Peter Klinar • Prispevek je aktualen in bo obogatil naše vedenje o migrantih in njihovih skupnostih, še posebej o tistih, ki živijo v Argentini. Svoj prispevek sem zgradil predvsem na modelih, ki se uveljavljajo v sodobni Evropi. Jasna Fischer Samo, da ima svojo historično specifiko. Južnoameriški emigrantski model ima svojo zgodovino z rapalsko mejo, z izgubo tretjine slovenskega narodnega ozemlja, ko se izseljujejo predvsem primorski Slovenci, po vojni pa politična emigracija, ki je ne moremo spraviti v klasični emigrantski model druge polovice 19. stoletja. Irene Mislej Govorila sem bolj globalno s stališča Argentine kot imipantske države, glede Slovencev v Argentini pa se pt)vsem strinjam, da ni tipična ne ena ne druga skupnost. FRANC MALI* Reemigracija znanstvenikov v študiji Sodobni trendi mednarodnih migracij P. Klinar opozarja, da bodo razvojne smeri postsocialisitčnih družb zelo odvisne od tega, koliko jim bo uspelo omejiti beg možganov. To velja tudi za Slovenijo. Zavedati se moramo, na kar že omenjena študija ravno tako opozarja, da se v razvitih družbah Zahoda še dolgo ne bodo branili dotoka visoko usposobljenih strokovnjakov in podjetnikov s kapitalom in da bodo v kategorijo negativno selekcioniranih imigrantov uvrščene druge poklicne kategorije. Nikakor pa ne vrhunski znanstveniki. Ali kot je to slikovito zapisal Hans Magnus Enzensberger: »Indijski astrofizik, slavni kitajski arhitekt, črni afriški dobitnik Nobelove nagrade so dobrodošli povsod po svetu« (H. M. Enzensl>erger. 1993, str. 12). Glede na takšne značilnosti sodobnih migracijskih tokov so še toliko pomembnejša vsa prizadevanja po ustavitvi negativnih procesov bega možganov; in po preusmeritvi negativnih procesov bega možganov v reemigractjo znanstvenikov v matično domovino. Ne glede na široko razprostranjenost strokovnih in političnih diskusij, ki problem reemigracije znanstvenikov in strokovnjakov v matično okolje povezujejo z vprašanjem aktiviranja t. i. človeških virov (human resources) v manj razvitih družbah, smo še daleč od tega, da bi se omenjena problematika reševala z globalno mednarodno migracijsko politiko. Splahnela so tudi nerealistična pričakovanja o spontanih reemigracijah strokovnjakov. Že sama definicija bega možganov govori o enosmernosti pretoka intelektualnih zmožnosti. Zato so toliko pomembnejše vse pobude in praktični koraki, ki prihajajo iz že tradicionalnih emigrantskih okolij, in katerih namen je. da bi v tujini profesionalno delujoče • Dl. Fjanc M«li. vd|i ra/iskovat« M Inititulu u dnitbcfu «dc. znanstvenike in strokovnjake vključili v reSevanje razvojnih vprašanj matične domovine. Pri nas je pred leti sproženi projekt tretje slovenske univerze kot akcija za vzptistavitev različnih oblik sodelovanja (znanstvenega, pedagoškega, informacijskega) z našimi uglednimi znanstveniki in profesorji, ki delujejo v razvitih znanstvenih centrih Zahoda, obetal, da bo postal eden izmed uspešnih zgledov za reševanje bega možganov. Pričakovanja se niso v celoti uresničila. Ne samo, da je sintagma "tretja slovenska univerza«, ki jc bila še do nedavnega na različnih mestih in ob različnih priložnostih na široko (in konjunkturno) uporabljena, skorajda šla v pozabo m celo dobila nek drug pomen (ustanovitev nove univerze na Obali). Tudi odprto pismo petinšestdesetih slovenskih znanstvenikov, zvečine delujočih v tujini, ki so ga pred kratkim objavila javna glasila, in govori o nujnosti spremembe habilitacijskih postopkov na naši univczi. dokiizuje. da bo treba za uresničitev predlogov (na posvetu Univerza za devetdeseta leta in prenos znanja pred štirimi leti v Ljubljani so jih skupno pripravili strokovnjaki obeh slovenskih univerz in naši ugledni znanstveniki iz tujine) še veliko postorili. Četudi so v tem Času bili tudi uspešni primeri sodelovanja, kar vse zadeve vendarle ne postavlja v tako slabo luč, pa se bo morala našji družba v celoti zavedati, kako pomembno je voditi aktivno politiko pri reemigraciji znan.stvenikov. Ne pa samo čakati na njihovo morebitno vrnitev Saj menda nihče ne pričakuje, da se bodo ljudje, ki so se z nadarjenostjo in trdim delom uveljavili v svetu neizprosne znastvene konkurence in niso. kot jc dejal eden izmed njih na že omenjenem posvetu o tretji univerzi, nikakršni zbeganci v tujem svetu, vračali domov samo zaradi hrepenenja po doma-čijskosti. Ko je govor o možnih aktivnejših politikah preusmeritve negativnih procesov bega možganov v Sloveniji, se je treba najprej zavedati, da so bili vzrok za naš beg možganov v bolj ali manj oddaljeni preteklosti vsi klasični dejavniki, ki jih sodobne migracijsko teorije označujejo kot »puli« in »push« faktorje. Četudi se occne o naših izgubljenih intelektualnih potencialih kot posledice množičnega bega Slovencev v preteklosti še vedno gibljejo v približkih, učinkujejo nekateri podatki, ki govorijo o strukturnih deležih strokovnjakov, ki so v posameznih obdobjih množičnih emigracij zapustili našo domovino in večinoma ostali na tujem, presenetljivo (npr. ocena, da je od letnikov 1951-60 kar .36% tehnično-inženirskega kadra odšlo v tujino /NL Kos. 1988/). Hkrati dokazujejo, da je pri nas beg možganov v p bili odhtxli znanstvenikov v tujino v nekaterih državah povsem načrtno sptidbujeni. To velja bolj za razviti svet. Za zgled bi lahko vzeli beg možganov iz Velike Britanije. Britanija je znanstveno in tehnološko visoko razvita država. Kljub temu je bila v šestdesetih letih zanjo značilna visoka stopnja znanstvene emigracije (zlasti v ZDA), in to celo med hitrim naraščanjem izdatkov za raziskovanje in razvoj (P. M. D. Collins. 1988). Vse to je bilo posledica dejstva, da je bila takrat deležna močne podpore predstava o potrebnosti znanstvenega izpopolnjevanja v tujini za kasnejšo uspešno znanstveno kariero doma. Različni motivi in vzroki odhodov strokovnjakov v tujino dokazujejo, da profesionalne gibljivosti znanstvenikov, ki v svetu internacionalizacije znanosti postaja nujnost, ni mogoče vedno enostavno ločiti od bega možganov. Kljub temu pa bi težko trdili, da je v družbenoekonomskih manj razvitih državah problem »brain drain« mogoče enostavno pojasnjevati zgolj kot »brain overflow«. Že opravljena (redka) proučevanja bega možganov pri nas bi bilo treba zlasti skrbno upoštevati v kontekstu analize širših razvojnih vprašanj slovenske družbe. Ni pa zanemariti izkušenj redkih držav, ki so s pametno politiko na tem področju dosegle velik uspeh. Vzorčni primer jc še vedno danes že visoko znanstveno in tehnološko razvite države vzhodne Azije (Koreja, Tajvan, Singapur), ki so migracije najbolj uspešno vključile v svoje razvojne strategije. V zadnjem času se omenjata tudi Španija in Italija, kjer so bile v preteklosti številne migracije znanstvenikov v Severno Ameriko (S. S Russell, 1992). Ko je govor o projektu tretje slovenske univerze kot akciji za preusmeritev negativnih procestn bega možganov iz Slovenije, sc mi zdi potrebno poudariti še en vidik. Bolj ali manj dolgoročno vzpostavljeno sodelovanje z vrhunskimi slovenskimi znanstveniki, ki delujejo v tujini, bo izredno pomembno na področju bazične znanosti. V zvezi s tem morda ni odveč prisluhniti mislim pakistanskega nobelovca Abdusa Salama, dolgoletnega direktorja Mednarodnega centra za teoretsko fiziko v Trstu. Po mnenju Salama se nerazvite države v svetu pri svojih razvojnih strategijah vse preveč opirajo na neposredni prenos tehnologije, pt)zabljajo pa na prenos bazičnega znanstvenega vedenja (A. Salam. 1989). Menim, da je prenos bazičnega znanstvenega vedenja ključnega pomena tudi pri uresničevanju projekta tretje slovenske univerze. Ne gre samo za to, da stiki z našimi znanstveniki, ki delujejo v centiih znanstvene odličnosti na Zahodu, spodbujajo kakovost bazične znanosti pri nas. Največkrat je takšen prenos znanstvenega vedenja edino mogoč. Bazično znanstveno vedenje je v načelu povezano s svobodno diseminacijo, neodvisno od nacionalnih meja. Kar bi za prenos tehnologije (vedno bolj tudi za strateško pomembno bazično znanost) težko trdili. Na to so na že omenjenem posvetu o tretji univerzi opozarjali tudi naši rojaki v svetu. Njihova pogosta vključenost v razvojne projekte velikih koncernov objektivno preprečuje (raziskovalec ima stroge pogodbene obveznosti) kar vsak prenos znanja. Zato je toliko pomembnejše, in naj s tem končam, da se bodo tudi v prihodnje vzpt>stavljale tiste oblike znanstvenega sodelovanja, ki bodo v obojestransko korist vseh udeležencev. Šele potem bo mogoče govoriti, da se je tudi Slovenija, ki je pred izredno hudimi razvojnimi problemi, najučinkoviteje (z dinamičnimi »policy« instrumenti) lotila reševanja bega možganov: z reemigraci-jo naših znanstvenikov in drugih vrhunskih strokovnjakov, ki delujejo na tujem, v matično domovino. NAVEDENA l.ITERATl RA: - Collint P M D. Rcieaich PcrfomuiKc and Mijraikin - Two SEPSU Sludin. Scicniomeiricj. 14;i98».3-4 - Fjiumtietgci II M ; Velike mipacite. Nati ra/gledi. 14. maja 1993 - Obo»ll B.: Migration Deveiopinenl Linkajej - Some Speeific l»ucs and PrKlical Polic) .Measum. Inlemalional Mlpalion Review. 3II/I992/3-4 - Klinii P.: Ali na» ho beg motganov zdramil?. Na«i razgledi. 10. lebmana I9g9 - Ko» .M Raziskovalna dejavnost kol mnova izhoda iz krize. Znanje za razvoj). 25. ma|a l»»8 Mali K : Trelj» stovenika univerza in prenov znanja. Ceniei za preuievanje znanoui. EDV. Ljubljana. 199«^ - Mali E. y SorCan S. Beg možganov na Slovenskem. Cenier za prcu(evanje znanosti. FDV, Ljubljana. 199« - Mc>iuini: S / CrdcM S.: Odljev mo/gova iz Jugoslavije. Pohtifka misao. 27/199 ofSaencc. 1989 FRANCE VRECr* Iluzije o evropskem multikulturalizma v referatu in v razpravi je bilo odprto tudi vprašanje razvojnih smeri etničnega pluralizma in preraščanja v procese interkulturalizma. Nekateri evropski znanstveniki že optimistično govore o novi Evropi kot o multikulturalni družbi, kar naj bi bil rezultat integracijskih procesov v okviru Evropske skupnosti. Empirične raziskave pa ne potrjujejo takih trendov. Nasprotno, zdi se. da .se v evropskem prostoru poglabljajo etnični konflikti in razrašča ksenofobija. Preden kritično analiziramo omenjeni znanstveni optimizem o evropskem mul-tikulturalizmu. moramo seveda priznati, da so v Evropi zaznavni močni procesi interkultumega komuniciranja. Sodobni množični mediji, zlasti televizija, odprtost evropskega prostora za medsebojno osebnostno komuniciranje, okrepljena * t>r- France Vreg. zaslužni profesor ljubljanske univerze. 659 Teorija in praku. let 30, it. 7-8. Ljubljana 1993