Inserati se »prejemajo in velj& trist.jpna vrsta: 8 kr., če se tiska lkrat, 12 ,, ,, „ ,, 2 „ 16 ,, »II » ® •> Pri večkratnem tiskanji se cena primerno z manjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Naročnino prejema opravuištvo (administracija) in ekspedicija na Starem trgu h. št. 16. Političen list za slovenski narod. Po pošti prejeman velja: Za celo leto . . 10 gl. — kr. za pol leta . . i „ — ,, za četrt leta . . 2 „ 50 V administraciji velja: Za celo leto . . 8 gl. 40 kr za pol leta . . 4 „ 20 „ za četrt leta . . 2 „ 10 „ V Ljubljani na dom pošiljan velja 60 kr. več na leto. / " VredniStvo je na stolnem trgu V hiš. št. 284. f '-" Izhaja po trikrat na teden insicek«, v torek, četrtuk in saboto. Interpolacija na slavno c. kr. vlado zarad germani-zacije slovenskih šol in uradov, stavljena v seji kranjskega deželnega zbora 8. okt. 1874. Prva žalostna posledica francosko-nemške vojske se je pokazala za nas avstrijske Slovane v padu lIohen\vartliovega ministerstva v toliko, kolikor je namerjalo taisto nain Slovanom pravično biti, in v nastavi germaniza-tornega ministerstva Lasserjevega, jmenova-nega „Auersperg", čegar pojedini člani so se že poprej v javnem delovanji po svojem sovraštvu do Slovanstva odlikovali. Pri nastopu tega ministerstva smo bili mi Slovani, kar se naše narodnosti tiče, na najhujše pripravljeni, in nismo se motili. Prvi korak zoper nas Slovence je to ministerstvo s tem storilo, da nam je prvosed-nika na čelo dežele postavilo, o kterem so vsi vladni privrženiki in principijalni sovražniki Slovanov pismeno in ustno pripovedovali, da ima vse zmožnosti in tudi vso potrebno voljo, Slovenstvo i z k o r e n i n i t i. V to svrlio: to je našo slovensko narodnost poteptati, je nastopila sedanja vlada dva pota. Prvi je bil naj-sigurnejši, ki pelje k iztrebljenju vsake narodnosti, namreč: potujčevanješole. Za to je vlada precej poprešnjega, zmernega, sicer vladi jako udanega, Slovencem pa vendar kolikor toliko pravičnega nadzornika ljudskih šol odstranila, in je na njegovo mesto posadila moža brez vseh zadostnih znanstvenih izpitov in brez vsega vednostnega izobraženja, ki je njega dni (1860, 18G1, 18G2 in 1863. leta) spadal v Ljubljani med najbolj ognjene narodno-slovenske pristaše in se je potem, za-pustivši nekoristno slovensko zastavo, odlikoval v nam sovražnem taboru po vseh društvih ravno z enakim postopanjem zoper našo narodnost. To njegovo delovanje zoper naše zahteve ni pri tej vladi na kamenita tla palo. Kakor smo omenili, postal je nadzornik ali bolje rekoč, germanizatorni „strah" ljudskih učiteljev na Kranjskem. Ustanovila se je potem pod zaštitom vlade zeloglasna „Laibacher-Schulzeitung" v ta namen, da v tem listu nekdaj pošteni slovenski narodni učitelji, ali zdaj po vladnem pritisku moralno pokvarjeni prisiljeno zoper slovansko majko zabavljajo in se na ta način vladi prilizujejo. Taisti cilj in konec ima ob enem ustanovljeni „krainischer Lehrerverein". Prekim očesom gleda „učiteljski strah" tiste značajne ljudske učitelje, ki imajo še toliko poguma, se temu društvu odtezati in se samo s pedagogiko pečati. Vse nadzorovanje tega nadzornika meri na to, v koliko naši ljudski učitelji slovenski deci nemščino v glavo ubijajo, ne pa koliko se otroci v obče na podlagi materinščine za življenje koristnega nauče. Učiteljska pripravnica bi imela, ker slovenske učitelje za slovenske ljudske šole od-gaja, slovenska biti; in bila je res spočetka že več, kot na pol slovenska. Ali pod tem nadzornikom se je z vladno pomočjo spet vsa pripravnica germanizirala. Da bi vlada v omenjene svrhe šolstvo popolno v svoje roke dobila, ni se sramovala kar meni nič tebi nič „sans gene" ustavo prelomiti in si s tein veČino v deželnem šolskem svetu pridobiti, vse naše pritožbe zo- per ta nečuveni vladni ustavolom so bile žali-bog brez vspeha! Ravno tako je vlada z goriškim deželnim šolskim svetom ravnala, ker tudi tam Slovenci prebivajo. Ker ima zdaj vlada po nepostavnem potu pridobljeno večino v deželnem šolskem svetu, ravna z našimi šolami, kakor se jej zdi, da bi se ponemčevanje najbolj pospeševalo. Akoravno je še naredba bivšega ministra Jirečka od 8. oktobra 1871. leta št. 10456 v polni veljavi, je kljubu temu vlada slovensko realno gimnazijo v Kranji v nemško spremenila, je na ljubljanski realki slovenske para-lelke odpravila in še ni dozdaj na realni gimnaziji v Novem mestu niti v enem predmetu razen veronauka slovenskega jezika kakor učnega jezika vpeljala. Na ljubljanski realki v sredini Slovenije je italijanski jezik za vsakega učenca obligaten, med tem, ko je učenje slovenščine vsakemu učencu na prosto voljo dano! Da se pa zasmehovanju in teptanju slovenščine na ljubljanski realki krona na glavo postavi, učijo se slovenščine v vseh razredih nižje realke slovenski učenci z nemškim učnim jezikom! Slovenski sposobni prosilci večjidel ne dobijo mesta na naših srednjih šolah, med tem, ko se nam Nemci in drugi inostranci dan za dnevom s krajnih mej Cis- in Translajtanije vrivajo za profesorje in ravnatelje. Tako je vlada zavrgla prošnjo profesorja Franca Erjavca, ki slovi pri strokovnjakih in med celim slovenskim narodom kakor izvrsten naravoslovec in pedagog, ki je že premnogo lepega v svoji stroki v slovenskem in hrvatskem jeziku napisal, akoravno je bil od kranjskega deželnega šolskega sveta „primo loco" v Profesor Franc Suklje in tridesetletna vojska. (Spisal Val. Sežun.) Profesor Fr. Šuklje je v programu novomeške gimnazije za F. 1874 priobčil spis o »tridesetletni vojski v svojih početkih", kteri je enostransk, poln mrzenja do katoliške cerkve, poln pa sočutja in hvalisanja prutestantizma. V pojasnjenje te kritike naj slede te-le črtice: I. „Cesar Maks II.", piše g. Šuklje, ,.je bil po svojem prepričanji novi (protestantov-ski) veri bolj vdan". Kakošno je bilo to prepričanje? Dober, katoliški veri iz srca vdani oče Maksa II., Ferdinand I , je bil svojemu sinu iz nevednosti in po nesreči dal za odgo-jitelja Volbenka Avgusta Severa, kteri je bil učenec Lutrov in Melanhtonov. Leta 1539 je ta zapeljivec sicer službo zgubil in se v \Vit- tenberg podal, ali kar je bil svojemu učencu v srce zasadil, je ta obdržal, tem več, ker se je Maks trdno tega držal, kar je enkrat sprejel. Iz tega namena je dalje Maks pridno pisaril Krištofu, vojvodu wurtemberškemu, kteri mu je pošiljal dotične luteranske bukve. Branje teh bukev in občevanje z osebami nove vere, posebno z Boštjanom Pfauserjem, je Maksa še bolj zmotilo. Pfauser je bil katolišk duhoven, pa po zgledu meniha Lutra se je oženil in novo vero učil, v kteri je 1. 1569, pregnan iz Dunaja, kot Lauingiški supcrintendent umrl. Ferdinanda I. je to početje njegovega sina Maksa hudo peklo. Pa ne njegovo prijazno pismo, ne prizadevanje jezuita Krištofa Ilode-riha, ne pogovori s slovečim varmiškim (Erme-land) Stanislavom Ilozijem, ni zamoglo Maksa poboljšati. V 1. 1564 je Ferdinand I. umrl, in Maks II., zdaj cesar, ni bil ne krop ne voda. Za vero svojih podložnikov se ni čisto nič brigal, večina njegovih vojskovodjev je bila protestantovska; eden izmed njih, Lazar Švendi, je bil celo predsednik sinode ogerskih lutera-nov. Ta Švendi in general Rtiber sta na vso moč podpirala protestantizem. Vladanje Maksa II. je bilo šibko, na Ogerskem so po večjem gospodarili Turki iu erdeljski vojvoda Ivan Žiga ZapoIya, ki je bil celo socinijanec postal. — Proti koncu pa je bil Maks II. od nagnjenja do protestantov nekoliko odjenjal; silno prepiranje med njimi zavoljo dobrih del, ko je eden to, drugi drugo, danes tako, jutri zopet drugače učil, sploh pomanjkanje edinosti pri protestantih, razun v sovraštvu do katoliške cerkve, in mnoge politiške zadeve so Maksu II. odprle oči, da je kot katoličan umrl 12. okt. 1876, še le 50 let star. II. Profesor Šuklje v omenjenem spisu napada jezuite kot »prekanjene očete", ki so se po šolah šopirili in ljudstvu preteklost iz zavesti iztirali. Ni tukaj namen pisati apologije jezuitov; opomnim le na tedanje avstrijanske zadeve, ki so bile silno žalostne. — Seme kri-voverstva, ki ga je 1. 1517 Luter v Witten-bergu zasejal in potlej neprenehoma s svojim jezikom in svojimi spisi do smrti 18. februarja 154G razsipal, je kmalo pokazalo svoj sad — predložeu. Imenovala je mesto njega za profesorja na ljubljanski realki mladega, slovenščine nezmožnega, neskušenega Nemcp, nekega Voss-a, med tem, ko že gosp. F. Erjavec 15. leto v svoji stroki podučuje. To so v kratkem navedeni koraki, po kte-rihje vedela vlada vse srednje in ljudske šole v svojo pest dobiti z edinim namenom vse ponemčiti. — Drugi pot, kterega je ta vlada nastopila v pospeševanje svojega cilja, t. j. za ponemčevanje našega naroda, je: od-stranjenje vseh domačih še slovensko čutečih uradnikov iz administracije. Naši uradniki v upravi so po ustavni eri zadnjih 13 let že.rtako zbegani, da se skoro nobeden ni upal v javnem življenji za svoj narod potezati se. Ali mnogo med njimi je bilo vsaj še toliko poštenih, da niso svoje narodnosti zatajevali in v javnosti zasmehovali. Ali že tako neutralno držanje naših domačih uradnikov je bilo sedanji vladi trn v peti. Naenkrat je bilo brati po različnih usta-vovernih listih, da ne more vlada na Kranjskem s sedanjim „narodnim" uradniškim aparatom naprej, da so v tem obziru temeljite spremembe neobhodno potrebne itd. v tem smislu. Kmalo se je govorilo v Ljubljani, da je pri vladi veliko število, govorilo se je celo, da okoli 200 domačih vradnikov, proškribira-nih, ki se imajo iz domačije izgnati in v skrajna mesta Cislajtanije prestaviti, samo zarad tega, ker imajo to nesrečo, da jih je slovenska majka rodila. Akoravno so se ti glasi večkrat ponavljali, vendar ni nihče verjel, da bi kdaj ktera vlada pri obstoječem § 19. osnovnih postav utegnila tako predrzna biti, se poskusiti s tako novošegno „sicilijansko vespero" med našimi slovenskimi administrativnimi vraduiki. Ali prevarili smo se v svojem dobrem mnenji o sedanji vladi, — kajti žalibog, ti čudni glasovi so se obistinili. Kakor strela iz jasnega je pala vlada to spomlad med pohlevne in v političnem oziru popolno nedolžne poštne in telegrafske vradnike. Samo in izključljivo zarad tega brez vsakega drugega uzroka je nekoliko teh revežev v avstrijsko Sibirijo (Bu-kovino) premestila, ker so imeli edino to napako, da so rojeni Slovenci in toliko pošteni, da se niso hoteli z narodnim renegatstvom vladi prilizovati. Da je to res, očividen je dokaz, da je eden teh premeščenih uradnikov smel doma ostati, ker se je dal kakor ud iz vseh narodnih društev i z b r i s a t i in v „kazino" in v „konštitucijonalno društvo" vpisati. Drugi eklatantni dokaz, da se je bila res taka lista proškribiranih slovenskih vradnikov napravila, je ta, da je bil tudi poštni vradnik g. Avgust Moos premeščen, akoravno je bil že štriri mesece poprej — umrl. Popraševali so premeščeni siromaki v Ljubljani in na Dunaji pri ministerstvu, zakaj jih je ta kazen zadela, naj se jim vendar vzrok pove? Ali do današnjega dueva niso nobenega vzroka izvedeli, povsod so jim odgovorili z ničevo frazo: „iz službenih obzirov" (aus Dien-stesriicksichten), in romati so morali se solznimi očmi iz domovine v Bukovino, Tirole iu drugam. Akoravno imajo poštni uradniki neprenehoma s slovenskim občinstvom opraviti, je vendar vlada namesto odpravljenih Slovencev trde slovenščine nezmožne Nemce postavila. Vlada naj le malo pomisli, kakšen vtis je ta njen čin na celo deželo napravil, „da se Slovenci iz svoje domovine brez vzrokov samo zavoljo tega preganjajo, ker so slučajno rojeni Slovenci'4. Naj vlada na dalje pomisli, kako s takim početjem vse vradništvo v političnem oziru demoralizuje in korumpira. Niti pod Metternichom niti pod Bachom se niso Slovenci tako brezozirno iz svoje domovine zavoljo svoje narodnosti preganjali, kakor pod sedanjo tako imenovano „liberalno" vlado. Iz vsega navedenega vladnega postopanja se vidi, da jej je liberalizem le vnanji svit, s kterim nevedno občinstvo moti; pravi in edini njen namen je pa preganjanje in tlačenje Slovanstva, oziroma Slovenstva. Hohenvvartovo ministerstvo je pri svojem nastopu v prijavljenem programu reklo, da mu je prva svrha § 19. osnovnih državnih postav ne le po črki, temuč tudi v pravem pomenu praktično izpeljati. To ministerstvo pa vse žile napenja, da bi se ta § za vse nenemške narode v Avstriji na posmeh in na ruglo postavil. Ker pa kljubu vsem tem navedenim, dan za dnevom se ponavljajočim faktom vlada vedno in konsekventno taji, da misli Slovence ponemčiti, stavljajo podpisani do slavne c. kr vlade to-le vprašanje: I. a) Iz kterih vzrokov se je bivša že na pol slovenska učiteljska pripravnica v Ljubljani zopet popolno ponemčila? b) Iz kterih vzrokov se je bivša slovenska realna gimnazija v Kranji zopet ponemčila? kmečko vojsko (Bauernkrieg), spodjedauje posameznih krščanskih resnic, razuzdanost, raz-rušenje zakona, ženitev malopridnih duhovnikov itd. — Že 1. 1520 so višji stanovi na Dunaji vžgano prebirali Lutrove bukve; odpadnik Pavel Spretter je bil eden najprvih oznanovalcev protestantizma v Avstriji. Plemenitaši so iz \Vittenberga svojim otrokom dobivali odgoji-telje, ter duhovnijam, kjer so bili patroni ali tudi le oskrbniki (Vogt), luteranske osebe vsi-loVali za dušne pastirje. Najpoprej od prote-stantovskih vladarjev vpeljano načelo: „Cigar je dežela, tega je tudi vera" (Cujus regio, illius et religio), so kmalo tudi protestantov-ski grajščaki na svojih posestvih posnemali. Radi ali ne radi so morali njihovi podložniki (Grundholden) sprejemati luteranske duhovnike. Tako je rastel protestantizem po Avstriji, po Štajarskem, Koroškem iu Kranjskem. Se žalostneja je bila osoda katoliške vere v češki kraljevini in z njo združenih deželah na Mo-ravskem, v Šleziji, v Lužicah (Lausitz). Ro-govilstvo, krivoverstvo, ktero je glasoviti (Šukije piše: slavni 1) IIus v Pragi po zgledu c) Iz kterih vzrokov se še ni na realni gimnaziji v Novem mestu na nobonem razredu slovenski jezik kakor učni jezik vpeljal? d) Iz kterih vzrokov so se na ljubljanski realki že obstoječe slovenske paralelke odpravile? e) Zakaj je na ljubljanski realki učenje slovenskega jezika vsakemu učencu na prosto voljo dano, med tem ko je italijanski jezik za vsakega učenca, brez razločka narodnosti, ob-igaten? f) Zakaj se na vseh nižjih razredih Ijub-janske realke zoper vsa pedagogična načela slovenskim učencem slovenski jezik z nemškim učnim jezikom razlaga? g) Zakaj se po raznovrstnih postranskih potih, posebno pa vsled pritiska na učitelje po nadzorniku ljudskih šol, nemščina v ljudske šole sili, mesto da bi se samo na to gledalo, da se otroci kaj koristnega na podlagi materinščine nauče? II. a) Iz kterih vzrokov se je letos na spomlad nekoliko slovenskih poštnih in telegrafnih uradnikov brez vidnega vzroka nanagloma v skrajne pokrajine Avstrije premestilo? b) Iz kterih vzrokov je vlada mesto njih pri pošti trde, slovenščine nezmožne Nemce nastavila? V Ljubjani, 6. oktobra 1874. Dr. V. Zarnik, Kozler, Obreza, Karol Rudež, Iorak, Kramar, Jugovic, Tavčar, Toman, ,avrenčič, dr. Costa, Murnik, dr. Poklukar, Pakiž, Kotnik, dr. Bleivveis. Angleža NViklefal 1402—1414 podkuril, je še zmiraj tlelo. Ko se je protestantizem oglasil, so Husovi privrženci, utrakvisti, skoraj eno glasno se ga poprijeli, in v začetku 17. stoletja je bila večina češkega plemstva prote stantovska. — Najhujše pa je bilo na Ogerskem. Komaj so prišle prve Lutrove bukve na svitlo (1518), že so jih trgovci na Ogersko in Sed-mograško zanesli. Mihael Seklosi je bil v Ujhejli eden najprvih pridigarjev nove vere in Nemci v Szepuskem (Zips) in v Sedmograškem so se radovoljno luteranstva poprijeli. Ambrož iz Šlezije in Juri, poprej dominikansk menih, sta v Sibinju (Ilermannstadt) prva luteranstvo trosila, in Marko Pemplinger, grof Saksonov, je njima šel jako na roke. Na Ogerskem so bili oznanovalci protestantizma Štefan Kopacsy, Mihael Ostoray, Andrej Badizius, najhujši pa je bil Matija Devay, imenovan Lutherus Ilungarius. Najmočnejše rodbine plemstva — Balassa, Bathyanyi, Bocskay, Turzo itd. so bile odpadle k protestantom. (Dalje prili.) Politični pregled. V Ljubljani 12. oktbr. Vnanje države. O grofu A rn i m n se ne sliši nič novega in treba je čakati, kaj bode sodnijska preiskava spravila na dan. Nekteri listi trdijo, da se grof dobro počuti in da zarad tega tudi viša sodnija ni privolila izpustiti ga, dasi je družina za-nj ponudila pol milijona tolarjev kavcije. „Kreuzzeitunga" pa piše, da grof boleha. Kolonijski škof je bil 9. t. m. iz ječe spuščen, trierski pa še ne, ker se je državni pravd-nik proti dotični določbi deželne sodnije pritožil. — 19.okt.se začne sodnijska obravnava proti Kullmannu, h kteri bode brž ko ne tudi Bismark prišel. — Cesarica Avgusta je 8. t. m. jrišla v Frankfurt ter pozdravila tam zbrane gospe nemških ženskih društev. Na li»Hko naj gre in k Minghettu naj hodi v šolo, kdor hoče biti dober denarni minister. Zedinjena Italija ima vsled službenih skazov tirjati 88 milijonov zastalih davkov. Ko je financir Minghetti v marciju tega leta svoje nove davkarske načrte zboru predložil, je naznanil brez ovinka, da je malo upanja, da bi se vladi posrečilo od teh zastalih davkov kaj dobiti. Upal je, da bo s tem zbornico prisilil njegove nove davke odobriti. V proračunu stroškov za 1. 1875 pa navede teh 88 milijonov kot gotove dohodke, da bi se pomanj-kljej prihodnjega leta veliko manjši videl, kakor je res. Naveden je za kakih 55 milijonov, bo pa znašal IGO milijonov. Tako zna ministerstvo Minghettievo ravnotežje v državnem oskrbovanji popraviti. Velika sodnijska obravnava z „bodalci" (accoltellatori, Erdolcher), ki je bila te dni v Itaveni, odkriva toliko pleš laške vlade, da se ministerijelnim organom zdi potrebno pomagati si z neumno in nesramno lažjo, „da storjena hudodelstva so pripisovati papeževi vladi." Hudodelstva so se pa godila 1.1866. do 1872. L. 1859 pa je bila papeževa vlada tamkej pre gnana, in morivci so samo mladi ljudje, ki so 1. 1859 še v šolo hodili, ali so jo bili pa ko maj zapustili. Zakaj ne povedo pravega vzroka? Ker bi morali zatožiti neprenehano prekucijo, kteri so oni in laška vlada hvaležni za svojo eksistenco. Ko bi se pod papeži v cerkveni državi to zgodilo, kar se danes godi po vsi Italiji, bilo bi liberalno časnikarstvo pridigovalo križar sko vojsko. Tako pa je delo puntarske vlade, in zato se štejejo očeto- in detomor, samomor, vsakteri drugi mori in ostudnosti, rop, goljufija, tatvina, kriva prisega in druge pregrehe v zadnji tretjini devetnajstega stoletja k civilizaciji, k napredku, k razvitku ljudstva, k prostosti! Spravo slastjo pripovedujejo „libaralni" laški listi ostudne fakta, in jih raztezajo, da se človeku lasje ježijo. Tako n. pr. je umorila pri Frosinoni nesrečnica lastno dete, in eden nesramnih listov rimskih zagovarja deto-morko in bi njeno zločinstvo rad drugim pod tikal, ker je neki ta reva čedna oseba pri 22 letih, ktero je le strah pred sramoto naganjal k hudodelsvu. Za grozovito nenaravnost pri tem početji lastno dete z nožem zbadati in umoriti, za to se sodba „liberalnega lista" nič ne meni. To je sad »liberalizma." Iz a dri da se poroča, da republikanci so se polastili Laguardie, iz ktere so se Kar-listi umaknili. „Iberia" pravi, da Francoska hoče strogo čuti nad tem, da se Karlistom prek Pirenej ne bode pošiljalo streljivo. V južni Ameriki upora še ni konec. Na čelo upornikov bode boje stopil general Mitre. Rivas maršira proti Buenos-A.vresu. Deželni zbori Deželni zbor kranjski. Deveta seja 12. t. m. se je pričela že ob devetih. Na dnev nem redu je bilo 12 toček. Prva: poročilo finančnega odseka o računskih sklepih zakladov kranjskih ustanov za 1. 1873 se sprejme brez ugovora; pri drugi: poročilo šolskega odseka o načrtu postave za odpravp učnine in pre-membo §§ 45. in 46. postave od 29. apr. 1873 in o peticiji ljubljanskega mesta — opomni poslanec dr. Schrey, da ljubljansko mesto potrebuje za šolske namene mnogo denarja, da bi toraj v Ljubljani ostala šolska priklada 20% ali vsaj 15%. Ta predlog pa ne obvelja. Ravno tako govori ta še mladi poslanec pri tretji točki: poročilo šolskega odseka o načrtu postave za vravnavo prineskov iz zapuščin v normalno-šolski zaklad, in predlaga nek pri-stavek, ki pa ne obvelja, marveč vse te točke in tudi poročdo šolskega odseka o načrtu postave poslanca Adolfa Obreze o davščinah za javne ljudske šole se sprejmo po odsekovem nasvetu. Poslanec Langer poroča v imenu šolskega odseka o peticijah društva učiteljev za veče plače in učiteljskega shoda o pravici krajuih šolskih svetov, predlagati kandidate za učitelj ske službe. Zarad prošnje učiteljev za povik-šanje plače se vname živahen razgovor, kterega se vdeleže poslanci Gariboldi, Zarnik, vladni zastopnik, Razlag, dr. Bleiweis, Dežman in se ve da dr. Schrey. Poročevalec Langer je predlagal, naj odbor sklene, da se prošnja učiteljev zavoljo slabega denarnega stanja dežele za zdaj ne more še uslišati. Ta predlog je bil konečno sprejet z-dostavkom dr. Zar-nika: deželni zbor izreče, da posel občinskega tajnika se zlaga z dostojnostjo učiteljskega stauu; predloga g. Gariboldija, ki je hotel, da se povikša tistim učiteljem, ki imajo zdaj po 400 gld., plača do 500 gld., — in dr. Schreya, ki hoče učiteljice nastaviti tam, kjer učiteljev ni, pa sta sijajno padla, za prvega ni glasoval nobeden, za druzega le 5 poslancev. Več o tej zanimivi debati v prihodnjem listu. Ko je dal deželni glavar prebrati še interpelacijo dr. Poklukarja, zakaj da se na kolodvoru Rudolfove (gorenjske) železnice še zdaj ne sprejemajo ljudje in blago, dasiravno se je v deželnem zboru pritožba zarad tega že lansko leto slišala, — se po predlogu dr. Costa seja sklene. Danes ob devetih se začne 10. seja. V štajarskem zboru je Reuter inter-peliral o vstanovi novega sodnijskega okraja na slov. Štajarskem, Dominkuš o nemškem jeziku v slovenskih ljudskih šolah, Seidl pa o vravnanji duhovske štole. Ces. namestnik je naznanil, da se ima zbor 15. okt. skleniti. V tržaškem zboru so hoteli 9. t. m obravnavati novi volilni red, pa manjkalo je toliko poslancev, da zbor ni mogel sklepati. V moravskem zboru je dr. Pražak s 24 tovariši predlagal cesarju poslati adreso in to reč izročiti odboru 9 udov. Adresini načrt našteva več pritožeb, govori o umetnih večinah raznih zastopov, omenja nevarnosti direktnih državnih volitev in zlasti nasprotuje spremembi moravskega deželnega reda od 1. 1872. Predlog pride ta teden na dnevni red. V dalmatinskem zboru je Klaič vlado vprašal, če jo je volja spolniti že lani sklenjeno postavo o vpeljanju slovanskega učnega jezika. Vladin zastopnik je odgovoril, da postava se bode predložila ministerstvu. Pri razpravi o razdelitvi srenjskih pašnikov, ki se dajo obdelovati, se je sklenilo, da v razdelitev mora razun srenje privoliti tudi deželni odbor. V gališkem zboru so rusinski poslanci vlado vprašali, zakaj se na učiliški izobraže-valuici v Lvovu noben predmet ne predava v rusinskem jeziku in zakaj se v deželni šolski svet ne pokliče primerno število rusinskih učiteljev. Tudi i« zbor v neki resoluciji vladi priporočal odpraviti sodnijsko revščino na Ga liškem, pomnožiti število sodnijskih vradnikov in kazen za nektere prestopke poostriti. Preda relski zbor je sprejel že ome-ujeno resolucijo o slabih nasledkih neposrednih državnih volitev. Vladin zastopnik je rekel, da se vlada za to resolucijo ne bode zmenila in da le zarad tega ne razpusti zbora, ker ta demonstracija ni nevarna, potem pa je šel iz zbornice. Izvirni dopisi. Iz liadoijee, 10. oktobra. Zmaga je naša, gospod Luka Robič, naš kandidat, je voljen ! K volitvi je prišlo izmed 51 volilcev jih 42, in od teh je dalo 37 g. Robiču glasove, 5 pa jih je volilo „iz prijaznosti" okrajnega glavarja Wurzbacha. Slava gorenjskim volilcem, da so se skazali zopet — kakor pri volitvi grofa Hohenwarta — možake, na ktere se more domovina zanašati, na nje ponosna biti! Slava jim pa tudi, da so si izbrali moža, kteri bo njihovo zaupanje gotovo opravičil — ne kakor n. pr. dr. Razlag, ampak kakor katolišk narodnjak ali naroden katoličan, ki je! Vrh tega bo dobra delavna moč za naš deželni zbor. Gorenjci, slava Vam! V ltihuiei. 27. sept. Po prijaznem naključji sem ta dan, 18. nedeljo po binkoš-tih — nazoč bil, kadar so preč dekan g. M. Skubic v novi cerkvi blagoslovili nove orgije, ktere so koj potem mogočno zadonele, in po primernem ogovoru čislanega rojaka g. K. Kluna in zdatnem darovanji ljudskem so veliko mašo služili župnik g. B. L en ček, da so na krepki glas znanega pevca krepko odmevale spet orgije. Pa so se tudi potrdile, in umetnik g. Goršič se ponašati sme s tem svojim novim delom, to bila je občna sodba. Mehanika je izvrstna, izdelava lična; vse delo ima 26 spremenov, v poglavitnem delu 12, v pedelu 7, v zgornjem spet 7. Slava njemu t priporočba občinstvu! Cerkev nova in veličastna stoji prosto in po zidavi in notranji dosedanji opravi prevzela me je jako. Stranska kora mi od spredej nista všeč; bolj dopadla sta mi od zadej, iu morda sta cerkvi vsi potrobna podpora. Bolj prijazna bota tudi od spredej, kadar dobita primerno omrežje, da ljudem ne bota služila v kako nepotrebno zavetje. Všeč mi je v novi cerkvi to, da so altarji kamniti, sprelepo delo vdove Tomanove, da si so le trije, ki se v dobrem stanu tim lože ohranijo. Kar je veliki poglavitno iz nabrežinskega marmorja ponosno izdelani premalo, sta pa stranska po razliki in mnogoterosti svoji dokaj živa judskim očem. Kar mora strašilo sedanjemu* iberalizmu biti, je pač to, da cerkev stane že zdaj čez 90.000 in da je po modri ter ljubez-njivi voditvi sedanjega g. dekana nekaj že poplačana, nekaj pa z vzajemno pomočjo v kratkem bode. Slava vernim Ribničanom in njihovim ljudomilim voditeljem ter vsem blagim dobrotnikom! — |/ kočevskih hribov. 10- okt. (Nekaj o našem šolstvu.) Vsaki čas ima svoja opravila, počitnice šolske tudi. Ta veseli čas so učitelji porabili za zborovanja, v kterih so, ako pazljivo prebiraš časnike, zopet odločno pokazali, da so trohnjeno orodje v rokah svojih „poštimavcev." Naj dostavimo k drugim opazkam učiteljskih zborov tega leta še mi prezalo ilustracijo učiteljskega zbora v Ribnici, ki le povrhno ogledan in sojen po besedah njegovega predsednika, c. k. inšpektorja, glasno spričuje notranjo ničevnost učiteljskih zborov, takošnih namreč, kakoršen je bil v Ribnici, v kterem se sosebno iz predsednikovih besed spozna, da ta zbor bil je le zarad tega, ker je moral biti. Ne bomo se spuščali v zborovanje, le inšpektorjeve besede hočemo nekoliko prerešetati. 28. sept. 1874 bil je sklican shod učiteljev kočevskega okraja v Ribnici; vdeležilo se ga je 22 učiteljev. Zbor je trajal od 9. do 1. ure popoldne. C. kr. okrajni nadzornik je pričel zbor s pozdravom do zbranih učiteljev, ter jim naznanil, da se je letošnje leto po svojem „vizitiranju" prepričal „eines bedeutenden Fort-schrittes, obvvohl beziiglich der Schulmatriken, der Bibliothek, des Obst- und Kindergartens noch manehes zu vviinschen vviire". — Te besede bodemo nekoliko prerešetali in pokazali svetu, kako se je ž njimi g. nadzornik opekel. Prašamo vas, g. nadzornik, prav odkritosrčno, kolikokrat ste pa letošnje leto in poprej šole po svojem okraju s svojo mogočnostjo počastili? Ali ste že pozabili, da Vas je okrajni šolski svet kočevski s silo pripravil, da ste v*aj enkrat obiskali svoj okraj, — če celega, nam ni dobro znano, — ker drugače ni mogel poslati svojega „Bericht-a" v Ljubljano? Ali kaže ta čin ljubezen do šole? In dalje nikakor ne umemo, kako si upate govoriti o „Fortschritt-u'? Ako ste vi slepi, menite, da je potem vsaki drugi tudi? Ali še veste, o kteri uri ste vi navadno pri svoji inšpekciji v šolo dohajali? in koliko časa ste se pri otrocih pomudili? Slišali smo namreč prav iz gotovih virov, da v mnogo krajih ste prišli v šolo o času, ko so otroci že davno pod hruško igrali, in ste le z učenikom samim kako besedico spregovoriti zamogli; kako toraj po takem ravnanji upate očitno govoriti o »Fort-schritt-u?" Ali vam je morebiti že to »Fort-schritt", če je bila šolska soba tu in tam pre-beljena, ali pajčevina iz nje odpravljena? Mogoče. Toda strah pred učitelji (kaj ne?) je bil, ki vam je te besede izcimil, strah, da bi vas oni očitno ne osramotili, ako bi jih bili vi grajali. Hic Rhodusl — Nadalje govorite o „Schulmatriken." Vemo sicer predobro, da dandanašnji inšpektorji le po ,,matrikah" in ,,katalogih" cenijo in sodijo učenike, in v tem smo prišli do spoznanja, da ste tudi vi v njihovi vrsti. Pri tej stvari nam pride na misel šaljiva govorica, da je nekdaj c. kr. „frajtar" rekel svojemu častniku: »Herr Lieutenant! Wir Char-gen miissen zusammenhalten." Radovedni bi bili k vam v šolo pogledati in sosebno v vaš katalog, in bi vas po tem kopitu pretehtali. — Dalje govorite vi o „Bibliothek-i," von (Jer hie und da noch etwas zu -vviinschen vviire". — Gospod inšpektor! o tej reči vanj mi lahko nekoliko postrežemo. O eni takih bukvarnic je nekdo šaljivo rekel, da bi pač bukvice iz nje izposojeval, ko bi kaplane za šolarčeke imel, kajti hrana iz onih bukev ni za mladost niti glede razuma, niti morale. So pa šolske bukvarne iz najbolj gotovega vzroka prav nepotrebne, in zakaj? Neki župan tukaj na kočevski zemlji je odgovoril učitelju svojemu, ki mu je prigovarjal napraviti vsaj nekoliko knjig za bukvarno, da se ne bi tresel pred inšpektorjem, da naj učitelj najpoprej svoje učence uči »Fibel" ter jih nauči brati, ker ima srenja premalo denarjev, da bi kupovala knjige za mole, kteri njim že tako dovolj škode pri žitu delajo. In res je smešno, kar dandanes kvasijo o šolskih bukvarnah. Cele kope knjig bi radi potisnili po šolah, ker menijo menda, da bodo otroci učenost iz njih zajemali, če tudi dobro brati ne znajo. O nekem kraju smo slišali, da otroci po 4 leta v šolo hodijo, pa se še brati ne nauče, pa da nekteri dečki ali deklice v 3 ali 4 letih še vsili čerk ne poznajo! Čemu tedaj, gosp. nadzornik, bodo v takih krajih bukvarnice, po kterih vi toliko zdihujete? Da so te besede istina, lahko bi se prepričali sami, ako bi bili o pravem času prišli „inšpicirat" in večkrat. Tako namreč se govori in poredno govori; pa včasih sem slišal: Vox populi vox Dei. In slednjič želite „etwas zu vviinschen be-ztiglich des Obstgartens uud besonders des Kin-dergartens" — Da o „Obstgarten" govorite in o slabih takih vrtih tožite, vam sem ter tje pritrdujemo, da pa vi na deželi kvasite o „Kindergarten," ne umemo. Saj ste tudi s kmetov. Ali ste mar pozabili, po kakem „Kindergarten-u" se gorenjski deček igra in muhe lovi? Prej ko končamo, še nekaj. Kot vvod k obravnavi pri učiteljskem shodu je neki učitelj svojega c. k. inšpektorja trnjevo šibal. Akoravno se nam tako dejanje nekoliko kosmato in malotaktno dozdeva, vendar je učitelj imel prav. In kaj mu je očital? Rekel je, da je „Plan der heurigen Conferenz wenig ge-lungen." Zakaj? Še le teden poprej so dobili učitelji vprašanja, ktera se bodo pri shodu obravnavala; njemu, pravi, navalil je c. kr. inšpektor celih 6 vprašanj, drugima dvema tovarišema po 1, drugim učiteljem pa nobenega, za troje vprašanj pa celo »referenta" ni postavil. Iz tega sklepa govornik, da c. k. inšpektor ves ta shod kot »bagatelle" spoštuje. Gosp. inšpektor je pri teh besedah morda za-godrnjal, rekel pa nič ni. V razpravo dalje nečemo segati, kajti dovolj jasno smo dokazali, da je kočevski c. k. šolski inšpektor eden naj bolj vnetih za — šolo? oh kaj še! za — 400 gld, ktere s tolikim trudom iz c. kr. davkarije v kočevji v svoj žep spravlja. Slednjič vam pa, gosp. inšpektor! prav po domaČe svetujemo, da odložite ta svoj posel, za kterega nikakor niste sposobni; nezasluženi, pa vendar spravljeni de-narček vam bo enkrat nekoliko težek, če vam je sploh znan nauk o „restitutio?" iu prepustite to delo drugemu, ki bode sicer v ravno tisti rog trobil kot vi, le s tim razločkom, da bo vsaj o takem času hodil po šolah, ko ne bodo v njih samo muhe, ampak tudi šolarji, in ki bo morebiti večkrat pridrdral ali pri mahal kakor vi. Če vam je kaj za omiko mar, ubogajte. -__ Domače novice. Ljubljana, 13. oktobra. (Se nekaj o dr. Razlagu.) Dopisun „N. fr. Pr." se telegrafično zelo huduje nad tem, kar smo zadnjič o dr. Razlagu rekli, in pravi, da ga je „Slov." zasmehoval. Ali ni Razlagov izgovor: „Vsak naj sam za-se skrbi, da narodnosti ne zgubi ali da si jo ohrani", res tako grozovito brezumen, da mora vsak pametni človek strmeti nad tako logiko? Po teoriji dr. Razlaga bi ne imeli tisti naši možje, ki so^ nam narodnost hranili, branili, zbujevali in netili, prav nobenih zaslug, kajti vsak naj sam hrani, varuje in goji svojo narodnost, in oni možje so se le po nepotrebnem vtikali v to, za kar jim ne gre skrb, toraj le čas tratili. Čemu se potezamo mi za pravice naroda, čemu za narodno šolo? Vsak naj za-se skrbi za to. Čemu imamo poslance, deželne in državne? Vsak prvotni volilec naj skrbi za-se, da ga ne potujčijo. Čemu imamo slovenske časnike, ki si prizadevajo pri ljudstvu gojiti in vtrjevati narodno čutje? Vsak naj ga sam za-se goji in vtrjuje. Ali da govorimo „ad hominem'-: Čemu so volili Gorenjci dr. Razlaga za poslanca? Vsak naj bi sam za se potezal se za svoje pravice, varoval svoj blagor, in — pri-maruha! — tu bi bilo zadnje res bolje, kajti dr. Razlag se ravna, kakor je čutiti, res po tem izreku, on skrbi sam za-se in si skuša ohraniti — vladno prijaznost. Menda bodo mladoslovenci vendar enkrat spregledali in otresli od sebe moža, ki res sam za-se skrbeti hoče. Morda bi bili potem spravi nekoliko bliže. (Ubogi „Narod") celo v Rusiji iše zagovora za svoje grehe in neodpustljiva zadolženja med in nad Slovenci, kakor da bi kak inoze-mec, ki je v našo deželo pokukal, okoliščine bolje vedel, kakor mi domačini. ,,Narodovega" in mladoslovenskega početja ne more nihče umiti, naj pride iz Arabije ali Sibirije, z ap-neno ali pa lužnato vodo. Raztrgali so nas „miadi", veljavo našo so zmanjšali, potujčeval-cem so nove šibe za nas v roke dali, oskrunili so naše mlado slovstvo, sramotili prvo svetinjo našega naroda in s tem neznansko oslabili njegovo moralično moč. To je njih zasluga. To ve vsak, kdor nalašč ni slep. Bivši ruski konzul na Reki, L. Berezin, je boje v petrograjskem dnevniku ,,Sin oteče-stva" popisoval borbo med „staro"- in »mladoslovenci". Kako lažnjivo podučen pa je bil Berezin, kaže zraven druzega ravno tudi ponavljanje »Narodovih" psovk: o »klerikalcih", »jezuitskimi sredstvi", »fanatizmu staroslo-vencev", »jezuitski druhali", »rajši nemškutarjal nego liberalnega Slovenca" itd. — vse tako, kakor bi bil g. Berezin »Narod" prepisoval. Kakor »paradoksna" je reklama za „Narod", .,Sočo" in »Tednik" in napad na »Novice" in »Slov. Gosp." v tem spisu, tako smešen je stavek: »Bili so pod enimi in istimi voditelji, da-si so bili v preverjenji ločeni glede religi-joznih in drugih načel. Eni so verovali (!) v neločljivost cerkve in države, a progresisti so trdili nasprotno". — Ravno tisti „čes-naprejci" pa nočejo ločitve cerkve od države, ampak podjarmljenje cerkve, šole itd. pod državo in s tem ravnosledno delajo za zmeraj večo moč ponemčevanju, za zmeraj hujše tlačenje cerkve, svobode in slovenskega napredstva. Razne reči. — Novo cerkev v Zagorji bodo mil. knez in škof 25. t. m. posvetili. — V mariborsko semenišče sprejetih je letos 9 bogoslovcev; 2 sta iz varaž-dinske gimnazije, ostali iz mariborske, iz celjske pa ne eden! Živ dokaz, kakošen duh da je za prejšnjega ravnatelja šinil med dijake. Bog daj modrega, značaj nega novega direktorja! »Sj. Gosp." — Gornji železni most v Gradcu je postal s 1. oktb. lastina graškega mesta ter ni treba pešcem več mostovine plačevati. — Spremembe v lav. škofiji. Prestavljeni so čč. gg. kaplani: Verk Ilen. v Koprivnico, Rubin Juri k sv. Hemi, Koce-var Jož. k sv. Frančišku v Stražah. Listnica opravništva. Č. g. J. K., kapi. v K. Reki: Tudi mi z Vami obžalujemo, da je tako; verjeti pa smete, do smo po prejetem naznanilu in s spremenjenim naslovom vsak list poslali. G. J. J. ni JI. s Hvala za dopis: ,,Wird nicht angenomen!" »Slov.'1 niina škode, bodi si že, da ste »Narodovec" postali, ali da je kaj druzega vzrok temu. Nimate pa znabiti kakega dobrega prijatla v okolici? Ozrite se inalo proti Eksekutivne dražbe. 15. oktb. 3. Jan. Hut-ovo iz Skrila (353 gl.) — 3. Jan. Frice-vo iz Nem Loke (450 gl.) — 1. Jak. Papež-evo iz Vasi (320 gl.), obe v Kočevji. — 2. J. Kari-ovo (2500 gl ) — 2 Fr. Brcgar-jevo iz Pregrada (500 gl.obe v Zatičini. — 1. Ant. Dobrave evo iz Brega (1190 gl.) v Vel. Lašičah. — 2. Mat. Jankovie evo iz Matene v Ljubljani. — 3. Fr. Vovk ovo v Zatični. — 10. oktb. 3. Tereze Kizzoli-jeve hiša in vrt (2000 gl.) v Novomestu. — 3. Fil. Jak. Žarž-evo s Slapa (1070 gl.) v Vipavi. — 2 Mark. Roz-man-ovo iz Krašnje (56f> gl.) v Metliki. — 2 J. Furlan-ovo s Slapa (2200 gl.) — 2. Fr. Nabr-goj-evo iz Podgriča (1960 gl.), obe v Vipavi. — 3. Jak. Primšar-jevo; — 3. Jak. Požar-jevo iz Št. Petra, obe v Postojni. — 1. Ant. Stegu-ovo iz Brezja (1770 gl.) v Senožečah. — 1. And. Ben-čič-evo iz Spodnjega Semona v Bistrici. — 3. J. Pestelj-evo iz Podrage (2530 gl.) v Vipavi. — 1. Jan. Žarn-ovo (418 gl.) v Krškem. — 1. J. Derganč-evo (1940 gl.) v Metliki. — 'l>l«*icrnfi<-ii«» «lriim-ii«- rene 12. oktobra. Papirna renta 69.95. — 8rebma renta 73.90. — 18601etno državno posojilo 107.50. — Bnnkine akcije 983 — Kreditne akcije 240!50. -i London 100 10. — Srebro 104. — .— Ces kr. cekini —.—. — Napoleon 8.85. S»???V?¥9VV9VV