Leto XIV. Zvezek 12. December 1917. UdmeV iz ntrike, p^™^- ' nov in v oproscenje zamorskih sužnjev. Izdaja ga Družba sv. Petra Klaverja. Tiska se v slovenskem, poljskem, češkem, nemškem, ogrskem, francoskem, angleškem in laškem jeziku. Blagoslovljen po papežih Piju In Benediktu ^V. Stane za celo leto K 1'50. Uredništvo „Odmeva iz Rfrike" pošilja, kot znano, vsako leto svojim naročnikom „Klaverjev koledar" za ceno po 40 vinarjev. Naročila naj se naslovijo: Družba sv. Petra Klaverja, Ljubljana, Pred Škofijo 8, II. nadstropje. Ljubljanski naročniki lahko dobivajo list v zakristiji cerkve presv. Srca Jezusovega, kjer se sprejemajo tudi novi naroSnlkl. Darovi se lahko pošiljajo tudi naravnost glavni voditeljici Klaverjeve družbe, gospej grofici M. Tereziji Ledtfchowski, zafasno SalZburj, Drei-faltigkeitsgasse 12. Vsebina številke meseca decembra: Sveta kongregacija dc Propaganda Bde. — Zvezda božična, zasveti skoraj tudi najbolj zapuščenim I — Praznik sv. Treh kraljev.— Misijonski dopisi: Poročilo o. Kraupa iz misijona Katondue. — Pismo o. Diss iz Abidjana, — Pisma misijonarjev (došla od L do 20. julija 1,917). — Zapiski Družbe sv. Petra Klaverja. — Dušna premija. — Popolni odpustek. — Sliki: O. Lazarevicz s svojimi spremljevalci na apostolskem potovanju. - - Lov na leve v raisijonu Chingombe. Moje misijonsko delovanje meseca decembra. December. Posvečen učlovečenju Sina b o ž -j e g a. Priporočal bom svojim prijateljem in znancem za božične praznike krasno vezane letnike mesečnikov »Odiivev iz Afrike«, in »Zamorski otrok«, kakor tudi »Klaver-j e v koledar 1918«, katere bom tudi sani porabil za' božična darila. — Hočem tudi, ako sem duhovnik, ob priložnosti v društvih, pridigah in drugih predavanjih priporočati Klaverjevo družbo in njeno misijonsko delovanje, da se tako kraljestvo božje vedno bolj približa tudi ubogim zamorcem- Vljudna prošnja. Vse one cenjene naročnike, kateri naročnine za »Ocl m e v« in »Z am or ski otrok« za tekoče leto 1917. še niso poravnali, vljudno prosimo, naj svojo dolžnost čimprej store in obenem pošljejo naročnino tudi za prihodnje leto 1918. Cenjeni naročniki pač ne bodo hoteli misijonov oškodovati, ker moramo tudi mi radi težkih časovnih razmer vse drago plačati, kar se rabi za tisk. Tudi naše p. n. podpornike tem potom; opozarjamo na poravnavo letnega podporniškega prispevka. Družba sv. Petra Klaverja za alrikanske misijone, Ljubljana, Pred škofijo 8, II. LETO XIV. ŠT. 12. DECEMBER 1917. iiriii»ii(iiiiiiiii(iiiiiiiiitiiJtiitiiifii)iitiiiriifiiiMiiiiiiiiiiiiiiifiiiiii)iiiiittiiiiiiiitiii(iitriitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiijiii)ii*»iiriiiiiiii)iiiiriifiiiiitiiitnifii O. Lazarewicz s svojimi spremljevalci na apostolskem potovanju. Sveta kongregacija de Propaganda fide. Št. zapisnika 715/1917. Rim, 14. septembra 1917. Velerodna gospa grofica! Poročilo, katero ste mi, velerodna gospa, z dnem 8. aprila tekočega leta blagovolili poslati in v katerem mi izročate natančen račun o po Vaši družbi v letu 1916. nabranem in afrikanskim misijonom razdeljenem denarju, sem pravočasno prejel. Izredno me je zadovoljil sijajen uspeh, katerega je Vaša tako neumorno delavna, vele-zaslužna družba v tem letu dosegla. Iz celega srca se zahvaljujem božjemu usmiljenju, ki je kljub težavnemu položaju sedanjega časa naklonilo srca vernikov k pomnoženi velikodušnosti v pomoč stiskanim afrikanskim misijonom, katere je vsled vojske istotako zadela težka poskušnja. Odmev XII. 17 — 5400 12 Izrekam Vam in vsem udom Vašega zavoda zasluženo pohvalo. Obenem Vas želim navdušiti za nadaljnje vztrajno delo v blagor in pomoč afrikanskim misijonom. Pošiljajoč Vam in celi Vaši družbi svoj blagoslov Vašemu blagorodju vdani sluga D. Card. Serafini, m. p., Velerodni g. grofici prefekt. Mariji Tereziji Ledochowski, C. Laurenti, m, p., vrhovni voditeljici tajnik. Družbe sv. Petra Klaverja. Zvezda božična, zasveti skoraj tudi najbolj zapuščenim! Gospod, daj nam mir! kliče s hrepenenjem s krvjo prepojena in bolj ko kdaj sovraštva in bolesti polna zemlja. In vernega kristjana solzno oko, ozirajoč se proti nebu, zagleda v ljubkem blesku zvezdo božičnico. Sladka tolažba se mu naseli v srce, saj čudovita skrivnost božične noči vpliva tisočletja sem z vedno enako čarobno močjo na dušo trpečega kristjana. Kajti le krščanska vera, vera Kristusova, ki se je z njim vred rodila v Betlehemu, more dati duši to oporo, katera jo vzdržuje v viharjih svetovne vojske na površju razburkanih valov. Krščanska duša se zaveda: Bog vidi mojo bedo, pozna mojo slabost, Bog mi hoče le najboljše, On šteje moje solze in vzdihe in bo vse številne poskušnje, ki jih prenašam vdan v njegovo najsvetejšo voljo, nekoč poplačal z nelbeškim veseljem. In tiha vdanost, zvesto zaupanje v Boga in srečno večnost, hrepenenje po nebesih se naseli v ubogo, bolesti polno človeško srce ter ga usposobi za tisto junaštvo, ki ga sedaj občudujemo na tolikih naših bratih in sestrah. O vera Kristusova, kolika je tvoja moč! Iz trpljenja in gorja vzklijeta po tebi našim dušam mir in tolažba za ta in oni svet! Medtem pa, ko se naša srca naslajajo ob čarobnem svitu božične luči, tavajo milijoni duš v neprodirni, strašni temi poganstva. In vendar tudi one enako nam čutijo strašne posledice svetovnega požara, tudi njihova srca razjeda nepopisna bolest. »Oh, uboga poganska ljudstva afrikanska! Tudi njim seka vojska zevajoče rane, a oni ne poznajo hladilnega, te rane ozdravljajočega balzama sv. vere. Kaka čustva pač poraja v njih srcih brezmejno trpljenje, nepopisna beda, kužne bolezni, lakota in duševna zapuščenost! Misli si, trpeči oče, žalujoča žena in mati, in ti ljubeča, tako bridko skušana hčerka, da ti je nositi težko bol brez pomoči božje; sedaj pa se zamisli v dušo enega teh nesrečnih zamorcev, katerega je kruta roka Evropejca iztrgala njegovi družini in domovini, da se v tuji deželi belokožcev, katere morda kot svoje tlačitelje sovraži, bori proti drugim belokožcem, umirajoč za stvar, za katero nima niti najmanjšega zmisla. Najžalostnejše, da, lahko rečem, najstrašnejše pri vsem tem pa je dejstvo, da vse to v obupu nevere prenašano trpljenje nima zanje nobenega zasluženja — nasprotno, po tem življenju jih čakajo še večne muke! Moremo li, predragi, ob tem premišljevanju sami uživati našo tolažbo? Kajne, srce nas sili, božično srečo, vero Kristusovo deliti s temi nesrečnimi. Moliti hočemo in delati, da jim jo pridobimo. In ravno v teh časih sovraštva narodov, ko se krščanski, bratski narodi medsebojno pokončujejo, naj se vname naše srce krščanske, svete ljubezni, ki bo objela najbednejša, nam najoddaljenejša ljudstva z bratsko ljubeznijo. Ne bo li ta sveti, čez daljna morja segajoči ogenj krščanske ljubezni končno pogasil peklenskega ognja sovraštva narodov? Znano nam je vsem, kako je mogoče pomagati ubogim zamorskim rodovom s podpiranjem ondotnih katoliških misijonov. A ti težki časi nam nudijo še posebnih sredstev za blagor naših črnih bratov; darujmo namreč vse trpljenje, vse žrtve in nadloge te vojske Bogu v ta namen, da blažena zvezda božična v vsej svoji milobi zasveti kmalu vsem rodovom temne Afrike in da se tudi v njihova srca naseli oni sladki mir, ki ga svet ne more dati. Naj kljub vsem težkočam ne opeša naša misijonska gorečnost. Razširjajmo vneto povsod misijonsko misel in tudi sami ostanimo zvesti skromnemu poslancu iz daljne domovine zamorcev, »Odmevu iz Afrike«. g g t=!D££n]=] Praznik sv. Treh kraljev. »Želimo, da se vsako leto na praznik razglašenja Gospodovega povsod, kjer se opravlja javna služba božja, pobira miloščina za odkup zamorcev.« Tako se glase besede Njih svetosti papeža Benedikta XV. v pismu kardinalu rimske cerkve, Pavlinu Petru Andrieu, nadškofu bordoškemu, z dne 2. februarja 1916. S tem so sedanji sv. oče iznova potrdili od Leona XIII. leta 1890. vsem škofom sveta poslano okrožnico, v kateri določajo, da se na praznik sv. Treh kraljev v vseh cerkvah zemlje vrši zbirka milodarov za rešitev afrikanskih sužnjev, katera se naj izroči kardinalu - prefektu propagande, ki jih vsakoletno razdeli med misijonske družbe v Afriki. Ker pa je Družba sv. Petra Klaverja pomožna naprava izrecno le za afrikanske misijone in rešitev sužnjev, zato smatra za svojo posebno nalogo, delovati na to, da zgoraj omenjena zbirka doseže kar največ uspehov. V ta namen se obrača do preč. gospodov dušnih pastirjev s ■ srčno prošnjo, da blagovolijo na praznik sv. Treh kraljev ali v nedeljo prej vernikom pri pridigi govoriti o afrikanskih misijonih in strašni usodi nesrečnih afrikanskih sužnjev. Snov za take govore, kakor tudi tiskovine za razširjanje misijonske misli med ljudstvom pošlje na željo brezplačno Družba sv. Petra Klaverja v Ljubljani. Vsi prijatelji misijonov se že sedaj prijazno vabijo, da se pridig prav v obilnem številu udeleže. Apostolska prefektura Rodezija. 1 Misijon v Katondue. Preč. o. K r a u p a , predstojnik poljskega misijona jezuitov v Katondue, poroča 7. dnem 31. januarja 1917 naši vrhovni voditeljici sledeče: S tem pismom vred Vam pošiljam opis dveh lovov, kakor tudi praznovanje preteklega Božiča v Katondue. Slično praznujemo tudi Veliko noč, Binkošti in god sv. Petra Klaverja. Binkoštno nedeljo, ko obhajamo spomin posvečenja naše cerkve, se služi ena sv. maša za Družbo sv. Petra Klaverja kot ustanoviteljico našega misijona in naši kristjani darujejo sv, obhajilo po njenem namenu. Ob vseh teh praznikih se zberejo pri nas tudi šolski otroci okrogležečih vasi — 350 do 400 po številu — in vsem tem moramo razen dušne hrane, katere jim nudimo v obilici, oskrbeti tudi vsakdanjega kruha ter jih razveseliti s kakim darilom. Izpolnila se mi je to leto vendar enkrat dolgotrajna želja, ustanoviti deško vzgojevališče, v katerem se sedaj nahaja 18 Lov na leve v misijonu Chingombe. mladeničev. Sprejemamo pa le take dečke, ki se razen šolskih predmetov žele naučiti tudi kakega rokodelstva; kajti samo šolska izobrazba bi iz njih napravila prevzetne in domišljave lenuhe. In med svojimi rojaki so priljubljeni le oni katehisti, ki so obenem tudi mojstri (»misiri«). Tako je naš zavod tudi šola za katehiste. V očeh vlade pa velja ista kot »obrtna šola« ter uživa radi tega njeno izredno naklonjenost. Prav prijetno je sicer, imeti dobre rokodelce vedno pri roki, vendar je moja prva skrb vzgojiti dobrih katehistov, kajti prepričan sem, da, ako naš zavod vzgoji tudi samo enega v resnici dobrega, pobožnega katehista, kateri bo kos svoji nalogi, bodo vse žrtve bogato poplačane. Toda upam, da nam presv. Srce Jezusovo s tem zavodom da doseči še več lepih sadov in doživeti obilno sladke tolažbe. Razen tega imamo tudi nekako vzgojevališče za deklice. Pa boste morda vprašali, kako pridem do tega? Na čisto pri-prost način. Pred nekaj tedni sediva z o. Moskopp v Ka-pohe pri slastnem obedu, obstoječem iz riža in fižola in vina iz narasle reke Ruangwe, ter se pogovarjava o vsem, kar pač more dva misijonarja v Afriki ob času velike evropejske vojske zanimati. Kar se nama približa šibko dekletce, močno krvaveč iz desnega očesa. O. Moskopp v ubogi stvarci koj spozna malo Josipino, ki se je nekaj časa nahajala pri misijonskih sestrah v Miruru. In dete nama je pripovedovalo, da so ga sestre, preden so jih Portugalci odvedli iz njih misijona, da jih internirajo v Boromi, izročile v varstvo kuharju-domačinu, ki je z dekletcem tako surovo ravnal, da mu je izbil desno oko, nakar je zbežalo čez naraslo reko v Kapohe, Pač jo je čuval angel varih, da je niso požrli krokodili. Takoj sva s tovarišem bila enih misli, poskrbeti za siroto. Ker pa v Kapohe vlada še večja revščina kot v Katondue, skleneva jo poslati tjakaj. Po malem okrepčilu se deklica odpravi na pot in tudi jaz zasedeni kolo, da sam uredim celo zadevo. Dospevši tjakaj, se z nekim ravno odhajajočim zamorcem pob'otam za njegovo kočo, v katero dam zanesti preprogo za ležišče, lonec za vodo in kuhanje polente, in zavetišče je bilo z najpotrebnejšim opremljeno. Že dalje časa se v misijonu Katondue nahaja neka deklica z imenom Adela, katero večkrat napade božjast, ki je zelo navadna bolezen med zamorci. Nekoč si je pri takem napadu požgala obe nogi. Ker so jo obvezali le z umazanimi cunjami, so ji rane sicer nekoliko zarastle, a noge so se ji popolnoma skrčile. Naposled jo prinesejo v misijon, kjer se nam je z raznovrstnimi sredstvi posrečilo deklico zopet postaviti na noge, in sedaj se mala Josi-pina z Adelo nahaja v »novem zavetišču« pod nadzorstvom žene ondotnega poglavarja. Ondi opravljata za misijon razna mala dela, katera sta se naučili pri sestrah v Miruru. Tudi oni surovež, ki je tako trpinčil ubogo Josipino, ni odšel kazni. Ker bi bilo brezuspešno, naznaniti ga vladi, smo sklicali takozvano kafersko sodišče, pri katerem je bil po kaferskem pravu obsojen na 10 šilingov globe, katere je moral deklici takoj izplačati. Tudi v naših zunanjih postajah, v Kapohe, Chingombe in Kazizi misijonsko delo čvrsto napreduje in število krstov, svetih obhajil, birmancev in krščanskih porok prav razveseljivo narašča. K sklepu oprostite nujno prošnjo naših misijonarjev za rožne vence in trpežne škapulirje, katere zamorci nad vse ce- nijo, noseč jih vedno okrog vratu, da se tako razlikujejo od protestantov. Poštni zavoji dospejo semkaj brez ovire in za nabožne predmete, cerkveno blago kakor tudi knjige ni treba plačati carine. Apostolski vikarijat Obrežje slonove kosti. O. Diss poroča z dne 25. februarja t. 1. iz Abidjana o zanimivi spreobrnitvi nekdanjega glavarja Denisa sledeče: Velerodna gospa grofica! Nebo je odprlo svoje zatvornice. Vihar tuli, lije kakor iz škafa. V polkovni pisarni — sem namreč vpoklican — vlada mučen molk. Premišljujemo in sanjarimo: eden o svoji rodbini v varnem zaledju (vsi vojaki tukaj so namreč ranjenci, s fronte dospeli družinski očetje), drugi o svojem razdejanem domu, Ta se spominja prestanih naporov in svoje skoro čudežne rešitve, oni dela načrte za prihodnost, ki se mu zdaj smehlja, zdaj zopet v mračni podobi stopa pred oči, — Tudi jaz sanjam >n moj duh hiti daleč proč iz turobne vojašnice, skozi goščave pragozda — v mojo ljubljeno misijonsko postajo v Memni, ki se mi je v 21 mesecih mojega ondotnega bivanja tako priljubila. Pred mojim vpoklicem k zastavi domovine sem z dobrim o. M e r a u d tri mesecc bival v Dakarju, kjer so nas pridelili deželni brambi. Vendar sem se moral kmalu nanovo javiti vojaški oblasti. Kdaj se bom vendar končnoveljavno smel vrniti med svoje vernike, da delujem zopet za njih dušni blagor in umrjem med svojimi črnimi otroki v Memni? Memni! — Kaj ne, gospa grofica, dobro znano Vam je to ime, in o hvaležnosti do Vas bo vedno govorilo granitno zidovje naše cerkve, ki tako veličastno moli iznad zelenega pragozda proti sinjemu nebu. Da, znan Vam je Memni, saj tako ljubite naprave njegovega misijona, ki se po sicer težavnem začetku tako krasno razvija; — oni Memni, kjer tako bujno klijejo za sveto Cerkev krasne cvetke, obetajoč v doglednem času bogate žetve. Res, mnogo vedno lepše se razvijajočega cvetja najdete sedaj tudi v goščavah Obrežja slonove kosti; utrgam koj prvo, da Vam jo poklonim kot dar našega misijona. Ta cvetka je Denis, nekdanji vojskovodja. Na zunanje sicer neprikupen, orjaške postave, strogega obraza in skoraj divjega pogleda. Toda, ako pristopiš bliže ter opazuješ njegove kretnje, slišiš njegov glas, ga vidiš sredi svojcev pri delu, zapaziš pod trdo, raskavo skorjo blago srce, nežnočutno, veliko dušo. To je posledica njegovega spreobrnjenja, katero zopet je sad požrtvovalne potrpežljivosti o. M e r a u d. — Kot poganski vojskovodja je bil Denis strah vsej okolici in marsikateri nesrečnež je moral na njegov račun dati svoje življenje. A nekega dne ga zadene žarek milosti božje; poda se k misijonarju ter ga, odkrivši mu svoje srce, prosi, da bi se smel udeleževati krščanskega nauka. In postal je eden najzvestejših poslušalcev, delujoč z vsemi močmi na svojem poboljšanju, zatirajoč svoje strasti, prijazen in ljubezniv do vsakogar. Kmalu je bil sprejet med katenumene in kot tak je vrlo napredoval v znanju verskih resnic, dokler ni po dolgih mesecih vestne priprave prejel svetega krsta. In tekla je očiščevalna voda čez kakor oglje črno čelo zamorca, toda njegova duša, umita v krvi Zveličarjevi, je postala bela kakor sneg. In od tedaj je vrli mož z vso svojo rodbino, ki se je kmalu za njim spreobrnila, vzor celemu okraju. Ob svojem pristopu v katoliško vero je Denis zavzemal čast županovega in glavarjevega namestnika. Prigodi se pa, da je prišel nekoč v službenih zadevah v ondotno vas nek državni uradnik, ki pa, mimogrede omenjeno, ni bil naklonjen katoliški veri. Tudi naš Denis se je, toda po šegi ondotnih kristjanov odet s karmelskim škapulirjem, udeležil slovesnega sprejema in temu sledečega zborovanja. Po običajnih poklonih in pozdravih se prične obravnava. S kritičnim pogledom presoja visoki dostojanstvenik navzoče. Kar se zmrači doslej tako milostni obraz belokožca, iz njegovih oči sije izraz nevolje. Kaj neki je vzrok nagli izpremembi? Morda nespoštljivo obnašanje navzočih črnih zborovalcev? Nikakor ne. Tega ne uganete! Vzvišeno oko mogočnega gospoda moti preprost škapulir. Je li mogoče? Ud državnega sveta, zastopnik glavarja, kristjan? Nezaslišano! — In kot mož, ki se zaveda svoje visoke službe in odgovornosti za blaginjo svojih podložnih, odstavi vpričo vseh navzočih našega vrlega Denisa od njegove službe. In to se imenuje strpljivost, prostost in sveta edinost! Nekega dne po tem dogodku je bil Denis radi škode, katero so njegovi voli napravili v sosednjih bananovih nasadih, poklican pred občinskega predstojnika. In zopet je njegov škapulir, preprosta svetinjica, zadostoval za nepreklicno obsodbo. Hrez nadaljnje obravnave so mu prisodili štiri dni ječe in 25 K globe. In takih odredb, enakih denarnih kazni naštejemo lahko na slotine. Zadostuje samo, da si kristjan ter nosiš kak krščanski znak, pa si gotov podobnega ravnanja. To vedo naši kristjani v Memniju prav dobro; vendar kljub temu ostanejo zvesti misijonarjevim navodilom in svojim krščanskim načelom. V vasi. kjer stanuje občinski predstojnik, se nahaja brez-verska državna šola. Skoro vsi ondotni učenci prihajajo k vero-nauku v misijon, toda s kolikimi žrtvami! Gospod predstojnik namreč nikakor ne želi, da bi se otroci učili verskih resnic, na- ■vadili krščanskega življenja. Zato strogo pazi na krivce ter jim nalaga občutne kazni. In vse to se vrši pod praporom prostosti! Lahko bi Vam naštel še mnogo podobnih slučajev, ki jasno pričajo o sicer tajnem, a po načrtu izvedenem preganjanju naših kristjanov, ki pa kljub temu ostanejo zvesti krščanski veri. Nasprotno, čim večje so ovire, tem bolj se množi število katehu-menov, čim več jih o. Meraud krsti, tem več jih prosi za sveti krst. To je seme, katero, vsejano pred 20 leti v Memniju, prične sedaj donašati obilne sadove. V doglednem času Vam pošljem, ker sem prvega izgubil, drugi izkaz delovanja in uspehov ondot-nega misijona. Vendar ne samo Memni, temveč vse vasi v okolišu, kakor: Mali Alepe, sedež okrajnega glavarja, Veliki Alepe, 10 km od Memnija, Aautoue, Dabie, ki štejejo vsaka približno 1000 prebivalcev, ter Akoure, ki šteje celo 2000 duš, so izročeni naši in torej tudi Vaši oskrbi. Sicer imamo v vseh teh vaseh razmeroma le še malo kristjanov. Toda, ako ljubi Bog blagoslovi sedaj tako trudapolno delovanje misijonarjev, bodo nasledniki imeli bogato žetev. Ganljivo je, kako zvesto naši zamorci izpolnjujejo svoje krščanske dolžnosti in kako zlasti vestno prihajajo k nedeljski službi božji. Mnogi najbolj oddaljeni se zbirajo že v soboto zvečer okrog misijona, drugi se podajo na pot v nedeljo v prvih jutranjih urah. Veselja in tolažbe polno za srce pastirja, ki jih je prerodil k novemu življenju; in pozabljeni so vsi napori in težave. Pa nobena roža ni brez trnja, nobena slika brez sence. Kakor veste, je o. Meraud izdal slednji vinar, da je mogel dovršiti lepo misijonsko cerkev, k čemur ste tudi Vi, vele-cenjena gospa grofica, tako velikodušno pomagali. A to lepo sliko treba izpopolniti. V dosego tega računava z o. Meraud na Vašo ljubezen in naklonjenost do misijona v Memniju. Manjka nam namreč zvona, ki naj bi naše velike in male otroke vabil v svetišče Gospodovo. Drzna, kaj ne, gospa grofica, se Vam v teh razmerah zdi ta naša želja. Toda katoličani v Švici, zlasti v kantonu Zug, kjer sem nekoč prebil del svojih počitnic, in kjer se dan na dan sliši z gora glasni odmev pastirskih zvoncev, ne bodo pozabili, da se v afrikanskih pustinjah nahajajo duše, ki žele slišati enako melodijo. To je moja današnja prošnja v imenu o. Meraud in vrlih naših kristjanov. Prepričan sem, da je blago Vaše srce ne odkloni iz ljubezni do Boga in v razširjanje njegovega kraljestva med narodi, ki ga še ne poznajo. E0M'1)=I Cooooooooooooo^ooooooooocx»oooooooo