Tomislav Košta
Univerza v Zadru, Oddelek za izobraevanje uèiteljev in vzgojiteljev
RAZVOJ PREDMETA PETJE V OSNOVNOŠOLSKIH
PROGRAMIH HRVAŠKE IN SLOVENIJE V OBDOBJU
MED SVETOVNIMA VOJNAMA
Izvleèek
Prispevek opisuje razvoj glasbenega pouka v splošnoizobraevalnem šolstvu
na Hrvaškem in v Sloveniji v obdobju od ustanovitve Kraljevine Srbov, Hrvatov
in Slovencev leta 1918 do zaèetka druge svetovne vojne. Avtor se ukvarja s
problematiko razmer v splošnem šolstvu in s šolsko zakonodajo ter daje poseben
poudarek razvoju glasbenega pouka v osnovni šoli. V èlanku so prikazani
evropski vplivi na razvoj in uporabo metod pri glasbenem pouku, kakršne so
Tonika Do, Tonika Sol-Fa in Battkejeva metoda. Cilj prispevka je prikazati
temeljne ugotovitve stanja in razvoja predmeta petje, raziskati razliène vplive,
stiène toèke in razlike med glasbenopedagoškimi idejami na Hrvaškem in v
Sloveniji.
Kljuène besede: glasbeni pouk, zgodovina predmeta petje, uèni programi,
glasbeni pedagogi, uèbeniki, metode uèenja petja
Abstract
Development of singing lessons in elementary school curricula in Croatia
and Slovenia in interwar period
The paper provides a preview of the development of singing lessons in
elementary schools is Croatia and Slovenia in the period from the foundation of
the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes in 1918 until the beginning of the
Second World War. The author discusses the issues related to general education
and school-related legal acts, and puts particular emphasis on the development of
music lessons. There is also an analysis of European influences on the
development and use of different methods in music lessons, such as Tonic DO,
Tonic SOL-FA, and Battke method. The aim of the paper is to present the
influences and foundations for the development of music lessons in the
above-mentioned period, and to indicate similarities and differences among
music education ideas in Croatia and Slovenia.
Key words: music lessons, history of singing lessons, curricula, music
teachers, textbooks, singing methods
71
Tomislav Košta, RAZVOJ PREDMETA PETJE V OSNOVNOŠOLSKIH PROGRAMIH...
Uvod
Razvoj glasbenega pouka v splošnoizobraevalnem šolstvu na Hrvaškem in v
Sloveniji v obdobju med dvema svetovnima vojnama lahko spremljamo z veè
gledišè. Glede na to, da sta se Slovenija in Hrvaška nahajali v istem
drubeno-politiènem prostoru, bo zanimiva primerjava vseh podobnosti in razlik
v temeljih glasbenega pouèevanja, kot tudi pri razvoju uènega predmeta petje. Še
od èasov Habsburške in Avstro-Ogrske monarhije sta bili ti dve danes sosednji
dravi v isti dravi, vendar pod razliènim vodstvom, zato za Slovenijo in Hrvaško
v šolstvu niso veljali enaki zakoni. Obmoèje Slovenije kot tudi Istra in Dalmacija
je bilo namreè pod avstrijsko upravo, ozemlje današnje Hrvaške pa pod
madarsko. Prve uredbe o glasbenem pouku najdemo v Systema scholarum
elementarum iz leta 1845, ki je pri pouku zahteval petje cerkvenih pesmi. Za
Slovenijo je pomemben šolski zakon iz leta 1869, za Hrvaško pa prvi šolski zakon
iz 1874 ter drugi iz leta 1888. Omenjeni zakoni so postavili temelje za razvoj
sodobnega šolstva, torej tudi glasbenega pouka. Glasbeni pouk je takrat
predstavljalo petje pesmi, zato se je predmet imenoval petje.
V nadaljevanju je potrebno omeniti nekaj pomembnejših glasbenih
pedagogov, ki so s svojim delom postavili temelje za razvoj pouèevanja petja v
osnovni šoli. Pri nekaterih avtorjih opazimo tudi prizadevanja uvajanja osnov
glasbene teorije v pouk petja. Na Hrvaškem sta v tej smeri delovala Franjo Kuhaè
(1834–1911) in Vjenceslav Novak (1859–1905), ki sta pripravila prva metodièna
navodila za pouk petja. Za Slovenijo velja med pomembnejšimi glasbenimi
pedagogi, ki so zaznamovali obdobje do prve svetovne vojne, omeniti Antona
Martina Slomška (1800–1862), Kamila Maška (1831–1859), Antona Nedvìda
(1829–1896), Antona Foersterja (1837–1926), Frana Gerbièa (1840–1917) in
Hinka Druzovièa (1873–1959), katerih delo je kljuènega pomena za obdobje med
dvema svetovnima vojnama. Razvoj glasbenopedagoške prakse na Hrvaškem je
do danes malo raziskan. Razen v nekaj èlankih iz periodiènih publikacij ta
tematika ni bila sistematièno obdelana. Poleg tega ni nikakršne literature o
nekaterih pomembnih pedagogih na Hrvaškem. O njihovem delovanju in pomenu
prièajo le dela, ki so jih izdali sami. V Sloveniji je situacija drugaèna, saj je
omenjena tematika natanèno raziskana in so bile poleg številnih èlankov v
strokovnih èasopisih objavljene tudi publikacije, ki opisujejo zgodovinska
obdobja razvoja glasbenopedagoške stroke (npr. Kuret Winkler: Zdaj je nauka
zlati èas, 2006). Poznamo tudi nekaj tematskih zbornikov, v katerih je natanèno
raziskano ivljenje in delo zgoraj omenjenih glasbenih pedagogov, ki so
pomembni za zgodovinski razvoj glasbenega pouka (Maškov zbornik, 2002;
Gerbièev zbornik, 2000; Foersterov zbornik, 1998).
72
GLASBENO-PEDAGOŠKI ZBORNIK, 14. zvezek
Razmere v splošnem šolstvu
Dolgoletna prizadevanja junoslovanskih narodov za zdruitev v skupni
dravi so se uresnièila po prvi svetovni vojni, leta 1918 s Kraljevino Srbov,
Hrvatov in Slovencev, vendar prièakovanja zaradi centralistiène politike Srbije
niso bila uresnièena. V prvem obdobju oblikovanja drave je bilo šolstvu
namenjene le malo pozornosti, saj so še naprej veljale obstojeèe organizacijske
oblike in zakonske osnove. Osnovna šola je bila štiriletna (v Dalmaciji šestletna),
visoke šole pa so bile zelo redke. Mešèanske šole so kot svojevrsten tip srednje
šole v posamezne stroke usmerjale majhno število otrok, monosti nadaljnjega
šolanja pa so nudile le gimnazije, veèinoma dostopne otrokom premonejših
staršev. Posledica nedemokratiènosti osnovnega šolstva je bila predvsem v
velikem številu nepismenih. Teave, ki jih je povzroèilo vojno opustošenje in
kasnejša gospodarska kriza, so sicer razumljive, brezobzirna politika vladajoèe
dinastije pa je dravo vodila v stanje stalne izèrpanosti in zaostalosti (Frankoviæ,
1958). Uèni naèrti niso bili enotni, prvi je bil sprejet šele leta 1926, vanj pa so
vkljuèili tudi pouk glasbe, še vedno pod imenom petje. Za ta predmet je bila
predvidena ena ura tedensko. V primerjavi z obdobjem pred prvo svetovno vojno
so šolski predmeti ostali enaki. Prvi šolski zakon po vojni, Zakon o ljudskih šolah,
je bil objavljen šele leta 1929, in sicer v duhu šestojanuarske diktature. Najveè
pozornosti je namenjal vzgoji otrok v duhu dravne in narodne enotnosti ter
verski vzgoji, manj pa je poskrbel za kakovost in vsebino pouka. Z omenjenim
zakonom je bil šolski sistem poenoten, v skladu s spremembo zakonodaje iz leta
1931 pa so uvedli osemletno šolsko obveznost. Pojem „ljudska šola“ je obsegal
štiriletno osnovno šolo in štiri razrede višje ljudske šole. V praksi pa je šolska
obveza predstavljala samo prve štiri razrede osnovne šole, saj za osemletno ni
bilo pogojev (Frankoviæ, 1958). Sloveniji, ki je nasledila avstrijske šolske
zakone, zakon iz leta 1929 ni prinesel novosti, sicer znaèilne za manj razvite
pokrajine kraljevine (Okoliš, 2009). Zaradi tega je razvoj šolstva v Sloveniji
obstal.
Za šolska vprašanje je bil zadolen vodilni hrvaški politik tega obdobja
Stjepan Radiæ, vodja Hrvaške kmeèke stranke, ki je bil do leta 1926 na èelu
Ministrstva za šolstvo Kraljevine SHS. Osrednji problem šolstva je videl v
izoliranosti šole od drube, kar se je med drugim kazalo v tem, da kmeèko
prebivalstvo šolstvu ni pripisovalo veèjega pomena. Radiæ je menil, da je v
osnovno šolstvo potrebno vsaditi temelje narodne zavesti ter da se reform ne da
izvesti le z zakonom, temveè je za to potrebno tudi delo na terenu. Zanimiv je
podatek, da so v 20. letih šolstvu namenjali med 2 do in 3 odstotke dravnega
proraèuna. Od skupnega zneska je bilo kar 40% namenjenih za Hrvaško in
Slovenijo, kar pa je bilo premalo. Potrebne reforme, kot je poenotenje šolskega
sistema, Radiæ ni podpiral, saj je menil, da je to v nasprotju z interesi posameznih
narodov. Kljub njegovemu nasprotovanju pa so leta 1933 reformo sprejeli, kar je
73
Tomislav Košta, RAZVOJ PREDMETA PETJE V OSNOVNOŠOLSKIH PROGRAMIH...
pomenilo skupni uèni program za celotno kraljevino (Grgiæ, 2008). Po tem naèrtu
je fond ur za petje ostal nespremenjen.
V tridesetih letih 20. stoletja je moè zaznati doloèena prizadevanja za
vsebinske spremembe, saj je bilo preveè dogmatiènih in avtoritativnih vsebin.
Tako je npr. Prosvetni oddelek banskih oblasti Savske banovine1 leta 1936/37
izdal odredbo, da se morajo uèitelji seznaniti z metodami šole dela, odprli pa so
tudi nekatere poskusne šole, ki so delovale po metodah nove šole in šole dela.
Vlada je strogo nadzorovala vse premike in si prizadevala, da bili tako
pedagogika kot šolstvo v celoti podrejeni uresnièevanju vzgojno-izobraevalnih
ciljev v duhu dravnega reda in vdanosti dinastiji. Izkazalo se je, da zaradi tekih
gospodarskih in drugih drubenih teav novih idej ni bilo mogoèe uresnièiti.
Šolska zakonodaja – uèni naèrti in programi
V skladu s premembami so leta 1926 izšli Uèni naèrti za I., II., III. in IV.
razred osnovnih šol Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, kar pa ni bilo enotno
za celotno dravo (do tega je prišlo šele leta 1933). Novi uèni naèrti so
predvidevali glasbeni pouk v vseh štirih razredih, in sicer še vedno pod imenom
petje. Nespremenjeni so ostali tudi cilji pouka petja, kot so razvijanje posluha in
glasu, razvijanje estetskih in domoljubnih èustev ter vadba petja lajih ljudskih in
domoljubnih pesmi (cerkvena pesem ni omenjena – razen v opombah, v katerih je
bilo navedeno, da v šolah, kjer je obstajal obièaj, da uèitelj pouèuje tudi cerkveno
petje, to ostane, vendar le, èe je uèitelj enake veroizpovedi kot veèina njegovih
uèencev). V prvem in drugem razredu je bilo predvideno petje manj obsenih in
lajih pesmi, s posebnim poudarkom na ljudski pesmi. Ljudska pesem je bila še
naprej kljuènega pomena kot didaktièno in vzgojno sredstvo pri realizaciji uèenja
petja. V tretjem razredu se petje ljudskih pesmi nadaljuje, vendar so dodajali
umetne skladbe in himne. V èetrtem razredu je bilo v skladu z monostmi
uvedeno dvoglasno petje, vsebinsko pa so se posveèali tudi skladbam, primernim
ob telovadnih vajah. Fond ur je ostal nespremenjen – dva polurna termina na
teden. Umetne pesmi so izbirali med domaèimi skladatelji, kar je bila v
primerjavi s prejšnjimi obdobji svojevrstna novost. Dela domaèih avtorjev so
postala celo priporoèilo. Veljalo je navodilo, da naj uèitelj pred uèenjem melodije
poskrbi, da bodo otroci poznali in razumeli besedilo pesmi. Za pouk petja so bili
doloèeni tudi priroèniki in pesmarice, kot so D. Iliæ: Pesme, deklamacije i igre za
I-IV. razred; D. Iliæ: Ðaèki horovi; A. Dobroniæ: Jugoslovenske puèke popijevke;
C. Pregelj: 30 troglasnih mladinskih zborov; Fr. Marolt: Narodne himne in druge
domorodne pesmi; J. irovnik: Narodne pesme; H. Druzoviè: Pesmarica
(Nastavni plan i program, 1926).
74
GLASBENO-PEDAGOŠKI ZBORNIK, 14. zvezek
1 Kraljevina SHS je bila po razglasitvi šestojanuarske diktature leta 1929 razlašena za Kraljevino
Jugoslavijo, njeno ozemlje pa je bilo razdeljeno na Banovine, imenovane po najveèjih rekah. Takšna
odloèitev je bila posledica namere, da ne bi spodujali nacionalnih èustev. Ozemlje Hrvaške in Slovenije je
bilo razdeljeno na Dravsko banovino s sedeem v Ljubljani, Savsko banovino s sedeem v Zagrebu in
Primorsko banovino s sedeem v Splitu.
Zgoraj omenjeni Uèni naèrt in program za osnovne šole v Kraljevini
Jugoslaviji, ki je predvideval poenotenje šolskega sistema, je bil sprejet leta
1933. Uèni program prinaša nekaj sprememb pri predmetu petje, cilji pouèevanja
petja pa so ostali enaki kot v prejšnjih doloèbah. V prvem razredu je bilo na
podlagi ljudskih pesmi ali tistih, ki so nastale v ljudskem duhu, predvideno
prepoznavanje tonov po njihovi moèi, trajanju in višini, in sicer v obsegu od pet
do šest tonov. Petje so skladno z razvijanjem obèutka za ritem povezovali s
telovadnimi vajami. V drugem razredu se nadaljuje petje ljudskih pesmi, in sicer
v poveèanem obsegu do osem tonov. Izbrane pesmi naj bi bile vsebinsko
povezane z ivljenjem otrok v šoli in izven nje kot tudi z naravo. V tretjem
razredu je bilo priporoèeno razširjanje repertoarja ljudskih pesmi ter petje
umetnih skladb v ljudskem duhu, naèrt je predvidel tudi izvajanje domoljubnih in
tistih skladb, ki spodbujajo drubene norme. Priporoèeno je bilo tudi petje
povezano z igro in ritmiènimi gibi. V zadnjem, èetrtem razredu osnovne šole, so
se uèenci seznanjali z osnovami glasbene teorije, kot so opismenjevanje in
spoznavanje lestvic. Petje naj bi bilo dvoglasno, deloma tudi tro- ali štiriglasno.
Najveè pozornosti je bilo namenjene domoljubnim pesmim (Nastavni plan i
program, 1933).
V obeh predstavljenih uènih naèrtih je bilo glasbeno opismenjevanje cilj
nijih razredov, e naslednji uèni naèrt (1937) pa ponovno predvideva
spoznavanje notne slike od tretjega razreda naprej. Ta uèni naèrt je veljal za
osnovne in višje ljudske šole, v njem pa za predmet petje ni bilo bistvenih
sprememb. Novost so v naèrtu dodana kratka navodila za uèenje petja po notah v
osnovni šoli, ki jih je napisal Vladimir R. Ðorðeviæ. V njih avtor navaja doloèena
navodila za uèitelja, in sicer, da je potrebno v prvem in drugem razredu ob vajah
za pevsko vzgojo in vzgojo posluha uèence seznaniti s pojmom notni zapis. V
tretjem in èetrtem razredu pa je bilo e predvideno petje po zapisu. Avtor med
drugim navaja, da naj bo petje do tretjega razreda enoglasno, v èetrtem pa dvo- ali
veèglasno. V prvem razredu naj uèitelj izbira laje ljudske pesmi, v drugem in
tretjem pa naj bodo pesmi povezane z vsebinami drugih predmetov. Tudi v tem
primeru je bilo dodano navodilo skladnosti vsebin z domovinsko vzgojo in
povezovanje s telovadnimi vajami (Nastavni plan i program, 1937). Naslednje
leto je izšel dopolnjen program, ki za primere petrazrednic doloèa uporabo
gramofona in radia, in sicer za seznanjanje uèencev s slovenskimi, hrvaškimi in
srbskimi ljudskimi pesmimi. V tem programu se pri glasbenem pouku prviè
pojavlja uporaba avdio tehnologije. Ob tem je danes nemogoèe ugotavljati,
koliko šol je imelo pogoje za uporabo te takrat sodobne tehnologije, podatek pa
dovoljuje ugotovitev, da je bilo poleg petja in spoznavanja osnov glasbene teorije
prviè doloèeno tudi poslušanje glasbe (Nastavni plan i program, 1938).
Iz navedenega lahko ugotovimo, da so bile spremembe uènih naèrtov pogoste
ter da so se nanašale predvsem na pouèevanje osnov glasbene teorije. Uèni naèrt
iz leta 1926 je predvideval glasbeno opismenjevanje v èetrtem razredu, nasprotno
75
Tomislav Košta, RAZVOJ PREDMETA PETJE V OSNOVNOŠOLSKIH PROGRAMIH...
pa je kasnejši iz leta 1933 za pouk petja predvideval samo petje. Èe upoštevamo,
da se v uènem programu iz leta 1937 omenja opismenjevanje v prvih dveh
razredih, od tretjega naprej pa naj uèenci e pojo po notah, postane jasno, da
šolska politika ni imela jasne strategije razvoja glasbene vzgoje v osnovni šoli,
kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju. Prav tako predstavljeno gradivo ne
omenja metod dela, zato se postavlja vprašanje, ali je glasbenopedagoška praksa
v obdobju med dvema vojnama v primerjavi s prejšnjimi obdobji napredovala in
v kakšni meri so v tistem èasu pomembna dela metodikov vplivala na razvoj
dejanskega glasbenega pouka. Velika novost je bila uporaba gramofonskih plošè,
kar je bilo priporoèeno v uènem programu iz leta 1938, vendar je glede na izredno
teke gospodarske razmere èasa teko verjeti, da je bilo to mogoèe uresnièiti.
Vsekakor je bil s tem vsaj hipotetièno uveden nov uèni segment, poslušanje
glasbe.
Uèenje petja na Hrvaškem
Teavne razmere v takratni dravi so vplivale tudi na stagnacijo šolstva, kar se
je med drugim odrazilo na razvijanju predmeta petje v osnovni šoli. Na Hrvaškem
so pri pouku petja uporabljali pesmarice in uèbenike iz 19. stoletja, kar je gotovo
vplivalo na to, da šolski sistem ni uvajal siceršnjih novosti stroke. Prizadevanja
posameznih pedagogov in glasbenih strokovnjakov seveda niso zanemarljiva, saj
so bile v pogledih na filozofijo predmeta in metodike petja dokazane doloèene
ugotovitve, ki naj bi bile upoštevane in vpeljane v šolski sistem. Posamezni
uèenjaki so na podlagi izkušenj in teoretiènih spoznanj, skladnih s širšim
evropskim prostorom, poskušali glasbeni pouk osveiti z novimi idejami in
utemeljiti nove metode, uveljavljene v razvitejših sredinah. V nadaljevanju
predstavljam nekaj najpomembnješih dosekov strokovnjakov medvojnega èasa
na obmoèju Hrvaške.
Stjepan Basarièek (1848 – 1918)
Prikaz najpomembnejših glasbenih pedagogov in njihovih del zaèenjam z
izjemnim delom Stjepana Basarièka2 Pedagogija – posebna nauka o obuci,
priroènikom za uèitelje in prvim sistematiènim pedagoškim uèbenikom na
obmoèju Hrvaške. Po prvi izdaji leta 1895 je izšlo 25 ponatisov, priroènik je bil
preveden v bolgarski jezik in bil v Bolgariji tudi v rabi. Hrvaške uèiteljske šole so
ga npr. uporabljale kar 50 let. Prav to dejstvo dokazuje, kako popularno in široko
uporabljeno je bilo to delo v tamkajšnjih šolah. V šesti izdaji iz leta 1921
Basarièek govori o pouku petja. Knjiga je razdeljena na dva dela: prvi govori o
76
GLASBENO-PEDAGOŠKI ZBORNIK, 14. zvezek
2 Stjepan Basarièek (1848–1918) je zakljuèil osnovno šolo v Ivaniæu, gimnazijo in uèiteljsko šolo pa v
Zagrebu. Nekaj èasa je delal kot uèitelj v Ivaniæ Gradu in Vinkovcih, kasneje je bil pedagog in profesor na
uèiteljski šoli v Zagrebu. Njegovo delo je temeljilo na Herbatovi pedagogiki, kasneje pa je sprejel stališèa
reformne pedagogike. Od leta 1895 do smrti je bil urednik èasopisa Napredak in velja za enega od
ustanoviteljev pedagoške znanosti na Hrvaškem (Pedagoška enciklopedija I, 1989, str. 44).
vedenjih, drugi pa o spretnostih in vešèinah. V poglavju o spretnostih, pod
naslovom Izvajanje lepih oblik ob uèenju risanja, govori tudi o uèenju petja.
Njegov pogled na to je razdeljen na 5 delov.
V prvem delu Basarièek pojasnjuje, kakšna je naloga petja v osnovni šoli in
navaja argumente, na katerih temelji pouk petja e od druge polovice 19. stoletja.
Meni, da naloga predmeta ni le izobraevanje v petju, temveè vzgoja k
razumevanju glasbe in njenem sprejemanju vse ivljenje. Poudarjal je, da je
vzgojni pomen petja povezan s èustvenim in estetskim poljem. Ob tem naj bi
otrok razvijal tako verske kot domoljubne obèutke, inteligenco, petje pa naj bi
bilo tudi pomemben faktor fiziènega razvoja otroka. Za petje v zboru je bil
preprièan, da spodbuja funkcioniranje otrok v skupnosti, v èemer je videl veliko
praktièno vrednost predmeta. Cerkvene pesmi, nauèene v šoli, naj sluijo uporabi
v cerkveni slubi, medtem ko naj bi posvetne pesmi otrok uporabljal v vseh
drugih ivljenjskih okolišèinah (Basarièek, 1921).
Drugi del je prikaz zgodovine pouèevanja petja. Na kratko opisuje antiène
kulture in pomen, ki so ga dajale glasbi, zgodnjo in srednjeveško kršèansko
glasbo, reformatorje, omenja pa tudi najpomembnejše pedagoge iz zgodovine in
njihove poglede na glasbeni pouk v osnovni šoli ter glasbene pedagoge, ki so
skozi zgodovino vplivali na glasbeno vzgojo v osnovni šoli, kot so npr. Pfeiffer,
Nägelli (1810), Natorp (1813), E. Hentschel (1930), Shütze (1843). Avtor
omenja tudi doloèene premike v pogledu glasbenega pouka v novejšem obdobju
(druga polovica 19. stoletja) v Evropi (Pflüger, 1853) in na Hrvaškem, kjer
posebej izpostavi Franja Kuhaèa ter njegovo e omenjeno delo Pevska veselica iz
leta 1885 kot tudi Vjenceslava Novaka in njegovo Pevski pouk v ljudski šoli iz
leta 1892. Basarièkova Pedagogija je svojo prvo objavo doivela e konec 19.
stoletja in ne preseneèa, da tudi v izdaji iz leta 1921 ne omenja novih metod pouka
petja, ki so na Hrvaškem e imele nekatere zagovornike, prav tako pa se je v
Sloveniji o njih razpravljalo e pred prvo svetovno vojno (Battkejeva metoda3 se
je v Glasbeni matici v Ljubljani uporabljala e od leta 1913).
V tretjem delu je govora o gradivu za pouk petja. Ponovno se pojavi
vprašanje, ali naj otroci v osnovni šoli pojejo po notah ali po posluhu. Basarièek
je pripadal skupini, ki ni podpirala glasbenega opismenjevanja v osnovni šoli,
razen v tolikšni meri, da bodo uèenci lahko spremljali melodijo po notni sliki (ko
se premika navzgor ali navzdol). Predlaga, naj se izbirajo pesmi, ki so primerne
za razliène prilonosti, zato je potrebno razlikovati med cerkvenimi in posvetnimi
ter med ljudskimi in umetnimi. Basarièek v prvi vrsti poudarja vrednost in
potrebo po uèenju razliènih cerkvenih pesmi in ljudskih, ki naj bi bile uèencem
blije, manj pa je naklonjem umetnim skladbam. Zagovarjal je izbor besedil z
77
Tomislav Košta, RAZVOJ PREDMETA PETJE V OSNOVNOŠOLSKIH PROGRAMIH...
3 Naèelo Tonika-Do metode se v zaèetku 20. stoletja pojavi v vrsti novih metod, ki razvijajo posluh na
temeljih funkcionalne solmizacije. Avstrijec Max Battke na tem naèelu gradi solfeggio in od samega
zaèetka uvaja relativno notacijo s premiènim DO-kljuèem (Muzièka enciklopedija 1971-1977, zv. 3, str.
587).
vzgojno noto. Avtor opozarja tudi na izbor besedil v narodnem duhu, v
nadaljevanju pa ugotavlja, da za pouk petja zadostuje ena ura tedensko ter da je
petje potrebno povezovati z drugimi predmeti (verouk, jezik, zgodovina,
zemljepis…), kar bi danes pojmovali kot nagovor k medpredmetnemu
povezovanju! Zavzema se tudi za uèenje pesmi na pamet ter za številèno omejen
izbor, ki naj bi prinesel veèjo kakovost petja. Preuèuje tudi vprašanje otrok s
slabšim posluhom in predlaga, naj bodo otroci, ki tudi po daljšem èasu ne morejo
slediti enostavnim glasbenim nizom, oprošèeni petja, vendar pa morajo
prisostvovati uri glasbe v pasivni vlogi poslušalca. Basarièek opozarja, da je pri
pouèevanju petja potrebno upoštevati osnovno pedagoško naèelo postopnosti,
oziroma od lajega k tejemu ter od znanega k abstraktnemu.
V èetrtem delu raziskuje metode pouèevanja petja. Zagovarjal je metodo
demonstracije (t.i. deiktièna metoda) in akroamatièno obliko pouka. Kot pogoj za
uresnièevanje le-tega navaja uèiteljevo spretnost v petju ter èist in prijeten glas.
Pomembno je bilo obvadanje igranja na kak inštrument, posebno violine ali
harmonija. Poudarjal je uèiteljevo pojasnjevanje pomenskega smisla besedila,
melodijo naj bi uèenci osvojili s posnemanjem. Kot najpomembnejše izpostavlja
vadbo pesmi, kjer je priporoèal naèelo postopnosti in ponavljanja, pravilno
dihanje in odpiranje ust, delo pa naj poteka stoje. Priporoèal je enoglasno petje.
Peti del Basarièkovega Pouka petja se nanaša na metode pri uèenju ljudske
pesmi. Navaja tri etape obdelave nove pesmi. V prvi uèitelj napove novo pesem,
analizira besedilo in melodijo ter razloi vsebino. V melodiji in ritmu uèenci
poišèejo njim e znane figure, ki jih nato primerjajo z novim gradivom. Drugo
etapo predstavlja demonstracija (podajanje), kjer uèitelj v celoti izvede novo
pesem, jo nato ponovi, peto ali na instrumentu, uèenci pa poèasi pojo za njim.
Dokler uèenci ne obvladajo melodije in ritma v celoti, predlaga petje na nevtralne
zloge. Tretjo etapo predstavlja uporaba nauèenega gradiva, kar naj bi pomenilo,
da bi bil uèenec sposoben pesem kadarkoli ponoviti, njene prvine pa uporabiti pri
uèenju novih pesmi, tudi v zboru (Basarièek, 1921).
Basarièek se je v svojem delu tesno navezoval na dela Vjenceslava Novaka in
Franja Kuhaèa, saj predstavi le malo novih in izvirnih idej, posebno na podroèju
metodike pouèevanja petja. Kot pozitivno je potrebno ugotoviti, da je njegovo
gradivo, povezano z glasbenim poukom, predstavljeno jasno in pregledno. Kot
edino novost lahko omenimo poskus definiranja zgradbe uène ure na primeru
uènih korakov obdelave ljudske pesmi ter poziv k povezovanju z drugimi
predmeti. Opaziti je, da ne omenja na Hrvaškem e znanih Tonika Sol-Fa ali
Tonika-Do metod. Morda je razlog v tem, da ni bil zagovornik pouèevanja petja
po notah in je preferiral zgolj orientacijsko poznavanje notnih zapisov, kar bi bilo
v skladu z uènim programom iz leta 1926, ki glasbeno opismenjevanje
predvideva šele v nijih razredih višjih šol.
78
GLASBENO-PEDAGOŠKI ZBORNIK, 14. zvezek
Basarièkova elja je bila, da bi omenjeno delo uporabljali v uèiteljskih šolah,
kar je bilo veè kot doseeno, saj so ga v prvih desetletjih 20. stoletja uporabljali ne
le v hrvaških uèiteljskih šolah (vkljuèno z Dalmacijo in Istro), temveè tudi v
Bolgariji. Prevladujoèe vloge Basarièkove pedagogike pa nista posebej ogrozili
niti dve deli Martina Štigliæa, univerzitetnega profesorja teologije, pedagogike in
katehetike - Pedagogika in vzgojeslovje (1889) in Zgodovina pedagogike (1893).
Šele s pojavom novih pedagoških konceptov, ki kaejo na pomanjkljivosti
Herbatove pedagogike, zaène primat Basarièkovih konceptov slabeti in to kljub
nekaterim njegovim uèbenikom, ki so bili v doloèeni meri prilagojeni novim
èasom (dostopno na: http://www.hrskolski-muzej.hr/hrv/predmet.asp?p=638,
18. 1. 2010).
Zlatko Grgoševiæ (1900 – 1978)
V nasprotju z Basarièkovim priroènikom, ki temelji na idejah druge polovice
19. stoletja, je Zlatko Grgoševiæ4 eden od najpomembnejših zagovornikov
uvajanja sodobnih didaktiènih naèel pouèevanja petja. Kot uèitelj na Glasbeni
akademiji v Zagrebu je pri svojem delu zastopal in populariziral metodo Tonika
Sol-Fa.5 Napisal je delo Metodika muzièkog odgoja (1931), kjer izpostavi nekaj
metodiènih novosti na podroèju pouèevanja glasbene teorije in predlaga, da
uèenci glasbeni primer najprej poslušajo, ga analizirajo in šele nato zapišejo.
Definicij ne postavlja, saj zagovarja tezo, da se teorija razvija iz prakse. Za
izhodišèe postavi durov trizvok ter predlaga, da uèenci skupaj z uèiteljem
muzicirajo ter snujejo in improvizirajo tonske vaje. Kot naslednji korak njegove
metode je navodilo, da zapisovanje tonskega niza sledi šele po pevsko dobro
utrjenem gradivu. Uèenci niza ne zapišejo v notno èrtovje, temveè na papirju
grafièno razvršèajo le višino tonov ter tako prepoznajo njihove funkcije.
Pozitivna stran te metode naj bi bila zanimiva uèna ura z aktivnim sodelovanjem
uèencev, in sicer s petjem, improviziranjem in poslušanjem. Kot pravi avtor, na ta
naèin uèenci vstopajo v svet tonov, razvijajo obèutek za melodijo in ritem, uèenje
grafiènih znakov (not) pa ni abstraktno. Ta metoda uvaja tudi veèglasno petje
(Pedagogijski leksikon, 1939).
79
Tomislav Košta, RAZVOJ PREDMETA PETJE V OSNOVNOŠOLSKIH PROGRAMIH...
4 Zlatko Grgoševiæ (1900–1978), skladatelj in glasbeni teoretik. Študij kompozicije je zakljuèil na Glasbeni
akademiji v Zagrebu in se nato izpopolnjeval pri P. Dukasu v Parizu. Deloval je kot profesor na glasbenih
šolah, Glasbeni akademiji v Zagrebu ter kot urednik na radiu. Skupaj s Pavlom Markovcem je ustanovil in
urejal èasopis Muzièka revija (1932). Kot skladatelj je predstavnik nacionalnega stila (Muzièka
enciklopedija 1971-1977, zv. 2, str. 26-27).
5 Tonika Sol-Fa metoda se pojavi na zaèetku 19. stoletja v Angliji, in sicer po tem, ko je Sarah Ann Glover
(1785–1867) zaradi propagiranja mnoiènega zborovskega petja skušala olajšati pouèevanje glasbe z
uporabo Guidovih solmizacijskih zlogov, kar naj bi bila enostavna zamenjava za notno pisavo. Leta 1841
je omenjeno metodo sprejel John Curwen (1816–1880), jo dopolnil z novimi elementi ter tako zgradil
trden metodièni sistem. Tonika Sol-Fa metoda razvija intonacijo po naèelu obvladovanja ene relativne
tonalitete, v kateri je potrebno razumeti in obèutiti vsak posamezni ton lestvice v odnosu do tonike. Slušne
predstave posameznih tonov so utrjene s karakteristiènimi gibi rok (fonomimika), ki v Curwenovi
razlièici izraajo tonalno funkcionalnost (The Concise Oxford Dictionary of Music, 2004, str. 741).
Metoda Tonika Sol-Fa omogoèa, da se razred pri svojem delu ne omejuje
samo na C-dur lestvico, temveè upošteva tudi vse druge tonalitete, ki jih dopušèa
obseg otroškega glasu. Otroci zapisujejo tone s solmizacijo (durova lestvica: do
re mi fa so la ti do). Za prepoznavanje ritma in trajanja dob se metoda posluuje
Paris – Galinovih ritmiènih zlogov6 (doba: Ta, dve dobi: Ta-a, dva tona na dobi:
Ta-te itd.). Na ta naèin lahko zapišemo vsako melodijo brez not in èrtovja, kar je
uèencem v mnogoèem olajšalo spoznavanje glasbene teorije. Po tej fazi metoda
predvideva zapisovanje v èrtovje, in sicer z Do-kljuèem, ki ga lahko vpišemo na
katerokoli èrto ali v prazen prostor. Spoznavanje t.i. absolutne notacije je bilo po
Grgoševiæu predvideno za mestne (višje) in srednje šole (Pedagogijski leksikon,
1939). Èe primerjamo njegovo metodo z dejanskim stanjem uènih naèrtov v
osnovnem šolstvu, ugotovimo razhajanja o tem, kdaj naj bi uèenci zaèeli s
poukom opsmenjevanja in petja po notah. V Uènem naèrtu in programu iz leta
1937, torej dve leti pred objavo Pedagoškega leksikona, je namreè navedeno, da
naj se zaène opismenjevanje e v tretjem razredu.
Leta 1931 je Grgoševiæ objavil Glasbeno zaèetnico, ki jo je namenil svojim
študentom na Glasbeni akademiji, torej bodoèim uèiteljem glasbe. V njej je
obdelal vse osnovne elemente glasbene teorije, kot so npr. glasbeni zapis, ritem,
tonaliteta, interpretacija itd. Avtor navaja tudi melodiène vaje za petje. V
navodilih zapiše, naj se vsaka vaja odpoje s solmizacijo, in sicer v enakomernem
trajanju posameznih tonov, ne glede na sicer podani ritem. Temu naj sledi branje
not ob trkanju pravilnega ritma in tempa, nato naj uèenci pojo v ritmu s
solmizacijskimi zlogi in konèno z nevtralnim zlogom. Avtor opozarja na pravilno
fraziranje in dihanje ter namenja posebno pozornost dinamiki, pri èemer meni, da
je zaeleno uèenje vaj na pamet (Grgoševiæ 1931).
Po pregledu celotne vertikale glasbene vzgoje medvojnega šolskega sistema
ugotavljam, da je bil izobraevalni sitem na glasbenem polju naravnan na razliène
cilje: pouèevanje petja brez pozanavnja notacije, obvladovanje relativne notacije,
vadba v absolutni notaciji, študij glasbene kulture, vzgoja praktiènih metodikov
ter glasbena vzgoja odraslih amaterjev. Pouèevanje v glasbenih šolah naj bi
potekalo po posebnih predpisih in pod posebnimi pogoji, medtem ko naj bi bilo
glasbeno izobraevanje v splošnoizobraevalnih šolah bolj kontinuirano in ozko
povezano z duhom nove delovne, aktivne in funkcionalne šole.7 V osnovnih šolah
so pouèevali po e omenjeni metodi Tonika Sol-Fa angleškega metodika Johna
Curwena, po metodi Chevésove francoske aktivne šole in nemške Tonika Do
80
GLASBENO-PEDAGOŠKI ZBORNIK, 14. zvezek
6 Na zaèetku 19. stoletja so numerièno metodo J. J. Rousseauja izpopolnili Francozi P. Galin, A. Paris in E.
Chevé.
7 Tako imenovana Delovna šola pomeni pedagoško gibanje na zaèetku 20. stoletja, oziroma globalni
pedagoški sistem, orientiran na delo uèenca. Pojavi se v Evropi in v Zdruenih dravah Amerike.
Zagovorniki gibanja so pouèevali na temelju delovnih aktivnosti, kar je bilo nasprotno frontalni obliki
pouèevanja. Funkcionalna pomeni, da pedagog spremlja celovit otrokov razvoj (emocionalni, motorièni,
socialni…). (Rijeènik pedagoških pojmova, http://www.pedagogijaffsa.com, 19. 2. 2011).
metode Agnes Hundoeggerove.8 Potem, ko so se navedene metode udomaèile v
osnovnih šolah širom po Evropi, so bile prièakovane tudi na obmoèju kraljevine
Jugoslavije. Stroka je namreè dokazovala, da so nove metode lahko uspešno
zagotovilo za boljše doseganje uènih ciljev pri glasbenem pouku v splošno-
izobraevalni šoli. Njihovi uèinki naj bi se odraali na splošnem kulturnem
podroèju v obliki zborovskega petja, v glasbeni poustvarjalnosti in glasbenih
publikacijah (Pedagogijski leksikon, 1939).
Zlatko Špoljar (1892 – 1981)
Zlatko Špoljar je s svojim vsestranskim pedagoškim in metodiènim delom
eden od najplodnejših glasbenih pedagogov v obdobju med obema vojnama.9
Leta 1927 je ustanovil èasopis Sodobna šola, v katerem je objavil vrsto èlankov,
povezanih s problematiko petja v osnovni šoli. Objavil je metodiène priroènike za
vse uène predmete, posebno pozornost pa je posvetil prav uèenju petja. Njegove
pomembnejše publikacije so: Prvi razred osnovne škole. Teorija i praksa, Zagreb
1931; Drugi razred osnovne škole. Teorija i praksa, 1932; Treæi razred osnovne
škole. Rukovoð za školsku praksu, 1933.; Rukovoð za školsku praksu sv. 1 i 2 kot
priloga Suvremenoj školi iz leta 1935 in 1936. Nekoliko kasneje, v letih 1955 in
1956, je v Puli objavil tudi Èetvrti razred osnovne škole.
Špoljar v vseh svojih delih kot pomembno naèelo pri metodiènih postopkih na
prvem mestu omenja korelacijo med petjem in drugimi predmeti (danes t.i.
medpredmetno povezavo). Ob tem je zelo natanèen tudi pri vsebinski organizaciji
pouka, kajti navodila za pouèevanje v 1. in 2. razredu na primer navaja po tednih.
V priroènikih najdemo priporoèena gradiva, med katerim so obièajno tudi
njegove pesmarice. Le–te vsebujejo pesemska gradiva znanih avorjev in precej
njegovih skladb. Špoljar je namreè zasluen za nastanek številnih novih pesmi,
saj je bil preprièan, da med znanimi ni dovolj primernega gradiva za šolsko rabo.
Skadatelje svojega èasa je veèkrat javno ošvrknil v preprièanju, da njihova
otroška glasba ni primerna za pouk petja. Slednjega je pojmoval kot del
skupinskega pouka in ne kot poseben predmet. Nasprotoval je »suhoparnim«
81
Tomislav Košta, RAZVOJ PREDMETA PETJE V OSNOVNOŠOLSKIH PROGRAMIH...
8 Tonika Do metoda se je razvila iz angleške metode Tonika Sol-Fa, ki jo je leta 1896 prevzela nemška
glasbena pedagoginja Agnes Hundoegger. Slednja je iz angleške metode prevzela solmizacijo,
Curwenovo funkcionalno fonomimiko in razpored obvladovanja tonov fonomimike. Poenostavila je
èrkovno notacijo in jo vkljuèila v sistem, ki vodi do tradicionalne notacije, sprejela pa je tudi francoski
sistem branja ritma (Galin-Paris-Chevé). Omenjena metoda se je hitro razširila po Nemèiji in sosednjih
dravah, Avstriji in Madarski, pomembno mesto pa je zavzela tudi na Hrvaškem. Tonika Do je relativna
metoda, ki razvija pojem funkcionalnih odnosov znotraj ene relativne tonalitete oziroma durove lestvice.
Solmizacija se tako kot pri Tonika Sol-Fa metodi uporablja z nekaterimi modifikacijami za alterirane
tone. Molova lestvica in stari tonovski naèini so obravnavani kot modusi osnovne durove tonalitete, in
sicer kot LA-lestvica, RE-lestvica, MI-lestvica ipd. (The Concise Oxford Dictionary of Music, 2004, str.
276, 493).
9 Zlatko Špoljar (1892–1981), hrvaški pedagog, glasbenik in knjievnik. Z glasbo se ni ukvarjal le kot
pedagog, temveè tudi kot skladatelj, metodik, teoretik, melograf, kritik in uèitelj. Konèal je uèiteljsko šolo
v Zagrebu, na Glasbeni akademiji v Zagrebu pa je študiral kompozicijo. Po drugi svetovni vojni je deloval
kot uèitelj v osnovnih šolah v Kastvu na Reki, v Zadru in v Puli ter kot predavatelj na Akademiji za glasbo
v Zagrebu. Bil je urednik èasopisa Sodobna šola in Vrelo. Zbiral in obdeloval je ljudske napeve ter pisal
skladbe za otroke (Hrvatska enciklopedija, zv. 10, 1999, str. 527).
vajam petja in menil, da tak pristop nasprotuje naèelom sodobne pedagogike, ki
naj bi upoštevala otrokova nagnjenja in potrebe (Špoljar, 1931). Tako kot vsi e
obravnavani avtorji gradiv, je tudi Špoljar poudarjal pomen ljudskih pesmi, ki naj
bi bile v smislu didaktiènih in estetkih vrednot temelj za uresnièevanje ciljev
ljudske (osnovne) šole. Po teh naèelih naj bi bile tudi umetne pesmi tako po
besedilu kot po melodiji blizu ljudski glasbi. Tem vzorom je sledil predvsem sam.
Odlike njegovih avtorskih pesmi so enostavnost in spevnost melodije ter
besedilo, ki je primerno in razumljivo šolskim otrokom. Didaktièno in umetniško
vrednost Špoljarjevih pesmi potrjuje dejstvo, da so nekatere njegove skladbe še
danes del aktualnih glasbenih uèbenikov na Hrvaškem.
Razmišljal je tudi o pomenu šolskih prireditev za razvoj petja. Zagovarjal je
glasbeno oziroma pevsko obarvan program ter uporabo inštrumentalne
spremljave, ki pa naj bi bila neoporeèno strokovna. S temi pomisleki se je najbr
odzval na vsakadnjo šolsko prakso (Špoljar, 1928, št. 2). Za glasbeno
opismenjevanje je bil preprièan, da v prvih letih šolanja ni potrebno. Pedagogom
je priporoèal, da naj otroci med petjem spremljajo notno sliko, kar naj bi vplivalo
na kasnejše sistematièno opismenjevanje (Špoljar, 1929, št. 3). Takšnemu
mnenju je sledila tudi zakonodaja (Nastavni plan i program, 1933), ki je glasbeno
opismenjevanje predidevala šele v mešèanskih šolah in v gimnazijah.
Leta 1923 je objavil priroènik za uèiteljske šole z naslovom Kratka praktièna
teorija glasbe in petja, ki ga je nato razširil in dopolnil (Elementarna teorija
muzike i pjevanja, 1925). V omenjenih delih predstavi gradivo s podroèja
glasbene teorije, ki je tesno povezano s primeri za petje, s èimer je dosegel, da so
študentje osvojili tesno povezanost teorije in prakse e v študijskih letih.
V tesni povezavi s prakso so sestavljene tudi Špoljarjeve pesmarice.
Vsebujejo pesemska gradiva za rabo v razredu in pesmi, ki jih je namenil za
šolske prireditve oziroma druge prilonosti. Njegove zbirke prinašajo tako
enoglasne, dvoglasne in troglasne obdelave ljudskih napevov kot tudi avtorske
skladbe (Njiriæ 1992). Prva pesmarica je bila objavljena leta 192110, vendar v
arhivih in knjinicah ni ohranjena. Edini podatek o njej najdemo v èlanku O izbiri
popevk za otroke osnovnih šol iz Savremene škole iz leta 1927 (Špoljar, 1927). Za
poznavanje šolskega glasbenega gradiva 20. let je pomembna Špoljarjeva
pesmarica iz leta 1927 (Pjesmarica za sve razrede narodnih osnovnih škola), ki je
bila v šolski rabi dolgo vrsto let. Vsebuje 56 ljudskih in 26 umetnih pesmi,
enoglasne so namenjene za razredno rabo, dvoglasne pa za javne nastope
(Špoljar, 1927). Leta 1939 je kot priloga èasopisa Sodobna šola izšel prvi del
Pesmarice za I.-IV. razred ljudskih šol. Novosti prinaša pesmarica iz leta 1940,
kjer se je avtor vsebinsko prilagodil novi razdelitvi Kraljevine Jugoslavije na
Banovine in vanjo vkljuèil veè pesmi iz hrvaških krajev in pesmi hrvaških
skladateljev. Drubene in politiène spremembe naj bi zmanjševale pomen
82
GLASBENO-PEDAGOŠKI ZBORNIK, 14. zvezek
10 Omenjene pesmarice iz leta 1921 mi ni uspelo najti, enako teavo je imel pred leti tudi Nikša Njiriæ.
(Njiriæ 1992).
nacionalne zavesti, vendar niso bistveno vplivale na celostni razvoj glasbenega
pouka. Avtorji uèbeniških gradiv so namreè v poznih tridesetih letih v svoja dela
vpletali še veè ljudskih ali ljudsko obèutenih pesmi, kar je veljalo tako za Hrvaško
kot Slovenijo.
Po drugi svetovni vojni je Špoljar sodeloval z Joom Pogajem11, s katerim sta
objavila pet izdaj Pesmi za šolo. Špoljar je naredil izbor in glasbeno obdelavo
pesmi, Pogaj pa je poskrbel za metodièni del.
Kratek pregled pouèevanja petja, metodiènih izhodišè ter priroènikov v
osnovnih šolah na Hrvaškem pokae, da naloge predmeta niso bile jasno
zastavljene. Po S. Basarièku, èigar literaturo so najbolj pogosto uporabljali, se je
bilo treba petja uèiti po posluhu. Podobna izhodišèa je gojil tudi Z. Špoljar, zato
omenjena avtorja v svoja dela ne vkljuèujeta metodiènih navodil, niti ne omenjata
novih metod, ki bi jih bilo potrebno uvesti v šole. O metodah pouèevanja
glasbenega opismenjevanja obširneje piše šele Z. Grgoševiæ. Teko sklepamo,
kako je potekal pouk petja v praksi, je pa gotovo, da se šolska zakonodaja zaradi
razliènih vzrokov ni mogla realizirati niti v bolj pomembnih segmentih. O tem
prièa podatek, da je bila zakonska uredba o obvezni osemletni šoli neizvedljiva,
saj za to niso bili sprejeti ustrezni ukrepi in je ostala samo deklarativna. Za kaj
takega ni bilo dovolj niti šolskih zgradb niti uèiteljev, saj je za popolno
uresnièenje osemletne šolske obveznosti v Jugoslaviji takrat primanjkovalo
priblino 30.000 uèiteljev (Frankoviæ, 1958). Prav tako je vprašljiva realizacija
uènih naèrtov in programov, saj je oèitno, da priroèniki (novi in starejši) z njimi
niso bili usklajeni in je teko natanèno doloèiti, v katerem razredu so zaèeli z
glasbenim opismenjevanjem oz. ali so te vsebine sploh uresnièevali in po kakšnih
metodah. Kakšne so bile razmere izobraevanja uèiteljev, pove Zakon o
uèiteljskih šolah iz leta 1929. V skladu s tem zakonom je bilo šolanje uèiteljev
podaljšano na pet let, na uèiteljišèa pa so se lahko vpisovali samo izvrstni uèenci
iz gimnazij ali mešèanskih šol. Ob tem je nastal paradoks, saj zaradi pomanjkanja
sredstev za razvoj šolstva izšolani uèitelji niso mogli dobiti zaposlitve, zato se je
število uèiteljskih šol postopoma zmanjševalo (Frankoviæ, 1958). Med razlogi so
bile najverjetneje teke materialne in gospodarske razmere v drubi, posledièno
pa so na posameznih šolah zaposlovali uèitelje z neprimerno izobrazbo, kar
ponovno postavi pod vprašaj kakovostno realizacijo uènih programov.
Primerjava razvoja pouka petja na Hrvaškem in v Sloveniji
Glede na to, da sta se Hrvaška in Slovenija med obema svetovnima vojnama
nahajali v enakem drubenopolitiènem okolju, bi lahko domnevali, da pri pouku
petja ni bilo veèjih razlik. Da temu ni tako, lahko sklepamo e po temeljih, ki so
bili postavljeni v prejšnjem, avstro-ogrskem obdobju. Razlièna administrativna
83
Tomislav Košta, RAZVOJ PREDMETA PETJE V OSNOVNOŠOLSKIH PROGRAMIH...
11 Joa Pogaj (1914–1984), glasbeni pedagog. Študj glasbe je dokonèal na Glasbeni akademiji v Zagrebu,
kot pedagog je deloval na uèiteljski šoli v Èakovcu, na glasbeni šoli na Reki in na akademiji u Zagrebu. Bil
je eden najplodoviteših hrvaških glasbenih pedagogov po drugi svetovni vojni (Rojko, 1995).
uprava (Slovenija je bila pod avstrijsko upravo, Hrvaška pod madarsko) je
predstavljala drugaène pogoje za razvoj splošnega šolstva in glasbenopedagoške
prakse. V obdobju kraljevine SHS so zaèeli aktivno razpravljati o nalogah in
ciljih pouka petja ter o uènih metodah. Razmere v šolstvu in pri pouku petja so
bile z ustanovitvijo Kraljevine prevzete iz bivše monarhije in na splošno na
nezavidljivi ravni.
Veèini glasbenih pedagogov na Hrvaškem in v Sloveniji je bila skupna raba
ljudske pesmi, kar je podpirala tudi e omenjena Basarièkova Pedagogija.
Podobno je svojo metodiko zasnoval Hinko Druzoviè kot eden od najpo-
membnejših glasbenih pedagogov v Sloveniji v obravnavanem èasu. Po šolanju
se je posvetil pouèevanju na razliènih stopnjah, tudi na uèiteljišèu, ter v šolski
glasbeni pouk uvedel nekatere nove ideje. Kot domoljub se je zavzemal za
uporabo ljudske pesmi, ob èemer je spodbujal tudi zanimanje za problematiko
petja v osnovnem izobraevanju. Za Hrvaško je potrebno omeniti še Zlatka
Špoljarja, skladatelja in spodbujevalca druge skladateljske srenje, naj ustvarjajo
pesmi po vzoru ljudskih pesmi. Luka Kramolc, zbiratelj in prirejevalec ljudskih
pesmi, je uredil in objavil veè pesmaric in vadbenih zvezkov s teoretiènim
gradivom, v katerih poleg slovenskih najdemo tudi ljudske pesmi drugih
jugoslovanskih narodov. Navezuje se na dela hrvaških etnomuzikologov Vinka
ganca, Franja Kuhaèa, Zlatka Špoljarja, Antona Dobroniæa in Boidarja Širole.
L. Kramolc je leta 1932 objavil Pesmarico za nije razrede srednjih in njim
sorodnih šol in leta 1935 Pesmarico, ki poleg ljudskih pesmi vsebujeta tudi
teoretièni del. Ljudski pesmi sta se posvetila tudi Marko Bajuk12, leta 1922 je
objavil Pevsko šolo (Winkler Kuret 2006), in Pavel Kozina.13 Prvi del njegove
Pevske šole je izšel leta 1922, drugi pa 1923, oba v Ljubljani. Omenjena dela
poleg slovenskih vsebujejo tudi pesmi drugih narodov Jugoslavije. Po tem lahko
sklepamo, da so v slovenskih šolah poleg slovenskih ljudskih pesmi peli tudi
pesmi ostalih narodov, nasprotno pa v hrvaških uèbenikih skorajda ni bilo
ljudskih pesmi drugih jugoslovanskih narodov.
e v obdobju pred prvo svetovno vojno so slovenski glasbeni pedagogi zaèeli
razpravljati o nalogah in ciljih pouka petja ter o metodah za pouèevanje
glasbenega opismenjevanja. Ker so v pouk petja postopoma uvajali elemente
glasbene teorije, je bila potreba po definiranju metod pouèevanja nujna. Hinko
Druzoviè je napisal številne èlanke in uèbenike za osnovno in srednjo šolo,
njegovo najpomembnejše delo pa je prva slovenska didaktika glasbene vzgoje z
naslovom Posebno ukoslovje petja v ljudski šoli, objavljena v Ljubljani leta
84
GLASBENO-PEDAGOŠKI ZBORNIK, 14. zvezek
12 Marko Bajuk (1882–1961) je po gimnaziji študiral na Dunaju in bil nato profesor klasiènih jezikov in
petja na dravni gimnaziji v Ljubljani. Od 1919 do 1923 je bil pevovodja glasbenega društva »Ljubljana«.
Izdal je pet zvezkov harmoniziranih slovenskih ljudskih pesmi (Slovenski biografski leksikon, dostopno
na: http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:0065/VIEW/19. 2. 2011.).
13 Pavel Kozina (1878–1945) je na Dunaju zakljuèil študij filozofije in tam opravil dravni izpit iz solopetja.
V Ljubljani je deloval kot gimnazijski profesor in pevski pedagog. Od leta 1921 je vodil zasebno pevsko
šolo (Slovenski biografski leksikon, dostopno na: http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:1237/VIEW/19. 2.
2011.).
1906, dopolnjena leta 1927, in sicer v skladu z uènim naèrtom. Podobne razprave
so se na Hrvaškem zaèele šele z Zlatkom Grgoševiæem v 30. letih 20. stoletja.
Dokaz o tem, da so evropske ideje prej zaivele v Sloveniji, je prav delo H.
Druzovièa, ki se je e leta 1906 zavzemal za uporabo numeriène metode.14 Ivanka
Negro Hrast15, leta 1924 je v Ljubljani objavila Pevsko šolo zdrueno s teorijo,
svoje delo opira na Battkejevo metodo. Sreèanje z drugimi metodami pouèevanja
petja po notah ji je omogoèilo šolanje v tujini, kar je bil tudi sicer najpogostejši
razlog za uveljavljanje evropske glasbene prakse na Slovenskem. O intenzivnem
razmišljanju o glasbenih metodah omenjenega èasa, povezanim s petjem, prièajo
tudi omembne v èasopisju, kot je Popotnik, kjer je Josip Pahor leta 1913
razpravljal o pomenu izbora ustrezne metode za pouèevanje petja v ljudski šoli
(po Kuret Winkler, 2006). Pahor ugotavlja, da je numerièna metoda doivela
polom in se zavzema za Battkejevo metodo, ob tem pa hvali H. Druzovièa in
njegovo Didaktiko (Winkler Kuret, 2006). Podobnih razprav na Hrvaškem v
tistem èasu ni bilo. Kot je bilo e omenjeno, le-te sodijo v zgodnja 30. leta, ko se
je Zlatko Grgoševiæ zavzemal za Tonika Sol-Fa in Tonika Do metodo, sorodno
naèelom Battkejeve metode. Ugotovimo lahko, da so na Hrvaškem in v Sloveniji
pri pouku petja uporabljali podobne metode, le da na Hrvaškem nekoliko kasneje.
Ob tem je potrebno naglasiti, da se glasbeni pedagogi niso zedinili, ali naj v
osnovni šoli poteka glasbeno opismenjevanje, pa tudi ne o tem, kdaj naj bi se le-to
zaèelo pouèevati. Tega vprašanja nista jasno razrešila niti uèni naèrt in ne
program. Iz uèbenikov in priroènikov, ki so nastali v tem obdobju, vidimo, da ni
bilo soglasja glede potrebe po glasbenem opismenjevanju pri osnovnošolskih
otrokih. S. Basarièek se je zavzemal za uèenje pesmi po posluhu s pomoèjo
imitacije, za kar se je v Sloveniji zavzemal tudi Ciril Pregelj.16 Z. Špoljar v svojih
pesmaricah ne omenja metod pouèevanja petja, temveè poudarja pomembnost
korelacije med petjem in drugimi uènimi predmeti ter za uporabo nauèenih pesmi
ob razliènih prilonostih, pri pouku in pri izvenšolskih aktivnostih. Med
hrvaškimi glasbenimi pedagogi opira svoje pedagoško delo na metodah Tonika
Sol-Fa in Tonika Do le Z. Grgoševiæ, medtem ko so pri Slovencih za uporabo
numeriène metode pomembni H. Druzoviè, P. Kozina in e omenjena I. Negro
Hrast, ki se je zavzemala za Battkejevo metodo, sorodno Tonika Do metodi.
85
Tomislav Košta, RAZVOJ PREDMETA PETJE V OSNOVNOŠOLSKIH PROGRAMIH...
14 Numerièna metoda temelji na številènem prikazovanju višine tonov. Številke kot sredstvo za oznaèevanje
tonov je prvi obdelal J. J. Rousseau. Na zaèetku 19. stoletja so Francozi P. Galin, A. Paris in E. Chevé
izpopolnili Rousseaujevo metodo, ki se od takrat naprej uporablja na zaèetni stopnji glasbene vzgoje.
Posamezne stopnje na lestvici so oznaèene s posameznimi številkami (The Concise Oxford Dictionary of
Music, 2004, str. 620).
15 Ivanka Negro Hrast se je šolala v ljubljanski šoli Glasbene matice, nato pa na Dunaju. Delovala je kot
uspešna koncertna pevka, kasneje je pouèevala solopetje in glasbeno teorijo ter vodila otroški in
mladinski pevski zbor Glasbene matice (Winkler Kuret, 2006).
16 Ciril Pregelj (1887–1966) je zakljuèil uèiteljsko šolo v Mariboru, na Dunaju pa glasbeno akademijo.
Deloval je kot glasbeni pedagog, zborovodja in skladatelj ter kot uèitelj v gimnaziji v Celju in v šoli
tamkajšnje Glasbene matice (Winkler Kuret, 2006, str. 97).
Zakljuèek
Pouk glasbe se je v osnovni šoli v obdobju med dvema svetovnima vojnama na
Hrvaškem in v Sloveniji odvijal pod nazivom petje in je potekal po eno uro
tedensko. To je bilo obdobje dozorevanja novih pedagoških gibanj v Evropi.
Novosti so vplivale tudi na razvoj glasbenega pouka na ozemlju Kraljevine SHS,
vendar razlièno in neenakomerno. Nove ideje in metode so imele v svetu vse veè
zagovornikov med eminentnimi glasbenimi pedagogi, na katere so se relativno
zgodaj odzivali tudi slovenski pedagogi. Na Hrvaškem so petje še naprej
pouèevali pod velikim vplivom del Franja Kuhaèa in Vjenceslava Novaka,
delujoèih v 19. stoletju. Ugotovitve kaejo, da se je na dela omenjenih pedagogov
opiral tudi Stjepan Basarièek v svoji Pedagogiji, na Hrvaškem najbolj
razširjenemu uèbeniku za pouku glasbe. Podobno tudi Zlatko Špoljar v
uèbeniškem gradivu ne prinaša veèjih novosti, vendar je bilo njegovo delo v
omenjenem obdobju nadvse pomembno. Zapolnilo je vrzeli v velikem
pomanjkanju uèbenikov, poleg tega pa je avtor poudarjal pomembnost in
didaktièno vrednost ljudskih pesmi, v duhu katerih je tudi sam napisal številne
pesmi za otroke. Pomen ljudske pesmi v Sloveniji v svojih pesmaricah poudarjajo
Hinko Druzoviè, Pavel Kozina in Luka Kramolc, v katerih najdemo tudi pesmi
drugih narodov takratne skupne drave. Na Hrvaškem so v priroènikih upoštevali
zgolj pesmi, povezane s tamkajšnjo tradicijo. Pomembno je tudi delovanje
glasbenih pedagogov, ki so se šolali v tujini in pridobljene izkušnje prenašali na
ozemlje predvojne Jugoslavije. Tako se je Ivanka Negro Hrast med šolanjem na
Dunaja seznanila z metodo nemškega pedagoga Maxa Battkeja in po vzoru
njegove metode leta 1914 napisala svojo Pevsko šolo (izdana je bila leta 1924). V
uvodu je zapisala, da omenjeno metodo v Glasbeni matici v Ljubljani uporabljajo
e od leta 1913, medtem ko za Hrvaško za tisti èas ni podatkov o uporabi kakršne
koli metode pouèevanja petja ali glasbenega opismenjevanja. Stagnacija v
razvoju glasbenopedagoškega polja na Hrvaškem je trajala do ere Zlatka
Grgoševiæa, ki se je šolal v Parizu in se pri svojem delu edini naslanjal na nove
metode – predlagal je uporabo Tonika Sol-Fa in Tonika Do metod. Obdobje med
dvema svetovnima vojnama je v Sloveniji v najveèji meri zaznamovano s
pedagoškim delom Hinka Druzovièa, ki se je šolal v Gradcu. Za glasbeno-
pedagoško prakso je zagovarjal razliène metode, razmišljal pa je tudi o filozofiji
glasbenega pouka, in sicer s psihološkega stališèa otroka in njegovih potreb.
Tako kot številni drugi slovenski in hrvaški avtorji tega obdobja je za pouk petja
in širšega glasbenega izobraevanja zagovarjal rabo ljudske pesmi. O medsebojni
povezanosti in vplivu slovenskih glasbenih pedagogov na hrvaškem in obratno ni
trdnih dokazov.
Uèni naèrti in programi, ki jih je objavljalo takratno ministrstvo za šolstvo, so
do doloèene mere sicer vplivali na izdelavo uèbenikov, vendar zaradi pogostih
sprememb zakonodaje ter nejasne strategije razvoja pouka petja tesnih povezav
ni bilo. Povezovanje šolske zakonodaje s prakso v razredu in uèbeniki so
86
GLASBENO-PEDAGOŠKI ZBORNIK, 14. zvezek
oteevali tudi splošni pogoji delovanja izobraevalnega sistema, ki zaradi tekih
gospodarskih in drubenih razmer niso sledili zakonodajnim direktivam (Zakon
je predvideval osemletno šolsko obveznost, ki pa v realnosti ni mogla biti
uresnièena!). Uèna programa iz 1926 in 1933 sta predvidevala spoznavanje
elementov glasbene teorije v srednji šoli, uèni program iz leta 1937 pa e v
drugem razredu osnovne šole. Vplivi novih gibanj in novih metod iz evropske
glasbenopedagoške prakse so najprej, e pred prvo svetovno vojno, opazni v
Sloveniji, medtem ko so na Hrvaškem dokazani šele v zgodnjih 30. letih 20.
stoletja. V povezavi z omenjenimi dejstvi, so bili v tem obdobju postavljeni
razlièni temelji za kasnejši razvoj glasbenega pouka v osnovni šoli. Medvojni
sistem glasbenega izobraevanja se je v Sloveniji in na Hrvaškem obdral še
nekaj let po koncu druge svetovne vojne, do veèjih sprememb pri glasbenem
pouku pa je prišlo šele sredi 50. let. Takrat so se zaèele pojavljati kritiène
razprave o glasbenopedagoških metodah iz èasa pred drugo svetovno vojno, in
sicer pod vplivom priznanih glasbenih pedagogov, kot so bili C. Orff, F. Jöde, Z.
Kodály in drugi. Dolgo uveljavljen in dokaj ozko razumljen predmet petje je z
novimi reformami osnovnošolskega izobraevanja prerasel v glasbeno vzgojo z
razširjeno vsebino, ki je v obeh nekdanjih jugoslovanskih republikah obsegala
igranje na glasbila, poslušanje glasbe in glasbeno ustvarjanje.
Literatura:
Bajuk, M. (1922): Pevska šola, Ljubljana.
Basarièek, S. (1921): Pedagogija – posebna nauka o obuci, Hrvatsko
pedagoško-knjievni zbor, Zagreb.
Ciperle, J., Vovko, A. (1987): Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, Slovenski
šolski muzej, Ljubljana.
Concise Oxford Dictionary of Music, (2004), Oxford University Press
Druzoviè, H. (1924): Pesmarica I, II, III, Ljubljana.
Druzoviè, H. (1927): Posebno ukoslovje petja v ljudski šoli, Ljubljana.
Frankoviæ, D. (1958): Povijest školstva i pedagogije u Hrvatskoj, Pedagoško
knjievni zbor, Zagreb.
Grgiæ, S. (2008): Stjepan Radiæ kao ministar prosvjete Kraljevine SHS,
dostupno na:
http://povijest.net/sadrzaj/hrvatska/hr-1pol-20st/167-stjepan-radic-ministar-
prosvjete.html (18. 1. 2010).
Grgoševiæ, Z. (1931), Muzièka poèetnica, Muzièka škola „Lisinski“, Zagreb.
Hrvatska enciklopedija zv. 10, (1999), Leksikografski zavod Miroslav Krlea,
Zagreb.
87
Tomislav Košta, RAZVOJ PREDMETA PETJE V OSNOVNOŠOLSKIH PROGRAMIH...
Koter, D. (2002): Hinko Druzoviè – pedagog in èitalnièar na Ptuju, v:
Glasbeno-pedagoški zbornik, Akademija za glasbo, Ljubljana, zv. 4. str.
39-48.
Kozina, P. (1922): Pevska šola, I. del, Ljubljana.
Kozina, P. (1923): Pevska šola, I., II. del, Ljubljana.
Kramolc, L. (1932): Pesmarica, Ljubljana.
Kramolc, L. (1935): Pesmarica, Ljubljana.
Muzièka enciklopedija (1971-1977), Jugoslavenski leksikografski zavod,
Zagreb.
Nastavni plan i program za narodne škole u kraljevini Jugoslaviji (1938),
Jugoslavensko uèiteljsko udruenje, Beograd.
Nastavni plan i program za narodne škole u kraljevini Jugoslaviji (1933),
Dravna štamparija kraljevine Jugoslavije, Beograd.
Nastavni plan i program za osnovnu i višu narodno školu (1937), Izdavaèko i
knjiarsko poduzeæe, Beograd.
Nastavni program za I., II., III. i IV. razred osnovnih škola kraljevina Srba,
Hrvata i Slovenaca (1926), Dravna štamparija, Beograd.
Negro Hrast, I. (1924): Pevska šola zdruena s teorijo za konservatorije,
uèiteljišèa, srednje, mešèanske, osnovne šole in zbore, Ljubljana.
Novak, V. (1892): Pjevaèka obuka u puèkoj školi, Zagreb.
Njiriæ, N. (1992): Zlatko Špoljar – hrvatski glazbenik i pedagog, v: Umjetnost i
dijete, sv. 24. Zagreb, str. 255-263.
Okoliš, S. (2009): Zgodovina šolstva na Slovenskem, Slovenski šolski muzej,
Ljubljana.
Pedagogijski leksikon (1939), Minerva, Zagreb.
Pedagoška enciklopedija (1989), Zavod za udbenike i nastavna sredstva,
Beograd.
Pregelj, C. (1923): Nageljski za nijo stopnjo osnovnih šol, Celje.
Rojko, P. (1995): Joa Pogaj – glazbeni pedagog, v: Tonovi 10, Zagreb, str.
55-57.
Špoljar, Z (1925): Elementarna teorija muzike i pjevanja, Nadbiskupska
tiskara, Zagreb.
Špoljar, Z. (1927): Pjesmarica za sve razrede narodnih osnovnih škola, Naklada
knjiare St. Kugli, Zagreb.
Špoljar, Z. (1931): Prvi razred osnovne škole. Teorija i praksa, Zagreb.
Winkler Kuret, L. (2006): Zdaj je nauka zlati èas, Educa, Nova Gorica.
88
GLASBENO-PEDAGOŠKI ZBORNIK, 14. zvezek