Dr. Pirčeva sladna kava je res domač i Takile so zavitki pravih dou^ciU uzdetkov jugoslovanske tvornice Dr. A. Oetkerja Dr. Oetkerjevi šartlji kakor tudi pudingi, kreme in drugi izdelki se dobe v vseh trgovinah Hf Nflpi trn- (nadomestek *a jajca) od Dr. Crala in Dr. Oelkerja .nadomo "" ^ ' ^ .ioi za. shajanjc testi in lože^a ko«iw i«a praški >. . barve .sa.ki m»ž,- »Ctvu, i>o>etjni. omekum, . .tw>J In kakor si vsi predstavljamo mater v mislih s tem nebeškim obrazom, obžarjenim od svetlega sija, tako nam na drugi strani že sam zvok besede «m a t i» vzbudi v duši spomin na nekaj morda ne povsem jasnega in ne lahko izrazljivega, vendar pa nekaj dobrotnega, toplega, kar nas boža z mehko roko, tolaži v žalosti in obupu ter brani pred udarci sirove okolice; začutimo se nehote kakor v varnem zavetju, kjer nad nami nekdo pazno bedi, komur se lahko popolnoma zaupamo, kjer nam je čisto dobro in kjer se nam ne more prav nič hudega pripetiti. V tem napol zavestnem občutju pa je že izražena in izčrpana vsa globoka vsebina matere in njenega poklica. Mati, to po svojem bistvu tako skrivnostno in sramežljivo, to najsvetejše in edino upravičeno poslanstvo žene se v življenju nikoli in nikjer ne uveljavlja z glasnim hrupom in vikom, se nikoli ne sili na javno poprišče, temveč živi čisto na tihem in samo zase svoje posebno življenje, daleč proč od vsega posvetnega, vsakdanjega vrvenja in besnenja, ter neguje, pripravlja in vzgaja mladega človeka za trdo pot bodočega poklica. Mati, ki človeka sprejema in nosi, v bolečinah rodi in od prvega diha neprestano skrbi za njegov obstanek; ki ga navaja k prvim korakom in kretnjam, ki ga uči prvih čudežev govora in spoznavanja okolice, vodeč ga tako do prvega samostojnega razmišljevanja in razsojevanja živega in mrtvega sveta, ima na naš celotni duševni in telesni razvoj tako globok vpliv, da ga je težko v vseh podrobnostih natančno opredeliti in opisati. Razmerje matere do njenih otrok, v vsej njeni ljubezni, požrtvovalnosti in neumornem prizadevanju za otrokovo blaginjo in uspevanje, nudi v vseh raznih dobah toliko zanimivega in neizčrpnega gradiva, da ga je človeška znanost in umetnost z najrazličnejših strani že neštetokrat obravnavala. Zlasti v literarni in likovni umetnosti je našla opevanje in čaščenje cdnosno prikazovanje matere in njene usode nepregledna vrsta oblikovalcev v vseh časih, odkar se človeštvo sploh umetnostno udej-stvuje. Že v starem zakonu Sv. pisma nam ukazuje četrta božja zapoved: «Spoštuj očeta in mater, da boš Cankarja dolgo živel in da ti bo dobro na zemlji.» Iz stare grške literature poznamo zgodbo nesrečne matere kraljice Niobe, kateri sta razsrjena bogova Apolo in Artemis v maščevanju pomorila vseh štirinajst otrok. Euripi-des je spisal tragedijo nesrečne matere Medeje, ki v obupu in ranjenem dostojanstvu rajši ubije lastna otroka, kakor da bi ju prepustila izdajalskemu možu. Trpljenje razdvojene matere, ki je grešila zoper svojega sina, nam je opisal Shakespeare v «Hamletu». Hauptmann nam prikazuje mater v pravljični luči, kako prihaja z onega sveta tolažit svojo ubogo hčerko Hanico. In celo prva povojna generacija, ki je napovedala očetom naravnost boj na življenje in smrt, je obstala in se v spoštovanju sklonila pred materjo. Dočim oče v Wedekindovem «Prebu jen ju pomladi« svojega dozorevajočega sina pretepa, ga mati zagovarja in z dobro besedo poučuje. Dočim Hasen-cleverjev sin naperja na očeta samokres, da se ta od kapi zadet mrtev zgrudi, hrepeni isti sin po tolažilni in božajoči materini roki. In celo skrajno revolucionarno medvojno delo Fritza v. Unruha «Pokolenje», kjer se oba starejša sinova z materjo spreta, da, kjer mater celo ubijejo, celo to izzveni v pretresljiv klic najmlajšega sina: «K Tebi, k Tebi, o mati!» * Dočim obravnavajo vsi ti pisatelji mater in materinstvo v njenem veselju in njenem trpljenju po večini kot tip oziroma kot izmišljeno osebo, imamo na drugi strani ohranjenih tudi mnogo takih podatkov, ki nam opisujejo neposredno matere same različnih velikih umetnikov, bodisi da pišejo o njih sinovi-pisa-telji sami, bodisi da nam poročajo o njih drugi. Tako n. pr. nam riše zgodovina Goethejevo mater kot zelo ljubeznivo, veselo in poetično gospo, o kateri se je izrazil vojvoda Mecklenburški, «da se mu ni zdelo prav nič čudno, da je Nemcem rodila Goetheja«, in o kateri je rekel Wieland takoj po prvem pogovoru, ki ga je imel z njo: «Z d a j pač razumem, kako je mogel postati Goethe to, kar j e!» Prav tako nam pripoveduje z otroškim obožavanjem Lev N. Tolstoj o svoji materi, o njenem otožnem smehljaju, o njenih dobrih, rjavih očeh, o njenih lepih, belih rokah, ki so ga božale po laseh, in kako se je vedno, kadar je v sami srajčki molil pred svetimi podobami za svojo ljubljeno mamico, zlivala ljubezen) do nje in do Boga v eno samo in edino čuvstvo. In še celo Strindberg, ta mrki in bojeviti severnjak, ki je v vsem ženskem svetu tako zloglasen in razvpit, je zapisal po svoji trdi, jedrnati, pa odkritosrčni naravi, da ga je materina smrt močno pretresla in da je mater tako zelo pogrešal in za njo žaloval, da mu je za zmerom ostala v spominu kot simbol vsega dobrega, lepega in velikega. Toda kakor je v svetovni literaturi o tem predmetu zelo bogato gradivo na razpolago, tako ga je literarna zgodovina razmeroma zelo malo proučevala in izčrpavala. Kajti literarna zgodovina se je ozirala neposredno po večini na literarne vzorce in vplive, kolikor je upoštevala domače vzgoje, pa je obračala mnogo več pažnje očetovi strani kakor pa materini. V slovenskem slovstvu in tudi v slovenski slovstveni zgodovini je to poglavje seveda še manj ali pa sploh nič obdelano. Četudi je našemu ljudstvu spoštovanje pred materjo sicer globoko ukoreninjeno in bi lahko trdili z Nemci, da bi bil, ko bi bilo spoštovanje do matere merilo za etično zrelost naroda, slovenski narod na dokaj visoki stopnji — so kljub temu naši pisatelji in pesniki, vsaj sorazmerno, zelo malo omenjali mater v svojih pesmih ali povestih. In če je pomanjkanje materinskih motivov že v delili precej občutno, tem pomanjkljivejša so sporočila o materah naših pesnikov in pisateljev samih in bi slovenski raziskovalec ne imel na tem polju premajhnega posla. Tako nam n. pr. že takoj pri naših literarnih vrhovih sreča ni niti malo naklonjena. O Prešernovi materi ne vemo skoraj nič drugega kakor kje in kdaj se je rodila, kje se je šolala, da je bila precej izobražena, da je znala slovensko in nemško pisati in brati in pa kje in kdaj je umrla. V Prešernovih poezijah bi iskali zaman tudi najrahlejše naznačbe, ki bi dala sklepati na spominjanje matere. Iste vrzeli se ponavljajo pozneje pri Franu Levstiku, za katerega sem namenoma iskal, pa vendar nič ali vsaj zelo malo pomembnih podatkov našel. Čeprav večine del drugih naših slovstvenikov s te strani nisem natančneje raziskaval, vendar mislim, da bi, vsaj kolikor so mi znana po spominu, na tem polju ne mogel zaznamovati posebnih uspehov in da bi bilo vse nabrano gradivo zelo netehtnega ali pa vsaj za naše namene zelo nepomembnega značaja. Šele v predzadnji, občutljivejši generaciji moderne je nastopila tudi v tem pogledu znatna izprememba. In tu še nam je zgodilo kakor Rusom z Gogoljevint «Revizorjem»: zasvetilo se je kakor solnce, genijalni duh je obsvetlil tudi to našo skromno ženico, in dokazali smo, da naša literatura nima prav nobenega namena zaostajati za drugimi, temveč da je stopila tudi na tem polju z enim samim korakom v prvo vrsto, če že ne vsem drugim literaturam na čelo. Pesnik, ki nam je pokazal slovensko mater v vseh njenih duševnih fazah, v vseh njenih radostih in bolečinah, je bil — Ivan Cankar. * Arabska plemena so imela — ali pa še imajo, ne vem — starodavno navado, da si je moral sin vednol sezuti čevlje, preden je stopil pred mater, s čimer so hoteli izraziti, da človek v materino izbo ne sme prinesti nobenega praška s ceste, da so tla v njeni bližini sveta in da se mora hoditi tiho in ponižno v njeni navzočnosti. Te navade se spomni čitatelj, kadar bere Cankarjeve spise o materi. Tudi on se ji bliža tiho in ponižno, z odkrito glavo in očiščen cestnega prahu, kakor pobožni vernik božjemu oltarju. Kadar govori Cankar o materi, se mi vselej zdi, da ga je edino tu spomin nanjo oprostil do zadnjega in da je pisal z nekakšno nadzemsko svobodo, pri čemer ga ni ovirala niti tista sramežljivost, ki jo je tako brezobzirno izpovedal v Uvodu k cPodobam iz sanj». «Č 1 o v e k a ni sram nagnusnih grehov, čiste lepote ga je sram...» in «Vsega najlepšega ga je sram, najbolj sram pa ga je ljube z n i.» Le kadar je pisal o materi, je tudi to sramežljivost premagal. Nanizal nam je v vrsti svojih umotvorov toliko opisov in različnih spominov na svojo mater, da si iz posameznih sličic z lahkoto sestavimo njeno celotno zunanjo in notranjo podobo. In predstaviti čini vernejši obraz te matere, je bil namen tega skromnega članka, pri čemer nisem delal drugega kakor zbiral in razporejal gradivo, kakor mi je teklo iz najbogatejših virov, iz pisateljevih lastnih opisov. Brez vsake «tuje učenosti» sem se samo potrudil, da ohranim naslikano podobo nepotvorjeno in da nikjer ne oskrunim s pobožno ljubeznijo postavljenega svetišča. Po zunanjosti nam je znana Cankarjeva mati kot majhna, drobna ženska, z bledim, ozkim obrazom, s plahimi, otroškimi očmi, z nagubanim čelom in majhnimi, belimi rokami. Bila je tiha in preprosta kmeti-ška ženica, ki je ves čas svojega obstanka živela trdo življenje neumorne dekle, ki dela kot črna živina za svojega moža in za svoje otroke. Izobražena v šolskem pomenu besede ni bila. Ko se je možila, ni znala še niti brati niti pisati. Obojega se je naučila šele pozneje, ko so ji otroci že doraščali. Vadila se je tudi ponoči, ko so vsi drugi že spali. Cankar večkrat omenja njeno pisavo, ki je bila sicer velika in neokretna, zato pa je bila njena slovenščina lepa in čista, tako da je mnogokrat popravljala pismenim otrokom besede. Tudi nemščini se je privadila na isti način, ko je vse šolske predmete predelavala navadno skupaj z otroki. In ko je nekoč slišal Cankar prvo nemško besedo iz materinih ust, se je izprva sicer začudil, takoj nato pa je preudaril, češ: «Mati zna vse, čemu bi pa nemški ne znala!» Preprosta in samostojna, nepokvarjena v svojem naziranju je ostala skozi vse življenje in znana črtica «Tuja učenost» nam jo označuje dovolj jasno, ko pripoveduje, kako se je zgražala nad vsebino Tolstega «Kreutzerjeve sonate» in kako jo je vsa prestrašena imenovala «tujo učeno s t». Ob takih spominih jo je primerjal Cankar s solncem in s cvetjem na poletnem solncu, z ljubeznijo samo, katere smehljaj je že paradiž, vesel in solnčen, brez črnega spoznanja in brez sovražne tuje učenosti. Cankarjeva družina je živela v hudi bedi in pomanjkanju. Oče s svojim delom itak ni mnogo zaslužil, in tudi ako bi bil, je bila kopa nedoraslih otrok tako številna, da bi samo od tega zaslužka vsa rodbina ne mogla živeti. Zato je levji del skrbi za gospodinjstvo in za vzgojo otrok padal na materina pleča. Kdo ve, koliko noči je prebedela in prejokala od skrbi, kako bo drugi dan nasitila toliko lačnih želodcev. Pomagala si je s šivanjem in krpanjem, kolikor si je pač mogla, toda prenaporno delo jo je sčasoma telesno in duševno popolnoma izmozgalo. V neprestanem stradanju in siromaštvu je bila včasih od dela tako izmučena, da je sključena posedala pred vrati in da je bila podobna «majhnemu svežnju cunj, pozabljenemu na pragu.» — «Tako dobro se je spominja m,» piše Ivanov brat Karel, «k a k o sedi objokana ob praznem ognjišču in premišljuje, kaj bi nam dala za kosilo in za večerjo, lačnim in preplašenim, in kam bi šla iskat na posod o.»* Grenko je občutil Cankar križevo pot matere, ki hodi od postaje do postaje ter v strahu in ponižanju prosi milodarov za svojega sina, ki študira v mestu, ki nima obleke in ne stanovanja in ne večerje. «N i m a m ni č,» moleduje Francka s Klanca pred županom počasi in tiho: «ko bi mogla sinu pomagati, bi si odsekala roko. Nimam, da bi mu kupila kos kruha za večerjo...» In ob teh spominih se izvijejo Cankarjevemu peresu tile grozotni obrazi: «Njeno čelo je bilo vseskriž kakor z nohtom narezano; lica so bila splahnela, z rumenimi pegami preprežena; ustnice, nekoč mile in lepe, so bile tenke, suhe, brez krvi, kakor zgrizene; oči so gledale mirno, od nekod iz daljav t. trepalnice so bile zakrvavele in gole, najbrž izprane od solz. Ali najbolj so se mu smilile roke, te drobne, uboge, ki so toliko dale, nikoli ničesar prejele; * «Dom in Svet* 1920. bil na las podoben ta razbojnik? Možu tvojemu, ki je šel po svetu!» in mati nato ne ve drugega odgovora kakor da globoko nagne glavo in ne odgovori nobene besede ... Neskončno gorje in žrtvovanje te matere, ki meji pogosto že na čudežnost in svetništvo, je strnil Cankar v naslednje vrstice, ki jim v vsej slovenski literaturi ni nikjer enakih: «Veliko prenese človek, to vem sam; par konj bi ne zvleiklo tovora, ki ga nosi na plečih že otrok; ali da se da trpeti toliko in tako dolgo kakor je trpela moja mati, je bil čudež, ki si ga še zdaj ne more m natanko razložiti. Žena je devetkrat močnejša od moža, mati pa devetkrat devetdesetkrat. Če bi bil rekel svoji materi, da naj mi za ped odmakne Ljubljanski vrh, zato ker preveč tišči na Močilnik, bi ga najbrž zares odmaknila. Bog daje materam čudne uganke. Na primer: Kako bi se pripravilo kosilo za osmero ljudi, če ni groša v hiši in če ne da štacunar niti soli na upanje? Kosilo je na mizi. Skrivnostno gre življenje dalje od dne do dne in se ne ustavi. Strma in grapava je pot, težak je voz; na vozu sede otroci, osmero jih je, jedo in pij o, smejo se in kriče, mati je vprežena; če bi se odpočila, če bi stopila prepočasi, bi ji švrknilo preko sključenih pleč: «Hej, potegni!» Tam, kje pod visokim klancem omahne. Omahne in umrje. In še umreti jo je sram; zdi se ji, da je storila krivico tistim, ki so živel i.» — Takšno življenje, ki je samo pehanje in garanje brez oddiha in prestanka, ki je bolj podobno* počasnemu umiranju kakor življenju, mora samo po sebi nujno voditi do skorajšnjega konca, do duševne in Kathe Kollvvitz: Mati in obup. trudne so bile sklenjene na mizi, kakor za večerno molitev; nagubane so bile, do kraja zdelane, že čisto brez moči; kmalu pa pride ura, ko bodo omagale, spustile na tla pretežko breme ter ga ne vzdignile nikoli v e č.» Cankar je imel tisto veliko lastnost vsakega pravega umetnika in pisatelja, da je znal namreč po vsakem najmanjšem gibu, po vsakem pogledu ali besedi, po vsakem na videz čisto malenkostnem, za povprečnega opazovalca čisto nevažnem dogodku presoditi in oceniti celega človeka. Malokaterim je dano kakor njemu, da je tako nezmotljivo odklepal najtišje in najbolj zaklenjene kamrice človeškega srca in da je v kratkih, najskromnejših stavkih razodeval vso tisto nemo, pa vendar do neba vpijočo bolečino. Tako učinkuje name vselej porazno tisto neznano naštevanje vprašanj, ki vrtajo ubogi Francki neusmiljeno po glavi: «K a m je šel Tvoj mož, ki te je ljubil...? Kam je šel Tvoj sin...? Kje je tvoja hči...? Kje so vsi, ki so te ljubili in ki si jih ti ljubi 1 a... ?» In na vsa ta vprašanja ji odgovarja med prebiranjem črnih jagod na velikem molku kruta, neusmiljena resnica: «Izgubili so se, umrli so; zastonj se ti tresejo roke prezgodaj...« Ali pa, ko napade soseda ob pogledu na mladega tatu, ki ga ženejo biriči in ki ga pretepa gruča sirovih ljudi, ubogo mater z besedami: «A 1 i veš, komu je Kathe Kollwitz: Proletarska mati. Kathe Kollwitz: Mati in sreča. končno tudi do fizične smrti. Vsak človek mora imeti razmerje dobrih in hudih doživljajev vsaj toliko urejeno, da približno lahko vzdrži in obstaja. Vsak si po svoje ustvari in uredi to razmerje, kakor si ga pač more in mora in kakor mu je pač dano. Eni si pomagajo z delom, drugi s popivanjem in zabavanjem, eni si pomagajo s sanjarjenjem in zidanjem zlatih gradov, drugi spet se zatekajo k veri. Ravnotežje, takšno ali takšno, je treba vzpostaviti. Cankarjevo mater je hranila in reševala njena globoka vernost. S te strani nam je svojo mater natančno opisal njen sin Karel, in zato je najbolje, če navedem njegove besede: «Naša mati je bila globoko pobožna žena. V večnem stradanju in brezmejnem siromaštvu jo je krepila vera v božjo pomoč, ki se bo izkazala prej ali slej. Sključena v kotu je molila in bila je vsa srečna, ko je videla Ivana in mene, da ministrirava pri oltarju. Spominjam se tudi tega, da je bila mati vselej, kadar se je vrnila iz farne cerkve pri sv. Pavlu ali pa od sv. Trojice, vedrejša in da zvečer ni jokala. Njeno upanje je raslo, kadar je "molila in se porazgovo-rila z Bogom. Ta njena živa vera v Boga in pa njeno neomajno upanje v boljšo prihodnost se je vcepila tudi Ivanu v srce. Vem čisto dobro, da je Ivan zadržal materino sliko, kakršna je bila v resnici: sliko trpeče žene z živo vero, z večnim upanjem in brezkrajno ljubezni j o.» Takšno mater nam je predočil tudi Ivan Cankar v IV. dejanju svojih «Hlapcev». Mati, ki je ves čas do tega trenotka molčala in izpregovorila komaj besedo, vstopi po brezuspešnem dvogovoru Jermana z župnikom k svojemu sinu in ga s tihim glasom prosi: «Glej, Franc, otrok moj... ni dolgo več... do svetega Božiča, mislim... ko mi bodo zvonili na to zadnjo pot... usmili se mojega srca in moje duše se usmili... Glej, na kolenih klečim pred teboj — ne zavrzi Boga!» To je tisti hudi trenotek, ko izgubi Jerman vso svojo aktivno moč, ko mu zastane vsa energija in misel in1 ko nima za to nobenega drugega odgovora kakor eno edino besedo: «M a t i» ... Izmed vseh svojih otrok je imela Cankarjeva mati med vsemi Ivana najrajši. «Ko so vsi drugi o b -upavali nad nji m», poroča brat Karel, «i n ga zmerjali z izprijenim študentom, je ona verovala v njega, v njegovo srce, v njegov talent. Z neko čudovito vero je prisluškovala njegovim visoko letečim sanjam, njegovim načrtom za bodočnost, ki je bila vsa lepa in sijajna. Kadar je le utegnila, je brskala po njegovih papirjih, prebirala njegove mlade-niške pesmi in trdno je bila prepričana, da bo prišel čas, ko bodo ljudje drugače sodili o njem in ko ne bodo več prezirali njega in nje zaradi njega. Ta trdna vera matere, ki je edina z ljubeznijo in vdanostjo pokrivala njegove slabosti in ga s težko bridkostjo branila pred hudobnimi jeziki, je začrtala globoko brazdo v Ivanovem srcu in v njegovih delih.» Kako mnogo je pomenila mati Cankarju v mladosti, pa tudi pozneje, ko je bila že mrtva, nam najjasneje pričajo cele vrste črtic, novel, povesti ali pa samo posameznih odstavkov, ki so vsi posvečeni njegovi materi in njenemu spominu. Črtice, kakor «Njena podobas, «Njen grob», «Večerna molitev», «Tuja učenost», »Skodelica kave», «Vrzdenec», posebno pa povest «Na klancu«, so najlepši spomeniki, ki jih je kdaj postavil človek svoji materi. Umrla je Cankarjeva mati, ko je imel Ivan okoli tri in dvajset let. Dan prej mu je umrla tudi stara mati. V stanovanju, obstoječem iz dveh sob, sta ležali na mrtvaškem odru obe hkrati, v eni sobi mati, v drugi pa stara mati. Stroške za pogreb je plačal Cankar iz Kollvvitz: Mati Kathe honorarja, ki ga je dobil za svojo prvo knjigo «Ero-tika». Brat Karel piše, da je bil Ivan kakor blazen in da nikakor ni mogel pojmiti, da mu je umrla mati. Resnično je moral Cankar v tistih časih neizmernd trpeti, kajti spomini na tiste grozne ure ob materini smrtni postelji in ob njenem mrtvaškem odru se oglašajo skoraj v vsakem drugem njegovem delu. Že v povesti «Na klancu« je bil zapisal: ...«Lojzetov obraz, ki se je sklanjal nad umirajočo materjo, je bil ves razoran od bolečine...», v «Večerni molitvi» pa je opisal natančno, kako je klečal pred materino posteljo, kako je mati mirno spala in kako je po desetih letih spet enkratf klečal in klical Boga. In ko je mati kljub temu po treh tednih umrla, se mu je porodila strašna misel, ki mu je ležala v prsih trdo in težko kakor črn kamen: «Bog me je ogoljufal za mojo molitev in vero, Bog je prelomil bese do!» In ko je ob njenem mrtvaškem odru risal s tresočo roko njen obraz, se mu je nenadoma zazdelo, kakor da so se materine ustnice smehljale in «v tistem smehljaju-je bila moja večerna molitev in plačilo zanjo. Bog jo je slišal ter jo uslišal po svoji modrosti.® * «Tako se je dopolnilo življenje, polno bridkosti in polno solza, razlitih brez k o r i s t i...» Tako je zavzdihnil pisatelj ob smrti Francke «Na klancu«. Toda solze Cankarjeve matere niso tekle brez koristi. Žrtvovala je sebe, da nam je poklonila sina, ki je brez prestanka oznanjal evangelij trpečim, ponižanim in razžaljenim in ki ga je prevzel kot dediščino od svoje matere. V srcu je nosil materino podobo, samo lepoto in bla-gost, kakor je nikoli in nikjer še ni videl; materin-obraz, nadzemeljsko lep in bel, prežet s svetlobo in toploto, z mirnim, vdanim pogledom se mu je prikazoval v šoli ali na cesti, v glasni družbi ali v samotni izbi in vedno je mislil nanjo kakor misli jetnik na svetlo, visoko solnce ... «V mojem spominu je svetla podoba; mnogo let je že tam, zmerom na enem mestu, mojim očem zmerom enaka, čeprav bi morda kdo drngi sodil, da je že začrmela in da le moje srce vselej posebej ustvari po svoje njen prvotni obraz; malokdaj se ozrem nanjo, pa vendar vem, da bi brez nje bila pusta in gola moja izba; in če bi šla od hiše, bi šel z njo božji blagoslo v.»* In k tej podobi so romale njegove misli kakor na sveto božjo pot vselej, kadar mu je bilo hudo in težko pri srcu: «1 n vselej, kadarkoli se ozrem na sveto podobo v svojem spominu, slišim šepetanje ne-izgovorjene besede, kakor se je utrnila iz čeznaturnega spoznanja, ki nam ni dodeljeno, iz vesoljne ljubezni, ki je mi ne poznamo; in milo in gorko mi je pri srcu, osvobojena j e.»* Sčasoma, bolj proti zadnjim letom njegovega življenja, se je Cankarju materina slika polagoma širila in zavzemala čedalje večje in splošnejše oblike. *že v črtici «Četrta postaja«, kjer opisuje žalostno Mater božjo še z vsemi zunanjimi znaki svoje lastne matere, ko sreča Kristusa na križevem potu in ko opisuje njeno bolečino, ki je večja od sinove, že takrat je imel pred očmi tisoč in sto tisoč mater, ki so v svetovni vojni ob-jokavale svoje padle sinove. «Zdaj v tem strašnem času, ga vidim (sina) živega tik pred * «Edina beseda.» Ivo Peruzzi: Pogovor z materjo «Zakaj zmračilo se obličje mojega je sina? Pomisli: Sen minljiv je, večna — bolečina.?. ««0 mati, kam ljubezen so poskrili, izreči, kdaj so radost zatajili? Kdo je ugasil svetlih duš prelest in kje molči ponosnih src bolest?»» «Moj sin, jaz sem zaprla vase cvet in sad, in iz niča sem toplo gnezdo splela, sem pesmico Ti pela, ko je vihra mela, molčala, ko je trkal čas brez nad ... Me vaše matere smo vas spočele ne za dvomljivce, jadne črnoglede, me smo za žrtve $e rodile, ne besede, naven smo se smejale, na skrivaj ihtele . . . Poglej, kako se ceste v širni svet pleto .. . na strmi vrh te vodi pot stremljenja, povsod utripi je topla moč življenja — a želje naše se rode, da spet umrd.» ««0 hvala, mati! Lažji bo odzdaj korak, ko Tvoje je srce noči prodrlo mrak ...»» seboj, vidim ga tisočkrat in stotisoč-kr a t. Njo vidim, žalostno mater, tudi njo tisočkrat in stotisočkrat.» In v «Grešniku Lenartu«, ki je izšel tri leta po avtorjevi smrti, se mu je podoba njegove matere že čistoi zlila v e n o s podobo Matere božje. V sanjah se prikaže Lenartu Marija, Mati božja, in «. ..pogledal je v njen sveti obraz in je videl, da je bila nenadoma njegova mati, čeprav je imela židan plašč, ne pa zelene rute in zakrpane jope; spoznal jo je po tistem tihem smehljaju, ki se ni razodeval, spoznal jo po toploti lic in rok in sladkem dihu besed.» Ko je ležal Cankar na smrtni postelji, je pravil svojemu bratu, da mu veliko prihaja na misel pokojna/ mati in da jo bo pozdravil, ko se z njo snide. * Tako nam je predstavil Cankar svojo mater: preprosto in tiho, skrbno in delavno, nemo trpečo in verno Bogu vdano. S tem pa nam ni odgrnil monumentalnega lika samo svoje ali samo slovenske matere, marveč je v teh svojih spisih poveličal materinstvo sploh in dvignil mater na stopnjo svetnice in mučemice: «N a mater je' mislil, kadar je'pisal o trpečih ženah sploh, kadar je pisal o'ljubezni, ki se bori z bedo in siromaštvom, o neusahljivi veri v pravico, ki se mora izkazati, in o trdnem upanju, ki prehaja polagoma v rezignacijo, a nikdar ne preidevobup.» * Umrla je Cankarjeva mati. Spoznalo in s sveto ljubeznijo jo je razodelo vsevidno umetnikovo oko in jo svetu ohranilo njegovo čarobno pero. Koliko mater je že umrlo in koliko jih še bo, ko nihče ne bo opazil njih trpljenja, nihče ne zaznamoval njih gorja! Daj Bog, da bi napočil za vse tisti čas, ko se bodo vsem mrtve matere na mrtvaškem odru smehljale in ko bomo v tem zadnjem materinem smehljaju spoznali večerno molitev nas vseh, kakor jo je slišal On in jo uslišal po svoji modrosti. Ina Slokanova: Naša m Vem, mamica, ko boste to čitali, si boste mislili: Zakaj neki piše o meni? Saj nisem učenjak, ki je nekaj novega izumil, niti dolarska princesa, ki je skrinje dolarjev prinesla iz Amerike. — Samo preprosta kmetiška mati ste in na milijone jih je na svetu, kakor vi. Ko odrasemo, tako radi pozabljamo na vas, matere, ki ste nam darovale vso svojo srečo in ljubezen. In zato, da bi se vas spomnili vsi listi, ki pozabljajo na vas, vsaj za kratke hipe, in če z drugim ne, vsaj z lepo, hvaležno mislijo, sem to napisala ... Drobna in majhna je. Trpljenje in leta so ji zredčila in pobelila lase. Otroci in delo so ji izželi telo. Le njenih lepih, dobrih oči se ni dotaknil čas. Ce je mamica vesela, zagori v njih ogenj kakor v očeh dvajsetletnega dekleta, in vendar poteče drugo leto že dvajset let, odkar sta se srečala z Abrahamom. V Prlekiji, naše zemlje lepi Deveti deželi, do-muje na zelenem holmcu, med vinogradi in zidanicami, v starinski, s slamo kriti hišici. Hčerka Liza je pri njej, vsi drugi so šli v svet iskat sreče in kruha. Pet .jih je bilo. Vsak je imel košček njenega srca. Štirje so šli, in vsak je vzel košček njenega srca s seboj. Pa ni jokala. Tudi takrat ne, ko je šla Linča, najmlajša. Dobro se še spominja tistega dne. Bilo je spomladi. Iz sveže izorane zemlje je puhtelo. Sadovnjak za hišo se je kopal v cvetnem snegu in domača hišica je bila vsa pozlačena od sonca. Takrat je odhajala Linča, najmlajša, njenemu srcu najljubša. Materino srce je jokalo, a v očph ni bilo solz. Med njive je šla, in ko je bila sama, je zemlji in nebu izkričala svojo bolečino. Ko pa je pozneje hčeri podala roko, se je smehljala. Taka je prleška mati od davnih prababic že, delo jo je utrdilo za trpljenje. In vendar mamica mnogo misli nanje in na leta, ki so prešla, ki so utonila v obzorje časa kakor drobni, pomladni oblački. V dolgih zimskih večerih, ko tuli in joka veter okoli hiše, sedeča pri topli peči. Pa spomladi na klopici pred hišo, v božajoči toploti prvih boječih sončnih žarkov In v poletnih in jesenskih nočeh, ko preutrujenega telesa noče objeti spanec, kljub uspavajočemu brun-danju čričkov in klopotanju klopotcev. Takrat teko kakor na filmskem traku skozi spomin leta, veselih in žalostnih dogodkov bogata. Njeno življenje? Je bilo pač življenje tisočerih kmetiških žen. Delo in zopet delo, malo ljubezni in sreče še manj. Mož je bil zidar. Ko je izzorelo grozdje, je prihajal domov, spomladi, ko so ob grabi razcveteli prvi zvončki, je spet odhajal v mesto za zaslužkom. Vse leto je garala sama. Ko je nosila tretjega otroka, se je pri delu pregnala. Morata je pod kirurgov nož. Na nitki je viselo njeno življenje. Po težki operaciji, ko so izrezali plod iz nje, je vprašala učenega zdravnika, ali bo lahko še kdaj rodila. Zasmejal se je izkušeni mož vprašanju in jo potolažil: — Brez skrbi, mamica, a m i c a to je nemogoče, če bi se to moglo zgoditi, potem radevolje prevzamem skrb za tiste otroke jaz. Pa je kljub temu rodila potem še troje otrok. Nikoli ni tega zvedel učeni zdravnik. Nemalo bi se začudil in tudi prestrašil. Skrbeti za troje otrok ni kar tako. Drugo za drugim odhajajo in prihajajo leta. Zanjo vsa z enakim refrenom, ki je: delati, delati. Mnogokrat jo položi delo na bolniško postelj, in delo je zopet, ki jo dvigne z nje. Pred letom so ji poginile tri tolste svinje. Vse leto je skrbela zanje. V težkih železnih loncih jim je kuhala in jim stregla materinsko ljubeznivo. Na jesen, mesec dni pred zakolom, pa so obolele in poginile. Vse tri. Vseletni trud je bil zaman. To jo je strlo in takrat je zbolela še sama. Lojzek, najmlajši vnuk, je njena sreča. Skupaj p as eta kravico v grabi in se pomenkujeta. V takih hipih postane babica vsa mlada, Lojzek pa ves možat. O vsečem govorita. O cvetkah in pticah, pa o stricih in tetkah, ki so tam daleč. — Kje? je radoveden Lojzek. — Daleč, daleč. — Tam? kaže otrok na zeleni grič v daljavi. — Še mnogo dalje. — Kaj pa je tam? vprašuje Lojzek. — Velika mesta. — Je lepo tam? Babico je zbodlo v prsih.^— Ne, — odkima hitro, — tam ni lepo, tam so kače, velike in strašne, še hujše kakor v vinogradih pred bratvijo. Lojzek molči. Preko zelenih holmov gleda — v dalje brezmejne, v nedogled tekoče. In misli: tam so mesta, velika mesta — in kače ... Radovednost in čudno sladko grozo čuti v srcu. Babica pa je žalostna. Razume njegov molk in ve: prišel bo dan in bo šel, kakor je šla Linča in so šli vsi drugi. Včasih se kateri njenih otrok vrne za dan ali dva, truden in žejen miru in domačega sonca. Pa še nečesa drugega, česar je v svetu zaman iskal. Velike skrivnosti, ki se jo sramuje izdati, da bi ga ne imeli za otročjega, ki pa je tako preprosta, da se mu bere že na očeh: materine ljubezni. Ta dan je praznik za mamico. Pogač s sladko vrhnjo vmesenih napeče. Z vinom postreže in s kračo, če jih je še kaj v shrambi. Potem prisede sama in izprašuje, kako se je godilo njenemu otroku^ po svetu. Vse hoče vedeti. Najskritejši predalček srca mora odpreti pred njo. Končno pa začne pripovedovati sama. O domu in gospodarstvu. Ko se je porazgovorila o vsem, potoži o sebi, da jo že zopet muči «toti protin». Pa okrene pogovor drugam. Spet začne o gospodarstvu, o delu, ki ga bo treba jutri opraviti. Z materinsko ljubeznijo pripoveduje o njivah, sadovnjaku in vinogradu. Oči ji gore. Vsa sijoča in pomlajena je, kakor dekle, ki so jo zaročili z dragim, izbranim po njenem srcu. Pa se v hipu spet zamrači in postane otožna. Morda jo je protin z drobno, skelečo bolečino spomnil poznih let — in se raztoži: — Da, da, stara sem in slaba, morda leta ne bom več preživela, ko pridete drugo leto, me ne bo več... Ko odhajamo, stoji vrh holma in gleda za nami. Smehlja se. Mi pa vemo, da ji je hudo in je njeno srce polno solz. Pa se vendar smehlja, zaradi nas, da bi nam ne bila pot težka in žalostna. Taka je naša mamica ... Vera G o' g a 1 a : m t n i!" Imela je tri otročičke. Tri srečice. Vsako popoldne je sedla na solnčni verandi v pleteni stol, z delom v roki, okrog nje pa so posedli po pru-čicah njeni trije malčki. S toplim, mehkim glasom jim je prepevala preproste domače pesmi, za njo pa so žvrgoleli in ščebetali vsi trije hkrati kakor mali tički. Šest svetlih očesc je zrlo v mater v otroškem občudovanju. »Kako je lepa naša dobra mama! Kako lepo poje!» Nekoč sta starejša dva mamico užalostila. Majhna laž je bila. Čisto majčkena! Mama ni udarila niti karala, le vstran se je obrnila in tako žalostno je gledala. Njuna dobra mamica je trpela! Takrat je vstalo v malem srcu spoznanje. Žalila sta mater, žalila huje, kakor sta utegnila razumeti svoj greh. Mama je bila žalostna. »Nikdar več!* je kričalo v srcu, drobne ročice pa so se oklenile materinega vratu in solzne oči so obetale poboljšanje. Mamica se je nasmehnila. Ta smehljaj je bil — odpuščanje. In zopet so posedali po verandi in peli pesmice... * Otroci so pričeli hoditi v šolo. Mati je odložila ročno delo. Vse popoldneve jih je poučevala, jim pomagala pri domačih nalogah in jih izpraševala. Ves svoj prosti čas jim je darovala. Ne morda žrtvovala! Saj je živela le zanje. Zopet so otroci mater razžalostili. Ne, samo starejša dva otroka. Sprla sta se med seboj. Kje so otroci, ki vedno ubogajo in se nikoli ne sporečejo med seboj? V svoji otroški jezi in v prepiru nista opazila materinih žalostnih oči. Takrat je mati vstala, si ogrnila plašč in žalostno rekla: «Pa po j dem od vas proč, ker me tako žalite, j Stopila je proti vratom. Otroka sta utihnila, zastal jima je dih, obrazka sta pobledela. Najmlajši je padla igračka iz rok. Potem pa so glasno zaihteli, stekli za mamo po stopnicah. Mama se je obrnila. Zagledala je šest obupno prosečih oči in — ni mogla dalje plašiti svojih nebogljencev. Nekaj trenotkov je obstala na mestu, potem pa se je počasi vrnila. Za njo so hodili vsi trije, s povešenimi glavicami, še trepetajočimi srci in ihte obetali: »Nikdar več, mamica!* A otroci pozabijo. Najhitreje svoje obljube. Zopet so žalili mater. Globoko žalili. Tudi najmlajša. Ni se obrnila mati vstran, ni rekla besede, le čez mizo se je nagnila in bridko zaplakala. Materine solze! Niso jih še videli. Materino telo je v joku krčevito podrhtevalo. Pramen las, od solz premočenih, se je lepil ob roki. Otroci so strmeli. V prsih so začutili veliko bolečino. Mama joče! Zaradi njih! Joče! Mati je vstala. Še je ihtela. Odprla je omaro, si oblekla plašč, vzela klobuk in nateknila rokavice. Tudi klobuk in rokavice? Otroci so v strahu sledili vsaki njeni kretnji. Tiščali so se drug drugega in od groze drhteli. Tudi klobuk in rokavice! Torej res!? Hoteli so kričati od bolesti, vreči se pred mater na kolena. A grlo jim je strah izsušil, ude ohromil. Le najmlajša je zakrilila z rokami in preplašeno kriknila: In jaz sem odvrnil: Tedaj je dobila žena zaupanje vame in rekla: «,/az bi hotela imeti štiri sinove od svojega moža, da jim lahko štiri vrečice draguljev zapustim za njih žene.> Jaz pa sem dejal: «Moč mi je dana in ti boš imela štiri sinove, ker si mi s svojo platneno rutico ohladila lice. Ali tvoj prvorojenec ti bo izteknil eno oko, tvoj drugo-rojenec drugo; tretji ti bo odrezal ptei, četrti pa ti bo iztrgal srce iz prsi in ga vrgel svinjam.» Žena pa je odgovorila: t jaz jih hočem vendar imeti, in porodne bolečine naj bodo moje edino plačiloTedaj sem spoznal, da je ta žena bila vredna materinstva in blagoslovil sem njen zakon z osmimi sinovi, ki so izpolnjevali moje zapovedi in spoštovali mater in očeta. zakon O pravem, urejenem spolnem življenju v zakonu zakonca navadno nimata pojma. Ravnata se po zastarelih nasvetih drugih, toda kmalu morata uvideti, da sta v zmoti. Konec je navadno — ločitev. Žena mora poznati moža, mož ženo. Brez tega ne more biti srečnega zakona. In kje naj se med seboj spoznata? Če vprašata svoje vrstnike in vrstnice, bo vsak drugače povedal. Zdravniške knjige pa so navadno tako učeno pisane, da si z n jimi ne moreta dosti pomagati. Tega smo se spomnili, ko smo izbirali primerne knjige za naše naročnice. Poiskali smo knjigo, ki jim bo v poljudni, a vendar znanstveni obliki dala odgovore na vsa pereča vprašanja, ki so v zvezi z možem in zakonom. To je delo znamenitega ameriškega sociologa Bernarra Macfaddena «Mož in zakon», ki izide v prihodnjih mesecih. Knjiga je prevedena v vse kulturne jezike in je dosegla že milijonske naklade. Mladi ženi bo dobro služila, da bo spoznala bistvo moža in zakona. Mlademu možu, da bo z njeno pomočjo odkril svoje napake in našel pravo pot do izboljšanja. Doraslemu fantu in dekletu, ki že začenjata misliti na lastno ognjišče, bo dober vodnik pri izberi zakonskega druga. Čeprav se knjiga peča tudi s kočljivimi vprašanji, je vendar pisana tako, da ne more zbujati spotike. Na to smo posebno pazili, čeprav je bilo časih zelo težavno. Seveda pa spet ni taka, da bi jo lahko dobil vsak otrok v roke. Vsekako pa upamo, da bomo z njo ustregli našim naročnicam in si pridobili še dosti novih. Ali bo tudi letos koj nagrad? Tako izprašuje veliko naročnic. Da. Nagrade bodo razpisane v prihodnjih mesecih. Sicer je še vse zavito s tajinstvenim zagrinjalom, vendar pa smo že videli, da bo glavno darilo krasna jedilnica in mnogo drugih lepih nagrad. Seveda naročnice, ki zapadle naročnine ne plačujejo v redu, ne bodo mogle tekmovati. Zato naj poskrbi vsaka že sedaj, da bo imela naročnino vedno vsaj za četrt leta naprej plačano. Prvi, tretji in četrti številki so bile priložene položnice. Izpolnite eno teh še danes. Če ste jih založili, pa dobite pri vsakem poštnem uradu novo. Na to položnico napišite: «Žena in dom», Ljubljana, štev. 15.490. S tem, da kupite na pošti položnico za 50 par, si prihranite dopisnico ter pisanje sebi kakor tudi nam. Hans Christian Andersen: Zgodba o materini ljubezni Mati je sedela pri svojem otroku. Srce ji je stiskal strah, da bo malček umrl. Tako bled je bil; drobna očesca so se mu zaprla. Tiho in medlo je dihal in le časih je globoko zaisopel, kakor bi zastokal. S čedalje večjo skrbjo je gledala mati svojega malega ljubljenca. Tedaj je nekdo potrkal na vrata in siromašen, star mož je vstopil. Zavit je bil v konjsko odejo, zakaj taka odeja greje, in toplote je bil potreben, ker je bila mrzla zima. Zunaj je bilo vse pokrito z ledom in snegom in veter je pihal tako ostro, da je človeka rezal v obraz. Ker se je starec kar tresel od mraza in je otrok za trenutek zaspal, je mati šla in pristavila k ognju lonček piva, da bi ga pogrela. Starec je sedel in zibal otroka, mati pa je pocenila zraven njega na pručico in gledala svojega bolnega ljubljenca, ki je globoko sopel. Potem je rahlo prijela njegovo malo ročico. «Ali tudi ti ne verjameš, da mi ostane?» je vprašala. «Ljubi Bog mi ga vendar ne vzame b In starec — Smrt je bila — je tako pomenljivo pokimal, da je njegov odgovor lahko pomenil «da» ali «ne». Mati je povesila oči in solze so jo oblile. Glava ji je bila težka. Tri dni že ni zaprla očesa, zdaj pa jo je samo za trenutek posilil spanec. Potem se je zdrznila in od mraza vzdrhtela. «Kaj je to?» se je vprašala in se ozrla okoli. Toda starec je že šel in njenega otročiča ni bilo več. S seboj ga je vzel. Zadaj v kotu je hropla in šumela stara ura; težki svinčeni utež bil že pri tleh — bum! — je udaril in ura je obstala. Uboga mati je skočila pred hišo in jela klicati otroka. Zunaj v snegu je sedela neka žena v dolgi, črni obleki in rekla: «Smrt je bila v tvoji izbi. Videla sem jo, kako je zbežala iz nje s tvojim otrokom. Hitrejša je od vetra in ničesar ne vrne, kar je vzela.» «Samo to mi povej, kod je šlab Te dejala mati. «Če bom vedela pot, jo bom že dohitel a b cDobro jo poznam», je dejala žena v črni obleki. «Toda preden ti povem, mi moraš najprej zapeti vse pesmi, ki si jih pela otroku! Rada imam te pesmi; že prej sem jih čula. Noč sem in videla sem tvoje solze, ko si pela.s> «Vse, vse ti zapojemb je odvrnila mati. «Toda zdaj me ne zadržuj, da bom lahko ujela Smrt in dobila otroka nazajb Toda Noč je mirno obsedela. Mati pa je vila roke, pela in jokala. Dosti je bilo pesmi in še več solza. In potem je rekla Noč: «Pojdi na desno v temni smrekov gozd; tja je krenila Smrt s tvojim otrokom.> Globoko v gozdu so se poita križala in spet ni vedela, kam naj se obrne. Tam blizu je rasel trnjev grm, ki ni imel ne listja ne cvetja. Saj je bila mrzla zima in ledene sveče so visele z vej. «Ali niisi videl Smrti z mojim malim otrokom?» «Dab je dejal trnjev grm. «Toda pot ti povem šele tedaj, ko se ogrejem na tvojem srcu. Drugače bom moral zmrzniti in se izpremeniti v led!» In pritisnila si je trnjev grm tesno k prsim, da se je odtajal. Trni so se ji zadrli v meso in kri ji je jela odtekati v debelih kapljah. In grm je pognal nove, zelene liste in vzcvetel v mrzli zimiski noči; tako toplo je ob srcu žalostne matere! In grm ji je potem povedal pravo pot. Prišla je do jezera, kjer ni bilo ne ladje ne čolna. Jezero ni bilo dovolj zamrzlo, da bi jo nosilo, in tudi ne dovolj odprto in plitvo, da bi ga mogla prebresti. In vendar je morala priti čez, če je hotela dobiti otroka. Tedaj je legla na tla, da bi jezero izpila. To je človeku nemogoče. Toda žalostna mati je mislila, da se utegne zgoditi čudež. «Ne, to ne greb ji je dejalo jezero. «Rajši se drugače pogovoriva! Bisere zbiram in tvoji očesi sta dva najlepša, kar sem jih kdaj videlo. Če jih hočeš izjokati vame, te ponesem do velikega cvet-ličnjaka, kjer prebiva Smrt in vzgaja cvetje in drevje. Vsak cvet, vsako drevo je človeško živ-ljenje.3- «0, česa ne bi dala, da bi prišla do otrokab je dejala žalostna mati. Še bolj je zajokala in njeni očesi sta padli na dno jezera in postali dva dragocena bisera. Jezero pa je prijelo mater, kakor bi jo posadilo v gugalnico, in z enim samim zamahom je zdrknila na drugi breg, kjer je stala čudovita, milje dolga hiša. Človek ne bi mogel razločiti, ali je gora z gozdovi in votlinami ali poslopje s sobanami. Toda uboga mati tega ni videla; saj je iz-jokala svoje oči. «Kako bom spoznala Smrt, ki je odnesla mojega otroka?» je vprašala. «Sem je še ni bilo!» je dejala stara, siva ženica, ki se je sprehajala okoli in pazila na cvetličnjak Smrti. «Kako si našla pot in kdo ti je pomagal?» «Ljubi Bog mi je pomagal», je odvrnila. «Usmi-1 jen je in tudi ti moraš biti. Kje je moj mali otrok?» cNe poznam ga,» je dejala žena, «ti pa ne moreš videti! Dosti cvetlic in dreves je usahnilo to noč in kmalu pride Smrt, da jih presadi. Saj veš, da ima vsak človek svoje življenjsko drevo ali življenjsko cvetlico, kakor je pač ustvarjen. Te rastline so prav take kakor druge, le da jim bije srce. Tudi otroška srca že lahko bi je jo! Prisluškuj! Morda spoznaš utrip svojega otroka. Pa tudi meni boš morala nekaj dati, da ti povem, kaj boš morala poiem storitib «Ničesar več nimam je dejala žalostna mati. «Toda zate bi šla na konec sveta.» «Tam nimam nobenega opravka», je odvrnila žena. «Pač pa mi lahko daš svoje dolge, črne lase. Saj veš, da so lepi. Všeč so mi. Od mene pa lahko dobiš moje bele. Tudi to je nekaj!» «Nič drugega ne zahtevaš?» je dejala. «Z veseljem ti jih dam.» In dala ji je svoje lepe lase in dobila za to istarkine bele. Potem sta šli v cvetličnjak Smrti, kjer je raslo drevje in cvetje. Tam so bile lepe hiacinte pod steklenimi zvonci in velike, kakor drevo močne binkoštnice. Vodne rože so bile vmes, nekatere krepke, sveže, druge bolehne. Vodne kače so legale nanje in črni raki so se trdo pritiskali na njihova stebla. Mogočne palme, hrasti in platane so stale tam; peteršilj in cvetoči timijan se je bohotil med njimi. Vsako drevo in vsaka roža je imela svoje ime; zakaj vsaka rastlina je pomenila drugo človeško življenje. Ti ljudje so še živeli. Nekateri na Kitajskem, drugi na Gronlandu, tretji drugje, povsod po svetu. Tudi majkne, slabotne cvetke so rasle iz rodovitnih tal in okoli njih je bil mah. Žalostna mati se je sklonila nad najmanjše cvetke in prisluškovala slednjemu utripanju in med milijoni drugih je spoznala utripe svojega otroka. «Tale jeb je vzkliknila in iztegnila roko nad višnjevkasitim podleskom, ki je bolno omahoval v stran. «Nikar se ga ne dotaknib je dejala starka. «Stoj ob njem in ko pride Smrt — kmalu mora biti tu — ne pusti, da bi cvetko izpulila. Zagrozi ji, da boš ti izpulila druge. Potem se bo prestrašila. Saj mora za vsako cvetko dajati Bogu odgovor in brez njegovega dovoljenja ne sme nobene odtrgati.» Tedaj je zapihala mrzla burja in slepa mati je spoznala, da je prišla Smrt. «Kako^ si mogla odkriti pot?» je vprašala Smrt. «Kako si mogla priti sem hitreje od mene?» cM a t i s e m b je odvrnila. Smrt je iztegnila dolgo roko po mali, nežni cvetki; toda mati jo je oklepala s svojimi rokami tako tesno, da se še lističa ni mogla dotakniti. Tedaj je dahnila Smrt v njene roke. Mati je začutila, da je bil ta dih hladnejši od najmrzlejšega vetra, in roke so ji brez moči omahnile na tla. cNič mi ne moreš !> je dejala Smrt. «Toda ljubi Bog!...» je rekla. «Saj delam jaz samo to, kar on hoče!2. je odvrnila Smrt. «Njegova vrtnarica sem. Njegove cvetke pobiram in jih presajam v rajski vrt, neznano deželo. Kako pa tam uispevajo in kako je tam, ti pa ne morem povedati.^ Materi za god. «Vrni mi otroka!» je prosila mati, jokala in moledovala. Nenadoma pa je pograbila dve drugi cvetki in zaklicala Smrti: «Vse cvetke ti v obupu populimb «Ne dotikaj se jub je rekla Smrt. «Dejala si, da si nesrečna. Ali hočeš, da bodo tudi druge matere nesrečne?* «Druge matere ?» se je prestrašila uboga mati in izpustila cvetki. «Tu imaš svoje očib je dejala Smrt. «Iz jezera sem jih dobila. Tako zelo so se blestele. Nisem vedela, da so tvoje. Vzemi jih! Zdaj -so še jasnejše kakor prej. Potem poglej v vodnjak zraven sebe! Povedala ti bom imeni obeh cvetlic, ki isi ju hotela izpuliti, in videla boš vso njuno prihodnjost, videla boš, kaj si hotela uničiti b In pogledala je v vodnjak. Srce ji je v sreči zadrhtelo, ko je videla, kakšen blagoslov za svet je bil eden izmed otrok, koliko sreče in veselja je Erinesel. In potem je videla drugo življenje, in ilo je polno skrbi in pomanjkanja, jadikovanja in bede. «Oboje je božja voljah je dejala Smrt. «Katera izmed njiju je cvetka nesreče in katera cvetka blagoslova?» je vprašala mati. «Tega ti ne povemb je rekla Smrt. «Toda povedati ti hočem, da je ena izmed njiju cvetka tvojega otroka.» Tedaj je mati prestrašeno kriknila: «Katera je cvetka mojega otroka? Povej mi! Reši nesrečnega! Reši mojega otroka bede! Rajši ga vzemi! Nesi ga v božje kraljestvo! Pozabi moje solze in vse, kar sem storilab «Ne razumem teb je rekla Smrt. «Ali naj ti vrnem otroka, ali naj ga odnesem v deželo, ki je ne poznaš?* Tedaj je mati sklenila roke, padla na kolena in poprosila ljubega Boga: «Nikar me ne usliši, če prosim proti tvoji volji, ki je zmeraj najboljša! Nikar me ne usliši! Nikar me ne usliši b Povesila je glavo na prsi. Smrt pa je šla z njenim otrokom v neznano deželo. B. R. Jan Neruda: [ O T e t a n 3 k Pred nekaj stoletji je živela na »Novem svetu* revna vdova. Kaj ji je pomagalo, da je bila delavna in da je znala obračati, ko pa je imela veliko otroki Vsak ve, da je v loretanskih stolpih* mnogo zvonov, in prav toliko je imela vdova otrok, zato je rekla svojim otročičkom »loretanski zvončki*. Toda takrat še niso peli zvončki v stolpu pesmi, ampak so samo zvonili ob različnih dnevnih časih; večji so bili ure, manjši pa četrti ure. Vdova je rekla, da je z njenimi otroki isto; večji vzdržijo, toda manjši hočejo imeti vsako četrt ure kaj drugega. Edini zaklad uboge matere je bila vrvica srebrnih novcev, ki jih je bilo prav toliko kakor njenih otrok. Novce ji je podarila bogata botra; vdova jih je hranila za svoje otroke, vsakemu enega za spomin. V Pragi je divjala nalezljiva bolezen. Najhuje je pač bilo med revnimi ljudmi. V svojem obupu so trdili, da so to naredili bogataši s strupom, da bi jih uničili. Končno je bolezen nalezla tudi vdovina rodbina. Najstarejši deček je zbolel. Mati je bila obupana, saj je ijubila vse otroke enako in niti pomislila ni, da bi se z otrokovo smrtjo zmanjšala njena skrb in njen trud. Zdravniku ni mogla plačati in vedela je tudi, da imajo vsi preveč dela, da bi kateri izmed njih sploh mogel priti k njej. Nista minili niti dve uri in otrok se je odpravljal na pot na oni svet. Nesrečna mati je videla, da ni pomoči. Vzela je vrvico s srebrnimi novci, snela največjega z vrvice in šla z njim v Loreto. Čez nekaj časa je zazvonil največji izmed loretanskih zvonov, otrok je izdihnil — zvonil je njegov mrtvaški zvon. Takrat so vozili mrtvaški vozovi ves dan po Pragi, nalagali iz vseh hiš mrliče, in ko so bili polni, so jih odvažali v skupne grobove na pokopališču. Drugi dan * Loreta je cerkev na Hradčanih. Loretanski zvonovi slovijo po ubranem zvonjenju. (Op. prev.) i zvonovi po otrokovi smrti je stopala uboga vdova za mrtvaškim vozom, da bi vsaj vedela, v katerem grobu bo ležalo njeno dete. Ko se je vrnila domov, je našla v vročici drugo dete, ljubko plavolaso deklico, ki je žarela od bolezni. Komaj sta minili dve uri, je že mati stopala z drugim novcem proti Loreti. Tako se je ponavljalo dan za dnem, snemala je novec za novcem in v Loreti se je oglašal vedno manjši in manjši zvon. Mati je od obupa otopela. Nemo je korakala za mrtvaškim vozom in s pokopališča se je vračala tiha, da bi postregla naslednjemu umirajočemu otroku. Iz onemelosti jo je predramila šele smrt zadnjega in najmanjšega otročička, ki je bil še v povoju. Ko je zazvonil najmanjši loretanski zvonček, je mislila mati, da ji bo počilo srce. Spremila je zadnje svoje dete; ko se je vrnila, je čutila, da se loteva tudi nje bolezen. Legla je na posteljo, na kateri ji je izumrlo njeno bogastvo. Tam je ležala bedna vdova, brez pomoči, da, nikogar ni bilo, ki bi ji ponudil vode. Edina njena tolažba je bila, da ne bo dolgo preživela svojih otrok. Neznosna vročina je žgala njeno telo; končno je čutila, da se vseh udov polašča čudežna utrujenost in kako ud za udom odumira. (Smehljaji), 1918 — «Klamna vltčzstvh (Varljive zmage), 1921 — iTrpke pohary> (Gorjupe čaše), 1926 — in duhovita detektivka cPripad Marcela Le-noirav, 1926 — , 1930: snov črpa pisateljica iz življenja ljudi ob Adriji. Poleg tega pa je pisateljica napisala še osem dramskih del. Velik uspeh je dosegla z veseloigrami «Moderna Ksantipatžarliva-p (Ljubosumna), tllorka medicina■» (Grenko zdravilo), cMaminka■>, cVirnice>. Vendar ji je najbolj uspela veseloigra cCacorha» (Go-ska), ki jo je posvetila eni najboljših čeških igralk, Emi Švandovi, ki je tudi kreirala glavno vlogo. Premiera je bila v švandovem gledališču. Ta veseloigra je tudi uglasbena. Pisateljica nima tako velikega veselja s tantiemami, kakor jo veseli dejstvo, da odri vedno radi segajo po teh večno svežih delih. Njene veseloigre so bile uprizorjene v Narodnem gledališču v Moravski Ostravi, v Mestnem gledališču njenega rojstnega kraja, v Plznji, v praškem gledališču Akropolis in v Švandovem gleda- Ana Ziegloserjeva. lišču. Poleg omenjenih iger je pisateljica napisala tudi komedijo <.Soumrakn> in pravkar je dokončala veseloigro «Kosa nakamen*. Letos izide roman, ki ga piše že tretje leto in h kateremu jo je inspirirala sinja Adrija. Kot motto je uporabila verze nekega dalmatinskega pesnika. Naslova pa mi pisateljica ni hotela izdati. Kakor večino pisateljev, je tudi Ano Ziegloserjevo spremljala v njenem umetniškem razvoju zavidnost in včasih tudi nepriznanje. Očitali so ji, da posnema Ru-ženo Soobodovo, in pisateljica, da bi res ne prišla pod vpliv starejše romansierke, njenih del sploh ni čitala. Vendar je objektivna kritika videla zgolj njeno delo, kakršno je bilo v resnici, in strokovnjaki, kakor Fr.Le-hanina, zlasti pa univerzitetni profesor Miloslav Hysek so ga ocenili po njegovih resničnih vrednotah. Pisateljico poznamo tudi kot vestno urednico revije čeških žen «Ženskega obzora». Pet in dvajset let je neumorno delala v uredništvu in njen uspeh je današnje izrazito lice revije. V sotrudniškem krogu so v češkem kulturnem življenju priznane osebnosti, ki dajejo s svojimi prispevki reviji pečat višjih vrednot. V vojnem času je cženski obzora edini izmed ženskih časopisov razodeval svojim čitateljem v podpisanih člankih odkrito prepričanje in mnenje: trdno vero v zmago čeških teženj. Ameriški Čehi so med vrsticami razbrali marsikaj, kar jim je dajalo poguma in so obenem spoznali prepričanje svojih rojakov v stari domovini. Seveda vse to delo ni bilo v vojnem času brez težav. S svojo energijo je urednica dosegla, da ni prenehala revija izhajati — nasprotno: prav v tem nemirnem času je list dosegel svojo največjo naklado. * V družabnem stiku je pisateljica zelo ljubezniva — kamor stopi, prinaša s seboj svetel in topel žarek. I z pogovora z njo sem spoznala, da si o vsem ustvarja lastno zdravo in premo sodbo. Prav tako navdušeno, kakor sodi in govori o dobrem literarnem delu, spremlja sodbo o dobrem človeku z odkritimi vzkliki *Nadherny človeka! Vse njeno početje pa spremlja optimizem, povsod išče in tudi najde nekaj dobrega, in še tam, kjer je vse poplavljeno s slabostjo, iztakne pisateljica kakšno špra-njico, odkoder zašije lahen odsev dobrote in lepote... Pisateljica ima še eno vrlo žensko potezo, ki jo dandanes zelo redko odkrijemo in ki prav zaradi tega tako imponira: prav tako spretno suče motiko kakor pero, in kakor rada sede h korekturam, prav tako rada se vrti okrog štedilnika ... Vedno se pa rada spominja naših rojakov, svojih prijateljev. Pripoveduje mi, kako je dr. Lah, ko je zapustil vinohradsko bolnico, oprt ob svojo zvesto spremljevalko, palico, najprej obiskal njeno rodbino. Rada se spominja sokolskega zleta v Ljubljani, kjer je prebila nekaj prav prijetnih dni v krogu svojih znancev. Skoraj slednje leto pa odhiti v času svojega oddiha na Jadran, ki ji je za njeno ljubezen hvaležen: nudi ji toliko motivov in jo vedno iznova inspirira k pisateljskemu stvarjanju. * Ob slovesu mi pisateljica poklanja svojo knjigo >opd. Dobi se povsod. Zahtevajte ga še danes, toda izrecno zahtevajte Robertov NURBLOND je najstarejši in v vseh deželah sveta razširjeni specijalni shampoo za naravne piave lase. Čuvajte se ponaredb. Glavno zastopstvo za Jugoslavijo: Parfutnerija Nobilior, Zagreb, Ilica 34. Vlado Regally : O ženski volilni pravici Borba žene za popolno ravnopravnost z moškim v javnem življenju in delu je sicer stara komaj dobro človeško dobo, vendar pa je dosegla že take uspehe, da se jim moramo nehote začuditi, poznavajoč težave, s katerimi so sie celo vsi moški morali boriti, dokler ni bila vsem brez razlike priznana pravica sodelovanja v upravljanju države. Ni namreč neznano, da je v mnogih državah ta pravica vsem polnoletnim moškim bila dovoljena šele v novejših časih. Običajno je bil prehod iz režima absolutne monarhije v režim narodne predstavniške vlade izvršen v etapah: politična pravica je bila najprej priznana le ožjemu krogu državljanov, pa je bilo to omejevanje potem vedno bolj demokratizi-rano, dokler ni bilo končno popolnoma opuščeno in priznana pravica vsem polnoletnikom. Te borbe moških, katerih ni podpiral le tisk, ampak so zahtevale celo prelivanje krvi, so trajale desetletja. Žene so v mnogih Moja dobrota ti lahko nadomešča očeta, ali dobrota matere je večja ko moja, kajti slepci so boljši od tistih, ki vidijo. In mati gleda samo s svojim srcem 1 Slika 17. (Dalje prih.) Polzančni olepševalni vbod. (SI. 16.) Napravi na platnu dve črti v razdalji 1 cm. Položi delo predse tako, da so črte v pokončni legi. Potegni nit iz leve črte zgoraj in jo položi poševno navzdol proti desni črti. Malo niže od levega izboda (v našem primeru 2 mm) vbodi v desno črto, nakar izbodi zopet 2 mm niže iz iste črte in pazi, da imaš pri tem nit pod šivanko, kakor bi zankala. Nit izvleci in rahlo zategni. Sedaj položi nit poševno proti levi črti in napravi isto kakor prej v desni črti. Nadaljuj enkrat desno, drugič levo itd. Križni olepševalni vbod. (SI. 17.) Napravi si dve ravni črti v razdalji Yi cm. Delaj od leve proti desni strani. Potegni nit iz zgornje črte, jo položi poševno navzdol in napravi v spodnji črti kratek vbod od desne proti levi. Nato položi nit poševno proti zgornji črti in napravi zopet na tej kratek vbod od desne proti levi. Tako nastane križni olepševalni vbod. Rabimo ga lahko za okras ob robu, zašitem s strojem. Slika 16. Med. dr. IVO R AKU LJIČ - ZELOV javlja, da se je z univerzitetne klinike v Gradcu, kjer se je specializiral in kjer je vršil službo asistenta pri dvornem svetniku prof. dr. E. Knauerju, preselil v Ljubljano in da ordinira za operativno ginekologijo (ženske bolezni) in porodništvo izza dne 24. aprila t. I. na Miklošičevi cesti št. 34, I. nadstropje, od 9. do 11. in od 16. do 19. ure. Telefon: 20-25. Telefon: 20-25. friisUL> vsako uro po enhrainase: / o čedni, hakorsie biti, ko sie šli x dom bi radi ostali ves večer. Toda na Vaš obraz dejstvuje tolikokrat zagatni zrak preveč segretih prostorov. Cez nekaj časa kar začutite potrebo: zopet bi se morala narediti lepo. Res je tako, draga gospa. Polt hoče biti razvajena — tudi kadar ste kje drugje. Ne pozabite nikdar na ELIDACREME de chaque heure državah sorazmerno laže in v krajšem razdobju dosegale svoje pravice. Pravica in logika zahtevata, o tem ni nobenega dvoma, da žene v splošnem narodnem delu sodelujejo enako kakor moški, ker so enako članice naroda. Zato je bila ponekod končno tudi žena pripuščena v državno politično življenje. Leta 1867. je Švedska prvikrat dala ženam glasovalno pravico pri občinskih volitvah. Ta zgled je najprej posnemala Finska, nato Južna Avstralija in še nekatere države Zedinjenih severnoameriških držav. Vendar pa je bila žena pripuščena v javno državno življenje šele desetletja kesneje, tako v Finski leta 1906., v Norveški leta 1917. in v Danski leta 1915. Splošno politično pravico v skoraj vseh državah z demokratsko politično ureditvijo pa so dosegle žene prav za prav šele po svetovni vojni. Tako so v Angliji dobile pod posebnimi pogoji volilno pravico leta 1918., medtem ko so bile šele leta 1928. popolnoma izenačene z moškimi. Španija je s svojo republikansko decembrsko ustavo leta 1931. stopila enako v vrsto držav, ki ne poznajo nobene razlike med moškim in ženskim spolom. Avgusta meseca leta 1932. pa je celo nova ustava sinamske kraljevine odobrila ženam glasovalno pravico. V Evropi so dandanes žene brez vsake volilne pravice še v Italiji in Franciji, od slovanskih držav pa v Jugoslaviji in Bolgarski. Niti z našo prvo ustavo niti z drugo niso sicer žene izključene od udejstvovanja in sodelovanja v državnem političnem življenju, ker se to vprašanje lahko uredi na osnovi navadnega zakona. Vendar pa je volilni zakon za narodne poslance izza leta 1931. določil, da je lahko za narodnega poslanca izvoljen le moški, kar pa stvari nič ne izpremeni, ker se z dopolnilom zakon vedno lahko predrugači. S tem, da je pripuščena žena v vse službe in na vse položaje, se je izpremenilo tudi dosedanje naziranje, da ni ženi potrebno sodelovanje v državnem vodstvu. Eden dosedanjih najmočnejših argumentov proti ženski volilni pravici, da je namreč ustvarjena le za dom in za sveti materinski poklic, je enako postal brez vrednosti, ker so nam dogodki in zakonodaja naprednih držav, v katerih je žena moškemu enakopravna, dokazali, kako ogromnega socialnega pomena je prav ta ravnoprav-nost. Najvažnejša vprašanja za družbo in državo so vprašanja rodbine, matere in otroka, in prav ta vprašanja so bila v državah z ženi priznano volilno pravico najbolj pravično in najbolj umestno urejena. Da je bila pripustitev žene v aktivno politično življenje tehtno in potrebno, pa nam dokazujejo vse države brez razlike, ker je bila ženam volilna pravica povsod priznana le postopno. Ako bi že začetek rodil slabe uspehe, bi gotovo niti ena država ne dala ženam splošne popolne enakopravnosti z moškimi. Najvažnejše vprašanje v vseh državah pa je brez dvoma vprašanje nezakonske matere in nezakonskega otroka. Ko je v drugih državah, zlasti v Norveški in Rusiji, to vprašanje urejeno s popolnim izenačenjem nezakonskega otroka z zakonskim, je pri nas na primer srbski teritorialni zakon povsem drugačen. Nezakonska mati nima pravice zahtevati odškodnine od tistega, s katerim je zanosila, pač pa ji gre ta pravica le tedaj, ako jo je bil moški zapeljal z obljubo ženitve. Zaradi izgubljenega poštenja ali zmanjšanega izgleda na možitev nima pravice do odškodnine. Le ako bi zapeljivec bil proglašen za krivega po kazenskem zakonu (na primer zaradi posilstva), more zahtevati odškodnino, vendar pa še takrat le za dokazano pretrpljeno škodo. Dokler bodo le moški odločali v državnopravnih zadevah, vse dotlej bo skoraj nemogoče, da bi se naši zakoni na to stran modernizirali in iznebili nesodobnih predsodkov. V socialnih vprašanjih bi vsekakor morale žene soodločati. To pravico si bodo sčasoma povsod, pa tudi pri nas, gotovo priborile. - Birma Beli zvončki in kronice pozvanjajo preko brsteče livade. Na prisojnih legah oznanjajo pod mogočnimi debli dreves rumene trobentice, da bodo lastovice kmalu tukaj. Solnce obliva s svojo gorkoto zemljo. Že se vzbujajo v njej kali. Pomlad je in svet se oživlja. Naši mali, ki že pogumno korakajo preko polja ali asfalta v šolo, se pripravljajo na nekaj posebnega. Za hišnimi vogli stikajo glave in si pripovedujejo o nečem neizrečeno lepem. V šoli pošiljajo sedem- ali osemletno Pomlad Vas vabi, Ida prebijete prosti čas v prirodi, da se naužijete prvih 'toplih solnčnih žarkov in svežega, sočnega zelenila. Da bo užitek popoln, nosite s seboj čim manj bremen, a tolikanj več redilnosti, uživajte koncentrirano krepilno hrano OVOMALTINE Ona zavzema malo prostora, a dovaja v telo toliko moči, da z lahkoto prenesete vsak napor. \l. z.: „JUGEFA" k. «1-, Zagreb, Gajeva 32. Oglas je registr. pod S. br. 1031 od 18.1. 1933 Dobiva se povsod. Mala škatla Din 16'—. deco v posebno sobo k pouku. Tam jim katehet v lepih besedah razlaga oi pomenu Binkošti, ki niso več tako daleč. O pomenu in potrebi drugega zakramenta jim govori, o potrditvi kristjanstva. Prvo sv. obhajilo in sv. birma, to sta za človekovo dušo važni zadevi, pravi g. katehet. Toda dečke bolj zanima, kakšno uro jim kupi boter, deklice pa, kakoi bodo oblečene. In tedaj vlačijo iz vseh kotov stare cunje in jih, na skrivnem, tam v drvarnici, natikajo nase. Prijateljici šepečeta in občudujeta druga drugo. Vreča pomeni belo tenčico, svitek pa mirtov venček. Kako lepi so spomini na mlade dni, ko se v dekletih kažejo prvi znaki ničemurnosti, v dečkih pa prvi materializem. Ura, srebrnik, orglice, to soi tedaj vzvišeni ideali... K birmi lahko pošljemo tudi po dva ali več otrok hkrati, če imajo okrog osmih ali več let. Najpoprej morajo otroci prejeti prvo obhajilo. To se zgodi navadno na belo nedeljo. Skrbeti moramo, da dobe mladi ženini in nevestice čedna, čeprav preprosta oblačila. Deklice oblačimo po navadi čisto v belo. Na glavo jim denemo belo tenčico, ki jo pritrdimo na spuščene lase z mirtovim venčkom, s kito svežega popkovja ali s čim podobnim. V roko jim damo okrašeno svečo, molitve-nik, pa tudi molek. Molitvenik je za deklico po njenih mislih ena izmed najbistvenejših reči. Dečki naj bodo oblečeni v temnejša oblačila. Dandanašnji, ko so časi bolj resni, je najbolje, če kupite otroku obleko, ki jo bo tudi potem lahko s pridom nosil. Izprva kot pražnje oblačilo, potem pa za vsak dan. Ko je prvo obhajilo opravljeno ali pa že prej, se je treba že za botre ogledati. Kakor pri krstu, tako je tudi birmansko botrovanje usluga. Botrica ali boter mora ves dan paziti na svojega birmanca in ustreči njegovimi željam, če ne presegajo meja. Otrok naj ima na birmo lep spomin. Seveda je potrebno, da se tudi v njih poznejšem življenju zanimajo za svoje varovance, ki so včasih bolj potrebni njih pomoči kakor pri birmi sami. Birmanska darila so lahko prav različna. Vendar je ura predmet, ki z vso svojo mlado dušo hrepeni bir- DA-KO BI BILO UMIVANJE LAS ISTO KAKOR PRANJE PERILA.. Gotovo ne bi hoteli lepote Vaših nežnih, občutljivih las staviti v nevarnost z navadnim milom. Samo nalašč za lase narejeni Shampoo jim ohrani zdravje — sijaj — življenje. Pravilno, novodobno umivanje las? Z Elida Shampoo-nom, kateri je nežen in brez sode, temeljito opere lase in jih neguje. manec po njem. Nobena druga reč, tudi če ima desetkrat večjo vrednost, nima toliko pomena zanj kakor ura. In vse življenje se postavlja z njo: «Vidiš,» pravi, ctole je pa še moja birmanska ura.» Kar ponosen je, da je še ni izgubil... Po- vrhu pa je ura še jako simboličen dar. Opominja človeka, da je čas nekaj, kar se ne povrne več. Kakor pri krstu, je tudi pri birmi lepo, če siromašne starše obdarite. Zlasti tam, kjer je veliko otrok. Lahko jim tudi obljubite botrovanje za mlajšega otroka, da ne bodo v skrbeh. Zaključek birmanja je po navadi doma, kjer priredi gospodinja svečano kosilo ali večerjo. (Dalje prih.) BHHHA Jerica Zemljan o v a : Jedilni list za teden dni (Nadaljevanje.) Ponedeljek. Obed: t. Ohrovtova juha z rišem. 2. Goveji zrezki v omaki. Krompirjev pire. 3. Potresen kolač. Večerja: 1. Pomaranče. 2. Tirolski cmoki. Mešana solata. Torek. Obed : 1. Juha iz zelene. 2. Telečji perkelt. Krompirjevi cmoki s praženim kruhom. 3. Piškotne rezine z orehovim nadevom. Večerja: 1. Zelnate krpice. Jetrna omaka. 2. Češpljev kompot. Sreda. Obed : 1. Riževa juha z gobicami. 2. Svinjina v zelenjavi. Krompir v kosih. 3. Jabolčni riž. Večerja: t. Krompirjev guljaž. Špageti. 2. Jabolčni kompot. Četrtek. Obed: 1. Mlečna krompirjeva juha. 2. Stufato. Makaroni. 3. Orehovi rogljički. Večerja: 1. Surovo kislo zelje z oljem. 2. Telečja obara. Ajdovi žganci. Petek. Obed : 1. Prežganka s praženim kruhom. 2. Ocvrti korenčki. Fižol v omaki. 3. Jabolčni zvitek. Večerja: 1. Surova jabolka. 2. Gobova juha. 3. Grmada. Sobota. O I) c d : 1. Goveja juha z nastrgano kašo. 2. Govedina. Prazen krompir. Jajčni hren. 3. Palačinke s sirom. Večerja: I. Dušen riž. Paradižnikova omaka. 2. Mešan kompot. Nedelja. Obed: I. Francoska juha. 2. Ocvrt kozliček. Mešana solata. 3. Orehova potica. Večerja: I. Črn kruh z maslom. 2. Lipov čaj — potica. Francoska juha. 2 krompirja 3 litne vode, sol, nastrgan orešček, paradižnik, 3 dkg masla, 2 žlici parmezana, 2 žlici sesekljanega drobnjaka. 6 dkg presnega masla ali olivnega olja, t—2 čebuli, zelen peteršilj, 1 koren, 1 zelena, Vi glavice olirovta ali solate, 2 zeleni kolerabi, nekoliko karfiole ali nekaj gobic, Na maslu ali na olju nekoliko prepražimo na rezance /.rezano čebulo, pridenemo sesekljanega zelenega peteršilja (po okusu tudi česna), korenje, zeleno, ohrovt ali solato, kolerabice, nekoliko karfiole ali gobic, krompir (vse lepo oprano in zrezano na lepe rezance). Ko se vse to nekoliko izpari, zalijemo z vodo, malo osolimo in odišavimo z nastrganim oreščkom. Juhi pridenemo paradižnik in kuhamo do mehkega. Tik pred servira-njem pridenemo košček presnega masla, sesekljanega drobnjaka in nastrganega parmezana. Stufato (italijanska pečenka). 1/4 kg govedine, 1/4 dl vina, sol, poper, 8 dkg slanine, iVs dl olja, 5 dkg slanine, čebula, česen, Vi kg paradižnikov (ali mezga) juha, Vi kg špagetov (ali makaronov), slan krop, 5 dkg parmezana. Govedino (križ ali stegno) potolčemo^ osolimo, malo popopramo in pretaknemo s slanino. Posebej razbelimo /eiosa ^ Pozabili boste na trud in na dnevne težave, če boste uporabljali za kopel penečo VELOSA-TABLETO iz smrekovih igel. Dobiva se v vseh lekarnah, drogerijah in parfumerijah po Din 3 50 tableta. pristna terpentinska krema za čevlje, daje obutvi lep in odličen lesk, jo konzervira in ščiti usnje pred prezgodnjim razpadanjem. Odtod izvira tudi njen svetovni sloves. Za parketna tla j Za šport in štra-in linolej: ! pac: schmollIschmoll PASTA ; GUMITRAN za parkete. i mast za usnje« olje in na majhne kocke zrezano slanino, pridenemo precej sesekljane čebule in česna. Na to položimo meso, ga oblijemo z vinom, pridenemo pretlačene paradižnike in zajemalko juhe ter parimo v tem 2—3 ure. Medtem pečenko večkrat obrnemo in oblijemo ter po potrebi zalijemo. Ko je mehka, jo zrežemo na rezine, omaki pa pridenemo v slanem kropu kuhane špagete ali makarone, jih dobro premešamo, potresemo s parmezanom, naložimo na ploščo, po vrhu pa zrezano meso. Velikonočna gnezdeča. Testo: Krema: 14 dkg sladkorja, Vio 1 mleka, 6 rumenjakov, 8 dkg sladkorja, sneg 6 beljakov, 3 rumenjaki, 9 dkg moke, 1 dkg riževe moke, 3 dkg kakava, vanilija, žlica ruma. 15 dkg presnega masla. Rumenjake in sladkor umešamo penasto, pridenemo trd sneg beljakov, hkrati presejano moko, kakao in rum. Zmes spečemo v pomazanih oblikah za indijanske krape. Ohlajene izdolbemo na vrhnji strani in obrizgamo s tenko brizgo (brez robov) v ravnih črtah navzkriž. Na sredo vsakega gnezdeča položimo dva do tri pirhe (bonbone). J. J-: Vrtna dela meseca maja «Ljubi maj, krasni maj, konec zime je sedajb Ker se nam torej ni treba več bati mraza, sejemo in sadimo zdaj v splošnem vse na piano. Izkušnja pa uči, da je treba včasih vkljub temu še nekoliko previdnosti, to pa za tiste rastline, ki so posebno občutljive. Ako še nismo vsadili krompirja, ga vsadimo takoj, in sicer tako zgodnjega, kakor tudi poznega. Glede fižola pa je treba vendar še «obračati plašč po v etru j. in še nekoliko počakati. Meseca maja sadimo tudi glavnato salato v velikem. Sejemo pa tudi štrucarico ali salato za porezovanje. Štrucarica se razlikuje od navadne glavnate salate po dolgih, gladkih, kvišku stoječih listih s krepkimi peclji, ki se na vrhu sicer nekoliko zapirajo, toda ne toliko, da bi delali glave. Odlikuje se pa od glavnate salate po tem, da tudi ob vročem poletju ne sili tako močno v vrhe. Setev špinače in redkvic ponovimo po potrebi in želji. Maja meseca sejemo tudi radič ali cikorijo za jesensko in zimsko uporabo. Za jesensko uporabo sejemo zelene in širokolistnate, za zimsko uporabo (siljenje) pa rdeče in marogaste vrste. Zadnje moramo sejati na redko, da morejo zrasti debele in močne korenine, ki jih presadimo pred zimo v klet ali drug primeren prostor, kjer ne zmrzuje. V času od marca do maja sejemo tudi beli ali ovseni koren. To korenje rabimo v zimskem času kot nadomestilo za beluše. Proti mrazu je neobčutljivo in ostane lahko tudi v zimskem času v zemlji ali ga pa zagre-bemo v prst v kleti in pripravimo tako k rokam. Zdaj sejemo tudi karfiole ali cvetače za jesensko uporabo. Zadnje sadike, namenjene za letošnjo uporabo, posadimo konec junija ali prve dni julija na stalno mesto. Glave naredijo meseca oktobra, torej pred zimo. Isto velja za pozno zelje, ohrovt, rožnati ohrovt in nad-zemske kolerabice. Prav tako pa tudi za rdečo peso. Vsem kapusnicam je treba ob suhem vremenu dobro zalivati. Proti koncu maja sejemo prvo endivijo, namenjeno za zgodnjo jesensko uporabo. Primerne so za to samo zgodnje, rumene in mehke vrste. Od srede maja naprej (ob ugodnih vremenskih prilikah tudi že' od začetka) sejemo in sadimo na piano tudi kumare. Najbolj zgodnje so manjše vrste. Seme posejemo v za 10 cm poglobljene brazde, ki naj bodo oddaljene najmanj za t m vsaksebi. Seme pokrijemo za 2 cm debelo, ga potlačimo in zalijemo. Prostor med vrstami porabimo, dokler se kumarične rastline ne razvijejo, za nasade salate itd. Ko imajo kumare po pet listov, jih okopljemo in obsujemo, konice pa odščip-ljemo do tretjega lista. Z odščipom izsilimo stranske poganjke, ki so mnogo bol j rodovitni kakor bi bil glavni poganjek. Obsipanje in rahljanje prsti pozneje še ponovimo. Ponekod pospešijo kmetice kaljenje kumarič-nega semena na ta način, da namolzejo nanje mleka izpod krave in ga postavijo na gorko mesto. Tako seme požene takoj kali (cime). Z navadnimi ter jedilnimi in okrasnimi bučami raznih vrst in oblik (jabolko, hruška, škofova čepica, steklenica, kozji rog, Herkulov kij itd.) postopamo tako 5chichtov IMEJ VEDNO SOLNCE . . .V PRALNEM KOTLU! Naj si vremenski preroki še tako belijo glavo zaradi vremenskih muh — gospodinja si zna pomagati! Ona se zanese na Radion — na beljenje perila v pralnem kotlu I Zakaj Radior ne pere samo sam — na milijone bisernih kisikovih mehurčkov beli perilo lepo že tako| med pranjem. Naj bo solnce ali dež — perilo bo vedno brez madežev in snežnobelo /15 minutah! RADION glede sejanja kakor tudi glede negovanja (obsipanja) enako kakor s kumarami. Meseca maja sadimo tudi paradižnike na stalno mesto. Zdaj je tudi najboljši čas za sejanje trave in napravo trate, ki postaja čedalje bolj moderna. Ako hočemo imeti gosto in lepo trato, moramo sejati seme gosto, in sicer 30 do 40 g (gramov) na kvadratni meter. Travo sejemo na zrahljano in vlažno zemljo, jo zagrebemo z grabljami plitvo v zemljo in nalahko potlačimo. Ko seme ozeleni, potlačimo še enkrat (z lopato, desko ali pa z lahkim valjarjem). Za senčne prostore moramo vzeti druge vrste kakor za solnčne in je najbolje, da se zanesemo na svet zanesljivega trgovca s semeni. Posevke trave moramo čistiti plevela (previdna pletev). /f^a^ui^ (Ci h-a-zjitlfovit v ^'liAbdvujiA MtliZik, &<>ot tiite oniee, ht via^eviivib *itolvw ^a-etvaic. J^a-zc je ^iaeati vnajk&vi ziAMth vlak 'mcice a&L vlfr&A l&thttitjc -pa ym Aovlsu Peta vletitvis 1/MA4&M/IM. Kako sem shujšala za 15 kg v sedmih mesecih brez škodljivega stradanja. Slatinske tablete izdeluje lekarna MR. BAHOVEC Ljubljana, Kongresni trg 12. Kjer vsa druga sredstva odpovedo, dosežejo Slatinske tablete za hujšanje presenetljiv uspeh! Peg. br. uUUT od '■'- • '*>-* Dobre dietetične Slatinske tablete za hujSanje. Brez škodljivega stradanja in brez telovadbe sem shujšala za 15 kg v sedmih mesecih na ta način, da sem zauživala po trikrat na dan po dve Bahovčevi Slatinski tableti, ki se dobivajo v vseh lekarnah. Tem Slatinskim tabletam se moram zahvaliti, da sem izgubila odvisno maščobo in da se mi je zopet povrnila mladostna moč in energija, ki je nisem imela že več let. Kako delujejo? Sedaj se popolnoma lahko in hitro iznebite nezdrave maščobe in obvarujete svoj obraz pred gubami in grdim videzom, ki so posledica nepri j etnega stradanja. Vzrok debelosti je navadno nepravilno deloviinje organizma. Ne da bi oslabelo Vaše telo, izgubite de- Žetim ostati nepoznana, tehtala sem se belost, ako UŽi-pred in po dovršeni kuri s Slatinskimi vate BahovČeve tabIetamL Slatinske table- te. Začnite še danes in dobili boste zopet svojo mladostno moč in energijo, počutili se boste bolje, kakor ste se prejšnja leta, hkrati pa izgubite na teži vsak mesec 2 do 3 kg In zopet boste vitki in lepi. Sedaj Vas pa dela ta maščoba nesrečno. Radi bi skrili svojo obilnost, pa je ne morete. Sedaj Vam ni treba nič več skrbeti. Bahovčeve Slatinske tablete Vani pomagajo shujšati brez škode na zdravju. Bahovčeve Slatinske tablete so napravljene iz najboljših mineralnih soli in naravnih rastlinskih ekstraktov. Bahovčeve Slatinske tablete dobite lahko v vseh lekarnah. Nad učinkom tablet boste vzhičeni. Zahtevajte samo originalne, pristne, neškodljive Bahovčeve Slatinske tablete in zavrnite vsa nadomestila, ker ni nič uspešnejšega od teh tablet. Sedaj je še čas, da se iznebite svoje preobilne teže in vsega, česar imate preveč na telesu. Ena doza (100 Slatinskih tablet) stane Din 46'—, velika doza (200 Slatinskih tablet) pa Din 74'—. Pri teti Marici in njenih putkah (Iz razgovorov s staro strokovnjakinjo v kurjereji.) (Nadaljevanje.) «No, teta, ko bi takole kar na vsem lepem sklenila, da bom gojila kokoši, recimo, bolj na veliko, kako bi se bolje izplačalo? Bliže mesta ali bolj daleč?* —, gospodinjska knjiga Din 30—. Deset broširanih leposlovnih knjig Din 100—. Vezava teh knjig Din 60—. Izhaja vsakega 1. v mesecu. Odgovorna za Izdajateljstvo, uredništvo in upravništvo Rija PodkrajSkova. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Dalmatinova ulica 10/1. Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani (predstavnik Miroslav Ambrožifi). l/Atalc&l tobralco tobralco tobralco tobralco tobralco tobralco tobralco tobralco tobralco tobralco O je tkanina, ki sama o sebi govori se izdeluje iz egiptskega bombaža nadomestuje platno, cefir in svilo je zajamčeno perilna tkanina je praktična moda je blago elegantnih dam in preprostih žena je perilna tkanina za otroške oblekice je ceneno blago za večerne obleke, za posete in za vsak dan je izdelan v vseh barvah in čudovitih vzorcih ne pozna krize \e izdelek slovečih angleških tvornic Ves svet se oblači v tobralco Vse žene občudujejo tobralco Elegantna obleka se da napraviti samo iz tkanine tobralco Vaš otrok bo srečen v oblekici iz tobralco Vaš mož Vas bo občudoval v kostumu tobralco Vaša prijateljica Vas bo zavidala za tobralco Veselje in radost pridnih rok je tobralco Pogoj za ugoden počutek je tobralco Premagati vročino poletja pomaga tobralco Lepoto Vašega telesa najlepše izrazi tobrau Zahtevajte vzorce pri tvrdki ciuetoie ijfubljana proti zobnemu kamnu