RUŠTI/ENIK DOflOLJUBOVA PRILOGA P0SVEČ£[7fl IZOBRAZBI : in našim društvom : Stev. 9. V Ljubljani, dne 19. septembra 1912. Leto IV. Razloček med našimi in liberalnimi društvi. Glavni znak liberalizma na organi-zatoričnem polju je ošabnost in domišljavost. Liberalni meščan ali Iržan zaničuje kmeta in delavca, liberalni uradnik gleda prezirljivo meščana in obrtnika, liberalni denarni magnat komaj smatra reveža za človeka. Zato se vidi v liberalni družbi velika ruzkosu-r| 11 ost, vse je razdeljeno po razredih. • lani višjih razredov se ponižajo do nižjih samo takrat, kadar jih rabijo. Pri volitvah iščejo pri njih glasov, pri različnih pobiranjih darov denarja. Ker je pri njih zadnje čase vedno večja suša in ker vidijo, da je naša stranka dala širokim množicam veljavo, je to > poniževanje« pri njih čedaljebolj pogosto. Ta ošabnost vpliva tudi na njihovo pristaše spodnjih razredov in rodi pri njih klečeplazenje. Tak moži-čok je ves srečen, če govori liberalni mogotec z njim par praznih besedi, obenem pa jo seveda silno ohol proti sosedu, ki jc mogočo lo par milimetrov pod njim. Ošabnost in puhloglavost sta pa, kakor znano, sestri dvojčici, v sestrski ljubezni nerazdružljivo sklenjeni. Zato liberalci svojim organizacijam ne morejo dati nobene vsebine. Sokol sc jc žc postaral pri njih, pa šc niso prišli v. njem preko vsebine, ki so jo dali so-ikolstvu češki ustanovitelji, pa da bi bili saj pri tej vsebini ostali, šli so in Szkvarili lepo sokolsko misel, tako da !Čc bi se bilo vzporedno z mislijo spreminjalo tudi ime, bi žc davno no imeli več sokolov, ampak smrdokavre. In njihove čitalnice! Enak namen imajo (nekako kot naša izobraževalna društva, Ižc Abrahama so videle, in kaj so dosegle, kako delujejo? Drugače sc sploh •nc sliši nič o njih, kot bi jih nc bilo, isamo takole poleti enkrat sc prehudo kot kralj Matjaž iz spanja in narode hitro — veselico, s plesom seveda. Dekleta si nakupijo nove, drage obleke, škrie se vrže v rdečo sokolsko srajco in par dni potom prinoso njihovi listi obširno poročilo, kako so sc v tem in toni kraju poskrili klerikalni mračnjaki in kako se jo zbralo zavedno, napredno ljudstvo v obilnem številu na ve-soličincm prostoru, kako so sc starim možem in ženam radosti iskrile oči, ko so videli, kako stopa zavedna mladina po njihovih izhojenili stopinjah, kako je ponos in navdušenje prešinilo •mladce, ko so videli mogočne čete, žive priče, da našega naroda šc ne bo požrl broznarodni lderikalizem. Ni čuda, da je potem iskra mladina rajala in plesala do ranega jutra in si pridno hladila prevroče navdušenje s pijačo. In drugič so prehude (a društva prodpustom enkrat, tedaj prirede kar več plesnih vcsolic po vrsti, zakaj imajo pa vendar društva odseke, pač zato, da priredi enkrat on odsek vc-solico, drugič drugi. Ob takih slovesnih prilikah, ko se iztoči zadostna množina pijače, postane liboralec naenkrat celo — demokratičen. Pije se siccr lahko različno, bogatin pije dražje pijače kot revež, pijanost je pa enaka od konjaka, šampanjca ali žganja, pri revežu in bogatinu, dolavcu ali škricu. Enakost pa združuje in brati. Če govoriš s skromnim liberalnim obrtnikom ali trgovcem o liberalnih mogotcih, sc ti lahko primeri, da ti bo začel tako-lc pripovedovati: »O s tem som pa dobro znan. Pri vcsolici v tem in tem kraju smo ga žehtali, da je bilo veselje. Pijani srno bili vsi kot kanoni. On ravno tako, nič manj kot vsi drugi, ali pa še bolj. Majil je že tako kosmate, da smo ga kar gledali. On jc dečko, ko bi bili vsi taki. Pobratili smo se kar vsi, kar nas jc skupaj krokalo. No, pa jaz ga osebno še vedno vičem, saj veste, tak gospod, pa ker jc bilo vse le pri pijači, v veseli družbi. Saj ga poznam in vetu, da bi sc mu silno zdelo, če bi ga tikal ali kaj opomnil, kako smo pili. On je šole potom pravi človek, ko ga enkrat ima pravo mero, sicer je pa žc bolj visok človek, itd.« Liberalni program sestoji tudi v društveni organizaciji samo iz zabavljanja. V politiki in listih zabavljajo čez duhovnike in našo stranko, v društvih čez naša društva, Cerkev, še zgodovino rabijo samo za to, da stikajo po nji za umazanimi, opolzkimi dogodbicami, s katerimi skušajo smešiti Cerkev in katoličane. Kdor je kdaj občeval s člani liberalnih organizacij, mi ho pritrdil gotovo. Čimbolj jc kdo že vzgojen v liberalnem duhu, večji mojster bo v zabavljanju. Na tem polju so liberalci našli tako clobrc učence in naslednike, da so jim kar labko kos. Tu so si tudi popolnoma enaki, izobraženi in neizobraženi, šc v surovosti sc navadno nič ne ločijo. V lom oziru so si oboji ravno zadnje dni pridobili novih lavorik. Na tako veličastno in pomembno katoliško prireditev, kot jc evharistični kongres na Dunaju, niso znali drugače odgovoriti kot z grdo knjižico, polno zabavljanja, blatenja, da, celo bogokletstev. Zakaj to premišljujemo? Sliši se, da sc liberalci mislijo zopet vreči na kmete in z novo silo začeti organizirati ljudstvo, ustanavljati vseh vrst društva in organizacije. Kogar taka družba veseli, kar mednje! Mi sc liberalnih organizacij čisto nič ne bojimo, ker z napihnjenimi mehurji šc ni nihče vojsko premagal, tudi no opozarjamo zaraditega na lastnosti njih organizacij, ampak zato, da vemo, kakšna društva nc smejo biti. Čim bolj se naše društvo razlikuje od liberalnih, bolj gotovo je na pravem potu, čim bolj jim je podobno, lom manj jc vredno. Umevamo pomen zabavo v društvu in mnogokrat smo žc v »Društvo-niku« opozarjali na to, da sc zabavna plat v naših društvih vse premalo vpošteva, vendar sama zabava nc more 9' bili društvom namen. Društvo, ki ne vzgaja in izobražuje, ne zasluži imena izobraževalno društvo. Življenje ni Sala in zabava, ampak resen boj. Opozarjali smo že večkrat na to, naj izgine vsaka prevzetnost iz naših vrst, bratska vez naj druži vse stanove, učene in priproste, bogate in revne. Proč posebno z vsako surovostjo! Zabavljanje in prerekanje in zmerjanje z liberalci in drugimi nasprotniki je prazno delo, drugače sc dela za našo. stvar. Pijanost sc nc sme gojiti nikoli, trezno in veliko delajmo v naših društvih. Društva, ki so bolj ali manj spala poloti, naj se prehude saj na zimo. Če izpolnimo vse lo, se bomo ločili od liberalcev kot dan in noč, in gotovo bomo na pravem Gošpemcovfl kolera. »l-Iu, to mi mrcvari po glavi, kakor bi rojilo v nji pehar sršenov! Pa, saj sem ga vendar samo pokusil! Še danes mora ta potepuh od moje hiše, ob štirih zjutraj je šel po otrobe \ Velko Sušico, pa šo zdaj ni prirogovi-lil domu! Živina rjove kakor odrti volarje, hu, saj nimam šest nog kakor kačji pastir, Bog so usmili, ob vse bom,« je divjal in razsajal stari Gašperue, da ga je bilo slišali čez vse mlake in so-nožeti. Bil je to skopuh in oderuh, kakorš-nili ni šo mnogo pridelala naša krotka domovina. Ni ga bilo v širni okolici človeka, da bi ga no bil že kdaj ociganil ta krščeni Žid. Ker jo imel edino 011 v celem okraju zmeraj polno mošnjo in obloženo kaščo, je imelo njegovo ode-ruštvo vedno dovolj lova. Ubogi ljudje! šo zahvaljevali so se mu včasih v svoji nevednosti, da jih jo oslcparil. Usmiljenja ni poznala njegova prazna duša, ljubezen ntu je bila kakor star korec, s katerim so trebi zamreženi studenec. Zato pa tudi za njega ni imel živ krst prijaznega čuvstva. Njegova žena jc samo poldrugo leto delila ž njim srečo, edina hči Pavla pa je žc nad deset let jokala v svoji duši in premišljevala, kako srečna je revna bosa mladina, ki se lahko spoznava in ženi, ♦adar jc solnce mladega življenja dovolj visoko na nebu. Samo enkrat sta šla s Prin-čevim Martin kom skupaj nabirat jezice, sveti Jeruzalem, da bi nc rodil nikdar več noben hrast ježic! . . . »Gašperuc, za pot ran božjih, Gaš-peruc, kolera, strašna kdlera v vasi, prav pišejo »Dolenjske Novice«, v Trstu umira najvišja gospoda, poštar, orga-nist, — vašega Gregorja pa je zadavila kolera pod Suhorebrnikovo tepko v Gabrovcu, Zogarjev Pope ne pozna več ne sebe ne mene in nobenega ne! Tako lepo kaže letos krompir, pri nas smo ga že osuli, letos bi se ne bilo treba zastonj pokrižavati po kosilu, pa bomo šli iz te revne doline, ali Bog in sveti Alžbovt, naš farni palron ve, kaj bo, tam, kjer bomo vsi enaki, vi Gašperuc, jaz in vaš hlapec Gregor! Da bi se člo-1(1» vek vsaj šo spokoriti utegnil, pri nas začnemo precej popoldne, nak, odlašati pa res ne smemo!« »Ka-a-aj, ko-ra-le, ko-kole-ra, kaj praviš Ilesovka. Gregor ko—kolen^ _ vsi svetniki in Pope, v vasi kolera, ali imam vročinsko, ali som prav slišal, ali som pal s kašče, u—u — moja glava, moj Bog, kosam, kesam sc, da bi ne bil . . .« »Ah, čc vas boli glava, Gašperuc, (o jo pa prvi začetek kolere, pravijo padarji, Bog se vas usmili! Prav je, čisto prav tako, le pokesajto sc, menda bo v vaši vesti marsikaj nepocimpra-nega, veste, včeraj tisti tropinovec, vzeli sto mi ga skoraj zastonj! Belcntinov-ka, uboga reva, ko bi ne bil njen mož pri v«!s naredil dolga, ne bi ga bilo ubilo v Ameriki. Ni mi dala vest miru, morala sem vam precej sporočiti o tej šibi božji, Gašperuc. Kaj pa, ko bi malo poravnali, ne vem, ne bo vse prav pri vas, jaz grem, Bog se vas usmili!« Gašperuc se je sesedel in zvil pred kaščo, kakor jež. Komaj bi bil ločil komolec od glave, žilo so se mu napelo, kakor bi ga prepletel z biči, srce mu jo tolklo, kakor bi vojal ječmen. Nič ni čutil kopriv, ki so mogočno zraslo pred kaščo na mestu, kjer si je vselej ostrgal čevlje, predno jo odprl ta njemu tako sveti hram, čeprav so ga objele od vseli strani. Bili so to oni redki trenot-ki v njegovem življenju, ko ni mislil pri belem dni vu, kje bi zopet koga plo-dovitejše oslcparil. Ej, ti tolarji, svetli in okrogli, kakor bi so trkljali v raj in puščali za seboj stezo, po kateri bi se smeli drenjati samo bogatini in sleparji! ... Kako se je vstrašila in ostrmela Pavla, ko sc jo vrnila s polja z graliom in kumarami in zagledala očeta v tako bridkem stanju. Prva misel njena je bila, da so ga tolovaji oropali in ubili. Vsa zbegana je prinesla škaf in jela močiti očeta z bogatimi poplavi od vseh strani. Bliskoma je vrgla posodo in cunjo proč ter kričala na vas iz vsega grla: »Pomagajte, pomagajte, očeta so ubili, le še na kratko dihajo, pomagajte, hitite.« »Prav je«, je zarončal Štefacov Tone, ki je Gašperucu vsako roč vselej trikrat preplačal in vseeno mislil, da jo je dobil zastonj. »Umrl bo, ker mu nič kri nc toče,« je modroval Nande, kateremu ni bilo prav nič na tem. »Pri nas je nabral, pri nas naj pusti,« je godel v podstrešju kašče Lahov Matevž in se rioizmerno upiral s starini štedilnim ognjiščem, dodobra prepričan, da je l o Gašperucova kasa. — Jan-če pa je bil med tem že sredi vasi z vrečo prastarega fižola v upanju, da bo preskrbljen s popolnoma pristno kavo najmanj do smrti. »Kolera, po gospoda, rešite me«, je čez dobro uro bolj zapihal kakor izrekel Gašperuc. Pri tej priči, kakor bi treščilo, vrgel je vsak, kar jo že imel v roki in nouihal iz sobe. kot bi tra izstrelil. »Nalezli se bomo, če sc šc nismo,« so si šele doma utegnili povedati dobri sosedje. »Gospoda ni doma, so šli na »kon-freneijo« k dekanu,« je čez pol ure za-lireščal cerkovnik kar iz veže v sobo, da so vse saje v kuhinji popadale s tropa. »Kosajte se kar sami, vam jc že tako nanienjTmo« in jo nato brisal kakor srnjak. »Pavla, Pavla, kaj ne poznaš četrte!« »Oče saj sem tukaj,« je zajecljalt hči, ki v resnici ni vedela, ali jc padla v ogenj ali v ledenico. »Kolera, glavo mi čc razgnati, umrl bom, pojdi do Nandeta!« »Ne grem, kolera me še prezgodaj doma zasači, goljufati se pa ne dam več«, je kratko zavrgel Nande Pavlino prošnjo. »Ti koleselj, ti stari, prej si zmeraj tičal pri Gašperucovih, dokler so ni posušila zadnja kapljica špirita, sedaj I,o bi imel iti tja prvič s pošteno mislijo, sc brani ta streha opaljena! Ne <''!>i božjega svarjonja, še vso hišo izpostaviš nesreči! Le pojdi, Pavla, precej ga poženem za teboj,« jc potolažila Nan-detova življenjska družica zbegano deklico. I11 res je bil Nande skoraj prej pri bolniku kakor Pavla. »Nande, umrl bom, — kolera, začelo se mi je zdeti, da si mi res dvakrat plačal oni oves pred štirimi leti. Vrnem ti, kar jo tvojega, ali veš, če I »i ozdravel, mi daš nazaj!« »Tristo komarjev, kako se pa kosate Gašperuc, kar je moje ostane moje, če sto vi zdravi ali mrtvi. Dajte denar sem, če ne, — Bog se usmili vaše dušo! Sicer mi ni prav nič za one kronce. ali rad bi vseeno videl, da sc vi očistite, veslo, — kolera ni godec. Če pa ozdravite, 110, hote pa zdravi.« Mecesen bi sc bil razjokal, ko bi bil videl, s kakšnim do smrti bridkim obrazom je Gašperuc potegnil mošnjo izpod zglavja in pral svojo sajasto vest. »Gašperuc ima očitno spoved, kdor mu hoče pomagati njegove oderuško grehe razvezavati, naj si gre poiskat k njemu svoj denar,« je z visokim glasom oznanjeval Nande in korakal po vasi kakor Lavdon in mesto k domu, pičil naravnost v gostilno. Kmalu sc je pri Gašperucu vse trlo, nihče se ni več zmenil za nalczlji-vost kolere. »Oče, ta svet je žebclj, ki ima samo zato glavo, da se bije po nji, vrnite nn, saj vesto, ona krava, — devet mesecev sem ga čakal, — brez vrnitve tujega blaga pa se ne da skozi nebeška vrata, kakor pravi deseta božja zapoved«, je pridigoval Prime, ki se je vedno bahat, da ga ni Gašperuc še nikoli pristrigel, danes pa jc moško tirjal svojo last. Samo Hesovke ni videla živa duša, čeprav je tolikrat prodajala Gašperucu enako žganje, pa vselej za drugo ceno. Bolnik se je čutil vedno slabšega, pral in ribal svojo nerodno vest, < klor ni razdelil dveh natrkamh m» šenj in precej dolge rdeče škatlic. hu» muke mu je povzročal Belentin. Revež jc zadolžil pri njem, vračal in vra-( 11, pa vse zastonj, dolga jc bilo vedno i ako, moral je v Ameriko, - Gašper jc pognal j>o svetu, tam v črnem ro-u ga je zagrebla ogromna skala. Kako I" i vrniti, kako se rešiti pred maščeva-•1 j eni pravice! Prosil je, naj pokličejo iii lentinko, in velik tlel svojega premoženja ji je zagotovil pred pričami. Polagoma se je hiša izpraznila in Našperuc je menda prvič po osmem I. !u svojega življenja zaspal s krotko, prijazno vestjo. Trikrat se je prebudil ponoči in vselej se mu jc zdelo, da se pelje radi svoje opravljene grenke pokore v drugem razredu v nebesa. Menila sem žc mrtev, nič več ne čutim bolezni, si jc mislil. »Ubijem jo, peklensko Ilcsovko, navdala mi je hudoba, kar posilila mi -a je kozarec, pa moja glava v hipu ni I lila več glava. Menda sc je sam vrag »kopal v njenem droblinovcu!« »Gregorjev duh, moj . . . moj Izveličar, ali res, nekaj sem še pozabil poravnati! Pavla!« Gregor jc strmel v svojega gospo-larja z obrazom, kakor bi postavil čuka na solnce. »Sem vedel, da pride do tega, znorel jc stisnjenec vsled svoje skoposti. Uo bi le vedel, kje ima ključ!« »Gregor, z vsemi lastnostmi Gre-.•or, ali si res živ!« »Ne bo več sleparil poštenih ljudi, dvakrat sem ga pa le tudi jaz navil.« •Kje je neki Pavla? Med tem jc že pripeljala Pavla tli Mi okoplečate može, ki so prišli pogovarjat Gregorjevega duha v živem telesu. »Samo kozarček, in še tega mi je \>ilila, pa mi jc čisto zdivjalo glavo, prav pošteno jo pozdravim, kadar sc prvič srečava! Naj Zogarjev Pepe pove, kako mi je grozovito rezalo po glavi in ker jc zadel ambo, povabil me je, da sva zapila tiste zanikerne krone v dober namen, češ, hudo se preganja s budim. In potem, ej, saj veste,« sc jc opravičeval Gregor krotkim sosedom mesto gospodarju. * * * »Ne odide ji pa ne,« sta se rotila in stiskala pesti Gašperuc in Gregor, ko sta celo popoldne pulila lan s prav medvedjo srditostjo. »Meni sc je vseeno čudno zdelo, da jc vam oni večer, predno šel v Velko Sušico, Ilesov-ka pustila tako steklenico drobtinov-i a za tako ponižne groške,« si je komaj upal pripomniti hlapec. »Molči jazbec«, mu jc odzdravil gospodar. Gašperuc se jc po koleri skrival pred poštenimi in nepoštenimi, jedel samo enkrat na dan, čeprav ne več iz pokore, bil še vedno k slabemu^ nagnjen, ali goljufija mu ni šla več tako v klasje. Ljudje pa so si šepetali in se reždli še celo drugo leto, čeprav iim jc dvakrat toča pobila. Jaz se vračam nevesel... Potoček moj, tri leta jc odkar sem jaz odšel, — kot nekdaj čist šumljaš skoz plan, u jaz sc vračam nevesel! Še spomniš se, ihte t&krat mi ded je dal roko: »Ko vrneš se, kaj ne, za grob moj v trgaš rožo za goro!« Na pragu stal jc, da v megli sem zgubil črni se, srce mi dalje dalo ni, ali vrni k dedu, vrni se! In prosil me je mladi log: »Nikar, nikar naprej! Kdo bo modrosti te učil, opajal s pravljico odslej?« Oblačno jutro — kakor smrt bi dahnila v oči, sporočil mi jc črni list: naš ded sc davi vzdra.mil ni... Potoček moj, kot nekdaj čist šumljaš skoz rodno plan, a jaz se vračam ncVcsel s snopičem rož na grob hladan! Ks. K. Visoki in nizki. Slika. Začeli so sc govori, kakor navadno vedno takrat, ko sc družba zbere, ker se jc ravno zbrala. Potrebo govorov pa je opravičevala visoka enajsta ura, nekako takrat, ko celo gostilna izgublja ponočno pravico javnosti. In ravno iz tega zadnjega razloga se je visoka družba v gostilni pri Polžu naenkrat prelevila v skupni prijateljski, a popolnoma zasebni obisk in sc zategadelj naselila tudi v zadnjih prostorih. Govori pa so sc začeli tudi v tistem času, ko začne vino v svojih skrajnih posledicah pritiskati na možgane in go-mazcli in rogoviliti tudi preko senc. Prvi jc vstal učitelj in začel kakor navadno: »Govoril bom v prilog naše učeče sc mladine! Z žalostjo opažamo vsi, da naš domači rod nazaduje. Petnajsto leto je žc preteklo, odkar sem prevzel težko in odgovorno mesto šolskega voditelja in od takrat prestal nešteto žalostnih in veselih izkušenj ter polno razočaranj. Toda, dragi prijatelji — resnično, naš rod nazaduje. Pritrdili mi botc enoglasno, ako to dokažem, čeprav vem, da ste vi vsi žc prepričani do dna svoje domače poštenosti. da jc temu res tako, pa clokaz moj šc bolj uveri vaše prepričanje, da botc vedeli, da je v resnici pravo! Zdrava duša v zdravem telesu — tako pravi staroslaven latinski pregovor -- in da sem resničnost tega izreka že tudi sam izkusil, bi ne bilo odveč, ako bi vam dokazal, vendar pa si za danes prihranim to, kajti važnost stvari zahteva, da se pomudimo pri moji prvi trditvi, namreč: naš rod grozno nazaduje in hira. Poglejmo zgodovino! Nisem domačin, dragi moji, a da se čutim zdaj domačina, da sem vaš brat, ini boste vsi verjeli, kajti dokazal sem že več^ krat, da mi jc blaginja tega ljubega kraja prirastla na srce. Torej zgodoi vino! Ne bom govoril o svoji časti kol občinski odbornik — govorim o svo-. jem delu, o tisti dobi, ko sem bil ob-, činski tajnik. Takrat sem videl, da smo mi grozno nazadovali. Pomislite! Kraj z dva tisoč prebivalci pade pod Usoč, ki se šc ruši in krha kakor star častitljiv hrast, ki je usojen, da pade v vsej svoji velikosti. In šc nekaj! Ne-, j kdaj jc bilo na zemljevidih povdarjeno , '/. debelimi črkami ime našega kraja — v najnovejših je ponižano do bore va-si. Ne pomaga nekdanja slava — šte-. jejo se glave. Dragi moji, slava je daleč, sedanjost jc žalostna in kaj bo s prihodnjostjo? Ne govorimo o prihod-, njosti, ako bi morali jokati nad seda-j njostjo. Naš rod nazaduje, kakor smo videli, po številu, naš rod nazaduje, kakor sem hotel v začetku dokazati, tudi po duhu, kajti znan vam je latinski pregovor: Zdrava duša v zdravem telesu. Nekdaj smo imeli imenitne ljudi, slavne može, danes imamo prazno glave.« Prvi govor je bil končan. Vsa družba je par hipov sedela pod vtisom go-vornikovih besed. Ko je minil določen odmor, se je hitro dvignil domači gostilničar sam, ki ga sicer niso podžgale domoljubne misli, temveč misel o na-i zadovanju sploh. Govornik Polž je pri-, čel približno tako: »Dragi moji, res nazadujemo. Malo nas je zbranih zdaj tukaj-le; samo sta-, ri prijatelji smo še, časih pa vem, da nas je bilo več. Res nazadujemo, kajti če je manj ljudi, manj potrebujejo, in če so nazadnje še zadolženi, so primo-. rani tudi želodec skrčiti. Kdo jim bo kreditiral? Z žalostjo opažam, kako močno nazaduje naš domači promet. Tako ne bo šlo, tudi jaz pravim, da je treba to preprečiti« — in je sedel ma-i lo utrujen, kajti na čelu se mu jc za. svetil pot. Učitelj sc jc nevoljen obrnil; ni mu bilo prav, da je nastopilo za njegovimi domoljubnimi besedami sebično zdiho-vanje, posebno pa še, ker je smatral krčmarja še manj za domačina, kajti ta se jc priženil v kraj zaradi obrta, a on se jc zavedal, da živi z dušo in telesom za kraj in ljudstvo. Nastopil je tretji govornik, doma* čin po rodu in mislih, navdušen mož. Bil je najmlajši član visoke trške družbe, tudi je komaj dobro prestopil prag javnega življenja, ko so ga pri zadnjih občinskih volitvah izvolili v občinsko zastopstvo. Mladi posestnik Franc Slak se je gospodarsko izobrazil drugod, zato jc hodil navadno svoja pota v vsem, in tudi s svojimi nasveti večkrat razburil hladnokrvno družbo pri Polžu, kot govornik pa jc nastopil danes prvič. lil »Tako je!« »Seveda vse naprave na občinsko stroške!« »Kajpak, saj plačujemo naklado !i Vstajali so drug za drugim in od-hajali in si stiskali roke, vsi so bili /j. dane volje, le Slak je škrtal z zobmi in odhajal sam proti domu. Komaj je Slak drugo jutro vstn in šel pogledat delavce, ki so kopali te-melj za novo hišo, ga je že prišla iskat dekla. »Čakajo vas, v veži so.« Slak je šel. Za vrati je stalo pet mož upalih obrazov. »Saj sem vas enkrat že odslovil.t »Gospod Polž pa nas je poslal sem in dejal, da bote dali dela vsem.« »Pojdite k Polžu in mu recite, nuj podere svojo staro bajto, pa bote takoj imeli dosti dela. Dragi moji, rad, prav rad bi dal vsem zaslužka — ampak milijonar nisem. Trkajte še drugod, mor. da sc kdo orneči. Kadar bom imel več dela, pošljem gotovo po vas. Zdravi:.i »Vragov Polž!« je zaklel prvi. »Kaj Polž! I.e to bi rad vedel, ali so moje roke slabše kot druge, ali moje delo ni delo, ali pa imam od sap c^a prisiljenega postopanja že tako lenoben obraz, da vsak vidi v meni vsaj p >1 potepuha.« »Ne vem, čemu ti delajo in jaz ne!* je potrdil tretji besede prejšnjega. »E — živega me ne bodo zakopali! Saj vemo, da sta na svetu že davna Dragi! Samo naslonil se bom na besede obeh predgovornikov. Prvi govornik, gospod nadučitelj, je rekel, da nazadujemo, jaz pravim, napredujmo! iV nas je bogastvo, v nas jc še moč, okoli in okoli nas spe zakladi, čemu jih ne dvignemo, kroginkrog nas je raj. Čemu ga ne vidimo? Zato, ker smo zakopali oči v vsakdanjost, ker nismo trohice idealni! Človek brez zmisla za lepo jc žalosten štor, ki gleda vedno in povsod enako zabito; človek pa, ki se je naučil občutiti lepo, je stvar, ki ne pozna revščine življenja, ki vidi le njegovo solnčno stran. Mi tu tožimo o teži sedanjosti, čeprav, odkrito povedano, med nami ni nobenega siromaka, zato sklepam, da iz nas govori le želja po splošnem napredku. O revščini časa toži stotine brezdelnih ljudi, ki ne vedo, kaj bodo jedli jutri. Vsi tožimo, a teh zadnjih krivda je le, da toliko bolj ljubijo domačo gnezdo, kakor poln želodec, da rajši pri domačem ognjišču umirajo, kakor da bi šli v tujino — in mi sami nismo upravičeni tožiti zaradi nas samih. V nas je zaspala že davno misel splošnega, družabnega napredka! Obsedeli smo pri denarju svojih očetov, v nas ni gospodarske misli, ki oživi mrtev kapital, da dvigne lastno in tujo moč . . .« »Pojdi, pojdi! Kje jc tu kak kapitalist? Saj smo sami obrtniki!« je nevoljno zarežal Polž. »Ne moti govornika,« se je oglasil učitelj, ki mu je veselja žarel obraz. »Nc bodimo malenkostni,« je nadaljeval Slak, »govorim o stvari, nc o ljudeh — če hočete, pa nazadnje tudi o ljudeh. Ali morete tajiti, da jc bilo nekdaj živahno, delo, čeprav ne pošteno, dandanes pa velik kapital in obubožano brezdelno ljudstvo. To je usoda nekdanjih industrijskih krajev, predvsem našega. Nekdaj je bilo go-spodstvo v višjih rokah, zato je prišlo tako daleč, danes smo gospodarji kraja mi, ki ne spadamo ne k visoki gospodi, ne k lačnim delavcem, ki smo pa vendar iz srečnejših časov rešili nekaj stotakov, a zaslužili smo jih pri nekdanjih delavcih, ne pri gospodi. Čemu bi potem ne smeli govoriti? In danes mora biti naša skrb za kraj, zato ne vem, čemu bi vihteli kadilnice navzgor, ko se nihče višjih ne zmeni za nas, in čemu ne bi podali roke nižjim, od katerih še vedno živimo? Dragi, treba je samo koščka kruha, in solze se kmalu posušč, treba je samo trdnega upanja v življenje, in upali obrabi se razjasni. Dokler ni stalitega k»'u--> ha, si moramo pomagati, da jim poiščemo začasno delo. Naše hiše so starodavne — lepo je, da ohranimo v njih spomin na našo preteklost, a če bomo še vedno sedeli v preteklosti, bomo daleč prespali sedanjost in popolnoma zapravili prihodnjost. Drugod imajo kraji že vse drugo lhce, človeku je kar gorko, ko vidi kaj novega, mi pa sedimo v teh začrnelih razvalinah. Poleg staro zidane hiše si stavim, kakor veste, lepo novo. Storil bom dvoje, dvignil bom okus naših liudi. pomladJl 12» njih misli, obenem pa izvršil delo krščanskega usmiljenja, ljudem bom dal zaslužka.« »Tako je!« Prvi jc čestital govorniku učitelj, krčmarjev obraz je ostal skoro neizpremenjen. »Pozno je žc, dragi moji, to so težke stvari, o tem jc treba misliti o belem dnevu.« »Pametna misel je vredna premisleka, magari opolnoči,« je zavrnil učitelj krčmarja. »Jaz se popolnoma strinjam z nazori prijatelja Slaka — da bi imel saj petdeset tisoč, petindvajset jih vtaknem prav gotovo v zidanje. Ljudem je treba dela, krvavo treba! Imam glas v občini — in zdaj prvi obljubim, da bom dajal svoj glas vedno v prospeh našega kraja in blaginji naših ljudi.« To je govoril tudi eden tistih, ki je rad pristavil poleg: . . »klobučar, tudi občinski odbornik.« »Že spet to odborništvo!« je zamr-mral nekdo. »Kaj? Jaz sem, ti pa nisi,« se je raztogotil klobučar. »Pojdi, pojdi, kdaj sem sc jaz še predstavil — pevec pa sem, tenorist! Ali kdaj so se še predstavile mojci žena in hčere: me pevke? Povej to, s čemur si kruh služiš!« »Potem bi bilo marsikoga sram,« sc jc oglasil učitelj. »Jaz sem sedlar.« »Jaz pošteno vodim svojo trgovino.« »Jaz sem čevljar, pa boljše vrste!« »Jaz pa govorim zdaj o vprašanju našega kraja, in o tem se menimo,« je nevoljno pripomnil Slak. »Jutri se spet zberemo,« je svetoval krčmar.« »Jaz pravim, da danes kaj sklonimo,« je silil učitelj. »Ti Polž, ti si se nabral denarja, ti bi lahko kaj zidal, obenem bi pa ljudem porajtal dolgove.« »Pojdi, pojdi! . . .« »Bom pa jaz rekel še eno,« je vstal klobučar. »Obljubljam vam, da bom predlagal v občinski seji, ki bo jutri, da občina začne skrbeti za tujski promet . . .« »Bravo!« ga jc prekinil krčmar, »Klobučar, le govori, saj še ni polnoči.« »Kakor sem rekel, za tujski promet! Opozoriti moramo ljudi, da prihajajo v naš lepi kraj, da občudujejo to našo lepoto, in v kratkem bo pokazal zapuščeni trg drugo lice.« »Sezidamo, vile . . ..,« »Napravimo lep« pota . .■-.«••- ' »Zaslužili bodo naši vozniki . . .« »Še nekaj,« de krčmar. »Grapo za mojo senožetjo poznate vsi. Le v najhujši vročini se voda preccj zmanjša, usahne pa popolnoma ne nikdar. Tik nad reko mi je napravil letošnjo zimo velikanski usad grozno škodo — vso zemljo je odtrgal, plaz — ostala je še sama skalina. In če grapo napeljemo tod, imamo krasen slap.« »Bravo, bravo!« »Za okrepčilo tujcem bo preskrbljeno vedno nri meni, za to se ne bojte.« umrla pravica in usmiljenje. Nekdaj bil berač, ki so mu rekli Pravica tm še ta je bil šepav! Pa je bilo vciuku' včasih drugače.« »Zato je pa danes (ako . . .« »Kdo bo dal otrokom kruha zadolžen sem do grla,« se je zgrozil ("Pipi. »Brez skrbi bi ukradel, saj bi vzel le svoje nekdanje žulje.« »Pa bi te zaprli!« »Saj vem —pa bi jim prej dobro povedal.« Šli so mimo žganjarije. Skozi zamazana steklena vratca so sc mo'no svetili obrazi tistih, ki so dan za dnevom potapljali žalostne dni v veselo pozabijenost žganja. »Jaz grem notri! Kadar delam, ne pijem, ker sem dobre volje, ko vidim vesele otroke pri polni skledi. Kadar ni krajcarja pri hiši, se vloženi omolen za peč in se zbudim ponoči, ko otroci in žena že spijo, tla me je manj sratn. fhctii (or^lj.- Otroška šola za ; e, .c kr profesor lian- VTa^ncr. Metod, kurzi, pot u Jaki kurzi, oddelek za pis. toor. pouk. Vsakoletni o -sk 360 učeucov lz tu- in Inozemstva. Prospekti in pojav ntla potom pisarne zavoda Dunaj VII., Halbg » se 9. VIII. Skodagraase 24. - - Zunanjim pojasnila o oskrbi* 1 *• 11 I! . vtic kr. (•' I.. Amerikanci! Iz proste roke se proda z vrtom, hlev in pod, vse z opeko krito, pol ure od Škofje Loke, na lepem kraju, tik cesle. V hiši jc trafika, pripravna za gostilno, malo trgovino in za vsako obrt. Več pove lastnik Franc Jamnik, v Pungertu St. 18, p. Skofja Loka, Gorenjsko. 2793 500 kron Vam plaCam, ako Vaših kurjih očes, bradavic 111 trde kože tekom .1 dni brez oo-ieCin ne odpravi moj uničevalec korenin Rn-rnazllo. Cena lonfku z jamstvenim pismom 1 krono 2520 Kemeny (Kaschau) I. Poštni predal 12/161, Ogrsko. Gospodinje! Pozor! V: | Vm^fm pmti pozm-miil Ako hočete mirno spati, krijte strehe z asbestnirn škriljem IS Cl Vi % /'i* ki je štirikrat lažji od opeke, zelo ličen in ne drag. t ZAJEC & HORN, betonsko podjetje, Ljubljana, f Ne kupujte presnega masla ali nadomestila zanje, dokler niste poizkusile slovito, splošno znane, svetovne znamko »LHimSCHElVlfl ,,UNIKUM" mHRGHRinE •' ': --Ječ" y> Napačno Je kuhati krompir! l'ri kuhanju se izgubi provei" r, -■ lil n ih snovi I... pnrjiuiu krmil nun v '..■In najvce rediluih »novi Iit je tudi lažjo preliaviin in so lahko vzdrži daljn Zmanjšajo se bolezni pri . ivlni ; ) Jfltiil-OF £ v J .Naglo luirji-iij pariSnik krmo p;u-|„iij„. s,, porabi malo por težka solidna konstrukcij J. A. John, A„ <3., Dunaj I!/, FrMeieriieassij 4 p »unmunr m rastim- ska margarina. ,«iiiHums soiiTJS stejše goveje obistne tolšče z visoko pasterizirano smetano, ima torej največjo re-dllno vrednost in je resnično zdrav. .USliKISKS" nok'o naj61- stejši naravni izdelek. ,UB1IKUm4 ia 50 % cenejši od navadnega pres- nega masla in zajamčeno mnogo izdatnejši 11030 lo. SamoBlaimschei-mv .uniKum* je resnično edino in pravo nadomestilo za presno maslo, ki daleč prekaša vso doslej livalisano. Izdelovanje Bloimscheino JjniKUin' je varovan o s stalno državno kontrolo irt je to razvidno na vsakem zavitku. iti in t j i m a 1 4 ■A ri m Cenjena gospodinja! Ne dajte se torej begati od drugih oglasov in rabite za g nadomestilo presnega masla za | mmi* S"1"* »"»«* maslen kruh samo, . I Bleiinischelna »Uirikum* margarino jjj]| Dobiva se povsod. — Polzkušnje gratls in franko. 13 Združene ivornice za margarino in presno maslo, Dunaj XIV. i m B3 Najboljša češka tvrdka. Ceno posteljno perje! 1 kg sivega, dobrega, skublje-netja 2 K ; boljšega 2 K 40; prlma polbelega 2 K 80; belega 4 K; belega puha 5 K 10; i kg izredno finega, anežno-belega, skubljenegu 6 K 40, H K ; l kg puha b K, 7 K; belega puha 10 K; najfinejši preni puh 12 K. — Pri 5 kg se posije franko. Dovršene napolnjene postelje 17. zelo gostega rdečega, modrega, belega ali rumenega nanklng-Dlaga, I pernica 180 cm doiga, 120 cm Široka z 2 blazinama, vsaka 80 cm dolgn, 60 cm Široka, napolnjena /. novim, sivim, zelo trpežnim, puhastim posteljnim perjem (i K ' a polpuhom 2* K ; s puhom 24 K ; posamezne pcrnico 10 K, 12 K, 11 K, 16 K; blazine 3 K, 3 K 50, 4 K; pernice 200 cm dolge, 14" cm Široke, K 13, l'l K 7", 17 K 8', 21 K: blazino socm dolge. 7ucm Široke, 4 K 50, 6 K 20, 5K 7o; spodnjo pernice iz močnega, pasaslega gradla tfc'c na)zaneslji-veW znak ..pravega •'Pranckovega- ^ Z"atka za Tovarna v Zagrebu. r v Zakaj ravnate s svojim želodcem tako neskrbno kot da ne bi bil ravno tako važen, kakor drugi organi. In vendar ako želodec no prebavlja, zaspi delavna zmožnost celega telesa- i Preizkušeno iz izbranih najboljših in uspešnih zdravilnih zeli skrbno napravljeno, tek zbujajoče in pre-bavljanje pospešujoče in lahko odvajajočo domaČe zdravilo ki ublaži in odstrani znane nasledke ncziuer-nosti, slabe diete, prehlajenja in zoprnega zaprtja, n. pr. gorečico, napenjanje, nezmerno tvorbe kislin ter krče je dr. Rose balzam za želodec iz lekarne B.Fragncrja v Pragi. SVARILO! Vsi deli embalaže - imajo postavno deponovano varst znamko GLAVNA ZALOGA: LEKARNA B. FRflGNER -ja; c. in kr. dvor. dobavitelja, „Pri črnem orlu", PRAGA, Mala strana 203, — Po pošti sc razpošilja vsak dan. vogal Nerudove uli6e. 3119 Cela stekl. 2 K, pol stekl. 1 K. Proti naprej vpešilj. K 150 se pošlje mala steklenica, za K 2.80 velika steklenica. za K 4 70 2 veliki steklenici za K 8 — 4 veliko steklenice za K 22'- 14 vel. steklenic poštnine prosto na vse postaje avstr.-ogr monarhije. Zaloga v lekarnah avstr-ogr. V Ljubljani: Rih. Sušnik, Dr. G. Piccoli, Jos. Cigniar. .J novo vpeljano v veliki izberi po zmerni ceni Lijubljana Pred Škofijo št. 3. Izdeluje se tudi po meri po lastnem krojaču v hiši. Pelerine, kakor slika kaže 120—130 cm dolge samo K 1V50, ter se pošiljajo tudi po poštnem povzetju. Cenik na zahtevo brezplačno. 2743 I mrnti imie in vse druge poljedelske stroje najnovejšega izdelka po znižanih cenah kupite pri tvrdki Karol Kavšeka nasl. • Ljubljana lj Dunajska cesta 16 trgovina z železnino in zaloga strojev Vsakdo naj se o tem prepriča in zahteva brezplačno slovenski cenik. HEINRICH LANZ MftMMHEIM najoeda In ,okDmob""D priporoča ■•r VENTIL- LOKOWIOBILE za obrat do 1000 IIP. Najpripravnejše za vročo paro. flostrijsha prodajalni«: EMIL HOIHfimMlf, DUHHJ. »X. 4%0h Kongresni (rg 19 registrovana zadruga z omejenim poroštvom Kongresni trg 19 sprejema hranilne vloge vsak delavnik ocl m/v /£ 3 / 01 brez odbitka, tako, da dobi vlagatelj od 8. do 12. ure dopoliidne in jili obrestuje - " /4 /O vsakih vloženih 100 K čistih 4 K 75 v na leto. Rentni davek plačuje društvo samo. Daje tudi svojim članom predujme na osebni kredit, vračljive v 7 in pol letih (90 mesecih ali 390 tednih) v tedenskih, oziroma mesečnih obrokih, kakor tudi posojila na zadolž-nice in menjice. Dr. Fr. Dolšak I. r., zdravnik v Ljubljani, podpredsednik. Prelat K. Kalan 1, r, predsednik. Kanonik I. Sušnik 1. r., podpredsednik. £ rrrirrr-frrrrrrrjrrrrjr. 3bb BszsaagasMacBsam as BgaagBCBt sfl Ali hočete vsaj 10 vinarjev na teden žrtvovati za svojo, oziroma za prlhodnjost svojih otrok? Potem pišite „Slovenski Straži" v Ljubljani po knjižico gosji, župnika Ilaaseja o ljudskem zavarovanju, ki se vsakomur dopošlje popolnoma zastonj. * 21M Razširjajte Domoljuba. 1WIrktrn»if Motorji na surovo oi|e 1V1UIU1 JI« In z močnim pritiskom od 10 do 20 IIP. l'/i vinarja na uro za Obratni stroški 1 konjsko silo. Ležeči ali stoječi motorji na gj : bencin, petrolin ali bencol: od I—50 UP. kakor tudi lokomobll od 1.' 20 IIP. Obratni stroSki 5 b vinarjev na uro zn konjsko silo. i. uarchal.ouski Dunaj. III., Phu usgnsse 3. ■ BudapeSta, VI., Všci-kiirut 37. Ufiodni plačilni pogoji. Ceniki In obiski odjemalcev zastonj. ifcgr tfcgr Najboljša in najsigurnejša prilika za šfedenje! Cenami promet do 31. decembra 1911 čez 82 milijonov kron. Lastna glavnica K 704.939-27 Stanje vlog dne 31. decembra 191! čez 22 milijonov kron. LJUDSKA POSOJILNICA registrovana zadruga z neomejeno zavezo 6 Ljubljana, Miklošičeva cesta st. 6, pritličje, v lastni hiši nasproti hotela ..Unlon" za frančiškansko cerkvijo sprejema hranilne vloge vsak delavnik ocl 8. ure zjutraj do 1. ure popoldan ter jih obrestuje |)o — brez kakega odbitka, tako da prejme vložnik od vsakih vloženih 100 kron čistih 4*50 kron na leto. Hift01^Belec,^posestnik',"podjetnik fffe^S?® J«»P Slik-. stolni kanonik, podpredsednik Odborniki: Breg p. B. Karol tfauschena, ve eDoSik v Linhiil m1!«,1. » ?r" J0S1P Dermastla. flnton Kobi, deželni poslanec, posestnik in trgovec, ,-lfi. ^^S^SS-STiJS•JfUJF^E&s&i SSS "v MB Gregor Slibar, župnik na Rudniku. Za nalaganje po pošti so poštno - hranilne položnice na razpolaganje. Sprejema tudi vloge na tekoči račun ter daje svojim zadružnikom posojila proti vknjižbi z in brez amortizacije, na osebni kredit (proti poroštvu) in zastavi vredn. papirjev. Menjice se najkulant. eskomptirajo. Banka /e pnpilarno varen z