Poštnina plačana v gotovini
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . . L	1.250
34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . .	... L	2.500
PODUREDNIŠTVO :	Letna inozemstvo . .	L	3.500
34135 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410	
  	)WWI«BWHBHBBllllMIMlWll	l	■
Leto XXI. - Štev. 5 (1035)	Gorica	-	četrtek,	30.	januarja	1969	-	Trst	Posamezna	številka	L	50
Žrtev mladega življenja
Praga se je poslovila od Palacha
Po zasedbi Češkoslovaške po sovjetskih četah ni noben dogodek tako pretresel svetovne javnosti kakor prav prostovoljna smrt 21-letnega češkega študenta Jana Palacha, ki se je kot živa plamenica zažgal sredi Prage, da s tem protestira proti nevzdržnim razmeram, v katerih se nahaja njegova domovina.
Mladi Palach je hotel s svojo žrtvijo opozoriti svoje rojake na nujnost nadalj-nega odpora v borbi za resnično svobodo češkega in slovaškega naroda ter za resnični človečanski socializem. S svojim dejanjem je hotel izpričati, kako globoko mladi rod z vsem ostalim prebivalstvom občuti današnjo tragično stvarnost in poudariti, da je nujno sprejeti nase tudi največje žrtve, da, celo darovanje lastnega življenja.
Način žrtvovanja — samosežig — pušča sicer v ljudeh občutek groze In je poleg tega strahovit prizor, toda prav to je hotel doseči mladi študent: pretresti vest človeštva. Kot kristjani seveda ne moremo odobravati tega načina borbe, ko si nekdo stori silo samemu sebi, toda psihološko ga razumemo, saj je zadnji poskus mladih ljudi, da zoper sovjetske okupatorje ohranijo v ljudskih množicah prižgano baklo odpora. Mladina je namreč opazila, da se narod vedno bolj udaja v usodo podjarmljenega ljudstva in da izginja duh prvotnega borbenega razpoloženja zoper vsiljene jim gospodarje. Storiti je bilo treba nekaj proti vedno bolj rastočemu prepričanju, da imajo močni vedno prav.
Ali bo doprinešena žrtev mladega Palacha koristna za njegovo domovino? Pisatelj Ladislav Mnacko, ki živi trenutno kot begunec v Italiji, je mnenja, da utegne postati akcija samosežigov s strani mladega rodu gledano s političnih vidikov nevarna za bodočnost češkoslovaške države, saj lahko pripelje do nekontrolirane ljudske vstaje, kar bi samo rodilo nasilno sovjetsko intervencijo. Primera Berlina in Budimpešte sta še vedno preveč v svežem spominu, da bi mogli pričakovati kak drug razplet dogodkov.
Zamisel protestirati — pravi Mnacko — z uničenjem lastnega življenja je sicer plemenita sama v sebi, a danes neučinkovita. Zanašati se na odjek v svetovni javnosti je isto kot varati samega sebe. Le koliko časa bo trajalo svetovno ogorčenje? Kvečjemu nekaj tednov; in potem bo vse pozabljeno. Edina možna rešitev za češkoslovaško je »mehki« način odpora na Dub-čekov način. Toda prav ta način mladi v svoji nepočakanosti odklanjajo, ker se bojijo, da bo Dubčekova taktika ljudstvo zazibala v apatijo.
BESEDE KARDINALA BERANA
V	trenutku, ko je ves narod izkazoval zadnjo čast umrlemu Palachu in ko je na slotisoče ljudi spremljalo mučenca za svobodo na zadnji poti, je 80-letni kardinal Josef Beran, nekdanji nemški interniranec in nato komunistični jetnik objavil po vatikanskem radiu sledečo poslanico:
»V tem veličastnem, a istočasno tragičnem obdobju naše države želim, da slišite tudi moj ponižni in slabotni glas, ki ga preveva globoka žalost. Je to glas vašega starega praškega nadškofa, kardinala Be-rana, ki vam govori iz Rima. žal mi za sedaj ni dano, da pridem k vam, kar bi bila po dolgih letih odsotnosti moja velika želja. Toda moje srce je z vami in z vami objokujem tragično smrt Jana Palacha in vseh ostalih, ki so mu sledili. Občudujem njih junaškega duha, čeprav ne morem odobravati njihovega ravnanja, porojenega iz obupa. Samomor ni nikdar dopusten; naj ga nihče več ne ponovi! Toda vsi živeči naj nanj mislijo in tako služijo ideji, za katero so tl mladi na tako grozen način žrtvovali svoja življenja. Njih misel je bila v bistvu pohvalna in polna skrivnostnosti; bila Je misel žrtvovati sebe, da bodo drugi živeli; bila je to ljubezen do domovine, hrepenenje po svobodi in trdna odločenost okrepiti moralne sile naroda, bila je videnje bodočega napredka in miru našega ponosnega ter plemenitega naroda,«
Toda Beranova poslanica ne konča v nekem vzdušju nemoči ali obupa: »Tisti, ki vam govori, je, kot vam je znano, že mnogo pretrpel. Toda prišel je trenutek, da te stvari preidejo v pozabo. Ne smemo svojih duhovnih sil uporabiti za sovraštvo, temveč za delo, graditev sloge in službe bližnjemu. Morda mi ne bo več dano videti vas. Če bo temu tako, sprejmite te moje besede kot oporoko. Ne zavrnite je in ne pozabite je!«
POZIV SV. OČETA
Tudi sv. oče Pavel VI. se je v nedeljo, 26. t. m. v svojem običajnem nagovoru spomnil »naroda, ki je oropan časti in svobode« ter pozval navzoče, naj se mu pridružijo v molitvah in v sočustvovanju, ko smo priča silne drame, ki jo doživlja Češkoslovaška. »Čut solidarnosti je prevzel svetovno javnost ob zadnjih dogodkih na Češkoslovaškem. Toda prav ta občutek solidarnosti nas stavi pred razmišljanje, kje so korenine teh tragičnih dogodkov. Nekaj manjka v temeljih, na katerih je zgrajena sedanja družba; to so načela, tista trajna in nenadomestljiva načela pristnega človečanstva in krščanske modrosti. Domovina, svoboda, resnica, demokracija so vrednote, ki vedno trpijo silo, a so istočasno predmet pričevanja človeškega duha. Da jih ohranimo, je včasih potrebna največja žrtev sebe in ljubezni za druge.«
Tudi nedeljski »L’Osservatore Romano« je dal velik poudarek Palachovi žrtvi. Potem ko je na prvi strani objavil Beranovo poslanico, naniza vse korake, ki jih je Sv. sedež od vdora sovjetskih čet storil v korist češkoslovaške. Očividno je hotel list zavrniti tiste, ki bi radi sv. očeta obdolžili molka ob češkoslovaških dogodkih. Tudi samomor Palacha skuša vatikanski dnevnik ne sicer opravičiti, pač pa razložiti: »Kadar pride do razmer kot jih poznamo, se zgodi, da se človek zateče k skrajnemu izrazu protesta in z namenom, da zavrne nasilje nad svobodo, uniči samega sebe. To uničenje ima za izvor nedoumljive globine človeške duševnosti, ki sprožijo to nenaravno reakcijo in je zato v njih le malo ali nič človeške odgovornosti in krivde.«
Te besede izzvenijo kot polna odveza za Palachovo ravnanje kakor tudi tistih, ki so mu sledili. Vatikanski radio se ni pomislil imenovati jih mučencev. »L’Osser-vatore Romano« s prstom pokaže, kje je iskali krivdo za te samomore: ne v tistih, ki so jih storili, temveč v onih, ki so vsilili nekemu ljudstvu nemogoče pogoje in mu razblinili najbolj svetle upe.
—ej
Nixonov nastopni govor je bil vse prej kot jasen. Zdi se, da Nixon še naprej vztraja na skrivanju svojih ciljev in namer. To smatra očividno za pametno, saj je v govoru 20. januarja prav to očital svojim prednikom v Beli hiši, da so bili preveč radodarni z obljubami, ki jih ka-«
sneje niso mogli izpolniti, kar je potem rodilo nezadovoljstvo in končalo v izbruhih sovraštva.
Prav tako se zavzema Nixon za večje uveljavljenje reda v deželi. »Vsemu ameriškemu ljudstvu je treba zagotoviti ozračje reda, v katerem bo mogoč napredek za vse in vsem zagotovljen občutek varnosti.« To stališče gotovo ne bo všeč mladim razgrajačem, ki so skušali celo slovesnost ustoličenja Nixona motiti s kamni in steklenicami piva, katere so vrgli na predsedniški avtomobil, toda ameriška javnost je te Nixonove besede toplo pozdiavila.
Tudi glede Vietnama se Nixon ni še konkretno izjasnil. Toda zelo konkretne so bile njegove besede: »Naj se nihče ne moli: nameravamo biti močni v mejah, ki bodo potrebne in ves čas, ki bo to zahteval.« Na pogajanja v Pariz je že poslal Cabot Lodgea, ki bo gotovo odločnejši
Ogromna množica ljudstva se je v soboto, 25. januarja poslovila v Pragi od mladega študenta Jana Palacha, ki so ga pokopali v popoldanskih urah. Računa se, da se je pogreba udeležilo nad dvesto tisoč oseb. Del množice se je vključil v sprevod, drugi pa so se zbrali na obeh straneh ulic, kjer je šel turobni sprevod. Red, ki je bil ves čas vzoren, so vzdrževali študentje sami.
Ob 12,45 so zadoneli vsi zvonovi praških cerkva. Sprevod je krenil iz Karlove univerze proti filozofski fakulteti, na kateri je bil po-
Lyndon B. Johnson je bil eden tistih severnoameriških predsednikov, ki je zelo uspešno začel svojo službo, pa jo nekam klavrno zaključil. Državo je prevzel v tragičnih okoliščinah. Kennedy, njegov prednik, je bil mlad, vzor mladine, poln idej. Znal je navdušiti in pritegniti ljudi. Teh lastnosti Johnson ni imel. Skušal je biti oče, ni pa mu uspelo, da bi postal nesporni voditelj lastne države.
In vendarle, če bi Johnsonovo dobo sodili po sprejetih zakonih, ki jih je na njegovo vzpodbudo odobril ameriški kongres, bi morali reči, da je bilo njegovo predsednikovanje zelo pozitivno, črnci so dobili pravna zagotovila, ki jih prej niso imeli. Johnson je skušal zmanjšati revščino v deželi. Mnogo je bilo storjenega za izobrazbo ljudi. Na področju prodiranja v vesolje so ZDA prehitele Sovjetsko zvezo.
Toda ni manjkalo tudi senčnih strani in teh je bilo proti koncu Johnsonovega vladanja vedno več. Vojna v Vietnamu je žrla denar in ljudi. ZDA so zaradi spretne komunistične propagande postale nekam moralno osamljene. Zlasti pa je postal grozeč razkroj družbe v sami Sev. Ameriki. Črnci so začeli z upori po mestih, da bi opozorili oblasti na svoje bedno življenje. Levičarski val in težnja po oporekanju sta zašla v šole in na univerze. Zvišalo se je zločinstvo in povečalo se je nasilje: umor Martina Luthra Kinga in Roberta Kennedyja sta zaprepastila domačo in svetovno javnost. Johnsonov načrt »velika družba« je klavrno propadel.
Seveda, bi bilo krivično vse te neuspehe naprtiti samo Johnsonu; krivi so bili tudi njegovi svetovalci pa deloma razmere, ki
nasproti zahtevam Severnega Vietnama kot je bil zadnje čase Johnsonov odposlanec Harriman. Svoje odločitve bo Nixon skrbno pripravljal, saj ni prijatelj nastopov, ki so bučni in improvizirani.
Od Johnsona in Kennedyja se je naučil, da je bolje manj govoriti in manj doneče rečenice uporabljati, pa raje v molku delati. Nixon je namreč našel ob prevzemu oblasti Ameriko, ki je utrujena od obljub, notranje razdvojena, prestrašena zaradi nasilja, ki je izbruhnilo v njeni sredi, v zadregi nad lastno močjo in bogastvom. Mož, ki bi znal vsaj omiliti ta nasprotja, si bo gotovo pridobil naklonjenost večine Amerikancev. In Nixon bi rad postal tak mož.
Mnogo bo to zavisno tudi od sodelavcev, ki si jih je izbral. Zanimivo je vedeti, kakšna je verska pripadnost njegovih ministrov. Nixon sam je član sekte kvekerjev, štirje ministri so presbiterijanci, dva mormona, eden baptist, eden anglikanec in eden je član Združene Kristusove Cerkve. Katoličani so v Nixonovi vladi trije: notranji minister Walter J. Hickel, minister za trgovino Maurice H. Stans in prometni minister John A. Volpe.
kojni študiral. Oblasti niso dovolile, da bi sprevod šel čez trg sv. Venceslava, kjer se je bil Palach zažgal. Pač pa so se pogrebci ustavili pri spomeniku Jana Husa, narodnega junaka in simbola češkega odpora, katerega so bile pred petsto leti dale takratne svetne in cerkvene oblasti kot krivoverca sežgati na grmadi v Kostnici ob Bodenskem jezeru. Jan Palach je bil duhovno povezan s tem upornikom, saj je bil član čeških bratov, tj. neke husitske protestantov-ske ločine. Zato je vse pogrebne molitve opravil protestantski pa-
jih je že podedoval. Saj je padec Diema v Vietnamu odobril pokojni Kennedy na Cabot Lodgejevo intervencijo. In ta Cabot Lodge niti ni bil demokrat, ampak republikanec. Prav njega dolžijo, da je z zrušenjem Diema kriv vse nadaljnje zgrešene politike v Vietnamu. Toda končna odgovornost za odločitve je ostala na Johnsonovih ramah. Zato bo odgovornost pred zgodovino vedno nosil on. Je to pač usoda vsakogar, ki se poteguje za voditeljsko mesto v državi.
Kdaj pride do razkroja človeške družbe
Župan velikega mesta Toronto v Kanadi William Allen je na gornje vprašanje takole odgovoril:
Do razkroja človeške družbe pride, kadar ljudje ne čutijo nobenih obveznosti več do skupnosti, temveč mislijo le še nase;
kadar vzgojitelji le še o svojih plačah razpravljajo, ne znajo pa mladine več navdušiti za ideale;
kadar dušebrižniki igrajo na kitare, ne zaupajo pa več v moč milosti božje;
kadar imajo otroci do vsakogar več zaupanja kot do lastnih staršev;
kadar imajo starši čas za vse, le za svoje otroke ga ne najdejo;
ikadar se univerzitetni profesorji laskajo študentom, namesto da bi znali uveljaviti svojo poklicno avtoriteto;
kadar si vsakdo prisvaja pravico, da lahko vzame ali uniči to, kar si je kdo drug pridobil v trudu in znoju;
kadar so politični voditelji bolj v skrbeh zaradi včerajšnjega dne kot zaradi jutrišnjega;
kadar izdajstvo nad zavezniki imenujemo delo za mir;
kadar je ohranitev diplomatskih odnosov večje važnosti kot so otroci, ki umirajo od lakote.
Ko boste videli, da se vse >to dogaja, potem vedite, da je blizu... razkroj družbe.
Cerkev v Indoneziji liživa ugled
90 % prebivalcev v Indoneziji je muslimanske vere. Katoličanov je 2.500.000, vendar uživajo v javnem življenju velik u-gled, ker imajo dobro razvito šolstvo in se živahno udejstvujejo v političnem življenju in sindikalnem delovanju.
Indonezijska Cerkev ima svojega kardinala Justina Darmajuvvana. Značilno je, da je bil kardinal do osemnajstega leta muslimanske vere. Doživel je to zadoščenje, da je krstil svoje starše v zadnjih letih njihovega zemskega življenja. Ne le katoličani, ampak vsi Indonezijci se čutijo počaščene, da imajo svojega kardinala.
Katoličani imajo dve univerzi in številne druge šole, ki so prepolne gojencev. Lep razvoj katoliške Cerkve v Indoneziji obetajo številni duhovniški poklici, ki se porajajo v deželi.
stor. Toda pogreba se je udeležil tudi praški apostolski administrator škof František Tomašek. Bil je brez vseh škofovskih znamenj. Videli so ga, da se je sklonil nad grob, ko je krsta že bila v njem in ga na tihem blagoslovil.
Vodilne politične osebnosti so smatrale za primerno, da se pogreba ne udeležijo, dasi so oblasti dale na razpolago vojaška vozila, ki so prevažala ljudi iz notranjosti dežele v Prago. Smrkovsky, predsednik skupščine, je poslal venec. Navzoči pa so bili nekateri bivši ministri.
Na dvorišču Karlove univerze se je od Palacha poslovil rektor 01-drich Stary. Mladino je pozval, naj ne ponavlja Palachovega dejanja, ker »domovina vas še potrebuje, potrebuje vaše inteligence, sil, vaše velikodušnosti. Vsi skupaj se trudimo, da bo naša domovina vedno bolj podobna tisti idealni domovini, o kateri sanjamo. Smo majhen narod in potrebujemo vse svoje sile in vse naše sinove.«
Palacha so hoteli najprej pokopati med narodnimi heroji na pokopališču Višehrad, toda oblasti se s tem niso strinjale. Tako je našel Palach svoj zadnji dom na po-k9pališču Olsany in sicer v tistem delu, ki je namenjen zaslužnim možem.
Medtem pa je Josef Smrkovsky v razgovoru za beograjsko televizijo izjavil: »Prepričan sem, da je naša stvar pravilna in pravična. Res je, nisem mislil, da bo prišlo do tako dramatičnih dogodkov, kakršni so se pripetili leta 1968. Toda verujem, da je mogoče to popraviti postopoma, korak za korakom, če bomo vsi vztrajali pri tem, sleherni od nas.«
ATENTAT SREDI MOSKVE
Sovjetskim mogotcem dogodki v Pragi seveda niso prav nič pogodu, a te dni so imeli v Moskvi še druge skrbi. Prišlo je do atentata, ki ga moskovske oblasti niso utegnile zamolčati.
V sredo, 22. januarja so v Moskvi pripravili veliko parado v čast ruskih astronavtov, ki so bili pred kratkim spet v vesolju. Ko se je sprevod bližal Kremlju, je v bližini enega izmed vhodov neki človek izstrelil več strelov na avtomobil, v katerem so bili vesoljci Beregovoj, Nikolajev, Leonov in Tereškova. Šofer vozila je bil pri tem težko ranjen in je kasneje podlegel poškodbam, atentatorja pa so policisti komaj rešili pred ljudsko jezo. Kasneje so oblasti izdale poročilo, da gre za neodgovornega »shizofrenika«, a v Moskvi je splošno mnenje, da je šlo za politični atentat. Seveda krogle niso bile namenjene kozmonavtom, temveč Brežnjevu in Podgor-nemu, ki sta se peljala v drugem vozilu. Spremenjeni vrstni red v sprevodu je zmedel atentatorja, da je streljal na napačni avtomobil.
Rusko časopisje in televizija razen objave atentata kasneje niso objavili nobene vesti več o tem dogodku. Kot je v Sovjetski zvezi že navada, so vso zadevo ogrnili v molk, ki se bo verjetno pretrgal šele na dan procesa. A že samo dejstvo atentata da misliti. V bodoče tudi sovjetski oblastniki ne bodo več varni pred njimi. Tudi v Sovjetski zvezi se začenja oporekanje, ki ga je treba v interesu svobode in demokratizacije javnega življenja le pozdraviti.
Nixon se še ni izjasnil
Po Johnsonovem odhodu
Sped. in abbon. postale - II Gruppo
Mesec za kaleliSki lisk
Celjske Mohorjeve knjige
KATOLIŠKI TISK V VSAKO KATOLIŠKO DRUŽINO!
Ko je zadnji koncil med svojimi prvimi dekreti spregovoril tudi o »tistih čudovitih tehničnih odkritjih, ki jih menujemo sredstva družbenega obveščanja«, je škofom kot pastirjem duš položil na srce zlasti »skrb za dostojen tisk«. Inj po tej splošni oznaki so koncilski očetje pohiteli opozoriti, naj se povsod ustvarja, pospešuje in širi »katoliški tisk v polnem pomenu besede«.
Razlogi za tako priporočilo ležijo na dlani: samo katoliški dnevniki oz. tedniki lahko nudijo bralcem sliko množične in mnogovrstne navzočnosti Cerkve v sodobnem svetu, kot si jo želi tudi koncil in samo ti časopisi lahko v duhu Cerkve presojajo dogodke, ki smo jim priča na področju politike, gospodarstva, kulture in drugih človekovih dejavnosti.
Je pa še drug razlog, zaradi katerega je katoliški tisk nenadomestljiv: Oblikovanje javnega mnenja, če hoče imeti Cerkev vpliv na ljudske množice — in po njem mora -»iremeti prav zaradi svojega božjega poslanstva — potem se na noben način ne more odreči sredstvu, ki še vedno najbolj ustvarja javno mnenje — in to je tisk.
Zato si moramo enkrat za vselej priti na jasno: katoliški tisk ni od »drugih« (cerkveno načelstvo, založniki, uredniki), temveč »naš«. In to bo postal čim bolj ga bomo podprli kot bralci, propagandisti, naročniki, in zakaj ne?, kot sodelavci, ki prispevamo ideje, članke in novice.
»Nebeškemu kraljestvu — je dejal sv. oče Pavel VI. direktorjem škofijskih tednikov, ki so se zbrali v Rimu — pogosto manjkajo mogočna sredstva, s katerimi razpolaga ta svet. Toda nas tolaži prilika o gorčičnem zrnu in o merici kvasa v testu; bodri nas tudi misel na malega Davida, ki je s kamenčki iz frače premagal orjaka Golijata. Zato smo ponosni na ta tisk, čeprav se zdi na prvi pogled skromen, ga cenimo in mu zaupamo, saj smo se sami prepričali o plodovitih uspehih, ki jih je že dosegel med našim ljudstvom.«
Ob praizvedbi oratorija o Baragi
mrJ
Bergant, g. Vetrih, pevska zmogljivost zborov »M. Filej« in »L. Bratuž« ter gojenci goriške igralske šole in otroški zbor. Taka dejavnost zasluži vsekakor prisluh in udeležbo. To bo tudi najvišje priznanje našemu Baragi, misijonarju, humanistu, književniku in škofu.
Aleksij Pregare
Za udnino 2400 S dinarjev so prejeli konec preteklega leta člani Mohorjeve družbe v Celju pet knjig: Koledar za leto 1969, večemiško povest (119. zvezek) Pajkova mreža, življenjepis o Frideriku Baragi, zbirko narodnih pravljic in pripovedk Začarani vrt ter dr. Antona Trstenjaka knjigo Hoja za človekom. Tri knjige: Friderik Baraga, Pajkova mreža in Začarani vrt smo že zadnjič ocenili v zvezi s knjižnim darom Goriške Mohorjeve družbe. Ostaneta nam še Koledar za leto 1969 in Hoja za človekom.
Ljubljanska »Družina« je zapisala letos o Mohorjevih knjigah, da so »nove, a zveste izročilu«. To popolnoma drži, zlasti kar se tiče Koledarja. Lani je bila namreč vsebina Koledarja taka, da je bila čisto v nasprotju s katoliškim svetovnim nazorom. Dušni pastirji, na katerih ramenih sloni vsa organizacijska zgradba Družbe, so bili upravičeno nevoljni. »Bolje birez mohorjevk kot pa takšne,« so protestirali pri vodstvu Družbe. Zagrozili so z bojkotom knjig, če se Družba ne bo povrnila k svojim krščanskim izročilom. Protest je zalegel. Letošnji Koledar spet zadovolji in zaslužijo sestavljalci vse priznanje.
Po obsegu je KOLEDAR za leto 1969 zrastel kar za 40 strani. Kot goriški jih ima 208. Opremil ga je priznani slikar-duhovnik Stane Kregar. Koledarski datumi so okrašeni z važnejšimi svetniki ter z opravili, ki jih naš človek vrši. Glede sestavkov, ki so bili prejšnja leta povod premnogih kritik, letos ne bo pripomb. Življenju Cerkve je namenjeno zelo dosti prostora. Že prvi članek je posvečen misli miru, kot se zanj zavzema sv. oče. Omenja se 1100-letnica (14. februarja 1969) smerti sv. Cirila. Prisrčno sta predstavljena slovenska pomožna škofa dr. St. Lenič
OKNO V DANAŠNJI SVET
Da imamo Slovenci kot majhen narod malo glav, ki bi sodile v mednarodno elito znanih osebnosti, ni nobena skrivnost. Da nismo mogli ali nam ni bilo v vsej naši zgodovini usojeno odigrati večje vplivne akcije kot samostojen narod z lastno državo, je tudi znano. Da je šlo mimo nas po križevi poti več mož, ki bi zaslužili največje spoštovanje in narodovo zahvalo, a se to ni zgodilo zaradi najraznovrst-nejših faktorjev in pogojev, je ugotovljeno dejstvo. Toda »nemo propheta in patria« je veljalo bolj kot kdaj koli za enega najzaslužnejših sinov naše domovine; vendar Irenej Friderik Baraga zasluži med svojim ljudstvom mesto, ki mu pripada iti bi bili še tako pikolovski pomisleki odveč.
Na žalost sem slabo poučen o kakšnih večjih komemoracijah ob stoletnici njegove smrti, ki je bila lani meseca januarja. Lahko bi se tam zgledoval in pripravil za to priložnost tekst, ki bi bil morda primernejši za naše razmere, toda moja nevednost mi je to preprečila. Iz virov, ki sem jih imel na razpolago, in glede na ljudi (pevci in izvajalci), ki so se odločili za sodelovanje, sem pač pripravil skromen poskus, ki ho pa, o tem sem prepričan, za naše občinstvo zanimiv.
Oratorij obsega nekaj odlomkov Gerži-ničevega pevnega ter nekaj verzov Debe-Ijakovega recitativa iz že obstoječega analognega poskusa v Argentini; nadalje tu in tam nekaj naših najbolj ljudskih nabožnih motivov, glasbeno podlago iz Bachovih in Couperinovih skladb za orgle ter moj tekst, ki je izbran iz Baragovih del in iz življenjepisov o njem.
Za trenutek bi se ustavil prav ob tekstu. Naj ponovim, da sem ga prilagodil našim razmeram, razumljivosti naših gledalcev in obenem ustvaril vtis zaokroženosti zgodbe oziroma življenjepisnega loka, ki se pred nami kronološko razgrne. Delo se začne in zaključi brez odmora, kar dovoljuje tudi primerna dolžina: ena ura.
Sodelavci so domačini, našim ljudem znani kulturni delavci, kot sta dirigenta g. Jericijo in g. Klanjšček, slikar Cej, prof.
Pismo sv. očeta zakramentincem
Sv. oče je poslal osebno pismo glavnemu predstojniku redovne družbe zakra-mentincev, ki ima za cilj češčenje sv. Reš-njega Telesa. V pismu pravi med drugim, da je češčenje sv. Rešnjega Telesa še vedno aktualno in da to ni izguba časa, kot trdijo nekateri, ampak socialna dolžnost človeštva.
Novi letopis Cerkve
10. januarja so sv. očetu predložili najnovejši letopis o stanju Cerkve. Iz letopisa je razvidno, da ima Cerkev 102 kardinala, 11 patriarških in 391 metropolit-skih sedežev, 61 nadškofij in 1556 škofij. Tu niso vštete misijonske pokrajine. Moških redov je 216, ki imajo 335.000 članov, od katerih je 167 duhovnikov, ženskih redov je 1075 in štejejo 1.130.000 članic, ki živijo v 92.000 redovnih hišah. V preteklem letu je umrlo 78 kardinalov, nadškofov in škofov.
Šest delavcev posvečenih v duhovnike
V stolnici v mestu Pralo pri Firencah je nedavno šest delavcev prejelo mašniško posvečenje. Delali so po raznih tovarnah.
V	bogoslovju za zakasnele poklice v Prato se trenutno pripravlja še 24 bogoslovcev na duhovništvo.
Na Madžarskem imenovani novi škofje
Vatikanski list «L’Osservatore Romano« prinaša 24. januarja novico, da je sveti oče imenoval deset novih škofov na Madžarskem. To daje upati, da se bodo polagoma uredili odnosi med madžarsko vlado ter Sv. sedežem.
Nova revija za moralno teologijo
20. januarja je začela izhajati nova italijanska revija za moralno teologijo. Revijo izdaja Dehonijansko središče v Bolo-nji s sodelovanjem združenja profesorjev za moralno teologijo.
Lurd v preteklem letu
Zdravniški urad v Lurdu je izdal poročilo o svojem delovanju v preteklem letu. Pretresal je 31 primerov ozdravljenj. Ta urad je v preteklem letu obiskalo 1700 zdravnikov. Mednarodni zdravniški organizaciji, ki ima sedež v Lurdu, se je v preteklem letu pridružilo 430 novih članov.
Nova misijonska bolnišnica
V Taipehu na Fonnozi so uradno odprli veliko novo bolnišnico, ki se imenuje po umrlem kitajskem kardinalu Tienu. Pobudo za novo poslopje je dal namreč ravne; pokojni kardinal Tien. Večino stroš-
in dr. Vekoslav Grmič, kakor tudi kardinala Šeper in Tisserant. Pot papeža Pavla VI. najde velik odmev v koledarju. Pomemben je spis »Cerkev in pomoč nerazvitim«. Zelo hvaležno branje nudijo sestavki o Afriki, presajanju organov, o potresih, smrti na cestah. Posebno pozornost zasluži članek »Ob dveh obletnicah Mohorjeve družbe«. Prvič zvemo o težavah in diskriminaciji, ki jo je bila deležna Družba v svoji bivši tiskarni, ki je sedaj last kolektiva Celjske, nekdanje Mohorjeve tiskarne. Za nas goriške Slovence sta zanimiva tudi sestavka o slovenskem preporodu v Brdih (ob stoletnici taborov na Goriškem) ter »Umetnost se je ustavila tudi v Brdih«. Tudi naši veliki možje najdejo v knjigi svoj prostor (prof. Jakob Šolar, pesnik Anton Medved, Ivan Cankar, Ivo Šorli). Drugi del Koledarja nudi niz lepih pesmi in sočnih kratkih povesti, pa narodopisne zapiske in daljši spis o mesecih in njihovih imenih. Zadnje strani nudijo razgled dogodkov po svetu in v domovini.
Bogoslovni profesor dr. Anton Trstenjak v Ljubljani je letos dodal k svojim psihološkim knjigam še eno: HOJA ZA ČLOVEKOM. Ta hoja ni lahka zadeva. Pot po naši človeški preteklosti je še vedno negotova. Veda, ki skuša iz sledi, ki so jih pustili za seboj davni predniki (orodje, orožje, slike, izdelki) razbrati duha pračloveka, se imenuje antropologija. Dr. Trstenjak ni nameraval pisati antropološke zgodovine, in hotel le prelistati obširnih knjig o tej važni tvarini. Kot filozof in psiholog se je lotil stvari z nenavadne strani: hotel je, če smemo tako reči, odkriti duševnost teh ljudi. S filozofskimi zaključki bi rad odgovoril na vprašanja vernih in nevernih, kaj je človek, in še več, kdo je človek. Pri tem mu ni šlo za ostanke okostij, ki so tisočletja ležala v zemeljskih plasteh. Njegove vedoželjne oči, ki gredo kolikor se da globoko do čvrste resnice, so se zazrle v znake, orodje in slikarije v jamah. Jamski človek ni bil žival, zato je že tudi on šel iz sebe in preko sebe, si zavestno in neodvisno oblikoval svoje življenje, ga obračal kvišku in vodil do Boga. Živi glas vesti, želja po sreči in čut spoštovanja do bližnjega sta človeka privedla od Adama do Boga človeka — Kristusa. Tako je dr. Trstenjak zaoral novo ledino v to še malo poznano področje, če bo komu kaka stran trenutno pretežka, naj jo preskoči pa se poglobi v naslednje poglavje. Odkril bo izredno bogastvo idej in začel bolje razumevati samega sebe.
-jk
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Skrivnost edinosti
kov za zgradbo je krila podporna organizacija nemških katoličanov »Misereor«. Zdi se, da so prav v to bolnišnico vabili našega misijonskega zdravnika Janeža za kirurga, a je to odklonil, ker se ni hotel posloviti od svojega dosedanjega delovnega področja.
Novi subdiakoni posvečeni v Sloveniji
Prvi višji red ali subdiakonat je v Mariboru prejelo nedavno 14 bogoslovcev, v Ljubljani pa 23. Ti bodo letošnji novomaš-niki.
Letošnji teden edinosti med kristjani je sicer že za nami, a zadeva je tako važna, da morata skrb in delo zlasti pa molitev za edinost Cerkve spremljati kristjana skozi vse leto. Zato je še vedno na mestu beseda o edinosti. Predvsem je važno, da smo na jasnem, za kakšno edinost gre.
Ko katehetje pri krščanskem nauku razlagamo otrokom nauk o Sv. Trojici, uporabljamo seveda razne zglede in prispodobe. Nekje pa se vse neha in moramo otrokom priznati, da gre za skrivnost, katere ne bomo mogli nikoli prav doumeti. Podobno lahko rečemo, ko govorimo o edinosti Cerkve. Ne gre za neko notranje vprašanje Cerkve, za katero se bo prej ali slej našla rešitev. Gre za versko resnico, ki jo izpovedujemo v mašni Veri (Verujem v ENO, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev...).
Mirno lahko rečemo, da je edinost Cerkve celo verska skrivnost, ki izvira neposredno od Sv. Trojice, ki je počelo in vzorec vsake edinosti. Uresničuje se na z.emlji po učlovečenju in odrešenju Kristusovem ter dobiva svojo dopolnitev v prihodu Sv. Duha na binkoštnl praznik. Je to skrivnost neke vidne in obenem nevidne edinosti, ki obsega vse čase in kraje in združuje v enoto vse ljudi, ki so včlenjeni v Kristusa in med seboj. To enoto imenuje sv. Pavel Kristusovo Telo, ki je Cerkev, to je živ organizem, v katerem je Kristus Glava ln mi udje. Življenje v ta organizem priteka naravnost iz Svete Trojice po človeški naravi Sina božjega in se po delovanju Sv. Duha razliva v Cerkvi in po Cerkvi na vso človeško družino ter v nekem smislu na ves ustvarjeni svet.
Da ne gre pri tem za golo neuresničljivo utopijo, nam je poroštvo Jezusova molitev za edinost pri zadnji večerji, ki je dosegla svojo učinkovitost po njegovi odre-
Moj dopust se pričenja sicer eno leto prezgodaj, toda zdravje se mi krha. Še eno leto bi moral ostati v Afriki, a so predstojniki določili, da se vrnem v Evropo že sedaj, ker je pač razumljivo, da je treba že na začetku bolezni zastaviti pot. Moral bom pač ostati v Belgiji kak mesec, preden mi bo mogoče malo domov, če bo tako v božjih načrtih in da se še srečamo v naši sončni Gorici. Bil sem namreč od teh dni že en mesec v bolnici. V sobo zraven moje so prav na večer božičnega dne pripeljali mojega sobrata z ene naših misijonskih postaj 200 km daleč, po nemogočih cestah, katere zmorejo le vozila Land-Rover. Revež ni mogel več sam hoditi, saj je bil v postelji Že od začetka decembra. Tudi v bolnici se mu bolezen ni zboljšala in tako je 2. januarja izdihnil kljub skrbni negi sester usmiljenk ter zdravniški pomoči dveh zdravnikov. Bil je orjaške postave in le 41 let star, Holandec. Tako smo, kot kaplja na vejici. Kljub vsemu upam, da se bomo še srečali na domačih tleh.
Povedati moram tudi, da sem preteklo leto prejel vse številke »Kat. glasa« do morda zadnje septembrske. Sedaj sem namreč že pet tednov odsoten iz Boioba in me baje čaka tam cel kup pošte. Prejel sem tudi letošnjo »Misijonsko nedeljo«. Bog Vam povrni za ljubeznivo in zvesto pošiljanje dragega mi našega tednika, ki je v preteklem letu stopil v drugo »tisočletje« svojega življenja. Naj bi še živel iz dvajsetega stoletja daleč v tretje tisočletje našega štetja. Bog živi! - Vaš vdani Karel Kerševan CM, misijonski brat
S TRŽAŠKEGA
šilni Krvi in smrti na križu. V vsej objektivnosti se ta edinost izraža v katoliški Cerkvi in se stvarno oblikuje v treh dimenzijah: v edinosti vere, bogoslužja in hierarhičnega vodstva. Verniki namreč postanejo eno telo, ko sprejemajo isto resnico, so deležni iste milosti in priznavajo isto cerkveno vodstvo.
Vsak posamezen kristjan pa more okusiti vso srečo in božjo lepoto te čudovite skrivnosti s tem, da se čim tesneje včleni v življenje svoje župnije, ki je tista skrivnostna živa celica, ki je neposredno povezana z živim nadnaravnim organizmom Cerkve ali je že Cerkev v malem. Ko torej vernik v župnijski skupnosti moli svojo Veroizpoved, se s tem že vključi v vesoljni koncert vseh verujočih. Ko se udeležuje skupne službe božje, je s tem že kakor vtopljen v skrivnostni tok milosti, ki se pretaka skozi Cerkev. Ko vernik spoštuje svojega vernika in škofa ter priznava papeža kot Kristusovega namestnika na zemlji, ima v rokah ključ do čudovite zgradbe edinosti.
Od tega skrivnostnega občestva nista izključeni niti trpeča Cerkev v vicah, to so naši pokojni, kakor tudi ne zmagoslavna Cerkev v nebesih. Tako je preteklost, sedanjost In prihodnost povezana v edinstveno celoto, ki bo našla svoj končen obraz v večnosti.
Če smo to skrivnost edinosti vsaj nekoliko razkrili ter se Iskreno trudimo, da jo globoko doživljamo v svoji notranjosti pa tudi v odnosih do naših bratov, smo s tem položili temelje našemu ekumenskemu delu.
Dolgo misijonsko potovanje
Msgr. Pignedoli, tajnik kongregacije za evangelizacijo, je v preteklih mesecih obiskal misijonske postojanke na Daljnem Vzhodu, na Alaski in v Islandiji.
Liturgija v staroslovanskem jeziku na Opčinah
Ob koncu Tedna edinosti kristjanov so imeli na Opčinah zadnjo nedeljo popoldne sveto bogoslužje v staroslovanskem jeziku. Prostorna openska cerkev je bila polna slovenskih vernikov. Za lažje umevanje staroslovanskega jezika so bile na razpolago knjižice s slovenskim prevodom. Izredno lepo jc prepeval ekumenski oktet pod vodstvom dr. Zorka Hareja. Kakšno bogastvo in poezijo, vzvišenost iri globino smo začutili v vzhodni liturgiji!
Molitev naj bi imela vedno prvo mesto pri vsem našem prizadevanju za zedinjenje kristjanov. Naj bi posredovala svetniška škof Slomšek in p. Leopold: da bi bili vsi eno!
Nastop harmonikašev
V	soboto, 25. januarja je Slomškov dom priredil glasbeni večer v kino dvorani, kjer je nastopilo 25 godcev, večinoma harmonikašev in nekaj kitaristov. Njihova starost gre od desetega do tridesetega leta. Vsi so učenci ge. Eljane Zajec iz Trsta, ki poučuje glasbo na Glasbeni Matici in zasebno. Temeljita priprava učencev je obrodila že mnogo lepih uspehov in zadnji je bil pri nas. Dvorano je napolnilo občinstvo, ki je želelo spoznati neznane godce in zlasti občudovati mlajše učence. Zahtevnim umetniškim skladbam je sledilo z velikim zanimanjem in je nagradilo z burnim ploskanjem tako dobro pripravljene učence. V mnogih naših otrokih se je prav ta večer porodila želja in sklep, da bodo tudi oni začeli z učenjem glasbe.
V	ponedeljek, 3. februarja se boto ti otroci ter večja mladina s svojimi starši srečali z go. Zajčevo, da se pogovorijo v Slomškovem domu o svojih namenih.
Mačkovlje: Huda prometna nesreča
Prve dni' minulega tedna se je težko ponesrečil trgovec Danilo Kos. Ko se je z natovorjenim avtomobilom vračal iz mesta proti domu, je na cesti pri Domju zadel ob ustavljen tovornjak. To se zgodilo okrog sedmih zvečer, ko je promet na omenjenem odseku ceste zelo intenziven predvsem zaradi odvažanja materiala od izkopov za Grandi Molori pr' Boljuncu. Iz raznih okoliščin se da sklepati, da gospod Kos zaradi nerazsvetljene ceste in nasproti prihajajočih vozil n' utegnil opaziti ob cesti ustavljenega to* vornjaka. Trčenje je bilo zato silovito, tako da je voznik zadobil občutne telesne poškodbe, zaradi katerih se mora zdraviti v bolnišnici. Zdravniki pravijo, da bo to trajalo dva do tri mesece.
Vest o težki nesreči, katere žrtev je postal priljubljeni trgovec Kos, je močno pt'e" tresla vse vaščane in druge njegove rojake v Dolini in drugod. Zato vsi želimo, da bi uspešno prestal tudi to preizkušnjo in čimprej okreval.
ZA SLOVENSKO SKUPNOST
Prejeli smo in objavljamo:
Te misli sem napisal samo kot Slovenec in ne kot pristaš Slovenskega ljudskega gibanja, h kateremu se sicer s ponosom prištevam zaradi njegove ideje, saj so ideje tista sila, ki poganjajo svet naprej ter ga oblikujejo in mu dajejo duhovno vsebino, posamezniku pa služijo kot življenjsko vodilo.
Slovenska skupnost gotovo ni brezidejna, vendar je prvenstveno narodno-poli-tična, narodno-obrambna in socialno-bor-bena organizacija s širokim programom, ki ga lahko sprejmemo vsi Slovenci ne glede na svoje prepričanje.
Zato pravim, da pišem o njej samo kot Slovenec in trdim, da nam je zelo potrebna. Od jeseni 1962 do danes je Slovenska skupnost kljub svojim pomanjkljivostim in slabostim temeljito predrugačila, pre-kvasila in prerodila slovensko ljudstvo na Tržaškem, posredno pa tudi drugje v Italiji, kjer živimo Slovenci. Morda se niti več dovolj ne spominjamo dobro, kako je bilo takrat, ko so nekateri leta 1962 vrgli puško v koruzo, ko je zavladala med nami neka splošna pobitost in se je zdelo, da ni več prave sile, ki bi nam vlila vero v narodno življenje. Vsi smo dobro razumeli, kako klavrno bi bilo, če bi se naša narodno-politična vprašanja reševala le v okviru neslovenskih vsedržavnih strank. Te stranke bi se sicer potegovale za slovenske pristaše, toda v glavnem na ideološki ali razredni in ne na narodni osnovi. To bi imelo za posledico narodno omotico in zaspanost, v katero bi se vedno bolj pogrezali ter bi se težko še kdaj prebudili iz nje.
Toda narod, ki je živ, ima v sebi sile, ki ga predramijo iz dremavice v življenje. Ko je bila nevarnost pred vrati, je planila na dan Slovenska skupnost, ki je združila glavnino zavednih slovenskih sil in skupin ter nam vsem vlila nov pogum in globoko vero v naš narodni obstoj. Bila je za takratne razmere res nekaj novega, nekaj, kar se je rodilo iz krvave potrebe in globine morda tu in tam skrhanih ali opeharjenih, toda močno živih slovenskih src. Slovenska skupnost se je tako zagnala v delo, da so morale Sloven-
V nedeljo, 19. januarja se je vršil vsakoletni občni zbor zavarovalnice za govejo živino in sicer v dvorani gostilne Pri pošti. Predsednik Zoro Grgič je po pozdravnih besedah povabil prisotne člane k enominutnemu molku v počastitev nepozab nega požrtvovalnega živinozdravnika Ed-kota Križniča.
Sledila so poročila odbornikov, iz katerih je med drugim razvidno, da šteje zavarovalnica 112 članov in ima zavarovanih 379 glav živine, število članov kakor število glav živine pada iz leta v leto, ker se mnogim ne ljubi in ne splača baviti se z živinorejo. Pri mlajših je vedno manj zanimanja in pripravljenosti za žrtve. Blagajna je letos zabeležila čeden preostanek, ker ni imela zavarovalnica mnogo zasilnih zakolov.
Odbor ostane isti kot prejšnje leto z majhno spremembo odbornikov iz Gro-pade. V odboru so člani, ki delujejo že 20, 30 in celo 44 let, kar priča, da so voljni brezplačno nositi nelahko breme vodstva zavarovalnice. Prav zato zaslužijo vso
ce vključiti v svoje politične račune tudi tiste stranke, ki so mislile, da jih slovensko vprašanje čez nekaj let ne bo več nadlegovalo.
Ne bom našteval, kaj vse smo v tem času — to je od 1962 do danes — dosegli. Le to naj povem, da se je slovenska prisotnost kmalu pokazala na vseh področjih, da smo postali resna in stvarna poli-tična sila, s katero morajo računati prijatelji in neprijatelji. In Slovenci? Mnogi so Slovenski skupnosti iz prepričanja sledili, drugi so jo iz bojazni pred konkurenco hočeš nočeš posnemali.
In zakaj je Slovenska skupnost tako naglo uspela? Ker je ubrala pravo pot, ker je vedela, kaj hoče, ker je šla nesebično na delo, ker je v njej takoj zavladala enotnost, ker se je ustvarilo medsebojno zaupanje v njenem vodstvu, kakor tudi med vodstvom ter njenimi pristaši in volivci. Vsakdo je začutil, da je to res nekaj njegovega, nekaj našega, slovenskega, domačega. Kmalu smo si pridobili ugled tudi v odločujočih italijanskih krogih in v matični domovini.
Tako imamo zaklad, ki ga je treba skrbno čuvati in večati. Politika Slovenske skupnosti mora še naprej dopolnjevati neko v pluralizmu in demokratično zorečo perspektivo, ki si jo je delno, zlasti v kolikor hoče biti samostojen politični subjekt z lastno individualnostjo, že izbrala in sprejela, v ostalem, zlasti organizacijsko in v politično-taktičnem pogledu pa mora še zoreti in se izpopolnjevati. Prav tako se mora še z večjo vnemo vreči v boj za socialne in gospodarske pravice slovenskega delovnega človeka.
Kar je za nadaljnji polet in uspeh nujno potrebno, je pritegnitev novih, zlasti mladih sil, nenehna aktivnost, medsebojna strpnost in vzajemnost, zlasti pa enotnost. če se bomo Slovenci imeli radi, če bo naša javnost znala odbiti poskuse tistih, ki bi radi vnesli med nas ali celo v Slovensko skupnost škodljivo razbijaštvo in prepirljivost, gotovo ni sile, ki bi mogla preprečiti našo pot navzgor ter obstanek in razvoj slovenskega ljudstva v Italiji.
—draš
za govejo živino
našo pohvalo in so vredni posnemanja tudi v drugih društvih, ki imajo opravka z »duhovnim« zavarovanjem ljudi.
Občnega zbora se je na povabilo odbora udeležil tudi g. Stane Peterlin, načelnik odbora zavarovalnice za živali »Sava« iz Ljubljane, ki proučuje stanje podobnih zavarovalnic v Evropi in ki je želel spoznati tudi v zamejstvu stanje zavarovalnic goveje živine. Spregovoril je nekaj besed, ki so spodbudile prisotne člane k nadaljnjemu delu in složnemu prizadevanju za premostitev številnih težav, ki tarejo dandanes živinorejce vsepovsod po svetu.
Domači živinozdravnik Leo Kralj je povabil odbornike, naj iščejo stik z živinorejci iz Gročane, kjer je živinoreja na višku. Nad polovico jih je tam pripravljenih za pristop v zavarovalnico, kar bi bilo v veliko medsebojno oporo in pomoč. Padla je tudi beseda o zadružništvu, ki b; pomenilo za naše razmere pravo rešitev živinoreje na Krasu.
Zavarovalnici želimo mnogo uspehov v novem poslovnem letu.
S P
R T
Župan Spaccini v Ljubljani
Predsednik slovenske vlade Stane Kavčič je pred kratkim povabil župana Spac-cinija na uraden obisk v Ljubljano. Župan Spaccini se je vabilu odzval in razpravljal s predsednikom slovenske vlade m J drugim o možnosti nadaljnjega razvoja medsebojnih prometnih zvez med Trstom :n Slovenijo ter o vprašanju učinkovite zaščite Krasa.
Inž. Spaccini je obiskal tudi predsednika ljubljanskega mestnega sveta (župana) inž. Miha Košaka ter si ogledal sejem mode na Gospodarskem razstavišču.
Okrepitev in modernizacija telekomunikacij med Italijo in Jugoslavijo
Pretekli teden so bili v našem mestu razgovori med italijansko in jugoslovansko delegacijo o telefonskem prometu med obema državama. Italijansko delegacijo je vodil namestnik glavnega ravnatelja državnega telefonskega podjetja dr. Principe, jugoslovansko pa ravnatelj združenja PTT podjetij Slovenije dr. Grbec.
Člani delegacij so se domenili, da bodo povečali število meddržavnih telefonskih zvez in da bodo uvedli radijsko UKV zvezo in telezvezo med obema državama. Na relacijah Trst-Koper in Gorica-Nova Gorica pa bodo uvedli avtomatske zveze.
Srečanje s predstavniki ljubljanske univerze
Krožek za socialne študije »Gaetano Salvemini«, slovenski akademski klub Jadran in mednarodnostna skupina za študij in raziskave so organizirali srečanje s predstavniki ljubljanske univerze. Z ljubljanske strani so se srečanja udeležili prof. Rudi Kyovsky, docent delavskega prava na ljubljanski univerzi, namestnik glavnega tajnika univerze Miroslav Ravbar in slušatelj filozofske fakultete Franci Pirc. Osrednje poročilo je imel prof. Kyovsky, ki je prikazal razvoj in reforme na jugoslovanskih univerzah.
Poslovalnica Tržaške hranilnice v Boljuncu
Minulo soboto so ob prisotnosti krajevnih oblasti otvorili prostore nove podružnice Tržaške hranilnice (Cassa di Rispar-mio) v Boljuncu.
Z odprtjem bančnega urada je bila tako izpolnjena dolgoletna želja krajevnega prebivalstva, ki se je moralo za svoje vsakdanje potrebe posluževati bančnih zavodov v oddaljenem mestu Trstu. Upajmo, da bo poslovanje nove Tržaške hranilnice v Boljuncu zadovoljilo prebivalstvo dolinske občine v vseh pogledih. Predvsem mora imeti uradnike, ki obvladajo slovenski jezik, kajti področje, ki ga pokriva hranilnica, je skoro izključno poseljeno s slovenskim prebivalstvom. Vodstvo je obljubilo, da bo tej upravičeni zahtevi zadostilo z namestitvijo ustreznega uradnika ter da bo postavilo na pročelju stavbe poleg že obstoječega napisa tudi slovenskega.
Ob koncu naj v zvezi s tem omenimo, da bi bilo bolj primemo in pravično, da bi na področju slovenske občine kot je Dolina dovolili poslovati kaki slovenski bančni ustanovi (Kmečka hranilnica z Opčin ali Tržaška kreditna banka).
Repentabrski šolski patronat
V našem časopisu smo že večkrat zapisali, da hočemo beležiti resnico, pa naj bo le-ta komu pogodu ali ne. Zato smo že lani opozorili naše bralce na hud primer uvedbe utrakvističnega pošolskega pouka na Repentabru. V prvi letošnji številki z dne 2. januarja pa smo poročali, da je šolski skrbnik imenoval za tajnico tega patronata gdč. Fortunovo, medtem ko je bil po obstoječih predpisih, ki veljajo za šolske patronate, na to mesto izvoljen g. Lav Bitežnik. Zato se čudimo, da g. šolski skrbnik ne spoštuje zadevnih predpisov. Vsa zavijanja s tem v zvezi so zategadelj povsem nesprejemljiva.
Kot kronisti pa lahko še poročamo, da so v zadnjih dneh vse naše časopisje, vsa naša javnost, naši politični predstavniki, repentabrski občinski odbor in sam jugoslovanski generalni konzul inž. Marjan Tepina posegli v ta problem ter jasno in nedvoumno opozorili oblasti na grobo kršitev zakona, ki žali našo celotno narodno skupnost. Upamo, da bodo merodajne oblasti čimprej popravile krivico, ki nam je bila storjena.
Odprto pismo jugoslovanskega konzula prof. Gvidu Gerinu
Generalni konzul SFR Jugoslavije inž. Marjan Tepina je poslal šefu urada Tajništva mešanega jugoslovansko-italijanskega odbora za manjšine prof. Gvidu Gerinu odprto pismo sledeče vsebine, ki ga na prošnjo objavljamo:
Spoštovani gospod profesor, med drugimi ponovnimi pojavi nestrpnosti do italijanskih državljanov slovenske narodnosti sem zvedel tudi za nedemokratično in protizakonito odločitev šolskega skrbnika Giuliana Angioletti, ki jo je storil z imenovanjem tajnice italijanske narodnosti v patronatu šole, kjer je le ena petina učencev italijanske narodnosti, v občini Re-pentabor, kjer ima slovensko prebivalstvo veliko večino.
Želim vam sporočiti, da sem s takimi pojavi kot generalni konzul SFR Jugoslavije, ki, via facti, na področju kulture in prosvete pomeni matično deželo za Slovence v Italiji, osebno prizadet.
Opirajoč se na 8. člen konzularne konvencije, ki sta jo l. 1960 podpisali najini državi, vas želim opozoriti, da postopek gospoda Giuliana Angioletti nasprotuje določilom mednarodnih in dvostranskih instrumentov, ki urejajo položaj slovenske etnične grupe v Italiji, posebno pa določilom člena 2/a-c Specialnega statuta, ki sta ga kot prilogo Memoranduma o soglasju leta 1954 podpisali jugoslovanska in italijanska vlada, in ki jih mora gospod Giu-liano Angioletti kot izvedenec Jugoslovansko-italijanskega mešanega odbora, predvidenega z 8. členom omenjenega statuta, dobro poznati.
Neljubo mi je, ker moram o postopku gospoda Giuliana Angioletti obvestiti Državni sekretariat za notranje zadeve vlade SFR Jugoslavije in Jugoslovansko-italijan-ski mešani odbor.
Trst, 22. januarja 1969
Ing. Marjan Tepina
Smučanje. - Smučarska sezona je na višku. Smučanje se je neverjetno razmahnilo. Stotine in stotine mladih Goričanov, pa tudi starih, se vsako nedeljo — in tudi ob delavnikih: npr. Lokve — podajo na smučišča; večina od njih za razvedrilo, mnogi pa tudi kot tekmovalci.
Na smučarskih tekmah v mesecu januarju se je odlikoval dijak slovenskega učiteljišča Marjan Kranner, član Š. Z. 01ympije, ki pa tekmuje kot smučar v društvu Sci CAI Gorizia.
Na tekmah v Rajblu dne 12. januarja je v slalomu zasedel 27. mesto med 72 tekmovalci (7. mesto v svoji kategoriji Juniores).
Od 24.-26. januarja so se vršile v Cor-tini dijaške tekme, ki se jih je udeležilo 10 dijakov goriškega šolskega skrbništva. V tekmi v veleslalomu se je Marjan Kranner dobro odrezal; uvrstil se je na 14. mesto med 32 tekmovalci s časom 2'44”7 (čas prvega je bil 2'36”5). V isti kategoriji sta ostala dva dijaka Goričana zasedla 19. in 20. mesto (čas 2’54” in 2’55”4). Proga je bila dolga 3100 m, višinska razlika 400 m, vrat je bilo 58. Med dekleti je tekmovala tudi Ada Leban, ki je v svoji kategoriji (naraščajnice) dosegla 13. mesto s časom 4’30”3.
Zelo važna tekma se je vršila v nedeljo, 26. t. m. v Sappadi in sicer lansko mladinsko prvenstvo za 1968/69. Marjan Kranner se je tudi to pot dobro postavil, čeprav niti ni mogel poskusiti proge, ker je prišel direktno iz Cortine in akoravno je imel izvinjen gleženj. V smuku je zasedel 9. mesto s časom 1’51”8 (čas prvega je bil 1’41’6). Drugi Goričan je zasedel šele 43. mesto (čas 8'08”, zaradi padca).
Mnogi mladi dobri Goričani (npr. Mer-molja, Komauli, Morassi itd.) niso tekmovali v Sappadi, ker so se raje udeležili tekmovanja »Trofeja mestnih četrti«, ki se je vršilo v Ovčji vasi dne 26. januarja. Zmagala je mestna četrt »Fratta« v postavi Loversi (tek 4 km), Russian in Marko Kranner (veleslalom) ter Fabbro Piera (veleslalom).
★
SLOVENSKA TELEVIZIJA
Spored od 2. do 8. februarja 1969
Nedelja: 9.30 Po domače. 10.50 Filmska matineja: Daktari. 18.20 V beat ritmu, poljski film. 21.20 Malo za šalo, malo za res. 21.45 Športni pregled.
Ponedeljek: 17.45 Tiktak »PP s trobento«. 18.00 Po Sloveniji. 18.30 Oskrba odprtih poškodb. 19.20 Kaleidoskop. 20.35 TV drama: Lojos Mesterhazi: »Jasna zadeva«. 21.25 Glasbena oddaja.
Torek: 17.45 Risanka. 18.00 Kurir Gre-gec reši ujetnika. 18.40 Vokalno instrumentalni solisti »2 x Mina«. 19.05 Na sedmi stezi - športna oddaja. 20.35 Svetovljan -jugol. film. 22.05 Veliki mojstri: Aram Hačaturjan.
Sreda: 18.30 Pisani trak. 18.45 Skrivnosti narave - film. 20.35 Partizanski quiz -»Niti našega življenja«. 21.35 Evropsko drsalno prvenstvo v Garmischu.
Četrtek: 18.15 Po Sloveniji. 20.35 Kulturne diagonale »Kako bit’ hočeš poet«. 21.20 Saga o Forsytih. 22.10 Evropsko drsalno prvenstvo v Garmischu.
Petek: 17.25 Daktari - film. 19.00 Prenos ob podelitvi Prešernovih nagrad. 20.35 Gar-misch: Evropsko prvenstvo v umetnostnem drsanju.
Sobota: 17.45 Po domače. 18.15 Mladinska igra. 20.35 Garmisch: Evropsko prvenstvo v drsanju.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiimiiiiiiNiiiiiiiiMiimiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimimiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiimimiiiiiiiiiiiim
t Msgr. Janez Hladnik
13 V SLUŽBI CERKVE IN NARODA
(SPOMINI)
Seveda, je delalo v moji glavi: biti mora čisto nedolžen. Jaz pa sem obremenjen s tistimi strašnimi obtožbami mojih zločinov in hudobij. Pa saj so mi starši že vse odpustili! Res pa je bilo, da se nobena žival ni nič zmenila zame in tudi nobena v nikak pomenek spustila, še sem pomel praprot v žepu in grabil novo, na kateri sem ležal, toda govedo je ostalo mutasto.
Naveličal sem se lega oprezovanja in sem se namenil V hišo. Prav tisti trenutek je prišel stric Jakob, ki je bil moj birmanski boter. Njegov prihod je bil vedno zaželen. Zmeraj je kaj prinesel. Bil je pač edini stric, ki je bil samski in je torej mogel na to misliti.
Vsakovrstne stvari je po malam spravil iz cule. Zame so bile kocke, iz katerih se je dalo sestaviti različne podobe, ena lep-
ša od druge. Res, to je bilo nekaj imenitnega! Za tisto noč je bilo vse preskrbljeno. 2e mi ni bilo ne za «lovca» ne za «špano». Vsi smo se zapičili v kocke in se vrstili v sestavljanju čudovitih pravljic.
Med tem smo že podremali. Poslali so nas spat. Ko je zvonilo k maši, so nas zbudili. To pot je bilo lahko vstati! Kar hitro smo bili nared. Ena velika bakla, katero bo nesel hlapec, in dve majhni: ena žarne in ena za Petrčka. Stari oče in mati so pa že odšli pred nami s prižganimi trskami; suhe brezove trske so bile to, s katerimi so si svetili ljudje' k jutranji maši ali pa tudi pri delu, dokler ni prišla petrolejka.
Iz vsakega doma je prišla procesija s svojimi baklami, ki so se iz stranskih steza zlivale na srednjo pot, kjer je široka gaz že dala prostor za dve osebi vzporedno.
Ko je zvonilo zadnji četrt, srno bili že na poslednjem vzponu proti rovtarski cerkvi, v čarobni procesiji osvetljeni od velikih in malih bakel, ki so se iskrile daleč tja po bregeh v snežnih kristalih mrzle zimske noči. Moja bakla je dogorela, še ogorek sem zavihtel daleč tja v stran, še
nekaj korakov in že nas je pozdravila cerkev od blizu z vsemi lučmi. Priril sem se do naše klopi in se zrinil tudi vanjo.
Kmalu je zazvenela »Sveta noč, blažena noč...« Pa nisem ničesar več slišal. Morda so slišali mene drugi, ko sem zasmrčal v globoko spanje. Pot nazaj domov ni bila tako romantična. Hotel sem teči. Pa sem se spotaknil in tako telebnil na tla, da sam videl sto sonc, čeprav je bila temna noč.
KOLINE IN MOJ GOD
Božič in sv. Štefan sta bila prava praznika. Vsi dvakrat v Rovte! Popoldne, ko smo prišli »od nauka«, nas je čakal »štrukelj« : hlebček iz potičnega testa, za vsakega eden za vsak praznični dan. Ta je bil boljši kot potica, ker je bil pač moj in sem ga jedel po mili volji, kadar se mi je zdelo.
Prišle so tete: Teta Franca (Gašperjeva), teta Turkova, Malenška in stric iz Podpeška. Poklicali so me in jaz sem bil seveda predmet razstave: kako sem zrastel, kako sem debel, da se mi gotovo strašno dobro godi (jaz pa sem mislil na »midlo« in »mišanco« in kaj da se mi »dopade«).
Vse so hotele vedeti, kaj bo iz mene. Jaz pa nestrpen in sem kmalu našel priliko, da pobegnem: »No, Janezek, jutri bo pa tvoj god, kaj boš delal?« »Klali bomo. Jaz bom za rep držal,« sem povedal in pobegnil.
Materi se to ni nič lepo videlo. Očetu je pa bilo kar prav, tako sem presodil pozneje. In drugi dan smo res klali. To je dogodivščina prvega reda. Že navsezgodaj smo bili na nogah, ne da nas je kdo poklical. Saimo namigniti je bilo treba, pa je že bila na mestu stvar, ki smo jo rabili: klopi, polena, klavna miza. Nazadnje je prišel tudi Martinkovec z ostrim nožem in odredil vse potrebno. Kmalu so prignali debelo svinjo, štirje so jo zgrabili in kar na mizo z njo. Jaz pa po repu, ki sem ga zgrabil, da nam svinja ne uide. Cvilenje je kmalu utonilo v hropenju in že se je slišalo samo še curljanje krvi v škaf. Tu je bilo pa vse poezije konec in vse je postalo nekam žalostno. Ni mi bilo več za to, da bi še nadaljno svinjo za rep držal.
Kaj in kakšnega dela je bilo ta dan v kuhinji, to so vedeli mati, in je bilo prav tako, ker mi smo bili za samo napotje.
Toda kmalu je po celi hiši dišalo po dobrotah. Opoldne so bila na mizi »frigana jetrca«, potem pa je seveda bilo še marsikaj dobrega kot ocvirki, pečenka in zadnja večerna dobrota: pečene krvavice.
Vse to so seveda zaslužili tisti, ki so ves dan zares delali, posebno ko so šli prat čreva v precej oddaljeni potok. Toda jedli smo vse te dobrote še bolj poželjivo mi, ki smo bili cel dan v napotje...
Na mojo veliko žalost so dnevi tako hitro tekli. Kar kmalu je prišlo novo leto in drugi dan je bilo treba spet nazaj v Škofjo Loko.
SPET NAZAJ V ŠOLE!
Tako lepo je bilo doma! Na novo leto dopoldne je še bilo kot gre, toda popoldne je že padla senca slovesa na moje razpoloženje. Nič več mi ni dišal moj štrukelj.
Kaj bi dal druge krati, ko sem smel stopiti na voz in se peljati v Logatec; toda ta pot je bila kot pogrebna. Tako potrt sem bil, da se niti ne spominjam več, kako sem potoval. Le to vem, da sem bil pred večerom naslednji dan že pri peku...
(Se bo nadaljevalo)
tl Oš^iC
Zelo uspela uprizoritev »Tasta po siii“
TISOČ STOLETNICA SMRTI SV. CIRILA V RIMU (14. februar 869)
Letos obhajamo 1100-letnico smrti sv. Cirila, ki je umrl v Rimu dne 14. februarja 869. Zlasti slovanske narode veže dolžnost, da se ob tej obletnici hvaležno spominjajo svojega največjega apostola in ustanovitelja slovanske književnosti In kulture.
Apostolstvo sv. Cirila In Metoda želi v tem letu z raznimi verskimi in kulturnimi prireditvami počastiti spomin sv. bratov Cirila in Metoda. Kot uvod k prireditvam vabi člane, somišljenike in sploh vse slovenske vernike na Goriškem k naslednjim pobožnostim:
1. V nedeljo, 2. februarja bo ob 15. uri v cerkvi sv. Ignacija v Gorici posebna »Liturgija božje besede za zedinjenje kristjanov« s primernimi berili, molitvami, petjem in nagovorom. Sledil bo blagoslov z Najsvetejšim.
Priporočamo, da bi po pobožnosti dvignili knjižico »Kraljestvo božje«, ki je glasilo ACM.
2. V nedeljo, 9. februarja bo v Trstu, v cerkvi sv. Ivana ob 16. uri podobna verska slovesnost. Po pobožnosti bo sledilo zborovanje Apostolstva sv. Cirila in Metoda v tamkajšnji dvorani. Ker smo izrecno vabljeni na to proslavo, pojdemo v Trst s posebnimi avtobusi. Kdor se želi udeležiti, naj se prijavi pri g. Klein-dienstu najkasneje do 6. februarja.
V tem letu častimo na poseben način sveta solunska brata, pospešujmo ekumensko gibanje ter veliko molimo za cerkveno edinost.
Vodstvo ACM v Gorici
Zadnjo nedeljo je na vabilo SKPD »M. Filej« v Gorici gostovalo v Katoliškem domu Goriško gledališče iz Nove Gorice. Polno zasedeni dvorani je predstavilo znano Goldonijevo komedijo »Tast po sili« (Un curioso accidente), ki jo je J. B. prevedel in priredil v zelo posrečenem tržaškem narečju. Igra sama je zaradi svoje pristne komike ter zelo tehtnega izvajanja doživela na našem odru velik uspeh.
Prav s komedijo v zvezi je režiser Jože Babič zapisal nekaj misli v Gledališkem listu pod naslovom »V obrambo smeha«. Tako med drugim piše: »Čeprav je rojstvo našega gledališča spremljal sproščen smeh ob Linhartovem Matičku in Županovi Micki, se je kasneje z razvojem smeh vse bolj in bolj sramežljivo umikal le še na priložnostne prireditve Čitalnic in Besed... Rodila se je satira in vehementno posegla v probleme našega družbenega razvoja... Sleherni repertoarni načrt omenja tudi napore v zvezi z izbiro dobre komedije! Komedija je postala nekakšna poslastica v repertoarju... Ko smo govorili o krizi smeha v slovenskem gledališču, smo ob tem upoštevali tudi naše skromno Goriško gledališče. Nič boljši ali slabši nismo od ostalih. Če torej novo sezono pričenjamo z morda največjim imenom gledališkega smeha — s Carlom Goldonijem, najavljamo s tem tudi naše hotenje, da smehu v gledališču venemo tudi vso umetniško upravičenost in vrednoto.«
Zaman bi se ustavljali ob opisovanju znanih Goldonijevih motivov, ki so še danes zaradi svojih zapletov in razpletov povod neprisiljenemu humorju. Igralci so svoje vloge podali z veliko dovršenostjo, zlasti tast sam (Stane Leban), ki je s svojo figuro poustvaril lik sitnega, a v bistvu dobrohotnega beneškega meščana. Enako pohvalo lahko izrečemo vsem ostalim igralcem, Metki Ferrarijevi, Berti Ukmarjevi, Ernestu Zegi, Teji Glažerjevi, Aleksiju Pregarcu in Sergiju Ferrariju. V režiji je Jože Babič ponovno pokazal svoje umetniške sposobnosti.
Naj ob koncu še poudarimo, da je s tem gostovanjem prvič nastopila v dvorani Katoliškega doma nastopila iz Nove Gorice, ki se tako — sicer po vrstnem redu zadnja — uvršča v druga gostovanja iz Slovenije, od Ljubljane pa do Novega mesta in Kostanjevice, ki so se sledila v teh zadnjih letih. Na vsak način izražamo upanje, da bodo nedeljskemu gostovanju sledila še druga prav iz Gorice onstran meje.
Spectator
Doberdob
»Pravoslavje in ikone« je bil naslov predavanja ob zaključku »Tedna edinosti«, ki ga je imel v župnijski dvorani v popoldanskih urah v nedeljo, 20. januarja dr. Stojan Brajša. Kljub sivim lasem in dolgi vrsti let je bil njegov govor živahen, dojemljiv in zelo poučen. Po zgodovinskih obrisih je prišel na razlike značajev, ki so privedli do žalostnih ločitev; a bistvo njegovega govora je bil prikaz lepot v verovanju, bogoslužju in umetnosti pri naših vzhodnih bratih. Primer: preden je umetnik začel upodabljati sveto podobo, se je moral postiti, moliti; potem so blagoslovili vse potrebno orodje: čopiče, barve, podlago itd. Seveda so zato njihove ikone tako češčene, rekli bi prav slavljene, postavljene na odlična mesta in zlasti med svetimi obredi neštetokrat ka-jene. Beseda »pravoslavni« nam tudi v tem marsikaj pove in pouči (prav slavijo). Gospod predavatelj nam je tudi pokazal več ikon, slik, brošur ter knjig, da je dal govoru globlji vtis. Iskreno se mu zato zahvaljujemo in ga še vabimo, seveda
z veliko željo, da bi bilo vedno več udeležencev tudi pri takih, res naših kulturno poučnih predavanjih!
Nov otroški grob v Dolu
V	Dolu so 20. januarja pokopali Tatjano Gorkič, učenko tretjega razreda osnovne šole istotam. Letos bi morala pristopiti prvič k obhajilni mizi in se je pri verouku na srečanje z Jezusom že vneto pripravljala, pa je nebeški Oče sklenil drugače. Utrgal jo je kot nežno cvetko v rani mladosti in jo presadil na nebeške livade, da bo med božjimi krilatci Boga častila ter bila priprošnjica vsem, ki jo na zemlji objokujejo in pogrešajo.
Lani proti koncu leta so se v Tatjani nenadoma pojavili prvi znaki neznane zahrbtne bolezni. Neprestane in vedno večje bolečine v glavi so dale zdravniku misliti, da je stvar resna. Tako so poslali deklico v bolnišnico v Videm. Odprli so ji glavo in rano spet zaprli, kajti ni bilo več pomoči. Po operaciji so jo še umetno nekaj časa ohranjali pri življenju. Medtem je trpeča Tatjana prejela vse zakramente za umirajoče in še sv. birmo. Ker ni bilo več izgledov za ozdravljenje, so jo domači prepeljali domov, kjer je kmalu po prihodu izdihnila svojo nedolžno dušo. Pogreba so se udeležili šolski otroci iz Dola ter zelo veliko domačinov in znancev, ki so hoteli s svojo prisotnostjo izpričati svoje sočutje in odkriti svoje globoko razumevanje za bolečino, ki je tako nenadoma zajela Gorkičev dom.
To je že tretji otroški grob, odkar so odprli novo pokopališče v Dolu. Izkazana resnica je, da si Bog najboljše že v rani mladosti odbira zase. Ta misel naj krepi domače, zlasti pa Tatjanino mamo, da bodo s pogumom sprejeli božjo voljo in se ji vdano podvrgli. Tudi mi jim pri tej težki izgubi izrekamo občuteno sožalje.
Dr. Lacko v Društvu slovenskih izobražencev
Društvo slovenskih izobražencev v Trstu je v soboto organiziralo predavanje z naslovom »Položaj vzhodnih katoličanov na češkoslovaškem po lanskih dogodkih v državi«. Predaval je izvedenec za vzhodna vprašanja Slovak dr. Mihael Lacko, profesor na vzhodnem inštitutu v Rimu. Predavateljevim izvajanjem je z zanimanjem sledilo veliko število poslušalcev, k: so po končanem predavanju posegli v razpravo.
Sobotna maša za nedeljsko tudi pri Sv. Ivanu
Dne 17. decembra 1968 je goriški nadškof msgr. Peter Cocolin dovolil, da se bere na vse dneve pred nedeljami in zapovedanimi prazniki v Gorici ena sveta maša ob 19.30 v cerkvi Srca Jezusovega za vse vernike, ki predvidevajo po svoji presoji, da iz upravičenega razloga ne bodo mogli prisostvovati sv. maši na zapovedani dan. Z udeležbo pri tej sv. maši morejo verniki zadostiti svoji nedeljski oz. praznični dolžnosti.
Na prošnjo obeh slovenskih dekanov je sedaj g. nadškof z razumevanjem raztegnil to dovoljenje tudi na cerkev sv. Ivana v Gorici, kjer imajo slovenski verniki redno službo božjo. Sv. maša, ki bo pod istimi pogoji kot za cerkev Srca Jezusovega veljala za nedeljsko oz. praznično, bo pri Sv. Ivanu skozi vse leto ob 8'' zvečer ob sobotah in dnevih pred zapovedanimi prazniki, pričenši to soboto, 1. februarja. Gospodu nadškofu smo vsi slovenski verniki za izdano dovoljenje globoko hvaležni.
-F	RADIO
A	TRST A
Spored od 2. do 8. februarja 1968
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15,
17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15 Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob delavnikih!
Svort: (dnevno) ob 20.00 uri Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Marodič: »Kapitan Ivo Na-geljček«. Dramatizirana zgodba. Četrti in zadnji del .11.45 Ringaraja za naše malčke.
12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 13.30 Glasba po željah. 14.45 Sanremo 1969. 15.30 Runeborg: »Odložena večerja«. Radijska drama. 18.45 Operetne melodije.
19.15 Sedem dni v svetu. 20.30 Bednarik: »Pratika«.
Ponedeljek: 11.40 Radio za srednje šole.
13.30 Glasba po željah. 17.20 Čar glasbenih umetnin. 17.35 Misli in nazori. 18.30 Radio za srednje šole. 18.50 Zbor »G. Schiff« iz Chioprisa-Visconeja. 21.05 Pregare: »Vozilo izven kataloga«.
Torek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.00 Bednarik: »Pratika«. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Plošče za vas. 19.10 Bambič: Moja srečanja z umetniki (5): »Avgust Černigoj«. 19.45 Zbor Glasbene Matice iz Ljubljane. 20.35 Pourcell: »Kralj Artur«, dramska opera.
Sreda: 11.40 Radio za prvo stopnjo o-snovnih šol. 12.10 Bednarik: »Anton Kutin«. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Ansambli na Radiu Trst.
17.55 Ščepec poezije. 18.30 Radio za prvo stopnjo osnovnih šol. 19.10 Lupine: »Hi giena in zdravje«. 19.15 Priljubljene melodije. 20.35 Simfonični koncert.
četrtek: 11.35 šopek slovenskih pesmi.
12.00 Ljudske pesmi. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Razku-štrane pesmi. 17.35 Moj prosti čas. 17.55 Kako in zakaj. 18.30 Pavel Šivic: Požgana vas, kantata. Simf. orkester in zbor RTV Ljubljana. 19.10 .Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. 20.35 Brancati: »Rafael«. Igra v treh dejanjih s prologom.
22.30 Merku: Divertimento II., pet ljudskih pesmi iz Beneške Slovenije.
Petek: 11.40 Radio za drugo stopnjo osnovnih šol. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Glasbeni mojstri.
17.55 Slovenščina za Slovence. 18.30 Radio za drugo stopnjo osnovnih šol. 19.45 »Beri, beri rožmarin zeleni«. 20.50 Koncert operne glasbe. 22.10 Zabavna glasba.
Sobota: 11.35 Šopek slovenskih pesmi. 12.10 Tul: »Iz starih časov«. 13.30 Glasba po željah. 16.45 Nievo: »Izpovedi osemdesetletnika«. Dramatiziran roman. Šesti del. 17.20 Cerkev v sodobnem svetu. 17.30 Od šolskega nastopa do koncerta. 17.45 Lepo pisanje, vzori in zgledi mladega rodu. 18.00 Moj prosti čas. 18.30 Prijetne melodije. 18.50 Zborovske pesmi in samospevi na Prešernove stihe. 19.10 Rebula: »Prešernov čas v njegovih bodicah«. 20.35 Teden v Italiji, 20.50 Jeza: »Kam je izginila Anna-marie?« Radijska kriminalka.
OBVESTILA
»Nesmisel in smisel« je naslov knjigi, ki jo je izdal dr. Ljubo Sire, kateri sedaj živi v Angliji. V knjigi, ki ima 190 strani, opisuje svoja strahotna doživetja v zaporih proslule UDB-e v Ljubljani po letu 1945 pa do trenutka, ko mu je uspelo pobegniti v tujino. Cena izvodu: 1100 lir, po pošti 200 lir več. V Trstu je knjiga na prodaj pri Fortunato in v kiosku tramvaja za Opčine na trgu Oberdan, v Gorici pa jo lahko naročite na upravi našega lista.
ZA KMETOVALCE
Prijava sprememb v kmečkih družinah
Kmetje, ki so vpisani v bolniško blagajno in zavarovani za starost, onemoglost in ovdovelost, naj do 31. januarja prijavijo uradu za enotne kmetijske prispevke vse spremembe, ki so nastale v družini v letu 1968 kot so rojstva, poroke, povečanje ali zmanjšanje zemljišč in podobno. Kdor ne prijavi sprememb, bo tudi prihodnje leto plačal enake zavarovalne prispevke kot doslej.
Zatiranje borovega prelca
Do 15. februarja morajo lastniki borov odstraniti vse zapredke borovega prelca in jih sežgati. Po omenjenem dnevu bodo za uničevanje zapredkov poskrbele pristojne oblasti in sicer na račun lastnika.
Za zboljšanje kmečke hiše
Kmetje, ki si želijo zboljšati stanovanjske prostore, postaviti kopalnico ali higiensko stranišče, urediti odtok umazane vode in podobno, imajo po deželnem zakonu št. 1 z dne 8. januarja 1968 priliko, da prosijo za prispevek do največ 400.000 lir ali v goratih krajih do 500.000 lir, če skupni stroški ne presegajo enega milijona in pol.
Kdor pa je vzel posojilo (v smislu zakona št. 1760 iz leta 1928) pri pooblaščenem denarnem zavodu, da si zgradi ali predela ali poveča stanovanjsko hišo, lahko dobi prispevek za odplačevanje obresti za dobo do 20 let.
Prošnjo na kolkovanem papirju, razne priloge in dve kopiji je treba oddati na pristojnem kmetijskem nadzorništvu najkasneje do konca februarja.
Prispevek za oljčno olje
Še vedno je nekaj zamudnikov, ki niso vložili prošenj za državni prispevek 269 lir za vsak kg pridelanega oljčnega olja. Prošnje je treba oddati najkasneje v teku enega meseca od dneva, ko je bilo olje iztisnjeno v oljarni.
DAROVI:
Za Katoliški dom: N. N. 1.500; N. N.
1.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 5.000; družbenica ob 60-letnici Marijine družbe 5.000; N. N. 2.000; N. N. 1.000; N. N. 2.600; Bremec Štefanija 2.000; N. N. 4.500; N. N. družbenica ob 60-letnici Marijine družbe 5.000; U. Z. 3.000; Karel Černigoj 4.000; N. N. 2.000; N. N. 10.000; N. N. družbenica 4.500; N. N. družbenica 5.000; nabirka Hermina Vranič 17.000; dr. Vrtovec 10.00; Marinič Milka 2.000; družina Vetrih 5.000; Anka Abuja 12.000; Marijina družba 10.000; N. N. 20.000; Marija Bogataj 10.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: Sestre pok. kaplana Ladota Piščanca: Anica, s. Leda, Zora in Mira od 25-letnici njegove mučeniške smrti v Cerknem 20.000; N. N. 30.000; g.
Mirko Zorn, župnik iz Mirnika, 10.000; Justina Komjanc namesto cvetja na grob pok. Cigliču 3.000; Ž. M. 3.000 lir; ob priliki 93. rojstnega dne Emilije Prinčič darujejo hčere 2.500 lir ter Elica in Jože Gorkič 2.500 lir.
Za Alojzijevišče: Justina Komjanc namesto cvetja na grob pok. Jožefa Ciglič
3.000 lir; M. Ž. 3.000; hčere Prinčič 2.500 lir ob 93. rojstnem dnevu Emilije Prinčič; Elica in Jože Gorkič v isti namen 2.500 lir.
Za Župnijski dom v Števerjanu: Justina Komjanc v spomin pok. Jožefa Cigliča
4.000 lir; družina Gravnar, Ščedno 12, namesto cvetja na grob pok. Mariji Drufov-ka 5.000 lir; Ada Černič v spomin pok. župnika C. Sedeja 5.000 lir; Natalija Tron-kar v spomin pok. hčerke Gracijele 4.000; Lojze Gravnar, Dvor, 5.000; Jolanda Ko-mic 5.000 lir.
Za Mladinski dom v Doberdobu: nadškof msgr. Cocolin 200.000; Slavka Lakovič 5.000; Karel Lavrenčič 5.000; Emilija Marušič 5.000 lir.
Za Marijin dom v ul. Risorta v Trstu
so v januarju darovali: D. K. 10.000 lir, J. M. 10.000 lir, Božič Ančka 10.000 lir, N. N. 2.000 lir, Penko Cirila 5.000 lir, Lazar Roza 5.000 lir, Sturli Štefanija 10.000 lir, Rojanska Marijina družba 100.000 lir, Schmatz Katarina 15.000 lir, Lochner Milena, Avstralija, 3.300 lir, V. P. 50.000 lir, družbenica Čehovin Tončka 150.000 lir, Še-mec Jožefa 35.000 lir, Bavčar Olga 25.000 lir, Tudor Marija 20.000 lir, družina dr. Simčič 5.000 lir, Novak Marija 2.700 lir, v spomin na pok. sestro Matildo Trošt daruje brat Karel 10.000 lir, Bajc Marija 5.000 lir, Trebše Marija 2.200 lir, N. N. 10.000 lir, N. N. 2.000 lir, Benedetti Ivanka 2.500 lir, dve neimenovani vsaka 500 lir, R. M.
11.000 lir, U. C. 18.000 lir, N. N. 20.000 lir in nabirka družbe v januarju 246.000 lir.
Za Marijanišče na Opčinah: družini Batič iz Lonjerja ter Kralj iz Padrič namesto cvetja na grob pok. Zore Kosmina vd. Kosovel 2.000; za nove klopi v marijaniški kapeli Gorup Nino, Trst 10.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 70, osmrtnice L 100, več 8% davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
V	nedeljo, 2. februarja
bo na Tržaškem dvakrat nastopil na-rodno-zabavni ansambel
»ROKOVNJAČI«
iz Ljubljane skupaj s humoristično
skupino in sicer:
pri Sv. Vincenciju v Trstu,
ul. Agagianian 5 ob 16. uri — ter
v Bazovici v kino dvorani
ob 18,15
V SVETOIVANSKEM MARIJINEM DOMU
V TRSTU:
2. februarja ob /7. uri projekcije posnetkov iz Fatime in Lurda ter
VESELI TRIO IZ DOLINE
9. februarja prireditev Apostolstva sv. Cirila in Metoda ob 16" v cerkvi in ob 17h v Domu.
Ob prvi obletnici smrti
Minke Tušar
bo v sredo, 5. februarja sv. maša v cerkvi pri Sv. Ivanu ob 19. uri.
V nedeljo, 2. februarja ob dnevu katoliškega tiska bo v dvorani Katoliškega doma v Gorici ob 4,30 popoldne
BARAGOVA PROSLAVA
OB STOLETNICI NJEGOVE SMRTI Na sporedu je;
spominski govor g. Jožeta Juraka ter
Baragov oratorij, ki ga bodo izvajali učenci dramske šole v Gorici, mešani zbor »Lojze Bratuž«, moški zbor »Mirko Filej« in otroški zbor. Režira Aleksij Pregare.
V odmorih bogat srečolov v korist katoliškega tiska.
ZAHVALA
Ob smrti in pogrebu naše drage mame, sestre, babice, prababice in tašče
Semič Justine
se najlepše zahvaljujemo g. župniku za sv. mašo in pogrebne obrede vsem, ki so nam stali ob strani ob tej težki izgubi, darovalcem vencev in cvetja ter vsem, ki so blago pokojnico spremili na zadnji poti in se je spomnili v molitvi.
Žalujoči sinovi, hčere in sestri, brat, vnuki in ostalo sorodstvo
.Sv. Križ, Kontovel, Trst, Zader, Genova, Milan, Melbourne,
27. januarja 1969