LETO II. ST. 47 (95) / TRST, GORICA ČETRTEK, 4. DECEMBRA 1997 NOVI SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LECGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124 - 6596 CENA 1500 LIR NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 VOLITVE IN MANJŠINA PO IZVOLITVI SLOVENSKEGA PREDSEDNIKA Prejšnji teden je slovenski dnevni tisk poročal, da je madžarska vlada predložila parlamentu v odobritev osnutek novega volilnega zakona, ki naj omogoči izvolitev predstavnikov narodnostnih manjšin v madžarski osrednji zakonodajni zbor. Ne da bi se spuščali v razglabljanje o veljavnosti ali ustreznosti predlaganega volilnega mehanizma, menimo, da mora v vsakem zavednem in politično osveščenem pripadniku narodnih oziroma jezikovnih manjšin vzbujati pozornost že samo dejstvo, da si je madžarski vodilni politični sloj postavil vprašanje izvolitve manjšinskih predstavnikov oziroma njihove prisotnosti v madžarskem parlamentu. Kolikšna razlika od dejanskosti pri nas! Tu se italijanski vodilni politični sloj kratko malo otepa tega vprašanja oziroma z njim ravna kot z nadležno muho. Nikoli in nikdar ne bomo pozabili, kako je deželni zbor Furlanije-Julijske krajine v legislaturi 1988-1993 tako spremenil volilne predpise, da je iz zakonodajnega telesa na volitvah leta 1993 izginil poslanec Slovenske skupnosti, čeprav je slovenska narodna lista na volitvah napredovala tako po glasovih kot odstotkih v primerjavi s prejšnjimi volitvami. Na dlani je, da je šlo za namerno dejanje, saj so se politične sile večinskega naroda z enim samim zamahom znebile manjšinskega zastopnika, ki je sedel v deželnem svetu od njegove ustanovitve, to je celih 29 let. Kot piše bivši deželni poslanec SSk dr. Drago Štoka v današnji številki Novega glasa, je zgodovinski voditelj Južnih Tirolcev dr. Sylvius Magnago pred dnevi toplo priporočal Slovencem v Italiji, naj odločno vztrajajo pri zahtevi o zajamčenem zastopstvu v vseh ključnih zakonodajnih in upravnih izvoljenih telesih, saj gre, med drugim, za ustavno pravico. "Če obstaja politična volja, je naglasil, se lahko najde rešitev tudi za vas". Volivci goriškega senatnega okrožja, kamor sodijo poleg upravičencev iz vse Goriške še volivci v treh občinah na tržaškem Krasu (Devin Nabrežina, Zgonik in Repentabor), v Benečiji in Reziji, bodo odšli na volišča v nedeljo, 14. decembra, da izvolijo naslednika prezgodaj umrlega senatorja prof. Darka Bratine. Zaradi spleta srečnih naključij bodo slovenski upravičenci imeli spet na izbiro kandidata svojega jezika in narodnosti. To pa prav v ničemer ne spreminja veljavnosti naše načelne in stvarne zahteve, naj se volilni predpisi tako spremenijo, da bo naši manjšini omogočena izvolitev njenih predstavnikov v vse tiste forume, kjer se kroji tudi njena usoda. Če ustava Republike Slovenije jamči italijanski manjšini prisotnost njenega predstavnika v slovenskem parlamentu, ne more biti prav nobenega razloga, da slovenska manjšina v Italiji ne bi uživala enake pravice. To tudi zato, ker je znano, da je Slovencev v Italiji mnogo in mnogo več kot Italijanov v Sloveniji. Slednji namreč sami javno trdijo, da jih je kakih 3.500. /stran 2 DRAGO LEGISA m PLURALIZEM MORA SE PRITI ANDREJ BRATUŽ Že isto nedeljo, ko so potekale predsedniške volitve v Sloveniji, se je zvečer izvedelo za Ime novega državnega poglavarja. Milan Kučan je torej začel svoj novi in seveda zadnji mandat in bo pripeljal državo v tretje tisočletje. Odmevi in komentarji doma in po svetu so bili sicer raznoliki, vendar bolj ali manj soglašajo v tem, da se s Kučanom nadaljuje sedanja uradna smer slovenske politike z delom za evropsko integracijo in vstop v Atlantsko zvezo. Ce vse bolj ali manj drži, bo itak povedala stvarnost sama in seveda samo bodočnost mlade slovenske države. 'BSje pozabimo najprej, da predsednik republike v Sloveniji nima posebno velike oblasti, podobno kot v drugih parlamentarnih državah zahodne Evrope. Je simbolični najvišji predstavnik svoje države, varuh ustave in skrbi za pobude pri vladi ali parlamentu, je pa tudi vrhovni poveljnik oboroženih sil. Njegove pristojnosti so torej jasno začrtane, odgovorne in tudi pomembne (glej poveljstvo vojske). Vsi vemo, da seje slovenski predsednik že do zdaj zelo angažiral tudi v zunanji politiki. Obiskoval je veliko tujih držav, govoril pred Glavno skupščino Združenih narodov, vzdrževal je stike z veleposlaniki itd. Nedvomno pa je predsedniška funkcija zelo povezana tudi z osebnostjo vsakokratnega predsednika, ki lahko tako ali drugače vpliva na razvoj dogodkov in tudi na samo vladno politiko. Toliko o splošni vlogi, ki jo pač imajo danes navadno vsi državni pogla-I varji, tako predsedniki v repu-| blikah kot v monarhijah kralji i in cesarji. Ne bomo se več spuščali v podajanje odstotkov ali šte-I vila glasov tega ali onega predsedniškega kandidata. Osem | bolj ali manj znanih osebno-i sti se je proti koncu novembra borilo za prvo mesto v slovenski državi. Toda s kakšnimi stvarnimi možnostmi? V mno-!go večjih zahodnih državah in ' celo velesilah navadno gre za dvoboj med dvema predsedniškima kandidatoma, kot v ZDA ali v Franciji. Vsa pozornost javnosti in volivcev se ; namreč osredotoči na ta boj 1 ves čas dolge (včasih še odločno predolge) volilne kampanje, ki prevzame celo državo in v ameriškem primeru ves svet. Pri vsem tem pa imamo vedno nekako politično tek-i mo med enakovrednima kandidatoma, ki lahko res oba računata na široko podporo svojih pristašev in simpatizerjev. Zmaga naj najboljši! Ne- smiselno je soočanje med mnogo večjim številom predsedniških kandidatov, kot se je npr. dogajalo sedaj v Sloveniji. Še zlasti, ko je šlo v bistvu le za dve res politično vplivni osebi, v kolikor tudi že pomembna nosilca državnih oblasti. Cela kopica manj znanih, čeprav lahko zelo uglednih osebnosti pomeni le globljo razdrobitev političnega boja in s tem porazgubitev glasov na levo in desno. Izid slovenskih volitev je to dejansko potrdil in še tu je med prvima dvema kandidatoma zijal širok prepad v razliki glasov, tako da ni bilo sploh treba Milanu Kučanu iti na balo-tažne volitve z Janezom Podobnikom. Vse to bi se lahko na zunaj kazalo kot izraz velikega pluralizma. Pa temu najbrž ni tako. Pravi pluralizem v neki družbi in s tem tudi državi ima namreč globlje korenine. Tak pluralizem množi in veča svobodo, kot pravi veliki politični filozof Jacques Maritain. Seveda mo- Drago Štoka SYLVIUS MAGNAGO, VODITELJ SVP f POLITIČNA KULTURA V ITALIJI JE, PA NAJ AM BO VŠEČ ALI NE, KLANSKA IN KLIKAR-m, CEHOVSKA IN PROTEKCIONISTIČNA, IDEOLOŠKA IN PRETORIČNA, SVETOHLINSKA IN PRAVDARSKA, REAKCIONARNA IN TRANS-FORMISTIČNA. SKRATKA - NELIBERALNA. TO VELJA TAKO ZA TISTEGA, KI VOLI LEVICO, KOT TISTEGA, KI VOLI DESNICO." (Piero Ostellino) Drago Legiša / intervju MITJA VOLČIČ Marko Tavčar IN MEMORIAM: STANISLAV RAPOTEC Miro Oppelt POKLON ŠKOFU ŠTERKU Erik Dolhar NOVI ŽUPAN V NABREŽINI Mariza Perat MARIJA V BOŽIČNI SKRIVNOSTI Jurij Paljk ŠTIRI KNJIGE ZA NAŠE MALČKE Lojzka Bratuž TRŽAŠKI ZAPISI MARIJE PIRJEVEC Dario Bertinazzi NOVI MOZAIKI V DOBERDOBU Erika Jazbar MITJA VOLČIČ MED BENEČANI 1 ČETRTEK 4. DECEMBRA 1997 ramo te besede pravilno tolmačiti glede na pogoje, ki obstojijo v določeni zgodovinski dobi in družbi. Tega pa v današnjem trenutku v Sloveniji objektivno še ni! Vsekakor je sedanji izid slovenskih predsedniških volitev opozoril na določene stvari. Če je konkretno zmagala ljudska volja in so volitve nedvomno potekale demokratično, pa prej omenjene situacije še vedno pomenijo, da v Sloveniji še niso dosegli stopnje prave in zrele pluralistične zavesti, ki bi nato omogočala res temu primeren politični razvoj družbe. Staro je še vedno nekje zavestno ali podzavestno prisotno v prepričanju ljudi in s tem tudi volivcev. Pot do avtentične demokracije gotovo zahteva še veliko odgovornih korakov v celotni slovenski družbeni in politični stvarnosti. Želeti je, da bi do tega res kmalu prišlo in bi Slovenija tudi v tem pokazala, da je res zrela za Evropo. Marjan Drobež ZA PREPOROD GORIŠKE ČETRTEK 4. DECEMBRA 1997 SVET OKROG NAS NA KONGRESU SVP SYLVIUS MAGNAGO, ZGODOVINSKI VODITELJ SVP DRAGO STOKA SVP - Sudtiroler Volkspar-tei: stranka ene od treh narodnih manjšin v Italiji (drugi dve sta francoska skupnost v dolini Aoste ter Slovenci v deželi F-JK) je 22. novembra zborovala v Meranu. Na njenem rednem 44. kongresu je bilo prisotnih 1480 delegatov v zastopstvu 72.000 redno vpisanih članov. Moč, s katero se niti velike italijanske stranke ne morejo ponašati! Politična in ekonomska moč, brez katere se na Južnem Tirolskem nič ne more zganiti. Danes je na čelu te velike in enotne stranke mladi dr. Sigfried Brugger, ki si je v svojem predsedniškem poročilu zadal nalogo ustanoviti avtonomno univerzo (zaenkrat tri fakultete) ter iz Južne Tirolske napraviti čimprej pravo evropsko regijo. Skratka: Južna Tirolska dežela naj bi postala že prava država v državi Italiji. Meja z Avstrijo bi tako postopoma enostavno izginila. Zastopniki, ki jih ima SVP v deželi Tridentinsko-Ju-žno Tirolski (predsednik deželne vlade Luis Durnvvalder), evropski poslanec Toni Ebner ter rimski parlamentarci bodo tako zamišljeno evropsko regijo znali bržkone tudi izpeljati. Delegati so uvodnim poročilom sledili zelo zbrano. Debata je bila resna in konstruktivna. V enournem odmoru za kosilo je delegatom in gostom igral kvintet skoro same Avsenikove melodije. Za trenutek se mi je zdelo, da sem nekje na Gorenjskem. V veliki dvorani zdravilišča ostane v odmoru s skupino sodelavcev edinole dr. Sylvius Magnago. Osemdesetletni bivši predsednik SVP (stranki je načeloval kar dolgih 34 let: od 1957. do 1992. leta) je o-stal na svojem prostoru in sprejemal časnikarje, znance in prijatelje. Hotel sem ga pozdraviti tudi jaz in mu osebno pove- UdmL dati, da na Kongresu SVP zastopam Slovensko skupnost iz dežele Furlanije-Julijske krajine. Po stisku rok in bežnem uvodu greva v jedro proble-i ma: v problem zajamčenega zastopstva v izvoljenih telesih za narodne in jezikovne manjšine v Italiji. Rečem mu, daje nekaj nezaslišanega dej-istvo, da je bila Slovenska skupnost po 29 letih prisotnosti v deželni zbornici iz nje premišljeno in perfidno izločena. { "Mislim, da se morate zo-ipet vrniti v deželni svet vaše 'dežele. Mi smo Ladincem na Južnem Tirolskem omogočili is posebnim deželnim zakonom, da so zastopani v deželnem svetu. Zelo enostavno smo napravili: zadnji izvoljeni kandidat na naši listi mora odstopiti prostor prvemu kandidatu ladinske kulture in govorice. Načinov, kako priti v deželno zbornico, je več; glavno je, da se dobi primeren i ključ izvolitve. Vztrajajte! Člen šesti italijanske ustave je s tem v zvezi zelo jasen: republika Italija ščiti svoje manjšine. Ščiti pa jih tudi tako, da jim na najbolj enostaven način omogoči prisotnost v izvoljenih telesih, tudi v deželni zborni- ci in seveda drugje, kjer je to prav in potrebno. Vztrajajte, pa boste uspeli. Naši zastopniki v rimskem parlamentu vam bodo še naprej šli na roko. O tem ne dvomim!". Kar nekam dolgo se je z mano razgovarjal dr. Sylvius Magnago, ta karizmatična politična osebnost na Južnem Tirolskem, ki ga poznata in cenita Avstrija ter vsa uradna in politična Italija. Se bi se lahko z njim pogovarjal, če ne bi še drugi ljudje čakali, da ga pozdravijo. Obzirno sem se od njega poslovil s čisto preprostim vprašanjem po njegovem zdravju. "Se kar gre. Brez zdravil seveda bi ne šlo, pa z velikim potrpljenjem tudi!" Stisnil sem mu roko v pozdrav in mu želel še veliko let in mnogo zadoščenj v življenju. Kljub bolezni, ki ga tare, ne bi dr. Sylviusu Magnagu prisodil let, ki ga težijo. Um in pogum sta mu še vedno nedotaknjena. KRATKE SPET POZITIVNA BILANCA za "Oljko" na upravnih volitvah v nedeljo, 30. novembra. Potrjenih oziroma na novo izvoljenih je bilo 42 županov, ki pripadajo levi sredini, 25 županov pripada "Polu svoboščin", 15 pa Severni ligi. Preseneča uspeh Severne lige, ki so jo nekateri v zadnjem času skoraj odpisali. Pomembna je tudi potrditev župana Orlanda v Palermu, ki je bil izvoljen že v prvem krogu. Volilni izidi so še bolj poglobili spore v "Polu svoboščin". ALBANSKI BEGUNCI se upirajo orožnikom in policijskim agentom, ki imajo nalogo, da v skladu s sklepom rimske vlade poskrbijo za njihovo vrnitev v domovino. Mnogi so se odločili za gladovno stavko in pravijo, da raje umrejo, kot da se vrnejo v Albanijo. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 / 533177 FAX 0481 / 536978 E-MAIL noviglas@tmedia.it 34133 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 / 365473 FAX 040 / 7754 19 GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDAJATELI: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 65.000, INOZEMSTVO 90.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 120.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU rc POSVET O SREDNJI EVROPI IN BALKANU Dne 28. in 29. novembra je v središču za znanstvene raziskave pri Padričah potekal mednarodni posvet na temo Srednja Evropa in Balkan na poti v Evropsko zvezo. Posvet je priredila sekcija za Furlanijo-Ju-lijsko krajino mednarodnega inštituta Jaques Maritain. Dvodnevni natrpani spored posveta je vseboval številna predavanja in posege strokovnjakov, politikov in državnikov iz najrazličnejših evropskih držav, zaključil pa se je z okroglo mizo o utrditvi miru na Balkanu, na kateri so spregovorili zunanja ministra Bosne in Hercegovine ter Albanije Jadranko Prlič in Paskal Milo ter podtajnik pri italijanskem zunanjem ministrstvu Piero Fassino. Namen prirediteljev je bil o-bravnavati problematiko držav Srednje Evrope in Balkana ter njihovega postopnega vključevanja v EZ v luči treh velikih dejavnikov: političnega, gospodarskega in socialnega ter etičnega. Kot je povedal podtajnik Fassino, se Evropska zveza in zveza NATO želita razširiti na vse države srednje in jugovzhodne Evrope, saj so integracija, politična in gospodarska preobrazba in stabilnost z utrditvijo demokratičnih sistemov ter varnost pojmi, ki so močno povezani med sabo. Vendar, kot so dejali številni predavatelji in razpravljalci kakor tudi komentatorji v sredstvih javnega obveščanja, inte- gracija ne more potekati samo na gospodarski in politični ravni. Potreben je tudi etični naboj, potrebne so trdne in temeljne vrednote, na katerih slonita evropska omika. Brez ponovnega odkritja vrednot, zlasti krščanskih vrednot, si ne moremo zamisliti Evrope, ki naj bi bila združena v neko zaokroženo celoto. IŽ ŠPORT ALI POLITIKA? SASA RUDOLF Če zasedanje predsednikov vlad držav članic Srednjeevropske pobude, ki so bo-sansko-hercegovski federaciji zagotovili pomoč pri obnovi, ni vzbudilo v Sarajevu večjega zanimanja, je bosanska prestolnica z bučnimi ovacijami pozdravila zmago košarkarske reprezentance. Zmagoslavje je bilo še toliko bolj občuteno, saj je bosansko izbrano moštvo premagalo Hrvaško, ne ravno najbolj priljubljenega soseda, ki velja za velesilo v tej športni panogi. In vendar so predsedniki vlad - prisotna sta bila tudi Romano Prodi in Janez Drnovšek - razpravljali o konkretnih oblikah pomoči. Tu pa obiskom državnikov in obljubam bolj malo verjamejo, čeprav se zavedajo, da bi brez mednarodne pomoči ne preživeli. Zato jim je mnogo več pomenila košarkarska zmaga v mestni športni palači. Po eni strani je mednarodni dvoboj dokazal, da se Sarajevo vrača v normalno življenje, po drugi strani pa se je z zmago nad Hrvaško športno veselje spremenilo v nacionalni ponos. Šport pa je bil tudi v preteklosti že večkrat pravi pokazatelj trenutnega vzdušja. Tako so ameriški namiznoteniški igralci med turnejo po Kitajski napovedali odjugo v odnosih med VVash-ingtonom in Pekingom, češkoslovaški hokejisti pa so z zmago nad Sovjetsko zvezo anticipirali praško pomlad. Naročnike in vse bralce obveščamo, da smo zaradi naravnost vrtoglavega naraščanja stroškov in izdatkov pri izdajanju časnika sklenili nekoliko zvišati naročnine za leto 1998. Nove naročnine bodo naslednje: NAROČNINE 1998 ENOLETNA ZA ITALIJO IN SLOVENIJO 70.000 LIR ENOLETNA ZA TUJINO 100.000 LIR ENOLETNA PO LETALSKI POŠTI 130.000 LIR Naročnike in bralce prosimo za razumevanje in jim priporočamo, naj čimprej poravnajo naročnine in tudi pridobijo nove naročnike. /Uprava A PRIZADEVANJA STRANKE SLOVENSKE SKUPNOSTI ZA SLOVENSKO PREDSTAVNIŠTVO Peticija, ki jo je SSk predložila deželnemu svetu Furla-nije-Julijske krajine 19. novembra 1997 o problemu zastopanosti slovenske manjšine v njem, je obrodila prve sadove. Načelnik skupine in hkrati deželni tajnik Ljudske stranke Ivano Strizzolo je namreč osvojil enega izmed dveh predlogov, ki ju je SSk predstavila prek peticije, in sicer tistega, ki se zavzema za odpravo ovir, ki jih sedanja volilna zakonodaja postavlja za izvolitev slovenskega zastopstva prek manjšinske liste. SSk pričakuje, da se bo deželni svet imel možnost izreči tudi o drugem predlogu peticije, in sicer tistem, ki se zavzema za konkreten model, po katerem naj bi potekale volitve slovenskih predstavnikov v deželni svet in ki bi zagotovil njihovo minimalno prisotnost v njem. Deželno tajništvo SSk pozitivno ocenjuje tudi stališče, ki sta ga do vprašanja minimalne zajamčene zastopanosti slovenske manjšine v deželnem svetu zavzela predstavnika SKGZ in SSO v ponedeljek, 24. novembra, na srečanju, za katerega je dala pobudo SSk (ostale povab- ljene komponente slovenske manjšine se sestanka niso u-deležile, med temi slovenska komponenta DSL, ki pa se je opravičila). Zastopnika obeh organizacij sta namreč potrdila, da se z zahtevo načelno strinjata. Pomembno je, da je predstavnik DSL in podpredsednik deželnega sveta Miloš Budin medtem vložil v deželnem svetu več popravkov k osnutku novega volilnega zakona, z odobritvijo katerih naj bi o-lajšali izvolitev vsaj enega deželnega svetovalca. S tem je namreč vsaj načeloma potrdil, da se problem zastopanosti slovenske manjšine resno postavlja. SSk pa se ne strinja s konkretnimi rešitvami, ki jih Budin oziroma DSL predlaga, in to iz dveh temeljnih razlogov. Najprej zato, ker gre za olajšavo izvolitve in ne za njeno zagotovitev (sicer je tudi res, da bi po mnenju nekaterih morali za zajamčenje zastopanosti spremeniti deželni statut). Poleg tega pa zato, ker model Budina oziroma DSL sili k vključevanju v italijanske stranke, pri čemer bi ostalo sprejetje morebitnih slovenskih kandidatov slej ko prej odvisno od dobre volje njihovih vodstev. Z odobrit- vijo takšnega modela bi slovenska manjšina dejansko ne bila svobodna pri izbiri svojih kandidatov in torej predstavnikov. V slovenskem tisku so bila objavljena tudi stališča Slovencev v SKP do tega vprašanja, ki so v temelju dokaj podobna tistim, ki jih zagovarja DSL, vendar bo treba za njih presojo počakati na njihovo formalizacijo v dežel nem svetu. Neresno pa izpadejo nekateri že vloženi predlogi popravkov osnutka novega volilnega zakona, ki množijo število domnevnih manjšin v deželi brez meja z očitnim namenom, da bi vso zadevo razvodeni li. SSk z zadovoljstvom ugotavlja, da sta ob tej priložnosti pokazala velik čut odgovornosti najvišja pristojna predstavnika slovenskega parlamenta. Predsednik državnega zbora RS dr. Janez Podobnik in predsednik Komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu DZ RS mag. Marijan Schiffrer sta namreč 25. novembra - tudi v skladu z znano resolucijodr-žavnega zbora o položaju slovenskih manjšin - pisno o-pozorila predsednika deželnega sveta F-Jk. AKTUALNO INTERVJU / MITJA VOLČIČ FOTO BUMBACA "SVOJE SILE IN SPOSOBNOSTI DAJEM NA RAZPOLAGO SKUPNOSTI" DRAGO LEGIŠA Kakor hitro smo zvedeli, da si sprejel kandidaturo na skorajšnjih senatnih nadomestnih volitvah v goriškem okrožju, smo v našem časniku napisali, da si s svojo odločitvijo marsikoga rešil iz zagate. Rajni senator Darko Bratina je namreč bil tako močna in ugledna osebnost, da ga ni lahko nadomestiti. Zamisel o Tvoji kandidaturi pa je zares posrečena. Upravičeno veljaš za vrhunskega časnikarja v vsedržavnem merilu in si izvedenec za Vzhod, kakršne v Italiji lahko naštejemo na prste ene roke. Poleg tega si v Gorici že domač, saj že leta predavaš na fakulteti za diplomatske vede. Kot zamejski človek končno pobliže poznaš stvarnost ob meji v vsej njeni razčlenjenosti in razvejanosti. Kaj je bilo pri Tebi odločilno, da si sprejel kandidaturo? Prvič gre za povod, saj ti mora najprej nekdo ponuditi mesto, da ga sprejmeš. Sam nisem namreč nikdar razmišljal o tem, da bi prevzel kakšno javno funkcijo. Nasprotno: lahko bi rekel, da je to celo zelo daleč od mojega pojmovanja človekove usode. Ko so mi ponudili kandidaturo, sem začel o tem razmišljati. V svojem življenju nisem nikdar ničesar načrtoval. Če so se priložnosti pokazale, sem jih skušal ujeti, če pa so šle mimo, pa tudi nisem delal velikih tragedij. Pomeni torej, da sta bili za sprejem kandidature odločilni dve stvari: prvič je bilo to povabilo, da lahko nekaj koristnega naredim za kraje, v katerih sem se (približno) rodil in so nekako epicenter moje zelo potujoče eksistence; drugič je to zavest, da sem si v življenju nabral nekaj izkušenj, ki bi lahko temu koristile. S 1. STRANI VOLITVE IN MANJŠINA V Furlaniji-Julijski krajini se naglo bližajo deželne volitve. Naravnost škandalozno pa bi bilo, če bi se novi deželni svet obnavljal po sedanjem volilnem zakonu, ki je naši manjšini zadrgnil vrv okoli vratu. "V 21. stoletju čaka človeštvo velikanska naloga... varovanje neskončnega bogastva in neizmerne raznoterosti pristnih kulturnih izrazov v njihovem enakovrednem dostojanstvu. Če ta naloga ne bo opravljena, se človeštvo ne bo moglo izogniti reakcijam, ki bodo vodile v osamljenost, brambo in agresivno umikanje". Tako beremo v izjavi Evropskega društva za kulturo (So-cietd Europea di Cultura), sprejeti letos poleti v španskem mestu Segovia. Slovenska manjšina v Italiji je gotovo eden zgoraj o-menjenih "pristnih kulturnih izrazov" in torej "neizmerno bogastvo", ki ga je treba v skladu z zgornjo izjavo varovati. Ena najbolj učinkovitih oblik varovanja pa je gotovo prisotnost manjšinskih predstavnikov v vseh telesih, kjer se odloča o usodi teh "pristnih kulturnih izrazov". Čemu bi kot senator posvečal največ pozornosti? Volilno okrožje, v katerem bi delal, če bi bil seveda izvoljen, ima eno samo skupno točko, in to je meja s Slovenijo. To je osnovni problem, ker se sedaj pojavljajo na vidiku nove razmere, ker se bo ta meja zamenjala. Morda še ne v letu 2000, nekaj let kasneje pa bomo priče vstopa Slovenije v Evropsko zvezo. Menjala se bo meja in zamenjalo se bo tudi življenje na obeh straneh meje. Mislim, da bo moral senator, ki bo v drugem volilnem okrožju izvoljen v rimski senat, slediti prav tem dogodkom: združevanju Evrope in odpravi meja. Goriško senatno okrožje obsega poleg celotne goriške pokrajine še tri občine na tržaškem Krasu, vso Benečijo in Rezijo. To pomeni, da na tem območju živi tudi del slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. To bo od Tebe zahtevalo še posebno pažnjo. Se strinjaš? Seveda se strinjam. To je eden od 5 problemov, ki se vlečejo že mnogo let; zato seveda ni mogoče pričakovati, da se bo to vprašanje rešilo v prihodnjem tednu. Zdi se mi, da so tudi razne skupine v sklo-pu slovenske manjšine različnega mnenja, kakšen naj bi bil v posameznostih in detajlih ta zaščitni ; zakon. Zdi se mi, da bi bilo zelo prijetno in tudi najbolj koristno, če bi se med seboj pripadniki slovenske manjšine zmenili za to, kar jim najbolj ustreza in prija, jaz pa bi potem samo nadaljeval delo, ki ga je tako vestno začel pokojni senator Bratina; on pa se je seveda spet samo vključil v delo, ki je že trajalo nekaj let. Jasno je, da tako dolgo delo pripelje do predrezultatov. Zdi se mi, da bo prvo branje enega teh osnutkov za zaščitni zakon v mesecu marcu prihodnje leto v eni od obeh zbornic. To še ne pomeni, da bodo časi sprejemanja zakona zelo I hitri, saj vemo, kakšen je postopek in tempo dela sprejemanja zakona; od začetka razprave o nekem zakonu in končno tudi konca, sprejetja nekega zakona preteče veliko časa. To je dolgo obdobje. Verjetno se je tudi zakonski osnutek preveč napolnil s simboličnimi vrednotami. Je seveda velike važnosti za manjšino, | vendar človek ne more vseh kart igrati samo na to. Spomnil bi, da je lahko neki zakon slab, ima pa do-i bre izvršilne norme in je lahko neki ; drugi zakon odličen zakon, pri ka-I terem pa se lahko vse ustavi, ko gre , za njegovo udejanjanje. To je zaple-I teno vprašanje, kar je razvidno tudi iz dejstva, da tega zakona še nimamo. Če bi bilo lahko sprejeti tak zakon, bi ga imeli v žepu že ne vem koliko časa. Kakšno mesto in vlogo ima oz. bi moralo po Tvojem imeti obmejno območje v okviru nove italijanske vzhodne politike? To je zelo odvisno od obmejnega področja samega. Če je obmejno področje pred leti zavrnilo svojo vlogo oz. je ni hotelo odigrati v polni meri zaradi raznih ideoloških in zgodovinskih predsodkov, se je zgodilo, da so druge obmejne pokrajine zapolnile to luknjo, ki je objetiv-no obstajala, in so same zapolnile vrzel. Danes spoznavamo in sprejemamo novo stvarnost in zato obmejno področje vidi prihodnost prav v razširjanju Evrope na Vzhod; to je tudi prihodnost nove Evrope. Vloga, možnosti in priložnosti, kijih ima naše volilno okrožje v tem procesu, so zelo velike; lahko bi rekli, da zares lahko postane to, o čemer se že dolgo govori, namreč most. Toda bodimo previdni: most je lahko tudi tista naprava, čez katero res vsi hodijo, a jo samo teptajo! Kako je potekala do sedaj Tvoja volilna kampanja? Zelo mirno, zelo stvarno, brez pretiranega živciranja. Hodil sem okrog, poslušal ljudi, predvsem zbiral podatke na terenu in si ustvaril sliko o težavah, ki tarejo ljudi. Če začnem na jugu volilnega okrožja, se moram ustaviti v Tržiču, kjer imamo pristanišče, ki je v težavah. Veliko ljudi je brezposelnih, potrebna je reorganizacija pristanišča in infra- struktur, industrijo je potrebno temeljito prenoviti. Na tem področju je tudi prometni vozel, pa naj gre za železnico, avtoceste, pristanišče ali za letališče; ta prometni vozel je potrebno ojačiti, saj je temeljnega pomena za vso infrastrukturo. Moral bi biti most in križišče za vso Vzhodno Evropo. Če gremo v Furlanijo, naletimo v okolici Manzana na t.i. "trikotnik stolov". Tu so ljudje obogateli z izdelovanjem stolov, in to posebno zato, ker je lira pred časom malo veljala v primerjavi z marko. Takrat so živeli pretežno od izvoza. Danes pa so tržišča taka, da so sedaj tam v velikih težavah in zato se morajo z zamudo reorganizirati in premisliti svojo dejavnost. Potem moram omeniti še Gorico, kjer se mnoge kategorije ljudi zelo bojijo prehodnega obdobja, ko se Slovenija približuje skupnemu evropskemu tržišču; seveda se bojijo za svojo prihodnost, ker so bili navajeni skrbstvene ekonomije, ki je dajala življenjsko linfo gospodarstvu, le-ta pa se je izgubila tako zaradi vojne, zaradi meje kot tudi zaradi drugih na novo nastalih razmer. Če pogledava še v Beneško Slovenijo, vidiva pred seboj predvsem dejstvo, da so se ljudje množično izselili iz teh krajev; število prebivalcev se je bistveno zmanjšalo tudi zato, ker so v hribih eksistenčne možnosti zelo majhne, ljudje so odšli za delom v dolino. Tu je velika kriza, ki se odraža tudi v velikem zmanjševanju rojstev. Rodnost je tu zelo nizka. Seveda sem omenil samo nekaj težav. Vsakdo se nadeja, da mu bo njegov zastopnik v parlamentu lahko dal kako pomoč, ko bo prevzel svoje mesto. Težav je torej veliko in z njimi se bo torej moral vsak- do, ki bo odšel v Rim za senatorja, hočeš nočeš spoprijeti. Če si se podal v volilno tekmo, si gotovo optimist glede njenega izida. V kolikšni meri je poleg optimizma pri Tebi prisoten tudi entuziazem? Za svoj značaj lahko rečem predvsem to, da nisem ne optimist in tudi entuziast ne. Lahko bi rekel, da sem mogoče že po genetski naravi bolj podoben človeku iz Srednje ; Evrope ali pa predstavniku angleške družbe. Rad bi povedal, da sebe pojmujem kot človeka, ki ponuja svoje usluge družbi. Obstaja neka tuja beseda, ki bi jo lahko prevedli v slovenščino kot "človek, ki se postavi v službo družbe, skupnosti". Tako jemljem samega sebe. Ko so mi ponudili kandidaturo za senatorsko mesto, se nisem takoj vprašal, koliko možnosti sploh imam, da bi bil izvoljen. O tem sem razmišljal malo in še to sem počel kasneje. Razmišljal pa sem takole: »Če ljudje mislijo, da sem lahko koristen skupnosti, potem lahko dam tiste svoje sile, sposobnosti in izkušnje, ki jih imam, na razpolago tistim, katerim so te stvari potrebne.« To delam iz občutka dolžnosti, skoraj tako, kot da bi se ukvarjal z dobrodelno dejavnostjo, pa čeprav tega morda za izvoljenega politika ni mogoče reči. Na vsak način: nimam ambicij, ni mi potrebno dokazovati ničesar, ni mi potrebno stremeti za tem, da bi postal poznan v državi... Skratka: ni mi potrebno skrbeti za vse tiste stvari, ki običajno pogojujejo politika: osebna uveljavitev, osebna ambicija itd. Vseh teh stvari pri meni ni. Tu sem zato, da pomagam, če ljudje mislijo, da je to potrebno. V Srednji Evropi so ljudje, ki so se ukvarjali s temi stvarmi, zelo pogosto imeli samo obrtniški čut dolžnosti, o katerem smo že govorili. To pomeni, da imam sile in sposobnosti, ki jih dajem na razpolago in z njimi služim skupnosti. Kako si misliš urediti svoje zasebno življenje po izvolitvi? S temi stvarmi se ne ukvarjam in se ne bom ukvarjal do 14. decembra. Rekel sem ti že, da nisem v življenju nikoli ničesar načrtoval dolgoročno. Bil sem že kandidat za toliko mest in toliko funkcij, ki so potem vse povečini propadle, daje bolje, če jih niti ne naštejem! Upam, da se tokrat to ne bo zgodilo, ker se resno ukvarjam in se resno borim za glasove. Nikdar pa ne gradim ničesar na hipotezah! Kako je Tvojo odločitev sprejela Tvoja družina? Moja družina je ciganska, v modernem smislu pojma ciganska narava. Gre za moderne družine, ki se vsaka tri leta selijo v nov kraj, novo okolje. Hčerka, ki sedaj obiskuje šolo na Dunaju, menja vsako leto dve tretjini razreda in si sedaj dopisuje s prijatelji iz Singapurja in iz Afrike, Amerike. V slogu življenja, ki smo ga do sedaj živeli, je bolj normalna selitev in zamenjava službe, kot pa dejstvo, da ostaneš vedno na istem mestu. Tako torej Mitja Volčič tik pred volilno preizkušnjo. Zahvaljujemo se mu za pogovor in svoj bralke in bralce v goriškem volilnem okrožju toplo vabimo, naj mu 14. decembra zaupajo svoj glas. 3 ČETRTEK 4. DECEMBRA 1997 4 ••••••••• jS ČETRTEK 4. DECEMBRA 1997 IZ ŽIVLJENJA CERKVE DVANAJSTERI: ZVONE STRUBELJ j 1 NE SAMO JEZUSOVI UČENCI, TUDI NJEGOVI PRIJATELJI (5) Velika večina ustvarjalcev na vseh področjih umetnosti, literature, filozofije, teologije je dozorela ob stiku z nekom, ki ga lahko imenujemo "duhovni oče". Gre za tesen medosebni odnos, ki je imel odločilen delež pri celostnem razvoju ustvarjalčeve osebnosti, naj bo moškega ali ženskega spola. Tako kot v primeru dvanajsterih govorimo o duhovnem očetovstvu, bi lahko v marsikaterih primerih govorili tudi o duhovnem materinstvu. V obeh primerih gre za dve osebi, ki sta dosegli najprej določeno globino. Odnos duhovnega očetovstva in sinovstva ali duhovnega materinstva je omogočilo neko pričakovanje, ki je bilo lahko zavestno ali podzavestno. K razvoju takega odnosa prispevajo razne okoliščine, kot so lahko simpatija, isto družbeno okolje, neka skupna socialna ali doktrinalna usmeritev, iskanje vrednot v istih ali podobnih življenjskih okoliščinah, skupna izkušnja v taki ali drugačni organizaciji ali skupnosti itn. V odnos duhovnega očetovstva ali materinstva vstopita ponavadi dve osebi različnih starosti, kar pa tudi ni vedno nujno. Duhovni sin ali hči vidi in sluti v svojem duhovnem očetu ali materi izpolnitev svojih najglobljih pričakovanj. Pričakuje nekakšno "razodetje" skritih plasti svojega bitja in duhovno spremstvo pri izpolnitvi svojega življenjskega poslanstva. Če bi pozorno analizirali življenjepise svetnikov, bi zagotovo pri vsakem odkrili "duhovnega očeta" ali "duhovno mater", ki sta svetnika prebudila k samemu sebi in mu pomagala pri izpolnitvi njegovega življenjskega poslanstva. Poleg odnosa partnerske ljubezni in fizičnega očetovstva in materinstva je odnos duhovnega očetovstva ali materinstva najmočnejše in najučinkovitejše sredstvo razvoja človekove osebnosti. Prav zato poskušamo odnos dvanajsterih z Jezusom iz Nazareta razložiti s pojmom duhovnega sinovstva. Nekdo, ki se rojeva k samemu sebi preko vodstva duhovnega očeta, zasluti, v čem je njegovo neodtujljivo življenjsko poslanstvo. Dvanajsteri in tudi drugi učenci so šli po Jezusovem naročilu oznanjat veselo novico božjega kraljestva. Vsakdo je to nalogo sprejel in jo izpolnil s tem in po tem, kar je bil on sam. To je zelo važno. Če pomislimo, da so dvanajsteri, z izjemo Juda Iška-rijota, svoje poslanstvo opravljali v različnih krajih in z različnimi življenjskimi zgodbami, vsi pa so svoje življenje dokončali na podoben način kot Jezus, lahko mirno trdimo, da je vsakdo od njih do konca odkril samega sebe in v celoti daroval svoje življenje Jezusovi stvari, božjemu kraljestvu. Jezus je bil kot njihov "duhovni oče", katalizator njihovega osebnega razvoja, zorenja in poguma. Odnos med duhovnim očetom in sinom je vedno o-bojestranski; oče ne le daje, ampak tudi prejema, sin ne le prejema, ampak tudi daje. S svojim vplivom na sina se duhovni oče prav tako prebuja k samemusebi in globlje odkriva svoje življenjsko poslanstvo. Če se je zdelo, da na začetku odnosa eden od dveh prejme več, kot daje, in drugi daje več, kot prejme, kasneje ni več tako. Drug drugemu pomagata predvsem s tem, kar sta, in ne toliko po tem, kar v življenju delata. Recipročnost gre do take mere, da ni več učitelja in ne učenca. Zavlada globoko duhovno občestvo dveh oseb, kateremu vlada spoštovanje drugega in čudenje originalnosti in skrivnosti bitja, ki ga drug v drugem odkrivata. Gre za odnos najglobljega prijatelj-stva in najtrdnejše človeške solidarnosti. Evangeliji nam nekajkrat spregovorijo prav o tem. Kako naj bi sicer razumeli Jezusovo izpoved svojim učencem: "Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas pa sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta" (Jn 15, 14-15). 9. SONČNA PESEM Izšla je deveta številka Sončne pesmi trinajstega letnika. To je list za kulturo mladih, kot piše pod naslovom revije. Tokratna številka je v celoti posvečena odvisnosti. Uvodnik je napisala Tadeja Kosec, ki piše o slovenski obsedenosti s politiko in tudi o tem, kaj bi imela danes Cankar in Prešeren še povedati Slovencem. Znaten del revije pa je posvečen težavam slovenskih narkomanov in začetkom njihovega zdravljenja. POKLON ŠKOFU STERKU MIRO OPPELT Pokopališča so sveti kraji, ki pa odražajo tudi burni potek zgodovinskih valov. Sliko nekdanjega srednjeevropskega Trsta s sosledjem njegovega vzpona in padca nam daje prav tržaško pokopališče pri Sv. Ani. Nagrobni kamni nam dajejo objektivni prerez raznolikosti pa tudi raznarodovalne sile. Postopno spreminjanje priimkov nam ne kaže zgolj bolj ali manj prostovoljno generacijsko izbiro, pač pa tudi nasilne posege. Bratje iste družine nosijo različne priimke na osnovi odlokov brisanja identitete v fašističnem obdobju. Usoda naših krajev, ki je privedla do prvega in drugega svetovnega vojnega spopada in fašistične strahovlade, se je kalila že na prelomu med devetnajstim in dvajsetim stoletjem. Bilo je obdobje velike napetosti ob zagonu iredente, ki ni težila zgolj k uresniči- tvi ideala združitve z Italijo, pač pa je usmerjala svoje delovanje k brisanju vsakršne slovanske identitete. Veliko vlogo pri ohranjanju narodnosti so imeli tedanji tržaški škofje. Sila liberalnih nacionalistov pa je bila tolikšna, da se je moral škof Glavina umakniti, podobno kot se je pod fašizmom zgodilo Fogarju. Leta 1896 mu je nasledil Hrvat Andrija Marija Šterk. Njegov grob leži na duhovniškem delu pokopališča tik ob grobnici velikega škofa Dobrile, začetnika hrvaškega preporoda v Istri. Poslanstvo Juraja Dobrile in vzdušje tedanjega časa je lepo opisal Pregelj v Božjih mejnikih. Šterk seje rodil pri Voloski v Istri 28. novembra 1827. Na 170. obletnico rojstva se je nanj spomnilo Hrvaško katoliško bratstvo Branimir iz rodne Voloske. Pobudi seje pridružil hrvaški generalni konzulat v Trstu. Generalni kon- NADŠKOF RODE V AMERIKI KLARA KRAPEŽ Nadškof dr. Franc Rode je prejšnji teden sklenil svoj prvi pastoralni obisk, ki je bil namenjen ameriški celini. Kot je nadškof sam povedal, je želel s to potjo okrepiti slovenske katoličane in izseljence v njihovi veri, jih spodbuditi, da bi dosežene vrednote in zvestobo še naprej ohranjali, obenem pa tudi okrepiti vezi med njimi samimi in Slovenijo. Vsa ta dejstva so namreč pri ljudeh, ki že dolgo živijo izven domovine, izredno pomembna, saj jih povezujejo v trdno enoto, obenem pa je obisk nadškofa izredna potrditev za vsa njihova dosedanja prizadevanja. Nadškof Rode je med 7. in 11. novembrom najprej obiskal Slovence vZDA. V tem času se je udeležil simpozija o prenovi cerkve sv. Cirila na Kolumbijski univerzi, ki gaje pripravil ameriški Slovenski kongres, srečal seje z raznimi predstavniki slovenske diplomacije v Nevv Yorku in obiskal vatikansko predstavništvo v OZN-u, 9. novembra pa je tudi blagoslovil obnovljeno cerkev sv. Cirila in stavbo slovenskega kulturnega centra na Manhattnu. Po nadškofovih besedah je stavba prenovljena z veliko mero okusa, pomembna pa je tudi pridobitev dvorane, ki bo sedaj omogočala uveljavitev slovenstva v Ameriki. V njej bodo namreč lahko pripravljene številne razstave, koncerti in simpoziji, kar predstavlja za tamkajšnjo živečo skupnost verski in kulturni ter na-rodno-državni pomen. Pri obnovitvi teh prostorov je pomagala tudi Slovenija, kot je ob tem poudaril nadškof Rode, pa je slovensko podporo pogrešal pri postavitvi razstave o arhitektu Plečniku v Pragi. To je namreč pripravila le Češka republika, v Nevv Yorku pa je za tega izrednega mojstra arhitekture 20. stoletja in njegovo de- lo vladalo veliko zanimanje. Nadškof Rode je iz ZDA odpotoval še v Argentino. Tu se je v dobrih 10-ih dneh srečal s Slovenci iz Buenos Airesa, Mendoze in Barilocheja (otrokom je podelil tudi zakrament sv. birme) in nekaterimi cerkvenimi dostojanstveniki. Kot je poudaril na novinarski konferenci ob vrnitvi s pastoralnega obiska, so Slovenci v Arge-nitni izredno močna skupnost. Domovinska zavest je živa tako pri starejših kot tudi mlajših (čeprav so ti že tretja generacija izseljencev), zelo pohvalno pa je tudi njihovo prizadevanje in ohranjanje materinega jezika - slovenščine. K vsemu temu veliko pripomore tudi zvestoba krščanskemu izročilu, saj v Argentini nedeljsko mašo obiskuje kar 90% Slovencev (le za primerjavo -v Sloveniji je bil tak položaj pred 2. svetovno vojno). Prav zavezanost krščanstvu pa je veliko pripomogla tudi k dejstvu, da so Slovenci v Argentini odprta in živahna skupnost, ki pozitivno sprejema dogajanja in spremembe v matični domovini in podpira razvoj demokratičnosti. Številni tamkaj živeči izseljenci bi se zato radi vrnili na domača tla in tako s seboj prinesli veliko duhovnega ter materialnega bogastva, vendar pa pričakujejo zagotovljene normalne pogoje za življenje. Tovrstna pričakovanja so za slovensko vlado svojevrsten izziv, saj je bilo na tem področju doslej premalo narejenega in bi bilo v to potrebno usmeriti več pozornosti ter izboljšati položaj. Po mnenju nadškofa Rodeta bi Slovenija z vračanjem izseljencev delno lahko rešila tudi demografski položaj v državi, ki bo najverjetneje vedno bolj pereč. zul in ugledni zgodovinar dr. Miroslav Bertoša je imel nagovor na Šterkovem grobu. Somaševanje v hrvaščini v katedrali svetega Justa je vodil prošt msgr. Mario Cosulich. Tržaški škof Evgen Ravignani je toplo pozdravil pobudo in se opravičil, ker se svečanosti ni mogel udeležiti. Naknadno je bil na hrvaškem konzulatu spominski večer s kulturnim nastopom. Škof Šterk seje šolal vgori-škem bogoslovju, kaplanoval je v Oprtlju in Trstu, kjer je postal stolni župnik. Pred imenovanjem za tržaško-ko-prskega škofa je bil dve leti škof na Krku. Označevala ga je velika dobrota, pravili so mu tržaški apostol. V mlajših letih je bil izvoljen v Istrski pokrajinski zbor in skrbel še zlasti za slovenske in hrvaške šole. Takrat je doživel prve napade italijanskih nacionalistov. Ob nastopu v Trstu je bil zmeren in previden, kar je izziv za nas cas povzročilo negodovanje nekaterih hrvaških zastopnikov. Blag pristop pa mu ni pomagal. V zavzetosti za poživitev verskega življenja je organiziral več misijonov za italijanske in slovenske vernike. Slovenske pridige pri Svetem Jakobu so povzročile veliko kampanjo proti škofu. Šterk ima veliko zaslugo, daje ustanovil Marijino družbo za dekleta in žene v kapelici Cirilme-todove šole. Malo pred smrtjo pa jim je omogočil uporabo armenske cerkve. Udeležba Marijine družbe na procesiji zaTelovo in bratovščine sv. Cirila in Metoda z društveno zastavo sta sprožili nov napad na škofa. Očitki in pritiski so ga izmučili do smrti 17. septembra 1901. Med Šterkovim škofovanjem je bil ustanovljen leta 1899 Zbor svečenikov svetega Pavla, ki je odigral veliko vlogo še zlasti v obdobju fašističnega nasilja in spodbudil bratstvo med zatiranimi Slovenci in Hrvati. ASKEZA DANES? IN ŠE KAKO! PETER SZABO Mnoge slišimo, da se pritožujejo, češ da ni več dobrih starih časov, ni več prave vere, ni več svetnikov in ni več niti askeze, kot je bila nekoč. Ko slišimo o sv. Frančišku, se nam zdi, da bi bilo danes tako življenje popolnoma nemogoče. Živeti brez enega ficka, v samoti, v gozdu, brez obleke, brez strehe nad glavo... Zdi se nam, da je bila prava askeza možna le v preteklosti, in če bi jo kdo hotel danes živeti, bi prav gotovo moral oditi v najbolj skrit samostan, ki nima nobene povezave z današnjim svetom. Danes namreč samostane obiskujejo turisti, menihi hodijo v mesto nakupovat s kombijem, stalno jim zvoni telefon itd. Če se z vsem tem strinjamo, se moramo za trenutek ustaviti in premisliti o našem vsakdanjem življenju. Odkrili bomo, da je današnji čas, nasprotno od naših prepričanj, idealen, kot naročen za askezo. Asketi so se zelo skromno prehranjevali. Večinoma niso jedli mesa, niso pili alkohola, nič sladkega, predvsem so jedli zelenjavo. V današnjem svetu, ki je tako obseden z zdravjem, se dogaja isto: če se hočeš izogniti kloniranim ovcam in norim kravam, je bolje, če si vegetarijanec. Vino in ostale alkoholne pijače znajo biti umetno narejene in je bolje, če najdeš koga, ki jih izdeluje obrtniško, recimo kakšne menihe. Sladice pa redijo, povzročajo kislino in so sploh vir prekomerne oksidacije telesa. Dietologi jih odsvetujejo. Asketi so v samoti gozdov jedli korenine, gozdne sadeže in semena. Prehrambeno dopolnilo, ki se prodaja v Italiji in ga svetujejo poslovnežem proti stresu, je na osnovi gin- senga, kitajske korenine. Prav tako dietologi predpisujejo fla-vonoide, posebne protioksi-dacijske snovi, ki se nahajajo v zelenem čaju in gozdnih sadežih. In ko govorimo o semenih: kaj pa je makrobiotika, če ne prav pretežno prehranjevanje s semeni? Toda askeza ne zadeva samo prehrane. Današnji človek veči noma sedi. Od tega pa ve-lik odstotek ljudi dobi bolečine v hrbtu. Edino zdravilo je telovadba. Vsako jutro se je treba pet minut posvetiti posebnim vajam, kot se je menih posveča! dihalnim vajam pri molitvi. Je to vse? Ali sem dokazal asketskost sedanjega sveta? Ne? Kaj pa samota? Odlična je, popolna. V velikih mestih ljudje umirajo od samote. Starejša gospa u-mre in se v bloku tega zavejo šele po tednu dni, ko začne iz njenega stanovanja zaudarjati. Take stare gospe preživijo zadnja leta v popolni samoti. Toda to spet ne velja samo za starejše. Mislim, da mi ni treba dokazovati dejstva, da gre lahko človek skozi vse šole, službo in še kakšno društvo in ostane popolnoma osamljen kot menihi. Živimo v demokratični družbi, ki skuša popolnoma zaščititi človekovo zasebnost. Nihče te ne sme preveč nadlegovati, se ti preveč približati, ker je to tvoj zasebni prostor. Toda veliko ljudi bi že skoraj na kolenih prosilo, da bi jim kdo "prekršil" ta prostor in sto-; pil do njih. Današnji stil življenja pozna le še profesionalnost. Voznik avtobusa vozi in ga ne smeš motiti. Prodajalka prodaja in sme govoriti le o prodaji. Poštar sme biti le poštar itd. Manjka nam vsaj prijaznost iz prejšnjega stoletja: "Gospod kočijaž, kako pa kaj vaša žena?" MARIJA V ADVENTNI IN BOŽIČNI SKRIVNOSTI MARIZA PERAT Beseda "advent" pomeni prihod, prihod nekoga, ki ga pričakujemo. V cerkvenem letu je advent čas, ko pričakujemo prihod Mesije, Odrešenika. Cerkev ta čas obhaja v posebnem vzdušju veselja, pa tudi pripravljenosti, saj je vsak advent pravzaprav že nekaka predpodoba tistega zadnjega adventa, ki bo naznanil zmagoslavni Kristusov prihod ob koncu sveta. Prvi advent seje v človeški zgodovini pričel v trenutku božjega učlovečenja. Od tega trenutka dalje je vse človeštvo, čeprav nezavedno, bilo v pričakovanju Tistega, ki ga je angel oznanil Mariji, preprosti judovski deklici iz Nazareta. Marija je na angelovo sporočilo o skorajšnjem rojstvu obljubljenega Odrešenika v globoki ponižnosti izrekla svojo privolitev: "Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!" (Lk,1,38). S tem je odprla pot odrešenju, ki gaje človeški rod pričakoval od dne, ko sta bila Adam in Eva izgnana iz raja. Marija je poslej v nedoumljivi sreči in hvaležnosti pričakovala izpolnitev obljube, ki jo je dal angel, ko je napovedal rojstvo Mesije: "Velik bo in Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in bo kraljeval v hiši Jakobovi vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca." (Lk, 32-33) V Marijinem pričakovanju odrešenja pa je zajeto tudi pričakovanje vsega človeštva. Marijin advent je zato istočasno tudi priprava na podaritev Jezusa celotnemu svetu. Sporočilo, ki gaje v sveti noči angel prinesel pastirjem z besedami: "Oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo,11 (Lk 2,10), to podaritev še po- trjuje. Marija to svetovno razsežnost odrešenja že sluti, zato božjega Sina sprejema z globoko hvaležnostjo in hkrati z globoko ponižnostjo, saj se v celoti zaveda dragocenosti daru, ki je dan njej in preko nje vsemu človeštvu. Zato skrbno čuva svojo skrivnost, a je obenem srečna, da se bo le-ta nekega dne razodela svetu in zato v nedoumljivi sreči in hvaležnosti vzklikne: "Moja duša poveličuje Gospoda... Zakaj ozrl seje na nizkost svoje dekle. Glej, blagrovali me bodo odslej vsi rodovi!" (Marijin slavospev) Ob njej na čisto poseben način doživlja svoj advent tudi sv. Jožef, kateremu je Bog zaupal v varstvo Jezusovo in Marijino življenje. Ob Odrešenikovem rojstvu Marijina sreča doseže vrhunec, čeprav se Marija v svoji tenkočutnosti že zaveda, da bo zemeljsko življenje božjega Sina prepojeno s trpljenjem, saj se je to pokazalo že ob njegovem rojstvu. Vendar pa v božični noči ob slavospevih angelov njeno srce doživi neizmerno radost, kakor jo doživi tudi ob prisrčni vdanosti preprostih pastirjev in pozneje v poklon treh Modrih. Preko obojih je ob jaslicah prisotno vse človeštvo in Mesija, ki je rojen, to človeštvo v celoti zaobjema ter podaja svoji Materi v varstvo. Zato Marija v obrazu svojega Sina zre tudi vse nas, svoje otroke. Ve sicer, da bo božji Sin moral za rešenje njenih zemeljskih otrok dati življenje, a ve tudi, da bo ta žrtev prinesla odrešenje vsemu človeštvu, vsem njenim ljubljenim otrokom, za katere kot prava mati želi, da bi se nihče izmed njih ne pogubil, da bi tako žrtev njenega Sina ne bila zaman. Prav zato je v Marijini božični skrivnosti v polni meri zaobjeta tudi njena materinska skrb za nas. V AJDOVŠČINI RAZSTAVA O VERSKI KULTURNI DEDIŠČINI V SLOVENIJI V Lavričevi knjižnici v Ajdovščini so v ponedeljek odprli zanimivo in aktualno razstavo fotografij o verski kulturni dediščini v Sloveniji. Posnel jih je Ciril Velkovrh iz Ljubljane, ki je razstavo tudi pripravil. Fotografije je ob odprtju razstave predstavil prof. Otmar Črnilogar, župnik v Podragi in nekdanji predsednik Planinskega društva v Vipavi. Avtor razstave je v priložnostnem zapisu o slovenski verski kulturni dediščini opozoril, da poseben čar okolju dajejo cerkve na vzpetinah ter kapelice in kozolci na poljih. V Sloveniji je skoraj 3 tisoč cerkva. Na poti do vsake je ponekod tudi po več kapelic in križev. Poleg tega pa je po vaseh oz. v naravi tudi veliko drugih verskih znamenj, vseh niti ni mogoče najti. Samo na Slovenski planinski poti in v naseljih, skozi katere teče ta pot, je več kot 50 cerkva, nad 100 kapelic in vsaj še 50 križev. Cerkve z zvoniki so vidne že od daleč, vrisane pa so tudi na zemljevidih. Kapelic pa je toliko, da vseh ni mogoče označiti na zemljevidih. Križi in razpela so navadno postavljeni ob poteh in na križiščih. Razna druga znamenja so pogosto skrita očem popotnika, pa tudi domačini zmeraj ne vedo, kam sojih postavili njihovi predniki. Avtor razstave prikazuje najbolj značilne fotografije, ki jih je posnel ob obhodu Slovenske planinske poti. Razstava o verski kulturni dediščini bo v Ajdovščini odprta do 31. decembra. V mesecu januarju 1998 pa bo na ogled v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani. -----------M. OTMAR ČRNILOGAR SVETO PISMO Govoriti o Svetem pismu (SP) je spričo gore svetopisemske literature tvegano, še več, predrzno, posebno ker ste vi sami že prepojeni s Svetim pismom. Zato moj namen ni ne predavati o SP ne dajati napotkov, marveč samo opozoriti na nekaj drobnih reči. SP je knjiga pogajanj in pogodb ali, kakor pravimo, zaveze med Bogom in ljudmi. SR ki komaj omeni stvarjenje, spremlja nadaljnje Božje prizadevanje in skrb za človeka skozi zgodovino. Stara zaveza v dveh poglavjih poda poročilo o Božjem veličastnem dejanju stvarjenja stvarstva in človeka, nato pa sledi 1400 strani lepih in slabih izkušenj, ki jih je Bog doživljal s človeštvom do trenutka, ko je ljudem poslal svojega Sina, da bi njegovo delo dokončal, dopolnil. Zato je SP izjemna, naj- svetlejša knjiga v celi knjižnici sveta. Izraelski narod radi imenujemo "narod knjige", seveda narod SP. Če Slovenci poudarjamo, da imamo danes po toliko stoletjih lastno državo po zaslugi slovenskega jezika, slovenske kulture, potem se morajo Izraelci za svojo samoohranitev zahvaliti SR Ohranjalo jih je najprej nekaj desetletij v babilonskem pregnanstvu. SP jih je ohranjalo tudi skozi dve tisočletji, odkar jim je leta 70 Tit porušil Jeruzalem in uničil tempelj, srce Izraela. Le SP jim je še ostalo. Tega pa so lahko vzeli s seboj kamorsibodi, kamorkoli jih je pač zla usoda raztepla, v babilonsko pregnanstvo in v rimsko izgnanstvo. Templja še danes nimajo, imajo pa SR v katerem črpajo oporo za svoja verska in narodna, da, celo za svoja državljanska stremljenja. Odtod tudi sveto spoštovanje Judov do zvitkov SR Po svojih shodnicah imajo na častnem mestu lično izdelano omarico, v kateri shranjajo SR Podobna je našemu tabernaklju. In za Jude ta omarica tudi je tabernakelj: v njej hranijo tisto, kar jim je najbolj sveto, kakor kristjani v tabernaklju hranimo Najsvetejše. Izrabljene zvitke SP so Judje tako zelo spoštovali, da so po shodnicah imeli posebne majhne sobe, kamor so odlagali izrabljene zvitke. Kasneje pa sojih pokopavali, da so razpadli in jih tako obvarovali one-čaščenja. Če pomislimo, kako mi ravnamo s starimi posvečenimi olji, koj razumemo, kako sveti so zvitki SP bili in so še za Izraelce. Podobno spoštovanje, da, skoraj čaščenje so SP izkazovali tudi prvi kristjani: na SP so prisegla; kdor je dal SP v roke poganu, je bil takorekoč izdajalec krščanske vere, odpadnik. In, da preskočimo stoletje, še danes se v zahodnih parlamentih in na sodiščih prisega tako, da dotični položi roko na SR Tako je tudi v krščanskem bogoslužju: poleg evharistije je še Božja beseda - SR zraven tabernaklja je am-bon. Ko se zamislim in skušam uganiti - posebno ker sem pri Standardnem prevodu tudi sam 15 let sodeloval, kako naš slovenski svet sprejema, spoštuje in bere SP, me boli. Dvoje izkušenj bi rad navedel. a) Na vprašanje, kako jim je všeč novi prevod, mi odgovarjajo, da so ga sicer kupili, odprli pa še ne. In, žal, med takimi ni ravno malo duhovnikov. b) Druge pa motijo nepomembne reči v SR Sprašujejo me, recimo, kako je mogoče, da bi bil Matuzalem živel kar 969 let. Kakšen bestseler je torej SR če je tako klavrna njegova usoda? Na prvo težavo ni težko odgovoriti: gre pač za nemarnost kupca. Za to, da se listi SP še nedolžno skupaj držijo, je kriv kupec. ■■ DALJE k Zidano versko znamenje pri Boselnovih pod Colom so postavili Sanaborci leta 1854 in nanj napisali: "Glej, človek -Sv. Magdalena prosi za nas." Znamenje so leta 1954 obnovili in dodali napis: "Sv. Marija prosi za nas." BESEDA ŽIVLJENJA SILVESTER CUK 2. ADVENTNA NEDELJK GRADITELJI CESTE ZA BOGA ČETRTEK 4. DECEMBRA 1997 Graditelji cest na vsakem terenu naletijo na kakšno težavo. Ko je pred več kot dvajsetimi leti nastajala avtocesta od Razdrtega do Ljubljane, je bilo v kraškem svetu okoli Postojne mogoče videti, kako so buldožerji in drugi stroji "grizli" skalni hrib. Cesta naj bi bila ravna, zato se mora hrib "ponižati". Pod nekdanjo cesto pa je bila dolina, ki jo je bilo treba "povišati". Ko so graditelji prišli na Ljubljansko barje, so se morali spoprijeti z drugačnimi težavami. Tam ni kamenja in mehka tla je bilo treba utrditi... Kaj čudnega torej, če je starozavezni prerok Izaija in za njim Janez Krstnik, Jezusov predhodnik, za duhovno pripravo na sprejem prihajajočega Boga uporabil prav podobo poti, ceste. "Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža." Ko smo bili še majhni otroci, stno šli na kakšen višji grič v okolici doma. Od tam je bilo videti veliko bolj daleč kot iz doline. Takrat smo si v svoji preprosti otroški pameti zaželeli, kako čudovito bi bilo, ko bi bil ves svet raven! "Potem bi od nas videli Ljubljano," smo bili navdušeni; Ljubljana je tedaj za nas pomenila nekaj pravljično lepega. Ko bi bilo človeško srce čisto, neobremenjeno, bi vedno videli naravnost v svoj cilj: v Boga in v svoje brate. Če med ljudmi ni ljubezni in razumevanja, pravimo: med tem in tem človekom se dviga gora, med tem in onim človekom zija prepad. Sebičnost postavlja gore med brate. Otrok je v svoji preprostosti iskren, sploh ne ve, čemu naj bi kaj prikrival pred drugimi. Ves svet se mu zdi lep in pošten, ker je pač sam tak. Ko odraste, vidi, da je drugače. Kakšno bo zadržanje krščanskega človeka do takšnega sveta ? Da se še bolj zapre vase in obsoja vse okoli sebe? Nikakor ne! Odgovor nam daje apostol Pavel v današnjem drugem berilu, vzetem iz njegovega pisma kristjanom v mestu Filipi. "Bog mi je priča, kako hrepenim po vas vseh v ljubezni Jezusa Kristusa," jim piše. "Molim pa tole: naj vaša ljubezen čedalje bolj napreduje v spoznavanju in v vsakršnem zaznavanju, da boste znali razlikovati, kaj je boljše." Rasti moramo v spoznanju in znanju, nevednost in nepoučenost je tudi gora, ki loči človeka od Boga. Rasti moramo v razumnosti, se pravi v življenjski modrosti. Razumen je tisti človek, ki živi tako, kot je spoznal, da je prav. Boga moramo prositi za pravo spoznanje: za širino srca, za zvestobo v veri, ki smo jo zastonj prejeli. Če je v nas kakšna gora, ki nam zapira pogled k Bogu, naj se poniža. Graditelji ceste za Boga bomo, če bomo znali podreti ločilne stene in premostiti prepade, ki nas ločujejo od soljudi. 6 ••••••••• ČETRTEK 6 4. DECEMBRA 1997 PRIMERNO DARILO OB VSAKI PRILOŽNOSTI ŠTIRI KNJIGE ZA NAŠE MALČKE JURIJ PALJK Mladinska knjiga je pred kratkim slovesno predstavila na priložnostni prireditvi v Ljubljani štiri svoje največje uspešnice za otroke. Tri knjige so dosegle tako naklado, da jim jo lahko vsi zavidajo, saj tudi pri veliko številnejših narodih ni ravno običajno, da bi knjiga, namenjena otrokom, dosegla naklado 200 tisoč izvodov, kot seje to zgodilo slavnemu Martinu Krpanu, ali pa da bi kaka zgodbica, kot je Maček Muri, dosegla knjižno naklado osemdeset tisoč izvodov. Če k temu dodamo še dejstvo, da j e Juri Muri v Afriki že presegel magično mejo sto tisoč izvodov, potem je to dovolj, da je o teh treh slovenskih uspešnicah vredno spregovoriti dve besedi. Knjiga Medvedki sladkosnedki pa pogumno koraka za prvimi tremi. Znani slovenski pesnik Kajetan Kovič je leta 1975 izdal znano knjigo Maček Muri, ki jo je ilustrirala Jelka Reichman; letošnja izdaja je že deseti ponatis, kar pomeni, da je prodanih že nad sto tisoč izvodov prijetne in zabavne zgodbe o mačku Muriju in njegovih prijateljih. Pesnik Tone Pavček je od vedno znal nagovarjati otroke s sproščeno in lepo slovensko besedo v rimah, ki so slovenskemu človeku zelo blizu. Lepa knjiga Juri Muri v Afriki je prvič izšla leta 1988 in je le- tos že tretjič ponatisnjena. Ilustrirala in opremila jo je Marjanca Jemec Božič. Knjiga je pri otrocih in odraslih naletela na zelo lep sprejem in je tudi zato postala uspešnica. Za konec slavne trojice knjig smo pustili še slovitega Martina Krpana nepozabnega Frana Levstika, katerega Slovenci najbolj poznamo prav po tej povesti, ki je že slovenski mit in obenem legenda. Otroci imajo radi Krpana in o-drasli tudi; večkrat si na tihem želimo, da bi bilo Krpanov med nami več, kot jih je, saj s svojo preprosto poštenostjo in odločnostjo reši Krpan vedno in povsod še tako zapletene težave. O Krpanu so se razpisali mnogi, veliko jih je tudi slikalo njegovo zgodbo, najbolj pa je gotovo poznana slikanica, ki je nastala na slikarskem stojalu slavnega Toneta Kralja, ki je zlasti nam Primorcem blizu zato, ker nam je čudovito poslikal ogromno cerkva in pri nas našel svoj drugi dom v najtežjih časih. Vsi poznamo njegovo slikanico o Martinu Krpanu in prav ta je letos pri Mladinski knjigi izšla že trinajstič, presegla je dvesto tisoč prodanih izvodov in je gotovo ena najbolj poznanih knjig v Sloveniji. Kraljeve ilustracije zgodbe o Martinu Krpanu so izjemne, prave u-metnine, ki so že prodrle v slovensko podzavest in bodo tam, hvala Bogu, tudi ostale. Otroke in odrasle prav s po- močjo Kraljevih ilustracij Martin Krpan tudi danes zgovorno in prepričljivo nagovarja. V zbirki Mladinske knjige Cicibanov vrtiljak, v kateri so izšle tri omenjene knjige, pa se lepo uveljavlja knjiga za o-troke, ki nosi naslov Medvedki sladkosnedki in bo gotovo postala tudi velika uspešnica kot prve tri. Gre za knjigo poezij morda največjega slovenskega pesnika dvajsetega stoletja, gotovo pa pesnika, ki ga danes tudi Evropa, žal zelo pozno, odkriva in mu daje mesto, ki si ga zasluži. Srečko Kosovel je namreč napisal tudi nekaj poezij, ki so tako nežne, da jih otroci hitro vzamejo za svoje; vseeno pa ostaja v svojih lirikah nedosegljiv. Pesnik Niko Grafenauer jih je zbral v knjigo, imenitna slikarka Jelka Reichman pa jih je lepo ilustrirala in tako dosegla, da bodo knjige tudi otrokom všeč. Prvič je knjiga izšla leta 1984, letošnja izdaja pa je že tretji ponatis. Odveč je seveda vsako pisanje, da bi te knjige sodile v vsako slovensko družino, kjer so otroci doma, posebno pa še pri nas v Italiji, ko vendar vemo, da se moramo vsak dan boriti za vsako slovensko besedo in jih veliko tudi vsak dan izgubimo. PDk IN NG BOGATITA POLICE OBČINSKE KNJIŽNICE V TRŽIČU Iz Tržiča prihaja vesela in spodbudna novica, da sta v občinski knjižnici (ul. S. Am-brogio 12, tel. 494372, tik ob občinski palači) slovenskim bralcem na razpolago Primorski dnevnik in Novi glas. Na predlog odbornika za šolstvo in kulturo prof. Fabia Del Bella in odbornika za socialne usluge prof. Francesca Orlanda namreč župan Adriano Persi in občinski odbor soglasno sprejela in odobrila prošnjo predstavnika slovenske manjšine oz. neodvisnega člana vodstva Ljudske stranke v Tržiču Bernardke Radetič. Knjižnice se lahko poslužuje (je priporočljivo!) vsakdo ne glede na to, od kod prihaja. Povpraša naj knjižničarja po časopisih in jih lahko nemoteno prebira v sobi, namenjeni branju. Upati je, da bo tržiška občina, ki je s to prvo potezo dokazala, da ima posluh do slovenske manjšine, nadaljevala po tej poti! Zimski urnik knjižnice: ponedeljek, torek, sreda in petek od 10. do 12. in od 15. do 18.30; četrtek od 10. do 14. ure. ARH. BORIS PODRECCA PREJEMNIK KIPCA SV. JUSTA Znani slovenski arhitekt tržaškega rodu Boris Podrecca bo v petek, 12. t.m., prejel najvišje tržaško priznanje, ki ga podeljuje tržaška občinska uprava: kipec sv. Justa. Priznanje bo prejel kot drugi Slovenec po slikarju Lojzetu Spacalu. Slovesnost, ki je odprta za javnost, bo ob 12. uri v dvorani tržaškega občinskega sveta v občinski palači. SREČANJE GLEDALIŠKIH SKUPIN ZKO iz Nove Gorice prireja 13. srečanje goriških ljubiteljskih gledaliških skupin, ki se bo začelo v soboto, 6. t.m., v Braniku z nastopom dramske skupine PD Štandrež z veseloigro Sreča na kredit. Na srečanju sodelujejo 3 dramske družine: A-materski mladinski oder iz Nove Gorice, Dramska skupina iz Kanala in Štandreža. Na srečanju bo pet predstav; štandre-ška skupina se bo predstavila karstremi. PolegSrečenakredit bodo štandreški igralci uprizorili tri enodejanke v nedeljo, 7. t.m., v Biljah. Srečanje se bo končalo 20.t.m. vGrgarju, kjer bo mladinski odsek PD Štandrež uprizoril igro Vidi se, da je tvoja hči. Srečanje spremlja strokovna komisija. "PASIJON PO LOJZETU BRATUŽU" NA SLOVENSKEM RADIU TRST A Radijsko besedilo in režija Janez Povše Na slovenskem Radiu Trst A bo v soboto, 6. decembra, ob 18. uri in s ponovitvijo v nedeljo, 7. decembra, ob 14.10, na sporedu prvo od osmih nadaljevanj "Pasijona po Lojzetu Bratužu", ki ga je za radio napisal Janez Povše. Okvirna pobuda za obsežni radijski projekt je 60-letnica nasilne smrti, ki je prekinila življenjsko pot še ne 35-letne-ga goriškega glasbenika Lojzeta Bratuža. Dogodek je ostal posebej Slovencem v Italiji in ne samo njim živo v spominu vse do današnjih dni, saj seje fašistično nasilje zneslo nad človekom, ki je vse svoje dni posvetil skladanju nabožne glasbe in zborovskemu ustvarjanju ter do zadnjega verjel v miroljubnost ter strpnost vedno in povsod. Umetniški povod za radijski prikaz je navdihnila želja po razumevanju vsega tistega, kar je Lojze Bratuž doživljal v bolnišnici zadnje tedne svojega življenja. Kako je gledal na prehojeno pot, ki je bila ves čas težka, saj je nasilje poseglo vanjo vse od pričetka sto- letja preko 1. svetovne vojne tja do mračnega totalitarnega režima? Ob vsem tem je bila njegova notranjost ves čas svetla in polna prepričanja, zaradi česar imamo pred seboj izbranca, ki je verjel in deloval za dobroto in dobro nasploh ter verjetno moral bojevati svoj svetli boj zase in za druge vse do poslednjega trenutka. Očitno je tudi, da je bil prav s svojim mirom in blagostjo tako enkratno močan, da ga je nasilje ves čas zasledovalo in se zaganjalo vanj. "Pasijon po Lojzetu Bratužu" je režiral Janez Povše, bistven pa je delež igralcev. V osrednji vlogi nastopa Stojan Colja, v poetični vlogi Bratuže-vih misli oziroma samoizpra-ševalcev Vladimir Jurc, Maja Blagovič in Vojko Belšak. Vloge bližnjih oseb igrajo Bogdana Bratuž, Anton Petje, Drago Gorup, Alojz Milič in Lučka Počkaj. Tonski tehnik je Riccar-do Ostojič, redakcija je bila v rokah Nataše Sosič. "Pasijon po Lojzetu Bratužu" se bo odvijal osem zaporednih sobot oziroma nedelj, ko bodo na sporedu ponovitve. TRŽAŠKI ŽIGA ZOIS NEKAJ NOVIH PQDATKOV O NJEGOVEM ŠOLANJU V ITALIJI (3) MARIJA KACIN Tudi v reggianskem Collegiu so bili gojenci razdeljeni v strogo ločene"camerate". To niso bile skupne spalnice - vsak gojenec je imel namreč svojo sobo - temveč razmeroma maloštevilne učne skupine gojencev, ki so bili več ali manj istih let in ki so se skupaj učili ter se v zavodski dejavnosti povsem samostojno udejstvovali. Vsaka "camerata" je imela svojega prefekta. Iz ohranjenih gledaliških listov je razvidno, da je bila skupina, kateri je pripadal Žiga, Camerata de Ss. Grisanto e Daria. V tem zavodu Žiga Zois ni bil le malo časa, kot pravi Richter, temveč polna štiri leta. V glavni računski knjigi, ki sem jo vso zaprašeno našla v semeniški kleti, ko sem iskala gradivo za tezo, je na strani dvainšestdeset zapisano dobesedno: "Zois d‘Edelstein di Lubiana, Liberi Baroni del S.° R. I. fratelli Sigi-smondo, Giuseppe, Saverio e Ant.° entrarono li 4 9bre 1761" (Zois d’Edelstein iz Ljubljane, Svobodni Baroni S.(vetega) R.(imskega) C.(esarstva) bratje Sigizmund, Josip, Ksaver in Anton so prišli dne 4. novembra 1761. - Pozneje je prišel tudi njihov brat Karel, bodoči botanik). Na strani stoenajst pa stoji: "Adi 18 Agosto 1765 parti il Sig. Sigismondo p. sua časa" (Dne 18. avgusta je gospod Sigizmund odpotoval domov). Kot pravi v nekem pismu minister Giacobazzi, je bilo prav tistega leta, namreč 1761., število novih gojencev izjemno: od vsepovsod jih je privabil sloves, ki si ga je novi zavod pridobil. Ni znano, kako je Michelangelo Zois izvedel za reggianski Collegio: njegovi sinovi so bili vsekakor tam, v letih, ko je bil zavod v polnem razcvetu. Ko sem bila pred kratkim ponovno v Reggio Emiliji, mi je neki tamkajšnji prijatelj dejal, da je Palazzo Busetti (na sliki) danes prazen, zapuščen in vsekakor zaprt za morebitne obiskovalce. Po izjemnem naključju pa mi je uspelo, da sem si ogledala nekaj njegove notranjosti. Skozi vhod v stranski ulici, preko majhnega dvorišča in spet skozi majhna stranska vrata ter preko praznih, temačnih dvoran sem prišla v zadnji dve, ki sta bili lepo razsvetljeni. Tudi ti dve dvorani sta bili brez vsakega pohištva, tla so bila zaprašena in smetna; dobro ohranjene vijugaste štukature, ki so v obliki velikega medaljona uokvirjale stropne slikarije iz druge polovice XVII. stoletja, pa so še pričale o preteklosti, polni mladega življenja. Šla sem v prvo nadstropje: na desno in levo temni in tihi hodniki. Zato nisem nadaljevala svojega obiska; vrnila sem se po stopnicah navzdol in odšla iz palače Busetti. Občutek, ki ga je vzdušje tistih soban vzbudilo v meni, meje pa še kar nekaj časa spremljal... ------------------KONEC OSTALI VIRI: - E. Cottafavi: I Seminari del la diocesi di Reggio nell'Emilia; Stabilimento tipolitografico negli Artigianelli; Reggio nel-CEmilia 1907 - Mastro dalTanno 1757 all'1771 e parte del 1772. - Massimo Pirondini: Reggio Emilia, guida storico-artistica; Bizzocchi Editore; Reggio Emilia 1982. Viri in citati v italijanščini so natančno prepisani. Ne gre za tipkopisne napake. J/ f H ... } r>^ m NOVI GLAS / ŠT. 47 1997 PRI ZALOŽBI "MLADIKA" J I :':i» 1 1 i ii; :: 1 1 i pssf H i i K k n J " ixA MARIJA PIRJEVEC: TRŽAŠKI ZAPISI m e m or ta m STANISLAV RAPOTEC LOJZKA BRATUŽ ržaška založba Mladika je pred kratkim izdala knjigo Marije Pirjevec z naslovom Tržaški zapisi. Gre za izbor študij in esejev, ki so nastali v letih 1993-97 in so bili po večini objavljeni v raznih zbornikih, izdanih ob strokovnih in znanstvenih srečanjih, ali v drugih glasilih. Nekateri prispevki so na novo prirejeni, razširjeni in dopolnjeni. Izbor se lepo predstavlja tudi v zunanji podobi. Za elegantno in domiselno opremo je poskrbel Edi Žerjal. Tržaški zapisi s svojo raznoliko, pa vendarle zaokroženo vsebino obravnavajo splošno kulturna, literarna, jezikovna in narodnostna vprašanja, stike z romarskim svetom, njegov vpliv na slovensko kulturo in literaturo ter poglede v ta svet. Prvi od dveh delov je posvečen sodobnosti, drugi pa sega v preteklost. Težišče prvega je na sodobni tržaški književnosti. Začenja se s študijo Sodobno slovensko pripovedništvo na Tržaškem (v podnaslovu: Ob pisateljih Alojzu Rebuli in Borisu Pahorju). Po uvodnem zgodovinskem okviru - Trst v prvi polovici stoletja - se avto-ri-čina pozornost osredotoči na problem jezika in naroda pri obeh pisateljih. Pri tem izpostavi njun etnični humanizem, pri Pahorju še posebej njegov humanizem, pri Rebu- li pa njegovo metafizično misel. V delih obeh pisateljev avtorica poudarja vlogo Trsta. Naslednji tržaški zapis z naslovom Kosovel, Bartol, Pahor - trije tržaški avtorji v francoščini vsebuje umetniške profile treh v francoščino prevedenih avtorjev. V eseju Narodnost in nacionalizem v razmišljanju Srečka Kosovela se poudarja, da je usoda Primorske, oddaljenost od Krasa in tržaško ozračje prvih povojnih let sprožilo v pesniku zaskrbljenost in strah, kar je izrazil v korespondenci, člankih ipd. Z idejno brezkompromisnostjo in ostrino odkriva pesnik pri svojih rojakih tudi negativne lastnosti. V četrtem zapisu z naslovom Kocbekov pogled na roman v pismih Borisu Pahorju se avtorica opira na Kocbekovo štiri desetletja trajajoče dopisovanje s Pahorjem in u-gotavlja, da je na podlagi Kocbekovih literarnomentor-skih pisem mogoče do neke mere rekonstruirati njegovo teorijo romana. Sad prodornega opazovanja Vorančevih ženskih likov je esej z naslovom Ženska v Vorančevih Samorastnikih. Podrobneje sta razčlenjeni junakinji iz novel Samorastniki in Ljubezen na odoru. V njih vidi avtorica enkratni "samo-rastnici", ki zaradi izredne volje do življenja in neugonob-Ijive odpornosti predstavljata morda najbolj izvirni ženski podobi vse slovenske književnosti. Med Tržaškimi zapisi je dobil mesto tudi po krivici nekoliko pozabljeni pisatelj Pavle Zidar, in sicer pod naslovom Aktualni Zidar. Na podlagi njegovega dela S konji in sam avtorica odkriva vznemirljivo in povsem aktualno, "za tedanje razmere »vročo« temo jo jugoslovanskem večnacionalnem vojaškem konglomeratu in z njo povezanimi vprašanji tesnega in napornega sožitja ljudi docela različnih civilizacij in kultur". Zadnja dva prispevka tega prvega dela se nanašata na posredovalno vlogo kulture in še posebej literature. V prvem je prikazan Goričan Alojzij Res, "dinamični in mirni, evropsko razgledani intelektualec, po svetovnonazorskem prepričanju svobodomiseln, a brezkompromisen in dosleden katoličan", v drugem pa italijanski slavist Lui-gi Salvini in njegov italijanski prevod slovenske lirike v antologiji Sempreverde e ros-marino. Salvini je označen kot uspešen prevajalec in tenkočuten ter pronicljiv literarni zgodovinar, ki je želel opozoriti tuji svet na dragocenost in izvirnost slovenske književnosti. Drugi del Tržaških zapisov obravnava vprašanja iz preteklosti. Od prve polovice 19. stoletja se pomika nazaj v 18. stoletje, v njegova zadnja desetletja, na njegov začetek in še na konec 17. stoletja. Prva študija ima naslov Prešernova Nova pisarija in Jernej Kopitar. V eseju je poleg kulturnozgodovinskih in jezikovnih problemov ter prikaza Kopitarjevih pogledov na narodni razvoj in na jezik zanimiva primerjava Nove pisarije z Alfierijevo satiro I pedanti. Naslednji prispevek obravnava troje strategij pri prevajanju Prešernovega soneta O Vrba, srečna, draga i/as do- mača v italijanščino. Pri tem avtorica analizira prevod Lui-gija Salvinija, Bartolomea Cal-vija in Francesca Husuja, saj predstavljajo njihovi prevodi I tri zelo izrazite in močno različne prevodne paradigme. Študija z naslovom Linhartov spoj dveh tipov slovenske književnosti vsebuje razgled po Linhartovem delu, njegov duševni razvoj in prehod iz ! tujega v domači kulturni svet, delež Žige Zoisa in drugih preroditeljev pri tem razvoju itn. Zadnji prispevek v tej knjigi je Academia Operosorum in njeni stiki z Italijo. Ljubljani, razpeti med dve kulturni ■ in jezikovni območji, nemško in italijansko, je ustanovitev učene družbe (1693) odprla pogled v evropski kulturni svet, saj je njene operoze "povezovalo prizadevanje, da bi tako kot tuji razumniki, s katerimi so se srečevali v Italiji, pomagali prispevati k razvoju znanosti in umetnosti na do-! mačih tleh, v želji, da bi se Ljubljana uvrstila med vidna kulturna središča tedanjega srednjeevropskega prostora." Tržaški zapisi so pomemben člen v nizu Mladikinih objav. Eseji in študije Marije Pirjevec, profesorice na trža-jški univerzi, ugledne literarne zgodovinarke in esejistke, so sad resnega in temeljitega proučevanja, pomembni pa so tudi zato, ker vselej pri-j našajo nove poglede in nova dognanja. Upati je, da jih bodo s pridom uporabljali na naših višjih šolah in na univerzah. Namenjeni so seveda tudi širšemu krogu bralcev, saj razgrinjajo vrsto zanimi-ivih in aktualnih vprašanj. MARKO TAVČAR V Sydneyu v Avstraliji je 18. novembra umrl Stanislav Rapotec, slikar in nedvomno vidna javna ter med vojno zanimiva vojaška osebnost. Rodil se je v Trstu leta 1911. Ob prihodu Italije se je leta 1918 družina umaknila v Ljubljano in nato v Škofjo Loko. Kdor je imel srečo, da je kdaj govoril s Stanislavom Ra-potcem, ta ga gotovo ne more pozabiti. Visoka postava, vzravnana vojaška drža, kljub starosti odločen korak, bistre, prodorne oči, ki so bile vajene opazovati barvne odtenke, a tudi odkrivati skrivnosti človeške misli, siva, kratko pristrižena Stanislav Rapotec: Gloria 1981 | brada, ponosen in samozave-j sten nastop človeka, ki je pre-I potoval ves svet in se s svojo V "VIDEO PRILIKE" V SLOVENŠČINI Te dni smo dobili lepo Miklavževo darilo, ki je sad skupne pobude več slovenskih ustanov in podjetij: animirani risanki, ki soju izdelali strokovnjaki na tem področju. Tržaška Mladika, Založba Družina v Ljubljani, tržaški Studio Trak in Radijski oder iz Trsta so skupaj pripravili slovensko izdajo Videopri-lik italijanskega podjetja Audio-visivi San Paolo. Risani film uporablja najprimernejšo govorico za predstavitev temeljnega nauka Jezusovih prilik, predv- sem otrokom do 12. leta starosti. Pravkar izšla kaseta prikazuje priliki Sejalec in Usmiljeni Samarijan, ki skupno trajata približno 30 minut. Sledilo pa jima bo še šest prilik. Kaseto spremlja 16 strani besedila z napotki, razlago in nasveti za uporabo. V slovenščini sinhronizirana risanka je uporabna v šoli, v verskih skupnostih in v okviru družine kot sredstvo za versko in kulturno komunikacijo ter za prenašanje etičnih vrednot vse do najmlajših družinskih članov. Usmiljeni Samarijan SEJALEC in USMILJENI SAMARIJAN v slovenščini Barvna videokaseta v slovenščini predstavlja Jezusovi priliki v jeziku, primernem otrokom do 12. leta. Naprodaj v slovenskih knjigarnah in na upravi Mladike, Donizettijeva 3, tel. 040-370846, fax 040-633307 Najpremernejše darilo za Božič! To je gotovo najprimernejše darilo za sv. Miklavža in za Bo-j Žič, ki bo hkrati zanimivo, koristno, predvsem pa v slovenščini in primerno najmlajšim. Naprodajje v Tržaški knjigarni, v knjigarni Fortunato v Tr-; stu, v knjigarni v Sesljanu, Papirnici Ulgheri na Opčinah ter jv Katoliški knjigarni v Gorici. Lahko pa jo dobite tudi na upravi Mladike v Trstu, ul. Doni-[ zetti 3, 1. nadstropje. V DSI O VLOGI KATOLIČANOV V ITALIJANSKI KULTURI V ponedeljek, 1. decembra, je bilo v Peterlinovi dvorani v Trstu zanimivo in dobro obiskano srečanje, posvečeno kulturni ustvarjalnosti katoličanov v Italiji. Srečanje je spadalo v o-i kvir tradicionalnih ponedeljkovih večerov Društva slovenskih izobražencev, ki je za to prilo-1 žnost povabilo medse Pasqua- | leja Maffea, pesnika, pisatelja ! in literarnega kritika, podpredsednika žirije, kije pred kratkim v Madridu podelila mednarodno nagrado Serra tržaškemu | slovenskemu pisatelju Alojzu Rebuli. Maffea in njegov opus je predstavila Ivanka Hergold, nato je gost sam spregovoril o pomenu in položaju krščanstva i in kristjanov v italijanski kulturi, zlasti književnosti, 20. stoletja. Prisoten je bil tudi pisatelj ; Alojz Rebula, medtem ko je ve-! čer povezoval časnikar Ivo Jev-nikar. Več o tem prihodnjič. bistrostjo in spretnostjo med vojno izmotal iz neverjetnih situacij, gotovo puščajo nepozaben vtis. Bil je pravi poliglot in svetovni popotnik, s svojim pripovedovanjem pa je očaral vsakogar, ki ga je bil pripravljen poslušati. Bil je očarljiv sogovornik z duhovitimi domislicami. Rad je poslušal klasično : glasbo -tudi ko je ustvarjal, mu je bila v navdih in ni slučaj, da so mnogi likovni kritiki opisovali njegove slike s pridevniki, ki so v rabi tudi v glasbi. Spoznal sem ga v Svečah na Koroškem, kamor je redno prihajal v poletnih mesecih na obisk k prijatelju Francetu Gor-šetu, kije, kot znano, v tej koroški vasi živel od srede sedemdesetih let dalje. Tu je Rapotec tudi ustvarjal in prav gotovo je danes največ Rapotčevih umetnin na stari celini prav na Koroškem po številnih družinah, a tudi po cerkvah in v prostorih raznih kulturnih ustanov. Spoznal sem ga le nekaj dni po kratki vojni za neodvisnost Slovenije, v prvih julijskih dneh leta 1991, ko so v galeriji Equr-na v Ljubljani pripravili razstavo njegovih del. Bil je velik jugoslovanski narodnjak in kot tak je težko sprejemal razvoj dogodkov. Gotovo pa ni bil po-j litično naiven, saj je bil že kot j študent ativen v javnem življenju. Ob nemškem napadu na Jugoslavijo je padel v vojno u-jetništvo, a je že po nekaj dneh ; zbežal in se umaknil v Split ter se od tam po naročilu uporni-iškega gibanja po dolgi in ne- 7 , varni poti prebil na Bližnji vzhod, da bi vzpostavil stike z jugoslovansko vlado v emigraciji in z zavezniki. Vstopil je v angleško vojsko in bil dodeljen obveščevalnemu oddelku. S ; podmornico so ga Angleži sku-j šali prepeljati spet na dalmatinsko obalo, da bi vzpostavil stik z Mihajlovičem; prvi po-j skus je propadel, drugič mu je z radiotelegrafistom uspelo izkrcati se na Mljet. Bilo je na začetku leta 1942. Po raznih težavah mu je uspelo priti v razna mesta in središča, najdlje pa se je zamudil v Zagrebu, kjer se j je večkrat srečal s kardinalom Stepincem. Uspelo mu je, da J je zbral veliko informacij o razmerah. Po dolgi in nevarni poti seje nato spet vrnil v Egipt, kamor so ga poslali za častnika v bataljon kraljeve garde, že naslednje leto pa je napredoval v kapetana. Ko so ga jeseni leta 1948 demobilizirali, seje odlo-čil, da ostane v tujini in odpotoval je v Avstralijo. Naselil se je v mestu Ade-laide, kjer je uspešno zaključil študij, a kmalu seje odločil, da se bo povsem posvetil likovni ustvarjalnosti, ki ga je od mladega navduševala. V tem prvem obdobju je ustvarjal v bolj realističnem slogu. Po letu ' 1955, ko se je preselil v Syd-ney, pa je doživel pravo globinsko preosnovo; začel je ustvarjati neverjetno intenzivne abstraktne umetnine z močnim duhovnim in religioznim sporočilom, tako da res ni slučaj, da Rapotčeva slika Corpus Domini in Seville od leta 1973 visi v Vatikanu. Njegova dela krasijo Slove-nik v Rimu, dom v Tinjah, sve-! ško cerkev, slovenski verski in I kulturni center v Sydneyu, Melbournu in Adelaidi ter številne muzeje sodobnih umetnosti v Franciji, Združenih državah A-merike in seveda v Avstraliji. Stanislav Rapotec je bil torej človek močnega značaja in trdnih idealov. Nekoč je dejal, da so ga v angleški vojski imeli za drznega in ta drznost se gotovo odraža tudi v njegovih delih. Zanimivo pa je, da ob vsej moči, ki jo izžarevajo njegove umetnine, so njegova dela tudi odraz globoke miline in občutka za lepoto, ki ne pozna dvomov. Spomin nanj nam bodo o-hranjala prav ta dela in radijih bomo vedno znova gledali, saj j je lepo se spominjati človeka, ki je v življenju doživel take in tolikšne stvari, da bi lahko bile j snov za celo serijo akcijskih fil-i mov. ČETRTEK 4. DECEMBRA 1997 8 ČETRTEK 4. DECEMBRA 1997 ALOJZ STRAJN 90-LETNIK V Štramarju obhaja 90-let-nico rojstva Alojz Štrajn. Kljub visoki starosti je še vedno čil in krepak. Rad še vedno vrti-čkari in letos je z velikim zadovoljstvom obrezal trte v svojem vinogradu. Rojen je bil 1. decembra 1907 v Mačkoljah v kmečki družini. Po končani osnovni šoli v Dolini je opravljal razne dnine po okoliških kmetijah, dokler ni dobil stalne zaposlitve v škedenjski železarni, kjer je delal do upokojitve. V zakonu z Veroniko Muzla-vič iz Škofij se jima je rodilo šest otrok, od katerih štirje še živijo in zavzemajo vidne položaje na trgovskem področju v Trstu, dva pa sta v zgodnji mladosti umrla. Sinova Albert in Marijan imata vsak svoje lepo vpeljano trgovino. Hčerki Marija in Alojzija pa sta obe poročeni prav tako z znanima trgovcema: Marija s Hermanom Jazbecem in Alojzija s Frankom Mozetičem. VOLITVE V OBČINI DEVIN - NABREŽINA Slavljencu prisrčno čestitajo vsi sorodniki, prav posebno pa vseh deset vnukov in pet pravnukov. Alojz Štrajn je od vsega začetka naročnik Novega glasa, ki ga z zanimanjem prebira. Zato naj slavljencu gredo čestitke tudi našega uredništva. PRI SV. MARIJI VELIKI V TRSTU SLOVENSKI VERNIKI POČASTILI MATER BOŽJO ZDRAVJA Velikemu slavju pri sv. Ju-stu, ko so se slovenski verniki zbrali okoli svojega škofa in duhovnikov, je sledilo v petek, 21. novembra, na praznik Matere Božje zdravja, spet posebno občuteno srečanje tržaških ljudi v cerkvi Marije Velike. Na ta dan se že dolgo let ponavlja romanje k Mariji, ki se ji verniki zahvaljujejo za zdravje in jo prosijo pomoči v težavah. Ves dan so se v cerkvi odvijale slovesnosti, slovenski verniki so se v njej zbrali ob 16. uri. Tudi letos jih je prišlo zelo veliko. Zbrano so sledili sv. daritvi, ki jo je daroval koprski dekan Lojze Kržišnik. Občuteno petje mešanega cerkvenega zbora, ki ga je vodil Edi Race, je še bolj pripomoglo k večji zbranosti in doživljanju sv. obreda. Tokrat je pevce poleg prof. Tomaža Simčiča spremljal na orgle mladi Iztok Cergol, ki nastopa pot mnogo obetavnega organista. Po prijaznem pozdravu in spodbudnih besedah predstojnika frančiškanov so začeli slovenski verniki zapuščati cerkev, v katero so že prihajali drugi, med njimi tudi taki, ki se želijo vsaj enkrat v letu pokloniti Materi Božji in jo prositi za pomoč. PRIREJA POD POKROVITELJSTVOM ZADRUZNE KRAŠKE BANKE IN V SODELOVANJU S KRAŠKO GORSKO SKUPNOSTJO KAMEN... VI. RAZSTAVA KAMNITIH IZDELKOV v dneh 6., 7., 8. in 13., 14. decembra 1997. Odprtje razstave v soboto, 6. decembra 1997, ob 18. uri. Urnik: od 10. do 12. in od 16. do 20. ure. Župnijska dvorana sv. Roka v Nabrežini NOVI ZUPAN ISTRAN MARINO VOCCI ERIK DOLHAR V novem občinskem svetu bo sedela le četvorica Slovencev. Podžu-panja bo Mariza Škerk (DSL), zunanji odbornik pa Nevo Radovič (SSk). V drugem krogu volitev občine Devin - Nabrežina se je uveljavil županski kandidat Marino Vocci, ki so ga podpirale Demokratična stranka levice, Stranka komunistične prenove in Zeleni oz. lista Z Voccijem na poti do Oljke. Vocci je prejel 2.564 glasov (56,27%), njegov tekmec iz vrst Pola svoboščin Romano Vlahov pa 1.993 (43,73%). Marino Vocci je po rodu Istran, rojen v Kaldaniji (njego- vi predniki so se pisali Vok), zaposlen pa je v dežel nem laboratoriju za morsko biologijo v Brojenci pod Križem. V občini Devin - Nabrežina je bil že v osemdesetih letih odbornik za okolje. Znan je po svojih ambientalističnih, levo usmerjenih težnjah. Žalostno dejstvo predstavlja slaba udeležba na nedeljski balotaži, saj se je je udeležilo le 61,6% vseh volivcev, se pra- vi še za 12% manj kot v prvem krogu. Težko je reči, za koga bi volilo tistih 12% občanov, ki so za balotažo ostali doma. Če primerjamo glasove, ki sta jih Vocci in Vlahov prejela v balotaži, s tistimi, ki sta jih bila deležna v prvem krogu volitev, lahko vidimo, da je Vocci dobil 810 glasov več, Vlahov pa 475. Ob ugotovitvi, da je županski kandidat Slovenske skupnosti Tanče v prvem krogu prejel 787 glasov, Ret (Lista 2000) 1.120 in Pergolis (Svobodni sever) 235, se lahko vsak sam pri sebi zamisli, od kod sta kandi- MARINO VOCCI ROMANO VLAHOV 56,27% 43,73% data Vocci in Vlahov dobila dodatno podporo. A vrnimo se na trdnejša tla. Novi občinski svet bo tako sestavljen: 5 predstavnikov DSL: dosedanji župan Gior-gio Depangher, dosedanji svetovalec in predsednik nabre-žinske godbe Massimo Vero-nese, laburist in bivši odbornik PSI Lorenzo Corigliano, Edi Iskra in slovenska profesorica Mariza Škerk Kosmina; 3 predstavniki SKP: Slovenca Stanislava Mokole in Adriano Ferfoglia ter Giuliano Goat; 2 z liste Zelenih: Franco Rado-vich in Maurizio Rozza; 2 z Liste 2000: županski kandidat Giorgio Ret in Mario Martini; neodvisni županski kandidat Slovenske skupnosti in dosedanji odbornik za proračun Viktor Tanče ter še trije predstavniki Pola svoboščin: neodvisni županski kandidat Romano Vlahov, Maurizio Le-narduzzi (CCD-CDU) in zastopnik Nacionalnega zavezništva Massimo Romita. Slovenska prisotnost v občinskem svetu je torej, kot vidimo, osiromašena. Na podlagi programskega sporazuma, ki ga je župan Vocci 25. novembra sklenil z županskima kandidatoma Slovenske skupnosti Tancetom in Liste 2000 Retom, sta tako SSk kot Lista 2000 predlagala imena petih kandidatov za mesti zunanjega obornika, ki ju je nato Vocci v sredo, 3. t.m., sprejel v svoj odbor. V dogovoru s SSk je župan Vocci dodelil po-krajinskemu predsedniku Zveze neposrednih obdelo- valcev dr. Nevu Radoviču od-borništvo za kmetijstvo, obrtništvo in ribištvo s pooblastilom nad odborništvom za urbanistiko, za katerega bo skrbel župan sam, prav tako kot njegov predhodnik Depangher. Odbornica za javna dela je komunistka GiulianaZaga-bria, ki je to nalogo opravljala tudi v dosedanjem odboru. V tristranskem sporazumu med Voccijem, SSk in Retom se je novi župan pred izvolitvijo tudi obvezal, da bo za podžupana imenoval pripadnika slovenske narodnosti ter da bi v primeru nespoštovanja tega tristranskega programskega sporazuma žu- pan Vocci vzel to na znanje. To pa še ne pomeni, kot je izjavil eden izmed pogajalcev, da bi ob kršitvi sporazuma župan odstopil! Za podžupanjo in odbornico za kulturo, šport in prosti čas je Vocci imenoval prof. Marizo Škerk Kosmina (DSL). Novoizvoljeni občinski svet in odbor z županom Voccijem na čelu bosta morala sedaj najprej ugrizniti v kislo jabolko novega regulacijskega načrta, ki gaje Depanghe-rjeva uprava že sprejela, sedaj pa je romal na deželo, nakar ga bodo za končno odobritev zopet obravnavali v občinskem svetu. Volilnih obveznosti za občane Devina - Nabrežine pa še ni konec, saj bodo v nedeljo, 14. t.m., še nadomestne volitve za senat (volili bodo tudi v občinah Zgonik in Re-pentabor). Za mesto pokojnega senatorja Darka Bratine se v vrstah leve sredine poteguje znani slovenski časnikar Mitja Volčič. SLOVENSKA SKUPNOST O IZIDU OBČINSKIH VOLITEV Devinsko-nabrežinska sekcija SSk je zadovoljna z izidom nedeljskih balota-žnih volitev v občini Devin - Nabrežina. Odgovorno zadržanje SSk in njenih volivcev je odločilno prispevalo, da se tu ni ponovil scenarij miljskih upravnih volitev izpred nekaj mesecev, na katerih je zaradi razbitosti levosredinskega tabora prevladala nacionalistična desnica. Devinsko-nabrežinska sekcija SSk si bo v novi mandatni dobi prizadevala za dobrobit občine in za polno obnovitev levosredinskega zavezništva. Sodelovala bo v novi občinski upravi na osnovi programskega sporazuma, ki so ga v torek, 25. novembra, sklenili županski kandidati Tanče, Ret in Vocci. Sporazum predvideva, da bo delovanje nove občinske uprave temeljilo na soglasju treh komponent v vseh pomembnejših zadevah in da bodo vse tri komponente tudi zastopane v novem občinskem odboru. PROSEK / IN MEMORIAM PATRU BOŽIDARJU ANTONU RUMPLERJU V SPOMIN V sredo, 19. novembra, je odjeknila vest, da je umrl pater Božidar Anton Rumpler, ki je bil od leta 1979 do 1986 tudi župnik na Proseku. Na tem mestu objavljamo spominski prispevek o tem obdobju, o liku in delovanju p. Božidarja. Patra Božidarja sem spoznala nekega sobotnega popoldneva, ko sem se z mamo odpravila v cerkev, da bi ji pomagala (kolikor pač lahko pomaga še ne šestletno dekletce) pri čiščenju cerkve. Takrat sva v zakristiji srečali novega župnika, ki ga je škofija poslala na Prosek, da bi pomagal bolnemu župniku g. Šibeniku. Spominjam se, da se je novi župnik pritoževal mami nad poletno vročino, jaz pa sem si ga nekoliko sramežljivo, a radovedno o-gledovala. Takrat se mi je pogled ustavil na njegovem levem zapestju. Opazila sem namreč, da nosi enako uro kot moj oče, in prav zaradi tega se mi je takoj prikupil. Zato sem zbrala ves svoj pogum in mu rekla: "A veste, da imate enako uro kot moj o-če?" Pater me je radovedno pogledal in mi rekel: "A res?" Patra Božidarja se rada spominjam v šoli med uro verouka, ko je marsikateremu klepetavemu sošolcu prismodil zaušnico, ali v mesecu maju, ko je po večernicah delil otrokom, ki smo prišli k češčenju Matere Božje, podobice, ali takrat, ko sem ga videla v predpasniku, kako si je kuhal kosilo in se mi je zdel strašno smešen. In tako je p. Božidar ostal na Proseku sedem let. Bil je dobrosrčen in prijazen, razgledan, natančen in včasih strog: vaščani smo ga zaradi tega spoštovali in imeli radi. Pro-seška župnija pa je bila le ena od njegovih življenjskih etap; Gospodova roka ga je namreč vodila v druge kraje. Potem ko je odšel s Proseka, sem ga še nekajkrat srečala na raznih romanjih: našo župnijo je ohranil v lepem spominu in vedno je spraševal po tem in onem. Prejšnji teden pa nas je presunila vest, da je pater Božidar odšel s tega sveta. Bog naj mu bo pravičen sodnik, mi pa bomo zanj molili in se ga spominjali s hvaležnostjo. ----------MB TRZASICA KRONIKA NABREŽINA / V SPOMIN NA PRVO SLOVENSKO ZASEBNO SOLO "HVALA VAM, UČITELJICA MARIJA!" HELENA JOVANOVIČ V nedeljo, 30. novembra, so v župnijski dvorani v Nabrežini počastili učiteljico Marijo Ažman Brumat, ki je v letih 1943-1944 po-učevala na zasebni slo-venski šoli. "Hvala Vam, učiteljica Marija, ker ste nam odkrili svet slovenske šole. Vzbudili ste nam ljubezen do materinega jezika, povedli ste nas na pot ponosa, zavednosti in upanja v prihodnost. Prispevali ste k postavitvi duhovnega temelja naše šole in vrednotam, ki so veljavne še danes". Besede, polne hvaležnosti, so bile namenjene danes 90-letni, a še vedno čili Mariji Ažman Brumat. Pred več kot 50 leti, točneje od septembra 1943 do poletja leta 1944, je skupaj s sodelavkama, sestro Ivico in Cirilo Rakovec v Nabrežini vodila pouk na prvi slovenski zasebni šoli. To je bil čas, ko so ljudje že imeli varljivo upanje, da bo vojne kmalu konec. Za njen pogum, požrtvovalnost in vedrino, ki jo je znala posredovati šolarjem, so se Mariji Ažman na slovesnosti v župnijskem domu v Nabrežini zahvalili nekdanji učenci, prisotni pa so bili tudi številni domačini. Srečanje je povezoval Gregor Pertot, ki je tudi organiziral večer. O dragocenem delu slavljenke je spregovorila prof. Nada Pertot. Povedala je, kako je 291 družinskih poglavarjev različnih političnih gledanj naslovilo le- ta 1943 prošnjo na nemške oblasti za odprtje slovenske šole. Učiteljica Ažmanova se je nato nekajkrat podala v Ljubljano, nakupila je knjige in šolske potrebščine in s seboj pripeljala še dve učiteljici. Pouk seje kmalu začel. "Praznik je bilo obiskovanje šole, iz katere so se otroci vsak dan vračali z novo pesmijo, ki je odmevala po vasi," je dejala Nada Pertot. "O številu otrok nam lahko pričajo fotografije, ki so se ohranile. Bilo jih je o-krog 200. (...) Od tedaj dalje je slovenska šola oblikovala v nas iz leta v leto naše človeško in narodnostno dostojanstvo, utirala nam je pot v vse mogoče poklice, kijih naši ljudje zasedajo v naši deželi ali pa še v širšem prostoru. Razvijala pa je v nas tudi zavest pripadnosti neki stvarnosti, v kateri smo Slovenci samostojen in enakovreden dejavnik, samo če v to samo verjamemo in hočemo," je v svojem govoru še poudarila prof. Pertot ter pristavila: "Gorje bi bilo, ko bi se naši ljudje v hudih vojnih in predvojnih letih predajali apatičnosti, ki se nas dostikrat loteva danes, in se odpovedovali lastnim odločitvam, ki so kdaj težke in tvegane." Slavljenki je ob visokem jubileju iskreno čestital tudi domači župnik Bogomil Brecelj. V zahvalo za vse, kar je storila, pa so ji izročili plaketo in šopek rož. Marija Ažman je bila nad tolikšno pozornostjo ganjena in presenečena. S skromnostjo je pristavila, da je le storila to, kar je smatrala za svojo dolžnost, ter se spo-mnila dragocene pomoči svojih dveh sodelavk. Spored v nabrežinskem župnijskem domu so oblikovali otroški zbor Ladjica in MePZ Igo Gruden ter učenki istoimenske srednje šole Aliče Visentin in Jana Jaklič, ki sta uprizorili kratko narečno igrico Zvonka Legiše. Učenci osnovne šole Virgil Šček pa so podali recitacijo o učenju v Medvedji šoli. ZA UMBRIJSKE OTROKE DARUJ DAR Skavtinje in skavti AMIS-a, v sodelovanju s Slovensko zamejsko skavtsko organizacijo - Trst in Občinsko civilno zaščito, prirejajo 5., 6., 7. in 8. decembra zbiranje -po možnosti novih - igrač in didaktičnih potrebščin za otroke od 1. do 10. leta starosti. Igrače in didaktične potrebščine bodo izročene otrokom s potresnega področja v Umbriji, predvsem na območju Foligna, ki ga sestavlja deset občin z 9.000 prebivalci. V okviru pobude bo na Borznem trgu postavljeno manjše šotorišče Civilne zaščite. Zbiranje se bo pričelo v petek, 5. decembra popoldne, in se nadaljevalo v soboto, 6., nedeljo, 7., in ponedeljek, 8. decembra, skozi cel dan. Vsak darovalec se bo podpisal in/ali prispeval svojo misel oz. pozdrav v posebno "zlato" knjigo, ki bo odposlana skupaj z darovi. Vsak darovalec bo za spomin na svoje dobro delo prejel diplomo in knjižico, ki jo podarja Civilna zaščita. Zbrani darovi bodo izročeni Mešani operativni koordinaciji C.O.M. iz Foligna, ki jih bo za Božič razdelila otrokom. cmimraoBVEščA Zaradi preobilice gradiva smo v tej številki morali izpustiti večje število prispevkov in darov, ki so prišli v naše uredništvo. Objavili jih bomo v prihodnjih številkah. Bralcem in sodelavcem se opravičujemo. NABREŽINA / RAZSTAVA "KAMEN" VEDNO VEC RAZSTAVLJALCEV KAMNITIH IZDELKOV V soboto, 6. decembra, bo Slovensko kulturno društvo Igo Gruden iz Nabrežine v vaški župnijski dvorani Sv. Roka ob 18. uri odprlo že 6. razstavo kamnitih izdelkov "Kamen". Pokrovitelj razstave je Zadružna kraška banka, sodeluje pa tudi Kraška gorska skupnost. Hvalevredno je, da seje za to že tradicionalno razstavo prijavilo veliko interesentov; pri organizaciji le-te gre v prvi vrsti podčrtati prizadevanje člana domačega društva Iva Marušiča, ki je za letošnjo raz- stavo prepričal kar 30 podjetij oz. domačih obrtnikov, da razstavijo svoje izdelke. Med temi sta prvič prisotna v Nabrežini tudi dva razstavljalca iz Sloveanije. Naj omenimo vse razstavljalce: nabrežinsko podjetje Caharija (razstavlja Tomaž Caharija), šempolaj-sko podjetje Zidarič (razstavljata Marko in Kristjan Zidarič), repensko-colsko podjetje Ervin Guštin, nabrežinsko podjetje Gramar (razstavljata Alberto in VValter Gruden), nabrežinsko podjetje Tecno-marmi-Zandomeni & C. (razstavlja Giorgia Zandomeni), tržaško podjetje Marco Mo-setti, Janko Tavčar iz Povirja, repensko podjetje Petrovizza marmi in sovodenjsko podjetje K Marmi (razstavljajo: Dario Škabar, Paolo Purič in Michele Deste), Repenc Peter Škabar, tržačan Bruno Rica-mo, Pavel Hrovatin od Bri-škov, starosta nabrežinskih kamnosekov Milan Pernarčič, Igor Marušič iz Slivnega, Andrej Mervič iz Cerovelj, Nabrežinec Alvaro Marcucci, Nabrežinca Vittorio in Barnaba Porro, Sesljančana Ales-sandro in Giorgio Simcic, Lui-gi Bonocore iz Milj, Nabreži- nec Luca Monet, Tržačan dr. Giulio Squillani, Rino Destri s Cola, Repenc Lorenzo Milič, Prosečan Silvio Verginella, kipar Giovanni Pacor iz Štaran-cana, Lauro Battello izTrama-sonsa, akademski slikar Silvo Fakuč iz Ajdovščine in Križanka Beatrice Ota. Letos bo na razstavi sodelovalo tudi pohištveno podjetje Pupis, v soboto, 13. decembra, pa bo strokovnjak Ivan Pertot predstavil letošnjo razstavo, ki ji bodo nazdravili z domačo Vitovsko kmetije Ušaj. Razstava bo odprta 6., 7., 8. in 13. ter 14. t.m. od 10. do 12. in od 16. do 20. ure v župnijski dvorani Sv. Roka v Nabrežini. ----------ED TRŽAŠKA KNJIGARNA - PIONEER RECORDS Vas vabita na predstavitev nove CD plošče Denisa Novata NA ZDRAVJE NAŠIH OČETOV Sodelujejo: založnik Livio Možina, raziskovalec ljudske glasbe Emil Zonta, Ženska pevska skupina Stu ledi V sredo, 10. t.m., ob 18. uri v Tržaški knjigarni. \Jcaa H H Vera Stopper Cvetje za vsako priložnost Ul. S. Spiridione 12/A - Trst tel. 040/763707 - mobitel 0337/535204 OBVESTILA MLADINSKI ODBOR Slovenske prosvete obvešča, da so na razpolago informacije o novoletnih izletih za študente v London, Krakov, Prago, Nevv York in VVashington ter na Irsko. Izlete organizira Študentska organizacija Univerze v Ljubljani. Informacije na sedežu Slovenske prosvete, ul. Donizetti 3, Trst, ali na tel. št. 370846 (od ponedeljka do petka od 9. do 17. ure). ŽUPNIJA SV. Jerneja na Opčinah vabi vse domače likovne ustvarjalce k sodelovanju pri postavitvi razstave na temo: Božična skrivnost. Rasta-va bo v novem župnijskem domu Andrej Zink od 25. decembra do 6. januarja 1998. K sodelovanju vabimo tudi o-troke in dijake, saj bo del razstave namenjen otroškim božičnim risbam. Za informacije pokličite na telefonsko številko 211276 vsak dan (razen nedelje) od 19.30 do 20.30. NADALJUJE SE osebna razstava tržaškega slikarja Roberta Kozmana v Kulturnem domu, ul. Petronio 4 v Trstu. Urnik: vsak dan, razen nedelje, od 10. do 13. ure in v večerih, ko so v gledališču predstave. Razstava se nadaljuje do 10.12. 97. V PETEK, 5. decembra, bo ob 16. uri tradicionalno mi-klavževanje v župnijski dvorani v Nabrežini. Na sporedu sta igrica in obdarovanje. Vabljeni! SLOVENSKI KULTURNI klub, ul. Donizetti 3, Trst, vabi v soboto, 6. t.m., na Vese/o miklavže-vanje; angelčki bodo pripravljali darilca z duhovitimi posvetili ob 18. uri. Začetek ob 18.30. SLOVENSKA GLASBENA Šola / Koncertna pobuda-Rojan vabi na letošnje zadnje glasbeno srečanje mladih, ki bo v nedeljo, 14. decembra, ob 18. uri v rojanskem Marijinem domu, ul. Cordaroli 29. Nastopilo bo 9 mladih slovenskih zamejskih glasbenikov, ki bodo posamezno ali v skupinah zaigrali skladbe različnih avtorjev; skupno pa bodo sodelovali pri krstni izvedbi skladbe za 9 instrumentov Toma Hmeljaka. Na sporedu bo tudi prva izvedba samospeva za violino in kitaro domačina Pavla Bembija. Vsop prost. SLOVENSKA VINCENCIJEVA konferenca v Trstu bo proslavila petdesetletnico ustanovitve v ponedeljek, 15. decembra. Ob 16.30 bo sv. maša v cerkvi sv. Antona Novega; daroval jo bo tržaški škof msgr. Evgen Ravignani s somaše-valci; pel bo tamkajšnji cerkveni zbor. Ob 18. uri bo proslava v Peterlinovi dvorani v ul. Donizetti 3-v Trstu; na sporedu so pozdravi, govori in nastop ženskega kvarteta Musiča noster amor. Toplo vabljeni! ČESTITKE V preteklem tednu je več naših mladih uspešno sklenilo univerzitetni študij. Eriki Buzečan, Mirjam Ota, Luani Grilanc, Paolu Tanzeju, zlasti pa svojemu sodelavcu Gorazdu Bajcu iskreno čestita tudi Novi glas. Svetoivanska slovenska župnijska skupnost iskreno čestita Gorazdu Bajcu ob uspešnem zaključku univerzitetnega študija. DAROVI ZA KARITAS v Ajdovščini: N.N. 100.000. ZA MARIJLN dom pri Sv. Iva-nu: Olga Polese 50.000; v skomin na Amalijo Vatovec Černigoj (umrla 2.12.1943) daruje M.Č. 50.000. ZA SKLAD Mitja Čuk: v spomin na Nika Černigoja (Trst, 24.11.1901-Toulouse, Francija, 5.11.1985) M.Č. 50.000. Sfpm(NS(KO z • • • K Biser furlanskega pripovedništva. Prevajalec g. Srečko Šuligoj je izbral najznačilnejše zgodbe te pripovedi, ki nam slika furlansko podeželje in ljudi, kot jih verjetno ni več. Delo idealno odraža furlansko čutenje in miselnost. Vabi nas k boljšemu poznavanju naših neposrednih sosedov.