UDK 316.46
Max Weber
TRIJE ČISTI TIPI LEGITIMNE OBLASTI
Legitimnost oblasti; temelji legitimnosti. I. Legalna oblast,
str. 475 . - II. Tradicionalna oblast, str . 478 . - Karizmatična
oblast, str. 481
Oblast, tj . možnost vplivati na koga, da ravna po določenem ukazu, lahko
temelji na različnih motivih pokorščine : lahko je pogojena zgolj z interesi, to-
rej s smotrnimi racionalnimi (zwecksrationale) preudarki o prijetnih oz . ne-
prijetnih posledicah neposlušnosti. Ali pa po drugi strani samo z » običajem«,
zatohlo navado na privajeno ravnanje, lahko pa je pogojena tudi afektivno,
zgolj z osebnim nagnjenjem podložnih . Oblast, ki bi temeljila le na takih os-
novah, pa bi bila relativno labilna . Pri vladajočih in podložnih je oblast na-
vadno notranje podprta s pravnimi temelji, temelji njene »legitimnosti«,
omajanje tega prepričanja v legitimnost pa ima navadno daljnosežne posledi-
ce .
»Temelji legitimnosti« oblasti so v docela čisti obliki le trije . Vsak izmed
njih je - v čistem tipu -- povezan s povsem različno sociološko strukturo
upravljalske ekipe in sredstev upravljanja .
I . Legalna oblast na osnovi zakona. Najčistejši tip je birokratska oblast .
Osnovna značilnost je, da se lahko s formalno-korektno sprejetim zakonom
poljubna pravica ustvarja in (obstoječa poljubno) spreminja . Oblastna zveza
je bodisi izvoljena ali postavljena, sama in vsi njeni deli so obrati . Heterono-
men in heterokefalen (delni) obrat naj se imenuje organ oblasti (Behörde) .
Upravljalska ekipa se sestoji iz uradnikov, ki jih imenuje oblastnik, podreje-
ni so člani zveze (»državljani«,»tovariši«).
Poslušnost ne velja osebi na osnovi njej lastne pravice, temveč zakonske-
mu pravilu, ki določa komu in v kolikšni meri je treba biti poslušen . Tudi ti-
sti, ki ukazuje, je poslušen in sicer s tem, ko izdaja ukaze, nekemu pravilu :
»zakonu« ali »uredbi«, neki formalno abstraktni, normi. Tip tistega, ki ukazu-
je, je »predpostavljeni«, čigar oblastna pravica je legitimirana z zakonskim
pravilom znotraj neke stvarne »kompetence«, katere zamejitev temelji na
specializaciji glede na strokovne zahteve v zvezi z delom uradnika in glede
na stvarno smotrnost . Tip uradnika je šolani strokovni uradnik, čigar delov-
no razmerje temelji na pogodbi s stalno, v skladu z rangom službe in ne v
skladu z delom odmerjeno plačo ter pokojninsko pravico v skladu z natan-
čno določenimi pravili napredovanja . Njegovo upravljanje je poklicno delo
na osnovi stvarne službene dolžnosti ; njen ideal je »sine ire et studi«, ukre-
panje, na katero osebni motivi ali občutki nimajo nikakršnega vpliva, kjer bi
bili samovolja in nepredvidljivost izključeni; še posebej pa naj ne bi bilo »od-
visno od osebe«, torej naj bi bilos trogo formalistično, v skladu z racionalni-
mi pravili in - če le-ta odpovedo - v skladu s »stvarnimi« vidiki smotrnosti .
Komu je dolžnost biti poslušen, je odrejeno s hierarhijo služb, s podrejenos-
tjo tistih, ki so nižje na lestvici, tistim, ki so nad njimi in s predpisanim po-
stopkom za pritožbe . Temelj tehničnega funkcioniranja je : disciplina v obra-
tu .
Razpravo iz zapuščine avtorja je posmrtno objavila Marianne Weber v Preussische Jahrbiicher,
zvezek CLXXXVII, 1922, str . 1-12 ; podnaslovom: Sociološka šudija (Eine soziologische Studie) .
126
1 . V tip »legalne«obl sti ne sodi seveda le moderna struktura države in
srenje, temveč prav tako razmerje oblasti v zasebnem kapitalističnem obratu
- v sleherni zvezi, društvu, ki ima številčno, hierarhično členjeno upravljal-
sko ekipo. Moderne politične zveze so le najbolj opazni predstavniki tega
tipa. Oblast v zasebnem kapitalističnem obratu je sicer delno heteronomna -
red delno predpisuje država - glede osebja za izvajanja prisile pa docela he-
terokefalna : te funkcije (navadno) opravlja državno, pravosodno in policijsko
osebje - vendar pa je avtokefalna v svojem vedno bolj birokratskem organizi-
ranju upravljanja. Narave oblasti, katere sorodnost z moderno državno
oblastjo bo razpravo o ekonomskih temeljih oblasti napravila še jasnejšo,
dejstvo, da je vstop v oblastno zvezo formalno prostovoljen, prav ničesar ne
spremeni, saj je izstop prav tako formalno »svoboden«, a tiste, ki so predmet
vladanja, navadno zaradi obstoja trga delovne sile, podvrže normam obrata .
Veljavnost »pogodbe« kot osnova označuje kapitalistični obrat kot najbolj
očiten tip »legalne«oblasti.
2 . Birokracija je tehnično najčistejši tip legalne oblasti. Vendar nobena
oblast ni zgolj birokratska, tj . ne vodijo je zgolj pogodbeno zaposleni in ime-
novani uradniki . Kaj takega sploh ni mogoče . Najvišji vrhovi političnih zvez
so bodisi »monarhi« (dedni karizmatični vladarji) bodisi od ljudstva izvoljeni
»predsedniki« (torej plebiscitarni karizmatični oblastniki) ali pa so izvoljeni
v parlamentu, kjer so potem člani parlarnenta, ali bolje, voditelji (bolj kariz-
matični ali bolj veljaki) strank, ki prevladujejo v parlamentu, dejanski
oblastniki. Prav tako upravljalska ekipa skoraj nikjer ni v resnici čisto biro-
kratska, temveč so navadno pri upravljanju v najraznovrstnejših oblikah ude-
leženi delno veljaki, delno zastopniki določenih interesov (v največji meri v
tako imenovani samoupravi) . Najpomembnejše pa je, da temelji kontinuira-
no delo pretežno in vse bolj na birokratskih silah . Celotna zgodovina razvoja,
še posebej moderne države, je identična z zgodovino modernega uradništva
in birokratskega obrata, tako kot je celotni razvoj modernega visokega kapi-
talizma identičen z vedno večjo birokratizacijo gospodarskih obratov . Delež
birokratskih oblik oblasti narašča povsod .
3. Birokracija ni edini tip legalne oblasti. Sem sodi tudi : voljeno uradni-
štvo, uprava parlamentov in odborov in vse vrste kolegijskih oblastnih in
upravljalskih teles, če njihove pristojnosti temeljijo na zakonskih pravilih in
če izvajanje oblastne pravice ustreza tipu legalnega upravljanja . V času nasta-
janja moderne države so kolegijska telesa precej prispevala k razvoju legal-
nih oblik oblasti ; še posebej pa se ima pojem »organ oblasti« (»Behörde«) za
svoj nastanek zahvaliti prav njim . Po drugi strani pa je imelo voljeno uradni-
štvo pomembno vlogo v predzogodovini moderne uradniške uprave (pa tudi
danes v demokracijah) .
II. Tradicionalna oblast, na osnovi prepričanja v svetost že od nekdaj
obstoječih redov in moči oblastnikov. Najčistejši tip je patriarhalna oblast .
Oblastna zveza je zaključena skupina, tip ukazujočega »gospodar-, upravljal-
ska ekipa »služabniki«,tisti, ki izpolnjujejo ukaze pa so»podložn k «.Po l š-
nost velja osebi na osnovi njenega, z rodom posvečenega lastnega dostojan-
stva: iz spoštovanja. Vsebina ukazov je zvezana s tradicijo, katere brezobzir-
no kršenje s strani oblastnika bi ogrozilo legitimnost njegove lastne, na po-
svečenosti temelječe oblasti . Ustvariti novo pravico glede na norme tradicije
je v principu nemogoče. Do tega pride le s »spoznanjem« kakega zakona kot
»že od nekdaj veljavnega« (s »pravnim poukom«) . V nasprotju s tem pa je zu-
naj norm tradicije volja oblastnika določena le z mejami, ki jih v posamez-
nem primeru zarisuje občutek primernosti, torej izjemno elastično : njegova
127
oblast zatorej razpade v področje, ki je strogo vezano na tradicijo in v podro-
čje svobodne milosti in samovolje, kjer se vsakokrat ravna v skladu z všeč-
nostjo, naklonjenostjo, nenaklonjenostjo in s čisto osebnimi gledišči, še pose-
bej takimi, na katera vpliva osebna ustrežljivost . Če pa upravljanje in porav-
navanje sporov temeljita na načelih, so to načela materialne, etične primer-
nosti, pravičnosti ali utilitaristične smotrnosti in ne formalna načela, kot pri
legalni oblasti. Docela enako ravna njegova upravljalska ekipa . Le-ta se se-
stoji iz osebno odvisnih oseb (hišni član ali hišni uradniki) ali iz sorodstva ali
osebnih prijateljev (ljubljencev) ali iz ljudi, ki jih veže osebna zvestoba (vaza-
li, dajatveni knezi) . Birokratskega pojma »kompetence«, kot stvarno zameje-
ne sfere pristojnosti, ni . Obseg »legitimne-ukazovalne moči posameznih
službanikov se ravna po prosti volji gospodarja, kateremu so tudi glede
vključevanja njih samih v pomembnejše ali višje vrednotene vloge povsem
prepuščeni v presojo . Dejansko se le-to ravna v precejšnji meri v skladu s
tem, kaj si smejo uslužbenci dovoliti v zvezi s poslušnostjo podložnih . Odno-
sov znotraj upravljalske ekipe ne ureja stvarna službena dolžnost in službena
disciplina, temveč osebna zvestoba služabnika .
V zvezi s položajem upravljalske ekipe lahko opazimo dve značilno loče-
ni obliki:
1 . Čista patriarhalna struktura upravljanja: služabniki so v celoti osebno
odvisni od oblastnika in so izbrani bodisi povsem patrimonialno : sužnji, pod-
ložniki, evnuhi - bodisi ekstrapatrimonialno iz (ne) povsem brezpravnih slo-
jev: ljubljenci, plebejci . Njihova uprava je povsem heteronomna in heteroke-
falna; tisti, ki upravljajo, nimajo nikakršne lastne pravice do službe, uradniki
tudi niso izbrani glede na strokovnost in jim ne pritiče nikakršna stanovska
čast; s stvarnimi sredstvi upravljanja gospodarijo v celoti za oblastnika v nje-
govi lastni režiji. Pri popolni odvisnosti upravljalske ekipe od oblastnika ni
nikakršnega jamstva zoper oblastnikovo samovoljo, ki je tu zaradi tega najve-
čja. Najčistejši tip je sultanistična oblast. Vse resnične »despotije« so bile
take, pri čemer se oblast obravnava kot običajna premoženjska pravica
oblastnika .
2. Stanovska struktura : služabniki niso osebni sluge oblastnika, temveč
neodvisni, na osnovi lastnega položaja družbeno prorninentni ljudje ; njihova
služba jim je dodeljena s privilegijem ali koncesijo oblastnika (dejansko ali v
skladu s fikcijo legitimnosti) ali pa so si s pravnim dejanjem (nakupom, zaku-
pom, zalogom) pridobili lastno pravico do njim apropriirane službe, ki je ni
mogoče samovoljno odpraviti, njihovo upravljanje je v skladu s tem, četudi
omejeno, avtokefalno in avtonomno, stvarna sredstva upravljanja so v njiho-
vih rokah, ne v rokah oblastnika: stanovska oblast . - Konkurenčni boj med
imetniki služb za področja oblasti njihovih služb (in za pridobitev le-teh) po-
gojuje potem medsebojno zamejitev vsebine njihovih področij upravljanja in
nadomešča »kompetenco« . Hierarhično členitev pogosto prekinja privilegij
Ude/ non evocando non appellando) . Kategorija »discipline« ne obstaja . Ce-
lost odnosov urejajo tradicija, privilegiji, fevdalna ali patrimonialna razmerja
zvestobe, stanovska čast in »dobra volja« . Oblastna moč je torej porazdeljena
med oblastnika in apropriirano in priviligirano upravljalsko ekipo in ta sta-
novska delitev moči izredno močno stereotipizira način upravljanja .
Patriarhalna oblast (družinskih očetov, rodovnih poglavarjev, »deželnih
očetova) je le najčistejši tip tradicionalne oblasti . Sleherna vrsta »oblasti«
(»Obrigkeit(o, ki zgolj na osnovi ustaljene navade zahteva legitimno avtorite-
to in si to tudi pridobi, sodi v isto kategorijo in predstavlja ne le povsem jas-
no izraženo obliko . Z vzgojo in navado izoblikovano spoštovanje, ki ga otrok
izraža do družinskega poglavja, )e najbolj tipično nasprotje položaju pogod-
128
beno nastavljenega delavca v kakem obratu na eni strani, na drugi strani pa
emocionalnemu verskemu odnosu kakega člana skupnosti do preroka . Hiš-
na zveza je tudi dejansko klična celica tradicionalnih razmerij oblasti . Tipični
»uradniki« patrimonialne in fevdalne države so hišni uradniki, ki imajo v
prvi vrsti naloge, ki sodijo v področje gospodinjstva (ključarji, komorniki, ko-
njušniki, kletarji, najvišji sodniki, hišni oskrbniki) .
Vzporeden obstoj strogo na tradicijo vezane sfere in svobodne sfere de-
lovanja je skupen vsem tradicionalnim oblikam oblasti. Znotraj te svobodne
sfere mora oblastnik ali njegova upravljalska ekipa možnost za svoje delova-
nje kupiti ali si jo prislužiti z osebnimi odnosi . (Razne pristojbine so se razvi-
le med drugim tudi iz tega) Odločilno pomembna je odsotnost formalnega
prava, namesto njega v upravljanju in poravnavi sporov veljajo :materialna
načela, kar je prav tako skupno vsem tradicionalnim oblikam oblasti in ima
še zlasti za odnos do gospodarstva daljnosežne posledice . Patriarh, enako kot
patrimonialni vladar, vlada in odloča v skladu z načeli »kadijskega prava« : na
eni strani v strogi povezavi s tradicijo, če pa ta povezava dopušča svobodo,
pa po neformalnih in iracionalnih vidikih primernosti in pravičnosti v sle-
hernem posameznem primeru in sicer tudi »glede na osebo, za katero gre« .
Vse kodifikacije in zakoni patrimonialnih vladarjev izražajo duha tako ime-
novane »države blaginje«: kombinacija socialnoetičnih in social noutilitari-
stičnih načel prevladuje in, predira sleherno formalno strogost prava .
Ločenost patriarhalne strukture od stanovske strukture tradicionalne
oblasti je temelj za celotno sociologijo države predbirokratske dobe . (Nas-
protje med njima postane v celoti razumljivo kajpada šele, ko ga povežemo z
gospodarsko platjo, o kateri bomo govorili pozneje : ločitev upravljalske eki-
pe od stvarnih sredstev upravljanja ali apropriacije stvarnih sredstev upra-
vljanja s strani upravljalske ekipe.) Celotno vprašanje, ali in kateri »stanovi«
so bili nosilci idejnih kulturnih dobrin, je bilo zgodovinsko pogojeno v prvi
vrsti prav s tem. Upravljanje, ki so ga izvajali patrimonialno odvisni ljudje
(sužnji, podložniki), na kakršno naletimo na prednjeazijskem Orientu in v
Egiptu vse do obdobja mamelukov, je najekstremnejši in po vsem videzu (ne
vselej resnično) najbolj konsekventen tip čiste patriarhalne oblasti brez sta-
nov. Upravljanje, ki ga izvajajo svobodni plebejci, je zelo blizu racionalnemu
uradništvu. Upravljanje, ki ga izvahjajo učenjaki, je lahko glede na njihovo
naravo (tipično nasprotje: brahmani na eni strani in mandarini na drugi in
kot nasprotje obojim budistični in krščanski duhovniki) zelo različno, vendar
se vselej približuje stanovskemu tipu . Tega najbolj jasno reprezentira upra-
vljanje, ki ga izvaja plemstvo, v najčistejši obliki pa fevdalizem, ki na mesto
stvarne racionalne službene dolžnosti postavlja docela osebno razmerje zve-
stobe in se sklicuje na stanovsko čast vitezov, ki jim je služba dodeljena .
Vse vrste stanovske oblasti, ki temelji na bolj ali manj trajni apropriaciji
upravljalske moči, so toliko bližje legalni oblasti, kolikor imajo zaradi garan-
cij, s katerimi so zavarovane pristojnosti priviligirancev, značilnost nekega
posebnega »pravnega temelja« (posledica stanovske delitve moči«), ki patri-
arhalnim tvorbam z njihovim povsem samovolji oblastnika prepuščenim
upravljanjem, manjka. Po drugi strani pa sta toga disciplina in odsotnost
lastne pravice upravljalske ekipe pri patriarhalizmu tehnično bližji službeni
disciplini legalne oblasti, kot pa z apropriacijo razcepljeno in pri tem stereo-
tipizirano upravljanje stanovske tvorbe, tako da je bilo vključevanje plebej-
cev (juristov) v službo oblastnikov v Evropi pravzaprav predhodnik moderne
države .
III . Karizmatična oblast na osnovi čustvene vdanosti osebi oblastnika
in njenim po milosti danim sposobnostim (karizma), še posebej : magičnim
129
sposobnostim, razodetjem ali junaštvu, moči duha in govora . Večno novo,
nevsakdanje, nikoli navzoče in s tem emocionalna vdanost so tu viri osebne
vdanosti . Najčistejši tipi so oblast preroka, vojnega junaka, velikega demago-
ga. Oblastna zveza je zaključena skupina znotraj srenje ali privržencev . Tip
ukazujočega je vodja . Tip poslušnega je »učenec«. Poslušnost velja izključno
vodji osebno zaradi njegovih osebnih nevsakdanjih kvalitet in ne zaradi za-
konsko določenega položaja ali tradicionalnega dostojanstva . Zato se tudi,
kolikor so mu pripisane te kvalitete, njegova karizma izpričuje z dokazi teh
kvalitet. Če ga njegovi bogovi »zapustijo« ali če usahne njegova junaška moč
ali vera množice v njegove voditeljske sposobnosti, njegova oblast pade .
Upravljalska ekipa je izbrana na osnovi karizme in osebne vdanosti : torej ne
po strokovnih kvalifikacijah (kot uradniki) niti po stanu (kot stanovska upra-
vljalska ekipa) niti po hišni ali kakšni drugi osebni odvisnosti (kot v naspro-
tju s tem patriarhalna upravljalska ekipa) . Racionalni pojem »kompetence«,
kakor tudi pojem stanovskega »privilegija«, ne obstajata. Za obseg legitimaci-
je pooblaščenega privrženca ali učenca je merodajno zgolj poslanstvo
oblastnika in njegova osebna karizmatična lastnost . Upravljanju kolikor je ta
izraz sploh ustrezen - manjka sleherno spoštovanje pravil, bodisi zakonskih
bodisi tradicionalnih . Označuje ga aktualno razodetje ali aktualna stvaritev,
dejanje in zgled, sprejemanje odločitve od primera do primera, vsekakor to-
rej - po merilih zakonske ureditve-iracionalno.Ni vezano na tradicijo: »n -
pisali so, toda jaz vam povem«, velja za preroke ; za vojne junake izginjajo le-
tigimne ureditve z ustvarjanjem . novih, ki nastajajo z nasiljem meča; za dema-
goga pa legitimne ureditve izginjajo na podlagi revolucionarne »naravne pra-
vice«, ki jo oznanja in sugerira on sam. Izvirna oblika karizmatične pravne
zapovedi in poravnavanja sporov je oznanjanje razsodbe s strani oblastnika
ali »modrecev« in njeno pripoznanje s strani (vojaške ali verske) skupnosti,
ki je obvezujoče, če ji ne nasprotuje konkurenčna zapoved koga drugega, ki
terja karizmatično veljavo . V takem primeru bo prišlo do boja med vodji, ki
ga bo naposled odločilo zaupanje skupnosti in pri katerem je pravica le na
eni strani, na drugi pa krivica, ki obvezuje k spravi .
a) Tip karizmatične oblasti je v svojem cerkvenem pravu za starokrščan-
ske skupnosti prvi sijajno razvil R. Sohm - še brez spoznanja, da gre za tip -
izraz je bil odtlej večkrat uporabljen brez spoznanja o njegovi daljnosežnosti .
- Zgodnja preteklost pozna poleg neznatnih nastavkov »zakonske« oblasti, ki
kajpada nikakor niso povsem umanjkali, razdelitev celote vseh oblastnih raz-
merij na tradicijo in karizmo . Ob »gospodarskem poglavarju« (Sachem) Indi-
jancev, ki je v svojem bistvu docela tradicionalna figura, stoji karizmatični
vojni knez (ki ustreza nemškemu »vojvodi« (»Herzog«» s svojimi privrženci .
Lovski in vojni pohodi, ki so terjali vodjo z nevsakdanjimi osebnimi kvalite-
tami, so posvetni, magija pa »duhovni« prostori karizmatičnega voditeljstva .
Vse odltej hodi s preroki in vojnimi knezi vseh časov karizmatična oblast nad
ljudmi skozi stoletja. Karizmatični politik - »damagog« - je proizvod zahod-
nih mestnih držav. V mestni državi Jeruzalem je nastopal zgolj v verskem
oblačilu, kot prekok; nasprotno pa mu je ustava Aten, od novosti, ki sta jih
uvedla Perikles in Efialtes dalje, povsem prikrojena, brez njega državni stroj
sploh ne bi mogel funkcionirati .
b) Karizmatična avtoriteta temelji na »veri« v preroka, na »pripozna-
nju«, ki ga uživa karizmatični vojni junak, junak ceste ali demagog osebno in
ki z njim tudi preneha . Vendarle karizmatična avtoriteta ne izpeljuje svoje
avtoritete iz tega pripoznanja privržencev temveč ravno nasprotno : vera vanj
in pripoznanje veljata za dolžnost, katere izpolnitev karizmatično legitimira-
ni vodja terja zase in katere kršitev kaznuje. Karizmatična avtoriteta je sicer
130
ena izmed velikih revolucionarnih sil zgodovine, vendar je v svoji čisti obliki
docela avtoritarna in oblastna .
c) Povsem jasno je, da je tu izraz »karizma« uporabljen v pomenu, ki je,
kar zadeva vrednotenje, čisto nevtralen. Manični napadi besnosti nordijske-
ga »bersekera«, mirakel in razodetje katerega koli zakotnega preročišča, de-
magoške zmožnosti Kleona, so za sociologijo prav tako »karizma«, kot lastno-
sti, ki jih imajo Napoleon, Jezus, Perikles . Za nas je namreč odločilno zgolj to,
ali so veljali in delovali kot karizma, tj . uživali pripoznanje. Temeljna pred-
postavka za to je »izpričanost« : s čudeži, uspehi, blagrom in srečo privržen-
cev ali podložnikov se mora karizmatični oblastnik dokazati kot »po božji
milosti« poslan . Le toliko časa velja kot tak, kolikor dolgo mu to uspeva . Če
doživi neuspeh, se njegova oblast zamaje . Ta karizmatični pojem » božjemilo-
sti« je imel tam, kjer je obstajal, zelo pomembne nasledke. Položaj kitajskega
monarha je bil ogrožen, če so suša, poplave, slaba letina ali druge nesreče
zasejale dvom o tem, ali je še v božji milosti . Pretila sta mu javno samoobto-
ževanje in kesanje, pri dalj časa trajajoči nesreči ali zlu pa odstop in včasih žr-
tvovanje . Potrditev s čudeži se je zahtevala od slehernega preroka (še Luther
od prebivalcev Zwicaua) .
Obstoj najpogostejših, po svoji temeljni značilnosti legalnih razmerij
oblasti, temelji, če k njeni stabilnosti prispeva vera v legitimacijo, na meša-
nih temeljih . Tradicionalna privajenost in » prestiž«(karizma) se prid;.-užita
navsezadnje prav tako privajeni - veri v pomembnost formalne legalnosti : če
enega izmed njih zamajejo zahteve, postavljene podložnim, ki so glede na tra-
dicijo neobičajne, nenavadna nezgoda, ki uniči prestiž ali kršitev običajne
formalno legalne korektnosti, vse to vero v legitimnost pretrese in omaje v
enaki meri. Pri vseh razmerjih oblasti pa je za kontinuiran obstoj dejanske
poslušnosti podložnih najbolj pomembno predvsem dejstvo, da obstaja upra-
vljalska ekipa in njeno kontinuirano, k izvajanju reda in (direktnemu ali
indirektnemu) prisiljevanju k podložnosti oblasti, usmerjeno delovanje . Za-
gotavljanje tega delovanja, ki udejanja oblast, je to, kar imamo v mislih, ka-
dar govorimo o »organizaciji«. Za to tako pomembno lojalnost upravljalske
ekipe oblastniku, je odločilna njihova interesna solidarnost z oblastnikom -
tako idejna, kot materialna. Za odnose oblastnika do upravljalske ekipe velja
na splošno, da je zaradi osamitve pripadnikov ekipe in solidarnosti sleherne-
ga člana z njim praviloma oblastnik nasproti vsakemu posamezniku, ki se
upira, tisti, ki je močnejši, nasproti vsem skupaj pa vsekakor potem tisti, ki je
šibkejši, če se - kakor so storile številne kategorije ekip v preteklosti in seda-
njosti - tesno združijo. Da bi z obstrukcijo ali zavestnim nasprotnim delova-
njem onemogočili vpliv oblastnika na delovanje zveze in s tem onemogočili
njegovo oblast, je potreben načrten dogovor med člani upravljalske ekipe .
Prav tako je potrebno ustvariti lastno upravljalsko ekipo .
d) Karizmatična oblast je specifično nevsakdanji in čisto osebni druž-
beni odnos. Pri kontinuiranem obstoju, najpozneje pa z odpravo osebnega
nosilca karizme, ima razmerje oblasti - v skrajnem primeru takrat, kadar ne
ugasne hkrati z odpravo nosilca, ampak na neki način obstaja še naprej in to-
rej avtoriteta oblastnika preide na naslednike - tendenco, da postane vsak-
danji :
1) s tradicionalizacijo ureditve . Kontinuirano karizmatično novo ustvar-
janje na področju prava in ukazovanja pri upravljanju s strani nosilca kariz-
me ali karizmatično kvalificirane upravljalske ekipe nadomesti avtoriteta
prejudicev in precedenčnih primerov, ki so jih oni ustvarili ali jim jih pripi-
sujejo ;
2) s preoblikovanjem karizmatične upravljalske ekipe učencev ali privr-
131
žencev v legalno ali stanovsko ekipo, tako da le-ta prevzame interne ali s pri-
vilegijem apropriirane oblastne pravice (Lehen, Pfründe) ;
3) s preoblikovanjem smisla karizme same . Za to je odločilen način raz-
rešitve problema nasledstva, ki je iz idejnih, kakor tudi (precej pogosto pa
predvsem) iz materialnih vzrokov, zelo pereče vprašanje .
Rešitev tega problema je mogoča na različne načine : zgolj pasivno čaka-
nje na novega karizmatično potrjenega ali kvalificiranega oblastnika se na-
vadno, še zlasti, kadar čakanje nanj traja dalj časa in so močni interesi, kakr-
šnikoli že, povezani z nadaljnjim obstojem oblastne zveze, zamenja z aktiv-
nim delovanjem, ki ima za cilj pridobiti novega vodjo .
a) z iskanjem značilnosti karizmatičnih lastnosti . Precej čist tip : iskanje
novega Dalai Lame . Strogo osebna, nevsakdanja narava karizme se s tem
spremeni v kvaliteto, ki jo je mogoče ugotoviti s pomočjo pravil .
b) z oraklom, žrebom ali drugimi tehnikami . Vera v osebo karizmatično
kvalificiranega se s tem spremeni v vero v ustrezno tehniko ;
c) z označitvijo karizmatično kvalificirane osebe :
1 . z nosilcem karizme same: določitev naslednika, zelo pogosta oblika, tako
pri prerokih, kakor pri vojnih knezih. Vera v samolegitimnost karizme se s
tem spremeni v vero v legitimno dedovanje oblasti na podlagi pravnih in bo-
žjih določb ;
2. s karizmatično kvalificiranimi učenci ali privrženci, k jih pripozna verska
oz. vojaška skupnost . Razumevanje tega postopka kot »volilne« pravice oz .
kot »predvolilne« pravice je sekundarno . Ta moderni pojem tu ne pride v po-
štev. Po prvotni ideji tu ne gre za »glasovanje« o volilnih kandidatih, med ka-
terimi je mogoče svobodno izbirati, temveč za ugotavljanje in pripoznanje
»pravega«, karizmatično kvalificiranega, k nasledstvu poklicanega oblastni-
ka . »Napačna«izbira je bila zatorej krivica, ki jo je treba popraviti. Dej nski
postulat je bil, da bi moralo biti mogoče doseči soglasnost, nasprotje naj bi
bila zmota in šibkost .
Vsekakor vera ni več veljala osebi kot taki, temveč »pravi« in »veljavno«
označeni (in eventualno intronizirani) ali kako drugače v moč na način
objekta lastništva, vpeljani osebi oblastnika .
3. z »dedno karizmo«, ki si predstavlja, da so karizmatične lastnosti vroje-
ne. Sama na sebi je najbolj očitna misel o »dedni pravici« do oblasti . Ta misel
je prevladovala zgolj na Zahodu v srednjem veku. Precej pogosto se je kariz-
ma vezala le na rod in je moral biti novi nosilec šele posebej ugotovljen: po
enem izmed pravil in eni izmed metod, navedeni od a) do c) . Kjer glede ose-
be obstajajo trdna pravila, pa le-ta niso enotna . Le na srednjeveškem Zahodu
in na Japonskem je docela enoznačno prodrla »pravica prvorojenega« do
krone, kar je bilo zelo v prid povečanju stabilnosti tamkajšnje oblasti, saj vse
druge oblike sprožajo notranje konflikte . Vera potem ne velja več osebi kot
taki, temveč »legitimnemu« dediču dinastije : čisto aktualna in nevsakdanja
narava karizme je preoblikovana, in sicer izjemno močno, v smeri tradicio-
nalnega, pojem »božje milosti« pa je v svojem pomenu povsem spremenjen
(= oblastnik zaradi lastne polne pravice in ne na osnovi s strani podložnih
pripoznane osebne karizme) . Zahteva po oblasti je potem povsem neodvisna
od osebnih kvalitet .
4. z ritualnim popredmetenjem karizme : prepričanje, da je karizmo z določe-
no vrsto hierugije : maziljenjem, polaganjem rok ali drugimi zakramentnimi
dejanji mogoče prenesti, ali da je magična kvaliteta, ki jo je mogoče proizve-
sti. Vera potem ne velja več osebi nosilca karizme - od čigar kvalitet je zahte-
va po oblasti (kot je posebno jasno izpeljano s katoliškim načelom character
132
indelebilis glede duhovnika) docela neodvisna - temveč učinkovitosti ustrez-
nega zakramentnega dejanja.
5. Karizmatičnemu načelu legitimnosti, po svojem smislu razumljenem avto-
ritarno, se lahko spremeni pomen v antiavtoritarnega. Dejanska veljava ka-
rizmatične oblasti temelji na pripoznanju konkretne osebe kot karizmatično
kvalificirane in izpričane s strani podložnih. Po izvirnem razumevanju kariz-
me se to pripoznanje legitimnemu - zaradi njegove kvalificiranosti - preten-
dentu dolguje . To razmerje pa se lahko brez težav razlaga drugače in sicer,
da naj bi bilo svobodno pripoznanje podložnih s svoje strani predpogoj legi-
timnosti in podlaga zanjo (demokratična legitimnost) . Potem postane pripo-
znanje »izbira«, na osnovi lastne karizme legitimirani oblastnik pa nosilec
moči po volji podložnih in na osnovi mandata. Tako imenovanje, ki ga iz .vrži-
jo privrženci, kakor tudi aklamacija (vojaške ali verske) skupnosti, kakršna je
plebiscit, so zgodovinsko pogosto privzele značilnost z glasovanjem opravlje-
ne izbire in s tem napravile oblastnika, izvoljenega zaradi njegovih karizma-
tičnih lastnosti, za uradnika, ki ga izberejo podložni čisto po svoji volji .
Prav tako se karizmatično pravilo, da mora biti karizmatična pravna za-
poved skupnosti (vojaške ali verske) oznanjena in z njene strani pripoznana
ter na ta način obstoječa možnost, da si različne in nasprotne zapovedi kon-
kurirajo in se potem s karizmatičnimi sredstvi, naposled z izrekanjem skup-
nosti za pravo zapoved, sprejme odločitev, zelo lahko razvije v - legalno -
predstavo, da podložni svobodno določajo pravico, ki naj velja, z razglasitvijo
volje in da je štetje glasov legitimno sredstvo za ta namen (načelo majoriza-
cije) .
Razloček med izvoljenim vodjo in izvoljenim uradnikom je potem pred-
vsem razloček v pomenu, ki ga daje sama izvoljena oseba svojemu vedenju in
- v skladu s svojimi kvalitetami - ki ga glede svoje ekipe in glede podložnih,
zmore dati: uradnik bi se vedel kot mandatar svojega gospodarja, v tem pri-
meru torej volilcev, vodja pa bi se vedel kot izključno odgovoren samemu
sebi; torej bi tako dolgo, kot lahko z uspehom terja njihovo zaupanje, ravnal
docela po lastni presoji (demokracija vodje) in ne, tako kot uradnik, v skla-
du z izrečeno ali domnevno voljo volilcev (v »imperativnem mandatu«) .
Prevedla Zlata Gorenc
133