so horizontalna jeklena si- dra, zategnjena z litoželeznimi sidrnimi glavami na fasadi (sl. 16). Najprej pa je bilo odstranjeno nasutje nad oboki. Ta zračni prostor je izkoriščen za instalaci- je, obenem pa razbremenjuje stavbo. 3. Vgradnja prvotnega obrambnega hodnika trdnjave v prenovljeni kompleks Obrambni hodnik, ki je prvotno potekal po vrhu ob- zidja in skozi stolpe, je bil v baročni fazi porušen. Pri revitalizaciji smo sledili ostankom in hodnik restavri- rali v celoti, kot novo programsko povezavo skozi vse trakte gradu. Tudi to je bilo konstrukcijsko zahtevno, občutljivo delo (sl. 17–20). 4. Stabilizacija traktov na nasutju s temeljenjem na raščen teren – skalo Trakti vzhodnega dela gradu so bili zgrajeni na zasu- tju obrambnega jarka starejšega, manjšega Span- heimskega gradu. Zato so se skozi stoletja posedali in so bili nevarno razpokani. Pri prenovi smo te trak- te stabilizirali tako, da smo jih, med istočasno od- stranitvijo zasutja, temeljili na trden raščen teren – skalo. V želji po dokumentiranju časa nastanka te Sedanjost Sl. 10: Način vertikalne protipotresne ojačitve. Sl. 11: Položaj sider v tlorisu – štiri etaže. Sl. 12: Vrtalna naprava na vencu zidu. Sl. 13: Sidra na vencu zidu. 10 11 12 13 31arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Majda Kregar 14 15 16 17 Sl. 14, 15: Obzidje je sidrano tudi poševno v skalno podlago. Sl. 16: Horizontalna jeklena sidra z zateznimi glavami skupaj z vertikalnimi sidri protipotresno konsolidirajo trakte gradu. Dele notranjih zidov traktov, ki so stali na nasutju, smo po odstranitvi nasutja podbetonirali v vidnem jekor opažu do nosilnega skalnega terena in pridobili nov programski izkoristek prostora. Sl. 17, 18: Obrambni hodnik trdnjave in obrambni hodnik, vgrajen v revitaliziran grad. 18 nove faze prenove gradu smo za nove statične ele- mente uporabili sodoben material jekor, ki oblikovan v enoten nosilni profil v obliki črke »S« tvori vse no- silne stebre in nosilce, dodane pri prenovi. Pri odkopavanju smo odkrivali arheološke ostanke starejših zgodovinskih struktur, ki so z zasutjem osta- le konzervirane. Tako smo lahko prikazali popolno- ma ohranjene – nedotaknjene primarne strukture obrambnega zidu, vodnjake, vodno cisterno, nivo prvega obrambnega jarka in dele zidov starejšega, Spanheimskega gradu (iz 13. stol.), ki dokumentirajo dele trdnjave pred Friderikovim gradom (iz 15. stol.). V tako nastalem prostoru, v katerem smo predstavili tudi skalni raščeni teren grajskega griča, je s prezen- tacijo vseh nepoškodovanih, zasutih ostalin nastal nov, zanimiv javni podzemni prostor, imenovan lapi- darij. Prostor je večnamenski in suterensko povezuje vse vertikalne komunikacije traktov in s tem vse pro- store grajskega kompleksa, navezuje pa se tudi na vstopno dvorano vzpenjače (sl. 21–27). 32 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Sedanjost Sl. 19, 20: Primer deniveliranega poteka obrambnega hodnika skozi Stanovsko dvorano. Sl. 21: Dvoriščne zgradbe na nasutju. Sl. 22: Odstranitev nasutja, statična konsolidacija – temeljenje na skalni teren. Sl. 23: Tloris lapidarija s podtemeljenimi stebri in zidovi (rdeča). Sl. 24, 25: Temeljenje na skalni teren z jekor S-profili in prezentacija raščenega terena. Sl. 26: Lapidarij, nastal po odstranitvi nasutja pod trakti in statični konsolidaciji na skalni teren, z odkritimi ostalinami Spanheimskega gradu. Sl. 27: Stabilizacija skalnega terena v vkopanem delu vstopne postaje vzpenjače je izvedena z jekor profili – s »kaštami«, sidranimi poševno v skalo. Sl. 28: Primer nove »dilatirane« medetažne plošče. Sl. 29: Pogled in prerez: kamnit zid s sidrano armiranobetonsko ploščo. 21 22 23 24 25 19 20 33arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Majda Kregar 26 27 29 28 5. Nove armiranobetonske konstrukcije (medetažne plošče), potrebne za revitalizacijo Zaradi zaščite izvirne strukture zidov in za jasen pri- kaz faz obnove smo vgradnjo nove medetažne armi- ranobetonske plošče reševali na poudarjeno optično dilatirani način z minimalnim posegom v izvirni zid. Ploščo z robnim jekor profilom je mogoče nekoč tudi odstraniti, saj sloni na jeklenih dywidag navojnih pa- licah, uvrtanih in vlepljenih v kamniti zid. Zid je le točkasto prizadet, faznost gradnje je s tem doku- mentirana (sl. 28–30). 6. Strešne konstrukcije Obnovljeni grajski trakti imajo nove strešne kon- strukcije. Te so zasnovane vitko, tako da omogočajo programski izkoristek podstreh, saj je zgodovinski volumen traktov majhen. Konstrukcije streh so lese- ne ali kovinske, odvisno tudi od programske izrabe posameznega trakta. Značilno za grad je, da so vsi trakti tlorisno nepravilnih oblik, nobeden ni pravo- koten, so trapezni, večkotni ali ločni. Načrtovanje in izvedba streh sta bila zato zahtevna. Izpostavljamo konstrukcijo vhodnega stolpa z nepra- vilnim peterokotnim tlorisom. S pomočjo matemati- ka F. Dacarja smo leta 1980 izrisali načrt lesene vidne konstrukcije tako natančno, da so bili kosi, pripeljani iz delavnice, v nekaj dneh sestavljeni v zahtevno obliko brez najmanjšega prirezovanja pri montaži. To je bil velik dosežek za tisti čas (ko še ni bilo CNC-stro- jev). Konstrukcija je čista in elegantna (sl. 31–33). 7. Konstrukcije stopnišč pri prenovi Pomembno izhodišče prenove je bilo čim manjše poseganje v prvotno zidno strukturo. Zato so vsa stopnišča v traktih konstrukcijsko zasnovana tako, da zidne strukture ne ranijo. So samostoječa (sl. 34) ali obešena na strešno konstrukcijo (sl. 35–37), ne- katera oboje. Tista, ki so višja, so med etažami v zid še oprta. Nosilne konstrukcije so iz jeklenih ali inox vertikalnih nosilnih palic, vpetih v talni temelj, ali pa imajo robne nosilce na dywidag vešalih, obešenih na strešno konstrukcijo. Nastopne ploskve so iz lite- ga železa. 8. Vzpenjača – nadzemna panoramska mehanska povezava mesta in gradu Vzpenjača je tudi konstrukcijsko zanimiva, saj je po- sebej konstruirana po naših zahtevah, ustreznih za naravovarstveno območje grajskega griča in vzpore- dno potekajočega srednjeveškega mestnega obzidja. Prosojna steklena kabina drsi po vitkih tirnicah na podpornih stebrih z razponi 12,25 metra. Stebri so oblikovani tako, da so malo vidni (jekor in črn beton) in imajo členkasto oporo tirnice (sl. 38, 39). 34 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Sedanjost Sl. 30, 31, 32: Leseno ostrešje z obešenimi ganki v peterokotnem stolpu. Sl. 33: Samostoječe stopnišče s konzolnimi nastopnimi ploskvami. Sl. 34, 35: Samostoječi stopnišči z dvojno vijačnico. Sl. 36: Viseče stopnišče z robnimi nosilci. Sl. 37, 38: Vzpenjača – nadzemna panoramska mehanska povezava mesta in gradu. 30 31 32 37 35arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Majda Kregar 34 35 38 36 33 36 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Elvis Jerkič Človeška vez Športne konstrukcije v Ljubljani Sedanjost Od vseh med študijem prebranih knjig mi je v spominu najbolj ostala Tektonika v arhitekturi. V njej Petra Čeferin zagovarja materialne temelje arhitekture in z be- sedili Kennetha Framptona, Gottfrieda Semperja in Karla Bötticherja predstavi pojem tektonike, ki povezuje fizične in metafizične vidike arhitekture. Knjiga de- finira vez kot ključni element, v katerem se destilira arhitektura. Pojem razširi prek konstrukcijske vezi do umestitve objekta v prostor. Materializacija arhitek- ture opozori na še eno vez – sodelovanje. Vse večja kompleksnost gradnje je privedla do tega, da do delitve dela ne pride šele pri gradnji, ampak že pri načr- tovanju arhitekture. Za inženirske dosežke je ključno sodelovanje arhitektov in gradbenih inženirjev. Pri športnih dvoranah, za katere je značilen velik odprt prostor, je konstrukcija, ki prostor premošča, ključni prostorski element. Konstrukcijski material definira tudi materialnost prostora. Uspešna sinteza konstrukcije v prostorski učinek je rezultat uspešnega sodelovanja projektantov. Dvorana za igre na mivki – beton Pri zasnovi dvorane za igre na mivki sta sodelovala arhitektka Mika Cimolini in gradbeni inženir Branko Bandelj, Pro ban, d. o. o. Do sodelovanja je prišlo po določitvi konstrukcijskega materiala, izbiro katerega so narekovale prostorske in finančne omejitve. Projektiranje z montažno konstrukcijo je močno odvisno od produktov izbranega proizvajalca. Izbran je bil italijanski proizvajalec, ki ga v Slo- veniji zastopa podjetje Sustinno. Propad velikih gradbenih podjetij med zadnjo recesijo, kot je bilo Primorje, v katerem je bil inženir projekta Bandelj prej zapo- slen, je pripeljal do tega, da je bila v času gradnje objekta ponudba montažnih elementov slovenskih proizvajalcev slaba. Danes je stanje drugačno, saj so se gradbena podjetja, med katerimi prednjači Kolektor, CPG, ki je prevzel obrate Primorja, postavila nazaj na noge. V sodelovanju s proizvajalcem so bili prefabri- kati prilagojeni idejni zasnovi in energetskim zahtevam. Po predlogu arhitektke in preveritvi gradbenega inženirja konstrukcija stoji na pasovnih temeljih, s čimer se je zmanjšala poraba betona. Na območju igrišč je tako na termoizolacijo polo- žen le sistem talnega gretja, ki je zasut z mivko igralne površine. Inženir projekta med delo arhitekta in gradbenega inženirja postavlja jasno črto in ne vidi težav pri ločevanju strok. Profesionalno in strokovno delo pripelje do produktivnega sodelovanja, katerega cilj je kakovosten objekt. Projektiranje in gradnja zahteva- ta sodelovanje z različnimi projektanti in izvajalci. Branko Bandelj poudarja tudi, da je konec gradnje le začetek življenja objekta in bi bilo treba več razmišljati o obratovanju in vzdrževanju objekta. Telovadnica osnovne šole Vižmarje - Brod – les Sodelovanje arhitekturnega biroja Medprostor in gradbenega podjetja Hiše, d. o. o., se je začelo že pri pripravi natečajne rešitve. Natečaj za novo telovadnico osnovne šole Vižmarje - Brod je zahteval, da je konstrukcija iz okolju prijaznih materialov. Les ni bil strogo določen, bil pa je logična izbira, saj tudi zakon o jav- nem naročanju zahteva, da je vsaj trideset odstotkov vgrajenega materiala les. Objekt seveda ni popolnoma lesen, saj je delno vkopan, fasada pa je iz polikarbo- natih plošč. Jeklo igra pomembno vlogo za zagotavljanje statične varnosti. Poleg zavetrovanja je uporabljeno tudi v vezeh med posameznimi lesenimi elementi. Po potresni ogroženosti se Slovenija razlikuje od Avstrije in Nemčije, kjer imajo pri leseni gradnji več znanja in izkušenj. V Sloveniji je proizvodnja lesene kon- strukcije še vedno manj dovršena, zaradi česar je treba na gradbišču velikokrat narediti okorne popravke. Kot pri vseh projektih so inženirji pri zasnovi začeli s Sl. 1: Človeška vez. Kolaž iz Ungers, Oswald Mathias. Morphologie = City Metaphors. Walther König, 2017. ter Semper, Gottfried. The four elements of architecture and other writings., Cambridge University Press, 2010. Sl. 2, 3, 4: Dvorana za igre na mivki, Ljubljana, 2016-2017, arhitektka Mika Cimolini in gradbeni inženir Branko Bandelj; Pro Ban, d. o. o. Foto: Miran Kambič, načrta arhiv Mike Cimolini. 1 2 3 4 37arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Elvis Jerkič skico, nastavili osnovno shemo, preizkusili en segment in ga nato razširili v celo- ten objekt. Zakoni v tem procesu ne pomenijo omejitev, ampak iztočno točko. Eksperimentalne rešitve so sicer dovoljene, a financiranje potrebnih eksperi- mentov velikokrat okrni možnosti nestandardnih rešitev. Gradbeni inženir Robert Korenjak delitev dela med arhitekti in gradbenimi inženirji primerja s proizvo- dnjo avtomobila, ki je izdelan integralno, čeprav sta motor in karoserija produkta različnih skupin. Organizacija ločenih podjetji včasih privede do neskladij, zato je pri delu potrebnega precej razumevanja in zaupanja. Dvorana Stožice – jeklo Dvorana Stožice je rezultat integralnega načrtovanja, ki je poleg arhitektov, kraji- narjev in konstrukcijskih inženirjev vključevalo tudi požarne inženirje, projektan- te strojnih inštalacij in druge. Zasnova jeklene konstrukcije je sad večletnega te- snega sodelovanja arhitekturnega biroja Sadar+Vuga in inženirske pisarne Atelier One iz Velike Britanije. Značilne gube jeklene lupine odpirajo notranjost dvorane v okolico in na več točkah prenašajo obtežbe v tla. Tako je za pokritje velikega prostora lahko uporabljenega manj materiala. Z bifurkacijami so rešili tudi pro- blem postavitve kupole na ovalen tloris. Takšna rešitev je možna le s tesnim so- delovanjem, za katerega je obojestranski interes. Arhitekt Boštjan Vuga opozarja na problem izobraževanja in prakse v Sloveniji, ki konstrukcijo obravnava kot ne- kaj, kar gradbeni inženir reši, kot ločen projekt. Po izkušnjah te delitve v anglosa- škem svetu ni. V Angliji je tudi tradicija gradnje iz jekla stara že več sto let in so tako nekatere rešitve bolj samoumevne. Primer je izvedba stikov posameznih jeklenih elementov, ki so jih angleški inženirji sprojektirali z mozniki, slovenski pa potem poenostavili za lokalne izvedbene sposobnosti. Integralno projektiranje vodi do manjše porabe materiala, bolj inovativnih rešitev, vzdržljivega objekta in nedvoumne arhitekture. Dober primer je sodelovanje s snovalci protipožarne zasnove, ki je omogočilo, da med dvorano in obodnim prostorom ni pregrade. Sodelovanje z gradbenimi inženirji, ki razumejo tudi konceptualne vidike zasno- ve, privede do uspešne realizacije želenega prostorskega učinka. Jasen odraz tega je v dvorani Stožice mreža nosilcev; ta, pobarvana na belo, poudari lahko- tnost strehe, ki jo omogoča statična zasnova v obliki kupole. Konstrukcija ne za- dovolji le statičnih potreb, ampak tudi določa značaj prostora. Arhitektura se ne ustvari sama. Tudi je ne ustavi le en človek, ampak je plod so- delovanja številnih ljudi. Zasnove izhajajo iz tisočletne človeške zgodovine in več milijonov let dolge zgodovine narave. Projektiranje vključuje več projektantov različnih strok, sodelujejo tudi naročniki, javnost in državnimi organi. Za izvedbo mora priti do sodelovanja projektantov z izvajalci. In na koncu pride do sodelova- nja med objektom in njegovimi uporabniki. Dobra arhitektura je plod dobrega sodelovanja. Vir: Čeferin, Petra. Tektonika v arhitekturi. ZRC SAZU, Založba ZRC, 2014. Sl. 5, 6, 7: Telovadnica osnovne šole Vižmarje - Brod, Ljubljana, 2019, arhitekta Rok Žnidaršič, Žiga Ravnikar, Medprostor, in gradbeni inženirji Hiša, d. o. o. Foto: Miran Kambič, načrta arhiv biroja Medprostor. Sl. 8, 9, 10: Dvorana Stožice, Ljubljana, 2010, arhitekti Sadar+Vuga in inženirska pisarna Atelier One. Foto: Žiga Čebašek, načrta arhiv biroja Sadar+Vuga. 5 6 7 8 9 10 38 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Ivana Ljubanović Križman Nevidni ustroj Cukrarne Sedanjost Zbornica za arhitekturo in prostor Republike Slovenije je v letu 2022 prenovo tovarniškega poslopja Cukrarne uvrstila v kategorijo svobodna arhitektura in ji podelila zlati svinčnik. Stavba je imela pisano zgodovino – od tovarniškega do galerijskega objekta. Zgrajena je bila med letoma 1828 in 1834 po načrtih M. Pertscha kot rafinerija sladkorja. Po letu 1858, ko je stavba v celoti pogorela in je izgubila videz industrij- skega objekta z visokimi dimniki, je bila tovarna zaprta, objekt pa je bil preurejen v stanovanjski blok. »Cukrarna je v svoji zgodovini prestala najrazličnejše preiz- kušnje, a jim je vedno kljubovala v vsej svoji veličini. V njej so našle prostor raz- lične ustanove, tobačna tovarna, tovarna tekstila in vojašnica, bila je zatočišče za begunske družine, sirote, brezdomce, odvisnike in prostitutke ter nazadnje tudi za Murna, Ketteja, Cankarja in Župančiča,« je strnjeno zapisala pristojna konser- vatorka Irena Vesel. O skromnih stanovanjskih razmerah in usodah prebivalcev Cukrarne z roba družbe zelo nazorno pripoveduje dokumentarec Cukrarna, ki ga je leta 1972 režiral Jože Pogačnik. Kompleks je kasneje preživel še najrazličnejša gibanja, rojevale so se različne zamisli za njegovo ureditev, tudi da bi ga spreme- nili v nakupovalno središče. V kolektivnem spominu pa je Cukrarna ostala močno zaznamovana kot prostor, kamor prebivalci mesta naj ne bi zahajali. Stavba z okolico je nujno potrebovala spremembo identitete, mesto pa težnostni premik pri širitvi centra proti vzhodu ter oživitev degradiranega območja ob Lju- bljanici in Plečnikovih zapornicah. Kompleks, ki je prvotno obsegal tovarno, skladišče in upravno-stanovanjsko pa- lačo ter je bil povezan v celoto z mogočnim pročeljem, se prenavlja po delih. Septembra leta 2021 je tovarniški del kompleksa odprl svoja vrata kot Galerija Cukrarna. Skladiščni del je bil leta 2012 zaradi sklenitve ožjega mestnega cestne- ga obroča in graditve Fabianijevega mostu delno porušen, zaradi česar je bila prekinjena historična povezanost stavbišč. Palača Cukrarna pa bo do leta 2025 postala Osrednji mladinski center. Del tega projekta naj bi po smernicah Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS) vključeval pokrit mostovž, ki bo zapolnil vrzel v kompleksu Cukrarne, ter tudi umetniško inštalacijo, ki bo simbolno pove- zala galerijo Cukrarna z mladinskim centrom in tako obnovila historično poveza- nost stavbišč; tako stališče ZVKDS o pomenu ohranitve povezanosti celotnega kompleksa Cukrarne razlaga pristojna konservatorka Irena Vesel. Arhitekturni biro Scapelab je v zmagovalni natečajni rešitvi za prenovo tovarniške- ga poslopja previdel izpraznitev notranjega ustroja stavbe; prazen prostor znotraj oboda, ki se je od nekdaj ponašal s horizontalno razsežnostjo, tako zadiha tudi v vertikalni smeri. Postane javen, odprt in dostopen vsem, namenjen kulturnim do- godkom, ki jih zaradi tehničnih omejitev v Ljubljani prej ni bilo mogoče pripravljati. Zavod za varstvo kulturne dediščine je mogočno pročelje opredelil kot element, ki ga je treba prednostno ohranjati v njegovi izvorni materialni obliki. Večkrat spreminjano notranjost stavbe z nizkimi etažami, ki niso omogočale dostopa sve- tlobe in svežega zraka globlje v prostrane prostore posameznih nadstropij, pa je ZVKDS v skladu z novim namenom stavbe dovolil odstraniti. Historični stavbni ovoj je zahteval ojačitev oziroma postavitev nove armiranobe- tonske stene z notranje strani; nova stena se v ortogonalnem rastru s sidri opri- jema obstoječega ostenja. Zaradi višine 24 metrov je obstoječi obod v pritličju dosegal tudi do meter debeline, a se je do vrha stena stanjšala za več kot polovi- co. Vmesni prostor so na mestu stanjšanja obstoječe stene zapolnili s polnilom, ki dodatno prispeva k toplotni izolaciji in ohranja pokončno linijo notranje lupine iz gladkega vidnega betona. Kot okno za vpogled v dejansko strukturo historične stene so v pritličju ohranili tri niše z vidno materijo stare opečnate stene. 1 2 39arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Ojačani fasadni ovoj zaključujeta armiranobetonski venec in nanj vpeta jeklena strešna konstrukcija, na katero sta obešena dva galerijska kubusa, ki na videz prosto lebdita znotraj historičnega volumna. Z diagonalnimi jeklenimi povezniki sta v nivoju vsake etaže oprta v zunanji obod stavbe in se ga dotikata le na delu mostovža, ki prostore povezuje s pisarnami. Na tej osi je vzpostavljena horizon- talna konstrukcijska povezava, ki zagotavlja potresno varnost. Konstrukcijsko gledano je struktura kubusov sovprežna, na mreži paličnih nosil- cev je čez trapezno HI-BOND pločevino zalita armiranobetonska plošča. Vertikal- ne stranice so zasnovane kot dvojna stena, pri kateri je notranja plast popolnoma brez inštalacij, ki bi lahko omejevale umetnikovo svobodo v galerijskih prostorih. Takšna rešitev omogoča prebijanje sten, obešanje artefaktov in podobno. Enako je tudi s tlaki, ki so prav tako razbremenjeni inštalacij. Za ovoj kubusov je bila iz- brana perforirana pločevina, ki poleg oblikovnega poenotenja videza zagotavlja tudi vrsto tehničnih rešitev, kot so osvetlitev, prezračevanje, akustika itn. Votel prostor med historičnim obodom in notranjimi kubusi oziroma večnamen- ska pritlična dvorana se ponaša z monumentalno dolžino 70 metrov ter pripra- vljenostjo na dogodke za do 1000 obiskovalcev hkrati. Temu številu ljudi je prila- gojena tudi izmenjava zraka v stavbi. Na obeh straneh po vsej dolžini objekta so rešetke za odvajanje zraka. Izpusti za dovod svežega zraka pa so skriti pod perfo- rirano oblogo na vstavljenih »programskih« kubusih in se iz njih svež zrak neopa- zno širi po prostoru odprte dvorane. Energetsko zasnovo hiše so izdelali v beograjskem biroju EnPlus z vodjo Rankom Božovićem, podjetje Menerga pa je izdelalo izvedbeni načrt. Za vzpostavitev op- timalnega klimatskega ugodja v hiši je bila narejena analiza CFD (computational fluid dynamics) s simulacijo premikanja zraka v soodvisnosti od ogrevanja, hlaje- nja in prezračevanja glede na konkretno lokacijo in hkratno število obiskovalcev. Klimatsko ugodje zagotavljata tudi toplotni kumulativni obod hiše in tehnološki ustroj objekta s klimati ter izredno zmogljivimi rekuperatorji. Stensko ogrevanje (do višine 3 metrov) v pritličju uravnava mikroklimo dvorane, ki je tako za obisko- valce prijetna oaza tako pozimi kot tudi v vročem poletju. Pritlična etaža, ki je nadaljevanje zunanje večnivojske betonske ploščadi, je ohranjena kot javen pro- stor brez vstopnine, v katerega lahko vstopi vsakdo. Pri snovanju so bili bistveni trije dejavniki: dimenzija, zrak in svetloba, razlaga Marko Studen, vodja tima arhitektov Scapelab. Ogrevanje in hlajenje je bilo prvotno zamišljeno z uporabo toplotne črpalke in podtalne vode, ki je na globini 25 metrov, a je zaradi ekonomskih in drugih razlo- gov stavba priključena na vročevod, za hlajenje pa je na dvoriščni strani klimat. Zasnova je predvidevala tudi gradnjo kletne etaže s prireditvenim prostorom, depoji in sanitarijami. To je zahtevalo dvojno pilotiranje z zunanje in notranje stani fasadnega oboda do globine 20 metrov, pri čemer obe vrsti pilotov služita tako za ojačitev temeljev historičnega ovoja kot tudi za varovanje gradbene jame. Tako zasnovana prenova je bila zajeten konstrukcijski izziv, ki je močno vplival na strukturo stavbe ter je od vseh udeleženih zahteval širok pogled na zastavljeno problematiko ter zaupanje v arhitekturno vizijo. Za izvedbo tako kompleksnega projekta je bila ključna usklajenost več strok ter natančnost pri izvedbi in nadzoru. Že od začetka so pri zasnovi konstrukcije z arhitekti sodelovali gradbeni inženirji biroja Elea. Tomaž Strmole, eden izmed vodij tima, izpostavlja tri ključne vidike, ki so bili strokovni izziv z vidika statike. Izvedbo kletne etaže prvotno nepodkletene- ga objekta s pilotiranjem; ohranjanje in utrjevanje oboda stavbe, predvsem v času gradnje med odstranitvijo notranjosti objekta, ter podpiranje z začasno jekleno Ivana Ljubanović Križman A A B B D D E E Sl. 1: Obnovljena historična fasada na dvoriščni strani. Foto: Irena Vesel, arhiv ZVKDS. Sl. 2: Obnovljena historična fasada proti Ljubljanici. Foto: Irena Vesel, arhiv ZVKDS. Sl. 3: Kompleks Cukrarne pred gradnjo Fabianijevega mostu in prenovo tovarniške stavbe. Sl. 4, 5: Cukrarna v času gradnje (vidna sta obstoječi obod hiše, ki se ohranja v izvorni obliki, in nova strešna konstrukcija). Sl. 6: Fotografija pritlične dvorane z obešenimi programskimi kubusi. Foto: Miran Kambič. 5 6 43 40 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 konstrukcijo; in zasnovo jeklene konstrukcije nove gradnje, ki je zajemala sovpre- žno konstrukcijo za izvedbo obešenih kubusov brez podpor na rastru približno 15 krat 15 metrov. Stavba je oblikovana enotno, poudarjena je lepota nezakrite konstrukcijske za- snove in surove materialnosti gradiv. Njena prostorska nedeterminiranost in pro- gramska nedoločenost ter hkrati zagotovitev visoke tehnološke podpore omogo- čajo najširšo uporabnost prostora. Prav ta neviden tehnološki ustroj daje prenovljenemu objektu dodano vrednost. Ločitev oboda od preostanka struktu- re in odstranitev bremena množice prostorov z nizko etažno višino pa sta potezi, ki simbolično opravita s težko zgodovino ter prostoru vrneta namembnost tovar- ne, a tokrat v službi kulture. Prenovo tovarniškega dela kompleksa Cukrarne lahko imamo v skladu z definici- jami v nadaljevanju za inženirski dosežek. Odprtost zasnove, tehnološko dovrše- nost in natančnost pri gradnji lahko izpostavimo kot zgleden primer sodelovanja strok, naročnika, projektantov in izvajalcev. Ustvarili so nov prostor svobode z močjo za nov zagon Cukrarne. *V antiki in večjem delu srednjega veka se je arhitektom in mehanikom reklo konstruktorji. Naziv inženir je nastal v 12. stoletju, in sicer se je tistim, ki so se ukvarjali z vzdrževanjem cest in vodotokov ter izdelavo prvih katastrov, reklo »pubblici aestimatores, libellatores aquarum, inzigneri«. Po dekretu milanskega vojvode Lodovica Marie Sforza je bilo za milansko območje uveljavljeno razliko- vanje med »magistri fabrorum« oziroma inženirji in arhitekti ter »periti aestima- tores« oziroma geometri, za katere je bilo določeno nižje plačilo za delo. Besedo inženir slovenski etimološki slovar opredeljuje kot prevzeto iz italijanšči- ne v 19. stoletju. Italijanska beseda se je razvila iz poznolat. ingeniērius, ingeniārius, ‛graditelj vojaških utrdb’. To je izpeljano iz lat. ingenium ‛prirojena duhovna zmožnost, sposobnost, nadarjenost’, kar je izpeljanka iz lat. ingignere ‛vroditi, priroditi’, sestavljenke iz lat. in ‛v’ in gignere ‛roditi’. Inženir torej prvotno pomeni ‛tisti, ki ima prirojeno sposobnost graditi (vojaške) objekte’. Poimenova- nje se je v novejšem času iz gradbeništva razširilo na vse tehnične stroke. Inženirstvo je danes definirano kot uporaba znanstvenih, ekonomskih, socialnih in praktičnih znanj z namenom načrtovanja, gradnje in vzdrževanja zgradb, stro- jev, naprav, sistemov, materialov in procesov. Sedanjost 1 2 4 3 1 PROSTOR ZA PERFORMANSE 2 WC 3 DELAVNICE 4 HVAC KLET 0 5 10 20 A A B B D D E E A A B B D D E E 1 2 3 4 1 RECEPCIJA 2 AVLA 3 RAZSTAVNI PROSTOR 4 BAR PRITLIČJE 0 5 10 20 Sl. 7: Fotografija pritlične dvorane z obešenim programskim kubusom (vidni so diagonalni jekleni povezniki, reže za odvod zraka in spodnji del obešenega kubusa z izpusti za dovod svežega zraka). Foto: Miran Kambič. Sl. 8: Fotografija pritlične dvorane, pogled proti Ljubljanici (viden je ojačan historični obod s tremi nišami). Foto: Miran Kambič. 87 41arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Ivana Ljubanović Križman A A B B D D E E 1 2 3 1 UČILNICA 2 KNJIŽNICA 3 BAR MEDETAŽA 0 5 10 20 A A B B D D E E 1 2 1 1 RAZSTAVNI PROSTOR 2 PISARNE PRVO NADSTROPJE 0 5 10 20 A A B B D D E E 1 2 1 1 RAZSTAVNI PROSTOR 2 PISARNE DRUGO NADSTROPJE 0 5 10 20 Sl. 9: Fotografija pritlične dvorane, pogled proti notranjem dvorišču (vidna je 24 metrov visoka utrditvena stena iz belega betona s historičnim rastrom oken). Foto: Miran Kambič. Sl. 10: Razstavni prostor znotraj obešenega kubusa. Foto: Miran Kambič Sl. 11: Pisarniški prostori. Foto: Miran Kambič. 9 10 11 42 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Sedanjost Galerija CUKRARNA PROJEKTANTSKA EKIPA Projektant: Scapelab, d. o. o. Avtorji: Marko Studen, Boris Matić, Jernej Šipoš Naročnik: Mestna občina Ljubljana Proračun: 21 milijonov evrov Investitor: Mestna občina Ljubljana, župan Zoran Janković Soinvestitorja: Ministrstvo za okolje in prostor, Evropski sklad za regionalni razvoj (sredstva EU in RS) Priprava projekta v pripravljalni fazi: Mestna občina Ljubljana – podžupan prof. Janez Koželj in Oddelek za kulturo (Mateja Demšič in Jerneja Batič) Vodenje investicijskega projekta: Mestna občina Ljubljana – Služba za razvojne projekte in investicije (Majda Gostinčar, Meta Gabron, Anja Remic) Strokovni nadzor: Niko Burazer, Milan Neffat, Roman Pogačar, Matjaž Dremelj, Ivan Lesjak; DUP inženiring, d. o. o. Uporabnik: MGML (Blaž Peršin, Alenka Gregorič, Irena Šinkovec) Izdelava kulturnovarstvenih smernic ZVKDS: Irena Vesel, Uroš Lubej Konservatorski nadzor ZVKDS: Irena Vesel Gradbene konstrukcije: Anjo Žigon, Tomaž Strmole; Elea iC, d. o. o. Strojne inštalacije: analize in zasnova EnPlus, projekt za izvedbo Danijel Mursič, Bojan Gavez; Menerga, d. o. o. Elektro inštalacije: Menerga, d. o. o. Akustika: MK3 Osvetlitev: Zumtobel in Arcadia Lightwear Požarna varnost: FojkarFire Celostna grafična podoba: Ajdin Bašić, Mitja Miklavčič POVRŠINA Uporabna površina: 5.500 m2 IZVAJALCI IN DOBAVITELJI Glavni izvajalec gradbenih del: Strabag, d. o. o., vodji projekta: Karel Bogatin in Taras Acman Sl. 12: Tridimenzionalni model konstrukcije. Foto: arhiv Elea. 2 1 3 4 4 5 1 RAZSTAVNI PROSTOR 2 DELAVNICA 3 KNJIŽNICA 4 RAZSTAVNI PROSTOR 5 HVAC PREREZ A-A 0 5 10 20 2 1 3 4 4 5 1 RAZSTAVNI PROSTOR 2 DELAVNICA 3 KNJIŽNICA 4 RAZSTAVNI PROSTOR 5 HVAC PREREZ A-A 0 5 10 20 2 1 3 4 4 5 1 AVLA 2 PROSTOR ZA PERFORMANSE 3 BAR 4 PISARNE 5 HVAC PREREZ B-B 0 5 10 20 12 14 13 8 15 9 10 1 2 6 7 5 11 12 4 3 43arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Ana Lovrec Medved Kaj pokonci drži Center Rog? Pogovor z arhitektom Borisom Bežanom iz Studio BAX Center Rog, skoraj kontroverzna stavba v središču Ljubljane, je v zadnjih desetletjih preživela mnogo sprememb, zdaj doživlja še eno, upamo, da za nekaj časa zadnjo. Prenova Centra Rog, ki jo vodi arhitekt Boris Bežan iz arhitek- turnega studia BAX, se je pravkar končala, v času del pa so se arhitekti in gradbeniki srečevali z različnimi presenečenji. Z Borisom Bežanom smo se pogovarjali o konstrukcijskem vidiku prenove Centra Rog in o tem, s kakšnimi izzivi so se spoprijemali pri projektiranju in gradnji. Kako ste se v osnovi lotili natečaja in projekta Centra Rog? Konstrukcijsko je stavba precej zahtevna, po vaši idejni zasnovi se vidno deli na dva dela. Kako je potekala zasnova konstrukcije? Kako nov prizidek pomaga stari konstrukciji nekdanje tovarne in kako ste z novo konstrukcijo povezali program centra? Osnovna ideja, ki je bila zasnovana v času natečaja, je predvidevala veliko večji center, ki bi imel tudi veliko večnamensko dvorano na območju dvori- šča in celo stolpič, kjer naj bi bil hotel. Potem se je projekt z leti zreduciral na nujno potrebno za ohranitev obstoječe stavbe. Naša glavna zamisel, v primerjavi z drugimi natečajnimi rešitvami, je bila, da poskušamo ohraniti celovit prostor hale v tovarniškem traktu, ki je široka med 9 in 10 metrov ter dolga 120 metrov. Bili smo eni redkih, ki nismo ožali prostora. Druge rešitve so prostor delile in dodajale hodnik, s čimer se uniči konstrukcija, ki je dokaj enotna med obema fasadama. Če na sredino postaviš steno, potem notra- njosti industrijske proizvodne hale, ki je poleg južne fasade največja vre- dnost stavbe, ne moreš ohraniti. Naš predlog je bil tudi, da se obstoječe jedro na sredini objekta, ki ni več služilo svojemu namenu in je bilo naknadno dodano, odstrani, na severno fasado pa se doda prizidek, ki prevzame servisne dele programa. Tako so dvorane ostale namenjene ključnemu programu, kot so ateljeji, večnamen- ski prostori, dvorane itd. Nov hodnik s sanitarijami, stopnicami, požarnimi stopnicami, jaški ter celotnim horizontalnim razvodom vseh inštalacij pa je v prizidku. Hkrati je nov prizidek tudi deloma statična sanacija, saj prevza- me vse tisto, kar obstoječemu objektu manjka, tako da v obstoječem objek- tu ni treba zakrivati konstrukcije in jo lahko prezentiramo, kot si zasluži. S severnim prizidkom smo sanirali tudi severno fasado, saj objekt ni bil izo- liran. Na južni strani to ni taka težava, čeprav smo kljub temu na notranji Ana Lovrec Medved strani dodali nekaj izolacije, medtem ko je na severni strani problem večji. S prizidkom smo dosegli, da polovice fasade objekta ni bilo treba termično sanirati. Prizidek tako rešuje več izzivov naenkrat. Programsko smo prizidek definirali kot vertikalni fojer. Je javni del zgradbe, vsakemu dostopen, hkrati pa z lahko jekleno konstrukcijo in steklom ne po- segamo v obstoječo v fasado, ampak jo pravzaprav z vidno povezavo celo poudarimo in ohranimo. Ta zdaj postane notranja fasada, ki ločuje novi in stari prostor. Ko hodiš po prizidku, se srečaš s starim, s historičnimi okni in vrati v originalnem rastru. Tako je jasna ločnica med starim in novim, ki sta hkrati povezana, a kontrastna. Gradbena zanimivost prizidka je tudi, da je vidni del jeklene konstrukcije v celoti zvarjen na gradbišču, prav tako tudi podkonstrukcija steklene fasade. Stavba starega Roga je bila na nekaterih mestih v precej slabem stanju, kako ste se lotili prenove konstrukcije in kako je potekala? Konstrukcijsko je bil projekt zelo zahteven. Ne toliko, ker bi gradili nekaj res konstrukcijsko zahtevnega, ampak predvsem zaradi sanacije objekta. Tu se je pojavljalo več stvari, najzahtevnejša je bila sanacija obstoječega objekta s karbonskimi trakovi in vlakni. V karbon je bilo treba namreč obleči vso konstrukcijo, praktično vse nosilce in stebre, ki so nepravilnih ekspresivnih oblik, deloma po zunanji, predvsem pa po notranji strani, povezati je bilo treba določene elemente itn. Izkazalo se je, da so bili sekundarni nosilci premalo močni, zato je bilo karbonsko ojačanje potrebno pri večjem delu konstrukcije, kot je bilo sprva pričakovano. Po drugi strani je objekt že drugič adaptiran. Prvotno je bil Rog pritličen objekt z mansardo, grajen iz opeke. Potem so leta 1882 odstranili mansardo 44 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 in nad opečnim pritličjem zgradili skeletno konstrukcijo iz betona, ki so jo povezali s konstrukcijo pritličja. Konstrukcija je bila tako narejena v dveh obdobjih, z dvema popolnoma različnima konstrukcijskima sistemoma. Nam tako ni preostalo drugega, kot da ojačamo tako betonski kot opečnati del, tega pa smo morali obrizgati še z dodatno betonsko oblogo. Izkazalo se je tudi, da objekt pravzaprav nima temeljev, zato jih je bilo treba narediti. Tretja in dodatna stvar je prizidek na severni strani. Jedra prizidka so sku- paj s posegi v obstoječo konstrukcijo objekt pomagala statično tako stabi- lizirati, da ustreza varnostnim standardom. Objektu smo morali res na vse načine pomagati, da smo ga ohranili. Stan- dardi potresne varnosti so bili nekoč popolnoma drugačni, kot so danes, saj so se sčasoma bistveno spremenili in izboljšali. Seveda je varnost danes na prvem mestu, tako da tudi objekte, ki so spomeniki ali polspomeniki, saniramo tako, da so potresno varni. Kakšen je bil potek gradnje? Ste med gradnjo odkrili kaj nepričakovanega, ste se srečali s kakšnimi posebnimi težavami? V obstoječi stavbi smo odstranili vse stavbno pohištvo, ker je bilo v res slabem stanju. Za precej dobro se je izkazala streha, vendar smo naknadno ugotovili, da je bilo na njej več bitumenskim plasti – skoraj 5 centimetrov – saj so jih ob vsaki prenovi samo dodajali. To smo morali seveda odstrani- ti. Med gradnjo smo ugotovili, da je bil južni prizidek ob Ljubljanici zgrajen brez armature, čeprav naj bi bil iz armiranega betona. Tako smo morali dodati armaturo z notranje strani in jo zaliti z brizgalnim betonom, da je objekt zdaj vsaj deloma armiran. Čeprav gre za dvonadstropen objekt, da- našnji standardi zahtevajo vsaj nekaj armature, zato smo to sanirali. Proti- potresno ojačanje osrednjega dela smo rešili z dvojnim jeklenim križem, ki je bil po delih vstavljen v obstoječo konstrukcijo. Tako smo ohranili enoten prostor v prvem nadstropju. Dodatne strukturne elemente smo poskušali narediti spoštljivo do obsto- ječega objekta, kar je bila seveda tudi želja Zavoda za varstvo kulturne de- diščine, ki je pri projektu sodeloval od začetka do konca. Želeli smo, da se notranji prostori, ki so konstrukcijsko tudi najbolj zanimivi, ohranijo. Gre namreč za tovarniški objekt, ki je imel prvi v Sloveniji skeletno konstrukci- jo, kar je bila takrat novost v regijji. Hkrati je bila konstrukcija kljub armira- nobetonskim nosilcem zasnovana zelo ekspresivno, z loki, saj je bila geo- metrija še vedno vezana na prej zidane objekte, čeprav lokov pravzaprav niso potrebovali. Tudi plošče med sekundarnimi nosilci so bile npr. debele samo okrog 8 cen- timetrov, kar je za današnje standarde zelo malo. A takrat mizarska dela in opaž niso bili dragi, zato je bil lahko opaž zelo kompleksen, posledično pa tudi konstrukcija. Iz opaža so v tem primeru morali narediti obokane nosilce in stebre, ki imajo proti južni strani v prerezu obliko, recimu temu, našpiče- nega T-ja. Nič od tega ni bilo preprosto opažiti. Ko pogledaš, kako so se s tem ukvarjali, samo zato, da bi bil objekt bolj ekspresiven, da bi čim bolj zmanjšali porabo betona in vendar postavili zanimivo stavbo, vidiš, da je prav to odlika, ki danes ostaja kot spomin na tiste čase. Omeniti moram tudi, da je stavba dolga 120 metrov. Ko smo začeli gradnjo, smo ugotovili, da vsako nadstropje po višini pada. V času, ko so nadgraje- vali opečno stavbo, torej zidali novo prvo nadstropje, so morali zaradi po- sedanja obstoječega objekta v velikosti skoraj pol metra po celotni dolžini zgradbe uloviti »novo horizontalo«. Po nadgradnji se je objekt še naprej posedal, tako da je višinska razlika med enim in drugim koncem zgradbe bila tudi v nadstropjih skoraj 15 cm.Tako smo morali posikati rešitev in se odločiti, kako z novimi polnili in tlaki »zravnati« nivoje, saj po današnjih standardih tlakov ne moremo več polagati v naklonu. Posledično je bilo potrebno reševati probleme, ki pri tem nastanejo, recimo okenski konvek- torji, so bili pri enem oknu dimenzijsko ustrezni, pri drugem pa ne več. Ves objekt je pač, kot pravimo, nekoliko »viga vaga«, ker so tako včasih delali. To je značilno za skoraj vse objekte iz preteklosti, natančnost žal ni bila na takšni ravni kot danes. Tega s prostim očesom ne opaziš, ko pa enkrat objekt odpreš in ga želiš sanirati, razlike pridejo zelo do izraza. Skoraj ni bilo stvari, ki bi bila takšna, kot smo prvotno pričakovali. Posledica je bila, da smo morali celotno konstrukcijo ojačati. Bi za konec dodali še kakšno anekdoto? Pri odkopavanju prostora za garažo smo naleteli na podzemno pisarno in- dustrialca, kot nekakšen bunker – in to se je zgodilo prav v času vojne med Rusijo in Ukrajino. Sicer smo morali ta bunker odstraniti, ker je bila tam načrtovana garaža. Seveda pa lahko ugibamo, zakaj si je takratni lastnik naredil podzemno pisarno in je že takrat mislil na težke čase. Za to pisarno so sicer obstajali načrti, ampak nihče ni vedel, kje je, dokler je na gradbišču pri odkopavanju delavci niso našli. Zdi se mi zanimiva zgodba in primerja- va, glede na čase, v katerih živimo. Sedanjost Center Rog PROJEKTANTSKA EKIPA Projektant: BAX studio Arhitektura in oprema, javni del: BAX studio – avtorja Boris Bežan in Jaka Bežan; Mendoza Partida studio – avtorja Mara Partida in Héctor Mendoza Krajinska arhitektura: Bruto - Matej Kučina, Nika Čufer Projektant gradbenih konstrukcij: Elea IC – Andrej Pogačnik, Uroš Grobelšek Projektant elektroinštalacij: Nombiro (PZI) – Tomaž Dobrila; Elin (PGD) – Štajdohar Dobrila Projektant strojnih inštalacij: Nombiro – Peter Blažek, Blaž Vrčon Investitor: Mestna občina Ljubljana, odgovorni za projekt Jerneja Batič in Meta Gabron Uporabnik: Center Rog Konservatorski nadzor: ZVKDS, Tatjana Adamič STAVBA Lokacija: Trubarjeva ulica 72, Ljubljana Leta načrtovanja: 2008–2021 (po delih) Leta izvedbe: 2021–2023 45arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Ana Lovrec Medved Program: Javni objekt – delavnice, večnamenska dvorana, knjižnica, ateljeji, lokali, garaža ... Naročilo: Javni mednarodni natečaj Konstrukcija stavbe: Armiranobetonska in jeklena Uporabljeni materiali: Beton, jeklo, karbonska vlakna, aluminij, steklo, teraco, cementni ometi ... Fasada: Reflex, Alukonigstahl Bruto površina: 13 000 m2 Investicija: okrog 17 milijonov evrov + DDV 46 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Rok Žnidaršič Strokovne podlage za plovnost Ljubljanicei Uvod Občine (Mestna občina Ljubljana, Borovnica, Brezovica in Vrhnika) so pobudnice priprave Strokovnih podlag za plovnost Ljubljanice, saj plovnost in raba Ljubljanice nista ustrezno urejeni. V okviru naloge bosta pripravljena načrt urejanja plovne poti in pristanov od Vrhnike do zapornice Moste ter varnostni načrt, pregledani bodo zakonodaja in lokalni predpisi ter narejena ocena vrednosti uresničitve projekta. Ugotovljeno bo referenčno stanje kvalifikacijskih živalskih vrst in habitatnih tipov ter učinkov plovbe na vodni in obvodni ekosistem na območju od pritoka Ižice do Vrhnike. Naloga se ukvarja s plovno potjo po Ljubljanici od Vrhnike (Cankarjev trg) do zapornice Moste na Ambroževem trgu v Ljubljani. Večji del te plovne poti je znotraj krajinskega parka Lju- bljansko barje, zaradi česar se morajo ukrepi, režim plovbe in drugi posegi prilagajati varstvenim zahtevam tega občutljivega naravnega in krajinsko pestrega območja. Skrajni vzhodni del plovne poti poteka skozi urba- no, mestno območje Ljubljane, kjer pa so zahteve in možnosti glede urejanja pristanov ter drugih objektov prilagojene zakonitostim urbanega prostora. Projekt strokovne podlage za plovnost Ljubljanice je skladen s strokovnimi podlagami urejanja javnega prometa v Ljubljanski urbani regiji, ki ga izvaja Regionalna razvojna agencija Ljubljanske urbane regije. Urejanje plovbe po Ljubljanici je začetni projekt vzpostavljanja plovnih poti v Ljubljanski urbani regiji, saj je plovno pot mogoče vzpostaviti vse od Maroltovega izvira Ljubljanice pri Verdu do pregrade pri HE Jevnica na Savi, vključno s plovno potjo po Ižici do mostu na Peruzzijevi ulici in s plovno potjo po spodnjem delu Kamniške Bistrice do Ihana. Za plovbo po Ljubljanici je potrebna nova ureditev režima, kar sicer prinaša nekatere nove omejitve, zlasti z vidika varstva okolja in varnosti plovbe, hkrati pa rešitve, na podlagi katerih bo mogoče obstoječe in nove predpise bolje uporabiti v praksi. Primer je ureditev privezov (pristanišč, marin) in umik plovil z nezakonitih priveznih mest terobrežij. Primerna ureditev plovbe po barjan- skem delu Ljubljanice pomeni razvoj javne infrastrukture na varovanem območju z minimalnim poseganjem v naravno okolje.Poleg oživitve tradicije plovbe po nekdaj zelo pomembni prometni poti gre za dodatno vsebino v turistični ponudbi. Približanje Ljubljanice prebivalcem in obiskovalcem, s poudarkom na estetski in naravo- varstveni vrednosti območja, lahko bistveno spremeni odnos do reke,ki je ponekod odlagališče gradbenih in drugih odpadkov ter na nekaterih odsekih celo centralni kanalski zbiralnik. Fazno poročilo obsega gradiva, pripravljena v okviru pregleda obstoječega stanja. Sedanjost ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !!!!! !!!!!!!!!!!!!!!!!!! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !! !!!!!!!!!!! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !!!!! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !! !! !! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !!!! ! ! ! !!!!!! ! ! ! ! ! !!! ! !!!!! !!!!!!!!!!!!!!!!! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !! !! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !!!! ! ! ! !! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !! !! !!!!!!!!!!!!! !! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !! !! !! !!!!!! ! ! ! ! ! ! !!!!! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !!!!!! !!! ! ! !! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !!!! ! !!!! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !! ! ! ! ! ! ! !!! ! ! ! ! ! !! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !! ! !! ! ! ! ! !!!!!!!!! ! ! ! ! ! ! !!!!!!!!!!!!! ! !!!!!!! !!!!! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! !! !! !! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !! !! !! !! !! !!! !!!!!!! !!!!!!!! ! ! ! ! ! ! !! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !!!!!!!!!!!! !! ! ! !! !! ! !! !! ! ! ! ! ! ! ì ìé ì ì ì ì ì ì !̂ !̂ !̂ !̂ !̂ !̂ ^ !̂ þ !þ !þ !! k !!!! !! ! !! !! !! !! !k !< !< !H !H !H !H!H !H !H !H !H !H !H !H !H !H !H "J "J "J Merilo: 1: 25.000 Odsek 1 poteka od mostu Cankarjevega trga v Vrhniki do vzhodnega roba cone Pot na Tojnice. Odsek plovne poti oziroma plovna pot se prične v bližini Cankarjevega trga, v središču Vrhnike. Bregovi so poseljeni pretežno z enodružinskimi hišami. Na nekaterih mestih je brežina Ljubljanice onesnažena, predvsem z gradbenimi odpadki. Pot se nadaljuje proti avtocesti, kjer jo preči avtocestni most. Po mostu so brežine močneje zaraščene in na določenih mestih utrjene, saj se za njimi nahajajo ribniki pri opekarni, opuščeni glinokopi. Odsek 2a se prične pri ribiškem domu Vrhnika, v bližini opuščenih glinokopov. Za celoten odsek je značilna visoka naravna ohranjenost rečnih bregov, ki so zaraščeni z grmovnicami in drevjem. Ljubljanici se na tem odseku pridružijo trije večji pritoki (Ljubija, Bistra, Borovniščica), ki povečujejo naravni videz in pestrost območja plovne poti. Na redkih mestih se odpirajo pogledi na okolico. ODSEK 3 - Podpeč ODSEK 2b - Kamnik pod Krimom ODSEK 2a - Blatna Brezovica ODSEK 1 - Vrhnika Odsek 3 se prične na poselitvenem območju naselja Podpeči. Na tem odseku Ljubljanica ni obdana z obrežnim rastjem, zaradi česar se pogosto odpirajo pogledi na bližnjo in širšo okolico. Najznačilnejši pogled se odpira na hrib s cerkvico sv. Ano nad naseljem. Na desnem bregu Ljubljanice se nahaja piknik prostor. Prepoznaven element odseka je poleg dominante sv.Ane tudi cestni most v Podpeči. Odsek 2b se prične pri železniškem mostu. Odsek je po obrežnem rastju identičen odseku 2a. Razlikuje s širša okolica, saj tukaj Ljubljanico obdajajo kmetijske površine z manj členitvenimi elementi, živicami in posameznimi drevesi. Prav tako je ta del že v bližini oziroma na robu naselja Podpeč in Kamnik pod Krimom, kar vsekakor vpliva na oblikovanje in umeščanje objektov ob plovni poti. Reki se na tem odseku približa hribovito območje Krima, pod katerega so stisnjena naselja. Značilnost tega odseka je železniški most. STROKOVNE PODLAGE ZA PLOVNOST LJUBLJANICE - PREGLED OBSTOJEČEGA STANJA G2.2.1 PRIKAZ OŽJEGA OBMOČJA PLOVNE POTI OD VRHNIKE DO PODPEČI - odsek A Merilo: 1: 25.000 LEGENDA ODSEK 3 - PODPEČ ODSEK 1 - VRHNIKA ODSEK 2a - BLATNA BREZOVICA ODSEK 2b - KAMNIK POD KRIMOM !!!!!!! ! ! ! ! ! ! ! ! ! "J !H ì ì ìé !þ !! !< !k !̂ ì ŽELEZNIŠKI MOST MOST ZA PEŠCE IN KOLESARJE CESTNI MOST VODOTOK OPEKARNIŠKI MOST MELIORACIJSKI JAREK, POTOK KONJENIŠKI TURIZEM TURISTIČNA INFORMACIJSKA TOČKA TURISTIČNA ATRAKCIJA EUROPSKA PEŠ POT - E7 RAZGLEDNA TOČKA PROSTORSKA DOMINANTA KOLESARSKA POT ŽELEZNIŠKO POSTAJALIŠČE PEŠ POT AVTOBUSNO POSTAJALIŠČE OBMOČJE GOZDOV OBMOČJE POSELITVE izdelal: LOCUS prostorske informacijske rešitve d.o.o. Vir: DTK50, merilo 1 : 50.000, Geodetska uprava RS 2005, 2006, 2007 I občinski prostorski načrti OPN v različnih fazah Sl. 1: Prikaz ožjega območja plovne poti od Vrhnike do Podpeči, odsek A. Sl. 2: Prikaz ožjega območja plovne poti od Podpeči do Ljubljane, odsek B. Sl. 3: Lokacije vstopno-izstopnih mest. i Objavljamo del besedila iz: Aquarius, Rečni transport, Kopač in otroci, Locus, Medprostor. (2012). Strokovne podlage za plov- nost Ljubljanice (3. faza: Predstavitev, dopolnitev in usklajeva- nje predlaganih rešitev ter predlogov potrebnih aktov). Regio- nalna razvojna agencija Ljubljanske urbane regije. 1 ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !!!!! !!!!!!!!!!!!!!!!!!! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !! !!!!!!!!!!! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !!!!! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !! !! !! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !!!! ! ! ! !!!!!! ! ! ! ! ! !!! ! !!!!! !!!!!!!!!!!!!!!!! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !! !! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !!!! ! ! ! !! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !! !! !!!!!!!!!!!!! !! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !! !! !! !!!!!! ! ! ! ! ! ! !!!!! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !!!!!! !!! ! ! !! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !!!! ! !!!! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !! ! ! ! ! ! ! !!! ! ! ! ! ! !! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !! ! !! ! ! ! ! !!!!!!!!! ! ! ! ! ! ! !!!!!!!!!!!!! ! !!!!!!! !!!!! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! !! !! !! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !! !! !! !! !! !!! !!!!!!! !!!!!!!! ! ! ! ! ! ! !! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !!!!!!!!!!!! !! ! ! !! !! ! !! !! ! ! ! ! ! ! ì ìé ì ì ì ì ì ì !̂ !̂ !̂ !̂ !̂ !̂ ^ !̂ þ !þ !þ !! k !!!! !! ! !! !! !! !! !k !< !< !H !H !H !H!H !H !H !H !H !H !H !H !H !H !H "J "J "J Merilo: 1: 25.000 Odsek 1 poteka od mostu Cankarjevega trga v Vrhniki do vzhodnega roba cone Pot na Tojnice. Odsek plovne poti oziroma plovna pot se prične v bližini Cankarjevega trga, v središču Vrhnike. Bregovi so poseljeni pretežno z enodružinskimi hišami. Na nekaterih mestih je brežina Ljubljanice onesnažena, predvsem z gradbenimi odpadki. Pot se nadaljuje proti avtocesti, kjer jo preči avtocestni most. Po mostu so brežine močneje zaraščene in na določenih mestih utrjene, saj se za njimi nahajajo ribniki pri opekarni, opuščeni glinokopi. Odsek 2a se prične pri ribiškem domu Vrhnika, v bližini opuščenih glinokopov. Za celoten odsek je značilna visoka naravna ohranjenost rečnih bregov, ki so zaraščeni z grmovnicami in drevjem. Ljubljanici se na tem odseku pridružijo trije večji pritoki (Ljubija, Bistra, Borovniščica), ki povečujejo naravni videz in pestrost območja plovne poti. Na redkih mestih se odpirajo pogledi na okolico. ODSEK 3 - Podpeč ODSEK 2b - Kamnik pod Krimom ODSEK 2a - Blatna Brezovica ODSEK 1 - Vrhnika Odsek 3 se prične na poselitvenem območju naselja Podpeči. Na tem odseku Ljubljanica ni obdana z obrežnim rastjem, zaradi česar se pogosto odpirajo pogledi na bližnjo in širšo okolico. Najznačilnejši pogled se odpira na hrib s cerkvico sv. Ano nad naseljem. Na desnem bregu Ljubljanice se nahaja piknik prostor. Prepoznaven element odseka je poleg dominante sv.Ane tudi cestni most v Podpeči. Odsek 2b se prične pri železniškem mostu. Odsek je po obrežnem rastju identičen odseku 2a. Razlikuje s širša okolica, saj tukaj Ljubljanico obdajajo kmetijske površine z manj členitvenimi elementi, živicami in posameznimi drevesi. Prav tako je ta del že v bližini oziroma na robu naselja Podpeč in Kamnik pod Krimom, kar vsekakor vpliva na oblikovanje in umeščanje objektov ob plovni poti. Reki se na tem odseku približa hribovito območje Krima, pod katerega so stisnjena naselja. Značilnost tega odseka je železniški most. STROKOVNE PODLAGE ZA PLOVNOST LJUBLJANICE - PREGLED OBSTOJEČEGA STANJA G2.2.1 PRIKAZ OŽJEGA OBMOČJA PLOVNE POTI OD VRHNIKE DO PODPEČI - odsek A Merilo: 1: 25.000 LEGENDA ODSEK 3 - PODPEČ ODSEK 1 - VRHNIKA ODSEK 2a - BLATNA BREZOVICA ODSEK 2b - KAMNIK POD KRIMOM !!!!!!! ! ! ! ! ! ! ! ! ! "J !H ì ì ìé !þ !! !< !k !̂ ì ŽELEZNIŠKI MOST MOST ZA PEŠCE IN KOLESARJE CESTNI MOST VODOTOK OPEKARNIŠKI MOST MELIORACIJSKI JAREK, POTOK KONJENIŠKI TURIZEM TURISTIČNA INFORMACIJSKA TOČKA TURISTIČNA ATRAKCIJA EUROPSKA PEŠ POT - E7 RAZGLEDNA TOČKA PROSTORSKA DOMINANTA KOLESARSKA POT ŽELEZNIŠKO POSTAJALIŠČE PEŠ POT AVTOBUSNO POSTAJALIŠČE OBMOČJE GOZDOV OBMOČJE POSELITVE izdelal: LOCUS prostorske informacijske rešitve d.o.o. Vir: DTK50, merilo 1 : 50.000, Geodetska uprava RS 2005, 2006, 2007 I občinski prostorski načrti OPN v različnih fazah 47arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Rok Žnidaršič !! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !! ! !!!! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !! ! ! ! ! ! ! ! !! ! !! ! ! ! ! ! ! !! ! !!!!!!! ! ! ! ! ! !!!!!!!! ! ! ! ! ! ! !! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !!!!!!! ! ! !!!!! !!!!!!!!!!!!!! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !!!!!!!!!!!!!!!!!! ! ! ! !!!!! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !!!!!!!!! !!!! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !! !! !! ! ! ! ! ! ! !! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !!! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !! !!!!! ! !! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! !(ç !(ç ì ì ì ì ì ì ì ì ì ìé ì ìì ì ì ì ì ì ì ì ì !̂ !̂ !̂ ! !þ !þ!þ !þ ! ! !< !< < !H !H !H !H !H !H !H !H !H !H !H !H !H !H !H!H "J "J "J "J) "J Odsek 5b se nahaja v strnjenem mestnem območju prestolnice Ljubljane, v njenem središču. Od Špice do Zoisove ceste so brežine položnejše, stopničasto urejene v javne prostore ob reki. Od Zoisove ceste naprej se struga Ljubljanice spremeni v vodno korito, katerega obdajajo stavbe stare Ljubljane, peš cone in pestro dogajanje. Na tem odseku se ves čas odpirajo kakovostni pogledi na okoliške stavbe, staro mestno jedro in grajski grič z Ljubljanskim gradom. V tem delu je veliko obstoječih pristanov, plovna pot po Ljubljanici je že vzpostavljena. STROKOVNE PODLAGE ZA PLOVNOST LJUBLJANICE - PREGLED OBSTOJEČEGA STANJA G2.2.2 PRIKAZ OŽJEGA OBMOČJA PLOVNE POTI OD PODPEČI DO LJUBLJANE - odsek B Merilo: 1: 25.000 Za ta odsek, ki poteka od Popeči do južne ljubljanske obvoznice, je značilna večja odprtost ter s tem večja vizualna pestrost, kljub temu, da v bližini tega odseka ni večjih dominant. Za ta odsek je značilna tudi večja razlika med desnim in levim bregom Ljubljanice. Medtem, ko je na levem bregu več členitvenih elementov – živic in omejkov ter melioracijskih jarkov, za to stran je značilna tudi večja naravna ohranjenost, je za desni breg značilna enakomerna, vendar drobna parcelacija kmetijskih zemljišča, prometnica vzporedna z reko in ob njej poselitev enodružinskih hiš – Črna vas. Na tem območju se že pojavlja več počitniških objektov na obeh bregovih, kar nakazuje na to, da se odsek približuje prestolnici Ljubljana. ODSEK 5b - Ljubljana center Odsek 5a se prične pri južni ljubljanski obvoznici in konča pri Špici. Za odsek so značilne vedute na Ljubljanski grad. Na nekaterih mestih je plovna pot neprivlačna zaradi neustrezne umeščenosti in oblikovne neustreznosti objektov, kar povzroča degradacijo določenih območij. Brežine Ljubljanice so položnejše kot na barju, zazidava je proti Špici vedno bolj strnjena, pojavljati se začnejo večstanovanjski objekti. Ob robovih reke se pojavljajo individualni dostopi do vode in privezi za čolne. ODSEK 5a - Ljubljana Trnovo ODSEK 4 - Črna vas LEGENDA ODSEK 4 - ČRNA VAS ODSEK 5a - LJUBLJANA TRNOVO ODSEK 5b - LJUBLJANA CENTER ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! "J !H ì ì ìé !þ ! ! !< !k !̂ ì ŽELEZNIŠKI MOST MOST ZA PEŠCE IN KOLESARJE CESTNI MOST VODOTOK VODOVODNI MOST MELIORACIJSKI JAREK, POTOK KONJENIŠKI TURIZEM TURISTIČNA INFORMACIJSKA TOČKA TURISTIČNA ATRAKCIJA EUROPSKA PEŠ POT - E7 RAZGLEDNA TOČKA PROSTORSKA DOMINANTA KOLESARSKA POT ŽELEZNIŠKO POSTAJALIŠČE PEŠ POT AVTOBUSNO POSTAJALIŠČE OBMOČJE GOZDOV OBMOČJE POSELITVE izdelal: LOCUS prostorske informacijske rešitve d.o.o. !. !. !. !. !. !. !. !. !. !. !. !. !. !. !. !. !. Trnovski pristan Špica Livada Novi trg Ribji trg Dvorni trg Rdeča hiša Špica-Privoz Ambrožev trg Mesarski most Brv pri akademijah Gallusovo nabrežje Garberjevo stopnišče Ribiška družina Barje Most na Peruzzijevi ulici Veslaški klub Ljubljanica Sotočje Ižice in Ljubljanice 0 300 600 900 1.200150 Meters Legenda !. Vstopno-izstopna mesta ® Regionalna razvojna agencija Ljubljanske urbane regije Tehnološki park 19 1000 Ljubljana Strokovne podlage za plovnost Ljubljanice Lokacije vstopno-izstopnih mest NAROČNIK: NALOGA: IZDELOVALEC: VSEBINA RISBE: VIRI: DATUM: MERILO: RISBO IZDELALA: ŠT. NALOGE: ŠT. PRILOGE: april 2012 1264-12 SP 1 : 15.000 G4.1 podloga: DTK25, GURS Lea Trnovšek, univ. dipl. biol. Kopač in otroci d.o.o. Medno 31A 1210 Ljubljana Šentvid 2 3 48 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Sedanjost ! ! ! ! ") ") ") ! ! ! ! ") ! ! ! ! ! ! pristan in javni splav pri železniškem mostu (var.1) preveritev umestitve brvi za pešce in kolesarje pod/ob most (var.2), odstranitev v dno zabitih pilotov starega mostu pristan pod izlivom Bistre ob kolovozu (var1) pristan pri kajak kanu klubu Ljubljana pristan pri Gerberjevem stopnišču (Makalonca) pristan pod Mesarskim mostom pristan pri Žitni brvi pristan in splavnica dvigalo za popravilo in vzdrževanje ladij,čolnov pod Karlovškim mostom pristan in/ali marina na območju piknik prostora pristan pri mostu na Grablovičevi jez pri izpustu hladilne vode iz TE TO Moste pristan pri uvozu na AC pristan in čolnarna Maroltov izvir marina za potrebe RD Vrhnika pristan pri Akademijah pristan pri Dvornem trgu Trnovski pristan pristan pri Ribjem trgu pristan pri Poljanski brvi pristan pri moščanski brvi pristan v osi ulice Privoz pristan pri Mrtvaškem mostu pristan pri brvi ob sotočju navoz na Grudnovem nabrežju marina na območju OPPN Bajerji pristan, splavnica Cankarjev trg pristan in navoz pri RD Barje pristan pri cerkvi Sv. Mihaela pristan na Cankarjevem nabrežju pristan pri Športnem parku Vrhnika pristan pod mostom na Peruzzijevi ulici pristan pri brvi Štepanjsko nabrežje pristanišče (komunalni privezi) v izlivu Prošce pristan pri veslaškem klubu Ljubljanica pristan pri sotočju Ljubljanice in Ižice pristan in pristanišče za ladje pri Špici pristan na Gallusovem nabrežju pod Trančo pristan pri mostu na Ižanski cesti pristan pri/v izlivu Borovniščice pristan in javni splav ali most pri kmetiji v Bevkah pristan na Gallusovem nabrežju (Pod Stiškim dvorcem) nova zapornica z malo HE in splavnico pod obstoječo pristan pri brvi ob izpustu hladilne vode iz TE-TO Moste pristan pri mostu na Kajuhovi ulici pristan na Bregu pri Novem trgu (pod Hribarjevim spomenikom) pristan in polnilno mesto za gorivo (plin) pod Prulskim mostom pristan pri športnem parku Kodeljevo pod mostom na Poljanski cesti marina za čolne in ladje na območju Livade (cona za vzdrževanje plovil) pristan in navoz pri avtocestnem mostu z ureditvijo podmostja za pešce in kolesarje marina na območju cone Tojnice šikana za zajemanje plavja šikana za zajemanje plavja pristan in marina v industrijski coni premostitveni objekt za potrebe glinokopa pristan in javni splav (var.1) adaptacija mostu za potrebe peš brvi (var.2) pristan in javni splav (var.1) prilagoditev vodovodnega mostu za pešce in kolesarje (var.2) STROKOVNE PODLAGE ZA PLOVNOST LJUBLJANICE - OSNUTEK PREDLOGA G6.2 PRIKAZ UREJANJA PLOVNE POTI - režim plovbe in potencialne lokacije objektov potrebnih za plovno pot Merilo: 1: 25.000 kartografsko gradivo izdelal: LOCUS prostorske informacijske rešitve d.o.o. LEGENDA PLOVBNI REŽIM MEJA MED RAZLIČNIMI PLOVBNIMI REŽIMI ODSEK MAROLTOV IZVIR - CANKARJEV TRG ODSEK CANKARJEV TRG - RIBIŠKI DOM ODSEK RIBIŠKI DOM - KMETIJA V BEVKAH ODSEK KMETIJA V BEVKAH - PODPEČ ODSEK IŽICA ODSEK FARJEVEC - AMBROŽEV TRG ODSEK PODPEČ - FARJEVEC OBJEKTI POTREBNI ZA PLOVNO POT OBSTOJEČA MARINA PREDVIDENA MARINA OBSTOJEČ PRISTAN ! ! ! ! ") PREDVIDEN PRISTAN OSTALI OBJEKTI LJUBLJANICA AMBROŽEV TRG - MOSTE GRUBERJEV PREKOP Sl. 4: Prikaz urejanja plovne poti – režim plovbe in potencialne lokacije objektov, potrebnih za plovno pot. Sl. 5, 6: Pristan in adaptacija premostitvenega objekta v Sinji Gorici za potrebe pešcev in kolesarjev. Vizualizacija: Medprostor. Sl. 7, 8: Pristan in adaptacija železniškega mostu za potrebe pešcev in kolesarjev. Vizualizacija: Medprostor. 4 5 6 49arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Načrt urejanja plovne poti Predstavitev plovne poti V nalogi je predstavljena možnost vzpostavitve plov- ne poti po Ljubljanici od Maroltovega izvira na Vrhni- ki do Ambroževega trga v Ljubljani ter plovne poti po Ižici od Peruzzijeve ulice do izliva Ižice v Ljubljanico. Prikazana je tudi krožna plovna pot po mestnem ob- močju Ljubljane, ki pa povzema obstoječe stanje in načrtovane posege znotraj občinskega prostorskega načrta MOL in se z umestitvijo novih posegov po- drobneje ne ukvarja. Na obravnavani plovni poti so glede na varstvene in varnostne zahteve opredeljeni različni plovbni režimi. Glede ne programske zgosti- tve turistično zanimivih točk, območij ter prometnih povezav pa so določene smiselne potencialne oziro- ma variantne lokacije, primerne za umestitev objek- tov in drugih posegov, potrebnih za plovbo. Odseki različnih plovbnih režimov, programskih zgostitev in potencialnih lokacij objektov, potrebnih za plovbno pot, so prikazani na grafičnih prilogah G6.1 Območja programskih zgostitev na plovni poti ter G6.2 Prikaz urejanja plovne poti – režim plovbe in potencialne lokacije objektov, potrebnih za plovbno pot. Objekti, potrebni za urejanje plovne poti Za zagotavljanje urejenosti in nemotene uporabe plovne poti po Ljubljanici predlagamo sistem uredi- tev, ki jih lahko strnemo v tri sklope posegov: − Prvi sklop so posegi, namenjeni ureditvi priveznih mest. Mednje spadajo komunalni privezi, pristanišča in marine. Ti se med seboj razlikujejo glede na velikost akvatorija, število priveznih mest in obseg servisne dejavnosti. − Drugi sklop so pristani. Ti so lahko del ureditve brežin znotraj urbanega tkiva (gorvodno od Cankarjevega trga na Vrhniki in dolvodno od mostu Rok Žnidaršič 7 8 50 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Sedanjost na Hladnikovi cesti v Ljubljani) ali plavajoče naprave znotraj krajinskega parka. V urbanem delu služijo zgolj kot vstopno-izstopno mesto, medtem ko v kra- jinskem parku služijo tudi kot oskrbovalne postaje, informacijske točke (pred vstopom v turistično zani- miv del parka), bar, opazovalnica itd. Na njih je skon- centrirana vsa potrebna infrastruktura, od sanitarij do zabojnikov za smeti. − Tretji sklop so objekti ozi- roma naprave, namenjene prečkanju reke. To so lah- ko premostitveni objekti (mostovi) ali pa javni splavi (brod). Predlagamo, da se prečkanje reke uredi pre- ko že obstoječih infrastrukturnih objektov, do kate- rih že vodijo cestne povezave, z minimalnimi posegi v konstrukcijo (premostitveni objekt za potrebe gli- nokopa v Sinji Gorici, G7.1., železniški most v Kamni- ku pod Krimom, G7.2., in Vodovodni most v Črni vasi pri Lipah, G7.3.). Kjer prečkanje po mostu ni mogo- če, predlagamo namestitev javnega splava kot izpe- ljanke oskrbovalne postaje (G7.4.1. in G7.5.1.). Uredba o plovnem režimu še vedno ni sprejeta, tako da so ta prizadevanja aktualna tudi danes. Od pred- videnih posegov bo letos urejen Vodovodni most v Črni vasi na sotočju Ljubljanice z Iško. Te dni bodo predvidoma montirali glavno mostno konstrukcijo, po več kot desetih letih prizadevanj. Sicer pa je v na- črtu krožna plovna pot z energetsko izrabo Ljubljani- ce ter zgraditev marine za komunalne priveze na Rakovi jelši. Prvi projekt je v fazi OPPN, drugega pa bomo v prihodnjih letih obdelovali v sklopu projekta EU Regreeneration, pri katerem smo partnerji skupaj z Barcelono, Parizom in Lizbono. Sl. 9, 10: Pristan in adaptacija vodovodnega mostu za potrebe pešcev in kolesarjev. Vizualizacija: Medprostor. Sl. 11: Pristan in javni splav pri kmetiji v Bevkah. Vizualizacija: Medprostor. Sl. 12: Pristan pri cerkvi sv. Mihaela. Vizualizacija: Medprostor. Sl. 13: Pristanišče za plovila in pristan v Podpeči. Vizualizacija: Medprostor. 9 10 51arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Rok Žnidaršič Sodelavci pri izdelavi Strokovnih podlag za plovnost Ljubljanice Referenčno stanje kvalifikacijskih živalskih vrst in habitatnih tipov in vplivi plovbe na vodni in obvodni ekosistem: mag. Martin Žerdin, Leonida Šot Pavlovič, Lea Trnovšek, dr. Boris Turk; Aquarius, d. o. o. Varnostni načrt: Tomislav Zupančič; Rečni transport, d. o. o. Zakonodaja, lokalni predpisi ter predlog sprememb: mag. Janez Kopač; Kopač in otroci, d. o. o. Prostorsko načrtovanje, vključno s poplavno varnostjo in arheologijo: Leon Kobetič, Nuša Britovšek, Nina Lipušček, Janja Železnikar; Locus, d. o. o. Arhitektura: Rok Žnidaršič, Samo Mlakar; Medprostor, d. o. o. Zakonodaja: Mirna Švarc, Radko Glavina Naročnik: Regionalna razvojna agencija Ljubljanske urbane regije Leto izdelave: 2012 11 12 13 Skupaj znamo najbolje • Together we know Best slovenski inženirsko-arhitekturni dosežki Slovene Engineering and Architectural Achievements 54 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Kuratorke / Curators: Kristina Dešman, Maja Ivanič, Špela Kuhar, Špela Nardoni Kovač, Vesna Perovnik, Damjana Zaviršek Hudnik Skupaj znamo najbolje / Together we know best slovenski inženirsko-arhitekturni dosežki / Achievements of slovenian engineer― architecture Skupaj znamo najbolje / Together we know Best Na razstavi Skupaj znamo najbolje: slovenski inženirsko-arhitekturni dosežki je predstavljenih 40 objektov, nastalih v zadnjih šestdesetih letih v Sloveniji in tujini, pod katere so kot avtorji podpisani slovenski gradbeni inženirji in arhitekti. Arhitekturna in gradbeništvo sta že od začetka neločljivo povezana. Vse od osupljivih gradenj v času prvih visokih civilizacij – od egiptovskih piramid, prek sistema kanatov v Perziji do rimskih cest, mostov in akvaduktov. V preteklosti je bilo inženirstvo večinoma v rokah tistih, ki so imeli moč, denar in oblast, dosežki, namenjeni javnosti, pa so bili promocija vladajočih. Inženirstvo – snovanje, načrtovanje in gradnja in- frastrukture – je bilo bistveno za razvoj vsake civilizacije in tako je še danes. V 17. stoletju se je uveljavil znanstveni pristop k reševanju in- ženirskih vprašanj, z 18. stoletjem in industrijskim razvojem pa sta se arhitektura in gradbeno inženirstvo vedno bolj specializirala v dve različni stroki. Plod njunega ustvarjalnega sodelovanja na področju (pre)oblikovanja prostora so strukture – gradnje, ki v prostor trajno posežejo, ga preoblikujejo in nadgradijo, zahtevajo pa velike investicije. V galeriji DESSA tokrat predstavljamo manj izpostavljeno področje inženirsko-arhitekturnega ustvarjanja, ki pa vendar zadeva velik del našega okolja. Govorimo o načrtovanju, ki ustvarja pogoje za delovanje različnih tehnoloških procesov, za umeščanje naprav, izboljšanje povezav, komunikacij in transporta in se torej najprej podreja tehnološki logiki, potrebam po trdnosti in vzdržljivosti, ekonomičnosti in racionalnosti, pogosto pa se prilagaja tudi drugim zahtevam, na primer ekološkim, biološkim, fizikalnim, energetskim in podobno. Inže- nirsko-arhitekturne stvaritve tako zahtevajo dejavno in konstruktivno sodelovanje različnih strok. Arhitekturni prispevek je predvsem umestitev v prostor, določanje razmerij, skrb za estetiko in funkcionalnost, omogočanje dodatnih vsebin in večnamenske rabe ter oblikov- na premišljenost v razmerju do narave in človeka. Pri gradnji nekdanje skupne države Jugoslavije po drugi svetovni vojni, načrtovanju raznolike infrastrukture in njenem umeščanju v prostor je bilo sodelovanje gradbene in arhitekturne stroke ključno, tako za ustvarjanje kakovostnih prostorskih in naprednih konstrukcijskih rešitev kot za ohranjanje podobe naravne in kulturne krajine. V nasprotju z današnjim časom se je takratna vodilna politika istovetila z dosežki v gradbeništvu in arhitekturi; v projektih je videla priložnost za izkazovanje lastne odličnosti, splošnega napredka države in družbe in s tem svoje moči ter referenc na domačem in mednarodnem prizorišču. Sodelovanje in dopolnjevanje kompetenc projektantov različnih strok v velikih projektantskih podjetjih, kar je bil običajen način dela v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih preteklega stoletja, je omo- gočalo stabilno in ustvarjalno delo. Obdobje po osamosvojitvi Slovenije in razpad teh podjetij pa sta prinesla negotove razmere za delo projektantov, predvsem pa se je poslabšala komunikacija med strokami, kar se je zelo hitro odrazilo tudi pri posegih v prostor. Širok spekter vrhunskih inženirsko-arhitekturnih stvaritev – mostov, viaduktov, predorov, stolpov, železniških struktur, protipoplavnih in protiplaznih elementov, športnih naprav – kaže tradicijo in kontinuiteto izjemnega arhitekturnega in inženirskega znanja pri nas. Poleg inovativnosti in drznosti, ki nadgrajuje konstrukcijsko logičnost in ekonomsko upravičenost, estetiko in racionalnost pri porabi materiala, so bila ključna merila izbora premišljena umeščenost v prostor, (več)funkcionalnost, skladnost s prostorskim in kulturnim kontekstom, razu- mevanje in spoštovanje značilnosti krajine, upoštevanje in ohranjanje naravnih procesov na območju gradnje ter estetski vidik. Umeščanje velikih, infrastrukturnih objektov v krajino presega védenje posameznika ali posamezne stroke, njihov vpliv na prostor, okolje in ljudi je iz- redno velik in kompleksen. Pri načrtovanju in izvedbi objekta imajo načrtovalci priložnost in dolžnost, da ga zasnujejo kot trajno vrednost, z minimalnimi vplivi na naravno okolje in v duhu ohranjanja razvojnih potencialov lokacije, kraja, regije in prebivalcev. Raznolik nabor tematskih sklopov potrjuje, da grajeni prostor na različnih ravneh vpliva na življenje in delovanje posameznika in družbe. Ustvarjalno sodelovanje med strokami, ki ga navdihujejo želja po delovanju v dobro družbe, spoštovanje različnih pogledov in razumevanje širših zornih kotov, je pomembno. Tako lahko ob zelo omejenih prostorskih danostih ter ob upoštevanju birokratskih, finančnih in zakonskih okvirov skupaj ustvarjamo prostorsko, konstrukcijsko in oblikovno kakovostne inovativne rešitve. Zagotovo znamo to najbolje skupaj. 55arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Gorazd Humar Razvoj gradbenoinženirske kulture v Sloveniji Nekoliko težko je določiti začetek pravega gradbenega inženirstva v Sloveniji. Gradbeno inženirstvo se je v Evropi vidneje ločilo od arhitekture sredi 18. stoletja, ko je leta 1746 v Franciji nastala prva inženirska šola na svetu – École nationale des ponts et chaussées. Le nekaj let pozneje so v okolici Idrije po zamislih domačina Jožefa Mraka zrasle znamenite idrijske klavže, vodne pregrade za akumuliranje velikih količin vode za plavljenje rudniškega lesa. Klavže so imele v konstrukcij- skem pogledu že vse elemente pravih inženirskih gradenj, in so bile, malo drzno rečeno, podobne sodobnim jezovom za elektrarne. V 19. stoletju je na slovenskih tleh v času industrijske revolucije nastalo več zani- mivih inženirskih gradenj, med katerimi velja posebej omeniti litoželezni Hra- deckega most, postavljen leta 1867. V temelj tega mostu je bil vgrajen tudi prvi beton, uporabljen pri gradnji mostov na Slovenskem. V drugi polovici 19. stoletja na Dunaju na visoki tehniški šoli že študirajo prvi slovenski študenti gradbenega inženirstva, med katerimi velja posebej omeniti Mihaela Štruklja iz Loga pod Mangartom; leta 1879 je postal profesor gradnje mostov na univerzi v Helsinkih. Začetek 20. stoletja je prinesel nesluten razmah uporabe betona in armiranega betona. Že leta 1901 je bil v Ljubljani zgrajen Zmajski most, prvi armiranobetonski most v Sloveniji in takrat eden največjih tovrstnih mostov v Evropi. To je tudi čas zatona gradnje velikih kamnitih mostov, Solkanski most je bil zadnji med njimi. V času gradnje Bohinjske proge in Bohinjskega predora (1903–1906) se je kot inženir uvelja- vil Maks Klodič, vitez Sabladoski; bil je tudi graditelj drugih velikih železnic v sistemu avstro-ogrskega železniškega omrežja. Leta 1933 je bil v Ljubljani zgrajen Nebotičnik, pri katerem je inženir Stanko Dimnik kot statik uporabil v svetovnem merilu izviren način protipotresne zaščite, s svinčenimi ploščami v temeljih stavbe. To je tudi čas, ko je gradbenik Josip Slavec zgradil več zanimivih mostov in drugih zgradb. Iz njegovega gradbenega podjetja je po drugi svetovni vojni zraslo podjetje Gradis. Obdobje po drugi svetovni vojni je bilo za slovensko gradbeno inženirstvo poseben izziv, saj je bilo treba hitro obnoviti pomembne med vojno porušene inženirske objekte, predvsem železniške in cestne mostove. Gradbenoinženirsko znanje je bilo v tem času usmerjeno pred- vsem v povojno obnovo, kmalu pa se je nadaljeval razvoj slovenskega gradbeništva pri novih projektih, v duhu svetovnega razvoja znanja. Leta 1959 je bil na Ptuju čez Dravo zgrajen prvi slovenski most z uporabo prednapetega betona in v prostokonzolni gradnji. Takrat je veljal za eno večjih tovrstnih gradenj na svetu. Pionirja pri tem načinu gradnje sta bila pri nas inženirja Boris Pipan in Boltežar Hvastja. Razvoj gradbenega inženirstva v Sloveniji po letu 1960 je bil bliskovit, saj je z ljubljanske fakultete in pozneje še z mariborske fakultete za gradbeništvo prihajalo vse več inženirjev. Postopno so zasedli pomembna mesta v slovenskem gradbeništvu, tako na področju projektiranja gradbenih konstrukcij kot njihove izvedbe, in kar je še posebej pomembno, na področju raziskav in nadzora kakovosti gradbenih materialov. Razvoj gradbeništva v Sloveniji je močno pospešila gradnja prvih sodobnih avtocest po letu 1970. Gradbeništvo je bilo ves čas gradnje avtocest močno vpeto v ta pomemben projekt, ki je začel korenito spreminjati podobo Slovenije in jo je vključil v širši evropski prostor. Gradbena stroka je pri oblikovanju avtocestnih objektov vse bolj dejavno in ustvarjalno sodelovala z arhitekturno. Sinergično delovanje obeh strok je postopno ustvarilo številne pomembne infrastrukturne objekte, ki so zaradi svoje obsežnosti korenito posegli v krajino. Ta pomemben vidik pri nastajanju inženirskih konstrukcij v slovenskem prostoru je danes vse bolj cenjen in spoštovan ter postaja pomem- ben imperativ za predstavnike tako gradbene kot arhitekturne stroke pri snovanju pomembnih in velikih infrastrukturnih projektov, kot so mostovi, viadukti, predori, hidrocentrale. Danes slovenska gradbenoinženirska stroka sledi svetovnim razvojnim tokovom na področju gradbeništva in v ničemer ne zaostaja. To dokazujejo številne nagrade, ki jih naši gradbeni projektanti dobivajo na mednarodnih javnih natečajih. Tudi v Sloveniji so vsi pomembni objekti predmet javnih natečajev, kar samo dviguje kakovost dela pri njihovem snovanju, projektiranju in nastajanju. Slovensko gradbeno inženirstvo je s svojim bogatim znanjem pomemben dejavnik sooblikovanja slovenske krajine. Z optimalnimi inženir- skimi rešitvami odgovarja na zahteve današnjega časa, pri čemer imajo pomembno vlogo varnost, ekonomičnost in racionalnost zgrajenih objektov. In v tem se kaže družbena odgovornost slovenskih gradbenih inženirjev, ki je morda še premalo cenjena. Slovenska gradbena stroka je pomemben del razvojno naravnane slovenske družbe. 56 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Skupaj znamo najbolje / Together we know Best Tehnična in industrijska dediščina sta pomemben del naših kulturnih dobrin. Tehnična de- diščina je nedvomno pomembna za razumevanje razvoja civilizacije. Vključuje različne zgradbe in območja, ki so vključeni v raziskave, proizvodnjo in tehnologijo, kot so objekti za rudarstvo, proizvodnjo, transport ali shranjevanje izdelkov. Gojko Zupan Tehnična dediščina v Sloveniji Tako bi lahko na kratko povzeli Unescovo opredelitev tega področja nepremične kulturne dediščine. Raziskave tehniške dediščine v Sloveniji so bolj intenzivne že več kot pol stoletja, nimajo pa takšne tradicije kot zavedanje o literarnih, likov- nih ali arhitekturnih stvaritvah. Slovenska zgodovinska posebnost je dolgoletni boj za ohranitev jezika in drugih nacionalnih identitetnih simbolov, od Brižinskih spomenikov do državne ustave. Celo najvišja znanstvena in umetnostna ustanova, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, je ob osamosvajanju države in krepitvi njene prepoznavnosti v izbor ključnih oseb naše zgodovine v prve vrste postavila likovne umetnike, pesnike in pisatelje. Na odlično oblikovane tolarske bankovce poleg Jurija Vege ni uvrstila nobenega izumitelja ali tehniškega strokovnjaka, niti edinega samostojnega Nobelovega nagrajenca iz Slovenije. Čeprav brez izjemnega obvladovanja tehnik ne bi bilo niti piramid v Egiptu niti Kitajskega zidu, se obravnava tehniških mojstrovin večino- ma usmerja v industrijsko dediščino, eksplozijo razvoja s parnimi stroji, železnico, avtomobili in prometnicami, v elektrifikacijo, množično serijsko proizvodnjo, masovne pozidave, urbanizacijo. Novo tisočletje, računalniki, sateliti in elektronski mediji pa ob koraku v drugo smer pri iskanju uravnoteženega sobivanja spodbujajo raziskave, ki ob zaljubljencih v posamezne tehniške izdelke – vozila, mostove, tovarne, rudnike – spodbujajo bolj celostne raziskave in vrednotenja. Unesco je v sedemdesetih letih preteklega stoletja namensko spodbujal raziskave in ohranjanje tehniške dediščine. Pri nas strokovnjakov za nepremično tehnično kulturno dediščino ni. Edina izjema je bil pozna- valec železnic in tirnih vozil Tadej Brate. Teoretično analizo je načela dr. Jelka Pirkovič, o problematiki urbanizacije in industrijske dediščine sta pisali dr. Breda Mihelič in dr. Sonja Ifko. Problematiko, pretežno industrijske dediščine, so predstavili Dnevi evropske kulturne dedišči- ne leta 2002. V premalo znani knjigi je več vzornih primerov ohranjanja in nekaj tragičnih opisov izginulih starejših tehniških spomenikov. Zasluge pionirskih raziskovalcev o naših inovatorjih so popularizirali redki spretni pisci, med njimi Sandi Sitar (Sto slovenskih znanstveni- kov, zdravnikov in tehnikov, Ljubljana, 1987) in Gorazd Humar (Slovenski mostovi I, II, Ljubljana, 2000, 2002). Knjige nam omogočajo bolj objektivno vrednotenje raznolikih tehniških dosežkov. Opominjajo nas na izjemne posameznike, naše izumitelje doma in po svetu ali ljudi, ki so se z izumi in dosežki izkazali v naših krajih, kot sta bila npr. Carlo Ghega in Josef Ressel. Slovenska tehniška dediščina, če upoštevamo vrhunske stvaritve, uvrščene na sezname svetovne dediščine Unesca, presega druge zvrsti naše kulturne dediščine. Znotraj alpskega kroga se v Sloveniji ponašamo z izjemnim znanjem pri obdelavi in rabi lesa. V jedru Slovenije so arheologi raziskali najstarejše znane večje, urbanizirane naselbine na obrobju Ljubljanskega barja. Ljudje so obvladovali orodja in raznolike tehnične veščine, vključno z izdelavo čolnov ter kopenskih vozil, kar potrjuje najstarejše znano leseno kolo voza na svetu. Znanje o raznoli- ki rabi lesa se je bolj ali manj kontinuirano prenašalo do sušilnih naprav – kozolcev in uporabnih predmetov, čup na morju, čebeljih panjev, ur, glasbil, suhe robe, se izrazilo v likovni nadgradnji srednjeveških podobarjev in se razvilo vse do skulptur forme vive v Kostanjevici. Podobno so ljudje na našem območju obvladovali uporabo kamna. Znanje sestavljanja suhozidov za zaščito polj, gradnjo teras in gradišč sega globoko v prazgodovino. Novejše kombinacije kamnitih in lesenih zložb vodnih jezov imajo celo domače ime, kranjska stena. V no- vem tisočletju uporabo lokalnih naravnih materialov priporočajo najbolj modna gibanja za ekologijo in trajnostni razvoj ter izbor za uvr- stitev na sezname nesnovne dediščine Unesca; v naši deželi je takšna praksa tradicionalna. Tehniška dediščina v zvezi s pridobivanjem živega srebra se je zelo odlikovala v Idriji z okolico. Anonimni inovatorji renesančnega obdobja so prerasli v inženirje z znanimi imeni. Jožef Mrak (1709–1786), zemljemerec in slikar, je bil izviren pri pridobivanju in transportu gradbe- nega lesa za rudnik živega srebra. Grajene zapore, klavže, nekateri primerjajo kar z egiptovskimi piramidami. Njegove inovacije pri vrsti drugih posegov so pomagale, da je Unesco odlikoval Idrijo skupaj s španskim Almadenom. 57arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Morda je bil Mrakov simbolni naslednik v Idriji rojeni Stanko Bloudek (1890– 1959), izumitelj in športnik. Ne poznamo drugega rojaka, ki bi znal izoblikovati avto Triglav, letali Sraka in Lojze, načrtovati drsališče ali plavalni bazen. V tridese- tih letih preteklega stoletja je bil s svojimi smučarskimi skakalnicami in z letalnico v Planici bolj občudovan kot arhitekt Plečnik. Ko slavimo olimpijske prvake in pr- vakinje, pogosto pozabljamo, kdo jim je omogočil vzpon. Ohranjanje dediščine je bilo skoraj do zatona industrijske dobe, vsaj pri nepre- mični dediščini, usmerjeno bolj v ohranjanje likovnih prvin arhitekture in posli- kav ter kipov. Delne izjeme so pri naključnem ohranjanju nepremične dediščine ob pionirju Francetu Steletu spodbudili etnologi. Zgodaj so poudarjali pomen kozolcev – inventivnih sušilnikov za seno in celostnega ohranjanja fužinarstva in kovaške tradicije, zlasti v Kropi. Redki znanstveniki so opozarjali, da je bila druži- na Zois več kot mecen A. T. Linharta in V. Vodnika ter urejevalec naravoslovnih zbirk. Bili so med tistimi, ki so pridobivali železo na različnih lokacijah, od Bohinja do zaledja Jesenic. Dvorski železarji so ulivali izdelke, vse do mostov, kakršnega je v Ljubljani ohranil Jože Plečnik. Pomemben premik pri ohranjanju dediščine je bila ustanovitev Tehniškega mu- zeja, ki je leta 1951 zrasel iz Gozdarsko-lesnega muzeja. Bolj sistemska zaščita je omogočila ohranitev predvsem raznolikih premičnih objektov in izdelkov. Kustosi novih ali razširjenih muzejev so sorazmerno celostno zaščitili vojaška vozila in tehniko ter železniška in motorna vozila. Zbirke predmetov in strojev primerno, na tradicionalen način, varujejo v Dvoru pri Žužemberku in na Ravnah. Treba bo premisliti o drugačni praksi predstavljanja tehniške dediščine. Postavljanje strojev in vozil na prosto, kjer zgolj z maso in obliko učinkujejo bolj ali manj kot abstraktne skulpture, ni vedno najboljši način za ohranjanje izvirnih predmetov. Zato posamezne lokomotive z obrobij postaj že postavljajo pod nadstreške ali v muzejske dvorane. Manj uspešni smo pri zaščiti nekdanjih industrijskih kompleksov; pogosto je to razumljivo, ker gre za velika območja, podvržena urbanizaciji, za razsežne stavbe ali stavbne četrti. Zato so le v drobcih ohranjeni nekdanji kompleksi Litostroja, Delamarisa in Železarne Jesenice, nekdanje Žage Rog. Ni več desetin tekstilnih tovarn in tiskarn, nekdanji mlini bolj ali manj naključno gorijo eden za drugim (Ajdovščina, Celje, Kranj). Nerazumno je, da so namesto paviljonov Učnih delavnic, Tiskarne Jože Moškrič in Tiskarne Mladinske knjige, ki so bili zgledne arhitekture, postavili šablonske stavbne zaboje trgovin; nekaterim območjem podobno usodo še napoveduje- jo. V teoriji in praksi ostaja odprto vprašanje slovenskih inovacij, zlasti druge polovice 20. stoletja, npr. mostov, brezkoridornih šol Emila Navinška ali prefinjenih oblik Milana Miheliča, ki je iz tehniških izumov in statičnih izhodišč ustvaril nove likovne elemente. Mostovi – ohranjeni in prenovljeni leseni, kamniti lok pri Solkanu, be- tonski, ki so se od ljubljanskega Zmajskega mostu s pomočjo inovatorjev razvili v prometne velikane, razpete v Sloveniji in zunaj nje – so posebno, reprezentativno poglavje dediščine. Redko arhitekturno inovativni objekti nadgradijo prvotne ideje – tako je uspelo povezanim slovenskim arhitekturnim birojem v Vitanjah postaviti evropsko primerljiv Center Hermana Potočnika Noordunga, ki z razstavami sega v vesolje. Kadarkoli pa se v Sloveniji zazremo v simbole slovenstva, v tiste, ki so tehnično neobičajni, se spomnimo na konico države. Na najvišji gori, na vrhu Triglava, stoji Aljažev stolp. Preživel je pet držav, desetine viharnih strel in ostal spretno načrtovan ter sestavljen pločevinasti zastopnik tehniške kulturne dediščine. 58 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Skupaj znamo najbolje / Together we know Best 59arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition K O P E R Seznam projektov na razstavi I. MOSTOVI ZA PEŠCE IN KOLESARJE, BRVI, PREMOSTITVE 01 Mariničev most, Park Škocjanske jame, 2011 02 Studenška brv, Maribor, 2008 03 Kolesarska pot in brv čez Savo, Bohinjska Bistrica, 2013 04 Most čez Krko na Loki, Novo mesto, 2003 05 Kolesarska brv na Rju, Bohinj, 2021 06 Brvi na POT, Ljubljana, 2012–2018 Most čez Mali graben, Ljubljana, 2016 II. PROMETNE PREMOSTITVE 07 Puhov most, Ptuj, 2007 08 Most Ada, Beograd, Srbija, 2012 09 Pelješki most, Pelješac, Hrvaška, 2022 10 Most Predel, Strmec na Predelu, 2009 Viadukt Radlje, Zgornja Vižinga, Radlje, 2002 11 Dvonivojski most pri Cukrarni, Ljubljana, 2012 Most na Barjanski cesti in park ob Gradaščici, Ljubljana, 2007 12 Viadukt Črni Kal, Črni Kal, 2004 III. AVTOCESTNE STRUKTURE 13 Pokriti vkop Karteljevo na dolenjski avtocesti, 2007 Pokriti vkopi Medvedjek 1, Doline in Dobrava na dolenjski avtocesti, 2004–2009 14 Nadhod Bukovje na dolenjski avtocesti, 2010 Nadvoz Lešnica na dolenjski avtocesti, 2009 Nadvoz Pluska na dolenjski avtocesti, 2005 IV. PREDORI 15 Portalni objekt predora Karavanke, Hrušica, Jesenice, 1991 16 Avtocestna galerija Šentvid, Ljubljana, 1984 17 Južni portal predora Golovec, Ljubljana, 1999 18 Predor Šentvid–Koseze, Šentvid, 2002 19 Predor Markovec, Koper, Izola, 2015 V. STOLPI, VIŠINSKE KONSTRUKCIJE 20 Dimnik Termoelektrarne Trbovlje, Trbovlje, 1976 21 Termoelektrarna Šoštanj, Šoštanj, Bloka 1 in 2: 1956, Blok 3: 1960, Blok 4: 1972, Blok 5: 1977, Blok 6: 2015 22 Nuklearni inštitut Jožef Stefan, Podgorica, 1960–1966 23 Spominski razgledni stolp, Gonjače, Goriška brda, 1961 24 Oddajni center Krvavec, Krvavec 1985 25 Vodohran Beltinci, Beltinci, 2014–2015 26 Stolpni vodohran Murska Sobota, Murska Sobota, 1972 27 Nordijski center Planica, Rateče, 2012–2015 VI. ŽIČNICE, VZPENJAČE 28 Žičnica na Veliko planino, Velika planina, 1963 29 Vzpenjača na Ljubljanski grad, Ljubljana, 2005 VII. LUPINE 30 Športni park Ljudski vrt, Maribor, 1960–1965, 2008, 2022 31 Velodrom in atletska dvorana, Češča vas pri Novem mestu, 1996, 2019 32 Nekdanji bencinski servis na Tivolski cesti v Ljubljani, 1968 33 Bencinski servis na Tivolski cesti v Ljubljani, 1969 34 Mednarodni mejni prehod Obrežje, Obrežje, 2003 35 Tropski rastlinjak v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2010 60 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Organizacija_ Galerija DESSA v sodelovanju z Inženirsko zbornico Slovenije, Matična sekcija gradbenih inženirjev (MSG IZS) www.dessa.si, www.izs.si Kuratorke_ Kristina Dešman Maja Ivanič Špela Kuhar Špela Nardoni Kovač Vesna Perovnik Damjana Zaviršek Hudnik Svetovalci_ dr. Matej Blenkuš Damjan Bradač Peter Gabrijelčič Jelka Hudoklin Gorazd Humar Andrej Pogačnik Črtomir Remec Suzana Simič Uvodni besedili_ Gorazd Humar, mag. Gojko Zupan Lektura_ Tanja Jeras Ikone_ Vesna Perovnik Oblikovanje_ Nena Gabrovec Tisk plakatov_ Prima IP Tisk vabila in zgibanke_ Matformat november 2022 Razstavo sofinancirata Ministrstvo za kulturo RS in Ministrstvo za okolje in prostor RS. Zahvaljujemo se vsem, ki so prispevali gradivo za razstavo. Pokrovitelja Organizatorji Skupaj znamo najbolje / Together we know Best arhitektov biltenab razstava / exhibition 62 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 01_ MARINIČEV MOST, 2011 Viktor Markelj, Rok Mlakar Po krivulji čez globel v jamskem okolju I. Mostovi za pešce in kolesarje, brvi, premostitve 63arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Novi, rekonstruirani Mariničev most je nadomestil most Concordia iz leta 1891, ki je bil leta 1926 prenovljen v Bertarellijev most. Poleg tega, da omogoča varen prehod turistov, se novi most lepo sklada z občutljivim naravnim okoljem Škocjanskih jam, ki so vključene v Unescov seznam svetovne dediščine. Na lokaciji mostu je značilna kraškojamska konfiguracija terena z visokimi apnenčastimi pečinami na obeh straneh vhoda v jamo. Višinska razlika turistične poti na obeh straneh mostu znaša približno 6 metrov, višina previsne stene nad mostom pa je več kot 100 metrov. Jeklena, 28 metrov dolga, vitka mostna konstrukcija je s ptičje perspektive krivulja. Takšna geometrija zagotavlja ustrezen odmik od naravnih ovir v razponu mostu, umakne most iz območja padanja ledenih sveč in kamenja, hkrati pa sprehajalcu omogoča zanimivo prečkanje globeli v izrazito jamskem okolju. Konstrukcija je v sredinskem delu razpona dodatno elastično podprta z dvema poševnima nateznima palicama, ki sta z jeklenimi sidrišči in trajno prednapetimi geotehničnimi sidri vpeti v kompaktno apnenčasto skalo južne stene vhoda v Mariničevo jamo. Mariničev most, Park Škocjanske jame, vhod v Mariničevo jamo, Mala dolina, 2011 Konstrukcijska zasnova_ dr. Viktor Markelj, Rok Mlakar, Ponting, d. o. o. Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ dr. Viktor Markelj, Rok Mlakar, Ponting, d. o. o. Leta načrtovanja_ 2008–2011 Leti izvedbe_ 2010–2011 Naročnik_ Javni zavod Park Škocjanske jame Nagrada_ Footbridge Awards 2011, Wrocław, Poljska – Highly Commended in Technical Short Span (visoko priznanje v tehnični kategoriji mostov kratkega razpona) Fotografije_ Viktor Markelj, Rok Mlakar; Matej Sitar, Fotoimpulz Gradivo hrani_ Ponting, d. o. o. Prostorski koncept_ lahka, transparentna in zanimiva konstrukcija v občutljivem jamskem okolju Koncept konstrukcije, material_ konstrukcijsko jeklo S355 J2, nerjaveče jeklo 1.4301 Značilne dimenzije_ dolžina – razpon 28 m, širina 2 m, svetla višina pod mostom 13 m 64 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 02_ STUDENŠKA BRV, 2008 Bogdan Reichenberg, Gregor Reichenberg, Sašo Rek, Miha Milič, Viktor Markelj, Rok Mlakar Združene značilnosti mariborskih mostov I. Mostovi za pešce in kolesarje, brvi, premostitve 65arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Dvojnost Dvoetažnega mostu, lok Titovega, paličje Železniškega, kamnito ležišče Starega in asimetrija Koroškega mostu so glavni kriteriji oblikovanja nove morfološke entitete, ki izhaja iz tipologije obstoječih mariborskih mos- tov. Nosilna konstrukcija Studenške brvi je jeklena, položena vodoravno na obstoječe podpornike, lesena ho- jnica v loku pa omogoča združitev dveh pasov na najvišji sredinski točki – tako postane prečkanje reke dogodek. Različno kodiranje priključkov na bregovih ohranja enovitost urbane poteze. Levi breg predstavlja stik z urbanim – iztek mostu se razširi v tlakovan trgec, ki je nekakšen prostorski usmerjevalec. Strm in ozelenjen desni breg je nasprotje levega. Osnovna zamisel ureditve desnega brega je izvedba stopničaste ploščadi, nekakšnega antipo- da tlakovanemu trgcu na levem bregu. Vertikalno zalomljena ploščad je dostopna po segmentih, ki premagujejo višinsko razliko – s stopnicami na eni in klančinami na drugi strani. Vsak od segmentov je razgledna ploščad na višjem nivoju, celotna ureditev poudarja v hrib zarezano smer prehoda čez reko. Klančine in stopnice so ločene z ozelenjenimi zidovi, ki vizualno zmehčajo poseg v hrib in nakazujejo prehod v naravno okolje. Studenška brv, Maribor, 2008 Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ Bogdan Reichenberg, Gregor Reichenberg, Sašo Rek, Miha Milič, Reichenberg arhitektura, d. o. o. Konstrukcijska zasnova_ dr. Viktor Markelj, Rok Mlakar, Ponting, d. o. o. Leta načrtovanja_ 2005–2008 Leti izvedbe_ 2007–2008 Naročnik_ Mestna občina Maribor Nagrade_ povišana prva nagrada na natečaju Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, 2004; Footbridge award 2008, prva nagrada v kategoriji tehnoloških srednjih razponov; zlati svinčnik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije v kategoriji Urbani prostor, 2008 Fotografije_ Matjaž Wenzel Gradivo hrani_ Reichenberg arhitektura, d. o. o Koncept konstrukcije_ jeklena nosilna konstrukcija, prečna kovinska rebra, lesen tlak Prostorski koncept_ rekonstrukcija mostu za pešce in kolesarje Značilne dimenzije_ razpon 3 x 42 m = 126 m, širina 3,2–5,8 m, maks. višina nad Dravo 3,35 m 66 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 03_ BRV ČEZ SAVO, 2013 Rok Bogataj, Miha Dešman, Eva Fišer Berlot, Vlatka Ljubanović, Katarina Pirkmajer Dešman, DANS arhitekti in Stanislav Udovč Čez Savo: interpretacija regionalnih vzorcev I. Mostovi za pešce in kolesarje, brvi, premostitve 67arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Kolesarska brv čez Savo pri Bohinjski Bistrici, ki v občutljivem okolju pomeni privlačno funkcionalno in vi- zualno obogatitev Bohinja, deluje, kot da bi prostor že od nekdaj čakal nanjo: odlikujejo jo logičen izbor ma- terialov, konstrukcijska zasnova in arhitekturni izraz. Postavitev vsakega mostu določajo trije elementi: reka, ki jo most premošča, bregova, ki ju most povezuje, in pot, ki vodi čezenj. Nova brv se pne čez reko v dolgem, elegantnem loku. Njen razpon in geometrija omogočata pretok Save ob visoki vodi, širina in naklon pa sledita zahtevam kolesarske poti. Za konstrukcijo sta uporabljena lepljena lesena nosilca, ki sta hkrati ograja brvi. Brv je dolga 54 metrov in sede na oba bregova, vmesni podpori pa konstrukcijsko omogočata razbremenitev momentov v coni velikega razpona in s tem racio-nalno in vitko konstrukcijsko zasnovo. Lepljena nosilca iz smrekovega lesa sta zaščitena z oblogo iz macesnovih desk in skodel. Les, ki je avtohtono gradivo območja, način zlaganja lesene obloge in uporaba skodel interpretirajo regionalne arhitekturne vzorce. Kolesarska pot in brv čez Savo pri kampu Danica, Bohinjska Bistrica, 2013 Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ Rok Bogataj, Miha Dešman, Eva Fišer Berlot, Vlatka Ljubanović, Katarina Pirkmajer Dešman, DANS arhitekti, d. o. o. Konstrukcijska zasnova_ DANS arhitekti, d. o. o. in Stanislav Udovč Leto načrtovanja_ 2012 Leto izvedbe_ 2013 Naročnik_ Občina Bohinj Nagradi_ prva nacionalna nagrada za leseno gradnjo, 2013; nagrada Architizer A+, zmagovalec žirije v kategoriji promet in mostovi, 2016 Fotografije_ Miran Kambič Gradivo hrani_ DANS arhitekti, d. o. o. Koncept konstrukcije_ lepljena lesena nosilca, sestavljena iz treh segmentov, ki so med seboj povezani Prostorski koncept_ zadržano in skladno z okoljem Značilne dimenzije_ dolžina 54 m, vmesni podpori na razmiku 29 m 68 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 04_ MOST ČEZ KRKO NA LOKI, 2003 Janez Koželj, Jože Jaki, Veronika Ščetinin, Viktor Šuligoj, Marjan Brezavšček Odsev starega v skladnosti novega I. Mostovi za pešce in kolesarje, brvi, premostitve 69arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Most čez Krko ponuja pešcem in kolesarjem bližnjico iz mestnega središča Novega mesta v Portoval, trgovsko, zabaviščno in športno-rekreacijsko središče. Od tu je pod mostom speljana kanalizacija v čistilno napravo. Zaradi višinske razlike je na levem bregu dostop na most urejen z dolgo položno klančino in stopnicami. Most z obliko lesene grede na oporah, razvejenih v smeri vodnega toka, spominja na stare lesene mostove na Krki. Skladnost med elementi mostne konstrukcije poudarja trapezna oblika nosilne škatle s prerezom v obliki črke H, ki se podaljšuje tako na viličaste opornike kot na oba brežna opornika istega prereza. Nadvodna kon- strukcija mostu iz lepljenega macesnovega lesa je razdeljena na 8 opornih polj razpona približno 13 metrov. Mostna nosilca višine 2 metra in širine 20 centimetrov sta bila tovarniško izdelana v segmentih, primernih za prevoz in montažo. Opirata se na armiranobetonske opornike v obliki črke Y, ki temeljijo na z gredami pove- zanih pilotih v rečnem dnu. Most čez Krko za pešce in kolesarje na Loki, Novo mesto, 2003 Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ Janez Koželj, Jože Jaki, sodelavka Veronika Ščetinin Konstrukcijska zasnova_ Vilko Šuligoj, Marjan Brezavšček, City studio, d. o. o. Leto načrtovanja_ 2002 Leto izvedbe_ 2003 Naročnik_ Real, d. o. o., Mestna občina Novo mesto Fotografije_ Miran Kambič Gradivo hrani_ Janez Koželj Koncept konstrukcije_ lesena lepljena prekladna konstrukcija Prostorski koncept_ armiranobetonski oporniki, lesena lepljena prekladna konstrukcija Značilne dimenzije_ dolžina 104 m, višina 4 m, razponi 13 m 5 35 6 50 310 10125 175 26 20 3 26 151 151 151 193 452 1 120 73 665 1.327 1.360 1.360 1.360 1.360 1.360 1.327 195 80 80 646 1 9.520 312 31 8 +163,64 +167,16 +162,66 +163,07 +163,70+163,07 +162,66 +163,07 +163,49 +163,49 +162,66 +163,64 +166,49 +163,49 +163,74+166,97 vto na re etka npr. Hauraton Faserfix-Standard, s pocinkano mre no re etko vto na re etka npr. Hauraton Faserfix-Standard, s pocinkano mre no re etko 6 % 1,5 % liti asfalt 14 18 X 16,7/30,0 4 5 6 7 8 1 2 3 9 10 11 12 15 18 13 16 17 165 steza tenis igri a - parkiri e Gladina vode z dne 17.07.2002 = 16 7 1641,5 % liti asfalt liti asfalt 70 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 05_ KOLESARSKA BRV NA RJU, 2021 Aleksander Ostan, Nataša Pavlin, Anže Repinc, Jana Kozamernik, Atelje Ostan Pavlin in Luka Pavlovčič Sodobna reinterpretacija – kozolec nad vodo I. Mostovi za pešce in kolesarje, brvi, premostitve 71arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Brv na Rju se navezuje na kolesarsko pot Bohinj, katere glavni del so arhitekti uredili že leta 2012. Povezuje bregova Save Bohinjke in vzpostavlja »infrastrukturno stičišče« linearnih prometnih tokov (cesta, kolesarska steza in pešpot, vodna pot). Brv stoji ob okljuku reke, kjer je levi breg še precej naraven, desni, 3 metre višji, pa že degradiran z različnimi gradbenimi posegi. To dinamično situacijo skuša uravnovesiti umirjena, a hkrati dovolj voluminozna poteza za Alpe značilnega pokritega mostu, ki povezuje in označuje območje, obenem pa je longitudinalni horizont za scenografijo gorskih vrhov v ozadju. Pri »hiši/kozolcu nad vodo« ne gre za nepo- sreden prenos historične oblike v sodobni čas, temveč za njeno reinterpretacijo, prilagojeno sodobni rabi in kompoziciji. Konstrukcija osrednjega lesenega volumna brvi je podprta na treh točkah. Njeni nosilni elementi so štirje kontinuirani jekleni škatlasti nosilci, zavetrovani z mrežno sekundarno konstrukcijo iz manjših nosilcev HEA. Vmesni armiranobetonski steber je oprt na skalo v reki in z jeklenim »kapitelom« podpira vse štiri nosilce. Kolesarska brv na Rju, Bohinj, 2021 Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ Aleksander Ostan, Nataša Pavlin, sodelavca Anže Repinc, Jana Kozamernik, Atelje Ostan Pavlin, d. o. o. Konstrukcijska zasnova_ Atelje Ostan Pavlin, d. o. o. in dr. Luka Pavlovčič, Konzola, d. o. o. Leta načrtovanja_ 2017 Leti izvedbe_ 2020, 2021 Naročnik_ Občina Bohinj Nagrade_ mednarodna nagrada Architizer A+ Awards, 2022: Transportation Infrastructure Jury Winner (zmagovalec po izboru strokovne žirije); mednarodna nagrada Big See Wood Design Award, 2021; nominacija in uvrstitev v ožji izbor za mednarodno nagrado Constructive Alps, 2022; povabilo v izbor za mednarodno nagrado European Prize for Urban Public Space, 2022 Fotografije_ Miran Kambič Gradivo hrani_ Atelje Ostan Pavlin, d. o. o. Koncept konstrukcije_ jekleni škatlasti nosilci, zavetrovani z mrežno sekundarno konstrukcijo iz manjših nosilcev HEA Prostorski koncept_ značilen pokriti most kot horizont scenografije gorskih vrhov v ozadju Značilne dimenzije_ dolžina brvi 40 m, širina 5 m, od tega svetle širine 2,2 m, na levem bregu nad teren dvignjena za 3 m; dolžina »stranske roke« brvi 14 m, širina 1,4 m; dolžina dostopnega mostovža na levem bregu 24 m, širina 2 m Material nosilne konstrukcije_ armiranobetonski podpori, jekleni primarni nosilci mostu, stranske roke in mostovža ter preostala konstrukcija leseni 72 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 06_ BRVI NA POTI SPOMINOV, 2012–2018 MOST ČEZ MALI GRABEN, 2016 3biro, Konstant biro, Lamo I. Mostovi za pešce in kolesarje, brvi, premostitve Lahkotnost trikotne mreže Poglavitna značilnost brvi na Poti spominov in tovarištva se izraža v zasnovi, ki se tako materialno kot tudi kon- strukcijsko prilagaja pokrajini in njenim vsakokratnim značilnostim. Kljub oblikovni in konstrukcijski raznolikosti so posamezne rešitve izpeljane iz iste konstrukcijske osnove – trikotne mreže. Les kot izbrani nosilni material s svojimi tehnološko inovativnimi spoji tvori vsakokrat drugačno, pa vendarle podobno medsebojno togo vpeto mrežo lesenih paličnih nosilcev. Povezana lesena mreža oziroma brv deluje v prostoru lahkotno in umirjeno, v skladu s potjo, ki je namenjena sprehodom in rekreaciji v naravnem okolju obroča okoli mesta. Brvi s svojimi premišljenimi detajli vpenjanja nadgrajujejo možnost gradnje v lesu, ki temelji na obravnavi spojev. S tem se tehnologija uporabe lesa širi tudi na področja, ki so bila do zdaj rezervirana za betonske in jeklene konstrukcije. Brvi na Poti spominov in tovarištva v Ljubljani, 2012–2018 Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ 3biro, d. o. o., sodelavec Miran Lamovšek Konstrukcijska zasnova_ Konstat biro, d. o. o., Lamo, d. o. o. Leta načrtovanja_ 2012–2018 Leta izvedbe_ 2012–2018 Naročnik_ Mestna občina Ljubljana Fotografije_ Miran Kambič Gradivo hrani_ 3biro, d. o. o Koncept konstrukcije_ medsebojno togo vpeta mreža lepljenih lesenih paličnih nosilcev Prostorski koncept_ prilagajanje različnim danostim prostora Značilne dimenzije_ dolžina 8–18 m, širina 3 m 73arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Vzdolžno razgiban most razmeroma preprosto rešuje vprašanje dostopnosti in prehodnosti območja. S svojo obliko omogoča preprosto uporabo pešcem in kolesarjem, saj ima dostop z nivoja obeh bregov in je do- volj prostoren za srečevanje mimoidočih. Osrednji del je rahlo privzdignjen, zunaj dosega stoletnih vod, in omogoča neoviran prehod sprehajalcem tudi po obstoječi pešpoti ob potoku Veliki graben. Konstrukcijo določata dva lesena lepljena nosilca, ki sta medsebojno povezana z jeklenimi jarmi. Ti so obenem podkon- strukcija pohodne površine iz macesnovega lesa. Zaradi razmeroma velikega razpona (41 metrov) in s tem povezanih zahtev po trajnosti je konstrukcija ustrezno zaščitena pred vlago in soncem z leseno obleko iz macesnovega opaža. Premišljeno je izvedeno tudi odvajanje padavinskih vod. Z enim od največjih razponov med lesenimi mostovi in s svojo socialno vlogo pri povezovanju za zdaj še degradiranega območja oziroma spontanega naselja z mestnim jedrom je most konstrukcijski in miselni presežek. Most čez Mali graben, Ljubljana, 2016 Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ 3biro, d. o. o., sodelavec Miran Lamovšek Konstrukcijska zasnova_ Konstat biro, d. o. o., Lamo, d. o. o. Leta načrtovanja_ 2015 Leta izvedbe_ 2016 Naročnik_ Mestna občina Ljubljana Fotografije_ Miran Kambič Gradivo hrani_ 3biro, d. o. o Koncept konstrukcije_ dva lesena lepljena nosilca, medsebojno povezana z jeklenimi jarmi Prostorski koncept_ povezava bregov in obenem zagotavljanje prostega pretoka ob naraslih vodah Značilne dimenzije_ razpon 41 m, širina 3 m Premostitev socialnih ovir 74 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 II. Prometne premostitve 07_ PUHOV MOST, 2007 Peter Gabrijelčič, Viktor Markelj Konstrukcija ustvarja dinamično pot čez Dravo 75arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Puhov most je del ptujske južne obvoznice in prečka reko Dravo v precej ostrem zavoju. Ima dva vozna pasova in pasova za kolesarje in pešce, ločena od vozišča. Oblika mostu izhaja iz okoljskih pogojev, ki so povezani z delovanjem akumulacijskega jezera in strogimi omejitvami glede umestitve ob staro mestno jedro Ptuja, nad katerim dominira Ptujski grad. Robni pogoji so definirali izbor razponov, obenem pa omejili višino kon- strukcije (pilonov) na največ 10 metrov. Most spada med »extradosed« mostove, ki so na pogled podobni kabelskim mostovom, vendar imajo precej nižje pilone. Zaradi ostre krivine mostu so piloni in ravnine kablov nagnjeni navzven, kar daje mostu posebno razpoznavnost in fotogeničnost. Kabli so razporejeni na štirih dvo- jicah nizkih stebrov v obliki harfe. Zaporedje harf učinkuje v prostoru lirično in oblikuje prostorske sekvence, zaradi katerih je peščeva pot čez most kljub dolžini dinamična in zanimiva. Puhov most, Ptuj, 2007 Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ mag. Peter Gabrijelčič, Arhitektura, d. o. o. Konstrukcijska zasnova_ dr. Viktor Markelj, Ponting, d. o. o. Leta načrtovanja_ 2004–2007 Leto izvedbe_ 2007 Naročnik_ DARS, d. d. Nagrade_ prva nagrada na republiškem natečaju, 2004; nagrada IZS 2007, 2008; priznanje družbe DRC, 2008 Fotografije_ Ana Če, Miran Kambič Gradivo hranita_ Ponting, d. o. o., Arhitektura, d.o. o. Koncept konstrukcije_ »extradosed« prednapeta konstrukcija, jeklene zatege Prostorski koncept_ spoštljiva umestitev novega mostu ob staro mestno jedro Ptuja Značilne dimenzije_ dolžina 430 m, maksimalni razpon 100 m, razponi 65 + 100 + 100 + 100 + 65 m/430 m Material nosilne konstrukcije_ armirani beton, jeklo 76 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 II. Prometne premostitve 08_ MOST ADA, 2012 Peter Gabrijelčič, Viktor Markelj Brez podpor v reki 77arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Izhodišče, da podpore mostu ne segajo v strugo reke Save, je prispevalo k oblikovanju konstrukcije z dvema dolgima mostnima razponoma. S poševnimi zategami sta obešena na 200 metrov visok pilon, ki stoji na rečnem otoku Ada Ciganlija. Pilon je koničaste oblike, v zgornjem delu enoten, v spodnjem delu razdeljen, da lahko skozenj potekata tira lahke železnice. Poleg tirov je na mostu šest pasov za cestna vozila in na obeh straneh prostor za pešce in kolesarje. Most Ada je v kategoriji asimetričnih kabelskih mostov z enim pilonom evropski rekorder po dolžini glavnega razpona, ki znaša 376 metrov, ter svetovni rekorder po površini mostu, ki visi na enem samem pilonu, saj je most širok kar 45,2 metra. Betonski del mostu z razponom dolžine 108 metrov je izveden s tehnologijo postopnega narivanja, za katero je bil pridobljen patent za postopek inovativne tehnologije. Zaradi arhitekturno poudarjene prostorske pojavnosti je most postal pomembna mestna znamenitost. Avtocestni in železniški most Ada, Beograd, 2012 Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ mag. Peter Gabrijelčič, Arhitektura, d. o. o. Konstrukcijska zasnova_ dr. Viktor Markelj, Ponting, d. o. o. Leto načrtovanja_ 2008 Leto izvedbe_ 2012 Naročnik_ Direkcija za građevinsko zemljište i izgradnju Beograda Nagrade_ 1. nagrada na mednarodnem natečaju, 2008; nagrada WEF IEA, 2012; nagrada IZ Srbije, 2012; nagrada Arhitekturni događaj, 2012 Fotografije_ Ana Če, Nikola Knez, Viktor Markelj, arhiv Pontinga, Predrag Mladenović Gradivo hranita_ Ponting, d. o. o., Arhitektura, d. o. o. Koncept konstrukcije_ armiranobetonski in jeklen most s poševnimi zategami Prostorski koncept_ podpore mostu ne segajo v rečno strugo Značilne dimenzije_ dolžina 965 m, širina 45,2 m, največji razpon 376 m, višina pilona 200 m, površina 53.325 m2 78 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 II. Prometne premostitve 09_ PELJEŠKI MOST, 2022 Marjan Pipenbaher, Jure Radić Krajinski motiv za zasnovo 79arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Pelješki most, dolg 2.404 metre, se tako po tehnološki zahtevnosti gradnje kot po zahtevnosti projektiranja uvršča med najzahtevnejše mostove na svetu. Stoji na področju z veliko potresno aktivnostjo, izpostavljen je močnim in sunkovitim severnim in južnim vetrovom. Zaradi izredno neugodnih geoloških in geomehanskih razmer je bilo treba most temeljiti na do 128,6 metra dolgih zabitih jeklenih pilotih. Pri iskanju optimalne konstrukcijske in arhitekturne zasnove mostu je bila uporabljena metoda celostne optimizacije. Sistematično so bile analizirane variantne zasnove mostu z razponi do 570 metrov, in sicer s konstrukcijskega, tehnološko- izvedbenega, oblikovnega in ekonomskega vidika. Ob upoštevanju nujnosti izpolnjevanja zahtev kakovost- nega konstruiranja, kot so stabilnost, trajnost, ekonomičnost in skladna vključitev v okolje, se je oblikoval inventiven koncept mostu s poševnimi zategami ter semiintegralno hibridno konstrukcijo s šestimi nizkimi piloni in petimi centralnimi razponi dolžine po 285 metrov. S tako zasnovano konstrukcijo je bila zagotov- ljena potrebna potresna stabilnost mostu brez vgradnje velikih ležišč in dodatnih potresnih dušilcev. Most se uvršča med pet največjih in najatraktivnejših evropskih mostov, zgrajenih v začetku 21. stoletja. Njegov obris sledi krajinskemu motivu neštetih piramidastih vrhov v ozadju. Pelješki most, Hrvaška, 2022 Konstrukcijska zasnova_ dr. h. c. Marjan Pipenbaher, Ponting, d. o. o., Pipenbaher inženirji, d. o. o.; dr. Jure Radić, Građevinski fakultet Zagreb Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ dr. h. c. Marjan Pipenbaher, Ponting, d. o. o., Pipenbaher inženirji, d. o. o. Ključni sodelavci_ Tatjana Peteršič, Tatjana Gotovčević Masten, Pipenbaher inženirji, d. o. o.; Matjaž Štuhec, Ponting, d. o. o.; Gordana Hrelja Kovačević, mag. Nijaz Mujkanović, Građevinski fakultet Zagreb Leta načrtovanja_ 2013–2017 Leta izvedbe_ 2018–2022 Naročnik_ Hrvatske ceste, d. o. o., Zagreb, Hrvaška Nagrade_ nagrada Jožefa Mraka za inovativnost na področju gradnje objektov – most Pelješac, Inženirska zbornica Slovenije & World Construction Forum, 2019 (Marjan Pipenbaher); nagrada KOLOS za izjemne dosežke v stroki – most Pelješac, Hrvatska komora inženjera građevinarstva, 2022 (Marjan Pipenbaher); nagrada KOLOS za izjemne dosežke v stroki – most Pelješac, Hrvatska komora inženjera građevinarstva, 2022 (Tatjana Peteršič) Fotografije_ Marjan Pipenbaher, Zoran Trogerlić, Bicheng Tang, Igor Kralj, Marin Bodulušić, Blaž Budja Gradivo hrani_ Marjan Pipenbaher, Pipenbaher inženirji, d. o. o Koncept konstrukcije_ most s poševnimi zategami in šestimi piloni Prostorski koncept_ silhueta mostu sledi krajinskemu motivu neštetih piramidastih vrhov Značilne dimenzije_ dolžina 2.404 m, največji razpon 285 m, razponi 84 m + 2 x 108 m + 189,5 m + 5 x 285 m + 189,5 m + 2 x 108 m + 84 m, skupna višina pilona 82,5–98 m, piloti premera 2 m in dolžine do 128,6 m, navigacijski kanal 200 m x 55 m Material nosilne konstrukcije_ kontinuirana tricelična jeklena škatlasta konstrukcija z ortotropno ploščo, sovprežni jekleno-betonski in jekleni piloti, armiranobetonski stebri in piloni 80 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 II. Prometne premostitve 10_ VIADUKT RADLJE, 2002 MOST PREDEL, 2009 Metod Krajnc Odprt prostor pod konstrukcijo Viadukt, čez katerega vodi obvoznica Radelj in Radeljskih klancev in je del glavne ceste G1 Maribor–Dravograd, premošča dolino Radeljskega potoka. Projektanti so se odločili za tip konstrukcije modificirana gazela, z vitko konstrukcijo in poudarjenim ločnim efektom, ki ohranja odprtost doline in zahteva minimalne posege v narav- no okolje. Osnovni nosilni element viadukta je prostorski elastično vpet lok spremenljivega prereza. Dolžina objekta je 165 metrov med krajnima podporama, z osrednjim razponom 111 metrov. Skupna širina prekladne konstrukcije je 10,7 metra. Mostne podpore so umaknjene na rob doline, po kateri se vijeta potok in gozdna pot, tako da naravni prostor pod viaduktom ostaja neokrnjen. Jasno berljivi in transparentni nosilni elementi dajejo občutek stabilnosti in varnosti, njihov oblikovni izraz je sodoben in obenem klasičen. Viadukt, ki omo- goča nemoten potek prometnih tokov po Dravski dolini, minimalno posega v naravno okolje, funkcionalno in trajnostno dopolnjuje značaj kraja ter ga vpenja v širši prostor. Viadukt Radlje, Zgornja Vižinga, Radlje, 2002 Konstrukcijska in arhitekturna zasnova_ Metod Krajnc, ISB, d. o. o. Leto načrtovanja_ 1999 Leto izvedbe_ 2002 Naročnik_ Direkcija RS za ceste Fotografije_ ISB, d. o. o. Gradivo hrani_ ISB, d. o. o. Koncept konstrukcije_ modificirana armiranobetonska gazela Prostorski koncept_ vitka in transparentna konstrukcija naj ohranja odprtost doline in minimalno posega v naravno okolje Značilne dimenzije_ dolžina 165 m, širina 10,7 m, razpon loka 111 m, puščica 19 m 81arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Most, ki mora kljubovati plazu Leta 2000 sta zemeljski plaz z Mangartske planine in drobirski tok s seboj odnesla celoten kamniti nasip s cesto in prepustom čez Mangartski potok. Logična odločitev pri načrtovanju in umeščanju novega mostu v prostor je bila, da morajo biti temelji novega mostu zunaj možnega dosega drobirskega toka, saj strokovnjaki ne izklju- čujejo ponovne sprožitve plazu. Za premostitev nastale soteske Mangartskega potoka je bila izbrana rešitev z mostom dolžine 128 metrov, katerega integralni del je armiranobetonski lok s svetlim razponom 91 metrov in puščico 18 metrov. Lok je polnega preseka širine 5 metrov in spremenljive debeline. Osrednji del loka v dolžini 22,5 metra obenem tvori tudi prekladno konstrukcijo. V ostalem delu je prekladna konstrukcija plošča enotne debeline 70 cm, ki je podprta s stebri na razdaljah okoli 11 metrov. Temeljenje je plitvo, v skalni osnovi. Most omogoča varno premostitev območja, kjer je velika nevarnost drobirskega toka, ohranja cestno povezavo tudi v primeru morebitne ponovne sprožitve plazu ter odpravlja nevarnost začasne zajezitve drobirskega toka, ki bi lahko znova povzročila težave. Zahtevno gradnjo na težko dostopnem terenu v varovanem območju Triglavske- ga narodnega parka je izvedlo podjetje Primorje, d. d. Odločili so se za gradnjo loka po tehnologiji prostokonzol- ne gradnje s pomočjo poševnih zateg in dveh začasnih armiranobetonskih pilonov višine 20 metrov. Most Predel, Strmec na Predelu, 2009 Konstrukcijska in arhitekturna zasnova_ Metod Krajnc, ISB, d. o. o. Leto načrtovanja_ 2005 Leto izvedbe_ 2009 Naročnik_ Direkcija RS za ceste Fotografije_ Miran Kambič Gradivo hrani_ ISB, d. o. o. Koncept konstrukcije_ armiranobetonski ločni most Prostorski koncept_ temelji mostu izven območja plazu ob ponovni sprožitvi zaradi zagotavljanja cestne povezave Značilne dimenzije_ dolžina 128 m, širina 9,82 m, razpon loka 91 m, puščica 18 m, niveleta mostu 62 m nad koritom Mangartskega potoka 82 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 II. Prometne premostitve 11_ MOST NA BARJANSKI, 2007 DVONIVOJSKI MOST PRI CUKRARNI, 2012 Jurij Kobe s sodelavc in Ljuba Dalla Valle Jurij Kobe s sodelavci in Iztok Turk Most kot mestotvorni objekt Ker je bil razmeroma kratek razpon mostu že določen, so želeli snovalci z oblikovanjem doseči, da postane most mestotvorni objekt na enem od glavnih vstopov v mestno središče.Da bi dosegli ustrezno razmerje med majhno premostitveno dolžino in za promet potrebno širino mostu, sta ležišči mostu na obeh bregovih Gradaščice oblikovani kot poudarjena betonska podstavka, ob katerih vodijo stopnice. Te povezujejo nivo ceste z nivojem parka ob reki, ki ga most prečka. Dva para drogov, postavljena v liniji mostnih ležišč, označu- jeta prostor mostu in poudarjata vstop v mestno središče tako za voznike na ulici kot za sprehajalce v parku ob Gradaščici. Ureditev prostora pod mostom je zaradi povezave obvodnega parka na obeh straneh mostu odprta in zanimiva. Razširitev ob potoku pod mostom je zasnovana in oblikovana kot aluzija na Plečnikova perišča v spodnjem toku Gradaščice. Ureditev parka se navezuje na Plečnikove predloge in fragmente re- alizacij – razširjeno zeleno površino poskuša s posameznimi poudarki povezati z ureditvami drugih urbanih prostorov v neposredni okolici. Most na Barjanski cesti in park ob Gradaščici, Ljubljana, 2007 Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ Jurij Kobe s sodelavci, Atelier arhitekti, d. o. o. Konstrukcijska zasnova_ Ljuba Dalla Valle, PNZ – Projekt nizke zgradbe, d. o. o. Leti načrtovanja_ 1998, 2007 Leto izvedbe_ 2007 Naročnik_ Mestna občina Ljubljana Fotografije, gradivo hrani_ Atelier arhitekti, d. o. o. Koncept konstrukcije_ armiranobetonska prekladna konstrukcija Prostorski koncept_ most kot vstopni objekt v mestno središče, povezava nivoja ceste z nivojem parka ob vodi Značilne dimenzije_ dolžina 31,3 do 32,3 m 83arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Dvonivojski most prečka reko Ljubljanico kot del nove povezave Roške ceste z Njegoševo. Z zgraditvijo mostu in povezovalne ceste je bil sklenjen cestni obroč okrog ožjega mestnega središča, ki ga je konec 19. stoletja v svojem urbanističnem načrtu za popotresno Ljubljano predvidel arhitekt Maks Fabiani. Most prečka kompleks Cukrarne na mestu nekdanjega veznega trakta med Palačo in Proizvodno zgradbo. Zaradi velike višinske razlike v niveletah Roške in Njegoševe ceste nasproti obrežju na Poljanskem nasipu je most dvonivojski. Zgornji del mostu je namenjen avtomobilskemu prometu, spodnji, na nivoju Poljanskega nasipa in Vrazovega trga, pa pešcem in kolesarjem. Konstrukcija zgornjega dela mostu je izvedena preko šestih polj z razponi od 15,3 metra do 32 metrov. Širina mostu je od 14,2 do 15,9 metra. Most je namenjen štiripasovnemu prometu z možnostjo vgradnje tramvajske proge in ima obojestranski vzdrževalni hodnik. Povezava med zgornjim in spodnjim nivo- jem mostu je na južni strani z dvigalom, po stopnišču in po klančini. Spodnji del mostu poteka v enem razponu dolžine 32 metrov, temeljen je na armiranobetonskih pilotih premera 1,5 metra in dolžine 16,5 do 24,5 metra. Prečni prerez razponske konstrukcije je prednapeti nosilec s konzolama, pohodna širina mostu je 8,4 metra, skupaj z robnima vencema pa 9,2 metra. Arhitekt je z oblikovanjem izrazito urbanega objekta želel nadaljevati dediščino bogato oblikovanih ljubljanskih mostov, v sozvočju z okoljem, ki ga močno zaznamuje Plečnikova zapornica. Spodnji del mostu ima pomembno vlogo preddverja novega kulturnega centra Cukrarna. Leta 2018 je bil del prostora pod mostom urejen v skaterski park, ki omogoča aktivno preživljanje prostega časa ob reki. K projektu spada tudi širši odprt prostor ob objektu, ki se s parkovno ureditvijo navezuje na Plečnikovo ureditev obrežja ob Vrazovem trgu. Dvonivojski most pri Cukrarni, Ljubljana, 2012 Arhitekturna zasnova_ Jurij Kobe s sodelavci, Atelier arhitekti, d. o. o. Konstrukcijska zasnova_ Iztok Turk, Promico, d. o. o. Leto načrtovanja_ 1997 (natečaj), 2010 Leto izvedbe_ 2012 Naročnik_ Mestna občina Ljubljana Nagrada_ 1. nagrada na javnem anonimnem natečaju, 1997 Fotografije_ Atelier arhitekti, d. o. o. Gradivo hrani_ Atelier arhitekti, d. o. o. Koncept konstrukcije_ prednapeta armiranobetonska kontinuirana konstrukcija Prostorski koncept_ most aktivira obrežni prostor in ga poveže z različnimi predeli mesta Značilne dimenzije_ zgornji nivo mostu – dolžina 146,6 m, širina 14,2–15,9 m, 6 polj razponov 15,3–32 m; spodnji nivo mostu – en razpon 32 m, širina 8,4–9,2 m Most dveh hitrosti 84 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 II. Prometne premostitve 12_ VIADUKT ČRNI KAL, 2004 Janez Koželj, Marjan Pipenbaher Inženirski objekt dopolnjuje podobo krajine 85arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Viadukt Črni Kal je največji in najdaljši premostitveni objekt v Sloveniji. S petimi koraki v horizontalnem radiju 800 metrov premosti Osapsko dolino, avtocesta pa se z nadmorske višine 420 metrov čez Kraški rob spusti na Obalo. Za viadukt so značilni izredna dolžina, 1.065 metrov, in skoraj 100-metrska višina, krivina in sklon ce- stišča, ekstremni podnebni pogoji, še posebej močna burja in jugo, gradnja na geološko občutljivem območju in vpliv posega v krajini. Spodnjo konstrukcijo viadukta sestavljajo dva krajna opornika in enajst stebrov, od katerih je pet nizkih dvojnih stebrov, preostalih šest je visokih enojnih stebrov, ki se v zgornjem delu razcepijo v obliki črke Y. Največja višina stebra je 87,5 metra, skupaj z voziščno konstrukcijo pa 95 metrov. Stebri so glo- boko temeljeni na elipsastih vodnjakih globine do 21 metrov. Ob umestitvi viadukta v prostor so bile raziskane različne možnosti prilagoditve inženirskega objekta naravnemu okolju – z različnimi krajinskimi situacijami se ujemajo tako razpored stebrov kot sorazmerja med višinami stebrov in razponi prekladne konstrukcije. Razpo- reditev srednjih, najvišjih stebrov, ki so poravnani s stopnjami naravnega reliefa, bistveno prispeva k skladnemu videzu viadukta. Z dosledno izpeljano zamislijo o postavitvi v krajino, rešitvijo konstrukcije in izborom tehnologi- je viadukt poustvarja obliko naravnega zaključka doline in je nov prostorski motiv, ki podobo krajine spreminja, a dopolnjuje. Viadukt Črni Kal, Črni Kal, 2004 Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ Janez Koželj, Marjan Pipenbaher Konstrukcijska zasnova_ Marjan Pipenbaher, Ponting, d. o. o. Leto načrtovanja_ 2000 Leto izvedbe_ 2004 Naročnik_ DARS, d. d. Nagrade_ 1. nagrada na mednarodnem natečaju, 1998; nagrada IZS, 2004 (Marjan Pipenbaher) Fotografije_ Miran Kambič Gradivo hrani_ Janez Koželj Koncept konstrukcije_ prostorska okvirna armirano betonska konstrukcija iz dveh ločenih voziščnih konstrukcij, podprta z visokimi stebri v obliki črke Y in z nizkimi ločenimi stebri Prostorski koncept_ spoštovanje topografije in prilagoditev naravnemu okolju – viadukt kot poustvarjena oblika naravnega zaključka doline Značilne dimenzije_ dolžina 1.065 m, širina 3 x 13,3 m, višina nizkih dvojnih stebrov 10 do 27 m, višina stebrov v obliki črke Y do 95 m, največji razpon med stebri 140 m, statični razponi 80 + 120 + 3 x 140 + 120 + 75 + 60 + 3 x 50 + 40 m, prečni nagib konstrukcije 5,5 %, stalni vzdolžni padec 2,7 % 86 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 III. Avtocestne strukture 13_ POKRITI VKOP KARTELJEVO, 2007 POKRITI VKOPI MEDVEDJEK, 2004–2009 Iztok Turk Zeleni most - plitev lok ohranjanja reliefa terena Temeljenje v apnencu in zadostna razpoložljiva višina nad traso avtoceste v vkopu omogoča izbiro ekodukta z racionalno konstrukcijo oboka. Najdaljši ekodukt med »zelenimi mostovi« na dolenjski avtocesti je na Kar- teljevskim klancu pred Novim mestom. Izvedba pokritega vkopa Karteljevo je omogočila povrnitev prvotnega reliefa terena. Ekodukt je armiranobetonska konstrukcija oboka razpona 38,7 metra in skupne širine 273 me- trov. Sestavljen je iz 24 segmentov širine približno 10 metrov in 2 portalnih segmentov širine približno 17 me- trov, ki sta poševno prisekana (hiperbola pod naklonom 1 : 2). Severno vzdolž trase avtoceste nad ekoduktom teče regionalna cesta; tam je bilo treba izkopne brežine ekodukta varovati s sidranimi armiranobetonskimi slopi. Na obeh straneh portalov ekodukta potekajo avtocestne vkopne brežine v spremenljivih razmerah kra- škega sveta, zato je bilo treba na novomeški strani in na območju Karteljevskega klanca izvesti različne prila- godljive tipe opornih ukrepov v skupni površini približno 20.000 m2 (sidrane armiranobetonske brane, sidrane armiranobetonske slope, kamnite zložbe ter kamnite obloge). Dolg, eleganten ekodukt ločnega intradosa se preko avtoceste pne v plitvem loku z estetsko in racionalno konstrukcijo in ohranja prvotni videz krajine. Pokriti vkop Karteljevo na dolenjski avtocesti, 2007 Konstrukcijska zasnova_ Iztok Turk, Promico, d. o. o. Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ Iztok Turk, Promico, d. o. o. Leti načrtovanja_ 2004–2005 Leta izvedbe_ 2005–2007 Naročnik_ DARS, d. d. Fotografije_ Ana Če, Iztok Turk Gradivo hrani_ Iztok Turk, Promico, d. o. o. Koncept konstrukcije_ armiranobetonska konstrukcija - ecoduct Prostorski koncept_ ohranjanje reliefa terena Značilne dimenzije_ razpon oboka 38,7 m, puščica oboka 7,4 m, dolžina objekta 253,2 m (v temenu oboka) do 272,8 m (pasovna temelja), plast nasutja 4 do 19 m 87arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Enovite blage krožne poteze zelenih mostov Dobra nosilnost tal in razpoložljiva višina v vkopu trase avtoceste omogočata umestitev racionalnih obokanih konstrukcij pokritih vkopov. Ta tip konstrukcije pokritega vkopa, razponov okoli 40 m, je uporabljen za šest zelenih mostov čez avtocesto na Dolenjskem, med naseljem Bič pri Dobu in Otočcem. Nad pokritim vkopom Medvedjek 1 je s povrnitvijo obstoječega reliefa terena izvedeno križanje regionalne in krajevne ceste. Čez ekodukta Doline in Dobrave poteka lokalna cesta, služita pa tudi za prehod divjadi. Ekodukti z armiranobe- tonsko konstrukcijo oboka so tlorisno zasnovani v simetričnih enovitih blagih krožnih potezah, s čimer se tvori tlorisna oblika prehoda za divjad v obliki lijaka, kar omogoča lažji in naravnejši dostop za prehod živali čez prometnico. Elegantna ločna konstrukcija se pne čez avtocesto v plitvem loku, ki mu s položnima dostopnima brežinama sledi tudi kontura nasipa za prehod živali. Pokriti vkopi konstrukcije armiranobetonskega oboka so estetska in racionalna rešitev za premostitev avtoceste na vsej dolžini, brez motečih vmesnih podpor. Dajejo prijeten vtis in uporabnikom avtoceste omogočajo neutesnjen prehod. Pokriti vkop Medvedjek 1, nadvoz 4-2, AC A2 Karavanke–Obrežje, odsek Bič–Korenitka, 2004 Pokriti vkop Doline, nadvoz 4-3, AC A2 Karavanke–Obrežje, odsek Hrastje–Lešnica, 2007 Pokriti vkop Dobrave, nadvoz 4-2, AC A2 Karavanke–Obrežje, odsek Lešnica–Kronovo, 2009 Konstrukcijska zasnova_ Iztok Turk, Promico, d. o. o. Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ Iztok Turk, Promico, d. o. o. Leta načrtovanja_ Pokriti vkop Medvedjek 1: 2002–2003; Pokriti vkop Doline: 2004–2005 Pokriti vkop Dobrave: 2006–2007 Leta izvedbe_ Pokriti vkop Medvedjek 1: 2003–2004; Pokriti vkop Doline: 2005–2007 Pokriti vkop Dobrave: 2007–2009 Naročnik_ DARS, d. d. Fotografije_ Ana Če, Iztok Turk Gradivo hrani_ Iztok Turk, Promico, d. o. o. Koncept konstrukcije_ armiranobetonska konstrukcija (obok in pasovna temelja) Prostorski koncept_ zeleni most – pokriti vkopi konstrukcije oboka Značilne dimenzije_ Pokriti vkop Medvedjek 1: razpon oboka 36,9 m, puščica oboka 6,2 m, dolžina v temenu oboka 85,9 m, 99,6 m ob pasovnih temeljih, plast nasutja 1–8 m Pokriti vkop Doline: razpon oboka 40,2 m, puščica oboka 8,4 m, dolžina v temenu oboka 40,3 m, 65,7 m ob pasovnih temeljih, plast nasutja 1–10 m Pokriti vkop Dobrava: razpon oboka 40,1 m, puščica oboka 8,3 m, dolžina v temenu oboka 44 m, 66 m ob pasovnih temeljih, plast nasutja 3–12 m 88 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 III. Avtocestne strukture 14_ NADHOD BUKOVJE, 2010 Iztok Turk Asimetrija, ki sledi morfologiji vkopa 89arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Asimetrična semiintegralna konstrukcija nadhoda se z obliko in potekom podpor prilagaja silhueti nagnjenega pobočja avtocestnega useka. Z leve strani se objekt preko minimalne podpore z glavnim razponom vzpenja čez avtocesto v pobočje, kjer ga podpira poševna podpora, postavljena pravokotno na pobočje. Nadhod je zasno- van in konstruiran kot prednapeta armiranobetonska nesimetrična konstrukcija preko dveh polj, z razponoma 37 metrov in 17,5 metra. Skupna dolžina nadhoda je 57,5 metra, širina pa 3,6 metra. Prekladna konstrukcija ploščastega prereza ima spremenljivo debelino, od 1,20 metra na obeh koncih do 3,6 metra v območju vpetja v vmesno poševno podporo, kjer se s krajšim krajnim poljem nadaljuje do berme pobočja. Zaključek objekta je s poševno armiranobetonsko vezjo povezan z v brežini temeljnim skupnim masivnim temeljem glavne poševne podpore, ki je sidran v kompaktno apnenčevo hribino. S tem je center pomikov na desnem koncu konstrukcije, kar je pogojevalo izbor semiintegralne konstrukcije z ležišči na nasprotnem, nižjem oporniku. Pravilna zasnova konstrukcije je posebno pomembna v vkopih. Zasnova premostitvenih objektov mora slediti morfologiji terena avtocestnega vkopa, kar lepo ilustrira domišljena nesimetrična konstrukcija nadhoda. Nadhod Bukovje (4-2, AC A2 Karavanke–Obrežje, odsek Ponikve–Pluska), 2010 Konstrukcijska zasnova_ Iztok Turk, Promico, d. o. o. Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ Iztok Turk, Promico, d. o. o. Leti načrtovanja_ 2007–2008 Leti izvedbe_ 2009–2010 Investitor_ DARS, d. d. Fotografije_ Ana Če Gradivo hrani_ Iztok Turk, Promico, d. o. o. Koncept konstrukcije_ prednapeta AB konstrukcija Prostorski koncept_ semiintegralna asimetrična konstrukcija Značilne dimenzije_ skupna dolžina 57,5 m, razponi 37,0 + 17,5 m, širina objekta 3,8 m razstava / exhibition 1 2 3 Ljubljana Obrežje Nadhod Bukovje 90 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 III. Avtocestne strukture Eleganten konstrukcijski učinek V plitev vkop avtoceste je umeščena elegantna integralna konstrukcija nadvoza s 44-metrskim razponom paraboličnega intradosa, kar zagotavlja transparentno prečkanje objekta in neoviran pogled proti dolini Jelše. Z inovativno zasnovo poševnih (pod kotom 45 stopinj) podpor integralne konstrukcije skupne dolžine 47 metrov in z razponom polja 44 metrov je dosežen dejanski razpon 31 metrov med temeljema podpor, kar ugodno deluje na obremenitve konstrukcije. Prednapeta armiranobetonska prekladna konstrukcija je ploščati nosilec širine 4 metre s spremenljivo debelino 1 do 2 metra, z obojestranskima konzolama dolžine 2 metra. Nagnjena opornika debeline 2 metra sta globoko temeljena v kompaktnem apnencu. Premostitveni objekti preko av- tocest so najopaznejši elementi prometnice in odločilno prispevajo k skupnemu doživljanju ne le ceste temveč celotne mimobežne pokrajine. Večina nadvozov ima svoje specifične zahteve in pogoje, ki se upoštevajo pri njihovem konstruiranju in oblikovanju. Za uporabnike so prijetna vizualna presenečenja namesto monotonih premostitev. Primeri premostitev dolenjske avtoceste kažejo, da je mogoče doseči odličen konstrukcijski in estetski učinek tudi pri objektih, ki se ne spogledujejo z rekordnimi razponi in dolžinami. Nadvoz Lešnica (4–1, AC A2 Karavanke–Obrežje, odsek Lešnica–Kronovo), 2009 Konstrukcijska zasnova_ Iztok Turk, Promico, d. o. o. Arhitekturna zasnova_ Iztok Turk, Promico, d. o. o. Leti načrtovanja_ 2006–2007 Leta izvedbe_ 2007–2009 Naročnik_ DARS, d. d. Fotografije_ Ana Če, Iztok Turk Gradivo hrani_ Iztok Turk, Promico, d. o. o. Koncept konstrukcije_ prednapeta armiranobetonska konstrukcija Prostorski koncept_ integralna konstrukcija s paraboličnim intradosom Značilne dimmenzije_ skupna dolžina 47 m, razpon 44 m, širina objekta 9 m NADVOZ LEŠNICA, 2009 Iztok Turk 21 21 Ljubljana Nadvoz Lešnica 91arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Odprta možnost različnih tras avtoceste Nadvoz regionalne ceste skupne dolžine 71 metrov pod skoraj pravim kotom premošča globok avtocestni usek pri Pluski pred Trebnjim. Dobra nosilnost tal in razpoložljiva višina v vkopu trase avtoceste ponujata izbiro ločne konstrukcije nadvoza. Objekt je integralna ločna armiranobetonska konstrukcija z razponom loka 50 metrov. Ge- ometrija loka je srpaste oblike z debelino 0,8 metra pri temelju, 1,2 metra pri stiku z razponsko konstrukcijo in 1,1 metra v temenu loka. Prekladna konstrukcija je preko poševnih krajnih podpor vpeta v temelja, na katerih je temeljen tudi lok. Skupna pasovna temelja sta temeljena kontaktno, v kompaktnem apnencu. Mostovi nastajajo kot kompozicija geometrije prometnic, morfološko-geoloških lastnosti prostora, v katerem se izvaja inženirska konstrukcija, tehnologije gradnje ter posega v naravo oziroma urbani prostor. Predstavljeni objekt uspešno sledi tem načelom. Premostitev z ločno konstrukcijo je bila zasnovana pred izborom poteka trase avtoceste mimo Trebnjega, tako da bi njena zasnova na vrhu vkopa omogočala tako dolinski potek nadaljevanja trase avtoceste kot tudi njeno umestitev v pobočje. Nadvoz Pluska (4–1, AC A2 Karavanke–Obrežje, odsek Korenitka–Pluska), 2005 Konstrukcijska zasnova_ Iztok Turk, Promico, d. o. o. Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ Iztok Turk, Promico, d. o. o. Leto načrtovanja_ 2003 Leti izvedbe_ 2004–2005 Naročnik_ DARS, d. d. Fotografije_ Ana Če, Iztok Turk Gradivo hrani_ Iztok Turk, Promico, d. o. o. Koncept konstrukcije_ armiranobetonska konstrukcija Prostorski koncept_ integralna konstrukcija nadvoza s srpastim lokom Značilne dimenzije_ skupna dolžina 71 m, razpon loka 50 m, puščica loka 7 m, širina objekta 9 m NADVOZ PLUSKA, 2005 Iztok Turk Ljubljana Novo meo Nadvoz Pluska 92 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 IV. Predori 15_ PORTALNI OBJEKT KARAVANKE, 1991 Savin Sever, Katarina Bebler Monumentalen izhod - skulptura v krajini 93arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Portalni objekt predora Karavanke je inženirsko delo, ki združuje tehnološko, pomensko in ekološko raven. Osnovna funkcija objekta ni vhod v predor, temveč prezračevanje (odsesavanje in vsesavanje zraka). Sim- bolno je objekt monumentalen izhod iz države, zasnovan z ekološko občutljivostjo. Zliva se z okoliškimi hribi in je z odmikom od pobočja »skulptura« v pokrajini. Objekt sestavljajo dolga horizontala vhoda in povišan okvir, kjer so nameščene naprave za vsesavanje zraka. Diagonalna ploščad povezuje visok dimniški del, njene linije se iztekajo v harmoniji s krajino. Dokončani objekt je le del celotne zasnove z načrtovanim nezgrajenim desnim portalom ob morebitni novi predorski cevi. Karavanški predor je bil zamišljen kot cestna povezava Evrope z Balkanom in kot povezava najpomembnejše jugoslovanske avtocestne smeri v avtocestno omrežje. Zamisel o predoru sega v leto 1964, leta 1977 je bila podpisana prva pogodba o gradnji, gradnja zahodne cevi in Severjevega portalnega objekta je bila končana 1. junija 1991, vzhodna cev pa je trenutno (2022) v gradnji. Trasa predora poteka le nekaj sto metrov stran od železniškega predora Hrušica (odprtega leta 1906). Tudi pri svojem zadnjem uresničenem arhitekturnem projektu si je Savin Sever prizadeval načrtovati racionalno in inovativno zgradbo, prilagojeno krajini. Železobetonska konstrukcija in izbira barv dopolnjujeta okolico, hkrati pa je objekt monumentalen in reprezentativen simbol takrat nove države. Portalni objekt predora Karavanke, avtocesta A2 ob vhodu v predor Karavanke, 1991 Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ Savin Sever, sodelavka Katarina Bebler, Slovenija projekt Konstrukcijska zasnova_ Savin Sever s sodelavci, Slovenija projekt Leta načrtovanja_ prvi projekti zgodnja 70. leta, varianta B 1979, natečaj 1983, projekti za izvedbo 1989, 1990 Leta izvedbe_ 1986–1991 Naročnik_ DARS, d. d., prej Republiška skupnost za ceste in AMT Izvajalec_ SCT, d. d., Polensky & Zoellner (za predor) Nagrada_ Plečnikova nagrada, 1991 Fotografije_ Miran Kambič Gradivo hrani_ arhiv Savina Severja v MAO, Dokumentarni film o gradnji predora iz leta 1991 https://www.youtube.com/watch?v=khYxwnmdFoE Besedilo_ Metka Dolenec Šoba Koncept konstrukcije_ armiranobetonska konstrukcija, sistem prezračevanja Prostorski koncept_ portalni objekt s funkcijo prezračevanja Značilne dimenzije_ dolžina predora 7.864 m, površina slovenskih obmejnih objektov 1.332 m², površina drugih objektov 3.390 m² 94 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 IV. Predori 16_ AVTOCESTNA GALERIJA ŠENTVID, 1984 Peter Gabrijelčič, Peter Koren Šport med avtomobili 95arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Gradnja avtocestnega predora Šentvid–Koseze se je začela že leta 1984 z zgraditvijo pokritega vkopa Šentvid z dvema priključnima klančinama na Celovško cesto. Delno prečkanje Šentvida je bilo izvedeno z galerijo v skupni dolžini 247,7 metra, medtem ko je bil celoten predor dolžine 5.540 metrov dokončan leta 2009. Galerijo tvorijo spodnja štiripasovna cev, ki leži 5 metrov pod površino raščenega terena, ter dve dvopasovni klančini (dovozna in izvozna), ki se dvigata proti Celovški cesti. Prostor nad spodnjo cevjo in med obema klančinama naj bi bil prvotno zasut z gramozom in zatravljen. Na predlog arhitekta so vanj umeščena zunanja košarkarska igrišča ter športna dvorana za potrebe gimnazije Šentvid. Manjši park v nadaljevanju se odpira v krajinsko oblikovane podhode na opuščeni trasi stare Celovške ceste. Tako je prostor nad avtocesto v celoti izkoriščen. Uskladitev interesov Skupnosti za ceste in Gimnazije Šentvid je zahtevala veliko truda. Podobne rešitve dvonamenske rabe avtocestnega prostora so mnogo pozneje uporabili pri oblikovanju avtocestnega obroča okoli Barcelone (1992). Avtocestna galerija Šentvid, Ljubljana, 1984 Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ mag. Peter Gabrijelčič, FAGG Konstrukcijska zasnova_ Peter Koren, GRADIS, d. o. o. Leto načrtovanja_ 1982 Leto izvedbe_ 1984 Naročnik_ Skupnost za ceste SR Slovenije Nagrada_ nominacija za nagrado Piranesi, 1985 Fotografije_ mag. Peter Gabrijelčič Gradivo hrani_ mag. Peter Gabrijelčič Koncept konstrukcije_ okvirna armiranobetonska konstrukcija, jeklena nadgradnja Protorski koncept_ za športni program izkoriščena galerija nad avtocestnim priključkom Značilne dimenzije_ dolžina 247 m, širina 40 m p ar k m ed u vo zn o- iz vo zn im a ra m pa m a z un an ja šp or tn a ig riš ča šp or tn a dv or an a po dn iv oj sk o pr eč ka nj e že le zn ic e se ve rn i p or ta l 96 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 17_ JUŽNI PORTAL PREDORA GOLOVEC, 1999 Peter Gabrijelčič, Viktor Markelj Objekt v ambientalno občutljivem okolju IV. Predori 97arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Oblikovanje južnih portalov predora Golovec spada v sklop oblikovanja objektov na vzhodni ljubljanski obvoznici (most Harfa, pokriti vkop, protihrupna zaščita, energetske postaje, pentlja Malence itd.). Zaradi nepričakovane- ga obsežnega globinskega drsenja brežine na južnem pobočju Golovca je bilo treba na mestu, predvidenem za čelo predora, razviti inovativno inženirsko-arhitektonsko rešitev, ki bi bila krajinsko sprejemljiva za ambientalno občutljivo okolje. Razvita je bila rešitev z dvema trapezno oblikovanima krajšima vkopoma, ki se s krilnimi zidovi prilagajata naklonom pobočja in sta na vrhu razprta z razpirali, ki hkrati učinkujejo kot senčila. Zaradi posega prizadeto pobočje je bilo renaturirano in se je zaraslo s smrekovim in borovim gozdom. V sklop ureditve spada tudi energetska postaja, ki je umeščena v brežino pobočja. Južni portal predora Golovec, Ljubljana, 1999 Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ mag. Peter Gabrijelčič, Arhitektura, d. o. o. Konstrukcijska zasnova_ dr. Viktor Markelj, Ponting, d. o. o. Leto načrtovanja_ 1997 Leto izvedbe_ 1999 Naročnik_ DARS, d. d. Fotografije_ Miran Kambič Gradivo hrani_ mag. Peter Gabrijelčič Koncept konstrukcije_ okvirno armiranobetonsko konstrukcijo oblikujejta krilna zidova z razpirali Prostorski koncept_ trapezno oblikovana vkopa se prilagajata naklonu pobočja Značilne dimenzije_ ločna zasipana galerija dolžine 15,6 m na pilotni steni; zunanji, vidni del oporne stene na pilotih in razpirala višine 120 cm, širine 30–50 cm, na rastru 10 m, maks. razpon okoli 3 m 98 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 18_ PREDOR ŠENTVID–KOSEZE, 2002 Damjan Bradač, Davor Želić, Marko Žibert, Leon Gradnik, Matej Kučina, Urban Švegl, Eva Prosen Urbani prostor v prometni infrastrukturi IV. Predori 99arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Leta 2004 je Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji (DARS) začela graditi predor Šentvid–Koseze z dodatni- mi zgradbami in objekti, potrebnimi za njegovo varno obratovanje. Posebnost predora je priključek dveh do- datnih predorskih cevi, ki izhajata iz osnovnega predora in se navezujeta na polni priključek na Celovški cesti. Prvi del predora do vznožja Šentviškega hriba v skupni dolžini 420 metrov (250 metrov obstoječe galerije in 170 metrov novega pokritega vkopa) poteka v izrazito urbanem območju, pod železnico, šolo in regionalno štiripasovno cesto. Nadaljuje se kot dvopasovni hribinski predor do priključnih kavern, od koder se razširjen v tripasovnem profilu izteče na južnem portalu. Največji inženirski problem so bili izredno zahtevni geološko- -geotehnični pogoji gradnje v permokarbonskih sedimentih, še posebej pri izvedbi dveh priključnih kavern z izkopnim profilom 360 m². Projekt je poleg predorov zajemal tudi rekonstrukcijo in dograditev obstoječe galerije, deviacijo Celovške ceste, črpališče, nizkonapetostne postaje in protipožarno pregrado. Skupna dolžina obeh predorskih cevi, ki povezujeta ljubljanski obroč z avtocesto proti Gorenjski, je 1.460 metrov. Dostop s Celovške ceste in na njo omogočata dva pristopna predora, dolga po 84 metrov, ki sta dostopna preko štirih mostov. Portalno območje predora Šentvid–Koseze je zaradi svoje edinstvene lege v mestu po definiciji sestavni del urbanega prostora, kjer so intenzivno prepleteni različni komunikacijski sloji in objekti, potrebni za normalno delovanje predora. Arhitektura je majhen, a pomemben segment projekta, predvsem zaradi prepoznavnosti. Scenografijo vhoda v hrib opredeljuje arhitektura portalov; ti so reprezentativni za vse podzemne objekte, ki niso vidni običajnemu opazovalcu. Glavni izziv je bil ustvariti kakovosten prostor, namenjen predvsem pešcem in kolesarjem, pa tudi potnikom v vozilih. Predor in portalno območje predora Šentvid–Koseze, Šentvid, 2002 Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ Damjan Bradač, sodelavec Davor Zelić Konstrukcijska zasnova_ Marko Žibert, Leon Gradnik , JV k.PNZ, d. o. o. in Elea iC, d. o. o. Krajinskoarhitekturna zasnova_ Matej Kučina, sodelavca Urban Švegl, Eva Prosen, Bruto, krajinska arhitektura, d. o. o. Leto načrtovanja_ 2002 Leto izvedbe_ 2010 Naročnik_ Dars, d. d. Izvajalec_ SCT, d. d. Nagrada_ zlati svinčnik ZAPS v kategoriji urbani prostor, 2010 Fotografije_ Miran Kambič Gradivo hranita_ Damjan Bradač in Elea iC, d. o. o. Koncept konstrukcije_ armiranobetonske cestne strukture nadgrajene s sistemom transparentnih kovinskih ograj in betonskih opornih zidov Prostorski koncept_ kakovosten prostor za kolesarje in pešce Značilne dimenzije_ velikost območja: 1.500 m2, skupna dolžina predorskih cevi: 1.460 m 100 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 19_ PREDOR MARKOVEC, 2015 Damjan Bradač, Davor Želić, Mark Koritnik, Marko Žibert, Matej Kučina, Urban Švegl, Eva Prosen Ravnovesje med naravnim in urbanim IV. Predori 101arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Portal je na severnem pobočju Markovca, nasproti starega mestnega jedra Kopra. Zasnovan je kot poseg v mestnem urbanem prostoru. Je ločnica med cesto in zavarovanim območjem klifa Markovec, ki ga tvori- jo mehke flišne kamnine značilno oranžnorumene barve, močno porasle z rastlinjem. Arhitektura povzema obliko značilnih kamnitih horizontalnih flišnih skladov. Omejitev posegov v ruralni prostor in uporaba lokalnih materialov sta bili glavni vodili pri načrtovanju portala. Kamniti horizontalni pasovi portala predstavljajo geo- loške flišne plasti, značilne za območje, protipožarna pregrada med predoroma je oblikovana kot element, ki prostor povezuje, ne razdvaja. Plošča oziroma streha portala cesto fizično varuje pred krušljivim materialom in določa vidno mejo posega. Portal na izolski strani je na občutljivem območju doline Pivol, za katero so zna- čilni terasasti vinogradi. V zelenem, ruralnem območju je bilo glavno vodilo pri oblikovanju omejiti poseg v prostor in ohraniti čim več zelenih površin. Z minimalnim posegom v prostor so območje nad portalom znova prerastle rastline, tako da je pobočje Markovca znova dobilo prvotni videz. Predor Markovec, Koper, Izola, 2015 Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ Damjan Bradač, sodelavca Davor Zelić, Mark Koritnik Konstrukcijska zasnova_ Marko Žibert Projektivno podjetje_ JV k. Elea iC, d. o. o., Irgo, d. o. o., IBE, d. d. Vodja projekta_ Angelo Žigon Krajinskoarhitekturna zasnova_ Matej Kučina, sodelavca Urban Švegl, Eva Prosen, Bruto, krajinska arhitektura, d. o. o. Odgovorni projektant konstrukcije_ Marko Žibert Odgovorni projektant električnih inštalacij_ Dušan Jeftič Odgovorni projektant strojnih inštalacij_ Primož Golob Inženir za požarno varnost_ Matjaž Kuzma Leto načrtovanja_ 2004 Leto izvedbe_ 2015 Naročnik_ Dars, d. d. Izvajalca_ CMP-Alpinebau, CVP, d. d., CPG, d. d. Fotografije_ Miran Kambič Gradivo hrani_ Damjan Bradač Koncept konstrukcije_ armiranobetonska plošča, ki varuje cestišče pred krušljivim materialom Prostorski koncept_ omejitev posegov v ruralni prostor, uporaba lokalnih materialov in ohranjanje naravnih površin Značilne dimenzije_ velikost območja: 2.044 m2 0389 005.2163 G. 1.1-1.1.102 102 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 20_ DIMNIK TE TRBOVLJE, 1976 Karrena Düsseldorf in IBE Raufnk 360 m V. Stolpi, višinske konstrukcije 103arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition 360-metrski dimnik je bil sredi sedemdesetih let preteklega stoletja zgrajen ob ekološki sanaciji Termoe- lektrarne Trbovlje in je eden najvišjih v svetu. Zaradi višine je omogočal izpust dimnih plinov v višje zračne plasti nad dolino reke Save. Dimnik je dvoplaščen – zunanji armiranobetonski plašč je statična opora notranji dimnovodni tuljavi, skozi katero se vodijo dimni plini. Od višine 160 metrov do višine 360 metrov je notranja tuljava oblečena s šamotno opeko. Po zunanjosti dimnika od tal do vrha vodijo kovinske lestve s trinajstimi vmesnimi platformami. Prva platforma je na višini 35 metrov, naslednje si sledijo v razmikih 25 metrov. Na višini 160 metrov, 235 metrov, 285 metrov in 335 metrov so v zunanjem plašču dimnika kovinska vrata, skozi katera je dostop do notranje betonske platforme in do tuljave dimnika. Zaradi kontrole notranje tuljave so kovinske stopnice vgrajene v betonski obod tudi po notranjosti, od kote +0,0 m do kote +160 m, kjer se zu- nanji plašč dimnika in notranja tuljava spojita z armiranobetonsko ploščo. Od kote +160 m do vrha dimnika se stopnice v notranjosti nadaljujejo segmentno, glede na prehode v betonskih ploščah na višjih kotah. Po vsej višini dimnika je na zunanji strani vgrajena strelovodna inštalacija, na vrhu dimnika pa je lovilni obroč iz pocinkane žice. Leta 2014 je bilo delovanje termoelektrarne dokončno ustavljeno, dimnik pa je ostal kot prostorska ikona Trbovelj, spomin in opomin na pomen odgovornega odnosa do okolja. Dimnik Termoelektrarne Trbovlje, Trbovlje, 1976 Konstrukcijska zasnova_ Karrena Düsseldorf Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ IBE, d. d. Leto načrtovanja_ 1974 Leti izvedbe_ 1975, 1976 Naročnik_ Termoelektrarna Trbovlje Fotografije_ Foto Weiss Trbovlje (v času gradnje), Miran Kambič, arhiv HSE EDT in Dunking Devils Gradivo hrani_ arhiv HSE – Energetska družba Trbovlje, d. o. o. Koncept konstrukcije_ dvoplaščna armiranobetonska konstrukcija, na notranji strani delno dopolnjena s šamotno opeko, temeljena s piloti Prostorski koncept_ vertikala, ki seže v zračne plasti zunaj doline reke Save Značilne dimenzije_ zunanji plašč: premer spodaj 27,5 m, debelina 0,9 m; premer zgoraj 7,7 m, debelina 0,25 m; notranja tuljava: premer 5,5 m; višina 360 m; piloti: premer 1,5 m, globina do 13 m; površina zunanjega plašča približno 16.000 m2 104 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 21_ KOMPLEKS TEŠ, 1956, 1960, 1972, 1977, 2015 Tehnološki organizem obvladuje prostor V. Stolpi, višinske konstrukcije 105arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Termoelektrano Šoštanj sestavlja sklop tehnoloških objektov, ki skupaj tvorijo funkcionalno zaključeno celoto – glavni pogonski objekt s strojnico, objekt elektrofiltrov, ventilatorji vleka, razžvepljevalna naprava, hladilni stolp ter drugi tehnološki in spremljevalni objekti. Sklopi objektov so umeščeni na prostorsko omejeno ob- močje kompleksa TEŠ. TEŠ se je razvijal od prvih blokov 1 in 2 z močjo po 30 MW zgrajenih leta 1956, preko bloka 3 s 75 MW in bloka 4 s 275 MW v šestdesetih letih. Ker se je v šestdesetih letih poraba električne energije v Sloveniji več kot podvojila, so za TEŠ ponovno na- črtovali povečanje. Leta 1977 se je končala gradnja hladilnega stolpa in 230 metrov visokega dimnika, blok 5, z močjo 345 MW, je začel obratovati kot največji elektroenergetski objekt v takratni Jugoslaviji. Blok 5 bo predvidoma obratoval do leta 2030. Po osamosvojitvi Slovenije se je začela dogradnja razžvepljevalnih naprav na bloku 5 in bloku 4, bloke 1, 2 in 3 pa so preklopili na čistilno napravo bloka 4 in jih v letih 2008 do 2014 postopoma zaprli. Občasno, skladno z direktivo IED, obratuje le še blok 4. Šestdeset let po zagonu prvih dveh blokov je začel obratovati blok 6, z močjo 600 MW. Sklop objektov bloka 6 je umeščen na mesto odstranjenih hladilnih stolpov blokov 1, 2, 3 in 4. Obratoval bo predvidoma do leta 2054. Zasnova in umestitev objektov izhajata iz kompleksnih tehnoloških zahtev postrojev in prostorskih ter tehničnih omejitev okolja. Posebna pozornost je bila namenjena vizualni integraciji kompleksa v kuliso okolja; načrt zanjo je bil izbran na podlagi natečaja. Konstrukcija večine objektov temelji na armiranobetonski zasnovi, z izjemo objektov kotlovnic, ki so zasnovani z jekleno konstrukcijo. Izjemne obtežbe, upoštevanje faz in način montaže opreme so zahtevali prilagoditve detajlov, delov konstrukcije in faz betoniranja. Ob zahtevni izdelavi vseh različnih vsebin projektiranja velja izpostaviti uspešno uporabo procesov na osnovi skupnega podatkov- nega modela, v katerega so bili vključeni vsi deležniki projekta. Takšen način dela je v fazi projektiranja omo- gočal identifikacijo in odpravo številnih potencialnih problemov, ki bi lahko vodili k znatnim zamudam gradnje ali montaže ter nepotrebnim dodatnim stroškom. Pri projektu je bilo potrebno večplastno usklajevanje vseh udeleženih strok, natančno poznavanje načina in časovnih okvirov gradnje ter obvladovanje montaže obsežne- ga seznama posameznih sestavnih delov. TEŠ, kompleks Termoelektrarne Šoštanj, Šoštanj, 1956, 1960, 1972, 1977, 2015 Konstrukcijska zasnova_ Bloka 1 in 2: odg. vodja projekta Slavko Savić, Elektroprojekt Ljubljana Blok 3: odg. vodja projekta Slavko Savić, Elektroprojekt Ljubljana Blok 4: odg. projektant Miha Remec, sodelavca Božo Kogovšek, Janja Dorrer, Inženirski biro Elektroprojekt Ljubljana Blok 5: odg. vodja projekta Janez Marinko; elektro projekt Branko Klemenc; strojni projekt: Stane Laznik, sodelavci Bogdan Babšek, mag. Jože Batista, Jure Brodnik, Irena Furlani ..., Inženirski biro Elektroprojekt Ljubljana Blok 6: Ljubo Korpar, Uroš Jarc, Gradis Biro za projektiranje / HSE Invest, d. o. o.; mag. Tomaž Habič, Slavko Modic, IBE, d. o. o.; Matej Vilhar, Rudis, d. o. o.; Peter Koren, Spekter – projekt, d. o. o. Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ Bloka 1 in 2: odg. vodja projekta Slavko Savić, Elektroprojekt Ljubljana Blok 3: odg. vodja projekta Slavko Savić, Elektroprojekt Ljubljana Blok 4: Vlado Slokan, IBE d. o. o. Blok 5: odg. projektant Miha Remec, Rok Paušič; sodelavci Bogdan Babšek, mag. Jože Batista, Jure Brodnik, Irena Furlani, Franc Hrovatin, Vekoslav Korošec, Stane Laznik, Silvo Šteblaj, IBE, d. o. o. Blok 6: Edib Miralem, Gradis Biro za projektiranje; zunanja podoba: Miha Milič, Damir Černoga, Iztok Trop, Arhitekt, d. o. o., krajinska arhitektura: mag. Mira Vizovišek Motaln, Franc Ratajc, HSE Invest, d. o. o.; umestitev: Edib Miralem, Gradis Biro za projektiranje, d. o. o. Leta načrtovanja_ bloka 1 in 2: 1946–1952; blok 3: 1956–1957; blok 4: 1967–1969; blok 5: 1971–1974; blok 6: 2003–2009 Leta izvedbe_ bloka 1 in 2: 1956; blok 3: 1960; blok 4: 1972; blok 5: 1977; blok 6: 2015 Naročnik_ TE Šoštanj Fotografije_ Miran Kambič in arhiv HSE, d. o. o. Gradivo hrani_ HSE, d. o. o., TE Šoštanj Koncept konstrukcije_ armiranobetonska, jeklena, sledi zahtevam tehnologije Prostorski koncept_ umestitev, opuščanje in novogradnja objektov v skladu s kompleksnimi tehnološkimi zahtevami postrojev in prostorskimi ter tehničnimi omejitvami okolja; vizualna integracija kompleksa v kuliso okolja na podlagi izbire z natečajem Značilne dimenzije trenutno delujočih blokov_ Blok 5: skupni zunanji gabarit brez hladilnega stolpa in pomožnih objektov: 101 × 64,8 m, višina 95,5 m, strojnica: 30,6 × 64,8 m, višina 30,8 m, dimnik: premer 14,42–12,32 m, višina 230 m, kotlovnica z bunkerjem: 70,8 x 51,1 m, višina 50,77 m; pilon 95,5 m, hladilni stolp: premer 80,13–54,5 m, višina 94,5 m, mešalnica EF-pepela: premer 12,5 m, višina 54,15 m, kemična priprava – obdelava vode: 33,7 x 22 m, višina 8,45 m, reaktor: polmer 15,96 m, višina cca. 12,25 m Blok 6: skupni zunanji gabarit brez hladilnega stolpa in pomožnih objektov: 217 × 90 × 133 m, strojnica z bunkerjem: 89,5 x 57,7 m, višina 40/57 m, kotlovnica: 68,5 x 79,5 m, višina 126,5 m; pilon 133,25 m, hladilni stolp: premer 100–60 m, višina 164 m, silosi sadre, žlindre, EF-pepela: premer 19,2 m, višina 47,6 m, premer 9,9 m in višina 25,2 m, premer 12,6 m in višina 44 m 106 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 22_ NUKLEARNI INŠTITUT JOŽEF STEFAN, 1960–1966 Oton Jugovec, Danijel Smrekar Inventivna zasnova z močno avtorsko poetiko V. Stolpi, višinske konstrukcije 107arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Nuklearni inštitut Jožef Stefan sestavlja več objektov, zgrajenih po jasni urbanistični zasnovi. Ob osi, usmer- jeni proti Kamniškemu sedlu, se nizajo vratarnica, objekta fizikalnega in kemijskega oddelka z reaktorsko halo, kotlovnica in vodni stolp. Reaktorska hala je zasnovana kot introvertiran monolit, usmerjen v centralni podest, kjer pod zalomljeno kupolasto streho poteka jedrska reakcija. Kvadratni tloris prek trikotnih oken prehaja v osmerokotni volumen, ki je trdno zasidran v tla. Dinamična forma objekta spominja na obliko je- drske gobe. Trdna betonska konstrukcija, ki premošča velik razpon, je oblečena v lahko, sijajno aluminijasto kožo; s svojo vertikalno členitvijo se povezuje s strukturami sosednjih objektov in ograjo kompleksa. Nasproti masivnega volumna reaktorske hale stoji vodni stolp, ki z vertikalo vzpostavlja ravnotežje osne kompozicije. Navzven zaprt stolp eliptičnega tlorisa je navznoter izrazito dinamičen. Deli se na stopniščno jedro in cisterno na vrhu. Kovinsko stopnišče prebadata dve vertikalni cevi, ki s strukturo gole konstrukcijske in funkcionalne površine stopniščnih ram ustvarjata izjemen prostorski ambient. Z inventivno zasnovo in avtorsko poetiko je Jugovec ustvaril kompleks, ki nas nagovarja s formo, konstrukcijsko strukturo, detajli in atmosfero – izjemno- sti svoje vsebine primerno. Reaktorska hala in vodni stolp v Nuklearnem inštitutu Jožef Stefan, Podgorica, 1960–1966 Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ Oton Jugovec, Slovenija projekt Konstrukcijska zasnova_ Danijel Smrekar, Slovenija projekt Leti načrtovanja_ 1962–1963 Leta izvedbe_ 1963–1966 Naročnik_ Nuklearni inštitut Jožef Stefan Nagrada_ nagrada Prešernovega sklada, 1967 Fotografije_ Janez Kališnik, Tilen Moder, Aleš Pintar, Marjan Smerke Gradivo hrani_ MAO, Institut Jožef Stefan Besedilo_ Maruša Zorec Koncept konstrukcije_ reaktorska hala: dinamična forma jedrske gobe definirana s porezanimi vogali kocke in kupolasto obliko strehe izvedeno kot tanka armiranobetonsk lupina, vodni stolp: iz elipse v krog Prostorski koncept_ postavitev ob osi, usmerjeni proti Kamniškemu sedlu; introvertiran monolit; atomska goba kot antipod naravni krajini in dinamična vertikala Značilne dimenzije_ reaktorska hala: kvadratni tloris, razpon 20,2 m, višina 22,56 m; vodni stolp: elipsa širine 2,9 m preide v krog premera 4,6 m, višina 32,5 m (ocenjeno po risbah) Način osvetlitve_ posredna naravna svetloba skozi trikotna okna/ploskve v vogalih prirezanega volumna – prevoja iz osmerokotnika v kvadrat Material nosilne konstrukcije_ armirani beton; obešena fasadna obloga iz svetlečih aluminijastih plošč 108 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 23_ SPOMINSKI RAZGLEDNI STOLP, 1961 Marko Šlajmer Smela, premišljena in jasna zasnova V. Stolpi, višinske konstrukcije 109arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Z razglednega stolpa nad vasjo Šmartno v osrčju Goriških brd se ob lepem vremenu odpira pogled na vse štiri strani neba. Zaradi idejne smelosti, hkratne likovne premišljenosti in jasne inženirske zasnove stolp vse do danes ni izgubil estetske in doživljajske svežine. Sestavljata ga dva stebra, prvi nosi razgledne ploščadi, ki so na vsakih 5 metrov višine, drugi pa stopnice. Te so montažne, spiralne in zavarovane z ograjo iz železnih cevi. Stolp je v celoti iz armiranega betona. Za izjemen estetski učinek, ki ga ima stolp pri pogledu od daleč, je odločilna dvojina, likovna napetost med ključnima elementoma, med vitkim in golim stebrom štirih razglednih teras in nekoliko širšim vretenom spiralno naloženih konzolnih stopnic. Stopnice potrebujejo vsakič dva obrata okoli osi, da pripeljejo do nivoja, ko se razširijo v teraso, podprto z drugim stebrom. Potem se krožno nadaljujejo do naslednje in tako vse do vrha. Nič manj izjemno ni likovno doživetje gibanja po objektu. Zaradi spiralno, spodaj in zgoraj ponavljajoče se geometrije stopnic ter taktilne bližine elementov se obiskovalec počuti, kot da bi hodil po Möbiusovem traku. Hodi po vidni zunanjosti stolpa, hkrati pa čuti, kot da je v njegovi notranjosti. Intrier stavbe je hkrati njen eksterier. Spominski razgledni stolp, Gonjače, Goriška Brda, 1961 Konstrukcijska in arhitekturna zasnova ter umestitev v prostor_ Marko Šlajmer Leto načrtovanja_ 1961 Leto izvedbe_ 1961 Naročnik_ Občina Brda Fotografije_ Marko Primažič Gradivo hrani_ Ira Zorko Besedilo_ Ira Zorko Koncept konstrukcije_ armiranobetonska konstrukcija dveh stebrov, eden nosi stopnišče, drugi podeste Prostorski koncept_ poudarjeno vertikalo soustvarjata krožno stopnišče s podesti - razglednimi ploščadmi Značilne dimenzije_ višina stolpa 27,5 m, premer kroga 3 m, širina sestave dveh krogov 6 m, dolžina hojnice 628 cm, širina stopnice ob hojnici 31,4 cm 110 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 24_ ODDAJNI CENTER KRVAVEC, 1985 Željko Milovac, Olga Novaković Vedutni poudarek v krajini V. Stolpi, višinske konstrukcije 111arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Najvišje ležeči in najpomembnejši oddajni center v Sloveniji stoji na nadmorski višini 1.740 m. Stari objekt iz leta 1958 je postal premajhen, zato so načrtovali novega, ki pa s starim tvori enovito tehnološko celoto. Novi del objekta je namenjen tehnološki in energetski opremi, v obstoječih objektih pa so prostori za sekundarno opre- mo in za bivanje zaposlenih. Antenski stolp ima za antenske sisteme ustrezno višino. Konstrukcija omogoča varen dostop do vsakega posameznega mesta z notranje in zunanje strani. Stolp je razdeljen na 14 sektorjev (temelji, energetska etaža, etaža prezračevanja, etaže oddajnikov, anten, linkov, jeklena predalčna konstrukcija in strelovod). Na stolpu je pet ploščadi okroglega prereza. Novi objekt mikrovalovnih in radiodifuznih zvez ima ravno streho in konzolne previse za montažo antenskih sistemov. Zasnovan je kot delno skeletna in delno pol- nostenska armiranobeton-ska konstrukcija s polnimi armiranobetonskimi ploščami in ravno streho, ki objema antenski stolp – jedro. Fasada je obložena s ploščami demit, le severna streha s strmim naklonom je obložena s trapezno pločevino, da ščiti pred ledenimi svečami, ki padajo z antenskega stolpa. Oddajni center Krvavec, objekt za mikrovalovne zveze in armirano-betonski antenski stolp na Krvavcu, 1985 Konstrukcijska in arhitekturna zasnova ter umestitev v prostor_ Željko Milovac, Biroinvest, Ljubljana; Olga Novaković, Vatrostalna, Zenica, OOUR Beograd Leti načrtovanja_ 1980–1981 Leto izvedbe_ 1985 Naročnik_ Radiotelevizija Ljubljana, TOZD oddajniki in zveze Fotografije_ Elvis Jerkič Gradivo hrani_ Radiotelevizija Ljubljana Koncept konstrukcije_ stavbo in stolp povezuje sistem armiranobetonskih ploščadi Prostorski koncept_ poudarjena vertikala, ki postane ena primarnih vedut pokrajine Značilne dimenzije_ objekt oddajnega centra 26 x 27,4 m, štiri etaže; antenski stolp: višina 108,75 m, premer na višinski koti 96,25 m je 2 m, na koti 23,5 m pa 3,6 m Material nosilne konstrukcije_ armirani beton; drugi materiali: jeklo, železo, opeka, les 112 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 25_ VODOHRAN BELTINCI, 2015 Anton Kolarič, Sara Rajh, Nino Jarc, Peter Čizmazija Nova svetleča se vertikala V. Stolpi, višinske konstrukcije 113arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Vodohran stoji na jugozahodnem robu Beltincev, neposredno ob lokaciji starega, dotrajanega vodohrana, ki ga je nadomestil. Stožčasto oblikovan stolpni vodohran na armiranobetonski podpori z osmimi ojačitvenimi rebri ima kapaciteto 414 m3 in zagotavlja nemoteno oskrbo s pitno vodo ter požarno vodo za naselja Občine Beltinci. Objekt ima kletni prostor, stopniščno jedro in celico vodohrana. V kleti je vtok in iztok vode iz objekta ter nadzorna elektronika. Temeljenje je v območju stalne podtalne vode. Stene vodohrana so iz armiranega betona debeline 40 centimetrov, utrditvena armiranobetonska rebra so debela pol metra. Vodotesna obloga celice vodohrana je iz plošč PEHD (polietilen visoke gostote) s sidri za vgradnjo v beton, stiki plošč so vodo- tesno zavarjeni. V centralni okrogli armiranobetonski steber premera 0,8 metra so vpeti podesti in stopnice, od kleti do strehe. Strešna konstrukcija je monolitna armiranobetonska plošča, vodotesnost strehe zagotavlja strešna visokopolimerna tesnilna folija, na vrhu obtežena s prodcem oziroma z betonskimi ploščami. Fasadna obloga je iz titancinkovih fasadnih plošč, izvedena kot prezračevana fasada, položena na leseno podkonstruk- cijo in toplotno izolacijo iz kamene volne. Vodohran Beltinci, Beltinci, 2015 Konstrukcijska zasnova_ Anton Kolarič, Atrij, d. o. o. Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ Sara Rajh, Atrij, d. o. o. Sodelavca_ Nino Jarc, Peter Čizmazija Leta načrtovanja_ 2008–2010 Leto izvedbe_ 2015 Naročnik_ Občina Beltinci Fotografije_ Katja Pucko, Nina Kolarič Tibaut, Tadej Miholič Gradivo hrani_ Atrij, d. o. o. Koncept konstrukcije_ stožčasto oblikovan stolpni vodohran na armiranobetonski podpori Prostorski koncept_ poudarjena vertikala v obliki valja, ki se razširi v narobe obrnjen stožec s poudarjenimi utrditvenimi rebri Značilne dimenzije_ stolpni vodohran kapacitete 414 m3, višina 35,9 m, največji premer 17 m, premer nosilnega stopniščnega jedra 5,4 m, premer temeljne plošče 17 m, debelina 1,4 m Material nosilne konstrukcije_ armirani beton; drugi uporabljeni materiali: plošče PEHD (notranje površine celice vodohrana), fasada Rheinzink, fasadna kamena volna, strešna tesnilna visokopolimerna folija 114 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 26_ STOLPNI VODOHRAN, 1972, 2015 Mitja Rismal Sooblikovalec mestne vedute V. Stolpi, višinske konstrukcije 115arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Vodni stolp je bil zgrajen v severnem delu mesta ob glavnem parku. Napaja se iz treh vodnih virov in skrbi za konstantne tlačne razmere v bližnji okolici mesta Murska Sobota in do treh hidro postaj, ki črpajo vodo v višje ležeče kraje. V času načrtovanja so razmišljali, da bi na strehi stolpa uredili kavarno, a do uresničitve te zamisli ni prišlo. Čeprav vodni stolp, načrtovan v 70. letih prejšnjega stoletja, ne zadošča več za vsako leto večjo porabo vode v mestu, ostaja pomemben člen murskosoboškega vodovodnega sistema. Stolpna zmogljivost 600 m3 vode, ki je shranjena v vodni celici, je del od 7000 m3 vode, ki jo mesto potrebuje danes. Stolp ima obliko kozarca, spodnji del s premerom 4,2 m sega do višine 15 m, vodna celica na vrhu podstavka v obliki narobe obrnjenega stožca ima višino 19 m, dostop do vodne celice je po betonskem montažnem okroglem stopnišču z desetimi podesti. Vseh stopnic je 144. Leta 2015 je bil stolp v celoti rekonstruiran. Stolpni vodohran Murska Sobota, Murska Sobota, 1972, 2015 Konstrukcijska zasnova_ dr. Mitja Rismal Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ dr. Mitja Rismal Leto načrtovanja_ 1971 Leto izvedbe_ 1972, rekonstrukcija 2015 Naročnik_ Mestna občina Murska Sobota Fotografije_ Lado Klar, Zoltan Gerenčer, Benjamin Resnik Gradivo hrani_ Vodovod sistema B, Murska Sobota Koncept konstrukcije_ armiranobetonski stolp se na vrhu razširi v obliko narobe obrnjenega stožca Prostorski koncept_ poudarjena vertikala Značilne dimenzije_ višina 34 m, notranja višina vodne celice 11,25 m, radij na obodu 15,6 m 116 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 27_ NORDIJSKI CENTER PLANICA, 2012–2015 Matej Blenkuš, Miloš Florijančič, Klemen Kobal, Vojko Kilar, Uroš Žvan, David Koren, Simon Petrovčič, Boris Azinović, Ana Kučan, Luka Javornik Programska in tehnološka dovršenost V. Stolpi, višinske konstrukcije 117arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Oblikovanje nordijskega centra izhaja iz odnosa med konstrukcijsko, programsko in tehnološko dovršeno in- tervencijo ter naravnim prostorom, v katerega se umešča. Temu odnosu je podrejena umestitev objektov in športnih naprav, kar se odraža v pahljačasti zasnovi skakalnega centra, v odnosu objektov do narave, ki jih obdaja, ter v celotni organizaciji prostora. Pahljačasto razporejene skakalnice ustvarjajo prostorski red, ki vse elemente povezuje v nehierarhično celoto. Ta je sicer jasno prepoznavna, a v svoji zadržanosti neločlji- vo vpeta v spektakularno dolino na robu Triglavskega narodnega parka. Geometrija skakalne krivulje, ki je ključen element oblikovanja, v vidnem konstrukcijskem betonu določa osnove skakalnice. Tehnični elementi skakalnice: stopnice, dostopi, varnostne ograje, instalacijski in tehnični dodatki so iz pocinkanega jekla in se izhodiščni materialnosti betona podrejajo tako z vidika teže kot prezence ter trajnosti. Elementi odbojnih ograj na skakalnicah, prostori za sodnike in vodje tekmovanj v betonskih okvirih sodniških stolpov, ter prosto- ri za skakalce, so iz masivnega lesa. Nordijski center Planica – skakalnice, spremljajoči in športni objekti, Rateče, 2012–2015 Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ skakalnice, spremljajoči in športni objekti: dr. Matej Blenkuš, Miloš Florijančič, Klemen Kobal, studio abiro, d. o. o.; krajinska ureditev: dr. Ana Kučan, Luka Javornik, Studio AKKA, d. o. o. Konstrukcijska zasnova_ faza 1a, 1c, 1d dr. Vojko Kilar, Uroš Žvan, David Koren, Simon Petrovčič, Boris Azinović; faza 2ac Uroš Žvan Leta načrtovanja_ 2010–2014 Leta izvedbe_ 2012–2015 Naročnik_ Zavod za šport RS Planica Fotografije_ Miran Kambič Gradivo hrani_ studio abiro, d. o. o. Koncept konstrukcije in uporabljeni materiali_ skakalnice in letalnice, stolpi, premostitve hudournikov – armiranobetonske konstrukcije; mostova čez tekaške proge – lesena; drugi materiali – les, jeklo, steklo Prostorski koncept_ pahljačasta umestitev skakalnic, prilagajanje terenu Značilne dimenzije_ Bloudkova velikanka HS139: razpon loka 37,8 m; sodniški stolp HS139–104: maksimalna višina 23,1 m; RTV-stolp HS139–104: maksimalna višina 23,1 m; mostova čez tekaške proge: razpona 20,5 m in 31,3 m; zaletišče letalnice HS225: maksimalna višina 14,9 m; RTV-stolp HS225: maksimalna višina 26,2 m Mednarodne nagrade_ Nordijski center Planica – otroške in mladinske skakalnice: Gold IOC IAKS Award, 2019 International Olympic Comitee, International Association for Sports and Leisure Facilities, 2019; Premio Fare Paesaggio, Vincitore, Premio Triennale Giulio Andreolli, Provincia autonoma di Trento, IT, 2016; Nordijski center Planica – Bloudkova velikanka: Architizer A+ Award, Public choice Winner, Typology Recreation Centers, New York, USA, 2015; častno priznanje Piranesi, 2014 Nacionalne nagrade_ Nordijski center Planica – otroške in mladinske skakalnice: nagrada Maks Fabiani, Društvo urbanistov in prostorskih planerjev Slovenije, 2017; Plečnikova nagrada, 2016; nagrada Trend, 2015, slovenska nagrada za vizualno umetnost; Nordijski center Planica – Bloudkova velikanka: slovenska nominacija za nagrado Mies van der Rohe, 2014; natečaj Nordijski center Planica: 1. enakovredna znižana nagrada na javnem natečaju, 2009 118 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 28_ ŽIČNICA NA VELIKO PLANINO, 1963 Vlasto Kopač, Valentin Scagnetti, Leonid Prihoda, Dore Martinjak VI. Žičnice, vzpenjače Razvoj turizma kot vzvod za zaščito dediščine 119arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Na podlagi urbanističnega programa, ki je krajinsko in spomeniško zavaroval večji, pastirski del Velike plani- ne in turistično-počitniško območje umestil na pašno manjvredni severozahodni del planote, se je začelo načrtovanje nihalne žičnice iz doline Kamniške Bistrice na Veliko planino. To zamisel je imela Zveza za tujski promet že leta 1928, ko naj bi žičnica povezala Kopišča v Kamniški Bistrici in planino Dol. Ob tem je Josip Vandot v časopisu Jutro zapisal: »Uživala bi svetovni ugled, tujski promet bi se dvignil z velikanskim zaletom, kar zna razsoden človek sam soditi.« (Vandot, 1928). Leta 1959/60 je načrte za obe postaji žičnice, pa tudi hotel Šimnovec, projektiral arhitekt Vlasto Kopač. Uresničili so jih leto pozneje, ko je nihalna žičnica povezala Kopišča v Kamniški Bistrici s Šimnovcem na Veliki planini. Strojno in pogonsko opremo zanjo so izdelali v tovarni Stol, kjer so pod vodstvom inž. Dušana Štefule predelali pogonski del stare podmornice. Tudi večji del drugih delov strojnice je bil recikliran. Delovala je skoraj brez okvar od leta 1963 do leta 2011, ko so zaradi tehničnih predpisov strojnico prenovili in s tem skrajšali tudi čas vožnje. Prvotno bi morala biti spodnja postaja žičnice bolj vzhodno, kot je danes. Ker pa bi žičnica potem potrebovala podporni steber, so se odločili, da jo pomaknejo na zahod, čez cesto. Več kot 50 let je bila to najdaljša nihalna žičnica brez vmesnega stebra v Evropi, saj premaguje višinsko razliko 857 m. Leta 1964 so zgradili enosedežnico, ki je povezovala Šimnovec s Traticami pod Zelenim robom. Šele leta 1973 so jo podaljšali do vrha Gradišča. Enosedežnico so kasneje zamenjali s staro dvosedežnico z Rogle. Ta je delovala do leta 2013. Nihalna žičnica na Veliko planino je ena izmed treh žičnic te vrste v Sloveniji. Letno na planino prepelje okoli 60.000 potnikov. Žičnica na Veliko planino, Kamniška Bistrica - Velika planina, 1963 Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ Vlasto Kopač Sodelavci_ odg. projektant Valentin Scagnetti, Leonid Prihoda, Slovenija projekt Konstrukcijska zasnova_ Dore Martinjak Leta načrtovanja_ 1959, 1960, 1963 Leto izvedbe_ 1963 Naročnik_ OLO Ljubljana Nagrada_ nominacija za nagrado Piranesi, 1985 Fotografije_ Elvis Jerkič Gradivo hrani_ arhiv MAO, Mojca Kopač Koncept konstrukcije_ nihalna žičnica brez vmesnega stebra; uporabljeni materiali: beton, jekleni nosilci, jeklenice, kamen Prostorski koncept_ urbanistični program in varstveni režim Velike planine ob razvoju turizma ohranjata značilno krajino planine Značilne dimenzije_ obratovalna dolžina nosilne vrvi: 1.668 m; višinska razlika, ki jo premaga kabina: 857 m; zgornja postaja žičnice: 1.412 m n. v.; spodnja postaja žičnice: 555 m. n. v.; debelina nosilne vrvi: 49 mm; debelina vlečne vrvi: 22 mm; hitrost vožnje: 8m/s; v eni uri prepelje: 320 potnikov; nosilna teža kabine: 2.825 kg; od najvišje točke kabine do tal: 230 m 120 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 29_ VZPENJAČA NA LJUBLJANSKI GRAD, 2005 Majda Kregar, Edo Ravnikar, Miha Kerin, Edvard Štok VI. Žičnice, vzpenjače Panoramska povezanost mesta z gradom 121arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Trasa poteka zunaj obzidja srednjeveškega mesta, a tik ob njem. Določena je bila v soglasju s konzervatorji. Tip mehanske povezave izhaja iz odločitve, naj bo povezava mesta z gradom nadzemna – panoramska, a čim manj opazna. Zato je vzpenjača na vitkih tirnicah, z vitkimi podpornimi stebri; ti so na večjih razponih (12 m) in obliko- vani tako, da so manj opazni (jekor in beton). Unikatno je tudi oblikovanje kabine: izdelana je iz velikih steklenih površin na tankem jeklenem ogrodju, z gibljivo, stekleno, lamelno streho in transparentnim mrežastim dnom. To zagotavlja prezračevanje, vizualno lahkotnost in transparentnost, v skladu s panoramsko funkcijo. Spodnja po- staja ob vznožju hriba na robu Krekovega trga se zajeda v strukturo velikih opornih zidov hriba, zato je bilo delo inženirsko zahtevno. Vidni so žagani rezi v zidove in nosilni piloti, ki opirajo teren. Trikotna tlorisna oblika postaje sledi obliki urbanega mikroprostora. Prečna nagnjenost steklene strehe in njen elipsoidni vzdolžni profil izhajata iz tehničnih zahtev: strmo vzpenjanje kabine iz nadkritega prostora in ohranjanje pogledov z oken stanovalcev hiš vzdolž postajališča. Zgornja postaja je v podpritličju pred grajskim obzidjem, v podnivojskem večnamenskem grajskem lapidariju, ki se navezuje na historične trakte gradu. Tirna vzpenjača na Ljubljanski grad, Krekov trg–Ljubljanski grad, Ljubljana, 2005 Oblikovanje, arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ Majda Kregar, Edo Ravnikar, Miha Kerin, Ambient, d. o. o. Konstrukcijska zasnova – statika_ Edvard Štok, Konstat biro, d. o. o.; Doppelmayr Garaventa group, SCH Leta načrtovanja_ 2000–2005 Leto izvedbe_ 2005 Naročnik_ Mestna občina Ljubljana Nagrade_ Plečnikova medalja 2006; zlati svinčnik ZAPS, 2007; zlata medalja BIO 21, 2008 Fotografije_ Ambient, d. o. o. Gradivo hrani_ Ambient, d. o. o. Koncept konstrukcije_ jeklena vodilna konstrukcija na armiranobetonskih slopih z razponi 12 m; kabina: jekleno ogrodje in varnostno steklo Prostorski koncept_ nadzemna, a čim manj opazna povezava mesta z gradom Značilne dimenzije_ dolžina trase vzpenjače 99 m, višinska razlika med postajama 70 m 122 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 30_ ŠPORTNI PARK LJUDSKI VRT, 1960–1965, 2008, 2022 Rok Oman, Špela Videčnik, Aleš Žnidaršič, Katja Žlajpah, Bernard Podboj, Andrej Gregorič, Martina Lipicer_ 2008–2022 Boris Pipan, Milan Černigoj, Jaša Žnidarič_ 1960, Alfred Klobasa_ 2006 VII. Lupine Oblikovanje stadiona skozi čas 123arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Ljudski vrt je večnamensko športno igrišče v središču Maribora. Kot nogometni stadion se je začelo razvijati že v petdesetih, pomemben mejnik pa je bila leta 1961 zgrajena majhna tribuna z veliko betonsko ločno stre- ho, ki sodi v vrh slovenske inženirske arhitekture. Konstrukcija je izvirno sestavljena iz nosilnega dvočlenskega železobetonskega loka, ki je rahlo nagnjen naprej, zadnji, manjši lok pa počiva na stebrih. Med obema deloma so napete jeklene vrvi, ki nosijo pločevinaste strešne plošče. Osnovne prvine so čista uporaba konstrukcijskih elementov, drzna razpetina loka in šotorska konstrukcija strehe. Leta 1998 je bila z javnim arhitekturnim na- tečajem izbrana rešitev za posodobitev stadiona v skladu z novimi pravili FIFA; stadion zdaj zagotavlja 12.000 sedežev ter dodatni javni program. Avtorji nove ureditve so želeli poudariti oziroma nadgraditi obliko prvo- tne, z Evidenco varovane tribune (Evidenca in valorizacija objektov slovenske moderne med letoma 1945 in 1970; www.evidenca.org). Dozidava v obliki ringa skupaj s tribuno inženirjev Borisa Pipana in Jaše Žnidariča tvori obliko arene. Tako kot stara tribuna se tudi streha dozidave dviga v osrednjih delih igrišča ter spušča na vogalih ter tako ustvarja dostope za gledalce. Javni športni objekti so strnjeni v treh etažah pod zemljo, kjer pravokotna »streha« služi kot plato za tribune nad njo. V nasprotju s pravokotno osnovo je glavna arhi- tekturna značilnost projekta valovit obroč, ki po obodu objema tribune in s svojo obliko gledalcem prav na vseh sedežih omogoča dober pogled in zaščito pred dežjem. Prva faza je bila zgrajena leta 2008, v letu 2022 pa so za telovadnice, klubske prostore, konferenčne dvorane in prostore za najem izkoristili še površine pod tribunami. Sanirali pa so tudi prvotno zahodno tribuno. Športni park Ljudski vr, Maribor, 1960–1965, 2008, 2022 Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ prvotna tribuna Milan Černigoj, Boris Pipan; nova tribuna Rok Oman, Špela Videčnik, Aleš Žnidaršič, Katja Žlajpah, Bernard Podboj (natečajna ekipa); Rok Oman, Špela Videčnik, Andrej Gregorič, Nicole Khor, Martina Lipicer, Aitor Casero, Javier Carrera, Ofis arhitekti, d. o. o. (realizacija) Konstrukcijska zasnova_ prvotna tribuna Boris Pipan, Jaša Žnidarič, Tehnogradnje, 1960; nova tribuna športnega parka Alfred Klobasa, Starcon, d. o. o., 2006 Sodelavci_ Vlado Emeršič, Leopold Hvas, nadzornika gradbišča Franjo Runovec, Jože Mušič Leta načrtovanja_ 1960, 2006, 2020 Leta izvedbe_ 1965, 2008, 2022 Naročnik_ Mestna občina Maribor Nagrada_ 1. nagrada na arhitekturnem natečaju, 1998 Fotografije_ arhiv Ofis, Janez Martinčič, Miha Vidrih, Tomaž Gregorič, Miran Kambič Gradivo hrani_ Ofis arhitekti, d. o. o. Koncept konstrukcije_ prednapeta armiranobetonska krivina in manjši armiranobetonski lok na stebrih, med njima sistem nosilnih jeklenih kablov; nova tribuna: armiranobetonska konstrukcija tribun, preko nje jeklena palična konstrukcija strehe Prostorski koncept_ prostor za gledalce in površine za javni program, valovita streha v obliki, ki ne moti pogleda Značilne dimenzije_ prvotna tribuna razpon/dolžina 129,8 m, središčna višina 18,4 m; nova tribuna 158 x 118 m, višina 15 m 124 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 31_ VELODROM IN ATLETSKA DVORANA, 1996, 2019 Marjan Zupanc, Špela Kuhar, Aleš Bizjak, Stanislav Udovč, Marko Coloni, Ralph Schurmann Nadgradnja tekmovalne kolesarske steze VII. Lupine 125arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Velodrom – kolesarska steza odprtega tipa, tribuna in večnamenska asfaltna ploščad so bili zgrajeni leta 1996 zaradi organizacije mladinskega svetovnega prvenstva v kolesarstvu. Umeščeni so bili na območje nekdanje vojašnice v zeleno predmestje Novega mesta. Objekt je sledil obliki in zahtevam 250-metrske krožne tekmo- valne kolesarske steze, v bazi katere so bili servisni in klubski prostori. Velika ploščad ob objektu je bila za- snovana z namenom širitve programske ponudbe ob dogodkih z uporabo začasnih mobilnih enot, kar danes razumemo kot zelo trajnostno. Namen novega gradbenega posega je bilo prekritje obstoječega športnega objekta z napihljivo membrano, ki ščiti pred neugodnimi vremenskimi razmerami in omogoča neomejeno uporabo športnih površin. Pri dograditvi je šlo za dodajanje novih programov v prvotni kolesarski objekt ter za izgradnjo njegovim meram prilagojene krožne 200-metrske atletske steze. Dvoslojna izolativna opna, ki pokriva površino velodroma, je členjena z radialnimi zračnimi komorami iz segmentov, ki artikulirajo veliko strešno površino, in sidrana v prvotni objekt. Z novo podobo se je krajinski element športnega parka pretvoril v orientacijski znak v pokrajini. Velodrom in atletska dvorana, Češča vas pri Novem mestu, 1996, 2019 Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ velodrom Marjan Zupanc, Špela Kuhar, Aleš Bizjak; prekritje atletske dvorane Marjan Zupanc, Air projektiranje, d. o. o. Konstrukcijska zasnova_ armiranobetonska konstrukcija Stanislav Udovč; napihljiva membrana Duol; atletska dvorana sodelavec Marko Coloni; kolesarska steza Ralph Schurmann; atletska steza Marjan Zupanc Leti načrtovanja_ 1995, 2017 Leti izvedbe_ 1996, 2019 Naročnik_ Mestna občina Novo mesto Nagrade_ mednarodno priznanje Piranesi, 1996; Plečnikova medalja, 1996; zlati svinčnik ZAPS, 2019; nominacija European Union Prize for Contemporary Architecture - Mies van der Rohe Award, 2020 Fotografije_ Marjan Zupanc Gradivo hrani_ Marjan Zupanc Koncept konstrukcije_ armiranobetonska konstrukcija in montažna napihljiva membrana Prostorski koncept_ baza z vhodi in programi, pokrite športne površine Značilne dimenzije_ širina 79,3 m, dolžina 117,2 m, višina betonskega dela 6,10 m, višina napihljive membrane 22,8 m 126 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 32_ NEKDANJI BENCINSKI SERVIS, 1968 Milan Mihelič, Kamilo Kolarič, Tomaž Goršič, Jože Jaklič Kiparski pristop h konstrukciji VII. Lupine 127arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Bencinski servis je bil umeščen ob današnjo Tivolsko cesto v sklopu urbanistične ureditve severnih mestnih vrat in Bavarskega dvora. Sestavljen je iz dveh delov: pokritega zunanjega servisnega območja in poslovne stavbe. Streho oblikujejo nosilci, ki se krožno razpirajo iz rebrastega sredinskega stebra in se zaključujejo v kvadrat s posnetimi robovi. Nosilce povezuje kiparsko oblikovana betonska opna s svetili in rebri, ki poudarjajo potek nosilca. Vmesni prostor je bil prvotno zasteklen z žičnimi stekli, zenitalna svetloba je poudarjala prostor- sko armiranobetonsko konstrukcijo in zagotavljala dodatno dnevno osvetlitev pod pokritim delom. Svetlob- niki so danes zaradi poškodb pri vzdrževanju zaprti z lesenimi deskami, avtorjevim prizadevanjem za sanacijo navkljub. Pod streho je umeščen tudi nižji poslovni objekt s trgovini namenjenim pritličjem in pisarnami za vodje bencinskih servisov v nadstropju. Fasada je steklena, v nadstropju pred direktnimi pogledi v notranjost zaščitena z montažnimi elementi iz barvane pločevine. Objekt, ki je danes funkcionalno opuščen in delno spremenjen, je uvrščen na seznam Evidenca (Evidenca in valorizacija objektov slovenske moderne med letoma 1945 in 1970; www.evidenca.org). Nekdanji bencinski servis na Tivolski cesti v Ljubljani, 1968 Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ Milan Mihelič, sodelavca Kamilo Kolarič, Tomaž Goršič, Konstrukta Leto načrtovanja_ 1967 Konstrukcijska zasnova_ Jože Jaklič, Konstrukta Leto izvedbe_ 1968 Naročnik_ Trgovsko podjetje Petrol Nagradi_ Prešernova nagrada za dosežke na področju arhitekture, 1976; Plečnikova medalja za arhitekturni opus, 2008 Fotografije_ Janez Kališnik, Virginia Vrecl Gradivo hrani_ Miha Goršič Koncept konstrukcije_ armiranobetonska gobasta konstrukcija z izrezi za osvetlitev Prostorski koncept_ sistem treh nadstrešnic omogoča prosto postavitev funkcionalnih elementov Značilne dimenzije_ kvadratna gobasta strešna konstrukcija s stranico 19,2 m, skupne višine 7,4 m 128 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 33_ BENCINSKI SERVIS NA TIVOLSKI, 1969 Edvard Ravnikar, Ervin Prelog Drzna in do skrajnosti izpeljana konstrukcija VII. Lupine 129arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Bencinski servis med Tivolsko cesto in železnico je na skrajnem obodu mestnega središča. Sistem treh gobastih streh z vitkimi stebri mesta ne zapira, ampak ga prepušča dolgim pogledom po okolici. Objekt je umaknjen v ozadje, torej ločen od prostora, namenjenega polnjenju goriva. Kljub menjajočim se funkcionalnim potrebam, grafičnim podobam, tipom avtomobilov, nadstrešnica s svojo dimenzijo in konstrukcijsko eleganco ostaja pre- vladujoč in ključen povezovalni element. Izjemna oblikovna in programska fleksibilnost ohranja kakovost ožje- ga prostora in okolice. Največja odlika objekta je do skrajnosti izpeljana konstrukcija treh stebrov, ki se gobasto razširijo v izjemno tanko strešno ploščo. Je vrhunski dosežek in drzen primer realizacije na meji dopustnega: 19-metrski razpon strehe pravokotne oblike se naslanja na sredinski steber širine 90 centimetrov, s strešno lupino debeline 8 do 10 centimetrov. Beton je prevlečen le še s hidroizolacijskim premazom. Stebri so votli, z odprtino za odtok deževnice. Strehe so med seboj konstrukcijsko neodvisne – stik je izveden z ozkim steklenim pasom, ki pripomore k osvetlitvi uporabne površine. Objekt je še vedno v rabi in je uvrščen v seznam Evidenca (Evidenca in valorizacija objektov slovenske moderne med letoma 1945 in 1970; www.evidenca.org). Petrolov bencinski servis na Tivolski 42 v Ljubljani, 1969 Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ Edvard Ravnikar, Zavod za izgradnjo Trga revolucije Konstrukcijska zasnova_ dr. Ervin Prelog Leto načrtovanja_ 1968 Leto izvedbe_ 1969 Naročnik_ Trgovsko podjetje Petrol Fotografije_ Janez Kališnik, Virginia Vrecl Gradivo hrani_ načrte je arhivu MAO podaril Stane Bernik (arhiv Sinteza), negativi iz zapuščine Janeza Kališnika Koncept konstrukcije_ tri gobaste konzole s tanko armiranobetonsko lupino Prostorski koncept_ sistem treh nadstrešnic omogoča prosto postavitev funkcionalnih elementov Značilne dimenzije_ tri gobaste strehe velikosti 19 x 19 m, stebri 90 x 90 cm, višina 5,5 m, strešna lupina debeline 8–10 cm 130 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 34_ MEDNARODNI MEJNI PREHOD, 2003 Polona Filipič, Mojca Gužič Trplan, Tomaž Habič Označevalec v pokrajini VII. Lupine 131arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Mednarodni mejni prehod Obrežje je na avtocestnem koridorju, ki preči ravnico Krško-Brežiškega polja in se s pogledi odpira na valovito pokrajino vzhodnih Gorjancev. Objekt kot označevalec v prostoru ne zaznamuje zgolj državne meje, ampak prekinja monotonost mimobežnega prostora ob gibanju z veliko hitrostjo. Projekt obsega nadstrešnico za potniški promet in sistem nadstrešnic za tovorni promet. Slednje so zaradi posebnih prometnoorganizacijskih zahtev ter drugačnih dimenzij zasnovane kot spremljevalni, sekundarni objekti. Za- snova nadstrešnice za potniški promet temelji na pristopu avtomobilskih konstruktorjev s prevladujočo este- tiko izpostavljenega ovoja, v katerega so vključeni vsi konstrukcijski in inštalacijski sistemi. Konkavni kovinski plašč oblikuje značilni dominantni element v prostoru, linijski svetlobniki poudarjajo linearnost avtocest. Konstrukcijski sistem dvanajstih podpor prevzemajo po štirje nagnjeni jekleni stebri, primarno strešno kon- strukcijo sestavlja mreža varjenih nosilcev I višine 1 meter, sekundarna konstrukcija pa je izvedena iz jekle- nega paličja. Nadstrešnice za tovorna vozila imajo enak podporni konstrukcijski sistem, a se s svojo valovito obliko le v svoji ločni formi naezujejo na glavno nadstrešnico. Primarna konstrukcija je iz varjenih I nosilcev višine 60 cm, sekundarno pa sestavljajo krivljeni jekleni profili IPE. Nadstrešnice na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje, Obrežje, 2003 Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ mag. Polona Filipič, Mojca Gužič Trplan, Arhé, d. o. o. Konstrukcijska zasnova_ mag. Tomaž Habič, SPIT, d. o. o. Leto načrtovanja_ 2003 Leto izvedbe_ 2003 Naročnik_ Servis javnih služb Republike Slovenije Nagrada_ 3. nagrada na javnem natečaju Fotografije_ Miran Kambič Koncept konstrukcije_ jeklena konstrukcijska zasnova, kombinacija jeklenega paličja in krivljenih strešnih nosilcev Prostorski koncept_ zakrivljena lebdeča streha označuje mejni prehod Značilne dimenzije_ nadstrešnica za potniški promet: 65 x 70 m, maks. višina 11,5m, konstrukcijski razpon: 26 m x 15,5 m; nadstrešnice za tovorni promet: 38,4 x 13 m, maks. višine 7,6 m ter 33,6 x 12,5–19,30 m, maks. višine 8,3 m, konstrukcijski razpon: 14,4 m in 12,4 m, konzolna modularna konstrukcija Material nosilne konstrukcije_ jekleni nosilci, jekleno paličje, armiranobetonski točkovni temelji; drugi uporabljeni materiali: kovinske profilirane plošče, večslojne polikarbonatne prosojne plošče razstava / exhibition HRVAŠKA C A R IN A P O LIC IJA C A R IN A P O LIC IJA C A R IN A P O LIC IJA C A R IN A P O LIC IJA C A R IN A P O LIC IJA C A R IN A P O LIC IJA C A R IN A P O LIC IJA C A R IN A P O LIC IJA OBJEKT 8,9,11OBJEKT 8 1" 2" 3" 4" G D A B C E F SLOVENIJA JM103 JM118 0 1 2 TLORIS NADSTREŠNICE ZA POTNIŠKI PROMET 4 5m3 132 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 35_ TROPSKI RASTLINJAK V BOTANIČNEM VRTU, 2010 Boris Volk, Miha Volk, Maja Vodnik, Jože Bavcon, Blanka Ravnjak Rastlinjak kot inženirski objekt VII. Lupine 133arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 razstava / exhibition Tropski rastlinjak je del Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani. Umeščen je vzdolžno ob obstoječi pritlični upravni objekt tako, da novi vhodni del v nadaljevanju upravne stavbe služi obema objektoma. Stavba je sestavljena iz vhodnega dela in rastlinjaka, a s konstrukcijskega stališča je bolj zanimiv rastlinjak. Do višine 1 metra ima armiranobetonski parapet, nad njim pa je jeklena konstrukcija zasteklenih sten v naklonu. Višina notranjosti je do 12,5 m, kar zadostuje tudi za rast višjih drevesnih vrst. Po osrednjem delu rastlinjaka je na višini 5 m speljan mostovž za sprehod med krošnjami dreves. Dostopen je po dveh stopniščih. Teren v notra- njosti rastlinjaka je nekoliko nagnjen, tako da omogoča pretok vode iz gornjega jezerca v spodnje ter krožno ogledno pot. Pri tropskem rastlinjaku so pomembne tudi tehnološke naprave za vzdrževanje primerne klime: zalivalni sistem, naprave za rosenje, ogrevanje, krmiljeno naravno prezračevanje in krmiljeno kroženje zraka. Tropski rastlinjak v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani, 2010 Arhitekturna zasnova in umestitev v prostor_ Boris Volk, Miha Volk, Maja Vodnik, Biro Volk, d. o. o. Konstrukcijska zasnova_ Boris Volk, Miha Volk, Biro Volk, d. o. o. Tehnologija in izvedba jeklenega dela_ Rabensteiner, Brixen, Italija Zasaditev_ dr. Jože Bavcon, dr. Blanka Ravnjak Leti načrtovanja_ 2009–2010 Leto izvedbe_ 2010 Naročnik_ Univerza v Ljubljani Fotografije_ Miha Volk in botanični vrt Gradivo hrani_ Biro Volk, d. o. o. Koncept konstrukcije_ jeklena konstrukcija Prostorski koncept_ postavitev rastlinjaka ob obstoječo upravno stavbo Značilne dimenzije_ zunanja dolžina 37 m, širina 16 m, notranja višina od 3 m do 12,5 m, razponi v prečni smeri 9 m in 6 m, razpon v vzdolžni smeri 6 m 134 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 135arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 136 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Ljubljansko železniško vozlišče Vizije so 17: Meje ali priložnosti? Timotej Jevšenak Z razstavami pod skupnim naslovom »Vizije so« Društvo arhitektov Ljubljana vsa- ko leto, lani že sedemnajstič, načenja žgoča vprašanja o urejanju mesta in opo- zarja na prezrte teme ter problematiko prostorskega in družbenega razvoja Lju- bljane, vse od makro do mikro merila. Poslanstvo niza razstav »Vizije so« je ne samo preučevati in opozarjati, temveč tudi pregledovati in širši javnosti v razmi- slek ponujati smernice ali morebitne koncepte za oblikovanje oziroma nadaljnji razvoj posameznih urbanih predelov v prestolnici in njeni okolici. Lanska razstava »Vizije so 17: Meje ali priložnosti?«, ki je bila novembra 2022 na ogled v Galeriji Kresija, je obravnavala in preizpraševala izredno pomembne pro- storske in infrastrukturne težave v mestu, ki so dolgoročna posledica kompleksne večplastne problematike tako imenovanega ljubljanskega železniškega vozlišča (LŽV). Tematika, s katero so se generacije strokovnjakov ukvarjale že preteklih sto let, dolgoročno ne zadeva samo urbanega razvoja Ljubljane, ampak tudi širši strateški in gospodarski napredek države in družbe. Meje ali priložnosti? Skozi Ljubljano je že davnega leta 1849, ko je po tirih prva lokomotiva slavnostno zapeljala prav na rojstni dan cesarja Franca Jožefa I., steklo velikopotezno prome- tno ožilje Južne železnice tedanjega Avstrijskega cesarstva in slovensko prestolni- co, med pomembnima središčema Dunajem in Trstom, tako rekoč postavilo na evropski zemljevid. Ta koristna »hrbtenica življenja«, dolga 577,2 kilometra, ki je v naše kraje prinesla tudi postopni gospodarski in družbeni napredek, je bila v štirih fazah (Dunaj–Gradec, Gradec–Celje, Celje–Ljubljana, Ljubljana–Trst) zgraje- na v pičlih 27 letih in tako že 174 let povezuje širšo regijo ter spodbuja h komuni- kaciji in razvoju posameznih središč in njihovih zaledij, skozi katera poteka. A železnica za Ljubljano protislovno že dolgo pomeni tudi izrazito prostorsko ovi- ro, ki omejuje njen skladen razvoj in ovira fizično in sociološko, družbeno kohe- rentnost njenih (pre)delov in prebivalcev. Čeprav so se že od velikega ljubljanskega potresa leta 1895 ob raznolikih družbe- nih in političnih kontekstih vrstili različni drzni in vizionarski predlogi, ki so se in- tenzivno ukvarjali prav z reševanjem tega ključnega prostorskega pa tudi razvoj- nega infrastrukturnega problema – vse od poglobitve do obvozov za tovorni promet – so ostali le na papirju kot neuresničene utopične zamisli. Zadnja desetletja naraščajoči promet vedno bolj obremenjuje državni avtocestni in železniški prometni sistem. Preobremenjeno ter v primeru železnice tudi dokaj zastarelo prometno infrastrukturo osrednjega tranzitnega vozlišča Slovenije (in srednje Evrope!) bi morali nujno urejati celovito in jo strateško ter prostorsko sistematično dolgoročno dobro premisliti, upoštevajoč vse dejavnike, ki jih, ka- kor je splošno znano, ni malo. Danes namreč ves železniški (tovorni) promet še vedno poteka po robu mestnega jedra in prav vse tovorne kompozicije, tudi tiste, ki nadaljujejo pot proti Gorenjski, morajo prepeljati glavni potniški kolodvor ali pa se tam ustaviti zaradi zamenjav kompozicij in njihovih smeri; to je tudi velik logistični zalogaj v organizaciji potniške postaje. Na že tako preobremenjenem ljubljanskem železniškem vozlišču pa se bo z zgraditvijo drugega tira med Ko- prom in Divačo tovorni promet še povečal. To bo dodatno ogrožalo poselitev mesta tako z vidika splošne varnosti kot tudi bivalne kakovosti. Povečal se bo negativen vpliv na zdravje ljudi zaradi hudega hrupa, tresljajev, onesnaževanja zraka in drugih nevarnih posledic tovornega prometa. A paradoksalno je v naši sodobni realnosti mesto v »sožitju« z državno infrastruk- turo vozlišča pogosto deležno zgolj na videz premišljenih, v praksi pa le parcialnih in provizoričnih, le utilitarnih infrastrukturnih rešitev, kot so razni podvozi, nadvozi Usmeritev - Vizije so 17 Sl. 1: Ilustracija: Tereza Prepadnik Sl. 2: LŽV – Ljubljansko železniško vozlišče Funkcije - Pomembno vozlišče v mednarodnem železniškem omrežju – za potniški promet še posebej ob zgraditvi prog, ki omogočajo visoke hitrosti vlakov, in mednarodnih koridorskih prog za tovorni promet; - zbirna točka vseh državnih potniških in tovornih prog; - središče regionalnega in primestnega potniškega prometa; - osrednja točka prestopa potnikov in pretovora blaga v glavnem mestu države. Problemi - Danes stanje in promet na LŽV nista primerno urejena in organizirana za učinkovito povezovanje, razvrščanje in ločitev potniškega in tovornega prometa ter za zagotavljanje trajnostnega transporta v mestu, regiji in državi; - glavna železniška postaja Ljubljana je preobremenjena s tovornim prometom, ker morajo nekateri tovorni vlaki peljati skozi potniško postajo dvakrat, zaradi potrebnega sortiranja tovornih vlakov izključno na tovorni železniški postaji Zalog ter zato, ker med posameznimi smermi okoli Ljubljane (zlasti med primorsko in gorenjsko progo) ni neposrednih železniških povezav mimo preobremenjene železniške postaje Ljubljana. 1 2 137arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Timotej Jevšenak in podhodi ter zadnja leta popularni megalomanski enolični protihrupni zidovi, ki sicer ponekod delno rešujejo zgolj čezmerno onesnaženost s hrupom, a v ljubljan- skem urbanem tkivu še potencirajo nekoherentnost razvoja mesta, njegovih (pre) delov in socialnih interakcij med prebivalci. Dejstvo je, da železnica iz naših življenj in prostora ne bo kar tako izginila, prav nasprotno, v času skrb zbujajočih podnebnih sprememb, naraščajoče energetske krize in nestabilnih družbenih razmer bi namreč v njej (in velikih neizkoriščenih površinah ob njej) lahko prepoznali zelo velike potenciale za trajnostni razvoj, ne samo na vzajemni državni in mednarodni infrastrukturni ravni, temveč tudi na sodobni trajnostni ravni gostenja urbanega tkiva Ljubljane znotraj njenega pro- metnega obroča. A to se lahko zgodi le ob kakršni koli potencialni, vendar celovi- ti dolgoročni velikopotezni rešitvi, to je preusmeritvi tovornega železniškega pro- meta iz mesta, pa naj si bo s poglobitvijo ali z obvozom. Recipročno bi lahko na zemljiščih ogromnih površin ob tirni vpadnici v prestolnico uveljavili skladne in dolgoročne vizije napredne gostitve mesta znotraj njegovega obroča, pa tudi po- vezovanja ljubljanskih (pre)delov in kombinacij sredstev učinkovitega javnega prometa, pri čemer v ospredju ne bi bila le parcialna utilitarna infrastruktura, ki se z odporom bori z »železniškimi ovirami in težavami«, temveč človek, njegove dejavnosti in javne zelene površine v sožitju s sredstvi učinkovitega mestnega javnega potniškega prometa – mestne železnice, ki bi lahko potekala po razbre- menjenih obstoječih tirnih trasah. Sl. 3: Število vlakov na relaciji Ljubljana Moste–ljubljanski kolodvor med januarjem in septembrom 2022, hrup zaradi tovornega železniškega prometa in število s hrupom preobremenjenih prebivalcev Ljubljane. Sl. 4: Protihrupne ograje in minimalna oddaljenost gradenj od železniške proge. Sl. 5: Karta Ljubljane s potencialnimi območji razvoja mesta znotraj obroča (območje kolodvora – A in Ljubljana Moste – B), železniškim omrežjem s prehodi za avtomobile in pešce ter sredstvi javnega potniškega prometa ob vpadnicah v mesto. Sl. 6: Potencialne možnosti v razvoju 80 hektarov neizkoriščenih površin območja železniškega koridorja na območju Ljubljana Moste – B (ob faktorju zazidave FZ = 1,6). 3 4 5 REZULTAT UREDITVE OBMOČJA B 6 138 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Usmeritev - Vizije so 17 1 Izračun za področje Moste ob faktorju zazidave FZ = 1.6. 7 9 8 Tako bi na primer po pavšalnih izračunih1 širše področje mestne četrti Moste (med Zalogom z osrednjim tovornim kolodvorom na vzhodu in glavnim potniškim ko- lodvorom na zahodu ter BTC-jem na severu in Novimi Fužinami na jugu) s svojimi 80 hektari neizkoriščenih degradiranih površin ob tirih, ki so sicer del državnega prostorskega načrta železniškega koridorja, lahko zagotovilo velikopotezni urbani razvoj mesta z nekaj manj kot 10.000 stanovanji za do 30.000 novih prebivalcev, 24 hektari vrtov, igrišč in parkovnih površin z nekaj več kot 1000 novimi drevesi ter z različnimi družbenimi in poslovnimi dejavnostmi v sožitju z obstoječimi progra- mi v neposredni bližini. Potencialna mestna linija železnice pa bi lahko bila najhi- trejša in najučinkovitejša povezava med mestnimi predeli – tako bi za pot od uto- pične nove »urbane strukture Moste« do Tivolija ali središča mesta z vmesnimi postanki potrebovali le nekaj minut. Vizije (iz)gradnje napredne sodobne in trajnostne skupnosti je torej mogoče ure- sničiti prav ob železnici, kar mnogim evropskim mestom že leta ni tuje. A Ljublja- na bo lahko v skladu z zamislijo o takšnem živahnem povezovanju in osmišljanju spregledanih površin ob tirih, ki so pogosto stigmatizirane kot manjvredne in brez potenciala, (z)rasla šele, ko bo dialog med državo in mestom tekel bolj učin- kovito in ko skozi mesto po tirih ne bo več drvel in hrumel železniški tovorni tranzitni promet. Kolofon Vizije so 17: Meje ali priložnosti? Razstava Društva arhitektov Ljubljana, 2022 Kongresni trg, Ljubljana, od 25. oktobra do 5. novembra 2022 Galerija Kresija, Ljubljana, od 9. do 24. novembra 2022 Avtorji razstave: Domen Ermenc, Timotej Jevšenak in Tereza Prepadnik Za IO DAL: Gašper Skalar, Katarina Čakš, Jure Sadar, Jure Henigsman, Marinka Škrilec Lukač Besedila: Timotej Jevšenak Ilustracije: Tereza Prepadnik Grafično oblikovanje: Domen Ermenc Video: Blaž Budja, Jure Henigsman Sodelavec: Adam Breznik Posebna zahvala: prof. Janez Koželj Vodstva po razstavi: Timotej Jevšenak Okrogla miza: 23. novembra 2022 ob 17. uri v Galeriji Kresija; razpravljavci: podžupan prof. Janez Koželj, Marko Peterlin z Inštituta za politike prostora, Jože Novak in France Zemljič z Direkcije RS za infrastrukturo Ministrstva za infrastrukturo ter arhitekti Jadranka Grmek, Martina Lipnik in Milan Kovač Urednik kataloga: Gašper Skalar Založnik kataloga: Društvo arhitektov Ljubljana, Karlovška cesta 3, Ljubljana Jezikovni pregled kataloga: Urška Honzak Ljubljana, november 2022 vizijeso17.com 139arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Timotej Jevšenak Sl. 7, 8, 9: Vizije ambientov urbanizacije Ljubljane ob neizkoriščenih površinah železniškega koridorja. Ilustracije: Tereza Prepadnik. 7 »Preselil sem se ob BTC.« 8 »V center grem čez park.« 9 »Tudi z vlakom sva v harmoniji.« 140 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Idejna zasnova dveh stanovanjskih stolpnic s spremljevalnim programom ob križišču Kajuhove in Zaloške ceste v Ljubljani – uporaba lesene konstrukcije pri gradnji v višino Matija Goljar, Magistrska naloga, FA UL, 2023, Mentorja: prof. Mihael Dešman, doc. Vlatka Ljubanović Usmeritev - Študentski projekti za Ljubljano 1 141arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 OPIS PROJEKTA Globalno segrevanje je največji izziv naših generacij. Če ga želimo ublažiti, bodo potrebne velike spremembe na vseh področjih življenja. Tudi pri načinu bivanja, snovanju in gradnji objektov, torej na področju urbanizma in arhitekture. Za zmanjševanje porabe energije ter izpustov toplogrednih plinov je treba pri zasnovi objektov upoštevati vse faze življenjskega cikla stavbe, od gradnje, delo- vanja, vzdrževanja do razgradnje. Izpuste pri gradnji lahko najbolj zmanjšamo z nadomeščanjem armiranega betona in jekla, ki sta že pri pridobivanju in proizvo- dnji zelo obremenjujoča za okolje, z lesom. Les ne zahteva uporabe fosilnih goriv, zaradi skladiščenja CO2 pa so leseni objekti lahko ogljično nevtralni oziroma celo ogljično negativni. Poleg tega imajo leseni objekti številne prednosti, kot so: pre- prosta prefabrikacija, hitra gradnja, večja uporabna površina, manjša teža kon- strukcije, večja izolativnost, večja toplotna kapaciteta, manjša poraba CO2 za proizvodnjo, možnost reciklaže, razgradljivost. Od konca 20. stoletja, odkar proizvajajo lesene lamelirane lepljene nosilce ter plo- šče, so lesene konstrukcije postale skoraj neomejenih dimenzij in oblik, to pa je omogočilo gradnjo vse bolj zahtevnih objektov. V zadnjih letih po svetu tako gra- dijo tudi lesene stolpnice, ki dosegajo višino do 85 metrov. Lesena konstrukcija se je izkazala za zahtevno predvsem pri požarni varnosti, statični odpornosti na boč- ne sile, veliki elastičnosti, trajni zaščiti pred vlago, akustiki in izvedbi detajlov. Z idejno zasnovo projekta dveh stolpnic s spremljevalnim programom ob križišču Kajuhove in Zaloške ceste v Ljubljani sem želel preveriti možnost gradnje takšnih objektov v slovenskem prostoru. Cilj magistrske naloge je bil najti idejno rešitev za sodobno stanovanjsko skupnost na manjšem mestnem območju, zasnovano po vseh merilih trajnosti. Največji izziv projekta je bila zasnova konstrukcije. Uporaba lesa je zaradi mnogo manjše lastne teže v primerjavi z betonom za takšne objekte sicer smiselna, toda potresna ogroženost v Ljubljani jo zelo omejuje. Če v konstrukciji ni armiranobe- tonskega jedra, se zdi edina možna rešitev zavetrovanje po obodu stavbe, saj tako dobimo paličje, v katerem naj bi delovale samo osne sile, ki jih les dobro prenaša. Za dimenzioniranje nosilne konstrukcije je bil uporabljen 3D računalniški model. Izračuni so bili sicer zelo poenostavljeni, toda v končni različici v stebrih in diago- nalah ni bilo presežnih obremenitev, tudi pomiki so bili znotraj dovoljenih. Hori- zontalni pri potresu največ 20 centimetrov. Strog stebrni raster sekundarne nosilne konstrukcije prevladuje na fasadi, kar omogoča optimalno razporeditev oken glede na program v notranjosti. Skeletna konstrukcija omogoča proste tlorise, stavba ima kar 8 različnih nadzemnih etaž. Matija Goljar 3 Sl. 1: Situacija obravanega območja Sl. 2: Izvedba v lesu nakazuje usmeritev skupnosti; to je trajnostna družba, ki se zaveda problemov sedanjosti in prihodnosti ter nujnosti, da prispeva k njihovemu reševanju. Sl. 3: Z oblikovnim poenotenjem fasad stolpnic, garažne hiše in obodne pozidave je kompleks dobil skladno zunanjo podobo. 2 142 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Usmeritev - Študentski projekti za Ljubljano 4 5 143arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Vodilo projektiranja stanovanj je bila optimizacija tlorisnih površin glede na nji- hovo uporabo. Prostori, kjer preživimo malo časa, so minimalnih kvadratur in so v jedru objekta. Stanovanja so zasnovana s čim manj hodniki. Dnevni prostori in kuhinje, kjer preživimo več časa, so večji ter dvostransko orientirani, najbolj raz- košne pa so terase, saj so zunaj stavbnega ovoja in so poceni. Razviti so bili štirje klasični tipi stanovanj, ki naj bi zadovoljevali večino potreb dana- šnje družbe. Zasebni program stanovanj dopolnjujejo skupnostni in javni programi le nekaj korakov stran; ti naj bi omogočali kakovostno bivanje vsem generacijam. Skupnost tako lahko postane prostor druženja, medgeneracijske in meddružinske pomoči, predajanja znanja ter navezovanja prijateljskih vezi za vse življenje. OPIS KONSTRUKCIJE Projekt ima popolnoma leseno (lameliran lepljen les) palično konstrukcijo iz ste- brov in nosilcev (stebri tečejo neprekinjeno skozi nadstropja, povezani so z no- silci, na katerih so naložene stropne plošče), ki je po obodu zavetrovana z diago- nalami. Zavetrovanje po obodu ima večjo statično višino, kot bi jo imelo klasično nosilno jedro, in posledično pri horizontalnih navorih (veter, potres) na kon- strukcijo delujejo manjše sile. Členki – stiki paličja – bi bili jekleni, podobni kot pri leseni stolpnici Mjøstårnet na Norveškem. Jekleni stiki so duktilni in prevze- majo veliko energije pri potresu. Takšna konstrukcija z veliko stiki je precej manj toga, bolj podajna, kot so klasične, kar lahko dodatno zmanjša napetosti, ki na- stanejo v konstrukciji pri potresu. To lahko zmanjša zahtevano nosilnost kon- strukcije ter jo poceni. Ob tem je treba poudariti, da se s tem istočasno poveču- jejo pomiki, ki lahko postanejo problematični. Etažne plošče so kompozitne plošče podjetja KLH. Spodnji sloj (18 centimetrov) je 5-slojna CLT plošča. Zgornji sloj je beton C30/37 (8 centimetrov). Beton ima odlične tlačne karakteristike, les ima dobre natezne karakteristike, tako so izkoriščene dobre lastnosti obeh materialov. Plošča ima dvosmerni raznos sil do nosilcev (6,5 metra narazen). Na oseh nosilcev so plošče prekinjene, da ne nastajajo natezne obremenitve v be- tonu, ki zato načeloma ne potrebuje dodatne armature, zadostujejo utori v CLT ploščah, izdelani v tovarni. Na mestu se vlije betonski sloj, opažev ne potrebuje- mo. Zasnova temelji na navodilih proizvajalca. Zaradi dodatne mase betona je objekt bolj odporen na nihanje zaradi sunkov vetra, ima večjo toplotno maso ter zagotavlja ugodnejše bivalno okolje, hkrati pa ima boljšo zvočno izolativnost med etažami (težave, ki so se pojavljale pri lesenih stolpnicah, ki niso imele be- tona v etažnih ploščah). Po tabeli proizvajalca te plošče nosijo 3,5kN/m2 kori- stne ter 3kN/m2 lastne obremenitve na razponih do 6,5 metra. Plošče balkonov imajo manjše razpone (3 metre), nimajo požarnih in akustičnih zahtev, zato so uporabljene običajne CLT plošče debeline 12 centimetrov. 3D model preizkušene konrukcije v programu SAP2000 Potres: Maksimalni računski pomiki v smeri x - 7,7 cm (dejanski 15,4 cm). Potres: Maksimalni računski pomiki v smeri y - 9,9 cm (dejanski 19,8 cm). Izkoriščeno prerezov (cm) (cm) 8 6 7 7a Sl. 4: Zaradi lesene izvedbe je celoten objekt do 80 odstotkov lažji od primerljivih armiranobetonskih, zato je tudi temeljenje lahko cenejše. Sl. 5: Tloris pritličja v situaciji. Sl. 6: Za dimenzioniranje nosilne konstrukcije je bil uporabljen 3D računalniški model. Izračuni so bili zelo poenostavljeni, toda v končni različici v stebrih in diagonalah ni bilo presežnih obremenitev, tudi pomiki so bili znotraj dovoljenih. Horizontalni pri potresu največ 20 centimetrov. Sl. 7, 7a: Primarna nosilna konstrukcija je znotraj fasadnega ovoja. Lesene fasade so s terasami zaščitene pred dežjem. Obodni nosilci so pokriti s pločevino, ves zunanji les je globinsko impregniran proti vlagi. Sl. 8, 8a: Stolpnice so načrtovane brez armiranobetonskega jedra. Za popolnoma leseno izvedbo se zdi edina možna rešitev zavetrovanje po obodu stavbe, saj tako dobimo paličje, v katerem naj bi delovale samo osne sile, ki jih les dobro prenaša. Matija Goljar 144 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 GSPublisherVersion 0.6.100.100 Prikaz primarne konstrukcijeVsa nosilna konstrukcija ZUNANJI STEBRI (3-20et.): lameliran lepljen les 27/27 cm ZUNANJI STEBRI (0. et.): jekleni profil (+) 270/270/4 mm NOSILCI BALKONOV: lameliran lepljen les 27/25 cm BALKONSKE PLOŠČE: križno lepljen les d=12 cm STENE IN ETAŽNE PLOŠČE V KLETI armiran beton ZUNANJI STEBRI NIŽJIH OBJEKTOV: lameliran lepljen les 27/27 cm NOTRANJI STEBRI NIŽJIH OBJEKTOV: lameliran lepljen les 50/27 cm ZAVETROVANJA NIŽJIH OBJEKTOV: lameliran lepljen les 40/27 cm NOSILCI GANKOV: lameliran lepljen les 27/27 cm PLOŠČE GANKOV: križno lepljen les d=12 cm ETAŽNE PLOŠČE: kompozit KLH- beton C 30/37 d= 8cm, križno lepljen les d=18 NOSILCI PLOŠČ: lameliran lepljen les 60/27 cm STEBRI GARAŽE: lameliran lepljen les 60/40 cm ETAŽNE PLOŠČE GARAŽE: kompozit KLH- beton C 30/37 d= 9 cm, križno lepljen les d=18 cm NOSILCI GARAŽE: lameliran lepljen les 58/40 cm ZAVETROVANJE GARAŽE: lameliran lepljen les 40/30 cm STEBRI KLANČINE: lameliran lepljen les 40/40 cm NOTRANJI STEBRI (15-20. et.): lameliran lepljen les 60/60 cm ETAŽNE PLOŠČE: kompozit KLH- beton C 30/37 d= 8 cm, križno lepljen les d=18 cm NOSILCI PLOŠČ: lameliran lepljen les 72/60 cm VOGALNI STEBRI (0-4. et.): lameliran lepljen les 160/70 NOTRANJI STEBRI (0-14. et.): lameliran lepljen les 80/60 cm ZAVETROVANJA (0-16. et.): lameliran lepljen les 80/60 cm ZAVETROVANJA (17-20. et.): lameliran lepljen les 60/60 cm ZAVETROVANJA (0-20. et.): lameliran lepljen les 60/60 cm VOGALNI STEBRI (5-8. et.): lameliran lepljen les 140/60 cm VOGALNI STEBRI (9-11. et.): lameliran lepljen les 100/60 cm VOGALNI STEBRI (12-15. et.): lameliran lepljen les 80/60 cm VOGALNI STEBRI (16-20. et.): lameliran lepljen les 60/60 cm OBODNI STEBRI (0-5. et.): lameliran lepljen les 140/60 cm OBODNI STEBRI (6-10. et.): lameliran lepljen les 100/60 cm OBODNI STEBRI (11-15. et.): lameliran lepljen les 80/60 cm OBODNI STEBRI (15-20. et.): lameliran lepljen les 60/60 cm PRIKAZ KONSTRUKCIJE ZUNANJI STEBRI (1. et.): jekleni profil (+) 270/270/25 mm Usmeritev - Študentski projekti za Ljubljano GSPublisherVersion 0.6.100.100 PICERIJA FITNES SAVNE PLESNA DVORANA PEKARNA LEKARNA MESNICA SADJE MLADINSKI CENTER KOLESARNICA PRALNICA TR GO VIN ICE ŠP ECE RIJ A VE TER INA TEHNI ČNA ETA ŽA TEHNI ČNA ETA ŽA CO WO RK ING PARKI NG STVAA NO NJA STVAA NO NJA CENTE R STAR EJŠIH KOLESARNICA PRALNICA STORITVE PISARNE VR TE CJASLI DOGOD KI KAV ARNA D ELAVNI CA SON ČNI KOLEK TORJI SON ČNI KOLEK TORJI ALI NIŠČE AVTOB USNA POSTA JA BAZEN SERVISI OTR OŠK O IGR I ŠČE PIKNIKINAMIZNI TENIS ZELIŠČNI VRT AVTOBUSNA POSTAJA STEKLE NJAK DR EV OR ED ZA LO ŠK A C ES TAKAJUHOVA DREVORED CESTA SADO V NJA K SADO V NJA K B PARKD REVORED VRTPARK RG PROGRAMSKA SHEMA javno zasebnoskupnostno zeleno tehnika 9 10 Sl. 9: Zasebni program stanovanj dopolnjujejo skupnostni in javni programi v neposredni bližini, kar omogoča kakovostno bivanje vsem generacijam. Sl. 10: Stanovanja imajo kljub majhni kvadraturi kakovostno zasnovo in velike terase. Sl. 11: Skupnost lahko postane prostor druženja, medgeneracijske in meddružinske pomoči, predajanja znanja ter navezovanja prijateljskih vezi. Sl. 12: Skeletna konstrukcija omogoča proste tlorise, stavba ima kar 8 različnih nadzemnih etaž. 8a 145arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Matija Goljar GSPublisherVersion 0.6.100.100 D W F DWF D W F R E D W F D W F DW FRE RE G K K T T1 1 T12 T2 3 4 S KH hodnik 37,61 m2 stopnišče 14,09 m2 GK T 2 3 H K 1 T1 T1 T2 K 1 234 S K H 2 3 H K 1 DWF D W F D W F DW F D W F D W F GK K 1 2 T T1 T2 1 T1 T3 2 T2 3 4 S KH hodnik 37,61 m2 stopnišče 14,09 m2 G K K 1 2 TT1 T2 1 T1 T3 2 T2 34 S K H 0 1 2 3 4 5 6TLORISI STOLPNICI M 1:200 S M XL S M XL S L XL S L XL XL M S komunikacijeL TIPIČNA STANOVANJSKA ETAŽA A Zaradi razporeditve teras in diagonalnih nosilcev je predvidena v 2., 6., 14., 18., nadstropju. Sestavljena je iz 2x večjih družinskih stanovanj, 2x stanovanj za starejše, ter 2x manjših stanovanj za mlajše. Najmanjši stanovanji imata južno orientacijo, ostala dvostransko. Diagonalni nosilci se v nekaterih stanovanjih pojavljajo na območju med obodnimi stebri. Zaradi premišljene razporeditve nikoli ne blokirajo dostopa na terase. TIPIČNA STANOVANJSKA ETAŽA B Zaradi razporeditve teras in diagonalnih nosilcev je predvidena v 3., 7., 15., 19. Sestavljena je iz 2x večjih družinskih stanovanj, 2x stanovanj za mlade družine, ter 2x manjših stanovanj za mlajše. Najmanjši stanovanji imata južno orientacijo, ostala dvostransko. Če postavimo B etažo nad A etažo vidimo, da so terase zložene tako, da so dvoetažne. GSPublisherVersion 0.6.100.100 D W F DWF D W F R E D W F D W F DW FRE RE G K K T T1 1 T12 T2 3 4 S KH hodnik 37,61 m2 stopnišče 14,09 m2 GK T 2 3 H K 1 T1 T1 T2 K 1 234 S K H 2 3 H K 1 DWF D W F D W F DW F D W F D W F GK K 1 2 T T1 T2 1 T1 T3 2 T2 3 4 S KH hodnik 37,61 m2 stopnišče 14,09 m2 G K K 1 2 TT1 T2 1 T1 T3 2 T2 34 S K H 0 1 2 3 4 5 6TLORISI STOLPNICI M 1:200 S M XL S M XL S L XL S L XL XL M S komunikacijeL TIPIČNA STANOVANJSKA ETAŽA A Zaradi razporeditve teras in diagonalnih nosilcev je predvidena v 2., 6., 14., 18., nadstropju. Sestavljena je iz 2x večjih družinskih stanovanj, 2x stanovanj za starejše, ter 2x manjših stanovanj za mlajše. Najmanjši stanovanji imata južno orientacijo, ostala dvostransko. Diagonalni nosilci se v nekaterih stanovanjih pojavljajo na območju med obodnimi stebri. Zaradi premišljene razporeditve nikoli ne blokirajo dostopa na terase. TIPIČNA STANOVANJSKA ETAŽA B Zaradi razporeditve teras in diagonalnih nosilcev je predvidena v 3., 7., 15., 19. Sestavljena je iz 2x večjih družinskih stanovanj, 2x stanovanj za mlade družine, ter 2x manjših stanovanj za mlajše. Najmanjši stanovanji imata južno orientacijo, ostala dvostransko. Če postavimo B etažo nad A etažo vidimo, da so terase zložene tako, da so dvoetažne. GSPublisherVersion 0.6.100.100 D W F DWF D W F R E D W F D W F DW FRE RE G K K T T1 1 T12 T2 3 4 S KH hodnik 37,61 m2 stopnišče 14,09 m2 GK T 2 3 H K 1 T1 T1 T2 K 1 234 S K H 2 3 H K 1 DWF D W F D W F DW F D W F D W F GK K 1 2 T T1 T2 1 T1 T3 2 T2 3 4 S KH hodnik 37,61 m2 stopnišče 14,09 m2 G K K 1 2 TT1 T2 1 T1 T3 2 T2 34 S K H 0 1 2 3 4 5 6TLORISI STOLPNICI M 1:200 S M XL S M XL S L XL S L XL XL M S komunikacijeL TIPIČNA STANOVANJSKA ETAŽA A Zaradi razporeditve teras in diagonalnih nosilcev je predvidena v 2., 6., 14., 18., nadstropju. Sestavljena je iz 2x večjih družinskih stanovanj, 2x stanovanj za starejše, ter 2x manjših stanovanj za mlajše. Najmanjši stanovanji imata južno orientacijo, ostala dvostransko. Diagonalni nosilci se v nekaterih stanovanjih pojavljajo na območju med obodnimi stebri. Zaradi premišljene razporeditve nikoli ne blokirajo dostopa na terase. TIPIČNA STANOVANJSKA ETAŽA B Zaradi razporeditve teras in diagonalnih nosilcev je predvidena v 3., 7., 15., 19. Sestavljena je iz 2x večjih družinskih stanovanj, 2x stanovanj za mlade družine, ter 2x manjših stanovanj za mlajše. Najmanjši stanovanji imata južno orientacijo, ostala dvostransko. Če postavimo B etažo nad A etažo vidimo, da so terase zložene tako, da so dvoetažne. 11 12 146 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Usmeritev - Študentski projekti za Ljubljano Idejna zasnova bazenskega kompleksa in spremljajočega programa ob športnem parku Stožice Lucija Draginić, Magistrska naloga, FA UL, 2022, Mentorja: prof. Mihael Dešman, doc. Vlatka Ljubanović 147arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Lucija Draginić Za svoje magistrsko delo sem želela zasnovati območje, namenjeno pripravi vr- hunskih športnikov v Ljubljani, z bazenskim kompleksom ter z vso potrebno in- frastrukturo. Zagotavljalo naj bi vadbo različnih disciplin in multidisciplinarni pristop k treningom. Izhajala sem iz Športnega parka Stožice, saj obstoječa infrastruktura omogoča vključitev mojega programa. Urbanistično sem sledila obstoječim objektom, Športni park Stožice sem dopolnila z dodatnimi športnimi igrišči, trim stezo, ba- zenskim kompleksom in novim osrednjim objektom, ki bi s svojim programom povezal športne objekte v koherentno celoto. Osrednji objekt uporabi strukturo nedokončanega nakupovalnega središča Stožice, kamor sem umestila športno kliniko, trgovine s športno opremo, namestitveni program ter dvorane za različne športe in e-športe. Glavni del magistrskega dela je bazenski kompleks. Začetek njegove podobe izha- ja iz eksperimenta, zamisli o združenju dveh na videz nezdružljivih podob – bota- ničnega vrta in bazena. Oba programa imata kljub različnosti nekaj skupnega: visoko zračno vlago, visoko temperaturo in nadzorovano klimo. Poleg športne vsebine bazenski kompleks uporabnikom ponuja tudi javni prostor, večino tlori- sne površine objekta pokriva javno dostopen botanični vrt. Celoten volumen izhaja iz konstrukcijske zasnove oblike strehe, hiperboličnega paraboloida. Ovalna oblika je poudarjena z obhodom okoli objekta, obročem, izdelanim iz Vierendeel paličnih nosilcev. Jeklena konstrukcija oboda je podprta z dva temeljema iz armiranega betona pod točkama, kjer se obhod stika s tlemi. Oblika strehe objekta je antiklastična struktura (t. i. oblika sedla), ki nosi napeto- sti brez stiskanja ali upogibanja, stabilnost konstrukcije se zagotavlja z opozicijo dveh ukrivljenosti površine, to pomeni, da vsaka točka na njeni površini leži na dveh ravnih črtah čez površino. Horizontalni odseki po površini so hiperboličnega formata, navpični pa so parabolični. Streha objekta je narejena iz mreže prednapetih kablov, sidranih v jekleno kon- strukcijo obhoda. Takšen sistem kablov prenese obremenitev strešnega ovoja, poleg tega služi tudi kot osnova geometrijske mreže, na katero se pritrdi sistem zasteklitve in prezračevanja strehe. Da bi se preprečilo premikanje kablov, so ti na točkah križanja vpeti, sponke pa nanje izvajajo zadosten pritisk, da preprečijo zdrs. Naloga kritine je prenos obremenitve na nosilni kabelski sistem. Pomožni okvir je potreben, če kritina ne more preseči razmika med kabli, kar znatno podraži stre- ho. Temu se lahko izognemo, če določimo ustrezen naklon kabla in medsebojne razdalje. Zato sem geometrijsko mrežo prilagodila na manjšo razdaljo (mreža raz- deli streho na pravokotnike velikosti 3 × 3 metre oz. trikotnike, ki so polovica tega), da bi večino teže prenesli kabli, ki točkovno podpirajo strešno zasteklitev. Oblika hiperboličnega paraboloida ima še eno dodatno lastnost poleg njene upo- rabnosti pri statičnih obremenitvah. Streha se stika s tlemi samo v dveh točkah, kar pomeni, da se pri takšni obliki strehe deževnica naravno nabira v dveh točkah krajše osi konstrukcije. Pri snovanju svojega objekta sem to danost uporabila kot izhodišče za sistem shranjevanja in uporabe deževnice. Voda se potem lahko uporabi za zalivanje rastlin v botaničnem vrtu v objektu. Na koncih daljše osi elipse se obhod dviguje nad tlemi in tam objekt doseže svojo največjo višino, 24 metrov nad koto terena. Ko se sprehajamo po obhodu, pro- storu, namenjenem in obiskovalcem in športnikom, po stezi v rahlem 6-stopinj- skem naklonu, se od vstopnih točk na vzhodni in zahodni strani objekta dviguje- mo proti najvišjima točkama obhoda, severni in južni, in se nam pri tem počasi odpirajo najlepši razgledi v objektu. Na najvišji severni točki se proti zunanjosti odpre pogled na Areno in Stadion Stožice ter Kamniško sedlo, na južni strani pa proti središču Ljubljane. Ko pogle- damo proti notranjosti objekta, vidimo krošnje dreves v botaničnem vrtu. Jugovzhodna fasada M 1 200 0 105 20 148 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Usmeritev - Študentski projekti za Ljubljano S1 Ekstenzivna vegetacija ali vegetacijski tepih filc kot akumulator vode pran prodec frakcije 8 - 16 mm 6 cm Ločilni sloj - poliestrski PP filc, 200 g/m2 Toplotna izolacija XPS 6 cm Hidroizolacija - dvoslojna Toplotna izolacija 10 cm Parna zapora naklonski beton AB plošča 15 cm Jekleno paličje 500x500 mm jekleni stebri so sidrani v temelj s sidri - kovinskimi nasadili iz ploščatega železa konstrukcija fasade: jekleni stebri Ø 180 mm, antikorozijsko zaščiteni, izvedeni na zunanji strani, da ni v stiku s klorom T1 dvoslojni tartan mikroarmiran dilatiran plavajoči estrih 6 cm zvočna izolacija geficell 1 cm AB plošča 15 cm Jekleno paličje 500x500 mm izolacija 25 cm finalni sloj fasade; ALU plošče, barvane, na podkonstrukciji mikroarmiran beton finalni tlak +13.02 m +13.89 m +18.20 m +19.35 m +0.00 m T2 tlakovanje - naravni kamen podložni beton 15 cm utrjeno nasutje raščen teren diagonale konstrukcije, jekleno paličje Ø 500 mm pokrivna kapa venca - Alu pločevina na OSB podlagi nosilna konstrukcija: Vierendeelov nosilec jekleno paličje 500x500 mm; diagonale Ø 500 mm OBHOD Vizualno obkroži objekt in poudari njegovo obliko. Njegova tartanska podloga in oblika v konstantnem rahlem nagibu omogočata idealne pogoje za izvajanje treningov v nadstrešenem prostoru s kontrolirano klimo. Intezivno prezračevanje ob zasteklitvi kontrolira temperaturo prostora in preprečuje prekomerno segrevanje. trojna zasteklitev inštalacijski kanal: -konvektorji -prezračevanje zasteklitev: -točkovne konzole nosijo zasteklitev in inštalacijski kanal fasada: ALU plošče, barvane, na podkonstrukciji zasteklitev: strukturna fasada strukturna fasada fiksirana na jeklene stebre zaključek steklene strehe ob vencu oboda: hidroizolacija spojena s diletacijskim elementom zavihana pod Alu fasasadno oblogo 20 cm pletenica sidrana v obod nosilne konstrukcije pritrdišče vrvi-pletenice RAL montaža fasadne zasteklitve nosilna konstrukcija jekleno paličje 500 x 500 mm drsni stik zasteklitve s fasado obhoda senčilo: screen roloji, vpeti v jeklene stebre vozlišče dveh pravokotnih pletenic mulda za zbiranje kondenzne vode fasade konvektor AB venec kot protikoreninska zaščita Fasadni pas M 1:25 0 0.5 2.51 škatlasta spojka, ki poveže vozlišče pletenic, dimenzionirana na vse obtežbe zasteklitve strehe zasteklitev: ima trikotna polja, ki se prilagajajo geometriji hiperbolične parabole zasteklitev je samonosna; točkovna podprta pri spojkah stiki zasteklitve izvedeni kot diletacijski elementi, ki omogočajo različne pomike posameznih plošč S1 Ekstenzivna vegetacija ali vegetacijski tepih filc kot akumulator vode pran prodec frakcije 8 - 16 mm 6 cm Ločilni sloj - poliestrski PP filc, 200 g/m2 Toplotna izolacija XPS 6 cm Hidroizolacija - dvoslojna Toplotna izolacija 10 cm Parna zapora naklonski beton AB plošča 15 cm Jekleno paličje 500x500 mm jekleni stebri so sidrani v temelj s sidri - kovinskimi nasadili iz ploščatega železa konstrukcija fasade: jekleni stebri Ø 180 mm, antikorozijsko zaščiteni, izvedeni na zunanji strani, da ni v stiku s klorom T1 dvoslojni tartan mikroarmiran dilatiran plavajoči estrih 6 cm zvočna izolacija geficell 1 cm AB plošča 15 cm Jekleno paličje 500x500 mm izolacija 25 cm finalni sloj fasade; ALU plošče, barvane, na podkonstrukciji mikroarmiran beton finalni tlak +13.02 m +13.89 m +18.20 m +19.35 m +0.00 m T2 tlakovanje - naravni kamen podložni beton 15 cm utrjeno nasutje raščen teren diagonale konstrukcije, jekleno paličje Ø 500 mm pokrivna kapa venca - Alu pločevina na OSB podlagi nosilna konstrukcija: Vierendeelov nosilec jekleno paličje 500x500 mm; diagonale Ø 500 mm OBHOD Vizualno obkroži objekt in poudari njegovo obliko. Njegova tartanska podloga in oblika v konstantnem rahlem nagibu omogočata idealne pogoje za izvajanje treningov v nadstrešenem prostoru s kontrolirano klimo. Intezivno prezračevanje ob zasteklitvi kontrolira temperaturo prostora in preprečuje prekomerno segrevanje. trojna zasteklitev inštalacijski kanal: -konvektorji -prezračevanje zasteklitev: -točkovne konzole nosijo zasteklitev in inštalacijski kanal fasada: ALU plošče, barvane, na podkonstrukciji zasteklitev: strukturna fasada strukturna fasada fiksirana na jeklene stebre zaključek steklene strehe ob vencu oboda: hidroizolacija spojena s diletacijskim elementom zavihana pod Alu fasasadno oblogo 20 cm pletenica sidrana v obod nosilne konstrukcije pritrdišče vrvi-pletenice RAL montaža fasadne zasteklitve nosilna konstrukcija jekleno paličje 500 x 500 mm drsni stik zasteklitve s fasado obhoda senčilo: screen roloji, vpeti v jeklene stebre vozlišče dveh pravokotnih pletenic mulda za zbiranje kondenzne vode fasade konvektor AB venec kot protikoreninska zaščita Fasadni pas M 1:25 0 0.5 2.51 škatlasta spojka, ki poveže vozlišče pletenic, dimenzionirana na vse obtežbe zasteklitve strehe zasteklitev: ima trikotna polja, ki se prilagajajo geometriji hiperbolične parabole zasteklitev je samonosna; točkovna podprta pri spojkah stiki zasteklitve izvedeni kot diletacijski elementi, ki omogočajo različne pomike posameznih plošč 149arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Lucija Draginić 150 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Katarina Čakš Usmeritev - Študentski projekti za Ljubljano Krožna pot Ljubljanica Mesto kot otok, reka kot ulica Zgodovina Ljubljane je z vodo tesno povezana že od prazgodovine, ko so robove jezera na območju današnjega Ljubljanskega barja, ki je segalo vse do Grajskega in Šišenskega hriba ter območja današnje Špice, poseljevali koliščarji. Ljubljani- ca je skozi vso zgodovino zaradi počasnega toka pogosto poplavljala barjansko ravnino na jugu mesta, zato so v drugi polovici 18. stoletja med Grajskim gričem in Golovcem zgradili tako imenovani Gruberjev prekop. Prekop je namenjen hi- trejšemu pretoku vode z enega konca Ljubljane na drugega, kjer ima reka večji padec. Ko so 25. novembra leta 1780 skozi Gruberjev prekop prvič slavnostno spustili vodo, je del Ljubljane postal rečni otok. Vendar pa je pretok Ljubljanice zaradi nenadzorovanega, hitrejšega odtekanja po globljem Gruberjevem kanalu ob sušah dramatično upadel, rečno korito je bilo pogosto prazno, kar je med drugim ogrožalo temelje lesenih mostov, gorvo- dno pa povzročalo upadanje gladine vode ter izsuševanje Ljubljanskega barja. Za uravnavanje vodostaja Ljubljanice in gladine vode na Ljubljanskem barju je bila leta 1912 zgrajena zapornica na Gruberjevem prekopu, z enakim namenom pa leta 1939 tudi zapornica na Ljubljanici na Ambroževem trgu. Plečnikova za- snova zapornic je zadnja v nizu njegovih sekvenčnih ureditev javnih prostorov Ljubljanice – mostov, nabrežij in trgov, ki so temeljito predrugačili odnos mesta in njegovih prebivalcev do reke. Pri njegovi zasnovi zapornice gre za monumen- talizirano inženirsko delo, ki združuje zapornico z vso potrebno tehnologijo in oblikovanje arhitekturne kompozicije, ki skupaj z drugimi Plečnikovimi deli ustvarja zgodovinski spomin Ljubljane. Danes ob Ljubljanici in na njej poteka pestro javno življenje. Ljubljanica, ki je bila v preteklosti ena od osrednjih prometnih žil mesta, je postala prostor za sprosti- tev in šport, s potniškim prometom, ki služi predvsem turističnim ogledom me- sta. Z zgraditvijo Gruberjevega prekopa je Ljubljana dobila možnost krožne plov- ne poti, ki bi lahko povezala središče mesta okoli Grajskega griča proti vzhodu vse do Štepanjskega naselja in z nadaljevanjem poti po Ljubljanici celo do Fužin. Vendar pa zapornice brez ustreznih tehnoloških rešitev za premoščanje višine vode na obeh straneh zapornice za plovila krožno pot ovirajo. Študentje so pri predmetu Projektiranje 2 v študijskem letu 2016/2017 raziskovali možnosti za- snove splavnic na Ljubljanici in Gruberjevem prekopu, ki bi kljub zapornicam omogočale krožno plovno pot po reki in bi novo vodno pot s programskimi in prostorskimi intervencijami približale mestu, njegovim prebivalcem in obisko- valcem. Naloge so se osredinjale na tri možne lokacije oz. scenarije; v okviru teh so poleg ustreznih tehnoloških in oblikovnih rešitev za splavnice študentje pred- videli tudi spremljevalne programe, ki bi novo infrastrukturo približali mestu. Študentski projekti so nastali v študijskem letu 2016/2017 pri predmetu Projektiranje 2 na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani Mentorja: doc. Rok Žnidaršič, dem. Katarina Čakš, Seminar Žnidaršič Fotografije maket: Matko Mioč, Žiga Koritnik 1 151arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Katarina Čakš Sl. 1: Max Fabiani, Osnovni motivi mesta Ljubljane, 1895. Foto: Arhiv UL FA, MAO. Sl. 2: Ciril Metod Koch, Načrt mesta Ljubljana, 1924. Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica. Sl. 3: Plečnikove zapornice na Ljubljanici. Foto Katarina Čakš, UL FA. 2 3 1 / Prenova Plečnikove vodne zapornice predvideva splavnico, postajo mestnega rečnega potniškega prometa, ribjo stezo, malo hidroelektrarno in akvarij s programom, ki zajema klubski prostor, kavarno in prostor za zaposlene. 2 / Preoblikovanje obstoječe zapornice na Gruberjevem kanalu je zastavljeno kot nova podporna infrastruktura za rečni promet. Zapornica se preoblikuje v servisni obrat za rečni promet, z modelarskim centrom, klubskim prostorom in dostopom do vode. 3 / V okviru projekta nove vodne zapornice s splavnico in centrom za vodne športe na Gruberjevem kanalu so si študenti sami izbrali vodni šport, ki so ga nato umestili v sicer tehnološki objekt nove zapornice s splavnico, postajo mestnega rečnega potniškega prometa in sonaravno ribjo stezo. 152 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Ambrožev trg v Ljubljani ob Plečnikovi zapornici obkrožajo še številni drugi po- membni zgodovinski in kulturni spomeniki. Ob izteku trga stoji palača stare Cukrarne, še pred njo garažna hiša TGH-48 arhitekta Savina Severja, na drugem koncu trga pa najstarejši spomenik v Ljubljani, posvečen Tomažu Hrenu. Umesti- tev kakršnegakoli objekta v takšen prostor je svojevrsten izziv. Naloga si je kot izhodišče prostorske in urbanistične zasnove zastavila spoštovanje do obstoječe situacije. V okviru prenove Plečnikove zapornice so zasnovani splavnica, postaja rečnega potniškega prometa, ribja steza, mala hidroelektrarna in javni akvarij. Umestitev nove intervencije je zasnovana tako, da je oblika stavbe v dialogu s strugo Ljubljanice. Zavihek, ki se dviga iz parka, in zareza s klančino, ki vodi v no- tranjost stavbe, sledita oblikam okolice. Pogledi na okoliške mestne vedute so neovirani. Stavba je zasnovana tako, da skoznjo poteka javna pot, torej je obisk akvarija omogočen vsakomur. Ob spustu po klančini do Ljubljanice se obiskoval- cem odpre nova perspektiva na Plečnikovo zapornico. Betonski slopi, ki so hkrati nosilna struktura in fasada, ob določenih kotih dopuščajo pogled, ob drugih pa ga zapirajo in tako ustvarijo slikovito pot ob rečni strugi. Akvarij ob Plečnikovi zapornici_ Iza Šentjurc Usmeritev - Študentski projekti za Ljubljano 153arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Iza Šentjurc 154 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Usmeritev - Študentski projekti za Ljubljano Zamisel je ohraniti izvirno zasnovo Ambroževega trga in z novo intervencijo od- preti nove poglede na trg, Plečnikovo zapornico in vedute v okolici. Stavba je umeščena na rob trga, v prostor pred Cukrarno. Vsi ključni funkcionalni deli akva- rija so pod zemljo in imajo neposredno, nemoteno povezavo do vode, s pogle- dom na habitat ribje steze. Pot skozi notranjost se spušča ob volumnih akvarijev, ki skozi prostor segajo kot veliki, kompaktni vodni stolpi. Streha, ki se v obliki avditorija dviguje iz terena, ustvarja notranji prostor s kavarno. Iz visokega pro- stora se na eni strani odpira pogled na akvarije, na drugi strani pa na Plečnikovo zapornico in Fabianijev most. Spust skozi vodo_ Luka Lovrić merilo 1: 250tloris situacija 5m organizacija notranjih prostorovotpiranje pogledov na vrhu tribun otpiranje pogledov na vrhu tribun Dvigovanje parka pogled v reko pogledi čez park pogledi skozi kavarno merilo 1: 250tloris -2 5m 1 2 3 4 5 6 7 1 2 3 4 5 6 7 1 2 3 4B A B A C C Ponton javne toalete m ⁄ ž wc za zaposlene 4321 shramba 155arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Luka Lovrić fasadni pas merilo 1: 250prerez A-A 5m merilo 1: 250prerez C-C 5m merilo 1: 250fasada sever 5m 156 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Usmeritev - Študentski projekti za Ljubljano Projekt Delavnica nad vodo obsega servis za čolne na stari vodni zapornici na Gruberjevem kanalu, modelarski center in klubski prostor. Nov program in pre- obrazba obstoječe zapornice vzpostavljata prostor, namenjen medgeneracijske- mu povezovanju ljubiteljev modelarstva in čolnarstva. Nova intervencija je la- mela v obliki črke L, položena v teren in na obstoječo zapornico, z zarezanimi volumni za dostop svetlobe in usmerjanje pogledov. Strukturo obdaja opna, ki povezuje celoten volumen, služi kot senčilo, predvsem pa opravlja dvojno vlogo nosilca in ograje. Neposredno na zapornico je umeščena vzdolžna kavarna z izvrstnim pogledom na kanal, servis in modelarski center pa sta na levem nabrežju spuščena k vodi ter tako umaknjena od mestnega trušča v zeleni breg ob kanalu. Med polji zapor- nice je urejen sistem za dvig čolnov, ki v funkcionalnem in idejnem pomenu na- daljuje zamisel tehnologije zapornic, serviserjem pa omogoča celovito popravilo čolnov. Do njih dostopajo po plavajočem delovnem odru. V času neobratovanja servisa se čolni in delovni oder lahko spravijo pod objekt in tako ne motijo vodne- ga toka in prometa po kanalu. Ponton pod strukturo je namenjen postaji rečnega potniškega prometa. Prostori nad servisnim delom so oblikovani tako, da lahko mladi modelarji iz delavnic in prostora za druženje skozi stekleno odprtino opa- zujejo serviserje med delom. Ob vodi je urejen tudi polpokrit zunanji javni prostor, namenjen druženju, prire- ditvam in modelarskim tekmovanjem. Streha stavbe je na ulični strani zasnovana kot razširjen pločnik, nad kanalom pa kot most, ki povezuje oba bregova Gruber- jevega kanala. Delavnica nad vodo_ Neža Pezdirc 157arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Neža Pezdirc 158 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Usmeritev - Študentski projekti za Ljubljano Stavba je zasnovana kot vtopljen atrij v travniku ob Gruberjevem kanalu. Z reko je povezana z dvovišinskim mostom. V krajini se zarišeta dve odprtini – ena nad parkom v atriju, ob katerem vstopamo v notranjost, druga nad bazenom za pota- pljače, kjer stavba navzven odkriva svoj osrednji program – center za vodne špor- te s poudarkom na vadbišču za potapljače. V pokrajini je opazna samo visoka ograja atrijev, ki deluje kot virtualni volumen ob kanalu. Vstop je urejen v obliki klančine, ki se ovija okrog atrija mimo klubskega prostora do odprtega pogleda na bazen za potapljače in splavnico za potniške ladjice. Ba- zen je zasnovan kot steklen volumen, ki je do vstopnega nivoja napolnjen z vodo. Med Ljubljanico in Ljubljano_ Astrid Magajna 10m vhod izhod na most servisni prostori kubus votlina vstop bazen za potapljače vhod izhod na most bazen za potapljače bar servisni prostori park v atriju pot bazen za potapljače 159arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 Astrid Magajna merilo 1: 250prerez B-B 5m 345 2 1678 345 2 1678 GSEducationalVersion 4 5 2 1 3 4 521 6 7 8 merilo 1: 250tloris 5m 3 4 521 6 7 8 6 3 4 5 1 6 3 BB AA D D C C 2 lokal peščen atrij javne toalete m ⁄ ž pisarna za zaposlene splavnica potapljaški bazen garderobe potapljaškega centra most za pešce 160 arhitektov bilten • architect's bulletin • 234 • 235 a b Sl ik a na n as lo vn ic i: N ek da nj i b en ci ns ki se rv is na T iv ol sk i c es ti v Lj ub lja ni , 1 96 8; a rh ite kt : M ila n M ih el ič ; k on st ru kt or : J ož e Ja kl ič ; f ot o: V irg in ia V re cl Co ve r i m ag e: F or m er se rv ic e st ati on o n Ti vo lsk a ce st a in L ju bl ja na , 1 96 8; a rc hi te ct : M ila n M ih el ič ; c on st ru ct or : J ož e Ja kl ič ; p ho to : V irg in ia V re cl oktober / October 2023 • letnik / anno LIII ab arhitektov bilten • mednarodna revija za teorijo arhitekturearchitect’s bulletin • international mag. for the theory of architecture 234 • 235 Jurij Kobe ... No, ne tako daleč nazaj je bila značilnost ljubljanske šole za arhitekturo Plečnika in Ravnikarja z nje- govimi nasledniki znanje risanja in iskanja oblik, ki so zrcalile ne le svoj pomen in funkcijo, marveč tudi čas, kultu- ro svojega, tudi fizičnega okolja, skratka ves kontekst. Lara Slivnik ... Načrtovanje armiranobetonskih strešnih konstrukcij, ki so podprte samo z enim stebrom, se danes arhitektom odsvetuje, gradbeni inženirji zanje ne delajo več izračunov. A v šestdesetih letih dvajsetega stoletja ni bilo tako: v svetu in v Sloveniji so jih zgradili veliko, rasle so kot »gobe po dežju«. Raimondo Mercadante ... Zgodovina projekta Trga revolucije sledi preobrazbam arhitekturne vizije Edvarda Rav- nikarja (1907– 1993) v obdobju 20 let dela pri projektu ter razvoju s stališča potreb javnega naročnika, ki so zazna- movale prvotno zasnovo modernega monumentalnega trga v Ljubljani. Majda Kregar ... Izpostavljamo konstrukcijo vhodnega stolpa z nepravilnim peterokotnim tlorisom. S pomočjo matematika F. Dacarja smo leta 1980 izrisali načrt lesene vidne konstrukcije tako natančno, da so bili kosi, pripe- ljani iz delavnice, v nekaj dneh sestavljeni v zahtevno obliko brez najmanjšega prirezovanja pri montaži. Elvis Jerkič ... Pri športnih dvoranah, za katere je značilen velik odprt prostor, je konstrukcija, ki prostor premošča, ključni prostorski element. Konstrukcijski material definira tudi materialnost prostora. Ivana Ljubanović Križman ... Stavba je oblikovana enotno, poudarjena je lepota nezakrite konstrukcijske zasnove in surove materialnosti gradiv. Njena prostorska nedeterminiranost in programska nedoločenost ter hkrati zago- tovitev visoke tehnološke podpore omogočajo najširšo uporabnost prostora. Ana Lovrec Medved, Boris Bežan ... Želeli smo, da se notranji prostori, ki so konstrukcijsko tudi najbolj zanimivi, ohranijo. Gre namreč za tovarniški objekt, ki je imel prvi v Sloveniji skeletno konstrukcijo, kar je bila takrat no- vost v regiji. Rok Žnidaršič ... V nalogi je predstavljena možnost vzpostavitve plovne poti po Ljubljanici od Maroltovega izvira na Vrhniki do Ambroževega trga v Ljubljani ter plovne poti po Ižici od Peruzzijeve ulice do izliva Ižice v Ljubljanico. Kristina Dešman, Maja Ivanič, Špela Kuhar, Špela Nardoni Kovač, Vesna Perovnik, Damjana Zaviršek Hudnik ... Raznolik nabor tematskih sklopov potrjuje, da grajeni prostor na različnih ravneh vpliva na življenje in delovanje posameznika in družbe. Ustvarjalno sodelovanje med strokami, ki ga navdihujejo želja po delovanju v dobro druž- be, spoštovanje različnih pogledov in razumevanje širših zornih kotov, je pomembno. Gorazd Humar ... Slovensko gradbeno inženirstvo je s svojim bogatim znanjem pomemben dejavnik sooblikovanja slovenske krajine. Z optimalnimi inženirskimi rešitvami odgovarja na zahteve današnjega časa, pri čemer imajo po- membno vlogo varnost, ekonomičnost in racionalnost zgrajenih objektov. Gojko Zupan ... Kadarkoli pa se v Sloveniji zazremo v simbole slovenstva, v tiste, ki so tehnično neobičajni, se spom- nimo na konico države. Na najvišji gori, na vrhu Triglava, stoji Aljažev stolp. Preživel je pet držav, desetine viharnih strel in ostal spretno načrtovan ter sestavljen pločevinasti zastopnik tehniške kulturne dediščine. Matija Goljar ... Največji izziv projekta je bila zasnova konstrukcije. Uporaba lesa je zaradi mnogo manjše lastne teže v primerjavi z betonom za takšne objekte sicer smiselna, toda potresna ogroženost v Ljubljani jo zelo omejuje. Lucija Draginić ... Celoten volumen izhaja iz konstrukcijske zasnove oblike strehe, hiperboličnega paraboloida. Ovalna oblika je poudarjena z obhodom okoli objekta, obročem, izdelanim iz Vierendeel paličnih nosilcev. Katarina Čakš ... Danes ob Ljubljanici in na njej poteka pestro javno življenje. Ljubljanica, ki je bila v preteklosti ena od osrednjih prometnih žil mesta, je postala prostor za sprostitev in šport, s potniškim prometom, ki služi pred- vsem turističnim ogledom mesta. Timotej Jevšenak ... Lanska razstava »Vizije so 17: Meje ali priložnosti?« je obravnavala in preizpraševala izredno pomembne prostorske in infrastrukturne težave v mestu, ki so dolgoročna posledica kompleksne večplastne pro- blematike tako imenovanega ljubljanskega železniškega vozlišča (LŽV). 2 3 4 • 2 3 5 Skupaj znamo najbolje • Together we know Best slovenski inženirsko-arhitekturni dosežki/ Slovene Engineering and Architectural Achievements Skupaj znamo najbolje • Together we know Best slovenski inženirsko-arhitekturni dosežki/ Slovene Engineering and Architectural Achievements a b • S k u p a j z n a m o n a j b o l j e • T o g e t h e r w e k n o w B e s t • o k t o b e r / O c t o b e r 2 0 2 3 • L I I I