Mahmud Darviš DOMOVINA IZ BESED Izbrala in iz arabščine prevedla Mohsen Alhady in Margit P. Alhady PESEM Ko se sam vračam domov, nimam ničesar, razen samote, v rokah ni prtljage in v srcu ni rož. Vrtnice sem razdajal nesrečnikom že od ranega jutra. Boril sem se z volkovi in zdaj se vračam domov brez zvonkega smeha, brez šelestenja njenega poljuba, brez prhutanja njenega dotika, brez njenega vprašanja o meni in moji nesreči. V samoti si skuham kavo in v samoti jo spijem, v življenju sem izgubil ... izgubil užitek. Prijatelji moji so svetilka, poezija in samota, nekaj cigaret in časopisi, črni kot noč. Ko se vračam domov, čutim praznino doma. TRI SLIKE 1 Luna je bila kot vedno, odkar smo se rodili, hladna. Žalost se na njenem čelu lesketa kot pritoki in zgrudi se ob vaški ograji vsa žalostna in izgubljena ... 2 Ljubljena je bila kot vedno, odkar sva se srečala, zamišljena. V njene oči sadijo oblaki meglena obzorja ... Ogenj na njenih ustnicah pripoveduje epe ... Ponoči še vedno prebira sanjarsko poezijo in moleduje za dar ... za en nežen verz. 3 Oče je bil kot vedno obremenjen s tegobami. Kruh lovi, kamorkoli gre ... zaradi njega se bori z volkovi in ustvarja otroke ... pesek ... in zvezde ... Bratcu so se raztrgale ponošene obleke, da je bil oštet ... in starejša sestra si je kupila nogavice ... prav vsak v naši hiši kaj hoče. Toda oče se kot vedno spominja stare slave, si viha brke in ustvarja otroke ... pesek ... in zvezde! O ČLOVEKU Z verigami so mu zatrpali usta, mu zvezali roke k skali mrtvih in rekli: Ti si morilec! Odvzeli so mu hrano, obleke, zastave, ga vrgli v celico smrti in rekli: Ti si tat! Izgnali so ga iz vseh pristanišč, mu vzeli milo ljubljeno in rekli: Ti si begunec! Hej, ti, krvavih oči in rok, tudi ta noč zagotovo mine, pripor ne traja večno in železni okovi tudi ne. Umrl je Neron, ne Rim, ki se bori z očmi! Zrnje uvelega klasa s klasi napolni zemljo! OSEBNA IZKAZNICA Zapiši: Arabec sem in številka moje izkaznice je petdeset tisoč, osem otrok imam in deveti prihaja poleti, se zato jeziš? Zapiši: Arabec sem in trdo delam s sotrpini v priporu, osem otrok imam, lomim jim kruh, obleke in zvezke iz skal, pa vendar ne prosim miloščine pred tvojimi vrati in se kljub temu ne ponižujem pred tvojim pragom, se zato jeziš? Zapiši: Arabec sem ime brez priimka, potrpežljivo živim v tej deželi, v kateri vse biva na izbruhih besa. Moje korenine so pognale tu že pred rojstvom časa, pred začetkom dob, pred cipresami in oljkami, pred poganjki trave. Moj oče izhaja iz družine pluga in ne od plemenite gospode in moj ded je bil kmet brez plemiškega rodu, učil me je o vzvišenosti sonca še pred branjem knjig. Moja hiša je stražarjeva koča iz drv in slame. Si zadovoljen z mojim stanjem? Sem ime brez priimka. Zapiši: Arabec sem, barva mojih las je črna kot oglje in moje oči so rjave. Moje posebnosti: Na glavi nosim ruto z ikalom1, moja roka je raskava, trdna kot skala in opraska vsakogar, ki se je dotakne. Moj naslov: Prihajam iz razorožene, pozabljene vasi, z ulicami brez imen, vsi vaščani so na polju ali v priporu, se zato jeziš? Zapiši: Arabec sem. Izropal si vinograde mojih prednikov in zemljo, ki smo jo obdelovali jaz in moji otroci. Ne meni ne mojim vnukom nisi zapustil ničesar, razen teh skal. Mar bo tudi te vzela vaša vlada, kot se govori? Napiši na začetek prve strani: ne sovražim ljudi in nikogar ne napadam. Toda če sem lačen, jem meso svojega napadalca, zato se varujte moje lakote, varujte se mojega srda. TAMÚZ IN KAČA Tamúz2 je hušknil mimo naših ruševin in predramil kačino slo. Spet se žanje pšenica in paša je žejna rose. Prišel je tamúz, da bi pregnal spomin na žejo in ognjeno kamenje. Izgnanec se sprašuje: Kako naj poganjki, ki jih je zasadila moja dlan, sledijo roki, ki zastruplja vodo mojih vodnjakov? Otroci v izgnanstvu se sprašujejo: Tukaj so naši starši polnili noči s prikazovanjem naše zlate slave. Kar naprej so govorili o figah in trtah. Vrnil se je tamúz in ničesar nismo videli. Jetnik je zavzdihnil: Radodaren si bil do nas, pekoči tamúz, poceni kot sončna svetloba in pesek, zdaj pa nas bičaš s hrepenenjem in ponižanjem. Tamúz zapusti naše kašče in vzame ognjeni plašč. Toda v nas ostane kot kača, našim grlom zapusti žejo in naši krvi večno hrepenenje in srd. MATERI Hrepenim po materinem kruhu, po mamini kavi, po njenem dotiku. V meni dan za dnem raste otroštvo. Ljubim svoje življenje, kajti če umrem, mi bo težko zaradi materinih solz! Vzemi me, če se vrnem nekega dne, za pregrinjalo svojim vekam, pokrij moje kosti s travo, posvečeno s tvojo brezmadežno peto, zveži me s šopom svojih las, z obrobno nitjo svoje obleke, da bi lahko postal bog. Kajti bog postanem, ko se dotaknem dna tvojega srca. Naloži me, ko se vrnem, kot kurivo za svojo peč, imej me kot vrv za sušenje perila na terasi svoje hiše, kajti brez tvojih dnevnih molitev izgubim vstajenje. Postaral sem se, vrni mi zvezde otroštva, da si skupaj z drobnimi pticami delim vrnitev v gnezdo tvojega čakanja. UPOR Zvežite me, prepovejte mi zvezke in cigarete, v usta mi nasujte pesek. Poezija je kri za srce, sol za kruh in balzam za oči, pišemo jo z nohti, z očmi in bodali. Pisal jo bom na zaslišanju, v kopalnici in hlevu, pod bičem in v okovih, pod težo verig. In milijon ptic mi bo na vejah mojega srca vdahnilo bojevit napev. MOJ OČE Ob pogledu na luno je zaprl oči, se priklonil, objel zemljo in zmolil ... za nebo brez dežja. Prepovedal mi je potovati. Blisk je zanetil doline, v katerih je oče negoval kamenje iz davnine in oblikoval drevesa. Iz njegove kože je lila rosa in roka je pognala listje, obzorje je jokalo v pesmi: Vitez je bil Odisej ... V hiši so bili hlebci, vino in odeje, konji in čevlji. Oče je rekel nekoč, ko je molil na kamnu: »Zapri oči in spreglej luno, varuj se morja in popotovanj!« Ko je bog bičal svojega sužnja, sem rekel: »O ljudje, mar naj zapustimo svojo vero?« Oče je povesil nadlahti in mi rekel: »V pogovoru s trpljenjem se je Job zahvaljeval stvarniku črvov in oblakov. Ustvaril je rane prav zame, ne za mrtvaka in ne za malika, zato pusti rano in bolečino in mi pomagaj, da se pokesam!« Na obzorju se je pojavila zvezda, spuščala se je in tonila ... Moja halja je med ognjem in vetrom in moje oči razmišljajo o podobah v pesku. Oče mi je rekel nekoč: »Kdor je brez domovine, v zemlji ne more imeti groba.« Zato mi je prepovedal potovati. SLIKA NA STENI Slika na steni ... Zdaj veliko govorimo o sončnem zatonu na majhni zemlji, in na steni joka Hirošima, noč, ki je minila. Iz svojega sveta ne vzamemo ničesar, razen podobe smrti sredi poldneva. Tvoje oči zrcalijo drug čas in moje telo drugo zgodbo, v sanjah si želiva jasmin. Ko smo si pred leti razdelili svet, so bile stene težko umljive, toda bil je aspirin, ki je lastnikom vračal okna, oljke in sanje, in bilo je hrepenenje, igra, ki te zamoti, da ne dojameš let. ... Zdaj veliko govorimo o uveli pšenici na majhni zemlji, in na steni joka Hirošima, bodalo, ki se lesketa kot pravica. Iz svojega sveta ne vzamemo ničesar, razen barve smrti sredi poldneva. Z žarom prvega poljuba se topi žalost in poje smrt. Toda zdaj ne žalujem, temveč pojem. Katero telo zdaj ni glas in katera bolečina pevcu ne prižme k srcu zemeljske oble?! ... Zdaj veliko govorimo o trpljenju trave na majhni zemlji, in na steni joka Hirošima, pozabljeni poljub. Iz svojega sveta ne vzamemo ničesar, razen okusa smrti sredi poldneva. Zdaj teče na tisoče rek in vsi silaki kockajo v kavarni, včasih se meso mučenikov skriva v zemlji in včasih zabava poete! In jaz, žena moja, pijem ponoči iz tvojega molka mleko ponosa. ... Zdaj veliko govorimo o izgubljanju barv na majhni zemlji, in na steni joka Hirošima, mrtvo dekle. Iz svojega sveta ne vzamemo ničesar, razen glasu smrti sredi pekočega poldneva ... PESMI LJUBEZNI ZA AFRIKO Mar mi straža dovoli prikloniti se belim grobovom, o Afrika? Severni veter nas je odnesel k tebi in večer nam je skrčil imena. Prihajali smo iz dneva, potrti in zbiti od iskanja svoje zgodovine, ki nastaja. Vsi so se izgubili: pevec, borec, pot do dneva. - Kdo si? - Ptica, ki si suši svoje okrvavljeno perje. - Kako si vstopil? - Obzorje je bilo odprto in prostor je polnil zrak. - Pa zdaj, kaj želiš? - Pero ponosa. Naslediti želim trave in petje na belih grobovih, o Afrika! Mar mi straža dovoli v bližino trupla iz ebenovine, o Afrika? Severni veter nas je dvignil k tebi, oblaki so se poskrili v tvoje gole prsi in naše strele niso začrtale mej odtujenosti. Sonce je zastonj, kot sta pesek in kri, pot do dneva nam briše poteze in nas pusti čakati. Vrste dreves in mrličev te ljubijo, želimo si začasne smrti in ona si želi nas. Obdajamo se z daljnimi mesti in morji, da bi razložili nenadno pričakovanje in vrnitev k zrcalom. - Kdo si? - Vojak iz prsti se vrača z novim porazom in s sliko vodje. - Kaj želiš? - Dom za moje črevo in otroka iz jekla, želim si potrdila o svoji nedolžnosti in želim, o Afrika ... - Kaj želiš? - Želim naslediti oblake iz ebenovinastega trupla, o Afrika! Severni veter nas je odnesel k tebi, o Afrika ... k tebi nas je ponesel veter s severa, da bi bili zaljubljeni in umorjeni in bi se brez spomina spominjali vsega o sebi in tvojega obraza na zemljevidu senc. Pevec je šel mimo okna in v dlaneh skrival svoj glas. Skrivoma te ljubi, javno pa gre mimo tebe, upogne se kot lok, o Afrika. Divje so tvoje oči, o Afrika, in žalostne obenem. Pevec je šel mimo okna in razglasil svoj obup. - Kdo si? - Zaljubljeni. - Od kod prihajaš? Iz rodu tulipanov in vislic. Sapica je zanosila, me rodila in me razpršila na vse strani. - Kaj želiš? - Želim si novo rojstvo in novo okno, ki bi ga skrivoma ljubil in bi me javno ubilo, da stran odselim se od tebe, o Afrika. RAZMIŠLJANJE OB SLIKI, KI JE NI Kot bi bil vselej zmenjen z njo. Glej, zemlja dopolni svoj krog in čas obrodi jabolko! Se bova srečala? Nisem našel ženske, ki odhaja, razen nje, in nisem našel noža, ki prihaja, razen nje. Skupaj z njenimi koraki me preseneti smrt, pojavijo se nenadno, kot bi bil vselej zmenjen z njo. Zamujaš ... hitiš ... Tvoja praznina je polna lune. Te ljubim ali diham? Čakam na ustnice ali na strele? Glas tvojega telesa me spominja na porod ob moji smrtni uri. (In običajno večkrat umrem.) Zamujaš ... hitiš ... kot strela! ... O tebi pišem deželo pa jo drugi zasedejo. Vate rišem konja pa ga drugi ukradejo. Pišem, rišem. Tvoje dlani so začetek razcveta in žalosti. Vračal sem se nazaj k prsti. Na tvoji dlani sem enak kamnu. Tvoja praznina je polna lune. Kot bi bil vselej zmenjen z njo. Glej, zemlja dopolni svoj krog in čas obrodi jabolko! Čas ima roko; enkrat se z menoj poigra in enkrat me pokonča. Ti, čas, bodi njena roka, da te vidim, ti, čas, bodi njena roka, da jo vidim ... PESEM ZEMLJE 1 Marca meseca v letu intifade3 je zemlja razkrila svoje krvave skrivnosti. Marca meseca je šlo mimo vijolic in puške pet deklic. Stale so na pragu osnovne šole in zgorele z vrtnicami in timijanom. Začele so pesem zemlje in stopile v poslednji objem. Marec pride na zemljo iz njene globine, rahlo se izvije iz plesa deklic-vijolic in prečka glas deklet. Ptice so stegovale svoje kljune proti pesmi in mojemu srcu. Zemlja sem jaz in zemlja si ti, Hadidža! Ne zaklepaj vrat, ne vstopaj v odsotnost! Pregnali jih bomo iz cvetlične vaze, z vrvi za perilo, pregnali jih bomo s kamenjem na tej dolgi poti, pregnali jih bomo iz zraka v Džalilu4. 2 Marca meseca je šlo mimo vijolic in puške pet deklic. Padle so na pragu osnovne šole. Krede na prstih še nosijo barvo ptic. Marca meseca nam je zemlja razkrila svoje skrivnosti. Zemljo imam za podaljšek svoje duše, roke imenujem pločnik ran, drobno kamenje krila, ptice imenujem mandlji in fige. S figovca utrgam vejo, zaženem jo kot kamen in uničim tank osvajalcev. 3 Marca meseca pred tridesetimi leti in petimi vojnami sem se rodil na kopici sijoče trave. Oče je bil v rokah Angležev in mati je negovala svojo kitko in mene, razprostrtega v travi. Rad sem imel »rane ljubljene«5, nabiral sem jih v žepe, toda opoldne so že ovenele. Svinčenke letijo mimo moje dišavne lune, ne razbije se, čas leti mimo moje dišavne lune in pomotoma pade ... Marca se v meni raztegne zemlja, marca se v nas razmakne zemlja. Skrivnostni zmenki in preprosta proslava. Pod okni odkrijemo morje in na cipresi dišavno luno. Marca meseca stopimo v prvo ječo in prvo ljubezen, na vas ob ograji se usujejo spomini. Tam smo se rodili in nismo prestopili sence kutine. Zakaj bežiš z mojih poti, senca kutine? Marca meseca stopimo v prvo ljubezen in zakorakamo v prvo ječo. Zvečer iz arabskega jezika presevajo spomini. Ljubezen mi je rekla nekega dne: Sama sem stopila v sanje, zašla in izgubile so se tudi sanje. Rekel sem: Namnoži se in reka pride do tebe. Meseca marca zemlja razkrije svoje reke. 4 Moja dežela je od mene oddaljena ... kot moje srce. Moja dežela je meni blizu ... kot moja ječa. Zakaj pojem kraju, ko pa je kraj moj obraz? Zakaj pojem otroku, spečemu na žafranu? Na robu sna je bodalo, moja mati mi ponuja prsi in pred menoj umre zaradi diha ambre. 5 Marca se zbudijo konji, ti zemlja, moja gospa! Katera pesem zaplapola na tvojem valovitem drobu, ko me ne bo? Katera pesem se prilega tej rosi in dišavi? Kot bi se templji zdaj spraševali o prerokih iz Palestine v njenem trajajočem začetku. To je zelenina prostranosti, rdečina kamenja, moja pesem in to Kristusov odhod iz rane in vetra, ki zelen kot bilka prekriva svoje žeblje in moje okove, to je moja pesem, vzpon arabskega mladeniča do sanj, do Jeruzalema. Marca se zbudijo konji, ti zemlja, moja gospa! Konji razgrnejo valovite vrhove kot preprogo za hitro molitev med sulicami in mojo krvjo. Konji se vračajo v polkrogu kot lok, da zasije moj in tvoj obraz, Hajfa, in svatba. Marca meseca se morje umakne z naše podolgovate zemlje kot konj na struni poželenja. Marca meseca se v drevju arabske obale iznenada prebudi sla. Valovi lahko zajezijo valove ... vzvalovijo ... lahko se poročijo ... prekrijejo z bombažem. Prosim – moja gospa zemlja – da me naseliš v svoje rezgetanje, prosim, da me pokoplješ skupaj z deklicami med vijolice in puško, prosim – moja gospa zemlja – da oplodiš moje življenje, ki omahuje med vprašanjema: Kako in kje? To je moja začetna pomlad. To je moja končna pomlad. Marca meseca zemlja poroči svoje drevje. 6 Kot bi se vrnil nazaj v preteklost, kot bi hodil pred seboj in med tlemi in zadovoljstvom našel svojo ubranost. Sin preprostih sem besed in mučenik zemljevida, družinski marelični cvet. O, vi, ki držite za konec nemogočega, od samega začetka do Džalila, vrnite mi moje roke, vrnite mi identiteto! 8 Priča sem masakru, mučenik zemljevida, sin preprostih besed. Videl sem kamenčke kot krila in roso kot orožje, ko so zapahnili vrata mojega srca in vame vstavili barikade in vojaško uro. Moje srce je mestna četrt in moja rebra kamenje, nagelj se je prikazal, nagelj se je prikazal. 10 Krhek večer v nemarni vasi, tvoje oči spijo, vrnem se nazaj za trideset let in pet vojn in pričam, da čas skriva zame klas. Pevec poje o ognju in tujcih, večer je bil večer in pevec je pel. Zaslišujejo ga, zakaj poješ, odgovarja jim, ker pojem. ... Preiskali so mu prsni koš in našli le njegovo srce, preiskali so njegovo srce in našli samo njegovo ljudstvo. Preiskali so njegov glas in našli le njegovo žalost, preiskali so njegovo žalost in odkrili le njegovo ječo, preiskali so njegovo ječo in našli sami sebe v okovih. Za griči samotno spanje pevca, v marcu dviguje iz njega se senca. 11 Upanje sem, ravnina in prostornost, mi je rekla zemlja. In trava je pozdrav svitu. To je možnost, da odidem za Hadidžo v drugo življenje. Niso me posejali, da bi me poželi. Zrak v Džalilu hoče govoriti o meni, pa zadrema pri Hadidži. Danes hočejo gazele Galileje zrušiti mojo ječo, zato pazijo na Hadidžino senco, ko se ta nagiba nad ogenj. Hadidža! Sanjal sem ... in verjel svojim sanjam, da me ponesejo v svojo razsežnost, v svojo ljubezen. Sem večni zaljubljenec, samoumevni jetnik. Pomaranča se navzame moje zelenine in postane obsedenost Jafe. Zemlja sem, odkar sem spoznal Hadidžo. Niso me poznali, da bi me lahko ubili. Bilke v Galileji bi lahko vzklile med prsti moje roke in zarisale ta prostor, ki si ga delita moj trud in ljubezen do Hadidže. To je možnost, da znova odidem v življenje od marca do izginotja zraka z zemlje. Ta zemlja je moja, ta oblak je moj, to je Hadidžino čelo. Sem večni zaljubljenec - samoumevni jetnik. Zgodaj zjutraj me zbuja vonj po zemlji in zgodaj zvečer jo zbuja moje železno okovje. To je možnost novega prihoda v življenje. Tisti, ki gredo v življenje, ne sprašujejo o starosti, temveč o zemlji: Si vstala? Moja deklica zemlja! Mar so te poznali, da so te zaklali? Mar so te zvezali z našimi sanjami, da si se pozimi spustila v našo rano? Mar so te poznali, da so te zaklali? Mar so te zvezali s svojimi sanjami, da so se spomladi dvignile do naših sanj? Zemlja sem ... Vi, ki greste do pšeničnega zrna v zibelki, orjete moje telo! Vi, ki greste do Jeruzalemske skale6, potujete po mojem telesu, vi, ki greste po mojem telesu, ne greste mimo, kajti zemlja sem v obliki telesa, ne greste mimo, kajti zemlja sem v njeni budnosti, ne greste mimo, kajti zemlja sem. Vi, ki greste mimo po zemlji, ko se prebuja, ne greste mimo, ne greste mimo, ne greste mimo! MASKA JE PADLA odlomek pesnitve Včeraj – zdaj – pojutrišnjem: pesem za jesen, slike tega, kar je za dnem, in sence tuje žene. Moja domovina je kovček in moj kovček je moja domovina. Toda ... brez pločnika in brez zidu. Ni tal pod menoj, da bi umrl, kakor hočem, ni neba nad menoj, da bi ga preluknjal in vstopil v šotore prerokov. Moj hrbet ob zidu, ob zidu, ki je padel! Moja domovina je kovček in moj kovček je domovina Romov. Ljudstvo, ki šotori v pesmih in dimu, ljudstvo, ki si išče prostor med črepinjami in dežjem. Moj obraz na cvetu, na cvetu/oglju. Moja domovina je kovček, ponoči ga odprem v posteljo in na njem prespim. V njem varam dekleta, v njem pokopavam svoje ljubljene. Z njim sem zadovoljen kot s svojo usodo in v njem umrem. Moja dlan je na zvezdi, na zvezdi/šotoru. Moja domovina je kovček iz kože mojih dragih in iz bližnje Andaluzije. Moja domovina je na mojih ramenih kot ostanki zemlje na telesu Arabije. CIGANSKI SPEV Jasna cesta in deklica luno je prižgat odšla ... Daljne dežele in dežela brez sledi ... Slane sanje in glas, ki kleše boke v kamen. Pridi, ljubljena, na moje veke ... strune. Ostra luna in molk, ki lomi veter in dež, iz reke oblikuje iglo, z njo dlan plete drevje. Plavajoči zid in hiša, ki se pojavi in izgine. Morda nas pomorijo, morda na hodniku zaspijo ... Prostaški čas in smrt, ki poželi si nas, ko mimo gre. Zdaj konec je vsega, ničesar ni, približali smo se reki, cigani so se ustavili, utrujeni smo od poti. Jasna cesta in deklica slike lepit je odšla na zidove mojega trupla. Moji šotori so daljnji šotori brez sledi. RUBAIJE 1 Vidim, kar hočem videti od polja ... Vidim kite vrhov, ki jih češe veter, in zaprem oči. Ta privid me vodi do mesta Nahavenda, ta mir me vodi k nebeški modrini. 2 Vidim, kar hočem videti od morja ... Vidim prhutanje galebov v zatonu, in zaprem oči. Ta blodnja me vodi do Andaluzije, to jadro je molitev smrti zame. 3 Vidim, kar hočem videti od noči ... Vidim konec dolgega hodnika v vratih nekega mesta. Dnevnik zaženem v kavarno in prebijem odsotnost na klopi neke ladje. 4 Vidim, kar hočem videti od duše ... Obraz kamna, ki ga je izklesal blisk ... Zelena si zemlja moje duše. Kaj se nisem že kot otrok igral na robu vodnjaka? Še vedno se ... Prostranost je moje dvorišče, kamni moj veter. 5 Vidim, kar hočem videti od miru ... Vidim srno, travo, potok, in zaprem oči. Srna na moji podlahti zaspi in lovec z otroki drema v daljnem kraju. 6 Vidim, kar hočem videti od vojne ... Vidim dlani dedov, ki iz zelenega kamna izžemajo vodo, in zaprem oči. Naši očetje dedujejo vode in jih ne predajajo naprej in dežela med dlanmi je delo mojih rok. 7 Vidim, kar hočem videti od ječe: prijetne dneve, ki so tu minili, da bi na klop v parku vodili dva tujca v meni, in zaprem oči: kako prostrana je zemlja, kako lepa skozi šivankino uho. 8 Vidim, kar hočem videti od bliska ... Vidim polja, katerih klasje se mlati, in blagor pesmi mandljev, ki se bela spušča nad dim vasi kot golobi, s katerimi delimo hrano naših otrok. 9 Vidim, kar hočem videti od ljubezni ... Vidim konje, ki ne pretresajo dolin in petdeset vzdihujočih kitar, roj čebel, ki srkajo divje maline, in zaprem oči, da uzrem našo senco za pregnanim krajem. 10 Vidim, kar hočem videti od smrti: ljubim, moje prsi se odprejo in iz njih se požene bel konj, ki zdirja nad oblaki, na neskončnem oblaku leti in kroži z večno modrino ... Ne dvigujte me iz smrti, ne vračajte me na zvezdo prsti. 11 Vidim, kar hočem videti od krvi: videl sem umorjenega govoriti z morilcem, ko mu je naboj ožaril srce: »Ti se od zdaj naprej ne moreš spominjati nikogar, razen mene. Ubil sem te pomotoma, spominjal se ne boš nikogar, razen mene ... in ne boš nosil vrtnic pomladi. 12 Vidim, kar hočem videti od gledališča absurda: zveri, sodnike, pokrivala vladarjev, maske časa, barve starega neba, dvorno plesalko, zmedo čet, in pozabim na vse ... spominjam se le žrtve za zastorom. 13 Vidim, kar hočem videti od poezije: davno padle pesnike smo pospremili z dišavnicami in se zatem povrnili k njihovi poeziji, v času časnikov, kina in šuma smeje se posipamo prst na te pesmi in ko se vrnemo, jih vidimo stati na naših pragovih. 14 Vidim, kar hočem videti od zore ob zori ... Vidim ljudstva, ki si iščejo kruh med drugimi ljudstvi. Kruh nas dvigne iz svilenega sna in bombažastih sanj. Mar iz pšeničnega zrna požene začetek življenja ... in vojne? 15 Vidim, kar hočem videti od ljudi ... njihovo hrepenenje po vsem, njihovo odlašanje na delo in neučakano vračanje domov, njihovo željo po jutranjem pozdravu. JOŽEF SEM, OČE Jožef sem, oče. Bratje me ne marajo, nočejo me v svoji vrsti. Napadajo me, zbadajo, kamnajo, želijo, da umrem, da bi me hvalili. Pred nosom so mi zaprli tvoja vrata. Odgnali so me s polja, zastrupili moje trte, razbili moje igrače. Ko je zapihala sapica in se poigrala z mojimi lasmi, so bili ljubosumni in so se uprli. Kaj sem jim storil, oče? Metulji so prileteli na mojo ramo in klasi so se obračali za mano, na moji dlani so pristale ptice. Kaj sem storil, oče, zakaj jaz? Ti si me imenoval Jožef, oni pa so me vrgli v vodnjak in obtožili volka, toda volk je bolj usmiljen od mojih bratov. Oče, koga sem prizadel, ko sem rekel: »Videl sem enajst zvezd, sonce in luno, videl sem, kako se mi priklanjajo do tal.« GOVOR INDIJANCA (Si rekel mrtvi? Smrti ni, je samo menjava svetov.) Seattle, poglavar Indijancev Duvamiš 1 Torej mi, kdo smo mi ob Misisipiju? Pripada nam, kar je ostalo od včeraj, toda barva neba se je menjala in morje na vzhodu se je spremenilo. O gospodar belcev, o gospodar konjev, kaj pričakuješ od teh, ki odhajajo k drevesom noči? Visoke so naše duše in sveti so pašniki, zvezde so svetlikajoče se besede ... Če jih gledaš, lahko prebereš vso našo zgodbo. Tu smo se rodili, med vodo in ognjem ... in spet se rodimo v oblakih, na robu modre obale, po vstajanju ... kmalu. Ne uničuj še bolj trave ... Trava ima dušo v nas, ki brani dušo v zemlji. O gospodar konjev, nauči svojega konja opravičiti se duši narave, zaradi tega, kar si storil našim drevesom. Oj ti, drevo, mučili so te tako kot mene. Zato tvoje in moje matere nikar ne prosi odpuščanja za drvarja. 2 Beli gospod ne razume starih besed tu, v svobodnih dušah, med nebom in drevjem ... Svobodni Kolumb lahko najde Indijo v kateremkoli morju in naše privide lahko imenuje paprika ali Indijanci, lahko razbije pomorski kompas, da kaže pravilno napake severnega vetra, ne more pa verjeti, da so ljudje enaki zraku in vodi zunaj kraljestva zemljevida! Da se rodijo, kot se rodijo ljudje v Barceloni, ki v vsaki stvari častijo boga narave ... in ne slavijo zlata. Svobodni Kolumb išče jezik, ki ga tu ni našel, in zlato v lobanjah naših vrlih dedov, imel je vse, kar je hotel od živih in mrtvih, zakaj mora iz svojega groba iztrebljati vse do konca? Od nas ni ostalo nič, razen okrasja za ruševine in nekaj perja na oblačilih jezer. Sedemdeset milijonov src si iztaknil ... dovolj in zadosti, da vstaneš iz naše smrti kot kralj na prestolu nove dobe. Ni že čas, tujec, da se srečava kot tujca v isti dobi? V istem kraju, kot se srečujejo tujci na robu prepada. Nam, kar nam pripada ... nam, kar vam pripada od neba, vam, kar vam pripada ... vam, kar nam pripada od zraka in vode, nam, kar nam pripada od kamnov, vam, kar vam pripada od železa. Pridi, da si deliva svetlobo v môči sence, vzemi, kar hočeš od noči, in nam pusti dve zvezdi, da pokopljemo mrtve v vesolju, vzemi, kar hočeš od morja, in nam pusti nekaj valov za ribolov, vzemi zlato zemlje in sonca in nam pusti zemljo naših imen, vrni se, tujec, k svojcem in si poišči svojo Indijo! 3 Naša imena so drevesa iz božjih besed, so ptice, ki jadrajo višje od pušk. Ne sekajte dreves z imeni, vi, ki prihajate z vojno iz morja, in ne ženite svojih konj kot plamena po ravninah. Vam vaš bog in nam naš bog, vam vaša vera in nam naša vera. Ne zakopljite boga v knjige, ki vam obljubljajo zemljo na naši zemlji, tako kot si domišljate, in ne postavljajte si boga za dvornega tajnika! Vzemite si vrtnice naših sanj, da vidite radost, kot jo vidimo mi! Zaspite v senci naših vrb, da poletite kot grlice ... tako kot so leteli naši vrli predniki in se vračali v miru. Belci, manjka vam spomin na odhod iz Sredozemlja, manjka vam večna osama v goščavi, ki ne zre na brezno, manjka vam modrost poraza, manjka poguben preobrat v vojnah, manjka vam skala, ki se upira toku hitre časovne reke, manjka vam trenutek za razmislek o čemerkoli, da bi v vas dozorelo nebo, potrebno za zemljo, manjka vam trenutek omahovanja med eno in drugo potjo, nekoč vam bodo manjkali še Evripid in kanaanske ter babilonske pesnitve, manjkale vam bodo Salomonove pesmi o Šulamki, in manjkale vam bodo lilije za hrepenenje. Manjka vam, belci, spomin, ki ukroti konje norosti, manjka vam srce, ki se obrusi po skalah ob klicu violine ... Manjka vam zbeganost pištole: če je že neizogibno, da nas ubijete, pa ne pobijte bitij, ki so se spoprijateljila z nami, in ne pobijte našega včeraj, kajti manjkalo vam bo premirje z našimi prividi v neplodnih zimskih nočeh, sonce, ki šibkeje žari, in luna, ki ni popolna, da bi bil zločin na ekranu videti manj spektakularen, zato si vzemite čas. 4 Vemo, kaj nam skriva ta nejasnost, ki veliko pove, in nebo, ki se spušča nad našo sol, predaja dušo. Cipresa, ki hodi z nogami vetra, zver, ki snuje kraljestvo v razpokah ranjenega prostranstva, in morje, ki solí les naših vrat. Zemlja ni bila težja pred stvarjenjem človeka, toda nekaj takega, smo spoznali že pred časom ... Veter nam govori o našem začetku in koncu, toda danes izlivamo svojo sedanjost in pokopavamo svoje dneve v pepel legend. Atene niso naše, vaše dni prepoznamo po dimu prostora, in Atene niso vaše. Vemo za to, kaj pripravlja gospodar-kovina danes za nas in za božanstvo, ki ni branilo soli v našem kruhu. Vemo tudi, da je resnica močnejša od pravice, in vemo, da se je spremenil čas, odkar se je spremenila vrsta orožja. Kdo dvigne naše glasove k dežju, posušenemu v oblakih? Kdo umije svetlobo za nami? Kdo biva v našem svetišču za nami? Kdo ohrani naše običaje pred kovinskim hrupom? »Oznanjamo vam civilizacijo,« je rekel tujec in še: »Jaz sem gospodar časa in prišel sem, da nasledim zemljo za vami. Hodite pred menoj, da vas preštejem, truplo za truplom, na površini jezera. Oznanjam vam civilizacijo,« je rekel. »Naj živijo evangeliji,« je nadaljeval, »zato pojdite! Naj ostane Bog le zame, kajti za našega Gospoda so boljši mrtvi Indijanci v višavah kot živi, Gospod je bel in ta dan je bel: vi imate svoj svet in mi svojega ... » Tujec govori čudne besede in v zemljo izkoplje vodnjak, da bi vanj zakopal nebo, tujec govori čudne besede in lovi naše otroke in metulje. Kaj si obljubil našemu vrtu, tujec? Vrtnice iz cinka, lepše od naših rož? Naj bo, kakor hočeš, toda ali veš, da srna ne je trave, če se je dotakne naša kri? Mar ne veš, da so krave naše sestre in rastline prav tako? Ne razkopavaj zemlje! Ne rani želve, na hrbtu katere spi zemlja, naša stara mati, naša drevesa so njeni lasje in naše okrasje njeno cvetje. (Na tej zemlji ni smrti.) Zato ne spreminjaj njene krhke sestave! Ne lomi zrcal njenih vrtov. Ne plaši zemlje, ne zadajaj ji bolečin. Naše reke so njeni oboki in mi smo njeni vnuki, vi in mi, zato je nikar ne uničujte ... Odhajamo, kmalu, zato vzemite našo kri in jo pustite takšno, kot je, najlepše, kar je bog zapisal v vodo, zanj in za nas. V vetru bomo poslušali glasove svojih prednikov, prisluhnili bomo njihovemu utripu v popkih naših dreves. Ta zemlja je naša stara mati, vsa sveta, kamen za kamnom, ta zemlja je koliba božanstev, ki so bivala z nami, in nam, zvezda za zvezdo, osvetljevala noči molitev ... Hodimo bosi, da se dotikamo duše kamnov, in hodimo goli, da se oblečemo v dušo zraka. Ženske nam vračajo darove narave. Naša zgodovina je njena zgodovina. Čas je imel čas, da se na njej rodimo in da se vanjo vrnemo: zemlji vračamo njene duše, korak za korakom. Spomin na svoje ljubljene hranimo v vrčih, skupaj s soljo in oljem, na ptice potokov smo obešali njihova imena. Bili smo prvi, med nebom in modrino naših vrat ni zaves in ni konjev, ki bi po poljih jedli travo naših srn, in ni tujcev, ki bi šli mimo v noči naših žena, zato pustite piščal vetru, da objokuje ljudstvo tega ranjenega kraja ... in da jutri objokuje vas, in da jutri ... objokuje vas! 5 Ko se poslavljamo od svojih ognjišč, ne odzdravljamo ... ne pišite nam zapovedi novega boga, boga železa, in ne zahtevajte mirovne pogodbe od mrtvih, kajti od njih še nobeden ni ostal, da bi razglasil mir s seboj in z drugimi. Tu bi lahko dolgo živeli, če ne bi bilo angleških pušk, francoskega vina in gripe, živeli smo, kot se spodobi živeti s srnjadjo. V ustnem izročilu hranimo svojo zgodovino, oznanjamo vam nedolžnost in marjetice. Vam vaš bog in nam naš bog, vam vaš včeraj in nam naš včeraj. Čas je reka, ki jo motrimo, čas solz je zdaj v nas ... Mar ne znate na pamet vsaj nekaj poezije, da bi ustavili masaker? Kaj vas niso rodile ženske? In niste pili kot mi mleko hrepenenja po materi? Mar si niste kot mi nadeli kril, da bi dohiteli lastovice? Naznanili smo vam pomlad, zato skrijte orožje! Lahko bi si izmenjali darila in petje. Tu je bilo moje ljudstvo. Tu je umrlo moje ljudstvo. In tu skriva kostanj duše mojega ljudstva. Moje ljudstvo se vrne kot zrak, kot svetloba in voda. Z mečem si vzemite zemljo moje matere, toda v svojem imenu ne podpišem sporazuma sprave med umorjenim in morilcem, v svojem imenu ne podpišem prodaje niti pedi trnja okrog koruznih polj. Vem, da zadnjič gledam sonce in se zavijam v svoje ime, vem, da padem v reko in se vrnem v srce svoje matere. Vstopi, gospodar belcev v svojo dobo ... in dvigni na mojem truplu kip svobode, ki ne odzdravlja, in izkleši železni križ na mojo kamnito senco, kajti kmalu se dvignem na vrhove pesmi, pesmi skupnega samomora, ko se poslavljamo od svoje daljne zgodovine. Spustil bom ptice naših glasov: Tu so tujci zmagali nad soljo, morje se je pomešalo z oblaki, tujci so zmagali nad plevami pšenice in postavili cevi za brzojavko in elektriko. Tu se je od žalosti ubil sokol, tu so tujci zmagali nad nami. Za nas ne ostane nič v novi dobi. Tu naša telesa hlapijo, oblak za oblakom, v prostranost. Tu se naše duše lesketajo, zvezda pri zvezdi, v prostranosti pesmi. 6 Mnogo časa mora preteči, da postane naša sedanjost preteklost kot mi. Odhajamo v svojo smrt, najprej bomo branili drevje, ki ga nosimo, zvon noči in luno, ki si jo želimo nad našimi kolibami, branili bomo nespamet naših srn, glino naše lončevine in svoje perje v krilih poslednjih pesmi. Kmalu boste postavili svoj svet na našem svetu: po naših grobiščih si boste utirali poti do satelita. To je čas industrije. To je čas kovine, iz kosa oglja se bo točil šampanjec močnih ... Tam so mrtvi in naselbine, mrtvi in buldožerji, mrtvi in bolnice, mrtvi in radarski ekrani, ki opazujejo mrtve, ki umrejo večkrat v življenju, in mrtve, ki živijo še po smrti, in mrtve, ki vzgajajo zver civilizacije, in mrtve, ki umrejo, da nosijo zemljo na svojih ostankih ... Kam pelješ, gospodar belcev, moje ... in svoje ljudstvo? V katero brezno vodi ta robot, oborožen z letali in letalonosilko, h kateri prostrani globeli se vzpenjate? Imejte, kar hočete, novi Rim, Šparto tehnologije in ideologijo norosti. Mi bomo zbežali iz časa, za katerega nismo pripravljeni. Odšli bomo k domovini ptic kot jata preminulih ljudi, iz kamnov svoje zemlje bomo gledali svojo zemljo, iz razpok oblakov bomo gledali svojo zemljo, iz besed zvezd bomo gledali svojo zemljo, iz zraka, jezer, iz nežnih koruznih laskov, iz nagrobnega cvetja, iz javorovega listja, iz vsega, kar vas obdaja, belci. Mrtvi umirajo, mrtvi živijo, mrtvi se vračajo, mrtvijo razkrijejo skrivnosti. Dajte zemlji čas, da razodene resnico, vso resnico o vas, o nas in o nas in o vas! 7 Mrtvi spijo v sobah, ki jih boste zgradili, mrtvi obiskujejo preteklost v krajih, ki jih rušite, mrtvi prečkajo mostove, ki jih boste zgradili, mrtvi osvetljujejo noči metuljev, mrtvi prihajajo ob svitu, da z vami spijejo čaj, tako mirni, kot so jih zapustile vaše puške, zato pustite, vi, gostje v tem kraju, za gostitelje proste sedeže ... da vam preberejo pogoje miru ... z mrtvimi! RESNICA IMA DVE PLATI IN SNEG JE ČRN Resnica ima dve plati ... in sneg je črn nad našim mestom. Obupali smo do konca in konec hodi z odločnimi koraki po tleh, prelitih s solzami, proti zidu ... z odločnimi, trdnimi koraki. Kdo sname naše zastave: mi ali oni? Kdo nam prebere »sporazum sprave« ... o angel smrti! Vse je že vnaprej pripravljeno za nas. Kdo nam sname imena z identitete: ti ali oni? Kdo v nas zasadi govor diaspore? »Blokade nismo mogli zlomiti, zato predajmo ključe svojega raja poslancu miru, da se rešimo.« Resnica ima dve plati ... Sveti simbol je bil meč v naših rokah in nad nami. Kaj si storil z našo trdnjavo dan pred tem? Nisi se boril, ker se bojiš mučeništva ... Tvoj prestol je tvoja krsta. Zato nôsi krsto, da ohraniš prestol ... ti angel čakanja. Ta mir nas zapusti kot prgišče prahu. Kdo pokoplje naše dneve za nami: ti ali oni? Kdo dvigne njihove zastave nad naše zidove: ti ali obupani vitez? Kdo obesi njihove zvonove nad našo pot, ti ali nesrečni čuvaj? Vse je že vnaprej pripravljeno za nas. Zakaj odlašaš s koncem ... o angel smrti? VEČNOST KAKTUSA - Kam me pelješ, oče? - V smer vetra, sin moj ... ... ko sta zapuščala nižave, kjer so Bonapartovi vojaki postavili grič za opazovanje senc na starem zidu Ake, je oče rekel sinu: Ne boj se, nikar se ne boj brenčanja krogel! Tesno se oprimi zemlje, da se rešiš! Rešil se boš, povzpel na severni hrib in se vrnil, ko se oddaljeni vojaki vrnejo domov. - Kdo bo živel v hiši za nami, oče? - Ostala bo taka, kot je, sin moj! Otipal je svoj ključ, kot si otipa ude in se pomiril. Ko sta prečkala trnjevo ograjo, mu je rekel: - Zapomni si, sin moj, tu so Angleži dve noči zapored križali tvojega očeta na kaktusovih trnih in nikoli ni priznal. Odrasel boš, sin, in pripovedoval tistim, ki dedujejo njihove puške, zgodbe krvi na jeklu ... - Zakaj si pustil konja samega? - Da bi hiši delal družbo, sin, saj hiše brez stanovalcev umrejo ... Od daleč odpre večnost svoja vrata nočni karavani. Stepski volkovi tulijo zaradi splašene lune. Oče govori sinu: Močan bodi kot ded! Povzpni se z menoj na zadnji hrastov grič, sin moj, in zapomni si, da je tu padel janičar z vojne mule, zato vzdrži z menoj, da se vrneva. - Kdaj, oče? - Jutri, ali čez dva dni, sin! Bilo je nespametno jutro, ki je za njima žvečilo veter v dolgih zimskih nočeh. Vojaki Ješua ben Nuna so zgradili svojo trdnjavo iz kamnov naše hiše, onadva pa sopeta po stezi do Kane: - Tod mimo je šel naš Gospod nekega dne. Tu je spremenil vodo v vino in veliko govoril o ljubezni. Sin, spomni se na jutri. Spomni se križarskih trdnjav, ki jih je pozobala aprilska trava, ko so vojaki odšli ... KOLIKOKRAT JE KONEC Z NAMI O svojih dneh razmišlja skozi cigaretni dim in pogleda na žepno uro: Če bi mogel, bi jo upočasnil, da bi prestavil zrelost ječmena! Iz sebe izstopi utrujen, brezvoljen: Prišel je čas žetve! Klasi so težki, srpi zanikrni in dežela je zdaj daleč od svojih preroških vrat. Libanonsko poletje mi govori o mojem grozdju na jugu. - Govoriš z menoj, oče? - Na Rodosu so podpisali premirje, sin moj. - Kaj ima to z nami? - In vsega je bilo konec. - Kolikokrat pa je konec z nami, oče? - Vsega je bilo konec. Opravili so svojo dolžnost: borili so se z zlomljenimi puškami proti sovražnikovim letalom. Opravili smo svojo dolžnost in se oddaljili od mahagonijevega drevesa, da ne bi premaknili klobuka vojskovodje. Prodali smo prstane naših žena, da bi lahko lovili ptice, sin moj. - Bomo ostali tukaj, oče? Pod vrbo vetra, med nebom in morjem? - Sin moj! Vse, kar je tu, bo podobno nečemu tam. V nočeh bomo podobni sami sebi in zažgala nas bo večna zvezda podobnosti, sin moj! - Oče, bolj počasi! - Pustil sem okna, odprta za gruljenje golobov, pustil sem obraz na robu vodnjaka in besede na vrvi kašče, ki pripovedujejo, pustil sem temo v njeni noči, pokrito z volno mojega čakanja. Pustil sem oblak na drevesu fige, da si posuši svoje hlače, pustil sem sen, da se obnovi sam v sebi, in pustil sem mir, sam, tam na zemlji ... - Kaj si sanjal v moji budnosti, oče? - Dvigni se, sin moj, vrniva se! OD DALEČ VIDIM PRIHAJATI SVOJO PRIKAZEN Na vse, kar hočem, gledam kot balkon, gledam prijatelje, ko nosijo večerno pošto: vino in kruh, nekaj romanov in plošč ... Gledam galeba in tovornjake z vojaki, ki spreminjajo drevje tega kraja. Gledam psa svojega soseda, ki se je preselil iz Kanade pred letom in pol. Gledam ime »Abu Atajeb Al-Mutanabi«7, ki na konju pesmi potuje iz Tiberije8 v Egipt. Gledam perzijsko vrtnico, kako se pne po železni ograji. Na vse, kar hočem, gledam kot balkon. Gledam drevesa, ki čuvajo noč pred seboj in bdijo nad spancem tistih, ki me hočejo mrtvega ... Gledam veter, ki v sebi išče svoj dom. Gledam žensko, ki se sonči sama v sebi. Gledam sprevod starih prerokov, ko romajo bosi v Jeruzalem in se sprašujem: Mar za novo dobo obstaja kak nov prerok? Na vse, kar hočem, gledam kot balkon. Gledam svojo podobo, kako beži sama pred sabo na kamnito lestev, kako nosi robček moje mame in plapola v vetru: Kaj bi bilo, če bi bil spet otrok? In bi se vrnil k tebi ... in bi se ti vrnila k meni. Gledam deblo oljke, ki je skrila Zaharijo, gledam izumrle besede v slovarju »Lisán alarab«9. Gledam Perzijce, Bizantince, Sumerce in nove begunce ... Gledam ogrlice, Tagorejeve siromakinje, kako jih drobijo vozovi čednega princa ... Gledam smrdokavro, utrujeno od kraljevih žalitev, gledam metafiziko: Kaj se zgodi po pepelu? Gledam svoje telo daleč, v strahu ... Na vse, kar hočem, gledam kot balkon. Gledam na svoj jezik čez dva dni. Zadostuje le nekaj odsotnosti, da Ajshil odpre vrata miru, zadostuje že kratek govor, da Antonij zaneti vojno, in ženska roka v moji je dovolj, da objamem svobodo in v mojem telesu znova poženeta plima in oseka. Na vse, kar hočem, gledam kot balkon. Gledam svojo prikazen, ki prihaja od nekje daleč ... PESNIŠKE PRIPRAVE Edina naloga planetov je, da so me naučili brati: imam jezik na nebu in jezik na zemlji. Kdo sem? Kdo? Tu ne pričakujem odgovora. Morda pade zvezda na svojo sliko, morda me kostanjev gozd ponoči dvigne proti galaksiji in poreče: Tu ostaneš! Pesem je zgoraj in lahko me nauči, kar hoče, tako je, kot bi odprl okno in opravljal svoja hišna dela med miti. Lahko si me za nekaj časa vzame za moža. Oče je spodaj, oljko nosi staro tisoč let, ni vzhodna ne zahodna. Morda si odpočije od osvajalcev, mi posveti nekaj nežnosti, nabere zame lilije. Pesem se oddaljuje od mene in vstopa v luko mornarjev, ki ljubijo vino in se ne vračajo dvakrat k isti ženski, ki ne čutijo hrepenenja do ničesar in tudi žalosti ne! Od ljubezni me še ni bilo konec, toda mati, ki vidi poglede svojega sina v nageljnu, se boji, da ne bi ranila vaze, in joka, da bi odgnala nesrečo, še preden se ta prikaže, in joka, da bi me živega vrnila s poti pasti, da bi tu živel. Pesem je nekje vmes, s prsmi dekleta lahko osvetli noči, z jabolkom lahko ožari telesi in s krikom gardenije zmore vrniti domovino! Pesem leži pred menoj, z ročnim delom zmore voditi mite, toda odkar sem našel pesem, sem pregnal sebe, zato se sprašujem: Kdo sem? Kdo? KO SE ODDALJUJE Sovražnik, ki pije čaj v naši koči, ima v dimu kobilo in hčer z gostimi obrvmi, rjavimi očmi in lasmi, dolgimi kot noči petja na ramenih. Njena slika ga spremlja, ko prihaja k nam na čaj. Toda nič nam ne pove o njenih večernih opravkih in o konju, ki so ga pesmi pustile na vrhu griča ... V naši koči si sovražnik odpočije od puške, odloži jo na dedov stol, kot gost si lomi naš kruh. Za hip zadrema na sedežu iz bambusa in nežno poboža kožuh naše mačke. Vedno nam pravi: Ne zamerite, žrtve! Vprašamo ga: Kdo pa je to? Odgovori: Kri, ki je ne posušijo noči ... Ko odhaja, se svetlikajo gumbi na njegovi srajci. Lahko noč! In pozdravi naš vodnjak in naše figovce in počasi stopaj po naših sencah skozi polja ječmena. Pozdravi tudi našo cipreso v višavah in ponoči nikoli ne pozabi odprtih hišnih vrat. Ne pozabi tudi, da se konj boji letal. In pozdravi nas tam, ko boš imel čas ... Besede, ki smo mu jih želeli izreči pri vratih, je dobro slišal, prav dobro, toda udušil jih je z naglim kašljem in jih odvrgel ... Zakaj obišče žrtev vsak večer? Na pamet zna naše pregovore kot mi in ponavlja naše pesmi o naših srečanjih v svetih krajih. Če ne bi bilo puške, bi piščal sledila piščali ... Vojne ne bo konec, dokler se bo zemlja vrtela v nas. Zato bodimo dobri. Prosil nas je, naj bomo dobri. Bral nam je poezijo Yeatsovega pilota: Ne maram tistih, ki jih branim, in ne sovražim tistih, proti katerim se borim ... Nato je zapustil našo leseno kočo in se spustil kakih osemdeset metrov proti naši kamniti hiši, tam na obrobju nižine ... Tujec, pozdravi našo hišo. So skodelice naše kave še vedno, kot so bile? Še duhaš vonj naših prstov na njih? Boš lahko rekel svoji hčerki z gostimi obrvmi, da ima odsotnega prijatelja, ki bi jo želel obiskati z edinim namenom, da vstopi v njeno ogledalo in vidi svojo skrivnost: Kako se nadaljuje njegovo življenje, ko ga ni, namesto njega? Pozdravi jo, če boš imel čas ... Besede, ki smo mu jih želeli izreči, je dobro slišal, prav dobro, toda udušil jih je z naglim kašljem, in jih odvrgel. Ko se oddaljuje, se svetlikajo gumbi na njegovi srajci. LEKCIJE IZ KAMASUTRE S kozarcem pijače, okrašenim z lazuritom, čakaj nanjo, zvečer ob ribniku, s kolonjsko vodo, čakaj nanjo, s potrpežljivostjo konja, utrjenega za gorske strmine, čakaj nanjo, s pretanjenim, izbranim okusom princa, čakaj nanjo, s sedmimi blazinami, napolnjenimi z lahkimi oblaki, čakaj nanjo, z žarom ženskega kadila, ki napolni prostor, čakaj nanjo, z vonjem moške sandalovine okoli konjevih pleč, čakaj nanjo, ne hiti, četudi pride kasneje, čakaj nanjo, in če pride pred časom, vseeno čakaj nanjo, ne prestraši ptic na njenih kitkah, in čakaj nanjo, naj se udobno namesti kot vrt v svojem razcvetu, in čakaj nanjo, da vdahne ta zrak, ki je tuj njenemu srcu, in čakaj nanjo, da privzdigne z noge svoje oblačilo, oblak za oblakom, in čakaj nanjo, ponudi ji vodo pred vinom in nikar ne strmi v dvoje prepelic, ki dremljeta na njenem oprsju, in čakaj nanjo, počasi se dotakni njene roke, ko na marmor odloži svoj kozarec, kot bi ji obrisal roso, in čakaj nanjo, pogovarjaj se z njo tako, kot bi piščal nagovarjala splašeno violinsko struno, kot bi bila oba priči temu, kar za vaju snuje jutri, in čakaj nanjo, zlošči ji noč, prstan za prstanom, in čakaj nanjo, dokler ti noč ne poreče: Na svetu ni ničesar, razen vaju. Tedaj jo nežno vzemi v svojo želeno smrt, in čakaj nanjo. OBLAK IZ SODOME Po tvoji noči, zadnji zimski noči, je bila obrežna cesta brez nočnih čuvajev. Ni sence, ki bi mi sledila, ko se je porušila tvoja noč pod soncem moje péte pesmi. Kdo mi zdaj pravi: Pusti včeraj in sanjaj s svojo popolno, svobodno podzavestjo! Moja svoboda sedi zdaj ob meni, z menoj in na mojih kolenih kot krotka mačka. Strmi vame in v to, kar si mi včeraj zapustila: svoj odišavljen šal, video trakove o plesu z volkovi, venec jasmina na mahu srca. Kaj naj s svobodo po tvoji noči, zadnji zimski noči? Oblak iz Sodome je odjadral v Babilon že pred več sto leti, toda njen pesnik Paul Celan10 se je danes utopil v pariški reki. Ne boš me spet vodila k reki. Čuvaj me ne bo vprašal: Kako ti je danes ime? Ne bova preklela vojne, ne bova preklela miru. Ne bova splezala na vrtni zid in iskala noč med dvema vrbama in dvema oknoma in ne boš me vprašala, kdaj mir odpre golobom vrata najine trdnjave. Po tvoji noči, zadnji zimski noči, so vojaki postavili kasarno v oddaljenem kraju. Na mojem oknu je pristala bela luna, vsak s svojo svobodo sva tiho obsedela in strmela v svojo noč. Kdo sem? Kdo sem po tvoji noči, zadnji zimski noči? SONATA II Ko obrneš svojo senco k reki, morda ne terjaš od nje ničesar, razen nejasnosti. Malo jeseni prši vodo iz deževnega oblaka na jelena in na drobce s popotovanj, ki si nam jih pustila. Tvoja nejasnost, mlečna cesta, je prah planetov brez imen, noč tvoje skrivnostnosti je biser, ki osvetli le vodo. Govor lahko z eno samo besedo »ljubim« ožari noč popotnika med jetniki in drevoredom palm. Ko sem te uzrl, sem videl svoj jutri .../ Jaz sem ta, ki je videl evangelije, ki jih je napisal zadnji pogan na pobočju gore Gilead11 pred starodavnimi deželami ali za njimi. Sem oblak in vračam se k figovcu, ki nosi moje ime, tako kot nosi meč obraz umorjenega. Ko obrneš svojo senco k meni, morda podariš metafori pomen tega, kar se v kratkem zgodi ... STENSKA POSLIKAVA odlomek pesnitve To je tvoje ime, je rekla neka ženska in izginila v polžasto zavitem hodniku ... Vidim nebo na dosegu rok. Krila belega goloba me nosijo k drugemu otroštvu. Nisem samo sanjal, da sanjam, vse je resnično in vem, da sem se odgnal stran ... in odletel. To bom, kar postanem v poslednjem vesolju. Vse je belo, morje, ki visi na strehi belega oblaka, bel je neobstoj na belem nebu absolutnosti. Bil sem in nisem bil sam v tej beli večnosti. Prišel sem pred svojim časom, niti enega angela ni bilo, da bi me vprašal: Kaj si delal tam na svetu? Slišal nisem ne vzklikov pravičnikov ne stokov grešnikov, sam sredi beline, sam ... Nič me ne boli na pragu sodnega dne. Ne čas ne čustva. Ne čutim ne lakote stvari ne teže skrbi. Nikogar ne najdem, da bi ga vprašal: Kje je zdaj moj kje? Kje je mesto mrtvih in jaz sem kje? Tu v ne-tukaj »brezčasju« ni neobstoja in ni obstoja. Kot bi umrl že prej ... Poznam te sanje in vem, da grem v neznano. Morda sem nekje še živ in vem, kaj hočem ... Nekoč postanem, kar želim. Nekoč postanem misel, ki je ne meč ne knjiga ne bosta zasadila v neplodna tla, kot dež na goro, razpokano od poganjkov trave. Ni zmagala moč in pravica ni pregnana. Nekoč postanem, kar želim. Postanem ptica in iz svojega neobstoja iztrgam svoj obstoj. Ko zgorijo krila, sem bliže resnici in se dvignem iz pepela. Sem pogovor sanjačev, zapustil sem svoje telo in dušo, da bi nadaljeval začrtano pot do pomena, ki me je zažgal in izginil. Sem odsotnost, nebesni begunec. Nekoč postanem, kar želim. Postanem trta, da me iztisne poletje. Naj pijejo moje vino mimoidoči pod lestenci sladkornega prostora! Sem poslanstvo in poslanec, naslov in pošta. Nekoč postanem, kar želim. STANJE OBLEGANJA Izbor kratkih pesmi Obleganje je čakanje na nagnjeni lestvi sredi viharja. Spreminja me iz pevca v šesto struno violine. * Tu, ob strminah gričev, pred zatonom in ustjem časa, v bližini vrtov odrezanih senc, počnemo to, kar počnejo jetniki in brezdelneži: gojimo upanje. * Dežela ob svitu, postali smo manj pametni, ker strmimo v trenutek zmage. * V naši nôči, ki se lesketa od topov, ni nočí. Sovražniki ne spijo, prižigajo nam luči v trdi temi kleti. * Nebo je opoldne svinčeno in ponoči oranžno, srca pa ostajajo neopredeljena kot vrtnice ograje. * Vi, na pragovih hiš, vstopite in spijte arabsko kavo z nami, morda nazadnje le začutite, da ste ljudje, kot mi. Vi, na pragovih hiš, odidite z našega jutra, morda nazadnje le verjamemo, da smo ljudje, kot vi. * Med obleganjem najdemo čas za zabavo: kockamo, beremo svoje novice v poročilih ranjenega včeraj in beremo horoskop: v letu dva tisoč dva se kamera nasmehne rojenim v znamenju obleganja. * Vsakič ko pride včeraj k meni, mu rečem: Nisva se zmenila za danes, zato pojdi stran in pridi jutri. * Vsaka smrt, četudi pričakovana, je prva smrt, kako naj bi videl luno spati pod vsakim kamnom? * Ko izginejo letala, vzletijo golobi beli, beli, s svobodnimi krili umijejo lice neba, spet dosežejo prostranost in si prilastijo zrak in zabavo. Vse višje in višje letijo golobi beli, beli. Ko bi le bilo nebo resnično (je rekel neki mimoidoči med dvema bombama). * Ciprese za vojaki so minareti, ki branijo nebo pred spustom. Za železno ograjo, pod stražo tanka, urinirajo vojaki. Jesenski dan nadaljuje svoj zlati sprehod po široki cesti kot cerkev po nedeljski maši ... * V lastni samoti bom zakričal, ne z namenom, da bi zbudil speče, temveč zato, da moj krik prebudi mene iz moje domišljije za zapahi. * Svojo žalost hranimo v vrčih, da je vojaki ne bi videli in slavili obleganja ... Hranimo jo za druge čase, za spomin, za nekaj, kar nas preseneti na poti. Ko bo življenje teklo kot po navadi, se bomo tako kot drugi žalostili zaradi osebnih stvari, ki jih prekrijejo veliki naslovi, zato se ne oziramo na krvavitve iz svojih ranic. Šele jutri, ko prostor ozdravi, bomo občutili stranske znake. * Smrti: Vemo, iz katerega tanka prihajaš. Vemo, kaj hočeš ... zato se vrni brez enega prstana, opraviči se vojakom in oficirjem in reci: Mladoporočenca sta opazila, da ju gledam, omahovala sem, nato pa vrnila nevesto njenim ... vso objokano. * Moj Bog, moj Bog! Zakaj si me zapustil, ko sem bil še otrok ... in me nisi preizkušal? * Mati je rekla: Nisem ga videla stopati v lastni krvi, nisem videla škrlata na njegovih stopalih. Naslanjal se je na zid, v roki je držal skodelico vročih kamilic in razmišljal o svojem jutri. * To obleganje bo trajalo, dokler oblegovalec tako kot obleganec ne spozna, da je naveličanost le ena od človeških lastnosti. * Vi, nespeči! Mar niste že utrujeni od opazovanja svetlobe v naši sôli in od žarenja rož na naših ranah? Kaj res še niste utrujeni, vi, nespeči? * Tu stojimo. Tu sedimo. Tu vztrajamo. Tu bomo večno. Imamo en sam cilj: obstajati. Šele potem se bomo razhajali o vsem. Razhajali se bomo o podobi narodne zastave (in dobro bi storilo, ti moje živo ljudstvo, ko bi si za simbol izbralo preprostega osla). Razhajali se bomo o besedilu nove himne (in dobro bi bilo, ko bi si izbralo svatbeno pesem golobov). Razhajali se bomo o obveznostih žensk (in dobro bi bilo, ko bi si izbralo damo za vodjo varnostne službe). Razhajali se bomo o odstotkih in o tem, kaj je javno in kaj zasebno. Razhajali se bomo o vsem. Toda imamo en sam cilj: obstajati. Šele potem najde človek čas za izbiro cilja. * Že malo neskončne sinje prostranosti zadostuje, da nam olajša težo tega časa in omili pripeko tega prostora. * To obleganje bo trajalo, vse dokler ne obrežemo dreves z rokami zdravnikov in duhovnikov. * Obleganje, to moje metaforično obleganje, bo trajalo, dokler se ne naučim asketike meditacije. Pred mojo dušo - je jokala lilija, za mojo dušo - je jokala lilija. Prostor pa strmi v nesmisel časa. * O ljubezni sem napisal dvajset vrstic in zdelo se mi je, da se je to obleganje umaknilo za dvajset metrov! ... * Najde se čas za ironijo: moj telefon ne zvoni, zvonec na vratih ne zvoni. Kako si bil torej prepričan, da me ni bilo tu? * » Jaz ali on.« Tako se vojna začne, konča pa z mučnim srečanjem: »Jaz in on.« * »Jaz sem ona do konca.« Tako se ljubezen začne, konča pa se z mučnim slovesom: »Jaz in ona.« * (Kvaziorientalistu.) Naj bo, kakor misliš. Predpostavimo, da sem zabit, zabit, zabit, ne igram golfa, ne spoznam se na tehnologijo in ne znam voziti letala! Zato si torej vzel moje življenje, da si iz njega ustvariš svojega? Če bi bil ti kdo drug in bi bil jaz kdo drug, bi bila prijatelja, ki si priznavata potrebo po zabitosti ... Mar nima zabiti, prav tako kot Jud v »Beneškem trgovcu«, srca, kruha in solznih oči? * Med obleganjem čas postane prostor, ki je okamnel v večnosti. Med obleganjem prostor postane čas, ki je zamudil svoj trenutek. * Mučenik mi pojasnjuje: Za obzorjem nisem iskal devic večnosti, kajti ljubim to življenje na zemlji, med pinijami in figovci, toda do njega nisem mogel priti, zato sem ga iskal z vsem, kar imam: s krvjo na telesu sinjine. * Mučenik me opozarja: Ne verjemi njihovemu veselju, verjemi očetu, ko gleda mojo sliko: Kako to, da si zamenjal najini vlogi, sin, in odšel pred menoj? Prvi sem jaz, prvi sem jaz. * To obleganje bo vse hujše z namenom, da nas prepriča, naj z neomejeno svobodo izberemo neškodljivo suženjstvo. * Upirati se pomeni preverjati zdravje srca in mod in ukoreninjeno bolezen: upanje. * (Bralcu.) Ne zaupaj pesmi, hčeri odsotnosti, saj ni slutnja niti misel, temveč brezna čut. * Tiho, tiho, zdaj želijo vojaki prisluhniti pesmim, ki so jih poslušali mučeniki, in so ostale kot vonj kave na njihovi krvi ... sveže. * Skodelice naše kave, vrabci, zeleno drevje, modre sence in sonce skače z zida na zid kot gams ... Voda v oblakih neskončnih oblik, od tega, kar nam je ostalo od neba, in druge stvari prestavljenih spominov dokazujejo, da je to jutro močno in veličastno in da smo gostje večnosti. * Dežela malo pred svitom, kmalu, kmalu zaspijo zvezde v jeziku poezije. Kmalu se poslovimo od te dolge poti in se vprašamo: Kje naj začnemo? Kmalu bomo opozorili svojo lepo gorsko narciso na obsedenost s svojo podobo: Ne ustrezaš več pesmi, zazri se v popotnice! * Mir so besede popotnika v tebi popotniku na drugi strani ... * Mir sta goloba, ki si delita poslednje gruljenje na robu prepada. * Mir je hrepenenje dveh sovražnikov, vsakega posebej, po zehanju na pločniku dolgočasja. * Mir je stok zaljubljencev, ki se umivata z mesečino. * Mir je odpuščánje močnega tistemu, ki je šibkejši po orožju in močnejši po vztrajnosti. * Mir je lom mečev pred lepoto narave, ko rosa premaga železo. * Mir je vlak, ki povezuje potnike, ki se vračajo ali odhajajo na izlet v predmestje večnosti. * Mir je nežen, krotek dan lahkih korakov, ki nikogar ne sovraži. * Mir je priznanje resnice. Kaj ste storili z duhom umorjenega? * Mir je delo na vrtu. Kaj bomo kmalu sejali? NE OPRAVIČUJ SE ZARADI TEGA, KAR SI STORIL Ne opravičuj se zaradi tega, kar si storil, rečem samemu sebi in se obrnem k svojemu drugemu jazu. Tvoji spomini so na dlani: opoldansko dolgočasje v mačjem snu, petelinova roža, dehteči vonj žajblja, materina kava, rogoznica in blazine, železna vrata tvoje sobe, muhe okrog Sokrata, oblak nad Platonom, zbirka vznesene poezije, očetova slika, enciklopedija krajev12, Shakespeare, trije bratje in tri sestre, tvoji prijatelji iz otroštva in radovedneži: » Je to on?« Očividci so različnih mnenj: »Morda je, morda ni.« Vprašal sem: »Kdo pa je on?« Niso mi odgovorili. Zašepetal sem drugemu jazu: »Ali je on tisti, ki je bil ti ... jaz?« Povesil je pogled. Ozrli so se na mater, da priča, ali sem jaz on … zato se je pripravila zapeti na svoj način: »Sem mati, ki ga je rodila, in moč vetrov ga je vzgojila.« Ukazal sem drugemu jazu: »Ne opravičuj se nikomur, le materi!« IMAMO DEŽELO Imamo deželo, ki nima mej, tako kot naša misel o neznanem, tesna in prostrana obenem. Dežela ... Ko hodimo po njenem zemljevidu, nam je tesno, vodi nas v siv predor, da zavpijemo v njenem blodnjaku: Še te ljubimo, naša ljubezen je dedna bolezen. Dežela ... Ko nas izžene v neznano ... zraste. Zrastejo vrbe in opisi, zraste njena trava in zrastejo modre gore. Na severu duše se širi jezero in na njenem jugu se dvigajo klasi. Sad limonovca sije kot svetilka v noči priseljenca. Zemljepis žari s svetimi knjigami. Veriga hribovja postane vnebohod v višave ... višave. »Če bi bil ptica, bi si zažgal krila,« si reče izgnanec. Vonj jeseni postane podoba vsega, kar imam rad ... rahlo pršenje se je prikradlo do posušenega srca, zato si je domišljija odprla svoje vire in postala prostor, edina resničnost. Vse v daljavi postaja podeželsko prvobitno, kot bi se Zemlja še vedno pripravljala na srečanje z Adamom, ko se je ta spustil iz svojega raja v pritličje zemlje. Pravim vam: To je naša dežela, nosi nas v svojem drobu ... Kdaj smo se rodili? Ali si je Adam vzel dve ženi, ali pa se še enkrat ponovno rodimo, da pozabimo na izvirni greh. Z NJENO ODSOTNOSTJO SEM USTVARIL NJENO PODOBO Z njeno odsotnostjo sem ustvaril njeno podobo: iz zemeljskega se začne skrivnostno, nebeško. Tu merim razdalje s predislamskimi kasidami13 ... in odsotnost je moj vodič. DVE OLJKI Stari oljki na severovzhodu. V prvo sem se skril, da prevaram pripovedovalca, in v drugo sem skril rdeče vetrnice. Če želim pozabiti ... se spomnim in se napolnim s sedanjostjo, izberem si dan rojstva, da si uredim pozabo. Spomin se razveja. Tu luna pripravlja gostijo za odsotnost in tam, na jugu vrta, je dal vodnjak Satanu žensko. Vsi angeli, ki jih ljubim, so včeraj zjutraj vzeli pomlad iz prostora in mi zapustili vrh vulkana. Sem drugi Adam. Naučil sem se brati in pisati po naukih svojega greha, moje jutro se začne tu in zdaj. Ko želim pozabiti ... se spomnim in si izberem začetek: Rodil sem se tak, kot hočem, ne junak ne žrtev. Spomin se razveja in poigrava. Tu na severozahodu sta dve stari oljki: v prvi sem našel semena svoje pesmi in v drugi sem našel pismo rimskega vojskovodje: »Vi, bratje oljk, prosim vas za odpuščanje, rotim vas za milost ...« NAZAJ SE NE OZIRAJO Ne ozirajo se nazaj, da bi se poslovili od izgnanstva, saj je izgnanstvo tudi pred njimi. Navadili so se krožne poti, ne naprej ne nazaj, brez severa in juga. »Selijo« se od ograje do vrta. Oporoko zapuščajo na vsakem metru dvorišča: »Ko nas več ne bo, spomnite se samo življenja.« ... »Potujejo« iz žametnega jutra v opoldanski prah in nosijo svoje krste, polne odsotnosti stvari, osebne izkaznice in pisma ljubljeni na neznani naslov: »Ko nas več ne bo, spomnite se samo življenja.« ... »Odpotujejo« iz domov na ulice, kažejo ranjeni znak zmage in govorijo tem, ki jih gledajo: »Še vedno smo živi, zato se nas nikar ne spominjajte!« Izstopajo iz zgodb, da bi zadihali, se posončili. Sanjajo o letenju više ... in više. Dvigajo se in spuščajo, odhajajo in se vračajo, od starih keramičnih ploščic preskočijo do zvezd. In vračajo se nazaj v zgodbo ... ker ni konca za začetek. Iz sanj bežijo k belemu angelu sna z rdečimi očmi, ker opazuje vso to prelito kri: »Ko nas več ne bo, spomnite se samo življenja.« ... NISO VPRAŠALI, KAJ JE PO SMRTI Niso vprašali, kaj je po smrti. Zemljevid raja so poznali na pamet bolj kot knjigo Zemlje. Skrbi jih naslednje vprašanje: Kaj bomo storili pred smrtjo? Živimo ob življenju in ne živimo. Kot bi bilo naše življenje sporni del puščave med bogovi nepremičnin. Mi smo starodavni sosedje prahu. Naše življenje je breme za noč zgodovinarja: »Vsakič, ko jih poskušam prikriti, se zova pojavijo iz odsotnosti.« Naše življenje je breme za slikarja: »Rišem jih, da postanem eden od njih in me prekrije megla.« Naše življenje je breme za generala: » Kako naj odteče kri iz privida?« Naše življenje je biti, kar hočemo biti. Želimo si živeti vsaj malo, le ... toliko, da bi mogli spoštovati vstajenje po smrti. Nehote so citirali filozofove besede: »Smrt nam nič ne pomeni, ko smo, je ni. Smrt nam nič ne pomeni, ko je, nas ni.« Sanje so si uredili drugače in stoje zaspali. UBITI IN NEZNANI Ubiti in neznani. Ni pozabe, ki jih zbere skupaj, in ni spomina, ki jih razkropi ... Pozabljeni v zimski travi ob glavni cesti med dvema zgodbama o junaštvu in trpljenju. »Jaz sem žrtev«. »Ne, samo jaz sem žrtev.« Piscu niso rekli: »Nobena žrtev ne ubije druge žrtve. V zgodbi sta torej morilec in žrtev.« Bili so majhni in so pobirali sneg s Kristusove ciprese, igrali so se z malimi angeli, sinovi istega rodu ... iz šol so bežali pred matematiko in staro, razvneto poezijo, pri barikadah so se igrali z vojaki nedolžno igro smrti. Vojakom niso rekli: »Pustite puške in odprite poti, da metulj lahko zjutraj najde svojo mater in poletimo skupaj z metuljem iz sanj, kajti sanje so pretesne za naša vrata.« Bili so majhni, igrali so se in ustvarjali zgodbo za rdečo vrtnico pod snegom, tam za dvema dolgima zgodbama o junaštvu in trpljenju, in z malimi angeli zbežali v jasno nebo. NIČ MI NE UGAJA »Nič mi ne ugaja,« pravi potnik na avtobusu, »ne radio ne jutranji tisk ne trdnjave na hribih. Želim si jokati.« Voznik pravi: »Počakaj, da pridemo do postaje, tam se zjokaj sam, kakor veš in znaš.« Neka gospa reče: »Tudi meni nič ne ugaja. Pokazala sem sinu svoj grob, prijal mu je in je zaspal, ne da bi se poslovil.« Študent nadaljuje: »Tudi meni nič ne ugaja. Študiral sem arheologijo in v kamnu nisem našel identitete. Sem to res jaz?« Vojak pravi: »Tudi meni nič ne ugaja. Vselej oblegam privid, ki oblega mene.« Živčni voznik naznani: »Približujemo se zadnji postaji, pripravite se za izstop …« Vsi zavpijejo: »Hočemo, kar je za zadnjo postajo!« Zato se odloči in vozi naprej. Rekel sem: »Tu izstopim. Tudi meni, tako kot njim, nič ne ugaja, toda utrujen sem že od tega potovanja.« ČAKANJE Ko čakam, me presune obsedenost s pregledovanjem verjetnih možnosti: Morda je pozabila svojo torbico na vlaku, izgubila moj naslov in mobilni telefon, zato jo je minil tek in si je rekla: V tem rahlem dežju nimam sreče/ Morda jo zadržuje nekaj nenadnega, morda izlet na jug, da bi obiskala sonce. Poklicala me je, a me zjutraj ni našla, ker sem šel po gardenijo za najin večer in po steklenici vina. Morda se je sprla z bivšim možem zaradi spominov in zaprisegla, da se ne bo več ozirala na moškega, ki ji grozi z ustvarjanjem spominov/ Morda se je zaletela v taksi na poti do mene in so ugasnile zvezde njene galaksije ali pod pomirjevali spi/ Morda pa se je pogledala v ogledalo, preden je izstopila iz sebe, si otipala dve veliki hruški, ki sta vzvalovili njeno svilo, in omahovaje zavzdihnila: Le kdo si bolj kot jaz zasluži mojo ženskost/ Morda pa je po naključju naletela na staro ljubezen, ki je še ni prebolela, in jo pospremila na večerjo/ Morda pa je umrla, kajti smrt se, tako kot jaz, zaljubi nenadno, in tako kot jaz, ne mara čakati. KOT SKRIVNOSTNI DOGODEK V hiši Pabla Nerude na obali Pacifika sem se spomnil na Janisa Ritsosa14. Atene so pozdravljale vse, ki so prihajali z morja, v okrogli areni, osvetljeni s krikom Ritsusa: » O Palestina, o ime zemlje, o ime neba, ti boš zmagala ... « Objel me je, se predstavil in z roko pokazal na znak zmage: »To je moj brat.« Čutil sem zmago in se razbil kot diamant, da je od mene ostala le svetloba. * V topli restavraciji si izmenjava nekaj nostalgije do svojih starih domovin in spomine na jutri: stare Atene so bile lepše. Jebus15 ni mogel več vzdržati. General si je nadel masko preroka, da bi jokal in žrtvi ukradel solze: »Dragi sovražnik! Ubil sem te pomotoma, dragi moj sovražnik, ker si nadlegoval moj tank.« * Ristus je rekel: «Šparta se je zlomila v vrtincu atenske domišljije.« Resnica in pravica sta enaki in zmagata skupaj. Pesniški brat! Poezija ima most med včeraj in jutri. Utrujeni prodajalci rib se lahko srečujejo s tistimi, ki prihajajo iz mitologije, in z njimi pijejo vino. * Vprašal sem: Kaj je poezija? ... Kaj je konec koncev poezija? Rekel je: Poezija je nejasni dogodek, prijatelj moj, je tista nerazložljiva nostalgija, ki stvar spremeni v privid in privid v stvar, ki zmore razložiti našo potrebo po delitvi vsesplošne lepote ... * V njegovem domu v starih Atenah ni bilo morja, boginje so urejale življenje skupaj z dobrimi ljudmi, tam je deklica Elektra poklicala staro Elektro in jo spraševala: Sem jaz res ti? * V njegovi tesni, asketski hiši ni noči na terasah, ki bi zrle na kovinski gozd. Njegove slike so akvareli kot pesmi in na tleh njegovega ateljeja so knjige, urejene kot izbrani prodniki. Rekel mi je: Ko poezija več noče dalje, na kamne slikam pasti za prepelice. Vprašal sem: Odkod pride morje v tvoj glas, ko pa mu zate ni mar? Odgovoril je: Iz smeri spominov, čeprav »se ne spomnim, da bi bil majhen«. Dva sovražna brata sem imel ob rojstvu: zapor in bolezen. V JERUZALEMU V Jeruzalemu, mislim da znotraj starega obzidja, tavam od časa do časa brez spomina, ki bi me vodil. Preroki si tam delijo zgodovino svetega ... vzpenjajo se v nebo in se vračajo manj razočarani, manj žalostni, kajti ljubezen in mir sta sveta in prihajata v mesto. Hodil sem po strmini in razmišljal, kako se pripovedovalci razhajajo o besedah, ki jih je svetloba izrekla o kamnu. Mar se zaradi kamna, bledo osvetljenega, netijo vojne? Hodim v snu, strmim v snu. Nikogar ne vidim za sabo. Nikogar pred sabo. Vsa ta svetloba je samo zame. Hodim. Vse bolj lahak. Letim in v razsvetljenju postajam nekdo drug. Besede poganjajo kot trava iz Izaijevih preroških ust: »Če ne verujete, ne boste varni.« Hodim kot bi bil nekdo drug. Moja rana je vrtnica, bela, evangelijska. Roki pa kot goloba na križu jadrata in nosita Zemljo. Ne hodim, letim in v razsvetljenju postajam nekdo drug. Ni prostora, ni časa. Kdo sem? Jaz nisem jaz v prisotnosti vnebohoda. Toda razmišljam: Ko je bil sam, je prerok Mohamed govoril v klasični arabščini: »In kaj potem?« - In kaj potem? se je iznenada zadrla vojakinja. - Spet ti? Kaj te nisem že ubila? Rekel sem: Ubila si me ... toda tako kot ti sem pozabil umreti. KRATKI DOPUST Verjel sem, da sem umrl v soboto in si rekel, da moram nekaj zapustiti, toda našel nisem ničesar. Rekel sem si: Poklicati moram prijatelja, da mu povem, da sem umrl, toda našel nisem nikogar. Pomislil sem, da moram sam v grob, da bi ga napolnil, toda našel nisem nobene poti. Moj grob je ostal prazen, brez mene. Rekel sem si, da moram izpolniti neko obveznost in v senci napisati poslednji verz, toda iz nje je stekla voda na črke. Rekel sem si, da moram nekaj storiti tu in zdaj, toda našel nisem nobenega dejanja, ki bi ustrezalo mrliču, zato sem kriknil: Ta smrt je brez pomena, nesmisel je in zmeda čutov, ne verjamem, da sem povsem umrl, morda sem nekje vmes, morda sem le upokojeni mrlič na kratkem dopustu v življenju. DEKLICA /KRIK Na peščenem obrežju deklica, ki ima starše, starši imajo hišo in hiša ima dvoje oken in vrata ... Na morju vojaška ladja, ki se kratkočasi z lovom na sprehajalce po peščeni plaži: štiri, pet, sedem jih pade na pesek, za las zgreši deklico, kot bi jo obvarovala neka meglena dlan, božja roka. In zakriči: Oče, oče moj! Vstani, vrnimo se, morje ni za take, kot mi! Toda oče, ki je obležal na svoji senci, ji v vrtincu odsotnosti ni odgovoril. Kri na palmah, kri v oblakih. Glas jo ponese višje in dlje od morskega obrežja. Kriči v puščavske noči, toda za ta odmev odmeva ni. Tako postane sama večni krik v neki vroči novici, ki ni več sveža vest, potem ko so se vrnila letala in prestrelila hišo z dvoje okni in vrati! ZELENE MUHE Prizor je enak. Poletje, znoj ... in domišljija, ki nima moči videti za obzorje. Danes je boljši kot jutri. Samo mrtvi so novi. Rodijo se vsak dan. Ko poskušajo zaspati, jih umor iztrga iz njihovega spanja v sen brez sanj. Številke brez cene. Nihče ne išče pomoči od nikogar. Glasovi se ozirajo za besedami v puščavi in odmev je jasen in oster: Nikogar ni. Nekdo reče: »Morilec ima pravico braniti svoj nagon po ubijanju.« Ubiti pa, seveda prepozno, pove: »Žrtev ima pravico braniti svojo pravico do krika.« Klic za molitev se dviguje vse od časa za molitev pa do pogrebov, podobnih si kot jajce jajcu: krste na hitro prenesene, na hitro pokopane ... kajti časa ni, da bi se dokončali obredi, saj v naglici in novih napadih prihajajo novi in novi umorjeni, vsak zase in v skupinah ... ali pa kar vsa družina, ki ne zapušča sirot in mater brez sinov. Nebo je svinčeno sivo, morje je modro sivo, barvo krvi pa so pred kamero zakrili roji zelenih muh. KO BI LE BIL KAMEN Ne hrepenim po ničemer. Včeraj ne mine in jutri ne pride, sedanjost se ne premakne ne naprej ne nazaj. Nič se mi ne dogaja! Ko bi le bil kamen, sem si rekel, ko bi le bil kamen, da me obrusi voda, da ozelenim ali porumenim ... da me postavijo v sobo za kip ali za učno uro iz kiparjenja ali kot snov za nastanek nujnega iz nesmisla ne nujnega. Ko bi le bil kamen, da bi lahko hrepenel po čemerkoli. REKA UMIRA OD ŽEJE Tu je bila reka, imela je dva bregova in nebeško mater, ki jo je dojila iz čistih oblakov. Mala reka je počasi tekla in se spuščala z vrhov gora. Obiskovala je vasi in šotore kot preprost, prikupen gost, dolini Gaur16 je prinesla oleander in palme. Smehljala se je nespečim po bregovih: »Le pijte mleko oblakov, le napojite svoje konje in poletite v Jeruzalem in Sirijo.« Enkrat je opevala viteštvo in drugič ljubezen ... Bila je reka z dvema bregovoma in imela je nebeško mater, ki jo je dojila iz čistih oblakov. Toda mater so ji ugrabili in zadela jo je vodna kap, da je umrla počasi, od žeje. ZAKON STRAHU Morilec gleda privid umorjenega in ne njegovih oči, brez obžalovanja. Tem okoli sebe govori: »Ne obtožujte me, strah me je. Ubil sem, ker me je bilo strah in ubijal bom samo iz strahu.« Tisti gledalci, ki imajo raje psihoanalizo kot nauk pravičnosti, pravijo: »On se samo brani.« Drugi, ki občudujejo zmago napredka nad etiko, govorijo: »Pravičnost je to, kar poklanja radodarnost moči. Umorjeni bi se moral opravičiti zaradi šoka, ki ga je povzročil morilcu!« Tretji, ki obvladajo razliko med stvarnostjo in življenjem, rečejo: »Ko bi se ta nesreča zgodila kje drugje kot v tej sveti deželi, mar bi umorjeni sploh imel ime in slavo? Pojdimo torej potolažit prestrašenega!« Ko so hodili v povorki solidarnosti s prestrašenim morilcem, so jih nekateri mimoidoči tuji turisti spraševali: »Kaj pa je zakrivil otrok?« Odgovorili so: »Odrasel bo in splašil sina prestrašenega.« »In kaj je zakrivila ženska?« Rekli so: »Rodila bo spomin.« »Pa drevo, kaj je zakrivilo?« Rekli so: »Z njega bo vzletela zelena ptica.« Vzklikali so: »Strah in nepravičnost sta temelja oblasti!« Privid umorjenega pa je zrl nanje z jasnega neba. In ko so streljali nanj in niso videli niti kapljice krvi ... so obtičali v strahu! ATENTAT Včasih sem žrtev atentata, ki ga zakrivijo kritiki, ko zahtevajo enako pesem in enako metaforo ... Če stopam po stranski, odročni poti, rečejo: Izdal je pot. Če leporečim o bilki, govorijo: Opustil je upor hrasta. Če spomladi gledam rumene vrtnice, pravijo: Kje pa je narodova kri na njihovih cvetnih listih? Če zapišem: Metulj je moj mlajši brat pri vrtnih vratih, pa pomešajo pomen z žlico za omako. Če zašepetam, mati je mati, če izgubi otroka, oveni in se posuši kot veja, razglasijo: Ona poje na njegovem pogrebu in pleše, kajti njegov pokop je njegova svatba ... Če pogledam nebo, da bi videl, kar je nemogoče videti, menijo: Poezija se dviguje nad začrtane cilje ... Včasih sem žrtev atentata, ki ga zakrivijo kritiki, zato se rešim tega branja, se jim zahvalim za nesporazum in si poiščem novo pesem. POLETJE IN ZIMA Nič novega. Letna časa sta tu dva: poletje, dolgo kot minaret, ki sega v daljavo, in zima kot nuna v spokojni molitvi. Kar se tiče pomladi, pa ta ne more stati na nogah drugače kot takrat, ko pozdravi: »Dobrodošli v času Jezusovega vnebohoda!« Kar se tiče jeseni, pa ta ni drugega kot ena sama osama za razglabljanje o tem, kar je izpadlo iz našega življenja na poti do vrnitve. »Kje smo izgubili življenje?« sem spraševal metulja, ki je letel v svetlobi in izgorel s solzami. BARVAST OBLAK Ko pomivam posodo, se napolnim s svežo praznino in čas zapolnim z mehurčki milnice. Voda iz pipe ima ritem, ki mu manjka glasbilo. Spremljam jo s prekinjenim žvižganjem in z odlomkom iz znane, brezimne pesmi. Zabavam se s peno, podobno oblaku, v katerem se bežne barve lesketajo in ugašajo. Oblak zajamem v dlan in ga porazdelim na krožnike, kozarce, na skodelice, žlice in nože. Oblak se napihne, ko padejo nanj kapljice vode. Zberem ga skupaj in odpihnem v zrak, nasmehne se mi, da se še bolj napolnim s praznino. Ne razmišljam o ničemer drugem kot o tem, da sem jaz sam to brezbrižno popoldne. Neopredeljene slike spomina se spuščajo iz daljnega kraja v umivalnik. Spomini, ki ne ranijo in ne razveseljujejo, kot sprehod po smrekovem gozdu, ali kot čakanje na avtobus v dežju. Umivam jih pazljivo, kot bi v roki držal posodo iz književnega kristala. In ko se prepričam, da se niso razbili, se povrnejo nazaj k svojemu izvoru v smrekov gozd, jaz pa ostanem tu. Zabavam se z milnico in pozabim na vse, kar ne obstaja. Zadovoljno se ozrem na svoj um, čist kot kuhinjsko steklo, in na svoje srce brez vsakršne nesnage kot skrbno umit krožnik. Tedaj začutim, da sem se napolnil s svežo praznino in to praznino napolnim z besedami, ki se ne tičejo prav nikogar, razen mene. ŽIVLJENJE DO ZADNJEGA DIHA Če me spet vprašajo, kaj bom naredil, če danes umrem, ne potrebujem časa za odgovor. Če me premaga spanec, bom zaspal. Če bom žejen, bom pil. Če bi pisal in bi mi moje pisanje ugajalo, bi vprašanje prezrl. Če bi jedel, bi dodal kosu mesa na žaru še malo popra. Če bi se bril, bi morda ranil konico ušesa. Če bi poljubljal svojo ljubico, bi pogoltnil njeno ustnico kot figo. Če bi bral, bi preskočil nekaj strani. Če bi rezal čebulo, bi spustil nekaj solz. Če bi hodil, bi upočasnil svoj korak. Če bi obstajal, kot obstajam zdaj, o neobstoju sploh ne bi razmišljal. Če pa ne bi obstajal, me to preprosto ne bi zanimalo. Če bi poslušal Mozartovo glasbo, bi se približal bivališču angelov. Če bi spal, bi še naprej spal in noro sanjal o gardeniji. Če bi se smejal, bi skrajšal svoj smeh do polovice iz spoštovanja do novice. Kaj naj bi torej storil? Kaj naj bi naredil drugega kot to, četudi bi bil pogumnejši od tepca in močnejši od Herkulesa? SLEDI METULJA Sledi metulja se ne vidijo, sledi metulja ne izginejo. Skrivnostna privlačnost so, ki privablja smisel in odide, ko je pot jasna. So lahkotnost večnega v vsakdanu, strmeče hrepenenje, lepo razsvetljenje. Lepotna znamenja svetlobe so, ko nas vodi do besed naš notranji kažipot. Kot pesem so, ki si prizadeva izreči, pa se nazadnje zadovolji povzemati po senci in ne izreče ničesar ... Sledi metulja se ne vidijo, sledi metulja ne izginejo. KOT V SNU Zbudil se je iznenada in na široko odprl okno žametni svetlobi, jasnemu nebu in zdravemu zraku. Otipal si je telo, ud za udom, in ugotovil, da je cel. Pogledal je na blazino, na njej ni bilo las, ki bi mu izpadli ponoči. Ozrl se je na rjuho in videl ni nobene krvi. Odprl je radio in slišal ni nobenih novic o novih mrtvih v Iraku, Gazi in Afganistanu. Pomislil je, da sanja. Pred ogledalom si je pomel oči in z lahkoto prepoznal svoj obraz. Zakričal je: Živ sem. Stopil je do kuhinje, da bi si skuhal kavo. Dal je žlico medu v kozarec posnetega mleka. Na balkonu je zagledal kanarčka, priletel je na korito z rožami, ki jih je pozabil zaliti. Kanarčka je pozdravil z dobro jutro! in mu natresel krušnih drobtin. Kanarček je odletel na drevesno vejo in zapel. Še enkrat je pomisli, da sanja ... Znova se je pogledal v ogledalo in si rekel: To sem jaz! Prisluhnil je novim poročilom. Nikjer nobenih novih mrtvecev. Razveselil se je tega nenavadnega jutra. Veselje sámo ga je vodilo do pisalne mize in v mislih je imel eno samo vrstico: Živ sem, čeprav ne občutim bolečin. Napolnila ga je radost, da bi zapel kristalni jasnini, ki je padla iz daljave v ta njegov prostor! Sedel je k pisalni mizi in na belem listu našel že napisano vrstico: Živ sem, čeprav ne občutim bolečin. Toda tokrat ni več pomislil, da sanja. Tokrat je bil o tem trdno prepričan. SLIKA IN OKVIR Če se zaradi rahlega potresa zlomi okvir slike, ga odneseš k spretnemu izdelovalcu okvirjev, da ji izdela nov okvir, morda lepši kot prej. Če pa se slika iznakazi zaradi izvirne tehnične napake, okvir pa ostane cel, tega ne potrebuješ več, razen če morda primanjkuje drv v kaminu. Tako je tudi z mislijo: če se zlomi okvir, ji poiščeš novega, ki je močnejši in trdnejši. Če pa se zlomi misel sama, bo njen brezhiben okvir le še žalosten spomin, ki ga boš hranil, kot hrani slab pastir zvonček iz svoje črede izgubljene ovce, ki jo je požrl volk. ČE BI BIL LOVEC Če bi bil lovec, bi dal srni prvo možnost in drugo in tretjo in deseto, da zadrema ... Zadovoljen bi bil s tem, kar mi lahko da: duševni mir v okrilju svojega sna. Odpustim in se zbistrim kot vodni izvir ob njenem skrivališču. Če bi bil lovec, bi se s srno pobratil: Ne boj se puške, ti, nagajiva sestra. In oba bi na varnem prisluhnila zavijanju volka v daljnem polju! BREZBRIŽNEŽ Nič mu ni mar. Če zaprejo vodo do njegove hiše, poreče: »Nič hudega! Zima se bliža.« Če mu odklopijo elektriko, zazeha: »Nič zato, saj zadostuje sonce.« Če mu zagrozijo z manjšo plačo, zavzdihne: »Nič zato, bom pač za mesec dni opustil vino in tobak.« Če ga peljejo v zapor, pravi: »Nič hudega! Bom pač sam s seboj in v družbi svojih spominov.« Če ga odpustijo nazaj domov, meni: »Nič zato, saj je moj dom.« Enkrat pa sem mu jezno zabrusil: »Kako boš pa jutri živel?« Rekel je: »Ni mi mar za jutri. Samo misel je, ki me nikoli ne prešine. Mene tako ali tako nič ne spremeni in tudi jaz ničesar ne bom spremenil ... zato ne zastiraj sonca pred menoj!« Rekel sem: »Nisem prevzetni Aleksander in ti ne Diogen.« Odvrnil je: »Toda v brezbrižnosti je filozofija, znamenje upanja!« POPOLNOST JE ODLIKA OKRNJENOSTI Čas je odletel in nisem z njim odšel ... Kar ustavil se je. Rekel sem: »Saj še nisem pojedel večerje in nisem še vzel vseh zdravil, nisem še napisal zadnje vrstice oporoke in v življenju nisem poravnal še nobenega svojega dolga ...« Videlo me je lačnega ob ograji in me nahranilo s sadeži svojih figovcev ... Videlo me je golega pod milim nebom in me obleklo v svoj oblak bombaža ... Videlo me je spečega na pločniku in me namestilo na zvezdo svojih prsi. Reklo je: »Naučil si me, počakalo bom nate.« Odvrnil sem: »Hvala življenju, ki je darilo in dar ...« Naučil sem se živeti z vso nesrečo, kar jo premorem. Naučilo me je, kako naj pozabim nanj, da ga lahko živim ... Smrt se je vtaknila z besedami: »Nikar ne pozabi, da sem njegova sestra.« Rekel sem: »Vprašanje, kdo je vajina mati, pa ni jasno, in zanj mi ni mar ...« In smrt je odletela z mojega jezika po svojih opravkih. Naj živi življenje! sem vzkliknil, ko sem ga videl, kako se sproščeno in naravno veseli in nasmiha zraku. Ljubi nas in mi ljubimo njega ... Trdo in nežno je obenem, gospod in služabnik ... Za nikomur ne joče, ker nima časa. Mrtve hitro pokoplje in zapleše kot zapeljivka. Včasih je okrnjeno in nato izpopolnjeno. Popolnost je odlika okrnjenosti in spomin je vidna pozaba ... Z življenjem sem se igral, kot bi bilo žoga, ali igra na srečo ... Nikoli nisem razmišljal o uganki, kaj sploh je. »Kako naj me napolni in kako naj ga zapolnim?« sem se spraševal, ko sem uvidel, da mi smrt dopušča čas, da se o tem sprašujem. Čakal sem na čas. Rekel sem si: »Jutri, jutri se poglobim v to vprašanje o življenju.« Toda našel nisem nobenega časa. Kajti čas me je prelisičil in v trenutku moje nepozornosti ... odletel. SKRIVNI ZMENKI Zapahnil sem vrata in vtaknil ključ v žep. Zaprl sem okna in zagrnil zavese. Obrisal sem prah z ogledala, mize in očal. Uredil sem cvetje v vazi in zbral Chopinove nokturne, izklopil sem telefon, da me prijateljica ne bi presenetila z vprašanjem: »Kaj počneš nocoj?« Kako naj ji pojasnim, da imam skrivni zmenek s samim seboj? Prešinilo me je, da noč, tako kot svet, ni več varen kraj ... Brezskrbno sem čakal na zmenek. V dva kozarca sem natočil rdeče vino. Dolgo sem nezbrano razmišljal o tem, kaj bom rekel svojemu obiskovalcu - mojemu jazu. Razmišljal sem o njegovem posebnem načinu, kako me razgalja in mi snema maske ter o njegovem ironičnem vprašanju: »Koliko časa se že nisva srečala?« Rekel mu bom: »Odkar si se napolnil z menoj in jaz s teboj. Odkar si se zatekel k moji podobi o tebi in sem se jaz zatekel k tvoji podobi o meni.« Vprašal me bo: »Zakaj me nisi pozabil pozabiti?« Odgovoril bom, da me naključja ne bodo odvrnila od možnosti poti do njegovega neznanega. Rekel bo: »Ne razumem te.« In rekel bom: »Tudi jaz se ne! Na svetu ni varnega kraja, potrebujem te za svoje odrešenje ... Zakaj si zamudil na zmenek?« Vprašal me bo, na kakšen zmenek, in odgovoril mu bom: »Na ta zmenek, kaj si že pozabil?« Toda odgovora nisem slišal. Pogledam v njegov kozarec, nisem ga našel. Spil sem svoj kozarec in se napil. Rekel sem, da sem sam v svojih oblačilih. Vključil sem telefon, poklical svojo prijateljico in jo prosil, naj pride k meni. Rekla je: »Ne morem priti, ker imam skrivni zmenek ... zmenek sama seboj.« MNENJE Razlika med narciso in sončnico je enaka razliki med dvema mnenjema. Prva gleda svojo podobo v vodi in si reče: Ni jaza, razen jaza. Druga pa se ozira za soncem in reče: Jaz sem le to, kar častim ... Toda ponoči se razlika zmanjša, razlaga pa poveča. NA PRAZNEM DVORIŠČU Prazno dvorišče. Muhe, poldan in figovec, ki nikomur ne dela družbe. Ko sem se približal praznemu dvorišču, je od daleč zalajal pes ... Razmišljam o tem, kaj je za dvoriščem, in o tem, kaj je za pesmijo, ki jo napiše obupani pesnik o strahu pred praznim dvoriščem: »Jaz in besede, ki sem jih izrekel, in besede, ki jih nisem izrekel, smo prispeli na prazno dvorišče.« Tam suša zveni kot kovina. Tvoji koraki delajo zvok »kot-da-si-drug« ... In sledi jim odzven suhega zraka »kot-da-sem-on«. Ko je dvorišče prazno, se misli raztezajo k temu, kar je bilo prej: k življenju, ki je bilo tu. Prišlo je iz ozkih ulic, da se posonči, nadiha, da pokaže svoje dokaze pred možnostmi. Nisem se spraševal, od kod sem prišel, pač pa zakaj sem prišel do tega praznega dvorišča? Prestrašil sem se. Poskušal sem se vrniti v eno od ozkih ulic. Vse ulice so se spremenile v velike kače. Zaprl sem oči, si jih pomel, jih spet odprl in videl stati svojo môro pred seboj. Ni bila prava môra, temveč le môri podobna stvarnost. Toda prazno dvorišče se je razširilo, figovec se je visoko razpotegnil, poldne je sijalo in muhe so se namnožile, tolažilo me je oddaljeno lajanje psov. Tam nekje je življenje, iz neznanega vzroka sem se spomnil besed, ki jih nisem izrekel ... spomnil sem se nanje in jih pozabil. DRUGA OLJKA Oljka ne joka in se ne smeji. Je dostojna gospodarica dolin. S svojo senco pokrije svoje deblo in ob neurju ne sleče svojega listja. Stoji kot bi sedela in sedi kot bi stala. Živi kot spremljevalka krotke večnosti, kot soseda času, ki ji pomaga ohranjati sijoče olje in pozabiti na imena vseh osvajalcev, razen Rimljanov, ki so jo spremljali in spletali vence iz njenih vejic. Niso je imeli za vojno ujetnico, temveč za spoštljivo staro mati; še meč se prelomi pred njenim plemenitim dostojanstvom. V srebru njene skromne zelenine se skriva plahost barve pred izražanjem in pogled nanjo presega opis. Ni zelena ne srebrna. Ima barvo miru, če mir sploh potrebuje svojo barvo. Nihče ji ne reče: Kako si lepa! temveč vsi pravijo: Kako plemenita si in veličastna! Ona je tista, ki uri vojake, da odložijo puške in pokažejo svojo nežnost in skromnost: »Vrnite se v svoje hiše in si z mojem oljem prižgite svetilke.« Toda ti vojaki, ti novi vojaki jo zdaj oblegajo z buldožerji in rujejo iz rodne zemlje ... Premagali so našo staro mati, ki se je zasukala, da so njene veje na zemlji in korenine na nebu. Ni jokala in ni kričala, toda eden njenih vnukov, ki je bil priča njeni usmrtitvi, je zagnal kamen proti vojaku in padel skupaj z njo. Ko so vojaki zmagoslavno odšli, smo ga tam pokopali, v veliki jami, v zibelki stare matere. Iz neznanega vzroka, smo bili vsi prepričani, da tudi on prav kmalu postane oljka ... trnjeva in zelena ... oljka! PRAVICA DO VRNITVE V RAJ Če je Bog kaznoval Adama z izgonom iz večnosti v čas, potem je Zemlja izgnanstvo in zgodovina ena sama tragedija ... Začela se je z družinsko dramo med Kajnom in Abelom in se razvila v državljanske, regionalne in svetovne vojne, ki se ponavljajo in nadaljujejo, dokler ne bodo potomci zgodovine pokončali zgodovine same. In kaj je za njo? Kaj je za zgodovino? Videti je, da pravico do vrnitve v raj obdajajo uničenje in božje skrivnosti. Edina tlakovana pot je samo tista, ki vodi v prepad, do nadaljnjega ... do razglasitve Božje pomilostitve. ČE NE BI BILO GREHA Ne tako, kot je mislil Adam! Če ne bi bilo greha, če ne bi bilo spusta na Zemljo, če ne bi odkrili nesreče in zavajanja Eve, če ne bi bilo hrepenenja do izgubljenega raja, ne bi bilo tudi poezije in ne spomina in večnost ne bi imela smisla tolažbe. ITALIJANSKA JESEN Pesmi manjkajo italijanske besede. Kakšna jesen ... kakšna jesen! Nebo ni modro ne belo ne sivo, kajti barve so stališča, ki se razlikujejo ali ujemajo. Majhni oblaki so brisače, ki brišejo roso z vrhov gora. In gore se stegujejo, ko se jim približa nebo. Drevesa so ženska bitja, ki so ravnokar stopila iz oblačne kopeli, da bi se odela v ptice, ki se danes ne selijo, kajti jesen ne kaže uvelega časa ne otožnosti. Jesen je slavnostna modna revija za ustvarjanje barv iz brezbarvnega. Vzbuja hrepenenje po tem, kar sledi opisu, in prehiti hropenje jantarja na ležiščih. Jesen je zbledelost marmorja, ko se predramijo čuti ob klicu medu. Tu sem, v predmestju italijanske Aquile, sedim za velikim steklenim oknom, pogled vodi k miru, ki si ga želi srce: V dolini nekakšna nesmrtnost pozdravlja obiskovalce, ki se vzpenjajo na griče, v katere je zgodovina vklesala varne trdnjave zoper barbare. Nato se je valovita, s povešeno glavo spustila v dolino. Nič ne splaši srnjadi in zajcev. Nič ne razpošlje mojega hrepenenja, ko opazujem drevesne liste, ki počasi in polagoma padajo na tla, kot ženska, ki se v mislih zaljubljenca slači počasi, brez naglice. Tu sem drevesni list, veter me nosi k zimskemu spanju, iz katerega se prebudim kot popek. Tu, ob tej krotki nesmrtnosti, ki prezira zgodovino trdnjav, najde obiskovalec kot jaz svoj pomen oblakov in si reče: Hvala lahkotnosti, hvala! ENA BESEDA Šepet besede v nevidnem je glasba pomena. Obnovi se v pesmi, o kateri bralec zaradi skrivnosti misli, da je njegova! Ena sama beseda, samo ena beseda, ki zasije kot diamant ali kresnica v noči asonanc, spremeni prozo v poezijo! In ena običajna beseda, ki jo izreče brezbrižnež nekemu drugemu brezbrižnemu na razpotju ali trgu, naredi pesem možno. Prozni stavek brez ritma in rime. Če ga pesnik uporabi spretno in ustrezno, mu pomaga odkriti ritem in osvetliti poti pomena v mraku besed. BISTVO PESMI Tisto, kar manjka pesmi, sam ne vem kaj, je njena sijoča skrivnost, manjka ji to, kar imenujem bistvo pesmi. * Kadar je pesem v pesnikovih mislih jasna od prve do zadnje vrstice, še preden jo napiše, takrat postane pesnik poštar, domišljija pa kolo. * Pot do pomena, ne glede na to, kako dolga je in razvejena, predstavlja pesnikovo potovanje. Vsakič, ko so ga zavedle sence, je našel pot. * Kaj je smisel? Ne vem, morda pa poznam njegovo nasprotje. Njegovo nasprotje je imeti ničevost za lahko. * Bolečina ni nadarjenost. Bolečina je preizkušnja nadarjenosti: lahko jo premaga ... ali obratno. * Vsaka lepa poezija je upor. * Živa dediščina je to, kar se piše danes in jutri. * Velik pesnik je tisti, ki me naredi majhnega, ko pišem, in velikega, ko berem. * Hodim med verzi Homerja, Al-Mutanabija in Shakespeara ... Hodim in se spotikam kot natakarski vajenec na kraljevski slovesnosti. * Oblak v domišljiji pesnika ... misel. * Poezija, kaj je? To so besede, o katerih pravimo, ko jih slišimo ali beremo: To je poezija in zanjo ne potrebujemo dokaza. SMER IZGNANSTVA Izgnani se ozira v svojo smer, besede - spomini bežijo pred njim. Naprej ni pred njim in nazaj ni za njim, na desni semafor, na levi semafor. Kaj se sprašuje? Kje se začne življenje? -Imeti bi moral narciso, da bi si lastil svojo lastno podobo! In pravi: Svobodnjak je, kdor si izbere izgnanstvo. Zatorej sem zaradi nekega vzroka ... svoboden, hodim ... in smeri postajajo vse bolj jasne. ZAČETEK ŽIVLJENJA V prodajalni kruha, v ozki pariški ulici ... pijem svojo prvo kavo. Zjutraj se vonj po kruhu pomeša z vonjem kave. V meni vzbudi tek po svežem življenju ... po začetku življenja in sproščenem miru z drobnimi stvarmi, z golobi, ki se raje sprehajajo med mimoidočimi in avtomobili, kot letijo. Nikogar drugega ne vidim, ki bi sedel z dnevnikom sam, tako kot jaz. Toda čutim, da si s starimi damami delim njihovo vnemo po nadrobnostih, ki si jih pripovedujejo o življenju drugih. S prodajalkami in natakaricami pa delim njihovo uglajeno neodzivnost, ko jih osvajajo stranke, starejše od mene. Počasi srebam kavo, da ohranjam namišljeno prijateljstvo z vsemi okrog sebe, kajti tujec si lahko le umišlja prijateljstvo z nekim prostorom. Izbral sem si ta kot v prodajalni, da si ustvarim vsakdanji običaj, kot bi bil na zmenku z neutrudnimi spomini, ki se razvijajo po svoje. Predajam se razmišljanju o zgodovini kruha: kako so odkrili prvo zrno pšenice v zelenem, v kitko prepletenem klasu; kako ga je nekdo motril, dokler ni dozorel in porumenel; kako je nekomu prišlo na misel, da ga zmelje, zamesi in speče v kruh; da je odkril ta čudež. Vidim daljna polja v daljnem času in se sprašujem: Koliko časa je terjala ta ustvarjalnost? Vonj po svežem kruhu se širi, ozrem se na svojo uro ... in se vrnem izpred tisočih let spet na začetek življenja. KO BI NAM LE BILI ZAVISTNI To žensko, ki naglo hodi in nosi odejo in vrč vode ... in vleče z desnico dečka, z levico pa njegovo sestro, ki hodi za njo čreda prestrašenih koz, to žensko, ki beži iz pretesnega vojnega prizorišča v zavetje, ki ga ni ... poznam že šestdeset let. To je moja mati, pozabila me je na razpotju s košarico suhega kruha, s svečo in škatlico vžigalic, ki jo je uničila rosa. To žensko, ki jo vidim zdaj na isti sliki na zaslonu barvne televizije ... dobro poznam že štirideset let. Moja sestra je in nadaljuje stopinje svoje-moje matere po blodnjaku in beži iz pretesnega vojnega prizorišča v zavetje, ki ga ni. To žensko, ki jo bom jutri gledal na istem prizorišču, tudi dobro poznam. Moja hčerka je, ki sem jo zapustil na robu pesmi, da se nauči najprej hoditi in zatem leteti prek prizorišča. Morda vzbudi občudovanje gledalcev in razočaranje ostrostrelcev. Kajti nek zvit prijatelj mi je rekel: Čas je, da se preselimo, če se lahko, iz usmiljenja vzbujajočega objekta ... v bit, ki si zasluži zavist. OD ZDAJ SI NEKDO DRUG Kaj smo res morali pasti iz strašne višine in videti svojo kri v dlaneh, da bi dojeli, da nismo angeli kot si mislimo? Kaj smo se res morali razgaliti pred vsemi, da naša resnica ne bi ostala nedolžna? Kako smo lagali, ko smo govorili: Mi smo izjema. Da verjameš svoji laži, je slabše kot lagati drugim. Biti dobri s tistimi, ki nas sovražijo, in kruti s temi, ki nas ljubijo, to je nizkotnost oholega in ošabnost podlega! O preteklost! Nikar nas ne spreminjaj, ko se oddaljujemo od tebe! O prihodnost! Nikar nas ne sprašuj: Kdo ste? Kaj želite od mene? Saj sami ne vemo. O sedanjost! Potrpežljiva bodi z nami, saj smo samo naporni mimoidoči! Identiteta je to, kar zapuščamo, ne to, kar dedujemo, je to, kar izumljamo, in ne to, česar se spominjamo. Identiteta je okvara zrcala, razbiti ga moramo vsakič, ko nam podoba ugaja! Zamaskiral se je, opogumil in ubil svojo mater ... kajti ona je edini plen na njegovem dosegu ... Ustavila ga je vojakinja in mu razgalila prsi: Ti, vlačuge sin, mar ima tvoja mati take? Če ne bi bil Mohamed zadnji prerok, bi imela vsaka tolpa svojega preroka, vsak prerokov učenec pa svojo milico. Všeč nam je bil junij ob svoji štirideseti obletnici: Če ni nikogar, ki bi nas spet premagal, premagamo sami sebe ... da ne pozabimo. Četudi bi mi dolgo zrl v oči, mojega pogleda tam ne boš našel. Ukradla ga je sramota. Moje srce ni moje in ne pripada nikomur. Osamosvojilo se je in ni postalo kamen. Jetniku, ki upa, da bo prevzel ječo, je uspelo pred kamero prikriti zmagovit nasmeh. Toda sreče, ki mu je lila iz oči, ni mogel ustaviti. Morda zato, ker je bil hitri tekst močnejši od igralca. Zakaj sploh potrebujemo narcise, če smo Palestinci? Če ne poznamo razlike med džamijo in univerzo, ki imata isti jezikovni koren17, zakaj potem potrebujemo državo ... če si z dnevi deli enako usodo? Velik napis na vratih nočnega kluba: Dobrodošli Palestinci, ki se vračate iz bitke. Vstop prost! Naše vino ... ne opije! Svoje pravice do dela ne morem braniti kot čistilec čevljev na pločniku, kajti moje stranke me imajo pravico razglasiti za tatu čevljev - tako mi je rekel profesor na univerzi. »Jaz in tujec proti bratrancu, jaz in bratranec proti bratu, jaz in učitelj proti meni.«18 To je prva lekcija o novi državljanski vzgoji v temačnih kleteh. Kdo gre prvi v raj? Tisti, ki je padel, ker ga je zadel sovražnik, ali tisti, ki ga je zadel njegov brat? Nekateri učenjaki pravijo: Morda imaš sovražnika, ki ga je rodila tvoja mati!19 Učenjaki so v dvomu glede spečih v vrsti grobov. So mučeniki za svobodo? Ali žrtve tekmovalnosti v nesmislu drame? Učenjaki so v dvomu, strinjajo se, da samo Bog to ve. Vprašal me je: Mar bo lačni varnostnik branil hišo, čigar lastnik je odpotoval na dopust na francosko ali italijansko obalo? Odgovoril sem: Ne bo je branil. Vprašal me je: Jaz + jaz = dva? Odgovoril sem : Ti + ti = manj kot ena! Ne sramujem se svoje identitete, ki nastaja, sramujem se tega, kar navaja Ibn Haldunova Mukadima: Od zdaj si nekdo drug! PRIPRAVLJENI SCENARIJ Predpostavim, da sva padla sovražnik in jaz iz zraka v jamo. Kaj se zgodi? Predvideni scenarij: na začetku čakava na srečo, morda naju najdejo reševalci in nama spustijo rešilno vrv. On bo rekel: Jaz sem prvi. Jaz bom rekel: Jaz sem prvi. Zmerjal bo mene in jaz bom njega, toda zaman, kajti rešilne vrvi ni. Scenarij pravi, da bom v sebi zašepetal: To je sebičnost optimista. In mi ne bo mar, kaj o tem meni moj sovražnik. Jaz in on sva družabnika v isti pasti, družabnika v isti igri verjetnosti in oba čakava na rešitev ... na rešilno vrv, da bi nadaljevala vsak svojo pot po robu prepada, naproti temu, kar nama je preostalo od življenja in vojne, če bi se seveda uspela rešiti! Jaz in on, prestrašena oba, si ne izmenjujeva besed o strahu ali čem drugem, saj sva sovražnika. Kaj pa, če bi se v prizoru tega scenarija k nama prikradla kača in zasikala, da požre oba, mene in njega, enako zbegana? Scenarij nadaljuje: Jaz in on bi skupaj ubila kačo, da bi se rešila oba in vsak zase. Ne bova si izmenjala zahval in čestitk za to, kar sva skupaj storila, kajti nagon, ne midva, se brani sam, zanj pa vemo, da nima ideologije. Nisva se pogovarjala, toda spomnil sem se na kulturni dialog v tem skupnem nesmislu, ko mi je rekel: Vse, kar je postalo moje, pripada meni in vse, kar pripada tebi, pripada meni enako kot tebi. Toda čas, ki je pesek in pena, razbije tišino in omili dolgčas med nama. Nato vpraša: Kaj naj storiva? Pravim: Nič, izčrpajva možnosti. Vpraša: Odkod prihaja upanje? Rečem: Iz zraka. Potem vpraša: Mar si pozabil, da sem te zakopal v jamo, enako tej? Pravim: Skoraj sem pozabil, kajti lažni jutri me je povlekel za roko in utrujen odšel. Vpraša: Se nameravaš zdaj pogajati z menoj? Vprašam: O čem pa naj bi se pogajal v tej jami, podobni grobu? Pravi: O mojem in tvojem deležu koristi od tega skupnega groba. Vprašam: Zakaj pa? Čas pa teče in usoda je nenavadna, ko se znajdeta morilec in žrtev v isti jami. Zdaj pa naj kak drug pesnik dokonča ta scenarij in ga pripelje do konca. MIMOIDOČI MED BEŽNIMI BESEDAMI 1 Vi, mimoidoči med bežnimi besedami, odnesite svoja imena in odidite, snemite svoje ure z našega časa in odidite, naropajte si iz modrine morja in peska spomina, kar hočete, vzemite si katerokoli sliko, da spoznate, da nikoli ne izveste, kako kamen naše zemlje gradi nebeški svod. 2 Vi, mimoidoči med bežnimi besedami, vi prispevate meč in mi svojo kri, vi jeklo in ogenj, mi svoje meso, vi prispevate tank in mi kamen, vi plinsko bombo, mi dež. Nad nami in vami sta isto nebo in zrak. Vzemite si svoj delež naše krvi in odidite. Vstopite na zabavo z večerjo in plesom in odidete. Kajti mi moramo varovati rože mučenikov in živeti, kakor hočemo! 3 Vi, mimoidoči med bežnimi besedami, trpki prah, pojdite mimo, kjer hočete, toda ne med nami kot leteče žuželke, kajti mi moramo obdelovati svojo zemljo, gojiti pšenico in jo namakati z roso svojih teles. Tu imamo, česar vi ne marate: kamen ali plašnost. Vzemite si, če hočete, preteklost na trgu starin in obnovite si, če hočete, ogrodje smrdokavre na keramičnem krožniku. Mi imamo, česar vi ne marate: svojo prihodnost in delo na svoji zemlji. 4 Vi, mimoidoči med bežnimi besedami, ki kopičite svoje izmišljije v zapuščeni votlini, odidite in obrnite svoj kazalec na čas svetega teleta ali na čas pištole! Tu imamo, česar vi ne marate, zato odidite, imamo nekaj, česar ni pri vas: domovino, ki krvavi in izliva ljudstvo, in ljudstvo, ki izliva domovino za pozabo, za spomin. Vi, mimoidoči med bežnimi besedami, čas je, da odidete in se nastanite, kjer hočete, toda ne med nami, čas je, da odidete in umrete, kjer hočete, toda ne med nami, kajti mi imamo delo na svoji zemlji. Tu imamo preteklost in prvi krik življenja. Tu nam pripadajo sedanjost, sedanjost in prihodnost, tu nam pripadata tostranstvo in onstranstvo, zato zapustite našo zemljo, naše kopno in naše morje, odidite iz naše pšenice, soli, iz naših ran in vsega, pojdite iz spominov spomina, vi, mimoidoči med bežnimi besedami. KOCKAR Kdo sem, da bi vam pravil, kar govorim? Nisem bil kamen, ki bi ga voda obrusila, da bi postal obraz, in ne trstika, ki bi jo veter preluknjal, da bi postala piščal ... Kockar sem, včasih dobim, včasih izgubim. Sem kot vi, morda kaj manj ... Rodil sem se pri vodnjaku, ob treh kot nune samotnih drevesih. Rodil sem se brez slovesnosti, brez babice, slučajno nosim svoje ime in svoji družini pripadam čisto po naključju, podedoval sem njene poteze, lastnosti in bolezni. Prvič-napako v ožilju in visok krvni tlak, drugič-plašnost v pogovoru z očetom, mamo ali babico-drevesom, tretjič-upanje na okrevanje po gripi s pomočjo vročih kamilic, četrtič-ne maram pogovorov o srni ali prepelici, petič-dolgočasje v zimskih nočeh, šestič-popoln poraz pri petju ... Nobenega vpliva nisem imel na to, kar sem, in zgolj slučaj je, da sem moški ... čisto slučajno sem videl luno, bledo kot limona, ki nadleguje ponočnjakinje. In nisem se trudil odkriti znamenj na najbolj skritem delu telesa! Mogoče je, da me ne bi bilo, in enako mogoče je, da moj oče ni slučajno oženil moje matere, ali da bi bil kot sestra, ki se je zadrla in nato umrla, ne da bi se zavedala, da se je rodila za eno samo uro, in niti svoje matere ni spoznala … ali pa kot golobja jajca, ki so se razbila, še preden so se iz lupine izvalili mladiči/ Slučajno sem ostal živ v avtobusni nesreči, ker sem zamudil na šolski izlet, ko sem ponoči bral ljubezensko zgodbo in pozabil na ves svet in njegove tegobe, vživel sem se v vlogo avtorja in zaljubljenca – žrtve ter v zgodbi postal mučenik ljubezni in hkrati preživeli v prometni nesreči/ Nič nimam pri šalah z morjem, nepremišljen mladenič sem in rad se potepam po gravitaciji vode, ki me vabi: Pridi k meni! Nič nimam pri rešitvi iz morja, rešil me je človeški galeb, videl je valove, ko so me lovili in mi ohromili ude. Lahko me ne bi obsedel duh predislamske mualake20, če bi bila hišna vrata na severu in ne bi gledala na morje; če ne bi vojaška patrulja zagledala vaškega ognja, ki je pekel noč; če ne bi petnajst mučenikov ponovno postavilo barikad. Če tisti kmetijski predel ne bi bil uničen, bi bil lahko oljka, učitelj geografije, strokovnjak za mravlje, ali varuh odmeva! Kdo sem, da bi vam pravil, kar govorim pred cerkvenimi vrati? Sem kot met kocke med plenilcem in plenom. Prejel sem nekaj več budnosti, pa ne zato, da bi se veselil noči, polnih mesečine, temveč z namenom, da postanem očividec pokola. Rešil sem se po naključju: bil sem manjši od vojaških tarč in večji od čebele, ki se spreletava med cvetjem. Zelo sem se bal za brate in očeta, bal sem se za čas iz stekla, za svojo mačko in zajca, za čarobni mesec nad visokim minaretom mošeje. Bal sem se za grozde, viseče kot prsi naše psice ... Strah je spremljal mene in jaz sem spremljal njega bos in pri tem pozabljal na drobne spomine in na želje jutri – kajti časa za jutri ni bilo – . Hodim/hitro hodim/tečem/se vzpenjam/ se spuščam/kričim/lajam/tulim/ kličem/vpijem/hitim/upočasnim/ strmoglavim/se prenaglim/se sušim/stopam/ letim/vidim/ne vidim/se spotaknem/ rumenim/zelenim/pomodrim/se razkoljem/ zajokam/postanem žejen/se utrudim/sem radodaren/ padem/vstanem/tečem/pozabim/ vidim/ne vidim/se spomnim/slišim/ gledam/blebetam/haluciniram/šepetam/ kričim/ne zmorem/stokam/blaznim/ se izgubim/se zmanjšam/se povečam/padem/ se dvignem/se spuščam/krvavim/in izgubim zavest. Srečo imam, da so volkovi izginili od tam po naključju, ali zbežali pred vojsko/ V življenju nimam druge vloge, razen te, da sem rekel: hočem še, ko me je učilo svoje pesmi. Prižgal sem življenja luč in ga poskusil spremeniti ... Lahko ne bi bil lastovica, ko bi veter tako hotel, kajti veter je popotnikova sreča ... Šel sem na sever, na vzhod in zahod, le jug je zame daleč in nedostopen, kajti jug je moja dežela. Postal sem metafora za lastovico, da jadram nad lastnimi razbitinami spomladi in jeseni ... Z oblakom jezera krstim svoje perje in zatem dolgo pozdravljam Nazarečana, ki nikoli ne umre, kajti v njem biva božji duh, Bog pa je prerokova sreča ... Sreča je, da sem sosed božanskosti, in nesreča, da je križ neskončna lestev do našega jutri! Kdo sem, da bi vam pravil, kar govorim? Morda me zataji navdih, ki pripada samotnim. Pesem je met kocke na plošči iz teme, lahko se zasveti ali pa ne in besede padajo kot peresa na pesek/ V pesmi nimam druge vloge, razen te, da se predajam njenemu ritmu: gibanju občutkov, občutku sledi občutek, ugibanje rodi pomen, nadčutnost je v odmevu besed in podoba moje duše, ki je prešla od mojega jaza na drugi jaz, lastna samostojnost in hrepenenje po izviru/ Nič nimam pri pesmi, razen takrat, ko se prekine navdih. Navdih je dar marljive spretnosti. Lahko se ne bi zaljubil v dekle, ki me je vprašalo, koliko je ura, če ne bi bil na poti do kina … Lahko ne bi bila mulatka, kot je bila, in ne nejasna, skrivnostna misel … Tako se rodijo besede. Svoje srce privajam na ljubezen, da bi sprejelo vrtnice in trnje … Moje besede so mistične, moje želje čutne in jaz sem jaz le takrat, ko se srečata moj in ženski jaz. O, ljubezen! Kaj si? Koliko si ti res ti in koliko to nisi? O, ljubezen! Vôdi k nam grmeče neurje, da dosežemo utelešenje nebeškega, ki nam ga želiš. Stôpi se v ustju, ki prekipeva na vse strani, kajti ti – če se pojaviš ali skrivaš – nimaš oblike. Ljubimo te, ko se zaljubimo nehote, ti ubogih si dar/ Nimam sreče, ker sem se večkrat rešil pred smrtjo zaradi ljubezni, in imam srečo, da sem ostal krhek in lahko znova in znova preizkušam! Izkušen zaljubljenec si reče: Ljubezen je naša iskrena laž. To sliši zaljubljena in reče: Ljubezen pride in gre kot strela. Življenju rečem: Le počasi, počakaj name, naj se posuši ostanek vina v moji kupi ... Na vrtu je vrtnic za vse, toda zrak se jih ne more rešiti/ Počakaj name, da ne odletijo slavci in ne zgrešim napeva/ Pevci na dvorišču uglašujejo strune svojih glasbil za pesem slovesa. Počakaj name, skrajšaj me, da pesem ne bo predolga in ne presahne uglašenost med duetom na začetku in solom na koncu: Naj živi življenje! Počasi me objemi, da me veter ne raztrese/ Celo veter z mene ne otrese abecede/ Če ne bi stal na hribu, bi se veselil orlove kapele: Ni višje svetlobe! Toda čast kot ta, okronana z neskončnim, sinjim zlatom, je težko dosegljiva: Tam je osamljen, samoten in ne more pristati na nogah, orel ne more hoditi in človek ne leteti. Kakšen vrh, podoben breznu, kako visok, samoten vrh! Nič nimam s tem, kar sem bil, ali še bom ... Vse je samo sreča. Sreča pa je brez imena, lahko jo imamo za krojilko naše usode, za poštarko neba, za tesarko zibelke novorojenca in krste umrlega. Lahko jo imamo za služabnico mitoloških bogov, za katere smo sami spisali besedila in se skrili za Olimpom ... Lačni lončarji so jim verjeli, objestni gospodarji zlata pa ne. Dramatik pa nima sreče, ker je domišljija stvarnost na gledaliških odrih/ Za kulisami je vse drugače. Vprašanje ni: Kdaj? Temveč je: Zakaj? Kako? Kdo? Kdo sem, da bi vam pravil, kar govorim? Lahko me ne bi bilo, lahko bi padla karavana v zasedo in bi družina izgubila sina, prav tega, ki zdaj piše tole pesem, črko za črko, kapljo za kapljo na tem kavču, s črno krvjo, ki ni črnilo krokarja niti njegov glas, temveč ožeta noč, kaplja za kapljo, z roko sreče in daru. Lahko bi poezija pridobila več, če ne bi bil on, in bi bil nekdo drug, smrdokavra na ustju prepada. Morda poreče: Če bi bil kdo drug, bi spet postal jaz. Tako slepim samega sebe: Narcis ni bil lep, kot si je mislil. Tisti, ki ga je ustvaril, mu je podtaknil zrcalo, da je dolgo zrl v zrak, napolnjen z vodo … Če bi mogel videti kaj drugega, razen sebe, bi se zaljubil v mladenko, ki strmi vanj in pozablja na jelene, ki tekajo med tulipani in marjeticami ... Če bi bil malo bistrejši, bi razbil svoje zrcalo in videl še druge, in če bi bil svoboden, ne bi postal legenda ... Fatamorgana je knjiga popotnika v puščavi ... Če fatamorgane ne bi bilo, ne bi nadaljeval svoje poti pri iskanju vode. To je oblak – si reče – v eni roki nosi vrč svojih upov in drugo upira v bok. S koraki dolbe v pesek, da bi v jamico ožel oblak. Fatamorgana ga kliče, zapeljuje, vara in zatem dvigne: Beri, če znaš brati, in piši, če znaš pisati! Bere vodo, vodo, vodo. Napiše vrstico v pesek: Če fatamorgane ne bi bilo, zdaj ne bi bil živ/ Popotnik ima srečo, da je upanje dvojček obupa, ali njegovi valoviti lasje. Ko je nebo sivo in uzrem vrtnico, ki je iznenada pognala iz zidnih razpok, ne rečem, da je nebo sivo, temveč motrim vrtnico in si rečem: Kakšen dan! Na začetku noči pravim prijateljema: Če so sanje res potrebne, naj bodo take kot mi ... preproste; da čez dva dni mi trije večerjamo skupaj in slavimo uresničeno prerokbo iz sanj, da že dva dni nihče od nas ne manjka. Proslavimo lunino sonato in strpnost smrti, srečne nas je videla skupaj in nas zato spregledala! Ne rečem, da je življenje tam daleč v domišljijskih krajih resnično, temveč pravim: Življenje tu je mogoče. Naključno je postala zemlja svéta, ne zato, ker njena jezera, gore in drevesa upodabljajo raj v višavah, temveč zato, ker je tu hodil prerok in molil na skali, da je zajokala in se je gora iz strahu pred Bogom zgrudila v nezavest. Po naključju je strmina polja v deželi postala muzej za prah ... Tam je umrlo na tisoče vojakov z obeh strani, ko so branili svoji vojskovodji, ki pravita: Dajmo! In čakata na plen v svilenih šotorih, vsak na svoji strani ... Vojaki večkrat umrejo, ne da bi uspeli izvedeti, kdo je zmagal! Po naključju je živelo nekaj pripovedovalcev in govorilo: Če bi drugi premagali druge, bi nosila zgodovina človeštva drugačne naslove. Ljubim te zeleno, ti Zemlja, zeleno. Kot jabolko, ki valovi v svetlobi in vodi. Zeleno. Tvoja noč je zelena. Tvoj svit je zelen. Zasadi me nežno ... nežno kot materina roka, v prgišče zraka. Sem eno tvojih zelenih semen .../ Ta pesem nima enega samega pesnika, in mogoče je tudi, da ni spevna ... Kdo sem, da bi vam pravil, kar govorim? Lahko jaz ne bi bil jaz, in lahko me ne bi bilo ... Lahko bi letalo zjutraj strmoglavilo skupaj z menoj, srečo imam, da zjutraj rad spim in sem zamudil letalo. Lahko ne bi videl Damaska, Kaira ne Louvra ne čarobnih mest. Lahko bi puška, če bi hodil počasneje, prekinila mojo senco pred bedečo cedro. Lahko bi, če bi pretiraval v sanjah, izgubil spomin. Srečo imam, da spim sam, da lahko prisluhnem svojemu telesu in zaupam lastnemu daru za odkrivanje bolečin ter pokličem zdravnika deset minut pred smrtjo. Deset minut je ravno še dovolj, da po naključju še živim in razočaram svoj neobstoj. Kdo pa sem, da lahko razočaram svoj neobstoj? Kdo sem? Kdo? 1 Ikal je ar. beseda za vrv, ročno spleteno iz vrvic ovčje volne, običajno črne barve in v obliki kroga, ki si jo Arabci dajo na glavo, da jim drži ruto. 2 Tamúz je staro semitsko božanstvo in obenem staro ime za mesec julij, ki se še danes uporablja na Bližnjem vzhodu. 3 Ar. beseda intifada pomeni vstaja. Izraz se je v drugih jezikih ustalil za vstajo palestinskega ljudstva. Doslej sta bili na palestinskih tleh dve intifadi, prva leta 1987 in druga leta 2000. 4 Džalil je arabsko ime za pokrajino Galilejo. 5»Rana ljubljene« je najverjetneje domače ime za rdeči poljski mak (lat. Papaver rhoeas) v Palestini. 6 Jerzualemska skala oziroma Skala se imenuje skala sredi istoimenske mošeje v Jeruzalemu, ki je glavna znamenitost Jeruzalema. S te skale se je po islamskem izročilu prerok Mohamed povzpel v nebo. 7 Abu Atajeb Al-Mutanabi (915-965) je slavni arabski pesnik iz 10. stoletja. 8 Tiberija je mesto ob Tiberijskem jezeru v Izraelu, nekdaj glavno mesto Galileje. 9 Lisan alarab, slov. Arabski jezik, je naslov enega obsežnih slovarjev arabskega knjižnega jezika. 10 Paul Celan (1920-1970) je psevdonim za pesnika in prevajalca Paula Antschla, enega največjih nemško pišočih pesnikov po 2. svetovni vojni. Leta 1970 je naredil samomor in utonil v Seni. 11 Gora in kraj vzhodno od reke Jordan, danes v Jordaniji. 12 Múdžam al-buldán je ime za staro arabsko enciklopedijo krajev in mest. 13 Gre za predislamske arabske pesmi mualake (viseče), po obliki kaside. To so daljše pesmi, natančno pesnjene po prozodijskih pravilih, v arabskem kvantitativnem metru im. arud in v monorimnih dvostihih. 14 Janis Ritsos (1909-1990) je grški pesnik, levičarski aktivist, med drugo sevtovno vojno se je boril proti nemški okupaciji. Dobitnik nagrade Zlati venec v Strugi leta 1985. 15 Jebus je prvotno ime za mesto Jeruzalem v Stari zavezi. Ime nosi po Jebusejcih, prvotnih prebivalcih Jeruzalema. Nekateri Palestinci trdijo, da so potomci Jebusejcev. 16 Dolina Gaur je dolina reke Jordan. 17 Ar. džami (džamija ali mošeja) in ar. džamia (univerza) imata isti koren in se tudi slišita podobno. 18 Ar. ljudski pregovor pravi: Jaz in brat proti bratrancu, jaz in bratranec proti tujcu. 19 Ar. pregovor pravi: Morda imaš brata, ki ga ni rodila tvoja mati. 20 Mualaka ali »viseča« je klasična arabska predislamska pesem kasida. Pesnjena je bila v monorimnem dvostihu in v kvantitativnem verznem sistemu (menjavanju kratkih in dolgih zlogov, kot v grški in latinski poeziji) in po natančno določenih pravilih. Najboljše pesmi predislamske poezije so častno visele obešene na Kabi sredi mošeje v Meki, odtod tudi ime za to pesem »viseča«. Margit P. Alhady Osebna izkaznica ali Življenje do zadnjega diha Palestinski pesnik Mahmud Darviš sodi danes v sam vrh sodobne arabske poezije in je s svojim literarnim ustvarjanjem in delovanjem dosegel svetovno priznanje in mednarodni ugled. Njegove pesmi v arabskem svetu na najvišji umetniški ravni utelešajo kolektivno in individualno zavest in zavednost ter boj Palestincev za osebno in narodovo identiteto, za avtonomijo in suverenost. V svetovnem merilu njegove pesmi predstavljajo besedno umetnost na najvišji jezikovni, miselni in čustveni ravni, ki opominja na temeljne človekove pravice in dolžnosti do bivanja, sobivanja, razvoja in ustvarjanja. Za svoje delo je bil nagrajen z uglednimi arabskimi in mednarodnimi literarnimi nagradami in priznanji, med drugim je leta 2007 prejel Zlati venec na struških večerih poezije. Mahmud Darviš se je rodil leta 1941 v palestinski vasici Al-Birvi v Galileji (Džalilu). Ob ustanovitvi izraelske države na zasedenem palestinskem ozemlju leta 1947 je bil kot šestletni begunec skupaj z družino prisiljen zapustiti družinsko posest in domovino ter se zateči v Libanon. Čez leto dni se je družina skrivoma vrnila domov in našla svojo okupirano vas porušeno, izropano in opustošeno. Spet so zaživeli kot begunci, tokrat na svoji zemlji. Ker je bila družina odsotna ob prvem izraelskem popisu prebivalstva, so jih imeli za nezakonito pretihotapljene tujce in jim niso hoteli izdati izraelskega državljanstva. Brez državljanstva, osebnih izkaznic in potnih listov, brez imetja in osebne identitete so se morali skrivati in bežati na lastni zemlji in v lastni domovini polnih osem let, ko je Darvišu končno uspelo pridobiti potrdilo o stalnem bivališču, da se je lahko vpisal na gimnazijo. Toda po gimnaziji šolanja na izraelski univerzi ni smel nadaljevati, zato se je priključil izraelski komunistični stranki Rakah, ki je tedaj predstavljala edino stičišče med Arabci in Judi na okupiranem palestinskem ozemlju. Urejal je časopis te stranke in pesnil. Ker v Hajfi ni mogel študirati, je leta 1970 odpotoval na študij v Moskvo, ki je bila tedaj Vatikan za vsakega mladega komunista. Toda že po letu bivanja v Moskvi je razočaran nad komunistično ideologijo zapustil Rusijo in se pridružil časniku Al-Ahram v Kairu. Najprej deset let sploh ni smel zapustiti Hajfe, ko pa se je leta 1973 v Egiptu priključil PLO-ju, mu je Izrael kar za 26 let prepovedal vrnitev domov. V letih od 1973 do 1982 je živel v Bejrutu, urejal je revijo »Palestinske zadeve« in vodil raziskovalni center PLO. V času libanonske državljanske vojne je prodaja njegovih zbirk v Bejrutu skokovito narasla na milijon in več izvodov. Ko je Izrael leta 1982 napadel Libanon, je Darviš zapustil Bejrut in se začel gibati med Damaskom, Kairom, Tunisom in Parizom. V letih od 1985 do 1995 je živel in ustvarjal v Parizu. Politično je deloval kot član izvršnega sveta PLO in leta 1988 v Alžiriji napisal palestinsko deklaracijo o neodvisnosti. Po sporazumu iz Osla leta 1993, ki ga je ostro kritiziral, je izstopil iz izvršnega sveta PLO, čeprav mu je prav ta sporazum leta 1999 omogočil vrnitev v okupirani del domovine, v Ramalo. Toda tokrat izgnanstvo zanj ni predstavljalo več geografskega pojma, saj ga je nosil v sebi in s seboj kot svojo domovino, kjerkoli je že bil. Njegova edina prava domovina je postal in je bil materni jezik, domovina iz besed. Poezijo je začel pisati pri sedmih letih, ko mu je bilo že povsem jasno, da postane pesnik. Po gimnaziji je leta 1960 pod vplivom monorimne klasične arabske poezije in neoromantike izdal svojo prvo pesniško zbirko Ptice brez kril. Darviš sodi med prve pesnike, ki so pisali znotraj Izraela, ko je tedanja izraelska premierka Golda Meir zatrjevala, da Palestinci sploh ne obstajajo, da Palestincev preprosto ni. Njegove pesmi so sprva nastajale in se razvijale vzporedno s palestinskim osvobodilnim gibanjem PLO in so postale del gibanja, znanega pod imenom »poezija odpora«. Njegova poezija se je odlikovala s svetovljanstvom in širokim človeškim obzorjem, s parafraziranjem legend in simbolov starodavnih bližnjevzhodnih in grških civilizacij, s spretnostjo pri opisovanju vsakdanjosti, ki jo je uspel povzdigniti na zgledno epsko raven, s svojsko kompozicijo romantične lirike in revolucionarnega oznanjevanja, z jezikovno skladnostjo zvoka in ritma ter s svežim in čutnim besednjakom. Darviševa poezija vključuje med drugim tudi svetopisemski simbolizem, tako krščanski kot judovski, kajti pesnik je menil, da sam nima čisto arabske kulturne identitete, temveč predstavlja skupek vseh civilizacij na palestinskih tleh. Palestinci so v Izraelu vse do leta 1966 potrebovali uradno dovoljenje za gibanje znotraj države, in Darviš je bil večkrat zaprt, ker je zapustil Hajfo brez dovoljenja. Toda še pogosteje so ga zapirali potem, ko je leta 1964 izdal svojo pesniško zbirko Listje oljke, ki obravnava kolektivne teme, kot so domovina, avtonomija in identiteta, kajti že njegove prve odporniške pesmi so jasno definirale palestinsko eksistenco in njeno vizijo. Pesem Osebna izkaznica iz te zbirke ga je okronala za pesnika odpora, postala je nekakšna uporniška ikona, kolektivni krik zatiranega palestinskega ljudstva in posameznika. In te etikete se, kljub svojim prizadevanjem, nikoli ni mogel znebiti. Ko se je preselil v Egipt in zatem v Libanon, se je intenzivno ukvarjal z estetskimi vidiki poezije, ki so bili povezani tako z razvojem arabskega jezika kot z razvojem moderne arabske poezije. Kajti njegovi občudovalci so ga hoteli zapreti v ječo uporniške poezije, s katero je začel, zaslovel in se zapisal v dušo palestinskega naroda. Njegova lirično-izpovedna pesem Materi iz zbirke Zaljubljenec iz Palestine iz leta 1966 je v hipu zaslovela in ponarodela in sodi danes v zakladnico palestinske književnosti. Darviš se je vztrajno posvečal iskanju in razvoju pesniškega jezika in sloga, prizadeval si je, da bi bila vsaka njegova zbirka drugačna od prejšnje. V zbirki Poskus številka 7 (1973) je na primer povezal liričnost s starimi legendami iz palestinsko-kanaanske zgodovine, nadalje je spletal daljše pesmi iz liričnih razmišljanj in epskih pripovedi, po izraelski invaziji v Libanon in odhodu Palestincev v novo izgnanstvo pa je spesnil dolge epske pesmi, ki so dokumentirale dogajanja v Bejrutu, ter sago o drugem palestinskem eksodusu iz Libanona. V Parizu se je v letih od 1985 do 1995 predajal eksperimentiranju in se posvečal metafizičnim razmišljanjem in liričnim dialogom med pesnikom in svetom, raziskoval je zvočno strukturo pesmi, pisal rubaije, v pesmih posnemal solistično igranje na lutnjo in namesto verzov uporabljal odstavčno strukturo. Po vrnitvi v domovino je v daljših lirsko-epskih pesnitvah povezoval svetovne tragedije iz časa Mongolov, Trojancev, Andaluzijcev in Indijancev s tragedijo svojega ljudstva. Spretno je opisal nihajočo podobo Palestinca med junakom in žrtvijo, ki se bori za svobodno domovino, in podobo Palestinca, ki stoji na pragu miru, ter vse bolečine kot posledice teh nihanj. V zadnjem ustvarjalnem obdobju so prevladovale samostojne intimne teme, napisal pa je tudi dokumentiran življenjepis od svojega otroštva dalje. Po mnenju arabskega pesnika Zakarije Mohamada si zadnje Darviševe pesmi prizadevajo sestaviti genesis za Palestince, saj jih večina med njim začenja z besedami: Bila je zemlja in bilo je ljudstvo ... Dialogi v teh pesmih potekajo med njim in Izraelci, v njih pa vztrajno išče stičišča sprave. Ko je izdal ljubezni posvečeno zbirko Tujkina postelja (1999) in so bili njegovi kritiki in bralci nemalo razočarani nad njeno vsebino brez palestinskega odpora, je izjavil: »Mi Palestinci naj bi imeli eno samo skrb in to je osvoboditev Palestine. Toda to ni nič drugega kot ječa, kajti mi smo kljub vsemu samo ljudje, bojimo se smrti ter ljubimo in uživamo v cvetu pomladi. Tudi izražanje vsega tega je prav tako odpor. Kajti če pišem ljubezenske pesmi, s tem kljubujem razmeram, ki mi preprečujejo in onemogočajo, da bi take pesmi sploh mogel napisati …« Pesnik Mahmud Darviš je umrl za posledicami srčne bolezni avgusta leta 2008 v Bostonu in je bil z velikimi častmi prepeljan v rodno domovino in pokopan v Ramali. O svojem življenju in pesnjenju je izjavil: »Poezija je bistvo, smisel in središče mojega življenja, naredil sem vse, kar je bilo dobro zanjo, in se izognil vsemu, kar ji je utegnilo škoditi … Na začetku sem verjel, da lahko pesnik s svojo poezijo spremeni svet, toda zdaj na koncu verjamem, da poezija lahko spremeni pravzaprav le pesnika samega.« Bistvo pesmi (pesnik o pesmih, pesnjenju, izboru pesmi) Redkokdaj preberem pesnikove uvodne besede k njegovi poeziji, če pa to že storim, naredim to z enim samim namenom, da občudujem tisto čudovito razliko med tem, kar hoče pesnik povedati, in tem, kar pesmi govorijo same zase. Pesem velikokrat uide z vajeti misli in se izmakne miselni zasnovi, kot da se noče povsem pokoriti jasni misli, ki jo ustvarja. Videti je, kot bi se pesem hotela osvoboditi svojega pesnika in zavzeti sebi lastno, samostojno obliko. Izbor pesmi vedno nosi v sebi neko prevaro, kajti izbiralec lahko naredi s pesnikom, kar hoče. Lahko izbere žareče gorišče in pusti vse ostalo v temi, lahko pa zanemari splošni kontekst pesmi in njeno mesto v pesnikovi poeziji. Lahko stori tudi obratno in izbere iz pesmi prozno pot do poezije. Lahko se osredotoči na določeno sliko, metaforo, aforizem, ali na pesniško modrost ... Vsekakor ga pri tem vodi njegovo razumevanje poezije in skladno s tem lahko spremeni navadnega pesnika v izjemnega ali izjemnega v povsem običajnega ... in vse to samo z izpostavljanjem ali izključevanjem tega žarečega gorišča. Vprašanje, ali lahko dojamemo pesniško bistvo pesnika skozi izbor njegovih pesmi, upravičeno vzbuja dvome, kajti odgovor je relativen in lahko zavaja. Najtežje vprašanje pa je, ali lahko spoznamo estetski jezik pesnika skozi izbrane pesmi, prevedene iz enega jezika v drugega? Ni potrebno posebej poudariti, da ima vsak jezik svoj semantični sistem, svoj specifični slog ter samosvojo slovnično sintakso. Ker pa v poeziji jezik ni samó sredstvo oziroma orodje za prenos pomena in pomen v poeziji ni nad strukturo pesmi, mora prevajanje prenesti v drug jezik to, kar sploh ni predmet prevajanja. Pri tem prevajalec ne prevaja samo besed, temveč je avtor novih besednih zvez, ne lovi le luči pomena, temveč opazuje tudi njegovo senco. Zato postane prevajalec poezije vzporedni pesnik, ki se osvobodi sistema izvirnika in naredi v drugem jeziku natanko to, kar je storil pesnik v izvirniku. V okviru in prostoru, ki ga ponuja ta svoboda, lahko pride do dobre in lepe izdaje, ki ščiti jezik prevodne poezije pred trmoglavostjo izvirnega jezika in hkrati tudi pred popolnim stapljanjem v drug jezik ter ohranja splošno, skupno človeško identiteto na eni strani, po drugi strani pa da vedeti, da je delo prevedeno, da izhaja iz posebnosti neke druge in drugačne izkušnje, ki se je izrazila v drugačni jezikovni strukturi in v sklopu drugačnega kulturnega ozadja. Zato nas prevedena poezija praviloma privlači in to ne samo zaradi dialoga s skupnim in drugačnim ter zaradi iskanja bogastva in raznolikosti človeške pesniške izkušnje, temveč tudi zato, da odpremo vrata vplivom, ki jih potrebuje vsak pesniški jezik, da osveži in obnovi svoj slog in stavčno strukturo, ko prisluhne izkustvu drugega jezika. Tu ima prevajalec/ustvarjalec obenem konstruktivno in destruktivno gospostvo nad besedilom. Marsikatera veličastna pesem, ki smo jo lahko prebrali v različnih prevodih, ne zveni tako sijajno kot v izvirniku, ne zaradi različnih ravni branja, temveč zaradi prevajalčevega upravljanja z njenim potekom in dihanjem. Tako pesem ni več le pesem svojega pesnika, ampak postane pesem svojega prevajalca/pesnika v prenesenem pomenu. In pri tem nas sploh ne zanima, ali je ta boljša ali slabša od izvirnika. Kako naj torej verjamemo prevodni poeziji? Lahko verjamemo torej tistemu, kar se skriva v njej, in tistemu, kar se kaže navzven kot senca, ki se dviguje iz besed. Morda je ravno to tista dimenzija, ki kaže na njeno prisotnost oziroma odsotnost. Kako pa naj zaupamo izboru, ki ga je opravil pesnik sam? Naslov izbora bi lahko označili tudi kot »osebni izbor«. Če bi bil na primer ta izbor odvisen samo od mene, brez vmešavanja ali upoštevanja katerihkoli drugih nazorov, bi recimo iz svoje poezije izbral le to, kar sem napisal v zadnjih dvajsetih letih. Kajti vsako moje novo delo predstavlja nekakšno prekinitev mojih prejšnjih odnosov, prekinitev, ki vsekakor pogojuje moje nadaljnje pisanje. Vsako moje novo delo si prizadeva porušiti predhodno in to z razvojem tistega, kar se mi je prej zdelo marginalno in sekundarno. Slednje si namreč prizadevam sedaj potisniti in usmeriti k središču, morda zato, ker ne prebivam v reki, temveč na njenem bregu. Morda pa tudi zato, ker me čas uči modrosti, zgodovina pa cinizma. Ali pa morda zato, ker se staram in se približujem nekim metafizičnim vprašanjem, ki ustrezajo zbeganosti tega sveta in ščitijo pesniški jezik pred naglico sedanjosti. Moja splošna podoba v pesmih je močnejša od mojih skrbi. Od mene, ki me imenujejo »palestinski pesnik« ali »pesnik Palestine«, pričakujejo, da učvrstim svoj prostor v jezik, da zaščitim svojo stvarnost pred legendami ter imam vse pod nazorom, da sem del zgodovine in obenem očividec tega, kar mi je zgodovina prizadejala. Moja pravica do prihodnosti zahteva od mene upor proti sedanjosti in zagovor zakonitosti mojega obstoja v preteklosti, tako da pesem postane znamenje obstoja ali neobstoja. Tisti, ki bivajo v pesmi, pa ne zanimajo pesniških zgodovinarjev. Ko sem začel objavljati pesmi, sem bil obseden s tem, da bi izrazil svojo izgubo in občutke ter spregovoril o mejah svojega omejenega obstoja, o svoji biti v določenem, omejenem okolju, ne da bi bil posebej pozoren na dejstvo, da se moja bit stika s kolektivno bitjo. Prizadeval sem si izraziti sebe, ne da bi sanjaril, da lahko spremenim karkoli, razen sebe. Toda moja osebna zgodba, to je biti izrut, iztrgan iz svojega prostora, je obenem tudi zgodba mojega ljudstva. Zato so bralci v mojem osebnem glasu slišali javni glas in hkrati tudi osebno svojega. Ko sem napisal, kako v ječi pogrešam kruh svoje matere in njeno kavo, moj namen ni bil preseči ta družinski prostor, in ko sem pisal o tem, kako se počutim kot tujec v svoji domovini in v svojem nesrečnem življenju, ter o hlastanju po svobodi, nisem nameraval pisati »poezije upora«, kot jo je kasneje poimenovala arabska kritika. Arabski bralci sami so našli neko svoje pesniško zadoščenje za poraz v tej vojni. Ko zdaj pomislim na tisto obdobje, se spomnim, kako se je poezija sposobna širiti, ko ne išče ne svoje samote ne širjenja, kajti ne eno ne drugo ni merilo za lepo poezijo. In obstaja nekaj, kar je slabše od politične poezije, to je, da poezija čezmerno in oholo prezira politiko v njenem najglobljem pomenu, kar pomeni, da ne prisluhne vprašajem stvarnosti in gibanju zgodovine ter ne sodeluje pri ustvarjanju upov. Kajti apolitičnost je prikrita politika. Izbor ne more prevarati bralca ali pesnika z razločevanjem med mojimi začetki in tem, kar je dosegla moja pesniška izkušnja zdaj. Ne morem določiti točke, v kateri se zgodi relativna prekinitev vezi v mojem pisanju, ker je to prepleten in kompleksen proces, kjer vsaka predhodna faza nosi semena, kali naslednje. Veliko mi pomeni, da lahko kakovostno razvijam svojo poezijo. Toda ali je to sploh mogoče ločiti od akumulacijskega procesa? Ne vem. Tako vidim v svojem obdobju izgnanstva podaljšek osebnega/kolektivnega glasu na drugem dejavnem ozemlju, ki je geografsko in jezikovno širše in kulturno bolj raznoliko. To fazo spremljajo še: razvoj znanja, nenehna in povratna presoja o konceptu poezije ter približevanje pesniškemu dojemanju človekovega izkustva. Potrpežljivost in svoboda opazovanja iz daljave ponujata pesniškemu duhu na eni strani možnost obrzdanja jezikovne vznesenosti ter možnost vpogleda vase in v svoja orodja na mirnejši in bolj zdrav način. Po drugi strani pa mu nalaga posebno breme, da si prikliče prostor z vsemi spomini in bistvi brez prahu in rutine. Zelo pozorno sledim gibanju časa in ritmu svetovne pesniške scene. Nenehno se urim v tem, kako zagotoviti pesmi svoje lastno življenje, ki je zgodovinsko pogojeno in hkrati neodvisno od zgodovine. Nenehno urim pesem v približevanju njenim lastnim mitološkim prednikom, ne na osnovi njenih simbolov, temveč z ustvarjanjem lastne sodobne mitološke strukture iz sebi lastnih elementov. Toda kako naj pesnik dobro opravi to popotovanje iz svoje notranjosti navzven in iz svoje zunanjosti navznoter, ne da bi se utopil v svojem lastnem jazu in ne da bi ta jaz izgubil, če ga spremeni v predstavnika, ki govori v imenu skupnosti? Kako naj se zaščiti pred namernim predstavljanjem? Poezija se je rodila iz prvih vprašanj osuplosti nad lastnim obstojem, v tistem davnem času, v katerem se je naš otrok človeštva spraševal o prvih skrivnostih svojega obstoja. Ob tem univerzalnost ni izgubila drugega kot svojo lokalnost. V kontekstu enakega popotovanja iz lastne biti v svet, ki je večjezičen, mnogokrajen in na različnih stopnjah zgodovinskega razvoja, se zedini človeška pesniška izkušnja in uresniči svojo lastno »globalizacijo«. Pri tem se osvobodi nadvlade centra in podložnosti obrobja, ko prav vsaka lokalna poezija prispeva k stvaritvi tega, kar imenujemo svetovna poezija. Toda zdi se, da je potrebno poimenovati smeri z imeni. Kaj torej pomeni, ko pravim, da moja poezija prihaja z juga, iz zgodovinske pogojenosti, v kateri se svoboda posameznika in osvoboditev naroda nista uresničili, iz dežele, v kateri se je vez med prostorom in časom pretrgala in se je človek spremenil v privid? To pa ne pomeni več kot opomin na krizo arabske pesniške moderne na poti od plemena, katerega šotori so izginili, do mesta, ki ga še ni. Kaj naj modernizem počne v arabskih družbah, ki živijo čas pred modernizmom? Naravno je, da ostaja marginalen in metaforičen, in naravno je, da se razprši na različne zvrsti, ki jih druži le forma. Cilj pesnika ni skrivnostnost. Ta nastane zaradi napetosti med gibanjem pesmi in mislijo, ki pesem premika, iz napetosti med njenim proznim in ritmičnim stanjem. Ta skrivnostnost oziroma nejasnost je podobna gibanju sence, je le ena oblika boja pesniškega jezika s stvarnostjo, ko se poezija ne ukvarja več z njenim opisovanjem, temveč s prodiranjem v njeno bistvo in s spopadom jezika z njegovimi izviri. Morda prav ta nejasnost odpira prostor za bralca, ki da tej pesmi novo življenje, ponuja mu ustvarjalno vlogo pri branju in interpretaciji, namesto da dobi sporočilo že popolnoma izdelano, dokončno. Ta nejasnost ni nasprotje jasnosti, temveč nasprotuje le tisti šolski jasnosti, ki pušča bralca v brezdelju. Kljub temu niti moja skrivnostnost niti moja jasnost nista rešili moje poezije pred prekinitvijo odnosov z bralcem, ki me obnavlja in ga obnavljam tudi sam. Zanimivo pri mojem pesniškem izkustvu pa je dejstvo, da čim bolj to razvija svoja orodja in slog, tem bolj spodbuja bralca, da sprejema mojo nadaljnjo prenovo. Zato se estetski okus bralca in pesnika približujeta. Morda zato, ker moji pesniški vzorci izvirajo iz konteksta zgodovine arabske poezije, iz njenih ritmov in iz lepot arabskega jezika. Moderna arabska pesem ni kar naenkrat dosegla, kar pač je. Res je, da noben pesnik ne bi dovolil zunanjemu vplivu ali bralcu, da nadzoruje proces njegovega pesniškega snovanja, toda pesnik sam je strog bralec in obenem tudi prvi bralec svojega teksta. Večkratno popravljanje teksta je samo del avtorjevega branja, ki je izpostavljeno merilom zavedanja, v kolikšni meri se njegova bit srečuje z drugimi. Vsak pesnik ima svoj lastni način ali navado pisanja. Sam sodim med tiste pesnike, ki napišejo tekst dvakrat. V prvem poskusu me vodita moja pesniška intuicija in lastna podzavest. V drugem poskusu pa njiju vodi moje zavedanje, kaj terja struktura pesmi. Večinoma pisanje v drugem poskusu sploh ni podobno tistemu v prvem. Eden od načinov, kako preizkusim svojo pesem, je ta, da najprej dolgo pozabim nanjo, in ko jo obiščem, da preverim njeno pesniško naravo, jo presodim na podlagi podobnosti med njo in menoj; če jo prepoznam na prvi pogled, ugotovim, da me posnema, da torej posnemam samega sebe. Če pa začutim, kot da jo je napisal nek drug pesnik, mimo pesnika, kot sem sam, potem vem, da je to nova pesem. Toda komu mar ta skrivnost? Pri izboru pesmi je pomembno, da je ta iskren pri predstavitvi moje pesniške izkušnje in njenega časovnega in estetskega razvoja. Redki so namreč pesniki, ki se rodijo. Jaz sem se rojeval postopoma in v daljših razmikih in se še vedno učim težavne hoje po dolgi poti do svoje pesmi, ki je še nisem napisal. Slika in okvir (pesnik o svoji poeziji) Svoje pesmi pokažem nekaterim prijateljem različnih strok, kritikom, pesnikom in tudi navadnim bralcem, preučujem njihove odzive, poslušam njihove nasvete, kajti jaz nenehno popravljam svoje pesmi in verjamem, da prihaja vse pesniško besedilo kot navdih. Mislim, da sta popravljanje in prečrtavanje sestavni del pisanja, zato dobro prisluhnem pripombam in jih včasih upoštevam, včasih pa ne. Vedno potrebujem odmev in prvi odziv, še posebno takrat, ko sem v skrbeh in nisem prepričan, da je tekst res izpopolnjen in dokončen. Zato sta posvet in preučevanje prvih odzivov, spontanih ali premišljenih, postala navada, na katero sem ponosen. Teksta dokončno ne napišem že v prvi obliki, včasih obstaja velika razlika med prvim osnutkom in zadnjo obliko, včasih ni med njima mogoče najti celo nobene povezave, kajti vedno me skrbi, da pesem, ko jo zapišem, še ni dodelana, dognana. Sam sem svoj prvi kritik, ker sem zahteven in mi ne ugaja vse, kar napišem, veliko tudi omahujem in dvomim. Lahko rečem, da objavim tretjino ali polovico svojih prvotnih rokopisov. Zelo rad iščem čisto poezijo, mar taka poezija sploh obstaja? Ne verjamem. Toda tej prevari moramo verjeti in se potruditi, da jo raziščemo, obenem pa moramo nenehno eksperimentirati s poezijo, da se lahko približamo čisti poeziji, če ta seveda obstaja. Brez dvoma obstajajo resni, pravi kritiki, ki nepristransko in objektivno preberejo tekst in so sposobni napisati poglobljene opombe, ki se nanašajo na določene ravni besedila in v pesnikovi glavi niso bile jasne. Kolikokrat še moram zanikati domnevno sovraštvo do pesmi v prozi. Nasprotno, pesem v prozi imam zelo rad in občudujem veliko teh, ki jo pišejo, saj je po težavnosti enaka pesmi v verzih. Toda tako slabo kot pišejo poezijo v verzih, pišejo nekateri pesniki tudi poezijo v prozi. Tu gre za problem v sami poeziji in ne za dvom v obliko pesmi. Te obtožbe so mi sicer nenehno za petami, toda prozno poezijo imam za eno od dosežkov sodobne pesniške scene. Mislim, da so otroštvo, kraj otroštva in občutki iz otroštva pomembni viri vsakega pisatelja ali pesnika, še posebej pomembno pri tem pa je, kako on gleda na vse to: z bolestno otožnostjo ali kot stalno revidiranje lastnega bistva in razbiranje prvega človeškega prizorišča, ki ga je doživel pisatelj ali pesnik. Zbirka »Zakaj si pustil konja samega« predstavlja poskus napisati pesniško avtobiografijo, ki se ujema z biografijo palestinskega ljudstva v času nakbe, to je hude nesreče, ki je prizadela palestinski narod. Tu se srečujeta dve ravni: osebna in družbena, zato zbirka stremi k temu, da postane kolektivna avtobiografija. V vsakem človeku je politik. Vprašanje pa je, kako pesnik izraža svoja stališča v poetiki estetike. Vsaka pesem vsebuje več ravni branja, ena od teh je politična raven, pri čemer ne mislim na politiko strank, volilnih bojev ali na druge površne definicije, temveč imam v mislih politiko v globljem pomenu, to pa je pozorno opazovanje stvarnosti, da za družbo lahko izberemo boljšo prihodnost. O izboru svojih pesmi za branje pred publiko, ali jih izbere glede na situacijo, ali mu izbor narekujeta publika in trenutni navdih, pa pesnik pove naslednje: Vedno sem v zadregi, ko moram izbirati in izbrati. Najprej seveda želim potešiti svojo pesniško dušo, zadovoljiti želim splošni pesniški okus in zadostiti nekaterim zahtevam, povezanim z razmerami ... V zadnjem trenutku se odločim in izberem, kar bom prebral. Imam to srečo, da sem svojega bralca navadil, da mu vedno postrežem s čim novim, in da sem pridobil njegovo zaupanje, zato je zadovoljen z novostmi in celo pričakuje, da mu pokažem kaj novega ob tem, da ponavljam poezijo, kot jo ima rad. To zaupanje bralca mi je omogočilo razvijati svoje pesniško orodje ter raziskovati in izpopolnjevati svojo pesniško estetiko. Torej, moj bralec mi pomaga pri mojem razvoju in jaz pomagam svojemu bralcu, da se osvobodi nekega določenega pesniškega okusa in je sposoben prevzeti nek drug, višji pesniški okus, v katerem je zveza med estetskim in človeškim bolj skladna kot pri konkretni ali retorično politični poeziji. Stanje obleganja (pesnik o svoji zbirki) Stanje obleganje se še nadaljuje, kajti to obleganje ni bilo samo v Ramali leta 2002, temveč je v stanju dolgega obleganja žal še vedno celotno palestinsko življenje. Ni dvoma, da se obleganje dogaja na različnih ravneh: obleganje v splošnem, širšem pomenu besede, ki ga doživljajo Palestinci že več kot petdeset let in neposredno vojaško obleganje, ko ti tank rije okoli hiše, ali ko brodiš med tanki po ulici. Ta vrsta obleganja je v meni vzbudila neko pesniško maščevanje. Ne moreš se drugače upreti tej kovinski orožarni kot s posmehom, z zatekanjem k notranjim virom moči. Ti viri pa vključujejo tudi iskanje pesmi, ki nasprotuje takemu obleganju. To je umirjena, cinična pesniška zbirka, ki se poglablja v vsakdanjik in se osvobaja pritiska obleganja z razglašanjem neke nevtralnosti, da bi našla svoj prostor, se zazrla v lastno življenje in se odprla drugemu obzorju. Zato sem opazoval letenje golobov, ko so izginila letala, in iskal še preostale koščke narave, ki niso podlegli obleganju. To pomeni, da sem iskal svojo človeško notranjo globino, moč upanja, moč narave in moč trave kot jezika, ki nasprotuje jeziku železa, nasilja, bomb. Tako sem se postopoma osvobajal, ko sem se zatekal k svojemu notranjemu jazu, v svoj pesniški svet. Ko sem napisal vrstico, sem začutil, da so se tanki za meter umaknili. To je vrsta zavezništva s samim seboj ali s pesniškim jezikom in lahko predstavlja pravi vir moči za obleganega človeka. Razmišljanje in poglabljanje v vse, kar kaže na življenje in njegovo moč ter na malenkosti, je iskanje resničnega miru s samim seboj in z drugimi. Toda to, kar se dogaja na tleh stvarnosti, se upira vsakemu pojmovanju miru, celo tistemu povsem formalnemu. Pesnik ima svoj pesniški jezik, drugi imajo svoj jezik, nasprotnik ima svoj vojaški jezik, vsakdo ima svoj jezik. Vendar mora biti iskanje svojega notranjega miru vedno pred iskanjem miru z drugimi. Človek mora biti sam uravnotežen, da lahko začuti svojo človeško moč, samozavest, svoje pravice, zahteve in identiteto, da gre lahko naprej miru naproti, ki se zdi danes skupaj z drugim nemogoč, pa ne zaradi zavračanja, temveč zaradi pogojev, ki jih postavlja ta drugi. V tej pesmi sem poskušal z zmanjšanimi metaforami in leporečjem doseči skrajne meje estetskega odrekanja. Poskusil sem napisati preprost dnevnik, katerega preprostost je lahko močnejša od visoko zvenečih metafor. Poskusil sem ohladiti vroče besede. Ne moreš se upreti vojaški premoči z visokim jezikom, ne moreš se upreti hrupnemu zvoku letal z vpijočim pesniškim glasom. Torej, poiskati moraš nekaj nasprotujočega, povsem drugačen jezik, tih glas, da bi uresničil svojo poetiko in svojo posebno, sebi lastno moč pri uporu proti nasilju in vojaški brutalnosti. Zato je ta pesem nekakšna svojevrstna dopolnitev mojih predhodnih del, kajti v njej biva preprosta neposrednost, brez vsakršne vzhičenosti in brez oznanjevanja, saj išče izgubljeno življenje znotraj življenja samega. Zbira razdrobljeno, razpršeno življenje, ki ga poezija lahko zbere, da postane življenje zamišljeno. V tem delu sem iskal naravno in običajno in ne legendarnega in zgodovinskega. Kot v snu (pesnik o svojem pisanju) Po navadi, to je že dvajset ali trideset let, pišem samo zjutraj. Nikoli nisem mogel pisati popoldne ali ponoči, razen pri pesnitvi Stanje obleganja. Pritisk blokade je bil zelo oster in silen, tako da sem se moral vsako uro osvobajati njegovega jarma. In našel nisem nobenega drugega sredstva ali načina, da bi se uprl tej blokadi, kot da sem se uprl svoji navadi pri pisanju. Zato sem pisal zjutraj, popoldne in celo ponoči, pod blazino sem skrival vse, kar sem napisal, zaradi strahu pred vojaškimi vdori. Vojaki so vdirali v hiše pogosto in kadarkoli, zato sem liste raztresel in jih skrival povsod tam, kjer jih niso mogli najti. Obleganje Bejruta leta 1982 je bilo precej drugačno od obleganja v Ramali leta 2002, tedaj tudi nisem mogel pisati poezije, napisal pa sem nekaj esejev. Šele takrat, ko sem zapustil Bejrut, sem svoja doživetja opisal v zbirki Hvalnica visoki senci. V Bejrutu je bilo nasilja več, bila je prava vojna, z vsemi vrstami sodobnega orožja. Toda čutili smo, da je to le prehodno stanje, ki se bo končalo, v Ramali pa je bilo obleganje le del dolgoletnega obleganja, ki ga doživlja palestinsko ljudstvo. Potrebno je bilo, da se pesniško pripravim in privadim na to dolgo stanje in ne čakam, da se to konča in šele potem začnem pisati. V Ramali sem pisal vsak dan, v Bejrutu pa nisem mogel pisati poezije, temveč sem samo doživljal trenutke, ki sem jih kasneje uporabil v pesmi Hvalnica visoki senci. Sledi metulja (mnenja književnikov o Darviševem pisanju) Palestinski literarni kritik Fahri Saleh piše: »Darviš je žrtev podobe, ki so mu jo ustvarili nekateri Palestinci in drugi Arabci, ko so ga razglašali za »pesnika upora«, »pesnika Palestine« ali »pesnika, ki govori v imenu svojega ljudstva«, kajti vse te oznake so preglasile glas velikega arabskega in svetovnega pesnika, kar je Darviš nedvomno bil. To stanje, ki ga je živel Darviš, lahko pojasnimo in opišemo tudi z besedami Milana Kundere kot »krajevno omejenost majhnega naroda«, ki noče in ne mara videti svojih velikih literatov v širšem in večjem okviru. Kajti takemu ljudstvu je svetovna razsežnost literature tuja in čuti samo to, da mu njegovi veliki književniki povsem pripadajo, zato tem ni dovoljeno segati izven začrtanih narodovih okvirjev, da bi se mogli pridružiti drugim umetnikom v svetu umetnosti, ki presega vsakršne meje naroda in domovine. Kundera še meni, da se majhni narodi zaradi občutka ogroženosti lastne identitete poskušajo okleniti svojih umetnikov kot javne narodove lastnine. V tem kontekstu je mogoče razumeti tudi kritiko, ki jo je doživljal in spremljal Darviš, ko si je še posebej zadnja leta svojega življenja prizadeval vztrajno razvijati svoje pesniško izkustvo. Zaradi tega je bil deležen tudi hudih kritik, kot na primer, da jadra v elitnem pesniškem svetu, ki ga razumejo samo izbranci. Darviševo pesniško izkustvo lahko strnemo v njegove poskuse in prizadevanja, da bi opisal svoje lastno, osebno izkustvo skupaj z izkustvom svojega palestinskega naroda. K temu sodi še dokumentiranje palestinske zgodbe in odkrivanje njenih epskih dimenzij z osebami, metaforami, sestavljenimi podobami in prispodobami, ki polnijo njegove pesmi. Darviš je postal eden velikih pesnikov dvajsetega stoletja, ker je poudarjal in izpostavljal skupne človeške lastnosti in vrednote in ker je uspel izraziti svoje osebno in skupno palestinsko izkustvo brez sloganov in junaštev, ki so prevladovali v palestinskem pesniškem izkustvu že več kot četrt stoletja. V Darviševi poeziji se enači domovinsko in narodno s tem, kar je skupno človeško, tako da predstavlja palestinska usoda vsečloveško trpljenje tukaj in zdaj.« Španski pisatelj Juan Goytisolo meni: »Mahmud Darviš je eden najboljših arabskih pesnikov, njegova osebna zgodovina je obenem tudi zgodovina njegovega naroda. Znal je razviti lepe pesniške motive, v katerih je Palestina nemalokrat zasedla osrednje mesto. Njegova poezija je predana jedrnati besedi bistva in daleč presega borbeno ali propagandno pesništvo. Darviš je znal kot pravi pesnik ustvariti neko posebno besedno stvarnost, ki seže v bralčevo zavest, neodvisno od teme same ali morda od vzroka, ki jo je sprožil.« Ameriški pesnik Mark Strand je zapisal: »Mahmuda Darviša sem srečal pred leti v Madridu, ko sva brala vsak svoje pesmi in sodelovala v skupnem intervjuju. Takoj sem ga vzljubil. Presenetili sta me njegova skromnost in resnost. Sam nisem bil pripravljen na tako veliko občinstvo, ki ga je prišlo poslušat, brez dvoma jih je bilo tedaj sedemsto ali osemsto. Čeprav sem že pred tem srečanjem prebral nekaj njegovih pesmi, sem jih ves prevzet zdržema poslušal. Tedaj sem bil prepričan, da ta pesnik zagotovo prejme Nobelovo nagrado za svoje pesništvo. Žal mu to ni bilo sojeno. Njegova prezgodnja smrt je huda izguba za palestinsko ljudstvo in za vse ljubitelje poezije po vsem svetu.« Španska pesnica in prevajalka Clara Janés pa pravi: »Mahmud Darviš je bil prvi arabski pesnik, ki sem ga poslušala, kako bere svojo poezijo. Bila sem zelo navdušena in se nisem spraševala o pomenu njegovih besed, kajti melodija, ritem in moč njegovega glasu, vsa njegova prisotnost, so me obdali kot čista stvarnost. Prav nič drugega ni bilo pomembno. Nekoliko kasneje sem ga srečala na pesniškem festivalu v Rotterdamu leta 1986. Poslušala sem ga, prebrala in razumela, kar je govoril, in doumela, da ta moč prihaja iz njegovih osebnih in nekih skupnih človeških globin, iz njegove stvarnosti, identitete, vsega okoli njega. Človek zmore povezati trenutke z besedo, pravi pesnik pa zmore povezati vse, kar beži in se izmika, s svojim lastnim obstojem. Besede veže dihanje in jih nosi glas, ki je dih. Glas je vpet v zemljo kot vrtnica s svojimi koreninami. Zato pesem razglaša identiteto. Še preden smo na primer razumeli njegovo pesem Osebna izkaznica, nam jo je predal skozi utrip svojega srca. »Sem tukaj in zdaj« nam govori z vsakim svojim verzom, še več, skozi lepoto in strukturo svojih besed dokazuje človekove zmožnosti, ki izhajajo iz prepričanja, ljubezni, boja in inteligence in prehajajo v znanje vseh oblik.« O prevajanju Darviševe poezije Izbor Darviševih pesmi v zbirki Domovina iz besed zajema okoli 3000 verzov, prevedenih iz arabskega izvirnika, to je 70 pesmi iz njegovih 17-tih pesniških zbirk (vseh njegovih zbirk poezije je 24). Izbor je urejen kronološko, od njegove zbirke Listje oljke (1964) pa do zadnje pesniške zbirke Nočem, da se ta pesem konča (2009), ki je izšla posthumno, leto po pesnikovi smrti. Njegovo pesnjenje, predstavljeno v tem izboru, tako zajema njegovo ustvarjanje v razponu 45 let. Možnosti, kako urediti izbor, je seveda več, prevajalca kronološki predstavitvi sicer nisva posebej naklonjena, saj ta lahko deluje tudi utrujajoče in suhoparno, kljub preglednosti in smiselnosti tako glede časovnih, zgodovinskih, družbeno-političnih in kulturnih dogodkov kot glede samega življenja in razvoja ustvarjalca. Pri urejanju pesmi v zbirko bi se bilo zanimivo spoprijeti s kompozicijo in sprejeti recimo vlogo dirigenta ali zborovodje, ki skrbno izbere repertoar del, ki bodo vsa skupaj delovala kot ubran, zanimiv ali samosvoj glasbeni večer, ali pa morda vlogo DJ-ja, ki prav tako po navdihu in znanju izbira in ureja komade v zvočni kolaž večera. Toda v primeru Darviša je taka kronološka ureditev na mestu, saj vsaka Darviševa zbirka zavestno predstavlja neko novo, samosvoje videnje in izkustvo, po pesnikovih besedah neodvisno od vsega prejšnjega in preteklega. Sam si je namreč vse do svoje smrti prizadeval iskati in raziskati poezijo v vseh njenih razsežnostih in omejitvah in v vsaki svoji zbirki pokazati kaj novega in drugačnega. Pesnik Darviš je imel še neko posebnost, ki je lastna zelo ustvarjalnim ljudem, namreč to, da je svoje pesmi nemalokrat zapisal, povedal ali izdal v različicah, torej ne vedno povsem enako, ampak pogosto malo drugače. Tako se pesem, objavljena v revijalnem tisku, lahko razlikuje od tiste, ki je izšla v pesniški zbirki, ta pa spet od one, ki jo je izdal recimo v izboru iz različnih pesniških zbirk ali v ponatisu. Njegova napisana pesem se prav tako lahko razlikuje od prebrane, kajti pri branju je pesnik rad včasih kaj opustil, preskočil, skrčil, drugače poudaril, obrnil. Prav zaradi tega se tudi na spletu pojavljajo različni zapisi Darviševih pesmi tistih zapisovalcev, ki so pesnika poslušali ali brali. Prevajalca sva si v tem izboru prizadevala prevajati njegove pesmi iz zadnjih pesniških zbirk ali ponatisov, ki jih ni bilo mogoče več spreminjati. Zaradi opisane pesnikove posebnosti se tudi najini prevodi Darviševih pesmi v kakšni drugi izdaji morda razlikujejo od prevodov, objavljenih v tej zbirki. Kazalo PESEM (iz zbirke Listje oljke, 1964) TRI SLIKE (Listje oljke) O ČLOVEKU (Listje oljke) OSEBNA IZKAZNICA (Listje oljke) TAMÚZ IN KAČA (iz zbirke Zaljubljenec iz Palestine, 1966) MATERI (Zaljubljenec iz Palestine) UPOR (Zaljubljenec iz Palestine) MOJ OČE (Zaljubljenec iz Palestine) SLIKA NA STENI (iz zbirke Ptice umirajo v Džalilu, 1970) PESMI LJUBEZNI ZA AFRIKO (iz zbirke Ljubim te ali ne ljubim, 1972) RAZMIŠLJANJE OB SLIKI, KI JE NI (iz zbirke Poskus št. 7, 1973) PESEM ZEMLJE (izbrane kitice iz zbirke Svatba, 1977) MASKA JE PADLA (odlomki pesnitve iz Hvalnice visoki senci, 1983) CIGANSKI SPEV (iz zbirke Obleganje hvalnic morja, 1984) RUBAIJE (iz zbirke Vidim, kar hočem, 1990) JOŽEF SEM, OČE (iz zbirke Enajst zvezd, 1992) GOVOR INDIJANCA (Enajst zvezd) RESNICA IMA DVE PLATI IN SNEG JE ČRN (Enajst zvezd) VEČNOST KAKTUSA (iz zbirke Zakaj si pustil konja samega, 1995) KOLIKOKRAT JE KONEC Z NAMI (Zakaj si pustil konja samega) OD DALEČ VIDIM PRIHAJATI SVOJO PRIKAZEN (Zakaj si pustil konja samega) PESNIŠKE PRIPRAVE (Zakaj si pustil konja samega) KO SE ODDALJUJE (Zakaj si pustil konja samega) LEKCIJE IZ KAMASUTRE (iz zbirke Tujkina postelja, 1999) OBLAK IZ SODOME (Tujkina postelja) SONATA II (Tujkina postelja) STENSKA POSLIKAVA (iz zbirke Stenska poslikava, 2000) STANJE OBLEGANJA (kratke pesmi iz zbirke Stanje obleganja, 2002) NE OPRAVIČUJ SE ZARADI TEGA, KAR SI STORIL (iz zbirke Ne opravičuj se zaradi tega, kar si storil, 2004) IMAMO DEŽELO (Ne opravičuj se zaradi tega, kar si storil) Z NJENO ODSOTNOSTJO SEM USTVARIL NJENO PODOBO Ne opravičuj se zaradi tega, kar si storil) DVE OLJKI (Ne opravičuj se zaradi tega, kar si storil) NAZAJ SE NE OZIRAJO (Ne opravičuj se zaradi tega, kar si storil) NISO VPRAŠALI, KAJ JE PO SMRTI (Ne opravičuj se zaradi tega, kar si storil) UBITI IN NEZNANI (24) (Ne opravičuj se zaradi tega, kar si storil) NIČ MI NE UGAJA (Ne opravičuj se zaradi tega, kar si storil) ČAKANJE (Ne opravičuj se zaradi tega, kar si storil) KOT SKRIVNOSTNI DOGODEK (Ne opravičuj se zaradi tega, kar si storil) V JERUZALEMU (iz zbirke Spomin za pozabo, 2007) KRATKI DOPUST (iz zbirke Sledi metulja, 2008) DEKLICA/KRIK (Sledi metulja) ZELENE MUHE (Sledi metulja) KO BI LE BIL KAMEN (Sledi metulja) REKA UMIRA OD ŽEJE (Sledi metulja) ZAKON STRAHU (Sledi metulja) ATENTAT (Sledi metulja) POLETJE IN ZIMA (Sledi metulja) BARVAST OBLAK (Sledi metulja) ŽIVLJENJE DO ZADNJEGA DIHA (Sledi metulja) SLEDI METULJA (Sledi metulja) KOT V SNU (Sledi metulja) SLIKA IN OKVIR (Sledi metulja) KO BI BIL LOVEC (Sledi metulja) BREZBRIŽNEŽ (Sledi metulja) POPOLNOST JE ODLIKA OKRNJENOSTI (Sledi metulja) SKRIVNOSTNI ZMENKI (Sledi metulja) MNENJE (Sledi metulja) NA PRAZNEM DVORIŠČU (Sledi metulja) DRUGA OLJKA (Sledi metulja) PRAVICA DO VRNITVE V RAJ (Sledi metulja) ČE NE BI BILO GREHA (Sledi metulja) ITALJANSKA JESEN (Sledi metulja) ENA BESEDA (Sledi metulja) BISTVO PESMI (Sledi metulja) SMER IZGNANSTVA (Sledi metulja) ZAČETEK ŽIVLJENJA (Sledi metulja) KO BI NAM LE BILI ZAVISTNI (Sledi metulja) OD ZDAJ SI NEKDO DRUG (Sledi metulja) PRIPRAVLJENI SCENARIJ (iz zbirke Nočem, da se ta pesem konča, 2009) MIMOIDOČI MED BEŽNIMI BESEDAMI (izven zbirk) KOCKAR (Nočem, da se ta pesem konča) Mahmud Darviš DOMOVINA IZ BESED Izbrala, prevedla in opombe napisala Mohsen Alhady in Margit P. Alhady Spremna beseda Margit P. Alhady Poetikonove lire 22. knjiga Urednik Ivan Dobnik Zbirko ureja in izdaja Književno društvo Hiša poezije Pavšičeva 4, Ljubljana Zanj Nadja Dobnik hisa-poezije@poetikon.si www.poetikon.si Oblikovanje zbirke in fotografija na naslovnici Sandi Radovan Elektronska izdaja Način dostopa (URL): http://www.biblos.si Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS. Ljubljana 2017 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=293044736 ISBN 978-961-7016-21-5 (epub)