UDK 811.163.6'282 Januška Gostenčnik ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša januska.gostencnik@zrc-sazu.si KOSTELSKO NAREČJE1 Prispevek obravnava kostelsko narečje dolenjske narečne skupine, ki leži ob zgornjem toku reke Kolpe ter v Gorskem kotarju na Hrvaškem. Zemljepisno-zgodovinskemu orisu območja sledi jezikoslovni opis krajevnih govorov, in to na osnovi obširnega gradiva, ki je bilo v večji meri (prvič) na novo zbrano. Podani so glavni glasoslovni kriteriji, ki utemeljujejo uvrstitev krajevnih govorov na Hrvaškem med govore slovenskega jezika. Ključne besede: dolenjska narečna skupina, kostelsko narečje, Slovenski lingvistični atlas (SLA) The article deals with the Kostel dialect of the Dolenjska dialect group, which lies along the upper course of the river Kolpa and in Gorski kotar in Croatia. The historico-geographical outline of the area is followed by a linguistic description of local dialects based on extensive, newly collected (for the first time) material. The main phonetic criteria are given for justifying the classification of local dialects in Croatia among the dialects of the Slovene language. Keywords: Dolenjsko (Lower Carniolan) dialect group, the Kostel dialect, Slovenian Linguistic Atlas (SLA) 1 Uvod Prispevek prinaša sintezo večletnega raziskovalnega in terenskega dela in omo- goča avtorici, da predstavi narečno gradivo krajevnih govorov, ki se jih do sedaj ni obravnavalo kot enoten jezikovni sistem. Večina narečnega gradiva je bila zbrana v zadnjih dveh letih in bo na tem mestu tudi prvič objavljena. Celotno gradivo je med seboj primerjano in umeščeno v dolenjsko narečno skupino, kar sicer dialektološko nikoli ni bilo sporno. Posebej je izpostavljen govor kraja Blaževci, in sicer zaradi njegove neposredne geografske bližine, predvsem pa zaradi tega, ker je znotraj recentne hrvaške dialektologije (Marinković 2018b) interpretiran kot zahodno goranski govor, čemur bom oporekala. Narečni inventar vključuje vse foneme obravnavanih krajevnih govorov znotraj kostelskega narečja.2 Narečna distribucija teh fonemov je prikazana v obliki narečnega gradiva iz posameznih krajevnih govorov. 1 Prispevek je nastal v okviru programa Slovenski jezik v sinhronem in diahronem razvoju (P6-0038, 1. 1. 2004–31. 12. 2021) in projekta i-SLA – Interaktivni atlas slovenskih narečij (L6-2628, 1. 9. 2020–31. 8. 2023), ki ju sofinancira ARRS. 2 Za splošno slovenski narečni inventar z gradivom glej prispevek Fonetična transkripcija Karmen Kende-Jež v SLA 2.1: 27. Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 3, julij–september354 1.1 Digresija Na tem mestu verjetno velja podati kratko repliko na zapisano v Marinković 2018a: 42–43 op. 57 v zvezi s čebranškim narečjem, kjer med drugim piše: »I Gostenčnik i Šekli temelje svoja mišljenja uglavnom na podudaranju odraza ishodišnih vokala i konsonanata u svima analiziranim govorima, te na podudaranju prozodijskih osobina. Međutim, njihovi su zaključci nastali na parcijalnome, nedovoljnome poznavanju širega dijalektološkega konteksta.« (op. cit. 43). Dalje so našteti posamezni odrazi, ki da jih je najti tudi v drugih hrvaških govorih ipd. Vendar, prav primerjava izoliranega odraza (na primer vokala) znotraj različnih krajevnih govorov, ki genetsko med seboj niso nujno povezani, je parcialno gledanje. Tak tipološki pristop nam lahko služi le kot orientacija izključno znotraj jezikovnega gradiva, ki je med seboj sorodno. V vseh ostalih primerih nima smisla in je lahko le orodje, ki deluje v smeri relativizacije vsega. Marinković izpostavi tudi problematiko uvrstitve krajevnega govora Dragatuš (OLA 15) med slovenske govore, medtem ko Tine Logar sam izrecno zapiše, da Gre za mešan slovensko-srbskohrvatski govor. Zato pri opisu izvora vokalov in prozodije ni mogoče izhajati v celoti iz izhodiščnega splošnoslovenskega fonološkega sistema. (FO 1981: 133), kar dalje avtorica tudi sama zapiše na strani 48. Trditev je tako zavajujoča. Dalje; »U spomenutoj slovenskoj monografiji (Gostenčnik 2018, opomba avtorice) pri klasifikaciji analiziranih govora zanemareni su potpuno sociolingvistički kriteriji, odnosno stav ispitanih govornika o njihovoj jezičnoj pripadnosti, što također dovodi do nepotpunih zaključaka ...« (prav tam). Znotraj same dialektologije v ospredju ne more biti t. i. jezikovna pripadnost ali jezikovna identiteta posameznika/narečnega govorca. To so téme, ki se obravnavajo znotraj druge veje jezikoslovja, to je sociolingvistike, ki pozna drugačno metodologijo in teoreme. Za dialektologijo tako ne more in sme biti odločujoče, kako se narečni govorec sâm jezikovno identificira. To je lahko le zanimi- vost za na konec in ne igra kakršne koli relevantne jezikoslovne vloge. 2 Območje3 Prostor, znotraj katerega ležijo obravnavani govori kostelskega narečja, lahko zemljepisno umestimo v dva stična dela, ki ležita na obeh straneh slovensko-hrvaške državne meje. Na severozahodu je to od vrha Sv. Ane oz. Srobotnika, v smeri proti 3 Narečno gradivo, predstavljeno v tem prispevku in na osnovi katerega je nastal pričujoči zemljevid območja (Karta 1), je iz naslednjih virov: Kuželj, Guče Selo, Ševalj, Brod na Kupi, Zamost Brodski, Planica, Podstene, Doluš, Mavrc, Donji Šehovac, Gornji Šajn, (Gornja in Dolnja) Lamana Draga, Spodnja Bilpa, Lokvica, Brod Moravice, (Gornji) Kuti, Male Drage, Stari Lazi, Skrad, Bukov Vrh – lastno gradivo (zbrano v okviru naslednjih projektov: Slovenski kostelski govori na jugu Gorskega kotarja, Znanstvena raziskava slovenskih govorov v Gorskem kotarju, Znanstvena raziskava slovenskih govorov v Gorskem kotarju – 2. faza, vodja vseh avtorica prispevka, vse finančno podprl Urad vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu); Zapuže pri Kostelu – zvočno gradivo za SLA; Delač (SLA T282), Banja Loka (SLA T283), Vas (SLA T417) – gradivo za SLA; Grivac – Jerman Kuželički 2016; Kupjak – Asić-Klobučar 2011, Gornji Turni – Lisac 2006, Lukovdol – Marinković 2018a, Blaževci – Marinković 2018b. 355Januška Gostenčnik: Kostelsko narečje jugovzhodu pa na obeh straneh reke Kolpe, vse do Spodnje Bilpe na vzhodu. Gorski kotar leži na Hrvaškem, južno od doline Kolpe, Čabranke in Kostelskega, na jugovzhodu meji na Reško primorje. Kostelsko narečje na svojem zahodnem delu meji neposredno na čebranško narečje dolenjske narečne skupine,4 na severu na mešane kočevske govore, na severovzhodu na južnobelokranjsko narečje. Na vzhodu je trenutna narečna meja izenačena s slo- vensko-hrvaško državno mejo, mešani kočevski govori na slovenski strani proti jugu preidejo v južnobelokranjsko narečje. Predvideva se, da je kostelsko narečje prisotno tudi na delu območja ob slovenskem bregu Kolpe, kjer so trenutno na narečni karti označeni mešani kočevski govori in južnobelokranjsko narečje. Za razjasnitev bodo na vseh omenjenih območjih potrebne nadaljnje terenske raziskave. Na jugu se kostelsko narečje lahko zameji z Ravno Goro5 (južno od te meje je ča- kavsko jezikovno območje), na jugovzhodu, to je v smeri proti vzhodnim goranskim govorom kajkavske narečne skupine hrvaškega jezika, pa s krajem Blaževci. Med kostelskimi in vzhodnimi goranskimi govori je manjša štokavska oaza, in sicer se na jugovzhodu govori vzhodnohercegovsko narečje štokavske narečne skupine. Proti vzhodu se nadaljuje vzhodno goransko podnarečje (istočno goranski dijalekt) goranskega narečja kajkavske narečne skupine hrvaškega jezika. 3 Narečna soseščina 3.1. Štokavska oaza Priseljenski štokavski govori v Gorskem kotarju, ki mejijo na kostelsko narečje, so srbski (i)jekavski in pripadajo vzhodnohercegovskemu narečju (istočnohercegovački dijalekt – novoštokavski (i)jekavski – oz. hercegovački-krajiški dijalekt po novi ter- minologiji) štokavske narečne skupine.6 Danes se govorijo vse od zaledja Moravic7 na severu v ozkem trikotniku proti jugu, vključujoč kraje Gomirje, Jasenak in Drežnica, ter v nekaterih primestnih naseljih, kot je Ogulin in okolica (Okuka 2008: 85).8 Priseljevanje Srbov v Gorski kotar se je zgodilo konec 16. in v prvih letih 17. stoletja. Prva priseljevanja so bila večinoma z območja Dalmacije, nato pa še iz turške Like in Bosne. Govor in tudi kultura priseljenskega srbskega prebivalstva sta se dobro ohranila zaradi različnih izvenjezikovnih razlogov, in sicer priseljevanja v kompaktnih skupinah ter druge etnične in verske (pravoslavne) pripadnosti (Okuka 2008: 86). Prav zaradi 4 Podrobno predstavljeno v monografiji avtorice tega prispevka v Gostenčnik 2018. 5 Meja poteka nekje na sredini Ravne Gore, zahodni del je kostelski, vzhodni del s Staro Sušico pa je »tipičen« (priseljenski) rovtarski ravnogorski govor. 6 Vplivov teh priseljenskih štokavskih govorov na kostelske govore verjetno ne gre zanemariti, vendar pa jih je trenutno še težko nedvoumno identificirati. 7 Med leti 1919 in 1996 poimenovane Srpske Moravice. Danes se Brod Moravice in (Srpske) Moravice med domačini ločijo po mestu naglasa in kvantiteti, in sicer so prve Moˈraːvice, druge pa ˈMọravice. 8 Poleg tega najdemo te govore tudi v Sloveniji v krajih Bojanci in Marindol v Beli krajini. Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 3, julij–september356 slednjega tudi porok s katoliki v bližnji okolici ni bilo, kar je tekom stoletij omogočilo še večjo homogenost. Danes štokavskemu govoru Srbov v Gorskem kotarju dviguje status tudi štokavska knjižna norma na Hrvaškem. Poleg srbskih (i)jekavskih govorov najdemo v Gorskem kotarju tudi priseljenske (hrvaške) štokavske ikavske govore, ki pripadajo zahodnemu narečju (zapadni dijalekt, tudi t. i. mlađi ikavski dijalekt, – novoštokavski ikavski) štokavske narečne skupine. Govorijo jih v Liču in okolici, Mrkpolju in Sungerju (Lisac 2003: 50–51). Priseljeni so večinoma z območja severne Dalmacije in Bosne konec 16. in v začetku 17. stoletja (Okuka 2008: 288). 3.2 Vzhodni goranski govori kajkavske narečne skupine hrvaškega jezika Vzhodno goransko narečje je bolj povezano z osrednjim kajkavskim delom z nekaj čakavskega vpliva. Ne izkazuje tipičnih kajkavskih definicijskih lastnosti (*ě ≠ *ə in *ǫ ≠ *), se pa vendarle izrazito loči od sosednjega kostelskega narečja, na primer po nepomiku cirkumfleksa na naslednji zlog9 (Lukovdol ̍sẹːn), nepodaljšanju psl. starega akuta (Lukovdol kˈlḙn, ˈbaba, ˈlipa), primerih odstopanja pri pojavljanju odrazov 9 Z nekaj izjemami. Karta 1: Podlaga je izsek iz Karte slovenskih narečij (Karta Tineta Logarja in Jakoba Riglerja (1983) dopolnili sodelavci Dialektološke sekcije ISJFR ZRC SAZU (2016) (SLA 2.1 2016: 10) 357Januška Gostenčnik: Kostelsko narečje popraslovanskega novega cirkumfleksa (Lukovdol ˈcḙstar) in kratkih enoglasniških odrazih na umično naglašena e in o (Lukovdol ˈsḙstra, ˈnga).10 Območje vzhodnih goranskih govorov ni posebej veliko. Razteza se vzhodno od Plemenitaša oz. Zaumola do Severina na Kupi, južno od reke Kolpe in Bele krajine, in sicer mu pripadajo kraji Lukovdol, Gorenci, Dolenci, Podvučnik, Draga Lukovdolska, Nadvučnik, Vučnik, Severin na Kupi, Smišljak (pri Severinu na Kupi), Močila, Klanac, Damalj, Plešivica Lukovdolska, Rim, Lipje Bosiljevsko, Mali Jadrč, Veliki Jadrč, Osojnik. Hrvaška dialektologija trenutno umešča krajevni govor Blaževcev, ki leži severno od Plemenitaša, prav ob reki Kolpi, med zahodno goranske govore kajkavske narečne skupine, vendar bi ga, glede na narečno gradivo, raje umestili med vzhodno goranske govore.11 3.2.1 Krajevni govor kraja Blaževci Marina Marinković krajevni govor Blaževcev obravnava v okviru zahodnih goran- skih govorov: »mjesni govor Blaževaca određen pripadnošću zapadnome poddijalektu kajkavskoga goranskog dijalekta« (2018b: 59), s čimer pa se težko strinjam. S tem pritrjuje klasifikaciji Josipa Lisca (2006: 11), ki pravi, da »Sav preostali teren, već od Zaumola i Plemenitaša na zapad, pripada zapadnomu poddijalektu goranskoga dija- lekta«. Gradiva za omenjene kraje Lisac v svoji monografiji ne navaja, prav tako tudi ne v svojih drugih publikacijah. Morda je to mejo postavil na osnovi informatorjevih navedb ali pa na osnovi svojega lastnega jezikovnega védenja. Barac-Grum (1993: 43–44) je govore krajev Blaževci, Plemenitaš in Zaumol uvr- stila v t. i. makrosustav IV. z deloma nejasnim spremljajočim opisom, in sicer: »To su govori koji, s jedne strane, pokazuju određenu fonološku bliskost s kajkavskim govorila lukovdolskoga tipa, ali s druge strane udaljuju se od njih sa svojim mogućnostima različitih vokalnih alternacija. Ta druga njihova osobitost veže ih uz najveći dio za- padnih gorskokotarskih govora. Takvim svojim osobinama ovaj tip govora prijelazan je u smislu osnovne fonološke pripadnosti gorskokotarskom kajkavskom istočnom makrosustavu, ali s dodatnim osobitostima, do kojih dolazi zbog miješanja govora s različitim genetskim bazama u njegovu zaokruženju«. To prehodnost priznava tudi Marinković (2018b: 59), argument pa je nedoslednost pri podaljševanju starega akuta v nezadnjih besednih zlogih in neprehod izglasnega -m > -n. Po obsežnem gradivu sodeč, ki ga navaja Marinković (2018b: 46–58), je govor kraja Blaževci vzhodnogoranski govor kajkavske narečne skupine, ki sicer resda kaže nekaj prehodnih značilnosti. Razlogov, zakaj ga uvrščati v zahodno goranske 10 Vse gradivo iz Marinković 2018a in 2018b je prilagojeno slovenski fonetični transkripciji (za princip pretranskribiranja glej Gostenčnik 2018: 35–36). 11 Na primer, govor kraja Štefanci (kak kilometer severno od Blaževcev), je po ustnih podatkih infor- matorjev že kostelski govor. Tako tudi govor Goršetov, kjer sem zapisala narečno gradivo, vendar na tem mestu ni predstavljeno. Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 3, julij–september358 govore (to je, kostelsko narečje), nisem našla, saj gre najverjetneje za dva različna si geolekta z neenotnim izhodiščem, ki pa si vendarle delita precej starejših tipoloških (zlasti soglasniških) značilnosti, ki imajo t. i. večji prostorski doseg, ne predstavljajo pa definicijskih lastnosti posameznega geolekta. Od alietet,12 ki govor Blaževcev izločajo iz sosednjih kostelskih govorov, so ključni: 1) delna prisotnost pomika cirkumfleksa na naslednji zlog (kaˈkuːš, bˈlaːk vendar tudi ˈveːx, zˈlaːt, ˈmẹːs, ˈsẹːn); 2) odstopanja pri pojavljanju odrazov popraslovanskega novega cirkumfleksa (ˈcẹːstar, beˈsẹːda, xˈruːška, ˈpọːpək, Imn. ˈlẹːta, 1. os. ed. sed. sˈkiːxam, ˈdẹːlan, vendar maˈtika, kˈšara, ˈvḙtər, ˈbabin, Oed. ˈžabm, 1. os. ed. sed. ˈčistim, del. na -l mn. pˈsḙkli); 3) nepodaljšava skrajšanega starega akuta na nezadnjih besednih zlogih večzložnic, sicer z redkimi izjemami (ˈlḙt, ˈdḙl, sˈliva, kˈrit, ˈžaba, dˈlaka, ˈjužina 'kosilo', ˈgba, ˈtča,13 vendar tudi kˈraːva, ˈmaːti). S kostelskim narečjem ga povezuje tudi skupek starejših glasovnih značilnosti: 1) široki enoglasniški odrazi za vzporedna odraza umično naglašenih e, o (ˈžeːna, rḙˈšeːt, ˈnoːga, ˈvoːda); 2) odraz uː/u < issln. * (ˈvuːk, ˈpuːš, ˈsuza, ˈpux); 3) ohranjanje palatalnega *ĺ (< issln. *ĺ) v vseh položajih in drugotnega *ĺ (< *-lj- < *-lьj-) (kˈĺuːč, nḙˈdḙĺa, vḙˈsẹːĺḙ); 4) ohranjanje palatalnega *ń (< issln. *ń) v vseh položajih in drugotne- ga *ń (< *-nьj-) (ˈńiva, čḙˈrẹːšńḙ, gˈraːńḙ); 5) nastop protetičnega v- pred *u- (ˈvuːsta, ˈvuːjəc, ˈveːx, ˈveːdrit); vendar ne tudi prehod *-m > -n v končnicah samostalniške besede, v končnici 1. os. ed. sedanjika glagola in nepregibnih besednih vrstah (ˈsḙdəm, O kaˈmaːńem, Oed. š ˈńọːm, 1. os. ed. sed. ˈtuːčḙm). Od mlajših jezikovnih pojavov so jima skupne naslednje glasovne značilnosti, od katerih sta soglasniški mlajši tipološki značilnosti z večjim prostorskim dosegom: 1) onezvenečenje *v > f pred nezvenečimi nezvočniki in v izglasju (Bˈlaːžefci, del. na -l ž. nafˈčiːla, žḙrˈjaːfka, Rmn. kˈraːf, ˈlọːf); 2) disimilacija m/b- → fm/b- → xm/b- (del. na -l ž. xˈmiːla, 3. os. ed. sed. xˈbiːje, tudi ɣmˈrẹːt); 3) kratki a kot odraz kratkega akutiranega polglasnika v zadnjem ali edinem zlogu (ˈpas). Izrazita razlikovalna zna- čilnost pa je odsotnost mlajših naglasnih umikov (kaˈkuːš, vḙˈčẹːr, mḙˈxuːr, 3. os. ed. sed. pkˈsiː, ˈniščḙ). 4 Kostelsko narečje 4.1 Dosedanje obravnave Znotraj slovenske dialektologije14 je kostelsko narečje obravnaval Fran Ramovš (1935: 142 in 1994: 136), kasneje Tine Logar, Sonja Horvat in Jože Toporišič. Jože Gregorič (1908–1989), slavist in duhovnik, po rodu iz Delača, je avtor Kostelskega 12 V hrvaški dialektologiji ustaljena terminologija (alijeteti – jezične činjenice najvišega razlikovnoga ranga in alteriteti – jezične činjenice nižega razlikovnoga ranga) po Moguš 1977: 99–104, v slovenski dialektologiji prvič aplicirano v Šekli 2018: 46. 13 Vendar pa ˈmọːš, ̍zọːp. 14 Natančneje v Gostenčnik 2018: 23–27. 359Januška Gostenčnik: Kostelsko narečje slovarja, ki vključuje južne kostelske govore od Srobotnika do Grglja, tj. besedje kos- telskega narečja na slovenski strani. Znotraj hrvaške dialektologije15 so (nekatere) govore kostelskega območja obrav- navali Pavle Ivić, Vida Barac-Grum, Božidar Finka, Jopis Lisac in Tijmen Pronk. Barac-Grum in Finka v svojih delih nimata veliko narečnega gradiva, medtem ko ima Lisac celovit opis govora Gornjih Turnov in krajši prispevek o govoru Broda na Kolpi. Viktor Jurković je avtor prvega (neznanstvenega) opisa brodmoraviškega govora z naslovom Brodmoravičko narječje. Le-ta je v obliki kratkega poglavja znotraj mono- grafije, posvečeni kraju Brod Moravice, iz leta 1969. Jurković ni bil jezikoslovec (bil pa je narečni govorec), tako da njegovi narečni zapisi niso (vedno) zanesljivi, zlasti glede vokalnih kvantitet in kvalitet. Njegov leksikografski prispevek je v tem, da je na koncu monografije zbranih okoli 300 narečnih besed. Kljub svojim pomanjkljivostim je Jurkovićevo delo še vedno edini objavljeni opis brodmoraviškega govora. Valter Crnković, domačin iz Lokvice, pripravlja slovar Rječnik brodmoravičkog narječja. Avtor, sicer ne jezikoslovec, je slovar zastavil izrazito znanstveno. V slovarskem delu je vsako slovarsko geslo zapisano v znanstveni fonetični transkripciji, ki jo je avtor deloma prilagodil, temu sledi razlaga v hrvaškem knjižnem jeziku in uporaba v stavku oziroma zgled. Slovar zajema besedišče, zbrano na območju Občine Brod Moravice. 4.2 Kostelsko narečje kot del dolenjske narečne skupine Na osnovi splošnoslovenskih jezikovnih inovacij, ki so slovenski jezik zamejile od ostale zahodne južne slovanščine (10.–12. stoletje), in jezikovnega razvoja do okoli 16. stoletja, ko so glavne narečne ploskve že izoblikovane, lahko nedvomno oprede- ljujemo tudi govore na hrvaški strani državne meje kot del slovenskega jezikovnega diasistema. Vsi obravnavani krajevni govori izkazujejo značilnosti južnih slovenskih narečij oz. znotraj tega značilnosti dolenjske narečne ploskve, in sicer naslednje: - Vzporedni razvoj in udvoglašenje issln. *, *ō > JV sln. *e, *o16 Gradivo: Grivac17 gˈrẹːx, ̍bọːk, Podstene sˈnẹːk, ̍nọːč, Planica mˈlẹːkȯ, ̍nọːft, Doluš bˈrẹːk, Oed. is kọˈkọːšjọ, Lokvica ˈcẹːstar, ˈkọːst, Mavrc ˈmẹːsac, Imn. koˈkọːši, Bukov Vrh ˈmẹːsac, ˈkọːst, Gornji Turni cˈvẹːt, ˈnọːft. 15 Glej tudi Marinković 2018a: 40–45. 16 Za kostelsko narečje se predvideva izostanek monoftongizacije JV sln. *o > dolenjsko *ū (Šekli 2018: 336, tudi Gostenčnik 2014: 346), pri čemer ne gre zgolj za položajni izostanek. 17 Vendar Grivac taˈpuːĺe ← ̍ taːpol 'topol', ledinsko ime, ki označuje območje, kjer so včasih rasli topoli. Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 3, julij–september360 - Issln. *ū/*ù- > J sln. * Gradivo: Banja Loka gˈlüːx, Podstene, Planica ˈšüːša, Doluš stˈrüːga, Lokvica ˈlüːč, Zapuže pri Kostelu ˈsüːx, Bukov Vrh bˈrüːs. - Raznosnjenje praslovanskega *ę in glasovni sovpad odrazov issln. *ē/*è- = */*- > J sln. *ē > dolenjsko *ie Gradivo: Ševalj ˈlẹːt, ˈsẹːdən, ˈpẹːt, Doluš ˈmẹːt, ˈsẹːdọn, del. na -l sr. ˈvẹːzalo, Mavrc ̍ lẹːt, ̍pẹːrje, ̍pẹːst, Lamana Draga ̍mẹːt, daˈžẹːvnik, Stari Lazi ̍mẹːt, ̍ pẹːrje, ˈpẹːst; pogosti so mlajši odrazi po poenoglašenju prvotnega dolenjskega dvoglasnika *ie oz. kolebanja – Kuželj ̍mẹːt in ̍ lẹːt, ̍pẹːrje in ̍zẹːĺe, ̍pẹːst in 1. os. ed. sed. gˈlẹːdan, ˈdẹːteĺa, Grivac ̍mẹːt, ̍žẹːnin, 1. os. ed. sed. gˈlẹːdan, ̍dẹːteĺa, Vas18 ̍šẹːst, ̍žẹːnska, 1. os. ed. sed.: ˈvẹːžen 'vezati', Red. teˈlẹːta, Lokvica ˈlẹːt, ˈšẹːst, ˈzẹːĺe in Rmn. (ˈlẹpix) ˈžẹːn, ˈpẹːt in ̍pẹːt, 3. os. ed. sed. ̍zẹːbe, sˈrẹːča, Planica ̍pẹːst, Podstene ̍mẹːt, ̍pẹːt, poˈrẹːden, ˈpẹːrje in Red. teˈlẹːta, Zapuže pri Kostelu ˈpẹːrje in del. na -l m. ọdˈnẹːsu, Bukov Vrh ˈpẹːč, ˈpẹːrje, ˈpẹːtak, Gornji Turni ˈmḙːt, ˈžḙːnska, 3. os. ed. sed.: tˈrḙːse, sˈrḙːča. - Raznosnjenje praslovanskega *ǫ in glasovni sovpad issln. *ò- = *ǭ/*- > J sln. *ō > dolenjsko *uo Gradivo: Ševalj ̍pọːsteĺa, ̍pọːpak, ̍ tọːča, Doluš ̍ọːsọn, ̍mọːš, ̍gọːba, Mavrc del. na -l m. ˈmọːgu, ˈpọːpak, ˈgọːba, Stari Lazi ˈkọːža, ˈdọːta, ˈtọːča; pogosti so mlajši odrazi po poenoglašenju prvotnega dolenjskega dvoglasnika *uo – Kuželj ̍kọːža, Oed. s ˈpọːpkon in ˈpọːt, ˈgọːba, Grivac ˈvọːlja, ˈdọːta, kˈlọːp, ˈgọːba, Vas ˈkọːža, ˈmọːš, ˈgọːba, Lokvica ˈkọːža, poˈsọːda, Podstene ˈkọːža, ˈpọːpak, ˈtọːča, vendar tudi ˈpọːt m., Red. ˈpọːta, Bukov Vrh ˈkọːža, ˈpọːpak, ˈtọːča, Gornji Turni ˈkːža, ˈpːpək, ˈgːba. - Zgodnje daljšanje issln. kratkih akutiranih samoglasnikov v nezadnjih besednih zlogih in posledični glasovni sovpad odrazov stalno dolgega * in kratkega aku- tiranega *- v nezadnjih zlogih Gradivo: Kuželj ˈžiːla, ˈluːža, (star.) ˈmaːti, kˈraːva, ˈtẹːdən, ˈdẹːte, ˈmẹːsto 'prostor', bˈrẹːk, sˈnẹːk, Grivac Red. ˈkuːpa, kˈraːva, zˈvẹːzda, ˈcẹːsta, Delač kˈrėx, Red. kˈrüːxa, sˈnėːk, ˈsėːme, Vas sˈnėːk, bˈrėːza, Ševalj Red. kˈruːxa, ˈmẹːsac, ˈlẹːtọ, Planica šeˈniːca, kˈraːva, Red. bˈraːta, kˈĺüːka, bˈlẹːt, cˈvẹːt, sˈlẹːp, ˈlẹːska, del. na -l ž. ˈdẹːlala, ˈcẹːsta, neˈvẹːsta, smˈrẹːka, koˈlẹːnọ, Podstene ˈžiːła, mˈlaːka 'luža', gọˈsẹːnka, ˈtẹːdn, ˈmẹːsc, ˈdẹːte, ̍ lẹːtọ, neˈdẹːĺa, ̍ sẹːme, neˈvẹːsta, kọˈlẹːnọ, ̍rẹːka, Doluš seˈkiːra, mˈlẹːkọ, del. na -l m ˈdẹːla, ˈcẹːsta, ˈmẹːsto 'prostor', neˈvẹːsta, kˈnaːlo, Lokvica liˈsiːca, kọˈpiːtọ, ˈpẹːsak, ˈsẹːme, Red. bˈraːta, ˈjaːgoda, Bukov Vrh ˈmẹːsac, ˈtẹːdn, ˈrẹːpa, ˈlẹːtọ (ˈdaːn), Gornji Turni kˈrux Red. kˈruːxa, kˈraːva, ˈjaːgda, ˈpẹːsək, ˈlẹːšnik, neˈdẹːĺa, ˈvẹːverca. Do sovpada odrazov stalno dolgega * in kratkega akutiranega *- v nezadnjih zlogih ne prihaja v krajevnem govoru Banje Loke (prim. Gostenčnik 2014), npr. ˈlẹːs, koˈsẹːnca 'gosenica', ˈlẹːšnẹk, zˈvẹːzda, beˈsẹːda in ˈcėːsta, neˈvėːsta, stˈrėːxa, ˈpėːna. 18 Fonološki opis krajevnega govora Vasi (na osnovi gradiva za SLA) je v Gostenčnik 2019. 361Januška Gostenčnik: Kostelsko narečje - Vokalizacija issln. */*- > dolenjsko *a Gradivo: Kuželj ̍ laːn, ̍maːša, Grivac ̍maːša, ̍ vaːški, Guče Selo ̍daːn, ̍maːša, Brod na Kolpi ˈmaːša, Ševalj ˈdaːn, Planica ˈlaːn, ˈmaːša, Podstene ˈmaːša, Lokvica ˈdaːn, ˈmaːša, Skrad ˈlaːn, Bukov Vrh ˈlaːn, Gornji Turni ˈtaːst, ˈpaːń. Na osnovi različnih samoglasniških in soglasniških odrazov ter različne stopnje samoglasniškega upada lahko območje tukaj obravnavanih govorov ob zgornji Kolpi in v Gorskem kotarju povežemo v skupno narečje, in sicer v kostelsko narečje dolenjske narečne skupine slovenskega jezika. 4.2.1 Opredeljujoče glasovne lastnosti Opredeljujoče glasovne lastnosti govorov kostelskega narečja, ki jih znotraj do- lenjske narečne skupine povezujejo v samostojno enoto – narečje, so: a) starejše samoglasniške in naglasne značilnosti, b) starejše soglasniške značilnosti in c) mlajše glasovne značilnosti. 4.2.1.1 Starejše samoglasniške in naglasne značilnosti - Enoglasniški samoglasniški sistem, v katerem ėː/ẹː izpeljujemo iz dolenjskega *e < issln. */* in odraz ọː/ȯː < issln. *ō Gradivo: Kuželj mˈlẹːko, neˈdẹːĺa, ˈkọːst, Delač gˈnėːzdȯ, smˈrėːka, nˈȯːxt, Banja Loka19 ˈlẹːs, ˈcėːsta, ˈkọːst, Vas ˈcẹːp, ˈmọːč, Kuželj zˈvọːn, Grivac beˈsẹːda, bˈrẹːza, gˈnọːj, Guče Selo sˈnẹːk, neˈdẹːla, Brod na Kolpi sˈmẹːx, bˈrẹːza, bˈrọːt, Podstene ̍pẹːsak, neˈdẹːĺa, mọːst, Lokvica ̍ lẹːšnik, koˈlẹːnọ, ̍nọːs, Kuti ̍nọːs, ̍kọːst, Mavrc sˈtẹːna 'skala', neˈdẹːĺa, ˈkọːst, Gornji Šajn ˈvọːs, Skrad ˈmẹːsac, ˈdẹːte. - Vzporedna odraza umično naglašenih e, o Gradivo: Kuželj ˈseːlo, ˈseːstra, ˈkoːza, ˈvoːda, Delač ˈzeːmĺa, ˈkoːnc, Banja Loka ˈžeːna, ̍ koːsa, Vas sˈteːgnȯ, ̍koːsa, Grivac ̍ teːta, ̍koːza, Brod na Kolpi ̍ seːstra, ̍ voːda, Podstene ̍seːstra, ̍noːga (tudi ̍roːka), manj pogosti, vendar prisotni so tudi dvoglasniški odrazi oz. kolebanja – Mavrc ̍zeːmĺa, ̍ oːsa, Zapuže pri Kostelu del. na -l mn. ̍reːkli, ˈdoːst ~ ˈdoːstė, Doluš ˈkoːsa, ˈkoːza, ˈkoːtu, Podstene ˈžeːna in 3. os. ed. sed. spˈleːte; ponekod tudi nevtralni odrazi – Guče Selo ˈvḙːlik, ˈsḙːdlo, ˈvːda, ˈkːza, Ševalj ˈzḙːmĺa, ˈtḙːle, ˈnːga, zˈvːnc, Lokvica ˈtḙːta, ˈvḙːlik, ̍rḙːbrọ, dẹˈsḙːti, ̍vːda, (star.) ̍gːra 'gozd', ̍nːžič, ̍dːsti, Gornji Turni reˈšeːt, 1. os. ed. sed. ˈreːčen, ˈkoːsəc, ˈkoːžix. - Delna ohranitev preglašenega üː < issln. *ū/*ù- Gradivo: Delač ̍šüːša, ̍ büːrja, Banja Loka kˈlüːč, ̍ lüːkṅa, Podstene, Planica kˈĺüːč, ˈmüːxa, Red. kˈrüːxa, ̍büːkva, ̍küːxńa, žˈbüːla, Planica Red. kˈrüːxa, kaˈlüːža, šüːša, del. na -l mn. bˈrüːsili, 3. os. ed. sed. ˈčüːje 'slišati', Doluš pˈĺüːča, ˈrüːda, Lokvica 3. os. ed. ˈpüːšča, Zapuže pri Kostelu ˈrüːžėt, Skrad bˈrüːs, Bukov Vrh ˈbüːkva, ˈrüːda, ˈmüːxa; brez ohranitve pa Kuželj pˈluːča, xˈruːška, Grivac ˈluːč, Ševalj ˈluːkna, ˈmuːxa, Mavrc Red. kˈruːxa, Gornji Turni ˈluːpək, liˈpiːna. 19 Gostenčnik 2014: 345−46. Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 3, julij–september362 - Odraz u(ː) za zlogotvorni issln. * Gradivo: Kuželj ˈčuːn, ˈvuːna, Banja Loka ˈžuːna, ˈpuːna, Vas ˈčuːn, Grivac ˈvuːk, 1. os. ed. sed. ˈpuːnin, Guče Selo ˈčuːn, ˈvuːna, ˈKuːpa, Ševalj ˈbuːxa, Podstene ˈbuːxa, ˈčuːn, 3. os. ed. sed. ˈkuːca 'kolcati', Lokvica ˈčuːn, ˈvuːna, Mavrc ˈpuːš, ˈvuːna, Gornji Šajn ˈčuːn, buːxa, Gornji Turni ˈvuːna, ˈtuːst 'tolst, debel'. 4.2.1.2 Starejše soglasniške značilnosti20 - Prehod *-m > -n v končnicah samostalniške besede, v končnici 1. os. ed. sedanjika glagola in nepregibnih besednih vrstah Gradivo: Kuželj 1. os. ed. sed. pˈrọːsin, zˈnoːjin se, Delač 1. os. ed. sed. pˈrẹːden 'presti', Vas Dmn. siˈnuːvȯn, Guče Selo 1. os. ed. ̍živin, Mavrc Dmn. kˈraːvan, Lokvica Oed. ̍ zbon 'zob', Dmn. ̍ lẹpin ̍ žeːnan, 1. os. ed. sed. pˈrọːsin, Kuti ̍ sẹːdọn, Stari Lazi 1. os. ed. sed. ˈvẹːžen, Bukov Vrh Oed. iz ˈlaːnọn, Gornji Turni Dmn. ˈmaːteran, 1. os. ed. ˈziːban. - Ohranjanje palatalnega *ĺ (< issln. *ĺ) v vseh položajih in drugotnega *ĺ (< *-lj- < *-lьj-) Gradivo: Kuželj kˈĺuːč, ˈvọːĺa, Delač kˈĺüːč, ˈzẹːĺe, Banja Loka (ˈbüːrkĺe, kˈrẹːbĺast 'šepav'), Zapuže pri Kostelu ̍žaːkėĺ, Vas sˈtẹːĺa, ̍zẹːĺe, Grivac ̍zẹːĺe, Guče Selo ̍pọːsteĺa, Podstene pˈĺüːča, ̍ zẹːĺe, vẹˈseːĺe, 1. os. ed. sed. ̍kaːšĺen, ̍zeːmĺa, Planica pˈĺüːča, Lokvica kˈĺüːka, sˈtẹːĺa, ˈdẹːteĺa, ˈzẹːĺe, Bukov Vrh ˈzẹːĺe, Gornji Turni neˈdẹːĺa, vendar kˈluːč. - Ohranjanje palatalnega *ń (< issln. *ń) v vseh položajih in drugotnega *ń (< *-nьj-) Gradivo: Kuželj ̍ńiːva, ̍kń, ̍koːšńa, koˈreːńe 'korenine', Delač ̍süːkńa, Banja Loka ˈńiːva, ̍küːxińa, ̍ lüːkńa, ̍ kameńe, Mavrc kọˈrẹːńe 'korenine', Vas ̍ńiːva, čˈrẹːšńa, sˈkẹdėń, zˈnaːmańe, Grivac ogˈńiːšče, Ševalj gospoˈdiːńa, koˈrḙːńe 'korenine', Podstene sˈviːńa 'poreden človek', Planica ̍ lüːkńa, ̍pẹːdeń 'pedenj', koˈreːńi 'korenine', Lokvica ̍ ĺüːkńa, žˈbẹːńak 'čebelnjak', ̍paːń, ̍ kamańe, Bukov Vrh ̍ńiːva, ̍paːń, kọˈrḙːńi 'korenine', Gornji Turni ˈmẹːńat, ˈkoń, vendar ˈniːva, čˈrẹːšna. - Nastop protetičnega v- pred *u- Gradivo: Kuželj ̍vuxo, Delač ̍vixuː, Banja Loka ̍vüːsańe 'usnje', Vas ̍vüxu, Guče Selo ̍vixu, Lokvica ̍vixu, ̍vüːjac 'ujec', Planica ̍vüːra, Brod Moravice ̍vüːxo, Podstene ˈvüːsta, ˈvüːšca 'ustnica', Mavrc ˈvixu, ˈvuːś, Gornji Turni ˈvixu, ˈvuːsta. - Nastop protetičnega j- pred *a- Gradivo: Kuželj ˈjaːpno, Vas ˈjaːpnȯ, Doluš japˈlẹːnca, Grivac ˈjaːpno, Lokvica ˈjaːpno, ˈjada 'ajda'. 20 Vse z večjim prostorskim dosegom. 363Januška Gostenčnik: Kostelsko narečje - Neohranjanje glasu j v vzglasnem *jь- Gradivo: Delač ˈiːzba 'podstrešje', 1. os. ed. sed. ˈiːščen, Vas ˈizba, Ševalj ˈimẹ, Lokvica ˈiːzba 'podstrešje', Podstene del. na -l mn. ˈmẹːli, Gornji Šajn ˈiːzba, Gornji Turni ˈiːzba 'podstrešje'. 4.2.1.3 Mlajše glasovne značilnosti - Izguba tonemskih nasprotij. - Umik naglasnega mesta s kratkega končnega zloga na prednaglasno nadkračino Gradivo: Kuželj ˈdaska, sˈtaza, Delač ˈdaska, Vas sˈtaza, Grivac na ˈtašče, ˈpaku 'pekel', Brod na Kolpi ˈmagla, Lokvica sˈtaza. - Umik naglasnega mesta z zadnjega dolgega in kratkega zloga na predhodni zlog (odraz psl. starega dolgega cirkumfleksa, novega dolgega in kratkega akuta) Gradivo: Kuželj ˈuku, ˈsinu 'seno', Red./Imn. ˈkusti, 3. os. ed. sed ˈbuli me, zˈvuni, Banja Loka mˈraːvinc, ̍pastiːr, ̍šeroːk, Delač ̍mesuː, ̍kȯvaːč, Vas ̍vičir, gˈlibọk, Grivac ˈseno, ̍dušit, Guče Selo ̍psut 'povsod', Tmn. ̍kusti, Ševalj ̍pḙpi, 2. os. ed. ̍sadiš, ̍na- zaj, Zamost Brodski 3. os. ed. ̍buli me, Podstene dˈrivu 'plug', Planica ̍sėnȯ, dˈregač, ˈnišče, Lokvica ˈmesu, Imn. ˈkusti, ˈkọvač, Mavrc ˈmesu, del. na -l m. ˈrezli 'razliti', Skrad ˈkulu, Gornji Šajn Imn. ˈkusti, Donji Šehovac ˈduːma, Bukov Vrh ˈsinȯ 'seno', ˈpọsut 'povsod', Imn. (staˈriːnske) ˈpeči, Gornji Turni ˈmesu, ˈuku, ˈxidič. - Kratki a kot odraz kratkega akutiranega polglasnika v zadnjem ali edinem zlogu Gradivo: Vas ˈpas, Grivac, Lokvica ˈpas, Mavrc ˈdaš, Bukov Vrh ˈdaš, Gornji Turni ˈdaš, ˈpas. - Onezvenečenje *v > f pred nezvenečimi nezvočniki Gradivo: Kuželj ̍oːfca, ̍paːlofčina 'pajčevina', Rmn. kˈraːf, Grivac zdˈraf, Guče Selo ˈːfca, ˈkərf, Brod na Kolpi ˈrọkaf, Banja Loka ˈoːfca, ˈčf, Vas ˈọfca, zdˈraf, Mavrc Rmn. ˈpərstọf, Planica ˈoːfca, ọˈpaːlofčina, Rmn. bˈraːtjẹf, ˈcẹːrkọf, Lokvica žerˈaːfka oˈpaːlofčina, Rmn. (ˈpẹːt) ˈkaːmanọf, Mmn. f čˈrẹːvix, Bukov Vrh ọˈpaːĺọfčina, Gornji Turni ˈoːfca, ˈbərf, ˈžiːf. - Disimilacija m/b- → fm/b- → xm/b- (→ gm/b-) Gradivo: Kuželj, Guče Selo del. na -l ž. xˈmərla, Ševalj 3. os. ed. xmˈreː, Banja Loka xmˈrẹːt, xˈmit, xˈbit, Lokvica xˈmit, xˈmẹːriti se 'umiriti se', xˈbit, Gornji Turni xˈmit, xmˈrẹːt, xˈbit. 4.2.1.4 Slabitev kratkih samoglasnikov Pojavi samoglasniškega upada, vokalne redukcije so manj prisotni kot v osrednjih dolenjskih govorih ali čebranškem narečju in prizadevajo v največji meri issln. *u (Banja Loka bˈliːz, Vas del. na -l ž. pisˈtiːla, bˈliːz, Lokvica bˈliːzė, Bukov Vrh 1. os. mn. Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 3, julij–september364 kiˈpiːmọ 'kupiti', Gornji Turni ˈkoːžix, del. na -l ž. zgiˈbiːla) in *i v vseh nenaglašenih položajih (Banja Loka lẹˈsiːca, ˈmaːtẹ, Vas Omn. z noˈgaːm, Doluš pˈĺüːčca) ter nenaglašeni izglasni *-o/*-ǫ (Vas ˈgərlȯ, Ted. ˈžeːnȯ, Ševalj ˈlẹːtọ). Akanje je redko (Kuželj panˈdẹːĺak, Banja Loka ˈjaːgoda, vendar tudi saˈbọːta in Delač matȯˈviːc, Vas stoˈpaːlȯ, ˈjaːgoda, ˈkọš, Gornji Turni kˈpiːto, Donji Šehovac kọˈbiːla, Lokvica kọˈpiːtọ, soˈbọːta, vendar tudi saˈbọːta, maˈtiːka, Guče Selo maˈtiːka, Planica paˈlẹːnta). 4.3 Narečni inventar in distribucija 4.3.1 Vokalizem Dolgi naglašeni iː üː uː ėː ȯː ẹː/ẹː ọː/ọː ẹː ọː ḙː ː eː oː aː21 Dolgi nenaglašeni Dolgi nenaglašeni vokalizem je izpričan samo v krajevnih govorih Delača in Banje Loke. iː üː uː ėː ȯː ẹː ọː eː oː aː Kratki naglašeni i ü u ȯ ẹ ə ọ ḙ  e  o a 365Januška Gostenčnik: Kostelsko narečje Kratki nenaglašeni21 i ü u ė ẹ ȯ ẹ  ə ọ    e o a   Dolgi naglašeni iː Kuželj ˈšiːlo, koˈbiːla, maˈtiːka (Rmn. maˈtiːk), Imn. mravˈĺiːnci, faˈmiːĺa, Grivac ˈziːma, ˈliːpa, Peˈriːnik 'kjer se je pralo perilo', Guče Selo ˈliːstje, Ševalj dọmọˈviːna 'dom, domača hiša', Maˈriːjin ˈpaːs 'mavrica', ˈmiːrən 'korenček', Planica ˈtiːca, ˈbiːk (ni ˈiše ˈrẹːzan), Podstene staˈriːna 'stari ljudje', bˈliːtva, Doluš ˈziːma, Mavrc ˈžiːla, Delač bˈliːzė, kȯˈriːtȯ, Vas bˈriːtva, šeˈniːca, ˈsiːr, žˈniːdərca 'šivilja', Lamana Draga pẹsˈniːca 'pest', Oed. iz ˈriːbežọn, Lokvica ˈviːnọ, ˈiːgła, ˈpiːšče, praˈsiːca, gereˈbiːca 'jerebica', zˈbiːrnik, mraˈviːšče, ˈfaːrba, bˈriːtọf, birˈtiːja 'gostilna', Bukov Vrh mọˈtiːka, ˈliːstje, del. na -l ž. kˈsiːla, Ted. na ˈńiːv, ˈxiːša, ˈviːnta, Gornji Turni gereˈbiːca 'jerebica'; ėː Delač kȯˈsėːnca 'gosenica', ˈvėːtėr, čˈrėːšna, ˈlėːtȯ, napkˈlėːtje 'pomlad', Banja Loka neˈvėːsta, stˈrėːxa, ˈfėːrma 'birma', Vas ˈmėːsac, ˈsėːver, vˈrėːme; ẹː/ẹː Kuželj ˈsẹːden, ˈrẹːber, žˈbẹːla 'čebela', Red. teˈlẹːta, prid. ž. deˈbẹːla, Guče Selo sˈrẹːča, ˈpẹːč, Ševalj ˈsẹːdən, iˈmẹːna, zaˈrẹːdọma 'za- poredoma', Doluš ˈšẹːst, sˈpẹː 'spet', Mavrc ˈseːstra, ˈdeːleč, ˈteːle, Red. tẹˈlẹːta, ˈpẹːt, Vas (redko) ˈčeːlȯ, Kuti ˈpẹːst, Lokvica ˈvẹːčat, daˈžẹːvnik 'močerad', ˈcẹːrkwa, ˈvẹːža, ˈžẹːnska, šˈtẹːrna, Stari Lazi ˈlẹːt, ˈšẹːst, ˈsẹːdọn, ˈˈpẹːt, 1. os. ed. sed. tˈrẹːsen, ˈfẹːrunga 'zavesa', ˈbẹːrsa; ẹː Kuželj čˈrẹːdnik, gˈlẹːžen, ˈcẹːrku, (star.) reˈzẹːnik 'močerad', poˈmẹːńa- ti se 'pogovarjati se', sˈrẹːča, ˈrẹːnca renica 'posoda za kuhanje', Grivac ˈpẹːtak, sˈvẹːča, ˈpẹːč, Guče Selo rḙˈzẹːnik 'močerad', Planica reˈžẹːv- nik 'močerad', šˈtẹːnge 'stopnice', Podstene ˈfẹːringa 'zavesa', Doluš reˈžẹːnik 'močerad', ˈpẹːške 'peški', Mavrc ˈtẹːdn, Delač Red. pọgˈrẹː- ba, ˈpẹːrje, leˈžẹːnėk 'močerad', ˈpẹːst, 2. os. ed. sed. gˈrẹːšte, sˈrẹːča, Banja Loka ˈžẹːnẹx 'ženin', Vas čˈrẹːšńa, pˈlẹːša, *ˈgẹːrȯf jerob 'varuh', Lokvica ˈlẹːska, šˈtẹːt 'brati', ˈlẹːnaf 'len', kantˈrẹːda 'kantrega, stol z naslonjalom', Bukov Vrh ˈlẹːt, ˈmẹːt, sˈnẹːk, mˈlẹːkọ, gọˈsẹːnka, del. na -l mn. ˈsẹːkli, ˈvẹːža, Imn. ˈvẹːje, del. na -l ž. ˈzẹːla 'vzeti'; 21 Sporadično v posameznih krajih teži k labializaciji. Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 3, julij–september366 ḙː Kuželj Imn. ˈfḙːringe 'zavese', ˈkḙːdər 'klet', Guče Selo prid. sr. zeˈlḙːn, Ševalj ˈvḙːlik, ˈjḙːzik, Red. šˈpḙːxa, prid. ž. zeˈlḙːna, Doluš ˈvḙːja, Lokvica ˈčḙːsən, ˈtḙːle, prim. m.: ọštˈrḙːji 'oster', dleboˈčḙːji 'glo- bok', del. na -l ž. ˈpḙːkla, ˈrḙːkla, ˈdḙːleč, Gornji Turni (star.) sˈtḙːbl, šˈčḙːra 'včeraj'; eː Kuželj ˈžeːna, ˈpeːtex, ˈveːlik, prid. ž. zeˈleːna, Grivac ˈčeːlo, Guče Selo ˈjeːčem 'ječmen', dˈreːl 'dlje', Planica ˈžeːna, prid. m. ˈveːsil 'vesel', Podstene ˈčeːsen, Mavrc stuˈdeːnc,22 Red. ˈpeːči, Red. šˈčeːri, Delač ȯˈžeːnt se, Vas ˈčeːs, ˈpeːta, Bukov Vrh ˈteːle, Gornji Turni ˈdeːleč, ˈjeːce; aː Kuželj ˈaːjta 'stari oče', zaˈbaːva, gˈraːble, Red. ni koˈvaːča, ziˈdaːrja, Grivac pˈraːx, ˈlaːš, Guče Selo kˈraːva, kˈraːĺ, Red. koˈvaːča, Ševalj (ˈez gˈrẹːn x) ˈvaːs 'iti na obisk', Doluš Red. kọˈvaːča, Mavrc gˈlaːva, sˈtaːri ˈaːjťa 'stari oče', Delač gˈraːmpėĺ 'krempelj', Banja Loka kˈnaːlo, šˈraːjat 'vpiti', Vas oˈtaːva, ˈtaːšča, kˈraːmp 'krempelj', Lokvica ˈłaːs, gˈraːbər, xˈraːst, Red. meˈsaːrja, ˈnaːlič 'nalašč', ˈlaːnix 'lani', kọmaˈraːda 'koleraba', ˈkaːšča 'del hiše', ˈšaːer 'senik', Bukov Vrh Tmn. kˈraːve, ˈmaːslo, ˈlaːni, Gornji Turni ˈlaːs, zdˈraːvje, ˈnaːlš 'nalašč', žərˈnaːda 'žernada, dnina'; oː Kuželj ˈnoːga, poˈnoːči, poːtok 'večji potok' (manjši potok je ˈjaːrak), Red.: ni ˈoːgńa, ˈkoːńa, Grivac ˈloːnc, Planica šˈpoːrxit 'štedilnik', Mavrc ˈkoːza, Banja Loka ˈkoːto, ˈoːbẹt 'obed', ˈroːka, Delač ˈkoːza, Imn. ˈkoːńė, Vas ˈnoːžič 'nož', ˈroːka, šˈpoːrxet 'štedilnik', Gornji Turni ˈdoːvəc 'vdovec'; ː Guče Selo viˈsːka, ˈrːsa, ˈrːka, Red. ˈmːšta, Ševalj ˈdːvac 'vdovec', ˈkːza, ˈdːsti, ˈkːšńa, ˈrːka, Doluš Imn. ˈkːńi, Lokvica ˈkːza, ˈːsa, čˈlːvik, Bukov Vrh ˈkːsa, ˈːbras, ˈrːka; ọː Kuželj ˈmọːš, nọːč, Red.: kọˈkọːši, pọˈtọːka, ˈpọːsteĺa, Grivac ˈpọːt, ˈkọːča, ˈnọːša, ˈVọːznik 'glavna pot do sosednjih vasi', Guče Selo kˈlọːšč klošč 'klop', Red. pəˈtọːka, Mavrc ˈnọːft, gˈrọːzdje, cˈjọːxa 'slamnjača', Delač ˈọːčėm, prim. ˈvọːžjė, Banja Loka ˈrọːpčẹk, goˈtọːvẹna 'moka', Vas ˈgọːska, ˈlọːvinca lovnica 'kopica sena', 1. os. mn. sed. ˈkọːĺemo 'klati', Red. faˈžọːna 'fižol', Lokvica ˈpọːpit, xˈlọːja, ˈkọːra 'lubje', ˈmọːka 'mokovec', Rmn. ˈnọːk (Ied. ˈnọːga), pọtˈkọːva 'podkev', poˈbọːgat 'pobožati', Bukov Vrh gˈnọːj, ˈmọːš, Med. pọ ˈpọːti, ˈtọːča, Imn. ˈlọːjtre 'stranske lojtre pri vozu', ˈžọːnta; 22 V vseh krajevnih govorih leksem studenec označuje začetni vodni tok izvira, kjer se je dalo vodo zajeti. 367Januška Gostenčnik: Kostelsko narečje ọː/ọː Guče Selo ˈọːsən, ˈpọːt, ˈgọːba, ˈtọːča, Doluš ˈvoːda, ˈtọːča, ˈvọː- žija ˈpọːt, ˈnọːtər, ˈbọːtər, ˈdọːxtar, Mavrc ˈtọː, kˈlọːp, vˈrọːče, komˈpọːt, Vas (redko) ˈgoːra 'gozd, porasel s smrekami', Lamana Draga ˈgọːba, Lokvica ˈkọːpat se 'kopati se', Stari Lazi ˈpọːpak, ˈzọːp, ˈpọːt, šˈkọːda, ˈcọːta, ˈbọːtra, ˈdọːxtar, ˈcọːprca; ȯː Delač ˈnȯːč, seˈrȯːta, Vas sˈnȯːči, 1. os. ed. sed. ˈmȯːľn 'moliti'; uː Kuželj ˈluːkənca, ˈpuːšter 'blazina', ˈkuːter kolter 'kovter', Grivac ˈvuːna, Red. kˈruːxa, Ševalj ˈčuːń, ˈbuːxa, pˈĺuːča, tˈmuːrno, žˈbuːla 'čebula', gˈruːnt 'posestvo', Planica 2. os. mn. sed. zaˈkuːrište, ˈpuːštər, Doluš ˈpuːza polza 'drog na sprednjem delu voza', Mavrc ˈpuːš, xˈruːška, Red. xermeˈtuːna 'koruza', Delač 1. os. ed. sed. ˈpuːnėn 'polniti', Vas ˈžuːna, ˈxuːr 'dihur', ˈšuːštar 'čevljar', Lokvica ˈšuːštar; üː Doluš Red. ˈküːxarja, sˈküːpa 'skupaj', Delač ˈdüːša, ˈfüːrtȯf 'predpasnik', Vas gˈlüːx, gˈrüːntaš 'gruntar', fˈrüːštẹk, Lokvica ˈvüːĺ 'ulj', ˈvüːna 'ujna', ˈküːrnik, 1. os. ed. sed. ˈčüːjen, ˈbüːrkle, žˈbüːła 'čebula', xaˈmüːtəĺ 'koli- kor lahko človek zagrabi z eno roko'. Dolgi nenaglašeni iː Banja Loka mˈraviːnc, ˈcidiːt 'cediti', 1. os. ed. sed. ˈbujiːn se 'bati se', mˈlatiːč, Delač ˈmaziːnc, Red. dˈlaniː, 3. os. ed. sed.: ˈrȯsiː, kˈlečiː, ˈsišiːt; ėː Delač ˈpastėːr; ẹː Banja Loka sˈnẹžẹːn, ˈimẹː; v končnici Red./I/Tmn. ž. gˈlavẹː, Delač ˈimẹː, Red. tˈravẹː, bˈradẹː, Imn. ˈlidjẹː, ˈlėsẹːn, ˈsekrẹːt; eː Banja Loka sˈtẹdeːnc, ˈzačeːt 'začeti', sˈtšeːn 'sršen', Delač ˈvičeːr; aː Banja Loka ˈživaː, Red. ˈvọzaː, gosˈpọdaːr, ˈmodraːs, Delač Red. ˈnȯsaː, ˈȯkaː, ˈkȯmaːr, ˈzidaːr; oː Banja Loka ˈgọspoːt, ˈgọloːp 'golob', ˈkọmoːc; ọː Delač ˈgȯlọːp; ȯː Delač ˈgȯspȯːt, ˈkȯkȯːš; uː Banja Loka ˈkuluː, ˈnebuː, Delač ˈmesuː, ˈkuluː, ˈsixuː, ˈlipuː; üː Banja Loka ˈmexüːr, Delač ˈmėxüːr, xrˈmetüːn. Kratki naglašeni i Kuželj ˈpit 'piti', 1. os. ed. sed. es ˈsidin, Grivac ˈmiš, ˈcigan, ˈšišit, Do- luš dˈrivu 'plug', šˈvic 'znoj', Mavrc Imn. ˈviši 'uš', Delač sˈvińaːk, Banja Loka ˈbik, ˈvisok, ˈvičeːr, Vas ˈrit, ˈvisok, Imn. ˈlidi 'ljudje', gˈlibọk, Lokvica (ˈmaxan) ˈmiš, ˈxitat 'hiteti', ošˈvicat se, Bukov Vrh ˈcikla; Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 3, julij–september368 ẹ Kuželj sˈtẹdenc, Imn.: ˈlėdi 'ljudje', Grivac pˈlẹt 'pleti', ˈlẹpo, Ševalj sˈkẹd, Rmn. ˈdẹcẹ 'dete', Podstene dˈrẹgda 'nekoč', Doluš sˈkẹdẹń, Banja Loka kˈrẹx, dˈlẹbok 'globok', Vas kˈrẹx, ˈdẹsit, 1. os. ed. sed. ˈsẹ- din 'sedeti', gˈrẹnt 'kmetija', Lokvica vˈrẹc 'izvir', sˈtẹna 'večji kamen', Med. po ˈlẹdi (Ied. lẹːt), pˈlẹvẹl, ˈnišče 'nihče', ˈvẹnix 'zunaj', ˈčẹt 'slišati', Bukov Vrh ˈzẹt 'vzeti'; ḙ Kuželj Rmn. ˈdḙci, Guče Selo Red. sˈnḙga, Ševalj (mˈraːčna) ˈvḙčer, ˈpḙpi, ˈdḙvẹt, ˈdḙsẹt; e Kuželj ˈven, dˈregač 'drugače', Grivac kˈmet, ˈmesu, sˈtedenc, pˈlefkat 'pljuvati', Ševalj šˈpex, Planica del. na -l m. (s ˈpeːstju me je) ˈvedru 'udariti', Mavrc del. na -l ž. ˈvedərla 'udariti', xerˈmetun 'koruza', Delač žˈbeńaːk 'čebelnjak', Vas kˈmet, ˈmesu, ˈsekrit 'stranišče', Lokvica dˈrek, ˈtepst, bešˈtek 'pribor'; a Kuželj ˈanajst, ˈzakaj, ˈpast 'pasti živino', Grivac ˈfant, ˈmazinc, ˈpaku 'pekel', ˈpas, Ševalj Rmn. (ˈxərpa) ˈkamanjọf, cˈja 'tja', ˈanajst, Planica ˈtan, šˈkaf, Delač ˈfant, ˈpatrọːn 'farni patron', Banja Loka gˈrax, ˈpasjẹ 'pasji', ˈpakuː, Vas bˈrat, ˈfant, mˈravinc, ˈdaš, ˈfažun 'fižol', Lokvica bˈrat, bˈlagu 'živina', mˈravinc, ˈkamara, Bukov Vrh tˈkat, bˈlagu, ˈzakaj, ˈdamux 'domov', bˈravinc 'mravlja', ˈmaxan 'majhen', kˈramp, Gornji Turni (star.) gˈlaš, Imn. ˈlasi; o Banja Loka šˈkof, ˈkoš, Vas ˈkokuš, ˈlontar 'oltar', šˈkof;  Guče Selo ˈkn, ˈkzoc, 3. os. ed. sed. zˈvni, ˈk, ˈmšt, Ševalj ˈkń, ˈpljak 'poljski čuvaj', Mavrc ˈbras 'obraz', Lokvica gˈrp, seˈrmax 'siromak'; ọ Grivac ˈkọš, štˈrọk 'strok', Ševalj ˈkọkọš, Podstene ˈọtit 'rešiti', Doluš ˈkọń, Red. ˈvọdi 'voda', Mavrc ˈkọń, ˈkọkọš, ˈkọrẹn, Rmn. ˈnọftọf 'noht', Banja Loka ˈkọzoc, Vas stˈrọp, ˈọbrọč, Lokvica zˈvọn, ˈnọft, 1. os. ed. sed. ˈmọran (ˈpejt ˈdẹːlat), ˈkọvač, Mmn. po ˈnọčix (se ˈdẹːla), šˈtọkl štokerl 'stol brez naslonjala', Gornji Turni ˈlọntar 'oltar'; ȯ Delač kˈrȯp, gȯsˈpȯdaːr, prid. m. ˈbȯlan, Banja Loka Red. ˈkȯstiː; u Kuželj kˈrux, Red./Imn. ˈnuči 'noč', Grivac ˈkup, ˈuku, Ševalj kˈrux, Mavrc ˈbuxa, Red./Tmn. ˈkusti (Ied. ˈkọːst), Delač Imn. ˈučiː, Banja Loka ˈpux, 3. os. ed. sed. ˈkusiː 'kositi', Vas ˈpux, 2. os. ed. sed. ˈmučiš 'molčati', 3. os. ed. sed.: ˈguri 'goreti', ˈgustu 'gostó', Oed. s ˈkustju, Gor- nji Turni ˈmulc 'nezakonski otrok'; 369Januška Gostenčnik: Kostelsko narečje ü Lokvica ˈjütrė, ˈvürmohar 'urar', Lˈjükeč;23 ə Kuželj ˈčərf, ˈgərlo, Grivac ˈtərńe, ˈvərt 'sadovnjak', Guče Selo ˈsərcẹ, del. na -l ž. xˈmərla, Doluš ˈmərlič, Vas ˈkərf, ˈčərf, 1. os. ed. sed. ˈtərpin 'trpeti', ˈmərlič, Lokvica ˈbərki, ˈgərlo, del. na -l m. xˈməru 'umreti', Bu- kov Vrh ˈžərt, vel. 2. os. ed. zapọˈžərdi 'namestiti žrd na vozu', Gornji Turni ˈərš;  Delač ˈglȯ, Banja Loka sˈmt, ˈpst, Vas ˈmzca, Lokvica ˈpč 'kozel'; Kratki nenaglašeni i Podstene liˈpiːńe 'lupinje', Vas Imn. ˈlidi 'ljudje', ˈvesi, Red./I/Tmn. ž.: ˈbuxi 'bolha', Lokvica ˈraːjfnik 'dimnik'; ẹ Guče Selo ˈsərcẹ, Red. (ˈdaːj mi) ˈvde ⁓ (star.) ˈvdẹ, ˈdevẹt, Ševalj ˈdḙvẹt, ˈdḙsẹt, Rmn. ˈdẹcẹ 'dete', Lokvica (star.) Imn. ˈvucẹ 'volk'; ė Lokvica Med. na ˈọːdrė 'oder (za spanje)'; ẹ Kuželj Imn. ˈsiːnė 'sin', Doluš sˈkẹdẹń, Delač lėˈsiːca, ˈgȯːrė, Imn. ˈpstẹ, sˈpẹːkẹ 'spet', ˈkẹːdẹr, Lokvica pˈlẹvẹl, ˈpvlẹč 'povleči'; e Kuželj ˈteːle, Grivac sˈtedenc, Planica ždˈrẹːbe, Doluš Oed. z nọˈžiːčen 'nož', Mavrc xerˈmetun 'koruza', Delač ˈbüːrkĺe, Rmn. ˈloːncef, Vas sreˈ- diːnc, poˈriːšče 'toporišče', Lokvica bešˈtek 'pribor', ˈpḙːtex, Gornji Turni rezˈmakənt se, reˈmːnika 'harmonika'; a Kuželj ˈoprat, Ševalj Rmn. (ˈxərpa) ˈkamanjọf, ˈanajst, Mavrc saˈbọːta, Banja Loka xˈlaːpac, Vas ˈpiːpak 'pipec', Lokvica ˈkamara, Bukov Vrh Imn. braˈviːnci 'mravlja', jarˈmiːčak; o Banja Loka koˈsẹːnca 'gosenica', ˈžeːlot, Vas Imn. koˈlẹːnke kolenka 'dolga ženska nogavica', Lokvica oˈpaːlofčina 'pajčevina';  Guče Selo kvaˈčiːja, ˈk, mˈlẹːk, Lokvica sˈmẹːrn, Bukov Vrh del. na -l ž. kˈsiːla, Ted. na ˈńiːv; ọ Ševalj ˈkọkọš, ˈfaːžọn 'fižol', Oed. z maˈtiːkọ, Doluš Ted. ˈvüːrọ 'ura', Mavrc ˈkọkọš, Rmn. ˈnọftọf 'noht', Vas ˈọbrọč, Lokvica nọˈžiːčak, mọžˈ- gaːni, pọvaˈtiːca povatica 'potica', Bukov Vrh ọsọˈviːna; ȯ Delač gȯsˈpȯdaːr, Med. ȯˈrėːxė, Vas stoˈpaːlȯ, Ted. ˈnogȯ; u Kuželj ˈpaku, Grivac kluˈčaːvca, Mavrc ˈrebru, del. na -l naˈvaːdu 'nava- diti', Zapuže pri Kostelu del. na -l m. skˈlaːču 'stlačiti', Vas gustu 'gostó', ˈjaːbuka, Oed. s ˈkustju, del. -l m. sp. ed. ˈtərpu 'trpeti', Lokvica krum- piˈriːšče 'kjer raste krompir', ˈdamux 'domov', Gornji Turni zˈlatu; ü Vas ˈmėxür, šˈtacün 'trgovina', Lokvica klüˈčaːnca, ˈtancür24 'plesalec'; 23 Hišno ime v Starih Lazih. 24 Red. tanˈcüːrja. Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 3, julij–september370 ə Kuželj ˈoːgən, ˈvuːšənca 'ustnica', Lokvica pˈlẹːvənca, ˈvẹːvərca, Gornji Turni xˈlẹːbəc, kˈražən;  Gornji Turni 1. os. ed. sed. ˈkuːpn;  Mavrc 1. os. ed. se ˈdeːrn 'dreti se', Vas 2. os. ed. sed.: ˈnọːsš, sˈrȯːta, bˈliːz;  Delač fˈtüːna 'vihar', Banja Loka čˈpüːńa 'črepinja', Lokvica dˈvaːrit 'orati s plugom';  Ševalj ˈvuːšca 'ustnica', Vas niˈbeːd 'nihče', Lokvica poˈrẹːd 'zloben';  Vas kˈrüːgca 'bezgavka'. 4.3.2 Konzonantizem Zvočniki Nezvočniki v m p b f  l r n t ť d ď j ĺ ľ ń c s z č š ž k g x Gradivo za posamezne soglasnike je predstavljeno že v samem prispevku, tako da tu podajam zgolj izjemne primere (vse položajno): ď Delač ˈpẹːďėn, Banja Loka sˈkeːďẹń, ˈpeďẹń 'pedenj', Mavrc sˈkeďeń; ť Banja Loka Imn. sˈvaťẹ 'svat', Mavrc sˈtaːri ˈaːjťa 'stari oče'; ľ Delač ˈpaːľca, ˈmoːľt 'moliti', ˈviːľce, Gornji Turni 1. os. ed. sed. ˈfaːľin 'hvaliti', vel. 2. os. ed. ˈmːľi 'moliti'; j (prehodni j) Delač pˈlaːšč, Gornji Turni ˈpasj, ˈtata 'oče, stari oče (star.)', fˈlastər. 371Januška Gostenčnik: Kostelsko narečje 5 Sklep Na podlagi obsežnega narečnega gradiva je bilo utemeljeno, zakaj so vsi obravnavni krajevni govori med seboj povezani in so del istega narečnega sistema – kostelskega narečja dolenjske narečne skupine. Po sedaj znanih dejstvih je krajevni govor Blaževcev tisti, ki predstavlja narečno mejo med kostelskim narečjem in vzhodno goranskimi govori kajkavske narečne skupine. Na tem območju je bila reka Kolpa, neodvisna od uradne oblasti in državnih meja, združevalni dejavnik, ki je prebivalce med seboj življensko in posledično jezikovno povezala, medtem ko so okoliški visoki vrhovi, velike gozdnate površine in naselitve štokavskega pravoslavnega prebivalstva, dodatno otežile povezavo s sosednjimi pokra- jinami in s tem okrepile notranje vezi. Viri in literatura Đurđica Asić-Klobučar, 2011: Kupjački govor (II.): morfološke osobitosti. Kaj 4/1–2. 59–90. Vida Barac-Grum, 1993: Čakavsko-kajkavski govorni kontakt u Gorskom kotaru. Zagreb: Izdavački centar Rijeka. Valter Crnković: Rječnik brodmoravičkog govora. V delu. Božidar Finka, 1974: Gorskokotarska kajkavština u našem dijalekatskom mozaiku. Kajkavski zbornik, Dani kajkavske riječi. 29 43. Pavle Ivić idr., 1981: Fonološki opisi srpskohrvatskih/hrvatskosrpskih, slovenačkih i makedonskih govora obuhvaćenih opšteslovenskim lingvističkim atlasom. Sarajevo: Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine. Januška Gostenčnik, 2019: Kostelski govor kraja Vas – SLA T416. Jezikoslovni zapiski 25/2. 63–81. Januška Gostenčnik, 2018: Krajevni govori ob Čabranki in zgornji Kolpi. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Januška Gostenčnik, 2014: Govor kraja Banja Loka (SLA T283) (po gradivu za SLA). Annales: series historia et sociologia 24/2. 343–55. Jože Gregorič, 1983: Delač [SLA T282, zapis po vprašalnici za Slovenski lingvistični atlas, listkovno gradivo; hrani Dialektološka sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU]. Jože Gregorič, 2015: Kostelski slovar. Ur. Sonja Horvat, Ivanka Šircelj-Žnidaršič, Peter Weiss. Ljubljana: Založba ZRC. Na spletu. Pavle Ivić, 1961: Prilozi poznavanju dijalekatske slike zapadne Hrvatske. Godišnjak Filozofskog fakulteta u Novom Sadu VI. 191–212. Zala Mojca Jerman Kuželički, 2016: Lastno imenje v vasi Grivac. Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Viktor Jurković, 1969: Brodmoravičko narječje. Brod Moravice. Rijeka - Brod Moravice. Slavistična revija, letnik 68/2020, št. 3, julij–september372 Mate Kapović, 2015: Povijest hrvatske akcentuacije: Fonetika. Zagreb: Matica Hrvatska. Josip Lisac, 2006: Tragom zavičaja: delnički govor i govor Gornjih Turni u svjetlosti goranskih kajkavskih govora. Split: Književni krug. Josip Lisac, 2003: Hrvatska dijalektologija 1. Zagreb: Golden marketing: Tehnička knjiga. Josip Lisac, 2000: Osnovne značajke brodskoga govora. Kaj 33/5. 25–36. Josip Lisac, 1989: Problem obrađenosti leksika goranskih govora. Hrvatski dijalekto- loški zbornik 8. Zagreb. 61–68. Tine Logar, 1957: Vas pri Kostelu [SLA T416, zapis po vprašalnici za Slovenski lingvistični atlas, rokopis; hrani Dialektološka sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU]. Marina Marinković, 2018a: Kajkavski govori istočnoga Gorskoga kotara. Zagreb: Hrvatska sveučilišna naklada; Delnice: Matica Hrvatska, Ogranak. Marina Marinković, 2018b: Mjesni govor Blaževaca u svjetlu pripadnosti zapadnome poddijalektu kajkavskoga goranskoga dijalekta. Jezikoslovlje 19. 39–63. Miloš Okuka, 2008: Srpski dijalekti. Zagreb: SKD Prosvjeta. Tijmen Pronk, 2010: Rani razvoj goranskih govora. Rasprave Instituta za hrvatski jezik i jezikoslovlje 36/1. 97–133. Jožica Škofic (ur.), 2016: Slovenski lingvistični atlas 2: kmetija 1: Atlas. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU (Jezikovni atlasi). Milojka Štampfl - Glavič, 1983: Banja Loka [SLA T283, zapis po vprašalnici za Slovenski lingvistični atlas, rokopis; hrani Dialektološka sekcija Inštituta za slo- venski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU]. Tine Logar, 1957: Banja Loka [SLA T417, zapis po vprašalnici za Slovenski lingvi- stični atlas, rokopis; hrani Dialektološka sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU]. Matej Šekli, 2018: Tipologija lingvogenez slovanskih jezikov. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Sažetak U ovom su članku prikazani lokalni govori u Sloveniji i Hrvatskoj, i to uz gornji tok rijeke Kupe, dok se dio njih nalazi u Gorskom kotaru u Hrvatskoj. Promatrani se govori u tradicio- nalnoj slovenskoj dijalektologiji svrstavaju u kostelski dijalekat koji je dio dolenjskog narječja slovenskog jezika. S one strane državne granice, u Hrvatskoj, promatrane govore hrvatska dijalektologija svrstava u zapadnogoranski poddijalekt goranskog dijalekta kajkavskog narječja hrvatskog jezika. Unatoč državnoj granici kao političkoj podjeli, područje promatranih govora, naime, pred- stavlja povijesnojezični kontinuum koji se danas odražava na jezično-dijalektnoj slici lokalnih govora. Prvi put predstavljena je dijalekatna građa krajeva: Kuželj, Guče Selo, Ševalj, Brod na Kupi, Zamost Brodski, Planica, Podstene, Doluš, Mavrc, Zapuže pri Kostelu, Donji Šehovac, Gornji Šajn, (Gornja in Dolnja) Lamana Draga, Spodnja Bilpa, Lokvica, Brod Moravice, (Gornji) Kuti, Male Drage, Stari Lazi i Bukov Vrh, napravljena je usporedba već poznatom građom kostelskih krajeva: Delač, Banja Loka, Vas, Grivac, Kupjak, Gornji Turni.