AVTORJI IN KNJIGE STISKA IN ODREŠITEV JEZIKA (torzo) Pričujoče besedilo (x) si prizadeva udejaniti dvojen namen: biti hoče interpretacija (ali razlaga) in hkrati ekspliciten kritični komentar pesniškega dela, razgrnjenega na vpogled v treh dosedanjih zbirkah Nika Grafenauerja. O Grafenaurejevi poeziji hočemo torej spregovoriti na čisto določen način. V naslednjih odstavkih bomo dogarnjali in kritično opredeljevali predvsem tiste elemente, ki po naši sodbi odločujoče sodelujejo v konstitutivnem jedru Grafenauerjeve inspiracije oziroma oblikovalnega napora, ne da bi se mogli posebej ustavljati pri vseh njegovih relevantnih besednih realizacijah. Prav zaradi tega, ker nam gre za osrednje in tako rekoč ustanovne vzgibe Grafenauerjeve poetičnosti, s tem pa seveda posredno tudi za vprašanje o poeziji in pesniških artikulacijah nasploh, moramo na začetku vsaj * Gre za študijo, napisano za antološko knjigo Grafenauerjevih Pesmi (Narodna knjiga, Beograd, 1977). Andrej Inkret 169 170 Andrej Inkret v okvirnih potezah zarisati poglavitne postavke, na katerih je zasnovano naše pojmovanje in razumevanje pesniških umotvorov, njihove posebne govorice in pomenljivosti. Naše »praktične« sodbe o Grafenauerjevih pesmih in njihovem skupnem poetskem kontekstu bodo šele potem v zadostni meri utemeljene in razvidne. Rekli smo, da nam gre ob pesniškem delu našega avtorja za interpretacijo in da nam gre hkrati, v isti optiki tudi za eksplicitni, kolikor mogoče razvidni in tematizirani kritični komentar. Gre nam torej za govor o poeziji in obenem, v njegovih mejah za neposredno in kar se da jasno refleksijo tega govora. Skupaj s pesemskimi teksti mora biti predmet razpravljanja vseskoz tudi naša percepcija, naše razbiranje in razumevanje pesnikovih besed samo. Prepričani smo namreč, da o poeziji ni mogoče izreči ničesar zanesljivega ali verjetnega, če pri tem neprenehoma ne reflektiramo tudi svojih kritičnih izhodišč in razmerij, svojega so-doživljanja, komunikacije, aksiologije itn., sploh vsega tistega, kar »sestavlja« naše branje poetičnih fenomenov. To pomeni najprej, da hočemo kolikor mogoče dosledno in disciplinirano slediti imanentni govorici posameznih Grafenauerjevih pesmi, vztrajati v mejah njihove posebne estetske zgovornosti, odpirati se brez aprio-rističnih predsodkov in normativnih zadržkov njihovemu poetskemu nagovarjanju in njihovemu semantičnemu na-reku. Naša interpretacija hoče bM do največje mogoče mere v Skladu z diskurzom, »upesnjenim« v stihih pred nami, graditi dosledno na imanentnem branju. Odkrivati in razbirati hoče zgolj tisto, kar je na specifičen, odkrito/skrit način neposredno navzoče v govorici pesmi. Dogajati se hoče kot proces racionalizacije in reaktualizacije njenih sporočil, usmerjati se v tiste pomenske predele, ki jih pesmi sicer določno artikulirajo, vendar s svojo govorico nikdar ne vzdignejo v svetlobo povsem razvidno, nedvoumno in definitivno. V našem besedilu naj bi šlo potemtakem za nekakšno vnovično zapisovanje poetsikih sporočil, kar se da strogo po nareku njihovih »izvirnih« besed, toda obenem tudi že v temelju drugačno, subjektivno natanko določeno in opredeljeno zapisovanje, za prevod pesmi v jezik, ki ga njihova »izvirna« govorica ne pozna. Ko nam gre tedaj za imanentno interpretacijo, ki svojega pesniškega predmeta ne poskuša stisniti v aprioristične ikalupe te ali one normativne estetike oziroma ideologije, pa se seveda prav dobro zavedamo, da je sleherno branje zmerom, samo po sebi, že tudi komentar, se pravi, natanko določena, subjektivna projekcija v besedno predlogo, stvar bralca-inter-pretatorja v »nič« manjši meri, kot je rezultanta poetskega diskurza v njegovih rokah. Absolutna skladnja ali sozvočje med interpretacijo in njenim predmetom, med pesmijo in branjem seveda nikdar nista mogoča (na docela formalni ravni ju dosega kvečjemu mehanično prepisovanje teksta, »dobesedna« in »neprizadeta« repeticija). — Če potemtakem v isti sapi vendarle omenjamo interpretacijo in komentar — kot dva, razločena obraza enega in istega komunikacijskega procesa, hočemo s tem opozoriti ravno na to, da je interpretacija po naši sodbi imanentna in v skladu s svojim pesniškim predmetom ter hkrati tudi sama notranje konsistentna, razvidna in logična šele takrat, kadar ob interpretiranem pesniškem gradivu jemlje v misel tudi interes in orientacijo lastnega branja, in to z enako pozornostjo in intenzivnostjo. Kadar tedaj ne pozablja brezbrižno in samoza- 171 Stiska in odrešitev jezika verovano na svojo subjektivno pogojenosit, ki Je pač komplementarna izvirni subjektivnosti pesniške kreacije, kadar sama sebe ne spreminja — nereflektirano — v najvišji, totalitarni zakon komunikacije. Prav v sodelovanju obeh »subjektivnosti«, njunem medsebojnem prežemanju in so-omogočanju je, ne nazadnje, sploh avtentičen izvir (in pogoj) sleherne odprte in pozorne komunikacije, posebej seveda tiste, ki se spočenja ob estetskem predmetu in ki je že zaradi tega načelno prosta vsakršnega pragmatičnega ozira in računa. Še več: mogoče je reči, da je interpretacija, kot eksplicitna, »aktivna« komuniikacija-branje, v soglasju z imanentno naravnanostjo poetskega sporočila zmerom tako, da s svojo subjektivno projekcijo transcendira njegovo praktično, otipljivo in izmerljivo verbalno raven: čisto posebno nedorecnost in ambivalenitnost pesemske govorice »zapolnjuje« oziroma razrešuje z lastnimi pomenskimi »interpolacijami«. V pesniškem besedilu berem ob tistem, kar govorijo njegove besede, zmerom le tisto, kar v njem (z)morem ali celo hočem prebrati, zakaj besedilo v svojem kontekstu zmerom pove več, kot morejo neposredno, slišno ali preverljivo spregovoriti njegove besede. Temeljna razsežnost poetske govorice je namreč v njenem radikalnem, nikdar do dna razberljivem in izrabljivem — implicitnem pomenjanju, ki ga branje sicer dviga do eksplicitnosti, vendar zmerom le v lastni, natanko naravnani in določeni optiki, ne da bi, kajpada, s svojo sodelujočo mislijo, emocijo itn. moglo kdaj zares brez preostanka izčrpati vse njegove »potencialne« semantične razsežnosti. Interpretacija je potemtakem v ustvarjalnem stiku z imanentno gna-nostjo pesniškega sporočila šele v tisti točki in v tistem trenutku, ko skupaj z njegovim semantičnim na-rekom vzame na razviden in samokritičen način v svojo misel tudi pota in gnanost lastnih »interpolacij« v njegovo implicitno, ambivalentno, izmuzljivo, estetsko. . . fakturo. Ko samo sebe razume kot inter-akcijo, v kateri na enakopraven način »nastopata« umotvor in njegova recepcija-branje-komunikacija. To se pravi, da ji gre resda za kar se da pozorno in zbrano poslušanje neposredne govorice pesniškega dela, vendar hkrati za nič manj pozorno in zbrano prisluškovanje temu poslušanju samemu. Imanentna interpretacija ni pozitivistična manipulacija s pesniško kreacijo v imenu nekakšne njene (in svoje) samoumljive in defiinitivne »objektivnosti«. Ravno narobe, do notranje resničnosti poetskega dela se prebija šele prek refleksije tistega neizogibnega subjektivnega deleža, ki ga je potrebno mobilizirati, da bi sploh prišlo do komunikacije in s tem do tistega inter-aktivnega, so-deluijočega procesa, ki mu pesniško delo pripada neposredno v svojem konstitutivnem jedru, s poglavitnimi prvinami svoje poetičnosti. Vendar mora pri tem neprestano vedeti, da v komunikaciji nikdar ni nič definitivnega, inertnega, totalitarnega — zgolj odprto srečevanje dveh subjektov v polju skupne, zakonite igre. Kot rečeno, bo naša interpretacija skušala slediti Grafenauerjevim stihom kolikor mogoče zvesto in skladno po njihovem imanentnem semantičnem nareku. Slediti pa jim bo mogla spet le na način neprenehnega, avtoreflektiranega lastnega komentarja, usmerjenega tako k njihovemu sporočanju (pomenjanju) kot k ožjim vprašanjem njihove govorice in forme, usmerjenega tedaj h ključnim, konstitutivnim oziroma temeljnim, strukturalnim elementom avtorjevega opusa. Z drugačnimi besedami se to pravi, 172 Andrej Inkret da naslednji odstavki ne bodo mogli objaviti nič drugega kot le deskriptiven povzetek našega — čisto določenega — branja Grafenauerjevih stihov. Ob poeziji ni nikdar mogoče opisati nič bolj objektivnega, dokončno veljavnega ali neizpodbitnega. Neprenehoma moramo pač vedeti, da je pesem v svoji poetičnosti relevantna in odločujoča zgolj v branju in zanj, »sama po sebi« nič objektivnega in dokončnega; da je njena govorica tako rekoč nema, njena beseda kakor da bi ne bila izgovorjena, dokler ne stopi v komunikacijo, dialog .. . Predmet razprave mora biti potemtakem le ta inter-akcija, intenziven stik dveh »subjektivnosti«, ki na so-omogočujoč način nagovarjata druga drugo in druga drugi prisluškujeta, ne da bi se med seboj izigravali, blokirali ali izničevali. * * * Grafenauerjevo pesništvo je s svojo estetsko energijo seveda samo v izjemni meri izzivalno in produktivno ravno v zgoraj opisanem smislu, saj je po svojem notranjem umetniškem ustroju in v svoji specifični oblikovalni zahtevnosti takšno, da ponuja branju izjemno bogate, presenetljive priložnosti za so-delujočo igro, še posebej v tistih osrednjih, estetsko najbolj relevantnih predelih, ki jih razgrinja zbirka Štukature; neizogibni konota-tivni delež komunikacije je tu tako rekoč vkalkuliran v poetsko strukturo kot neizogiben pogoj njene umetniške realizacije. To je namreč pesništvo, ki se s svojo kreativno govorno energijo na radikalen način izmika slehernim samoumljivim, rigidnim, inertnim in laksnim oblikam artikulacije, vztrajajoče dosledno predvsem pri estetski intenzivnosti, zahtevnosti, semantični izdiferenciranosti in mnogoplastnosti posameznih besednih formulacij. Poezija je, kot je mogoče zanesljivo razbirati pesnikovo globalno misel (nadrobno razvito in utemeljeno tudi v vrsti teoretskih spisov, najbolj kompleksno v knjigi Kritika in poetika, 1974), izvirna, avtonomna in ne-posnemljivo subjektivna kreacija v materialnih okvirih jezika; kot kreacijo jo seveda v temelju določa izvirnost oziroma inovativnost pesnikovega ravnanja z jezikovno materijo; to pomeni, da gre poeziji za odkrivanje in udejanjanje neznanih in skritih, še nezasedenih »prostorov« v družbeno zgodovinski in eksistencialni danosti oziroma razpoložljivosti jezika; pesem naj se v svojem govornem »razrezu« radikalno razlikuje od vsega, kar je bilo pred njo že ustvarjenega v območju jezikovnega gradiva, in tu potem leži gotovo tudi eno izmed poglavitnih meril njene estetske domiselnosti in relevantnosti; poezija je vzpostavljanje in uresničevanje avtonomne, strukturalno nove govorice — neizprosna eliminacija vsega konvencionalnega, shematičnega, izrabljenega in izpraznjenega v jeziku. Bistvo pesniške artikulacije je v prebijanju in preseganju zgolj formalne ali funkcionalne (iz)rabe jezika, v razpiranju »pozabljenih« ali še ne vzpostavljenih sematičnih razsežnosti tako v pomenskih okvirih posameznih besed kot v njihovih — neznanih, presenetljivih — medsebojnih zvezah. V kreativnem razmerju do jezika, v katerem za poezijo potemtakem ne more biti nič zgolj operativnega in formalnega, odkrivajo pesmi našega avtorja svoje najbolj avtentične kreativne možnosti. Odkrivajo jih v tema-tizaciji izvirne, imanentne estetske dimenzije jezika, v svojevrstnem, gostem tkanju zmerom nove, zmerom na novo presenetljive in magične, vedno na skrivnosten, neizrekljivi način inkomenzurabilne, »brezdanje« pomenske mreže, ob kateri se sicer neprenehoma zdi, da so že na prvi pogled vsi 173 Stiska in odrešitev jezika njeni pomeni čisto otipljivi, nedvoumna in docela jasni, v povsem blizkem dosegu roke, ki pa to pomanjkljivost hkrati že tudi neprenehoma oddaljuje in izmika vsakršni spekulativni misli ali ideologiji; približuje jo in jo spet odmika, zmerom na novo potaplja v svojo skrivnostno, magično, nedoločljivo, neznano in neznansko globino. Poezija je, kot razumemo našega pesnika, eminentno in suvereno kreativno razumevanje jezika in vsakršnih njegovih razsežnosti, kreacija, ki ji je jezik hkrati sredstvo in cilj, instrument in poslednji smoter, je prenikanje v iracionalno globino jezika; radikalno in programatsko, vendar do kraja subtilno in rafinirano opuščanje konvencije, je uzakonjanje silovite igre, v kateri se jezik ustvarja tako rekoč ab ovo. Seveda se ravna ta »igra« po trdnih, nezlomljivih pravilih in zakonih, v njej ne more biti nič poljubnega in še zlasti nič ležernega: določa jo in »vodi« celotno pesnikovo izkustvo, tradicija, zgodovinski spomin in njegove zaveze, eksistenca sama. .. kakor jo obenem opredeljuje in ravno tako »vodi« seveda tudi instituoija jezika samega, njegova notranja impera-tivnost, objektivne meje njegovih produktivnih sposobnosti oziroma njegove semantične razpoložljivosti. Poezija je svobodna, kreativna igra, suvereno delo subjekta in njegove moči, vendar je hkrati, kot beremo v drugi zvezi pri Rolandu Barthesu, sama tudi jetnica svojega jezika. — Nič manj kot konvencdonalnemu se Grafenauerjevo pesništvo ne izmika vsemu pragmatičnemu: ideologijo nadomešča v njegovih verzih z vso neizprosnostjo estetski interes, na položaje, ki jih v tradicionalnem pesništvu zasedajo vsakršne modulaoije Ideje, Smisla, Resnice, Transcendence .. ., se tu premikajo izvirna in temeljna vprašanja eksistence in eksistencialnega; poezija je proces tematizacije bivanja in bitja — sveta, ne zaklinjanje apriornega smisla; je produkcija novih semantičnih vrednosti, ne služba pred-jezikovni resnici, je mobilizacija eminentne estetske energije, ne angažma, ki bi bil usmerjen onkraj meja njene lastne, specifične zgovornosti. Poezija je implo-zija, ki se zgodi v celoti v območju jezika; v njenem izpovednem, refleksivnem in emotivnem, kakor tudi v njenem oblikovalnem kontekstu ne more biti ničesar, kar bi na imanenten način ne pripadalo Besedi. Ravno poetična artikulacija s svojo posebno, neizrekljivo magično sposobnostjo stori, da je v jeziku vse, za bivanje in bitje — svet, kozmos ... odločujoče in v temelju odločilno. Takšen je, kajpada, v povsem globalnih potezah horizont, v katerega se zapisuje — ki ga v svoji kreativni gnanosti konstituira — poezija našega avtorja, kot rečeno posebej intenzivno v Štukaturah. Osrednjo sestavino Grafenauerjevega opusa predstavlja vsekakor zbirka Štukature, v kateri se na izjemno intenziven in obenem kulminativen način kristalizira, naj rečemo, celotno pesnikovo izkustvo in vsa njegova »tradicija« — v presenetljivo polni meri udejanja njegova eksistencialna zavzetost; zlasti pa dosegajo v njej nesporno sublimacijo pesnikova kreativna, to je, estetska, oblikovalna in izpovedna hotenja. Starejši dve zbirki moreta iz perspektive Štukatur pomeniti »zgolj« iniciacijo, šele prvo, okvirno evidenco avtorjevega izvirnega eksistencialnega patosa in njegovega razmerja do sveta, predvsem pa do poezije same, tistih konstitutivnih relat, ki so se mogle docela razvidno tematizirati oziroma udejaniti potem šele v zadnji 174 Andrej Inkret knjigi. Tako Večer pred praznikom kot Stiska jezika ostajata navzlic svojim inovacijam vendarle še zmerom v mejah tradicionalnega načina pesniških formulacij. Velika večina verzov v obeh knjigah je namreč v pretežni meri struk-turiranih na mediatiiven način, kar pomeni, da se s svojo metaforično in metonimiično besedno aparaturo usmerjajo predvsem h kar se da izrazitemu in razvidnemu »uprizarjanju« čdsto določenih doživljajev, idej, emoaij ... — to je, »resnice«, ki zaseda v njih tako vseskoz vse poglavitne in tudi maloda vse ustanovne položaje. Čutno nazorna — estetska — vrednost uporabljenega besednega gradiva, kakor tudi način njegove pesemske organizacije igrata pri tem bolj ali manj podrejeno, sekundarno vlogo; v svojem jedru potemtakem ne moreta predstavljati »nič« drugega kot le funkcijo »resnice«, ki naj jo pesem vzdigne v razvidnost in svetlobo. Pesmi nam torej »zgolj« posredujejo podobo pesnikovega doživljaja, obsesij, miselne in emotivne prizadetosti, volje itn. Pesmi imenujejo in opisujejo svet, ki je jeziku transcendenten, se pravi, da na izviren in neodtujljiv način ne pripada poetskemu govoru samemu, ampak je v njem samo u-pesnjen. Za pesem sta oblika in način artikulacije odločilna šele posredno, zanjo je v poglavitni meri odločujoča »resnica«, ki jo posredujejo — mediirajo — njene besede. Imanentna estetska razsežnost je postavljena v oklepaje, učinkuje le kot »preneseno« pomenjanje, to je, kot funkcionalni artizem, ki se lahko izkaže le kot besedno »orodje« resnice oziroma ideje pesmi. Ko beremo pesmi iz Večera pred praznikom in iz Stiske jezika, kakor tudi iz tistih posameznih, vmesnih ciklusov, ki na tako rekoč ekspliciten način uprizarjajo pesnikov prehod od »idejnega« pesnjenja k povsem drugačni, radikalno novi poetski strukturi, realizirani kasneje v Štukaturah, smo zato s svojim branjem neprenehoma v poziciji, da moramo najprej premagati in »odstraniti« oklep »prenesene« govorice (artistično, mediativno plast pesnikovega govora), da bi se mogli prebiti do odločujočega in konstitutivnega, to je, idejnega jedra pesmi. Artizem se postavlja pred branje tedaj kot svojevrstna ovira, ki jo je potrebno »preskočiti«, da bi se nam odprl pogled v skrito, toda edino avtentično »resnico« pesemskega besedila. Poglavitna naloga branja je, da skrito »resnico« pesmi najde med njenimi besedami, ne da bi ga pri tem mogla posebej zanimati njena govorica sama. Pesem je potemtakem zgolj nekakšna »posoda« resnice, spričo katere je nijena estetska forma neizogibno »zgolj« zunanja, artistična in dekorativna; resnica nastopa v pesmi v posebnem, izbranem in prenesenem govoru, v tako rekoč cerebraino odmaknjenem besednem »aranžmaju«, ki nanjo sam ne more imeti odločujočega vpliva. — Seveda je vse to potrebno razumeti »cum grano salis«. Z zgornjimi besedami smo hoteli opozoriti pač le na specifično razmerje med pomenjenim in pomenjujočim v prvih dveh Gra-fenauerjevih knjigah, med idejnim in estetskim elementom — ki nastopata v njih, kot zmerom v tradicionalnem pesništvu, sicer paralelno, vendar vseskoz tudi razločeno, tako da beremo njuna besedila v prvi vrsti kot prevod doživljaja, ideje, emocije, resnice... in da se do »vsebinskega jedra« teh pesmi najbolj zanesljivo prebijamo ravno po tisti poti, ki se metodično izogiblje estetskim oziroma artističnim oviram in pastem, nastavljenim v polju njihovega diskurza. To pomeni, da nas morajo v prvi vrsti zanimati idejne razsežnosti pesemskega diskurza, šele na tej osnovi nemara tudi njegove specifične estetske — artistične — vrednosti. 175 Stiska in odrešitev jezika Če poskušamo zdaj z opisanega vidika vsaj v poglavitnih, grobih črtah povzeti lirično in sploh eksistencialno problematiko, upesnjeno v prvih dveh Grafenauerjevih knjigah — ne da bi se posebej ustavljali pri posameznih modulaoijah, divergencah, odbojih in notranjih stikih med njimi, potem je za Večer pred praznikom mogoče reči, da v njegovi izpovedni intonaciji prevladuje izrazito čutna, kar senzualistična percepoija, ki jo Stiska jezika pozneje pripelje do zadnjega, skrajnjega roba ter v listem kontekstu hkrati izvrši tudi že radikalen refleksivni preobrat. Senzualna percepcija sveta, neprenehno, rafinirano samo-opazovanje in samo-čutenje liričnega subjekta... se iz direktnega, nereflektiranega zapisovanja čutnih doživljajev, stanj, emocionalnih odzivov itn. zastavi v drugi knjigi kot temeljni, ontološki problem subjekta in njegovega razmerja do sveta, v istem pa tudi že kot eminentno in usodno vprašanje poezije, njenih izvirnih kreativnih možnosti in pobud. Večer pred praznikom je preprosta, četudi v neredkih predelih izjemno »gosta«, intenzivna poetična zbirka; preprosta pač zaradi tega, ker »jemlje« svojo inspiracijo dosledno le iz enega samega izvira ter se ji njeno pesnjenje tudi prepušča vseskoz na čisto samoumljiv način, brez refleksivne presvetlitve in distance. Čutnost ni le osrednja tema teh pesmi, ampak je način njihove globalne, vse-določujoče percepcije, zunaj katere ne more biti za njihove verze kajpada nič relevantnega. Pesmi ostajajo tako rekoč brez preostanka v oblasti svoje snovi; pesniški postopek je, če tako rečemo, avtomatičen«, do kraja spontan, sam po sebi se avtorju nikjer ne zastavi kot problem; pesnik samemu sebi nikdar ne pogleda čez ramo, da bi videl, kaj prav za prav piše. Poezija sama nase (še) ne pomisli: njene besede se zapisujejo kot po nekakšnem začaranem, iracionalnem diktatu, stvar in stvaritev vsezajemajoče magične inspiracije. (Odtod najbrž v njej tolikeri romanticistični elementi.) Kakor so pesmi v oblasti čutnega, tako jim je celotna besedna aparatura, s katero se izražajo, tudi brez najmanjšega zatikanja podložna, docela nevprašljiva. — Občasne težave in spopadi za »pravo« besedo so zgolj empirični, v pesnikovi »uporabi« jezika ne odkrijemo nič temeljnega ali usodnega. Pesem je neposreden zapis intenzivnega čutno-emooionalnega pretresa in tak doživljaj je nemara že sam tudi pesem: v govoru se samo instrumentira. Med pesmijo in doživ-Ijajem-svetom ni nobene razdalje in razlike: je neprenehno so-zvenenje in so-poslušanje. Svet se ubogljivo odziva pesnikovemu čutenju, gledanju, poslušanju... in ravno tako se svetu, kakršen lega v pesnikove čute, odziva pesem. — Pesnikova absolutna senzibilnost in subtilnost sta globalna mera poezije, razgrnjene v Večeru pred praznikom. Še več, te pesmi izvirajo iz pesnikovega nenehnega, ekstaticnega in obenem samo-použivajočega se opoja nad lastno, brezdanjo in neobvladljivo senzibilnostjo samo. Njihovi verzi so povsem nedvoumni in eksplicitni, že leksika ne dopušča o njihovi globalni orientaciji nikakršnega dvoma. Ključne besede v tej pesmi so: »drhtenje«, »naslada«, »mehkoba«, »čutenje«, »zamaknjenost«, »duša«, »srh«, »pijanost« itn. To je poezija nenehnega bolečinskega in obenem na-sladnega »srha. .. vročičnosti... sladke boli«, to so pesmi1, ki jih do dna zaznamuje »težka mamljivost in luč ..., prevalovana s skrivnostmi«, poezija, ki »odstira temni zakrament stvari«, odkrivajoča »na vseh poteh mamljivost«, poezija drhtečega predajanja, iztekajočega se zmerom vsepovsod v 176 Andrej Inkret samo-opoj, v katerem sovpada vse, kar se more razodetd v pesnikovi per-cepciji: o sreča, do korenin izteči se v drhtenje, bitjem v svetlobi biti kvas in nedotaknjeno dno za njih sidro in biti žeja s pohlepnimi ustni. (Biti) Stiska jezika pokaže kasneje drugi obraz iste temeljne in vse-oprede-ljujoče poziture: le da se ekstatično čutno predajanje in samo-opoj razkrijeta z negativne, narobne, izničujoče se, razkroju zapisane strani. Tu ni nikakršnega zanosa več, nobene »slasti« in nobene »mamljivosti« več, ki bi ne bili zaznamovani z dvomom, strahom, grozo; »žeja«, na primer, v Večeru pred praznikom gotovo med nosilnimi simboli pesnikove percepcije, ni zdaj nič več »pohlep« ali »opoj«, ampak »nabreka« v ustih »počasi kot strupen sad«; »drhtenje« ni več »sreča«, ampak »zgoreva v sunkih zmede / kot srh ...« Zdaj je vse, ugotavljajo te pesmi, »ukrojeno za plen« in vse je, »kot da gnije v prijemu teme«. Nekdanja samoumljiva, sama sebi zadostna in povsem »neproblematična« čutnost oziroma absolutna senzibilnost ne prinašata več samopozabe in opojne, brezdanje mamljivosti, ampak postajata izvir nenehnega, temnega nemira, muke, neizrekljivega »srha«, nerazložljivega strahu in tesnobe, slutnje nekakšne radikalne ne-varnosti in praznine. Če se je v Večeru pred praznikom lirični subjekt konstituiral na temelju neizmernega čutnega drhtenja in samo-opoja ter je bil senzus njegova osrednja mera, potem se v Stiski jezika razkrije negotovost in ničnost takšne percepcije; razodene se, da je bil (lirični) subjekt prav za prav pripet na praznino in da je bil vseskoz razpršen, docela laksen brez temelja v svojem samoumljivo predanem razmerju do sveta. Nekdanjo čutno ekstazo zdaj torej neodtujljivo zaznamuje misel o razkroju in izničenju, ki je nikakršen senzualni zanos ne more več premagati, nobena subtilnost in nikakršen omamni »raffinement«. — Verzi začenjajo govoriti iz razdalje do doživljaja, ki jih navdihuje, kakor da bi kritično motrili lastno gnanost; nobene preproste predanosti snovi več: »Razhajaš se v sebi... Pod kožo te pesti molčeči plamen, / ki v njem zgorevaš kakor bled privid.« — »Za vekami razpustiš svoje trdo telo / in utoneš v zemlji.. .« — ». .. sopeš v plodilo / groze, ki sredi noči vzplapolava.« Pomemben se zdi ravno ta optični premik iz direktne, »nekritično« prvoosebne govorice v opisno, upodabljajoče, posredno izpovedovanje: pesmi začenjajo analizirati, tako rekoč racionalno ugotavljati razčlenjevati pozituro in percepcijo subjekta, ki zapisuje njihove besede. — Tu se po vsem videzu že začenja prestop v likovnost, ki na radikalen način prevlada v Stukaturah, kjer se pesem iz nekdanje vročične izpovedi spremeni v samo s seboj izpolnjeno likovno podobo. — V Stiski jezika smo priča silovitemu vdoru refleksije in problematizacije; poglavitne stvari pesnikovega sveta se začenjajo vzdigovati iz zatemnjenosti. Odkrije se, kako nikakor ne more biti vse, kar na tem svetu je, odvisno od senzibilnosti; ni le pesnikova čutna percepcija tista, ki »povzroča«, da stvari so... Odkrije se polje razlik — med doživljajem in pesniškim zapisom, med subjektom in koz-mosom se razpro nepremostljive razdalje: »Žeja v tvojem grlu se zadrgne kot temen vozel, / ki ga ne moreš izpljuniti, sam si daleč naokoli.« Ali z 177 Stiska in odrešitev jezika drugačnimi besedami: »Sam si / v temi, kjer se začenja / zavest o stvareh.« In še več, kot to ugotavlja prvo besedilo iz ciklusa Elohim: Znenada z enim samim sunkom odpade s tebe vse, stojiš pred svetom sam-do-konca-tu. Oblaki te kdaj pa kdaj preletijo kot grožnja. Slišiš nejasne glasove, prah se lepi nate. Vsaka vrata, ki pritisneš nanja, se odprejo v noč.. . (Sam) To je v Grafenauerjevem pesništvu gotovo odločujoča situacija, trenutek prehoda, ko se je pesem morala odločati med dvema možnostma in potema, čas alternative in svojevrstnih skušnjav. — Prva pot se je pesmi odpirala nedvomno v zvezi z vprašanjem, kako premagati temni nemir, grozo, samotnost, »neizrekljivi« srh ... sploh tisto breztemeljnost, za katero se je izkazalo, da v jedru zaznamuje in razlamlja samozadostno čutno percepoijo liričnega subjekta. Ta pot je vodila neposredno k problemom tega subjekta in njegovega razmerja do sveta, možnostim njegove subjekt-ivistične ekspanzije oziroma moči: ali je mogoče z golim in čistim naporom subjek-tove volje (in moči) samim preseči razdaljo, ki subjektov doživljaj ločuje od stvari, ter tako znova priklicati izgubljeno identiteto (»S postavami mrtvih sem utrdil svobodo, / da bi ji stopil na teme in se prepričal o vsem.«)? Pesnik seveda dobro ve, da bi takšen napor ne mogel pomeniti drugega kot čisto in golo samovoljo, nov vdor praznine — in predvsem bi v zadnji konsekvenci za poezijo moral pomeniti molk. Poetska artikulacija sama po sebi izključuje samovoljo; sveta v njegovi samobitnosti ni mogoče nasiliti in ni ga mogoče »prilioiti« nikakršni slepi samovoljni misli. Poezija ostaja zmerom — absolutno — brez moči, »zgolj« čisto določena artikulacija, sama sebi smoter in cilj. — Druga možnost je v tej točki vodila Grafenauer-jevo pesmjenije očitno k nadrobni vivisekoiji izgubljenosti, breztemeljnosti, samotnosti... liričnega subjekta, njegovega strahu in groze, v kar se da nadrobno upesnjevanje razlik in razdalj, ki leže med subjektovo drhtljivo senzitivnostjo in med neuklonljivo »negibnostjo sveta«, v zmerom novo izrekanje subjektove izvirne in temeljne ne-moči. To pa se pravi, da ga je vodila k odpovedi in eliminaciji ravno subjektove subjektivnosti same. Vendar se (je tudi tla možnost morala izkazati za nezadostno. Z njo bi namreč pesem neizogibno retardirala v romanticizem, v obnavljanje in variiranje že znanega, konvencije. — Stiska jezika in zlasti še ciklusa Stanja in Tihožitja odkrivajo v tej smeri sicer gotovo celo vrsto izredno intenzivnih, gostih in presunljivih pesniških formulacij, vendar z njimi na novo, z drugačnimi besedami potrjujejo zgolj tisto, kar že vemo: da je praznina brezdanja, da je človek nemočen beg, ki nima cilja (»Čas je neviden, nemo topi tvoje gibe, / ko se spustiš v težek beg.«) in da je zmerom znova plen negibnega, vase zamaknjenega in zaprtega, sovražnega sveta: Bežim po mišnici, prah se suklja kot porog. Nikjer ni zavetja, da me použije kot črn plamen. Strma negibnost na obzorju zapira svet. (Tišina) 178 Andrej Inkret Nekje v tej točki odkrije Grafenauerjevo pesništvo tretjo možnost in v njej strne na poseben, docela izviren način tako temeljno samovoljo kot tudi temeljno nemoč subjekta. To možnost odkrije imanentno v poeziji sami in z njo, v tistem, kar neki verz iz ciklusa Risbe imenuje z naslednjimi besedami: ... več kot more videti oko. Odkrije jo v nevidnem in neizrekljivem, v skrivnostnem in magičnem — sploh v tistih »sestavinah«, ki pesniško artikulacijo radikalno razločujejo od drugačnih jezikovnih diskurzov. Ta možnost se odpira neposredno iz vprašanja, ki se zdaj z vso radikalnostjo postavi pred pesnika: kaj je sploh poezija? — Razodeti se mora, da pesem gotovo ne more biti le prevod, artistično sestavljeno »sporočilo« o čisto določenem subjekt-ivnem doživljaju ali pretresu, čeprav je zmerom tudi to; ne more biti le »preprosto«, to je, direktno ali nevprašljivo upesnjevanje subjektove eksistencialne kondicije ali breztemeljnosti, verzifioirano povzemanje njegovega hotenja, čutnih in ideoloških obsesij.. . čeprav je zmerom tudi to; ne more biti zgolj artistično (dekorativno) ubesedena eksistencialna skušnja, pričevanje o subjektovem patosu, stiskah in tragičnosti, ne more biti le metonimični — preneseni, zamenjani, simbolični govor resnice, čeprav je pesem zmerom tudi njena posoda in okvir. Osrednjega in odločujočega pomena je potemtakem spoznanje, ki poslej v jedru opredeljuje Grafenauerjevo pesništvo: da namreč poeziji v prvi vrsti vendarle ne gre več za vprašanje o resnici, ampak za problem govora; subjekt-ivnem doživljaju, eksistencialni in socialni skušnji, pričevanju in izpovedovanju... v iskanju izhoda iz izvirne človekove »samote« in v tipanju za rešitvijo pred »strmo negibnosrjo« sveta, ob pričevanju in izpovedovanju ... gre vedno znova za vprašanje artikulacije, ob ideologiji zmerom na novo za radikalno in usodno vprašanje o jeziku, v katerem poezija kot poezija sploh šele spregovori, naj bo njena govorica potem naravnana v to ali ono smer. Takoj pa, ko se z vso zahtevnostjo in ostrino zastavi vprašanje jezika, se pravi, izvirnega in edinega avtentičnega domovanja poezije, je neizogibno, da postane prav to vprašanje tako rekoč preskusni kamen vsakršne poetičnosti — pesnikovo konstitutivno razmerje do Besede. — Ničemur se ni mogoče odpovedati, razbiramo zdaj iz Grafenauerjevih pesmi, zakaj jeziku na neodtujljiv način pripada vse; vendar na nič tudi ni mogoče pristati slepo in brez rezerve: pesem izhaja in gradi ravno na ambivalentnosti, ki leži v temelju slehernega jezikovnega označevanja in obenem vse naše — metafizične — tradicije. To pa se seveda že pravi, da je poezija usmerjena v te-matizacijo, zmerom novo razsvetljevanje, v imanentno refleksijo ravno te temeljne ambivalentnosti, ter se v svojem »sporočanju« kar se da zbrano, pozorno in samokritično varuje vsakršne zgolj funkcionalne, samoumljive uporabe (izrabe) jezikovnega gradiva. V njenem razmerju do jezika torej ne gre več za problem kar se da ekonomične, natančne in artistično učinkovite besedne instrumentalizacije doživljaja, ampak za bitno, konstitutivno raven govorice: ko jezik »uporablja«, ga v svoji govorici sami tudi neposredno ustvarja. Odkriva še ne zasedene in še ne izpraznjene, presenetljive, zmerom nove semantične relacije med posameznimi njegovimi funkcionalnimi sestavinami, konvencionalnimi obrazci.. . Ob operativni in praktični komunikabilni razsežnosti jezika udejanja z vso intenzivnostjo njegovo nevidno, »pozabljeno«, eminentno estetsko raven. 179 Stiska in odrešitev jezika Odkrije se torej, da poezija ne more biti več le vprašanje apriornega, »pred-jeziikovnega« doživljaja, emocije, ideje, resnice itn. — in prav tako ni jezik nič več le problem bolj ali manj domiselne, v bistvu pa rutinske me-diaoije, bolj ali manj adekvatnega izraza pesnikovi inspiraciji. Jezik se postavlja pred pesem kot ključno in najvišje določilo njenega specifičnega di-skurza; zunaj jezika za pesem ne more biti nič odločilnega. Poezija je v svoji poetičnosti potemtakem stvar avtonomne, inovativne kreacije, ki se zgodi sicer v »apriornih« mejah jezika kot institucije, vendar z docela izvirno in novo mobilizacijo njegovega razpoložljivega gradiva. Poezija seveda že kot jezikovna inovacija na avtonomen način pripada subjektu, ki jo zapisuje, je stvar in stvaritev njegove svobodne, kreativne volje. Vendar v njej ne more biti nič samovoljnega, slepo subjektivističnega, saj se pesem v samem jedru svoje govorice zavzema za tisto izvirno in nepremagljivo metafizično ambivalentnost, ki zaznamuje sleherno naše jezikovno označevanje. Kolikor je kot kreacija svobodna oziroma subjektivna, toliko je, kot smo že rekli, sama po sebi s svojimi besedami tudi jet-nica jezika, iz katerega zajema vso svojo snov in svoj pomen. Poezija kot avtonomna subjektivna kreacija, ki je z vso svojo poetičnostjo stvar-itev inovativnega in obenem zmerom na novo konstitutivnega pesnikovega razmerja do jezikovne materije, se je z izredno zbranostjo in oblikovalno energijo udejanila v Grafenauerjevi zbirki šestintridesetih sonetov, v Štukaturah. To so izjemno goste in magične, v izvedbi matematično čiste, predvsem pa od začetka do konca v avtentičnem pomenu te besede »lepe« pesmi, se pravi, da v njihovih besedilih ne gre več le za artistično transponiranje aH direktno razvidno simbolizacijo doživljaja, emocije, ideje.. . nekega definitivnega pomena, 'ki bi ga potem bilo mogoče zanesljivo rekonstruirati iz njihovih besed, ampak vseskoz ravno tako za avtonomno, zlasti pa radikalno izvedeno estetsko igro. Četudi ostaja ta igra dosledno v mejah svoje izvirne snovi — jezika, sama v sebi docela konsistentna, pa to seveda nikakor ne pomeni, da je pred nami »prazno« ali, denimo, »larpur-lartistično« polje preciozno presenetljivih okrasnih besed, iz katerih je pregnana vsakršna »otipljiva vsebina«. Ravno narobe, »vsebina« se je mogla šele v tej in takšni obliki udejaniti v zares polni poetični meri. Pesmi v Štukaturah se niti najmanj ne odrekajo pomena, vendar same v svoji govorici neprenehoma odkrivajo, kako v njem ne more biti nič definitivnega, do kraja transparentnega in nedvoumnega, ampak nenehna in neukinljiva, temeljna ambivalentnost. Ko te pesmi imenujejo stvari sveta, nenehno razpirajo tudi pot in »postopek« tega imenovanja samega; ko razpirajo svet pesnikove skušnje, njene eksistencialne določenosti in zavzetosti, ne more biti v tem razpiranju nič samoumljivega, nikakršnega preprostega prepisovanja ali prevajanja doživljajev v jezik, ampak zgolj njihovo kreativno razpiranje neposredno iz jezika in neposredno v njem; skupaj z artikulacijo doživljaja gre tedaj za razsvetljevanje skritih, neznanih in temnih, vendar izvir-nih predelov v jeziku: gre za ustvarjanje novega govora, v katerega je na neizrekljiv, magičen način položeno vse, kar more in mora povedati pesem. — Pred nami so potemtakem verzi, ki na imaneniten način reflektirajo bistvo svoje govorice, držeč brez prestanka na očeh, naj rečemo, skrivnost svoje neubranljive estetske magije ... Pesmi, ki se s silovito energijo in oblikovalno koncentracijo vračajo k izvirom estetskega in poetičnega, k primarni, likovni razsežnosti govorice, 180 Andrej Inkret k besedi kot podobi. Podobe, ki jih te pesmi s takšno presenetljivo intenzivnostjo uprizarjajo pred nami, so na prvi strani simboličen znak (katerega pomenljivost je seveda odvisna od bralčeve konotativne projekcije, ne da bi jo bilo mogoče, kot rečeno, kdaj do konca izčrpati in potrošiti, saj ostaja zmerom znova nedotaknjena ter jo sleherno branje »bere« zmerom za novo) in je na drugi strani hkrati avtonomna in suverena, sama s seboj docela izpolnjena in v sebi zaključena estetska kreacija: užitek in strašen napor z besedo: z molkom šrafirana pomenska polja in tiho očrtavanje s pogledi. čas zbranosti in diamantna volja do živega izbrušena v besedi. v zamrznjeni tišini gola veja in glagoli kot odcvetelo listje v šuštečem kantikumu vseh besed.