102 štev.
V Ljubljani, v torek 16. septembra 1879.
Letnik VII.
Inseratl s« sprejemajo in v*lj4 tristopna vrsta :
S kr., če se tisk« lhrat, l- n n	II 4 n
I ^ n d ii n 3 „
Pri večkratnem tiskanj «• tena primerno imanjfia.
8 ok o piti
se ne vračajo, uefrankovan» pisma se ne sprejemajo.
N/troonino prejema opravni&tvo
(adm uiHtrarija) in eksredicija na Florijnnske ulice Ii. St. 19.
POlitHHi liSt 23
i moli.
Po poŠti	prejemap velja :
Za celo leto	. . 10 gi. — kr.
za polleta	. . o „ — „
na četrt let»	, . » sn
- ii	i»
V administraciji velja:
Za celo leto . . S gi. 40 kr r.n poi leta • • 4 „ 20 za četrt leta . . 3 „ 10
V Ljubljani na <iom pošiljan vtlji 60 kr. več na leto.
VredniStvo je v Rožnih ulioal hev. 25.
Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in soboto.
Vabilo k naroževanjn
„SLOVENCA".
„Slovenec" velja kakor dozdaj: Za Ljubljano: Na dom pošiljan za celo leto 9 gl. — kr.; „ „ „ „ pol leta 4 „ 50 „ „ „ „ „ četrt leta 2 „ 30 „ „ „ „ „ en mesec 80 „ V administraciji sprejeman;
Za celo leto.....8 gl. 40 kr.;
„ pol leta.....4 „ 20 „
„ četrt leta.....2 „ 10 „
„ en mesec.....— „ 70 „
posamezne številke ... — „ 7 „
Po pošti:
Za celo leto.....10 gl.	— kr.;
„ pol leta.....5 „	— „
„ četrt leta.....2 „	50 „
„ en mesec.....— „	90 „
posamezne številke . . .	— „ 8 „
Za bogoslovce, dijake in učitelje:
Za celo leto.....6 gl. — kr.;
„ pol leta..... 3 „ — „
„ četrt leta .... 1 „ 50 „ List pošljemo vsem dosedanjim naročnikom. Kdor se ne misli naročiti, naj ga pošlje nazaj, ker ga sicer smatramo kot naročnika. Tudi prosimo tiste gospode, ki naročnine še niso poravnali, da bi to storili prej ko mogoče, da tudi mi poravnamo račun v tiskarni.
Naročnina se pošilja najceneje po poštnih nakaznicah (Postanweisungen)
opravnistvu,
Stari trg, hiš. štev. 16
Vojska med Itusijo in Nemčijo?
Ljudje, ki se zastopijo ua političuo vreme, pravijo, da prva vojska, ki ima zdaj priti, bo med Itusijo in Nemčijo. Med obema narodoma zija že davno velik prepad; poostrilo pa se je nasprotje vsled brezobzirnega postopanja kneza Bizmarka nasproti Rusiji na berlinskem kongresu. Že več tednov se bije papirnata vojska med ruskimi iu nemškimi časopisi , in pravijo celo, da ta prepir podpihujeta oba kanclerja, Bismark in Gorčakov. Se ve da staro prijateljstvo med obema cesarjema še obstoji, in to nekteri smatrajo za garancijo, da vsaj za življenja obeh cesarjev ne bo prišlo do vojske.
Popolnoma zanašati se pa tudi na to garancijo ne moremo, ker smo imeli že večkrat priliko videti, da je pravi cesar na Nemškem le Bismark, da se vse zgodi, kar on hoče, ter da je cesar Viljem od njega duševno zelo odvisen.
Nemčija je premagala Francoze, je premagala Avstrijo; ona teži po hegemoniji v Evropi, zato mora premagati še Itusijo. Tudi prvi Napoleon, ko je premagal vse kralje in cesarje, se je spravil nazadnje na Rusijo, in ako bi bil še tisto premagal, potem bi bil gospodar sveta; a že njemu je to spodletelo. Tudi Nemčija je že dospela na vrhunec svoje moči, edina Rusija je še tista oblast, ki se pred Bismarkom ne trese, ki stoji poleg Nem čije kot enakoveljavna sila. To Bismarka peče,
ter mu je na poti. Že leta 1875, ko je hotel B^mark pričeti novo vojsko zoper Francoze, segla mu je ruska diplomacija vmes, ter ustavila njegov zavihten meč. Takrat je Bismark to grenko zdravilo mirno požreti moral, a po-¿abil tega ni več. Imel je svojo roko zraven, da se je zanetila ustaja v Hercegovini, in je ui pustil več ugasniti, samo da je bila Rusija primorana intervenirati in v veliki vojski svoje moči oslabiti, kar je Bismark ravno želel. Nemški časniki so potem spodkopavali ruski kredit, kar se jim je deloma posrečilo, tako da bo Rusija v novo vojsko stopila z oslabljenimi financami.
Za balkanske Slovane je bila rusko-turška vojska velika sreča, za Rusijo pa velika žrtva, ki je oslabila vse državne moči. Pa Bismark je hotel Rusijo še bolj oslabiti: spominjali se bodo naši bralci, kako so ruski uradi po natančni preiskavi nihilistične zarote objavili, da ima nihilizem svojo glavo, svoje voditelje v inostranstvu , ter da so bili prijeti nihilisti v Rusiji večinoma Nemci injudje; sum leži prav blizo, da Bismark tudi pri nihilističnem rovar-stvu ni brez krivde, če ni bil glavni podpi-hovalec, ker vse njegovo vedenje nasproti Rusiji meri na to, da bi to veliko silo kar mogoče oslabil, ter da bi jo potem lože premagal.
Če pa Bismark idejo v glavi nosi, da mu je vojska zoper Rusijo neobhodno potrebna, potem bo tudi na to delal, da se o določenem času prične, kedar bo namreč politična situa-
Kako sem se jaz likal.
Črtice za poduk in kratek čas. VI.
Drugi dan se je pričela šola. Jaz sem pobral skup vse knjige, kar jih je bilo v hiši, počečkani papir in še celó steklenico za čruilo, čeravno je bila že davno suha, ter z vsem tem, od matere pa še s kosom kruha obložen nastopil dobre pol ure dolgo pot do fare, kjer je bila šola. Pred to je stalo že več dičkov in deklic, vsaki posebej, a vsak je druzega plašno gledal, v šolo pa si nobeden ni upal. Ura bije devet, kar stopi učitelj na prag, mi plašno potegnemo z glave pokrivala, a gospod učitelj reče s prijaznim glasom: „Le noter, otroci, le noter!"
Mi se drenjamo kakor po navadno v cerkev, t. j. počasi v šolo in se postavimo ob zidu.
„Le počasi, počisi" - opominja učitel slovenski , pa nam se je to izgovarjanje besede nekaj čudno zdelo, nič domače. Vendar se nismo smejali, kar bi se bili gotovo, ako bi se ne bili preveč bali. Učitelj nas uvrsti po klopeh, na desno stran dečke, na levo dekleta po telesni velikosti. Jaz, ki stm se mu moral menda najmanjši zdeti, sem prišel v prvo klop na prvo mesto, meni nasproti pa županova
Francka, ktera mi je bila prav vštč zato, ker je bila pegasta po obrazu; to se je meni neznano lepo zdelo.
Ko smo vsi sedeli vsak na svojem mestu, se je brž začelo „meštranje." Najprej smo morali roke položiti na klop, hrbet nazaj, noge na tleh, potem smo morali vsi na povelje vstajati in sesedati itd. in predno je bilo vse to v redu, je pretekla ura. Jaz sem le zmiraj gledal, kdaj bo gospod učitelj pokazal šibo, in res — ko smo bili vsi tako pripravljeni za prejemanje poduka, odpre učitelj miznico in izlečo z nje šibko, rumeno palčico, s to se vstopi na sredo odra, jo parkrat vpogne v znamenje, da je šibka, in reče:
„Vidite, otroci, česar jaz ne bom mogel ubiti vam v glavo, bo pa morala ta-le."
Pri tem mahne po zraku na levo in desno in od zgorej na vzdol, da je bilo dobro slišati žvižganje njeno. Jaz se spomnim Janezevega Janeza izreka o Štrefeljnovem Martinu in brž skrčim hrbet, ker sem bil učitelju najbližnji, toraj tudi za šibo prvi. Toda učitelj nas potolaž.: „ta šiba bo le za lene in neubogljive, za pri-' dne pa ne," ter jo zaklene v mizn;co uaznj.' Na to smo jeli vsi lajše dihati in pričelo seje izpraševanje po vednostih.
„Ti znaš brati ne?" — se obrne učitelj
do mene, ko je moje ime bral s svojega zapisnika.
Jaz prikimam in privlečem izpod klopi z doma prinešene knjige, počečkani papir in prazno steklenico za črnilo.
„Kedar te bom kaj prašal, moraš vstati" — opomni učitelj in pove to tudi vsem drugim, potem me poskusi na knj-gi in ko sem skušnjo vsaj na videz mu dovoljno prestal, me praša: „Ali znaš tudi kaj nemški že?' „Brati ne, pa nekaj besed že vem" — je moj odgovor.
„No ktere? povej jih I" Jaz pogledam v strop in iščem takih besed, ktere sem od očeta zvedel, kakor „foter", „muter", „pruder", „tiš" itd., gospod učitelj mi zadovoljen potrka na ramo in reče:
,,No, ti si že priden, več se boš že še nnučil. Veš, nemški mora dandanes vsak znati, da more kam priti. Kdor ne zna, mora pa krave pasti."
Z drugimi je bila preskušnja kmalu končana, ker namreč nobeden ni znal nič], le županova Francka je poznala nekoliko črk. Druzega ta dan ni bilo nič, učitelj nas je spustil domu, ko smo očenaš in češčeno Marijo stoje glasno odmolili. S šole smo morali iti paroma, ravno tako v cerkev, kedar smo imeli mašo. „Jutri pa zopet pridite vsi in vsak naj prinese
cija ugodna, in vedel bo odstraniti tudi vse ovire, ki mu zdaj še nasproti stoje
Vojska med Rusijo in Nemčijo je le še vprašanje čaBa, o tem ni dvoma; vprašanje je le, ali je mogoča za življenja sedajnih dveh cesarjev ? Cesar Viljem pa je že zelo star, car Aleksander pa je vedno bolehen , iu ako le eden od obeh umrje, postaue vojska neizogibna, ker je ruski carjevič naslednik strasten so-vražuik Nemcev, nemški nasledni princ pa tudi ne mara za Ruse, ter se uagba na stran Angležev, ker ima angleško princesiujo za ženo.
V kratkem bomo tedaj videli, kar nas bo še živih, velikansko vojsko med Rusijo in Nemčijo, poleg severne Amerike največuni vojnimi Bilami sveta. Več ko miljon vojakov na vsaki strani, skupaj tedaj dva do tri miljone mož si bo nasproti stalo. Bila se bo velika bitka med germanstvom in med slovanstvom, ter močno vplivala tudi ua nas avstrijske in turške Slovaue, kajti dosegla se bo ali popolna svoboda in neodvisnost vsih Slovauov, ali pa bodo Nemci svojo hegemonijo nad Slovani oddržali in še vtrdili.
Ako Rusi zmagajo, bomo tudi avstrijski Slovani lahko dihali, kakor smo že po ruskih zmagah na Turškem veliko lože dihati začeli, ko prej. Ako pa Nemci zmagajo, bo za nas slabeje, kakor je zdaj; avstrijski Nemci, zvezani z Madjari bodo zopet začeli brezobzirno germanizirati in naše pravice z nogami teptati, ker bodo od Nemč je pogum dobivali. Tedaj bo šlo v rusko-pruski vojski za velike reči.
Kdo bo zmagal ? Tega pač nobeden naprej ue vd. Moči bodo skoraj enake. Rusija ima nekaj več vojakov, tudi so bolj krepki iu vtr-1 jeni zoper vtise vremena; posebno ima Rusija muogo koojikov (kavalerije) , ker ima sam h kozakov 300.000, s kterimi lahko poplavi celo Nemčijo.
Nasprotno so pa pruski vojaki bolj izučeni, imajo izgleden red pri dovažanji živeža in s'.reliva, se jako hitro premikajo od kraja do kraja, ker železnice kar sproti delajo, vrhovn poveljnik drži vse oddelke, kakor na žnori, da jih postavi v naglici kamor jih hoče, sploh manevriranje in taktika, oskrbljevanje vojske z vs m potrebnim je pri Prusih izvrstno. Ruski 1 ferauti (večidel Judje) pa kradejo iu goljufajo, vojake stradati puščajo, in sploh ue poznajo nobenega reda in nemajo uubene vesti.
V tem oziru je treba na Ruskem ostrejših ukazov in naredeb.
Nemci imajo dobre generale, pa tudi Rusom se j h ne manjka. Hrabri so Rusi in Nemci enako; pa bolj vstraoji so Rusi, tako v bitki, kakor v premaganji štrapac in težav, glada in mraza. Rusko rodoljubje m domoljubje presega domoljubje vseh drugih narodov, in za svojo „sveto" Rusijo je Rus pripravljen žrtvovati vse svoje premoženje in še svoje življenje Na Nemškem pa je že bolj egoizem in mater-jalizem doma, in ne manjka se tam ljudi, ki jim je domovina deveta briga, da se le njim dobro godi. Najbolj potrebno bi bilo za Ruse, da se spravijo in sprijaznijo s Poljaki, ker ti jim lahko mnogo škodujejo, ako hočejo, ker ravno na Poljskem se bodo bile odlične bitke.
Najprej sprava s Poljaki, potem se Rusom ni nič bati. Car je b i nedavno v Varšavi govorilo se je, da hoče Poljakom nekaj koncesij dati, kaj je bilo na tej govorici, ne vemo. Potreba pa je neobhodna, ako Rusi in ako Poljaki sami sebi hočejo dobro, da se že enkrat pobotajo in kot bratje spoznajo; to bi bila velika sreča za vse Slovane, in je prvi pogoj, ako hočejo Rusi nad Nemci zmagati. Kakor Bog hoče, tako pa bo.
Politični pregled.
Avstrijske deiele.
V Ljubljani 15. septembra.
Iz Prage se poroča, da bodo češki graj-ičaki stopili v klub (»ravne stranko
pod Huhenwartom in Kiam-Martinicem. Rieger pa hoče osnovati iz drugih Cehov, iz Slovencev in Dalmatincev slovanski klub. Pri nas se o tem še n č ue ve.
l*oljaki še dosti razumno govore iu je upati, da bodo sIoždo postapali b Čehi in Jugoslovani, kar tudi obetajo. Ilausner se je izrekel zoper okupacijo, pa kaj hoče zdaj, ko naši vojaki že marširajo!
Sicer je vse tiho v notrajni politiki nič se ne gane, vlada ne pokaže svoje prave barve, vse je radovedno na hudournik, ki se bo vzd gil v državuem zboru. Med občno tišino čuje se ie glasno lajanje nemško liberalnih časnikov, kterim vladni listi hripavo odgovarjajo.
Vnatije države.
Prepir med nemškimi in l-iiHkimf
časniki se je nekoliko polegel, ker so oboji dobili ukaz, da naj bolj zmerno pišejo. Ostra-šila je Nemce menda bojazen pred rusko francosko zvezo. Kajti ravno zdaj se v Parizu največ govori o tem, kako je Bizmark leta 1875 Francoze napasti hotel, pa sta mu zabranila ruski car in angležki minister Derby. Vse to je nekdo zdaj razkril, morda z dovoljenjem kneza Gorčakova, in naredilo je na Francoze res tak vtis, ki jih je moral razgreti za zvezo z Rusijo zoper Nemce. Tudi ruski listi so močno vneti za tako zvezo. Nedavno so jo priporočale „St. Peterburske Vedomosti", zdaj pa „Novo Vreme" prinaša članek, v kterem obžaluje , da je romanski element v poslednjem času bil odrinjen od občnega delovanja v evropskem političnem koncertu. Francija je bila ponižana leta 1870, Italija ne more priti do nikakoršne uredbe notrajnih razmer, in Španija je po prekucijah oslabljena ; to je vzrok, da so poslednji Ča8 Nemci in Angleži prvo ulogo igrali v Evropi. Dalje piše ta list: ,,V ime svobode in pravice se je vzdignilo v tem času Slovanstvo na celej črti. Neznati bili so začetki v Hercegovini, v pomoč so jim došli Črnogorci, potem Srbi in zopet Črnogorci. Ko so moči teh rodov začele pešati, vzdignila se je Rusija. Brž po groznem boju začeli so terjati svoja prava avstrijski Slovani. Vse slovanstvo je začelo hrepeneti po Bvobodi in stbe vrednem življenji. Pa svoboda se ne da zastonj, zanjo se je treba boriti z jeklenim ali duševnim orožjem. — Od berlinskega kongresa je slovauski svet potrt od Germanov, ki imajo ua svojej strani židove in Madjare. Med Slo-vaui pa so Poljaki apatični za vse , Rusi pa se niso še osvobodili kosmopolitizma, slovanstvo se še ni naučilo, razvijati svoje sile v svobodi) h uaredbah. Borba za slovanstvo je bra-niteljua, a ne prisvojevateljna. Slovanstvo ne išče plena, ne gospodstva, ampak osvobodeuje od tujega jerobstva, ravnopravnost in svobod-razvltje notrajnih sil. Rusija se ne more izneveriti svojej nalogi, ne more zgrešiti zgodovinskega pota."
Knez IIiKinark dojde v kratkem na Dunaj, in opravičen je naš strah , da bo skušal našo državo zaplesti v nevarnosti, podavši
7 kr. za bukve, iz kterih se bomo učili. Kogar ne bo, bo kaznovan." To je zadnji njegov opominj z odra, od koder nas je opazoval pri odhajanji.
V šoli smo bili tihi, tem glasneje smo pa postali, ko Brno prišli tako daleč, da nismo več videli šole. Največ gradiva uam je dal učitelj, „ki je tako špasno govoril"; skoro vse besede njegove smo prtžvekali, dobro, da nas ni slišal, ker bi bil gotovo poskusil uad nami svoj ..štaberl'-.
Doma sem moral oč tu brž sporočiti vse dogodbe tega dneva; posebno pa si m jim povedal, da sem bil tudi nemški prašan.
„No vidiš, dobro, da sem te nekaj besedi naučil" — reko oče ponosno — ,,le čakaj, saj jih še več znam. Jutri te bo učitelj gotovo pra-šal, kaj da sem jaz, kako mu boš odgovoril?
,.Si ne upam povedati."
„O, le povej I No če boprašal; kaj je tvoj oče, kuj boš rekel?"
„Priučkov Juri, ali pa uotač."
„Tepec I Kaj pa delam ? '
„Čevlje.''
„No, kaj sem potem?'
„Šošiar.1,
„To je po kianjski, po nemški se pa pravi: šušter. Kako boš rekel po nemški: moj oče so šoštar ?'
„Foter šušter."
„To ni zadosti. Moraš reči: Majn foter zint šušter.1.
Ta stavek sva godla tako dolgo , da so prišli mati z veliko skledo v izbo in jo postavili na mizo s klicem: „Saj sem vedela, da zdaj šole ne bo konca ne kraja, še doma ne. Jest pojte!"
Pri jedi so pa vendar prsšali tudi mati: „Koliko si se že naučil v šoli? Nič, kaj ne V saj sem vedela."
Namestu mene pa odgovore oče: „Misliš, da bo kar jirvi dan žegnan domu prišel in jutri novo mašo pel? To gre počasi, bo že še kaj."
Drugo jutro, ko sem bil napravljen za šolo in hotel vzeti zopet vse kujige sabo, reko oč :
„To doma pusti, se boš kaj druzegp. učil. Tukaj imaš 7 kr. za bukve. Pa ue pozabi, kar si se od mene naučil."
Zopet se snidemo v šoli in ko bije ura devet, se odpro vrata, pokaže se učitelj iu obstoji med vratmi. Ko vidi nas vse sedeti, za-
upije na ves glas: „še enkrat", gre ven iu zapre vrata za sabo. Ali zopet jih brž odpre, zopet č sto enak prizor, samo da smo vsi še bolj!debelo gledali. „Še enkrat" — zakriči učitelj, zgine enako in se brž zopet prikaže, pa situacija ni prav nič premenjena, le da mi radovedni gledamo, kaj bo s tega odpiranja vrat. Ko učitelj vidi, da s svojim manevriranjem nič ue doseže, zareži nad nami:
„Vstanite vBi, kakor sem vam včeraj rekel I"
Zdaj šinemo vsi kviško in stojimo, učitelj gre na oder in moli, a mi za njim. Po molitvi je komando „sedite", vsi se spustimo ua klopi nazaj kakor možički na nitkah. Ta ura je bila spolnjena s tem, da smo zamenjavali svojih 7 kr. za knjigo ali „brateltof", Ie nekteri niso prinesli denarja, pa so bukvice vendar dobili z opombo, naj jutri prineso „eno šestico in en krajcar."
Drugo uro so prišli gospod kaplan iu ko so odprli vrata, je že vstala nas vsaj polovica. Pri gospodu kaplanu je b lo že vse bolj doni »če, krfčmskega nauka smo že vsak kolikor toliko znali iu gosjiod so govorili tako, da smo jih vsi lahko razumeli.
Se vd, da sem tudi o tem dnevu moral
jej nalogo, da na njegovej strani izvojuje težki boj z močno Rusijo. Ker pa Rusija ne bo ostala brez zaveznika, zato je le malo upanja, da bi jo bilo mogoče premagati , in kdo b ) potem nosil hude nasledke nesrečne vojske, če ne Avstrija? Veče nesreče bi nam Bizmark ne mogel na glavo nakopati, nego to, da nas spravi v kako veliko vojsko, za kiero nam manjka denarnih in moral.čnih sil. Nemško-liberalci so toliko vpili zoper zasedanje Bosne češ, da nemarno denarja za take reči. Rado vedni smo, ali bodo tudi potem tako tarnali in obupavali, kedar pojde zoper Rusijo in kedar se bo potrošilo desetkrat iu petdesetkrat toliko, ko v Bosni?
Izvirni dopisi.
Iz C>ir»<4ii|ilja 13. sept. Narodna zavest se pri nas počisi zbuja, še zmirom dohaja k nam več nemških , ko slovenskih časnikov , kar je tem bolj čudno , ker se le slovenski časniki potegujejo za blagor kmetskega stanu. Naš župan, g. Koščak, se veliko trudi, da bi zboljšal ceste in pota v našem kra;u, in želeti bi bilo, da bi mu ljudje pri tem bolj na roko šli.
Letina še precej dobro kaže, le suša je ajdo nekoliko poškodovala, tako da bo pride lek le sreden. L.udje so zelo preplašeni zaradi vednih požarov. Še nedavno je gorelo v Za gradcu, ter je bilo precej škode, ki je toliko bolj občutljiva, ker ljudje večinoma niso bili zavarovani. Zdaj je prišel k nam zastopnik društva „Phoiix", ter je precej posestnikov zavaroval zoper ogenj. Ta zavarovalnica se nam posebno zato dopada, ker sliš mo, da je banka že 100 let stara in ker je pri njej veliko menj za plačati ko pri drug h bankah. Pri drug h plačujejo po 1 gld. iu 1 gld. 20 kr. od slamnate strehe na 100 gld., pri londonski zavarovalnici (Phou x) pa se plača le od GO do 80 kr. Kmet ima tako mnogo plač l, tedaj mu dobro dč, če si pri zavarovalnici kolikor mogoče z majhno plačo pomagati zamore.
S cer pri nas prav mirno živimo, ne sliši se od nobenih pretepov iu razsajanja, ker „šnopsarska" kuga , hvala B"gu], k nam še ni prilezla, česar se pa tudi že bojimo, ker se prikazuje že v sosednih farah, ter bo vuičila gotovo ves slovenski narod, ki je bil prej tako nraven in čvrst, pa se bo s ttm strupom ves
pokvaril, če se grda manipulacija s šp'rutom ' kmalo ne ustavi.
I« Suče, 13. septembra. Pretekli torek zvečer so se jeli od juga proti severju poditi temni oblaki žugaje z nevihto in burjo soški in trentovski soteski. Med nepristanim bliskom in gromom vsul se je z nenavadno silo stra šanski dež in šel kakor da bi ga s škafov lil izpod neba uamakaje zarad suše že precdj suho obličje zemlje. Ljudstvo stanujoče na podnožji strmih goia, je vse prestrašeno poslušalo pok in ropot divjih potokov, ki so v eni uri tako narastli, da so pred seboj gnali pesek, kamnje, male in večje skale, in so skoraj vso pot zasuli, delom pa tako raztrgale, da prejšnji še podobna ni. Vsa pot od Trente do Bovca je podobna veliki groblji obstoječi iz kamnja in nakupič^nih skal. Najbolje je v Trenti poškodovana. Stari ljudje pravijo, da se ne spomiujajo take povodnje. Enako Izra-elcom pod goro Sinaj stoječim in boječim se groma in bliska, med kterim jim Bog dal deset božjih zapoved, stali so preplašeni Sočani in Trentarji ob reki Soče boječi se, da bi jih divji potoki ne preselili v derečo Sočo, ki je ropotala da jo je bilo strah in groza slišati. Vsled povodnji je voda tako narastla , da je reka Seča v mnogih krajih stopila iz svojih bregov in ljudem veliko drv, ostalih po plavu v soteskah in breznih kot odškodnino za s kamujem in peskom pokrite iu zasuti luže povrnila. Mislili smo in se nadjali, eta nam bode povodenj tudi zatesnjenega nesrečneža, Janeza Hrovata, 37letnega reveža, ki se je 5. t. m. vtopil v soških kataraktih blizo potoka izpod Velikega Lemeža izvirajoče Lepeuice pod Krnom na suho zemljo vrgla. Pa zastonj. Mrtvec še poč va v soškem skalovji. Zapustil je rajnki siromašno žalujoč ženo in troje neodrašenih otrok, kterih čaka osoda sirot v sirotinskem stanu.
Ravno istega dne našli so 241etnega mla-denči v hlevu neke hiše v Lepenjski vasi ua vse rano mrtvega ležati.
Štev!lo nesreč z revščino vred se pri nas množi od dne do dne. Nič manj ko šest raz-novrslnh nesreč se je pripetilo od 17 lanskega leta do denašnega dneva v podtriglavski in skaloviti soški Vasi. Zdi se mi, da nesreče, ki so vedno bolj na dnevnem redu, bodo ljudstvo silile svojo divjo, le s skalovjem in rev-
očetu doma poročuti in pokazati jim kupljeno knjigo. To so oče najprej potehtali in sodba je bila:
„No, malo predrage so te bukvice, po groši bi bile prav lahko. Pa se bo videlo, kaj se bo t .nt iz njih naučil."
Na to jih odpro, natakuejo svoje očali in začno brati. „Za otroke je to že" — reko po-tem, mati pa, ki so jih tudi pogledali in nekoliko brali, so rekli: „To že ne bo nič, so samo take besede v njih . ki jih vsak ve, pa nič ne povedo "
Oče so bili pa vendar potolaženi, ko so zagledali v drugem delu tudi nemške črke. Te zveri smo vsi radovedno gledali , še brat, ki je rekel, da so take, kakor da bi kure po blatu hodile. Kaj je vedel brat I
Kmalu potem me uč telj res praša: „Kaj so tvoj e.čs) V"
In jaz z zavestjo učenjaka napihnjenih prs počasi, a krepko izustim: „Majn f »ter zint šušter." Uč telju je brati na obrazu dobrovoljno posmehovanje, stopi bliže k meni in me pod-učuje:
„To ni prav; kedar boš nauči se nem škega več, boš to že sam spoznal. Kdo te je pa to naučil?'
„Moj oče" — rt čem jaz zdaj že veliko manj korajžno.
„No, povej očetu, da se pravi : Majn fater ist ajn šuster. Zapomni si to 1"
Ta stavek sem po poti domu ves čas ponavljal, da bi ga ne pozabil, in ko stopim v hišo, se postavim pred oč^ta in n čem ponosno: „Oče, vi ne veste nič." „No?I' — se obrnejo oče kmeniiuvtak nejo dreto med zobe, — „kaj je to?"
„Majn fater ist ajn šuster1, — repetiram jaz ponosno, — „vi ste pa rekli, da se pravi: „Majn foter zint šuster."
„No, vidiš stari" — se oglasijo mati — ,,fint že več zna, kakor ti, saj sem vedela, da bo tako."
„Ti vselej vse veš' — godrnjajo oče in vlečejo dreto uaprej, ktera se jim pa ta dan nenavadno velikokrat vtrga.
Tako sem bil jaz že na nemški poti.
čino obilno obdarovano domovino zapustiti ter preseliti se sčasoma v druge rodovitnejše kraje.
I k Sarajeva, 4. sept. (Zopet požar.) Včeraj ravno ob 3/412 predpoldne, ko je bilo vse mirno, ker narod je po zadnjem velikanskem požaru že nekoliko potolažen, naznanil nam je top iz trdnjave, da na levem bregu Miljačke gori. Vse je po vpraševalo kje, ali hiteč na Sulejmanpašin most, videl si tik za angleškim in poleg avstrijskega konzulata švigati plamen visoko visoko v zrak nič manj kakor 8. p. m. v latinluku.
Gorelo je v velikem Alifakovcu v turški hiši Šahinagica, to je na levem bregu Miljačke vis-à-vis tako zvane „Bindbaše", •— ulice že bolj v brdu.
Ogenj se je razprostirali zopetj kaj h -tro, komaj je bilo nekaj ljudi na pomoč, že so bile 3 velike hiše vpepeljene. Vojaki so prišli bizo na pomoč, posebno serežani in vojni žan-darji so bili prvi na mestu, kakor tudi generali in drugi visoki uradniki. Brizgalnic in druzega] gasilnega orodja bilo je tudi takoj nekaj na mestu, ali na povelje izkušenih morala je vsa ta priprava ostati v daljni rezervi, kajti zadnja žalostna skušnja nas je prepričala, da tako orodje za tukajšnja poslopja nikakor ni korist, nego samo v kvar. Vode tudi ni bilo blizo, ker „Češme" (turški bunari, šterne za pred klanjanjem noge umivati), so suhe. Tedaj ni ostalo nič drflzega nego razrušiti hiše okolo stoječe, in to se je tudi na najvišje povelje zgodilo. Deset okoli stoječih hiš je bilo podrtih v teku ene ure. Vojaki so delali na vso moč, žandarji in serežani primorali so vsacega do tega strašnega pokončljivega dela, koji je pokazal se. Hvala tej pametni ideji, ukrotili smo ogenj ob 3 uri popoldne popolnem. Pogorelo je tedaj vseh poslopij sedem, deset pak jih je razdejauih. Precej od početka pihah je veter proti zahodu in nevarnost je pretila celemu levem bregu, in rečem še enkrat, da samo umnemu ukazu zapovednika ima se zahvaliti narod, da ni popolnem pogorel tudi ta del mesta.
Škoda znaša kacih 40-50 tisoč gld., ne bi je pa toliko b.lo, ako bi turški fanatizem in sovraštvo tako daleč ne segalo. Vidil sem z lastnimi očmi, ko turčin , sosed gorele h še nij hotel odpreti vežmh vrat, kajti bal se je za žene, in ko so vojaci šiloma odprli, čul sem kričanje: „krij se, krij se, vidi te vlah , vidi te švab", tedaj ogenj pred nosom, beraška palica v rokah, življenje v nevarnosti, še pa se vije strupena zver in razlija mržnjo nad pravičnim rešiteljem, ne spoznavši grdo hinavstvo in jasni dokaz najustudnejših krvoločkih želja okamnenega zversko-azijatskega mu srca, n to vsled pokanja nabitih pušk pri sosedi, koje so skrite pod podom same se praviti začele. Tako pokanje čulo se je v vseh pogori lih hišah, mnogo pak se je konfisciralo. Jasni dokaz je tedaj, da je v vsaki turški h:ši še polno skritega orožja iu želeti bi bilo, da bi se z nečiovekom strogo in nečlovečko postopalo.
Kaj tedaj zasluži tak narod, druzega nič. nego da pogori s poslopjem, v kojem je koval peklenske si ničrte. Mirni in nemirni ogle-dovalec prvega in sedanjega požara pak je kaj lahko zapazil in se prepričal velikanske tudi razlike med kristijanom in polmesečn m nam dušmaninom.
Konično naj še omenim, da sem pri tem požaru prvič videl gasiti s prstjo, kajti vsled pomankanja vode morali so gasiti s prahom iu prstjo m da se je to izpolnilo, prijeli so vojaci ¡»uške na nasprotnem koncu in z debelim „udri" turčma, ker drugači ne dela ti nikdo, posebno
sedaj v „rainazanu", v času, v kojem je najmanjša dotika z „nevernikom" greh.
Ob štirih popoldne bilo je vse pri kraji in turški „hodže" in „imami" (popi) počeli so ua monarah (turnih) kričati, da se je daleko razlegalo, ter pozivali „verne", da pozabijo na vse in se klanjajo „Alahekberu" in „Linselam Muhamed zesululi" (Alah pravemu bogu in Muhamedu proroku njegovemu) ker tudi ogenj sta ona dva dala v korist.
,vernim" ne v škodo, temuč
Domače novice.
V Ljubljani, 16. septembra.
(Ljubljanski mestni zbor) je imel v soboto precej viharno sejo. V razgovor je prišla pritožba nekega hišnega posestnika zoper naredbo magistrata pri zidanji ob njegovi hiši iu poročevalec je predlagal, naj se ona pritožba zavrže. Temu nasvetu se je vstavljal gosp. Re-gali, grajal postopanje dotične komisije in zahteval, naj se ona reč še enkrat z novega in boljše pregleda, da se ne bo posestniku sila godila. Ta predlog pa zavrže nemškutarskih gospodov večina. Predno ima potem odsekov predlog priti do glasovanja, se oglasi za besedo gosp. Ilorak v osebni zadevi, a dr. Sup-pan zahteva od župana, naj mu besedo vzame, kar nepristranski gospod Lašan tudi stori. Se vi, da narodni mestni svetovalci ne dajo tako ravnati seboj, marveč vsi moško vstanejo in odidejo, gosp. Ilorak pa reče še med vratmi: „Naj pa zdaj doktorji in birokrati vladajo." Po odhodu narodnjakov je nemškutarjev premalo ostalo, da bi bili mogli sklepati, in tako je bilo seje konec, sklenjenega pa nič. — To dogodbo naj si volilci dobro zapomnijo v dveh ozirih. Nemškutarji namreč hočejo povsod brezpogojno vladati, druzega mnenja ne trpe; pri volitvah napenjajo vse žile, da so voljeni, potem se pa za blagor meščanov tako malo brigajo, da še k sejam ne prihajajo. Da-si jih je 20, toraj dve tretjini, jih je prišlo le 12 k seji in tako jih po odhodu narodnjakov za sklepanje ni bilo zadosti. — Seja se je preložila na pon-deljek, poročilo prinesemo prihodnjič.
(„Sokol") je napravil v nedeljo na Kozler-jevem vrtu veliko veselico na korist pogorel-cem ljubljanske okolice. Veselica je bila dobro obiskana, toraj bo čistega dohodka že nekaj. ,,Sokoli" so se s svojimi produkcijami lepo odlikovali, tudi umetni ogenj se je dobro posrečil. Zvečer je bila godba v čitalnici, v kteri se je bilo zbralo veliko občinstva in je bila zabava prav živahna.
(Včerajšnji somenj) — navadno „češpljev someDj" imenovan, ki pa letos ni zaslužil tega priimka — ni bil nič kaj živahen, kakor že marsikteri ne. Prodajalcev veliko več od ku-povalcev in to v vsakem blagu, tudi glede živine.
(Na ljubljanski gimnaziji) so morali letos zopet veliko število učencev, ki so se oglasili za prvi razred, odvreči, ker je premalo prostora. In vendar se ima gimnazija v Kranji popustiti! „Erkliiret uns, Graf Oerindur!"
(V ljubljanskem gledališči) je bil v soboto velik ropot, ker je nek tuj slepar z velikanskimi baharijskimi naznanili zvabil veliko občinstva v gledišče, potem pa tako slabo kazal svoje „slike", daje vse žvižgalo in nevolj-no ušlo z gledišča. Mi temu nič druzega ne pristavimo, ko: „Prav se godi jim, ki gredo tujim Bleparjem na limaDce."
Poslano.
Opazuje se pogosto žalostna prikazen, da si. c. k. okrajna glavarstva na Kranjskem zaostale štolnine od pogreb v itd., potem zaostalo denarno in naturalno kolekturo silno počasno in dolgotrajno iztirjujejo; na nektere izkaze in pritožbe se tako ozir jemlje, da je treba bezati in bezati, preden se kak goldinar dobi. — Marsikdo bi iztožil štolnino in kolekturo pri okrajni sodniji, a vsaka vloga se za vrže z razlogom, da iztirjatev štolnine in du hovske bire pripada političnemu uradu. Ker pa c. kr. okrajna glavarstva to stvar večkrat na dolgo vlečejo, zato marsikteri dolg zastaja na leta in leta in veliko se pri tem popolnoma zgubi.
Zato je želja opravičena : Naj nam slavna vlada, koji mi duhovniki kot neplačani uradniki tudi marsikako ljubav storimo, vsaj v tem
pride na pomoč, da nam to iztirja, kar nam je po poitavi zagotovljeno, saj druzega ne zahtevamo.
Eden v imenu veliko druzih prizadetih.
Umrli so:
8. septembra. Daniel Konšek , praktikant, 23 1., za jetiko; Jože Mibelič, sluga, 30 1., za jetiko.
9.	sept. Alojzij Plevnik, otrok, 5 ted., za drizgo.
10.	sept. Miha Plahutnik, 41 1., za jetiko ; Janez Subadobnik, delavec, 47 1 , za jetiko- Miha Žibert, 35 1., za jetiko; Miroslava Lorenc, otrok, 2. 1., za davico.
11.	sept. Janez Trdina, privatni uradnik, 25 1., za jetiko.
TrlcKrafirn«- denarni- cetu 15. septembre Papirna rpnta 07 50 — flrenerna r-;nt» 68 86 — ilata renta 81 '-'O — 18601etno državno posojilo 124— Hankin» akcije 824 — Kreditne akcije 259 75 — London t 7 70 — — (>H "t ••»¡rini 5 75 —- 2 -tVanhov 9.33.
Le jedenkrat
podaja se tako ugodna prilika, da si za polovico prave cene omisli vsakdo izvrstno uro.
Velikanska razprodaja.
Politične razmere, ki so nastale v celej Evropi, zadele so tudi Švico; vsled teh razni r se je na stotino delavcev izselilo, tako da je obstanek tovarn jako dvomljiv. Tudi najvoksa fabrika za uro, katero smo mi zastopali, se je zaprla začasno, ter nam je zaupala prodalo svojih ur. Te tako znvane žepne ure so najboljše ure celega sveta, kojih okrovi po izdelani iz najfinejšega srchriifK» niklja, so izredno elegantno gravirani in gilj<širani, ter so amerikanskega Bistema. Vsled neke vlnstne konstrukcij«- nt- inoi-c se tnka nikdar pokv/iriti, pndi- lt-liko n» tla, sme se stisniti. a vendar ura pri tem nič ne trpi.
Proti povzetju , ali vpoSiljatvi male svote, katera je pri vsakej bazi ur zaznamovana, s katero je plačana le pridejana zlata double orna veiižica, baržunasti etui, glavni ključ za ure in delavska plača, dobi vsakda najfinejSc repasirano uro skoraj na polovico zastonj. Vse ure so natanko repasirane, ter gnriintujemo za vsako uro pet let.
V dokaz gotovega jamstva in stroge solidnosti. prevzemamo s tem dolžnost javno, da vsako nepristoječo uro nazaj vzememo, In z drugo zamenjamo.
Izpisek ur.
1000 komadov žepnih ur od ponarejenega
zlata, umetno iu čud..vito izrezljane, najfinejše regulovane, pri vsakej uri zlata double tirna verižica, medaljon, baržunasti etui in glavni ključ; jeden komad le gl. 3.46.
1000 komadov remontoir žepnih ur. katere se pri kožici navijajo brez ključa, z dvojnim okro-vom in kristali.im okrovom, izredno natančno regulovane; razen tega so tudi elektrogalvaniČno pozlačene , tako da jih nobeden zlatar ne more od prave zlatih razločiti; z verižico, medaljonom itd. preje jeden komad gld. 35, zdaj le gld. 10.20.
1000 komadov krasnih ur na sidro (ankerulir) od najtežjega srebrnega niklja, tekočih na 15 rubinih, z emailiranimi kazali, kazalom za tre-notke in kristalnim ploščnatim steklom . natančno repasirane; preje jeden komad gld. 21, zdaj samo gl. 7.26.
1000 komadov mobilnih nr na valje (cylinder-uhrj v tešhih giljoširanih obrovih od srebrnega niklja, s kristalnim ploščnatim steklom, tekočih na 8 rubinih, fino repasirane, z verižico, medaljonom, in baržunastim etuijem, jeden komad preje gl. 15 zdaj le gl. 5.60.
1000 komadov Washingtonskih ur na sidro od 131otnega srebra, potrjene od c. kr denarnega urada, tekoče na 15 rubinih, elok-trogalvanično pozlačene, da jih ne more nobeden strokovnjak ali zlatar od pravo zlatih razločiti; fino ua trenotek regulovane in poskušene. Teh ur stal je preje jeden komad gld. 27, zdaj pa le gld. 11.40.
1000 komadov W ashi n g ton s k i h remontoi žepnih ur, od pravega 121otncga srebra odobrenega od c. k. denarnega urada, pod najstrožjim jamstvom na trenutek repasirane, s kolesjem od niklja in privit, girarim regulovanjem, tako da nij treba teh ur nikdar popravljali. Pri vsakej uri da se zastonj tudi jedna zla'a double urua verižica, medaljon, baržunasti etui in ključ vsaka taka urastalaje preje 35 gl.zdaj pa samo 16 gl.
10C0 komadov ur za dame od pravega zlata z 10 rnbini, preje gl. 40, zdaj gl. 20.
1000 komadov remontoir ur od pravega zlata za gospode ali gospe, preje 100 gl. zdaj gl. 40.
650 komadov stenskih ur vnajfinejšem emailira-nem okviru z zvonilom, repasirane, preje jeden komad gl. 6, zdaj le gl 2.75.
650 komadov ur z ropotcem, fico regulovane. dajo se rabiti tudi na pisalnej mizi, preje gl. 12 zdaj le gl. 6.	(J)
C50 komadov z majatnikom fpendeluhr) v fino izrezljanih gotičkih visokih omaricah, navijajo se vsakih osem dnij, fino na trenotek regulovane, lepe, in inpozantne. Ker je taka ura po minolih 20 letih še dvakrat več vredna, naj bi jo imela vsaka družina, ker so s tako uro sobo olepša. Te ure stale so preje gl. 35, zdaj se dobi za smešno nizko ccno gl. 15.76
Pri naročilih za ure z majatnikom (pendeluhren) priloži naj se tudi
mala svota.
Naslov: Uhren - Ausverkauf
von
Philipp	Uhrenfabrik,
Wien, Rothenthurmstrasse Nro. 9.

Izdajatelj in odgovorni vrednik iip laderlap.
J. iiovi nloiki v juljani.