RAZPRAVE ZNANSTVENEGA DRUŠTVA V LJUBLJANI 13 FILOLOŠKO-LINGVISTIČNI ODSEK 2 IVAN GRAFENAUER KAROLINŠKA KATEHEZA TER IZVOR BRIŽINSKIH SPOMENIKOV IN ČINA NAD'b ISPOVEDAJAŠTIIMb SE NATISNILA UČITELJSKA TISKARNA V LJUBLJANI 19 3 6 KAROLINŠKA KATEHEZA TER IZVOR BRIŽINSKIH SPOMENIKOV IN ČINA NADt ISPOVEDAJAŠTIIMb SE RAZPRAVE ZNANSTVENEGA DRUŠTVA V LJUBLJANI 13 FILOLOŠKO-LINGVISTIČNI ODSEK 2 IVAN GRAFENAUER KAROLINŠKA KATEHEZA TER IZVOR BRIŽINSKIH SPOMENIKOV IN ČINA NAD'b IS PO V£ D A J AŠTIIM b SE NATISNILA UČITELJSKA TISKARNA V LJUBLJANI 19 3 6 55027 razprava je bila sprejeta na seji znanstvenega društva v ljubljani dne 22. julija 1936. 01. VI. 1988 , AJ^oo^h ID XovXAfGo založilo znanstveno društvo v ljubljani predstavnik tiskarne france štrukelj I. Spovedni obrazci kot katehizemsko besedilo. I. Problem Preskopa oblika, s katero sem v »Domu in svetu«. 1934,1 zavrnil neka netočna izvajanja univ. prof. dr. Fr. Kidriča o času, kdaj so nastali najstarejši nemški in za temi tudi slovenski spovedni obrazci, so dali univ. prof. dr. Fr. Ušeničniku priliko, da je po novih znanstvenih raziskovanjih iz zgodovine spovedne in spokorniške discipline katoliške cerkve podal novih podatkov o tem, »Kdaj so začeli v liturgiji moliti »očitno spoved« v narodnem jeziku.«2 Prof. Kidrič pravi namreč v svoji slovstveni zgodovini,3 da je »nemška cerkev do 10. stoletja splošno uveljavila tudi običaj, da je molil pridigar med mašo po pridigi očitno spoved, za katero sta prišla na red še poseben nagovor in odveza. Obrazec so spreminjali.« Prav tam trdi prof. Kidrič tudi: »Zahtevo o splošnem znanju latinskih molitvenih obrazcev so nemški vladarji polagoma opustili ter se vsaj že v 10. stoletju zadovoljili z nemškimi.« Ker so najstarejši nemški obrazci očenaša in vere nedvomno s konca 8. stoletja (takoj po 1. 789.), najstarejši nemški spovedni obrazci in precejšnja vrsta drugih molitvenih obrazcev prav brez vsakega dvoma iz 9. stoletja, in sicer iz prvih desetletij, je mogla Kidričeva nejasna časovna določitev »do 10. stoletja«, »vsaj v 10. stoletju«4 spoznanje resničnih kulturnih in pismenih razmer tako pri Nemcih kakor pri Slovencih zamegliti, tako posebno glede tega, kdaj so nastali prvi slovenski molitveni obrazci, katekizemski in liturgični teksti. Zato sem v »Domu in svetu«, 1934, — ne da bi se bil oziral na Kidričevo formulacijo o liturgični rabi »očitne spovedi« —- pokazal, da so nastale najstarejše nemške »splošne spovedi« in slovenski prevod staro-bavarske molitve (ki je tudi splošna spoved) že v 9. stoletju; netočno sem pa nadaljeval, da potemtakem »bi bil moral ta običaj nemške cerkve nastati vsaj konec 9. stoletja«.5 Mislil sem pri tem na občno rabo »splošne spovedi«, ne na liturgično rabo posebe; zveza s citatom iz Kidriča pa daje stavku seveda drugačen smisel. Na to hibo je navezal prof. Fr. Ušeničnik nato svoja nova izvajanja. Kakor kaže že pravkar navedeni odstavek s svojimi različnimi termini »očitna spoved«, »splošna spoved« smo si prof. Fr. Ušeničnik, prof. Kidrič in jaz needini že glede rabe strokovnih izrazov; ni čuda potem, da časih nekoliko težko razumemo drug drugega. Zato ne bo odveč, če pred začetkom nadaljnjih izvajanj rečem nekaj besed o strokovnih izrazih glede spovednih obrazcev in obredov. Za latinski terminus »confessio generalis« se pri nas (in v germanistični in slavistični literaturi sploh) navadno rabi netočni izraz »očitna spoved«, »verejna zpoved« (Vondrak), »offene Schuld«. Pravilna beseda bi bila »splošna spoved« — »vesoljna spoved« ima spet drug pomen, namreč velike, življenjske spovedi — to je spoved, oz. spovedni obrazec, ki našteva vse vrste grehov, najsi jih je vernik, ki obrazec rabi ali po njem moli, storil ali ne. »Očitna spoved«, »confessio publica«, naj bi se imenovala le tista zakramentalna očitna spoved, ki jo je bila Cerkev določila v starih časih za očitne grešnike in očitne grehe, morda tudi še očitna samoobtožba posameznikova izven zakramentalne pokore, ki je bila v srednjem veku običajna posebno po samostanih53 pa tudi med laiki. Za liturgično nezakramentalno spoved s skupno ali tzv. vesoljno odvezo (absolutio generalis) naj bi se rabil izraz »skupna splošna spoved« ali kratko »skupna spoved«. S tem bo preprečen marsikateri nesporazum, izvirajoč iz netočne rabe strokovnih izrazov. Moja raba termina »splošna spoved«, ki sem jo uvedel že pred 20 leti,8 je popolnoma v skladu tudi z novejšo terminologijo nemških teologov in germanistov. Hautkappe7 rabi izraz — Allgemeinbekennt-nis, Allgemeinbeichte, F. Jostes8 in Steinmeyer9 izraz allge- meine Beichte. Prav bo, če se odslej vsaj bogoslovni strokovnjaki oprimejo točnejše slovenske terminologije. V svoji novi razpravi je Fr. Ušeničnik točno ugotovil pojem zakramentalne »skupne odveze« (absolutio generalis) za spokornike, ki so se grehov že prej spovedali in pokoro opravili, in se je vršila redno za veliki četrtek;10 pri tem obredu pred odvezo menda niso molili »skupne splošne spovedi«.11 Ugotovil je tudi pojem »očitne (bolje: skupne splošne) spovedi« v zvezi z nezakramentalno »splošno odvezo« (absolutio generalis); najstarejši primeri so iz 10. stoletja,12 v prvi polovici 11. stoletja so jo nekateri škofje podeljevali še po vsaki pridigi;13 pozneje so jo podeljevali tudi drugi duhovniki,14 naposled (vsaj v 15/16. stol.) redno ob nedeljah in praznikih po pridigi.15 S svojimi izvajanji o skupni splošni spovedi (da ostanem pri tem terminu) je Fr. Ušeničnik nam slavistom neduhovnikom šele odprl oči, da zdaj moremo prav razlikovati med liturgično rabo spovednih obrazcev, ki so jih skupno molili med službo božjo in se je potem podelila nezakramentalna splošna ali vesoljna odveza, in med rabo spovednih obrazcev kot katehizemskih tekstov, ki so se tudi brali pred zbrano cerkveno občino, da bi se ljudje poučili, kateri grehi so taki, da človek z njimi zasluži večno kazen v peklu; za tem poukom pa ni bilo odveze; to smo namreč slavisti doslej zamenjavali.16 Dragocen je tudi Ušeničnikov donesek k razlagi izraza »zuetemu creztu« (Freis. I. 3), ko je dokazal, da stoji v nekem praškem latinskem spovednem obrazcu takoj za božjim imenom »et sanctae cruci«,17 kar more pomeniti samo križanega Jezusa. Vendar pa je ostalo tudi po Ušeničnikovi razpravi še nekaj vprašanj o spovednih obrazcih nerešenih, bodisi da si avtor vprašanja sploh ni zastavil, kakor o rabi spovednih obrazcev v narodnih jezikih vobče za katehezo o grehih,18 bodisi da odgovor ni dovolj jasen in določen, kakor v vprašanju glede starosti prve brižinske spovedi (Freis. I.). Podrobnejše proučevanje brižinskih spomenikov in njihovih virov in nekatere najdbe so mi omogočile na ta vprašanja nekoliko točnejši odgovor, kakor smo ga slišali doslej. 2. Snov poljudnega verouka v frankovski državi. Že iz časa pred Karlom Velikim so se nam iz frankovske države ohranila sporočila, katero najmanjše znanje je Cerkev zahtevala od svojih vernikov. Glavni vir za to so cerkveni govori sv. Cezarija, nadškofa v Arlesu ob spodnjem fcodanu (Caesarius, archiepiscopus Arelatensis, u. 542).1H Prvo znanje, ki ga je moral imeti vsak odrasel kristjan je bilo, da je znal na pamet veroizpoved in Gospodovo molitev. Tako pravi Cezarij v govoru o dobrem kristjanu (Sermo 266)lile bonus Christianus est, qui... Symboluni et orationem Dominicam memoriter tenet et filios vel filias suas, ut ipsi teneant, fideliter docent.« Dolžnost učenja se razteza tudi na krstne, botrinjske otroke. V drugem delu, ki ga je Avgustinovemu velikonočnemu govoru (Sermo 168)2i pripisal Cezarij, uči botre in botrice: »Hoc itaque admoneo, Fratres dilectissimi, ut, quotiens Paschalis sollemnitas venit, quicumque viri, quaecumque mulieres de sacro fonte filios spiritaliter exceperunt, cognoscant se pro ipsis fideiussores a pud Deum exstitisse; et ideo semper illis sollicitudinem verae caritatis impendant. Admoneant (eos), ut. . . fidem catholicam teneant.. .« In v govoru o krščanskem imenu in nekrščanskih delih (Sermo 265)" pravi podobno: »Svmbolum vel orationem Dominicam et ipsi tenete et filiis vestris ostendite. Nam nescio qua fronte se christianum dicat, qui paucos versus in Symbolo vel in oratione Dominica parare dissimulat. Filios quos in baptismo excipitis, scitote vos fideiussores pro ipsis apud Deum exstitisse. Et ideo tam illos qui de vobis nati sunt, quam illos quos de fonte excipitis, semper castigate et corrigite, ut caste et iuste et sobrie vivant.« Druga snov, ki se neprestano ponavlja v Cezarijevih govorih, je nauk o grehih in o krepostih.23 S posebnim poudarkom spet in spet svari pred grehi, glavnimi in malimi, ki jih točno loči. Za zgled nam bodi govor o vicah (Sermo 104.),24 ki so mu glavna snov seveda mali grehi, ker le teh se moremo v vicah očistiti. Prav zato pa še posebe govori o glavnih, smrtnih grehih: 2. (Peccata capitalia.) Et quamvis Apostolus capitalia plura commemoraverit, nos tarnen, ne desperatio-nem facere videamur, breviter dicimus quae sint ilia: sacri-legium, homicidium, adulterium, falsum testimonium, furtum, rapiña, superbia, invidia, avaritia et, si longo tempore teneatur, iracundia et ebrietas, si assidua sit, in eorum numero computatur. Quicumque enim aliqua de istis peccatis in se dominari cognoverit, nisi digne se emendaverit et, si habuerit spatium, longo tempore paenitentiam egerit et largas eleemosynas erogaverit et a peccatis ipsis abstinuerit illo transitorio igne de quo ait Apostolus, purgari non pote-rit, sed aeterna ilium flamma sine ullo remedio cruciabit. 3. Peccata minuta. (Ab his immunis nemo. Animam non occidunt, sed foedant.) Quae autem sint minuta peccata. licet omnibus nota sint, tamen quia longum est, ut omnia re-plicentur, opus est, ut ex eis vel aliqua nominemus. Quotiens aliquis aut in cibo aut in potu plus accipit quam necesse sit, ad minuta peccata noverit pertinere. Quotiens plus loquitur quam oportet, aut plus tacet quam expedit... si amplius fuerit blanditus quam expedit. Si cuicumque maiori personae ... adulari voluerit. . . Haec enim, et his similia ad minuta peccata pertinere non dubium est, quae sicut iam dixi, enumeran vix possunt, et a quibus non solum populus christi-anus, sed etiam nullus sanctorum immunis esse potuit ali-quando aut poterit... 4. (Aut bonis operibus, aut igne, aut hie inflictis a Deo poenis purgantur. Quibus proficiant inflic-tae a Deo poenae.) 5. (Ignis purgatorii qualis poena.) 6. (Quibus operibus minuta peccata redimantur.) Quibus tamen operibus minuta peccata redimantur, plenius vobis insinuare desidero. Quotiens infirmos visitamus, in carcere clausos, et positos in vinculis requirimus, discordes ad concordiam revo-camus, indicto in Ecclesia ieiunio ieiunamus, pedes hospi-tibus abluimus,25 ad vigilias frequenter convenimus, eleemosynas ante ostium praetereuntibus pauperibus damus. inimicis nostris, quotiens petierint, veniam indulgemus: istis operibus, et his similibus, minuta peccata redimuntur quoti-die. 7. (Quibus capitalia deleantur. Poenitentia publica.) 8. (Recapitulatio.) Še posebno pozornost pa obrača Cezarij na dela usmiljenja, s katerimi si pripravljamo pot v nebesa. V 244. govoru jih (med drugimi čednostmi) kar povrsti našteva: Esurien-tes pascite, sitientes potate, nudos vestite et qui positi sunt in carcere requirite. Infirmos visitate, hospites in domos vestras colligite et pedes eorum lavate, linteo extergite, ore exosculamini et lecta ipsorum praeparate.25a S prav posebnim poudarkom pa govori o njih v govorih (77. 78.) o poslednji sodbi (Mt 25, 34—45)2Bb ter poziva vernike, naj si te evangelj-ske besede na pamet zapomnijo: Rogo vos, fratres, ut lectio-nem istam attento corde et sensu semper vigilantissimo audiatis: et quia nec laboriosa est ad parandum, semper illam memoriter teneatis et virtutem illius assidue cogitetis. Qui enim lectionem istam diligenter attendit, etiamsi reliquas Scripturas legere non potuerit, ad omne opus bonum faciendum et ad omne malum fugiendum ista illi lectio sola sufficere potest.250 Podobne nauke o grehu in čednostih daje Cezarij tudi še v mnogih drugih govorih.28 Vsebina teh govorov je prešla V asketično in pridigarsko književnost dobe pred Karlom Velikim in Karlove dobe same.27 Omejiti se hočem v naslednjem samo na najvažnejšega izmed njih, na apostola Nemcev sv. Bonifacija (u. 1. 754). Naj navedem nekaj zgledov, da bomo videli, kako je zvesto hodil po potih sv. Cezarij a. V začetku 15. govora (De abre-nuntiatione in baptismate)28 spominja vernike na krstno obljubo (A u d i t e, fratres, et attentius cogitetis quid in baptismo renuntiastis) in neposredno nadaljuje: Abrenun-tiastis enim diabolo et omnibus operibus eius et omnibus pompis eius. Quid sunt ergo opera diaboli? Haec sunt superbia, idololatria, invidia, homicidium, detractio, men-dacium, periurium, odium, fornicatio, adulterium, omnis pol-lutio, furta, falsum testimonium, rapina, gula, ebrietas, tur-piloquia, contentiones, ira, veneficia, incantationes et sorti-legos exquirere, strigas et fictos lupos credere, abortum facere, Dominis inobedientes esse, phylacteria habere. Haec et his similia mala opera sunt diaboli, et his omnibus in baptismo renuntiastis, et, sicut Apostolus dlicit: Qui talia agunt digni sunt morte, et regnum Dei non consequentur.29 Nato opominja vernike, naj se drže tega, kar so pri krstu obljubili, vere in pokorščine božjim zapovedim, ki jih potem razlaga: »H aec sunt mandata Dei quae facere et conservare debetis, ut Deum, quem confessi estis, diligatis ex toto corde, ex tota mente, et ex tota virtute. Deinde proximos vestros tamquam vosmetipsos. In his omnibus mandatis tota lex pendet et prophetae. Estote patientes, estote miséricordes, benigni, casti, impolluti. Filios docete ut Deum timeant. familiam similiter. Discordes plačate. Qui causas audlit, iuste iudicet, munera non accipiat, quia munera obcaecant etiam sapientes. -— Diem Dominicum, observate, ad ecclesiam con-venite, ibi orantes et non verbositantes. Eleemosynas date iuxta vires, quia sicut aqua exstinguit ignem, ita eleemosyna exstinguit peccatum. Hospitales invicem peregrinos suscipite, infirmos visitate, viduis et pupillis ministrate, décimas red-dite ecclesiis, et quod tibi non vis, alii ne facias. Deum solum ubique timete. Servi subditi estote dominis, et domini iusti-tiam conservate servis. Orationem Dominicam et Symbolum tenete, et filiis vestris tradite et filiolis vestris, quorum in baptismo fidleiussores exstitistis. Ieiunium amate. iustitiam diligite, diabolo resistite, Eucharistiam per tempora sumite. Haec sunt opera quae Deus iussit facere et conservare, et his similia.« V Kristusa naj verujejo, v vstajenje in poslednjo sodbo, ko bodo hudobni prišli v pekel, dobri pa v neskončno blaženost v nebesih. Podobne misli razvija sv. Bonifacij še v drugih govorih, najbolj v 6. govoru (De capitalibus peccatis et praecipuis Dei praeceptis),30 v 3. govoru (De gemina iustitiae opera-tione),31 v 5. De fide et operibus dilectionis,32 v 11. De duobus regnis a Deo statutis,33 bolj na kratko pa skoraj v vsakem govoru;34 razvijajo jih pa tudi še drugi cerkveni pisatelji te dobe, znani in neznani.35 Snov najbolj osnovnega verskega znanja v frankovski državi pred Karlom Velikim je bila torej: znanje veroizpovedi, očenaša ter poznavanje glavnih grehov (opera diaboli) in glavnih krščanskih čednosti (opera misericordiae). 3. Karlova cerkvena zakonodaja o snovi katehetskega pouka. Vsa ta prizadevanja glede verskega pouka preprostih vernikov je vplivala v Karlovi dobi tudi na zakonodajo. V romanskih deželah in kjer je bila romanska narodnost v večini, kakor v frankovski državi v sedanji Franciji in v gotski državi v Španiji, ni bilo težko z domačim poukom doseči, da je vsakdo znal očenaš in vero na pamet in da je vedel za glavne grehe in glavne čednosti v latinskem jeziku; saj so verniki vse to pogosto slišali v cerkvi v razumljivem jeziku. Drugače je bilo, ko so se v sedmem stoletju pokristjanili Angli in Sasi na sed. Angleškem, v 8. stoletju pa nemški rodovi, ki so ostali v svoji stari domovini. Ti latinščine niso razumeli in pač tudi očenaša in vere niso znali in niso kaj prida poznali božjih in cerkvenih zapovedi. Tu je posegel vmes Karel Veliki s svojo cerkveno zakonodajo. V zbirki raznih starih določil cerkvenih sinod in novih ukazov, ki jo je izdal 1. 789. z naslovom »Admonitio generalis«,38 je opozoril škofe in duhovščino najprej na dolžnost, naj ljudstvo o vseh teh važnih zadevah pouče: (C. 32.) In concilio Cartaginiense: primo omnium, ut fides sanctae Trinitatis et incarnationis Christi, passionis et resurrectionis et ascensionis in celos diligentur omnibus predicetur (pridiga o vsebini Atanazijeve veroizpovedi). (C. 61.) Primo omnium, ut f i d e s c a t h o 1 i c a37 ab episcopis, presbyteris diligenter legatur et omni populo praedicetur ... (torej zopet pridiga o Atanazijevi veroizpovedi). (C. 70.) Ut episcopi. . . discutiant.. . presbyteros ... ut et fidem rectam teneant... et dominicam orationem ipsi intellegant et omnibus praedicent intelligendam, ut quisque sciat, quid petat a Deo; et ut »G loria Patri« cum omni honore apud omnes cantetur... (torej pridiganje o očenašu, ki bi ga pa moral vsakdo že znati: ut sciat, quid petat). (C. 82.) Item cum omni diligentia cunctis praedicandum est, pro quibus criminibus deputentur cum dia-bulo in aeternum supplicium. Legimus enim apo-stolo dicente (Gal 5, 19—21): »Manifesta autem sunt opera c a r n i s quae sunt: fornicatio, inmunditia, luxuria, idolorum servitus, venefitia, inimicitiae, contentiones, aemulationes. animositates, irae, rixae, dissensiones, haereses, sectae, invi-diäe, homicidia, ebrietates, comessationes et his similia: quae praedico vobis, sicut praedixi, quoniam qui talia agunt. regnum Dei non possidebunt.« Ideo haec eadem quae magnus praedicator eeclesiae Dei singillatim nominavit cum omni studio prohibete, intellegentes quam sit terribile illud quod dixit: »qui talia agunt, regnum Dei non consequentur«37 (torej pridiganje o smrtnih grehih). Sledi še odstavek o krepostih: Sed omni instantia ammonete eos de dilectione Dei et prö-ximi, de fide et spe in Deo, de humilitate et patientia, de castitate et continentia, de benignitate et misericordia, de elimosinis et confessione peccatorum suorum, et ut debi-toribus suis secundum dominicam orationem sua debita dimittant: scientes certissime, quod qui talia agunt, regnum Dei possidebunt. Poznejša določila so te ukaze dopolnjevala. Tako je naročila frankfurtska sinoda (794), da je treba pridigati o Atanazijevi veroizpovedi, o očenašu in apostolski veri in jih učiti (tradatur),38 da je dovoljeno v vseh jezikih Boga moliti;39 aachenska sinoda iz 1. 801. (802?) je določila:40 ut unusquisque sacerdos orationem dominicam et s y m b o 1 u m populo sibi commisso curiose i n s i n u e t ;« (admonendi sunt presbyteri), ut orationem dominicam, id est Pater noster, et Credo in Deum omnibus sibi subiectis insinuent et sibi reddi faciant tam vi ros et femin as quamque p u e r o s. Sinoda je določila tudi kazen za tiste, ki se očenaša in vere ne bi hoteli naučiti: odkloniti so jih morali kot krstne botre; poznejša določila so kazni še poostrila.41a Šlo je pač za učenje precl vsem v latinskem, ne le v domačem jeziku (prim. Boretius, št. 177, c. 2: tam latine quam barbarice). Ko se je hotel mogunški cerkveni zbor (813.) v 45. kapitulu za silo zadovoljiti tudi s samim znanjem v domačem jeziku (sua lingua), je Karel Veliki41b s svojo dvorno škofovsko konferenco410 sicer molče prešel preko tega predloga, a ker je po smrti Karla Velikega (28. I. 814) ta zahteva kot nekaj povsem umljivega izgubila vso vsiljivost4" in so tudi kazenske grožnje povsem umolknile, se zdi, da se je po Karlovi smrti 45. kapitul mogunškega cerkvenega zbora kar na tihem brez vse težave izvršil. Sinoda v Aachenu 801/2 je določila tudi, da je treba nadzirati duhovnike, kako uče ljudi prav živeti in se prav spovedovati, kako upravljajo zakrament sv. pokore in kako spovedujejo.42 Cesarski odposlanci (missi) — po en cerkveni in en svetni veljak — so morali, vsaka dvojica v svojem okrožju, duhovnike nadzorovati tudi glede tega, kako upravljajo zakrament sv. pokore, posebno spoved, kako ljudstvo o tem poučujejo in kako znajo ljudem dati zdravilo za grehe (pokoro in odvezo) ali jim ga oskrbeti:42 (Item iussa Karoli per universum regnum episco-pis, abbatibus, presbiteris pertinentia) ... Similiter et in doctrina populorum et in officio praedicanti necnon et con-fessione peccatorum, qualiter eos agere doceant, qualiter eis remedium peccatorum imponere sciant vel procurent. Zanimivo je, da kapituli deloma kar dobesedno spominjajo tzv. Bonifacijevih govorov. Uspeh te zakonodaje se je kmalu pokazal. Po vsej verjetnosti kmalu po objavi Admonicije (789) je nastal v wei-fienburškem samostanu v Alzaciji spis, ki se je ohranil v prepisu iz prvih desetletij 9. stoletja in ga imenujejo kratko »W eifienburški katehize m« (St. VI.). Obsega vse nemške tekste, ki so bili potrebni za izvrševanje določil Admonicije, tako očenaš, razlago očenaša, seznamek grehov, ki se domala zlaga s citatom iz sv. Pavla v Admoniciji. apostolsko in Atanazijevo veroizpoved in povrhu še (na mesto Gloria Patri) nemški Gloria in excelsis Deo (Guatlihi in hohiston goti).43 Očenaš in apostolska vera z razlago in brez nje sta se ohranila še v več rokopisih iz časa o. 1. 80044a Nekako v istem času (o. 1. 800.) je nastal, kakor mislijo germanisti, v Lorschu (vzhodno od Wormsa v Renski nižini) pravzorec spovednega obrazca, iz katerega so izšli skoraj vsi staronemški spovedni obrazci 9. in 10. stoletja (LVS, Bi. K, FMP, RZH).44b Priredili so ga, kot je pokazal Hautkappe (52—55), na osnovi latinskega obrazca Egberta z Yorka (u. 766)44c in drugega latinskega obrazca, ki je najbrže Alkuinov.44d Nastal je po soglasnem mnenju germanistov pod dojmom Karlove zakonodaje (789 in 802), in to najbrže v času, ko je bil Karlov »Makarij«, t. j. Akuinov učenec Richbod opat v Lorschu (784—804).44e V začetku 9. stl. je nastal iz tega pravzorca obrazec, ki se je ohranil kot B i. 2. K. in ima to posebnost, da našteva samo glavne grehe, pač v zmislu Karlove Admonicije. Okoli 1. 830. za Hrabana Maura44' je nastal v Fuldi pravzorec FMP, nekako tedaj tudi v Lorschu pravzorec sedanje skupine LVS, nekoliko poznejša je mogoče predloga za RZH, a tudi njen nastanek se pripisuje še Hrabanu Mauru. W stoji sama zase, nastala pa je na osnovi nekega drugega Egbertovega obrazca, ki se je tudi ohranil v lorschskem rokopisu, neposredno pred L; predloga obrazca W je torej morda tudi nastala v Lorschu, kaj pozneje od pravzorca L in predloge za BK. Staronemški spovedni obrazci s o n a s t a 1 i torej prav kakor prevodi očenaša in vere na osnovi Karlove cerkvene zakonodaje in so se rabili ne le za pripravo preprostih spovedancev za zakramentalno spoved, ampak tudi za to, da so se ljudje poučili o tem, kateri grehi so glavni (smrtni) grehi. Posebno velja to za najstarejši ohranjeni vzorec takih spovednih obrazcev, za starobavarsko molitev (BJ, ki obsega prav samo take grehe, ki jih štejejo Cezarij, Bonifacij in z njima tudi drugi starejši in sodobni cerkveni pisatelji med peccata capitalia. Kakor seznamek grehov v Weifienburškem katehizmu je tudi ta spovedni obrazec nastal, da bi bil dohovnikom v pomoč pri katehezi o grehu. V vseh poznejših starih obrazcih je bil to samo prvi, manjši del; sledili so mu še manjši grehi (peccata minuta), posebno grehi zoper cerkev, družino in družbo ter grehi opustitve. Ta dvodelnost se pozna tudi v obliki: grehi zoper 10 božjih zapovedi in glavni grehi so izraženi s samostalniki, grehi zoper cerkvene dolžnosti, zoper bližnjega in grehi opustitve pa z glagoli in stavki.453 Ti obrazci so mogli rabiti tudi za nauk o manjših grehih in o čednostih, tudi so bili prav pripravni za spovedovanje po večji popolnosti hrepenečih ljudi in za samoobtožbo.45b 4. O metodi verouka v karolinški dobi. Preidemo na vprašanje, kako je duhovščina v dobi Karla Velikega in njegovih naslednikov vršila posebno učeništvo glede apostolske vere, očenaša in poznavanja smrtnih grehov. Če so hoteli duhovni pastirji svoje vernike naučiti moliti latinski symbolum apostolicum in Pater noster, je bil pogoj za kakršenkoli uspeh, da so morali ljudje znati ta dva obrazca poprej v domačem jeziku. Latinsko učenje se je moralo kot nemogoče kmalu opustiti, učna metoda pa je bila za učenje v domačem jeziku prav ista kot za učenje v tujem; duhovnik je obrazec glasno bral, verniki pa so besede za njim glasno ponavljali.46* Pouk se je vršil torej nekako tako, kakor še danes starši uče moliti otroke. Kakor pa morajo danes starši otrokom molitve pomalem tudi razložiti, tako so delali tedaj tudi duhovniki: razlagali so vernikom v pridigah smisel členov apostolske vere in prošenj očenaša. Kot priče so nam ohranjeni nemški rokopisi očenaša in vere z razlago.46b O samem načinu poučevanja pa pripoveduje nagovor v latinskem in stvn. jeziku o važnosti apostolske vere in očenaša, znan pod naslovom »E x h o r t a t i o ad plebem Christiana m« (St. IX.): Najprej poziva vernike, naj apostolsko vero in očenaš, ki se jih morajo naučiti na pamet, poslušajo, seveda z namenom, da jih bodo pri prihodnjem poslušanju ponavljali in naposled znali na pamet: Audite, filii, regulam fidei47 (Hloset ir, chindi liupistun, rihti dera calaupa), quam in corde memoriter habere debetis, qui christianum nomen accepistis, quod est uestre indicium christianitatis, a domino inspiratum, ab apostolis institutum. Cuius utique fidei pauca uerba (faoiu uuort)48 sunt, sed magna in ea concluduntur mysteria: sanctus etenim spiritus magistris ecclesiae sanctis apostolis ista dictauit uerba tali breuitate, ut, quod omnibus credendum est christianis sem-perque profitendum, omnes possent intellegere et memoriter retinere (daz alle farstantan mahtin ia in hucti cahapen). Quomodo enim se christianum dicit, qui pauca uerba fidei (deisu foun uuort dera calaupa), qua saluandus est, etiam et orationis dominieae (ia auh dei uuort des fraono capetes), quae ipse dominus ad orationem constituit, neque discere neque uult in memoria retiñere? Uel quomodo pro alio fidei sponsor existât, qui hanc fidem nescit? Ideoque nosse de-betis filioli mei (chindili miniu), quia, donee (eo unzi: dokler ne) unusquisque uestrum eandem fidem filiolum suum ad intellegendum docuerit, quem de baptismo exceperit, reus est fidei sponsionis. Et qui hanc filiolum suum docere ne-glexerit, in die iudicii rationem redditurus erit.48a Nunc igitur omnis, qui christianus esse uoluerit, hanc fidem et orationem dominicam (de galaupa iauh daz frono gapet) omni festinatione (alleru ilungu) studeat didicere (discere - calirnen) et eos, quos de fonte exceperit, edocere (kaleren), ne ante tribunal Christi cogatur rationem exsol-uere, quia dei iussio est et salus nostra et dominationis nostrae mandatum (unsares herrin capot), nec aliter possu-mus ueniam consequi delictorum. Kakor kažejo uvodne besede tega nagovora, je duhovnik očenaš in apostolsko vero v cerkvi takoj po nagovoru na glas molil, da bi ljudstvo molilo za njim46a in se tako polagoma naučilo novega, šele zdaj, po 1. 789., prevedenega molitvenega obrazca. Izrazi nagovora nas dobesedno spominjajo sklepov aachenskega cerkvenega zbora in Karlovih ukazov iz 1. 801. (802?), posredno tudi govorov sv. Bonifacija; osnutek misli pa je posnet po Cezarijevem 265. govoru. Ta običaj se je ohranil potem po pridigi prav do najnovejših dni, dasi se pozneje ljudje niso več učili očenaša v cerkvi, ampak — po naročilu tega nagovora — doma od staršev in drugih svojcev in dasi so molili očenaš in vero tudi pri izvencerkvenih prilikah, procesijah, romanjih in pod. Pač to ni bilo samo učenje, ampak hkrati dejanje vere in prava molitev. Preprosto ljudstvo je pač kakor otrok in ne mara suhoparnega, zgolj razumskega učenja, ampak se hoče učiti praktično, dela z delom, vere z vero, molitve z molitvijo. Ta opomin k učenju apostolske vere in očenaša se je moral pač redno vsako leto ob določenih priložnostih ponoviti; kajti sicer se ne bi bil mogel ohraniti toliko stoletij, kakor se je. Sled mu najdemo še v 12. stoletju v Ben III. (St. LX.), kjer beremo pod naslovom »Post fidei adnun-ciationem« v nagovoru o važnosti vere tele besede (str. 357, v. 20—25.): swer der ist, ez si wip oder man, der ze sinen iärn chumt, chan er des heiligen glouben niht unde wil in durh sine lihtegerne (lehkomiselnost) niht lernen, wirt der also funden, der ist verlorn, also diu heilige scripht sprichet »qui non credit, iam iudicatus est« (J o 3, 18), swer niht gloubet, der ist iu verteilet (verurteilet). Podobno je delala duhovščina tudi, ko je morala poučevati ljudstvo o tem, kateri grehi so smrtni grehi. Prvi poskus katehizemskega besedila o glavnih grehih ni bil posebno pripraven seznamek grehov po Gal 5, 19—21, kakor jih je — ne popolnoma točno — navedla »Admonicija« iz 1. 789., v Weißenburskem katehizmu (St. str. 30.): Ista sunt criminalia peccata, per quae diabolus mergit homines in infernum.49 Uitia carnis. acusti thes lichamen. (fornicatio). Inmunditia. unhreinitha.50 Fornicatio. huar. Luxuria, firinlusti. Idolorum seruitus. abgoto theonost. Ueneficia. eittarghebon. Inimicitia. fiantscaf. Contentiones. baga. Emulationes. anthruoft. (animositates).51 Irae. nidha. Rixae. secchia. Dissensiones. fliiz. (haereses).51 Sectae. striiti. Inuidia. abunst. Obstinatus. einuuillig. Homicidia. manslagon. Anxius. angustenter. Ebrietas. trunkali. (comessationes). Adulteria.a2A merhuara. Furta,52a thiubheit. Ta seznamek grehov, ki se naslanja nedvomno na besedilo A d m o n i c i j e,52b razen tega pa tudi na podobne seznamke v Cezarijevih, Bonifacijevih govorih in drugih spisih (adulteria, furta tam nikoli ne manjkajo, dočim jih v Gal 5, 19—21 ni), je obsegal pač snov kateheze o grehu, oblike pa še ne. To je moral dati snovi pač duhovni pastir sam. Kakšna je bila, nam ni znano. Tedaj pa je posegel vmes sklep aachenske sinode in za njim Capitula de examinandis ecclesiasticis iz 1. 801/02. K a -tehetsko snov so tedaj vlili v obliko pravilne spovedi z uvodom, obtožbo in s prošnjo za odpuščanje in pokoro. Obtožba pa je obsegala opera carnis, oz. peccata capitalia, ki je njih katehezo zahtevala Admonicija. S tem je dobila urejeno obliko sicer najprej predvsem samo zasebna (in za javne grešnike javna, očitna) zakramentalna spoved. A prav zakramentalni spovedni obred je nudil primerno obliko tudi katehezi. To je tisti način, ki ga navaja Morinus v svoji knjigi o zgodovini zakramenta pokore na tretjem mestu: splošna obtožba, ki v najkrajši obliki še danes v zakramentalni spovedi sledi posebni obtožbi. O njej piše Morinus: Videri potest necessarius illius usus (sc. formulae confessionis generalis) quo poenitens edita singu-lorum peccatorum quorum reminiscitur speciali confessione generaliter postea pro-fiteatur se coram Deo peccatorem plurima-que alia se impie perpetrasse aut, ut perpetraren-tur, se occasionem dedisse, quorum nec recordatur nec recordad potest. Itaque confessio illa generalis speciali prae-posita sive postposita nihil alium est quam confessionis specialis perfectio et complementum.83 Da so se naši stari obrazci splošnih spovedi rabili prav tudi v ta namen, za to imamo polnoveljaven dokumentaričen dokaz, ki ga za čudo še nihče ni kot takega spoznal. Gre za tz. sveto-emmeramsko molitev (starobavarsko) v stcsl. prevodu v Činu nad ispovedajijštiimb se Evhologija sinajskega. Haut-kappe je domneval, da je bila starobavarska spoved in molitev tz. tiha zasebna spoved po vsakdanjem izpraševanju vesti,54 torej nekaj takega kakor danes še Confíteor v primi in kompletoriju duhovniških dnevnih molitev. Morda res, a v Činu je starobavarska spoved in molitev čisto izrazita splošna obtožba pred zakramentalno spovedjo. Čin v Evhologiju54b sinajskem sestoji iz dveh delov, poučnega in liturgičnega. Prvi del se prične s tem, da duhovnik še zunaj cerkve neukega spokornika pouči o veri; narekuje mu veroizpoved, ki je nekak kratek posnetek Atanazijevega simbola, spominja pa tudi na zapadne obrazce veroizpovedi, kakršni so se rabili pri spovednih obredih, pozneje posebno pri skupni splošni spovedi. Ob členu o poslednji sodbi preide k potrebi pokore za naše grehe in odkritosrčne spovedi; sledi spovedni obrazec, ki naj ga govori pri spovedi spovedanec sam in je torej neke vrste vzorec za spoved in hkrati ogledalo vesti.55 Glasi se:50 sice že da glagoletb hotei ispovêdati se: ispovêdaja se prtvoe bogu v'sedrt>žitelju i tebê, otbče, v'sêh"b bestisl'bnyh'b moihb grêh"b, ježe s"bvêdy i ne razumêje s"btvorilvb, voleja li nevoleja, si>pe li bbde lihoja jadija i pijan"bstvomb, prisno Vbpadaje Vb blady i prêjubodêanija, Vb razboje, vb dêtogublenija, Vb tatbby, vb pijanbstvo, Vb klevety, Vb s"bvady, Vb plesanija, Vb igry z~h\y, vb svary, Vb prêitapokletija, vb carodêanija, Vb vraženija, vb sambnênija s"brešte, pohotbnaa vbzbrênija na stužde lice, Vb prisegy nepraved"bny, Vb vbshystenija tuždego imênija.57 v'sego togo otbricaja se, ihbže ne pombnja i jaže si>vêdy i ihbže ne s"bvêdy, jaže s^tvorihi) voleja li nevoleja, pohotija odrtžimTi, vb gnêvê li Vb udrtžanbi, ne moga bo taiti, ih"bže prisno zbritb, ne moga utaiti, jaže otbkryti imat"b s"bvëstbnaa moja i nestvêstbnaa. nikbtože bo ukrad"b čbto gospoda svoego i taje milostynja priimefb, n"b ašte ispovêdaje se miluetT> se svoemu gospodinu, da pokryjatû se emu dêla ego i milostb ulučit-b.58 t§mbže i az"b mil"b se déjà bogu, pripadaje ti, otbče, da podasi mi zapovêdb protivo z"blomï. moim"b nek"bli vbznikna iz glabiny bezakonei moihb i paky obnavljaja se.59a Obrazcu zasebne spovedi sledi pouk o koristnosti in potrebi pokore, četudi bi bila javna, kajti le s čistim srcem se smemo udeležiti telesa in krvi našega Gospoda, nebeško kraljestvo pa hoče, da si ga pridobimo s silo, da pridemo vanje skozi tesna vrata in po težavni poti, to je z deli pokore, s kesanjem in s poboljšanjem življenja.59b Pouk se konča z zopetnim opozorilom na poslednjo sodbo, ko bo prišel Gospod na oblakih neba v slavi Očeta svojega sodit živim in mrtvim, vsakemu po njegovih delih. Drugi del Čina obsega sam spovedni obred. Duhovnik in spokornik gresta v cerkev, spokornik se vrže z obrazom na tla in duhovnik moli nad njim — kot nekako splošno obtožbo, kesanje in prošnjo — starobavarsko molitev v stcsl. prevodu: Gospodi, bože v'semogy, tebê bada ispovê-den-b v'sêh-b moihb grêhb . . .60 Sledijo psalmi (4., 12., 24., 37.), menjaje z molitvami; po 37. psalmu pa določa Čin: »I potom (svečenik) vbzdvignett i (spokornika) i (ta) spovest-b se emu (duhovniku) i (duhovnik) dastb emu zapovedi (t. j. pokoro). Nato molitev za odpuščanje (ki je hkrati odveza), psalm 53. in še ena prav dolga pospovedna molitev. Naposled molittva na razdrešenie posta ispovedbniku (izpovedancu!), egda s-bpodobitb se svetumu ob^šteniju (communio!), t. j. molitev in odveza, ko je spokornik dovršil javno pokoro, kakršna je običajna v zapadni cerkvi na veliki četrtek (gl. zgoraj str. 9). Ta uporaba spovednega obrazca z naštevanjem glavnih grehov kot splošne obtožbe pred pravo obtožbo osebnih grehov je dala povod, da se je mogla moliti tudi kot splošna obtožba in kesanje z vso cerkveno občino. Ker je obrazec obsegal seznamek najvažnejših glavnih grehov, je bil hkrati pripravno katehizemsko učilo, a ne kot snov za pusto, samo razumsko učenje, ampak hkrati kot nabožno dejanje splošne obtožbe grehov, kesanja, prošnje za odpuščanje in pomoč. Katehizemski nauk, ki je odlično sodil v cerkev, za uporabo med službo božjo. Da to ni samo morda prazna teorija in neplodno do-mišljavanje, nam bo pokazal ohranjeni nagovor, Adhor-tatio ad poenitentiam. 5. „Adhortatio ad poenitentiam" predloga II. brižinskega spomenika. Ohranila se nam je namreč prav taka »Exhortatio ad plebem christianam« kakor za učenje vere in očenaša tudi za opomin k spovedi in pokori. Ohranila se nam sicer ni iz 9. stoletja, ampak iz poznejšega časa, vendar pa nam primerjanje ohranjenih besedil čisto jasno dokazuje, da izvirajo iz pravzorca, ki je nastal in se rabil že v 9. stoletju. Gre zalatinsko-nemški nagovor pred skupno splošno spovedjo v G II. (St. LV.) iz 12. stoletja, za bri-žinski opomin k pokori (Freis. II.) in za cerkve noslovanskopoučenje v spomin apostolu ali m u č e n i k u Metodijevega učenca Klimenta Bolgarskega, ohranjenega žal šele v rusko cerkveno - slovanski recenziji; ti vsi izvirajo iz skupnega pravzorca, katerega hočemo imenovati Adhortatio ad poenitentiam. V naslednjem prinašam latinsko besedilo G II.81 in besedilo Freis. II.82 sporedno drugo poleg drugega, pod obema pa besedilo Klimentovega poučenja.63 Freis. II. podajam v (popravljenem) Vondrakovem prepisu, ker bi v slabo pisani originalni pisavi spise preveč težko primerjali. Sangalska vera in spoved II.64 O fideles populi, qui fratres et sorores in Christo uocamini, Audite uerbum domini »Beatus qui custodit uestimenta sua, ne nudus ambulet« fApoc. 16, 15). Quod dominus dicit de obser-uatione uestimenti, unde nudi-tas debet uelari, diligenter de-betis adtendere et intenta cordis aure percipere. (IJ Priusquam per sacra-mentum baptismatis ad fidem uenissetis, iustici§ innocentie-que uestibus eratis nudi Origi-nalibus tantummodo peccatis ex primo homine puüulantibus Freisinški nagovor (II. sporn.). (I.) Eče bi ded naš ne segrešil te v veki jemu be žiti, starosti ne prijemljofi, nikoliježe pečali Klimenta Bolgarskega Poučenije na pamjatb apostola ili mučenika. Bratija, prisno žadaja spasenija našego gospodb bog~b naš, prisno prizyvajetb ny neprestanbno svjatymfa jeyanglijemfa v*b večbnoje nbsnoje csrbstvo, velja ny vsjaku skvbrnu i žitije nečisto otvrešči ot"b sebe i čistymb srdcemb k"b njemu pristupiti i Vbzi-skati i prejati ono crstvije, iž-njegože ispadohom"b, zapovedb božiju prestuplbše, jaže be predana Adamu, pradedu našemu, Vb raji drevlje, Vbzdbržanija našego delja. (I.) Ašče bo by ju s-bhranilv, to m veky jemu bylo žitije, bes-pečali i be-smbrti, starosti ne prijemljušče, ni slbzbna tela imušče: wb zavistiju dbjavoljeju otluči sja ot% slavy božija neVbzdbržanija obruti. In baptismo autem albas uestes auroque purissimo preciosiores accepistis. (II.) Quas credo regnante peccato in uestro mor-tali corpore fornicationibus, (1), adulteriis (2), periuriis (3), homicidiis (k), furtis (5), rapinis (6), mendaciis (7) et aliis multis his similibus commaculastis ne imy, ni slzna telese imot'i, nu v veki jemu be žiti. Ponjeie zavistiju by neprijazninu vig-nan od slavi božije, potom na narod človečki strasti i pečali poido (i) nemot'i i b(e)z redu (bez čredu) semrt. (II.) I paki, bratria, pome-nem se, da i sinove boži nare-čem se; potomu ostanem sih mrzkih del, eže sunt dela soto-nina: eže trebu tvorim (0), bra-tra oklevetam (prim. 7), eže tatba (5), eže razboj (rop 6, uboj i), eže pulti ugojenije (i, 2), eže roti, koihže ne pasem, nu je prestopam (3), eže nena-vist (0). Ničže teh del mrže ne pred božima očima. delja; ot'b tole napadoša na rod® člvčbskyi i pečali i strasti i smbrtb, premenujušča žitije člvčbsko. (II.) i togo mesta želajušče svjatii i pravbdivi člvci krepko pre-pojasaša čresla svoja; i branb priimbše (svjatuju veru) na pro-tivbnago vraga, pobedivbše že jego paky vtnidoša Vb pbrvuju porodu, i do sele Vbhodjatb, dely dobryimi ukrašbše sja, žitije se lbstbnoje Vb smetbi mesto polagajušče, ježe jako senb neposto-janbno prehodita, izmenuja vremena i gody. tembže ne Ibstimb sobe, bratije, ni jako besmbrti mbnim"b sja, ni Vbdaimt sja poho-tbm"b žitiiskyim"b, — iže bo žitiju semu vbdasti* sja, to vrag"b božii byvajetb i pagubbnikb duši svojei, — n% vbsprjanenvb pone ot"b sele, i ne lišaimt sja samohotbju neizdrečenbnyja slavy boži(ja) i radosti večbnyja, n"b Vbstjagnušče sja ott prelbsti mira sego, jako obeščahonvb sja bogu poražajemi svjatyimb krbščenijemb, predl> mnogy posluhy, sice glagoljušče: otricjaju sja sotony i vbsehT» del"b jego. si že sutb dela sotonina: idoložbrtvija, bratonenavi-denija, klevety, gnevodbržanija, zavistb, jarostb, nenavistb, tatbby razboi, pbjanstvo, ob"bjadanie, phti ugozenije, obidenija, pesni besovbskyja, pljasanija, huljenija, sramoslovbja, vblšvenija, deto- (III.) et tarnen cum tali inmundicia {'terni regis nuptiis interesse cupitis, qui hodie cum sponsa sua, scilicet sancta ecclesia, uere et sine dubio spiritualiter epulatur. (111.) Možete potomu, sinci, videti i sami razumeti, eže bese prive(je) človeci v lica tacije, akoie i my jesim, tere neprijaz-nina vznenavideše a božia vzljubiše. Da potomu ninje v cirkvah ih klanam se i modlim se im i cesti ih pijem i obeti naše im nesem o spasenije teles naših i duš naših. Tije že možem i my ešte bijti, eče taje dela načnem delati, jaze oni delaše. Oni bo lačna natrovehu, žejna napojahu, bosa obujahu, naga odeahu, malomogonta v ime božie posefaho, mrzna sigrea-hu, stranna pod krovi svoje vvedehu, v timnicah i v želez-neh vožih vklepenih posetahu i v ime božie te utešahu. Temi, temi ti se deli bogu približaše. Tako, sinci, i nam se modliti tomuje vrhnemu Otcu Gospodi, dožda ni tamoje vsedli v cesarstvo svoje, eže jest ugotovleno iskoni dokoni izvolenikom božie m. gubbja, bluženija, preljubodejanija, gtrdostb, l"bža, kljatvopre-stupljenije i ježe kljati sja božiimb imenbmb. ašte ubo si/it» deh ostanem& sja, ti vbziščemt suprotivb tenrb vsjako dobrodetelbje, jakože i pišetb sja: ukloni sja ot"b zla i stvori dobro, da ašče ubo ostanem% sja oh, sele zlyh% teh%> deh, to udobb paky vbni-dem"b Vb tuže porodu, čbto bo jestb mbrz%čeje taceh%> del% vb člvcšhb, imiže na sja gneva božija privlačimo. (III.) n"b da SKVbršimb obetovanija naša jaže k'b gospodu bogu našemu, ljubjašče jego vsemb srdcbmb svoimb i vseju mysibju i vseju krepostiju i bližbnjago svojego jako sami sja, bratoljubijemb prosvbtjašče sja, stranbnoljubijemb procvbtušče, da vbnidem% ra- (IV.) I jesm, bratria, pozvani i p(o)b(e)jeni, egože ne možem nikgmže lica ni ukriti, ni kako-že ubegati, nu je stati pred stolom boži jem se sopirnikom našim, se zlodjem starim,0* i jest pred božima očima vsakomu svoimi usti i svoim glagolom is-povedati, eže je na sem svete kiždo stvoril, libo bodi dobro libo li si zlo. Da k tomu dini, sinci, myslite, ide ne, kamo se ukloniti, nu je pred božima očima stati, i s jo p rjo imeti, juže jesim povedal. (V.) Naš gospod, sveti Kristus (cruz) iže jest bali teles naših i spasitel duš naših, ton posledine balovanije posledje postav(l) i ukazal je, imže se nam dostoi od iego zavefati i je-mu se oteti. Prejše naši žestoko dujušče sja Vb beskonbčbnuju radostb, Vb bbsmbrtbnyi životb, vi neizdrečenbnuju krasotu, jejaže želaja blaženyi sb mučenikb Chri-stovb, [imja rekb.], podvignu sja žitija sego slasti poprati, bo-gatbstvo tblejemo sušče i vremenbno vbznenavide, i krasotu tele-sbnuju popraVb, razdaja imenije svoje niščiinvb, i podvignu sja Vb večbna žilišča, Christosova glasa sTj radostiju poslušaja, jakože reče, prizyvaja ny k"b sebe: ne ubojte sja otb ubijajuščiht tela, a duši ne moguščim"b čto stvoriti, n"b pače ubojte sja imuščago vlastb po ubijenii Vbvrbšči Vb geonu. ei togo ubojte sja. tembže, bratije, kaja polbza jestb člvku, ašče i vbsb mirb priobrjaščemT>, a dušju svoju pogubim"b li otščetimb ? čim li iskupimt dušju svoju otb muky, ašče že ne ostanemsja zla i ne pokajenVb sja, ili niščiinVb ne podamy? m> da potbščim"b sja ot-b sele vrniti tesnyimi dvbrbmi Vb žiznb večbnuju, sirečb Vbzdbržanijemb, poščenijemb, — post"b že istinbnyi sje jestb, netbkmo ot"b brašbna Vbzdrbžati sja li ot"b pitija, nb vsjakago greha begati, aky ratbnika gubjašča dušju svoju, (IV.J Quod, fratres karissi-mi, ualde pertimesco nobisque nihilominus pertimescendum est, ne pro talibus culpis et hic preces uestrq non exaudiantur et in futuro (sc. die iudicii; stvn: in deme khunftigen sue-nestdga) ab electorum consor-tio separemini. (V.) Quicumque istud per ueram pqnitentiam perpendere curauerit et digne posthac emendare uoluerit sursum leuando corda dicat post me. stradaho, nebo je tepehu metlami i prinizše ogni pečahu, i meči tnahu. i po lesu vešahu i železni ključi je rastrgahu. A to pak my ninje našu pravdnu verun i pravdnu ispovediu to je možem storiti, eže oni to veliko strastju stvoriše. Da potomu, sinci, boži rabe prizvavše, tere im grehi vaše počtete, i im is-povedni bodete grehov vaših. i tomiti pl"btb svoju strstmi i mukami Christosa radi, imiže sb blaženyi, [imja rekt], podvignu sja, predaja phtb svoju na strasti i na rany i smbrtb ponosbnuju Christosa radi, syna božija. tembže i nyne sijajetb vt> slave božii pače sijanija slnčbnago, i m pamjatb jego divbna čjudesa i isceljenija stvarjajetb gospodb bogt našb, ¡že bo st veroju čbtjetb pamjatb jego, to otb greht izbavljajetb sja i ot"b vsjakoja napasti izbudetb. (V.) tomu ubo, bratija, porbvbnuim"b, i takože dobraja dela tvori m%, i H bo člvH že be jakože i my, ni> vbsjaku zlobu vbzne-navid§ i blagodtb boziju i milostb vbzljubi, juže pod"bvignemT> sja i my vbzljubiti, da budem"b synove božii i pričastbnici csrbst-tviju jego, slavjašče svjatuju troicju, ocja i syna i svjatago duha. Sličnost med osnovo II. in III. brižinskega spomenika kot celote in G II je spoznal že Vondrak,65 da je namreč ta celota sestavljena iz nagovora o grehu in pokori (Freis. II.), iz odpovedi hudemu duhu, veroizpovedi,68 splošne spovedi z uvodom in sklepom. Vendar pa Vondrak še ni podrobneje primerjal ne glavnih misli, ne kompozicije brižinskega in sangalskega opomina k pokori. Primerjanje nam kaže, da oba nagovora soglašata glede povrstnosti vodilnih misli (greh — pokora) v vseh petih glavnih delih razporeda: 1. izvirni greh našega pradeda Adama; 2. osebni grehi, s katerimi smo izgubili milost božjo, oz. ki naj se jih kot del satanovih ogibljemo — v obeh nagovorih je po 7 glavnih grehov, ki se pri siceršnji različnosti spovednih obrazcev izredno lepo skladajo, pet izmed sedmih je enakih; 3. občestvo svetnikov (poveličana Cerkev), ki bi z njimi kljub svojim grehom radi bili na nebeški svatovščini, oz. ki njih dela usmiljenja posne-majmo, če hočemo priti v njih družbo v nebesih; 4. poslednja sodba, ko bomo zaradi svojih grehov najbrže izločeni iz občestva izvoljenih, oz. ko bomo morali dajati odgovor za svoja dela; 5. prava pokora, oz. prava »vera in spoved«, s katero se grehov očistimo. Sicer sta tretja in četrta točka razporedbe v G II tako tesno združeni, da jih na prvi pogled ne ločiš, dočim se v brižinskem nagovoru jasno vidita; a oba motiva sta vendarle tudi v sangalskem nagovoru na svojem mestu, občestvo svetnikov (zveličana Cerkev) kot nasprotje grehu in poslednja sodba. Ni dvoma, da izvirata oba nagovora iz nekega skupnega, bržkone latinsko-nemškega nagovora, opomina k pokori (A d h o r-tatio ad poenitentia m). Po obsegu je bil ta pra-vzorec posebno v 3. in 4. točki nedvomno daljši in popolnejši od ohranjenega sangalskega nagovora (gotovo pa ni imel njegovega uvoda), ni pa gotovo, da bi bil krajši od freisinške pridige. Vsebina senamje ohranilav Freis. II. zvest e j e k o v G II: v G II. je namreč glavna misel o grehu, sodbi in pokori nekako umetno nategnjena na novo kopito, na simbolično podobo iz Apokalipse (16. 15), kjer se milost božja upodablja kot obleka, ki jo je treba čuvati in hraniti, da je človek z grehom ne izgubi, da mu ni treba hoditi brez obleke, V tem novem uvodu sangalskega nagovora, ki s peterimi glavnimi točkami sporeda ni v pravem skladu, se torej grešnost prikazuje kot nagost (nuditas, neccetaga); a že v prvem odstavku pravega nagovora — o Adamovem prvem in našem izvirnem grehu — se nova podoba ne sklada prav s prvotno mislijo o izvirnem grehu, podedovanem od prvega človeka, češ pred krstom ste bili brez obleke pravičnosti in nedolžnosti, obsuti in obloženi (obruti: iruallene unt geuazzet) samo z izvirnimi grehi (! originalibus peccatis); izvirni greh je torej vendarle neke vrste odeja, čeprav težka. V drugem odstavku — o osebnem grehu — pa se je podoba že popolnoma spre- vrgla, češ bele in predragocene obleke, ki ste jih pri krstu prejeli, ste z grehi omadeževali, ne pa izgubili, kakor bi bilo v smislu Janezove podobe. V naslednjem pa se podoba iz Apokalipse sploh več ne omeni, niti ne pri podobi o nebeški svatovščini, ko bi se bil lehko porabil sorodni svetopisemski simbol o svatovskem oblačilu. Podoba iz Janezovega Razodetja je torej prvotnemu nagovoru šele pozneje dodana, v izvirniku je ni bilo. Imamo še pozitiven dokaz, da sangalski nagovor o. 1. 1000. še ni bil skvarjen. Sangalski menih, veliki učitelj in pisatelj Notker Labeo Teutonic u s (952—1022) je porabil namreč za prireditev homilije sv. Gregorija Velikega za prvo predpostno nedeljo (St. XXXII., št. 2.)67 še prvotno obliko našega nagovor a.68 V to homilijo (o delavcih v vinogradu, Mt 20, 1—16) je vdelal Notker mimo drugega vse prve tri sestavne dele našega nago v o r a, in to v obliki, ki se — ne glede na obseg — povsem ujemajo s Freis. II.: Za Gregorijevim stavkom »Hic itaque paterfamilias ad excolendam vineam suam mane, hora tertia, sexta, nona et undécima operarios conducit, quia a mundi huius initio usque in finem ad erudiendam plebem fidelium praedicatores congregare non destitit«69 in sledečo razlago svetovnih dob70 je Notker vrinil precej podaljšano in premenjeno parafrazo Gregorijeve razlage vinograda kot Cerkve, ki stoji pri sv. Gregoriju bolj v začetku homilije;71 v tej parafrazi je porabil tudi odstavek o Adamu iz prvotnega sangalskega nagovora: (A d a m uuart kescaffen, daz er uuari üoberi des paradvsi) do er do firbrah daz gotis kepot, do uuart er dannen kistozzen in daz ellentuom disere uuenicheite.«72 Tretji odstavek Gregorijeve homilije73 je Notker posebno svobodno predelal; dočim razlaga sv. Gregorij, da tudi tisti, ki se prav zadnji trenutek res spo-kori, doseže božje usmiljenje, vprašuje Notker po svoje, kako treba razumeti besedo m u e z i c (otiosi): Vuelihe stent muozic, niuuani die dir nieth durnaht-lichen niuuurchent alia die gotis é? Nato pa nadaljuje z našim nagovorom: Die huorare, die roubare, die trinchare, die manslecken, die luginare, die diube, die sint piheftit mit des tiufalis uuerhi: uone danne niuuerdunt si niet kinennit muozzige, sunter tode. Die dir aue fliziclichen vurchent die gotis e unte elliu guotiu uuerh, die sint chomen in den uuinkarten dere heiligen christenheite unte uuurchent samit iri.74 Mesto naravnost nasprotuje Gregorijevi misli, ki pravi: An non ad un-decimam horam venit latro, qui etsi non habuit per aetatem, habuit tamen sero per poenam, qui Deum in cruce con-fessus est, et pene cum voce sententiae spiritum exhalavit vitae.« Odgovarja pa dobro 2. in 3. točki našega nagovora, tiufales uuerhi pa še posebe spominjajo na dela s o t o n i n a (Freis. II. 19—20), »die aue fliziclichen vurchent die gotis e« pa »prejšnjih člove-k o v«, ki »nepriiaznina uznenauvidesse A bosi a u z 1 i u b i s e« (Freis. II. 30—34) in delali dela usmiljenja. Še grehi, ki se naštevajo (šest), so isti ko v naših nagovorih (razen trinchare). Poslednjih točk bri-žinskega nagovora spominja naslednja misel Gregorijevehomilije (in evangeljske perikope), da pri končnem obračunu (poslednji sodbi) dobe svetniki in spokorniki isto plačilo, blaženost v nebesih. Prav ta poslednja točka je dala nedvomno povod, da je Notker uporabil v homiliji — ne docela skladno — tudi druge motive iz opomina k pokori. Najbrže pa je vplivala tudi bližina spokornega dne za manjše, skrivne grešnike (pepelnica),75a da mu je ta nagovor silil v spomin. Prav ta prilika, bližina spokornega dne, se mi zdi, je še ob neki drugi priložnosti delovala na Notker j a, da se je spomnil Adhortacije in se nekoliko spotaknil: v prireditvi Cezarijevega 104. govora o malih grehih (St. XXX. št. 3—4.). Ob sklepu (rekapitulaciji) tega govora (Aug. V. App. N. i. 1841, 1949) Cezarij še enkrat kratko ponovi, kako se bo godilo pri sodbi svetim, ki so delali dobra dela brez velikih in malih grehov — ti pridejo naravnost v nebesa —; kako malim grešnikom, ki bodo sicer prišli v nebesa, a se bodo prej še pokorili v vicah, če se niso odkupili že v življenju z velikim trpljenjem, z mnogimi milodari in odpu- ščanjem sovražnikom; kako velikim grešnikom, ki pridejo v pekel, a ne v vice, če se že v življenju niso spreobrnili in spokorili. Beseda o »vseh svetih« (omnes sancti, alle gotes holden),75b ki Bogu služijo in ne delajo ne velikih ne malih grehov, ampak dobra dela, ta je Notkerja zapeljala, da je prav v zmislu tretjega odstavka našega opomina k pokori prešel na dobra dela sama: Mina liebistun brudera, nu fer-nemet dei gotes kepot. Ir sculit zaller eriste got minnon uone allemo iuuueremo herzen, uone allemo iuuueremo muote, uone allera iuuerera chrefte. Dara nah iuuueren nahisten sa-moso iuuuih selben. Ir nesculit manslahta tuon noh daz uberhuor noh die diuua, fremedes tinges nesculit ir keren, luckez urchunde nesculit ir sagen, alle mennisken sculit ir eren, iuuueren lichenamen sculit ir chestigen, die fastun sculit ir minnan, nals (ne docela le) die uuirtscaft, azet die hungerenten, drenchet die durstenten, uuatet die nachoten, uuiset des unchreftigen, peuelehet den toten, helfet demo nothaften, tröstet den chlagenten .. . Prvi negativni del svetniških kreposti se naslanja sicer naravnost na Mt 19. 18 in na deset božjih zapovedi, dasi se sklada tudi z deli satanovimi v drugem odstavku Adhorta-cije, drugi pozitivni del pa obsega prav pričetek tistih »opera misericordiae«, ki so kot dela božja v Adhortaciji tako značilna za tretji odstavek o svetnikih. Zapoved ljubezni kot uvod pa ima na tem mestu tudi Klimentovo poučenje. Sicer je tu besedilo samo nedvomno odvisno pred vsem od pravila sv. Benedikta (4, 1 si.: Inprimis dominum deum diligere ex toto corde! tota anima! tota uirtute; Deinde proximum tamquam se ipsum; Deinde non occidere; Non adulterare! Non facere furtum; Non concupiscere, Non falsum testimonium dicere; Honorare omnes homines! ... Corpus casticare; ... Ieiunium amare; Pauperes recreare; Nudum uestire; Infirmum uisitare Mortuum sepelire; In tri-bulatione subuenire; Dolentem consolari; St. XXXVI. str. 203 do 204, prim. Hautkappe, 98/99); vendar a s o c i j a c i j a misli ob »vseh svetih« kaže, da je bila povod za to uporabo »pravila« ravno Adhortacija, in to v prvotni obliki. Vidimo torej, da je Freis. II. po vsebini prvotnemu obrazcu opomina k pokori prav podoben in da je imel tudi sangalski nagovor prvotno vseh tistih pet vsebinskih odstavkov, kakor jih ima danes še brižinski II. spomenik; po Notkerjevi interpolaciji v Gregorijevi homiliji je tudi povsem verjetno, da je v prvotni Adhortaciji ad poenitentiam za naštevanjem del satanovih sledila vsaj omemba, če ne tudi naštevanje del božjih, del usmiljenja, kakor v Freis. II. To verjetnost nam potrjuje tudi pridigarska praksa v frankovski državi od sv. Cezarija v šestem do tz. govorov sv. Bonifacija in do Alkuina konec osmega in v prvih letih devetega stoletja, ki smo si jih ogledali zgoraj, v drugem odstavku. 6. „Adhortatio ad poenitentiam" ter t. z. govori sv. Bonifacija. To verjetnost moremo utrditi do gotovosti. Adhortatio ad poenitentiam — kakor hočemo nazivati pravzorec, latin-sko-nemški, naših nagovorov k pokori — je zajela namreč vse svoje bistvene vsebinske motive iz tz. govorov sv. Bonifacija.76 Nič za to, če so dvomili o pristnosti teh 15. govorov,77 da jih Hauck78 stavi v čas Karla Velikega ali v prvi čas po njegovi smrti. Za naše vprašanje je bistveno to, da so najkasneje iz prvih dveh desetletij 9. stoletja, bržkone pa z meje 8. in 9. stoletja. Oglejmo si najprej motiv greha naših prvih staršev, Adama in Eve. Ze sv. Cezar i j je Adamov greh uporabil n. pr. v 68. govoru o Mat 7, 13—14 (Lata et speciosa est via.. ,),79 vendar pa z našim besedilom ne soglaša preveč, čeprav našteva potem (pri široki poti) kakor Freis. II. imenoma razna peccata capitalia in priporoča nato miloščino, molitev in post. Bonifacij govori o Adamovem grehu na treh mestih, v II. govoru (De origine humanae conditionis, za božič), v X. (De Incarnatione Filii et humani generis reparatione, o trpljenju Jezusovem in vstajenju) in v XIV. (In die solem-nitatis paschalis). Najobširneje govori o Adamu in Evi. o njima namenjeni sreči, o preizkušnji, o grehu in nasledkih greha 14. velikonočni govor.80 A prav zaradi obširnosti značilne poteze niso tako ostro zarisane,81 kakor v Freis. II. — Bonifacijev X. govor sicer na koncu prav lepo nakazuje vsebinsko jedro nagovora o pokori,82 vendar je tudi tu podobnost v odstavku o prvih starših le bolj splošna. Drugače v II. govoru:83 Najprej govori Bonifacij o ustvarjenju prvih staršev, ki jih je Bog postavil v raj, ut in eo sine labore et dolore et mortis pericolo viverent, donee translati essent in coelestis regni perpetuara beatitudinem ...aeternam...gloria m,83a Sed diabólica fraude et i n v i d i a83b decepti sunt, ut manducarent de fructu interdicto illis. Pro hac etiam culpa eiecti sunt830 in hanc miseriam huius terrae... et omnes cum peccatis nati, in laboribus viventes, in mortis doloribus humanam amitterent vitam.83d Tu gre podobnost, kakor vidimo, že do posameznih besed in rekel. Tudi v naslednjem: ko govori o prihodu Kristusovem na svet in njegovem rojstvu, pravi, da je to storil zato, da bi postali sinovi božji: Deus de virgine natus... per-donavit (nobis) filios Dei esse. Temu točno odgovarjajo uvodne besede naslednjega (tretjega) odstavka v Freis. II. 14—17: I pagi, bratriia, pomenem ze, da i zinouue bosi naresem ze. Sklepni odstavek govora poziva vernike, naj se varujejo grehov ali se jih spokore, naj izpolnjujejo božje zapovedi in naj Boga ljubijo in mu služijo »in omni opere bono, in misericordia et pietate, in iustitia et patientia ... Scientes cer-tissime quaecunque egerimus bona in eleemosynis et in hu-militate et obedientia praeceptorum illius, quod omnia in aeterna beatitudine Dominus noster nobis restituet.« Tudi za drugi in tretji del naše »Adhortacije ad poeni-tentiam«, za svarilo pred deli satanovimi in za priporočilo božjih del ter del usmiljenja, kar se potem navadno oboje strne v misel na poslednjo sodbo in na večno kazen ali plačilo, (četrti del Adhortacije), tudi za to imamo pri Bonifaciju dosti sporednic. Prvo v 15. govoru smo si ogledali že v drugem poglavju,84 drugo krajšo pravkar pri 10. govoru,85 več drugih je navedenih še pri op. 30—34, str. 11. Posebno važna sta dva govora, Sermo XV. in Sermo VI. V 15. govoru smo videli posebno v naštevanju del satanovih (Bonif.: Quid sunt ergo opera diaboli? Freis. II. 19—20: Ese sunt dela sotonina) mnogo sorodnosti; v Bonifacij evem seznamku so vsi grehi, ki jih našteva G II, in vsi, ki jih našteva Freis. II., tudi i d o 1 o I a t r i a : eže trebu tvorim, in sicer na prvem mestu, takoj za superbia. V naslednjem skladnost ni več tako točna, dasi je snov ista: najprej dela božja in dela usmiljenja, naposled opomin na poslednjo sodbo: Ibi discernuntur impii in ignem aeternum, iusti autem in vitam aeternam .. ,«86 — Pač pa naj tu še za sklep drugega dela Adhortacije ad poenitentiam (Freis. II, 26—27: niz ce teh del mirze ne pred bosima ozima) opozorim na skladnost z X. govorom, kjer se naštevanje slabih del (opera mala) končuje z besedami: haec omnia et his similia odi t D e u s.87 Kakor je 15. govor važen za drugi odstavek Admonicije ad poenitentiam, tako je VI. govor (De capi-talibus peccatis et praecipius Dei praeceptis)88 dal glavne misli za tretji odstavek o dobrih delih in za prehod k četrtemu odstavku o sodbi. Prvi del pridige govori za kratko veroizpovedjo89 o glavnih grehih Haec enim sunt capitalia peccata): posebno obširno govori o sakrilegiju, pri katerem precej na široko govori o poganskih daritvah,90 drugo naštevanje je precej tako kakor v 15. govoru, le da grehi zoper 6. božjo zapoved zavzemajo skoraj štiri tiskane vrstice. Naštevanje zaključuje s citatom iz Petr. 1, 25—2, 1. in Gal 5, 21 (prim. Admo-nitio generalis) in s spominom na krstno obljubo: Haec sunt opera Satanae (Freis. II. 19—20: ese sunt dela sotonina) in ta spravljajo človeka v pekel. V drugem delu govora pa prikazuje zapovedi božje, ki so »fides recta et vita immaculata«. Prava vera je katoliška vera, ki jo je že prej pokazal. Čisto življenje pa je ljubezen do Boga in bližnjega: strah božji, ki se javlja v čednostih: Pax, benig-nitas, patientia, humilitas, continentia, modestia, iustitia, misericordia. In zdaj se prične naštevanje del usmiljenja, prav kakor v Freis. II. 44—56: Opera enim sunt misericordiae, esurienti eibum dare, sitienti p o t u m, nudum v e s t i r e, infirmos et in carcere inclusos v i s i t a r e , et illis ministrare, hospites s u s c i - per e,91 mortuos sepelire ... peregrinos suscipere, eleemosynas in pauperes partiri, tribulationem patientibus subvenire, decimas annis singulis reddere, semper orare in omni loco dominationis eius, castitatem servare et ieiunium amare, pacem semper diligere, gratiarum actionem Deo de omnibus agere. Haec facientibus et i m -plentibus regna praeparantur aetern a.92 Illis Salvator mundi in die iudicii dicturus est: Venite, bene-dicti Patris me i, possidete regnum quod vobis paratum est ab origine mundi;93 tunc fulgebunt iusti sicut sol in regno patris eorum. Tam bo večno veselje. Tudi za četrti in peti odstavek našega Opomina k pokori, za odstavek o poslednji sodbi in za poziv k pokori, sta nudila Cezarij in Bonifacij obilo snovi. Kadarkoli govorita o grehu in o kreposti, vedno tudi govorita o večni kazni in večnem plačilu; posebe je Cezarij govoril o poslednji sodbi v 77. in 78. govoru,83" Bonifacij v precej dolgem sklepu 5. govora.931' Vendar pa prave književne odvisnosti tu ne vidimo. Dočim se izraža v Adhortaciji ad poenitentiam predvsem strah pred sodbo,94 sta pri Cezariju in Bonifaciju glavni motiv strahota pekla kot kazen za greh, neskončna blaženost nebes kot plačilo za dobro življenje, strah torej za zle, blaženost za pravične; nikjer pa ni opaziti, da bi hotela zbujati strah pred samim dejstvom, da bomo morali stati pred Sodnikom in vpričo zlohotnega vraga dajati odgovor za svoja dela, dobra in zla. Ta strah, ki je naraven za neodločnega, slabotnega grešnika, ker se ni za trdno odločil ne za dobro ne za slabo — taka je pač večina ljudi — nam zbuja Adhor-tacija iz vzgojnih razlogov, da nas nagne h kesanju, spovedi in pokori (5, odstavek); strah pred peklom samim bi bil bolj primeren za zakrknjene, trdovratne grešnike, veselo upanje na nebesa pa za ljudi, v čednostih utrjene, neustrašene v prenašanju pokore za minile in odpuščene grehe. Še več snovi je bilo pri Cezariju in Bonifaciju za posledn ji odstavek Adhortacije ad poeni-tentiam. Posebno pogosto je v obeh izražena misel, da grešniku ni treba nikoli obupati, naj je še toliko grešil, če se le resnično obrne od greha in se, če ima čas, zanj spokori in se poboljša (seveda tudi nevarnosti lehkomiselnega odlašanja ne zamolčita). Vendar misli, da bi mi grešniki z našo »pravdno vero in pravdno spovedjo« prav isto dosegli kakor svetniki in mučeniki s svojim trpljenjem (Freis. II. 103 si.), te misli pri Cezariju in Bonifaciju nisem našel. Pač pa se razen vere, spovedi in pokore odločno poudarja tudi zado-ščevanje z dobrimi deli, postom in miloščino, za peccata capitalia pa tudi z javno pokoro. Če zdaj razmerje med Bonifacijem (Cezari-jem) in našo Adhortatio ad poenitentiam v celoti precenimo, moremo reči, da je neznani sestavljalec gradivo za vseh pet vsebinskih odstavkov dobil iz t z. Bonifacijevih govorov, morda kaj tudi od Cezarija. Oblikovano gradivo je dobil od Bonifacija za prve tri sestavne dele, a odstavek o delih usmiljenja je primerno, svojemu namenu, preokrenil v toliko, da se nam ne kažejo suho kot naše dolžnosti, ampak kot zgledi svetih mož prvega krščanstva. To je vplivalo potem tudi na oblikovanje četrtega odstavka z našim strahom pred poslednjo sodbo samo, saj mi nismo svetniki, in na glavno misel petega dela, da nas pravdna vera in pravdna spoved in pokora izenači s svetniki. Glavno delo neznanega sestavlj alca »A d m o n i -t i on i s a d poenitentiam«, to, kar daje temu nagovoru posebni značaj, je potemtakem 1. da je združil vseh pet sestavnih delov, ki jih v virih vidimo v treh skupinah govorov, v eno novo celoto; 2. da je uvedel kot vodilni motiv zgled svetnikov kot nasprotnikov del satanovih in vzornikov dobrih del; 3. da je strnil govor na koncu v poziv k pokori, s katero grešniki dosežemo isti cilj kot svetniki s svojim junaškim trpljenjem. 7. „Adhortatio ad poenitentiam" in Klimentovo poučenje v spomin apostolu ali mučeniku. Zdaj, ko smo ugotovili, da izhajata Freis. II. in uvodni nagovor v G II. iz iste starejše predloge, ki je po obsegu in vsebini svojih petih sestavnih delov razporedbe soglašala s Freis. II., ko smo videli, da je ta prvotna predloga, »A d-hortatio ad poenitentia m«, književno odvisna od Bonifacijevih govorov in morda še kakih drugih zapadnih virov, zdaj bo čas, da si ogledamo tudi, v kakšnem razmerju je ta Admonicija ad poenitentiam ter njena prireditev v slovenskem jeziku, pravzorec brižin-skega II. spomenika, do Klimentovega poučenja v čast apostolu ali mučene u. Kako so mislili o razmerju teh dveh spomenikov od časa, ko je Vostokov (1827) spoznal, da je Freis. II. vsebinsko v rodu z nekim cerkvenoslovanskim poučenjem ruske recenzije, ki so ga pozneje spoznali za Klimentovo, pa do 1. 1903., o tem je povedal potrebno Vondrak v svoji knjigi Studie.95 V njej je Vondrak popravil tudi svoje prejšnje mnenje (da je Klimentovo poučenje prvotnejše od Freis. II.69) in pokazal, da govore tako jezikovni razlogi (predvsem jezikovni zaklad in frazeologija) kakor tudi vsebinska zveza nekaterih delov homilije (ki so v Freis. II. pravilno porabljeni, pri Klimentu pa ne), da je Kliment za svoje poučenje porabil predlogo, pisano v jeziku brižinskih spomenikov, v vsem bistvenim podobno sedanjemu Freis.II.97 Po nekolikem nasprotovanju98 se je Vondrakovim razlogom (vsaj enemu) vdal 1. 1906. tudi Jagič," dasi 1. 1913. v novi izdaji svoje Entstehungsgeschichte starega, neodločenega besedila o tem vprašanju (iz 1. 1900.) ni spremenil, pač zato, ker se z vprašanjem odtlej sam ni spet samostojno bavil.100 Mislim, da zdaj, ko so se nam pokazale zveze z zapadno latinsko-nemško cerkveno književnostjo, ne more biti več govora o tem, da bi bil pisec II. brižinskega spomenika za sestavo svoje pridige porabljal Klimentovo poučenje. Vendar pa hočem dodati Vondrakovim razlogom še nekatere nove, ki so v zvezi z našimi novimi dognanji. V Freis. II. se vsi odstavki logično pravilno razvijajo drug iz drugega in so v preprosti peterodelni zgradbi v dobrem skladu med seboj, še zadnje poglavje se pravilno ujema s prvim (tam prvi greh in padec človeštva pod jarem greha, tu od Kristusovega zveličavnega križa rešitev od greha po pokori). V Klimentovi homiliji pa so vidni le trije deli izmed peterih, ki jih vidimo v Freis. II. In še ti se prav ne skladajo. Kakor je že Vondrak dokazal, je Adamov greh pri Klimentu zašel v napačno vsebinsko zvezo. Dočim Freis. II. pravilno govori o kazni, ki je za Adamov greh zadela najprej prvega človeka samega in po njem tudi ves človeški rod, stoji v poučenju najprej, da smo zapoved, dano Adamu, prestopili mi, neposredno za tem pa, da je Adam ni držal: gospodfa bog t naš, prisno prizvvajetb ny neprestanbno svjatymb jeyangelijemb . . ., velja ny... k-b njemu pristupiti i vbziskati i prejati ono cesarbstvije, iž-njegože ispadohom"b, zapovedi božiju prestuplbše, jaže b e predana Adamu, pradedu našemu, vt raji drevlje, vbzdbr-žanija našega delja. Ašče bo by ju s t h r a n i I t> , to vb vekyjemubyložitije.. .101 Kolikor je besedila iz Freis. II. (od Ašče b o ...), je pravilno; kar pa je Kliment glede na osrednjo misel svojega poučenja (odpovejmo se »prelbsti mira šego«, kakor je to storil blaženi ta mučenec Kristov, dodal kot uvod, je s tem v nasprotju. Podobno je z drugim in tretjim delom, ki jih moremo pri Klimentu še doznati. Drugi in tretji del sta vdelana drug v drugega. Ker K-ov govor meri na slavo apostolu ali mučencu, preide govornik za izvirnim grehom in za kaznijo takoj k svetnikom, ki so se odpovedali varljivemu svetnemu življenju in se bogatili z dobrimi deli (Freis. II., tretji odstavek) in ki jih posnemaj mo tudi mi; kdor pa se temu življenju vda, je božji sovražnik in pogublja samega sebe. Zato se obrnimo od varljivosti tega sveta, kakor smo obljubili pri krstu, ko smo dejali, da se odpovemo satanu in njegovim delom. Nato pa nagel obrat k drugemu delu Freis. II.: »s i že s u t b dela s o t o n i n a«, in začne se naštevati kakor v Freis. II vrsta glavnih grehov v ob- čutljivem nasprotju s prejšnjim, ko je Kliment imenoval satanovo delo užitke tega varljivega sveta. Nato preide govornik spet k tretjemu delu — preskoči k sklepu drugega (čbto bo jestb mbrzbčeje taceh-b dehb vb čio-veceh-b) — in spet k tretjemu delu, da naj izvršimo svoje obljube (oz. darujemo svoje dari — obetovanija naša: Freis II. 38. obeti nasse) Bogu in delamo dobra dela, kakor je delal to naš blaženi mučenec. V proslavo apostola ali mučenca v Klimentovem tretjem odstavku pa so vdelani na več krajih z marsikaterim ponavljanjem motivi tudi iz četrtega dela in celo iz petega;102 sklep je nato podoben začetku drugega in sklepu tretjega dela. Nastala je še druga zev. V Freis. II. se naštevanju del satanovih v drugem delu dobro prilega naštevanje del usmiljenja v tretjem odstavku. Isto vidimo mnogokrat pri Bonifaciju. Pri Klimentu pa, kjer naštevanje glavnih grehov kot del satanovih nima pravega smisla, — saj so mu vsi užitki tega sveta satanovo delo — je ostalo v tretjem delu od del usmiljenja le ostanek, bratoljubijemb prosvbtjašče sja, stranbnoljubijemb pro-cvbtušče in pozneje »razdaja imenije svoje niščiinvb« dasi bi se bila vsa z glavno mislijo prav dobro ujemala. In še tretja zev! Motiv Adamovega greha visi v poučenju v slavo apostolu ali mučencu čisto v zraku; ni v nikaki pravi zvezi s celoto. To nam kaže najbolj jasno že prehod od prvega dela k drugemu: I togo mesta želajušče svjatii i pravbdivi človeci... branbpriinrbše (svjatu veru) na protivbnago vraga, pobedivbše že jego paky vbnidoša vb pbrvuju porodu (raj) i do sele Vbhodjatb. To ni v skladu ne s Freis. II. niti z Bonifacijem ali Cezarijem ali drugimi cerkvenimi pisatelji. Motiv Adamovega greha se uporablja v cerkvenem slovstvu vedno le v zvezi in nasprotju z drugim Adamom, Kristusom, ki je svet greha rešil, nikdar pane kot nasprotje s kakim svetnikom, in najsi bi bil apostol, kajti Odrešenik sveta in premagalec greha, izvirnega in osebnega, je le eden, kakor je le eden naš Učenik — Kristus. — V Freis. II. je ta stvar lepo v redu. Ze uvod drugega dela spominja Boga kot našega Očeta, kar nam je postal po Bogu- Človeku: I pagi, bratria, pomenem ze, da i zinouue bosi naresem ze (Frei. II. 14—16). Kliment pa je to porabil čisto na koncu: da budemi synove b o ž i i... In tudi ko je govor o tem, kako se naj rešimo osebnega greha, stoji v Freis. II. spet na čelu Kristusovo ime (v. 89 do 96.): Nas gozbod zueti cruz (t. j. Kristus, ČJKZ, 7, 164; 8, 104), ise gest bali telez nassih i zpasitel dus nassih, ton bozzledine balouvanige posledge postavv i ucazal ge, imse ze nam dozstoi od gego zavuekati i gemu ze oteti. Pri Kli-mentu pa je glavna misel — posnemajmo tega apostola in mučenca v odpovedi —- popolnoma odrinila nujno dopolnilo k Adamovemu grehu — Kristusovo odrešilno trpljenje. Te neskladnosti ne bi bile mogle nastati tako, da je zajel Kliment snov za svoj govor neposredno iz latinskih pridig Bonifacijevih, ki smo jih dokazali kot vir pravzorcu freisin-škega opomina k pokori; nikjer ne vidiš v teh latinskih predlogah povoda, da bi bil kdo različne pridige o Adamu grešniku in Kristusu Zveličarju, o glavnih grehih in krepostih ter njih plačilu strnil v eno v ta namen, da bi jih prelil v pridigo o apostolu ali mučencu. Tudi v njih nikjer ni najti nič takega, kar bi bilo moglo izzvati neskladnosti, ki jih pri Klimentu vidimo, posebno glede Adamovega greha. Pač pa je bilo vse to prav lepo mogoče na osnovi A d-hortacije ad poenitentiam. Ta pravzorec freisin-škega nagovora o pokori, ki je zajel motiv Adamovega greha, motiv našega osebnega greha in njegovega nasprotja, božjih del usmiljenja, in motiv poslednje sodbe in pokore v enoto z glavno mislijo o grehu in odrešenju od greha, je postavil nasproti Satanovim delom, ki se jih naj ogibljemo, svetnike in posebno mučene e, ki so s svojimi dobrimi deli že dosegli blaženost v nebesih, in je mučence omenil še enkrat na koncu, češ d a moremomigrešnikiv nebesa, kamor so prišli oni po trpljenju in mukah in mučeniški smrti, dospeti tudi še po drugi poti, po poti pokore, ki nam jo je pripravil Gospod. Ravno ta značilna vsebina Adhortacije jebilapovod, da jo je Kliment — morda pozneje kje v Makedoniji, ko je ni več rabil v prvotni namen, kakor prej v Panoniji in na Moravskem103" — predelal v p o u-čenje v čast apostolu ali mučeniku, da je dal govoru novo glavno misel — odpovedi posvetnemu veselju — in s tem povzročil značilne nepravilnosti v poučenju. Na nekih mestih pa se je, kakor se zdi, le ohranilo pri Klimentu prvotnejše besedilo kakor v Freis. II. Tako se je skoraj brez dvoma pred naštevanjem del satanovih prvotno omenila krstna obljuba, odpoved hudemu duhu in njegovim delom, kakor to vidimo pri Klimentu, pri Cezariju in v Bonifacijevem XV. govoru.103'1 Iz govora se je izpustila pač tedaj, ko se je odpoved hudemu duhu in kratka veroizpoved sprejela v sam spovedtni obrazec. Drugo mesto, kjer se mi zdi Klimentovo besedilo prvotnejše, je na pričetku dobrih del, del božjih. Tako pri Bonifaciju kakor pri Klimentu stoji tam na začetku vesoljna zapoved božja o ljubezni, prav tako že v Benediktovem pravilu (in v grški Didache ton dodeka apostolon, 1, 2. Heer, Ein karolingischer Missions - Katechismus, Herder, Freiburg i. ¡B. 1911, 19). Tudi Notker ga je po sv. Benediktu in Admoniciji — porabil v prireditvi Cezarijevega 104. govora, kjer z deli božjimi vred ni prav na svojem mestu. Bonifacij (Migne, Pl. 89, 870): Rem in isca m in i, quod omnipotenti Deo promisistis . . . Haec sunt mandata Dei, quae facere et conservare debetis, utDeum, quern confessi estis, diligatis ex toto corde, ex tota mente et ex tota Kliment: nh da s'bvbrsim'b obé-tovanija naša jaze kb gospodu bogu našemu ljubjašče jego vsémb srdcbmb svoimb i vseju myslbju i vseju virtute. Deinde proxi- krépostiju i bližbnjago mos vestros tamquam vosmetipsos. (Prim, še Sermo VI. Migne, 89, 856.) svojego jako sami, sja. (Fris. Pam. 64, v. 50— 55.) Notker: nu fernemet dei gotes kepot. Ir sculit zaller eriste got minnon uone alterno iuuueremo herzen, uone allemo iuuueremo muote uone altera iuuuerera chrefte. Dara nah iuueren na-histen sarnoso iuuuih selben. (St. XXX, 4. u. 15—17.) Sledi v vseh treh spomenikih naštevanje kreposti. Glede posameznosti je tu največ skladnosti med Notkerjem in Freis. II. »A dhortatio ad poenitentia m«, ki jo je rabil Kliment kot predlogo, je bila, kakor je pokazal Vondrak, slovenska, pisana v jeziku brižinskih spomenikov;104 njegov dokaz je z novimi odkritji postal popolnoma prepričevalen. Razen pravzorca Freis. II. pa je rabil Kliment tudi še nekaj drugih virov. Predvsem za seznamek grehov. D asi je primerjanje s poučenjem nekoliko težko — verjetno se je prav seznamek grehov leksikalno precej prilagodil ruskemu jeziku — vidimo vendar nedvomnih znakov, da je Kliment porabil razen Freis. II. tudi seznamek grehov v zasebni spovedi v Euch. Sin. (Čin I.) ali njeno slovensko predlogo.1043 Našel pa sem še drug vir, ki obsega vse pregrehe, ki jih v teh slovenskih predlogah ni najti, to so tz. Bo-nifacijevi govori, posebno seznamek grehov v 15. govoru.i0oa Razmerje je vidno iz naslednje razpredelnice: Kliment (Freis. II.) Čin 1 Bonifacij, S. XV.105b si že sutb déla sotonina: ese sunt dela sotonina: (prisno vtpadajq Vb:) Quid sunt ergo opera Haec sunt opera diaboli ? Satanae, S. VI. 1. idoložfartvija, 1 ese trebu tuorim 2. bratonenavidénija, 2 bratra 3. klevety 2 idololatria 8 odium 9 klevety 5 detractio (-nes contra oclevuetam 4. gnévodbrzanija, 5. zavistb, 6. jarostb, 7. nenavistb. 7 nenauuizt 8. tatbby, 3 tatúa 9. razboi, 4 raszboi (13 svary) (10 stvady) fratres suos, III.) 19 ira (18 contentiones) 3 invidia 19 ira 8 odium 7 tatbby 12 furta 5 razboje 20 vtshystenija tuždego iménija 4 homicidium (20 veneficia) 14 rapiña 10. pbjanstvo, 11. obi>jadanie, 12. pltti ugoženije, 5 pulti ugongenige 13. obidenija, 14. pésni bésovbskyja, 15. pljasanija, 16. huljenija, 17. sramoslovbja, 18. vtlšvenija, 19. détogubbja, 20. bluženija, 21. preljubodéjaníja, 22. gtrdostb, 23. Itža, 24. kljatvoprestupljenije, 6 roti choihse ne pazem nu ge prestopam 25. i ježe kljati sja boži-imb imenbmb. 8 pijam-stvo (2 —omb) 1 lihojq, jadijij 12 igry zi.ly (prim. igrt idoIlskyh'L, bésovb-skyht, Miki. Lex. pa-leosl.) 11 pl^sanija 15 čarodeanija, 16 vra-zenija, 17 s^mbnénija str^št^ 6 détogublenija 3 bl^dy 4 préljubodéanija (18 pohotbnaja vi>zbré-nija na stužde lice 14 prest^pokl^tija 19 pris^gy nepravedtny 16 ebrietas 15 gula (11 omnis pollutio) iniustitiae III. (2 idololatria) 21 incan-tationes Pirm.: iocus et lusa diabólica Pirm.: balationes, sal- tationes sacrilegium VI.) 17 turpiloquia 21 incantationes, 22 sortílegos exquirere, 23 strigas et fictos lupos credere, 26 phylac-teria habere 24 abortum facere 9 fornicatio 10 adulterium 1 superbia 6 mendacium (13 falsum testimonium) 7 periurium L: meinan heit suuor in uuihidon inti bi gotes heilogon. 25 Dominis inobedientes Ni posebno verjetno, da bi bil Kliment za svoj seznamek glavnih grehov šel iskat dopolnila neposredno k latinskemu govoru Bonifacijevemu, dasi to ni izključeno, verjetneje mu je bil na razpolago kak spovedni obrazec starega tipa s samimi glavnimi grehi, ki je bil sestavljen na osnovi Boni-facijevega XV. govora z dostavki iz drugih govorov (III, VI.) pa tudi iz Pirminija, s katerim je nekoliko v sorodu tudi Čin I. Skoraj gotovo je Kliment tudi sledeče mesto iz Cezarija dobil na ta ali drugi način posredno; saj je bil nauk sam obča last krščanstva (seveda ne v strnjeni točnosti sledečega izreka): Caesarius Aug. v. App. S. CIV., N. i. 1841, 1946. Quicumque enim aliqua de istis peccatis (sc. capitalibus) in sedo-minari cognoverit, nisi digne se emendaverit, et si habuerit spa-tium, longo tempore poenitentiam egerit, et largas eleemosynas ero-gaverit, et a peccatis abstinueriti illo transitorio igne (sc. purga torii) . . . purgari non poterit, sed ae-terna ilium flamma sine ullo remedio cruciabit. Kliment, Poučenije, čim li iskupim'b dušju svoju oH muky, as'ce že ne ostanemo sja zla in ne pokajem% sja ili niščiim* ne podam y. (ne ostanem% sja zla). (čim li iskupim'b dušju svoju ot'b muky.) Kdor je z zapadnimi cerkvenimi govorniki bolj znan, kakor smo navadni slavisti, utegne najti še kake druge književne vezi. 8. Adhortatio ad poenitentiam — in Exhortatio ad plebem christianam. Zdaj, ko smo ugotovili razmerje med pravzorcem frei-sinške slovenske pridige o pokori in Klimentovim poučenjem, smo si omogočili tudi presojo, kdaj je ta pravzorec nastal. Kliment je mogel dobiti svojo slovensko predlogo najkašnje, preden je bil z drugimi Metodijevimi učenci z Moravskega izgnan, med 1. 885. in 1. 890.,106 najbolj verjetno pa tedaj, ko je Metodij deloval v Panoniji, z bratom Konstantinom 1. 867., kot škof med leti 869. in 874., torej preden je ob katastrofi Kocljevi moral zbežati iz Panonije na Moravsko. S tem je določen tudi čas, kdaj najpozneje se je začel pravzorec frei-sinške slovenske pridige v Panoniji rabiti, to je čas med 1. 867. in 890., torej v zadnji tretjini 9. stoletja. »Adhortatio ad poenitentiam« sama pa nas vodi še za nadaljni korak nazaj, nekako v bližino latinsko-nemškega nagovora »Exhortatio ad plebem christianam«. Seveda moremo do tja slediti le latinsko-nemško predlogo. Najprej budi našo pozornost podobnost osnovne misli v Adhortaciji ad poenitentiam, v Ekshortaciji ad plebem christianam in v Karlovi »Admonitio generalis« iz 1. 789.: greh — sodba. Še celo sklep naštevanja grehov je v Admo-niciji (Gal 5, 21) in v pravzorcu govora o pokori (in njegovih predlogah) isti (G II. St. 342, v. 21—22): et his similia (et his similibus). Grožnja s poslednjo sodbo se uporablja v Eks-hortaciji ad plebem christianam na dveh mestih, v sredini in v končnem pozivu k učenju; tako tudi v Freis. II. v tretjem odstavku, kjer se navajajo tudi besede iz Mt 25, 34—36., in v četrtem kot prehod h končnemu pozivu k pokori. Značilno je tudi, da se v obeh govorih zbuja strah pred sodbo samo, česar pri Cezariju in Bonifaciju nismo videli.107 Tudi celotna osnova veže Adhortacijo z Ekshortacijo, ker obe merita ostro na sklepni poziv, tu k pokori in spovedi, tam k učenju vere in očenaša. Razen tega je obema opominoma skupen tudi slog domačnostnega, očetovskega prigovarjanja, ki docela spominja na prvo pismo apostola Janeza. Tisti ljubki naziv vernikov z otročiči, ki ga vidimo v Ekshortaciji ad plebem in v Freis. II.,108 se v drugih cerkvenih govornikih Karlove dobe ne ponavlja.109 Ta notranja sorodnost govori za to, da je pravzorec latinsko-nemškega nagovora o pokori in spovedi nastal iz istih duhovnih pogojev kakor Exhortatio ad plebem christianam, v istih časovnih razmerah in približno tudi v istem času. Vendar ni dvoma, da je Exhortatio od plebem christ. starejša, saj je bila spisana pod neposrednim dojmom Karlove zakonodaje o učenju vere in očenaša; šele, ko je ta način učenja pri veri in očenašu uspel, so začeli na isti način učiti tudi nauk o grehu. Prej so o tem — po ukazu — samo pridigali. Exhortatio ad plebem christianam je torej za postanek pravzorca naše Adhortacije ad poenitentiam termi-nus post quem. Ker so Ekshortacijo spisali takoj po objavi ukazov iz 1. 801/02., bo prvopis Adhortacije mogoče postaviti vsaj še v prvo polovico, če ne v prvo tretjino 9. stoletja. V slovenščino so jo prevedli pač nekaj desetletij pozneje, ker to ni bilo ukazno besedilo kakor očenaš, vera in spovedni obrazec, vsekako pa najkasneje v poslednji tretjini 9. stoletja. Neko sorodnostz Ekshortacijo kaže tudi uvodni poziv v Freis. I. (Glagolite po naz redka zloueza: dicite post me pauca verba); kajti besede pauca verba, ki se nanašajo tu na apostolsko vero, se ponavljajo v Ekshortaciji kar dvakrat.110 Izraz sam je sicer znan v tej zvezi že Cezariju in izvira iz rimske liturgije (Cuius pauca quidem verba sunt, sed magna mysteria,111) a v karolinški homiletični književnosti ga sicer nisem našel. Nagovor v Freis. I. treba imeti za sklepni stavek nagovora, ki se je govoril pred molitvijo spovednega obrazca, morda pa vsaj prvotno hkrati tudi za poziv k molitvi veroizpovedi, ki se je molila redno pred splošno spovedjo in s tem šele posredno tudi za poziv k molitvi spovednega obrazca. Vsekako je starejši od 11. stoletja; najstarejši ohranjeni nemški zgled, individualen, je iz 10. stl.112 Podobnost opomina k pokori in Ekshor-tacije a d plebem christianam, vsebinska in stilna; vzročna zveza, ki ju veže z besedili, nastalimi v narodnem jeziku po Karlovih kapitularjih — tu z vero in očenašem, tam s splošno spovedjo; dejstvo, da sta obe besedili katehezi v obliki cerkvenega nagovora: vse to govori z veliko verjetnostjo za to, d a sta se oba govora rabila ne le v isti namen, ampak tudi na isti način. Kakor se je Exhortatio ad plebem christianam govorila kot opomin k učenju in kot .poziv k molitvi vere in očenaša, tako tudi Adhortatio ad p o e-nitentiam kot opomin k učenju pravilne oblike zasebne spovedi in kot poziv k molitvi splošne spovedi, oboje v cerkvi pač po pridigi, splošna spoved seveda v prvih stoletjih brez (neza-kramentalne) odveze. Le redna molitev tega obrazca v cerkvi po pridigi je mogla dati tudi šele povod, da je pozneje škof ob posebno slovesni priliki s to pobožnostjo združil še svojo odvezo. Kako naj bi bili tudi ljudje pred to odvezo skupno molili splošno spoved, ako je ne bi bili že po dolgi rabi dobro znali? In v virih, ki jih po Paulusu navaja prof. Ušeničnik, se nihče nikoli ne zgraža nad molitvijo spovednega obrazca, ampak edino le nad odvezo: kajti le ta je bila novost. Da pregledamo, kaj nam ta nova odkritja pripovedujejo: 1. »Adhortatio a d p o e n i t e n t i a m« v obeh ohranjenih primerih (Freis. II. in nagovor v G II.) dokazuje, da tvori kot sestavni del s sledečo (vero in) spovedjoenosamoceloto. 2. Književna zveza s Klimentovim pouče-njem v spomin apostolu ali mučencu dokazuje, da se je rabila že v zadnji tretjini 9. s t o 1 e t j a. 3. Oblika dokazuje, da se ni uporabljala individualno, ampak da se je obračala na zbrano cerkveno občino. Sorodnost z Ekshortacijo ad plebem christianam to dejstvo utrjuje, potrjuje tudi zvezo s spovednimi obrazci in pomika postanek pravzorca (latinsko-nemškega) v prvo polovico 9. stoletja. 4. Spovedni obrazci v narodnem jeziku kažejo, da so nastali kot sad Karlove cerkvene zakonodaje, posebno iz 1. 789. in 801/2.: z ukazom, da je treba ljudstvo poučiti o tem, kateri grehi so grehi za večno smrt, in z naročilom, da treba duhovščino nadzirati, kako upravlja zakrament sv. pokore. 5. Spovedni obrazci v narodnem jeziku, nemški in slovenski, so se rabili ne le pri zakramentalni spovedi za pripravo neukih spovedancev k obtožbi grehov in kot obrazec splošne obtožbe in kesanja, ne le za zasebno pobožnost bolj izobraženih vernikov, ampak tudi v katehetske namene, in to najbrže v cerkvi po pridigi.113 Kakor Exhortatio ad plebem christianam se tudi Ad-hortatio ad poenitentiam gotovo ni govorila vsakokrat pred molitvijo spovednega obrazca, ampak najbrže le ob posebno slovesnih prilikah, n. pr. ob t. z. spravnih ali spokornih dneh, na Veliki četrtek in na pepelnico, morda tudi pred Božičem, ko so tudi navadno vsi ljudje pristopili k sv. zakramentom. II. O virih brižinskih spovednih obrazcev. 1. Vprašanja. S tem, kar smo doslej dognali, je v bistvu rešeno vprašanje, iz katerega časa izvirajo slovenski prvopisi brižinskih spovednih obrazcev: najkasneje iz zadnje tretjine 9. stoletja, naj zgodnje iz njega prvih desetletij. S tem pa še ni določena starost sedanjih zapiskov v frei-sinškem, v Monakovem hranjenem kodiku Clm 6426. Tudi še ni določeno, ali so vse sestavine ohranjenih spovednih obrazcev enako stare, in če ne, katere sestavine so starejše, katere mlajše. K tem vprašanjem se je izjavil v svoji razpravi BV, 1936, 81 si. tudi prof. Fr. Ušeničnik. Glede drugega in tretjega spomenika se je pridružil dr. Milku Kosu, ki jih je iz zgodovinskih in paleografskih razlogov datiral po 1. 972. in pred 1. 1022/23,1 z veliko verjetnostjo pa okoli 1. 977/81, a vsaj še v 10. stoletje.2 Glede spovednega obrazca samega (Freis. III.) pa se je izjavil, da »ne kaže tistih svojskih znakov, ki bi ga zaradi njih morali nujno uvrstiti med formu-larje očitne (t. j. skupne splošne) spovedi pri službi božji. Tak, kakršen je, je mogel rabiti tudi za zasebno izpoved pred mašnikom. Če ga je torej zaradi paleografskih kriterijev treba dejati v 10. stoletje, moramo reči, da po tem formularju niso molili očitne (skupne splošne) spovedi med službo božjo, ampak je spokornikom bil v pomoček pri tihi, posebni spovedi pred mašnikom.«3 Glede prvega brižinskega spomenika pa, ki se je rabil, kakor dokazujejo uvodne besede in končna latinska abso-lucija, kot obrazec za liturgično skupno splošno spoved in ga M. Kos stavi v čas po 1. 972., in zelo verjetno pred 1022/23, najkasneje pa nekoliko pred 1039,4 pravi Fr. Ušeničnik: »Li- turgični razlogi hočejo, da se odločimo za skrajno časovno mejo ... za drugo četrt 11. stoletja. Morda bo litur-gično historično proučevanje 11./12. stoletja še dognalo, d a j e treba mejnike razdobja, v katerem je nastal prvi brižinski spomenik, še za kako desetletj e razmakniti in bol j približati Honorijevi dobi«5 (torej še preko 1. 1039 proti 1. 1100). To mnenje hoče U. utrditi tudi z dokazom, da Freis. I. ni prepis, kakor je bilo doslej obče prepričanje, ampak (v tej obliki vsaj) prvopis. Z novo odkritim reklom sanctae cruci, ki ga rabi confessio generalis v homi-liarju praškega škofa iz 12. stoletja,6 uspešno izpodbija Dobrovskega mnenje v pismu, ki ga je 21. nov. 1826. pisal Kopitarju, da gre pri reklu »i zuetemu creztu« (Freis. I, 3) za zamenjavo z Janezom Krstnikom,7 torej za prepisno napako; izvajanje zaključuje z besedami, da je s tem »nekoliko omajano dokazovanje za ponovno prepisovanje izpovednih obrazcev, kolikor se je dokazovanje doslej opiralo na to, kakor se vidi, umišljeno napako.«8 Najdragocenejša pa je v teh Ušeničnikovih izvajanjih — poleg popolnoma zadovoljive razlage za zuetemu creztu 1, 3 sanctae cruci (v pomenu Križanega),9 — sledeča metodična opazka: »S tem pa ne trdim, da bi tisti, ki je sestavljal (— vil. stletju —) prvi brižinski spomenik, ne bil posnel jedra izpovedi, izrazov za obtožbo po starejših predlogah ... Zato je verjetno, da je ista ali sorodna predloga, ki je nekdo po njej v 9. stoletju priredil izpovedni formular sinajskega evhologija, rabila tudi onemu, ki je v 11. stoletju zapisal očitno (splošno) izpoved v prvem brižinskem spomeniku.« Stari obrazec iz 9. stoletja »je bil del obredov zakramenta sv. pokore; zato pa si lahko mislimo, da so ga v dobi med 9. in 11. stoletjem iz dušno-pastirske potrebe pač večkrat prepisali.«10 Vprašanje je zdaj, 1. ali je nova razlaga res kaj omajala dokaze slavistov, da je Freis. I. prepis, ne prvopis; 2. iz kakšnih sestavin sta prirejena ohranjena freisinška spovedna obrazca, odkod in iz katerega časa izvirajo te sestavine in ali je res Freis. I. kaj bistveno mlajši od Freis. III. 2. Freis. I. — prepis. Oglejmo si najprej spovedni uvod iz homiliarija praškega nadškofa11 in spovedni uvod v Freis. I.,12 da moremo njuno razmerje prav presoditi: Confessio (12. stol.) Confíteor omnipotenti deo et sanctae cruci et sanctae Ma-riae matri domini et sancto Mi-chaeli archangelo et ómnibus sanctis angelis dei et sancto Jo-hanni baptistae et ómnibus pro-phetis et beato Petro apostolo et sancto Paulo apostolo et sancto Andreae et ómnibus sanctis apostolis et sancto Ste-phano et sancto Vito et sancto Wenceslao et sancto Adalberto et ómnibus sanctis martyribus Christi et sancto Martino et sancto Nikolao et sancto Simeoni et ómnibus confessoribus et sanctae Margarithae et sanctae Caeciliae et sanctae Helenae et ómnibus sanctis virginibus Christi omnibusque sanctis dei et tibi praesuli Christi omnia peccata mea . . . Freis, 1.1—8 Bose gozpodi miloztiuvi, otze bose tebe izpovuede vuez moi greh l zuetemu creztu I zuetei ma-rii I zuetemu mi- chaelu l uuizem crilatcem bosiem i zuetemu petru i uzem želom bosiem i iizem musenicom bosiem i uzem vuernicom bosiem i územ devuám praudnim I územ praudnim I tebe, bosi rabe, chokú biti izpovueden uzeh moih greh. Vidimo torej, da je sv. Janez Krstnik v slovenskem obrazcu vendarle izpuščen. Hiba — haplologia — bi se bila v tem primeru pač zgodila nekako tako, kakor so si jo predstavljali Dobrovski, Kopitar, Vondrak in drugi; nastati bi bila morala v slovenskem besedilu, ker v latinskem za zamenjavo med cruci in Baptistae ni bilo povoda, pač pa v slovenskem med krstom-križem in Krstite-1 j e m. ,. Vendar pa ni verjetno, da bi se bil hkrati z besedo »svetemu krstu« izposodilo tudi že r e k 1 o »s v. J a n e z u K r s t i t e 1 j u«. Izraz »sanctae cruci« v pomenu »Christo« ali »sancto Christo« je mogel namreč nastati le v starem času, na osnovi slovanskega jezika in pač tudi slovanskega spovednega obrazca. Kajti le samo v za-padnem slovanskem starem jeziku je izraz svetemu Krstu (sancto Christo)13 popolnoma enak izrazu svetemu krstu (sanctae cruci)14 in le tako je razumljivo, da je prireditelj novega latinskega obrazca reklo napačno polatinil; pozneje je zavladala za crux beseda križ, križ. Izraz »svetemu krstu« bi bil torej tako star, da tedaj, imena Janeza Krstnika v spovednih uvodih še ni bilo. Ali sta naš slovenski »svetemu krstu« in češko-latinski »sanctae cruci« v sorodu po kakem starem slovenskem ali češkem spovednem obrazcu iz 9. ali 10. stoletja — tudi v 10. stoletju so si bile slovenske in češke naselbine na severu še prav blizu — ali po kakem latinskem prevodu, danes še ne vemo, a prvo je verjetnejše. Dokazno moč tega enega dokazila, da je Freis. I. prepisan, in sicer večkrat po vrsti, je F r. U š e -ničniktorej res omajal. Ni pa s tem omajan dokaz sam. Znani sta nam še mesti I., 12—13 in I., 13—17., ki sem jih navedel v ČJKZ, 8, 103—4, prvo po Vondraku.15 Druga napaka — kakor bomo videli, spada besedilo k najstarejši sestavini Freis. I. — je nastala tako, da je en pisec izpustil izraz »ili zpe ili ne zpe«, drug ga je na robu dodal; naslednji prepisovalec pa je na robu zapisano reklo vrinil na napačno mesto. Še eno napako sem našel: V veroizpovedi Freis. I, 9—10 stoji netočen stavek »Imeti mi ie sivuot po zem«. Pravilno bi se moral glasiti: »Imeti mi je večni život po sem životi« ali »Imeti mi je po sem životi večni život«. Prim. G. II. after disme lib dene ewegen lib (St. L V, str. 343, v. 32—33). Za prepisovanje pa imamo še drugih dokazov. Glavni je, da so se v brižinskih spomenikih — ne samo v Freis. I. — poleg mlajših oblik in glasov zapisale iz predlog tudi starejše oblike in glasovi, ki v 10/11. stoletju niso bili več živi. N. pr. (najprej staro, potem novo): greh I, 8 poleg grechou, I. 10, 11.; zinistue I, 16 poleg znicistv? III, 34; uuizem, I. 4 poleg uzem I, 5, 6; creztu, I. 3, 20, crisken, I. 13, nasproti mrzna II. 50, raztrgachu II. 103, mrtuim III, 58, ali tudi ze-mirt, mirzcih II. 14, 18.16 Freis. I., kakršen je napisan v freisin-škem kodiku, ima torej na sebi nedvomne znake, dajeprepis, ne prvopis. Ni pa izključeno, kakor domneva tudi Fr. Ušeničnik, da so prepisane samo stare sestavine, da pa izvirajo od zadnjega pisca (če ni bil Nemec) morda še kaki dodatki. Treba bo torej preiskati vse besedilo brižinskih spovednih obrazcev, tako Freis. I. kakor Freis. III., potem šele bo mogoče reči, ali je Ušenič-nikova domneva o večji mladosti prvega spomenika stvarno osnovana ali ne. 3. Uvodni del brižinskih spovednih obrazcev. (Freis. I, 1—10., Freis. III, 1—24.) Freis. I. sestoji, če štejemo tudi duhovnikov poziv k molitvi, iz šestih delov: 1. poziv k molitvi, 2. spovedni uvod, tesno zvezan z njim je 3. izpoved vere. To je uvodni del. Sledi 4. prava obtožba (s svojim kratkim uvodom in sklepom), 5. kesanje, 6. sklep: molitev po spovedi. Freis. III. (drugi spovedni obrazec), če štejemo k njemu, kakor je prav (prim. G II.), tudi Freis. II., je za znanje popolnejši in obsega: 1. poziv k spovedi (Freis. II., ki smo o njem že posebe govorili), 2. odpoved hudemu duhu, 3. izpoved vere, 4. spovedni uvod. To je uvodni del. Sledi 5. prava obtožba (s svojim uvodom in odgovarjajočim' sklepom), 6. kesanje, 7. sklep: molitev po spovedi. Poziv k molitvi. Poziv duhovnikov k molitvi spovednega obrazca (Freis. I.: Glagolite po naz redka zloueza) je treba imeti ali za sklep daljšega ali krajšega (le nenapisanega) nagovora, kakršne smo spoznali v Freis. II. iz 9. stl. ali nemških tz. ver in spovedi iz 11./12. stoletja,17 — oblika je v njih obče-stvena, množina! — morda se je molila po tem pozivu naj- prej veroizpoved (redka zloueza: pauca verba) in nato šele spovedni obrazec — ali pa ga je treba smatrati kot sklep (tu nenapisane) odpovedi hudemu duhu ali veroizpovedi, kakor kaže predloga (iz 9. stol.) wiirzburške spovedi s svojim v W (St. XLIV.) prevedenim in na napačnem mestu vrinjenim nadpisom »Post renuntiationem vel professionem fidei« in V (St. XLVII),1T ki imajo individualno obliko ednine, določeno predvsem za zasebno spoved.18 Poziv pa se je mogel tudi že v 9. stoletju glasiti občestveno, kar dokazuje najjasneje nam že znani Freis. II. Seveda v teh primerih ni šlo za liturgično skupno splošno spoved z odvezo, ampak za preprosto^ dejanje občestvene skupne pobožnosti kesanja za grehe10 in za starinsko versko učenje. Spovedni uvod. Freis. I. 2—8. — Freis. III. 11—24. Prvi freisinški spovedni obrazec se začenja še povsem starinsko naravnost s spovednim uvodom, dasi ta uvod sam ni več najstarejše vrste. Drugi spovedni obrazec je uvrstil pred spovedni uvod še odpoved hudemu duhu in kratko izpoved vere. Spovedna uvoda sta si v obeh obrazcih po sestavu precej podobna, po kakovosti pa sta nekoliko raz- lična: Freis. I. Freis. III. (Bog gozpod zuueti, ise zuori Bose gozpodi miloztiuvi, otze nebo l zemlo.) Tose izco iega bose, tebe izpovuede vuez moi milozti greh I zuetemu creztu I zuetei I sce marii I zuetemu michaelu I mariae I sce michahela uuizem crilatcem bosiem I zue- l sce temu petru I uzem želom20 bo- petra I useh bosih zil20 I siem I uzem musenicom bosiem uzeh bosih mosenic I useh I uzem vuernicom bosiem I (božjih) zaconnic I useh zuetih uzem devuam praudnim / uzem deuuic praudnim I tebe bosi rabe cho- 1 uzeh (božjih) moki ku biti izpovueden uzeh moih Da mi rasite na pomoki bi- greh: ti Ki bogu moih grechou, Da (Sledi kratka izpoved vere.)20* bim cisto izpouued ztuoril 1 od- puztic ot boga priel: 20a Če primerjamo prvi, obširnejši spovedni uvod v Freis. I. in III. drugega z drugim, takoj spoznamo jezikovno različnost — posebno glede strokovnih izrazov: confessores: vernikom pravdnim — zakonnik (gen. sgl.); virgines: devam pravdnim — svetih devic; omnes sancti: vsem pravdnim — vseh božjih moči: relikvij. To kaže, da sta obrazca različnega izvora, in sicer ima Freis. I. jezikovno starejše lice od Freis. III.21 Vidimo pa tudi, da sta si spovedna uvoda vsebinsko zelo podobna, tudi, da z obtožbo samo nista v neposredni zvezi. Obtožba ima v obeh obrazcih še svoj posebni, krajši uvod. Poskusimo najti tem uvodom pravo mesto v razvoju! Najstarejši spovedni uvod (vzorec Ia) imenuje samo božje ime, tako v stbav. molitvi (St. XLII) in stbav. spovedi (XLI.), v stcsl. prireditvi stbav. molitve (Čin II,); izvira nedvomno iz začetka 9. stl.22 Približno enake starosti je tisti vzorec, ki razen Boga imenuje še spovednika (vzorec I. b): tako Č i n. I. in druga polovica v W (St. XLIV), ki po vsebini odgovarja staremu tipu spovednih obrazcev (kakor BJ, ki naštevajo samo glavne grehe.23 Druga skupina spovednih obrazcev (v z o r e c II a) vstavlja za božjim imenom in pred spovednikom še svetnike božje (brez posebnih imen): W (St. XLIV. začetek), F (St. XLVIII.), P (St. L.); W in F ponavljata uvodne besede skoraj brez premembe tudi na koncu pred prošnjo za odpuščanje.24 Dva obrazca, prav starega značaja, pridevata svetnikom še »te svetinje«, t. j. svetinje tiste cerkve (v z o r e c II b), to sta obrazca L (St. XLVI.) in S (St. XLV); eden pa, M (St. XLIX), navaja pred svetniki še angele božje (vzorec II c). Vsi ti obrazci pa imajo na koncu pred kesanjem in prošnjo za odpuščanje vzore c II a.25 Vzorec II. je v starih stvn. obrazcih najpogostejši. V z o r e c II a je dokazan v zvezi z Egberta Yorškega (u. 766) Liber poenitentialis med drugim v tistem latinskem kodiku (Pal. 485. Vatikane), iz 9. stl., v katerem se je ohranil tudi spovedni obrazec L: Domino deo omnipotenti confessus sum peccata mea et omnibus sanctis suis et tibi dei misso (servo et amico), quae feci ex quo sapere incipi, in cogitatione et in verbo et in opere...26 Vzorec lib je nastal iz vzorca II a podi vplivom drugega obrazca istega Egberta Yorskega, ki ga je porabil tudi Alkuin v svojem delu De psalmorum usu: Ego confiteor, Deus coeli et terrae, coram hoc altare tuo sancto et istius loci reliquiis et coram hoc sacerdote tuo de omnibus peccatis meis.. .27 Ker so po teh latinskih spovednih obrazcih priredili v začetku 9. stl. lorschski pravzorec nemških spovedi, a je iz njega o. 1. 830. nastal prvi vzorec za FMP, morda še prej pa predloga za LSV, je treba tudi vzorec II.28 za spovedni uvod postaviti v prvo polovico 9. stoletja. Tretja skupina, izmed starih spovednih obrazcev najmanjša, prideva k besedilu vzorca II. še posamezna imena (vzorec III.). B2 (St. XLIII. konec 10. stoletja) vstavlja v vzorec II c (z angeli in svetniki) še sv. Marijo, R (St. LI. iz 9/10. stl.) pa v vzorec II a še Gospo sv. Marijo, sv. Mihaela in sv. Petr a.29 Ta vzorec spada nekako v sredino 9. stoletja, ker se pripisujejo premembe v pravzorcu za R, Z, H še Hrabanu Mauru (u. 856.).30 Novi obrazci »vere in s p o v e d i« iz 11. in 12. stoletja imajo stilistično lepo dognane spovedne uvode, v katerih se naštevajo posamezni svetniki kot zastopniki svoje vrste svetnikov: angelov, prerokov, apostolov, mučencev, spoznavalcev, devic, a za vsako vrsto samo po eden (Vzorec IV.). Nekateri izmed teh obrazcev ponavljajo isto besedilo tudi na koncu kot uvod za kesanje in prošnjo. Sem spada Ben. II. (St. LIL iz 11/12. stl.), Miin. (St. LVI. iz 12. stl.), W e s s. II. (St. LIX. iz 12. stl.), Ben. III. (St. LX. iz 12. stl.), nedvomno tudi okrnjeni uvod in sklep v G II. in G III., bržkone tudi uvod in sklep v Ben. I. O Al. (St. LVII.) ne vemo, kam spada. Ta vzorec spovednega uvoda31a je bil proti koncu 11. stl., kakor vidimo, že izdelan, izvira pa po svojih začetkih nedvomno že iz 10. stoletja.31" Kam sodij o v tem razvoj u spovedni uvodi F r e i s. I. in III. z uvodom v kesanje v Freis. III.? Uvod obtožbe same (odst. 4.) v Freis. I. je zelo starinski in se sklada z najstarejšim vzorcem Ia (B i* Čin. II.), sodi torej v začetek 9. stoletja, na Slovenskem pa v čas, ko smo dobili prve spovedne obrazce, vsekako še v prvo polovico 9. stl. Uvod obtožbe same v Freis. III. (odst. 5.) je v jedru prav tako star, le da se je glasil prvotno najbrže »Bogu uzemogokemu bodo izpouueden uzeh moih greh«; nadaljevanje to izpričuje, kajti »Uzeh nepraudnih del i ne-praudnega pomislenia, Ese iezem ... ztuoril...« se s konstrukcijo novega uvoda »izpouuede uze moie greche« ne ujema. Tudi dostavek »I sce marie« ni prvoten, ker nima nadaljevanja po vzorcu II., ki ga imajo vsi uvodi vzorca III. (prim. B2); dodal ga je poznejši prepisavec pač pod dojmom novega glavnega spovednega uvoda. Drugače je z uvodom h kesanju v Freis. III., ki ga spovedni obrazec prvotno gotovo ni imel, kakor ga nima ne Bi, ne Čin. I. in II., ne Freis. I. Ta prehod h kesanju bi se skladal z vzorcem III., kakor ga ima R v uvodu (sklep se tam ni ohranil); toda dostavek »gozpodi« k sv. Lovrenciju spominja že na najmlajši vzorec IV.32a Ker pa je ugotovljeno, da je naš zapisek Freis. III., ki bi ga prav zaradi tega hoteli postaviti vil. stoletje, napisan že v 10. stoletju, smo zgoraj čisto pravilno datirali začetke tega vzorca IV. že v 10. stoletje. Prvi, veliki uvod v Freis. I. (odst. 2.) in v Freis. III. (odst. 4.) je že prof. Fr. Ušeničnik32b postavil v bližino obrazca R (prvopis pred 856, sed. zapisek 9/10 stl.), čeprav kaže tudi neko sorodnost z obrazci »vere in spovedi« po vzorcu IV.33 Kar ju veže z R, je to, da imenujeta po imenu prav tiste svetnike (sv. Marijo, sv. Mihaela, sv. Petra). Tudi to se strinja, da ti spovedni obrazci niso prav enotni; v Freis. I. in III. glavna uvoda s pravo obtožbo nista združena, saj ta ima še svoj uvod; pri R je uvod sicer v spovedni obrazec vdelan, a samo v prvi del, ki s svojimi glavnimi grehi odgovarja najstarejšemu tipu spovednih obrazcev (Bl7. Čin. II.) — ta prvi del ima tudi svoj zaključek po vzorcu II a34 — za njim pa se začne drugi del spovednega obrazca, ki po skupinah našteva grehe zoper Cerkev in družbo (bližnjega, družino...), in vsaka skupina ima svoj kratki uvod (po vzorcu I a: Ih gihu gode almahtigen, daz ih...). Ves obrazec se je zaključil pač s sklepom, ki je bil someren glavnemu uvodu, ter s kesanjem in prošnjo, a se ni ohranil. Na drugi strani pa kažeta Freis. III. s svojim »s a n c t e petra I useh bosih zil« in Freis. I. s svojim »I z u e -temu michaelu I uuizem crilatcem bosiem I zuetemu petru I u z e m želom bosiem«, in z nadaljevanjem, da sodita že v bližino vzorca IV. Vendar so tudi še velike razlike. Kajti v vseh novih spovednih obrazcih iz 11/12. stoletja je uvod obširnejši in lepo urejeni spovedni uvod je premišljeno strnjen z vsem spovednim obrazcem v skladno celoto. V Freis. I. in III. pa tega ni. V F r e i s. III. j e uvod še samostoj na molitev pred spovedjo. In to je prvotna oblika teh obširnejših spovednih uvodov: molitev za »d in a gnada unta al-lero dinero heiligono dig a« za pomoč pri spovedi. To dokazuje pouk o spovedi, ki ga je Alkuin vpletel v svojo knjigo De psalmorum u s u,35 namenjeno menihom. Glede priprave k spovedi pravi Alkuin tam: Imprimis prosterne te humiliter in conspectu Dei in terra ad orationem et roga beatem Dei geni-tricem Maria m, ut ipsa intercedat pro te a d D o m i -n u m (sc. Jesum Christum) cum omnibus Sanctis apostoli s, martyribus, confessoribus et v i r g i n i b u s, ut Deus omnipotens dignetur tibi dare sa-pientiam perfectam et indulgentiam veram et virtutem animi constantem ad confitendum veraciter ex intimo corde peccata tua et postea surge et cum fiducia et vera credulitate die ei, cui confiteri vis peccata tua: Mea culpa, quia pec-cavi nimis in cogitation e, locutione et oper e.36 Namesto »Mea culpa ...« navaja Alkuin takoj za tem še drug spovedni uvod »Confiteor coram Deo omnipotenti.. ,«37 To je zametek dvojnega spovednega uvoda, ki ga imamo v Freis. I. in III. Uvodna molitev v Freis. III. tudi prav lepo odgovarja Alkuinovemu navodilu: obrača se celo — kakor Alkuin v 2. spovednem uvodu (s a n c t i s r e 1 i q u i i s) — na »vse božje moči«. Da take molitve v stvn. jeziku doslej še ne poznajo, je pač tako naključje, kakršno je to, da v vsej stvn. književnosti ne najdeš besede kristen: krstiti. Uvodna molitev v Freis. III. je tudi v lepem soglasju s slogom s t b a v. molitve (Bj, Čin, II.), ki v njej spoved završujeta dve molitvi: 1. kesanje s prošnjo za pokoro, 2. molitev za božjo pomoč v prihodnosti. Prav verjetno je, da se je molila tudi uvodna molitev, da pa se le slučajno s stbav. molitvijo ni napisala.38 Obrazec predspovedne molitve v Freis. III. sega torej po svojih latinsko-nemških predlogah prav v z a-četek 9. stoletja, vendar je ohranjeni obrazec že nekoliko premen j en in zato mlajši; razen Matere božje omenja namreč še sv. Mihaela in sv. Petra; drugi deli molitve so vsi iz Alkuinovega navodila. Ker vemo, da sta te dve imeni znani že obrazcu R (iz 9/10. stol.), ker vemo tudi, da je molitveni obrazec v Freis. III. po obliki starejši od spoved-nega uvoda v R (ki je iz molitve predelan in strnjen s spovedjo), bo treba nemški ali latinski pravzorec pripravljalne molitve v Freis. III. postaviti pred sedanji zapisek R (vsaj konec 9. stoI.). Slovenska prireditev utegne biti nekako istodobna z ohranjenim zapisnikom R, torej bi izvirala o d konca 9. ali začetka 10. stoletja. Uvod v Fr e i s. I. je v trojnem pogledu mlajši od pripravljalne molitve v Freis. III.: Prvič je za božjim imenom vstavljen »svetemu krstu« (križu: Kristu), a ta odstavek je pripravljen že v Alkuinovem pouku (ad Dominum) in je najbrže že iz 9. stoletja, sicer si kontinuiteto med praškim iz slovanskega nastalim latinskim obrazcem (Krstu: Christo — krstu: cruci) težko razložimo. Drugič je z do-stavkom »i uuizem crilatcem bosiem« sv. Mihael postal zastopnik vseh angelov in s tem tudi sv. Peter zastopnik apostolov; pa tudi to je bilo že pripravljeno v tem, da je stalo ime sv. Petra že v Freis. III. pred Alkuinovim nadaljeva- njem »cum omnibus sanctis apostoli s«. Tretjič — in to je res novo — se je molitev spremenila v spovedni uvod. Ta novi uvod pa je ostal še vedno samosvoj odstavek celotnega spovednega obrazca in se še ni združil s samo obtožbo v pravo enoto. V obrazcu R se je to s podobnim uvodom že zgodilo, vsaj s starim obrazcem z naglavnimi grehi, in sicer še preden je reichenauski prireditelj ta stari obrazec z novim precej mehanično združil v en skupen okvir. Ker je R sam iz 9/10. stoletja, bo treba postaviti prereditev predloge šev 9. stoletje. Slovenska manj popolna združitev v Freis. I. ne bo bistveno poznejša; sodil bi, da je najpozneje iz prve polovice 10. stoletja. Odpoved hudemu duhu in izpoved vere. V Freis. I. je glavnemu spovednemu uvodu pridejana kratka izpoved vere, nanašajoča se na vstajenje mesa, večno življenje in na odpuščanje grehov (v tej vrsti!). V Freis. III. odgovarja temu začetek spovednega obrazca, ki obsega najprej odpoved hudemu duhu, nato še izpoved vere v sveto Trojico: Freis. I. 8—10. I vueruiu, da mi ie, na zem zuete beusi, iti se na on zuet, paki se uztati na zodni den. Imeti mi ie sivuot po zem. Imeti mi ie otpuztic moih grechou. Freis. III. 1—11. Jaz ze zaglagolo zlodeiu I uzem iego delom I uzem iego lepocam. Tose uueruiu u bog uzemo-goki I u iega zin I u zuueti duh, Da ta tri imena* edin bog, gozpod zuueti, ise zuori nebo I zemlo. *) imena: personae. Posneto po stvn. genennida: persona (G I, II., Ben. I. III.), namo: persona (G. III, Mun.). Nemški spovedni obrazci, ki obsegajo razen spovednega besedila tudi izpoved vere (z odpovedjo hudemu duhu ali brez nje), so vsi šele iz 11. in 12. s t o 1 e t j a ; pri vseh pa je izpoved vere dosti obširnejša kakor v Freis. I. in III., kar priča o večji starosti naših dveh spomenikov. Odpoved hudemu duhu. O odpovedi hudemu duhu v spovednih obrazcih je znano, da odgovarja prvotno točno vprašanjem v krstnem obredu.39 Pri tretjem (drugem) vprašanju prevajajo najstarejši nemški krstni obrazci pompis (napuhu, veličju) z diobolgelde (daritvi hudemu duhu) ali z bluostrum in geldon (poganskim daritvam in daritvenim slavnostim) in imajo pri tretjem vprašanju še posebne dostavke.40 Krstno odpoved hudemu duhu so zgodaj sprejeli v spokorniški obred, po pravilu kot nekak uvod k spovedi, izjemoma tudi kot neizpolnjeno dolžnost v spovedni obrazec sam,41 pač ker so naši grehi »opera diaboli«, zveza, ki so jo porabljali tudi pridigarji, n. pr. sv. Bonifacij.42 Prvi gotovi podatek za to imamo v W, ki ima na koncu že znane nam besede »ente after dero uuidersahhungu ode den inteiz dez gilouben...«,43 ki so prišle po prevajalčevi zmoti z roba latinske predloge (zgodnje 9. stl.) na napačno mesto besedila. Ze v zgodnjem 9. stoletju seje torej pred zakramentalno spovedjo obnavljala krstna obljuba odpovedi hudemu duhu ali krstna obljuba vere. Ali se je obnavljala krstna obljuba tudi, ko se je spovedni obrazec molil zaradi skupnega obujanja kesanja in za učne namene, nam ni znano, a je verjetno. Obnova krstne obljube se je vršila prvotno bržkone točno po krstnem obredu z vprašanji in odgovori; prav zato se obrazec pri spovednem obrazcu ni zapisal: besedilo je bilo preveč znano. Zapisali so ga šele, ko se je dialogična oblika umaknila novi, izjavni. To se je zgodilo, kakor kaže Freis. III., vsaj predkoncem 10. stoletja. Izpoved vere. Tudi izpoved vere v spovednih obrazcih izvira iz krstnega obreda, in sicer so se vprašanja pri krstu za Karla Velikega443 omejevala samo na vero v sv. Trojico.44b 2e v začetku 9. stoletja pa so se vprašanja raztegnila tudi na kratka vprašanja o veri v Cerkev božjo, v odpuščanje grehov, v krst in življenje po smrti.45 Obljuba vere (der enteiz dez gilouben) v W je obsegala najbrže samo vprašanja o veri v sv. Trojico, in to pač v obliki vprašanj in odgovorov. To obliko vidimo tudi še pri V, ki je vsebinsko dodala Bonifacijevi krstni veroizpovedi samo še vprašanje o troedinem Bogu kot Stvarniku. S tem je dobila izpoved vere isto vsebino, ki jo ima Freis. III.: V. Kiloupistu in got fater almah-tigan? enti in sinan sun, den haltentun Christ? enti in den uuihun atum? Kiloupistu, daz die dri einer got almahtig ist, der scuof hi-mil enti erda? Freis. III. ... uueruiu u bog uzemo- goki I u iega zin l u zuueti duh, Da ta tri imena edin bog gozpod zuueti, ise zuoru nebo l zemlo. Obrazec V je iz 10. stl., kakor Freis. III. To kaže, da v istih motivih med nemškimi in slovenskimi obrazci ni bistvene časovne razdalje. Prememba vprašanj v izjavno obliko se je zgodila pač v teku 10. stoletja, kdaj, ni mogoče reči. Prav ob tisti premembi, ko se je besedilo odpovedi hudemu duhu in obljube vere sprejelo v začetek spovednega obrazca, se je odpoved hudemu duhu bržkone črtala iz freisinškega opomina k pokori (Freis. II.), kjer je stala prvotno bržkone pred »deli satanovimi«.48 V obliki vprašanj so členi krstne obljube vere prešli tudi v »Ordines ad dandam poenitentiam«, kjer so četvera vprašanja o sv. Trojici skrčili v dve,47 doda 1 i pa še novo tretje vprašanje o vstajenju in poslednji sodbi, torej vprašanje, podobno izpovedi vere v Freis. I. Glasi se: Credis quia in ipsa carne, in qua modo es, resurgere habes et recipere sive bonum sive malum prout gessisti?48 To tretje vprašanje pa ne izvira iz krstnega obreda, ker so tam vprašali samo o veri v večno življenje (posmrtno življenje), ne pa o veri v vstajenje in poslednjo sodbo. To vprašanje s posebnim poudarkom na vstajenje z istim telesom, ki ga sedaj imamo, prihaja iz obširnejših veroizpovedi, ki so jih rabili že v 9. stoletju za pripravo k spovedi. Najstarejši primer je v latinskem obrazcu vere, ki je napisan neposredlno za obema rokopisoma stbav. (tz. freisinškega) očenaša (St. VIII.).49 Veri sledi v starejšem rokopisu (iz prve četrti 9. stl.) še kratka latinska spoved z odvezo, ki kaže, kakšen namen je imel ta obrazec vere. V tej veri se naš člen glasi: resurrectu-rum in eadem carne, qua nunc vivo. Podobno se je glasil člen o vstajenju mesa tudi v nekem (izgubljenem) staronizonemškem rokopisu: Fleskas arstandenufii, that thu an themo fleska, the thu nu an bist, te Duomesdaga gistandan schalt (quod in eadem carne, in qua jam es, die judicii resurgere debeas).50 Izhaja pa ta člen, česar nemški bogoslovci in jezikoslovci za čuda še niso spoznali, iz Karlove zakonodaje. V Adm. gen. iz. 1. 789. se glasi namreč 4. odstavek 82. kapitula: Item diligenter praedicandum est de resurrectione mortuo-rum, ut sciant et credant in iisdem corporibus pre-mia meritorum accepturos. Tudi v poznejših obrazcih se ta člen rad uporablja (G I., Ben I., H). Veroizpoved v Freis. I. pa ima ob misli na vstajenje in sodbo še neko drugo posebnost, s posebnim poudarkom namreč izpoveduje pred vero v vstajenje vero v — telesno smrt, in to prav na začetku veroizpovedi. To je nenavadna misel, pa ni osamljena. Imajo jo tudi neki nemški obrazci, in sicer iz krajev, ki so drug od drugega zelo oddaljeni G II. in G III. iz Švice in nizonemška vera (St. LXI) z daljnega severa. Primerjajmo Freis. I. z G II. (važnejša inačica iz G III. v okroglem oklepaju). G II. und gelob antlaz miner sundon nach lüttere piihte. unt gelob daz ih irsterben scol unt daz ih (GII: abirj irsten scol unt gelob after disme lib dene ewegen lib [antlaz miner sundon] * Freis I. i vueruiü, da mi ie na zem zuete beusi iti se na on zuet, paki se uztati na zodni den. Imeti mi ie (po zem ...) ... sivuot po zem . .. Imeti mi ie otpuztic moih grechou. Zaradi široke razprostranjenosti motiva se zdi, da gre tu za prav staro izročilo v nekaterih neliturgičnih veroizpovedih. Da je besedilo prav tu v Freis. I. prastaro, izhaja že iz tega, kako okorno so izraženi nekateri pojmi, n. pr. pojem o smrti, stavek o veri v onstransko življenje pa se je prepisovalcem polagoma tako zmedel, da je svojo pravo vsebino popolnoma izgubil: ne pravi, da bo po tem življenju imelvečno življenje, ampak preprosto, da »bo živel pote m«. Sorodnost Freis. I. z G. II. in G III. kaže, da gre za neko tradicijo, ki je šla ista pota kakor izročilo Adhortacije ad poenitentiam. Veroizpoved v Freis. I. ima tudi še to svojstvo, da je prirezana čisto posebno za pripravo k spovedi, in sicer, kakor se kaže, k zasebni spovedi. Člen o veri v odpuščanje grehov je izginil s svojega pravega mesta in se pomaknil prav na konec veroizpovedi. Take premembe so radi delali pri veroizpovedih, ki so bile določene za pripravo k spovedi, prvotno nedvomno k zasebni spovedi, pozneje tudi k liturgični skupni splošni spovedi. Najrajši so pomaknili na konec člen o poslednji sodbi in bojazen pred to sodbo tvori potem bistveni pomoček k zbujanju kesanja in trdnega sklepa. * Nizonemška vera se zlaga nekoliko s tretjim vprašanjem v spokorniškem redu, nekaj pa s Freis. I. in G II, III.; Ic kelave, that ie sun-dige mennische in theme sulven live, the ic hir nu seine (III. vprašanje!), sterven scel (Freis. I.), wir ubstanden scel... (da bom odgovor dajal o svojih grehih, da bom dobil plačilo, kakor se mi bo prisodilo moj poslednji dan: te minem iungesten tiden, dobesedno: moje poslednje čase), Ic kelave in that ewge life (St. 363, 27—32). Najbolj značilna je tu veroizpoved v „Činu nad ispove-dajaštiimb s^",50a ki jo pripoveduje duhovnik nepoučenemu spo-vedancu, da bi ga poučil o veri (f 67,1—4): to sice naučitjo] i gla-goljašte: slyši, čedo, i razumei dobre: Bogo edino estb sttvorei v'sja tvarb . .. itd. Na koncu pa je veroizpoved nepopolna, nedokončana, ker s členom o poslednji sodbi veroizpoved kar nekako neopazno preide v posebno pripravo k spovedi: (67,15—17) slovo ... božie... našego radi sopasenija... (67, 20—67'4) bystb sugubb bogo v"bkupe i človekb, iže voIejq strasteho našiho pričesti se, raspetii somnbtb podoemb volejq, vbskrbse tret[b]ei denb i Vbšedo na nebesa sede50b o desnqjq otbca i paky imatb priti s"b nebese sqditi hotf živymb i mroh^mo i vbzdaati komužbdo pro-tivo delom"b ego." Sledeči konec obsega samo še člen o odpuščanju grehov, a predelan v pouk pred spovedjo: da togo radi, straš"bny t"b si}d'b slyšfšte, hoteštei byti i m^ky ty straš"bnyje veruem"b pisanbju i krbštaemo se Vb svetqj^ troicjn, Vb ime otbca i syna i svetaago duha. otmyvaem'b že paky grehy otb sebe, ježe po krbštenbi sotvorbše, pokaaniemb ispovedajqšte se bogu s"bvedqštjumu je po imena i pomyšlenija v'sja znaj^štju. ty povele Vb sebe mesto crbk"bVbnynVb svpštenikomo podoimati tegoty naše, jakože reče apostoh>: ti bo bbdeto o dušah"b va-ših"b jako slovo hot^šte Vbzdati za vy. — tembže hotei ispo-vedati sg sice dh>žen"b estb glagolati: (sledi prošnja za pomoč pri spovedi in spoved). Prav podobne veroizpovedi imajo tudi Nemci, le da tu niso izpustili kakega člena, ampak so samo člen o vesoljni sodbi postavili na konec.51 Skoraj isto vidimo pri Freis. I. Tu se je pomaknil na konec člen o odpuščanju grehov. Tudi tu gre torej za staro izročilo, segajoče prav do 9. stoletja. Zdi se, da je ta odlomek veroizpovedi v spovedni obrazec prešel iz kake večje slovenske celotne neliturgične veroizpovedi, ki je bila del zakramentalnega spoved-nega obreda; morala je nastati že v 9. stoletju (glej okornost za izražanje abstraktnih pojmov, a hkrati nazornost izraza), a se nam, kakor dosti drugega, ni ohranila. 4. Jedro freisinških spovednih obrazcev. Z jedrom spovednih obrazcev bomo pristopili k najstarejšim sestavinam brižinskih spomenikov, k tekstom, ki niso dosti mlajši od očenaša in vere, a so se nam k sreči ohranili v dosti starejši, bolj zvesti obliki. Vendar brez premembe se nam tudi to besedilo ni ohranilo. Spoved Starobavarska molitev. St. 310. v. 1—15.) Trohtin dir uuirdu ih pigihtik allero minero sun-tono enti (B mineroJ missata-teo, alles deih eo missa sprach edo missa teta aedo missadahta, uuorto enti uuercho enti kadanccho, des ih kyhukkiu aedo niki-hukku, des ih uuizzanto (B: geteta) aedo unuuizzanto, notac aedo unnotac, slaffanto aedo uua-hento :2 meinsuuarteo enti sama. Freis. I. 10—20. Bose miloztiuvi, primi moiu izpovued moih gre- chou, Ese iezem ztuoril zla po t den po ngese bih na zi zvuet viiuraken i bih crisken1 Ese pomngu ili ne pomngu Iii vüolu ili ne viiolu Iii vüede ili ne vuede, (ili vuolu ili ne vuoluj, (ili zpe ili ne zpe) :2 Iii ü nepraudnei rote ili u Isi 1 Freis. I. 11—13: Eže jesem stvoril zla po t den, po nježe bih na si svet vrodjen i bih krst'en; Freis. III. 37—41: eže jesem stvoril protivo bogu od togo dine, po nježe krst'en bih, daže do dinišnego dine. Misel izhaja od 257. govora sv. Cezarija, nadškofa v Arelatu (Arles), u. 542.: Cogitemus es quo sapere coepimus, quid (sc. peccaverimus)... Ponavlja jo Egbert, nadškof iz Yorka (u. 766): peccata mea. .quae feci ex quo sapere i n c i p i (coepi) .. . Odtod je prešla v W: mina sunta, f o n a d i u d ih bigonda fursta; S:fan thiu ik erist sundia uuerkian b i g o n s t a. Gl. Hautkappe, 8—9.; St. 325, 318. Krst se imenuje v tej zvezi najprej v Činu I. (Euch. Sin. f. 67'): ottmyvaem'i že paky grehy oft sebe, j? že po krištenbi sitvorbše, pokaaniemb ispovedaj^šte s§ bogu. — Dostavek »do današnjega dne« (Freis. III.) ima latinski obrazec pri Martenu (I. 820): scelera, quae ab ipso pubertatis meae tempore usque ad praesens, commisi (St. 321); Ordo romanus (Schmitz, Spoved sama. (Primerjaj preglednico besedila!) Znano je bilo že doslej, da sta oba freisinška spovedna obrazca v bližnjem sorodstvu s starobavarsko molitvijo. Vondrak je nekatera mesta tudi že primerjal, tako pripravo za obtožbo grehov Spoved Freis. III. 25—41. Bogu uzemogokemu izpo-uuede uze moie gre-che / sce marie (od togo dine po nese 5 [crisc]en bih dase do diniznego dineJ1 Uzeh nepraudnih del i nepraudnega pomislenia Ese iezem uuede ztuoril ili ne uuede nudmi ili lub-mi, zpe ili bde: U zpitnih rotah V lisnih resih sama. Čin II. (Euch. Sin. f. 72) Gospodi, bože tfsemogu, tebe bq-dq azT, ispovedem, v'sehv, rnoih-b grehi, i moego liha s-btvorenija vsego, eže kolizndo izglagolah-b i liho svtvorih* i liho mijslih-b glagolomb li delomb, li pomgšleniemb;. . . eže az% pombnju ljubo ne pombnjq, jaže az-b srbvedy s%greših% ljubo ne s%vedy, nqždejq ljubo nenq-ždejq s%pq li bbdq;x liho klqtvy i h,žq I. 87 si.): quia in peccatis post baptismum usque ad hanc horam conversatus sum (St. 321). Prav natančno isto besedilo pa ima B2 (St. XLI1. danes ga devajo v konec 10. ali začetek 11. stl.): missatati, de ih eo missi-teta odo missidahta odo missisprah vona minero toufa unzi in desin hutigun tac h. Besedilo v Freis. I. je torej prav staro, v Freis. 111. pa je mlajše, a vsaj s konca 10. stl. 2 Freis. I. 13—14: Ese pomnju ili ne pomnju ili volju ili ne volju ili vede ili ne vede (ili spe ili ne spe) Freis. III, 30.—32.). To naštevanje splošnih razmer, v katerih je spovedanec grešil, stoji v Bj (Čin II) v začetku obtožbe; tu sledi namreč obtožbi daljša molitev po spovedi. V drugih spovednih obrazcih, latinskih in nemških, kjer obtožbi sledi najprej še nekaka splošna obtožba glede nenavedenih, pozabljenih grehov, se omenjajo vnanje okoliščine šele po obtožbi. Primerjaj latinski vzorec Egbertov: De his omnibus atque aliis innumerabili-bus ... quod ego contra Dei voluntatem ... perpetravi. .. sive ignoranter (ese iesem uuede ztuoril ili ne uuede...) in začetek obtožbe.52' Naš pregled to sličnost potrjuje, in to ne samo glede priprave za obtožbo in prvih dveh grehov, ampak tudi glede Bi lukino, kyridono3 enti unrehte-ro fizusheito,4 huorono, so uue so ih so kiteta, (kyridono)4 enti unrehtero firinlusteo5 in muoze enti in tranche enti in unrehtemo slaffeJ Freis I. Iii tatbe3 ili zavuizti4 ili v uzmazi ili v zinistue ili ese mi ze tomu chotelo, emu-se mi bi ne doztalo choteti5 Ili v poglagolani6 ili zpe ili ne zpe7 sive scienter, sive in die sive in nocte ... sive vigilans sive dormiens ... Enako L (S, V): Thes alles inti anderes manages, thes ih uuidar gotes uuillen gifrumida..so ih iz uuizzantheiti dadi so unuuizzandi, so ih iz in naht dadi so in dag, so ih iz slafandi dadi so uuahhandi, so ih iz mit uuillen dadi so ana uuillon:... Podobno W, F, M, R. Hautkappe, 36—37, 20—21. Čeprav ima Freis. I na koncu posebne obtožbe grehov že osnutek splošne obtožbe, sledi še vedno obrazcu Bi. Stcsl. obrazec Čin I. pa našteva občne razmere že na obeh krajih, pred obtožbo in za njo. Prim. spredaj I. pri op. 56—58. — Gl. še tu spodaj op. 7. 3 Freis. I. 15: v tatbe; Freis. III. 34: v ta t bin ah: ta greh imenujejo vsi viri najstarejših spovednih obrazcev, Cezarij (Hautkappe, 85—86), Egbert (Hautkappe, 14, 24), Bonifacij (gl. pri op. I. 29.) i. dr. in spov. obrazci: W, M, P, R, Čin I. — Nekoliko v sorodu z njim je v Bi kirida: pohlepnost, poželjivost (Čin II: pomyslenie nepravbdbno); prim. Fries. III, 35, lakomstvo. 4 Freis. I, 15: v zavisti: spada v stari repertoar: Caesarius, Egbert, W (Hautkappe, 8—9), LSFR. — V Bi tudi miselni greh: unrehtiu fizusheit (krivična zvijačnost). 3 Freis. I, 16—17: Eže mi se tomu hotelo, emužemi bine dostalo hoteti; Freis. III. 35: v 1 a ko ms t ve. Nastalo pod doj-mom izraza kirida in firinlusti (ki se nanaša na jed in pijačo): pohlep in zločinska sla. Čin II: pustoši, ki pomeni sicer ničemurnost, puhlost. 6 Freis. I. 17: v poglagolanji: Caesarius, Egbert, Alkuin, Bonifacij (Hautkappe, 8, 24, 39), W, L, S, F, P, R. 7 Bi: in unrehtemo slaffe. To pomeni »copula matrimo-nialis« v cerkveno prepovedanih časih. Kak prepisovalec ali prireditelj Freis. III. je imel to za isto kot h u o r : »fornicatio« z nadaljevanjem »so suue so ih so kiteta«: kakorkoli sem to izvršil. To dvoje je bil prevedel Freis. I.: ili v smazi ili v sničestve: fornicatione aut adulterio. Zaradi nerazumevanja je Freis. III. prvi izraz prestavil tja, kjer znači (Čin II:) v» celotne zasnove — v prvotnem jedru obsega obtožba samo peccata capitalia in malo jih je po številu — tudi glede grehov samih: v Freis. III. so prevedeni prav vsi grehi starobav. Freis III. (U lakomztuej v tatbinah3 (Vu zmaztue) U znicistve U lacomztue5 V lichogedeni, V lichopiti Vu zmaztue7 Čin II. i vb pomysleribi nepra- vedbnč,3 pustoši4 i blqdi, jakože az% koli-i%do s'btvorih'b, i v'sja iz liha vb jadenbi i vb pitbi i Vb nepravedbnemb s^panbi.7 nepravedbnemb s'bpanbi. Kak prepisovalec Freis. I. pa je prestavil na to mesto: ili spe ili ne spe. Eden prejšnjih prepisovalcev je te besede bržkone izpustil, sam ali kdo drugi je to zapazil in jih zapisal na rob. Poznejši prepisovalec jih je potem vtaknil na napačno mesto. 8 Freis. I. 18: ežejesem ne spasal nedela. Nedel: praznik, tu pač v smislu 3. božje zapovedi vsak Gospodov dan, nedelja in praznik. Beseda nedel utegne biti v slovenščini starejši kakor nedelja, ker so slovanska tedenska imena moškega spola (ponedeljek, torek, četrtek, petek); po nemškem ali latinskem prevzeta ali prirejena pa so ženskega spola (sreda, sobota); dan je pač m. sp. Pod vplivom cerkve (dies dominica) pa je zmagala zaradi razlikovanja nedelje od drugih praznikov nastala dubleta ž. sp. nedelja. Nedel se rabi danes v pomenu sopraznika le na Koroškem; zapovedani prazniki pa so tam godovi. Praznovanje nedelje omenja že sv. C e z a r i j (v 265. govoru, Aug. V. App., N. i. 1841, 2238): Omni die Dominico ad Ecclesiam convenite. Si enim infelices Judaei tanta devotione celebrant sabbatum, ut in eo nulla opera terrena exerceant, quanto magis Christiani in die Dominico soli Deo vacare et pro animae suae salute debent ad ecclesiam convenire? Torej pre po ved hlapčevskih del in zapovedana služba božja. Podrobneje govori P i r m i n i j (u. 753.) v spisu De singulis libris canonicis scarapsus (Migne, PL, 89, 1029—50): Tenete solemni-tates praeclares et dies dominicos et festas sanctorum martyrum et con-fessorum. Venite ad vigilandum et adorandum Deum et missas audiendas et sacrificium, secundum quod dicit sacra Scriptura, accipiendum ... Diem Dominicum nolite contemnere, sed cum reverentia colite. Opus servile, id est, agrum, pratum, vineam, vel si quae gravia sunt, in eo non faciatis; nec causas... inter vos nolite dicere die Dominico, paeter tantum quod ad necessitatem reficiendi corpusculum pro excoquendo pertinet cibo. Torej služba božja, prejemanje sv. obhajila, »bdenje« in prepoved hlapčevskih del. Migne, PL, 89, 1042. Prim. Hautkappe, molitve, le da so razni grehi želja strnjeni v besedo lakom-stvo; to se je zgodilo tudi v Freis. L, le okorneje, a izpuščeni so grehi glede jedi in pijače. Še celo neko hibo v obeh obrazcih je mogoče razložiti samo po primerjanju z B^ v Freis. I. je zaradi »in unrehtemo slaff e«52b na napačno Bi Freis I. Iii ese iezem ne zpazal nedelas ni ziieta vuecera9 ni mega poz- 84, 5. Podobno v spovednih obrazcih latinskih (Egbert, Alkuin) in nemških L, 14 si. (SVFMP): Ih gihu thaz ih den uuihun sunnundag inti thia hei lagun missa (t. j. praznik, prim! si. med Šmarnimi mašami, med Velikim in malim Šmarnom) so niereda ... (S. ne firjoda ...), so ih scolda. Hautkappe, 26/27, 39. Prim, še V i r e, B. št. 19—35. 9 Freis. I. 17—18. E že iesem ne spasal . . . sveta večera. Vondräk, Studie, 54, je primerjal s tem mestom — mimo že v op. 8. omenjenega besedila v M — podobno mesto v R (zaradi zveze ga hočem navesti vsega): Ih gihu gode almahtdigen, uuanda ih suntic bin, daz ih hei-legan sunnundag unde andere heilege daga so negiuiroda nöh so nogeroda, sose got habet gibodan unde min sculd uuari. Ih gihu..., daz ih mina chirichun so nesuahda duruhc mammendi (prijetnost) mines lichamen, noh mine uespera nöh mina metdina nöh mina messa nigilo-seda, sose got habet gebodan unde min sculd uuari. V ČJKZ, B, 115. op., sem to Vondräkovo sporednico zavrnil, češ, da tu ne gre za praznovanje svetega večera, ampak za poslušanje večernic in jutranjic. Vendar tako čisto narobe, kakor sem tam povedal, ta primera vendarle ni bila. V R je prišla ta obtožba iz Scarapsa sv. Pirminija. Že v opomnji 8. sem navedel Pirminijevo zahtevo, da naj pridejo ljudje ob nedeljah in praznikih v cerkev »bedet in molit Boga in poslušat mašo ...« Posebe govori o tem še tole (Hautkappe, 4): Ad ecclesiam cum devoto animo et fidem rectam sepius conuenite, precipue omnibus diebus domin i c i s, et cunctas festiuitatis preclaras tam ad uespertinis uigiliis et matutinis, quam ad missas cele-brandas uos frequentate (prim. Migne, PL, 89, 1047). Gre torej vendarle za neko praznovanje svetega večera. A če primerjamo podobna mesta v drugih cerkvenih virih, bomo sprevideli, da to ni bila obča dolžnost, ampak predpis za samostansko družino. Bolj kot pri Pir-miniju se vidi to pri Alkuinu, ki piše v knjigi De psalmorum usu (Migne, 101, 498 si.) namenjeni menihom takole (Hautkappe, 39): Confiteor, quia propter corporis mei suavitatem et delectationem Dei praecepta postposui et saepe vigilias sanctas dimisi et somnolentiam meam explevi... In sancta ecclesia... saepe nimio somno gravatus multas perdidi orationes, lectio-nes et psalmodias cum officiis. Tu gre torej čisto jasno za meniške dolžnosti. mesto zašel rek »i 1 i z p e i 1 i n e z p e«, v Freis. III. pa »Uu zmaztue«. Glavni grehi, ki jih imata Freis. I. in III. več, spadajo že v najstarejše seznamke peccatorum capitalium (Cezarij, Egbert, Bonifacij). Samo Freis. I. je šel preko starega okvira in je glavnim grehom pridejal še dva greha Freis III. Čin II. Da prisostvovanje pri vigilijah navadnim vernikom ni bila dolžnost, dokazuje najdoločneje sledeče mesto iz Aug. V. App. N. i., 1841, 2274 (sermo 280., ki ga pripisujejo A 1 k u i n u ali Cezar i ju): Observemus ergo diem dominicam, fratres, et sanctifice-mus illam, sicut antiquis praeceptum est de sabbato dicente Legislatore A vespere usque ad vesperam celebrabitis sabbata vest r a (Levit. XXIII, 32). Videamus, ne otium nostrum vanum sit; sed a v espera diei sabbati usque ad vesperam diei dominici, sequestrati a rurali opere et ab orani negotio, soli divino cultui v a c e m u s. Sic quoque santificamus rite sabbatum Domini, dicente Domino: Omne opus non facietis in eo (Ibid. 35). V e n i a t ergo, cuicumque possibile sit, ad vespertinam atque nocturnam celebrationem et oret ibi in conventu Ecclesiae pro peccatis suis Deum. Qui vero hoc non possit, saltern in domo sua oret et non negligat Deo solvere votum, ac reddere pensum servi-tutis. In die vero nullus se a sacra Missarum celebra-tione separet, neque otiosus quis domi remaneat caeteris ad eccle-siam pergentibus, neque in venatione se occupet et diabolico mancipetur officio, circumvagando campos et silvas, clamorem et cachinnum ore exal-tans, non gemitum, nec orationis verba ex intimo pectore ad Deum proferens. Kakor dokazuje to mesto, gre pri praznovanju »svetega večera« po stari šegi za praznovanje nedelje od sončnega zahoda v soboto do sončnega zahoda v nedeljo. Prisostvovanje pri slovesnih duhovniških večer-nicah in jutranjicah ni bilo obvezno, pač pa molitev, zbranost, opuščanje hlapčevskih del in praznih zabav že od prejšnjega večera in prisostvovanje pri sveti maši. Prav verjetno je, da je opustitev te dolžnosti prišla v Freis. I. na pobudo takega spovednega obrazca, ki je kakor R omenjal dolžnost samostanske družine, da prisostvuje pri nedeljskih in prazniških večernicah in jutranjicah. Praznovanje svetih večerov se omenja tudi še v s t i š k i spovedi iz 15. stoletja: kyr swete nedele swete sobothe veczeri druge swete dny ynw veczeri neyssam Nikuly tako prasnowall ynw cza-still kakur y wy ye to popraudy morali dyati (f. 245', v. 20—24). opuščanja cerkvenih dolžnosti, in sicer jih je čisto v pravem slogu izrazil s stavki — glavni grehi se praviloma izražajo s samostalniki, in to tudi v Freis. I. — dokler je šlo (kiridono: eže mi se tomu hotelo .. .)• Oba greha pa, opuščeno prazno- Bi Freis I. ta10 I inoga mnogoga, ese protiu bogu i protiu memu creztu.n Kesanje in prošnja za pokoro. St. 310, 15-25. (du eino uueist, trohtin, uueo mino durfti sint:) (daz ih ... minero suntono riuun . .. hapan mozi) (enti daz ih in derru uueroltti minero suntono riuun enti harmscara hapan mozi, soliho so dino miltida sinj Freis I 20—26. Ti edin, bose, vuéz, caco mi ie-ga potreba vúelica. Bose, goz-podi miloztivi, tebe ze mil tuoriv od zih poštenih greh I od ineh mnozeh I vuénsih i minsih, Ese iezem ztvoril.12 teh ze tebe mil tuoriv i zuetei marii I vzem zvetim.1S (I da bim na zem zuete tacoga grecha poca-zen vzel, ácose ti mi zadenes i acose tuá milozt i tebe liubo.J 10 Freis. I. 18—19. ni mega posta. Prelomitev posta omenjajo že stari latinski spovedni obrazci: Egbert, Alkuin (po Cezariju) in nemški (W, L, F, M, P). Hautkappe, 10/11, 34/35. 11 Freis. I. 19—20. I inoga mnogoga, eže protiv bogu i protiv memu krstu; Freis. III. I v vsem lihodejanji, eže jesem stvoril protivo bogu. To je običajni sklep obtožbe z nekako splošno obtožbo zaradi grehov, ki se jih ne spominjamo. Prim. Hautkappe, 113. Imajo ga vsi popolni stvn. spovedni obrazci razen Bi., seveda tudi njih latinski vzorci (Egbert, Alkuin), n. pr. Egb: De his omnibus atque aliis innumerabilibus. Enako L, S. V, podobno W, F, M, R. Hautkappe, 36/37, 20—21. Glede protiv memu krstu prim. L uuidar minero uuihun doufi. Hautkappe, 25. 12 Freis. I. 22—23: (Mil se tvorju sih poštenih greh i od ineh mnozeh) i vencih i minših, eže iesem stvoril. Ta dostavek v kesanju (oziroma v sklepni splošni obtožbi, prim. op. 11.), ki privzema k velikim grehom tudi manjše (peccata minuta) je vanje nedelj in zapovedanih praznikov ter prelomitev posta, sta znana že starim seznamkom grehov, oziroma krščanskih dolžnosti (Cezarij, Egbert, Bonifacij, Alkuin) in spovednim obrazcem (L, S, V, F, M, P, R — W, F, M, P). Freis III. Čin II. I u uzem lichodiani, Ese iezem (missatateo = liho stvorih*) ztuoril protiuuo bogu,11 od togo dine, po nese [crisc]en bih, dase do diniznego dine.1 Kesanje in prošnja za pokoro. Freis. III. 41—59. (Euch. Sin., f 72-72'.) (ty edini, vesi, gospodi, kaky mo-sql-b hedy: (Čin I.: bogu) Cin I.: tembze i az% mili, sq dej ¿i bogu . . .) Togo uzego izpouueden bodo Bogu I sce marii I sco lauren-zu gozpodi I uzem zuetim I tebe, bosi rabe. Caiu ze moih gre-chou I rad ze chocu caiati, eli-cose zimizla imam, eche me, bose, postedisi.14 (da az-b ešte na semb svété moih% grehi, pokajq s$ i dostoino pokaanie iméti mogq, jakože tvojq stedroty sqt%) prav star. Bere se že v latinskem obrazcu tistega orleanskega rokopisa, ki hrani stbav. spoved, in teplskega rokopisa, ki hrani starejši rokopis stbav. molitve: de istis quoque et de aliis malis ómnibus maioribus vel minoribus vel quorum recordor aut non recordor. .. tibi, piissime Dominator Deus, puriter confíteor... Hautkappe, 66. 13 Freis. I. 23—24: teh se tebe mil tvor ju i svetej Mariji i vsem svetim. Ponovno zatrdilo kesanja, ki se obrača razen do Boga, kakor prvo (Freis. I. 22—23), tudi do sv. Marije in vseh svetih je mlajše od prvega kesanja, posnetega po Bt. Vendar je starejše kakor uvod h kesanju v Freis. III., 41—46; Dočim se tam uvod in kesanje strinjata v enoto, je tu (Freis. I.) s ponovnim zatrdilom kesanja (teh se tebe mil tvorju) vrinjen med prvotno kesanje in prošnjo za pokoro (v. 25—26), 14 Freis. III. 47—50: I rad se hotju kajati, elikože smisla imam, eče me, Bože poštediši. Prim. F. (St. XLVIII., v. 22—23): enti gerno buozziu frammort, so fram so mir got almahtigo mahti enti giuuizzi forgibit. Vondrák, Studie, 54. Svojevrstno pa je, da se v Freis. I. z »nedeli« vred, ki jih spovedanec ni »spasal«, omenjajo tudi »sveti večeri«. Mikavno je slediti književnim zvezam tega greha opustitve. Slovenski obrazec govori samo o obči dolžnosti praznovanja svetih večerov: nedelje in prazniki so se pričeli po starih določilih že od sobotnega (predprazniškega) večera; zahtevala se je torej od vernikov že od večera dalje duhovna zbranost, molitev, opustitev hlapčevskih del, hrupnih in razbrzdanih zabav, po možnosti tudi prisostvovanje pri slovesnih vigilijah in jutranjicah (nočninah).53 Nasproti temu pa omenja reichenauski menih sv. P i r-minij, opat in pokrajinski škof (u. 753.), v svojem spisu »D e singulis libris canonicis scarapsus« še posebno dolžnost, da bi morali verniki kakor sv. maši prisostvovati tudi nedeljskim in prazniškim vigilijam in j u t r a n j i c a m, in v tej obliki je prišla dolžnost tudi v R. A 1 k u i n navaja to in še neke druge dolžnosti v knjigi »De psalmorum usu«, ki je bila spisana posebe za menihe;03 šlo je torej pač za dolžnost samostanske družine; tudi Alku-inovim določilom se pozna sled v R.54 Obrazec, podoben R-u, je moral priti v roke tistemu prireditelju I. briž. spomenika, ki je vdel vanj grehe zoper cerkvene dolžnosti. Mikavno je pri tem, da neodgovarjajoče dolžnosti ni kar izpustil, ampak jo razmeram primerno prikrojil. Noben ohranjen nemški ali latinski spovedni obrazec sicer nima določila o občem praznovanju svetih večerov. Zato je pač nekaj posebnega, da se je v slovenskih obrazcih ohranilo od 10. stoletja prav do 12/13. stoletja, ko smo dobili Slovenci Honorijev obrazec, in od tedaj do 15., ko se nam je osrednji del tega obrazca ohranil v stiškem rokopisu. Delopust je pač postal pri nas prava narodna šega; saj obisk cerkva še ob samih nedeljah in praznikih ni bil lahak, kaj šele prejšnjo noč; cerkve, posebno kuratne, so bile po naših krajih ne samo v 9. stoletju, ampak še dolgo potem zelo na redko sejane. Dostavek o svetih večerih je prišel v slovenski obrazec v začetku ali vsaj v prvi polovici 10. stoletja; saj izvira sedanji zapisek obrazca R iz časa o. 1. 900. (konec 9., začetek 10. stl.), izvirnika njegovih dveh delov pa iz sredine 9. stl. in vpliv drugega dela, ki je v njem omenjeno opuščeno prisostvovanje pri prazniških večernicah in jutra-njicah, je segal že v zadnji tretjini 9. stoletja na slovenska tla, kar dokazuje zopet Čin v Euch. Sin.55 Freis. I. in III. sta dodala naštevanju grehov pred kesa-njem še splošno obtožbo, ki se ozira na pozabljene in male grehe.58 Tako splošno obtožbo pred kesanjem imajo razen Bj (Čin II.) prav vsi popolnoma ohranjeni stari stvn. spo-vedni obrazci in ta sklep sega v nemških obrazcih nazaj do o. 1. 830. Dočim pa so ti obrazci prenesli v sklep tudi naštevanje občih razmer, v katerih je spokornik grešil,57 sta naša spomenika (z B2 vred) ostala zvesta stari šegi. Iz drugih virov, a tudi prav starih, je dostavek v uvodu Freis. I. in ob koncu obtožbe v Freis. III. o grehih, ki jih je storil spovedanec od rojstva in krsta, mlajši je nadaljnji dodatek v Freis. III. »do današnjega dne«.58a Prvi del, ki je skupen obema spomenikoma, izvira od Cezarija in Egberta, drugi del, ki ga ima samo Freis. III., je znan srednjeveškim spovednim redom in obrazcu B, s konca 10. stol. Freisinška druga spoved datiranje vsaj v konec 10. stoletja potrjuje. 5. Sklepni del brižinskih spovednih obrazcev. Kesanje in prošnja za pokoro. (Glej preglednico besedila) Obrazec kesanja ter prošnje za pokoro in odpuščanje sloni, kakor kaže preglednica besedila, prav tako na stbav. molitvi kakor obtožba sama, dasi je porabljena nekoliko svobodno. Predvsem so slovenski prireditelji odpravili moteče ponavljanje in s tem obrazcu dali večjo enotnost in zaokroženost, in sicer bolje v Freis. III. kakor v Freis. I. Predvsem pogrešamo v Freis. I. za kesanjem in prošnjo za pokoro prošnje za odpuščanje. Stavek iz molitve po spovedi je postavljen pred obrazec kesanja, klicanje sv. Marije in svetnikov, deloma preneseno sem iz uvoda obrazca, je vrinjeno med kesanje in prošnjo za pokoro, in to še tako, da se prve besede kesanja z božjim imenom ponove (tebe se mil tvor ju od sih poštenih greh — teh se tebe mil tvorju .. .)• V Freis. III. najprvo klicanje Boga, Matere božje, Starobavarska molitev. daz du mir, trohtin, kamst enti kanada farkip, daz ih fora dinen augon unsca-manti (fora dinen augon) si enti daz ih in derru uueroltti minero suntono riuun enti harmscara hapan mozi, soliho so dino miltida sin. alles uualtenteo trohtin,15 kot almahtigo, ka-uuerdo mir helfan enti kauuer-do mir farkepan kanist enti kanada in dinemo rihe. Freis. I. x da bim na zem zuete tacoga grecha pocazen vzel, ácose ti mi zadenes, i acose tuá mi-lozt i tebe liubo. Molitev po spovedi. St. 310, 36—311, 18. Kot almahtigo, kauuerdo mir helfan enti kauuizzida mir ia furistentida ia gaotan uuillun saman mit rehten galaupon za dinemo deonoste. trohtin, du in desa uueralt qua-mi suntige za ganerienne, kauuerdo mih cahaltan enti ka- Freis. I. 27—35. Bose, ti pride ze nebeze, vse ze da v moku za vuíz národ, Da bi ni zlodeiu otél, otmi me vzem 15 Bi: alles uualtenteo trohtin. S temi besedami se konča stbav. spoved (St. XLI.), ki je skoraj do črke enaka stbav. molitvi, po kateri je posneta. Seemüller, Göttingische Gelehrte Anzeigen, 1918, 58 si. Braune, Ahd. Lb», 1928, 182. 16 Frei. III. 56—59: igdaže prideš sodit živim i mrtvim komuždo po svem dele. Besedilo je posneto po Mt 16, 27 (Cod. Mar.): Priti bo imatb synl> clovecsky vi> slave otbca svoego s"b andely sv. Lovrencija, vseh svetnikov in božjega služabnika, nato kesanje s prošnjo za pokoro in prošnjo za odpuščanje. Le stilistično vse to ni strnjeno v pravo enoto.58b Freis. III. Dai mi, bose gozpodi, tuuoiu milozt, da bim (pred tuima osima) nezramen i ne-45 ztiden na zudinem dine pred tuima osima stoial (i rad ze chocu caiati, elicose zimizla imam. eehe me, bose, so postedisi.) Cin II. molju gospodi bože moi, da tg mi račifa život% i milostb podati, da[i]az% neposramlem> predt očima tvoima bqdq i da az% ešte na semb svete moihn grehb pokajo i dostoino pokaanie imeti mogq, jakože tvoj$ štedroty sqi%. vsevladgko gospodi, . . . bose v'semogy, (na zudinem dine . .. stoial,) igdase prideš zodit Siuuim 1 55 mrtuim, comusdo po zuem dele.16 Molitev po Freis. III, 59—75. 60 (Criste, bosi zinu, ise iezi razil na zi zuuet priti grešnike is-bauuiti ot zlodeine oblazti spovedi. (Euch. Sin., f 72-73.) bqdi mi pomoštb-nik'b i bqdi mi podavbi silq i mq-drostb i pravbdem, zamysfa i do-brq voljq s'b pravedi>nojq verojq na tvojq služ*b% gospodi, ty... na s^ svet-b pride grešen ik'b izbavifo, bqdi mq s'bpas'b i izbavi m§. svijtymi i togda Vbzdasti> komuži>do po delomT> svoimt. V stvn. „verah in spovedih« ta izrek pogosto srečamo: Wess. II. (St. LIX., v. 14—15) Ich gloube, daz er dannen kumftlich ist ze (ur)teiln al manchunde (ljudi) ieglichen nach sinen werken. Tako še Mün, Al., podobno Ben. I., G II., G III. To mesto stoji tudi v veroizpovedi pred obrazcem Čin I. Gl. pri op. II., 50 a. Enako še enkrat v istem Činu (Euch. Sin. f. 71 v. 12—16.) Vondräk, Studie, 31—32. Motivi, ki jih v Bj ni ali ki so v Freis. I. ali III. bolj poudarjeni, so vsi dokazani iz nemških spovednih obrazcev, nastalih že v prvi polovici 9. stoletja, čeprav so rokopisi šele iz 10. stoletja, in iz še starejših latinskih virov. Freis. I. B. nerien. Christ, cotes sun, troh-tin, soso du uuelles enti diño cañada si, tuo pi mih scalh di-nan, truhtin kanadigo got, ka-uiierdo mir helfan dinemo scal-he. du eino uueist, trohtin, uueo mino durfti sint: in diño kanada, trohtin, pifilhu min herza ia minan cadanc ia minan uuillun ia minan mot ia minan lip ia miniu uuort ia miniu uuerh. leisti, truhtin, diño kanada in mir suntigin scalhe dinemo; kauuerdo mih canerien fona alterno upile. Freis I. zlodeiem. (Ti edin, bose, vuez, caco mi iega potreba vuelica.J Miloztivui bose, tebe (boseJ poronso me telo I mo dusu I moia zloueza I me delo I mo vuoliu I mo vueru i moi sivuot I da bim uzlissal na zodni den tuo milozt vueliu Z temi iese vzovues tvoimi vzti: Pridete otza mega izvuolieni, primete vuecsne vuezelie i vuecsni sivuot, Ese v(y) iezt ugotoulieno iz uueka v uuek.17 Amen. " Freis. I. 31—35: I da bim uslišal na sodni den... iz veka v vek. Prim. Freis. III., v. 61—66: ...dožda ni tamoje vsedli v cesarsto svoje, eže jest ugotovljeno iskoni dokoni izvoljenikom božijem. Izrek se naslanja na Mt 25, 34 (Cod. Mar.): fbgda rečetb cesarf. sqstiim'4 o desnqjq ego: pridete blago-slovleni otfcca moego, nasleduite ugotovanoe vamt cesarbstvie o tli stlo- 22—23 »vencih in minših« je iz latinskega obrazca iz Egber-tove družine, bolj poudarjena prošnja za pokoro v Freis. III., 47—50 je iz F, sklepni spomin na vesoljno sodbo v Freis. III., 56—59. je dokazan iz stcsl. Čina, torej za naše kraje iz 9. stoletja.59 Freis III. Uchrani me ot uzega zla .. .) Tebe, bose miloztivui, poruso uza moia zlouuez(a) 1 moia dela I moie pomislenie I moie zridze i moie telo I moi siuuot I moiu dusu. Criste, bosi zinu, ise iezi ra-zil na zi zuuet priti grešnike isbauuiti ot zlodeine oblazti, Uchrani me ot uzega zla Cin II. gospodi, bože, syne gospodi, jakože ty hošiesi, jakože ti ljubo, shtvori, s® m no j ¿i rabomb tvoimb, milostivbi, ei bože, rači mi po-mošti tvoemu rabu. ty edim> vesi, gospodi, kaky moj§ sqti, bedy. vb tvojq milostb predajq azt> moe srbdbce i mojq myslb i mojq ljubovb i moi život'b i mojq grehy otbloži18 moja slovesa i moe delo. Okonbčai, gospodi, i tvojq milostb vb m'ne gres'biie rabe tvoimb. (rači izbaviti) mq o H v'sego z ispovedajaštiimb se (Euch. Sinaiticum, f. 66'—71). 1. Izhodišče. V razpravi smo večkrat morali govoriti tudi o Cinu nadi) ispovedajaštiimb se v Evhologiju sinajskem. Naj tu na koncu povzamem, v koliko se je z novimi dognanji naše znanje o tem Činu spopolnilo; hkrati pa poizkusimo nova spoznanja še razširiti in strniti v enoto. Glede Čina, ki ga je po Vondrakovem dokazovanju priredil Kliment, škof bolgarski, najbrže že v Panoniji, je Vondrak v svojih Študijah64 ugotovil tale dejstva: I. Iz grškega so prevedene štiri molitve iz drugega, obrednega dela v Činu, tri predspovedne in prva pospovedna molitev (hkrati odveza); prireditelj jih je prevzel iz prvotne, starejše oblike I. spovednega reda Janeza Postnika (dve izmed njih sta tudi v mlajšem II. spovednem redu istega pisca);65 to so: 1. Gospodi, bože . . . preklonei nebesa (73, 2—15) — Morinus, 81: Ktigis o &eo<; . . . vlivaš otipavobg. . . 2. Vladyko gospodi bože, prizyvaj£i(74,11—74',5) — Morinus, 80—81: Atojtora Kijgie 6 #£og, xal)q fin&v... 4. Gospodi bože naš"b, davbi petrovi (77,10—24) — Morinus, 77 (porabljena v spovednem poučenju), 94 (II. spov. red Jan. Postn.): Kvqie o Qtdg i)fid>v, o t<3 IIirQ(o . . ,66 Po Almazovujez grščine prevedena ali prosto po grškem prirejena tudi končna molitev po dovršeni javni pokori (odveza), ko spokorjenec dobi pravico, da pristopi k sv. obhajilu (Molitva na razdrešenie posta ispovedbniku (izpovedancu) egda s"bpodo-bit"b svetumu obbštenbju): Gospodi bože v^edrbžitelju i v'se-mogy i milosrTjdi bože . . . Pravi, da je odločno v sorodu s poslednjo molitvijo v I. spovednem redu (Janeza Postnika) pri Morinu, str. 90: Ei/i) tjcl tod ¿v ikauo) o'vroq ino it]Qtcog y.al /.vo-Utvov,67 Vondrak pravi, da o tej molitvi še ni gotovo, je li delo Klimentovo68. II. Iz staronemškega je po starem slovenskem prevodu prirejena starobavarska molitev in uporabljena v pravem spovednem obredu kot uvodna splošna obtožba in uvodna molitev: Gospodi v'semogy, tebe bqdq az"b ispoveden"b (72. 5-73. 1.) — St. XLII.69 III. Po zapadnih in vzhodnih virih svobodno prirejena sta ves poučni uvod k spovedi (66'. 2.—71. 20. — naslednja str. 71' je prazna) in dolga druga pospovedna molitev »Priimi, gospodi, umalenoe se ispove-danie« (77'. 19 — 79'. 21). Ni gotovo, ali ne spada sem tudi že omenjena poslednja »molitev na razdrešenie posta«.70 Uvodni pouk o spovedi je, kakor je Vondrak pokazal, na dveh mestih posnet po I. spov. redu Janeza Postnika, to je nekaj vrstic prav na začetku (nt slyši, čedo ... da az"b iceljsi vy, 66'. 9—14) in primera o psu in svinji v pouku o javni pokori (eže edinojfi. . . Vb kale kaljaet"b se, 70. 5—13) ;71 da nadalje veroizpoved (bogt edint estt .... protivo delomt ego, 67. 3 — 67'. 4) „jasno kaže vpliv zapadnih obrazcev", kajti vzhodni spovedni redi kaj takega ne poznajo72; da je obrazec zasebne spovedi čisto določno zapadnega izvora in se sklada zlasti s Freis. I. in III. in s stcsl. starobav. molitvijo (Cinum II.)73. Ti zapadni viri, latinsko-nemški spovedni obrazci in kar je z njimi v zvezi, so vplivali na Klimentov spovedni red po slovenskih prevodih, ki so jih priredili (duhovniki rimskega obreda) v domačem jeziku, in sicer, kakor misli Vondrak, „z izdatno pomočjo cerkvene slovanščine".74 Posebe kaže V. še na posameznih mestih sličnosti s Freis. II.,75 Freis. III.,76 stbav. molitvijo (Činom II.),77 z veroizpovedjo78, s Klimentovim poučenjem v spomin apostolu,79 ki je samo spet odvisno od Freis. II. in od drugih zapadnih virov. V predzadnji molitvi je Vondrak predvsem opozoril na to, da je odstavek z molitvami za cerkveno občestvo (i priimi umalenoe se moe molenie ... vsem-b pribegaj^štiinvb kt tebe, 79', 4—18) sestavljeno popolnoma v slogu zapadnih takih molitev.80 Našel pa je v njej tudi posamezne sličnosti in enakosti s stbav. molitvijo,81 z veroizpovedjo v prvem delu,82 s Freis. II. in Klimentovim poučenjem v spomin apo- stolu,83 z drugimi Klimentovimi homilijami,84 s predspoved-nim poučenjem.85 Pri tem bi bilo treba pripomniti, da so ti vzorci bili skoraj vsi slovenski, tudi molitev za cerkveno občestvo; saj se je opravljala po cerkvah v domačem jeziku. Na enem mestu je opozoril Vondrak tudi na podobnost med poslednjo molitvijo (na razdrešenie posta) in Freis. III.: da tvoej^ pomoštij^ sthranivb ispovedanie čisto (80, 13—14) — da mi rasite na pomoki biti... da bim cisto izpouued ztuoril (Freis. III. 20—23.).86 Vendar v sodbi še ni bil trden: na str. 28, op. 32., in na str. 43. pravi, da je molitev prevedena ali prirejena po grškem vzorcu, na str. 35. pa, da še ni gotovo, ali ni tudi ta molitev na tak način lastna prireditev Klimen-tova, kakor uvod in predzadnja molitev. Nove najdbe — nekaj sem jih že spredaj porabil — se nanašajo skoraj izključno na prvi poučni del Čina, ki ima nekaj posebne sorodnosti s Freis. II., saj je tudi to kateheza o spovedi in pokori. 2. Pouk o veri. Uvodne besede poučenja je že Vondrak primerjal s Klimentovim poučenjem v spomin apostolu (Spom. apost.)87 in s posameznim svetopisemskim citatom iz I. spokorn. reda Jan. Postnika.88 V slogu zapadnih pridigarjev pravi duhovnik nato, da grešnik, ki je nespokorjen umrl, prav za prav ni kristjan, „poneže ne veruetb vbskrešeniju ni Vb svet^j^ troicjq",89 na Freis. II. spominja potem izrek, da se duhovniku ne spodobi, „prinošenija zanb v"b crbk"bvb priimati".90 Se točneje pa spominja to mesto na sklep solnograške nadškofijske sinode v Rispachu iz 1.798: (pro certis criminibus excommunicatus. .. ante emendationem et conversationem non suscipiatur ab aliquo...) et si pertinax perseveraverit et noluerit converti ad unitatem aecclesiae, nec post mortem in memoria eius nec scriptum nec oblationes pro iIIo offerre in aecclesia catholica non debeant nec suas elemosinas recipere. (Werminghoff, No 22. C. Arnonis instructio pastoralis, c. 16., p. 201. — Viri št. 4). Kateheza zdaj preide k pravemu jedru, k pouku o veri in o zapovedih; takoj uvodne besede jasno nakazujejo to glavno snov naslednjih dveh glavnih odstavkov, ki je hkrati glavna snov mnogih govorov sv. Cezarija in njegovih naslednikov do Karlovega časa91: ašte li est'b živo, to (te : ter) glagoleto: jako nesmb dobre naučeno zakonu božbju, ni razumelo istino-nyje very krestbjansky,92 to sice naučiti i glagoljqste: slyši, če do, i razumei dobre: in sledi veroizpoved. Sklepne besede tega uvoda (poslušaj, sin, in razumi dobro) odgovarjajo kar po besedi uvodnim besedam Exhortacije ad plebem christianam93 (Hloset ir, chindo liupistum, rihti dera calaupa), ki ima isti namen, da ljudi spodbudi k učenju veroizpovedi. V to sorodnost spadajo, kakor smo videli, tudi Freis. II. kot celota in uvodni poziv v Freis. I., ki imata oba podoben namen kot uvodni pouk v Činu, namreč da poučita ljudi o tem, kaj je greh zoper božji zakon. Glede veroizpovedi same je Vondrak mislil, da je prišla z zapada po slovenskem obrazcu; poleg nemških in latinskih sporednic je zato k členu o poslednji sodbi navedel predvsem slovensko iz Freis. III.94 in na koncu knjige izrecno poudaril, da so nemški obrazci vplivali na stcsl. spovedni red vseka-ko glavno po slovenskih prevodih;95 posebno velja to za obrazec veroizpovedi, ki da ne kaže niti sledu nikejsko-carigrajske formulacije glede izhajanja sv. Duha in se je moral potemtakem sestaviti, oz. prirediti, preden je nemška duhovščina pričela v tem pogledu sumiti Metodijevo prakso, da je krivoverska96 (ker se je držal glede simbola pri službi božji starega in v tistem času tudi še rimskega izročila).983 To pa se je zgodilo kmalu po Metodije-vi vrnitvi iz švabskega jetništva97 in vsaj nekaj časa pred 1. 879.98 Veroizpoved se je sprejela pač v tisti obliki, v kateri so jo rabili v Panoniji (in prej že v Karantaniji) pri zakramentalni spovedi. To nam dokazujejo tudi nove sporednice, ki smo jih v zadnjih letih našli. Ze 1. 1931. sem opozoril na sorodnost veroizpovedi v Činu z nekaterimi členi apostolske vere, ki se nam je ohranila sicer šele v rokopisu Koroškega zgodovinskega društva v Celovcu (celovškem rokopisu) iz začetka 15. stoletja, a izhaja v glavnem že iz 8/9. stoletja (po 1.789.).99 Prvo je izraz rasp^tii (67.22—23) za crucifixus (bogo ... i človeko, iže volejq strasteho našiho pričesti s s ras- p e t i i stmr-btb podlem volejii . . . 67, 20—24), ki mu odgovarja v CR: na kriz rasspett. Najstarejši stcsl. evangeljski prevod Cod. Marianus pozna skoraj izključno le besedo pro-peti (33krat), propetie (4krat), a samo enkrat ra speta st nimb (Mt 27, 44). V poznejših, oz. v leksikalno manj konservativnih rokopisih se raspeti počasi množi, a razen v Ostrom. nikjer ni v večini. Slovenski vpliv je torej na tem mestu prav verjeten100. Drugo, važnejše mesto je 67, 26—67'. 4: i paky imafb priti s"b nebese, saditi hote živym"b i mrbtvynvb i vtzdaati komužbdo protivo deloma ego. Odgovarjajoče mesto nikejsko-carigrajske veroizpovedi se glasi: i paky gred^štaago sqditi živymb i mrbtvymb;101a CR pa govori: od tody iyma priti so-dyti siwe yno martwe.101b Tudi mesto iz Freis. III., ki ga citira Vondrak za ta člen veroizpovedi v evhologiju, v prvem delu ne odgovarja tako dobro, seveda tudi nemške veroizpovedi ne. Primerjati pa moramo še stcsl. prevod evangelija po Mt. 16, 27, po katerem je to mesto prirejeno. Cod. Mar. pravi: priti bo imafb syn"b človečbsky vb slave otbca svoego s"b angely svetymi i togda Vbzdast"b komuž"bdo po delom"b svoimb. Grški izvirnik ima tu zvezo litih t yaQ 6 viog rod ¿v&gojjcov sq y_tG'}ny ne celeet"b prisno v"b pijan"bstve saštju i Vb obedanbi, nia ašte k'to tvrbdo Vbzdrbžitb se ot^ v'sego to Vb skore priimetb oslaba.« Sledi še priporočilo posta. — Tudi te nauke nahajamo pogosto pri Cezariju. V pravkar navedenem 261. govoru sledi besedam o obhajilu takoj odstavek o dobrih delih in o postu: (Non ideo tamen a bonis operibus poenitens vacet. Vinum et carnes interdicuntur): »ille qui poenitentiam agit..., cum Dei adiutorio, quantum potest, sic de oratione aliorum confidat, ut sive in ieiuniis, sive in eleemosynis, sive in orationibus ..., sive in opere sancto se exercere conten-dat... V i n u m si permittit infirmitas, non accipiat... Certum est, quod non satis compuncte poenitentiam accipit, qui carnes nulla infirmitate cogente aut d e-siderat aut praesumit acciper e.«131 Še ko je pokora minila, naj spokornik rajši vzame postne jedi, če so na razpolago, in meso pusti.132 Kara pa posebno tiste »pokoreče se«, ki so nezmerni v jedi in pijači.133 Tudi primero o bolniku dobimo pri Cezariju ponovno v istem pomenu kakor v Činu.134 Ena sledi pravkar navedenemu svarilu pred nezmernostjo v jedi in pijači tudi po pokori: Sic ergo cum Dei adiutorio totis viribus laboremus, ut quidquid de peccatorum nostrorum vulneribus (vredt>!) per Dei misericordiam ad sanitatem reducitur, non iterum per negligentiam vulneretur.135 Neposredno za tem uvrščeno antitezo med grehom, ki je sladak za okus, a se preobrne v grenkost, in med spokorniškim postom, ki se zdi neprijeten, a prinaša za večnost radostne plodove,136 ima skoraj dobesedno Cezarij v 140. (postni) pridigi: Infelix ... voluptas, in-felicior cupiditas atque luxuria, per transitoriam dulcedinem praeparant sempiternam amaritudinem; abstinentia vero, vi-giliae, orationes atque ieiunium per brevissimas angustias perducunt ad paradisi delicias; in zdaj sledi tudi tu svetopisemski citat o tesni poti: quia non mentitur Veritas, quae in evangelio dicit: Arcta et angusta via est, quae ducit ad vitam; et pauci sunt, qui inveniunt eam (Mt 7, 13. 14). Sledi še sklep: Nec per latam viam diu gaudetur, nec per angustam et asperam longo tempore laboratur, quia et isti post brevem tristitiam accipiunt vitam aeternam et illi post parvum gau-dium patiuntur sine fine supplicium.137 Citat o tesnih vratih je dokazal Vondrák tudi že v Spom. apost., kakor citat o kraljestvu božjem, ki silo trpi v Klimentovi homiliji za Veliko noč.137a Posnel ga je pač po kakem poučenju o pokori, podobnem drugemu brižinskemu spomeniku. V naslednjih vrstah našteva Čin dobra dela, ki tvorijo tista tesna vrata in tisto tesno pot: „altkanie, žedanie, zemeléganie, kla-njanie, pokorenie, prétrbpénie obidy, ništeljubie, strant>noljubie, srbdečbnoe rydanie, plačb oces-bny, bes plača bo neVbzmožtno est-b pokaati se" (69', 22 — 70, 3.) Tudi to se ponavlja pri Cezariju in naslednikih. V že navedenem 261. govoru hvali Cezarij kot pravo pot pokore post, miloščino, obiskovanje bolnik-ov, sprejemanje popotnikov, strežbo romarjev, izogibanje vsakemu obrekovanju in prepiru,138 v 262. govoru pa hvali telesno poko-renje s postom, bdenjem in svetim trpinčenjem, kar telesu sicer jemlje moč, a da vesti blesk,139 nekaj vrst pozneje pa poje Ce-zarij hvalo spokornim solzam, joku in stoku, ki jih pa naj podpirajo dobra dela140. O potrebi vztrajnosti po pokori, ki ga Čin neposredno potem poudarja in jo podpira z dvojno primero o omah-ljivcu, češ da je kakor pes, ki se povrača k svojemu izbluvku, kakor svinja, ki se skoplje, da se spet povalja po blatu (70, 3—13.), je v Cezariju neprestano govora dovolj in to ponovno prav v zvezi z istima dvema primerama, ki sta posneta iz II. Petr 2, 22.,141 ki je prvo primero sam prevzel iz Prov. 26, 11. — Vondrakova sporedba tega mesta s I. spo-korn. redom Jan. Postnika torej ni prepričevalna ;142 to, da ima Poenitentiale Romanum, ki ga navaja Vondrak (po Schmitzu), tudi samo prvo primero, nima negativne dokazne moči, ker gre za znan svetopisemski citat, ki se pogosto navaja samo napol (prim. citat iz Alkuina v 141. opomnji). Zgledi spokorjenih grešnikov, ki v Činu nato slede, izgubljeni sin, desni razbojnik, blodnica in mitnicar, so pogosti v zapadni in v vzhodni cerkveni književnosti in se ponavljajo v raznih različicah. Že Vondrak je pokazal, da se prav ti štirje zgledi v enaki razvrstitvi ponove v predzadnji dolgi molitvi v Činu, ki jo pripisuje prav kakor ves uvod — Klimentu;143 v pospovedni molitvi (odvezi) Jan Postnika v Činu se omenja na prvem mestu sv. Peter, za njim spet blodnica in mitničar (77, 10—13); med zapadnimi viri imenuje desnega razbojnika več psevdoavgustinskih govorov, tako 154. (Evsebijev, n. d. 2045), 155. (posnetek Jan. Zlatousta, n. d., 2047), 156 (n. d., 2053), Cezarij (13. gov. Migne, 67, 1075); s v. P e t r a imenuje mnogo govorov, enako sv. Pavla (psevdoavgustinski govori št. 79, 150, 151, 189, 204, 205; Cezarij pa našteva v 258. govoru (n. d. 2222—23) z b 1 o rini c o vred še kralja Davida, kralja Ahaba, kralja Manaseja. Pa tudi tu bo težko ugotoviti pravi vir ali prave vire, ker gre pač za znane osebe iz svetega pisma. Poziv, naj se ne le varujemo grehov, ampak naj gojimo tudi čednosti, se izlije nato v Činu v ritmično, pesmi podobno vrsto antitez grehov in nasprotnih kreposti (70, 23—70', 18), kakršne se rade ponavljajo v zapadni pridigarski književnosti. To vrsto smo že videli zgoraj,144 kjer smo ji dokazali sporednice, domala od besede do besede, iz Cezarija, Bonifacija (Burcharda) in P i r m i n i j a. Da je bila ta stilna figura prav priljubljena, nam dokazuje tudi v op. 141. navedeni odstavek iz Cezarija. Tudi je prav naša vrsta antitez prehajala od pridigarja do pridigarja in so jo vtkali celo v katehizemski pouk (Pir-minijev Scarapsus je bil namenjen ravno šele pokrščenim Ale-manom); zaradi poljudnosti besedila, ki je šlo ljudem nedvomno lahko v uho, skoraj ni dvoma, da se je zgodaj udomačilo tudi med slovenskimi pridigarji in da je iz slovenske kateheze prešlo tudi vstcsl. pouko spovedi in pokori v Činu. Dokazati tega pa doslej še ne moremo. Besede, s katerimi Čin zaključuje to vrsto antitez (i ašte se tako pokaeši, b^deši čedo svetu i dbni [otrok luči in dneva, ne pa teme in noči], temi bo patbmi bestuda [prim. Freis. III, 53 n e z t i-den], vbnideši vb porodq), spominjajo vsebinski na sklep Freis. II., 103—108: a to bac mui ninge nasu praudnu vuerun i praudnv izbovuediu toie mosim ztoriti ese oni to vuelico strastiu stuorise; besede same pa spominjajo v prvi polovici na Klimentovo pohvalo Jan. Krstnika145 (b e-studa tudi na Freis. III.), v drugi polovici pa na Freis. II, 57—58, in na Klimentov Spom. apost.145 Pouk o pokori se nato dovršuje, sklicujoč se na svetopisemsko besedo »Čuj te torej, kerneveste ne dneva ne ure« (Mt 24, 13), najprej z negativnim pozivom, naj s pokoro ne odlašamo, ki ga pogosto srečujemo pri Cezariju in naslednikih;146 razlog, ki ga za to navaja, da če v grehih umrjemo, ne vemo, čemu smo se rodili, je prav svojevrsten in ga je Vondrak dokazal z naslednjo pozitivno spodbudo vred (naj s pokoro pohitimo) v Klimentovem govoru na preobraženje Gospodovo.147 Po prehodu, ki spominja na Cezarija (v 112. govoru) sledi še citat iz Mt 16, 27,148 ki je vpleten tudi v veroizpoved (67, 26—67', 4) in v druge Klimentove spise ter — krajše — v Freis. III. — in vse se zaokroži s slavo Kristusovo s sv. Trojico, kakor se končujejo redoma Cezarijeve pridige.149 4. Književni značaj kateheze. Spis nima strogo književne oblike, ampak kaže vse znake praktičnega duhovnopastirskega besedila. Pisan je samo z namenom, da bi bil praktično čim bolje po-rabljiv, glede porabe virov in citatov si pisec ni delal nadalje nikakih skrbi. Saj so bili nauki, ki jih je učil, misli, ki jih je izražal, citati, ki jih je uporabljal, skupna last Cerkve, duhovnega pastirstva in občestva vernikov. Še celo svetopisemske citate pisec ni navajal vedno po črki, časih jih je okrajšal, časih kaj podaljšal, časih po dva strnil v enega, časih je tudi besede in rekla po svoje obrnil. Le primerjaj citate (na levi) s svetopisemskimi besedili (na desni; besedilo veroizpovedi kot popolnoma ali napol obredno besedilo se tu ne bo upoštevalo): (66', 12—14): po sih* vseh* 1. 0 brat i te kb mng, da az* iceljq vy. Jan. Postnik (Studie, 33): 2. (67', 18—20): ti bo bbdgt* o dušah* vaši-h*, Jako slovo hotgšte v*zdati za vy. 3. (69, 14—18): ašte k1 to priemlet* telo bozie 1 krbvb ne-dostoen* sy to greh* sebe priemlet* ne rasma-trjajg i tela gospodbnja. 4. (69, 19—20): ne dadite svqtaago moego p*-som*. (Jerem. 3, 22): *) 'EjuCngafprjTt, viol £jiL6TQto/iiv(p, xai it ).ovo/dvy150 sig y.vh6iia ¡3oq@6qov. 8. (70', 22—24): bqdete prisno gotovi, jako ne veste dbni i časa. 9. (71, 9—12): da na vbskrešenbi svetvli svrgštemv i, vbshyštaemi na oblaček* po aeru. 10. (70, 12—16): egda prideta sv nebesi v slave otbca svoego saditi hotq živgtnv i mrvtvym% i vvz dati komužvdo protivo delomv ego. Cod. Mar. (Mt 25, 13): bbdite ubo, jako ne veste dbni ni časa. Cod. Christinop. (I. Thess 4, 16— 17):... sam gospodb ... svnidetb sv nebese i mbrtvii o Hristose vvs-knsnutb preže. Po tombžje mg živii ostavlenii kupbno sv nimi vvshytimv sq, vv oblacehv vb sv-retenije gospodbnje na vvzduse. Cod. Mar. (Mt 16. 27): priti bo imatv synv človečskg (veroizp.) v% slave otbca svoego sv andely svqtymi (gl. veroizpoved!) i togda vvz-dastv komužvdo po delomv svoimv. Prvi del Čina151 ni bil namenjen zgolj za zasebni pouk, ki bi se bil dajal po enemu samemu okornemu verniku, če se je hotel spovedati in se ni znal. Tako si je to predstavljal Man-svetov 1. 1883. in zato se mu je zdela sestava tega pouka ne-prilična; ako bi duhovnik, tako pravi, po uvodnem napotilu („prbvoe sice byvaeti> poučenie; glagoletb emu ierei predt crb-k"bvbjq") začel spovedancu pred spovedjo citati ves ta razgovor, bi zašel daleč naprej in zmedel potek obreda; poznejši trebniki da so v tem pogledu praktičnejši in so pouk razdelili.152 Pa že takoj začetek pouka o javni pokori dokazuje, da je ta spis hkrati tudi javna kateheza o spovedi in pokori; duhovnik namreč tolaži spokornika, naj tistim, ki se hočejo spo-koriti (hotfjštiimb pokaati se) ne bo prehudo, ako cerkev katerega (izmed njih) za kratko časa izloči, da bo moral zunaj stati. Gre torej jasno za množino; sicer pa tudi ednina v prvem delu pouka ni dokaz, da se je ta del rabil vedno le za enega učenca; saj vemo, da govorimo tudi v javnem govoru v ednini, če kaka beseda velja vsakemu posameznemu poslušalcu posebe in ne samo vsemu poslušalstvu kot celoti. Še bolj vidna .je množina, ko se učitelj združi s svojimi poslušalci in jih nagovori: my že, čeda, dobraa dela s"btežešte porevbnuim-b drevlbnjumu bl^d^numu synu ... (70, 13—16) ali proti koncu: tembže, čeda, ne stbižimTj si, hoteštii pokaati se . . . (70', 25-71, 2). Gre torej za pravilno katehezo pred zbrano cerkveno občino o spovedi in o pokori. Kje in kdaj se je ta kateheza vršila, o tem viri molče. Zasebni pouk posameznega vernika, ki je bil pouka potreben, se je po uvodnih besedah Čina delil zunaj cerkve, pač v duhovnikovem stanovanju. Za vso cerkveno občino to ni bilo mogoče, že ker so bile duhovniške hiše v 9. in 10. stoletju premalo prostorne; saj še »gradovi« niso bili dosti večji kot današnja srednja kmetiška hiša, a pri tem pa so bili še dosti manj udobni. Na prostem se je moglo ljudstvo poučevati samo v toplem letnem času, ako je bilo vreme ugodno. Torej — v cerkvi. Kot kateheza o spovedi in pokori, posebno o javni pokori, spada ta spis v neposredno bližino tistih duhovnopastirskih pripomočkov, ki so nastali, da bi zadostili Karlovim kapitularjem, zlasti De examinandisecclesiasticis po novembru 801. 2 e s tem kaže ves spis, da je rabil prvotno v zapadni Cerkvi, torej Slovanom v Panoniji in na Moravske m, ki so bili podložni Rimu.153 Še bolj nas o tem preveri pregled virov. Vsi viri, ki se dado z gotovostjo književno razbrati, so zapadnega i z -v o ra, tako 16. kapitul iz okrožni ce salzburške-ga nadškofa Arnona po nadškofijskem cerkvenem zboru v Rispachu 1. 798., dalje veroizpoved, spovedni obrazec in vrsta antitez grehov in kreposti; vzorca za veroizpoved in za spovedni obrazec sta bila razen tega nedvomno slovenska. Nasproti temu tista dva drobnastavka, ki jima je našel V o n d r ä k predlogi v zapadno-grškem I. spovednem redu Janeza Postnika,154 nista tako tehtna. Prvič obsegata oba po en svetopisemski citat, torej locus communis — nadalje se svetopisemska citata v Činu in pri Postniku precej bistveno razlikujeta. 1. ovvTQißßara ifi&v — vy155, 2. Xovoiitvy -— izmyvi>ši; zlasti drugi citat se bolj sklada z Vulgato in Cezarijem; podobno je v prvem sporedju z nagovorom »Slyši, č§do«; ima ga Postnik (. . . beznačelbno Vb obličbi svoemb (ex substantia patris ante omnia saecula genitus), s"bprisnosaštbnumu bezvremen"bno, beskonečbno, bezlétbno, s"b-préstolbno otbcju i duhu présvetumu, eže s$ présvetaa troica rečeta (patris et filii et spiritus sancti una est divinitas, aequalis gloria, coaeterna maiestas); otbcb i syn"b i svety duht, tri sestavi (vxoaráasig = personae) s"bličbno Vb edinomb božbstve (in hac trinitate ... totae tres personae coaeterne sibi sunt et coae-quales, ita ut et trinitas in unitate et unitas in trinitate veneranda sit — lat. besedilo iz St. VI., 31—33). Dasi je torej omenjena sodba v bistvu pravilna, pa le ni dovolj točna. Atanasijeva veroizpoved je le bolj oddaljen vir, bližnji vir pa je, kakor se mi je pokazalo pri ponovnem primerjanju, obširna »confessio fidei«, ki jo je patriarh Paulin predložil svojim sufraganom in duhovščini na sinodi 1. 796'7. z zahtevo, da se je morajo vsi na pamet naučiti (Werming-hoff, I. št. 21, str. 187—189, Viri, št. 3). Sorodnost veroizpovedi v Činu z Atanasijevo veroizpovedjo izvira namreč le odtod, ker se Paulinova »confessio fidei« razen na nikejsko -carigrajsko veroizpoved pred vsem naslanja na Atanasija, le da je obe močno razširil. Pravkar navedena mesta se skladajo vsa ravno tako dobro, če ne bolje, s Pavlinovim besedilom kakor z Atana-sijevim, pri Pavlinu se razen tega še večkrat ponavljajo. Naj jih le nekaj navedem: Sanctam autem, perfectam ... Veramque trinitatem, id est patrem et filium et Spiritum sanctum, individuam confi-teor in unitate naturae, quia trinus et unus est Deus. Tri-nus ... per distinctionem personarum, unus ... per substan-tiam inseparabilem deitatis. Has igitur tres personas, patris filiique ac Spiritus sancti... veras subsistentes, coaeternas, coaequales credimus et consubstantiales. Alia est enim persona patris, alia filii, alia Spiritus sancti. Sed pater et filius et Spiritus sanctus non tres dii, sed unus est Deus (o. c., 187, lin. 24—31) ... una et aequalis potestas, par gloria, sempiterna et coaeterna consubstantialisque maiestas. Unum namque sunt essentialiter pater et filius et Spiritus sanctus. Et idcirco unus est Deus; sed non unus propter personarum discretionem pater et filius et Spiritus sanctus... et tamen non sunt tres dii, sed unus est Deus ... Omnipotens ... sancta trinitas ..., infinita, inmensa et sempiterna ... (p. 188, lin. 4—7, 9—10, 11—13). Še bolje se ujemajo sledeča Pavlinova mesta, ki deloma pri Atanasiju sploh nimajo enačice: Paulinus Nam pater verus Deus, vere et propriae pater est, qui genuit ex se, id est ex sua substantia intemporaliter et sine initio verum filium, coaeternum, consubstantialem et coaequalem sibi (187,31 — 32) Et filius verus Deus, vere et propriae Euch. Sin. 67, 3 si. bog* edin* est* (67, 3—4)... iméj<¿ v' sebé slovo s%beznačglbno vb obličbi svoemv) s'bprisnosqstbnumu bezvrémewbno, beskonečbno, bezlé-t'bno, wprestolbno otbcju i duhu présvgtumu, eie s<¡ présvqtaa troica rečet-b (67, 6 — 13). est filius, qui ante omnia saecula genitus est de patre, intemporaliter et absque ullo initio, lumen de lumine, Deus verus de Deo vero (187, 32—35). (trinus ... per distinctionem personarum unus per substantiam deitatis (26—27). De hac autem ineffabili tri-nitate sola verbi Dei persona, id est filius, in ultimis diebus propter nos et nostram salutem .. . descendit de coelis (188, 19—21)... Incarnatus est de Spiritu sancto et semper virgine Maria verus homo factus verusque permanet Deus (188, 21—23)... inconfusibiliter et insepa-rabiliter adsumpto homine unus idemque est Dei et homi-nis filius (188, 32—33) . . . Deus verus et homo verus (36) .....qui in eadem natura . .. humana .. . humanas pertulit infirmitates (37 - 38)... Digna-tus est... crucis patibulum sub-ire (40—41) . . . In eadem dignatus est mori, sepeliri, ad inferos de-scendere, tertia die resurge-re... humanam naturam ascen-dendo super omnes coelos ... in patris dextera collocavit. . . In eadem iterum venturus est iudicare vivos et mortuos (cf. bezvremenbno, (9—10)... ne imej§ ni ot* kaluže nač%t'ka 4—5,) (cf. bog* sy o t* boga 16) otbCb i sgnb i sv$- ty duh*, tri s*stavi s*ličbno v* edinomb božbstve. slovo že to božie, bog* sy ot* boga, našego radi s*pa- senija pl*tijq obložit* svoe božbstvo, ob deve presvq-tei svetymb duhomb besemeni za-č§t* s§ (v deve presvetel) i byst* sugubb bog* v*kupe i človek* (67, 13-21), (pl*tij% obložit* svoe božbstvo, 17—18j (bog* v kupe i človek*, 20—2\) iže volejq strasteh* naših* prič§-sti sq (volejq) rasp^tii s*mr*tb pod*- em* vole ju, vbsknse tretf b]ei denb i v*šed* na nebesa sede o desnqjq otbca i paky imat* priti s* ne-bese saditi hot% živym* i mr*tvym* et saeculum per ignem, reddi- i vbzdati turus unicuique secundum komuzbdo protivo opera sua . . . (188, 42—189, 2) delom* ego (67, 21—67', 4). Soglasje med obema obrazcema je vidno ne samo v lastnostih, ki se naštevajo o sv. Trojici, kakor smo to videli pri primerjanju z Atanasijem, ampak tudi v členih o učlove-čenju druge božje osebe, o trpljenju Kristusovem in smrti, 0 vstajenju in prihodu k poslednji sodbi. Razteza pa se celö tudi na posamezne podrobnosti, kakor na skupno poudarjanje združitve božje narave s človeško na istem mestu; na to, da se prikazuje način te združitve s podobo prevleke (plttijq o b 1 o ž i t-b svoe božbstvo: adsumpto homine; ... numquam fuit propter hominem, quem adsumpsit, a patre alienus, 188, 27); na to, da se omenjajo človeške nevšečnosti, ki jih je Kristus nase vzel (strasteh naših pričesti se: humanas pertulit i n f i r m i t a t e s), in to prostovoljno (volejij), kakor je prostovoljno pretrpel tudi križ (tu še podoben glagol) in smrt (ras pet i i simritb podt-emi> volejq: dignatus est crucis subire patibu-lum; dignatus est mori). Razen tega sta oba obrazca k členu o poslednji sodbi dodala iste besede iz Mt 16, 17, ki ga rabi tudi Freis. III. 56—59, a sva ga v latinsko -nemških obrazcih z Vondräkom vred mogla dokazati šele iz 12. stoletja (gl. preglednico besedila Freis. spovednih obrazcev, op. 16.). Celo tisti pripovedni čas v CR in v Činu (seydi, t. j. sej de kch dessnuttczi — sede o desn$j§) nm. lat. sedet ad dexteram je dobil v Pavlinovi veroizpovedi novo oporo in razlago: in patris dextera c o 1- 1 o c a v i t. To soglasje med Činom in Pavlinom nam je ponovno dokazalo — in mislim, da dokončno — da je bila predloga, ki jo je porabil sestavljalec Cina nad"b ispovedajaštiimb se za svojo veroizpoved, napisana v slovenskem jeziku. Zakaj, najsi je prešlo tudi nekaj stavkov iz Pavlinove »konfesije fidei« v nemške obrazce (Pavlin je že 1. 789. poslal Alkuinu neko veroizpoved, Migne, PL, 100, 341; DS, 1934, 367) — predvsem tisti citat iz Mt 16, 17 — tolike skladnosti kakor s Činom ne vidimo nikjer. Toliko enačic je moglo priti v poljudno veroizpoved samo tam, kjer je bil neposredni vrhovni pastir oglejski patriarh Pavlin sam, ki je zahteval in to z odločno doslednostjo, da je moral vsak duhovnik in klerik znati sinodsko veroizpoved na pamet, da bi jo mogel predati tudi naslednikom (gl. Viri, št. 3. odstavek 1); slabo nadarjenim je dal skrajni rok enega leta, sicer jim je zagrozil z odstavitvijo: alioquin difficile vos vitare ecclesia-sticas ferulas estimate (Werminghoff, I. 189, 16—17). Torej v oglejskem patriarhatu, tudi med Slovenci, pred vsem do Drave; potem šele tudi med Slovenci solnograške nadško-fije v neposredni bližini severno od Drave. In tu so se mogle rabiti — na strnjenem slovenskem ozemlju — v 9. stoletju in še dolgo potem poljudni obredni obrazci le v slovenskem jeziku. Opomnje. I. Spovedni obrazci kot katehizemsko besedilo. 1. Problem. 1 Grafenauer Ivan, O pokristjanjevanju Slovencev in početkih slovenskega pismenstva, DS, 1934, 350 si. 480 si., posebe 488. 2 BV, 1936, 81—98. 3 Fr. Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, Od začetkov do marčne revolucije, 1. sn., druga predelana izdaja, Ljubljana, 1932, str. 2. 4 V Ljubljanskem Zvonu, 1935, 294, je Kidrič pojasnil, da ni mislil, da bi bila slovenski očenaš in vera v 10. stoletju šele nastala, ampak se ustalila. »A ustali se ena izmed variant, ki so že prej nastale...« Gl. Grafenauer, DS, 1935, 360. 5 DS, 1934, 488; BV, 1936, 82. 5a Dr. Franz Hautkappe, Über die althochdeutschen Beichten und ihre Beziehungen zu Caesarius von Arles. Forschungen und Funde, Bd. IV, Heft 5. Münster i. W. Aschendorffsche Verlagsbuchhdl. 1917, 117 sl. Cit. Hautkappe. 6 Stiski (ljubljanski) rokopis, DS, 1916, 239—243, 311—316, posebe 239: ljubljanski očitni (bolje: splošni) spovedi. Rabil sem izraz tudi v poznejših knjigah in razpravah. Drugi slovenisti in teologi se za to žal niso zmenili. 7 Hautkappe, 110 sl., 123. 8 Zeitschrift f. dt. Altertum, 1896, 134—40. 9 Die kleineren althochdeutschen Sprachdenkmäler. Herausgegeben von Elias v. Steinmeyer. Berlin, Weidmann, 1916. (St.), 321. Rimska številka v citatih pomeni številko spomenika, arabska številka pa stran. 10 BV, 1936, 88 sl. 11 BV, 1936, 91. — Za poznejša stoletja se zdi, da so tudi na spravni dan (veliki četrtek, oz. na pepelnico) pri skupni zakramentalni odvezi molili »skupno splošno spoved«, a v slovesnejši obliki kakor sicer pri navadni nezakramentalni odvezi. Za to bi govorilo dejstvo, da so poznejše obširnejše stn. »vere in spovedi« v rokopisih skoraj vedno v neki zvezi s pridigami za dneve v bližini velikega tedna: benediktbeurska II. iz 12. stl. (St. LIL) stoji v knjigi pridig za čas od Božiča do nedelje po vnebohodu Gospodovem, in sicer na koncu knjige, začetne besede pa so zapisane tudi na prvem listu (St., 337—338); benediktbeurski veri in spovedi I. iz 12. stl. (St., LIH.) sledi začetek latinske pridige za vstajenje Gospodovo (St., 340); sangalski II. iz 12. stl. je pripisan začetek pridige za cvetno nedeljo (St., L V., 344); za južnonemško (monakovsko) vero in spovedjo stoji v rokopisu A (iz 12. stl.) pridiga o sv. križu in tudi v rokopisu B (14. stl.) stoji v bližini spov. obrazca med drugimi pridigami cerkvenega leta tudi pridiga o sv. križu (St., LVI., 349, 350). Pri praznovanju spravnega dne, ko so se rabili ti obrazci, pa ni šlo za zakramentalno skupno odvezo očitnih grešnikov, ki so po zasebni spovedi opravili javno pokoro, ampak za skupno odvezo takih vernikov, ki so za svoje tajne grehe opravili tajno zasebno spoved (prim. Fr. U., BV, 1936, 91). Na koncu benediktbeurske vere in spovedi III. stoji namreč sledeča »Admonitio post indulgentiam« (St., LX., 361): Vil guoten liute, so getaniu bihte hilfet einigenote die ir bihte tougliche habent getan unde die ouch tougeliche suntint (tajno greše). die auer offenlich habent gesuntit, die schuln ouch offenlich buozzen. houbthafte sunde heizzint die, die charrine unde iäruasten nach vuorente (jedoči) sint, also sint manslahte, uberhuor, sippehuor. swelche die sint, die houpthafte sunte habent getän unde noch der Christenheit niht ze wizzene sint getan, den rätin wir, also vater kinde rätin sol, daz si zuo ir pharrari chomin unde im ir not chlagen. swie getane buozze si da uon ir ewarte enphahent, leistint si, daz er in gebiutet, unde geäuernt (ponove) si iz denne niht mér, si sint in uor göt uergebin. 12 BV, 1926, 288; 1936, 88. 13 BV, 1936, 90 sl. " BV, 1936, 92. lr' BV, 1926. 297. 16 O rabi spovednih obrazcev za pripravo k zakramentalni spovedi in za pomoč spovedniku pri izpraševanju neukih spovedancev že doslej — vsaj zame — ni bilo dvoma. ČJKZ, 8, 116. Kot nabožno štivo pri zasebni tihi obtožbi, za kar so se rabili latinski in nemški spovedni obrazci, vsaj sedanji freisinški spomeniki v zborniku freisinškega škofa pač nikoli niso mogli rabiti. Prav verjetno pa je, da so se uporabljali v ta namen drugi podobni obrazci z obširnejšim naštevanjem grehov, posebno tudi malih. Tak obrazec je n. pr. prvi spovedni obrazec v Činu nad ispovéda-jqstiimb s? v Evhologiju sinajskem (Euch. Sin., f. 68—68'). Rabili so jih razen duhovnikov pač tudi posamezni bolj izobraženi lajiki, ki v prvih stoletjih še niso bili tako ponemčeni kakor pozneje. " BV, 1936, 97. 18 Glede rabe spovednih obrazcev za pouk ljudstva o smrtnih grehih sem si bil sam morda preveč na jasnem, tako da te rabe v svojih dosedanjih razpravah o freisinških in drugih spovednih obrazcih nisem dovolj glasno poudaril. Nemški znanosti je bila ta raba — vsaj germanistom — sama po sebi umljiva. Prim. Dr. Anselm Salzer (O. S. B.), Illustrierte Geschichte der deutschen Literatur, Bd. I. Wien, Leogesellschaft, 51—52. Tudi v Kratki zgodovini slovenskega slovstva2, Lj„ 1920, 25. sem jih kot seznamke smrtnih grehov brez ugovora omenil kot sad Karlove cerkvene zakonodaje, posebe ukaza, naj duhovniki uče ljudstvo, kateri grehi so smrtni grehi. Zato v Poglavju iz najstarejšega slovenskega pismenstva (ČJKZ, 8, 68—117) o tej uporabi nisem posebe govoril in tudi v DS, 1934, ne — saj je obakrat šlo le za sporna vprašanja, namreč za to, kdaj so nastali slovenski obrazci očenaša in vere, zdrava-marije in spovednih obrazcev in kar je z njimi v zvezi, a ne za način njih uporabe. Navedel sem le določilo iz Karlovega kapitularja »Admo-nitio generalis« (789), c. 82., ki ukazuje duhovščini, sklicujoč se na Gal 5, 19—21, naj ljudi poučujejo o tem, za katere grehe človek s hudim duhom vred zasluži kazen v peklu. Gl. ČJKZ, 8, 81—82 pod črto. 2. Snov poljudnega verouka v frankovski državi. 19 Njegovi govori so objavljeni pod imenom sv. Avguština, in sicer v delu S. Augustini Hipponensis episcopi operum tomus quintus... opera et studio monachorum e congr. S. Mauri. Pars secunda... cum supposititiorum appendice. Venetis, 1731; nova izdaja Parisiis 1841, App. 1755/56 si. Cit.: N. i. prim, tudi Migne, PL, 39. Gl. Hautkappe 78 si. 20 Aug. V. App. 438 si. N. i. 2241. Hautkappe, 85, 96. 21 Avg. V. App. 293 si. N. i. 2071. Hautkappe, 82 si. To mesto je dobesedno prevzel Hrabanus Maurus v svojo homilijo 16. in sabb. s. Paschae (Migne, PL, 110, 34). Ibid. 22 Aug. V. App. 436 si. N. i. 2258. Hautkappe, 84 si. 96. Podobno Eligius iz Noyonsa (+659). Hautkappe, 75. 23 Hautkappe, 76—106. 24 Aug. V. App. 195 si. N. i. 1841, 1946 si. Hautkappe, 80 si. 25 Kaj se to pravi, kaže v 168. govoru (Aug. V. App. 293 si. N. izd. 1841, 2071): peregrinos excipiant, et secundum quod in Baptismo dictum est, hospitum pedes lavent. Hautkappe, 81. 25 a Aug. V. App. 399 si. N. i. 2195. Hautkappe, 83. Prim. Mt 25, 34—45. .25 b Aug. V. App. N. i. 1841. 1895 si. 1897 si. 25 c Uvod 78. govora. Aug. V. App. N. i. 1897. 26 Sermo 76 (Aug. V. App. 138 si. N. i. 1841, 1783 si. Hautkappe, 79 si.), 116 (Aug. V. App. 211 si. N. i. 1841, 1975 si. Hautkappe, 82), 168 (Aug. V. App. 293. N. i. 1841, 2070 si. Hautkappe, 82 si.), 244 (Aug. V. App. 399 si. N. i. 1841, 2194. Hautkappe, 83), 257 (Aug. V. App. 421. N. i. 1841, 2219 si. Hautkappe, 8 si. 80), 265 (Aug. V. App. 436 si. N. i. 1841, 2237 si. Hautkappe, 84 si.), 266 (Aug. V. App. 438 si. N. i. 1841, 2240 si. Hautkappe, 85 si. i. dr.). 27 Gl. Hautkappe, 63—75, 94—106. 28 Migne, P. L. 89, 870 si.; Hautkappe, 69 si. 29 Prim. Gal. 5, 19—21 (opera carnis). 30 Migne, PL 89, 855 si. Prim. Hautkappe, 17, 69. 31 Migne, PL 89, 847 si. Prim. Hautkappe, 68. 32 Migne, PL 89, 852 si. Tu ponavlja med drugim naročilo glede vere in očenaša: Orationem Dominicam memoriter tenete, quia in ea breviter omnis necessitas praesentis vitae et futurae pleniter compre-hendentur, et Christus earn docuit, ideoque Dominica dicitur, qui praece-pit ut sic oremus. Symbolum etiam ex animo tenete, quia scriptum est: Impossibile est sine fide placere Deo. Ideoque vos ipsi, sicut ibi dicitur, credite, et filiis vestris, necnon et eis, quos in baptismo suscepistis, hanc ipsam fidem tradite, quia ideo pro ipsis fideiussores exstitistis, ut sic credere vobis docentibus deberent. Migne, 89, 853/4. Hautkappe, 71. 33 Migne, 89, 863 si. Hautkappe, 69. 34 Sermo II. (Migne, 847), VIII. (Migne, 959) IX. (Migne, 860 si.), X. (Migne, 863). 35 N. pr. sv. Pirminij iz Reichenaue v spisu »De singulis libris canonicis scarapsus« (gl. Hautkappe, 3 si., 66 si.), kjer pravi med drugim za Cezarijem: Simbolum et orationem dominicam et ipsi tenete et filios et filias uestras docete, ut et ipsi teneant. Filiolos, quos ex fonte suscipitis in baptismo, scitote uos fide iussores pro eis apud deum exstitisse, et ideo uos docete semper et corripite... ut subrie et caste et iuste uiuant... (n. d. 96.). 3. Karlova cerkvena zakonodaja o snovi katehetskega pouka. 36 Capitularia regum Francorum. Denuo edidit Alfred Boretius. To-mus primus. Hannoveriae. Impensis bibliopolii Hahniani. 1881—1883. (MG. LL. Sectio II. torn. I. No. 22. (Cit. Boretius.) — Gl. spod. Viri, št. 1 in 19. — Prim. Paul Merker u. Wolfgang Stammler, Reallexikon der deutschen Literaturgeschichte (cit. RdL), Bd. I. 1925/26. 26. — CJKZ, 8, 81, op. 1. (Ker je tam besedilo posneto po MSD, ta pa je citiral staro izdajo Cap. reg. Franc. ed. Pertz, MG. LL. I., se število kapitulov od 60 dalje ne ujema z Boretijem, ker je Pertz c. 60. privzel brez štetja k kap. 1—59. 37 Kaj znači tu fides catholica je razvidno iz ponovnega poziva frankfurtske sinode iz 1. 794. (Boretius, 28, c. 33): Ut fides catholica sanctae trinitatis et oratio dominica atque symboium f i d e i omnibus praedicetur et tradatur. ČJKZ, 8, 82. op. Viri št. 2. 38 Prim. 15. Bonifacijev govor, Migne, 89, 870 si. Gl. spredaj pri op. 28—29., str. 12. 39 Boretius, 28, c. 52. Viri št. 2. 40 Boretius, No. 36, c. 5.; 120, c. 3. Viri št. 5, I; 5, II. — Prim. CJKZ, 8, 82—83. op. 11 a Cesarski poslanci so to razglašali z besedami: omnibus omnino christianis iubetur simbolum et orationem dominicam discere. K učenju naj jih prisilijo tako, »ut nullus infantem vel alium ex paganis de fonte sacro suscipiat, antequam simbolum et orationem dominicam presbítero suo reddat.« Šlo je namreč za učenje latinskega očenaša in vere. Pozneje (805) je zagrozil Karel še druge kazni: Qui autem neglegens inde fuerit, talem disciplinam percipiat, qualem talis contemptor percipere dignus, ita ut ceteri metum habeant amplius; kot kazen so se določale celo izrecno šibe in post. Te kazni kažejo, da je bilo prizadevanje, da bi se ljudje molitev naučili v latinskem jeziku, brez uspeha. Karel sam pa ni odnehal. Ko je mogunški cerkveni zbor 1. 813. ponovil dotedanje zahteve z dodatkom »et qui aliter non potuerit vel in sua lingua hoc discat«, tedaj državni zbor v Aachenu in cesar teh določb nista potrdila. GI. Boretius, No. 38, c. 13. 14. Viri, št. 5. II. a. — Pertz, Cap. duplex in Theodonis villa promulgatum, c. 24. p. 135. Boretius. No. 43. 44. tega kapitula nima. — Boretius, No. 130, c. 2. Viri št. 14. — Syn. Mogunt., Werminghoff, No. 36, c. 45. Viri, št. 16. — O vsem prim. MSD, II3, 325. ČJKZ, 8, 83. op. 41b Capitula e canonibus excerpta, 813. Boretius, No. 78; Werminghoff, Concilia aevi Karolini, I. Hannoveriae et Lipsiae, Hahn, 1906/08, Appendices ad concilia anni 813, A. p. 294—297. 41 c Werminghoff, o. c. App. ad concilia a. 813, B. Concordia episco-porum, p. 297—301. 41 d Prim. Decreta concilii Aquisgranensis, 836. mense Februario, c. (29) V. Werminghoff, No. 56, p. 711/12. Viri, št. 36. Prim. DS, 1934, 489, op. 22. 42 Capitulare de exam. eccl. Boretius, 38, c. 4. Viri, št. 5, II. a. 43 Prav Weifienburški katehizem dokazuje, da je bilo treba takoj po 1. 789. prevesti besedila, o katerih naj bi se pridigalo, seveda v narodnem jeziku. Steinmeyer pravi, ker se weißenburSki seznamek grehov le ne zlaga popolnoma do pike s citatom v Admoniciji in ker obsega mimo njenih določil tudi prevod mašne Glorije, da letnica 789. morda le ni brezpogojno trden terminus post quem. St., 36—37. 443 Sangalenski očenaš in vera (med 1.780. in 793.) sta celo prvopisa z različnimi napakami v prevodu (St. V, 28.). 44b Ker bo treba staronemške spovedne obrazce prav pogosto navajati, jih bom navajal z običajnimi kraticami, ki jih rabi tudi RdL, I, 125 sl. (Baeseke, Beichtformel) in sem jih rabil sam že v ČJKZ, 8, 108 sl. To so starobavarska molitev (svojčas so jo imenovali Sankt Emmeramer Gebet) St. XLII (Bi), starobavarska spoved, St. XLI., ki je po Seemüllerjevem mnenju nastala iz starobavarske molitve s tem, da so se izpustile pospo-vedne molitve (Göttingische Gelehrte Anzeigen, 1918, 57 sl. W. Braune, Althochdeutsches Lesebuch9, Niemeyer, Halle [Saale], 1928, 182), zato tudi Bi. 2. Mlajša bavarska spoved, kon. 10. stl, St. XVIII. (B2). 3. Spoved iz Würzburga, 10. stl., St. XLIV (W). 4. Saksonska spoved, 10. stl., St. XL V (S). 5. Spoved iz Lorscha, 9. stl., St. XLVI (L). 5a. Odlomek spovedi iz Borova (Vorau na Štajerskem), 10. stl., St. XLVII. (V). 6. Spoved iz Fulde (Fulda), 10. stl., St. XLVIII (F). 7. Spoved iz Moguntije (Mainz), 10. stl., St. XLIX (M). 8. Spoved iz Palatine (heidelberške knjižnice, zdaj v Vatikanu) 9/10. stl. St. L (P). 9. Spoved iz Reichenaue, 9/10. stl. St. LI. (R). 10. Vera in spoved II. iz Benediktbeurena, 11/12. stl. St. LIL (Ben. II.). 11. Vera in spoved I. iz Benediktbeurena, 12. stl. St. LIH. (Ben. I.). 12. Vera in spoved I. iz St. Gallena, 11/12. stl. St. LIV (G I). 13. Vera in spoved II. iz St. Gallena, 12. stl. St. LV (G II). 14. Južnonemška vera in spoved (iz Monakovega), 12 stl. St. LVI (Miin). 15. Alemanska vera in spoved, 12/13. stl. (ohranjeno samo v tiskih iz 16/17. stl.), St. LVII (Al.). 16. Vera in spoved III. iz St. Gallena, 11/12. stl., St. LVIII (G III.). 17. Vera in spoved iz Bamberga, 12. stl. in vera in spoved I. iz Wessobrunna, 11. stl., St. XXLIII (B, Wess. I.). 18. Vera in spoved II. iz Wessobrunna, 12. stl., St. LIX (Wess. IL). 19. Vera in spoved III. iz Benediktbeurena, 12. stl., St. LX (Ben. III.). Z obrazcem R je v sorodu latinski spovedni obrazec, ki se pripisuje Honoriju iz Augsburga (Honorius Augustodunensis) iz 11/12. stoletja, Migne, 172, 824 si. BV, 1926, 293 si. (H) in srvn. obrazec iz Zeitza, 13. stl., MSD, II3, 437, (Z). Brižinske spomenike označujejo s K (kot karantanske sp.). 44 c Egbert, od 732. škof, od 735. nadškof v Yorku, učenec Bede Častitljivega, ustanovitelj in vodja yorske benediktinske šole, r. 678., u. 766. (po Migne, 89, 378, leta 767.). Der Große Herder, III, 1461. 44d Alkuin, OSB., glavni učenjak v Karlovem krogu, r. o. 730. v Yorku, od 782. na dvoru Karla Velikega, 796 opat pri sv. Martinu v Toursu, kjer je ustanovil slavno stolno šolo. Der Große Herder, I. 365. Migne, PL, 100. Oba omenjena obrazca je priobčil Hautkappe, 24—38, Alkuinovega brez imena, a iz rokopisa cerkve sv. Gatiana v Toursu (Martene, De anti-quis ecclesiae ritibus, I., 1763, 278 si.), Egbertovega po Morinu (Commen-tarius historicus de disciplina in administratione sacramenti Poenitentiae tredecim primis saeculis in ecclesia occidentali, Antwerpen, 1682, Appendix, 13 si.). Dodal je še drug obrazec Alkuinov iz njegove knjige »De psalmorum usu«, Hautkappe, 38—41. "e G. Baeseke, Beichtformel, RdL. I, 125. Obširneje je pisal o tem Anzeiger f. dt. Altertum u. dt. Literatur, XXXX (1921), 48 sl„ Zeitschrift f. dt. Altertum u. dt. Literatur, LVIII (1921), Beiträge zur Geschichte der dt. Sprache und Literatur (hrsg. H. Paul, W. Braune, E. Sievers), XXXXVI (1922), 451 sl. 44 d Baeseke, RdL, I, 126. — Hrabanus Maurus bi., OSB, opat v Fuldi (822—842), nadškof v Mogunciji (Mainz, 847—856), najslavnejši učitelj in učenjak zgodnjega srednjega veka. Spisi pri Migne PL in Mon. Germ. (Poetae, Epist.). 45a Hautkappe, 54—55. 45 b Hautkappe, 107 sl.; Fr. Ušeničnik, BV, 1936, 82 sl. 4. O metodi verouka v karolinški dobi. 46a Prim., kaj piše o tem za začetek 12. stol. Honorij. Gl. Fr. Uše- ničnik, BV, 1926, 286. 46 b Očenaš z razlago v Weißenburskem katehizmu (St. VI.), staro- bavarski (freisinški očenaš) z razlago (St. VIII.), Očenaš in apostolska vera z razlago pri Notkerju (Braune, Ahd. Lesebuch9, 1926, XXIII, 16—17, str. 71—73. Latinsko pisane pridige pogosto razlagajo veroizpoved: Boni-facius, Sermo I. De fide recta (Migne, 89, 843 sl.); Sermo V. De fide et ope-ribus dilectionis, tč. 6. (Migne, 89, 854sl.); pseudoaugustinske pridige Aug. V., App. Nr. 232—243, N. i., kol. 2175—2197 i. dr. 47 Prim. s tem uvodne besede Bonifacijevega 15. govora (zgoraj pri op. 28) in stcsl. Čina nad ispovedajqstijimb s§ (Euch. Sin., f. 67, v 1.—3.): to sice naučit (t) i glagol jqste: slyši. č^do, i razumei dobre: bogt edini estt. .. (sledi veroizpoved). 48 Prim. Cezarijev 265. govor (zgoraj pri op. 22) in Freis. I. Glagolite po naz redka zloueza. 48 a Prim. Karla Velikega Capitula e canonibus excerpta (Boretius, I. No. 78.), e. 18.: De fide unusquisque compater vel parentes vel proximi filios suos spiritales instruant, ita ua coram Deo ratiocinare d e b e a t. — Kanona, na katera se ta Karlov ukaz naslanja sta Synodus Arelatensis (Werminghoff, Concilia aevi Karolini, I. Mon. Germ, hist. Legum sectio III. Concilia, torn. II, pars I. No. 34), c. 19. in Synod. Moguntinensis, c. 47. (Werminghoff, No. 36.) Vendar ne omenja nobeden izmed teh känonov odgovornosti pred Bogom pri poslednji sodbi (kakor tudi Cezarij in Bonifacij ne); to je torej skupno le Exhortaciji in Karlovemu kapitulu. Če je Exhortatio ad plebem christianam nastala, kakor mislijo, kmalu po 1. 801./2., je Karel posnel konec svojega kanona iz nje. 40 Prim, besedilo Admonicije (zg. pred 38. opomnjo): pro quibus deputentur (peccatores) cum diabulo in aeternum supplicium. V naslednjem dam v oklepaj, kar je prireditelj iz citata v Admoniciji izpustil; kar je dodal, je natisnjeno kurzivno. 50 Za tem je izpuščeno iz Gal 5, 19 impudicitia (kar je izpuščeno tudi v Admoniciji). 51 Stoji samo v Admoniciji, ki je besedo v citat iz Gal, 5, 20 vtaknila. 82a Stoji pri Bonifaciju, 15. gov. Migne, 89, 870, 6. gov. n. d. 855. pri Cezariju, Aug. V. App. sermo 104., N. i. 1946.; zgoraj za opom. 24. i. dr. r,2b Na besedilo Admonicije se naslanjajo tudi opozorila cerkvenih pisateljev Karlove dobe, da treba duhovnikom poznati osem glavnih grehov in jih ljudstvo učiti. Podatke gl. pri Fr. Ušeničniku, BV, 1926, 281, op. 45. Syn. Remensis, c. 13. Viri, št. 15. 53 Morinus, Commentarius histor. de disciplina in administratione sacramenti Poenitentiae ..., Antwerpen 1682, App. 54 si. Hautkappe, 113. 54 a Hautkappe, 108. 54b Prim. Almazov, Tajnaja ispovedb v pravoslavnoj Vostočnoj cerkvi, 1894, 206—207, Vondräk, Studie, 25 sl. 55 Po Morinu, n. m. je to prva in druga uporaba. Hautkappe, 112. Euch. Sin. f. 68. v. 11 — 69. v. 3. — Ta obrazec navadno imenujejo zasebno spoved. Zaznamenovali ga bomo kratko Čin I. 57 Da je ta spovedni obrazec v zvezi z zapadnimi, nemškimi, posebno pa s slovenskimi spovednimi obrazci, je pokazal na nekaterih sporednicah že V. Vondräk, Studie, 30—31. Primerjal je posebno uvod z uvodom v Freis. III. (in I.) in nekatere prav posebno značilne besede. Posebno je važna sporednica (Čin 1.:) lihoj% jadij^ i pijantstvomb in (Freis. III:) v lichogedeni, v lichopiti. Ni dvoma, da je stalo tudi v Činu prvotno tisto besedilo, ki ga ima Freis. III., ker se beseda pijantstvo pozneje še enkrat ponovi. Lihoj^ jadijq i lihymb pitiemb je odgovarjalo izrazu v Bt unrehtero firinlusteo in musa enti in tranche (Čin II je prevedel: v'sja iz liha vb jadenbi i vb pitbi); podobno stoji tudi v M, P: in incidigimo mazze, uncidigimo dranche. Izraz pijani>stvo pa je prevod latinskega ebrietas, stvn. (L S) ubartrunchi (podobno W. B„ F, R). Gre torej po vsej verjetnosti za združitev dveh različnih spovednih obrazcev, enega, ki je bil podoben B[ (Činu II), ter je imel reklo stvedy ljubo ne stvedy, n^zdejq ljubo nen^ždej^ (volej^ li nevole s^bpi Ii bbd? v uvodu obrazca, drugi pa, ki je bil podoben L ter imel tisto reklo v sklepnem delu obrazca Podobno je tudi z dvojnim izrazom prestfy-pokl^tija (Freis. II. roti choi(h)se ne pazem nu ge prestopam) in pris?gy nepravedtny (Freis. I. 14 — 15: u nepraudnei rote), posebe še z nasprotjem med stcsl izrazom kl^tija (evangeliji poznajo samo to osnovo: kl§ti, kl^tva) in po?nejšim stcsl pris^gy, ki odseva bolj zapadni vpliv (Glag. Cloz). Za zvezo z zapadnimi obrazci imamo še nekaj dokazov: Besede „po-hotijq odr"bžimi., vb gneve Ii vi uditžanbi se strinjajo z R (St. LI. v. 30 do 31): soso mir iz bi druncanheidi giburidi, soso mir iz anderes giburidi. Seznamek grehov v Činu I odgovarja kakemu spovednemu obrazcu, ki se nam ni ohranil, a je bil sestavljen na osnovi seznamka grehov v 15. govoru sv. Bonifacija (opera diaboli. gl. zg. pri op 28.); izmed 20 grehov, ki jih našteva Čin I., samo treh ni pri Bonifaciju; enega pa sem našel v stvn. spovednih obrazcih (pohotbnaja vbzbrenija na stužde lice: L, 21 [S] unrehtero ge-sihto), dva pa pri sv. Pirminiju (Scarapsus, Migne, PL, 89): vi. pl^sanija, Vb igry z'bly: balationes, cantationes, saltationes, iocus et lusa diabolica facere non praesumat (n. d, 1041); — Ballationes, et saltationes . . . velut sagittam dia bolicam fugite (n. d. 1047/8). Primerjajmo zdaj: Seznamek grehov v Činu I. (na drugem mestu Bonifacij v 15. govoru): liha jadb: gula — pijam>stvo (prvotno: liho pitije); ebrietas — bl^dt: forni-catio — preljubodejanie: adulterium — razboj; homicidium — detogt>bIenie: abortum facere — tatby: furta — pijani. ,tvo: ebrietas — kleveta: detractio — stvady: contentiones — pl^sania: (gl. zg.) — igry ztly: (gl. zg.) — svary: conten-itones (odium, ira) — prest^pokl^tija: periurium — Carodejanija: incantatio-nes — vraženija: strigas et lupos fictos credere, phylacteria habere — s^mnenija si.rešt^: sortilegos exquirere — pohotbnaja vbzbrenija na stužde lice: (gl zg.) — prisega nepravedbna: periurium — vi>shyštenie tuždega imenija: rapina. 58 Odgovarja splošnemu priznanju grešnosti ob koncu podrobnega naštevanja grehov v nemških spov. obrazcih. Prim. L: Thes alles inti anderes manages, thes ih uuidar gotes uuillen gifrumida..., so ih iz uuizzantheiti dadi so unuuizzandi,... so ih iz slafandi dadi so uuahhandi, so ih iz mit uuilen dadi so ana uuillon ... Značilno je, da ima Bi.2K to izjavo v začetku izpovedi, LSFMP na koncu, v Činu I. pa na začetku in na koncu. To kaže na kontaminacijo dveh različnih spovednih obrazcev. 59 a Odgovarja mestoma po besedi Freis. I. 23—26. 59b Za glavno mesto v tem odstavku se mi je posrečilo najti več enačic iz zapadnih pridigarjev, predvsem iz Cezarijevega 244. govora (Aug. V. App. 399 si., N. i. 1841, 2195 Hautkappe, 83), soglasno tudi iz nekega Bonifacijevega ali Burchardovega govora (Nürnberg, Aus der lit. Hinterlassenschaft des hI. Bonifacius und des hl. Burchard, 24. Bericht der wissenschaftl. Gesellschaft Philomathie in Neisse. 1888. 175 sl. Hautkappe, 73) — v naslednjem bom izreke tega govora označil samo z (B), saj so dobesedno isti. Porabil je Cezarija tudi Pirminij; njegovo besedilo podam spodaj. Na koncu še sporedje s Freis. II. Euch. Sin. f. 70, 23—70', 22. tembže i ty, č^do, b%di Vb dobro braštno jadenija mesto suhojadecb, V> vinopitija mesto vodopiica, vt> smeha mesto slizotočbnikt, vb veličija mésto stmérjaj? s?, vb mijklikoléganija mésto žestokole- gan'Bnik'B, vb sxvadbnika mesto mirotvorecb, vb svar'Bnika mésto krotoljubecb, vb hystbnika mésto razdavbnikb iménija svoego, vb obidbliv'Bstva mésto ništeljubecb, vb tat'Bby mésto stran'nopriimecb, vb bl^doljubija mésto čistoljubecb, vb skvrtn'noljubija i vb vlthvoljubija mésto bogoljubecb. i ašte s? tako pokaeši, b^deši čgdo svétu i dbni, témi bo pqtbmi bestuda vbnideši vb porod¡\. Pirminius, Scarapsus, Migne, 89, cupidus uel avarus ..., sit in elimosinis largus .. . Qui fuit ebriosus et gu-lusus, sit subrius uel abstinens, parcus et uilis in cybo et potum.. . Qui fuit fornicator uel luxoriosus et adulter, sit purus et castus uel conti-nens... Qui fuit iracundus, sit paciens ... Qui fuit superbus, sit humi-lis ... Qui fuit latro, sit idoneus; qui fuit somnolentus, sit vigilis; qui fuit bilinguis, sit boniloquius; qui fuit detractor aut inuidiosus, sit purus et benignus ... Qui fuit incredulus, sit fidelis. Verjetno je, da so bile te antiteze v poljudni pridigi 9. stol. prav priljubljene. 60 Euch. Sin. f. 72, 1 — 73, 1. — To molitev si bomo str. 66 si. še natanko ogledali. Caesarius, Sermo CCXL1V. 3. (5) qui fuit ebriosus, sit sobrius, (B) (1) qui fuit superbus, sit humilis, (B) (6) (qui fuit somnolentus sit vigil), (9) (qui fuit detractor aut invidiosus, sit purus (B) et benignus), (7) qui fuit avarus, sit largus, (B) (4) qui fuit latro, sit idoneus, (B) (3) qui fuit luxuriosus, sit castus, (B) (2) (qui fuit incredulus, sit fidelis;) (8) qui fuit bilinguis, sit boniloquus. (Freis II 57—58: temi temi ti ze deli bogu briplisaze. 1044—1046; Hautkappe, 68: qui fuit 5. „Adhortatio ad poenitentiam" predloga II. brižinskega spomenika. 61 St. LV, str. 341—343. 62 V. Vondrak, Frisinske pamatky, jih vznik a vyznam v slovanskem pisemnictvi. V Praze. Nakladem Češke akademie pro vedy, slovesnost a umeni. 1896. 55—59. 63 Priobčujem ga po Vondrakovi izdaji Frisinske pamatky. Praha, 1896, str. 62—65. 64 Nemško besedilo je napisano nad vrste latinskega nagovora, a ne kot poznejši prevod, ampak kot staro, od prednikov dobljeno izročilo; to dokazujejo posebno besede »in deme khunftigen suenestaga«, kar ne more biti prevod okrnjenega latinskega teksta v našem spomeniku »in futuro ...«, ki mu je odpadlo nadaljevanje (in futuro) die iudicii. 64a Prim. Admonitio generalis, c. 82: deputentur cum diabulo in aeternum supplicium. Bonifacijev 10. govor: antiquus hostis (Migne PL, 89, 869). 65 Studie, 52. 66 Tudi odpoved hudemu duhu in veroizpoved sangalske vere in spovedi II. se v prvotnem jedru skoraj dobesedno skladata z začetkom druge brižinske spovedi, ki po sestavi tudi že predstavlja »vero in spoved«, dasi se kratka izpoved vere še ni razvila v pravi »symbolum« (Hautkappe, 123.): G II. Freis. III. Ih fersáhe den tíufel unt Jaz ze zaglagolo zlodeiu I elliu sinu werc unt alie uzem iego delom I uzem síne gezierde................iego lepocam. íh wíl gelob in got ua- Tose uueruiu u bog ter almahtigen, an den ske- uzemogoki pher des himiles unt der erde. unt gelob án sínen einpór- I u iega nen sun. unt gelob an den zin I u heiligen keist. unt gelob zuueti duh. Da die tri kenennede einin ta tri imena edin waren got . . . bog, gozpod zuueti, (gl. zgor.) ise zuori nebo I zemlo. 07 Braune, Ahd. Lesebuch9, 1928, št. XXVII, imenuje to pridigo Wessobrunner Predigt, ker je rokopis, iz 11. stoletja, še v 15. stoletju bil last wessobrunnskega samostana. Predloga pa je bila Notkerjeva (gl. razen St., 148—149. tudi Braune, n. d., št. XXVIII, 4. [Notker], str. 185, 184 [Ambraser Handschrift]). es Sancti Gregorii Magni XL homiliarum in evangelia liber I., ho-mil. XIX. habita ad populum in basílica beati Laurentii martyris, Dominica in Septuagésima. Migne, PL. 76, 1153—1159. 69 Gl. v Rimskem breviariju, Domin. in Septuag., 3. nokturn, 8. lekcijo. — St. n. d„ v. 5—11. 70 Rim. brev. konec 8. lekcije v 3. nokturnu Septuag. — St., n. m., v. 25 sl. 71 Rim. brevir, n. m., konec 7. lekcije. 72 St., n. m„ v. 16—19. 73 Migne, PL, 76, 1155—1156. 74 St., n. m„ v. 59—65. 75 a Fr. Ušeničnik, BV, 1936, 90. 75 b St. XXX, 3., 4., 8—14. — pod črto str. 161, y. 25—30. 6. „Adhortatio ad poenitentiam" ter t. z. govori sv. Bonifacija. 76 Sancti Bonifacii, Moguntini archiepiscopi operum quae exstant omnium Pars secunda. Sermones. Migne, PL, 89. 843—872. Bržkone niso njegovi, ampak izvirajo iz Karlove dobe. Hautkappe, 67. 77 To so bili med drugim Cruel, Geschichte der deutschen Predigt im Mittelalter, 1879, str. 23 sl.; Jos. Schlecht, Doctrina XII Apostolorum. Die Apostellehre in der Liturgie der katholischen Kirche. Freiburg, 1901, str. 76 sl.; MSD, II.3, opomnje k št. LIV. Gl. Hautkappe 67. 78 Hauck, Kirchengeschichte Deutschlands, I. str. 478. op. 4., II. str. 256. op. 3. Gl. Hautkappe, 67. 79 Aug. V. App. N. i, 1841, 1875—77. — Prim, tudi S. CIII, točka 3., n. d. 1944—45. 8U Sermo XIV. Migne, 89, 868—870. Prav na kratko se omenja Adamov greh v III. govoru, Migne, 89, 848. 81 Nekaj značilnih mest: (paradisus ille in terra positus est... tantae ... felicitatis, ut si Dei praeceptum custodirent, semper absque morte et miseria fuissent... Sed antiquus hostis (prim. Freis. II. 74: se zlodjem starim) invidendo de tanta gloria hominis... et ideo invidebat de hominis gloria... post peccatum ambo deiecti sunt de paradiso in hanc miseram vitam et omnis homo propter iliam transgressionem sub mortis imperio tenebantur... 82 Migne, 89, 862 sl. Prim. (kol. 865): (Sequamur ergo, fratres cha-rissimi, districtam et asperam redemptoris viam — prim. Cezarija! — . . . mundemus nos ab omni inquinamento carnis et spiritus..., ut in futura resurrectione ad gloriam, non ad poenam ire mereamur...) Abstinete vos ab omni opere malo, ab odio, inimicitiis, ebrietatibus, fornicatione, a furto et periurio. Quia haec omnia et his similia odit Deus (Freis. II. 26—27!) et eos qui ista faciunt puniet in futuro. Estote benigni, misericordes, humiles, pudici, et ea semper operantes quae in sanctis suis Deus diligit (prim. Freis. II, 57—58), ut possitis cum sanctis eius ad vitam aeternam pervenire, per Christum Dominum nostrum... 83 Migne, 89, 845—847. — a) Freis. II. 1—7. (Ecc? bi dedt nas ne zegresil), te v ueki gemu be siti starosti ne prigemliöki, nikoligese petsali ne imugi ni slzna teleze imoki, nu ü vu^ki gemu be siti. — b) Freis. II. £—9: zavuiztiu... nepriiazninu. — c) Freis. II. 8—10: (zavuiztiu) bui (nepriiazninu) uvignan Od szlauui bosige (cf. aeternam gloriam!), — d) Freis. II. 10—14: Potom na narod zlovuezki strazti I petzali boido i nemoki I bzz redu (bz zredu: čredu) zemirt. 84 Sermo XV. Migne, 89, 870 sl.; zgoraj pri op. 28. 85 Sermo X. Migne, 89, 862 sL; zgoraj v 79. op. 86 Migne, 89, 871. 87 Migne, 89, 865; gl. zg, op. 79. 88 Migne, 89, 855—56. 89 Veroizpoved je parafraza prvotne krstne veroizpovedi, ki je obsegala samo vero v enega Boga v treh osebah: Audite in intelligite, charissimi, hoc est verbum fidei quod praedicamus (prim, začetek Exhor-tacije ad plebem christianam), ut credamus in Deum Patrem omnipotentem, et in Jesum Christum filium eius unicum Dominum nostrum, et credamus in Spiritum sanctum unum Deum omnipotentem in unitate et Trinitate, trinum in personis et nominibus, et unum in deitate maiestatis et potestatis. 90 Sacrilegium quod dicitur cultura idilorum. Omnia autem sacrificia et auguria paganorum sacrilegia sunt, quemadmodum sunt sacrificia mortuorum defuncta corpora, vel super sepulcra illorum, sive auguria, - sive phylacteria, sive quae immolant super petras, sive ad fontes, sive ad arbores, Jovi, vel Mercurio, vel aliis diis paganorum, quae omnia daemonia sunt... PL, 89, 855. Hautkappe, 17. 91 Prim. Freis. II. 44si.: Oni bo lasna natrovuechu, segna naboiachu, (bozza oboiachu) naga odeachu, malomogoncka u ime bosie bozzekacho, (mrzna zigreahu) stranna bod crovvi zuoge uvedechu, U timnizah i u zelezneh vvosih Uclepenih (prim. Caesarius: in carcere clausos et positos in vinculis, gl. zg. pred op. 25.) bozcekachu I u ime bosie te utessahu. Jedro je isto; Bonifacij je privzel še dolžnosti do cerkve, Freis. II. pa je z dostavki dobra dela še bolj ponazoril. 92 Prim, Freis. II., 57—58: temi temi ti ze deli bogu briplisaze. 93 Prim. Freis. II. 60—66: . .. vuirchnemu Otzu Goszpodi, dosda ni tamoge vzedli v zezarstuo suoge, Ese iest ügotouleno izconi doconi izvvole-nicom bosiem. 93 a Aug. V. App. N. i. 1841. 1895—97., 1897—99. 93 b Migne, 89. 854 si. 94 Freis. II. 66 si. — GIL St. 343, v. 3 si. 7. „Adhortatio ad poenitentiam" in Klimentovo poučenje v spomin apostolu ali mučeniku. 95 Vondräk, Studie, 1903, 5—9. 96 Vondräk, Frisinske pamätky, 1896, 23—26. 97 Studie, 9—18. 98 Archiv f. slav. Philologie, XXVII. 1905. 395 si. 99 N. d., XXVIII. 1906. 260 si. 100 Entstehungsgeschichte der kirchenslavischen Sprache. Neue berichtigte und erweiterte Ausgabe v. Jagič. Berlin. Weidmann. 1913. 255. — Prim. Grafenauer, DS, 1918. 104 sl.; DS 1934. 494 sl. 101 Studie, 10. 102 Primeriai: Kliment. V pamjatb apostola (Freis. II. 97—103.) (Fris. pam. str. 64, v. 82) preise nassi zeztoco stradacho, nebo ie strastmi i mukami . . ., imiže sb bla-tepechu metlami i prinizse ogni pet- ženyi (imaja reki) podvignu sja, pre-sachv i metsi tnachu i po lezv vue- daja pl'fctb svoju na strasti i na rany sachu i selezni cliusi ge raztrgachu i smbrtb ponosbnuju Christosa radi, syna božija. (Prvotno: Freis. II., 103—108:) (Premenjeno:) a to bac mui ninge nasu praudnu tembže i nyne ... vb vuerun i praudnv izpovuediu toie mo- pamjatb jego divbna čjudesa .. . stvar-sim ztoriti, ese oni to vuelico straztiu jajetb gospodb bogi> našb; iže bo st> stuorise. veroju čbtjetb pamjatb jego, to otl> grehi. izbavljajetb sja i otb vsjakoja napasti izbudetb. 103a s tem ni izključeno, da ne bi bil Kliment prvotni opomin k pokori priredil v stesl. jeziku že v Panoniji ali na Moravskem. Prim. Vondrak, Studie, 168. 103b Cezarij: Sermo 264. Aug. V., App., N. i. 1841, 2235. — Bonifacij: gl. zgoraj pri op. 28. Značilno je, da sledi tam naštevanju grehov še kratka veroizpoved v obsegu, kakršen se je tedaj uporabljal pri sv. krstu: admoneo vos, fratres charissimi, ut reminiscamini quod omnipotenti Deo promisistis. Primitus enim promisistis credere in Deum omnipotentem, et in Jesum Christum Filium eius, et in Spiritum sanctum, unum omnipotentem Deum in Trinitate perfecta. 104 Studie, 11—18. 1043 Gl. zg. op. 57. Prim. pljasanija, detogubija, kljatvoprestupljenije. 105 a Gl. zg. pri op. 28. Ta seznamek soglaša tudi s seznamki grehov v Freis. II., III., G II., v wessobrunnski Notkerjevi pridigi. Do enega greha obsega tudi vse grehe, ki jih omenja B± (Čin II.) in Freis. I. Ta greh pa je sledeči: Bi kyridono enti unrehtero fizusheito — Čin II. \ pomyšlenii nepravedne — Freis. I. 16—17: ese mi ze tomu chotelo, emuse mi bi ne doztalo choteti. los b v tem stolpcu pomeni III., VI., tretji, oz. šesti Bonifacijev govor; Pirminius: gl. pri Migne, 89, 1041. Gl. op. 57. 8. „Adhortatio ad poenitentiam" — in Exhortatio ad plebem christianam. 106 Kos Fr., Gradivo za zgodovino Slovencev, II str. LXXIII. Grivec, Žitja Konstantina in Metodija (Cvetje, 8), 1936, 31. 107 Gl. zgoraj pri op. 94. 108 Exh. (St. IX.) filii: chindili liupistun, v. 1.; filioli mei: chindili miniu, v. 32. — Freis. II. sinci (zinzi...) v. 28, 59, 83, 109. 109 Z Ekshortacijo pa je nedvomno v zvezi uvod h kapitulom neke škofijske sinode pri Boretiju, št. 119 (Viri, št. 9): Ammonere vos cupio, fratres et filioli mei, ut ista pauca capitula quae hinc scripta sunt intentius a u d i a t i s. 110 St. IX. 9, 20—21; lat. 4, 9. Prim, zgoraj pri op. 47. 111 St. str. 54. — Zgoraj pri op. 22, 48. 112 Prof. Fr. Ušeničnik navaja v BV, 1936, 92. za tak nagovor dve mesti, St. str. 343 in 358 (G II., ki je v sorodu s Freis, II., in Ben III.) A imajo ga še drugi obrazci, in sicer tako za individualno kakor za skupno rabo. St. XLVII (V) ima poziv Quid nu (reci zdaj) za vprašanji o veri, ki spadajo h krstnemu in spokorniškemu obredu. V vseh drugih primerih, G II. Ben. III., in v Mün. (St. LVI. 346) iz 12. stoletja, stoji poziv za nagovorom in v množini. Tak poziv, v ednini, se je moral govoriti pa tudi že pri uporabi predloge iz 9. stl. k W. V W (St. XLIV. iz 10. stl.) samem je proti koncu besedilo zmedeno (ente after dero uuidersahhungu ode den inteiz dez gilouben: in gidancun, in tatin, in uuortun managiu ente unerrimitiu sint mino sunta). Zmeda je nastala s tem, da je prevajalec napačno vrinil prevedeni pripis v izvirniku, ki se je moral glasiti »post renuntiationem vel professionem fidei...« ter »in cogitationibus, in factis, in dictis multa et innumerabilia sunt peccata mea« (St. 317). Za odpovedjo hudemu duhu in izpovedjo vere je moral duhovnik pač tudi kakor za govorom pozvati izpovedanca oz. vernike, naj govore za njim (prim. V.). 113 Da je imela molitev spovednega obrazca tudi pozneje pri skupni splošni spovedi z odvezo še vedno tudi katehetski namen, dokazuje neki spovedni obrazec Joh. Ulricha Surganta (Manuale curatorum predicandi prebens modum, Basel, 1506), ki ga je objavil H a u t k a p p e , 130 si. Naslov se glasi: Alia confessio generalis et longa quam in quadragesimali tempore et in nativitate domini, cum homines communicare volunt, dicere soleo, ut discant subditi de 10 preceptis specif ice et confessionem formare. Čudno se mi zdi, da je Hautkappe v svoji knjigi o staronemških spovednih obrazcih to njihovo porabo popolnoma prezrl. Značilno je, da se v vsej sicer tako dragoceni razpravi niti z eno besedo ni dotaknil Karlovih prevažnih kapitularjev. Gledal je na vprašanje le kot teolog, ne tudi kot zgodovinar in književni zgodovinar. II. O virih brižinskih spovednih obrazcev. 1. Vprašanja. 1 Roka, ki je napisala na ff. 152'— 153 zapisek o posestvu Godego (ki ga je freisinška cerkev dobila z darilno listino z dne 28. maja 972.) je nekaj strani dalje (ff. 158'—161') zapisala v isti zvezek kodika tudi 2. in 3. slovenski spomenik. Zgornja meja je torej po 28. maju 1. 972. V času, ko se je pogajal freisinški škof Egilbert (1006—1039) s tridentin-skim škofom Udalrichom (1006—1022) zaradi zamenjave posestva Godego za neka druga posestva, ali pa, ko se je dogovarjal z njegovim naslednikom Udalrichom II. (od 1. 1022.) o razveljavljenju zamenjalne pogodbe — kupčija se je namreč kmalu potem res razveljavila zaradi težkoč, ki so nastale pri izvršitvi zamenjave —- je nastal mlajši zapisek o posestvu Godego na str. 1'. To dokazuje neposredno za to notico (začne se še v isti vrsti) napisani seznamek podložnikov na dvorih v Regensburgu, ki jih je pridobil Egilbert freisinški cerkvi po zamenjavi z regensburškim škofom Gebhardom (u. 27. 3. 1023.) 1. 1022. ali 1023. Starejši zapisek o Godego je nastal torej vsaj pred mlajšim, ta pa pred seznamkom regens-burških podložnikov. Za 2. in 3. brižinski spomenik (ki ga je pisala ista roka kakor starejšo notico o Godegu) velja torej ista spodnja meja, torej pred 1022/23. M. Kos, ČJKZ, 4, 19—27. 2 Ista roka, ki je napisala 2. in 3. freisinški spomenik, je napisala tudi zamenjalno pogodbo, ki sta jo sklenila freisinški škof Abraham in njegov klerik Ruodhari glede nekih posestev na Zgornjem Koroškem med 1. 977. in 981. M. Kos, CJKZ, 8, 126—146. Prim. Gradivo, II. št. 452. 3 BV, 1936, 93. 4 Zapisek imen za prvim spomenikom se nanaša na podložnike na dveh dvorih v mestu Regensburgu in zunaj mesta, ki jih je dobil freisinški škof Egilbert (u. 1039.) po zamenjavi od regensburškega škofa Gebharda (u. 27. 3. 1023.) s sodelovanjem freisinškega odvetnika Uodal-skalcha, ki se prvič javlja v listinah 1. 1022. Zamenjava se je morala torej izvršiti 1. 1022. ali vsaj pred 27. 3. 1023., ko je Gebhard umrl. M. Kos, ČJKZ, 4, 24—25. — Zapisek podložnikov teh dvorcev ni mogel nastati pred 1. 1022., pač pa je verjetnost velika, da je nastal kmalu potem, ko je prišla freisinška cerkev v posest tistih dveh dvorov v Regensburgu. Zaradi paleografske posebnosti njene pisave ne bi potegnil spodnje meje postanka preko letnice smrti takrat vladajočega freisinškega škofa Egilberta, to je 1. 1039. M. Kos, ČJKZ, 4, 25. Freis. I. pa je že stal na svojem mestu, preden se mu je na koncu pripisal novi zapisnik podložnikov. Po M. Kosu je treba datirati Freis. I. iz paleografskih razlogov po 1. 972. in iz zgodovinskih razlogov verjetno pred 1022./23., na vsak način pa (iz paleografskih razlogov) nekoliko časa pred 1039. M. Kos, ČJKZ, 4, 27. 5 BV, 1936, 93. 6 BV, 1936, 94—97. 7 Jagič, Pisma Dobrovskago i Kopitara, 1885, 569. Vondrak, Fris. pamatky, 4. Kopitar je to razlago sprejel (Glagolita Clizianus, XLII.), za njim jo je prevzel tudi Vondrak, ki jo je imel za debelo prepisno napako (Fris. pam., 4. Studie, 66). Grafenauer se je nanj oslonil v ČJKZ, 8, 103. 8 BV, 1936, 98. 9 Nas »gosbod zueti c r u z« (II., 89) razlaga Ramovš kot pisno napako za »cri(sti)is«, torej Naš gospod, sveti Kristus (z novejšo obliko m. s staro Krst). ČJKZ, 7, 164 (Slavia I. 36.). 10 BV, 1936, 94. 2. Freis I. — prepis. 11 Hautkappe, 125 si.; BV, 1936, 97 (skrčeno). 12 Vondrak, Fris. pam., 52 in faksim. t3 Prim. Bt (St, XLII. A, 311, v. 3—4.) uuiho truhtin, kanadigo got. Vondrak v Fris. pam., 52, op. k v. 3. sodi, da je stalo na tem mestu prvotno nedvomno k r b s 11 - Kristus in primerja stč. obrazec zpowie- dagy sie bohu otczu, synu, swatemu duchu (Listy fil. XV., 37.) V Studie, 66, je to mnenje potem — brez pravega vzroka — preklical. 14 Beseda Krst (krst) — tako je treba brati tudi creztu v Freis, I. 3 — pomeni v zahodnoslovanskih jezikih katoliških Slovanov prvotno troje: 1. Kristus, 2. krst baptisma, 3. križ. — Prvi pomen izhaja iz stvn. Krist, Crist, Christ, drugi pomen je izpeljan iz stvn. glagola christen, christenen: krstiti; tretji pomen, ki je za nas najvažnejši, pa je nastal šele na slovanskih tleh. Stvn. beseda Krist (s kratkim osnovnim samoglasnikom) je dobila v stari slovanščini obliko Krbstt, ki se poredko dobi tudi v csl. spomenikih; ohranila se je pri katoliških Jugoslovanih, pri Hrvatih v obliki Krst (krst) v pomenu Kristus in kršdanin ter kršdanin, krščanski, pri Slovencih v obliki krst: kristjan (živ krst) in krščanski, pri Cehih v istem pomenu kfest'an, krest'ansky, pri Lužiških Srbih kšesčijan, kšesčan — krescijan krescan, pri Poljakih krzešcijanin. Vzhodni Slovani so iz grške oblike Christos (z dolgim i) stvorili obliko Hristi» (stcsl.) in Hri-stosi, odtod izpeljanka hriščanin za pravoslavnega Kristjana. Pri Slovencih in severnih Slovanih je še v srednjem veku zavladala nova izposojenka iz latinščine ali nemščine Kristus in Krist. Iz stvn. glagola kristen (ohranil se je slučajno šele v srvn. slovstvu) so Slovani naredili glagol krbstiti in izpeljanke, krbštenije, krbstiteljb i dr. v slovenskem, hrvaškem, češkem, poljskem, lužiškosrbskem tudi krst, krest in pod. Beseda krst: crux se je razvila iz imena Krst: Kristus v vseh slovanskih jezikih, ohranila pa se je najbolj v tistih jezikih, ki niso rabili besede v pomenu baptisma (namesto tega krščenje). Tisti jeziki pa, ki rabijo krst: baptisma, so prevzeli drugo staro besedo, izposojeno od starih sorodnikov današnjih Retoromanov (alpskih Vlahov) besedo križ (tudi že stcsl.). Da pa je bila tudi na slovenskih tleh znana beseda krst: križ (kakor pri Hrvatih), dokazuje madjarščina s svojo izposojenko kerest. Gl. Berneker, Slaw. etym. Wb. I., 1908—1913, 634—5. 16 Freis. I., 12—13 po t den pogese bih na zi zvuet vuuraken: pravilno bi bilo vurogen: vrojen ali vurodgen: vrodjen. Freis. I. 13—17: (Ese iezem ztuoril zla po t den...), Ese pomngu ili ne pomngu Ili vuolu ili ne vuolu Ili vuede ili ne vuede, Ili u nepraudnei rote ili u lsi Ili tatbe ili zavuizti ili v uzmazi ili vzinistue ili ese mi ze tomu chotelo, emuse mi bi ne doztalo choteti, Ili v poglagolani ili zpe ili ne zpe Ili ese iezem ne zpazal nedela... Jasno je, da stoje besede »ili zpe ili ne zpe« sredi naštevanja grehov na napačnem mestu, dočim spadajo po pričevanju drugih obrazcev takoj za »ili vuede ili ne vuede«: Bi des ih kyhukkiu aedo nikihukku, des ih uuizzanto (geteta) aedo unuuizzanto, notac aedo unnotac, slaffanto aedo uuahento (St. XLII., 310, v. 6—10). Enako stcsl. Čin II. (Euch. Sin. f. 72) in Čin I. (Euch. Sin. f. 68). 3. Uvodni del brižinskih spovednih obrazcev. 16 Prej so si te razlike tolmačili drugače. Dobrovski je mislil, da so prepisovalci bili Nemci, Vondrak (Fris. pam., 34 in dr., Studie, 57 in dr.), da so bile predloge pisane v glagolici in da se kaže v njih vpliv stcsl. jezika. Prim. Ramovš, Historična gramatika, slov. jezika, VII. Dialekti, Lj. 1935. Zal. Učit. tiskarna, str. XIII. Poziv k molitvi. 17 Glej zgoraj I. op. 112. 18 Osebno obliko, določeno za tajno zasebno spoved, pa tudi za očitno zasebno spoved (kot neko obliko kesanja) imajo taki pozivi v Činu n. pr. Euch. Sin. f. 67': (v. 20-22) tembže hot^i ispovedati s§ sice dh>ženT> estb glagol ati .. . (68, v. 3-4) glagoletl. že sv^šteni ki> nemu: ... (v. 11—13) sice že da glagolett hot§i ispovedati s? . . . i pod. dr. 19 Gl. zgoraj pri op. I. 55—60. Spovedni uvod. 20 želom: slom, apostolom; zil: slov, apostolov. 20a Zaradi primerjanja naj sledita tu še uvoda v obtožbi sami v Freis. I. in III. in somerni sklep (uvod h kesanju) v Freis. III.: Freis. I. Freis. III. Bose miloztiuvi, primi moiv Bogu uzemogokemu izpouuede izpovued moih grechou . . . uze moie greche I sce marie (spoved sama) Togo uzego izpouueden bodo Bogu I sce marii I sco laurenzu aozpodi I uzem zuetim I tebe bosi rabe. 21 Prim. VondrAk, Studie, 53, op. 50. 22 Uvod se glasi: Bj Trohtin, dir uuirdu ih pigihtik allero minero sun-tono. — Čin II. Gospodi, bože v'semogbi, tebe bqdq azt ispovedem. v'sehl> moihl. grehi. 23 Wa 15: ih iiho ouh gote ioh di gotes scalche. — Čin I.: ispovedajq sQ prtvoje bogu v'sedrtžitelju i tebe, otbče, v'sehl> beštish>nyhl> moihl) grehi. 24 W: Trohtine gote almahtigen bigiho mina sunta unta s i n a n heilegon ente di gotes scalche (F, P: manne) .'.'. (32—33): elliu in lut-tero bigihti trohtine gote almahtige ente sinen heilegun ente di gotes man biiah. — Sem spada tudi obrazec spovedi iz Bamberga in Wess. I. (St. XXVIII.) iz Notkerjeve družine. Dolga uvodna molitev se končuje s prošnjo k Bogu Očetu in Sinu in njegovim »ljubim«, t. j. svetnikom: Wess. L (11. stl.) fone diu bigiho ih nu dir, got almahtiger, unde dir, allero gnadone uater (to je Kristus!), nah allen minen chunstin, nah diu so du nu irmanen geuuerdest mina gehugeda, dir unde allen dinen truten allero minero sundeno... St. 142, v. 8—14. (dodatki so seveda tu mlajši). 25 L (9. stl.): Ih gihu gote alamahtigen fater inti allen sinen sanctin inti desen uuihidon inti thir gotes manne... (41 si:) in lutarliha bigiht gote almahtigen inti allen sinan sanctin inti thir gotes manne. — M: Ih gihun gode almahdigen unde allen godes engilon unde allen godes heilegon unde dir godes boden allero minero sundino ... (22 si:) so uuirdon ih es alles bigihdig gode almahdigen unde allen godes heiligon unde thir godes manne (kesanja in prošnje tu ni). 28 St. 325. Kje vse se je vzorec ohranil gl. Hautkappe 8., ki pri-občuje tudi inačice. Prim. Baeseke, Beichtformel, Reallex. d. dt. Litg. I. 125—6. 27 Hautkappe, 24. — Podoben je obrazec v rokopisu tourske cerkve sv. Gatiana pri Martenu, I. 278 si., ki ga Baeseke pripisuje Alkuinu; Hautkappe, 24. — Drugi Alkuinov obrazec gl. Hautkappe, 39. 28 V eno skupino tega vzorca II. spada tudi odlomek V (St. XLV11.), in sicer najbrže v skupino IIb (kakor S in L, s katerima je v bližnjem sorodstvu); ohranil se je samo začetek: Ih gihu gote almahtigin fatere enti allen sinen... — Ne prištevam pa v to skupino vzorca II. G II (St. LV iz 12. stl.) in G III (St. LVIII. iz 11./12. stl.), ker ne obsegata celotnega spovednega obrazca, ampak samo nakazilo. Zato so tudi uvodne in sklepne besede le nakazane, ne popolnoma navedene (G III. ima sploh samo kesanje in sklep spovednega obrazca, dočim navaja G 11. tudi nakazilo uvoda, naštevanja grehov »mit huor, mit huores gelüsten«, in sklepa). Poglejmo si G II: In demo gelob so pigi ih dem allemahtigen got unt d i s e n e heiligen unt dir, priest, aller miner sunton ... daz riuwet mi unt irgibi mi sculdigen demo almahtigen got unt d i s e n e heiligon unt allen gotes heiligon unt tir priestere ze warere pikerde unt ze williger puezze. amen. Prim. s tem uvod v Ben. II. (St. LIL iz 11./12. stl), ki ima enak začetek (Mit disemo globen so gi ich dem almahtigen gote ...) in enak sklep (unde d i s i n heiligon unde allen gotes heiligon aller dere sunton ...), a našteva vmes še za celih 6 tiskanih vrstic angelov, svetnikov in svetnic od Moje gospe sv. Marije do Moje gospe sv. Marjete in vseh božjih devic. Prim. tudi obrazec v konfesiji praškega škofa. 29 Izmed mlajših obrazcev »vere in spovedi« je ohranil G I. (St. L1V. 11/12. stl.) morda še kaj starega v uvodu, ker prideva k vzorcu Ha samo »minro froun sanct? Mariun unde sancte Petre«, v sklepu pa k vzorcu II c isto, samo brez »minro« (ki kaže že vpliv novih vzorcev); za starost bi govoril tudi stari izraz za duhovnika »unde dir (dich) gotes poten«, ki ga ima tudi R. Uvod in sklep v Ben. I. (St. LIII. iz 12. stl.) pa kažeta z naslovom »miner frouun sancte Mariun unte minemo herren sancte Petro« nedvoumni vpliv novih obrazcev, čeprav spominja »unte dir ewart« še besede v B2: unte die gotes ewarte. 30 Gl. zgoraj I. pri op. 44. str. 17. 31a Naj navedem najstarejši uvod vzorca IV.: Ben. II. iz 11/12. stl. Mit disemo globen so gi ich dem almahtigen gote unde minero urouun sante Mariin, minemo herren . s. Michaele unde allen gotes engelen, mi- nemo herren . s. Iohanne unde allen gotes wissagen, minemo herren . s. Petre unde allen gotes boton, minemo berren . s. Georien unde allen gotes martereren, minemo herren. s. Martin (, minemo herren s. Benedicte) unde allen gotis bihteren, minere urouun . s. Margareten unde allen gotis mageden unde disin heiligon unde allen gotes heiligon aller dere sunton, die ich ie gefrumeto uone anegenge mineš libis unz an dise wile ... 31 b O tem gl. spodaj pri op. 32 b. str. 57. 32 a Prim. minero herren .s. Georien, Ben. II. 32 b BV, 1936, 96. 33 Iz spovednega tipa R je nastal tudi poznejši H. 34 St. LI. 1—8.: Ih uuirdu gode almahtdigen bigihtic unde urouun sancta Mariun unde sancte Micheh?le unde sancte Petre unde allen godes heilegon unde dir sinemo boden. Uuande ih sundic bin iöh in gidähtdin iöh in dadin iöh in uuordon iöh in uuerkon; iöh in huare iöh in stalu iöh in bissprachidu iöh in nide iöh in abulge iöh in ubarazidu iöh in ubar-drunchidu ioh in fluachenne iöh in suerinne. Dero sundono allero iöh anderere manegero so gi ih es domo älmahtdigen gode ünde allen sinen heilegon unde dir sinemo boden. — Nato se začne novi odstavek: Ih giho gode almahtdigen, uuanda ih sundic bin, daz ih heilegan sunnundag unde andere heilege dage so negiuiroda ... itd. 35 Hautkappe, 38 si; Migne, PL 101, 498 sl. 38 Ta pouk stoji tudi v rokopisu z L (Pal. 485) in v sakramentariju iz Fulde (ki obsega tudi F.). 37 Hautkappe, 39; prim. zg. op. II. 27. 38 Rahlo sled take molitve imamo v Činu 1. (Euch. Sin. f. 67', 22 sl.): tembže hot§i ispovedati s? sice dltžent esti> glagolati: prtvoe boga postav-ljajq posluha stdeaniemt moiim. i tebe, otbče, ispovedaj^ sg ne mog^ bo icel^nija ulučiti jazve gnijqstii vl> srbdbci tnoem't neprestantno, ašte ne podastb mi crbky paky obnovlenija. Odpoved hudemu duhu. 39 Gl. CJKZ, 8, 111. — Tam sem omenil, da je v H (in Wess. II. St. LIX., ki tudi po sporedu čisto sliči H-ju) vrsta glede opera in pompae prevržena, dočim se Freis. III. (stiška spoved iz 15. stl.) in drugi nemški obrazci strinjajo s krstnim obredom: najprej opera, potem pompae. Ta Honorijeva napaka pa je že zelo stara. Najdemo jo že v Cezarijevem 264. govoru: Abrenuntias diabolo, pompis et operibus eius (Aug. V. App., N. i. 2235.). Prav tako v starosaksonski krstni obljubi (Sächsisches Taufgelöbnis, St. III.), kjer se glase tista vprašanja takole: Forsachistu diobo-lae? et respondet: ec forsacho diabolae. end allun diobolgelde (t. j. pompis: hudičevim daritvam)? respondet: end ec forsacho allum diobolgeldae. end allum dioboles uuercum? respondet: end ec forsacho allum dioboles uuercum and uuordum, Thunaer ende Uuoden ende Saxnote ende allum them unholdum, the hira genotas sint. — Zajemljivo, da soglaša s to razširitvijo krstnih odgovorov odstavek v VI. govoru sv. Bonifacija o sakri-legiju. Gl. op. I. 90. 40 Gl. op. 39. — V Frankovski krstni obljubi (St. IV.) se glasi tretje vprašanje: Forsahhistu allem them bluostrum inti den gelton inti den gotum, thie im heidene man zi bluostrum inti zi geldom enti zi gotum habent? Ih fursahhu. 41 Tako v L S, kjer pravi spovedanec, da je delal, kar je bilo zoper Boga, zoper njegovo krščanstvo in vero »inti uuidar mineru uuihun doufi« in zoper njegovo spoved. Podobno v poznejših verah in spovedih (Ben. II. češki obrazec, Studie, 11.). 42 Prim, tudi Klimentovo Spom. ap. Gl. zg. I. pri op. 28. 103. str. 12, 41—43. 43 Gl. zg. I. op. 112 Izpoved vere. 44 a Sv. Pirminij (u. 753) navaja v spisu De singulis libris canonicis scarapsus, ko opisuje krstni obred (Migne, 89, 1035), samo tri vprašanja o veri, a ta obsegajo prav dobesedno vso apostolsko veroizpoved: prvo vprašanje obsega vsa vprašanja o Bogu, Očetu vsemogočnem, drugo vsa vprašanja o Sinu, tretje o sv. Duhu, Cerkvi itd. do konca. Tak je bil obred pač, preden je prišlo po Karlu Velikem v navado, da so morali krščenci ali njih botri najprej sami moliti vero in očenaš. Tedaj so se vprašanja pri obljubi vere skrčila samo na bistvo, kakor kaže to Saksonska krstna obljuba (op. 44 b). Vprašanja o veri so se tudi za Pirminija stavljala v narodnem jeziku (seveda tudi slovenskem); in v tisti dobi so duhovniki res mogli izhajati, kakor Kidrič trdi še o poznejšem času, s prevanjanjem sproti. 44 b Tako še v Saksonski krstni obljubi (St. III.): gelobistu in got alamehtigan fadaer? ec gelobo in got alamehtigan fadaer. gelobistu in Crist, godes suno? ec gelobo in Crist, godes suno. gelobistu in halogan gast? ec gelobo in halogan gast. Prav s to vsebino krstnih vprašanj o veri se strinja tudi 15. Bonifacijev govor, ko spominja krstne obljube, le da je dodal še sklepno vprašanje o enem Bogu v treh osebah. ... pro-misistis credere in Deum omnipotentem, et in Jesum Christum Filium eius, et in Spiritum sanctum, unum omnipotentem Deum in Trinitate perfecta. PL, 89, 870. 45 Prim. Frankovsko krstno obljubo (St. IV.): Gilaubistu in got fater almahtigan? Ih gilaubu. Gilaubistu in Christ, gotes sun nerienton? Ih gi-laubu. Gilaubistu in heilagan geist? Ih gilaubu. Gilaubistu einan got almahtigan in thrinisse inti in einisse? Ih gilaubu. (Prim. Bonifacija v op. 44 b.) Gilaubistu heilaga gotes chirichun? Ih gilaubu. Gilaubistu thuruh taufunga sunteono forlaznessi? Ih gilaubu. Gilaubistu lib after tode? Ih gilaubu. 46 Gl. zg. I. pri op. 103 (28.). 47 Prvi dve vprašanji se glasita: Credis in Deum Patrem et Filium et Spiritum sanctum? Credis quia hae tres personae unus sit Deus? Gl. Von-drak, Studie, 54—55, op. 51. po Schmitz, BuBbiicher, I. 88. in Martene, 1. 774 si., št. Ill, IV, VI, X. 48 Vondrak, n. m. 49 Prvi rokopis (A) iz prve četrti 9. stoletja je iz Freisinga, drugi, tudi iz 9, stl., od sv. Emmerama v Regensburgu. 50 Prvi gl. St., str. 45—47, 364. Drugi St. 364. po M. Freher, Deca-logi orationis symboli saxonica versio vetustissima, 1610, na koncu; I. G. Eccardus, Catechesis theotisca, 1713, 213. 5°a Euch. Sin. f. 67, v. 1. — 67', v, 20 (22). 50b Aorist sede je prešel sem po posredovanju slovenske veroizpovedi iz stvn., kjer ima tako obliko WeiBenburški katehizem. ČJKZ, 8, 96 si.; DS, 1934, 496 si. 61 Tako G III. Ich geloube nah disme libe den ewigin lib. Ich ge-loube, daz ich ersterbin sol unde abir irstan sol unde mir gelonot werdin sol nach minin werchin. Den Ion vurht ich sere, wand ich gesundot han mit gedanchin, mit wortin, mit werchin... Podobno AI. (St. LVII.). 4. Jedro freisinških spovednih obrazcev. Spoved sama. 52 a Studie, 52—53. 52b To je nedvomno »copula matrimonialis« v prepovedanih časih, postu, pred velikimi prazniki, obhajilom i. p. Hautkappe, 5. 53 Gl. preglednico, op. 9. —■ Tudi v obširnem latinskem spovednem obrazcu v Cod. S. Gatiani Turonensis, ki je po Baesekejevem mnenju tudi Alkuinov, se omenjajo podobne dolžnosti, a čisto določno zadevajo le menihe: Horas vero instituías et psalmos tam pro vivis quam pro de-functis propter nimiam edacitatem et ebrietatem seu propter parentes et amicos meos et propter alios homines et propter frigus sive proptet de-lectationem suavitatemque corporis mei et propter pigritiam, sicut debui, non frequentavi. V L in v Egberta pa to mesto ni prišlo. Hautkappe, 32. 54 Alkuin: propter corporis mei suavitatem ... R: duruhc mammendi mines lichamen ... Gl. preglednico, op. 9. 55 Stcsl. Čin I. kaže v splošni obtožbi na koncu (žal je nekoliko zmeden) neko posebno podobnost s sklepom v R; med nemškimi obrazci R glede tega nima enačice (žal je tudi tu sklep nekoliko zmeden). Mesto se glasi v R: Alies des ih nu gimeinit haben, soso ih iz uuizzantheidi (prim. L.) gidadi, soso mir iz bi druncanheidi giburidi, soso mir iz anderes gibu-ridi: so... Mesto v Činu gl. za op. I. 57. od »ihtže ne pombnjg ...« do »vt udrtžanbi«. Če obe mesti rekonstruiramo, prvo na osnovi L, drugo na osnovi uvoda v Čin I., dobimo tole sporedje: Alies des ih nu gimeinit haben, v'sego togo otTtricajq s<¡, soso ih iz uuizzantheidi gidadi jaže pombnjq li ne pombnjq (L: so unuuizzandi jaže s'i.védy stgrešiht li ne stvédy so ih iz mit uuillen dadi jaže si-tvorihi. voljejq li nevoljejq so ana uuillon) pohotijq odri-žimt, soso mir iz bi druncenheide giburidi vb gnévé li vt udrtžanbi, soso mir iz anderes giburidi: ne mog^ . . . so . . . 56 Gl. preglednico, op. 2. 11. 57 Gl. preglednico, op. 2. 38 a Gl. preglednico, op. 1. 5. Sklepni del brižinskih spovednih obrazcev. Kesanje in prošnja za pokoro. 58b Gl. preglednico, op. 13. 59 Gl. preglednico, op. 12. 14. 16. Molitev po spovedi. 60 Gl. preglednico, op. 17. 6. Uspeh primerjanja. 61 Vondräk, Studie, 52. 7. Sklep. 62 Grafenauer, ČJKZ, 8, 105—6. 61 Euchologium Sinaiticum je sicer spisan šele v 11. stoletju (Vondräk, Aksl. Grammatik2, Berlin, 1912, 23. Geitler ga je stavil še v 10. stl.) A deli, ki so posneti po zapadnih, latinsko-nemško-slovenskih virih, so s tem dokazani vsaj že za poslednjo tretjino 9. stoletja. 62 Nagovor odgovarja natančno tistim škofovskim nagovorom, s katerimi so pričenjali obred slovesne nezakramentalne odveze. Gl. Fr. Ušeničnik, BV, 1926, 288: admonitione facta. Tudi vsebinsko se strinja ž njimi. Prim. Schmitz, I, 76, 83: tunc faciat eis Pontifex sermonem ostendens, qualiter Adam pro peccatis eiectus est de paradiso et multa mala deinde in eum coniecta sunt... Podobno Martene I, 838, Schmitz, I, 775, II, 340. Vondräk, Studie, 10. 63 Kirchengeschichte Deutschlands, II, 755. Gl. n. m. III. Kateheza o spovedi in pokori v Činu nad ispovedajaštiimb se. 1. Izhodišče. 84 Vondräk, Studie, 23—44: Zpovedni iäd či Čini. nadi> ispoveda-jqstiimb s? Euchologia sinajskeho (66 b-—80 a) — jest dilem Klimenta, biskupa bulharskeho; 45—66: Vznik... prekladu Emmeramske modlitvy; 168—470: Pridavek II. O domnelem porädku, v kterem näsledovali po sobč ngktere z hlavnejšich spisü Klimentovych. 65 Oba spovedna reda Janeza Postnika (in še tretji) sta priobčena pri Morinu (Morinus, Commentarius historicus de disciplina in admini-stratione sacramenti poenitentiae.. . Antverpiae. 1682. Dodatek: Codi-cum manuscriptorum, poenitentialium... descriptio et enarratio); prvi *Axo\ov9-ia* je v dodatku, str. 77—90, drugi *A6yoc itpdc rov fxiXXovxa ¿Sayopsvaai rov tavzov natkija« str. 91—100. Tu objavljena »Axokov&ia* pa je že v toliko premenjena, da pospovedna molitev stcsl. Čina v njem ni več samostojna molitev, ampak vdelana v predspovedno poučenje. Studie, 24, 34, 151—152. 66 Studie, 24, 34. 67 Studie, 28, op. 32., 43. 68 Studie, 35, drugače 43. 69 Studie, 43—44. 47. 70 Studie 29, 35. 71 Studie, 33. Več o tem spodaj! 72 Studie, 31, 32; posebno značilna je opomnja 35, ki citira Almazova (I. 227): »V evhologiju Geitlerjevem je tisto (predspovedno poučenje) prav toliko predspovedno opominjanje, kolikor pouk o osnovnih resnicah krščanske vere. S to značilno svojo posebnostjo se loči od vseh znanih nam spomenikov podobne vrste ... navedeno poučenje se nikjer ne more tako polnoveljavno uporabljati kakor pri spovedancu, ki je šele nedavno sprejel luč krščanske vere in še ni utrjen v znanju krščanskih verskih resnic. Na tej osnovi se more z vso verjetnostjo sklepati, da so to poučenje priredili prav posebe za jugoslovanski spovedni red.« Vondrak pripominja, da to pač ni prava razlaga (ker ne upošteva zapadnih vzorcev). 73 Studie, 30—31, 33, 41. 74 Studie, 168. 75 Studie, 40. 76 Studie, 31. 77 Studie, 35—36: n^ždtno esti...; prim. Studie 42. 78 Studie, 31, 36. 70 Studie, 37, 38, 38—39, 39, 40, 41. 80 Studie, 30; prim. MSD, II3, 431, 457. 81 Studie, 33. 82 Studie, 40. 83 Studie, 41. 84 Studie, 39. 85 Studie, 40, 42. 86 Studie, 33. 2. Pouk o veri. 87 Studie, 37, 33.: Č?do, nyne obnoviti se hošteši... kako ti žeždet% pokaanija našego bogi. (66', 4—11) — Spom. apost.: Bratija, prisno žadaja ... zapovedb božiju prestuplbše. 88 Studie, 33. Več o tem spodaj 89 Euch. Sin. f. 66', 16—18 — Studie, 32, primerja: Credis, quia hae tres personae unus sit deus? Credis quia in ipsa came in qua modo es, resurgere habes et recipere sive bonum sive malum prout gessisti? Ordines ad dandam poenitentiam, Vondrak, Studie, 54—55, op. 51. Gl. zgoraj II .pri op. 47. 90 Studie, 40. 91 Le nekaj zgledov: Cezarij, 244, Aug. V. App., N. i., 2194 si. De Symbolo fidei et bonis moribus; 264, n. d., 2233 si.: Expositio fidei et interpretatio nominis eius; 265, n. d. 2237 si.: De christiano nomine cum operibus non christianis, i. dr. — Pirminius, Scarapsus, PL, 89, posebno 1034 sl„ 1036 si. — Bonifacij, Pl, 89, 5. govor, 852 si.: De fide et operibus dilectionis; 7, 856 si.: De fide et charitate; 15., 870 si.: De abrenuntiatione in baptismate. i. dr. p 92 Lex Dei et fides christiana! Kateheza o teh dveh verskih področjih je prav snov Karlove cerkvene zakonodaje. O Lex Dei in njeni zvezi s knjigami o pokori (poenitentiali) zapadne Cerkve ter s tradicijo staro-krščanske Didache gl. več v knjigi Jos. Mich. Heer, Ein karolingischer Missions-Katechismus. Ratio de cathechizandis rudibus. Biblische und patristische Forschungen, I. Heft. Freiburg i. Br. 1911. Herdersche Verlagsbuchh., 20 sl. 93 Gl. zg. I. pri op. 47. 94 Studie, 31. 95 Studie, 168. 96 Fr. Grivec, Žitja Konstantina in Metodija. Cvetje iz domačih in tujih logov. 1936. Mohorjeva družba v Celju, 108, 143. 96 a Glej o tem akte o razgovoru med Karlovimi odposlanci in papežem Leonom (iz 1. 810.) o dodatku »filioque« k besedilo nikejsko - cari-grajske veroizpovedi pri liturgiji, zlasti pa zapisnik »Notitia de colloquio Romano« a. 810 pri Werminghoffu, št. 33. C., p. 239—244 97 Žitje Met., 12. Studie, 169. 98 Grivec, Žitja K. i. M., 143. 99 Grafenauer, Poglavje iz najstarejšega slovenskega pismenstva. ČJKZ, 8, 68—117; posebe C. Vera v Celovškem rokopisu, 91—102. 100 ČJKZ, 8, 94—95. Prim. Jagič, Entstehungsgeschichte2, 293—94. 101 a Jagič, Psalterium Bononiense, Vindobonae, Berolini, Petropoli. 1907. 849. po Sofijskem psalterju. 101 b ČJKZ, 8, faksimile. 102 Prim. Lk 19, 11: TtagayoTjUM al/. t l 1] ßaaiXela rov (hov avatpai-vea&ai; Cod. Mar.: abie hoštefb césarbstvie božie aviti s?; — Jo 7, 35 v fiéXXsi ovroq no gevso&ai, on o i/ evgr¡oofiev avtov; /ni/ elg x1¡vg;: oöiaanogav rCbv 'EXXr¡vwv fiéXlsi no gevead-ai xal SiSáoxeiv rov? "EXlrjva Cod. Mar.: kamo hostete iti jako my ne obr?štemT> ego? eda vt raséanie elintsko hoštetl iti i učiti elbliny? Imati z nedoločnikom pa je pravilni prevod grškega prih. časa! Jo 18, 11: ro norf¡giov 8 óéówxév fioi ó narr¡g, ov nlo) airó; Cod. Mar.: čašq, ji[že dastb mbné otbcl. ne imamb Ii piti eje? — Podobno Mt 20, 22., 26, 29. Mk 14, 25, Lk 22, 18. i. dr. 103 ČJKZ, 8, 95—96. 104 Žitje Met., pogl. 15. Grivec, Žitja, 110, 144. 105 Tudi sintaktična zveza »seydi k desnici« ni prav nič v slogu prvotnega prireditelja slovenske apostolske vere, ki se sicer odlikuje po lepi in čisti slovenščini; pač pa se ta konstrukcija brezhibno prilega aoristu seyde (seyde k desnici). Da se neskladnost med glagolsko obliko in stavčnim skladom še ni izravnala, dokazuje, da je sedanjik prvotni aorist tu šele pred kratkim izpodrinil. 106 Podobno zamenjavo starega aorista s sed. časom vidimo tudi v Trubarjevem citatu stare božične narodne pesmi v Katehizmu z dvejma izlagama, 1575,: »Kir Marija Boga rodi, — aleluja, o Marija, — v preproste plejne povije, — aleluja, o M a -r i j a«, kjer rima kaže, da bi moral m. povije stati p o v i. ČJKZ, 8, 97. DS, 1934, 482—83, op. 19. Rupel, Slov. prot. pisci, 1934, 126. Prav za soseščino pokrajine, v kateri se je nekdaj rabil CR, okolico Dovje-ga, je Fr. Pečar (DS, 1895, št. 3., ovitek, str. 3.) povedal, da se tam govori lejp, cvejt, svejt, ki ga današnja gorenjščina sicer ne pozna. 107 Alasia da Sommaripa (Vocabulario Italiano e Schiauo. Udine. 1607. 104) ima na tem mestu: sedi na desnissu; ali je to zgolj pisna hiba ali ostanek starega »sede na desnico«? 108 Gl. Pečjak, Resnice katoliške vere. Ljubljana. 1911. Kat. bukvar-na, 223: xateld-6 vra elg tfdijv, rf/ rrtirtj r^dga avaatdvra ex vexpibv, ctveX&övra elg ovgavovq, xa & /ue v o v ev äfiiä ßsov rov Ilaxfjbq navto-xgaTopo? . . . 109 Ta aoristovska oblika se je Klimentu tako priljubila, da jo je uporabil tudi v citatu veroizpovedi v pohvali sv. mučeniku Demetriju. Mikavno je, da imamo tudi tu kakor v Činu I. deležnik in dva aorista, zdaj pa je to razen četrtega še tretji (ne drugi, prvi je tudi odpadel). Studie, 36. Studie, 31—32, 169. 111 Glej o tem več v ČJKZ, 8, 96—98; DS, 1934, 482—83, 496—98. 112 Gl. zgoraj II., pri op. 50 b, 51. 113 Gl. zgoraj preglednico besedila Freis. I. in III. pri op. 1. in opom-njo samo. 114 Prim. Cezarijev 17. govor, Migne, PL, 67, str. 1080: omnis homo qui post baptismum mortalia crimina commiserit, hoc est homicidium, adulterium, furtum, falsum testimonium..., si poenitentiam non egerit, eleemosynam iustam non fecerit, ... cum diabolo descendet in tormenta. 115 Euch. Sin. 67', 12—15: ispovedajgšte se bogu, stvedgštjumu je po imena i pomyslenija v'sja znajgštju. Cezarij, 253. govor, Aug. V. App., N. i., 2212—13: Non enim ideo vult Deus, ut confiteamur peccata nostra, quia ea ipse scire non possit: sed quia diabolus hoc desiderat, ut inveniat quod nobis ante tribunal Judicis aeterni abjiciat (prim. Freis. II, 72 si.); ideo vult ut magis defendere, quam accusare peccata nostra velimus. Prim, tudi op. 117. 3. Pouk o spovedi in pokori. 116 Gl. zg. II., op. 38. 117 Prim. Cezarij, 253. govor, n. d., 2214: Die ergo devoto corde...: Ego dixi, Domine, miserere mei; sana animam meam, quia peccavi tibi (Ps. 40, 5). Sanat te Deus; confitere tantum vulnus tuum... patienter implora auxilium ... Sanaberis,... si ostendas te medico; non quia ille non videt, si tu te abscondas, sed ipsa confessio initium sanitatis est. — Podobno v 261. govoru, n. d.. 2227: vulnera peccatorum meorum illi coe-lesti Medico humiliter offero ... in še pogostokrat. 118 Studie, 168, 30—31. 33. 38—39. 119 Gl. zgoraj I. op. 57. 58. 120 Gl. zgor. preglednico na str. 43/44. 121 Gl. zg. I. op. 58. 122 Gl. zg. I. op. 57., II. op. 55. 123 Gl. zgor. preglednico na str. 43/44. 124 Studie, 39. 125 Der Große Herder, II, 1688—89 (Bußdisziplin). 128 Studie, 35. 127 Funk - Bihlmeyer, Kirchengeschichte, II, § 92, 1, str. 60—61. Jos. Turk, Cerkvena zgodovina, Groblje, 1930,'78. 128 Aug. V. App. 257. govor, N. i. 2219. 129 Aug. V. App., N. i. 258. gov., 2223. 130 Aug. V. App., sermo 261., N. i„ 1841, 2228. — S prakso javne pokore je v zvezi tudi dvojni obrazec odveze v obrednem delu Čina, ki si ga Almazov v svojem delu »Tajnaja ispoved v pravoslavnoj Vostočnoj cerkvi. Opyt vnešnej istorii« (I,—III. Odesa, 1894—1895), 84, ne zna prav razložiti; misli namreč, da kdor je pri spovedi dobil kakršno koli pokoro, je moral dobiti za prvo odvezo še drugo, s katero se je pripustil k sv. obhajilu (Studie, 28, op. 32.). V resnici pa tisti, kdor je moral delati javno pokoro — od 7. stoletja dalje so jo nalagali samo za tri največje grehe, malikovanje, umor in prešuštvo (Heer, Ein karolingischer Missions - Katechismus, 18) — po spovedi še ni dobil odveze, ampak šele, ko je opravil pokoro, in to navadno skupaj z drugimi spokorniki na Veliki četrtek. Drugi spokorniki, ki so dobili tajno pokoro in potemtakem niso bili izločeni od cerkve in službe božje, so dobili od 9. stoletja dalje odvezo (rekonciliacijo) že takoj po spovedi. Kajti v tistem času so v frankovski državi uvajali po rimski in grški šegi zahtevo po tedenskem ali vsaj mesečnem sv. obhajilu (v obeh podobah); Poenitentiale Casinense, nastal v 8. stoletju, ohranjen iz 10/11. stoletja pravi celo: Omni die dominica de-bent christiani in ecclesiam intrare et communionem suscipere, quia Greci sine intermissione omni die communicant, et qui tertia dominica fecerit et non susceperit corpus domini in se, excommunicetur, sicut docent ca-nones. Prim, še poenitentiale Tomaža Canterburyskega. Gl. Heer, n. d., 70 do 71. Der Große Herder, I. Bußdisciplin. Prim, tudi v »Virih« št. 34, c. 1.: ut populi cristiani omnes dies dominicis communicent... —■ Klicali so jih po instrukciji »Praemonere« tudi k skupni odvezi na Veliki četrtek (BV, 1936, 89 do 91); v tem primeru po spovedi še niso dobili odveze. Prava zakramentalna odveza se je po vsaki spovedi dala samo enkrat. 131 Aug. V. App. N. i., 2228—29. 132 Kot razlog navaja Cezarij tole: Cum grandi enim cautela susti-nendum est corpusculum nostrum, ne per ebrietatem et gulam iterum nos talia sollicitet peccata committere, ut aut parum aut nihil prosit, quod poenitentiam visi sumus egisse. Aug. V. App., N. i., 2229. 133 Aug. V. App., N. i., 2229: Hoc ideo dico, quia, quod peius est, sunt aliqui poenitentes, qui et carnes cum grandi aviditate a c c i -piunt et vinum forte aliquoties usque ad ebrietatem b i b u n t. 134 Eno smo že videli zg. v op. II. 117. 135 Aug. V. App., N. i., 2229. Obširnejšo primero ima Cezarij v 262. govoru (n. m.): Tractantes ergo causam salutis nostrae, faciamus intra nos quod circa nos medici facere soient. Si laesura aliqua vel querela in prima corporis čute sentitur, curatio medicamenti blandioris apponitur; si vero in ossibus vulnus absconditum aut in viscerum profunda demersum est, austeriorem ac violentiorem poscit vis occulta medicinam. Similis ratio in aegritudine interioris hominis adhibenda est... 136 Euch. Sin. 69', 4—10: jakože bo i grêlvb vtkušeniemb javê sladokt esti., n'b poslêdb gortčee zh-či obrêtaett sç, tako i pokaantny posth vb malê avljaeto sç priskrBbeni), n'B vb vêky radostbnyjç plody podaefcB — Sledi (69', 11—20) svetopisemski citat o nebeškem kraljestvu, ki silo trpi (Mt 11, 12), in o tesnih vratih, ki vodijo v življenje (Mt 7, 13. 14). 137 Aug. V. App., N. i., 2019. Tudi sicer govori Cezarij pogosto o široki in tesni poti, tako v 67. 68. 69. govoru, n. d. 1873 si, 1875 si., 1877 si. 1373 Studie, 39.; 35—36. Beseda »ngždbno este« se zdi Vondrâku za grško fhâç,exai (vim patitur) čudna in je bržkone v kaki zvezi s slovensko rabo, kakor jo kaže Čin II. in Freis. III, 31. Studie, 42. las Aug. V. App. N. i., 2228: ... ut sive in ieiuniis, sive in eleemosy-nis... sive in opere sancto se exercere contendat, infirmos etiam visi-tando, discordes ad concordiam revocando, peregrinos excipiendo, sancto-rum peregrinantium pedes humiliter abluendo, a detractione vel malilo-auio abstinendo. In še dr. "s Aug. V. App. N. i., 2229: Ait quodam loco sermo divinus: In diebus solemnitatum vestrarum affligite animas vestras (Levit 16, 29). Quare hoc dixit? Quia ieiunia ac vigiliae et sanctae afflictiones humiliata corpora macérant, sed maculata corda purificant; membris substrahunt fortitudinem, sed conscientiis addunt nitorem. Nihilominus de contritione animi redimuntur crimina voluptatum et per durae crucis exercitia de-ceptae dudum carnis gaudia puniuntur: ac sic mortificatione praesenti futurae mortis sententia praevenitur ... 110 Aug. V. App. N. i., 2230: Haec . .. principalia mala ingenti rugitu et gemitu et fonte indigent lacrymarum: atque per lacrymas clamandum est cum propheta: Rugiebam a gemitu cordis mei (Ps. 37, 9) et Lavabo per singulas noctes lectum meum (Ps 6, 7) et iterum Ego autem cinerem sicut panem manducabam, et potum meum cum fletu miscebam (Ps 101, 21). Nihče naj ne zaničuje te ponižnosti, véliki kralj David sam je tako govoril. Zaradi enega velikega greha! Prosil je: Erue a framea, Deus, animam meam, et de manu canis unicam meam (Ps. 21, 21) . .. »Ita necesse est super hanc unicam criminum mucrone confossam totum pondus doloris effun-di, si forte possit lacrymarum vivificata fontibus calore fidei suscitari. Addenda est compunctio, corroborandae sunt preces futuri recordatione iudicii, atque misericordiarum operibus adiuvandae...; Peccata tua ele-emosynis redime (Dan 4, 24). Še točneje govori v 104. govoru, n. d., 1948: Pro capitalibus... criminibus (ad opera quibus minuta peccata redimuntur) ... addendae sunt locrymae, rugitus et gemitus, continuata et longo tempore protracta ieiunia, largiores eleemosynae erogandae, ultro nos ipsos a communione Ecelesiae removentes, in luetu et in tristitia multo tempore permanentes et poenitentiam etiam publice agentes; quia iustum est, ut qui cum multorum destructione se perdiderit, cum multorum aedi-ficatione se redimat. Podobno še v 260. govoru, n. d. 2226, in dr. 141 Cezarij, Migne, 67, 11. govor, str. 1071: Lugendus est ille, qui corpore tantum de saeculo exisse videtur, corde tarnen in mundo aut reman-sisse infideliter aut infeliciter rediisse cognoscitur et pro humilitate pro-fert superbiam, pro patientia iracundiam, contemptum pro oboedientia, pro charitatis medicamento malitiae effundit venenum. Talibus convenit illa beati Petri vera et multum timenda sententia: Melius, inquit, fuerat illis non cognoscere viam iustitiae, quam post cognitionem retrorsum con-verti (2. Petr. 2) Et iterum: Canis reversus ad vomitum suum, et sus Iota in volutabro luti. Podobno tudi Alkuin Aug. V. App., 254. govor, 2216: De his qui post lacrymas ad delicta revertuntur priora, beatus Petrus terribiliter ait: Canis reversus ad vomitum suum (2. Petr. 2, 22). 142 Studie, 33. — Glej več še spodaj! 143 Studie, 42. 144 Glej zgoraj I. op. 59b. 145 Studie, 38. 146 Prim. Cezarij, 112. govor, Aug. V. App., N. i., 1969: Nemo se ad illud tempus reservet tunc poenitentiam . .. retinere, quando coeperit de hac luce migrare... quia nescit, quid superventura pariat dies. Qua fronte salutem suam in tempore senectutis dissimulat, cum unius diei spa-tio certus esse non possit? Et ideo... semper parati esse debemus, ut cum nos Dominus de hoc saeculo iusserit vocari, cum gaudio ante con-spectum aeterni Iudicis veniamus, ut ibi feliciter audire possimus: Euge, serve bone et fidelis, quia super pauca fuisti fidelis, super multa te con-stituam; intra in gaudium Domini tui (Mt 25, 21). Slično govori še v 249. govoru, n. d., 2208; v 256. in 257., n. d. 2219; v 258., n. d., 2223; v 259., n. d. 2225/26. Podobno še Eusebius: 154., n. d., 2046. in dr. 147 Studie, 37. Stavek se v tej Klimentovi homiliji završuje kakor pri Cezariju v 112. in 258. govoru s citatom iz Mt 25, 21. 148 Euch. Sin 71, 7—16: nt pottštinvfc s? vs. skore ot'ttrijsti brem? grehovi. našiht, da na vbskrešenbi svetbli str^šteml. i, vi>shyštaemi na obla-cehi. po aeru, egda prideta. s"£ nebesi vl> slave otbca sveego, saditi hot? zivymt i mr"btvymi> i vtzdati komuži>do protivo delorm. ego. Studie, 36. 149 N. pr. Migne, PL 67., str. 1059, 1067, 1069, 1074/75, 1088; krajšano: 1062, 1066, 1072, 1077; v Aug. V. App. je ta sklep skoraj v vseh Cezari-jevih govorih; nekoliko manj pogost je v drugih psevdoavgustinskih govorih. 4, Književni značaj kateheze. 150 Jan. Postnik ima tu na koncu povsem napačno besedilo: svinja umivajoča (kopajoča) se v valjanje blata. Svetopisemska beseda sama vg /.ovoa/xevr] elg xvhiOfjidv ß0QßÖQ0v je čisto jasna: »skopana svinja v valjanje blata«; Vulgata (Cezarij) ima še bolj razumljivo: »sus lota in volutabro luti« in prav to je prevedeno v Činu (in ne Postnik). 151 K predzadnji molitvi, ki je po Vondráku tudi delo Klimentovo, je Vondrák razen važne enačice k molitvi za cerkveno občestvo (iz nemških spovednih obredov, Studie, 32) nabral le nekaj drobnejših sporednic, predvsem iz stbav. molitve (Studie, 33), iz Freis. III. (Studie, 33), Freis. II. (Studie, 41), iz veroizpovedi v Činu (n. d., 40), iz spovednega pouka v Činu (n. d., 42) in iz nekaterih Klimentovih homilij (n. d., 39, 40). — K temu morem dodati samo nekako reminescenco na zapadne spovedne uvode, oz. predspovedne molitve, ki je vpleten v sredo te molitve (79', 11—18): uveštai sq precistyjQ ti materi radi, rozdhxQjQ t? platija besémeni, svetyhb andelm i arhandeli. radi, i sv?tyhi. proroki i apostoli radi, Vb nilvbže počivaett tvoja blagodétb prisno, da bgdete na m? prizirajgšti oči tvoi, vladyko... Prim. Alkuin : roga beatam Dei genitricem Mariam, ut intercedat pro te ad Dominum cum ómnibus sanctis apostolis, martyribus, confessoribus et virginibus, ut Deus omnipotens dignetur tibi dare... Prim. tudi zgoraj spovedne uvode. 152 Studie, 27. 153 Studie, 168—9. 154 Studie, 33. 155 Vendar pa se tu sklada „obratite se k t mne" s Postnikovim 'EmaTQácprjrs n o o g fis, ne z Jer 3, 22, ki ima samo 'E7iiar(iá ispovedaj^štiimb se (Euchologium Sinaiticum, f. 66'—71).......84 1. Izhodišče...............84 2. Pouk o veri..... .........86 3. Pouk o spovedi in pokori..........90 4. Književni značaj kateheze..........96 5. Sklep................100 6. Dostavek o veroizpovedi v Činu........103 Stran Opomnje ..................108 I. Spovedni obrazci kot katehizemsko besedilo.....108 II. O virih brižinskih spovednih obrazcev.......121 III. Kateheza o spovedi in pokori v Činu nadi> ispovêdajgstiimb sç 129 Viri..................137 Kapituli Karla Velikega in sinodalni sklepi.....137 A. O učenju vere, očenaša, nauka o grehih, spovedi in pokori 137 B. O praznovanju nedelje in nedeljskih pridigah.....153 1. et 19. ADMONITIO GENERALIS 789 ... 137, 153 20. DUPLEX LEGATIONIS EDICTUM 789 ..... 154 2. et 21. SYNODUS FRANCONOFURTENSIS 794 . 139, 154 3. et 22. SYNODUS FOROIULIENSIS 796 vel 797 . 140, 154 4. SYNODUS RISPACENSIS 798?.....140 A. Arnonis encyclica.........140 C. Arnonis Instructio pastoralis .....141 5. et 23. SYNODUS AQUISGRANENSIS 801 . . 142, 155 I. Capitula ex divinarum scripturarum scriptis, quae electi sacerdotes custodienda atque adimplenda censuerunt...........143, 155 II. Capitula de presbyteris admonendis . 143 Sorodni teksti...........144, 155 a) Capitula de examinandis ecclesiasticis . . 144, 155 c) Interrogationes examinationis......145, 155 6. et 24. QUAE A PRESBYTERIS DISCENDA SINT (synodus Aquisgranensis 802 Oct.?).....145, 155 7. et 25. CAPITULARE MISSORUM SPECIALE 802? 146, 155 8. CAPITULARE MISSORUM 802—813 .... 146 9. CAPITULA IN DIOECESANA QUADAM SY-NODO TRACTATA........146 10. CAROLI M. AD GHAERBALDUM EPISCOPUM LEODIENSEM EPISTULA ET GHAERBALDI AD DIOECESEOS SUAE PRESBYTEROS EPISTULA 803—811 ............ 147 11. GHAERBALDI LEODIENSIS EPISCOPI CAPITULA 802—810 .......... 149 26. CAPITULARE AQUISGRANENSE 809 ..... 155 12. MISSI CUIUSDAM ADMONITIO 801—812 . . 149 13. CAPITULA ECCLESIASTICA 810—813? ... 149 14. CAPITULA DUO INCERTA ?—814 .... 150 27. SYNODUS ARELATENSIS 813......156 15. et 28. SYNODUS REMENSIS 813.....151, 156 16. et 29. SYNODUS MOGUNTINENSIS 813 . . 151, 156 30. SYNODUS CABILLONENSIS 813 ....... 156 17. et 31. SYNODUS TURONENSIS 813 ... . 152, 157 Stran 32. KAROLI MAGNI CAPITULA E CANONIBUS EXCERPTA 813............157 33. CAPITULA MISSORUM 813?........157 34. CAPITULA VEL MISSORUM VEL SYNODALIA 813?...............157 18. et 35. HAITONIS EPISCOPI BASILEENSIS CAPITULA ECCLESIASTICA 813?.....152, 157 Sinodalni sklep iz dobe Ludovika Pobožnega.......158 36. SYNODUS AQUISGRANENSIS 836 ............158 Zusammenfassung..............159 Ç