Štev. 17. V Mariboru, 10. septembra 1890. Tečaj XI. Izhaja 10. in 25. dne vsakega meseca. Stoji za celo leto 3 gld. — pol leta 1 „ 60 četrt , — „ 80 (Posamezne štev. 15 kr.) Oznanila, ikrat natisnena, od vrste 15 kr. Naročnina, oznanila in rtklmcije pošiljajo se upravništvu. Odprte reklamacije so poštnine prosto. POPOTNIK. Časopis za učitelje in prijatelje šole. Grla silo „Zaveze slovenskih učiteljskih društev v Ljubljani." Izdajatelj in. -v3.red.33.ilc: M. J. Nerat, nadučitelj. Uredništvo in upravništvo : Reiserstrasse 8. Spisi in dopisi pošiljajo se uredništvu. Pismom, ki zahtevajo odgovor, naj se pridene primerna poštna znamka. Na anonimne dopise se ne oziramo. Nefiankorana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi in na oceno poslano knjige se ne vračajo. št 51 „Rimskemu Katoliku" y odgovor. Dr. Mah nič posvetil je II. in III. zvezek letošnjega „Rimskega katolika" deloma slov. učiteljstvu. Ko je v drugem zvezku neusmiljeno obsodil vzgojo narodnega učiteljstva, in ko je duševnega velikana dr. Lindner-ja prekrstil v popolnega brezverca, spravil se je v tretjem zvezku na slov. učiteljstvo, posebno na učitelje „zaveznike". Predbaciva jim nevednost, brezverstvo ter jib denuncira kot državi nevarne panslaviste, vse to pa z jasno namero, zagnati med slov. učiteljstvo klin in ga, ako le mogoče razdvojiti. Prepričani smo, da mu je izpodletel popolnoma ta poskus, in da bode uspeh ravno obraten! Učitelji, ki še niso „zavezniki", oklenili se bodo po geslu našega presvitlega cesarja „viribus unitis" sedaj gotovo „Zaveze". Dokazovanje dr. Mahnič-a je pa povsem iz zadnjih dveh letnikov „Popotnik-a" jednostavno; iztrgal je iz zveze posamezne stavke, katere potem na vse strani preteguje in Navija,*) nazadnje vzame na pomoč vero, papeža in škofe — in dokazovanje je gotovo; on je napravil iz učiteljev, kar se mu poljubi. Nedostaja nam časa na vse neslanosti odgovarjati; pogovorili bodemo le nekatere temeljne točke. Govoriti hočemo, kolikor mogoče jasno, to pa s tem namenom, da se razumemo se slovenskim duhovenstvom, s katerim je nam učiteljem skupno delovati na izobrazbi naroda. 1. dr. Mahnič nam predbaciva, da stojimo na nekrščanskem, liberalnem stališču. Jaz pa trdim, da nam je stališče krščausko, in ravno ker nam je krščansko, nam je tudi liberalno. Krščansko je naše stališče, ker hoče slovensko učiteljstvo vse pridobitve krščanstva ohraniti slovenskemu ljudstvu. Naše stališče je pa tudi liberalno, kakor ga tudi ni bolj liberalnega naroda, kakor je narod slovenski. Liberalizem namreč ne nasprotuje krščanstvu, liberalizem je le jeden znak krščanstva. Liberalen pomeni toliko, kakor darežljiv, radodaren, dobrotljiv, milostljiv, dober, blag, brez predsodka — in v tem smislu je slovenski narod liberalen, in v tem smislu je tudi liberalno slovensko učiteljstvo. Liberalizem pričenja se s Kristom, ker prej vladal je despotizem. Da je pa nam stališče ob jednem tudi učiteljsko, ter da se potegujemo tudi za to, zboljšati si svoje materijalno stanje, kdo nam more šteti to v zlo? Naše materijalno stanje-je v primeri z drugimi stanovi itak tako slabo, da se moramo res čuditi, kako je možno, da se najde čudak, ki nas zavida za to malo, kar imamo. Naše delovanje vršimo učitelji na krščanski podlagi. Ako tudi nimamo na jeziku vedno Boga in vero, vendar nam je na tem, da vzgajamo otroke na krščanski podlagi. *) „...Kar je belo, vidi črno, kjer je čistost vidi podlost..." Uredn. Današnja itevilka ima '/4 pole priloge. 17 Nobeden slovenski učitelj ne bode nikedar pozabil, da je slovenski narod katolski narod, in da bi ne bilo za njega veče nesreče, kakor če bi se versko razdvojil; imamo v tej zadevi prebritke izkušnje pri bratskem nam narodu, pri srbo-hrvatskem. In ker je to prepričanje slovenskim narodnim učiteljem vodilo, bodemo v tem smislu tudi vsikdar delovali. Sicer smo pa pri zadnjem glavnem zborovanju tudi jasno izjavili, da stojimo na krščanskem stališču. Vaši zlobni napadi na slov. učiteljstvo nas so primorali, da smo izpregovorili, in tedaj se je brez ugovarjanja jednoglasno sprejel stavek: „Iz verskih, narodnih in patrij otičnih ozirov želimo in hočemo z duhovenstvom složno delovati". Ako smo se pa ob jednem izrazili, da se hočemo braniti zlobnih napadov na slov. učiteljstvo, kakor jih n. pr. priobčuje dr. Mahnič v stari „Soči", nismo se nikakor pregrešili proti svojemu krščanskemu stališču, ker Vaše stališče ni krščansko, temveč ne krščansko. Nekrščansko je, rezati nežnjemu spolu jezike; *) nekrščansko je, imeti takov napuh, kakor ga imate Vi, misleči, da razumete vsako stvar najbolje; nekrščansko je, črniti svoje duhovne brate in jih obirati ter brati iz njihovih krasnih duševnih proizvodov stvari, katerih se normalno misleči človek niti v sanjah ne domisli; nekrščansko je, vsako gibanje slovenskega naroda, vsako narodno veselico denuncirati kot veri in državi nevarno; nekrščansko je —--pa kaj naj mnogo navajam? Kristus učil je ljubezen, Vi pa oznanjujete sovraštvo, in strast se čita na vsaki strani Vašega „Rimskega Katolika". 2. Dr. Mahnič nam očita, da se učitelji premalo pripravljamo za svoj poklic, ter da hočemo popolnoma neodvisni biti ne le od duhovnikov in cerkve, temveč tudi od vsakterih drugih oseb, ki niso ali učitelji sami ali pa ne izhajajo neposredno iz ljudskega uČiteljstva. Ne bodemo trdili, da je pripravnica, kakoršna je sedaj, vže dovršena; vendar pa moramo priznati, da se sedanji učitelji vsaj od daleč bližamo idealu, katerega zahtevamo od narodnega učitelja. Ker uvidimo, da še nismo popolni, da nam še mnogo manjka, prizadevamo se vsak po svoje, dopolniti svojo izobrazbo. Prišel bode tudi čas, ko se bodemo učitelji potegovali za to, da se izobrazba učiteljev podaljša za nekaj let; prepričani pa smo, da bodete potem Vi prvi, ki se bodete oglasili proti. No pa tudi štiriletno šolanje za svoj poklic je že nekaj, posebno če pomislimo, da je velika večina učiteljev dovršila vsaj spodnjo gimnazijo ali realko, ali pa meščansko šolo; nekateri učitelji imajo celo po 5, 6, 7 in 8 šol, nekateri tudi maturo, so pa tudi taki učitelji, ki so dovršili visoke šole. Po tem takem vendar nismo take duševne reve, kakoršne nas račite slikati Vi, visokoučeni gospod doktor! Radi tega si pa tudi dovoljujemo trditi, da smo v šolskih stvareh strokovnjaki mi. In oporekajte, kakor hočete, stavku: „Metodika nove šole je dandanes tako velikansko napredovala, da zahteva za se posebnega pouka", stavek ostane vendar resničen; metodike se mora vsakdo učiti, kateri jo hoče znati. In tudi splošna pravila o metodiki ne zadostujejo; treba je, se učiti metodike vsakega predmeta posebej. In ker se bogoslovci ne uče metodike v navedenem smislu, zato je tudi popolnoma upravičena trditev in nima v sebi nič žaljivega za duhovenstvo, da je duhovnik kot tak, ki se ni posebej pripravljal za pouk v narodni šoli, nesposoben za učitelja v narodni šoli. Govorim tukaj iz izkušnje. Ne bodem se hvalil ali povzdigoval: dovršil sem visoke šole in bil na glasu kot izvrsten matematik skoz celo gimnazijo in tudi na univerzi; a prišedši v prvi razred narodne šole moral sem se uro za uro, dan za dnevom pripravljati za pouk v računstvu. In kakor je z računstvom, tako je z vsakim drugim predmetom. Sicer .pa uvidijo potrebo posebne priprave za učiteljski stan tudi duhovniki sami; kjer imajo redovniki narodno šolo, so vsi učitelji izprašani iz predmetov narodne šole. *) Ste-li mislili, ko ste zapisali ta stavek, na svojo mater?! Ako je za učitelja sposoben le tisti, ki se je pripravil za svoj učiteljski stan, je popolnoma umevno, da mora tudi nadzornik popolnoma vešč biti metodike v narodni šoli. Nadzornik naj ne bo le nekak strah za učitelja, nadzornik naj bo učitelju tudi učitelj, ki mu s prijateljsko besedo pokaže, kako bi bil to ali uno stvar lahko boljše povedal. Utemeljena je toraj zahteva narodnih učiteljev po nadzornikih strokovnjakih. S tem pa nikakor niso duhovniki izključeni od nadzorništva. Pripravljajte se za pouk v narodnih šolah ter podvrzite se dotičnim izpitom, in poučujte še nekoliko let na kaki narodni šoli ; dobro! pa bodete sposobni za nadzorstvo. Izpiti Vam ne bodo delali itak nobene preglavice; saj nosite, po Vašem mnenju, veleučeni gospod doktor, to v mezincu, kar imamo mi narodni učitelji i' svojih glavah. Treba le poskusiti in pokazati, kakšen duševen velikan ste proti nam učiteljem. Dokler pa tega djanstveno ne dokažete, trdili bodemo vedno: v narodni šoli smo strokovnjaki učitelji; in ne bodemo nehali zahtevati za nadzornike tudi strokovnjake. 3. Dr. Mahnič nam jemlje za zlo, da učitelji pišemo in beremo ter podpiramo „Popotnik-a", „Slovenski Narod", „Slovanski Svet" in „Edinost" (na „Novo Sočo" je pozabil!), ker baje ti listi pišejo za razkol in proti avstrijskemu čutu, ter kliče na pomoč zoper take učitelje šolska oblastva. Ta pisava obsoja se sama ob sebi.*) Govoril sem že zgoraj, da bi bil razkol najveČa nesreča za Slovence, in da se bodo učitelji vedno prizadevali, ohraniti Slovencem veroizpovedanje, prejeto po sv. Cirilu in Metodu. Ako bi se pa, kar Bog obvari, začel širiti razkol mej Slovenci, zakrivil tega ne bode ne „Narod", ne „Slovanski Svet", ne „Edinost", ne „Nova Soča"; zakrivil bi to „Rimski Katolik" in listi, pisani v njegovem duhu. Da pa skušate omadeževati patrijotizem slovenskih učiteljev — za to imamo slovenski učitelji ie pomilovanje in zaničevanje. O tem nič več! 4. Dr. Mahnič govori z nekako zaničljivostjo o napredku učiteljev „zaveznikov". Posebno lioče dovtipen biti in se norčuje iz stavka: „Obranimo si trdno prepričanje, da svet neprestano napreduje, in da nam baš svetovni napredek pripomore k boljši bodočnosti" ter imenuje ta stavek jedno izmed toliko fraz, s katerimi zavezniki sami ne vedo, kaj so hoteli reči; ob jednem pa zatrjuje, da te fraze — prosim naj se pomisli, da je veleučeni gospod doktor ravno preje trdil, da učitelji ne vemo, kaj smo hoteli reči —■ da te fraze pričajo, da v zaveznikih krščanska zavest čedalje bolj zatemnuje. Papir je zares potrpežljiv, da prenaša toliko nezmisel. Da govorim z Vami, veleučeni gospod doktor, „človek bi se smejal, češ. to je zopet jedna od toliko fraz, s katerimi sami ne veste, kaj ste hoteli reči", ko bi se človek ne žalostil preveč, videč,, kako zlobno znate Vi zaviti misel, ki jo je zapisal dotični učitelj z najboljšim namenom, je-li v resnici v navedenem stavku napisana protikrščanska misel? Ali ni Kristus sam svoje učence razposlal z nalogo, da naj poučujejo vse narode? Ali ni hotel Kristus s tem izreči, da se naj vsi narodi učijo in s poukom napredujejo? Ali ni dovolj jasna prilika o gospodarju, hlapcih in talentih? Ali smemo s tem zadovoljni biti, kar smo podedovali od svojih praeledov? Nas ne uči ravno ta prilika, da naj na podedovanem temelju dalje zidamo, da naj napredujemo in in si skušamo priboriti boljšo bodočnost, ker z jednim talentom, katerega je gospodar *) Kar se tiče „Popotnik-a" — na tako podlo sumničenje nikdar ne bodemo odgovarjali, žal nam je prostora in celo črnila. Kako vže pravi Aškerc-ev Firdüzi? —---„Derviš Mahmud mi se smili, ker bolan ie revež hiido. — Um mu je bolan. Koran zmešal mu je glavo. Dražiti pa greh bi bilo; Zbolel svetec bi še huje: Kdo ve" kaj se je Zgodilo? (Glej „Lj. Zvon" 1890 št. 8.) . Uredn. 17* hlapcu izročil, gospodar ni bil zadovoljen ? Ni-li misel krasna in tudi krščanska: ker svet vedno napreduje (in da napreduje, vzrok je ravno krščanstvo), prišli bodejo časi, ko bode med vsemi narodi vladal mir; prišli bodejo časi, ko bode tudi Slovencem sijalo milejše solnce; prišli bodo časi, da bode le jeden hlev in jedna čreda? Kaj je tukaj proti-krščanskega ? In to na priliko je hotel izraziti z navedenim stavkom dotični učitelj; jaz vsaj razumem ga tako. 5. Dr. Mahnič uporablja za svoja dokazovanja kaj pogostoma pastirske liste, češ, škofje pravijo tako, dokazano je; kdor govori drugače, je heretik, anathema sit! Tudi to se mi zdi potrebno nekoliko osvetiti in preiskavati, je-li dr. Mahnič pastirskih listov in škofovskih izrekov ne zlorablja za svoj namen. Jaz mislim tukaj posebno na pastirske liste, ki se bavijo z narodno šolo, posebno pa še zadnji pastirski list vseh avstrijskih škofov. Mej drugimi zahtevajo škofje: učenci morajo biti ločeni po veroizpovedanju; učitelji morajo biti istega veroizpovedanja, kakor učenci; šolske knjige morajo biti pisane v krščanskem duhu. Vprašam, se-li kje nahaja slovenska narodna šola, kjer bi bili učenci različne vere? dobite na celem Slovenskem učitelja, ki bi ne bil katoliške vere? ali niso ravno slovenske šolske knjige pisane popolnoma v katoliškem duhu? In vendar so tudi te zahteve podpisali slovenski škofje. Ali so pa morebiti slovenski škofje se svojimi podpisi hoteli izreči, da vladajo na Slovenskem tudi slične razmere, katere bi trebalo premeniti? Ne, in nikakor ne! Slovenski škofje so podpisali z drugimi škofi dotični pastirski list kot avstrijski knezi, kot pairi (peri) gospodske zbornice in so hoteli izreči, kjer ne vladajo take razmere, tam se naj predrugačijo. Na Slovenskem so pa razmere popolnoma normalne, toraj tudi ni treba predrugačbe — namreč kar se verske vzgoje tiče. Veliko zaslugo bi si v tej zadevi izstekel slovenski škof, ki bi hotel odločno spregovoriti, oziraje se pa samo na slovensko narodno šolstvo. 6. Ponavljam: Učitelji stojimo na krščanski podlagi ter želimo iz verskih, narodnih in patrijotičnih ozirov skupno delovati z duhovniki na izobrazbi slovenskega naroda, da mu bode mogoče tekmovati z drugimi narodi, stoječimi na višnji stopinji kulture. Učitelji smatramo tudi vzgojo in pouk za dovolj važna predmeta, da zahtevamo od vsakega, ki hoče ali naše otroke vzgojevati in poučevati, ali pa vzgojo in pouk nadzorovati, da mora popolnoma vešč biti pedagogike in metodike. Za sklep obračam se na vse trezno misleče duhovnike, obračam se posebno na Vas duhovnike, ki ste bili ali osebni prijatelji Dr. Lindner-ju*), ali pa ki ste imeli srečo, kot učenci poslušati preblagega moža, da se domislite, je-li dr. Lindner kedaj žalil Vaš verski čut, ali če je katerega od Vas pohujšal; obračam se pa tudi na Vas duhovnike, s katerimi sem se složno boril proti našemu skupnemu sovražniku; na Vas vse se obračam, proseč Vas: Zakličite vendar jedenkrat krivemu preroku v Gorici „s t oj ! z a d os ti n es loge in sovraštva si že zasej al!" Vsem duhovnikom pa, ki pošiljate zaupnice dr. Mahnič-u, katerim pa Goriške razmere niso dovolj znane, naj povem, da zastopa dr. Mahnič na Goriškem politično stranko, kateri je ogrnil plašč „Rimskega Katolika"; povem naj pa tudi, daje v nasprotnem taboru jako mnogo odličnih duhovnikov in slučajno velika večina učiteljev. Krško, meseca septembra 1890. leta. Dr. Tomaž Romih, ______predsednik „Zaveze slov. učiteljskih društev". *) Tudi temu duševnemu velikanu podtika dr. Mahnič nekrščanske nazore. Andrej Praprotnik. Že" takrat, ko je bil vrli učitelj, gospod Matej Močnik stalno upokojen, čutili smo bridko zgubo, ki nas je zadela; zapustil nas je mož, ki je neustrašeno stal na braniku našega narodnega šolstva ob času krute sile in krutega pritiska. Toda tolažili smo se s tem, da imamo med nami drugega moža, ki je bil jednako njemu vedno nas prvoboritelj in dober prijatelj vsem slovenskim učiteljem; a tudi ta, namreč vodja gospod A. Praprotnik vzel je koncem preteklega šolskega leta za vselej slovo od učiteljskega stanu, od dragih mu sotrudnikov. Z upokojenim gospodom Andrejem Praprotnik-om zgubili smo moža, ki je ob času najhujega pritiska neustrašeno vstrajal pri slovenskem učiteljskem društvu ter vzpodbujal malo krdelce zatiranega slovenskega učiteljstva k vztrajnosti in delavnosti. Niso še pomrli oni učitelji z dežele, ki so zahajali k občnim zborom slovenskega učiteljskega društva v tistih časih. Ti šolniki so živa priča jeklenega, neupogljivega značaja sedaj od nas se posla vljajočega Andreja Praprot ni k-a. Oni so živa priča, da mu takrat niso cvetele rožice, da so mu pretili od vseh strani pogubonosni oblaki. Tisti časi so minoli. Ostal je le spomin na-nje, in kakor njemu, tako tudi vsem takrat mu zvestim sladka zavest, da v njihovih vrstah ni bilo strašljivca, ni bilo odpadnika. To bodi mu ponos! Bodi mu pa tudi zagotovilo, da ga bodemo vedno zvesto posnemali ter krepko nadaljevali započeto delo na polju narodnega šolstva, na polju probuje narodnega učiteljstva! Poslavljamo se danes od njega s presrčno željo, da bi mu Bog dal uživati pošteno zasluženi pokoj še mnogo let ter dočakati onih srečnih časov, ko bode vse slovensko učiteljstvo prešinjeno za blagor naroda istim duhom, kakor je bil on ves čas njegovega uzornega službovanja na polju slovenskega ljudskega šolstva. X. -OSO-- Petje. (S posebnim ozirom na pouk petja v ljudski šoli.) (Za nagrado.) (Konec.) m. Petje moremo poučevati na dva načina: „na uho" ali po posluhu in pa po notah ali sekiricah. Namen naš v tej razpravici govoriti je o prvem načinu, namreč o pouku petja „na uho". Kajti po določilih naših učnih načrtov učiti je na eno-, dvo-, tri-, in štiri-razrednicah petje „na uho". K večemu bi se poučevalo o glaskah kaj na tro- in štiri-razrednicah. S tem res ni rečeno, da se petje po glaskah učiti ne sme; — ako so razmere ugodne takemu pouku, naj se le upelje, škodovalo ne bode. Vendar se v obče rabi le prvi način poučevanja in tudi tako se da veliko doseči, ako pravilno postopamo. V to je pa najprej potreba, da je učitelj sam vešč in zmožen petja. Dandanes sta godba in petje tako razširjena, da si skoraj ne moremo misliti izobraženega človeka, ki bi mu bila glasba neznana. Zato se tirja po vsej pravici, da zna tudi učitelj kak inštrument ali da je vsaj pevec. Saj bi sicer inače ne mogel poučevati petja. Ravno vsled tega se uče učiteljski pripravniki tudi petja in glasbe sploh, — zdi se mi celo, da jako premalo *) Po drugi strani pa tudi dobro vem, kako malo se nekateri učitelji — in teh *) Znane so mi bile in so mi glede tega razmere koparskega učiteljišča..... ni malo — brigajo ravno za glasbo. Pomislimo, da ne zahteva le šola od učitelja znanja v petju, ampak tudi narod željno pričakuje od njega, da mu daje pevske hrane, ki ga najbolj krepča in oživlja, najbolj budi in izobražuje. Nekje sem bral, da je že Luter rekel: „Ein Schulmeister muss singen können, sonst schau ich ihn nicht an!" A to le mimogrede. Učitelji slovenski! Poprimite se glasbe, gojite petje, — ono Vam bo vedrilo tužne urice, ono Vas bo radostilo in kratkočasilo, 0110 Vam da veljavo in spoštovanje pri ljudstvu, — a narodu bo v spas in rešitev! — Pri vsaki pesmi ločimo dvoje: tekst in melodijo, ali besede in napev. A če bi se prašali, kaj naj se v šoli poje, odgovoriti nam jc, da moramo pri izbiranju pesmij paziti na besede in na napev. Tekst mora biti prikladen razmeram (lotičnega kraja in primeren tudi dotičnim časom (kedaj se pesem uči in poje). Tekst bodi otrokom razumljiv, pa tudi zanimiv. Zato naj so "besede že znane in pravilne, a predmet mikalem in pomenljiv. Predmet ali zadržaj pesmi naj je stalne vrednosti. Pesem, kojo se mladina nauči v šoli, ostane naj ji tudi za pozneja leta, za dom. Trditi smemo, da ostane večina šolskih pesmi le v — šoli. Redkokedaj in malokatero slišimo prepevati izven šole, le malo se jih udomači. Če to prikazen razmotrujemo nadrobneje, prepričamo se, da je temu skoraj gotovo vzrok le tekst. Lože se prezre kakovost melodije, nego-li teksta. Zato zopet opomnimo, da naučimo pesmi s takimi besedami, da bodo pozneje lahko popevali dvajsetletni fantje, kar zdaj poje šolska mladina. Ne mislimo pa s tem vseh pesmic, ampak vsaj nekaterih, sosebno onih, ki se uče v viših razredih ali oddelkih. Največ nam je biti pozornim poleg cerkvene za narodno, domovinsko pesem. Ta je stalne cene. Da se v šoli uče cerkvene, pobožne pesmi, to je potrebno že zato, da poj6 otroci pri šolskih cerkvenih pobožnostih. Iz državnega in narodnega stališča pa nam je gojiti v šoli patri-jotične, domovinske pesmi. Zakaj, lahko je umeti. — Slovenci imamo mnogo pesmic za mladino in tudi več zbirk za šolo. *) Vsi niso zadovoljni z vsem, se ve, a vseh pesmic tudi ne moremo uporabljati iz že omenjenih razlogov. Vendar opomnimo sledeče: Kakor narodne pesmi, imajo naj šolske napev enak za vse kitice, k večernu naj bi bi bili dve kitici v enem napevu. Ložje in bolj hitro se udomači ter priljubi tak napev, ki se ponavlja pri vsaki kitici. Saj vidimo, kakšne so narodne pesmi in po koliko kitic imajo. Take naj so tudi šolske pesmi, — saj želimo, da bi jih narod prisvojil. Skoraj v vseh zbirkah so tudi take pesmi, ki so posnete po narodnih, t. j. tekst je podložen kakej narodni melodiji. Že to, da sta tekst in melodija jedno, toraj neločljiva, že to se protivi takim prenaredbam. Kako veljavo dobi taka pesem, ako jo mladina sliši popevati izven šole pri odraslih, a z drugimi besedami! Sramoval se bo peti jo, smešna mu postane, otrok je prevarjen, zato je več ne mara. Šolska pesem izgubi svojo veljavo zaradi narodne, a ta pa zaradi šolske. Ne dajajmo mladini ponarejenega blaga! ■—• Nikakor pa ne pre-zirajmo takih narodnih ali v narodu udomačenih pesmij, kojih besede ali teksti dovoljujejo, da se lehko vpeljejo tudi v šolo. **) Take so celo primernejše, nego še neznane umetne šolske pesmi. No, o tem zadostuje to, kar smo rekli v obče. Vsak učitelj naj pri izbiranju pesmi pazi na razmere in okolščine svojih učencev 111 dotičnega kraja. Pozabiti ne smemo le tega, da kar učimo v šoli, biti mora tudi za življenje. Delajmo v to, da kar mladina poje, prepevajo naj tudi odrasli ljudje. *) Priporočati je sledeče zbirke: Stegnar: „Šopek mičnih napevov." — Nedved: „Slavček", I.in II. zvezek po 20 kr., III. po 30 kr. pri J. R. Milic-u v Ljubljani. Majcen: „Šolske pesmi", 3 stopnje po 15, 20 in 35 kr., pri T. Kaltenbrunner-j-u v Mariboru. **) Po jezeru, — V dolinci prijetni, — Veselja dom, — Planinar, — Solnce čez hribček gre, — Večernica, — Lastovki v slovo, — Vse mine, — Ljubezen do domovine, — Bled, — Probratimija itd. — 363 — IV. Po vsem tem, kar smo doslej razpravljali, prišli smo do vprašanja, kako naj se poučuje petje v ljudski šoli. *) Tu naj sledi nekaj pravil, ki se nikakor ne smejo prezirati: Učitelj mora se za pevski pouk pripraviti. Znati mora dobro besede in napev dotične pesmi na pamet; — to je pač lahko, ako doma nekolikokrat poskuša peti. Kakor drugod, treba tudi v petju stopati od lažjega do težjega, od znanega do neznanega. Da-si imamo za pevski pouk odločene posebne polure, prav je, če se petje goji v zvezi z drugimi predmeti. V prvih letih je najbolje, da ga menjavamo z nazornim poukom. Kadar prilika nanese, zapoje naj se primerna pesem tudi pri pouku drugih predmetov. Da pa vzbudimo pri otrokih zanimanje in veselje do petja, učiti nam je vedno obširneje in važneje tekste ter vedno bogateje melodije. Koliko časa naj se poje, to odvisi od razmer, koje so pri otrocih: z manjšimi učenci manj, z večimi delj časa, no nikakor ne čez pol ure. Sploh bodi petje otrokom nekako razvedrilo, nekako krepčilo po težjih predmetih, da tako mladina pozabi prejšnji trud ter se oživljena zadovoljno poda domov. Kako se nauči otroke novo pesem? Učitelj prebere kitico dotične pesmi, raztolmači snov, zadržaj tekstov ter razloži pomen bolj nenavadnih ali pa neznanih besedij. Učenec prebere na to ono kitico razločno, glasno, neprehitro in pravilno povdarjaje. To ponavlja več učencev posamezno, pozneje po več njih skupaj, konečno pa vsi h kratu. — Za tem izprašuje učitelj učence o vsebini prebrane kitice, kar povejo prosto, s svojimi besedami. Ako se ozira pri tem tudi na slovnico, s tem le pridobi. Otroci se slednjič nauče tako celo pesem na pamet. Zdaj še le pride na vrsto melodija, namreč napev one pesmi. Učitelj koj iz začetka razdeli pesem in ob enem napev na več delov, se ve, tako da ima vsak del nekaj pomena, ne pa nesmisel. Potem zapoje en del polglasno, učenci pa pazljivo poslušajo. Ko učitelj ponovi, otroci že začno tiho za njim peti, t. j. posnemati poskušajo njegov glas. To se tolikokrat ponavlja, dokler ne znajo otroci tega oddela pesmi. Za prvim pride drugi, tretji del, dokler ne znajo otroci cele pesmice. Opomniti je, da moramo peti v taki visočini, da je petje nepresiljeno in v nekakih naravnih glasovih. Če je pesem za večino učencev previsoka ali prenizka, naj se transponuje. Naučena pesem mora se večkrat ponavljati. Ako so si otroci dobro prilastili melodijo, pojö se druge kitice. — Pri petju naj otroci pravilno stoje. Glavo naj drže lepo pokonci, ramena nazaj, roke na klop, prsa ven, noge nalahko vsaksebi, — vse pa prosto in nepretirano. Usta naj so ovalno odprta, kakor če bi izrekli n. pr. zlog „ga", kajti če so usta napol zaprta ali celo zobje stisnjeni, ne more biti glas čist in lepodoneč. Dihanje bodi pri petju pravilno, ker tu rabimo večo množino izdiha, nego v navadnem govoru. Zato moramo pevaje globoko dihati. A tudi oddihljeji morajo biti o pravem času in na pravem mestu. Učence naj učitelj opozori, da so oddihljeji že nekako v tekstu samem določeni. Glavno pravilo je, da se ne sme z nepravilnim oddihanjem pačiti pomen besedij ali trgati izraz celih stavkov. Prav je, če se vsaka kitična vrstica poje za-se v enem odusku. Sicer nam že melodija sama podaja neke oddihljeje, znano pa je, da se moramo tudi vmes teh oddihati. Zato naj bi učenci zlasti v začetku zaznamovali si oddihljeje v pesmici, ker le potem bodo mogli lepo in z občutkom peti. — Da bi ne bil pevski pouk preveč mehaničen, da bi namreč vse petje ne bilo le nekako mehanično posnemanje, mora učitelj opozarjati otroke na visokost in dolgost glasov, ter kazati jim lepe in prijetne glasove. Otroci naj skušajo pogoditi z napevom to, kar izražajo besede. Le na ta način se jim bode glas pravilno razvijal in le tako se jim obudi veselje do lepega petja. Kajti pouk v petju nima le tega namena, da se otroci nauče neko število pesmij, temveč kakor smo rekli že s prvega; petje bodi obče vzgojevalno sredstvo, ki bode blagodejno upljivalo na otrokovo telo in na njegov duh. *) Kakor že omenjeno, govoriti nam je tu le o pouku petja „na uho" ali na posluh. Pisatelj te raz- pravice hoče pri drugi priliki priobčiti v „Popotnik-u" razpravo, kako se naj poučuje petje po notah, -- Učitelj, pospešitelj kmetijskega pouka v šoli in izvan šole. (Govoril pri Ü. glavni skupščini „Zaveze" v Celju Fr. Praprotnik.) (Dalje.) In če se iz davne preteklosti ozremo v naše čase, tedaj bodemo tudi povsod opazili, da sloni blaginja narodov pred vsem na kmetijstvu in da je v tistih deželah občno blagostanje jednakomerno razširjeno, v katerih se umno kmetijstvo skrbno goji in razvija in v katerih tudi kmetijstvu naklonjene vlade poljedelca na vso moč podpirajo. Iz vsega tega pa sledi, da je sveta dolžnost vsakega državljana, vsakega pravega rodoljuba, da umno kmetijstvo podpira in pospešuje z vsemi svojimi telesnimi in duševnimi močmi. Kmetijstvo je nas vseh reditelj, pri kmetijstvu najde tudi večina ljudi svoj kos kruha. Komur je tedaj mar sreča človeštva, v komur srce goreče bije za srečo svojega bližnjega, komur je mar blagor domovine, kdor hoče povzdigniti njeno veljavo, čast in slavo, tisti bode vedno ostal največji prijatelj onih ljudi, ki so na grudo priklenjeni, ki nam se znojem na čelu pridelujejo vsakdanji kruh. Tem ljudem v besedi in dejanju koristiti, štel si bode vsikdar v sveto dolžnost. Ako pa današnje stanje našega kmeta nekoliko natančneje ogledamo, tedaj bodemo se strahom opazili, da kmetski stan pri nas vedno bolj propada, da se čedalje bolj po-grezuje v neznosne dolgove, da se mej kmeti močno širi beda in uboštvo, ki hudo razjeda še pred leti zdravo in krepko telo kmetskega stanu. Zato je pa tudi skrajni čas, da se temu zlü z vso močjo upremo, da uporabimo vsa le mogoča sredstva, da se ta grozna povodenj splošnega uboževanja prej ko slej zajezi in ustavi, da se skeleča in nevarna rana na telesu človeštva še pravočasno zaceli. Uzroki, da kmetski stan propada, so različni, deloma le-ti izvirajo iz raznovrstnih novočasnih razmer in odnašajev, deloma pa leže tudi v kmetu samem. Med zvunanje vzroke bi šteli premnoge vremenske nezgode, ki vsako leto mnogo pridelkov uničijo, potem veliko inozemsko konkurenco, pred vsem pa povsod prevladaj oči kapital, ki dandanes žalibog tako kruto gospodari zlasti tudi med kmetskim stanom. Od te strani preti kmetu največja nevarnost in bati se je, da mu ne izpije poslednje kapljice krvi. Med notranjimi vzroki pa je nevednost našega oratarja na prvem mestu. Dognana in neovrgljiva resnica je namreč, da je naš kmet za svojim časom silno, silno zaostal. Med tem ko drugi narodi veselo napredujejo ter povsod v- svojo korist uporabljajo pridobitve novejšega časa, hodi naš kmet še vedno po starem izhojenem potu, po tistem namreč, po katerem so hodili njegovi dedi in pradedi. Celo naravno je tedaj, da on se svojimi pridelki nikakor ne more tekmovati z drugimi naprednimi narodi, ki vedo več in boljšega blaga pridelati, in daje tedaj prisiljen še to, kar ima, oddati za vsako ceno, ki se mu sploh ponudi. Pri vsem tem pa od dne do dne rastejo raznovrstne državne kakor tudi zasebne potrebe, kojim je tudi treba zadostovati. Vse to preti kmetski stan ugonobiti. Kdor namreč ne ve svoje zemlje umno obdelovati, kdor nima niti pojma o prirodnih zakonih, na katerih sloni umno kmetijstvo, kdor ne ve, kaj je narodno gospodarstvo, tisti mora vže zadovoljen biti, ako na svoji zemlji le toliko pridela, da sebe in svoje za silo preživi. Dostikrat se pa tudi zgodi, da dotičnik, ko vidi, da trudapolno delo njegovih rok vendar le malo izda, zgubi vse veselje do dela ter se potem potrt in pobit popolnoma prepusti nemili osodi. Žalosten nasledek te obupnosti je pa navadno to, da morajo le-ti ljudje kmalu zapustiti svoj dom, in še žalostnejši, da tudi nravstveno propadejo ter število zločincev za nekaj glav pomnožijo. Takih pomilovanja in tudi vsega pomisleka vrednih izgledov se dandanes pač nikjer ne manjka. Povsod vidimo, kako gine iz kmetskih rok premoženje, vsak dan nam časo- pisi prinašajo vesti o polomu poprej kedaj še trdnih kmetij. Tudi zelo obsežna zemljišča, na kojih je dostikrat jedna in ista rodovina po stoletja živela, in ki so daleč okrog slovela tako radi lepega premoženja, kakor še bolj radi poštenosti dotičnih ljudij, se temu polomu več ustavljati ne morejo. Mnogo se jih je že izročilo tujim rokam, dosti so jih grdo razkosali, drugi zopet pa vsak dan se strahom in trepetom pričakujejo smrtnega udarca. Tako se neprestano množi množica, ki je brez vsakega imetja, in dosledno tudi vedno bolj gine telesna in duševna moč ljudstva, ki samo na sebi obupava ter se v tem obupu udava nesrečnemu in omamljivemu žganjepitju. Zato se pa tudi ni čuditi, da pri teh žalostnih razmerah pogubni nauki novošegnih prekucuhov že tudi med kmetskim ljudstvom najdejo svoje pristaše. Vse te prikazni nas morajo se strahom napolnjevati, in potrebno je, da z vso resnobo premišljujemo, kako bi se dala nevarnost občega propada kmetskega stanu odvrniti. Naj bi vendar vsak spoznal, da ima vsak državni red v krepkem in zdravem kmetskem stanu najtrdnejšo oporo, da je ravno kmetski stan tisti, ki donaša za ohranitev, moč in razvijanje držav največje žrtve, tako na premoženju kakor na krvi, da je kmetski stan tisti mogočen steber, na katerem sloni vsaka dobro urejena družba. Krepak kmetski stan oživlja kupčijo, trgovstvo in obrtstvo ter je nekak posredovatelj med raznimi drugimi stanovi. Kjer toraj kmetski stan stoji na trdnih nogah, tam je omogočen tudi pošten napredek, tako v gmotnem kakor v duševnem oziru, tam se širi omika, tam cveto vednosti in umetnosti, tam se ustanovljajo raznovrstne človekoljubne naprave, kratko, krepak, zdrav in ponosen kmetski stan je glavna podlaga, je pogoj vsakega napredka, mirnega dela, dejanskega človekoljubja, je temelj trdne in stanovitne sreče človeške družbe. Kadar bode to spoznanje prešinilo srca vseh rodoljubov in naj si bodo katerega stanu koli, potem, tako se nadjam, našla se bodo tudi primerna sredstva, s katerimi bode mogoče kmetskemu stanu zopet opomoči. V dosego tega vzvišenega smotra bodo pa morali vsi- zato sposobni činitelji složno in skupno delovati. Na jedni strani bode treba dobrih in modrih zakonov, ki bodo po svoje skrbeli za ohranitev in prospeh kmetskega stanu, z druge pa dobro premišljenega in temeljitega pouka v umnem kmetovanju. Na zakonodajstvo mi ne moremo uplivati ter prepustimo to dobri in blagi volji naših postavodajalnih zastopov. Kar se pa tiče kmetijskega pouka, sem pa tega mnenja, da zamoremo ravno mi, kojim je previdnost božja narod v odgojo in pouk izročila, mnogo pripomoči, da si ljudstvo sčasoma pridobi vseh tistih vednosti, ki so pri umnem kmetovanju neobhodno potrebne. Sedaj smo res s kmetijskim poukom pri nas jako slabo oskrbljeni. Med tem, ko se vsi drugi stanovi neprestano trudijo ter se ne ustrašijo nikakih žrtev, da ustanovljajo strokovne šole ter tako svojim stanov-nikom nudijo ugodno priliko, da si prisvoje vseh tistih naukov, katere tirja od njih prihodnji poklic, pogreša kmetski stan popolnoma vse strokovne omike. Tako vidimo, da ravno tisti stan, ki je najštevilnejši in tudi najimenitnejši v državi, ki je skala, na kateri se razvija vsa človeška družba, tisti stan, ki vse druge redi in živi, ostaja brez vsega strokovnega pouka, kmetski stan je v tem oziru popolnoma zapuščen. Res, da imamo nekaj kmetijskih šol, pa le-te imajo na maso naroda tako malo upljiva, da jih pač ne moremo v poštev jemati. Te šole obiskujejo le posamezni sinovi premožnejših starišev, in mnogo od teh se jih niti ne povrne več v očetovo hišo, temveč si iščejo drugod boljših služeb. Deloma pa tudi niso vse te šole tako urejene, kakor bi to zahteval njihov namen, kar je gotovo tudi vzrok, da se naše ljudstvo, kar je obče znano, za te šole tako malo zanima. Se je-li po tem takem čuditi, da med našim kmetskim ljudstvom skoraj ni najti sledu umnega kmetijstva? Kako naj vendar naš kmet postane umen gospodar, ako popolnoma pogreša potrebnih naukov? Prvo je odvisno od drugega; najpoprej je treba reč dobro poznati in potem še le je mogoče delovati na podlagi tega spoznanja. Da si tedaj naš kmet pridobi vsaj nekaj in najpotrebnejših naukov iz kmetijstva, kam se naj zateče? Kam drugam, nego k ljudski šoli, ki mu je v mnogih slučajih jedino pristopni učilni zavod. Ljudskošolski pouk se mora toraj tako urediti, da se bode kolikor mogoče oziral tudi na kmetijstvo. Mogoče je pa, da bi kdo temu oporekal, češ da mora ljudskošolski pouk imeti značaj splošnosti, ljudska šola ima gojiti in učiti le tiste znanosti, ki so vsakemu človeku brez ozira na njegov prihodnji poklic potrebne. Priznati tudi moramo, da je naš sedanji ljudskošolski pouk bolj ali manj na tem načelu osnovan. Tisti, ki zahtevajo splošen pouk mladine brez vsakega ozira na prihodnji stan, hočejo ravno po splošnosti pouka vse človeštvo v bolj ali manj jednako zmes spremeniti, ter tako odpraviti že od stvarnika postavljene razlike med posameznimi stanovi. Pozabijo pa pri tem, da pravi smoter odgoje ni v tem, da si otroci pridobe prav veliko mnogovrstnih znanostij, temveč v tem, da postanejo koristni udje človeške družbe, da postanejo sposobni za vse to, kar bode življenje od njih tirjalo, da postanejo srečni v svojih razmerah, v svojem stanu. Ta sreča pa se ne doseže, ako se od stvarnika postavljene razlike med posameznimi stanovi porušijo, ampak le tedaj, ako se vsak človek z razmerami, s katerimi ga je previdnost božja obdala, spoprijazni, ako se mu podado sredstva, s pripomočjo katerih se zamore uspešno z življenjem boriti ter tako v svojem stanu srečen in zadovoljen postati. V tem smislu govori tudi Grube, ko pravi: „Prav važno je tudi pri odgoji človeka, da se že od prve mladosti oziramo na njegov prihodnji poklic in stan. Človeka odgojiti v vsakem stanu in poklicu, v vseh narodnih in družbinskih razmerah, to je bil in je smoter vsake prave odgoje. Potrebno je tedaj, da človeka tako odgojimo, da se spoprijazni z okolščinami, ki ga obdavajo, da odgojimo človeka tako, da postane dober delavec, kmet, umetnik. Ako so hoteli dosedaj človeka odgojevati brez ozira na njegovo individualiteto, tedaj je sedaj potrebno, da se ustanovi splošna omika na podlagi individualitete. Ako se je poprej smoter prave človeške odgoje iskal pred vsem v znanju in vednostih, tedaj je sedaj potrebno, da ga iščemo v dejanju in volji; ako je poprej odgoja merila na to, da se posamezniku njegov stan ogreni, tako je sedaj potrebno, da vzbujamo ljubezen do stanu, ponos do poklica s tem, da ga odgojimo ravno za ta stan. Se le potem bode odgoja postala značajna, kadar se bode mladina tako odgojevala, da postane vsak srečen v svojem stanu in vsak ponosen na svoj od Boga mu odločen poklic. Potem bode postala odgoja, ker se bode opirala na naravne razmere učencev, v istini tudi naravna. Omika za vse, to hočemo, to tirjamo: vendar pozabiti ne smemo, vsakemu po svoje, suum cuique ! Zakaj je vendar dandanes tako malo trdnih značajev? Gotovo le zato, ker se smoter splošne omike ni dobro umel, ker se hočejo splošni omiki na ljubo odpraviti naravne razlike stanov, ker se duh človeški ni spoprijaznil z naravo, ker se naše narodne in politične razmere križajo, ker se naravne skupine nenaravno razdružujejo". *) Skoraj jednako se je izrazil tudi grof Belcredi v državnem zbora dunajskem, ko je rekel: „Gotovo je jako važno, da se mladini že pri prvem pouku položi v srce kal zadovoljnosti, da postane zadovoljna in srečna v svojih razmerah v tistem svojem poklicu, katerega bode večina nastopila". **) (Dalje prih.) - *) Grube: „Friedleben der Seele". **) Stenografičen zapisnik sej državnega zbora dunajskega 1. 1883. -©SÖ-- Slovniška obravnava berilne vaje „12. Yaricnost". (Konec.) B. Čitaj drugi odstavek, ki se začenja: Kmet prijazno sprejme te tujce itd. do pike. Ali je v tem stavku kak predlog? — „i" v. V katerem sklonu stoji osebni zaimek „njim"? — 6. skl. — Kateri sklon zahteva toraj „š? — druživnik. Ali se ta predlog vselej tako piše „i" ? — piše se tudi z, s, sč. Kdaj se piše jeden, kdaj drug? Zapomnite si! Pred a, e, i, o, u, in pred b, d, g, j, 1, m, n, r, v, z, ž, se piše 2 (te si tako-le zapomnite: bedegeje, elemener, vezeže)pred drugimi se piše s; pred sikavci in šumevci se mesto s piše tudi lehko sd; pred nj se pa mesto 2 rad piše z, pa je vendar oboje prav. Pazite! Če bi kdo rekel: Hlapec ž njive vozi ječmen. Povej od vsakega samostav-nika, v katerem sklonu je. — „ž njive" 2 skl. — Če bi pa mesto njive rekli „polje" — kako bomo zdaj pisali predlog? — s. Če pa rečem: Ta ukaz je prišel 2 Dunaja — je-li prav, da se piše predlog 2? V katerem sklonu stoji „s polja" „z Dunaja" ? Na vprašanje: s kom? — s čim? zahteva predlog z, s, se, ž — 6 skl.; na vprašanje od kod? pa zahteva 2 skl. Kdo ve še kak primerljaj, v katerem se ta predlog rabi z dvema sklonoma? Čitaj pravilo str. 204. Čitaj tretji stavek: Dobe ga pred hlevom itd. Kateri predlog se nahaja v tem stavku? Kateri sklon zahteva tukaj predlog pred! Kje so meščanje kmeta dobili? — pred hlevom. Stavite ta stavek v množino! Stavite mesto „hlev" „hiša" — kako se bo zdaj reklo? Določite tudi tukaj sklone. Kam so šli meščanje kmeta iskat? — pred hlev. V katerem sklonu stoji samostavnik „pred — hlev"? — to je toživnik. Tudi pred zahteva dva sklona. Čitaj pravilo na str. 204. Poiščite od vsakega predloga med, nad, pod, pred — po jeden primerljaj takö, da predlog zahteva po dva sklona. V tretji vrsti je tudi jeden predlog. Kateri? — za, Poiščite vsak po jeden stavek, v katerem se nahaja predlog za. — Dajte mi platna za tri srajce. V katerem sklonu stoji — za tri srajce? Družina sedi za mizo. V katerem sklonu je samostavnik za mizo? Skrij se za hrast! — V katerem sklonu je za hrast? Kdo pa sedi za tvojim hrbtom? V katerem sklonu je za hrbtom? Oe bi pa rekel: Ta šola je bila že za časa Marije Terezije osnovana. — Kateri sklon je za časa Marije Terezije? Katere sklone toraj zahteva predlog za? Predlog za se rabi s tremi skloni in sicer: Na vprašanje kam s 4. sklonom (in za koga?) na vprašanje kje s 6. sklonom in na vprašanje kedaj z 2. sklonom. čitaj pravilo na str. 205. Poiščite več stavkov, v katerih se predlog (z s, se, z) rabi z raznimi skloni. Naloga. Zapišite vse predloge, ki zahtevajo po dva (ali več) sklona, vporabite vsak predlog v stavkih z raznimi skloni. Osebe, število, čas in obliko stavkov si izvolite sami! Razna ponovila. Katerega besednega razpola je varičnost ? — pri izgovarjanju vancnost se i le malo sme slišati, je polglasen; nekateri ga celo v pisavi izpuščajo in pišejo samo „varčnost". Kateri ve kak primerljaj, v katerem je i polglasen, in da ga nekateri tudi v pisavi spuščajo? — tovariš, tovarš; stariši, starši i. dr. Kateri samostavniki so ženskega spola? Iz predlog — 2. skl.; necega nedoloč. zaim.; malega pridev. sr. sp., 2. skl. jed.; stopnjujte pridevnik 111 al a, o.; izpeljite iz tega pridevnika mal kak samostavnik malenkost; mesta, samostav., sred. spola, 2. skl. jed. Kateri samostavniki so srednjega spola? je pomožni glagol — sem — biti, je 3. oseb. jed. štev.; poslalo glag. nedoloč. poslati, sedanji čas — pošljem, pretekli čas — poslal, a, o, trpv. delež. pret. č. poslan, a, 0; napravite iz tega samostav. — poslanec; ob las t vo samostav. sr. sp. 1. skl. jed; nekaj nedoloč. štev.; meščanov samostav. m. sp. 2. skl. run. — Od katere besede je izpeljan samostav. meščan? Kateri samostavniki so mošk. spola? Povej nekaj samostavnikov, ki se končujejo na a, pa so vendar mošk. spola, starešina, vojvoda i. dr.; v predlog 4. in 5. skl.; bližnje pridev. ž. sp. 4 skl. mn.; vasi samostav. ž. sp. 4 skl. mn.; da trdv. vez.; katere veznike še poznate? bi členec, tudi veznik, tam krajev, prislov; katere krajev, prislove še veste imenovati? kaj nedoloč. zaim. — napravite iz njega prašalni zaimek; nabrati glagol — nedoloč. —nabrati, — sostavljen iz predloga na in brati; deležniki — od brati, braje, beroč (zakaj ne bereč?) glagolnik — branje, kak samostav. — berač.; za predlog 2. 4. 6. skl.; ubožne pridev., — ubo