Ki \ h •’«
VESTNIK
NOTICIERO
Reg. Nac, de la Prop. Intel. No. 659.805
XII 1 -1981
Ustanovitelj »VESTNIKA" duhovni svetnik KAREL ŠKULJ VESTNIK je glasilo slovenskih protikomunističnih borcev. Izdaja ga konzorcij, katerega v sedanjem poslovnem letu sestavljajo: Edi Škulj, predsednik, Gabrenja Vojko, ing. Anton Matičič, Potočar Anton; za Zvezo slovenskih protikomunističnih borcev, Cleveland, USA:	Jakopič Marijan,
Kranjc Danilo, Lekan Jože, Pleško Stane — pooblaščenec Vencelj Dolenc; za Društvo slovenskih protikomunističnih borcev v Argentini: Pregelj Bogomil, Jenko Jože, Kralj Janez, Logar France; urednik Pavle Rant. Uredništvo in uprava: Ramon L. Falcon 4158, Capital Federal, Argentina. Naročnina: Južna Amerika 96.— pesov, od'n. enakovrednost v dolarju, USA in Kanada — 2.50 dolarja letno, Anglija, Avstralija — 1 funt šterlig, evropske države — 1.50 dolarja.
Editor responsable: Eduardo Škulj, redactor Pablo Rant — Tiska Talleres Graficos Vilko, Estados Unidos 425, T.E. 33-7213 Buenos Aires, Argentina.
Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 659805 — »Vestnik" es el Informativo de los excombatientes anticomunistas eslovenos — »Vestnik" is the voice of Slovenian anticomunist veterans.
S koli, noži, bikovkami, puškinimi kopiti so se znašale razdivjane titovske drhali nad razoroženimi prodanimi domobranskimi bataljoni.
Trpljenje naših najboljših mož in fantov je bilo hujše kakor bolečine sužnjev na galejah in Judov v plinskih celicah. Preživeli) domobranci in ostali borci!
Eichmana so Judje petnajst let iskali in ga končno izsledili. Po naši zemlji se pa šopirijo nemoteno še mnogo hujši komunistični zolčinci. Nimamo še istih razpoložljivih sredstev kot Judje, vendar po vsaj eno lahko storimo: Podprimo z vsemi silami, pa najsibo še tako neznatno delo, ki razkriva največji zločin nad' slovensko narodno vojsko. Knjiga
M/MO SMRTI V SVOBODO
zasluži, da jo bere in širi vsak borec, vsak protikomunist. Napisal jo je domobranec, ki se je rešil iz objema smrti in smatral za prvo dolžnost, čim je dosegel svobodni svet, da pove vsemu svetu kruto resnico o zverinskem postopanju z našimi domobranci. Zavedajmo se, da je predvsem od nas samih odvisno, kdaj bo svet zvedel o tej naši največji tragediji. Knjigo kupi lahko vsakdo v upravi »Oznanila", Ram6n Falcon 4158, Buenos Aires, za ceno 120 pesov.
Vsebina: Za obrambo svobode in krščanskih tradicij (Pavle Rant) — Tretja svetovna vojna — atomska vojna? (France Grum, USA) — t Marko Škulj — Dr. Kuharjevi govori iz Londona (Ivan Avsenek, USA) — Oj očak Nanos, ki zreš na svoje podložne... (A. F. — Martin Radoš (Argentina) — Društveno življenje — Urednikov bunker.
/V*

Za obrambo svobode in krščanskih tradicij
V nedeljo, 13. novembra, je bil v Buenos Airesu zaključen I. medame-riški marijanski kongres, čigar osnovna misel je bila, kakor je zapisal najbolj odločen buenosaireški protikomunistični večernik: „ne proti komunizmu, ampak spričo komunizma" moramo uravnati vse naše življenje in delo. In združeni vsi narodi zahodne poloble v istem cilju obrambe in zaviranja prodora komunizma v lastne vrste iščejo sedaj skupnega imenovalca, skupno doktrino, ki naj jih poveže v trdne branike krščanske civilizacije, iz katere je Amerika zrastla. Katoliški del obeh Amerik je izbral za svojo zaščitnico v tem boju, za svojo posrednico pri Vsemogočnem, nebeško mater Marijo. V njenem imenu, v svitu nje milosti in žaru dobrote so sto in s to tisoči šli iskat duhovne moči, trdnosti in odločnosti v zatišje ogromnega križa, ki je zavladal preko Buenos Airesa po vsej Ameriki v jakosti, kakršne od časov jezuitskih držav pred stoletji ni bilo čutiti in videti.
Amerika, predvsem Južna Amerika, se prebuja spričo nevarnosti komunizma, ki si je že izbral prvo žrtev med sestrskimi republikami. Druga žrtev ne bi bila rada nobena republika več. Obraniti se takšne usode, kakor je zadela Kubo, je danes naloga vseh treznih državnikov. Naloga pa je tudi vseh merodajnih faktorjev, med katere brez dvoma kot glavna spada katoliška Cerkev z vsemi svojimi organizacijami, svojo hierarhijo in položajem, ki ga znotraj sleherne republike zavzema. Tega se je argentinski episkopat zavedel do časa in stopil v ofenzivo.
Vedeti je treba, da Argentina vedno prva povzdigne svoj glas in pokaže pot, kadar se v Južni Ameriki bližajo zgodovinske spremembe. Tudi to pot je njena katoliška Cerkev zaorala brazde na široko: najprej z vele-misijonom na področju Velikega Buenos Airesa in sedaj s I. medameriškim marijanskim kongresom. Poleg zunanjih slovesnosti, ki so prekosile vse doslej doživete veličastnosti in bodo kot take ostale še dolgo v spominu vseh navzočih in z njimi sedanje generacije sploh — kar spomnimo se, kako nam še danes odmeva v ušesih prepevanje na ljubljanskem Stadionu ob evharističnem kongresu! — bodo tudi ostal; v javnosti neopaženi sadovi srečanja z Bogom in Marijo, snidenja s Cerkvijo in vrnitvijo v nje naročje. Tako na veliko zastavljena ofenziva pa zahteva še kaj več, kakor samo impozantno zunanjost in klenost v referatih in govorih, gorečnost v enkrat izgovorjenih molitvah in prejem enkratnega sv. obhajila.
Še bolj t0 velja, ker je bilo geslo kongresa: krščanstvo spričo komunizma. To se pravi: če hočem komunizem preprečiti, moram storiti vse, kar ljudstva ne bo gnalo v objem materialističnega marksizma, ampak ga bo od njega odvračalo. Z drugimi besedami: ustvarit; je treba takšno okolje za človeka in njega družino dostojno življenje, da se mu ne b0 zahotelo iskati spremembe v ideologiji, ki mu z lepimi besedami in preračunanimi frazami riše in obeta raj na zemlji. Poleg osnovne nujnosti ponovne poduhovi tve vsega javnega in zasebnega življenja je treba obstoječi socialni red izboljšati v duhu načel, ki so jih papeži od Leona XIII. dalje brez pre-stanka ponavljali. Izboljšati z dejanji in v dejanjih, ne pa samo s prigod-
Vestnik 1961, 1, XII
1
nimi članki in nagovori. Biti samo protikomunist, je danes absolutno premalo, je pogosto celo škodljivo tako za posameznika kakor za ves narod. Sodobno stanje odnosov svobodnega sveta napram komunizmu ne potrebuje več prostovoljcev, ki s0 samo „proti“, ampak in predvsem posameznikov, ki so „za“ nekaj novega, boljšega, plodnejšega za človeški rod.
Marijanski kongres bo predstavljal prelomnico časov samo tedaj, ako se bodo v ofenzivni črti, ki jo je ameriški episkopat z argentinskim na čelu nakazal, znašli v bratskem razumevanju kapitalisti in delavci, podjetniki in uradniki, borbena mladina in zreli možje. Nov čas bo nastopil, ako bo v odmevih sedanjega kongresa konec pobeljenih grobov, dvojne morale, sebičnosti in neuravnovešenega zagona za mamonom. Vrniti se bo treba na temelje krščanstva, ki s<> v medsebojni ljubezni do vseh bratov in sestra v Kristusu, vrniti v resnično ljubezen do rodne grude, kajti samo v teh dveh ljubeznih je zagotovljen nov svet, nov duh in nov čas v Amerikah.
Vsakdo izmed nas bo moral iti zaradi tega kongresa in spričo prodirajočega komunizma sam vase, moral bo iti v okolje^ kjer živi in dela in na vsak korak bo lahko ugotavljal napake, ki jih je treba nemudoma odpraviti, da dosežemo novega človeka v novem času. Novega človeka, komunisti doma pravijo »izgrajenega človeka", je treba ustvariti. To je naloga nas vseh. Danes, brez odlašanja, kajti sleherna najmanjša zamuda v tem trenutku pomeni izgubo pozicij v borbi, ki jo vodimo s komunizmom, predstavlja udarce, ki jih je težko preboleti; zadnji čas je, da se prebudimo, kajti nevarnost komunizma je danes zato toliko večja, ker se je bati, da „bodo dobri postali prezgodaj utrujeni", kakor je dejal Pjj XII. Obramba pred komunizmom ni samo v dejstvu, da morda zložno živimo v svobodnem svetu in dobrotah modernega časa; najboljša obramba je v graditvi takšnih socialnih razmer, v katerih ne bo treba iti petim odstotkom prebivalcev zvečer lačnih spat, kakor je to menda primer v USA po Kennedyjevih navedbah; v ustvarjanju novih domov, da bo vedno več lastnikov in vedno manj proletarcev; v šolanju res značajnih in kremenitih javnih delavcev, profešorjev, znanstvenikov in učiteljev, v rasti mladine, ki ji -ne bo vzor filmski zvezdnik dvomljive osebnosti.
Lahko rečemo, da se je Amerika znašla pet minut pred dvanajsto uro, kajti kajti leta 1931 že je Manuilski dejal, da se bo svetovna komunistična revolucija v Amerikah začela v Argentini in za njo zajela ves kontinent. To je sila huda napoved, za katere uresničitev mednarodni komunizem neumorno dela. Trideset let garanja imajo poklicni revolucionarji za seboj, vsaj trideset let, če ne rajši, več, ima svobodni svet s svojim pojmom življenja v demokraciji zamude. Trideset let je treba dohiteti in prehiteti. Tega se morajo zavesti vsi, ki jim je mar usoda lastnih narodov, lastnih držav in vsega človeštva. Tudi tistega človeštva, ki danes že desetletja trpi pod' komunističnimi okovi, ker se svobodni svet ni ravnal po večnih naukih Kristusa in se zatekal v molitvah k Njegovi Materi.
Naj bi molitvene prošnje ob medameriškem marijanskem kongresu ne bile zaman, želimo vsej Ameriki.
Pavle Rant
TRETJA SVETOVNA - ATOMSKA VOJNA?
V začetku avgusta 1960 je poteklo 15 let, odkar sta na japonsko otočje padli dve prvi atomski bombi; prva na obalno mesto Hiro-shima, ki je razdejala večino mesta in uničila skoro vse prebivalstvo, druga na mesto Nagasaki, ki je zahtevala cca. 80.000 žrtev. Po tem bombardiranju so atomski znastveniki spoznali, da je razdiralna moč teh bomb veliko večja, kot so pričakovali. Dim iz porušenih mest se je dvigal skoro 15 km visoko. Pravilnost in nepravilnost tega bombardiranja sta bili neštetokrat predmet razgovorov in ugovorov. Znano je, da so tisti znanstveniki, ki so sami delali na atomski bombi, ali pa samo poznali njen efekt, bili skoro vsi proti temu, da se ta bomba uporabi kot razdiralno orožje. Odločitev je bila v takratnem predsedniku ZDA, ki je odobril uporabo v vojne namene. Njegova odločitev je slonela — kakor sam opisuje v svojih spominih — na mnenju, da je ta bomba pač novo vojaško orožje in ga je kot takega treba uporabiti. V vladnih krogih je prevladovalo mnenje, da bi brez uporabe atomske bombe, ZDA bile prisiljene izvršiti invazijo na samo japonsko otočje, kar bi zahtevalo en milijon žrtev. Predlog znanstvenikov pa je bil, da se bomba vrže na neposeljen teren, le kot neke vrste svarilo. Njihovo mnenje je bilo, da bi taka demonstracija dovolj jasno pokazala sovražniku, kaj taka bomba lahko stori, če bi se uporabila v razdiralne namene. Odločitev je padla, padli sta dve atomski bombi v presledku treh dni in žq en dan po zadnji je japonski imperij prosil za premirje — vojna je bila končana.
Od takrat je preteklo 15 let. ZD so svoje atomsko orožje izpopolnile. Danes imajo zalogo veliko večjih bomb, kot so padle na japonski mesti, še veliko strašnejše vodikove bombe in poleg teh še raznovrstne rakete, atomske topove in celo podmornice.
Pri tem pa ne smemo prezreti dejstva, da ZD danes nimajo več monopola nad atomskim orožjem. Tudi Sovjeti razpolagajo z njim in so ga razvili skoro do iste popolnosti kot ZD. Oba nasprotujoča si tabora, svobodni svet na eni in komunistični na drugi strani, na vse pretege tekmujeta, kako bi eden prekosil drugega. Ostane pa veliko vprašanje: kam bo ta tekma pripeljala in kakšen bo konec? Obe strani se prav gotovo zavedata destruktivnosti modernega orožja, zato sta obe silno oprezni v mednarodno- političnem razvoju.
Danes je mnogo ljudi, ki so prepričani, da se bo hladna vojna prej ali slej spremenila v vročo vojno. Vedno bolj prevladuje mnenje, da bo nemogoče ohraniti ravnotežje in doseči tako imenovano „uspeš-no sožitje". Mnogi s strahom gledajo v bodočnost, misleč, da bo 3. vojna atomska vojna, ki bo ves svet spremenila v razvaline.
Veliko pa je upanja, da tudi če pride do 3. vojne, kar je zelo zelo verjetno, ne bo prišlo do uporabe atomskega orožja. Morda ima
to upanje tudi svojo podlago. Oba tabora se namreč zavedata, da je taka vojna za enega kot za drugega lahko usodna, ker ne bo odločil samo prvi napad, ampak tudi prva reakcija napadenega. Garancij ni in jih najbrž tudi ne bo, zato je zelo verjetno, da se bosta oba tabora skušala izogniti vseatomskemu napadu. Prav kot se nacisti v zadnji vojni niso poslužili dušljivih plinov, o katerih je bilo pred vojno toliko govora, ker so se bali reakcije, tako je mogoče upati, da atomske vojne ne bo. Komunisti se zanašajo na svojo diverzantsko taktiko, ki jim že vsa leta po vojni prinaša uspehe in je zanje mnogo manjši riziko, kot pa atomska vojna. Svobodni svet bo moral spoznati vse komunistične nakane, ako jim hoče biti kos, in upoštevati njihovo odločnost: za vsako ceno doseči svoj cilj. Zdi se, da svobodni svet še danes popolnoma ne razume komunističnega mišljenja v svojem bistvu, toda moral bo uvideti, da borba proti komunizmu v bistvu ni materialistična, ampak predvsem ideološka.
Protikomunistični begunci smo na lastni koži doživeli in spoznali komunistično taktiko in zlaganost, in vemo v čem je bistvo borbe proti komunizmu, zato smo dolžni svoja izkustva povedati svetu, da bo tudi ta vsaj pozno spoznal nevarnost ter komunizmu zastavil pot, dokler je čas. Tako se bomo ne le oddolžili našim pomorjenim soborcem, ampak bomo tudi doprinesli vsaj delček v skupni borbi za svobodo in človečanske pravice.
|	France Grum, U. S. A-
+ MARKO ŠKULJ
V cvetu 16 let je omahnil dijak Marko Škulj, sin predsednika konzorcija Vestnika. Ob neizmerni žalosti, ki je napolnila rodni dom mladega fanta, izreka Vestnik v imenu vseh borcev najgloblje sožalje težko prizadetim staršem, bratom in sestricam. Naj jih tolaži misel, da je Božja Previdnost hotela, da bo mladi Marko z nebes gledal na svoj dom in rod.
Dr. KUHARJEVI GOVORI IZ LONDONA
Pod gornjim naslovom je Vestnik v junijski številki 1960 objavil vse tri znane govore dr. Kuharja. Dodan jim je bil komentar, ki je vzbudil precej zanimanja. Pred časom pa je Ivan Avsenek napisal v clevelandski Sloveniji daljši članek, Ob drugi obletnici smrti dr. Kuharja, v katerem so tudi omenjeni vsi trije govori. Ker naj bi Vestnik bil osrednje zbirališče vsega zgodovinskega, materiala o naši revoluciji, zato Avse-nekov članek ponatiskujemo v celoti.
Ob tej prilik; se uredništvo obrača na vse bralce, naj k posameznim točkam tako pričujočega članka kakor onega, objavljenega v junijski številki, podajo vprašanja, ako so jim ta ali ona mesta nejasna, nerazumljiva in podobno.
OB DRUGI OBLETNICI SMRTI DR. A. KUHARJA
Kmalu bosta potekli dve 'leti, odkar počiva pok. dr. A. Kuhar na pokopališču v Bridgeportu, Conn. Noben politični begunec slovenskega rodu ni bil to dobo predmet tako živih debat, obsojanja in zagovarjanja. Ne morda radi njegovega življenjskega dela, ampak samo radi njegovih treh govorov, ki jih je imel na londonskem BBC v septembru 1944. Ti trije govori so bili namenjeni političnemu položaju takratnega slovenskega rodu in organizaciji slovenskega domobranstva. Za njih vsebino nosi odgovornost govornik sam, govori samo v svojem lastnem imenu. Vsebina govorov nam ni znana po izvirniku, ampak po reprodukcijah dvomljivega izvora, kar pa še ne pomeni, da ne bi izražali bistva misli, ki ga je govornik hotel utelesiti v svoje tri govore. Upajmo, da bodo izvirniki vendarle prišli enkrat na dan. Kljub temu pa je preteklo že toliko časa in so se strasti toliko pomirile, da lahko začnemo z nepristransko kritično presojo tega,
kar nam je znanega iz teh govorov. Mislimo namreč, da se tudi izvirniki govorov ne bodo v mnogih bistvenih točkah razlikovali od sedanjih varijant.
Ako vzamemo vse tri govore kot celoto, jih razdelimo lahko v dva dela: govornik je hotel v teh govorih dati uvod v nameravano politično delo bivšega ministra Snoja, ki se je še pred govori napotil nazaj v domovino. Ne pomenijo torej neke samostojne akcije; istočasno je hotel govornik opozoriti na vse temne strani, ki naj bi jih po njegovem mnenju imelo za slovenski narod delo takratnega domobranstva in tistih, ki jih je govornik smatral za odgovorne voditelje domobranstva.
O prvem delu govorov ne mislimo razpravljati. So samo uvod v nekaj, kar je dr. Kuhar pričakoval, da se bo zgodilo, pa se ni. So uvod v neko ponesrečeno akcijo. Naslikajo nam samo, v kakem duhovnem razpoloženju je bil takrat govornik, in nič več. So kvečjemu dobro ogledalo, kam zapeljejo človeka misli po željah, ki presojajo politiko samo po čustvih, moralnih činiteljih in
ljubezni do domovine, ne upošteva-vajo pa dejanskega stanja v prizadetih narodnih plasteh. Opozorili bi radi samo na nekaj okoliščin, ki so vplivale na dr. Kuharja, ko je govoril po radiju slovenskim domobrancem.
I.
Dr. A. Kuhar je bil duhovnik brez vseh časti, ki jih njegov poklic lahko da. Preprost duhovnik je bil, ko je pel nov0 mašo, tak je ostal, ko je bral zadnjo mašo v New Yorku. To ga ni motilo, da je posvetil vsako svojo prosto minuto dušnemu pastirstvu, navadno na tistih področjih, kjer je primanjkovalo delavcev v vinogradu Gospodovem. O tem je javnost malo vedela, še celo tisti, ki jim je bila dana prilika, da opazujejo to delo od blizu, se pogosto niso zavedali, kakšne ideale je pokojnik videl v svojem poklicu.
Dr. Kuhar je bil po poklicu časnikar, pri čemer se ni branil nobenega kulturnega dela tudi kot pisatelj in govornik. Dasiravno je bil predvsem političen časnikar, ni nikoli posegal v aktivno politiko. Ni nikoli ne kandidiral, ne bil izvoljen ne delal na odgovornih političnih pozicijah.
Kot poklicni časnikar je vršil svoje delo z veliko vestnostjo in sposobnostjo. Imel je talent, kako nabirati novice, imel je razvit čut za to, kaj se sme objavljati in kaj ne. Te dve lastnosti sta mu odprli vrata v marsikatero odgovorno pisarno in v marsikako politično srce. Ker se je posvetil predvsem nabiranju novic iz mednarodne politike, si je tekom let pridobil veliko politikov za pri-
jatelje od Londona do Ankare, da ne omenjamo odličnih zvez, ki jih je imel s celo vrsto uglednih tujih časnikarjev in diplomatov.
Usoda ga je kmalu naučila, da časnikar ne odloča sam, kaj lahko piše in kako lahko dogodke komentira; sestoj anuarska diktatura mu je pokazala, kako malo more časnikar v dobi diktature, take ali take, povedati, to, kar misli, da je prav, da javnost zve, kako mora mnoge dogodke in dejanja zamolčati, samo da si ustvari možnost, da ob prihodnji priliki pove svoje misli o dogodkih, ki se mu zdijo važnejši od preteklih.
Na vse to bralci veliko premalo mislijo, kadar zabavljajo nad časnikarji, da nis0 pravočasno poročali ali pravilno tolmačili razvoja političnih dogodkov. Tudi pri največji svobodi tiska ni časnikar nikoli tisti bog, k; lahko po svoje ustvarja slike o dozorevanju dogodkov in jih Po svoje tolmači. Odgovornost za resnično poročanje brzda njegovo fantazijo, mu narekuje skromnost v opisovanju dogodkov, ga varuje pred lažnjivimi senzacijami. Vse te skrbi odpadejo v dobi diktature, takrat postavlja cenzor kriterije za poročanje in komentiranje, navadno take, ki so več ali manj oddaljeni od resnice. To trdo šolo je moral napraviti tudi dr. Kuhar.
II.
Usoda je vrgla dr. Kuharja med zadnjo svetovno vojno v London, kjer se je postavil v službo jugoslovanske begunske vlade. Zaupano mu je bilo delo v oddelku za propagando-in informacije. Bil je v službi jugoslovanske vlade, toda smernice za
G
njegovo delo so prihajale do najmanjših podrobnosti, ponavljamo, do najmanjših podrobnosti iz uradov angleške vlade. Njegov stvarni gospodar je bil angleški cenzor, ki je naravno gledal predvsem na angleške in ne na jugoslovanske interese. To je prva okoliščina, ki jo je treba upoštevati pr; presoji gornjih Kuharjevih govorov po BBC.
Vsak politični radijski govor se mora dalje opirati na neka politična dejstva. Odkod naj govornik dobi ta dejstva? Od zvez, ki si jih je sam ustvaril, od' virov, ki mu jih da na razpolago njegova vlada, od novic, ki jih ujame slučajno na sestankih, konferencah, sejah, pogovorih, zabavah itd. Med njimi je mnogo takih novic, ki jih ni treba kontrolirati, največ pa takih, ki so potrebne kontrole, kot pozimi berač tople hrane.
Dr. Kuhar je znal nabirati take novice, toda ne zmeraj z enakim uspehom. Vzemimo na primer njegov časnikarski položaj v letu 1944. Do padca Rima v juniju 1944 je dobro funkcioniral kanal za novice iz Slovenije, potem so nastale velike težkoče za zveze med Londonom in domovino, kajti podtalni kanali so skoraj vsi usahnili. Da bo nesreča še večja, je bil dr. Kuhar zmeraj bolj navezan na uradne informacije jugoslovanske vlade, ki je takrat vedn0 bolj lezla pod komunistični vpliv in še po tem kanalu ni zvedel čiste resnice, ampak prikrojeno komunističnim ciljem. Povrhu je zvedel vse novice z veliko zamudo. Verjetno je čutil, da so informacije enostranske, toda ni imel nobene možnosti, da bi jih kontroliral. Iz tega, kar sodi o domobranski prisegi, se jasno vidi, da mu
ni bil znan dejanski položaj v okupirani Sloveniji. Presojal jo je pod vplivom komunističnega poročanja o njej.
Opozoriti moramo še na tretjo okoliščino. Jugoslovanska vlada ni imela poleti 1944 skoraj nobenega političnega kredita pri londonski vladi. Če kje, se je moralo to poznati pri BBC oddajah za Jugoslavijo. Vedrila in oblačila je tam angleška cenzura; kontrolirala je vsako besedo, ki je bila izrečena na BBC v jugoslovanskih jezikih. Kdor je hotel vnesti v svoje govore kako osebno noto, se je moral boriti z angleško in ne jugoslovansko vlado in računati — z neuspehom, kajti jugoslovanska vlada mu ni mogla dati nobene diplomatske pomoči.
III.
Dr. Kuhar je torej dobro vedel, da nima zanesljivih virov za novice iz Jugoslavije, da ne more kontrolirati tistih, ki jih ima, in da je BBC bolj za Tita kot za jugoslovansko vlado. Vse to bi mu narekovalo, da ostane pri svojem sklepu iz marca 1943, da ne bo več govoril na BBC. In vendar se je spustil v tri septembrske govore. Nagnala ga je k temu skrb za usodo vseh tistih Slovencev, ki so se po njegovih vtisih povezali z Nemci in ki zanje veljajo sklepi konference v Teheranu. Dr. Kuharja je morala gristi ta zadeva dolge mesece, kajti med dnevi Teheranske konference in domobranske prisege in dnevi njegovih septembrskih govorov je pretekla precej dolga doba. Morda je porabil veliko časa, da je dognal, kaj je smisel teheranskih dogovorov, morda je upal, da dobi s časom jasnejšo
sliko o okoliščinah, ki so povzročile domobransko prisego.
Teheranska konferenca je obravnavala med drugim tudi vprašanje, kakšna kazen naj zadene tiste, ki so prostovoljno pomagali nacistom in fašistom, dasiravno so bili državljani držav, ki so se borile proti osni koaliciji. Osnovne misli o kaznovanju vseh teh kvizlingov, izdajalcev itd. so bile povedane v uradnih poročilih o konferenci, seveda ne z navadnim jezikom, ampak zavite v diplomatski način izražanja. Uradnim poročilom so bili dodani komentarji, toda ne od pravnikov, ampak od zavezniške propagande, v kolikor je to šlo v račun posameznim zavezniškim državam. V svojem bistvu so sklepi teheranske konference povedali tole: Vsakdo, ki je sodeloval s fašisti in nacisti, mora biti kaznovan, toda šele na podlagi obsodbe pristojnega sodišča, ki ga odredi vsaka država sama zase. Sodni postopek mora seveda upoštevati vsa načela sodobnega pravdanja: obtoženec ima pravico do pravno utemeljene obtožbe, do sodbe po neodvisnem sodišču, do obrambe pred sodnijo in po pravni pomoči.
Drugo važno načelo je bilo izraženo v sklepu zaveznikov, da vsaka država sodi svoje državljane. Toda, kako priti do njih? Kar jih oblast dobi doma, jih sama postavi pred sodišče in obtoži. Kar jih je v tujini, za te so bila dogovorjena v glavnem sledeče načela: vsaka zavezniška država ima pravico, da zahteva izročitev krivcev, toda utemeljiti mora svojo zahtevo. Država, ki dobi tako zahtevo, je upravičena, da presodi utemeljenost zahteve. Dogovorjena je bila pa važna izjema: kogar zavezniške oblasti dobijo v
roke oblečenega v nemški uniformi, ki jo je dobil od nacistov, in kogar dobijo v svojo oblast z nemškim orožjem v rokah, tega morajo izročiti zavezniški državi, kamor pripada po državljanstvu, brez preiskave, ali je izročitev utemeljena ali ne.
Nesreča za milijone je bila v tem, da v sklepih v Teheranu niso bila ta načela podrobnejše interpretirana in da je bilo izvajanje teh načel prepuščeno praviloma vojaškim poveljnikom, ki so se navadno držali samo besedila, ne pa njegovega smisla in njegovega namena.
Če obrnemo vsa ta načela na slovenske domobrance, tedaj je dr. Kuhar lahko hitro prišel do sklepa, da bodo Titu, kot poveljniku zavezniških vojaških formacij izročeni vsi tisti domobranci, ki bodo prešli v zavezniške roke bodisi v nemških ali od Nemcev dobljenih vojaških uniformah ali pa z nemškim orožjem v rokah, pri čemur Titu ne bo treba niti staviti zahteve po izročanju, zaveznikom pa ne premišljevati, kaj bo Tito napravil z njimi.
Da je dr. Kuhar računal s to verjetnostjo, se da sklepati iz sledečih besedi na koncu tretjega govora: „Tisti pa, ki mislijo, da jim to ni mogoče (namreč prestop k Osvobodilni fronti), naj storijo vsaj eno: da vržejo stran nemško orožje, beže od sovražnika (namreč Nemcev)..." Tu je zadela tragična usoda tako dr. Kuharja kot vse tiste, ki jim je namenil gornje besede. Dr. Kuhar n'i podrobneje razložil teh besedi in jih primerno poudaril, tisti pa, ki so jih slišali, niso mislili, kakšna tragična usoda jih čaka, ako jih ne bodo prav razumeli in se po njih ravnali.
Kako to, da dr. Kuhar ni bolj podčrtal pravnega pomena sklepov Teheranske konference in zgostil vse skupaj samo v par besedi? Pravi odgovor na to vprašanje bi določil obseg Kuharjeve odgovornosti za posledice septembrskih govorov. Žal še nismo prišli do dokumentacijo, ki naj bi pomagala do pravega odgovora, navezani smo samo na sa-mo-ob-sebi umevne domneve.
Prva domneva je ta, da bi mu angleška cenzura ne pustila, da bi osvetlil sklepe Teheranske konference s pravne strani, nakar se je odločil, da jih osvetli samo „kot duhovnik, kot Slovenec in kot Vaš prijatelj...", ne pa kot pravnik, kakor bi bilo potrebno. Morda je živel tudi v iluziji, da so doma sklepi Teheranske konference dobro znani in da jih ni treba še tolmačiti. Taka iluzija bi mu gotovo ne pristojala, ker je bil kot politični časnikar predolgo na poziciji, ki je z nje lahko opazoval in presojal, kako malo se vsaka javnost, tudi politična, briga
za bistvo vsakega nevarnega vprašanja. Morda je upal, da bo to delo opravil njegov prijatelj Snoj, ko doseže cilj svoje poti.
Zato dr. Kuharja ni mogoče kar gladko obsojati; je še cela vrsta nerazjasnjenih okoliščin spletenih okoli njegovih septembrskih govorov. Upajmo, da se bodo počasi pojasnile. Pač pa se iz tega žalostnega slučaja lahko vsakdo že sedaj nekaj nauči. V urah usodnih odločitev ni treba misliti samo s srcem, ampak veliko bolj z glavo. V takih trenutkih se pamet obnese bolj kot čustva. Zahteva žrtve, toda drži človeka na tleh realnosti. Slog Kuharjevih govorov pove, da je takrat prevladovalo v govornikovem srcu čustvo, sicer plemenito, ker je hotelo pomagati Slovencem, pa vendarle čustvo. Prav tako so se vdajali čustvu tisti, ki So jim bili govori namenjeni, plemenitim, ker so hoteli rešiti narod, toda vendarle čustvom. Slovenci pa moramo upoštevati tudi pamet, ako se hočemo obdržati kot narod.
VETRINJSKA TRAGEDIJA
Knjiga, posvečena našim mrtvim ob petnajstletnici, je izšla.
Žrtvam in naporom, ki jih je to delo zahtevalo od zgodovinskega odseka pri Zvezi slovenskih protikomunističnih borcev, se bomo najbolj dostojno oddolžili tako, ako bomo
knjigo kupili.
Borci v Argentini in Južni Ameriki naj pošljejo naročila na upravo Vestnika, Ramčn Falcon 4158, Buenos Aires
■ B ■
Oj očak Nanos, ki zreš na svoje podložne
Oj očak 'Nanos, ki že tisočletja zreš s svoje višine 1303 m na svoje podložne: na lepi trg Vipavo z njeno mikavno dolino in njeno prelestno okolico, kakor gleda sivolasi očak Triglav preko vse naše ljube domovine Slovenije, na vse življenje v nji, kaj si videl in občutil tiste dni groze in trpljenja, ki so ga prenašali ljudje pred svojimi sinje-zelenimi očmi v območju tvojih sivih skal, zelenih gozdov z bujnimi rodovitnimi dolinami? In — ah! Ti molčiš — Saj, saj..., ker si nem, ne pa gluh in slep... in nam tega sam ne moreš povedati, pa bi rad dosegel, da tisti čas ne gre v pozabo, da bodo to storili in razkrili tvoji podložni, pošteni ljudje, ki so tiste čase sami doživljali in pretrpeli, tisti tvoj; podložni, ki danes daleč od tebe odmaknjeni žive na tujih tleh, tisti ljudje, ki čutijo za svojo dolžnost pred samim seboj, pred svojo vestjo, pred svojim narodom in pred zgodovino, da bodočim rodovom to povedo.
Naslednja zgodba in vse poznejše bodo sledile temu namenu. Slišali jo boste iz ust bivšega domobranca A. F. in drugih, slišali boste njihove izgovorjene, pa v teh sporočilih tako dosledno zapisane besede, kakor so bile navedene ob raznih medsebojnih obiskih, ki si jih je zapisal pisec teh vrstic in jih izročil v objavo.
Med prvimi pride na vrsto poročilo bivšega domobranca A. F.
Poročilo je sestavil g. Martin Radoš (Argentina)
I.
»Sedemnajstega decembra leta 1944,” — tako je začel imenovani domobranec —, „je bila prisilna splošna partizanska mobilizacija, po kateri se nism0 mogli več skrivati kot smo se prej. Mene so partizani pri mobilizaciji potrdili, čeprav sem imel zdravniško v Trstu uradno potrjeno spričevalo, da sem nesposoben za vsako vojaško službo, češ da sem sposoben za vsako vojaško akcijo. Po mobilizaciji nisem mogel domov — vsaj za tisti čas ne. Odgnali so me z drugimi mobiliziranci na partizansko brigado. Med potjo
sem partizanom ušel in se skrival doma na skednju.
Dne 21. decembra sem jo mahnil čez Nanos na Razdrto, da mi tam na bloku nemške komande podpišejo prepustnico za v Postojno na postojanko domobranske postaje, ki je bila tam. Tisti čas ,ko sem bil na nemški komandi na Razdrtem, so bili domobranci na Razdrtem z namenom, da zasedejo Vipavo. V hiši na nemški komandi na Razdrtem so bili istočasno tudi trije domobranci. Eden izmed njih me je vprašal, v kateri vasi sem jaz doma in za številko naše hiše, češ da vas dobro
pozna. Nič hudega sluteč sem mu vse točno povedal. S podpisano prepustnico sem se potem napotil v Postojno. V Postojni je bila na bloku domobranska straža, katero sem vprašal, kje naj se najavim za vstop k domobrancem. Povedali so mi. Ostal sem v Postojni pri domobrancih. Po štirinajstih dneh me pride sestra v Postojno obiskat. Prvo njeno vprašanje, ki mi ga je zastavila je bilo, če bi poznal tistega domobranca, kateremu sem na Razdrtem povedal za ime naše vasi, da se imenuje Slap in našo hišno številko. Ker sem zaradi tega osupnil, zakaj me to vpraša, mi je povedala, da je drugi dan po prihodu domobrancev v Vipavo, prišel neki domobranski podnarednik v tisto hišo, kjer sem imel dekle — na žalost je bila tista hiša partizanska — in vprašal, kje bi dobil kurirko, da bi šla na partizansko komando povedat, da je A. F. iz Slapa številka ta in ta na nemški komandi na Razdrtem tri ure izdajal. Naj kar na tem mestu povem, da sem potem prekinil vsak stik prijateljstva z dotično hišo, ker n; bilo v moji naravi, da bi kedaj-koli pozneje stopil v sorodstvo s člani omenjene družine.
Po nekako enem mesecu mojega bivanja v Postojni, sem šel po zasebnem opravku v Vipavo. Drugi dan sem šel na domobransko1 postojanko v Vipavi, ki se je nahajala v poslopju bivše posojilnice v Vi-pavi (glej sliko!), kjer sem se sešel z dvema domobrancema, mojima prijateljema, ki sta bila na straži na bloku. Ta dva sta mi med drugim povedala, da sta govorila z drugima dvema domobrancema, ki sta bila pred njima tam na straži, ki sta jima povedala, da sta go-
vorila z nekim pijanim možem, kateri jima je povedal, da je Slap poln partizanov, in da so ti partizani rekli, da bodo še ta večer likvidirali domobransko postajo v Vipavi. Tista dva domobranca, ki sta s pijanim možem govorila, sta rekla, da možu ni za verjeti, ker je bil pijan, k0 jima je to pravil. Naslednja dva, ki sta ta dva v straži zamenjala, pa sta bila nasprotnega mnenja — kakor tudi jaz —, da je možakar govoril resnico ravno zato, ker je bil pijan; če bi ne bil pijan, bi tega ne bil povedal. Vsi trije smo bili prepričani, da bi bilo najbolje o tem obvestiti poveljnika postojanke poročnika Č. Jaz sem šel to javit poročniku. Poročnika tisti trenutek ni bilo v sobi. Ko je čez malo časa prišel, me je dal poklicati k sebi — med tem časom je že nekaj zvedel o stvari — in, ko sem prišel k njemu, me je vprašal, kakšne novice imam. Povedal sem mu vse, kar se je na bloku govorilo. Na to je poročnik dal k sebi poklicati tista dva domobranca, ki sta s pijanim možem govorila, ki sta vse povedala, kar jima je pijani mož rekel, kar sta povedala tudi že tema dvema domobrancema, ki sta ju prišla zamenjat. Vse se je ujemalo.
Velika večina na postojanki s poročnikom vred nas je bilo prepričanih, da moramo biti v vsakem primeru čuječi, ter da se zavarujemo pred presenečenjem; kar je obveljalo za vse. Vse straže so bile takoj pojačane. Tudi bunker, ki je imel v pregledu ves trg na vse strani in stal nasproti glavne hiše — postojanke —, kateri drugače ni imel straže, je slednjič dobil močno stražo oboroženo z raznovrstnim orožjem. Tako smo bili vsi v priprav-
X
Ijenosti. Celo fantje, ki so šli spat, so imeli poleg sebe orožje — pripravljeni. Kmalu po deveti uri sem nameraval tudi jaz iti počivat, pa s slutnjo, da visi nad nami Damoklejev meč. Predno sem se ulegel, sem šel po nekem opravilu v pritličje in skozi vežo na vrt. V veži ni bilo takrat žive duše. Ko sem se vračal z vrta nazaj in odprl vrata v vežo, sem zagledal v nji polno vojakov. V prvem trenutku sem se začudil, odkod so se ti vojaki vzeli, ko so bili vsi drugi zgoraj v prvem nadstropju, razen straže zunaj. To sem si mislil samo za trenutek. Ti, ki so bili v veži, so mi dajali znamenja, češ, da naj molčim. V veži je bilo temačno; luč je bila zasenčena, da je dajala svetlobe le za silo. Tako nisem mogel nikogar prepoznati. Za trenutek sem bil prepričan, da So domobranci, pa sem rekel: „Saj sem domobranec." Na kar so se nekateri zadaj polglasno zasmejali. Medtem stopi eden izmed njih ravno pod žarek, ki je prihajal od luči skozi razpoko senčnika in mu obsvetil rdečo zvezdo na kapi. Kri mi je zastala v žilah! Obstal sem kot okamenel ob spoznanju, da se nahajam popolnoma sam med samimi partizani in zraven tega neoborožen nasproti petim brzostrelkam. Dva partizana sta pristopila k meni in me odgnala brez besed na prosto in dalje po cesti iz trga proti zunanjemu bloku pred vhodom v trg Vipavo, kjer je bila ponavadi domobranska straža Ko sem bil nekako sto metrov ali malo več od vojašnice ,sem zaslišal prvo eksplozijo bombe, nakar so začeli domobranci s strojnicami iz omenjenega bunkerja nasproti vojašnici streljati na vse strani, da sem se
začel zares bati, da bi še mene zadeli. Ko sta me partizana privedla na blok pred vhodom v trg, sem tam naletel na dva bivša domobranca, ki sta se prelevila v partizana in s tem postala izdajalca. Ko sta me zagledala, sta se obrnila vstran, ker ju je bilo sram pred menoj. Ta dva izdajalca sta spustila partizane, da so šli nemoteno naprej. Nobeden od teh dveh pa ni vedel, da je bila straža poslana v bunker nasproti postojanke, ker drugače bi jih bila tudi na to opozorila, in bi se ne bilo pozneje zgodilo to, kar se je. Ta dva izdajalca sta ostala oborožena kakor prej, in da sta bila izdajalca je dokaz še to, ker bi ju bili drugače partizani vsaj razorožili, če ne pobili, in ker sta šla s partizani ravno tako oborožena naprej.
Dejstvo, da so začeli iz bunkerja nasproti vojašnice streljati, je bilo odločilno ,da so se morali partizani začeti umikati iz postojanke, ker so se bali, da jim domobranci odrežejo umik.
Kako so partizani prišli neovirano v vežo vojašnice, ko je bil pred vhodom domobranec na straži, mi je bila še uganka, katero mi je pozneje razrešil domobranec sam, ki je bil takrat na straži. Pa naj to kar na tem mestu povem! — ‘Ko sem bil tisto noč na straži,’ je začel domobranec s pojasnilom ‘sem izpred vhoda v vežo opazil, da se v temi bliža vojašnici neka skupina ljudi, ki jih v temi nisem poznal. Ko so se bolj približali, sem zahteval, naj mi povedo geslo, nakar so mi točno odgovorili... in spustil sem jih naprej. Tudi ko so šli mimo mene, nisem v tem; nikogar pognal. Govorili niso nič. Zadnji trije so me
Vipava. Velika hiša — svoj čas (1945.) domobranska postojanka
prijeli; eden mi je iztrgal puško, druga dva sta me zgrabila za roke in me odpeljala.’ — Ko je končal in sva potem še nekaj misli izmenjala o tistih dveh izdajalcih, ki sta bila tisti čas, ko so prišli partizani napast postojanko, na straži, sva bila oba prepričana, da sta izdala napadalcem tudi geslo. Razen tega so mi pozneje domačini povedali, d'a so kurirke prinesle geslo partizanom na Slap.
Mene in domobranca, ki so ga partizani zgrabili, ko je stražil pred vežo, so partizani odgnali v mojo rojstno vas. Na Slapu smo se v hiši mojega bratranca ustavili približno za poldrugo uro. Tam so prvič zaželi nad nama s svojim zverinstvom in zmerjanjem. Natvezli so nama vse mogoče hudobije in zločine. Medtem so kričali kot divjaki in me imenovali izdajalca. Vprašal sem najhujšega kričača, koga sem izdal, naj mi dokaže. Namesto odgovora
me je udaril in nameril name brzostrelko, da me ustreli. Medtem ko smo se tam mudili, je prišel v hišo eden izmed terencev iz domačega kraja, ki me je poznal, in jaz njega tudi, in mi zagotovil, da bosta skupaj še z nekim drugim terencem, ki me je tudi noznal, kakor jaz njega, posredovala, da me izpuste. Po naključju ali po izdajstvu sta bila ta dva naznanjena Nemcem, da sta terenca (kar sta tudi res bila), za kar so ju Nemci odpeljali v Dachau, od koder se je vrnil samo eden. Moje prepričanje je, da je to storil nekdo ,ki n; maral, da bi zame posredovala.
S Slapa so naju odgnali čez reko Vipavo v vas Dolga Poljana in dalje na Križno goro, kjer se je nahajala komanda bazoviške brigade; tu so naju čez noč zaprli v neki hlev. Drugi dan sta me zasliševala dva politkomisarja. Resnici na ljubo povem, da nista z mano grdo po-
stopala. Naslednji dan so me odpeljali v vas Pred meja na sodišče 30. divizije, kjer so me čez noč zaprli v neki senik. Zatem so me naslednji dan dopoldne odgnali pred sodišče, kjer so me trije z največjo surovostjo in grožnjami napadali in od mene zahtevali, naj jim potrdim, kako sem na nemški komandi na Razdrtem izdajal, češ da imajo štirideset prič, ki so jim to povedale. Jaz sem jim odločno zagotovil, da nisem nikogar izdajal in zahteval: „če imate koga, ki vam to potrdi, ga pokličite in privedite predme semkaj, da tukaj vpričo mene pove! Pa vem, da tega ne boste storili, ker ga nimate!" Svojo odločno besedo sem podkrepil s krepkim udarcem s pestjo po mizi. Osupli zaradi te moje odločnosti, niso vedeli, kaj bi storili. Srditi kot risi so dvignili pesti in rohneč in žugajoč: „Mi ti bomo že pokazali, ti izdajalec nemarni, kaj se pravi nas izdajati!" in vsi trije z dvignjenimi pestmi so izginili momljajoč skozi vrata.
Iz vasi Pred meja so mene in mojega sodruga gnali čez vrh Trnovskega gozda v Zgornjo in potem dalje v Spodnjo Tribušo. Med zad-njimo dvema vasema nam pride nasproti voz poln težko ranjenih. Med njimi je bil neki višji partizanski
častnik, ki je imel prestreljeni obe koleni; ta je zahteval od straže, ki naju je gnala, naj naju pripelje bliže k vozu. Nakar so začeli zopet s svojim poznanim zmerjanjem in težko ranjeni častnik je izjavil, da če bi on ukazoval, bi odredil, da bi naju kar tam na mestu pobili. Zdi se mi umestno, da tu pripomnim, da so po umiku partizanov iz domobranske postojanke v Vipavi našli na postojanki štiri partizane mrtve. Ranjencev pa je bilo veliko več, koliko, ni bilo mogoče ugotoviti, ker so jih ob umiku odpeljali s seboj.
Po tem dogodku s težko ranjenim partizanskim č astnikom smo nadaljevali pot v Spodnjo Tribušo. Tu so naju čez noč stražili italijanski partizani v nekem hlevu. Drugo jutro so naju gnali čez reko Idrijco na drugo stran ,koder je peljala cesta v Idrijo. Tu smo nekoliko časa čakali ,da je prišel omnibus za v Cerkno. Prišel je kmalu. Z njim smo se peljali do vasi že-lirij, kjer je križišče cest na Idrijo in Cerkno. Krenili smo v Cerkno. V Cerknem so naju nastanili v neki klet; v občinski hiši (ta čas porabljeni kot ječa, v kateri je bilo tedaj že okrog dvajset ljudi zaprtih, med temi štirje na smrt obsojeni.
(Nadaljevanje sledi.)
PABERKI
SPUTNIKI, KRUH IN SVOBODA (Nekaj iz moskovskih komentarjev)
Pred letom, 12. septembra (ko se je Hruščev odpravljal na obisk v ZDA), so Rusi poslali raketo na luno. Signalizacija z rakete je prenehala točno ob času, ko bi morala preleteti razdaljo med zemljo in luno.
V tem je videla agencija Tass glavni dokaz resničnega srečanja rakete z luno. Signalne naprave so seveda lahko prenehale delovati tudi iz kakega drugega razloga. Zato je bil dvom o uspehu ruske rakete upravičen, zlasti zato, ker je bil politično in propagandno izrabljen že prvo minuto ob obisku Hruščeva v ZDA.
Tudi v Rusiji niso vsi navdušeni za sputnike in rakete. Mnogim ni všeč, da njihovi uspehi zastirajo resnične potrebe ljudstva in požirajo bajeslovne vsote, ki bi se mogle uporabiti v korist preprostega delavca. O tem govori pismo N. Aleksejeva, ki ga je 11. junija 1960 objavila „Komsomolskaja pravda":
»Spoštovano uredništvo! Nikon nisem pisal ne o slabem ne o dobrem, ne z grajo ne s pohvalo. Pišem vam, ne zato, d'a bi izrazil svoje mnenje (in ne samo svoje) o tem, kar berem in slišim o raketah, poslanih v vesolje.
Naši učenjaki so poslali raketo na luno. Ne bom odrekal, da se ni resnično prilunila. Seveda je to velik dogodek, veliko hrupa je napravil. Toda, poglejmo, kot se pravi, medaljo še z druge strani in se vprašajmo: Kaj so dali ti sputniki in rakete navadnemu smrtniku in meni med njimi ? Jaz, na primer, sem bil na večer pred izstrelitvijo rakete dolžan 300 rubljev in sem jih še sedaj, kljub posrečeni izstrelitvi.
Ali se vam ne zdi, da je ta zavzetost za sputnike in sploh za vesolje nesodobna, ali točneje, predčasna ? S tem hočem reči, da je pri nas še do grla mnogo del, ki jih moramo opraviti na zemlji: manjka nam stanovanj, otroških domov, blago in potrebščine so drage. A te rakete brez dvoma požirajo toliko, da bi zastokali, če bi vedeli, koliko stanejo. Recite komur kol; od delavcev: Glej, Ivan, če bi mi ne izstrelili te rakete, bi tvoj Vladimir-ček že začel hoditi v otroški vrtec; meter bostona (volneno blago) bi stal dvakrat manj; mogel bi kupiti električni likalnik — prepričan
sem, da bi Ivan dejal: Zaboga, ne spuščajte teh raket!
Rakete, rakete, rakete —komu s vendar zdaj potrebne! Zaenkrat me luna prav nič ne briga — mizo mi bolj bogato pogrni. Potem se bo mogcče sprijaznit; z luno...
Objavite ali ne, kakor hočete, to je vaša stvar. A dvomim, da bi tvegali.
Ravnodušen sem do teh sputni-kov in raket. Prerano je, nekoristno. — S pozdravom Aleksej N.“
Uredništvo »Komsomolskaje pravde" je "poverilo inženirju L. Pod-vojskemu, da je odgovoril gospodu Alekseju. Inženir iz moskovske tovarne „Srp in kladivo" vprašuje N. Alekseja, kakšen človek je človek, ki misli več o jed; in pijači kot pa o časti rodne zemlje in ga prepričuje: „Mi istočasno gradimo rakete in domove." Proti koncu pa navaja mnenje nekega moskovskega delavca o pisanju N. Alekseja: »Moti se tovariš. Treba bi mu bilo razložiti. Morda je pri njih slaba preskrba.
Da, N. Alekseja ne odbijajo rakete same, pač pa njih zloraba v propagandne namene in brezbrižnost vlade za resnične potrebe ljudstva.
Ljudje v Rusiji so danes potrebni predvsem »kruha in svobode, ne pa idiotskih sputnikov", kakor je zapisala pred kratkim neka študentka v svojem pismu, ki ga je prezrla rdeča cenzura. — Kk.
(Iz Glasa slov. kulturne akcije)
POPRAVKI. — Avtor članka Naši mučenci v decembrski številki je Janez Ovsenek. — Naslov članka o črnih mašah bi se moral pravilno glasiti: Misli ob spominskih mašah za mrtve.
Društveno življenje
K poročilu tiskovnega referenta v zvezi z našim glasilom
Zdi se, da je z novim urednikom Pavlom Rantom, ki je pred dobrim polletom prevzel urejevanje Vestnika, nastala prava revolucija med nami. Tudi na občnem zboru ZSPB je bilo poročilo tiskovnega referenta predmet burnih debat, ki so se več ali manj nanašale na odstopivšega urednika Iva Korošca.in; na novega in njega delovanje, ki se je v resnici bistveno spremenilo. Zato se nam zdi potrebno, da objasnimo v našem skupnem glasilu in po njem razjasnimo članstvu in bralcem Vestnika nekatere reči, ki jih v deseti številki Vestnika med poročili z občnega zbora ZSPB ni bilo.
Bivši predsednik Fr. Grum uradno ni vedel za razloge ostavke bivšega urednika Iva Korošca. Navedel je, da je Korošec dalj časa iskal pomoči, ker sam ni zmagoval dela. Korošed je res iskal pomoči, zato smo se člani konzorcija obvezala, da mu jo najdemo. Naprosili smo več oseb, ki so vešči pisanja in o uspehih poročali Korošcu, da naj z njim; naveže stike in jim sporoči svoje želje. Resnici na ljubo moramo povedati, da se Korošec niti na enega od predlaganih n; obrnil, ampak zahteval, da pridejo k njemu na dom, ki je nekaj desetin kilometrov iz Buenos Airesa. Dodali bi k temu še to, da so to bili iz večine starejši gospodje in v javnem kakor zasebnem življenju zel0 zaposleni. Kako leto za tem je Korošec dal konzorciju na znanje, da vsled prezaposlenosti ne bo mogel več opravljati uredniških poslov in naj zato mislimo na novega urednika. Ko smo tega našli v osebi sedanjega, se je Korošec zavil v nam nerazumljivo užaljenost in to tem bolj, ker je ravno on vedno ob vsaki priliki poudarjal nujnost iskrenega sodelovanja.
Res je, da bi po zatrdilu Fr. Gruma moral Korošec zastopat; pri konzorciju člane iz U.S.A. in Kanade. Res pa je tudi, da Korošec ni nikoli predložil ostalim članom konzorcija svojih poverilnic ali vsaj navedel imena članov, katere zastopa. Nikakor pa ni res, da svojih pravic kot član konzorcija ne bi mogel uveljaviti. Ni naša krivda, če se Korošec iz kakršnih koli vzrokov sej konzorcija ni udeleževal. Nad poročilom Fr. Gruma smo podpisani člani konzorcija upravičeno začudeni, ker nam je tako pristransko tolmačenje resnice popolnoma novo in je vse preje kakor pa v skladu z duhom, ki bi med bivšimi protikomunističnimi borci moral vladati, zlasti ko neprestano trdimo, da naša borba ni končana.
Odločno pa odklanjamo trditev, da je naše skupno glasilo Vestnik krenilo na pot, ki razdvaja z ozirom na članek „Resnica, uči“. Zdi se, da še nismo toliko zreli in najbrže še dolgo ne bomo, da bi prenesli nekoliko kritike. Daši živimo skoro vsi, ki smo se rešili iz rok komunizma, med visokokulturnimi in demokratičnimi narodi, Se od njih do danes nismo še nič naučili. Vsaj tako bi sodili spričo tolikega prahu, ki ga je omenjeni članek dvignil v naših vrstah. Resnici na ljubo bi dodali v zvezi s trditvijo, da se tudi nekaj ,,argentinskih" članov konzorcija ni strinjalo z omenjenim člankom, da je le eden bil mnenja, da bi v bodoče podobnih člankov ne priobčevali.
Bivši pomožni upravnik je poročal, da je ZSPB lastnica dveh pisalnih strojev, ki sta oba v Argentini. K temu želimo podati tole pojasnilo: v
uprav; revije se nahaja en stroj, ki služi upravi. Sredstva za njega dobavo je prispevala ZSPB. Drugi prenosljivi pisalni stroj, ki ga je prav tako financirala Zveza, pa je še vedno v rokah bivšega urednika Korošca, torej trenutno v privatnih, sedanji urednik pa si pomaga kakor ve in zna.
Zgornje pojasnilo in dodatek k poročilom na občnem zboru ZSPB, ki jih- Fr. Grum vsled vpliva netočnih informacij ni mogel dati, objavljamo podpisani v Vestniku zato, da se člani vendar že enkrat seznanijo z resnico, ki mora biti nam borcem prvo vodilo skozi življenje, pa če tudi ni vedno prijetna.
Predsednik: E. Škulj 1. r. — v imenu članov prvotnega konzorcija
Upravnik: J. Kralj 1. r.
Predsednik DSPB: Bogo Pz-egelj 1. r.
Član konzorcija: France Logar 1. r.
UREDNIKOV BUNKER
Začenjamo nov letnik. Hkrati stopamo v dvajsetletnico dogodkov, ki so z beograjskim pučem vodili v vojno, v revolucijo in državljansko vojno, pripeljali d0 železnega zastorja in začasno onemogočil; zmago našega orožja.
V	novi letnik stopamo z zavestjo, da je Vestnik postal danes osrednje glasilo vseh borcev, vez, ki nas druži, glas, ki ga vsi željno vsak mesec pričakujemo.
Vestnikova naloga pa je dvojna: brez sovraštva in maščevalnosti zbirati zgodovinsko; gradivo za čas, ki je za nami; zbirati tako, da ne bomo nikogar dolžili krivde, še posebno ne po krivem, nikogar, k; je voljan prispevati svoje podatke, odbijali ali mu ne dajali besede, zavedajoč se, da smo vsi slovenski demokratični emigranti najprej, vedno in povsod proti komunizmu in njega režimu v naši domovini, kateri želimo ponovno življenje v svobodi.
Druga naloga pa je: prešel je in minil čas obrambe, ko smo morali svobodnemu, svetu dopovedovati razloge naše borbe. Zdaj je treba preiti v napad, kajti borba proti komunizmu je postala stvar vsega res svobodnega sveta. V tej borbi moramo zavzeti mesto, ki nam pripada, in izbojevati zmago, ki je v prvi rundi po zaslepljenosti zaveznikov nismo mogli doseči. V tej borbi moramo sodelovati vsi!
Petnajst let življenja v demokraciji mora roditi sadove, ako hočemo dati domovini novega človeka v novem času, mora iz nas vseh zgraditi Prekaljene borce, k; se ne bodo izgubljali v drobnarijah, ampak gledali pred seboj samo en sam cilj: vse za svobodo slovenskega naroda, vse za njegovo lepšo bodočnost.
V	tem duhu bo sodelovanje vseh pri sveti stvari, za katero se borimo že dvajset let, vzvišeno nad vsakdanjostmi, malenkostmi in osebnostmi.
Z nami, bratje, je pravica, z nami narod, z nami Bog!
ZBORNIK KOLEDAR SVOBODNE SLOVENIJE ZA 1961
je po obsegu in vsebini najbogatejša slovenska knjiga v izseljenstvu, v ceni pa najcenejša.
Članki, razprave, povesti, črtice, obletnice, mladinski del, pesmi, pogled na življenje slovenskih izseljencev na raznih kontinentih, spomin na naše velike može — dr. Korošca, škofa Rožmana, I. Preglja; domovina in svet; tehnika in umetnost; zgodovina in sedanjost. Vse to je vsebina te velike reprezentativne knjige.
Pri sestavi so sodelovali izseljenci iz Evrope, Anglije, Kanade, Severne Amerike, Južne Amerike, Afrike, Indonezije, Japonske. Pa tudi Slovensko Primorje in slovenska Koroška sta zastopani.
Glavni sodelavci so: P. Bernard Ambrožič, OFM, I. A., Vinko Beličič, dr. Tine Debeljak, Janko Hafner, Marijan Jakopič, Stanko Janežič, dr. Celestin Jelenc, Ruda Jurčec, dr. Milan Komar, Vladimir Kos, dr. Miha Krek, dr. Jože Krivec, Joško Krošelj, Marijan Marolt, Zdravko Novak, Perez, Rev. Jože Peterlin, dr. Frido Pogačnik, dr. Ludovik Puš, M. R., Pavle Rant, Franjo Sekolec, Slavko Srebrnič, Tenč, Ivan Vodovnik, Bivši interniranec v Isemi.
Zbomik-Koledar ima 280 strani in ga krasi nad 90 ilustracij.
To veliko knjigo so uredili Miloš Stare, Joško Krošelj, Pavle Fajdiga, Slavimir Batagelj.
Ilustracijo za tribarvni ovitek je napravil Ivan Bukovec. Naslovne strani za poglavja pa Ivan Bukovec, Andrej Makek in Tone Kržišnik.
Izdala in založila je Zbomik-Koledar Svobodna Slovenija, Ramdn Falcon 4158 v Buenos Airesu, tiskala pa tiskarna Vilko Čeč, Estados Unidos 425, Buenos Aires.
Prodajna cena je v Argentini 220 pesov, v USA in Kanadi dol. 3.25, v Angliji en funt, v Italiji 1550 Lir.
Dobite ga: ANGLIJA: Franjo Sekolec, 9 Holland' Park Court, London W. 14; FRANCIJA: Rev. Nace Čretnik, 4 Saint Fargeau, Pariš 20; KANADA: Slovenska risama 618 Manning Ave, Toronto 4; USA: Dr. Jože Basaj, 238 E. 19th Str. New York 3, N. Y., Familia, 6116 Glass Ave, Cleveland 3, Ohio; VENEZUELA:	Rev. Juan Grilc, Časa Parroquial, Chacoa,
Edo Miranda; BRASIL: Ing. Herbert Slivnik, Rua Clelia 1664, Apt. 7, Sao Paolo; CHILE: M. Superiora Vicenta Kaplja, Hospital del Salvador, Santiago de Chile; ARGENTINA: Buenos Aires: Slovenska hiša, Ramon Falcon 4158; Mendoza: Rudolf Hirschegger; Francia 335 La Puntilla; Bariloche: dr. Vojko Arko, Giiemes 691, SC de Bariloche; ITALIA: Slovenska pisarna, Via dei Golli 8, Roma.
Kupujte to veliko reprezentativno knjigo slovenskih izseljencev!