PoStnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 %
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . Lir 3.000
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177	Letna naročnina . . .	. . » 6.000
PODUREDNISTVO:	Letna inozemstvo . .	. . » 8.000
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
11	
	
Wk
Leto XXVII. - Štev. 31 (1363)
Gorica - četrtek, 31. julija 1975 - Trst
Posamezna številka Lir 150
Kriievu Cerkev -
središče ekumenizma
Tajništvo za edinost kristjanov je 7. julija letos izdalo pomembno listino o novih pobudah za ekumensko delo v krajevnih Cerkvah. Listino, ki obsega sedem poglavij na 32 straneh, je podpisal predsednik Tajništva za edinost kristjanov kardinal Wil-tebrands, odobril pa jo je papež Pavel VI. in so jo že poslali vsem škofovskim konferencam.
Listina »Ekumensko sodelovanje na pokrajinskem, narodnem in krajevnem področju« ni zbirka nekih predpisov in zakonov, ampak daje nove pobude in nasvete krajevnim Cerkvam ter pooblastila posameznim škofom za uspešno ekumensko sodelovanje, ki se mora razviti od spodaj navzgor, to se pravi od vernikov do samega vrha cerkvenega vodstva.
Krajevna Cerkev je središče vsega eku-mensKega delovanja na svojem področju, ki ga tudi najbolje pozna in zato mora podpirati tiste pobude, ki ohranjajo in krepijo osnovne krščanske vezi in zahteve med kristjani, pripadniki različnih krščanskih veroizpovedi.
Listina omenja 15 načinov ekumenskega sodelovanja: soudeležba pri skupnih molitvah in bogoslužju, skupno delo na biblijskem področju, skupne pastoralne pobude, bogoslužni prostori, ki so na voljo vsem veroizpovedim, sodelovanje pri vzgoji otrok in mladine, skupna uporaba družbenih občil, sodelovanje na zdravstvenem področju, organizirana skupna pomoč v narodnem in mednarodnem merilu, skupne skrbstvene ustanove, združenje za obrambo človekovih pravic, skupna ustanova SODEPAX (tj. mednarodna organizacija za družbo, razvoj in mir), dvostranski študijski pogovori, srečanja predstavnikov različnih Cerkva, skupne mešane delovne komisije in medcerkveni sveti.
Poseben poudarek daje listina cerkvenim svetom, ki jih sestavljajo predstavniki raznih Cerkva. Ti sveti, ld jih listina imenuje tudi krščanski sveti, so glede na svoje sodelovanje na ekumenskem področju lahko krajevni (župnijski, dekanijski), pokrajinski, če združujejo več župnij ali dekanatov, narodni in mednarodni cerkveni sveti, ki imajo svoj vrh v Ekumenskem svetu Cerkva. Prav tako je listina odprta do »neformalnih skupin« tj. do tistih, ki živijo v tesnejšem stiku s pripadniki drugih krščanskih Cerkva. Listina jim nudi navodila, kako naj ohranijo trajno vez s cerkvenim vodstvom, da ne bodo tvegale zvestobe do katoliških načel glede ekumenizma in celo do vere.
Medcerkveni sveti ali krščanski sveti so torej nekakšne bratske in občestvene skupnosti, v katerih kristjani oživljajo dialog in skušajo odpraviti vse razdore in nesporazume, ki še ločujejo kristjane med seboj. Takšne skupnosti pa nikakor ne predstavljajo neke nove Cerkve, niti ne predstavljajo občestvene povezanosti hi zbornosti krajevnih Cerkva z rimsko Cerkvijo, ki predseduje v ljubezni.
»Ta Cerkev — kot pravi koncil —, na tem svetu ustanovljena in urejena kot družba, obstoji v katoliški Cerkvi, katero vodijo Petrov naslednik in škofje, ki so v občestvu z njim.« Zato je tudi delovanje medcerkvenih svetov ter spontanih skupin predvsem praktičnega pomena v kolikor ne gre za drugačna navodila in Pobude s strani hierarhije.
Na krajevnih Cerkvah In njihovih škofih leži vsa odgovornost za ekumenska prizadevanja. Ta naj se krepijo in rastejo ob skupnem sodelovanju vseh vernikov, skupni molitvi, bratski službi, strpnosti
in pastoralnem delu.
Na Goriškem in Tržaškem bi morali okrepiti dejavnost Apostolstva sv. Cirila in Metoda, ki po zadnjem cerkvenem zboru pridobiva nov pomen in pobudo za nadaljnje ekumensko delovanje med našim ljudstvom. Morda je napočil čas, da tudi v Gorici dobimo ekumensko središče.
Dr. J. M.
po enem letu MA medme deielm sveta
Minilo je leto dni, odkar so turške čete zasedle del Cipra in tam ostale. Vse se je pričelo z državnim udarom, ki so ga izvedli zoper nadškofa Makariosa pristaši združitve Cipra z Grčijo. Turška vlada je v tam udaru našla povod, da zaščiti turško manjšino na otoku. Njene čete so se teden dni po udaru izkrcale in zasedle severni del otoka, ki je gospodarsko najbolj bogat. Grški prebivalci so v glavnem pobegnili na južni del in postali begunci v lastni državi.
Turška vlada je takoj pokazala svoje namere. Del, ki ga je zasedla (40 % otoka), naj bi postal turška država na Cipru. Vsi Grki naj bi se izselili s tega prostora in šli na jug, z juga pa naj bi prišli turški prebivalci. Prava transfuzija prebivalstva.
Sev. Amerika na turško invazijo ni reagirala; tudi Sovjetska zveza je ostala tiho. V Atenah so to ameriško stališče zelo zamerili. Iz protesta je Grčija izstopila iz severnoatlantske obrambne organizacije NATO.
V ZDA so bili v zadregi. Da bi »ostal volk sit in koza cela«, je ameriški kongres izglasoval zakon, da se ukine vojaška pomoč, dokler bo Turčija zasedbena oblast na Cipru. Zaman sta predsednik Ford in zunanji minister Kissinger rotila člane spodnje zbornice, naj se ne prenaglijo. Z 223 glasovi proti 206 so poslanci zavrnili Fordov predlog, naj se dovoli Turčiji pošiljka orožja v vrednosti 185 milijonov dolarjev.
Predsednik Ford se je po glasovanju takoj opravičil turškemu ministrskemu predsedniku Demirelu. Glasovanje je označil za zelo »nesrečno« dejanje in ga naprosil, naj ne pod vzame prenagljenih korakov.
Pa ni uspel. Turška vlada je v petek 25. julija objavila sklep, da prevzame nadzorstvo nad 25 vojaškimi oporišči, ki jih imajo ZDA na turškem ozemlju in od koder se da nadzirati vse, kar se dogaja na sovjetskem prostoru.
V zvezi s tem je Ford naprosil člane obeh zbornic, naj še enkrat vzamejo v pretres svoj »nesrečni« sklep do Turčije, vodja demokratov v ameriškem senatu M&nsfield pa je izrekel bojazen, da bi se Turčija utegnila obrniti za vojaško pomoč na Sovjetsko zvezo, kar bi bilo prav na-
sprotno od tega, kar si ZDA želijo.
Obletnioe turškega vdora na Ciper sta se medtem spomnili ,v nedeljo 20. julija obe sprti strani. V turškem delu so obletnico slavili »kot dan miru in svobode«, v grškem pa kot »dan žalosti in protestov, ko turški zavojevalci teptajo staro domovino«.
Rauf Denktaš s turške in nadškof Ma-karios z grške strani sta bila glavna govornika. Denktaš je pred Atatiirkovim spomenikom (Atatiirk ali Kemal paša, ustanovitelj moderne Turčije, op. ur.) govoril turškim prebivalcem, ki se jih je zbralo nekaj tisoč, Makarios pa je pred poslansko skupščino v Nikoziji govoril »pripadnikom grške skupnosti na Cipru«.
Denktaš je dejal, da je bil turški vdor zadnja možnost za osvoboditev Turkov, Makarios pa je pozival k boju in žrtvam ter dodal, da morajo ciprski Grki zavrniti kruh in vodo turškega Atile. Pred Ata-tiirkovim spomenikom so položili vence v spomin na turške heroje in glasno prebrali zaprisego, na Trgu svobode v Nikoziji je pa Makarios proslavljal bojevito in nezlomljivo moralo helenizma.
Denktaš je zahteval, da se morajo z južnega dela otoka preseliti na severni še preostali Turki, Makarios pa je zahteval, da se vrnejo grški begunci na ozemlje, ki ga imajo zasedenega Turki. Tako je mrgolelo obtožb in protiobtožb, pretenj in groženj, a vsi so imeli občutek, da so nemočni pred dejstvi.
Dan pred temi proslavami je bila v soboto 19. julija v Nikoziji mednarodna konferenca o silodarnosti s Ciprom. Na njej so obsodili lanski desničarski udar in temu sledečo turško invazijo. Udeleženci so zahtevali, da se uresničijo sklepi OZN, v katerih je rečeno, da mora turška okupacija prenehati, tuje sile se umakniti z otoka, vsem beguncem pa omogočiti povratek na njih domove.
Slikovito misel je povedal na konferenci britanski delegat Christopher Priče. Dejal je: »Američani in Sovjeti so te dni vložili milijone dolarjev in rubljev, da bi si pet ljudi v vesolju, 140 km daleč od Zemlje, seglo v roke. Zakaj se ne potrudijo, da bi si grški in turški prebivalci segli v roke ne kje v vesolju, ampak na Zemlji, na Cipru?«
Novi tajnik Krščanske demokracije
Najmočnejša struja v Krščanski demokraciji, ki se imenuje »dorotejci«, ker se je svoj čas oblikovala v samostanu sv. Doroteje v Rimu, je ob pomoči dveh levičarskih struj zrušila glavnega tajnika Fan-fanija. Na programu je bilo, da bo izvolitev novega tajnika v četrtek 24. julija, a se je izvolitev zavlekla za kar dva dni.
Dorotejci so imeli že pripravljenega svojega kandidata: to naj bi bil Tridentinec Flaminio Piocoli, ki je že enkrat imel to funkcijo v stranki. Pa so se uračunali. Iz večine so postali manjšina. Pot si je utrla kandidatura Benigna Zaccagninija, dosedanjega predsednika vsedržavnega sveta KD. Ko so dorotejci ugotovili, da Piccoli nima več možnosti, da bi bil izvoljen, so izjavili, da bodo oddali bele glasovnice, ker da ne nameravajo umakniti Piccolijeve kandidature.
Ob glasovanju je bilo navzočih 176 članov vsedržavnega sveta. Od teh jih je 93 glasovalo za Zaccagninija, 72 se jih je vzdržalo, 11 pa je bilo razpršenih na razna imena. Kompaktno so za Zaccagninija glasovali Morovi in Fanfanijevi pristaši, obe levi struji ter nekateri neopredeljeni.
Novi glavni tajnik KD je ena redkih demokrščanskih osebnosti, ki ni nikdar silil v ospredje. Znan je po svoji osebni poštenosti, je prepričan demokrat in antifašist. Veliko spoštovanja uživa tudi pri političnih nasprotnikih. Tako je socialistični časopis »Avanti« o njem zapisal, da je eden najboljših mož, ki jih premore KD. In drug politik, Granelii, ki pripada levi struji »base« v KD, je dejal, da pred-
Z julijem se je končalo tudi zasedanje deželnega sveta, ki bo s svojim delom začel ponovno sredi septembra.
Julijsko zasedanje tega organa je bilo precej razburljivo in deloma tudi pozitivno. Bilo je sprejetih nekaj dobrih zakonov in popravkov; nekateri zakonski predlogi, katerim smo se Slovenci protivili, pa so bili odloženi.
Med te lahko prištevamo predvsem zakon, ki ustanavlja kraške rezervate in proti kateremu sta se Slovenska skupnost in njen predstavnik v deželnem svetu dr. Štoka dosledno borila, da bi ne bil sprejet tak, kakršen je sedaj. Slovenci smo za zaščito naše zemlje, nočemo pa, da bi nam oblasti vsilile tak zakon, ki bi iz našega Krasa napravil en sam muzej, v katerega bi imeli dostop vsi meščani, lastnik pa bi bil dejansko iz njega pregnan.
Zato zahtevamo dober zakon za naš Kras! To zahtevo Slovenske skupnosti so počasi sprejemali razni politični in strokovni forumi in tako je bil omenjeni zakonski osnutek o kraških rezervatih, in to na odločno zahtevo Slovenske skupnosti, ponovno odložen in so stranke leve sredine pristale na to, da se pred diskusijo o tem zakonu sestane posebna komisija, ki naj vnese od slovenskega prebivalstva zaželene popravke in temeljite spremembe.
Drug važen zakonski predlog je zadeval
ustanovitev posebne deželne komisije za športne dejavnosti ter deželne komisije za rekreacijske dejavnosti. Prvotni predlog sploh ni predvideval slovenskih strokovnjakov v teh komisijah, ki so seveda za nas precejšnje važnosti. Tako v komisiji kot v zbornici pa je bil sprejet popravek deželnega svetovalca dr. Štoke, ki predvideva v teh dveh komisijah prisotnost »strokovnjaka, ki pripada slovenski jezikovni manjšini«.
Zanimiva je bila v deželnem svetu tudi diskusija o zgradnji športne palače v Gorici na pobudo Unione Ginnastica Gori-ziana. Dežela bo dala velik finančni prispevek k tej gradnji. To je v redu, saj Gorica potrebuje takšen športni objekt. Toda ni prav, da bodo to palačo za športne objekte zgradili na rodovitnih področjih in tako zopet oškodovali goriško kmetijsko dejavnost in se poslužili razlaščanja.
Temu se je svetovalec Slovenske skupnosti dr. Stoka odločno uprl in je tudi kritiziral goriško občinsko upravo, da ni še določila v svojem regulacijskem načrtu, kateri predeli so namenjeni kmetijstvu. Zaradi predvidenih razlaščanj v zvezi z omenjeno športno gradnjo in zaradi nemarnosti goriške občinske uprave je naš zastopnik v deželnem svetu glasoval proti zakonskemu predlogu, po katerem naj bi bila Unione Ginnastica Goriziana deležna prispevka za gradnjo nove športne palače.
stavlja Zaccagnini jamstvo za zaščito ljudske, demokratične in antifašistične narave Krščanske demokracije in da uživa zadosten ugled, da lahko pripomore k resnični preobnovi stranke.
In te stranka tako zelo potrebuje! Dolgo in boleče zasedanje vsedržavnega sveta KD je bilo izraz globoke krize, v kateri se je stranka znašla. Ne zna si več najti svojega obraza, voditelji dajejo prednost svojim osebnim interesom pred skupnostnimi, vse je zgrajeno le na držanju pozicij, ni pa novih pobud in prijemov.
Voditelj dorotejcev sedanji zunanji minister Rumor je izjavil s tem v zvezi, da je »po zaključenem zasedanju ostal v vseh grenak občutek, da niso znali premostiti starih načinov in oblik vodenja politike. Sedaj je prišel čas, da bo treba z veliko iskrenostjo in resnobo misliti na enotnost stranke in probleme skupnosti ne glede na naše osebne koristi.«
Francoska vlada si želi številnih družin
Francoska vlada je sklenila, da bo nudila znatno finančno pomoč in razne druge socialne ugodnosti družinam ob rojstvu tretjega otroka. Trenutno je v Franciji
4.347.000	družin brez otrok, 2.957.000 družin z enim otrokom, 2.333.000 družin z dvema otrokoma in le 2.417.000 družin s tremi ali več otroki. Zaradi tega stanja je francoska vlada zaskrbljena. Državni poglavar je dejal, da gre družba, v kateri se ne sliši joka novorojenčkov, v samomor.
Pretekli teden 24. julija se je prvič sestal novi tržaški pokrajinski svet, da izvoli predsednika in odbornike. V ta namen so se pred tem vodila pogajanja med strankami levega centra, ki so se domenile, da bodo od zunaj podpirale enobarvni demokrščanski odbor. Izdelale so tudi splošen program in ga podpisale razen Slovenske skupnosti, katera ni bila zadovoljna z njegovo formulacijo.
To je jasno povedal tudi njen svetovalec Bojan Brezigar v svoji glasovalni izjavi. Dejal je, da se njegova stranka — Slovenska skupnost — ne more strinjati s tistimi točkami dogovora, ki nasprotujejo njenemu boju za obrambo slovenske zemlje, predvsem vprašanje tovornega postajališča pri Fernetičih, ki je sprožilo že vrsto nesoglasij v sklopu levosredinske koalicije. Zaradi svojega nesoglasja Slovenska skupnost ni podpisala sporazuma o tovornem postajališču, ker ne ustreza zahtevam prebivalstva in slovenske manjšine. V sedanjem sporazumu — je nadaljeval svetovalec Brezigar — je vprašanje avtoporta zelo medlo omenjeno, tako da taika formulacija ne daje jamstev, da se tudi v bodoče ohrani nespremenjen narodnostni sestav repen taborske občine ter da bodo zaščitene osnovne pravice domačih lastnikov zemljišč ter zajamčene možnosti nemotenega razvoja krajevnih gospodarskih skupnosti.
Slovenska skupnost ponovno poudarja svoje odklonilno stališče do sedanjega zakonskega osnutka o kraških rezervatih (ki ga zagovarja deželni odbor v imenu stranic DC, PSI, PSDI in PRI). Iz teli razlogov Slovenska skupnost ni podpisala sporazuma za pokrajino z ostalimi strankami leve sredine ter si pridržuje pravico, da bo svoje zadržanje do pokrajinske uprave določala od primera do primera.
Po sklepu izvršnega odbora je svetovalec Brezigar glasoval za novi enobarvni pokrajinski odbor zato, da se prepreči komisarska uprava ter se omogoči takojšnje delovanje uprave na pokrajini.
Pred tem je Slovenska skupnost postavila nekaj svojih izrecnih zahtev, na katere je DC pristala in ki se nanašajo na kraške rezervate, na ureditev urbanističnih vprašanj kraških vasi, na odobritev dveh zakonskih osnutkov v deželnem svetiu, imenovanje predstavnika Slovenske skupnosti
v deželno komisijo za RAI-TV, uporaba
slovenščine v pokrajinskem svetu ter zvišanje podpor slovenskim organizacijam. Pod temi pogoji je Slovenska skupnost pristala, da podpre izvolitev predsednika in odbornikov na pokrajini.
Svetovalec Brezigar je v pokrajinskem svetu govoril v slovenščini, kakor sta storila tudi Lucijan Volk (PSI) in Boris Iskra (PCI). To je prvič, da so slovenski svetovalci nemoteno govorili v svojem jeziku.
V	zvezi z uporabo slovenščine je komunistični svetovalec Boris Iskra že na začetku seje predložil resolucijo, ki zahteva, da je treba Slovencem takoj zagotoviti pravico, da se na sejah poslužujejo svojega jezika. Dejal je, da so istega mnenja tudi socialistični tovariši.
Toda pri glasovanju, ali se ta resolucija sprejme ali zavrne, so zanjo glasovali komunisti, predstavnik Slovenske skupnosti ter liberalec, vsi ostali so glasovali proti, vključno svetovalci PSI (Lucijan Volk in njegova kolega). Socialistični tovariši torej le niso bili istega mnenja kot je dejal svetovalec Iskra.
Novi pokrajinski odbor, ki mu predseduje dr. Zanetti, se je obvezal, da bo v teku 1975 tudi pravno in praktično uredil rabo slovenščine v izvoljenih svetih.
Kaznovani slovaški bogoslovci
V	Bratislavi, prestolnici Slovaške, je bilo letos v stolni cerkvi sv. Martina posvečenih v duhovnike 34 diakonov, sedem pa je bilo odklonjenih. Vzrok je bila njih »neposlušnost«. Bogoslovci zadnjega letnika se niso hoteli udeležiti proslav 30-letnice vkorakanja sovjetskih čet v Bratislavo. To proslavo je organiziralo komunističnemu režimu naklonjeno duhovniško društvo »Pacem in terris« (Mir na zemlji). Posledice tega ravnanja so se hitro pokazale. Sedem bogoslovcev je bilo kaznovanih s tem, da jih škof Gabris iz Trnave ni smel posvetiti. Oblasti so tudi naročile časopisju, naj ne objavi imena novomašnikov in naj ne poroča o novih mašah, ki so na Slovaškem tako kot v Sloveniji zelo slovesne in obiskane.
Letošnji novomašnik o svojem duhovništvu
Uporni tradicionalistični nadškof
onih Severni Ameriki
naj >bi se ameriška vlada bolj zanimala za zatirane ljudske množice v Sovjetski zvezi. Moskva živčne vojne ne bo nikdar ikonča-la. Z vami podpisuje pogodbe, a že misli na to, kako jih bo prelomila. Ne trgujte s Sovjetsko zvezo in drugimi komunističnimi državami. Leninov izrek: "Pustimo bur-žuaziji, da nam prodaja vrvi. Ob času jih jim bomo vrnili, da se obesijo”, še vedno velja. To kar danes imenujete odjuga, je le majhno zrahljanje te napete vrvi.« .
Solženicin je nato opozoril zbrane, da je
Mene mm
Dunajski katoliški tednik »Die Furche« je menda edini avsitrijski časnik, ki v zvezi z odprtimi vprašanji koroških Slovencev daje prednost resnici in ne takšnim ah drugačnim stališčem dunajske vilade.
List se je že večkrat odločno zavzel za izpolnitev manjšinskih določil iz avstrijske državne pogodbe in večkrat prinesel fotografije dvojezičnih krajevnih napisov z oomočij Trsta in Gorice v doikaz, da celo v f talij i, proti kateri ima avstrijska javnost še vedno nekaj predsodkov, dvojezični krajevni napisi ne predstavljajo posebnih političnih problemov.
V zvezi z onemogočeno gradnjo slovenskega kulturnega doma v Celovcu, ker je celovška mestna občina prenamenila od Slovencev kupljeno zemljišče iz gradbenega v zelenico in v muzejsko, se je »Die Furche« v nasprotju z drugimi avstrijskimi listi, ki so enostavno požrli varljivo poročilo celovškega tiskovnega urada, odločno postavila na resnična slovenska stališča in v posebnem članku krepko zavrnila ugovor celovške občine na svoje poročanje.
»Die Furche« je kot katoliški list kritičen tudi do komunističnih držav, toda njegova kritika je zmerna, podana v dobrem namenu, tako da prispeva prej k boljšim kot k slabšim odnosom. List se nikoli ne spušča v neosnovno napadanje in se dosledno izogiba vsake vrste gonji.
V duhu katoliške resnice in pravičnosti tudi ni brez posluha za narodnostna vprašanja v Evropi. Zato najdejo v njem redno mesto tudi razmere med slovensko skupnostjo v Italiji.
Še zlasti pa je razveseljivo, da je list nedavno prinesel na cenkveni strani v nemškem prevodu razmišljanje tržaškega pisatelja Alojza Rebule iz (knjižice »Krščanska avantura« pod naslovom »Vera ni postala idilična«. To razmišljanje je govor, ki ga je imel pisatelj Rebula slovenskim študentom v Ljubljani januarja 1970. V posebnem okviru so osebni podatki pisatelja Rebule z navedbo njegovih glavnih del in verjetno gre za prvi njegov spis, ki je preveden v nemščino.
Kot narodna skupnost v mejah italijanske republike lahko k temu samo pripomnimo, da bi nas veselilo, če bi se med številnim katoliškim tiskam v Italiji našel vsaj en list, ki bi znal poročati o manjšinskih vprašanjih s tako prizadetostjo kot to dela dunajski katoliški tednik, saj gre vendar za osnovne pravice človečanskega in naravnega prava.
Vendar je treba k temu dodati, da bi pobuda morala izhajati iz vrst naše skupnosti same, ker se med italijanskimi so-deželani in sodržavljani najde komaj kdo, ki je vešč slovenskega jezika.
ves komunistični sistem neusmiljeno odvisen od pomoči zahodnih držav. Če bi ta pomoč prenehala prihajati, bi bili komunistični režimi prisiljeni osredotočiti se na prehrano svojega prebivalstva in bi morali zmanjšati svoje vojne proračune.
»Vse, kar potrebujejo — je končal .Solženicin svoja izvajanja — nujno potrebujejo od vas. Ustavite že enkrat svojo prodajo socialističnim državam. Naj že enkrat sami, brez tuje pomoči, dokažejo "superiornost” svojega sistema!«
UTRIP CERKVE
Papeško imenovanje
Sv. oče je imenoval dosedanjega apostolskega nuncija v Nemčiji nadškofa Cor-rada Bafile za proprefekta Kongregacije za razglašenje svetnikov.
Nemci imajo novega blaženega
V nedeljo 6. julija je sv. oče v baziliki sv. Petra proglasil za blaženega Johanna Karla Steeba. Rojen je bil v Tiibingenu v Nemčiji v protestantski družim. Pozneje je prestopil v katoliško Cerkev in postal duhovnik. Ustanovil je nemški red usmiljenih sester. Umrl je v Veroni 15. decembra 1856.
Novi papeški pronuncij na Kubi
Na Kubi je postal novi papeški pronun-cij italijanski nadškof Mario Tagliaferri, ki je bil doslej apostolski delegat v raznih afriških državah. Zamenjal je znanega vatikanskega diplomata nadškofa Zacohija, ki je znal s pametno politiko ohraniti diplomatske odnose med Vatikanom in Kubo v času, ko je Castro zoper Cerkev najbolj divjal.
General Mobutu ni več Mesija
V nekdanjem Kongu, sedaj Zaire je predsednik vlade general Mobutu pred meseci izdal ostre odredbe, po katerih je bilo okoli 10 milijonov katoličanov hudo prizadetih, ker je hotel iztrebiti iz verstva vse neafriške elemente in je v novi afriški veri seibe dal oklicati za Mesijo. Tudi sicer je katoličanom odvzel vse pravice na javnem in šolskem področju.
Zadnja poročila pa povedo, da je general Mobutu nekoliko omilil svoje zahteve in pri slovesnosti ob blagoslovitvi neke bolnišnice v Kinšasi zagotovil katoličanom, da bodo še naprej svobodno vršili svoje delo, ker država zagotavlja vsakemu versko svobodo. Tudi ni več slišati o Mo-butujevem mesijanstvu. Vendar ostane v veljavi odlok, da bodo v jeseni vse katoliške šole postale državna last.
Praznovanje Marije vnebovzete v Rimu
Glavni odbor za praznovanje svetega leta sporoča, da bo na praznik Marije vnebovzete 15. avgusta sv. oče daroval mašo v baziliki sv. Petra. Na predvečer praznika bodo v spremstvu številnih avtomobilov prepeljali znamenito podobo »Salus Populi Romani« {Rešitev rimskega ljudstva) iz bazilike Marije Velike k Sv. Petru. Maša bo na Marijin praznik zvečer ob šestih. Odbor je tudi povabil uprave bližnjih Marijinih svetišč, naj za ta praznik .pošljejo svoje zastopstvo k slovesnostim v baziliki sv. Petra.
(Iz radijskega razgovora z novomašni-kom Jožetom Ipavcem).
Kako se je začela vaša pot do duhovništva?
Mislim, da se je ta pot začela že z mojim vstopom v vrste postojnskih ministrantov. Star sem bil takrat deset let. Dobri duhovniki, ki so za ministrante še posebej skrbeh, so me navdušili, da bi tudi sam uresničil ta poklic, ki mi je bil vsak dan pred očmi med bogoslužjem, pri verouku in med prostim časom v župnišču. Prva misel glede duhovniškega poklica se mi je porodila v času ministrantskih taborjenj v Marijini božjepotni cerkvi na Trsatu. Ta misel me je potem spremljala, zamirala in se zopet prebujala vse do končne odločitve za vstop v malo semenišče. K temu je veliko pripomogla domača vzgoja in velika nesebična ter ljubeča skrb domačega duhovnika za mladino. Ker mi je bila misel na duhovništvo zelo zgodaj prisotna, sem kmalu spoznal naloge, težave in lepoto duhovništva. Vse to hotenje pa je spremljal strah in občutek nesposobnosti in nevrednosti za ta poklic. Ko sem vse te pomisleke premagal, se je začela moja resnična usmeritev k duhovništvu.
Kdo je odločilno vplival na vaš poklic? Poleg božjega klica, klica milosti je odločilno vplivalo na moj poklic okolje, v katerem sem preživel mladost: verna družina, aktivno življenje v farnem občestvu, predvsem pa osebni stik z duhovnikom in življenje v mladinski skupini, v kateri smo vsi postopoma duhovno rastli in prisili do osebne vere.
Česa se bolj živo spominjate iz svojih študijskih let?
Najbolj živo mi stopa v spomin cela truma plemenitih ljudi, ki sem jih srečal ah z njimi živel v času študija, študentu najraje prihajajo v spomin nepozabne posebnosti, značilnosti posameznih profesorjev in sošolcev, ki so nam skupno življenje napravljali prijetno in veselo. Tudi spomin na razne izlete, živahna miklavževanja in poslovilna slovesnost ne tone kmalu v pozabo.
Kateri pomislek proti duhovništvu vam je bil najtežje premagljiv?
Obljubiti pred Bogom pri 24 letih, da bom živel tako kot želi Cerkev do zadnje ure življenja. Pomislek sem premagal po dolgotrajnem razmišljanju. Prišel sem do zaključka, da ne smem računati zgolj na lastne moči ampak predvsem na božjo pomoč in milosit.
Kaj mislite o idealih današnje mladine? Vidite veliko ali skromno mero plemenitosti v njej?
Mislim, da je mlad človek brez idealov starec pri 25 letih. Večina današnjih mladih ljudi ima ideale morda celo v večji meri kat prejšnje generacije. Ideali so. Vprašanje je predvsem, kaj je komu ideal. Nam mladim je treba predvsem pokazati in ovrednotiti ideale, za katere se splača trošiti mladostne energije, potem se ob primernem vodstvu tudi navdušimo zanje in jih sprejmemo za svoje. V današnjem času ije mlademu človeku ideal biti luč oziroma delati luč med brati težji kot delati zlato. Današnje okolje mladega človeka veliko manj usmerja k plemenitosti kot je bilo to svoj čas. Danes imamo izostren čut za plemenitost, zlasti v medsebojnih odnosih, to je čut za plemenitost na socialnem področju.
Zakaj se današnja mladina bolj težko odloča za duhovne poklice?
Ker imajo duhovni poklici visoke zahteve: odpoved samemu sobi, razdajanje samega sebe drugim, velika mera altruizma, predvsem pa globoka vera, visoko vrednotenje duhovnega življenja, skratka: tak človek mora biti velik idealist. Vsemu temu pa nasprotuje splošna razširjenost miselnosti praktičnega materializma, neurejeni družinski odnosi in vzgoja. Mlademu človeku je težko žrtvovati vse. Duhovništvo je služba, ki traja 24 ur na dan, torej ne sedemurni delavnik, potem pa privatno življenje po lastnem okusu. Pri odločanju za duhovne poklice obstaja veliko ovir. Te ovire navadno premaga dober zgled domačega duhovnika. Besede nam -malo pomenijo, privlačijo pa nas zgledi.
Zakaj ste postali duhovnik?
Predvsem zato, da bi pomagal drugim na pot i k Bogu. Velikokrat sem razmišljal, da se da tudi v drugih poklicih veliko pomagati bratom in sestram, če sem
pa vrednotil, v katerem poklicu bi ljudem največ pomagal, sem vedno prišel do zaključka, da je to ravno ,v duhovništvu.
Kaj vse bi radi naredili kot duhovnik?
Rad bi v srcih ljudi ohranjal in večal ljubezen do Boga, jim prinašal Kristusa v Evharistiji, 'jih po padcih zopet usmerjal k spravi z Bogom in vsem povedal, kakšen je naš končni cilj.
Kakšno delo v duhovniškem poklicu bi vas najbolj veselilo?
Predvsem svojsko duhovniško delo, torej tisto delo, kjer je duhovnik nenadomestljiv. Ostale naloge lahko opravljajo laiki, posebno še sedaj po koncilu. Najraje bi se posvetil duhovni skrbi za mladino, s katero sem zrastel. Rasti skupaj s svojo generacijo in pa skupno z vsemi potovati proti končnemu cilju — k Bogu.
Ali ste kdaj mislili na delo v misijonih, med izseljenci ali v zamejstvu?
Da, v času študija sem se pogosto seznanjal o stanju v misijonih, med izseljenci in o Slovencih v zamejstvu ter o njihovih perečih duhovnih potrebah. To so želje, razmišljanja, realnost domačih potreb in objektivne težave pa narekujejo drugače. Duhovnik mora biti idealist, pripravljen pomagati, kjer je potreba, mora pa biti tudi realist: upoštevati -mora svoje realno stanje in svoje sposobnosti. Gotovo pa je že zadnji čas, da se reši problem pomanjkanja duhovniških poklicev tudi v zamejstvu.
Kaj bi s tega mesta želeli posebno priporočiti našim poslušalcem v zvezi z duhovništvom?
Predvsem družine s številnimi otroki, potem pristno krščansko življenje v družini in župniji, molitev za duhovne poklice, čut za samoodpoved pa veliko mero ljubezni do bližnjega. Duhovnik brez ljudi, torej z ljudmi, ki le od daleč gledajo duhovnika je kot pastir brez črede pri polni staji. To je obojestransko usodno v mnogih ozirih, posebno pa v doseganju končnega cilja našega življenja.
Slovenci v tujini, ki čutijo z matično Slovenijo in sledijo njenemu delu in življenju, se že dolgo sprašujejo, kaj pomenijo stalne »integracije« v Sloveniji in Jugoslaviji, posebno še, odkar so v zadnjih dveh letih preimenovali gospodarska podjetja v TOZD (temeljne organizacije združenega dela).
TOZD so samostojna podjetja, ki pa se lahko povežejo v večja ali pridružijo večjemu podjetju. V tem primeru se večje tj. krovno podjetje imenuje OZD (organizacija združenega dela). Tako pride do »integracije«.
Kaj je to »združeno delo«, bi bilo težko razložiti, manj skrivnostna je vsekakor »integracija«, pojav, ki pravzaprav ni ni-kaka socialistična iznajdba, ampak že od časov klasičnega kapitalizma poznana stvar: močnejši požre šibkejšega.
Tako je na področju lesnega gospodarstva in trgovine nastala med slovenskimi lesnimi podjetji ostra poslovna tekma in medsebojno spodnašanje. Oslabljene manjše lesne tovarne po Sloveniji si je končno priključil ljubljanski trgovski trust »Slovenijales«, vse od ajdovske »Lipa« pa do cerkniškega »Brest«. Izmaknila sta se zaenkrat menda le mariborski »Marles« in novogoriški »Meblo«.
Na prvi pogled seveda ni bilo narobe, da si je »Slovenijales« priključil manjše tovarne pohištva, ki so životarile in poslovale včasih že z izgubo ter jim dal proizvodni program in prevzel njihove izdelke. Večina takih TOZD je celo prišla spet na noge. Danes je baje »Slovenijales« že v evropskem merilu pomembno podjetje.
Narobe je to, da je šlo in gre v tem in tem podobnih primerih vedno za vključevanje v truste, ki sedijo v slovenski prestolnici, pa naj gre za »Ljubljansko banko«, za »Elektrogospodarstvo«, za »Združene slovenske železarne«, za »Emono« ali za »Iskra Comerce«. Kot da bi bili kje v Španiji, kjer mora vsako večje podjetje imeti svoje ravnateljstvo v Madridu, če hoče shajati.
Kvarno je nadalje to, da manjša podjetja, ki zaidejo pod takšne ljubljanske OZD, sicer živijo, toda sredstva, ki jih ustvarijo, se kopičijo v krovnih trustih v prestolnici. Ti trusti izvažajo in uvažajo, ne da bi sami proizvajali oziroma še daleč ne vsega, s čemer razpolagajo. Obrati po
Ruski pisatelj in Nobelov nagrajenec Solženicin, ki je trenutno v Sev. Ameriki, je sklenil začeti z veliko agitacijo v korist sovjetskih političnih pripornikov. Pri tem se je povezal s Smiasom Kudirko iz Litve in Amerikancem Aleksandrom Dolgunom.
Smias Kudirka je leta 1971 skočil v bližini New Yorka s sovjetske ladje v morje in priplaval k ameriški patrolni ladji, kjer je kapitana zaprosil za politično zaščito. Toda ameriški kapitan je Kudirka vrnil na sovjetsko ladjo. Kasneje se je izgovarjal, da ni hotel povzročiti diplomatskega incidenta med Moskvo in Washingtonom. Kudirka je bil nato ob povratku v Sovjetsko zvezo obsojen na 13 let koncentracijskega taborišča, a lani novembra izpuščen in je je smel oditi v tujino.
Tako Kudirka kot Dolgun, ki je tudi preživel več let v nekem sovjetskem koncentracijskem taborišču, pišeta vsak svojo knjigo o izkušnjah. Politični priporniki se nahajajo zlasti v posebnih zaporih pri Vla-dimiru, mestu 160 km vzhodno od Moskve, mnogo pa jih je tudi v raznih umobolnicah.
Solženicin pravi o njih, da so pravi junaki sedanjega časa, saj se niso nikdar nehali upirati krivici. Komunistični vodniki govorijo: »Ne vmešavajte se v naše notranje zadeve«, jaz Solženicin pa vam pravim: »Vmešavajte se, čim več se morete, kajti na našem majhnem planetu ni več "notranjih zadev”.« Za Solženicina je resnična odjuga le tista, ki bo zahtevala konec zatiranja v Rusiji in svobodo političnega izražanja istotam.
Ko se je v Beli hiši v Washingtonu sestal državni varnostni svet, so nekateri predlagali, naj bi predsednik Ford sprejel v avdienco Solženicina, drugi pa so menili, da bi to utegnila Moskva vzeti kot izzivanje. Zmagala je Solženicinu nasprotna skupina, kar dosti pove, kako močan je zopet sovjetski vpliv v krogih ameriške vlade.
Medtem je bil Solženicin povabljen na kosilo, ki ga je pripravilo vodstvo ameriške industrije in delavske organizacije AFL-CIO, ki je protikomunistično nastrojeno. V nagovoru je Solženicin med drugim dejal:
»Namesto za tako imenovano odjugo
Sloveniji pa morajo nositi vse tveganje, reševati težavna vprašanja tehnične in poslovne narave, vprašanja strokovnih kadrov, iskanja surovin in njihovih cen, česar gospodom v Ljubljani ni potreba.
škodljivo je to še zlasti pri načrtovanju enakomernega prostorskega razvoja Slovenije, saj raste center preko danih razmer, a obširna območja še vedno zaostajajo in se razseljujejo. Izpraznjen prostor pa je tako gospodarsko kot obrambno nedejaven.
če že mora biti »integracija«, potem je vsekakor nesmiselno in nekoristno izvajati jo v duhu (pridobitnega) centralizma, integrirati se v nekakšen Madrid. Prizadevati bi se bilo treba ravno za nasproten potek, saj center že sam po sebi zaradi svoje vloge veže nase dovolj upravne, kulturne in denarne moči in se ni bati, da bo zamiral. Kje naj se razvijejo ene in druge vrste OZD, bi morali odločati predvsem naravni in poslovni dejavniki ter načelo enakomernega prostorskega razvoja.
Po koncilu so se v Cerkvi pojavila gibanja, ki so koncilske odloke razlagala preveč svobodno in tako vnašala v cerkveno življenje reforme, katerih koncil ni hotel in tudi ni priporočil. Zlasti na Holandskem in v zapadnih deželah je bilo več takih »naprednih« gibanj.
Na drugi strani pa so nastale tudi skupine, ki odklanjajo reforme koncila in zatrjujejo, da je »prava vera« le v ohranitvi verskih oziroma cerkvenih predpisov, ki so veljali skozi več zadnjih stoletij. Posebno hudo se spotikajo nad reformo liturgije in zlasti mašnih obrazcev ter obreda. Ker se te skupine oklepajo tradicije v Cerkvi, jih imenujejo »tradicionaliste«.
Pred nedavnim je prišlo več tisoč teh »tradicionalistov« na svetoletno romanje v Rim pod vodstvom bivšega misijonskega nadškofa Marcela Lefebra iz Francije, ki je imel v cerkvi Marije Snežne tudi slovesno mašo po starem obredu. To je v Vatikanu vzbudilo hudo nevoljo in sv. oče je z žalostjo omenjal to tudi v svojih sveto-letnih nagovorih. Po njegovem je to po-
četje v ostrem nasprotju z nameni svetega leta, ki hoče spravo, dočim je početje tradicionalistov le upor in znamenje sovraštva.
Nadškof Lefebre in njegovo gibanje imata v švicarskem kraju Econe poseben »seminar prave vere«; še prej pa je nadškof ustanovil »Družbo duhovnikov Pija X.«, ki je dobilo tudi papešlko odobrenje.
Lani je nadškof objavil tudi poseben »manifest«, v katerem pravi med drugim: »Mi odklanjamo, da bi sledili Rimu, ki oznanja novomodernistične in novoprote-stantske nauke, ki so bili na koncilu sprejeti in so razvidni iz vseh pokoncilskih reform. Nobena avtoriteta, tudi ne najvišja nas ne more prisiliti, da bi opustili našo katoliško vero. Mi se držimo tega, kar je Cerkev vedno učila, zato ne sledimo destruktivnim novostim v Cerkvi. Vsa reforma je zastrupljena; izhaja iz krive vere in je kriva vera.«
V	razgovorih so skušali nadškofa Lefebra pregovoriti, a brez uspeha, in tudi posebna komisija iz Rima ni uspela. Sedaj
pa je Rim izdal poseben dokument, v katerem zavrača delovanje nadškofa Lefebra, preklicuje papeško odobrenje njegovi »Družbi duhovnikov Pija X.« ter odvzema »Seminarju prave vere« dovoljenje za delovanje.
Dokument je bil dostavljen nadškofu 6. maja, toda nadškof je izjavil, da se v njegovih ustanovah ne bo nič spremenilo. Tudi švicarski škofje so javno objavili rimsko odločitev in s tem odklonili podporo lemu gibanju, ki je najbolj razširjeno v Švici in na Francoskem.
Sveta gora Fudži
Gora Fudži, 3.776 m visoka, ni samo znana in priljubljena na Japonskem, temveč jo poznajo po slikah po vsem svetu. Do leta 1868 je bil vrh last šintoističnega samostana. Tedaj je država vrh vzela v svojo posest, ne da bi se poprej dogovorila s samostanom. Vnel se je stoleten prepir. Sedaj je vrhovno sodišče dokončno odločilo: vrh svete gore je last samostana.
»Integracija «
*
Tabor Slovenskih goriških skavtov
V	petek 18. julija se je zaključilo letošnje taborjenje slovenskih goriških skavtov. Prejšnja leta smo šli taborit v drugi polovici julija ali celo v avgustu. Letos smo se odločili za prvo polovico julija.
Kraj taborjenja' smo letos imeli izbran že od lani, namreč Idrijsko Balo. Kdor ne ve, kje je Bela, mu povemo, da je ob izlivu Belce v Idrijco kakih 8 km južno od Idrije v dolini sredi veliikih gozdov.
Lani zaradi tehničnih razlogov nismo mogli sem na taborjenje. To nam je prišlo prav letos, kajti pogosto je ravno izbira kraja za taborjenje velika težava. Pustili smo letos visokogorske doline in se utaborili v kraju, ki zemljepisno spada med srednjegorski alpski svet. In nismo se kesali. Kljub nasplošno muhastemu vremenu v letošnjem letu smo imeli razmeroma lepe in tople dneve. Nismo trpeli nobenega mraza, kot se nam je že včasih dogajalo. Bilo je prav prijetno in večino dni smo se lahko kopali v Idrijci in se sončili na njenem produ. Kaj bi hoteli več?
Taborno življenje se je začelo 1. julija, ko je skupina večjih skavtov šla postavljat šotore. Naslednji dan so prišli mlajši, ki so našli že postavljene najpotrebnejše zgradbe. Naslednje dni so še oni dali svojo roko, da je bil v treh dneh tabor nared kot zahtevajo skavtske potrebe. Zatem se je začelo odvijati redno skavtsko življenje med igrami, izleti, zvečer s tabornim ognjem, ob nedeljah in včasih tudi med tednom z mašo. Letos smo imeli precej pevskih vaj, skoro vsak dan pred večerjo. Našo Skavtsko pesmarico smo skoro vso »predelali«.
Med izleti naj omenim posebej ogled Idrije. Tja smo šli peš. Mimogrede smo si ogledali slikovito Divje jezero. Gre za tipično Ikraško jezero, ki dobiva vodo iz podzemskega žrela in mu vode nikoli ne zmanjka. Divje mu pravijo zaradi precej divje okolice pod visokimi navpičnimi stenami.
Ogled Idrije je bil za nas vse velik dogodek, saj smo se seznanili z enim naj starejših in najbolj slavnih mest v Sloveniji. Ravnatelj idrijskega muzeja g. Bavdaž nam je dejal, da v učbenikih Južne Amerike poznajo dve jugoslovanski mesti: Beograd, ki je glavno mesto, in Idrijo, kjer se pridobiva živo srebro.
Obisk Idrije smo začeli v novi župni cerkvi, kjer smo imeli mašo za umrle skavte in skavtinje. Cerkev je nova, v modernem slogu zgrajena in se zelo ujema
l sisiifcife i
l" \ ' ’'V;,	.	«
I
tržaške n
z okolico. Tega pa ni mogoče reči o stavbi, kjer ima Mercator svojo blagovnico. Ta s svojim kričečim modernim slogom naravnost bije v oči.
Po maši smo si ogledali cerkvico sv. Antona na gričku nad mestom. Tam smo tudi pokosili iz nahrbtnikov. Po kosilu smo se prosto razšli po Idriji do 14. ure, ko je bil skupen ogled muzeja. Ravnatelj Bavdaž nas je sprejel z veseljem in nam s preprosto, a strokovno besedo orisal zgodovino Idrije in njenega rudnika, pa razne stroje, ki so razstavljeni v muzeju. Odkrila se nam je preteklost Idrije, ki je nismo še poznali. Za svoje čase je bila Idrija s svojim rudnikom živega srebra med najbolj naprednimi mesti v Evropi.
Končno smo si ogledali še znameniti »kamšt«, ki je sicer zaprt zaradi popravil. To je stavba, v kateri je ogromno leseno kolo, nekdaj največje v Evropi, ki je črpalo vodo iz rudnika. V spomin na obisk Idrije je vsak dobil kos rude, iz katere topijo živo srebro.
Tabor se je neusmiljeno bližal koncu. Še nekaj iger ter obiskov in že je bilo treba zaključiti letošnje taborjenje. Mlajši, ki so pozneje prišli, so tudi prej odšli. Za njimi smo tri dni ostali večji sami. Posvetili smo čas lastnim igram, pospravi tabora in med tem imeli tudi obisk goriških deklet. V petek smo se zadnji vrnili domov.
Novost letošnjega tabornega življenja je bila v tem, da smo tabor vodili sami vodniki ob strokovni pomoči starešine Bernarda in pozneje Mirkota. Izkušnja je bila vsekakor pozitivna, saj daje upanje, da ne bo zmanjkalo voditeljev v naši skavtski organizaciji. Pohvaliti moram tudi naše kuharje, ki so pod vodstvom prijatelja Silvana skrbeli za naše zmeraj prazne želodce. Tudi njim moramo biti hvaležni za uspeh tabora.
Veliki jelen
-o* n-
»s*
r-^ ~ i Srt'
Pojasnilo in opravičilo
Nekateri nas vprašujejo, zakaj nismo dosedaj še nič pisali o nadškofu A. Santi-nu in zakaj nismo ob njegovem odstopu opjavih še nobenega komentarja.
Prav gotovo bomo o tem še pisali, čeprav ne bo lahko. Zdelo se nam je pravilno, da najprej on sam spregovori. Zato smo v zadnji številki objavili njegov poslovilni govor, ki ga je imel pri maši v Rojanu, katere so se udeležili številni verniki. Kolikor nam je znano, je njegov govor, ki so ga poslušali po radiu tostran in onstran meje, naletel na zelo ugoden odziv. - L. Š.
Slovenščina v Parizu
Na pariški univerzi Sorbonne je slovenščina redni tuj jezik in sicer na inštitutu za vzhodne jezike. Lektor je bil dosedaj Jože Faganel, ki odhaja te dni znova v Ljubljano. Do pred dvema letoma je bila slovenščina še neobvezen jezik, potem pa je postala reden učni jezik, tako da ga lahko vsak študent vpiše kot glavnega in iz njega po treh letih diplomira. Kdaj bomo kaj takega mogli zapisati o tržaški univerzi?
Umetna dvojezičnost na Repentabru
V	sredo 23. julija se je prvič sestal tudi novi občinski svet na Repentabru. Kot znano, je na osnovi volivnih izidov večino dvanajstih svetovalcev dobila 'lista zdru-žentn socialistov in komunistov, Slovenska skupnost pa tri svetovalce. Predstavniki večinske liste so za novega župana izvolili socialista dr. Pavia Coljo, ki je bil tudi nosilec liste in je prejel največ preferenčnih glasov. Za odbornike pa so bili izvoljeni Zoran Kutin, Dominik Bizjak in Karel Križman. Za podžupana je bila izvoljena Sonja Baiss por. Manucelli (.PCI).
Na seji je prvi spregovoril dosedanji župan Mihael Guštin, ki je predočil glavne probleme, s katerimi se bo morala soočiti nova občinska uprava ter izrazil željo, da bi vsi svetovalci sodelovali pri reševanju prohlemov. Svetovalci Slovenske skupnosti bodo konstruktivno sodelovali s svojimi predlogi.
Daljši nagovor je imel tudi novoizvoljeni župan dr. Colja, ki je nakazal glavne smernice, po katerih misli delati nova občinska uprava. Tudi on se je zavzel za sodelovanje vseh svetovalcev tako večine kot manjšine. Poudaril je med drugim, da se bo uprava uprla vsem poskusom nasilnega spreminjanja narodnostne sestave občine. Glede postajališča pri Fernetičih je dejal, da ne sme delovati v škodo domačemu prebivalstvu.
Zatem je novi župan pripravil nepričakovano presenečenje: začel je govoriti v italijanščini. Vsi prisotni so se radovedno spogledovali, komu je govor v italijanščini namenjen, saj so vsi občinski svetovalci Slovenci! Tudi med prisotnim občinstvom ni bilo nobenega Italijana. Vsi, ki dr. Colja poznamo, vemo, da tega ni storil na lastno pobudo, ampak na pritisk socialistične oziroma komunistične stranke iz centra.
23. julij 1975 bo šel torej v zgodovino slovenske občine Repentabor, ko je slovenski župan brez vsake potrebe prvi uvedel v občinski svet italijanščino in s tem začel uvajati umetno dvojezičnost.
telj Tone Kostnapiel, pa je zapel »Glejte, veliki duhovnik«. Na primernem odru je bil oltar, pročelje »nove« hiše pa opremljeno z rožami, napisom, belim platnom ter z velikim črno zamreženim oknom kot izraz naših trpinov med zadnjo vojno.
Fred začetkom maše sta dva fantiča iz Saiaža prebrala imena padlih in pogrešanih, napisana na majhnih razjedenih kra-ških kamnih, ki so bili na oltarju.
Ker je bil prostor ozvočen, smo zelo dobro sledili vsemu, zlasti škofovemu govoru, seveda v slovenščini, kakor maši, katero je daroval predvsem za padle iz Sa-ieža, pa tudi za vse padle v drugi vojni. Spomnil nas je na svetopisemskega Juda Makabejca, ki je ukazal nabrati denar, da so se za padle vojake vršile molitve in daritve v jeruzalemskem templju. Ista vera naj bi tudi nas dvigala, vodila, združevala in pomirjevala ter bratila. Saj se je naš veliki brat Kristus daroval za vse človeštvo na križu ter še vedno živi med nami v nauku. Evharistiji in zlasti v medsebojni pravi ljubezni.
Po končani maši nas je g. nadškof spom-
V	nedeljo 3. avgusta ob 18.30 bosta
OB POSTAVITVI TEMELJEV DOMA
za distrofične bolnike na Opčinah nastopila združena pevska zbora iz Skednja in Mačkolj pod vodstvom g. D. Jakomina.
Zgonik
Za sveti Aleš 19. julija je prišel v Salež tudi goriški nadškof msgr. Peter Cocolin; vsem, ki so ga čakali, je prijazno stisnil roko in pokramljal z njimi. V zbranosti je obstal pred spomenikom padlih, nato pa se podal na bližnje dvorišče prijazne družine Štolfa, ki je bilo za to priložnost lepo pripravljeno in okrašeno.
Navzoči so nadškofa pozdravili s ploskanjem, zbor iz Zgonika, ki ga je vodil uči-
Bralci pišejo
Pismo iz Švedske
Za poslane pesmi Brune Pertotove »Bodi pesem« sem želo hvaležen. Dobiti v toke pesem, ki človeku nekaj pove in je tudi v obliki dognana, ni lahko. Na Švedskem ne znajo abiturienti ne pisali ne brati ne govoriti. Stavkovih členov ne ločijo. Niso sposobni oblikovati misli. Zato Berlotovi moja zahvala!
O zadnjih volitvah v Italiji sem precej bral v švedskih časopisih, kako pa so glasovali Slovenci, pa sem zvedel šele iz Katoliškega glasa. Seveda sem se zamislil nad rezultati. Da je šel rod po prvi svetovni vojni na led komunistom, se da opravičiti. Panslavizem je bil še globoko zakoreninjen pri slovenskih izobražencih in Rusija je bila naša velika MATI. Toda po odkritju Stalinovih zverstev, po zadušitvi nemškega upora v Berlinu leta 1955, poljske in madžarske revolucije 1956 in zasedbe češkoslovaške 1968 bi morala zlasti mladina imeti jasne pojme, kaj jo čaka pod znakom srpa in kladiva.
Marksizem je antireligija. Hrani se z mržnjo do vsega, kar je ustvarilo človeštvo v povezavi s krščanstvom. Jezus je satana pognal od sebe, ko se mu je približal, mi pa se marksizmu dobrikamo, češ da ni tako zloben kot se govori o njem. Gremo se dialog z njim, dokler mu ne bomo podlegli. In to se bo zgodilo v trenutku, ko si bomo domišljali, da smo dosegli sožitje Z njim.
Krivdo za vse to nosijo naši politiki, izobraženci, tudi nekateri cerkveni krogi. A ne samo oni. Krivdo nosimo tudi mi sami. Solženicin je pokazal, kako je treba komunizem na vsak korak razkrinkavati. Oglasil se je Kocbek. Pojdimo tudi mi za njima!
B.P.
nil na sveti misijon, ki bo jeseni, se opravičil, da ga nove dolžnosti kličejo drugam, podelil svoj blagoslov ter se poslovil.
Dramski odsek SKPD »Mirko Filej« iz Gorice je nato uprizoril »Trpljenje Primorcev« v letih 1920-1945. Vse je presenetila skrbna izvedba in bogata vsebina zgodovinskih dogodkov, recitacij, slik ter spremljajoča glasba in luči. Posrečeno je bilo podajanje štirih recitatorjev pod balkonom, nad katerim smo istočasno opazovali dogodke v sliki. Naj bi še drugod uprizorili to izvirno delo!! Zaslužijo vso pohvalo!
Zal je odpadla tretja točka sporeda. Zbor »Bojan« iz Dornberka se namreč ni predstavil. Za zaključek je bilo žrebanje bogatega srečolova (televizijski aparat, pršut, ura, tranzistor). To pot je sreča dodelila glavne dobitke domačinom. Lepo je vse poteklo, ko so padle prve kapljice dežja.
Vsem, ki so ta praznik pripravili, iskrena hvala: zlasti družini Štolfa za dvorišče in lopo, pa tudi občini, ki je poskrbela za čistočo v vasi, za red in sedeže. Nastopajočim pevcem in neutrudnim delavcem smo iz srca privoščili zakusko ob pršutu in domačem vinu.
G. nadškofu še posebna zahvala, da je kljub novim skrbem, ki jih ima, prišel v našo vasico, saj s tem dela in podpira naše pravice.
Iz moralno zdravega naroda se je moglo roditi odporniško ljudsko gibanje, zmožno idealov, trpljenja in smrti. Zato je veljal tedaj kot danes Gregorčičev verz (ki je bil napisan na Štolfovem dvorišču ob prazniku): »Nikoli narod ne izgine, četudi ga ves svet tepta; ki poln kreposti je, vrline; poln vere v sebe in v Boga!«
RAZNO
»Protikomunistično obrekovanje«
Levičarski mesečnik »Giorni - Vie nuove« je objavil spomine Jožefa Smrkovskega, ki je lani umrl in bil leta 1968 predsednik parlamenta v Pragi ter glavni predstavnik liberalne smeri v času Dubčkove »Praške pomladi«.
»Rude Pravo«, glavni partijski dnevnik na Češkoslovaškem je te spomine označil za »protikomunistično obrekovanje«. Na to trditev je odgovoril italijanski izdajatelj, da so spomini pristni, prevod točen in da so prišli po tajni poti iz češkoslovaške z naročilom, naj izidejo po smrti Smrkovskega. Tako se je tudi zgodilo.
In to naj bo verska svoboda?
V	Moskvi je samo 26 pravoslavnih cerkva, ki so odprte za javno bogoslužje, in to pri 7 milijonih prebivalcev. V Leningradu je za štiri milijone prebivalcev odprtih 13 cerkva, v Kijevu, ki ima dva milijona ljudi, je deset »aktivnih« cerkva, v Odesi ob Črnem morju pa komaj 'tri. Poleg teh sta v Moskvi odprti še dve katoliški cerkvi, v Leningradu pa ena.
Zapuščena župnišča
V	graški škofiji je okoli 60 župnišč, ki so prazna, ker ni dovolj duhovnikov. Za cerkveno upravo pomenijo te stavbe velik problem, saj bi jih bilo treba temeljito obnoviti, ni pa dovolj finančnih sredstev. Po novem zakonu o zaščiti spomenikov ima Cerkev dolžnost, skrbeti za take stavbe, državna podpora pa je skromna in še daleč ne zadošča.
Slovenski goriški skavti na enem svojih izletov v idrijsko okolico               ............................................................................................................................................................................................
Milovan djilas
Onesnažena cerkev v Budvi
(d
i
Dnevnik »Frankfurter Allgemeine Zei-tung«, ki izhaja v Frankfurtu v Zahodni Nemčiji, je 26. aprila objavil članek Milovana Djilasa pod naslovom: »Die Kirchc der Gottlosen - Das beschmutze Gottes-haus in Budva, ein Symbol fiir die Selbst-žerstorung eines Volkes - Aus den Serbo-kroatischen von Dorothe Razumovsky», kar se bi reklo po slovensko: »Cerkev brezbožcev. Onesnažena božja hiša v Budvi, simbol samouničenja nekega naroda. Iz srbohrvaščine prevedla Doroteja Ra-^movskv«.
Misli, iki so v tem članku, bodo gotovo Zanimale tudi naše bralce, zato jih prinašamo v slovenskem prevodu.
* * *
Sledeča razmišljanja ne bi nikdar bila objavljena, če ne bi bil videl onesnažene cerkvice v Budvi. Pri tem me je najbolj
pretreslo spoznanje, da če bi ta božji hram obiskal pred približno dvajsetimi leti, tega oskrunjenega svetišča ne bi smatral za znak razpadanja in nesmiselnega -početja nekega ljudstva, ki je na patu samouničenja. Danes me to spoznanje ne samo zaradi mojega črnogorskega porekla, temveč tudi zaradi moje preteklosti komunističnega revolucionarja peče in skeli.
Nedvomno bi smatral tudi pred dvajsetimi leti, seveda še kot državni funcio-nar, oskrunjenje te cerkve kot nekaj, »kar ni v redu« in kot izraz primitivizma naših ljudi. Toda takrat bi vse to opravičil »z neizprosnim in zakonitim potekom zgodovine«, čeprav bi v sebi čutil odpor in stud do takega opravičila.
Potrebnih je bilo 20 let izključitve iz partije, zaporov in osamljenosti v sedanji družbi, da mi je ta cerkvica lahko postala simbol resničnosti, v kateri živijo narodi in posamezniki v vzhodnih socialističnih državah in usodnih dogodkov, ki bodo še prišli nad narode in posameznike na Zahodu.
V	začetku oktobra 1974 sem se mudil v bližini Budve, da se odpočijem in -po-
zdravim. Skoro sleherni dan sem hodil v Budvo, ki je bila oddaljena 15 minut peš-hoje od mojega hotela. Turistični tok je že pojenjava!, po kamnitih uličicah se je dalo spet sprehajati in v nosnice je silil duh po stoletni trohnobi in po odcvetelih dekletih. In čeprav je bilo obalno mestece zaradi dežja mračno, sem vendar dan za dnevom odkrival nove podrobnosti.
Tako sem tudi nekega deževnega dne odkril »mojo« nesrečno cerkvico. Pravzaprav nisem naletel nanjo; sama se mi je ponujala, 'kajti čeprav majhna in skromna, vzidana v severno obrambno zidovje in na njega postavljena, se hkrati kot stražni stolp loči od mesta.
Tisti dan sem se sprehajal s svojim nečakom študentom. Zamotala sva se v razgovor, ki naju je razvnel tako zaradi njegove prezgodne razsodnosti kot zaradi mojega starčevskega nemira.
Mrak se je že zgoščal po kotih, ko sva midva brezskrbno kukala po cerkvah. V pravoslavni se je pop pri znancu pritoževal nad cenami, v katoliški pa je duhovnik pred »modernim« Kristusom v ozadju, z naočniki in gladkih manir, bral skupini
vernikov berilo iz svetega pisma.
Agonija pravoslavnega razkroj e vanj a in upravna prilagodljivost katoliške Cerkve sta nama bili že dolgo znani, zato sva samo pokukala v obe cerkvi in spet stopila na mestni tlak, ki so ga stoletja obrabila in oprala.
Blizu pravoslavne cerkve je odprto letno gledališče. In prav zraven tega gledališča, trideset metrov vstran, stoji mala cerkev, prav tista, ki me je nagnila, da sem napisal pričujoče vrstice.
Prerinila sva se skozi mokre klopi, da bi prišla naprej. Takrat še nisem vedel, sedaj pa vem, da je iz 12. stoletja. Zgodovinski viri jo prvič omenjajo leta 1166. Posvečena je božji materi Mariji. Gre za božji hram iz tistega časa, ko se Bizanc in Rim še nista sprla, kaj šele kapitalizem in komunizem.
Tedaj je nečak z ogorčenjem vzkliknil: »Cerkev je polna človeškega blata!« ter se umaknil od vrat. »Neumnost! Nemogoče!« sem mu odvrnil in prekoračil cerkveni prag. Toda oster smrad, sličen onemu iz stranišč predvojnih krčem, me je vrgel nazaj. Tedaj sem nedoločno zaznal: vse-
povsod kupi človeškega govna, tako gosto drug pri drugam, da se ne bi dalo niti pri močni dnevni svetlobi kam stopiti.
Prva misel, ki me je ob tem odkritju prešinila, je bila, vse to prikriti, prikriti pred svetom zaradi lastnega naroda in zaradi naše revolucionarne preteklosti. Naj prav jaz svetu odkrijem, da smo Črnogorci edini narod, pri katerem se nekaj takega dogaja? In naj mar priznam, da je med mojim revolucionarnim idealizmom mladosti in med današnjim onesnaženjem božjega hrama notranja zveza? Ni mar svoj čas revolucija napovedala boj vsakemu onesnaženju? In, ne bi pokrivanje sedanje tunazanije pomenilo onečedenje idealizma in žrtev revolucionarjev iz preteklosti?
Kdo je torej kriv za tolikšno onečašče-nje cerkve? Morda oblast, ker je do teh pojavov brezbrižna in vidi v bogočastju izraz praznoverja? Morda pravoslavna duhovščina, ki se za božji hram ne zanima, ker vidi v svojem poslanstvu, zlasti v Črni gori, slabo plačan poklic? Morda so krive tudi spremenjene razmere.
(Drugič naprej)
Novi generalni vikar goriške nadškofije
Nadškof msgr. Cocolin je imenoval za novega generalnega vikarja goriške nadškofije msgr. Ennia Tunija, rektorja go-riškega bogoslovja in tajnika Duhovniškega sveta. Msgr. Tuni se je rodil v Gorici 29. julija 1927 in bil posvečen v duhovnika 28. januarja 1950. K visokemu imenovanju mu slovenski verniki iskreno čestitamo. čestitkam se pridružuje tudi naš Ust.
Sestal se je deželni svet Slovenske skupnosti
V	torek 29. t. m. se je v Gorici sestal deželni svet Slovenske skupnosti. Po uvodnih besedah presednika je tajnik dr. Štoka nanizal nekaj vprašanj dnevnega reda, ki so šla od volivnih rezultatov do raznih političnih zavezništev, od povezave z beneškimi Slovenci, Korošci do stikov z Val-dostanci in stranko Volkspartei na Južnem Tirolskem itd.
Prisotni člani so svobodno poročali o delu in razvoju na raznih področjih in iz teh referatov se je pokazala slika, ki le ni tako zelo tragična, kot bi jo nekateri radi videli in prikazali. Slovenska skupnost je skoro povsod postala tisti jeziček na tehtnici pri sestavi novih odborov, katerega morajo vsi upoštevati.
Iz razgovorov se je tudi pokazala potreba po korenitem in študijskem poglabljanju v pereča vprašanja. Ta nujnost bo dobila stvaren zaključek v seminarju, ki ga bo Slovenska skupnost organizirala prihodnji mesec. Na tem srečanju bodo podane tudi smernice in navodila, po katerih se ho deželna Slovenska skupnost ravnala.
je župan pokazal, da ne misli upoštevati volje, ki jo je izrazil občinski svet. S tem, da je določil za svojega namestnika odbornika Devetaka, je sicer izpolnil morebitni dogovor med strankama PCI in PSI, tako smo vsaj brali v poročilu o odborovi seja v Primorskem dnevniku. Ali je torej dogovor med vodstvi dveh strank bolj važen od volje slovenskega občinskega sveta?
Manjšina je že na prvi seji jasno izrazila svojo pripravljenost za sodelovanje v prid narodnih in socialnih koristi občanov, z županovo odločitvijo v odboru pa je bila ta pripravljenost prizadeta.
Poleg tega pa menimo, da je županova odločitev tudi prezir jasno izražene volje suverenega izvoljenega organa kot je občinski svet. Pomeni istočasno tudi žalitev občinskih svetovalcev. Občinski svet je najvišji organ občine in zato bi moral župan upoštevati najprej njegovo voljo, sicer bodo vse njegove besede o potrebi sodelovanja med večino in manjšino le prazne fraze. Zahtevamo, da se pri vodenju občine upoštevajo najprej koristi domačega prebivalstva in njegova volja, šele potem naj pridejo strankarski interesi.«
V	odgovor na izvajanje predstavnika Slovenske skupnosti je župan enostavno potrdil, da je imenoval Venkota Devetaka za podžupana na podlagi predvolivnega sporazuma med PCI in PSI.
Poroka
V	nedeljo 20. julija sta se v župni cerkvi v Mirnu poročila Vladimir Brešan in Zdenka Budin. Ženin je predsednik mešanega zbora »Lojze Bratuž« v Gorici, zato so pri poroki poleg domačih pevcev peli tudi člani goriškaga zbora. Novoporočancema želijo prijatelji obilo sreče na življenjski poti.
Končni uspehi na slovenskih goriških srednjih šolah
Učiteljišče: Beuciar Silvan 37/60, Bukovec Adriana 40/60, Calligaris Antonietta 38/60, Gergulet Marija Kristina 40/60, Klanjšček Aleksandra 48/60, Lavrenčič Ro-zana 45/60, Ocroglig Vanda 42/60.
Klasični licej: Ferfoglia Gabrijel 43/60, Gergolet Viljem 54/60, Koršič Iva 52/60, Rener Marta 48/60, Rustia Milena 48/60, Sirk Nataša 60/60, Tomsic Andreina 51/60.
Strokovni zavod za trgovino: Cotič Marko 42/60, Mikluš Loreta 45/60.
Romanje goriške nadškofije v Lurd
V	okviru organizacije UNITALSI je odpeljal v sredo 30. julija popoldne z goriške postaje poseben romarski vlak, namenjen v Lurd. V Tržiču so se jim pridružili še romarji iz tržaške škofije, tako da je romarjev okrog 700. Romanje vodi go-riški nadškof msgr. Cocoiin. Z Goriškega se ga je od duhovnikov udeležil tudi župnik slovenske duhovnije v Gorici pri Sv. Ivanu dr. Franc Močnik.
Goriških romarjev je 340, od katerih je 73 hodnikov (deset jih je na nosilnicah). Za te skrbi 78 oseb. V goriški skupini je poleg tega 13 duhovnikov.
Romarji bodo ostali v Lurdu štiri polne dneve. Povratek vlaka je predviden za torek 5. avgusta. Na goriško postajo bo prispel ob 15,40.
Seja občinskega sveta v Sovodnjah
V	torek 29. julija se je sestal sovodenj-ski Občinski svet. Na dnevnem redu so bila imenovanja v razne komisije in drugo. Predstavniki Slovenske skupnosti pa so od župana zahtevali tudi pojasnilo glede imenovanja podžupana, ki je vzbudilo precej negodovanja v sovodenj ski občini. Načelnik skupine Slovenske skupnosti Remo Devetak je med drugim dejal: »Dejstvo, da je župan na prvi seji občinskega odbora določil za svojega namestnika odbornika Venkota Devetaka je nas, predstavnike manjšine, nadvse presenetilo. To pa zato, ker je občinski svet na svoji prvi seji jasno pokazal, koga hoče za podžupana, to je tistega, ki naj bi nadomeščal župana. S svojo izbiro pa
Iz Sloven
Zlata poroka
Jožko Bratina in Lojzka Čehovin sta 25. julija praznovala 50 let skupnega življenja
Na tiho in v krogu družinskih članov sta v Gorici obhajala 50 let skupnega življenja Jožko Bratina in Lojzka Čehovin. Jubilant je doma z Otlice, jubilantka iz Gorice. Srečala sta se v Gorici, kjer je Jožko Bratina bil uradnik pri Goriški hranilnici, ona pa poštna uradnica v Tržiču. Za skupno pot sta se povezala v kapelici Zavoda sv. Družine na praznik sv. Jakoba leta 1925.
Takrat niso bili lahki časi za slovenske družine v Gorici. To sta občutila prav kmalu tudi oba mlada zakonca. Prišli so otroci, najprej Slavko, za njim Irena in končno še Lea. Z otroki so prišle nove skrbi, ker je oče kot slovensko zaveden mož izgubil službo. Potrebno je bilo si po-
Osebne spremembe v koprski apostolski administraturi
Vili Stegu, žup, upravitelj na Vojskem je razrešen službe in odhaja za izseljenskega duhovnika v Nemčijo.
P. Pavel Košir iz Vipavskega Križa je razrešen souprave Vel. Žabelj.
Jože Petrič je razrešen župnije Dutovlje in souprave Skopega in Koprive ter sprejme upravo župnije Velike Zabije.
Dominik Brus, kaplan v Tolminu se razreži sedanje službe in sprejme upravo župnije Vojsko in pomaga župniji Idrija.
Ivan Mavrič, žup. upravitelj v Sežani je razrešen kaplanij Štorje in Kazlje.
Marijan Hrvatin je razrešen uprave župnije Ubeljsko in prevzame v soupravo kaplamji Štorje in Kazlje.
Rafko Groznik je razrešen službe kaplana v Postojni in je nastavljen za župnijskega upravitelja na Ubeljsko.
Efrem Mozetič, župnik v Vipolžah s soupravo Cerovega in Kozane je razrešen sedanjih služb in prevzame župnijo Dutovlje in soupravo Skopega in Koprive.
Branko Rudež, žup. upravitelj v Medani je razrešen souprave Šlovrenca in sprejme v soupravo Vipolže.
Danilo Cimprič, žup. upravitelj v Biljani je razrešen souprave župnije Gradno ter prevzame v soupravo župnijo Kozana.
Janko Tušar, žup. upravitelj in dekan se razreši souprave Kožbane.
Ciril Cej, kaplan v Idriji, je prestavljen v šlovrenc za žup. upravitelja s soupravo GracLnega in Kožbane.
Bruno Pulec, žup. upravitelj v Kojskem sprejme v soupravo župnijo Cerovo.
Avgust Ipavec, dipl. glasbenik se razreši uprave vikarijata Ravnica in Trnovega, je na razpolago solkanskemu župniku, hkrati se mu dovoljuje polletni študijski dopust.
Msgr. Andrej Simčič, župnik in dekan v Solkanu prevzame Ravnico in Trnovo.
Ivan Mozetič, žup. upravitelj v Krkavčah se razreši souprave župnije Koštabona.
Milan Nemac, kaplan v Piranu, je imenovan za žup. upravitelja v Koštaboni s soupravo župnij Pomjan in Marezige.
Milko Margon je razrešen souprave župnije Marezige.
Štefan Cek je razrešen souprave župnije Pomjan.
Marko Kos, nedeljski kaplan v Kobjeglavi je imenovan za kaplana v Postojno.
Jože Rovtar, nedeljski kaplan v Dornberku je imenovan za kaplana v Solkan.
Za nedeljske kaplane so nastavljeni tile letošnji novomašniiki: Ivan Blažič v Idrijo, Danilo Kobal v Kobjeglavo, Janez Kržišnik v Dornberk, Branko Melink v Piran, Franc Mislej v šturje, Lojze Šinkovec v Tolmin.
| »Katoliški glas** v vsako slovensko drufcinol
magati, kakor si vedel in znal. Zato je večkrat tudi kruha manjkalo v Bratinovi družini. A pomagali so dobri ljudje, pomagala je prizadevnost staršev in tudi otrok. Tako je bilo mogoče, da so vsi trije otroci doštudirali, dva sta postala profesorja na slovenskih srednjih šolah v Gorici, najmlajša je uradnica v goriški bolnišnici.
V	hišici na Livadi so se 25. julija vsi zbrali okrog očeta in matere, ki na žalost nikakor ni pri pravem zdravju. Skupaj z njima so se poveselili za 50 let skupnega zakonskega življenja, hvaležni za vse, kar so dobrega prejeli.
Zlatoporočencema naše čestitke in voščila za nadaljnje srečno življenje v krogu otrok in vnukov.
Mladika
Izšla je »Mladika« za julij in avgust, dvojna številka, 'ki že zaradi zunanje opremljenosti pritegne pozornost, tako da ima človek občutek, ne nazadnje tudi zaradi člankov, ki so napovedani na naslovni strani, da se je takrat uredništvo še posebej potrudilo.
Uvodno besedo ima Boris Gombač z zapisom »Sto petdeset ur«, namreč učnih ur, ki so si jih za svoje izobraževanje v okviru delovnega časa priborili italijanski sindikati. Zanimanje za take vrste dopolnilnega izobraževanja je bilo veliko tudi na območju Trsta, poroča pisec, tako da je sedež za take tečaje pri Domju postal pretesen. Toda žal so tokrat, kot že tolikokrat, znova pozabili na slovenske sodelavce in v slovenščini niso priredili nika-kega tečaja, kar je za delavske organizacije še posebej značilno. (Kaj vse lahko pokrije, recimo, dvojezičen napis na domu pristaniških delavcev!).
Sledi tretja nagrajena novela »Prodana zemlja« izpod peresa Majde Košuta. Dobro in gladko podana je v njej bolečina starejšega človeka, ko mladina zapušča zemljo, ki prehaja v tuje roke. Novela je seveda svobodno napisana in se umetniško izživi v čustvih in bolečini, ne nakaže pa nikake rešitve kmečkega problema na tržaškem Krasu, saj menda ne misli kdo, da bi bilo mogoče še naprej obdelovati zemljo z motiko in ohraniti preljubo kmečko idilo kot je bila nekoč. Zaradi tega bi bilo pametno, da tudi leposlovje, ko se loti obdelave socialnih vprašanj te vrste, ne obtiči v umetniškem izživljanju otožnosti in vzdihovanja.
Tehtne misli povedo naš deželni poslanec dr. Štoka ter občinska odbornika dr. Dolhar v Trstu in dr. Paulin v Gorici o zadnjih občinskih in pokrajinskih volitvah. Volitve so zatekle Slovensko skupnost ravno v reorganizaciji, kar je vplivalo na del volivcev, ki se je ob močni nasprotni propagandi zmedel, ne vedoč, v koliko bo SS ob spremenjenih razmerah in prilagoditvi novemu času nadaljevala slovensko poslanstvo v zamejstvu. Toda ta negotovost bo prešla.
Naravnost pomenljiv je pogovor s pisateljem Aliojzom Rebulo v zvezi s prevodom knjige Edvarda Kocbeka »Tovarišija« v italijanščino. Knjiga je izšla pod naslovom »Compagnia« pri ugledni katoliški založbi Jaca Book v Milanu. Podvigi s prevodi slovenskih del v italijanščino, posebno takšnih, ki odražajo evropsko širino in problematiko, so danes za slovensko mednarodno uveljavitev postali gotovo že nujnost.
Posebno priporočljivo je nadalje, ako si pozorno preberemo »Razmišljanje o splavu: argumenti, ne politizacija«, ki ogroža ne le telesno, ampak tudi duševno zdravje žene. Jugoslovanski ginekologi so se svoj čas postavili na primer zoper splav.
Skrbno podane slovenske kulturne novice pod »Anteno« ob koncu te številke in čukove bodice so za vsak slovenski čut zelo pomembne. Mogoče bi kdo pogrešal kako posrečeno pismo bralca, kol smo jih bili pri »Mladiki« nekdaj vajeni, drugače pa moramo izreči urednikom in sodelavcem priznanje za tokratno uspelo številko,
saj se ne bomo mnogo zmotili, če zapišemo, da takšen kulturni mesečnik pogrešamo tudi na sosednjem slovenskem kot na italijanskem in verjetno tudi na nemškem območju.	rnn
Karel Mauser v francoščini
Založba «La Prense Universelle® v Parizu je izdala v francoskem prevodu povest slovenskega pisatelja Karla Mauserja »Sin mrtvega« (v francoščini: Yerne, le fila du defunt). Tako poroča slovenski dnevnik »Ameriška Domovina« v Clevedandu (ZDA).
Karel Mauser živi danes v ZDA in še vedno piše. Velik uspeh je pisatelj doživel s svojim romanom »Kaplan Klemen«, ki je izšel tudi v nemškem prevodu v Švici pod naslovom »Kaplan Clemens«. Po tem prevodu je bil narejen 'tudi španski prevod, ki ga je izdala založba Louis de Ca-ralt v Barceloni.
Francoski prevod romana »Sin mrtvega« je pripravil dr. Kolednik, ki velja za najboljšega prevajalca slovenske književnosti v francoščino.
Najobsežnejše Mauserjevo delo pa je roman »Ljudje pod bičem«, o katerem poroča slovenski ameriški dnevnik na istem mestu, da so ga začeli prevajati v portugalščino.
Slovenci v svetu imajo pri prevajanju in predstavljanju slovenske kulture in književnosti svetovni javnosti gotovo prvenstveno nalogo in poslanstvo.
V	francoskem prevodu so izšle tudi pesmi slovenskega pesnika Mateja Bora in sicer v založbi Formes et Langages v mestu Uzes v južni Franciji. Prevedel jih je Viktor Jesenik, pripomogel pa je k izidu ravnatelj založbe francoski pesnik Marc Alyn, ki je izdal pred časom v francoščini v zbirki evropskih pesnikov že tudi izbor pesmi Srečka Kosovela v prevodu JoLke Milič.
Počitniške kolonije
yAv RADIO
TRST A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30	(samo ob delavnikih), 13.15, 14.15,
17.15	(samo ob delavnikih), 20.15 in 22.45.
Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 3. do 8. avgusta 1975
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Glasba za kitaro. 10.15 Poslušali boste. 11.15 Mladinski oder: »Deček iz Connecticuta««. 12.00 Nabožna glasba.
12.15	Vera in naš čas. 14.30 Nedeljski vestnik. 15.45 »Nadomestna glava«. Drama.
17.00	Operetne melodije. 18.00 Nedeljski koncert. 19.00 Folk iz vseli dežel. 18.30 Zvoki in ritmi. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika. 22.10 Sodobna glasba.
Ponedeljek: 11.35 Opoldne z vami. 14.30 Pregled slovenskega tiska v Italiji. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost...
18.30 Baletna glasba. 19.10 Odvetnik za vsakogar. 20.35 Slovenski razgledi.
Torek: 11.35 Pratika. 12.50 Medigra za kitaro. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Komorni koncert. 19.10 Slovenski biografski roman. 19.25 Za najmlajše. 20.35 J. Offenbach: »Hoffmannove pripovedke«, opera. 21.50 Nežno in tiho.
Sreda: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Deželni koncerti. 19.10 Slovenska povojna lirika. 19.25 Zbori in folklora. 20.35 Simfonični koncert. 21.50 Pesmi brez besed.
Četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost...
18.30 V ljudskem tonu. 19.10 Človeško telo. 19.25 Za najmlajše. 20.35 »Atentat v neposrednem prenosu«. Drama. 21.30 Polifon-ska glasba. 22.00 Južnoameriški ritmi.
Petek: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Simfonične skladbe deželnih avtorjev. 18.55 Popevke. 19,10 Na počitnice. 20.35 Delo in gospodarstvo. 20.50 Koncert.
Sobota: 11.35 Poslušajmo spet. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18,15 Umetnost... 18.30 Koncertisti naše dežele. 19.10 O naših ustvarjalcih. 19.30 Pevska revija. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 »Spomini iz preteklosti: Električna luč«. Dramatizirana zgodba. 21.10 Jazz in popevke.
OEVESTItA
LJUBLJANSKA TV
Spored od 3. do 8. avgusta 1975
Nedelja: 10.20 Otroška oddaja. 12.05 Nedeljsko popoldne. 17.55 »Otok zakladov«, film. 20.000 »Zenske...« 20.50 Vzpon na Mount Mc Kinley. 21.15 Šport.
Ponedeljek: 18.15 Drejček in trije mar-sovčki. 18.25 Leta minevajo, čas teče. 20.00 Potrč: »Lacko in Krefli«.
Torek: 18.10 Naočnik in naočalnik. 18.40 Ikebana. 18.50 »Biseri morja«, film. 20.00 Druga svetovna vojna. 21.00 »Adam Šan-gala«, slovaška nadalj. 22.25 Namizni tenis.
Sreda: 18.15 Vrančeve dogodivščine. 18.45 Po sledeh napredka. 20.00 »Točno opoldne«, film. 21.30 Miniature.
Četrtek: 18.20 Napoleon in ljubezen. 20.00 »Nekoč je bila hiša«. 21.25 Diagonale.
Petek: 18.05 Morda vas zanima. 18.45 Ansambel Jožeta Krežeta. 20.00 »Najlepša ženska mojega življenja«, film.
Sobota: 18.30 Janošik. 20.00 Humoristična oddaja. 20.30 Zabava vas... 21.40 Kajak.
Meseca avgusta bodo odpotovale na letovanje deklice: 4. avgusta ob 17n popoldne bodo odšle k morju v Nabrežino; istega dne ob 15,30 popoldne pa se bodo podale v hribe v Comeglians; zbirališče bo na trgu pred železniško postajo v Gorici. Dečki se bodo vrnili z 'letovanja v hribih v ponedeljek 4. avgusta okrog osmih zvečer.
XIV. dušnopastirskl tečaj za slovenske duhovnike v zamejstvu in izseljenstvu bo v Celovcu od ponedeljka 18. avgusta zvečer do srede 20. avgusta opoldne. Celotna oskrbnina 300 avstr, šilingov. Tečaj bo v Slomškovem domu — novem Dijaškem domu Mohorjeve družbe poleg starega Mohorjevega poslopja na 10. Oktoberstrasse. Prijave sprejema dr. Janez Polanc, Kar-freitstrasse 32, A - 9020 Klagemfurt/Celavec.
Študijski dnevi, ki jih prireja Slovensko akademsko društvo (SKAD), bodo v koči sv. Jožefa v Zabnicah od 15. do 17. avgusta. Prijave sprejemajo ob večernih urah Marilka Koršič (tel. 30867), Lučana Budal (tel. 5948) in Bernarda Radetič (tol. 72804).
Duhovne vaje za slovenske duhovnike
bodo v Domu duhovnih vaj »Le Beatitu-dini« v Trstu od ponedeljka 1. septembra zjutraj (začetek ob 9. uri) do srede 3. septembre zvečer. Vodil jih bo lazarist dr. Rode iz Ljubljane.
★
DAROVI
Za Alojzijevišče: v spomin pok. Eme Semolič-Urdih daruje družina Podveršič iz Gorice 5.000 lir.
V	počastitev spomina pok. sina Alojza
ter ge. Elizabete Biščak daruje Amalija Pečar v tiskovni sklad Katoliškega glasa
10.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: v spomin Anice Zorko S. K. 5.000 in družina Zini
5.000 lir.
Za slovenske misijonarje: N. N., Bar-kovlije 5.000; N. N., Barkovlje, 5.000; v spomin Anice Zorko Marija Žagar 2.000 in N. N. 3.000 Lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 12% davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
.