LETNIK XVII., ST. 31 (802) / TRST, GORICA ČETRTEK, 30. AVGUSTA 2012 www.noviglas.eu SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA NOVI CENA 1 EVRO UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY WM NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 Uvodnik IgorGregori Kaj Trst sploh je? Vfečkrat je bilo slišati, da se tržaška duša otepa sprememb, takih ali drugačnih novosti, ki bi lahko vnesle neko svežino v kolesje utečenih navad. Tovrstna razmišljanja se še kako ojačijo v poletnih mesecih, ko vročina odpiha spomin na tradicionalno in mestoma zoprno burjo (zlasti letošnjo) ter sprejme s svojim zatohlim objemom kar lepe množice turistov z raznih koncev in krajev Evrope. Ko se tržaški domačin odpravi vzdolž Korza Italija in preko Borznega trga dospe do Velikega trga, se mu zdi podatek o povečanju števila turističnih enot več kot očiten. Ta težnja se je v letih okrepila tudi zaradi postanka prekooceanskih potniških velikank: med jeziki, ki se takrat razlegajo v mestnem osrčju, gre tako zaznati angleščino, tudi francoščino in ruščino. Vselej pa je slišati zlasti nemščino: kako naj bi bilo drugače! Spomin na Trst iz avstro-ogrskih časov najbrž še danes očara avstrijske goste, ki ob svojem prihodu še vedno mislijo ali, bolje, upajo, da zalivsko mesto še naprej ohranja živ spomin na stare slavne čase in čuva svoje tedanje poslanstvo: da je skratka še vedno okno v svet nečesa... Te sanje, ki jih nedvomno še danes držijo pri življenju številni objekti cesarskega obdobja, se pa razvodenijo v melanholiji preživetega, predvsem pa pozabljenega. Daleč od tega, da bi moral Trst hraniti svojo preteklost kot svetinjo vse do meje idolatrije: kdor preveč živi v preteklosti, težko snuje svoj vsakdan in mukoma načrtuje svojo prihodnost. Je pa res, da je po vključitvi v italijansko državno strukturo po prvi svetovni vojni, predvsem pa v času republiške obmejne politike zadnjih šestdesetih let Trst sunkovito izgubil svojo geostrateško specifiko, zgodovinsko identiteto in kulturno težo. V takem meglenem vsakdanu neka izostrena turistična ponudba ni imela pravšnje podlage, s katero bi nagovorila vedno večje število turistov, ki se ob svojem prihodu najbrž sprašujejo, kaj Trst sploh je. Ali naj v njem občudujejo ostanke slavnega pristaniškega emporija, ali naj se ob vhodu v Mi-ramarski grad zasanjeno zatopijo v plemiško melodramo nekdanjih graščakov, ali naj z zunanjega bastijona gradu sv. Justa poveličujejo dejansko lepoto videnega? Tako početje veliki večini obiskovalcev najbrž tudi zadostuje, neka prepričljivejša turistična politika, ki bi mrežno vzporejala prevetren odnos do svoje preteklosti s predrugačenim odnosom do svojega zaledja, bi nedvomno povečala privlačnost znamke Trst. Verjetno je ravno v tej navezi med mestom in okolico (vsaj bližnjo, Bog ne daj čezmejno, če časi še niso prikladni...) mogoče dodatno unovčiti potencial ne samo turistične, ampak splošnejše območne gospodarske ponudbe. Težko si je namreč predstavljati, da bi bila edina možna nositeljica razvojnega načrta Trsta taka infrastrukturna politika, ki bi zaradi svoje invazivne narave dejansko razvrednotila področje celotne pokrajine. S kakšno promocijo naj se predstavi in po kakšnih smernicah naj se razvije vinarska in splošnejša agroživilska dejavnost v Bregu in na Krasu prav v luči danes tako perspektivnega ekoturizma, če nad njo pretita načrta gradnje uplinjevalnika v Žavljah (in morda tudi sredi zaliva) in hitre železnice 5. koridorja z devetkilometrskim tunelom pod območjem devinsko-nabrežinske občine? Tako očitno protislovje sili v prepričanje, da napredek morda ponuja svoje najžlahtnejše sadove, če je človek zmožen seštevka znosnega ravnotežja med danostjo okolja in njegovo dušo, čeprav danes še spečo. Foto M. Maver dvatisočdvanajst 47. ŠTUDIJSKI DNEVI Park Finžgarjevega doma - Opčine (TS) Dunajska cesta 35 netek. 31. avgusta 2012 ob 16.30: Roberto Battelli, Rudi Vouk, Damijan Terpin MANJŠINA IN ZAJAMČENO POLITIČNO ZASTOPSTVO ob 21. url bo na prireditvenem prostoru koncert zbora ALFA IN OMEGA Z INSTRUMENTALISTI sobota. 1. septembra 2012 ob 16.30: dr. Lučka Kajfež Bogataj PLANETARNE MEJE - OVIRA ZA RAST, IZZIV ZA RAZVOJ nedelia. 2. septembra 2012 ob 10. uri: dr. Branko Klun NEMIR SPRAŠEVANJA. TEMELJNA DUHOVNOST IN RELIGIJA ob 16. uri: prof. dr. Žiga Turk PRETEKLOSTI NAVIDEZNE RESNIČNOSTI. KONSTRUKCIJE SLOVENSKIH RESNIČNOSTI V nedeljo, 2. septembra, ob 9. uri bo za udeležence Drage sv. maša, ki jo bo daroval škofov vikar za slovenske vernike Anton Bedenčič V nedeljo popoldne ob 16. uri bo prva podelitev nagrade Jožeta Peterlina DSI - Ul. Donizetti 3 - 34133 Trst (Italija) tel. +39 040 370846 - faks +39 040 633307, el. naslov: redakcija@mladika.com Našemu velikemu slovenskemu rojaku BORISU PAHORJU iskrene čestitke SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ Mednarodno priznani in nam tako dragoceni tržaški pisatelj Boris Pahor je v nedeljo, 26. avgusta, praznoval častitljivih 99 let. Na ploščadi TPK Sirena v Barkovljah je dan kasneje srečal stoterico prijateljev in bralcev, ki so ga počastili s toplo bližino in iskrenostjo. Ob radostni in vedoželjni publiki je Pahorja pozdravilo še zahajajoče sonce, tako veliko in rdeče, ko se je skrilo za horizontom Tržaškega zaliva. V torek so njegovi 99-letnici čestitali še v ljubljanski knjigarni Konzorcij. Nadvsem uspeli večer, ki sta ga priredili Tržaška knjigarna in Založba Mladika, so ob Pahorjevem prihodu odprli barkovljanski pevci pod vodstvom Aleksandre Pertot. Pevsko voščilo je oplemenitila Vrabčeva Zdravljica, ki je ob morskem bregu odmevala polno in široko, kot da bi jo morski veter ponesel od Milj do Tržiča. Naš zvezdnik, tako ga je pozdravila ganjena upraviteljica Tržaške knjigarne Ilde Košuta, se je nato posvetil pogovoru z urednico Mladike Nadio Roncelli. Življenjske energije in modrosti, pa tudi hudomušnosti mu ne manjka. Spregovorila sta o številnih vprašanjih in biografskih dogodkih pod vezno nitjo morja, ki človeku odpira miselna obzorja in pušča eksistencialno svobodo. /stran Z Jernej Šček 99 poletij klenega pisatelja Boris Pahor je praznoval v družbi bralcev 100. obletnica rojstva S1. strani Boris Pahor je praznoval ••• “Zakon 38/01 je potrebno izboljšati” Stoka je posegel za rešitev zamude pri prispevkih Morje v večnem dialogu z zemljo, torej tudi s hribi (na Triglav se je povzpel že 16-krat!), oboje pa je del fascinantnega univerzu-ma narave, ki človeku ne da spati. Panteističnih razmišljanj Pahor ni skrival, saj ga še vedno motivira misterij sveta, v katerem je vse božansko. Pred to neskončno, večno silo te je najprej strah, potem pa nastopi občutek ujetosti, tiste lahke in sladke ujetosti v nedosegljivo, a opojno zgodbo sveta. Izzivalno je potrkal po ljubljan- ski duši, ki še vedno nima dovolj posluha za Slovence na robu narodnega območja, nam pa ne manjka odprtosti, temveč narodne zavesti. "Nismo tako majhni, da ne bi zmogli več", pravi, ko komentira problematiko identitete in kulturne produkcije, ki jo lahko primerjamo velikim svetovnim nacijam. Zaustavil se je ob globalizaciji, ki na srečo ni homogenizirala sveta, saj so kulturne variacije preživele njene težnje po poenotenju. "Ce bi bili vsi enaki, bi bil dolgčas", je prepričan. Ob tovrstnih "vsakdanjih" izjavah je tržaški pisatelj dodajal misli velikih piscev, filozofov, manjkali niso niti zdravniški nasveti. Boris Pahor je spet presenetil z globokim razmišljanjem človeka, ki "opazuje" detajle in "vidi" celovito sliko. Sonce je uprizorilo žareč zaton, ravno v pravem času za zdravico in prijateljske pozdrave. Veselje bralcev je bilo tokrat slastno, saj je pisatelj Pahor podpisal izvode sveže izdane knjige z naslovom Knjiga o Radi, ki je bogata zbirka dnevniških zapisov o petdesetletnem skupnem življenju z ženo Radoslavo Premrl. Bog Vas živi, spoštovani Boris Pahor! Ob skorajšnjem začetku šolskega leta Novi-stari ravnatelji naših šol Pred novim šolskim letom, ki se bo pričelo v kratkem, je bila vrsta ugibanj o novih imenovanjih. Pred dnevi so sporočili, da v vrstah ravnateljev šol s slovenskim učnim jezikom na Goriškem ni nobenih sprememb, ostajajo torej tri dosedanje ravnateljice, medtem ko je na Tržaškem prišlo do sprememb in tudi novosti. V navzočnosti deželne ravnateljice Daniele Beltrame so minuli teden v Trstu podelili ravnateljska mesta zmagovalcem nedavnega natečaja za ravnatelje. Primož Strani bo 1. septembra postal ravnatelj Izobraževalnega zavoda Jožefa Stefana, Carolina Visentin pa bo v novem šolskem letu 2012/2013 vodila Večstopenjsko šolo Vladimirja Bartola pri Sv. Ivanu. Ravnateljica Ksenija Dobrila, ki je vodila šolo v Dolini, se je upokojila. Večstopenjsko šolo pri Sv. Jakobu bo vodil dosedanji ravnatelj Marijan Kravos, ravnatelje pa so dobile tri nove večstopenjske šole na Opčinah, v Nabrežini in Dolini: Večstopenjsko šolo na Opčinah bo vodila Marina Castellani, do sedaj je bila na Opčinah, Večstopenjsko šolo v Nabrežini bo vodil Marko Jarc, ravnateljica Večstopenjske šole v Dolini pa bo Fiorella Benčič. Novo ravnateljico bodo imeli tudi na Humanističnem in družbeno-ekonomskem liceju Antona Martina Slomška, to bo Fulvia Premolin, medtem ko bosta Loredana Guštin in Milena Padovan ravnateljici Liceja Franceta Prešerna ter Tehniškega zavoda Žige Zoisa. Reforma pokrajin v FJk Zaskrbljenost Slovenske skupnosti Vladni zakonski dekret, ki uvaja vrsto varčevalnih ukrepov, zadeva tudi prihodnost pokrajin. Na podlagi določil italijanske vlade naj bi bile ukinjene vse tiste pokrajine, ki ne dosegajo določenih kriterijev glede prebivalstva oziroma ozemlja. Posledica tega je izginotje manjših pokrajin oziroma njihova združitev z večjimi enotami. Med take pokrajine spadata tudi Pokrajini Trst in Gorica, kjer prebivajo Slovenci, ki imajo v izvoljenih organih kar precej predstavnikov. Dežela Furlanija Julijska krajina ima statutarno avtonomijo in torej glede reforme pokrajin lahko odloča sama. Glede na aktualnost problematike je tudi na deželni ravni stekla razprava glede prihodnjega ustroja. Deželni svet FJk je ustanovil posebno komisijo, ki mora do konca septembra predlagati možne rešitve, in v tem času potekajo avdicije raznih pokrajinskih organizacij, združenj in ustanov. Stranka Slovenska skupnost je zaradi reforme pokrajin zelo zaskrbljena. Pokrajine pred- stavljajo pomemben organ, ki koordinira delovanje predvsem manjših občin in zagotavlja pomembne usluge, obenem pa imamo Slovenci prav na pokrajinah pomembno predstavniško vlogo. Ta vloga sicer ni nikjer zakonsko zagotovljena, kljub temu pa je pomemben dejavnik za uveljavljanje pravic slovenske narodne skupnosti. Slovenska stranka meni, da je potrebno glede tega imeti čim bolj dodelano in utemeljeno politično stališče glede prihodnosti pokrajin v deželi FJk. Deželni svetnik SSk Igor Gabrovec Poseg pri odbornici Savino Deželna uprava v tem trenutku še ni v stanju, da bi v obliki preduj ma vnaprej izplačala državne prispevke slovenskim organizacijam in ustanovam, saj rimska vlada do danes še vedno ni namenila oz. obvezala (it. fondi impegnati) sredstev. Pravzaprav ni niti še znan točen obseg sredstev, saj nad vsem visi meč proračunskih rezov. To pomeni, da Dežela kljub po- sebni normi, ki jo je na predlog Gabrovca in Kocijančiča Deželni svet vključil v rebalans, nima pravno-proračunske opore in utemeljitve, da lahko vnaprej izplača pričakovana sredstva. Tako je pred kratkim deželna odbornica Sandra Savino osebno razložila deželnemu svetniku SSk Igorju Gabrovcu, ki jo je prosil za pojasnila glede zamud pri izplačevanju prispevkov. Gabrovec je Povejmo na glas Savinovi prikazal hudo stanje v organizacijah in ustanovah slovenske narodne skupnosti, ki že osmi mesec čakajo na sredstva za tekoče finančno leto. Odbornica za proračun v Tondovi vladi je tudi zagotovila, da so iz deželne palače že posegli v Rimu, saj se zavedajo, da vladne zamude, negotovosti in počasnost vsestransko oškodujejo delovanje pomembnih ustanov. "Pomembno in potrebno je, da kljub počitniškemu času z vseh strani pritisnemo na italijansko vlado, da odmrzne zakonsko predvidena sredstva in da jih, po možnosti, mimogrede ne oklesti... " pravi deželni svetnik Gabrovec. Slovenski kulturni dom v Reziji Slovenci so iz njega izključeni! Slovencem v Reziji preti huda krivica. Občina Rezija je domačemu slovenskemu društvu sporočila, da jim ne bo več obnovila pogodbe za upravljanje kulturnega doma "Te rozajanske kul-turske hiše". Glede na sporno obnašanje sedanje občinske uprave do izvajanja zaščitne zakonodaje je sedaj velika nevarnost, da bo upravljanje kulturnega doma poverjeno tistim, ki v Reziji podpihujejo protislovensko ozračje. Novico je objavil beneški štirinajstdnevnik Dom na svoji spletni strani, kjer navaja tudi izjavo predsednice slovenskega društva rezijanske folklorne skupine Pamele Pielich, ki je zelo zaskrbljena nad namero občine in župana Sergija Chineseja. V Domu je tudi navedeno, da je bil kulturni dom zgrajen s po- močjo Republike Slovenije kot pomoč po potresu leta 1976. Od takrat je kulturno hišo vedno upravljalo društvo Ro-zajanski dum in nikoli ni bilo CULTURALE Rozajanska kulturska hii.i okoli tega posebnih težav. V zadnjih letih pa stalno narašča neupravičena nestrpnost. Slovenska skupnost odločno obsoja tako ravnanje sedanje občinske uprave v Reziji, ki stalno deluje proti priznanju, da je dolina Rezija prostor, kjer živi avtohtono slovensko prebivalstvo. Ta avtohtonost je bila večkrat tudi znanstveno dokazana in občina Rezija spada med tiste javne uprave, ki so na seznamu občin, kjer se izvaja zaščitna zakonodaja na podlagi zakona 38/01. Zato je treba hitro poseči na vseh političnih in institucionalnih ravneh, da se krivična namera prepreči in da rezijanska kulturna hiša postane prostor mirnega sožitja med avtohtonimi identitetami. To je tudi edino zagotovilo za uspešen razvoj takega posebnega ozemlja, kot je dolina Rezija. Draga 2012 ali odgovorno Letošnji že 47. študijski dnevi Draga so si za osrednji namen razmišljanj izbrali motto "Vprihodnost z odgovornostjo". Na prvi pogled bi se zdelo, da bo prireditev postregla z nizanjem visokodonečih izjav o velikih prihodnjih načrtih, vendar temu ni tako. Velik poudarek je namenjen preteklosti, iz katere pač prihajamo na poti proti pogostoma zamegljenim novim obzorjem. Gre torej za dobro premišljeno zasnovo, ki ne bo iskala lahkih in s tem površnih odgovorov. Razmerje med preteklostjo in prihodnostjo je vsekakor delikatno, pri čemer je preteklost neke vrste dediščina, ki v dobrem in slabem pogojuje naša sedanja in prihodnja stremljenja. O tem bo spregovorila dr. Lučka Kajfež Bogataj, ki bovpreda-vanju z naslovom "Planetarne meje - ovira za rast, izziv za razvoj" osvetlila ekološki problem izkoriščanja naravnih dobrin vse tja do nevarnih podnebnih sprememb. Dediščina preteklosti je na tem področju zelo težka, kjer bi se morali vprašati, kako leta in leta nismo hoteli poslušati strokovnjakov, ki so opozarjali na poškodbe v naravi. Raje smo pritrjevali tistim izvedencem, ki so trdili, da problema ni, najbrž v službi trenutne politike. Dr. Branko Klun v razmišljanju z naslovom "Nemir spraševanja. Temeljna duhovnost in religija" odpira pomembno vprašanje, ali je naša duhovnost res pravilno zastavljena in ali ni preveč oddaljena od človeka in njegovih dnevnih težav, ki ostajajo nerazrešene in s tem obremenjujoče. Tudi tukaj z odgovornostjo v prihodnost - nujno za človeka je duhovnost preteklosti preseči, jo narediti bolj uporabno in s tem odrešilno. Dobesedno pa se bo z dvoreznostjo preteklosti soočil prof. dr. Žiga Turk, slovenski minister za šolstvo in kulturo. V razmišljanju z naslovom "Preteklost navidezne resničnosti. Konstrukcije slovenskih resničnosti" bo osvetlil naravo predvsem slovenskega odnosa do preteklosti. Preteklost si bolj ali manj urejamo po svoji meri in duhu in tako je podob te preteklosti več, odvisno od zgodbe vsake slovenske izkušnje posebej. Takšno razumevanje preteklosti, ki bi bilo zares koristno za prihodnost, gotovo ni kar pri roki, kajti kaj imamo od preteklosti, če pa nam tale ne daje dovolj spodbud za naprej. Več kot jasno je, da če nas preteklost predvsem obremenjuje, potiska našo sedanjost v utesnjenost in nam hromi krila za prihodnje načrte. In slednjič, oziroma na prvi dan Drage, se bodo Roberto Battelli, Rudi Vouk in Damijan Terpin pod naslovom “Manjšina in zajamčeno politično zastopstvo" spraševali, zakaj slovenska manjšina v Avstriji in Italiji še sedaj nima zajamčenega zastopstva, medtem ko Slovenija to omogoča italijanski in madžarski manjšini. In kje je tu odgovornost? Težko bo kdo trdil, da na strani manjšine, še teže pokazal pot, kako naj si naša manjšina zajamčeno zastopstvo izbori. Letošnja prireditev je posvečena 100-let-nici rojstva prof. Jožeta Peterlina. Janez Povše njihovih družin. Poziv gre torej pristojnim deželnim javnim upraviteljem in političnim predstavnikom, da se zavzamejo za čimprejšnjo razrešitev sedanjega kritičnega stanja in zagotovijo slovenskim organizacijam mirno nadaljevanje dela. Svet slovenskih organizacij, ob upoštevanju nastale situacije, ugotavlja, da je še enkrat dokazano vprašljivo zakonsko besedilo zaščitnega zakona 38/01, ki nima jasnih določil, kar se najbolj pozna pri financiranju slovenske narodne skupnosti. Upravičeno je torej, da pride čim prej do konkretnih predlogov za spremembe zaščitnega zakona, ki bi v njegovo besedilo vnesle točne kriterije, zneske in roke, tako da bi se enkrat za vselej sistemsko uredila finančno plat, na kateri sloni delo slovenske civilne družbe. Omenjene točke so bile predmet daljšega pogovora, ki ga je deželni predsednik SSO Drago Štoka imel tudi s poslancem v italijanskem parlamentu in deželnim koordinatorjem Ljudstva svobode Isidorom Gottar-dom. Poslanec Gottardo je omenjeno kritično situacijo glede financiranja slovenske organiziranosti sprejel v vednost in Štoki obljubil takojšnje posredovanje tako na deželni kot na državni ravni". Predsednik Drago Štoka se je zavzel, da bo v kratkem posredoval tudi pri drugih upravnih in političnih predstavnikih, da se zadeva glede državnih finančnih prispevkov čim prej pozitivno reši. Kot piše v tiskovnem sporočilu Sveta slovenskih organizacij z dne 10. avgusta, pomeni zavlačevanje z izplačilom finančnih prispevkov slovenski narodni skupnosti v Italiji "hud udarec slovenskim ustanovam, organizacijam in društvom, ki skrbijo za ohranjanje narodne identitete, jezika in kulture". Vse to delo pomenljivo učinkuje na vso deželno stvarnost, ki svojo upravno avtonomijo utemeljuje prav s prisotnostjo narodnih in jezikovnih skupnosti. "Svet slovenskih organizacij je zato prepričan, da so take zamude, ki se iz leta v leto ponavljajo, škodljive in krivične do vseh, še posebno pa do uslužbencev in tmm:\ Sergij Pahor ob začetku 47. Študijskih dni Draga "Naše misli, uprte v prihodnost" Pred nami so 47. Študijski dnevi Draga, ki se bodo začeli v parku Finžgarjeve-ga doma v petek, 31. avgusta, končali pa na istem prizorišču v nedeljo, 2. septembra. Da bi se zazrli v bogato preteklost tega foruma in da bi izvedeli kaj več o letošnji izvedbi, smo se pogovorili s predsednikom Društva slovenskih izobražencev Sergijem Pahorjem, osrednjim koordinatorjem Študijskih dnevov. Večdesetletna pot Študijskih dnevov Draga se je ujemala z različnimi mejniki bodisi slovenske narodne skupnosti v Italiji bodisi življenja rojakov v matični domovini. Kateri so bili ti mejniki in kako se je Draga nanje odzivala? V skoraj petdesetletnem obdobju zgodovine Drage je manjšina doživela kar nekaj dogodkov, ki veljajo za mejnike, a so po večini malo ali le delno vplivali na življenje naše skupnosti. Osimski sporazum je samo zakoličil meje, razpad Jugoslavije je omogočil demokratizacijo in osamosvojitev Slovenije, ki je od vsega začetka postavila na isto raven različne komponente manjšine, zaščitni zakon, na katerega je italijanska politika pristala z večdesetletno zamudo, je sicer priznal enakovredno manjšinstvo Benečanom in Rezijanom, za druge po pomeni ze- lo skromno pridobitev, njegovi bistveni elementi se šele zdaj mukoma uresničujejo; še najbolj je v našem dogajanju odmeval propad tako imenovanega družbenega gospodarstva, ki je poleg objektivne materialne škode vendarle v precejšnji meri uravnovesil politična razmerja v obeh taborih, na katera se manjšina še vedno ločuje. Draga se nobenega od teh mejnih problemov ali dogodkovni lotila posebej, vendar je od vsega začetka namenjala veliko pozornost uveljavitvi manjšinskih pravic, demokratizaciji matice, uresničevanju Drugega vatikanskega koncila... Kakšno poslanstvo pa ima danes Draga v vseslovenskem merilu in v manjšinskem okolju? Nimam rad mitov, zato tudi nerad povzdigujem delo, ki ga je Draga opravila doslej v našem in širšem prostoru. Nastala je skoraj pred pol stoletja kot slovensko srečanje, pobuda za izmenjavo podatkov in mnenj in priložnost za glasno in svobodno razmišljanje o problemih, ki so zadevali Slovence doma in v svetu. Takrat ni bilo tako samoumevno, da lahko vsi ljudje govorijo brez "nagobčnikov". Iskali smo dialog, ki je odraz razvite civilne družbe. Podpirali smo tiste ljudi, ki so bili prepričani, da je demokracija potrebna vsaki razviti družbi, in obtožili so nas, da smo fašisti. Odveč je poudarjati, da se je od takrat mnogo spremenilo, toda do resničnega dialoga se Slovenci še nismo dokopali in prav tako je od nas še vedno predaleč sprava. To se pravi, da nekaj svojih nalog Draga še ni opravila, zato še naprej ostaja priložnost za vse, ki jim je pri srcu skupno dobro, čeprav je to za premnoge samo lepa fraza. Vse, karkoli naredijo ljudje, je za cinike samo zasledovanje lastne koristi. In cinizem med Slovenci zelo uspeva. Kako pa se bo Draga razvijala v prihodnje? Najbrž je usoda Študijskih dni vezana na usodo slovenske narodne skupnosti v Italiji: v kolikšni meri je to sploh res? Priznati moram, da bodo nekateri, ki so doslej pomagali voditi to zahtevno prireditev, morali kmalu prepustiti delo mlajšim silam, sam čutim to nujnost, zato si ne upam napovedovati, kako se bo Draga razvijala v prihodnje. Gotovo je vezana na usodo slovenske manjšine v Italiji. Nekaterim beseda “manjšina" ni všeč in radi poudarjajo, da smo skupnost. Meni se zdi, da take družbene ravni, ki ji pravimo skupnost, še nismo dosegli. Prihodnje “Drage" bi morale morda intenzivneje, kot smo to delali doslej, zasledovati cilje v korist novim rodovom in tistega, kar bodo naši potomci znali izražati v kulturi, umetnosti, politiki in verskem življenju, in to tudi v sodelovanju s pripadniki večinskega naroda in javnih institucij, a vendarle ob tesnejših in intenzivnih stikih z matičnim telesom. Ali je vam kot organizatorju in obenem spremljevalcu Drage ostala kakšna izmed iz- vedb Študijskih dnevov še posebej v spominu in v srcu? Za nami je 46 "Drag" in je zelo težko izluščiti eno, ki bi bila odmevnejša od ostalih. Ob tako vsestransko bogati preteklosti naših študijskih dni, ob toliko predavateljih in diskutantih in množici udeležencev (zborniki so zgovoren dokaz) so se doživetja nakopičila in nam že obremenjujejo spomin. Seveda je bi- lo posebno doživetje, ko smo se preselili na Opčine, na vrt Finž-garjevega doma, kjer so govorili Franček Križnik, Kazimir Humar in Boris Pahor. Nekateri so nam zamerili, da smo zapustili intimnejše in v naravo potopljeno okolje na obronkih doline Glinščice. Nekaj prvotnega čara je Draga sicer izgubila, to niso bili več "študijski dnevi" za manjšo skupino ljudi, postala je prireditev odprta vsem, ki je -kljub vsej zunanji skromnosti -široko odmevala v slovenskem prostoru ob pozornem spremljanju medijev. Takrat je vse zanimalo, kdo nastopa, kdo je prisoten, kdo diskutira in kdo se tudi s kom pogovarja. Bili so na delu mnogi fotografi in informatorji. Mi se pretiranega "zanimanja" nismo ustrašili in smo še naprej vabili med nas ljudi, ki so, deklarirani ali ne, veljali za disidente, a so se vsekakor bojevali za demokratizacijo javnega življenja v takratni, še jugoslovanski Sloveniji. Bolj kot organizatorji Drage zaslužijo vsi ti veliko priznanje za izkazani pogum. Nekaj več kot desetletje potem smo že doživeli uradni pozdrav prve slovenske demokratično izvoljene vlade Lojzeta Peterleta, ki ga je prinesel takratni minister za kulturo Andrej Capuder. Šotor, pod katerim je takrat prvič potekala naša prireditev, je bil tudi dokaz, da smo končno postali enakovredni tudi pri delit- vi pomoči, ki jo Slovenija namenja svojim manjšinam. Največjega moralnega zadoščenja pa smo bili deležni leta 2007na prosla- vi v Portorožu ob šestdesetletnici priključitve Primorske. Slavnostni govornik, predsednik vlade Janez Janša, je takrat izrekel Dragi in našemu društvu neponovljivo priznanje za vzdrževanje slovenske demokratične misli v hudih letih, ki so vodila do osamosvojitve Slovenije. Meni je bilo toplo pri srcu, ne prav naklonjeni mediji pa so ta pomembni dogodek prezrli in nihče nas ni vprašal, kako smo sprejeli ta nepričakovani poklon. Dogodek, ki je bil sprva v kraju Draga, nato pa v parku Finžgarjevega doma na Opčinah, je le sklepni del dolgega in zahtevnega organizacijskega procesa, ki ostaja večini obiskovalcev Drage nepoznan. Ali bi nam ga lahko vi kot predsednik Društva slovenskih izobražencev in osrednji snovalec Študijskih dni razkrili? Predavatelje iščemo vse leto, pozorni smo na ljudi, ki se pojavljajo v medijih ali uživajo poseben sloves v strokovnih krogih, prav pridejo tudi opozorila prijateljev ob njihovih spoznanjih, posvetujemo pa se tudi z ljudmi, ki so aktivni v slovenskem kulturnem prostoru. Zade- va se začenja konkretizirati v prvih mesecih leta, ko odpošljemo prva vabila. Vse se vedno ne razreši, kot bi mi želeli, in potem je treba iskati alternativne rešitve, dokler ne pridemo do pozitivnih odgovorov, ko postane tudi jasno, kakšna bo tema govora oziroma predavanja ali okrogle mize. Z gotovostjo lahko trdim, da ne dobivamo odklonilnih odgovorov, ampak naši časovni termini se ne dajo premikati in poredkoma se komu zgodi, da tudi sam ne more premakniti svojih obveznosti. Na katerem miselnem izhodišču temelji letošnja Draga? Kakor je zapisano v uvodni misli biltena letošnje 47. Drage, so naše misli obrnjene v prihodnost. To je sicer skoraj konstanta vseh dosedanjih Drag, tokrat pa je pogled naprej povezan z odgovornostjo, ker bo vsako naše sedanje dejanje imelo posledice jutri in še dlje. Odgovornost torej do sebe, ampak predvsem do tistih, ki bodo prišli za nami in nimajo nobene krivde, da bi morali prenašati posledice naše sedanje neodgovornosti. Ali bi nam lahko podrobneje predstavili program, seznam predavateljev in teme, ki jih bodo gostje obravnavali? 47. Draga se bo začela v petek, 31. avgusta, z okroglo mizo, namenjeno manjšinski problematiki, ki je aktualna za Slovence tako v Italiji kot v Avstriji. Pravzaprav bo namenjena vprašanju, ki se že desetletja pojavlja med nami, povzroča nesoglasja in polemike ter nas pušča nezadovoljne. Gre za vprašanje zajamčene izvolitve predstavnikov manjšine v izvoljene institucije. Slovenci v Italiji in Avstriji se za tako pravico, ki mora biti neodvisna od številčne moči manjšine, zaman potegujejo, italijanska manjšina v Sloveniji pa polno uživa to pravico od prvih parlamentarnih volitev. Podedovala jo je od federativne Jugoslavije. Da bi lahko primerjali stanje in zadevno zakonodajo, smo si omislili okroglo mizo z zastopniki vseh treh manjšin: za Italijane v Sloveniji bo govoril poslanec Roberto Battelli, za Slovence v Avstriji odvetnik Rudi Vouk, za Slovence v Italiji pa odvetnik Damijan Terpin. Sobotna tema Drage bo namenjena ekologiji. Predavateljica bo dr. Lučka Kajež Bogataj, znana strokovnjakinja na področju varstva narave, ki se že dolgo doma in v mednarodnih institucijah poteguje za bolj odgovorno družbo, ki bi morala zavreči nenehno gospodarsko rast kot nujnost sodobnega sveta. Klimatske spremembe, ki so v zadnjih letih vse bolj opazne, so močno opozorilo, da narava ne prenese pretiranega izkoriščanja, katerega povzročitelj je človek. Potrebni pa bodo popolnoma novi prijemi tako politične kot gospodarske narave. V nedeljo dopoldne bo po maši, ki jo bo za udeležence Drage daroval škofov vikar za slovenske vernike Tone Bedenčič, govoril prof. Branko Klun o temi Temeljna duhovnost in religija. Predavatelj, ki poučuje filozofijo na teološki fakulteti ljubljanske univerze, bo skušal odgovoriti na vprašanje, ali je sploh možna religioznost, ki ne temelji najprej v duhovnosti. Gre za eno glavnih vprašanj sodobne krize verskega življenja v svetu. Letošnjo Drago bo sklenil slovenski minister za šolstvo, kulturo in šport prof. dr. Žiga Turk. Priznani strokovnjak za informatiko bo govoril o svoji viziji prihodnosti razvoja slovenske družbe, ne da bi pozabil na preteklost, ki je postavila pogoje za sedanje razmere. Ketere pa bodo spremne pobude letošnje Drage? Spremna pobuda, ki bo odslej stalnica Drage, bo podelitev Peterlinove nagrade, ki je bila ustanovljena ob stoletnici rojstva Jožeta Peterlina. Omislili so si jo Slovenska prosveta, Društvo slovenskih izobražencev, Mladika, Radijski oder, Finžgarjev dom in Slovenski kulturni klub ob sodelovanju družine zaslužnega kulturnika in prosvetnega delavca, ki je bil v prvi povojni dobi močno zaslužen za obnovitev slovenskega šolstva na Tržaškem. Na noge je postavil Slovensko prosveto in uresničil številne pobude, ki še danes živijo in delujejo. S to nagrado hočejo omenjene ustanove nagraditi tiste, ki v duhu njegovih vrednot v ožjem in širšem slovenskem prostoru delajo za skupno dobro. Slovesna podelitev bo potekala v nedeljo, 2. septembra, popoldne tik pred zadnjim predavanjem. Takrat bomo tudi predstavili bogato ilustriran zbornik o Jožetu Peterlinu. Spremna prireditev, se pravi koncert znanih skupin, bo pod šotorom Drage že tretjič. Po Per-petuum Jazzile in Slovenskem oktetu prihaja v goste pod šotor zbor Alfa in Omega z jazz instrumentalisti, ki bodo s koncertom JAZZ SACRAL izvajali znana dela, ki zrcalijo luč krščanske duhovnosti. Koncert bo na prvi dan Drage, v petek, 31. avgusta, ob 21. uri. IG Ob praznovanju 100-letnice rojstva slovenskega kulturnega delavca Marij Maver o Peterlinovem zborniku in Peterlinovi nagradi Ob praznovanju 100. obletnice rojstva slovenskega kulturnega delavca Jožeta Peterlina na Tržaškem pripravljajo vrsto zanimivih pobud. Ob okrogli mizi Drage mladih, na kateri bodo 1. septembra ob 10. uri v Finžgarjevem domu na Opčinah spregovorili teolog Ivan Štuhec, novinar Ivo Jevnikar in mladi časnikar Andrej Černič, bo septembrsko dogajanje popestril Peterlinov festival. Vsak četrtek bodo na isti lokaciji angažirane ustanove, ki so živa dediščina njegovega življenjskega dela in nazorov, ter društva, ki so članice Slovenske prosvete. Urednik Mladike in predsednik Slovenske prosvete Marij Maver nam je predstavil še dve poglavji, ki se odpirata ob tej priložnosti. G. Maver, pri Mladiki boste kmalu izdali knjižno publika- cijo, namenjeno Jožetu Peterlinu. Na letošnji Dragi, in sicer v nedeljo popoldan, bomo predstavi- li Peterlinov zbornik. Ideja zanj se je porodila leta 1996 ob 30. obletnici smrti, ko smo na Donizettije- vi ulici v Trstu priredili simpozij v čast njegovemu liku in delu. Z različnih zornih kotov (radio, šolstvo, pedagoško in organizacijsko delo itn.) so o njem spregovorili Zorko Simčič, Mirko Mahnič, Diomira Fabjan Bajc, Nataša Sosič, Liča Roth in drugi ugledni gostje. Dodali smo veliko gradiva iz družinskega arhiva, ob zanimivih dokumentih naj poudarim na primer fotografijo iz taborišča v Monigu pri Trevisu, kamor je preko Koroške zbežal po koncu vojne leta 1945 in kjer je takoj organiziral pouk slovenščine. S prihodom v Trst se je povezal s Srečkom Barago in Vinkom Be- ličičem, s katerima je pod zavezniško vojaško upravo začel ustanavljati slovenske šole. Gradiva v zborniku je še veliko. Našli smo nekaj fotografij iz novomeškega obdobja, ko se je že kot dijak udejstvoval v igralskih skupinah, ter seveda fotografije iz ljubljanskih študentskih let. Dodali smo predvojne dnevniške zapise med leti 1936-39, zapis predavanja, ki ga je imel za mlade nekaj mesecev pred smrtjo, pesniške drobce, med katerimi je ponatis spominske pesmi Zore Tavčar ob Peterlinovem veličastnem pogrebu, ter govor, ki ga je Vinko Beličič, njegov sošolec iz Novega mesta, imel ob poimenovanju Peterlinove dvorane na tržaški Donizettijevi ulici junija 1977. Na Dragi bomo prvič doživeli podelitev Peterlinove nagrade. je slovenski živelj poneslo v prihodnost. Danes je vse dano, številčno smo manj močni in veliko bolj privatiziramo: želimo si le varnega uživanja za svojim zapečkom. Pri teh stvareh je treba biti realisti: brez vere v prave vrednote bi že zdavnaj vrgli puško v koruzo. So misli mladih ljudi danes drugje predvsem zaradi krize in nebuloze, skozi katero gledamo naprej? Mladi so polnozasedeni in pod nenehnim pritiskom, pa naj bo to zaradi šolskih, športnih ali društvenih obveznosti. Zmanjkuje časa, a tudi motivacije in množičnosti. Kriza tega časa je preživetvene narave, a prinaša tudi eksistencialne probleme: od česa bomo živeli od danes dalje? Potrebno bo živeti drugače. Krizo zahodne civilizacije je napovedoval že Kosovel: Evropa je poganjala in osvajala celoten svet, kaj bo pa potem?Drugačni bomo, o tem ni dvoma. Kljub vsemu pa lahko le poudarim pomen znanja. Z več znanja bo lažje, pa čeprav je trg dela nasičen, kajti znanja nam ne more nihče ukrasti. Jernej Šček Družinski člani so bili pobudniki podelitve nagrade, posvečene Peterlinu za zaslužno osebnost, ki deluje v smislu "Peterlinovih" načel: slovenske zavednosti, krščanskih nazorov, zastonjskega dela, žrtvovanja in nesebičnosti pri delu. Simbolično nagrado bosta predstavljali plaketa v bronu z likom Peterlina ter izvirna grafika, ki jo bo letos ustvaril slikar Edi Žerjal. Naj povem, da bo na njej upodobljen Repentabor. Prav na tem svetem mestu so po vojni stekli prvi slovenski tabori in osrednje množične prireditve, ki so dokazovale, kako je bil človek tega prostora žejen slovenske besede. Od leta 1949 in velikega uspeha Hofmann-sthalovega Slehernika naprej... Ob 47. Študijskih dnevih Draga, od 31. avgusta do 2. septembra, bomo na sobotno jutro tudi mladi stopili v ospredje. Kako komentirate aktualne razsežnosti "Peterlinove dediščine"? V petdesetih letih se je veliko spremenilo. Dvajsetletje fašističnega podjarmljanja od požiga Narodnega doma naprej je pustilo za sabo povojno pogorišče. Koliko trpljenja in težav smo Slovenci pretrpeli v času fašizma! Začeti je bilo potrebno znova in navdušenje mož, kot so bili Peterlin, Beličič, Jevnikar in Velikonja, 30. avgusta 2012 Kristjani in družba Ob nenehnih vprašanjih naših otrok Pri odgovorih bodimo vselej iskreni! tako neumna vprašanja"?, ker nas je pač našel nepripravljene ... S posmehovanjem in omalovaževanjem si zapremo vrata v otrokovo srce. Mogoče ne prvič. Kajti otroci odpuščajo in pozabljajo. A sčasoma bodo izgubili zaupanje v nas in začeli iskati odgovore drugje, mi pa bomo z otrokom izgubili pomemben stik. Otrok bo slej ko prej svojo pozornost usmerjal tja, kjer se bo čutil sprejet, upoštevan, razumljen. Dokler bo to pozornost našel pri drugih zaupanja vrednih osebah, večje škode za otrokovo prihodnost ne bo. A dandanes se je tako enostavno skriti v anonimnost spletnega sveta, kjer si lahko, kar hočeš biti... Jemati svojega otroka resno tudi ne pomeni, da moraš odgovore stresti z rokava. "Ne vem. Tega pa tudi jaz ne razumem. O tem nisem še razmišljal. Bova skupaj poiskala odgovor". Otrok ceni iskrenost. Še posebej se starši bojimo vprašanj v zvezi z Bogom, vero, Svetim pismom. Verjetno zato, ker globoko v sebi čutimo, da je vsako vprašanje v tej smeri srečanje z našo lastno vero ali nevero. Naše versko življenje je pot, na kateri iščemo odgovore celo svoje življenje. Z iskrenim priznanjem, da o tem razmišljamo, da pa vendarle vsega ne vemo, dajemo otrokom pomembno popotnico. Da je radovednost dobra. Da so slišani. In upoštevani. Da pa je za nekatere odgovore potrebno več časa, več truda in da nekatera vprašanja ostanejo (vsaj začasno) neodgovorjena. Alenka Hvalica Vi sprašujete, duhovnik odgovarja Andrej Vončina Zakaj se dogaja, da kak župnik zavrne krst otroka neporočenim staršem? Razložite nam prosim, kako se je treba vesti v takih primerih! Za krst otroka se pravzaprav zahteva samo dvoje: 1) da eden ali oba od staršev prosita za sveti krst otroka (treba je vselej spoštovati voljo staršev); 2) da se starši (oz. tisti od staršev, ki želi krst, ker je prav mogoče, da drugi ni veren ali kaj podobnega) zavežejo, da bodo otroka vzgajali v veri - konkretno to pomeni, da bo otrok obiskoval verouk, če gledamo strogo legalno. Če sta ta dva pogoja izpolnjena, se otroku ne sme odreči krsta zaradi pomanjkljivega krščanskega življenja staršev - otrok ne more nositi krivde za (ne) odločitve svojih staršev. Kot je iz vprašanja razvidno, se dogaja, da določeni župniki postavljajo neke obvezujoče pogoje za podelitev zakramentov. Nekateri ne omogočijo krsta staršem, ki niso poročeni ali so ločeni. To je pretiran rigorizem, ki je celo zelo nevaren. Duhovniki vendarle nismo neki izterjevalci in ne moremo na takšne načine, torej na silo, spreminjati ljudi. Gotovo, da je nadvse zaželje-no, da se starši in botri trudijo za praktično krščansko življenje in verski zgled, a k temu mi nikogar ne moremo prisiliti. In ni prav tisto, kar govorijo določeni duhovniki, češ da starši "morajo urediti". Pri poroki ne gre le za ureditev, saj ni zgolj nekaj birokratskega, ampak je to veliko, veliko več, to je zakrament! Dokler starši ne razumejo vsaj malo, kakšna je vsebina tega velikega zakramenta, kakšen velik dar je to, je bolje, da ga ne prejmejo. Onadva morata sprejeti to odgovornost, ne jaz kot duhovnik. Ker, lahko se zgodi, da gre zadeva potem po določenem času lepo narazen, poroka pa je lahko celo neveljavna, ker je bila izsiljena... Kot duhovnik sem seveda dolžan, da se s starši, ki so neporočeni, pogovorim in jim skušam predstaviti in predložiti, kaj je zakrament svetega zakona. Dolžan sem jim priporočiti, da sklenejo poroko. Nazadnje pa je njihova stvar, če jo sklenejo. To morajo narediti zavestno in premišljeno. Kaj narediti v teh primerih? Če župnik trdno vztraja na svojih stališčih, potem se je treba obrniti na predstojnike in jim pojasniti zadevo - po vrsti je tu najprej dekan. Bi pa veljalo - morda prihodnjič - spregovoriti tudi o tem, da otroke krščujemo v veri staršev. Treba je namreč iz ljubezni do resnice pojasniti tudi drugo plat medalje. Biti veren j e privilegij Bog ni tisti, ki molči Po raziskavi WVS (World values sorvey) je v Sloveniji 35 do 38 % prebivalstva ateistov. Ljubljanska Fakulteta za družbene vede pa objavlja, da jih je več, in sicer kar 48 %, ker so v ta podatek vključili tudi te, ki so na anketo odgovorili: nisem nikoli verjel, ne verjamem, ne vem, če Bog je, in ne verjamem v Boga kot osebno nadnaravno bitje. Vsekakor dva različna podatka, ki pa sta tudi zanimiva, saj koliko je dejansko ljudi, ki so res verni, in koliko je dejanskih ateistov, ve le Bog... O našem zamejstvu tu za "konfi-nom" pa lahko ugibamo, koliko bi bilo resničnih "nefaliranih" enih in drugih. Kaj je sploh vera? Preprosto: vera je odpiranje drugi osebi. Sem spada tudi Bog. Bog verjame člo- Drugo vprašanje je, komu verjamemo. Če verjamemo hudiču, se ta naseli v nas. (Nekoliko drzno, ampak je tako!) Če verjamemo drugim silam in naukom, kot so okultizem, spiritizem, praznoverje, ti vstopijo v nas. Ker verjamemo vanje! Če hočemo biti verni, moramo zapreti vrata vsemu temu in jih odpreti Kristusu. Tako je človek najprej popolnoma svoboden. Ste se vprašali, kdo zagotavlja človeku resnično svobodo? Ne režimi, ampak Bog! Pred Bogom je človek tak, kot je, resničen, pristen, brez mask! V tem trenutku smo podobni otroku, ko stoji pred starši iskren, nedolžen - brez mask. V Zbranih delih jugoslovanskega nobelovca Iva Andriča je tudi tale misel: "Povejte mi, kje je ljubezen! Povejte mi, kam naj veku, zato je prišel v njegovo navzočnost, v njegovo resničnost. Nase je vzel našo človeško stvarnost, da bi bil nam čim bližji. Seveda pa je med nami in Bogom majhna pregradica, ki pa je usodna, to je greh! Če hočemo spoznati Boga, se mu moramo odpreti. Lahko se mu tudi zapremo, ga odklonimo, saj smo svobodni! On nam podarja samo eno ponudbo, to je odrešenje. V zgodovini, pa tudi danes so se mnogi odprli, mnogi pa tudi zaprli božjemu sporočilu, ga odklonili. Vedeti moramo, da komur se človek odpre, ta vstopi vanj. Iskreni stik s prijateljem, sozakoncem je odpiranje drug drugemu, kar imenujemo tudi našo iskrenost do drugega. zbežim pred zlom, kam naj se skrijem pred sovraštvom? Žal mi je za človeka! Oh, uničite sovraštvo! Ljudje so nam potrebni in nikakor, nikakor ni mogoče živeti brez odpuščanja. Živite in bojujte se, kakor najbolje veste, molite k Bogu in radi imejte naravo, največ ljubezni, pozornosti in sočutja pa prihranite za ljudi, za svoje uboge brate, katerih življenje je nestalen pramen svetlobe med obema neskončnostma. Ljubite ljudi! Pogosto jim pomagajte in vedno bodimo skupaj, kajti vsi ljudje so nam potrebni"! Zato: "Nikar se ne boj, saj sem te odkupil, poklical sem te po imenu: moj si"! (Iz 43.1) Ambrož Kodelja Praznovanje sv. Lovrenčana Vrhu Sv. Mihaela Doživeto so počastili domačega zavetnika Vsi naši otroci so izredno radovedni. Imajo ostro oko za opazovanje vsega, kar se okrog njih dogaja. Najprej iz maminega, očetovega naročja, zavetja svoje posteljice ali vozička. A kmalu se začne "lastnoročno in lastno-nožno" raziskovanje sveta. Od vsega začetka seveda svoje dogodivščine glasno komentirajo. Kot ene najlepših trenutkov odraščanja svojih otrok se spomnim zamišljenega pogleda in nagrbančenega čela svojih nekajmesečnih dojenčkov, ki so se trudili razumeti, kaj gledajo ali kaj so pravkar prijeli v roko (in ker ni dovolj samo videti, je potrebno še okušati!). In nagrbančeno malo čelo se je potem spremenilo v nasmejan, kdaj pa tudi jokajoč obraz. Takrat je skrb staršev, da je odkrivanje sveta dovolj varno, a tudi dovolj svobodno, da se ta mali svet lahko vsak dan bolj širi. S prvimi besedami in stavki smo deležni prvih otroških razlag, nad katerimi smo navadno navdušeni in se nam zdijo zabavni. Velikokrat pa nas otroci s svojimi pronicljivimi opažanji in vprašanji spravljajo v zadrego. Paleta starševskih reakcij je obširna - odvisno od tega, koliko se čutimo razpoloženi za odgovarjanje in koliko smo bili sami predmet otrokovih opažanj. Po navadi je tako, da je zelo redko pravi čas in prostor za otroška vprašanja. Ne glede na starost otroka, ne glede na primernost okoliščin je največ, kar lahko naredimo to, da ga vzamemo resno. Resno jemati ne pomeni le to, da moraš v trenutku pustiti vse iz rok in začeti dolg pogovor z otrokom (čeprav je včasih potrebno storiti točno to). Včasih je potrebno pogovor odložiti, ker res ne gre drugače. Se spoprijeti z otrokovim protestiranjem, ker pač ne znajo še počakati. Bolje to kot pa otroka zavrniti z vehementnim "Kako lahko postavljaš Romanje sodelavcev Karitas koprske škofije V iskanju skupne poti za pomoč potrebnim N/ Z e osem let zapored se ko- stein, Španija, Srbija so države, nec avgusta sodelavci ki smo jih obiskali v preteklih Karitas preživeli v Budimpešti, kjer smo si ogledali številne cerkve in druge kulturne spomenike ter se z ladjo zapeljali po Donavi. Prav tu so nas nagovorili številni mostovi, ki združujejo ljudi in kličejo tudi nas k medsebojnemu povezovanju. Na romanju so sodelavce Karitas, poleg ravnatelja Škofijske kari- Cvetko Valič, Stanko Sivec in celo dva zlatomašnika Anton Požar in Franc Prelc. Veliko je bilo petja in skupne molitve, sveto mašo smo imeli vsak dan v drugi cerkvi, kjer so se ponovno izkazali ubrani glasovi sodelavcev. Zadnja postaja našega romanja je bilo Blatno jezero, kjer so si nekateri le namakali koprske škofije odpravimo na skupno romanje. Glavni namen našega romanja je ob pesmi ter skupni in osebni molitvi preživeti nekaj dni skupaj in nabrati moči ter duhove hrane za karitativno delo v novem pastoralnem letu, ki nas bo vzpodbujalo k življenju po veri. Francija, Italija, Poljska, Avstrija, Švica, Nemčija, Liechen- noge, drugi pa veselo zaplavali. Na poti proti domu smo že načrtovali pot za prihodnje leto, še bolj kot to pa iskali skupno pot pri pomoči ljudem v stiski. Tovrstna srečanja in romanja nas povezujejo in nam pomagajo, da prepoznamo materialne in duhovne po- sedmih letih. Letos smo bili na tas Mateja Kobala, spremljali še trebe ljudi v svojem okolju. Madžarskem. Dva dni smo duhovniki Franc Raspor, J. L. Dne 12. avgusta 2012 je bilo na Vrhu Sv. Mihaela še posebej slovesno: praznovanje zavetnika sv. Lovrenca privablja vsako leto v vaško cerkev precejšnje število domačinov, Vrhovcev, ki so se izselili iz rodnega kraja, in prijateljev iz sosednjih vasi. Sv. mašo je daroval g. župnik Karlo Bolčina, ki se je ob koncu praznovanja zahvalil vsem, ki so poskrbeli za lepo mladinsko petje, za čiščenje in krašenje cerkve, za postavitev mlajev pri procesiji, za pripravo zakuske, ter vsem, ki so z darovi in z molitvijo pripomogli k doživetemu praznovanju sv. Lovrenca. Za pravo presenečenje pa so letos poskrbeli mali pritrkovalci. Marko Černič iz Števerjana, po rodu z Vrha Sv. Mihaela, je pripravil majhno skupino pritrkovalcev, ki so ob tej priložnosti prvič "klinkljali" po zvonovih praznične melodije. Vsem skupaj Bog lonaj! Kristi ani in družba 30. avgusta 2012 Usmrtiti človeka je vedno in vsekakor naj več j a napaka Število smrtnih kazni počasi upada, in vendar... V letu 2011 je bilo izvedenih skoraj tisoč smrtnih kazni manj kot leto prej. Kar 155 držav je odločilo, da ukine ta najhujši mehanizem kaznovanja človeka. Lani je bilo na tak način umorjenih vsaj pet tisoč oseb. Gre za še zelo visoko število, ki pa se je - kot omenjeno - znatno znižalo, saj je bilo v letu 2010 ubitih 5.946 oseb. Države, kjer so lani umorili največ ljudi, so Kitajska (več kot 4.000), Iran (vsaj 676) in Savdska Arabija (znanih primerov je vsaj 82). Število umorjenih je padlo zlasti na Kitajskem, kjer so jih lani ubili tisoč manj kot leto prej; počasi upada tudi v ZDA, kjer so lani pobili 43 oseb, leta 2010 46, leta 2009 pa 52. Japonska. Med industrijsko razvitimi in demokratičnimi državami, ki naj hujše zločine še kaznujejo s smrtjo, so Japonska in ZDA, kjer je to v zadnjih mesecih posebno žgoča tema. Na skrajnem Vzhodu so prve dni avgusta letos obesili dve osebi, marca pa kar tri. Pri njih je navada, da izvedejo obsodbo, ne da bi obvestili ne kaznjencev ne svojcev, celo brez prič. Po mnenju organizacij, ki se bojujejo za spoštovanje in zaščito človečanskih pravic, je to posebno kruto. Največ usmrtitev (leta 2011 kar 98,6%) se izvaja prav v azijskih državah. Afrika. V lanskem letu naj bi umorili vsaj 24 oseb, in to v štirih državah (leto prej v šestih): v Somaliji vsaj 11, v Sudanu vsaj 7, v Južnem Sudanu vsaj 5, v Egiptu vsaj eno. Leta 2010 je bilo uradno umorjenih vsaj 43 oseb. Ruanda velja za simbolno državo afriških mučencev, pa tudi za državo, ki ima pomembno sporočilo za ves svet. Kljub genocidu je namreč odločila, da prekine verigo zla in maščevanja, in je tako ukinila smrtno kazen. ZDA. S smrtonosno injekcijo so 7. avgusta v Texasu umorili 54-letnega moškega, ki je med drugim bil duševno moten, zaradi česar je bila odsodba posebno sporna. Podoben primer se je v isti državi pripetil že 18. julija. V Texasu, kjer izvajajo skoraj tretjino takih kazni v ZDA, so 22. avgusta le uro pred izvršitvijo obsodbe odložili ukrep ter dali še zadnjo možnost 40-letnemu moškemu, za katerega marsikdo meni, da bi gotovo bil oproščen, ko bi si le mogel privoščiti dobrega odvetnika... Edina evropska država, ki še pozna smrtno kazen, je Belorusija: tam so lani in letos ustrelili po dve osebi. V Sloveniji je bila zadnja smrtna kazen izvedena leta 1957, dokončno pa ukinjena leta 1989. V Italiji je bila ukinjena z republiško ustavo leta 1948, zadnjič pa izvedena marca 1947. Težko je priti do pravih številk t. i. "državne kazni", saj so usmrtitve marsikje še ovite v "državno tajnost". Neuradni viri pa niso vedno zanesljivi. Zdi se, da smrtno kazen, ki obstaja od začetka nastanka svetovnih civilizacij, na svetovni ravni počasi odpravljajo, in vendar je še vedno prisotna v 42 svetovnih državah: lani so se za tako kazen konkretno odločili v devetnajstih (leta 2010 v 22, leta 2009 v 19, leta 2008 v 26). Vedno več je mednarodnih organizacij, ki se borijo proti najhujši kazni. Morda je tudi njihova zasluga, če je vse več držav ukinilo to kazen oz., čeprav jo zakon še predvideva, jo v zadnjih letih vse manj izvajajo. Svet Evrope je prepričan, da v demokratičnih družbah za tako smrt ne sme biti prostora. Amnesty International, ki se že dolga leta bori, da bi bil uboj kot oblika kaznovanja odpravljen povsod po svetu, na podlagi različnih raziskav trdi, da smrtna kazen ne zmanjšuje količine storjenih kaznivih dejanj, saj večina ljudi, ki zavestno krši zakon, to dela ne glede na posledice. Tudi zaradi vsega tega je pomembno poudarjati, da je pravi absurd ubiti človeka, ker je ubil drugega človeka, da se s tem dokaže, da človek ne sme ubijati človeka... Smrtna kazen postavlja celotno družbo na raven ubijalca. Če hočemo koga prepričati, da je vedno in vsekakor napačno usmrtiti človeka, imamo dolžnost se ustaviti - in biti boljši -, pa čeprav pred osebo, ki je zagrešila najhujšega izmed zločinov. DD Kratke Romanje slovenskih družin iz Italije na Barbano Slovenske družine v Italiji bodo pod vodstvom upokojenega koprskega škofa msgr. Metoda Piriha na Barbano prvič poromale v nedeljo, 2. septembra 2012. Ob 15. uri bo odhod ladjice iz Gradeža, ob 16.15 pa bo za starše in otroke pripravljen poseben program. Romarska maša bo ob 17.30. Ladjica bo z otoka odšla ob 19. uri. Toplo vabljeni! Za dodatne informacije: parrocchia. andrea@libero. it. Srečanje nadškofa Stresa s prefektom Kongregacije za škofe Ljubljanski nadškof msgr. dr. Anton Stres seje v ponedeljek, 20. avgusta 2012, sešel v Rimu s prefektom Kongregacije za škofe kardinalom Marcom Ouelletom. Nadškof Stres je kardinalu prefektu predstavil cerkvene razmere v Sloveniji. Kardinal prefekt je v zvezi z zadevo nadškofa Urana potrdil, da je bil ta umik z nadškofom Uranom dogovorjen in da gre za začasen umik za čas, ki bo odvisen od okoliščin in odločitve Kongregacije za škofe. V tem času pa bo imel nadškof Uran vedno možnost za zdravljenje v Sloveniji, če bo potrebno. Obenem so iz Tiskovnega urada slovenske Cerkve tudi sporočil, da je bil upokojeni ljubljanski nadškof msgr. Alojz Uran v torek, 21. avgusta 2012, odpuščen iz ljubljanskega UKC. Z bolniško župnijo pri Mariji Snežni Župljani in pridruženi člani bolniške župnije v Ljubljani smo se tudi letos na predvečer največjega Marijinega praznika povzpeli k Mariji Snežni na Kredarico (na sliki). Letos se nam je pridružilo kar lepo število družin z otroki, ki so na različne načine duhovno povezane z bolniško župnijo. Pot smo izkoristili za pogovor, vzpostavljanje novih odnosov, vedno znova pa se na taki poti srečaš tudi s samim seboj, zato tudi “svete stvari” lahko padejo na plodna tla. Na vrh smo prilezli Primorci z obeh strani Triglava, g. Miro Šlibar pa je ob petju moškega zbora iz Dornberka daroval sveto mašo za prerano umrlega Lojzka Vodopivca, kije še lani na tem mestu pel v Božjo čast in slavo. Tradicionalno romanje pa ne želi biti samo romanje bolnikov, ampak romanje vseh Slovencev za ozdravitev naših odnosov v družinah in v vsem našem narodu, brez katere ni mogoče iziti iz sedanje krize. Na Marijo, ki je tako človeška in tako Božja, smo Slovenci vedno računali! / Matej Marc Foto Tine Šubic nemško vojsko, Društvo vojaških vojnih invalidov mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko Celje, Društvo zgodovinske resnice mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko Posavje in Društvo vojaških vojnih invalidov mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko. Društva so lahko nastala šele v samostojni Sloveniji, prej pa so si le posamezniki bolj ali manj neuspešno prizadevali za ureditev statusa, kar velja predvsem za invalide. Za uveljavitev omenjene zveze in njenih članic so si med drugim prizadevali delno že pokojni in še živi člani: med njimi Rudi Markovič, Alojz Žibert, Jože Ahačič, Ludvik Puklavec, Andrej Zorko, Boris Pšeničnik, Leon Janežič in številni drugi že pokojni člani, pa tudi njihovi potomci. Postavitev spomenikov padlim in pobitim je dokumentirana v knjigi. Med najpomembnejšimi je spomenik v Kranju, za katerega si je prizadeval pokojni Stane Istenič, pa v Celju, v Mariboru, Trbovljah, Zagorju, Žetalah in drugod, delno tudi v povezavi z drugimi borci. Podobno kot usode drugih žrtev totalitarizmov v širšo družbeno zavest le počasi prihaja tudi usoda teh žrtev, ki jo razkrivajo pričevanja, dokumenti in druga gradiva o usodi slovenskih fantov na frontah v Rusiji in Franciji, v ruskem in an-gloameriškem ujetništvu ter njihova kalvarija vračanja z osvobodilnimi vojskami prekomorskih, sremske fronte ter njihove odrinjenosti v povojnem režimu Jugoslavije ter težavah uveljavitve pravic tudi v samostojni Sloveniji - za mnoge žal, prepozno. /stran 16 prof. dr. Janez Juhant Resnica in žrtve Rene' Girard je zapisal: "Resnica je na tem svetu skrajno redka dobrina. Smeli bi celo sklepati, da je sploh ni. Mimetični odzivni plazovi so namreč po svojem bistvu soglasni, enoumni. Vsakokrat, ko se zgodijo, torej prepričajo vse navzoče, brez izjeme; vsi člani skupnosti postanejo krivopri-sežniki, lažne priče, ki se jih ne da omajati, saj niso zmožni sprevideti resnice". Revolucije in vzpostavitve totalitarnih sistemov so takšni plazovi, ki prekrijejo resničnost, ustvarijo mite in zabrišejo spomin, ki prekrije posebno vse žrtve. Iskanje resnice pomeni torej solidarnost z žrtvovanimi in vzpostavitev človeških razmerij. A spreobrnjenje k človeškosti je redkost in resnica nedolžnih zato ostaja skrita, zamolčana, odrinjena in s svojo bolečino kriči po človeškem usmiljenju in sočutju ter terja zadoščenje in spravo. Odločilna za pot do resnice sta obraz in čistost pogleda. Brez osebnega in družbenega prečiščenja svojih usedlin preteklosti ne moremo izostriti pogleda. Dvigniti se iz ujetosti v trenutne osebne, tranzicijske in družbeno-ekonomsko-politične vsakdanjosti predpostavlja biti pripravljen na dialog s sočlovekom za iskanje globljih medčloveških razsežnosti. Resnico je treba pripovedovati, da bi presegli posledice zlaganosti, ki še vedno obvladujejo družbeno zavest, pravi Čeh Pavel Žaček. Ker so nam usta zaprli, smo se prepustili neobčutljivosti, nihilizmu in njegovim posledicam. Potlačene bolečine pa zaznamujejo tranzicijsko družbo s strahom in nemočjo. Žrtve se težko soočajo s svojo usodo, saj jim odkrivanje povzroča novo bolečino in tudi storilci ali z njimi povezani pripadniki oziroma nasledniki živijo v shizofrenem strahu, ki jih peha v pozunanjenost in stran od človeškosti. Posamezniki in narod pa tavajo, ne da bi si pogledali v obraz in si povedali resnico, ki bi nas osvobodila. Paul Ricoeur imenuje iskanje resnice zvestobo. Govori o "zvestobi spomina, o spominu, da si zvest... temu iskanju, temu povpraševanju, tej zahtevi" in presegaš površnost ter odpiraš poti spomina pravemu umu. Očiščevanje spomina spremlja hrepenenje po globini, po odpiranju notranjosti ter polni in pristni človeškosti. Vsakdanja površnost, politična povprečnost in plehka ali celo ideološko-propagandna zaslepljenost zapirajo pota do globin pristne človeškosti, le osebna odprtost duha se prebija skozi čeri vsakdanjosti v kraljestvo resnice, v katerem imajo svoje mesto nedolžni, žrtvovani, odrinjeni in pozabljeni. Vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov ni namenjen le spominu, pač pa urejevanju družbe in popravi krivic, ki so jih žrtvam povzročili omenjeni režimi. Umestno je torej razmišljati o odnosu med resnico, človeškostjo, mirom in urejeno družbo. Janez Juhant (foto JMP) Vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov Ali smo pripravljeni omogočiti žrtvam človeško sočutje in moralno zadoščenje? di sistemskimi pogoji za rehabilitacijo žrtev, za očiščenje dežele raznovrstnega nasilja, laži in prevar ter za ustvarjanje pogojev skupne človeške prihodnosti, kar danes postaja nuja za preživetje človeštva. Mobiliziranci Pot miru je tlakovana z odpiranjem notranjim globinam, v srečanju s pristnim jedrom človeka v sebi in drugih. Dialog z drugim spodbuja izhod iz ujetosti v osebno koristolovsko poželjivost in družbenopolitično pritlehnost in druge osebne in institucionalne samoprevare, saj vodi v pristne medosebne in duhovne razsežnosti. Nasprotno pa zagledanost vase, zavist in pohlep puščajo človeka praznega in nas silijo zgolj v izključevalne tekmece. Totalitarni in avtoritarni sistemi so gradili zgolj na zunanjih okvirih in zato žrtvovali človeka. Vsi ljudje so bili in ostajajo tako ali drugače žrtev, čeprav z različnimi posledicami. Eni z izgubo svobode in življenja ter drugih osebnih dobrin, drugi s kopičenjem le-teh za ceno osebnega zasužn-jevanja in porivanja totalitarnega voza, a prav tako ob izgubi osebne svobode in lastnega dostojanstva. Priznavanje resnice poteka v dialogu, ki dopušča vsem, da pripovedujejo svojo zgodbo. V govorici se zgodi očiščenje spomina in priznanje, da smo ljudje potrebni drug drugega. Gre za spoštovanje vsakega človeka in demokratično uveljavljanje možnosti tudi prizadetih in Pretresljivi, zamolčani in neporavnani del naše zgodovine z vojno in revolucijo predstavljajo mobiliziranci v nemško vojsko. Revolucionarno obdobje jih je odrinilo, zamolčalo in preziralo. Tudi v samostojni državi njihove večinoma zelo krute in nečloveške usode šele polagamo prihajajo na dan. V Enciklopediji Slovenije zasledimo le podatek, da so Nemci mobilizirali okoli 35.000 fantov iz Štajerske, Koroške in Gorenjske. To dopolnjujejo osebni zapisi, društva mobilizirancev in drugi, ki jih je prizadela njihova usoda. Imamo okoli dvajset zbornikov, ki v večji meri vsebujejo osebne izpovedi, pa tudi tematske obravnave položaja, socialnih in političnih izzivov ter poteka obravnav usode mobilizirancev. V Trbovljah obstaja edina muzejska soba mobilizirancev nemške vojske iz Slovenije, ki hrani redke predmete. Mobiliziranci so večino stvari odvrgli ali so jim bile v Jugoslaviji vzete, a nekaj se je ohranilo. Osrednje slovenske društvo predstavlja Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, ki kot krovna organizacija vključuje šest društev: Društvo mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, Združenje mobiliziranih Gorenjcev v redno odrinjenih. Resnica si utira pot le s človeškim dialogom, v katerem ljudje spregledajo svoje sebične interese in so sposobni iskati skupno pot ne le v izločanju drugega in brezobzirni tekmovalnosti, pač pa v sodelovanju, ki postaja vse bolj vprašanje preživetja človeštva. Zato je treba bdeti nad čustvi, ki poželijo in lahko zavedejo človeka v nasilje, družbo pa v popoln nered, kot so ga izvajali totalitarni režimi. Ker v njih ni bilo mogoče sprotno očiščevanje, so posledice toliko bolj krute in dolgotrajne. Ne le osebna zavzetost, potrebni so tu- ^ • v^l NOVI Gonska glas Kratke 35 let združenja krvodajalcev v Sovodnjah Ob koncu tedna bo Združenje prostovoljnih krvodajalcev iz Sovodenj ob Soči praznovalo 35-letnico delovanja. Na Vrhu Sv. Mihaela bo v petek, 31. avgusta, ob 20. uri zbiranje v Kulturnem centru Danica, ob 20.30 bo baklada za hospice Via di Natale iz Aviana. Dan kasneje, v soboto, 1. septembra, bo ob 17.30 zbiranje pred cerkvijo na Vrhu Sv. Mihaela, ob 18. uri sv. maša, ob 19. uri polaganje venca v spomin padlim. Ob 19.15 uradna slovesnost v Kulturnem centru Danica, ob 20.30 prijateljsko druženje. Toplo vabljeni! Spet odprto slovensko okence v Tržiču Od začetka avgusta 2012 do junija 2013 je spet odprto slovensko okence v Tržiču, in sicer v ponedeljek in sredo od 15.00 do 17.30, v torek in petek od 9.30 do 12.30. Urad je v ul. s. Ambrogio 12, v prostorih URP. V njem je Zulejka Paskulin, dobitnica novega natečaja. Za informacije se lahko obrnete tudi telefonsko na št. 0481-494280, fax 048145889 ali email: zulejka. paskulin@comune. monfalcone. go. it, v bližnjih prostorih je tudi sedež društva GAL CARSO-LAS KRAS- Gruppo d’Azione Locale Carso. Konec počitniških uric v poletnem središču Srečanja V petek, 3. avgusta, seje v Zavodu Sv. Družine v Gorici končalo poletno središče Srečanja, ki ga je tudi letos organiziralo AŠZ 0lympia iz Gorice ob pomoči Skupnosti družin Sončnica in pod pokroviteljstvom ZSŠDI inSSO. Poletno središče se je začelo takoj po koncu šolskega leta in je trajalo osem tednov; ti so bili skoraj v celoti namenjeni športnim dejavnostim. Niso pa manjkale niti raznolike delavnice: poleg likovne, ročne in novinarske je v tej lepi zeleni oazi sredi mesta delovala tudi pestra športna delavnica, v kateri so bili na izbiro odbojka, nogomet, razne športne igre z žogo, štafete, poligoni, družabne igre, plesno ritmična delavnica, skateboard šola, trampolin, aquagym v vodi, vodne štafete in igre. Za vse seje dan začel z dobro uro trajajočo jutranjo telovadbo za sproščanje mišič. Za sprostitvene igre, raznolike delavnice in ne nazadnje tudi za varnost teh posebnih letoviščarjev sredi mesta so poskrbeli animatorji/trenerji AŠZ 0lympia, Miha Vogrinčič, Maja Devetak, Marija Jussa in Damijana Češčut (animator/ koordinator). V petek, 27. julija, se odprtje poletnih Olimpijskih iger ni začelo le v Londonu, ampak tudi v lepem okolju poletnega središča Srečanja. Tudi otroci so namreč imeli Olimpijado, z obveznim olimpijskim ognjem in olimpijsko obljubo, sledila sta tekmovanje za vse v “maratonskem" teku in poligon v telovadnici. Olimpijada seje, kot se spodobi, končala z nagrajevanjem in kolajnami za vse starostne kategorije. Goriški upokojenci / Izlet v Miramar in živahno srečanje na Koprskem Lepa skupina goriških upokojencev se je 5. avgusta že zjutraj odpravila z dvema avtobusoma na izlet, povezan s piknikom. Glavni cilj je bil Miramarski grad, ki ga je dal zgraditi avstrijski nadvojvoda Maksimilijan, mlajši brat cesarja Franca Jožefa, v drugi polovici 19. stoletja. Izletniki so vstopili v grad v treh skupinah. Radi so si osvežili spomin na zgodovinsko preteklost avstrijsko-habsburškega cesarstva. Z velikim zanimanjem so prisluhnili razlagi vodnikov ne samo o tragični življenjski usodi Maksimilijana in žene Karlote, ampak tudi o zgodovini Evrope v dobi cesarja Franca Jožefa. V 22 sobah so s pomočjo slik in opreme spoznali, kako so se prepletala pomembna zgodovinska dogajanja. Izletniki so si bežno ogledali tudi grajski park, ki pa jih žal ni preveč navdušil, saj se tu pa tam vidi pomanjkljivo vzdrževanje. Popoldne so nadaljevali pot v bližino Kopra, kjer je bilo v prijetno ohlajeni dvorani restavracije Al Mulin-Norbedo prisrčno in navdušujoče srečanje. Kar uživali so od veselja, tudi ob odlični hrani! Drugje na odprtem, kot je navada za piknik, bi bilo popoldne v letošnji hudi poletni vročini res neznosno. Vsi bi se radi v živahni družbi zadržali še dalj časa. Toda po 20. uri je bil čas vrnitve na Goriško, (etd) Bn Gledališče naKontradi2012 Zabaven uvod s štandreškimi igralci Prijetno je bilo ob blagodejnem vplivu smaragdne Soče, v sicer soparnem avgustovskem dnevu, v petek, 24. t. m., po sončnem zahodu, sedeti na lepo ohranjenem srednjeveškem trgu v Kanalu, na Kon- tradi, na katerem se med letom dogaja marsikaj zanimivega. Konec avgusta se po že ustaljeni navadi na njem naseli modrica Talija in za šest dni, navadno ob dveh koncih tedna, razkazuje svoje neštete, vselej v skrivnostno tančico odete čare. Gledališko društvo Kontrada Kanal, ki že veliko let s svojimi predstavami poživlja kulturno ponudbo v tem obsoškem kraju, je tudi letos za domače gledalce, pa tudi priložnostne goste, priredilo abonmajski niz predstav ljubiteljskih gledaliških skupin pod naslovom Gledališče na Kontradi in nanj povabilo "stanovske kolege" z raznih koncev Slovenije. Kanalsko društvo že dolgo let goji prijateljske stike z dramskim odsekom Prosvetnega društva Štandrež, ki je bil že večkrat njegov dobrodošli gost, pa tudi Kanalčani so že marsikdaj uspešno nastopili na štandreškem odru. Letošnji uvodni večer niza Gledališče na Kontradi so prepustili prav štandreškim komedijantom, ki so se predstavili s svojo zadnjo odrsko stvaritvijo, celovečerno komedijo Cvetje hvaležno odklanjamo ameriških avtorjev N. Barrasha in C. Moora. Zanjo je režijske niti spretno kot vselej stkal Jože Hrovat, član SNG Nova Gorica, od 1.2004 skrben in vesten umetniški usmerjevalec štandreških igralcev, ki so z njegovo pomočjo tudi tokrat imenitno izrisali nastopajoče komedijske like, da so se živo prikazali pred očmi gledalcev, ki so popol- noma zasedli slikoviti kanalski trg; bilo jih je namreč kakih tristo. Publika je uživala ob nadrobno izdelani predstavi in se s smehom odzivala na ključne komedijske trenutke, podkrepljene s prepričljivo gestikulacijo in mimiko nastopajočih. Naj med njimi omenimo vsaj Mateja Klanjščka, ki je izvrstno poosebil protagonista, na svoje namišljene bolezni trdno priklenjenega hipohondra Georgesa. Za to vlogo je letošnjo pomlad prejel nagrado za najboljšo glavno moško vlogo na Srečanju ljubiteljskih gledaliških skupin severne Primorske, segmentu Linhartovega srečanja, festivala ljubiteljskih skupin iz Slovenije in zamejstva. Dolgotrajno ploskanje je bilo za štan-dreške igralce najlepše darilo za trud, ki so ga vložili v to predstavo, v kateri je režiser Hrovat za prizore, ki se dogajajo le v protagonistovih mislih, izbral zelo dognano rešitev, ki je učinkovala tudi "na prostem". Štandreški igralci so spet dokazali, da znajo spretno ujeti pozornost gledalcev in jih dobro voditi po vijugasti komedijski poti, posejani z drobnimi humornimi kamenčki, ki mno- gokrat zažulijo tudi nas in se jih skušamo kot liki v komediji bolj ali manj spretno znebiti. Gledališče na Kontradi je v soboto, 25. avgusta, ponudilo v pogled komedijo Markuša Kobe-lija Sobe, ki so jo odigrali igralci KUD V. Kokalj Visoko - ta predstava je bila v gosteh tudi pri nas junija v nizu Gledališče pod zvezdami v organizaciji PD Štandrež. V nedeljo, 26. avgusta, so se gledalci zabavali ob humornih notah komedije Mira Gavrana Vse o ženskah, ki so jo uprizorili igralci KD Domovina iz Ospa. Ostale tri šegave gledališke večere bodo ta konec tedna izoblikovali KPD J. Lavtižar iz Kranjske Gore z igro Norma Fosterja Na slepo (petek, 31. avgusta 2012), KUD Pod lipo Adergas s predstavo Zakonci stavkajo J. Plohla (sobota, 1. septembra 2012) in domači igralci GD Kontrada Kanal, ki bodo postregli s svojo gledališko postavitvijo Odlikovanja Georgesa Feydeaua; letošnjo pomlad so jo premierno uprizorili pod izkušeno režijsko taktirko Emila Aberška. Aberšek je "vskočil v njihov režijski jarem", potem ko se je zaradi bolezni moral od kanalskih igralcev posloviti Stane Leban, njihov dolgoletni režijski vodja, čudovit igralec, čigar igralske kreacije bodo za zmeraj zapisane v zlati knjigi gledaliških analov Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica oz. Primorskega dramskega gledališča. Predstave Gledališča na Kontradi se na sugestivnem kanalskem trgu začenjajo ob 20. uri. Če pa slabo vreme prepreči uprizoritev na prostem, se vse preseli v lepo dvorano v Desklah. V Gostišču Križnič v Kanalu je bilo 16. avgusta tudi odprtje razstave fotografij poplavljanja Soče. Razstava je odprta do 2. septembra. Člani dramskega odseka PD Štandrež so tudi letošnje poletje preživeli delovno. Na bližnje in bolj oddaljene slovenske odre so v vročih počitniških dneh pones- li celovečerni predstavi, pa tudi humorne enodejanke, ki vselej spravijo občinstvo v dobro voljo. Tako so s kratko komedijo Čudna bolezen, ki je neverjetno vitalna, kljub temu da se na odrih pojavlja že več kot desetletje, Majda Zavadlav, Božidar Tabaj in Marko Brajnik nastopili v Grgarskih Ravnah v soboto, 25. avgusta, ko so v zeliščnem centru odprli zeliščno pot skozi prostor in čas. Izredno usklajen in igralsko sproščen gledališki tandem Majda in Božo pa bo v teh dneh v Orehovljah s predstavo Gremo v teater poživil vaško praznovanje na čast farnemu zavetniku sv. Avguštinu. Njun nastop v nedeljo, 26. avgusta, je bil namreč zaradi slabega vremena prestavljen na kasnejši datum. Obe omenjeni enodejanki je režijsko domiselno obdelal Janez Starina, nekdanji markantni član SNG Nova Gorica, zdaj pa MGL Ljubljana. K Grgarske Ravne Odprtje zeliščne poti in gledališki nastop V Grgarskih Ravnah so domači organizatorji poskrbeli, da je bila sobota, 25. avgusta, posvečena naravi in njenim dobrotam. V tem kraju so, v evropskem projektu za razvoj podeželja, uredili več prostorov, namenjenih izobraževanju in promociji na Banjški in Trnovski planoti za pridelavo, predelavo in prodajo zelišč in raznih izdelkov. Zeliščni center skrbi tudi za ohranjanje naravne in kulturne dediščine. Uredili so tudi zeliščno pot, ki iz Grgarskih Raven pelje do vasice Dragovica. Ob tej poti, ki ponuja prijeten sprehod, so uredili tudi zeliščne vrtove, ki jih je sicer letošnja huda suša precej prizadela. Na sobotni dan so organizatorji povabili ljubitelje narave in zelišč, da so se sprehodili po tej poti in spoznali marsikatero rastlino. Številne udeležence je nagovoril državni poslanec Mirko Brulc, v zeliščnem centru pa je teknil čaj iz ročno nabranih zelišč. Z listanjem po herbariju in ogledom razstave so prisotni lahko obogatili tudi svoje botanično znanje. Zvečer pa je sledil kulturni program, v katerem so nastopili štandreški igralci z vedro igro Čudna bolezen, ki je razveselila in zabavala popolnoma zaseden prireditveni prostor. DP Prejeli smo O lacuti" in še čem! V Novem glasu beremo marsikdaj o t. i. "Plaču-ti". Mlajši generaciji zveni prav gotovo nekam čudno to furlansko poimenovanje (mali trg) stavbe, ki je bila pred odprtjem Katoliškega doma edino kulturno zbirališče goriških Slovencev: bil je to Marijin dom z obširno dvorano, ki je služila za predstave, koncerte in raznovrstne nastope. Tu so bili tudi uradi Katoliškega glasa in soba za glasbeno vzgojo, iz katere seje pozneje razvila Glasbena šola Emil Komel. Naj poudarim, da imajo v Trstu še vedno Marijine domove in jih večkrat s ponosom omenja- jo. Tu, na Goriškem, so pa kar na lepem ukinili to tradicionalno ime in ga nadomestili s furlansko besedo Placuta. Pred dnevi mi je znani slovenski diplomat poslal obširen članek, ki je izšel pred leti v Clevelandu. Ker v članku piše prav o goriškem Marijinem domu, vam, s kratkim odstavkom, prikličem v spomin dogajanje tedanje dobe: “V sredo, 25. nov., smo se v obilnem številu zbrali v Marijinem domu na Placuti, v tistem domu, ki je zrastel iz velike požrtvovalnosti, skrbi in ljubezni pokojnega monsignor-ja dr. Mirka Brumata in ki je postal drugi dom vseh goriških Slovencev. - Predsednik društva prof. Drago Butkovič je pozdravil vse navzoče in poudaril, da bo društvo na istih temeljih in z istimi cilji nadaljevalo začeto delo msgr. Mirka Brumata". No, naj bo dovolj citata! Sedaj pa naj navedem, kako se polagoma sušijo naše korenine! - Izgubili smo Malo semenišče, čudovito zgradbo, nad lepoto katere je obstal celo italijanski umetniški kritik Vittorio Sgar-bi; za izgubo te "naše šole" je poleg vseh nas žaloval do smrti ravnatelj klasičnega liceja prof. Milko Rener. - Katoliški glas je postal Novi glas in s tem izgubil svoje tradicionalno ime. - Da ne govorimo o Katoliškem domu, ki so ga naši politiki preimenovali v Kulturni center. - Cui prodest?? Je vse to dišalo preveč po "virhu"?... kot se govori! Quousque tandem...? To je bilo vendar že treba napisati, kajti "verba volant, scripta manent". Dr. h. Br. Vr. S-rifiji r "if.ir i' -" .!. // Tabor goriškega klana in noviciata na Hrvaškem Skavtska pot" v osrčju Velebita V Strunjanu in na Sveti Gori Orgelska koncerta v dobrodelni namen Vedno večja stiska ljudi, ki jo je povzročila gospodarska kriza, je nagovorila glasbena umetnika Zdravka Per-gerja in Gregorja Klančiča, da sta v sodelovanju z Zoranom A. Mo-retom pripravila vrsto sakralnih koncertov z dobrodelnim namenom. V sodelovanju s koprsko Karitas sta bila prva dva že izvedena v Strunjanu ter na Sveti Gori. Izkupiček je namenjen družinam brezposelnih oseb, ki so se ob stečaju Kraškega zidarja, Primorja, Mipa, Lipe, Ladjedelnice, Javorja in drugih podjetij znašle v socialni stiski. Na Sveti Gori je ob koncertu spregovoril tudi ravnatelj koprske Karitas, ki je skupaj z rektorjem bazilike p. Bogdanom Knavsom pred koncertom tudi somaševal. Knavs je v nagovoru povabil zbrane k molitvi za pogum, da bi znali videti, kje so problemi, in si upali opozoriti na "v nebovpijoče stvari", da se bližnjemu ne bodo godile krivice. Pomenljivo je bilo sporočilo Bogdana Žorža, ki je slikovito orisal, kako kriza z obrobja vse bolj odločno vstopa v vse domove in spreminja življenje vsakogar. Hude stiske doživljajo skrbni starši, ki so hoteli svojim otrokom zagotoviti varnost in topel dom, pa so ostali brez službe in v dolgovih. Drugi so poklic in delo vzeli zelo resno, "cesta" jim je vzela življenjski smisel, vse se jim je podrlo. Poudaril je še, da je po njegovem mnenju eden od vzvodov za izhod v konkretni solidarnosti in medsebojni delit- vi dobrin. Sklenil je izzivalno, ko je dejal, da se ruši eden od idealov demokratične družbe, t. i. socialna varnost, ki jo bo po njegovem mnenju potrebno nadomestiti z novim pojmom "duhovne varnosti". Jožica Ličen, občutljiva za stisko bližnjega in velika zagovornica tistih, ki jih je kriza neposredno prizadela, je ob koncu zbrane nagovorila s pomenljivo besedo, oprto na Jezusovo zagotovilo o sodbi ob koncu časov: "Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, nag sem bil in ste me oblekli" (prim. Mt 25,35-37). Ob tem je skušala odpirati oči, kako lahko vsakdo pomaga, če sledi temu Jezusovemu naročilu. Zahvalila se je za zbrane finančne darove, ki bodo omogočili nakup prepotrebnih živil in jih bodo pri Karitas lahko razdelili družinam. Skrbno izbran program sakralnega koncerta v prvem delu je postregel s skladbami, ki govorijo o odnosu do Boga, drugi del je posvečen Materi Božji, sklepni pa je navdušil z znanimi skladbami iz svetovne zakladnice sakralnih mojstrovin. Odličnega baritonista ljubljanske SNG opere Zdravka Pergarja je pri orglah mojstrsko spremljal glasbeni pedagog, zborovodja in organist v ljubljanski stolnici Gregor Klančič. Plemenita pobuda, v kateri omenjeni trije umetniki darujejo svoj čas in talent, se bo na Primorskem izvedla še 16.9.2012 ob 19.00 v Vipavskem Križu, 21.9.2012 ob 20.00 pa na Mirenskem Gradu, sicer pa še v več drugih krajih v Sloveniji. jba Draga Slavica, Ob odhodu v večnost ob boleči izgubi očeta SILVANA ljubega očeta SILVANA smo vsi člani Slovenske zamejske izkrekamo globoko in iskreno sožalje skavtske organizacije v teh težkih trenutkih naši sodelavki Slavici Radinja in svojcem tesno povezani s teboj in s tvojimi dragimi. ter sočustvujemo z njimi ob tem bridkem dogodku. Naj vam bodo naše misli in molitev v oporo. UREDNIŠTVO NOVEGA GLASA Obvestila Prispevke za Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel v spomin na rovnatel|a prof. Silvana Kerševo-na lahko nakažete na bančni tekoči račun: Banca di Civida e (Via Kugy. 2, Gorica! IBAN IT 30 C 05484 1Ž402 003 570 036 225; SWIFT Cl-VIIT2C S pripisom: za SKLAD SILVANA KERSEvANA. Informacije na tajništvu SCGV Emil KomeL tel. št. 0481 532163 ali 0481 54^569. Slovenske družine iz zamejstva bodo prvič poromale na Barbano v nedeljo 2. septembra. Ob 15. uri odhod ladjice iz Gradeža, ob 16.15 poseben spored za starše in za otroke, ob 17.30 romarska sv. maša, ob 19. uri odhod ladjice z otoka. Za boljšo pripravo in izvedbo prosimo družine, da javijo svojo prisotnost domačim župnikom. Romanje bo vodil upokojeni koprski škof msgr. Metod Pirih. Mladinski dom prireja pripravo na začetek pouka Šolo za šalo od 27. avgusta do 7. septembra za osnovnošolce in prvošolčke z delavnicami slovenskega, italijanskega in angleškega jezika, matematike, kreativnega branja in pisanja in s pravljičnim kotičkom. Informacije in vpisi na tel. 334-1243766, 328- 3155040, 0481-546549/ 536455 ali po elektronski pošti mladinskidom@libero. it. Mladinski dom prireja pripravo na vstop v srednjo šolo od 3. do 7. septembra (za peto-prvošolce) in tečaje slovenskega, italijanskega in angleškega jezika, ponavljanje matematike in glavnih učnih snovi v novi ponudbi Srednja na štartu, od 27. avgusta do 7. septembra (za srednješolce). Informacije in vpisi na tel. 334-1243766, 328-3155040, 0481-546549/ 536455 ali po elektronski pošti mladinskidom@libero. it. KRUT obvešča člane, da poteka vpisovanje za skupinsko letovanje na otoku Rabu od 8. do 15. septembra, pa tudi, da sprejema prijave za skupinsko bivanje z vključenim prilagojenim paketom za zdravje in dobro počutje v termah Radenci od 26. avgusta do 5. septembra. KRUT obvešča še, da sprejema prijave za individualna bivanja v termalnih centrih v Sloveniji, na željo tudi s prilagojenimi zdravstvenimi programi. Informacije in prijave na sedežu, korzo Verdi 51/int. -tel. 0481 530927 ob torkih in četrtkih od 9. do 12. ure ali na tel. 040 360072, krut. go@tiscali. it. Društvo slovenskih upokojencev za Goriško sporoča, da bo društveni sedež v Gorici na korzu Verdi 51/int. zaprt do 31. avgusta. Prodajamo vino iz Goriške rdeče sorte - merlot, barbera, cabernet - v rinfuzi, količina 10 tisoč litrov, cena od 0,80 evra do 1,20 evra za liter. Tel. št. 00386 41 625393. Nudim likanje in čiščenje. Tel. št. 00386 41885539. Prijazna in zanesljiva gospa srednjih let, z večletnimi izkušnjami, nudi vsestransko pomoč in nego starejšim in bolnim, tudi 24-urno varstvo, vse po dogovoru. Pripravljena tudi na pomoč pri čiščenju doma in raznih opravilih v gospodinjstvu. Kontakt: 00386 5 3882358 ali 00386 40303493. Nudim varstvo otrok na svojem domu, lokacija Miren. Starost: 0 mesecev - 5 let. Več informacij: 00386 40 700111. Prodajam stanovanje v Gorici, 85 kvadratnih metrov (dve spalni sobi, kuhinja, dnevna soba in kopalnica), mirno okolje, garaža. Za informacije pokličite na številko (+39) 335 6525946. Iščem hotel za nakup od Trsta do Benetk, v zahodni Sloveniji ali Istri. Zaželjeno v obratovanju, do vrednosti 15 milijonov evrov. Tel. št. 00386 41 625393. Iščem delo kot pomočnica v gospodinjstvu (likanje, čiščenje, kuhanje) ali negovalka starejših oseb. Tel. 003865-3001328. Darovi Ob 33. obletnici smrti drage tete s. Ahacije Kacin darujeta Marija in Metka 100 evrov za Zavod Sv. Družine. Ob okroglem jubileju zakoncev Peršolja daruje družina Devetak 100 evrov za Via di Natale -Aviano. Za Novi glas: namesto šopkov rož na grob prof. Mirka Šturma daruje družina Ravnik, ZDA 250,00 USA $. Čestitke Sredi avgustovske pripeke je slavila lep okrogel življenjski jubilej prof. Rožica Simčič Lojk, nekdanja dolgoletna ravnateljica na nižji srednji šoli Ivan Trinko v Gorici. Veliko zdravja in lepih dni v domačem krogu ji iskreno želijo nekdanje učno in neučno osebje ter nekdanji dijaki. Naš podpredsednik Miloš Čotar je postal očka. Njemu in mamici Alenki čestitajo ter malemu Tomažu želijo vse najboljše vsi pri Zvezi slovenske katoliške prosvete. Ob rojstvu prvorojenčka Tomaža iskreno čestitajo Milošu Čotarju, članu odbora KCLB, in njegovi ženi Alenki vsi pri Kulturnem centru Lojze Bratuž in mu želijo veliko družinske sreče. Milošu in Alenki ob rojstvu malega Tomaža čestita in se z njima veseli Mešani pevski zbor Lojze Bratuž skupno z dirigentom Bogdanom Kraljem. V neznosno vročem nedeljskem avgustovskem popoldnevu je zvedavo prikukal na svet Tomaž. S srečnima mamico Alenko in očkom Milošem Čotarjem se veselijo in jima čestitajo nonoti Tatjana, Marilka, Danilo, stric Matevž, tete, strici, bratranci, sestrične in ostali sorodniki, ki želijo novorojenčku vso srečo na življenjski poti. Veronika! Mamici kup veselja, atiju pa ponosa prinesla si na svet, brez zobkov in bosa. Sedaj se iz zibke jok oglaša čez čas pa pesem slovenska naša! Iskrene čestitke Eriki, Štefanu in Mateju ob rojstvu male Veronike želi PD Vrh Sv. Mihaela RADIO SPAZIO 103 (od 31.8.2012 do 6.9.2012) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob sobotah, od 21.30 do 22.30. Ob nedeljah od 14.30 do 15.30. Spored: Petek, 31. avgusta (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih Erireditev - Glasba iz studia 2. edelja, 2. septembra (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju. Ponedeljek, 3. septembra (v studiu Andrej Baucon): Narodnozabavna in zabavna glasba -Zanimivosti doma - Humor. Torek, 4. septembra: (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru - Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 5. septembra (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Ledeniki se hitro topijo. -Ubor melodij. Četrtek, 6. septembra (v studiu Andrej Baucon): Poletna glasba-Zanimivosti po svetu - Humor. Poletni čas taborov je za skavtsko organizacijo svojevrsten vrhunec celoletnega delovanja. Potem ko se člani celo leto zbirajo na tedenskih sestankih in občasnih prenočevanjih, je tabor tisti trenutek, ki ga vsak skavt še najbolj pričakuje. Enotedensko skupno življenje v šotorih in na poti je izredna izkušnja. To je bilo glavno vodilo tudi ob letošnjem taboru najstarejše veje v goriškem delu skavtske organizacije. Goriški klan in noviciat, v katerem se zbirajo mladi med 16. in 20. letom starosti, se je letos odločil za nekoliko drugačen tabor, ki je potekal med 24. in 31. julijem. Pot, ki so jo na letošnjem potovalnem taboru ubrali goriški klanovci, je peljala nekoliko bolj južno. Letos torej nič "gorenjskih sivih poti" ali tur po slovenskem pogorju, na vrsti je bilo spoznavanje Hrvaške. Pa tudi to na nekoliko nenavaden način: morje na taboru sploh ni igralo vidnejše vloge in je bilo samo priboljšek ob koncu napornega, a izredno zanimivega planinarjenja. Ne, goriški klan in noviciat sta se odločila pobliže spoznati hrvaške planine in hribovje. Pot je 14 članov najstarejše veje skavtske organizacije peljala na Velebit, planino z nižjimi hribi, ki se dviga nad severno dalmatinsko obalo. Gre za neverjetno očarljiv svet, ki pa je večini ljudi popolnoma neznan. Goriški skavti so tako v treh dneh prehodili daljšo turo, ki se je začela v Senju, na dalmatinski obali, in jih preko Zavižana, naj-višjega vrha Severnega Velebita, in prelaza Veliki Alan pripeljala spet na dalmatinsko obalo ob vasici Jablanac. Planinarjenje je bilo nadvse zanimivo: gre namreč za območje, v katerem se kraški svet z golim skalovjem in nižjim rastjem spreminja v gorsko floro s senčnatimi gozdovi in visokimi drevesi. Ob tem gre tudi podčrtati izredno lepo urejene steze in markirane poti, ki vodijo v osrčje Velebita. Hrvaška ga je razglasila za nacionalni park, ki pohodniku ponuja užitek ob občudovanju naravnih lepot. Po- lovščine lahko postanejo močan vezni element. In to je posebej prišlo v ospredje v tematskih sklopih pogovorov, skupinskih dinamikah in igrah, ki so se razvneli med taborečimi. Udeleženci tabora so tako spregovorili o svojih potencialih, pa tudi o šibkih točkah ter našli veliko sku- element za nova skavtska doživetja. Posebno pozornost pa so goriški roverji, popotnice in novinci namenili tudi žgoči tematiki, ki je Hrvaško pretresala pred dvajsetimi leti: spoznavali so vojno, ki se je na hrvaškem ozemlju vnela med Srbi in Hrvati. Najprej so se taboreči podrobneje seznanili s takratnim dogajanjem in z razvojem spopadov, nato so obiskali tudi Gospič, eno od prvih mest, vpletenih v boj, ki je bilo porušeno skoraj do tal. Po Gospiču so se sprehodili v spremstvu mlade domačinke Marte, ki jim je nazorno obrazložila takratno dogajanje in tragedijo, ki so jo doživljali navadni ljudje. O posledicah spopadov so se goriški klanovci prepričali tudi na lastne oči: veliko hiš in drugih zgradb je namreč še vedno podrtih ali prestreljenih. Tabor, ki je vsega trajal dober teden, je bil hitro naokoli. Zadnje trenutke pred vrnitvijo domov so goriški skavti izkori- sebej velja seveda omeniti čudovite razglede, ki se občasno odpirajo na kraških obronkih planinskega sveta in ki so izjemno naravno okno na skalnato obalo in vijugaste zalivčke spodaj ležeče Dalmacije. Prozorno modro morje si tako lahko ogledujemo z nadmorske višine 1500 metrov, kot da bi ga imeli pred seboj. Pohod po Severnem Velebitu sta goriški klan in noviciat izpeljala v slabih treh dneh. Naporna hoja je bila tudi močan združevalni element za vse udeležence tabora, štirinajst fantov in deklet ter štiri voditelje iz celotne Goriške, od Doberdoba do Števerjana. Življenje na potovalnem taboru namreč ne pomeni samo skupne hoje, ampak tudi skupne obede, ki si jih taboreči skuhajo sami, spanje v šotorih in podobne izkušnje, ki jih je težko najti drugje. Take pusto- stili za "obvezno" kopanje v biserno obarvanem morju, ki se zajeda v dalmatinsko kraško obalo. Ura vrnitve proti domu je prišla mnogo prezgodaj, pa čeprav linijski avtobus, ki povezuje Dalmacijo s Trstom, vozi v poznih nočnih urah. Navihani tiger pnih imenovalcev, na podlagi katerih so sestavili listino klana. Ta izraža prav cilje, ki so si jih člani klana in noviciata zastavili za prihodnje delovanje, in način, kako te cilje doseči. Zadnji dan taborjenja je bil na vrsti tudi slavnostni trenutek podpisovanja listine, ki je tako postala temeljni Finžgarjev dom na Opčinah, 6., 13., 20. in 27. septembra Festival ob 100. obletnici Jožeta Peterlina Vrsta kulturnih doaodkov na Opčinah Draga mladih (Park Finžgarjevega doma na Opčinah, Dunajska ul. 35) v soboto, 1. septembra, ob 10. uri uvaja niz jesenskih dogodkov ob 100. obletnici rojstva kulturnega delavca prof. Jožeta Peterlina. 0 različnih aspektih “Peterlinove dediščine" bodo spregovorili slovenski teolog in filozof Ivan Štuhec, novinar Ivo Jevnikar in mladi časnikar Andrej Černič. Vabljeni! Peterlinov festival (v Finžgarjevem domu na Opčinah, Dunajska 35) ponuja vsak četrtek v septembru delavnice za otroke (ob 16.15), predstavo za otroke (ob 17.30), delavnice za mlade (ob 18.30), aperitiv s pogovorom za kulturne in prosvetne delavce o raznih temah (19.30), večerno predstavo za publiko vseh starosti in okusov (20.30). Sodelujejo Finžgarjev dom, Slovenska prosveta in njena včlanjena društva, Mladika, Radijski oder, Zveza cerkvenih pevskih zborov. Otroci, pozor! V četrtek, 6. septembra, ste ob 16.15 vabljeni na brezplačno delavnico Izdelajmo si lutko! Delavnica je namenjena osnovnošolskim otrokom, vodijo jo Nina Pahor in Nada Tavčar ter lutkarji Devinskega vrta ustvarjalnosti; ob 17.30 vabljeni na otroško predstavo Heidi (izvaja Slovenski oder, režija Lučka Peterlin). V Finžgarjevem domu, Dunajska 35, na Opčinah, na Peterlinovem festivalu. Mladi, bi se radi preizkusili v nastopanju, v gledališkem ustvarjanju, bi se radi navadili biti pod reflektorji? Vabljeni v četrtek, 6. In 20. septembra (višješolska mladina) ter 27. septembra (srednješolska mladina) ob 18.30 na Gledališko delavnico (vodijo Helena Pertot, Maruška Guštin in Patrizia Jurinčič iz društev MOSP in SKK). V Finžgarjevem domu, Dunajska 35, na Opčinah, na Peterlinovem festivalu. Mini tečaj za pritrkovalce; vabljeni vsi, ki bi radi osvojili osnove v starodavni slovenski veščini igranja na cerkvene zvonove. Tečaj bo potekal vsak četrtek v mesecu septembru (začetek 6. septembra) ob 18.30 v Finžgarjevem domu, Dunajska 35, na Opčinah. Na Peterlinovem festivalu ga prireja Zveza cerkvenih pevskih zborov. Slovenska prosveta, Zveza cerkvenih pevskih zborov in Finžgarjev dom vabijo vse kulturne in prosvetne delavce, animatorje, pevovodje ter ljubitelje slovenske kulture na aperitiv s pogovorom o temi “Vzajemna pomoč, koordinacija in načrtovanje skupnih projektov” v četrtek, 6. septembra, ob 19.30 na Peterlinovem festivalu. Sledil bo, ob 20.30, koncert otrok in mladih Glasbene kambrce (vodi Aleksandra Pertot - SKD Barkovlje) v Finžgarjevem domu, Dunajska 35, na Opčinah (pobudnika Slovenska prosveta, ZCPZ). Finžgarjev dom (Dunajska 35, Opčine) vabi v četrtek, 6. septembra, ob 17.30 v okviru Peterlinovega festivala na otroško predstavo Heidi (izvaja Slovenski oder, režija Lučka Peterlin). Vabljeni vsi! Finžgarjev dom (Dunajska 35, Opčine) vabi v četrtek, 6. septembra, ob 20.30 v okviru Peterlinovega festivala na koncert otrok in mladih Glasbene kambrce (vodi Aleksandra Pertot - SKD Barkovlje). Vabljeni vsi! lavnica je namenjena osnovnošolskim otrokom, vodili jo bodo Nina Pahor in Nada Tavčar ter lutkarji Devinskega vrta ustvarjalnosti. Ob 17.30 pa si bodo vsi, ki so otroci po srcu (torej tudi odrasli), lahko ogledali otroško predstavo Heidi v izvedbi Slovenskega odra in režiji Lučke Peterlin. Mladi bodo imeli na voljo razne delavnice. Prva bo na vrsti gledališka za vse tiste, ki bi se radi preizkusili v nastopanju, v gledališkem ustvarjanju in bi se radi navadili biti sproščeni pod reflektorji. V četrtek, 6. in 20. septembra, bosta potekali delavnici za višješolsko mladino, 27. septembra pa za srednješolsko, vsakič ob 18.30. Vodile jih bodo Helena Pertot, Maruška Guštin in Patrizia Jurinčič iz društev MOSP in SKK ter Manica Maver iz društva Finžgarjev dom. Tudi Zveza cerkvenih pevskih zborov si je za festival zamislila posebno pobudo, to je Mini tečaj za pritrkovalce. Vabljeni so vsi, ki bi radi osvojili osnove v starodavni slovenski veščini igranja na cerkvene zvonove. Tečaj bo potekal vsak četrtek v mesecu septembru (začetek 6. septembra) ob 18.30 v Finžgarjevem domu. Kot rečeno, bodo ob večerih Slovenska prosveta, Zveza cerkvenih pevskih zborov in Finžgarjev dom za vse kulturne in prosvetne delavce, animatorje, pevovodje ter ljubitelje slovenske kulture priredili aperitiv s pogovorom o raznih temah. 6. septembra se bodo lotili "Vzajemne pomoči, koordinacije in načrtovanje skupnih projetktov". Nazadnje pa še višek: večerni koncert, na katerega je vabljena najširša javnost, bodo 6. septembra oblikovali otroci in mladi Glasbene kambrce. Glasbeno instrumentalne ter pevske točke v solističnih, komornih in širših zasedbah si je s svojo posebno domiselno in iznajdljivo žilico zamislila glasbena pedagoginja Aleksandra Pertot, in sicer v sklopu SKD Barkovlje. Omenjene točke sestavljajo le program prvega festivalskega dneva, a pobuda se bo nadaljevala vsak četrtek v septembru s prav tako obširnim, privlačnim in zanimivim programom. Zato vabljeni, da v tisku ali preko spleta (www. slovenskaprosve-ta. org ali https: //sites. google. com/site/jozepeterlin2012/) ne spregledate te bogate ponudbe in da se pobud udeležite v res velikem številu! Draga mladih kot uvod v jesensko dogajanje Okrogla miza ob jubileju prof. Peterlina V soboto, 1. septembra, ob 10. uri bo v Parku Finžgarjevega doma potekala okrogla miza Drage mladih, ki bo tokrat posebej pomembna. Z njo bomo namreč uvedli niz septembrskega dogajanja ob jubileju 100. obletnice rojstva prof. Jožeta Peterlina, ki je življenje v duhu demokratičnih, katoliških in domoljubnih vrednot posvetil slovenski narodni skupnosti v Italiji. Neutrudno je delal na področju šolstva in vzgoje mladih, skrbel za prosvetno, kulturno, gledališko, publicistično in društveno življenje naših krajev ter snoval številne pobude, med katerimi zavzema Draga nedvomno pomembno mesto. Ker se tudi mladi zavedamo pomena, ki ga ima slovenski jezik za naš vsakdan, in verujemo v snovanje skupnega idejnega, duhovnega in kulturnega slovenskega prostora, smo na okroglo mizo povabili tri goste. O skupnem slovenskem prostoru in o današnji vlogi Drage ter Drage mladih bo razmišljal priznani slovenski teolog in filozof morale Ivan Štuhec. Novinar in aktivni poznavalec kulturnega življenja Slovencev v Italiji Ivo Jevnikar bo prečesal Peter- linovo dediščino v luči organizacij in ustanov, ki jih je ustvaril, ter premišljeval o idejnem in vrednotnem karakterju današnjih kulturnih in javnih delavcev v zamejstvu, mlade pa bo predstavljal angažirani goriški časnikar Andrej Cernic, s katerim bomo pogledali v društveno in kulturno udejstvovanje mladih, predvsem s stališča aktualnosti vrednot slovenstva, krščanstva, demokracije, zastonjskega dela. Na Dragi bo v nedeljo prvič podeljena "Peterlinova nagrada" zaslužni osebnosti, ki se na teh temeljih udejstvuje na področjih kulture, gledališča, mladinske vzgoje, publicistike; za avtorsko nagrado bo poskrbel slikar Edi Žerjal. Kot rečeno, bo srečanje 1. septembra uvod v jesensko obeležitev jubileja. V štirih septembrskih četrtkih se bodo kulturna društva Slovenske prosvete in nekatere druge ustanove predstavile na "Peterlinovem festivalu" z delavnicami in predstavami za najmlajše, mlajše in bolj odrasle, založba Mladika pa pripravlja tudi Peterlinov zbornik, ki bo z bogatim tekstovnim gradivom predstavila njegov lik. Toplo vabljeni, da obiščete okroglo mizo Drage mladih 1. septembra ob 10. uri v Finžgarjevem domu na Opčinah, kjer bomo mladi ob boku z odraslimi snovali prihodnje kulturne korake v spoštovanju pretekle dediščine Jožeta Peterlina. Jernej Šček Izšla je Mladika št. 6/7 V prvih avgustovskih dneh je izšla poletna številka tržaške revije Mladika, ki nosi zaporedno številko 6/7. Uvodnik je tokrat posvečen bližajočim še študijskim dnevom Draga, ki se bodo že 47. zvrstili v Parku Finžgarjevega doma na Opčinah od 31. avgusta do 2. septembra. Glavnemu med začetniki Drage, Jožetu Peterlinu, se je pripravljalni odbor Drage letos oddolžil z ustanovitvijo po njem poimenovane nagrade, namenjene tistim, ki so se s svojim delovanjem izkazali in prispevali k ohranjanju slovenske kulture in zavesti v zamejstvu, zdomstvu in matici in katere slovesna podelitev bo v nedeljo, 2. septembra, popoldne na prireditvenem prostoru študijskih dnevov. V poletni Mladiki so objavljene novela Teje Močnik “Nad getom še zvezde ne svetijo’’, ki je bila priporočena na 40. literarnem natečaju revije Mladika, cikel pesmi Marije Šedivy “Luna v razmajanem stolu”, kije prejela tretjo nagrado za poezijo na istem literarnem natečaju, in šesto nadaljevanje romana Irene Žerjal Peta Avenija in smrtne zagate. V novem nadaljevanju v rubriki Moje življenje v Nemčiji so objavljeni spomini Petra Merkuja o potresu v Furlaniji leta 1976 in povezavi z nemškim mestom Bamberg. Erika Jazbar je pripravila obširen intervju z dirigentoma Andrejem in Andrejko Selan ob nedavni turneji mešanega pevskega zbora San Justo iz Buenos Airesa po Sloveniji. V rubriki Zgodbe XX. stoletja se objavlja prvi del avtobiografske pripovedi Lucie Podgornik “Izgubljeno otroštvo”. Gre za zgodbo prijateljice Majde Colja, katere pričevanje je založba Mladika objavila v publikaciji Po domovih kraških vasi so zagorele svečke, ki je na svoj način doživela tragedijo družin Colja in Tomažič in ki sojo fašistična leta osebno zaznamovala. V rubriki Umetnost na Slovenskem je umetnostna zgodovinarka Mojca Polona Vaupotič pripravila zanimiv zapis o kartuziji Pleterje. Na zadnjih straneh revije dobimo z novicami iz zamejstva in zdomstva bogato Anteno, ocene knjigSpomini na Piran Rosemarie Schulak, Drugo morje Claudia Magrisa in Nočni koncert s Trdoglavom in z Marjeto; ocene sta pripravila Lev Detela in Maja Smotlak. Sledi poročilo o “projektu Rebula”, to je prevodu in izdaji treh del Alojza Rebule v italijanščini - to so dela Notturno suINsonzo (Nokturno za Primorsko), Destinazione Nuova Terra (Smer Nova Zemja) in Da Nicea aTrieste(0d Niceje do Trsta) -, za katerega seje zavzela Knjižnica Dušana Černeta iz Trsta. V mladinsko prilogo Rast so pisali Tina Paljk z uvodno mislijo, Nicole Parmesan in Nika Čok z anketo o tem, kako mladi preživljajo poletne počitnice, Helena Pertot s sugestijami za filma za vroče poletne dni, Jernej Šček z zapisom o letošnji Dragi mladih. Sledita intervju s članicami dekliške vokalne skupine Bodeča Neža z Vrha Sv. Mihaela, ki je letos končala izjemno sezono s številnimi uspehi doma in v tujini, in kratka zgodba Valentine Oblak Dar. Poslušajmo... z branjem Leonard Cohen - Old ideas (Columbia, 2012) Po zasluženem poletnem premoru začenjamo sezono z okroglo obletnico. Prav debelušasta je ta naša glasbena rubrika, tokrat petdeseta zapovrstjo. Morda se le najde kak zvesti bralec, ki sije z njo pobožal ušesne brbončice, z zvoki postlal večerno brezdelje, napolnil motivacije za delovno korenjaštvo. Pobrskali smo po raznolikih glasbenih žepih in vsakič, teden za tednom, našli kaj zanimivega, večkrat kaj mogočnega in zgodovinskega, drugič bolj spregledanega in nepoznanega, a vselej smo brskali z razlogom. Upam, da boste v tem kotičku še kdaj zaustavili vaše oko in... pristavili uho. Napovedati moramo 11. september 2012, ko bo izšel 35. studijski album neusahljivega in trmastega Boba Dylana z naslovom Tempest. Brez skrbi, ne bomo ga zamudili, do takrat pa si lahko pomagamo še z enim ameriškim glasbenim velikanom. Glasu mu je pri 77 letih ostalo bore malo, čeje pravi pevski glas sploh kdaj imel. Morda je prav hrapava, prekaljena, rjasta deklamacija ponesla Leonarda Cohena tako visoko. Rojen v judovski družini, ki je med vojno zbežala v Kanado, seje najprej posvetil poeziji. Pravo inspiracijo je našel na grškem otoku Hydra, med glasbene uspešneže pa gaje leta '66 ponesla delikatna uglasbitev pesmi Suzanne, v kateri je razprl kultno tematiko dualnosti med duševnim in telesnim, seksualnim življenjem. Svojo kantavtorsko žilico, tako blizu poetičnosti besede, je dokazal v uspešnicah, kot so Sisters of mercy, Famous blue raincoat, Bird on a wire, še bolj znani sta večkrat prirejeni Hallelujah (Jeff Buckley, Bob Dylan, Bon Jovy) in First we take Manhattan. Cohen je zadnjo dobro ploščo izdal v šestdesetih letih, pozabite lahko na porazni Greatest hits. Pravkar izdani album Old ideas dokazuje življenjski preporod “barabe s kravato”, kot se samookliče v uvodni skladbi Going home. Vrhunsko kakovost Cohen doseže z destilacijo: sintetične in bedaste zmazke osemdesetih zamenja z elementarno, akustično, zelo ameriško zvočno scenografijo, tako ošiljeno, esencialno, prodorno. Končno se predstavi s prefinjeno, milo lepoto, kjer se avtoironičnost ležerno sprehaja po poljanah lahkotnosti in visokega estetskega čuta. Producent Patrick Leonard seje uspešno brzdal, ohranil sicer bogato instrumentacijo in spremne vokaliste, toda samo za preprogo, ki se v pravih trenutkih oglaša ob rudarskemu dvojcu glas-akustična kitara (Crazy to love you). Enkrat deklamira himnično poezijo v Come healing, drugič spet poje večerno uspavanko, vsakič pa počasti ameriško glasbeno dediščino. Obiščejo na razpotju bluesa, jazz glasbe, pop song-a (Different sides), country-western-a (Banjo), gospla (Show methe plače), svvinga in gipsyja v prelepi Amen. Vzdušje na plošči Old ideas je zasanjano, razmišljujoče, skoraj angelsko, toda ne idilično. Leonard Cohen vabi k razmišljanju o človeški eksistenci, njenih svetlih in temnih trenutkih, in kar ne morem se mu upreti... Jernej Šček Ob začetku nove sezone in ob 100-letnici rojstva profesorja, kulturnega delavca, režiserja, igralca, mladinskega animatorja Jožeta Peterlina - ustanovitelja Slovenske prosvete, Radijskega odra, Slovenskega kulturnega kluba, Društva slovenskih izobražencev, študijskih dnevov Draga -si je skupina kulturnih delavcev iz društva Finžgarjev dom zamislila poseben festival, h kateremu so takoj pristopili organizacije, ki jih je ustanovil Peterlin (Slovenska prosveta, Mladika, Radijski oder), društva, ki delujejo v Slovenski prosveti, in Zveza cerkvenih pevskih zborov. Festival bo tako zaživel v dvorani Finžgarjevega doma na Opčinah vsak četrtek v mesecu septembru. Zgodnjepopoldanski pas bo namenjen otrokom; pozno-popoldanski pas mladini; večeri bodo na- pine, zbora), ali delavnica (za otroke/mlade), lahko aktivno sodelujejo pri večernih pogovorih ob aperitivu itd. Smisel in namen projekta je namreč ponuditi društvom menjeni predstavnikom društev in širši publiki. Društva in organizacije, ki so pristopili, bodo sodelovali v obliki, ki so si jo samo zamislili. To je lahko zaključen nastop (npr. gledališke ali pevske sku- neke vrste izložbo pred začetkom sezone, nagovoriti širšo publiko in predstaviti široko kulturno ponudbo celotnega ozemlja, povezati predstavnike društev, spregovoriti o konkretnih projektih, izmenjavah, vzajemni pomoči med društvi in ne nazadnje opozoriti na pomembno obletnico Jožeta Peterlina, človeka, ki je veliko pripomogel h kulturni rasti zamejstva od povojnih časov do zgodnjih 70. let. Naj torej opozorimo na res bogat in raznolik program prvega dneva festivala. V četrtek, 6. septembra, so v Finžgarjev dom najprej vabljeni otroci. Ob 16.15 se bodo lahko udeležili brezplačne delavnice Izdelajmo si lutko! De- Vladimir Truhlar 1912 - 2012 30. avgusta 2012 0 Dne 3. septembra 1912 se je v Gorici, v nekdanji ul. del Camposanto 55, današnji Škabrijelovi, rodil teolog in pesnik Karel Vladimir Truhlar. Bil je osmorojeni in zadnji sin v družini uslužbenca avstrijskih železnic Františeka Truhlarja, po rodu Čeha, in Marije Malnerčič, doma iz Divače. Prvi zakrament mu je v cerkvi na Placuti po vsej verjetnosti podelil David Doktorič. Zaradi soške fronte se je morala družina izseliti na Jesenice, kjer je Vladimir obiskoval šole vse do prvega letnika gimnazije. Ker je bil izjemno nadarjen, je šolanje nadaljeval na ljubljanski klasični gimnaziji. Iz istih razlogov ga je po prvem letniku bogoslovja prof. Aleš Useničnik usmeril na papeško univerzo Gregoriano, kjer je Truhlar dokončal študij filozofije in teologije s tezo o ruskem krščanskem mislecu Vladimirju Solovjovu. V Rimu je prejel mašniško RDEČE BIVANJE RAZPADAJOČI MOST Žile debel, ki so se v daljnih, z leskom bronastih host presijanih jeseni tolikokrat slastno prožile pod vozovi temnih sliv, so trhle. Nikdar več ne bodo brnele v belomodrikasti šum reke. Stara ilovna pota na most je trdno preraslo kovinastordeče robidje. Služba življenju je dozorela v samoto. Stoletnica rojstva Goriški teolog in pesnik Karel Vladimir Truhlar posvečenje in se leta 1941 vrnil v domovino. Leta 1946 je vstopil v jezuitski red, ki ga je ponovno usmeril na Gregoriano, kjer je nato poučeval duhovno teologijo, ustanovil istoimenski inštitut in v latinščini, italijanščini, francoščini, nemščini ali slovenščini objavil 15 samostojnih knjig, dve v soavtorstvu in okrog 250 znanstvenih prispevkov. K temu je treba prišteti še literarno ustvarjanje, ki je nastajalo v sozvočju z izkustveno teologijo, saj se dojemanje in doživljanje prisotnosti Absolutnega razodeva preko govorice znamenj in simbolov. Leta 1958 oz. 1961 sta pri Slovenski katoliški akciji v Buenos Airesu izšli zbirki Nova zemlja in Rdeče bivanje, pri celjski Mohorjevi pa zbirki V dnevih šumi ocean (1969), s Kocbekovo spremno besedo, in Luč iz črne prsti (1973). Glede Truhlarjevega leposlovnega ustvarjanja je Denis Poniž pronicljivo zapisal, da se je “zelo malo slovenskih poezij znalo s tako malo besedami povzpeti v tako visoko POLDNE NA SADNEM TRGU V temno modrino smokev zvoni. Branjevka v stojnici si z dlanjo zasloni zaprte oči in se nad ranljivi čas zbrano zazre v Kraj, kjer zrelordeče besede nadangela večno padajo na pšenične lepe kite sklonjene Dekle. 'Actuatio implirita caritatis1 ali o sodobnem kristjanu "Kristjan ni kristjan samo, ko moli. Kristjan more in mora biti kristjan tudi na različnih področjih dejavnosti poleg področja formalne molitve. Kristus je hotel odrešiti in posvetiti ne le čase, ki jih človek namenja molitvi, temveč vse njegovo bivanje. To se posvečuje z deležnostjo - po milosti - svetega življenja Boga v treh osebah v tem, kar je za Božje življenje bistveno, kar Božje življenje v resnici je: ta deležnost je ljubezen. Če pa je ljubezen najbolj resnično krščansko uresničenje, tisto, kar človekovemu življenju najbolj vtisne krščanski pečat, je potrebno, da se v zares krščanskem življenju, onkraj njegovega izrecnega izvrševanja, ljubezen implicitno izpolni v vsem, kar je bilo pokristjanjeno. To implicitno izpolnitev raje imenujem >actuatio implicita caritatis<, to je ljubezen v delovanju". Svetnik je zrel človek, "z globokim religioznim izkustvom sredi modernega sveta, z razumevanjem za ta svet in z ljubeznijo do njega, s široko odprtostjo za zgodovinsko vetje Duha, s čutom za razpoznavanje znamenj časa, ves v rasti sredi družbenega dela, v skrbi za vse in v službi vsem, z ostrim čutom za pravičnost, s spoštovanjem do ateistične vesti, v pristni zavesti lastne grešnosti in grešnosti Cerkve, v dialogu z vsem pluralizmom bodočega sveta, v odprtem sodelovanju za rešitev problemov na kulturnem in političnem - tudi mednarodnem - področju, z ustvarjalno močjo za >novo< iz gnanja Duha, z ekumenskim duhom, z globoko ljubeznijo do lastne in tuje svobode, s samostojnostjo v pokorščini. To bo svetnik, ki bo strokovnjak v lastnem poklicu, mojster v graditvi prostega časa, odporen proti razosebljanju sredi zindustrializiranega dela in modernega razvedrila. To bo svetnica, ki je dobra mati in gospodinja, zmožna vzgojiteljica, pametna delavka na različnih kulturnih področjih. To bo svetnik, ki je ponižen, brez ponarejanja, preprost in predvsem dober". (Izzbornika 'Odizkustva do teologije', Mohorjeva družba, Celje 2004, str. 38) estetsko govorico, kjer stanj duha ne motijo nikakršne redundantne podobe, kjer je vsa pesem skrita, iz globine svoje biti izvirajoča primera, ki zmore z neslišno ljubeznijo poimenovati vse, kar tvori celoto stvarstva". Leta 1974 se je Truhlar predčasno upokojil in se decembra vrnil v domovino, vendar je bila vrnitev vse prej kot enostavna in v skladu s pričakovanji. Knjigi Pokoncilski katoliški etos (1967) in predvsem Katolicizem v poglobitvenem procesu (1970) sta vzbudili določen odpor, celo dvom o sami veri avtorja, saj sta z njima "v dokaj mirne vode slovenskega cerkvenega prostora pljusknila pokoncilsko vrenje in pokoncilski nemir", kot je zapisal msgr. Oskar Simčič, ki je bil med Truhlarjevimi zadnjimi slušatelji v Rimu. Nesporazumom znotraj Cerkve je bilo treba prišteti še naraščajoče težave z oblastjo, ki so dosegle višek leta 1976, ko so v Sloveniji ob stoletnici rojstva Ivana Cankarja vrhniškega pisatelja enoglasno proslavljali kot socialista. Prelomilo se je ravno v Gorici. 18. maja se je Truhlar odzval povabilu SKAD-a in v slavnostni dvorani palače Attems ponovil predavanje o Cankarjevi duhovnosti in religioznosti, ki ga je dan prej imel pri tržaški Slovenski prosveti. Goriški večer - poroča Katoliški glas - je bil lepo obiskan in se je končal s široko diskusijo. Ko se je naslednjega dne Truhlar vračal v Ljubljano, so mu na mejnem prehodu v Rožni Dolini zasegli brošuro Borisa Pahorja in Alojza Rebule, kjer je bil objavljen Kocbekov intervju: bil je zadosten razlog, da ga je UDBA za šest ur zadržala v uradih mejne policije. Avgusta je Truhlar zapustil domovino in se zatekel v kraj Langmoos nad Bocnom, kjer je navadno preživljal poletne dopuste. Tam sta ga na dan sv. Štefana obiskala msgr. Simčič in danes že pokojni prof. Silvan Kerševan: 4. januarja 1977 je nepričakovano umrl. Po smrti sta v Sloveniji izšli zbirki esejev o Doživljanju Absolutnega v slovenskem leposlovju (1977) in poezij Kri - motnordeči glas (1979). Leta 2002, ob 90. obletnici rojstva in 25. obletnici smrti, se je Gorica oddolžila rojaku z mednarodnim simpozijem, ki sta ga priredila rimski Center Aletti in goriški Študijsko raziskovalni forum za kulturo: zbornik razprav je izšel pri celjski Mohorjevi pod naslovom Od izkustva do teologije (2004). V istem letu je založba Lipa, ki deluje v Centru Aletti, ponatisnila Truhlarjeve pesniške zbirke v izvirniku in italijanskem prevodu. Tega je priskrbel Luigi Michieletto, ki se je s Truhlarjevo poezijo srečal na univerzi v Padovi, kjer je diplomiral pod mentorstvom prof. Martina Jevnikarja. Truhlarjev leposlovni opus pa je bil končno uvrščen med Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev: v lanskem letu je prof. France Pibernik uredil prvo knjigo. 100-letnico rojstva Vladimirja Truhlarja bodo obeležili na ljubljanski Teološki fakulteti, kjer je za 30. oktober napovedan mednarodni simpozij. Saša Quinzi Alojz Rebula o Vladimirju Truhlarju Izviren nastop krščanske misli v dobi materialističnega enoumja O pesniškem, profesorskem, ustvarjalnem, miselnem in idejnem duhu Vladimirja Truhlarja (Gorica 1912 - Lengmoos, 1977), smo se pogovorili s slovenskim pisateljem Alojzom Rebulo, ki je Truhlarja osebno poznal in se z njim tudi srečeval. Prek lastne lucidne analize nam je tako prikazal celovito podobo jezuitskega patra Karla Vladimirja Truhlarja kot pesnika, literarnega zgodovinarja, teologa in misleca. Kakšne vtise imate z vaših srečanj z Vladimirjem Truhlarjem? Z Vladimirjem Truhlarjem sva se osebno srečala trikrat: ko sem ga v času koncila obiskal na Grego-riani, ko sva bila na večerji pri skupnem prijatelju Rafku Vodebu in ko me je sam obiskal v Trstu. Dal mi je vtis umirjenega in zadržanega človeka. Pa vendar je v času Kocbekove afere Truhlar doživel neljub dogodek, ko so ga ob italijansko-jugoslovanski meji pridržali, ker so v njegovem avtu našli "inkriminirano" knjigo Edvard Kocbek, pričevalec našega časa. Mislim, da je bil človek, ki je bil zmožen iluzij glede Cerkve, sveta in "samoupravne" Slovenije. Dejansko slej ko prej policijske Slovenije. Morda je bil dogodek, ki ga omenjate, prvo od razočaranj, ki so ga čakala v domovini. O podrobnosti dogodka nisem bil informiran, sam sem bil dovolj vpleten v Kocbekovo Afero. Bil je jezuit, duhovnik, profesor, literarni ustvarjalec. Kako se je kazal njegov odnos do sodobne zgodovine in družbe, predvsem do slovenske, glede na to, da je deloval v t. i. diaspori? Glede odnosa do slovenskega časa se je, kot je znano, z intervjujem z Vodebom odmaknil od tako rekoč uradn ega gledanja emigracije na povojno Slovenijo. A do podrobnejše diskusije o tem nisva prišla. Domnevam, da sta skupno z Vodebom (oba sta se tudi vrnila v Slovenijo) računala na neki demokratični razvoj, ki ga sam sistem ni bil zmožen. Zmožna ga je bila samo demokracija. Truhlar se je v slovenski literaturi profiliral kot pesnik. Kateri so vaši vtisi ob njegovih pesmih? O njegovi pesniški zbirki, ki je izšla v Sloveniji, sem, kolikor se spominjam, napisal obsežno oceno v Družini. Ostala je, če se prav spominjam, osamljena, pač po totalitarnem načelu, ki delno traja tudi v demokraciji, da je o vsem katoliškem, razen o škandalih v njem, treba molčati. Pri njegovi poeziji se mi zdi, da ne gre za silovitost navdiha, ampak za elitno refleksnost. Včasih na meji estetizma, žlahtnost, dvignjena nad zemeljskost, a s čutom za barvnost sveta, pa tudi odmaknjenost od slovenske tragike 20. stoletja. Ustvarjalcu tega ne štejem v prid. Njegovo literarno zgodovinsko delo Doživljanje absolutnega v slovenski literaturi je pa prineslo novo gledanje na literarno zgodovino... Njegovo delo "Doživljanje absolutnega v slovenski literaturi" se mi danes zdi izredno pomembno dejanje v času, ko je bila uradno priznana samo relativnost (in kolikor vem, je založba imela težave zaradi te knjige.) Ne spominjam pa se, kaj sem v delu le pogrešal, morda strožji izbor, morda izključno miselni pristop. Navdihnili ste mi potrebo, da bi spet vzel knjigo v roke. Katera je po vašem mnenju Truhlarjeva vloga v konstelaciji slovenske zgodovine? Njegova vloga se mi zdi elitno prisotno, se spet počasi vrača ali se nezadržno manjša? Občutje absolutnega je gotovo povezano z najglobljim člo- u Foto IG apartna, aristokratska, a vsekakor na vrhu emigrantske poezije. V njegovem omenjenem esejističnem delu pa vidim pogumen in izviren idejni nastop krščanske misli v dobi materialističnega enoumja. Kot avtor je bil Truhlar dolga leta bolj ali manj obstranec, tudi po smrti. Izid njegovega zbranega dela v prestižni slovenski zbirki Zbrana dela slo-vesnkih pesnikov in pisateljev pa ga gotovo postavlja v kanon slovenske književnosti. Čemu pripisujete razlog za njegovo obstranstvo in zdaj za njegovo ponovno odkrivanje? Razlog za obstranstvo v socialistični dobi in za prisotnost v demokraciji je evidentno političen. Se vam zdi, da je "doživljanje absolutnega" v slovenski literaturi bilo vedno na isti način veškim navdihom. Na literarni ravni pomeni to tudi visoko kvalitetno umetniško raven. Zato pravzaprav ni velike umetnosti brez jasnega ali implicitnega občutja absolutnega. Takšno občutje je na primer vidno v vseh velikih ustvarjalcih besede. Od Prešerna do Balantiča in Kocbeka. Pomanjkanje tega občutja je dejansko tudi znamenje nizkosti neke umetniške vsebine. S tega vidika v današnjem pisanju ne more biti izrazitejšega občutja absolutnega, čeprav ga je najti tudi v nekaterih povojnih avtorjih, mogoče največ v pisatelju Pavletu Zidarju. Navadno je tega občutja več v poeziji kot v prozi. Seveda za izražanje tega občutja ni nujna religiozna terminologija, ampak dejanska duhovna vsebina neke umetni- ne. David Bandelj Poezija pod Tabrom Občina Repentabor v sodelovanju s Pokrajino Trst in s Skupino 85 Dne 21. marca lani, ob svetovnem dnevu poezije, so na Colu odprli Pot pesnikov na Krasu, preurejeno pešpot med Poklonom in Colom, ki jo krasijo doprsni kipi treh pesnikov, povezanih s Krasom: Srečka Kosovela, Umberta Sabe in Iga Grudna. Da bi se jim poklonili tudi letos, je Občina Repentabor v sodelovanju s Pokrajino Trst in s Skupino 85, katere glavni koordinator in organizator je Roberto Dedenaro, priredila prijeten poznopopoldanski kulturni dogodek v naravi pod Tabrom, ki je nudila pravšnjo svežino v soparnem dnevu pred Velikim šmarnom. Lepo skupino zbranih je v imenu občinske uprave najprej pozdravil repentabrski župan Marko Pisani. Dejal je, da kulturni dogodek dodatno obogati že tradicionalno praznovanje Velikega šmarna, še posebno letos, ko praznujejo 500. obletnico cerkve na Repentabru. Nato je predal besedo glavnemu pobudniku Robertu Dedenaru, ki seje zahvalil domačemu društvu Kraški dom in Skupini 85 ter predstavil pesnike, ki so pristopili k pobudi. Prvi je svoje pesmi prebral Josip Osti, eden najpomembnejših pesnikov tako v Sloveniji, kjer živi že več kot dvajset let, kot v Bosni, kjer je predsednik Društva pisateljev BiH. Iz rodnega Sarajeva seje preselil v Tomaj, karga tesno povezuje s Srečkom Kosovelom. Zbrani so prav pred njegovim kipom poslušali pesmi iz zbirk Barbara in barbar, Kraški narcis, Veronikin prt, Rosa mystica in Drevo, ki hodi. Večino pesmi je v italijanščino prevedla Jolka Milič, zadnjo antologijo pa Daria Betocchi in Roberto Dedenaro. Po prijetnem sprehodu seje skupina radovednežev, katere več kot polovica je bilo italijanske narodnosti, ustavila ob kipu tržaškega pesnika Umberta Sabe. Tu je beneška pesnica iz Topolove Antonella Bukovaz prebrala prisotnim najprej odlomek svojega dela, ki gaje napisala po naročilu za gledališče in je bilo uprizorjeno v Cankarjevem domu v Ljubljani in v Mieli v Trstu, nato pa uprizorila in čustveno interpretirala daljše besedilo v italijanščini z naslovom “Storia di una donna che guarda il dissolversi di un paesaggio”. Tretja in zadnja postojanka na nekdanji stari rimski cesti, kije povezovala Col z Repentabrom, je ob kipu nabrežinskega pesnika Iga Grudna, ki ga žal italijanski širši svet še vedno ne pozna dovolj. Ob njem je Marko Kravos prebral svoje pesmi, ki ga vežejo na kraško okolje in ljubezenske ter prevod le-teh v italijanščino. Za nekatere je poskrbel sam, glavnino pa so prispevali Daria Betocchi, Gabriela Musetti in Roberto Dedenaro. Ob koncu prijetnega snidenja sta udeleženca prebrala poezijo Prešernovega in Grudnovega prevajalca ter nekdanjega devinsko-nabrežinskega župana Giorgia Depangherja, ki si je veliko prizadeval za sodelovanje italijanske kulture s slovensko ter tkanje medsebojnih prijateljskih vezi, z naslovom Srečanje v Tomaju. Repentabrski župan in Dedenaro sta se zahvalila prisotnim za prijetno druženje, ki se je še nadaljevalo ob prigrizku. / Metka Šinigoj HD Predavanje prof. Petra Suhadolca "Naj raje posodobijo obstoječo traso!" "Tačrt hitre železnice I I je po mojem mne-X ^1 nju nepotreben. Z ekonomskega vidika je sporen, gradnja trase, zlasti njen podzemni del na Krasu, pa lahko še kako učinkuje na naravno ravnovesje področja. Da o onesnaževanju okolja v času vrtanja tunela sploh ne govorimo"! Tako nam je povedal univerzitetni profesor in predsednik mednarodnega združenja seizmologov prof. Peter Suhadolc po predavanju, ki ga je o temi tresljajev, ki jih povzroča visokohitrostna železnica, imel pred nedavnim v Sirkovem domu v Križu. Predavatelj je svoje negativno mnenje o tem načrtu podkrepil še z oceno, da je itak potniški promet na tem območju italijanske države vedno bolj skromen. "Sprašujem se zato, komu bi ta načrt koristil. Za koga bi ga sploh izvedli". Po mnenju prof. Suhadolca se je obenem nesmotrno danes spuščati v snovanje take infrastrukture, ki bo najbrž čez nekaj desetletij (se pravi, ko naj bi končno začela obratovati) zastarela. "Naj raje posodobijo obstoječo traso"! Ta varianta bi dejansko odgovarjala takojšnjim zahtevam sodobnega potniškega in tovornega prometa, znosnejša bi tudi bila z naravovarstvenega in geološkega vidika. Prireditelji srečanja, se pravi kriški jusarji, Agrarna skupnost in odbor proti hitri železnici iz Cerovelj, so prof. Suhadolca povabili zato, da bi s strokovnega vidika predstavil posledice, ki jih ima vožnja hitrih vlakov zlasti v tunelih na površinskih infrastrukturah (poslopjih). Predavatelj je na začetku svojega izvajanja opozoril, da bo v prihodnjih letih speljava železniških tras po tunelih narasla zaradi obremenjenosti površinskih območij. Poudaril je nato, da so tresljaji, ki jih povzroča vožnja vlakov, podobni potresnim valovom. To še zlasti, če vir tresljajev (vlak) pelje skozi podzemno ožino (tunel). Problem gradnje hitre železnice v podzemlju vzhodnega Krasa je v tem, da nameravajo traso speljati v bližini zaselkov. Prebivalci tamkajšnjih vasi bi bili zatorej zaradi učinkov tresljajev v nenehnem stiku z vlakom. Prof. Suhadolc je obrazložil, da na prenašanje tresljajev vpliva tudi geološka kompozicija tal, v katerih se ti valovi premikajo. Tresljaji hitre železnice naj bi se v tržaški pokrajini širili preko treh različnih geoloških podlag (preko trdega apnenčastega Krasa, flišastega skalnega obronka in mehkih tal Trsta): če se v trdih snoveh tresljaj prenaša z majhno amplitudo, se v krhkejših podlagah amplituda veča in posledično se veča učinek tresljaja. Problem na Tržaškem je zato tudi kumulativna varianta amplitud. Če je železnica na površju, se lahko omejijo tresljaji z vzporednimi jarki ob trasi. V tunelih pa so take rešitve neizvedljive (tresljaji se širijo na vse strani). Načrtovalci bodo morali v primeru izvedljivosti trase paziti na vrsto faktorjev, ki lahko omilijo nezažel-jene učinke. Paziti bodo morali, da predor ne bo imel prevelikih ovinkov, ker je na njih interakcija med vlaki in tračnicami največja, kar poveča tresljaje. Jeklo tračnic mora biti kakovostno, tračnice pa morajo biti dobro pritrjene na prečne prage: najbolje bi bilo, ko bi ti bili plastični, kar pa veliko stane. Gradnja tunelov mora odgovarjati državnim in mednarodnim varnostnim in zaščitnim standardom: to velja tudi za hrup in tresljaje, ki jih ljudem in naravi povzročajo hitri vlaki. Po mnenju prof. Suhadolca je bila zato skrajno nepremišljena prvotna varianta trase od mesta pod dolino Glinščice do Slovenije, saj bi tunel pod katinarsko bolnišnico še kako učinkoval na delikatne zdravstvene naprave in navsezadnje "na samo roko kirurga..."! Težko je, da bi se prebivalci branili tresljajev, lahko pa zahtevajo, da se na njihovem domu ali v njegovi neposredni bližini namestijo naprave za merjenje vibracij in hrupa. Med debato je prišla do izraza zaskrbljenost, da bo vrtanje tunela usodno onesnažilo vodne vire na Krasu. Srečanje v Križu je bilo informativnega značaja. Taka srečanja so sicer dobrodošla, ne sodijo pa med pristojnosti Agrarne skupnosti ali jusarskih odborov, ki nimajo ne sredstev ne strokovnega kadra za informiranje ljudi. To bi po mnenju predsednika Agrarne skupnosti Vladimirja Vremca morale početi javne uprave, ki pa so se doslej izkazale za osrednje zaščitnice molka glede tega načrta in ostalih projektov, ki močno učinkujejo na ravnovesje področja tržaške pokrajine. Iz tega seznama sta Vremec in Karlo Grgič izvzela občino Devin - Nabrežina, ki je svoja stališča nenehno delila z občani. Tako stanje duha kaže na nesposobnost politike, da bi odgovarjala na potrebe državljanov: tudi manjšinski krogi se na te probleme odzivajo dokaj neprikladno. Grgič namreč pogreša vsemanjšinsko pravno službo krovnih organizacij SSO in SKGZ, ki bi dejansko pomagala ljudem pri reševanju takih problemov. Prireditelji so na kriškem večeru zbirali tudi podpise za pripombe na deželo FJk in Ministrstvo za okolje v sklopu postopka ocene vpliva na okolje (VIA). IG Foto IG Kraška hiša Zimzeleni objektiv Maria Magajne a il je član Zadruge r^Naš Kras, eden izmed njenih prvih članov, stalen spremljevalec več kot petdesetletnega povojnega dogajanja v Trstu in Gorici. Ker je imel veliko prijateljev in znancev in je bil zelo priljubljen, je bil prisoten na vseh pomembnih dogodkih, od veselic do porok in pogrebov". Tako je Maria Magajno ob odprtju razstave njegovih fotografij Portfolio v Kraški hiši v Repnu predstavil predsednik Zadruge Edi Kraus. Prisotne sta v svet umetnosti popeljala Tomaž Nedoh in Ste-fano Bembi s saksofonom in harmoniko s poskočnimi in veselimi melodijami, nato je Kraus pozdravil župana Občine Repentabor Marka Pisanija, podpredsednika tržaške pokrajine Igorja Dolenca, deželnega svetnika Igorja Gabrovca in nekdanjo ministrico za kulturo Republike Slovenije Andrejo Rihter. "To ni le promocija vsebine avtorske mape Portfolia Maria Magajne, temveč kvalitetna razstava, ki prispeva k vidnosti in prepoznavnosti avtorja. Strokovna komisija se je odločila za deset fotografij, katerih glavno vodilo je bilo priklicati izvedencem v spomin evropsko in svetovno zgodovino ter povezati Magajno z velikimi mojstri evropske fo- tografije", tako je razstavljena dela predstavil umetnostni zgodovinar Andrej Furlan. Poleg desetih že objavljenih fotografij je razstavljenih še šest dodatnih, ki pa niso še bile razstavljene. Težava pri Maga-jnovih fotografijah je prav ta, da se ne ve, ali so bila njegova dela že kdaj objavljena, ali samo v Primorskem dnevniku ali drugje. To raziskovalno delo bi zagotovo terjalo veliko časa in napora. Andrej Furlan je opozoril še na večplastnost Magajnovih fotografij, saj se "fotore-portersko delo povezuje tudi z drugimi segmenti. V njegovih fotogramih najdemo še druge žanre, kot so ekstremno abstraktne kompozicije, pa tudi čisto poezijo, prežeto s čutenjem, saj te fotografije niso novi- ca, temveč poezija v prozi. Fotografije nosijo tako informacije kot globoko izpoved, ki ne mine. Presežek ni petdeset tisoč negativov, ampak poezija, čustva in občutki v njih". Tako Magajna preseže golo fotografijo in postane poet. V Kraški hiši je razstavljenih šestnajst fotografij, med katerimi še vedno stoji barvana umetnina Žige Okorna, vez med nebom in morjem, prejšnjega razstavljalca. Kot je obrazložil Furlan, so hoteli s to umetniško noto prejšnje razstave vzpostaviti vezno nit umetnosti z Magajno, saj je tudi fotografija umetnost. Beseda je tekla še o avtorski fotografski mapi Maria Magajne, ki sta jo izdala Narodna in študijska knjižnica ter Inštitut za etnologijo, da bi ovrednotila vrhunsko delo pokojnega tržaškega fotografa. V njej so esej izpod peresa novinarke Mete Krese, Magajnov življenjepis in deset črno-belih fotografij, tiskanih na fotografskem brezk-islinskem papirju. Za zdaj je mapa številčena v petdesetih izvodih, ki so prednaročniško v prodaji. Deset map bodo darovali ustanovam, z izkupičkom prodanih map pa bodo tiskali še dodatne izvode. Ob koncu se je Furlan zahvalil Fotokrožku Trst 80 za okvirje in Robiju Jakominu za postavitev razstave. Razstavo Portfolio, ki bo odprta do 16. septembra ob nedeljah in praznikih od 11.00 do 12.30 in od 15. do 17. ure, so priredili Zadruga Naš Kras, Narodna in študijska knjižnica ter Inštitut za etnologijo. Metka Šinigoj Pomemben dogodek na Padričah Dvojno slavje v Domu leralla Prve dni julija so se pojavili na strateških točkah našega Doma veliki belo-mod-ri plakati, ki so takoj pritegnili mojo pozornost. Mlada gladka roka je v dlani držala in podpirala staro nagubano roko. Na plakatu je bilo napisano: 25 let delovanja in solidarnosti - Dom leralla - 1987 - 2012. Ta letnica se nanaša na dobo, odkar Dom leralla sprejema na splošno starejše občane. Dom je bil namreč zgrajen za gluhoneme in nosi ime po gluhonemi gospe Livii leralla, ki je bila z možem najbolj zaslužna za to, da so Dom sezidali. Dom pa je kmalu postal premajhen za starejše občane, ki bi v njem radi prebivali. Zato so ga pred približno poldrugim desetletjem prezidali in povečali. Za vodenje Doma je skrbela škofija, ki je od lanskega leta tudi lastnica poslopij. Moram povedati, da vodstvo in osebje skrbita, da se gostje čim boljše počutimo. Med gosti so tudi onemogli duhovniki. Pred leti smo za zavetnika Doma izbrali Marijine starše, torej stare Jezusove starše sv. Ano in sv. Joahima. Primerno za starejše prebivalce doma. Njun god, 26. julija, vsako leto slavnostno praznujemo. Letos smo obenem praznovali tudi 25-letnico delovanja Doma. Dvojno slavje. Zgodaj popoldne so nas, ki smo na vozičkih, odpeljali v notranji vrt, ki je bil za to priložnost poln cvetja in zastavic. Za nami so prišli gostje, ki še hodijo, sorodniki in prijatelji. Pri vhodu na vrt so prodajali izdelke likovne delavnice naših gostov v prid misijonu v Afriki. Druge prostovoljke so ljudjem ponujale svečke za loterijo za stroške "Barkolane", katere se udeležijo nekateri gostje Doma. V popoldanskih urah je zabučal električni harmonij in nekaj duhovnikov je pristopilo k oltarju. Dva, ki sta gosta Doma, sta že sedela za oltarjem; tretji leži bolan. Somaševanje je vodil msgr. Roberto Rosa, župnik pri Sv. Jakobu in škofov vikar. V pridigi nam je povedal nekaj lepih in zanimivih misli. Bazovški (in torej tudi naš) župnik g. Žarko Škerlj je prebral evangelij v slovenščini. Obred sv. maše je povezoval mešani zbor Gruppo Incon-tro. Izredno ubrano so zapeli nekaj zelo lepih pesmi. Po maši so se po vrtu razlile nežne melodije. Medtem so negovalke in prostovoljci vrt-kapelo spremenili v vrt-jedilnico. Kar kmalu smo sedeli ob velikih belo pogrnjenih mizah. Na vsaki je stalo več različnih steklenic z breza- lkoholnimi pijačami. Marljive negovalke so pridno prinašale na mize zvrhane pladnje okusnih mrzlih jedi, bolničarke pa večerna zdravila. V mraku so začeli klicati izžre- bane dobitnike loterije, nas goste pa so začeli voziti k počitku. Obiskovalci so počakali na izid loterije. Dobitki so bili vredni čakanja. Nada Martelanc NOVI POGOVOR Marko Pisani Upravljanje občine je pomembnejše od politike Repentabrski župan Marko Pisani je na srečanju, ki je bilo v Repnu pred nekaj meseci in ki ga je priredil v sodelovanju s predsednikom pokrajinske skupščine Mauriziom Vidalijem, da bi skupno obdelala obdobje triletnega županovanja in leto dni predsedovanja pokrajinskemu svetu predstavnika SSk, izpostavil, da odtujenost ljudi od politike ni prisotna v majhnih občinah. "V takih občinah, kakršna je re-pentabrska, se še prej kot o politiki pogovarjamo o upravljanju. Zato so namreč politične strasti bolj umirjene kot v večjih upravnih enotah. Naši občani potemtakem istovetijo svojo občino s prvim členom v verigi odnosa med državljani in državno upravo. Navezanost občanov na občino se je izkazala zlasti lani, ko je bil govor o ukinitvi tovrstnih manjših enot. To kočljivo vprašanje se poraja tudi letos zaradi t. i. spending review državne vlade". Na takratnem srečanju ste tudi omenili, da se župan večkrat v takem okolju znajde v težkih trenutkih, saj je postavljen pred izbire, ki ne razveselijo nikogar. "Vendar se te izbire večkrat izkažejo za prave", ste dodali. Pred nedavnim smo odobrili varianto št. 7 glede občinskega prostorskega načrta. Gotovo bo ta dokument v prihodnje postal temelj razvoja naše občine: je pa nastajal na podlagi dogovorov in kompromisov. Vselej smo se držali načela, da zasledujemo skupno dobro in trajnostni razvoj občinskega področja. Izhodišča prostorskega načrta zato zaščitijo naše območje in omejujejo nove gradnje: iskali smo namreč pravo rešitev za skladen razvoj naših vasi in zaselkov. V dokumentu smo poudarili predvsem značilnosti občinskega območja, ki naj razvija turistično ponudbo in z njo povezano kmetijsko dejavnost. Ne smemo pa pozabiti, da je kar 87 odstotkov občinskega ozemlja podvrženega vinkula-cijam, kar dejansko ovira krajev- ni gospodarski razvoj. Izjavili ste tudi, da so določeni posegi uprave večkrat nevidni, saj pridejo do izraza šele na daljši rok. Ali bi nam lahko razčlenili ta vidik? Med te "nevidne" posege uvrščam prepotrebno utečeno in vsakodnevno delo občinskega kolesja. Mislim na delitev storitev in spoštovanje konvencij z drugimi občinami, mislim tudi na naš napor, da znižamo stroške, kjer je to mogoče. Vedno poskušamo racionalizirati naše upravljanje, ne da bi s tem zmanjšali usluge našim občanom. Glede nevidnosti nekaterih posegov, naj kot primer navedem prenovitvena dela našega repen-skega plača. Njegova ličnost izhaja predvsem iz arhitektonskih in tehničnih posegov, s katerimi smo električno in vodovodno omrežje speljali pod zemljo. To vzpo-redje o "nevidnosti" lahko prenesemo na raven upravljanja občine. Odprt problem ostaja prometni režim na Fernetičih in z njim povezano postajališče tovornjakov. Večkrat ste izjavili, da ostaja pri reševanju tega vprašanja županova roka nemočna... Problematika Fernetičev bi lahko že sama zapolnila ves intervju. Povedal pa bi tole. Smernice, ki smo jih vključili v naš prostorski načrt, so kljub nasprotovanju deželnih uradov pokazale jasno željo uprave, da se nekatere stvari glede Fernetičev premaknejo z mrtve točke. Nismo zatorej klonili pred zahtevami dežele in smo razvoj območja postavili v vzporedje z interesi občine Repentabor. Zato glede reševanja kaotičnega prometnega režima razmišljamo o dvojni rešitvi. Dolgoročna dokončna rešitev bi morala nedvomno temeljiti na povezavi obeh odsekov avtoceste na slovenski in italijanski strani, srednjeročne cilje pa moramo osnovati na ureditvi prometa na tamkajšnjem področju tudi s pomočjo gradnje določenih obvoz- nic, ki bi neposredneje povezovale oba kraka avtoceste. Pri tem bi se morali še naprej ohraniti že obstoječa gospodarska in trgovska dejavnost v neposredni bližini postajališča tovornjakov in meje. Tako bi želeli razbremeniti tamkajšnje domačine učinkov prekomernega prometa težkih vozil. Izrabljam to priložnost, da poudarim neomajno željo upra- Foto IG ve, da bi - kot sem že poprej omenil - izrabili potencial dejavnosti na Fernetičih in celotnega kraškega področja (tudi slovenskega) zlasti v vidiku enogastro-nomske turistične ponudbe. Ali so ti kratko-srednjeročni in dolgoročni načrti izvedljivi? Mislim, da so. Pogovori že potekajo s podjetjem Anas in s službo, ki skrbi za državno domeno. Te zamisli moramo sedaj razčleniti. Pri izoblikovanju načrtov bomo prisluhnili tudi željam naših občanov. Ali bi nam lahko že sedaj kaj več povedali o teh načrtih? Sedaj so v pripravi štirje različni načrti. Ker pa so šele v začetni fazi, jih ne bi rad obravnaval. Sedaj je to še prerano. Tvegali bi, da bi jih slabo interpretirali. Govor je bil tudi, da bi režim proste cone tržaškega starega pristanišča deloma prenesli KRIŠKA ŽUPNIJA ] V Bohinjski Bistrici Mladinski poletni tabor v objemu gora V Bohinjski Bistrici je od 25. julija do 4. avgusta potekal mladinski poletni tabor v priredbi kriške župnije. Tabora smo se udeležili kar v 16 z raznih koncev Krasa, Brega in od Sv. Ivana. Poleg navadnih dejavnosti (življenje v skupnosti, pohodi po hribih in "mokro" razvedrilo ob (in v) Bohinjskem jezeru itd.), smo letos slovesno praznovali vstop v polnoletno dobo enega od udeležencev s pravim presenečenjem. Vreme je bilo še precej ugodno, čeprav je neznosna vročina precej omejevala dejavnosti. Med letošnjimi ekskurzijami so bili: avstro-ogrsko pokopališče v Bistrici, kjer so pokopane žrtve iz prve svetovne vojne, izvir Bistrice, Vodni park, Vintgar in Sv. Katarina nad Bledom, iz Srednje vasi na Uskovnico, Voje in v Staro Fužino, slap Savice... Glavna točka našega tabora je bila nedelja: dan za obiske staršev in za skupno evharistijo; priprava na obred je potekala v soboto, sv. evharistijo pa smo darovali v cerkvi na Bitnjah s sodelovanjem vseh konec tabora, ko smo morali pripraviti kovčke, počistiti kočo in pozno popoldan čakati na avtovlak, ki nas je vodil domov. Letošnji tabor je bil pravi vrtinec lepih in prijetnih občutkov, ko smo se prav vsi trudili za skupinsko življenje, ki zahteva vsakdanji trud z vseh strani. Večkrat smo se skupaj zabavali, včasih smo se med seboj skregali, saj smo si med sabo zelo različni. Nazadnje naj gre še posebna zahvala organizatorju ter pomočnikom 1 na postajališče na Fernetiče. Ali se vam to zdi izvedljivo? Načeloma se s tem predlogom strinjam. Pred seboj moramo imeti tudi razvoj dela prometa postajališča na račun hrvaških izvoznikov, saj bo čez leto dni Hrvaška stopila v EU. Bojimo se, da bi postajališče postalo mrtva katedrala, kar bi razvrednotilo celotno področje. Občina Repen tabor je namreč delničar postajališča: ciljamo zato na vse možnosti, ki bi lahko temu objektu zagotovile razvoj, sicer v skladu s smernicami prostorskega načrta naše občine. nav je občina Repentabor izvzeta iz načrta hitre železnice petega koridorja, se bodo v primem gradnje njeni učinki prenesli na celotno področje tržaške pokrajine. Kakšno je vaše mnenje v zvezi s tem? Zadeva je res zapletena. Pomislimo le na nekatere načrte, ki so zaživeli pred desetletji: danes nimajo več osnove. Prav zato moramo danes imeti dovolj politične in upravne zagnanosti in modrosti, da se takim načrtom odrečemo. Zavedati se moramo, da se svet sunkovito spreminja in da to, kar je danes aktualno, takoj zastari. Zlasti v tem obdobju, ko moramo paziti na vsak evro! Po mojem mnenju je bolj smotrno povečati in posodobiti obstoječe infrastrukture in načrtovati znosne povezave. Mislim namreč na železniško traso med Trstom in Koprom. To bi namreč vlilo Trstu večjo konkurenčnost od te, s katero danes razpolaga, in bi mu posledično nudilo nove razvojne in delovne možnosti. Navsezadnje je tudi prebivalstvo naše občine tesno vezano na usodo samega mesta. Pomemben delež v gospodarskem sektorju repentabrske občine zavzema kamnoseška in kamnolomska dejavnost. Kakšna prihodnost se ji piše? Ta dejavnost ima pri nas že tisočletno tradicijo. Če danes analiziramo položaj kamnarstva na območju repentabrske občine, si moramo biti na jasnem, da naši kamnolomi niso ekstenzivnega značaja, ki navadno grobo posega v okolje. Naše jave so globinske sorte: delo kamnolomcev je usmerjeno predvsem v iskanje pravšnje žile kamnine. Kljub gospodarski krizi je naš kamen izredno cenjen in ima široko tržno prepoznavnost. Povpraševanje je še vedno na nivoju. Nezanemarljivo je tudi dejstvo, da kamnolome upravljajo zlasti mladi podjetniki, kar vliva tej branši perspektivno prihodnost. Prav zato bo uprava nudila vso podporo, da se bo ta dejavnost razvijala na pravi način še naprej. Dodati moram, da ima vsak kamnolomski načrt ob samem začetku že vključeno varianto za vzpostavitev prvotnega stanja, za kar je dana tudi bančna garancija. Prav zato ta dejavnost tudi z naravovarstvenega vidika ni sporna. Še več: nekateri kamnolomi predstavljajo že danes zanimiv habitat za nekatere ptičje vrste: sami naravovarstveniki so nam že predlagali, da bi ob koncu kamnolomske dejavnosti lokacijo pustili tako, kakršna je. Poudarjam sicer, da je razvoj kamnolomske dejavnosti v skladu z vsemi predpisi, da ni škodljiva okolju in da se držijo skromne površinske kubature. Omenili ste že, da je dobršen del občinskega področja vključen v vinkuladje Sic in Zps. Ali je revzija zaščitenih območij mogoča? To željo sem že izrazil na omizju na tržaški prefekturi. Vemo, da je tovrstni revizijski postopek dolgin zapleten. Nujno je, da se s to temo čim prej soočimo. Začetna perimetracija, ki je danes v veljavi, je bila storjena zelo površno, kar je privedlo celo do absurdnih situacij. Menim, da bi lahko obseg območij ostal isti, na novo pa bi morali določiti lokacijo vinkulacij. Tako bi lahko dali zagona razvoju postajališča na Fernetičih in kamnolomski dejavnosti. Dan po Velikem šmarnu ste na praznik občinskega zavetnika sv. Roka predali namenu prenovljen odsek romarske pešpoti, ki vodi od pesniške poti na Tabor. Obnovljena romarska pot bo velika pridobitev za našo občino in za Tabor, ki je že sam na sebi biser naših krajev. Pot je bila očiščena in uredili smo stopnišče. S tem smo končali traso, ki vodi od Cola do cerkve Marije Vnebovzete. Lani smo namreč predali namenu odsek poti poetov, tako lahko letos idealno in dejansko končujemo krožno pot. IG Obvestila Narodna in študijska knjižnica in Knjižnica Damir Feigel sporočata, da sta od 25. junija do 31. avgusta odprti s poletnim urnikom, in sicer od ponedeljka do petka od 8. do 16. ure. Knjižnica Dušana Černeta, Donizettijeva 3 v Trstu, obvešča, da je v poletnem času odprta po tem urniku: ponedeljek, torek in četrtek od 8.30 do 13.00; sreda od 8.30 do 16.00; petek od 8.30 do 13.30. Poletni urnik velja od 18. junija do 9. septembra 2012. Za izjemne primere lahko pokličete na tel. št. 040-662407. Iščem hotel za nakup od Trsta do Benetk, v zahodni Sloveniji ali Istri. Zaželjeno v obratovanju, do vrednosti 15 milijonov evrov. Tel. št. 00386 41 625393. Darovi V spomin na Dušana Žerjala daruje žena Erminja 20 evrov za svetoivanski cerkveni pevski zbor. Za Novi glas: namesto cvetja na grob dragega bratranca Mariota Mozetiča iz Nabrežine darujeta Slavko in Anica Badelj 50 evrov. Za rojansko glasilo "Med nami” darujejo Milena Franco 5, Marija Zanevra 30 in J. K. 20 evrov. Misijonski krožek Rojan: za slovenske misijonarje daruje Valentina Rupnik 20 evrov; za misijonska vozila (MIVA): Vincencijeva Konferenca -Barkovlje 100 evrov. Darove lahko nakažete tudi preko Banke: IBAN: IT22 L089 2802 2010 2000 0086 948 Codice BIC: CCTSIT2TXXX Misijonski krožek Rojan via Cordaroli 29 34135 Trst udeležencev. Sledilo je slavnostno nedeljsko kosilo. Nazadnje smo obiskali Bled. In že je prišla sobota in z njo in kuharjem, ki so skrbno pripravljali naše obroke. Caterina, Ksenija, Matej in Luisa Poletni program Pluti z znanostjo ■ a • • V • I ItVV* Muzej morja rešuje dediščino legendarnega Lloyda Dokler čakamo na dokončno vzpostavitev Ribiškega muzeja Tržaškega Primorja v Križu pri Trstu, katerega kulturno društvo deluje od leta 2000, se lahko glede pomorskih tematik pomudimo v tržaškem Muzeju morja. Pred nedavnim smo prisluhnili temi "Ko je Lloyd tvegal, da ne bo več tržaški" znotraj poletnega muzejskega programa Navigando la scienza 2012. Profesor ekonomske zgodovine na milanski univerzi Bicocca Giulio Melinato in umetnostni zgodovinar Sergio Vatta sta predstavila ozadje pomembnega mejnika za tržaško kulturo, ker je muzej s pomočjo občine in dežele prevzel veliko materialno dediščino slovite pomorske družbe Lloyd triestino, ki s spremenjeno vlogo in pomenom za tržaški prostor danes deluje pod imenom Italia Marittima. Preko 8000 različnih predmetov, ki jih je v desetletjih uspešnega plutja po svetovnih morjih prevzel Lloyd, so muzealci rešili pred trohnenjem v kleteh podjetja, fotografirali in arhivirali, sledila pa bosta raziskovanje in študij primerkov. Med njimi je veliko število skic, likovnih izdelkov, slik, fotografij, reklamnih panojev, dokumentov, knjig, časopisov, posterjev, celo skulptur, med katerimi izstopa Mascherinijev Aborigen. Prav vsak element rešene dediščine odraža blišč, premoženje in uspešnost pomorske družbe, ki je v 19. stoletju obvladovala tovorno in potniško pomorstvo ne le v Mediteranu, temveč s potmi do Amerik, Indije in Daljnega vzhoda. Od odprtja svobodnega pristanišča leta 1719 je Trst postal prestolnica pomorske trgovine, na katero je težil dobršen del srednje Evrope in Balkana. Od ustanovitve leta 1836 je Lloyd predstavljal vrhunec svetovne pomorske trgovine, ladjedelništva, križarjenja in pomorskega prometa, Trstu pa zapustil globoko intelektualno in moralno dediščino. Danes ostaja le še nostalgičen ponos Tržačanov, ki se radovoljno spominjajo takrat največje potniške ladje na svetu Saturnia, najhitrejše sestre Vulcania, pionirjev odnosov z javnostmi, kot je bil Bruno Astori, drugih po- morskih velikanov Cosulich, Navigazione libera, Tripcovich, Finmare. Lloyd je izum Avstro-Ogrske v času dobesedne belle epoque: v kontekstu štiri odstotnega ekonomskega razvoja sveta je Lloyd dosegal 40% povečanje uvoza-izvoza in obvladoval 15% svetovnih pomorskih poti. Prva svetovna vojna mu je prizanesla, leta 1919 je postal "tržaški" s preimenovanjem v Lloyd triestino, fašizem ga je seveda podprl zaradi imperialističnih ambicij. T. i. piano Ciano je, denimo, omogočal gradnjo (danes legendarnih) križark. Leta 1941 so družbo preimenovali v Oriens, po drugi svetovni vojni pa je nadaljevala z ekonomskim profitom, dokler je ni leta 1993 kupil tajvanski mogotec Ever-green marine. Ob zgodovinskem ozadju smo občudovali fotografije "rešenih" draguljev ter si ogledali stalno zbirko muzeja. V njem sedaj domuje tudi za nas tako pomembna čupa Lisa, ki so jo stesali v Nabrežini leta 1882, potem pa so jo uporabljali kriški ribiči. Njen dom je seveda drugje. Jernej Šček SNG Nova Gorica v novi sezoni 2012/13 S ščepcem soli v razkrivanje v« • življenja Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je po daljšem poletnem premoru spet odprlo svoja vrata ljubiteljem gledališke umetnosti v četrtek, 23. avgusta, ko se je začel zala že z delom Life®anti. Njuni Rokovnjači, v režiji Mihe Nemca, bodo narodna igra s petjem in glasbo, ki so jo prispevali člani skupine Njet. Novogoriško gledališče jo pripravlja v koprodukciji s tudi v Gorici. Abonenti bodo poleg dosedanjih ugodnosti deležni še dveh novosti: vsi redni abonmaji bodo imeli eno predstavo več in še darilo, brezplačno predstavo, ki si jo bo- Vseslovensko srečanje Prek Sv. Višarij povezani z rojaki po vsem svetu v ' - V'- ‘ _________________________________________________________ Spodnja Idrija Odkritje spominske plošče duhovniku msgr. Francu Rupniku jesenski vpis abonmajev za sezono 2012/13. Kot smo že pisali v eni izmed julijskih številk našega tednika, bo nova gledališka sezona SNG Nova Gorica ponudila abonmajski program pod geslom Sol življenja. Program je delno zasnovala sedaj že nekdanja umetniška vodja Ira Ratej, dopolnila pa ga je v. d. umetniškega vodje Martina Mrhar. Program sezone 2012/13 je sestavljen iz osmih predstav, ki so bile izbrane z namenom, da bi z njimi dosegli sožitje s publiko in s strokovno javnostjo. Štiri bodo na velikem, štiri pa na malem odru, ki se je v enem letu od odprtja že izkazal kot "pomemben prostor komornega in inovativnega gledališča". Štiri izmed teh predstav so nastale z različnimi produkcijskimi ustanovami. V abonmajskem programu SNG Nova Gorica v sezoni 2012/13 je sedem predstav. Tri koprodukcijske uprizoritve, Filumena Martu-rano, romantična melodrama italijanskega avtorja Eduarda De Filippa, ki je nastala v koprodukciji Gledališča Koper in režiji Katje Pegan, Krojači sveta - Fune-ral Fashion Show, spektakularna revija nesmrtnih avtorjev Dušana Jovanoviča, Vesne Milek in Svetlane Slapšak v režiji Dušan Jovanoviča, koprodukcija z Evropsko prestolnico kulture - Maribor 2012, ter Vdovin zmenek, naturalistična drama izpod peresa Israela Horovitza, koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj, v režiji Igorja Samoborja, so premiero že doživele v prvi polovici leta 2012. V novembru bo na vrsti krstna uprizoritev dela iz slovenske klasike Rokovnjači, ki sta jo po motivih romana Josipa Jurčiča in Janka Kersnika pripravila Miha Nemec in Nejc Valenti. Kot uspešna dvojica peres sta se izka- V četrtek, 6. septembra, bo na obisku na Tržaškem Društvo poslovnih žensk Slovenije FAM, ki se bo srečalo s skupino slovenskih podjetij iz Italije. Gostitelja srečanja sta Slovensko deželno gospodarsko združenje in Zadružna kraška banka. Program predvideva predstavitev zamejskega gospodarstva slovenskim podjetnicam oz. kako konkretno pospešiti gospodarsko sodelovanje med zamejskimi podjetniki v Italiji in matično deželo Slovenijo. SDGZ poziva vse člane in Prešernovim gledališčem Kranj. Novo leto se bo v SNG začelo s slovensko praizvedbo Aristofano-ve komedije Bogastvo, ki bo izzvenela kot politična lekcija. Zrežiral jo bo Luka Martin Škof. Tem predstavam, ki jih je izbrala nekdanja umetniška vodja Ira Ratej, se bosta pridružili še uprizoritvi Ljudožerski ples, intimna in družbenokritična igra Tommasa Santija v režiji Matjaža Latina, ter Gozd, komedija o drami (skoraj tragediji) , ki jo je napisal Aleksander Nikolajevič Ostrovski; režiser bo Egon Savin. Italijanski dramatik Santi bo na novogoriškem odru doživel slovenski krst. Ruskega klasika Ostrovskega bo pa priredil in zrežiral priznani srbski režiser Egon Savin, ki bo prvič gost v SNG Nova Gorica in sploh v Sloveniji. Po že ustaljeni tradiciji bo tudi naj mlaj šim gledalcem namenjena predstava, in sicer Zajtrk, ki sta jo napisali Simona Hamer in Ajda Valcl. Valclova jo bo tudi zrežirala. Otrokom bodo namenjene tudi abonmajske predstave Goriškega vrtiljaka, ki bo kot vselej prisoten z dvema abonmajema v Novi Gorici, Desklah in v sodelovanju s Kulturnim centrom Lojze Bratuž podjetja iz raznih strok (trgovina, obrt, svobodni poklici, storitve in proizvodnja), tako s Tržaškega kot z Goriškega, ki so zainteresirani za stike in poslovno sodelovanje s podjetji v Sloveniji, da se čim prej prijavijo, saj je omejeno število nastopajočih. Predstavitev bosta z gosti vodila direktor SDGZ Andrej Šik in dr. Sonja Novak Lukanovič, direktorica Inštituta za narodnostna vprašanja RS. Uradnemu delovnemu delu bo sledil družabni trenutek ob pristni kraški kapljici in jedači, na katerem bo lahko do izbrali izmed štirih predstav, Sljehernik, Life®anti, Aldo in Micka in Delirij v dvoje. Jesenski vpis abonmaja bo trajal do 28. septembra. Od 1. do 26. oktobra bo možen vpis za Študentski abonma. Blagajna gledališča je v času vpisa abonmajev odprta vsak delavnik od 10.00 do 12.00 in od 15.00 do 18.00 ure, ob sobotah pa od 10.00 do 13.00. Dodatne informacije o vpisu abonmaja dobite na tel. štev. 003865 3352247 in 3352251, ali pa po elektronski pošti blagajna. sng@siol. net in info@sng-ng. si. Zastor se je na velikem odru SNG Nova Gorica odprl v sredo, 29. avgusta, ko je bila na njem uprizorjena predstava Sljehernik, burkaška moralite-ta, ki jo je v razpoznavnem slogu spisal Iztok Mlakar, jo opremil z nepogrešljivimi songi in jih kot vselej začinil z bodicami, v katerih je marsikatera življenjska modrost, ki jo zna avtor tako sočno predstaviti v svojevrstno stkanem narečju, mešanici solkanske govorice in drugih tukajšnjih krajevnih dia-lektalnih odtenkov. Predstava Sljehernik, ki je krstno izvedbo z glasbo v živo doživela v lanskem novembru v režiji Vita Tauferja, je bila izbrana za tekmovalni program letošnjega Borštnikovega srečanja, na katerem bosta v spremljevalnem programu še dve predstavi v izvedbi novogoriških gledališčnikov, in sicer Kdor sam do večera potuje skozi svetNede Bric Rusjan, v avtoričini režiji, o življenju in bolečinah goriškega slavčka Simona Gregorčiča, in Cifra, mož Katje Hensel, o aktualni temi nasilja med mladimi, v režiji mladega režiserja Marka Bulca. Iva Koršič prišlo do neformalnih poglobitev stikov. Društvo poslovnih žensk - FAM deluje preko 16 let. Njegovo poslovno področje zajema te dejavnosti: izmenjavo poslovnih izkušenj, posredovanje poslov med članicami ter drugimi, predstavitev dejavnosti podjetij doma in v tujini ter novih proizvodov domačih in tujih proizvajalcev, organizacijo poslovnih srečanj, poslovnega turizma, predstavitve mode doma in v svetu itd. Več informacij o društvu FAM dobite na spletni strani www. drustvo-fam. si. Za vsa pojasnila in prijave je na razpolago tajništvo SDGZ na tel. 0406724824 ali epošti info@sdgz. it. V župniji Spodnja Idrija so se odločili, da bodo ob Velikem šmarnu počastili nekdanjega župnika Franca Rupnika. Na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja je bilo po sv. maši, ki jo je daroval župnik Miro Marinič, predavanje ob 40. obletnici odhoda g. Franca Rupnika iz župnije Spodnja Idrija v Kobarid. Življenje in obsežno delo pokojnega duhovnika je številnemu občinstvu predstavil zgodovinar Peter Stres. Predstavitev v cerkvi se je prepletala s koncertom Komornega ansambla harmonikarjev Glasbene šole Idrija in projiciranjem fotografij iz Rupniko- vega življenja. Ob koncu so mnogi župljani predstavili svoje spomine na g. Franca Rupnika, ki je opravil pomembno delo v Gospodovem vinogradu. Posebej je bilo poudarjeno, da je poskrbel za cerkev, ki je bila predhodnica sedaj znamenite cerkve sv. Florjana na Idrijskih Krnicah. V njej so danes umetniški mozaiki patra Marka Rupnika. Spregovoril je tudi direktor vladnega urada za odnose z verskimi skupnostmi g. Silvester Gaberšček. Dne 15. avgusta je sv. mašo v cerkvi Marije Vnebovzete v Spodnji Idriji daroval prelat iz Ljubljane Anton Slabe. Po bo- goslužju je bilo odkritje spominske plošče na župni cerkvi. Nastopil je Oktet pr farci; zanimivo je, da je bil g. Franc Rupnik tudi ustanovitelj tega okteta. Ploščo je ob prisotnosti velikega števila župljanov odkril prelat Anton Slabe. Poglejmo nekaj najpomembnejših del msgr. Franca Rupnika. Bil je zgodovinar, kolav-dator za zvonove, povezoval je Slovence v Posočju z Beneškimi Slovenci. Ob potresu 1976 je v Posočju opravil izjemno delo pri ohranitvi kulturnih spomenikov. Bil je tudi častni občan Občine Kobarid. /stran 16 S. P. SDGZinZKB Srečanje na Opčinah Na Lovcih (foto Zvone Podvinski) venščina, njegov odnos do slovenstva, Slovenije, krščanstva...! Tega se verjetno ne da opisati z besedami, to je stvar srčne širine. Ob njegovih besedah nam je postalo jasno, v kakšni družbi bi lahko živeli, če se povojni eksodus ne bi zgodil. Bil je to večer treznjenja in hkrati velikega upanja in veselja, saj šobile Jožetove besede vedre in spodbudne. Tudi sobotno jutro ni bilo nič kaj lahkotno. Z obilo informacijami, skem polju so čakali, dokler jih usoda ni zanesla na vse konce sveta. Ob kipu žalostne Matere Božje in spominski plošči dr. Valentinu Meršolu v tamkajšnji cerkvi smo se zahvalili za njihovo kleno vero, zvestobo in pogum, zaradi katerih se v mnogih državah sveta še danes ohranja slovenstvo. Prav potomec teh velikih ljudi je tudi Jože Rožanec, ki nam je, potem ko smo se povzpeli na Svete Višarje, predstavil slovensko skupnost v Argentini. Njegova slo- izkušnjami, tehtnimi in provokativnimi mnenji nas je namreč obogatil dr. Stane Granda, predsednik Znanstvenega sveta Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU in profesor, ki je v svojem nagovoru dal poudarek višarskemu slovenstvu in dr. Lambertu Ehrlichu. Popoldne smo se v čudovitem vremenu povzpeli na Lovce, se naužili lepot narave in na vrhu zapeli venček narodnih. Večerno mašo sta pri Višarski Materi Božji darovala gospod Podvinski in gospod Janez Pucelj, predsednik Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi, ki nam je nato spregovoril o naših izseljencih po Evropi in o pastoralnem delu zanje. V nedeljo smo pomagali pri izvedbi Romanja treh Šlovenij, o katerem je bilo v Novem glasu že veliko napisanega. Z njim smo slovesno končali naše višarsko druženje, vezi pa bodo ostale - tako med nami udeleženci kot tudi vezi s Koroško, z Višarsko Marijo, z našimi rojaki v zamejstvu in po svetu. Urška Makovec Na Višarskih dneh mladih sem bila že tolikokrat, da jih ne štejem več. To je dogodek, ki ga nočem zamuditi, ker je dobra mešanica izobraževalnega, turističnega, družabnega, duhovnega in športnega, in to v krogu zanimivih ljudi - mladih izobražencev. Tokrat sem se še posebej veselila Koroške, petja in smeha izseljenskega duhovnika gospoda Zvoneta Podvinskega - švedskega "vagabunda", kot si sam pravi, ter dobrega vzdušja, ki vedno veje med "Višarci". V četrtek, 2. avgusta, smo se popoldne zbrali v Slomškovem domu v Celovcu, kjer so nas sprejeli nam že poznani Dejan Valentinčič, doma iz Kanala, na poletnem delu pri časniku Nedelja, Pavel Za-blatnik, vodja Katoliške akcije, ter Vincenc Gotthard, član uredništva Nedelje. Gospod Zablatnik nam je predstavil delovanje Katoliške akcije, glavne aktivnosti med Slovenci in njihovo vključevanje v avstrijsko organizacijo. Po ogledu Slomškovega doma -glavne slovenske "baze" v Celovcu, kjer se nahajajo vse pomembne slovenske organizacije, nam je gospod Gotthard pokazal slovenske sledi v Celovcu. Tako smo videli stolno cerkev, sedež odvetniških pisarn, kjer se je kovala zgodba o dvojezičnih tablah, knežji kamen, obeležje Francetu Prešernu, našemu vodiču pa ni zmanjkalo tudi drugih zanimivih zgodb. Spregovoril nam je o razmerah med Slovenci na Koroškem, njihovi organiziranosti, odnosu do Slovenije in avstrijskem odnosu do naše manjšine. S tem znanjem smo se naslednje jutro odpravili dalje odkrivat zibelko slovenstva. Pot nas je pod vodstvom Marije Gruškovnjak iz Krščanske kulturne zveze najprej vodila h Gospe Sveti, k vojvodskemu prestolu, v kapelo gimnazije na Plešivcu, nato pa v Vetrinj, kjer smo poskušali podoživeti trpljenje naših rojakov, ki so se pred revolucionarnim nasiljem umaknili iz Slovenije. Na Vetrinj- Sloveniia --------^ M- Brez političnega soglasja o premagovanju krize Slabi obeti za prihodnost slovenske države Tradicionalna spominska slovesnost od Mrzlim vrhom V soboto, 18. avgusta, je Društvo Peski 1915-1917 iz Tolmina organiziralo že dvanajsto spominsko slovesnost s sv. mašo za vse padle vojake na soški fronti. V devetindvajset mesecev trajajočih spopadih od maja 1915 do oktobra 1917 so hudi boji zahtevali številne žrtve med vojaki različnih narodov. Samo na avstro-ogrski strani je na tolminskem delu bojišča padlo skoraj 3000 vojakov, pokopanih na dvanajstih različnih pokopališčih. Tradicionalno spominsko srečanje je potekalo pred t. i. madžarsko kaverno pod Mrzlim vrhom (1358 m) nad planino Pretovč v čudovitem objemu tolminskih gora. V omenjeni kaverni se nahaja kapelica, ki so jo leta 1917 vklesali madžarski vojaki III. bataljona 46. pehotnega polka avstro-ogrske vojske. Naborni okraj tega polka je bilo južnomadžarsko mesto Szeged z okolico. Kapelica je služila za duhovno oskrbo tik za prvo frontno črto. Mrzli vrh je namreč predstavljal ključni člen avstro-ogrske obrambe na tolminskem mostišču, ki so ga italijanske enote vztrajno napadale. 0 stiski branilcev-graditeljev in njihovi globoki vernosti priča napis na oltarju v madžarskem jeziku, ki se v slovenskem prevodu glasi: “Devica Marija, mati naša, bodi zaščitnica tvojega ljudstva”. Društvo Peski, ki združuje zanesenjake za zgodovino soške fronte iz Posočja, je oltar pred desetletjem zgledno obnovilo. Spomin na krute dogodke in prošnja, da se nikoli več ne bi ponovili, sta še živa med ljudmi. To vsako leto dokazuje številčna udeležba na slovesnosti od blizu in daleč. Med drugimi so se prireditve udeležili predstavniki slovenske države in vojske, okoliški župani ter uniformirani predstavniki društev iz Slovenije in Češke, ki negujejo zgodovinski spomin na nekdanje vojaške enote avstro-ogrske vojske. Prišli pa so tudi diplomatski zastopniki iz Madžarske, Slovaške in Ruske federacije. Slavnostni govornik Zdravko Likar iz ustanove “Fundacija Poti miru v Posočju" je v svojem nagovoru poudaril predvsem stisko vojakov, ki so se znašli v krutih bojih na Mrzlem vrhu, kar je ponazoril tudi z odlomki iz dnevnikov vojakov, ki so se borili na Mrzlem vrhu. Sledila je sv. maša, ki jo je daroval Milan Pregelj iz Vojaškega vikariata Slovenske vojske, somaševali pa so policijski vikar Janez Novak, tolminski župnik Damijan Bajec, Cvetko Valič iz Kromberka in Ivan Gregorc iz Drežnice. Vojaški vikar Pregelj je v pridigi opozoril, daje potrebno spoštovati žrtve spopadov, da bi znali živeti v miru. Za ubrano pesem med celotno slovesnostjo je poskrbel župnijski pevski zbor iz Tolmina. Renato Podbersič ml. V Sloveniji je poletni čas brezdelja in počitnic potekal in minil skoraj tako, kot da v državi ne bi bilo krize in v politiki nevarnega širjenja sovraštva in predsodkov. Ljubljana je bila v juliju in avgustu skoraj prazno mesto, ker so njeni prebivalci odšli ali odhajali na dopust, ulice in parke pa so napolnili obiskovalci in turisti iz tujine. Vendar pa so se pokazali prvi znaki zaskrbljenosti, najbolj glede ohranitve zaposlitve ter naraščanja cen in drugih tegob. Suša, ki je zlasti na Primorskem skoraj povsem opustošila kmetijstvo in imela obeležja naravne nesreče, bo morda povzročila pomanjkanje hrane, zagotovo pa višje cene in s tem znižanje življenjske ravni prebivalstva. Toda razmere in gibanja v družbi in državi skoraj povsem obvladuje in usmerja politika, v kateri pa so stranke v nenehnem sporu oziroma neomajne pri obrambi svojih ideoloških in političnih načel ter programov. Vlada si je vztrajno prizadevala, da bi v ustavo vnesli tako imenovano zlato pravilo, ki bi določalo in zagotavljalo stalno skrb za stabilnost javnih financ. Za vpis se je obvezala že prejšnja vlada Boruta Pahorja, zapis pa so preteklega januarja potrdile vse parlamentarne stranke. Toda v opozicijskih strankah Socialnih Slovenska politika se je komaj vrnila z dopusta, počitnice politikov pa bolj kot sami politiki pogrešajo slovenski državljani. Ja, saj je bilo že julija jasno, da je slovenska država na robu prepada, tako da nov krog žolčnih debat, ki ne prinašajo nobenih konkretnih rezultatov, nikomur nič ne pomaga. Že spet je glavna težava vpis fiskalnega zlatega pravila (izravnane javne finance oz. potrošiš samo toliko, kolikor dobiš) v ustavo, čeprav so tudi drugi strukturni gordijski vozli zelo pereči. Logika je dokaj preprosta: Janša sledi nemškemu scenariju kanclerke Merklove, ki pravi: "Nič več javnega primanjkljaja odslej naprej". Država naj (za plače, socialne transferje in vse druge storitve) porabi le toliko, kolikor je sposobna dobiti v javno blagajno (davki, trošarine in druge pristojbine). Na ta način naj bi država postala bolj kredibilna in bi bilo njeno zadolževanje na mednarodnih trgih vse cenejše. In s tako logiko so se še januarja strinjale vse slovenske politične sile (vključno z Jankovičem in Lukšičem): takrat so namreč na logiko Merkel - Sarkozy pristajali čisto vsi, ker druge alternative sploh ni bilo. Z zmago Hollanda in z dosedanjim neučinkovitim demokratov in v Pozitivni Sloveniji so se premislili in zdaj trdita, da zapis zlatega pravila v ustavo ni potreben. Stališčem obeh opozicijskih strank se je pridružil tudi državni poglavar Danilo Turk, ki ga premier Janez Janša dolži, da v kampanji za nov mandat zgolj agitira za svojo ponovno izvolitev in kritizira vlado. Kljub dramatičnim razmeram, ki se kažejo v zaostajanju države na mnogih pomembnih področjih, zlasti v nestabilnih javnih financah in pri upadanju gospodarske rasti, sta opozicijski stranki zavrnili vpis omenjenega zlatega pravila v ustavo, kar bi po trditvah predsednika vlade edino lahko prepričalo tuje finančne in druge ustanove v mednarodnem okolju, da je Slovenija verodostojen partner, ki bo lahko sama rešila svoje finančne probleme. Premier je v znanem polemičnem tonu pozval predsednika obeh opozicijskih strank, Zorana Jankoviča in Igorja Lukšiča, pa tudi predsednika države dr. Danila Turka, naj reševanjem evra po receptu Merklove, pa je nov zagon dobila tudi druga teorija, ki pravi nekako tako: država se mora v današnji krizi še dodatno zmerno zadolžiti, ker je to edina možnost, da pomaga gospodarstvu pri novem zagonu. Brez zagona gospodarstva bomo namreč doživljali nove recesije in v tem primeru bi izravnane finance le malo pomagale. Katera teorija je primernejša za Slovenijo? Vsaka od teorij poudarja vidike, ki so povsem realni. Zato ni pravo vprašanje, katera teorija je absolutno pravilna, ampak katera je za določeno državo bolj primerna. Kaj bi lahko rekli na primer za Slovenijo? Stagniranje v sedanji situaciji je najslabša opcija. Novo zadolževanje ne pride v poštev, ker je donosnost slovenskih obveznic že tako visoka, da bi njeno dodatno povišanje pomenilo konec. Je torej Janša z nemškim receptom na pravi poti? Nemški recept je za Slovenijo nujno potreben ne (samo) za te krizne mesece, ampak v dolgoročni perspektivi. Zakaj? Danes je namreč varčevalne ukrepe, ki naj bi izravnali proračun, zelo težko izvajati, ker nas pripeljejo v stanje, ki ga opisujejo kritiki Merklove: globoka recesija in padec gospodarstva. odpotujejo v Bruselj in tam evropskim predstavnikom, pa tudi nemški kanclerki Angeli Merkel razložijo, zakaj nasprotujejo vpisu omenjenega zlatega pravila v ustavo. Dr. Milan Zver, kandidat Slovenske demokratske stranke in Nove Slovenije, krščanske in ljudske stranke, za novega predsednika države, pa je sedanjega predsednika, Danila Turka, pozval, naj sprejme kakšno samostojno in lastno pobudo za politično pomiritev in izhod iz sedanje krize v Sloveniji. Premier Janez Janša napoveduje, da se bodo razmere v Sloveniji poslabšale do take ravni, da bo evropska komisija zahtevala in dosegla, da bosta tudi opozicijski stranki pristali na vpis omenjenega zlatega pravila o stabilizaciji javnih financ v slovensko ustavo. Vlada je tudi sklenila, da bo že to jesen pripravila reformo pokojninskega sistema in de-lovno-pravne zakonodaje. Formalno gre za samostojen sklep vlade, ali pa jo je za hitrejšo pripravo reform morda navdih- Nemški recept bi bilo potrebno začeti uporabljati že takrat, ko se je zdelo tako vse idilično in lepo, kot da se vsepovsod cedita le med in mleko. Takrat bi varčevalni ukrepi države ne pripeljali v današnjo recesijo, rast bi bila sicer nekoliko manjša, javne finance pa ne bi bile v tako hudih škripcih. Spet se lahko vprašamo, kaj to pomeni za slovenijo: potrebna je bila ureditev drugačne plačne in pokojninske politike pred letom 2008 ter znižanje zaposlenih v javnem sektorju prav tako pred letom 2008 (ne govorim samo o Janševem mandatu 2004-2008, ampak tudi o prejšnjih, Drnovškovih mandatih pred letom 2004). Ampak, to je manjši del ukrepov, ki jih je bilo potrebno sprejeti: Slovenija je namreč v krizno leto 2008 vstopila z zdravimi javnimi financami: z izravnanim proračunom in zelo nizkim javnim dolgom (21 odstotkov). Španski sindrom Problem je tičal drugje. In ta problem je Slovenijo naredil zelo podobno Španiji. Problem je bil prekomerno zasebno zadolževanje, ki se je po poku nepremičninskega balona prevalilo na državni proračun. Da poenostavim, problem je bila politika bank, ki so veselo in brezglavo financirale vsakogar, ne da bi pri tem preverile njegovo finančno trdnost. Zgodbo bom poskušal še nekoliko bolj poenostaviti in pokazati vz- nil Joseph Mussomeli, veleposlanik ZDA v Sloveniji, ki je v članku, objavljenem v sobotni prilogi časnika Delo, 18. avgusta, menil, "da bo Slovenija, če ji do prihodnjega leta ne bo uspelo uveljaviti pomembnih strukturnih reform, potrebovala tujo pomoč". Po njegovem bi se morale vse politčne stranke usmeriti v gospodarske težave ter umiriti medsebojna ideološka in politična nasprotja". Vendar je ozračje v Sloveniji zdaj tako, da se v politiki in javnem mnenju še naprej širi sovražni govor. Na spletu najbolj zasramujejo in grozijo s smrtjo predsedniku vlade Janezu Janši in njegovi soprogi Urški Bačovnik, grožnje s smrtjo pa je bila v zadnjem času nekajkrat deležna tudi varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik. Pričakovali so, da bo omenjene in druge grožnje s smrtjo obžaloval in jih obsodil tudi državni poglavar Danilo Turk, a on se doslej ni odzval. Bedna in nevredna poezije je bila pesnitev poeta Ervina Fritza, objavljena v tedniku Mladina, ki je Janezu Janši zagrozil z usodo in s koncem Benita Mussolinija ter romunskega samodržca Nico-laa Ceaucesca. V Sloveniji so 23. avgusta prvič obeležili evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Ta dan je razglasila vlada, upoštevaje resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je spomladi leta 2009 sprejel Evropski parlament. Skladno z njihovo ideološko in politično opredelitvijo so zoper omenjeni dan spomina na žrtve totalitarnih režimov izrekli pridržke oziroma nasprotovanja nekateri nekdanji partizani in tudi državni poglavar dr. Danilo Turk. Zaradi trenutka in težav, v katerih deluje Cerkev, je aktualen in zanimiv intervju ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Antona Stresa, objavljen na spletni strani Siol, 10. avgusta. Dejal je namreč, da je slovenska Cerkev sedaj v težjem položaju, kot pa je bila v obdobju komunizma. Marijan Drobež porednice med dogajanjem v Sloveniji in Španiji. V obeh primerih lahko izvor najdemo na nepremičninskem trgu. Cena za kvadratni meter stanovanja je presegla vse razumljive meje: v Španiji se je v letih pred krizo skoraj podvojila, sredi Ljubljane bi za kvadratni meter stanovanja še leta 2008 ponekod odšteli 4 tisoč in več evrov. Kljub nerealno visokim cenam pa je povpraševanje še naprej rastlo. Zakaj? Banke so ljudem kredite odobravale brez večjih nadzornih mehanizmov, ljudje pa so izgubili stik z realnostjo glede svoje realne plačilne sposobnosti. Ker je bilo povpraševanje po nepremičninah tako veliko, so tudi gradbena podjetja začela z vse bolj velikopoteznimi projekti, pa čeprav niso razpolagala z zadostnimi sredstvi za to. Logika je bila spet popolnoma enaka: banke so kreditirale brez nadzora, podjetja pa se niso zanimala, kako dolg vrniti. V nekoliko manjšem obsegu se je ta zgodba ponavljala tudi na drugih gospodarskih področjih. Ko se je sistem zalomil (jeseni leta 2008 po propadu ameriške Lehman brothers), je za sabo pustil na tisoče smrtnih žrtev. Posamezniki niso bili sposobni vračati obrokov, prav tako ne podjetja: banke, vključno z naj večjimi, niso več dobivale nazaj posojenega denarja, vpisovati so morale vse večje slabitve in preprosto odpisovati dolgove propadlih dolžnikov. To jih je pripeljalo na rob preživetja. Ker pa so banke hrbtenica državnega gospodarstva, je pred njihovim sesutjem morala vstopiti država in jih rešiti z močnimi fi- nančnimi investicijami. In na tej točki so se v Sloveniji začele težave z javnimi financami. Misija nemogoče: izločitev parazitov To se je zgodilo v ZDA, to se je zgodilo v Španiji, to se je zgodilo tudi v Sloveniji. Banke so bile samopostrežbe največjih podjetnikov, ki so imeli tesne zveze v politiki. Na bankah so jim denar posojali na lepe oči. Zato je danes v Sloveniji problem bank tako pereč, vlada pa se z njim ukvarja že ce- lo poletje. To je eden od ključev razumevanja slovenske krize. Zakaj torej Hollandov recept državnega vzpodbujanja gospodarstva bi v Sloveniji le težko obrodil sadove? Ker bi (žal) ta denar končal tako kot vse doslej samo v "posvečenih" žepih in bi nato svojo pot v taki ali drugačni obliki verjetno nadaljeval na kake "posvečene" bančne račune v davčnih oazah. Slovenija mora torej res po nemškem receptu sanirati svoje finance in si s tem zagotoviti boljšo daljnoročno perspektivo. Kratkoročno pa mora iz gospodarskih tokov izločiti vse parazite, ki so se zadnjih 20 let pasli ob državnih jaslih. Pa četudi to pomeni prodajo tujcem. In to je prava misija nemogoče. Andrej Cemlc ~1 * Milan Zver Reševanje hude finančne krize Sistematična čistka proti parazitom •Celjjb' laver NOVI ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.it Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 GLAS Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it www.noviglas.it TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst. Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. f) Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC IIŠK.^ Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250 To številko smo poslali v tisk v torek, 28. avgusta, ob 14. uri. rih od 9 do 15 let; tečaj je vodil Gregor Klančič. Za otroški zbor in njegovo ustvarjanje so poskrbele prof. Helena Fojkar, Renata Vereš in Marja Feinig. Da je vse potekalo, kot je treba, so poskrbeli predsednik z odborniki in drugimi sodelavci ZCPZ. V torek popoldan so se pevci in spremljevalci odpravili v kraj, ki je postal širše znan leta 2009 z imenom Barbara rov (Huda jama). V dolžini samo 15 m tega osvežilni pijači pred večerjo. Z razgibavanjem zaspanih mišic so se pričele tudi v sredo glasovne vaje, preden se je pričelo poglabljanje v nov program skladb za novo sezono. Popoldne je bil namenjen obisku pivovarne Laško. Zvečer pa je msgr. Franc Vončina daroval mašo za pokojne pevce; s pesmijo je daritev spremljal Združeni zbor Zveze pod vodstvom Edija Raceta, ob orgelski spremljavi gospe Angele movčevo Oče večni, na oltar, Ra-chele Valeri pa Troštovo priredbo pesmi Hvali svet, Odrešenika, Rok Dolenc je predstavil priredbo črnske duhovne Go, teli it on the Mountain, Borut Štoka je zaigral Doktoričevo Oh, prizanesi, Ivana Pahor znano Hvala večnemu Bogu; zadnjo skladbo večera je zaigral Rok Dolenc, Toccato francoskega skladatelja Theodora Duboisa. Nastopu organistov je sledila šaljiv način v zborni recitaciji povedali, kako so se zabavali med seminarjem. Pod vodstvom prof. Fojkarjeve, ki je vsak dan vadila z njimi, so zapeli taizejsko Glorio in še triglasno priredbo ljudske Moj očka ima konj'ča dva ter ponarodelo Tri planike ob spremljavi treh kitar in na koncu še pesem Marka Fischerja Ko se smeješ, pri kateri je na klavir spremljal Gregor Klančič. Nato je predsednik ZCPZ Marko Tavčar pozdravil in se zahvalil županu Francu Zdolšku in župniku Roku Me-tličarju in jima podaril paket gasbenih izdaj ZCPZ. Ob tem je obnovil misel, ki jo je izrekel v cerkvi ob obisku škofa msgr. Lipovška, o pomenu sakralnega petja za ohranjanje slovenstva na Tržaškem. S svojo priredbo črnske duhovne pesmi je nato nastopil Rok Dolenc; prof. Lučka Peterlin Susič je prebrala pesem letošnjega seminarja, kot zna le ona, v ironičnem tonu je povzela dogajanje med tednom. Na koncu je pred združeni zbor pevk in pevcev stopil zborovodja Mirko Ferlan, ki je ves teden vadil posvetne skladbe. Po uvodni Vrabčevi Pojemo, na besedilo Aleksandra Furlana, je zapel Dve let in pol Tomaža Habe-ta in še venček Dober večer v domiselnem prepletanju znanih ljudskih pesmi v harmonizaciji Silvestra Miheliča. Na koncu tega večera so otroci izročili mentorjem lep cvetlični spomin v zahvalo za njihov trud. Pavel Vidau Pevski seminar ZCPZ iz Trsta v Laškem Lepa priložnost za poglabljanje znanja maša, ki jo je daroval celjski škof msgr. Stanislav Lipovšek, z njim sta somaševala msgr. Franc Vončina in župnik Rok Metli čar. Na začetku je imel uvodni pozdrav predsednik ZCPZ Marko Tavčar, ki se je zahvalil škofu msgr. Lipovšku za obisk, obenem je predstavil delovanje ZCPZ iz Trsta in pomen, ki ga imajo cerkveni pevski zbori v svojem okolju za ohranjanje slovenskega jezika in besede, še posebno v mestnem predelu. V ho-miliji je škof msgr. Lipovšek pou- daril osnovno nalogo cerkvenega petja in glasbe, ki občestvo uvajata v globlje dojemanje božjih skrivnosti. Zato je duhovna dimenzija tega petja povezana tudi z dimenzijo oplemenitenja in ohranjanja žlahtnosti jezika in kulture v določenem prostoru. Mašo je s petjem spremljal Združeni zbor Zveze pod vodstvom Edija Raceta z Vrabčevo tretjo mašo, na orgle je spremljal Gregor Klančič. Večer se je končal ob gledanju DVD letošnjega božičnega koncerta pri sv. Justu v Trstu, ki ga je prinesla ga. Irma Piščanc. Bližal se je sklepni del seminarja s predstavitvijo naštudiranega programa. V župni cerkvi sv. Martina je med mašo, ki jo je daroval župnik Rok Metličar, so prepričljivo zadonele tretja maša Staneta Maliča in ostale pesmi sakralnega programa (Dobri Zveličar, Filip Terčelj; Darovanjska, France Kimovec; Knezi rajski, prihitite, Karlo Adamič; Hva- li moja duša Gospoda, Jože Trošt; Aleluja, vzhodni napev) pod vodstvom prof. Helene Fojkar Zupančič in ob orgelski spremljavi Angele Tomanič. Pod njenim vodstvom je pri maši iz otroških grl zadonela taizeiska Glorija. Konec pevskega seminarja je bil v hotelski vstopni hali. Na koncertu je najprej zaigrala skladbo korejskega skladatelja Yruma "A River Flows In You" Rachele Valeri. Nato so otroci na Tedni duhovnosti v Kanjem Dolu Lepa in globoka izkušnja za otroke spoznali njeno dobroto do deklice Zarje, pa tudi klic in vstop v redovno skupnost v Benetkah. Bakhita je imela odprto srce za trpljenje, opazila je, kaj kdo potrebuje, in mu v neverjetni iznajdljivosti pogosto tudi naskrivaj pomagala. Sicer so otroci njeno življenje lahko spremljali ob filmu. Doživetja si je mogoče ogledati tudi preko fotografij na spletni strani http: //eden. rkc. si. Eden od zadovoljnih staršev pa je takole razmišljal: ".Zelo dobro se mi zdi, da moji otroci lahko doživijo skupnost krščenega življenja in še kje, tudi izven doma, prepoznajo vrednote, ki jim jih posredujemo tudi doma. Tak teden nam zelo pomaga pri verski vzgoji otrok. Za- dovoljni smo, ko smo v soboto videli, kako so otroci povsem padli v dogajanje in kako so jim žarele oči, ko so nam pripovedovali in prikazali vse, česar so se naučili". Udeleženci iz osmih poletnih tednov se bodo lahko skupaj srečali še na končnem romanju v Schio pri Vicenzi, ko bodo obiskali grob sv. Bakhite. Jb. Tako kot prejšnja leta so tudi letos cerkveni pevci s Tržaškega z avtobusom in avtomobili odšli na pevski seminar. Prvo nedeljo v avgustu so se odpravili na pot, ki jih je tokrat vodila v Laško. Zbrali so se pri večerji v hotelu Walnes Park Laško, ki nudi vse ugodnosti za prijetno počutje. Po dolgi in zahtevni sezoni je bila izbira kraja za osvežitev in sprostitev ob reki Savinji prav dobrodošla. Obenem je bila tudi lepa priložnost za druženje in razvijanje prijateljskih vezi med pevci posameznih zborov. Za dobro počutje ni dovolj zgolj uživanje, potrebno je še nekaj več, notranje zadovoljstvo, ki ga človek lahko ima le, če osrečuje sočloveka. Za dosego tega cilja kot pevci je potrebna poglobitev v to, kar lahko pripomore k ople-menitvi glasov za prihodnjo sezono. V tem smislu so se pričele intenzivne vaje ob poldevetih z zborovodjo Mirkom Ferlanom, ki je vodil posvetni del programa. Po polurnem premoru se je ob po-lenajstih pričel litugični del s prof. Heleno Fojkar Zupančič, ki jo je na klavir spremljala gospa Angela Tomanič. Popoldnevi so bili namenjeni spoznavanju okolice in njenih zanimivosti. Poleg pevcev je bilo tudi devet gojencev orgelskega tečaja, sta- Eden od priljubljenih načinov preživljanja počitniškega časa so že več let tudi tedni duhovnosti na opuščeni kmetiji v Kanjem Dolu pri Črnem Vrhu. Otroci so letos lahko spremljali program Dober človek si in spoznavali privlačen zgled sv. Josephine Bakhite. Teden se je pričel v nedeljo popoldan, ko so starši pripeljali svoje otroke v Kanji Dol. Za marsikoga je bilo to prvo srečanje, ki je postreglo z navdušenjem ob pogledu na mnoga igrala ter športno igrišče, kar kaže, da je vse pripravljeno za otroke, ki se ob počitnicah najbolj veselijo igre. Potem so tu še ograde za koze in kokošnjak, v katerih se pasejo živali. Mnogo je bilo tudi družin z več otroki, ki so tam že domači in so pričakovali uvodno katehezo za starše. Prav ganljiv je bil trenutek, ko so se poslovili od otrok in jih predali v varstvo številnim animatorjem. Sestra Rebeka Kenda, šolska sestra, ki že od leta 2003 živi v Kanjem Dolu in skrbno pripravlja počitniške programe, je staršem zelo pregledno predstavila potek tedna. Poudarila je, da otroke učijo krščanskega življenja, ki ni samo lepo in prijetno, am- rova, kjer so v letih 1902 do 1942 kopali rjavi premog, so do sedaj izkopali posmrtne ostanke več kot 400 ljudi. Storilci pokola, ki so ga zagrešili maja in junija leta 1945, so napravili vse, da bi prikrili svoj zločin in zabrisali sledove. O tem zločinu, o tej rani slovenskega naroda, je spregovorila prof. Lučka Peterlin Susič. Vidno ganjena je prehodila žalostno pot teh žrtev, ki so končali v teh še nepopolnoma raziskanih rudniških rovih. Koliko je še teh trupel v dveh navpičnih slepih jaških, je stvar nadaljnje raziskave. Iz kraja žalosti je pot vodila v Rogatec, kjer so si izletniki ogledali "skansen" kmečkih poslopij - muzej na prostem. Prvotna zamisel ohranitve rojstne hiše pesnika Jožeta Šmita je z leti prerasla v "skansen", ki je bil leta 1997 nominiran za evropski muzej leta. Jedro muzeja sestavljajo izvirni objekti in rekonstrukcije obrtniških in gospodarskih objektov (predstavitvi stanovanjske hiše so sledili gospodarsko poslopje, štala, dvojno vezalni kozolec...). Ob vrnitvi je bil še krajši postanek v Šentjurju v železniški kantini pri društvu malih vinogradnikov ob pak je povezano tudi z naporom in odrekanjem. Teden v Ednu, kot so poimenovali dom duhovnosti, je namenjen pomoči staršem pri krščanski vzgoji njihovih otrok. Udeležijo se ga lahko otroci od šestega do petnajstega leta. Teden se konča v soboto popoldan. Takrat otroci v skoraj triurnem programu, v katerem je tudi sv. maša, pričujejo staršem, kar so sami doživeli in se naučili. S fotografijo in pe- smijo so pod vodstvom animatorjev najprej predstavili utrinke posameznega dne. V spevoigri o sv. Bakhiti pa so starši lahko spoznali sveto življenje te dobre žene. Od njenega lepega otroštva v Sudanu v Afriki, ki ga je nasilno prekinila ugrabitev in desetletna doba suženjstva, zaznamovanega z velikim fizičnim trpljenjem, do prihoda v Italijo, kjer so Tomanič. Naslednji dan proti večeru je pričelo deževati. Ohlajeno ozračje je na poti do cerkve ob mirno tekoči Savinji dobro vplivalo na počutje. Cerkev se je kljub dežju polnila s poslušalci za končni koncert udeležencev orgelskega tečaja, ki ga je vodil Gregor Klančič. Nastopilo je devet gojencev, starih od 9 do 15 let. Najprej je Niko Trento zaigral Bachov koral, Francesca Mancini pa taizejsko Alelujo, Tina Žbogar ljudsko Angelci vsi prihitite, njena sestra Veronika je zaigrala Ki- Oddih med veselimi, brezskrbnimi letoviščarji Dve Evropi Utrujenosti ni konca. Ne vem, zakaj se pri nas vse nezgode dogajajo v avgustu. Poleti, ki je meni najljubši letni čas. Naj bo kakorkoli, življenje nam piše le malo brezskrbnih trenutkov, kljub vsemu pa je lepo in sprejeti ga je treba takega, kot je. Ko smo pred dnevi za silo rešili zaplete, sva si z možem zaželela nekaj dni oddiha. Pravzaprav samo dragocenega miru, da bi spočila dušo in telo in si nabrala novih moči za dolge, naporne mesece, ki naju čakajo. Morje naju letos ni privlačilo. So trenutki, ko človeku ni do vrveža, vpitja, gneče, hrupa in vsega tega, kar poleti bremeni jadranske plaže. Nič nočne glasbe, vodnih skuterjev, kričavih kopalcev in natrpanih obalnih promenad; odločila sva se in složno izbrala tridnevni dopust na Belem jezeru (Weissensee). To je sicer elitna, draga lokacija, ki pa v zameno nudi kopanje in poležavanje v miru in tišini. Jezero je seveda za naju predrago, saj gre cena za prenočitev od 70 do 400 evrov na osebo. Ker pa tudi v teh elitnih turističnih središčih živijo dobri ljudje, se rešitev vseeno najde. Z možem sva se nastanila v deset kilometrov oddaljeni vasici Weissbriach, kjer se da v dveh prespati za 30,40 evrov na noč, prijazna družina z Belega jezera pa nam je brezplačno ponudila svojo zasebno plažo in parkirišče. Tisti, ki ne letujejo na samem jezeru, namreč nimajo sploh dostopa do plaže. Na srečo se z možem Avstrijcem kmalu prikupiva. Spadava namreč med tiste ljudi, ki ne vpijejo, ne puščajo za seboj odpadkov, pasje iztrebke skrbno pobirava, steklo, papir in plastiko pa odlagava v njim namenjene zabojnike. To je čisto dovolj, da si povprečnemu Avstrijcu všeč, in pot do prelepe in mirne travnate plaže na belo modri vodi nama je bila odprta. Sicer nama je letos takoj padla v oči polna zasedenost vseh, sicer ne tako številnih penzionov in hotelov ob jezeru. Vem, da je še lani avgusta vsepovsod viselo polno rdečih zastavic z napisom Zimmer frei, letos pa samo be-setz, vsepovsod, tudi na najbolj dragih lokacijah. Zasedeno. Z možem sva radovedno ogledovala evidenčne tablice avtomobilov. Sami Nemci in nekaj Avstrijcev, največ z Dunaja, o Čehih, Madžarih in drugih gostih iz vzhodne Evrope ne duha ne sluha, pa čeprav sva jih prejšnja leta veliko srečevala v avstrijskih gorah. Tudi Francozov in Špancev ni, tu in tam se najde skupina Nizozemcev, Italijanov, ki so ob priljubljenem Velikem šmarnu (Ferragosto) vsako leto preplavili pol Evrope in seveda tudi bližnjo Avstrijo, pa je komaj za vzorec. Starejši italijanski par, za katerega se je že na prvi pogled videlo, da še ni občutil denarne stiske in gospodarske krize, sem srečala v marketu, v Billi. Kupovala sta zelenjavo, pravzaprav je izbiral on, ker je ona po vsej verjetnosti, podobno kot jaz, v avtu pozabila očala. Možakar je skrbno prebiral nalepke na polici in ženi sporočal, od kod posamezna zelenjava. Avstrija, Nizozemska, Nemčija. "Ne, tega pa ne, to kar pusti tisti Merklovi", je odločno rekla žena in še dodala: "Quella e' una stronza". Na smeh mi je šlo. Italijani Merk-love ne marajo, občutek imajo, da je pripomogla k njihovi stiski in k počasnemu propadu države, za katero so mislili, da ji nihče ne more do živega. V tem preprostem mišljenju pa je kljub vsemu nekaj resnice. Z možem se sprehajava po Weis- sproščeni. Tak dopust je pravi dopust. Počutim se drugačno, že zato, ker so z nami prijazni, kar se da vljudni in radovedno sprašujejo o deželi, od koder prihajamo. Naš Roomster s slovensko registracijo se jim zdi zanimiv, no, sicer nima veliko zavidati njihovim audijem in mercedesom, a vendar... Tudi senseeju, mimo nas hodijo družine s številnimi otroki, večji se vozijo na gorskih kolesih, na plažo hodijo z ležalniki, kletkami in ležišči za pse, za seboj vlačijo kanuje in gumenjake. Vsega imajo. Veseli so, brezskrbni, vse naokoli je polno vljudnosti, nasmehov, nihče ni živčen. Prijazni so tudi z nama, ki sva svoji brisači razgrnila kar na travo, psa pa brez kletke in ležišča privezala na ograjo. Kot bi živeli v pravljičnem svetu. V pravljičnem svetu, kjer pa vsekakor kraljuje denar, kjer ni zmagovalka dobrota, ampak bogastvo, socialna varnost, zagotovljena prihodnost, dobra služba in lep avto. In Nemci z lepimi avtomobili in varno prihodnostjo se prijazno smejejo, ni jih strah, kaj bo jutri, mirni so in S]3et se začenjajo prvenstva domačega športa Špice še naprej Kras, Jadran in Sloga Tabor Spet se je začelo. Po tem našem krajšem premoru se vrača tudi športni kotiček, v katerem tokrat poročamo o začetku sezone pri nas. V treh osrednjih ekipnih panogah, v katerih se tekmovanja v bistvu ujemajo s potekom šolskega leta, smo tik pred startom prvenstev, malodane vse slovenske postave so kajpak že na pripravah. Poglejmo, kaj nas v športni sezoni movali štandreška Juventina, ki ne skriva visokoletečih ambicij, in kriška Vesna, ki bo vrednotila zlasti mlade iz domačega pogona. V prvi amaterski ligi bosta na startu Primorec in Sovodnje, v drugi kategoriji Breg, Primorje in Zarja (ki je zamenjala trenerja že... dan pred začetkom treningov, Žeželj namesto Tula), v tretji amaterski ligi pa je ob Mladosti novost gro-pajsko-padriška Gaja, ki se vrača s 2012/2013 sploh čaka. Nogomet. Kras se pripravlja na krstni nastop v meddeželni D ligi, v katero se je vrnil po enoletnem igranju v vicah elitne deželne konkurence. Repenči vadijo že skoraj mesec dni, bili so tudi na plodnih pripravah na Rogli, konec tedna bodo šli v boj za četrto-ligaške točke. Letos so najviše postavljeno društvo v tržaški pokrajini, Triestina je po stečaju namreč pristala komaj v elitni ligi ob boku San Luigija. V promocijski ligi bosta tudi v novi sezoni tek- svojim moštvom na prizorišče po poldrugem desetletju. Košarka. Jadran, Bor, Breg in Kon-tovel so ravno tako že na delu. Do začetka tekmovanj manjka sicer še dober mesec. Jadranovci bodo še naprej slovenski zastavonoše v državni C-ligi. Kot kaže, so se sanje o vrnitvi Jana Budina razblinile, v primerjavi z lansko sezono je zmanjkal še Spigaglia. Na svojem mestu pa ostajata Franco in Malalan, ki sta bila pod vprašajem. Novi trener je Andrea Mura, ki ga čaka težka naloga, saj mladi, ki upravljajo kočo Naggel Alm na bližnji planini, so z nami prijazni. Inovativna skupina fantov in deklet z vseh vetrov, celo iz Združenih držav in Avstralije, se tu ukvarja z bio hrano in kakovo- stno, inovativno postrežbo. Dekle, ki vodi skupino, je študirala slovenščino, razveseli se nas s prijaznim "dober dan", pripoveduje o Krasu, Sloveniji, o nam dobro znani gostilni Devetak na Vrhu. Rada nas ima, ker prihajamo vsako leto in smo drugačni. To začutimo tudi, ko nam prijazno reče, da denar ni problem, da pogostijo tudi tiste, ki so brez njega, mnogi prihajajo brez denarja, predvsem tisti z juga. Veselo nam reče, da če nimava denarja, bova pač jedla zastonj. Povprašamo po najbolj poceni meniju, a si ga plačamo, toliko še imamo, se zahvalimo. Zaradi naše evidenčne tablice in zaradi naše govorice nas prištevajo k drugi Evropi, k tisti, ki je ni tu, na jezeru, ki se ne smeje in prijazno, brezskrbno kramlja v družbi bogate elite. Medtem ko je tu na Weissenseeju veliko več dopustnikov kot prejšnja leta, predvsem zato, ker gre Nemcem dobro in jim denarja ne manjka, prinaša tisk žalostne novice o tisti drugi, drugačni Evropi. V Andaluziji, tisti prelepi Andaluziji, zeleni deželi z griči, limonovci in belo prepleskanimi hišami, so smetnjakom dodali ključavnice. Da ljudje ne brskajo po njih in da ne jedo nezdravih odpadkov. Lakota je. Mladi kradejo po marketih, starejši so obu- pani ... V Grčiji je vsak dan slabše, Italijani preživljajo Ferragosto doma, in to je še najmanj, saj jih čaka propad socialne države, brezposelnost, starost brez pokojnin. In o letovanju na elitnem jezeru VVeissenseeju, kjer mrgoli sproščenih in nasmejanih Nemcev, se tej Evropi še sanja ne, saj so njihove države iz dneva v dan bolj zadolžene, dolg pa rase vzporedno z bogastvom drugih. Slišati je glasove o finančnih špekulacijah, o prevladi krutega neoliberalnega tržnega gospodarstva na račun ljudi in njihovih pravic. Kriza je, ker prinaša nekaterim koristi. To vemo vsi, ali skoraj vsi. A molčimo, ne vem zakaj, molčimo... Čudovito modro jezero, obrobljeno z vabljivo belo barvo peščenih brežin, ne ve odgovora na vse moje dvome in vprašanja. Gledam čudovito gorsko pokrajino, kjer je nebo modro kot lan in kjer vsako noč blagodejen dežek prinaša osvežitev letoviščarjem. Hvaležno zrem v nebo. Vem, da kljub vsemu spadam k privilegiranemu krogi ljudi, ki si še lahko privoščijo, da sanjajo o Belem jezeru. Pa čeprav brez ležalnikov in dragih hotelov, ob dobrohotnosti prijaznih ljudi. In sem tu med modro in belo s pogledom na zeleno sita in s streho nad glavo. SuziPertot KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 123 bo ponoviti lansko sijajno prvenstvo vse prej kot lahko. Stopničko niže, v deželni C-ligi, želita biti Bor in Breg še dalje v ospredju. V Dolini so po dveh izgubljenih finalih spet sestavili zelo konkurenčno moštvo, ki ga vodi novi krmar Klemen Kladnik. Medtem ko išče delodajalca na višji ravni, z Brežani trenira celo nekdanji slovenski reprezentant in do letos evroligaš, veteran Goran Jagodnik. V Borovem taboru so pomladili postavo in skoraj v celoti zaupajo doma vzgojenim košarkarjem, na klopi je ostal trener zadnjih dveh sezon Boban Popovič. Kontovelci, ki jih trenira povratnik Mario Gerjevič, pa bodo v D ligi tudi letos igrali sebi v zadovoljstvo, ekipa pa je tudi neke vrste rezervoar mladincev za Jadranovo člansko vrsto. Odbojka. V prvi vrsti je seveda Sloga Tabor, ki bo drugo sezono zapored igrala v moški državni B2 ligi. Lansko garnituro, ki je zanesljivo dosegla obstanek v prvenstvu, so okrepili s Kristjanom Stoparjem, ki se po več letih na dru-goligaški ravni v Venetu vrača v matični klub, Goričanom Filipom Hledetom (01ympia) in Furlanom Stefanom Sirchom (ex Val). Šesterka s potrjenim trenerjem Luciom Battistijem, nekdanjim prvoligašem Gregorjem Jerončičem in vsemi ostalimi bo še naprej špica našega športnega gibanja v moštvenih panogah. V ženski C ligi bo slovenska reprezentanca Zalet, ki ga vodi novi trener Edi Bosich. S podobno postavo kot lani bodo dekleta skušale izboljšati lansko uvrstitev, po možnosti preko preboja v skupino za napredovanje. V žensko D ligo pa sta bila po repesaži naknadno vključena Zalet D in Soča/Govolley. Pri moških bodo slovenski zastopniki v C ligi 01ympia, Soča in Val, v D ligi pa mlajši ekipi 01ympie in Sloge ter Naš Prapor. HC V tem dolgem, vročem poletju sem se večkrat spraševal, kaj sploh počnem tukaj, navsezadnje tudi zato, ker sem sam kot velik ljubitelj poletja na tihem le moral priznati, da je bilo letošnje poletje zares prevroče. Ob pogledu na posledice suše, ki je dobesedno uničila vse poljedelske pridelke na Vipavskem, na Krasu in v Istri, nisem mogel ostati ravnodušen, vesel sem že bil, ko sem videl, da je vsaj večina trt preživela to pošastno vročino, ki smo je bili deležni tri mesece. Med dopustom sem seveda že drugi dan zbolel za nevsakdanjo gripo, okužil še nekaj družinskih članov in tako smo z grenkim nasmehom jedli antibiotike teden dni in uživali, saj so bile naše telesne temperature za nekaj stopinj višje od zunanje, potenje je bilo seveda temu primerno, počutje pa sploh. To, da danes zdravniki vsaki bolezni, tudi gripi, rečejo viroza, me niti ne moti več. Na tihem si mislim, da z besedo viroza poimenujejo vse tisto, za kar še sami ne vedo, kaj je. Mi je pa uspelo med počitnicami v vročini le oditi na Sinji Vrh, kjer sem se srečal z umetniki likovne kolonije Karitas, z Jožico, Anamarijo in Hieronimom, na katere me veže že dolgoletno prijateljstvo. Na Sinji Vrh sem se peljal skozi Trnovski gozd, še prej sem zavil do Grgarja, da sem videl, kaj je storil zlikovec, ki je zažgal gozd pod Sveto Goro. Prepričan sem, da mi je bila žena Adriana hvaležna, ker na glas nisem pred sinom povedal, kaj bi piromanu sam naredil, če bi ga prijel na kraju dogajanja. Ob takih priložnostih se namreč spomnim vseh kmečkih orodij in pripomočkov, ki sem jih kot otrok poznal in uporabljal, od "žajgle" do "trikelca", da o "rogačkah" in "rajbah", takih priročnih, a tudi debelih, iz svežega jesenovega lesa, da se malo uvijejo, ko zadenejo na polno zlikovca v hrbet!, niti ne govorim. Na Sinj em Vrhu sem se v vročem avgustovskem dnevu zazrl na svetovljansko lepo rodno Vipavsko dolino, ki je bila letos že v začetku avgusta dobesedno sežgana, tudi Trnovski gozd, skozi katerega sem peljal, je bil suh in uvel, nobene svežine ni bilo v njem in niti nadiha o vlagi, ki sicer gozd tudi poleti označuje. Pa me ob pogledu na rodno Vipavsko ni toliko motila rumeno rjava okra barva, ki je ne bi smelo biti, kajti pričala je o strašni suši, ampak dejstvo, da se mi je pred oči prikazala tista Vipavska dolina, o kateri nihče ne bo več pisal v prihodnjih letih, razen sodelavcev Karitas in mogoče Rdečega križa. O tisti Vipavski govorim, ki je nevidna očem, a je še kako vidna, če jo zares poznaš. O tisti Vipavski govorim, ki danes nima več ne dela in ne zaposlitve, a molči, tako molči, da je ta molk zastrašujoč. Pred očmi sem na Sinjem Vrhu imel sošolca, ki je po osnovni šoli opravil šolo za enega od imenitnih kovinarskih poklicev, zlate roke ima, a ne pomaga, pri petdesetih in več letih je pristal v brezimni množici na cesto poslanih, dobesedno zavrženih, in na vprašanje, kako mu kaj gre, mi je samo odvrnil, da gre, da bi sicer najraje vse zapustil, ključ domačije odnesel ajdovskemu županu, naj si sam plačuje položnice in davke, sam pa da bi najraje nekam odšel, a ne ve, kam naj gre, dela zanj namreč ni več. Ker sva prijatelja od otroških let, ko se srečava, zato ne slepomišiva s praznim besedičenjem o tem, kako je in kako ni, sem ga neposredno vprašal, kako preživi, saj je že dve leti na cesti, pa mi je samo odvrnil, da mu dajejo ravno toliko socialne podpore, da "lahko kupi kruh in plača vodo"; nekaj čez sto evrov je to, sem izvedel kasneje. Prijazni Hieronim, ki gosti umetnike na likovni koloniji, ki jo prirejata Jožica in Anamarija, se je zadržal z mano v pogovoru, poznava se iz mladih let, tudi sam je bil zamišljen, ko sem mu ob krasnem razgledu na Vipavsko omenil, kako se sam bojim, da se bo v slabih desetih letih izpraznila, kot se je bila že pred sto leti, ko so ljudje odhajali s trebuhom za kruhom v svet. "Nekam bodo morali iti, ne"? je bila misel, ki je obvisela med nama, tudi krasen pogled na Jadransko morje je ni odpihnil. Jožica mi je, prijazno in rahločutno, kot le ona zna, povedala, s kakšno tremo je šla kot predstavnica krajevne Karitas med odpuščene delavce Primorja in jih nagovorila, kot znajo samo tisti, ki so v otroštvu okusili hudo pomanjkanje, naj pridejo iskat pomoč na Karitas, naj se ne bojijo, naj jih ne bo sram, če so sedaj potrebni pomoči, kot jim je tudi povedala, da jim dostojanstva ne morejo vzeti, ker ga ima vsak človek, četudi ga vržejo na cesto in mu vzamejo delo, zaslužek. "Ni mi bilo lahko"! je rekla Jožica Ličen, ko sva skupaj gledala na sežgano Vipavsko in sem ji omenil, da je tudi Vogršček popolnoma suh. In sem bil vesel, da imamo take ljudi, kot so Jožica, Anamarija, Hieronim, kot so umetniki, ki so prišli slikat, da bi tudi sami pomagali potrebnim. Z našo slikarko Vesno Benedetič, ki je na Sinjem Vrhu pogrešala svoja dva čokoladna angelčka, ("prvič po trinajstih letih sta sama doma z možem”!), sva se zagovorila v njene prelestne akvarele. Lep dan je bil, ko sem se ustavil še v rodi vasi in sem očeta, ki ima 92 let, vprašal, ali je sam doživel že kdaj tako sušo, in mi je odvrnil, da je "že vsega bilo, a je letos zelo hudo, ker je še kraški dež, burja, dodal svoje". Med letošnjim poletjem nisem imel sreče s knjigami, nisem našel take, ki bi me navdušila. Ko sem prišel v sredo v uredništvo, ostali kolegi so bili še na dopustu, sem našel na mizi lep paket, prijazna Mirjam mi ga je prinesla v sobo, ko me ni bilo. Že sem ga hotel odpreti, ko sem si nadel očala in videl, kako lepo je zavezan, še to sem videl, da mi ga pošiljajo iz Japonske. Nisem ga odprl, hotel sem, da so veselja z mano deležni tudi moji domači. In tako smo zvečer žena, Luka, Tina in njena prijateljica Aleksija združno občudovali lični paket, ki je prišel z Daljnega vzhoda. "Po moje je knjiga", je rekla Tina. "Kako je lep"! je rekla Aleksija. Počasi sem odprl in otipal knjigo ter jo potegnil na dan. "The burn, Vassily Aksyonov" piše na platnici krasne črne knjige. "Neeeee, prelepo je to”! je rekla žena Adriana. "Ne more biti res"! sem dodal. Pesnik, naš sodelavec, duhovnik, misijonar Vladimir Kos, je v posvetilo leta 1984 v ZDA izdani knjigi napisal: "Spoštovanemu g. Juriju Paljku v veselje knjigo, ki jo je že dolgo pogrešal. Vdani Vladimir Kos z Japonske 2012". Ostal sem brez besed. Krog se je sklenil. Tri Aksijono-ve knjige so se mi izgubile, prišla je nova, krasna, neverjetno lepa, še prva izdaja je! Umolknil sem in vse nas je iz tišine rešila Aleksija, ki je rekla: "Taka stvar ti polepša dan, ti naredi življenje lepo! To je krasno"! Slavje Krasa za napredovanje v D ligo S 5. strani Ali smo pripravljeni... O teh težavah priča zahteva po priznanju invalidnosti, pa zapleti ob urejevanju spomenikov, npr. v Kranju, ki je bil po dolgotrajnih pogajanjih le postavljen. Kaj vemo o njihovih usodah, ki jih hranijo še prežive- li ali njihovi bližnji in daljni sorodniki? Kdo se je že poglobil v njihove duševne in telesne stiske, v njihovo odrinjenost in zaznamovanost in kdo je žaloval z materami in ostalimi družinskimi člani ob njihovi smrti na bojiščih, v ujetništvu ali celo na poti v domače kraje? - Brat moje mame Tine je ranjen v roko prišel domov in kmalu odšel s partizani. Po nekaj mesecih je bil jeseni leta 1944 kot nezanesljiv ustreljen od spremljevalcev, ki so šli skupaj z njim v patruljo. Težko usodo je imel tudi drugi mamin brat Tone, ki je avgusta 1944 izgubil desno roko na fronti v Romuniji. Ko se je vrnil domov, so ga ob prijavi doma zaprli tudi zaradi tretjega maminega brata Janka. Brat Janko je bil namreč pri nemški policiji. V teharskem taborišču ga je, potem ko se je vrnil z drugimi domobranci, izvensodno lastnoročno potolkel politični komisar UDBE iz domačih krajev. Moj stric Tone je sicer preživel kalvarijo novomeških zaporov. Zapornikom so namreč vsak dan po jutranji telovadbi ukazali, da morajo teči, in jih opozorili: "Tecite, na zadnje bomo streljali"! In po komandi: v tek, so se oglasile strojnice in zadnji so popadali ranjeni ali mrtvi. Napol mrtve so dokončno pobili, potem pa vse zmetali na kamione in odpeljali. Nov komandant, Slovenec, je Toneta osvobodil teh muk in mu rekel: "Si bil torej mobiliziran". - "Da", je odvrnil Tone. - "Potem bo pa težko zate, kajti pri nas ne boš mogel dobiti invalid- nine", je še dodal. Po treh mesecih šentviških zaporov se je avgusta 1945 iz Litije komaj privlekel domov v Štangarske Poljane. Trpljenje se je nadaljevalo s povojnim zapostavljanjem, službo izterjevalca lesa, s katero si je nakopal sovraštvo kmetov, ter z multiplo sklerozo kot posledico prestanih strahot in odpustom iz službe brez zavarovanja. Leta 1959 je naposled odšel v Nemčijo, kjer je dobil vsaj invalidnino. Na tisoče je podobnih usod, ki v komunistični preteklosti niso smele ali javnosti niso mogle posredovati svojih zgodb, ker jim je mobilizacija vzela življenja, zdravje, dobro ime in prihodnost. Najbolj pretresljivi del teh zgodb je ideološka ignoranca komunističnih oblasti do usod in trpljenja mobilizirancev. Na Slovenskem so torej nacisti in fašisti na eni ter komunisti na drugi strani sodelovali pri uničevanju Slovencev, svojih idejnih nasprotnikov. Življenje človeka kot osebe ni imelo cene; posameznik je bil zgolj kolesje sistema. Ne nemški mobiliziranci ne drugi v nacizmu in v komunizmu niso šteli kot ljudje; bili so le številke z malo možnosti za preživetje. V nove zarje Žal nam (današnji) vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov še vedno sprašuje vest. Sprejeta zakona iz leta 2009 "zanemarjata načelo, da morajo imeti vse žrtve enak status", pravi Jernej Letnar Černič, saj je jasno, da po mednarodnih načelih in tudi po sodbi evropskega sodišča Kolk and Kislyiy versus Estonia velja isto načelo tudi za žrtve komunističnega nasilja. Pri zadnjem je svetovna politika zaradi boja komunistov zoper nacizem, žal, pogosto pogledala skozi prste, kar se pozna tudi v našem (pravnem) sistemu, kot ugotavlja Let-nar-Černič ob presoji pravnih postopkov zoper Mitjo Ribičiča. Naša zakonodaja ostaja neobčutljiva za žrtve v kolesju postkomunistične politike, čeprav se "odgovornost za vojna in povojna hudodelstva na Slovenskem ali kjer koli drugod ne sme presojati na podlagi strani, za katero se je domnevni storilec bojeval". Zato se Letnar Černič zavzema za "prepoved javnega poveličevanja vseh totalitarnih režimov, njihovih nosilcev in simbolov". A se "zunanjemu opazovalcu kljub temu poraja občutek, da etično in moralno dokazovanje trenutnega normativnega okvira izhaja prav iz polpretekle zgodovine, kjer molk in nekaznovanost za barbarske pokole civilnega prebivalstva s strani totalitarnega režima ostajata pravilo. Šeststo do sedaj najdenih množičnih grobišč priča, da je nekdanji totalitarni režim že arbitrano presodil, da mu ni šlo za enako obravnavanje posameznikov pred zakonom". Ne le pravni sistem, tudi vzdrževanje totalitarnih metod v politični in medijski praksi ohranja nekdanje žrtve in ustvarja nove. To s (m) o ne le v nek-danjem režimu označeni razredni sovražniki, pač pa posebno odločilni osa-mosvojitelji kot pokojni Jože Pučnik in vsi drugi tedaj in sedaj delujoči entuziasti, ki navkljub temu verujemo v demokratično Slovenijo. Totalitarna medij sko-politična propaganda iz največjega demokrata ustvarja dežurnega krivca, kar vztrajno počno naši postkomunistični medijski načrtovalci. Ustvarjati žrtveno jagnje v stilu nacističnega sramotenja npr. češkega predsednika Edvarda Beneša, je ci- Odkritje... ojen je bil leta 1924 v Zadlogu pri Črnem Vrhu in umrl leta 2004 v Šempetru pri Gorici. 24 let je služboval v Spodnji Idriji in 30 let je bil župnik in nato dekan v Kobaridu. Msgr. Franc Močnik je bil njegov vzornik in duhovni oče in vse življenje je bil z njim prijateljsko povezan. V letih 1972-73 je pregledal čedajski kapiteljski in videmski nadškofijski arhiv. Proučil je ustanovitev mnogih cerkva na Primorskem in posredoval podatke različnim župnikom. Ugotovil je tudi obstoj rezbarske delavnice nična praksa postavljanja na pranger in iz demokrata s totalitarno retoriko ustvarjati javno žrtev, ki ji potem množica razumljivo odreka demokratično legitimnost in medijsko podporo. Girard sicer pravi, da imamo danes večji čut za žrtve, a se zaveda, da njihov glas ostaja glas vpijočega v puščavi. Tudi novejši ekonomski in politični totalitarizem ustvarja žrtve, kot so otroci in ženske v vojskah sveta ali civilisti, ki jih vojni strategi izrabljajo za tarče. Tudi teroristi in zasvojeni z mamili vzdržujejo zapletene procese žrtvovanja v sodobnem svetu. Ne pozabimo novinarjev in drugih pričevalcev, ki so in ki kljubujejo nasilnosti režimov tudi za ceno življenja, da bi se enkrat človeštvo le osvobodilo spon tiranstva, nasilja in suženjstva. -Kako naj demokratično čuteči človek sprejme, da Kitajska in Rusija nista podprli zahtev po prenehanju nasilja v Siriji? - Zaradi ozkosrčnih političnih interesov umirajo tudi nedolžni po Afriki in Aziji. Pri nas sicer več ne umirajo, a številni še niso človeško pokopani in jim nismo priznali njihovega dostojanstva ter jih sprejeli za svoje. In končno, dokler bodo med nami eni, ki so bolj naši, in drugi, ki jim ne priznamo človekovih pravic do dobrega imena in enakopravnega uveljavljanja v družbi, ostajamo pohabljena, od totalitarizma žrt- v Kobaridu. Njegove številne strokovne in publicistične objave lahko proučite v članku Bibliografija mons. Franca Rupnika v knjigi Kobariško berilo. V letih 1969 do smrti leta 2004 je objavil kar vovana družba. Dokler je dostojanstvo kogar koli med nami poteptano, je ogroženo tudi moje in tvoje, in s tem prihodnost naše družbe. Kot pravi Avi-shaj Margalit, sta skrb in ohranitev človekove nedotakljivosti ključ do dostojanstvene politike in družbe. Bo prišel trenutek spreobrnjenja in očiščenja šele, ko bomo že vsi propadli? Vsak narod naj bi gojil in vzdrževal čim bolj prečiščen in skupnostno sprejet zgodovinski spomin. Tako pri posameznem, kakor pri kolektivnem spominu je pomembno, da nosilec ta spomin zavestno sprejema, si ga zapiše in ohranja. Če sprejema ni, nastajajo zavestne in še bolj podzavestne motnje in znova prihaja do izbruhov. Letnar Černič dodaja: "Čeprav noji v živalskem svetu navadno čez nekaj časa dvignejo glavo iz peska, pa se zdi, da so glave večine totalitarnih nojev obtičale v pesku in se ne menijo za pridobitve mlade slovenske pravne države". Resnico bomo spoznali, če si bomo lahko pogledali v obraz in se pogovorili ter dogovorili o svoji preteklosti, da bi lahko z upanjem zrli tudi v prihodnost. Zato so dnevi spomina žrtev ne le opomin, pač pa dragoceno spraševanje vesti posameznikom in skupnosti o naši preteklosti in s tem o prihodnosti, da bi namreč lahko sploh živeli in preživeli. 386 člankov v raznih zbornikih, revijah in časopisih. Med njimi so mnogi članki v beneškem časopisu Dom in nekateri tudi v Novem glasu. Napisal je knjigo o vasi Krn, Iz malega raste veliko. Še več je bilo njegovega gradbenega dela. Seznam obnovitev cerkva, gradenj novi streh itd. v 30 letih delovanja v Kobaridu obsega kar štiri gosto tipkane strani. Bil je podjeten in prva stvar, ki jo je naredil po potresu leta 1976, je bila, da je kupil gradbene odre, ki jih je posojal vsem brezplačno. Bil je pogumen in resnicoljuben. V svojih pogledih je bil širok in toleranten in nikdar mu ni bilo žal časa za poglobljen pogovor. S14. strani dokler se ni ohladila pod 1000° C. Na Veneri so seveda tudi udarni kraterji, vendar jih je, zaradi različnih dejavnikov, manj kot na drugih nebesnih telesih. Mnoge je zakrila lava, ko so bili ognjeniki še dejavni. Gosta atmosfera močno vpliva na padanje meteoritov in kamenja, ki se razleti v okolico po padcu meteorita. Nekateri sploh ne dosežejo površja, drugi razpadejo na manjše kose ali v prah. Tak prah se lahko posede v okolico kraterjev ali udarnih jamic kot temen halo. Kamenje in prah, ki se razleti iz udarnega kraterja, lahko tudi veter razpiha in zopet posede v podolgovatih oblikah. Na Veneri so seveda tudi razna gorstva, prelomnice, planote in pečine ter razne magmatske in druge vulkanske tvorbe, na primer kaldere (udrta vulkanska žrela) in tokovi lave. Tektonske tvorbe in kraterji nosijo imena po raznih boginjah iz svetovne mitologije, na primer Lada, slovanska boginja lepote, in zgodovinskih ženskih osebnostih, kot sta kraljica Kleopatra in Nobelova nagrajenka za mir Jane Addams. Edina izjema je gorovje Maxwell montes, to nosi ime po Jamesu Clerku Maxwellu, ki je zapisal enačbe za elektromagnetizem. Andrej Brešan BEHEPfl- 13 05Pfl50TKfl HnflH AH CCCP H UflKC Popotovanje po skrivnostih vesolja Le po imenu privlačna Venera njegova atmosfera, sestavljena iz gostih oblakov, ki močno odbijajo sončno svetlobo in dajejo vtis, da se pod njimi skriva lep in privlačen svet. Prav zato se imenuje po rimski boginji ljubezni in lepote. Vendar je ta romantična predstava dokaj zgrešena, saj je Venera življenju popolnoma neprijazen svet. Atmosfera je sestavljena pretežno iz ogljikovega dioksida (96,7%) in še iz nekaterih drugih plinov. To povzroča močan učinek tople grede, temperatura na njej pa znaša povprečno 494° C (višja kot tališče svinca), z majhnimi razlikami med dnevno in nočno stranjo ter ekvatorskimi in polarnimi predeli. Majhne razlike v temperaturi povzročajo vetrove, ki dobro prenašajo toploto od ekvatorja k polom, zato je na Veneri povsod enako vreme. Atmosfera se dviguje do 80 km nad površjem in zračni tlak na površini je 90-krat večji kot na Zemlji. Enak tlak bi dosegli na našem planetu, če bi se spustili 1 km pod morje. Oblaki so iz treh ločenih plasti: spodnja ima velike kapljice žveplove kisline, srednja jih ima manj, v najvišji pa so še bolj drobne. V višjih plasteh pihajo močni vetrovi proti zahodu in oblaki zato obletijo planet v štirih dneh. Atmosfera odbije večino Sončeve svetlobe nazaj v vesolje, zato je na površju Venere precej mračno in prevladuje oranžna svetloba. Kljub temu da površje doseže le 20% svetlobe, je Venera najbolj vroč planet v Osončju, ker njeni oblaki ne prepuščajo toplote v vesolje. Venerino površje je posejano z vulkani in magmatskimi tvorbami. Ognjeniki so delovali še zadnjih 500 milijonov let in morda so nekateri še zdaj aktivni. Venera nima tektonskih plošč, zato se njeno površje, za razliko od Zemlje, lahko premika le gor in dol. Veliko večino Fotografija Venerinega površja, Id jo je posnela ruska sonda površja pokrivajo ravnice iz strjene lave. Ta se je zaradi visoke temperature lahko obdržala v tekočem stanju več časa kot na Zemlji in je zaradi tega zalila večja področja, Drugi planet po oddaljenosti od Sonca je Venera. Po velikosti in geološki sestavi je skoraj enaka Zemlji. S tem pa se vse podobnosti z našim planetom tudi končajo. Njena orbita je skoraj popolna krožnica in je vedno približno enako oddaljena od Sonca, na razdalji 108 milijonov kilometrov. Za en obhod okrog Sonca potrebuje 225 zemeljskih dni, za en zasuk okrog lastne osi pa 243 zemeljskih dni, kar pomeni, da je dan na njej daljši od leta. Čas med dvema zaporednima vzhodoma Sonca pa je 117 dni in je posledica vrtenja planeta okrog Sonca. Venerina os je nagnjena za 177,4°, kar je skoraj navpično na orbitalno ravnino, vendar ne kaže navzgor kot osi večine planetov, ampak navzdol. Zaradi tega se vrti v nasprotni strani kot večina ostalih planetov in smeri vzhod in zahod sta zamenjani. Venera je, tako kot Žemlja in Merkur, eden od skalnatih planetov v Osončju. Kot smo povedali, je po velikosti in gostoti od vseh ostalih planetov najbolj podobna Zemlji, le nekoliko manjša. Zaradi tega astronomi sklepajo, da je tudi notranja zgradba podobna Zemljini. Na površini jo obdaja skorja iz silikatnih kamnin; njeno površje je posejano z ognjeniki in ognj eniškimi tvorbami. Pod skorjo je plašč, ki je najverjetneje trden. To pa ni dokazano, saj domnevajo, da so nekateri ognjeniki še dejavni, kar pomeni, da se morajo tokovi magme pretakati skozi plašč do površine in bi zaradi tega moral biti tekoč. Venerino jedro naj bi bilo, prav tako kot Zemljino, sestavljeno iz železa in niklja, v zunanjosti staljeno v notranjosti pa trdno. Za poimenovanje tega planeta je imela poglavitno vlogo