CaHA^SflDffllDESJ
.j"------^-\3
TRIBUNA,
adio GUIS Ijubljane
STEREO * * * V ŽIVO
TUOI O VAŠIH PROBLEMIH
POKLIČITE NAS: 3X8-954,3X8-944,
7 KOSOVSKIDNEVNIK 10 INTELEKTUALCIPADAJO
Simon Bizjak se pogovarja o Kosovu in zgodovini
13 BERLINAIiE
piše Miha Mazzini
20 TEATER V POLITIKI
Malow Čudra iz Titograda
35   intervju
ROBfRT MAPPLETHORPE
35   Brane Bitenc
GOETHEJEVA SMRT
47 Anketa Tribune
NOTRANJIKOTIČEK          2
UK ZSMS                                5
ZUNANJIKOT                    30
KNJIGE                                42
GARY                                   43
TEATER                               44
18 ANJA RUPEL
intervju
\                     .                                                      —
Glasilo UK ZSMS Ljubljana, letnik XXXVIII št. 10, 14. 3. 1989
Uredništvo: Tomaž Toporišič (v. d. glavnega urednika), Ruža M. Barič (odgovorna uredntca), Borut Rismal, Brane Senegačnik (lektor, kultura), Pac (oblikovanje), Zdravko Zupančič (gledališče in film). Stalni sodelavci: Simon Bizjak, Branko Čakarmiš, Tine Furlan, Tomi Gračanin, Borut Krajnc, Jana Pavlič, Jasna Rajh, Jure Rifelj, Matjaž Šuen, Aleksa Šušulič. Tisk & priprava: Tiskarna Ljudska pravica. Naslov: Kersnikova4, Ljubljana. Telefon: 319-496, 318-457. TRIBUNAizhajanačeloma vsakih štirinajstdni, med počitnicami pa počivamo. Cena posamezne številke je 2500 din. Oproščeno temeljnega davka za promet po sklepu št. 421 -170 z dne 22.1.1973. Tribuno lahko kupite v naslednjfh knjigarnah: Brežice: Knjigarna DZS. Maribor: Knjigama MK, Partizanska 9, Gosposka 28. Kranj: Knjigarna DZS. Novo mesto: Knjigama MK. Kočevje: Knjigarna DZS. Zagreb: Znanslvena knjižara Mladost, Preradovičeva 2. Ljubljana: Trubarjev antikvariat, Knjigarna CZ, Trg osvoboditve 7 in Titova 15, Knjigarna MK, Miklošičeva 40. Partizanska knjiga, Trg osvoboditve 12, Galerija ŠKUC, K 16 na Filozofski fakulteti. Murska Sobota: (Knjigarna Dobra knjiga). Ptuj: MK, Jesenice: DZS, Domžale. Mimogrede: Sestanki uredništva se vršijo vsak torek v prostorih Tribune od 18. ure dalje. Vljudno vabljeni! Naslednja številka 28. 3. 89
NOTRANJE
pOHtlčNi
KOTIČEK
Začnimo s pozivom k razumu.
Mira Vukovič, učenka, je za Delo izjavika: »Vsak mesec dobim žepnino. Zapravim jo v glavnem za sladkarije. Kupujem Bravo, Stop in Zabavnik, Delo in Dnevnik redkokdaj pogledam. Politika me popolnoma nič ne zanima, vsak dan doma poslušam, kako je ta ali oni politik nekaj prav ali narobe povedal, starši tudi ne-skončno dolgo komentirajo tv dnevnik. Bolj me zanima, zakaj ni snega, ali bo pomlad z zvončki in trobenticami in zelenimi travniki kmalu prišla ali nas bo tudi ona pustila na cedilu, kako jo bom zvozila v šoli. Sicer pa sladkarije.«
Splendid Isolation
Drugi mislijo, da je nastopil čas političnega aktivizma in komen-tiranja. Tako je na primer Slavoj Žižek na tiskovni konferenci ob izidu svoje nove knjige Druga smrt J. B. Tita izjavil, da se mu zdi mučna drža, češ »ne, s temi umazanijami nimam nič<-. Zavzel se je za neženirano valjanje v krvi in blatu sprotnega političnega opre-deljevanja.
Bralci Tribune so negotovi, prosijo nas za nasvet. Kako je torej s to zadevo po mnenju uredništva? Kdo ima prav, Mira ali Slavoj?
Moderna družba, kot gotovo veste, po svoje ukinja razlike v poreklu, religiji, razredni pripadnosti, izobrazbi itd. kot nepoli-tične razlike. Tovrstne ekskluzivizme izloča \z sfere političnega, na njihovo mesto postavlja abstraktnega državljana kot nosilca poli-tičnih pravic. In kaj se zgodi z ekskluzivizmi? Preselijo se iz javne v zasebno sfero. Zato moderna država ni krščanska ali komuni-stična, kristjan ali komunist je lahko le posameznik v njej. Prekri-vanje med državo in družbo postane zelo nepopolno. Moderna
država ne uresničuje več nove skupnosti in politika v njej ni več sredstvo človeške emancipacije, medtem ko lahko posameznik onostrane potrebe zadovoljuje le na lastne stroške »among consen-ting adults«.
Cilj vseh socialističnih političnih revolucij je ponovna vzpostavi-tev visokega prepletanja zasebne in javne sfere. Država si ponovno rtaloži breme izražanja vseh socialnih borb, potreb in resnic. Kot je rekel klasik marksistične retrogarde Karl: Mi hočemo svetu sporo-čiti resnično parolo boja' Dokončna rešitev, torej.
Državljan je v socializmu pregnan iz sfere politike. Nadomesti ga partija in njeni pomagači. Politični prostor se zapre za vse, ki ne podpirajo uresničitve socialističnega projekta, kot ga operacionali-zira vladajoča politična elita. Ustrezna privrženost postane pred-pogoj politične participacije. •
V jugoslovanskem socializmu je politični ekskluzivizem evolu-iral od prvotnega razrednega ekskluzivizma, ki je predstavljal temelj partijske legitimnosti v času Tita, k nacionalnemu ekskluzi-vizmu regionalnih partijskih elit v ppst - Titovskem obdobju.
Partijski bosi se danes le še neradi sklicujejo na delavski razred, razredni boj ali komunizem. Bolj so jim pri srcu narod, suverenost in zgodovinske pravice Ijudstva. Nacionalni ekskluzivizem, ki je v mednarodnih odnosih sicer čisto normalen (čeprav tudi tu že prihaja do integracijskih procesov) pa postane problematičen, če predstavlja temelj, na 'katerem se konstituirajo notranjepolitični odnosi. Večnarodna država sama po sebi ni problematična. Dokler
se ekskluzivizmi manifestirajo na nivoju civilne družbe, državo kulturno bogatijo. Do libanonizacije države pa začne zelo verjetno prihajati v večnacionalnih državah, v katerih politične odnose uravnava več nacionalno-socialističnih partij. Prav to pa se dogaja v jugoslaviji. Na mesto abstraktnega državljana kot nosilca politič-nih pravic, ki instrumentalno izbira med garniturami voditeljev s parcialnimi programi, stopi pripadnik nacionalne skupnosti, ki krčevito brani svoje ekskluzivne pravice pred ekskluzivnimi pravi-cami pripadnikov drugih nacionalnih skupnosti. Namesto trga političnih dobrin imamo medsebojno izključujočo igro, v kateri je dobit ene nacionalno-socialistične partije izguba druge. Imamo politični sistem v katerem hruške očitajo jabolkom, da niso hruške. In obratno.
Politični problemi, ki se kopidjo v jugoslovanski državi, so nerešljivi, nekreativni, in v zadnji instanci vodijo v vojno. Iz tega je razviden tudi naš odgovor na vprašanje, ki smo si ga zastavili na začetku. V obstoječem kontekstu je ukvarjanje s politiko lahko le kontraproduktivno, tudi s časom ne more imeti civilizatomih učin-kov. Vodi lahko le v še večje in še bolj izključujoče konflikte. Vzemimo kot prirrter le nekaj slovenskih političnih pobud, ki so naletele na popolno nerazumevanje in okrepljeno sovraštvo do vsega,'kar iz Slovenije prihaja - pobuda za civilno služenje vojaškega roka, ustanavljanje različnih političnih zvez, zasedanje v podporo albanskim rudarjem v Cankarjevem domu itd. Razlog za to je sila preprost - v obstoječem političnem sistemu, utemeljenem na nacionalnem ekskluzivizmu, kot je bilo že rečeno, je pravica enega za drugega krivica.
Kaj je v takšnem političnem kontekstu sploh mogoče reči? Zelo malo. Da so neresne primerjave Albancev z Židi, na primer. Da je neresna tožba židovske občine v Beograduproti SZDL Slovenije zaradi domnevne zlouporabe Davidove zvezde, glede na njihov siceršnji molk v državi, ki že desetletja vodi konsistentno proti židovsko politiko. Da so nevarne srbske in črnogorske zahteve po vojaškem reševanju problema na Kosovu, ker pospešujejo neizo-gibno. In da je neresno slovensko sklicevanje na avtorske pravice na demokracijo, glede na to, da na primer tako oblastni organi kot večinsko mnenje nasprotuje mitingom drugače mislečih na »njiho-vem« ozemlju. Itd.
)ugoslovansko državo si lahko ponazorimo.kot več otokov, ki jih ločuje globoko morje. Otočani se med seboj tako slabo slišijo, da lahko slišijo 1e narobe. Pa tudi ne znajo plavati. Vsako spodbujanje komuniciranju ima lahko torej le negativne posledice - vodi bodisi
k  napačnemu  razumevanju  ali  k  ufopitvi.  Zato je boije  lepo molčati in mirovati.
Stališče uredništva je torej jasno: bolj kot valjanje po krvi in blatu spontanega političnega opredeljevanja nas zanima, zakaj ni snega, in ali bo pomlad z zvončki in trobenticami in zelenimi travniki kmalu prišla.
Slovenska pomlad
Potem, ko smo stvari načelno razrešili, lahko za konec še malo politiziramo.
Znani organizator mitingov s Kosovega polja Miroslav Šolevič bi rad priredil miting tudi v Ljubljani. Vendar se stvari zapletajo. Proti zborovanju se j.e izrekla SZDL, ki se demagoško sklicuje na voljo Ljubljančanov in Slovencev nasploh. Po mnenju Jožeta Ostermana si Ljubljančani prizadevajo za delovanje legalnih-institucij države, za pogovor z odprtim srcem in hladno glavo, ne pa prek prekipeva-jočih strasti, ki meglijo razum in so preddverje pogube, Ljubljan-čani se bomo po mnenju Ostermana zoperstavili vsakomur, ki nas bo skušal ozaveščati z mitingi. Vsi, ki hočejo v Ljubljano brez povabila tukajšnjih Ijudi, organov in organizacij, naj vedo, da ne bodo dobrodošli, ker bomo v njih videli vsiljivce in nosilce raz-dora.
Da bi še podkrepili stališče, kako skušajo nekateri domorodceni vsiliti svojo voljo, so se v Delu odločili za posebno anketo. Bralci smo se lahko prepričali, da je kar 77,4% Slovencev proti mitingu v Ljubljani.
So vvhat bi lahko rekli. Popolnoma vseeno je namreč, koliko Ljubljančanov je za miting in koliko proti. Popolnoma vseeno je tudi, kaj misli o mitingu Jože Osterman, SZDL; KP ali prostozidar-ska loža. Celo mnenje sive eminence slovenskega komunizma Boruta Šukljeta prav nič ne zaleže! Zaenkrat imamo namreč še zakon o javnih shodih, ki zborovanj ne prepoveduje. In imamo upravo na Mačkovi, ki izdaja tovrstna dovoljenja.
AVSTRIJA ***** V dvorcu Schallaburg pri Melku bomo od 22. aprlla naprej lahko gledali razstavo »Praški barok ***** V samostanu v Lambachu pa od 20. maja naprej \n čez celo poletje razstavo »Sporočila grafike«, od. 14. stoletja do računalniške grafike, tudi Piccaso, Beuys, Warhol ***** Od 26. aprila na DUNAJU v Muzeju moderne umetnosti desetletnica, razstava umetnosti zadnjih desetih let, Palača Liechtenstein ***** Za tiste, ki imajo radi klasiko, 10.4« 89 Gustav Mahler, C. Abbado v Musikvereinu ***** do petnajstega marca Biennale 89, filmski festival ***** 9. V. 89 Lionell Hampton v Konzerthausu ***** 30. IV. v Stadthalle Liza Minelli, Frank Sinatra, I. V. Elton John, 6. IV. Tom Jones ***** stvarl za vse, ki so ***** 7.V. v Messepalast The Nits ***** LJUBLJANA za Dan OF Motorhead v Hali Tivoli ***** 19.3. v CD-ju Cat Fund, predstavitev sklada za sodobno umetniško televizijo iz Bostona ***** V KUDU od I. aprila dalje razstavlja Marko Derganc (Ka| je skrivnost) ***** Ob petkih še zmeraj Variete Ane Monro ***** V začetku apHla Zagrebški bienale sodobne glasbe v Ljubljani, Japonci z glasbo S. Reicha, Hhet Trio in John Tilbury (CD*SF) ***** 24. aprila Zoran Predin na solo večeru v CD-ju ***** 31. marec do 2. april Jugoslavija s svetom ***** v marcu in v   Drami   Komedija   zmešnjav   gospoda   Šedlbaura,   Jesiha   in   Shakespeara ***** MGL Dama s kamelami ***** Šentjakobsko gledališče ima Novega ljubitnca Lady Chatterley ***** ZKO predvidoma organizira tečai oriental-skega plesa z Inse Sparrer iz Munchna, 17. do 19. marec ***** Prirodoslovni muzeiobliubljaNetopirje,poznavanjeinogroženost* * * * * *Modemagaleri|a: ToshihirHamaninskupinaRYU,poNumberguinKdlnu ***** v Equrni do 24. 3. Metka Krašovec in njene risbe ***** v Feniksu do 2. aprila bojda naj naj glamour fotograf Franci Virant (če glamour v Ljubljani sploh obstaja), 24.3. pa ima veliki triumi spektakel Zmago Modic ***** SKUC bo v marcu in aprilu obujal spomine na leta z Marino Gržinič, v videu in s katalogl ***** FENIKS napoveduje Lukata in Mrkota in njune Male Slovence, pa še neustavljivega Ripla: Zvezdno magijo ***** KINOTEKA, NAŠA BLEDA MATI ***** sreda, 15. Woody Allen igra glavno vlogo v Krinki ****** Mel Stuart v četrtek Ljubi svofo ženo, Petrovic pa se gre Mojstra in MargeHto. V ciklu jugo filmov iz bunkerfa ***** V nedelfo, 19. 3. Luis de Funes v svojem ciklu: Luksuzna restavracija ***** Nicolas Roeg in David Bowie sta naredila Moža, ki je prišel na zemljo (20.3.89), četrtek. 23. Katarina Velika, Jeanne Moreau ***** 26.3. še enkrat de Funes ***** v ponedeljek Unmaried Woman in Paul Mazurski ****** v sredo Lepotica dneva in Bunuel ****** v četrtek, 30. Russel in Zaljubljene ženske ******
»PRAZNOVANJE
PRIHODA
POMLADI«
21. III. 89 ob 19. uri v prostoru ined avto predoroma (Šentvid) - raz-stava, koncert, art video...
(Euža M, B.)
POLITIKA KOT USODA
Pošast hodl po UK-ju. Imejije Ssuno Resnik.
T
JL» ako, leto je naokoli, vlada študentske politike se bo zamenjala, so what?! Pomlad prlhaja, ljudje so popolnoma obsedeni s politiko, za funkcije v Predsedstvo UK-ja pa prihaja zelo malo novlh in svežih. ljudi. Prejšnja leta, posebno znana je izkušnja z zmago B liste, ki je kasneje razpadla dokaj neslavno in neumno, so se posamezniki kar drenjali za posamezne funkcije. Vedno niso zma-gali najboljši, ampak tudi to ni nikogar motilo. Potem pride vellki bum, ki se je kasneje spremenil v katarzo posameznikov, govorimo o študentskem parlamentu, seveda, Parlament, ki je obljubljal ve-liko, od njega pa so, kakor lahko sklepamo po nenadnem molku, ostali samo intervjuji z Iztokom Aberškom.
Letos se izmenjava funkcij vrši v domači hiši, v varnem zavetju in.tiinn.ega pranja umazanega perila. Mekaj sej UK-ja posebno pa ta zadnja iia predvečer ženskega rojstnega dneva, je potekalo v tem slogu. Čeprav je obetala veliko, dve listi namreč. Bralci lahko sami presodijo,' koliko sta se obe razlikovali, po imenih pa lahko sklepajo tudi ostalo. Nobena od list ni bila popolna, zato je padel na seji gentlemenski dogovor - točno opoldne naslednjega dne naj bi bili listi popolni ali pa se volllno programska konferenca prestavi še za en teden. Naslednjega dne, točno opoldne, sta se obe listi zlili v eno. Ne zapuščaj me, moja draga, Gorazd verjetno ni zapel Nataliji, ki mu je za koalicijo ponudila nadvse vabljiv predlog, ta namreč, naj se odseli od Sama ResniKa. Gorazd je to tudi storil in vsa nasprotja so bila pomirjena, na volilno programski konfe-renci bo nastopila samo ena lista. Samo Eesnik, moj veliki prijatelj in večni gubitnik, je izgubil še enkrat in to dvojno - cimra in še svoj predlog za spremembo statuta UK ZSMS, ki ni bil izglasovanin za katerega je Samo, to seveda predvidevam, upal, da bo zanesel social-demokracijo v vsak slovenski UK. Sorry.
Samova politična kariera pa se ne bo končala kar tako. On je namreč znan po tem, da se zna dvigovati iz ognja in pepela in da bo na naslednji seji zopet tu, navdušen in šarmanten, kakor vedno.
Zaskrbljujoč pa ni samo Resnik, kakor smo ugotovili, ampak stagnacija pri pridobivanju mladinskopolitičnih funkcij. Gre za očitno devalvacijo UK-ja kot foruma, kajti kako si lahko drugače razložimo, da letos ni t. i. padalcev, ki so vedno ljubko pomešali štrene že uveljavljenim funkcionarjem. Volitve z eno in še to z zaprto listo, nikakor niso korak naprej, še manj pa so dokaz za to, da zagovorniki vse večje demokratizacije padajo ravno na istem izpitu, pred katerega postavljajo »okostenele« organizacije. Opravi-čevanje v stilu, pa saj ni Ijudi, pa saj so ti apolitični in nezainteresi-rani, nas ne more pripeljati nikamor. še manj pa je spodbudno dejstvo, da ni bilo nobenega novačenja, pa naj bo ta izraz še tako grob, novih ljudi, ki bi morda bili sposobni spreminjati trdovratne predsodke o prihajanju in odhajanju s funkcij, še več, ki bi bili sposobni pomesti z dogmami o tem, da je aktivna udeležba v politiki domena zgolj in samo karieristov. Žal pa bo tako ostalo še eno leto, kajti če ni nikjer nobene najave o tem, da bo kar naenkrat praznih več kot deset stolčkov, se ne smemo čuditi niti temu, da bodo ravno ti stolcki zasedeni.
Seveda, nekaj entuziastov je že prišlo v prostore na Kersnikovi, ampak preveč jin. je od tam tudi odšlo z dokaj mešanimi občutki. Nekateri se ne bodo vrnili nikoli in to je prava škoda pri vsej tej stvari. Ampak UK bo ostal tudi brez njih, kakor bi obstal tudi brez tistih, ki ostajajo še za eno leto. V vsakem primeru to ni dovo]j, kakor vsaka poštena stvar potrebuje tudi UK v prihodnosti nič manj kot popolnoma javne volitve, rnislim na razpis s točno nave-denimi pogoji za pridobitev posamezne funkcije. NaJ se to sliši še tako neumno, je to morda edini način, da X>o UK nekega dne veljal za študentsko vlado, ne pa za forum, katerega se ljudje, kakor vidimo, branijo. Če se spomnimo volitev na posamezne funkcije za RK, ni posebno težko priklicati v spomin množice imen, ki so ponujala svoje liste, svoje programe. Spomnimo pa se tudi ostrega boja za predsedniško mesto. RK je očitno že davno spoznal, da ne sme in ne more ostati hermetičen organ in da, pa naj bo to komu všeč all ne, mora vsaj v volilnem boju dopustiti konkurenco,
še več, da jo mora ravno tu tudi zagotoviti. Na vse to je študent-ska vlada očitno imuna, čeprav tvegamo vsi s takim načinom dela erozijo šodelavcev, ki bodo kvečjemu prihajali po denar za razne usluge ali storitve, veliko manj pa se bodo pripravljeni vključiti v samo delo UK-ja. Naslednje leto bo morda zainteresiranih več, če pa se bo sedanji trend nadaljeval, bodo v naslednje predsedstvo vstopali ljudje, ki bodo pristali na to, da bodo igrali v drugi komediji, narareč v takšni, da se bo morda kdo rnoral seliti še iz Ljubljane, ne samo iz sobe, da konkurence ne bo.
Politika, pa naj bo ta študentska, mladinska nasploh ali pa kakšna druga, že davno ni več domena samo elitnega kroga ljudi, ki so nekega dne prišli tako ali drugače na svoje mesto. Politika tudi ni več odred »prijateljskib.« borcev, istomislečih torej. Politika je da-nes usoda, posebno še zato, ker živimo v državi, ki poveličuje histerizacijo političnega in ki skozi to prizmo, pa naj bo ta še tako zgrešena, gleda tudi na vse ostalo, kar še ostane, če splob, še ostane. Po drugi strani pa je politika velik bussines, v vsakem poslu pa ni demokracije, kakor pravi Michael za borzo v Wall Stueetu. Podaljše-vanje tovrstnega načina političnega delovanja in razmišljanja, ka-kršnemu smo priča v študentski vladi, je generalna napaka. Napaka, ki bo veliko stala predvsem študente, ki so tukaj očitno samo zato, da z glasovl posameznih 00 ZSMS legitimizirajo obsto-ječi način svoje lastne odpovedi pravice na biti homo politicus.
Načinov, kako spremeniti obstoječe, je veliko. Tudi če bi jih nekaj naštela, ne bi spremenila za eno leto ničesar. Žalostno se mi zdi le to, da kljub všemu, kar delamo in pišemo, vsi skupaj pristajaino na kameleonsko logiko kritiziranja drugega in nepometanja pred na-šim lastnim pragom. Žal pa je s forumi tako, tisti, ki odhajamo, smo izgubili tako ali drugače, če nič drugega, smo izgubili voljo vztra-jati. Tisti, ki ostajajo so tudi izgubili nekaj sodelavcev in voljo spreminjati. Tisti,. ki so prišli na ta UK ravno tako izgubljajo, svoj čas in energijo, kajti ob takšnem načinu dela bodo naslednje leto točno tam, kjer smo mi danes.
No, P UK je kljub vsemu postorilo marsikaj dobrega, če odštejemo nesebično zavzemanje za študentski boljši jutri, pa tudi ne ostane veliko. Neizpolnjen program ne zahteva sankcij, kajti jasno je, da tisti, ki piše program, vedno obljublja več, kot bo lahko postoril, čeprav to ni noben razlog, da tega tudi ne stori. Novemu predsed-stvu lahko zaželimo samo, da se bo spametovalo in da bodo nasled-nje volitve res volitve, ne pa farsa za kooptacijo posameznih. nosil-cev funkcij. Če ne, se bo zgodil, in to ponovno, naslednji scenarij:
1. faza:
evidentiranjs kaSdl^tov^^^n^^^^^isK^o^Homo^E^naiv' cev in prjjate]jevj          PS^^                                               I
prepoznanje greBr|ega kozla, ki jekrfvj^ pasMnBanal ireEogiagja', tokrat je bil to Sa5n^1?eSntent?A A \  ) K\ ^VJ dJs         ViJy ] \
3. faza:             c_jc_jc—•> c_J)
ko je »sovražniki< prepoznan, zahtevamo njegovo ekskomunika<sij(> in ko je ta, res a^i^affio^n^nežnO^oprS^Bfi^^e^^š^rpoJHIri^, vse je kot Donava kilometer po izlitju Save vanjo
4. faza:
prepoznavanje skupnih interesov in simpatij, združitev ljudi v »res sposobno ekipo«
8. faza:
prezentacija te ekipe kot edine možne, ki ima toliko stuffa, da vztraja na minulem in bodočem delu
6. faza:
volilno-programska konferenca ki, če ne prvič pa naslednjič, potrdi to ekipo
7. faza:
ki bi jo lahko imenovali tudi sklenjen krog, kajti vse, kar je bilo, še bo, ostane samo še žurka in čestitanje »zmagovalcem«.
Napaka pa je nekje drugje. Če so nas v šoli že česa naučili, je bila to vsekakor razlika med sklenjenim krogom in linearno percepcijo razvoja. Slednja namreč predvideva vzpon, prva pa zgolj in samo ponavljanje. Tega pa se, ker je to še najbolj udobno, nikakor ne moremo odvaditi. Razvada pač.
Ruža M. Barič
PRHDLOG  PROGRAMA  DELA  KANDIDATOV ZA  PREDSED-STVO UK ZSMS LJUBLJANA
Želja kandidatov za predsedstvo UK ZSMS Ljubljana je. da bi P UK ZSMS postalo resnični predstavnik vseh študentov UEK. ki bo znal prisluhniti željam in zahtevam študentov in jih tudi uresničiti. Zaradi tega si bomo prizadevali za čim tesnejše sodelovanje in povezavo med PUK ZSMS in OO ZSMS na posameznih fakultetah. zlasti pa za neposredno povezavo P UK in študentov. S tem namenom se tudi obvezujemo. da bomo o svojem delu. ciljih in namenih redno obveščali vse študente naše univerze ter da bomo odprti za vsako pobudo. ki bo prišla neposredno iz vrst študentov.
Med kandidati za novo predsedstvo je polovica članov starega predsed-stva. zato naš program predstavlja nadaljevanje oziroma dopolnilo starega programa s ciljem zagotoviti kontinuiteto dela P UK. Zavedamo se, da naš program ne vsebuje vsega. kar bi bilo potrebno zagotoviti za normalen študij oziroma visokošolsko izobraževanje (podiplomski študij. študentska prehrana. štipendiranje...)- vendar smo želeii razmejiti stvari med tistimi. ki jih ŽELIMO narediti in tistimi. ki jih LAHKO naredimo, pri čemer smo se zavedali. da je naš mandat kratek. To pa seveda ne pomeni. da bomo omenjeno problematiko povsem zanemarili. Posebno bi nas vese-lilo, če bi bil pripravljen preostale probleme reševati tudi kdo drug iz študentskih vrst, pri čemer bi dobil vso podporo, ki jo lahko nudi predsedstvo. Naslov predsedstva ostaja odprt za vse vas!
1.  SOCIALNA PROBLEMATIKA
A.  Ureditev razmer v ŠC
-  izgradnja dodatnih študentskih domov
-  reorganizacija DO ŠC:
a)   ločitev kuhinje od ŠC in jo dati v zasebne roke
b)  združitev v eno DO
-  legaliziranje postavke o spreminjanju cen stanarin skupaj s povečeva-njem štipendij
-  tesnejša povezava in sodelovanje z delegatsko konferenco
B.  Ureditev statusa študentk-mater
2.  ŠTUDENTSKA PROBLEMATIKA
A.  Spremeniti način financiranja Univerze in šolstva nasploh v skladu z željami in potrebami vseh vključenih v izobraževanje
-  izdelati elaborat o možnih drugačnih načinih financiranja šolstva
B.  Zagotoviti večji vpliv študentov na študijski proces in izbiro profesor-jev
C.  Ukinitev predmeta SLO kot obveznega predmeta in uvedba pred-meta SLO kot izbirnega in neobveznega predmeta
D.  Priznati študijsko dobo kot delovno dobo
E.  Vključitev v razpravo o spremembi zakona o Ul v skladu z zgoraj naštetimi točkami
F.  Angažiranje v WESIB-u
3.  DRUŽBENA PROBLEMATIKA
A.  Sodelovanje z ostalimi UK in mednarodnimi organizacijami
B.  Vdahniti življenje Zvezi študentov in jo podpreti v vseh izhodiščnih točkah
C.  Reorganizacija interesnih dejavnosti v skladu z rezultati ankete, ki jo je izvedel RC UK ZSMS
D.  Zavzeli se bomo za tesnejšo povezavo in sodelovanje s študenti.
Ta program odpiramo:
1.   DREVENSEK Gorazd, predsednik, BF, absolvent
2.   GORŠČAK Natalija, podpredsecjnik FF, IV. iet.
3.   LENARČIČ Boris, sekretar, FS III. let.
4.   BOŠKOVIČ Nebojša, član FNT, I. let.
5.   BAHOVEC Urh, član, EFBK, II. letnik
6.   BRGLEZ Alja  član FF, IV. let.
7.   GOSPODARIC Marko, član FS, II. letnik
8.   PAJER Joško, član, FSPN, III. letnik
9.   PEČNIK Aleks, član MF IV. letnik 10. ŠORLI Sergeja, član FF, II. letnik
ŠTUDENTKE IN ŠTUDENTJE!
V začetku pomladi in v vihri jugoslovanske krize, ko se vse, v kar smo nekoč verjeli, ruši, nameravamo zgraditi drugačno vrsto študentske organi-zacije. Temeljila bo izključno in samo na stanovskih, torej študentskih interesih ter poskusila narediti to, kar bi bilo dandanes treba storiti povsod, pomesti pred svojim pragom.
In v kaj bomo zametli?
I   INFORMACIJSKA DEJAVNOST
Najpomembnejša kriza prejšnjih predsedstev je bila nepopolna informi-ranost študentov o delu njihove organizacije, zato nameravamo izdati brošuro, v kateri bodo osnovni podatki o delu študentske organizacije in spisek področij, kamor se študentje lahko vključujejo. Redno nameravamo (preko plakatov in medijev) študente obveščati o dejavnosti njihovega predsedstva.
II   UNIVERZA OBRNJENA K EVROPI
Sprožiti nameravamo delegatsko pobudo preko RK ZSMS in ZSMJ za pristop k vsem konvencijam SVETA EVROPE, ki so odprte za članice taistega (med drugim konvencija o podeljevanju štipendij za študente, ki študirajo v tujini). Povezovali se bomo z evropskimi študentskimi zvezami in podprli izmenjavo študentskih praks in drugih oblik bilateralnega sodelo-vanja.
III. V OKVIRU UNIVERZE
Aktivno bomo delovali v vseh oblikah upravljanja, ki so nam na voljo, se zavzemali za večjo moč študentov pri upravljanju Univerze, predvsem pri habilitaciji predavateljev in volitvah rektorja. Poglobili bomo sodelovanje s študenti Teološke fakultete.
IV  NA PODROČJU IZOBRAŽEVANJA
Glede na to, da je to področje izredno zbirokratizirano, bomo poskusili urediti sistem financiranja izobraževanja na splošno. V zvezi s tem smo za znižanje števila izpitov, predmetov in predavanj. Smo za prilagoditev predmeta DS in SLO temeljnf stroki na posamezni fakulteti, kajti pokazalo se je, da je zahteva po ukinitvi tega predmeta trenutno neuresničljiva.
V. ŠTUDENTSKO NASELJE
Reševanje probtematike ŠC nameravamo prepustiti predvsem nepo-sredno prizadetim, to je delegatski konferenci, ki pa ji bomo nudili vso tehnično, materialno in politično podporo, saj menimo, da je delegatska konferenca najbolj poklicana in usposobljena za reševanje teh problemov.
VI   JUGOSLOVANSKI NIVO
Menimo, da ima vsak jugoslovanski študent in sploh vsak študent pred sabo predvsem en cilj in to je ustrezne pogoje za kvaliteten študij, zato se bomo zavzemali za ustanovitev ZVEZE ŠTUDENTOV na jugoslovanskem nivoju in za ofenzivno predstavljanje naših pobud v tem prostoru.
VII   OSTALE DEJAVNOSTI
Denarja, ki ga prislužimo študentje, ne bomo trošili za neštudentske aktivnosti, ampak predvsem za dejavnosti, ki koristijo študentom. Tako nameravamo finančno podpreti dejavnosti RAZISKOVALNEGA CENTRA pri UK ZSMS (Ankete v zvezi s študijem,...), širitev slišnosti Radia Študent, obštudijsko dejavnost in ne nazadnje končno odpreti K 4. Za popestritev naše dejavnosti bomo organizirali izbor za Miss in Mistra Univerze.
To je program, ki je zrasel na naših zelnikih, toda saj veste, NOBODVS PERFECT, zato pričakujemo vaše ideje in pomoč tudi med letom.
Vidimo se na Kersnikovi 4.
Natalija GORŠČAK, predsednik Miha LEONARDI, podpredsednik Janez KOŠČAK, sekretar člani: Leonardo PEKLAR Urh BAHOVEC Katarina VUKOVIČ Jemej VIDETIČ Ruža M. BARIČ
Simon Bizjak
Petek, 24. 2. 1989
Popotnik, ki se po petnajstih urah utrujajoče vožnje z vlakom ustavi v Ko-sovem polju, prestolnici Srbov in Črno-gorcev  na   Kosovu,   si   najprej   zaželi hladne prhe in postelje. Toda do Pri-štine niti ni tako blizu, taksiji pa se-veda ne vozijo. Splošna stavka. Pred vhodom kosovopoljskega kolodvora ča-kamo na mestni avtobus. Dan je obla-čen, okolica umazana, pravega vrveža ob sedmih zjutraj pa še ni. Avtobus Kosovotransa je napol prazen. Ljudem se nikamor ne mudi. Po petnajstih mi-nutah se ustavimo v Prištini,  mestu, kjer se prepletajo najmodernejša arhi-tektura in napol podrte barake, avto-mobili in konjske vprege, starčki z zna-čilno albansko belo kapico na glavi iri dekleta, oblečena po zahodni modi. Naš prvi cilj je Grand hotel, impresivna tri-najstnadstropna   zgradba   v   središču mesta.  Hotel  s petimi  zvezdicami  in
ceno nočitve skoraj deset starih milijo-nov. Receptorji so prijazni, vendar pa zato prvi vtis ni dosti boljši. Telefon v sobi je pokvarjen, v hotelu, polnem noviriarjev, dela le eno dvigalo, v sobi ni niti radia, kaj šele televizije, ki bi jo lahko za ta denar pričakovali. Zdi se. da le diskretni policaji v civilu pošteno opravljajo svoje delo.
Študentje prištinske univerze, ki so se solidarizirali z rudarji iz Starega trga, so že od torka zbrani v dvorani 25. maj. Mimo čudovite knjižnice in filo-zofske fakultete pohitimo do dvorane, ki stoji na gričku nad mestom. Redarji, vsi po vrsti študentje, kot smo pozneje izvedeli, so nezaupljivi. Toda ko poka-žemo press kartice, težav ni vpč. Gaze-tar Slovenes - ska problem (slovenski novinar - ni problema) nas trepljajo po rami. Iz dvorane, kjer mirno sedi kakih 7000 študentov, se preselimo v.bife, ki je prav tako v sklopu tega kompleksa.
Pogovarjamp se s Haqifom Mulliqijem, Nazmijem Jakurtijem in Ekremom Sa-;hitijem, študenti prava. Izvemo marsi-kaj novega. Pripovedujejo narn o elabo-ratu Vase Čubriloviča Kako istrebiti Arbanase sa tla stare Srbije?, o vojnem stanju, ki je bilo na Kosovu vzpostav-ljeno po osvoboditvi, o Rankovičevi po-litiki do leta 1966, o memorandumu SANU, o spornem 47. amandmaju k srbski ustavi, o montiranih. procesih in kaznovalni politiki v pokrajini, o ne-enakopravnosti Albancev v Makedo-niji, p domnevnih separatističnih orga-nizacijah, ki so po njihovem mnenju samo marksistično-leninistične sku-pine, o izmišljenih posilstvih na naci-onalni osnovi...
Spomnim se albanskega pregovora, ki mi ga je povedal prijetni Albanec Nexhat ob kavi v hotelskem bifeju: Da se ovrže laž, ki si jo lahko izmisli človek v trenutku, so potrebni dolgotrajni na-
VIOEn IN PREZIVET1
pori, pa tudi potem nekaj od te neres-nice ostane. Res, težko je razumeti ko-sovsko resničnost, kajti resnici sta vse-lej dve, in kar je resnica za eno stran, je laž za drugo.
Popoldne se sprehodimo po mestu. Korzo je skoraj prazen. Politika je pi-sala. da se po eni strani sprehajajo Al-barici, po drugi pa Srbi in Črnogorci. Neumnost! Laž! Pred pokrajinskim ko-mitejem je večja skupina ljudi in milič-nikov. Verjetno čakajo Šuvarja, Milo-ševiča in Morino. Z našim vodnikom Batonom Haxhiujem, urednikom pri-štinskega študentskega časopisa Bota e re (Novi svet), zavijemo v restavracijo Kosovski božur. Potonik ne vidimo nikjer, pač pa več kot petdeset Alban-cev, nagnetenih pred televizorjem. Za-maknjeno poslušajo govore Miloševica, Šuvarja in Morine na političnem ak-tivu. Ko sem bil pred nekaj leti v Pri-štini, je bila vodilna tema vseh pogovo-rov nogomet. Danes je drugače. Pri-ština je izpadla iz prve lige, poleg tega pa imajo ljudje drugačne probleme. »Nikoli še nismo prodali toliko časopi-sov,« nam zagotavljajo v prištinskih ki-oskih. Ljudje se zavedajo, da gre zdaj zares. Nihče ne more ostati ravnodu-šen, sinovi Skenderbega so vstali.
Zvečer je v pokrajinskern komitcju mirno. Bashkim Hisari, bivši direktor prištinske televizije, danes član pred-sedstva SAP Kosovo, zadolžen za infor-
miranje, odgovarja na vprašanja tujih novinarjev. »Danes so nosilci protestov delavci in z vso odgovornostjo lahko zatrdim, da ZK ne more iti in ne bo šla mimo interesov delavskega razreda,« pravi med drugim Hisari. O tem, da albanski delavci v Prištini, Peci, Pri-zrenu, Djakovici... že množično vra-čajo partijske knjižice, ker ZK ne more ali celo noče zaščititi njihovih intere-sov, Hisari molči. Tudi to je politika - dama dvomljive vrednosti.
Sobota, 25. 2. 1989
Rudarji v rudniku svinca in cinka v Starem trgu že šesti dan stavkajo. Z radijskim kolegom Marjanom Jerma-nom se odpravimo iz Prištine proti 40 kilometrov oddaljeni Titovi Mitrovici. Cesta je dokaj ravna, pokrajina precej neprijazna. Iz Mitrovice do Starega trga je šest kilometrov po slabi, vijuga-sti cesti navkreber. Pred rudnikom je vse polno novinarjev, fotografov, sne-malcev in svojcev stavkajočih rudarjev. Marjana poznajo vsi. Brez večjih pro-blemov pridemo v krog rudnika in po opravljenih formalnostih tudi v jamo. Prizor v devetem horizontu, skoraj ti-soč metrov pod zemljo, je pretresljiv. Rudarji, ki so že več kot 130 ur v jami, so onemogli. »Slovenci smo z vami,« pravi Jerman, kar rudarji sprejmejo s' hvaležnostjo in odobravanjem. Pogo-
varjam se z nekaterimi delavci. »Če da-nes ne bodo izpolnjene naše zahteve, bomo prekinili vsakršno komunikacijo z novinarji, zdravniki in z vsemi dru-gimi na prostem. V jami je eksploziv. Pripravljeni smo tudi umreti tukaj. Dali smo beso, kar je za Albanca sveta stvar.«
Ko se vrnemo na površino, nas svet-loba za trenutek oslepi. Bili smo le pol ure v podzemlju. Kaj pa tisti, ki vztra-jajo že šesti dan?! »Stanje je kritično,« pravi eden od zdravnikov, ki skrbijo za rudarje. »Tudi večina tistih, ki se zate-čejo v našo improvizirano bolnišnico, se takoj po nudeni prvi pomoči vrne k tovarišem v jamo. Na srečo še nobe-den ni umrl, toda nevarnost je iz ure v uro večja.«
Zares žalostno. Trije ijudje, izdajalci naroda, kot pravijo Albanci, držijo živ-ljenje tisoč rudarjev v svojih rokah. So ljudje, ki trdo delajo za borno plačo v težkih razmerah globoko pod zemljo, res lahko marionete v rokah treh »fote-ljašev«? Je to tisti socializem s člove-škim obrazom, o katerem so nam toliko govorili?
Popoldne so študentje še vedno v dvorani. Trepljajo me in sprašujejo, kaj je novega v Starem trgu. Ponujajo mi cigarete, sokove in sendviče, s kate-rimi jih oskrbujejo albanski zasebniki. Iz pogovorov s študenti izvem, da so zbrali milijardo starih dinarjev za po-
moč otrokom rudarja iz Starega trga, ki mu je umrla žena. To 'je resnična soli-darnost!
Spiker bere telelegrame podpore ru-darjem in študentom. Prihajajo seveda predvsem iz Slovenije. Dvorana navdu-šeno aplavdira. Iz pogovorov z zdravni-kom izvera, da se zdravstveno stanje študentov slabša. Intervencij je vse več.
Kaj bo prinesel jutrišnji dan?
Nedelja, 26. 2. 1989
Nedelja, in vendar dan kot vsak drugi. V preddverju hotela berem po-sebno izdajo prištinskega Jedinstva. Rilindja (preporod, op. p.) je, jedinstva ni,, me prešine. Berem, kako so starotr-ški rudarji zmanipulirani, na vsak na-čin se skušajo najti ali vsaj izmisliti organizatorji stavke v Trepčinih rudni-kih. Srbi vidijo nekatere stvari pač po svoje.
Lovci preletavajo Prištino.
Skupaj z ljubljanskimi radijskimi in televizijskimi kolegi gremo v Kišnico, rudnik svinca, cinka in zlata nedaleč od Prištine, kjer se je več kot 700 rudarjev pridružilo zahtevam svojih kolegov iz Starega trga. Vodi nas prijazna tovari-šica, sicer uslužbenka tega rudnika. Pripoveduje o svojem težkem otroštvu, o siromaštvu, o tem, da je bila njena starejša sestra prva ženska iz 32 vasi v okolici Mitrovice, ki je šla študirat.
V rudniku nas sprejmejo prijazno, dajo nam delovne obleke in svetilke. Spustimo se v rov in po desetih minu-tah horizontalne vožnje z rudarskim »vlakcem« pridemo do mesta, od koder se spustimo v jamo Hajvalia. Razmere so še slabše kot v Starem trgu. Vlaga, oksidacija, mešata se vroč in hladen zrak. Pogovarjam se s 60-letnim rudar-jem, ki že 37 let dela v jami. Do pokoja mu manjkata le še dva meseca. »De-lovne razmere so težke. V času, kar delam tukaj, se je zelo malo spremenilo. Od torka sem v jami in v tem času nisem jedel še nič. Stikov z družino nimam. Ne vem, kako jim je in verjetno tudi oni ne vedo za moje počutje. Zakaj ne pridejo funkcionarji, da bi videli, kakšno je življenje tukaj pod zemljo? Podpiramo zahteve starotrških rudar-jev in dokler se le-te ne izpolnijo, bomo ostali v jami. Dokler ne odstopi Huski (Husamedin Azemi, op. p.), ne grem od tod,« je odločen stari knap. »Še to zapi-šite, Slobodan je sprl narode v tej dr-žavi in dokler bo on na oblasti, v Jugo-slaviji ne bo miru,« še dodaja.
Zunaj je začelo deževati. Poslovimo se od upravnika rudnika in nadalju-jemo pot proti bližnji vasi, kjer stanuje družina enega od rudarjev, ki je v jami. Vodi nas upokojeni knap, ki po 40 letih dela v rudniku prejema borih dvajset starih milijonov pokojnine. Kolovoz je blaten, hiše so bolj podobne barakam,
zdi se, kot da bi se čas ustavil pred dobrimi 200 leti. Žena s sedmimi otroki nas sprejme v sobi za goste in može (oda e burrave), enem od dveh prosto-rov stare, razmajane bajte. Prizor je pretresljiv. Dva najmlajša se stiskata k materi. »Otroci so lačni.Plače še ni, hrane nimamo. Pomagajo nam le sose-dje,« pravi žena.
Vidite, tudi to je Jugoslavija ob koncu 20. stoletja!
Ponedeljek, 27. 2. 1989
Situacija je napeta. »Bo današnji dan končno prinesel razplet?« se sprašujejo ljudje.
Na univerzi dopoldne ni mogoče do-biti nobenega od profesorjev. S po-močjo kolegov iz mladinskega časopisa Zeri i rinise uspem priti do dr. Hakifa Bajramija, direktorja Arhiva Kosovo. Pripoveduje mi o bujanski konferenci, pokaže mi svoj tekst z naslovom Bujan-ska konferenca kot opredelitev nekega revolucionarnega gibanja, ne pa fikcija prihodnosti, ki čaka na objavo. Bajrami je prijazen, govori o vzrokih visoke na-talitete na Kosovu in poudarja predv-sern potrebo po delovni sili na podeže-lju in nezaposlenost žensk. Pripoveduje o starem albanskem zakoniku Leke Dukagjinija, ki je tudi po njegovem mnenju že preživel. Na koncu me z na-smeškom vpraša: »Ali smo Albanci res ljudje z repi?«
V  hotelu me čaka neprijetna novica. Naš fotograf Tine je fotografiral vojake pred domom JLA in vzeli so mu film. Res škoda, na njem je bilo nekaj odlič-nih posnetkov.
Večer prinese olajšanje. Odstopil je tudi Alli Shukrija in nekaj po 20. uri začno starotrški rudarji prihajati iz jame.
V  stanovanju novinarja prištinskega radia gledamo televizijo in kramljamo. Opozarja nas na nekatere dokumente, ki sploh še niso bili objavljeni. Ob pos-netkih iz Cankarjevega doma, ki jih TV
Priština predvaja kar brez prevoda, smo skupaj z našimi gostitelji ganjeni. Ob slovesu dobimo priložnostna darila, ki jih je prinesel z obiska na Kitajskem. Naša naslednja postaja je dvorana 25. maj. Dva rudarja iz Starega trga pozivata študente, da se razidejo, češ da so njihove zahteve izpolnjene, ru-darji pa že iz jame. Študenti so nezaup-ljivi, kajti rudarja zares ne kažeta pre-velike utrujenosti, ki bi jo bilo po se-demdnevnem bivanju 1000 metrov pod zemljo pričakovati. Poleg tega je v dvo-rani precej študentov, ki niso iz Pri-štine in se ponoči nimajo kam dati.
Tine neutrudno fotografira. Nena-doma pa burna reakcija študentov, mi-sleč, da je novinar iz Beograda. Naši spremljevalci dvignejo Tineta v zrak in z vzkliki: gazetar Slovenes, gazetar Slovenes... pomirijo razjarjeno mno-žico, ki nato Tineta celo pozdravi z aplavzi.
Ob pol dveh zjutraj se začne dvorana počasi prazniti. Škoda, ker ni vsak ko-nec happy end.
Torek, 28. 2. 1989
Zadnji dan najkrajšega meseca v letu in hkrati zadnji dan našega bivanja v glavnem kosovskem mestu. Zjutraj je v Prištini mirno, kot da se ne bi v prete-klih dneh nič zgodilo.
Po pogovoru z dr. Zekerio Cano in Tinetovem obisku na UNZ, kjer so mu vrnili film, se okrog 12. ure z najetim avtomobilom odpeljemo proti skop-skemu letališču Petrovac. Dežuje, cesta je mokra in blatna od številnih tankov, ki se zgrinjajo proti Prištini. Zares, ža-lostna je država, ki mora s tanki in izrednimi ukrepi braniti ureditev, ki jo sama imenuje socialistična in demo-kratična.
Vedno, kadar se peljem z letalom, se sprašujem, ali bom preživel. Tudi to-krat. Vendar ne samo zaradi letala...
SIMON BIZJAK
INTELIGENCA JE UHSANA
Doktor zgodovine Zekeria Cana je eden vodilnih albanskih intelektualcev na Kosovu. Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Beogradu, kjer je tudi tnagistriral. Doktoriral pa je v Prištini na temo Srbska socialdemokracija in albansko vrašanje 1903-14. Že dvajset \et dela v oddelku za zgodovino Albanološkega instituta v Prištini. V tem času je objavil pet knjig in preko 200 krajših znanstvenih del. Polcg tega se ukvarja še s publicistiko in preva-jalstvom.
Z njim smo se pogovarjali o zgodovini albanskega naroda ter o aktualnih problemih pokrajine Kosovo.
TRIBUNA: Še danes se razpravlja o ilirskem izvoru in (ne)av-tohtonosti albanskega življa na Kosovu. Kaj pravzaprav hočejo tisti, ki oporekajo tezi o prvobitnosti Albancev na ozemlju današ-nje pokrajine?
GAHA: Znanost je problem izvora Albancev že zdavnaj rešila. Nobenega dvoma ni več, da so današnji Albanci po-tomci starih Ilirov. Na žalost pa se je zgodovina kot znanost - kot bi rekel moj kolega Pleterski - v Jugoslaviji spolitizi-rala do take mere, da celo nekateri (kvazi) znanstveniki izpodbijajo tezo o ilirskem poreklu Albancev. Njiliov cilj je jasen. S tem hočejo dokazati, da so Albanci priseljenci na tem delu Balkanskega polotoka. Gre za to, da t>i Albance prikazali kot prišleke, kot manjšinski narod, na drugi strani pa se glorificira narod, ki menda - za razliko od albanskega - pripada veliki zgodovini.
TRIBUNA: Kakšen je pomen prve prizrenske lige za albanski narod?
CANA: Pri odgovoru na to vprašanje se laliko z velikim zadovoljstvom sklicujem na oceno velikega srbskega soci-alista Dimitrlja Tucoviča. Prizrenska liga, ki je delovala od leta 1878 do leta 1881, predstavlja najpomemTDnejši
TRIBUNA: Nekateri, predvsem srbski da je bil cilj prve prizrenske lige ustanov;
GANA: Vsakomur, ki vsaj površno vlno tialkanskih. in evropskili narodc stoletje zaznamovano s prizadevanji onalnili držav. To velja tako za Srbe ...kot tudi za Albance. Ne drži tort prizrenske lige ustvarjanje Velike A dokazati že maščanski zgodovinarji v je le za to, da se po vzoru na narodr Nemčiji in v nekaterih drugili država ozemlje albanskega naroda oziroma i ško oblastjo, v katerih je albansko j ljalo večino. Prizrenska liga je kot organizacija že v začetku pozvala vs^ narode v turškem cesarstvu na sku nadvladi. Na ta pomemben podatek napreden znacaj lige, vsi tisti, ki pr šovinistične veliko-albanske aspiraci zabljajo.
e.
TRIBUNA: Kaj pa obtožbe, da se je že takrat začel genocid nad srbskim in makedonskim življem?
QAWA; Veljavnili dokumentov, ki bi potrjevali upraviče-nost obtožb o genocidu Albancev nad drugimi narodi, nl. Zanimivo pa je, da obstajajo avtentični - in to srbski - po-datki, ki zanikajo tezo o genocidu. Kostič, Srb iz Prizrena, ki je v tem času delal v bogoslovnici, namreč sam priznava, da je srbska agentura prek svojih. agentov izzvala prelivanje krvi na osnovi verske nestrpnosti med samimi Albanci, Hkrati pa si je izmišljala zgodbe o nasilju, požiglh in geno-cidu nad srbskim prebivalstvom. V ta namen je srbska buržoazija trošila tudl ogromne vsote denarja, ko je prek svojili agentov po vaseh zbirala podatke o domnevnem te-rorju. Indikativno znamenje, ki kaže, da je šlo bolj za fik-tivno kot za resnično ogroženost pa je tudi ta, da podatkov o številu ubitib. Srbov danes preprosto ni. S precenjevanjem sosedsklb. obračunavanj in z zgodbami o genocidu je liotela Srblja zgo]j opravičiti svoje vmešavanje v turške notranje zadeve. V Carigradu je bila v tem času ustanovljena posebna komisija za preverbo resničnega stanja, ki je po obisku tega območja ugotovlla, da gre le za osamJjene primere nasilja, medtem ko so govorice o genocidu navadna izmišljotina. Sicer pa se je treba ob tem tudi spomniti, kaj pravzaprav pomeni pojem genocid. Gre za najvišjo stopnjo nasilja s ci-yem uničevanja določenega naroda ali rase, ki ga lahko lzvaja le velika sila s pomočjo vojaškega in drugih aparatov. Pogoji za to pa v tem času niso bili izpolnjeni.
TRIBUNA: Čas stare Jugoslavije je verjetno eno od najtežjih obdobij v zgodovini albanskega naroda. Nasilno odvzemanje zemlje, kolonizacija naseljencev srbske in črnogorske narodnosti, sporazum o izselitvi nekaj sto tisoč Albancev v Turčijo so samo nekatere oblike pritiska. Zanima pa me kaj več o elaboratu Vase Čubriloviča z naslovom Kako istrebiti Arbanase sa tla stare Srbije?
CANA: Bil sem študent Vase Čubriloviča in sem pri njem v Beogradu tudi diplomiral. Cenil sem ga kot velikega zgodovinarja in pedagoga, vendar pa sem "bil globoko razo-čaran, ko sem odkril njegov elaborat iz leta 1937. Žalostno in nedopustno je, da je znanstvenik, kakršnen je bil Čubrilo-vič, podlegel zahtevam srbske buržoazije po izginotju alban-skega naroda. Čubrilovič je zagrešil še eno napako, ker se ni nikoli pokesal oziroma priznal svojo zmoto, ko je na eni strani poveličeval zgodovlno lastnega naroda, na drugi pa oznanjal uničevanje celotnega naroda oziroma genocid nad njim. Pri tem ni izbiral sredstev, saj je pisal celo o inficira-i\ju vode, podnebja, vnašanju nalezljivili bolezni med Al-bance... Še bolj žalostno pa je, da je Čubrilovič leta 1944, po osvoboditvl Beograda ponudil novi demokratični vladi nada-ljevanje elaborata iz leta 1937, napisano z istili pozicij kot prvi del. Vasa Čubrilovič pa ni bil edini, ki se je postavil v službo dnevne politike. Morda je zanimivo, da se mu je med drugimi pridružil tudi Ivo Andrič. Čaka pa nas še veliko dela, da bomo povsem osvetlili položaj Albancev v stari Jugoslaviji, saj o tem še vedno nimamo celovite študlje.
TRIBUNA: Kaj pa druga prizrenska liga? Nekateri srbski zgodovinarji gredo celo tako daleč, da jo primerjajo s prvo.
GANA: Cilji povezovanja prve in druge prizrenske lige so jasni. Gre za poskus kompromitiranja idej iz leta 1878, ko je šlo za resnični poskus doseči avtonomijo albanskega na-roda. Druga prizrenska liga pa ima popolnoma arugačen značaj. Ustanovljena je bila leta 1943 po kapitulaciji Italije s ci]jem, da služi interesom Tretjega rajha. Zato se ne more na noben način povezovati z idejami lige iz leta 1878. Poleg tega ni imela niti močne organizacije niti svojih oboroženili enot in je kmalu zamrla.
TRIBUNA: V zadnjem času se veliko govori o bujanski konfe-renci. Kakšen je njen zgodovinski pomen in v kolikšni meri so sklepi iz Bujana prisotni med albanskim življem na Kosovu danes?
GANA: Bujanska konferenca predstavlja za Albance tisto, kar pomenita 1. in 2. zasedanje AVTTOJ-a za Jugoslavljo. Njene ideje so zagotovo še vedno žive na Kosovu. Z resolu-cijo, ki je bila sprejeta na tem zboru (31.18.1943 - 8.1.1944) in z ustanovltvijo NOO za Kosovo in Meto-hJjo so bile ustvarjene razmere za razmali narodnoosvobo-dilnega gibanja na tem območju. Albancem, ki so že sodelo-vali v NOG, so se priključile nove sile, ustanovljene so bile nove vojaške formacije in osvobodilno gibanje je postalo množično. Upam si trditi, da je prav resolucija bujanske konference odločilno vplivala na to, saj je zagotovila alban-skemu življu priliodnost in prosperiteto. Situacijo lahko primerjamo s tistim, kar se je dogajalo v Sloveniji. Tudi pri vas NOG ne bi bilo tako množično, če ne bi OF izoblikovala enotne platforme boja za nacionalno osvoboditev. Drugo pomembno dejstvo je, da resolucija ni postavila vprašanja meje, saj je v danem trenutku šlo za skupni bolj proti okupatorju in meje med Albanijo in Jugoslavljo tako rekoč sploh nl bilo. Zato je največja napaka, ko hočemo z današnje perspektive jugoslovansko - albanskib. odnosov degradirati pomen bujanske konference in njenlh sklepov. V zadnjem času smo namreč priča edinstvenemu primeru v zgodovini, ko se napada resolucija sprejeta na tem zboru gre se celo tako daleč, da se zahteva razveljavltev tega dokumenta, kot da ni bil nikoli zapisan.
TRIBUNA: Ali lahko iščemo razloge za parolo Kosovo repu-blika tudi v tetn, da je bil sklep o samoodločbi albanskega naroda s pravico do odcepitve po osvoboditvi »pozabljen«?
CAHA: Vedeti moramo, da je bilo Kosovo osvobojeno že leta 1944. Konferenca, na kateri naj bi Albanci odločali o svoji nadaljnji usodi, pa je potekala julija 1948 v Pri-zrenu. V tem času je bilo Kosovo pod vojaško upravo. 7000 mladili Albancev je bilo mobiliziranili, baje s ciljem, da pomagajo pri osvoboditvi drugih delov Jugoslavije. Večina teti mladeničev je bila ubita. V tem času je 7. albanska brigada, ustanovljena v Djakovici, šla v Banat, kjer so se iz nje formirali delavski bataljoni. Na Kosovo pa so prihajale srbske in črnogorske brigade iz drugili krajev. Nezadovoljni Albanci so se začeli spraševati: Ali je to svoboda? Sami smo se osvobodili izpod italijanske in kasneje nemške oblasti. Sedaj priliajajo na naše ozemlje brigade druglb. narodov.
Največja tragedija pa je v tem, da so bile na Kosovu večje žrtve po osvoboditvi kot med vojno. Mnogo nedolžnih ljudi je bilo ubitili, češ da so balisti ali pripadniki drugib. sovražnih skupin. V taklh razmerah je potekala konferenca v Prizrenu. Za razliko od bujanske konference, na kateri so sodelovali dslegati iz vseb. krajev in vseh narodnosti, je bila odločitev, da se Kosovo kot avtonomna enota oziroma »oblast« prikJjuči Srbiji, v Prizrenu sprejeta ad tioc. Ne moremo torej reči, da se je na Kosovu uveljavilo Leninovo načelo o pravici naroda do samoodločbe. Vsaj ne prek insti-tucij sistema in referenduma, na katerem bi moralo ljud-stvo o tako pomembnem in obcutljivem vprašanju samo odločati.
TRIBUNA: Kakšen pomen ima Brionski plenum leta 1966 za Albance na Kosovu?
CA3TA: Albanski narod je 4. plenum CK ZKJ doživel in sprejel kot drugo osvoboditev. V letlli 1944 do 1966 je bila namreč politlka na Kosovu v popolni opreki z idejami revo-lucije ter načeli Avnoj—a in leninističnega reševanja naci-onalnega vprašanja. Albanci sabili v tem času diskrimini-rani v vseh pogledlli. KljuČn^mesta so držali v svojili rokab.
11
Srbi in Črnogorci, ekonomski razvoj pokrajine je bil prepo-časen, investiranje v kosovsko gospodarstvo pa premajhno. Da ne govorimo o brutalni akciji zbiranja orožja in o mno-žičnem izse]jevanju Albancev pod pritiskom, še zlasti v Tur-čijo. Namen take politike je bil, da se uresniči končni cilj iz elaborata Vase Čubriloviča, to je iztrebitev Albancev v Jugo-slaviji.
TRIBUNA: Toda polozaj se po Brionsketn plenumu ni umiril. Že leta 1968 so sledile nove demonstracije. Zakaj?
GAHA: Brionski plenum je resda ustvaril nove možnosti za nacionalno afirmacijo Albancev in za ekonomski napre-dek Kosova, toda spremembe so se le počasi uveljavljale. Ljudje, predvsem študentje, so zahtevali večje investiranje v kosovsko gospodarstvo, univerzo v Prištini in pravlco, da nosijo svojo zastavo, kar jim je bilo omogočeno že v času vojne. Šlo je torej za zahteve po večji politični, ekonomski in nacionalni avtonomiji. Šele po teh. demonstracijali je z ustavnimi amandmaji in ustavo iz leta 1974 Kosovo in albansko prebivalstvo dobilo tiste pravlce, ki mu pripada.
TRIBUNA: Ali lahko torej rečemo, da so bile s temi akti izpolnjene stoletne želje Albancev na Kosovu?
GANA: Zagotovo. Šele v sedemdesetili letth. so se začela uresničevati pričakovanja Albancev, ki jili je prinesla osvo-boditev.
TRIBUNA: Toda leta 1981 je spet prišlo do demonstracij. Kako bi primerjali dogodke iz leta 1981 s tem, kar se dogaja danes?
GANA: Ne bi se spuščal v globljo analizo dogodkov iz 1981. leta. 0 tem lahko precej preberete v knjigi Branka Horvata Kosovsko vprašanje. Beči pa moram, da so no-vembrski dogodkl in to, kar se dogaja danes, nekaj povsem drugega od tistega, kar se je dogajalo pred osmimi leti. Leta 1981 so sodelovali predvsem študentje, danes pa so se jim pridružili delavci in vsi drugi Albanci na Kosovu. Ko oce-njujemo novembrske dogodke, ne moremo govoriti o de-
monstraciiali, ampak o jugoslovansklh. manifestacijali,
s katerimi so Albanci pokazali, da hočejo na tem prostoru enakopravno živeti z vsemi drugimi narodi. Gre za edin-stven primer v novejši jugoslovanski zgodovini, saj so sode-lujoči nosili Titove slike in zastave vseh naših narodov in narodnosti, hkrati pa ni bilo slišati nobenega gesla, uperje-nega proti drugim narodom. Zgodovina naših narodov in narodnosti, likrati pa ni bilo slišati nobenega gesla, uperje-nega proti drugim narodom. Zgodovina našili narodov ne pozna primera,, da na tisoče ljudi v snežnem metežu koraka iz vseh krajev Kosova proti Prištini in vzklika gesla brat-stva in enotnosti. Medtem ko so Srbi in Črnogorci na lan-skoletniii mitingih zahtevali orožje, pozivali na križarsko vojno, ubijanje, kontrarevolucijo in vračanje k preživelemu režimu na Kosovu, so Albanci novembra lani pokazali, da je njihov cilj skupno in enakopravno življenje v bratstvu in enotnosti z drugimi narodi.
TRIBUNA: Lani je izšla knjiga Branka Horvata z naslovom Kosovsko vprašanje. Vzbudilo je izredno zanimanje in izzvala burno polemiko med poznavalci kosovskih razmer. Rako je to delo sprejela albanska inteligenca?
GANA: Upoštevati je treba, da dr. Branko Horvat ni zgodo-vinar, ampak ekonomist. Kljub temu pa je v svoji knjigi objavll nekatere pomembne resnice, ki si jih. ne bi upal izreči noben albanski intelektualec, saj je represija na Ko-sovu nepojemljiva. Prepričan sem, da bi Albanec, kl toi o Kosovu objavll to, kar je Horvat, končal v zaporu.
TRIBUNA: Horvat piše, da velika večina Kosovcev podpira težnjo, da Kosovo postane republika, kar je tudi legitimna zah-teva, v isti sapi pa dodaja, da je Kosovo - razen imena - že republika. Kako bi lahko to komentirali?
GANA: Ko Horvat piše, da je Kosovo že republika, misli pri tem na položaj do leta 1981. Tudi sam se popolnoma strrnjam, da je Kosovo z amandmaji in ustavo dobilo velike pravice na vseb. področjili. Po letu 1981 se je začel pritisk s ciljem odvzeti nekatere pravlce, ki so pokrajini z ustavo sicer priznane. Mislim pa, da je zahteva Kosovo republika dokaj nerealna in celo utopična, saj ni v skladu z nače-lom povojne graditve jugoslovanskega političnega sistema, poleg tega pa se zdi, da so bile temeljne postavke tega sistema sprejete tako rekoč za večno. Po drugi strani pa je seveda povsem razumljivo, da Horvat to zalitevo z aspekta znanstvenika, ki celostno analizira razmere v pokrajini, predstavlja kot upravičeno. Vendar pa o tem ne bi preveč govoril, saj bi s tem kot albanski intelektualec marsikaj tvegal.
TRIBUNA: Pogovarjali smo se z nekaterimi albanskimi univer-zitetnimi profesorji, ki so nam pripovedovali o političnih in drugih pritiskih na albansko inteligenco. Kako občutite pritisk vi osebno?
GANA: Že osem let teče kampanja proti albanski zgodo-vlni, jeziku in tradiciji ter proti najpomembnejšlm alban-skim znanstvenikom in kulturnikom na Kosovu. Gre za to, da se vsakemu Albancu prilepi etiketa nacionalista. Nepre-stano nas napadajo s podtikanji in izmišljotinami. Alban-ska inteligenca ne molči, ampak je utišana. Ve se, koliko ljudi je bilo zaprtili samo zato, ker so govorili res-nico. Kajti resnica je trpka in marsikdaj zadeva tiste, ki so na pomembnili političnili položajili. Kako naj se počuti Albanec na Kosovu, če nima nikakršnili stikov z matično deželo AlbanJjo? Kako naj se počuti intelektualec s Kosova, ki lahko dobi knjige z vsega sveta, ne more pa dobiti svoje knjige, natisnjene v Tirani? Tako so v Albaniji tiskali tudi mojo knjigo, ki je do danes nlsem vldel. To je nepojmJjivo!
SIMON BIZJAK
FILMSKIFESTIVAL BERLIN, FEBRUAR1989
Vožnja z Jugoslovanskimi železnicami je samo za Ijudi posebnega kova. Komuniste, torej. Mlečno bel sem v Lescah opolnoči pritrogal na vlak nahrbtnik in vrečko s po-potnico, zjutraj pa sem popolnoma rdeč izstopil v Muenchnu. Začelo pa se je po-polnoma nedolžno. Ko me je kartoščipalec prijazno vrgel \z prvega razreda, sem krenil iskat prazen sedež po vlaku. Povsod so dehtele sive plastične /logavice, le pred-zadnji vagon je bil skoraj čisto prazen. Usedel sem se in čez nekaj minut so znojne kaplje pričele panično bežati po koži. Sprva sem mislil, da se mi vse skupaj le dozdeva, ko pa sem potunkal roko v vrečko z malico in MM special sir raztegnil kot Slavko Avsenik svojo harmoniko, sem do-umel, da je v kupeju zares vroče. Na kratko povedano: noč sem prespal visoko nad tlemi, na polici za prtljago, z desnim stopa-lom pa sem kontroliral okno in ga skladno s toplotnimi udari bolj ali manj odpiral. Preden se lotim filmskega festivala naj na kratko opišem še usodo ostale popotnice v vrečki. Po petnajstih urah vožnje sem postal zares lačen, si obrisal sline in se hotel lotiti hranjenja. Reči moram, da JUPI v 1,5 litrski plastični steklenici ni najbolj vodotesno zaprt. Vrečka se je napihnila, koščki šunke so graciozno plavali pod vr-hom, namočen in razpadajoč kruh pa je lebdel sredi rumenkaste tekočine. Nasled-njič ne smem pozabiti WATERPROOF sendvičev.
V Berlin smo se pricijazili proti večeru. Iz zgoraj opisanih raziogov sem si najprej pri-voščil lasagne a la pana, se nato drenjal v press officu za novinarsko izkaznico, se ukvarjal s stanovanjem in se lahko posvetil filmom šele drugi dan festivala.
Držal sem se uradnega programa. Naj-prej sem si ogledal jutranjo ponovitev Dan-gerous Liaisons Stephena Frearsa, ki je (zu-naj konkurence) festival prejšnji dan tudi začel. Istoimenega romana, ki ga je konec 18. stoletja spisal Choderlos de Laclos, ni-sem bral, čeprav sem ga kar nekajkrat vrtel po rokah v konzorciju, kjer ga imajo v Pen-guinovi žepni izdaji. Francoska aristokra-cija pred revolucijo 1792 danes še zgodo-vina ni več, prevzel si jo je teater in kadar-koli mi kdo omeni to temo, si vedno nekje v ozadju predstavljam gledališke deske. Tega pa seveda film ne prenese. Zatorej so ga naredili kot drugačne vrste igrico, ki ie
Celia
srž filma samega. Igro pogledov. Briljantno izpeljano in zrežirano. In če smo že pri zgodovini, v tem filmu so naredili rahel zamik in pristali v edini pravi zgodovini, ki jo priznava (oziroma jo je sploh naredil) film: v kavbojki alias vvesternu. Glavno moško vlogo"je odigral john Malkovich z videzom in naglasom ameriškega kav-boja, ki lahkotno jezdi skozi francoske dvore. Lepo. Zgodba se vrti okrog dvoboja dveh najstrašnejših revolverašev tistega časa, ki seveda ne ubijata s pištolami, am-pak s spletkami in intrigami. Zdolgočasena aristokracija so jih imenovali pred letom 1792, kasneje pa jih poznamo kot politike. Rezultat spopada je neodločen, njegov po-tek pa vreden ogleda.
Letos so si morali lastniki plavih novinar-skih izkaznic (pišemo za tednike) oskrbeti vstopnice za predstave v press officu, kar je povzročilo dolge kačaste vrste in precej negodovanja. Nemci so mahnjeni na red, ni kaj. Tako so si letos omislili računalniško kontrolo izdajanja kart in rezervacije sede-žev v kinematografih. Tako recimo nisi mo-gel vzeti vstopnici za predstavi, ki sta se začenjali istočasno. Pohvalno. Ker pa ve-čina novinarjev ni tako redoljubnih, da bi si pripravila točno določen načrt ogledov, si •se pač zjutraj postavil v vrsto in pobral vse možne vstopnice, ki ti jih je oseba za termi-nalom blagoizvolila dati. Ta je potegnila za sabo dve posledici. Prvo, neugodno, neka-tere povsem razprodane predstave so bile napol prazne, in drugo prijetno, ko so se novinarske glave staknile skupaj in menjale vstopnice kot VVinetujeve sličice, ki smo jih
tako radi zbirali kot mulci. Ker sem sam študiral sistemsko analizo, in velja, da volk dlako menja, nravi pa ne, sem počasi po-pito koka kolo posvetil razmišljanju o reši-tvi problema računalniške prodaje kart. Ta-kole: v vsak kino morajo postaviti po en terminal, v katerega kartotrgač zabeleži lastnikevstopnic, ki so v dvorano dejansko stopili. Tistim, ki karte jemljejo brezvezno ali na blef, pa organizacijski odbor festivala pripravi hierarhijo kazni, ki neodgovorneže hitro spametuje. Če nisi prišel na predstavo prvič, jih dobiš z lesenim ravnilom po pr-stih, za drugi izostanek moraš dve uri stati v kotu press centra vsem na očeh z oslov-sko kapo na glavi. Zakrknjeni grešniki pa v tretje odletijo na cesto, brez možnosti povratka. V ta namen bi berlinski mestni očetje uvozili iz jeruzalema zid kesanja, edini svetovno znani zid, ki jim poleg kitaj-skega še manjka. Pred tem zidom bi po-redni novinarji počeli natanko to, kar že sedaj počno pravoverni Židje: jokali in ob-žalovali bi svoje grehe.
Intermezzo #1
Je res, da oddaljenost od doma, izčrpanost in osamlje-nost povzročita v človeku ne-predvidljive reakcije, ki so zanj popoloma neznačilne in odsto-pajo od njegovih siceršnjih psiho-fizičnih karakteristik?
Dane Hočevar (filmski odde-lek ŠKUC, kakorkoli se to že imenuje) mi je plačal koka kolo.
V uradnem programu festivala so prevla-dovale filmane biografije, po domače po-vedano, vse skupaj je bil en velik dolgčas. Gorillas in the Mist (režija Michael Apted) sicer ni imel nič opraviti s festivalom, pred-vajali so ga v rednem kinematografskem sporedu, je bil pa prav tako biografija. Uk-varjal se je z Dian Fossey, ki je svoje življe-nje posvetila proučevanju goril v centralni Afriki. Glavno vlogo je odigrala Sigourney VVeaver, ki se s pošastmi preganja že skozi vso svojo filmsko kariero. Najprej Marsovci v Osmem potniku, potem duhovi v Ghost-busters in sedaj še gromozanske gorile v džungli. Pošasti postajajo torej vse bolj tuzemske in takorekoč vedno bolj resnično nevarne; \z domišljije se hitro pomikajo k strahovom vsakdanjega življenja. Njen
BI6 B-
Rain Man
naslednji film se bo verjetno imenoval 5/-gourney Weaver proti davčni upravi ali kaj podobnega.
Film, o katerem govorim, naj bi izvenel v himnično zgodbo o ženski, ki premaga vse ovire in preživi življenje tako, kot je hotela: obkrožena z gorilami. To sporočilo sem sicer dojel, mi je pa vanj kanila kaplja pelina. Staro vprašanje o smislu. Večina žensk, ki se ne bori, ampak se mirno vda v usodo, se poroči in vdano predremlje svoje življenje, ima na stara leta ravno tako občutek, da je preživela sebi odmerjen čas na tem svetu med gorilami.
Camille Claudel (režija Bruno Nuytten) so predstavljali kot življenski projekt glavne igralke Isabelle Adjani, ki je spraskala sku-paj denar, igralce in nagovorila Nuyttena za svojo prvo režijo. Verjetno se ni ravno branil in nastal je eden tistih fimov, ki bi jih lahko imenovali posnetki slovenske doma-čije. Saj pravijo, da ženska drži pri hiši tri vogale. Isabell, Adjani blesti, šarmira itd. Ampak s filmom je tako kot z rock'n roll bendom: velja celota, ki jo bend sprodu-cira pred gledalcem. Ta pa je bila v tem primeru gledljivo dolgočasna. Isabelli so na koncu festivala (zasluženo) podelili na-grado za igro, to pa je opravila enajstčlan-ska žirija, v kateri so bili poleg ostalih tudi: Leslie Caron, Randa Haines (Children of a Lesser God), Francisco Rabal (igral pri Bunuelu) in Cliff Robertson (Star 80).
Tudi v sanjah se nisem hotel odpraviti gledat uradnega predstavnika DDR, Fal-lada-Letztes Kapitel (Roland Graf), ki go-vori seveda o Hansu Falladi, pisatelju. Za Pestalozzis Berg (Peter von Gunten) pa ?em že imel karto v rokah, a mi je vseeno ni bilo težko odvreči. Pestalozziju iz naslova je seveda ime Heinrich in ta je bil tisti, ki je skupaj spravil sistem obveznega osnovnega šolanja. Če bodo film odkupili za predava-nje na naši televiziji, predlagam naslov Šu-varevo brdo.
- Preden se posvetim zanimivejšim fil-mom, bi na kratko obdelal še tisto, kar sem si ogledal iz tekmovalnega sporeda.
The Accused (Jonathan Kaplan) je bil klasičen ameriški case trial ali po domače Perry Mason spet jezdi. Zgodba se plete okrog posilstva. Žrtev je odigrala Jodie Fo-ster, odvetnico pa Kelly McGillis, ki je od zadnjič malce shujšala, še vedno pa ni dosegla teže iz Top Guna. Film se najprej začne ob zelo tankem problemu: če izi-valno oblečena deklica pijana plesulji po vaški gostilni in jo nato razrajcani gostje družno posilijo, je to mar sploh posilstvo? Vprašanje je zelo za lase privlečeno, saj lahko vsakdo, v katerem brbota skoraj vrela sperma, odide na stranišče in tam v miru masturbira. Stranišča ima vsaka gostilna, brez obeh rok so pa tudi le redki. In še ti lahko vprašajo koga za šankom za drobno pomoč, saj so na svetu še prijazni Ijudje, kot bi rekli v vašem prijatelju Nedeljcu.
Zato scenarist ta kao problem na hitro preskoči in krene v srčiko zadeve, okrog katere se sojenje (in s tem večji del filma) vrti: so tisti, ki so gledali posilstvo in povrh še navijali zraven, so krivi ali ne? Zdrava
Camille Claudel
pamet pravi ja, ameriški porotniki se stri-njajo, le da šele po uri prepričevanja, saj bi bilo sicer filma prehitro konec. Skratka, gre za enega tistih filmov, ki bi ga morali naši mladini prepovedati. Pa ne zaradi posil-stva, ampak zaradi bleščečega poziranja na sodišču, ki tako napolni mlade, nedolžne in neizkušene glave, da se vpišejo na pravno fakulteto, se dudlajo paragrafe na izust in nazadnje po vsem trudu in muki obsedijo v kakem podjetju ter prekladajo samoupravne sporazume s kupa na kup. Povrh vsega še tisti med njimi, ki zares izstopajo in postanejo najboljši v svoji stroki, dosežejo le to, da jih na pol pismena vojaška policija po dveh minutah sojenja postavi pred vrata sodišča na Roški.
še cukrček s tiskovne konference z Jodie Foster:
Vprašanje:  Katerega avtorja ste največ brali med vašim študijem angleške litera- , ture na kolidžu?
Foster: Decartesa.
Intermezzo #2
Kaj pa z renomejem Berlina? Z njegovo nesporno dekadent-nostjo, amorainostjo in opojno prepuščenostjo  animalnim  na-
gonom, ki se v tem mestu ne-sluteno razcvetijo, kot je bilo potrjeno v umetnosti, in še bolj kruto v vsakdanjemu življenju?
P. M.-J. je bojda lansko ieto šel v peep show.
Naslednji dan sem si ogledal radijsko igro. Tole je načeloma zelo težko izvesti, treba je iti prav v Berlin ali pa ujeti Histo-ires d'Amerique (Chantal Akerman) na vi-deo. Gre za zgodbe, štose in dogodivščine, ki jih pripovedujejo Židje, zroč v statično kamero. Hvala bogu je režiserka stlačila najdaljše zgodbe na začetek, tako da v drugi polovici filma poslušamo samo še štose in vice. Najboljšega bom zapisal, da ne boste s tem filmom zgubljali časa. Di-alog:
A: Ti, je sranje intelektualno ali fizično opravilo?
B: Intelektualno.
A:?
B: Če bi bilo fizično, bi najeli nekoga, da ga opravi namesto nas.
Film priporočam tistim, ki imajo na tele-vizorju pregorelo katodno cev in se zaradi tega sekirajo.
O johhana d'Arc of Mongolia (Ulrike Ottinger) bi Ibro Hadžipuzič rekel Svašta!. Iz dvorane sem odšel po približno štiridese-tih minutah in do tedaj sem užival (po vrstnem redu): deset minutni monolog o zgodovini trans sibirske železnice, dvaj-set minutno predstavitev gruče potnikov, ki se pelje s tem vlakom, deset minutni mono-log o hrani, njeni pripravi in gurmanskih užitkih, dvajset minutni musical, ko nasto-pajoči v filmu plešejo in pojejo Broadway-ske uspešnice, pet minutni vvestem, ko mongolsko pleme na kamelah ustavi vlak in ugrbi prej omenjene potnike. Če sešte-jete minute posameznih tem in jih primer-jate s skupnim časom, ki sem ga zapisal zgoraj, boste videli, da se ne ujema. Kar samo priča, kako zelo se mi je film vlekel.
Theolonimus Monk: Straight. No Chaser
Vzklik mazohista: Pa še bi ostal! Ampak me je Ulrike Ottinger čisto osebno užalila. Po ugrabitvi potnikov z vlaka se prične etno del filma. Mongoli se grozno dolgo prikla-njajo okrašenemu drevesu. Ena od ugrab-Ijenih potnic pa še prej vseskozi pojasnjuje momgolske običaje in ima pravzaprav vlogo OFF glasu. Rekel sem si takole, če bo po tem priklanjajnu spregovorila pojasnje-valka in rekla To je sveto drevo, bom šel yen, saj me avtorji filma smatrajo za debila. Ko se je priklanjanje končalo, je pojasnje-valka seveda spregovorila. Šel sem ven.
.,. Ob teh dveh filmih mi je kapnilo, kako lepo je filmarjevo življenje. Belgijci gredo
. v Ameriko, porabijo ohoho dolarjev in pos-namejo film, ki bi ga lahko posneli tudi na TDK kaseto z Walkmanom za deset mark. Nemci se vozijo z transsibirsko železnico, snemajo Mongole, zganjajo eksotiko in po
. ,vs)sm tem si to še upajo vrteti v kinu.
Kulturni skupnosti Slovenije bom predlo-žil scenarij, ki se bo dogajal na Sejšelih. (Sejšelington?) Glavni junak pije in banči, na koncu pa zazvoni usodni telefon; sporo-čijo mu, da so blokirali njegovo American Express kartico.
; ,Če smo že pri slovenskem filmu, zunaj konkurence in publike so letos vrteli Od-padnika (Božo šprajc), ki me je, tako kot vsak slovenski film v Berlinu spravil v ne-majhno zadrego. V Ljubljani slovenskega filma ne bom šel gledat, tako kot vsi, ki pazijo na svoj renome. V Berlinu me nihče ne pozna, hkrati je pa toliko zanimivejših filmov, da se mi zdi škoda časa. Hamletov-ska dilema.
še nekaj bi mimogrede navrgel. Pri nas bi radi imeli pet filmov na leto in veliko gledalcev. To ne gre. Vem pa, kako bi imeli
..štiri filme na leto in veliko gledalcev. Za denar namenjen enemu izmed filmov bi pakupili video rekorderje in de lux stereo televjzorje ter jih zastonj delili vsakomur,
,:.ki.-pr.ide gledat slovenski film. Stroški 100
.,dp 300 video oprem so precej nižji od ¦enega filma. Ko bi se za to akcijo razve-delo, bi morali angažirati močne policij-sko-gasilske enote, ki bi zadrževale navdu-šene množice pred vdorom v dvorano. Slo-venski film bi postal objekt želje.
Intermezzo #3
Je res, da osamljenost v tujini prebudi v človeku silen naval domotožja, hrepenenja po rodni grudi, po nečem domačem, ki se mu ne morejo upirati niti najmočnejši značaji?
Bogdan Lešnik (Ekran) nas je
peljal v gostilno, ki je znana po
neprijaznem natakarju. Res ni-
3?smo bili postreženi niti po celi
|iuri čakanja. Počutili smo se kot
fedoma.
Comic Book Confidential
Johanna cTArc of Mongolia Ulrike ottin«
Vtipkal sem že 14581 črk in se komaj .^regrizel skozi uradni del festivala, kolikor sem ga pač videl. Zato bom sedaj krenil
Dangerous Liasons
počez po fimih ne glede na razvrstitve, še prej pa vodilni z letošnje hit lestvice najbolj gledanih filrnov v Nemčiji: Roger Rabbit, skoraj milijon in pol gledalcev v 92 kine-matografih. Gledal sem ga decembra v Bo-logni, o njem že pisal v Tribuni in lahko dodam - konec februarja - samo še smelo napoved, da ga januarja še ne bo v Ljub-(janskih kinematografih, tako kot so obljub-Ijali. Ali pa smo mislili na različne janu-arje?
Hitro se vzpenja tudi Fish called VVanda, ki ga nisem šel gledat iz gorenjskih vzro-kov. Bojda je odkupljen in bo kmalu na sporedu, vstopnice v Berlinu pa so po 10 DEM.
Dva od treh najboljših filmov na festivalu sem šel gledat čisto brez veze in doživel prijetno presenečenje. Natanko tako se mi je zgodilo že lansko leto in skrajni čas je, da iz tega potegnem nauk.
Celia (Ann Turner) je bila na plakatih in v reklamnem gradivu predstavljena kot otroški horror. Gre pa za prikaz petdesetih let v Avstraliji, še posebej lova na čarov-nice, skozi otroške oči. Stara fora, saj imamo Očka na službenem potovanju, le da mi je bila Celia precej bolj všeč. Punčka, okrog katere se razpreda film (mi-mogrede, odkrila jo je Makavejeva žena za
film Coca Cola Kid) si strašno želi zajčka. Ko ji ga starši kupijo, izbruhne zajčja kuga, ki jo razširjajo prekomerno razmnoženi divji zajci. Vlada prepove zajce kot do-mače živali in policaji v hišnih preiskavah pobirajo domače živali kar seveda omo-goči Ijubek prvi stik otroka z državo, v ka-teri živi. Okrog tega - resničnega - do-godka se dogajajo še druge zgodbe in film se konča v trenutku, ko Celia odraste. Ne-kajkrat se ponovi prizor, ko učitelj hoče pred sklonjenimi glavami zvedeti, kdo je zagrešil pizdarijo, ki je trenutno aktualna. Celia vedno prizna. Ko pa njen zajček v ka-ranteni crkne, punčka ustreli policaja, ki ji ga je odpeljal.
Naslednji prizor je seveda iskanje krivca, le da tokrat po mučnem oklevanju Celia prvič ne prizna. Postala je odrasla. Sledi še scena, v kateri zastraši sošolko, edino pričo uboja, in je sladkobno prijazna do hčerke mrtvega policaja, ki jo cel filrn žive ni moglavideti. Vključila se je torej v okolje, funcionira. Postala je normalen državljan.
Ko sem si hotel ogledati neko ameriško neodvisno produkcijo, je bila moja želja popolnoma unikatna. Nekaj časa sem sedel sam v dvorani, nato pa se premaknil čez hodnik in z reklamnih letakov zvedel, da bom priča filmu je suis le Seigneur du Chateau (Regis VVargnier). On je vdovec, ona vdova. Idealen par, če povem, da je on bogat industrialec, ona pa vzgojiteljica. Da se bosta srečno poročila, nisem dvomil od prve minute. Vsak od njiju ima enako sta-rega sina. Jedro zgodbe se suče okrog vojne, ki si jo napovesta mulca. Gresta prek vsega, od bojev v gozdu, ki so posneti platoonasto zelenkasto, do transvestitskega poniževanja. Pričakoval sem happy end tudi pri mulcih, a ga nisem dočakal. In v tistem je film zelo zrasel v mojih očeh.
Krotki film o milosci (Krzysztof Kieslovv-ski) sem si ogledal čisto namenoma. Kratki film o ubijanju je bil pač hit. Kieslovvski nadaljuje serijo s kratkim filmom o Iju-bezni, ki mi je bil zelo všeč, ne bo pa hit. Ubijanje je veliko bolj filmična zadeva kot Ijubezen. Se pa zavedam, da ni ničesar težjega kot napisati ali posneti Ijubezensko zgodbo, ker je pač to najbolj oguljena tema, pri kateri najhitreje padeš v stere-otipe in fraze. To samo po sebi še ni nič hudega, če te stereotip ne ujame tako kot vrtinec in potegne za sabo, ampak si ga sposoben šofirati.
Če se prav spomnim, je glavni moški osebi ime Tomek in je čisto navaden zadrg-njen in zafrustriran pubertetnik. Seveda sedi ob teleskopu in gleda skozi dvoriščno okno ter pozorno spremlja spolno življenje slikarke srednjih let. Po raznih pripetijah ji izpove Ijubezen in ona ga v krasnem pri-zoru kruto odpravi - Ijubezen itak ne ob-staja, le spolnost. Tomek si prereže žile in preživi. Medtem, ko je v bolnišnici, slikarki kapne, da Ijubezen vseeno obstaja. In tako pridemo do happy enda, ki je najbolje narejena   zadeva   v   tem   filmu.   Slikarka
obišče spečega Tomeka v njegovi sobi in se ustavi ob teleskopu, skozi katerega je bila vseskozi opazovana. Prvič pogleda sko-zenj. In kaj vidi? Ja, happy end, seveda. I like it.
Pred tem filmom sem si pomotoma ogle-dal Un senor muy viejo con unas alas enormes (Fernado Birri), špansko-kubansko produkcijo, ki zasluži omembo le zaradi dejstva, da filma sploh ni treba gledati, ker že naslov pove vse: zelo star možakar z ogromnimi krili. To je to. Pri najboljši volji ne morem naslovu dodati prav niče-sar. Starec skozi cel film tovori krila po sejmih, cirkusih, skozi vasi in mesta; vsi ga zajebavajo, mi pa vseskozi vemo, da bo na koncu odletel in bodo sovaščani rekli: Uh! Natanko to se tudi zgodi.
Pomotoma pa sem si ga ogledal zaradi težav z uro. Pred nekaj meseci sem kupil tajvanski izdelek za 5,5 DEM, ki mi je crknil ravno pred odhodom v Berlin. Tu sem si rekel: Kad se troši, tad se troši in se odločil za preskok v višji cenovni razred. Skratka, kupil sem tajvansko uro za 5,9 DEM.
ki mi je pokazala dvanajst, ko je bila ura šele deset, in sem si tako ogledal omenjeni film ter se čudil, kako Poljaki govorijo špansko; sodeč po krilatem glavnem ju-naku sem mislil, da gre za dramo inova-torja, ki je našel pot iz krize, itd.... Čudno.
Comic Book Confidential (Ron Mann) je dokumentarec o ameriškem stripu. Na tem mestu o njem ne bi pisal, ker sem že obema Slovencema, ki ju strip tudi zanima, že vse povedal ustno. Za ostale pa bodi rečeno, da so to majhni, ponavadi enakomerno - včasih' pa tudi različno - veliki kvadratki, v katerih so risbice (črno-bele ali barvne) in oblački s teksti. Če je črta na oblačku elipsa, oseba govori, če je nakodrana, pa misli. Tako
Intermezzo #44
Je res, da Slovenci, takoj ko zapustijo domovino, pokažejo presenetljivo iznajdlivost v po-slovnih zadevah, postanejo - skratka - sposobni managerji, vrhunski bussinesmani, mlajši pa prepričani YUPPIES?
V neuradnem pogovoru me je Peter              Milovanovič-Jarh
(ZKOS) vprašal, če bom letos kaj napisal festivalu. Takoj sem predlagal:
a)  kratko omembo njegovega imena (honorar 10 DEM)
b)  kratek pohvalni opis dotič-nega (honorar 30 DEM)
c)  cel članek, posvečen do-tičnemu. Naslov Angel iz Ber-lina (Honorar 50 DEM)
Peter je sodelovanje odklonil, čeprav so bile cene daleč nižje p|   od običajnih postavk naših no-vinarjev.
Taik Radio
Krotki film o milošči
Histoires d'Amerique
Med Heavy Petting (Obie Benz) sem se obnašal popolnoma normalno, kot se pač med pettingom spodobi. Užival sem. Do-kumentarec je posvečen spolnosti v petde-setih letih. Mix vzgojnih filmov, ki so jih pubertetnikom kazali po šolah, scene iz* popularnih filmov tistega časa. (Dean, Brando), zmiksane v pester kolaž, za povrh pa še pričevanja kakih dvajsetih Ijudi o sov-jih prvih izkušnjah. Nekaj imen: David Byrne, Laurie Anderson, Allen Ginsberg, VVilliam Burroughs,... In vsem po vrsti so ob spominih na prvi ples, prvi randi, itd— oči zasijale kot mulcem in film je že samo zaradi tega vredno videti. Vse skupaj je bilo obilno podloženo s tedanjimi glasbenimi hiti in hitiči. Mene je pa ja lahko podkupiti, rockin'fifties je vse kar rabim, pa mi je film že všeč.
Na to so računali Belgijci z Blueberry hill (Robbe de Hert) in Japonci s Hope and Pain
(Yoji Yamada) ter prinesli v Berlin vsak svojo varianto American Craffiti filma. Ni-sem ju videl, zato o tem tudi besede ne več.
V Ekranu sem bralpohvalne reči o Os Canibals (Manuel de Oliveira) in sem se ga odpravil gledat. Gre za opero, ki traja 90
minut, in katere prvih 75 minut je nekaj najbolj grozno dolgočasnega, kar sem sploh videl (če odštejem slovenske filme). Na plesu se zbere aristokracija in Ona prične obletavati Njega, muškarčino in pol, ki pa se je zavzeto brani. Potem sem zaspal za več kot pol ure, in ko sem odprl trudno oko, se je On branil malo manj. Po krajšem dremanju sem začel spet slediti in tokrat sta bila že poročena. Prva ura filma je minila. Pregovarjanje se preseli v spalnico, in ko se On končno sleče (75 minuta), Ona vidi, da se je poročila le s kakih 35% človekom (trup in glava), ostalo so proteze. Pobegne iz spalnice, On pa se odvali do kamina, čofne v ogenj in od tam zapoje še zadnjo arijo. Zjutraj pride v sobo njen oče, dabel požeruh, ne najde mladoporočenca, zato pa odkrije pečeno meso v kaminu. Skupaj s svojima sinovoma ga družno pojedo. Ko zvedo, čigavo je bilo meso, pravijo: Ups! Pojedli smo ga in še prijal nam je! Eden izmed sinov se domisli rešitve. Spremeni se v prašiča, sledijo mu še ostali, s služabniki vred. Zaplešejo kolo. Happy end. Precej bunuelovski konec, in na vprašanje, če se ga je splačalo čakati, lahko odgovorim a) s spanjem - šibak da, b)brez spanja - odlo-čen ne.
Je pa to ena prvih stvari, ki se jim mora obiskovalec filmskih.festivalov čimprej pri-lagoditi in jih znati koristno uporabljati. Spanje v kinu, namreč.
Letos sem bil dokaj zvest normi štirih filmov na dan in v tem zapisu sem jih omenil okoli polovice. Zlatega medveda so podelili ameriškemu filmu Rain Main reži-serja Barryja Levinsona, ki je do sedaj sne-mal v glavnem Mel Brooksove komedije, lansko leto naredil hvaljenega Good Mor-ning, Vietnam, tokrat pa oskrbel ponovno zvezdniško vlogo za Dustina Hoffmana ob assistenci Toma Crusia, ki ga bodo mlado-letnice tokrat težko prepoznale, saj ne šo-fira aviona, ampak avto.
Sebi sem podelil še nekaj knjig ter odpe-ketal \z Berlina, z vlakom, ki bi ga imeno-vali pogrebni. Prva postaja je namreč vzhodni Berlin in tako se vlak napolni s penzionerji in rožami. Starci zato, ker se ti po 65. letu meje vzhoda odpro, kar je pa mlajših od te magične številke, pa rabijo za vkrcanje na vlak smrt v najožji družini. Posebno iskani so očetje, matere in sinovi ali hčere, ki žive na drugi strani železne zavese. Od tod venci in rože.
Med vožnjo sem prebiral Detghtonovo Berlin Game. Nič ni lepšega kot brati o Ber-linu na vlaku, ki ga zapušča.
PREDSEDNIŠTVU ZDRUŽENJA KNJIŽEVNIKOV ČRNE GORE
Pred kakih dnevom sem v našem dnevnem tisku prebral: »Predsedništvo ZKČG bo zahtevalo od Skupščine Črne gore, da Brkoviču odvzame nagrado 13. julij (beseda je o pesniku Jevremu Brkoviču in o nagradi, ki jo je dobil za poezijo), s tem pa tudi pravico do nacionalne pokojnine.«
Neverjetno!
Prvi hip sem pomislil, da me varajo oči, da to Homeini širi svojo listo obsodb književnikov, pa se je na nek čuden način poleg Rushdieja našlo na njej tudi imena nekaterih piscev iz Črne gore, ob Brkoviču so bili za »politično herezijo« (izrečeno na javni tribuni Društva književnikov Hrva-ške v Zagrebu) obtoieni, zmerjani, etiketirani kot izdajalci svojega naroda, z obvezno zahtevo po odvzemu pravice do mišljenja in prepovedi vsakega javnega govora, še Čmogorska pesnika Milorad Popovič in Mladen Lom-par ter filozof Sreten Zekovič.
Da predsedništvo kake književniške organizacije zahteva zaradi drugač-nega političnega mišljenja za pisce iz svojih vrst politično odgovornost in sankcije, kot z zasedanja Ptedsedništva Združenja knjiievnikov Črne gore (14. 2. tega leta) poroča nekaj časnikov, je za vsako civilizirano drulbo dejanje brez primere. Še do nedavnega bi se lahko zaklel, da je kaj takega mogoče le v NR Albaniji.
V istih časopisnih člankih sem našel tudi imena toiilcev in sodnikov. Vse pesnik do pesnika: Ranko Jovovič, Milo Kralj, Budimir Dubak, Pehim Kajevič in llija Lakušič - člani ZKČG in njegovega predsedništva. P< vendar mi je jasno, da ne živimo v Albaniji, kot tudi to, da vsi ti pesnijci s Homeinijem, razen stanja duha, nimajo nikakršne zveze.
Ti toiilci - sodniki in knjiievniški krvniki so bliije famozni rdeče-Beli transverzali, ki je tako »demokratično«, izkoriščajoč delavsko muko \i malodušje, prešla Črno goro.
Skrij me, Bog, pred njihovo demokracijo (.'), kakor se tudi oni skriva za našim (torej tudi mojim) Združenjem knjiievnikov.
Vse pogosteje nekateri člani Predsedništva ZK ČG prikrivajo pod ime-nom naše skupne organizacije, ki ni politična, svoje politične opredelitve in akcije. Dogaja se, da vse pogosteje agitirajo za določene politike ali proti njim, kot se je zgodilo v zvezi z obvestilom Predsedništva ZKČG dva dni pred 20. plenumom CK ZKJ...
KER NE ŽEUM, DA SE KDOR KOLI BAVI S POLITIKO V MO-JEM IMENU, DEMONSTRATIVNO IZSTOPAM IZ ZDRUŽENJA KNJIŽEVNIKOV ČRNE GORE!
Titograd, 20. 2. 1989
UUBOMIR DJURKOVIČ
KDO OBREKUJE KNJIŽEVNIKA HUSEINA BAŠIČA?!
Nedavno je bilo v kontekstu najnovejših plavskih dogajanj, na seji ZZB NOV SR Črne gore, omenjeno ime znanega književnika Huseina Bašiča, in to zelo tendenciozno in obrekovalno. Na njej je bil, kot je bilo naslednji dan objavljeno v dnevnem tisku, citiran, seveda napačno, BaŠičev verz: »Opet če nas grijati sunce s južnih mora«, namesto: »Juče je svitalo crveno sunce s južnih mora«, kot se glasi prvi Bašičev verz v pesmi VELIKA 44. Ponarejevalci verzov, južnega sonca, morja in sanj vidijo v ponarejenem Bašičevem stihu, od tod tudi ponarejanje, »albansko stran in njena morja«. Očitno sta mrak in nacionalistična norost v glavah asociantov, ne pa v Bašičevih verzih!
Pesem VELIKA 44. je vklesana na spomenik, postavljen na Čakoru v znak spotnina na žrtve pokola okupatorjev in izdajalcev nad prebivalci Velike in okoliških vasi leta 1944. Tule je teh osem Bašičevih stihov s spomenika na Čakoru, ki že dolgo časa moti poznane protagoniste starih in novih nacionalnih mrženj v tem črnogorskem kraju:
»Juče je svitalo crveno sunce s južnih mora još juče je život bio ratnički grub i posan jutros su krvnici ušli u mirni dječji san jutros je sve mrtvo pod vjedjom od Čakore.
Jutros je ovdje život stao. Sve je bez glasa i bez vida u domu svakom po buket dječaka gori -plače Velika pusta - tuga je kida i mori šetaju leleci prazni od zida do zida.«
Ali je mogoče, da tako resen in družbeno pomemben forum kot ZZB NOV SR Črne gore nasede podtaknjeni in nadvse paranoični asociaciji, lansirani od raznih pustolovcev in nacionalnih zastavonošev, ki skušajo tudi na tak način zapletati že dovolj zapleteno mednacionalno situacijo v Plavu in okolici. in jo tako narediti nevzdržno v vsakem pogledu.
Od vseh temačnih in umazanih poslov so najtemačnejši in najbolj umazani oni, preko katerih se z izkonstruiranimi pomeni in asociacijami obtožujejo pesniki in poezija. Po vsem sodeč sovražni in nacionalistično zaslepljeni posamezniki so šli celo tako daleč, da skušajo zlorabiti tudi ime znanega Bašičevega romana TUDJE GNIJEZDO. kar jasno govori o nji-hovi nakopičeni mržnji do vsega muslimanskega. pa tudi do romana. ki govori o raztepenih muslimanih iz tega kraja in njihovi grozni anatolski in stambolski usodi; saj se resnično počutijo kot v tujem gnezdu!
Nekateri posamezniki, znani kot šivinistične nakaze. se ne sramujejo niti najbolj absurdnih laži in klevet, kot te, da je književnik Husein Bašič vpleten v sedanje plavske dogodke, in da je potrebno. tako je vsaj videti. popaziti tudi na književnika Zuvdijo Hodžiča, verjetno, ker je iz tega kraja, pa še Albanec povrhu!
Kot Črnogorci in črnogorski intelektualci se čutimo prizadeti in poni-žani zaradi takšnih sramotnih klevet na račun naših tovarišev in kolegov. književnikov Huseina Bašiča in Zuvdije Hodžiča!
Kakšni časi so to, ko se. eto, tudi poezija falzificira, zlorablja in podtika kot gbtožntca-pipti pesnikom, ko se tudi v najbolj poštenih pesnikovih ^teti&j žrtev išče asociacije, ki razčlovečajo tako žrtve kot
Lesty jrnatipj Canada Group 5
P.C. Box 4457, Station E Ottawa, Ontario Canada KIS 5B4
February 1. 1989
Editor Tribuna Kersnikova 4 61000 Ljubljana Yugoslavla
Dear Editor:
I am taking tHe lit>erty of writing to you today on the subject of one of your countrymen. I am referring to the case of Nuredin Nuredini. He was a tliird year philosophy student in Pristina, Kosovo.               *                                                              '
NTJREDINI has tieen sentenced to two years imprisonment for being a member of a group created for the purpose of th.e counter-revolutionary undermlning of the social order. We in Amnesty International, the international human rights organization believe otherwlse. Amnesty International is concerned ttiat NUBE.DIN NUREDIin has been imprisoned for bis non-vlolent exercise of liis rigtit to freedom of expression and association, in violation of Articles 19 and 22 of the International Covenant on Civll and Political Rights, ratlfled by Yugoslavla in 1971.
Myself and members of Amnesty Intemational in Ottawa, Canada are worklng for the release of NUREDINI. We have been writlng to government officials in your oountry pleading for compassion. As you can see by the enclosed photograph we have gathered signatu-res on behalf of NUREDINI which we are mailing to Lazar Mojsov.
Please help us in our task. We would very much appreciate your assistance in publicizing the plight of NUREDINI in your magazine and by prlnting tlie enclosed photograph. If you are able to help us please send us a copy of your magazlne.
We are sure that you share our concem for the respect and promotion of human rights ttirought the world.
Yours truly, Tom Lawson
Aoja Rupel
Anja Rupel je pevka skupine Videosex. Pravzaprav se je s tem začelo. Ker pa si je bend privoščil daljšo pavzo, smo imeli Anjo priložnost srečati tudi v drugih vlogah, na filmu, televiziji, radiu in tudi v glabi. Pozna-valce našega šovbiznisa verjetno še najbolj preseneča, da si ni omislila samostojne kari-ere festivalske popevkarice ali kraljice disko-tek v navezi s preizkušenimi glasbenimi obrtniki. To je le dokaz več, da Anja ni običajna pop pevka, kot tudi Videosex ni običajen pop bend.
Pravega povoda za najin pogovor pravza-prav ni bilo. Mislil sem, da bo morda vsaj jubilejni, pa sem z natančnim pregledom arhiva ugotovil, da je to najin deveti intervju - je pa prvi, pri katerem ni bilo prisotnih ostalih članov benda.
TRIBUNA: Videosex, je skupaj že šest let. Si na samem začetku sploh razmišljala, kako dolgo bo vse skupaj trajalo?
Anja: Niti slučajno. Vse se je začelo bolj po naključju, vsaj zame. Gotovo pa se zadeve ne bi niti lotili, če bi računali, da bo kratko-trajna.
TRIBUNA: Vseeno se mi zdi, da se je v prvem letu vaše kariere največ zgodilo.
Anja: Ja, vse se je dogajalo zelo na hitro. Bili smo mladi in polni energije. Vse je bilo novo: Intervjuji, televizija, koncerti, pi-sma... Naenkrat si zvezda.
TRIBUNE: Ti še pišejo?
Anja: Imam nekaj dolgoletnih oboževal-cev. Ena deklica iz Zagreba mi redno telefo-nira in piše. Problem je bil v tem, da takrat, ko sem dobivala največ pošte, nisem imela časa odgovarjati vsem. Tajnika pa si nisem mogla privoščiti... Žal mi je za tistimi časi in entuziazmom. Takrat so imeli vsi bendi ve-like načrte, vsi so nekaj snemali, veliko smo bili skupaj. Zdi se mi, da je tega entuziazma vse manj, pa ne samo zato, ker smo se postarali.
TRIBUNA: Zadnjič sva se takole pogo-varjala pred dvema letoma ob promociji vaše zadnje plošče. Takrat si dejala, da imate že pripravljen material za novo ploščo, ki naj bi izšla še isto leto.
Anja: A res?... No, to se ni zgodilo. Ampak nismo počivali, sodelovali smo z La-ibachom in na tem projektu smo delali skoraj leto dni. O Videosexu pa bi sedaj težko govorila, saj pod to firmo že dolgo nismo ničesar naredili.
TRIBUNA: Kaj se je pravzaprav dogajalo s plošlo Svet je zopet mlad? Kazalo je, da bi bila lahko zelo uspešna, v zadnjem času pa so izleti v glasbeno zgodovino sploh zelo mo-derni.
Anja: Morda smo bili kakšno leto prez-godnji, kot vedno. Podobno je bilo ob izidu prve plošče... Po izidu smo veliko nastopali. Presenetilo me je, da je bila plošča zelo dobro sprejeta drugod po Jugoslaviji, saj je šlo za slovenske popevke s slovenskimi besedili. Ampak očitno jezik ni bil prepreka, čeprav mnogi tako mislijo. Tudi mi smo imeli prej
besedila v srbohrvaščini, delno prav zaradi tega prepričanja.
TRIBUNA: V zadnjem času se nekoliko več samostojno eksponiraš. Prej ste vedno nastopali kot skupina in tudi intervjuje si redko dajala sama.
Anja: Ker smo delali manj intenzivno, sem izkoristila nekaj priložnosti, ki so se mi ponudile. iVlislim to s filmom... Sicer pa je razumljivo, da je v skupini najbolj eksponi-ran vokalist, še posebno če je to ženska. Čeprav smo vedno poudarjali, da smo sku-pina, v kateri smo vsi enakopravni, je jasno, da številni poslušalci niso prihajali na kon-certe samo zaradi glasbe.
TRIBUNA: Koncertov pa niste imeli že kakšno leto in pol. Če se dobro spomnim, si vedno govorila, da rada nastopaš.
Anja: Zelo rada, in to mi manjka. No, nastopila sam na Bienalu v Bologni, kjer sem bila gostja na modni reviji Stelle Rubens. Pela sem skladbe z zadnje plošče Videosexa, ki so ustrezale predstavitvi modelov Lene Pislak. Bilo je zelo fino in tudi Italijani so bili navdušeni.
TRIBUNA: Pred novim letom je popula-ren slovenski tednik izvedel anketo med glasbenimi novinarji in izbrali so te za naj-boljšo slovensko pevko, kljub sorazmerno dolgi odsotnosti z glasbene scene.
Anja: Bila sem zelo presenečena. Ampak konec koncev sem že šest let prisotna na sceni in v medijih... Ja, sicer pa sem imela hit na lestvici... Mislim na Across the Uni-verse.
TRIBUNA: Ko smo že pri Laibachu: ve se, da si ti odpela to skladbo, nekoliko manj znano je, da sta v projektu sodelovala Iztok in Janez. Laibach pa prakticirajo kolektivi-zem. Kakšne so bile reakcije na formulacije tipa Laibach z Anjo Rupel?
Anja: Meni ni bilo všeč. Ni bilo mišljeno na ta način. Pravzaprav je ta komad projekt Germanie in bi moral biti predstavljen pod to firmo, ne pa kot Laibach in Anja Rupel. To se mi zdi grozno in Laibachu verjetno tudi.
TRIBUNA: Uspel sem izvedeti, da ste bili nekaj časa na morju in nekaj pripravljate.
Anja: Še vedno smo na morju. Ne bi mogla reči, da kaj biazno pripravljamo, delamo pač.
TRIBUNA: No, nisem nameraval vrtati v to, kaj natanko delate in pod katerim imenom bo to, če bo, predstavljeno. Zveni pa dokaj svetovljansko, da gredo glasbeniki na morje pripravljat nov material. Velike zvezde gredo sicer v bolj eksotične kraje, kot je Istra, a vseeno.
Anja: Meni je tudi v Istri čisto všeč. V Ljubljani je problem, ker ne moreš priti do prostora za delo. Obstaja sicer kup kleti, vendar mi delamo v glavnem z raznimi maši-nami, ki ne prenašajo vlage. In ko smo imeli priložnost uporabiti hišico ob morju, smo se odločiii za take konstruktivne počitnice.
TRIBUNA: Nedvomno so konstruk-tivne, ampak počitnice si je vseeno treba privoščiti. Velika večina naših glasbenikov tega ne bi mogla, saj so bodisi po službah ali pa redno nastopajo.
Anja: To je nasploh problem slovenske glasbe, da si bendi ne morejo vzeti časa za resno delo. Pri nas so vsi fantje svobodnjaki, jaz pa sem absolventka in si lahko privoščim take počitnice. V bistvu je to naše delo - namesto v službo gremo delat na morje.
TRIBUNA: Če sva že pri tem, zdi se mi, da si se v zadnjem času ukvarjala z najrazlič-nejšimi zadevami. Bila si recimo napovedo-valka na Radiu Študent.
Anja: Na Radiu sem delala v času, ko sem pavzirala na faksu. Potem ko sem spet začela redno študirati, nisem imela več časa. Je bilo pa to delo čisto v redu. Še vedno pa snemam reklame.
TRIBUNA: Kaj pa delo pri filmu?
Anja: Tudi v to sem vletela po naključju. Franci Slak me je videl v video spotu in očitno sem mu bila všeč... Meni se vse stvari dogajajo slučajno... Hudodelce smo snemali predlani, lani pa sem igrala v televizijski drami Nasmehi. Moram reči, da mi je bilo snemanje drame bolj pri srcu. Prvič zato, ker sem imela za sabo nekaj izkušenj, kot drugo pa mi je bilo všeč, da smo vse snemali v zaprtih prostorih in se mi ni bilo treba preganjati po Pančevu v mrazu. Vloga v Hu-dodelcih mi ni bila preveč všeč, prav tako mi ni bilo všeč tisto, kar sem naredila v tej vlogi. V bistvu sem bila precej zmedena.
TRIBUNA: Ali b'i po teh dveh izkušnjah še nastopala v filmih, če bi ti kdo ponudil?
Anja: Pri Spielbergu bi, takoj... Odvisno od vloge, režiserja. Z naturščiki je zelo težko delati, jaz pa sem v bistvu naturščik. Snemati film je čisto nekaj drugega, kot če se za nekaj ur postaviš pred televizijske kamere. Predv-sem pa je to zelo težko in preslabo plačano delo.
TRIBUNA: Težje kot rock'n'roll?
Anja: Meni je bilo težje. Je bila pa vseka-kor zanimiva izkušnja.
TRIBUNA: Kaj pa samostojna glasbena kariera? Veliko pevk se po uspehih v skupini odloči za samostojno pot. Pred časom se je nekaj pisalo o tem.
Anja: To je bil trač. Lani sem sicer dobila nekaj ponudb... Hm. Včasih sem bila kate-gorično proti temu. V zadnjem času sem pravzaprav precej stvari naredila sama, če-prav mi v osebnem horoskopu piše, da težko delam sama, da rabim iniciativo. Pa tudi sicer rada delam v skupini.
TOMI GRAČANIN
Fotograflje posmte na snemanlu spota Across the Unlverse
KRONIČNOST 4. FESTNALA JUGOSLOVANSKEGA ALTERNATIVNEGA TEATRA V TITOGRADU
Takole nekako je povedal selektor Ra-him Burhan na začetku začetkov - ko sem se spoprijei s selekcijo, sem skušal preve-riti, ali v Jugoslaviji sploh obstaja pravi alternativni teater. Takoj mi je bilo jasno, da ne obstaja, kajti režiserji, ki so delali tak teater, se dandanašjiji nahajajo veči-noma po institucijah. Jasno je tudi, da večina teh režiserjev pade zavoljo najra-zličnjejših pritiskov in negativnih vplivov v mrtvo gledališče, vendar pa se tisti, ki uspejo kljub instituciji vzpostaviti alterna-tivno estetiko v njej sami, nahajajo tukaj in njihove predstave si bomo v teh dneh ogle-dali.
Na koncu koncev pa - Slovensko mladin-sko gledališče si je ogledalo film Sever-seve-rozahod, reški Revizor ni prenosljiv, za-grebški mladci (avtorski projekt B. Bakala
- Bijeli šum kao da...) se spičijo z organiza-torjem, ker jim ni uvozil iz Zahodne Nem-čije vseh special efects - kaj naj stori ubogi Rahim, romski poet in retorik, jugo-espe-rantist, ki še bolj od Boga ljubi gledališče? Politika se mu je vmešala v selekcijo, tako da se je pravi teater začel šele potem, ko se je teatrska predstava že končala. Kvadratne bojne mize, za katerimi so potekali pogo-vori, so bile podobne simultanki, pri kateri vsak z vsakim v istem trenutku boj bojuje z upom zmage.
Mozaik predstav se je sklopil, pa ga prič-nimo razdirati, po vrsti, nekje bolj, nekje manj, nekje nič, kakor si kdo zasluži. Živ-ljenja festivalskih predstav so se iztekla, zdaj pa nastopi poslednja sodba, zločinu kazen, usmiljenju žal le usmiljenje, vsa-kemu svoje glede na kvaliteto njegove žrtve.
Z avtorskim projektom Slobodana Mila-
toviča, poimenovanim Modna revija, se je vsa reč obetavno pričela. Ambientalno zas-novano predstavo smo si pravzaprav ogledo-vali, ne ogledali, kajti s kobajagi ugrablje-nim mestnim avtobusom si je vanj nagnana publika ogledovala prizorišče za prizoriščem uprizoritve, ki bi jo lahko imenovali slike z razstave, naslovljene Duh Titograda 1989, ali pa igrani dokumentarec na temo Blišč in beda socializma v južnih jugoslovanskih re-publikah, posnet z očesorn po mestu pohaj-kujoče publike. Izhodiščna točka in sam czačetek predstave je klasična modna revija, pri čemer se človek ne more ubraniti asoci-acij, ki merijo na podoben prizor v zname-niti predstavi gledališča Gledališče Helios, s tem da so tukajšnji materiali povsem dru-gače raščeni in bolj po domače rustikalni. Avtobus se prvič ustavi v mestni četrti, kjer se grupirajo in kurijo svoje ognje razjarjeni
brezposelneži, ki napadejo avtobus in si ga skušajo prilastiti, kar pa jim junaško pre-preči Niko Goršič - Slovenac, ko tamkajš-njim proletarcem v kratkih in jedrnatih stavkih razloži vsebino povesti Boj na Poži-ralniku.
Naslednji prizor se poetično odigra s spo-minom na zolajevski naturalizem, ko vsto-pamo kot neme priče bedne večerje v kočo revščine. Naslednja, osrednja in najdaljša sekvenca, ki poudarja blišč in bedo, pa se vrši v stanovanjski hiši premožnega črno-gorskega intelektualca, kakor bi jo lahko imenovali glede na dano scenografijo.
V tem prostoru, včasih na centimeter stran od v četrtino sobe stlačeno publiko, odigrata Olivera Ježina in Stanko Bogojevič izvrstno napisano ljubezensko dramo, ki se konča hičkokovsko, z umorom igralke med tuširanjem.
Kakor bi sanjaje čudne sanje odplavali iz dvorane, v kateri poteka modna revija - tako se zopet vrnemo na izhodiščni pro-stor, med svetlobo, ritem in meso, kjer pa skuša režiser s trpanjem vseh nastopajočih elementov na odrsko ploščad nadomestiti slabo pleteno rdečo nit oziroma zgodbo ce-lotne uprizoritve.
Sociološki ali hiperrealistični teater, kot bi ga lahko imenovali, je silno razburkal duhove titograjskih intelektualcev, ki so s pomočjo predstave in predemokratično stesane okrogle mize govorili o vsem, samo o predstavi sami ne. Le-ta kljub vsemu ponuja nove možnosti v razmislek, ponuja osnovni elaborat, ponuja hipotezo, ki jo bodo bolj pokvarjeni profesionalci od reži-serja Modne revije razvijali in preizkušali naprej.
Drugi dan festivala, ko so bila telesa še čvrsta in duhovi bistri, se je zgodilo tisto, česar sem se na tihem bal. Pojma amaterski entuziazem in alternativnost sta se med se-boj spajdašila, kar velja še posebej za prvo predstavo drugega večera, Beraško opero v priredbi in režiji Miroslava Trifunoviča, v izvedbi Teatra Nove forme - Valjevo. Ne-sramno predolga predstava, ki jo je avtor mohamedalijevsko napovedal z besedami - obljubam vam ostro, pogumno, provoka-tivno in brezobzirno predstavo, v kateri se bo gledalec surovo soočil s stvarnostjo - je dotrpevala in dotrpela v diletantskih posku-sih velikih igralskih kreacij, obdanih s po-polnoma konvencionalno režijo, scenogra-fijo in vsemi ostalimi pritiklinami, brez ka-
terih gledališka uprizoritev ne funkcionira. Alternativnost naj bi se najbrž kazala v pov-sem tekstualnih političnih smešnicah, ki so že zdavnaj passe, in za katere je Tofova rubrika v Nedeljskem dnevniku nedoseg-ljiva alternativa. Da ni bila Beraška opera kot predstava v celoti le Brechtov potuji-tveni efekt, je postalo jasno po ogledu druge napovedane predstave tega dne, Razrednega sovražnika v režiji Aleksandra Lukača beo-grajskega gledališča Boško Buha, ki so jo imeli cenjeni bralci priložnost videti v Can-karjevem domu, in me lahko, če so bili navdušeni nad njo, zatožijo Beograjčanom (ki ne berejo Tribune), da me pripravijo Miloševiču za zajtrk (mogoče bodo pa po-tem prLeli brati Tribuno). Predstava v Yo-ung stars zasedbi sicer bruha energijo, ven-dar je zopet alternativnost tista direktorica hotela, ki s svinčnikom tapka po mizi in nemo sprašuje razpoložene mlade goste - kaj pa vi tukaj? Če tekst ni več aktualen, je treba napisati novega, ne pa posodabljati in aktualizirati starega, najbrž že. We don't need no education je že zdavnaj mimo, lo-kalni štosi so za abonmaje in poceni mastne šale čez Jugoslavijo in seks ne žanjejo več odobravanja   niti   v   klubih   upokojencev.
Kljub vsemu se imajo igralci na odru fanta-stično v svojih edinih dveh fazah, našpona-nju in relaksu, vsi prepoteni in srečno obno-reni se čudovito identiflcirajo s svojimi liki, kar gledalcu žal ni dano. Torej lahko govo-rimo o emigradji katarze. Nobene tragike današnje mladeži nisem čutil, v igri teme-iječi na zunanjih domisiicah, mogoče sem že prestar in ne razumem vsega. Seveda se je zares začelo šele po predstavi oziroma še bolj zares naslednji dan. Člani Albanske drame v okviru skopskega Teatra narodnosti so svojo predstavo kljub napovedanemu bojkotu odigrali, na okrogli mizi pa so ostro prebrali protestno pismo, v katerem očitajo beograjski predstavi očitno žalitev alban-skega naroda (res je bil dobršen del pred-stave posvečen nekakšnemu manifestativ-nemu tuljenju o Albancih), nakar so jim srbski vodilni gledališki kritiki in teoretiki s svojimi nonšalantnimi vokali razložili, da se obnašajo kakor otroci, in da je predstava komaj komaj zmogla ugledati beli dan v be-lem Beogradu, kajti predstava žali vendar srbska nacionalna čustva, in so lahko Al-
banci popolnoma zadovoljni - in tako dalje proti jutru v duhu seje nekakega kongresa komunistov, katere delegati nagonsko pro-testirajo in operirajo z osebnimi zamerami ter tisočletnimi kompleksi.
Ker zagrebške predsrave na srečo ni bilo, se je lahko žirija s svojo očarljivo predsed-nico Sonjo Savič posvetila obkulturnim de-javnostim in si nabrala moči za zadnje na-pore.
Taki napori so se pričeli predzadnji dan s predstavo domačinov gostiteljev, ki so v dvorani Črnogorskega narodnega gledališča uprizorili Gogoljevega Revizorja. Sila požr-tvovalna igra stare garde v konvencionalni postavitvi bi bila celo boljša brez obupnih poskusov biti alternativen za vsako ceno, vstopov skozi dvorano in podobnih padal-cev; a nič ne de, saj smo bili dotlej vsega vajeni. Hamletmašino tukajšni bralci poz-najo in kakor je vse tamkaj prisotne fascini-rala profesionalnost tistih, ki vedo, kaj ho-čejo, jih je zadnji dan preplavilo orgastično navdušenje ob predstavi Bitolskega narod-
nega gledališča Črna luknja, po tekstu slav-nega makedonskega dramatika Gorana Ste-fanovskega v režiji Branka Brezovca. Pred-stava bi lahko bila impresionistična slika, če bi avtor znal odlične drobne ideje povezati, splesti, spojiti v celotno zgodbo; pa tudi manipulacije z otroki, ki ne vedo, zakaj so na odru, pa s starci, ki mislijo, da pač dandanašnji mora tako biti, in golimi de-kleti, ki ne vedo, zakaj so gola, ne maram. Sicer pa bo moč barbarski spektakel videti v Cankarjevem domu. Nagrado za igro na četrtem festivalu jugoslovanskega alierna-tivnega teatra je prejela Tanja Zgonc, čla-nica Plesnega teatra l]ubljanskega. Ker pa se nagrada za koreografijo ne podeljuje, je Ksenija Hribar ni mogla prejeti.
Zakjuček bi lahko bil potemtakem takle - politika vdira v alternativno gledališče, vpitje in manifesti, amaterizem in mitinška teatralnost, kar je slabo. Vendar pa, tova-riši, vrnili bomo teatru magičnost in čarob-nost in prav s tem rešili politično situacijo v Jugoslaviji - in to je dobro.
MAKAR ČUDRA
fotocrrafiip«  Tagna ffpik
w
*¦*!!$$$<$&*
#mm*«**

RAZPAD TITOVB JUGOSLAVIJE
NAREDITE Ml
TODEŽELO SRBSKO
Pred leti smo govorili o krizi morale, ki je spremljala družbeni, ekonomski in politični raz-kroj sistema. Danes lahko govorimo o njenem počasnem, a zanesljivem odmiranju — odmiranju Titove morale. Ta proces je dokaj počasen, kajti elementi, ki so bili v družbi močno fiksirani, se ne (za)menjujejo tako hitro. O gotovosti procesa pa nam nenazadnje pričajo tudi zadnja dejanja ko sovske drame v nadaljevanjih. Kosovski drama-turgi, ki jih najdemo po vsej Jugoslaviji, so ne-enotni o tem, komu naj pripišejo vlogi Dobrega in Zla. Na voljo sta dva igralca: Aibanec in Srb. Dramaturgom lahko namenimo le parafraziran nasvet: bodite vsaj dobri, če že ne morete biti pametni!
Tttdf^ežiserjcin kosovske drame fli4ahko, saj so zavezani končnemu cilju komunistične morale, t. j. vsestransko razvitemu človeku. In komuni-stična morala je enako humanizem. O tem ned-voumno govori manifest komunistične morale, knjiga z naslovom O liku komunista, ki je sestav-ljena iz »Titovih idej, misli, naročil, stališč, ocen, navodil in izjav o komunistu kot človeku, borcu, revolucionarju, graditelju, učitelju, vizionarju, o dejavni misleči osebnosti...« (predgovor Sta-neta Dolanca). Tej Dolančevi hiperboli - besedni figuri - bi zavidal marsikateri pesnik.
In kaj nam ponuja manifest, ki smo ga ob vstopu (in ne sestopu) v ZK dobili v dar, da se z njim naučimo živeti in delati kot komunisti? Ker so danes moderne mikrometode, smo si iz-brali nekaj tipičnih vzorcev, nekaj Titovih »misli, navodil, naročil,...« o komunistični morali. Po-trebno pa je opozoriti na apriorno hierarhizacijo, ki socialistične in vse ostale morale »degradira«. Adut je v našem primeru že znan: komunistična morala = humanizem.
Vsvojem govoru na partijski konferenci gardne divizije v Beogradu, maja 1949, je Josip Broz takole označil komunista: »Biti tnora disciplini-ran, samokritičen, vztrajen. Ne sme se bati prevzeti kakršno koli odgovornost, pa naj je še tako težka. Tovariško se mora vesti do drugih, človeško se mora obnašati do vsakogar, imeti mora razumevanje za nesrečo vsakogar. Skratka, komunisti morajo utele-siti vse najbolj pozitivne lastnosti, ki jih je ustvarila človeška družba...«
Zgoraj naštete moralne norme, vrednote, me-rila so v veliki meri ideološki odsev takratnih družbenih razmerij, vendar je njihova analognost s sedanjostjo neizpodbitna. Toda ta analogija je nekako obrnjena na glavo. Kako? Sposodili si bomo dejanje kosovske drame, v katerem se čez tisoč albanskih rudarjev obsodi na stradanje in počasno umiranje globoko pod zemljo. Če (in koliko) je bilo komunistov med njimi, ne vemo. Dejstvo pa ostaja, da so bili rudarji disciplinirani, samokritični, vztrajni in se niso bali prevzeti od-govornosti lastnih življenj. Drugi del citata, ki govori o tovarištvu in humanosti, pa verjetno ni
preveden v srbohrvaščino, saj bi ga Miloševičeva scenografska ekipa poznala. Percepcijo kolektiv-nega vodstva države, ki se vse bolj pomika v zad-nje sedeže kosovske drame, najdemo v diamatski maksimi, da nujnost, dolžnost in svoboda niso v antagonističnem razmerju, temveč tvorijo enot-nost.
Leta 1958 pa je Josip Broz dodal, da jc zanj komunist tisti, »ki odobrava ali brani to, kar se ujema z njegovim srcem in razumom. Mi Jugoslo-vani pa smo takšni. Zaradi tega pa imamo tudi velike težave.« Če si dovolimo nekoliko umetni-ške svobode, potem lahko kosovskim dramatur-gom priporočimo dva lika: prvi je Azem, drugi pa Sloba. Azem se s srcem in razumom bori za avtonomijo Kosova. za enakopravnost Albancev in v ta namen organizira demonstracije in štrajke. Sloba se s srcem in razumom bori za Srbijo-repu-bliko, za razčlovečene Srbe in Črnogorce na Ko-sovu, za narod. Zato organizira mitinge po vsej Jugoslaviji. Tako Azem kot Sloba sta komunista. Če sledimo zgornjemu citatu, potem prav zaradi tega nastanejo težave. Ker sta oba komunista. Ali če hočete: ker sta oba Komunista na Obla-sti.
Zastavlja se vprašanje, kako te težave rešiti? Tudi pri tem si lahko sposodimo recept Josipa Broza iz leta 1951. »...Zgraditi hočemo sociali-zem na kar najbolj human način. Mi nismo še nikogar ubili zato, ker je kominformovec, oni pa takoj človeka obsodijo na smrt (nasprotniki soci-alizma - op. av.). Prizanašali smo celo tistim, ki so biii stoodstotno krivi. Mi smo zopcr uničevanje ljudi in mislimo, da je treba iti po poti prepriče-vanja, posebno pri tistih, ki jih je mogoče prepri-čati, da so napačno presojali stvari.« Zaradi nuj-nih tehničnih navodil je potrebno ob citatu do-dati, da je to eden izmed odgovorov Josipa Broza na vprašanja dopisnika angleške agencije Reuter.
Če izkoristimo svobodo umetniške interpreta-cije, lahko »napišemo« scenarij: nikoga ne bodo ubijali zato, ker je napačno presojal, kcr tega (ubijali) niso nikdar počelii. Človeka je potrebno prepričati, le da je v zaporu dosti lažje. Poiemta-kem je iztek enega izmed dejanj kosovske drame znan: Azem (Zlo) sedi v zaporu, ker je napačno presojal, Sloba (Dobro) pa je kafkovsko nevidni sodnik. Paradoks drame je v tem, da so Albanci trdo prepričani v rešitev (verjetno tudi Azem), ki ima Titovo obličje. Ne vedo ali pa nočejo uvi-deti, da sta to obličje že zdavnaj prehodila čas in Sloba.
In v čem je »morala« tega teksta? Sofisti in fašisti so zagovarjali popolno skladnost sile, moči in morale. Nekdo to počne tudi v Jugoslaviji. Ta je:
Upam. da smo ga končno vsi spoznali ter spregledali njegove namere. Miroslav Šolevič. apostol »verhovnog vožda srpskog« na Kosovu. je še enkrat odkrito pokazal svoje karte. Po intervjuju v Nedjeljni Dalmaciji. kjer je štiride-setletni »advocatus diaboli« razgrnil srbski osva-jalni načrt, je svoje cilje že začel uresničevati. Pod krinko prijateljstva ter bratstva in enotnosti se je povabil v našo hišo. da bi izzival in preizku-šal potrpljenje slovenskega naroda.
Danes je popolnoma jasno - Srbija potrebuje probleme in domnevno kontrarevolucijo na Ko-sovu, da bi lahko uresničila svoje hegemoni-stične težnje in izvozila svojo neostalinistično politiko v druge dele države. Srbi iroajo polna usta bratstva in enotnosti. prijateljstva. demo-
kracije, tržnega gospodarstva..., hkrati pa se z zavračanjem slovenskega blaga in prekinja-njem poslovnih stikov s slovenskimi delovnimi organizacijami obnašajo povsem nezrelo ter celo proti interesom vseh, ne samo Jugoslavije. ampak tudi Srbije. Toda, ker je hudič v peklu pozitiven lik, je Ijudstvo še vedno s svojim nedo-takljivim (kvazi)demokratom Slobodanom Mi-loševičem, ki s svojimi nastopi in izjavami samo še priliva olje na ogenj. Zdi pa se, da je imel veliki Shakespeare prav, ko je v Beneškem tr-govcu zapisal, da lahko tudi vrag citira Sveto pismo za svoje potrebe. Tako je Miloševič 26. aprila 1987 med Srbi in Črnogorci v Kosovem polju izjavil, da nihče nima pravice tepsti narod. Je veliki Slobo kdaj ponovil to svojo slavno izjavo, ko je šlo za nasilje nad albanskimi inte-lektualci, albanskim narodom? V govoru na političnem aktivu Kosova 24. februarja je Milo-ševič kot največjo oviro za napredek Kosova navedel večletno delovanje albanskega naciona-lizma. Kot da bi Miloševič in njegov adjutant Šolevič, ki je večkrat ponovil isto tezo, pozabila na genocid nad albanskim narodom v stari pa tudi v novi Jugoslaviji za časa Rankoviča. torej do leta 1966? Kot da bi pozabila na sprejeta elaborata Vase Čubriloviča iz 1937. in 1944. leta z naslovom Kako iztrebiti Arbanase sa tla stare Srbije?! In še nekaj. Kje je bil Miloševic, ko se je Šuvar pogovarjal s starotrškimi rudarji? Usoda Albancev, pa čeprav v lastni republiki, kot večkrat poudarja Miloševič, ga očitno ne zanima preveč.
Vse kaže, da izhoda iz začaranega kroga med-nacionalnih odnosov na Kosovu in v eelotni Jugoslaviji ni. Velja pa se spomniti besed Ljude-vita Gaja iz njegovega Proglasa iz 1840. leta": »Srbsko je carstvo na Kosovu palo, aV ilirsko ne bi bilo palo!«
SIMON BIZJAK
a)  sofist ali
b)  fašist ali
c) _______
(pripišite sami)!
BRANKO ČAKARMIŠ
MILOVAN DJILAS
- 35 LET NEKE ANATEME
Glavna teza Djilasove knjige Novl razred je, da so komu-nisti nov razred izkoriščevalcev in nič drugega. Novi razred je privedla na oblast potreba po industrializaciji zaostalth in agrarnih. dežel in to je tudi edini pozitivni premik, ki so ga komunisti sposobni izvesti. Namesto brezrazredne družbe se je razvU novl razred lastnikov, to so komunj-stični funkcionarji, ki upravljajo gospodarstvo. Novi razred je prikrit s socialistično frazeologijo in z novimi kolektiv-nimi formami lastnlštva. Ena od značilnosti konrunistič-nega upravljanja je, da ni nikoli odgovornih za storjene napake, pomanjkljivosti in izgube. Komunistična vlada je partijska vlada, komuzilstična armada je partljska armada, država pa je partijska država V komunizmu sta oblast oziroma politika kot poklic ideal tistili, ki želijo živeti kot paraziti na račun drugih. V komunizmu so kraje in poneverbe neizbežne. Ni le beda tista, ki spod-buja ljudi h. kraji »ljudske lastnine«, ampak dejstvo, da je videti, kot da ta lastnina nikomur ne pripada.
Plansko gospodarstvo je predvsem sredstvo za ohranjanje monopolističnega položaja KP v državi, vendar kljub planski ekonomiji lahko rečemo, da komunistično gospo-darstvo predstavlja celo najbolj razsipno gospodarstvo v zgodovini človeške družbe. Koirmnistični voditelji verja-mejo, da poznajo ekonomske zakone in lahko vodijo proiz-vodnjo z ekonomsko natančnostjo, toda edina stvar, ki jo znajo, je pridobitev nadzora nad gospodarstvom. Lenin je imel v dobršni meri prav, ko je izjavll, da je politika koncen-trirano gospodarstvo. Toda v komunističnem sistemu je gospodarstvo postalo koncentrirana politika.
Najtežje pa je komunistom mogoče oprostiti tiransko kontrolo nad človekom, njegovim umom in duhom. Ide-ološka enostnost, ki jo KP nalaga svojim članom, neizogibno privede do dlktature posameznika. Čeprav partijsko vod-
stvo ali partijska oligarhija imenuje svojo vladavino dikta-tura proletariata, je to zgolj ideloška maska za avtoriteto partijskili voditeljev. V komunističnem sistemu se zakono-dajna oblast ne more ločiti od izvršne oblasti. V eno-partijskem sistemu je to eden od virov despotizma in samo-volje vlade. Tisti, ki zapirajo, tudi sodljo ia izvršujejo kazen. Jugoslovanske zakonodajne oblasti trdjjo, da ne more biti nih.ce obtožen za tisto, česar zakon natančno ne opredeljuje. Toda večina političnih. sojenj temelji na obtožbi o tako imenovani sovražni propagandi, čeprav ta izraz na-merno ni definiran, ampak je to prepuščeno sodnikom ali pa tajni policiji.
Komunistična država je nujno militaristična, ker je tako teoretično kot praktično zasnovana na instrumentu sile. Obstajajo trije osnovni faktorji kontrole nad ljudmi, ki so koncentrirani v rokah partijske oligarhije: oblast, last-nlna ln ideologija. Industrializacija bo povzročila, da bo komunistična forma vladanja in lastnine postala odveč. Do razpada politične diktature bo prišio z evolucijo komu-nizma v nacionalni komunizem in kolektivno vode-nje.
Ko govori o jugoslovanskem sistemu delavskega samou-pravljanja, Djilas meni, da je to le eno od področij partij-skega dela, s katerim ne bodo doseženi cilji nove demokra-cije. Samoupravljanje pomeni samo varen sistem za režim, za delavce pa ostajajo le drobtinice in iluzije. »Zaradi tega je samoupravljanje demodirano in mora odmreti, vlaga-nje tujega kapitala pa je eden od načinov tega odnairanja,« poudarja Djilas v enem od svojih. intervjujev za New York Times leta 1968. Pred dvema letoma je na tribuni v Blmu z naslovom Vzhodna Evropa v erl Oorbačova dejal nekaj podobnega: »Ne morem reči, da je samoupravljanje v Jugo-
slaviji v krizi, saj ni imelo nikoli pomembne vloge v razvoju države. Bilo je pač odgovor stalinizmu, a se je kmalu zideolo-giziralo in zbirokratiziralo.«
Djilas je 14. Januarja 1961 poslal ZIS prošnjo za po-gojno izpustitev, v kateri je zagotovil, da na prostosti ne bo vodil nikakršne politične aktivnosti, ki bi bila v na-sprotju z zakoni FLRJ. Kasneje pa je to svoje dejanje posku-šal prikazati kot že pripravljeno prošnjo tajne policije, ki jo je sicer res podpisal. Lahko pa rečemo, da gre za temno senco v njegovi biografiji.
Leta 1968 je bil zaradi knjige Pogovori s Stalinom na tajnem sojenju obsojen na trinajst let zapora (31. decem-bra 1966 je bil sicer izpuščen), češ da je v tem delu izdal nekatere državne skrivnosti. Djilas se je branil, da ni omenil ničesar, česar niso že pred njim javno povedali voditelji. Zanimivo je, da je aprila leta 1962, torej mesec pred napove-dano izdajo knjige, ameriški izdajatelj Vllljem Jovanovič naštm oblastem predlagal, da knjige Pogovori s Stalinom ne izda, pod pogojem, da bo Djilas izpuščen iz zapora. Bnver Kumo, načelnik oddelka za tuji tisk pri Sekretariatu za informiranje pa je to možnost zavrnil. New York Times je maja 1968 zapisal: »Ironično je, da gre Jugoslovan v zapor zaradi pisanja o srečanjili s Stalinom v času, ko se podirajo Stalinovi spomenlki v državali sovjetskega bloka.« V zvezi s to knjigo so Djilasu ocitali, da je od leta 1944, ko je pisal panegirike ,največjemu geniju' do leta 1968, ko ga je primerjal s Kaligulo, radikalno spremerul svoj odnos do Stalina. Djilas pravi, da tisti, ki niso bili nlkoli popolni verniki, niso postali popolni krivoverci, herezjja pa naj bi bila posledica evolucije njegovega mišljenja. Sicer pa Djilas še danes vidi v Stalinu enega od najbolj talentiranih politi-kov, toda na poti, s katero se ne strinja.
Djilas je imel vedno veliko privržencev na Zahodu med nasprotniki komunizma in jugoslovanskega sistema. To je na lastni koži občutil tudi predsednik Tlto, ko ga je leta 1963 po obisku ZDA v Nevr Yorku pričakala večja skupina demonstrantov, ki je zaMevala izpustitev Milovana Djilasa.
Leta 1969 je Djilas spet vznemiril svetovno javnost s knjigo Nepopolna družba s podnaslovom Onkraj no-vega razreda. V njej je poskušal dokazati, da je komunizem umirajoča vera, zgrajena na nesprejemljivLti predpostav-kali. Po mnenju enega od ocenjevalcev gre tako za svežo kritiko celotne marksistične dediščine kot tudi za du-hovno biografijo komunističnega renegata. V tej knjigi napada naš samoupravni sistem kot čisto fikcijo in po-udarja: »Kollkor prej bo zrušen mit komunlzma, to-liko bolje za človeški rod.«
Pri Djiiasu je torej šlo za izredno tiitro spremembo od stalinista v ekstremnega antistalinista (čeprav še vedno komunista), sedaj pa je antlkomunistični nekomunist, ki sam sebe proglaša za demokratičnega sociallsta.
Med progresivne sile v Jugoslaviji Djilas šteje vse tiste, ki se zoperstavljajo našemu družbenemu sistemu, saj meni, da je Jugoslavija bolj ali mairj umetna tvorba, ki je nastala kot rezultat prehodnih. zgodovinskih. okoliščln. Zato meni, da bodo v začetku naslednjega stoletja obstajale le štiri neodvisne države na ozemlju današnje Jugoslavije: Hrvatska, Srbija, Slovenija in Makedonlja, Kosovo pa bo del Albanije. Prav tako so napredni tisti, ki zavračajo socialistično gospodarstvo in samoupravljanje. Moderno gospodarstvo je preveč zapleteno in dinamično za družbeno lastnino in planiranje, za birokracijo in sterilno dogmo. Socializem je po njegovem v konfliktu z zgodovino in razru-mom. Na predlanskem pariškem Fonunu je tako dejal: »V Jugoslaviji so komiuilsti najbolj agilni podlralci si-stema, ki so ga sami projektirali, gradili in ohranjali štiri-deset let. Ne glede na frakcije in voditelje vsi skupaj (mi-šljeni so politiki, op. p.) vztrajajo pri otiranltvi sistema, celo tisti, ki so spoznali njegovo neučinkovitost in zastarelost... Ta razpad ni zajel najpomembnejše sfere kulture, ta se je
pravočasno ločila od ideloške moči. Kljub revščini umet-nost In znanost cvetita. Če bi samo bil kdo, ki bi ju širše uporabljal... Ker je Jugoslavija večnacionalna država, so težnje nacionalnih. ollgarhij, da se okrepijo in postanejo samostojne, še pospešile proces erozije. Rezultat tega je krhka koallcija osmih. komunlstičnlh partij in različ-nih stopenj strpnosti med republikami... Ta erozija ali razpad sistema povzroča, da večina komunistov izraža ne-zadovoljstvo, ne dabi našli rešitve, medtem ko je manjšina prevzela oblast in jo skuša obdržati s trdiml metodami, prikrivajoč realnost z obilico irealnih projektov... Pomanj-kanje enotnosti in razdeljenost članov in struj opozicije izhajata iz pritiska oblasti - v Jugoslaviji je več sto zapor-nlkov zaradl deliktov mišljenja. Nekaj sto Albancev, večinoma mladili intelektualcev, je obsojenih na dolge kazni... Kljub vsemu pa obstaja upanje in dejanska osnova, da se Jugoslavija izvleče iz slepe ulice, v katero jo je pripe-]jal monopol partijske in birokratske ollgarb.ije - ta proces je po mojem mnenju enak v vseh ,socialtističnih državah.'... Jugoslavlja ima strokovnjake in delavce, ki so potrebni za ustvaritev sodobne ekonomjje in za demokratično preo-brazbo.«
Demokracijo Djilas pojmuje kot večpartljskl sistem, ki je edina priložnost za izhod iz totalltarne in dlktatorske ureditve. Zaveda pa se, da je glede na sedanjo strukturo oblasti, politike in države, nemogoče takoj preiti na takšno obliko. Zapletli bi se v socialni in politični kaos, ki bi lahko izzval mednaoinalne ln medvej?ske dborožene spopade, ka-kršne poznamo iz preteklosti. Odločno je proti temu, zato meni, da bi morali ta proces izpeljati postopoma.
Rešitev Jugoslavije je v pribllževanju Bvropi, predpo-goj za ekonomski vzpon pa je spodbvjanje indlvidualne inlciative in zasebnega lastnlštva proizvajalnlh. sred-stev. Jugoslavija pa ne bi smela vstopiti v Atlantski pakt, razen če bi nas k temu prisilila vojna nuja.
Njegovi pogledi na razvojne perspektive socializma, predvsem v SZ, sicer nlso preveč optimistični, vendar kljub temu priznava, da se stvari spreminjajo na boljše. Prepri-čan je, da je ,glasnost' danes mnogo pomembnejša od pere-strojke in ekonomskega prestrukturiranja.
0 svojih političnili ambicijali pravl: »Možnosti za znoje neposredno sodelovanje v organih. oblasti so zelo majhne, poleg tega pa nlmam nlkakršnlh. vellkih. am-bicij. Vendar pa bi pod določenlml pogoji to sprejel, če bi s tem korlstll Jugoslaviji...« (V intervjuju za Der Spiegel leta 1980)
Zanimiva so tudi njegova razmišljanja o religiji: »Religija je še vedno živa in vitalna ter celo neizbežna in večna. Nereligioznega človeštva si ni moč zamisliti. Velike ljudske množice bodo zmeraj religiozne, morda pa tudl elita člove-štva. Še vedno sem globoko rellgiozen človek (!) in pre-pričan sem, da bo priliodnost prinesla ekspanzijo vloge cerkve v celotni jugoslovanski družbi.«
Kdo je torej Milovan Djllas danes? Znanl francoski novinar Saclia Simon je dejal: »Djllas Je ostal preprlčan komunlst, le komunizem se je spremenil.«
Časopis Corriere della sera je leta 1978 zapisal, da je Djilas krltična vest Jugoslavije in simbol opozicije v tej državi. Tudl tuji politiki še niso pozabili na Djilasa, kar dokazuje vprašanje o Djilasovem statusu, ki ga je naši vladi februarja 1967 postavil britanski minister za zunanje za-deve.
Predvsem pa Milovan Djilas ostaja ,enfant terrible' po-vojne Jugoslavjje in s svojimi dejanji potrjuje pomen svo-jega prilmka. Djilas namreč v dlalektu poznenl tekač, skakač, človek, kl se je ločil od množice. In prav tak je popularni Djido vseskozi.
(Konec) SIMON BIZJAK
Jure Rifelj
ki bi potem služile njenim interesom, znotraj katerih pa se po njenih lastnih zagotovilih nahajajo interesi praktično vseh družbenih skupin, Še zlasti tistih nezadovoljnih, toda v projekciji družbene skupine, ki zase zahteva samo »enako-praven« položaj. Stanje kot je lo, pa ni nič drugega kot posledica štiridesetletnega zgodovinskega razvoja jugoslovanske družbe, ko je institucionalni aparat, z iz-jemo cerkve, pripoznaval kot edine občedružbene interese tiste, ki jih je zagovar-jala ena sama družbena skupina, kije imela to prednost pred ostalimi, daje bila na oblasti. V tej federaciji se nevarno približujemo točki, ki bi jo lahko poimenovali kar »afgamstanski sindrom«. Le-ta nastopi takrat, ko v družbi konstantno obstaja določen njen del, kije lahko mobilen glede na politične temelje sistema, vendar pa goji močno nezaupanje v tradicionalne institucije evropskega kova ter s takšnim ali drugačnim pritiskom želi onemogočiti njihovo delovanje. Glavni rezultat takega stanja je popolna odsotnost družbenega konsenza, ki pa se v naslednjih fazah javlja ze kot vzrok takega stanja in tako na nek način prerpetuira stanje nelegitimnosti institucij.
Doseganje družbenega konsenza pa je v Jugoslaviji mnogo bolj zapleteno kot v večini držav sveta. Zaradi heterogene strukture federacije ga je za njegov mimmalen uspeh potrebno doseči vsaj na dveh nivojih: toje na nacionalnem in na mednacionalnem. Tukaj pa je potem še vrsta družbenih konsenzov na regionalnih nivojih, ki se morajo ostvariti z dolgoročne točke razvoja.
HISTORIA MAGISTRA VITAE
Če pa bi dejansko želeli doseči vsesplošen družbeni konsenz v jugoslovanski federaciji, bi bilo nujno potrebno vzposlaviti pravno državo in družbo, katerih instutucije morajo biti surpolitične v odnosu do političnih subjektov, ki se držijo ustavno normiranih pravil igre. Za ustvarjanje pogojev surpolitičnosti državnih in družbenih institucij, pa je nujno potrebno ukiniti sistem, ki omogoča eni sami politični grupaciji, da na tak ali drugačen način uzurpira oblastne funkcije v smislu lastne absolutnosti ter potem na ta način determinira delovanje institucij.
Človek kot posameznik mora polno zaživeti kot avtonomna osebnost, ki vstopa v sfero političnega dogajanja družbe, hkrati z upoštevanjem pravil političnega vedenja, ki jih deklanrajo institucije na podlagi avtonomnih odločitev volilnega korpusa na svobodnih volitvah. Danes pa se človek kot politična osebnost lahko uveljavlja samo v okviru norm in pravil, ki jih zasiopajo institucije, ki zaradi specifične situacije, ko se na položaju upravljanja družbe že dolga leta nahaja samo ena drušbena skupina, ki delovanje teh institucij podreja svojim idejnim premisam, kar dejansko pomeni omejevanje individualne politične svobode. V taki situaciji pa se lahko pojavi politična skupina, ki želi priti na oblast ali jo ohraniti in z manipulacijo skuša izkoristiti tako stanje sebi v prid. Vzpostavi navidezen institut rousseaujevske »neposredne demokracije«, katere embalaža in vsebina je pn nas v maniri balkanske politične kulture. Letos mineva 200. let odkar je s francosko revolucijo nastopila nova era v razvoju človekovih meterial-nih in duhovnih horizontov. Vse demokratično razvite države so potrebovale slabi dve stoletji ali malo manj, da so z vpeljavo institucij meščanske države vzposta-vile tako politično kulturo, ki omogoča, da te instituaje tudi relativno dobro funkcionirajo. In koliko časa bomo rabili za to mi?
\^Poča,w se vs&pim m s/fremmja v mmljiv prah zgodovine. Tako nekako bi lahko ozriaciti dog~odke,krfo pretresali pohtično—družbeno sceno Jugoslavije in verjetno tultrjitgmkrrtirfsko zgodovino. Pn<ič v povojni zgodovim južnoslovanske federa-cije se je dogodilo, da so njene institucije, z delno izjemo armade, popustile pred spretno pnpravljenim in zmampuliramm pritiskom drhali, ki se poskuša predstav-Ijali kot narod (slovenski pomen), dejansko pa deluje kot najbolj pnmitivna nacija v evvopskem polirično-geografskem prostoru. Ob leh dogodkih se je evidentno pokazalo kakšna je strategija, ki usmerja kruha in iger željno drhal. V primeru kot je jugoslovanska gospodarska kriza, ko zmanjkuje kruha, pa se kot nadome-stek ponuja premosorazmerno več iger, le daje seštevek političnih kalkulaaj vedno isti. Toda te igre mso več tako nedolžne, kot so bile liste v času dobrega starega realsocializma, ko se množice služile predvsem kol atribut samopotrjevanja partijskim funkcionarjem, da je njihova parlija resmčna družbena avantgarda. Pn lej množici oziroma bolje drhali, ki je razgrajala in rjovela v Beogradu pa je prisoten nek nov element za razliko od prej omenjenih mnošic v realsocializmu. Politična grupacija, ki jih usmerja, jim istočasno ustvarja iluzorno predstavo njihovega aktivnega participiranja v »zgodovinskih procesih revolucionarne preo-brazbe«, ki naj bi se sedaj odvijali na deh Jugoslavije.
MAGNA CHARTA NEREDA
Začela seje ustvarjati nova vrsta politične kulture, kije po svoji vsebini izredno nevarna in ima dolgoročno gledano lahko neslutene posledice za razvoj demokra-ctje v Jugoslaviji. Nastaja zelo nezdrava klima dclovanja državnih in družbenih instuucij, ker so njihove dejavnosti že a priori devalvirane. Med množico se je začel proces izoblikovanja prepričanja o lastni politični legitimnosti nasproti nelegitimnosti na temelju povojnih sprememb izgrajenih državnih in družbenih institucij. Toda množica s prepnčanjem o lastm politični legitimnosti ne nasprotuje satno obstoječim institucijam, ampak bi nasprotovala tudi institucijam take vrste, ki so se v evropski civilizaciji razvile na podlagi teoretskih del začetnikov liberalizma in jih je pozneje uveljavljala praksa družbenega razvoja znotraj Zahodne civilizacije, vse od Cromwellove prek ameriške in francoske revolucije do današnjih dni. V razmerah moderne družbe, ko njeno upravljanje pomeni čedalje bolj kompleksen proces je na politično-pravnih norinah utemeljeno zaupa-nje v delo institucij bazičnega pomena za funkciomranje procesov politične demokracije in družbene reprodukcije. Vendar pa ima nezaupanje do institucij v Jugoslaviji tudi svoje tehtne razloge. Kajti večji del povojnega obdobja so državne in družbene institucije, z izjemo cerkve, delovale ne da bi zagotavljale čimbolj optimalno izkoriščanje naravnih in družbenih resursov, temveč da so vsiljevale družbi določene norme, ki so imele povsem ideološki značaj ter istočasno nadzirale njihovo uporabo. Poleg tega pa je celoten hierarhični aparat institucij mnogokrat zapadel v kontradikajo z normami, ki jih je sam proklamiral, kar je bilo posledica arbitrarnega razvojnega koncepta komunistične grupacije na obla-sti. V taki situaciji, ko je zaupanje v nepristransko delovanje institucij skoraj popolnoma erodiralo že v preteklosti, pa kaže, da bo kmalu uničena še zadnja trohica kredibilnosti do institucionalnega organiziranja. Tako potem ni več nikakršno presenečenje, da si vsaka nezadovoljna družbena skupina lasti pravico, da v imenu njenih lastnih interesov zahteva totalno revizijo obstoječih instituaj,
KRAH
HAMLET
foro Pac
IBSSfCA KOT DISPOZITIV FIKCIJE
(Shakespeare - Oliver)
For murder, though it have no tongue, will speak With most miraculous organ.
Glas, za katerega se po eni strani zdi, da prihaja od nekod daleč - ali pa iz globokega rova pod zemljo - po drugi strani pa zbuja občutek, da smo se s prsti dotaknili nekakšne zdruzaste, lepljive snovi, torej nekaj, kar je vmes med meh-kobnostjo glasu in votlo kamnitostjo zvoka, spregbvori in reče: »Spal sem - in zdaj - sem mrtev.« Reči »mrtev sem« pa ni nujno paradoks, analogen onemu kretskega lažnivca. Iz-java lahko izhaja iz nekega razmika, iz tistega že večkrat interpretiranega prostora »med dvema smrtima«, ki je pro-stor realnega, izmečka kot gnusne raztopine, »ki lebdi v oza-dju vseh zamisli o človekovi usodi« (Lacan). O tem pričajo vsaj tri velike zgodbe: Oidipa na Kolonu, (Poejevega) go-spoda Valdemarja in pa Hamleta. Celotna drama Hamleta je postavljena v nek čas tik pred, tik pred tem, da se poravnajo simbolični računi. Ta register, ki ga odpre bratomor - se posebej zato, ker je bil kralj spodrezan, kot sam pravi »v cvetu svojih grehov, brez spovedi, pr^prave obhajila, z nes-klenjenim računom« - ta register jel»ničla točka« celotne drame. Ničla točka ne v smislu začetka, ampak kot tisto »predzačetno«, kar šele omogoči in hkrati opredeljuje sam začetek in vse, kar mu sledi. Umor torej, umor za katerega Hamlet pravi: »For murder, though it have no tongue, will speak/With most miraculous organ.«1 - umor, ki sicer nima jezika, pa bo vendar spregovoril s kar najbolj čudežnim organom - glasom, to je tisto, kar predstavlja predzgodovino Hamleta - v »mišnico«, igro, katere osnovni namen je, s Ha-mletovimi besedami:
The play is the thing
Wherein I'll catch the conscience of the king.2
(Igra bodi past, da ujamem kralja in njegovo vest.)3
Igra v igri, teater v teatru v Hamletu, še eno spacifiko, ki zadeva njegovo strukturno vlogo. Do sedaj srno si stvari ogledovali iz »notranjega kroga«, iz kroga dramske realnosti, v okviru katere nastopi mišnica. Če zdaj stopimo korak navzven in si zadevo ogledamo še z vidika publike, se igra v igro kaže tudi in predvsem kot moment, ki podvaja nara-tivno formo predstave. Gilles Deluze v svoji knjigi L'image - temps omenja teater v teatru v Hamletu kot svojevrstno oblikd podobe - kristala.8Čeprav izraz v prvi vrsti velja za film v filmu (kar pa seveda ni edini modus podobe - kristala), ima določeno ilustrativno moč za vsako »delo v delu«. Eno možno branje Deleuzove podobe - kristala se odpira preko Lacanovega koncepta ekstimnosti kot tiste paradoksne točke, ki ni ne zunaj, ne znotraj, ne kje drugje, ampak je točka zunanjosti v samem jedru notranjosti, točka, kjer se tisto najbolj notranje stika z zunanjim. Igra v igri - oziroma splošneje - fikcija v fikciji je lahko moment, kjer je fikcija v svojem osrčju soočena z lastnimi zunanjimi ali skritimi predpostavkami. Pri tem je bistveno tudi to, kar ob tem opaža Deleuze, da namreč v večini primerov, kjer pride do te podvojitve - in kjer je seveda le-ta nekega dovolj osrednjega pomena - to »delo v delu«, fikcija v fikciji, kaže nek skrit komplot, zaroto, konspiracijo, zločin itd. Vendar pa je treba stvari tu še natančeje razmejiti. Ni namreč vsako podvajanje fikcije že kar primer »kristalizacije« notranjega in zunanjega polja. Spomnimo se tu Peckinpahovega filma Ostermanov
vikend (the Osterman Weekend) - tudi tu gre za perma-nentno podvajanje fikcije. Tisto, kar je - recimo temu - »fik-cija prve stopnje«. filmska realnost, se izkaže za fikcijo »druge stopnje« (televizijsko oddajo slavnega novinarja), in obratno. tam. kjer mislimo, da imamo opravek zgolj s fikcijo, filmom v filmu. tam v »filmski realnosti« dejansko padajo trupla. Težišče filma je centrirano prav na to, da nikoli ne vemo (in ne smemo vedeti), kdaj gre »zares«. Ta film pred-stavlja že neko reflektivno gesto, razmerje med fikcijo prve in druge »stopnje« je tu sam predmet obdelave, tema filma. Zato učinek ni soočenje z nekim ekstimnim momentom fik-cije. film je. če lahko tako rečemo, posnet s perspektive tega momenta. Film nas tako stalno »meče na finto« s tem, da vztraja na kontinuirani liniji medsebojnega uokvirjanja »prve« in »druge« fikcije. Na primer, to, kar ta trenutek gledamo kot filmsko realnost, se izkaže za fikcijo, film v filniu, vendar pri tem ne vemo, če morebiti sama fikcija ne spada v okvir neke širše filmske realnosti itd.
Za naš primer - mišnico je značilno prav to, da je fikcija podvojena le enkrat, in to v vozliščnem, odločilnem momentu igre. Kaj torej za celoten komad Hamleta pomeni ta igra v igri, zakaj tu lahko rečemo, da pride do soočenja fikcije z njenimi lastnimi zunanjimi predpostavkami? - Zato, ker tu igrajo tisto nemogoče, tisto, česar v dramski realnosti, torej v »prvem krogu« fikcije ne smejo igrati, pokazati. Naj to pojasnimo. Kaj bi se zgodilo, če bi v tem prizoru Hamleta videli, kako Klavdij zastrupi spečega kralja, brata, najprej pa bi se vse odvijalo tako kot se? Dobili bi neko precej banalno dramo, ali vsaj dramo zelo drugačne vrste kot je Hamlet. Izgubila bi se skoraj vsa dvoumnost igre, Hamletovo oklevanje in uprizarjenje umora bi se nam verjetno zdelo bedasto, predvsem pa bi se zgodilo tisto, za dramatičnost zgodbe absolutno prepovedano: najprej bi videli kralja ži-vega, nato mrtvega in zatem še spremenjenega v duha. To bi nas kot gledalce vpeljalo v neko evolucionistično perspek-tivo, izgubila pa bi se prav razsežnost realnega, ki je vselej »vnazajšnja«, in v katero je postavljen zločin, ko o njem prvič spregovori duh. Duh bi samo ponavljal nekaj, kar smo že itak videli, s tem pa, ko vse zvemo prvič šele od duha, zločin dobi status nečesa nevidnega, nezamisljivega, izgubljenega, iz-venčasovnega - skratka grozljivega. Iz tega je vidno dvoje. Prvič, da se fikcija tako kot resnica vselej izpostavlja skozi neko disjunkcijo do realnega, vzdržuje se skozi to, česar ne sme pokazati, oziroma kar lahko pokaže le tako, da se pod-voji. Druga stvar, ki izhaja iz prej povedanega - da namreč z besedami duha zločin dobi status nečesa izvenčasovnega
- je prav tako v določeni zvezi s tem, kar smo zgoraj imeno-vali podoba - kristal. V mišnici pride do kratkega stika, srečanja dveh časov: čas realnosti dramskega dogajanja nor-malno teče dalje, hkrati pa, če se izrazimo v nekoliko lum-penproletarski metaforiki, Hamlet z igro, ki jo naroči, in ki jo igrajo v mišnici, »odpre konzervo« s tistim časom, ki v tej realnosti ni našel svojega mesta, in ki ves čas kot grožnja lebdi nekje v ozadju. (Oliver je v svojem Hamletu razsežnost tega »iztirjenega časa« odlično posnel: kadar nastopi duh, slišimo na off glasu nekaj, kar spominja na zamolkle rit-mične udarce srca ali ure.)
Z dosedaj povedanim pa prihaja v ospredje nek problem.
-  Če je za strukturno vlogo in sploh domet mišičnice odlo-čilno to, da podvaja tudi nerativno formo dramske pripovedi, kako potcm prenesti na film? Filma v filmu si, če snemamo Hamleta, ne moremo privoščiti. Ali v prehodu v filmski medij nujno izgubimo ta lep trenutek, ko se fikcija »kristali-zira«, spodvije sama vase? Na to vprašanje bomo poskusili odgovoriti z analizo tega, kako je Laurence Olivier v svojem Hamletu posnel mišnico.
Mišnico uvaja Hamletov nagovor igralcev, v katerem izreče tudi naslednje nenavadne besede:
»Kajti vse, kar je tako pretiranega, se oddaljuje od namena gledališke igre, ki je bil že od nekdaj, je in ostane, da drži tako rekoč življenju zrcalo (to hold as 'twere the mirror up to nature).4Opraviti imamo torej z metaforo zrcaljenja oziroma s proslulo teorijo »odraza«, ob kateri se že dolgo lomijo kopja teoretikov estetike. Običajne opombe in pripombe ta odsta-vek interpretirajo kot odmev in primer velike razširjenosti renesančne teorije, ki jo pripisujejo Ciceru. Hkrati opozar-jajo na pomen nevarnosti, Narave kot Ideala, »najvišjega Dobrega«, ki da je prežemal tudi koncept teatra in sploh umetnosti tistega časa. Nekateri drugi interpreti (npr. Bat-tenhouse) pa se gredo nekakšno »reševanje Shakespeara« in naglašajo, da teh besed ne govori Shakespeare osebno, tem-več Hamlet in skozenj njegov »kraljevski stan«, ter da sama Shakespearova drama implicira kritiko Hamletovih »princi-pov« (in s tem principov neoklasicističnega dramskega stila). Vsekakor nas morajo - že če pustimo ob strani ostala Shake-spearova dela, ki niso v tej točki nič manj zgovorna, in se osredotočimo zgolj na Hamleta - te besede (to hold the mirror up to nature) presenetiti. Kar zadeva naravo - v drami Hamleta ni prav veliko »naravnega«, še posebej pa zato, kar bo moč videti v mišnici, veljajo besede duha Hamle-tovega očeta:
Murder most foulas in the best it is;
But this most foul, strange and unnatural.5
(Umor ves podel, kakor je vsak drug, a ta je skrun, neznan-
ski, nenaraven.)
Kar pa zadeva zrcalo in »odražanje« - načeloma niti naj-manj ne nameravam polemizirati z interpretacijo, da je to, kar pravi Hamlet, Shakespeare tudi sam misli zares. Prav narobe, menim, da je treba vzeti te besede dobesedno take kot so in še več, treba jih je vzeti tam, kjer so. In če si pobliže ogledamo ta zadnji moment - torej mesto, kjer se te besede nahajajo - bomo videli, da drama res ni implicitna kritika takšnih »principov«, temveč je njihova eksplicitna sprevrni-tev. Najprej ne smemo pozabiti, da je igrani prizor, za kate-rega gre v trenutku, ko Hamlet izreka zadevne besede, igra v igri. »L21« V taki konstelaciji je tista prva igra, drama znotraj katere nastopi druga (mišnica), v vlogi »življenja«, »realnosti«, v vlogi tega, kar Hamlet poimenuje z »nature«. Druga igra, igra v igri, pa ima torej po definiciji to funkcijo, da tej »nature«, tej (dramski) realnosti, temu (dramskemu) življenju, drži zrcalo. Zdaj pa se vprašajmo, kje v tej (dram-ski) realnosti nastopi dogodek, umor - bratomor, ki ga vi-dimo v zrcalu igre (v igri?) - Nikjer. Res je; da se vsa »grajska realnost« časovnega razdobja drame spleta okrog tega mo-menta, vendarle (dramske) realnosti, kot že rečeno. Nekaj predzgodovinskega, nekaj, kar tej realnosti manjka. Za real-nost je kralj umrl tako, da ga je pičil gad, pa čeprav marsikaj kaže na to, da je »nekaj gnilega v državi danski«. To, kar vidimo v zrcalu, je torej fikcija kot uobličenje tega, kar od znotraj najeda realnost, hkrati pa nosilcem te realnosti vse-skozi ostaja za hrbtom, kjer se je tudi odigralo. In ni naključje, da Lacan prav ob igri v igri v Hamletu poudarja, kako je vrednost te play scene v tem, da nam predoči fikcij-sko strukturo resnice. 6To, kar druži strukturo resnice in fikcije, je v prvi irelevantnost kriterija lažno/resnično v obi-čajnem pomenu teh dveh besed. To pa zato, ker »referenčna točka« resnice (v pomenu, za katerega nam gre tu) ne rnore biti in nikoli ni nekaj empirično preverljivega, faktično do-kazljivega. (To razsežnost resnice najlepše kaže psihoanalit-sko izkustvo. V določeni situaciji se lahko počutimo »krive«, čeprav je evidentno, da nismo storili ničesar, kar bi v realno-sti utemeljevalo ta občutak krivde. Vendar nam ta evidenca in vsi prijateljski prigovori, da je to zgolj naš umislek, prav nič ne pomagajo, zavest o krivdi ne izgine, ne izgine zato, ker je resnica, za katero gre, resnica naše želje. Vemo tudi, da je taka konstelacija - »brez krivde kriv« - osnovni dispozitiv
vseh velikih tragedij. Paradoksnost te logike še zaostri Freud7, ko ugotavlja, da pri velikem številu zločincev ne gre za to, da bi storili nek zločin in se nato počutili »krive«, temveč narobe, storijo zločin prav zato, ker jih preganja nek neznosen občutek »krivde«, ki ga ne morejo ničemur pripi-sati, ki mu ne poznajo »vzroka«. Postopek izvršijo prav zato, da bi nekje v realnosti utemeljili, locirali, svojo krivdo in tako .vsaj »ublažili« njeno neznosnost, ji dali nek »smisel«.) Resnica ne meri na realnost, dejanskost, saj tej realnosti ni izvzeta, ampak je njen integralni del, je notranja realnosti, pa čeprav kot »madež«, kot neprisojna ali »skrita« oziroma »zavnazajšnja«. Prav zato pa je strukturacija resnice, tako kot fikcije, v temelju tavtološka . O resnici odkrivanja dolo-čene preteklosti priča v aktualni realnosti le sedanja beseda in jo utemeljuje v imenu te realnosti. Toda v tej realnosti edinole ta beseda priča o tistem v preteklosti, za česar res-nico gre. V našem primeru torej o utemeljenosti v realnosti tega, kar vidimo v mišnici, ne jamči nič, razen besede duha, ki pa mora za to priti od onstran. To, kar vidimo tudi ni »travmatični dogodek« na sebi ali celo kar realno - velja prav to, da mu je odvzet vsak dozdevni videz. To, kar vidimo je enostavno fikcija (zgodba z naslovom »Umor Gonzaga«), inspirirana s Hamletovim »simbolnim mandatom« mašče-valca očetove smrti, in prav kot taka, kot fikcija, se na obličju morilca izkaže za uobličenje resnice.
Najprej nekaj podatkov o filmu. Posnet je bil leta 1947, kot že rečeno v režiji Laurenca Oliviera, ki je prevzel tudi na-slovno vlogo. Film je črno - bel, kar Olivier komentira takole: »Ljubša kot barvna mi je bila črno - bela izvedba, saj sem z globinsko ostrino dosegel mogočnejšo in bolj poetično upodobitev in tudi zgradbi verza sem se bolj približal.«9(Že iz te kratke izjave je jasno, da v filmu tekstovnih komponent ne gre iskati zgolj na ravni dialogov in monologov - ob »miš-nici« si bomo to natančeje ogledali.) Dolžina filma je 142 minut. Če vzamemo v roke tekst, vidimo, da je ta dolžina (oziroma »krajšina« dosežena predvsem z dvema večjima črtama - ertano je vse, kar zadeva na eni strani Fortinbrasa in na drugi strani Rozenkranca in Gildensterna - manjše črte pa je najti skozi ves tekst. Večkrat je tudi zamenjan, »monti-ran«, vrstni red posameznih prizorov. Film odlikuje izvrstna scenografija (scenograf je bil Roger Furse): mračen grad, številni prostori brez vrat, hodniki, stopnice, nadstropja - vse to v zavojih in pregibih prehaja eno v drugo. Ta ogromni kamniti labirint naseljujejo le štirje signifikantni »objekti« - prestol, zakonska (zdaj »krvosramna«) postelja, molilni oltarček in večja miza s stoli. Če za črno - belo tehniko velja, da se »ujema« z zgradbo verza, pa lahko za scenografijo, ta pregibov, zavihkov in napotovanja poln labi-rint rečemo, da je - med drugim - artikulacija Shakespe-arove priljubljene figure, metonimije, v skopičnem polju. Oliver potovanje kamere skozi ta labirint komentira takole: »Kamero sem si predstavljal tako, da vidi večino stvari skozi Hamletove oči, se sprehaja ali teče po praznih hodnikih, prebada ogromne sence državnih soban Elsinora, da bi našla kaj veselega ali kak znan predmet; toda zastonj.10 Glasbo za film je zložil William Walton. Tudi igralska zasedba je odlič-na(Basil Sidney, Felix Aymler, Norman Woolland, Terence Morgan), v zvezi z interpretinjami ženskih vlog pa lahko omenimo dva zanimiva podatka: izvrstni Jean Simmons v vlogi Ofelije je bilo ob snemanju komaj 16 let, Eileen Harlie, ki je igrala Hamletovo mati pa je bila celih trinajst let mlajša od Laurenca Oliviera - to je bila menda rekordna razlika v letih med igralcema teh dveh vlog.
Kako je torej v tem filmu posneta mišnica? Osnovna kon-stelacija je naslednja: igralci igrajo igro, kralj, kraljica in dvorjani so gledalci te igre, Hamlet in Horatio (ki ga je Hamlet pred tem seznanil s svojim sumom in besedami duha) pa gledata kralja. V nekemgsmislu imamko torej dva odra oziroma dve središči dogajanja, presečišče obeh pa je seveda
kralj. Olivier je mišnico posnel tako, da kralju »odpove ventil« že po prvem krogu mišnice (vemo, da je v tekstu najprej vsa stvar izvedena kot pantomima, nato pa se še enkrat ponovi z besedilom), kralju zadošča že, da vidi ves prizor nemo odigran. Videli bomo, da bi vse prehitro skle-pali, če bi ta poseg razumeli zgolj kot prispevek k temu, da film ne bi bil predolg. Za vizualno predočenje in analizo tega, kako je Olivier posnel mišnico, si bomo pomagali z na-lednjo shemo:
Kamera se najprej nahaja v točki, ki smo jo označili s šte-vilko 1, kar pomeni, da nam je dan »objektivni«, »zunanji«, »gledališki« pogled na celotno prizorišče. Nato nas (kamera) počasi potegne v prostor, in sicer nam približa dogajanje na odru (2). Sledi rez in kamera se premesti tja, kjer stoji Horatio (3). Nato v počasnem in neprekinjenem travellingu potuje za hrbti gledalcev - tako, da preko njihovih glav opazujemo dogajanja na odru - ter se približuje Hamletu. Ko pride do Hamleta (4), vidimo, kako le-ta pogleda kralja.
V  času, ko kamera prvič zaniha, obkroži prizorišče, ko se torej obrnjena proti odru za hrbti publike giblje od točke 3 proti točki 4, se na odru odvija prvi, »nedolžni«, »srečni« del igre: v tem trenutku še živi kralj in kraljica si izpovedu-jeta ljubezen (seveda s »pantomimo«, z gestikulacijo), nato kralj pokaže, da je utrujen, se uleže in kraljica odide z odra.
V  tem trenutku kamera prispe do Hamleta, glasba se spre-meni v takšno, ki vpeljuje suspenz na oder (zadaj z leve) stopi morilec. V času, ko se morilec približuje spečemu kralju v dvorani, torej »dejanskemu« morilcu (4 - 5). V trenutku, ko morilec na odru zlije strup kralju v uho, je kamera natanko za hrbtom kralja v dvorani (5), prizor vidimo preko njegove glave. S to optiko je med drugim nakazano, da težišče doga-janja postopoma prehaja na kralja. Iz točke 5 vidimo še, kako se kralj krčevito oprime prestola, sledi rez. V grow planu, kako zaprepadeno strmi na oder (6) - rez - kamera se premakne pred oder (7). Na odru v tem trenutku vidimo, kako se kralj, tik preden umre, še ozre proti morilcu, ga (verjetno) prepozna in v patetični gesti s prstom pokaže nanj. Spet sledi rez, po katerem vidimo Hamleta kako gleda kralja (kralja ne vidimo) (8) - rez - vidimo Horatia, kako pogleda kralja (9) - rez - kamera je spet na Hamletu, ko pogleda kralja (10) - rez - kamera se premakne tako, da od strani in relativno od blizu dobimo pogled na kralja (11). Nato se kamera na mestu obrne v smeri odra in - kot je razvidno iz sheme - v polkrogu zaniha nazaj za hrbte gledalcev ter se natanko za kraljevim hrbtom vrne v tir, ki ga je enkrat že opisala - tokrat v smeri proti Horatiu. Spet čez glave publike spremljamo dogajanje na odru, kjer najdejo truplo, ga odne-sejo, kraljica joka. Kamera prispe do mesta, kjer stoji Hora-tio (12), nato pa se spet po isti poti vrača proti kralju in od
tod zavije na tisti notrarvji tir, ki ga je opisala nazadnje. (Pot kamcre od 11 do 12 in od 12 do 13 je torej enaka, le smer je obratna.) V času, ko kamera potuje od 12 proti 13, morilec na odru prepričuje kraljico (vdovo) v svojo ljubezen, jo nazadnje prepriča in objeta odideta z odra. V tem momentu kamera pride do točke 13 (ki je identična s točko 11 - na shemi sta le zaradi preglednosti označeni ločeno). Sledi rez, spet dobimo kralja od spredaj v grow planu (14), vidimo, kako si s pestmi zatisne oči in na ves glas zavpije »give me some light!«
Kamera - razen na sredini, ko s serijo šestih rezov premeri križ in tako definira »silnice« pogledov - se giblje, kot da bi
bila pritrjena na konec nihala in s takim gibanjem natanko določa središče oziroma »težišče« dogajanja. V prvem delu, vse do scene z zastrupitvijo, je to težišče na odru, nato pa se po scriji izmenjanih pogledov premakne na kralja v dvorani, kralj postane središče zadnjih dveh nihajev kamere. Konste-lacija se postopoma obrne - od prelomne točke šestih rezov publika začenja slediti vztrajnim pogledom Hamleta in Ho-ratia, dokler na koncu vsi gledajo le še kralja. Tako se okoli kralja sklene krog začudenih, prestrašenih in zvedavih po-gledov, na kar kralj reagira tako, da izbruhne v svoj zname-niti »give me some light!«, dajte mi luči! - sledi vsesplošna panika in zmešnjava.
Medtern, ko se na odru odvija ena igra »mišnica«, ki pri-klene nase kraljev pogled, se v prostoru pred odrom spleta druga past - nič tnanj »fiktivna«, a prav tako nič manj učinkovita. Kralj se do vratu zaplete v mrežo, »pajčevino« pogledov. Luč, svetloba, ki jo prestrašen zahteva, v Olivi-erovi iuterpretaciji mišnice nedvoumno kaže tudi na to, kako zelo se »zaveda« zagate, v katero je zabredel na ravni skopič-nega registra.
V zvezi s potovanjem kamere (v času »mišnice«), ki ga uteleša naša shema, pa se ponuja zelo zanimiva analogija ozirorna »koincidenca«. V Galilejevem delu »Dve novi zna-nosti11 najderno naslednjo shemo, ko opisuje nek eksperirhent z nihalom:
Če odmislimo tiste linije, ki jih povezujeta točki G in E, dobimo natanko našo shemo. Gre pa za tole: V točki A je pribit žebelj, na katerega je pritrjeno nihalo. Če nihalo spu-stimo iz točke C, bo potovalo skozi točko B in se na drugi strani vrnilo v izhodiščno višino, to je, v točko D. Če pa zdaj vpeljemo še eno težišče, in sicer tako, da pribijemo še en žebelj v točko F, bo do te točke B nihalo potovalo tako kot prej, nato pa se bo njegova pot zakrivila proti točki I. Vidimo torej, da kamera, ki nam prikazuje mišnico, natanko sledi zakonom galilejevske fizike. Od trenutka, ko definira kralja kot drugo središče, težišče, ne more drugega, kot da opiše pot. ki jo v takem primeru opiše Galilejevo nihalo.
Kaj torej stori Olivier glede na to, kar smo malo prej izpostavili kot problem prenosa igre v igri iz teatra na film? Poudariti je treba predvsem dva bistvena posega. Prvi poseg zadeva disjunkcijo med pogledom in naslovnikom tega po-gleda - ta disjunkcija sicer v filmih ni nič redkega, pa si jo prav zato velja pobliže ogledati. V nobenem kadru ne vidimo Hamleta (ali Horatia), ki gleda kralja in hkrati kraljevega obraza Torej tega, kar Hamlet vidi. Kaj dosežemo s to disjunkcijo, ki hkrati uteleša tudi razloček med pogledom im vidom/videnjem/? Ko vidimo Hamleta, kako gleda kralja, je le-ta hkrati zunaj in znotraj. Je zunaj našega polja, hkrati pa je v njem prisoten, in sicer v Hamletovem pogledu. Ta dialek-tika pogledov velja za cel osrednji segment mišnice, to je za
serijo šestih rezov, ki v minimalnem času do kraja definirajo misli, emocije in pričakovanje akterjev. V tem času, v te prizoru, ne vidimo ničesar v celoti (ne igralcev in Qdra, ne publike, ne Hamleta in Horatia), pa vendar smo na nek način videli vse - tudi občutek imamo, da smo videli vse, kar je treba. Tisto, česar v danem trenutku ne vidimo, je vselej skozi igro pogledov implicirano v tem, kar vidimo.
To je torej en moment, en poseg, toda še vedno ostaja odprto vprašanje, kaj je s strukturno podvojitvijo. Mislim, da zdaj že lahko odgovorimo tudi na to vprašanje. Kot prvo moramo imeti vseskozi pred očmi to, da je v Olivierjevi koncepciji nastavljena past v skopičnem polju in ne - tako kot v drarni - na verbalni ravni. To je že delni odgovor na vprašanje strukturne podvojitve mišnice v filmu. Če stvari še bolj zaostrimo, lahko izpeljemo še naslednje: Dramatičnost tega, kar sicer gledamo ko.t filmsko realnost, kulminira v se-riji že odpisanih šestih rezov/pogledov, in vemo, da je prav rez oziroma montaža v filmu nekaj, ob čemer se najmanj zavedamo navzočnosti kamere. Hkrati pa ta dramatični, izrazito filmski izsek, uokvirjajo že kar preveč očitni, v oči bijoči sprehodi, nihaji kamere za hrbti protagonistov: Ka-mera tako najprej v celoti obide, definira, začrta vidno polje, križ, ki ga premeri znotraj tega polja, pa predstavlja pravi nevidni, prikriti vdor kamere tja, kamor ne bi smela, v lastno vidno polje. S tem se je Olivier kar najbolj približal strukturi filma v filmu: »Prvi« film bi bil torej ta, ki ga gledamo skozi optiko potujoče kamere. Ko je enkrat ta krog definiran, nastopi serija rezov, ki splete dranro pogledov, ki splete »mišnico«, past, znotraj tega vnaprej začrtanega prizorišča mišnice, v naslednjem trenutku pa se kamera spet, »kot da se ni nič zgodilo«, vtiri v pot nihajev za hrbti publike, kot da bi nam, gledalcem, rekla: tega, kar ste videli prej, vam lahko tudi ne bi pokazala.
Vprašajmo se za konec, kaj je z razmerjem film - literatura v tem našem konkretnem primeru, kjer je vsako »prenaša-nje«, »prevajanje« literarnih sredstev v filmska obsojeno na neuspeh in bi pomenilo nepovratno izgubo? Stična točka je seveda tam, kjer se film najbolj oddalji od predloge, kjer je najbolj filmski. Olivieru pa je to uspelo tako, da je s kamero sledil zakonom galilejevske fizike, kar mu je omogočilo, da je v »osrčje« teh zakonov z montažo vpletel moment strukturne podvojitve, ki se je zdela za film izgubljena.
Alenka Zupančič
1  VVilliam Shakespeare: Hamlet, II. 2.604, 605
2  ibid., 11.2.615,616.
3  Vsi slovenski prevodi so prevodi Otona Župančiča.
4  VVilliam Shakespeare: Hamlet, III. 2.22-25.
5  ibid., I. 5.28-29.
6  cf. Jacques Lacan: Hamlet, Analecta 1988.
7  cf. Sigmund Freud: Jaz in ono, v Metapsihološki spisi, Studia humanitatis 1987, str. 350.
8  cf. Gilles Deleuze: Llmage-temps, Les editions de minuit, Paris 1985, str. 103.
9  Laurence Olivier: Igralčeva izpoved, knjižnica MGL, Ljubljana 1984, slr. 178.
10  Laurence Olivier: On Acting, Sceptre, Hodder and Stoughton Ltd., kOfidon 1987, str. 178.
11  Galileo Galilei: Two New Sciences, The University of VVisconsin Press, Wis-consin 1974, str. 163.                                    •
MAPPLETHORPE
»NE, FOTOGRAFIJA NI TAKO POMEMBNA! KAR VELJA, JE MOJE ŽTCLJENJE. IMEL SEM PRILOŽNOST VSTOPITI V UMETNIŠKO SREDINO. TO MI JE OMOGOČILO ŽIVETI, KAKOR SEM HOTEL, < je dejal ln se poimenoval Robert MAPLETHORPE. Ime, kl ste ga najbrž že slišall, prenekaterl pa tudl vldell njejgove trdo erotične portrete-akte. Prepričan sem, da vas je nekaj, ki njegovo delo poznate, za vse tiste pa, ki ne veste nitl to, da Je MAPLETHORPE fotograf, da je Newyorčan, in da je imel Andya WARHOIiA za fanta, ga bomo na nekaj straneh. poskuslll predstavlti. Najprej si boste na kratko laliko prebrali, kdo to je, potem pa bo še sam povedal, kaj si misli,ko se je pogovarjal s pisateljem in založnlkom po lmenu LAWRENCE CHUA, Povod za razgovor je bila Robertova razstava pri WHITNEYTT LETA 1988. Še to: Pri Whitneyu razstavljajo samo največji malaerji, ki laliko eno fotografijo prodajo za 20.000 (dvajset tisoč) dolarjev ln več! Rodl se leta 1946 v Floral park v LONG ISIiANDU goreči katoliški družlni. Pri 16. ga vznemlri vldenje moških. pornografskili revij, pri 17. se vpiše v PRATT INSTITUTE v BR00KLYNU (najboljša umetniška šola v New Torku). Kljub osmim preživetim letom v tem delu, stke svoje mreže predvsem v MANHATTANU. 1970. ga osvoji PATTI SMITH in ga vpelje v šovbiznis. J0HN MCKENDRY - umetnostni zgodovlnar in odgovomi za fotografljo v METR0P0LITAN MTJSEUM OF ART, mu pokloni prvl fotoaparat.
1971. spozna SAMA WAGSTAFFA, bodočega ljubimca, zblratelja in osrednjo osebnost ameriškega tunetnl-ikega življa. TVAGSTAFF se odloči, da ga podpre, kar seveda MAPLETHORPA odnese pod nebo. Za PATTI SMITH ln novovalovce dela ovltke in plošče, newyorška Hi-Society pa ga lma za svojega portretista - celo Arnold SCHWARZENEGGER. AJNTDY WARH0L mu iz ljubezni omogoči delo v svojem časopisu INNERVIEW. Provocira ln razstavlja. Po newyorških. partiyjih hodl oblečen kakor njegovi prijatelji in modell - v usnju. Razblja mite in tabuje. WAGSTATF ga porine med zvezde - omogoči mu razstavo v ROBERT MILLER GALIiERT na 87. cesti 1979. leta. Od tega trenutka naprej samo drvl s supersonično hitrostjo. Vrednost ene fotograflje leta 1977 je 180 dolaijev, 1981 - 8000 dolarjev, 1984 - 8000 dolarjev, 1987 - 18.000 dolarjev etc.. .1986 mu WAGSTAFF, ko umre, zapusti 8 milljonov dolazjev...
8o njegove podobe zares prave brce v termitnjak tradlcionalnih. moralnlh. vrednot? All ptistošljo?
e^ <IV  Wfl......,.
Sedaj je leto 1988, stvari so se spremenile, časi se spreminjajo, ljudje se spremi-njajo, občutje se je spremenilo, časi so enostavno drugačni, bolj mlrni!
LAWRENCE CHUA: V svojo retrospektivo pri VVhitnevu si vključil tudi nekaj svojih komercialnih podob. Ali delaš razliko med tem komercialnim delom, ki ga opraviš za stranko, in med fotografijami, ki jih delaš zase?
RM: Mislim, da je komercialno delo, ki ga opravljam, ravno tako vredno in pomembno. Veliko fotografov zaničuje celotno zamisel o komercialni fotografiji, kar je za moje pojme neumno, saj te ta sooči s stvarmi, s katerimi se sicer ne bi ukvarjal. Dobiš izkušnje, ki jih sicer mogoče nikoli ne bi. Komercialno delo širi moj besednjak. Mislim, da je v tvojo korist, če delaš, kar ti pride pod roke. Precej umetniških fotografov zamuja veliko priložnosti, ker so negotovi. Niso prepričani, da jim bo uspelo. Meni osebno je tak izziv všeč.
LC: Katere so izkušnje, za katere si rekel, da jih verjetno ne bi dobil zunaj komercialne fotografije?
RM: Delaš z umetniškimi vodji, in sedaj delam s frizerji in maskerji, čeprav prej nikoli nisem. Verjetno vsega tega ne bi bilo, če ne bi opravljal komercialnega dela. Pomaga mi k perfekciji, h kateri težim.
LC: Kaj te jc pripeljalo do komercialnega dela?
RM: Enostavno naletel sem nanj. Nisem načrtoval, da bi ga dobil.
Imam sicer manegerja, vendar delam samo stvari, ki se mi zdijo zanimive, in to je dobro.
LC: Je bila za temi deli kakšna finančna vzpodbuda?
RM: Svoje čase sem bil malo zaskrbljen zaradi denarja.
LC: Pred kratkim je »American Photographer« na naslovnici objavil tvojo barvno modno fotografijo. Nedvomno komercialen pristop se zdi tako oddaljen od elegantnih Č-B aktov, ki so bili v večini na razstavi pri VVhitnevu. Kako usklajuješ te ogromne razlike? Hočem reči, ali gledaš na komercialne projekte drugače kot na nekomercialne?
RM: Pravzaprav jih sploh ne ločujem. Še vedno so to moje oči, in kar se tega tiče, komercialna dela opravljam le, če misiim, da lahko uporabim tudi lastne oči. Dela ne opravljam kar tako »za nekoga«, ker v tem ne bi našel smisla. Prvotno je bil posnetek namenjen reviji »MODA«. Imel sem možnost delati v barvah, s čimer se sicer ne ukvarjam. Ponavadi pridejo k meni z določeno zamislijo, vizijo, ki jim ]o jaz lahko ustvarim. V tem trenutku imam prednost, saj me prepuščajo samemu sebi.
LC: Vem, da so cvetovi genitalije rastlin, in da je tihožitje lahko prav tako subverzivno kot kar koli bolj živega, vendar nekateri tvoj povratck k fotografiji cvetja razumejo kot umik k varnejšemu in bolj trdoživemu delu, k delu, ki se lažje prodaja...
RM: Mislim, da ne bi smel nihče kritizirati dejstva, da morda grem skozi stvari, ki so nujne. To je učni proces! To je bil zame način eksperimentiranja s svetlobo in kompozicijo, ne da bi za to potreboval žive modele. Lahko eksperimentiram, da izločim vse to iz svojega sistema. Z modeli delam zelo hitro. Koliko Ijudi je slikalo cvetje? Ni nujno, da so moje slike s cvetjem najboljše, so pa drugačne od vseh ostalih. Gre za način fotografiranja tihožitja, ne samo cvetja. Ne vem, ali so erotične ali kakršne koli že so, so pa moje. Gre za način, kako vidim stvari. Če vidim telo ali cvet, ga vidim s svojimi očmi.
LC: Zakaj si se oddaljil od nekaterih najizrazitejših erotičnih aktov?
RM: Sedaj je leto 1988, ne 1971 ali 1972. Stvari so se spremenile, časi se spreminjajo, Feeling se spreminja. Ne morem si predstavljati, da bi sedaj delal tiste slike. Časi so sedaj enostavno drugačni, bolj mirni!
LC: Kaj misliš s tem »bolj mirni«?!?
RM: No, govorim o aidsu, Ijudje sedaj drugače mislijo. Ni nujno, da bi se Ijudje na tistih slikah, če so še živi, danes ho.teli slikati. Tudi jaz sem starejši. Umiril sem se, kar se tiče stvari, ki jih hočem delati.
LC: Kaj te je umirilo?
RM: Današnji čas. Ko se postaraš, stopiš malo nazaj. Ne moreš več tako dosledno tvegati. To je del staranja.
LC: VVILLIAM BURROUGHS mi je povedal, da je, ko je ostarel, ugotovil, kako malo pravzaprav ve. Misliš, da s staranjem postajaš modrejši?
RM: Upam. Čeprav obstajajo stvari*ki jih ne tvegaš, ko si star. Zadnjič sem rekel: »Ne znam smučati. Škoda da se nisem naučil smučati.« Sedaj ne bom nikoli smučal, vendar, če bi bil otrok, bi se smučati naučil sedaj.Večina Ijudi je takih. Nisi več pripravljen tvegati, toda tudi to je v redu. Mislim, da iahko izpopolnim, kar sem naredil, in to sedaj delam. Izpopolnjujem. Lahko izpopolnim to, za kar sem postavil. temelje. Še vedno delam akte, a ne delam več pornografskih slik. Lahko bi, če bi hotel, ampak to sem že naredil.
LC: Zakaj nočeš izpopolniti erotničnih aktov?
RM: Ne vem. To je bilo obdobje mojega življenja, ki sem ga preživel. Vesel sem, da sem šel skozi to, ampak sedaj je mimo.
LC: Ti je kaj žal za tem obdobjem?
RM: Ne, sploh ne!
LC: Ko govoriš o tveganju, govoriš o umetniškem ali osebnem tveganju?
RM: Govoril sem o osebnem tveganju. Mislim da je, kar se tiče umetnosti, ogromno možnosti. Še vedno je veliko raznoraznth stvari, ki bi jih lahko fotografija obdelala. Zame je sedaj pomembna predstavitcv. To je področje, ki ga je treba bolje izkoristiti.
LC: Vem, da je razmestitev del v VVhitnevu delovala mučno izračunana. Ne samo način zasnovc, ampak tudi zaporedje, v katerem so se stopnjevale, tni je dalo misliti, ali je bilo na vsaki steni skrito kako diskretno sporočilo. Kaj si izkoristil pri postavitvi fotografij?
RM: Način, kako fotografija visi na steni, me zanima že od vsega začetka. Mislim, da ogromno fotografij deluje bolje, če jih držiš v roki ali gledaš v knjigi. Ko jih obesiš na steno, ne delujejo več. Če boš postavil fotografije v umetniškem kontekstu, morajo biti nekako narejene, da se jih bo dalo gledati. Nekatera uokvirjanja so postala pomembna. Oblikoval sem celo mize. Zame so predmeti pomembni. Niti ni nujno, da imajo fotografije. Pri Whitneyu je bilo par stvari (predmetov) brez fotografij. Ko je bilo narejeno, ni delovalo. Ljudje se niso odzvali. Na tej razstavi nisem prodal ničesar. Ljudem so bile všeč moje fotografije, predmetov pa niso upoštevali.
LC: Kaj te je motiviralo pri skulpturah »White X with Silver Cross« ali »Pentagram with Frosted Glass«?
RM: Študiral sem slikarstvo in kiparstvo. V šoli se nikoli nisem zares ukvarjal s totografijo. Fotografija se je kar nekako priplazila do mene.
LC: Kaj misliš, kako se je spremenil svet umetnosti, odkar si bil študent?
RM: Mislim, da je eden od problemov v zvezi s svetom, ne samo svetom umetnosti, ta, da se Ijudje zavedajo denarja, in se ta odraža tudi v umetnosti. Ne bom rekel, da tudi sam nisem kriv za to. Tudi jaz sem del sveta. Če sedaj vprašaš otroke, zakaj bi se radi ukvarjali z umetnostjo, ti odgovorijo, da bi radi obogateli. Ko sem hodil v Šolo, je bil zame kriterij... hočem reči... se na pamet ti ni prišlo. Spominjam se kako sem nekoč razmišljal: »Bog, če najdem koga, ki bi kupil to sliko, bom lahko naredil drugo. To bi bilo dobro.« Samo, da si lahko nadaljeval z delom. Tako je bilo, ker se takrat nisem hotel zapletati z denarjem. Ampak sedaj je to pomembno. Ljudje pripravljajo razstave, ker mislijo, da se bo prodajalo. Izmišljajo si vse mogoče načine. Če boš vprašal otroke, kaj bi radi bili, ko odrastejo, ti bi odgovorili »Bili bi bogati!« Moja generacija ni mislila tako. Zagotovo nas to ni zanimalo.
LC: Zakaj si ti študiral v tej smeri?
RM: Ko sem bil majhen, sem ogromno risal. To je, kakor bi se rodil s tem. To sem hotel delati. Ni bilo zato, da bi obogatel. Veš, umetniki stradajo. Seveda se je to spremenilo, kar me veseli, vendar to ni bil razlog, da bi postal umetnik.
LC: Kaj misliš, kaj je okrepilo to obsedenost z denarjem?
RM: Ne vem, ampak to se ne dogaja samo v umetnosti, gre skozi vsa polja. Ljudje hočejo potovati, delati to ali ono. Tega pa si ne morejo vedno privoščiti. Mislim, da preveč pričakujemo.
LC: Je denar vplival na tvoje delo?
RM: Rad bi mislil, da ni, vendar sem prepričan, da je. Nisem odporen na čustva sodobnega sveta.
LC: Ali bi v današnji politični in družbeni klimi bilo mogoče delati nekaj podobnega s tvojitn trdo erotičnim aktoin?
RM: Možno bi bilo, samo jaz tega ne bi delal. Če bi bil danes študent umetnosti, bi delal kaj drugega.
LC: Opazil sem, da za opis nekaterih svojih del uporabljaš besedo »pornografija«. Ali ločiš »erotiko« od »pornografije«?
RM: Ne vem. Kaj je pornografija? Ljudje, ki fukajo? Vse kar hočem, je, da transcendiram subjekt.
LC: Lahko razložiš, kaj misJiš s transcendiranjem?
RM: Iti nekako čez subjekt, tako da kompozicija, osvetlitev in vse naokoli doseže določeno točko popolnosti. To delam. Naj gre za kurec ali rožo, oboje gledam enako.
LC: Kako?
RM: Enostavno, po svoje, s svojimi očmi. Drugače kot drugi, sicer ne bi imei razstave pri Whitneyu.
LC: Ja, ampak kaj se dogaja v tebi, ko vidiš kurec ali pa rožo? Ali je razlika, ko si soočen s tem ali onim? Ali je stimulacija drugačna?
RM: V kontekstu fotografije ni velike razlike. Fotografiranje ni spolna izkušnja. Če delaš pornografijo ali kar koli že, to ni vzburjenje. Ne zame, dosti dela je. Prav za to se danes ne bi hotel ukvarjati s pornografijo. Izčrpa te. S tem sem opravil, čutim da je mimo. Mogoče bom to delal spet čez 10 let, ampak... to je delo. Nikoli nisem fotografiral, da bi me vzburjalo. Mislim pa, da vznemirja veliko fotografov. To so voyeurji, in predstavlja v njihovem življenju velik stimulans. Z menoj nikoli ni bilo tako. Obstaja seks s kamero in seks brez kamere. Seks brez kamere je veliko bolj zanimiv.
LC: Ugotavljam, da konec koncev fotografiraš zase, vendar, ali kdaj upoštevaš publiko, bolj natančno, njeno reakcijo?
RM: Pravzaprav ne. Toda če delam portret, hočem, da je portretirani z njim zadovoljen. Tudi jaz hočem biti zadovoljen, s čimer je zadovoljen on. Hočem, da Ijudje zgledajo najbolje, kakor po moje sploh lahko zgledajo. Vendar pa, kar je zame dobro, ni vedno nujno tudi zanje. Mislim, da se včasih to pokriva.
LC: V avtoportretih se predstavljaš v vseh mogočih likih, od Pana do Patty Hearst. V kateri podobi bi bil najraje pomnjen?
RM: V kombinaciji vseh. Zdi se mi, da za kakšnim likom lažje kot za drugimi, vendar, vse te slike sem jaz.
LC: Delal si tako v umetnosti kot v modi. Kako ju sprejemaš?
RM: Sta popolnoma različna. Komercialna fotografija je precej drugačna od umetniške. Meni se sicer ne zdita tako različni, vendar nosi ta različne čustvene naboje. Večina komercialnih fotografov, ki se jim nudi možnost za razstavo... Spominjam se pogovora s CHRISOM von VVangenheimom. Rekel sem: »Kadar koli se lotim komercialnega dela, se moram vanj prisiliti. Še preden naredim posnetek, postanem zelo živčen zaradi te prisile.« Odgovoril je: »Kadar koli moram narediti nekaj za umetniško razstavo, imam isti občutek.« Torej, razlika je! Pri večini gre za različne mentalitete.
LC: Kaj pa delo z modnimi modeli in unietniškimi modeli? Kako je s tem? Ali je precej razlike?
RM: Gre za različne vrste Ijudi. Opraviti sem imel s toliko Ijudmi, da lahko rečem, da ste različni, ne več, ne manj. Mentaliteta večine modelov je drugačna od mentalitete ostalih Ijudi. Ampak samo to, ne več, ne manj, samo to.
LC: Tvoje delo je preobremenjeno oz. obsedeno z lepoto. Zanima me, glede na to, da si se ukvarjal tudi z modo, ki se ukvarja izključno z estetiko, ali tvoj modni portret in vse, kar vidiš, presega tneje čiste estetike? Ali grc morda pri tvojih posnetkih zgolj za atraktivne poglede?
RM: Ponavljam! Če je fotografija res dobra, mora transcendirati subjekt. Pa če je to modni model, roža ali karkoli. Moje najboijše modne fotografije presegajo modo. Ne trdim, da se to dogaja vedno, toda če se, zadostuje, da me pritegne. Pri rožah pač transcendira subjekt rože. Gre za način, kako delujejo robovi, kako pada senca in nenazadnje upam tudi, da delujejo magično.
LC: Velikokrat omenjaš »magijo«. Lahko razložiš kaj misliš s tem?
RM: Ko je umetnost čista umetnost, vsebuje magijo. Transcendira kar koli že. To je nekaj, česar ni moč izraziti z besedami.
Srečal sem te. Še nikoli prej nisem videl tako lepega človeka. Tvoj pogled je bil kristalno čist, neskončna ledena ploskev.
Plovba traja že tedne in da takole dneve in dneve slonim na ograji in postajam lepljivo vlažen do kože, mi prehaja v navado. Zadnji galebi so izginili pred dnevi. Ure in ure premišljujem o kakšnih nepomembnih bedarijah, po glavi se mi motajo stavki, ki so, ko natančneje pogledam, brez prave povezave med sabo. Če moram slučajno spregovoriti par besed s kakim članom posadke, včasih traja minuto ali dlje, da razumem smisel njegovega vprašanja. Najbolj bedaste šale jemljem dobesedno in sprašujem: Kaj, ali res? Nekateri mislijo, da sem malo trčen. Sivina neba se spaja s sivino morja. Kako daleč si že, Amerika. Naša sila bo še dokončno ugasnila njihovo že tako ugašajočo svetlobo. Our force. Kako bedasto se mi to sliši v tem jeziku. Naša sila. Nihče ne ve, kaj pravzaprav počnem tu, zakaj grem zraven. Večina misli, da sem nekakšen arheolog, umetnostni zgodovinar. Ta popolna odtujenost med njimi in mano me pomirja, mi daje občutek varnosti. Sivina neba se zliva s sivino morja in počasi me oblije žalost. Ta popolna odprtost prostora sproža v meni občutek neizrekljive brezizhodnosti in v prsih me začne žgati topa, žareča bolečina. Izhoda ni iz ničesar, iz nobenega sveta. V takšnih trenutkih bi si najraje pognal kroglo v glavo. Na jugovzhodu se kot privid zarisuje črta zemlje. Torej se bližamo cilju. Evropa.
Piš poganja drobne slane potočke po zgrbančenem obrazu kot po vetrobranski šipi avtomobila in skozi stisnjene veke se v očeh nejasno zarisujejo gmote, nihajoče gor in dol. Mali, pusti otočki plovejo mimo, spušča se mrak, utrip srca postaja vse bolj neenakomeren in žile na vratu pulzirajo vse hitreje. Odidem v podkrovje in kot da se je vame prelila napetost in pričakovanje cele posadke, ki mrzlično hodi gor in dol po hodnikih in me sploh ne opazi več.
Predmeti v kajuti govorijo s svojo škripajočo nerazumljivo govorico in kot da jo prepoznavam, pa vendarle ne razumem. Potočki vode, ki sedaj poplesujejo po oknu v popolni temi. Vem zanje, pa vendar so popolnoma nekaj drugega kot prej, nekaj izven, in to, ta razlika me navdaja z grozo.
Hoja brez prestanka, vsi dnevi, kot da so en sam. Skoraj v vsaki vasi govorijo za odtenek drugače. Sicer ne razumem, a čutim po zvenu. Spremljajo nas različne skupine, vsi pravijo, da smo zavezniki. Včasih na hribih gorijo ognji. Podnevi v dolinah požgane vasi, po pobočjih raztresena pokopališča, nagrobniki, čisti in beli, kot kite ženskih las, zapičene v zemljo, na njih zbledeli napisi. Držimo se skupaj in kot da bi bil vsak izmed nas eno samo, veliko oko, polno strahu in preganjavice. Zopet naprej in sedaj križi, leseni in kamniti, vseh vrst, nekje spodaj pa mestece, ki, kot da ga je življenje zapustilo že nekoč zdavnaj. Udrte strehe hiš, nekatere še cele, cerkveni zvonik, ki štrli v prazno nebo, otrplo grmovje kuka skozi okna in čas za kratek počitek.
Mraz kovine se prelije v zapestje, ko pritisnem na kljuko ene izmed hiš, tečaji zaječijo v zagrobno tišino. Pred menoj je nič, mrak prostora, nikjer sledu o prisotnosti bivanja, le ustavljena tema. Za trenutek obstojim med vrati, plamen vžigalnika zariše groteskne sence, pajčevine poplesujejo po stenah, malce naprej par vrat. Vstopim v sobo, skozi režo med polkni pada pramen svetlobe. Nekje v kotu obris kmečke peči, klop, miza, par stolov brez naslonjal. Pod stropom razpelo, na steni petrolejka in stara družinska slika s preloma stoletja. Pod njo predalnik, poleg postelja. Odprem predal, v njem je polno drobnarij. Star molek, malo, kvadratno zrcalce, par razglednic. Okorna pisava v napol razumljivi italijanščini. Kip svobode. Stara, zarjavela britev, mala lesena šatulja. Predmete prijemam počasi, kot da se v njih skriva odgovor na to moje stanje. Ko škatljico odprem, se po tleh razsujejo žebljički. V petrolejki že zdavnaj ni več goriva, snamem cev in obrišem zrcalo. Drobne znojne kapljice se lesketajo po čelu. Rezek zvok trobente prereže prostor, fini stekleni tulec mi zdrsne iz roke in se razleti.
Brane Bitenc
GOETHEJEVA SMRT
Zopet se vzpenjamo v hrib in ko prispemo na vrh, se v daljavi zarišejo gore. po vrhovih prekrite s snegom. Nekdo reče, da so to Alpe.
Rušenje poteka z neverjetno silo in hrup, ki se sprošča, se mi zdi v bistvu tišina. Z najtežjo mehanizacijo rušimo mesto, jeklene čeljusti grabijo vogale hiš in vsak dom, vsaka opeka bo prah. Popolnoma raztresen hodim med stavbafni in golimi drevesi, med vejami katerih se zarisujejo kopaste strehe gradu. Misli, zmedene in nepovezane med seboj, me nosijo raprej. Ljudje s kladivi, s pestmi, z golo silo teles rušijo dvorec.
Kako je prišel on sem iz W.? Kako? Saj vendar vem, da nisem bil nikdar tam. In vendar je spomin na srečanje popolnoma razločen... Stoji na kamnitem podstavku, prej beli kamen je po glavi in ramenih nekoliko siv in razjeden od dežja, le rahlo skrčeni prsti so gladki in svetli od neštetih dlani, ki so jih božale. Grem proti tebi, ki se nenadoma obrneš in zabrišeš proti meni sekiro. Telo deluje samodejno, rezilo se zabije v steber za menoj. Izpulim. Mala sekirica, katere ris leti po prostoru, prodre v meso tvojih p ^i. 1:. ? ' '\~ ¦ ' v- ] drž"' popolnoma vzporeden tvojemu telesu. Zakaj? Nekje daleč zazveni pesem, mcrda samo v meni.
Iz nepremičnega neba padajo topli košmiči. In prisotnost zgodovine, vseh zgodb, ki so bile in bodo, zgodovine, ki je kot kapljice mleka na snežnobelem papirju, kapljice ki so boj bele kot sneg in bolj rdeče kot kri, ki ti lije iz rane na ta čisti, beli pršič, ko grem proti tebi. Svinčnik ne ster e čez ti dve kaplji mleka, kot se kri ne vpije v sneg, ampak v kroglicah z neko odbojnostjo tišči stran drotna, bela zrnca mraza. Toplo in hladno, ne kot nasprotno, ampak; tukaj in zdaj kot različno, toplo in hladnc, ki se na zlije v mlačno, temveč vsako zase ohranja stalno željo ostati na svojem, ohraniti svojo lastno bit. '
Srečal sem te. Še nikoli prej nisem videl tako lepega človeka. Tvoj pogled je bil kristalno čist, neskončna ledena ploskev.
Andrej Morovič: FISCH BURO
V uradih čemi prijaznost - znamenito prelaganje odločitev in izvršitev na jutri, leta tri tisoč in čez. Tako na primer urad za ribe, njih rnoko, luske, plavutke, pomanjkanje vek in zračne mehurje. Notranjost je kot v vsakem uradu asketska. V pritličju je kavč za dializo, prenosni pisalni stroj za katarzo, mizica in hladilnik s kontraband pijačo, servis izredno udob-nih turških naslonjačev, nekaj klopc za jogije, avtobusnih in železniških sedežev. Stojišč nebroj. Pomemben je govorniški pult v kotu, ki je na razpolago vsem, z namenom sploščitve navpičnice med Muzolonijem in morjem poslušnih uhljev. Odsek za lulice in kakce, predmeti in duhovi, ki se izmikajo natančnejšemu katalogiziranju. Zastor, potem lestev v pod-zemlje. Do kolen v vodi bi stali v reki Spree, ki loči homogeno prečesane duše od poenostavljeno pohlepnih heretikov, če bi zmogli še tistih deset korakov proti Vzhodu. Bomo z goto-vostjo jutri, danes kliče urad. Blagi oboki nizko valovijo. Če ne treščim v traverzo, pač vsaj v prhke stalaktite iz klorira-nega kalcija, ki jih poti pitna voda. Tako se odvajam pokončni drži. Ruševine in odpadki so skrbno pometeni na kupe. Iz njih štrlijo ponarejena trupla, nakatera nedvomno avtentična.
Škrlatni žar temnih niš nizkotno namiguje na preperelega suhca z brado. Mlačne konice sveč migotljajo, zatohli zrak in naftagas kaplje pronicajo skozi strop. Previdno moraš dihati, se ničesar dotakniti, pozorno stopicljati s čeljustjo na grudih. Christian in Pierre najodličnejši iz havbic streljata natančno naciljane barvne bombe. Je vseh sort svinjarije v njih. Venti-latorji bruhajo perje in puhlice. Kar pade na tla, se ujame v klej na slikah v nastajanju. Antipeza podkletju je pritličje zgoraj, vam povsem plišasto ugodje ljubeče toplote domačega gnezdeca par excelence. Uradnik za pultom govori sebi ena-kim, da nas aktualni položaj ne sme preveč smrtno resno paralizirati. Naj vam iz temin spomina izbrskam placento in megalomansko naklonjenost drobnarijam - panorami skozi prste, skozi ključavnico. Uradniki to srkajo in se brez zadrege reciklirajo. Freska ribe s konzervo sardin na plečih. Bi malce legel in se spočil.
Uradniki so brez pravic in dolžnosti. Šest dni na teden gazijo skozi žolco brezbožnikov. V soboto se odpravijo v ribji urad, če jim je le zdravje naklonjeno.
Andrei Morovič: KLONDIKE EXPRESS
Demonstracija je razpadla na edince, državljane brez obra-zov. Široka in prazna avenija je grozeče namigovala na vrvež za kulisami. Vlaga v zraku je dišala po smrti v prezračenem akvariju. Mimo je švignilo uradno vozilo, kot bi se šlo neke tihotapce. Za mojim hrbtom so se na odsluženi postaji v sveže prepleskanih kletkah tiščali ruski umetniki, simboli vzbrstele trgovine med Vzhodom in Zahodom. Na vogalu je stala kolibica za grižljaj med tekom, za francoske krompirčke ter pečenice in hrenovke, v katerih se skrivajo nemški križci, lesket škornjev, rentgenske zenice, leno črevo in po novem nitritpoklova sol. Pred prodajalno je postajalo nekaj robotov, puhteč anestetični smrad postane policijske kuge. Umirjeno sem se ustavil, počasi vlekel vase vzorce kontaminacije in nevidno prebiral sovražnikove genetske kode. Dobro ozem-ljen sem pritisnil na pedala zebrastega kolesa. Takoj me je zaustavil nemški ovčar z radijskim oddajnikom v tački. Pre-mikanje prepovedano, dihanje tako-tako. Razkošatil sem se pod streho avtobusne postaje in se zazrl čez sluzasti veletok iz asfalta. Strupeni kuža je zaskrbljeno cvilil v oddajnik. Čez prizorišče sta zdrsnila gasilska brizgača. Za njima so začeli prihajati majhni zelenobeli avtomobilčki, v njih sami gladko obriti kužeki. Brnenje strojev je prebilo opno zatišja, začelo
premočrtno rasti, že vidiš dirigentov patos in svetlobo, modro utripanje zvezde temnice. Kuža je v pričakovanju vrhunca začel nemirno stopicljati, odmahnil mi je s prstancem, da lahko grem. Bežno sem ošvrknil njegovo lahkomiselnost in zagonil v slepečo svetlobo. Streslo me je v želodec, ko so prigrrrtela najmastnejša motorna kolesa z zlatimi žarometi, formulirana v orjaški obelisk. Kot na ukaz sem sestopil. Za konico so se pricijazila črna vozila telesnih stražarjev, in kar je še podobnega mrčesa, z nosoma globoko v njihovih ritnicah državniški limuzini, tudi črni seveda. V eni je sedel predsed-nik ameriške Nemčije, v drugi pa njegov turški kolega - nekoč kolovodja fašistične hunte, danes voditelj, da ne rečem slu-žabnik demokratične in svobodne države, kjer se imajo vsi radi in baklava zares ni od muh. Z nasprotne strani kolonade je blisknil utrip modre luči, prebil zatemnjena stekla sulta-nove kočije in za trenutek osvetlil profil morilca, kako čemi stisnjen med nadišavljene gorile kot polh sredi najhujše zime.
Sličico politične ječe, kjer vzgojitelji tlačijo petnajstletni ekstremistki dno steklenice v mednožje, sem ujel, trenutek med dvema protokoloma. In že je izginil, Kenan Evren, ljubezni kratki dah.
PHlLll
UPRAVLJANJE MARKETIN60MI
Dr. Koder je našt javnosli rela-tivno neznan avtor, čepravje bil leia 1983 proglašen za »marketarja leta«. Ta zammiv naslov podeljuje vsako leto Amenško združenje mar-ketarjev, zalo nas lahko satno čudi, zakaj do prevoda njegovih kapital-nih del prihaja šele sedaj. Informa-tor iz Zagreba se je s prevajanjem knjige o markelingu lotil rizičnega podviga. Ta knjiga zanika temeljne paradigme našega nsiema, kajli de-lilev gospodarstva na nekakšno ka-pitahstično in na seveda, sociali-stično gospodarstvo, se s to knjigo izkaže kot, milo rečeno, generalna neumnost, katere rezullale čutimo se-daj.
Knjigo velja uvrstiti na knjižno polico ludi zaradi dejstva, da od-ločno postavlja distinkcijo med ne-katenmi pojmi, ki jih vsi mi preradi zamenjujemo v našem vsakdanjem žargonu pravšnjosii - trg, kapital, marketing, tržišče, propaggnda..., vse lo so pojmi, ki jih shšimo vsak dan, žal na napačen, včasih celo ideološko obarvan način. Če 10 ne bi bilo tako, se ne bi kar naprej pojav-Ijali razhčni »studii za pohtični mar-keting«, katerih rezultati so vse bolj podobm izživljanjem posameznih nedodelanih designerjev, ki na vsak način poskušajo »politično govoriti« skozi plakate. S^fatchi & Saatchi bi jim lahko bil vzor, ko bi vedeh za to firmo.          tfS
Marketing je^za dr. Kotlerja, družbem proces, na to preradi po-zabljamo medtem ko pobiramo šnel-kurs izkušnje o »podjetmštvu« iz fil-tnov kolje lo npr. Wall Street. Kajti če leh izkušenj ne bi bilo, bi bilo na strani, reamo temu tako, vehkih ide-ologov, manj pristašev. Emancipa-ctja se začne in nadaljuje le z zdra-vim gospodarstvom. In markelingje, tudi za političm marketing to velja, predvsem gospodarska panoga. Brez nje, kakor kažejo današnje izkušnje, nimamo več kaj početi. Ne tukaj in ne zunaj. Ne v tovarni in ne v poli-tiki. So isl es.
ZVONIMIR
KULUNDŽIČ
TAJNE
I KOMPLEKSI
MIROSLAVA
KRLEŽE
Zvonimir Kulundžič je v svoji
onografiji o Krleži, ki je po nje-ih besedah ključ za razumeva-I pja pretežnega dela Krleževega itaolisa, zrušil mit o velikem člo-veku, knjižcvniku, Hrvatu in Ju-goslovanu. Je svojevrsten obračun s krležolatrijo (kot Kulundžič po-imenuje specifičen način pisanja, s katerim se Krležo povzdiguje v »nebeške višine«), s krležoidi in krležofili. To je intelektualni boj v imcnu dostojanstva resnice, zna-nosti in književnosti, katerega te-meljno orožje so »dejstva in naje-lementarnejše resnice.«
Verjetno je močno prisoten osebni motiv oziroma dejstvo, da so Kulundžiču rokopis za mono-grafijo Krleže leta 1980 zaplenili ter ga predali Krleži in krležofi-lom. Čeprav poskuša avtor vsako svojo hipotezo argumentirano po-trditi, ga večkrat zalotimo pri traču, tako da je ob branju po-trebna intelektualna distanca, ki dopušča dvom.
In katere Krleževe skrivnosti in komplekse nam razkrije Kulund-žič? Trdi, da je Krleža javna oseb-nost, ki ne more sama sebi biti cilj, še manj pa monopol ali in-strument določene skupine ljudi. Za Krležo - že uveljavljenega umetnika - ugotavlja, da ga niti en režim ni resneje preganjal, nikoli ni bil sodno preganjan in vedno je živel na veliki nogi. Preživel pa je avstroogrskega, starojugoslovan-skega, NDH-jevskega, stalinistič-nega in samoupravnega. Dosegel je položaj ministra kot direktor Jugoslovanskega leksikografskega zavoda, dobil buržujsko vilo, šte-vilne beneficije in hvalnice.
Kulundžič nam razkrije skriv-nost o Krleževem dezertiranju iz Vojaške akademije v Budimpešti (1912/13); smrtni kazni je po spletu čudnih okoliščin ušel, bil je samo disciplinsko kaznovan. Ob atentatu na avstrijskega prestolo-naslednika v Sarajevu lcta 1914 je bil Krleža v prvih vrstah »divjih demonstrantov« proti Srbiji. Zanj je bil nastanek Jugoslavije 1918 dejanje, ki ga je »demoraliziralo«. Za izdajanje časopisa Plamen je dobival leta 1917 denar od Bele Kuna, vendar se je t.i. aferi »di-amantšajn« izognil brez sodnega pregona. Posebno »pikantnc« je obdobje NOB, v katerem je Kr-leža imel zaščito s strani samega NDH-jevksega poglavnika Pave-liča, ki ga je že leta 1941 prečrtal s seznama komunistov, ki jih je
TAJNEI KOMPLEKSl
MIROSLAVA KRLEŽF
potrebno ustreliti. Ustaši so ga ob diverziji na zagrebško pošto leta 1941 spravili na varno pred naci-stičnimi zasliševanji v sanatorij. Imel je tudi posebno propustnico, s katero se je svobodno gibal po Zagrebu. Energično je zavračal, da bi odšel na osvobojeno ozemlje. Titove prošnje so bile zaman... Prišla je svoboda in Krleža je bil v očeh svojih sodobnikov straho-pctec, oportunist, izdajalec.
Dalje Kulundžič trdi, da je bil Krleža najizrazitejši stalinistični pisec v obdobju 1945-48, ko je bil na plačilnem seznamu Komin-terne. Zatem sledi ena izmed mnogih oportunističnih ideolo-ških akrobacij. Iz položaja ožigo-sanih ga je izvlekel Josip Broz, čeprav je Krleža Tita podceiijeval, tako kot je podcenjeval vse okrog sebe. Kulundžič zagovarja tezo, da je imel Krleža kompleks neza-konitega otroka, da je bila Krle-ževa življenjska obsesija iskanje očeta (po Kulundžiču je njegov uradni oče policaj, biološki pa ugledni in bogati kanonik). Avtor še posebej obdela vlogo matere in stare matere, osvetli pa tudi Krle-ževa dijaška in vojaška leta. Skratka, SZS »Emonica - TDS - SKD »Guliver« ponujajo zani-mivo branje.
B. Č.
rNGRIDBAKŠE
NEČAKAJNAMAJ
Ingrid smo dolgo časa poznall kot nesebično mla-dlnsko polltičarko, sedaj pa smo jo spoznali tudi kot perspektivnega misleca. Plod njenega dela je knjiga Ne čakaj na maj, kl je rav-nokar izšla v skromnl na-kladi in jo, kljub vellkemu povpraševanju baje, ni moč dobiti v vseh. knjigamali Czato seveda pohltite!).
Knjiga deluje odbijajoče. Naslovnice so pobarvane nlč kaj majsko zeleno, tekst v knjigi je postavljen zdolgočaseno, še en prlmer obllkovalskega izživljanja torej. Seveda pa to še zda-leč ni napaka naše avto-rice Ingrid, kl je sam pro-
jekt raziskovanja sporov glede mladlnske organiza-cije ln dogodkov, kl so do-segll višek lani poleti, za-stavila nadvse ambiciozno.
Projekt jasno nl bil do-končno izpeljan, Ingridlna knjiga je le del tega, kar bi moralo biti že enkrat javno izrečeno. Moti nas, da ak-terji dogodkov v začetku osemdesetili let nimajo nlti toliko poguma, da bi o svojem delu golaža, kl so ga skuiiali, spregovorili od-krito. In to na obeh stra-neh. Prva stran, imenu-jemo jo stran oficialne po-litike, je sodelovanje sub-tilno odklanjala tako, da so o svojem deln spregovorili samo z nekakšnlmi poljud-noznanstvenimi opisi, imen ln ostalega, pa so se izognili.
Druga stran, imenujmo jo stran oficialne mladin-ske politlke, se je izogibala odgovorom na vprašanja na drugačen način. Predvsem jim je bilo, če beremo med vrsticami, laliko to opa-zimo, nerodno govoriti o svoji soudeležbi pri »od-ločanju na Iiodnikih«. RK namreč nlkoli ni bil mono-litni fonun, prej je bil ko-alicija klanov in poskusi dokazovanja, kdo je bil v kateri skupini kdaj, so se Ingrid malce izjalovlli.
Žalostno je, da je ta knjiga tako okrnjena. Še bolj žalostno pa je to, da bo mladinska organizacija nekoč morala začeti s pisa-njem lastne zgodovine. Or-ganizacjja, kl ne pozna svoje preteklosti, ne more imeti bleščeče priliodno-sti, histerija pred Sovraž-niki, nervoza pred »Par-tljo«..., so konstante, ki jih bomo že še srečevali. Da je Ingrid, hote all ne-liote poskušala preklnlti to igrico, je velik korak na-prej. Vprašanje pa je, ko-liko za njo samo.
Gary 6ray
Cvetka f.ipuS
PRAGOVI
DNEVA
Cvetka Lipuš - PRAGOVIDNEVA
Vajena trdost pragov, ki nas vo-dijo v novi in iz novega dneva v noč, v poeziji Cvetke Lipuš iz-gublja svojo ostrost in neizprosno ujetost v ostrino kvadrata. Pragovi dneva razstirajo mehkobo, odpr-tost sveta, ki se spušča proti morju, mediteranski mehkosti, ki tudi ta-krat, ko gre zares, ko morajo vsa ljubimkanja, razpiranja zamenjati usodne stvari, ohranja svojo mi-lino. »Mehko morje boža dvoje teles./Molče je zaljubljenim bo-kom/ razprlo krilo./Na valovih/ odjeka sopenje./Neslišno drsi/pe-sek po prsih.« Je že res, da se meje intime neizprosno pomikajo proti nevidnemu središču, druga proti drugi, kot da ne bi hotele opaziti, da ta, ki je v presečišču, poskuša preživeti, če je le moč zaživcti. A vendar je treba na te stvari poza-biti, se vedno znova predajati mi-lini, pa naj počasno plivkanje valov odjeka sopenje. Pragovi dneva so prvo veliko pesniško presenečenje v letošnjem letu, poezija, ki je sko-rajda nismo pričakovali. In če je ta poezija prišla s Koroškega je to presenečenje še toliko slastno.
»In vendar so vse srede tvoje.« Ampak naslednjo sredo bomo na sredini dneva, na sredini sobe od-prli knjigo Cvetke Lipuš malo čez sredino in prebirali cikel »In ven-dar so vse srede tvoje.« (Knjiga je izšla kot posebna edicija pri celov-ški založbi Wieser, predstavili so jo pred nekaj več kot tednom dni na prvi predstavitvi založbe v Ce-lovcu).
Strukturaina antropologija 2
CLAUDE LEVI-STRAUSS: STRUKTURALHA
ANTR0P0L0GIJA2
Zblrka Suvremena mlsao (Za-greb) ie z Izdajo tega klaslčnega dela sodobne antropologlle nare-dlla ano svojlh boljšlh potez, saj |e v relatlvno homogen avtorskl blok uvrstlla Ime, kl vanl (vsal nepo-sredno) ne sodl. L6vi-Strauss ostane ludl v tej knjlgl zvest sebi In svoll strukturallstlčnl razlagl druž-benlh dejstev. Slruktura kot blstvo fenomena, kot prvobltni, z menjavo nastali vseblnskl piinclp, na nek načln »razzgodovlnl« precel uve-Ijavljen hlstorlčnl pogled na dniž-benl razvoj.
V knllgl lepo prehaja od začetni-kov modeme antropologlje, uteme-IJItelJev novoveikega gledanla na človeka (ftousseauja, Mauss, Mall-novskega...) prek svole -stare l)u-beznl« sorodstvene In rltualne or-ganlzaclje do najzanimlvejšega zadnlega poglavla. V nlem se zopet lotl evropocentrlzma, pomete s kulturnlm raslzmom zahodnega mlšljeaja prav v točkl, kjer |e naj-močnelšl. Poudarl, da |e kljub »cl-vlllzacllsklm« razllkam med ra-zllčnlml družbaml človeika mlsel enaka, Ima Iste sposobnostl. Mlto-loglja domorodcev nl nekakina pradstopnja zahodns znanostl, am-pak le dragačen načln dojemanja sveta okoil sebe. In končno - da je Evropa postala to, kar |e, so pripo-mogla tudl nakradena spoznanla In Iznajdbe »prlmltlvnlh« družb: pa-plr, smodnlk In kompas i Kltajske, matematlka, leklo m steklo Iz In-dlje, kromplr, kovčuk, tobak, ko-ruza En koka Iz Amerlke. Škoda, da sl od teh cfvlllzaclj polag tega nl prlsvollla ie določenlh žlvljonlsklh nazorov In načlnov mlšljenla.
M.V.
NIGHT CLUBBING
Slovenci niso nacionalisti! Vsaj tisti, ki poslušajo glasbo, ne. Pred kratkim setn pregledal lestvice v slovenskem tedniku za kratek čas in druge manj pomembne zadeve. ZeJo presenečen sem v vrhu Stop pops lestvice zasledil kar tri štikelce z značilnim balkansko/orientalnim folk melosom: o polnoči prepeva kraljica novokomponovanega šlagerja Neda Ukraden, Bajaga o modrem safirju, Bregovič & Bijelo dugme & duvači pa imajo skladbo z običajno kratkim naslovom: Durdevdan je a ja nisam s onom koju volim. A ta izrazita jugoslovanska orientacija še ni vse, s čimer se lahko pohvalijo slovenski poslušalci. Na drugi lestvici v taistem tedniku, ki bojda temelji na prodaji posameznih programov, je izpričana podpora gibanju neuvrščenih. Na vrhu lestvice je bil izbor najpopularnej-ših latinskoameriških pesmi v izvedbi Alberta Gregoriča, razvpita irsko--ameriška atrakcija U2 pa je vegetirala v drugi polovici. Mimogrede, tudi njihovo Veliko rock predstavo so v kinu Šiška vrteli pred polprazno dvorano, istočasno pa je bil bosanski filtn o ciganih nonstop razprodan. Toliko v vednost tistim, ki natolcujejo o mitteleuropski usmerjenosti Slovenije.
Sicer pa sem ta uvod napisal samo mimogrede, saj je prava tema tokratnega upismenjevanja Garya Graya bogata glasbeno-klubska po-nudba v slovenski prestolnici. Ja, res je, tema je večna a prejšnji stavek ni napisan z ironične distance. Vsi pasanti po centru Ljubljane namreč lahko s fotokopiranih in ilegalno polepljenih (legalno plakatiranje mimo oderuške komunale ni možno) letakov izvedo za številne nastope po bolj ali manj obskurnih prostorih, ki se jim pravi klubi. Prednjači seveda trnovski KUD France Prešeren, kjer skoraj vsak teden pripravijo zanimiv koncert, dogaja pa se še kup drugih stvari. Redno se dogajajo špili in tematski večeri tudi na Poljanah, v dvorani, katere uradnega imena nihče ne ve, je pa znana kot bivši Glej. Tu in tam privlečejo kakšne muzikante tudi v K 16 na filofaksu. Samo še, da nam odprejo K 4 kot osrednji mestni klub, in utegne se zgoditi, da bomo uživali v luksuzu izbire med dvema glasbenima programoma dnevno! Ampak brez panike.
Če smo se iz zgodovine na tem področju karkoli naučili, je to to, da vsaka klubska dejavnost propade v trenutku, ko zaživi. Če hrup ne raztogoti sosedov do tiste meje, ko preko krajevne skupnosti zahtevajo (in vedno uspejo) ukinitev kluba, se najde »izvirni« lastnik prostorov, ki začne pobirati takso na uspešne programe, in jih utopi v nerentabilnosti. Čeprav prostor po ukinitvi teh programov brez dvoma v miru in tišini zbira prah. Otvoritev famozne kleti na Kersnikovi pa se nenehno premika v bodoč-nost. Tako lahko postavim dve nagradni vprašanji:
1.  Ali bodo zgoraj omenjeni klubi jeseni še delovali?
2.  Ali bo K 4 do jeseni že odprt?
Optimistom, ki bodo na obe vprašanji odgovorili pritrdilno, bomo zrihtali kakšno vstopnico za enega od omenjenih klubov, tistim, ki bodo odgovorili ravno nasprotno, pa vstopnico za eno ljubljanskih diskotek.
Drugače pa se je topogledno po daljšem času oglasilo tudi mesto Ljubljana in na Zvezdi s pomočjo Lesnine postavilo godbeni paviljon. Ta je le na prvi pogled namenjen nedeljskim promenadnim koncertom. Lokacija na križišču, čez katero vozi deset prog mestnega prometa, namreč gotovo ni namenjena akustičnim instrumentom, saj lahko hrup prometa preglasi le močno ozvočenje. Prav tako ni postavljen na tlako-vani površini, kjer bi lahko upokojenci in zablodeli turisti (vojni dopis-niki?) sedeli na stolih in klopeh ter se ob nostalgičnih zvokih greli na spomladanskem soncu, temveč sredi travnika. Ta pa je najbolj primeren za rockovsko publiko. Paviljon na zvezdi je torej očitno namenjen velikim rock koncertom. Peter Barbarič se je menda že pogovarjal z županjo o možnosti, da bi Motorhead na dan OF namesto v Hali Tivoli nastopili v godbenem paviljonu.
Tistim rockerjem, ki nimajo dovolj močnega ozvočenja za to prizorišče, pa priporočam branje svojega poučnega intervjuja z bendom Dirty Noises v prejšnji Tribuni: Prodajte razmajane Marshalle, dragocene Stratoca-sterje in Yamahe in si nabavite cenene Melodijine akustične kitare in tamburine. Najdite si kakšen miren vogal, nastavite klobuk - in rezultat ne bo izostal. Gotovo boste zaslužili za pivo in ne bo se vam treba pritoževati, da ni v Ljubljani nobenega placa za špile. Ja!
PET REŽISERJEV SKOJ NA DVORU KRALIA GANTARJA
Kljub majhni prepustnosti dvižnega mostu EG Glej se je povorka ogleduhov le zložila med proslule stebre. Po znanem pravilu »kdor 1. pride, I.melje < so hitrejši jadrno položili svoje mlinčke na sedišča, tisti malo manj spretni, pa so jih oprli na lastne moči in se zatekli k stojiščem. Najnesrečnejši mlinarji pa so ostali pred durmi in jim bo Glej ponudil svoje storitve ob prvi ponovitvi. Glede na to, da je bilo teh zadnjih spet za srednje velik avtobus, bi lahko pristojni ponovili vajo »Razmišljanje o selitvi EG Glej v ustreznejši (večji) prostor«.
Vendar so Glejevci gostoljubni in so v svoje skromno domovanje tokrat povabili kar 5 (pet) režiserjev, ki so zrežirali 5 (pet) mini komadov pod skupnim naslovom 5 1/2 (pet in pol). Izjava umetni-škega vodje EG Glej Jureta Gantarja, ki je ta mini festival označil kot »obračun z režiserji«, pa se je izkazala za neverjetno podobno Antonijevi »I come to bury Caesar, not to praise him«. Obračun pri O. K. Soteski je bil namreč nekakšen šnelkurz o mladi slovenski režiji osemdesetih let, modna revija sodobnih poetik, dražba režiser-jev, pentatlon veličastnih... Termin »mladi slovenski režiserji« pa se ob natančnejšem pregledu gledališkega lista zazdi precej raztegljiv pojem: med najmtajšim in najstarejšim je kar trinajst let razlike (ta podatek je sicer nepopoln - letnico rojstva edine predstavnice ženskega spola so v navodilih za uporabo namreč galantno izpu-stili); pa tudi afirmiranost je postavljena na čikgumi bazo: Kopriv-škovi in Zakonjšku je to prva samostojna gledališka režija, Miler pa jih komaj (če sploh) prešteje na prste. Toda ta vsestranska različ-nost nikakor ni motila. Nasprotno: v zatohli dvorani je delovala naravnost osvežujoče in je zadovoljivo opravila funkcijo sicer nena-domestljivega gledališkega šanka.
Torej: dvorana EG Glej na Gregorčičevi, gledalcev obilo, delegat Jaga baba. V areno se je prvi zakadil Jan Zakonjšek in se neusmi-Ijeno spoprijel z Nogo Kurta Bartscha in mu jo tudi hladnokrvno odžagal v domiselni, čeprav likovno rešeni sceni Tomaža Marolta. Jan Zakonjšek je svojo violo zelo prefinjeno uglasil na neizprosen črni humor besedila in z likom v desnici uspešno priveslal skozi gledališki ognjeni krst do gromkega in zaslužnega aplavza. Seveda pa je bilo pljosk-ploskanje namenjeno tudi Juditi Zidar in Matiji Rozmanu, ki sta s preprosto in umirjeno igro vseskozi vodila hlastno bolščeče opazovalce po napeti, a tanki niti krohota, razpeti nad breznom grozljivosti, ki jo diktira tekst. Brez dvoma biserna predstavica, ki je bila glede trajanja najbližje mini-drami - razvese-Ijevala nas je komaj slabih deset minut.
Nato se je v ringu odigral najdaljši dvoboj večera, skoraj pol ure trajajoči duel Edvard Miler - Heiner Muller. Vendar ta prijateljski spopad ni bil le najdaljši, temveč tudi najboljši, saj je zadovoljil tudi najizbirčnejše Metke med teatrskimi sladokusci. Do končne zmage je Edvardu Milerju pomagala predvsem lucidno zamišljena uvertura, ki je povsem osmislila sicer najkrajši in malce nenavaden tekst z naslovom Srčna igra. In igra je bila resnično srčna. Zverinski delež uspeha nosita namreč Brane Grubar in Aleš Valič, ki sta postregla s petelinjim repom iz izjemne preciznosti in uigranosti ter izostre-nega občutka za mimiko in minimalistična izrazna sredstva. Edvard Miler je zopet dokazal, da ima svoj vedeti-kako in da pač obvlada deto z igralcem. Ostale tri tekme so trajale po približno petnajst do dvajset minut. Prva tretjina je pripadla Nevenki Koprivšek proti Petru Handkeju. Pred začetkom boja so nam predvajali Vozi me vlak v daljave Marjane Deržaj, ki pa nima popolnoma nič skupnega z Železniškimi informacijami Petra Handkeja, niti z uprizoritvijo, ki smo si jo ogledali. Žal, to ni edini neuspeli poizkus. Nevenka Kopriv-šek se je Handkeja lotiia z bumerangom. To orožje pa ima neprijetno lastnost, da se v primeru, ko je zgrešil cilj, obrne proti neveščemu lučalcu. Tak bumerang je bila tu komika: situacijska, burleskna, z milijonkrat preizkušenimi (in uspelimi) prijemi, kako zgrabiti publi-kine žnable in jih raztegniti, da publika pokaže čekane in grlo vse tja do tankega črevesa ter se reži, dokler se ji to veleva. Na začetku je to Borisu Ostanu in Jette Vejrup-Ostan tudi uspevalo, toda kmalu se je
vse izrodilo v neskončno ponavljajoče se prodajanje istih štosov in izvabljanje smeha za vsako ceno. Publika pa le ni povsem nasedla in izrazit primer šmire in na začetku huronski hoho... hoho... se je kmalu spremenil v ...hehe ...huhu ...haha ...phaha ...mhaha ...no ja haha ...a spet haha ...ihaha... Znamenita torta, ki jo mečejo publiki v glavo razni avtorji že od Chaplina naprej, in kateri publika sladostrastno rada nastavlja svoj obraz, saj je dejansko eversvveet, je bila tokrat naphana s skisano smetano. Pred povratno tekmo si mora režiserka nujno nabrusiti mesarico in poiskati nekaj dobrih receptov.
Tomaž Pandur - kot gentleman - proti Gertrude Stein pač ni zastavil preveč ostro. Že naslov je zgovoren: Igrati. zato je Gertrude Stein sicer rekel: A se greva raj ven zment?!, zunaj pa jo je zapeljivo zapeljal na mračjo dvorišče Gleja. Prisotni so jima seveda rado-vedno sledili, a svet Florjan, ta glavn pr gasilcih, je usmeril svojo famozno brizgalno prav v kotiček, ki ga je Tomaž Pandur izbral za soočenje z nasprotnico. No, kljub dežju, ki se je kmalu prelil v naliv, pa je režiser malo manj gentlemansko spodil Ksenijo Mišič in Ger-trude Stein iz varnega, toplega, suhega zavetja garderobe na prosto in jima zaukazal igrati. In odigrali sta simbolov polno, nemo pred-stavo o usodnih povezavah v življenju in umetnosti, o začaranem vrtiljaku, na katerem se lovita umetnik in umetnost. Umetniško vrednost je (žal) preglasilo izjemno prvinsko občudovanje premoče-nih igralk, ki sta nesebično odigrali do konca, kljub nativu in mrazu, ter dokazali, da igralec igra, tudi če streljajo nanj.
Vrnili smo se vedrit v dvorano in si mimogrede ogledali derbi Martina Kušeja in Stefana Schiitza z njegovim Fragmentom o Klei-stu. In kot se ponavadi zgodi v nesmislenih bojjh, so tudi nadrsali nedolžni - igralca in pa nič hudega sluteči očividci. Martin Kušej je zlorabil režiserjev položaj in poslal Olgo Kacjan in Pavleta Ravno-hriba v led in ogenj, kamor sta poslušno odšla, se neusmiljeno žrtvovala in se očitno trudila, da bi naredila vse, kar je bilo zahte-vano. Igrala sta zavzeto, besno, brez rezerve. Škoda. ker je bilo vse zaman. Ker nihče ne ve, ZAKAJ ta (oz. takšna) predstava. Ker je bilo podobnih (enakih) že preveč. Ker sta oba, Stefan Schiitz in Martin Kušej, streljala mimo. Sreča. Ker je bil samo fragment.
Člani vseh moštev in ženstev so se na koncu družno priklonili, prizadel jih je več kot zvrhan aplavz. v garderobi so se najbrž medsebojno rokovali, si čestitali, se objemali, malo pocmokali in odšli. Že kam, že na kaj. Navijači so se razkropili mirno, večjih incidentov ni bilo.
Glej si je poizkus doro zamislil. Povsem brezključna izbira režiser-jev je na mestu (čeprav je Ljubljana vas, pa kaj, saj je Ig tudi), saj so večinoma upravičili dano jim zaupanje.
Gledalci čestitajo in pozdravljajo!
Jaga baba
PET MNIDRAM V GLEDALIŠKEM OMNIBUSU 5 Vt v EG GLEJ^
Pet režiserjev, pet tekstov, pet stilov... in šc najmanj pet krat pet variacij na temo gledališča nam ponuja eksperimentalno gledališče Glej v novi uprizoritivi 5V2. Mlade oziroma mlajšc ustvarjalce druži pravzaprav samo ena stvar, to je slovenski jezik. Šolali so se na različnih umetniških šolah v različnih kulturnih okoljih, tam tudi ustvarjali, zato je bilo mogoče pričakovati, da nosijo v sebi popol-noma različne poglede na svet umetnosti. Gledano s strani mini-drame pa tudi njena forma onemogoča oziroma hitreje razkriva kakršne koli poskuse blefiranja m s tem narekuje ustvarjalcem iskrenost, inventivnost in veliko domišljijc - to so pa termini, ki so v našem gledališču močno zapostavljeni, skorajda pozabljeni, zato je že s tega stališča mogoče upravičiti koncept uprizoritve in pričako-vati nekaj novega, svežega. Ta optimizem se mi je vsaj v dveh primcrih potrdil, vendar o tem v nadaljcvnanju.
Vseh pet delov uprizoritve ima le nekaj stičišč (razen seveda elementov, ki so pogoj glcdališke konvencije), od teh bi lahko omenil komorne zasedbe (v vsakem delu le^ dva igralca), malo rekvizitov in razmeroma skromno scenografijo. Scenografska komponenta pred-stavlja v uprizoritvi tudi razvojni lok: od prvega, skrajno zaprtega dela, se prizorišče širi in širi do četrtega, ko se sprehodimo v ekste-rier, da bi nas v petem spet zaprlo v kaos med štirimi stenami.
Čast otvoritvenega dela uprizoritve je pripadla Janu Zakonjšku, filmskemu režiserju, ki jc s tem debitiral na odrskih deskah in sicer s tekstom Kurta Bartscha Noga. Skozi baročni okvir za sliko, okra-šen z mnogimi zalitimi angelčki, ki predstavlja portal (dclo sceno-grafa in kostumografa Tomaža Marolta), gledamo »klovnovsko igro« Judite Zidar in Matijc Rozmana. Očitno je, da je bilo od igralcev malo zahtevano, zato sta njuni kreaciji tudi temu primerni, brez težav povesta vsak svojih deset replik, poanta teksta je jasna. Reži-ser je težil k čim bolj korcktni postavitvi (dodana sta le dva an-gelčka, ki se natepavata na rampi). To mu je tudi uspelo, vendar je s tem dosegel le približek h konvencionalnemu gledališču.
Povsem drugačna pa je stvaritev Edvarda Milerja Srčna igra Heinerja Miillerja, ki z igralcema Branetom Grubarjem in Alešem Valičem (in seveda dramaturginjo Marinko Poštrak in kostumogra-finjo Gordano Gašperin) ustvarja iz kratke, skope predloge občut-ljivo gledališko tkivo, k zaživi na svojstven način in daje vtis kom-pleksne gledališke umetnine z minimalnimi izraznimi sredstvi. To dosega s stilizirano predigro, s katero dobiva sam tekst čisto dru-gačno dimcnzijo, ki ga osmišlja do tc mere, da postane sam njcna logična poslcdica. Igralca sta zaigrala svoji vlogi s skoraj avtoma-tično hladnostjo, ki v skladu s konceptom šokira s svojo krvavo samoumevnostjo in melanholijo. Igra se s svojo askezo ves čas poigrava z nevarnostjo, da bi izgubila naboj in s tem svojo magič-nost, vendar ji ves čas uspeva prav v tem občutljivem območju suvereno manevrirati.
V tretjem delu se srečamo z Železniškimi informacijami Petra Handkeja v režiji Nevenke Koprivšek, dramaturgiji Alenke Arko, scenografiji Zmaga Lenardiča in igralcema Borisom Ostanom in Jette Ostan-Vejrup. Po mojem se prav v tem tekstu skriva tista prescžna polovička v naslovu, in to zato, ker je Handkc na pol Slovenec). Prisrčna situacijska komedija, ki temelji na gegu in pan-tomimi in deluje predvsem prijetno razvedrilno. Absurdna situacija na železniški postaji se zapleta in zapleta in se nikakor noče razple-sti, niti na koncu ne, ko oba tujca združi skupna nesreča pobeglega vlaka. Koprivškova si je tako kot Miler omislila daljši uvod, ki pa je veliko bolj banalen in klišejski, s tem pa se ves izdelek še najbolj približuje kakšnemu povprečnemu TV skeču.
Ves projekt doživi svojo drugo kulminacijo v četrtem delu (Ger-trude Stein: Igrati, rcžija: Tomaž Pandur, dramaturgija: Livia Pan-
dur, scenografija: Marko Japelj, kostumografija: Leo Kulaš in Svet-lana Visintin, igrata: Ksenija Mišič in (verjamimo na besedo) Ger-trude Stein). Pandur je tokrat domislil čisto drugačen režijski kon-cept od ostalih. Izbrani tekst duhovne voditeljice »izgubljene gcne-racije« je uporabil samo kot didaskalijo, pa še to je umcstil v okvir asociacije na znameniti filmski prizor hoje Glorije Svvanson po topnicah (B. Wilder: »Sunset boulevard«, 1950). Obe komponenti ezuje isti fatalni imperativ, ki se v tej igri manifestira skozi ncmo ^čino, skozi obupno borbo Glorije Swanson in Gertrude Stein, n alter-ega, skozi pretakanje edine zanju zveličavne encrgije do iZDežne po filmski plati narckovanc katastrofe, ki pa to vendar ni, jpomeni triumf nad anonimnostjo, pozabo, spet možnost igrati in i in igrati - živeti. Predstava je vkomponirana v Glejevo dvo-riče, najpomembnejši scenski element so že omenjene stopnice, ki igrajo obenem z estetsko dovršenim kostumom v kontrastu z razpa-dajočimi fasadami v ozadju. Igralki sta izjemno zahtevni vlogi odi-grali z nujno mero patosa in občudovanja vrednim, izdclanim gibom in mimom, ki sta jima bila na voljo kot edini izrazni sredstvi.
¦No, vsaka stvar ima svoj konec in vsak vrh ima svoj padec. Tcmu motu ustreza zadnji, peti dcl uprizoritve (Stefan Schiitz: Fragment o Kleistu, v režiji in scenografiji Martina Kušeja, igrata Olga Kacjan in Pavle Ravnohrib), ki bi mu še najbolj prizanesljivo lahko rckli konceptualni ncsporazum. Ta se začne že pri dolgem, nejasnem tekstu, nedvomno formalno inspiriranem pri Heinerju Miillerju, kateremu pa se vsebinsko niti na daleč ne približuje. Že Kleistovo ime v naslovu je sumljiva manipulacija, zlorabljeno je kot navdih za modernistično pesnjenje na temo razkola med človekom in svetom, človekom in človekom... in temu navdihu sledi tudi uprizoritev, raztrgana, fragmentarno recitirana in zlogovana. Igralca blodita in krožita po prostoru, govorita drug drugemu, drug mimo drugcga, vsekakor pa mimo nas. Skratka, tip gledališča, ki je pri nas žc zdavnaj izumrl, in nam ne more prikazati več ničesar novega. Pa še v tem oziru ni tako dobro narejen, da bi nam lahko zbudil nastalgijo.
STAŠ RAVTER
EGGLEJ54
2
Kaj se zgodi, če se malce poigraš, In naročiš petim mizarjem, naj ti naredijo rnizo po lastnem okusu, nato pa se vseh pet loti dela z različnimi materiali. Logično - mize si bodo zelo rezllčne tako po designu kot (ver)etno) tudl po uporabnostl. In vendar - vsaka od njih bo imela določeno števllo estetskih pristašev.
To, kar je pri projektu Gleja zanlmivo, sta začetek in konec. Je eksperiment, ki naj bt dokazal ali ovrgel trditev, ali tekst v predstavi v resnici sploh lahko ponuja možnost v tovrstnem ustvarjanju odkriti nekaj novega. All gre zgolj za pomagalo, kot ie to lahko palica ali kakršna koll asociacija na doloceno stvar, npr. dogodek. Če to žell ali ne, le režlser postavljen pred dejstvo, da mora temu pomagalu njegovo prvotno funkcijo odvzeti in jo nadomestiti s čim novim. In v tej točki ne bi smeli dvomlti o obstoju skrajnih variant gledaliških konceptov In stvarltev, če sl že žellmo gledališke evolucije.
Pet režlserjev je začelo tesati pri tekstu, ki ponuja za vsakega izmed njih paleto rešitev, in kar |e nafbolj važno, vsak sam in vsi skupaj so uspeli ponuditi nekaj novega. Jan Zakonjšek in njegov filmski pristop h klovnovski igri Kurta Bartsha Noga se skupaj z zanimlvo scenografijo in kostumografijo kruto potgra z dvema neločljivlma in hkratl skrajnlma pojmoma Ijubezni in nerazumevanja, včasih celo nerazumljive človeške distance. Edvard Miler s Srčno igro Helnerja Mulerla na belem podu skupal z elegantno oblečenima igralcema In krvjo brska za ostanki človeškosti. Železniške informacije Petra Handkeja v režijl Nevenke Koprivšek na prijeten nacin zasipajo avditori) z besedami in odličniml gegl na poti, ki se nikoli prav ne začne. Tomaž Pandur pa se v Playu popolnoma odpove besedi, jo zamenja z nemim odpiranjem ust in glasbo, ki praznino, nastalo zaradi odsotnosti besedila, zapolni z grozljivim momentom očaranosti. Na koncu Martin Kušel v Fragmetuokleistu Stefana Shiitza stopnjuje in stopnjuje večni beg v krogu, na koncu pa nas zaledi v spoznanje, da nismo v nobeni stvari drugačni.
Izredno zanimiva stvar je uporaba elementov skrajnih presenečenj, kl pa Je v neki konsekvenci tudl lahko že vprašljlva. Nasilje nas namreč v razumevanju lahko odpelje preveč daleč od bistva, čeprav mu je režiser določil mesto in čas v nekem razumljlvem in loglčnem kontekstu. Zaradl samega načina dela je najbrž res, da |e za dosego določenih viškov energij potrebno najvfšjo stopnjo doseči kar najhitreje. Reakcijski čas je torej kratek, zato pa tudi toliko boll templran.
Tretja predstava Gleja v tej sezonl JE(!) zanimlv gledališki dogodek. Ne samo zaradi avtorjev, ki že saml po seb! vabllo. Predvsem zaradi koraka naprel, ki je bil nedvomno storjen. Tako. Vse vemo, ne vemo pa, kje in kaj je tistih ' 2. so rekli flrbci, kl so prlšli pogledat na ogled postavljene mlzice nalrazllčneiših oblik in velikostl.
TATJANA AŽMAN
PRAIZVEDBA
KORŠIČEVEGA MODREGA ANGELA
Režija: Karpo Godina Dramaturg: Igor Koršič Scenograf: Aljoša Kolenc Kostumi: Metka Ajhmajer Glasbeni aranžer in korepetitor: Ivo Kopecky Lektorica in prirejevalka filmskih dialogov: Emica Antončič Oblikovalka odrskega giba: Mira Mijačevič Umetniški vodja: Vili Rav-njak Marlene—Lola: Tanja Ribič, k.g. Glas stare Marlene: Milena Mu-hič Sternberg: Slavko Cerjak, k.g. Jannings: Vlado Novak Pommer: Rado Pavalec Hugenburg: Ivo Leskovec Hindenburg: Janez Klasinc Schulberg: Peter Boštjančič, k.g. Eisenstein: Davor Herga Asistent: Peter Šprajc Kiepert: Marjan Bačko Gusta: Majda Herman idr.
Po daljšem premoru nam Drama SNG Maribor spet ponuja svežo predstavo, dramski prvenec Igorja Koršiča in gledališki režijski prvenec Karpa Godine. Zelo zanimiv tekst, ki bi ga zaradi njegove kozmopolitične zasnove lahko prav tako kot v Mariboru igrali v Berlinu ali New Yorku (to poudarjam zato, ker je takšnih pri nas malo, pa še večina tistih, ki obstajajo, bi prišla v poštev predvsem zaradi svoje vzhodnjaške eksotike). »Modri angel« nam po eni plati ponuja poskus rekonstrukcije duha časa, v katerem je film nastajal, »predvečera velikih zgodovinskih dogodkov« in vanj postavljeno dramo ustvarjalcev (Sternberg, Dietrich, Janning), po drugi pa strogo ločen gledališki remake fragmentov samega fllma, postav-ljenih po principu igre v igri, z očitno težnjo po čim popolnejšem posnetku, ki gre celo tako daleč, da uspeva pričarati vtis črno-bele filmske tehnike. Obe plati se epsko prepletata, prva se linearno vleče od začetka do konca, druga sledi dramaturškemu loku filma, povezuje pa ju glas stare Marlene, ki z današnje distance pripoveduje in komentira. Takšni prehodi, kot jih narekuje koncept uprizoritve, zahtevajo funkci-onalno scenografijo. Pred sabo vidimo dokaj zapleten in vizualno zanimiv odrski mehanizem, ki hitro in učinkovito spreminja prizorišča, v glavnem pred očmi gledalca. Oder se deli na dve prizorišči (razen kavarniškega vrta na začetku in estrade na koncu predstave): atelje UFE v prvem planu in oder, malo večji od marionctnega, ki simulira filmsko piatno, v dru-gem. V prvem planu se konsekventno odvijajo prizori iz snemanja fllma, poglobljeni z nekaj disputi o politiki in umetnosti, z začetki intimnosti med Marlene Dietrich in Josefom von Sternbergom, z raznimi obisko-valci, označevalci dobe (Hindenburg, Sergej Eisenstein)... vendar pre-več površinski in premalo izdelani, da bi se lahko dvignili nad dokumenta-rizem in zaživeli. Režijski koncept logično sloni na poudarjanju drugega, eksperimentalnega, filmskega plana, ki naj bi predstavo razgibal in dina-miziral (spcktakelsko in tematsko privlačni nastopi Marlene Dierich - Lole-Lole, tragična usoda profesorja Immanuela Ratha). Tudi na tem planu pa ostane samo pri zanimivem eksperimentu. Ti prizori bi morali namreč prebiti dve rampi, da bi se dokopali do gledalca. Ob tem, da mini oder omogoča minimalna spektakelska sredstva, ki so povrhu vsega še omejena na veristični remake fitma, pa nikakor ni prišlo do prave komuni-kacije in tako se je zgodilo, da je ostal tisti zabojček v ozadju samemu sebi namen. Kljub takšnim in še nekaj tehničnim problemom pa veje iz predstave poseben šarm novosd; narejena je čisto in z izrazitim posluhom za igralce. Predvsem izstopa moderen, naraven, skoraj fllmsko vsakdanji odrski govor, ki v tem primeru deluje povsem gledališko: in to pri vsem ansamblu, kar do sedaj ni bila ravno njihova največja kvaliteta.
Uprizoritev nam ponuja kar nekaj izstopajočih igralskih kreacij (mednje prištevam tudi sicer nevidno vlogo stare Marlene Milene Muhičeve). Zares težko vlogo Marlene Dietrich je odigrala Tanja Ribič, mlada gostja, fizično fascinantno podobna originalu. Ker pa je Marlene zares samo ena, se je lahko igralka pač po svojih zmožnostih bolj ali manj približevala predstavam avtorjev o njej. Slavko Cerjak, gost iz MGL, je upodobil Josefa von Sternberga, slavnega trmastega režiserja filma »Modri angel« z veliko subtilnosti, včasih preveč umirjeno, skoraj privatno, vendar je še nekrat dokazal svoje nesporne kvalitete. Predvsem pa je treba omeniti igralski dosežek Vladimirja Novaka, mariborskega Emila Janningsa, ki je to vlogo, polno zahtevnih transformacij, odigral virtuozno, dokazal je obvladovanje najširšega igralskega instrumentarija. Mislim, da na koncu ni požel največjega aplavza samo zato, ker je član domačega ansambla.
Staš Ravter
TRIBUNINA ANKEIA
Feedback je eden najpomembnejših elementov množičnega komuniciranja. Da bi izvedeli, ali in v ko-likšni meri ste zadovoljni z uredniškim konceptom našega časopisa, smo pripravili anketo. Prosimo vas, da nam izpolnjeni vprašalnik vrnete najkasneje do 31. marca na naslov: Tribuna, Kersnikova 4, 61000 Ljub-Ijana.
1.  IMEINPRIIMEK:
2.  NASLOV:   .....
3. IZOBRAZBA:
a)  osnovna šola
b)  poklicna šola
c)  srednjs šola
č) višja ali visoka šola
d)  magisterij, doktorat
4. KAKO POGOSTO BERETE TRIBUNO?
a)  redno, vsako številko
b)  pogosto
c)  redko
5. KOLIKO OSEB, POLEG VAS, BERE ISTI IZVOD TRIBUNE?
6. TRIBUNA IZHAJA VSAKIH  14 DNI.  PO VAŠEM MNENJUJETO:
a)  preveč pogosto
b)  lahko bi izhajala vsak teden
c)  ritem izhajanja je pravšnji
7. KJE KUPUJETE TRIBUNO?
a)  pri uličnem kolporterju
b)  v knjigarni
c) na Tribuno sem naročen
č) Tribune ne kupujem, ampak si jo sposodim
8. KOLIKO ČASA ŽE BERETE TRIBUNO?
a)  letošnje šolsko leto
b)  2-5 let
c)  več kot pet let
9. ČE ŽE VEČ LET SPREMUATE TRIBUNO, NAS ZANIMA VAŠE MNENJE O LETOŠNJIH ŠTEVIL-KAH
a)  bolj zanimive so
b)  manj zanimive so
c)  nisem opazil bistvenih raziik v kvaliteti
10. KATERE REVUE (TUJE IN DOMAČE) POLEG TRI-BUNE SPREMLJATE?
11. KATERE OD NAŠTETIH TEM V ČASOPISIH IN RE-VIJAH VAS ZANIMAJO?
pogosto    včasih       nikoli
a)  notranja politika                 12            3
b)  zunanja potitika                 12            3
c)  ekonomska vprašanja      12            3 č) kultura, šolstvo                1           2            3
d)  znanost, tehnika                12            3
e)  šport                                   1             2            3
f)  reportaže, potopisi            12            3
g)  humor                                 12            3 h) drugo (kaj?)
12. ZAKAJ BERETE TRIBUNO?
a)  ker najdem v njej problematiko, ki je v drugih časopisih ni
b)  ker je pristop k problemom drugačen, bolj kriti-čen
c)  drugo (kaj?)
b)  intervjuji so sicer zanimivi, vendar niso dovolj aktualni
c)  intervjuji so kvalitetni, vendar se teme prepo-gosto ponavljajo
č) intervjuji so nekvalitetni in hezanimivi, izbor intervjuvancev ni posrečen
13. TRIBUNA JE ŠTUDENTSKI ČASOPIS. ALI Ml-SLITE, DA POSVEČA DOVOLJ POZORNOSTI ŠTU-DENTSKI PROBLEMATIKI?
a)  da
b)  ne, o tem bi morali več pisati
17. TRIBUNA V ZADNJEM ČASU POSVEČA VEČ PO-ZORNOSTI KULTURI. KAJ MENITE O NOVEM KONCEPTU?
a)  Tribuna bi morala pisati predvsem o politiki
b)  razmerje med politiko in kulturo bi moralo biti bolj usklajeno
c)  Tribuna bi morala pisati še več o kulturi in pokrivati bele lise na tem področju
14. KAKO Bl OCENILI TRIBUNINO PISANJE?
zelo                                               zelo
dobro   dobro ne vem   slabo    slabo
a)  preglednost         12        3         4         5
b)  celovitost             12        3         4         5
c)  zanimivost           12        3         4         5 č) uporabnost          12        3         4         5
d)  grafična oblika    12        3         4         5
e)  aktualnost           1         2        3         4         5
¦¦
15. ZA KATERI ČLANEK Bl LAHKO REKLI, DA JE (vpišite naslov članka ali kratko vsebino):
a)  vam je ostal najbolj v spominu
b)  povedal nekaj, česar do sedaj niste vedeli
c)  bil po vašem mnenju neresničen č) bil izjemno politično provokativen
18. KATERO PODROČJE KULTURE OZIROMA UMET-NOSTI VAS NAJBOLJ ZANIMA? (možni so največ trije odgovori)
a)  književnost
b)  glasba (napišite katera zvrst!)
c)  likovna umetnost č) film
d)  gledališče
e)  balet
f)  drugo (kaj?)
19. KAJ Bl REKLI O FOTOGRAFIJAH V TRIBUNI?
a)  kvalitetne in zanimive so
b)  ne pritegnejo me
c)  preveč jih je
16. TR5BUNA OBJAVLJA INTERVJUJE S KULTUR-NIMI, POLITIČNIMI IN DRUGIMI JAVNIMI DELAVCI TER OSEBNOSTMI, Kl SO PO MNENJU UREDNI-ŠTVA ZANIMIVE. KAJ MENITE VI?
a) izbor intervjuvancev je dober, novinarjem uspeva celovito predstaviti stališča in poglede sogovornikov ter njihovo vlogo v družbi
20. KAJ MENITE 0 NASLOVNICAH
a)  oblikovane so estetsko
b)  škoda, ker so črno bele
c)  so aktualne
č)  so provokativne
drži 1 1 1 1
ne drži 2 2 2 2
ne vem 3 3 3 3
Studia humanitatiS
Sigmund FREUD: Mali Hans. Volčji človek (300 strani)
teorijo govornih dejanj, ki je omogočila nov pristop k razisko-
Mali Hans: petletni deček, ki se je silovito bal konj — Freu-     vanju govorice. Razen v filozofiji in lingvistiki se je izkazala za
dova prva objavljena analiza otroškega primera. Volčji človek:     uporabno še v teoriji ideologije in drugod, kjer je v ospredju
bogat mlad Rus s fobijami iz otroštva — Freudova najbolj     raziskovanja učinkovanje govorice. (Prevod: Bogdan Lešnik
zapletena in najslavnejša analiza. To nista le temeljni deli     in Rastko Močnik)
psihoanalize, marveč: je njun prevod merilo kulturnosti jezika     Francois FURET: Misliti Francosko revolucijo (300 strani)
^u Kuutu «su^ij«. ^1CvuU. i.cl,a .i,aSM                                   200-letnica  Revolucije je pravšen datum za izdajo nemara
Fernand BRAUDEL: Igre menjave (2 zvezka, 1100 strani)       najbolj aktualnega njenega zgodovinarja v Franciji: skoz ana-
Po Strukturah vsakdanjega življenja je to drugi del trilogije     lizo  restavracijskih,   meščanskih  in  marksističnih  obravnav
Materialna civilizaciia in kaDitalizem. XV. —XVIII. stoletie.     velike revoluciie se Furet dokoolie do ooeleda na te obravnave
Igre menjave so ti-pološka raziskava povezav in medse-bojnega učinkova-nja nepregledne podlage material-nega življenja ljudi in višjega, menjal-nega, denarnega gospodarstva ter družbenih in poli-tičnih mehanizmov prerazporejanja bo-gastva v času od re-nesanse do razsvet-ljenstva. (Prevod: Gregor Moder)
Arnaldo MOMI-GLIANO: Razpra-ve iz historiografi-je, II. del (400 str.) Drugi del izbranih razprav slovitega zgodovinarja zgo-dovinopisja prinaša ob neposrednih raziskavah prelom-nih obdobij v antič-ni zgodovini (od za-četkov Rima preko helenizma in grške kulturne osvojitve Rima in položaja Judov v helenskem svetu do adaptacije antike na krščan-stvo in prihoda bar-barov) premislek antične in nanjo na-vezane evropske hi-storiografije kot specifičnega inte-lektualnega raz-merja do preteklo-sti. (Prevod: Sreč-ko Fišer)
Perry ANDER-SON: Prehodi iz antike v fevdalizem (400 strani) Skupaj z nadaljeva-njem, Rodovniki absolutistične drža-ve, ki bo v SH izšlo 1. 1990, je to delo interpretacija no-tranje razvojne lo-gike evropske druž-be kot dinamične, dialektične    celote
NAROČITE 4. LETNIK ZBIRKE STUDIA HUMANITATIS! Zbirka prinaša prevode temeljnih del humanističnih ved in družboslovja v svetu. Brez njih slovenska kultura ne bo mogla veljati za sodobno kulturo, kjer sta humanistična in družboslovna teorija intelektualno orodje za razumevanje in spreminjanje sveta, slovenski jezik pa ne za sodoben jezik, kjer je besedišče humanistike in družboslovja skupna last vseh intelektualcev. Knjige 4. letnika bodo izhajale od pomladi do zime 1989 in bodo vsebovale 9 naslovov v 10 zvezkih s skupaj približno 3650 stranmi branja.
NAROČANJE 4. letnik je mogoče naročiti na dva načina:
1.  Tako, da na naslov Založba SKUC, Kersnikova 4, 61000 Ljubljana, žiro račun 5010167852011 (za Studia humanita-tis) najkasneje do 31. marca letos vplačate 300.000 din
naročnine za kompleten četrti letnik zbirke.
2.  Tako, da na isti naslov do konca vsakega meseca od februarja do junija  1989 vplačate skupaj 5 obrokov po 92.000 din v skupni vrednosti 460.000 din. Višina obrokov se z inflacijo ne bo spreminjala. Za naročnika vas bomo šteli, ko boste vplačali prvi obrok, in vam bomo poslali polož-
¦    nice za ostale štiri obroke.
Ob istih pogojih^ se lahko naročite tudi osebno v pisarni Založbe SKUC, Kersnikova 4, 4. nadstropje.
PREDNOSTI NAROČNIKOV
Z naročnino boste poravnali vse obveznosti do založnika.
Knjige  boste  prejeli  brez doplačila.  Za  naročnike  bodo
knjige bistveno cenejše kot v knjigami, kjer bi stal letnik zdaj
okrog 550.000 din, ob izidu pa kajpak še več.
POSEBNE UGODNOSTI ŠTUDENTOV IN DIJAKOV S potrdilom o šolanju bo za vas naročnina še cenejša: 200.000 din ob plačilu v enem znesku ali 4-krat po 92.000 din.
PREJEMANJE KNJIG
Naročniki   bodo   knjige   takoj   po   izidu   dobili   po   pošti.
Naročniki lahko po dogovoru prihajajo po knjige osebno.
Nerednim plačnikom bomo pošiljanje knjig zadržali, višino
obrokov pa revalorizirali v skladu z inflacijo.
kot bistvenega po-goja za razumeva-nje učinkovanja re-volucije vse do da-nes. (Prevod: Bra-co Rotar)
Anthony GID-DENS: Nova pravi-la sociološke meto-de (200 strani) Eden najaktualnej-ših angloameriških teoretikov sociolo-gije, ki je znova zbudil zanimanje za klasike sociologije. Delo na zelo jasen način povzerha Giddensova teoret-ska načela, na Slo-venskem pa je po-sebej koristno zato, ker ob znatnem šte-vilu socioloških monografij manjka prav kompetenten uvod, ki bi aktual-ne sociološke pro-bleme povezal s te-oretskimi izhodišči, ki na novo ovred-notijo zgodovino sociologije. (Pre-vod: Zlata Gorenc)
Roman JAKOB-SON: Lingvistični in drugi spisi (300 strani)
Izbor zajema spise vse od mladostnih del v ovirih ruskega formalizma preko medvojnega pra-škega obdobja do povojnih anglo-ameriških in fran-coskih razprav. Te-matsko zajema raz-prave, s katerimi je Jakobson odločilno prispeval k uvelja-vitvi strukturalne lingvistike, pa tudi iz poetike in z dru-gih področij. Za Benvenistom drugi klasik sodobne lin-gvistike v naši zbir-ki, ki ne bi smel manjkati na knjižni
od antike do kapitalizma. Z navezavo na Marxa in Althusserja     polici intelektualca.  (Prevedli:  Drago Bajt,  Bojan Baskar,
in na najboljše zgodovinarje posameznih evropskih dežel ne     Frane Jerman, Zdenka Škerlj Jerman, Rastko Močnik in Zoja
glede na šolo poskuša Anderson integrirati rezultate evrop-     Skušek-Močnik).
skeea zeodovinopisja v historično materialističen prikaz eko-     .,        „„„ . ^Tr,^  rr            .           .    •    , •         /Ann »       \
nomske  politične in družbene zgodovine evropskih družbenih     Meyer SCHAPIRO: Umetnostnozgodovmski spist (400 stran.)
formacij od sužnjelastništva pa do razkroja absolutizma. (Pre-     Izbor .teotetskih spisov amenskega umetnostnega zgodov,-
vod- Dar' Erbč^                                                                          narja judovskega rodu bo prvi prevod sodobne teonje s tega
¦             '                                                                          področja na Slovenskem. Schapiro ni le nadaljevalec prenove
JohnL. AUSTIN: Kako kaj nareditiz besedami (in drugi spisi)     umetnostne zgodovine pri Panofskyju, marveč sodi tudi med
Izbor spisov enega vodilnih filozofov anglosaške analitične     zgodovinarje   in   teoretike   umetnosti,   ki   namenjajo  veliko
filozofije,  katerega vpliv je danes neizmeren, saj je razvil     pozornosti modernizmu.(Prevod: Igor Zabel)
CETRTI LETNIK