66 Ekologija • Réunion — neznani raj sredi Indijskega oceana ■ Proteus 80/2 • Oktober 2017 Réunion - neznani raj sredi Indijskega oceana Matija Križnar Za otok Réunion gotovo ne slišite vsak dan in priznam, tudi sam sem za ta edinstveni otok izvedel šele pred nekaj leti. A potepanje po njegovih grebenih, soteskah in vulkanskem stožcu ima poseben čar. Narava otoka je raznolika in okolja se med seboj lahko hitro menjajo, od tropskega vlažnega pragozda do visokogorske vulkanske puščave ter gozdov pradavnih praproti. Flora in favna sta ob nekaterih endemičnih vrstah še vedno bogati in pestri. Réunion leži vzhodno od Madagaskarja in zahodno od bolj znanega otoka Mavricija. V zgodovini je doživel podobno usodo kot njegov otoški sosed, kjer so se prvi naseljenci ustalili v začetku 17. stoletja. Njihov prihod je pomenil tudi prelomni trenutek za otoško floro in favno, ki sta doživeli izumiranje. Živalski prišleki so na otoku zdesetkali jate domorodnih papig in golobov, med katere je sodil tudi veliki puščavec (Pezophaps solita-riuSS). Izumrle pa niso zgolj ptice, saj so pred prihodom ljudi na otoku živele tudi želve velikanke, skinki in leteče lisice. Ostanki vulkanov Geološko je Réunion eden najmlajših otokov v Indijskem oceanu in leži na maska-renskem podvodnem platoju. Izpod gladine so prvi zametki otoka pogledali pred vsega dvema milijonoma let. Zahod otoka je najstarejši in ga v osrednjem delu tvorijo trije močno erodirani kraterji (kaldere) Mafate, Salazie in Cilaos. O velikosti teh ostankov vulkanov se je najlažje prepričati na kateri izmed razglednih točk ob robovih kalder. Pogled z roba razgledišča Maido v kaldero Mafate. Ko so se meglice nekoliko razkadile, se je spodaj pokazala majhna vasica. Foto: Katja Srebotnjak. Réunion — neznani raj sredi Indijskega oceana • Ekologija 67 Najbolj slikovito in obiskano je razgledišče Maido (2.250 metrov), od koder se odpira razgled na kaldero Mafate. Nad vetrovnimi grebeni se preletavajo endemični reunionski lunji (Circus maillardi), redke otoške ptice roparice. Položni robovi nekdanjih vulkanskih stožcev so poraščeni z grmičevjem in nižje celo gozdovi, ki jih sestavljajo različ- Nad meglenimi grebeni se spreletavajo in oprezajo za plenom zaščiteni reunionski lunji (Circus maillardi), Foto: Matija Križnar. Značilna težko dostopna obala južnega dela otoka s prepadnimi stenami, preko katerih padajo številni slapovi, Foto: Katja Srebotnjak. 68 Ekologija • Réunion — neznani raj sredi Indijskega oceana ■ Proteus 80/2 • Oktober 2017 ne drevesne vrste (Tamarindus indica, Acacia heterophylla in nekaj drugih). Domačini te gozdove poljudno imenujejo kar tamarinski gozdovi. Globoke soteske in veliko padavin so kalde-re spremenile v blodnjak potočkov, potokov in rek, ki pogosto padajo preko dvignjenih stopenj v slikovitih slapovih. Mnoge slapove je mogoče opazovati tudi ob obalah, kjer se skoraj neposredno izlivajo v morje. V kalde-ri in istoimenskem mestu Cilaos so zaradi vulkanskega delovanja na površje privreli vrelci tople (in zdravilne) vode. Najbolj vroča točka otoka Mnogi otoški vulkani in vulkančki so ugasnili že pred tisočletji, a na jugovzhodu še vedno aktivno opozarja vulkan Piton de la Fournaise (2.631 metrov), ki mu domačini rečejo kar Le Volcano. Edino izhodišče za obisk tega atraktivnega vulkana je preko planote Sables, kjer cesta pripelje do prelaza Bellecombe. Tukaj se prične večurna tura preko vijugaste pešpoti v kaldero, vmes pa lahko opazujemo redke živali, kot so majhni sivi in zeleni očalarji (Zosterops borbonicus, Zosterops olivaceus). Med potjo smo obiskali tudi stožec Formica Leo in si ogledovali skoraj vse tipe utrjenih lav. Naporna pot pelje po izjemno negosto-ljubnem grebenu vulkanskega stožca, kjer smo še vedno čutili posledice nedavnih izbruhov (zadnji je bil februarja leta 2017). Na končni postaji in razgledni točki smo previdno zrli v globok krater Dolomieu, ki je trenutno obliko dobil »šele« leta 2007. Kljub Réunion — neznani raj sredi Indijskega oceana • Ekologija 69 vsej svoji redni aktivnosti je vulkan vedno obiskan in priljubljena pohodniška točka. Vsa izbruhana lava se razliva po širokem pobočju, imenovanem Grand Brûlé, kjer prečka tudi glavno cesto in se izliva v morje. Pristni in starodavni gozdovi V stik z pristnim okoljem lahko pridemo v nekaterih rezervatih. Nas je pot vodila v redko obiskani gozdni (botanični) rezervat nad vasjo Mare Longue. Vijugasta cesta, speljana skozi tunel gostega gozda, nas pripelje do majhnega parkirišča, ki je izhodišče za naravoslovne izobraževalne pešpoti. Ob poti so označene mnoge drevesne vrste in na posameznih jasah lahko opazujemo endemične ptice, kot so črno-sivi reunion-ski bulbuli (Hypsipetes borbonicus), redke so reunionske goseničarke (Coracina newtoni), pisane reunionske device (Terpsiphone bour-bonnensis) in radovedni reunionski prosniki (Saxicola tectec), ki so si nas prihajali ogledovat od blizu. Pod vrhom najvišje otoške gore Piton des Neiges (3.070 metrov) se proti vzhodu razprostirata gozdnati planoti Bebour in Belo-uve, priljubljeni tudi med domačini in opremljeni z mnogimi pešpotmi in razgledišči. Ti gozdovi so domovanje že prej omenjenih ptic, ki jim družbo delajo tudi endemične maskarenske lastovice (Phedina borbonica borbonicaa) in maskarenske jamske salangan-ke (Collocalia francica). Med gozdnim rastjem so zatočišče našle tudi mnoge žuželke, predvsem pa so ti vlažni gozdovi znani po starodavnih endemičnih drevesastih praprotih (Cyathea glauca in Cyathea borbonica). Med gozdnimi drevesi so najpogostejše tudi akacije (Acacia heterophyllca) ter tujerodne japonske kriptomerije (Cryptomeria japonica), ki so jih ponekod nasadili pri ponovnem pogozdovanju. Zlasti poleti so ti gozdovi polni cvetočih endemičnih orhidej, ki svoj prostor najdejo med drevesnimi vejami ali na bolj osončenih delih jas. Po otoku je raztresenih še nekaj drugih botaničnih rezervatov in parkov. V prijetni senci manjšega botaničnega parka Jardin d'Eden pod mestom Saint-Gilles-les-Bains tako lahko opazujete neavtohtone panterske kameleone (Furciferpardalis), indijske krvosese (Calotes versicolor) in nekaj vrst dnevnih gekonov. Nad umetnimi jezerci se spreleta-vajo kačji pastirji in metulji, ki včasih končajo v velikih mrežah pajkov rodu Nephila (endemična otoška vrsta Nephila inaurata inaurata). Vulkanski stožec Piton de la Fournaise (2.631 metrov), na katerega vodi zelo obiskana pohodniška pot. Na levi strani so vidni manjši stožci, ki so nastali ob nedavnem izbruhu. Foto: Katja Srebotnjak. 70 Ekologija • Réunion — neznani raj sredi Indijskega oceana ■ Proteus 80/2 • Oktober 2017 Reunionska devica (Terpsiphone bourbonnensis) v gozdnem rezervatu Mare Longue. Foto: Matija Križnar. Zvedavi samček reunionskega prosnika (Saxícola tectec), ki jim domačini rečejo kar tec-tec. Samičke so bolj sivkaste barve brez rjavo rdečega »slinčka« na prsih. Foto: Matija Križnar. Réunion — neznani raj sredi Indijskega oceana • Ekologija 71 Lepo opremljena pohodniška pot v gozdu planote Bebour. Na mnogih odmrlih deblih so opazovali zelnate dele orhidej. Foto: Matija Križnar. Drevesaste praproti rodu Cyathea nas spominjajo na pradavne gozdove, po katerih so lomastili dinozavri. Foto: Matija Križnar. Réunion — neznani raj sredi Indijskega oceana • Ekologija 73 Panterski kameleon (Furcifer pardalis) je še eden izmed »okrasnih« živali z Madagaskarja. Na slike je lepo črno-oranžno obarvana samička. Foto: Matija Križnar. Veliki pajki rodu Nephila, kot je tale, fotografiran v mestu Cilaos, svoje mreže razprostirajo po vsem otoku. Foto: Matija Križnar. 74 Ekologija • Réunion — neznani raj sredi Indijskega oceana ■ Proteus 80/2 • Oktober 2017 Kopanje na lastno odgovornost Večji del otoka Réunion obkroža globok ocean in le na nekaterih delih so v mirnih zalivih nastale dostopne plaže. Dostopne pomeni, da na njih ni metrskih balvanov, ki jih neusmiljeno bičajo visoki valovi. Južni del otoka je strm in ponekod potoki in manjše rečice s slapovi padajo neposredno v morje. Drugod pa visoke obmorske pečine nudijo primerno zavetišče za različne morske ptice, kot so viharniki, tropiki in celo skalni golobi. Le redke plaže (najbolj znana pri mestu L'Hermitage-les-Bains) so zaščitene s koralnimi grebeni in za njimi ležečimi lagunami, kjer so koralne zaplate ustvarile labirinte. Tukaj se bohoti izjemna pestrost tega dela Indijskega oceana. Če z masko zaplavamo med koralnimi grebenčki, lahko opazujemo rdeče-bele veveričarke, pisane cesarčke, zastavice, kirurge, balestre, netopirjevke in skrinjarice ter množico drugih vrst. Ob priložnosti smo si ogledali tudi zavetišče za morske želve Kelonia. Tukaj lahko od blizu Mnoge poškodovane in onemogle želve so našle svoj dom v zavetišču in muzeju Kelonia. Na sliki je orjaška črepaha (Chelonia mydas). Foto: Matija Križnar. Réunion — neznani raj sredi Indijskega oceana • Ekologija 75 Picassojeva riba (Rhinecanthus aculeatus) v labirintu koralnih čeri. Foto: Matija Križnar. spoznamo vso pestrost morskih želv in si jih ogledamo zelo od blizu. Otok Réunion oziroma njegovi valovi pa v sebi skrivajo še eno veliko skrivnost, ki od leta 2011 povzroča preglavice oblastem in naravovarstvenikom. To so morski psi, ki napadajo predvsem deskarje in druge jezdece privlačnih valov. Za osemnajst napadov in sedem smrtnih žrtev v zadnjih petih letih sta krivi dve vrsti, morski bik (Carcharinus leucus) in morski tiger (Galeocerdo cuvier). Delno rešitev so našli šele v začetku leta 2016, ko so za javnost odprli dve z mrežami in opozorilnimi bojami zaščiteni plaži. Drugje sta kopanje in deskanje strogo prepovedani in vas lahko doleti celo visoka kazen. Otok Réunion kljub svoji majhnosti s svojo razbrazdano pokrajino jemlje duh vsakemu obiskovalcu. Še posebno naravoslovcu, ki vsaj malo uživa v nepreglednih gozdovih, neprehodnih soteskah ter posluša ptičje petje, ki ga spremljajo glasovi v daljavi lomečih valov Indijskega oceana.