DEMOKRACIJA
ovenci
Leto XIV. - Štev. 20
Trst - Gorica, 15. oktobra 1960
Izhaja 1. in 15. v mesecu
OBILO KOKODAKANJA - IN SAMI KLOPOTCI
Komunistična besedarska ofenziva pred plenumom OZNv New Yorku
Sedanje plenarno zasedanje OZN v New Yorku je resnični shod vsega sveta. S pristopom Nigerije je v OZN zastopanih po svojih delegacijah že kar 99 svetovnih držav. Med delegati je šest državnih poglavarjev, 15 ministrskih predsednikov in 60 zunanjih ministrov.
Govorance potekajo kot po tekočem traku. V začetku meseca se je ža zunanjim ministrom Segnijem oglasil britanski ministrski predsednik MacMillan. Njegov govor je bil posebno stvaren in trezen. Angleški državnik je ugotovil, da je Velika Britanija v zadnjih letih priznala pravico do samoodločbe 500 milijonom prebivalcev, medtem ko je Sovjetija to pravico samo v Vzhodni Evropi odrekla 120 milijonom ljudi. Namesto, da Sovjeti govoričijo o afriških pravicah, naj bi vrhovni sovjetski poglavar raje povedal QZN, zakaj s tako trmoglavostjo odreka Moskva pravico samoodločbe vzhodnoevropskim narodom in s kakšno pravico se zavzema, da tudi zahodni Berlin priklene k svojemu nasilniškemu ustroju. Ker je zahod-nonemška vojska - je dejal MacMillan -vključena v NATO, je povsem nesmiselno govoriti, da predstavlja ta armada nevarnost za mir.
Pred MacMillanom je kanadski ministrski predsednik Diefenbaker postavil primerjavo med sprostitvijo nekdanjih kolonij s strani Zahoda in zasužnjenjem ter celo rodomorom s strani Vzhoda. Ob takih ugotovitvah so Hruščev in njegovi satelitski priprežniki poskušali prevpiti resnico z rjovenjem in udrihanjem po mizah. To so bili pravi gostilniški prizori, ki jih glavna skupščina OZN vse doslej ni bila vajena. Ne da bi se prijavil k besedi, je Nikita Hruščev zdivjal k govorniškemu pultu in kot napol ponoreli razgrajač ozmerjal Diefenbakerja, Eisenho-vvra, MacMillana, Hammarskjoelda, Can-kajška, Adenauerja in Franca, pri čemer je povsem ignoriral vsa predsednikova opozorila. S svojo surovostjo in brezobzirnostjo je tudi novim članicam razkril vse čednosti »ljudske demokracije«. Po takih gostilniških scenah je bil predsednik plenuma Boland primoran prekinjati seje, pri čemer je razjarjeni Nikita grozil, da bo Sovjetija zapustila OZN.
S pravo obsedenostjo je Nikita Hruščev, interveniral pred glavno skupščino OZN za sprejem Rdeče Kitajske v to mednarodno ustanovo. Pri vseh dosedanjih razpravah v stekleni palači OZN se je Nikita razkazoval kot dosledna figura komunističnega »ljudskega tožilca«, za katerega sta brutalnost in laž najvišji komunistični čednosti. Zanj ne veljajo konvencionalne norme najelementarnejše olike, on se požvižga na diplomatske manire in strelja s psovkami in zmerjanji ob popolnem pomanjkanju stvarnih argumentov. Kot bur-ja so divjale žaljivke in napadi na Združene države in proti generalnemu tajniku OZN, Hammarskjoeldu po sejni dvorani, ko se je z vso nezadržanostjo in histerijo potegoval za sprejem Rdeče Kitajske v OZN.
Moskovska »Pravda« je na prvi strani objavila ta »zgodovinski govor« kremeljskega samozvanca. Sele originalno besedilo je svetu posredovalo vso vulgarnost ' in pobalinsko izrazoslovje, ki se ga po 41 letih krvave diktature sramuje sleherni povprečni ruski podanik. Primerjava z uradnim besedilom OZN dokazuje, kako temeljita je morala biti politura tolmačev OZN.
Hruščevski slovospevi Rdeči Kitajski dokazujejo, da so bila vsa poročila svetovnega tiska in radija o namišljenem prelomu osi Moskva-Peking prezgodnja in neprevidna. Čeprav obstojajo med Moskvo in Pekingom določena nesoglasja v ideo-
loških vprašanjih, moramo vendar upoštevati, da so ta nesoglasja predvsem notranjega značaja.
Cisti slučaj je hotel, da je ognjevita
debata pred glavno skupščino OZN sovpadala z enajstletnico obstoja komunistične Kitajske. Tega dogodka niso z vso (Nadaljevanje na 2. str.)
Sl.
mm
L . . zori ovija
N
'rM ; /
' - 'Mi,	f
Stuarnost in ideološki ter narodnostni pogledi
Medtem ko je bila odločitev glede volitev v pokrajinski svet za demokratične Slovence na Tr* žaškem preprosta zadeva, je z občinskimi volitvami povsem drugače.
Na pokrajinskih volitvah je sa; mo ob sebi umevno, da nastopa* mo s samostojno listo, saj nam proporcionalni volilni red v o* snovi jamči uspehu primerno zastopstvo in nam tako omogoča, da se po svojih izvoljenih pokrajinskih svetovalcih na primeren način vključimo v skupno delo pri upravljanju pokrajine.
V okoliških občinah, katerim bomo 6. in 7. novembra volili no; ve občinske uprave pa smo po; stavljeni pred težavnejšo nalogo. Odkar je bil za porazdeljevanje mandatov v manjših občinah u> vet javljen sedanji večinski sistem in odkar so krajevni politični pri; staši jugoslovanskega komuni; stičnega režima in krajevni za; stopr/iki Komunistične partije l-tali je, vkljub razlikam, ki delijo komunistična tabora, katerima pripadajo, sklenili, da nastopajo
NAJNOVEJSI AMERIŠKI VSEMIR^KI USPEH. ,Natančno tri leta po odstrelitvi prvega sovjetskega sputnika so ameriški učenjaki poslali okrog Zemlje satelita z imenom »Courrier«, ki naj posreduje radijsko, telefonsko in brzojavno povezavo med celinami. V teku pet minut ko leti čez določeno postajo na zemlji, posreduje nič manj kot 34000 besed, to je približno 115 strani obsegajoča knjiga. Telekomunikacijski satelit je krogla, težka 225 kg. s premerom 1,28 m. Površina krogle je prikrita z 19200 sončnimi baterijami. Satelit kroži v višini 960 km. nad zemeljskim površjem. Za en krožni pn-elet o-krog zemlje potrebuje »Courrier« 105 minut. Ob svojem prvem krožnem preletu je predsednik Eisenhower s posredovanjem satelita sporočil pozdrave predsedniku sedanjega zasedanja OZN.
*	«{« *
NAVELIČANI KOMUNISTIČNE PROPAGANDE. Partijski funkcionarji so v začetku septembra sklicali v Gdansku delavstvo, ki naj bi poslušalo govor tajnika komunistične partije Gomulke pred skupščino OZN. Skupaj zgnani delavci pa so pričeli najprej godrnjati, nato pa pričeli vzklikati, da so siti komunistične propagande in da hočejo živeti tako kot živijo delavci na Zahodu. Policija je zaprla 19 demonstrantov.
a: * *
JUŽNOAFRIŠKA UNIJA - REPUBLIKA. Kraljica Elizabeta je izgubila še cn diamant britanske krone. S pravo bursko trmoglavostjo je južnoafriški ministrski predsednik Verwoerd pretolkel z zelo pič-
lo	večino izklicanje republike. S tem seveda ni rečeno, da bo Južna Afrika izstopila iz Britanske skupnosti narodov. Od podpisa westminstrskega statuta l. 1931 se je zamisel Britanske skupnosti narodov močno preobrazila. V Westminstru so svoječasno smatrali za samo posebi umevno, da dežele »commonvoealta« načelno priznavajo britansko krono. L. 1947 pa se je Indija osamosvojila in se proglasila za republiko, Nehru pa je želel, da tudi
Titov povratek iz New Yorka
Med Titovo vožnjo na prekomorniku »Leonardo da Vinci« je italijansko-jugo-slovanska diplomacija obratovala s polno paro. Zadrege so se kopičile, in protoko-larične uganke so belile glave državnikom, politikom, varnostnim organom in vsej zamotani birokraciji. Nekronana kraljevska dvojca Tito-Jovanka je želela -verjetno so bile želje v glavnem ma šibkejši strani - zaključiti ameriški Titov izlet z romarjem vzdolž sončne Italije. Načrt je bil odlično izbran. Iz Beograda bi prihitela Jovanka s predsedniško cestno jahto »Rolls-Ro.vce« v Neapelj. Od tu bi se zapozneli medeni tedni obnavljati v Rimu, Anconi, Raveni, Benetkah, in se na italijanskih tleh zaključili v našem mestu.
Za navadnega zemljana in celo za kako redko današnjo kronano glavo bi tako romanje pri današnji turistični tehniki potekalo kot po namazani vrvici. Z diktatorji pa so težave, ne samo v deželi, v kateri vladajo, ampak tudi po svobod-
njaških državah in takih, ki so se komaj otresle diktatorske tiranije.
Z obiski pri zahodnjakih Tito nima sreče. V Parizu se na poti v Združene države mi srečal z De Gaulleom, v Beli hiši v VVashingtonu ga ni sprejel Eisenhovver in tudi v Italiji je bil samo številka tuj-skoprometne statistike. Jovankine lepe sanje so se razblinile. S posebnim letalom je odletela možu nasproti. Iz Rima sta odletela v Beograd, čeprav je Tito načelni sovražnik frčanja po zraku.
V	Beogradu, na diktatorskih tleh, pa se je vse razvijalo po v že naprej predpisanih načrtih: stotisočglava množica, govorance, strojnično skandiranje, dobrodošlice partijskih pesnikov, čimbumi vojaških godb in vse ostalo.
Vprašanje je samo, ali ni bilo z vsem tem prizadeto diktatorsko samoljubje, ali bo košarico Jovanka samozavestno tudi pogoltnila? V diktaturah visijo usode narodov na šibki vrvici. Morda bomo doživeli tudi v tem pravilu - izjemo, demokratični Slovenci bi to iz srca želeli.
Dogodki------------- [ po svetu j
nova republika ostane-še nadalje članic,i Britanske skupnosti. Tako so našli salomonsko rešitev, da je prvič v zgodovini, s soglasjem ostalih članic sestavljala Britansko skupnost - republika. V enakem položaju je sedaj Južnoafriška republika. Njen nadaljni obstoj v »skupnosti« je odvisen od njene želje po nadaljnem članstvu in od soglasnosti ostalih članic.
OZN PROTI SPREJEMU RDEČE KITAJSKE. Ze desetič je OZN odbila sprejem Rdeče Kitajske v to mednarodno svetovno organizacijo. Od današnjih 99 članic jih je proti sprejemu glasovalo 42, za sprejem 34, medtem ko se je glasovanja vzdržalo 22 držav. Sovjetom se kljub velikim naporom ni posrečila ustvaritev afriško-azijskega bloka v korist Pekinga. Od 24 afriških držav jih je 9 glasovalo za pristop Rdeče Kitajske, Liberija je glasovala proti, 14 afriških dežel pa se je glasovanja vzdržalo. Za vstop so disciplinirano glasovale vse komunistične države, tudi Jugoslavija, pa tudi Danska, Finska,. Irska, Norveška in Švedska. A-meriški delegat se je v podkrepitev ar-argumentov proti sprejemu Rdeče Kitajske skliceval med drugim tudi na Titov govor z dne 15. junija 1958, v katerem je ta dejal: »Zanimivo je ugotoviti, da nas kitajski voditelji napadajo zaradi našega zadržanja v■ zunanji politiki, koeksistenčni politiki med državami in narodi z različnimi ustroji. Kitajskim voditeljem naša miroljubna politika ni všeč, ali vojna ne more premagati težav pri gradnji socializma niti v deželi, ki šteje 600 milijonov prebivalcev - to dejstvo, ki ga nekateri ljudje radi poudarjajo in zatrjujejo, da bi po morebitni vojni še vedno ostalo 300 milijonov ljudi pri življenju, kar pomeni, da bi jih 300 milijonov požrla vojna, preživelo pa bi vojno 300 milijonov Kitajcev in nihče drugi.« Na jugoslovanskega delegata je ta argumentacija učinkovala kot ledeni tuš na njegovo gorečnost za sprejem v OZN države s tako koncepcijo.
*	# *
JUZNOTIROLSKO VPRAŠANJE PRED
OZN. Obravnava južnotirolskega vprašanja pred OZN čedalje bolj razvnema nacionalistične kroge obeh nasprotnic v tem sporu, Avstrijo in Italijo.
>:« * *
TIBET, MADŽARSKA, ALZIR IN GOR. POADIZJE PRED OZN. Kiju b najostrejšim protestom vzhodnega bloka, je velika večina članic OZN sprejela na dnevni red svojega zasedanja vprašanje sovjetskega vojaškega zatrtja madžarske revolucije l. 1956. Prav tako pa je plenum razpravljal tudi o sovjetskem predlogu glede kolonializma. V tej debati je Nikita Hruščev sprostil vso svojo komunistično ihto. Ko je namreč filipinski delegat dokazoval, da je Sovjetija ne samo največja, ampak tudi najbolj izkoriščevalska in brezobzirna kolonialna sila na svetu, Nikiti pesti niso več zadostovale, sezul je čevlj in z njim mlatil po mizi in s tem simbolično dokazal tlačanski škorenj sovjetske strahovlade. Za debato o madžarskih dogodkih
je glasovalo 54 držav, proti 12, med njimi tudi Jugoslavija. Za debato o tibetansk dogodkih je glasovalo 49 držav, proti pa 13 in od teh tudi Jugoslavija.
* * *
POBEG MORNARJA S HRUSCEVE LADJE. Mlad mornar z ladje »Baltika«, ki je pripeljala Nikito Hruščeva v New Yorku, Viktor Janimec, je zbežal in zaprosil ameriške oblasti za zatočišče.
:J; * *
PROTI AVSTRIJSKE DEMONSTRACIJE so uprizorili rimski dijaki po ulicah in razbili avstrijski državni grb. Tudi v Trstu so dijaki poskušali demonstrirati pred avstrijskim konzulatom, pa jim je nakano policija preprečila.
# # *
JUGOSLAVIJA IN AVSTRIJA. Avstrijski zvezni predsednik Scharf je v Celovcu
KANDIDATI SLOVENSKE LISTE
za pokrajinske volitve
I. okraj ZORAN SOSIČ
II. okraj Dr. TEOFIL SIMCIC
III. okraj JOSIPINA PERTOT
IV. okraj JOŽE KRALJ
V. okraj Prof. IVAN RUDOLF
VI. okraj Ing. MILAN SOSIČ
VII. okraj JERNEJ STOKA
VIII. okraj LAMBERT PERTOT IX. okraj ELVIRA ZELEZNIK
vd. UDOVIČ
X. okraj ALOJZ KALC
XI. okraj Dr. RUDOLF MARC
XII. okraj KRISTJAN TENCE
XIII. okraj Dr. BRANKO AGNELETTO
XIV. okraj FRANC FABRIS
MARJAN ZAHAR IVAN MAVRIC Okraj: NABREŽINA
JOSIP TERČON Okraj: MILJE, BAZOVICA, DOLINA Dr. BRANKO AGNELETTO
izjavil, da je Avstrija močno zainteresirana, da bi z Jugoslavijo živela v miru in prijateljstvu. Nesoglasja so, po njegovem, v glavnem gospodarskega značaja. Obljubil je tudi, da bo Avstrija spoštovala vsa določila o slovanskih manjšinah v deželi. Taka zagotovila pa za Avstrijo niso nič novega in so jih tako koroški Slovenci kot gradiščanski Hrvati že večkrat poslušali.
*	# *
NESOGLASJA MED BOLJSEVIKI IN ALBANSKIMI KOMUNISTI. Bukareško komunistično konferenco je albanski komunistični poglavar, Enver Hodža meseca junija ignoriral. Hodža je bil tudi edini komunistični prvak vzhodnega bloka, ki se ni udeležil komunističnega pohoda na Neto Yoi-k za časa zasedanja OZN. Po sredi spora sta Rdeča Kitajska, ki jo Hodža poveličuje in Tito, ki ga Hodža sovraži. Verjetno pa je, da bodo malega upornika ukrotili ali pa likvidirali.
v podeželskih občinah na Trža; škem s skupnimi listami, smo bU li demokratični Slovenci potiš? njeni v opozicijo, vloga kritikov in nadzorovalcev. Tudi taks šna je koristna in potrebna, čeprav prizadetim prav gotovo ne prinaša tistega zadoščenja kot bi ga lahko imeli z lastnim uprav; Ijanjem občin.
Jasno je, da životarjenje v vlogi občinske manjšine ne more bi; ti končr i cilj. Bistvo in smisel boja za javne položaje je vendar v’ tem, da posamezne stranke ali skupine preko svojih kandidatov zasedejo mesta, s katerih lahko izvajajo svoj program. Če so sa; me za kaj takega prešibke, potem je razumljivo, da se združijo v začasne koalicije in si tako po; skušajo pridobiti večino. To je stvarna politika.
Podeželske občine tržaške okolice so po večini svojega prebU valstva, nekatere celo takorekoč izključno slovenske. Ob upoštevanju tudi tega dejstva bi morali demokratski Slovenci torej iskati rešitev, ki naj bi zadostila dvema pogojema: da bi zagotovila ob; činam, ki so zdaj v rokah komu; nističnih večin, demokratične u; prave in drugič, da bi bili občin; ski sveti in uprave po svoji se* stavi veren odraz dejanske na; rodnostne sestave občinskega prebivalstva. Če bi se odločili po prvem pogledu, bi to bila strani karskondeološka izbira. V naših okoliščinah, na narodnostno me; šanem področju, na katerem ŽU vimo, in ko niso uresničene niti še tiste osnovne narodnostne pr a; vice, ki so nam črno na belem svečano obljubljene, je nujno, da moramo upoštevati oba pogleda.
Pri iskanju primerne rešitve, ki naj bi zadostila omenjenima po; gojema pa smo na žalost morali spoznati, da razmere na Trža* škem še niso dozorele tako daleč, da bi omogočale sklenitev' taks; nih treznih in vsestransko spre; jemljivih sporazumov. Pokazalo se je sicer, da bi ponekod lahko postavili širše nekomunistične li; ste, vendar samo, če bi se zado; voljili z vlogo manjšine tudi v upravah občin, v katerih tvorijo Slovenci še vedno narodnostno večino. Tega pa nismo mogli sto; riti, saj bi s tem prispevali k pot* varjanju resnice, na katero se sami sklicujemo in od katere je odvisno priznanje naših manj; šinskih pravic.
Na našem mestu bi nihče, ki se zaveda svoje odgovornosti, ne mogel ravnati drugače. Dosledni temu, kar narekuje trezna prešo; ja, gremo demokratični Slovenci v vseh okoliških občinah, v ka; terih upamo, da si pribojujemo večino ali vsaj manjšino v občin; ski h svetih na volitve sami s Slo; vensko listo. Tam, kjer pa to ne bi bilo verjetno, dajemo svojim pristašem proste roke, da si na primeren način zagotovijo pri občinskih poslih vsaj delno be; sedo. Rečemo lahko, da se s tem prav nič ne odrekajo svojim na* zorom in še manj svojim nače; lom. Nasprotno, dovolimo si ce; lo trditi, da bodo s svojo prisot* nostjo bistveno pripomogli k o; miljenju prej izrazito enostran; sko obarvanih občinskih uprav.
Tako je stvarno stanje za je; senske volitve. Ali se bodo v pri; hodnosti pokazale osnove za šir; še in učinkovitejše politične kom; binacije, bo pokazala bodočnost. Vsekakor pa tudi takrat to ne ba odvisno samo od nas.
VESTI z GORIŠKEGA
Dužnotirolsko oprašanje pred OZPI
Dne 20. t.m. bo plenum OZN pričel z razpravo o sporu med Italijo in Avstrijo zaradi južnotirolske nemške manjšine, z^ katero Avstrija zahteva popolno samoupravo. Uresničitev te zahteve bi terjala spremembo italijanske ustave v korist Južne Tirolske.
Posebno ogorčenje je v Italiji povzročila prisotnost treh zastopnikov nemškq manjšine v New Yorku in posebno še apel senatorja Luisa Sanda in dveh podpredsednikov južnotirolske ljudske stranke Benedikterja in Volggerja na generalno tajništvo OZN. V tem pozivu izražajo nemški zastopniki upanje, da bo zmagala pravica in da bo južnotirolsko vpra? šanje OZN rešila v duhu načel OZN. Ta dokument so podpisali parlamentarci ir\ 15 pokrajinskih ter 114 občinskih svetovalcev.
Italijanski tisk piše o izdajstvu in pravi, da to niso »Južni Tirolci«, temveč zastopniki italijanskega, pa čeprav nemški govorečega dela prebivalstva, ki pripada italijanskemu državnemu ozemlju z imenom »Gornje Poadižje«.
Z uradno uporabo izraza »Južna Tirolska«, zatrjuje ta tisk, so Sand, Benedik-ter in Volgger označili »Zgornje Poadižje«, kjer prebivajo nemški govoreči Italijani, kot del. ki pripada Avstrijski Tirolski. Po jj 241 italijanskega kazenskega zakonika naj bi bil to prestopek veleiz-, daje. Tam je namreč rečeno, da se slehernik, ki poskuša odtujiti državno ozemlje ali del tega ozemlja v korist druge države, kaznuje s težko ječo.
Kazensko ovadbo proti imenovani trojici so vložili poglavarji MSI, čeprav zastopniki nemške manjšine take odcepitve! niso nikoli zahtevali niti v OZN in nitij od italijanske vlade. Tudi rimski »Tempo« je pri rimskem sodišču vložil kazensko, ovadbo proti imenovani trojici in tudi še proti južnotirolskemu senatorju Tinzlul. »Tempo«, ki strogo obsoja novofašistično gibanje, kar naj bi ga kvalificiralo za de-kratično glasilo, zatrjuje, da je Italija v nasprotju s Poljsko in Češkoslovaško po vojni zagrešila veliko napako, da je 200 tisoč Južnim Tirolcem, ki so 1. 1939 opti-rali za Hitlerja, povrnila 1. 1945 italijansko državljanstvo. List zaključuje s pristnim diktatorskim žargonom, da bi Italija tudi še danes lahko posnemala Češko in Poljsko.
Današnja italijanska vlada bi bila postavljena pred zelo težko preizkušnjo, če bi morala zaradi preureditve avtonomne pokrajine Bocen-Trient preosnovati svojo ustavo. Preosnova ustave zahteva v zbornici in senatu dvetretjinsko večino. Ta je danes neizvedljiva, saj zavrača tako namero celo socialdemokratski prvak Sa-ragat.
Saragat zatrjuje, da današnjo bocensko področje sestavlja tri četrtine »italijansko govorečih« Italijanov, meransko pa tri petine celotnega prebivalstva. Tam. pravi Saragat, bi se z uresničitvijo južnotirolske avtonomije postavilo vprašanje zaščite italijanske večine.
Saragat ponavlja svoj stari predlog, po katerem naj bi bocensko področje razdelili. Severno od Bočna živečim »nemški govorečim« Italijanom, naj bi podelili samoupravo z glavnim pokrajinskim mestom Brixen. Na avstrijska ugovarjanja, da bi taka okrnjena pokrajina izgubila svoje srce, ki da je Bočen, odgovarja Saragat, da je to srce po svoji večini že končno-
veljavno italijansko, in da bi bilo nesmiselno postavljati Bočen in Meran pod nadoblast nemški govoreče manjšine.
Tako se Nemcem danes na italijanskih tleh maščuje vse tisto raznarodovanje, ki so ga s tako brezobzirnostjo in nasiljem počenjali nad našimi koroškimi Slovenci zadnjih osemdeset let. Naj si le ogledajo številke ljudskih štetij! Te jim bodo jasno in prepričevalno pokazale, kje so na Koroškem vse prebivali koroški Slovenci in kam so jih nemški nestrpneži izrinili. Na Koroškem so ustvarjali »nemški čuteče vindišarje« in z njimi se bahajo tud} še danes. Ko smo letos po dolgem in počez križali Južno Tirolsko, smo v premnogi!} krajih naleteli na nemški šovinistični izum, na neko vrsto prav takih zlomljenih nemških hrbtenic, ki se štejejo za Italijane, čeprav njihovega jezika niti dobro ne obvladajo. Res je to šele zarodek, ki pa se bo z raznimi ugodnostmi počasi razplodil...	---------
Argentinski škof spodbuja slovensko mladino
Pod zgornjim naslovom priobčuje Koroška kronika članek, ki ga zaradi njegove pomembne vsebine v celoti ponatisku-jemo:
Vsako leto praznujejo v farni cerkvi Santa Rosa, v argentinski pokrajini Men-doza, praznik svete Rose Limanske, za-ščitnice Južne Amerike. Na povabilo on-dotnega župnika, Slovenca I. Tomažiča,, se poleg predstavnikov oblasti z guver-
nerjem na čelu odzove tudi ondotni slovenski pevski zbor, ki ga vodi g. ravnatelj Bajuk. Slovenski zbor je med cerkvenimi obredi, ki jih je opravil mendoški škof msgr. Alfonz Maria Buteler, prepeval latinske in najlepše slovenske Marijine in evhar:stične pesmi. Ker je bil božji hram premajhen za veliko množico ljudstva, so obrede in petje prenašali po zvočnikih po širnemu trgu pred cerkvijo. Po opravljeni birmi se je škof Buteler še posebno prisrčno zahvalil slovenskemu pevskemu zboru z naslednjimi besedami: »Naj bi posebno vas mlade, ki vas tukaj mnogo vidim, rad opozoril. Ohranite vedno svoje lepe narodne navade! Čeprav se boste morda popolnoma prilagodili tukajšnji deželi, ne smete nikdar pozabiti svojih narodnih tradicij, najmanj pa svojega jezika. Vsak jezik je veliko bogastvo; materin še toliko večje. Ohranite ga torej ker bo vašim dušam prinašal mnogo dobrega!«
Res plemenite besede, ob katerih bi moral zardeti vsak slovenski oče in vsaka slovenska mati, ki pošilja svojega o-troka v tujo šolo!
Ureditev grobov
Goriško županstvo sporoča, da je treba bodisi na glavnem kakor tudi na vaških pokopališčih urediti ali očistiti grobove najkasneje do 25. oktobra. Po tem dnevu se .ne bo dovolilo več nobeno delo ali čiščenje, ker bo občinska uprava poskrbela za letno čiščenje celotnega pokopališča.
Smrt slovenskega pisatelja
Iz Ljubljane je pred dnevi prišla vest, da je v nedeljo 2. oktobra umri tam po, daljši in hudi bolezni znani slovenski šolnik, pisatelj in zgodovinar Fran Erjavec.
S Franom Erjavcem, piše »Koroška kronika«, je odšla v večnost ena izmed markantnih osebnosti slovenske kulturne in politične zgodovine našega časa. Kot šolnik se je v dobi med obema vojnama povzpel do najvišjih mest v slovenski in jugoslovanski šolski upravi, poleg tega pa spisal vrsto učnih in zgodovinskih knjig. Udejstvoval se pa je tudi kot prevajalec leposlovnih del. Posebne zasluge za slovensko kulturo pa si je stekel s svojimi zgodovinskimi deli. Prvi je organično obdelal zgodovino katoliških shodov na Slovenskem. Kot odločenega protikomunista in zavednega Slovenca so ga med vojno okupacijske oblasti aretirale in odvedle v konfinacijo v Italijo. Tam je os'al še nekaj let po vojni, nakar se je preselil v Pariz. Pred kratkim, ko so ga začele telesne moči zapuščati in je slutil bližajočo se smrt, se je vrnil v domovino in tam nadaljeval svoje delo.
Frana Erjavca so dobro poznali tudi zamejski Slovenci, zlasti na Koroškem, kjer se je večkrat ustavil tudi po več mesecev, da bi se seznanil z vsem koroškim zgodovinskim gradivom, ki mu je služilo pri
Ali si že poravnal naročnino ?
Naj novejša Nennijeva cvetka
V	zadnji številki »Demokracije« smo opozorili naše bralce na čudno in nerazumljivo stališče socialistov, ki bi hoteli biti demokratje, pa stopajo v sedanji volilni boj za obnovitev skoraj vseh občinskih in pokrajinskih uprav v Italiji z zagotovilom, da bodo ohranili zavezništvo s komunisti v vseh tistih upravah, kjer imajo danes levičarji večino.
Da bi verjetno opravičil zadržanje socialistov do prijateljev komunistov, je te dni v odgovor raznim govornikom, ki so čisto pravilno poudarili, da je treba na volitvah odreči podporo bodisi desnici kakor levici, skušal Nenni prikazati KPl nič manj kot demokratično silo v državi. Tako si namreč lahko razlagamo stvar, ko beremo v »Primorskem dnevniku« tale naslov: »Nenni poudarja, da desnica, ne KPI prestavlja nevarnost za demokracijo.«
Takim Nennijevim trditvam prav res ne moremo verjeti, ker so preotročje. Da predstavlja tudi desnica nevarnost za demokracijo, to je že res, toda komunisti s svojimi skoraj desetimi milijoni volivcev predstavljajo vsaj petkrat večjo nevarnost, za katero prav nobeden ne more ostati brezbrižen. Ne verjeti v tako nevarnost ali celo zanikali obstoj komunistične nevarnosti za italijansko demokracijo, kakor to dela Nenni, je prava blaznost.
Tega bi se morala zavedati vsa demokratična italijanska javnost in še posebno tisti socialisti, ki so še računali na Nenni-jevo iskrenost. Sedaj pa ni več nobenega dvoma: PSI je na strani KPI in kot tak
Komunistična besedarska ofenziva pred plenumom OZN v New Yorku
(Nadaljevanje s 1. str.)
pompoznostjo slavili samo v Pekingu, ampak z nezmanjšanim pompom tudi v Moskvi. Sovjetski tisk je obletnici posvetil navdušene članke.
V	paradni uniformi z ducati kolajn in s termovko pod pazduho, iz katere je od časa do časa potegnil po krepak požirek, se je tudi kubanski diktator Castro koračil pred glavno skupščino OZN in trpinčil redke poslušalce polne štiri ure in pol. Med drugim je Američanom žugal, da jih bo pognal iz oporišča Guantanamo. Odgovoril mu je ameriški delegat, admiral Burke, ki je zagotovil, da bo vsak napad nt* Guantanamo avtomatično sprožil povračilni udar. Ce bo Hruščev izpolnil svojo obljubo, je dejal admiral, in obsul Združene države s točo atomskih bomb, bo v naslednjem trenutku Sovjetija pokončana.
Za Castrom je spregovoril še tretji »nev-tralistični« diktator (prvi med temi je bi\ Tito), Naser, ki je zahteval plebiscit v, Alžiru pod nadzrstvom OZN. Četrti »nev-tralistični« diktator, Indonezijec Sukarno se je pridružil Hruščevi zahtevi po premestitvi sedeža OZN v Azijo, Afriko ali Ženevo. Čeprav so prebivalci Nove Gvineje vse prej kot Indonezijci, jih je z imperialistično gesto zahteval zase, v isti sapi pa je zahodnjake zmerjal za imperialiste, ker niso v Kongu na stežaj odprli vrat komunističnim zavojevalcem, ki jih je zastopal na hladno postavljeni Lu-mumba. Ob koncu je Sukarno predložil resolucijo petih »izvenblokovskih« držav (Indonezije, Indije, Združene arabske republike, Jugoslavije in Gane), s katero so te države brez prehodnega posvetovanja z Združenimi državami in z očitnim prišepetovanjem Nikite Hruščeva hotele izsiliti sestanek Eisenhovver-Hruščev. Pre-
dlog pa so zopet odtegnile.
Nikita Hruščev je potemtakem spravil v žep kar kopico neuspehov in to ga je tudi tako razdražilo. Najprej je ogromna večina članic na vsa njegova zmerjanja in klevetanja generalnega tajnika OZN, Hammarskjoelda, z gromkim ploskanjem potrdila svojo solidarnost z generalnim tajnikom OZN, ki je tako nepristransko poskušal urediti zmedene kongoške zadeve. Da je pri tem preprečil Hruščeve namene, je samo prav in pravično. Vse nove afriške članice so Hammarskjoeldu izrazile svoja priznanja in tako je Hruščev odšel z dolgim nosom. Drug poraz je doživel njegov predlog o zamenjavi generalnega tajnika s kolektivnim tajništvom, ki .naj bi ga sestavljal po en zahodnjak, en vzhodnik in en nevtralec. Pri tem porazu mu je celo Nehru spodmaknil nogo. Isto usodo je doživel Hruščev predlog za premestitev sedeža OZN v Azijo, Afriko ali v Ženevo. Prav tako je propadla njegova zamisel o sestanku Eisenhovver-Hruščev in končno je pogorel še s predlogom o sprejemu Rdeče Kitajske v OZN.
Za slovo pa je Nikita pogorel še s svojim predlogom naj bi se na plenumu razpravljalo o razorožitvi, kjer bi Nikita po-streljal še preostalo propagandistično mu-nicijo.
Vsi taki predlogi in še kup drugih bi v domovini »ljudskih demokracij« doživeli soglasno odobravanje s pomočjo tajne policije in partijskih aktivistov. OZN pa še ni tako daleč, ne premore niti tajne policije niti partijskih aktivistov - in tako je Nikita odšel iz New Yorka - praznih rok. Povrhu pa je s svojim obnašanjem pred vsemi svetovnimi državami dokazal, kaj čaka narode, če bi po kaki strašni nesreči padli v brezno komunistične diktature.
predstavlja že sam nevarnost za demokracijo. Voliti potemtakem za PSI, pomeni voliti proti demokraciji!
Delovanje občinskega sveta
Na seji mestnega občinskega sveta dne 30. septembra je bil po daljši razpravi, v katero so posegli predstavniki vseh političnih skupin, odobren obračun za leto 1959.
Za obračun so glasovali svetovalci DK, PSDI, MSI ter slovenski zastopniki, proti pa so se izrekli komunisti, liberalci in monarhisti.
Tako govori kolonialist XX. stoletja!
Med razpravami v OZN smo zabeležili tudi naslednjo izjavo o kolonializmu:
»Kolonializem je svoje opravil in mrtvih ni moč obuditi. Ce kolonialisti nočejo dati neodvisnosti in svobode kolonialnim narodom, potem ti narodi ne bodo imeli druge izbire, kot da se temu sramotnemu zatiranju uprejo. Vsi pošteni ljudje morajo podati roko vsem tistim, ki se borijo za človeško dostojanstvo proti ropanju in proti kolonializmu.«
Ko človek prebira te vrstice, ima vtis, da je te besede izrekel kak predstavnik zatiranega naroda, ki se bori za svojo neodvisnost, v resnici pa jih je izrekel največji sedanji kolonialist XX. stoletja.
Res je, da se je gospod Hruščev zavzel za neosvobojene in nerazvite narode, toda s tem se ne bo nikoli opral strašnega madeža, ki ga nosi z ostalimi tovariši, odkar je komunizem zasužnjil v srcu Evrope nekdaj neodvisne in svobode narode.
O nekdanjih kolonialnih imperijih ni mogoče danes skoraj več govoriti. Vsak dan slišimo, da je bila priznana neodvisnost tej ali oni deželi, in prepričani smo, da bo še marsikateri drugi, kakor hitro : bo domače prebivalstvo zadostno pripravilo za samoupravljanje. V tem pogledu ravnajo skoraj vse zahodne države povsem pravilno, čeprav morajo zaradi tega prestati marsikateri napad od strani komunistov, ker se pač zavedajo, da bi prenagljena odločitev lahko pomenila za o-svobojene narode pravo tragedijo namesto samostojnosti. Kaj pomeni včasih naglica, nam dovolj zgovorno pričajo dogodki v Kongu.
Naj le zmerjajo komunisti zahodne državnike s kolonialisti in imperialisti zaradi njih previdne politike v nekaterih kolonialnih posestvih, toda s tem ne bodo preprečili, da bo nekoč zgodovina izrekla svojo sodbo, ki se bo prav gotovo takole glasila:
»O nekdanjih kolonialnih imperjih ni več sledu, vsi tamkajšnji narodi so danes neodvisni in svobodni, le sredi Evrope ječijo še vedno pod komunističnim terorjem nekdaj svobodni Estonci, Letonci, Lit-vanci, Cehi, Madžari, Romuni, Bolgari. Hruščeve besede proti kolonializmu zanje niso veljale!
tovornega prometa med sosednima državama. Svečanosti so se zaključile s skupnim kosilom v hotelu »Pošta«, po katerem so si jugoslovanski gostje lahko ogledali naše mesto.
Urnik ina novi progi je naslednji: odhod iz Gorice ob 7.20, 14.14, 20.20; odhod iz Nove Gorice ob 8,05, 14.55, 21.
Začetek šolskega leta
Tudi na naših šolah je bila v soboto 1. oktobra uradna otvoritev šolskega leta 1960/61, redni pouk pa se je pričel naslednji ponedeljek.
Tromesečja novega šolskega šolskega leta, ki bo trajalo do 15. junija, so takole porazdeljena: prvo se bo zaključilo 23. decembra, drugo bo obsegalo obdobje od 4. januarja do 20. marca, tretje pa od 21. marca do 15. junija. Izpiti vseh vrst se bodo v poletnem roku pričeli 17. junija, v jesenskem 4. septembra, mature 3. julija odnosno 18. septembra.
Kot pouka proste dneve je ministrstvo določilo: 4. okt. - praznik sv. Frančiška,
1.	nov. - Vsi sveti, 2. nov. - dan mrtvih, 4. nov. - praznik zmage, 8. dec. - praznik Brezmadežne, od 24. dec. do 3. jan. božični prazniki, 6. jan. - sv. Trije kralji, 11. febr.
- obletnica Lateranskih paktov, 19. marca
- sv. Jožef, od 30. marca do 3. apr. veiiko-
sestavljanju njegovega največjega zgodovinskega dela, »Zgodovine koroških Slovencev«. Delo ki ga že več let objavlja »Koroška kronika«, ima trajno znanstven ■ vrednost za celotno slovensko kulture, je pa obenem najlepše darilo gorečega slovenskega rodoljuba koroških Slovencem.
V	zadnjih letih je Fran Erjavec začel sestavljati tudi podobno zgodovino primorskih Slovencev in se je zato nekajkrat mudil na Goriškem in Tržaškem, da bi si tudi tu ogledal vse potrebno gradivo. Trenutno nam ni znano, ali je delo že dokončano ali ne, smo pa vseeno hvaležni Franu Erjavcu za vse. kar je napravil za naš narod, ter se z ostalimi Slovenci spoštljivo klanjemo njegovemu spominu.
Štandrež
»Demokracija« ni še pozdravila našega novega župnika čg. Zcrža, zato čutimo dolžnost, da ga pozdravimo v tej številki in da povemo vsej javnosti, da smo s čg. Zcržem prav zadovoljni.
Upamo, da bo tudi cn zadovoljen z nami. Zavedamo se, da so časi zelo resni in da vsakdanje prilike zahtevajo zlasti od nas Slovencev v zamejstvu strogo pazljivost in veliko skrb, da ohranimo zdravo moralo v javnem in družinskem življenju. Pa tudi globoko zvestobo naši veri in našemu rodu.
Prepričani smo, da nam bo naš dušni pastir pri tem prizadevanju pomagal.
V
Umrla je gospa Cuk
Zadnje dni septembra so na pevmn-skem občinskem pokopališču položili k večnemu počitku gospo Viktorijo Cuk iz Gorice, ki je večji del svojih let preživela
v	domači trgovini koles pri glavni cerkvi.
Sinom in ostalim sorodnikom naše iskreno sožalje.
Nov dom onemoglih
V	nedeljo popoldne so ob prisotnosti ministra Tessitorija ter tukajšnjih oblasti oblasti otvorili novi Dom onemoglih, ki ga je goriška občina zgradila v Ločniku, ob glavni cesti, ki vodi proti Vidmu.
Ker je mogla občina zaradi premajhnih denarnih sredstev dokončati le tretjino poslopja, je minister Tessitori na županovo prošnjo izjavil, da se bo za -stvar osebno zanimal. Ce ne bo posebnih ovir, se predvideva, da bo Dom v celoti dograjen do konca prihodnjega leta.
Naši mladini v vednost
Iz nekaterih tukajšnjih listov smo pred kratkim izvedli, da so v teku priprave za neki »Mladinski dan«, na katerem se ho zbrala mladina iz Trsta, Gorice, Benečije in Koroške, poleg nje pa bodo nastopili kot gostje mladinci iz Nove Gorice in Kopra.
Mi nimamo sicer nič proti temu, da se mladina zabava, toda v tej priložnosti moramo le opozoriti našo mladino, da bo
Otvoritev proge Gorica - Nova Gorica
V	nedeljo 2. oktobra je bila ob navzočnosti tukajšnjih in jugoslovanskih zastopnikov železnic ter trgovinskih zbornic svečana otvoritev železniške proge Go-rica-Nova Gorica, ki ni delovala že trinajst let, a je bila sedaj obnovljena, da bi pripomogla k olajšanju potniškega in
SLOVENCI, SLOVENKE!
Prispevajte v volilni sklad SLOVENSKE LISTE!
Prispevke nabira tudi uredništvo „Demokraci
nočni prazniki, 25. apr. - praznik osvoboditve, 1. maj - praznik dela, 11. maj -Vinebohod, 1. jun. - sv. Reš. Telo, 2. jun.
-	praznik Republike.
K tem praznikom je treba še dodati praznik domačega patrona, ki bo tu pri nas 16. marca, ter štiri proste dneve, ki jih bo v zimskem času lahko po uvidevnosti odredilo Šolsko skrbštvo.
Nekaj podatkov o naših šolah
Po podatkih, s katerimi lahko razpolagamo, se je letos v goriški pokrajini vpisalo na naše srednje šole 329 dijakov, na osnovne šole pa 456 otrok.
Na posameznih srednjih šolah je stanje naslednje: višja gimnazija in licej 33 dijakov, učiteljišče 20, nižja srednja šola 126, strokovna šola 150. Na osnovnih šolah pa se nam prikaže tale slika:
Sole goriškega didaktičnega okrožja o-biskuje skupno 257 otrok, ki so takole porazdeljeni: ul. Croce 46, ul. Randaccio 17, Standrež 43, Podgora 18, Pevma 32, St. Maver 12, Steverjan 42, Valerišče 27, Jazbine 5, Plešivo 9, Skrljevo 6.
V	doberdobskem didaktičnem okrožju štejejo naše šole 199 otrok, in sicer Doberdob 45, Jamlje 25, Dol 17. Sovodnje 40, Rupa 38, Gabrije 13, Vrh 21.
K tem podatkom moremo še dodati število otročičev, ki letos obiskujejo naša dva mestna vrtca; ul. Croce se jih je vpisalo 15, v ul. Randaccio pa 18. kar pomeni, da imamo med nami še zavedne starše, ki se zares zavedajo svoje dolžnosti.
napovedani »Mladinski dan« pravzaprav »Dan komunistične mladine«. Da se o tem prepričamo, je dovolj, da pogledamo, kdo ga prireja in kdo bo na njem sodeloval. Kdor ne verjame, naj se pa prepriča na lastne oči.
SLOVENSKO GLEDALIŠČE
V TRSTU
V soboto, 15. oktobra 1960 ob 21. uri
v	dvorani na Stadionu I. maj Vr-delska cesta, 7
»Glasbena skrinjica"
Igra v štirih dejanjih
Spisal: GEORG KAISER Prevedel:	Janko	Moder
Režiser: Fran Žižek, k. g. Scenograf:	Jože	Cesar
Osebe: Pierre Chaudraz - Jožko Lukeš Noelle - Zlata Rodošek — Paul Chaudraz - Julij Guštin — Parmelin, župan
-	Stane Raztresen.
•
V nedeljo, 16. oktobra ob 17. uri v Zadružnem domu na Kontovelu'
V torek, 18. oktobra ob 20.30 v kinodvorani v Skednju
V nedeljo, 23. oktobra ob 20. uri v kinodvorani v Križu
»Glasbena skrinjica"
Spisal 'GEORG KAISER
NIGERIJA SE JE OSAMOSVOJILA
V	začetku tega meseca je Afrika pozdravila svoj najmlajši in največji narod. Neodvisna država Nigerija je po površini skoraj štirikrat večja od Jugoslavije, šteje pa okrog 26 milijonov prebivalcev, večj kot katerakoli druga afriška država. Nigerijo sestavljajo številna ljudstva, in samo neznaten del prebivalstva je izšolan. Prav zato ne bo lahko deželo učinkovito upravljati.
Dvoje vprašanj ogroža že ob samem rojstvu novo državo: preprečiti mora razcep številnih ljudstev, ki so jih Britanci umetno povezali v državno skupnost. Drugo v-prašanje, ki ga mora nova država rešiti, je demokratična uporaba političnih ustanov za čim hitrejši gospodarski razvoj dežele. Smotrna rešitev obeh vprašanj postavlja tudi to deželo - prav tako kot Kongo - pred življenjsko važno preizkušnjo.
Z razliko od Konga pa razpolaga nova neodvisna država s pomembnimi prednostmi. V zadnjih letih svoje kolonialne vladavine so Britanci z vso vnemo pospeševali politični razvoj nigerskega prebivalstva. Takoj po letu 1900, ko je britanska vlada prevzela ogromno področje od družbe »Royal Niger Companv«, je pričela z uvajanjem »indirektnega vladanja«, z u-stanavljanjem domačinskih krajevnih u-stanov.
Ta ustroj je v prvih letih temeljil na tradicionalni oblasti plemenskih poglavarjev in ni imel z modernim političnim življenjem še nobene zveze. Sele stalno naraščajoči priliv trgovskih podjetij v deželo, je med Afričani vzbudil potrebo po udeležbi na političnih dogajanjih dežele. Politično šolanje so predvsem pospeševali misijonarji, ki so prihajali v deželo kot učitelji.
Ze nekaj desetletij sem so nigerski imo-vitejši krogi pošiljali svoje sinove na šolanje v tujino. Tako je nastala plast prebivalstva, ki jo je navdihovalo politično stremljenje po vzorih zahodnega sveta. Ta plast se je čedalje večala, posebno po obalnih predelih dežele, medtem ko so severni predeli, kjer so držali oblast v svojih rokah mohamedanski kralji in veljaki, močno zaostajali. Posledica tega razvoja je bila, da so južni predeli že 1. 1922 dobili lastni zakonodajni svet.
Vendar je od tega časa poteklo še polnih 22 let, preden so se pokazali prvi obrisi bodoče državne skupnosti. Leta 1944 je takratni guverner Richards zahteval od britanske vlade, naj deželi podeli ustavo,
Richardsova ustava je ustvarila okvir za nadaljni politični razvoj dežele. Zakonodajni parlament in svet poglavarjev so ustanovili v severnih predelih dežele. Temu so sledili parlamenti za zahodne in vzhodne predele, katerim je načeloval o-srednji zakonodajni svet za celotno področje kolonije.
Na ta način so tri najvažnejša plemena: Yoruba na zahodu, Ibo na vzhodu in muslimanski Hausa na severu dobila svoje lastne parlamentarne ustanove s federalnim parlamentom na čelu. Vsi ti štirje parlamenti so v začetku fungirali le kot posvetovalni organi, člane pa je imenovala kolonialna oblast. Leta 1951 so v Londonu izdelali novo ustavo za Nigerijo in izvedli prve volitve za vse štiri parlamentarne ustanove. Volitve so se vršile po posrednem ustroju s posebnimi volilnimi kolegiji.
Leta 1954 so Britanci strogo centralistični ustroj preustrojili v samoupravnega. Posameznim pokrajinam so podelili levji delež oblasti in samo zunajo politiko, vojsko in finance so podredili osrednji vladi. Istočasno so Britanci prvič izvedli direktne volitve v zahodnih in vzhodnih predelih dežele. Leta 1957 so v teh dveh področjih izročili vso izvršno oblast v domačinske roke. Na severu je ostalo še
vse pri starem. Mohamedanski fevdalci so se bali demokracije in neodvisnosti v zavesti, da bi s takim razvojem usahnila njihova oblast. Na nigerski konferenci 1. 1958 pa so se zastopniki severnih predelov izrekli za avtonomno deželo, ki tvori sestavni del bodoče zvezne države Nigerije.
Na srečo pospešuje gospodarska struktura Nigerije v nasprotju s Kongom tesno sodelovanje med posameznimi pokrajinami. Nobena od nigerskih pokrajin ni tako bogata in gospodarsko samostojna, da bi lahko zavladala nad sosedo. S svojimi bogatimi plantažami kakaoa, obširnimi gozdovi in farmami kavčuka je trenutno najbogatejša zahodna pokrajina Yoruba.
V	zadnjem času pa so v vzhodni pokrajini Ibo našli bogate vrelce petroleja. Severna pokrajina Hausa je za enkrat še najubožnejša, vendar so v zadnjem času našli ležišča najrazličnejših rud, kar bo vsekakor pospeševalo gospodarski razvoj dežele.
Britancem je vsekakor treba priznati, da so novo neodvisno afriško deželo Nigerije dobro pripravili za njen bodoči samostojni razvoj. Na čelu bodočega razvoja stojita dve osebnosti: državni poglavar Azikiwe, ki je od kentske kneginje prejel v roke izjavo o neodvisnosti Nigerije, je izredno izobražen voditelj. Njegov učitelj v Združenih državah je bil Ralph Bunehe, vzor pa Abraham Lincoln. Njegov sodelavec je Bolevva, prvi mini-'»ki predsednik Nigerije, ki izhaja iz severnih predelov države. Bil je mnogo let srednješolski profesor, od 1. 1953 do
1957 pa prometni minister.
Tako je Nigerija več ali manj pripravljena dosegla svojo neodvisnost in vsi demokratični narodi ji želijo čim več uspeha.
ODKRITA BESEDI) - Pil BREZ ZAMERE
Gospod urednik!
V teh predvolilnih dneh preživljam kot eden izmed malo pomembnih členov volilne dejavnosti svojevrstne pripetljaje.
3oo km
VOLTA
B
yQRUfc*
N1058IM
r
ARHIMEDOVA SMRT
Zgodba o Arhimedu se je pripetila nekoliko drugače, kot o njej že od nekdaj pripovedujejo; res je, da so ga ubili, ko so Rimljani zavzeli Sirakuze, ni pa točno, da bi bil rimski vojščak vdrl v hišo, da bi jo oplenil in da bi ga bil Arhimed, zatopljen v geometrične konstrukcije, jezno nadrl: »Ne dotikaj se mojih krogov!«
Prvič ni bil Arhimed nikak raztreseni profesor, ki ne bi bil vedel, kaj se dogaja okrog njega, ampak je bil že po naravi pravi vojščak, ki si je za Sirakužane izmislil vojaške stroje za obrambo mesta; drugič ni bil rimski vojščak kak pijan razbojnik, ampak izobražen in častihlepen polkovnik Lucius, ki je točno vedel, s kom ima opravka. Ni prišel torej zato, da bi plenil, ampak je na pragu po vojaško pozdravil in dejal: »Pozdravljen, Arhimed!«
Arhimed je pogledal s svoje .voščene tablice, na kateri je bilo nekaj vrisanega, in dejal: »Kaj pa je?«
»Spoštovani Arhimed«, je dejal Lucius, »mi prav dobro vemo, da bi se Siraku-žani brez tvojih vojnih strojev ne bi bili mogli držati niti en mesec, tako pa smo imeli z njimi opravka kar celi dve leti. Izvrstni stroji, vsa čast!« Arhimed je z roko zamahnil: »Prosim te, to ni nič posebnega, preprost metalni stroj - navadna igračka. Z znanstvenega stališča nič posebnega«.
»Zato pa z vojaškega«, je pripomnil Lucius. »Poslušaj, Arhimed, prišel sem te prosit, da bi delal z nami!«
»S kom?«
»No, z nami Rimljani. Tudi ti bi moral vendar vedeti, da je Kartagina obsojena na smrt. Zakaj bi ji torej še pomagal? Mi bomo s Kartažani napravili kratek proces, da se boš kar čudil. Zato bi jo raje potegnil z nami!«
»Zakaj?« je momljal Arhimed. »Slučaj-
no smo mi sirakuški Grki, zakaj naj bi torej hodili z vami?«
»Zato, ker živite na Siciliji, mi pa rabimo Sicilijo!«
»In zakaj jo pravzaprav potrebujete?«
»Ker moramo zavladati Sredozemskemu morju.«
»A tako«, je odvrnil Arhimed in zvedavo motril svojo voščeno tablico. »In zakaj vam je Sredozemsko morje tako potrebno?«
»To je vendar preprosto. Kdor obvlada Sredozemlje, je gospodar sveta«, je menil Lucius, »to je vendar jasno!«
»Kaj prav morate zagospodariti vsemu svetu?«
»Da. To je poslanstvo Rima. Gospodovali bomo vsemu svetu - to je jasno kot beli dan.«
»Vse je mogoče«, je odgovoril Arhimed in nekaj popravljal na svoji tablici. »Ali jaz bi vam tega ne svetoval, dragi Lucius. Pomisli samo: gospodar sveta - obramba take postojanke vas bo stala orjaških naporov. Skoda za žrtve, ki bodo potrebne...«
»Te nam niso mari, ali mi bomo mogočna država.«
»Mogočna država«, je momljal Arhimed. »Ce potegnem mali ali veliki krog, ostane vedno samo krog. Vedno bodo tudi meje - nikoli ne boste brez mejž, ljubi Lucius. Kaj misliš, da je velik krog popolnejši od malega? Misliš, da si že velik, matematik, če umeš zarisati velik krog?«
»Vi Grki se vedno igračkate z argumenti«, ga je zavrnil polkovnik Lucius. »Mi pa naše resnice drugače dokazujemo!«
»S čim pa?«
»Z dejanji! Tako smo vam n. pr. pobra-
li	Sirakuzo. Ta je sedaj naša. Ali ni to dovolj jasen dokaz?«
»Vsekakor«, je dejal Arhimed. »Sirakuzo ste zares zavzeli; samo to ni več Si-rakuza kot je bila doslej. To je bilo veliko in znamenito mesto. Sedaj ne bo
nikoli več tako. Skoda!«
»Zato pa bo velik Rim. Rim mora postati največja sila na svetu!«
»No, kar se tiče moči«, je dejal Arhimed, »jaz sem neznaten fizik, dragi Lucius, in bi ti nekaj povedal. Moč je pentlja.«
»Kaj se to pravi?«
»Tak je zakon, moj dragi Lucius. Moč nastaja z učinkovitostjo povezave. Cim drznejši boste, temveč moči boste morali uporabiti; ali nekoč	bo prišel	trenutek...«
. »Kaj hočeš s tem	reči?«
»Nič; nisem prerok, moj ljubi Lucius; sem samo fizik. Moč je pentlja. Kaj več o tem bi ti res ne vedel povedati.«
»Poslušaj. Arhimed, ali ne bi kljub temu hotel delati z nami? Ne moreš si niti predstavljati, kakšne nove možnosti bi se ti odpirale v Rimu. Najmočnejše stroje na svetu bi lahko gradil...«
»Mi boš že oprostil, ljubi Lucius, jaz sem že star in bi	rad samo	še	eno	ali
dve stvari izpeljal.	. Kakor vidiš	sem	tu
nekaj zasnoval.«
»Ljubi Arhimed, kaj te ne zapeljuje misel, da bi z nami izbojeval premoč nad svetom? Zakaj molčiš?«
»Oprosti«, ga je zavrnil Arhimed, sklonjen nad svojimi voščenimi tablicami, »kaj si že pravkar dejal?«
»Ali ne bi mož, kakršen si ti lahko, podjarmil vsega sveta?«
»Hm, svetovna nadoblast!?« je dejal Arhimed zamišljeno. »Ne huduj se, ali tu imam nekaj važnejšega pred seboj. Veš, nekaj trajnejšega. Nekaj, kar- bo ostalo, kar bo veljalo za vse večne čase.«
»In kaj naj bi to bilo?«
»Pozor, ne briši mojih krogov! To je obrazec za izračunavanje krožnega izseka.«
Kasneje so izdali poročilo, v katerem je bilo rečeno, da je učeni Arhimed po nesreči umrl.
Ker sem že precej v letih, morda ne razumem »modernih« časov, v katerih tako radi malikujemo udobnosti; ali udobnosti se pri nas ne omejujejo - kot drugod po svetu - na motorna vozila, amerikanske kuhinje, razkošna oblačila i. p., ampak so se naselila tudi v človeška srca in njegov razum.
Ob številnih srečanjih z volivci sem pomislil. kako vse drugačna bi bila zavest nekaterih volivcev za javna, politična in kulturna vprašanja, če bi n. pr. tudi pri nas uvedli švicarsko demokarcijo, o čemer se je v ostalem že večkrat javno razpravljalo. Kaj pravi ta demokracija? Med drugim predpisuje, da o namestitvah javnih uslužbencev, občinskih in kantonalnih uradnikov, šolnikov suvereno odloča z ljudskim glasovanjem prebivalstvo občine, za katero se službeno mesto razpisuje. Osnovni pogoj ie seveda predpisana strokovna izobrazba. »Lestvica« pa poleg marljivosti, vestnosti in podobnih odlik odločilno upošteva mnenja prebivalstva, ali se prosilec izven svoje službe javno, politično (strankarska pripadnost je brez vpliva), gospodarsko, socialno in kulturno udejstvuje v korist skupnosti.
Ce bi pri nas soodločevala pri namestitvah poleg ustrezne kvalifikacije tudi še ljudska sodba (starši dijaštva) o prosil-čevem javnem delu, bi se političnemu delavcu gotovo ne pripetilo, da bi ga šolnik, ki uživa sadove eminentno političnega dela, zavrnil - ne z izgovorom, da ne pripada dotični stranki -, ampak s totalno politično nevzgojo in pomanjkanjem dr-žavoznanstva: »jaz se za politiko ne brigam, meni politika ni mar, kar pojdite!« Ta gospod - in še drugi z njim obeh spolov - demokracije ne pozna, zato tudi ne njenih dolžnosti in pravic. Zanj še vedno misli »duče« ali kak njemu podoben. Ži-
vi	v čistem fašizmu, čeprav ni misovec.
V	15 letih demokracije se ni naučil ničesar: navajen je uživati sadove tistih, ki se s politiko mučijo zato, da bi tudi njemu bilo bolje. Kako naj tak šolnik vzgaja vsestransko, tudi politično dozorevajočo mladino, ne mislim ideološko.
Podobne odgovore pri nekaterih naših razumnikih bo prejel in jih prejema tudi kulturni delavec, kajti - povejmo odkrito -, da se velik del naših razumnikov zanima za kulturno in javno življenje našega naroda samo toliko, kolikor se s takim delom zasluži. Tako stanje pa je nevzdržno, zato mislim - in z menoj so verjetno podobnih misli vse politične stranke -, da bi se morali v bodoče naši politični zastopniki resno zavzemati za uvedbo švicarske demokracije, vsaj v pogledu krajevnih javnih namestitev.
Boste videli, kako bodo v takem primeru oživeli današnji javni, politični in kulturni menefregisti, ne zaradi spoznanja, kar bi iskreno želel, ampak zaradi kruhka. - Pa brez zamere!
Matija Volačev
Literarne novosti
Z nastopom daljših noči bomo spet z večjim užitkom segli po slovenski knjigi. Izdaje izredno požrtvovalne SKA v Buenos Airesu ne bi smele manjkati na knjižni polici sleherne slovenske hiše v zamejstvu. Posebno priporočamo zbirko »Dne-
vi	smrtnikov«, ki prinaša 24 črtic sedemnajstih pisateljev in pesnikov. Delo je razdeljeno v štiri poglavja: dan, noč. mrak in sij. Zamisel in izbiro je oskrbel Alojzij Geržinč. Delo Slovenska likovna umetnost v zamejstvu je izredno zanimivo; med sodelujočimi je tudi naš znanec, prof France Gorše. Meddobje, kulturna revija prinaša najžlahtnejše sadove slovenske zamejske umetniške ustvarjalnosti.
V	Trstu pa je po počitnicah zopet izšla »Mladika« s pestro in zanimiva vsebino.
.iiiiliniiiillllllilliltilllllllillliiliillllllllilliiiliiiia;:;"!: .i !iL..: i11.i .i'  ....................................................................................          I	                milil.......................................... mi............................'i ..........................................................-i:.......................................................................        i.......i.....[min:....................................................................................................................................................................... :.	■■	;r!:i-:i i ;i
POD ČRTO
PRED ŠTIRIMI DESETLETJI
Prvi koraki slovenske državnosti
5.
IZGUBA CELOTNE SLOVENSKE KOROŠKE
V	obeh dneh 30. aprila in 1. maja je na frontah vladalo zatišje, razen nekaj prask v Podroščici in izgube mostišča pri vasi Dule. Naše čete so se zbirale na starih postojankah. Na velikovškem mostišču so prvo črto zasedali trije bataljoni. Desni odsek 3. bataljon Mariborskega pešpolka; srednji odsek 3. bataljon Celjskega pešpolka; levi odsek 1. bataljon Celjskega pešpolka. 1. bataljon Slov. planinskega polka in 1. bataljon Mariborskega pešpolka sta ostala v rezervi.
Dne 2. maja so Avstrijci ob 3 uri zjutraj pričeli s 30 topovi obstreljevati Velikovec, ter nato napadli s tremi bataljoni rednih čet in 12 četami prostovoljcev naše postojanke. Naše čete so se v začetku zelo hrabro bojevale, ali že ob 7 uri zjutraj je desno krilo popustilo. Rezervni bataljon se je sicer naglo spoprijel s sovražnikom, vendar ni bil kos avstrijski premoči. Pričel je splošni umik proti mostu, ki so ga Avstrijci silovito obstreljevali s topovskim ognjem. Glavni del posadke se je sicer pravočasno potegnil čez most, znatni oddelki pa so ostali na drugi Strani. Večino so Avstrijci ujeli, nekaj skupin je ponoči prekoračilo Dravo. Od obeh slovenskih polkov nam je ostal šibak bataljon, ki je branil južno obalo Drave. Oba mosta sta bila porušena.
Naslednji udarec so Avstrijci pripravili in izvršili na levem boku dolge dravske fronte, na odseku Galicija-Smarjeta-Sele. 'Ta odsek je branil 3. bataljon Ljubljanskega pešpolka. Avstrijci so razširjali komunistične letake, v katerih so zatrje-
jevali, da je bil v Ljubljani ustanovljen vojaški svet, ki da bo s sorodnim avstrijskim komunističnim vojaškim svetom uredil koroško vprašanje. Ti letaki pisani v slabi slovenščini so povzročili precej zmede med našim vojaštvom.
Po taki »moralni pripravi« so Avstrijci navalili tudi na ta odsek z oklopnim avtomobilom, močnim bataljonom rednih čet ter osmimi četami prostovoljcev, katerim sta pomagali dve topniški bateriji. Naši so se v začetku zelo dobro držali. Poveljnika odseka kap. Razlaga je tu prehitela smrt, kar je povzročilo umik demoraliziranih enot. Le nekaj častnikov in vojakov se je še upiralo vse do popoldanskih ur. Del naših čet, ki se je od Apač umikal proti jugu, se je razmestil po Obiru. Poveljstvo vzhodnega odseka je zapovedalo umik do višine Plibergai z naslonom na Dravo in dalje na Peco. To se je izvršilo ponoči med 4. in 5. majem.
V	teku 5. maja so Avstrijci nadaljevali s prodiranjem, kar je med našimi razredčenimi četami povzročilo pravo paniko. General Maister je spričo naših porazov; okrepil dravograjsko posadko. Eno četo je general odposlal v Guštanj, ki je skupno s četo por. Malgaja zapirala pot proti Dravogradu, da bi tako omogočila umil^ in koncentracijo razbitih delov vzhodno-koroškega odseka. Dne 6. maja so Avstrijci z veliko premočjo napadli zaščitnico. V silovitem boju je padel poročnik Malgaj, junak koroškega vojevanja. S svojo hrabrostjo je por. Malgaj pripomogel, da so se razbiti deli zbrali. Dravograjsko skupino, ki so jo napadale poleg koroških čet še študentovske čete in dva dunajska bataljona, je poveljstvo umaknilo v višino Vuhreda.
Tako so se Avstrijci pririnili do same štajerske meje in poskušali po dravski dolini predor proti Mariboru in po mislinjski dolini proti Šoštanju. Zbrane in okrepljene slovenske enote pa so jih izrinile iz Marenberga, Mute in Vuzenice na črto Dravograd-Plešivec-Solčava. Tu se je 9. maja fronta tudi ustavila.
Na zahodnem odseku je poveljstvo Dravske divizije poslalo bataljon 7. peš. puka iz Kranja na Jezersko. Ta je Avstrijce ustavil južno od Železne Kaplje. V Podroščici se je moral kap. Martinčič umakniti veliki avstrijski premoči. Nekaj naših enot se je umaknilo skozi predor na Jesenice, drugi oddelki so morali čez Karavanke.
Tako se je akcija z dne 29. aprila spremenila v pravo katastrofo. Ti dogodki so seveda z vso težo pritiskali na mirovno konferenco v Parizu, posebno še, ker so se Avstrijci trudili, da prikažejo naš poraz kot splošen ljudski upor proti slovenski oblasti na Koroškem.
Nevarnost za izgubo Štajerske, ki je o-stala skoraj nezaščitena, je preprečil general Maister, ki je zaradi avstrijskih napadov na Radgono, sklenil z graško vlado v podrobnostih izdelano pogodbo o demarkacijski črti. Ker te pogodbe slovenske čete niso prekršile, ni imela graška vlada povoda za napad, čeprav jo je koroška vlada k takemu napadu hujskala. Tako je Maister svoje čete lahko premestil v Dravograd kot smo že omenili.
Na povabilo avstrijske vlade so 9. maja pričela v Celovcu pogajanja za premirje.
V	imenu Slovenije je sedaj vodil pogajanja zastopnik Vrhovne komande, ki je odločno zahteval, da se obnovi stanje, kakršno je bilo 29. aprila. Avstrijci na te pogoje niso pristali in pogajanja so se 16. maja razbila.
Poraz je v Sloveniji izzval veliko hu-, dovanje. Dejansko nosi krivdo za vse te poraze neizkušenost in popolna nepripravljenost političnih strank-, kar so izkoriščali komunistični infiltriranci, povratniki iz ruskega ujetništva, ki so že takrat, čeprav neorganizirani, pripravljali boljševi-zacijo Slovenije.
NASA ZMAGOVITA OFENZIVA
V	prvih dneh maja je bila v Sloveniji proglašena: mobilizacija. Istočasno so pričele v Slovenijo prihajati prve srbske enote: 1., 5., 8. pešpolk, topništvo in ko-
njenica. Vse to se je dogajalo po ukazu Vrhovne komande.
Dne 18. maja 1919 je bila razvrstitev naših čet v glavnem izvršena. Na štajerskem bojišču so bili razmeščeni: Mariborski, Karlovški in Tržaški pešpolk. Vz-hodnokoroški odsek od Dravograda in Slovenjgradca do Solčave: Slov. planinski polk in nekaj topništva. Jezersko: 2. bataljon 7. srb. pp, 2 topniški bateriji. Za-hodnokoroški odsek (Ljubelj, Jesenice, Podkoren) 1 bataljon Ljubljanskega pp., Ljubeljski odred in 3 baterije. Divizijska reserva: v Ljubljani: 8. srb. pp in 3 bat., v Mariboru: 1. bat. 5. srb. pp., v Celju: Jugoslovanski bataljon in 4 baterije.
Moralno stanje naših enot se je temeljito popravilo. Dne 23 maja 1919 je bilo izdano povelje za pripravno stanje.
Labodski odred: poveljnik gen. Maister (Mariborski pp. in bataljon Tržaškega pp, 3 baterije).
Koroški odred: poveljnik polk. Ljubomir Marič (Slov. plan. p., Celjski pp, 2. bataljon Ljubljanskega pp, 6, baterij topništva, 1 eskadron konjenice).
Jeserski odred: poveljnik polk. Dobro-sav Milenkovič (S. pp, 2. bataljon 7. pp in 2. bataljon 1. pp, dva eskadrona konjenice, 6 baterij topništva).
Ljubeljski odred: poveljnik podpolkovnik Sava Tripkovič (1. bataljon Ljubljanskega pp in prostovoljci Ljubeljskega odreda, 2 bateriji težkega topništva).
Jezerski odred: poveljnik polk. Ljubo-predora v Podroščici in na Podkorenskem sedlu.
Skupno je v akciji sodelovalo 22 bataljonov pehote, 4 eskadroni konjenice in 25 baterij topništva. To je okrog 10000 mož pehote, 270 strojnic in 94 topov.
Med tem časom so tudi Avstrijci proglasili na Koroškem splošno mobilizacijo.
V	Parizu so 12. maja sklenili, da se na Koroškem izvede ljudsko glasovanje. Dne 20. maja so nato sklenili, da pripade južni del rTovenske Koroške Jugoslaviji brez plebiscita. Temu sklepu pa se je uprl ameriški predsednik Wilson in tako je
4. junija obveljalo načelo, da se plebiscit izvrši po vsej Slovenski Koroški. Sporno ozemlje je bilo razdeljeno v dve coni A in B. Cono A je upravljala Jugoslavija, cono B pa Avstrija.
Naša ofenziva je pričela dne 28. maja 1919 pod poveljstvom generala Smiljaniča ob polštirih zjutraj z zapornim topniškim ognjem na vsej bojni črti. Avstrijski odpor je bil v začetku precej žilav. 2e hitro pa so se Avstrijci umaknili do Drave, vendar so jih naše čete kaj hitro pognale tudi čez Dravo. Potek bojev je bil nekako takšenle:
Labotski odred je že ob 3. uri popoldne zavzel Dravograd iin dosegel črto Sv. Le-nart-Multer-Libeliče.
Koroški odred je moral premagati zelo težavno gorsko področje. Avstrijci so se trdoglavo branili zlasti na področju jugovzhodno od Guštajna. Umakniti pa so se morali najprej proti Pliberku in končno na severno obalo Drave. Naše sprednje čete so proti večeru dosegle Guštanj in Mežico.
Jezerski odred je že v dopoldanskih urah zavzel Železno Kapljo in ob mraku dosegel Globasnico in Zitaro ves.
Ljubeljski odred se je približal Borovljam.
Dne 29. maja so naše čete dosegle Dravo. Vse dravske prehodne mostove so Avstrijci pri umiku porušili. V tem času je bila Drava zelo visoka in naše čete niso razpolagale s pionirskimi pripomočki za prestop reke. Zato je na Dravi nastal krajši zastoj. V noči med 29. in 30. majem so Avstrijci zaprosili za premirje. Vrhovna komanda je predlog za premirje sprejela pod pogojem, da se naša ofenziva do zaključka pogajanj ne prekinja. Pogoj so Avstrijci sprejeli.
Dne 30. maja so se boji nadaljevali na Lobotskem odredu. Avstrijci so se umaknili k Sv. Pavlu. Ob Dravi so v glavnem potekali le topniški dvoboji.
Na pogajanjih o premirju so naši zahtevali kot demarkacijsko črto stanje, ki (Konec na 4. str.)
Potrjena »SLOVENSKA LISTA" ZA POKRAJINSKE VOLITVE
Potrjeni sta tudi »Slovenski listi“ za občini Dolina in Zgonik
»Slovenska lista« za pokrajinske volitve je potrjena in nosi zaporedno številko
11.	V teh dneh se bomo predstavili tudi po vseh propagandnih izveskih. Zanimanje za našo listo je letos tako po mestu kot po deželi zelo živahno, Slovenska narodna zavest se je spričo dogodkov po Alriki in tudi na Južnem Tirolskem okrepila. Naše ljudstvo je spoznalo, da se bomo uveljavili samo, če se svojega jezika in svoje narodnosti ne bomo sramovali in skrivali po tujih ideologijah. Za nas Slovence je najvašnejše vprašanje samoohranitve. To pa nam jamči samo slovenska beseda in slovenska zavest in ta se krepi, in raste samo v slovenskem imenu. Vse to nam dokazujejo sedanji dogodki po vsem svetu. Dosedanje raztrošene slovenske sile po najrazličnejših strankah od komunistov do indipendentistov, od fra-telantstva do krščanske demokracije so nas šibile po geslu: »deli in vladaj« in dušile naš glas. Danes bolj kot kdajkoli pa velja staro geslo naših pradedov: LE VKUP, LE VKUP UBOGA GMAJNA! Nujno se moramo sprostiti ideoloških vezi in in vse sile posvetiti lastnemu narodu in njegovim potrebam, za katere imajo neslovenske stranke na razpolago zgolj propagandistična in celo raznarodovalna zapeljevanja - in še to samo ob volitvah,
Izprašajmo si v teh dneh vsak svojOj vest, ali smo storili svojo dolžnost, ali smo smo s svojim prostovoljnim delom doprinesli svoj delež v korist slovenske skupnosti? Ali so to storili zlasti naši razumniki, katerim v resnici ni potrebno razlagati in tolmačiti življenjskih koristi političnega dela kot je to nujno med preprostim narodom? Gole simpatije ne zadostujejo; potrebno je delo, trdo, zastonjkarsko in včasih tudi nehvaležno delo. Ne prepuščajmo vseh bremen in s tem tudi odgovornosti peščici požrtvovalnih posameznikov.
Nič še ni zamujenega. Pojdimo na delo vsi zavedni Slovenci, vse zavedne Slovenke! Pojdimo od hiše do hiše, od stanovanja do stanovanja in razsvetljujmo razume našim ljudem; povejmo jim, da so vse cenene obljube neslovenskih volilnih snubačev dobičkonosne samo za snubače same, za Slovence pa prav tako prazne kot smo jih vajeni že več desetletij iz tujih ust. Povejte jim, da bomo edini, združeni v eni sami slovenski volji, enem samem slovenskem hotenju. Neslovenci naših potreb ne razumejo in jih tudi razumeti nočejo V neslovenskih strankah so Slovenci samo nespoštovan privesek!
Zato vsi Slovenci, vsi Slovenke na volitve! Volimo »Slovensko listo!«
*	$ *
Potrjeni sta tudi naši listi v Dolini in Zgoniku.
Naši kandidati v dolinski občini
Nosilec liste je JERCOG VALENTIN iz Doline.
Kandidati pa so:
ŽERJAL FRIDERIK, Boljunec;
KOSMAČ NIKOLAJ, Zabrežec;
STRAJN AVGUŠTIN, Dolina;
ŽERJAL LOVRENC, Boljunec;
TUL ANTON, Mačkovlje;
ZAHAR MARJAN, Zabrežec; KRIZMANCIC ALBIN, Krogle; LAVRIHA IVAN, Dolina;
ZAHAR DANILO, Zabrežec;
STURMAN ANDREJ, Prebeneg; SEDMAK IVAN, Boršt;
PETAROS JOSIP, Zabrežec;
GRDINA ANTON, Ricmanje; MOHOROVič STANISLAV, Ricmanje; ŽERJAL JOSIP, Dolina.
Slovenci, Slovenke!
Pomislimo, 'kako silovit bi bil slovenski glas doma in v tu« jim, če bi tisoči in tisoči Slovencev in Slovenk ne skrivali svo* jih obrazov po neslovenskih in celo protislovenskih strankah; če bi tisoči ne hlapčevali tujim zamislim, ampak služili svoje« mu narodu in se skupno kot en mož bojevali za njegove in ne tuje koristi; če bi odkritosrčno in neustrašno nastopali tako kot so s tako častnimi uspehi nastopali 'naši predniki.
Naši dedje niso volili koimunistov, ne socialistov, ne k 1 cri= kalcev in ne liberalcev, ampak SLOVENSKO EDINOST! 'I i* rolsiki Nemci volijo svojo lastno nemško stranko, zato uživa* jo vse pravice narodne manjšine, zato med njimi ni niti ne* zaposlenih in še manj zapostavljenih! Zato odmeva prav v teh 'dneh njihov z vsemi nemškimi glasovi okrepljen vzklik pred zastopniki 99 svetovnih držav!
Tudi mi, današnji Slovenci in današnje Slovenke, ne mo« remlo več po stari poti razdvojenosti, ki koristi samo našim nasprotnikom, temveč MORAMO SVOJ GLAS ZAUPATI SLOVENSKI EDINOSTI! Po vesti in možatosti MORAMO VOLITI SLOVENSKO LISTO, če želimo sebi, svojcem in lastnim otrokom, boljšo in zajamčeno bodočnost.
Dne 6. novembra volimo VSI SLOVENCI IN VSE SLOVENKE
Slovensko
listo
Plabrežinske občinske uolilue
Letošnje občinske volitve v naši občini so izredne važnosti. Tega se zavedamo volivci obeh narodnosti. Množično naseljevanje italijanskih družin, ki pomeni načrtno izpodrivanje domačinov in s tem spreminjanje narodnostnega značaja de-vinsko-nabrežinske občine, nas spravlja v tesen občutek ogroženosti in stiske, ki se ga domačini z vso resnostjo zavedamo. Naša občina je bila od ustanovitve dalje, to je čez 300 let nepretrgoma v domačih slovenskih rokah. Po drugi svetovni vojni je po nemških izpodrinjevalnih metodah pričelo tisto raznarodovalno delo, ki je pred tem v tržaškem mestu zavojevalo všo spodnjo okolico: Rojan, Greto, Bar-kovlje. Sv. Ivan, St. Jakob, Skedenj itd, ter hlastno sega tudi že po zgornji tržaški okolici.
Tako so nas raznarodovalci postavili pred vprašanje življenja in smrti in je vsako natolcevanje italijanskega tiska in propagandističnih gesel italijanskih strank ena sama ironična hinavščina. Vprašanje je jasno in nedvomno: ali hočemo nabre-žinski volivci obdržati občino v domačih slovenskih rokah, ali naj jo prepustimo na milost in nemilost priseljencem, ki so med nami komaj nekaj let in še to v glavnem samo v nočnih urah, saj so v glavnem zaposleni izven riaše občine.
Kaj naj storimo kot pošteni in zavedni Slovenci ter lojalni državljani, da se u-premo raznarodovanju kot to delajo vsi narodi, ne samo v Evropi, ampak po vsem, svetu, tudi v Afriki in Aziji?
Demokratične Slovence so raznarodovalci postavili pred izredno težko izbiro: na eni strani imamo v naši občini totalitarne komunistične organizacije, na drugi stoje) svobodoljubni demokratični Slovenci. Med enimi in drugimi zijajo globoki prepadi ideoloških razlik. Pri vprašanjih za politično oblast zahtevajo te razlike bojevito tekmovanje, ki ga jamči demokratična ustava.
Ko so nam raznarodovalci postavili ta-korekoč nož na grlo, ko so od nas zahtevali, da jim z lastnimi močmi pripomoremo do zavojevanja občine in do likvidacije slovenske občine, nam je preostal en sam premislek: ni nujno, da v takih okoliščinah občani upravljamo občino s političnim programom, ampak izvršujemo to delo po krajevnih in povsem upravnih zamislih. V tem smislu smo se dogovarjali in tudi odločili, da člani in pristaši Slovenske demokratske zveze v nabrežin-ski občini sodelujemo in skupno nastopamo z vsemi ostalimi Slovenci naše občine
Komunizem v teoriji in praksi
.
Obljublja, raj na zemlji ~ prinaša pa smrt in razdejanje
Naši kandidati v zgoniški
■ v •	■
občim
Nosilec liste je ŽIGON MIRKO, Zgonik, Kandidati pa so:
ŠKRK JOŽE, Salež;
DOLJAK HENRIK, Samatorica;
ŠTOLFA KARLO, Salež;
CERNJAVA MARIJ, Gabrovec;
MILIC JOSIP, Mali Repen;
GRUDEN LUDVIK, Zgonik;
VODOPIVEC, JUST, Koludrovica; FABJAN JUST, Zgonik;
STREKELJ DOMINIK, Gabrovec;
MILIC ANTON, Zgonik;
GRUDEN JOŽE, Salež
ZOBOZDRAVNIK
Dr. STHHISLHU PHULICH
JE PRESELIL SVOJO AMBULANTO
V	ULICO GHEGA 9/II. — TEL. 31813
V	teh dneh volilnega hrupa so posebno gostobesedni propagandisti skrajnih političnih zamisli, poklicni snubači in plačani gorečneži diktatur. V svojih govorniških malhah razkazujejo raj na zemlji in z brezvestnim obljubkarstvom zapeljujejo prav tisti sloj, ki je najbolj potreben podpore in pomoči. To je delavski in na-meščenski razred. Sladkim besedam premnogi podležejo, kajti teoretični komunizem je zapeljiva maska ovčke, za katero se skriva zver praktičnega komunizma.
»Courrier d’Afrique«, ki izhaja v Leo-poldvilleu, prestolnici Konga, je priobčil v prvih dneh tega meseca fotokopije pisem, ki jih je odstavljeni kongoški ministrski predsed. Lumumba razposlal predsednikom kongoških pokrajiskih vlad razen vladi v Katangi. Pisma so opremljena z grbom kongoške republike in naslovom ministrskega predsednika. Odposlana so bila letos 15. septembra, to je naslednjega dine, ko si je Lumumba v parlamentu izsilil polnomočja. Vsebujejo vrsto ukrepov, ki jih je Lumumba zaukazal uveljavljati v prvem obdobju svoje diktature. Vsebina ni samo zanimiva, ampak izredno poučna za vse letošnje volivce, zato jo prinašamo v prevodu našim čita-teljem v resen premislek.
Gospod predsednik,
čast mi je sporočiti Vam, da sta poslanska zbornica in senat, zbrana na izrednem zasedanju, sklenila podeliti moji vladi vsa polnomočja zato, da bi se v deželo čimprej vrnil mir in red.
Ta polnomočja pomenijo, da kabinet povsem svobodno in po svoji lastni uvidevnosti stori vse za zatrtje slehernih zlorab, nemirov in akcij proti vladi, ki ji predsedujem od pr vetja dne neodvisnega Konga dalje.
Prav zato morajo partijski člani tako v osrednji kot v pokrajinskih vladah izrabiti priložnost, da se v deželo vrne red in omogoči zakonitim oblastem potrebno spoštovanje.
Najučinkovitejša sredstva za hitro in neposredno izpolnitev teh nalog smatram naslednja:
1. DIKTATURA, ki jo je treba izvesti do samih podrobnosti in jo morajo podrejeni organi uporabljati v vseh oblikah.
2. TEROR, ki je za ukrotitev prebivalstva neizogiben.
3. ARETACIJE vseh članov OPOZICIJE je treba izvesti sistematično in s podporo armade. Sam bom osebno prevzemal vse opozicionalce v Leopoldvilleu, vključno državnega poglavarja in njegove pomagače. Spričo sedanjega položaja v Katangi in Južnem Kasaju sem pred tedni zapovedal armadi, da aretira Cumbeja in Kalondjija, če pa je količkaj mogoče naj ju pobije.
4. V JECO je treba spraviti takoj vse ministre, poslance in senatorje, ki so doslej zlorabljali svojo nedotakljivost. Ce se bodo taki primeri dogajali, Vam bom hva-
ležen, če s temi ministri in parlamentarci ne boste postopali s sentimentalnostjo, ampak jih boste brez usmiljenja pozaprli in z njimi postopali z desetkratno strogostjo kot se to počenja z navadnimi zločinci.
5. TELESNO BIČANJE se .obnavlja s takojšnjo veljavo. Upornike je treba skozi sedem dni zjutraj in zvečer premlatiti z desetimi udarci. NB. Število udarcev je podvojiti, če gre za ministre, poslance alt senatorje.
6. SRAMOTNA PONIŽEVANJA. Poleg zgoraj predpisanih obveznih ukrepov je nujno, da zapornike izpostavite čin sra-motnejšemu ponižanju. Na primer: Javno jih je treba sleči do golega - in če le mogoče v prisotnosti njihovih žena in otrok. Nato jih je obremeniti s čim težjimi tovori in jih prisiliti, da se tako obloženi spre-
Slooenci, Slovenke?
Prispevajte v volilni sklad SLOVENSKE LISTE!
Prispevke nabira tudi uredni= štvo »Demokracije"
pri izvolitvi novega občinskega sveta. Ta skupni nastop smo demokratični volivci sprejeli pod pogojem, da izvedemo volitve kot nastop vseh Slovencev, brez posegov političnih organizacij. Zaradi tega se Slovenska demokratska zveza v Nabrežini ni vezala na nobeno drugo politično organizacijo. Volivci sami smo tudi sestavili skupno volilno listo.
Tak postopek je bil nujno potreben zato, da ostane občina tudi v naprej v domai čih slovenskih rokah. Katera slovenska organizacija bi tvegala prevzeti zgodovinsko odgovornost, če bi občina zašla v tuje roke? Naši dedje in pradedje, ki so nam to oblast prepustili, bi nas z vso pravico smatrati za izdajalce, če bi v današnjih kritičnih časih, ki jih nismo mi zagrešili, ampak tisti, ki so pohlepni po naši zemlji, to dediščino prepustili tujcu.
Naši narodni nasprotniki, ki so sami ustvarili sedanje stanje, prihajajo s svetohlinskimi očitki, da smo se prodali komunističnim interesom. To ni samo podla laž, ampak tudi klevetanje, ki je za kristjana in demokrata tudi v volilnem boju nedopustno. Demokratični Slovenci nismo z nikomer sklepali političnih kupčij. Mi ostanemo tudi v bodoče do skrajnosti zvesti svojim političnim načelom kot ostajamo zvesti svojemu slovenskemu jeziku.
Demokratični Slovenci bomo skupno lojalno sodelovali v občinski upravi v korist splošnosti in tudi narodnih in gospodarskih interesov našega ljudstva. Na drugi strani pa bomo budno pazili, da se v občinsko upravo ne zanašajo politične tendence.
S to nalogo stopamo demokratični Slovenci v nabrežinski občini v volilni boj,, ker se zavedamo, da se bojujemo za pravično stvar slovenskega ljudstva. Zato smo prepričani, da nas bodo naši volivci razumeli in podprli ter glasovali za našo občinsko listo.
»Občinska lista« vsebuje po abecednem-redu naslednje kandidate:
SREČKO COLJA (Sesljan)
Dr. EGON FLORIDAN (Nabrežina) DUŠAN FURLAN (Sempolaj)
RUDOLF GERGIC (Sempolaj)
JOSIP KRAVANJA (Vižovlje)
ALFREDO LAURETTA (Nabrežina) VIKTOR LEGISA (Medja Vas)
DRAGO LEGISA (Devin)
ALOJZ MARKOVIČ (Nabrežina) ADRIANO OLIVA (Nabrežina)
LUDVIK PIPAN (Mavhinje)
ALBIN SKERK (Nabrežina)
Dr. JOŽE SKERK (Trnovica)
JOSIP TERČON (Slivno)
ALDO VISINTIN (Križ)
Kandidat občinske liste-v Nabrežini
hajajo. Pri tem je zapornikom dovoljeno, da obdržijo na sebi spodnjice.
7. Spričo izredne resnosti položaja, v kakršnem živi naša dežela, je neobhodno potrebno, da zadržujete nepoboljšljivce po šest mesecev v samicah ali podzemskih zaporih in jim v nobenem primeru ne dopuščate gibanja na svežem zraku. NB. Ce bi določeni zaporniki zaradi prestanih grozot pomrli, kar je mogoče in tudi zaželeno, je potrebno, da se o tem ne objavljajo nikakršne vesti, ampak je nujno resnico zamolčati in morebiti povedati, da je gospod X pobegnil in da ga varnostni organi niso več našli...
S. Oseb, ki ne umrjejo po ječah, ni dovoljeno izpuščati pred potekom enoletnega zapora. V takem primeru bodo taki zaporniki deportirani v deželo, ki jo bom jaz določil, in sicer po dogovoru z določenimi tujimi državami, ki so na deportacijo že pristale.
* # *
Določeni pokrajinski predsedniki bodo morda sodili, da so ti ukrepi preostri. Rad bi jim takoj odgovoril, da so se določeni politiki polastili oblasti samo s pomočjo diktature. Izvršna navodila, ki Vam jih
dostavljam, so v ostalem namenjena za uporabo samo v prvem obdobju vladavine, kateri v Kongu želimo popoln uspeh.
V	drugem obdobju bo zavladalo načelo, da bomo pognali vsakogar, ki bi si drznil kritizirati vlado.
Da preprečimo zlorabiš nad lastnimi pristaši, v slučaju namreč, da bi jih Vaši za naše pristaše ne mogli z gotovostjo spoznati, je potrebno, da mi takoj dostavite sezname aretirancev z natančnim popisom identitete posameznika, da Vam bom lahko za vsakega aretiranca predpisal u-strezajoči postopek.
Ce boste le predpise - od trenutka dalje ko dospejo v Vaše roke - natančno izpolnjevali, sem prepričan, da bo zmaga naša.
H koncu Vas opozarjam, da s tem pismom seznanite samo tiste svoje podrejene, ki uživajo Vaše popolno zaupanje.
Ministrski predsednik: Lumumba, m. p.
Drugo pismo z |stim datumom je naslovljeno na Fininta, predsednika Vzhodne pokrajine. V tem pismu izraža Lumumba svoje veliko veselje, da je ta pokrajina padla v roke Lumumbovih pristašev. Vsebuje tudi proskribicijski seznam in priporočilo, da se aretirajo vsi kritiki. Pismo zaključuje takole:
»Ce boste postopali na ta način, se Vas bodo v Stanleiivilleu prav tako bali kot se mene v Leopoldvilleu. Tako bomo končno vse prebivalstvo republike kot ovčke vodili za nos. Tako pričenjamo v Vzhodni pokrajini, ki smo si jo podvrgli s pomoč jo tovarišev iz Vzhoda, zvito, spretno in s polaganjem vab naše doktrine.
Takoj na delo! Pogum!
Naj živi Sovjetska zveza, živio Hruščev!
Ministrski predsednik:
P. Lumumba, m. p.
Pri prebiranju teh »direktiv« si bo marsikateri naših bralcev priklical v spomin čase nedavne preteklosti in ne bo mu težko uganiti, odkod izvirajo inkvizicijske čednosti praktičnega komunizma. Marsikdo je sadove teh »dobrin« užival tudi sam. Koristno je, da na te čase v volilni celici ne pozabljamo! Ce kdo misli, da bi take »direktive« na naših tleh ne veljale, se strahovito moti...
Prvi koraki slovenske državnosti
(Konec s 3. str.)
Uredništvo > n uprava: Trst, ul. Machiavelli.22-11. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio l/c - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA:	posamezna	številka	L	30.—
Naročnina: mesečno L 50.— — letno L 600.
Za inozemstvo: mesečno L 90.— — letno L 1000. Poštni čekovni račun: Trst št. 11-7223
je vladalo v začetku meseca januarja. Na zahodu naj bi črta dosegla Rožek ob Dravi, ker so bile zahodno od Rožeka razmeščene enote XXII italijanskega armadnega zbora (60. in 57. divizija). V dneh 31. maja in 1. junija so naše če.t'' na več mestih prekoračile Dravo in se usmerile proti Velikovcu. Dni 31. maja so jugoslovanske oblasti sporočile Avstrijcem odgovor glede razgovorov o premirju z zahtevo, da pošljejo Avstrijci svojo delegacijo na razgovore v Kranj, kamor so
2.	junija tudi dospeli.
Dne 2. junija so naše čete Labotskega in Koroškega odreda skupno napadle Avstrijce in jih potisnile na črto Pustrica-Grebinj-Lipa. Dne 3. junija so naše čete dosegle črto Djekše-reka Krka. S tem je bilo osvobojeno vse področje, ki ga je predvidevala jugoslovanska ofenziva. V Kranju so tako lahko pričela pogajanja za premirje. Medtem je v Parizu že padla končna odločitev za plebiscit. Zato je poveljnik avstrijskih čet umaknil svoje čete na črto S. Veit-Feldkirchen.
Avstrijska delegacija je razgovore a premirju zavlačevala, zato so naše čele nadaljevale s prodiranjem in vkorakale 6. junija v Celovec in na Gosposvetsko polje. Koroška deželna vlada je zbežala-v Spital.
Končno so Avstrijci v Kranju pristali na jugoslovanske zahteve, ali so v zadnjem trenutku odpovedali podpis, češ da nima premirje nobene veljave več, ker je pariška mirovna konferenca tako in tako odložila izvedbo plebiscita.
Zaradi takih okoliščin, skrajno krivičnih za našo stvar, se sovražnosti na Koroškem niso obnovile. V Celovcu se je namestila medzavezniška komisija za izvedbo pariških sklepov. Italijanski XXII. armadni zbor je pod poveljstvom generala E. De Bona, kasnejšega fašističnega hierarha zasedel črto Trbiž-Beljak-St. Vid.
Kasneje so se jugoslovanske čete umaknile na območje cone A, medtem ko so avstrijske čete zasedle območje cone B.
Po tem času je pričela izredno živahna diplomatska in propagandna borba. O krivičnem plebiscitu in posledicah je poročala zadnja »Demokracija« št. 19 z dne 1. oktobra 1960 pod naslovom »Nasilje je zmagalo«.
DAROVI
Za SDZ Trst daruje Pepi Škrbec lit. 15000.- in F.B. Gorica lit. 500,-Za spomenik prof. Komela daruje Ign-Marc lit. 1000,-Iskrena hvala!
Odgovorni urednik:
Prof. IVAN RUDOLF Tiskarno Adria, d. d. v Tnttf