Celje - skladišče
D-Per
159/1972

COBISS s
informator
GORENJE tovarna gospodinjske opreme velenje 7. 4. 1972 - št. 4
DELAVSKI SVET ENOTE GORENJE NI SREJEL OSTAVKE GENERALNEGA DIREKTORJA
Dne 31. marca je vse člane našega kolektiva presenetila radijska oziroma televizijska vest, da je naš generalni direktor tov. Ivan Atelšek prosil za razrešitev s položaja generalnega direktorja podjetja »Gorenje« in direktorja enote v Velenju. Ker je razvoj Gorenja tesno povezan z njegovim imenom, saj ga uspešno vodi že 19 let in ker so tudi današnji uspehi podjetja dobri, vse tekoče probleme pa rešujemo samoupravno ter nam niso znani nobeni konflikti, ki bi te samoupravne odnose kalili, je ta vest ves kolektiv zelo presenetila. Seveda pa je imela svoj odmev tudi v širši javnosti, saj je danes Gorenje pomemben proizvajalec v slovenskem in jugoslovanskem prostoru in poznan tudi v Evropi in v svetu.
V	svoji pismeni prošnji za razrešitev je generalni direktor kratko navedel, da zaradi zunanjih vplivov želi odstopiti. Razrešitev naj bi stopila v veljavo po preteku rednega odpovednega roka.
Na sestanku političnega aktiva dne 1. 4. 1972, ter na sestanku delavskega sveta enote Velenje dne 4. 4., je generalni direktor obširneje navedel razloge za svojo ostavko. Jasno in glasno je povedal, da se je med nami, to je v svojem delovnem kolektivu, vedno dobro počutil. Vzroki, da prosi za razrešnico, so torej izven našega delovnega kolektiva. Povedal je tudi, da ti vzroki ne ležijo v začrtani gospodarski politiki Jugoslavije, ki jo v Gorenju vsi podpiramo in odobravamo, ampak v neenotnem in neustreznem izvajanju te politike in sprejetih predpisov s strani raznih administrativnih organov, ki sprejete predpise krojijo po svoje, neustrezno rešujejo ali sploh ne rešujejo problemov, ki nastanejo pri izvajanju teh predpisov. Sprejemajo pomembne ukrepe brez vsakih posvetovanj z gospodarstvom in ustvarjajo s tem situacijo negotovih pa tudi različnih pogojev gospodarjenja in s tem ovirajo samoupravno sprejete in začrtane programe proizvajalcev.
Naš generalni direktor je nadalje poudaril, da si je Gorenje s svojim dosedanjim razvojem začrtalo jasno perspektivo in je tudi sposobno, da ta razvojni program uresniči. Perspektivni plan razvoja do leta 1978 je bil sprejet, statutarna ureditev integriranega podjetja že danes odraža duh in smisel ustavnih amandmajev in smo na tem, da v kratkem tudi interno organizacijo prilagodimo ustavnim spremembam. Ob tem mora imeti upravljalec jasno sliko o problemih gospodarskega položaja in sistema, da lahko sprejema ustrezne in gospodarsko utemeljene odločitve. Odgovornost direktorja do kolektiva postaja v tako poglobljenem samoupravnem sistemu še večja, ker ni le sopred-lagatelj raznih ukrepov in sklepov, ampak tudi zadolžen za njihovo izvajanje. Zato se čuti dolžnega, da kolektiv obvesti, da so postali nekateri problemi tako pereči, da ne more več dati zagotovila, da se bo sprejeti program lahko uresničeval.
V	zvezi s tem je generalni direktor navedel vrsto konkretnih problemov, od katerih bistvene kratko povzemamo.
Tako je zelo pereč problem odobrena višina GDK (GDK = generalna devizna kvota: to je tisti delež od z lastnim izvozom ustvarjenih deviznih sredstev, ki ga podjetje lahko uporabi za nabavo proizvodnih materialov). V tem pogledu
so bili v zelo kratkem razdobju bistveno menjani predpisi, na podlagi katerih smo svoj program načrtovali in se je z zmanjšanjem odobrenega deleža za več milijard deviznih din zmanjšala tudi možnost nabaviti proizvodni material. Pri tem pa je zlasti značilno, da imajo posamezna podjetja v isti panogi popolnoma različne deleže, tako posamezni tudi 109% (torej lahko uvozi več proizvodnega materiala, kot pa ustvari izvoza), medtem, ko je na primer imelo Gorenje ta delež le v višini 73 %. To ni stvar predpisa, ampak njegovega izvajanja. Še vedno se jemljejo kriteriji iz leta 1966, čeprav so se razmere od takrat bistveno spremenile in je danes Gorenje s skoraj 13 milij. dolarjev ustvarjenega izvoza na konvertibilna področja (ki smo ga v I. tromesečju letošnjega leta še uspešno povečevali) pomemben izvoznik tudi v Jugoslovanskem merilu. Z vsem tem pa je ogrožena realizacija sprejetega proizvodnega programa.
Ukrep o zamrznitvi cen je gotovo bil potreben in mu v Gorenju nismo nikoli nasprotovali. Ne razumemo pa nelogičnosti v njegovem izvajanju, ki jih pristojni organi niso reševali in na podane vloge sploh niso dali odgovora. Tako prodaja tovarna v Muti poljedelsko orodje (lopate, motike, vile itd.), s katerim se založijo trgovine zaradi sezonskega značaja prodaje, vedno le spomladi. Za prodajo tega orodja je v letu 1971 Muta dobila odobrene cene, kljub temu pa jih ni mogla uveljaviti in je bila prisiljena prodajati te izdelke po cenah iz predlanskega leta, ker trgovina v novembru 1971 v večini primerov še ni imela tega orodja na zalogi. Po odobrenih cenah, ki so bile del njenega finančnega plana za leto 1971, je lahko prodajala izdelke le tistim trgovinam, ki so si slučajno zalogo ustvarile že v novembru. Tako je morala odpisati ca. 80 milij. S-din, kar pomeni za ta kolektiv mnogo. Problem pa je tudi pri Gorenju, ker novih proizvodov (5 tipov pralnih strojev), v katerih razvoj smo vložili mnogo dela, od raziskave trga, preko dela razvojnih inženirjev, pa vse do priprave orodij pa do organizacije redne proizvodnje, ne moremo prodajati, ker jih dne 26. novembra trgovina še ni imela na zalogi.
Pri izvozu na vzhod nismo v enakem položaju. Različno se odobravajo izvozna dovoljenja, carinske olajšave, in podobno. Vse to pa nam ovira plasman na vzhodni trg.
Nadaljnji primer je pločevina. Uvoz se ne dovoli, domači dobavitelji pa so neredni, dobavijo eno dimenzijo pločevine, drugo pa ne, eno spomladi, drugo šele jeseni, mi pa seveda ne moremo proizvajati za nazaj.
Poglejmo še primer naše tovarne malih gospodinjskih aparatov v Nazarju! Tu delamo 90% pa celo do 95% za izvoz, to je za zahodnonemško podjetje Krups.
Male gospodinjske aparate proizvajamo po Krupsovi licenci. Krups nam je posodil svoja orodja. Noče pa nam to orodje prodati, ker to ni v njegovem interesu.
Od nas pa naši organi zahtevajo, naj to orodje uvozimo (torej odkupimo), ali pa pošljemo nazaj. Z drugimi besedami, tovarno zapremo.
Kako bomo orodje uvozili, to je odkupili, če ga Krups noče prodati?!
Mi bi lahko konstruirali novo, spremenjeno orodje. Toda v tem primeru Krups ni več kupec naših proizvodov. Zdaj pa odkupi 90 do 95 % naše proizvodnje malih gospodinjskih aparatov.
Pristojni organi problema ne rešijo. Od nas zahtevajo nemogoče: Orodje odkupiti ali pa poslati nazaj...
Uspešno potekajoča sanacija »Severa« je pod vprašanjem, ker banka naenkrat noče več izpolnjevati sprejetih in podpisanih obveznosti. Pravi, da tega ne more zaradi »višje sile«. V proizvodnji pa takih izgovorov ni.
Naše podjetje je že preveliko, da bi se brez težav prilagajalo številnim spremembam predpisov. Dokler smo bili obrtna delavnica, to ni bilo težko. Prestrojili smo se lahko med malico in že delali v skladu z novo smernico. Toda sedaj smo vezani na kooperante. Vezani smo tudi na zunanje poslovne partnerje. Ti sklepajo pogodbe na daljša razdobja in niso voljni spreminjati pogojev. Tako ima industrijsko podjetje pri svojem poslovanju ravno zaradi hitrega menjavanja predpisov izredne težave tako pri delu in poslovanju nasploh, kot pri kratkoročnem in daljnoročnem planiranju dela.
Kakšno stališče je zavzel delavski svet enote Gorenje?
Delavski svet enote Gorenje je na seji dne 4. 4. 1972 obravnaval prošnjo generalnega direktorja Ivana Atelška, da se ga razreši s položaja generalnega direktorja.
V	skrajšani obliki lahko takole opišemo stališče delavskega sveta:
Generalnega direktorja, tov. Ivana Atelška razumemo. Vemo, da on, kot generalni direktor gotovo najbolj občuti opisane težave. Toda vsi poznamo njegove moralno-politič-ne in strokovne kvalitete. Vsi vemo kako visoko stopnjo zaupanja ima pri našem delovnem kolektivu. Prav njegovo delo bo tudi v bodoče predstavljalo našemu kolektivu garancijo, da bomo skupno prebrodili te težave in gospodarili tako uspešno kot do sedaj. Kot samoupravni organ pa se delavski svet obvezuje, da bo posredoval pri administrativnih in upravnih organih, da bi se bistvene pomanjkljivosti, ki industriji povzročajo največ težav, čim prej odstranile.
V	interesu delovnega kolektiva naš delavski svet ni in ne bo dal razrešnice generalnemu direktorju.
11. aprila bo o tem razpravljal Centralni delavski svet. Že zdaj pa so v posameznih enotah to vprašanje proučili kolektivni in individualni organi upravljanja in so prvi odmevi že tu. Iz njih vidimo, da so tudi v drugih enotah (Sever, Muta, Lesna, Fecro) zavzeli enako stališče, kot naš delavski svet.
V	vseh enotah je jasno izražena zahteva, da tov. Ivan Atelšek še naprej ostane generalni direktor. Povsod poudarjajo, naj si delovni kolektivi združenega podjetja Gorenje prizadevajo izpolniti željo generalnega direktorja, ki je apeliral na člane kolektiva, da naj delo teče normalno naprej.
POVIŠANJE OSEBNIH DOHODKOV MATERIALNO NAJBOLJ OGROŽENIM
V letu 1971 je porast cen v Jugoslaviji znašal 15,6 %. Temu primerno so se povečali tudi življenjski stroški. Da bi zaščitili delavca z najnižjimi dohodki, te namreč podražitve najbolj prizadenejo, je delavski svet enote Velenje na predlog strokovnih služb sklenil, da se povečajo osebni dohodki tistim delavcem, ki jih je porast cen najbolj prizadel. Povečanje bo znašalo 72,00 din neto na mesec za grupe dela od 26 do 30 in 36,00 din za 25. grupo.
Naslednja preglednica pove, kolikim članom kolektiva se bodo povečali osebni dohodki in koliko bo to znašalo za tovarno. Podatki so glede na stanje zaposlenih 29. 2. 1972.
Grupa dela	Staro število	Novo točk	Povečanje v %	Število delavcev
25	380	390	2,6	192
26	360	380	5,5	162
27	350	370	5,6	573
28	340	360	5,8	110
29	330	350	6,0	573
30	320	340	6,2	1066
Skupaj	2676
Pri 2484 delavcih (to je od 30. do 25. grupe) se bo mesečno pri 100% doseganju norme in 184 urah dela na mesec, povečal osebni dohodek za 72,00 din, pri 192 delavcih pa za 36,00 din mesečno. Povišanje pa bo zajelo več kot polovico našega kolektiva, ki šteje okrog 5000 za-
poslenih. Skupno bo to povečanje v masi osebnih dohodkov pomenilo 266.000 din bruto na mesec ali 3.188,900 din na leto.
S tem povečanjem se bo za normalni delovni čas in normalni delovni učinek (100% doseganje norm pri 184 urah na mesec) povečal minimalni osebni dohodek v tovarni od 1.152,00 din na 1.224,00 din mesečno. To bi pomenilo 6,2 % več kot doslej. Skupni znesek mesečnega izplačila se bo zaradi tega razloga dvignil za 2,3 %, za toliko se bo torej dvignilo tudi povprečje osebnega dohodka na zaposlenega, ki je v mesecu februarju znašalo 1.712,50 din.
Sklep delavskega sveta je razumeti kot neposredni socialni ukrep v prid najbolj prizadetim socialnim kategorijam. Res, da povečanje življenjskih stroškov prizadene vse zaposlene. Najtežje pa seveda prizadene tiste, katerih dohodek je najnižji in ki ga ne morejo več prerazdeljevati, da bi si nakupili najnujnejše življenjske potrebščine. Gre tedaj za prerazporeditev osebnih dohodkov, v korist delavcev z najnižjimi dohodki, ker se osebni dohodki v osnovi povišajo samo njim, ne pa tudi tistim z višjimi dohodki. Od naših, s skupnim delom doseženih rezultatov, boljše produktivnosti, boljše štednje z materialom, itd. pa bo seveda odvisno, kako bomo dosegali sredstva za osebne dohodke vsi skupaj in kakšna bo vsak mesec vrednost točke.
Ne gre za uravnilovko, ampak za ukrep, ki naj prepreči, da bi v našem, sicer uspešnem podjetju, imeli delavce, katerih življenjski standard bi bil na meji socialne sigurnosti. Naš čut za solidarnost tega ne sme dopustiti in sklep našega delavskega sveta je to potrdil.
ŠE OBVESTILO O VILI HERBERSTEIN
V Velenju in drugje se širijo zlonamerne govorice o ogromnih denarnih sredstvih, ki da so bila porabljena za popravilo in obnovitev vile Herberstein. Širijo se govorice o milijardi pa celo o dveh in pol milijarde starih dinarjev stroškov.
Da bi člani kolektiva lahko pravilno pojasnili različna resna ali zlonamerna vprašanja, vas obveščamo, kakšni so bili stroški:
Po knjigovodskih podatkih znašajo stroški za popravilo in obnovitev Herbersteina 366 milijonov starih dinarjev (za-
okroženo). Vse v mejah sredstev predvidenih s sklepom delavskega sveta, ko je le-ta sprejel sklep o obnovitvi Herbersteina.
Naj bodo govorice kakršnekoli, obveljalo bo eno: Naša odločitev, da obnovimo Herberstein in s tem doprinesemo prispevek k turističnemu razvoju kraja, je v veliki meri dosežena. Smatramo, da smo kraju v katerem živimo, s tem prispevali lep delež.
Zavist je vedno bila in bo!
Tisk: aero celje