Zgodnja
Katolišh cerkven list.
Danica izhaja vsak petek naeeli poli, in velja po pošti za celo lrto 4 gld. (K) krM za pol leta 2 gld. 40 kr., za .Vtert letal g M. JO kr. V tiskarnici sprejemana za leto 4 gold., za pol leta 2 gld., zaeetert l<>ta 1 srl; ako zadene na ta dan praznik, izide Danka dan poprej.*
Tečaj XXXII,
V Ljubljani 7. sušca 1879.
List 10.
Seeto leto•
I.
Oče, kadar pride od daleč in stopi pred otroke, jim podali darov zbranim in jih razveseli. Novi papež Leon XIII pa so vsih vernih kristjanov duhovni oče in od Kristusa postavljeni Poglavar; stopili so 15. svečana tega leta tako rekoč pred vesoljni svet, odperli so zlato pismo, v kterem je zapisan prelep in imeniten dar, ki ga nam podelujejo o svojem nastopu, to je: Sveto leto, jubilej.
To navado imajo od nekdaj rimski papeži. Kmali
▼	začetku svojega naj višega pastirstva kakor oče vsih vernikov in gospodar višjih darov b očetovsko radodar-nostjo nebeške zaklade odprejo, napovedč molitve, opravljanje dobrih dčl in pokoro. S tem želijo kersansko čedo očistiti, da bi Oče usmiljenja z milim očesom mogel gledati na svojega namestnika in njegove ovčice na zemlji, jim pomoč deliti, jih varovati in pasti, kakor piše sv. papež Leon.
Sv. Oče pa ne le da nasledujejo izgled svojih prednikov, ko sveto leto razpisujejo, temuč ženejo jih k temu tudi velike potrebe sedanjega čas». Popisali so obširno v svoji encikliki (28. grudna lanskega leta), kako hude in velike nadloge tarejo sedanji svet, ki jih tudi v pismu za sv. leto ob kratkem omen)a)o. Razsvitljeni od Duha božjega dobro previdijo, v kako hudem času so sprejeli naj težji butaro na zemlji kakor jetnik, in kako potrebna je naj pervo njim samim Božja pomoč, da bi butaro mogli nositi. Cerkev je kakor od viharjev obdana, zatirana in preganjana skoro po vsih krajih od očitnih in skritih sovražnikov, pravica in poštenost silno terpi, nemarnost za vero in Cerkev se mogočno šopiri zlasti
▼	viših stanovih, v nižjih pa je mnogo pobojev in div-jačnosti, nezmernosi, kletvinje itd. Zato vedno globo-keje propadajo očitne vredbe po nesrečnih sklepih brez boinih ljudi, pravijo sv. Oče. Zato pa tudi pravični Bog žuga b hudimi šibami, ktere so po nekoliko Ijud-Btva že tudi zadele, in se je dan na dan bati morebiti še hujših.
Zato sveto leto ima ta posebni namen, da bi se dušni madeži ismili s pokr o, z deli keršanskega usmiljenja, s postom, z molitvijo. Take dela pa, ki jih Bogu vesoljca Cerkev skupaj daruje, so njemu tako prijetne in tako polne dobrega sadu, da Božji dobrotnosti tako rekoč silo delajo. Zato se je terdno zanesti, da se bo nebeški Oče ozerl na poniževanje svojega ljudstva v
svetem letu, da se bodo reči na bolje obernile in bo Bog zopet potolažil in razveselil svoje ljudstvo. Tako upajo sv. Oče in opirajoči se na usmiljenje Boga vsemogočnega, in na oblast sv. Petra in Pavla ter na svojo od Boga dano pravico zvezovati in razvezovati, in — razpisujejo sveto leto.
<Sr. hriiev pol za verne «tude r vicah.
Nastopil je sv. postni čas, v kterem verni kristjani kaj radi sv. križev pot združeno in zasebno molijo in pri njem zadobljene odpustke vernim dušam v prid darujejo. O da bi pač to duhovno vajo vsi opravljali b pravo pobožnostjo, od druge strani pa tudi premišljevali strašanske muke, ki jih morajo verne duše terpeti v vicah!
Sv. Tomaž Akvinski pravi, pisaje od vic, da je najmanjši ondotna muka hujši, kot je bil križ bv. Petra in Andreja, kot nož, s kterim so sv. Jerneju rezali kožo, — kot levi s v. Ignacija, kot rož sv. Lavrencija, kot kolo sv. Katarine, — še več, veliko hujši od najbrit-kejše muke tega sveta. Vendar pa presega vse te mnke hrepenenje duš po združenji z Bogom, po nebesih. Še nikoli ni imel noben pregnanec takosnega hrepenenja po svoji domovini, noben sin takošne ljubezni do očeta, nobena hči takega doželenja do svoje matere, kakorino imajo terpeče duše do gledanja Božjega obličja. Vsak trenutek se jim dozdeva enak večnosti, in same si nič pomagati ne morejo; s svojimi še tako gorečimi solzami niso zmožne spremeniti Božje sodbe, in si časa pokore le za četertinko ure skrajšati.
Toraj kličejo le-ti zapuščeni otroci Božji brez prenehanja: „Usmilite se nas, vsaj vi, prijatli naši!" Toda mnogo starišev, bratov, ali sester v vicah zdihuje in prosi brez vspeha.
Kraj vic je podoben razdjanemu mestu Jeruzalem-skemu, na kterega razvalinah je prerok Jeremija Bedel in milo jokal. Mesto je imelo prej veliko prijatlov; ko je pa prišlo v nadlogo, ni bilo viditi nobenega, da bi ga bil obiskal in tolažil. Toraj ga primerja prerok z vdovo zapuščeno in pravi: „Celo noč se joka in solze se udirajo po njenih licih." Tako zdihuje tudi marsi-ktera uboga duša v vicah, ktere se ji dolge dozdevajo kot večnost: Jaz sem v goreči žerjavici in terpim silno grozne muke, pa nobeden mojih prijatlev in znancev se me ne usmili, nobeden» ne pride, da bi me tolažil in rešil.
Toda potolažene bodite uboge capušena deše! V tem postnem časa bo marsiktera izmed vas, ki pozab-Ijeoe od svojcev morebiti že več iét ali celó stoletij ter-pite v gorečem ognja, zsdobila hladilo pa tudi resenje; kajti darovale se bodo sa vas ne le svete maše, rožni venci in druge z odpustki obdarovane molitve, ampak posebno sveti kriievi poti, ki bodo vam tolažilni poti, ter bodo vam odperli pot v nebesa.
S to duhovno vajo zamorete sebi in dragim koristiti in svoje zasluženje pomnožiti, ako budite sledeče dobre namene: 1. Da se sah valujete božjem« Zveličarju sa neskončno ljubesen, s ktero je preterpel na) britkejsi v - * smert. 2. V odpušanje naših dolgov in kasen sa grehe, ktere samoremo po predragi kervi Jesu trm zbrisati na križevem poti. 3. V sadobljenje velikega sasluženja, ker postanemo deležni neskončnega sasluženja Jesusa Kri stusa. 4. Za goado srečne smertne ure. 5. V zado-stenje vseh razžaljenj, ktere grešniki po svojih gre&nih potih nakladajo Bogu. 6. Da bi presv. Devico in žalostno Mater Marijo počastili in deležni postali njene priprošnje v življenji in smerti. 7. V tolažbo in pomoč vernim duiam v vicah.
Kaj pa samoremo pri križevem potu nebeškemu Očetu darovati sa uboge duše?
1.	Predrago kri. „Brez prelivanja kervi se ne zgodi rešitev"; toda „kri Jesusa Kristusa nas očisti naših grehov". Studenec in potok te predrage in naj svetejše kervi Dajdemo na sv. križevem potu, s kterega se v toliko tisočih pretokih rasliva: v vse ss. Sakramente, ki se delijo, v vse ss. hostije, v vse dobre deia vernih kristjanov, in v neumerjoče duše, ktere se pre pustijo milosti božji. Potok predrage kervi teče pa tudi doli v vice, da pogasi ondi plamen, da sbrisuje dolgove in pridobljuje sadostenje vernim dušam. Predraga kri is Jesusovih rán je torsj živi potok, ki rasveseljuje ter-peče in vojskovalno mesto božje, zmagovalno pa s prebivalci napolnuje. Obi «kuj toraj rad in pogosto sv. kri-žtiV pot Gospoda našega Jesusa Kristusa, nabiraj predrago kri is njegovih svetih rán s serčnim premišljevanjem io napeljuj ta presveti potok na uboge duše v vicah, da ugasiš njih plamen.
2.	Svete petere rane. Kakor samoremo vsako kapljico predrage Kervi Jesusove darovati nebeškemu Očetu na križevem potu sa verne duše, ravno tako mu samoremo tudi ss. petere rane pokasati in njih brezkončno sasluženje darovati kot odkupnino za rešenje vernih duš.
Lepa je molitev sv. Avguština za ranjco mater Moniko: „Za grehe svoje matere Te prosim odpušenja, o moj Jesus, usliéi me z lekom Svojih rán, ki je na sv. križu." — Sveti M^htildi je bil Oospod razodel to-le: „Kolikorkrat kdo odmoii 5 očenašev v čast mojih peterih rán za uboge duše v vicah, bodo vselej duše čudovito rszveseljene, akoravno bi njih muke ne nehale popolnoma." — O zveličanem Janezu iz Alvernije, ki je kaj prijazno občeval s vernimi dušami, pravi sv. Antonin: „Kadar je ta pobožni služabnik Božji v premišljevanji bs. peterih rán Gospodovih molil za uboge duš*, je pogostokrat rešil toliko duš iz vic, kakor če bi iz velicega ognja neštevilo iskric švigalo proti zraku."
Obiskuj tedsj pridno sv. križev pot in daruj neskončno zasluženje ss. peterih rán Jesusovih nebeškemu Očetu za terpečo cerkev.
(Konec 6ledi.)
izgledi bogoifubnih otroh is vsi h rasov Hersatistrtt. MM.
3. Zveličana Armela.
(Konec.)
Armela je bila nizkega, skor ubožnega stanu; pa zarad tega je bila ze!6 vesela in je večkrat hvalila Boga, da jo je postavil v tak stan.
Posebno zato je rada to imela, ker je spoznala, da taka, kakor je — kmetiška hči in dekla, se naj lože ponižnosti vadi, ker v takem stanu se človek naj lože uči le od Boga pričakovati pomoči, tedaj le vanj zaupati in Njegove milosti iskati!
S ponižnostjo je sklepala Armela naj natančniši pokorščino. Vsi so vedili, kako rada hodi v cerkev; vendar je pred prosila za dovoljenje starše in pozneje gospodarja. Raji je prišla domu prezgodaj, kakor prepozno, da je le službo Božjo opravila, ker je imela tudi pokorščino za dolžnost in se tudi v pobožnosti ni hotela ravnati po svoji volji, da le ni bilo kaj zoper voljo Božjo. Zato ni bila nobenkrat nejevoljna ali sitna, marveč vedno vesela. Starši njeni so sami rekli, da med šestero otroci jim edino Armela ni bila nikdar nepokorna. Brez mer-mranja je urno in veselo storila, karkoli so ji zapove-dali. Kadar je vidila, da mati ali oče ali pa kak posel težko dela, jim je po svoji postrežljivosti hitela pomagat ali je celo namesto njih sama delo prevzela.
Pa ne le do živih je imela toliko ljubezen in usmiljenje, dobrotljivost njenega serca je segala še v večnost. Veliko usmiljenje je imela namreč tudi do vernih duš v vicah. Pomagala jim je, kolikor je mogla, z molitvijo in dobrimi deli. Če je morala poleti v vročini ovce pasti ali po zimi velik mraz terpeti, je vse tako terpljenje zanje darova'a. Če je morala pometati, ali kaj aruzega težkega delati, je delala v ravno tisti namen. Večkrat je stala na solnčni vročini, ali pa pri pekočem ognji in je terpela skelečo bolečino, da bi tako lajšala britkosti ubogin duš. Pri jedi je ohranila naj boljše reči, večkrat celo kosilo, za miloščino ubogim, da bi zasluženje tega dobrega dela ranjcim pomagalo. Druge krati si je pritergala vode, ko je bila žejna, ali pa ni hotela igrati, da jc take majhne dari Bogu darovala za terpeče duše. Da bi se za tako keršansko usmiljenje tudi še bolj vnemala, je večkrat rekla sama pri sebi: „Ko bi zagledala koga izmed svojih znancev v velikem ognji, ki bi se sam ne mogel rešiti, ali bi ne bilo grozovito neusmiljeno ga notri pustiti, da gori, ko ga je mogoče rešiti? Tako moram tudi pomagati svojim bratom, kteri morajo toliko terpeti v vicah, pa si sami pomagati ne morejo."
Šc dveh reči moram omeniti; ni drugače.
Kjer koli je kaka duša, ki Jezusa ljubi, gotovo ljubi tudi Njegovo Mater Marijo. Zato Ji je bila tudi Armela zel6 vdana. Sama je pozneje pravila: „Če sem na svoje grehe mislila, si nisem upala povzdigniti oči k Bogu. V takem strahu sem se obernila do presv. Device in sem si Jo izvolila za Mater in Priprošnjico. Gorke solze sem pretakala in priserčno Jo prosila, naj me svojemu Sinu pokaže, pa naj mi vse odvzame, kar bi utegnilo neprijetno biti očesu Njegovega svetega ve-ličastva. Rekla sem sama pri sebi: Da si pridobim le Materno prijaznost, bom kmali milostno sprejeta tudi pri Njenem Sinu. Po dnevi in po noči sem veliko mislila na Marijo; sem si prav živo pred oči stavila njene dela, posebno, kako je v Nazaretu ljubila svojega Sina, Mu kot svojemu Bogu čast skazovala, Ga na rokah nosila ali na serce pritiskala. Potem sem jo prosila enake ljubezni do Njenega Sina, pokorščine in samotnosti ter
druzih čednosti, ktere je takrat Marija spolnovala, in prizadevala sem se jih za Njo posnemati. Tudi sem si delala misel, kakor da je hiša, v kteri stanujem, sv. hišica v Nazaretu in da smem Mariji in njenemu Sinu streči. Kadar sem tedaj pometala, imela kaj v kuhinji opraviti, ko sem postiljala in pospravljala, sem si mislila, kakor bi pred seboj vidila Marijo ravno tako delati in bi Jo hotela posueinati.
.,V vsili skušnjavah in težavah sem zaupala vanjo ter k Njej pribežala, kakor otrok k svoji dobri materi. In nikdar me ni prezirala, marveč vsikdar mi je prihitela na pomuč. Obvarovala me je satanovih mrež, v ktere me je hotel vjeti. Ob kratkem, moja dobra mati je bila moja priprošnjica. Za Bogom se imam Njej zali valiti za vse, kar sem."
Druga reč, ki je pri Armeli še posebej spomina vredna, je njeno nenavadno zaupanje do angelja varuha. Sv. vera namreč nas vse uči, da je Bog dal slehernemu zvestega tovariša, angelja varuha; pa ne vem, če ljudje še kake dobrote tako radi pozabijo, kakor tega prelju-beznjivega nebeškega prijatelja: vsak človek, ko bi bil sicer še tako zapuščen, ima angelja Božjega na strani — in vendar koliko jih je nehvaležnikov, ki leto in dan še ne mislijo nanj! Pri Armelici pa je bila ta verska resnica tako živa, kakor bi bila svojega angelja s telesnimi očmi poleg sebe gledala. In iz take žive vere je prihajala naj priserčniša, prav otročja pobožnost do njega. Govorila je ž njim, kakor s svojim prijateljem in učenikom. Prosila ga je, naj jo uči, kako mora Boga ljubiti, kako Mu služiti. Kadar se ji je ponesrečila kaka napaka, se mu je kakor pri prosto dete obtožila in ga v solzah prosila, naj ji vendar sprosi odpuščanja pri Bogu. Zelo se je bala v njegovi pričujočnosti kaj neprimernega storiti; že misel nanj jo je obvarovala vsake nepopolnosti, da bi se mu le ne zamerila. Predenj je šla zvečer spat, ga je prosila, naj po noči namesti nje čuje in Boga ljubi; zjutraj pa ga je spet prosila, naj io varuje pred vsem, kar bi utegnilo Boga žaliti. Kadar je šla v cerkev, mu je rekla, naj ž njo in v njenem imenu moli Jezusa Kristusa v naj svetejšem Zakramentu.
Do druzih ljudi je bila tudi zato tako prijazna in spoštljiva, ker si je mislila, kako je sv. angelj varuh pri njih in kako prijateljsko jih varuje. Če je koga pozdravila, je imela pri tem misel, da pozdravlja tudi njegovega angelja. Kadar ji je bilo kaj naročeno, pa se je bala pozabiti, je angelju priporočila in je svetovala tudi drugim, naj enako delajo, če bi si kaj težko zapomnili. Če je vidila, da so drugi ljudje Boga žalili, je bila žalostna vede, da so žalostni tudi njihovi angelj i in jih je goreče prosila, naj nesrečnežev nikar ne zapustijo, marveč naj jih razsvetlijo, da bodo spoznali, kaj je to, Boga razžaliti. Sploh, kjerkoli je bližnji pomoči potreboval, je prosila njegovega sv. angelja varha zanj
Še mnogokaj lepega bi imel povedati iz njenega poznejšega življenja, n. pr. kako ji je bilo pozneje po raznih službah mnogokrat zelo hudo, kako se je znala v Bogu tolažiti, kako je bila naj raji v takih službah, kjer je bilo naj več poterpeti; naj raji je stregla takim ljudem, ki so jo naj več žalili, lahko bi se bila bogato omožila, pa raji je na tihem v ponižnosti priprosta dekla Bogu služila in tudi v revščini, pa v veliki svetosti umerla 1. 1671, stara 65 lčt. Pa obljubil sem vam le bolj mlada leta popisovati; toraj se poslovim od preblage Armelice, čeravno težko. Tudi vi se nikar lahkomiseljno ne poslavljajte od nje, marveč delajte naj krepkejše sklepe za prihodnost, da boste zvesto spolnovali svoje dolžnosti, naj vas Bog pokliče, v kteri koli stan.
Ogled po Slovenskem In doplgf.
Is LJubljane. {Iz pastirskega lista. [Konec.]) Na-sleduje najprej dokaz iz pameti io poterjenje is sv. pisma, da je Bog, Stvarnik vesoljstva. Kako bi bilo mogoče, da bi ne vidih in ne spoznali Stvarnika, ko vendar vse stvarjenje oznanuje njegovo moč in velikost: „Prašaj živali in učile te bodo, in tice pod nebom in ti bodo oznanovale; ali govori zemlji in te bo učila, in ribe v morji ti bodo pripovedovale; kdo ne vé, da vse to je storila roka Gospodova(Job.) Zarés, pri starodavnih je resnica, ki je ni zanemarjati! Niso bili tesne pameti, da bi ostali pri zunanji prikazni, pri tem, kar se dá tvarinsko krojiti, temuč segali so s premišljevanjem ▼ notranje gibanje in djanje svetnih reči. To premiilje-vanje jih je peljalo višej nad reči tega sveta, pa ne k slepemu vzroku, temuč k večnemu mislečemu Začetniku in Stvarniku. — V pesmih israelskega ljudstva to pre-častitljivo spoznanje na mnozih krajih silno veselje razodeva: „Kako prelepe so tvoje dela, o Večni! Vse si naredil z modrostjo, zemlja je polna tvojih sledi. Nebesa razodevajo Božje veličastvo, in nnbes oznanuje njegovo molf.u
Koliko milijonkrat so se te besede razlegale, odkar so bile zapete k harpi na Sijonovi jasni sveti višavi! itd. Tako vidimo, da že pred tri tiauč leti so ljudje prav po pameti spoznali, da velikanska lepota in prečadni red, premila krasota stvarjenja in svojemu namena na tanko služIjivo soglasje zahteva misli, prevdarnost, misli pa zahtevajo misleče Bitje, naj modrejlega Začetnika in Stvarnika. Ne misliti tako daleč, da se is stvarjenja Stvarnik spozna, to je veljalo že takrat za brezmiselnost (berlavost); zakaj psalmist pravi dalje: ,,Nemodri človek tega ne sposná, in neumnež tega ne sprevidi."... Neodpustljivo je, toliko vediti, da človek svet občuduje zarad njegove velikosti, lepote in izverst-nosti njegove stvaritve, zraven tega pa, kar vendar mora biti lože j, Njega ne najti, ki je vse naredil. In ali j« dan danes, ko je spoznanje svetnosti dospelo do tako velikanskih napredkov, mar bolj odpustljivo, da je kdo komaj zmožen spoznati stvarivnega Duha, ki je vse te reči moral prej misliti, kajti so vravnane s tako očitnim premislikom.
Vesoljni vidni svet v svoji velikosti, lepoti, redu, primérnosti in soglasji daje tedaj spričevanje, da mora biti čez vse moder Začetnik sveta, ki je bival ie pred vsimi svetnimi rečmi, in je z nesapopadljivo modrostjo vso svetovnost in svetovne postave prej v mislih imel in iz nič poklical k bivanju. Začetnik sveti pa ni Mm sebe postil brez spričevanja, nebo in zemlja daje «pričevanje Njegove neskončne moči io modrosti. In bres izgovora je, kdor Njegovega imena ne bere v častitljivo žarečem obličji vesoljstva«
š« po daljnem dokasa naslednje sklep:
„Zsres, kdor ne veruje v vsegamogočnega Več-nega, je sam sebe obsodil."
Nadaljne ¡speljevanje in dokazovanja o bivanji Božjem se opirajo na zgodovino, vést ia skušnjo vsi h časov. Nekoliko obiirniie je popisano, kako vest človeka budi k spoznanja Božjega bitja, v kolik nepokoj, zagrizeno jezo, celó do obupa, besnosti in samomora zabredejo terdovratni hudobneži, bogatajci in preklinje-valci.
Poslednjič je opomin, da naj si sleherni sveti postni čas oberne v sveličaoje, io kakor slepec ob poti naj prosi: „Gospod, daj mi, da spregledam!" Ne bo zastonj proinja: pripeljal ga bo Jezus v deželo mirti.
Il Iga. (Ostreljena sv. podoba.) Hvals Vam, da ste v zadnji „Danici" naznanili, k*r je našel Janez
Kikelj is Ižanske Loke b. it. lina svojem «vetu poleg ceste, ki derži is Ljubljane na ižanski svet.
Preskerbel sem si podobo križanega Jezusa ostre-Ijeno, in sem koj na pervi pogled vidil, da ni hudobnež strelil na podobo, temuč da je lovec slo od daleč po nesreči aadel podobo.
Ta podoba je is mehkega lesa in že zelč stara, in posebno glava je zelč razpčkana.
Ko bi bil budebnež streljal na podobo, bi bil strelil od bi i s o, in podoba bi bila vsa zdrobljena in vsa preluknjana. Ako bi bile svinčene zernja padle is puške, le 30 korakov daleč, bi bile vkup ostale in bi se bile komaj sa en pladenj (okrožnik) razširile; v resnici so pa tako rastresene, da njih krog meri po-čez gotovo 30 palcev; to kaže, da je bil strelec daleč od te svete podobe, morebiti več kakor 200 korakov, tudi 300 korakov.
Da je strelec daleč stal od te sv. podobe, kaže tudi to, ker so se svinčene serna le malo vrinile v stari in prepereli mehki les; eno serno je celo odletelo ali odpadlo, ker je a tako slabo močjo priletelo, da se ni moglo v tem mčbkem lesu obtičati.
Ako pa je gotovo to, da je ta strelec daleč stal od te sv. podobe, je gotovo stal na močvirji, in nikakor ne na cesti; pred ko ne je tiče streljal, in ie morebiti ▼idil ni sv. podobe, ker bila je daleč od njega; znabiti, da je tič* vstrelil, pri tem pa tudi po nesreči zadel po dobo, in se vedil ni za to.
Pol glave je res padlo od podobe; toda ni bila odstreljena, temveč bil je les razklan krog in krog in ta kos, ki je potem od podobe se odločil, bi bil morebiti čez mesec dni sam doli padel; svinčeno zerno je le popolnoma odločilo, kar se je le za kakšne nitke lesa še deržalo. Tudi to je gotovo; zakaj svinčenka, ktera z majhno močjo prileti, reč, v ktero prileti, bolj pretrese, kakor svinčenka, ktera prileti z veliko močjč; ako od blizo strelim skozi ckoeno sipo, se šipa ne razpoka, temuč lepo okroglo luknjo svinčenka naredi; če pa svinčenka prileti od daleč, tedaj s slabo močjč, bo sicer šipo prederla, toda tudi razpočila se bode šipa na ▼se strani; ker v pervem slučaji se šipa nič ne pretrese, v drugem slučaji se pa pretrese hudč in se razpoka.
Iz vsega tega je razvidno, da sv. podoba križanega Jezusa je bila po nesreči zadeta, morebiti od strelca, kteri še vidil ni podobe.
Temu rasjasnilu še pristavim, da Ižanci imajo ze!6 malo pušk; nim*|0 jih v Loki, nimajo jih v M a te ni; tisti pa, kteri jih imajo na Studencu, ne hodijo tičev streljat t tiste kraje. Tedaj ni bil Ižanec tisti, kteremu se je ponesrečilo, da je zadel sv. podobo.
Gospod doDisnik še pristavlja: Lepo prosim, dajte to natisniti ▼ „Danici", da potolažite mojefarane; kajti eni zmed njih so zelo razburjeni, eni pa zel6 preplašeni zavolj strahovitega hudodelstva, ki mislijo, da se je res zgodilo.
Iz Rldolice, 2o. svečana. Minuli so tedaj pustni dnevi, o katerih se svet po vsi moči trudi nasitovati si poželenja. Te dni pa tudi Cerkev vse stori, da bi popravljala hudobijo sveta in vredno častila Najsvetejšega ki ga po nekaterih cerkvah očitno izpostavila ▼ pobožno počeševanje. Ta lepa pobožnost se tudi v nsši farni cerkvi slovesno opravlja. Navada je, da se v Ra-dolici snide te dni obilno ljudstva is vse obširne okolice; ali škoda, da letos sarad slabega vremena in težavnih potov ni bilo obiskovanje tako obilno; a tem go-rečneje se je »kazalo domače občinstvo, obiskovalo presv. Rešuje Telo ter prav obilno pristopalo k Božji mizi. Dva tuja duhovna, č. g. kaplan J. Tavčar in č. o. frančiškan A. Hribar, ki sta domačim duhovnom pomagala,
sta še posebno k obilni vdeležbi pripomogla, zs kar naj jima bo tudi v imenu vseh farmanov serčna zahvala.
Izmed pridig naj omenim govor gospoda domačega zakristaoa v nedeljo popoldne. V obširnem govoru ao silo tehtno razkladali besede sv. Terezije: En Bog, ena duša, ena smert; dokazali so moč, visokost in svetost Božjo, neizmčrno lepoto in oeskočno vrednost duše, ter grenko resnico smerti tako živo in spodbudno, da je bilo vse ginjeno in pretreseno. Dolga j a bila, je rekel marsikdo, ki ni ravno rad dolgo v cerkvi, a še bi bil rad poslušal; ne vem, kdaj je čas minul pri poslušanji. — Ena reč je pri nas graje vredna ter žalosti vsacega pametnega farmana, in to so godci med službo Božjo po gostilnicfch. Se vč, da v spoštovanih kerčmah tega ni. Naj bi naši mestni možje, ki sicer včasi imajo radi s cerkvenimi rečmi opraviti in duhovske opravila pre-sojnjejo, to nerodno napako, ki se po njih dopušenji ravni, vsaj za te dni odpravili.
Z Gorenjskega. (Za mladino.) Že večkrat smo nameravali onim odgojiteljem in prijateljem naše mladine priporočiti mladinski časnik, ki pod naslovom: ,,Der Schutsengel. Ein Freund, Lehrer und Fiibrer der Kinder" izhaja po dvakrat na mesec v Donauworth-u na Bavarskem. Ta listič s podobami ima na čeiu prav mično sliko. V sredi stoji angelj varh z razprostertimi perutimi in rokami. Tik ob njim klečita dva otročiča in molita. Ob desni sta dva učeča otroka; ob levi pa se štirji otročaji kratkočasijo. Že ta podoba sama pred-očuje otrokom pravila, da morajo naj pred radi moliti; potem se radi učiti; naposled pa — po zveršeuem obojem — smejo še le igrati in se kratkočasiti za vedrilo. Listič donaša mnogo povestic s podobami, pesmic, vgank itd.; marsikaj tega bi se Uhko preložilo tudi na naš jezik. Tudi brez koristnih djanskih ukov ta mladinski časnik ni. Predlanskim je priporočal mladini (po Nemčiji namreč silno razširjen med mladino), kako si lahko pridobiva zlasti v postnem času duhovnega denara, ako si namreč za vsako dobro delo napravi okroglat papirček, si napiše nanj ime „Jezus*1, na konec posta pa si prešteje, da vidi, koliko si je vsak dušnega denarja pridobil. Na podlagi tega sveta so si v neki šoli našo dežele otroci napravijali lani in predlanskim skoz postni čas lističe v taki le obliki:
t Jezus t
in sicer le za tri dobre dela: ako so sli ob delavnikih k sv. maši; ob sabotah zveččr k večernici; in kolikor krat ho molili sv. križev pot. V sredo velikega tedna s'> t ddali te lističe na svoje mesto. Kaj misliš, spoštovani moj bralec, koliko jih je bilo? Eno leto nekaj malega manj kot štirnajst sto, eno leto pa čez sedemnajst sto. (Želeti bi bilo, da bi se ta zgled obilno posnemal.)
Naročnina na ta listič stane za cflo leto 72 kr. s poštnino vred; sprejema jo pa: Herr Heinrich Kirsch, vorm. Mechitaristen-Buchhandlung, Wien, Singerstrasse Nr. 7. Naroči se časnik lahko tudi še zdaj. Naj se godi obilno malim v prid.	«/. A Laicus.
Is Tersaskega, 2. sušca. Moj pošteni sosed Miče prišel je ravnokar k meni ter me nekako osupnjen vpraša: „Povej mi, ljubi moj, ali se ni morebiti letos pratikar zmotil, ter postavil predpustno nedeljo za en teden prezgodaj?" Pogledam ga in poprašam, zakaj da tako misli, a on mi odgovori: „Prišel sem ravno is Tersta, kjer sem imel nekaj opraviti, bil sem popoldne tudi pri starem sv. Antonu pri keršanskem nauku in pri križevem potu, kakor se spodobi pravemu kristjanu,
potem jo pobrišem po „Koran", namenjen domu iti, ali na „Koran" vidim, da ae ljudje vozijo, šemarijo, „kon-žete" mečejo in eden drugemn nagajajo, kakor je bila •icer navada na puatno nedeljo, — in tu mi šine v glavo, <ia ae je morebiti pratikar smotil in da ie le danea imamo predpaatno in ne perve postne nedelje." „Motil «e le ti, ljubi moj Mióe", mu odgovorim, ,,aej ai slišal danes teden brati prelepi poatni pastirski list našega milega ikofa, ališal ai oznaniti poatni čas, preteklo sredo ei bil tudi v cerkvi in si stopil k altarju, da te gospod farman (župnik) popepelijo; vae to ao znamnja, da smo v svetem postnem času." „Zakaj pa vendar danea ljudje po Terstu noré, kakor da bi bil puat?" mi odverne Miče. Ne vém mu na to druiega odgovoriti kakor da zarés noré, zakaj pa da danes noré, zamore se posneti po nekterih tukajšnih listib, med katerimi zvonec nosi vradna „Adrija". Pustno nedeljo in pustni torek je bilo gerdo, deževno vreme, nižji del mesta je morje poplivalo, tako, da se niso mogle navadne pustne burke uganjati; ali neka laska svojat svoje burke hoče imeti, in ker ni mogla razsajati pustne dni, razsaja danes. Taka je, vidiš moj Miče; mi okoličani, se vé, da v postu na kaj tacega celó ne mislimo; v postu hodimo v cerkve in se pokorimo, naši sosedje pa so vse drugačni ljudje; njim je post ali pust vse jedno." „No, no; vsih lahov ne smemo v eno vrečo potlačiti, med njimi večina je prav dobrih kristjanov; sej sem se danes prepričal v Terstu: cerkve so bile V8e polne. Dopoldne sem obiskal svojega kom-pareta Bartola, ki ima jedno kampánjo v fari sv. Žuita (Justa), šla sva tudi k veliki sv. masi, tu je bilo goječe čez vse, pravijo, da letošnji postni pridigar je posebno izversten govornik. Jaz italijanski ne umevam dobro, ali po velikem številu pobožnih poslušalcev, moram soditi, da je govornik dober in ljudém všeč.'1 „Nisi me prav razumel, Miče", odvernem jaz, „ne terdim, da so Lahi brezbožni, govoril sem le o neki svojbini, o Ijudéb, ki niso ne pravi Lahi in ne Slovenci, ampak ljudje brez snačaja, ki nimajo ne narodnosti, ne vere, ampak služijo temu, kdor jih plača, in ker plače dočakujejo od unkraj Indrija, kjer se Laška še le prav začne, zato sem jih imenoval laško svojat." — Ko se z Mičetom tako pogovarjava, stopi v sobo Jape, najin prijatelj, in se počne smejati. Mi dva ga pogledava in vprašava, zakaj da se smeja. „Kdo bi se ne smejal?" odgovori on. ..Miče , sej si bil danes v Terstu, kaj ne da?" „Bil sem", odgovori Miče; „ker sem pa vidil tisto šemarijo na „Korsu", sem doznú hitil, kajti studilo se mi je to v postnem času." „Bil bi moral malo poterpeti", gaza-verne Jape, „in do sitega bi se bil smejal tudi ti." — „Pa zakaj?" „E zakaj? poslušaj, da ti povém: Kakor si vidil, je bila na „Korsu" lepa versta kočij, silo radovednih ljudi, prodajali so se „konfeti" in vse se je pripravljalo, kakor za pust; ali naenkrat, kakor na povelje, ae en del kočij odpelje v vBošket, drugi proti postaji, tretji k sv. Andreju in v Skedenj, in zijajoča derhal je ostala z dolgim nusom, prodajalci konfetov pa so svojo kramo spraviti morali." „Dobro in trikrat dobro! Ter-žačani so le pošteni ljudje in se ne dajo zapeljati vsakemu podpihovalcu", skliče Miče, „sej sem rekel, da ne smemo vsih Lahov v eno vrečo spravljati." „Kaj pa bode k temu rekla „Adrija", ki je toliko priporočala današnji „korso", vabila k njemu, na serce govorila posebno gospém in gospicam, da naj se gotovo vdeležč, da pri tem se ne bodo le kratkočasile, ampak tudi „dobro delo" storile, ker bodo siromašnim prodajalcem konfetov pripomogle k dobičku. Kaj bo počela tožna „Adrija", ako se zavé velikega ,.fi*ška"?" — „Jaz „Adrije" ne čitam", pravi Miče, „ker, kakor sem rekel, ne umevam dobro italijanski, tudi mi je malo mar, kar ona pravi; to pa mi je všeč, da so Teržačani danes
okasali, da bolj epoaoajo, kaj se apodobi in kaj ne, akor pa vradni liat, ki bi vendar dragim lis* jm v spodobnosti moral avetiloik biti. Meoi ae adi, da nikakor ni priatojno, da taki liati, ki je znano, da ao vladi ▼ službi, ljudi v poatu na neapodobne veselice v«bijo in cerkvene obrede sasmehujejo, ker bi kdo zamogel na-tolcevati, da ao tudi njihovi goapodarji take čuti. Pretočeni teden aem več dni delal v Terstu in imel sem priložnost poslušati mnenja goapode in proatih ljudi o nekem apiau v „Aariji", v kterem je ta čaanik red poat-nih molitev in pobožnoat in kos paatirakega lista našega Škota prinesel pod napiaom: „Duhovni puat1. Moram vas zagotoviti, ljubi moji, da vsi od pervega da zadnjega, bodisi, da so goreči ali mlačni kristjani, in tudi taki, ki niso naše vere, so se spotikali nad tem člankom in ojstro grajali tako postopanje vradnega lista. Jaz mislim, da bi ta list bolje aiužil svojim gospodarjem, ako bi bil resneji, ako bi vero in poštene katoličane spoštoval ter s spodobnim obnašanjem kazal, da ve, kaj je izobraženost, postavnost in spodobnost, kakor pristuje služabnikom velike gospode." — „Tako je!" smo rekli vsi, se pozdravili in odšli vsak na svoj dom.
Iz pastirskega listi milgsp. Kerškega kneza ikofa.
(Dalje.) II. Kristjani, naši bratje in sestre, kateri so s« dobro vojskovali in svoj tek srečno dokončali, stopijo po smerti v drugo cerkev, katera je z vojskovavno cerkvijo tu na svetu prav ozko zvezana. Duše tistih, kateri so sicer dobro ae bojevali, vendar ne vsigdar a pravo gorečnostjo, ali kateri imajo rane na sebi, ki morajo še le zaceliti, postanejo udje terpeče cerkve. Ta cerkev ima svoje stanje v vicah, kjer se verne duše v ognji terpljenja čistijo grešnih madežev, katerih se niso še bile zadosti očistile na tem svetu, in se pokorijo za tiste grehe, za katere v sedanjem življenji še niso bile zadosti pokore delale itd. Ali smo dolžni ubogim dušam v vicah pomagati? In kako zamoremo jim pomagati?
Uboge duše — tako pravimo vernim dušam, ki so v vicah. KinČa jih sicer prebogata, zlata polna obleka milosti in pravičnosti Božje, res jim je obljubljeno, da bodejo kedaj posedle nebeško kraljestvo; koliko pa vendar pri vsem tem še pogrešaio v vicah! Naj se nihče ne tolaži a to mislijo: Kaj maram, če tudi za nekaj časa pridem v vice — da ao mi le potem nebesa gotova! Kdor tako misli ali tako govori, kaže, da je lahkih misel ali pa zelč neveden. Kajti ubogi duši, ki je obsojena v vice, se ne godi veliko drugač, kakor človeku, kateri se je zadolžil in svojih dolgov sam poravnati ne more. V ječi, v katero ao ga zavoljo dolgov obaodili, ai ne more ničeaar zaslužiti in nima nobenega upanja po kakem zaslužku čas zapora si okrajšati. Alite, tako stanje ni prijetno, le s težkim sercem se prenaša. Tak človek je zares uboga duša; ker si sam ne more več pomagati, zdibuje edino le po ptujem dobrotniku, cd ptujih dobrih sere pričakuje, da ga bodo rešile terpljenja, in le to obljubiti zamore, da jim bode skazane dobrote v daljni prihodnosti enkrat povračal. Kavno tako je z vernimi dušami v vicab. Obljuba jim je sicer dana, da bodo Boga gledale od obličja do obličja, pa vrata nebeška so jim zaklenjena, dokler niso skoz terpljenje zadnjega beliča svojih nepremišljenih dolgov poplačale. Tako goreče ljubijo nebeškega Očeta, tako dobro spoznajo njegovo moč in veličastvo, skoz in skoz so prepričane o njegovi ljubezni in milosti: toliko hujši jim zato dene, da ravno k temu Očetu morebiti dolgo dolgo časa še ne smejo; toliko britkejša je njih skušoja, da še taka ljubezen duše popred sprejeti ne more, dokler Božji pravici ni zadostila. Saj tudi dober otrok, ki svojega očeta za ljubo ima, občuti največo žalost, dokler ne sme blizo ljubljenemu očetu, ker ga je razžalil in ker nalo-
lene kasni le ni prestal. Zares, kdor misli, d« kristjan svoj poklic že dopolni, ako so smertnib grehov varuje, s* svestobo v malih reččh pa toliko ne mara, ali kdor ■eni, da je vse eno, ali prej ali posneje v nebesa pride: on ne vč in ne občuti, kaj je pokorščina in kaj ljnbesen. Preljubesnjivi! poslušajte in premišljujte, kako moli sv. Avguštin: „Ti si nas sa-se vstvaril, o Bog! in naše seroe je nemirno, dokler s Teboj ni združeno!" Duša, ki mini in pokoja nima, je uboga duša, tem bolj uboga, ker ji vest očita, da ji je po lastni nemarnosti, Bog vč, kako dolgo še odtegnjeno, česar ni s pravo gorečo ljobesnijo popred poželela, in da je sama kriva, da nebeškega veselja sedaj še pogreša. Ali smo tedaj dolini t«h ubogih duš se usmiliti, tem udom terpeče cerkve pomagati? Ni ga kristjana, kateri bi na to vprašanje merslo in terdoaerčno odgovoril, da vernim dušam pomagati ni naša dolžnost. Res vidite marsikatere ljudi — in še take, ki pravijo, da so dobro omikani — kateri na pokopališe sabajajo in po grobovih se sprehajajo, ker je šega ali navada taka; storijo to le savoljo živih, ki )ih tam srečajo, duše rajnih jim še na misel ne pridejo.
Pa veče je število tistih, kateri s vernim in usmiljenim sercem obiskujejo posvečeni kraj, kjer počivajo njih rajni. Tu se sjedinite vers in ljubezen, da se ubogim rajnim pomsga — vera nas udi, da jim pomagati samoremo, ljubesen pa nas priganja, da radi pritečemo na pomoč, kjerkoli ubozega terpeti vidimo. Dokler nas navdaja prava keršanska 1 jo bežen, ne bomo še le dolgo popraševali: ali naa veže kaka dolžnost, da pomagamo, ampak bres pomude bomo pristopili bližnjemu ns pomoč ; tudi ne bomo še le popraševali: Ali je sosed vreden, da mu pohištvo rešimo is nevarnosti ognja in povod nji, ampak koj bomo pristopili gasit in branit. Tem bolj nas bo gnalo nemudoma pomsgat, ako slišimo prositi in klicati: „Usmilite se meoe, usmilite se mene vsaj vi, prijatli moji; sakaj roka Gospodova me ie hudo sa-dela" (Job 19, 21.) — in ako so duše naše žlahte, naših snancev in prijatljev, katere nas na pomoč kličejo. Kaj vendar umirajoče starše in brate in sestre tolaži na smertni postelji? O nikar Vsš jok in stok, Vaše sklepanje r6k in Vaše sdihovanje, ampak edino le ta misel: Tisti, ksteri sedaj nad mojo smertjo žalujejo, mi bodo svojo ljubesen ohranili in tudi po smerti mi jo skaso-vali. Jas sicer vsamem sa smirom slovo od te semlje; vendsr smert ne preterga vesi tiste ljubesni, ki sega onkraj groba — to upanje umirajočega nsjbolj tolaži. Pa tudi oni, od katerih ga smert loči, najdejo tolažbo v nanku svete vere, da jih še pas keršanske ljubesni s rajnimi veže; ni jim treba žalovati, kakor da bi nobenega npanja več ne imeli, in od žalosti bres vsega dobička tarnati; ni jim treba tolažbe v tem iskati, da rajnemu preskerbijo, kar se le d£, sunanje slovesen pogreb ali da merliča in njegov grob osipajo s venljivimi venci. Kristjan! tvoj oče so bili, ki si jih spremljal do groba. Vse predobri so tebi bili in sato morajo sedaj torpeti. Niso dovolj ojstro k molitvi, k Božji službi in k dobrim delom tebe priganjali in vse premalo pred grehom te svarili; sato morajo sedaj v vicah se koriti, kajti tvoja duša je po njih škodo terpela. ' a ni sedaj tvoja dolžnost, da očetu, ki so te premen o in sato nekako krivo, vendar pa priserčno ljubili, vrsčaš ljubesen s tem, da sedaj sam prostovoljno to storiš, k čemur so te oče poprej premalo prigovarjali? Pomisli dalje, keršanska duša! Bil je svest zakonski mož, bila je pridna in skerboa gospodinja, bili so dobri bratje, ljubljene sestre ali pa učeniki, dobrotniki itd., katere ti je smert pobrala. Kjer so se s teboj veselili, tam je aedaj vse zapuščeno, vse prasoo: kdo bode zgubo poravnal? Hujši kot ta misel pa je druga. Glej, vest ti
očita: Jas sem sa nje le malo maral, nisem jih tako ljubil, kakor so oni mene ljubili, oeló rasžalil sem jib s svojo čmernostjo, ali pa sem bil kriv, da so grešili» Ali ne bodeš sopet tolažbe našel v nauku svete vere, katera ti pravi: 'So samoreš popraviti, kar si ssmudil». še tje v neskončno večnost samoreš sa njimi pošiljati dela nepoplačane ljubesni. Bodeš mar še vprašal: Al» sem dolžan svoje samude popravljati, ali sem dolžan svojo ljubesen tistim skaaovati, kateri moje pomoči potrebujejo, celó po njej sdihujejo? Baraj rajši prav resno; Kako samorem, kako imam jim pomagati?
(Dalje sledi.)
Razgled po »veta.
«
Kristusove podobe in raspela ? šolah. V Monako-
vem je mestni odbor sprejel predlog, na) bi se podobe Kristusove sopet v šole vsele in razobesile po stenah. Temu ravno nasprotno pa je zadnje dni dunajska starešinska modrost storila. Prevsvišeni dunajski kardinal nadškof so bili namreč mnogo Kristusovih podob podarili za dunajske ljudske šole. Dolgo časa se je okrajni šolski svčt o tem posvetoval, ali bi podarjene podobo sprejel ali ne, ker se v šoli poleg večine katoliških otrčk nahaja tudi nekoliko j ud o vsk i h učencev. Ker so judovski časniki soper sprejemanje omenjenih podčb strastno oporekali, je sklenil okrajni sv ¿t, da odbije kardinalovo podarjenje. Vsled tega judovskega sklepa isstopilo je neksj udov is okrajnega šolskega sveta. Po novošegnih liberalnih šolah visi na stenah mnogo podob vsake baže, kterih se svetni učitelji poslužujejo, da otroke podučujejo o domaČih in afrikanskih živalih, o noši in običajih poganov in o mnogoterih potrebnih in nepotrebnih reččh; samo učitelju verskega nauka nekeršeni in keršeni j udje ne dopošajo v šoli podčb, da bi otrokom ložei pojasnoval nauk o Kristusovem rojstvu, terpljenju in smerti. Po eni strani se a vsemi močmi dela soper kugo, da bi je ne bilo v deželo; p» drugi strani pa se počenjajo vse napake in bresbožnosti, da bi jo priklicali!
Rimsko. Tri znamenite dneve sv. Očeta Leona XIII so ravnokar obhajali katoličani: 20. svečana je bila obletnica njih isvolitve za vesoljnega cerkvenega poglavarja; 3. sušca obletnica njih častitljivega kronanja; vmčs 2. sušca pa je bil njih rojstni god — in spolnili so 69. leto svojega življenja. — Med drugimi vošilci k obletnici sv. Očeta je bil tudi Grevy, novi predsednik francoske republike, ki je lastnoročno pisal čestitko Leonu XIII. Eden liberalnih časnikov je poročal, da jo francoski poslanec papežu naznanil obžalovanje francoske vlade zarad govora do časnikarjev, v kterem jo namestnik Kristusov priporočil časnikarjem, da naj vedno in povsod pišejo v prid časnega posestva sv. Stola. Te-legrsm iz Rima v „Un. C." pa pravi, da to so le željo nekih ljudi. Grevy in Gambetta si ne moreta kaj, ter le občudujeta stanovitno in velikodušno obnašanje sv. Očeta.
Umerla sta v kratkem kardinala Asquini in Anto-nucci (R. I. P.); kardinal Guidi je pri koncu.
Kaj ?se mora iz Nemčije beiati? Celo tudi še vrabci!
Iz Bizmarkije so preganjali mnihe in redovnice, škofe in sploh duhovne, — potlej socijaliste, — zdaj je prišla versta tudi na — vrabce!
Nedavno jih je seja saksonskega poljodelskega sveta v pregnanstvo obsodila. Veliki tajnik pl. LungsdorfF je poročeval, da vrabec se je malo vrednega skazal sa svobodo, ki jo je vžival na Saksonskem od leta 1865;
«akaj po preiskovanji njegove želodčevske mavhe so se boje prepričali, da vrabec 8—9 mescev skoai leto živi «b se m j i. Le tisti letni ¿as, ko človeka seroja krasti oe more, se vojskuje soper merčese. Tožili so vrabca med dragimi hudimi rečmi, da ta gancvet grahovo «tročje lasi, srele češnje pokuša, po žita na polja davek pobira, si is mladih sadic in sél kosilo pripravlja, koristne tičke plaši in preganja.
Eden udov kulturnega sveta ga je celó smérjal, da nima nič musikaličnega sluha in je sanikaren in lén premetavec in potepin. Direktor Tharand se je sicer potegoval za vrabčevo poštenje, pa ni se mu dalo ga ¿isto umiti in opravičiti; prisnati je bil prisiljen, da vrabec nima vsih lastnost, ktere morajo imeti tički, da jih postava varuje. Od druge strani se poterjuje, da je toliko rasdraženje po nekterih srenjah sopar vrabce, da jim bodo ukljub nemške postave v kratkem vojsko napovedali. Oziroma na to okolifiino je „Landeskulturrath" sklenil prositi kraljevo ministerstvo, da naj se vrabcem usame postavina bramba.
So pa tudi še drugi tiči, ki zlasti mladim sadi-cam grosno škodujejo, jim s strupenim kljunom kav-sajo is sere vero in strah Božji; vero, ki je božje raz-odenje, kteri obrekuje, češ, da je le pomoček robate ljudi krotiti, ne pa za one v škricih; verske vaje in pobožne opravila mladim sadicam tako dolgo izpikavajo, da posledojič utegnejo vse izkljuvati, dasiravno imajo tadi ti tiči postavo: skerbeti za nravno odgojo mladih sadic. Mnoge srenje so sa tako počenjanje hado razdražene. Cesa so taki vrabci vredni?
Vret in *ati zre&te molitve.
Zahvale.
Št 3. Skozi tri mesece sem bolehala, da sem prav težko svojo službo opravljala. Na popotvanji sem se prehladila in imela grozovite bolečine v životu. Terpela sem dva meseca pri stari bolezni še novo. Upanja nisem imela, da ozdravim. V veliki dušoi in telesni tugi ober-nem se k Naši ljubi Gospej presv. Sere* in opravljam Ddnevnico. A — ne najdem pomoči. Z bolj terdnim zaupanjem opravljam še enkrat v zvezi s svojim sorodo-vincem 9dnevnico k N. Ij. G. presv. Serca in za pri-prošnjo sv. Očeta Pija IX z obljubo, ako ozdravim, v „Danici" razglasiti. Po opravljeni 9dnevnici sem bila toliko boljša, da sem zamogla zopet svojo službo nastopiti. Sedaj se pa tako zdrava čutim, da že dolgo ne tako. Priserčna hvala in vedno češčenje Tebi, Naša ljuba Gospa presv. Serca, in močno zaupanje v Tvojo pri prošnjo, sveti Oče Pij IX, ker sta mi toliko milosti izprosila pri Jezusovem najsv. Sercu! Ti pa, terpeči brat, terpeča sestra v Kristusu, zateči se vselej k tema dobrima pomočnikoma; ne bodeš nikdar osramoten.
V Černičah pri Gorici, 3. sušca 1879.
Leopoldina Krvnik, učiteljica.
Št. 2. Priserčna zahvala N. lj. G. presv. Serca za naglo pomoč v bolezni. Berž ko sem se priporočil bra-tovski molitvi z obljubo, da hočem v „Danici" razglasiti, ako bom uslišan, že sem zadobil milost zdravja, Če tudi ne popolnoma, vendar toliko, da zamorem dolžnosti svojega stanu opravljati. Vabim vse kristjane, da naj išejo pomoči v vsih potrebah pri N. lj. G. presv. Serca.	J. K.
Št. 3. Pred nekoliko časom je pri težkem tesarskem delu v daljnem kraji sadela mojega brata velika nesreča. Zdrobila mu je nad gležnjem debela dila desno nogo, in pritisnil je kmalo tudi hudi čemi prisad zra-
ven, ter po splošnem mnenji doktorjev ga pripravil r gotovo smertno nevarnost. Pa — na prošnjo Naie ljub« Gospč presv. Jesusovega Serca, kteri smo ga skos devet
dni priporočevali, s obljubo, da hočemo milostljivo usli-šanje po „Danici" naznaniti, so ma smertno nevarn« bolečine kmalo jele pooehavati, zdrobljena kost soper vso nado se hitro celiti — in — že stopa sopet terdno ž njo, kakor popred. Zatorej sakličemo is globočine serca: Naj bo sahvaljena N. lj. G. presv. Jezusovega Serca, in naj prosi še naprej sa nas Boga!
J. K.f župnik na Savi.
Osebni pripise k. Zgodilo se je to doli ▼ Barcsu ob Dravi, kakor bodi moj brat k Dravskemu in Donavskemu brodovskemu društvu ladije delat. Priznati moram, kakor mi je pripovedovala svakinja, ki je bila šla tje doli mu streč, da pri vsem oskerbljs-vanju ni pomagal drugi, ko edina Božja roka; satoraj čast in hvala! komur smo jo dolžni.
Prošnje.
Nektere nehvaležne osebe sa poboljšan je so v bra-tovske molitve serčno priporočene. — Mož in žena, s velikimi bolečinami na nogah, sta živo priporočena v bratovsko molitev Naši ijubi Gospej presv. Serca in sv. Frančišku Ksav. za ljubo zdravje, da bi si mogla živeža služiti. Zahvala se očitno nasnani, ako Bog molitve usliši. — Tako tudi na oččh hudo bolan revež, da bi se ga Bog usmilil. — Tako bolna, da si s nobenim udom ne more nič pomagati, je sa pomoč, kakor si bodi, živo priporočena. — Nekdo za milost rassvitljenja, da bi mogel težavni posel Boga na čast in sebi v zve-ličanje opravljati. — Nekdo v dušnih pritežnostih. — Bolna žena prosi molitev za zdravje. — Mati priporoča sina v dušnih in telesnih zadevah. — Neka oseba na poti poboljšanja za stanovitnost. — Zastaran grešnik, ki že veliko lčt ni bil v cerkvi. — Duhoven za stanovitnost in goreče pastirovanje.
Bratovske zadeve.
Nameni in pripor opevanj a pri sv. masi in sploh v molitvi za mesec sušeč 1879.
I.	Glavni nameni: Ljubezen do Jezusa na križu.
II.	Posebni nameni:
10.	sušca. Štirdeset es. mučenikov v Sebasta; vojski, ki so pod cesarjem Licinijem leta 320 rajši na ledu zmerznili, kakor da bi bili Boga in vero saUjili, pa sami sebe pogubili. To so bili vojaki! Priporoč.: Slovenski vojaki, doma in v voj&sini. — Stanovitnost v veri in čednosti. Spreoberojenje prostomišljencev.
11.	Sv. Konštantin Kartagenski. Priporoč.: Spre-obernjenje Afrike. Sad sv. leta. Poboljšanje mladine.
12.	Sv. Gregorij Vel., silo pobožen in učen papež, kije Anglijo spreobernil: t l. G04. Priporoč.: Dokončno spreoberojenje Anglije. Učeni. Sad sv. posta.
13.	Sv. Evfrazija, devica carigraska, je s 7 leti postala redovnica, s 30 leti umerla svetnica leta 410. Priporoč.: Ženska mladina za obvarovanje nedolžnosti. Mesto Carigrad. Več priporočenih osčb.
14.	Spomin ss. tančič N. G. J. Kr. Velika tančica, v ktero je bilo pri pokopu Jezusovo sv. telo sa-vito, je v Torinu na Laškem. Priporoč.: Laška dežela. Na duši terpeči. Duše v vicah.
15.	Sv. Lnngin, vojak, ki je Jezusu stran prebo-del. Vidivši teči kri in vodo se je spreobernil; umeri je ob glavo djan v Mantovi 1. 37. Priporoč.: Terdo-vratni grešniki, zlasti preklinjavci. Maloserčni. Mla-denči v vojaških letih.
16.	III. nedelja <v posti. Evang.: Jesas hudobnega	voščila v imenu cele dekaniie. Drugi dan so papež bla-duba izgnal. (Luk. 11.) Ss. Hilanj in Tacijan, kri pre-	govolili po kardinalu Ninu svojo zahvalo nasnaniti ter lila v Ogleju pod cesarjem Numerijanom ▼ 3. stoletji;	to blagoslov apostoijski duhovnom in ljudstvu Bistriška patrona mesta Gorice. Pnporoč.: Cerkev na Primorskem,	dekanije premilostljivo podelili. ZeI6 nas je dobrota sv. Goriškem, Beneškem, gornjem Laškem. Hudo skušani.	Očeta razveselila, temveč ker nismo odgovora pričako-Vsi, ki so v dušnem stanu pogubljenja.	vali, ko dobro včmo, da so ta dan sv. Oče brez šte-
17.	Sv. Jedert dev. T . 6o9. Pnporoč.: Deviški	vila voščil prejeli. Bog nam obrani še mnogo let sv. Č t°' k ° Vreme m '«tona. Spreobernjenje ne-	Očeta v blagor katoliške Cerkve!
" 01 ov' Kamniški preč. g. dekan J. Križaj so na vošilo od---dano 19. sveč. dobili 24. naslednji odgovor: Sv. Oče so
Mesec sv. Jožefa. Kteri darujejo mesec sušeč sv. ^S0™1^0 sPreieIi vdane vošila svetnega in samostan-Jožefu na čast in niemu na čast vsak dan kai opraviio V g* ?UD0V?t7A P» ?jadstvÄ Kamniške dekanije na dobe 300 dni odpustka vsaki dan, in popolnoma odpV fi™*^ 7 l*lm P™«*™ podele apostoijski blago-•tek en dan v mescu, kadar naireč prejmejo ss. .a- 8,°V' DL/ ^
kracjcute. Verniki, ki so zaderžaoi ta mesec, morejo te „ Foterdllo. Hvaležno sera prejel 24. sveč. zbirke odpustke dobiti tudi v kakem drugem mescu. Nekteri «Zgoa. Danice" za Notranjce s povodnijo poškodovane: načenjajo to opravilo 18. svečana in ga dokončajo 19. g	J* Oblak, dekan,
sušca.	Poterdilo. Vernivši se is Jeruzalema Vam nazna-
Sv. Jožef, prijatel najsvetejšega Serca, nim» 8en> »m ondi opravil 14 ss. maš, kakor ste mi na nas Boga prosi!	naročili v pismu (namreč, 3. listop. 1878 pisavši v Be-
Sto dni odpustka vsak dan enkrat more zadobiti, oedke). kdor nvesto in skesano ta zdihljej izreče.	V Benedkah, 22. svečana 1879.
P. Ciprijan di Tarvisio, komisar Svete dežele.
Il Rima piše 2. t. m. preč. g. ilirski kanonik dr»
Listek za raznoterosti.	Cern&d:.	Vam 25. sveč kako sem Van
zastopal m 36 napoieonov izročil sv. Očetu, pa da j»
Vaša adresa bila še le tisti dan dospela. Sedaj pa ve-
Toiila »f. Očetu in odpisi. Bodi opomnjeno, da v	dite» da 8eD? t0 Važo adreso drugi dan izročil preč. g.
dan tam — 20. sveč. — ali pa še prej — so svoje vo-	Tripepi-u, ki jo je blage volje prejel in obljubil, da jo
šila poslali: Visokočastitljivo knezoškofijstvo ljub-	bode sam izročil sv. Očetu, pa da bode imena Vašib
Ijansko, prečastitljivi stolni kapitel in mnogi drugi,	¿»""karjev naznanil v svojem „Papatu". — Kar sta
Se vi, da v „Dan." so posebej le nektere zaznamnjane.	P0®1®1» gpap« Brusiču (na Kerk, Veglio, ta rasne taksa
Maj naslednje tukaj še nekoliko posebej.	jn agencije večkrat od več gospodov za privil. altarja
Ljubljanski Stolni kapitel je poslal po telegrafu to-le	itd.), to je vse prav vravnano. Častno in lepo pozdravljam vošilo: Oče! V obletnico Vaše izvolitve Vam s
Vas in vse znance. (Mi Slovenci pa smo prav serčno
•inovsko ljubeznijo in preponižnim češenjem ves vdani	priljudnemu gospodu superioru za toliko po-
kapetel Ljubljanske stolne cerkve voši, naj bi izverstne	8trež^ >° opravil, ki nam jih vselej natanko in urno do-
Vaše čednosti, nebeška modrost in apostoijski duh, ko	▼«ršuje. Vr.)
naj lepši „luč na nebu", prav mnoge leta vesoljni svet	Poslednje DOVice. Komaj so opravili časnikarji svoja
vladali, ras« viti je vali in vnemali. Jožef Zupan, kapitelski	peskanje v Rimu, že pišejo, da 24. mal. travna bodo
prednik." Na to vošilo je prišel naslednji velikoserčni	ime,i italijanski pridigarji pristop k sv. Očetu Leonu
odgovor: „Vosila ondotnega slavnega Kapitelna to bile	^H* Prav lepa misel! — Rimske postne pridigarje so
v naj viši meri drage sv. Očetu; nasnanujejo Mu (slavo.	bili sv. Oče sprejeli 25. sveč. in priporočili so jim prav
kapitelon) naj preserčniši zahvalo in n vso ljubeznijo	P°®«bno podučevanje ljudstva, ker človeška hudobija a
podelijo apostoijski blagoelov. L. kard. Nina."	vsimi pomočki iše zrediti rod brez vere, brez nravnosti
f ljubljanskem nrinlinskem samostanu je V nedeljo	i» brez Boga.... - Kaže da Francoz
o «.11 po noči umerla poštovana S. laika Ana Par-	186zod ub*r*ntitl .otok Rod (Rh<"M. P»
deller, is Welschoofen a na Tirolskem. Bog ji dai	?MŠa: Ka).Je,to? Tudi sicer se zmešnjave kopičijo na
večni mir.	Jutru, torej obeta]o nov shod deržavnikov. — Govori
Jni	bližnja sorodnica milgsp. prošta Š^njskT^inisterstvo j?e"ds?opiE? - Vpd^
it viP.ko.i	ar10;4 P°dP°'Vk0r Vell*°	6 milijonov 800 tisoč lir primanjkljaja. „Švindel"
Zastran pogoj za dosego odpustkov je o zadnjem
•v. letu 1875 Rim dal nektere rešila, n. pr.: 1. Očitne	DuhmrsKe spremembe.
»olivnice (oratoria publica) se tudi štejejo med obisko-	w f .. .. .. ... a, m a. _
valne cerkve, ako služijo za očitno službo Božjo, in se	, \ UfantlUSIl SKOflji: L. g. Martin Kovačič, pro-
• l	»	c\ rw	...	' /	»inn rfnnia.tib.	no	«»«ii mm	j_l__*_
V njih mašuje. — 2. Za
cerkev zadostuje, da verniki
molili za odpustke, in zopet	, UVtV uiu.i.u. „	.	^ • ,	° .-----
— 3. O velikonočoem času se mora posebej opraviti	^ F*ra Z,blka Je r"P»Vn« do	»ravna t. I. —
velikonočna spoved in sv. Obhajilo, in zopet posebej za	Umcrl J® f* ,M»rt,n Cernivec, župnik v pokoji, 23.
av. leto, kdor boče odpustke zadobiti.	avečsns. R. I. P.
h Ternofega na Notranjskem. B. — Preč. g. dekan so 20. t m. telegratičoo sporočili sv. Očetu preponižne
Darovi prihodnjič.
Odgovorni vrednik: Lola Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožef BlaziiiKnvi nasledniki v Ljubljani.