^ f^nurstòka,
B0KBA
Naše ljudstvo ljubi one svoje ljudi, hi so mu ostali zvesti in hi so v najtežjem času ostali z njim in hi so s svojimi junašhimi deli doprinesli h izvojevanju zmage, a tahšnih ljudi je pri nas mnogo.	TITO
Teto I. — Štev. 3
Ajdovščina, sreda 22. avgusta 1945
Cena lir 2.—
NOČEMO KRALJA - HOČEMO TITA
Enodušna zahteva jugoslovanskih demokratičnih množic
V Jugoslaviji potekajo veliki dnevi. Ljudske množice so v borbi, v borbi za obnovo po fašistih porušenega in izropanega gospodarstva, pa vendar ne prezro važnosti utrjevanja svojih demokratičnih pridobitev, ki so si jih že v krvavi borbi proti fašistom osnovale.
Danes je poleg Sovjetske zveze Jugoslavija najbolj demokratična država na svetu; najdosledneje so prevzele oblast ljudske množice in najdosledneje se torej izkoreninja vsaka možnost, da bi kjer *koli v politični areni zacvetela protiljud-ska reakcionarna cvetka. To je dokazal kongres Ljudske fronte Jugoslavije in to je dokazalo zasedanje jugoslovanske narodne skupščine (3. zasedanje AVNOJ-a).
Jugoslovanski narodi namreč niso pozabili dejstva, da niso pokale uporniške puške samo proti okupatorju, katerega sploh niso priznali nikdar in mu je veljala borba od prvega dne okupacije. Njihova vstaja je namreč pomenila tudi upor proti protiljudskim vlastodržcem, izdajalskim reakcionarjem, ki so hoteli še vnaprej obdržati svoje iz:-koriščevalske pozicije in ki so se iz bojazni pred oboroženo pestjo ljudstva takoj vdinjali okupatorju in s tem nadaljevali svoje predvojne zločine v še hujših oblikah, skušajoč izkoristiti okupatorja za to, da zaduši demokratične sile ljudstva. S tem svojim nastopom proti stari reakciji so jugoslovanski narodi prekinili s preteklostjo in že v teku borbe začeli graditi ljudsko oblast in povsem preusmerili notranjo ureditev države. Torej stare oblasti ni likvidiral okupator, temveč jugoslovanski narodi sami.
Vedo pa tudi, da so reakcionarji z jugoslovanskim kraljem Petrom II. na čelu v Londonu in drugod po svetu storili prav vse, da bi zvezali roke svojemu ljudstvu, ki je stopilo v borbo proti okupatorju. Politično so podpirali sovražnike ljudstva, okupatorjeve pomagače četnike, ustaše in domobrance, te izdajalce poveličevali in obrekovali junaško borbo poštenega ljudstva. Svojo moč pa so črpali iz podpore okupatorja samega in svetovnih reakcionarjev.
Znano Je tildi, da je kralj Peter II. vložil mnogo naporov, da prepreči uresničenje naravnega razvoja jugoslovanske države na osnovi demokratskih pridobitev osvobodilne borbe, ki so dobile izraz v določbah na II. zasedanju AVNOJ-a. Do tega časa so namreč jugoslovanske množice že z uspešno borbo v mnogih sovražnikovih ofenzivah in proti domačim kvislingovcem dokazale, da so kos okupatorju in nje-
Delovno ljudstvo hoče samo Tita
TOVARIŠ TITO
govim pomagačem. S teta, da so si dogradile ljudsko oblast, pa so si izpričale svojo sposobnost, da si kroje lastno usodo same. V svesti si svoje vsestranske moči so ljudske množice zato preko II. zasedanja AVNOJ-a odločno pred vsem svetom prepovedale kralju povratek v domovino, dokler tega dokončno po osvoboditvi ne reši ustavodajna skupščina. To je takrat podprla cela vrsta množičnih narodnih manifestacij povsod po osvobojenih predelih Jugoslavije, na katerih je narod dal viden in nedvoumen izraz svojemu protestu proti vsakemu poskušanemu napadu na njegove demokratične pridobitve. Te svoje pridobitve so naročji Jugoslavije tudi ohranili. Prešli so že k formiranju Kcpniteta Osvoboditve Jugoslavije, ki je predstavljal oblastno pridobitev osvobodilne borbe. Poleg tega pa so kasneje osnovali iz Narodne vlade in begunske vlade v Londonu Zvezno vlado, ki je bila na ta način priznana od ljudstva in od sveta.
Brez dvoma je, da so narodi Jugoslavije, ki so v teku narodno osvobodilne borbe opravili s koljaši ljudskih množic, s četniki, ustaši in domobranci, z breznačelnimi in trli-mi sporazumaškimi sredinci, ki so se kasneje tudi znašli v vrstah narodnih izdajalcev, opravili tudi s kraljem, ki je v usodnem trenutku zapustil »svoje narode« in sramotno pobegnil, da bi rešil lastno kožo, doma pa pustil izdajalsko rezervo, ki se je vdinjala okupatorju, da bi kralju zagotovila prestol.
Ko pristopajo narodi Jugoslavije k dokončni notranji državni ureditvi, ni morda slučaj, da sta bila kongres Ljudske fronte in zasedanje narodne skupščine istočasno. Vsakomur mora biti namreč jasno, da
predstavlja Ljudska fronta tisto politično formacijo, ki je popeljala narode Jugoslavije uspešno v osvobodilno borbo in ki more zato imeti edina vpliv na oblikovanje državnosti in oblasti v Jugoslaviji, ker predstavlja glas Ljudske fronte, ki je tako tesno povezan z najširšimi množicami, glas ljudstva samega. Prav pri tem pa se moramo zavedati dejstva, da teže ravno udarci domače in svetovne reakcije v smeri, da razbijejo to enotnost političnega nastopanja in tesno povezanost političnega in oblastvenega življejna narodov Jugoslavije. Reakcija skuša z očitki ožine naše Ljudske fronte doseči v Jugoslaviji tako strankarsko razcepljenost, ki je vladala h g pred 1941. letom, torej jim hoče vsiliti nekaj starega, nekaj ljudstvu škodljivega, nekaj kar je povzročilo težko katastrofo 1941. leta, nekaj proti čemur so se narodi Jugoslavije tako krčevito borili — uvedbo stare lažidemokracije, demokracije, ki bi stala zopet v službi parih vlasto-držcev za zatiranje širokih delovnih množic. Jugoslovanski narodi takim ! poizkusom reakcije, za katerim sle- j
davine. Ljudstvo samo namreč dobro ve, da ohranitev bratstva, enotnosti narodov Jugoslavije, federativna ureditev države in resnična demokracija v Jugoslaviji ni združljiva z monarhično obliko vladavine, ker se je moralo ljudstvo za dosego teh demokratičnih pridobitev vendar boriti tudi proti monarhičnim reakcionarjem. Kralj sam je poizkušal vsak pojav demokratičnosti onemogočiti in predstavlja danes zopet vnašatelja tiste reakcije, ki se zaletava v demokratično Jugoslavijo. Zato bi torej predstavljala dopustitev monarhije v Jugoslaviji izdajstvo nad žrtvami in uspehi štiriletne narodno osvobodilne borbe.
Kot predsednik Ljudske fronte je tudi maršal Jugoslavije Tito jasno nakazal stališčd Ljudske fronte in ljudskih množic do monarhije v naslednjih besedah, ki jih je govoril na kongresu v Beogradu:
Ko smo leta 1944. sklenili sporazum z gospodom Šubašičem, predsednikom kraljevske jugoslovanske vlade v Londonu, o določenem sodelovanju med g. Šubašičem in Narodnim odborom osvoboditve Jugoslavije, kar je pozneje privedlo do sestave enotne vlade, smo se, kakor vam je znano, sporazumeli, da ostane vprašanje kralja odprto do ustavotvorne skupščine. Toda danes, ko se približuje dan volitev, ko so se tudi na sedanjem kongresu mnogi zastopniki dotaknili vprašanja — monarhija ali republika —, in je bilo to vneseno v program, se hočem tudi jaz z nekoliko besedami dotakniti tega vprašanja. Ko smo stopili v boj za osvoboditev naše države in smo postavili med drugim tudi geslo »Staro se ne sme nikoli več vrniti!«, tedaj ne samo, da ni bilo nobenega borca, temveč tudi ni bilo drugih pristašev Narodne fronte, ki bi bili mislili, da se more ustvariti novo načelo s kraljem. Tembolj, ker sta od samega začetka osvobodilnega boja pa do leta 1944. Draža Mihaj-lovič in tudi Nedič vsa svoja izdajstva delala v imenu kralja. Ali je delal Mihajlovič brez vednosti kralja in reakcionarnih vlad, ki so bile tej dobi? Po mojem globokem
mi ni nikdar dvomil o tem, tembolj ko je videl, da so po vsakem večjem napadu četnikov skupno z okupatorji na našo osvobodilno vojsko in partizanske odrede, po vsakem večjem pokolju partizanskih rodbin, mu sli mano v itd., dobivali od kralja odlikovanja razni častniki in podčastniki, klavci Draže Mihajloviča, ki so izvrševali taka zverstva, take zločine. Če ne bi bilo ničesar drugega kot to, bi bilo dovolj, da se kralju prepreči prihod v državo, na temelju česar je tudi AVNOJ sprejel sklep o prepovedi njegovega prihoda do ustavotvorne skupščine.
Toda jaz postavljam vprašanje monarhije ali republike z drugega stališča. Ne s stališča osebe, temveč s stališča sistema in postavljam takoj vprašanje: Ali je mogoča monarhija v sedanjih razmerah, oziroma v novi federativni Jugoslaviji? Ni mogoča iz več razlogov. Prvi, najvažnejši razlog je federacija Jugoslavije. Makedonci, Slovenci, Hrvati, Bosna in Hercegovina, Črna gora in prepričan sem, velika večina v Srbiji ne žele monarhije. Ne iz neke kaprice, temveč zato, ker je to nezdružljivo s tako federacijo, kot je pri nas, ker bi se v monarhiji čutile narodnosti, ki so v tej vojni dobile svojo svobodo in enakopravnost, znova ogrožene. Drugič, je obstoj ljudske oblasti v Jugoslaviji nezdružljiv z monarhijo, ker bi se ljudske množice, ki so s toliko krvi pribojevale to oblast, čutile v monarhiji ogrožene, in to upravičeno, ker bi si monarhija prej ali slej skušala ustvariti aparat, ki bi odgovarjal monarhističnemu sistemu. Tretjič, je taka demokracija, kot je naša ljudska demokracija, nezdružljiva z monarhijo, kakor je včeraj rekel tovariš Tuna Babič, ker je našim narodom še zelo sveže v spominu ona demokracija, ki je bila pod monarhijo od 1920—1941. Torej vse to govori proti monarhiji in za republiko. Narodno osvobodilna fronta Jugoslavije ima torej sedaj pravico, da se bojuje za republiko, ima pravico, da širi med množicami to svojo zahtevo kot politično združenje, ki je osnovano ne samo na demokratičnih, temveč tudi na re-
prepričanju ne! Ne samo po mojem ! pnblikanskih načelih, prepričanju, temveč nihče med na-1	Nadaljevanje m 2. strani.
»Rešite nas ponovnega fašizma —
rešite nas reakcije«
f ji
y. I
di vedno nevarnost nove oblike fa- W šizma, odgovarjajo z neizprosno1
borbo, ker se za svoje pridobitve ne |	----""J
puste nikdar vec oslepariti in ne j puste uvajat nekaj starega, nekaj ljudstvu škodljivega.
In prav zato je tudi Ljudska fronta, stoječ na stališču dosledne ljudske demokracije, vnesla v svoj program poleg zahteve po borbi za dokončno iztrebljenje fašizma in uničenje reakcije, poleg zahteve po obrambi demokratične ljudske oblasti, kot glavne pridobitve narodno osvobodilnega boja in najuspešnejšega orožja ljudstva v njegovem boju za blaginjo delovnih množic, zahtevo po republikanski obliki vla-
Tako so prosile naše primorske žene in dekleta bratske Jugoslovane ob priliki II. kongresa AFŽ v Ljubljani
SMRT FAŠIZMU!
Slovansko - italijanska antifašistična unija v borbi proti fašizmu, pri razkrinkovanju laži-dsmokratov in v borbi za očuvanje pravih demokratslkih pravic
Na Primorskem onkraj »modre, medli z vsemi ostanki fašizma, res
črte« skuša svetovna reakcija spletati novo gnezdo fašizma. Fašistične ostanke odeva v topel puh zaskrbljenih besed za »obrambo narodnosti, človečanstva kulture in vere.« Mi, ki smo že v narodno osvobodilni borbi imeli priliko razgaliti v take fraze zavito gnezdo in spoznati v njem zavaljene fašistične morilce in izdajalce, četnike, ustaše in domobrance, takim lažem ne nasedamo več. Preveč krvi, preveč žrtev smo morali dati!
Slovensko, hrvaško in italijansko ljudstvo si je zato zbralo na I. kongresu SIAU v Trstu, da sprosti nov vihar ljudskega odpora proti takim poizkusom kratenja s težkimi žrtvami priborjenih demokratičnih pravic, in da pokonča fašistično leglo, preden bi znalo biti škodljivo.
Da pa bomo v celoti kos tej nalogi moramo ponesti spoznanja in sklepe tržaškega kongresa v obliki močne, široke pokongresne kampanje, v obliki množičnih zborovanj po vseh okrajih, krajih in naseljih teh naših tal, ki so prepojena s krvjo protifašističnih italijanskih, hrvaških in slovenskih borcev.
Ti borci so namreč skovali nepo-rušeno bratstvo narodov in s tem dosegli enotnost narodov in ozemlja Julijske Benečije. Delavno ljudstvo z dežele je pohitelo z delovnimi mestnimi množicami v boj, zato je tudi njihovo delo v miru neločljivo; tako povezana mesto in zaledje tvorija danes osnovni pogoj za uspešni razvoj gospodarstva.
Svetovnim reakcionarjem, ki skušajo še vedno živeti od žuljev delovnih množic pa to bratstvo, ta enotnost ni pogodu. Prav v njej vidijo tisto silo, ki jim ovira prosto izkoriščanje delovnega ljudstva in zato so usmerili proti bratstvu in enotnosti smer svojega udarca. Začeli so s poskusi razpihovanja nacionalnega šovinizma, tistega šovinizma, ki je ravno Italijane vrgel v fašistično zlo, da bi s tem dosegli delitev ljudskih sil. Poleg tega hočejo svojim prikritim rezervam utreti pot v politično areno s tem, da postavljajo zahtevo po osnovanju strank. To osnovanje paritet in koalicij, za katero so najvnetejši po-bomiki tisti, ki jih v času protifašistične borbe ni bilo na plan, poméni poizkus razbijanja enotne SIAU-je na škodo delovnih množic.
Tako je reakcionarno fašistično »demokratično žarišče«, ki stremi le za »blaginjo« ljudstva, če mu odpihnemo ves lažidemokratski puh kopice lepih besedi. Torej res se nismo po-
moramo posvetiti vse sile, da z očuva-njem enotnosti in resnične demokratične oblasti stremo dokončno fašizem in izkoreninimo fašiste iz naše srede. Najostreje pa moramo udariti tudi po špekulantih in črnoborzijancih, ki so zveste zvezde sopremičnice fašizma.
Zato pa moramo z vsemi silami utrditi SIAU in se zgrniti v eno samo močno in bratsko fronto proti fašistom. Naš program in naš namen je: dokočno vreči iz politične arene tiste, ki nas skušajo oslepariti za pridobitve naše krvave dolgoletne protifašistične borbe, z uvajanjem reda izpred 8. sept. 1943. leta, ki pomeni že odkrit» netenje pogojev za nov fašizem. Mi ne moremo pozabiti, da je ravno red izpred 8. septembra 1943 pripeljal fašizem in danes točno vemo, da bi pomenilo obujanje takega reda nevarnost za uvajanje novega fašizma.
Odnosov do zaveznikov nismo in ne bomo spreminjali mi, ki želimo tesnega in bratskega sodelovanja z vsemi res demokratičnimi silami v svetu. Naš odnos do zaveznikov bo vedno in vselej merilo njihovega zadržanja napram nam.
SIAU si mora ustvariti v vseh krajih Julijske Benečije močna oporišča z odbori, v katere naj bodo izvoljeni predstavniki posameznih skupin in strank po njihovi dejanski moči in pripravljenosti skupnega sodelovanja v protifašistični borbi. Naloge SIAU-je so v tem času, ko nas skušajo onkraj »modre črte« oropati naše ljudske oblasti, ko skušajo tam dati vsiljenim dekretiranim odbornikom značaj zastopnikov ljudskih množic, še večje. Mi poznamo tako demokracijo in vemo, da je ta zarodek brezdušnega izkoriščanja delovnega človeka, če že ne takojšnja pozicija za fašiste. Zato vemo, da je svojevoljno prekro-jevanje N00 kratenje tistih pravic, ki so jih ljudske množice v protifašistični borbi priborile.
Ob tem času pa se posebno živahno spet šopiri izdajalska klerikalna svojat, ki ve, da ji je v slučaju izkoreninjenja fašizma odzvonila slava, katero je v zahvalo za zločine in iz1-dajstva nad poštenimi verniki pel fašizem z Mussolinijem na čelu. Ta klerikalna duhovščina tudi dobro ve, kako so demokratični Italijani sodili Mussolinija.
Danes mečejo ti izdajalci kopico blata na junaške protifašistične borce, ne oziraje se na to, da so med temi mnogi pošteni duhovniki, ki vedo, da je vera svetinja, ki mora stati v službi naroda, če hoče vršiti pravilno svoje poslanstvo.
Svetovna reakcija trga Primorsko od Jugoslavije, piše po tej zemlji »modre črte«, pusti, da se košatijo še po enem delu Primorske fašisti in ovira delo protifašističnih borcev, z enim samim namenom, da bi oropala ljudske množice na Primorskem za pravo ljudsko demokratično oblast. Primorskemu človeku pa je vseskozi svetal vzro Jugoslavija, ki je zmetala iz politične arene reakcionarje, da se love po zakotnem brundaštvu. Ustvarila si je ljudsko fronto, ki more biti vzornica SIAU, saj je najdosledneje ša pobomica za demokratične pridobitve, kakor je to na Primorskem SIAU. Jugoslavija je danes tista država, ki vstaja z lastnimi močmi izpod ruševin razdejanja, ki ga je povzročilo fašistično besnenje v dobi štiriletne okupacije. Jugoslavija je dalje tista država, kjer danes ljudske množice usmerjajo tok življenja, kjer se ne govori samo o demokraciji, ampak se jo sprovaja v življenje s svobodnimi volitvami, z enodušnim odklanjanjem kralja in monarhije, ki pomenita še zadnjo rezervo za vzpostavitev starega reda, z izdelavo načrta za sprovedbo agrarne reforme in z vsestransko zaščito .ljudskih množic.
Prav tako kakor je v Jugoslaviji Ljudska fronta široko vsemnožična politična organizacija, predstavnica enotnosti bratstva, pobornica za pravice najširših ljudskih množic in vodnica v borbi proti reakcionarjem, mora biti to SIAU na Primorskem. Le taka politična formacija bo potem kos, da pomede tudi na Primorskem s tistimi fašisti, ki jih je obudila k
Bratstvo narodov
Skupna trpljenje in skupna borka v delu ruši reakcionarna
zidove razdvajanja
Iz sedanje vojne, ki. je divjala toliko let med vsemi narodi sveta, so izšli kot narodi-zmagovalci tisti zdravi, napredni narodi, ki so se borili na strani protifašističnega bloka za dosego prave ljudske demokracije, za dosego izpremembe odnosov v delu in do dela in s tem v zvezi za dosego blagostanja vsakega naroda. Ravno ta zadnja zahteva po blagostanju naroda ali države je bila navidezno geslo na-cifašistov, s katerim so zavajali ljudske množice in jih pošiljali omamljene od gesla v krvav napad preko mèja svoje države, da na račun zasužnjenih narodov ustvarijo blagostanje ne ljudskih množic, ampak blagostanje teh fašističnih krvnikov. In ravno ob koncu te svetovne vojne si je treba biti na jasnem, da so zmagali narodi protifašističnega bloka zato, ker so v svoji obrambi pred imperialističnimi silami hranili, ali pa so se borili za demokracijo, za demokratično oblast, ki bo vse demokratične pravice, katere smo si pridobili, uporabila v to, da ustvari blagostanje celotnega svojega naroda. Taka bodočnost pa je zagotovljena le tedaj, če temelji na delavni požrtvovalnosti in disciplini dotičnega naroda.
Ko govorimo že o delavni požrtvovalnosti v okviru lastnega naroda, podkrepljujemo s tem 8. temeljno načelo, ki je bilo sprejeto na I. kongresu Narodne fronte Jugoslavije, ki pravi med drugim: Narodna fronta se bojuje za okrepitev miru med narodi, zato bo podpirala vsako sodelovanje Jugoslavije v organizaciji združenih na-
življeoju svetovna in domača reakcija rodov in pri vseh mednarodnih ak-in da dokončno uresniči parolo: Smrt cijah in organizacijah za mir. fašizmu!	| Če se podrobneje ustavimo pri
Borili smo se in še se bomo borili za popolno uničenje fašizma!
Na dan, ko se je ves svet veselil končne zmage nad fašizmom, so se primorska mesta, ^ki so ogromno doprinesla k tej &Eupni zmagi zaveznikov, morala ponovno dvigniti v obrambo svojih demokratičnih pravic, ki jim jih tuja uprava tepta; dvigniti so se morala v obramBo svoje ljudske oblasti. V Trstu 80.000, v Tržiču nad 6000 in v Gorifi nad 10.000 ljudi je na dan kapitulacije Japonske pozdravilo zmago velikih zaveznikov. Toda veselje tega ljudstva ni moglo biti in tudi ni bilo popolno, ker še niso dosegli tega, za kar je žrtvovalo vse, to je, prizna-
Nadaljevanje s 1. strani.
Da je glas Ljudske fronte res glas ljudstva in odločujoč faktor v ljudsko demokratični državi, so jasen dokaz neštevilne manifestacije delovnih množic, ki se množe širom Jugoslavije. Tiste množice, to se pravi, ogromna večina jugoslovanskega ljudstva, ki so se borile in krvavele za dosego demokratičnih pravic, ki tudi danes delajo na vseh popriščih za utrditev in dograditev teh pravic, manifestirajo svojo odločno zahtevo: nočemo kralja, hočemo Tita.
Tako je postala nova Jugoslavija prav zaradi svoje dosledne demokratičnosti na eni strani kamen spotike svetovnim reakcionarjem, ki jim ta demokratičnost nikakor ne prija in gredo tako daleč, da jo blatijo in skušajo »za ušesa vleči« na politično pozornico kralja Petra II. in uprizarjati politične scene z njim. Vse z enim samim namenom: doseči v Jugoslaviji staro politično in oblastno vzdušje, ki bi jim dalo ponovno osnove za gospodarsko iz-mozgavanje narodov Jugoslavije. Po drugi strani pa je Jugoslavija prav zaradi svoje dosledne demokratičnosti simbol vsem demokratičnim množicam v svetu, ki si takih pridobitev še niso priborile.
Seveda predvsem ne more biti primorskemu ljudstvu vseeno, kaj se dogaja v Jugoslaviji, saj ni le narodnostno vezano tja, ampak ga druži tudi borbena preteklost na narode Jugoslavije. Čeprav je Primorska trenutno po raznih mejah in določilih odtrgana od skupnega vsakodnevnega upravnega življenja, pomeni za vse Primorce jugoslovansko vprašanje kraljevine ali
republike domače primorsko vprašanje.
Vsa izdajstva in spotike kralja Petra II. v času narodno osvobodilne borbe so težila za tem, da se pridobitve te borbe, do katerih ima zaradi aktivne udeležbe v skupni protifašistični borbi tudi primorsko ljudstvo polno pravico, okrnijo. Ali ne nosi prav jugoslovanski kralj ogromne odgovornosti tudi za to, da danes domača in svetovna reakcija hoče Primorsko povsem odtrgati od Jugoslavije? In prav zato se Primorska v celoti pridružuje zahtevi po odstranitvi kralja Petra II., prav zato je postalo to vprašanje tudi vprašanje Primorcev.
Prav zaradi tako dosledne hlapčevske službe krogu svetovnih reakcionarjev vseh strani kapitulantskega in sporazumaškcga kralja Petra II. pomeni odločen nastop jugoslovanskih narodov za utrditev prave demokracije in odstranitev slednjega sledu protiljudske reakcije, učvrstitev zaledja vsem demokratičnim silam v svetu, ki so še izpostavljene viharjem reakcije. Zato teže tudi italijanske demokratične množice kakor vsi pošteni Primorci v okrilje dosledne demokratične države. Poleg ustvarjene enotnosti in v borbi vzporejenega bratstva, ki veže demokratične Italijane na Slovence, je močen moment tudi dejstvo, da je v Italiji namreč prava demokratičnost še ogrožena; saj predstavlja suverenost kralja v Italiji uvajanje starega reda. Bolj kot vsi ostali pa vedo Italijani, da je staro pripeljalo fašizem in da pomeni obujanje starega novo fašistično nevarnost, pa naj se pojavi v tei ali oni obliki.
Jasno je, da teži smer glavnega udarca reakcije na najdoslednejšo demokratično državo poleg Sovjetske zveze — na Jugoslavijo. Obenem pa moramo upoštevati, da udarja na Primorsko reakcija posredno, v kolikor skuša tolči demokratičnost Jugoslavije, ob kateri je Primorska živo zainteresirana, in neposredno, z napadom na demokratične pridobitve ljudskih množic na Primorskem. Vse to delo domačih in tujih reakcionarjev pa ima en sam namen, razbiti enotnost ljudskih množic, iztrgati ljudstvu oblast iz rok ter ga tako oslepariti za s krvjo placane demokratične pridobitve. Onkraj demarkacijske črte teži reakcija za tem, da razpusti ljudsko oblast. Ljudske množice, ki so se borile proti fašizmu in si krojile same svojo usodo, vidijo v ljudski oblasti, vzrasb iz njihove protifašistične borbe, edino jamstvo, da pridobitve te borbe ne bodo okrnjene, povsod, kjer se načrtno ovira, da bi imelo delovno ljudstvo neposreden vpliv na upravo javnega življenja, kjer ljudsko udeležbo pri oblasti na ta ali óni način hromi, se ustvarja pogoje za vrnitev fašizma.
Primorsko ljudstvo je znalo v borbi izbirati pravo pot, zato je ubralo tudi v miru to pot, to je, pot pravih demokratičnih množic, to je, pot jugoslovanskih narodov.
Enodušni zahtevi delovnih množic širom Jugoslavije: nočemo kralja, hočemo Tita, se zato povsem razumljivo pridružuje glas primorskih p roti fašistov, prav tako kakor se je uporniškim puškam narodov Jugoslavije pridružila tudi uporniška puška protifašističnih Slovencev in Italijanov v času borbe.
nje in spoštovanje naše ljudske oblasti, katero smo si v teku borbe ustvarili. Slovenske in italijanske demokratične množice so òb priliki manifestacij na trgu Impero v Trstu in na Travniku v Gorici zahtevale to priznanje. Ta zahteva se je odražala z ogromnih transparentov: »Hočemo svojo ljudsko oblast«, »Hočemo ljudska sodišča«, »Dol s fašizmom«. Hočemo upostavitev načel atlantske karte«, »Hočemo mir in obnovo«, »Zahtevamo čistko«, »Nočemo predstavnikov fašizma v uradih naše oblasti«, »Nočemo več ne prefektov ne svetovalcev«. Najizrazitejši med vsemi, dvignjen nad tisočere glave pa je bil napis, ki so ga nosili delavci goriških tovarn: »Non siamo vinti — siamo vincitori« (Nismo premaganci — smo zmagovalci). Na zavezniškem kamionu, ki je stal okrašen z zastavami pred sedežem Okrožnega izvršnega odbora v Gorici, so se oglašali slovenski in italijanski govorniki, ki so pred razburkano množico komaj prišli do besede. Govoril je mlad Italijan: »Ves svet praznuje zmago v najveličastnejšem jubileju, nam pa še to popolno veselje ni dovoljeno. Demokratičnih pravic, za katere zahtevamo spoštovanje, nam ni nihče poklonil, priborili smo si jih z lastno krvjo. Protifašistične borce preganjajo kot najbujše sovražnike po zaporih. Fasisti so na svobodi. Kdaj smo si takšne ukrepe zaslužili od strani zavezniške vojaške oblasti? Borili smo se in še se bomo borili za popolno uničenje fašizma.« Pesem »Avanti popolo« je v odgovor na besede mladega Italijana zadonela kot grom na Travniku in še tesneje združila slovenske in italijanske protifašiste v hrepenenju po pravi svobodi. Množice se na ta dan kar niso mogle raziti in so dale duška svojemu do vsega, kar predstavlja oviro na njihovi poti k uresničenju prave demokracije, k kruhu, miru in pravici. Tako so s točo kamenja razbili sedež reakcionarnega lista »II Lunedi«, kjer so bile izobešene italijanske zastave brez simbola svobode, rdeče peterokrake zvezde.
Pravična konstruktivna ljudska kritika je sito in rešeto, ki nnj izčisti pleve o ’ ’	'$a
zrna 1
tem stavku, bomo ugotovili, da Jugoslavija stremi za tem, da se čim-prej vzpostavi poleg borbenega tudi delavno sožitje med vacar*. ««r> mokratičnimi narodi, ker bo to delavno sožitje gradilo gospodarske baze vsakemu poedinemu narodu, dajalo možnost večjega političnega, gospodarskega in kulturnega razvoja držav, ki meje druga na drugo, in zagarantiràlo srečno bodočnost poedinih narodov s tem, da ne bodo izpostavljeni novim vojnam, ki bi rušile na krvi in žuljih naroda doseženo blagostanje, temveč bodo imeli pred seboj dolgo dobo mirne graditve. Narodi Jugoslavije to v celoti razumejo, ker je njihovo bratstvo in sodelovanje prekaljeno v štiriletni krvavi borbi z okupatorjem. Izraz tega je Narodna Fronta Jugoslavije, katere temeljna načela so jamstvo za blagostanje nove Jugoslavije.
Težnja za bratstvom tudi z vsemi ostalimi demokratičnimi narodi se zrcali v sodelovanju z Albanijo, Bolgarijo, v zadnjem času tudi Ru-munijo in Madžarsko, zlasti pa v tesnem sodelovanju z italijanskim narodom. Primorsko ljudstvo, ki se je borilo za uničenje dolgoletne fašistične in nacistične tiranije nad seboj, zna danes dobro razlikovati fašista od demokratičnega Italijana, s katerim je v skupni borbi prelivalo kri za svobodo svojega in italijanskega naroda. Na tej krvi je osnovano bratstvo. Ta skupno prelita kri za skupne cilje in dejstvo, da ne segamo po tujem, temveč želimo, da se v skupnem delu demokratičnih narodov za obnovo njihove domovine, izraža isto hotenje vseh narodov, da se ustvari z delom in žrtvami blagostanje osnovnih, delovnih ljudskih množic in to bo osnova za bratstvo narodov.
Slovensko - italijansko bratstvo smo zapečatili s krvjo najnaprednejših, najboljših sinov slovenskega in italijanskega naroda, zato je izven vsakega dvoma, da se bo to bratstvo v času svobode, obnovitvenih del, utrjevanja demokratične ljudske oblasti le še bolj utrdilo, zadòbilo trdnejše oblike pri naScm stvarnem delu, pri skupnih naporih v obnovi. Italijanski delavec stoji skupno s slovenskim delavcem za strojem v tovarni, oba čutita, da imata iste potrebe, iste težnje ustvariti srečno bodočnost svojim otrokom, oba imata iste dolžnosti — čuvati demokratično oblast, za katero sta se borila in oba imata iste pravice — soodločati pri vseh političnih, gospodarskih, upravnih vprašanjih tam, kjer s svojim delom ustvarjata tudi boljšo bodočnost vsemu ljudstvu. Ta zavest je podrla vse zidove sovraštva, ki jih je prej med njimi postavila izkoriščevalska manjšina, da je črpala koristi za sebe. Še nastopa reakcija z raznimi gesli in pod različnimi krinkami, da bi ji uspelo razplamtiti šovinistične mržnje med narodi, da bi jih mogla ponovno zasužnjiti, toda to ji ne uspe, ker skupno trpljenje in skupna borba v delu ruši in podira vse umetno zgrajene zidove. To trditev lahko podkrepimo z dejstvom, da se Slovensko-ita-lijanska protifašistična zveza vse bolj in bolj utrjuje in zajema že široke plasti slovenskega in italijanskega ljudstva na ozemlju Slovenskega Primorja. Slovenski kmet z velikimi napori obdeluje svoja polja in s svojimi pridelki zboljšuje težko stanje italijanskega delavca v mestu, italijanski delavec pn obratno premaguje vso težo dela pri obnovi naše industrije in s tem rešuje vprašanje obnove na splošno. Iz tega sledi, da je demokratičen del italijanskega naroda enako vreden pristaš naše Slovensko-italijanskc antifašistične zveze, saj izpolnjuje osnovno naloge, ki si jih je ona zastavila, ker • izpolnjevati osnovne naloge se pravi: posejati vsa polju, zgraditi ceste in železnice, zgraditi tovarne in povečavati proizvodnjo, se pravi napeti vse skrajne sile za preskrbo naših lačnih vasi, obnoviti domove našim pogorelcem, ker zima je blizu. Vse to se pa pravi, da bratstvo narodov ne more in ne sme biti fraza, ne more biti okras naših časopisov, bratstvo narodov je lahka le skupno trpljenje, skupne žrtvrt in napori za naše bodoče blagostanje, je lahko le živa delovna vez demo kratičnih narodov.
V ognju naših domov, v krvi naših borcev,
v trpljenju, bedi, mrazu in naporih našega ljudstva so se porodile naše zahteve
Resolucije, resolucije, resolucije... in zopet resolucije. Nad 5000 resolucij leži pred menoj — velike in majhne, obširne in kratke, pisane z okorno pisavo kraškega kmeta, idrijskega 'rudarja in vipavske partizanske mame, pisane z otroškimi besedami tolminskega pionirja in brkinske mladine. Prišle so od vsepovsod v dveh dneh iz cele Primorske. Gledam jih, berem jih drugo za drugo. Odkod vse te brezštevilne resolucije, zakaj vse te resolucije?
Vsa Primorska je v pričakovanju, vsa Primorska je v napetosti, vsa Primorska pričakuje. Toda ne čaka mirno, križem rok. Gara, boori se, vsa v znoju od dela pričakuje. In česa laka?
Tam daleč v Londonu se prav te dni odloča o usodi Primorske, o končni usodi tistega ljudstva, ki je bilo le neštetokrat ogoljufano za vse svoje pravice, kateremu so se godile največje krivice, ki je nekaj desetletij trpelo pod najhujšo peto fašističnega jarma, ki pa ni nikoli klonilo, ki ni nikoli podleglo, ampak ostalo zvesto tvojemu narodu, ostalo zvesto svojemu materinemu jeziku, ostalo je naše, prav naše, nepokvarjeno, čisto in zdravo.
In kaj piše v teh brezštevilnih resolucijah?
Zahtevamo priključitev naše Primorske k demokratični in federativni Titòvi Jugoslaviji!
Zgtevamo to, da bo enkrat za vselej zavladal mir in poštenje med prebivalci naše krajine. Zahtevamo to, da ne bo naše ljudstvo več suženj tujcem, kateri so nas stoletja izmoz-gavali- To pa zahtevamo tudi zato, ker smo gotovi, da bomo lahko reševali naša gospodarska vprašanja samo svobodni. Zahtevamo to, kar nam je bilo zagotovljeno na zavezniških konferencah, da bomo sami odločali, kam bomo pripadali. Zahtevamo tudi zato, ker smo se štiri leta borili za priključitev naše dežele k federativni demokratični Jugoslaviji. Zahtevamo to, ker dobro vemo, da potem ne bo več prelivanja krvi med Slovenci, Italijani in Hrvati, ki prebivajo v naši Julijski Krajini.
To priključitev nam kličejo iz grobov tudi naše žrtve! Ponovno na ves glas zavpijemo in hočemo, da vlada naši Primorski naš borec in voditelj tovariš maršal TITO!
To pravijo resolucije, ena tako, druga zopet na drug način, vendar iz vseh diha spontan, enodušen glas
'.’\r -

<'*"r


Š\

\
1
M
- £
»Pojdi sin, udari po fašistih!«
f	- v,
! ^pst m
viških žrtvah jasno in visoko vzplamtel. Primorsko ljudstvo ni klonilo, klonilo ni od prvega dne sužnosti, primorsko ljudstvo se je borilo — neprestano borilo, borilo se je 27 let, bori se tudi danes, prav danes, ko se dokončno odloča o njegovi usodi.
Ni klonilo, ko je kruti italijanski fašizem pritisnil z vso silo nadenj, ni klonilo, ko ga je hotel potujčiti, mu zasovražiti njegov materinski jezik, mu ga s silo iztrgati, napraviti iz poštenih, zavednih ljudi fašistične in nacistične zločince. Ni klonilo, Primorsko ljudstvo se je borilo. Ni klonilo, ko so padli pod fašističnimi streli prvi junaški borci za svobodo na Bazovici; ni klonilo, ko so za njimi romali tisoči in tisoči v zapore, koncentracijska taborišča in »bata-glione speciale«. Ne, Primorsko ljudstvo je ostalo vedno v borbi nepopustljivo, zvesto svojemu narodu, zvesto napredku človeštva.
Prišel je april 1941. Primorci so nestrpno čakali, čakali, z radostjo v srcih pripravljeni na udar. Zaslutili
1
skim fašizmom, samo da bi sami sebe rešili. Kakšna bo usoda jugoslovanskih narodov, kakšna bo usoda jugoslovanskega ljudstva, to jim ni bilo mar.
Vendar nehdo ni pozabil na zapuščene jugoslovanske narode,
na samo sebi prepuščeno jugoslovansko ljudstvo. Tudi ni pozabil na vse tiste predele, ki so po krivici že leta in leta trpeli pod peto italijansko-nemškega fašizma, ni pozabil na našo Julijsko Krajino, ni pozabil na našo Koroško.
In kdo je bil to? Trnje bila KP Jugoslavije, ki se je vseh 20 let v Jugoslaviji borila proti krivičnim in gospodovalnim režimom jugoslovanskih vlad, ki se je 20 let borila v najtežjih ilegalnih prilikah, preganjana, proti vsem gospodarskim in nacionalnim izkoriščanjem delovnega ljudstva Jugoslavije. In prav Komunistična partija Jugoslavije v 20-letni borbi prečiščena in prekaljena, je bila edina od vseh strank, ki ni pre-
pustila jugoslovanskega ljudstva njegovi usodi, ki ni pozabila na predane primorske in koroške brate, ampak je začela zbirati okrog sebe vse zdrave ljudske sile, jih povedla v borbo, neizprosno in težko, toda vztrajno borbo, dokler ni iz tistih prvih krožkov in prvih malih partizanskih edi-nic zrasla mogočna in nepremagljiva Jugoslovanska armada ter vsenarodna res dejanska Ljudska fronta, dokler ni iz tiste stare, gnile Jugoslavije zrasla nova, demokratična federativna Jugoslavija pod vodstvom največjega genija in heroja, ki jih je kdaj Jugoslavija poznala, to je maršala Josipa Broza-TITA.
In kako je bilo s Primorskim ljudstvom v tej štiriletni borbi?
Primorsko ljudstvo se je borilo,
borilo se je ob strani nove, mlade, borbene demokratične Titove Jugoslavije. Z veseljem je dvigalo prve svoje borce, z veseljem je vzgajalo svojd prve politične delavce OF, da je prešlo k organiziranemu in še bolj množičnemu odporu proti fašizmu. Primorsko ljudstvo se ni balo, ni Ire-petalo, ampak je pogumno stopalo v partizanske edinice, ki so zrasle v bataljone, brigade, divizije in končno v slavni IX. korpus. Primorsko ljudstvo se je kot en mož dvignilo ob razpadu fašistične Italije in neizkušeno ter slabo bboroženo več dni držalo slavno goriško fronto proti tako nadmočnemu nemškemu nacističnemu osvajalcu. Vztrajalo je, kljub težki borbi vztrajalo, ker se je zavedalo, da bo samo z neprestano in dosledno borbo, samo z žrtvami doseglo svoj cilj: da bo priključeno k TITOVI federativni demokratični Jugoslaviji.
Primorsko ljudstvo se je borilo, ni popustilo kljub težkim in številčno nadmočnim nemškim ofenzivam, ni klonilo, ko je bila skoraj vsa Primorska preplavljena z vsemi mogočimi zločinskimi bandami sveta, od četnikov preko španskih falangistov do ruskih kozakov. Ni klonilo, ko so padali junaški borci v težkih neprestanih borbah v zimi in mrazu, lačni in bosi, ni klonilo, ko so gorele vasi in ko so divji četniki in nemški banditi morili in klali, mučili in zapirali pionirje in stare mamice, aktiviste in aktivistke.
Primorska se je borila, vztrajno borila, dosledno borita, ker se je zavedala, da bo fašistične železne okove strla samo z neiprosno, dosledno borbo, ker se je zavedala, da ji novo življenje, res pravo svobodno življenje lahko prinese samo taka država kot je nova država, Titova federativna demokratična Jugoslavija!
Slavni IX. korpus^ katerega so v glavnem tvorili pogumni primorski borci, je skupno z zmagovito IV. ar-mijo JA osvobajal Trst in Gorico, Tolmin in Istro, Kras in Vipavo.
Primorsko ljut7 tvo je samo sebe osvobodilo.
Požgane vasi, mučeni aktivisti, ubiti talci in nešteti padli borci, vse to je Primorska v težki borbi dala, žrtvo-■fiala zato, da bo svobodna, da bo TITOVA.
Toda njena borba še ni končana.
Nova rana, globoka in boleča, ji je bila zadana, ko je bila ustvarjena »modra črta«, ko je s tem del Primorske zopet začutil, da mu spet skušajo naprtiti fašistični jarem. Primorska dobro ve, da čeprav smo se borili in uničevali fašistične izmečke, vendar jih do konca še nismo pobili. Se so na svetu, še hočejo rovariti, še hočejo uničevati in zasužnjevati delovnega človeka. Toda zaveda pa se, da so na drugi strani močne napredne sile, kakor SZ, zavezniški blok in Titova Jugoslavija, ki ne bodo malih narodov in delovnega človeka prepustile zapuščenega, ampak se borile za njihove želje, se borile zato, za kar so oni žrtvovali svoja življenja in domove.
In danes se o usodi Primorske odloča. Primorsko ljudstvo tudi sedaj samo ne čakn, ampak se bori.
Kako se bori?
To nam priča nad 5000 resolucij, skovanih na številnih množičnih zborovanjih, kjer se je iz tisočih grl izvil en sam vzklik: »Hočemo biti priključeni k TITOVI federativni demokratični Jugoslaviji. TITO pomeni za na» rešitev, vse drugo pa propad. Ne moremo še dalje trpeti nasilstva reakcionarjev, ki so nas 27 let morili in mučili doma in po taboriščih, ne vzdržimo več, da ne bi smeli govoriti svojega jezika, da bi naši otroci ne smeli obiskovali svojih šol, kar se je godilo vsa ta leta in kar se tudi danes zopet dogaja onkraj »modre črte«. Mi Primorci, izmučeni od 25-letne sužnosti pod krvoločnim fašističnim okupatorjem in od štiriletne nadčloveške krvave borbe, v kateri smo izgubili za našo svobodo in za imago zaveznikov najboljše sinove, Opravičeno zahtevamo, da se upoštevajo sklepi atlantske karte, da se upošteva samoodločba narodov. In naša samoodločba je: »Živeti v materinski TITOVI Jugoslaviji!«
In kakor je napisala mala partizanska vasica pod Snežnikom — Ju-rešče: »Mi vsi smo pripravljeni darovati svojo srčno kri za Jugoslavijo in maršala TITA!« tako danes glasno kliče v svet vsa Primorska.
c/Žc'jU4( ’fipJtàovH'Jit
•et&turD






Fran S, Finžgar:
Ali gre res za naš Trsi?
Primorski borci na pohodu proti vasi Vojsko.
vsega primorskega ljudstva: »Mi hočemo živeti samo v TITOVI Jugoslaviji. Samo lam je naše življenje, samo tam je naša bodočnost. TITO je naš in mi smo TITOVI!«
To kliče danes Italijan in Brkine, Vipavčan in Tolminc, to kliče danes
vsa Julijska Krajina.
• \
Ta saj ta. krik ni nov,
ni od danes, tudi ne od včeraj, ampak je star, star 27 let! 27 let je tlel v srcih Primorskega ljudstva, pa ni tlel skrit, zaprt, o ne! Kakor hitro so Primorci nad sabo začutili neizprosen fašistični jarem, kakor hitro so spoznali, da so prodani, da se jim, je zgodila največja krivica, ki se more sploh narodu zgoditi, takrat je začel tleti v njihovih srcih ta krik, najprej kot majhen plamenček, potem ga vedno večji, dokler ni ob bazo-
so, da se jim bliža dan, ko se bodo vendar že enkrat lahko otresli italijanskih fašističnih železnih okovov in pohiteli v naročje Jugoslavije. Toda bili si) ponovno razočarani. Ta Jugoslavija, po kateri so hrepeneli 20 let, ni bila tista Jugoslavija, kot so ši jo oni predstavljali.
Stara reakcionarna Jugoslavija jih je ponovno izdala,
ponovno prodala italijanskemu fašizmu. Prodala pa ni samo njih, prodala je vse svoje ljudstvo, vse svoje narode.
Jugoslovansko ljudstvo je bilo prodano, je bilo ogoljufano, je bilo osamljeno. Zapustili so ga vsi stari »■voditelji«, prepustili ga enostavno usodi, sami pa pobegnili, ali pa začeli barantati z nemškim in italijan-
Berem, berem. Čim več tega berem, tem bolj se čudim, manj verjamem, ker verjeti ne morem. Ne morem verjeti, da bi res zorela še kje nesrečna. misel, sovražna Slovencem in Jugoslovanom, kakor je strupeno in pohlepno poganjala v duši našega zagrizenega sovražnika Nemca, ki si je desetletja in destletja utiral z zvijačo, nadmočjo in krivicami pot do Trsta in gradil svoj most do sinje Adrijo? Po letih, ki žehte od krvi
slovenske kosti, in to najtrše - kraške kosti; Trst je naše okno v svet, skozi katerega gledajo slovenske in jugoslovanske oči preko oceana. Trst so naša vrata v svet. Ob teh, s toliko našimi žulji postavljenih podbojih, s toliko naše krvi oškropljenih vrhtih, je edino poklicani vratar slovenski narod. Edino to je resnica in pravica, vse drugo je zvijača in krivica. Ta slovenski vratar pa ne bo skopuški stiskač, ki bo drugim narodom
zatiranih, katerih prhneče kosti kriče pot skoz nje do morja sebično zapi-
do neba po pravici, naj svet dvomi, modruje in se prereka, kaj in kam bi s Trstom? Ali ni smešno, če bi trdili, da je usoda ali sam ljubi Bog, ko je pokazal našim pradedom pot na zapad in jim ukazal, da posedejo to takrat zapuščeno in opustošeno zemljo, ukazal: V Trst ne?! Kamor koli, le dalje — samo k morju ne! Zgodovina priča dovolj, kako se je Trst dvigal, kako je tesala slovenska in slovanska roka brodove, kako je kasneje zavistni tujec umetno izpodrival slovenski živelj, ki mu je z žu-Ijavo roko robotal, nemška Avstrija pa je namerno trošila težke milijone v izgubo, da so ji bili za pesek v mednarodne oči, češ, ona edina vzdržuje in potrebuje Trst. Vse to je stokrat pribito in stvarno dokazano. Zato se tem bolj čudimo, kako je sploh mogoče po strahotnih petletnih borbah, ki jim je bilo geslo: »Pravica za vse, vsakemu narodu, kar je njegovega« — še načenjati besedno borbo: čigav bo Trst? Trst je kost naše
ral. Nič drugega ne zahteva, kakor da je svoje zemlje gospodar. Zahteva, naj ne mu vrag, le sosed naj mu mejak — nič drugega, če danes slovensko ime, če so danes napori našega naroda za svobodo v letih, ko mu je šlo za biti ali nebiti, znani po vsej zemlji, naj vsi narodi pomnijo, da je ta mali narodič, kar je, vse sam iz sebe. In sam iz sebe ob stoterih ovirah, žrtvah, trudih in delu svojih najboljših mož. Od nikogar podpiran, kaj šele pestovan! Preganjan, ponižan, žaljen, zaničevan od vseh dosedanjih mogočnjaških gospodarjev. A zmagal je sam iz sebe, da ne stoji v družbi narodov nič več kot nebogljeno dete. Možak je, ki ponosno lahko pokaže na svoja kulturna prizadevanja in uspehe, na svoje zdravje in na svoj neukrotljiv pogon v novo rast. Ne more si kaj, če je številčno majhen. Pri možaku merimo velikost po njegovem čelu in pridnosti, po njegovi žuljevi roki. Ali naj temu narodu mednarodna skrb za utrditev pravice
zaveže oči, da ne bo videl s svoje zemlje v svet? Ali naj mu zaloputne vrata, da kot hromeč ne bo mogel po svojem svetu do morja in bo moral prositi milostnega dostopa — kogar koli.
Res, tudi očitke slišimo, da to ali ono ni bilo povsem v redu ob krvavih borbah za svobodo, za osvoboditev naše zemlje vseh naših ljudi, zlasti tistih, ki so ječali od prve svetovne vojne pod fašističnim jarmom. Za vse to nimamo drugega odgovora, kakor zelo staro ljudsko modrost: >Kdor nič ne dela, nič ne zagreši!« Lahko je na mehki pernici varno počivati, hudo težko je tvegati, delati, boriti se in umirati za svojo zemljo. Prvo je široka in ravna cesta, vse drugo ozka in strma pot, na kateri vsak lahko spodrsne, kljub dobri in najboljši volji.
In so še drugi glasovi, ki jim s bridkostjo prisluhnemo, ker se vse do mozga upira v nas.
Ali je res mogoče, da so še kje ljudje, po katerih žilah se pretaka slovenska kri, pa želijo, da se Trst in Gorica odtrgata od slovenske matere zemlje in s tem od Jugoslavije? Kakor se pamet in srce upira, dejstva pa izpričujejo, da'je to bridka resnica. Kako more biti komu še nejasno, da je vse naše trpljenje v štiriletni vojni bilo darovano v prvi vrsti za naše Primorje? Kdor bi izmed Slovencev želel odtrgati ta dragoceni kos naše zemlje iz naših rok, (Nadaljevanje na 4. strani.)
Resolucije
primorskega ljudstva
MIROVNI KONFERENCI ki zaseda te dni in kuje našo usodo v Londonu
,Prebeneg, 19. sept.
Na današnji dan se je zbralo vse ljudstvo naše vasi, da še enkrat izjavi, da želi biti vključeno v ozemlje demokratične federativne Jugoslavije.
Svojo izjavo in zahtevo opira na človeške in materialne žrtve ki jih je doprineslv v dobi od 194t. do 1945. leta.
Pribijamo, da je naša vas, ki šteje vsega 182 ljudi, žrtvovala za svojo in vsega človeštva svobodo 14 človeških življenj. Neštetokrat je bila vsa vas blokirana in odvedena, medtem ko so fašisti nemoteno ropali in požigali. Od 40 poslopij v vasi so nam jih 14 požgali, ostala so vsa več ali manj poškodovana. Dali smo 28 borcev, ki so se borili v partizanskih odredih za cilje kot" vsi popravili krivico, ki so nam jo priza-naši zavezniki.
Zaupali smo v obljubo in pravico naših zaveznikov, da bodo vsaj sedaj popravili krivico, ik so nam jo prizadejali po prvi svetovni vojni ter naš majhen slovenski narod razkosali na tri strani. Zaupali smo in še upamo, da bodo naši zavezniki upoštevali samoopredelitev narodov.
Ali smo se varali? Kaj hočete spet pljuniti v obraz nam in vsemu svetu? Ali so bile konfereuce v Teheranu, na Krimu, v Potsdamu ter Atlantska listina le pesek v oči? Svarimo vas, ne igrajte se z nami, ne igrajte se z ljudstvom! Požar, ki ga podpihujete, bo ugonobil vas!
Vedite, da smo pripravljeni na skrajne žrtve in ne odnehamo od svoje zahteve.
Želimo in zahtevamo od svojih zaveznikov, da vključijo vse nase Primorje in našo Koroško v sestav federativne, demokratične Titove Jugoslavije!
Naši mejniki so trije: Trst, Gorica, Celovec! Te mejnike smo postavili pred tisoč in 400 leti. Tako je bilo, tako naj ostane!
Smrt fašizmu — svobodo narodu!
Vaščani Prebenega.
★
Korloviči, 19. sept.
Prebivalci kraja Korloviči, zbrani na vaškem zborovanju dne 19. septembra 1945, smo soglasno sprejeli resolucijo za priključitev Primorske^ k Jugoslaviji zato, ker smo prepričani, da morejo edinole v demokratični Jugoslaviji slovenski, hrvatsk' ■' 'tniiiansm narod te pokrajine živeti v bratski slogi, prijateljstvu ter v kulturnem in gospo-spodarskem napredku;
zato, ker si ne želimo povratka leta 1918. in ne gospodarjev, ki so nam prvotno vse obljubili, a pozneje ie tisto, kar smo imeli, na nasilen način vzeli. Naše prosvetne organizacije, naše gospodarske ustanove, naše šole in naše jezikovne pravice so nam uničili ali jih prepovedali take, da smo ostali brezpravna in zaničevana raja.
Smrt fašizmu — svobodo narodu!
Prebivalci kraja Korloviči v okraju Koper
★
Man Žan, 19. sept.
RESOLUCIJA
Zahtevamo, da se vsa Primorska pri ključi k demokratični federativni Jugoslaviji, za katero so se štiri leta borili in darovali desettisoče žrtev naši najboljši sinovi in hčere.
To zahtevamo zato, ker vidimo svojo rešitev samo v demokratični federativni Jugoslaviji, ki edina jamči narodu svobodo in pravo demokracijo, ki edina gleda ua napredek vsega delovnega
ljudstva.	/	,1,
Zahtevamo, dà se spoštujejo sklepi Atlantske listine, ki jamči pravico do samoodrolče narodov.
S tem dokazujemo, da je rešitev Primorske samo v skupnosti demokratične federativne Jugoslavije.
Prebivalci vasi Manžan (Istra) na množičnem sestanku
(Nadaljevanje s 3. strani.) od naiega skupnega telesa, v takem ni pojma Ó tisti nujni enotnosti vsakega naroda tedaj, ko mu gre za biti ali ne biti. Naj ga vodi do takih dejanj sebičnost, uialjenost, maščevalnost, morda osebno mu prizadeta krivica — kar koli, tako delo in dejanje se imenuje med vsemi narodi veleizdaja.
Zares gre za naš Trst! Prav sedaj gre, prav sedaj je zbrana druiba v Londonu, ki bo pretresla vse dokaze, katere so prinesli zastopniki Slovenije in Jugoslavije ni. zeleno mizo. Vse noči molijo Slovenci, ki se drugače ne morejo udeleževali duhovne borbe za naš Trst, da bi zmagala prar vica. Trdno upajmo v to zmago. Saj bi bila naša srca od obupa potrta in suhe kraške skale bi morale točiti solze, ko bi njih rod po toliko stoletni suinosli še ne bil priključen Sloveniji in Jugoslaviji, kamor spada in kamor je v suinosti tako hrepenel, in edino le od tega hrepenenja črpal moči, da je tako junaško vzdržal. /(Iz »Slov. poročevalca«)
Naročniki! Ali ste kaj mislili že na to, da je treba poravnati naročnino?
Rešitev za vse težave, ki se nam vsiljujejo, bomo našli v ljudskih
množicah in njihovem delu
V	času, ko je vse primorsko ljudstvo močno Razgibano ob volitvah v Narodno osvobodilne odbore, katere se pripravljajo še v tistih krajih, kjer se še niso izvršile, se ponovno kaže potreba po tem, da spregovorimo o naših težkočah, o načinu, kako te težkoče prebroditi in kje iskati za to uspešne pomoči.
Narodno osvobodilni odbori, pa naj so bili izvoljeni že v teku same borbe ali ti, ki bodo še izvoljeni v času svobode, so izraz demokratičnosti našega ljudstva, so izraz demokratičnosti naše narodne oblasti same. Kot taki imajo ti odbori največjo možnost prisluhniti množicam, ojihovim potrebam in zahtevam in s tem že prevzemajo nase tudi dolžnost, tem potrebam zadostiti. Kje pa bodo ti odbori iskali {»omoči za premagovanje težav, tistih težav, ki jih pri upravnem delu dnevno srečujemo? To pomoč bodo črpali ravno iz svojih temeljev, iz osnovnih ljudskih množic, ki so jim svoje zaupanje izrazile s tem, da so jih volile kot svoje predstavnike, kot izvrševalce svoje lastne iniciative. V tem je globok izraz demokracije. Vendar pa naši NOO često greše v tem pogledu, ker iščejo vedno pomoči pri premagovanju težav od zgoraj, s čemer nezavedno sami lomijo globoko demokratičnost v ljudskih množicah in ne izkoriščajo svojega glavnega vira — iniciative ljudskih množic.
V	gospodarsko in upravno še ne popolnoma urejenih povojnih razmerah, katerim se tu na Primorskem pridružujmo še posebno težke prilike z ozirom na to, da priključitev Primorske k Jugoslaviji še ni dokončno rešena, se pokažejo dpevno velike težkoče v delu. Nič pa nam ne more škodovati priznanje, da še mi sami te težkoče često povečujemo z našimi napakami pri delu v naših NOO.
Birokracija je grob demokracije in s tem tudi največja zapreka pri premagovanju naših težav. Zaprašen birokrat se izgublja v papirju, ki nam ne nudi nobenih novih možnosti, nobenih novih oblik, s katerimi bi reševali probleme. Na papirju spozna le ugotovitve po-edincev, ki se običajno s problemi spoznavajo tudi preko papirja. Tu
ni konkretnih prilik za rešitev, ni volje in predlogov ter vsestranskega posvetovanja z onimi, ki so s problemom direktno vezani in na njegovi rešitvi zainteresirani. To pomeni, da ni zveze z ljudstvom. Birokracija na ta način ubija iniciativnost poedinih družbenih celic.
Končajmo s tem, če smo dejansko izvrševalci ljudske volje! Narodno osvobodilni odbori naj ne tvorijo zaključene Hružbene oblike, temveč naj bodo najmočnejši del naše družbene celote in kot izvrševalci volje množic zaključena organizacijska oblika naše ljudske uprave. Če bo oblika in vsebina naše mlade ljudske oblasti taka, nas naše težave ne bodo ovirale v razvoju, ker bodo NOO izkoriščali najboljši vir za konkretne rešitve — to je iniciativo in delavnost množic.
Mnogo se je že pisalo o številkah, o potrebi, da vsak posameznik pozna n. pr. koliko hrane potrebuje ta in ta vas, koliko žag obratuje v tem in tem c' , kakšna je kapaciteta, kakš%. o prirast v naših gozdovih in slično. Vendar lahko ugotovimo, da številke, ki so zrast-le na podlagi raznih računov strokovnjakov, ki niso politični ljudje, ki niso v bistvu zajeli naše demokracije, najpogosteje ne drže. Mnogi od naših strokovnjakov ne vedo tega, da je teorija sama za sebe eno, praksa pa drugo in da je za uspešno delo treba združiti oboje v strnjeno céloto. Teorijo obvlada strokovnjak, s prakso pa je najbolj povezano ljudstvo. Treba je iti na lice mesta, se posvetovati z ljudmi, ki so s svojim delom vezani na gotove probleme, z njimi skupno stvar obravnavati, spoznati možnost izkoriščanja dobrin, donosnost v korist ljudstva in vprašanje delovnih moči ter s tem v zvezi tudi socialno vprašanje in šele potem postaviti vso stvar v številkah na papir. Torej na ta način se problem vzpostavitve nove žage, zaposlitve delavcev, socialne pomoči ali sličnega ni rešil v pisarni z mrtvimi številkami in neplodnim načrtom, temveč se je rešil med ljudmi, pri katerih je nastal, in to na podlagi njihovega mišljenja in dela in so tako načrti in Številke živa stvar.
ki služi praktično ljudstvu. Vsak drug način bi bil pogrešen in mnogo oolj zapleten, če že ne popolnima neizvedljiv. Torej, ljudske množice same so najtrdnejši čini-telj pri premagovanju naših težav.
V množicah pa je predvsem potrebno povečati občutek, da so prav one tiste, ki danes o vsem odločajo. Poglobiti je treba samozavest, prepričanje v moč ljudske volje, iznajdljivosti in delavnosti, odpraviti vse ostanke hlapčevstva, ki ubijajo lastno iniciativo ter povzroče, da čakamo samo na povelje. Zato « je za uspešno upravno delo, za dvig gospodarstva, za procvit kulture potrebna predvsem politična zainteresiranost množic. Pri premagovanju težav nam danes mnogo pomenijo naše čitalnice, predavateljski krožki in predvsem naše časopisje. Vse to nudi množicam možnost spoznavanja novega načina dela, novega načina vodstva tega dela in njihovih ciljev na splošno. Razčiščenje pojma o pravi demokraciji bo dalo odločilno besedo tudi pri premagovanju težav, ker bo ljudstvo spoznalo tako svoje pravice kot svoje dolžnosti. S tem v zvezi bo odpadlo godrnjaštvo, zanašanje na rešitev, ki bo prišla od drugod in razna nepravilna tolmačenja problemov. Samopomoč ljudstva bo izraz njegove politične zrelosti, pripravljenosti na žrtvovanje do dokončne ureditve mlade, komaj gradeče se ljudske oblasti in pravega pojmovanja bistva demokracije ali bolje izraz demokratičnega bistva naših množic, ki že obstoja.
Pri obravnavanju vprašanja o premagovanju naših težav je zelo pomemben izrek o Osvobodilni fronti; ki je kot tak tudi izraz našega ljudstva: Osvobodilna fronta ne obljublja ničesar, temveč nas opozarja na težave ter nas spodbuja k delu, ki edino prinaša blagostanje, mir in srečo.
Delo je torej najboljše sredstvo za premagovanje težav, delo pa leži na ramenih ljudskih množic,
zato bomo v ljudskih množicah in v njihovem delu našli najboljšo rešitev za vse težave, ki nam jih čas in prilike vsiljujejo.
Unija mora postati pravi odraz primorskega ljudstva
Primorsko ljudstvo tostran »modre črte« si bo v kratkem izvolilo ljudsko oblast = NOO še tam, kjèr teh odborov dosedaj ni bilo, ali pa niso bili izvoljeni na dosledno demokratičen način. S temi volitvami pa bo naše delovno ljudstvo zadobilo občutek dosledne demokratičnosti, položilo bo temeljni kamen svojemu blagostanju, povedalo celemu svetu, da je edino in složno, ter da hoče nadaljevati v borbi začrtano pot. da hočejo vsi Primorci, ki so skupaj trpeli tudi skupaj graditi in obnavljati ter uživati sadove svojega dela, poleg tega pa bodo z izvolitvijo NOO razbremenjeni odbori SIAU (OF), ki so doslej opravljali poleg svojega političnega tudi upravno ter oblastveno delo.
Prav ti politični odbori SIAU(OF) in posamezni aktivisti pa se bodo ravno na osnovi tega lahko v večji meri posvetili svojemu poklicnemu delu, delu pri produkcij’ to je kmetovanju, delu v obrti, tovarni, rudniku ali pisarni ter obenem razvili večjo politično delavnost. Ker so prav zaradi preobilice dela, ki je slonelo na ramah poedinih aktivistov, marsikje pojmi političnega dela zamegleni ter nejasni, je nujno, da spregovorimo o njih.
Slovensko-italijanska antifašistična unija (Osvobodilna fronta)
naj zbira protifašistične ljudske množice, naj jih združuje in aktivizlra
to se pravi, napravi delovne. S svojimi množičnimi organizacijami AFŽ in ZMS naj si utira pot v širino in naj preko slednjih organizacij priteguje v unijo žene in mladino. Ker je unija vseljudsko politično gibanje, mora biti žarišče vsega političnega pa tudi prosvetnega, vzgojnega in vsega družbenega udejstvovanja sploh, pa bodisi na vasi, v trgu ali mestu.
Poleg tega pa mora unija kot
množična organizacija zagotoviti čim popolnejšo udeležbo širokih ljudskih množic neposredno pri ljudski oblasti in to aktivno in pasivno. S tem bo razvila iniciativnost ljudstva in ga navadila na upravljanje državnih poslov ter vodstva javnih ustanov in tako s pomočjo ljudskega sodelovanja zatrla slednji škodljiv pojav pri naši ljudski oblasti. Na tak način pa bo postala unija tudi buden
zaščitnik demokratičnosti in ljudskosti naše oblasti
Preko nje bodo ljudske množice odkrivale napake posameznih organov naše oblasti in unija jim mora pomagati v naporih, da jih odpravijo. Učiti in navajati mora ljudstvo k zdravi kritiki, ki mora postati najmočnejše ljudsko orožje pri graditvi naše bodočnosti. Obenem pa mora tudi pomagati ljudstvu, da bo preprečijo sovražnikom ljudstva, da bi mogli sedanje težkoče Izkoristiti za to, da bi ljudske množice prevarili in Jih zavedli s prave poti.
Naloga političnih aktivistov ob tem je, da vse to razlože ljudskim množicam, da jim pojasnijo, da je unija silovito orožje v ljudskih rokah, da je to združen odraz ljudske demokratične protifašistične nastrojenosti in da je ni sile, ki bi lahko osleparila naše ljudstvo za jutrišnjo srečo, po kateri je tako hrepenelo in za katero je toliko žrtvovalo ter krvavelo, če bo znalo ljudstvo trdno držati v rokah to svoje orožje.
Unija mora biti trdno zagotovilo za bodočnost delovnega ljudstva, biti mora odraz njegovih demokratičnih in socialnih zahtev, biti mora vselej blizu ljudstvu, v ljudstvu samem, v tistem ljudstvu, ki ne pozna nacionalnega šovinizma in ki je samo skovalo bratstvo Slovencev, flrvatov in Italijanov, Seveda pa morajo spet aktivisti razviti polno delavnost za dosego tega. Neprestano morajo širiti
in utrjevati naše politične odbore po vaseh, krajih in podjetjih,
pritegovati vedno nove ljudi
in jih voditi od naloge do naloge. Ob tej delavnosti pa se bodo že takoj na začetku tudi razkrinkali vsi temni škodljivci delovnega ljudstva, ki bi se ob naši širini morda skušali vriniti v naše vrste. Kje pa so te naloge? Unija, njeni aktivisti, člani ter pristaši morajo pomagati oblasti pri reševanju vseh važnih vprašanj — pri preskrbi, pri pripravah za volitve, pri obnovi tovarn, šol, domov, pri čiščenju naselij, pri popisovanju, pri uvajanju In nadziranju zakonitosti, pri razdeljevanju hrane, pri organiziranju pomoči potrebnrim, pri preganjaju in uničevanju vseh proti-Ijudskih škodljivcev in z zgledom pritegniti v delo najširše množice.
Brez te vsakdanje in nepretrgane pomoči, ki naj jo nudi unija, to je najširše ljudske množice, naši oblasti, ta ljudska oblast ne bi mnogla biti ljudska, unija pa ne bi bila njen demokratični usmerjevalec, kar pa mora po svojem bistvu biti. Ljudstvo pa bi poleg tega zadobilo kvaren, toda upravičen občutek, da je v današnjih težkočah prepuščen prav vsak samemu sebi.
Unija pa mora biti tudi tista, ki bo
ljudskim množicam omogočita, da se uveljavijo
v družabnem udejstvovanju. To doseže z najrazličnejšimi ženskimi mladinskimi, telovadnimi, prosvetnimi in strokovnimi organizacijami, šahovskimi, gledališkimi, pevskimi in drugimi odseki, delovnimi čdtami, izleti, stenskimi časopisi, tekmovanji. Seveda pa mora ljudem prej vsako stvar in potrebo slednje stvari pravilno tolmačiti. Odbori unije naj skrbe tudi za to, da prihaja časopisje v slednje naselje, v zadnjo hišo in naj organizirajo skupno branje, da bodo vsi ljudje tudi razumeli. Politični ak-
Širom Primorske
Na vseh ljudskih šolah na Vzhodnem Primorskem bo vpisovanje otrok dne 1. oktobra t. 1. Vpisovali bomo otroke od izpolnjenega 6. do 14. leta starosti. Dne 2. oktobra bo slove^- tvoritev šole s šolsko mašo,	je
mogoče. Dne 3. oktobra pa se prične redni šolski pouk.
Prosvetna komisija pri PNOO.
Nove osebne izkaznice v Trstu
Anglo-ameriški guverner je izdal uka? o uvedbi novih osebnih izkaznic za vse osebe, starejše od 18 let, ki žive v Trstu in Slovenskem Primorju pod zavezniško okupacijo. Izdane bodo tri vrste izkaznic, in sicer za osebe, pristojne v Julijsko Krajino v mejah zasedbenega področja, za jugoslovanske državljane, ki niso pristojni v Julijsko Krajino, pa živijo na zasedbenem področju ter za italijanske državljane, ki niso pristojni v Julijsko Krajino in živijo na zasedenem področju.
Osebne izkaznice vrste »pristojni v Julijsko Krajino« bodo izdane osebam, ki bodo dokazale, da so bivale v Julijski Krajini pred 1. majem 1945, to se pravi, poleg domačinov tudi vsem južnim Italijanom, emi-griranim po letu 1918, medtem ko bodo ostale osebe iz zaledja in Trsta, ki so bile prisiljene izseliti se in so se vrnile domov po osvoboditvi, dobile drugovrstne izkaznice.
Prireditev v Komnu
Dne 12. septembra je bila v porušenem Komnu velika prireditev, praznik bratstva Slovencev in Italijanov. Italijanska mladina je prispela že dopoldne iz Gradiške. Popoldne se je zbralo ogromno ljudi iz bližnjih in daljnjih vasi ter veliko Italijanov in borcev JA. Najprej so si ogledali porušeni in opustošeni Komen, nato se je vršil miting. Pred predstavo je spregovoril Julij Beltram, član SNU za Goriško, za njim so nagovorili množico zastopniki iz Krmina, Gradiške in Nabrežine ter brigade Garibaldi in tajnik mladine iz Rihemberga. Val navdušenja pa je sprožil zlasti govor tovariša Stoke. Okrajni odbor mladine je podaril lepo zastavo mladini Komna, ki jena-stopila z igro, recitacijami in pesmimi. Nastopila je tudi mladina iz Gradiške in Nabrežine ter pevski zbor odreda JA. Kasneje je obiskal prireditev tudi predsednik PNOO tovariš Bevk, katerega je množica sprejela z burnim vzklikanjem. Sledila je prosta zabava, pri kateri je bilo opaziti prisrčno bratstvo med Slovenci in Italijani.
Obnova v Slovenski Istri
Slovenska Istra, kjer so > nacifaši-stlčne tolpe v teku narodno osvobodilne borbe ubijale, ropale in požigale, se danes hitro obnavlja. Tehnična baza v Kopru je izdelala načrt za zasilno obnovitev vseh požganih vasi, porušenih mostov in uničenih cest. Za sedaj bodo skušali popraviti čim več stanovanj, da bo do zime vse ljudstvo pod streho.
Medtem izdelujejo načrte za popolno obnovo vseh vasi, ki se bo začela spomladi. Vasi, ki so popolnoma porušene in ležijo na neprimernih mestih, bodo premaknjene in zgrajene na ugodnejših krajih. Najprej bodo obnovljene vasi, ki so več kot 80 odstotkov porušene. V koperskem okraju so bile v sedmih vaseh izvedene že vse priprave. V popravilu jo 40 šol, ki bodo dozidane in opremljene za bodoče šolsko leto. Obnovili so štiri mostove, od katerih je eden zgrajen iz samega cementa. Čistijo in popravljajo kanale ob cestah v dolži’’ : 76 km.
Pri obnovi in posebno pri čiščenju ruševin veliko pomaga mladina. V požgani vasi Gabrovec Je ena delovna četa mladincev napravila v 4 dneh 1805 ur dela ter očistila vse ruševine v 'vasi. Z za zidavo neuporabljenim materialom popravljajo ceste^
tivisti naj ob tem opozarjajo ljudi na važne dogodke v svetu in nakažejo naš odnos do vsake stvari.
Na ta način bodo politični aktivisti pravilno in v polni meri opravljali svoje naloge, unija pa bo res tista vseljudska, globoko v ljudstvu zakoreninjena protifašistična organizacija, ki bo prav zaradi svoje širine in vseljudskosti pravi odraz dejavnosti, iniciativnosti in denvokraHČ-nosti primorskega ljudstva.
Od tedna do tedna
Z brezpogojno kapitulacijo Japonske, ki je sprejela določila potsdamske konference, izražene v deklaraciji z dne 26. julija 1945, se je končala druga svetovna vojna. Štirinajst krvavih let je bilo treba, da je poginil japonski imperializem, da je bilo uničeno še to zadnje žarišče vojne. Rdeča armada in zavezniške sile so si s tem priborile še eno zgodovinsko zmago, ki pomeni popolno uničenje fašistične napadalne zarote proti miroljubnim narodom. Pravična stvar je zmagala, zmagala, ker so svobodoljubni narodi združili vse svoje sile v borbi proti fašističnemu napadalcu, ki je hotel zavladati svetu. V plamenih vojne proti Hitlerjevski Nemčiji se je skovala mogočna zveza Sovjetske zveze, Velike britanije in Združenih držav Amerike, okoli katere so se združile vse napreBne demokratične sile v svetu. Brez take mogočne zveze vseh svobodoljubnih narodov, brez junaštva in žrtev junaške rdeče armade, brez bojev velikih zavezniških armad bi bila zmaga nad fašističnim imperializmom nemogoča. Z vzpostavitvijo te mogočne protifašistične koalicije pa je propadlo vse, kar je podpiralo Hitlerja, kar se je stavilo v službo nemškega in japonskega imperializma.
Potsdamska konferenca, ki je bila veličastna potrditev pravilne politike velikih zaveznikov, veličastna potrditev njihove trdnosti, resničnega iskrenega sodelovanja v miru, je za vse čase pokopala imperialistične težnje fašistične Nemčije. Sovjetska zveza in moč njene rdeče armade pa je spravila na kolena še zadnjega napadalca in mu zadala smrtni udarec. Zmaga nad Japonsko je nov dokaz tesnega in iskrenega sodelovanja velikih zaveznikov.
Prav tako je potsdamska konferenca položila trdne temelje svetovnega miru in bratstva med narodi, na katerih bomo gradili svojo bodočnost in budno pazili, da ne bi preostalim silam fašizma uspelo pahniti svet v novo klanje.
Povsem razumljivo je, da so siklepi potsdamske konference razburili zagovornike fašizma v svetu ki se ze oglašajo v Angliji in Ameriki ki imajo svoje pobornike tudi v malih fašističnih trdnjavicah v Evropi, ki hočejo s silnim terorjem obdržati na površju svojo potapljajočo se barko. Iz Grčije, Turčije in Španije se oglašajo ti fašistični kričači, ki jih bode v oči in jim spodmika tla mogočen, naraščujoč val združenih narodov, ki ustvarjajo nov svet bratstva in enotnosti.	.
Prijateljska pogodba med Sovjetsko zvezo in Kitajsko, ki je bila podpisana 14. avgusta t. 1. pomeni temelj zn ureditev miru na Daljnem vzhodu in utrditev medsebojnih zavezniških odnosov. V istem času, ko je bila podpisana ta pogodba in ko je bila končana vojna z Japonsko, pa skušajo nekateri reakcionarji odrekati kitajskim naprednim silam pravico do oblasti. Zaradi neljubega spopada nekaterih oddelkov Cangkajškove vojske z edi-nicami demokratičnih sil v pokrajini Juan, očitajo maršalu Cangkajšku, da pripravlja udar na demokratično ljudstvo. Brez dvoma bodo kitajske napredne demokratične množice znale orožje obdržati v rokah tudi proti domačim izdajalcem, kakor so ga uspešno uporabljale proti japonskemu na* padalcu.
Demokratična zveza med Sovjetsko zvezo in kitajskim ljudstvom pa pomeni tisto trdno jamstvo, da nihče ne bo mogel organizirati kakršnih koli novih vojnih žarišč na tem delu zemlje.
Z določitvijo mej med Poljsko in Sovjetsko zvezo ter sporazumom o plačilu škode, ki je nastala po nemški zasedbi na Poljskem, pa so padle v vodo poslednje nade mednarodne reakcije, ki je še vedno računala na staro nesoglasje med Poljsko in narodi Sovjetske zveze. 'Toda poljsko ljudstvo je v tej borbi spoznalo, da le sodelovanje in bratstvo resnično demokratičnih narodov tvori podlago napredka in blagostanja
„Jaz bom še v naprej molil za gotovo zmago fašistične Italije"
iiva.
Parizu so na kongresu sociali-e stranke nekateri razbijači de-:e enotnosti z Leonom Blumom elu protestirali proti združitvi s mistično stranko. Zaradi tega Je o na kongresu do ostrih nastopov reakcionarnim vodstvom sociali-e stranke In zastopniki posamez-K>k raj inskih organizacij, ki se kar
0	svojega vodstva združujejo s unistično partijo Francije pri de-
1	dvig in demokratizacijo dežele.
Vojna je končana, goriški živelj pa se mora še srdito boriti proti ostankom fašizma. To ljudstvo, ki je krvavelo v skupni zavezniški protifašistični borbi, je danes opravičeno ogorčeno, da se v njegovi sredi še svobodno kreta fašistični petoliznik in izdajalec poštenega življa — nadškof Margotti. To ogorčenje pa že prehaja v zahtevo, da mora Margotti izginiti iz Gorice. Naše ljudstvo noče samo govoriti o čiščenju fašističnih ostankov, ampak hoče v resnici odstraniti iz svoje srede vso gnilobo, ki zavdar-ja po fašizmu.
Glasu ljudskih množic, ki so štiri leta krvavele za zmago nad fašizmom, se ne da prevpiti, zlasti ne, če ta glas obtožuje tiste, ki so to borbo skušali streti in ki so podpirali celo nagnusni fašizem- Delovno ljudstvo ne more pozabiti gorja, ki mu ga je prizadejal fašist. Svetohlinstvo in priliznjenost ne bosta izbrisala te temne lise. Med goriškim poštenim prebivalstvom ni več prostora za gospode Margottijeve-ga kova; goriško ljudstvo ni pozabilo, da jim je nadškof Margotti kratil najosnovnejšo pravico in ta je, da bi smeli v materinem jeziku slišati božjo besedo v cerkvi, da je s tem na najgnusnejši način uporabljal božji hram za najdoslednejše sprovajanje fašističnih smernic o potujčevanju primorskega ljudstva.
Da pa je bil nadškof najzvestejši pristaš fašizma in da je hlapčevsko jodpiral Mussolinijeve imperialistične težnje, nam pričajo dokumenti,.ki smo jih ob osvoboditvi našli v Gorici. Na primer brzojavka agenciji Stefani, ki so jo poslali iz Gorice v Rim, dne 16. junija 1940:
»Goriški knez, nadškof Margotti je poslal duhovščini in narodu vzvišeno pastirsko pismo, kjer je v uvodu povedal, da je naša domovina stopila v vojno ob strani velikega prijateljskega naroda, da zagotovi z junaštvom svojih sinov trajen in pravičen mir in je dodal: Mirno lahko zaupamo odločnim besedam duceja, ki nas vodi krepke in varno. Doseie kar hoče: hoče pa samo pravo slavo Italije in blagostanje zdravega, močnega naroda, ki ne more vei obstojati med tesnimi mejami polotoka in išče po svojem morju izhodišča in poti k ciljem, ki nam jih je usoda določila. V tem zgodovinskem trenutku vam vaš nadškof govori in priporoča le eno: ubogajte z zaupanjem! Vsak naj izpolnjuje svoje dolžnosti nesebično in vestno po poveljih voditeljev.« Svoje pismo končuje takole: »S spoštovanjem se spomnimo njegovega veličanstva kralja in cesarja, vedno zmagoslavnega in nepremagljivega duceja, kateremu smo zaupali usodo naših vojska in vsega naroda. Naj ga bog čuva in blagoslovi!«
Mussolini se je zavedal pomena poziva »prodane dušice nadškofa Mar-gottija« vsem vernikom, naj podpirajo fašistične osvajalne vojne s takimi besedami kot so: »ubogajte z zaupanjem« in mu je prav zaradi tega poslal še istega dne, t. j. 16. junija potom goriške prefekture sledečo brzojavko:
»Citai sem pastirsko pismo nadškofa Margottija. Sporočite mu, da so njegove besede vredne pravega Italijana in duhovnika. Izrazite mu moje zadovoljstvo. — Mussolini.«
S tem v zvezi imamo še pismo goriške prefekture za ministrstvo za notranje zadeve, z dne 18. julija 1940, ki se glasi:
»Goriški nadškof monsignor Carlo Margotti, kateremu sem osebno sporočil zahvalno brzojavko Duceja, ker je duhovščini in vernikom poslal plemenito pastirsko pismo, kjer se sklicuje na dolžnosti katolikov v tem trenutku, mi je posla1 pismo, ki vam ga prilagam.« »Besede duceja, ki ste mi jih sporočili potom današnjega pisma in ste mi jih osebno preditali danes zjutraj ob priliki vašega prijetnega obiska, so preveliko plačilo za-me in za moje skromno delovanje.
Naprošam vam, da duce ju sporočite mojo hvaležnost. Jaz bom še v naprej molil za gotovo zmago fašistične Italije, katero ponovno blagoslavljam z njenim vojskovodjo.«
Treba je bilo urno delati in še hitreje poročati, kaj se dela pri nas na Primorskem za zmago fašistične Italije. Zato pa je bilo treba takega slepega hlapčevstva, kakršnega zmore samo fašist, ki je popolnoma pijan Mussolinijevih fašističnih laži in fraz.
Da, tako so računali. Mislili so, da bodo iz nas Primorcev napravili nove hlapce, ki bodo klonili hrbet in pripravili most za fašističen napad na ostale narode.
Tako so barantali in si pošiljali brzojavke ter poročila.
Toda Primorska je šla povsem drugo pot. In s tem dejstvom se še danes nočejo sprijazniti ti prikriti in odkriti fašisti, ki se nočejo odpovedati svojemu cilju, katerega je nadškof Margotti napovedal: »Hočemo samo pravo slavo Italije in blagostanje zdravega, močnega naroda, ki ne more več obstojati med tesnimi mejami polotoka in išče po svojem morju izhodišča in poti k ciljem, ki nam jih je usoda določila.« Seveda, takrat na račun drugih narodov, sedaj pa na račun Primorske.
Ti ogabni imperialisti pa so pozabili na pravico do samoodločbe narodov, ki so jo Primorci, Italijani in Slovenci, že z lastno krvjo izrekli. Zato pa jih spomni primorsko ljudstvo, s svojimi odločnimi upori proti
S procesom proti maršalu Petainu, nizacijske ki mu je bilo dokazano izdajstvo in je bil na zahtevo množice obsojen na smrt, kasneje pa pomiloščen na dosmrtno ječo, so prišla na dan tudi izdajstva nekaterih reakcionarjev, ki pa so še danes na vodilnih mestih in so zato skušali ta proces onemogočiti, oziroma prereciti, da ne bi prišla na da.i njihova podla dejanja. To je dokaz, da je v Franciji še dokaj nezdravih, nedemokratičnih sil.
Medtem pa je bilo v Londonu po sporazumu, ki je bil dosežen med zastopniki SZ, USA in Velike Britanije ter Francije, postavljeno vojno sodišče, ki bo sodilo in kaznovalo glavne vojne zločince evropskih držav osi.
Postavitev mednarodnega sodišča pomeni eno najvažnejših stopenj v boju proti hitlerjevskim vojnim zločincem, eno od sredstev za moralni in politični poraz fašizma.
Ker je Bolgarija lojalno izpolnila vse pogoje premirja in aktivno sodelovala pri uničenju fašistične Nemčije, je Sovjetska zveza ponovno vzpostavila diplomatske odnose z bolgarsko vlado, ki je z zadovoljstvom sprejela ta sklep in izrazila, da je srečna, ker je Sovjetska Zveza prva, ki je priznala bolgarsko Domovinsko fronto.
Jugoslavija pa je vse svoje sile posvetila obnovi domovine in notranje politični izgradnji države. Tretje zar sedanje AVNOJ-a, ki je bil proglašen za začasno narodno skupščino, je važen mejnilc na razvojni poti demo-l(ratičnih osvobodilnih front narodov Jugoslavije in izgradnje ljudske oblasti. Kongres ljudske fronte je pori/trdl čvrste ideološke, programske in orga-
_____temelje zvezi delavcev,
kmetov in delovne inteligence vseh narodov Jugoslavije ter pomeni odločilen korak k poglabljanju enotnosti in bratstva ter demokratične zavesti Jugoslovanskih narodov.
Po volitvah v narodne osvobodilne odbore, pri katerih je prišla do izraza edinstvena oblika demokratične ljudske oblasti, pa so že vršijo priprave za nove volitve, za volitve v ustavodajno skupščino, to je nadaljnjo stopnjo pri graditvi nove države. Volitve v ustavodajno skupščino bodo prinesle dokončne oblike ljudske oblasti, prinesle bodo s konstituanto osnovni državni zakon — novo ustavo, ki bo delovnim množicam jugoslovanskih narodov dala osnove za obnovo domovine in ureditev življenja. Z amnestijo, ki jo je izrekel AVNOJ, Je puščenih na svobodo nekaj desettiso-čev domobrancev, četnikov in drugih, ki so bili obsojeni zaradi sodelovanja z okupatorji. Zahvalne brzojavke maršalu Titu, manifestacije za demokratično federativno Jugoslavijo in ljudsko oblast izpuščenih amnestiran-cev kažejo, da se nekdanji četniki, domobranci in drugi v veliki meri zavedajo, da tako milost lahko izkaže le resnična ljudska oblast, ki se je vedno borila za to, da reši zapeljane množice iz krempljev ljudskih pijavk, obenem pa je to izraz notranje moči nove Jugoslavije.
Tako ei nova Jugoslavija gradi svojo oblast, postavlja čvrste temelje svoji demokraciji, kljub vsem domačim in tujim reakcionarjem, ki še danes ne morejo verjeti, da je v Jugoslaviji enkrat za vselej odzvonilo njihovim podlim, sebičnim načrtom.
vsakemu najmanjšemu poizkusu, da bi kdor koli to pravico kratil. Primorsko ljudstvo ni nikdar odstopilo od svoje borbe proti nacionalnemu šovinizmu, imperializmu in borbe za oču-vanje ljudske demokratične oblasti in se ne bo nikda pustilo zapeljati. Tega ljudstva ni strl fašističen teror, pa se tudi sedaj ne bo pustilo oslepariti za svoje pravice. Zato morajo sedaj nadškof Margotti in njegovi pristaši zginiti iz naše srede, ker še vedno nadaljujejo s svojim fašistično-impe-rialističnim delovanjem.
V vsako primorsko hišo naše časopisje!
Tovarišica Kolenc Lojzka, tajnica mladine na Beljskem okraj Postojna, je prva zbrala naročnike za naš list. V mali -tornaci vasi Beljsko jih je dobila 19. Ta agilna mladinka je dokazala, kako pravilno pojmuje nujnost razširitve našega tiska zlasti po Primorskem, ki je 25 let bila v krempljih fašističnih zatiralcev in ni smela z domačo besedo na dan. Ta zgleden primer naj bo poziv vsem ostalim, da bodo razširili naš tisk tako, da je ne bo domačije, koče ali bajte, kamor ne bi prišla »Primorska Borba«, glasilo primorskih protifašističnih delavcev, kmetov in delovnih inteligentov, glasilo poštenega primorskega življa.
Boj našim napakam - smrtni udarec reakciji
Nismo se borili za oblast, katero bi vodili »izključno zato izvežbani ljudje«, ampak smo se borili za oblast, katero bo predstavljal delavec, kmet in delavni inteligent. Borili smo se za oblast, ki bi potom takih in samo takih predstavnikov lahko zastopala in delala za koristi delovnega ljudstva. In za dosego prav tega cilja so v naši osvobodilni borbi sodelovale najširše množice, za ta cil je dal svoje življenje kmet, delavec in delavni inteligent. Toda reakciji vse to ne gre v račun. Dobro se zaveda, da ji je enkrat za vselej onemogočeno živeti od žuljev delovnih množic in zato strupeno seje med godrnjače, ki so hoteli že prvi dan svobode imeti bel kruh, podcenjevanje naše ljudske o-blasti z geslom: to so kmetje, nesposobni ljudje za taka mesta. Tako bi hotela reakcija vriniti v naše vrste njene »izbežane« ljudi, in si ustvariti pozicije, da bi začela izžemati naše množice in živeti od njihovega dela.
Da, naša oblast je mlada. Mlada pa zato, ker jo sestavljajo ljudje, ki prej niso smeli imeti vpogleda v delovanje oblasti, ki pa so šli v borbo prav zato, da preprečijo bodočim rodovom tisto izkoriščanje, ki je izviralo samo iz tega, ker nihče — poleg nekaterih privilegiranih fašistov — ni smel pogledati v predale, od koder so izhajala navodila kako je treba zapeljati in nato izžemati delovne množice, Mi pa vemo, da je prav oblast, ki je v rokah ljudi, ki delajo, prava, ljudskim interesom služeča oblast.
Tako hoče reakcija z raznimi gesli streti zaupanje v našo oblast. In marsikdo, ki se še ne zaveda pomena ljudske demokracije, tem geslom nasede in godrnja.
Toda zavedati se moramo, da je naša oblast ljudska oblast. To pomeni, da v vseh problemih ne odloča samo tistih par ljudi, ki so v odboru, ampak morajo o tem odločati vsi vo-lilci, ves zbor volilcev. In to pomeni, da tvorimo našo ljudsko oblast prav vsi, ki imamo volilno pravico, zato torej nikakor ne smemo pozabiti dejstva, da s slednjo kritiko naše oblasti kritiziramo sami sebe. Mi smo sestavni del te oblasti, in ker nasprotujemo njej, nasprotujemo sebi.
V nekaterih primerih je opaziti, da se še vse premalo goji med nami čut skupnosti, da manjka tista množična odgovornost, do katere nujno moramo priti, če hočemo, da naša demokracija ne bo samo na papirju, ampak se bo vrastla tudi v ljudske množice same. Zginiti mora tista brezbrižnost, ki se včasih pojavlja do vseh vprašanj, katera mora reševati naša ljudska oblast. Taka brezbrižnost ne škoduje nikomur drugemu kot našim delovnim množicam, to je vsakemu poštenemu človeku, koristi pa vsem tistim reakcionairjem, ki neprestano prežijo na naše napake zato, da bi jih izkoristili v svoj prid:
To so napake, ki jih zaradi pomanjkanja politične vzgoje greše naši volilci. Toda napake delajo tudi naši odbori. Imamo n. pr. odbore, ki so vse premalo iniciativni in se za vsako malenkost obračajo na vsoj nadrejeni forum. To pa zato, ker se v njih samih še ni učvrstila zavest, da morajo o vsem odločati na zborih volilcev in je v njih nekaj tistega starega, kar nas je nekoč gnalo k fašističnemu prefektu z raznimi orpšnjami.
Na drugi strani pa imamo ponekod spet vse preveč samozavestne odbore. Take, ki zaidejo celo tako daleč, da se jim niti za najvažnejše stvari ne zdi vredno posvetovati se s svojim nadrejenim forumom. Toda taki odbori, ki nimajo čuta odgovornosti pred svojim nadrejenim forumom, nimajo tega čuta niti pred zborom vo-
lilcev in nikakor ne morejo predstavljati v vasi ali trgu prave ljudske oblasti. Cesto greše to napako samo zaradi tega, ker še niso povsem prežeti z zavestjo delovne skupnosti. Moti jih zopet misel, da so v nadrejenem odboru sami delavci ali kmetje. Lahko trdimo, da člani takih odborov še ne poznajo vsebine naše borbe, ne vedo še, da je naša ljudska oblast en sam sklep delavcev, kmetov in delovne inteligence, ki dela za en sam cilj: blagostanje delovnega ljudstva. Taki člani naših odborv niso še pravi predstavniki demokratičnih teženj ljudstva. Taki ljudje še ne vedo, da pri nas ni več razlike med razredi, ampak da vse ljudstvo tvori en sam nezrušljiv blok, katerega cilj je: delo za pravo demokracijo, to se pravi, delo za dobrobit vsega poštenega delovnega človeštva. Ne vedo, da se v naših gozdovih profesor ni ločil od kmeta, da je advokat imel ista stremljenja kot naš delavec. Tisti ljudje, ki še danes ne morejo pravilno doumeti skupnosti in enotnosti delovnih množic, ne bodo nikdar povsem predano služili interesom delovnih množic, ker bodo ravno zaradi svojega nezdravega pojmovanja delavne skupnosti v nevarnosti, da nasedejo lažnim reakcionarnim razdiralnim parolam.
Na drugi strani delajo napake tudi posamezni člani naših okrajnih INOO. Delajo napake v tem smislu, ker se oddaljujejo. in ne posvečajo dovolj pažnje ljudem, ki so še malo zgrajeni in se pri teh ljudeh ne potrudijo dovolj, da bi jih poučili o bistvu demokratične oblasti.
Da, napake bomo še vsi delali in to vsi tisti, ki bomo razvijali neko delavnost za blagostanje naših delovnih množic. Toda nujno moramo te napake tudi odpravljati sproti, ker v nasprotnem primeru odpremo vrata na stežaj vsem tistim, ki neprestano prežijo izza vogalov na vsak naš korak, da bi nam vrgli polena pod noge in izkoristili vsako priliko, da Bi nam iztrgali oblast iz rok. Iztrgali bi nam radi tisto oblast, ki nikogar ne izže-ma, a dela samo v korist delovnemu ljudstvu, tisto oblast, za katero je nešteto mater dalo nesebično svoje sinove, tisto oblast, katero bi spet radi izigrali za izkoriščanje vseh poštenih delovnih množic. Zato pa moramo mi ustvariti najtesnejšo povezavo med našimi odbori in zbori volilcev, ker se bo sicer med te tako nastale razpoke z vso lahkoto vrinila reakcija
★ ★ ★
To le predpogoj za uspešno obnovo
V bistriškem okraju je začela obratovati opekarna na Mali Bukovici. Omenjeno podjetje je sicer majhno, dela namreč samo en stroj, vendar pa je za našo obnovo velikega pomena. Tako izdela opekama AITA 6000 komadov strešne opeke dnevno in bo v letošnji sezoni napravila poleg zidne opeke tudi preko 100.000 strešnih lijakov. Če pomislimo, da je v okraju 26 pošganih vasi, v katerih bo treba nanovo pozidati poslopja in jih tudi prekriti, šele pravilno spoznamo' važnost tega obrata. — V obratu je tudi več novih apnenic. V teku je apnenica v Novokračinah, ki je ena največjih v bistriškem okraju (meri nad 3 in pol metra v premeru), Dogradili so jo pod najtežjimi pogoji. Vso pohvalo mojstru tov. Perčiču Andreju iz Permanov in pa našim udarniškim in zavednim delavcem, ki so v 26 dneh z osmimi stalnimi delavci zgradili apnenico, v kateri se žge okrog 1000 centov apna.
S skupnimi močmi na dolo za srečen jutrišnji dan nas vseh!
la nas ni ovire
Ajdovščina dobi letos nižjo srednjo šolo
štirje izmed mnogih
Po dolgem mukapolnem trpljenju po nacističnih taboriščih smrti se vračajo naši
interniranci na domača tla
pravilnim razlaganjem pomagajo ljudskim množicam prebroditi vse trenutne težave. One vnašajo med množice zavest, da danes delamo zase, za naš lepši jutrišnji dan in so najtrdnejše jamstvo, da bodo obnovo naše domovine podprle najširše ljudske množice, kar se pravi, da bo naša obnova na celi črti uspela. Množične organizacije so tudi tiste, ki spro-vajajo v življenje parole in s prepričevanjem dokazujejo nujnost te ali one akcije. Vsako doseženo kampanjo pa podpro s svojimi najboljšimi silami.
Naša narodna oblast pa se bo mogla v polni meri nasloniti na množične organizacije, kar že pomeni na široke ljudske množice, ker so te dokazale že polno zavednost, predanost, požrtvovalnost in pripravljenost, da pomagajo tam, kjer je potrebno. Brez dvoma je usmerjena vsa energija, vse zmožnosti proti enemu samemu cilju: pomagati obnoviti našo porušeno domovino in s tem utrditi mlado, a težko priborjeno ljudsko oblast.
mo mladina tako marljiva, prizadevna in ukaželjna. Preko 70 tovarišev in tovarišic uradnikov in uslužbencev iz različnih pisarn poseča večerne tečaje. Ker pa jim samo večeri niso zadostovali, so se odločili za delo tudi v jutranjih urah. Ob pol šestih zjutraj začenjajo s poukom, ki traja do pol osmih. Nato zasedejo njihove prostore mali dijački, popoldne pa se zvr-ste na njihovem mestu še tretji in zvečer po sedmi uri pridejo zopet uradniki. Teh ne ovira občutno pomanjkanje učnih prostorov. V štirih učilnicah se vsak dan vrši pouk za 9 različnih oddelkov pripravljalnih, dopolnilnih in izobraževalnih tečajev. Vendar niti najhujša ovira, pomanjkanje učnih knjig, jim ne vzame veselja, ne zmanjša vneme! Nekateri učenci prihajajo celo 12 km daleč peš v šolo, in vendar ne zamude niti ene ure. Olajšano jim bo potovanje s prihodnjim tednom, ko se Ajdovščini o-beta redna železniška zveza z Gorico. Upoštevajmo vnemo in napore te mladine in pomagajmo ji po svojih močeh!
Z veličastnega pokongrešnega zborovanja OF v Tolminu 29. junija t. 1.
Jugoslovanski pevski zbor »Srečko Kosovel« v Tolminu
Danes imamo pri nas res ljudsko oblast, ki je porojena v teku narodno osvobodilnega boja, boja delavnih ljudskih množic proti fašističnim uničevalcem in roparjem. To oblast danes tudi ljudske množice same oblikujejo in je zato odraz njihovega dela, je torej odraz narodove delovne, politične in življenjske sile. Delovno ljudstvo se tega dejstva že v veliki meri zaveda, saj se je za dosego tega borilo. Dobro pa tudi ve, da ne bo prišla nobena »višja sila«, ki bi nam dvignila izpod ruševin domove, mostove, železnice, orodje in stroje, ampak bomo imeli le toliko, kolikor bomo sami naredili. Obenem pa postaja delovnemu človeku že jasno, da sedaj dela zase, ker se je v borbi otresel izkoriščevalskih fašističnih pijavk.
Vse to pa budi v ljudskih množicah pravi odnos do dela, veselje do dela, požrtvovalnost in iznajdljivost pri delu in tako izklesuje pravi lik delovnega človeka. Ob tej spremembi odnosa do dela pa se vedno pogosteje pojavlja zdrava ljudska iniciativa.
Pri tem pa se moramo zavedati takoj slednjega. Vsako delo, že vsaka zamisel rodi prave plodove le, če pristopimo k uresničevanju organizirano in pritegnemo v delo res najširše množice. Vsebino pa zadobi tak načrt, če zasleduje določen, ljudskim množicam koristen srqpter. Torej je pri vsakem delu poleg iniciative nujno potrebno, da se ga lotimo organizirano in mu damo političen okvir, ker le tak način predstavlja prehod k zdravemu koristnemu delu in je o-snova narodove moči. Obenem pa se znebimo škodljivega drobnjakarstva pri delu, to se pravi cepljenja delovne sile pri nekoristnih ali skupnosti celo škodljivih drobnarijah. Samo tak način je tudi edino poroštvo, da pride ljudska iniciativa do pravega izraza in do koristne izvedbe.
Ljudska iniciativa je pri nas v pravem pomenu besede dosledno sproščena in stoji popolnoma v službi skupnih interesov. Pri nas ima ljudstvo oblast v svojih rokah in po-litičo deluje v Osvobodilni fronti, vendar s tem še ni dosežena vsa potrebna širina na podlagi katere bi se lahko pritegnilo v aktivno delo najširše ljudske množice. Zato pa so tu množične organizacije, ki v okviru Osvobodilne fronte razvijajo svojo delavnost na najširši množični podlagi. Potom teh je odprta pot ljudski oblasti in Osvobodilni fronti do slednjega mladinca ali mladinke, do poslednje žene ali delavca in spet o-bratno. Nihče ne more in ne sme imeti občutka, da je pozabljen aH da mu ni dana možnost udeležbe pri skupnih naporih delovnega ljudstva za dosego blagostanja, ampak da mu je dana vsa možnost da razvije vse svoje sposobnosti v korist delovnega ljudstva.
Take množične organizacije so pri nas Zveza mladine Slovenije, Antifašistična fronta žena in Enotna strokovna zveza delavcev in nameščencev. Zveza mladine skrbi, da ne .utone kot samoten klic v meglenem jutru nobena zdrava zamisel naše mladine, to je tistega družbenega čini-telja, ki pod fašističnimi režimi ni imel pravice do aktivne udeležbe niti v javnem, kaj šele v političnem življenju, ki pa so. ga uporabljali kot ojačevalca klicev duceju in fiihrerju. Naloga mladinske organizacije je, da mladino dokončno pripelje iz take pasivnosti na raven, ki ji pripada. Treba je torej zajeti vso mladino. Plod takega uspešnega dela ZMS se je pri nas že pokazal, ko je bila načrtno očiščena Idrija ruševin, ko je odšla mladina delat na Vojsko, ko mladina pomaga pri slehernem delu, ker se mladina kulturno oživlja, si gradi mladinske domove, množi sten-čase in mladinske liste ter se vzgaja v prave borbene in delovne proti-fašiste.
Poleg mladine je tudi naša žena zajeta v množično organizacijo Antifašistično fronto žena. Tista žena, ki je bila še včeraj sužnja, je danes prijela za delo pri obnovi domovine, ker hoče tudi v bodoče ona sama odločati. Ve pa, da med poštenimi ljudmi lahko odloča le tisti, ki dela, zato smo jo pri nas videli v Hdriji in Postojni s krampom in lopato pri očiščevalnih delih. Potom množične organizacije AFŽ je našla Osvobodilna fronta, ki je dala ženi možnost,
da si je priborila enakopravnost, pot do slednje žene. Naša žena pa postaja tako odločujoč činitelj v življenju vsega naroda.
Množične organizacije so dale tudi ženski čustvenosti pravo vsebino in prilagodile temu naloge naše žene v bodočnosti. Tovariš Tito je že dejal Protifašistkam:	»Velike važnosti
je, da se pobrigamo za tiste otroke, katerim so očetje in matere padli na fronti.« S tem je položil socialno skrbstvo v roke materam. V tem se kaže res prava povezanost ljudske oblasti z najširšimi množicami ravno preko množičnih organizacij.
Potom Enotne strokovne zveze delavcev in nameščencev -pa je našla ljudska oblast pot do našega požrtvovalnega delavca in mu na ta način omogočila, da končno sam odloča o svoji bodočnosti in o plodovih svojega dela. Prav zasluga te organiza-ci je je, da danes ni več delavec stav-kar in oviralec produkcije, ampak njen najpožrtvovalnejši pospeševalec. Množične organizacije so tiste, ki s
V Ajdovščini je ta teden postalo živo kakor nikdar prej. Mladina vre skupaj iz vseh okoliških vasi. Ajdovščina dobi gimnazijo, prav za prav nižjo srednjo šolo! Otrok je dovolj in vsak bi si rad ogledal bližje skrivnost učenosti. Zaenkrat se vrše le pripravljalni tečaji. Slovenščine se uče otroci, ki naj bi bili jeseni sprejeti v srednjo šolo. Preko 200 jih je in z vsakim dnem se še javljajo novi in novi. V štiri oddelke so razdeljeni in najbrž bo potreben še peti oddelek. Vsak dan imajo po štiri ure pouka, največ slovenščine, nekoliko pa še računstvo ponavljajo. Oglasili so se pa tudi že izkušeni študentje, dekleta in fantje, ki so napravili še pod okupatorjem nekaj razredov gimnazije ali trgovske šole. Prav v zadnjih dveh letih so ostali doma ali pa delali na terenu. Sedaj bi radi hitro nadoknadili zgubljena študijska leta. Zato se z vso mladostno vnemo pripravljajo na privatne izpite čez en ali dva razreda. 42 jih je. Oddaljenejši imajo hrano in stanovanje v internatu. V tečajih poučuje 7 učiteljev in učiteljic in 2 profesorja. Pa ni sa-
Leno se je 13. avgusta pomikal voz po trdi cesti sikozi Ajdovščino. Štirje naši repatriranci se vračajo na svoje domove. Vrtovec Dušan iz Vrtače, Franc Stopar iz Šmarja, Lesjak Emil iz Branice in Polsa Franc iz Šmarja. Vsi štirje so preživeli nezaslišane strahote. Njihova zgodba je dokaj podobna tisočerim takim zgodbam. Po zlomu Italije so pobegnili domov, kmalu nato so jih odgnali v Nemčijo. Začelo se je življenje po taboriščih Eisenach, Staablag na Pruskem, Ru-dolfstadt na Turinškem in cela vrsta drugih. Težko dvanajsturno delo v orožarnah in rudnikih je bilo nagrajeno s par krompirji in malo juhe. Dve leti trpljenja in muk. Tu so priče
smrti tisočenih naših bratov in sestra. Žive so priče nacističnega mučenja.
Potovali so 32 dni, skozi pet držav. »Šele, ko smo prišli v Jugoslavijo, smo z veseljem občutili, kaj pomeni ljudska oblast,« pripovedujejo navdušeni.
Na obrazu Polsa Franca ni smehljaja. Starejši možak je to, in dasi je na domačem pragu, so poteze na njegovem obrazu trde in skrivljene. Ob pogledu nanj se človek s težko bolestjo in nehote spomni tistih, ki se ne bodo nikdar več vrnili iz Nemčije.
In temu ljudstvu še skušajo danes nekateri kratiti osnovne pravice!
Širom Primorske
V	Tolminu je bila 12. t. m. okrajna konferenca zdravstvenih referentov, katere se je udeležilo 40 vaških referentov. Referenti so sklenili, da čimprej vzpostavijo eno okrajno ter vri vaške ambulante. Sprejet je bil tudi sklep, da se vsak mesec skliče okrajna konferenca zdravstvenih referentov, na kateri se bodo reševala vsa vprašanja zdravstva v okraju.
Istega dne Je bila v Tolminu tudi ustanovna skupščina zadruge, katero so Tolminci že vnaprej z veseljem pozdravili, dobro se zavedajoč nalog in poslanstva te ustanove.
V	Sežani so ustanovili orkester »Veseli veter«. Novi orkester se je doslej zlasti odlično izkazal na okrajnem mladinske mmitingu v Sežani.
Mladinke iz Gornje vasi (Grgar-ski okraj) so dne 12. t. m. skupno z vojsko priredile miting, ki se ga je udeležilo nekaj sto ljudi. Poleg programa, ki ga je izvajala mladina, so želi med udeleženci posebno priznanje tudi politični govori. Komisar L bat. 7. divizije je govoril o pomenu bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov, komisar mobilizacijskega odseka WP pa o nujosti obnove. Ljudje so po večini pravilno dojeli smisel obeh govorov ter ju glasno odobravali.
V	Grgarskem okraju je mladina sila ukaželjna. Dasi je večina tamkajšnjih vasi brez eletkrične razsvetljave, se mladinci in mladinke zbirajo ob večerih v svojih čitalnicah in kulturnih domovih, da si širijo duševno obzorje. Po težkem dnevnem delu je mladini to najljubša zabava.
V	idrijskem okraju pridno nadaljujejo z obnovo. Mnogo dela in truda je stala izdelava 550 centov apna, za kar je bilo treba od daleč voziti drva in kamenje. Pozneje pa so se spet pojavile velike težave pri dovažanju samega apna, kajti povsod manjka vprežne živine. — Sedaj popravljajo šolo in župnišče v Goveku pri Ledinah, lotili pa se bodo takoj tudi popravljanja drugih gospodarskih poslopij. Ker že primanjkuje apna, so takoj začeli graditi drugo apnenico.
V	Čepovanu je postavljenih 16 lesenih barak, v katere so se po večini že vselili ljudje. V delu so še druge barake.
Kraško mladino je zadnji čas močno razgibalo kulturno delo, pri katerem posamezne vasi tekmujejo med seboj. Samo v mesecu avgustu je mia-dina sežanskega okraja priredila v 14 dneh 7 kulturnih prireditev, ki so bile na lepi višini.
Na ljudskem zborovanju v Ilirski Bistrici so zbrali 11.000 lir in jih dali na razpolago Ok. O. Rdečega križa Slovenije.
V	tolminskem okraju je ljudstvo samo z medsebojno pomočjo obnovilo doslej okrog 40 manj poškodovanih poslopij. Okrajni odsek za gradnje ni mogel nuditi večje pomoči, ker ni bilo prevoznih sredstev. Dal pa je na razpolago 300 stotov cementa, ki se u-porablja za manjša popravila. V teku je priprava apnenice.
V	tolminskem okraju je tekom junija prejelo 866 oseb denarne podpore v skupni vsoti 85.150 lir. Poleg tega so prejeli repatriiranci 1150 Kr, invalidi in aktivisti na trotezensitejn
dopustu pa 7650 lir. Skupna podpora znaša 93.950 lir. Odsek za socialno skrbstvo je izdal bolnim otrokom sledečo prehrano: 70 kg ' sladkorja, 17 kg riža, 11 kg testenin, 22 kg bele moke, 3 kg mesa in 2 kg maščob,
V	Doleh je začela obratovati žaga,
ker se je vrnil njen gospodar. Žaga bo dala zadostno količino lesa, ki ga nujno potrebujejo pri gradnji gospodarskih poslopij in obnovi požganih domov. '
Mladina iz Tolmina in okoliških vasi se je ta mesec odzvala povabilu XXXI. divizije ter je tako nekaj dni 'gostovala onstran bivše jugoslovanske meje. Obiskala je Cerknico in še druge kraje, bila pa je tudi v Ljubljani. Cerkniška mladina je vrnila tolminski mladini obisk s svojim prihodom v Tolmin, kjer je nastopila z Borovimi »Raztrganci«.
19. t. m. je bil v Ajdovščini ustanovni občni zbor Prosvetnega društva za Ajdovščino-Šturje v smislu pravil Zveze prosvetnih društev, ki deluje v okvirju SIAU. Izvoljen je bil upravni in nadzorni odbor ter razsodišče. Temu društvu so se priključili že obstoječi pevski in dramatski krožek in planinsko društvo. V kratkem pa se bo osnoval tudi fizkulturni odsek. Osnovanje takih društev je treba samo pozdraviti, saj pomenijo pomemben korak naprej v protifašistični borbi.
19, t, m, je bila na Otelci slovesna komemoracija za onimi borci, ki so v letih 1943-45 padli na teh tleh v osvobodilni borbi. Prav kri teh ju-nakoy nam je porok, da bodo uresničene vse tiste težnje primorskega ljudstva, za katere smo se borili,
Dobrovnik Rupert-Igor, roj. 14. marca 1907, je bil letos v mesecu maju po osvoboditvi kot partizan-politični inštruktor v Vipavski dolini. Po vesteh njegovih tovarišev je bila njegova skupina (Pokrajinski komite) napadena od tamkajšnjih skrivačev (četnikov in ne-dičevcev). Iz borbe so se vrnili vsi, razen zgoraj omenjenega Igorja, ter ni do danes o njem nobenega glasu več. Kdor kaj ve o njegovi usodi, ga naprošamo, da čimprej javi na upravo »Primorske borbe« ali pa na naslov: Petrič Kristina, Dolenjska cesta 48, Ljubljana.
»Primorska borba« izhaja tedensEo v Ajdovščini.
Urejuje Albreht Roman.
Kdor se je v narodno-osvobodilni borbi vedel tako, kakor je to zahtevala njegova narodna čast, kakor so to zahtevali interesi ogromne večine našega naroda, ta in samo ta ima pravico, da soodloča tudi v bodočem življenju	TITO.