pesniške in igrokazne
JOVANA VESELA-KOSESKIGA,
finančniga svetovavca.
' .
(• - M t
gjujfe	k/
Na svetlo dala in založila
Matica Slovenska v Ljubljani,
1870.
Natisnil Jožef Blaznib v Ljubljani.

100 JU
556466
lil JU ^/l^lilH'
D ZOOliB^

Pesmi smo, pohlevne male, Tihe duše rahla stvar; Ne prepuste, ne prezale, Sličnočutnim šibki dar. Voljno vsi nas poslušajte, Govorečim gre pozor! Poterpite, če se hvalimo, Brez pomerde, ak se šalimo, Nekda je govoril, znajte, Grekam clo, — da! žabji kor.
Večidel smo stroge, tužne, Značaj nam je britki stok, Včasih ojstre, nikda kužne, Vas ne žali zdih in jok. Naš roditelj, tertosadnik, Sam iz lastne skusbe zna, Rozge, ki spomlad se jokajo, Kmetu pridnim žep nažokajo, Tak razumi vinogradnik: Solza v sklep veselje da.
Ena nas je Boga hvalna, Ta je glavna za ta ples, Nekatera pak je šalna, Kako zajde taka vmes? — V igrokazih starodavnih Gre pavliha smerti vštric; Tako pesmi me smo vredjene, Od žalivih žalne sledjene, Krive so družice ravnih, Ima vsaka svoj poklic.
Po obsežku smo romance, Vse na vagi lahka stvar, Po domače, le za znance, Modrijanu prazne kar. Ki v steržen se iti trudi, Bo zadel na kako reč, De bi vredna bila tehtanja — Včasih lika, gladbe, žehtanja. — Kdor se pak oblikam čudi, Tem bo kako jedro všeč.
Bo nektera vam nevažna; To je puste dobe znak, Cvetla ni Slovenji prazna, čutil kerč je v desni vsak. Kjer pa hira prosto djanje, Rada pesmica zboli; Zdaj Slovenja, prej zadušena, Iz okornih spon je zlušena, Prenehalo zdaj bo spanje V blesk domovja, dvombe ni.
Res je, bravšimu te stavke Kadkada se zdelo bo, Terja de po kmetih davke, Ki v plačilu terdi so. Ki pa slajši misli vda se, Globokejši seže v stvar, Najde tud vesele znamenja, Za poslopje krasno kamenja; Ak oberne brano na-se, Pojde v prid mu, nikda v kvar.
Tak smo mirne koreničke Za prihodni čversti hrast, Gnal bo verhe, ne veršičke, Domovini naši v čast. To pa niso vam obeti, So le želje do Boga. — Bratje, sercu temu vpisani, Ste sami dovolj prebrisani, Žita v setvi znate zreti, Ali v prid bo žetva šla.
Potažba.
Naj žuga svet, gorijo naj puščave Vihar valove morja naj dervi, Na zemljo tresk, po zraku grom verši, Divjajo naj snežnikov goličave;
Na pustinjah porušene planjave Naj ljutih vojsk sirovi krik doni, Pred njim, za njim nemili glad mori Vekšaje strah raztrešnice kervave:
Ta tužni dol, te britke časne sanje, Nevihti cilj, zaupnem sercu lom, Ni bitju tem, ni duhu mojmu stanje!
čez groba noč beseda vedno sveta Mi kaže tje — mi kaže krasni dom, Moj stalni dom: veseli dom Očeta!
Slovenija čaru Ferdinandu
(ob veselim dohodu v Ljubljano leta 1844).
Trojno ovenčan unuk vladarjev iz hiše Rudolfa, Zgodnimu soncu enak sveta v ogledu stojiš, Kron sedmero bliši v škerlatu sedeža tvojga, Silnih narodov devet varje ti slavo in dom, Sme se iz temnih osod približati zvesta Slovenija?
Sme rudorov Ti, o Knez! odpreti ljubezni neskončne, Ktera do tebe rodu vnema slovenskiga kri, Kaplico slabo boječ pridružiti morju svitlosti, Ko Ti visoki prestol sonce temnivši gradi, Svoje prisege poklon doložiti vrisku narodov?
Cula žvižgati meč sem tvoj iz pozonskiga hriba Duše ko skazal si sklep stranam čveterim sveta, Cula v radosti sem rujoveti českiga leva, Cula odgovor gromeč brata jadranskiga sem, Ko prisegovali so bregovi Veltave, Pada.
Željno prašaje, ali smem se šteti med Avstrije stebre, Ali na zboru deržav moja beseda velja, Sini slovenski al so v številu zemlje junakov, Tudi za mene razpet al je istorie list? Slišim iz neba oglas ponosne Klione grekinje.
„Kako, ti dvomiš? mar treseš se clo, ti moja lublenka, Ker ti imena s kervjo Rimie ni pisal in Grek? Dvigni se, dvombe na stran! prestolu dostojno se bližaj, Slava je tvoje ime, slava porod ino rast, Zvedi iz mojih ust, kaj bila si svetu od nekdaj."
„Preden Bizanc ino Rim verige kovala narodam, Bila Evropi si varh! veči le hvale želiš? Tvoja žarila je kri od ledniga Balta do Jadre, Mirnimu svetu razum, bojnimu bila si meč, Zlobi gotova zajez med jutram in divjim zapadam."
„Tebi kmetija doma, kupčija po morju slovele, Jeklo v trojanski prepir vitezam dajala si, Tvojih poznal je pušic britkost macedonski Aminta Bil arbelski je breg priča slovenske moči, Ko sta za zemlje oblast borila zapad se in istok."
„Kar je visokega um, častitega desna storila, Ptuje ostalo ti ni, slave deležnica si, Grom je slovenski krotil narode v jeziku latinskim Černega morja prestol tvojih junakov je bil, Pravda, Dioklecian, Belizar, so ti trojka sestrancov."
Reče, — in temni oblak nekdajnih razdeli časov, Glej, pred mano stoji vitezov krasni izbor: Agron silni brodnik, jadranskiga morja krotitel, Pinez, Brem ino Bolk, dika slovenske kervi, Skerdilaj, Pleurat, brez brojno vitezov drugih.
Medju ženami potem, Teuta ponosna Ilirka, Zraven Ravenski jetnik, velikodušni Baton, Hrabri Metulčanov rod, sloboden do zadnega zdiha, Z vencam mnogi junak, ptujimu ljudu ponos, Trikrat škerlatnikov šest gromivših iz dvojniga Rima.
Zdaj, ko junake spoznam, velikane hrabrosti svoje, Vname se v sercu ko blisk vrednosti lastne mi čut, V persih otajanih vir odpre se goreče besede, Kjer se bežeči govor djanja v svitlosti žari In Ti ljubezen redim gorečo v junaškimu mozgu.
Tako se bližam, o Knez, z bogastvom dlana in uma, Gradov Ti ključe podam verno na zlatni blazin, Verlo namestvana sem od petkrat pet sto županov, Moje prisege oglas Donava sliši in Pad, Donava sliši in Pad slovenskih junakov obljubo.
Blago, življenje in kri, visoki Vladar! Ti posvetim, Bistri v sodbi razum, v boju nevžugani dlan, Tvojimu rodu na čast, na zgubo protivnikam Tvojim, Snuje v oserčju mi duh, čuka na bedri mi meč; Hrast se omaje in hrib, — zvestoba Slovencu ne gane!
Z šaplam oviti zares blišečim senc ti ne morem, Zmel nevsmileni rok, časa vihar mi ga je, Kadar od istoka Hun, od severa Got ino Kimbar, Rimic od juga in Vlah, terli so moje kosti, Strani četeri sveta menovale sirove narode.
Kaj terpela takrat, kaj sem doživela gubivši, Ustam izreči ni moč, duhu razumiti ni, Smert je dajala objed neskončno pogubi, obupu, Save in Drave vode solze so bile in kri, Zadnjiga, zdelo se je, de bila bo ura Slovenca.
Kakor divji natok serditiga morja se vzdigne, Kadar vihar globočin zemlji se v drobu zbudi, Brezdnov valove napne, peneče na brege dervivši, S tminami krije ostrov, ki ga razbiti ni moč, Sivo pečovje ječi v korenu se tresejo gore. —
Tako, kdo reče zakaj, je vrelo nebrojno narodov, Vsakiga konca sveta meni serdito na vrat, Moje dobrave so stan jim, klavnica moje domovje, Grom je beseda njih ust, strela goreči pogled; Zemlja se moja šibi pod težo železnih vojščakov.
Ravno mi vkazal je bil iz trebnika prerok Arkonski, — Bravši v drobu zverin čas mašovanja gotov — Dvignuti verli svoj dlan, razbiti verige Latinca Rimu pobotat obrest sedem sto letnih krivic, Ter zapečatiti pah kovačnice stare na Tibru.
Setve dozor kervave kosil Radogost je na Padu, De Kartage potem strašno osveti posip Genserik, drugi moj sin, preplava do Afrike sto rek; Kakor nevidama blisk temni preterga oblak, V Rimu Otokar stoji končavši nevredne gospode.
Zdaj brez varha doma, mi Siskia pade, Emona, Rupa omaga, Optuj, druge zakrije mi prah, Divjih jezikov hrup zatare mi glase domače, Misli in djanju na vir vleže debela se noč, Tri sto me let ino čez mertvaška je groza davila.
Ko se vtolaži vihar, občut mi zbudi se na novo, Strašno iz jezera ran čutim kipeti život, Kakor o zori junak razbiti po boju ponočnim Samši na skitu medli, trume plakaje pogin Plakala pravde pad sem svoje pomembe na šibrah.
Dva samogoltna volka, stoječa na levi, na despi, Z ojstrim jezikom iz ran gladno mi serkata kri, Ropa nasiten Avar Dagobertu se hujšimu vogne, Misel razdvojena vsih, glada enaka oba,
V	serce pomakata zob strupeni mi vedno protivna.
V	ognju se skusi zlato — sem bila dostojna v nesreči ? Me je le znajdel obup vredno ko dika poprej? Slavna ostala če sem, pričujta mi Argaid, Ferdulf, Švigni iz vekov temot moje šesterke spomin:
Samo, Borut, Ketumar, Privina, Bojnomir, Kocel.
Tode prirojena moč razbita je bila na vedno, Sin je nesreče razpor — brata mi brat ne pozna — „Vogni se, Horvat si ti! — Iz pota mi Krajnec, Korošec! Tak malopriden prepir dom ino noč mi drobi, Z šaplam oviti tedaj blišečim senc ti ne morem.
Vzemi ljubezen, o Knez! namesto ginečiga venca Sere junaških Ti dam tri milione in čez, Verlo namestvana sem od petkrat pet sto županov, Moje prisege oglas Donava sliši in Pad, Donava sliši in Pad slovenskih junakov obljubo.
Blago, življenje in kri, visoki Vladar Ti posvetim, Bistri v sodbi razum, v boju nevžugani dlan Tvojimu rodu na čast, na zgubo protivnikam Tvojim Snuje v oserčju mi duh, čuka na bedri mi meč, Hrast omaja in hrib — zvestoba Slovencu ne gane!
V padu gromečimu let poginejo imena, narodi, Moje prisege zaklep časa viharju stoji, Ko bi se bližala kdaj rešetanja železniga ura, Kakor se zernje iz plev, kakor iz sipa demant, Bi se Ti cena takrat slovenskiga serca svetila,
*
*
Vedno zahvalna dobrot prededov Tvojih ne zabim, Duši globoko vsajen milosti njih mi je sad, Rudolf pervi je bil moj pervi v resnici zveličar, Lekar veliki, iz ran vzame mi ost ino strup, Hrabra sinova mi dva za vojvode, varhe postavi.
Stara Emona se zdaj iz praha digavati začne, Srednica mojih dežel bila je, biti če zmir. Kakor na vodjevi glas se druž'jo po bitvi junaki, Sestri oživljeni krog stop'j o Slovenke na hip, Pivka, Metlika hiti mladiti se — bramba nje praga.
Reka se zdrami iz sanj, naslednica slavne Promone, Desno Albertu poda, z levo mu morje odpre; Terst Leopoldu in Kras; Frideriku Celeja, Dolenja; Živa Gorica potem pervimu Maksu se vda, In polovici moči slovenske trese Mletak se.
Zdaj prestrašin oblak na čelu se istoka dvigne, Bajesid Ildirim — blisk — njemu se v jedra rodi, Novi vihar buči, na Kosovu Miloš Obilič Pade za vero, za dom, Lazar junaški je prah,
V	morju keršanske kervi ozidje Nikopoljsko plava.
Kje je natoku zajez, kje v zmoti občinski otetba? Svetu zapadniniu mor, pravdi razbitje grozi, Jaderno bliža verig rožlanje se, mečošumenje, Grozonmoživši komet žuga na nebu pogin, Opominjaje poklic mi moje nekdanje namembe.
Sine navdušene zdaj med borce v prednimu redu Urno postavit' hitim, vrata jadranske zaprem, Roko sestrancu podam na Donavi, Tisi in Karki, Vodju posvetim život, ter se Bogu zarotfm, Moje domovje mejak krivoverstvu de bode gotovo.
Gore slovenske so zdaj od Kope, do Soče, do Drave
V	žarku gorečih germad trombe zapadu na boj, Persi slovenske jez viliarnimu toku divjakov, Svetu trepečimu varh, trum janičarskih obup, Meči slovenski pogin tlačivniku vere in pravde.
Vojska mi divja gromi zdaj trojno stoletna na mejah, Duša se strahu ne vda, sercu ne vpade pogum, Kako se bije moj sin za vero, za kralja, za slavo, Priča Kostajnica, Beč, Radgona, Kisek, Siget, Siskia stara slovi Andreja junaškiga mojga.
Glej, in dopolneno je! sovražniku strašnim oserčje Vjedajo rane ko strup, dlanu odpadel je meč, Naskakovavec osod, ki zobe drakonove s'jal je, Kaj je današniga dne? votla podoba za vid, Sužnim nezvestim posmeh, zaničvanimu ptujcu igrača!
Tode ne samo na meč, na um veličanstvo opiram, Kjer časti se modrost, tam se imenuje moj sin. Kar so mi — Karola dva, in mati velika Terezja, Jožef slavni in Franc — znanstva odperli zaklad, Sveti slovenski razum se v sodbi ob mizah zelenih.
Misel se sveti in duh slovenski na zraku Evrope, V družbi nekdanjih bogov Vega na nebu bleši, Valvazor, Voglar, Cojz, Koronini in stotine drugih, Vnukam prihodnim izgled, Avstrije slava in moč, Vnemajo v sercu mi čut ko sonce vrednosti lastne.
Bližam se vredna tedaj z bogastvam dlana in uma, Gradov Ti ključe podam verno na zlatni blazin', Verlo namestvana sem od petkrat pet sto županov, Moje prisege oglas Donava sliši in Pad, Donava sliši in Pad slovenskih junakov obljubo.
Blago, življenje in kri, visoki Vladar, Ti posvetim Bistri v sodbi razum, v boju nevžugani dlan, Tvojimu rodu na čast, na zgubo protivnikam Tvojim Snuje v oserčju mi duh, čuka na bedru mi meč, Hrast se omaje in hrib, — zvestoba Slovencu ne gane!
Grof Habsburški.
Prevod iz nemškiga.
V	Porečju s cesarsko svitlostjo obdan,
V	dvorani starinsko sloveči,
Grof Rudolf sedi za cesarja izbran, Kraljevo vezilo deržeči. Starosta narenski prinaša jedi, Možečega vina Čeh mu deli; Volitelov sedem se stavi, Kot soncu okoli truma zvezda, Na levo, na desno vladarju sveta, De službe dolžnosti opravi.
Vse krog napuni visoki altan Naroda veseliga stiska, Ko glasno klicaje, radosti vdan, Med trombe in cimbale vriska, Vtolažen je strašni kervavi prepir Brezvladniga časa, na svetu je mir; Vladarju so v rokah osode, Zgubila grozo sta jeklo in meč, Slaboten in miren ne trese se več, Močnejšiga sužen de bode.
In cesar prijaznih iz ust govori, Bokal blišeči dvigaje: „Kosilo je krasno, godiše slovi, Z veseljem mi dušo napaje; Al pevca pogrešam, besede oblast, De v sercu očisti mi radosti slast, Nebeške nauke mi reče. Navajen sim tako od mladih let; Kar vitezu bila je šega popred, Zdaj cesar opušati neče".
In pevec nastopi, v dvorani stoji, Talar ga do pete pokriva, Ko srebro, ko sneg se mu glava bleši, Od časov obilnosti siva. „Glasovi vse sorte so strunam iztok: Od sreče ljubezni od hvale porok, Od zemlje do neba se poje, Od uma, poguma, od slave in zmot: Kaj vredno bi bilo cesarju nasprot, Izusti zapovedi svoje!"
„ „Vkazavati pevcu ne smem — govori Vladar prijazniga obraza — V dolžnosti on višjiga kralja stoji, Zamaknenja hip mu je vkaza. Kot burja na zraku izvoli si pot, Ne ve se kdaj pride, ne zna se od kod, Kakor vir neznane iz žile, Tak' pevcu se pesem iz duše glasi In temnih počutkov oblasti zbudi, Ko skrite v oserčju so bile"".
Zdaj pevec lotivši se strun, krepak Jih začne mogočno prebirat': „Na lov je podal se žlahtni junak, Za divjo se kozo ozirat.
Oproda mu nese orožje in rog, In kadar na krasnimu konju tje v log Zelene dobrave prijaha, Iz dalje je zvonček nasprot se glasil, En mašnik z resnim Telesom je bil, Pred njim cerkovnik primaha,
In grof pripogne do zemlje se tje. Ponižno glavo razkrivši, De vredno časti, kar otelo je vse, človeka v pogubi ljubivši. Verši pa po logu en potok dereč, Od silne nevihte in plohe kipeč, Ki zapre popotnima staži; In mašnik na stran zakrament položi, Iz noge potegnit obutev hiti, De potok šumeči pregazi.
„ „Kaj delaš?"" — zavpije mu grof nasprot, Čudivši se činu njegovim. — Obhajat merjočiga idem, gospod! Ki bliža se grobu gotovim. In glejte, ko bervi približal sim se, Odnesel napihneni potok jo je, In dalej hoditi ne da mi; Zato de bolniku zveličanje bo, Zdaj mislim potoka kipečo vodo Prebroditi z bosmi nogami.
Zdaj dene na lastniga konja ga knez, In krasne mu berzde ponudi, De previdi bolnika z jedilam nebes, In svetih dolžnost ne zamudi. On sam pa poda se veselo ko pred Na žvinčetu hlapca zverinam u sled. Med tem pa duhoven opravi, In konja pohlevno prihodni dan Za ujzdo pripelje na grofovi stan, Hvaležno na dvor ga postavi.
„„Bog vari me — reče mu grof zavzet —
De konja jemal bi za svoj'ga,
Jezdaril na lov in boj bi ga spet,
Ki stvarnika nosil je moj'ga!
In ako imeti ga tebi ni mar,
Ostane naj službi cerkovni v dar,
Saj temu on bil sporočen je,
Od kiga v najem posvetno oblast In blago imam, in zdravje in čast In dušo in kri in življenje.""
Tak tud' naj Vsigamogočni sam,
Ki prošnje se grešnika usmili,
Časti vam doseči da tukaj in tam,
Kakor vi ste ga zdaj počastili.
Vi grof ste mogočen, široko poznan
Po delu kneževskimu v švajcarski stran'
Šestero otrok vam je danih;
Naj tudi — pristavi navdušen — v obrest
Prinesejo kron v rodovino vam šest,
Slovivši do časov neznanih."
In cesar globoko zamišljen sedi, Spomnivši nekdanjih se časov, Ko pevcu pazljivo pogleda v oči, Ga trese pomemba tih glasov. On lice duhovniga urno spozna, In skrivši potoke derečih solza V škerlatnimu plajšu zdiliuje. Zdaj v njega oberne se vsako oko, In grofa spoznavši, ki storil je to, Vse božjo osodo poštuje.
Orjaška igrača.
Prevod iz nemškiga Chamissona.
Nidek je grad v Alzacji pravlici dobro znan, Višava, kjer je grad bil orjaški neki dan, Zidovje vse poderto, in gol in pust je kraj, Ki praša po orjacih, jih več ne najde zdaj.
Enkrat iz grada pride orjaška deklica, Igravši se sprehaja, brez pesterne je b'la, Polagama po hribu v dolino se spusti, Ogledati je željna, kaj doli se godi. —
Z nekoliko stopinic preteče gojzd in log, In proti Aslam urno v človeški pride krog, Tam sela, mesta, njive, poljan nebrojni cvet. So bili njenim vidu neznano čuden svet.
Ko zdaj oči pobesi, razloči vse do tal, Opazi enga kmeta, ki pridno je oral; Ta mala stvar gomazi tak' čudno sem ter tje, Tak svitlo v soncu pluga čertalo bliska se.
„Ojoj igrača zala! domu jo nesem koj", •— Ireče pokleknivši, razgerne robec svoj, In kupoma pomede v ohrambo rutnih gub, Kar pred-njo vse se giblje, in stisne vogle skup.
Veselo spet skakaje — otrok je tak, se ve, — V grašino gor po hribu, iskat očeta gre; „Moj oče, ljubi oče, igračico imam, Tak' lepe še na naših višavah ne poznani!"
Prehladno vino pivši pri mizi star sedi, Prijazno hčerko gleda in tako govori: „„Berclivo stvar prineseš in nepokojno zlo, Ti plešeš od veselja, pokaži, kaj je to?""
Zdaj ona razgernivši kernir pazljiva vsa Postavi v rajdo kmeta, drevo, in vola dva, Kjer, kakor gre po redu, na mizi vse stoji, Berluzgne v roke pridno in skače v radosti.
Temnivšiga obraza pa glavo ziblje star: „„Si lepo naredila, to ni igrača mar! Kjer si ratarja vzela, tje nesi ga nazaj, Kaj pade ti na misel? Igrača kmet? — aj aj!
In urno brez mermranja dopolni, kar sim djal! Če kmeta bi ne bilo, kdo kruha bi ti dal? Orjaško steblo raste iz kmečkih korenin, Kmet ni igrača za-te! to bodi ti spomin"".
Nidek je grad v Alzacji pravlici dobro znan, Višava, kjer je grad bil orjaški neki dan, Zidovje vse poderto, in gol in pust je kraj, Ki praša po orjacih, jih več ne najde zdaj.
Pesem od verliga moža.
(Po nemškim od Bogomira Avg. Biirgerja.)
Ko trombe glas, ko zvon doni Od verliga moža spomin; Kdor je enake vrednosti, Ga plača pesem, ne cekin. O, slava Bogu, de zapeti znam, De verliniu možu pohvalo dam!
Od juga veter vre gorak, Po laški zemlji moker sop, Pred sabo žene čern oblak, Kot volk požrešen čedo trop. Razruši dobrave in gojzde vred, Na jezeru poka gromivši led.
V planinah gor topi se sneg, Povodenj krije dol in log, Naliv buči nebrojnih rek, Kipi dežele velki tok; Valovje po žlebu za sabo dervi, Kot hribe razbite, ledu peči.
Na stebrih in oblocih prost, Iz rezanega kamenja, Čez tok razpet je zidan most; Na sred se vidi hišica. Z otroci in ženo mitar je not. „0 beži, o beži mitar od tod!"
Ob hiši tuli srež, vihar, Gromivši strašno bliža se, Pod streho skoči plah mitar, Na boj valov ozre se tje. — „0 vsmileni Bog! zaječi na glas, Zgubleni, zgubljeni! kdo reši nas?"
Vale se kore, sklad na sklad, Od sem in tam obeh strani, Obeh strani valov napad. Z obloci stebre proč dervi'. Glasnejši vpije, ko tok in vihar, Z otroci in ženo trepeči mitar.
Vale se gruče, tresk na tresk, In gor in dol na vsako stran, Za stolpam stolp, ko prah in pesk, Podre se v tok razrit, razklan. Že sredi se bliža prekuc okrog. — „0, vsmili se vsigamogočni Bog!"
Na daljnim bregu jih stoji, Zijačev trop, žena, možov; Vse roke vije, vse kriči, Nobeden ni v pomoč gotov. Z otroci in ženo trepeči mitar Prevpije v otetbo valove, vihar.
Od verlega moža, o kdaj Zapoješ pesem, trombe glas? Posipa širi se stežaj, Zapoj ko zvon, je zadnji čas! Že bliža se sredi razrušenje, O verli mož, urno pokaže se.
En knez pridirja naglo v speh, Na krasnim konju žlahten knez. Napeto mošnjo voglov dveh. Pogledu kaže vsih očes: „Cekinov mu štir sto gotovih dam, Kdor otme v pogubi nesrečne tam!"
Moj verli mož je mar ta knez, Ko premoženje svoje da? Pri Bogu! on je verli res, — Poznam pa vender goršiga, Pokaži se urno moj gorši mož, Poguba se bliža, zamudil boš!
In hujši rase tok in hrup, Glasnejši zmir buči vihar, Že vpade serce vsim in up, O rešnik, rešnik, kje si mar? In steber za stebram se zverne v tok, Gromivši vali, se za njim oblok.
„Alo, alo! Na svit junak!" Cekine kviško knez moli. Posluša vse, obupa vsak Rešitelja v ti trumi ni. Z otroci in ženo zastonj mitar V otetbo prevpije natok, vihar.
Koitslijeve dela.
En kmet, po šegi splohni krit, Na palci romarski prispe, V debelo suknjo je zavit, Visok obličja, raše je. On kneza zasliši, razumi slov, In gleda na mostu pogin gotov.
Stori v imenu božjim križ, In skoči v čoln nar bližni koj, Ne vstraši ga ne slap, ne piš, Premaga toka divji boj. Pa čoln je premajhen, gorje, gorjč! Vse vzeti na enkrat — ne gre, ne gre.
In trikrat čoln posili tje, Viharju vkljub, valovju vprek, In trikrat srečno v kraj prispe, Otevši jih iz groze rek; In komaj so zadni v zavetju vsi, Se zadni kos mosta v prepad zvali.
Kdo verli je, al kmet, al knez? Povej nam pesem, reci kdo! Življenje kmet je vagal res — Bi djal — za zlat je storil to? Če knez bi ne bil premoženja daril, Moj kmet morebiti bi vagal ne bil.
„Na! reče knez prijatel moj, Zlato je tvoje, plačan boš!" Ni verlo bilo? Pesem poj! — Za Boga! knez, je žlahten mož. Pa vender še gorši, še boljši kri Pod plahto v ratarjevim sercu žari.
„Življenja ne prodajem jez, Sim reven pa nasitim se, Zlato mitarju dajte, knez! On blago svoje zgubil je." Tak reče s poštenim obrazam, in glej! Oberne mu herbet in gre naprej.
Ko trombe glas, ko zvon doni Od verliga moža spomin; Kdor je enake vrednosti. Ga pesem plača, ne cekin. O, slava Bogu, de zapeti znam De verlimu možu pohvalo dam.
Divji lovec.
(Po nemškim B. A. Biirgerja.)
Narenski grof zatrobi v rog: ••Halo na gonjo! jež in peš!" On spred na žrebcu urnih nog, Za njim derhal, ko megla veš, In psi — klif klaf! — verige prosti, Skoz tern in zern, po resju, hosti.
Nedelne zore pervi trak Zlati visoke cerkve krov, K veliki maši jasno jak Sosesko kliče žvenk zvonov. Vse krog razlega petje živo Pobožnih duš se ljubeznivo.
In lov dervi razpotja vprek Vsa truma husasa, huj! huj! In glej, iz desne jezdic nek Pridirja v skok, iz leve druj, Konj desniga je srebroraven, Konj levega ko plam žerjaven.
Kdo konjka dva bi bila mar? Sej zdi se mi, pa prav ne znam; Lep desen je ko sonca žar, Obraz njegov ljubezni hram; Strašan, venliv, ramenoličen
V	očesu suče blisk levičen.
„0 pravim času prideta Na žlahten lov, pozdravim vaj! Ga ni veselja lepšiga, — Kaj druga slast, nebesa kaj?" To reče grof, na stegno bije, Klobuk visoko v zraku vije.
„Tvoj rog ostudno se glasi K zvonenju, k petju svetih maš — Ga desni rahlo posvari —
V	nesrečo dans zadeti znaš; Besede angel varha pazi, De hudi duh te ne pogazi."
„Moj žlahtni knez, naprej pogled!" —
Zakruli jezdic levi v glas —
„Kaj žvenk zvonov, kaj maš klepet?
Veselje lovsko je za vas!
Bedaka desniga strahujte,
Kaj knežko je, od mene čujte."
„ ,,Ha I pravo rečeš, levi mož! Ti korenjak po moje si. Kdor ni za rabo v krogu goš, Nej klepetanja se derži Pobožni trap, če to te žali, Mi dalej radosti ne kali!""
In hura, hura, vrejo v dir Iz hriba v hrib, iz gaja v gaj, Na desni levi konjka zmir Štric njega sledita tekaj. Zdaj plane jelen bel iz hoste, Na čelu nosi roge goste.
In hujši grof zatrobi v rog Derhala speh še hujši vžge; In čuj, od zad od spred je stok, Mnog'ter telebi mertev tje. „ „Nej pade, nej se v pekel zverne, To knežke vade ne oberne." "
Potuhne v stern se jelen plah, Zavetje upa varno let In glej, pred grofa prostre v prah Se na kolena vbožen kmet: „0 milost, grof visokovredni! Pustite up mi moj posledni".
Pridirja jezdic desni v speh, In rahlo grofa posvari; Pa levi mož ga šunta v greh, Zločinstvu v mrežo ga slepi In grof svarenje zaničuje, Stori, kar levi mu svetuje.
„ „Preč, pasji duh 1 se grof zadre Na kmeta vbogiga strašno; Na stran! al sam korbačim te, Tovarši v njega, huj, halo! V spomin, de grof resnico reče, Nej jermen ga za ušesa speče.""
Velf, stori. In pervi koj Čez mejo plane grof ko blisk, Za njim derhala divji roj, Možov in psov in konj pritisk; In mož in pes, in konj kopito, De vse kadi se, tlači žito.
Od hrupa bližniga splašen, Iz loga v log, iz gaja v gaj, Pretiran, gnan ne dotečen, Prispe zverjak na pašnik zdaj, Prekanjen, de jim slede zvije, Se med domače čede skrije.
Pa semtertje, in dol in gor, Skoz gojzd in log, od zad od spred Dervijo psi, sledivši skor Obvohajo beguna sled. Pastir, skerbe za svojo čedo, Pred grofa pade s to besedo:
„Gospod prežlahtni, vsmilenje! Krotite svoje družbe hrup. Se pase tu, pomislite, Mnog'tere vdove zadni up Jedino vse ji ohranite, Gospod moj dragi, zanesite!"
Pridirja jezdic desni v speh, In rahlo grofa posvari, Pa levi mož ga šunta v greh, Zločinstvu v mrežo ga slepi! In grof svarenje zaničuje Stori, kar levi mu svetuje.
„„Nesramni pes, me boš mudil? Ha, de bi vampu tvojih krav Sam krog in krog prirasen bil, In s tabo babe vsih težav! Vse skup vas huskati v nebesa, Bi se smejal lepoti plesa.
Naprej tovarši! psi halo! Šuj, šuj! diho! šuj husasa!"" In psi popadejo strašno, Kar ravno je nar bližniga; Kervav pastir, za glavo glava, Se čede zverne tje kervava.
Iz klanja tega se pobit Otme begun, slabečih nog, Openen ves, s kervjo oblit, Doteče gojzda temni krog, K pušavniku pod streho puhne,
V	pobožno bajto se potuhne.
Pa z bičotreskam divji roj, In s horido — huj — husasam, Trobivši v rog, ga sledi koj Z lajanjem pasjim tudi tam. Pušavnik s prošnjo zdaj pohlevno Prispe nasprot pred bajto revno.
„Ne sledi dalej, grof! Nikar! Poštuj zavetje božje, prah!
V	nebo zdihuje plašna stvar, Budi nebeške jeze strah. Poslušaj zadnikrat svarenje, Če ne, te treši pogubljenje."
Pridirja skerbno desni v speh, In rahlo grofa posvari; Pa levi mož ga šunta v greh, Pogubi v mrežo ga slepi. Gorje! svarenje zaničuje, Stori, kar levi mu vkazuje.
„„Poguba sem, poguba tje! Zarjove grof, m'je majhen strah! Če v tretji raj zamaknen je, To štejem kot za nohtam prah. Se znata ti in Bog zavzeti, Veselje svoje čem imeti!""
Zasuče bič, zatrobi vred: „„Halo tovarši, v skok napad!"" Huj, zgine mož in bajta spred, In zgine konj in mož od zad; Ropot in vrisk in lovsko gnanje, Premeni se v mertvaško spanje.
Ostrašen grof se zaj ozre, Zatrobi v rog — ne poje več, Kriči na moč — ne sliši se, Zasuče bič — ves glas je preč, Ostroge konju v rebra vtakne, Pa konj stoji, se ne premakne.
Potem se krog in krog temni, Če dalej bolj, kot groba noč, Pod zemljo tuli, zrak verši, Kot morja hrup, kot ploha toč, Iz gromonosniga oblaka Glasi se strašna viža taka:
„Nevredni sin, kervav trinog, Bogu, ljudem, zverini stud! Stvari britkost, ubožtva jok, Dozor pregreh, nemar zamud, Te kličejo pred sodbo mojo,
V	trepetu čuj osodo svojo.
Pobegni zlom! od pekla gnan, Suvan do dneva sodniga, Pretuli sveta vsako stran,
V	opombo hudodelnika,
Ki za Boga in stvar ne vpraša, De grešnim željem se obnaša."
Besede konc je grom in blisk, Žvepljeno morje gojzd se zdi, Po udih grofa strašen stisk, In strah in žar in mraz leti. Nasprot mu brije piš ostuden, Od zad ropot naraša čuden.
In zemlje njedro se odpre, Neznana černa pest iz dna, Orjaška pest, pokaže se, Raztegne dlan, in stisne ga; Huj! se na teme grofa zverne, Obraz na herbet mu oberne.
Vse miga, šviga krog in krog, Požar zelen, rudeč in siv, Zakrije drevje, gojzd in log, Merčesa vsake sorte živ. Zdaj grom peklenske pse zaščuje, Na jezere jih brezdno bluje.
Grof dvigne se, iz lesa v les, Večaje ah in joj, beži; Po celim svetu divji ples Peklenskih trum za njim dervi. Čez dan po tminah jam globocih, Čez noč po zraku sap visocih.
In dalej, dalej vedno v dir, In vedno zre obraz nazaj, Pošasti divje gleda zmir, Ko gladne na-nj dervi ščuvaj, Odperte žrela gleda plašno, Ko trop za njim steguje strašno.
To je divjaške trume lov, Ki krog do sodne ure vre, In večkrat sreča strah njegov Po noči vasovavca še. Planinski lovci, ko bi smeli, Bi več od tega razodeli.
Zima.
Ojstra sapa lice brije, Gojzda verhe burja vije, Ti zdihuješ dragi gaj! Pevce kličem tvoje trate, Slavce glasne, druge svate; Odgovori! Kje so zdaj?
Star sim, siv, nadloge truden,
V	oblačilo sever studen Je ledeno me zavil. Pevci cvet so moj ljubili, Sivca stok v nemar pustili, Svatov trop mi zvest ni bil.
Zgube vadi se terpeti,
V	cvetju se ne da živeti, Zima pride, dalječ ni. Britke sape ne pozabi,
Ko te v svate pomlad vabi, Vnema serca lahko kri!
Žita išem klasje gladko, Vinograda grozdje sladko. Mlade cvetlice obraz, Pisan pert zelene njive, Rahle breskve, sočne slive, Kje je cvetje, kje je klas?
Blaga prazno je torilo, Truplo moje ovenilo, Zlate sklede glinjen roč. Breskve rahle, slive sočne, Davke sreče opotočne, Jih ne najdeš, hodi proč!
Vse lepote tvoje zbrane Na posodbo so ti dane Le za malo dobe v pest. Terjal čas bo posodilo. Vzel bo pokoj za plačilo, Grenke solze za obrest.
V	pert mertvaški je zavito, Pod ledeno rjuho skrito, Premoženje tvoje, gaj! Zguba taka v dušo peče, Proti volji solza teče, Solza moja, serčna saj.
Hrani solze, tug se vari, Moje bitje prav prevdari, Glej nad mano jasen zrak! Smotri žarke zvezd ugodnih, Porok lepih ur prihodnih Je ozir dobrave tak.
Ko ti nekdaj krasno cvetje, Zrelo sadje, vse imetje, Zimska sapa podrobi, De le zrak na une strane Brez oblakov ti ostane, Žalovanja treba ni!
Jablan letnih ur prijazen,
V	ivju stoka ploda prazen, Nima znamnja radosti; Nima sence blage za me, Golo glavo, nage rame, Proti nebu v zrak moli.
Milost kliče zdaj iz neba, Pred je mislil, de ni treba, Ko je sadja svest si bil. Berstja breme je nabiral, Spodno zelše zlo zatiral, Vej bogastvo v prah molil.
Zbudi se! Na kviško lice, Sreče sin! ko gluh pravice Na blazinah zlatih spiš! De prepozno, z bičem mahnen, Iz blazine v ternje pahnen, Tega v stoku ne storiš.
Krasno klila je pšenica, Sterna slava, njiv kraljica, Siromaka zlati up. Vse požgal bo šibke kale, Zernje mehko, stebla male, Zime take divji strup.
Pusti kale, to so čudi; O skrivnostih se ne trudi, Bolji um o tem skerbi. Kjer je temno, tam ne sodi, Kar zadene, prav ti bodi, Ne obupaj, če boli.
Tri trenutja daj preteči, Mogel boš, de prav je, reči, V jedru bitja snuje Bog; Ter ne zabi te resnice, De prihodni zor pšenice Vse vtolaži, jok in stok.
Slava tebi, Bog resnice! Cvet prihodni, zor pšenice Vse ozdravi, kar boli. Tri trenutja poterplenja V krasno ceno oživljenja — To so v morju kaple trii
Legenda.
Si hi tacuerint lapides clamabunt. Luc. XIX.
V britanjski zemlji nekdaj duhoven bil je svet, Za podučenje vere neprejenlivo vnet, I z mesta v mesto hodil na vsaki shod in zbor, Vse snide obiskavši ni spal, ne jedel skor,
Od teže let slaboten in slep od starosti, Ga clo očes temnota v dolžnosti ne mudi, Mladenča v službo vzame, hitivši z njim okrog, On misli zadovoljen: nar bolji luč je Bog.
Prijaznost govorenja njegoviga je znam, Beseda pa je vžgala ko strele živi plam, „Gospod se bliža, kliče, ogladite mu pot, Iz rodovitne brazde poplite ljulko zmot!"
Enkrat ob letni uri se v daljni kraj poda, Po goli tje planjavi ga vodja mlad pelja, Vročina zlo pritiska, mladenča zvije trud, Duhoven le priganja, boječi se zamud.
Do dola tak prispeta, ki s kamni nasejan Je krog in krog s pečovjem in skalami obdan; Pri potu pa hladiven, samoten dob stoji, Njegova senca vodju se prav pripravna zdi.
„ Veliko ljudstva čaka besede vaše tod, Veliko trdovratnih — učite kaj gospod!" To reče in raztegne se v senco fant nezvest, Vesel zvijače take se tiho smeja v pest.
Pripravljen urno sivček — sumljivosti je čist — Pozdravi: „Hvaljen bodi med nami Jezu Krist!" Prekriža se pobožno, izvolji živ predmet, Postavi podučenja razdela dva v izgled.
Govor mu gladko teče, resnice je izvir, Beseda res da rani, pa v rane lije mir, Skrivnosti zakramenta, molitve moč uči, Svariti ne prejenja, zanikernim grozi. —
Pobožno in prijazno, tak*serčno vse je to, De s curkom solze v sivo mu brado dol teko, In kar iz serca pride, prigovor star pove, Predre kamnito steno, iz serca v serce gre!
Končaje roke dvigne in stisne dlan na dlan, Pokliče milost božjo resnici vere v bran, Ter sklene: „Mir na zemlji človeku bodi zdaj, V nebesih slava Bogu in čast na vekomaj!"
In čuj — ko to izusti, se strese zemlje drob, Ko svit večerne zarje nad njim zabliska dob, Skalovje, pesk in kamen stoglasno se zbudi, In — Amen! Amen! Amen I — iz dola zagromf,
Mladenča groza prime, lase mu dvigne strah, On trepetaje pade pred učenika v prah, Britkost in živo ksanje sta zdih njegovih ust, On greha se obtoži in prosi za odpust.
Svetnik mu rahlo reče: „To bodi ti spomin, Besede Božje nikdar ne zasramuj, moj sin! Al nisi bral, de kamen, de zid Boga časti, Če tega terda duša človeška ne stori".
V jamo pade, kdor jo drugimu kčplje. L
V pervi polovici šestnajstiga stoletja je živel med neštevilno deržino turškiga cesarja, Sultana Selima, v Carigradu neki mlad rob ali sužen, izobražene pameti in velike osebne urnosti. Bil je tenke čverste postave, gladko okrogliga obraza, lepo rudečiga lica, černih bistrogledajočih oči, in tako prijetniga obnašanja, de se mu je vsako serce na pervi vid odperlo. Čistoglasno, kakor slavec, je peti, ino k petju tako lično citre prebirati znal, de se mu je v zamaknenim posluhu vse čuditi moglo. Vse ga je poznalo in ljubilo, vse le lepiga dvorskiga roba imenovalo. Njegova pridnost, njegova zvestoba, njegova ljubezen do Sultana, gospodarja, so bile sloveči lepoti enake, s ktero je vse znance obajal. Sultan ga je zavoljo tega neizmerno rad imel, in več ga je cenil, kakor polovico svoje druge deržine. Slišali smo nekega slave vredniga Černogorca terditi, de je bil slovenskiga naroda, kar brez prisege radi verjamemo, ker njegove lastnosti primerimo čverstim postavam, nenavadni pridnosti, krasni lepoti in bistrimu duhu naših junaških mladenčev ino jih po vsim enake sodimo. V nekih starih bukvah *) smo našli, de je bil na Korcirskim otoku, blizo Albanije, od pobožnih staršev kupčiskiga stanu rojen, lepo v keršanski veri podučen, v desetim letu starosti od korzarjev ali morskih roparjev, na bregu imenovanega otoka vjet ino v Carigrad prodan. Opomniti moramo, de je z njim vred tudi njegova mlajši sestrica, Jelica imenovana, vgrabljena bila ter de on potem ničesar od nje ni zvediti mogel.
Zdaj, ko mi od njega govorimo, je bil ravno dvajset let star. Dobro je pomnil, de so ga v mladosti Ivana, ino očeta nje-goviga Jurja klicali. V Saraju so mu pa le Lamprin rekli, in tako ga tudi mi prihodnič imenovali bomo.
Te dobe je Sultan Selim nekiga neotesaniga Azijata moha-
*) Hekathomithi, ovvero cento novelle di M. Giovanni Battista Gi-raldi Ciotbio.
medanske vere in turkomanskiga plemena za skrivniga dvorskiga ključarja imel, kterimu je vodstvo černih skoplencov izročeno bilo. Po imenu se mu je Hasan, po imenitni službi njegovi pa Kizlaraga reklo. Bil je mož mogočen, bogat, prevzeten, časti-gladniga, zavistniga, do zadnje žile strupeniga serca. Čednost, urnost, lepota in sreča našiga Lamprina so ga grozno v hudobno dušo pekle. Prijazne besede-, s kterimi je Sultan sploh Lamprina nagovarjal, so bile ojstre britve za serce njegovo. Bal se je, de bi ga sčasama ta priden in izobražen mladeneč v cesarski milosti ne prehitel. Zatoraj neprejenljivo misli, kako bi mu škodo naklonil in cesarsko ljubezen odvernil. Tode kaj se zgodi? Hasan Kizlaraga se Sultanu Selimu nekidan neizrečeno zameri. S kakim djanjem ali opušanjem, nismo zvediti mogli. Sultan o temu ni govoril. Rečene stare bukve nam toliko razodenejo, de se je Sultan grozno razserdil, de je Hasana v hipu iz službe djati, njemu vse premoženje vzeti, ter iz Carigrada spoditi zapovedal. Hasanov obup in trud in stok so bili zastonj, zastonj vse prošnje njegovih prijatlov. Otetbe za njega kar več upati ni bilo. Zdaj se Lamprin h jeznimu cesarju poda, prosi in prosi tako milo, serčno in tako dolgo, de njegovo serce popolnama vtolaži ino v korist nesrečniga Hasana gane. Sultan odpusti, pri ti priložnosti pa reče našimu Lamprinu te pomenljive besede: „Zarad tvoje čiste duše, zarad tvoje lepe prošnje, zarad milosti moje do tebe prizanesem in pozabim. Ti pa ne pozabi mojiga svarjenja in se vari te hudobne kače, de te za plačilo v persi ne piči".
Bajram, zapovedani turški tridanjski praznik, se bliža. V Saraju je nenavadno gibanje. Kizlaraga, po zaslugah našiga Lamprina v cesarski milosti ohranjen ino v službi poterjen, stoji na vratih cesarskiga harema in zapoveduje na levo in pravo. Očitno je veliko opravila. Dvor in ulica so polne černih in belih evnuhov, sužnih in drugih postrežnikov. Brez prenehanja se donaša nepre-cenlivo blago v skrinjah slonokostenih in zlatih posodah, ter spravlja se v nar lepši hišo celiga Carigrada, v nar imenitniši zidovje čudo-polniga harema. Ni ga jezika, de bi izrekel neznano bogastvo kašmirskega ogrinala, kinežke svile, sibirske kožuhovne, arabskiga kadila, dragiga kamenja, blišečih diamantov in snežnobelih biserov, ko zdaj se tukaj druži v okinčenje ene umerjoče osobe. Po hiši se suče Kehaja Khaduna, vikši pazlivka cesarskiga ženstva, ter zapoveduje, kam in kako se vse vred postaviti ima. Mudi se; pred praznikam mora vse olišpano biti, kakor poslopje nar bogatejši kraljice, kakor stan nar krasniši cesarske neveste, ker na-meneno je v dar Tamulii, izvoljeni prijatlici mogočniga Sultana, neizmerno bogatiga Selima. Petdeset odalisk, lepih mladih sužnih deklic, je v postrežbo nove gospodinje pripravljenih. O gromenju carigraškiga strelarstva pride pervi bajramski dan in Tamulija stopi v svoje novo domovje. Roža in limbar se skrijeta pred njeno lepoto; naše pero omaga popisati jo.
0 molitvi, gostovanju jn prenašanju neskončnih daril steče
tridanjski praznik. Zadovoljnost, živo veselje in serčna radost se svetijo na obrazih cesarske deržine. Nenavadno bogato je to leto od Sultana obdarovana. Nar bogatejši, nar imenitniši med vsim pa očitno naš Lamprin. Razumi se, de je on cesarski ljublje-nik. Od njegovih dragocenih daril je vse govorilo. Posebno od nekiga krasniga, z dragim kamenjem, zlatarn in žlahtno kožu-hovno obšitiga oblačila, ktero v znamnje cesarske milosti mu je Sultan zanaprej nositi ukazal. Govorilo se je clo, de mu je dovoljeno bilo, v Saraju brado imeti, kar po turški šegi nar veči, le dvema možama skazano čast pomeni.
Perviga dneva po praznikih pokliče Sultan veseliga Lamprin a, prijazno ga nagovori in mu reče te besede: „Veliko sem ti namenil, tvoja mladost mi še ne da vsiga speljati. Za zdaj te v čast Kapidžibašeta povikšam, in te dam Tamulii za skrivniga ključarja. Slišal si, koliko jo cenim. Slišal si, de je zvezda mo-jiga življenja. Vari jo kakor jedro svojiga očesa!" To pomenljivo izusti, ga prime za roko, in spremivši ga v gori popisano hišo, mu vse na tenko pove in naroči, kar njegovo prihodno službo tiče. Na vratih harema stoji Kizlaraga — dva meglena pogleda zadeneta krasno okinčaniga Lamprina.
Zdaj se Lamprinova čast in slava po celim Carigradu , po celi deržavi razglasi. Nihče več ne dvomi, da mu je vse doseči mogoče. Kdor želje ima, clo velikani turškiga cesarstva, clo poslanci ptujih kraljev se k njemu obračajo, kadar kaj naglo in gotovo od Sultana zadobiti hočejo. Več velja njegova beseda, kakor nar umniši govorjenje imenitnih govorunov, kakor cele knjige gladko in lično spisanih prošinj. Vse se mu priklanja, vse prilizuje, vse v njemu prihodnjiga Nadvezirja, vsigamogočniga svetovavca v Saraju, viditi meni. Neizmerno bi bil obogatel, ko bi ga denar in bogastvo mikala bila.
Za vse to je naš Lamprin le malo serca imel. V prid svoje nove službe živo vžgan, in od cesarske milosti globoko ganjen, se neprejenlivo trudi, dolžnosti svojiga poklica na tenko spolniti. To mu je tem več na sercu, ker ga vedno nekako skrivno na-gnenje v bližo izročene cesarske prijatlice tira. Večkrat se mu je zdelo, de bi vse svoje premoženje, vso svojo čast za eno besedico njenih ust brez prevdarka dati pripravljen bil. Tode le malokdaj se Tamulija iz skrivnih izb in stanic prikaže, in to malokdajno le med neštevilno družbo svojih urnih odalisk, po turški šegi v neprevidljive zagrinala skrita. Zapovedi njene po eni ali drugi odaliski do Lamprina pridejo.
Tako se luna trikrat premeni. Nekiga poletniga večera sliši Lamprin, v svoje opravila zamišljen, na enkrat blizo sebe v materinskim jeziku pregovoriti: ZdravstvujlvanJurjevič! Urno se oberne in Tamulijo pred sabo zagleda z razkritim obrazam. Kdo popiše njegovo stermenje, njegovo osupnenje, kdo občutke njegoviga serca, ker v nar imenitniši lepoti cesarskiga harema lastno svojo sestro spozna? Kdo popiše, koliko in kaj sta si vse pove-
dati imela? Enajst let se nista vidila, in ob času prisilene ločitve oba otroka bila. De sta v sercu veri svojih staršev zvesta, in zgoli čista kristjana ostala, mahomedanjskiga zakona le na videz, le po sili se poprijela, de do ničesar take žive želje nimata, kakor znebiti se tako sitniga moranja, ino te strašne imenitnosti, v ktero ju je čudna osoda zapledla, sta si na nagloma povedala, ter zgo-vorila se, de nju bližne žlahte živa duša zvediti ne sme, ker po šegi, v Saraju takrat vladajoči, tako bližni žlahtniki so brez odloga mogli ločeni biti. To sklenivši Tamulija krasno svoje lice zakrije, urno odide, in kakor lahka senčica v skrivne svoje izbe zgine.
Zdej so našimu Lamprinu krasni dnevi čiste zadovoljnosti v Saraju iztočniga veličanstva, v hiši ljubeznive njegove sestrice tekli. K spolnenju sreče njegoviga serca mu gotovo ničesar ni manjkalo. Res mu je včasi bilo, kakor de bi ga nekakošne odljudne osobe zalezovale. Večkrat je obraze ženskiga in možkiga spola srečal, kjer bi bil nar manj mislil. Tode na čistost svojih namemb gledavši, ino svest si cesarske ljubezni in milosti, se je le malo za vse to menil.
Kratkim uram enako mu je mesec za mescam pretekel, zima mine ino zopet se bližajo bajramski prazniki. Zdaj Lamprin po primerleju od nekiga na novo v Korciri vjetiga roba zve, de so mu starši od velike žalosti pomerli. Živo ganjen brez odloga priložnosti iše in jo najde, z drago svojo sestrico govoriti. Strašno žalostna je ona bila ob .taki grozni novici. Solze se ji s curkam po licu vlijejo. Lamprin jo ljubeznivo prime za roko ter jo tolaži, kolikor mu je njegova lastna žalost pripustila. Tak tolaživši in pogovarjavši se zaslišita v bližnih odpertih stanicah nekako naglo šumenje. Kakor bi trenil, Tamulija v svoje izbice zgine. Lamprin se po glasu ozre ino vidi v mraku večerne ure iz tretje stanice dva visoka možaka zmuzniti se. Zadniga spozna — bil je Hasan Kizlaraga.
Nepokojna strašna noč je po ti prigodbi za našiga Lamprina sledila. Žalost po zgubljenih starših ga je v sercu stiskala. Strah ga je zastran ljubeznive sestrice obhajal, ker je prevdaril, de bi njeno obnašanje proti njemu po turški šegi in pameti znalo za veliko pregreho vzeto biti. Če ga je velikiga truda za kako tre-nutje spanje posililo, so mu koj strašne sanje kri vnemati začele. Zdelo se mu je, de nekaka grozna kača z lepim zelenim grebenam in gorečim žrelam za njim skače in ga po celim Saraju od stanice do stanice podi. Tak se mu za miglej stisnene obervi v hujši brit-kosti zopet odprejo, in komaj zor prihodnjiga dneva, to je, perviga bajramskiga praznika, pričakuje.
Dan se zazna, navadna ura bije, Lamprin se hitro napravi in se iz svojiga prebivališa v harem podati hiti, serčno želevši, berž ko bi mogoče bilo, z ljubeznivo svojo sestrico govoriti. Ker se naglo vratam harema bliža, mu zakriči stotnik černih evnuhov z divjim glasam nasprot: „Proč! Ti nimaš opravila v ce-
sarskim svetišu". Kakor grom iz jasniga neba ga zadene ta glas. Urno se oberne in stoječih nog se proti cesarskimu poslopju na pot poda. Na stopalnicah ga sreča Kehaja Khaduna in mu reče: „Prijatel, verni se! Sultana za tebe ni doma. Njih visokost dovoljiti hočejo, de v svojih stanicah počakaš, kaj se zgoditi ima".
Čuden razloček med bajramskimi prazniki lanjskiga in teko-čiga leta! Kaj za Boga pomeni ta britka tesnota cesarskiga Saraj a, enaka gromonosni soparnici pred strašno nevihto in pogubljivo točo? Vse je tiho, vse je osupneno, ni veselja, ni radosti, ni gostovanja, ni cesarskih daril. Sultan se ne prikaže, nobeden ga ne vidi, skor se ne ve, ali je živ ali je mertev. Vse oprašuje, vse glave ziblje, vse rame stiska, povedati nihče ničesar ne ve. Tako preteče pervi, tako preteče drugi bajramski dan. Tretjiga dneva se vidi tu in tam skrivno pomenkvanje bližnih prijatlov, tu in tam se sliši šeptanje, se vpazi pomenljivo kimanje, se začnejo razglasovati čudne novice. Sultan je bolan, reče eden — strašno je razserden, reče drugi — v žalosti je plakal, clo reče tretji. V tim so si vsi glasi enaki, de se po praznikih grozne reči zgoditi imajo.
Govori se, de je Sultan imenitno osobo svojiga harema v neznani pregrehi zapazil, ker je ravno z razkritim obrazam nekiga cesarskiga služabnika objemala, de je dvajset odalisk njene pregrehe deležnih, de vse te v cule zašite v černo morje z gospodinjo vred veržene bodo. Govori se dalje, de se je Sultan zarotil, ne-srečniga služabnika koj po praznikih zverinam svojiga zverinjaka raztergati dati, ter de je ukazal, nar hujšiga iz Afrike pripelja-niga risa tri dni postiti in stradati, potem pa obilno z močnim žganjem napojiti. Nekteri so clo terdili, de so vikšiga vratarja cesarskih zverinjakov o večernimu mraku tretjiga praznika k Sultanu iti vidili, in de je gotovo že v tem njegove zapovedi prejel. To in več takiga se je govorilo, in od hiše do hiše, od stana do stana, od izbe do izbe širilo. Kaka groza, kaki strah, kake britke misli te dobe oplašeniga Lamprina v samotnih stanicah stiskajo, moramo lastnimu premišlevanju naših bravcov prepustiti.
Bajram mine. Perviga jutra po praznikih Sultan Lamprina poklicati da. Mraz in žar šineta temu v žile, ker neki černi per-tlikavec v njegovo stanico stopi in mu gospodoyo povelje razodene. Brez odloga vendar teče v cesarsko poslopje in s trepečim sercam hipoma v mali izbici stoji, iz ktere tri dele sveta goreče strele zadevajo. Okna so zagernene, tako de je clo temnotna, in Lam-prin na pervi hip skor ničesar razločiti ne more. Nekaj trenutij je vse tiho, potem Sultan po navadi s krepko razločno besedo pregovori: „Pojdi do zverinjaka v Bujukdere, ter prašaj vratarje, če je ris napitan — hodi!" Lamprin bi imel toliko povedati. Sultana pogleda — opazi, de nista sama. V oboku zakritiga okna stoji Hasan Kizlaraga z veselo bleščečim obrazam. Lamprin ga spozna in začeta beseda omaga v persih njegovih.
Na bregu Bošpora, v prelepi bujukderski dolini, pol ure hoda od Carigrada, je bil tiste dobe krasen log, visokiga drevja poln. Dan današen se le še sedem košatih, po turško „Jerdi-kardaš" po slavjansko „sedmero bratov" imenovanih, od evropej-skih potnikov zastran neprecenlive lepote pogosto popisanih pla-tan na tem mestu vidi. Vse drugo drevje je oster zob pretečenih stoletij podrobil. V sredi loga je stala takrat med visokimi gostimi lipami nizka, revna, zapušena kapelica s podobo Matere Božje. Pravlica govori, de je bila v letu 1096 po Kristusovim rojstvu od Bogomira Buljonskiga zidana, ker je na svojim potovanju k božji vojski v Jeruzalem z neštevilnimi trumami križanskih vojšakov in drugih romarjev v bujukderski dolini počival. Tri dni in tri noči, pravi pravlica, je pobožni Bogomir v ti kapelici pred podobo Matere Božje na kolenih ležal, in tukej na zadnim robu evropejskiga sveta za odpušenje svojih grehov, in za božjo pomoč, de bi zasramovavce keršanske vere premagal, neprejenlivo prosil. Tretjo noč, reče dalje pravlica, se mu je Mati Božja prikazala, in mu je krasno iz limbarja spleteno krono v spomin, de bo sveto deželo osvojil, na glavo djala. Mnogo drugih poznejših čudežev še pravlica od te kapelice povedati v6, kterih splohno popisevanje nam za zdaj čas in prostor ne dopustita. Poleg tega loga je na-šiga Lamprina hoja pripeljati imela, kjer komaj tri dobre lučaje od ondot je bil tistiga časa strašen cesarski zverinjak.
Po prejeti zapovedi se Lamprin, globoko v dušo ranjen, molče oberne, cesarsko izbico zapusti ter se brez odloga na pot poda. Čudne sanje, divje bledenje vročinske bolezni se mu zdi, kar je vidil in slišal in mislil. Žalost, groza, tuga in strah mu serce topijo, nerazumljive prigodbe zadnjih dni, zmešano govorjenje pretečenih praznikov, znamnja očitne cesarske nemilosti mu po glavi kakor gromonosni oblaki blodijo. Na persih mu leži neka neznana teža, kakor žareča železna gruča. V neprevidlivi mrak sta zavita um in pamet. Svest si lastniga djanja ni. Tako brez ozira, brez deležnosti lepe pomladanske nature, korači po krasni bujukderski dolini, namembi svoji nasprot. Če bolj se zverinjaku bliža, tem več se mu noge šibijo, tem več teža naraša njegoviga serca. Zdaj stoji v neizreklivi britkosti tik bujukderskiga loga, od kteriga je večkrat svoje keršanske znance govoriti slišal. Brez volje in zavedenja, kakor od skrivne oblasti tiran, se iz pota med drevje zavije, in preden svoje djanje prevdariti more, se v kapelici pred sveto podobo znajde.
O ti, samotnih svetiš sladka angelska sapa, ti, veže Božje čudodelni duh! Kdo vaji pozna, kdo vaji razumi, dokler se vaj-niga neprecenliviga zdravila v grenki britkosti temnih osod deležen ne stori? V migleju čuti Lamprin serce svoje ohlajeno, na kolena pade, solze se mu s curkam po licu vlijejo, do živega ganen globoko zdihuje, in tako serčno, tako pobožno, tako čisto moliti začne, kakor je nekdaj molil v jasnih letih svojiga detinstva na korcirskim otoku v družbi svoje mile, v Bogu spijoče matere. V Kosfikijeve deln.	3
serčnim objoku svoje dozdajne slepote, v kteri je iz človeške boječlivosti pred zasramovavcam keršanske vere svojiga mojstra zatajil, terdno sklene, po spolneni zapovedi Sultanu vse na tenko razodeti, kar njegovo vero in žlahto tiče, čeravno bi mu za življenje iti imelo. Tako v Boga zamišljeniga na enkrat čuden, iz bližniga zverinjaka šumeč hrup zadene, in iz globokiga zamaknenja zbudi. Gromsko"rjavenje, divje lajanje, strašno tulenje se čuje, kakor ob času pitanja gladnih zverin, kakor de bi se medvedje, volkovi in risi za najden plen prepirali in klali. Zdaj se Lamprin spomni Sultanoviga povelja, na noge skoči, ter se vpoti z olajšano dušo urno proti cesarskimu zverinjaku.
Na zverinjaškiin mostovžu najde Lamprin vikšiga vratarja v družbi njegovih lilapcov, ter ga po zapovedi praša, če je ris napitan. Vratar se globoko priklone, v prostrano okroglo dvo-riše iz mostovža pod-se pokaže in reče Lamprinu, de nej le sam pogleda. Lamprin pobesi oči — strašen vid! — kaj zagleda? Krog in krog po pesku stoje divje, razkačene pošasti medvedov, šakalov, leopardov in drugih zverjakov, proti sredi dvoriša obernene, na sredi pa sedi s pisanim gorečim pogledam vpijanen numičanski ris, s kervavimi sprednimi tacami raztergano truplo na tleh tišeč, v žrelu pa nepodobno človeško glavo na kviško moleč. Nahip Lamprin odtergano glavo spozna, spozna krasne oblačila semtertje raztrošene, in kakor od strele vdarjen zavpije: Hasan Kizlaraga!
Vikši vratar potem Lamprinu pove, de ga je Sultan zadniga bajramskiga večera k sebi poklical, de mu je ojstro zapovedal, prihodno jutro perviga po pitanju zverin prašajočiga poslanca med zverjake pahniti ter vpijanenimu risu prepustiti; de je pred nekimi trenutji ta krasno oblečeni dvorski velikan s tem prašanjem k njemu prišel; de je sicer neznano modroval, grozil in od nekake zmote govoril; de se mu je pa kljub opora potem zgodilo, kar se zdaj na dvorišu zverinjaka vidi.
Zdaj Lamprin razumi vse. Jasno mu vse na misel pride. On razumi, kaj mu je nameneno bilo; previdi, v kaki nevarnosti se Tamulija znajde. Kakor oplašen jelen iz ležiša plane, se proti Carigradu na pot poda in hitrejši, kakor bi sam bil upal, pred stermečim Sultanam stoji. Trepetaje mu razodene, kar je vedil, čul in vidil. Razodene, de mu je Tamulija sestra, de sta oba kristjana, de se le na videz mohamedanski veri vklanjata, de rajši pogineta, kakor zanaprej svojo vero tajiti, ter tako dalej do zadne pike, kar so naši bravci do zdaj od nju brali in sami vganili.
V zavzetju Sultan brez pogovora do konca pazlivo posluša. Potem se iz divana dvigne, proti Meki obraz oberne, roke križama na persi pritisne, ter s pripogneno glavo izusti: „Allah kherim!" — to je, Bog je velik!
Drugi dan Lamprin od Sultana v svojo stanico sledeče pis« mice dobi:
Ivan Jurjevič!
Bog je sodil; glavo znižam, in ne terjam, kar mi Sura kaže. Uzemi sestro , hodi kamur ti je drago. Vajnimu premoženju dodani pet sto mošenj cekinov. Znati imajo prihodni vnuki, kako ljubi, kako čisla, kako bogati'
Selim Padišali, Emir al Mumenin.
Slišali smo, de si je Tamulija po tem samostansko življenje izvolila, in de je v srečni veliki starosti opati ca ime-nitniga korcirskiga samostana svete M a r i j e M a g d a 1 e 11 e, splohno češena in obilno objokana, umerla. Lamrin se je očetoviga stanu prijel. Silno bogat in imeniten kupec je bil. Petdeset morskih bark mu je služilo. Mnogo časa je pobožno živel in malo manj ko sto let star je mirno v Bogu zaspal. Njegovi vnuki po žen-skimu spolu so še dan današni na jadranskih bregovih neizmerno bogati, imenitni gospodje.
II.
Hoja na plavž.
(Po Fr. Schillerjevi: „Der Gang nach dem Eisenhammer".)
Bil sluga zvest je Fridolin, V bogaboječnosti Je stregel pridno vsih stopin Savrenski kneginji. Gospa je milost bila vsa, Pa z radostjo zavolj Boga Bi bil dopolnil brez zamude Ukaze tudi volje hude.
Od jutra, ko zazna se dan , Do mraka v terdo noč Je le za nje korist vžgan, Se vpira na vso moč. če ona pravi: zlajšaj si! On polne ima solz oči, Ker misli, če se ves ne vtrudi, Dolžnosti svoje de zamudi.
Zatorej več kot posle vse Ga ceni kneginja; Če lepe usta le odpre,
Pohvalo njemu da. Po hlapčevo ga ne deržf, De hišin sin je, skor se zdi; Z veseljem serca mu pogosto Prijazno gleda v lice prosto!
To v persih lovca Roberta Napihne jeze hlup, Že dolgo hudoželjnika Je duša divji strup. On stopi h knezu, ker enkrat Iz lova vemeta se v grad, Z besedo vkanjene zvijače Zbudi mu v sercu suma kače.
„0, vi ste srečni, žlahtni knez," Začne kovarstva rob, „Vam spanja sladkiga zares Ne grudi dvombe zob. Vi žlahtno ženo imate, Vsa sramožljivost ona je; Skušnjavcova ne bo veljala, Zvestoba taka ne se vdala".
Obervi knez krivi temne: „„Kaj govoriš mi trap! Se bom zanašal na žene? Ginlive so kot slap; Omami lahko jih lizun, Jez pojem pesem gorših strun; Žene Savrenskiga vladavca Se varje, mislim, duh skušnjavca!" "
Un reče: „Prav imate pač! Le smeha vreden je Neumnež, ki, rojen berač, Prederzne tega se, Do gospodinje grešen up In želje dvigne vam na kljub." — „ „Kaj! — knez zavpije in trepeče Besediš od stvari živeče?""
„Aj, aj! de bi ne vedli vi, Kar znano je že vsim? Če pa ste mar nalaš slepi, Pa tudi jez molčim" — „ „Govori zlom, — se un zadre — Kdo bliža Konigondi se?
Govori zdaj, al te zadavim!"" „1 nu, od belolasca pravim.
„Se ve, — pristavi, — fant je mlad, Obličja gladkiga." O tem gospoda žar in hlad In strah predergeta. „A1 ga še niste spazili, De ima za njo le oči? Pri mizi vas ne zre, ne čuje, Za njenim stolam omaguje.
Ta pesem razodene vam Njegove slasti žar, Tu prosi, glejte, ga ni sram, Nje serce sebi v dar. Gospa pobožna, krotka zlo, Iz milosti vam skriva to, In žal mi je, de sim govoril, Sej ta — ne bo krivice storil."
Zdaj divje jeze diija v speh Do bližne hoste knez, Kjer mu v razbelenih pečeh Topi se rude zmes. Tu pitajo požar strašan Marlivi hlapci noč in dan, Mehovje piha, iskra šviga, * Bi djal, de zemlje drob se vžiga.
Tu vidiš ognja in vode Zedinjene moči', Kolesa v krogu se verte, Valovja slap gromi. Orodje praska spred in zad, Po taktu bije kladva pad, Oblasti silni kljub opora Se clo železo vdati mora.
On migne dvema hlapcama, Velevši serda vroč: „„Od mene sem poslaniga, Ki praša vaj rekoč: Al je storjena kneza reč? Verzita urno v živo peč, De zdajci se v pepel razide, In več mi pred oči ne pride.""
Brezdušen par ukaze se Neznano veseli, Nečutna kot železo je V nju žilah divja kri. Z mehovjem hujši urnih rok Razpalita peči obok, Pripravljata se morželeča Popasti posla hrepeneča.
Tovaršu Robert zvit potem Hinavsko reče tak: „Gospod te kliče, ravno zvem, Mudi se bodi jak!" In Fridolinu pravi knez: „ „Boš tekel na fužine v les, In tam mi od kurjačev zvedi, Če je storjeno po besedi?" "
Koj Fridolin pripravljen je Oditi hipoma, Pa v mislih postoji: morde Bi hotli kaj gospa! Ponižno stopi pred leto: „Gospod na plavž me pošljejo, Dolžnost je moja vam služiti, Bi vi želeli kaj, zna biti?"
Na to Savrenska kneginja Mu rah odgovori: „Bi k sveti maši rada šla, Pa sin bolan leži; Ter moli ti, ko čas imaš, Za mene tud en Očenaš, In pokorivši grehe svoje Odpustik sprosi še za moje."
Ukaze take zlo vesel Spusti se urno v tek; Je komaj bistro teči jel Vasi domače vprek, Ko v bližni cerkvi zvona glas Oznani svete maše čas, In grešnike po božji rabi K obresti zakramenta vabi.
„Boga ogibat se nikar, Ko prideš mu nasprot!" S tem stopi v cerkev pred oltar,
Vse tiho je še not. Zakaj o žetvi ravno je, Na polju trudi ljudstvo se, In clo za masno opravilo Ni zakristana blizo bilo.
Cerkovnika namestiti, Je koj pripravljen zdaj, On reče: „To zamuda ni, Kar pelje v sveti raj!" In štolo mašniku poda, Ter s cingulam opaše ga, Pripravi urno vse posode, Posvetjene za masne zgode.
In bivši to storjeno vse Je mašne bukve vzel, In z njim' hitel k oltarju je Pred mašnikam vesel. Poklekne tu, poklekne tam, Opazi pridno vsaki znam, In zdaj ko mašnik „Sanctus" reče, Mu zvonček trikrat gladko steče.
Ko vkloni mašnik se po tem, Obernen na oltar, In Boga živiga ljudem Pokaže v blagodar, Oznani ljudstvu Fridolin Žvenkljaje glasno ta spomin, In pokleknivši vse se križa, Na persi tolče, glave zniža.
Marlivo tak opazi vse,
Od rok mu lično gre,
Kar šega v božji veži je
Do zadne pike ve.
Do konca ga ne vtrudi skus,
Kjer po „Vobiscum dominus"
Izid duhoven razodene,
In s križem sveto djanje sklene.
Potem postavi vsako stvar, Kjer bila je popred, Osnaži čedno svet oltar In pot nastopi spet, Ter na fužine, v sercu mir, Veselo sledi znani tir.
Gredoč pa tih po božji volji Še dvanajst Očenašev zmoli.
In ker zagleda strašno peč, Pred njo kurjača dva, In praša: „Je storjena reč Od kneza ukazana?" Režaje se ostudnih ust Pokažeta peči čeljust: „Oskerbljen je, sva ga shranila, Gospoda pično poslužila".
Odgovor urno tak od tod Prinese knezu v dvor. Ko vidi iti ga gospod, De duh je, misli skor : „„Od kod, nesrečnik, prideš ti?"" „Od plavža". — „„To mogoče ni! Al si se mogel kje muditi?" " „Le v cerkvi nekaj, za moliti.
Ker, ne zamerite, grede Od vas poprej gospo Sim prašal, kakor hlapcu gre', Ce kaj mi ukažejo. Po volji njih sim k maši šel, Kar sam že v mislih sem imel, In štir sim molil Očenaše Za njih zveličanje in vaše".
Gospoda zdaj stermevšiga, V zavzetju zgrabi strah: „ „In kaj kovača rekla sta Pri plavžu?"" praša plah. „Kaj hotla sta, gospod, ne znam, Na peč kazaje v strašen plam, Sta rekla: Tega sva shranila, Na tanko kneza poslužila."
„„In Robert? —praša dalej knez Trepet ga spreleti — Za tabo sim poslal ga v les, Al mar te srečal ni?"" ,,Ga nisem videl, moj gospod, Ne tje, ne les grede, nikod." Od groze ta skor dušo spusti — „ „Sam Bog je sodil J" " bled izusti.
In hlapcu, kot nikol poprej, Prijazno seže v dlan, Globoko ganjen ga gospej Rekoč pripelje v stan: „ „To dete z duham angelskim Dobroti vaši izročim! Smo bili hudi misli vdani, To dete Bog nesreče brani." "
Raj zgubljen.
Posekan hrast leži na tleh, Dva pridna, mož in žena, Se trudita o njemu v speh, Zagojzda je vsajena. On s kicam bije tresk na tresk, In udri, udri, plesk na plesk, Derva lete iz njene roke, Verstivši v sklade se visoke.
„0 Jeva! mati vsih nadlog! Začne tožliva Mina, Tvoj dar so žuli naših rok, Tvoj dar je bolečina. Sladak je jabelček, je res, Na mestu tvojim vonder jez Bi se ne bila kači vdala, Skušnjavki figo pokazala."
„ „Odam, Odam je pnoža stric, Kaj ona? Luka pravi, Odam je kriv, de kmeta kic, Drevo in cepec davi. Drugač bi ženo jez nažgal, Klofute cvet za uh' ji dal, Iz ust izbil ji dar malika, In z njim še kakšen kos jezika."
To čuje imeniten knez, Grajšak na tistim kraju, Smeje pristavi: „Škoda res, De nista bila v raju! Vse bolji bilo bi za nas, Ne belil bi otrok nam las,
Ne bilo bi ne mit opravka,
Ne vojsk, ne pravd, ne tlak, ne davka.
Pa kaj se če? Pomoči ni, Iz kletke všel je tiček, Recimo rajši, kako bi Se vama znižal griček. Če bosta v sladnosti blaga Junaško se obnašala, Pustita rasti lirastovino In z mano pojdita v grajšino."
Grajšina, o besede cvet, Besede slast velika! Tvoj blesk, med rajske žarke štet, Se mene včasi mika. Naš Luka pa je mož kot ost, In Mina vsa njegova kost; Na hip razumita, de taka Prememba sreče ni napaka.
In zadovoljna skoz in skoz Se vpotita iz tnala, Ne bila bi pečena gos Ju zdaj nazaj deržala. Ko prideta v grajšino res Po knežko se obnese knez, V šestino krasnih izb ju dene In s to besedo lepo sklene:
„Moj grad, ne rečem de je raj, Pa bolji je ko bajta, Terpljenje tu ne čaka vaj, Dovolj je vsiga, znajta! Ležala bosta mirno rah Na mehko gladkih vajšnieah, Tenčice, slive, pražne krame Bo kakor listja, kakor slame.
Kopune, torte za obed Bo kuhar pridno pekel, Na mizo vsak dan sedem skled Postaviti bom rekel. Ne bo pomanjkanja pijač, Ne morskih rib, ne žlahtnih krač, Ob godih še dodati mislim Divjačine salatam kislim.
Le zadno skledo prepovem, Prišla bo sploh pokrita, Pri miru nej stoji, potem Jo spet nazaj pošlita. Če mi prelomita pogoj, Vaj zapodim iz grada koj; En škrat je not — še vama znan je, Ta razodene krivo djanje."
O temu zdaj prepiranje Bi bil rokav narobe, Kjer darovanim konju se Ne gleda zlo na zobe. In meni se po pameti Šestero skled gverljivo zdi; Ni ravno bati se omage, Če bo beržanke dost in drage.
Postrežba ker zakoncama Je bila vsa po volji. Gotovo v raju, mislita, Ni mogla biti bolj i. Jedi prinaša mlad lokaj; Kot ure zlate nov tečaj Gre vse po redu gladko, lično, Od jutra do večera pično.
Le zadna skleda je spotik, Ta dvojco strašno peče; Kdor skusil je pohot in mik, Razumi kaj to reče, Razumi, de v začetku se Braniti mika treba je. Odrašen hujši žge ko kuga, Le malo kdo potem ga vžuga.
In glej! Pri mizi sedmi dan Fazana sta obrala, Zakrite sklede krov postran Pogleda Mina zala: „Ah, kako rada vedla bi, Kaj pod pokrovam tim tiči? Mi ni za jed, sim več ko sita, Le vedla bi, zakaj je skrita".
„ „Ki mnogo praša, zajde rad," " Pristavi modri Luka, Gospodarica dobrih vad
Pogosto v pisker kuka. „ „Zakaj je skrita, slepa stvar! Al ne poznaš gospode mar? Smeti in ljulko nam nakani, Za sebe zlate jedra hrani.
Daj, dvigni reno, vidla boš, Resnica se ne zlaže! Nar bolji kos obira mož, In nama osle kaže. En škrat je noter — ha, ha, ha! Vsak trap, de škratov ni, že zna; Ta prazna je, o tem ni dvombe, Odprite — djal bi Lah — so bombe!"
Tak' modri Luka govori, In skledo rah primakne; Plen Mina vedogladnosti Pod reno perste vtakne. Pripogne glavo, kuka not, Razmotrenju je rob napot, Ter dviga, kuka, dviga, dvigne — Iz prazne sklede miška švigne.
In huš po izbi semtertje Begljivka urno šterka, Na noge zbaše dvojca se, Za njo marljivo derka. Lovi, lovi, dervi klobuk, Iz kota zverče v kot — fuk, fuk In Mini clo široko krilo Ni v smešnim lovu k pridti bilo.
Obup in zdih in stisk in stok Napade dvojco bledo, Vse ksanje, mnenje, vitje rok Ne spravi miške v skledo. Zdaj pride knez, razumi kvar, In sune nehvaležni par, O groznim smehu vse družine, Zasramovaje iz graj šine.
Na tnalo Luka z Mino vštric
Prihodni dan koraka:
„„Kaj zmisli vse si vrag — in škric —
On zdihne — pasja dlaka!
Ostala ta mi bo v opom,
Odama sodil več ne bom,
Sim skusil, de ni treba kače, Pripraviti ob raj bahače"".
Vojaška.
Kaj bliska se v jasnim, kaj votlo doni Pred nami na levi na pravi? Od sela do sela v okrogu veršf, Kot jeka v zaperti dobravi. Orožje se sveti, vojaški je šum, Nabira se čuda okinčenih trum Vitezi cenjeni, Kam ste namenjeni, Kaj vam zažiga v obrazu pogum.
Mi čvrsti Slovenci smo, gremo na boj Za pravdo, za dom, za Cesarja, Zakonu domačimu vitežki roj, Protivnimu groza viharja. Obraze bojari nam hrabrosti blesk, Desnica, če vdari, razruši ko tresk. Ude trum ločimo, Grade naskočimo,
Tabor pred nami drobi se ko pesk.
Podravske, posavske planave so nas Iz krepkiga jedra rodile Neplažba, sloboda, premaga tačas So tri rojenice nam bile. Železo nam perva je dilmula v dlan, Sloboda domovja naročila bran. Zmaga le gledala, Nekaj povedala, Slišali boste, če bliža se dan.
Več ljubiga naše domovje ima, Ko celiga sveta deržave, Bogastva neskončno v naročju gora Na vidu cveteče dobrave. In deklice naše so limbarja cvet, So tenke ko jelke, njih usta so med; Mi jim odrečemo, Snubiti nečemo, Gremo ostudniga tujca objet.
Ko sonce nam sveti prededov spomin Na nebu človeškiga djanja, Dva Rima sta sinam slavjanskih planin Pod mečem se vdala mašvanja. Horule — gorane — Otokar junak Zapadnimu hrabro postavi na tlak. Drugi mogočnimu, Zmaju iztočnimu, Bili so treska neskončen oblak.
Kaj Samo junaški v odgovor je dal Ošabnimu tujcu, ste brali; De Svatopluk ni se protivnika bal, Od Balte do Jadre so znali. Do nas, ne čez nas, je prisilil Makon, Na bukve slovenske prisegel Burbon, Galija sliši ga, Treba ni višiga,
Rotu zaupa - v zavetju je tron.
Nej bo ga ko listja sovražnika broj, Ko trave po gorah slovenskih; Serdito razkačen pripelji ga v boj Sam vojvoda brezdnov peklenskih. Če terdiga snopja skerbi te nasad Mlatiče slovenske povabi na mlat. Radostno vrisnejo, Krepko pritisnejo, Udrijo serčno, ne štejejo klad.
Nabita je risanca, ojster je meč, Obilno v kartušu je blaga, V junaškimu sercu poguma še več, Na vraga, o bratje, na vraga! Stoleten raztergati v migleju hrast, Je dana nevihti gotova oblast; Hujši mi planemo, Urniši zmanemo,
V prah jo spremenimo vražno pošasti
Vodotop.
(Po Fr. Schillerjevi „der Taucher".)
To čudno prigodbo smo scer še v trojnih družili bukvah popisano našli: ;,Dies geniales Alexandri ab Alexandro" knjiga II. glava 21; Thomas Fazelli de rebus siculis Die unterirdische Welt vom Athanasius Kir-eher" , knjiga druga, glava 15. — Pripetila se je na Siciljskim otoku dolenolaške zemlje o vladanji kralja Friderika II. iz Aragonske hiše v drugi polovici petnajstiga stoletja. Mladeneč, o kterim se to pripoveduje, je v Kataneji blizo Mesine rojen, in tako čudne natore bil, de je cele ure brez dihanja pod vodo plavati zamogel. Nar imenitniši plavarja so ga imeli. Večkrat je v daljne kraje, do Kolabrije in še dalje plaval. Zatorej , in ker mu je bilo Nikola, pokrajšano Kola, to je Miklavž imč, se ga je priimek „Pescekola". — Riba Miklavž — prijel in tako od njega govoreči, ga še dandanašni Lahi imenujejo.
Blizo Mesinskega mesta ležeča voda, v kteri je ta žlahtna riba poleg naše pesmi zadnič poginila, se je v stari dobi Karibda imenovala. Zdaj se ji Kalofaro ali Karilo pravi. Nebrojnokrat je popisana bila, vselej strašno in čudno. Fazelli v šestnajstim stoletju o nji tako govori: „Tukaj morje strašno vre in kipi, kakor de bi mu se dno na kviško dvignuti ter zemlji oserčje iztočiti hotlo. Vali in preobrača se tako čudnih vrtincov, de strah in groza ne samo brodnike in barkarje, ampak clo na bregu stoječe gledavce zvije. Zdi se ta strašen prepir silovita bitva protivno puhajočih valov. Nekteri kakor premagani beguni stermo-glavno v brezden gromijo, drugi kakor ošabni zmagovavci na kviško se spenjajo. Tu se čuje tulenje kipečiga slapovja, tam zdih in stok v globočino derečiga morja". — Homer v dvanajstih bukvah krasne svoje Odiseje od stiska 234 do stika 243 poje:
„Plašno kormanimo zdaj po voskimu robu proliva, Skila na desni grozi, na levi divja Karibda, Gladno valove v prepad serkaje solnate morja. Kadar izbluje, divjž, kot kotel na silnimu ognju. Kalna vali iz brezdna se zmes in kviško brizgaje, Z belimi penami skal obojnih verhe zagcrne. Kadar poserka potem valove solnate morja, Kalna se zmes pogrezne v prepad, in strašno v okrogu Grom po skalovju doni, globoko zine kernica Blata černa in muž, in bleda groza jih prime".
„Kdo s' upa, bodi oproda ali knez, V kernico potopiti se? To kupo zaženem zlato v objez, Pogoltnilo černo žrelo jo je. Ki kupo prinese iz burke neznane, Jo sebi prinese, njegova ostane,"
To reče kralj, in iz verha peči, Katera čez brezden sirov Dre veno v neskončno morje stermi, Zažene kupo v tulenje valov. „Kdo ima med vami serce gotovo, Podati v Karibdo se? prašam na novo."
Oprodje in vitezi krog in krog Poslušajo, tiho so kar, Oziraje plašno se v divji tok, Nobenimu kupe doseči ni mar; In kralj besedo v tretje izreče: „A1 tega se nihče podstopiti neče?"
Vse tiho ostane kakor poprej, In derzno en mičen dvoran Iz množice stopi boječe zdej, In pas in kolor on verže na stran. In ženske in moški okoli stoječi Na krasniga zrejo mladenča stermeči.
In ker se vstopi na skalen kraj, In gleda v strašan vodovrat, Karibda tuleča dervi nazaj, Valove pogoltnjene gladno v prepad, In kakor bi v dalnim oblaku gromelo. Jih bluje rjovevši peneče žrelo.
Vali se in herka in vre in kipi, Kot vode in plamena hlap, Do neba brizgaje se megla kadi, Neskončno pritiska za slapam slap, Ne da se izprazniti strašno točilo, Bi mislil, de morje bo morje rodilo.
Naposlej premeni se divja oblast, In černo med stenami pen Odpre v globočino orjaška se past, Razor neizmeren ko brezden peklen, In kakor so snegam pokriti bregovi Gromijo v kernico bijoči valovi.
Zdaj urno, preden se verne pritok. Se Bogu mladenč poroči, In — straha začuje se krič globok — Že jademo v liv ga valovje dervi, In žrela zagerne se skrivnoma kalej, Prederzen plavavec ne vidi se dalej.
In verha vtolaži se brezden pust, V globini le tuli vihar, In žalostno čuje od ust se do ust: Bog s tabo, zgubljen si, pogumen plavar In dalej in dalej zgubi se tulenje, In strašno mudi se pritoka vernenje.
Če veržeš krono v kernico leto, In rečeš: ki krono mi da, Nej dene na glavo jo, kralj nej bo! Ne mika me dar, mi ne gane želja. Kaj ta globoČina tuleča zakriva, Ne ve pripovedati duša živa.
Mnogotero barko so trešili not Valovi v požrešen okraj, Po so pridervili raztergan lirod, Razbito jamboro iz brezdna nazaj. In bliža se bliža vihre veršenje, In hujši in hujši vertinca šumenje.
Vali se in herka in vre in kipi, Kot vode in plamena hlap, Do neba brizgaje se megla kadi, Neskončno pritiska za slapam slap, In kakor bi v dalnim oblaku gromelo Jih bluje rjovevši peneče žrelo.
In glej! iz krila kipečih kališ Dviguje se belo ko sneg, Zasveti se rama in tilnika bliš, Marljivo poganja in krepko se vprek, In on je, in suče veselo z levico Oteto kupo nad jadno kernico.
In zdihne globoko ter diha na moč, In kviško obrača oči, Razlega se v množici glas krikajoč: On živi, otet je, vderžalo ga ni! Iz groba, iz morske globine šumeče Je verli prinesel oserčje živeče.
In pride — vriskaje ga truma ospe — Pred kraljem poklekne v prah, Ponudi mu kupo v obilnosti sle, Kralj hčerici migne prijazni rah, Ta z vinam nalije morečim jo jako, Mladenč pa h kralju oberne se tako:
KoieiLijm dela.
Bog živi vladarja, veselje vsim, • Ki dihajo v zraku sveta! Al strašno je bitje v prepadu tim, In človek ne skušaj derzno Boga, Ne želi si gledati nikdar očito, Kar milostno v grozo in tmino je skrito.
Dervilo ko blisk me je jaderno not, Zdaj skozi pečovnat obok Pridere mi reka gromeča nasprot, Serdito popade me divji dvotok, In kakor vertavko v okrogu dervi me Tiraje v globino, omota me prime.
Zdaj v sili nar veči pokaže mi Bog, Ko živo do njega kričim. Iz brezdna skaline moleči rog, Objamem ga urno in smerti vbežim, In tu na korali je kupa visela, Scer padla v neskončnost bila bi žrela.
Še hribe globoko pod mano stermi V škerlatno temnoto prepad, če ravno posluhu nenehama spi, Oko trepetaj e ozira se v čad, Ki v nedriju brezdna peklenskiga krije Drakone, modrase, razkačene zmije.
Tu černo gomazi in vije se v zmes Ostudne červadine plast, Skat ojstro bodeč, repon skaloplez, Kladivana grozniga ljuta pošast, In jadno grozivši mi zobe očita Pomorski pes, jezera risa serdita.
In tu visim, in groza mori me in mar, Ker upa otetbe ni več, Med zvermi jedina občutljiva stvar, Samotež v ostudni pušavi gineč, Globoko pod glasam človeške besede, Pri divjih strahotah nevsmiljene čede.
To z grozo prevdarim, zdaj vidim pošast. Ko širi sto členov na mah, Me hoče popasti; oklenjen izrast Korale spustiti omami me strah, Koj zgrabi valovje me divjiga vira, Pa v blagor je bilo, na kviško me tira.
O temu vladar se začudi zlo In reče: „Bokal ti je dan! Tvoj tudi ta perstan kraljevi bo Z nar dražjim kamenjem krasno kovan, Če v drugo poskusiš in daš mi na znanje. Kaj vidil na zadnjimu dnu si vertanje."
To čuje kraljevna rahle vesti, Prijazno ga prosi rekoč: „Moj oče, pustite te grozne reči, On storil je, kar ni nobenimu moč! Če vas pa li mika ponovljenje zgoda, Nej vžugajo knezi mladenča oproda".
Zdaj jaderno kupo popade vladar. Zažene v kernico jo not, In če mi jo spraviš na suho, plavar, Nar goršiga kneza storim te nasprot, In to, ko prositi za tebe jo čuješ, Zaročeno ženo še danas miluješ.
Ko sila nebeška ga zbode ta glas,
Oko se mu radosti vžge;
On deklice vidi zapečen obraz,
Bledeti jo Vidi — in pasti tje;
Zdaj tiran zaslužiti krasno devico
On verže se — živi al umri — v kernico.
Še tuli valovje, se verne nazaj, Ropot ga oznani strašan, Tu klanja se željno gledaje čez kraj, Vsi toki, potoki derejo na dan, Kipijo na kviško, veršijo v prepade, Mladenča nazaj — nobeden ne dade.
Bravcam „Noyic" h koncu leta 1845 v spomin.
Habete sal in vobis et pacem inter vos.
Marc. IX. 19.
Z Bogam, bravci „Novic" na potu prihodniga leta! Blag nam ostani spomin, upanje vam zanaprej. Kar govorile smo petkrat deseterno in trikrat, Bodi rečeno v korist rodu, domovju, in vam, Bodi ko zernja izmet, poženi obilno klasovja.
Rekle bi, zvesto de smo namembo dosegle tečaja, Tode služabnici molk, sodba spodobi se vam. Sodite! Scer dovolite nam sledeče besede, Dobro prevdarite jih, vredne pomislika so; Ce bi še manjkalo kaj, iz lastniga blaga dodajte"
Bogu dušo in vest, vladarju zvestobo do smerti, Veri zaupa poklon, glasu zakona posluh, Starosti čast, mladenču poduk, otroku ljubezen, Ženi prijazno pomoč, bratu Slovencu objem, Vezi edinstva krepost — so naše perve naročbe.
Marno poglejte potem na polje slovenskiga djanja, Mnogo ledine je še, mnogo je križama rok. Ganite jih, otrebite mah domovini do jedra, Duhe zarotite v beg dvombe, nemarnosti, tmin, Dvignite serčno zaklad slovenskiga dlana in uma.
Svetu pokažite lik domače navade in misli, Biti slovenske kervi, bodi Slovencu ponos. Spomnite se imenitnosti del pokojnih očetov, Cenite vrednosti scer roda sedajniga tud; Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti.
Jezik očistite peg, opilite gladko mu rujo, Kar je najetiga v njem, dajte sosedu nazaj. Kinčite ga iz lastne moči, iz lastniga vira, Jasno ko struna bo pel, zvonu enako donil, Pričal vašo modrost na desno, na levo narodam.
Res je začetek trud, okorna beseda detinstva, Tega ne vstrašite se, moč neizmerna je sklep. Volja poprav vam bodi in skerb, izida ni dvombe, Glejte ta hrast košat, hrastič očetu je bil, Zakon natore je tak, de iz maliga rase veliko.
Nepomenljivo leži nevažna peška na grivi, Nekim otroku iz rok padla nevedama je; Kliti začne, narase drevo, se kroži, se širi, Krona mu prostre se v zrak, jablan na grivi stoji, Važno devet rodovin z obilnim sadjem previdi.
Mlada zaveržena dva pobegneta v hrib aventinski, Reven osnujeta stan, komaj pastirju se vda, Dvigne se stan, premeni se v grad, se množi, se krepi, Žezlo prime deržav, morja si skuje trizob, Roma ponosna slovi, kraljici zemlja se vklanja.
Tako iz maliga stvar narase velika in slavna, Volja se zbudi tedaj, truda ne strašite se. Krasno bo sad slovenske reči ob uri dozori], Gani se verli ratar! sin bo veselo sejal, Cvetju se čudil unuk unuka unukove žetve.
Pesem o zvonu.
(Po Schillerjevi: „Das Lied von der Glocke".)
Zvedba nas uči, de naši rahločutni Slovenci lepo zvonenje silno radi poslušajo. „Novice" so o tem, in posebno o soglašenju cer-kovnih zvonov večkrat gov6rile. Sicer tudi vsak sam lahko opazi, kak6 globoko mili glas čistiga zvonenja pobožno slovensko dušo gane. Zatorej smo pričijočo pesem „o zvonu" poslovenili, k<5r nas nar lepšiga zvonenja opomni in sama na sebi tako neizrečeno lepo poje, de se v celi zapadni Evropi enaciga glasa lirične narave le malo — po našimu mnenju clo nič ne čuje. „Pesem o zvonu" — in ne pesem „od zvona" — smo jo imenovali, kčr zvon, ali litje zvona ni toliko predmet nje-niga petja, kolikor priložnost globociga premišl&vanja, s kterim je nemški pevec to čudno svoje delo, kakor krasno cvetlico istočnih očaranih vertov, obilno olišpal. Če smo pa mi visoko pomembo nemške pesmi razumeli, in z njo slovensko besedo oživiti znali, o temu s6diti se ne nam, ampak vam spodobi, dragi umni, prebrisani bravci!
Miroslav Šiler je to pesem o nar stašniši dobi, to je, o blodnji divjiga francozkiga puntanja zložil. Veliko njenih nar lepših misel, posebno proti koncu, zadene hude zmote tistiga časa. Brez obzira na tedajne grozne zgodbe se take besede ne dajo ne jasno razumeti, ne živo v sercu čutiti. Spomnite se tedaj razkričanih parižkih ribčank in druzih divjakov človeške podobe, kjer berete, de je hujši v svojih zmotah človek od serditiga leva in kervi žejniga risa.
Ne čudite se, ljubi bravci, de smo nemški besedi „Form" kalup rekli, če še niste morebiti te besede do zdaj slišali, ali v slovenskih bukvah brali. Naš model, čeravno se po tujstvu dišečiga obraza ne vstrašimo , nam' zavoljo njegove okornosti v glavo ne grč. „Podoba, obraz , videz" slovenski besedniki svetujejo, in to bi res bilo nekaj, tode te besede tudi druge reči pomenijo, in ne zadenejo čeme pike. Kalup je pa okornoglasnimu modelu lastna in sicer čisto slovenska beseda, ktero južni Slovani „kilup" in Čehi „kadlup" izgovarjajo in pišejo. Zatorej ne bomO zašli, če se je poprimemo. Sicer smo v ti pesmi „fantu, turnu, trugi", pristop dovolili, ter tudi v nekimu stiku „lih" pisali, čeravno vemo , de so tuje rodovine , in čeravno drugod bahaje vpijemo:
„Jezik očistite peg, opilite gladko mu rujo."
Mi mislimo, de so rečene besede našimu jeziku popolnoma vdo-mačene in slovenskimu življenju tako globoko vkoreninjene, de jih svoje blago imenovati smemo. Takim besedam pa za zdaj, posebno v pevskih potrebah, slovesa dajati ne grč. Če bi komu po volji ne bile,
naj nam ne zameri, in zna po priliki v pričijoči pesmi namest „Votlo v turnu" po staroslovensko brati „Votlo v stolpu" ali pa „ Votlo v cerkvi" in tako dalje.
Vivos voco. Mortuos plango. Fulgura frango.
Žgan iz ila, kraj prostora Zemlji vzidan je kalup. Zliti zvon se danas mora, Nujte hlapci, urno skup! Vroč na čelu stoj, Teci s curkam znoj, Nam de delo v čast izide; Blagor scer iz neba pride.
K naredbi, ko se modro snuje, Besede modre vda se tok, Če prav pogovor ga spremljuje, Gre opravilo berž od rok. Razinotrimo tedaj marljivo, Kaj svetu slaba moč rodi; Bedaka zaničujmo živo, Ki ne premisli, kar stori. Sej ravno ta človeka slavi, Zato razum je njemu dan, De v sercu čuti, kar opravi, In kar pridela priden dlan.
Naložite smrekovine, Dobro suha bodi tud, Stisnjen plam de naglo šine H kotlu v tok pripravnih rud. Plavite mi med, In kositer vred, De poteče razpušava Kakor terja vodba prava.
Kar dela v jami zdaj globoko S pomočjo ognja rok oblast, Bo pričevalo gor visoko V zvoniku cerkve našo čast. Dočakalo bo pozne čase, Veliko ganilo ljudi, Bo tugi dalo britke glase, In klicalo k pobožnosti. Kar zemlje sinu premenljivo Osoda v dolu da nadlog, Medeno krono vdari živo, De se razglasi važno krog.
Bele že mehurje dela, Dobro! gruda se topi, De bo verlo teči jela, Berž alkalske gor soli! Tudi čista pen Bodi zmes ko sklen, De iz čiste rude glasno Zvon zapoje čisto, jasno.
Z veselim glasam radovanja Pozdravi dete ljubljeno Na pervi poti živostanja, Ko v krilu sanj nastopi jo. Še skrite v toku reke časne So njemu vadle temne, jasne. Življenja jutro krasne zarje Mu mila mati skerbno varje — Ko pšica čas naprej leti. Od punce serne fant bahaje, Puhti v življenje zdetja vnet, Preblodi svet popotovaje, V domovje tuj se verne spet. In krasno v blesku zore mlade, Nebeški kip nedolžnosti, Sramljivih lic, prijazne vade, Devica zdaj pred njim stoji. Brezimen mik mladenča spčsče, Samotež hodi tiho zdaj, Po licu reka solz mu tžče, Plaši ga družtva divji raj. Sramljivo njene stopnje sledi Beseda njena mu je pir, Nar lepši cvetje vzame gredi, De kinči svoje ljube tir. O! up sladak, o nježne želje, Ljubezni perve zlati čas! Očesa zro nebes veselje, Topi nam serce rajski glas. O! de bi vedno v cvetju bila Ljubezni mlade doba mila!
Noter to paljčino vtaknem, Pipe rjave so že zlo, če postekleno izmaknem, Ruda v litje godna bo. Hlapci, urnih rok Skusite mi tok!
Ali krepko mehčovini V dobro znamnje se jedini.
Kjer krepko se in mehko snide, Kjer z ojstrim rahlo v družbo pride, Tam čist je glas in dober ves. Naj misli, kdor se vedno veže, Če serce k sercu se prileže! Le kratke sanje, dolg je kes.
Milo v kitah vene divičen Res nevesti se bleši, Ko klicaje k piru ličen Na zvoniku zvon doni. Pa življenja god prelepi Tud konca življenja cvet. Z ogrinjalam se razcepi Krasno mnenje mladih let.
Pohot ohladi, Ljubezen ne sme se; Cvetica veni, Ter sad napove se. Mož mora na bor, Življenje sovražno Opravljati važno, Sejati, saditi, Zvijavši dobiti, De v skusu in stavi Koristno opravi.
Zdaj silno prihaja neskončniga blaga,
Napolni zaloga mu žitnice draga,
Pohištvo se širi, raztegne se dvor,
In noter vlada
Sramljiva ženica,
Otrok porodica,
In viža modro
Domače oprave,
Dekline učivši
Fantiče svarivši,
In vedno ko riba
Marljivo se giba,
Čuvaje vsih mest
Pomnoži obrest.
Z draginami polni predele dišeče, In prejo verti na vreteno berneče, Nabira v omare, očistjene peg, Blišečo volnino in platno ko sneg,
Sijanja pridružiti blagu ne mudi, Se vedno trudi.
Gospodar veselih očes Iz visociga hišniga verha Srečo pregleda in blagor nebes; Kozolca vidi ponosne podpore, Skednja do verha nasute prostore, Žitnice pod blagodaram ječeče, Zlate pšenice valove šumeče, Hvali prevzetno se zdaj: Čversto, kot zemlje tečaj, Proti viharju napak Doma mi vterjen je tlak! Tode glej! z močmi osode Ni zaveze, ni pogode, In nesreča urno sp§.
Prav! zdaj liv začeti da se, Lom po volji zernat je. Vsak še nekaj moli za-se, Preden liti se začne! Dregni veho stran! Bog ohrani stan! Hlapno vre v obok naprave Reka rude žarorjave.
Koristna ognja je oblast, Ko človek čuva njeno rast, In kar napravi, kar stori, Je dar nebeške te moči. Alj moč nebeška strašna je, Če varstva sponi zmakne se, In samoglaven tir puhti Natore proste prosta hči.
Strašno, kadar razujzdana Brez opora ljut vihar, Po pohištvu ljudostana Divji tje vali požar! Vedno so napravi dlana Elementi vražen kvar. Iz oblaka Blagor pride, Dež izide,
Iz oblaka v strah sosesk Udri tresk!
Čujte zvona stok in rig? To je žig!
Kakor kri So nebesa,
To žarenje dneva ni! Ceste stresa Divji hrup! Puha hlup!
Kviško kviško plam se dviga Na široko liže, vžiga, Urniši od vetra šviga, Kot iz pečniga oboka Zrak žari, tramovje poka, Strop se vdere, okno zije, Dete plaka, mati vpije, Stok živine Iz dertine.
Dnevu svitla noč je enaka, Vse leti, prenaša, skaka Po verigi rok do meha,
V	skušnji speha, Vedro tčče, v lok visoko Brizga voda na široko. Piš prituli zdaj globoko, Ko vihraje iše plam.
Ta objame žita hram, Skednja preverši prostore, Slemena zdrobi podpore, Kakor de bi htel puhteči Bega silniga v oblak Sabo vzeti zemlje tlak, Zrase kviško več in veči Žar orjak! — Upa nag
Človek božji sili jenja, Križem roke premoženja, Ves oterpnjen, gleda konc.
Prah in sip Je domovje,
Divji vihti prosto rovje,
V	pustih linah okenj biva Groza bleda,
In oblak nebeški gleda Votlo not.
Enkrat še Na goriše Krasne hiše
Gospodar se zdaj ozre —
Vesel si drugo stanje iše; Če ognja rop je blago lih, Tolažbe slast mu serce greje, On druge glave svojih šteje, In glej! ne manjka nihče vsih.
Zemlja rudo je sprejela,
Srečno je kalup nalit;
Bo li, uma prid in dela,
Lepo prišel zvon na svit? Če je napak liv! če je bron snetiv!
Upamo, in ah! zna biti,
De nas tuga kmalo vhiti.
Mi nedru blage zemlje upno Izročimo iskusti stvar, Izroči zernje jak ratar, In upa, de bo klilo skupno Po volji božji v blagodar. Še drajši seme v zemlje krilo Polagamo gorečih tug, In upamo, de zelenilo Bo v lepši cvet iz praha trug.
Votlo v turnu Klenka bron, Smertno pesem Poje zvon.
Žalostno z glasovi temi Potnika na zadni cesti spremi.
Ah! zaročnica je draga Žena zvesta, mati blaga, Ktero tmin pošast nemila Zmakne možu zdaj iz krila, Iz objema nježnih det, Krasnih kakor lilje cvet, Ki v naročju zvestim so Rasli v radost materno — Hiše rahla vez, ljubljiva, Je na dvoje vekomaj, V černi zemlji, ah! počiva Hiše zvesta mati zdaj, Mične roke so se skrile, Nje skerbi ni sence clo, Vladala na mestu mile Brez ljubezni tujka bo.
Dokler zvon se ne ohladi, Trud opusti se težak. Kakor tički v berstju mladi, Se raduj po svoje vsak. Se mrači visost, Dela vsiga prost Vidi fant večerne žare, Mojster zmir si glavo tare.
Živo svoj korak pospeši Daljno v divjim gozdu potnik Proti pragu hiše svoje. Ovca beketa iz paše, In govedja
Trume gladke, čelovite, Primukaje
Stopajo v navadne staje. Žita poln Voz iz gaja Se primaja; Krasno risan Venec pisan Je počez,
Žencov mladi ljud pa urno Spe na ples.
Vmolknila sta terg in cesta, O prijaznim žarku luči Snidejo se stanovavci, In zapre se grad škripaje. Mrak ovije Zemljo temen, Verlimu pa strah ne klije Iz noči,
Ko hudobne ljuto vije, Kjer pravice moč budi.
Sveti red, o, sin nebeški, Ki enako v prid človeški, Prosto, lahko, radno veže, Grade zida, mesta steže, Not odljudniga divjaka Kliče iz pušav in mraka, K ljudu stopi v bajte lične, Ga navadi šege mične, In nar slajši zveze včini, Zveze giba k domovini,
Tisuč rok se giblje pridno, Ena drugi seže v dlan, O gibanju živim vidno Pride vsaka moč na dan.
V	brambi se zakona trudi Mojster in tovarš v obrest, Ves vesel namembe tudi Zaničvavcu kaže pest.
Trud gradjana kinč je pravi, Dela blagor je izid, Če vladarja krona slavi, Slava nam je roke prid.
Mir prijazen, Sloga sladka, Stojta, stojta
V	zraku tega mesta rah! De bi nikdar dan ne prišel, Kjer kerdela divje vojske Kraj previhrajo ta tihi,
In podnebje, Ko večerna ravno zarja Ga zlati,
Mest in vasniga požarja Strahovito zažari!
Dajte zdaj kalup razbiti, Svoj namen dopolnjen je, De pogled in serce siti O lepoti kipa se.
Udri, udri, daj! * Dregni proč okraj! De se v blesku zvon zasveti, Se podoba mora streti.
Razdjati zna o pravi dobi Podobo mojster modrih rok, Al strašno, če se v plamozlobi Oprosti sam žareči tok. Divjaje slepo, gromopočno, Oklep raznese ječe stert, Kot iz peklenske jame ročno Pogin izbluje, strah in smert. Kjer divja moč neumno gazi, Naredbe kip se ne obrazi; Kjer oslobodi ljud se sam, Blaženstva bilj ne iši tam,
Gorje, ko v nedru mest netila Se tihoma nabere drob, In ljud, razbivši spon vezila, Si sam pomaga strašnih zlob. Zdaj punt vervf zvonova tira, De v serd in čert hrume budi, In, posvečen slovezu mira, Zdaj geslo je posilnosti.
Enakost! Prostost! ljudstvo rjove, Gradjan pokojen zgrabi drog, Derhal napolni terg, zidove, Vbijavci vrejo ljuto krog. Kervave rise zdaj so žene, Posmeh jim gnus in groza sta, Še živ, razkačene hijene, Delijo trup sovražnika. Nič sveto ni, vse nježne veze Pobožnosti so žertva zmot, Pravičniga zločin podleže, Pregrehi vsaki prost je pot. Nevarno je buditi lava, Risene zob razbitja plam, Pa vonder groz nar hujši glava Je v blodnji mnenja človek sam. Gorje, ki vednim slepcu dade Svitlobe baklo rajsko v pest, Ne sveti mu, le vžgati znade, Ter je pogin deržav in mest.
m
Radost Bog mi dal je sladko, Kakor zlate zvezde plam, Iz lupine svitlo, gladko, Brona zerno miga nam. Krasno vsih plati Sonca trak bleši. Tudi gerba čerte snažne So kiparju priče važne
Na stan! na stan! Tovarši vsi, stopite v krog, Kerstimo zvon, pomozi Bog, Edinost bodi imenovani K edinosti, k preserčni družbi On ljudstvo kliči v zvesti službi.
In zmir namen mu bodi ta, Ko mojster mu ga v kerstu da.
Visoko nad življenjem Časnim, V obnebju sinjim, uma znak, Se gibaj sosed gromu glasnim, In bodi svetu zvezd mejak. Od zgorej glas prijazen bodi, Kot zvezdja svitli trop nebes, Ki v božjo čast v okrogu hodi, In letnih časov viža ples. Od večnih le reči pomljivo Govori ust njegovih glas, Dotikaj se ga v begu živo Vsih ur s peruto naglo čas. On jezik svoj osodi davaj, Brez serca sam, brez milosti, Z besedo važno rah spremljavaj Igranje čudno časnih dni. In kakor glas ušesu zgine, Ki krepko se oznani vsim, On uči nas, de vse pomine, Na svetu vse, ko prah in dim.
Zdaj z močjo vervi in stava Spravite mi zvon na tlak, De v okrožje žvenka splava, Dvigne se v nebeški zrak.
Nujte, vlecite!
Plava, giba se! Radost mestu tim porodi, Mir zvonenje pervo bodi.
Bor z drakonam.
(Po Fr. Schillerjevi: „Der Kampf mit dem Dracheu".)
Junak pričijoče pesmi je bil križar in vitez sv. Jovana Kersnika. Preden od njega kaj vee govorimo, moram v razum in razjas-nenje tedanjih ok olj sin nekoliko o njegovim redu povedati. Bravci, kterim sledeče opombe niso potrebne bile, nej ne zamerijo, de smo jim zgubo dragiga časa naklonili in prijazno poterpljenje skušavali.
Križarski red, Svetivanored, red svetiga Janeza Kersnika, ali spitalnih vitezov, Maltežkih križarjev red i t. d. je v letu 1048 po Kristusovim rojstvu v Jeruzalemu osnovan bil. Takrat so pobožni kupci iz Amalfe v Neapolitanski zemlji ondi lepo cerkev, mniški samostan in prostoren špital ali bolehnico sozidali, svetimu Janezu Kersniku posvetili , in udam osnovaniga samostana namembo v postrežbo bolnikov, v previdenje ubožnih, in splohno v podpiranje Jeruzalemskih romarjev
dali. Sto let poznej je tedajni veliki mojster — tako so se poglavarji tega reda imenovali — Eaimond du Puy, rečeni namembi še vojskovanje proti krivoverstvu perložil, in tako pobožno mniško bratovšino v red vitežki premenil. Pokoršina, čistost, revnost in bramba keršanske vere so udam bile glavne dolžnosti. Takrat se je vidilo, de so slavne osobe visoke grofovske in knežke rodovine danes armadi pobožnih, serčnih, velikodušnih vojšakov krepko v blesku vojvodske oblasti zapo-vedavale, in jutro v bolehnici umerjočimu beraču noč in dan po lilapčevo marljivo služile. Vitezi tega reda so ob času mira dolge černe plajše z belimi, osmerovoglatimi križi na persih leve strani nosili, in v sredi večiga drugi manjši križ iz čistega zlata imeli. Ob času vojske so jih rudeči pasi in zlati križi kinčili. Ta križ je bil velika čast za viteza rečeniga reda, in obsojenje, de je kdo izmed njih tega nevreden postal, je bila nar veči, nar hujši pokora ali kazen. Sčasama je red grozno obogatel, je svoje velike vojaške trume, silne vojne barke, lastne dežele imel, krivovercam, posebno Saraeenam in Turkam veliko opraviti dal, po junaštvu in edinosti pa sto in sto let hrabro v bitvah zmagoval. Leta 1309 se je na Eodski otok (Rhodos) blizo Azijanskiga brega preselil in tam 200 let junaško gospodaril. Iz te dobe je pri-godba naše pesmi.
Pripetila se je v letih 1323 do 134<?, kčr je Helion de Ville-neuve včliki mojster Svetivanoreda bil. Junaku naše pesmi se je reklo Dieudonnč de Gozon. Bil je rojen Francoz iz provencalske zemlje. Več imenitnih pisavcov je njegovo življenje in posebno prečudno pri-godbo z drakonam (litvarnam) popisalo; med temi po našim znanji Bosio v svojem delu „Istoria della sacra Eeligione e illustrissima Mili-tia di San Giovanni", potem Vertot d' Auboeuf v svoji dogodivšini „Histoire des chevaliers hospitaliers de S. Jean de Jerusalem etc. Tom. II." Zadnje delo je v nemški jezik Niethammer (Jena 1792) prestavil, k njemu po slavnim pevcu Šilerj i krasen predgovor spisati dal, in ravno iz tega dela je predmet prieijoče pesmi vzet. Po tacih pričah je pri-godba brez dvombe resnična. Thevenot, francozki potovavnik in pisatelj terdi v svojim potopisu, de je drakonovo glavo, ktera je na vratih samostana v Bodu pribita bila, še svoje dobe sam z lastnimi očmi vidil. Veliko veči od konjske glave, in pepelnate barve je neki bila, ter strašno, do uščs preklano žrelo, velike goste zobd, dolge ušesa, in okrogle oči imela.
Naš junak, Dieudonne de Gazon, je po ubitji drakona in po prizanesbi svojiga vladarja še dolgo živel, bogate konturije gospodaril, velikimu mojstru prijatel in sploh namestnik bil, ter po njegovi smerti clo vladarstvo reda nastopil. Spomina vredno je, de si je v zboru volitve sam volilno besedo dal, rekoč: ,,Se izvolim velikiga mojstra, kdr ne poznam junaka, de bi take nevarne dobe bolje od mene redu 2apovedavati zamogel". •— Po smerti so mu na grobni kamen zasekati dali z latinskim napisam: Draconis extinetor — to je: drakona po-končavee.
Glavna namemba naše pesmi pa ni popisavanje drakonove smerti, ali poslavljenje našiga, sicer velike časti vredniga, viteza; ampak je le
očitna zmaga keršanske pokornosti na silo sirove kreposti in nad samovoljnostjo človeškiga serca, ktera je hujši od popisaniga drakona, kčr samovoljnosti nepokoren duh
.........živo v dušo piči,
Prepir zbudi, pogin prisiči, Ter svetu v sleme, uma gluh, Požara baklo drzno ntakne.
Kaj se vali, kaj ljudstvo vre Hrume po dolzih stegnjah tje? Alj je požar v ozidju Roda? Vse skup leti pohlepno zgoda. Na konju zrem visociga
V	derhalu konjka viteza, Za njim privlečejo, o čudo! Zveri neznane strašno grudo, Podobe zdi se divji zmaj,
Z gortancam grozniga stežaja. Sterme pogleda ljudstvo zdaj Na viteza, in zdaj na zmaja.
In tisučerno glas doni; To je drakon! poglejte vsi, Ko nam je čede z varhi davil; Ta vitez mu je rabo vstavil! Veliko druzih je pred njim Se v bor podalo z besam tim, Nobeniga nazaj ni bilo; Junaku takim gre plačilo! In k samostanu truma spe, Ker Svetivanoreda ude, Špitalne sluge, mojster je
V	sodiše združil brez omude.
In mojstru žlahtnimu junak Ponižno se približa jak; Za njim pritisne ljud kričaje Shodiša krog napolnovaje. In un začne in reče prost: „Sim spolnil vitežko dolžnost! Dežele strah in kvar, pozoja, Je vbila hrabra desna moja. Slobodna pot je zanaprej, Pastir na pašo ženi čede, Po skalostezi romar zdej K svetišu brez bojezni grede", Koitilijeve dela.	5
Alj ojstro ga pogleda knez Rekoč: „„Ti si junak zares; Pogum je konjku čast in slava, In duhu tim si priča prava; Pa pervi dolg, povej, kaj je Vojšaku vere Kristove, Ki križa znak na persi vzame?"" Vse krog o tem bledeti jame. Dostojno un v odgovor da, Oblije barva ga sramljiva: „Pokoršina dolžnost je ta, Po kteri križa vreden biva".
„„Into — pristavi mojster—ti Do žive kite ranil si,
V	prepir zabranjen po postavi
Si se podal po lastni glavi."" — „Gospod, nej vse ti prej povem, Un reče, — sodi me potem, Ker pično spolniti povelje Sim mislil in naroda želje. Jez brez premislika v pomor S pošastjo divjo nisim planil; Umetno prigotovljen bor Je v bitvi zmago mi nakanil.
„Vojšakov reda tega pet, Pobožnosti in vere cvet, Je že poguma žertva bilo, Tedaj zabranil si borilo. Alj meni grudita život Nevolje ost, in svaj pohot, Clo v sanjah polnoči pokojne Opazim se v sopehu vojne; In ker o zori juterni Nadloge nove razodenem, Me britka žalost obleti, In bor z drakonam urno sklenem."
„In sam pri sebi mislim tak: Junaštva kaj je kras in znak? Kaj so storile hrabre glave, Ko v pesmih so predmet poslave, Ko jih je med bogove clo Paganstvo slepo dvignulo? Očistile so divje spake
V	prederzni skusbi zemlje zrake, % leonam se podale v boj,
So Minotavra trup objele. Kri vagale, točile znoj, In žertve vboge tak otele."
„Kaj Saracen le vreden je, De z njim Kristjan vojskuje se? Je le malika vražnik cenjen?
V	otetbo svetu je namenjen. Potrebe, sile vsih napak Braniti mora prav junak; Pogum pa mora pamet biti,
V	prepir z močjo zvijača iti. Tak mislim sploh in hodim sam Pazivši sled zveri peklene,
Na krat pomoglej prav spoznam, Veselo rečem: Ta zadene!"
„In pridši k tebi govorim: Domu podati se želim. Ti želje moje si dopolnil, Jez urno morje sim prečolnil. Na bregu komaj sim doma, Pokličem berž umetnika, In dam po znanih čertah pično Drakona kip storiti lično. Na kratkih nogah breme se Života dolziga dviguje, Razpet oklep luskinast je Po herbtu, de ga ran varuje."
„Nategnjen vrat stermi naprej, In kakor golt peklenskih stej Zija široko, strašno žrelo, Ko de bi plena hrepenelo;
V	gortanu černimu obob Grozijo rajde ojstrih zob; Podoben meču jezik miga, Oko goreče strele šviga;
V	podobo kačjo se zgubi Ostudno herbta strašna sila, Krog sebe v klepe se vali,
De konjka s konjem bi zdrobila."
„Tak poobrazim pično vse, Pepelognus mu barva je; Pol gad se zdi, pol zmaj kaluže, Ostuden plod strupene muže.
Ko bil je strašen kip gotov, Izvolim dva britanskih psov, Oblastna, urnih nog, velika, Zučena vjeti turobika.
V	pozoja šujem ju oba, Razkačena mu marno bližam, Popasti z ojstrim zobam ga, Ju šuntam in klicaje vižam."
„Kjer grizu britkim, mahu ram Sloboden je trebuha hlam, Tje dražim ju, de divje zlobe Zasekata bodeče zobe.
V	orožju jez od nog do las Na konja vsedem se tačas, Arabske reje, žlahtne žile, In razjezivši ga do sile,
Ga naglo v zmaja zavertim, Z ostrogo rebra zbodem dosti,
V	pošast pa sulico dervim, Ko de bi hotel jo prebosti."
„Če ravno konj se spenja plah, In škriplje, in očita strah, če psa pojemata bolezni, Ne jenjam, de so groze trezni. Tak trudim brez prevdarka se, De trikrat luna polna je, In kadar dobro vse so znali. Smo se po morju sem podali. Dans tretji dan je zasijal, Kar sim zapustil barke krilo, Počitka skor si nisim dal, Dokler ni vse storjeno bilo."
„Zakaj, nadloga zemlje te, Ponovljena mi v serce grl: Raztergane so undan našli Pastirje, ko so v mužo zašli; In te nesreče živ spomin Me silno tira v grozen čin. Zdaj slugama namen razločim, Na vrana urniga poskočim, In derzno v družbi svojih psov, Na stranski, sploh neznani poti, Skrivnosti včinenja gotov. Sovražniku hitim nasproti."
„Ti cerkvico poznaš, gospod, Katero na skalovja hrod, Kjer se otok pregleda celi, Sozidal mojstra duh je smeli. Le zaničljiva zdi se nam, Pa v sebi krije čuda znam, Marijo z Jezusam svitečim, In s tremi kralji krog stoječim. Po stopnjah — trikrat trideset — Se romar trudi do višine, In ker dospe jo znoja vnet, Ga v božji bliži tuga mine."
„Pod cerkvico globoko v hrib Votlina pelje čudnih gib, Mokrote bližnih muž rosena, Od sonca nikdar razblešena. Tu stanoval je zmaj strašan Na rop čakaje noč in dan, In bil je, ko peklenska vraža, Pred pragam božje hiše straža. Ker romar je približal se Stopivši v kroge pogubljenja, Iz pazbe planil naglo je, In nesel ga v zavetje žrenja."
„Prej ko podam se v strašen bor, Na skaloplaz koračim gor ; Pred Kristusam ponižno kleknem, Posvetnih želj oserčje skleknem, Opnem potem orožja kras, Privežem ojster meč za pas, Prividim s piko dlan desnice, Ter vernem se iz viš gorice. Oba pustim oproda zad, Povem potrebno, in se ločim, Zasedem konja ličnih vad, In Bogu dušo priporočim."
„V planavi komaj sim, ko psa Na gerla moč zalajata, In težko sopsti konj začenja, Se stavi v bran, se plašno spenja; Zakaj , tik pota vrag serdit Leži ostudno v klopko zvit, In greje se v soparu tlaka. Psa shuskata ga kviško jaka, Alj urno se oberneta,
Ko žrela strašno past razdeli, In puh strupen od sebe da, Ter čudno kot šakal zacmeli."
„Pogum oživim jima koj, Serdito verneta se v boj, Jez pa zaženem krepke roke Divjaku piko v gnusne boke. Ta kot paljčina brez moči Na luskoplepu odleti, In preden ponovim lučaje Zdivja omamljen konj skakaje. Moriven gled, ostuden laj, Dihanja strup ga v grozi vije, Osupnjen skoči, plah nazaj, In meni zadna ura bije."
„Raz konjaplanem zdaj na tlak, Brez mude ojster meč je nag; Pa mah in pah sta prazno delo, Oklep je zid, je jeklo celo. In ljuto treši divja stvar Me s krepkim repam pod-se kar; Že vidim žrelo se odpreti, Po meni zobe hrepeneti, Ko strašne jeze moja psa Na trebuh ravsneta zverine, De ostermi raztergana, Tulivši britke bolečine."
„In preden psov slobodna je Iz praha naglo dvignem se, Opazim ranjeno golino, Ter sunem krepko v drobovino Do roča meč porinši not, Kervi potok mi vre nasprot. Ko hrib se gruda strašna zverne, In s težo trupla me pogerne, De omedlim omamljen koj; Ko spet zavem se del in kraja, Oproda vidim pred seboj, In mertviga na strani zmaja."
Mladenč konča, in glej! tačas Pohvale dolgo vderžan glas Oprosti koj se neizmerno, Odbit od loka deseterno Budi različnih klicov zvek
Hrume po stanu gromen jek, Clo vitezam je volja jaka, De se ovenča glava taka; Hvaležen ljud ga ljudstvu če Pokazati v obhodu dičnim, Zdaj ojstro knez obervi pne, In molk ukaže govoričnim.
In reče: Zmaja, ki ta tlak Je gulil, si premagal jak, Skor boga množica te ceni; Alj redu zdaj si vrag strupeni, In hujši, ko drakon je bil, Si kačo v sercu ti rodil. Pošast, ko živo v dušo piči, Prepir zbudi, pogin prisiči, Je nepokoren, gnusen duh, Ki vodbi se nesramno zmakne; On svetu v sleme, uma gluh, Požara baklo derzno vtakne.
Serčan je tud sirov divjak, Pohlevnost je Kristjanu znak; Zakaj, ker kralj nebeškim krilu Je v sužnim hodil oblačilu, So osnovali, njemu v sled, Pobožni prednji križa red, Dolžnost nar težji de spolnuje, Ker lastno voljo v spone kuje. Ti prazni slavi bil si vdan, Zatorej proč! so sodbe glasi: Kdor jarma vere ni voljan, Nevreden je, de križ ga krasi. —
Zdaj množ divjaje zagromi, Presilne vihre stan doni, Ves red za brata prosi živo, Alj on prikloni se sramljivo, Ter sleče križan plajš na mah, Poljubi mojstru roko rah, In gre. Za njim ta gleda pazno, Potem pokliče ga prijazno, In reče: Sin, objemi me! Ti v hujši zmagal si sovraži, Prejemi križ! plačilo je Ponižnosti, ko zdaj te snaži.
Rokovica.
(Povest iz nemškiga.)
Na mostožu levnaka Prepir zverinski čaka, Frančišk vladar; Krog njega mogočniki trona, Visoko na stolih balkona Gospa krasan kolobar.
Ko kralj z desnico migne, Zatis levnaka se dvigne, Počasno koraka na plan Leon strašan.
V	okrogu se Ozre,
Zehaje grivo Potrese sivo, Ter ude stegne, Na tla se vlegne.
In kralj na novo posegne; Zdaj naglo odpre Se drugi zatis. Von pridre Skakaje smelo, Serditi ris.
Ko v leva oberne oko, Zarjove zlo, Rep zvije na moč
V	ostuden obroč In prostre žrelo. Gre plašnih nog Leonu v okrog, Togotno smerčaje; Potem godernjaje Na stran se vlegne.
In kralj na novo posegne, Zdaj treši na dvoje odpert zaslon Dva leoparda na enkrat von, Razkačena v risa oba Zavihrata ta,
Ris prime jih strašne oblasti. Zdaj dvigne leon kraljev svoj kip — Vse vtihne na Mp.
Okoli na dvor, Hrepeneče mor, Se vležejo grozne pošasti.
Od zgorej iz lepih ročic, Med leva in risa vštric, Ferklja rokovičica zdaj Bolkonu čez kraj.
In k vitez' Deloržu posmehoma se Kunigunda oberne rekoč: „Do mene če toliko vneti ste, Kot zmir se rotite na moč, Prinesite, daj, rokovico mi gor!"
In vitez na strašen dvor Medi divjake hipoma švigne Brez mud in straha, In rokovico iz praha
V	sredi zverin prederzno dvigne.
Stermenja in groze zavzeto plašno Vse gleda junaka predrznenje strašno, In on rah rokovico prinese nazaj. Pohvale in slave vse vredniga ceni; S pogledam zaljubljenim zdaj — Ki priča mu sreče odperti raj — Nasprot Kunigunda se peni.
V	obraz rokovico ji on zadervi: „Plačila, gospina, kar treba mi ni!" In dalej se za-njo ne meni.
Vrednost žen.
(Poleg Šilerjeve pesmi: Die Wiirde der Frauen.)
Žene poštujte! Sade nam umetno Cvetlice rajske v živetje posvetno, Sladke ljubezni napletajo vez: Pod zagrinjali navade ljubljive Krasniga čutljeja plamene žive Skerbno redijo z ročico nebes.
Vedno čez resnice mejo Vhaja moža divja moč; Misli v begu se ženejo Strasti skoz vihamo noč,
Silno grabi v daljne kraje, Nikdar sito serce ni; Čez podnebja temne graje Za obrazam sanj puhti.
Ali prijazno s pogledam mikečim Kažejo žene svarivši bežečim Umno nazaj na sedajnosti tir. Zvesto se šege sramljive deržijo,
V	materni hiši pohlevne živijo Hčere pobožne prirodnosti zmir.
Vražno moža je hotenje; Z razmetavno silo vre Trinog divji skoz življenje Brez prevdarka semtertje. Kar napravi, spet razdjava, Nikdar želj ne spi prepir, Nikdar, kakor hidre glava Zmir odpada, rase zmir.
Ali za slavo ponižniši vnete Žene naberajo migleja cvete, Pridno redijo jih mile skerbi, Prostiši v svojim ograjenim djanju, Ter bogatejši, kot on o spoznanju, In o neskončnosti pevske moči.
Terd, ošaben, sam si dosti, Ledostuden duh moža Živonagnenja sladkosti, Cen ljubezni ne pozna; Duš izmembe ne poštuje, Solze so mu sramna stvar, Clo življenja bor okuje Terdo serce terši kar.
Alj kot od zefira vdarjene mično Strune eolske zapojejo lično, Ženi se vsmiljena duša zbudi.
V	persi jo zbode podoba težave, Serce ji dvigajo misli poprave, Rosa nebeška v očeh se bleši.
Ojstro med možmi kraljuje Mesto pravde sile dlan, Z golim mečem Scit pričuje , Urno vsužen je Perzan,
Poželenja plam togotno S poželenjem bije se, Rjove svade hrup strahotno, Kjer ljubav bežala je.
Alj previžaje z besedo prosečo Žene pogasnejo zdražbo gorečo, Žeslo dostojnosti jim je govor. Vadijo sile, ko snujejo vražno, V lepi podobi objeti se snažno, Zvesto, kar para se, družijo v zbor.
Kdo je mar?
Vse doseže, kar mu drago, Bodi slava, bodi blago; Vse doseže sosed moj. Dlan doma mu ne odreče, Gre na tuje, dobro steče. Njemu zlata kaplja znoj. Vidši tujče krasne čine Se zavzame iz daline — Kdo je mar? Mi zapojmo: Rodovine Je slovenski oratar.
čujte bor, vojaške roje! Krogla žvižga, boben poje, Grad vali se v sip in prah. Vragu peta se zabliska, En junak za njim pritiska , Udri, udri, mah na mah! Kjer zadene, iskra šine, Šest jih pade, kjer porine, Kdo je mar? Ta pogumen korenine Je slovenski oratar.
Blaga polna terg in cesta, Barka plava v daljne mesta, Velki kupec pošlje vse. Nam nanese mire, zlata, Njemu vse odprte vrata, Zemlja skor njegova je. Kupi polje, plavž, grajšine, Dnarje meri na štertine,
Kdo je mar? Ta bogati korenine Je slovenski oratar.
V zbor učenih, vedi slava, Stopi moder, bistra glava, Vse jezike sveta zna. Če zapoje, vse pogleda, Na katedru grom beseda, Zvezde šteje, pravdo da. Svet posluša modrovine, Se začudi koncu tmine, Kdo je mar? Taka glava korenine Je slovenski oratar.
Nek se trudi v sodni hiši, Rase krepko, viši, viši, Pravde čist, železen hram. Vse ga slavi, vsi so vneti, Zvezda se na persih sveti, Cesar clo ga čisla sam. Kakor sonce iz višine On zašije, krivo zgine, Kdo je mar? Ta pravičen korenine Je slovenski oratar.
Pusti svet opravke svoje, „Sursum corda" v domu poje Mož pobožen, rajski svat. Vse oberne v božjo slavo, Mitra kinči sveto glavo, Papež piše: „Ljubi brat!" Kadar grob nemilo zine, Angelj čist na svetu mine, Kdo je mar? Ta pobožen korenine Je slovenski oratar.
Bodi v tugi, bodi v šali, Zmir ponižno Boga hvali, Ter ne zabi rojstva nit. Skaz je njemu krasno lice, Uma, sprave, sle, pravice Zvezdojasen, čist osvlt. če zavist lizuna zvine, De zamerdne sin kertine;
Kdo je mar? Zagromimo: Čast očine, Scer slovenski oratar!
Pohlep oslepi.
Gredoč iz Indje v Bagdad, kraj vira bistriga, Abdala v hladni senci počiva rahloma, Kamčl se pase krasnih okoli šestdeset, Imetje vse njegovo, dobički raznih let.
Po ravno tisti cesti en derviš dojde tje, Pozdravita prijazno, poprašata se vse, Nasprotno si povesta od kod, in kaj, in kam, Ter sedeta k obedu pri viru skupej tam.
Vživaje govorista o zvedbi ti in ti, O ribci gospodični, o mertvi deklici, O vertih zlatoplodnih, o konju orlu clo, Na zadnje derviš reče: Poslušaj še leto!
Od les le malo delje stoji začaran grad, Zlatnine, dragocenstva je not neznan zaklad, Ko bi obložil tvoje in sto in sto kamel, Bi komaj znati bilo za list iz kupa otel.
Vsi kralji tega sveta berači so o tem, In glej! jez blaga tega na kupe vzeti smem; Alj enkrat le v življenju, osoda taka je, Se činu roke moje ta čuden grad odprš.
Abdala ves osupnjen posluša ta govor, Kot mora duh pohlepa mu sapo vzame skor: Oj brate, zdihne, brate! oj derviš golozlat! Ti umna, bistra glava, odpri mi čarograd!
Osreči me, vtolaži mi serca mik bodeč, Le šestdeset tovorov naložil bom, ne več; Jez nehvaležen nisim, ne misli tega mar, Kamelo eno, brate, obljubim tebi v dar.
Ti pičlo mi nameniš, mu un odgovori, Plačilo to primerno poslužbi taki ni; Presodi ceno blaga zedinjeniga tam, Na tisuče kamel je en tovor vreden sam,
Po bratovsko delitva bi bila, mislim, tak, De trideset tovorov doseže naju vsak, Poda se z njim na desno, na levo, kamor če, In gospodar imetja po lastni šegi je.
Abdalu dopadljiva je malo sodba ta. Pomanjšanje dobička ko zguba peče ga, Posebno se neslano in pusto njemu zdi, De tak enake mere blaga tovarš dobi.
Pa kaj se če? skrivnosti je derviš gospodar, Bogastva pol za dobro, alj nič in ksanja kvar, Je prav, je prav, pristavi, le urno v grad zaklet, Obema ravne mere kamel po trideset!
Zdaj čisto zadovoljna pogovora oba S kamelami prijatla na pot se dvigneta, Prispeta do bregovja za tri strelaje v stran, Potem po voski stezi na lep samoten plan.
Prostorna je dolina in stermo krog in krog Pečovja silne stene kipijo v jasen lok, Ni žive duše čuti, pušave vse je znak, Visoko le v podnebju se sveti višnjev zrak.
Tu vstavita se. Derviš gre malo še naprej, Na koncu dola kupček nabere suhih vej, Potrosi ga s kadilam, ga nekaj poškropi, Nerazumljivo zraven in čudno govori.
Potem iz njedra vzame oglajen slonov zob, Ko ga s kresalam terči, se strese zemlje drob, Spod jekla plamen švigne, germada se zažge, V trenutju vsa dolina v oblaku dima je.
In trikrat z roko mahne, in trikrat udri tresk, Razdeli dim se hipno, nastopi čuden blesk, Namesti puste skale se vidi krasen grad, Ko sneg se stena sveti, pokrovje kakor zlat.
Prostrano v hrib odperta dvorana širi se, Pilastri so rubini, oblok smaragden je, Briljanti in safiri sostavljeni so v tlak, De delo pridnih škratov je vse, razumi vsak.
Zlata, srebra po sredi in kamnja žlahtniga Opazi kup za kupam Abdala tikama,
Kot plena gladen orel iz kviškiga na rop, On plane v grad in grabi pervine krasnih kop.
Nebrojno cul nabaše in tako naloži, De grozne teže herbet živini se šibi; Pri delu mu pomogne merljivo derviš moj, Skerbivši bolj za njega ko za dobiček svoj.
Potem še enkrat verne se derviš tiho v grad, K posodi krasni stopi, pokrov prizigne zlat, Iz nje potegne malo leseno škatlico, In varno v gibah suknje na sercu skrije jo.
Storjeno to opravi zarotbo kakor pred, O tresku in gromenju grašina zgine spet, In kjer slovela ravno sta grada kras in svit, Kipi v podnebje skale sirove pusti zid.
Zdaj veržeta prijatla o blagu vadle v prah, Ter ločita kamele po kazi pik na mah, Kardela polovino si . vzame skerbno vsak, In k viru hladne sence oberne svoj korak.
Tam dervišu zahvali Abdala se v slovo, Veliko govorivši ga k sercu stiska zlo, In ko se mu prijazno v spomin priporoči, Se v Bagdad gor oberne, v Balzoro un hiti.
Pa komaj tri lučaje nkprej korači ta, Ko glada sin nar hujši, zavist obsede ga:' Bogastvo tako derviš — on misli — čemu mar? Nej se posti, nej moli! kaj dela drugim kvar?
In urno se oberne, spusti za njim se v tek: Postoj, postoj, prijatelj! na moč požene vek, Poglej, nar drajših meni kamel si vzel deset, Očetovo poroštvo, osode moje cvet.
Ah! taka zguba peče, ko strup otroka skli, Če ima serce moje, gotovo ga umori; Ko hčerice jih ljubim, ko majke jih častim, Daruj mi jih, pri Bogu! do smerti scer zbolini.
Ne delaj greha, brate! pristavi derviš jak, Izvoli drage svoje, jih uzmi, če je tak! Jez tvoje smerti nečem za vsih kamel derhal, Življenja rajši blagor bi v duhu tebi dal.
Je prav bedak! Abdala zdaj misli tih o tint, Gotovo če jo zvijem, jih še deset dobim! On skerbno nar močnejši kamele zbere koj, Potem prijazno reče: Zahvalim, brate moj!
In kčr si tako dober, prijatel tako čist, Ti moram razodeti nekoliko v korist; Za lasten prid, razumiš, jez malo le skerbfm, V obrest le tvojo, brate, marljivo govorim.
Glej, ta žival je čudna, je termoglavna vsa, Ko živa strela skače, ko stekel konj divja; Ti vsih ne vžugaš, brate, deset —morde — morde Pa dvajset, rahla duša, vsih dvajset nikdar ne!
In kaj je tebi blago, o zor pobožnosti! Ti v raju z eno nogo, bi djal, z obema si. Začmu si glavo treti? Eazmotri, brate, to! Daruj mi še deset jih! za tebe bolje bo.
Čuj, reče un, sej tako sim ravno mislil sam, In serčno rad, ne dvomi, ti še deset jih dam; Bog vari, de bi brata žalila se o tim, Izvoli jih po svoje in hodi v Bogu ž njim'.
Abdalu, ker doseže vse lahko, kar želi, Vkrotiti glad pohlepa zdaj več mogoče ni, Tovorov pet še terja, in dvakrat še po dva, Posledniga doseči se verže v prah na tla:
Oj derviš, mično serce! zdaj samše vbogo to, Privajeno na družbo gotovo vmerlo bo; Glej, kako milo pazi! sirote vsmili se, Pridruži jo sestricam, ne muči, brate, je!
Jo vzemi, reče derviš, de zadovoljen boš, Zdaj si, ne želi dalej, nar bogatejši mož, Pa spomni se, de blago v najem le Bog ti da, Če dobro z njim ne rabiš, ga urno vzeti zna.
Podpiraj opadlive, nadloge klic poštuj, Kar tebi ni potrebno, potrebnimu daruj! Obilnosti ošabno prevzeti se nikod, Ne misli, de bi bila zaslužbe tvoje plod.
Bogastvo lepa njiva pobožni duši je, Kodi ji v sapi mira nebeške cvetlice;
Pa mir le v sercu snuje, in če ga v sercu ni, Ga tudi čarograda bogastvo ne deli.
To reče in oberne v odid se derviš jak, Abdala pa spomnivši se škatle misli tak: Gotovo s to posodo je blaga klas dobil, Zatorej v oblačilo je varno jo zavil.
Prijatel čuj, mu reče, razjasni mi še to! Ti v gradu skrinjco vzel si, začmu ti skrinjcabo? Sej tebi, zlata duša, igrače treba ni, Daruj mi jo, priložna se meni v rabo zdi.
Molče jo un pogleda, ter — mu jo stisne v dlan, Ko šiba ta se strese veselja skor pijan, Odpre jo urno, vidi rumeno mažo v njoj, ln praša: Kaj pomeni to maslo, brate moj?
Bog velik je, un pravi, mazilo čudno to! Če nekaj le namažem ti levo z njim oko, Ti vse zaklade vidiš, ko skriti so po tleh, če desno ti namažem, oslepiš na obeh.
Oj brate, maži, maži! Abdala zakriči, In levo stran obraza tovaršu pomoli; Ta grah mazila vzame iz male škatlice, Očesa se dotakne, in glej! storjeno je.
Abdala zdaj razprostre trepavnice očes, Bogastva razodene pod sabo čudno zmes, Razločno vse pregleda v naročju globočin Zaklade davnih časov, neskončno dragotin. *
Tu biserje v prededih, tam žlahtno kamenje, Kot zvezde v jasni noči pod zemljo sveti se; Srebra blešeče stene po gorah krog in krog, Zlata rumene žile dotikajo se nog.
Abdala ves oterpnjen o vidu tim stermi, Debelo pod-se vpira osupnjene oči; Gotovo vse kar vidim, on misli, moje bo, Če desno še namaže mi čudotvor oko.
Pomaži, daj, pomaži, o angelj iz nebes — Nepoterpljivo terja — še desno mi očes! Brez truda meni sreče obilno napeljaš, Le urno maži, brate, potem — oditi znaš!
Soieilijm dela.
6
Ne jez! mu un odreče, jez blagor le dejfm, In tega, Bog me vari, nikakor ne storim! Ne skušaj Boga, brate, besed se spomni teh: Če desno si namažeš, oslepiš na obeh.
Abdalu nepričakan opor je živ nagon, De derviša svarenje zavid je, misli on; Grozi se mu in psuje togotno ga rekoč: Kar svit je — kaj se lažeš? — ne mora biti noč.
Ti imaš me za babo, ti meniš de sim trap, De za resnico vzel bi zvijače prazne hlap; Poberi se zavidnik! pomagati si znam, Kar ti mi ne privošiš, si gladko vzamem sam.
To reče in namaže si urno desno plat, In glej! slepote tmina pogerne ga nakrat. On plah oči pobesi — podnožje strašen mrak, Na kviško jih oberne — nebesa čern oblak.
Pomagaj, on zavpije, o derviš, uma kras! O, vsmili se prijatla, poslušaj tuge glas! Kar žugal si, je prišlo, zdaj skaži svojo moč, Odreši me slepote, razjasni strašno noč!
Jez tega ne zamorem, mu un odgovori, Tu moja moč omaga, ti v božji roki si; Prepozno je človeške skerbi — gorje, gorje! Vladar osode spelje na tanjko, kar ti gre.
Imetje tvoje padlo v nečiste roke bo, *Ko sklen na ojstri skali v bodeče trohe šlo, Na šibrah bosta klala togota se in čert, Pohlepu je izraslo, pregrehi bode v žert.
Pušave ropar pride, in tat, in tuj divjak, Kot orel kljun o plenu razprostre roko vsak, Zasramovaje tebe nevsmilen ta derhal Razruši lahke misli, kar skerbno si nabral.
To grabljenja, o brate, je žalosten izid, Pograbežu slepota, nasledniku neprid, Obema blagostanja vse žive dni golost, O nagnenju življenja spomina strup in ost.
Izreče in odide; kar žuga se zgodi, Obropan un žaluje pri viru mnogo dni;
Popotnik zadnič pride, se vsmili in pelja V bogato mesto Bagdad berača slepiga.
Oda Bog.
Pričujočo pesem smo zavoljo njene neprecenljive lepote iz ruso-slavjanskiga narečja poslovenili. Po naše bi se ji, znabiti, bolj priložno reklo: ,,Pesem ali Oda v Boga — ali Oda Bogu — ali Oda v božjo slavo i. t. d." Tode mi mislimo, de deržeči se originalniga napisa tudi ne zaidemo, kčr nam je čisto in gladko razumljiv in zraven tega v sebi samim pevsko in modroljubno vrednost ima. Bog je predmet cele pesmi od perve do zadne besede, zatorej so po vsi pravici imenovati smč : „0 d a Bo g."
Zložil jo je v rusko-slavjanskim narečji Gabriel Romanovič Der-ž 4 v i n, pevic glasovit, pogumen vojšak, visokovreden uradnik, zadnič justicminister ruskiga cesarstva, v Kazanu 1743.1. rojen in umeri blizo Novogoroda v svoji grajšini Zvanki 8. dneva Božencveta 1819. 1. Neumerjočo slavo si je z njo pridobil. Urno je prestavljena bila v mnogo evropejskih jezikov, po našimu znanju v latinskiga, poljskiga, in britanskiga. Nar veči čast pa jo je v A z i i zadela — čast s ktero se dosihmal gotovo nobena pesem evropejskih jezikov ponositi ne zamore. Kitajski cesar, vladar — kakor se bere — čez blizo tri sto milijonov podložnih, to je ravno tisti cesar, ki kmetijstvo tako visoko časti, de po navadi in postavi vsako leto z lastnima rokama orje, brazde reže in seje, jo je namreč v kitajski jezik prestaviti, na nar lepši kinežko svilo z zlatimi čerkami natisniti in v veden spomin in premišlovanje na steno svoje spavne izbe obesiti dal. Rekli bi tedaj, de bo tudi našiga premislika vredna.
O našimu delu ne bomo veliko govorili. Vsak je gospodar svoje sodbe. De se originalu primerjati ne more, je gotova in mi sami to živo čutimo. Kdor je pa skusil boriti se z junaško krepostjo, z neizmernim bogastvam, z bistrotekočo besedo in silovitim duham ruskiga jezika, je brez dvombe previžan, de prestavljenje iz njega v naše narečje ni ravno igranje prazdnovavnih lenuhov, in ta bo ali z našim delam poterpljenje imel, ali pa — kar še viši in živejši želimo — predragim našim bravcam z boljšim postregel.
O ti prostranstva neizmeren, V osnovi bitja sam čutljiv, Vremen tečenja neprezčren, Brez lica v treh osobah živ; Edin in vedno duh povsoten, Nikolj začet, nikir stanoten, Nikomur ved, izkaz, izlog; Ki vse so sabo napolnuje, Objemlje, stvari, ohranuje, Imenovan ki nam je — Bog!
Premeril ocean globoki, Soštel bi pesk in zvezd oči Modrosti bistre um visoki, Le tebi mčre, čisla ni! Celo duhovam posvečenim, Iz bleska tvojiga rojenim, Ni moč prebrati tvojih knjig, Če v tebe misli derzno vprejo, O veličanstvu tvojim mrejo. Ko v večnosti preminjen mig.
Kaosa bitnost pretečeno Iz brezdna večnosti pozval, In večnost, od nekdaj rojeno, Si v sebi samim osnoval. Po sebi sebe sostavljaje, Iz sebe lastnih sil sijaje, Si svit, ki svetu je iztek; Storivši vse z besedo jedno, Se prostiraje v djanju vedno, Si bil, in si, in boš na vek.
Verigo bitij v sebi snuješ, Jedinši v sebi vse živiš, Začetek s končam ti sklepuješ, Življenje, smert dele, noviš. Kot iskre vderajo, pospo se, Iz tebe sonca tak rode se; Kot zimske mrazne ure v zrak Drobtince ivja blesketajo, Se zibljejo, verte, sijajo Pod tabo v brezdnih zvezde tak.
Svetil gorečih milijoni V nezmernosti širin teko, Namena tvojiga zakoni Življenjedarno luč lijo. Pa te ognjene vse lampade, Kristalov žarnih tč gromade, Valov kipečih zlat obroč, Bleskeči jasni ti zrakovi, Sviteči skupno vsi svetovi, O tebi so — o dnevu noč.
Kot kaplica spušena v morje Je pred teboj oblok nebes, Kaj z mano vred očitno stvorje, In kaj o tebi, kaj sim jez?
V nadzračnim oceanu zdatno Če množim svete vse stokratno Z milijonmi druzih — in če to S teboj primerim, derzen zdenja, Je komaj male pikce tenja, In jez o tebi — nič celo.
Clo nič! — Pa v meni ti bleskuješ, In z veličanstvam svoh dobrot Ti sebe v meni obrazuješ, Kot sonce v mali kapli vod. Nič! — Pa življenje v meni snuje, Na kviško vedno me dviguje Nesitih želj nekak občut; On biti mora, duša pravi, Prevdarja, misli, sklepe stavi: Jez sim — tedaj in on je tud.
Ti si! — priroda oznanuje, Pričuje to mi serca krič, Razum me tega uveruje, Ti si! — tedaj jez nisim nič! Vesoljnosti kolence mično, Postavljeno v sredino dično Verige krasne člen sim tvoj; Ker jenjal si stvari telesne, Ker duhe si začel nebesne, Si konce zvezal ti z menoj.
Vezilo svetov tak letečih, Mejnik telosostvarenja, Sredinopičje vsih živečih, Začetna čerta božestva, Gromovju z umam ukazaje, S telesam prašno prenehaj e, Sim car, in rob, in červ in bog — Pa tako čudovitno bitje Od kod je prišlo? Jasen svit je, De ni storitba lastnih rok.
Iztok življenja! Blag daritelj! Ti duše moje duh in car! Izdihljej tvoj sim, o živitelj! Modrosti tvoje slavna stvar. Pravici tvoji voljno bilo, De smertno brezdno prehodilo Nesmertno bitje moje bi; De v smertnost je moj duh ovil se,
In skozi smert bi povratil se V nesmertje tvoje večnosti.
Razmotrenju de duše moje, O večni Bog nerazumljiv! Mogoče ni clo sence tvoje Načertati, moj čut je živ; In ker dolžnost je slavodatka, Vmerjočim pa krepost le kratka, Drugač ne morem te častit', Ko serce dvigati do tebe, Pozabiti v stermenju sebe, In blagodarne solze lit'.
Novice bravcam ob novim letu 1847.
Quia aedificabit Dominus Sion et videbitur in gloria sua. — Ps. CI. 17.
Leta tekočiga daj vam sreče obilno previdnost, Me pa Slavenje opor živo naložimo vam! Vsiga opaž priporočimo scer, čuvanje marljivo, De se deležnika vsak zgodna napredka stori, In domovini se lik pomnoži do sončniga bleska.
Gani se! komur je mar zahvale prihodniga vnuka, Gani se! kogar je sram zasmehovanja rodu, Ako boli vas ošabnih besed ostrupeno želo, Vam če slavenske kervi v sercu pretaka se žar, Z umam orožite se, ne bojte se znoja na čelu.
Bodi rečeno v spomin, osobam enako narodi Glas pridobijo si dik, trud je in djanje pogoj, Djanje in trud, velike moči, ne zapeljeta nikdar, Hrabro premagata vse, dvombe, pomude, zavid, Vražnika serd in čert, soseda počasno pravico.
Dajal je slave ime — o čujte junaki Slavenje! Sužnimu tropu Zapad, ko ga je blagu prištel. Kažite mu, de slava je čast nar viši pomembe, De imenuje po njej čverstiga muzga se rod, Ki se primerjati sme nar boljim od veka do veka.
Svoje pomote si svest, o temu ni dvombe, bo zadnič
Vse kar je vašiga vam serca veseliga dal.
Trikrat je svet krivičen, je slep, se zdrami v četerto,
Trojno poverne potem dolge z obredi nakrat, Samo de vrednosti svit o njemu zmagljivo zašije.
K njemu pa hoče se del, se hoče zaupa v premožnost, Tudi gorečih besed, kadar očestvo velja; Urno tedaj kresavnike v dlan, zedinite iskre, Dajte zasvetiti luč, množite, širite plam, Ino ne motite se, če pisano gleda protivnik.
Nihče ne skrivaj plah osod posodila nemarno, Zvesto oberni v obrest krasni Gospodovi dar, De te trepet ne zvije in strah ob uri prašanja, Ino prihodnih dni pravda ne sodi te zlo, Hlapca nevredniga v noč pozabljenja vedno zavivši.
Ko se pokaže ti svit v obudu visokiga zretja, Bodi besede oblast, bodi umetnosti plod, Urno prikaz vtelesi in daj ji lice slavensko, Samo de prava je, glej! ter bo gotovo v korist, Misliti nihče nikar, de to ali uno je prazno.
Kad imenitnika dom, al cerkve se zida poslopje, Treba je mnogo reči, prid ne pokaže se koj; Kamenja, rud, železa, opek, orodja je treba, Giblenja splohniga rok, vodbe prebrisanih glav, Dobre namembe povsod, de mojster opravke doverši.
Tudi naroda otes je slavniga čina poslopje,
Serčno tesači tedaj, strežniki dvignite se!
Žile odpri globočine rudar, ozri se po zlatu,
Jekla ne zabi o tem, cene junaške je znak;
Scer pa izročimo vse VelikimuMojstru višave!
Ne sodi!
Hiob — glava 38. 39. 40. 41.
O ti, ki slep osod vladarja Dolžiš krivic, posil in kuj, Kak Jobu on iz tmin viharja Govoril je, v trepetu čuj! Gromovja hrum potihne plašno, Begoči čas pozabi tir, Ko nagloma pokliče strašno Sledečih slov ga v jak prepir:
Kje bil si ti, ko mojmu Bodi Je hipno stan te zemlje stal, Ko klili vsih strani so plodi, In nebu jez oblok sim dal? Ti svit osod z besedo prazno, Resnice ti kališ tečaj, Zedini moč in silo razno. Vjunači se, odgovor daj!
Kje bil si ti, ko z diham enim Prižgavši zvezd neskončni broj Svetilam sonc, nahip rojenim, Naročil sim namen — pogoj? Ko vriskale, pravil vesele,
50	mojo čast nebes moči, Ko mojih del visosti pele Danice so, kje bil si ti?
Porodu kdo je morja stregel, Ko vrelo je iz krila tmin? Alj nisim jez nasprot mu segel, In rekel: Stoj, nevihte sin! Kdo dal mu je v mejnik bregove, Zatisnil kdo je brezdna pah,
V	oblak povil globin valove, Ko dete v lik plenice rah?
51	zvezal ti plejade kroga, Je tebi pot svitlobe znan?
Te zore blesk, te jutro vboga, Se klicu tvom pospeši dan?
V	obupu žej kdo roso blago Planavi da in dež rodi? Zaženi glas, alj eno srago Iz rek višav prisiliš ti?
In moje boš namembe sodil, Si svetu ti prišel na kraj? Prostora krog naskriž prebrodil, Si zmeril čas? Odgovor daj! Si hodil ti po dnu globine, Alj njenih trum popis imaš? Odpreti mar izide tmine, Alj smerti dom zapreti znaš?
Si zemljo ti prijel za robe In stresel vun hudobnike? De nova vsa in čista zlobe,
Ko perta lik slovela je. Imaš oblast ti roke moje, Gromiš ko jez trepet in strah? Oznani serd kreposti svoje, In treši, daj! prevzetne v prah!
Kdo severu perute vsnuje, Razbitja dih viharju da? Kdo v led in srež valovje vkuje, De kamnja zid in tlak velja? Si snega ti premeril stanja. Si vidil toč alj treska hram? Katere jez za dan mašvanja, Za vojske dan gotove imam?
Zamoreš ti v obnebje seči, In stisniti vedrosti zrak, De sonca svit in krog blišeČi Pokrije tmin strašan oblak? Zaženeš ti goreče bliske, De mrak višav previhrajo? Rečejo mar ti glave nizke Vernivši se: Glej, tuki smo!
Ti vmolknil si, ne veš odreči Besede kar prašanju tim! Kak hoče nek ti pravda steči, Ko manjka prič in zroka vsim? Ki pravdati se z mano včini, Mu gre besed imeti saj! S krepostjo sil razum zedini, Vjunači se, odgovor daj!
Ob uri tmin kdo petelina Opomni, de se bliža dan? Kdo jastrebu preživi sina, Ki v gnjezdu skal zdihuje hran? Je pava rep mar tvoje maže
V	lepoti boj kot mavra vnet? Po morju perst alj tvoj pokaže Žerjavu pot na bolji svet?
V	pušavo noj nemarno znese, Pozabši jajc in truda, glej! Brez milosti na zrak ozre se, In konju v kljub divja naprej Kdo vsmili se v pogin rojenih, Kdo varje spak nesrečne tam?
Zavetje jez in bran pušenih Zdaj soncu jih zvaliti dam.
Postojne stan je gor višava, Nje gnjezda tron stermeči kom, Do zračnih mej v obnebje splava, Prevzetno zre na zemski dom. Nahip od tam jedi v prepadu,
V	okrožju rek razmotri plen; Se trudiš ti o njenim gladu, Ji brusiš ti očesa sklen?
Rožlanja pik, armade hrupa, Trobente konj ne vstraši se, Orožju trum nasprot se zupa, Kobilci v kljub poskoči sle; Se spenja vnet, s kopitarn bije, Korak njegov je sip in lom, Kdo v serce žar in par mu vlije,
V	čeljusti kdo restanja grom?
Alj misliš ti, de jaslam tvojim Se vklanjal bo rinoceron, Navadam plah odrekel svojim, In tebi v prid oral ogon? Iz tvojih njiv zdivja gotovo,
V	nemar pusti ti jarm in bič, Kdo je razkril mu moč njegovo, In tvoje kdo iskusti nič?
Boš levinji donašal piče, Ko vije se rodivnih muk; Alj plen lovil za nje mladiče, In varval jih stradanja tug? Oprostil kdo je risu glavo, Košuti čut slobode dal? Alj nisim jez jim dom pušavo, Berloge v last in hiše zbral?
Ozri se v les na behemota, Železo je njegova kost, Neskončna moč je ledju dota, Hrustanci so kositar gost; Na kviško rep prostre ko cedro, Popiti tok mu malo strah, Kreposti vse je slavno jedro, Ko jez velim — je bivši prah,
Glej! levjatan je serca-kamen, O tresku on ne gane se, Iz nosa hlap, iz golta plamen, Iz oka žig in žar mu vre. Če včini bor, se morje peni, Ko v kotlu lug in krog šumeč, Končati vse živeče meni — Zdaj mignem jez — in ni ga več.
Izpusti jak besede pšico, Račun mi svoj na znanje daj, Do česar ti imaš pravico, Kdo meni je posodil kaj ? Vse moje je kar svet obseže, Globin, višav gibanje vsih, Oblast ko stik zvezdovja veže, In tvojih ust posledni dih.
To reče Bog. — Prevdari pridno O stisku tug besed spomin, Če vse v korist ne steče vidno, Ne zabi, de si praha sin. De v tvoj namen prilično, kratko Je tebi Bog nalogo dal; Nebeško pak veliko pratko Je pisal sam in sam le bral.
Začarana puška.
Ki Saveta bi vidil puško krasno, Odrevenil bi čudeža zavzet; Z obročki cev je kinčena opasno, Deset srebernih, zlatih je deset, Košenih zvezd bleši se peta jasno, Kot beli sneg svitlobe sončne vnet, Od bata visi gostih čopov troje Iz čistih svil rudečorožne boje.
Scer druge tud z obročki zlatnim jako, In svilenim so čopi kinčene, Po Banjaluci puškarji enako Vdelavajo blešeče zvezdice; Pa kdo ti strelki dal krepost je tako, De sprožlej vsak protivnika podre, De vsaka krogla, ktera v cev ji zajde, Gotovo tud sovražno serce najde?
In z Delimam, ki sploh previdno trojnim Varenim jeklu je vkovan grozil, Z Arnavtam divjim, ki z oklepam bojnim Klobučine ovit je šestkrat bil, In z drugim scer sovražniki nebrojnim Je Sava se, vostinski beg, boril; Kot pajčine predre stvari kovane, Kot suhi list vareno jeklo zmane.
Njegova čast razlega se široko, Od ust do ust v okrajni zadoni, Vse keršeno poštuje ga visoko, Stermevši del o puški govori, Mohamedanstvo ranjeno globoko, Na levi, desni straha, omedli, Zaupno ga domače ljudstvo slavi, Sovražno se treptaje v miru spravi.
In glej! Davud, vojšak ponosne Rame, Nar lepši Turk, nar hrabriši tačas,
V	orožnici si krasno puško sname, S cekini poln nabaše svilni pas, Pod pazho citre zlatosvitle vzame, Iz dvanajsterih nar milejši glas, Zapusti v petek banjaluške zide,
V	nedeljo v grad vostinski samši pride.
Po vodbi viž prebira strune pično, Vse deklice poslušajo ga kar, Na miloglas oberne godbo lično, Vsih persi so britkost in zdih in mar; Zapoje pesem od ljubezni mično, Nastazija mu verže rožo v dar, Mu rožo verže, k sercu rahlo segne, Zaradi v lice in domii pobegne.
Zvečer ko mrak pokrije grad in gaje, Stoji ob oknu hčerka begova, Pod njim zazre Davuda tik ograje, Ko bran zelen je verta njeniga, In ker se vkloni željno na-nj gledaje, Odpade ji rumena kapčica; Davud prispe, jo dvigne, in s cekini Napolnjeno nazaj poda deklini.
Potem vesel na strune vdari svoje, Tri viže jak iz glasa v glas dervi,
Medenih ust od nje lepote poje, Od plamena, ki serce mu mori, Od silenja ko želj protivne roje Le v nje spomin zmagljivo zdaj verti, Občutke skrivne serca vse razkrije, Na zadnje v te besede rah zavije:
„Sladko bitje, krasna diva, Gani se Nastazija! Ti si pevcu mude kriva, Bodi saj mu usmiljena.
Glej, strašan oblak se niža, Grom pritiska, piš grozi, Toče strah, vihar se bliža, Daleč krog zavetja ni.
Oj, gorje mi! iz višine Tresk popali život moj, Pričo tebe ploh pogine, Ploh in strele pevec tvoj.
Otmi rahla golobica, Mično dete reši me! V golobnjaku siva tica Drugu, glej, prijazna je".
In deklici o temu serce bije, De skorej se bijenja sliši glas, Pod nedrijem diviškim si odvije Sedmero vez, rudečosvilni pas, Zaklepu okna sredek terdno vrije, In konca dva pusti viseti v gaz; Kot iverca po jelki v gnjezdo švigne, Po pasu tak Davud se v izbo dvigne.
„„Ah, tiho tiho, nihče de ne čuje, Zgubljena scer, zgubljena sva oba!"" In tiho tiho se beseda vsnuje, Tihejši zmir — in kmalo vmolkneta. Potem ko dan petelin oznanuje, Davud nerad k odidu se ravna, Prihodno noč verniti se, obljubi, Ter prime pas in urno v mrak se zgubi.
Obljubi zvest se verne noč prihodno, Se verne drugo, tretjo, vsako noč, Na oknu najde vsako noč ugodno
Privezan pas po mraku ferklajoč, Veselo uro sreče sladko plodno Roti pri njej zvestobe se na moč, In ker petelin zore vhod zapoje, Ko divji lis on begne v skrilo svoje.
In peto noč prispe k deklini mili Plahote bled, kervav, oskrunjen ran; „Hajduci, glej! so strašno me ranili, In čakajo, de vernem se na plan, Tam bodo me, ko steklo zver, pobili, Ne bo mi v prid ne bor, ne beg, ne bran; Poslednikrat, o duša! te objamem, Na vekomaj slovo od tebe vzamem.
Gotovo scer — če daš mi puško jako Očetovo — pomagano mi je, Nevarnost bi odvernil lahko vsako, Kot ovčji trop razdjal sovražnike, In jutro spet in zmir in zmir enako Ljubezni zvest obiskal tukej te; Ah! moje ko bi serce ti poznala, Morivko bi za dans mi v brambo dala."
„„Nikar nikar! — Nastazija zaprosi — Ne terjati, kar meni dano ni! Moj oče, glej! obeta strašno zlo si, Vostinje skor pogin, o puški ti, Za dne tedaj jo zmir na rami nosi, Po noči z njo v samotni izbi spi; Gorje, če jo, zbudivši se, pogreši, Gotovo me v prepad vostinski treši.""
„Ne bati se — pristavi on počasno — Glej, meni tud je krasne puške cvet, Z obročki cev je kinčena opasno, Deset srebernih, zlatih je deset, Košenih zvezd bliši se peta jasno, In s čopi bat je svilenim opet. Premeni ju, podaj njegovo meni, Na mestu nje pa mojo v izbo deni."
Nastazija besede ne odreče, V danico vpre zakaljene oči, Bledoba lic očita ojstre meče, Ko dvombe bor ji v sercu zdaj vertf, Obilnih solz trepavnica zateče, Obraza lik bisernih srag bleši.
Davud pa v dlan ročice stisne njene, In žalostno po kratkim molku sklene:
„Vidim, vidim! ti se anaš, Ti povračbe ne poznaš, Potnika s pogledi panaš, Ter ga v plen hajduka daš.
Vidim, vidim! čas doteče, Zadnja ura bliža se, Draga me oteti neče, Hujši od hajduka je.
Verta tik sim serce svoje Dal za rožo eno ti, Verta tik zflaj rože tvoje Pile bodo mojo kri.
O, plačilo! Bog presodi! Kvar za dar mi vračba je — Odpustim ti, srečna bodi, Moja smert ne griži te."
Nastazija trepavnice ne gane, Brezdušen kip Davudu skor velja, Molčanja mrak mu skriva, strašne rane, Katerih zdaj nje serce trepeta, Potem na krat ko serna kviško plane, Iz rok mu zmakne puško nagloma, Ter v izbico očetovo poda se, Po perstih grč, in sapo vleče na-se.
Tu Sava jak na vajšnicah počiva, Kot prerok svet pokojne duše spi, Na persi rah mu visi brada siva, Oglavja tik začaranca sloni, V trenutju to premeni ročna diva; O djanju tim se Sava ne zbudi, Le strese se, obervi v lok zavihne, In „Jezus Jezus" dvakrat milo zdihne.
Devica pak Davudu plen izroči, Od muhe ta do pete skusi vse, Nasloni bat, okroglo v cev zatoči, Odpre celin, smodivnika naspe, Na ponvi krov zatisne, ter se loči Dovoljen od trepeče deklice;
Prihodno noč verniti se obljubi, In prime pas in urno v mrak se zgubi.
Davudovo pa puško Sava vzame, Poznavši ne potehta je rekoč: „Obilnost let zares me treti jame, Poteži se orožje skor čez noč, Alj trešiti v prepad neverne zmame Imela bo ta roka zmir še moč." — In sledno noč na oknu pas je zvesto, Pa kaj je to? Davuda ni na mesto.
In glej! prepad neviht in vojsk odpre s Nasiten je strahu vostinski zrak, Strupen vihar nevernih trum napne se, Vojšakov dre iz Bozne siv'oblak, Kar verje v križ pobije in raznese, Kopito konj poruši znak in tlak, Vostinji, glej! derhal se divji bliža, Nar lepši Turk, nar hrabriši ga viža.
Kot oriplam obrača puško krasno, Opanjen je nje bleska vsak zavzet, Z obročki cev je kinčena opasno, Deset srebernih, zlatih je deset, Košenih zvezd bleši se peta jasno, Kot beli sneg svitlobe sončne vnet, Od bata visi gostih čopov troje, Iz čistih svil rudečorožne boje.
Na konju zad pričuje v sivi koži Nje silo tma ušes odsekanih, Viharjeve hitrosti ta se množi, Zamorcov pet merjočim reže jih, Ker komaj on jeziček puškni sproži, Je sprožlej tak peterim zadni dih. Kot pajčine predre stvari kovane, Kot suhi list vareno jeklo zmane.
In Sava beg vostinske vse junake Pokliče v bran sovražniku nasprot. Postavi vred pred mestam trume jake, Opomni jih premage prejšnih zmot; Nastazija, de vidi zgodbe take, Se v izbico poda nad hišni žlod, In ker od tam gibanje vse pregleda, Ji v sluh gromi sovražna ta beseda;
Allah kerim! Speši, speši, Hrabri mozlim, pah in mah! Križoverca treši, treši, Hura — psa kristjana v prah!
Proži puško! Smodi, smodi Gjavru v nos požar in hlup Iskre vsake blesk mu bodi Baziliska divji strup.
Ne zanašaj, ne odlašaj, Tvoj namen je serd in čert, Bodi vrag alj blag ne prašaj, Hura, gjavra, hura v smert!
Klavci, žgavci, burje bratje, Povabite se v gosti, Križovercu strašni svatje, Lite, trite kleto kri!
In še doni dražljive pesmi slovje, Ko zgrabita se jezna vražnika, Kot stermi breg pomorskih sil valovje, Vostince tak obsuje turška tma, Stojijo ti kot sivih skal pečovje, Ker slap na slap in tresk na tresk divja. Po sto jih tam, po sto jih tuki pade, Kje zmaga bo se vganiti ne dade.
Serdito zdaj se vspred požene Sava, In ravno tud sovražni vodja tak, Grozivši — dva togote vneta lava — Protivniku namerja puško vsak, Si svest de zmag je v njej navadna slava. Jo Sava brez pomude sproži jak, Po žilah pa mu strašna groza šine. Ko strele moč na ponvi v hlapu mine.
Potem sferli voditel turške sile, In Saveta zadene v persno kost. Predre obok, mu sterga serčne žile, Na herbtu vun prižvižga krogle ost, Ta zverne v sip kamnite se gomile, Na ustnicah se ziblje duh mu prost, In glavo berž mu čern evnuh odreže, Za berke jo na drog visok priveže.
Koseskijeve dela.
Treptaje zdaj začaranco v oblasti Sovražnih rok zazre Nastazija,
V	glavarju pak protivne zle pošasti Davuda, glej! spozna nezvestiga, Očeta v sip gomile vidi pasti, Prigodbe stik pregleda hipoma,
Ne joka se, ne zdihne, zobe stisne,
V	oččh ji sklep ko divji plam zablisne.
In urnih nog zapusti gorne hrame,
V	orožnico očetovo hiti,
Iz krasnih kit ovitke zlate sname, Čelade kinč na glavo dene si, Primera oklep na rahle persi vzame, Dvorezni meč desnica zaverti, Ter osedla konjiča barve blede, In derzno se na zlato sedlo vsede.
Tomiridi so Gregi slavo dali: Učila je Perzana beg in strah. Od Marule Slovenke vsi ste brali: Otevši dom je vergla Turka v prah. Vam pesniki zapeti bodo znali O Vlasti in o čeških deklicah. Pa strašniši od tih je ona zreti, Ko konja zdaj na boj dervi k osveti.
Kot ojster piš previhra konj livade, Netikan od kopita zdi se plan, O čudu tim osupnejo armade, Delivši se vostinska stopi v stran, Sovražniku iz rok orožje pade, Ko gleda, terd stermenja, dir neznan, In preden se zave omot in čuda, Nastazija se vstavi tik Davuda.
In kakor blisk ošaben hrast objame, Okroži ga nje serda gled žareč, Levico vpre v obok mu leve rame, Z desnico mu porine v serce meč, „Nastazija" v britkosti smertne mame Še zdihne on, potem ne dihne več; Raz konja v prah telebi glava jaka, Iz lepih ust ga spremi viža taka:
Vidi, vidi! golobica Ima nohte orlove,
Njej povračba, njej"pravica, Strašno strašno! znane ste.
Tujče hrabro, tujče krasno, Banjaluke svit in blisk! Zvodil si ljubezen jasno, Zvodi, daj! osvete stisk.
Glej, Slovenka ne odlaša, Izdaj avcu diha čert, Bodi vrag alj blag ne praša, Hura, gada, hura v smert!
Klet in klet na vedno bodi, Tvoja smert ne grize me, Bog je velik, on presodi, Moje delo greh če je!
Davuda smert pomembo trum ovihne, Kjer vrisk je bil, trepeta stok divja; Davuda smert Vostincu serce vdihne, Razkačen slon se vpre v sovražnika; Davuda smert ko strup na Turka pihne, In groze plen se vse v pobeg poda; Kar urnih nog, se v daljni megli skrije, Kar kasno je, alj mož alj konj pobije.
Nastazija pa dvigne puško čudno, K vostinskimu prepadu z njo hiti, Na skalni breg se brezdna vstavi studno, Zakaljene pobesi va-nj oči, Vojšaki v tem končajo delo trudno, Pa gradu vrisk veselja zadoni; In ravno vse nje slavo peti kane, Ko deklica — z morivko v brezdno plane.
Ibikovi žerjavi.
(Po Schillerjevi: „die Kraniche des Ibikus".)
Pričijoča iz nemškiga jezika poslovenjena pravlica je greškiga izvira. Ibik je bil imeniten greški pesnik, Polikelov sin iz Regje v spodno italijanski zemlji. Živel je pred Kristusovim rojstvam ob času Kreza inPolikrata v 54. olimpijadi. De je resnično, kar se tfi od njega povč, nam pričajo Svida, Antipater, Si d oni, Plutarh in drugi stari pisatelji.
Stari Greki (Gregi, Gerci, Gerki) so imeli navado, sniti se vsakiga druziga leta na Korintskim, I s t m o s imenovanim medmorju. Obhajali so tam v velieim gledišu krasne narodne igre v čast pomor-skiga bogž, Pos«jdona ali Neptuna. Veliko bližnje smerečje je temu bogu posvetjeno bilo. Tam so se pevci in pesniki s petjem, te-kuni s tekam, vozniki z vozenjem pričo celiga naroda skuševali. Zma-gavec je bil visoko časten in z vencam smerekovim iz Neptunoviga gaja obdarovan. K takim igram je bil naš Ibikus na potu.
Apol, pevski bog. — • Akrokorint, imeniten grad na višavi Korintskiga mesta. Heli, bog svitlobe in sonca. Od njega so rekli, de vsaki dan celo zemljo na tanjko pregleda, zatorej vse vidi in ve.
Od g 1 e d i š a bravši se spomnimo , de greški teatri streh niso imeli, in de so po dnevu, ne kakor zdaj po noči, v teatrih igrali. Iz sedežev je ljudstvo nad sabo, in krog sebe, na široko zrak in nebo viditi moglo. Zatorej sta visoko sedeča Ibikova ubijavca že od delječ žerjave zagledati mogla, preden so ti nad gledišnim pred6ram ali od-pertjem, leteli. — Atika, Azija, Avlida, Tebe, Lakonija so greške imenitne mesta in dežele bile. — Evmenide, Erinje grozne boginje mašovanja, osvete, gotove povračbe in kazni. Kako strašne so po greškim mnenju bile, beršmo v pesmi.
Na pevski skus, ua skus vozniški, Ki na Korintskim bregu griški Narod edini vsih plemen, Gre Ibikus, umetnih člen. Apol mu dal je pevsko žilo, Besede moč, jezika med; Tak ves navdan z govorno silo Iz Regje pride petja vnet.
Na hribu že razmotri jasno Akrokorinta sleme krasno, Pobožne groze stopi v gaj Neptunovih smerečij zdaj. Samotno tiha hosta vsa je, Žerjavi le ga spremljajo, Ki v daljne južne tople kraje Mračivnih kit na potu so.
„Pozdravim vas, prijazne tiče, Po morju bivše mi družice; Za dobro znamnje vas imam, Enaka je osoda nam. Mi pridemo iz delj mrazotnih, In išemo gostiven tlak, Usmiljen bodi bog popotnih, Ki tujca brani zlih napak."
In pridno se naprej pomika, Že srede gojzda se dotika, Tu vozko pot mu nagloma Zaskočita morivca dva. On ude v bor oberne lične, Pa kmalo roka omedli; Napenjala je strune mične, Nikdar samostrine moči.
On kliče v bran bogove, ljudi, Rešitelja nikir ne zbudi; Če ravno v deljo seže krič, Živečiga ni tukaj nič. „Tak zapušen umreti imam, Na tujim tu, ne žalovan, Ker upa tud osvete nimam, Hajduku v strašno roko dan."
In ranjen živo v prah telebi, — Žerjavi zašume na nebi, On čuje, vid ne služi več, Njih krokotanja glas doneč. „Žerjavi, oj, prijazne kite! Ker druge priče za-me ni, Morivce moje ve tožite!" To reče — in v smert zaspi.
In truplo tam dobijo nago, In kmalo pevca lice drago, Oskrunjeno morivnih sil, Spozna v Korintu gostomil. „Kaj tebe, brate, najdem tako, ln z vencam, glej! smrekovim Oviti tvoje čelo jako, Deležen slave, mislil sim."
Plakaje zbor gosteč to čuje, In pesnikovo smert žaluje, Vso greško zemljo tuga vžge, On sercu vsakim zguba je.
V	sodiše vrejo serda vneti, In cela množica hrumi,
De pevca se spomin osveti, Moritelj toči kri za kri.
Pa kje je sled? Po znamnju kakim,
V	okrožju zbora, v stisku takim Kardel naroda celiga,
Spoznati čern zločin se da? Je ropar bil, željan zaklade, Alj bil je kak zavidnik skrit? To Heli sam razkriti znade, Ki vse posvetno dene v svit.
Znabiti de ošabne glave Se širi v sredi greške sprave, In ker ga iše serda ost, Se svojih del raduje prost. Na pragu clo svetiš kljubuje Morde bogovam večnosti, Se ravno v trumi napihuje, Ki se v glediše tam vali.
Tu klop o klopi tik sedijo Skor odra stebri se všibijo, Iz bliž, iz delj, visok obroč, Narodi greški čakajoč. Done ko šum valov globocih, Ljudi nabasan, se glednjak, Ovinkov bolj in bolj širocih, Dviguje kviško v sinji zrak.
Kdo ve imena, šteje rode, Ki prišli so v gostivne zgode? Iz Atike, iz Avlide, Iz Tebe, iz Lakonije, Iz daljne zemlje azijanske, Iz vsih otokov prišli so, In kora pesme veličanske V gledišu tu poslušajo.
Po stari šegi, modro, kasno, Korakov merjenih počasno, Iz dna stopivši zadniga, Igravnico obhodi ta. Tak smertna žena ne koraka, Tih dom rodil pozemski ni, Orjaška mera strašna taka Človeško daljno prestermi.
Ledovje černa plahta bije, Košenosuha roka vije Žarečih bakel mračen plam, Kervi v obličju manjka znam. In kjer na glavah po navadi Ljudem prijazni kodri so,
Serdfte kače, divji gadi Trebuha strup napenjajo.
Sukaje v krogu se ostudno Zakrožijo popevko čudno, Ki serce zgrabi grešnika, V žareče spone vkuje ga. Omamši svest, razum slepivši, Erinna pesem zadoni; Doni — slušavcu kri popivši, In lirnih glasov ne terpi:
„0, blagor, ki se čist ohrani, Ki zmot in greha dušo brani, Me bližati ne smemo se, Življenja pot mu gladka je. Gorje nasprotno, ki skrivaje Nakida si pregrehe zlo, Me hčere tmin, za vse plačaje, Njegovih pet se primemo."
„In če vbežati misli marno, Za njim slede smo tam viharno, Tekočo nogo vpletši mu, De pasti mora v gnus prahu. Tak tiramo ga brez nehanja, Kesanje vse je prazno nam, Naprej, naprej do mertvih stanja, In zmir je naš — in tudi tam."
Tak pevši ples končajo čuden, Mertvaškiga molčanja studen Leži na celim domu duh, Ko de bi sodbe bil posluh. In stare šege, modro, kasno, Igravnice obhodši krog, Korakov merjenih počasno Zgubijo zad se v skrit oblok.
Je res alj sanj groženje tako, Treptaje praša serce vsako, In klanja se mogočnosti, Ki skrivno sodi, vedno bdi, Ki čudovitno, neumljivo, Napleta temni klonč napak, Globoko v sercu kliče živo, Pogledu pa se vogne v mrak.
In čuj! — Iz gorne galerije Zdej glas nakrat plašan zavpije: „Ibikove, o Timotej! Žerjave tam, poglej, poglej!" In zrak pokrije nagla tenja, In čez predor gledavnice Mračivniga se mergolenja Žerjaven roj poganja tje.
„Ibikove!" — ime štimano Vsim persam novo vseka rano, In kot valovi v cmerk verše, Od ust do ust prašanje gre: „Ibikove, ki vir je plaka? Ki umorjen je, žertva zlih, Beseda kaj pomeni taka, In kaj prikazen tičev tih?" —
In glasno bolj in bolj še praša, Prašaje zdetja sum naraša, Vse ljudstvo kliče: „Pazite! To Evmenidna sila je! Imamo ga, ki ga je umoril, Izda se sam s klicanjem tim, Primite ga, ki je govoril, In zgrabite tovarša z njim."
Pa ta je komaj reč izustil, Bi rad besedo v gerlu pustil; Zastonj, — obraz od straha bled Obložene vesti je sled. Pred sodnika ju ljudstvo tira, V trenutju sta previžana, In pričo vsih pravice skira Poverne zlo morivcama.
Naprej, slavenski Jug!
Naprej, naprej, žareči meč osvete,
Slavenski Jug, junaška kri! Naprej, naprej, postojne serda vnete,
V oserčje zmot, čez reke tri! Čez reke tri v ostudni stan drakona
Ukaže vam očestva glas, Zastavljena je tam slavenska krona, Rešite jo, je zadni čas!
Sej tujih mej preplavale ne boste,
Slavenska je ta zemlja vsa, Sirov Madjar o blodnji tmine goste
Preklal jo je v razcepa dva. In Madjarsag* je sercu svete Slave
Že tisuč let strupeni zob, Izbite ga — in veličanske glave Pognal bo v zrak slavenski dob.
Ne zabite nesramniga psovanja,
„Nem ember tot"** Madjar veli; Ne zabite na serbski zemlji klanja
Kovarskiga poslednih dni. Pobiti so sinovi majke sive,
Zasramovan je svet oltar, Oskrunjene so vaše čiste dive, Banata cvet — kervav požar!
Ne zabite tatranskih bratov slavnih,
Ki rešnika zdihujejo: Ne zabite krivic viharjev davnih,
Sedajnosti pričina so. Izročite tlačivniku plačilo,
Kervavi plod nebrojnih muk, Recite mu, Če kaj od več bi bilo: Dolžan ostal je Svatopluk!
Osveta scer je Božja, pismo sodi, In sodi prav, ni dvombe več; Na vekomaj osveta Božja bodi,
Slavenski Jug je Božji meč — Groziven meč obnašanju barbarskim,
Oskrunjenju slavenskih vad, Trepet in strah zatiranju madjarskim, Slobodi pak nevžugan grad.
Naprej, tedaj, žareči meč osvete, Slavenski Jug, junaška kri! Naprej, naprej, postojne serda vnete,
V oserčje zmot, čez reke tri! Evropa nej razumiti se vadi
Slavenskiga junaštva glas, Ker, prej ko se železa ost ohladi, Bo dela več za nas in vas.
Madjarska dežela, Ungarland, Slovan »i člpvek,
Nemškutar.
Valovje napne se, Slovenja ne spi, Viharju grozivnimu brambe gradi, In dvigne perute iz praha; Pa kamor oberne jih lep samolet, Zavira namembe ponemčen izmet, Ki kita do križa mu maha. Na tihama brate povedal ti bom, O tebi sramuje slovenski se dom, Sramuje se, votli nemškutar!
Germanja zatrobi in kakor velja, Slovenja primerni odgovor ji da, Se verlo in krepko obnaša; V kavarnico stopi napihnjen kalin, Se vogne prevzetno slovenskih novin, Po dnevniku nemškimu praša, Za tebe, budalo, nabrušen je meč, Nikdar ne poljubi Slovenka te več, Zaverže te, votli nemškutar!
Presilnimu tlačenju priti v okom, Napravlja Slovenija zedinjen si dom, In neče se v nemško vtopiti; Nasprotno modruje otujčen izbirk: Zdaj ravno se praži na nemškim ocvirk, Hitimo deležni ga biti! Slovenja kovarnik zavidljiva ni, Zapovdi se ona devete derži, Ter neče ga, votli nemškutar!
Slovenja slobodna potrebo spozna, De šoli domačo besedo vpelja, Besede slovenšine gladko; Ožuljen učitelj pa briše si znoj: Kaj bomo tradirali, misli, oj! oj! Sej nemarno drujga ko pratko. Učil je, ne zabi, Slovenec modrost, Ko glodal še Neme je medvedovo kost, Se našlo bo, votli nemškutar!
Visoko pomenlive barve veli, Nositi sinovam Slovenja po tri, Rudečo in modro in belo; Nasprotno ji sili nezvesti rojak, Za modro rumeno, za belo oblak,
Terdivši de to bo slovelo, Rudcča v ti družbi, prijatelj, je čert, Rumena zavist je in černa je smert, Za tebe so, votli nemškutar!
Slovenja, ne bojte se, rešena je, Junaško namembe dosegla bo vse, Odpadnika kljub je ne moti; Le včasih oserčje ji serda kipi, Iz čiste de matere snet se rodi, In tako snetivca zaroti; Ti tujcu nemarno si svoje predal, Pod mizo njegovo boš trohice bral, Podnožnica, votli nemškutar!
Viribus unitis.
(Ob prihodu presv. ces. Franc Jožefa v Terst 1850. i.)
Osoda, glej! na bregu Jadre slavne, Sklenila je mogočne sile tri: Taljanski um svitlosti starodavne, Izkušeno Slavenstva hrabro kri, Germanskih ved modrosti bistroglavne; Zvarila vse je v stik edinosti, De svetu tak očitno znamnje dade: Kam „viribus unitis" priti znade!
Po klicu tim se verlo breg obnaša, Mogočni Terst namembe cil spozna, Deržavi v prid, Evropi v kinč naraša, Podnebjam trem teržestva cvet velja; Po vednosti le ude svoje praša, Ne gleda: kdo jim kerstne liste da. Do Tebe pak zvestobo vsim naroči In „viribus unitis" jo zvedoči!
In tak Ti dans veselo blagor vriska, Iz tisuč pers Ti poje slave glas. Iz tisuč lic ljubezni plamen bliska, Kreposti vse oberne Tebi v kras! In če se kdaj poverne doba stiska, Zaupaj, knez, in kliči zveste nas! Ko skalnat breg valovju bomo stali, In „viribus unitis" piš pregnali.
Visoka pesem.
Uvod.
V	imenu svetimu, v imenu vsih imen, Ki se mu vklanjajo kreposti tega sveta,
Ki vsim stvarem pogoj, ki cena je vsih cen, Ozrimo kviško se v oblok Boga Očeta!
V	imenu luči tmin, zmagavca besnih sil, Ki smert objemši sam otel je svet pogina, Ki hlad je naših ran, zdravilo vsih zdravil, Napnimo gerla moč v imenu sladkim Sina.
In razvedritelja oblačne pameti, Ki je od vekomaj modrosti čiste plamen, Obeh oseb izid, z obema v eni tri, Zapojmo glasnih ust v imenu Duha, Amen.
I.
Oče naš.
Bitje čudno, bitje brez prilike, Duh visok čez uma misli vse, Ki v svitlosti večno rajske dike Angelsko prespeš razumljenje; Ki po zraku žarne krogle viješ, Dih sladak iz cvetlice puhtiš, Iz neviht življenja blagor liješ, Blisku kdaj, in kod, in kam veliš.
Čudno bitje, bitje neizmerno, Stvarnik, drug, in rešnik Oče naš, Ki ta svet pomnožiti stoterno, Ali v nič ga z migam djati znaš; Ki od sonc do mične trohe peska, Od prahu do kralja vsih zverin, Od kresnic do strašne luči treska, Vsim stvarem si vzrok in začin!
Nam si oče, vodja nam gotovi, V blagoslov si dal nam sina clo; Čujte vsi, deržave in rodovi, Oče naš je sveto bistvo to. Je naš oče, vir ljubezni žive,
Brez izjemka skerbno vsih strani Nam daruje vsaki dan vidljive, Dan na dan nevidne blagosti.
Kinč nam da podobe veličanske, Nam prižge v obrazu vida kras, Čelu vcepi misli modrijanske, Ustam da besede sladki glas. Soncu vkaže: Brazde plod mu zbudi! Roki: Vlij želečimu požir! Zraku: Sap hladivnih ne zamudi! Noči: Daj utrudenimu mir!
Bog ljubezni, oče vsiga sveta, De sta nam, ki gline prah smo le,
V	glavi um, in duša v sercu vneta, Slava vsa in hvala tebi gre! Hvala de veselja serce vriska,
Ko spomlad natvora oživi, Slava de v dolini solz in stiska Cvetlic nam obilno dozori:
De nam up nebeškiga življenja. Krepki up veselja večniga,
V	boju zmot, ko truda in terplenja, K zmagi sklep, orožje v bitvi da; De pregreh ob cvetju bič odlašaš, Naše de slabosti prispoznaš,
Da! de clo zločinu prizanašaš, Ter mu moč in čas k pokori daš.
Milost je, dobrota brez prilike, To ljubav neskončna tvoja je, Ktera v cvet razviti vse mladike, Vsaki berst obdati s plodam htje. Bog ljubezni, oče sveta tega, Odpri tej molitvi svoj posluh, Serca nam očisti dima zlega, Daj, čez nas de pride snage duh!
Daj, de bi po uku tvomu bili, Obernili v tvojo slavo vse, De bi pot kreposti le hodili, Čistih sere, ko dečno serce je; Daj de bi, ko zadna borba mine, Nam oči zatisne mirna smert, Tam za nas, nevredne tvoje sine, Sveti dom nebeški bil odpert,
n.
Ki v nebesih si.
Razprostrel si svojim delam časnim, Kterih ni prezreti svetu moč — Tvojih dik in večne slave glasnim — Višnjev krog, zvezdiša poln obroč. Luči trna! — kter angel jih prešteje, Ki ga um doseže zadne tek? Kdo spozna, dokod, odklej so meje, Bitja čas primeri kdo jim nek?
Iz deljav nezmerne te visosti Pride dež in blagor plodnih ros, Dajo svit nam sonca žarki prosti, Hleba slad, jedil dostojni kos; Pa zavre i grom iz te višave, Šine blisk, strupene kače kip, Lopi tresk na greha krive glave, Hipna smert njegov je rahli tip.
Tam slove po veri naši dečni, Kteri so vtelesenja le všeč, Tvojiga ravnanja domi večni, Tvoj prestol, izvir, dozorje sreč. Tam je mir, ki duša si želi ga, Tam je raj in bitja pristni cvet, Krona tam zaslug, prevena briga Vsakimu, za blagor ki je vnet.
Tam si ti, milote poln daritelj, Ki spelja po lastni volji vse, Stvarnik nam podpora in učitelj, Bič le tem, ki dobrimu se vpre. Kraji tam so sladniga pokoja, Kih zastonj pod soncam iše duh, Tam je raj, nar višji slava tvoja, Sverha tam posvetno praznih muh.
Njega dni, ko mrak so bile glave, Človek top ni pota našel sam, Jasnul si osebno tmin gošave, Kazal mu naprej, — in kdaj in kam. Pervi par je čul te govoriti, Noeta si v brod otel potem, Abraham je slišal kaj htje biti, Kot pred njim očak Metuzalem.
Jakobu pokazal je nasproti Pot visok se v nebo polzno sterm, Mozeta poklical je v samoti V prid ljudem nakrat goreči germ. Davida od čede je peljalo Tvoje clo na tron previdenje, Drugim je v podobah mero dalo, Svetu vkljub doseglo pično vse.
Kar prižgal pa Kristus je svetila, Jasen je, dorašen umu svet. Čudežev posamnih zdaj ni sila, Uk njegov med čuda sam je štet. Tehtnico le sučeš ti nad nami, Strogo vsak presodiš berzni čin, Tak zavor si himbam in omami, Naših del do sodbe živ spomin.
Bodi zmir vodilo nam pravica, Djanja cilj keršanstva blesk in prid, Ravnanju podlaga le resnica, Trudu vsim nasledi blag izid. Bodi nam vse žive dni zagernjen Samoprid in lastnolubja vir; Kviško scer nenehama obernjen Žarnih želj pobožno čist ozir.
m.
Posvečeno bodi tvoje ime.
Zadonite združeni svetovi, Vse danice, zvezde vse višin, Zemlje toki, morskih rek valovi, Zraka piš, kreposti globočinJ Zadonite trombe kerubimske, Harpe svete korov angelskih, Zadonite pesmi seralimske, Hosiana bitju bitij vsih!
Sveto, Sveto, Sveto — vedno bodi Tvoje ime pravice silni Bog! Na kolena zemlje vsi narodi, Pojte — „Sveto, Sveto, Sveto!" — krog. Sveto ime neskončniga spomina, De častim te vredno, daj, o daj! Posvečeno v duhu tvoga Sina Bodi tu in tam na vekomaj!
Ko se cvetje krasne tulipane Letnih dob iz popja zablešl, Ko svitlost prikazni še neznane Nočni mrak obnebja preleti; Ko na zraku zime jasno studne Tisučerno zvezdic blesketa, Se zavzame človek luči čudne, Serce mu stermenja duh navda.
To pa je v blesku tvoje slave, Kar ob soncu žark planetni je; Iz odsvita večne luči prave Le utrinka blede iskrice. In stermenje tebi zaderžali, Pozabili tvojo slavo bi, Tebi ne češenj a skazovali, Vsih svitlob ki živo jedro si?
Bliža ki posvetni se visosti, Ktera kot on sam je sanj in prah, Hipno čut napade ga slabosti, Neželen mu šine v žile strah. Močnimu ponižno se priklanja, V blesku kron mu serce trepeta, Se za čast zatiravca poganja, Ki mu ljud za nohtam prah velja.
Slave pak bi tebi ne zapeli, Ki si vse visosti vir in car, Tebi, ki si oče zemlji celi, Vsim stvarem, zvezdišu vsim vladar? Ki ko strešeš rob obleke svoje, Svitle te vse sonca zatemniš, Al ko migneš, novih soncov roje Iz kaosa vihrati storiš.
Sveto bitje, živi Bog ljubezni, Tebi čast in perva dika gre, Posvečeno v strahu in bojezni, Posvečeno bodi tvoje ime! Tebi le spodobi se češenje, Tebi gre, de glasno vsih strani, Te žival nezmerno mergolenje, De te duh in praha sin časti.
Zadonite vsi tedaj svetovi, Vse danice, zvezde vse višin, Zemlje toki, morskih rek valovi,
Zraka piš, kreposti globočin; Zadonite trombe kerubimske, Harpe dične, ves nebeški raj, Zadonite pesmi serafimske: „Sveto! Sveto! Sveto! vekomaj!"
IV.
Vlada tvoja pridi nam!
Blagor kjer kraljuje splošne sprave, Snaga kjer si vsnuje tihi dom, Spora zmaj potuhne krute glave, Mir puhti bratinstva cvetni kom. Tam so res na zemlji tej nebesa, Zgine tam nevolje siv oblak, Slast odsvit je vsakiga očesa, Človek tam je angelam enak.
Tam v izdaj šibkejšiga ne pazi Skrivni tat, ko gladni bistrovid, Serčnih mer hinavšina ne kazi, Bratu vsak marljivo množi prid. Blagočut prijazna je beseda, Dobročin namembe je izraz, Na korist le bližniga se gleda, Djanje kjer ukaže serca glas.
Vsih plati odmev je le ljubezen, Polna je sočutja vsaka stran, Človek clo namen lažnivih trezen, Delam le pobožne misli vdan. Je prepir, pa blagočutja samo,
V	dobrimu kdo pervi stop dospe, De od tam prostejši krepko ramo Bratu v prid podati ročen je.
Dan za dnem preteče v miru gladko, Hvale poln, molitvi posvečen, Dela trud izide v spanju sladko,
V	sad gotov pretvori se namen. Spolni se v izviru vsaka želja, Sloga sere zedini družtva vse, Solze so v očesu le veselja, Tuge jok neznan človeštvu je.
Zgine duh nesložnosti, bojezni, Vse navda zaupa jasni kras,
Koieikijeve dela.	8
Bog je cilj, pričina vse ljubezni, Vedno le pravilo on za nas. Vlade cvet, al že si ti med nami, Vlade slad, al nas navdajaš mar? Sta dosežna perhlo slabi rami, Al sta sanj, za tu — nebitna stvar?
Žalibog! sta daljno proč od zemlje, Naši po slepoti splašena, Greha ki za kazni vir ne jemlje, Napčno vsim priprosti uzrok da. Še temni pomota naše glave, Še razum zavit je v gosti mrak, Dih zastonj zaupa v sape zdrave, Strasti je igrača smertni vsak.
Istina, pravica, mož-beseda, Prazni so in votli glasi še, Le zaman po zmage znakih gleda, Ki si zbral pravedno cesto je. Kar veli zapoved vere svete, Rani se na zemlji vsaki dan, Uma dar, in milosti prejete, Bo še dnes, ko nekdaj, zakopan.
Zgini ta napaka, mili Oče, Vlade slad pravične dojdi nam, Pravo pot ki vižati nas hoče, Krepi moč do mračne meje tam; Sveti nam prijazna luč pokoja, Pervimu nekdaj namenjena, Doba brez terpinčenja in znoja, Brez pregreh in tug napadanja.
V.
Vlada tvoja zgodi se.
Bog nebes, voditelj sveta tega, Stvarnik naš, ozvezdja in prahu, Poln izvirk, pričina bitja vsega, Večni duh uspeha in miru! Nedosežno, modro, blago bitje, Snag zaklad, modrosti in dobrot, Vsim stvarem brez mere plodno klitje, Rojstvo vsih ljubezni in lepot!
Od kresnic do bleska Kerubina, Od perhnin do trupla sončniga,
Vsih osup je tvoja veličina, Vsim nagib le volja tvoja da. Do mahu od cedre veličanske, Do šeptanj od treska zlih vremen, Spriča vse moči nam tvoje djanske, Sjajni ert, veršine tvojih cen.
Ti veliš — blešeče krogle spejo Hipno v mrak neskončne delje tje, Zapoveš, in nove prederejo, Lepših svit okrožje kinči vse; Naročiš, in luči neštevilno Zalša ti obleke sončni rob, Migneš le, nališpa se obilno Zemlja vsa pretežena blešob.
Kimneš, de! — preti nam doba treska, Narod cel človeški trepeta; Rečeš, ne! vesela ura leska, Zemlja raj je plodni, srečna vsa; Ti veliš, pozimska slana skrije
V	beli plajš gošave, polja, sad, Zapoveš, in rahlo se razvije Skrito vse v oživljeno pomlad.
Bog visok nebes in sveta tega, Tebi kdo primeriti se sme? Sonca kras, bleskot okrožja vsega Zgine v nič, ko tebe se zavč. Iz globin, iz delje neizmerne, Gleda te, ko mi, čistejši duh, Miglej tvoj tajivne in nevarne Razkropi, ko piš kardelo muh.
Bog visok obnebja, zemlje, sveta, Vsih deržav, vladarjev, kraljev car, Vredno s čim časti te duša vneta, Vmerlih kak prijeten ti je dar? Samo to, de tvojiga kraljestva
V	krogu se pobožno vkloni vsak,
V	zvezi do nezmerniga posestva Zjasni se pohlepnosti oblak.
Svet spoznaj, in tu in unkraj groba, Tvojo čast, in tvojo visokost, Bodi duh, al bodi perst-osoba, Velikan, vladar, al kmet priprost; Tebi gre, de pade na kolena
Pred teboj, kar gibati se zna, Vlade vsak de tvoje tehta ceno, Vse ji v prid do zadne trohe da.
Tebi gre, de tu v deželi skusbe Prepusti se tvom naklonbam svet, Serca žar de čisti grešne gnusbe, Živo zmir za tvojo slavo vnet; Tebi gre, de človek vedno meri V isti cilj, ki tvoja mera je: „Sreča vsih! prospeh keršanski veri!" Ta namen, naš Oče, zgodi se!
VI.
Daj nam dnes potrebno vse.
Scer dajaš brez prosbe nam osebno, Vidiš prej, kaj sila je, ko mi, Ceniš kar je vsakimu potrebno, Prej ko v njem se želja prebudi: Daš otroku gladnimu v zibelki, Kar mu moč izreči še ne da, Cvetlici na trati, v gozdu jelki Dojde brez besed zahtevanja,
Plod lanu, konopniga prediva, Lišpa polj široko cvetni plan, Žitnica bogata tik je njiva, Polja krog prostrane hoste stan; Trop ovac na pustini se pase, Volne poln za zimski kruti mraz, Vinograd obložen zreti da se, Blagora težak je žitni klas.
Tega daš obilno sam od sebe, Pred ko stisk potrebe kdo spozna, Kaj tedaj nadlegali bi tebe, Tvoj previd brez prosbe vse nam da! Tode ti ukažeš, de se prosi, Rekel si: Prosite pristno me, Vsakim po zahtevanju se znosi, Le de v prid in snago dar mu je.
Človek pa spoznati vedno ima, Dojde de po tebi vsaka stvar, Samodse de svet ničesar nima, Tvoj de je, kar pride, blagi dar.
Splošno se zedini v tebi krasno, Vsemu si podpor, obstoj, izid, Svetu tak oznani se naglasno, Vse od tam, človeku vse je v prid.
Je tedaj spodobno, de se moli, Hleba nam daruj za dnešni dan, Nej doni zaupno vse okoli: Manjkanja nam bodi krepki bran! Nam daruj le to, kar je potrebno, Ne preveč, ne kupoma, ne dik, Tudi ne, kar bilo bi posebno, Al celo le samoljubja mik.
Daj nam le, kar neobhodno terja Časniga življenja silni stisk, Krepki skit, ko kvara ost namerja, Zdatni bran, grozi ko s treskam blisk; Zmage vene, ko bor s pregreho žuga, Vedri um, ko bliža se oblak, V tebe up, ko nas napada tuga, Blažno vse premeni v srečo tak.
Tuje nam ostani sporno vrenje, Nam neznan zavid in muke jok, Mirno se premikaj nam življenje, Čistiga izvirka rahli tok. Bodo tak se snage vse združile Tebi v čast, človeštvu v cvet in prid, Vsahnule nasprotne puste sile, Sadja poln in slave bo izid.
Zdravje scer tvoj vedni dar nam bodi, S tem pa tih in zadovoljen čut, Vzame ki kar koli se prigodi, Tvoj za dar, ne za naključbe but. Blagor nas tedaj ne bo zapušal, Nam bo vse darilo iz nebes, Milo ti to prosbo boš poslušal: „Bog visok, potrebno daj nam dnes!"
m
Odpusti krivde nam.
Bog ljubezni, slika poterpljenja, Milosti, pravice večni Bog! Dnevno dolg naraša nam življenja,
Sledni dan je širji greha krog. Vemo res natanjko voljo tvojo, Glasno nam v oserčju govori, Vbogamo pa rajši glavo svojo, Redkokrat ki modro nam veli.
Mesto de krepost bi izvolili, Verlo šli po stopnicah pravic, Vmolknemo ko zloba rogovili, Veterno al sledimo ji vštric. Množtvo želj prešernih in pohota Najde pot do serca našiga, Zgovor koj si skuje zla pomota, Ako vest privolenja ne da.
Bog visok ljubezni poterpljenja, Milosti, pravice sveti Bog! Našiga ne sodi tak življenja Pično clo, kot kaže zakon strog. Ne plačuj po naši nam zaslugi, Meri nam po lastni milosti, Opri nas v omahanju in tugi, Brata kot podpiramo i mi.
Skaži nam, ko zderknemo, dobrote, Bodi lek, če stiska čut gorjup, Vedri nas, ko žugajo pomote, Zdrami vest, preti ko greha strup. Zjasni vid, v obleki ak sobolni Skriti volk se bliža himbno nam, Divji al ko vepar serda polni Tik nasprot zakruli tu al tam.
Vsmili se, ko dobriga sovražnik, Grešna sla, kali oserčja čut, Zlosti duh nam, blagodjanja lažnik, Polzno past nastavlja tiho ljut. Kliči nas, omama ko presladka — Kače kip — nam bliža skrivno se, Ko v prepad oberne pot pregladka, Spomni nas, vernitve čas de je!
Nas miluj, ko pravi sled zgubimo, V igro klam le vid obračamo, čednosti ko lestve zapustimo, Spolnimo telesu voljo vso. Vsmili se, takrat Gospod ljubezni, Proge teh napak odpusti nam,
Glav omot, in serca zmede strezni, Zgub de vsak pomembo vidi sam.
Tudi mi smo bratam odpustili Čisto vse, ki bercali so nas, Zvezki zdaj med nami so le mili, Vlada le dobrote blagi glas. Blagor tem, ki ljubi, ki sovraži, Sreče cvet, ki škodo nam žele, Mira slad, ki preganjaje draži, Dobro vsim, ki vrag nasprot stojč.
Dnes ki nas terpinči al ožali, Bodi nam umirjen tudi dnes, Jutro de zedinjeno se hvali Strog vladar zadostenih nebes. Tak se nam bo milo prizaneslo, Kar vesti nadlega rahli čut, Sreča bo med nami sjajno geslo, Djan ob moč kraguj šipavno krut.
VIII.
Skusbi ne prepušaj nas!
Dobrih del po stopnici hoditi, To nam je od nekdaj tvoj ukaz, Ne dvomljiv, ne omahaven biti, Bliža kjer zavodbe se izraz; Kot junak poguma se napolni, De stoji v boritvi krepki dob, Vihri kjer, al množici nevoljni Kaže strog namembe ojstri zob;
Tako tud kristjanu je potreba Paznosti, poguma in obran, Zraven pak, de blagor mu iz neba, Prosbi v sled, obilno je poslan; Božji dar de ga, veljavna vera, Čistosti, pravice krepki duh, V oblu borb, vertečih se, podpera, Strupa ga otme posvetnih muh.
Redkokrat je človek srečen tako, Brez over doverši de obhod; Vsih skušnjav de ognil bi se jako, Smertnimu ni dano od prisod. Pa krepost, kaj bila nek bi vredna,
Ako bi brez truda prišla nam? Ravno to ji je priklada medna, De vojak jo pridobi si sam.
Tode boj za zmago to ni igra, Hteva moč, in tirja živ pogum; Mik mesen je slika žrelu tigra, Zmiraj ne premaga ga razum. Bor začne in zatemni se duša, Misli blesk obda dvomljivi mrak, Zmoten duh scer dvignuti se skuša, Pravih pa namer ne najde vsak.
Vsmili se, Gospod, ob uri toti, Pošli nam primerjeno pomoč, Krepi nas pogibelni na poti, Kar preti nesrečo, pihni proč. Reši nas potuhe in zvijače, Blodenja, golfije, vernih zmot, Vari nas pod rožo skrite kače, Zgini nam nestalniga pohot.
Z mečem daj nam bojevati vere, Brani nas napada pravde skit, Čistih mnenj, pogumnih iste mere, Sledimo pravedne misli svit. Cesta snag ostani nam podnožje, Sercu mir tihotni bodi dan,
V	tebe up nam varno je orožje, Dela trud nečimernosti bran.
Bodi nam nevgugana pravica Geslo zdaj, in zadni dih, Vednoma medsebna govorica Srečnih ur, ko časov pusto zlih; Geslo nam namemba le nebeška, Božji v dar in čin zaupanje, Tako nam ne bo dosežba težka,
V	sercu kar primernih želj zavre.
Hrabro tak, namere stanovitne, Ko sicer je prosti božji dar, Svitle te so krone pridobitne Vsakim, ak premaga mu je mar. Bog nam da, ko molimo pobožno, Njemu v čast obernjen slab obraz: „Vsmili se, te prosimo vsi složno, Homatij iz grešnih otmi nas!"
Hudiga odreši nas.
Čistosti nasprotne želje tega Čuta nam premeni, mili Bog! Tako nas osnaži rahlo zlega, Hudih muk nas vari in nadlog; Volji ki pobožni, ter pravici, Zmir nasprot z overanjem groze, Ko vihar pohlevni govorici Za odvet sovražno le verše.
Zmoti nas potegni iz vezila, Strupa strog opomni nas pregreh, Ne ovre de nas obupa sila, Djanju vsim cveteči daj uspeh. Zrasemo de v dobrimu nakloni, Bolji in modrejši dan na dan, Milosti svepavne nas prisloni, Bodi lek pomot in dušnih ran.
Manjšaj se gromada naše zlobe, čisti nam se cilj, in um, in čut, Vsahnejo nej zdravju kvarne gobe, Vmiri tak vesti se rivec krut; Tak de spet zaupaj e pogleda V blesk nebes napak oprosten duh, Ker miru mu ne kali zaseda Grešnih želj, pokoja strupnih muh.
Serd in čert, sovražtvo ne razdvoji Zanaprej s prijatli, bratam nas, Bližniga si želje vsak usvoji, Sreča vsih razjasni nam obraz. Vladajo nej čuti zlobe trezni, Čuti snag, bogaboječnosti, Čuti sploh keršanske le ljubezni, Milbe duh človeštvo vse ovi.
Strašno zlo, nar hujši greha hudo, Krivde je, napak in zlob zavest, Proč tedaj osnaženja zamudo, Uzmimo čestila urno v pest, Pervo pak zaupanje je v Boga, Drugo je molitve krepki skit, Tretje sklep, oprostiti se zloga, Ter pogum, in vedre glave svit,
Sredstva te nas prav peljale bodo, Trešimo de butaro verig Mesnih proč, ko kužno duše škodo Vdušimo posvetne želje mik; Kviško de obračamo očesa, Kjer je naš, pravednih kjer je dom, Kjer za vse odperte so nebesa, Hudimu ki pridejo v okom.
Daj mi glas, de zdatno te zakličem, Daj zaup, de voljno uslišiš me; Vero de prestola blesk dotičem, Serce ak omame trezno je. Vsim daruj usmilenja naznanbe, De obup ne zmane serčnosti, Nada kjer veljavno čversto branbe Šibkimu pogumu omedli.
Tak nam se vkrepila bo roka, Zdramljen duh izvil se iz nadlog, Serce tug oprosteno in stoka Vriskalo bo k nebu: „Sveti Bog!" Tvoja le nam volja bo pravilo, Bežal proč od nas premagan greh, Ti pa k nam se boš obračal milo, Žarni dal po prosbi voljno vspeh.
X.
Tvoje vse na vekomaj.
Tvoje je, kar zemlja v Ionu krije, Tebi gre, kar slavniga rodi, Ti si vir, ko sonca lesk zašije, Vsim naslon, kar v oblu se verti. Tvoji so neskončnosti prostori, Krog višav, skrivnosti globočin, Tička čivk, in serafinski kori, Lune svit, ko mrak ponočnih tmin.
Tvoje je vse vidno in nevidno, Kar nebo, zvezdiše kar ima, Dolzih dob, al hipoma izidno, Malih cen, al čisla večniga. Človek, čuj! Ne zabi! V roki vsako Suče on, kar bilo je, kar bo, Volja mu je tekla ravno tako, Kakor je na zemlji za-te šlo,
Kaj treptaš, ko grom podnožje strese, Piš divja, neviht grozi vihar, Vražtvo vre, .končane snage zde se, Ter pravic nikomur več ni mar? Kaj derhtiš, hudobe ker zarotno Krog in krog pogin al kvar groze? Bog bedi, med nami ni samotno, On za nas in naše stiske ve.
Strah čemu? ak pusto je življenje, Pot posut z bodečim ternjem clo, Svet čerti pobožno tvoje mnenje, Ko de bič grozitve bi bilo. Groza kaj? ko sonce dneva zgine, Kača tmin nasprot moli ti ost? — Upaj, sin! to v krasnim cvetju mine, Bog živi, in on le je krepost.
Kaj bahaš, ko ktera gladko steče, Slave vene ovije čelo ti? Zvezdam ki vertenja pot nareče, Ti za mig razjasnul je oči. Bodi glup, al bodi svitla glava, Prah si le, ničesar le propast, Ves njegov, — in njemu grede slava, Dvignul ak te hip je v motno čast.
Kaj groziš, ko serd napne ti kite,
V	sercu ti zavre minljiv pogum, Duh nakrat pokaže sredstva skrite, Kih do tam opazil ni razum?
S čim protiš? Kar žarno te navdaja, Te je le zadelo mem gredoč, On je vir, od njega ti prihaja, Samo Bog, le on je pristna moč.
Vanj tedaj oberni, duša tužna, Upni gled, ko vse te zapusti, Spred ko zad posvetna pretba kužna S kvaram ti, s poginam clo grozi. Vanj zaup, ko vse bo spodletelo, Teh naslomb vihar ti ne podre,
V	upu tem bo boljšati se jelo, Tudi zdaj on čudov Bog je še.
Upajmo v njegovo obračanje, On razvil bo gladko klonč osod, Vredimo prilično svoje djanje,
Vari vsak pregrešnih se pomot. Tako bo življenje polno slada, Vernul nam nekrivde bo se raj, Tekla zmir pravedno sveta vlada, Bogu v čast in slavo vekomaj.
Izid.
Očetu Bogu čast! doveršeno je vse, Zaup je v njega bil, podpiral mi je delo, Gotovo, tu al tam, zibavno, slabo je, Početje v sebi pak je krepko dno imelo.
In Bogu Sinu čast! njegov je blagor bil, De perhli roki tej obneslo se je djanje, On upanja me je, on stalnosti učil, Pokazal jasno mi slabosti zemskih stanje.
Ter Duhu svetim čast! on krepil mi je moč, Mi dal spoznanja je potrebno šibko mero, Pobožnosti lesket v oserčja motno noč, Podpihal vedno scer mi v jedru žarno vero.
Rusko-Puškinovih Petero.
Sang der sonderbare Greise Auf den Markten, in den Gassen, Gellend, ziirnend seine Weise:
Bin, der in die Wuste schreit. Langsam, langsam und gelassen, Nichts unzeitig, nichts gewaltsam , Unablassig, nnaufhaltsam, Allgewaltig naht die Zeit:
Thorenwerk, ihr wilden Knaben, An dem Baum der Zeit zu rutteln, Seine Last ihm abzustreifen,
Wenn er kaum in Blutben prangt, Lasst ihn erst die Fruchte reifen, Zufall dann die Aeste schutteln, Bringt anch selber wohl die Gaben, Die ihr ungestum verlangt!
Chamisso.
I.
Ribič in zlata riba.
Pravliea.
Sivor nekdaj z babelo svojo staro Pomorskih vod na bregu živel je, Ribarstvu vdan za toplo leto jaro Napleta mrež, ko zima lov ovre, Kar je imel, orodja šibko šaro, Kočure v kot je shranil lahko vse, Staruha je pri pragu predla vidno, In scer, se ve, de godernjala pridno.
Ribar nekdaj ribari po navadi, On pervikrat privleče glen iz vod, Vtopi ko vlak na drugo v sladki nadi, Pomorskih trav je nekaj skusbe plod, Zdaj potopi še v tretje lova radi V globino sak, potegne ga na prod, In kaj je v njem? Živahna zlata riba, Po ribje s'cer, pa žlahtniga nagiba.
In glej, začne mu riba govoriti Omikano in čisto rusko tak: Čuj, pusti v to nazaj me vodo iti, Odkup ti dam, kar le želiš ga, vsak! To čuvši on ob um skor hoče priti, Opanjen ves in kipu clo enak, Nalovil rib števila je velike Tedajni pak še ne podobne slike.
Dovoli on, kar prosi riba zlata, In govori v priliki teh besed: Bog s tabo, daj, so ti odperte vrata, Svobode se raduj valovja sred, Ne mika me odkup, in ne odplata, Pustimo to in s tem zahvale vred, Ak srečna si, to meni je zadosti, Bog daj, de jo vbežim enako zlosti!
Potem staruh se verne k svoji ženi, Ter ji pove, kaj se zgodilo je: Verjela boš, poslušaj, težko meni, Kar imam dnes ti razodeti vse, Sem videl rib že mnogo; še nobeni Ni bilo moč nagovoriti me, Pa dans mi je v oblasti ena bila, Ta je ko mi po rusko govorila.
Prijetno je ko jutra zor blešela, Očesa so svitele se ko žar, Škerlatne je plavavnice imela, Obnebja blesk je bil trebuhu dar, Danice luč na herbtu je gorela, Tak bila je po vsem čarobna stvar, Bil glas besed je ko diviško petje. Prikazni pak oblika vsa — zavzetje.
Prosila je, de v morje naj se dene, Ker voda le ji je prijetni dom, Na suhim ji življenje v hipu zvene, Straši jo zrak, drevesa, dol in kom, Ponudla je blaga mi polne stene, Z odrešbo ak jo zadovolil bom; Sim bal se kaj, kar bodi si, sprositi, Zastonj sem jo v slanoto pustil iti.
Nad ribičem staruha je zavpila: O, tepec ti, o, gumpež, o, bedak! Prilika tak ugodna ti je bila,
Da bil bi jo objel gotovo vsak, In ti ta dar, nevkretna rogovila, Prijeti le, clo temu nisi jak, Za novo saj bi prosil bil korito, Ne vidiš, da je naše vse razbito?
Poda ribar do morskega se brega, Na vod okraj oberne svoj obraz, Zaklicati na moč se scer ne tvega, Septaje le nagovori talas, Pa komaj ta zadet od klica tega, Zatrese se valovja cel pojas, In ribica do njega se prižene, Ter praša ga: Kaj ti želiš od mene?
On reče ji, še straha razun sebe: Usmili se, začarana gospa! Sem kregan bil, in verlo, zavolj tebe, Staruha mi pokoja več ne da, Budijo zmir se čudne ji potrebe, Po novimu koritu trepeta, Ker naše se je staro ji razklalo, Tedaj terdi, de ji koristi malo.
Odgovori na to mu riba tako: V nebo zaup, in te skerbi na stran, Korito vam je dano, novo, jako, Bog daj, de bo potrebi vaši v bran, In de razum zatre pohlepa spako, Pohot de vam ostane clo neznan, Ker ta zbudi po malim serd osode, Ter navali k izidu — kvar in škode.
Domu sivor se verne k svoji starki, Korito je že novo stalo tam, Pa babi vžge se hujši v buči žarki Ko prejšnje dni togote divji plam, Kaj to je vse, zavpije, taki darki Se vzamejo? Ti cvet neumnih klam! Dremavs, bedak! Nazaj do ribe hodi, Saj hišico, če kaj veljaš, ji zvodi!
Hiti ribar nazaj na breg pomorski, Temotno je valovje bilo zdaj, Širok oblak, vihrav in čern, zagorski, Overal je svitlobo v senčni kraj, Zakliče ribo, rahlo in po dvorski, Iz delje berž priplava ta nazaj,
Kaj žuli vas, marljivo ga popraŠa, Kje te tišči, kaj je potreba vaša?
Ji reče on globoko se vklonivši: Ne jezi se, ne serdi se, gospa! Staruha mi — poprej že kača bivši — Sedaj celo počitka več ne da, Korito več, pohot le bolj budivši, Ne vmiri je, je satan baba vsa, Zemljanka zdaj ji ni dovolj velika, Lesena jo prostorna hiša mika.
Nič ne žaluj, je k temu riba rekla, Le verni se, podaj na svoj se dom, Ta vama bo po volji pično stekla, Osoda je že prišla temu v okom, Pa les je les, leseno ni iz jekla, Sedaj slovi, zna biti zajtro lom, Zatoraj je razuma treba vedno, De hrani se, kar je hranitve vredno.
Se verne on, domovja svoga iše,^ Zemljanke ni, in ne od nje sledu, Kjer bila je, obstenja krasne hiše Prijazni lesk se razodene mu, Kdo ribiča zavzetje vse popiše, Ko čudeže preceni take tu? Staruha je molče ob oknu stala, In sem ter tje očesa krog sukala.
Ko vgledala je svojiga sopruga, Togote žar nakrat se hujši vžge: Dremavs, kriči, ti uma pusta kuga! Lesena ta kočura, to je vse? Ni našla se za mene lepši druga, Ki bolj ko ta za nas pristojna je? Le verni se, mi ni dovolj selanka, Sloveti čem požlahnjena dvoranka.
Poda ribar do morskiga se brega, Je burna in nemirna voda zlo, On zre v zatok, pa ne pregleda vsega, Kar vidi ga, ni ribe v njem bilo, Zakliče: še klicanje se razlega, Ko vidi že iz delje priti jo, In blizo zdaj marljivo ona praša: Kaj želje so, in kaj potreba vaša?
Ji reče on: Pomozi mi v ti sili, Globoko se ji vkloni, clo do tal, Še hujši zdaj mi baba rogovili, Nikogar se še toliko nisem bal, Občutke, ki poprej so sladki bili. Ponos ji je v spominu vse požgal, Selanka, to je rečica premala, Htje biti zdaj gospa, bogata, zala.
Odgovori mu riba te besede: De zvemo s tem, al konec bo nadlog, Poskusimo! Navadno take zmede Zapletajo se hujši le okrog, Pohot cvete, ko najde plodne grede, Pa — verni se, in s tabo hodi Bog! Bo sčasoma se jasno razodelo, Verjeti kaj dvoranki se bo smelo.
Domu sivor se verne k svoji stari. Kaj vidi on? Visok ostolpen grad, Na stopnicah staruho v lišpa šari, Vse v žametu, na čelu šapel zlat, Demantov poln ji venec kolobari Nakrišpan grud, in zlo okinčen vrat, In šolnički najdrajši karmeznice Pokrivajo olišpane nožice.
Služabnikov je bilo krog veliko, In ona jih poredoma lasa, Nagovori sivor ošabno sliko: Me veseli, si blesk in krasota, Bog srečo daj, po smerti večno diko, V pokoju tak se preživeti da. — Pa ona še odgovora ni dala, Koj k delu ga v konjušnico poslala.
Tak stekle ste po redu dve nedele, Staruhe gnjev naraša v enomer. So zbadati jo želje višje jele, Zaropota ko včasih ljuta zver, Nakrat moža pokliče spet od stelje, In mu veli, naj gre do ribe v dir, Ker ona več dvoranka neče žiti, Kraljica zdaj mogočna hoče biti.
On reče ji, ko sliši te besede: Te vjedla je morde tarantula, To mervico možgan ti satan zmede?
Koieikijne delo.
Navdana si toposti, blodnje vsa, Ne veš, ne kdaj, ne kak, ne kam se vsede Mogočnik in posneti misliš ga? Naklanjati sim želel ti dobrote, Ne grem tedaj ti prositi sramote!
Ko kušar je staruha se jezila, Moža na moč berljuznila zauh: Se meni vpreš, ti kmečka rogovila, Dvoranki clo, nevkretni zavaluh? Zavedi se poprej, ko treši sila, Le k morju koj, ne bodi umu gluli, In če ne greš, pomagati bom znala, Prinuditi, primorati te dala!
In k morju spet se stari mož odpravi, Je bilo clo temotno morje skor, Klicaje ribo se na bregu vstavi, Valovja zre pod sabo razni spor, Koj ribica v začetni že naplavi Mu pomoli glavico čedno gor, In praša ga: Kaj k meni te prižene, Kaj treba bo, in kaj želiš od mene?
Na to sivor: Sam zlodi babo šunta, Poslušaj me, jeziti se nikar! Hudoba ta se vedno z mano punta, Ta šestiga ni dneva božja stvar, Izverstna clo bi v peklu bila lunta, Za vpaliti desetkrat hujši žar; Dvoranka — to sedaj je ne nasiti, Kraljica — da! kraljica hoče biti.
Nič ne žaluj, mu reče riba zlata, Le verni se in bodi s tabo Bog, Nej vladati poskusi stvar košata, Več tacih že je vidil svet nadlog,
Dežele, v kih je dnes--nekoljko blata,
Semirama nekdaj je trešla v jok, O druzih pa, ki mlajši so, molčimo, De več jih ni, o tem se veselimo.
Se verne mož domu k ošabni stari, Pred njim stoji visok cesarski grad, Po izbah krog staruha kolobari, In ravno kar na stol se vsede zlat, Ji strežejo baroni in bojari, Obilna hran je mize vsaka plat,
Peneča je šampanjka verlo tekla, Dva pridna zmir iz buč zatike vlekla.
Kolačke je medene prigrizvala, Po žveku najhitrejši je bila, O vratah je telesna straža stala, Od glav do nog v orožje vtaknjena, Kresavnike napete skor deržala, Pripravljena je k bitvi bila vsa, To vidši in de vse se ji priklanja, On misli — to gotovo se le sanja.
Stermi, trepta, do živiga oplašen, Nekoliko se bliža starki plah, Blišobe pak enake ves prestrašen Se verže nem, brez govorjenja, v prah, Je čudež bil v okrogu scer razglašen, Gledečiga pa vendar zmane strah: Bog živi te, on reče ji, kraljica, Bi rekel, zdaj dovoljna bo dušica!
Staruha pa pogledati ga neče, Ponosno, da! ošabno se derži, Ne gane se, besedice ne reče, Z očesom le, nej spoka se, veli, Dvoranov koj nekoliko priteče, Popade ga in dvigne, zaverti, In zdaj derči ribar iz rame v ramo, Kot oblička ob igri z jame v jamo.
In zunaj, koj pri pragu, so vojšaki, Zaušnic tam nabira važna je. Ker niso le v pobitju vraga jaki, So šale jim tih sort prijetne vse, Grohot, prikor, zasmeh so bili taki, Priličniga ni slišal nikdo še, Derhal kriči: Boš vedel zdaj, da posla V deržavi ni pripravniga za osla!
Verti se čas, za tednam teden steče, Staruhi se priskuti vlade čast, S to aboto se več pečati neče, Spoznavši, ta de ni življenja mast, Spet iskati moža sopruga reče, Poslani koj dobijo ga v oblast, In ko pred njo stoji v dvoranov množi, Občutke mu staruha tak razloži:
Podaj se tje do ribe, jo pozdravi. Povej ji tak, vladanje mi je všeč, Pa kraji ti za mene niso pravi, O čudežih oblast je moja reč, Pomorska moč o ribah mi je v glavi, In tvoja bo motavka mojih sreč, Kar hotla bom, to bom ji ukazala. Po celimu jo morju pošiljala.
Ukazu tim ribar se ne protivi, Gotov dovolj, zastonj de bilo bi, Pokorno se priklone babi krivi, Na morski breg do ribice hiti, Viharja znak, oblaki črnosivi Pokrivajo obnebja vse strani, Na kviško se valovja spor dviguje, Z vetrovi vred togote divje hruje.
On ribico zakliče kakor vada, Priplava ta do brega, praša ga: Imela kaj bi duša tvoja rada, S čim služiti bi ti zamogla ja? Vklonivši se nadloge tak razklada Ji ribič zdaj, in riba sluh je vsa: Kar več ne vem, kak bi obračal z babo, Dovoli mi, de se pomenim s tabo.
Kak pridemo v okom enaki zlosti? Poslušaj me, serditi se nikar! Kraljica, to sedaj ji ni zadosti, Nad morjem clo htje biti gospodar, In tebi, da! clo tebi, ribi prosti, Ukazati, to je gerdobi mar, Kar sanj bo dal, to misli vse dognati, Po celim krog te morju pošiljati.
Ničesar več na to ni riba rekla, Nakrat okrog je obernila se, Nevoljna vod valove z repam spekla, Ter zginula v globino morja je, Oterpne on, ko de bi bil iz jekla, Kaj tacega se ni zgodilo še, Klicaje tam po bregu samši hodi, Na zadnje pak, de je zastonj, presodi.
On verne se merčljiv do svoje stare. Kaj vidi zdaj? Dvoranov, grada ni, Stražarjev ne, nič več ponosne šare,
Poslopja ne, hrumenja ne ljudi, Kočura streh nasprot moli razpare, Na pragu tam staruha spet čepi, Razklano vse pred njo in zlo razbito Ležalo je, ko nekidan, korito.
n.
Kavkazki vjetnik.
Pervi del.
Po pragih koč in ob ogradah čerkesi dnes brez del sede, Neskerbno ropnih o napadah, O bojnih brigah govore. Z lepoto gorskih konj bahajo, Za raj velja jim delapust, Presilenju ko slavo dajo, Je slad iztok medenih ust. Poslavljajo junake svoje, Njih budni um, prekanenost, Kak bistro pušk jim strelba poje, Zadene kak pušice ost. Vasi požganih se ne zabi, Lepote ne ujetih žen, Kar mem grede se scer nagrabi Od dragotin visokih cen.
Tak teče sem ter tje beseda, Po zraku plava lune krog, Nakrat Čerkes, osoba bleda, Med nje pridirja urnih nog. Za sabo v zadergi privleče Mladenča ravno vjetiga, Tu, nate Rusa! vriskno reče, Na krik sosedstvo skup vervrd. Ostopi ga na moč grozivši Ta ljuti rod, zaton pravic, Jetnik, pobit in ranjen bivši, Molči med njim kervavih lic. Ne vidi zlih pesti grozije, Ne sliši kletve strašne njih, Mertvaški senj ob glavi vije Mu pust oblak dozdevkov zlih.
Razjasniti se dolgo neče Jetniku ta omotni mrak, Poldnevno že ga sonce peče, Na nogah je že v selu vsak; Sedaj se mu poverne tudi Zavedenje življenja spet, Odleže, kar ga v sercu grudi, Je vnovo čut nekoljko vnet. Slabotni gled okoli suče, In vidi nedohodnih gor Neprezretljive snegov gruče, S tim upanja otetbe vmor; Za hribam hrib, za goro gora, Od pustih spred pustejši zad, Čerkeskih tak slobod opora, Sovražnikov Evrope grad.
Verig de strah za hip ne zabi, Rožljajo tje, bi djal, na pih, In groze stisk, to čuvši, zgrabi Ob gerlu ga, de vpre mu dih. Ta glas mu strah ves razodene Od pervih ur do zadnih dob, Tolažbe cvet mu v migu zvene, Ak misli le: Čerkeski rob!
Pri plotu ternove ograje Tik sela vjetnik sam sedi, V gošavi kermo nabiraje Raztrošeni gorali vsi, Kavkazkiga ni zreti sina, Širjava vsa molči pred njim, Dolin, planot in gor višina Razpenja se o kraju tim. Ni viditi vasi, ne sela, Samotnih ne v okrogu hiš, Le jednoličnih trat dežela Ti kaže v delji združen bliš. Med njim se sveti cesta gladka, Ki pelje proti seveiju; To vidši se opomba sladka Zbudi v spominih vjetniku.
Ta cesta pelje v ruske kraje Kjer živel je mladosti dni, Veselja čutil perve slaje, Ljubezni perve radosti; Pa tudi strah, skerbi, terpljenje,
Ko zgrabi časa burni tok Začeto, nježno še, življenje, Potegne mu razcvet iz rok; De vgasne up, tolaž, veselje, Kar scer mu slast al drago je, On clo prememb na bolji želje Globoko v serca hram zapre.
Poznal je svet in zle namene Lizunov in kovarnikov, Prijatle brez vesti in cene, Ljubezni sanj clo negotov; Spoznal kovarne je napade, Pretehtal bliš krivic, praznot, Dvoranskih besedi oslade Je slišal, žalibog, povsot. Odstopnik sveta, drug prirode, Zapustil je domovje zdaj, Z veselim upanjem svobode Obernil se v neznani kraj. Pa vsim je konc! — Ni ga na sveti Zapaziti več upanja; Clo vi, tolažbe zadni cveti Ste vsahnuli, izdali ga! Jetnik je on! — Z glavo na kamen Prignut želi, de vgasnul bi, Ko dneva svit življenja plamen, In prišla noč mu večnosti.
Že merkne sonce za gorami, Potihne v hosti koscev hrup, Primahajo domu s kosami Leskečmi vsi Čečenci skup. Vse oživi po bornih hišah, Unetijo se ognji rah, Zavrejo piskri po ognjišah, Potem je vžito vse na mah. Polagoma šumot odjenja, Zavito v mir je selo vse, Vesolniga počitka tenja V okrogu zdaj razpeta je. Iz gorskih rup v omračnim blesku Šumi navzdol peneč potok, Bregovja verh, soseden tresku, Stermi v oblak, še čez visok.
Cel Kavkazus je v sladkim spanju, Le lune svit na nebu bdi;
Kdo moti pa v samotnim stanju Jetnika zdaj o polnoči? Molčč se bliža; tiho stopa, — Iz sanj zbudi se Rus nakrat, Skor misli svest si ni, in sopa, Divico zre pred sabo stat.
On gleda, tuhta--to je zmota!
Za bitje vzeti to, — ne gre, Prikazen je, dozdev, praznota, Predrami se in zgine že. —
Divica rahlo se približa, Visoko de telesa rast Pomanjša, se nekoljko zniža, Skudelice poda mu slast. On pa jedila kar ne vidi, Posluša le besede glas, Ne misli, kaj telesu pridi, Zagledan ves je v nje obraz. Jezika scer še ne razumi, Pa njeni gled in lica žar Svedočita, de kar ne sumi, Deklč je vse njegova stvar.
Se zdi, de mu pogled veleva: „Oživi!" in poprešna moč Se v udih koj mu razodeva, Ter dvigne se jo vbogajoč. Pokornik volje tako mile On kupico izprazni clo, Življenja čuti čverste sile De v jedru duše mu zavro. Potem nasloni težko glavo Na merzli kamen tužno spet, Pa vnovo zmer oko berlavo Do deklice namerja sled.
Deklina tiho, brez besedi, Jetniku tak sedi nasprot, Ko bi htela, o pogledi Oprosti on de se plahot. Zdihaje včasih kaj izreče, In kaže de je v sercu bol, Solza potok o tim ji steče, In mik je vsa, sočutje zgol.
Za dnemi tak so tekli dnevi, Previdno v spone zakovan,
Verige vlači v britki revi, Jetnik o čedi vsaki dan. Temotne hladne gorske jame Ga varjejo vročin nezmer, Ko lune blesk potem prevzame Razjasnenje poljan zvečer, Iz senčniga pristopi gaja Čerkesinja, prinese mu Različne zmir utehe slaja, Kumisa, kaš, pijač, medu, Navadno z njim uživa tudi, O tem prijazno gleda ga, Mu misli tak obilno zbudi, Izreči kih plahost ne da. Mu pesmi gorske poje včasih, Tak žalostnih in milih viž, De v njenih ust ganljivih glasih Razkrit je ves ljubezni križ. — Tak tujiga jezika vadi Se dan na dan igraje Rus, Prikupi de se divi mladi, Ne opusti izreke brus. In ona iz ljubezni žarne Opravlja vrad učitelja, Pa njemu, ah! ljubezni parne
So leta--sanj za vekoma.
Te strasti on sedaj ne čuti, Se zdi mu le neslana reč, Morde straši spomin ga ljuti Nekdajnih sklin, ki ni jih več.
Na nagloma mladost ne mine, In sreče up ne stli na mig, Nečakano veselje šine Večkrat v oslr skelečih brig. Le vas, ljubezni pervi cvetki, Življenja slad, opombe raj, Vas, dragotin briljanti redki, Ko zginete, ni več nazaj!
Se zdelo je, de se navadi Počasi vjetnik sužnih dni, Na videz on otetbe nadi Nastopa v čut ne pripusti. Ob uri juterne prehaje Po golih stenah živih skal Upira v nedohitne graje Bregovja vid in misli žal,
Rumenosvitlih, belosivih Gora nebroj stoji pred njim, Visokih tak, de misli živih Do verha ne dospejo vsim. Veršine tron snegov so večnih, Bi vidil bil jih clo Odam, Če v letih bi njegovih srečnih Se sivček bil sprehajal tam. Med njim orjak stermf v nebesa, Dvoglavni Elbrus, velikan, Zavit od zgor do sred telesa V kolor leden morivnih slan. Velikokrat pred hujšim treskam, Ko je grozil že v delji grom, Nasprot se je žarečim leska Nevihte vsedel Rus na kom. Je gledal pod-se v zlo vervraiye Sopara in prahu vertin, Ko jelen clo navadno stanje Pustivši spe v berlog skalin; Ko v gnezdih orli se splašijo, Kričaje v zrak se dvignejo, Goveda groze ostermijo, Restanje konj očita zlo; In nagloma steržen oblakov. Iz toče, ploh in strelnih kač, Po sredi gorskih tih orjakov Izlije svoj togotni plač; Verhovja vsak svoj hudournik Dervi navdol od gruč do gruč, Dokler ne vpre vsezmožni durnik, In pošle spet nam sonca luč. Jetnik se v brambi gorske špi^je Neviht rohnenja ne boji, Zastonj vihar napenja sile, Vetrov nemoč ga veseli.
Scer je budil ta narod čuden Jetniku našim radoved, Pretehtati do pik ni truden Navade, vero, žitja red. Gorjancam tim narav prirodna, Gostinba, strast, vojaški žar, Je bila mu po vsim ugodna, Tak dlana moč, kot brambe mar. Je včasih gledal ure cele Čerkesa, ki ko zračni blisk, Al treska nedohitne strele,
Zbudivši vsih pohvale vrisk, Orožja poln naroč obleke, Kosmato kučmo glave krog, Dervi čez kom in dol in reke, Po klancu v hrib, ob steni v log.
V	stremena vpert, naprej pripognen, Pritisnena komolca v stran, Overam tak drevesnim vognen, Leti ko v beg po vragu gnan.
Tak vadi se na boj zarana, In konja tud izuri v tem, Ko pride čas naval in brana, Pripravljen že in kos je vsem. Ob levi zmir je sablja britka, Nej v borbi je, nej bo doma, Mu treba ni miru, počitka, Vojaški žar je duša vsa. On ne pozna težkote ktere, Vse jedno mu, al jež al peš, Clo v cimi že zdrobi overe, Nasprotja so mu igre veš. Vsikdej enak, vsikdar pogumen, Bogastvo mu je konj edin, Clo ta, bi djal, je v borbi umen, In Kavkaza resnični sin.
V pomanjkanju je ta učitelj, Zna stradati in je vesel,
V	nevarnosti gotov spasitelj, Skakona ni kozak še vjel.
Med skalami se z njim potuhne, Neznatni kot mu je zadost, Na enkrat von ko strela puhne, Ak bliža se popotni gost. Pomeri, sproži, v cilj zadene, Začeta le, je borbe kraj, Ter k sedlu berž jetnika vklene, Ter huj! čez hrib domu nazaj. Naprej se konj poganja urno,
V	nevihti kot viharni blisk, Čez hribe, jame, brezdna burno, Dervi junak, se sliši vrisk.
Ne vstavi ga ne germ, ne hosta, Ne polzni pesk, ne sterm prepad, Ne kom, ne dol, ne šuma gosta, Vsim tim je kos, vse to je zad. Razlega krog se ropotanje Kovanih nog restanja sred,
Tak svojim da prihod na znanje, Vse krog zbudi se radoved.
Če kak potok dereč ga vstavi, Je koj gotov, pripravljen, smel, Se zakadi v vertin deravi, Ko de bi tek takrat začel. Popotnik se vtopi prederzni, Mu v gerlu vre že curk na curk, Pa konj plavar ga dvigne berzni Na suhi breg iz vodnih burk. In drugikrat on štor uhvati, Ki trešne v tok ga hud vihar, Po roglih ga vse krog obdati Z orožjem, to je pervi mar. Obesi na-nj vso reč morivno, Ki pride v pest, ko samostrel, Al puško, škit, in verv davivno, Ter sede sam na sredo smel.
Noč tiha je, rujove reka, Ki naglo ga navdol dervf. Stražar kozak na komu čeka, Obernene v potok oči. V šumenju vod po reki plava, Tam proga senc, neznatna skor, Pa njemu past, osod nastava, Nedvomni kvar, zna biti vmor. Al se spomin nekdajne bitve Po glavi ti verti, kozak? Po zmagi al doni molitve Zahvalne v posluh ti tak? Al misliš ti na dom očeta, Na mirni Don, na sladko noč, Objemala ko je objeta Te milica na moč, na moč? Kovarni sanj! — izid grozi ti, Ohrani Bog vas, mili kraj, Krasavice, vi vžitki skriti, Kozaka več ne bo nazaj. Skrivaj na breg čerkes poskoči, Se bliža tiho — ko se zdi, Nameri v cilj — in puška poči, Kervav kozak se v dol vali.
Deževje ko nastopi pišno, Končavši s tim se bojni ples, In mimo sam z družino hišno
Doma sedi lenuh Čerkes, Ak potnik zdaj, ki cesto zgreši, Pri njemu se oglasi plah, Se hišnik berž in zlo pospeši, De pride vsim v okom na mah. Pripravljen koj je čihir hladni. Pečenka, hleb, kumis in med,
V	pokušanju oštir ni zadni, Prijazno s tim konča obed.
V	kolor zavit, pa znatno vlažen Popotnik spi presladko noč, Nasledni dan počitka blažen. Zahvali se naprej gredoč.
Ko Bajram se slovesni vredi, Pridere tma mladosti skup, Za igro to že druga sledi, Veselja sploh zbudi se hrup. Ta zmakne vmah iz tula pšico, Jo položi na samostrel, Sproživši v grud zadene tico, Ki piko jo je v zraku zrel. In drugi znamnje zgovorijo, To dano vsi nahip, nakrat, Iz hriba v dol ko tresk veršijo, De trepeta mu vsaka plat. Ko divja zver ob tla ceptajo, Oblak prahu se dvigne krog, Vse verste gor odmev jim dajo, Ko vrejo tje čez plan, čez log.
Življenje pak enakobrazno Vojaku ni za vedno všeč, Kali tedaj to igro prazno Neredko mor uklencov ječ. In clo iz rok prevzetne bliska Mladosti meč, de mah na mah, Med tim ko množ veselja vriska, Zvali se glav ne malo v prah.
Je gledal Rus le ravnodušno Kervavih tih zabav izid, Obračal pa vojaško skušnjo Na tihim zmir poduku v prid. Prej slave vnet on neobzirno
V	nevarnost djal se je povsot, In smerti clo — ledeno, mirno -Je v boju stal in šel nasprot.
Se spomni tud še dobe sladke! Ko je s prijatli piroval, Plesaje štel stopince gladke, In godbi takt s petama dal Obžaloval al čas je stekli, Poboljšanja zgubljeni up? Premisliki al so ga pekli O djanju te divjosti skup?
Molčanju je v globokim skrito, Kar mislil Rus je tisti čas, Nečutenja v povoj zavito, Izdal ga ni nikaki glas. Neskerbno de se vede tako, Osupne zlo divjake te, Ter bahajo z jetnikom jako, O njem ponosno govore.
Drugi del.
Spoznala si, o gorska diva, Življenja cvet, veselja mast, Obraba blesk in barva živa Očita nam ljubezni slast. Ker ljubi tvoj je v tmini nočni Objemal te, plameči žar, In strast in mik, občutki ročni Zaterla sta vse brambe mar. Ti rekla si: O vjetnik mili, Nej zgine zdaj iz persi stud, Obupanje in bol presili, Nasloni, daj! na moj se grud. Svobodo, rod in dom pozabi, Ti duše moje svitli car! Veselja sad pogumno zgrabi, Ki ga ljubav moli ti v dar. Bi radostno s teboj živela
V	pušavi clo do smerti jes — Še nikdo, znaj! v okrožju sela Poljubil ni le tih očes.
V	neznanja mutasti tišini
Do zdaj moj mik je skrit še vsak, Prikradel ni se v nočni tmini Do mene mlad nikdar junak. Terdijo, de sim kar nečutna, Možem nasprot brez milosti, Vsa terdoglava, clo okrutna, De tak me nič ne omeči.
Ja svojo vem naprej nameno, Kaj misli brat mi znano je, Prodana bom za zlata ceno, Končano tak bo moje vse. Jokala bom, prosila žarno, Je res, de v tem je slab moj up, Pa bodi le vse skup nemarno,
Znam rabiti--in nož in strup.
Iz serca, glej! te ljubim milo, Ozir je vsak mi vzet in stert, K tim tirana sim s tako silo, De ne vmori je britka smert.
Zamišljen on v otožnost lastno Se vname mu sočutja žar, Posluša nem divico strastno, Občutkov njenih kolobar. Je v tugi clo, ker gneti v njemu Spomin se pust preteklih dni, Kadkada bol nahip zavre mu, Tedaj so solz izvirk oči. Ležala je ko bakla žarna Na sercu skerb mu dan in noč, Poslednič pa se tuga parna Očita tak, in zlo na moč:
Pozabi me, ja nisim vreden, Za mene ti de čutiš kaj, Zgubljen je trud in miglej sleden, Posvetiš ki ga meni, znaj! Si drugiga tedaj izvoli, Pervotni bo te tiga žar Od mene zadovolil bolji, Ja zima sim in pusta stvar. On zvest ti bo, očes lepota Po njem ko gre bo cenena, Spoznal bo kras in mik života, Zaklad mu boš nar drajši vsa. Od tvojiga bo vnet pogleda, Železna past mu bo objem, Poljubka vkus clo raja sreda, Zamaknenje životu vsem.
Z menoj je kraj, — vse pusto, velo, Terplenja znak na meni vse, Obraz je muk in tuge selo, Grenkote krop mi v sercu vre. Me obžaluj in me pozabi,
Kaluža mi je časa tok,
Ljubav na stran, razumnost rabi,
De britki te ne vhiti jok.
Ak bil bi le poznal zarano,
Se ve, drugač, bi bilo vse,
Ko bilo tim je sercu dano,
Zaupati na srečo še.
Prepozdno! glej, tvoj drug je trezen,
Razjasnen clo je v žitje vid,
Je mertev on za vso ljubezen,
Za strasti žar — leden je zid.
Premerlim ustam ni mogoče Poljub verniti žara vnet, Tak hladnimu na želje vroče Primeriti popoln odvet. Okrutno je, objemu žarnim, Ljubezni živ ki je iztisk, S pogledam zimnim in nemarnim Povračati želenja blisk.
Ko strastno ti v neskončnih čislih Poljubkov mojih serkaš med, Imam osobo drugo v mislih, Za tebe sim — oterpnen led. Podobe kras pred mano plava, Na svetu kim prilike ni, V omame sanj zablodi glava, In reka solz se mi scedi. Želim, derhtim, me burno tira, Mi vgasne vid, govor, posluh, Na tebe strup se moj opira, Pa une je življenja duh. Zato skrivaj naklepe kujem, Nikomur ni o timu mar, Na tihim sam terpim, žalujem, Nesreče sam prečenj am kvar.
Prepusti mi solze, verige, Ideje, muke, misli vse, Terplenje, trud, skerbi in brige, Za tebe to čelarno je. Zdaj veš dovolj, kaj mene žuli, Ločiva se za vekomaj, Terpinčenje me dalej guli, K slovesu mi roko podaj, Mir našla boš, ker po ljubezni Ne muči žen okrutna strast,
Dohiti čas jih urno trezni, Ter pomoli jim--novo slaat.
Razkritih ust, le vse ihteča, Deklina tik sedela je, Prezrevši, s tem ljubezni sreča, In upa sla ste zginule. Ko tenja vej je trepetala, Ker vetra jih zadene puh,
V	njegovi roki nje ležala, Oterpnen bil je misli duh! Počas ji dojde spet beseda, Zavedenje poverne se,
Iz jedra tug jetnika gleda, Nje čutja kip sledeče je:
Govoriti zakaj sim jela? O, mojih ust nesrečni glas, Sim serca stan ti razodela, Prej ko je bil ugodni čas. Pozabi, Rus, kar sim izrekla, Ja nisim vedla, da ti grud In serce tvoje sta iz jekla, Občutkov dno ledeni stud.
V	objemu tvojim uživala Sim malo radostnih noči1, Osoda pičlo le nabrala
Je zame sladko jasnih dni; Uteha kje je, kje plačilo Za tuge, skerb, obupanje? Kar pusto je v življenju bilo, Kdo poravna te gruče vse? :—
Ti lahko slad prevar, omame, Natakal bi do verha bil, Če resno ne, iz milbe zame, Sočutno le moj um slepil. Polajšala bi bila stanje Okrutno ti na vsako stran, Pazivši vse, clo tiho spanje, Branila tak te noč in dan.
Ti nisi htel!--Pa kdo je tista
Prekrasna tvoja milena? Vzajemno al te ljubi ista, Je vdana mar ko jes ti vsa? — Pretehtati terpljenje tuje Povsot in zmir težavno je,
Kueikijeve dela.
Pozabi kar mi v glavi snuje, Smejati tug se mojih ne!
Zamolkne tak, in jok in stenje Ji stiskata diviški grud, Iz ust ji vre ko v brizgi penje, Života polt je zimni stud. Objemši mu na moč kolena Je zdih na zdih le dihala, On dvigne jo, sam bled ko stena, Besede te v odgovor da: „Ne plakaj, glej! sim skusil tudi Ko ti, in huj, osode čert, Spomin na to grenejši grudi Me v mislih kot očitna smert. Vzajemna ni ljubezen mene Osrečila, sim ljubil sam, Vzajemnosti visoke cene V občutkih tih ja ne poznam. Ja vgasnul bom ko plamen dimni, Pozabljen pustih sred pečin, Zakasnen cvet, ki mraz mu zimni Življenje vzel je clo spomin."
Počasno zvezde so temnele Gromade svitlo snežnih gor So v mračni delji glave bele Molile že v začetni zor. Topivši gled, znižaje glavi Se ločita molče oba, Nesreča ju različna davi, Pa v žalosti enaka sta.
Samotež on od tega časa Prehodi dol in sela plan, Nad njim se sonce polno krasa Verti po zraku dan na dan. Dišave noč prostira hladno, Enako zmir za nočjo noč, Kaj zašumi, mu zdi se sladno, Verige strese na vso moč. On misli, bo kozak gotovo, Ki pride de izbavi me, Divjaštvo de višin sirovo Pedepsa kot pravica hče. Zakliče, — pa vse tih ostane, Le tu al tam potok šumi,
V gošavo zver boječa plane, Samotni glas ko zadoni.
Na enkrat se glasi kričanje, „Y konjak, tabun!" vse skup verva;
Čerkesi s tem dado na znanje, De v boj hiti soseska vsa. Moči izraz je vsaka činba, Pazivni gled sovraštva blesk, Oklep lesket, somrak ogrinba, Stop noge strah, tip roke tresk. Konj osedlan se kviško spenja, Vre iz nosnic mu plam in žar, Se krog verti ko v pihu tenja, Pripravljen clo v kolop je kar. Iz komov zdaj vojaštvo plane, Zatrepeta okrožje vse, To nese proč in uno zmane, Do Kuhana vse sterto je.
Doma je mir; na soncu v blagi Gorkoti psov kardelo spi, Mladenči clo, al skorej, nagi Igrajo kar se ravno zdi; In starci tik okrog sedijo, Iz dolzih pip vali se dim, Ak čuti kak napev želijo, Doni nakrat iz gerla vsim:
1.
Valovje vlak dervi na vlak, Debela noč gore pokriva, Dremote zvit zaspi kozak, Na kopja drog pripognen biva. Ne spi kozak v omami tmin, Te pazi tam Čečenje sin!
2.
Na čolničku kozak sedi, Za sabo sak po reki vlači; Kozak, pozor! Čerkes ne spi, Ko trenul bi te smert zasači. Ne kimaj, Rus, v omotu tmin, Te pazi, glej! Kabarde sin.
3.
Obrežja krog zavetnih vod Je mnogo mest veselja glasnih, Nastopi pir, zabava, god,
Lepot se skup nabere krasnih. Domu, domu, iz teh sedmin, Vas pazi tam zagorski sin!
Tak pojejo. Sede na bregu Derečih vod pretehta Rus, Kaj hasnulo bi mu k pobegu, Preveč greni že robstva vkus. Pa krepka je o njem veriga, Razdjati jo, kje vzeti moč, Stermina gor še hujši briga, In krog in krog voda obroč.
Temnejši zmir prihaja slepa, Zavite so gore v somrak, Le bliža je še svitlo lepa, Ker lune blesk razjasni zrak. Jelena v hosti drem premaga Kričanje orlov preneha, Po bregih vre kipeča vlaga, In kaki konj še zaresta,
Nakrat je v listju zašumelo,
V	somraku bel ferklja zavoj, Šumot se bliža, se je zdelo,
On zre--divico pred seboj.
Lasje v kosmeh ji krije pleči, Ki svitlo čern oblak se zdi, Besed ne da ji stok izreči,
Po licu vir solzž kipi.
V	desnici se ji sveti pila, In leve kinč je kratki meč, Pripravljena je tako bila, Otetbi v prid, in tud — za več.
Obernen gled skerbe v jetnika Mu reče: Glej ugodni čas! Pobegni ak te prosto mika, Ne mudi se, zapusti nas! Te paziti nikdo ne more, Vse tiho je, vse spi sedaj, Poprej ko svit se verne zore, Preplavaš tok na ruski kraj.
Derže v trepeči roki pilo Pripogne se ta hip na tla, Ječi na moč, ko čuti silo, Veriga ter se trese vsa.
Divica jo tak urno gladi, Vertivši klep izvoljen krog, De kmalo vda se pilni bradi, In glej! — jetnik je prostih nog.
n	/,' r i,,.
„Svoboden si, mu diva reče, Pobegni!" Pa nje gled leden Pove, de zlo jo v sercu peče, De je po vsem obupa plen. Obraz odkrit se ves mu kaže, Zavoj je tak na stran prignut; Očes oblak pa pust ne laže, De v sercu vre ko krop ji čut. —
O mila moja! Rus izusti, Na vekomaj sim tvoj, sim tvoj, Obema so ti kraji pusti, Beživa, daj! in ti z menoj! Prijatel ne! mu reče ona, Za mene je življenja kraj, Je zginul up, veselja krona, Je nikdar več ne bo nazaj! Ti! moje vse! in ljubiš drugo! Nu, najdi jo, in ljubi jo, Kaj moglo bi še hujši tugo Zbuditi mi? — Preveč je to! Ostani zdrav! Ljubezni tvoje Opomba bo spomin mi zlat, Pozabi clo nesreče moje, Mi roko daj — poslednikrat.
On ji nasprot razprostre rame, Ljubezni vnet do nje hiti, Ko živi plam jo tik objame, Poljubkov tma — — šumi, šumi. Se vpotita. — Naprej iz mesta Samotniga, naprej, naprej, Do brega vod molče le gresta, Nad reko sta kipečo zdej.
Pripravljen že je Rus in smelo Se zadervi v valovje koj, Do gerla to ga je objelo, S plavarjem terd začelo boj. Presili on vse skup zapreke, Doplava čverst nasprotno stran, Se spne na breg iz vihra reke, In tak željen mu dom je dan.
Sedaj nakrat verši valovje, Izdih globok, omolkne gluh, Iz vod, bi djal, doni to zovje! — Zadene kar beguna sluh. Na goli breg nazaj on plane, In pazi kaj bi bilo to? Potihne vse, se več ne gane, Valovje le verti se zlo! Divice ni zazreti bilo, Na reki ne, na bregu ne, Okrožje pak je tenj se vilo Šumečih vod po planim tje.
Razumi vse!---Prej ko se
Poslednikrat meglen pogled Še v selo vpre, kjer gorski v koči Prebival je živine sred. Opazi kraj, kjer je okove Seboj derdral — naprej, natrag, Al pesmi kjer Čečen sirove Je tulil strog namembi v znak. —
Že sonca blesk višave vdarja, Svitlobi se odpre zatvor; Dolin somrak razjasni zarja, In znatno zad so ride gor. Prijazni pih nasprot mu veje, Premagane so muke tak, Iz holmov pak domače meje, „Pozor!" kriči pazliv kozak.
Epilog.
Do Azije je tak letala Perutnih tenj modrica tje, Na Kavkazu cvetlic nabrala, V ta mali vene povila vse. Oblek čerkeskih kroj sirovi Ugodi ji, in šega vsa, Je rada v tej obleki novi Mi v sanjah se prikazala. Preplavala je puste skale Stermečih gor seliš okrog, Poslušala okrutne Žale, Sirotnih djev in mater jok; Ljubila pah in bran vojaški, Restanje konj, šumeč tabun, Napada grom, upor kozaški, Prigodeb zmir veršeč tomun;
Nerazumljive tud kurgane, Junaki v kih nekdajni spe, Čez kterih čin in dela znane Stoletja dob kolo verte. Zna biti de v tečenju časa Pravlica bo razjasnula, Kar dobe te od sebe glasa Podučniga v'pros ne da. Od slavnih del bo govorila, Razloči kak Mstislav dvabor, Ko je nakrat derhal planila Na Taman iz čerkeskih gor. Bo skazala otožne vadlje, Preteklih dob mnogtero zlo, Gruzinke kak nekdaj napadle Mamivno nam vojšake so.
Načertal bom poboj krovavi, Junaških del nesmertni skus, Zmagavni tič ko naš dvoglavi Preplaval ves je Kavkazus; Ko perva je gromela bitva Na Tereku pečin okrog, Cicjanova — ne gladka — britva Mladila je zagorja lok; Ko klical je na boj gorjance Rogov in tromb vesel grohot, Stermeče vse napadši klance Je orel naš razdjal zarot. Povedal bi, kaj Kotlarevski, Kavkaza bič, doveršil je, Dospeti pak ne more pevski Razum na verh te slave vse. Velitelj strog, pokorni sluga, Nasprotnike razdjal je vmah, Ko de bi jih nenadna kuga, Al blisk in tresk valila v prah. Zdaj britkiga ne sučeš meča, Ne veseli te več prepir, Se prazna zdi ti bojna sreča, Samote le ti vgodi mir. Pa čuj, Iztok! iz sanj se zbudi, Oblak je siv nad tabo še, Kavkaz pozor! ga ne zamudi! — Gre Jermolov, prikloni se! —
Potihnuli so bojni čini, Premagal je vse ruski meč,
Kavkaza vi ponosni sini,
V	čim up je vaš? — Kar ni ga več! Otela ni vas kri prelita,
Očarano orožje ne, Ne vaših čet prevara zvita, Svobode hlep, in djanje vse. Podobno plemenu Batije Prededam je nezvest Kavkaz, Za slavo, dom se več ne bije,
V	nemar pusti junaštva glas. Popotnik zdaj gre brez bojazni Po kotih kjer ste gnezdili, Pravlica pak o vaši kazni,
In naši slavi govori.
HI.
Mertva carevna in sedmero vitezov.
Pravlica.
Car s carico poslovi se, Tuje v kraje zaverti se; Ona v oknu pase mar, Kdaj de pride mili car. Zre ob dnevu, zre ob noči, In očesa gledajoči Razbolele so se zlo, — Njega ni nazaj bilo. čas verti se, teče urno, Se preverže vreme v burno, Mraz pritisne, sneg kocnja, Bel kolor poljanam da. Mescov tak devet prešlo je, Žalosti velike svoje Ona skriva vsim ljudem, Bol pa hujši grize nem. Sveta noč je nastopila, Mati hčerko porodila; Komej ta zagleda svet, Verne tudi car se spet. Ko carica ga zagleda, Skor zastane ji beseda, Tak jo to razveseli, De mu koj nasprot hiti. Pa ta stres je preobilen, Nepričakan, clo presilen,
Premekta preveč jo vse, In k obedni mertva je. —
Dolgo car ni bil utešen Pa tud on — je slab in grešen, Leto steče kakor sanj, Spet ljubezen plane nanj. Se oženi! — Ta ženica, Po naravi že carica, Stara ravno dvajset let, Bila je lepote cvet. Rašena ko mlada jelka, Ne premajhna, ne prevelka, Belih, clo blišečih lic, Cvetna krona vsih divic. Tud po umu je slovela, Modrijanke glas imela, Bivši tak ta ženska res Kip na zemlji skor nebes! Scer pa terda, zlo prevzetna, Svojoglavna, silna, zdetna, Sumapolna, brez vesti, Kamor stopi serd zbudi. V zakon razun te lepote Ni prinesla betve dote, Le nekako zerkalce Je imela lastno še. To po sliki ni slovelo, Vender se med čuda štelo, Ker govor mu bil je dan, In — slavjanski, v Rusji znan. S tem dovoljno je živela Vedno v slogi, zlo vesela, Ko je vanj pogledala, Gola slast je bila vsa Radost bila je, uteha, Vir blaženstva, sreče, smeha, Ko je praša: Bratec moj, Razodeni ved mi svoj! Nisim j a lepote dika, Perve rože rajska slika, Polna ljubeznivosti, Tak, de več enake ni? Da v odgovor koj zerkalo: Ti si bitje krasno, zalo, Take ljubeznivosti, De nikir enake ni?
In z bliskavno radnim licam Se nasmeja govoricam, Radosti v objem se da, Ziblje kraja ram oba, Tu popravi, tam podreca, Vse le past za tičke, seca, Se pripogne, v steklo zre, In komolce v stegna vpre. Nar bolj sama si dopade, Ter razumiti ne znade, Nje de tik na svetu tem Všeč bi bil še kdo ljudem.
Tako ta dozdevke pase,
V	tem carevna tiho rase, Dan na dan je zalši cvet, Vse jo čisla, vsak je vnet; Po lepoti je slovela,
Po razumu glas imela, Bivši serca rahla vsa, Pa prevdarka bistriga. Belolična, černooka, Krasna hči plemen istoka, Vsiga znanstva mik in slast, Tudi možkim--hlopna past.
Se mnogterim scer nasmeja, Pa kraljiča Jeliseja Zadnič izvolili so, S tem poroko sklenejo.
V	doto oče kralj odloči Sedem tergov, ter naroči, De dobi še zet in sin Zraven petdeset grašin.
Svatje že so v gradu zbrani, Pa carica jim naznani, De začeti se ne da, Ker še ni oblečena. Pred zerkalcam lice lišpa, Svilne oblačila krišpa, Gleda v steklo polna sle, In prašanje njeno je: Nisim ja lepote dika, Perve rože rajska slika, Polna ljubeznivosti, Tak de mi enake ni?
Kaj na to zerkalce skaže? „Ti si lepa, krasne baže, Cvetna roža, dvombe ni, Tode perva — nisi ti; Pasterka ker tvoja draga Prekosi te, te premaga, Njej gre krasa pervi red, Ker prilike nema svet." Mačoha na noge skoči, Blizo je de serda poči, Jeznosilni roke mah Zmane skor zerkalce v prah. Pha z nogama, z roko buta, Vsa se trese, vpije ljuta: „Gerdo steklo, pusti črep, To terdiš, ker clo si slep! Njej de bilo več bi dano? Ona meriti se z mano! Bom učila jo, čaj, čaj! Se bo zvedlo, kdo je kaj. To ni čudno, de je bela, Mati v oknu je sedela Gledala okrožju vprek Dan in noč na beli sneg. Pa za to ne bo rojenka, Vrat na nos, nar lepši ženka! To terdi le glupi trap, Potepuh, nemarni cap. Odpri samo le očesa,
V	meni vsih lepot nebesa, Kteri ženski krog in krog Dal prilični kras je Bog?"
Da v odgovor koj zerkalo: Je vse sploh se prispoznalo, Mik in kras je v tebi vse, Tode una--lepši je!
Kaj bo zdaj? Zavisti černe Polna naglo se oberne, Serda clo nehotni rop, Steklo zadervi pod klop: Pozvoni; prispe Černavka, Izbic pridna opravljavka, Tej razloži vse reči, Kar se ji potrebno zdi, Ter ji reče: Boš peljala
V	gozd carevno, jo zvezala,
Pod košato jelko tam Prepustila jo volkam. Kdo bi vmiril babo gnjevno? Nikdar um! — In tak s carevno Gre Černavka v daljni les, Gojzda temne goše vmes. Sili zmir naprej stopati, Ta začne se grozno bati, Hosta že straši jo zlo, Ne razumi kaj bo to, Ter popraša: „Ljubezniva, Kaj se dela? v čem sim kriva? Kaj pomeni vsa ta reč? Ne razumim činbe več. Ne pogubi me, ženica, Neki dan, ko bom carica, Dala bom ti dragi dar, In še več moj ženin car." Ta bi serce clo ji dala, Ni je vbila, ne vezala, Rekla ji: No serček moj, Hodi prosta, Bog s teboj! — Gre domu. — Jo koj carica Praša: Kje je krasotica? Reče una: Zvezana, Al pa že v zobeh volka. Dolgo tam ne bo terpela, Kmalo večni mir imela V mlinu urnim rezkih slin Samogoltnih teh zverin.
Je pravlica se prosterla, Carska hčerka de je umerla! Tuži bedni car po njej, Bolj še ženin Jelisej. Ta na pot se naglo spravi, Serčno znance vse pozdravi, Izroči se Bogu pred, Ter nevesti mahne v sled.
Pa nevesta polna muke Blodi v gojzdu, vije ruke, Mrak se bliža, pozno je, Do grašine ko prispe. Lep nasprot ji pes prilaja. Se raduje, smuka, raja, Spremi jo na prag in čez, Ponavljaje vedno ples.
Ona si pogum prebudi, Se na stopnicah ne mudi, Gre s pešam naprej, naprej, Se približa vratam zdej. Komaj kljuke se dotakne, Tipu že zatik se umakne, Dvojne vrate se odpro, Glej, dvorano lišpano! Krog in krog sedala močne, Zgor preproge clo iztočne, Mnogo je strani obeh Kipov svetih ob zideh. Peč in krasna krog ležanka, Kjer se v noči sladko spanka,
V	sredi miza terdih desk, Vse polikane na blesk. Res le dom samoto kaže, Pa naprava se ne laže, Med ljudi de dobre je
Tu zadela, priča vse.
V	tem ko to jo je tažilo, Ni nikogar zreti bilo, Dom je sem ter tje obšla, Več reči uredila,
Bogu je prižgala svečko, Žarko ter zavkrila pečko, Posteljo si naredi,
V	njo počene in zaspi.
Zdaj se bliža čas obeda, Vstane zunaj šum in zmeda, Konjkov sedem vihra v dvor, Svitlih kakor sonce skor. Starši reče: Čudno, čudno! Vse je čisto, vse priljudno, Kdo olišpal je ta grad, Vedel to bi grozno rad. Daj, prijatel, se prikaži, Britko skerb nam utolaži, Ako si postaran mož, Oče nam al striček boš! Ako v mladosti cveteči, Bodi bratec nam ljubeči, Ak si stara žena, mat Bodi nam, ljubezni slad; Ak krasna si divica, Bodi mila nam sestrica,
Stari reče: Spros ni greh! Tode zdaj — ne več o teh. Nam je volja čista bila, Kar prihodnost bo učila, Tebi zanaprej ta grad Bodi bramba, skerb in slad.
Ona reče: Bratje dragi, Bodite tak mili, blagi, Tak prijazni mi naprej, Kakor bili ste do zdej, Vitezi so se vklonili. Ter jo samši zapustili, Serčni so ostali z njo, Čislali ko sestro jo.
Medju tem carica huda Ne vtolaži v sercu gruda,. Strasti grize jo prepir, Na carevno misli zmir. Zerkalca in njega glasa Se ogiba nekaj časa, Dolgočasje vsili pak, De popraša spet za znak. Neki dan se vsa nališpa, Oblačila krasno skrišpa, Clo v opravi pražni je, Prime naglo zerkalce: Zdravstvuj, zerkalce, mi skaži, Kakor res je, ter ne laži, Sim al ne nar lepših lic, Rajska krona vsih cvetic? Koj zerkalce ji odziva: „Krasna si, vsa ljubezniva, Dvomiti ne da se v tem, Tode j a — za lepši vem. Ta sedaj živi brez slave, Skrita varni v kraj dobrave, Znatno ta te prekosi, Njej na svetu slike ni! Sedem vitezov jo varje, Sličnih blesku zgodne zarje, Ona je tekočih let Vsih lepot na zemlji cvet." Serda bleda, jeze siva Plane ta ko vatra živa, Al ko strele naglo zlo, Na Černavko vstrašeno.
„Gerda baba, goljufala Ti si mene, se legala, In pa kako, in pa v čem, Zlodja hujši si, to vem!" In Černavka polna straha, Treptajoča, bleda, plaha, Razodene vse ji kar, Še pridene kako stvar. Una vpije: „Bom te vbila, Če carevne umorila, To uterjen je pogoj, Mi ne boš, in zdajci koj."
Vedno pridna, zmir pohlevna, Predla nekdaj je carevna, Vila prejo na vso moč, Bratov svojih čakajoč. Laja pes na dvoru burno, Se carevna dvigne urno, De pogleda, al ni sam, Vidi staro ženo tam. Kruli pes ko pazni sluga, Baba mu z gorjačo žuga, Ji carevna čuti da: „Na pomoč bom koj prišla! Ne le strah in psa odgnala, Tudi kaj ti jesti dala, Hleba, vina, sladnih paš, S tem okrepčati se znaš." Glasno starka je zavpila: „Res je treba, res je sila! Le poglej, ujeda kak Se nad mano toti spak. Ta prokleta divja para Za besede kar ne mara, Vgriznul je, de me bolf, Komaj de me stergal ni."
Vzame berž carevna hleba, Kar še scer se zdi potreba, De med njima vmiri spor, Huš, po stopnicah na dvor. Pes ne jenja svoje gnati, Babi zob ojstrost kazati, Spenjati se tej nasprot, Uni pak braniti pot. De le stop nameri starka, Plane kakor strela žarka,
Ktinljjtvc Jela.
Kakor ljuta divja zver, Pazi tak jo v enomer. „Ni naspal se", v tem omeni Ji carevna, verže ženi Hleba košček ji v obok, Ta ga vjame urnih rok. „Za ta dar priserčna hvala, Boljiga še ja bom dala, Reče starka, glej ta sad, Jabko ki je vredno zlat! Bo ti lep zapletek novi, Lovi jabelko, ga vlovi, Na!" — in jabelko zletf,
V	lok po zraku se krivi. — Pes za njim se spenja kviško, Kanja kot za plašno piško, Vse zastonj, on smuknul že, Huš! carevni je v roke. Mehko, sočno, rahlo, gladko Vidno ko medica sladko, Vkusa, slasti, teka znak, Prezerljivo clo do pšak; Sadja vsega čast in dika,
Ki k zavžitku tira, mika, Baba reče: .Nej diši! Ter ji zgine spred oči.
Berž po stopnicah divica
V	izbo gor ko lahka tica, Pes se spenja zmir za njo, Cmeri, laja, cvili zlo; Hoče sumen sad imeti, Ker ji ga ne more vzeti, Ji naznanja gledajoč, Zadervi de nej ga proč.
Ona ga z ročico gladi Brige te in straha radi: „Sokol moj, kaj nek imaš, De pokoja si ne daš?"
Ko je v izbo prišla bila,' Je za sabo zaklenila, Sedla k zidu pod oknam, Bratov čakajoča tam. Jabko ogleduje vedno, Kak je sočno, kak je čedno, Mik ji kar miru ne da,
Rada bi le vkusila,
Tak vabljivo, polno meda —
Tode misli: „Do obeda
Čem zatreti vžitja mik,
Je pustiti v krasu slik."
Komaj to izreči jame,
Zopet že je v roko vzame,
Misli nesti le pod nos,
Tode — hrst: je vgriznen kos —
Dobro, sladko, polzno, mana!
Do tedaj ji clo neznana,
V	migleju se staja vse,
Ter gluk, gluk! — v želodcu je.
Zdaj pogled kali se v hipu, Čutno ni ničesar tipu, Sklep za sklepam omedli, Pade z rok ji kar derži; Zateklja po tleh se jabko, Vidi zmirej manj in napko, Cepne omedlevce rop Brez zavedenja na klop. Tam ko mertva je ostala, Čuta znamenja ni dala, Diha ni, ne giba več, Vidno žitje vse je preč.
V tem iz vojske so kervave Bratje vnesli ude zdrave, Vernejo domu se koj, Z njimi pomagačev roj. Pes ko v delji jih zagleda, Ker mu dana ni beseda, Laja, tuli na vso moč, Bol naznanja cvilijoč; Jim nasprot priteče sopno, Ter jih spremi vsako stopno
V	dvor, in skoz, po mostužih, Zadnič v izbo zgodeb zlih.
Psa sopeh, nemir, hripanje, Jim le zlobo da na znanje, Stopjo v izbico — o strah! Javno vse jim je na mah. Grozna tuga zdaj jih mane, Pes pa kakor strela plane Proti jabku, ga požre, Ter zacvili — stegne se.
Zvesto zverče! je spoznalo, Jabličko de smert bo dalo, Večji kvar zabraniti, Samo smert nakloni si!
Bratje verli, vsih sedmero, Iz zaupanja na vero, Moljo prav pobožno zdaj, Izročivši mertvo v raj. Ko molitve so končali, Svilnih ji oblek so zbrali,
V	previdljivo skrinjo, vso Iz kristala, djali jo.
Ter sprevod se združi slavno, Polnoči je bilo ravno, Ko so truplo dvignuli, Bližno v goro z njim odšli Mirni dol so izvolili,
V	kraj samotni jo vložili, Iz železa grajo v lok Potegnili krog in krog. Stolpov šest okolj je stalo, K tem z verigo privezalo Se je vse poredoma,
Kar nadgrobju šega da. Ko de bili bi se bali, Mertvi clo bi vragi znali Mir kaliti, al od tam Jo unesti Bog ve kam. Prej ko grob so zapustili, Reče starši mertvi mili: „Večno diko Bog ti daj, Truplu mir, in duši raj! Naglo šla si, cvetne dobe Pod gomilo, žertva zlobe, Kras telesa tu je res, Duša pak že v last nebes. Hotli tvojo smo lepoto, Blagočutje in čistoto Ohraniti vitezi, Serce ki mu vdala si. Tode on, tak srečen cenjen, Vidno bil ti ni namenjen, Nikdo ni te mu prevzel, Samo grob te je objel."
Koj potem carice zloča, Sladke zvedbe upajoča,
K zerkalcu primaha spet, Ter ga prosi za odvet: „Sim al ne nar lepši žena, Tak de par mi ni nobena, Sercu temu slast de daš, Razodeni, kar spoznaš?" Lično je na to zerkalo Ji v odgovor urno dalo: „Ti si krasna, dvombe v stran, Cvet lepote, dnes ta dan!"
Medju tem deržave sveta Jelisej vse prek obleta, Po nevesti praša krog, Kje de je, to vedi Bog. Praša tega — se mu smeje, Drug ga clo med norce šteje, Ta mu reče tam al tu, Druj oberne herbet mu. On prehodi vse deržave, Cuje nižje, višje glave, Pred-se skliče tmo ljudi, Vse zastonj! carevne ni.
V žalosti domu se verne, Proti soncu se oberne, Ter prilično teh besed Razmota nesreče red:
„Sončice, ti svit prekrasni, Cuj mi klic ta britkoglasni, Ti ki sveta vsako stran Pregleduješ let in dan. Gor in dol po nebu hodiš, Vse ti vidiš, vse presodiš, Kdaj je setvi, žetvi čas, To oznaniš nam na glas. Zime puste mraz in zloba, Pomladanska topla doba So tvoj dar, ves svet je tvoj, Vse ti vidiš pod seboj; Bi mi hotlo razodeti, Vidlo al si kje na sveti, V kraju kakim, tim al tim, Carsko hčer? — ja ženin sim."
Sonce je v odgovor dalo: „Vidlo ne, in ne poznalo,
Tak ne vem, živi al ne, Luna vedla bo morde!"
Potolaži tuge grozne Jelisej do ure pozne, Ko zagleda lune krog, Tim nasprot oberne stok: „Serpič lune, lep obliček, Pozlačen, rumen rožiček, Zemljo gledaš v enomer, Vse ti vidiš brez over. Zgoda vstaneš radoveden, Krogloličen, svitlogleden, Zyezde vse pod tabo so, In te jako čislajo. Kar na svetu prigodi se, Tebi zdela pred očmi se, Vse zavitke ti poznaš, Vsih skrivnosti ključ imaš; Luna, daj mi razodeti, Al si vidla kje na sveti Moje ti neveste kras? .Jlazoderii vse na glas!"
Te besede sliši jasne: „Nisim vidla dive krasne, Al je živa, v to ne grem, Kje bi bila, tud ne vem. Zvezdam ja le poti čertam, Po skrivnostih pak ne vertam Tak na zemlji se zgodi Mnogo, kar mi znano ni."
Jelisej na to: „Presodba Taka je nevkretna zgodba, Kaj mi bo začeti zdej, Kod je išem zanaprej?" Tolaživši luna reče: „Nej te to nikar ne peče, Urni veter, biti zna, Prašan to na znanje da."
Jelisej zaupajoči Vetru koj se priporoči, Ter za njim kar more vre, Kmalo blizo njega je: „čuj me, veter, ti mogočni, Dregar ti viharja ročni.
Ti derviš ko vranji roj Tmo oblakov pred seboj; Iznenadno ti pripihaš, Strehe hiš na kviško zvihaš, Hrast razcepiš kakor bil, Gojzd je igra tvojih sil. Morja stisneš ti valovje, De ko krop zavre v bregovje' Vsaka moč se tebi vda, Razun Boga večniga. Bi le hotel razodeti, Al si vidil kje na sveti Mlado hčerko carjevo?
Ženin nje sim!"--„Mine zlo",
Reče veter mu prijazno, „Tam za rečko tiholazno Najdeš več visokih gor,
V	eni trojno jam al nor; Sredna hrani v tmini žalni Grob olišpan, ves kristalni, Varno medju stolpe vzet,
K njim z verigami pripet;
V	grobu tem ti je nevesta, Mirno je okrožje mesta,
V	ti samoti krog in krog Znaka ni človeških nog."
Reče to in dalej piha, Jelisej pa britko zdiha, Speši stop kar moč mu da, Ker hitrost le zdaj velja. Tu po cestah, tam čez reko, Po dolini, v hosto neko, Ob germovju zmir naprej, Je pred jamo v gori zdej.
Jame vhod je skrit in mračen, Scer pa prost, dovoljno zračen, Steza vsa pregleda se,
Miglej še--pred grobam je.
Truge lahka tak postava, De si zdi, de v zraku plava, Sončni blesk od sebe da, Ko de steklo bi bila. Vse se skoz in skoz pregleda, Tak se jasno vidi bleda
V	njej prekrasna carska hči Ki na vid še živa zdi.
On ob grobr neveste mile Vdari komaj znatne sile, Se na dvoje grob odpre, Kakor školjka ostrige. Vidi vstati divo krasno, Reči te besede glasno, Ker ozira se okrog: „Hvala tebi, mili Bog! Mirno tak sim počivala, Terdo, dolgo, sladko spala, Rekla bi, nekdajni raj Je bil lep, pa težko slaj!"
Stopi von ko to izreče, Slast miru ji dati neče, Toljko manj ker vidi zdej, De je rešnik Jelisej. In radujeta se jako, Sla, veselja polna tako, Ganenja de sta oba Prav iz serca jokala. Jo v naroč on rahlo vzame, Nese ven iz puste jame V prosti zrak, na jasni svet, Ves ljubezni čiste vnet. Naglo zvedli so v deželi, Vriskati povsod začeli, Da carevna vmerla ni, Lepa de ko prej živf.
V času tem doma sedela Zlobna mačoha je smela, Vklanjala se zerkalcu, Radovedna rekla mu: „Blagotina moja draga, Serca slad, in duše snaga, Daj, pokaži svojo moč Zerkalce mi skazajoč: Nisim jes lepote dika, Perve rože rajska slika, Take ljubeznivosti, Meni de prilike ni?" Ji v odgovor da zerkalo: „Je povsod se prispoznalo, Zmir terdilo se na glas, De si res lepote kras; Pa carevna milodraga Te na vse plati premaga,
Ona je današni dan Cvetja vsiga cvet spoznani"
Mačoha na noge plane, Besna v roki steklo mane, Ter na tla je zadervf, De se v kosce razdrobi. Proti pragu skoči gnjevno, Sreča tukej — joj! — carevno, Omedli ji ud na ud, Straha vdari jo mertud.
So jo hitro pokopali, Svatbo krasno vkup sklicali, In z nevesto svojo zdej Zakon sklene Jelisej. Bilo ni na temu sveti Nikdar lepši svatbe zreti, Tudi ja sim zraven bil, Mnogo vina v gerlo zlil.
IV.
Bakčisarajski vodomet.
Pravlica.
Girej sedč topi pogled, Iz ust jantar kadi se silno, Ves dvor molči bojezni zmet, In gnjeti se okrog ozbilno. V dvorani tih' je bilo vse, Spoštljivo ki o njem so stali, De v serca dnu viharno je, Na mračnimu so licu brali. Nenadno z roko mahne on, Kazaje proč nepoterpljivo, Vklonivši se hite vsi von, Ostane sam, užaljen živo.
Prostejši zdaj je zdih na zdih, Živejši temno ostro čelo Kipenje serca, sumov zlih, Očitati je bistro jelo. -Viharja černosiv oblak, Ko burnih ur se bliža sila, Grozi na nebu temno tak, Njegova kot je slika bila. — —
V	ponosni glavi kaj divja, Namembe ktere kuha v duši? Bo vihra mar nad Rusa šla, Al Poljske plod in raj razruši? Je v trumah punt, izdaj, upor, Ga peče v persih žar osvete? Ga rod straši čerkeskih gor, Al Genove kovarne čete?
O ne! Vojaška slava vsa Njegovimu je sercu studna, Še desna zadnih del bila, Pretekle dobe bojev trudna.
Al je ko varno v harem se Skrivaj ukradla vad izmena? Je vdala milih žen raorde Gjauru serce, pervih ena?
Ne, ne! Te ženske misliti, Ljubezni sanjati ne smejo,
V	tihoti nemi prazne dni, Obupne leta preživejo.
Pod stražo ostro, bdečo zmer,
V	naročju pustim dolgočasja, Ne upa slasti njih ozir,
Ne sluh tolažb, al sreče glasja. Krasota njih utajena Za stenami je svetu skrita, Arabska kakor cvetlica
V	toplicah se za stekli pita. Jim dni in mescov, godin tek Premika se počasno leno, Neznatno tak ljubezni vek Izvije jim, mladosti ceno. Enakolične dan na dan, Medlene časov so tečenja, Posile strup in stisk neslan Jim zgrenita potok življenja.
Želeče radosti, zabav, Kadkada same se slepijo, Premenjajo al kinč oprav, Al izbic drago lepotijo. Zdaj govore, se smejejo, Po vertih, tratah al igrajo, Zadevši senco javorno Šalivo sedejo v razhlajo.
Pa~vednoma, na vsaki stop, Mogoče ni se njemu skriti, Tiši za njim nadležin skop, Evnuh neslan, prežon serditi. Povsod njegov je gled in sluh, On vidi vse, on čuje sledno, Za mnenje vsih je slep in gluh, Marljivo vdan le kanu vedno. Neoskrunljiv mu je zakon, Ukaz, al mig, al volja kana, Strogejši ne spolnuje 011 Zapoved sveto Alkorana. Prijaznosti nikir želeč Prenese kot obris kamniti Zasmeh, prikor, izrek bodeč,' Porug naval, — kar hoče priti. In kakor ga ne rani ost Nagaje, psovke, al zasrambe, Je tudi clo sočutja prost, Mu simpatij ni treba brambe. Oko za jok je slepo clo, Ušesa gluhe zdihovanju, Zatajen bol, očitno zlo, Vse jedno je njegovim djanju. Nečuten sam do jedra ve Pretehtati zvestobo žensko, De se na njo zanesti sme, Na stalnost kot vremen jesensko, Pogleda molba, smehlej, stok, Obup al tuga, pers nemirje, Zastonj je zdih, zastonj je jok, On temu vsim kar nič ne verje.
Ko v gorkim času cvetja rož, Razpleteno kitovje lasno, Se v reki koplje naga množ, Poječa pesmi šalne glasno, In krasnih udov krog in krog, Se vijejo valovi čisti, Stoji na bregu nem in strog Evnuh obernen proti isti; Pa ves ta kras, lepota, mik, Vse prazno za-nj, ga kar ne gane, Pogled o vidu vsih oblik Je sklen, serce pa led ostane.
Po noči pazno, suma brat, Prehodi harem na vse kraje,
Ob izbicah od vrat do vrat Naprej ko tenja se majaje. Nenadoma prileze tih, Posluša, gleda, pazi, zgine, Dozdevka poln in misli zlih, Ter serda ki ga kar ne mine. Clo sanje straži odalisk, Al tu al tam se ne izusti, Kar ni pokornosti iztisk, Al scer zavid jim ne dopusti. Bi ena v sanjah le ime Izrekla možko, brez zaveda, In bodi oče, brat — gorje! Posledna bi bila beseda.
O takim varstvu se tedaj Gireju ni ničesar bati, Harem zapert, in čist Saraj — V pokoju zna neskerbno spati. In vender ves razrit, razdjan, Zamišljen clo, obupa truden, Nevedama jantar sožgan, Tak dvoru vsim po djanju čuden? Kraj njega nem stoji Evnuh, Dreveno v tla zamaknen gleda, In pazi — clo za drugo gluh — Njegovih ust kaj bo beseda.
Na mah molče se dvigne kan, Odpro pred njim se naglo vrata, On zgine v žen preljubih stan, Milejši mu od zmag in zlata.
Vladarja željno čakajoč, Krog vodotoka te samote, Olišpane, berhke na moč, Tam harema sede lepote. In gledajo v igranje vod, Detinske radosti nagiba, Na mramorni valovja pod, Neskerbno kak se suče riba. Mnogter obroček svitlo zlat, Al perstan redke dragotine, Zletl v poplave bistri hlad, De mnogo rib na kviško šine.
Ponuja krog se sladoled, Nasiten prostor je dišave,
Potem še slajši petja sled, Pohvale zmag, ljubezni, slave.
Pesem tatarska, l.
Nebo vsigdar nam da zameno Prelitih solz in britkih bed, Fakir zazre ko Meke steno, Pozabi bol preteklih let.
2.
Preblažen ki za vero pade Ob Donavi v zatretju zmot, Lepote cvet, divice mlade Mu v raju koj hite nasprot.
3.
Še srečen bolj je, o Sarema, Ljubezni slad ki pridobi, In tebe cvet lepot, objema, Za njega tug, nezgode ni.
Tak pojejo. Pa kje je zdaj Te hvale cilj, ta zvezda krasna? Umakneno v samotni kraj Slovesnost ne zadene glasna. Ko palma, zmeta burnih dni, Potlačena se v sanjah gubi, Ničesar je ne veseli, Girej je več--je več ne ljubi.
Premenul je. — Pa kdo s teboj Bi meriti se smel, Gruzinka! Bleščečih kit bogat povoj Na čelu dva ima ovinka, Zmagljivo sveti tvoj pogled, Noči černejši, slajši dneva, Obličja sneg z rameni vred Ko padel sneg široko seva. In ktere glas, izdih, govor, Izrazi tak ljubezni sanje, Oblike želj in upa zor, Ko tvoj pogled, al zdihovanje? Mogoče ni de zabi cvet, Ki v tebi ga vesel doseže, De od ljubezni nove vnet Predmet lete objeti streže.
In vendar kan — sirov, gorjup -— Se malo le za tebe meni, Tvoj gled je slast, njegov je strup, Samoto več ko tebe ceni. Mermrav in terd, očmern, temnit, Prebdi Girej noči samotno, Kar angel nek pri njemu skrit, Polakinja, živf tihotno.
Nedavno, kar Marija svet Dežele tuje je zazrela, Nedavno, raja krasni cvet, V domači zemlji je živela; Očetu sivim bila vse, On svoj ponos jo imenuje; Kar zaželi, ukaz mu je, Spolniti to, marljivo snuje. Za njo živf, za njo skerbf, De čas ji zmir uglajen teče, Ko jasno ura letnih dnf, Nar manjši bol de je ne speče; In tak obris cvetečih let, Mladosti sladko sporočilo, Prihodnosti tolažb, obet, Bi stalno vse ji vedno bilo. Telesa kras, obnašb izgled, Sta svetu kip se sreče zdela, Ko sonca žar, ko čisti med, Dobrota ji z očes blišela.
Naklonbe tak izverstni dar Je množiti prijetno znala, K soglasni harpi kolobar Ganljivih pesmi pripevala. Dovolj! rodu Potockiga Je čudež bil krasote take, Iz te kervf lepotam pa Ne najdete nikir enake.
Bogatih, slavnih, mladih tma Marijo V zakon je želela, Za njo nebrojna množica Na tihim plamena gorela. Pa vse zastonj, brez prida vse, Ljubezni so ji misli stranske, Med svojim zmir vesela je, Nje želje pak so le vsakdanske.
Namah — ni dolgo — pridervf Tatarov trop na poljske kraje, Ko grom in blisk okrog verši, Razdene grad, vasi in staje, Tak urno ne smodi požar, Bazrušijo ko ti divjaki, Končan je cvet dežele kar Vse krog in krog ob vihri taki. Sloveči grad je zapušen, Pozabljen skor v občinskim padu, Ta je pregnan, un je vmorjen, Marija kje? — Ni več je v gradu!
V	domači cerkvi, kjer okrog Ob zidih knezi spe nekdajni,
Ves nov je grob, osor'n in strog — Pa s krono, z gerbam — kdo je rajni Marijin oče v njemu spi, In ona proč je odpeljana, Pod jarmam tujca kraj derhti Ta guli ga ko cvetje slana.
Bakčisarajski grešni dvor, Še huj za njo ko vatra živa, Marijo zdaj, lepote zor, Dobrote cvet, občinstvu skriva. Zdihuje, joka noč in dan, Ob žalosti tak britko ljuti Usmiljenje clo tverdi kan Do globočine serca čuti. Nje britki jok, nje žalni zdih Mu kalita ponočno spanje, Ji odvali overkov zlih, Kar le dospe, njegovo znanje. Ji zlajša vse za noč in dan Harema vterjene navade, Merčljiva straža sužnih žen Do nje se nikdar ne prikrade. Stanuje sama v izbici, Vladarjevo je tak povelje, Le starših ena dojde k nji. De zve in spolni njene želje. Ta sama spi ponoči z njo
V	obgernenim ležišu svilnim. Se ne pr.ederzne kan celo Motiti mir ji z djanjem silnim. Gre k reki sama v kopel tje, Ji z drugim ni ničesar skupno; Dovoljeno živeti je
Po svoje ji, na vsem zaupno. Je v izbici votlina v zid Okroglo lepa ji nar'jena, Se vidi not iz zlata lit Kip svete majke Nazarena; Tej noč in dan tu v čast gori Gizdavo kinčena lampada, Pobožnih želj pred njo kleči
V	molitvicah Marija mlada. Je zdelo se, de angel svet Priplaval je v to izbo doli, In živo tu človeštvu vnet Za odpušenje grehov moli. Samota tak ji tu spomin Otožno sladki obujava
Na dom zgubljen, in tmin Sužanstva ji spoznati dava.
V	tem ko jo vsi zavidajo Za sreče cvet jo razglasijo, Je v sercu nje le tuge zlo, Potoki solz se ji cedijo.
Pa vsemu konc nej bo in kraj, Zaupanje ji zmir ostane, De čistih želj in snage saj Posvetni stisk in hrup ne zmane. Ne gleda nič na srečo zlih, Ne zmeni se za tuje djanje, Svetiše nje je voglič tih, Budi si v njem vesele sanje. Tak sredi muk serce in zmot, Ko se povsot pravica rani, In z grehi vrag divja povsot, Če čisto je, se čisto hrani.
Nastopi noč, pokrite so Tavridne polja z mračno senjo, Vse tiho je, — le slavčevo Žverglanje vej oživlja tenjo. Po jasnim nebu sivobled Okroglej lune mirno plava, In z lesketanjem zvezdja vred Na vse plati svitlobo dava.
Zavite v beli pajčolan, Neznatne ljudstva duši vsaki, Tatarkinje iz stana v stan Hite v obisk, ko pih po zraki. Kramljaje tam jim teče čas,
In veseli Bakčisaraja Lepot izverstni cvetni kras Večerno hladnih ur se Maja.
Potihne dvor, harem zaspi, Zavito vse je v mir brezglasni, Nikaki čerh se ne zbudi, Kalil de bi pokoj ta jasni. Prevohal je Evnuh že vse, Sedaj bi spal, pa nima mira, Sumljiv, never'n, ves dvomba je, Se clo spijoč okrog ozira. Se zdi sedaj, nekdo šepta, Tam tap stopin šumlja nedvomno, Tu postlje škrip miru ne da, Koj misli on: Je znamnje vlomno! On pazi v ta in tisti kraj, Posluša, dvomi, gleda, lazi, Na vse plati, naprej, nazaj, Je prazen trud, nič ne zapazi. Le blagozvuk in sladni vek Na sluh doni mu vodometa, Iz rožnih mej pa petja jek Prijazno noč ljudem obeta. Tak dolgo trudi gled in sluh, V premislik stvarco vsako vzame, Potem se vleže vgnan Evnuh, In spanje ga na moč objame.
Nedvomno! lepe so noči Prijazno blažniga iztoka, Razkošno čas naprej hiti Castiteljem ustav proroka; Bogastva kaj po stanicah, Dišave kake v cvetnih vertih, Čarobe tma po tišinah, Po haremih lepot zapertih! Le lune lagoden lesket Na te skrivnosti tajno sije, Nemaranje pa časa let, Posvetno skerb vse krog ovije.
Vse ženstvo spi! — Le ena ne! Ta bdi, stoji, in komej dihne, Se vratam bliža, jih odpre, Ko senčni kip iz izbe pihne. Se maja tih in berž naprej, Od vrat do vrat po shodih krivih,
Komkijeve tlela.
Leži pred njo, pa v spanju zdej, Mnogter Evnuh nar hujših sivih. Jo tare zlo skeleči mar, De rahli stop ga ne predrami, Ker večkrat ta dremota kar Goljufna je, de druge mami. Pa nje naklep je tverd in strog, Ter bersne urno dalej, dalej, Ko juga pih prestop je nog, Že vhod iskan pred njo je malej. Dvorni na pragu postoji, Potem odpre in noter smukne, Obrača sem ter tje oči — Osupne svit jo zidne luknje. Prižgana v njej je noč in dan Pred materjo nebes lampada, Pobožno tje obupu v bran, Obrača se Marija mlada. Zagleda križ, ljubezni znam! Gruzinka, kaj! povej očitno! Te sili jok? — Kaj vidiš tam? — Te žge, te skli spomin tak sitno?
Pred njo počiva kneginja, Ko krivde prosta golobica, Od drema ji diviškiga Se svetijo rudeče lica. Nasmehljej rahli množi ust Lepoto, clo nebeške baže, Prelitih solz v obervih pust Ostanek pak obup le kaže. Tak cvetlica v srebrinju ros Bleši od lune razsvitljena, Kazaje vidu cen ponos, Bogato s kim je obdarjena. Bi djal de angel iz nebes, Prikazen zračna iz Edema, Tu toči grenki vir očes O množini pomot harema. Gruzinka čuj! kaj je s teboj, Težave de te tak tesnijo ? Izrekši: „Plakaj nad menoj!" Kolena kar se ti všibijo.
Besede te, ta stok in zdih Presekajo Marijno spanje, Se kviško spne ko nagli pih, Zagleda to in čuje zvanje.
Trepeča vsa ji govori In rahlo jo od tal dviguje: Kaj hočeš tu o polnoči, Kdo si, od kod, kaj serce snuje?
Sarema njej: Sim prišla les, Otetja zlih nesreč iskati, Ne pride ak mi iz nebes, Bi moral ga obup mi dati! Ti moj si strah, ti moj si up, Je čudno to, pa bom skazala, Razjasnenja vsim dvombam skup Dovolj, dovolj — preveč ti dala.
Poslušaj me, ne boj se zdej, Ker zadna ni še ura bila, Izid se hrani zanaprej, Ko dojde čas, ko stisne sila.
V	trenutju tem izbor imaš
Na dlanu še, ne daj de zgine, Začetno čuj, de me spoznaš, Od kod in kaj sim rodovine.
Rojena sim od tukej proč
V	deželah van clo inostranih, Me dregnula je tuja moč, Otroka še, iz krajev znanih. Pa dobro vem še vsako stvar lz nježno mladiga življenja,
V	nebo stermeč siv kolobar Hribovja, gor, planin, obstenja. Izvirne v rupah bistrice,
Po rebrih skal navdol gromeče, Dobrav gošave zrašene,
V	dolinah njiv klasje cveteče; Vse to je jasno pred očmi, Tud jasno pomnim de so vade Drugačne tam ko tih strani, Proroka tam nikdo ne znade. Kak prišla sim, pa več ne vem,
V	ozidje teh poslopij sivo, Le morje še v spominu zrem, In pa moža s košato grivo. Plahota, strah, bolest, gorje, Kar scer mladost nevedno mane, So meni še takrat bile
Do zadnjih tenj reči neznane.
Neskerbno v mirni tišini Harema tak sim razcvetala, Ljubezni perve sladke dni S pokornim sercem pričakvala. Je srečno vse in sladno šlo, Girej pusti okrutne boje, Da vojski, plenu, vsim slovo, In misli le zabave svoje. Izvoli harema si slast, Smo klicane pred njega bile, On ceni nas, vsih um in rast, Obnašanje, očesa sile. Potem pogled na mene vpre, Oko prijazno mu zabliska In s tem razvit moj udes je, Sim perva tak mu odaliska.
Vesela neprenehama Sva bila zdaj obojne sreče, Po sumu nikdar zmotena V obstoj ljubezni tak cveteča. Je tekel čas ko sladki pih Z dišavami cvetlic nasiten, Izvil se mi nar manjši zdih Iz serca ni z nevoljo skiten. Vse bilo je slovesni pir, — Na enkrat mi ta sreča zvene, Ti prišla si, in proč je mir, Že tvoj prihod mi raj razdene. Kan bil odslej je ves ko vklet, Začaran, panan, clo izmenjen, Za vse nemarn, za tebe vnet, Od nas napol brez uma cenjen. Izdati me on misli zdaj, Prekanuti zavoljo tebe. Ne gleda prosb, ne čuje graj, Me treši v prah, de vtaži sebe. Govor mu je — le zračni pih., Potoki solz — le kaplje prazne Zabav predmet moj britki zdih Obupa stok — zvijače pazne! Zbudi mu zeh moj živ govor, Približanje mu je nadlega, Kar zaželim, to najde vpor, Je konec tak življenja vsega. Deležna te pregrehe, vem, Ti nisi, čuj tedaj me mirno,
Razjasnen tak ti bodi s tem Moj strašni stan zadost obširno.
Ja vem in znam, zmagavni kras Je meni dan, ter ne pozabim, De Venere mikavni pas Nad možkim skor igraje rabim. Nobeni v tem poslopju ni Lepote več ko meni dano, Le — žalibog, Marija ti Si vidno dnes ta dan nad mano. Pa tebi je ljubezni žar, Ki v meni vre, ki mene peče, Nešteta reč, priprosta stvar, Ker tebi kri le mirno teče. Al meni je — ljubav poklic, Ljubezni strast je moje stanje, Kaj s hladno ti lepoto lic Kališ nebes mi teh sijanje? Ti ljubiti ko ja ne znaš, Girej je moj, zakaj ga skušaš? In če mu le odgovor daš, Že bitja kri ti meni spušaš!
Pozabi ga!--Girej je moj!
Zaklel se je, rotil se strašno, Mi biti zvest, in še — ko v znoj Obličje smert mu vtakne plašno. Vse misli, strah, želje in up, Kar se v tekočim času vije, Vse prišlo je obema skup, Prememba ta tedaj me vbije. —
Ja plakam, glej! in pred teboj Se vklanjajo kolena moje, Povrati mi moj mir, pokoj, Odpri obupni serce svoje! Te ne dolžim de kriva si, Sprositi le tak zlo me žeja, Kričim do tvoje milosti: Daj prešniga mi spet Gireja! Zdaj molči ti! Moj — moj je on! Pa tebe ljubi; — zdaj še lasno Odverneš ta priprost nagon, Al s tugo tih, al s prosbo glasno. Zaslepljen je, odpri mu vid, Mu svoje daj napake zreti, Tu bodi led, tam bodi zid, De mora te med puste šteti.
Umikaj se, pristudi se, Odpravi ga al tak al tako, Po mojih če besedah ne, Tedaj drugač, tedaj inako. Prisezi! — Res preteklo let Je mnogo, kar sim tu zgubila Kerst, vero, šeg in vad obet, Kar majka me je scer učila. Pozabljen glas je mladih dni, Alkoran znak mi je obstanka, Med kana drugim' ženami Sim verna zdaj mahomedanka. Pa vera moje matere Je tvoja bila! — tak prisezi Na vero to, de moj je še, Kot prej je bil, ga več ne veži! Ti govoriti sladko znaš, On kip vošen je roke tvoje, In kakor ti nagib mu daš, Oberne on početje svoje. Njegovih si tedaj krivic Deležna ti po vidu mojim, De ne konča te gizda lic, Pomozi zdaj si z umam svojim.
To pak nej ti v spominu bo! Lastnost poznaš ti strel in bliska Si vidila viharja zlo, Si slišala od baziliska. — Nekdaj je bil Prometeus, Nesrečnim zmir spasitelj ročen, Pripet na skalnat Kavkazus, Perunu ker preveč mogočen. Viharno v boke s kremplji vpert Je stal gavran na njega strani, Mu delal bol, mu žugal smert Vertivši kljun po ljuti rani. Oserčja drob za kosam kos Mu kruto terga iz telesa, Pa urno ta se, vrat na nos, Ponovi mu kot mig očesa. Ne bliža se željen izid, Obupu konca ni ne kraja, Dokler prišel ni — tist Alcid, Ki zlega vsak koren omaja. Vse to ni nič, le sop, le pih, Neznatnih senc al tenj gibanje, Primeriš ak jim serca zdih
Ti mojiga in moje stanje. Ne sili me, nagon gorjup De naglo von bi obernila, — Mi znan je nož, mi znan je strup, Na Kavkazu sim se rodila.
Izrekši zgine.--Kneginja
Ne tvega se ji sledovati, Nikakor ni razumila Kaj hotla ta je v jasno djati. Po noči kaj jo tira krog, Čemu divja ji tak po glavi, Zakaj govor bodeč in strog, Ob kratkim, kaj jo žge in davi? Divici čisti žarna strast, Besede take so uganjka Pa zvuk že njih ji zdi se past, Al skritiga kovarstva zanjka.
O sodbe strah, o sreče kljub! Kaj čaka jo v ti hiši greha? Vbežati kak pretenju zgub Divištva, vere, snag vspeha? Kaj ji koristi jok al stok, Ta spasenja ne bosta dala, Molitev tud nebes obok Do zdaj še ni dospeti znala. Otožna svoj topi pogled, Zamišljena kaj bi, kaj ne bi? Saraja al izvoli red, In tak ostud bo sama sebi? V ozidju tem, od doma proč, Vse ure bitja zdihovati, Točiti solze dan in noč, Slovo poslednim upu dati? O sveti Bog! da bi timveč Pozabil jo Girej na večno, Namest de plazi se ljubeč Za njo, nevoljnico nesrečno! Al de bi smert ji zvezo let Na enkrat ljuto prekosila, Marija bi ta pusti svet Veselja polna zapustila. Prešli so davno, več jih ni, Mladosti sladonosni dnevi, Življenja sončni migleji Minuli so obupni revi! Kaj gledati neplodni vres?
Njej nima svet ničesa dati. Prijazno pak iz viš nebes K pokoju tje se sliši zvati.
Čas tekel je, za dnevam dan,
So tedni, mesci se verteli---
Marije ni — nje strah končan — Seboj so jo iz bitja vzeli. Smert naglo je nesrečnice Zapletke mračne poravnala, Jo bersnula v deželo tje, Kjer z dušo zmir je prebivala. Kaj trešlo jo je v gozdni grob? Bolezen, strah, al homatije? Al druj strupen nesreče zob? Kdo ve? — Dovolj! — Je ni Marije
Girej miru ne najde več Poslopju v svojim zapušenim, Potegne vnovo britki meč, Zjedini vse moči ob enim; Na novo boj, na novo kri Njegovih ust je geslo strašno, Skrivej v oserčju mu žari Milejši čut, — pa tih in plašno. Večkrat verti ko v bitvi meč, Nasprotnika de ljuto zmane, Ga zgrabi kerč, ne gane več, Neizpeljan mu mah ostane. Neznani strah napade ga, Izusti kaj nerazumljivo, Ga trese kot zla merzlica, Ozira se dreveno sivo. Blede momlja, sterme šepta, Očita žar ki v sercu peče, Očesa v tem zapre oba, In reka solz po licu teče. Na harem kar ne misli več, Tam zaničvanju prepušene, V obrambi skopcev, zidnih ječ, Se starajo obupno žene.
Gruzinke v družbi teh lepot Že davno ni, harema sile Straživne v globočini vod Pomorskih so jo utopile. Posledna noč Marijna je
Gruzinki tud bila posledna, — Pokrijmo nje krivice vse, Pokore pak je bila vredna.
Ko boja je nasiten bil, Razdjal cveteče kraje mirne Kavkaskih od pogumnih sil Do Rusije izhodno verne, Poverne spet se kan domu, Ko prej meglen, zamišljen, tužen, Nedohodljiv, sam brez miru, Vsim drugim strah, le sumu sužen. Na dvoru, skor poslopja sred, Gizdav spomin Marije drage, Da zidati živ vodomet Iz mramora svitlobe blage. Nad lune pol — proroku znak — Se vere križ bleši keršanske, In spričanje simbol je tak Nevednosti mohamedanske.
Še zlat opis na njem je znan, S kim kinčena je predna strana, Besed: Salamid — Girej — Han — Sin Hadši — Selim — Girej — Hana Od zadej pak iz mramora Poganja vir pritoke sladne, Cedivši neprenehama Kamnitih ran solzice hladne. Nikdar ne jenja vira tok; — Po sinu ki na vojski pade Je matere enaki jok, Pomagati se več ne dade. Divice mlade teh strani So znamenju pomen priznale, Ter so ga do današnih dni Le slezni vir imenovale.
O živi vir! Ljubezni vir! Dve cvetlici si dal ti meni, Visoko jih vesel ozir, Pa višji tvoj šepet on ceni.
S hladivno roso prah škropi Sreberni tvoj obličje moje, Šeptaj, šeptaj do zadnih dni, Skrivnosti daj spoznati svoje.
Ljubezni vir, slezeči tok, Novin želeč sim k tebi tekel, Tavridnih bil si slav svedok, Ničesar od Marije rekel.
Je clo v okrogu teh ograd Pozabljeno Saremno djanje? So mar obč le slike nad, Pomembe le in pevske sanje?
Jih je le v mraku polnoči, Dva senčno prazna ideala, Izmislil žarni pesnik si, De svetu jih igraje mala?
Zapustil Sever sim nekdaj, Njegove čarobne zabave, Ter obiskal Bakčisaraj, Domovje dik in bojne slave; Po dvorcu nemim šetam tje, Pozabljenih po sredi hodov, Kjer Tartarin gostil se je, Divjak sirov, korbač narodov; V lenobi de topi spomin Okrutnih del, kervi prelite, Tak sebi clo zakrije čin Sirovih rok, nasledka kite. Današni dan še veje slast Po stanicah zdaj zapušenih, Razveseli bojarstva mast, Zlatovja blesk tih sten zelenih; Vre vodomet, hladin pihla, Po vertih rož puhti nebrojno, In grozdja slad o žeji da Popotniku uteh dostojno.
Omrežja vidil sim preplet, Za kim o cvetju svoje dobe Lepot iztočnih krasni cvet Zdihaval je v oblasti zlobe; Sim gledal rajnih tihi gaj, Presilnikov počitje zadno — Olikan stolp, verhovja kraj Je turban zvit — da! znamnje jadno. Je zdelo se, de tak izid Prihodnost tu mi razodeva. Kje harema sta slad in prid? Kje bojna moč? — Vse prah in pleva I
Premenulo se tu je vse, Pa to tedaj me ni motilo, Občutkov druzih polno je Tedajnih dob mi serce bilo. Puhtenje rož, potokov šum, Me mamita, pretres de zabim, Nehotno se mi mrači um, Prevdarka skor de kar ne rabim. Divice nježne senčni kip Je plaval pred menoj po dvori, Za vid ko blesk, le pih za tip, Lepote clo podoben zori.
Čigava tenja bila je Ta nježna, čudna, krasna slika, Ki hip na hip približa se, Objetju pak se zračno vmika? Se je Marijin čisti duh Pregibal tu, al je Sarema Očitala še svoj napuh Sred zapušeniga harema? Še vidim ga, ta lep obris, Ko cvetje sanj, ko senco zdenja, Me zbada kakor pšice vtis Globoko v cvet in čut življenja.
Častitelj muz, želitelj ved. Pozabši slavo in ljubezen, Prijetni Salgir kmalo spet Bom gledal te, nevolje trezen. Obmorskih gor na stermi sklon Se vernil bom željan spomina, De veselil veršenja don Tavridnih vod bo Rusje sina. O juga kras, mikavni kraj! Tu vse živi, hribovja hoste, Tu vinograd, tam cvetni gaj, Dolin, poljan posetve goste. Ohlada rek in drevnih senc Popotnika ko čar obaja, Ko zgodnih ur bregovja vene Prejaha sam ob času mlaja. Izurjen konj na viš hiti, Pod njim kipeča morska vlaga Razpenjena šumi, verši Okrog ostenkov Aju-Daga.
Car Saltan in knez Gvidon.
Pravlica.
Predejo, ko se mrači, Okna blizo dive tri. Ko bi bila ja carica, Starši tak začne divica, Sama bi za ves ta svet Prigotovila obed; Ko bi bila ja carica, Reče druga ji sestrica, Ja natkala platna bi Za potrebo vsih ljudi; Ko bi bila ja carica, Mlajši dokonča divica, Caru bi rodila ja Viteza preslavniga.
To izrekši obmolčijo, Vrata rahlo zaškripijo, V izbo stopi svitli car, Krajev tistih gospodar: Celo dobo govorenja Je poslušal tik ostenja, Nar bolj je poslednja reč Teh besed mu bila všeč. Zdravstvuj, reče, daj! divica, Z mano hodi, si carica, Le obljubo de speljaš, In mi kmalo sina daš. Ve pa moji golobici, Dela željni dve sestrici, Hodite za nama v sled, Kakor drago, zad al spred. Boste zmir pri nas ostale, Z delama ki ste ju zbrale, Ja ne terjam manj ne več, Ne pretežim šibkih pleč. Jedna vaju bodi tkavka, Druga kuhnje opravljavka, Tako bomo, se mi zdi, Zadovoljni složno vsi.
Sestre v zgodbo so se vdale, Kar imele berž pobrale,
Zlo težak ni bil izbor, Hajdi, vse tri v carski dvor. Car nekoljko svoje glave, Neprijatel obotave, Scer ljubezni žarne žgan, Se ovenča isti dan. Ter se vsedejo k obedi, Teče lično vse po redi, Bivši dobre volje vse, Pozdno kon'c pojedne je. Ta ko steče, sladno, mirno, Spremi par se v izbo pirno, Dajo vsi mu lahko noč, In s priklombo grejo proč.
V	kuhnji kuharca jezi se, Tkavki v izbi pusto zdi se, Serda plakate obe
Zarad srečniši sestre.
V	tem carica se raduje, Obečanje izpolnuje, Steče ji po želji vse,
V	pervi noči nosna je.
Dobe te je vojska bila, Supruga sta se ločila, Vsedši se na konja car, Ženi to naroči v mar: Nej nezgod se pazno varva
V	času temu, on ko barva Z rudečico vražni kraj, Ter se verne spet nazaj.
V	tem ko car na vojski bliska, Vražnika, ko gre, pritiska, Dojde čas poroda strog,
Sina da mu v zibko Bog. Mati pazi nad fantičkam, Orlica kot nad orličkam, Posla v poti urniga, Znati vse de caru da.
Sestri pak so z Babariho, Zvito babo, skrivnotiho Že sklenile nad sestro Puste zmede, gerdo zlo. Ter so posla vjeti dale, Caru druziga poslale
S pismam žonte lastne vsled, Polnim zlobe tih besed: „Žena, znaj, je scer rodila, Pa otroka ni povila, Žaba ni, ne tič, ne kert, Kaj de je, to vedi čert."
Cara reč je ta zadela, Kot mertud, al tresk, al strela, Strašne jeze on zdivja, Posla skor obes'ti da. Ko pa viher serda steče, Se vmirivši to izreče: „Zdaj molčimo vsi o tem, Dokler zgodbe sam ne zrem."
Posel s pismam koj se vpoti Se gredoč nikir ne moti, Zmir naprej, že blizo je, Misli, berž opravi vse. Tode baba Babariha Zgodbo vedno hujši viha, Vkaže de se vina da Poslu piti močniga. Ta omotniga ko slada Poln zaspi, nečutna klada, Zmaknejo mu carjev list, Drugi smukne v aržet ist.
V	tim so stale te besede: „Vem poroda puste zmede, Ter ukažem, ja, Saltan, Ta nalog de bo speljan: Žena mati, carica,
S plodam, bodi miš al tica, Naj se treši v morje koj, De pogine spačen roj."
Kaj se hoče? Volji taki, To se ve, se vkloni vsaki; Zjutra zgodno v spavnico K cesarici pridejo. Ji povejo kaj zadeva,
V	sebi kaj prihod imeva, Preberejo slovno spis, Dajo včstbe ji obris.
V	hrastov sod jo posadijo, Tega dobro zasmolijo
Rekli v morje djavši ga, Volja tak je carjeva.
Puha v zraku šum vetrovja, Pluska v morju spor valovja, Po slapčh se ziblje sod, Doba mu grozi nezgod. Mati v sodu britko joče, Vmiriti se vreme noče, Sin pa rase — ne po dneh — Uro vsako po pedeh. Čas verti se, mati plaka, Sinku serce v persih skaka, Slasti skor se mu vtopi, Morje tak nagovori:
„0 ti velna, morje krasno, Kak ti plešeš, ukaš glasno, Ne poznaš ovčr ne spon, Lastnik mi je tvoj nagon. Vmah podmuliš ti bregovje, Razdrobiš ko prah skalovje, Suho v migu potopiš, Barke v dno ko pesk vališ. Krasno morje, daj! se vsmili, Mi pomozi v dnešni sili, Varno v luko nesi naj, Suhe zemlje v plodni kraj."
Nese morje, tim podložno, Lično, tiho kar je možno, Proti bregu važni sod, Rahlo ga spusti na prod. In valov zagon šumeči, Pred oživljen sod noseči, Ko je ta v zavetje vzet, Derkne v morsko noro spet.
Je na suhim krogla šajka, Tak oteta sin in majka, Ne premagan še upor, Pust razdene kdo zatvor? — Verli sin je že pripravljen, Spodni v pod z nogama vstavljen Dregne z glavo kviško tak, Zmet de je v trenutji spak. Zdaj svobodna sin in mati Zlezeta iz soda v zlati
Sončni zrak, vesela de Ječe zlo končano je.
Pluska val, verši brez mira, Sin se krog in krog ozira, Vidi blizo hriba rob, Hriba verh košat je dob. Sin prevdari: Dobra južna Bila zdaj bi gladu služna, Vlomi vejo urnih rok, Jo zakrivi v ličen lok; Desno v nedra naglo vtakne, Križcu svilni trak izmakne, S tem prepreže konca dva, Raben samostrel ima. Ter nalomi sorte sredne Tanjših šibic, konce predne Tak priojstri de so vštric Šilov al nar hujših pšic. Se potem na lov napravi, Bliža morju se v nižavi, Slajši de bi bil obed, Divji raci, ribi v sled.
Pride h kraju. — Čuj, kričanje Na pomoč kukavno zvanje! Vidno je na morju spor, Mala vojska djal bi skor. Morje burne slape vije, S krokarjem labud se bije, Ta se suče krog in krog, Pa premagan skor je vbog. Krokar puhne, ta se vgane,
V	drugo, v tretje krokar plane, Zmir na novo, zmir in viš, Zdaj bo sila, zdaj bo križ.
V	hipu tem zasiče strela, Kraljeviča pšica smela, Sik! sik! sik! ter v isti krat Krokarju preterga vrat.
Ta kriče se v morje zverne, In kervi, ostudno černe, Vsakimu de zdi se sanj, čuda mnogo stoči vanj.
Careviča večji diki Bil je kvar o tej priliki, Zderkne v morje de iz rok
Samostrel mu, žali Bog! Vraga krog labud obširno Plava zdaj ponosno mirno, Včasih bliža ze mu vmah, Da mu v rebra pah na pah; Se verti in šale vganja, Careviču se priklanja, Ter po rusko da mu tak Žive hvale glasen znak:
„0, carevič, moj spasitelj, Ti mogočni moj rešitelj, Ne žaluj, od zdaj de još Tri dni jedel nič ne boš. Ker nezgoda ta je k sreči Tvojih del korist nar veči, Mnogo slave, prida več, Tik sta, vedi, tvojih pleč. Nisim, kar se zdim ti, tica, Ja kraljeva sim divica, Krokarja ti nisi vžgal, Černošolcu smert si dal. Nikdar tebe več ne zabim, Zate v brigi ne oslabim, S tabo zmir bo moja moč, Hodi z Bogam, lahko noč!"
To izrekši tica zgine, Sin in mati, dan ko mine, Čas ko pride sanj in veš, Gresta spat, pa — clo na teš. Sin zbudi se, tre očesa, Muhe nočne z glave stresa, Gleda lep in vidno mlad Pred seboj ponosni grad. Množ poslopij je velika, Hiša hiše se dotika, Cerkev je, zvonikov tam, De prilike zmanjka nam; Samostanov brez števila, Nun in mnihov sila, sila, In prostora krog in krog Zid peljan je v siv oblok. Vse zlata, srebra se bliska, Ljudstva taka tma pritiska, Vmes de veržena igla Komaj prišla bi na tla. Sin pokliče mater milo,
Kdteikijtve dela.
De pregleda čuda silo: „Jenjaj, majka, sreče stud, Vse zamore moj labud!"
Sin in mati gresta v mesto, Lepo, gladko, svitlo cesto, Urno dalej, notri sta, Vsa na nogah množica; Stegne, ulice šumijo, Vsi zvonovi se glasijo, „Slava! dika!" krog doni, Nemiga v tem kraju ni. Ko nasprot so vsi derdrali, Kor po cerkvah Boga hvali, In kočij, kar spremi jih,. Ni mogoče šteti vsih. Polno not lepot bogatih, Spredej konj v opravah zlatih, Toliko, de djal bi kdo, Peska v morju več ne bo. Vse ju diči, vse ju slavi, Sinu blesketa na glavi Svitla knežka krona že, Kar na tron ga posadi. Tak dognana reč je bila, Mati v to je dovolila, Vladati začel je on Pod imenam: Knez Gvidon.
Puha sapa termoglava, Bistro v morju barka plava, Silnimu valovju vprek Lomi pot si v daljni tek. Zadoni — začetka lasno — Rase — zdaj vse jednoglasno: ,,Glejte, na otoku tam Čudna stvar se kaže nam! Pust je bil pred malo časa, Dal ni čuti merve glasa, Dom merčesa, grilov, kač, Glejte, zdaj je vse drugač. Krasno mesto tam se vidi, Vse je zlato, strehe, zidi, In ta lep, širok pristan! Komu bil bi lepši znan?" Je glasovje še donelo, Ko iz topa zagromelo
Je na gradu — vidni znak Za postoj je strel enak.
Pride glasnik: „Na kosilo Knez povabi družbo milo, Kar na barki ljudstva je, Pogostiti hoče vse." Aj, veselje! Kdo bi prašal, Kdo se branil, kdo odlašal? Vsi mornarji, važen roj, So po koncu, v šajki koj. Prihitijo berž do kraja, Urno v grad, in sredi raja Krog puhteče mize že Kolobaroma sede.
Knez veljavno se obnaša, In mornarje zadnič praša: „Vi gospodje slavnih cen, Kaj in kam je vaš namen?" Ti na to v odgovor dajo, De povsot se vesti znajo, Terg jim pervi je poklic Z mehi sobolov, lesic: „Več dežel smo obhodili, To in uno naročili, Bodi ti dovolj v odvet, Vid'li skor smo ves ta svet. Zdaj ko je spečana roba, Stekla nam koristna doba, Obernili svoj smo brod In veslamo spet v izhod, Mimo ostrova Bujana V carstvo slavniga Saltana, De počitek nam bo slaj, Tam opravimo še kaj."
„Srečen pot na Okeanu K caru slavnimu Saltanu, Veseli me to zares", Jim prijazno reče knez. „Ga pozdravite od mene Serčno, kakor duh me žene!" To izrekši jih pusti, Naglo ti na brod so šli.
Brod je v morju višjim kmalo, Priča ojstro mu gledalo,
On o bregu hodi sam, Bil je z dušo vedno tam. Vmah zatrese se širjava, Prek valov labud priplava: „Zdravstvuj, reče briga zgol, Kaj te grudi, kteri bol? Ti si mračen, knez prekrasen, Ko deževja dan nejasen, Žalovati tak, zakaj? Dobre volje bodi raj."
Knez na to mu reče tužno: „V sodu de pobotam kužno Dobo pretečenih dni, Rad očeta vidil bi. Pa le šibka je ta nada, Ter me žalost zlo napada, Tako de občutja spor Serce mi razdene skor".
Koj labud na to mu reče: „Samo to le? Ta ti steče, Se premeni v manjši stvar, Zleti v barko tje komar!" To izrekši mahne s krili, Morje v brizganje prisili, Hipoma je v slani tok Knez zavit od zgor do nog. In na mah se kerči, kerči, Z nošam skor na zemljo terči, In komar je prav za res, Ves komar naš mili knez. Zabrenči, šumi čez morje, Vbiti brod, in neke skorje Cep zavetje varno da, Živa duša zanj ne zna.
Mimo ostrova Bujana
V	carstvo slavniga Saltana Žene veter dan in noč Urno barko puhajoč.
V	delji se zazre dežela, „Suhi kraj!" je glas veršela, Barka plunka že v pristan, Ljudstvu vsim prihod je znan. ■ Car Saltan povabi v gosti
Vse mornarje k mizi prosti, Zmir za njim čez dol in kom
Ukomarjen vratolom. Tiho car sedi v dvorani, Njega krog ministri zbrani, Tmav pogled je jasen gerb. Serce de mu grudi skerb. Sestri dve pa z Babariho Pazite pozorno tiho Vse besede skoz in skoz, Kaj izleze — gad al gos?
Ko so vsi ob mizi bili, Praša car: „Prijatli mili, Kam, čemu, pokaj, in kod, Je težavna bila pot? In doma — je dobro, hudo, Ste prijatli, je prepir, Al bo vojska, al bo mir?"
Vodnik reče na prašanje: „Ni nikjer preslabo stanje, Cenili smo ves ta svet, In povsot se da živet. Čudniga je scer veliko, Vender čudov pervo sliko, Nam enake znano ni, Vid'li smo pretekle dni.
Bil je sterm otok nedavno V morju pust, pripraven ravno Le za gade, gnjezda tic, Neobljuden kraj mravljic. Se ni želo, se ni paslo, Nič ni skor na njemu raslo, Samo sred nebrojnih gob Lep, visok, in senčen dob. Zdaj popotnim je očitno Lepo polje rodovitno, Mestu ki na njem stoji Na tim svetu para ni; Pozlačene strehe, zidi, Cerkve, hiše, krasovidi, Vertogradi, lehe rož, Vsiga neverjetna množ. Gradu temu čisto zlatim, Tak velikim, tak bogatim, Ukazuje knez Gvidon, Ki ti pošle svoj poklon!"
Car Saltan se grozno čudi Rekši: „Ak me smert ne zgrudi, Knez Gvidona, vbij me grom, In te čuda vidil bom!"
Sestrama pa ni po volji, Zdi se jima mnogo bolji, Koj začetka, tak al tak, Zabraniti čin enak. Z Babariho, zvito babo, Zmedejo vse tri, ne slabo, Zamotano pusto reč Bolj in bolj, in zmerej več. Starji vpije, kaj še, kaj še, Take muhe so za mlajše, Klamam kdo verjel bi tem? Ja za večji čudo vem! —
„Znajte, tak pristavi zlobna,
V	gojzdu nekim — hosta drobna Rase v njemu tesna zlo —
Je drevesce jelkovo. Veverca pod jelko poje Čudno sladke pesmi svoje, Čivka, žvižga medju tem
V	ostermenje ljudu vsem. Zraven pa oreške tare, Lešnike izverstne šare, Muzikalno vedno v takt, Zerno vsako je smaragd, Čisto zlato so lupine, Delo noč in dan ne mine, Tak zlatovja krog in krog Silno velik je oblog."
To de bilo bi mogoče, Car Saltan verjeti noče, Zlo jezi se naš komar, Skor bi serda počil kar. Zašumi okoli tetke, Skusi dva in tri zaletke, Ter ji želo zasadi, Ta se koj na tla zvali. Desniga očesa sredo Ji zadene, bola bledo
V	rokah druzih pusti on, Ter skoz okno ferkne von, Tetka cvili ljute rane,
Družba vsa na noge plane, Vjeti zverče, pa gorje, To je varno v delji že. Se ko pih naprej poganja, Včasih tak prikazen sanja, Je doma, na svitli tron Vsede spet se knez Gvidon.
In na novo k morju hodi, Dnes bo zvedel kaj on sodi, Ker nemirna voda je, In labud mu bliža se. „Zdravstvuj, knez ti moj prekrasni! Pust si kakor dan nejasni, Ktera skerb terpinči te?" Tak labud ga prašal je. „Huda želja dans me peče, Mu Gvidon v odgovor reče, Čuda nekiga de slast Prišla meni bi v oblast. Rase, slišim govoriti, Znalo bi resnica biti,
V	nekim gojzdu gostim zlo Rdeče hojkice drevo. Veverca pod hojko poje Čudno sladke pesmi svoje, Čivka, žvižga medju tem
V	ostermenje vsim ljudem. Zraven pa oreške tare, Lešnike izredne šare, Muzikalno, vedno v takt, Zerno vsako je smaragd. Čisto zlato so lupine, Delo noč in dan ne mine, Tak zlatovja krog in krog Silno velik je oblog."
Koj labud na to mu skaže: „Istina, in glas ne laže, Slišal kar si, vse je res, Nič hiperbole ni vmes. Skoz in skoz je vse gotovo, De raduješ se na novo, Ti povem, de čudo to Moja znajdba je celo. Ak te v istini raduje, In£kaj prida ti nasnuje,
Zadovolim če te s tim, Rado vse ti izročim."
Zlo zavzet ob novi sreči, Vsih preteklih lepši, veči, Verne v grad se knez domu, Čudne bistva gleda tu. Dvora svitliga na sredi Se stermečimu pogledi Nov očita hojke kras, In se sliši petja glas. Veverca je tam sedela, Lepe ruske pesmi pela, Platila oreške v takt, Zerno vsako je smaragd. Dragotine te metala Je po dvoru, nasejala Mu obilno vse plati De ko sonca svit bleši. Pesmi sladko tak donele, De so serca vse prevzele, Ljudstvo, v temu slika slog, Dvora gnjeti se okrog.
Knez Gvidon se čudi jako, Ter izreče hvalo tako: „Slava tebi, moj labud, Za izide, skerb in trud. Plačaj Bog ti vse zaslužbe, Daj ti dik in čverste družbe, Sle, veselja tu in tam, Kar želiš ju v sercu sam." Veverci de slava rase, Iz kristala hiša da se, Krasna, proge čista klet, Po arabski kip je vzet. Da ji v stražo dva junaka, Po opravi, zrasti taka — Vso pretehtaj možkih množ, Sličnih našel več ne boš. Veverci de čast in slava, Knezu blago narašava, Zapisuje jak pisar, Zlate v bukve vsako stvar.
Ladja pleše, veter piha, Buta v kermo, jadra viha, Zdi se, de šumi naprej
Na perutah barka zdej, Blizo stermiga otoka,
V	sliki kriviga obloka; Strelni znak je barki dan, Urno ta hiti v pristan. Kraj dospevši v luki prosti Knez Gvidon pokliče v gosti, Bodi star, al bodi mlad, Vse mornarje v slavni grad. Židane so volje bili,
Dobro jedli, boljši pili; Praša jih Gvidon potem: „Kam je teržtvo, kot in s čem?"
Ti v odgovor to mu dajo: „Dobro nas povsot poznajo, Plavamo veliko let, Skor obšli smo ves ta svet; S konji sploh smo kupčevali, Tu kupili, tam prodali, Zdaj domu je iti čas, Pa je daleko do nas; Mimo ostrova Bujana
V	carstvo slavniga Saltana Pojdemo, in zmir gredoč Tehtali prospeh na moč."
Knez jim te besede reče: „Bog vam daj, de gladko steče, Mnogo prida dajo vam Srečne čimbe tu in tam. Ko pozdravite Saltana Unkraj ostrova Bujana, Mu recite: Knez Gvidon Pošle caru svoj poklon."
Gosti so se priklonili In na daljno pot spustili; K morju knez. — Labud že tam Po valovju plava sam. Knez mu reče: „V srečo vera Mene spet na tuje tera, Ker zabave misli de Meni zlo potreba je." Koj labud perute dvigne, Breg obrizga krog in krog, Kneza z njim od las do nog. On ko voda pocedi se
Hipno v muho premeni se, Ter po zraku zabrenči, In na barko tje zleti. Špranja tam se najde kmalo, Njem ugodno zakrivalo, Tak popotnik skrivni knez Clo zastonj se pelje dnes.
Mimo ostrova Bujana,
V	carstvo slavniga Saltana, Plava brod ko sape dih, Silno žene vetra pih. Breg deržave te vesele Jim pokaže se iz delje, Urno dalej, še v pristan, Skliče v gostje jih Saltan. Ne glede povab, ne zvanja, Zmir med njimi priča djanja,
V	dvor leti, v cesarski dom, Naš pogumni vratolom.
Zdaj odpre ko se dvorana Stermo gledajo Saltana Na prestolu — blisk in tresk — Nam enak ne kaže blesk — Krona sveti mu na glavi, Pa nevolja de ga davi, Priča v licu siv oblak, In pogleda čmerni mrak. S pusto babo Babariho Kuharca in tkavka tiho, Ihte polne, to se ve, Blizo njega tam sede. Gledajo mu lice vedno, Tehtajo besedo sledno, Vse prevdaijo, to in to, Al bo dobro, al bo zlo.
Goste car za mizo vredi, Vsede tud se sam k obedi, Skleda pride, skleda gre,
Urno!--smo ob zadni že.
Zdaj pozvane car popraša: „Je že dolgo hoja vaša, Kje ste bili, kam ste šli, Kaj po svetu se godi? In za morjem al je huda, Ste veliko zvedli čuda,
Je li sloga, je prepir, Žuga vojska, al bo mir?"
In glavar mu tako reče: „Tudi tam različno teče, Dans je dobro, jutro ne, Tam ko tu prememba je. Vse po čez, ni ravno hudo Tode poglavitno čudo Vidli smo, gotovo res, Morskiga valovja vmes. Bark pristanju clo ugoden Je otok, nekdaj neploden, Blaga poln današni dan, Pod imenam raja znan. Mesto je na njem prekrasno, Imenitno, sreče glasno, Djanju vsim kazaven bliš, Pozlačenih polno hiš. Cerkev, stolpov je dostojno, Ljudstva noter clo nebrojno, Nikdo vboštva ne pozna, Vse se sveti od zlata. Sredi krasniga naselka Pa stoji rudeča jelka, In pod jelko v kraju tom Iz kristala mali dom. Po kvadratu svitle kuče Veverca se bistro suče, In oreške dan in noč Pridno grize na vso moč; Lešnike visoke cene, Vse lupine, stroki, mrene, Jedru bližna roba vsa Je zlato in platina. Jedra pak so kamni dragi, Diamanti, oniks blagi, Krizolit, opal, ahat, Kalcedon, beril, granat.
Veverci je budno brambo, Dragotinam varno shrambo Knez izvolil; čverst pisar Piše v bukve vsako stvar. Iz lupin denar se kuje, Pridno krog se s tem kupčuje, Silne kupe jeder pa Knez v obrest po svetu da,
Bodi dosti — izročeno Vse po vsem z besedo eno — Na otoku temu vsak Starim Krezu je enak. Koč in bajt se pa ne vidi, Le poslopju slični zidi Po okrožju tem leže, Ki se dvorske hiše zde. Temu mestu tako krasnim, Na otoku slave glasnim, Ukazuje knez Gvidon, On ti pošle svoj poklon!"
O povedbi zgodbe skupne Jako car Saltan osupne, Gledati vse to z očmi Se skomina mu cedi. „Ak me, reče, smert ne zmane, Scer moči mi kaj ostane, Me nikak ne vstavi zlom, Vse te čuda vidil bom."
Kuharca in zvita tkavka, Babariha, zmot motavka, Vse tri slike polznih kač, Mislijo pa vse drugač. Govoriti tkavka jame: „Kdo o tem se nek zavzame, Veverca de grize sad? — Vidno k tem jo sili glad! Kar o drugim hvalno skaže, Je prašanje al ne laže, Pa recimo, de je res, Pičlo čuda le je vmes. Ja povem vam večji čudo: V morju vihra vreme hudo, Zgorej žuga grozni kap, Spodej puha slap na slap. Se dervi valovja mnogo, Žvižga, psika, siča krogo, Ter čez breg se zavali, Skupne kraje potopi. Plane von ko blisk oblakov Tri in trideset junakov, Svitlih kakor jutra zor, Vodja jim je Černomor. Čudo to je imenitno, Dan za dnevam stanovitno,
Jasno kakor zrak nebes, In do zadne pike res."
Pripovedbo tak opravi, Nikdo ji besed ne vstavi, Car Saltan se čudi zlo, Ne razumši kaj je to. Knez Gvidon jezi se grozno, Sede urno — skor prepozno — Dragi tetki bliz očes, In jo piči zdaj zares.
V	levo jo oko zadene, Ojstro tak, de ta počene, Vivši se togot in zla, Piški slično koj na tla, Aj! — in slepa na očesu Trepeta na vsim telesu, Vse na noge plane kar, Lovi, davi, vpije car.
Tode muha — — kdo jo vjame? Ferk skoz okno! — ter jih same Tetki v strežbo zapusti, Knez doma otet sedi.
In ob morju zopet hodi,
V	mislih to in uno sodi, Po valovju brez zamud Se približa mu labud.
„Zdravstvuj, knez ti moj prekrasen, Kaj si čmern in clo bezglasen? Le odkrito mi povej!" Tak labud mu reče zdej.
Knez v odgovor da mu tako: „Zelja v čut me zbada jako, Vlastnik biti nekiga Redke cene čudeža."
K temu koj labud pristavi: „Razodeni kaj te davi, Najde se, zna biti, moč, De pomaga mem gredoč."
Knez načerta kakor sledi: „Morje nepokojno, vedi, Hruje, tuli, vre, kipi, Kviško val na val dervf.
Čez obrežje tak se zverne, Daleko de vse zagerne, Bran ne vstavi ga nikak, Jezero je niže tlak. Hipno kakor blisk oblakov Tri in trideset junakov Svitlih bolj ko padel sneg, Plane von na suhi breg; Vsi ko sonca žar blešeči, Bistri, mladi, lic rudeči, Clo gotovi v bojni spor, Vodja jim je Černomor. Hotel viteze bi take Za prijazne mi vojšake, Moj bi bil visolni svet, Ja med perve kneze štet."
Koj labud na to mu reče: „Ta malenkost zdaj te peče? Pripovedba vsa je res, Mervice ni zmote vmes. Tuga tvoja pak je prazna, Meni moč je dana razna, Viteze lete ti v dom Dnes ta dan poslala bom. Vsi so bratje meni pristni, Serčno vdani, zmir koristni, Želje moje vodba vsim, To storijo kar želim. Tak tedaj umirjen bodi, Ter domu veselo hodi, Unkraj praga komaj boš, Te pozdravi cela množ."
Knez Gvidon je potolažen, Sercu v mirnim upa blažen, Noviga poguma vnet, Verne se v poslopje spet. Na predmete v morju razne On očesa vpira pazne, Vedel rad bi vsako reč, Bodi manjši, bodi več. Glej! se vmah poveršje strese, Dvigajo valovja vse se, Slap na slap, viharni beg, Brizga pene v stermi breg. Hipno kakor blisk oblakov, Tri in trideset junakov,
Jekla svitlih, sonca žar, Na obrežje plane kar. Dva po dva, vsi velikani, Belolasi, obri zvani, Stopajo naprej ko v bor, Vodnik jim je Černomor. Možko spredej ta primaha, Brez ponosa, zdetja, straha, Ravne mere gre naprej, Blizo vrat je mestnih zdej. Se nasprot Gvidon napravi, De spodobno jih pozdravi In prijazno spremi v grad, Clo do mestnih pride vrat. Ljudstva skup veliko steče, Poslušaje kaj poreče Ta al uni idši v dvor, To izusti Černomor:
„Vlada nas je sem poslala, Ter nam strogo ukazala, Čuvati — pomozi Bog! — Mesto tvoje vsih nadlog. Varovali bomo živo, Vsaki dan nepremenljivo, Iz uterjenih ograd Krasno mesto zlih napad. Nam odperle morske duri Bodo zmir se v isti uri, Kakor dnes tak sledni dan Bomo kraju zvesti bran. Zdaj se moramo ločiti,
V	nam prijazne morje iti, Zemlje zrak nas tare zlo." — To izrekši zginejo.
Veter jako v morju piha, Jadra barke kviško viha, Ta po vodi speši tak, Tiče kot peruta v zrak; Ob otoku stermim plava,
V	luko krasno namerava, Top na gradu zadoni, Barka k bregu prihiti. Stare vade knez ne zabi, Vse mornarje v grad povabi, Jih gostuje kakor gre,
Sam k obedu z njimi je.
Bivši gostba dokončana Knez popraša kapitana, Kak, od kod, in kam gredo, Al jim je po volji šlo? On odgovor sliši ta-le: „Skusbe naše niso male, Plavali smo mnogo let, Prehodili ves ta svet Smo zlato in jeklovino, Vsake sorte dragotino, Tu v prospeh kupili čist, Tam prodali vse v korist. Zdaj je ladja napeljana
V	carstvo slavniga Saltana, De se skusi, kako nam Stekla bo namemba tam."
Knez na to: „Koristna cesta Pelji vas iz tega mesta
V	kraje, kjer Saltan je car Glasoviti gospodar;
Mu recite te besede: De po volji vse mu grede, To želi mu knez Gvidon, Ki mu pošle svoj poklon."
Se podajo v ladjo gosti, In Gvidon ne čaka dosti, Gre na breg ob morju sam, Na valovje gleda tam. Koj zamaja se širjava, Na poveršji vmah priplava Blizo brega naš labud, Gleda pazno kneza tud. „0 labud, ponosna slika, Reče knez, me iti mika, Gledati očetov dom, Mi pomagaj, prosil bom!"
V mig labud perute dvigne, Z njim ob vodi trikrat švigne, Zlo valovje zašumi, Ter Gvidona oškropi. Hipno dana je premena, In rumeniga seršena, Ki za ladjo puhne jak, Oujemo brenčati v zrak.
Vjame ladjo, si poiše Kot primerne njemu hiše, Tak se pelje v špranjo skrit. Urno dalej potnik zvit.
Veter puha, buta, ruka, Dalej, dalej barka smuka, Vrenje vod planjava je, Trese skor obrežje se. Mimo ostrova Bujana V carstvo slavniga Saltana Speši barka, v luki zdaj Se porine v mirni kraj. Imenitnih tujcev dosti Car Saltan povabi v gosti, Z njim leti v poslopja dom Nepovabljen vratolom. Pervi tam gospodje zbrani Krog Satana so v dvorani, Ves je zlat, prav sreče gerb, Lice pak očita skerb.
Sestri dve, in zvito tiha Pusta baba Babariha Pazijo, kot so, z očmi Štirmi željno ga vse tri. Car pomenka ne odlaša, Koj prijazno goste praša: „Nu, prijatli, kako je, Iz dežele ktere ste? Tode prej ko govori se, Je dostojno, tak mi zdi se, Vrinuti želodcu saj Tečniga opravka kaj. To natez bo truplu dalo, Iz pokritja misli gnalo, Lilo scer medico v glas, In veselje na obraz.--
Zdaj začnimo 1 — Kje doma ste, Kaj pri vas koristno raste, Je po redu vse okrog, In kupčija gre od rok? Zdravje dobro je, al hudo? Vam je znano kako čudo, De na svetu se godi, Tukaj pa v opombi ni?"
Kneikijeve delti.
Rekši to v odgovor čuje: „Tam ko tu premembe snuje, Zgodba pride tak in tak, Zadovoljen tud ni vsak. Ak o čudih govorimo — Brez omahanja recimo, Čudo nar bolj čudno vsih To je v šumu slapov zlih.
Je otok na morju krasen, Grad na temu ljudstva glasen, Not se gleda dan na dan Čuden zgod, obširno znan. Morje v mah se burno dvigne, Žvižga, vihra, kviško švigne, Vse je kip, vertin, vihar, Puha čez obrežje kar. Plane von ko blisk oblakov Tri in trideset junakov Na pomorski breg nakrat, Jekla svitlih bolj ko zlat. Mladi vsi so velikani, Dlana silni, serca vžgani, Borbi kos, pogumen kor, Vodja jim je Černomor. Paroma jih strogo vodi, Pazno celi grad obhodi, Tak de clo prepričan je, Kak po redu biva vse. Straži taki ni prilike, Carstva male in velike, Ves obhodi križem svet, Tacih ni nikakor spet. Knez Gvidon, ki jako sluje, Temu mestu ukazuje, In po nas ti pošlje on Prav prijazno svoj poklon."
Car Saltan posluša razno To pravlico pazno, pazno, Ter izreče radoved Zapopadek tih besed: „Smert na mene če ne plane, In mi zdravja dost ostane, Protivagi vsi v okom Vse te čuda vidil bom."
Tihi ste, tak pusta tkavka, Kakor kuhnje uravnavka, Ne prederznete se zdaj Tem nasprot izreči kaj. Ne tak zvita Babariha, Ta v pišalke druge piha, Če spoderkne tu al tam, Se oberne koj drugam. „To ni vroče, to ni hladno, Reče baba, cene zadno; Bodi laž, al bodi res, Zmir žlabranja stari ples. Nič ni čudniga v ti basni, De v orožju jekla glasni Kadkada pomorski trop Zapusti navadni kop; Na otoku se pokaže, Tam opravi prazne straže, Ne izrekši čaj ne daj, Zgine v morje spet nazaj. Bolji kakor slične spake, Zvediti reči je take, Ki naklonijo korist — Jutro — ak ne miglej tist.
Čuj tedaj! Za morjem sivim Se carici mladi divim, Ta vse druge prekosi, Krog in krog enake ni. Te carice lepe, krasne, Prednosti so svetu jasne, Od pogleda nje zadet Sleherni je hipno vjet. Sonca svit za dne osrami, Družbo v tmi z blišobo mami, V kitah luna sveti se, Ki od sonca zalši je. Diamantna žarna liska Sedmih zvezd na čelu bliska, Svit premaga vsih danic, Razun svita njenih lic. Vsak bi djal, de v zraku plava Veličanska nje postava, Vidši jo v poslopju krog Zračnih se verteti nog. Glas besede njene mičen Slavcovim je petju sličen, —
Zgodbe te je tak izid, Boljiga kdo da mi v prid?"
Gosti vsi na to molčijo, Pravde z babo se bojijo, Car Saltan se čudi res, Misli pa le tak — počez. Knez jezi se brez prevdarka, Nekaj smili se mu starka, Ti občutki zaderže, De do zadniga ne gre. Pridno pa brenči okoli, Ter po koži pazi goli, Kje bi shranil šiljat ost, De imela bi zadost. Suče dolgo se v okrogi, Zdaj — nakrat se vsede vbogi Starki lica tik na nos, Krepko — de-si bil je bos.
Vbode!--Silno z nogo vpre :
Babi kar mehur napne se, Tam kjer bil je žela vdor, Precej nos je krogla skor." Aj ! zavpije Babariha, Groze, bola komaj diha, Složno tuli družba vsa: „Lovi, davi, vbite ga!" — Vse zastonj! Kjer dvor je glasen, Pa okoren, prepočasen! Nagel on, in zmir lete Je doma v poslopju že.
Koj Gvidon se k morju verne, Proč očesa ne oberne, Verh valov šumečih tud Se primaja naš labud. „Zdravstvuj, knez ti mladokrasen Reče mu, zakaj neglasen? Spet žaluješ, — le o čem, Tega, serček, ja ne vem."
Knez na to labudu reče: ,,Mene ta opazba peče, Vse se ženi kakor znam, Neoženjen ja sim sam."
„Kaj želiš, labud popraša. Mar se ktera že zanaša,
Si, zna biti, svojo zbral, Tu al tam besedo dal?"
„Čuj izpoved zdaj resnice, Reče knez zarudši v lice, Je podert za mano most, Vidil boš, de nisem prost.
Zlo za morjem, daljne delje, Ljudstva bivajo vesele, Sreče verh, nazemski raj, Knežtvo pervo vsih sedaj. Diva tam živi mogočna, Kakor prav'jo, silna, ročna, Umna, mlada, lil'je cvet, Kdor jo vidi, koj je vnet. Primeta se tak očesa Tega krasniga telesa, De ju ne oberne preč, Jo zazrevši, nikdar več. Ta lepota, rajska, dična, Je ob dnevu soncu slična, In po noči zatemnf Luno, zvezde, kar bleši. Igla pa deržeča kite V temnosvitlo krono zvite, Je blešeče lune šip, Tode zalši — rajski kip. Hoja je lepote stranske, Druge skazbe veličanske, Med je nje besede glas, Vse je čudo, lišp in kras. Tak je med ljudmi pravlica, Zagonetna govorica, Ki se čuje tak počez, Tode kdo ve, al je res."
S tem doverši knez dvomljivo; Gleda ga nekako sivo Medju tem molče labud, Zadnič tak izreče čut: „De se sreče ne oskubiš, Pazno tehtaj, pred ko snubiš, — Včasih zakon da gorje, Zmirej gladko tud ne gre. Priročena pa ženica Ni postarna rokovica, De bi kar za pas jo djal
Ter si urno drugo zbral. Tak tedaj premisli umno, Derži pravde se pogumno, Zadnič de, ko stekel pes, Te ne zgrabi britki kes".
Knez na to: „Ja tako menim, Doba je, de se oženim, Sim pretehtal sem ter tje, Končno sodim, čas de je. Za carevno, ne še znano, Serce moje tak je vžgano, De do nje, ne vedši kam, Križem sveta šel bi sam."
Tica je odgovorila:
„Iti dalječ--ni ti sila,
Bliz ti je osoda vsa, Ženska tista, glej! — sim ja!"
To končavši h kraju švigne, Iz vode se hipno dvigne, Gre v germovja gosti kraj, Pride kneginja nazaj. Na povoju černolasnim Bliska luna z oblam krasnim, Na obočnim čelu spred Sveti zvezd se trikrat pet. Veličanska nje postava Bistri serni slično plava, Sladke simfonije kras Je besede njene glas. Tog jo gleda, tog in često Knez Gvidon sedaj nevesto, Na nje usta pervi vkus Bil je sercu ojster brus. K materi jo pelje urno, Pokleknivši reče burno: „Glejte, mamka, sim si zbral, Tej besedo, serce dal. Ta mi bo, nobena druga, Slava, raj, ponos, supruga, Meni sreča, tebi hčer, Vsim veselje v enomer. De živimo zmir veseli, Nama blagoslov podeli, Mati de posveti vse, Kar ljubav sklenila je,"
Se prikloni par pokorni, Kip ta prime čudotvorni, Nad nju glavi ga verti, Solz potok se ji cedi. Jih ljubezni zagotovi: „Bog vaj' krepko blagoslovi, Vama v žitju sreče daj, In po smerti sveti raj!"
Knez predolgo ne mudi se, Večer isti poroči se, In se vede kakor gre, Sina sta si svesta že.
Po valovju veter piha, Derzni barki jadra viha. Ta leti postojne let, Komaj sledi jo pogled. S puham silnim, zmirej večim, Proti ostrovu stermečim Se poganja vihri v bran, Nagloma zderči v pristan. Knez povabi nezamudno Vse mornarje v grad priljudno, Jim omisli tak obed, Kakor nikdar še popred. Ko je družba skupej zbrana, Knez popraša kapitana, Kje doma so, kam gredo. Kak je tu, al tam bilo?
Ta odgovor so mu dali: „Zemljo vso smo preveslali, Zlo različen terg je naš, Geslo: Kupim, kar prodaš! Stekla zdaj nam dana doba,
V	dnar spremenjena vsa roba, Mislimo, verniti de
Nam posledna ura je. Mimo ostrova Bujana,
V	carstvo slavniga Saltana Nam grozi še dolga pot, Polna truda, polna zmot. Iztok ima svoje zmede,
Se vreteno tud zaprede, Al nezgoda pride v dir, Sreče nam je treba zmir."
Reče knez: „Frijazna zvezda Bodi vašim trudu mezda, Spremi do Saltana vas, Ohranite v sercu nas. Spomnite mi scer cesarja, Tistih krajev gospodarja, De obiše naš otok, Prej ko steče vgodni rok.
V	sklepa žar sim večkrat pihal, Včasi upal, včasi zdihal, Vidim zdaj, de zdih in up
Se mu zdita dober kup. Želja scer, ta ga je gnala, Vender hoja zmir zastala, Zdaj pa rečem in na glas, De je priti zadni čas".
Vbarkajo se urno gosti, Knezu pak je truda dosti, On ne hodi k morju več, Mika ga — vsa druga reč.
Mimo ostrova Bujana
V	carstvo slavniga Saltana Plava barka, rahli hlad Križem piha spred in zad. Se pokaže zdaj dežela r Suho! suho! iz veršela Zadoni veselo krog, Poterdi to straža v rog. Veter puha, drega, goni. Barka se na breg nasloni, Jenja tak z valovjem bor, Hajdi! vsi mornarji v dvor! Tam sedi na tronu slavnim, Zlata čistiga sijavnim,
Z dvorskim bleskam ves obdan, Tugo v sercu, car Saltan. Moč je scer izraz telesa, čmerno bliskata očesa, Sercu de pokoja tem Manjka, je očitno vsem. Levo pazi zvita tkavka, Desno kuknje opravljavka,
V	sredi, zmir za zmede vnet, Babarihe redki cvet.
Preže niso opustile, Štiročesnim, kot so bile,
Zvest ostal je radoved, V smislu celim tih besed. Car Saltan gostuje dično Vso gospodo, in prilično, Ko dovoljen bil je vsak, Poglavarju reče tak: „Vam prospeh, gospoda, bodi, Al ste dolgo že na vodi? Je za morjem dokaj zmot, Al kaj čudniga ondot?"
To v odgovor so mu dali: „Sveta smo dovolj spoznali, Tud po druzih zemljah je Jasno, cvetno, gladko vse. Čudo nar bolj imenitno Pa zagleda se očitno, Obernivši se v zahod, Sred kipečih morskih vod. Tam otok leži prekrasen, Grad na njemu slave glasen, Cerkev poln, poslopij, hiš, Vse je zlato, kras in bliš. Blizo knežke hiše, vedi, Rase jelka, dvora v sredi, Je pod njo kristalni dom, Veverca živahna v njom. Zverče krotko to in čudno, Zmir veselo, šalno, budno, Zgrizene tam noč in dan Lešnike dervi na stran. Delo nikdar ne premine, Suho zlato so lupine, Jedra pak opal, rubin, Kalcedon, in turmalin. Zverče noč in dan se straži, Plod pobira, kletko snaži, Tako raste zlat na zlat Knezu v enomer zaklad.
Čudo to pa ni samotno, De ne vrine kdo pohotno Na medeni se otok, Dal je stražo mili Bog. Burno se valovje dvigne, Vre, kipi, na kviško švigne, Hujši, hujši buta v breg Sem ter tje slapovja beg.
Proti suhim se oberne, Čez pušobne kraje zverne, Njive, trate, gojzd in log So poplava krog in krog. Zdaj nakrat ko blisk oblakov Tri in trideset junakov — Nepričakan strašni vhod — Iz kipečih plane vod. Čversti vsi so velikani, Bojnih želj, poguma vžgani, Zmag si svesti, slavni kor, Vodja jim je Černomor. Ak se ves ta svet obhodi, Cena vsih armad presodi, Najdel bo se čverst in jak, Tode tim ne bo enak. Ženo take gizde dične, Celi svet de nema slične, Je pridjal si knez Gvidon, Ker i v tem je zurjen on. Na prestolu ni še bila, Krone nikdar še nosila, Ženska takih prednosti, Te milote, teh moči. Pervikrat ki jo zagleda, Kakor čmelj al osa meda, Se je prime, nikdar več Ne potegne misli preč. Je po dnevi soncu slična, Bolj ko zvezde v noči dična, Vso blešobo, blisk in tresk, Zatemni v kresnični lesk. Njenih las bogate kite, Umno v krasne vence zvite, Skup derži blešeč, jeklen, Diamantov poln greben; Šipu lune scer oblika, Tode lepši, soncu slika, Je na čelu zgorni krog Zvezd sedmerih zal oblog. Vsi povabljeni smo bili, Dobro jedli, bolji pili, Zadnič volje zlate vse, Mlad in star, plesalo je. Po spodobni smo zahvali Se potem na pot podali, Rekel nam je knez Gvidon, Pošlje de ti svoj poklon.
Zraven pak ti to le reče: Njega živo v serce peče, Ker ne spelješ, kar si djal, In na to besedo dal."
Ko je to se tak izreklo, Je Saltana tudi speklo, On na mah povelje da, Bark de "naj se napelja. Babariha, štren motavka, Kuharca in zvita tkavka, Upajo de mem gredoč Se ovreti vse bo moč. Car pa bil je volje slabe, Ter zavpije: „Tiho babe! Al sim dete, al sim car, Kdo je tukej gospodar? Znajte, čas je, koj se grede, Poberite svoje zmede!" — To izrekši zacepta, Vsak razume, zdaj velja. Glavo dvigne bolj visoko, Mizo dregne s krepko roko, Von iz izbe, z durmi — hlop! Vsim se zdi, — je sprožil top.
Gnan po sili radoveda Knez Gvidon na morje gleda, Se razloči vsaka stvar, Krog in krog molči vihar. Voda gibca ni kazala, Kip neskončniga zerkala Morje zdi se, ves obod Novi svet spijočih vod. Iz lazurnih delj priplava Krasna barka, Bogu slava, Dvombe ni, o srečni dan, Tam se bliža car Saltan! Vidši morja perve proge Plane knez Gvidon na noge, Slast, veselje, vuga zgol, Berž po stopnici navzdol. „Mati, vpije, oj matuška, Supruga, priserčna duška, Oče moj se bližajo, Skor že tik preluke so." Bolj in bolj primika ladja, Zreti kaj Gvidon se nadja,
Prime bistri teleskop, Želja skor zapre mu sop. On na barko gleda pazno, Zgorej vidi, de ni prazno, Koj Saltana tam spozna, Vpert ki deljevid ima. Tetki stale ste na strani, Gledale otok neznani, Babariha starši vmes Ne oberne proč očes. Oglasijo se zvonovi, Isti čas grome topovi, Pride že nasprot Gvidon, Serčen pervi je poklon, Ter Saltana z Babariho, Tetkama in družbo tiho, Bivši vsikdej spred in zad, Knez prijazno spremi v grad.
Vhodne koj visoke vrata, Svitle clo srebra in zlata, Pričajo, de bo krasot Vidlo se nebrojno not. Tri in trideset junakov, Zatemnivših blisk oblakov — Velikani v zlatu clo — Glavna knežka straža so; Vsi visoki, ravni, smeli, Herkuli bi dnes se zdeli, Silovito hrabri kor, Vodja jim je Černomor.
Na dvorišu pak širokim, Pod drevesam ne visokim, Vidijo kristalni dom, Veverco živahno v njom. Zverče to veselo, čudno, Nikdar mirno, nikdar trudno, Lešnike razjeda v takt, Zerno vsako je smaragd; Tudi drugi kamni dragi, Diamanti, oniks blagi, Krizolit, opal, ahat, Kalcedon, befil, granat; Kamnje drago hrani v meške, Druge dragotine težke, De ji pridejo spod nog, Brizga po dvorišu krog.
Vse lupine, vsi olupi, So zlato, visoki kupi Te zaveržbe krog leže In dvoriše razsvetle.
Zdaj na mah odpro se vrata Jagod bisernih in zlata Vsa leskeča, svitla vsa, Se prikaže kneginja. Na povoju černolasnim Sveti luna z oblam krasnim, Ob obočnim čelu spred. Bliska zvezd se trikrat pet. Veličanska nje postava Bistri serni slično plava, Sladke simfonije kras Je besede njene glas. Pelje pa pod pazho eno Lepo, tode starši ženo, De je mila svekerva. Zgodba nam spoznati da. Car osupnjen gleda pazno, Vmah razume zmedbo razno, On zavpije hrupa vmes: „A1 so sanje, al je res!" Kar ne more več izreči, Jamejo mu solze teči, On objame ženo nem, Sina tud spozna potem. Slavi, diči zlo nevesto, Hvali narod, hvali mesto, K mizi vsi potem gredo, Krogoma se vsedejo.
Aj! je bila to pojedna, Bogatije take vredna, Vse vladarje stre obup, Prej ko sprav'jo tako skup.
Zlobni sestri z Babariho Splazite se tiho, tiho, Prej ko je mogoče preč, Ni jih bilo v družbi več. Kakor vedle, kakor znale, So po kotih se skrivale, Vse jih iše, car i sam, V šupi najdejo jih tam. Govorile so resnico,
Prispoznale vso krivico, Rahliga je čuta car, — Tode proč jih pošlje kar.
Te prigodbe skupno djanje, Boste rekli, so le sanje, — Nu! — Čeravno vse ni res, Zernja je nekoljko vmes.
Komaj h koncu družba zbrana Vleče v postijo car-Saltana, On nabasan bil je tak, Štirih noscov stoče vsak. Jez o slavni ti pojedni Sim se hrani vklanjal sledni, Jedel zlo sim, bolj še pil, In na stran ne kaplje zlil.
Iliade pervi spev.
se g. Agamemnon se pregreši. Kerdela kuga napade. Agamemnona spor z Ahilam. Kronid se s Hero krega. Hefest ju tolaži.
Boginja! serd mi zapoj Ahila junaka Pelida, Ljuto razkačen ki zmot Ahajcam obilno nakloni, Mnogo navdihnenih duš prežene v temoto Plutona, Trupla pa žretju zverin in tičev obnebja razprostre. Tako dopolni se sklep Kronida taistiga dneva, Ker sta gorjupiga se prepira razdvojila v jezi Atreič, polka vladar, in djanja pogumni Ahilej.
Kter neumerlih je vnel junaka v to kruto sovražtvo? Zena in Letide sin. Vladarju gorjup ta je namreč Kugo pogubno poslal v armado kerdela kosivši, Ker mu je Atreja sin duhovnika Krizeja vžalil. Namreč, je bil ta prispel k brodovju orožnim ahajskim, De bi oprostil si hčer, ponudši neskončno izkupa. Sveti se lavorov lišp zadevniga boga Apola Palice zlate mu krog; on prosi vesolne Ahajce, Pervič Atrida oba, velitelja splošniga množtva:
Atreja! drugi vi tud ošinjeni jasno Ahajci! Srečo naklonijo nej vam bogi mogočni Olimpa, Trojo de trešite v prah in vernete blažni domu se,
Meni pa hčerko nazaj dostojno za plačo ini dajte, Tako poštujte boga zadevniga v deljo Apola.
Skupšina cela veli, uslišati sivčeve prošnje, Vzeti ponujan izkup in dati mu vhitjeno divo. Le Agamemnonu ta beseda nikako ne vgodi, On ga timveč zapodi, ter zasramovaje mu reče:
Srečati se mi ne daj pri brodih nikada, sivor več, Ne tu mudečiga se, in ne se vernivšiga zopet, Jedva ohrani te scer na palici lavor Apola. Hčerke ne dam ti nazaj, dokler je ne zmane mi starost, Mora mi v Argi poprej, domovju odločena v deljo, Tkati in presti v korist, in družica biti mi v postlji. Hodi, ne draži me več, de varno do doma pritapaš!
Vojvoda tak, prestraši se un, ukazu se vkloni, Bregu se bliža molče široko šumečiga morja, Tiho koraka naprej, zdihuje in kliče k Apolu, Letide kodrovih las mogočnimu sinu te molbe:
Smintej, povračanja bog! ki z lokam srebernim obhajaš Krizo in Kile otok, ter Tenedi vladaš veljavno, Ak sim svetiša ti kdaj pogrinjal ugodno služivši, Junce, kozličke ti klal, sožigal izvoljene stegna, Gani se, čuj me sedaj, dopolni mi to hrepenenje: Z ojstro pušico plačuj britkosti ti moje Ahajcam!
Tako živahno želi; usliši ga Fojbos Apolon. On iz Olimpa višav spusti se serditega serca, Lok mu na rami bleši, samojstra, zatisnjeno tulče. Čudno pušice done ob rami hitečiga boga, Ker se poganja naprej, somraku ponočnim priličen. Vstavi se, sede od bark nekoliko, sproži samojstro, Strašno mamljivi odmev srebernimu toku izhaja. Mozge začetno mori, ter jaderno psino, živadi, Meri v junake potem, ter proži in proži pušice, Neprenehaje gore mertvaške gromade v okrogu.
Žvižgajo soncov devet med verstami strele morivne, Skliče desetiga dne glavarje k posvetu Ahiles; Hera domislik mu ta je vdihnula limbaroramna, Peklo prehudo jo je, de vidi v poginu Danajce. Združeni bili ko so, in polnoštevilen je zbor bil, Stopi pogumni tekun Ahiles iz množtva in reče:
Atreič, svetjem, de mi se vernemo istiga pota Zopet iz boja domu, če steče de vjidemo smerti,
Tuki ob enim groze boritve in kuga s poginam. Prerok oglasi se prej, izverstnih al vedežev kteri, Ali veljavni sanjar, tud sanje so neba opombe. Ta razodeni zakaj nad nami se serdi Apolon, Smo zamudili obljub katero, al hlap hekatombe, Terja, zna biti, od nas daritve slovesne kozličev, De nam odverne potem nesrečo in toliko kvara.
Sede izrekši le-to. Testorjevič Kalha za njim se Dvigne na sedežu svom, nar modriši tico gledunov, Ki je vse zgodbe poznal, pretekle, sedajne, prihodne. On ki poroško do-les po morju je vižal barkado Z jasnim razumam, ki vnel mu bil ga je Fojbos Apolon Ta dobrovoljno sedaj z edinjenim reče te slova:
Ti zapoveš, o Polid, mi hrabri, de vam razodevam, Kteriga uzroka tak serdi se nad nami Apolon! Dobro! razjasnim ti to; poprej pa prisezi slovesno, Branil de boš me, če kdaj bi sila napadla za to me. Hitro razjezi se mož veljave visoke in važne, Kteriga vbogajo sploh Argajci, vse trume ahajske. Silniši mnogo je kralj od prostiga moža v nižavi, Tudi če tistiga dnč overa togoto zbujeno, Tednoma kača perti in snuje na tihim v oserčju, Dokler ne spelje namemb; pomisli al boš me ohranil? Odgovori mu na to tekun siloviti Ahilej; Nič se ne boj, povej nam ukaz od boga prejeti, Glej, pri Apolu se tu, ljubimcu Kronida zarotim, Ki te navdaja ko nam naznanjaš ukaze Olimpa! Dokler Ahilej živi, to sončno svitlobo še gleda, Nikdo žalivno ne bo brodovju ob našim te tikal, Ak Agamemnona clo mi glavniga vodja naznaniš, Pervi na stopni ki zdaj narodu se celimu javi.
Tak potolažen začne razlagati prerok pravedni: Ne! ne jezi se zarad hekatomb al obljub zamujenih, Je le za slugeta vnet, ki žali mu ga Agamemnon, Ker za pristojni odkup izročiti neče mu hčerke, To je pedepse izvir, in dalej še vihal nas bode. Roke užasne ne bo premaknul od biča Apolon, Dokler očetu nazaj ne daste dekline ljubeče, To brez izkupa, se ve, in scer s pomirivnim darilam Peljete v Krizo jo tje. Potem — bi se upati smelo.
Sede izrekši le-to. Voditelj o tem Agamemnon
Žalosti zlo se jezi; černeliga žolča nalito
Serce pritiska mu v stran, grebenči oblačno se čelo,
Bliska mu žar iz očes, treptajo vsi členki života. Kalhu oberne nakrat grozivniga gleda besedo:
Kvaražugon! ki nikda mi še prijetne ni rekel, Šteta te le veseli, ti vedno nesreče naznanjaš, Dobriga nisi nikdar povedal mi, manj še naklonil. Zdaj tu za božji presod lažnivo ponujaš Ahajcam, De je navlekel za to nadloge Apolo narodu, Ker za Krizejevo hčer se branim iz kupa prejeti. Rajši ohranil bi jo, gotovo de, to je resnica, Cenim jo višji zares, ko suprugo mi Klitemnestro, Moje mladosti ženo; ker una je mlajši, ne slabji, Ne po životu in ne po duhu al umnimu delu. Vonder, ak bolji se zdi, podelim ji voljno slobodo, Rajši bi vidil otet naš narod ko tako v poginu. Tode naznani se druj poklon mi primerno častivni; Se ne spodobi de sam ostal nečešen bi v narodu, Vidi in sliši pa vsak, de moje darilo mi zgine.
Odgovori mu na to tekon siloviti Ahilej: Atreič, slavni vladar! — požrešni jedun nedositen! Kake darila, povej, ti terjaš od verlih Ahajcov? Nimamo shranjeniga, to znano je, skupniga blaga, Kar smo priplenuli, vse razdeljeno zdajci je bilo, Zdaj ne spodobi se več, razdano zidinjati zopet. Bogu terjavnimu daj v naročje očeta deklino, Mi nadomestimo jo, ne dvomi, ti trojno, čveterno, Koj ko premagano bo uterjeno mesto trojansko.
Temu overne sedaj armade vladar Agamemnon: Bodi razumen še bolj, bogovam enaki Ahilej, Zvil me z obetmi ne boš, in ne pregoril kovarnol Sam si v posestvu daru, in hočeš de jaz le zastonj bi Tukaj obropan sedel, oprostim ukažeš de divo? Dobro! če drugi mi dar odločjo pogumni Ahajci, Kteri popolnoma všeč mi vzeto poverne deklino. Ak pa ne dajo mi ga, — po sili bo vzeti ga treba, Tebi morde, al Ajasu clo, al tud Odiseju, Serd bo nedvomno ga vil, katerimu bom se približal; Tode o tacih rečeh — bo čas govoriti pozneje. Hajdi! potegnite v slap čemelo mi urnoma barko, Častni izvolite dar, veslarjev narasi obilno, Cvetlico, Krizovo hčer, pripeljite vanjo naposled, Bodi voditelj ji pak povelnikov eden izverstnih, Ajas, al Idomenej, al tud Odiseos Ulises, Ali ti sam Peleid, prestrašni junaštva grozitelj! De utolaži se tak z darili zadevni Apolon.
Komkijevt deli.
15
Mračno gledaje začne govoriti pogumni Ahilej: O, ti nesramni zvijač, lilepon po koristi le lastni! Kako de vboga te še le mervico zadni Ahajcov, Zate stopinco stori, al clo se za tebe prepira? Nisim na vojsko prispel gotovo zavoljo Trojancov, Dolžni le trohice ti mi niso, nikakor ničesar Nikada ropali mi, ne konj ne goved mi vpeljali, Ne mi pokvarjali niv, ne hoste, ne sadja, ne žita, Loči prostora dovolj saksebi le-une in mene, Gore, doline, in scer širjava viharniga morja. Tebi, nesramni možak, smo sledeli v prid in veselje, Tebe osvetimo de, in brata s teboj Menelaja! To ti le mala je stvar, ničesar o tem se ne meniš! Vzeti častivni poklon groziš mi in studno naka,njaš, Ki so spoznali mi ga za slavne prisluge Ahajci! Nikda ne dojde mi dar, ki tvojemu bil bi priličen, Kadar oplenim kraj Trojancam obilne veljave; Boja naj težji tovor izvoli za moje se rame, Ker pa delitve je čas, nakloni se tebi veljavno, Z malim dovoljen, ugnan po težkimu delu, se vernem Ja na brodovje vesel, potem ko za druge se trudim. Zdaj je dovolj, jaz pojdem domu, ker bolji mi kaže Barke oteti iz borb, junake mi hraniti verle; Djal si v samoto me ti, — pa pičlo bo prida ti neslo.
Odgovori mu na to vojaštva vladar Agamemnon: Hodi le, ako želiš. Ne bodem te nikada prosil, De bi se za-me mudil, ostane dovolj mi junakov, Pervi na stopni pa zmir Kronida veljavna previdnost: Nikoga tak ne čertim vesolnih vladarjev ko tebe, Svade, dozdevka navdan ti vedno prepira le išeš; Druzih ak verliši si, to višji ti bog je naklonil. Veslaj domu, in tvoji s teboj, ter vladaj pokojno Mirmidoneji v korist, ničesar ne čislam te dalej!
Tudi tvoj serd mi je hlap! — al jaz ti naznanim sledeče: Ker mi Krizejevo hčer izterjal je Fojbos Apolon, Z lastnim poslal mu možem jo bom na posebnimu brodu, Tode ob enim ti dar častiven iz šotora speljal, Brizeja hčer, ki kras je in cvet sloveče lepote. Tako se skazalo bo, za koliko višji ko ti sim, Vse opominjalo scer, se ne prelikavati z mano.
Atrej le-to; se vpali Pelid, in serce v kosmatih Persih obrača sedaj svepavno dvomečo namembo, Al bi iz mečnice meč o boku na nagloma vlekel, Gnječo ločivši nakrat Atrida na kose posekal, Al bi zatiral požar in berzdal pogumno še dušo.
Ker pretehtuje to reč v občutkih oserčja in duha, Jeklo iz nožnice že poteza, prispe Ateneja; Hera jo vpotila je iz Olimpa mu limbaroramna, Ker jo skerbi za oba v ljubečimu sercu ob enim. K temu stopivši od zad za lase rumene ga prime, Drugim nevidna je clo, popolnoma javi se njemu. Strese se verli junak spoznavši prikazen iz neba, Ki ga upertih očes in ojstriga lica prevdarja. Naglo ji on govori izrekši te krilate slova:
Kaj si mi, Kronida hči, drobivnika skitja, prinesla? Mar Agamemnovo zlost in krivde ti gledati prideš? Tode ti eno povem, in ta bo gotovo zadela: Trešil naposled ponos bo njega v čeljusti pogina!
Reče Kronidova hči na take mu višnjevogledna: Prišla tolažiti sim ti jezo, če bogaš, ak čuješ; Hera me pošle iz viš ti boginja limbaroramna, Koja za vaju oba v ljubečimu sercu se brini. Hajdi! pozabi prepir, počivaj ti jeklo na bedri! Slovno ga žaliti znaš, in toliko kar ti je drago, Vtisni pa to si v spomin, ker to bo gotovo zadelo: Trojno se višje daril ti nekada bo ponujalo Dnešne sramote v pobot. Me vbogaj in sam se zavedi!
Odgovori ji na to tekon siloviti Ahilej: Vaše besede, to vem, je treba si vtisnuti dobro, Jeza nej v sercu divja, vas bogati zame bo bolji, Boge posluša ki rad, bogovi ga vslišijo tudi.
Reče in desno ovre na ročniku zdajci srebernim, Dregne jeklenko nazaj, ne mudi tolažiti jeze, Pično dopolni ukaz. Koj boginja dvigne v Olimp se, Groma doneči na dvor Kronida i druzih nebeških.
Toda na novo začne maktati Pelides Atrida, Ker mu pokoja ne da v oserčju togota zbujena: Vinomeh, pasjih očes, plašunca jelena s pogumam! Strah ti nikdar ne pusti se v bitvi pridružiti drugim, Manj še zaseda je všeč oserčju trepečimu tvojim, Smerti so groze ti to, predznamenja muki pogina! Laglej ti steče, se ve, govorniku tebi nasprotno Vzeti zasluženi dar, ga pahnuti množtvu v porugo. Gladni naroda žeruli! nečimernim le ukazuješ, Al si poslednoma dnes nad mano se tuki pregrešil. Čuj me! naznanim ti zdaj, priterdim s prisego ti sveto, Žezlu pri temu, ki vej in listov, i berstja, i sadja Nikada več ne rodi, na deblu odsekano v gojzdu,
Tudi ne prime se več, obeljena skorja je z jeklam Krogoma čisto okolj, junak pa v desnici je suče, Kimu vladavni Kronid naroči zapovedi svoje. Bodi prisega ti to, resnica velika, slovesna! Istina, bogme! nikdar ne dojde v pomoč ti Ahilej! Želel opore zastonj, brez prida iskal boš otetbe, Ker bo morivno kosil Helence ti kupoma Hektor, Britko te glodal obup in kes te terpinčil v oserčju, Ceniti de si mudil Danajca izverstne veljave.
Tako doverši Ahil in žeslo zažene na zemljo, S čopmi okinčeno krog, po temu serdito se vsede. Njemu ropoče nasprot raskačen velitelj Atrides. Dvigne se Nestor sedaj, krotivni govornik iz Pile, Ki mu besede iz ust ko sladka medica tečejo. Dve rodovine ste že človeške mu bile pomerle, Rasle činivno ki ste njegoviga časa ob enim, Tretjimu rodu sivor tedajniga dneva je vladal; Ta govoriti začne prijazno besede sledeče:
Kaka nesreča, gorje, se bliža narodu Ahajskim!
Bodo veseli zares in Priam i njega sinovi,
Tudi Trojanski narod v oserčju bo radosti vriskal
Ker bo zaslišal de vi med sabo se kavsate serdno,
Vidva posebno, ki cvet sta rodu v posvetu in boju.
Čujta me! mlajši oba od mene sta, bogme, ne malo,
Družnik junakam sim bil mnogoterim, in boljim ko zdaj so,
Vonder me vbogali so, v nemar ne pušali sovet moj;
Takih boriteljev ni še bilo, in tudi ne bo jih,
Kakor Perjtos je bil, al Drias narode vladavni,
Keneos, ali junak Eksadios, al Polipemos,
Ali Egejevi sin, bogovam prilični Teseos.
Nar silovitniši ti na zemlji so bili vmerjočih,
Sami naj hrabriši so se s hrabrim prepirali slavno,
Z gorskim Centavri, pogin sejali junaštvu nasprotnim.
Totih možakov tovarš poklican odležne iz Pile,
Rad na pomoč sim prispel, ak moje so družbe želeli,
Živih bi nikdo sedaj na gerškimu svetu slovečih
Tako izverstnim ne smel primirjati svoje junaštvo,
Vonder poslušali so, in sledili momu sovetu.
Sledita tudi vidva, — bolj kaže razumno ko šumno.
Dive jemati mu ne, če ravno močan si, Atrides,
Kar so mu dali v poklon Ahajci, netikano pusti.
Ti pa, Pelid, ne dvigaj se tak vladarju nasproti,
Nižji stoječi enak nikada ni splošnimu vodju,
Kiga mogočni Kronid ovenča z darilom ukaza.
Bodi le silniši ti in matere boginje dete,
On je mogočniši zdaj, vesolna ga vboga armada. Atreič, molim te, čuj! tolaži togoto v oserčju Verlim Ahilu nasprot, on bramba je celim Ahajstvu, Varstvo, terdnjava, in skit šibkejšiga v boju pogubnim.
Odgovori, mu na to vojaštva vladar Agamemnon: Ti si besede, sivor, izustil pravedne in umne, Tode ta mož nenehama htje čez druge vse biti, Trumam ukazati vsim, zapovedi dati ostalim, Kterim, nadjam se, nikdo le betve veljav ne pripiše. Davši mu bogi pogum, s tem niso mu dali pravice, Žaliti druge okrog, psovati poljubno jih kruto.
Segši mu naglo v govor overne ponosni Ahilej: Istina! moral bi vam nečimeren zdeti mladun se, Ako bi vsaki se vdal, ki njemu verti se po glavi. Drugim poljubno veluj, le meni ne migaj ukaza, Scer ti očitno bo koj, de malo te bogam, — ničesar! Eno naznanim ti zdaj, ohrani jo dobro v spominu: Roke ne dvignem nikdar zavoljo dekline v prepiru, Z družim ne, manj še s teboj; ste dali jo, uzmite spet jo. Kar pa na brodu bi scer se všečniga kazati znalo, Moji ti volji nasprot le trohice vzel mi ne bodeš. Skusi, če mika te, daj! de bodo vsi priča Ahajci, Kak šuborila bo kri mi tvoja po sulici toti.
Ko sta nehala potem z besedami pričkati ojstrim, Bil je so veta izid; razdružijo vsi se po redu. S Patroklam urno Pelid in z drugo družino odide, Deloma v šotore tje, in deloma v barke zibavne.
Vodja ukaže potem ogugati jaderno ladjo, Dvajset veslarjev ji da, Apolu v poklon hekatombo, Zadnič Krizejevo hčer pripelje on vanjo cvetečo; Barke voditelj je bil v opravkih izurjen Ulises, Bivši doveršeno vse so jadrali ceste šumeče.
Greha očistiti se, ukaže potem Agamemnon; Vse se razgreši namah, opere v valovju nesnago, Bogu Apolu na to posvetijo dične darila, Volov, kozličev, ovac; na bregu samotniga morja Temno vali se sopor verteče dišave k nebesam.
Tako v opravkih je vse. Atridu pokoja ni dalo. Kar je Ahilu grozil, ker žarno sta sperla se bila; Slugama dvema, ki sta klicarja mu modra, on reče, Namreč Evribatu in Taltibiju, tote besede:
Hodita urnih mi nog tje v šotor Ahila Pelida, Les mi pripeljita koj cvetečo Brizejevo hčerco; Ak bi je vama ne dal, primorati znalo bi to me, Po njo povihram de sam, kar hujšiga zanj bo izida.
Nagloma pošle ju proč, 'ko tote besede doverši, Nezadovoljna ta dva koračita samši ob morju, Kmalo prebližata se brodovju Ahila junaka. Najdeta v šotoru ga valovja v bližavi sedeti, On se je ni veselil, spoznavši jo, dvojce bližavne.
čislanja polna ta dva in spoštovanja do kralja Vstavita daljno se proč, ne tvegata reči besede. In razumevši Ahil prijazno sledeče izusti:
Vama klicarja poklon, poslanca ljudi i Kronida, Bliže mi! vajni ni greh, te zlobe je uzrok Atrides. On vaj poslal je le sem po hčerco Brizejevo krasno. Zgodi se, daj! pripelji jo von, deklino, Patroklos, Tema izroči jo tu. — Pa priči mi bodita vidva, Priči bogovam nebes in bitju na zemlji vmerjočim, Temu zločinu nasprot: Ak moje desnice prihodnič Treba bi bilo kadaj borečim se kruto Ahajcam . . . .! Istina! vodja je slep, omama pogubna ga vije, On ne pogleda nazaj, prihodniga znati ne mara, De bi Ahajce otel z brodovjem je zadna mu briga.
Tako doverši Ahil; uboga prijatel Patroklos, Brizida rožnato hčer poslancama hitro izroči, Verneta tadva se koj z divico k brodovju Atrida. Ona nerada je šla, pretakal je solze Ahilej, Daljno od svojih je tje na morsko obrežje se vsedel, Mračni upiral pogled valovju šumečimu v krilo, Materi tak zdihoval, s to molbo ji roke prostiral:
Ker si, o majka, me le za mervico časa rodila, Moral bi slave mi bog bliskavni naklajnati zdajne, On pa me clo zapusti, nikdar ne opira me v pravdi! Atreja lakomni sin, vojaštva vladar Agamemnon, Kruto zavil me je v sram, obropal darila me moga!
Tako osolzen ihti; koj čuje ga majka izverstna, Ki je v globini valov sedela pri sivim očetu. Urnoma — dihlej meglen — se dvigne iz temniga morja, Vsede junaka se tik, solzečiga sina Ahila, Rahloma gladi z roko mu lice in tako opomni: Sinče, zakaj se moriš? po čemu ti serce žaluje? Jasno povej mi vse skup, obadva de bodeva vedla,
Zdihne globoko Ahil, tekon siloviti, in reče: Majka, ti znano je vse, čemu ti omenjati dalej? Tebe napadali smo, terdnjavo Ejeta mogočno, Vse smo poderli, se ve, odnesli kar bilo je všeč nam, To razdelili gredoč pravedno sinovam Ahajskim, Dali Atridu v oblast smo Krizovo hčerko cvetečo. Krizej, duhovni pastir zadevniga v deljo Apola, Pride k brodovju potem Ahajcov ošinjenih bojno, Hčer de izkupil bi bil, ponuja neskončno plačila, Lavorov kinč mu bleši Apola na palici zlati. Moli gorečih besed, in prosi vseskupno Ahajce, Zlasti Atrida oba, voditelja vsiga vojaštva. Eniga glasa so vsi, ukaže in terja vse množtvo, Nej se ne žali sivor, nej uzme izkup se za divo. Le Agamemnonu to, Atridu, ni bilo po godi, Zasramoval ga je on, serdito psovaje zapodil. Žalostno čuje možak, se vpoti, pa Fojbos Apolon Sliši prosečiga zdih, ker mnogo pobožniga čisla. Strelbo morivno napne, nenehama padajo trume, Splošna gonoba grozi, pušice veršijo po verstah Greške armade okrog. — Sedaj razodene nam prerok Voljo Apolonovo. Ja silim de ta se doverši. To Agamemnona vžge, on dvigne se v serdu izrekši Grozne reči mi nasprot, ki ravno so v djanje speljane.
Spremijo v Krizo domu divico sinovi Ahajski, Tudi ob enim daril vladavnimu peljejo bogu. Meni pa zmakneta dva klicarja darilo častivno, Brizeja hčerko, ki v dar izvoljena prej mi je bila. Ako mogoče ti je, pomozi junaškimu sinu! Dvigni se v jasni Olimp, in sprosi Kronida, če kada Razveselila si mu oserčje z besedo al djanjem. Cul govoriti sim te v očetovi hiši velikrat, Ker si mu pravila, kak oblačniga černo Kronida, Družim bogovam nasprot, si vbranila Žale sramotne. Zvezati nekada so zakleti bogovi ga hotli, Hera, Posejdon, in clo rojenka mu Palas Atena. Ti si mu prišla v pomoč, razvezala zaderge udov, Ter si storočnika mu, in zdatno, na stran poklicala, Ki Briarej ga Olimp, Egeon pa zemlja ga zove, In mu kreposti prizna, s kim daleč očeta preseže. Ta se pridruži mu koj, tik njega se vsede prederzno, Vstraši nasprotni se sklop, ne loti se dalej Kronida. Spomni ga, vsedi se k njem, objemi kolena mu žarno, Zbudi mu v sercu namen, de krepko pomaga Trojancam, Te pa nazaj zapodi do morja v ležiše Ahajce, Tak de priskuti se vsim Agamemnon, ošabni voditelj,
Sam pa de. v sercu spozna krivico storjeno nasprot mi, Ker ni ničesar častil nar boljiga viteza v meni.
Tetida reče na to, ji solze se vlijejo s curkam; Sinko mi dragi, gorje! nesreči le sim te rodila! Končema moral bi tu brez tuge živeti nežaljen, Ker ti le kratki tečaj življenja je merjen — prekratki! Vidim pa, dojde dovolj nadlog ti in kavsa in svade, Tako rodila sim te napaki ter javkanju samo. Mislim razjasnuti vse Kronidu, če slišati htel bo, Dvignula bom se na viš do snežne odeje Olimpa. Ti pa na brod se vsedi o tem, ne mešaj se v borbe, Trumi -razumiti daj ti svojiga serda pomembo. Včera k obedu je šel Kronides Etjopcov pravednih, Sončniga vtona na stran, so sledili vsi mu bogovi, Zore dvanajste še le se vernejo zopet k Olimpu. Bom ga obiskala koj, ko to se doverši, nemudno, Noge objela mu tam, in serce mu ganuti upam.
Zgine, doveršeno to! Un samši razjezen ostane, Misli na krasni život mikavno prepasane dive, Ki so jo šiloma proč, in s pretbo celo, mu speljali. V Krizo o tem Odisej tolaživne darila pripelje, Jadra zavetni v pristan široko šumečiga morja, Plahte zavije v povoj, uredi na krovu vse lično, Jambor učversti okrog, pripogne ga kar je potreba, Ladjo porinuti da mornarjem do varniga brega, Veržejo sidra do dna, ter zaderge krogo na kluke. Spejo iz broda potem o pluskanju glasnim valovja, Fojbos-Apolona dar iznesejo varno na suho, Krizida pak iz barke prispe vesela povratka; Uruoma rahlo pelja k oltarju jo modri Odisej, Roke v očetove tam izroči jo, to-le omenši:
Krizej! poslal me je sem vojaštva vladar Agamemnon, Tu de izročim ti hčer, Apolu pa dar hekatombe, Serd potolaži de se v deljavo zadevniga boga, Ki je togotno na nas nezmerno nadlog nakopičil.
Rekši mu jo izroči, veselo jo oče prevzame. Uni uredijo zdaj tolaživne Apolu darila Lično altarja okrog, ki bil je olišpan umetno; Sčistijo roke potem, si vzamejo svetiga žita, Krizej z besedo pa to nadramja poviša razpete:
Čuj me, povračanja bog, ki z lokam srebernim obhajaš Krizo in Kile otok, ter Tenedi vladaš mogočno! Undan uslišal si me, ko žarno do tebe sim klical,
Slave si dal mi dovolj, pedepsal Ahajce si živo; Spolni na novo mi dnes hrepenečiga serca želenje: Reši jih bede in muk, nakloni otetbo Ahajcam!
To zgovorivši konča; usliši ga Fojbos Apolon. Tako doveršeno to, raztrosijo mnogo ječmena, Jagnetam glave verte, zakolejo, drejo na mehe, Stegna izrežejo, jih zavijejo v masbo dvogubno, Kose posebne pa verh klavrne uverstijo umno. To na germadi sivor še z vinam obrizga černelim, Krogoma njega stoje s petozobmi mladenči streživni. To ko sožgali so vse, pokušali pazno utrobo, Zrežejo drugo, ko gre, nataknejo kose na ražnje, Umno vertijo okrog, pečeno potezajo v sklede. Bivši doveršeno to, k obedu pripravljena hrana, So pirovali na moč, vertijo se radosti serca. Pervi vtolažen pohot jedila in žarne pijače, Zdajci nalivajo spet služivni mladenči do roba, Krogoma vsilijo vsim kozarce napolnjene vina. Tako tolažili so junaki cveteči Ahajski Jezniga boga sedaj s popevkami, jedši in pivši Slavili strelca oblast; on čuje veseliga serca.
Zniža ko sonca se žar in zlagama tmina nastane, Vse se k počitku poda v konopja preprežene barke, Ker se pa zarja potem z blišečimi persti pokaže, Nagloma spejo nazaj k Ahajski barkadi poslanci. Veter zadevni Apol jim pošle ugodni po zraku, Dvignejo naglo drevo, razpnejo blešeče vetrila, Sop napihavni se vpre v razpeto plahtovje, okoli Buta peneči vertin valovja v okrajnike stranske, Jaderno barka derči, tak urno priplava do doma. Zdaj ko je tikoma trum Ahajskih o bregu pristanja, Dvignejo kviško jo koj iz vode zibavne na suho, Denejo spodi tramov, kar terja veljava opore, Sami razidejo se po krogu, po bregu, po barkah.
Peleja iskreni sin, tekon siloviti Ahilej, Strašno o tem se jezi na jaderni svoji barkadi. Nikda v sovete ne gre, ne v zbore možake častivne, Nikada k igri, ne v boj; terpinči pa tuga mu serce. Njem — ki le bitve želi, zadrege, pogube, premage.
Zdaj ko naznanila se dvanajsta je zarja na nebu, So se vernili v Olimp nemudno vladavni bogovi, Bil jim je vodja Kronid. Obljube ni zabila Tetis. Naglo se dvigne iz vod široko šumečiga morja, Zjutra na kviško se spne, ko strela k Olimpu prihiti.
Najde molčečiga tam samotno sedeti Kronida Pervi na štuli višav Olimpa zobatiga čudno. Njemu pridruži se tik, objame z levico kolena, Z desno dotakne se rah podbradka gromečiga boga, Reče mu sladko potem krotivne besede sledeče:
Oče Kronid, če kada ti kaj sim bila koristna Drugim bogovam nasprot, dopolni mi želje te žarne: Sinu nakloni časti, življenja le malo si dal mu! Zasramoval mi ga je vojaštva vladar Agamemnon, Dar mu častivni je vzel, obropal ga deklice mile; Vmaknjeno zopet mu daj ravnitelj človeštva vesolni, Troji premago daruj, dokler ne častijo Ahajci Mojiga sina dovolj, obdajo z visoko ga slavo!
Jenja, izrekši le-to; ničesar ne zine gromovnik. Tiho, pokojno sedi; kolena mu Tetida stiska, Prosi in prosi na moč končaje z besedami temi:
Daj, brez ovinka povej, poterdi al reci de nečeš! Skrivati treba ti ni, nej vsaki razumi naposled, De sim ja čislana smet, med boginje djana posledno!
Čmerne nevolje začne vladar gromonosne višave: Napčno in pusto je to, de s Hero v prepir me zapletaš, Sama z besedami me strupenimi vednoma pika, Čuku enako kriči nad mano clo vpričo neumerlih, Smelo terdivši de jaz podpiram Trojance v boritvi. Beži od mene sedaj, de ona te tu ne zapazi, Ter mi pripusti skerbi, de zgodbo po svoje doveršim. De pa zanesti se znaš, obetno ti z glavo pokimam, Mojih obljub je le to nar veči zastava bogovam; Nikdar omama to ni, ne prazno, in ne zamujeno, Kar s kimajočo glavo na prosbe želečih obljubim.
Tako doverši Kronid, in kimne z obervami černim, Kodre ambroziške mu pokrijejo čelo nebeško, Stresejo v hipu se tim Olimpa stermeče višave! Tak dogovorjena sta. Koj boginja spe iz Olimpa Žarno blešečiga v dno valovja pomorske širjave, Hišo gre v svojo Kronid. Nebesčani dvignejo vsi se Nagloma otcu nasprot, nijeden iz njih ne zamudi, Vse je po koncu nakrat, priklanja se njemu ponižno.
Vsede se on na prestol. Pa Hera zapazila vse je, Kako na skrivnim je hči Nerejeva z njim se menila, Boginja slanih globin, ta Tetida srebronožična, Ojstro žalivne lete besede izusti Kronidu:
Kdo se na novo je nek, potuhnež, pomenkoval s tabo? Tebe na moč veseli, kovati mi skrivno za herbtam, Sklepati tajni namen, in sklenjeno muto speljati, Tako de nikda ne vem, kaj misliš in kam de namerjaš.
Odgovori ji na to bogov in človeštva voditelj: Hera, ne misli de sklep razumiti znala bi vsak mi, Za te pretežko je to, čeravno supruga si moja. Kar ti prikladno je, rad spoznavati dam ti, in dal boni, Tega ne bo pred teboj mi zvedel nezemski, ne rajski; Kar pa namerjati bo brez tebe mi tihoma všečno, Vertati v to mi nikar, brez prida ti delo ostane.
Nagloma reče na to gledavna ošabno Junona: Kaj govoriš mi, Kronid, katere besede izustiš? Nikda ne motim te jaz, po tvojih zadevah ne prašam, Mirno v pokoju speljaš, kar tebi po glavi se suče. V sercu le zdaj trepetam, de ne bi prečenčala zvito Nereja sivca te hči, ta Tetida srebronožična. Vidla v somraku sim jo kolena objemati tvoja, Kimal si ti, in zdi se mi vse, de djal si zvijavki, Sina de boš ji častil končaje obilno Danajcev.
Reče ji tako nasprot velitelj groma Kronides: Vedno le sum ti gojiš, za mano nenehama laziš, Kaj ti koristi vse to? Ti trohe miru ne nakloni, Meni priskutiš se s tem, in pusto ti steče naposled, Ak se doverši ti sum, je meni se tak poljubilo. Miru se vdaj, namene spoštuj, ki svetu jih čertam, Več te ne spasijo vsi bogovi Olimpa, če dvignem Roko ti toto nasprot, nikomur dosežno to ramo.
Tako Kronid; prestraši se vsa ponosna Junona, Tiho sede zanaprej togoto zatira v oserčju, Drugi žalujejo krog nebesčani Uranionci. Končno Hefest, umetnik naprav, začne govoriti, Materi mili v prospeh, Junoni limbaroramni:
Nepreneslivo je to, napak se poslednoma skaže, Vi za vmerjoče stvari strupeno se kavsate tukej! Ništa ne vžije se več, med vami sledu ni veselja, Dan na dan hujši zavre, če dalej tem slabji prihaja. Mati! te pervo svarim, ak ravno si sama razumna, Bližaj očetu se ti prijazno, prikupno, ušečno, Godel de zmirej ne bo, kalil de kosila ne bo nam. Misli, če volja mu je, gromovniku strašnim Olimpa, Treši raz trona te koj, ker nar silovitniši on je,
Urno, približaj se mu, s prijazno besedo tolaži, Kmalo dobrotno bo spet umirjen veselo te gledal.
Reče, se dvigne in gre, dvokupno torilce poprime, Polno je materi da, pristavši te sladne besede:
Majka, poterpi vse to, ak ravno užaljena v sercu, Gledal de zopet ne bom, ti mila mi, kak te pedepsa; Glej, bi ne mogel ti več, ak ravno namenjen, pomoči, Nikdo Kronidu nasprot, se staviti nima kreposti. Spomni se, nekada pred sim bil na pomoč ti prihitil, Zgrabil me je za pete, zasukal in trešil čez prag me. Šel ko balon sim naprej, cel dan do večera vertil se, Padel na temno iz viš, in jedva življenje še dihal, Blagor, de tamšni narod sprejel me je padšiga vljudno.
Reče; se sladko smehlja Junona mu limbaroramna. Vzame torilo iz rok Hefestovih, pije dostojno, Un pa kozarce potem ponudi vsim drugim bogovarn, Kakor po redu sede, marljivo praznivši majolko. Smeh neizmerni doni veseli ti družbi iz gerla, Ker tak ugodno Hefest okrog po dvorani je šantal.
Tak so gostili se ti cel dan do večerniga mraka, Manjkalo volje jim ni, ne hrane, ne pitja, ne časa, Tudi donečih ne strun prijetne Apolove lire, Glasa odpevniga ne iz ustnic kamen deveternih.
Ko se je bakla potem Helioda skrila za oblam, Vse je počivati šlo, in sleherni v stanico svojo, Ktere umetnik svepav uredil je modro Hefestes, Vsaki potrebi v okom s prebrisanim duham iznajdbe, Slično poda se Kronid, gromovnik, do postelje svoje, Kjer ga objema pokoj, ko čas je počitka i spanja, Tje je počivat hitil, z njim Hera, supruga vladavna.
Iliade tretji spev.
Obseg. Armadi se ena drugi bližate. Parid ponudi za Heleno dvo-bor, v ki ga Menelaos dovolj i. Pogoj medju vojnama. Helena imenuje zboru vojvode Ahajske. Premaganiga Parida umakne Venera v izbo domu ter mu Heleno pripelje. Aga-memnon terja zmage plačilo.
Ko sta uredena zdaj z voditelji bila naroda, Hrumno in šumno v prepir kardelo se bliža Trojansko. Kakor v obnebju se hrup letečih žerjavov ti glasi, Ki se jesenskih neviht in snega oteti hitijo; Glasno krokaje lete šumečim ob morja valovju Manjšim tičevju grozeč nadloge moritve i klanja, Bližajo mračnih iz delj se bitvi pogumno protivni. Sučejo tem se nasprot počasi pogumni Ahajci,
V	sercih namenjeni vsi, vzajemno se braniti verlo.
Slično kot južni sopar pečovja v oblake zavije, Ki kmetovavcu ni všeč, pa roparju bolji ko noč je, Ker se le vidi naprej, kar veržena krogla doseže; Gosto dviguje se prah spod nog stopajočih vojakov, Dalej ker urno hiti armada po ravni planjavi.
Zdaj ko ste blizo dovolj med sabo hiteči kardeli, Naglo Trojanskih iz trum privihra junak Aleksander, Runo mu visi od ram, na plečih zakrivljena strelba, Meč in bodila okrog; dve sulici dolgi in ojstri Z desno grozivno verti, ter kliče v boritvo Ahajce, De se doverši ta kavs dvoborno v presodbi kervavi.
Komaj zagleda ga tam siloviti junak Menelaos, Kako prederzno grozeč koraka ošabniga serca, Slično leonu gošav, ki plena zapazi prikazen, Sreča ko v gojzdu ga tam, zlo lačniga, serna begunka, Zgrabši jo nagloma žre, ak ravno grozijo mu lovci, Lajanje bliža se krog mu pasje na levi, na desni, Tak Menelav je vesel, ko Parida vidi junaka. Plačati misli mu zdaj, kar ta je o njemu zakrivil, Naglo iz voza na tla on plane v orožju vesolnim.
Tode zagledši ga tak se vstraši junak Aleksandros Groza mu stisne serce, strahu se kolena šibijo,
V	sredo prijatlov zbezi, se vogne grozivne napake. Kakor popotni plašun, ki gada na stezi zagleda,
Urnoma v beg se poda, in groza mu člene pretrese; Tako blagutne nazaj, bledoba pokrije obraz mu, Zgubi se v množici trum pogumne armade Trojanske. Vstavi bežečiga pak, zmerjaje ga, Hektor osorni, Zasramovavno le-te besede mu britko izreče:
Paride! zdenja junak, babželni, prekanjen slepivec! Rojen de ti bi ne bil, al smert bi požerla te bila, Prej ko si ženske lovil; koristniši bilo bi za-te! Zdaj si poruga ljudem, predmet blebetanja in smeha; Da! posmehujejo se Ahajci ti kodrolasati, Perviga čislali so poprej te, ker lepo si rašen, Sada previžani so, de v tebi ni duše ne serca. Kako, de tvega se tak čez morje viharno na barki, Polka pridružiti si junaško navdaniga mnogo, Tujcu prisliniti se, in ženo mu — zmaknuti zadnič, Svakinja krasna ki je vladarjev mogočnih i slavnih, To pak očetu v britkost, narodu in mestu v pogubo, Sebi v sramoto navek, protivniku našimu v radost. Škoda de nisi mu stal! Bil jasno, mu stavši, bi zvedel, Kakimu možu si vzel iz postelje zvesto suprugo! Godba in Venere bran, lepota in svilno lasovje, Vse bi ti bilo zastonj, ti gerkal bi v prahu te dobe. Ako Trojanski narod plašun malodušni ne bil bi, Kamnati kril bi pokrov z napakami dolgo te tvojim.
Odgovori mu na to izverstni junak Aleksandros: Hektor, pravično svariš ti mene, in ne po krivici, Serce osorno ti je, kot ojstra sekira jeklenka, Ktero pred sabo tesar na hlodu stoječi poganja, Ki ga pripravlja si v prid in mahanje silo mu množi, Tako je v sercu ti čut, brez groz in omahanja plamen. Samo, ne rugati več — darem se mi Venere zlate! Vredni darovi bogov človeku so vednoma hvale, Prosto dospejo od njih, nikdo ne nakloni si sam jih. Zdaj, če me zreti želiš dvobora v osornim prepiru, Vterdi premirje okrog po množtvu obojniga roda. Skušati sam se želim z Menelajem junaškim osebno, Tak za Helence posest, ko njeno vesolno bogastvo. Ki naju zmaga in tak močnejšiga svetu se skaže, Vzame nej blago in njo, nej pelje oboje do doma. Druga pa sklenite vez prijaznosti, družbe, jednote, Delajte v Troji ko pred, in uni veslajo domu nej K delu domačimu ter k divicam cvetečim Ahajskim.
Tako doverši junak, in Hektor vesel je besede, V sredo se vstopi namah, vojšake Trojanske overne, Kopje navpik pomoli, potihnejo trume mu vdane.
Loke namerjajo vanj scer kodrolasati Ahajci, S kopji grozijo nasprot, dervijo po zraku mu kamnje, Zdaj pa vojaštva vladar zakliče na glas Agamemnon:
Stojte, Argajci, pozor! ne dalej pogumni Ahajci, Terja pogovora čas tam Hektor orožja blešeči!
Tako Atrid; umiri se vse in čaka pazivno, Hektor na sredi stoje besede te jasne razloži:
Čujte, Trojanci, me zdaj, ter lišpani svitlo Ahajci! Kaj Aleksander veli, ki uzrok je tega prepira. Vse nej miruje ta hip, Trojanci ko hrabri Ahajci, Dregnite v nožnice meč, položi na zemljo se kopje, Misli razločiti bor z Menelajem, junakam slovečim, Samši, za blago, za vse, za Heleno z glavo in slavo. Kteri premaga obeh, in tak se močnejšiga skaže, Njemu nej lastno vse bo, on uzmi Heleno za svojo. Nam pa ostani potem prijatelstvo, zveza i družba.
Reče, in krogoma vse dvomljivo in muto posluša, Končno pa glasi se tak siloviti klicar Menelaos:
Čujte i mene sedaj, nar hujši napaka je moja; Djal bi, vtolažene tak raziti se znajo kardela, Sini Argajski ko množ Trojanska, dovolj smo prenesli, Britke prigodbe zarad, ki sprožil jo je Aleksandros. Komu med nama je smert namenjena, tisti pogini, Drugi pomirite se, v prijaznosti živite dalej. Jančeka Heliu v dar dva bela mi dajte, kozliča Černiga zemlji v poklon, četertiga Kronidu damo. Priama kličite sem, s prisego pogoj de poterdi, Nikdo kalil de ne bo pogodbe, pravice med nami: Sini mi niso dovolj, preveterni so preošabni, Vednoma mladosti so nestalne, vihavne le misli, Strogo pretehta sivor, sedajno, preteklo, prihodno, Tako se najde prospeh, vzajemno doseže blaženstvo. Reče, in razveseli Ahajce ko hrabre Trojance, Upata množtva oba od grozne moritve počiti. Vstavijo vprege vozov, poskakajo urno na zemljo, Slečejo težo oblek, na tla položijo vse redno; Tikama, skorej bi djal, imeli so pičlo prostora.
Hektor ukaže potem klicarjama ovce donesti, Vabiti Priama tud ob enim iz grada v boriše. Un pa Taltibja potem opomni vladar Agamemnon, Jagneta de mu iz bark pripelje do mesta daritve; Urno poslani hite, de spolnijo točno ukaze.
Irida speši tičas donesti Heleni izvestje; Svakinji slična celo, zaročnici Antenorida, Ki je Antenora sin izvolil je, knez Helikaon, Priama hčeri po vsim, Laodiki krasne podobe. Heleno najde doma, ki ravno je tkala obleko, Dvojno, iz likanih svil, okinčano z bitvami raznim Smelih Ahajcov nasprot jahavnim celake Trojancam, Ki so pripetile se pogubno do tistiga dneva. Blizo stopivši začne govoriti ji Irida nagla:
Spremi me, milena hči, boš vidila čudne prigodbe, Konjokrotivnih sinov Trojanskih, in svitlih Ahajcov. Tisti uljutjeni clo, ki ravno so klali se kruto, Krogoma vreli ko blisk in tugi nažanjke sejali, Mirni pokojno sedaj opreti na kopja stojijo, Sulice vtaknjene v tla, končane so boj in moritve. Le Aleksander edin in verli junak Menelaos Bosta se bila ta hip serdito za tebe z orožjem, Tisti, ki zmaga tih dveh, bo tebe suprugo objemal.
Reče ji boginja tak, zbudivši ji v sercu hlepenja Znancov do prejšnih, do vad, do doma, do perviga moža, Urno zavita v zastor blešeči prezorne tenčice, Solze v meglenih očeh, iz čumnate kinčene zderkne, Dvoje streževnili divic ob enim ji sledi na potu, Ajetra, Piteja hči, ter Klimena bistriga gleda, Kmalo primahajo tje, kjer vrata so Skaiske bile.
Tam so sedeli vsi skup nad vratmi sivori Trojanski, Priamos Pantosa tik, Timetej, Klitfos in Lampos, Modri Antenor junak, Ukalegon, umna obadva; Bili naj starji so ti, naj modriši vsiga naroda, Niso hodili v poboj v sovetih pa pervi so bili. Kakor cikada gošav na berstju žverglaje glasi se, Sliši se petje vse krog, če ravno iz vej se ne gane, Tako sedeli so tam pervaki Trojanskiga ljudstva. Vidili ker so nakrat Heleno se bližati turnu, So zašeptali na moč te krilate rekši besede: Nikdo ne čudi se več Trojancam i smelim Ahajcam, Žensko za tako de se med sabo prepirajo kruto! Veneri slična je vsa od temena krožno do pete. Vonder bo bolji de gre, z lepoto domu se poverne, Tak de zadrega neha, potomstvu de kvar ne ostane.
Sivci presodijo tak; in Priam izusti Heleni: Hčerka, približaj se mi; ljubimka, se vsedi tik mene, Gledala perviga boš od tukej moža in prijatle! Kriva ti nisi nesreč, nezgode so uzrok bogovi,
Ti navalili so kvar te vojne Ahajske na mene. Mila! povej mi ime tam tistiga moža v kardelu, Ki se oholo visok sprehaja po sredi Ahajcov! Scer je veliko oseb, tud višjih, zapaziti v trumi. Vonder enake mu ni, ja nisim še sličniga gledal, Take postave in tak cesarske dostojnosti splošne!
Helena reče na to, ta boginja medju ženami: Vreden, o svak, si moje časti, češenja mi vreden! De bi objela me smert, naj grenši, naj strašniši bila, Prej ko sim prišla do les moža zapustivši, prijatle, Sinka ediniga tam, ter znance in druge sorodne. Žalibog! šlo je naskriž, potoki solza so plačilo. Kar si poprašal, ti bom razločno načertala zvesto, Tisti je Atreja sin, mogočni vladar Agamemnon, Kralj glasoviti in tud junaški vojak je pogumni, Dever mi bil poprej — da! žalibog, bil je, mi bil je!
Zreče. Se čudi sivor, izusti te glasne besede: Atreič, blagora cvet, ti sreče in raja ljubimec. Tvojim ukazam je tma podložna junakov Ahajskih! Nekada hodil sim sam po vinskih ogradah Brigeje, Mnogo tamošnih kardel presojeval konjejahavnih, Otreju, Migdonu tam — obadva bogovam enaka Bregam Sangarije sta ukazala daleč v okrogu — Bil sim ko tretji prištet, pomoglej, zaveznik i družba, Tistiga dneva ko šum amazonskih možakinj grozil je; Bilo jih vonder je manj ko sada vojakov Ahajskih.
Zdaj Odiseja sivor zagledši popraša na novo: Kdo je pa tisti le mož, milenka mi, kako se zove? Manj po postavi visok, kot Atreja sin Agamemnon, Tode širocih je ram, silovitiga herbta in ledij. Djal je branila na plan ravnote pšenicorodivne, Sam pa kot oven ohol okrožja vojake Ahajske, Kakor ponosni sernjak jesensko zagošene rune, Medju šibkejšimi strog se sernami zdetno sprehaja.
Reče Helenca na to, prijetna Kronidova hčerka: Tisti Laerta je sin, posveta izurjen Odisej, V Itaki rojen je bil, tem skalnim otoku je vodja, Bistro v prevarah je zvit, razumen, opazen i moder.
Sivec Antenor na to sledeče besede omeni: Istina! prav ju poznaš, resnico si skazala čisto. Bil je nedavno i tu po tebe preslavni Ulises, Vred z Menelajem je bil, s pogumnim junakam pri meni. Gosta mi bivši oba sta bivala v mojim poslopju,
bnitijere dela.	16
Tako de znana sta mi po sliki ko bistrimu duhu. V družbi zedinjenih več veljakov obojniga polka Je Menelaos molil, bi rekel, veljavno čez druge, Ker pa sta sedla oba, je važniši bil Odiseos. Pretresovaje v dokaz opravke vesolne pomembe, Malo besed Menelaj le reče, pa modre in tehtne, Ni klepetanje mu všeč, nečimernih kvasov ne ljubi, Ako je ravno še mlad, on tiho prevdarjanje ceni. Vstanši na sedežu pak v opravkih izurjen Odisej Gleda oterpnjeno v tla, al z bistrim očesam nazočne, Palico v roki deržeč, ne ganši naprej ne nazaj je;. Zdel bi neveden se ti, ko tako ga v pervo zagledaš, Ali potuhnež, al top, nespameten, misli al prazen. Ker pa govor mu doni iz gerla junaškiga krepko, Se mu razvije besed, ko vetru prašivne snežinke; Nikdo tedaj mu ni kos, in tudi ne daljno priličen, Čudi mu vsak se okrog izkustva njegoviga panan. Ajasa vgleda sivor in praša Helenco na novo: Kdo pak Ahajcov je tist siloviti visoke postave, Tam ki na desni stoji s plečama širokima strogo?
Reče Helena na to, krasavica dolge obleke: Ajas je tist, pogumni junak, obramba Ahajska. Blizo pri njemu vladar Kretejski je, Idomeneos, Temu okoli stoje podložni veljaki otoka. Često prenočil ga je vojaški junak Menelaos, Kadar iz Krete do nas primahal je hrabri boritelj. Tako sim vidila vse pogumne vojake Ahajske, Vse ti naznaniti znam, povedati vem ti imena. Dveh pa med unimi ni preslavnih boritelj ev mladih, Kastora konjka in pa pestivca boriš Polidevka, Brata mi pristna oba, po materi isti rojena. Kdo ve, če prišla sta sim ravnine iz Lakedemonske? Prišla, zna biti, de sta na brodu delivnim valovja, Pa se ne vtikata v boj, očitno ne kažeta množtvu, Ker ju je sestre presram, ki take sramote je kriva ?
Tako se sama mori; pa brata počivata dolgo Zemlje domače v grobčh, v očetni deželi Lakonski.
Zvezne darila o tem iz mesta neseta klicarja, Jagneta dva, ter kozlovi meh poln vina do verha, Plod iz domačih ograd, iz tersja Trojanske narave; Nesel Ideos, klicar, je verč i blešeče kozarce, Priamu bliža se ta in reče te važne besede:
Dvigne se koj Laomeda sin, te kličejo knezi Tvojih izurjenih trum in tud silovitih Ahajskih,. - J
Hodi pred mesto na plan, pogoj de s prisego uterdiš. Skušati hoče se sam Aleksander sedaj z Menelajem, Kterimu sledila bo, čigava ostane Helena? Tisti ki zmaga jo bo zaročnico svojo objemal, Drugi prisežemo pa vzajemno prijaznost i zvezo, K delu podamo se mi, le-uni veslajo po morju Tje do Ahajskih divic, clo konje redivnih okrajev.
Zreče; zavzeti sivor tovaršam ukaže napreči, Spešijo vbogati ti, naprežejo berzna celaka, Priam se vsede na kraj, za vajeta prime z levico, Zraven Antenor sedi tik njega na krasni blazini, Dirjata žrebca potem skoz vrata Skeiske v ravnino.
Ko se približata tje med trume obojne na prostor, Planeta urno oba iz voza na zemljo rodivno, Vstavita ravno se sred Ahajcov in čete Trojanske Dvigne se hitroma zdaj Ahajski vladar Agamemnon, Pametni z njim Odisej; ob enim prispeta klicarja, Združita darke vse skup, napolnita vinske posode, Kraljev cveteče roke poškropita z vodo studenčno. Noža ostrino potem Agamemnon iz nožnice zdere, Ktera mu visi vse skoz o boku tik britkiga meča, Volne ovčicam iz glav nareže, klicarjema da jo, Ki jo razdelita koj med vodnike polkov obojnih, Sam pa na kviško rokč povzdigne in reče molivši:
Oče Kronid, nezmerno visok velitelj Idajski! Helios tudi ki sploh vse čuje in sleherno vidi! Zemlje bogovi in vod, ter vi, ki pedepsate duhe Tistih pokojnih, ki tu prisežejo lažno i krivo, Bodite priča mi zdaj, ohranite varno pogodbo! Ako premaga morde Menelaja junak Aleksandros, Padi vse temu v posest, Helena, zakladi, bogastvo, Mi pa veslamo domu z brodovjem valovje delivšim. Ak pa nasprot Menelaj presili protivnika v boru, Dajo Trojanci nazaj Ahajcam Heleno in blago, Plačajo kazni poverh, ki totih zadev so navadne, To pa ostani potem pravilo otrokam i vnukam. Če pa bi vmikali se pogodbami Priam i sini. Al jih ovirali scer, potem ko poginul bi Parid,
V	novo napadel jih bom z vojaškim orodjem i silam, Ter se ne vernem domu, dokler ne dosežem namere.
Rekši ovčicam predre goltance z okrutno jeklenko, Jih položivši na tla pokojno izgerkati da jim,
V	prahu dergečejo tam, ostrina je vzela življenje. Vina iz verča potem zajemajo zlatim s kozarcam,
Vse poškropijo okrog obilno vladavnim bogovam, Truma obojna o tem zakroži molitvo sledečo:
Čujte, mogočni Kronid, in vi neumerjoči bogovi! Tistiga mozeg i kri, pogodbo ki pervi to rani, Nej se razlijeta v prah, kot vino to v blato je steklo, Smert mu podavi zarod, in ženo mu tujec oskruni!
Tako vsi sploh; pa stekla jim ni, Kronid jih ne vsliši. Priam omeni potem, Dardanovi vnuk ukazavni:
Čujte, Trojanci, in vi orožja blešeči Ahajci! Vernem domu se sedaj terdnjave v poslopje mi lastno; Ni mi mogoče, de bi mudil se tu dalej in gledal, Kako boril bi se sin z Menelajem izverstnim junakam, Sodi nej Kseno-Kronid, nej sodijo drugi bogovi, Kimu premaganja dar, in kimu pogin se spodobi.
Tako presodi sivor in jagneta dene v kočijo, Vanjo pospeši on sam ter vajeta prime z levico, Zraven na sedeža kras ob enem poskoči Antenor, Verneta tako na mah obadva se v stolno poslopje.
Hektor, Priama sin, z Odisejem junakam soglasno Prostor izmerita prej, ter deneta vadle v čelado, Treseta, sučeta to, katerimu kostka nakloni, Pervi de jo zadervi v protivnika sulico britko. Krogoma moli narod in rame dviguje na kviško, Tako zdihujejo vsi, Trojanci ko hrabri Ahajci:
Oče Kronid, visoki vladar, poveljnik Idajski! Tisti ki pervi je bil prepira kervaviga uzrok, Padi, pogini navek, pogrezni se v Aida tmino! Nam se ponovi potem prijateljstva sveta zaveza.
Tako narod; in slavni junak, okinčeni Hektor, Strese, obernjen nazaj, — in Parida kostka izderkne. Hitro se vredi vse krog po versti napreg in orožja, Kakor je šega bila premirja v obojni armadi. Pariš oblači potem — Helenice kodrolasate Krasno izrašen suprug — telesa blešeče orožja. V pervo golena opne z okovi leskečim i krepkim, Ki se prilegajo clo, pokrivši mu gležna sreberno, Dalej si persi obda z opersnikam svitlo jeklenim, Brata Likaona last, ki Parida lično se prime; Meč na levico sedaj, olišpan čopovja, pripaše, Skit si pripravi blešeč ugodne širjave in teže, Dene leskečo potem čelado na glavo ponosno,
Žima jo kinča vse krog, na verhu grozivna peruška, Prime za sulični drog desnici njegovi primerjen. Temu enako se tud Menelaos olišpa z orožjem.
Tako pripravljena zdaj borivca v bojnim vojaštvu, Sredi protivnih se trum sprehajata vidu grozivna, čudilo jima se je, gledaje ju, krogoma množtvo Verlo Trojansko, in tam stermijo pogumni Ahajci.
Stavši se ravno nasprot junaka na sredi boriša, Sulice serdno oba obračata z ostmi grozivna. Pervi senčivno na moč jo bersne v protivnika Pariš, Skita obočno mu stran zadene primerno na sredo, Pa ne pokvari mu ga, nazaj se bodilo zavije. Dvigne potem Menelaj, vertivši jo, sulico ojstro, Moli sledeče na glas prosivši za zmago Kronida:
Daj mi, Kronid, de plačano bo, kar on mi je zmedel! Desna de moja ga ta pedepsa za dela njegove; Varvajo de zanaprej naroda se vnuki prihodni, Drugim učinjati zlo, ki zdatno jim dobro naklanja!
Vmolkne, ter jo zadervi morivko v deljavo senčivno, Točno protivnika v skit, obline na sredo, zadene. Skoz i skoz kopje prevre, in dalej enake kreposti, Sili v opersnik naprej, predre al prereže obleko, Proti trebuhu divja, se lakotnic, djal bi, dotika, Ta obernivši se v stran, uide naključno le smerti. S čopi olišpan za meč popade nemudnoma vodja, Treši v čeladni greben, ostrine mu jeklo ne spriča, Škripno in škrabno zdrobi v nebrojne se izkrene trohe. Dvigne očesi Atrid in reče te britke besede:
Oče Kronid, v okrutnosti kter enak ti bogov je? Boš de mi Parida ti pedepsal za zlobo, sim upal, V roki zdrobi se mi meč, in sulica v prazno leti mi, Razun uspeha oba, mi ranila nista zločina!
Rekši nasprot mu divja, ga zgrabi za žimno kacigo, Hitro obernjeniga htje vleči k Ahajskimu stanu. Silnoma jermen davi Aleksandra obradni na gerlu, Ki pod obličjem zapet pritiska na senci čelado. Vlekel bi v tabor ga bil, preveno si slavo naklonil, Ak bi zapazila zla ne bila nakrat Afrodita, Ter mu prestrigla ta hip vezila iz bikove kože. Prazno čelado verti Menelaos junaški v desnici, Verže jo krepkoma tje med svitlo sijavne Ahajce, Ki jo poberejo ter k trofejem jo denejo drugim.
Jezen on dalej divja z orožjem, umora pohoten, Tode nasprotnika že zakrila je boginja v meglo. Gladko ji steklo je vse, ker boginja bivši mogočna, Dene ga v izbo doma duhtečo ambrozne dišave; Speši kar more potem, de druži Helenco mu zalo, Najde jo sredi družic, kjer pustila jo je odidši. Cukne za svilni jo skut nektarski, se rah dotikaje, Slična v podobi po vsim sivori volnino mikavni, Koja pripravlja doma v Lakonskimu gradu predivo, Bivša ji drajši ko vse služabnice njeniga znanstva, Clo ti podobna začne govoriti ji Venera tako:
Sledi mi, greva domu, Aleksander želeči te kliče, V izbi nališpana tam zibavni na postelji čaka; Clo se milote bleši, gotovo bi ti ne verjela, De je iz bitve prišel, bi rekla, na svatbi je plesal, In le miruje sedaj nekoliko raju po sladkim.
Rekši ji vname še huj v oserčju že vpaljene želje. Zdaj ko se ona ozre, ugleda nebeški zatilnik. Nedrija rajskiga kras, očesi pohota leskeče, Vida zavzeta ji koj izusti te krilate slova:
K čemu ti mamiš me spet, nevsmiljeba. boginja mika? Imam še dalej morde prehajati Bregije mesta, Ali Meonije clo obljudene grade in kraje, Ako, zna biti, i tam ljubimci ti bivajo mili? Ker je premagal sedaj Aleksandru nasprot Menelaos, In me peljati domu — ostudno me — voljo naznanja, Laziš o meni in češ na novo zaplesti me v zanjke! Vsedi mu sama se tik, zapusti nebeško življenje, Nikda ne verni se več v Olimpa sijavne višave, Bodi pridružena mu, ter skerbi za njega v nadlogi, Morde poročil ta bo, al saj te ko sužno objemal! Jaz pa do njega ne grem, to clo nespodobno bi bilo; Zdaj ga objemati še, bi rugale vse se Trojanke; Mene pa tuga dovolj že tare in serce mi vjeda.
Reče nevoljna o tem ji boginja sle, Afrodita: Klama, ne draži me s tem, premeniti znaš me z besedo, Kakor te ljubim sedaj, bi znala sovražiti zlo te, Polka užgati oba gonobno v sovražtvo do tebe, Greke, Trojance vse skup, in strašna te zgrabi osoda.
Helena vplašena tak, prekrasna rojenka Kronida, Sledi ji, clo v pajčolan sreberno blešeči zavita, Drugim nevidna okrog jo skrivnoma boginja pelje.
Prideta v izbo na mah Aleksandra bogastva blešečo, Hišna in dekle se koj umaknejo k svojim opravkam. V izbici bivši obe, tak boginja kakor milenka, Sedež primakne ji koj, smehljaje se Venera sladko, Ravno junaku nasprot, Aleksandru objema želečim, Helena vsede se tam, hči skitodrobivniga boga, Proč obernivši pogled očita ljubimcu sledeče:
Al si jo vbrisal domu? bi hotla pobit de bi ležal Možu po silnimu tem, ki pervi mi bil je zaročnik! Vednoma prej si bahal, Menelaja premagaš de daleč, Tako z osebno močjo, ko pšice in kopja dervivši! Hajdi! pokliči na bor, v osebni dvobor, Menelaja! Tode sovetvala ti, junaka se taciga bati, Rajši pobegniti v stran, ogibati take se desne, Ne se prepirati s tem veljavni v boritvi razločbe. De te ne dregne v pogin z nevžugano sulico svojo.
Pariš overne na to sledeče besede izrekši: Mila, ne žali me s tem, ne muči z očitanjem tak me. Dnes je premagal me on s podporo Minerve Atene, Drugič užugam ga jaz, tud milostni nam so bogovi. Dojdi! v ljubezni želim pridružiti spolno se tebi, Nikda me tako pohot, ko ravno sedaj, ni napadal, Ne ko bežala sva sem po cvetnih dobravah Lakonskih, Prej ko stopila v obran sva barke na morju zibavne, Ter te v Kranejski objel gošavi sim ojstriga mika, Kakor objeti želim dotične bližine te ravno.
Reče planivši na lož, prehiti ga skorej milenka, Žarno objeta v dotik se gugata v postelji prožni.
Krogoma leta Atrid ko divja zverina požrešna, Pazi de vgledal bi ga, junaka lepot Aleksandra; Tode mu trud je zastonj, nobeden obojniga polka Reči ničesar ne ve Menelaju izvestja želečim. Tega ne skrivajo mu iz dobre do Parida volje, Vsim je ostuden ta bil, ko tamna naklomba osode.
Zdaj govoriti začne Ahajski vladar Agamemnon: Čujte me, združeni vsi, Ahajci, Trojanci, tovarši! Vidno dobitnik je dnes mogočni junak Menela-os, Dajte Heleno tedaj nam zopet s posestvam i blagam, Plačajte tudi, se ve, dostojno pokoro, Trojanci! Ta pa pravilo potem prihodnim zadevam ostani.
Tako doverši Atrid, pohvali ga množtvo Ahajsko.
Iliade peti spev.
Obseg. Diomed Pandara vbije, rani Eneja in Afrodito. Ta pobegne v Olimp. Apol nese Bneja v svoje svetiše, iz kiga se ta ozdravljen kmalo verne. Ares navda Trojance s pogumam. Ahajci se vmikajo. Tlepolema vbije Sarpedon. Hera in Atena pomagate Ahajcam Aresu nasprot. Tega Diomed rani. Ares pobegne v Olimp. Boginji mu sledite.
Tideja sinu sedaj, Diomedu, Atena udihne Sklep in visoko krepost, de perviga v rodu se skaže, Slavo sijavno de koj in hvalo potomstva doseže. Vpali na skitu mu žar in plamena v krogu čelade, Slična ozvezdju noči jesenske, ki silne blešobe Jasno na nebu miglja, očisteno v morskim valovju: S tako svitlobo opne orožje mu, rame in glavo, Šunta ga v gnječo potem, kjer vojna nar huji verti se.
Bil je v Trojanstvu takrat služabnik Hefestu ne krivi, Da res, mogočen, bogat, poslal je dva sina na vojsko, Hrabra sta bila oba, z imenam Fegeos, Ideos. Ta dva prispeta nakrat iz množice na Diomeda, Konjka v orožju vse krog, nasproti ta peš jima stal je. Ker so si blizo dovolj serditi tekoni vzajemno, Pervi Fegej zadervi tje sulico v deljo senčivno, Razun uspeha leti čez levo nasprotniku ramo. Drugi pa Fideja sin zdaj sulico treši iz desne, Ta ni letela zastonj, zadela je v persi Fegeja, Tak de ta koj se zvali raz konja i dušo izdihne. Brat pa ne tvega sedaj ubitiga braniti ropu, Samši pobegne nazaj, pustivši protivniku vprego. Ravno de vtekel je sam, otel se v zadregi pogina, Ker ga je v tmino zavil in tako umaknul Hefestos, Sivi de oče doma mu clo ne obupa v nesreči. Fideja slavniga sin pa vprego iz bitve pognavši Slugam izroči jo svom, de spravi na brode se varno. Vidši Trojanci sedaj Darejeva sina obadva, Eniga v begu iz gnječ, in drugiga v prahu merliča, Serca jim gane izid. Kronida pa hči Ateneja Silnimu Aridu te besede svarivne izusti:
Ares, okrutni morun, kervavi divjak stenolomni, Nej se Trojanci sami z Ahajci oderajo ljuto, Skaže nej tako izid, kam zmago naklanja Kronides, Midva mirujva o tem, de serda ne zdramiva njemu!
Reče, in Arida tak umakne Atena iz bitve,
Pelje na brežni ga kraj Skamandra in tam zapusti ga.
Tepejo dušmana zdaj Ahajci, obilno je mertvih; Bersne vladavni Atrid iz sedeža pervič junaka Hodia verliga v prah, velitelja Halizonitov. Ravno obračal se je, zadene ga sulica v herbet, Sredo medplečja predre, in spredej iz persi privihra, Zverne ko klada se v cmok, orožja okrog zarožlajo.
Idomenej umori Meonskimu Borosu sina, Fest mu je bilo ime, iz glebaste Tarne je došel. V kola stopivšimu tik podpazhe predere mu s kopjem, Desno nevarvano stran, s hitrino viharniga bliska; Ta se iz kol zavali in smertna ga groza ovije, Idomenejci pa koj poberejo z njega orožje.
Sina Strofijeviga, Skamandria, lovca zverjadi, Atreja sin je končal, Menelaos izurjen boritelj. Bil izučen je strelar po Artemi sami v lovitvi, Vsako zverino zadel je v gojzdu planjave ko gore. Ni mu pomagala zdaj, ne Artemis urna zadevka, Bistre umetnosti ne, derviti pušice strupene; Vništil je Atrej ga koj, borivni junak Menelaos, Ker mu je v bližo dospel, prebode plečovja mu sredo, Skoz i skoz jeklo divja, pokaže se zopet iz persi, Trešne zaboden ob tla, krog njega rožlajo orožja.
Ferekla stare Merjon, Tektoniča, Harmona sina, Ki umotvornik je bil in razne naprave sostavljal, Palas Atena si ga ljubimca je v znanstvu zvolila. Paridu barke je ta nezgodne narejal, ki uzrok Bile so raznih opak, nagnale nesreč le Trojancam, Ker ni po volji bogov obnašal se kraljevič vetren. Tistiga vbode Merjon, bežečiga ker ga dohiti, Ravno v sedalo in tak, ostrina de skozi predere, Spredi preterga mu meh, nad sramnico von se pokaže, On zavali se na tla, in smertna ga tmina obide.
Meges Pedeja podre, Antenora verliga sina; Ta nezakonski je bil, zredi ga pravedna Teano, Slično sinovama svom, ustregla de možu je tako. Temu od zad zasadi, vlovivši ga, krepko Filidej Sulico v tilnik na moč, de v živo ko britva zavihra, Medju čelustje divja, prekolje mu jezik na dvoje; Zvije se vboden na tla, železo morivno še grize,
Evripil Evemonid zadene Hipsenora smertno; Sin Dolopjona je ta, veljaka, ki bil je Skamandru Dušni pastir posvečen, ko prerok narodu sijaven. Evripil vre mu nasprot, Evemona sin imenitni, Sreča in zgrabi ga koj, mu jeklo v desnici zabliska, Krasno izpelje pritisk, in gladko mu ramo odseka, Roka odferkne ko list, pogled mu ovije temota, Sam se prekucne na tla, doveršena tak je osoda.
Hrabro so delali ti o vrenju zapaljene bitve Fideja sin se je tak vertil po morišu, po celim, Dvomno.de bilo je skoz, al bije za te se al une. Vihral je v krogu naprej, napihnjeni reki priličen, Ploh ki jesenskih divja, mostovja i bervi poruši, Vsako branilo podre, omaja obrežje in stene, Meje cvetečih planjav, vinograda varstva i branbe, Migleja istiga proč poplavi do trohe posledne, Pridnosti znamenja vse raznese ko burja opremke, Tako so zginjale zdaj pred sinam Fidejevim trume Plašnih Trojancov iz bliž, ak ravno velike so bile.
Zdaj ko zagleda ta kvar Likaona sin imenitni, Kak un vihari naprej in goni pred sabo kardela, Krivo samojstro mu v bok nameri in urnoma sproži Divjemu borcu nasprot, zadene oklepe desnične, Skozi vse branbe predre, do živiga v živo prekolje, Tak de zadetimu kri iz rane se scurkama vlije. Vriska, to vidši, na glas Likaona sin siloviti:
Urno, Trojanci naprej, vi hrabri celake jahavci! Tam je zadet nar hujši vojak, objema ga zadna; Dolgo preživel ne bo, ta steče mi tako gotovo, Kakor je res me Kronid iz Likije v Trojo pripeljal!
Tak zadoni mu oglas, pa uniga strela ni vbila, Malo zakrivil se je, tik voza na zemlji je bival, Stenelu reče na glas, Kapanejskim junaku te želje:
Urno iz voza, tovarš, potegni pušico iz pleč mi,
V	živo ko britva hiti, in plamenu slična me peče. Tako junak, in Stenelej koj iz voza poskoči,
Ter mu potegne iz pleč pušico zakrivljeno ljuto; Kri mu obrizga vse krog železne pletvine oklepa. Žarno zamoli sedaj klicavni junak Diomedes:
Čuj me, nevžugana hči Kronida drobivniga skitje! Kakor očeta nekdaj si mojiga zdatno branila
V	zmedi sovražni, me tud podpiraj enako Atena!
Daj, de zadenem ga tam, de sulica v živo ga trešne, Ki me je ranil poprej, bahal in prekričal okrožje, Sončne svitlosti de več ne bodem užival veliko.
Tako zdihuje junak, usliši ga Palas Atena, Zlajša mu celi život, kolena, obramje i glavo, Stavši mu blizo v dotik besede te krilate reče:
Verni se mi, Diomed, k pogumnimu boju s Trojanci, Serce navdam ti ta hip z očetovo žarno krepostjo, Tideju bodi enak posledne do pike junaku. Tmino razjasnim očes, ki slepi navadno človeka, Tako de zdajci poznal boš boga i smertniga moža. Ak ti približa se bog in hoče zaplesti v prepir te, Vari enacih se borb, pogubne za tebe bi bile; Samo če Venera ti približa se v žaru boritve, Tisto zagrabi na moč, kar želja te mika jo bodi.
To zgovorivši in glej! že zgine mu Palas Atena. Urno nazaj Diomed poverne se v predno šumenje, Plamen je bil že poprej, z nasprotnikam biti se verlo, Sada ga trojni pogum navdaja ko gorskiga leva, Ki ga nastreli pastir ovčice na polju čuvaje, Ravno ko skoči v ograd, do smerti pa ga ne zadene; Serd le mu hujši zbudi, ne tvega se braniti čede, Urnoma skrije se v hlev, ovčice v okrožju bežijo. Kmalo razdjane leže, nektere raztergane v kose, Un pa ko strela dervi čez graje po polju v gošavo; Tako divja Diomed protivne med verste upaljen.
Pervič Astinaja vžge, po temu Hipenora vodja, Sulico mu zasadi v bradavico na persih kosmatih, Unimu ramo na mah odseka žvižgavno z jeklenko, Ločena roka de koj odferkne telesu v deljavo. Te zapustivši vmorf Abasa, po temu Polida, Sina Evridona dva, ki sanje je svetu razlagal. Tema, ko šla sta, sivor pa sanj ni veljavno razložil, Tak jima vzel Diomed je blagor živetja i zmage. Ksanta in Toona zdaj, Fenopova sina, podil je, Poznika bivši oba, pozneji ni nikdo rodil se, De bi podedoval bil od starosti perhliga sivca. Ta dva dospe, obema na mah življenje odpihne, Tako de v tugi sivor in žalosti clo zapušen je; Ni se pripetilo mu, de bila iz borb se otela, Tujci razdelili so med sabo imetje njegovo.
Žlahtnika Priarnu dva, ker Dardanionca sta bila, Zgrabi jia vozu potem, Ehemonp, zraviio Kronija;
Kakor ustradan leon goveda naskoči v samoti, Same ki pasejo se med sencami listniga drevja: Tako je Tideja sin napadel ta dva, ter iz voza Trešil ju hipoma v prah, orožje iztergal obema, Vprežena konja veli peljati služabniku v šotor.
Vidši Eneas junak, de tanjša ta trume preljuto, Hitro gošave kardel previhra i strele sikavne, Pandara našel bi rad, podbadati k bitvi želi ga, Ravno mu pride nasprot, junaku, Likaona sinu, Koj se mu bliža in te besede mu krilate reče: Pandaros, kje ti je lok, in pernate kje so pušice, Slava blešeča kje je, ki tu je ni nikdo dosegel, Tudi ti v Likiji živ junak je prevzeti ni mogel? Dvigni oserčje v nebo, in strelo zaženi divjaku, Kruto ki v krogu divja, Trojancam overe naklanja, Mnogo junaštva že nam usmertil je z mečem i kopjem. Biti bi znalo de bog je kteri Trojancam ujezen, Ker so mu krajšali dar; bogov pak je jeza gonobna.
Njemu overne na to Likaona sin dikosjajni: Blagi Enej, ti vitežki knez Trojancov jeklenih, Tisti podoben je ves Diomedu, Tidejevim sinu, Skit je do pike njegov, čeladni greben ga naznanja, Tode zna biti de skrit olimpcov je kteri v ti sliki. Če je pa tisti junak Fidejevi sin siloviti, On je gotovo navdan po kakimu bogu s tem žaram, Ta mu o boku stoji, v oblaku nevidnimu snuje, Ter mu je strelo poprej namerjeno v njega overnul. Pšico mu dal sim nasprot in desni v otilnik zadel ga, Tak de je ostnica clo prederla oklepa mu člene, Upaje de bo zadet Aidona tmine objemal, Vonder ga nisim končal, se vidi de bog mu pomaga. Vprege ja nimam seboj, podpirala de bi hitrost mi. Voz mi je lastnih enajst, pa daleč, poslopju v domačim. Novi in krepki so vsi, s tapetami krasnim oviti, Konj pa za vsakiga tud pripravljeno berznih po dvoje, Pitanih z detelo ter, ne z ovsam, z rumeno pšenico. Sivi Likaon je scer naganjal doma me v poslopju, Borbe izurjen vojak, ker bil sim oditi namenjen, De bi na vozu sede z upreženim konjema vodil Trume Trojanske v poboj, boritve in silne napade. Nisim ubogal, bedak! — de čislal bi bolj bil svaritbe! — Bal sim za konja se tam navajena kerme bogate, De bi ne stradala tu med trumami vrazno obdanim. Tako sim tuki brez konj, le pešec, in tak se bojujem, Se zanašaje na lok, zdaj vidim de nič ne koristi. Dvema že vodjama sim zaganjal nasproti pušice,
Tideja sinu poprej, po temu pa Atreja sinu, Ranil zadevši oba, pa hujši le sim ju razkačil. Sjala je zvezda nesreč, ko vzel sim orožje to v roke, In sim na pot se podal s pušicami brušenmi v toku, Hektoru de se v korist za Ilijo slavno bojujem. Ak se na novo domu v prekrasno poslopje povernem, Tamo zagledam obseg premožtva, suprugo i deca, Nej inostranec neznan odseka mi mahoma glavo, Perviga dneva če ne razmanem s to roko orožja, Ter je vse skup zavalim ko zlobne igrače v pališe.
Reče Trojanski junak na take pretresbe Enejas: Tega ne misli, mi drug! poboljšala reč se ne bode, Ako ne speva nasprot hudobnežu tistimu smelo, De se z orožjem, ko gre, pretehta veljava nasprotna. Skoči le k meni na voz, de sam se osebno previžaš, Kako izurjena je Trojanska naprega vojaška, Vraga podili v pobeg in urnoma v begu doteči. Tudi naj otme v zaslon, ak volja bi bila Kronidu, Srečo naklanjati tje, Diomedu, in dati mu zmago. Naglo, le zgrabi ta bič, in vajeta uzmi v levico, Konja ti tak prepustim, obrambo čem jaz oskerbeti, Al pa oskerbi jo ti, in briga za vprego bo moja.
Odgovori mu na to Likaona sin te besede: Vodi skakona le sam, in vajeta z desno poprimi! Vajena glasa in rok naj varniši k vara otmeta, Ako bi Tideja sin se nama obernul nasproti Mene užugata koj, potegneta naj iz boritve, Ker bi spoznala na mah, de prava ju roka ne viža; Lahko bi Tideja sin pogumni za nama pribrisal. Naju pomoril oba, naprego pa v barke prepeljal. Vodi tedaj ti vprego le sam, in bramba ti jaz bom, Ak se približa divjak, poslužiti verlo ga mislim.;
To doveršivši oba na sedeža planeta naglo, Tideju speta nasprot, kolopama dirjata konja; Stenelos vidi ju koj, že v delji, zarod Kapanejski, Krilate slova le-te on skerbniga serca izusti:
Tideja sin, Diomed, o pameti moje ljubimec 1 Glej ti junaka nasprot privihrati v borbo, dva nova, Silne kreposti oba; un pervi samojstre vertitelj, Pandaros mu je ime, Likaona verliga sin je; Drugi, Eneas, je sin Anhiseta slavniga borca, Ki mu ga Kronida hči je Venera krasna rodila. Urno! na vozu midva še vpihneva zdaj jo nezgodi, Zmir mi ne sili naprej, al zginulo bo ti življenje.
Temniga gleda na to izusti junak Diomedes: Tiho od bega, tovarš! ker javalne jaz bi te vbogal. Dana narav mi ni, de plah bi rovanju se vmikal, Čutim še celo krepost života, ko serca in uma! Meni ni treba voza, na lastnih bi nogah se vbranil, Straha over ne poznam, navdaja me Palas Atena. Tistiga para nazaj celaka ne bosta vozila, Vhiti če eden, je vse, prekucne se drugi iz voza. Eno naznanim ti scer, živahno jo vtisni spominu: Ako mi steče in čast Atena mi modra nakloni, De ju pobijem oba, oberni ti nagloma konja, Uzde pripete na stol, zapodi ju proti brodovju; Sam pa pospeši de par Enejevih srečno dohitiš, Ter ga odpelješ iz trum Trojanskih do našiga stana.
Tistiga plemena sta, ki dal ga je Trosu Kronidej Za Ganimeda nekdaj, in konjstva vesolniga krona, Kar ga svitlobe lesket pod soncam obsije na zemlji. S takimi žrebci Anhis je lastno si konjstvo požlahtil, Brez de bi Laomedon dovolil bil, svoje kobile Tistim pridružil je bil, šestero žebet je dosegel. Štir si prideržal je sam, konjarnici v lastni redil jih, Dva pa Eneju je dal, to dvoje skakavcov le-unih. Hajdi! dobiva ju v pest, neskončna to slava bo nama.
Tako vzajemno ta dva sta djanje med sabo sklenila Kmalo približata se, letita celaka ko strela, Ter Diomeda na glas Likaona sin nagovori:
Žarni, pogumni junak, blešečiga Tideja klica Mojiga loka te ni pušica porušiti znala, Sulica skaži mi zdaj, al res je de nisi dosežen.
Eeče, ter zlo zadervi jo sulico v deljo senčivno, Treši Fideiča v skit i skoz i skoz oblo predere; Dalej jeklenka divja, se hrumno dotakne oklepa, Glasno zavriska o tem Likaona sin radopolni:
Ha! ta zadela je v smert, zaklenkala kmalo bo zadna, Slava sijala na vek za zmago enako bo meni!
Zdajci mu odgovori neplašno junak Diomedes: Puhla je, nisi zadel! Pa vidva ne bosta nehala, Dokler izpihnul ne bom saj enimu bakle živetja, Aru s tekočo kervjo gortanec orosil požrešni!
Reče, in ost zadervi, napelje ga Palas Atena Blizo obervi mu v nos, vihraje čelusti predrl mu,
Točno jezika mu vez prekolje do gerla in dalej, Vihra o bradi naprej, pri kerhlju pokaže na svit se. Trešne iz voza junak, krog njega rožljajo branila Dalno blešeče, na stran se plašno zavijeta konja, Vodju pa zgine krepost, življenja netilo mu vgasne.
Hitro pristopi Enej, grozivno i s kopjem i skitam, De ne umaknejo mu prijatla merliča Ahajci. Hodi telesu okrog, leonu grozivnimu sličen, Sulico čezenj mole z okrožjem ga skita zakriva, Sledniga vbiti gotov, ki htel bi se bližati temu. Dvigne pa Fideja sin rogovilasto skalo iz praha, Tako veliko de dva možaka bi komaj jo nesla, Kakor junaki so zdaj; on pak zaverti jo ko žogo. Treši Eneju jo tje, naravnoma v kukovo žižko, Točno ker stegna je sklep, ki ponva navadno se zove, Ponvo mu čisto zdrobi, preterga obedve mu kiti, Krogoma kožo predre; ta zgrudi se koj na kolena, Žilato desno pa v tla jenjavne kreposti opira, Vida mu blesk otemni, omota ga mračna pokrije.
Ondi poginul bi bil junak siloviti Enejas, Ak bi Kronidova hči ga Venera vidla ne bila, Ki ga rodila nekdaj Anhisu pri čedi goved je. Ta ga pritisnula zdaj v naročje je limbaroramno, Gube obleke okrog ovila mu srebrosijavne Vražnimu hrupu nasprot, in nikdo Ahajcov pogumnih Mogel ga vsmertiti ni vidši ga v blesku nebeškim. Miliga sina je tak vihravne iz bitve unesla.
Sin Kapaneja o tem prejete naročbe ne zabi, Ktero mu malo poprej je vtisnul junak Diomedes; Spravi boritve de vstran on lastnih celakov naprego, Vajeta sedežu tik pripeta i vterjena krepko, Ter do Enejevih konj hitivši ju naglo prepelje V deljo Trojanskih naval, do lastnih kardelov Ahajskih, Drugu ju tam izroči Deipilu, ki ga je čislal Višji ko znance okrog, poznal ga je krotkiga serca, De mu ju žene do bark. On sam pa poskoči na lastno Vprego izverstnih dobrot, zedinši vse vajete v levi.
Marno se trudi potem, Diomeda de najde junaka, Ta pa razpaljen hiti za Kiprido z ojstro jeklenko. Hipno razumi de tej vojaškiga manjka poguma, Tistima slična de ni, ki vladate borbam junaškim, Paladi ne, in še manj terdnjave rušivki Beloni. Ker jo sledivši dospe med trumami bojno sovražnim, : Sulico dregne nasprot ji Tideja sin siloviti,
Ter ji bodilo vsadi v lepote bleskečo ročico, Mehko, čutlivo namoč; jeklenka divja po navadi Skozi ambroziški polt, Karitine so ji ga tkale, Blizo zapestja ji v dlan, nesmertno močilo izbrizga, Čisti, previdlivi sok, bogovam Olimpa le lasten, Ke ne pokusjo mesa, ne hleba, ne vinske pijače, Tako ne moti jih kri, ter so nevmerjoči bogovi. Boginja krikne na glas in sin iz naročja ji zderkne, Tode pobere ga koj, de vnese ga, Fojbos Apolon, Skrivši ga v temni oblak, in nikdo jahavnih Ahajcov Viditi mogel ga ni, de bil bi življenje mu kvaril. Glasno zavpije sedaj vojaštva klicar Diomedes:
Beži, Kronidova hči, iz borbe protivnih junakov! Ženam, al ni ti dovolj, možgane zibavne de motiš? Mešati v bitve se ne! bi morala groza te tresti, Ak le izreče se boj, le sliši beseda se borbe.
Tako junak; bolesti in tug je zmotena una, Irida vrnili se je, ter nese jo naglo iz boja, Z mešano tacih zapred, s prelepo ročico kervavo.
Aresa najdeta koj sedečiga v strani boriša, Černi v oblak je zavit, ko sulica, kola i konja. Padši pred njega kleče silovitiga brata zaprosi, De bi posodil ji voz in zlato pogerneno vprego:
Dragi mi brat, odpravi me proč, posodi mi konja! Berž de v Olimp se podam, kjer bivajo bitja nesmertne, Rana me strašno skeli, zadel je vmerjoči junak me, Tideja sin, pogumni vojak, on zgrabi Kronida!
Sprosi; in brat izroči ji voljno nakinčeno vprego, Dvigne se ona na voz in serce ji žalosti poka. Irida vstopi se tik, z levico poprime za ujzde, Bič zavertf in ko blisk jo vbrišeta zračna celaka, Hipno do svitlih višav olimpiške trate dospeta. Vodnica vstavi ju tam, izpreže, razpravi letuna, Pelje ju v staje, ter da ambrozije piti in jesti. Pade v naročje sedaj Dioni zdihavši Citera, Una objeto derži na maternim Ionu, ji gladi Rahloma z desno obraz, ter praša sočutno jo tako:
Kdo te je žalil, povej, mi hčerčica, kdo te je ranil, Kakor očitno de bi pregrešila v ljudstvu se bila?
Odgovori pa na to zdihavno ji Kiprida zala:
Ranil me Tideič je, junak Diomedes uporni, Dragiga sina ko sim umikala bojnimu kriku, Moga Eneja, ki vsih ljubimcov nar viši ga ljubim. Več ni to ljuti le boj Trojancov nasproti Ahajcam, Ti so lotili celo bogov neumerlih se v nebu!
Krotko Diona o tem overne ji boginja modra: Mila, poterpi mi to, britkosti oserčja premagaj, Marsikdo naših je že, ki bivajo v hišah Olimpa, Ljudsko hudobo spoznal, ko kavsali smo se protivno. Ares utažil se je, ko vražna zalega Efjalta, Ota, in Aleja ga v okove železne je djala. Mescov je zdihal trinajst, povezan do stiska v zaporu, Skorej omagal bi bil ta nikada siti borivec, Ako po mačohi njih, krasavici Ejeribeji Zvedel bi Hermes ne bil; ta skrivno umakne ga ječi, Sam bi otel se ne bil, opešala moč mu je bila. Hera terpela je tud, Amfitrija sin ko junaški S trojno je rezno zadel pušico jo v nedrije desno, Tako de čutila je bolečine i ona nezmerne. Skusil je Pluto celo, siloviti, strelaštva nasledke, Ker mu je isti junak, egidosukavca zarodnik, Blizo peklenskih ograj, presunši ga, muke naklonil. Komaj do doma je spel Kronida na verhu Olimpa, Žalosti poln, prevzet bolečin, pušica sedela Ojstro v životu mu je, napada obup ga i tuga. Balzama vlije Peon mu v rano i s tem ga ozdravi, Smert ga porušila ni, ker bil je nebeške narave. Smeli, ošabni možak, pregrešniga bal se ni djanja, Kruto namerjal je clo v nebeške bogove strelaštva! Unega vnela pa je nasproti ti Palas Atena. Slepi bedak! Tidejevi sin pretehtal ni modro, Malo de tisti živi, ki večne bogove napada In otročiči nikdar ga božali lastni ne bodo, Ako se verne domu iz kvare grozivne nevihte. Pazi tedaj Diomed, ak ravno je hrabrosti silne, De mu močnejši ko ti na enkrat nasproti ne plane, De ne Egialeja, Adrastova hčerka umetna Nagloma zdihne iz sanj, budivši družino spijočo, Tužna mladosti moža, pervaka pervakov Ahajskih, Ona, junaka nekdaj Diomeda supruga češena.
Reče, in rano suši ji urno z obema rokama, Kvar se zaceli nahip, utaži se vsa bolečina. Gledate kislo postran Atena in Hera kraljica, Z ojstro pikavno nakrat se bližate pazko Kronidu, Tako ga nagovori Atinija višnjevo gledna:
Koiukijeve dela.
17
Oče Kronid, al žalim te mar, če to le opomnim? Berž ko ne Kiprida je omamila krasno ženico, De se k Trojancam poda, ki sada nezmerno jih ljubi, Vratnik uredši ji zlat, pobožaje rahlo Ahajko, Si je le mimo grede oderla na buciki perstek.
Sladko se oče bogov, stvaritelj človeštva, namuzne, Kipridi zlati pa te prijazne besedice reče:
Hčerčica, tebi ne gre, se vtikati v bojne zaprede, Rajši vreduj zanaprej ljubezni omotne nasledbe, Ares pa vihaj prepir, pomagati zna mu Atena.
Tak neumerlih bogov vzajemni pogovor je tekel, Bojni klicar Diomed o temu Eneja napada, Malo se meni, de sam Apolon oteti ga skuša; Ni ga zadevnika strah silovitiga, želja ga huska, De bi junaka pobil, usvojil orožje si krasno. Trikrat se vanj zakadi, gotovo končati ga misli, Trikrat odbije ga skit električni silniga boga. Ker se v četerto potem zažene ko divja hudoba, Strašno nasprot zakriči zadevni mu Fojbos Apolon:
Abotal verni se, stoj! ne štuli se sličniga meni! Nama enaciga ni ničesar v oziru nikakim, Druge narave je bog, in druge posvetna perhlina,
Tako žugon; ostrašen le-un se lahnoma vmika, Ker je togote se bal zadevniga boga Apola. Nese Eneja potem Olimpec iz bojniga vrenja Tje kjer mu blagi je hram na sveti višavi Trojanski. Leto in Artema tam, strelavka, ozdravite koj ga Sredi svetiša, krepost in novo krasoto mu daste. Loka sreberniga bog pa včini slepivno prikazen, Slično Eneju po vsim, po stasu, orožju in hoji. Tote prikazni okrog se bijete stranki protivne Ljuto kervavih oblik, de iskre iz jekla peršijo, Tarče in skiti drobe na zemljo se silnih o žvenkih. Aresu divjimu pak opomni sledeče Apolon:
Ares, o Arej, morin! kripivni zidovja rušitelj! Daj! mi zapodi moža, tam tistiga risa iz bitve, Tideja sina, ki zdaj Kronida bi samiga zgrabil. Ranil je Kiprido že, ji roko pokvaril o členku, Silil je v mene sedaj ko divja hudoba viharja!
Tako naroči Apol in Pergamu sede na teme. Trume previhra tahip Trojanske, in šunta jih, Ares,
Akamu ves je enak, Trakejskimu vodju, po sliki. Priama sinam on te budivne izreče besede:
Čujte me, Priama plod, vladarja prijatla nebeškimi Boste overle al ne naroda moritvo Ahajcam? Strašnih al čakate ur, za mestne ko vrata prepir bo? Ranjen je verli možak, ki sličniga Hektoru cenim, Ranjen Eneja leži, sin hrabri Anhisa junaka. Dajmo! otmimo ga koj, tovarša iz bojniga hrupa!
Rekši pogum prebudi in serca junaške jim gane, Zdaj pa Sarpedon začne in verliga Hektora krega:
Kje je, o Hektor, pogum, ki prej ti oserčje je dvigal? Rekel si, branil de boš brez trum pomagačev ti Trojo, Samši, le svake okrog, in pristne le brate i žlahto! Kje so? nobeniga ni! ne vidim ti v družbi nikoga; Skrito, potuhneno vse, ko psovje v bližavi leona, Mi le doganjamo boj, ak ravno le prošeni tujci. Tako zaveznik i jaz iz dalniga kraja dospel sim, Mirne iz Likije k vam od Ksanta, vijavniga toka, Kjer mi supruga živi in dete, jecavno fantiče, Tudi posestva mi je, kar duša želeti zamore. Vonder osebno budim kardela in sam se potrudim, Vražniku dati nasprot, ak ravno ničesar tu nimam, Kar bi v čutljivi mi kvar odnesti zamogli Ahajci. Ti pa nemarno sediš, tud ne opominjaš ostalih, De bi se tepli, ko gre, otroke in žene branili. Pazi, de vjeti ko v sak, al zadergo tesno deržečo, Vsi ne poginete rop sovražno grozivnih junakov, Ki vam upalijo clo to mesto gradovja blešeče! Bodi obranbe ti skerb, kar treba je, točno pretehtaj, Prosi voditelje scer iz delje poklicanih polkov, Zvesti ostanejo de; ne žali jih, vari se tega!
Tak je Sarpedona glas, in Hektoru šine v oserčje, Urno raz voza sedaj z orožjem na zemljo poskoči, Sulico strogo verti, med trumami krepko koraka, Huska jih silno v naskok, poboj ukazuje kervavi, Te se obemejo koj, napadajo smelo Ahajce.
Vredjen po četah narod Ahajski neplašen ostane. Kakor na gumnišu prah in pleva v okrogu tje veter Nese od vevnice proč, ker kodrorumena Demetra Z mahi vejača iz plev nabira si semena blagor, Prašenja vse je oblak; enako ovije Danajce Krogoma dvignjeni prah, obračajo ker se vojaštva, Ter o kopitih se konj mračivni razdelki prahline
Združijo v sivi kolor, iz kiga pušice vcršijo. Ravno naprej zavihra naskok; pa v tmino zavije Ares, Trojanska pomoč, boritvo tedajniga dneva, Rajde prehodi okrog, naročbe doverši Apola, Strogo ukazal ki je, ter trojno, čveterno ponovil, Tem prebuditi pogum, ker šla je k Olimpu Atena, Ktera Danajcam doslej je zdatno pomagala v bitvab.
Tudi Eneja poslal je zdraviga bog iz svetiša, Z novo krepostjo navdal je serce Trojanskimu vodju. Med nje ta stopi nakrat, radujejo ti se nezmerno, Vidši de živ je in zdrav, de zopet se suče pogumno. Prašati kako in kaj ga, bilo ni časa te dobe, Druzih opravkov dovolj so dali, i Fojbos Apolon, Ares užasni, kervf nenehama Erida žejna.
Šuntata Ajasa zdaj, Diomed, Odiseos i drugi Hrabre Ahajce v prepir, ki sami le borbe želijo, Ki ne boje se pušic, ne hrupa, ne kriča, ne smerti. Mirno ostanejo tam, podobni oblaku Kronida, Ki je planini ovit ob verhu, visoko stermeči; Žara nasiten, pa tih, ker burja ga ni še dospela, Ki ga bo stresla potem, de treska in strel neizmerno Zmetje grozivši bo vsul po granah kreposti nasprotne. Tako so čakali zdaj sovražnika mirno Ahajci, Atrej korači okrog izrekši sledeče opombe:
Bodite hrabri vsi skup in bijte se žarniga serca! Cenite medju seboj se v borbah in hrupu prepira, Narod, ki sam se časti, ne pade, ne zgine, premaga, Plašnimu sledi pogin, mu zibneta bramba in slava.
Reče, in ost zadervi; zadene pa v sprednimu tropu Ravno Deikoona, prijatla Eneju i druga, Kiga častili so tak Trojanci ko Priama sine, Ker je mej hrabrimi zmir, mej pervimi spredej korakal. Tega v obrambe zadel je sredo vladar Agamemnon, Skoziskoz jeklo zdivja, oviralo ni ga železje, Pas na trebuhu predre, obleko, ter kožo i čreva, Ta se prekucne na tla, rožlajo v okrogu orožja.
Zdaj pa poseka Enej dva verla junaka Ahajcam, Sina Diokla oba, Orsiloha z bratam Kretonam. Oče nju je stanoval prekrasnimu v mestu Ferejskim, Silno bogat, rodovine je bil poloboga Alfeja, Ki po Piljevski verti deželi valovje široko. Ta je Orsilohu dal življenje, de mnogim je vladal, Vlado zapustil pa je Orsiloh potomku Dioklu.
Temu sta dvojčika se rodila, izurjena borca, Zvana Orsiloh, Kreton; sta bila junaka še mlada. Sledita vonder oba na morskih počernenih barkah Vojni Ahajski v prepir s Trojansko armado pogumno, De bi naklanjala čast Agamemnonu in Menelaju, Tuki dospela ju je nenadno končavna osoda. Slično leončikam dvem na gori samotne višave, Mileni materi skerb, temotnimu v gojzdu sta rasla, Ropala samce goved, ovčice, rogate kozličke, Rušila kmetu ograj; dohitila ju je osveta, Trešila nagloma v prah, usmertjena jeklu po britkim, Upanja polna in sanj Eneju sta silnimu žertva, Jelčici kakor višin z veršičma v nebesa stermečim. Obžalovaje ju zlo vojaštva klicar Menelaos Speši med verstam naprej, s pripravo moritve orožen, Sulico v desni vertč, podbada oserčje mu Ares, Upa na tihim, Enej življenje nedvomno mu vzame. Vidši Antiloh zažug, sin verliga Nestora sivca, Urno kardela prespe, za vodja Danajskiga skerben, De ne pogine in tak narodu vse dela uništi. Že si molita nasprot grozivnoma sulici britki, Polna hlepenja in želj, doveršiti bitvo rešivno, Ko se Antiloh na stran vladarja borečiga vstavi. Dvema se vpreti Enej, ak ravno junak je izversten, Tvegal te dobe se ni, iz vida se zgubi obema. Una dva vlečeta koj med trume Ahajske merliča, Ter izročita ju tam prijatlam i znancam v opravo, Sama pa verneta berž nazaj se v boritvo na delo.
Koj se premagan podre Pilamen mu, močan ko štempihar, Knez Paflagonski je bil, boriteljev skitno povitih, Ključnico Atreja sin Menelaos mu krepko predere, Skoziskoz vihra mu ost, orožje okrog razleti se Voznika Midona pak, deržečiga vajete v desni, Konja ceptavna ker on obrača, zadene Antiloh Ravno podramja na sklep, de vajeta slonokostenka Zderkneta hipoma v prah široko prašivne planjave. Suličar bliža se v tem in senci predregne mu z mečem, Ta stermoglavo se koj iz krasniga stola prekucne, S plečma močvirju vsajen, s petama na kviško obernjen, Keglu enak postoji, obderžan po pesku in blatu, Dokler, zadevši ga, v grez ne treši kočija telesa, Konja ko gnal Antiloh je z bičnikam urno k Ahajcam.
Hektor ugleda to reč, med spredne kardela zavihra Grozno kričaje, in trna Trojancev pogumnih mu sledi. Njega tik Ares divja in ljuto hrupeča Enija, Krogoma polna je ta nevolje, vekanja i gnusa;
Sulico strašno verte tik Hektora Ares koraka, Spredej al zadej, pa tik, treskavnimu vihru priličen.
Vidši ga tam Diomed, boritve klicar, se prestraši. Možu dvomečim enak, popotja veliko končavnim, Ki je do reke dospel brez mosta, in silno dereče, Vreti jo gleda navzdol, ter plaho natrag se oberne, Tako nazaj Diomed blagutne in reče Ahajcam:
Bratje, kaj čudimo se o hrabrosti Hektora dični, Jako de kopje verti, pogumno de vpre se navalu? Vedno je kteri bogov tik njega i brani ga zgube, Prostim vojaku enak zdaj ravno spremljuje ga Ares! Dajmo umikati se, obernjen obraz na Trojance, Vognimo bitve se te, bogovi se vtikajo vanjo!
Reče; Trojanci pa že se bližajo vedenja grozni. Hektor ubije ta hip dva bojno izurjena borca, Istiga voza oba, Anhiola ter Menesteja. Britko žaluje o tem Telamonič Ajas, in bližej Skozi kardela hiti, nasprotniku kopje zažene, Sina Selagoviga, Amfiona, čversto presune. Bil je ta v Pesu bogat, iz doma naklonba ga spelje, Priamu de bi v pomoč prihitil in sinam njegovim. Tega zadene v pojas, in tako Telamonič Ajas, Jeklo de v trebuh mu koj do živiga ljuto predere, Gromno se v prah zavali. Približa zmagavni se Ajas, De bi orožje mu vzel; Trojanci pa sukajo britke, Ojstre mu kopja nasprot, mnogtero se skita dotika. Krepko z nogama se vpre, ter jeklo iz trupla potegne, Ni pa mogoče bilo mu vzeti orožja ob enim, Ker silovito prete Trojanske strelaštva v okrogu. Grozo mu v sercu zbudi sovražno napadanje smelo, Ki ga osuti hiti, in sulice bliskajo strašno; Ako je ravno krepak, junaško pogumen i hraber, Vognuti mora se zdaj; prestrašen iz borbe jo vpihne.
Tako so delali ti v lomastenju bojniga vihra; Zdaj je Tlepolema gnal, Heraklida, velikiga moža, Ravno Sarpedonu v pest naklon silovite nezgode. Bližata kadar oba hiteča nasprot si junaka, Sin in ob enim unuk zavitiga v tmine Kronida, Te le besede na glas Tlepolemos unimu reče: Polka Likejskiga knez, kaj nudi te, reci, Sarpedon, Viti se v strahu tu krog? izurjen ti nisi za vojsko. Prazna je, sin de bi bil ti skitolomivniga boga, Manjka ti sledna krepost, ki zalša izverstne junake, Ki so mu bili zarod pretekliga časa y starinstvu,
Druj korenjak ti je bil nezmerne oblasti Herakles, Meni častiti predeči, leonsko grozivniga stasa. Samši de tu je prispel terjavši Lavmedona konje, čolničev slabih le šest imel je i malo opore, Vonder je mesto razdjal, stanovnike ulic potanjšal; Ti pa si serca plašun, in babežam ti ukazuješ, Pičlo pomagal ti boš Trojancam o zdajni zadregi; Tudi če bolji bi bil, zastonj si se trudil iz doma, Bom te ja naglo poslal neskončno v temoto Aida.
Odgovori mu na to Sarpedon Likejski voditelj: Res je, Tlepolemos, un Trojansko je mesto pokvaril, Verliga kneza zarad Lavmedona zlobe pregrešne, Dati ni hotel mu konj, po ktere iz delje je prišel, Zraven užali ga tud z besedo prenagleno britko. Tebi naznanim pa smert in puste prigodbe naklombo, To pa po sulici tej in čversto zmagavni desnici, Ki mi naklonite čast in pošlete tebe Plutonu.
Tako junak doverši jasenovo kopje vertivši, Slično nasprotni grozi; oboje zažvižga na enkrat Krepko sovražnih iz rok. Sarpedon Tlepolema treši. Ravno v dolinco za vrat i skoziskoz tega predere, Krije zadetiga koj debelo mračivna temota. Ta pa presune nasprot Sarpedonu stegno na levi, Urnoma jeklo divja, ojstrost se golenu že bliža, Smerti le varvale ste ga milost i briga Kronida.
Verli prijatli neso Sarpedona varno iz bitve, Sulica muči ga zlo, seboj ko vsajeno jo vleče, Nikdo se spomnil je ni, de zlekel bi bil jo iz rane, Tako natvegama so, in takimu v strahu hiteli, Željno gledaje le v cilj, iz gnječe oteti junaka.
Tudi Tlepolema so Ahajci ošinjeni nesli Skerbno iz boja navzad. To vidši veljavni Odisej, Čverste kreposti obris, mu vžali se serce sočutno. Tako prevdarja mu duh v občutkih, i mislih, i željah: Ali bi sinu poprej Kronida gromečiga sledil, Djal al bi druzih še več Likejskiga roda ob žitje? Tode Odiseju zdaj ni bilo namenjeno hrabrim, Sina Kronidoviga končati mogočniga s kopjem, Ker je Atena pogum zavila mu drugim nasproti. Naglo Kerana podre, ter Kromija, tud Alastora, Pritana, Halja potem, Alkandra, in koj Neomona. Bil bi usmertil jih več tedaj še upaljen Odisej, Ako ne bil bi nakrat zagledal ga Hektor pogumni. Hitro privihra leta, se bliža nasprotnim Ahajcam,
Groza sovražnim i strah, prijatlu tolažba se skaže, Reče bližečimu se Sarpedon užaljen i tužen:
Pušati, Priama sin, me ne tu v Ahajski oblasti, Brani me, spravi me proč, nej vašimu v mestu mi zgine Moje življenje po tem, ker kruto mi brani osoda Vernuti spet se domu k veselimu kraju prededov, Vidil de svojo bi tam suprugo i sinčika svoga.
Ranjenec tak. Ničesar o tem ne reče mu Hektor, Urno on dalej hiti razserden i želje napolnjen, Gnal de sovražne bi proč, pokrajšal živetje še mnogim. Uniga nesejo zdaj skerbeči prijatli do bukve, Ki posvečena je tam Kronidu majavnimu kopja; Tamkej potegne še le Pelagon iz bedra jeklenko, Bil mu tovarš je i drug, izurjen, močan i pogumen. Uniga zvije omot, pogled mu temota zakrije, Vonder on kmalo zave hladivnimu v pihu se zraka, Tak se krepost mu zbudi, ki ravno v pojemu je bila.
Narod Ahajski pregnan po hrabrimu Hektoru tako Bliža temotnimu spet se morja brodovji v zavetju; Niso se stavili v bran, le ročnoma dalej bežali, Ker so zapazili de v kardelu Trojanskim je Ares. Kterimu vzel je poprej, in komu poznejši orožje Hektor, Priama sin, z oporo jekleniga boga? Tevtras pervi je bil, ter konje jahavni Orestes, Enomaj sledil je tem, za njim pa Etolje borivci, Trehos in Enopa sin, Helenos, po temu Orestej; Bil je ta v Hili domd, grabitelj bogastva hotiven, Kefisa breg je oral, sosedno prebivali drugi Tam so Beoti okrog, rodivniga polja veseli.
Ker pa pregledala vse to Hero je limbaroramna, Kako Danajski se rod končuje v boritvi sodivni, Urno Ateni sedaj besede te krilate reče:
Žalibog; čuj me, o hči orožje lomivniga boga! Prazne izrekli zares obljube smo mi Menelaju, Vernul de bo se domu Trojanskiga mesta rušitelj, Ako dovolimo tak razsajati Aresu krutim, Dajve! obernive se nasprot mu, de vstavive viher!
Reče; jo vboga ta hip Kronidova višnjevooka. Una pospeši se zlo, de konja obujzdana zlato Vozu pripreže, ko gre, rojenka gromečiga boga. Naglo uredi koles okroglih veljavno vertelo, Vsakimu osem je žbic tečajnice krogo železne,
Zlato podlaga je vsim, clo čisto, poveršina jeklo, Tako umetnih naprav, de čuda zavzame pogled se. Pesta so pristni opal okroglosti krasno blešeče. Sedež al svileni stol deržijo jermeni sreberni, Z robama zlatim okrog, blešečima sončne svitlosti. Voje sreberne mole skoz jarema zlate votline, Jarem krasote je cvet, k tem vajeta svitla priveže, Čistiga zlata oba. Napreže skakona živahna,
Tak je namenjena v boj, želeča prekuc i porušbo. *
Palas Atena potem, oskitje drobivnika hčerka, Svoje obleke tenkost razširja v očetovi sobi. Tkana umetno je zlo, ker z lastno je roko jo tkala. Dene na persi oklep Kronida oblačniga tamno, Vzame orožja kar gre za solze žemavno rovanje, Verže na ramo potem egido prepreženo s čopi, Strašno grozivno okrog, napolnjeno čudnih pošasti. Bili so vidni na njej preganjba, razdor i moritva, Glava Gorgone posred, strahote viharno sejavna, Mračna ko pekla pošast, očeta gromovnika pričal Glavo pokrije sedaj s čelado čveteroveršično, Ktera ob enim bi sto iz gradov zakrila junakov. Dvigne v žareči se voz, ter sulico zgrabi veliko, Teško, prečistenih rud, s katero junake poruši, Kadar ubode jo serd, ljubimko užasniga boga. Hera zahuska potem s korbačem bernečim uprego, Vrata nebeške odpro se same po sebi o tresku, Varvale Hore so jih, kim bil izročen je Olimpos, Včasih ovile ga v tmo, i včasi razjasnule tmine, Tuki sta dirjala skoz le lahkoma vprežena konja.
Samiga najdete tam Kronida na srednimu verhu Mnogorogatih višav čudovito ustrojene gore. Hipoma konja vderži zdaj boginja limbaroramna, Take besede nakrat nevoljna prašaje izreče:
Al se ne serdiš, Kronid, o zgodbah, ki včinja jih Ares, Kako gonobi narod Ahajski, ta slavni, veliki, Derzno, nikakor ne prav? Boli me! Radujeta tega Kiprida in Apolon se, bog porušivniga loka, Ki sta nahuskala tak okrutnika razun pravice. Oče Kronid, ne uzmi mi v zlo, če spravim iz boja Aresa krepko na mah, in dela okrutne mu vstavim.
Odgovori ji na to gospod gromovladni, Kronides: Hajdi! zagrabite ga, je kadra mu Palas Atena, Ona v britkosti ga zna in muke jzverstno zaviti.
Reče; razumi nahip Junona ga limbaroramna. Čversto zasuče korbač; zadirja ko strela ji vprega Medju verhovjem gora in svitlim nebeškim zvezdišem. Daleko kar le čuvaj na stražnici zračni pregleda Morja, valovja, gora, in ravniga polja v okrogu, Tak je napregi ti skok, tak urno je boginja spela. Ker sta do Troje prišle, de krasno zedinjene reke, Združene kjer se vale Skamandra, Simoisa vode, Vstavi viharni ta voz Junona limbaroramna, Konja izpreže, i vse zavije v oblake debele, Jestvine tema pa koj ambroziška reka naplavi.
Boginji spešite zdaj, ko vplašene dve golobici, Željne pomoči sicer junakam i trumam Ahajskim. Kraju približate se, kjer pervi so bili možaki Tideja sinu okrog, silovitimu konje jahavcu, Del hrepeneči i zmag, ko ropa pohotni leoni, Al pa divjaki planin, ki krute kreposti so polni; Mahoma dvigne oglas tam boginja limbaroramna, Stentoru slična po vsim, po vidu, besedi in kriku, Tistim ki kričal je tak, možakov ko petdeset druzih.
Bodi te sram, Ahajski narod, če prav izobražen! Dokler je z vami še v boj pogumni zahajal Ahiles, Niso Trojanci nikod se tvegali von iz ozidja, Bali Ahila so se, in sulice v živo zadevne, Zdaj pa boriše jim je od mesta clo daleč o barkah!
Rekši predrami pogum, oserčja možakam omaja. Palas Atena potem Diomeda nemudnoma iše, In ga, ne dolgo, dospe na vpreženim vozu zamotež, Ravno ko rano suši, ki vsekal mu Pandor je kruto. Muči ga pot in pritisk jermena, skitovje nosivca, Roka oterpnjena skor brez gibanja spredi moli mu. Jermen dvigaje od ran je brisal gonobe sušivši. Konj se dotakne in te besede mu boginja reče:
Malo podoben je sin pogumnim očetu Tideju. Bil je postave ta res le nizke, pa bil korenjak je! Nekada bilo mi ni po volji de bil bi boril se, Ali de žugal bi bil, ko šel je poslan po Ahajcih Množtvu Tebanskim nasprot, med silo veliko Kadmejcov; Nej se gostuje doma, sim rekla mu, s hrano i vinam, Njega pa gnal je pogum, ni dal si pokoja, ne mira, Klical Kadmejce je v bor, posamezno vse je premagal, Tako veljavno mu zmir sim stala o boku budeča. Tebi enaka pomoč, ko njemu branivno zavetje, Te opominjam sedaj, klicaje te v bitvo s Trojanci,
Ti pa opombe si gluh, in togo stermijo ti udje. Al te ovira lenost, al groza? — Kdo djal bo prihodnih, Tidej rodil de te je, ki sin bil Oneja je žarni! Odgovori ji na to pogumni junak Diomedes: Boginja! da, te spoznam, o, kopje lomivnika hčerka! Ter brez ovinka povem resnico ti zadne do pike. Me ne ovira lenost, in strah me ne mami života, Meni je tvoj le ukaz, gospoja, živahno v spominu! Rekla si, imam de vsih bogov.se ogibati v boju, Samo če bliža se mi Kronidova hči Afrodita, Tisto de raniti znam do živega s piko bodečo. Toti mi uzrok je bil, de trume nazaj sim umaknul, Rekši de htjemo se tu vsi splošnoma družiti zopet, Aresa dobro spoznam, ki une sedaj napeljuje.
Odgovori mu na to Kronidova hči modrooka: Tideič, o Diomed, ti mojiga serca izvoljen! Bati se ne zanaprej, ne Ara, ne druziga boga, Vedna ja bramba ti bom, te varvala vsake nezgode. Perva ti bodi ta skerb, de Aru nasproti zaderjaš, Ter ko ga v teku dospeš, de raniš okrutnika v živo, Veterno glavo predreš nestalnimu spremenjevavcu. Unidan, dolgo še ni, obetal je Heri ko meni, De bo Trojance podil, Ahajce pa zdatno opiral, Sada pozabi na te, in unim veljavno pomaga.
Rekši raz voza spodi konjarja Stenela naglo, Z desno naznani mu proč, in un brez upora jo vpihne Ona se vstopi na voz junaškiga tik Diomeda, Vneta vsa želje boril; podvoznica bukova škriplje, Čuti ko bognje nalog, in silniga moža na sebi.
Uzde zagrabi in bič natvegama Palas Atena, Aresu dirja nasprot nemudno z uprego ceptavno, Ravno orožje ta vzel je pervimu borcu Etolskim. Perifa klican i sin je bil silovit Ohesija, Tega je Ares končal. Atena pa skrita je bila Varno njegovim očem pod Aida senčno čelado.
Ares morivni sedaj Diomeda pogumniga vidši Perifa koj zapusti pobitiga v prahu ležati, Ker mu naklonil je smert in sladko zavedenje vzel je, Unimu koj se nasprot oberne in hipno približa. Skor se dosežeta že, več delja nikogar ne moti, Sulico Ares moli čez jarem, se trudi, jo verže, Uniga de bi pobil, razločil boritvo ob enim. Zgrabi pa s krepko roko jo hipoma Palas Atena, Sune pri stolu jo vstran, de dajej nekvarno se suče.
Dvigne se v drugo sedaj Diomedes, izverstni boritelj, Dardo zažene in koj oberne jo Palas Atena Proti trebuhu, kjer pas na rahlini popka se sklene; Vse mu branila predrl, mu kožo cvetečo preterga, Kopje potegne natrag. Zdaj Ares rujove presunjen, Slično ko tisuč deset ob enim zarjove vojakov, Kadar upaljeni vsi terdnjavo napadajo vražno. Krogoma vse trepeta, Trojanci in skupni Ahajci, Tak silovito je rjul zdaj Ares togoti v nezmerni.
Kakor ugošen oblak po tmini se nočni premika, Kadar soparni vihar zatuli na zraku veršečim, Taciga kazal se je Diomedu presunjeni Ares, Ker je v oblake zavit od zemlje se dvignul na kviško, Jaderno dalje divjal do blaženih krajev Olimpa. Žalostno vsede se tje, nakrišpan obraz mu je tužno, Kaže okrogoma sok tekoči iz rane skeleče, Javkati milo začne, te krilate reče besede:
Al te ne strese, Kronid, nevolja gledaje te dela? Vednoma muči britkost bogove zavoljo človeštva, Eden je drugimu kljub, se kavsamo tako za smertne! Za-te pa spor je le ta, ker tvoja je hči silovita, Koja gonobe, posip v oserčju pregrehe le snuje! Drugi bogovi mi vsi, karkolj nas prebiva v Olimpu, Radi te vbogamo sploh, smo tvojim vkazam pokorni, Paladi vse pripustiš, ta suče po termi se glavi. Ti si jo v serdi rodil in dal ji togoto za doto. Sina Tidejeviga, Diomeda prevzetniga, ravno Bogam nevmerlim nasprot pohuskala je grozovitno; Pervič je Kipridi člen pokvaril na desni ročici, Mene napadal potem silovito ko divja hudoba! Vnesel za sada sim jo! sicer bi še dolgo znabiti Tarnjati moral ondot sosedno mertvaški v družini, Ako bi spridila clo ne bila mi rana života.
Temno ga gleda vladar gromovja in tako mu reče: Veternik, vari se me! Ne cvili o boku mi tukej! Nikdo nebeških bogov mi tebi enako ni zopern. Ti le boritve želiš, in kreg, in prepiranja svade, Materi sličen si ves po kljubu in nagnenju termim,
Ktero z besedami le--le težko prisilim de vboga,
Tudi sedajno gorje ti njeni sovet je naklonil, Tode terpeti ta kvar ne morem te gledati dalej, Mojiga plemena si, rodila je meni te majka. Ako ne bil bi mi sin, zločesti, pogubni kazivec, Zdavnej bi trešil te bil globoko med Uranionce,
Tako Kronid; Peonu potem de sceli ga reče. Dene mazila mu ta mirivniga naglo na rano; Zdajci je zdrav, ker smertnih mu ni razdjavna osoda. Kakor de hipno sterdi na figovim listu sočina, Komaj de stopi iz ran, je v migleju suha na zraku, Tako se rana mu koj zaceli in peči ga jenja. Heba ga vmije potem in čiste mu da oblačila, On pa Kronida se tik usede in gleda uporno. Boginji vernete se k Olimpu v poslopje Kronida, Hera ponosna i z njo izverstna v modrosti Atena, Clo zadovoljne, de ste ustavile krutniku dela.
Iliade dvanajsti spev.
Obseg. Zidovja prihodno razrušenje. Ahajci se umikajo. Trojanci v zmagi. Hektora slava v blesku.
Tako Menecija sin skerbi za Evripila rane, Kar se potrebno mu zdi. O temu se bijejo ljuto Trume obojnih armad. Ozid je, okop je nečimern! Nima jih varvati več terdnjava ponosna Ahajce, Ki jo brodovju so v bran sozidali, tako ne struge, Ker so posvetiti dar dostojni mudili bogovam. Barke, bogastvo i plen braniti je graja imela, Tode bogovam je vkljub ošabno napravljena bila, Torej je kmalo pošla, dosegla ni svoje namembe. Bil ko še Hektor je živ, ko serd je oviral Ahila, Ter nepokvarjena še terdnjava Trojanska je stala, Toliko časa je tud ograja terpela helenska. Ker pa poginuli so poredoma pervi Trojanci, Vmerlo Ahajcov nebroj, ostalo nekoliko živih, Priama mesto v posip je padlo desetiga leta, In so vernili domu z brodovjem Ahajci se svojim; Sklene Posejdon tedaj, in Fojbos Apolon ob enim Stavbino djati v močvir, jo pustiti sili valovja. Kolikor Ida le rek al tokov poganja do morja, Rodija, Heptapora, Karesa, Granika i Rhisa, Osepa tudi ter z njim Skamandra veljave ponosne, Simoja, v kimu dovolj čelad i skitovja potoni, Zravnoma mnogi junak, soroden Olimpa bogovam, Tem je obernul Apol iztočja nasproti ogradi. Tak devetero jo dni napada, dežuje Kronides, De bi zidovje se prej zvalilo v pomorsko globino. Zemljostresavec o tem vertil je trizobje grozivno,
Trešil po redu v prepad ustave i brambe kamnite, Ktere počasnoma so le s trudam Ahajci dognali. Vse poravnaj e podre gromečimu na Helespontu, Tako na novo okrog pomorje zakrije z brodovjem, Kjer je terdnjava bila; potem pa oberne potoke Zopet po strugah nazaj, po kterih navadno tečejo.
Tako Posejdon poznej soglasno z Apolam je delal. Zdaj pa rovanja i hrup i borbe so rjuli v bližavi Stavbe ponosne okrog, padeče tramovja gromele. Vplašen Ahajski narod, po biču Kronidovim guljen, Stiska i gnjeti se skup okoli brodovja na bregu; Strah mu je Hektora serd, pošastniga v boju strašila, Žuga ki vednoma krog z napadam i silo viharja. Kakor v okrožju se psov in lovcov ujezeni tiger. Al oroslanka verti, z očesama baklam enakim; Uni mu čversto nasprot uredeni skupno stojijo, Sulice, strelbe lete pogostoma v njega vsih krajev, Njem pa nezmerni pogum ne da mu zavetja iskati, Hrabrost poslednoma smert nakloni mu, tako pogine. Krepko se suče okrog, napada junaške kardela, Kjer jim udarja nasprot, sovražne se vmikajo rajde; Tako po gnječi sedaj verti se upaljeni Hektor, Huska svojimce v naskok, ne tvegajo vbogati vprege. Scer zakadijo se v dirk, po tlaku s kopiti rožljajo, Spejo, dospejo na breg, restajo prestrašeni struge, Ki preširoka za skok, za dirjo presterma je bila. Silno je nagnjen okraj na levi ko desni okopa, S koli kovanimi v ost je tikama zgorej previden, Ki so Ahajci v opor jih krepko in gosto nabili, Tako zavarvano je Iežiše grozilo sovražnim. Konju pripreženimu ni bilo mogoče preteči, Pešci le skušali so premagati take overke. Hektoru zdaj Polidam izusti te krilate slova:
Čujte me, Hektor i vi pervaki Trojanske opore! Skazal bo prazen se trud, čez rove ne pridejo vprege. Pot je nevaren preveč, z ojstrinami koli grozijo, Zadej pa kviško stermi strašivno Danajsko zidovje. Nikdo se dol ne poda, i nikdo v prepir se ne tvega, Vse bi poginulo tam, končano v soteski bi padlo. Ker gromovladni Kronid jih tako pedepsa očitno, Troji pa zmago deli, podpore i slavo naklanja, Bogme, osebno želim, doveršeno gledati kmalo, Vsi de poginuli bi v deljavi od Arge Ahajci. Tode če vemejo se, in sprotna preganjba nastopi, Ki v globočino le-to nas gnjeti okopa in stisne, Dvomim de vteče potem samotež posamezni glasnik,
De bi naznanil pogin Trojancam armade vesolne. Svetjem tedaj vam, pozor! — Za vse je beseda veljavna. Pustimo vprege v pesteh okopa na bregu vozarajm, Mi pa vsi udrimo peš, prevideni dobro z orožjem, Hektoru vodniku v sled. Ahajci ne bodo se vperli, Vidši grozivno jim smert se bližati s krutim objemam.
Tak Polidama je svet; poterdi nekvarniga Hektor. Urno z orožjem na tla raz voza poskoči upaljen, Vidši to drugi nahip Trojanci posnemajo njega, Spejo vsi krog iz vozov, ukaz jim je djanje njegovo. Svojimu vozniku vsak ukaže pri rovu postati. Konje poredama tam imeti pripravne na bregu, Sami razdelijo se v kardela vojaško grozivne, Ter za povelnimi se spustijo na bojne opravke.
Pervih voditelj je verst Polidam bil i Hektor upaljen, Te so junaštva naj več, nar hrabriši borce obsegle, Želne predreti nasip, ter tikama ladij se biti. Tretji je bil Kebrion, na mestu njegovim je sluga Vižal skakona i voz i Hektora bojno napravo.
Pariš, Agenor, potem Alkatos ukažejo drugim, Helenos tretjo je verst podbadal i krasni Dejfojbos, Priama sina oba, tud Asios ju je opiral; Asios, Hirtaka sin, ki konj iz Arisbe prignal je, Lepih, upaljenih konj od reke presvete Seleje. Versti četerti Enej ukaže, ki sin je Anhisu, Njemu pridružena sta Antenora hrabra sinova, Akamas in Arhiloh, obadva izurjena v borbah. Sarpedon vodnik je bil preslavni armadi zavezni, Glavkos udružen mu je, ter iskreni Asteropdos, Skazala hrabra sta vsih vojakov se ta dva odločno, On le še hrabriši je, presegši vse daleko druge. Združeni zdaj ko so vsi, mož moža, skit skita se tika, Spejo pogumno nasprot Ahajcam in upajo, kmalo Bodo posekani ti v obličju brodovja ležali.
Vsi so prepričani koj, Trojanci ko njih pomagači, De Polidama sovet spolnitve do pike je vreden; Asios, Hirtaka sin vladavni, pa misli drugači, Neče zapustiti konj, ne voza in voznika svoga, S temi zadirja timveč brodovju orožnim nasproti. Abotnik! bilo mu ni namenjeno vhititi Keram, Ne de bi vernul se bil od ladij sovražno grozivnih Z nova do varnih višav terdnjave Trojanskiga grada, Ker ga zadela je prej naklomba osode okrutne, Dal mu je Idomenej navodbo prilično v pogubo.
V levo obernul se je, kjer notri so vreli Ahajci Z naglo vprego, z vozem bešeči iz prostiga polja; Tje je skakona zavil, odperte ker bile so vrata, Ni mu grozila tedaj nikaka ovira nasproti, Bil je sloboden uhod za tiste ki vtekli poznej bi, Ter bi iskali naslomb, otetbe, zavetja v ležišu. Ravnoma notri dervl zaslepljen upaljena žrebca, Vihrajo drugi za njim; uperli ne bodo se uni, Tak so nadjali se ti, počepali bodo zaklani. Abote! — Našli so tam dva hrabra možaka o vratah, Bersta Lapitov oba, izurjena v kopja metanju; Eden je Pejrita sin, pogumni junak Polipetes, Drugi Leontej, veljak, morivnimu Aresu sličen. Stala na pragu sta tam visoko stermečiga vhoda, Hrastama dvema v primer na verhu ohostene gore, Ktera viharju nasprot in plohi deževja se vpreta, Vterjena v zemljo okrog s koreninami daleko sežnim, Tako ta dva, zaupaj e v moč nevžugane desne, Čakata Asja napad i trume pridružene njemu. Uni naravnoma v zid uporni kričaje dervijo, Skite vertivši namoč, preprežene z bikovo kožo, Gnetijo Asja se krog, in Jamena, tudi Oresta, Toona, Enoma scer in Akama, Asija sina. Vodniki huskali prej so Greke ošinjene svitlo. Bili de hrabro bi se za brodov otetbo na morju. Zdaj pa ko vidijo moč Trojansko napadati zide, Krogoma javk zadoni, obupni hropot i razbuka. Udrita una naprej, se bijeta zunej uhoda, Kakor se vepara dva v soteski bregovja napadu Branita lovcov i psov upaljena z ojstrim čekani; Planeta kadkada vstran, divjata po gosti šumavi, Splašita vsakiga v beg s čeljustmi grozivno škripaje, Dokler ju jaderni strel iz delje v pogubo ne trešne. Tema enaka klopot strelaštva na persi ropoče Krajev iz mnogih okrog, se branita silno i krepko, Lastni kreposti in gor na zidu zaupaje trumi. Stolpov širocih iz viš dervijo ti kamenja gosto, Sami de branijo se in šotore zveznih prijatlov, Z barkam plavavnimi vred. Snežinkam ob zimi enako, Ktere vetrovje nakrat, oblake majaje po zraku, Žene slepivno na tla, in vije jih vednoma htljši: Taka gošava pušic veršela je tuki Ahajcam, Tamkej Trojancam iz rok; bobnele so votlo čelade, Skitov oboki ne manj zadeti z letečim skalovjem. Glasno pritoži se zdaj, ter bije obupno si stegna, Asios, Hirtaka sin, in reče nevoljniga serca:
Oče Kronid, i ti si udan človeštva prevaram! Nikda ne bil bi verjel, kardela junakov Ahajskih Sili de naših bi rok se vstavljale tako zmagavno! Slično seršenu, ki je života le male kreposti, Sedeža svojiga on na gerbovim hrastu ne pusti Rušenju vražnih moči, napadu protivnih oblasti, Ampak se stavi nasprot, v osiru mladine obramba: Tako te dva, ne vmakneta se, če ravno le dva sta, Prej ko doteče namen, al padeta sama pobita.
Tako užalen junak; neganjen posluša Kronides, Sklep že mu v glavi je bil, nakloniti Hektoru slavo.
Drugi prepirajo se nasprotne za vrata ležiša, Tode pretežko mi je, načertati sleherno boja; Cele ograde je krog bobnelo viharja, napada, Kamenja, žvižga pušic; neradi, prisiljeni branjo Brodov Ahajci okraj. Žalujejo serčno bogovi, Ki so v prestrašni takrat pomagali borbi Ahajcam.
Burno začne Lapitov napad in bojna presodba. Sin Peirita, junak Polipotes umetni, mogočni, Sproži Damasu nasprot, zadene čelado jekleno, Sredo železno predre, in skoz i skoz vihra bodilo, Ravno v čepino naprej, kri vlije se hipno v možgani, Tako živetja je konc, boritvi njegovi pa sverha. Uzme Pilonu potem, ter Ormenu bojno napravo, Verli Leontaj konča Hipomaha, Aresu sina, Ki je Antimaha kri, do živiga pas mu presune. Hanžar iztegne sedaj ostrine neznano velike, Vihra po gnječi nasprot Antipatu, hrabrim junaku, Dregne ga v bliži, de koj se znakši prekucne na zemljo, Menona, Jamena scer in verliga zadnič Oresta, Tote poredoma vse poseka in prahu pridruži.
V tem ko nasprotnikam ti pobirajo hrambe pobitim, Sledila Hektoru je tje množica druzih junakov, Hrabrosti pervi ki so, želeči predreti zagrado, S plameni žarno vse krog brodovje uništiti skupno. Ravnoma stali so zdaj dvomljivi na robu okopa, De bi zagnali se črez, prikaže na zraku se tica, Orel visoko leteč, ki v levo kardela je plaval, Kačo je v parklih imel neizmerno veliko rudečo, Živo, vijočo se zlo, gotovo se biti z nosivcam. Ta se oberne nakrat in tikama vrata ga pikne, Un bolečine prevzet jo nagloma treši na zemljo; Kača se vije okrog na sredi armade po prahu, Tica pa bola kriče odplava v šumenju vetrovja.
Koieikijevt dela.	18
Gledajo vplašeni tam Trojanci se viti nagnusno, Znamenje, mislijo, je Kronida drobivniga skitje, Reče tedaj Polidam pogumnimu Hektoru to-le:
Hektor, izurjen si scer me v zborih ovračati vedno, Ker ti sovete dajem; podložnim je res nedostojno, Vodniku stati nasprot, — velja to v posvetu ko v boju. Njemu timveč je dolžnost pomnožiti vodju veljavo, Vonder izrečem sedaj, kar meni koristno se kaže. Strogo ne siliti nas, de bili bi tik se brodovja, Letu po tičjim bi šlo; ker tica je una Trojancam Dobe prikazala se, ko vreli mogočno naprej so; Orel visoko leteč, ki v levo vojaštva je plaval, S parklama kačo verte, rudečo, nezmerno, še živo, Proč pa zagnal jo je prej, ko gnezdo domovja dospel je, Tako prinesel je ni do stana želeče mladine. Slično se z nami godi; če vzamemo unim zidovja, Šiloma ruknemo v stan, pred nami Ahajci bežijo,
V	redu ne vernemo se od brodov ovakiga pota; Množino pustimo tam junakov ubitih i hromnih, Ktere posekajo nam Ahajci v prepiru za barke.
Tak bi poprašan prerok razjasnul prigodbo, ki v duhu Znamenja neba pozna, in voljno je slišan od umnih.
Temno gledaje ga tak overne prešineni Hektor: Kar si izrekel, mi ni po volji v nikakim oziru, Lahko bi bolji sovet od pustiga tega dajal mi! Ako ti to govoriš pravedne iz misli do mene, So ti bogovi razum osenčili polnoma v glavi: Svetješ, očitno v nemar Kronidovo djati namero, Ktero mi sam razodel ravnanju je momu v pravila. Tiču letečimu ti velevaš verjeti na zraku, Meni pa tiča ni mar, ne tarem si glave o temu, Al je na desno zavil, kjer sončna svitloba izhaja, Ali obernul se je na levo v temoto mračivno.
V	boga zaupamo mi, v Kronida visoke modrosti, Vsemu ki vlada okrog, človešvtu i večnim bogovam, Geslo le eno velja, in to je: Otetba domovja! Znati bi hotel zakaj razločne se borbe bojiš ti? Ako poginemo vsi pobiti v bližavi brodovja,
Tebe ne vjela bi smert, upihnul ji ti bi gotovo, Ker ti oserčje ne da, sovražniku stati pogumno. Tode v spominu imej, ak bodeš ogibal se boja, Al če oviral mi boš vojake z besedami v delu, Bom te osebno prederl, končaje ti prazno živetje.
Rekši naprej se poda, kričaje mu sledijo drugi, Groma veseli Kronid pa zbudi na zraku nevihto,
Tako de strašni vihar visoko iz Ida zatuli, Vivši vse v prašni oblak, Ahajce strahota napada, Hektoru zbudi pa up in tudi Trojancam ostalim. Migu zaupaje ti Kronida i lastni kreposti Trudijo silnoma se predreti Danajsko ograjo; Slemena stolpne podro, mektajo branila opersne, Dvigajo z drogi nasip, jim pade nekoliko stebrov, Kteri uterjeni v tla podlaga ozidju so bili. Temu namenjen je žok, razrušenje htejo Trojanci, Tode iz važniga se Danajci ne ganejo stana, Skitja stermečiga poln je persobran; unim ovira, Tem pa olajša pušic in kamenja kruto dervenje.
Ajasa verla oba podbadata trope na zidih Speta v kardelih okrog budivši pogumnost Ahajcam, Temu prijaznih besed, in unimu jako grozivna, Ak se je v bitvi dozdel nečimernih misli al dela:
Bratje, ki pervi slove, ki z njim so, ki zadej hlepejo! V boju enake nikacl veljave ne skažejo moži, Danas opravka dovolj ponudi se vsakimu borcu! Sami previdite reč! tedaj ne bežite v brodovje, Premda nasproti grome uporniga vraga grozitbe; Vednoma čversto naprej, med sabo se šuntaje sami! Dal bo visoki Kronid, mogočni grpmovnik Olimpa, Zopet sovražno derhal zapodimo v mesto de srečno.
Krikata tako ta dva, sogrejeta duše Ahajcam. Slično snežinkam iz viš, o vetru ko mete po zimi, Ker se nameni Kronid z belino pokriti okrožje, Ter iz obnebja perši de vijejo goste se vlage, Tudi če vtihne vihar, on siplje nezmerno, zakrije Glave visoke planin in verhe zobate bregovja, Polja plodivne, dolin soteske, i nive posjane, Hribci primorja vse krog, zalivi, zatoki so v snegu, Morje le hipno požre ga padšiga v istimu času, Drugo pokrito je vse, ko zgosti se studna odeja: Tako letele so zdaj na trume pušice in kamnja, Ki so Trojanci jih tam in tukej Ahajci dervili, Tak de zidovja okrog bobnelo je strašniga hrupa.
Tode Trojanci sedaj, blešivni poguma i Hektor, Komaj prederli nasip in vrata zidovja bi bili, Ako ne bil bi Kronid Sarpedona, svojiga sina, Naglo v Ahajce zagnal, leona v goveda rogate. Sukal ta skit je jeklen pred sabo, obočen okroglo, Krasne iz rude kovan, umetnik je bistri ga delal, Znotri preprežen naskriž obilnoma z bikovo kožo,
18*
čistiga zlata okraj podpirajo prečke železne, Tega v obrambo deržf, ter suče dve sulici v desni. Urno privihra naprej, divjaku pušave podoben, Kteri po lakoti gnan med plašne ovčicice plane, Klati nemilo začne, od ene do druge poskoči; Ako zgodi se de tam v ovčarje pazlive zadene, S kopjem ki branijo jih, vanj huskajo tropa čuvaje, Neče umikati se, poskusiti mora kreposti, Al de uhvati komad, al sam bo pri ropanju ranjen, Pasji pokvari ga zob, al varženo kopje predre ga: Tako naganja pogum Sarpedona brabriga ravno, Planiti burno na zid, in persobran zdajci podreti, Sinu Hipoloha on besede te krilate reče:
Glavkos! o druzih zakaj častijo naj s kraji sedenja, S kupcami vinskim in scer s povzemkami hrane v obedih, Bogama slično oba v deželi domači Likejski? Najno posestvo zakaj razširjeno tak o Ksantu, Polno vinogradov, niv, pšenico-rodivnih okrajev? Samo za to, de bi zmir med Likije trumami pervim Trope ko burja vihar dervila protivne v pogubo, Tako de reklo se bo v Likejskim ošinenim polku: Naša vladarja zares obračata verlo se, bogme! Z vinam krepivnim zastonj i ovcmi ne kermita trupla, Delata kakor velja, poguma je polno oserčje, Slavno se bijeta sploh, sta perva med pervimi v boju. Brate mi! ak bi sicer, brez vojske te, vedno živela, Vednoma krasna ko cvet, v obstojni mladosti nesmertna, V bitvo ne hodil bi jaz, med perve borivce ne silil, Tebi veleval še manj, se vtikati v borbe morivne. Ker pa brez tega groze poredama Parce i Kere, Teh pa je krogoma broj, de ni jim uteči mogoče, Dvigniva krepko tedaj se nama al drugimu v slavo.
Reče junak; ne brani se un, ne mudi se Glavkos, Dalej se spustita koj, kardela Likejske peljaje.
Peteja sin ju zazre, prestraši se zlo Menesteos, Stolpu, na kimu stoji, se bližata kruto grozeča. On se obrača okrog, de vidil bi koga Danajcov, Ki bi overnul napad, i njemu, i stolpu, i trumi, Ajasa vgleda sedaj, boritve ne sita junaka, Tevkra pogumniga tud, ki ravno iz šotora stopa, Tode predaleko so, zaklic ne doseže jih ondi; Je ropotanja preveč, razlega do neba se burka, Žvižgi i zvenki pušic na skite, čelade i vrata; Vse je v naskoku okrog, zunajni se vpirajo čversto,
Naglo predreti si vhod, odmaknuti zmage overke. Urnoma Ajasu zdaj on pošle Toota klicarja:
Teci mi, verli Toot, pokliči mi Ajasa simo, Blagor ak bosta oba, nar bolji bi bilo gotovo; Tuki začela se bo moritva okrutna, in kmalo, Tropi Likejski že tam pritiskajo, kteri vsečasno Spričajo silno krepost prestrašni v razločbi rovanja. Ako je dela i tam borivniga, pridi mi jeden, Ajas, Telamona sin, boritelj i modri sovetnik, Drugi nej spremi ga les prepira izurjeni Tevkros.
Reče; upoti klicar začuvši besede se zdajci, Zida Ahajskiga tik z nogama on urnima speši, Ko do junaka prispe, izusti te krilate slova:
Ajasa hrabra oba, voditelja slavnih Ahajcov! Kliče vaj Peteja sin, vladarja prijatla nebeškim, Dojdeta de mu v pomoč, podpirata v delu ga nekaj; Ako mogoče oba, to njemu naj bolji se kaže, Ker mu boritva grozi, mu bliža okrutni poboj se. Šiloma vrejo nasprot Likejski vojaki, ki vedno Čversto napadajo bran v razločbi kervavi prepira. Ako je dela dovolj i tuki, mu dojde le jeden, Ajas, izverstni junak, Telamona krepka mladika, Temu pridruži se pak pobitve navajeni Tevkros.
Tako doverši klicar; uboga Telamonič Ajas, Sinu Oilovimu besede te krilate reče:
Zdaj se branita vidva, ti sam in junak Likomedes, Opominjaje okrog Danajce, de možko se vprejo. Grem de tam une oprem, ustavim od ondi napake, Koj ko mogoče mi bo, se vidili bodemo zopet.
Rekši naprej se spusti Telamonič iskreni Ajas, Tevkros udružen mu je, brat pristni po lastnim očetu, Pandion z njima je scer, junakovo nese orožje. Ker so do stolpa prišli, približali se Menesteju, Koj so razumili tam, de došli v pomoč so potrebnim. Spenjajo že se na zid, na persobran, urni Likejci, Slično ko vihra oblak napoljen i bliska i treska; Hrupno začenja poboj, gromijo besede ukaza.
Ajas ubije gredoč, Telamonski voditelj, prijatla Vodju Sarpedonu tam, pogumniga borca Epikla, Mramorno z gručo sedaj, ležala ki zida je znotrej Druziga kamnja poverh. Debela , in težka je bila,
Krepki možak bi je ne omajal z obema rokama, Kot umerjoči so dnes; on dvignjeno silno zažene, Stlači čelado mu clo, črepino mu zmane oglavja; Ta se iz turna zvali prederznim enak vodo-lazu, Treši globoko na tla, in duh iz telesa mu zgine. Glavka zadene potem, mladika Hipoloha, Tevkros; Ravno ta kviško divja po stermi ogradi branila, Pleča mu vivši nasprot; ga udri, prepir mu doverši. Skrivnoma boj ta pusti, in to de nobeden Ahajcov Rane ne smotri na njem, ne smeje se bedi njegovi. Tuga pa misli navda Sarpedonu, vidi ko v strahu, Glavkos de ga zapusti; on vonder ne zabi boritve, Sulico dregne timveč Alkmaonu Testoru v serce, In jo potegne nazaj, blagutne ta padši na lice, Krogoma mu zarožlja prekrasna jeklena naprava. Persobran sada z močjo veliko Sarpedon uhvati, Ruka, nateza, maje, zidovje napočeno kima, Tode le sleme se vda, podlaga pa čversta ostane.
Ajas i Tevkros nasprot se stavita; ta mu s pušico Persna jermena, vnaskriž pod skitam ki dasta se zreti, Ojstro zadene namoč, Kronid le ohrani ga kvara, Pristni ker bil mi je sin, ubrani za zdaj mu osodo. Ajas na to zaleti se v tarčo, jo skozi presune, Sulica vihra naprej, ne malo napadnika strese, On se umakne sicer, popolnoma se ne ostrani, Bil mu je v sercu še up, de slave bo mnogo dosegel, Glasno v sledeči mu trop Likejski gledaje zakliče:
Čisto pozabite vi, Likejci, veljave naskoka! Samimu meni ni moč, nar hujši če bil bi boritelj, Toti porušit nasip, do brodov odpreti si cesto, Sledite urno tedaj, le množina zmago nakloni.
Reče. Prestrašeni ti po strogi besedi vladarja, Udrijo brambi nasprot, se krogoma kralja gnetivši, Tudi v ozidju sedaj se vkrepijo trume Abajske, Dela je bilo dovolj, nezmernoma truda i znoja. Niso poderli sicer junaki Likejski zidovja, Ceste otvorili ne do brodov o bregu pomorskim; Unim pa bilo ni moč se vpreti napadu koristno, Ter jih poditi natrag, potem ko so v bližo dospeli. Slično ko kmeta se dva prepirata polja za mejo, Batina krepka grozi, sukaje se, vsakimu v roki, Malo prostora le vmes i sleherna stopnja dotik je. Samo dopersni le bran zdaj loči sovražna naroda, Mahata čezenj se zlo po bikovim usnju skitovja, Krasno zakrivljenih tarč in druge vojaške naprave.
Ranjenih smertno dovolj po britkimu jeklu je bilo, Neki ko herbet i vrat zamudijo kriti previdno, Drugi clo skozi jeklen ovitek i pleča železne. Stolpov i zida okrog rudeča je kri se cedila, Tuki Trojanska i tam Ahajska pobitih junakov, Vonder so čversti ko zid, in bega se nikdo ne loti. Tehtnica slično stoji, ko v roki najete predivke. Prejo ki suče za dnar, družini de hleba nakloni, Ravnoma skledi obe stojite, ne zniža se ena; Tako je zmaga sedaj obema narodama stala. Zadnič odloči Kronid, ovenčati Hektoru glavo, Priama sinu, ki zdaj napada zidovja Danajske. Gromnoma krik mu doni po trumi Trojanski v okrogu:
Kviško, Trojanci v naskok! predrite Ahajsko zidovje, Trešite v brode požar, barkado de plamen uništi! Tako opomni junak, začujejo vse ga ušesa; Ravno zidovju nasprot vihari vsa truma kričaje, Spenjajo vsi se na verh, jim sulice bliskajo v rokah.
Hektor popade sedaj za kamen veliki, da! skalo, Spodej debelo na moč, gubivši se v ostrino zgorej; Dva bi je krepka moža današnih junakov po valkih Ne zavalila na voz, ak s koli bi vanjo se vperla, On jo je naglo zavil, jo dvignul i nesel naprej jo, Ker mu je zlajšal jo sin Kronida, nevidniga boga. Slično kot urni ovčar pešičico volne zagrabi, Nese igraje jo proč, in teže nekake ne čuti, Hektor enako ta čok do bangora durniga nese, Vrata dvokrilate kjer zaperte so s pahi nasprotnim, Čversto zavarvane krog z jeklenim zagojzdami novim, Ktere veriga je skup napeto deržala v ti legi. Blizo pristopi, se vpre z nogama, ter udri na sredo, Bavši se, de bi lučaj prešibki iz rok se ne zmuznil. Gromno zapahe zdrobi; podere se v notri zidovje, Vrata prekolejo se žvižgaje letijo zagojzde, Krepke opore zidu počepajo v desno i levo. Nagloma plane v predor veličastni, oroženi Hektor, Strašna polnočna pošast! ko blisk al tresk iz oblaka, Sulici suče grozeč dve ojstro nabrušene v desni. Razun mogočnih bogov ne bil bi ga nikdo ustavil, Zdaj ko privihra v posip, serdito gledaje v okrogu. Glasnoma svojim kriči, v razbuko lomasti obernjen; Vrejo de dalej na moč, in sleherni sledi poklicu; Spenjajo ti se na zid, in drugi se gnetijo v režo, Hrup je i klanje vse krog, na brode vervrajo Ahajci Groza le vlada sedaj, le zvuki obupa donijo.
Iliade štirinajsti spev.
seg. Agamemnon, Diomedes ' Odiseos i Nestor bitve tek opazujejo. Pervi svetje umik, nasprotne misli je Odiseos. Posejdon tolaži Agamemnona. Hera utrudi Kronida de zaspi, sedaj krepkejši pomaga Posejdon Ahajcam. S kamnam zadetiga Hektora nesejo Trojanci iz bitve v mesto. Zmaga Ahajska, beg Trojanski.
Nestor o vinu sede kričanje to ljuto zapazi, Sinu Asklepejevim on reče te krilate slova:
Sodi, Mahaon mi blag, kak čudno se suče ta borba 1 Vednoma brodov okrog naraša kričanje borivnih. Tukej pomudi se ti, poserkaj te kaplice čisto, Hekameda de o tem krepčavne pripravi toplice, Ude opral de si boš, kervi ko prašila i znoja. Jaz pa pregledati hčem iz brega vertenje vojaško.
Rekši po skitu ozre Trasimeda se, sina, ga uzme; Ležal je v šotoru ta, svetivniga jekla blešil je, Sin pa z očetovim bil je skitam ozunej na boju. Sulico dvigne potem polikano z ojstrino brusa, Šotora zunej stoji, tam gleda prežalostne zgodbe, Bežne Ahajce vse krog, zmagljive Trojance gonivne, Spredej zidovja posip, razrušene brambe za zidam. Slično ko morje somrak se kaže pogledu primorca, Motno čutivši napad viharja, ki burno se bliža; Mirno stoji, še valov ne puha ne v levo ne v desno, Veter Kronidov še ni razločno po zraku zatulil; Tako prevdarja sivor zdaj svojiga serca v globini Dvojno: al družil bi se celoti Ahajskiga množtva, Al k Agamemnonu šel bi, Atriču, množtva vladarju? Djanje naposled se to dvomečimu kaže koristno, K Atriču iti na mah. Tam strašne dave se nasprotno, Gromno oklopja done telesih na gibkih vojakov Mahu o silnimu rant, i kopja, i mečev, i sulic.
Nestora srečajo zdaj vladarji bogovam uljudni, Prišli so ravno iz bark, ki ranjeni bili so undan, Tideja sin, Odisej, ter Atreja sin Agamemnon. Dalječ od bitve so proč o bregu poredoma stali Brodi na morju okrog. Naj pervi so bili na suhim, Brambo imeli so ti zidovja uterjene stene. Bilo široko je scer ondotniga morja obrežje,
Vsiga brodovja pa ni le vonder obseči zamoglo; Stopama so je tedaj uredili ladjo za ladjo, Tako napolnili so vse kraje zaliva do brega. Gledati boja izid, vertenja omage i zmage, Šantajo ranjene tje na sulične droge operti, Serca jim tuga topi, nasproti sivor ko prispeši, Britko prešine celo plemenite junake Ahajske, Nagovorivši ga tak vladar Agamemnon omeni:
Nestor! o Neleja sin, ti zvišana dika Ahajcam, Bitvo davivno zakaj prepušaš oskerbi nejakih? Žalibog, da! se bojim, viharni de Hektor jo spelje, Kakor jo pred je grozil Trojanskiga zbora v posvetu; Djal je, ne verne se v grad, ne pusti brodovja nikakor, Dokler upaljeno ni, pobito vse živo na barkah; Tako grozil je tedaj, in evo! doveršeno bode. Psujejo v sercu, to vem, Ahajci me sada vsi skupej, Ter me čertijo kot on med četami svojim, Ahiles, Uzrok edini je to, do vmikajo borbe se plašno.
Odgovori pa na mah Gerenski mu Nestor jahavni: Steklo, zarisano je! premeniti zgodba ne da se, Tudi mogočni Kronid storjeniga več ne predela. Krogoma zid je posip, ki zdel se je vterjen za večnost, Varvati ki je imel brodovje, i nas, i kardela. Uni brodovja so tik, se bijejo zmešani z našim, Soditi več se ne da, čeravno se bistro oziraš, Kter de Trojanski je trop, i kter je Ahajski v ti gnječi, Tako je vpleteno vse, kričanje do neba se glasi. Zdaj pa prevdarimo kak ta stvar se zasukala bode, Ak še pomaga razum. Vi pa ne hodite v boritvo, Ranjen vojak za prepir nikdar ni nikakor veljaven.
Odgovori mu na to vojaštva vladar Agamemnon: Nestor, upaljen prepir se suče že tikama brodov, Zdal ni ne čversti nasip, ne stene, ne jame, ne grapa, Kar nam je dela dovolj, posveta, in truda naneslo, Vse to je bilo zastonj, ne vbrani ne trum ne brodovja; Vidno je, silni Kronid uništenje nam je namenul, Hoče neslavno de vsi poginemo tukej Ahajci. Jasno je bilo poprej, nas kvara ko zdatno je branil, Jasniši sada mi je, ljubimce ker une si zbere, Nam izpihuje pogum, desnice poveže z okovi. Urno tedaj, vsesplošno se koj kar pravim doverši! Barke potegnene v kraj zaliva i v bližo obrežja, Zopet odrinejo nej na višje pritoka valovje, Sidra se vterdijo tam, de varne do tmine so nočne, Scer se pokoja nadjam, ker une k počitku bo gnalo,
Nam pa mogoče bo tak, pospraviti drugo na ladje. Graja junaku ne gre, poginu ki v noči uteče, Bolji de v noči vbežiš, ko biti zasačen ob soncu.
Tamno gledaje o tem Ulises izurjen omeni: Ktera beseda Atrid privihra iz ustnice tvoje? Strašni! da, tebi bi šlo, de vodja plašunov ti bil bi, Ne pak ukazal bi nam, kim slavna namemba je dana, De neprenehama v boj hitijo mladosti od nježne Pozne do starosti let, ko smert jim očesa zatisne! Sklep ti je vterjen tedaj, bežavno domii se podati, Pustiti Trojo v nemar, za ktero prestali smo toljko? Molči, ne čuje de kdo govorenja neslaniga drugi, Javalne najdete ga, besede ki te bi izrekel, Ako mu pameti ni osoda osenčila kruto, Clo če je slavni vladar i množtvu enakim veleva, Kakoršno sledilo je, voditelj iz Grecije tebi! Kar si ukazal sedaj, terdim de je vrednosti prazno; Sredi boritve veliš nam krasno ostenjene barke V morje potezati spet. Ugodno to bode Trojancam, Prej že po volji jim gre, še to, in objame obup nas, Nam ne ostane ko smert. Ahajci ne bodo se bili, Ako potegnemo v tok valovja brodove i ladje, Vsi za otetbo skerbe pobegali bodo na barke, Tako izid bo pogin po tebi nasvetvane činbe!
Odgovori mu na to vojaštva vladar Agamemnon: Živo svaritba le ta, Ulises, je v serce mi segla, Strašnoma! tode pozor! ne terjam de volji nasproti Bi se učinjalo to, brodovi se vlekli na morje. Nej le oglasi se zdaj, ki bolji sovet mi naznani, Bodi mladenč al sivor, prijetno bo mojimu sercu! Reče mu hitro na to boritve klicar Diomedes: Tukej je mož! kaj išete ga? vam hipoma svetjem, Ako ubogate me, ne devate slova v nemar mi, Moje mladosti zarad, ker godov ne štejem veliko. Scer pa ponosno terdim, slabejšiga roda de nisim, Tidej mi oče je bil, ki v zemlji počiva Tebanski. Sini pravedni trije nekada so Proteju bili, Dom je v Pleuronu stal, ves kraj Kalidonski je njih bil: Agrios, Melas junak, ter hrabri boritelj Oneos, Tideja oče, mi ded, pred unima slavno razglašen. Ta stanoval je doma, le včasih je blodil po svetu, Tak so naklanjali mu Kronides i drugi bogovi. Hčeri Adrastovi on zaročen je v hiši prebival, Vsaciga blaga bogat, pšeničniga polja veliko, Vertov, vinogradov scer osenčenih z drevjem imel je, Tudi goved in ovac; z orožjem prekosil je vse sploh,
Vem de to slišali ste, ker ljudstvu ta reč je očitna. Ceniti mene tedaj ne morete plašniga roda, Tud zaničavati ne soveta, ki dam ga v korist vam. Udrimo naglo v prepir, če ravno smo ranjeni, stisk je! Bomo zderžali se scer osebno boritve z orožjem, Nove na starih de nas ne bodo pokvarjale rane, Dramiti htjemo razum, in čverstiti tistim junaštvo, Ki so preurni v pobeg, pa k delu vojaškim počasni.
Tako junak; poslušajo vsi, ga vbogajo voljno, Jaderno sledijo mu, Agamemnonu, vodju Ahajskim.
Tega nemarno ni čul Posejdon valovja majatelj, Bliža v podobi se mu postarniga moža vojaka, Prime za desno roko voditelja trume Ahajske, Nagovori ga na mah besede te krilate rekši:
Atreič, kak bo vesel globoko v oserčju Ahiles, Vidši moritvo, obup, nesramno bežanje Ahajcov; Sercu v njegovimu ni nar manjši namere pravedne, On se prekucni v pogin, zavij ga v sramoto izidba! Niso sovražni ti ne bogovi Olimpa nikakor, Gledal Trojance ti boš, njih vodnike, njih pomagače, Brusiti s petami prah, bežati v ograde Trojanske, Proste prepušati vam brodovja i šotore vaše.
Reče, in krogom divja, kričaje neznaniga zvuka, Kakor junakov deset bi tisuč, al več jih, zarjulo, Ljuto zagnavši se v bor , moritve in zmage želečih, Glas mu enak je donel iz grozniga gerla, Neptunu, Serca navdajal z močjo, s pogumam, i voljo terpežno, Stati ko zid jim nasprot, in biti do zadne se srage.
Veršno Olimpa stoji tik zlatiga sedeža Hera, Gleda prigodbe tečaj, in urnoma boga spoznavši, Gospodovavniga tam, ki suče pogumno se v bitvi, Dever ob enim i brat, oserčje ji v radosti plava. Vidši sedeti pa tam na gori Idajski Kronida, Silno se čezenj serdi na tihama v duši ponosni. Marno prevdarja sedaj ošabno gledavna Junona, Kak bi omamila um skitovje drobivniga boga. Misel sledeča se zdi dvomeči nar bolji poslednič. Krasno nališpana se mu bližati kani kovarno, In ko ljubezni bo vnet mikavno jo želel objeti, Hoče uspavati ga popolnoma v sladko omoto, Tako de tehtal ne bo pod zvezdami časne prigodbe. V izbico skrivno hiti, ki jo sin ji Hefest je uredil, Kinčeno krasno namoč, s ključavnico tako zaperto,
Duri de nikdo ni znal odpreti zavarvanih lično. Toto se v izbo poda, i vrata blešeče zaklene.
Ude mikavniga koj telesa očisti z ambrozjo, Mane in derga potem ter maže vse krogoma člene Z oljem duhtečim okrog, ki vsako dišavo preseže, Ki, de le malo zmaje se v domu Kronida neskončnim, Hipno vse kroge sveta napolni z mamivno vonjavo; S tem si namaže život, preplete, uredi si kite, Lica i čela okolj blešivne si kodre popravi, Krasne, leskeče, ki se na glavi mogočni vertijo. Vzame obleko potem ambrozje puhtečo, — Atena Tkala ji umno jo je, z obrisi okinčala čudno — Sponke na persih zapne, pod kojim igrajo ji nedra, Pas pa ki skup to derži, je lišpala stotina čopkov. Svitle si vtakne sedaj v ušesi demantne uhane, Trojna je zvezda odsev teh biserov redke lepote. Lica blešeči zavoj pokriva kraljici Olimpa, Krasni, popolnoma nov, ki sveti od sonca živejši, Vtakne nožice potem sijavne v nebeške sandalje. Bivši doveršeno to, uredeni lišpi na udih, Urno iz izbe prispe, pokliče iz družb Afrodito, Same ko vidi de ste, ji to le začne govoriti:
Hčerka, bi hotla mi ti dopolniti željo edino, Jezo pozabiti zdaj, de v bitvah Ahajcu pomagam, Ker ti, nasprotniku bran, Trojancu le slavo naklanjaš?
Odgovori ji na to Kronidova hči Afrodita: Hera, ti boginja dik, supruga i slava Kronidu! Reci mi, kaj de želiš, naganja me serce de vbogam, Ako speljavna je reč, in meni mogoče de speljem.
Zvito, kovarno potem ji boginja Hera omeni: Draga, posodi mi pas, ki serce ti sleherno vjame, Bodi si serce boga, al bodi-si serce človeško. Iti namenjena sim do meje redivne te zemlje, Vidla Okeana bom, in zibko, in Tetido mater, Ki sta v poslopju nekdaj me milo učivši gojila, Kamor je Reja takrat otela me, bil ko v globine Strašniga brezdna pregnan Kronidu po hujšim je Krones; Te dva obiskati grem, ju vmiriti, ak bo mogoče. Dolgo razdvojena že med sabo po britki sovražbi Studno ogibata se objema i postlje zakonske. Ako mi steče, de ju s prijazno besedo potažim, Nagovorim, de se spet objameta žarne ljubezni, Vedno me bosta potem častila prijatlico milo.
Odgovori ji na to, smehljaje medeno se, Kipris: Nikda ne bilo bi prav, odbiti zaprosbe enake, Ker ti na sercu ležiš visokiga boga Kronida. Rekši iz nedra poda ji krasni pojas čudoviti, Združene v kterimu vse so bile ljubezni milote; Silniga žara pohot, hlepenje, ukusa igranje, Prosbe priliznjene kip, ki glavo premami clo modro, Tega molivši ji tje besede omeni sledeče:
Uzmi ga! v Ionu ga skrij, pojas ta nezmerne veljave, Miki so v njemu vsi skup, s tim steče ti vsaka gotovo, Kar ti pohot prebudi, in kar zadobiti namenjaš.
Sladko nasmeje se zdaj ponosno gledavna Junona, Skrije čarobni pojas pod persima čudne lepote. Una v dvorano hiti, Kronidova hči Afrodita, Hera pa splava na mah iz više Olimpa po zraku,
V	pervo Pierjo dospe, ter krasne Ematie gore, Snežne višave potem Trakajcov jahavnih ugleda, Vednoma prosto lete, nikdar dotikaje se zemlje; Švigne iz Atosa zdaj, valovju se morskimu bliža, Lemnos otočni dovre, posestvo junaka Toasa. Morfeja najde na tem, ki smerti priličen je brate, Stisne mu desno ročic izrekši besede sledeče:
Morfej, o silna krepost, ki vžuga ljudi in bogove, Ti si opiral me prej, opiraj me zdatno še danas, Bom ti hvaležna navek za tako speljano poslužbo. Bistre zatisni oči Kronidove v spanje oterpno, Koj ker objemal me bo, in družil se z mano v ljubezni.
V	dar sim odločila ti sedalce, ki vedno bo novo, Cistiga zlata izdelk, moj šantovi sin je Hefestos Umno polikal je v blesk in pružico tikama zdelal; Tak pri obedu počil z nožicama, z glavico bodeš.
Morfej, počitka oblast, nasprot ji sledeče izusti; Hera, visoka gospa, rojena Kronidu po silnim! Drugiga, kteri bi bil, vladavniga boga, uspavam, Tudi šumečih valov Okeana bi se ne anal, Toka, ki vse je rodil, ki vsemu živetje ohrani. Samo Kronidu ne smem, gromovniku, bližati prej se, Dokler ne kliče me sam, de spavati misli, mi reče. Nekda, kraljica, na led, na polzni, si že me speljala, Tistiga dneva ko sin Kronidov, izverstni Herakles, Šel je iz vojske domu, razdjal ko je Ilio slavno. Ja sim omamil ga bil, orožje vladavniga boga, Rah mu objemši život; Alcidu ti kvar si navlekla, Morja i vetra si serd nasprot mu dervila vsih krajev,
Tak de daleko proč od svojih prijateljev gnan bil, Samši na Kos, na otok. Kronid, se zbudivši, razbiva, Krogoma boge dervi — posebno pa mene iskal je! — Ak bi ukvatil me bil, ne bil bi poginu utekel. Noč le otela me je, ki ljudstva i boge premaga, Skrivši mi varno v naroč; Kronidu se vstavi togota, Tmine je bal se preveč, noči ni užaliti hotel; Ti pa velevaš mi spet, motati se v slično napako!
Odgovori mu na to ponosno gledavna Junona: Morfej, zakaj prebudiš opombe si take v oserčju? Misliš de tako Kronid podpira Trojance v ti vojski, Kakor upaljen je bil za svojiga sina Herakla? Skleni, in dvigni se koj! bom dala objeti ti eno Mojih Karitin, de bo pridružena milka ti vedno, Morde Pasitejo clo, ki davno želiš jo objeti. Morfej, obljube vesel, ji reče živahniga upa: Dobro! prisezi mi to grozivni pri vodi stigejski, Z roko desnico se tal gojivne te zemlje dotikaj, Levo pomakaj o tem pomorsko v mokrino šumečo, Priče de bodejo vsi v okrogu Kronida bogovi: De mi nakloniš objem Karitin gotovo mi ene, Mile Pasiteje clo, po kteri že dolgo zdihujem.
Reče; uboga ta hip Junona ga limbaroramna, Terjanju sličen je rot; po redu zakliče bogove, Tartara v tmini ki so, z imenam Titani vesolnim. Kakor izveršila je, uterdila slova s prisego, Hitro zapustita kraj v oblake debele zavita, Mimo otokov naprej, tak jaderno spešita dalej. Gora Idajska je tu, zverjadi vodenčno domovje, Stopita v Lekton, potem po suhim obrežju je hoja; Gojzdi košatih dreves treptajo pod nogama Here.
Morfej ustavi se tam, Kronid ne zapazi lazivca, Jelki ob verhu sedi, ki gore nar višja je bila, Kviško moleča v sopar obnebja košate mladike, Gosto v berstovje zavit se vidu gledečiga skriva; Tiči samotni enak, ponočno ki hribe pretuli, Halkis jo zove Olimp, ljudem pa za čuka je znana.
Hera okretnih stopin Gargarsko višavo dohiti, Tam jo zagleda Kronid, gromečimu nebu velitelj. Ker jo osupnjen zazre, pohot mu previhra vse ude, Tistimu sličen ko sta se pervič objemši družila Postlji v ljubezni nekdaj, brez vedenja staršev na tihim. Urno ji stopi nasprot, besede te krilate rekši:
Kam si namenjena nek, zapustila kak de Olimp si? Tudi kočije in konj, kar vidim, pripravljenih nimaš.
Pravi kovarno na to prekanjena boginja Hera: Spešim do konca sveta, htjem viditi mejnike zemlje, Tudi Okčana tam, očeta, in Tetido mater, Ki sta v poslopju me, vad prijaznih učivši, zredila; Te dva obiskati grem, vtolažim de svade med njima. Dolgo ogibata že se v postlji zakonski objema, Britko sovraštvo ju je razdvojilo, čute zaterlo. Konja, ki vozita me po morju, po zraku, po suhim, čakata gore me tik Idajske, de vernem se zopet. Tebe zarad pa sim les obernula dom zapustivši, De ne porečeš de bi brez vednosti tvoje hodila V hišo Okeanovo, staniše šumečiga boga.
Odgovori ji na to pričina gromenja Kronides: Tje se podati bo čas, poznejši tje spešila bodeš, Zdaj te objeti želim, se družiti s tabo v ljubezni. Nikda me tako še ni ne boginja vnela ne žena, Serca do ženske pohot še tako ni vil ko sedajni; Ne ko objemši ženo Iksiona vsjal Peirita Nekada sim, ki je bil nesmertnim po umu priličen; Ne ker Akrisija hčer mikavno sim Danejo ljubil, Ki mi junaka starin je Perseja dala za sina. Slično me vpalila ni sloveča Feniksova hčerka, Minos ki bil ji je sin in verli junak Radamantes; Tudi Semela ne tak, Alkmena ne nekda tebanska, Ki mu je dala v povoj izverstniga borca Herakla; Una rodila pa je Dionisa, človeštva veselje; Vnela enako me ni rumenolasata Demetra, Tud ne Letone obraz, ti sama ne s plameni takim, Kakor o dobi gorim previhran pohota do tebe.
Reče kovarno na to ponosna vladavka Junona: Kake besede, Kronid, o strašni! si ravno izustil? Tu na višavi želiš objemati mene očitno, Kjer je vse jasno okrog in vidi me kdor le ozre se; Kaka sramota, ojoj! ak naj bi zapazil v objemu Toti al uni bogov, in drugim oznanil bi djanje? Nikda ne mogla bi več verniti se v tvoje poslopje, Tako bi bilo me sram; te dela za skrite so kraje. Tode — če mika te tak, in tebi če v sercu je všečno, Izbico skrivno imaš, izdelano ti po Hefestu, Krasno nališpano, ki se tik ji zapirajo vrata, Tje ak objema želiš, umakneva tujim se vidu.
Odgovori ji na to gromenja mogočni Kronides: Hera, le v mene zaup! nikdo naj zapazil ne bode, Krogoma naju oblak zlatovj a blešeči prosterl bom, Hetija vperte oči celo ga prederle ne bodo. Bistro ki suče pogled, i vsako prešine do jedra.
Rekši objame Kronid suprugo, jo nase pritisne, Zemlja zbudi se ta hip, nebrojne gošave požene, Lotosa rosnati cvet, in krokos i kras hiacinta, Gosto vse krogoma krog, de plavata rahlo na kviško. Spavata sladko potem v elastično meglo zavita, Svitlo ko likani zlat, rosila dišave na tla je.
Tako počiva Kronid Gargarski na viši, ljubezni, Truda i slasti pijan, ter guga v objemu suprugo. Morfej krepivni sedaj spe jaderno k barkam Ahajskim, De bi Posejdonu dal prigodbe veselo novico, Blizo mu stopi in te besede mu krilate reče:
Strogo Posejdon sedaj se brini za zmago Ahaje, Slave nakloni ji cvet o temu ko spava Kronides, Ja sim ga v spanje zavil; mu misli oslepil z omamo, Ker ga je Hera poprej k motivnim objemu z vodila. Tako končaj e leti slovečih narodov do druzih. Ta pak upaljen hiti de trumam Ahajskim pomogne, Vihra ko strela naprej, in tuli na desno, na levo:
Greki, prepušate tak nemarnoma Hektoru zmago, Uzme brodovje de vam, nakloni blešivno si slavo? Ta pa se njemu le zdi; on vriska ker jezno Ahilej Boja ogiba se zdaj, togoto le pase v oserčju. Skažimo mi zanaprej, de znamo se braniti sami, De ne pogrešamo ga, de vpreti se vražniku vemo Dvigniti sploh se tedaj, mi sledite vsi brez izjemka, Skite velike i nar močnejši pograbite v brodih, Glave pokrite si scer s čeladami v deljo sijavnim, Sulice v desni vertč nar ostriši udrite z mano. Biti vam vednoma spred namenjam, in javalne Hektor, Priama sin, mi bo stal, ak dvojno i trojno bi huj bili Kjer je močnejši junak previden z orožjem šibkejšim, Hiti premenjati je z jakejšim opešane družbe.
Tako Posejdon veli; in uni zapomnijo sledno. Ranjeni kralji na mah opravljajo bojne zadeve, Tideja sin, Odisej, ter Atreja sin Agamemnon; Šantajo urni okrog, premenjajo sulice, skite, Čversti dobijo težkč, nečverstim igravne se dajo. Končno ko sami so tud prevideni bili z orožjem,
Spešijo hrabro naprej, in vodnik je bil Posidaon. Sukal je strašni hanžar nezmerne dolgosti z desnico, Tresku slepivnim enak; približati nikdo ne tvega U bitvi pošasti se tej, zagled že omami vojaka.
Hektor vredi potem pogumne kardela Trojanske. Jarosti ljute sedaj se rukata v bitvi presodni Moija mračivni vladar in vojvoda svitli Trojanski, Ta za Trojance namoč, in un za Ahajce se bije. Morja gromeči talas dviguje Ahajsko brodovje, Barka na barko bobni, na kermi se kerma prekolje. Sličniga hrupa napad valovja po bregih ne tuli, Ker zadervi ga vihar pomorski naviš iz globine; Hujši ne derska šumot požara v soteski smerečja, Ker se gošava zažge in burja viharno zapiha; Tudi ne hruši orkan jesenski hrastovja po vejah Sličniga šuma okrog, nar silniši ker se zažene, Kakor izklici sedaj obojnim iz gerla so vreli, Gnjeva ko strašniga sta nasprot si divjala naroda.
V Ajasa vmeri ta hip sijavni pogumnosti Hektor, Najde namenjeno pot, zadene ga sulica v persi, Vijeta kjer se naskriž jermena dva krog mu telesa; Jeden je skitni, in meč na drugimu visi o boku, Točno zadene ta kraj, le petlja ohrani ga kvara; Hektoru bilo je žal za sulico prazno letečo, Pa se oberne natrag, de hujši napake se vogne. Zdaj pa za njim zadervi Telamonjevič urnoma kamen, Mnogo jih bilo je tam velicih v oporo brodovja, Eniga zgrabi junak in s tako močjo ga zažene, Zdatno zadevši mu vrat nad skitam otilnika blizo, De zaverti ga potres vretenu predivke podobno. Slično ko dob se preklan po tresku Kronidovim zverne, In se iz panja sopar gorečiga žvepla poganja; Krogoma bivši sterme osupnjeni groze in čuda, Ker grozoviten je grom rušivniga boga Kronida. Trešil enako je v prah premage navajeni Hektor, Kopje mu zderkne iz rok, od rame mu skit zavali se, Glava čelado zgubi, rožljajo na truplo orožja. Polne veselja ga zdaj napadajo trume Ahajske, Upajo vleči ga proč, vanj sulic nebrojno dervijo, Tode ne steče jim ta, zadeti ga nikdo ne more; Ker so gosto na mah obdali te dobe Trojanci, Verli Enej, Polidam, junak plemeniti Agenor, Tudi Likejski vladar Sarpedon, i Glavkos izverstni; Druzih ne malo o njem je skite molilo v obrambo, Nikdo pozabil ga ni, v nemar ga ni pušal nobeden; Dvignejo rahlo potem stenjavniga v bolu junaka,
Keieikijeve dela.	19
Konjama dajo ga v bran, in ta dva odneseta koj ga; Umni pa z njima kočjaš, ki vodi živahna skakona, Vihra ko strela naprej, de beržej poslopje dohiti.
Ker do prevoza prispe šumečiga Ksanta naprega, Reke velike, ki jo rodil je nesmertni Kronides, Vstavši voznik položi junaka v omami na zemljo. Z vodo ga drugi kropš, on čuti, pogleda na kviško, Ter na kolena opert kri bluje penečo iz gerla; Kmalo pa vnovo na tla se zgrudi, pokrije ga tmina, Še je omotice plen, terpi še lučaja nasledke.
Vidši Ahajci sedaj v boritvi de Hektora ni več, Hujši so vreli nasprot, pogumniši, rodu Trojanskim. Ajas, Oilovi sin, koj sulico jaderno verže Satneju bistro nasprot, junaškimu Enopa sinu, Kimu rodila ga je na bregu zelenimu Satne Lepa Najada nekdaj po žarnim objemu ljubezni; Tega vihraj e predre naslednik Oila pogumni Sredi trebuha in tak, de svepa; se bližajo naglo Stranke serdite obe, pomešane v strašno presodbo. Pantosa sin Polidam k osveti je hipno pripravljen, Nagloma zvest suličar jo verže, Protenor se z verne. Skoziskoz ledja predre ostrina mu kopja viharno, Skluči ta koj se na tla in kerčnoma rušine grabi. Krikne na glas Polidam besede te krilate rekši:
Zderknula ni mu zastonj Pantoidu sulica britka, Prazen lučaj mu ni bil silovitiga kopja iz desne, Čuti nedvomno ga že v oserčju kateri Danajcov, Ki se bo zdajci valil po tmini v pohištvo Plutona.
Tako le-un; ukavni ta glas užali Ahajce; Ajasa rani pa bolj ko druge beseda rugavna, Telamonijeviča, tik njega je padel Protenor , Hipno za njim zadervi blešivno ta sulico ojstro. Scer Polidama, na stran zavitiga, strela ne treši, Vjel je Arhiloh jo zanj, Antenora sin imenitni, Tega visocih bogov naklonba poginu izroči. Kjer se obračne kosti na tilniku glava dotika, Tje ga zadene strelaj, mu kite privihra obojne, Tako de rukne z glavo i nošam v oprašeno zemljo, Prej ko se noga všibi, poprej ko preverne se truplo. Sinu Pantosovim zdaj besede te Ajas izusti:
Kaj se ti zdi, Polidam, povej mi resnico očitno! Bil je li vreden ta mož, Protenoru biti plačilo? Nizkiga plemena ni, tud ne rodovine premale;
Djal bi, de pristni je brat Antenora, sin če mu clo ni, Žlahte je bližne mu bil gotovo, ni dvombe o temu.
Ajas besedo konča; ta živo užali Trojance. Akamas Promaha zdaj predere — in hipoma — s kopjem, Ker mu ta brata je proč izleči za noge poskušal, Vriska veselja junak, te Akames rekši besede:
Čuj me, nemili narod, grozitbe nikdar ne nasiten! Tuga, nesreča, pogin, ti niso za trume le naše, Vam je enaki izid, vam slično izhajanje dano! — Pomnite! Promahos kak pohlevno počiva, premagan Hrabro po sulici tej; doveršena tak je osveta! Želja navdaja, se ve, mnogteriga moža enaka, Pušati tud za seboj plačitelja včinjene krivde.
Reče; Ahajce skeli globoko v oserčju beseda, Zlasti Peneleju kri pogumo po žilah upali, Ljuto mu vihra nasprot, un vogne se, ta pa zadene Ilioneja sedaj, de koj na boriše ga treši. Bil je bogatiga sin ta Forbosa, kterimu Hermes Toliko blaga je dal, de v Troji mu para ni bilo, Ilioneja je tem supruga edinca rodila. Tikam obervi predre koreninico oka mu tako, Zenica steče de koj in kopje čepino previhra, Zruši zadet se na tla prostiraje roke obupno. Penelej zmage gotov, iz mečnice jeklo potegne, Mahne ga v tilnik namoč, in glava na zemljo zvali se, Sulica notri tiči, z odsekano glavo jo dvigne, Kakor igravni pastir tam glavico maka zasuče, Tako jo kaže okrog in radosti vriska Trojancam:
Čujte, Trojanci, poziv! povejte očetu in majki, Verlim za sinam doma nej točijo solze v poslopju! Žena pozdravila tud Promahova moža ne bode Serca veseliga, ker vernili se bomo na brodih Nekada srečno domu, mi slavni junaki Ahajski.
Reče junak; pretresejo vsim pričujočim se členi, Vsak se ozira želeč uteči poginu grozečim. Muze, povejte sedaj, ker bivate v hišah Olimpa, Kteri Ahajcov nabral je nar več orožja pobitih, Zdaj ko boritve je tek premenul mogočni Posejdon.
Ajas, Telamona sin, je Irtia vsekal na pervo, Vnuk je ta Girteja bil, upornikov Mizije vodja; Mermera vžge Antiloh in Palkeju serce presune, Merion udri na tla Hipocia, Morisa vžuga,
Protona Tevker podre, v prepad zadervi Peripeta; Atreja sin pa potem Hiperenoru boki presune, Skoziskoz jeklo divja, razterga mu čreva trebušne, Tako de duša na hip iz rane zijavne pobegne, Stisnejo mu se oči, polnočna ga tmina pokrije. Hujši pa Ajas divja, Oileja sin giboviti; Bil mu ni nikdo enak hitrosti o begu nasprotnih, Ko je zadel jih Kronid premagane z grozo obupa.
Iliade devetnajsti spev.
Obseg. Ahil se serdu odpove in se v boj poda.
Dviga iz morskih valov se rumeno prepasana Zora, De podarila bo svit nevmerlim i smertnimu bitju; Tetida zdaj prinese do bark Hefestove dela, Javkati najde na tleh Ahila Patroklu pri mertvim, Britke bolesti okrog zdihajočih obilno tovaršev; Med nje vstopi nakrat se boginja srebronožična, Sinu roko poda, izusti te slova in reče:
Pustiva, sin, čeravno boli, tu tega ležati, Sklenjeno v nebu je tak, de smert je nemila ga trešla; Prejmi Hefestovi dar, to krasno blešeče orožje, Kakor ob rami še ni človeški enaciga bilo.
Boginja tak; na tla položi pred sinam orožje, Ganenja čudno vse skup rožlajo naprave umetne, Združene strah okrog preleti, ne tvega nobeden Boginji zreti v obraz, preplašeni proč trepetajo. Zdaj pa Ahilej orod gledaje še hujši jezi se, Bliskate mu ko plamena dva pod čelam očesi; Radost upali ga clo v objemu bogoviga dara, In ko dovolj s pregledam oprav nasiti si serce, Stikoma materi berž besede te krilate reče: Da, da! gotovo je bog, orožje ki pošle mi ovo, Neumeijoči le dlan kaj taciga zdela, ne človek. Koj se orožiti čem! Skerbi me le nekaj, o mati! De bi Menetiču mom ne prišlo v tim času muševje V rane zasekane, tam ne vplodilo gnusne červadi, Ki bi potem oskrunila drob in ude merliču; Kajti življenje je proč, in truplo ne otme se gnilbe.
Rahlo overne rekoč mu boginja srebronožična: Sercu, o mili mi sin, ne daj žalovati o temu!
Meni bo skerb obvarvati ga nadlege muševja, Ki se požrešno živi glodaje pobite junake. Ako ležalo bi tu, de leto to celo preteče, Truplo ne gnilo bi mu, le vedno bi bolj mu cvetelo. Združi tedaj k posvetu na hip vojaške Ahajce, Jezo pozabi nasprot Agamemnonu, vodniku ljudstva, Ter se podajta oba s pogumam opasana v bitvo.
Rekši pogum in silno krepost mu dihne v oserčje, Vlije ambrozje scer i rudečiga nektara v žile Mertvimu Patroklu koj, de truplo gnilobe ohrani.
Speši o bregu potem, ob morskimu, slavni Ahilej, Strašno v okrožje kriči, ter šunta junake Ahajske. Tisti celo, ki varhi sicer so bivali v ladjah, Ki kormila so bark z izurjeno vižali roko, Ali ko hišniki kruh med posle deliti na brodu; Vsi ti sedaj privihrajo skup, ker hrabri Ahilej Spravlja v nesrečni se boj, za kiga se dolgo ni menul. Tudi prišantata tje služabnika Arova serčna, Tideja sin, stanovitni vojak, in verli Odisej, Bližata, trudna še ran, se na pike operta počasno, Ino na perve klopi se zbornice vsedeta spredej. Zadni privleče se pak Agamemnon Ahajski velitelj, Silniga vboda bolan, ki v hudimu terganju Koon, Sin Antenora, mu je s piko jeklenko ga zvertal. Zdajci ko združeni vsi so v skupštini bili Ahajci, Dvigne z besedami tem se jadernonogi Ahilej:
Vojvoda! bolji za naj, ki sva se serditiga serca Kregala slepo zavolj dekline prebitke togote, Bolji bi bilo za naj, za mene i tebe, gotovo, De bi takrat Artemida v smert zadela jo bila, Ker sim jo zbral si za dar, Lirnesu v premaganim gradu, Toliko grizlo prahu ne bilo bi slavnih Argajcov Padših sovražniku v pest o trajanju mojiga serda. Hektoru to le bilo je v prid; pa zdi se mi, mnogo Bodo zdihavali še Ahajci prepiru o najnim. Zdaj pa preteklo na stran, pozabiva, bodi si britko, Utolaživa ponos; in šiloma, ako je treba, Serdu se jaz celo odpovem, ne kaže mi dalej, Stati ti termo nasprot. — Na noge tedaj i pokliči Razun odloga v prepir Ahajce vse kodrolasate, Skusimo složno mi vsi napadši jih ojstro i burno, Al so namenjeni res, prenočiti tukej o brodih? Zdi se mi, rad bo mnogi od njih kolena priklanjal, Ako mu steče, de živ umakne se sulici naši.
Reče Ahil; namoč vesele blešeči Ahajci Velikodušniga se Pelida, de serd je potažil. Dvigne na sedežu pak vojaštva se knez Agamemnon, Slovo sledečih pomemb, ne stopši v okrožje, izusti:
Hrabri Danajci okrog! prijatli! služabniki Ara! Mirni posluh stoječimu gre, ni lepo nikakor Segati komu v govor; to tudi izurjene moti. Hrupa enaciga kdo bo slišal, al znal govoriti ? Pervi se s tem govorun omamiti, zmotiti dade. Tebi Pelid razodenem se tu, vi drugi Ahajci Pazite pridno govor, premislite važne besede. Mnokrat očitali so Danajci mi mojo pregreho, Britko me karali tud, in vonder nedolžen o njej sim; Kriv je Kronid, osode zavist, in tamna Erinja; Ti so mi tistiga dne, češenja ko dar sim uzel ti, Tako zasenčili um, udal de sim serce krivici. Kdo je de vbrani se tem? slepivka to — Ate — vse dela, Perva Kronidova hči, ta vsaciga zvije i zmoti. Rahlih stopin koraka naprej, se tal ne dotika, Plava o temenu glas človeškiga roda na zemlji, Vabi v krivico .ljudi ter mnogiga vanjo zaplete. Zvila Kronida je clo, ki smertnih i večnih je pervi, Nar silovitiši bog; in Hera, čeravno le ženska, Ga je kovarno potem prekanula istiga dneva, Ko je Herakleja moč Alkmena imela roditi
V	taboru krasnih ograj, ponosnimu v mestu Tebanskim. Tako Kronid je takrat Olimpu bahaje naznanjal:
Čujte, bogovi me vsi, zapomnite boginje krasne, Serce me žene de vam oznanim veselo novico. — Danas pripelje na svit Iliteja, poroda vižavka, Slavne namembe moža, ki vsim ukazavati ima, Kar je iz moje kervi okrog bivajočiga ljudstva.
Hera ponosno na to mu reče kovarniga serca: Prazna bo ta; beseda nikad ne spolni se ova, Ako se ne zarotiš, Kronides, mi z ojstro prisego, Zapovedavalo res de bode vsakterimu rodu Krog bivajočih ljudi, po tvojemu mozgu rojenim, Dete, ki maternimu se danas iz vije telesu.
Boginja tak; ne svest si Kronid zakrite mu zajnke, Reče vezavni ta rot, plačuje omamo prihodnič. Kajti Junona iz viš Olimpa nanagloma splava,
V	Argon Ahajski hiti, poznala je Stenela ženo, Roda Perzejeviga. Pod sercam je miliga sina Ravno nosila le ta, lun bilo ni steklo še sedem.
Tega na svit, negodniga še, primora; ob enim Brani Alkmeni porod krotivši porodne bolesti. Koj se vernivši potem naznani Kronidu novico:
Strele metavni Kronid, prisego doverši mi sveto! Ravno rodil se je mož, Argajce ki verlo bo vladal, Stenelu sin, in Perzeja vnuk, Evristej z imenam; On je iz tvoje kervi, ter Argonu pristni velitelj.
Hera neba; nezmerna bolest Kronida prešine, Zgrabi on zmoto nakrat ob kitah černo blešečih, Polno oserčje togot, roti se s prisego slovesno, Zmota de nikada več k Olimpu i zvezdnim oboku Se poverniti ne sme, de tam bi bogove slepila.
Rekši zasukne jo zlo, in treši jo proč od Olimpa, Ta se topi, se topi, ter pade — na dela človeške. Britko zdihuje Kronid potem še, ko miliga sina Vidi nevrednih razmer Evristeju delati tlako. Tako ne morem i jaz, kar Hektor mi kopja presenčen Ljuto Ahajce mori ob kermah ladij visocih, Zmote pozabiti več, ki britko mi um je zadela. Ker pa me zvodil je greh, Kronid mi otamnul je pamet, Čem spokoriti se tud in dati obilno ti blaga. Kviško tedaj, oroži se v boj, podbodi še druge, Jaz pa pripravim o tem darove, katere Odisej Ti opomenul je vse, pozdravši te v šotoru tvomu. Mudi se toliko le, če ravno te mika do bitve, De mi tovarši iz bark darila prinesejo simo, Tako de sam preceniti znaš, kaj krasniga dam ti.
Odgovori pa na to mu jadrenonogi Ahilej: Atreič, vojvoda trum, preslavni vladar Agamemnon, Stvori le kar se ti zdi, pristojne darove mi davaj, Ali obderži jih sam; na boj se podajmo in urno! Dalej ne gre muditi se tu s pogovori praznim Djanje pušaje v nemar; veliko je dela še treba, Preden Ahilej a spet med pervimi viditi v bitvi Podirajočiga v prah Trojance s to piko jeklenko; Tak de imate primer, kak velja sovražnike biti.
Njemu opomni na to v sovetih izurjen Odisej: Bodi še tako močan, bogovam enaki Ahilej, Lačnih ne siliti nas pred Ilijo v bitvo s Trojanci, Kajti boritva ne bo terpela le kratkiga časa, Ako se sprimejo prav kardela protivne v prepiru, Ino s pogumam oba navdajo naroda bogovi. Pusti de prej okrepčajo se s pijačo i hrano
Urnih na ladjah možje; krepost bo to dalo i zmago. Ni ga junaka ki teš, brez jedbe i pitja, bi mogel Sekati vražnike clo ves dan do večerniga mraka. Ak je še tako gotov, obnašati srečno se v bitvi, Žeja ga stare i glad, po malim oterpnejo udje, Peša krepost, mu tresejo se kolena hodečim. Ki pa je vina i hran potrebi primerno nasiten, Ako bojuje celo cel dan se z vojaki sovražnim, Serce veselo igra, ne peša mu hrabro koleno, Dokler i zadni junak iz mesta boritve ne zgine. Trume razpošli tedaj, omisli si vsakdo kosila, Atreja sin Agamemnon o tem darove prinesi
V	skupštino les, de lastnih oči jih zrejo Ahajci, Ti pa raduješ o njih se verlo v junaškimu sercu. Zravno prisezi ti on, pred ljudstvam Ahajskim stoječi, De se dotikal je ni, de nikada ni se ji bližal, Kakor približa se mož suprugi po rodu človeškim,
Ti zadovolji se s tem, umiri si v nedriju serce, On za posledno ti daj dragoceni obed i slovesni, Tako doverši ti čast, ki takimu vitezu grede. Atreja sin! ti pak zanaprej v obziru na druge Bodi pravedniši scer; nevredno ni nikda vladarja, Z možem umiriti se, ki prej ga je britko užalil.
Tem se oglasi nasprot kardela vladar Agamemnon: Voljno, Laertovi sin, sim tvoje besede poslušal, Ti po pravici si vse razločil i krasno govoril: Tudi prisežem ti rad, že sam hrepenim po prisegi, Bog-me, krivična ne bo slovesna mi tota beseda! Ti pa počakaj Ahil, če ravno te mika do boja, Mudite drugi se tud, pokloni de dojdejo slavni Simo iz mojih mi bark, in s tem de zaveza se sklene. Tebi sedaj, Laertovi sin, velivši ukažem: Hitro izvoli si nar žlahnejši mladenče Ahajske, Ter mi donesi iz bark darove, katere mu dati Včera namenvala sva, in deklice sabo pripelji.
V	taboru pak Ahajskimu nej merjasca omisli Taltibios, de zakolemo v dar ga Kronidu i Fojbu.
Temu overne na to tekon siloviti Ahilej: Atreič, vojvoda čet, preslavni vladar Agamemnon, Biti bi znala ta skerb spodobniši drugimu času, Kadar ubitja vihar počitka dovoli nam uro. In mi divjala ne bo sedajna togota v oserčju. Zdaj pa ležijo še tam telesa, katere je Hektor, Priama sin, mi pobil, ko zmago Kronid mu dajal je. Jesti vi nudite jih, ja rajši bi treznim ukazal, Baaun odloga v prepir podati se verlim Ahajcam,
Gostovanja pa dal zvečer bi napraviti slavne, Kjer bo že naših sramot razjasnena tenja posledna. Meni gotovo poprej ničesar po gerlu ne derkne, Bodi pijača al jed; je vzela tovarša naklonba, Šotoru v mojim leži, raztergan je z ojstrino jekla, Vratam obernen obraz, prijatli plakaje v okrogu; Serce ne terja sedaj ne gostbe, ne hrane, ne pitja, Ampak uboj le in kri, le grozo in stok umerjočih!
Odgovori mu na to v sovetih izurjen Odisej: Peleič, iskren Ahil, izversten junak med Ahajci! Bolji si v bitvi ko jaz, in hrabriši res ne le malo, Tode v modrosti bi znal mnogterno prevagati jaz te, Kajti že dalej živim, zatorej opazil i več sim, Momu sovetu tedaj ukloni oserčje ponosno. Koj naveličan je mož boritve in bojniga hrupa, Britko če jeklo kosi ko bilkice lačne junake; Košnja je kratka, in scer tud vago Kronides obrača, On ki borivnih osod vladar je v človeškimu rodu. Bomo Ahajci mi mar žalovali s trebuham o mertvih? Vsaciga dneva nebroj zaporedama hrabrih pogine, Kdo žalovanja bi tak nezmerniga težo prenesel? Dajmo tedaj usmertjeniga zakopati spodobno, Ter mu žalujmo ti dan, potem utolažimo serca. Spomni se hran, posluži pijač, de bomo še hujši, V jeklo zaviti, ko gre, krepkejši se bili z nasprotnim, Z vihro upaljenih trum. Potem pa nobeden vojakov Ondi ne mudi se dalj, ne čakaj mi drugiga klica! Kajti opomba bi ta v pogubo taistimu stekla, Ki bi se v brodu mudil; mi združeni zvesto ob enim Udrimo v grozni poboj nad konje jahavne Trojance.
Reče; pridruži si pak dva slavniga Nestora sina, Ter Meriona, potem Filida Megita, Toanta, Sina Kriontoviga Likomeda, scer Melanipa. Skupno se vsi podajo ti hip v Atridovi šotor, Točno doveršijo tam po danih ukazih opravke. Sedem obečanih koj trinožnih izvolijo kotlov, Dvanajst konj, i desetkrat po dva umivavnika zlata; Dela umetnih žena, brez madeža, vzamejo sedem, Osma je Brizeja hči, lepolična prekrasna divica, Ter zlatovine deset natehta talentov Odisej; S tem se pomika naprej, tik njega z darovi mladenči, Skupštine v sredo vse to postavijo, in Agamemnon Dvigne se. Taltibi pak, priličen po glasu nesmertnim, Blizo vladarja stoji, merjaseca hrani v naročju. Atreja sin zdaj jadernih rok se stegne po nožu, Vednoma visel ki je ob toku mu britkiga meča.
S tem pervence šetin merjascu obrije i rame Dvigne na kviško potem; molčeči Ahajci v okrogu, Kakor običaj veli, poslušajo kneza besede, Ki, proti nebu pogled obernjen, prisego to reče:
Pervi Kronid, nar višji bogov, nar slavniši, čuj me, Gea i Heli potem; Erinje, katere človeka Ojstro pedepsate tam, ki tuki krivično priseže! Nikada nisim se jaz dekline Brizejke dotaknul, Nikda v priležbino slast, i nikda v drugačno namembo; Bivala v šotoru je nedotikana v izbici lastni, Ako ni res, pošlite mi vse neskončne napake, Ktere prisodite scer izustniku krive prisege!
Reče in praseta golt preseka z okrutno jeklenko, Taltibi pak z vertečo roko ga v sivo valovje Ribam zažene v obed. Potem se pa dvigne Ahilej, Ter beseduje rekoč Argajcam boritve želečim:
Istina! res je, Kronid, slepoto človeku nakloniš! Nikada Atreja sin bi njedru mi tako zapalil Serca ne bil, dekleta nikad uzel mi po sili, Ti le, pogina vesel, si mnogimu dati namenul Ljuto prenagljeno smert po verstah Ahajskiga polka.
Zdaj pa k obedu le koj, potem se zedinimo k bitvi! Tako junak, ter ga razpusti, sobor nepokojni, Urno razidejo se, i vsak gre na lastno brodovje; Mirmidonci potem pregledajo skerbno darove, Ter jih znesejo na brod Ahileja rajske podobe, Spravši v predela jih tam, odločijo deklicam izbe, Konje odpeljejo v tem pravedni v konjišnico hlapci.
Brizeja hči, blešeca lepot, ko zlata Citera, Vidši presunjeniga Patrokla z ojstrino jekla, Pade o njemu na tla, ihti in zdihuje, i terga Gerla lepoto, nedrij a kras, i lici cveteče, Zraven pa to govori deklina Heteri prilična:
Dragi mi Patroklos, nesrečnici mili prijatelj, Živiga v šotoru sim zapustila tebe odidši, Sada vernivši se les te mertviga najdem, o vodja! Tako zadevajo zmir napake me, ena za drugo. Moža, katerimu sta me mati in oče udala, Zrela predertiga sim pred mestam z ojstro jeklenko, Brate ljubljene tri, iz ravno te majke rojene, Grozna uzela mi smert je istiga dneva pogube,
Rahlo tolažil si ti, ker jaderni mi je Ahilej Moža umoril i grad razdjal je veljaka Mineta, Rekši de ženo me boš zaročil Ahileju slavnim, De me popelješ domu do Ftije na lastnimu brodu, Tam pa omisliti češ mi med Mirmidonci ženitbo. Obžalovala tedaj, tak miliga, vedno te bodem.
Tako ta plaka; okrog zdihujejo druge ženice, Vidno po Patroklu, da! zares pa le lastni nesreči. Njega, Ahila, o tem podbadajo knezi Ahajski, Krepi de s hrano život, pa on zdihovaje se brani;
Molim, ubogati ak bi hotli me dragi prijatli, Ne ukazujte nikar, de truplo bi s hrano tolažil, Ali s pijačo sedaj, britkost prevelika me tare, Hočem postiti se še, terpeti do pozniga mraka!
To doveršivši pusti oditi vse vodnike druge, Atrida le ostaneta tam in verli Odisej, Nestor, Idomenej, ter Feniks, jezdnik izurjen. Ti ga tolažijo zdaj, ne da utolažiti on se, Dokler oserčja dovolj ne nasiti krovaviga boja. Spomni prijatla se zmir, in britkoma tako zdihuje:
Nekada meni si ti, nesrečni, predragi prijatelj, Stregel v šotoru sam s prijetno dišečim kosili, Skerbno, izurjenih rok, Ahajci ko vreli na boj so, Grozo pogina sejoč med konje jahavnimi Trojci, Zdaj pa usmertjen ležiš! zatorej mi serca ne gane Vino, ne gostba jedi obilne zaloge po ladjah; Tebe ni več! i nikolj ni mogla me hujši zadeti, Ne če bi prišla celo novica očetove smerti, Ki neizmerno solza po dragimu sinu preliva, V tem ko na polju se ta sovražnimu bije za babo, Žensko nečistih namer, za Heleno slastno s Trojanci Ne če pogine mi sin premili, ki v Skiru mi raste, Neoptolem, če je živ, moj sinko podobe nebeške. Upanje bilo poprej v tih persih je mojimu sercu, De bi doveršil jo sam od konje redivne Ahaje Daleko proč, pred Ilio tu, ti v Ftio se vernul, Ino prepeljal mi tje iz Skira na hitrimu brodu Sinčika boš, ter moje mu tam razkazal imetje, Blago, družino, posest, visociga slemena hišo. Žalibog! misli so mi, de v grobu počiva že Pelej, Ali de malo le živ, po tugi ko starosti zdelan, Plašno ozira se kdaj poslanca bo žalosti vgledal, Mojiga ki mu na dom prinese novico pogina.
Tako plakaje neha, okrog pa zdihujejo knezi, Živo spomnivši se vsak o temu kar pustil doma je. Tužne zagleda Kronid, britkosti usmili se take, Ganjen Atinji nakrat besede te krilate reče:
Mila mi hči, tak čisto v nemar si viteza djala! Al se ne spomni ti več Ahileja verliga serce? Glej ga sede pred ladjami tam visokonosatim, Kako se v joku topi po dragimu svomu tovaršu! Drugi k obedu so šli, le on ne dotakne se hrane. Pojdi i vlij mu nektara ter ambrozie sladke Rahloma v persi, de glad vojaško ob moč ga ne dene.
Tako Ateno Kronid podbode že samo želečo. Slično kot orel iz viš obnebja s perutmi širokim, Boginja splava sedaj po zraku, ohlipje delivši, Tje kjer Ahajci se v boj napravljajo; slavnim Ahilu Nektara vlije i slad ambrozie rahloma v njedra, De ne opeša mu moč kolen in opersja po gladu To ko doveršeno je, se verne v poslopje Kronida.
Uni sedaj iz jadernih bark začnejo se gnesti, Kakor ob zimi iz viš privihrajo goste snežinke, Ako nevihte nagon jih suče ledeno po zraku, Tako sedaj nebrojno čelad, slepivo blišečih, Vihra iz ladij na vid, in skitov gerbovih ojstro, Sulic jasenovih, ter oklepov čversto kovanih; Dviga na kviško se blesk, je zemlja svitlobe vesela, Silno donijo okrog idočih koračenja možev.
Sredi te množice zdaj napravlja se rajski Ahilej, Strašnoma škriplje z obrni, pogledi mu bliskajo ljuto, Kakor požara osvit; nepreterpljiva bolest mu V sercu divja; serdivši se tak Trojanskimu rodu Zgrabi Hefestovi dar izdelan umetno za njega.
Pervič okoli golen si dene golenke branivne, Ter s priponami jih srebernimi krepko uterdi; Persi široke potem zavarva v železne oklepe, Hanžar jeklen, sreberno kovan, obesi na rame, Dvigne na kviško iz tal olišpani skit siloviti, Ta se zabliska tičas kot luna večerna o šipu. Jako v okrožje valov mornarja zasveti požara Daljni plam, ki visoko bleši na samotni planini, Kadar šiloma jih, nerade, tira vihar tje, Od prijateljev proč, verše v ribovito širjavo; Tak iz Ahiloviga umetno kovaniga skita Prostre po zraku se blesk. Čelado pa težko si dene
Naglo na glavo potem, ta sveti ko zvezda danica, Gosto se vije na njej iz zlata predena griva, Ktere obilno Hefest grebenu je svitlimu vdelal. Samši poskuša sedaj v orožju se verli Ahiles, Ali prileže ko gre životu se rajsko darilo, — Perju enako se zdi, perutnici slično ga dviga. Zadnič ovitku izdre očetovo sulico težko, Krepko, veliko pošast, ki sukati nihče Ahajcov Mogel je ni, le samo Ahil je znal jo metati, Piko jasenovo to, katero naverh Peliona Nekdaj očetu Hiron v pogubo protivnih je vsekal.
Alkim in Avtomedon o temu napregata konje, S krasno napravo život pogerneta umno, v čeljusti Deneta berzdi potem, potegneta vajete v sedež Terdni nazaj, ter nagloma bič krepak i priličen Prime Avtomedon, ter skoči v sedalo kočije. Zadej pa plane na voz poboja hotiven Ahilej, Ki se orožja bleši, kot sonce na jasnimu nebu, Groznoma glas njegovi doni očetovi vpregi:
Ksantos i Bali, pozor! o slavna sinova Podarge! Skerbita bolji mi dnes, de vodja pripeljeta zopet Medju Ahajce nazaj, potem ko se boja nasiti, Mertviga tam, kot Patrokla, ne pušati v prahu.
Odgovori mu na to priprežen, pa jaderni Ksantos; Glavo pobesi o tem, zavali se mu griva po vratu, Skozi obroč na jarmu do tal, i pokrije mu lici, Dala besedo pa je Junona mu limbaroramno: Bogme, nedvomno za zdaj otmeva te hrabri Ahilej! Tode pogina se dan brez najne krivice ti bliža, Tako je sklep mogočnih osod, silovitiga boga.
Tudi Patroklu iz ram orožja ti niso Trojanci Stergali v boju zavolj pomude, al najne lenobe, Bog silovit, ki Leto ga je lepolasa rodila, Sprednimu v boru pogin mu dal je i Hektoru slavo. Severa sapo, veruj! ki čisla se perva hitrina, Midva prehitila bi, pa tebi namenjeno tak je, Tuki doveršil de boš, junaku i bogu daritva.
Tako konča, ustavi mu zdaj Erinja besedo, Reče pa jezno na to tekon siloviti Ahilej:
Kaj govoriš o smerti mi Ksant? potreba ni tega; Dobro razumim i sam, de proč od očeta in majke Tu me zadela bo smert; pa to se zgodilo ne bode,
Dokler na polju neviht dovolj ne presučem Trojanca. Reče, in huj! med pervim naprej z okopitjeno dvojco.
Mazepa Jovan, Heluian ukraiijski d6be Petra Velikega.
Pravlica zgodbe resnične po Byronovi istiga imena slobodno peta in
pomnožena.
Wolle Gott, dass wir Verkiinder Seien einer jiingern Schaar, Deren Bau und Wuchs gesiinder, Hoher sei, als unsrer war! Dies ist, was wir — nicht geloben , Nein! — vom Himmel nur erflehen ; Und ihr selbst seid ja Verniinftige, Die im Jetzt erschaun das Kunftige, Die an junger Saat erproben, Wie die Friichte werden stehn.
Uliland.
Vvod.
Si parva licet componere magnis. (Če malo strinjati sme se z velikim.)
Virg. Mar. Gcorg. lib. JV.
Sloveči v Grejci starodivne dobe
Pred Kristusom pet sto in nekaj let Je živel, prost napake muk in zlobe, Pobožen mož za blagor ljudstva vnet; Epimenid so ga imenovali, Med tiste je osobe slavne štet, Kim so priimk sedmero modrih dali. Je v Kreti na otoku rojen bil, Po vsem so Grškem dobro ga poznali, Timveč ker tud ko pesnik je slo vil. Za svet so ga po redu vsi prosili, Ko jim napad nezgode je grozil. Tak so enkrat Atenci v strahu bili, Ter so ga koj poklicali v Aten;
On jim pove, v čim so se pregrešili, Katerih krivd in uzrokov so plen,
In kakošna za greh je tak pokora, Da se pokrajša šibanja namen, In boljega nastopi časa zora.
Storili so, kar reče slavni mož, In čuti koj se njih bogov podpora; Protivnika pobegne vražna množ, Pojenjajo bolezni, strah in kuga, Zapazi cvet se kmalo upnih rož. Premeni se v veselje občna tuga,
Ko sreče blesk se verne vidno tak, Naj bo gospod, al kmet, al prost, al sluga, Raduje se premembe sladke vsak, Ter sklenejo darilo dati zlato Dobrotniku v zahvale tehtni znak. On reče jim: To meni je le blato, Z enakim jaz telesa ne težim, Darujte mi, in plačan sem bogato,
V	spomin na vas edino to želim,
Iz olike Minervi posvečene, Spoštlivo ko sedaj pod njo stojim, Le drobni brsteč vej'ce mlade ene! Mu dajo ga; on gre vesel domu In varje brst ko znak visoke cene. Prigodba ta ni bila glavna tu,
Sem jo povedal, da moža poznamo; Zdaj več ne bom pravlici vil sledu. Nekdaj ta mož poda se v neko jamo Idajske gore severne plati, Skrivnosti višje premišljuje tamo,
V	zamaknenje se bolj in bolj topi,
Pozabi svet, na svoje vse pozabi, Poslednoma zadremlje in zaspi. — Življenja čut čedalje bolj oslabi,
Naslonjen tam, ko da bi mrtev bil, Roke, noge in glave več ne rabi, Kervi se tok po žilah ni cedil.
Tak prvi, drugi, tretji dan mu steče, Je tedna konc, je mesec se vršil; Končano leto, drugo stati neče,
On spi in spi, ne čuti bega let, Ne vtrudi ram, mu ne otrpne pleče. Tak zmir naprej do godin štirdeset. — Med tem je šlo vse drugo po navadi, Po malem se premeni grški svet, Domačijo na njem se tujci radi, Tedaj je bil obilniši prihod;
To napelja posebno zarod mladi, Da rad objame najdeno drugod, In tako v tej štirdesetletni dobi Premenjeno je bilo vse povsod. Epimenid sedaj se v svojem grobi Predrami ter — obrne se domu; Pa kaj je to? — on stari zvest milobi Navadnih krajev iše — ni jih tu!
Popraša kaj, zdi prašanim se smešno, Nekdajnih vad in mnenja ni sledu, Je vse drugač, pozabljeno poprešno. Sedanje pak je njemu nova stvar; Kar vidi, zdi se abotno al grešno, Ne vgane več, kaj je soseski mar,
Ob kratkem: Sin pretekliga je časa, Tekoči za-nj nerazumljiv je kar. — Tak je z m enoj — pa ne v pregledu krasa —
V	obziru le na spanja dolgi tek,
V	obziru na premembe vad in glasa, Ki nakopiči jih ta pusti vek,
Ne meni le, občinsko vse okrogo, Kdo rajnih bi spoznal Slovenjo nek? — Če kdo tedaj — ne bo jih, djal bi, mnogo — Te stike bral, al brati slišal bo, Naj gre nazaj, prijazno v srcu slogo, Teh dvajset let; tam je koren za to. Takrat smo vsi enako še pisali, Je manj besed ko misli mar bilo, Smo terna v perst, ne črke v trn se bali, Če kaki grm ni vs po volji bil, Smo vike v njem, ne tičic preganjali. Tak nam je čas kaj malega rodil,
Ne da bi za-se tu ali tam slovelo, Al da od nas bi kdo se kaj učil, Veljavo le pepela da b' imelo,
Ki včasih njivi ploda mnogo da. In tak izid želi sledeče delo, Bog daj, Bog daj, da bi doseglo ga I —
I.
Je bilo dneva po pultavski bitvi, Kjer Svenje kralja sreča zapusti,j Razdjana vsa po ojstri bojni britvi Na vseh platčh vojaštva množ leži; Krepost in up v okrutni krvolitvi Nezvesta kot ostale vse moči,
Topovje konj'ki, peštvo, druge sile, K zmagavnemu so caru prestopile.
Tak Moskovi sloboda je oteta Prihodnosti do dne strašnejšega, Do dobe zmot, do hujšega še leta, Ki smelši silniga protivnika
V	sramoto grji trešniti obeta,
V	pokvaro večji, v globočino zla; Prekuc glavarju z visokosti čela,
Vsem drugim tresk — al čudonosna strela
Tak vrgla zdaj je kobre pest osode, Bežati kralj je moral noč in dan, Po pustem, lužnem, čez dereče vode, S krvjo oblit iz lastnih, tujih ran, Jih pade trna branivših beg nezgode, Očitanje pohlepa dik nastran Pustijo vsi v tej noči tužni, ljuti, Das' reče vsak, kar misli, sodi, čuti.
Ubit je konj, Gijeta da mu svoga, Objemši sam na ruski zemlji smrt, Ta dirja z njim veliko milj okroga, Pa pade tud od žeje, truda strt,
V	gošavi zdaj prvotnega še loga, O blesku ogenj daljnih ruskih črt, Ki ožji zmir pretijo ga obdati, Počitka kralj je moral si iskati.
Je to korist, je to naroda slava, Za kteri ljud veselo vse vam da? Drži ga komaj kviško še narava, Pod hrast visok tovarštvo ga pelja, Skelč ga rane, trudno kima glava, Umira moč, on mraza trepeta, Pregreta kri v posredji tem le kratkem Ne da miru mu najti v spanji sladkem.
Tak žalostno je bilo za-nj te dobe, Poguma to mu v srcu ne podre,
V	napadu tem težav, nesreč in zlobe Pokorne so nadloge volji vse, Trpljenje, trud, grozivne vse gonobe, Kar scer na zemlji pusto, grenko je, Vse vkloni se ti duši tako zmožni, Ko pred ob sreči polki mu podložni.
KHeAijm deli.
Pešica vodjev, mala, tužna, trudna — In sam ta dan stori, da je na tim — Pa zvesta tak in smela, trezno budna, Preslavne da z imenom jo častim, Na tleh leži, posamši vsak, pa čudna Do kralja je ljubezen lastna vsim, Pripravljenim pogube ga oteti, Vojaško al ob enem smrt objeti.
Mazepa si nareja počivalo Pod streho gosto hrasta starega, Robat on sam ko hrast in mlajši malo, Ukranjski Hetman studnega srca, Otepe konju grivo, ogrinjalo, Odpne opas, kar scer ovire da, In ker ga trud po dolgem dirku davi, Ležiše rahlo z listja mu napravi.
Ga veseli, da jed mu vrlo teče, On bal se je dozdaj nevarnosti, Da ji tekon ugnani ne odreče, Ker burje gnjev divja na vse plati, Pa krepka sta ko jeklo drob in pleče, Le malo jed, ležiše ga skrbi, Gotov premoči vso nasprotno silo, Stori na klic kar je potrebno bilo.
Tataru je pokornost prirojena, Na rahli mig, na prvi klic prispe, Če tisoč jih je skupaj, samo ena Beseda le, že znano mu je vse, In kadar noč ni zvezdno razsvitljena, Po tmini dalje dirjati mu je, Gospodu sledi zmir po stari vadi, Marljivo kot košuti jelen mladi.
Kjer dobovih je vej gostejši sreda, Mazepa plašč razgrne svoj širok, Orožje al po redu je pregleda, Ker beg je bil težaven, šlo je v skok, Al jeklo kje jermenov ne objeda Al ni oguljen samokresni tok, Al še kremen drži se petelina, Al drugo vse je prava gotovina.
Sedaj vojak častiti ne zamudi Jedila vzet' iz torbe, čutare, Najpred postrežno kralju ga ponudi,
Večerjica če ravno majhna je, Potem po vrsti vsem sledečim tudi, Na lastni glad on kar ne misli še, ln manj skrbi za dan, ki ima priti, Ko kak jedun o gostbah skop oviti.
Te borne kralj večerje, slabe, male, Nekoliko užije suma prost, Prijaznost ta je vredna vse pohvale, Ga dvigne čez terpljenje in britkost, Potem on reče: Naše trume zale, Ki bila je sovražni strup in ost, Nobeden ni ne v bitvi ne v posveti Znal kakor ti, Mazepa, zmir zadeti.
Na zemlji vsi prestrani, širni jako, Od Aleksandra do današnih dni, Ne najdem dveh ubranih krasno tako, Kot sta vi dva, Bucefal tvoj in ti, Vseh konj'kov čast premeni se v opako, Kjer dirjanje se tebi treba zdi! Na to Mazepa: Delja ni velika Do tje, kjer mi izrasla je ta dika.
In kralj potem: Razloži to bolj jasno, Ti jahanja učil si se lepo Mazepa reče: Bo za tu prekasno, Imamo še koračiti trdo, Scer paziti v okrogu pravočasno, Sovražnika veliko je strašno, Prej ko rešivna nas objame senca Derečiga na levi Borostenca.
In spanja vam potreba je velika, Jaz mislim straža biti vam ta čas In trumi vsi. — Al mene hudo mika, Pristavi kralj, da slišim bazne glas, Dosežem tak, da saj dremote slika Počitka mi pokaže v delji kras, Sedaj zbujen sem tako še, da spanje Za mene je le prazna želja, sanje!
Torej se zgodi! — V to namembo glavno Je misliti let šestdeset nazaj, Dosegel bil sem dvajset godov ravno, Jan Kazimir vladar je bil tedaj, Dvorančič jaz, mu služil sem pripravno, Krepak in zvest, pogumen, živ strežaj,'
Ugodnih vad, prijaznega pogleda, Iz ust ko med mi tekla je beseda.
On mož učen, modrosti cvet gotovo, Drugačen ves ko vaša visokost, Si ni svojil držav, da bi na novo Zgubaval jih, želja enacih prost, Vladanje mirno teklo je njegovo, Le zbor je bil kadkada trda kost, Scer marno delal, tenko tehtal sledno, Za vid in prid naroda skrben vedno.
Doma napak pa bilo je ne malo, On ljubil je poduk in lepši spol, In to mu je nemira mnogo dalo, Zbudilo mu skrbi in brig dovolj, Ko ga je pa razsrdje prenehalo, Je bil krotak, dobrota, srce zgolj, Ter knjigo vzel je v roke, prešne daljši, Al ljubico izvolil drugo — zalši.
Potem so pa pojed'ne nastopile, Poklical skup je celo Varšavo, Vse družbe zdaj so blesku se čudile, S katerim pir sijal je daleko, Nebrojne pesmi kralja so častile Trdivši, da je poljski Salamo; En sam je bil satirika se skazal, Bahaje da pohvalne on ni mazal.
Tak zbornica je bil ta dvor slavitnih Igravcev, igrokazov, tak naprej, Skladavcev umnih, pevcev imenitnih, Kar bilo scer slovečega tedej,
V	število djal je vsak se poglavitnih Ni gledal zlo, da ne preskoči mej, Tud jaz sem pel, to-da Bogu se vsmili! Podpisal pak sem: Tirside po sili.
V	tem času bil je velikaš na dvori, Iz hiše slavne, starega rodu, Bogat nezmerno kakor ruda v gori, Prevzeten, poln napuha in hlapu; Blešil je krog ko sonca svit ob zori, Imel zlata je, vsakega daru,
Da v trumi vsi teh zborov sreč in dike Mu kraj prestola bilo ni prilike.
Zateleban pa bil je v zlato tako, In rodovine svoje pergamen, Da zapeljan po zmoti, v kteri jako Se abote in praznih vidi tenj, Je ceno teh za svojo vzel opako, Za vrednosti osebne slavni plen, Pri ženi pak koristi to mu malo, Kar se nam bo očitniši skazalo.
Ker ona je drugač o tem sodila, Od njega mlajši godov trideset, Je dan na dan dolžnost ji bolj grenila, In žal je bil zakonski ji obet, Je upala, po snagi se solzila, Zlo bala se sramote, druzih štet, Scer sukala ob uri šal in plesa Marljivo po mladenčih krog očesa.
Je čakala, kot vidi se navadno, Prigodbe le, ki staja sčasoma Najstudniši osrčja zimo hladno, Da z gizdo preskrbi zaročnika, Ki je v ta raj potem kazalo sladno Mnogteremu preplašnega srca, S katero pak se tisti malo hvali, Ki so mu jo po vsi pravici dali.
Mladika bil sem vrla jaz te dobe, Ni bilo ga, da bil bi me dospel, Ne žlahtnika, in druge ne blišobe Gotovo stop sem prvi vsem prevzel, Krepak in čvrst, omikane podobe, Obraza mlad in lep, izvit, vesel, Ne kakor zdaj, nakrišpan, temnogleden, Prijaznosti lepot le malo vreden.
Ob kratkem: bil takrat sem ves drugači, Ker skrb in boj, posebno časa tek, Mi zgreni dušo in mi čelo spači; Vseh, ki so me poznali tisti vek, Prej ko me vreme starosti potlači, Kdo bi spoznal današni dan me nek? Trdite jim: To strela je nekdanja! Porečejo: Kaj še? Se mu le sanja!
Scer se je to premenulo že davno, Prej ko mi čas oglodal je kosti. Pa leta mi, saj veste, niso ravno
Potrle ne poguma, ne moči, Drugač bi zdaj ne pravil tu zabavno Prigodbe stare v senci dobovi, Kjer mojega ležiša strehe zračne Brez luči zvezd nebesa so oblačne.
Terezije obraz, život, postava — Da med menoj in drevom, zdi mi se, Taistim tam po zraku svitla plava, Tak močna je spomina sila še, Pa dana ni besede mi veljava, Dopisati, kak lepa bila je, Popolnoma krasota vsa iztočna, Kot zdela jih poljaška kri mogočna.
Čerkaško bistre je oči imela, Ko zdaj nebo nad nami črne tak, Velike, jasne, v njih nje duša cela, Kreposti sveste si, gotovih zmag, Iz punčice pa blagost je blišela, Kot lune svit skoz nočno črn oblak, Milota vse, pol upanje želječe, Tirjava pol prirode hrepeneče.
Kot mučenik, izdihajoč na koli, Obrača na nebesa še oko, Ko da bi smrt mu bila ta po volji, Predsladje dik nadzemeljskih celo, Tak' nje pogled sočutje prosi, moli, Če rahlo ne, ga šiloma dobo; Obličje, vrat, kar scer je še očito,
V	miloto zgolj je bilo vse zavito.
Kaj treba več ? Sem ljubil jo, in mamo, Presrčno še jo ljubim dans ta dan, In kakor sem, tak' ljubim zlo in žarno. Brez mere vse, oviri vsaki v bran, Clo v srdu čutim še ljubezen parno, Od nje do zdaj, do starosti peljan,
V	spominu bivših, upu pridših časov, Dospel sem tak' do dobe zdajnih glasov.
Zdihaval sem, sem gledal strmo-milo. Gospa molči, nje gled pove mi vse, — Dovolj je glasov, znamenj je obilo, Sploh slišanih, razjasnjenih še ne, Netil osrčja, ki z veliko silo Prše iz žara žile srčnice,
Rodivši duš razumenje tak' novo, Kot iskreno, dostojno, in gotovo.
Trpeče to vezila da in skrite, Ki vižajo, ne vedši kdaj, ne kam, Na skrivnem, kot električne so kite, Palivni tje po lastnih potih plam. Sem žaloval, oči imel zalite, Pa vendar bil je vedno za petam', Dokler ji nisem zbudil misli za-me, Občutke vse po vrsti speljal name.
Sva shajala potem se bolj pogosto; Ugodne so prilike, kraj in čas, Enkrat že mislim razodet' se prosto, Šeptaje pak mi vmrje plahi glas; Potem so igre, znane vsem zadosto, Enacih ker so društev splošni pas, Zabave le, vse prazno in neslano,
V	potrato ur in pameti skovano.
Ob igri tej — ime se mi ne zbudi — Sem zraven nje, le po naklombi kar, Ki ravno tak sem jo pozabil tudi; Ni bilo mi ne zgub ne prida mar, Vesel, da me o njej primerljej mudi, Ki ves ji je posvetjen srca žar; Marljivi straži pazil sem enako, Da pazile, Bog daj, bi naše tako.
Je bila vsa — zares, ne le se zdela — Zamišljena in brez deležnosti, Ne žalostna, ne skrbna, ne vesela, Naj zmaga, al naj v igri kaj zgubi, Metati le je listeke hitela, Očitno, da jo druga reč mori, In ne igravcu ponavadne želje, Da bi petič ji kupček dal veselje.
Nenadoma ko nagli blisk zasveti Mi v glavi zdaj prepričba radostna,
V	obnašanju da takem razodeti Je nekaj, kar obupati ne da;
Ob enem se v besedah čuti vneti Razvijejo, ne ravno stikoma, Zgovornost ni v žlabranju se spoznala, Veljalo je — da me je poslušala.
Ki prvikrat posluša, se ne brani Poslušati enako drugikrat, Saj niso led, al hlodi otesani, Kak rahel bran še ne bodeč osat, Občutki njih ne z jeklom zakovani, Da bilo bi se trde borbe bat'; Vse jih zbudi, kar mahoma zablisne, In kar zadene, se globoko vtisne.
Sem ljubil in sem ljubljen bil protivno; Vam, pravijo, da znana ni ljubav, če je to res, kar reče se le skrivno, Govor pokrajšam zvitih let oprav, Bo zdelo Vam se abotno in divno, Pa včas ni moč zatreti vseh nastav, Al tak po Vaše, želje vse vkrotiti, In zraven še vladar narodom biti.
Vladar sem bil čez vrste trum stoterne, Ki vrele skup na rahli moj so klic, Ko da bi čule trombe glas večerne, Al da velja poljub le mladih lic, Vršele v smrt in tuge neizmerne, Ne zmenši se za plesk in lesk petič, Čez mene pak in srce zamotano Mi ni moči najmanjši bilo dano.
Sem ljubil jo in ljubljen bil sem tudi; Ta reč je lepa, sladka, rajska vsa, Le škoda, da v najslajšem konc jo zgrudi; Skrivaj sva se v nje senčnici sešla; In sreče slast, ki tam se mi prebudi, Bil upanja je cvet najvišjega, Vsi dnevi skup, poprej, poslej opazni, V primeri tej so nič, so hlap le prazni.
Ta ura sama, gola in edina, Je vredna več ko vse preteklih let, Od prvih dob veselega spomina, Do zdaj ko jih je skor devetdeset. Ukrajno celo, kar ji je lastnina, Vse dal bi rad, doseči srečo spet, Na zemlji tej ničesar ne imeti, To uro pak le enkrat še živeti!
Dvorančič biti, ki mu sreča dala Ni druzega ko srca up in žar, Ki ni imel ne zlata ne korala,
Ne dragotin najmanjši sence stvar, Naklomba mu le meč je prispoznala, Za silo dni prihodnih čutni dar, Prebrisan um, krepost, in sklepa silo Mu čvrsto je prirodje naklonilo.
Skrivaj sva prišla skup. — Mnogteri meni Da dvojna slast je to, ko druži tak', Moj čut, moj um ljubezni tak ne ceni, Jaz dal bi bil življenja dihljej vsak Za pravo, vsem, ki bili so rojeni Razkazati očitno sreče znak, Mi bila je skeleča tuga vedno, Uživati ko tat veselje sledno.
V zaljubljene so vsi pogledi vprti; Tak nama šlo je. — Djal bi, v zgodbah teh Bi morali nam pripomoči črti, Ne staviti ovir na vseh straneh. Pa kaj? Ti cvetki bili so zatrti Po kaki babi zvedeni v rečeh, Ta brž ko ne je knezu razodela, In tak' motanje štrene te začela.
Na kratko! V noči sladki in veseli Naj pazijo in primejo oba; Knez bil je ljut ko gozda ropar smeli, Brez meča jaz, brez varstva vsakega, In ko bi bil v opravi z jekla celi, Kaj bila bi takrat koristila? Pri gradu je njegovem se godilo, Od mesta proč, prijateljev ni bilo.
Začelo se je ravno kar daniti; Sem mislil, moj da bo posledni dan, Da mi je jela ura zadna biti, Nebeško majko klical sem si v bran, Svetnike, ki sem vajen jih častiti, Potem skrbi in misli djal na stran, Dobim zdaj pah zdaj mah še za novino, In skokoma so vlekli me v grašino.
Naklombe Rezne so mi clo neznane, Nikdar se več ni vidila nikir; Sem prašal, pisal, slišal razposlane, Meglen ostal je v prsih srca mir, Novice vse o zgodbi tej nabrane So puhle le, izvedbe suh je vir,
Je zginula ko zraka dihljej prazen Al sladkih sanj razpihnena prikazen.
Kak bil o tem je zdeten knez razkačen, Sodite iz enacih zgodovin, Je čutil, da do živega je stlačen, Najbolj ga žgal ostudni je spomin, Nevaren zlo, da tak primerljej spačen Čistosti je prihodnih rodovin, Ker nekokrat se ženi tak' prilizne, Nasledbe da navadni tek — pregrizne.
Najvišji bil je svoga pokolenja, Ohol je štel za prvega se sam, Sodivši vsak, da ga enako cenja, Olo jaz, ki bil sem cvet mu votlih klam; Da! kaki kralj, al car, visoka tenja, To vzel bi bil za slave svitli pram, Pa sluga le, dvorančič, revna šlapa — Je glavi tej — preredka bila kapa.
Zarjove knez: Alo, divjak naj pride! Pripeljeta ga ročno hlapca dva, Postava res — še zdaj me strah obide — Sirov Tatar, z Ukrajne prav doma, Da konjska vsa lepota v njem se snide, Bi sodil vsak, ki zdaj bi gledal ga, Kraj Pegaza bi nič ga ne strašilo, O tem bi clo se več ne govorilo.
Ko da bi misli zračne repetavke Prirasene na bedrih bi imel, Ni čutil še nikake priganjavke, Ostrog in spon in ujzde ni poznal, Nedavno vjet v izprežene nastavke Je v knežki grad iz delje gnan prišel, Ko jelen plah, močan, srdit, razkačen, Da bil je tak nenadoma zasačen.
Puhaje žar, ko šet sta rep in griva,
Plati nosnic razširjene v obroč,
Openjen ves, na zadnih skor le biva,
Pred mano ljut se spenja ceptajoč;
Z vezili me nebrojnim družba kriva
Na hrbet mu priveže pa vso moč.
Ter z bičem — švrk! — in šla sva kakor strela;
Viharja piš bi bila prehitela.
n.
In dalej vršiva nenehoma v dir, Ni bilo zagledati kamo je tir, Daniti je ravno pričenjalo se, Konj hujši, in hujši, in hujši vre! Človeškega grla posledni glas, Potem ko zadrgnen je zadni opas, Je divje poruge hrohot le bil, Ki pust je po zraku za mano donil, In skoz ropotanja omotično zmes Prinese mi veter do mojih ušes. Togote se vijem in britkih muk, Ter grizem vezala o sklepih ruk, Ki hrbet ožuljen preojstro mi Na konja razježeno grivo tiši. Nekoliko nagnjen na levi kraj Jim tulim preklimbe in rotbe nazaj. Kopita ropot pa je glas prevzel, Da slišali niso, kar besno sem klel. Je bilo mi žal, ker me mikalo je, Gospodu in hlapcu povrniti vse. Poznejši sicer sem pobotal to, Kar nam se ob času že skazalo bo. Sedaj le naprej moj konj in jez, Naprej na perutah viharja ples! Pohištva človeške, vse zvezdice nad, Vsi travniki, njive ostanejo zad ; Vršiva ko v noči se severni svit Švigaj e na nebu zagleda očit, Ni mesta v okrogu, ne sel, ne vasi, Le pusta planjava o nama leži, Omejena z gozdom temotnim spred, Po brdih pa gradov razpadenih sled, Sezidanih dobe nekdajnih zmot, Ko so ropotali Tatari ondot. Živečih ni bilo ne tenje sledu, Pred letom so Turki razsajali tu, Razpahali travnike, njive, ograd, Razdjali pridelke, potrli zasad. Nebo je oblačno, obzor je siv, Kak pihljej žaluje le malo živ, Zdihaje bi bil odgovarjal zdej, Pa šla sva ko strela naprej, naprej, Ni bilo za zdih, ne molitev moči, Na grivo razježeno s curki cedi
Z obličja in čela mi mrzli se pot, Poln srda in gnjeva in divjih plahot Vrši moj nosivec le dalej ko blisk, Ne čuti vezil, se ne meni otisk. Je zdelo se včasih ovirku da vprek Bi moral pomanjšati jaderni tek, Pa ljuti kreposti ni bilo ovir, Da visim na njemu neznatni pezdir; Timveč mu je bila podbuja, nagon, In sleherna skusba znebiti se spon, Al zlajšati tisk povezila pretrd, Mu množi le grozo, plahoto in srd; Le rahli še glasek izvije mi se, Ko da bi ga švignul, naprej se spne, Zapazi, bi rekel, šumenje las, In skoči, ko da bi gromelo na glas. Že moči vezila tekoča mi kri, Ojstrost ko njihova iz žil mi stiši, Tud žeja me hoče zadušiti kar, Ki peče po grlu ko živi me žar.
Se bližava gozdu, že v njemu sva — Sirjave je, da se prezreti ne da, Z drevesi tak močnimi kinčen je bil, Da silni vihar jim ni vrha zavil, Ki tuli Severje iz golih pustin In hraste stoletne razcepi ko klin; Pa redki so bili, gostejši je zid Grmovja med njimi, trniša, robid, Pomladni v lepoti še živih peres, Dokler ne zadene jesenski jih ples, Morivno ki brstje rastlik potepta, Neživo rumenkasto barvo mu da. Da kakor na mrtvih sosedena kri Po boju bezupno na njemu leži. In dolga ledena pozimska noč Zmagljivo prostira ostudno moč, Tak silno da orla utrjen zobak Omaga kljuvaje pokrovček enak. Pustota je bila grmovja, trniš, Drevesa le sem ter tje z vejami vskriž, Smereke temotne, al hojke, al hrast, Pa k sreči vse redko nastavljeno v past, Prihodnosti moje izid bi se bil Scer mnogo drugači, grenejši zavil. Med vejami bilo prostora dovolj, Da niso me trle, mudile nikolj, In tak mi ostane potrebna krepost,
Premagati tuge in straha britkost. Od mraza so rane mi skrčile se. Vezila pa pada ohranile me. —
Ko veter po listju vršiva naprej, Volkovi za nama ostanejo zdej; Ponoči sem slišal jih blizo — da! tik, Sem vidil različne negudnih oblik, S počasnim kolopom, ki lovci in psi Zmagljivi mu niso, za nama so šli, In kamor obrneva, tam so že zad, Ne jenjajo, dan ko napoči se mlad; Jih vidim ne dalej ko seženja dva Nenehoma paziti kraja oba, Ponoči nedvomno iz mraka in tmin Tatinsko šumenje sem slišal stopin. Kak želel tedaj sem si kopje al meč, Poginuti, ako ni spasenja več, Saj žrtva umreti junaških osod, Razdjaje v pobitvi ta vražni zarod. —
Ko dirjati bil brzonog je začel, Sem upal namen, da bo zadnič dospel, Umirilo tako mi strašno se zlo, Otetba polagoma prišla da bo; Pa zgodbe dozdajne, primerleji skup So bile le groza, le strah in obup; Vse nade, tolažbe, vse bile so preč, Na spasenje misel mi prišla ni več. Moj konj je ko jelen, planine strel, Po rodu že bil je utrjen ocel. Hitrejši ne zgine snežinka raz hiš, Ob času metenja, ko prime jo piš, Ker puha in praha omamljen selan Pobegne v obstenja domačega bran, Kot on čez ovinke s hitrino perut Divjal je srdito in hujši ko ljut; Razjezen ko včasih nebrzdan fantin, Ker ravno ne steče, kar sili zlobin — Al — ta če je plitva — ko jezik hrupeč Razkačene babe, ko pije preveč.
Za nama je gozd, popoldan, in zrak, Čeravno o kresu, pozimskim enak; Morda mi je tekla studena le kri, Ker muka velika pregorko shladi; Bil nisem takrat, kar je viditi zdaj,
Sem silnega slapa bil burni šumaj, Oslabil pa bil sem občutje to Poprej ko je tanjši spoznanje prišlo. Zdaj trle so jeza me, misli bolest, Da dregne naklomba me vražniku v pest, Sramota, ter lakota, tuge obraz, Kar scer mi navleče ta strašni čas. Sem roda mladika, ki vreli mu sok Razpenjen po žilah pretaka se tok, Skrbljivi čuvaj prirojenih oblik, Ko kača rožljavka pripravljen za vpik. Ni čuda, da vejo oguljeno tak Razdjati grozil je primerljej enak. Pod mano se ziblje, nad mano vrti, Sem bal se, da zdaj zdaj mi s hrbta zdrči, Odrtega pak me verige drže. Možgane so težke, mi peša srce, Le malo še bije, potem pa ne več. Obok je oblačen z nevihto grozeč, Drevesa se zibajo sem ter tje V napotje ko da bi pijane bile. Zdaj naglo prešine očesni zatisk Nenadoma mnogo zakrivljen mi blisk. Ki v smerti dovrši življenja tečaj, On hujši ne vmrje, ko jaz sem tedaj. Nekoliko vendar se kmalo potem Okrutnega stanja na novo zavem, Da čutim, ko pride al mine mi noč, Bedeti se trudim, pa bilo ni moč, Občutki so zdeli se štrene mi zmot, Jaz v igri valovja privezan na hlod, Ki zdaj me viharno v globino drvi, Potem obrnivši se kviško vrši, In vrže, divjaje iz dna globočin, Na brege odljudne me pustih ledin. Dvomljivo življenje mi zdelo se je, Kot kadar dremota očesa zapre, Vročina razpali kipečo nam kri, Ter slika za sliko prispe in beži. Pa kmalo prešlo je, strašilo ni zlo, Nasledno bledenje je hujši bilo. Premislik bi bil mi neskončno težak, Da treši še enkrat primerljej me tak, In vendar bojim se, da bodemo žrt Še hujšega prej ko objamemo smrt. Se zgodi tedaj! — saj gledal sem ji Velikrat, posebno pa danes v oči. —
Spoznanje se vrne. — Kje bil sem? — Le mraz, Otrpnjenje, zmota! — Pa žile tičas Polagoma biti začnejo mi spet, Otaja nečutja okorni se led, Bolest so le ena ožuljenja mrež, Pretaka se kri, pa počasi ko srež. Kak' zmedeni glas mi zadene posluh, Še srce se giblje, vir misli je suh, Oko je le gledalo, vidilo ne, Kot kjer se z debelimi stekli zaprč.
Zdaj slišim šumenje valovja okrog, Nad nama pa vidim razjasnjen oblok Blišečega zvezdja. Prevara to ni! Divjak po divjejšemu toku šumi. Ponosne te reke razpenjena moč Bobni na široko v ohlajeno noč, Midva pa v sredini plavaje ji vprek K okrožju tje tujem ne vadnih oblek.
Iz votlih me sanj to kopanje zbudi, Okrepi nekoljko života moči. Ki tako po stiskih otrpnjen je bil, Da zadnič je gibljej mu vsaki grenil. Plavun siloviti premaga širok Ta prostor valovja, kipeči ves tok, Poganja naprej se ko krepki veslar, Ne zmenši se truda in druzih ne tar.
Pristana pa malo radujem se plah, Za mano je temno, pred mano je strah, Obupanje, groza, zapletki, trepet, Nedvomno v čeljustje pogina zalet. Kak dolgo, al koliko dni in noči Me v stiskah enacih nadloga mori, Ne vem vam povedati; komaj mi je
V	spominu, sem dihal te dobe al ne.
Z razkuštrano dlako, iz grive cedeč, Omamljenih beder, soparjenih pleč, Divjak na obrežje strmeče se spne, S krepostjo posledno, ki v žilah mu je, In gori sva! — Proste planjave okraj
V	temoti ponočni pred nama je zdaj, Širok neizmerno, ko včasih prepad Se v sanjah zagleda, ki nima ograd, Ne konca ne kraja, kar smotri oko
Oroženo, ko bi z gledalom bilo. Bledeče maroge le sem ter tje, Zelenje otožno je vidilo se, Kak dob, al orešje, kak brdič obrit, Ko lune pokaže na desni se svit. Ničesar kar bilo je viditi tu, Najmanjšega ni razodelo sledu Človeškega bitja, ne sela, ne hiš, Celo ne iz delje svetilnice bliš, Nikakega znamnja zagledati ni, Da v temu okrožju narava živi, Vsak vešni prikazek oddaljen je bil, Ki bil bi se nagega konj'ka šalil. V tej vihri bi bila prevara mi ta, Če ravno spoznana, ugodna bila, Ker bil bi po taki opomnil se saj Življenja navadnega selskih ograj.
Tak, tavava dalje — upehan, ugnan Moj konj je, divjosti požar je končan, Ovenjen'mu listu enako sedej Razpenjen počasno se maja naprej, Triletna deklina peljala bi ga Zdaj bila, kjerkoli bi bila hotla. Pa to mi ničesa koristilo ni, Tolažbe v obupu mi to ne deli, Ker zvezan sem bil; pa tudi ves prost Zedinil ne bil bi potrebnih krepost. Z upiranjem medlim se trudim sicer Vezila olajšati trdih over, Pa prazno je bilo poskušanje, Le hujši so ude mi stiskale, Odjenjam priprostemu delu tedaj, Trpljenja da sam ne naganjam si saj. Tak dir vrtoglavi dovršen se zdi, Čeravno namemba dosežena ni.
V iztoku naznani se sonca žar, Počasno vrti se mu lep kolobar — Sem upal hitrejši megleno siv, Da zrak se premenul mi v svit bo živ, Pa težko, okorno se suče naprej, Naposled premaga razločno sedej Svitloba in zvezdice tak otemni, Da dalje nijedne zapaziti ni, Ter oživljajoči edini ta svit Vsakter'mu je bitju na zemlji očit.
Na nebu je sonce! — Iz pustih samot, Ki bile svedočbe so mojih strahot, Je javno veseli, prijetniši dan Razvil zagrinjala ovirek neslan. Pa kaj mi pomaga da gledam okrog? Tu ni razodeti ne znamenja nog Človeških al druzih živečih stvari, Besede — da! zvuka zaslišati ni; Ni tičice bilo, ne žužka ondot, Clo zrak mi le rahloma veje nasprot. Tak' se omahuje veliko še vrst, Ko tenki v močvirji al travniku trst, Stokaje moj veli nosivec sedej Po goli samoti naprej in naprej.
Naenkrat, ko tako me tare obup, Se zdi mi restanja de sliši se hrup Smerečja iz bližnega temnih gošav. Je veter, ki piha iz daljnih dobrav? O ne! Tam iz hoste pridirja v kolop Vrtivši se čudno razmršeni trop, Naprej se poganja, ni daleko proč, Zavpiti poskušam, ni bilo mi moč. In hujši in hujši in bližji vrši, — Kdo nek te divjake za ujzde drži? čez tisoč konj in ne konj'ka na njih, Z repino igraje poveterja pih, Nosnice široke ne vajene del, Ne stiska čeljustja jim brzdni ocel, Železo ni tikalo prostih kopit, — Tak sleherni jim je ovirek še skrit.
Čez tisoč konj slobodnih navad, Kot morsko valovje ne pazi ograd, Se bližajo gromno dirjaje sedaj, Ko da bi pozdraviti mislili naj'. To videnje vkrepi divjaku moči, Strmi, se ozira, nasprot se spusti, Pojenja — pospeši — medlo zaresta — Se dvakrat omahne — in treši na tla. — Tu gaga zdihaje, oči so ko sklen, Sklepovje čadivno, trohljivosti plen. — In tako posledni sprehod je strašan Bil krepkega moga Tatara končan.
Konj trop se približa, ga vidi na tleh, Na hrbtu pa mene že smrti v zobeh, Se vstavi. — Strmijo vsi, puhajo v zrak,
Koieikijove >1ela.
Vršijo na desno, na levo natrag, Se bližajo ter zavrtijo ko dih, Al juga na spomlad ojačeni pih. Voditelj pa bil jim je črn velikan, Vladar se je zdelo da bo za ta dan, Ni bilo zagledati belih mu dlak Na poltu ne dveh, ki je grmu enak. Restajo, se penijo, skakajo zlo, Potem se obrnejo — v hosto je šlo, Splašeno po mojem pogledu nazaj. — Zdihaje ostanem obupno sedaj Privezan na mrtvega konja tam,
Ki ude razteza pod mano--sam!
Vezila olajšati trudim se še, Razvitje bilo nemogoče mi je, In tako leživa v zelenju trat, Na mrtvemu drugi, ki smrti je svat; Podoba ni bila, da moje oko Večerno še zarjo zagledalo bo.
III.
Od jutra tak večernega do mira Trpim britkost in muke žarnili ran, Le toljko živ, da se pogled ozira, Kak pojde mi v zaton posledni dan, Občutkov svest si tužnega prepira, Ki zadnič da nemaranje mi v bran Za vse, kar tu, kar tam grozi očito, _ Za vse, kar je v prihodnem času skrito.
Nemaranje za smrt in kar ji sledi, Tem bolji, čem poprej objet' se da, Pa vendar tak človeškemu pogledi Ko skrita past izdaje zoperna, Želena včasi homatije v sredi, Iskana clo z rokama lastnima, Pa zmirej pusta, britka, temna, čudna, V največji tud nesreči vsem ostudna.
Osup le to je: sin veselja, slasti, Ki vžival je brez mere vso sladkost, Lepot objem, nasitje vsake strasti, Zlata dovolj, in druzega zadost, Pokojno vmrje v prirojeni vlasti, Pokojniši ko revež kak priprost, Ki pridobi po svojih le nadloge, Trpljenje, skrb, in scer zapredke mnoge.
Ker bogatin, ki skusi vse brez mere, Kar zemlja da, kar lepo, sladko je, Ne upa več, se ne boji overe, Nič ne želi, že znano mu je vse,
In tam--je mračno, brez zastave ktere,
Bo res, da, da! — toda gotovo ne, Šest tisoč let jih tje osoda kliče, Ni bilo še nazaj nedvomne priče.
Nesrečni pak — on upa konc nadloge, Se v sanjah zdi mu prenapetih smrt, Ki reši ga očitno reve mnoge, Da mu zapre le raja plodni vrt, Ker ravno jutro stopil bi na noge, Dobil kar dans mu brani sreče črt, Pa jutro že bi nič ga ne žalilo, Se ve, da jutro — vse drugač bi bilo.
O mila zarja juternega dneva, Ti bila bi začela prvi dan,
V	katerem ga nesreča ne zadeva, Ki vidno bi v tolažbo bil poslan, Da zadni čas dobrotno ga ogreva Za prejšni mraz in bol skelečih ran, In srečo to, ta sladki časek zlati Gre grda smrt nemilo mu razdjati!
V	zaton gre sonce, žgale so me rane, Privezan še na konja tam ležim, Enako res obema nakovane
Osode so, obupno govorim, Očesa z mračno mreno so obdane, Ki dvigati jih kviško zdaj želim, Med sabo pak in soncem, ki se niža, Zapazim, da se roj gavranov bliža.
Da zdiševa, ti čakajo nevoljno, Jih gnal je glad al žretja le pohot, Gledaje naj se sučejo okoljno, In zmiraj bolj se bližajo povsot, Nekter mi skor telo utisne bolno, Zbudivši me nekoljko iz omot, Bi bil prijel ga za perute kmalo, Ko bi moči mi bilo kaj ostalo.
Pa rahli mah z medlevo roko trudno, Pod mano peska komaj znatni škrip, Al suhega iz grla glasje čudno,
Podobno glasu kakor stisku tip, Ga prepodi iz vida v deljo studno Široke te planjave mi na hip, In strah njegov preplaši vse gavrane, O meni da nijeden ne ostane.
Zdaj omedlim. — Posledne sanje bile Od zvezdice so nekaj daljne preč, Ki bolj al manj se bliža iz gomile Svečav enacih, ne razločnih več, Ter ko da bi spoznanja se vrnile, Pa grenke, britke, ostre kakor meč, Občutki vsi prisrčnih žil so taki, Žrjavci plavža silnega enaki.
Potem se zdi, smrtna ura bije, Izdih posledni sili da iz prs, Grgranje votlo grlu se izvije. Se tresem kot ob vetru šibki trs, Ledeni krč po žilah se razlije, Prešine mi možgane bliska brs — Na to pojem — izdih težak in malej — Strupen ubod — potem ničesar dalej!
Dovršeno omamljenje, ki sledi, Ne pripusti mi mere časa zdaj, Posluha ni, zaprti so pogledi, Po kaplicah se vrne čut nazaj, Zatorej dob število Bog le vedi, V katerih me mori ta strašni kraj, So bile ure, al so bili dnevi. Kdo to presodi v tak obupni revi?
Se prebudim. — Kaj to? Me strah preneha? De gledam, zdi se, lice mlado tam? In to nad mano — je to bajte streha? To izbica, pokoja mirni hram? Za toliko trpinčenja uteha? Obupa konc, pomirja sladki znam? In tista tam prijazna dva očesa Se svetita iz živega telesa?
Sedaj zatisnem svoji jaz na novo Dvomivši ples da strašni je končan, Da spasenje v resnici je gotovo, In upa mi napoči slajši dan, Dekle prijazno, lepo, tenko ovo, Mi blizo tam sedi na levo stran,
Ko črne so me nje oči zadele, Vse čute koj so srca mi prevzele.
Obrnjene poglede vedno v mene, Tak' mirne, krotke, polne usmiljenja, Je zdelo se, da misli je le ene, V korist in prid le meni vdana vsa; Je zrem in zrem, da bitje take cene Ne bilo bi prikazni le megla. — O ne, sem živ! gavranom ne jedilo, In ribam ne, volkovom ne kosilo.
Kozakinja na sedežu se dvigne, Odprte vidši da oči imam. Se veseli. Mi želja v srce švigne Nagovoriti jo, le kak, ne znam; Se bliža bolj ter s prstom rahlo migne, Da naj molčim, odgovora ne dam, Dokler krepost se ne povrne cela, Ki upanje obstanka bo imela.
Na mojo dene roko svojo gladko, Blazino mi popravi pod glavo, Odplavaje po prstih le za kratko, Zatišje hišno roke nje odpro, In reče nekaj. — Nikdar še tak sladko Ušesom mojim glasje ni bilo, Osupnjena posluša duša moja, Harmonika je bila clo nje hoja.
Pa klicani še niso prebujeni, In šla je von, al preden je odšla, Še enkrat gled obrne proti meni, Ki bolji ko govor spoznati da, Da vsi, ki so pod streho to združeni, Želijo mi le mnogo dobrega, Zakličem naj, ak se bo treba zdelo, Vse bo na klic, postreči mi, prispelo.
Je z materjo, očetom se vrnila, Kaj treba več? Bil sem kozaku gost, Vsa žlahta se je z mano veselila, Mi stiskala je roke — krepko dost, Na gostovanja, svatbe me vabila, Med njimi brat sem bil, ne sluga prost, Kjerkoli je slovela družba lepa, Voditelj bil gotovo je Mazepa.
O meni se je govorilo mnogo, Kak so me našli mrtvega že kar, Kak me prenesli v hišico ubogo, Kak prišel spet mi je spoznanja dar, Samojlovič takrat je vladal strogo, Pa smrti se je bližal, bil je star, Pripravnega iskal je pomočnika, Zadene mene sreča ta velika.
Tak bil sem tajnik svitle sive glave, In prišla mi je v roke vsaka moč, Iz mojih ust so tekle vse postave, Za mir in boj veljavne dan in noč, Doma je bilo marsikaj poprave, Polajšati, dodati, vzeti proč, Gotovim nam za boje vedno biti, In slednemu v okom viharju priti.
Smo bili se s Tatari na vse kraje, Z Baškiri, Barabinci tu in tam, Podjarmili Kirgize in Nogaje, Premenuli jim slavo v kvar in sram, Obiskali Krimejne vinske raje, Je vidil Kavkaz naših sukenj pram, čerkasija, Kabarda nas poznale, Se bliže naše bolj ko treska bale.
Početja vam tedajnega omenim — Bakči — Saraja znamenit naskok, Ko prvo ga junaško činbo cenim, Ni bil namen mu le krvi pretok, Pravic je bil opomba hladno lenim, Osveti kak nedolžnosti se jok. Marijo tam smo strogo maševali Potockovo, izgled prihodnim dali.
Marija ti, — — pobožna, čista diva, Sumljivosti, zavidu kruti dar! Ko trešla te je v smrt naklomba kriva, Sarema ti topila v kri hanžar, Ti nisi se nadjala, da kdo biva, Ki plačal bo — razvivši kolobar — O tebi kar Megere so grešile, Ko ljuto so te v haremu davile.
In urnoma prispel je dan računa, Še zgodbe je živelo mnogo prič; — Je bila noč, na nebu polna luna,
V gošavi pel žvrglaje je slavič, In čuj! nakrat doni orožja buna, Vse krog vrvra naskoka votli krič, Na vse strani beže sovražni vlaki, Za njim ko grom razpaljeni kozaki.
Mladina je po haremu vršela, Po stanicah iziskanih lepot, Orožja tam, se ve, da ni vrtela, Prijazniših je našla v njem zamot; Krasavicam je tista noč se zdela, Nar slajši vseh, kar steklo jih je not, Sem čul poznej, da bile niso redke, — Ki lun devet nosile so nasledke.
Med našim jih je nekaj tacih bilo, Kim da perimk Evropa — „velikan," Se zlasti vse je enemu čudilo, Ki Igurov Vasili bil je zvan; Sem vidil že mnogtero rogovilo, Priličen tej ni srečal me dolgan, Sedajnost ak bi tacega imela, Gotovo bi orjakam ga prištela.
Ravan je bil, neznane visokosti, Dosegel šest je čevljev in še čez, Ves koder poln, ko resja goša v hosti, Le redko dlak je sivih bilo vmes, Mu glas donil je v ravni dragi prosti, Ko tresk al grom viharnih iz nebes, Najhujši ker je borbe vrela zmeda, Razločno clo mu pela je beseda.
Ga ni volka, zverjaka ni, ne bika, Njegovemu da rjul bi slični bas, Ropot in hrup, še toliko velika. Oslabita le malo taki glas; Velevši trop naprej da se pomika, Da borbe, al premirja da je čas, Mu je iz ust gromelo — pa počasno — Da zadni mož razumil ga je lasno.
Nenehama je zvesto bil tik mene, So rekli mu desnica mojih rok, Pa tisti krat ni cenil šeg nobene, Nagon mu bil je le nasprotnih stok, Pogina rop je, kjer in kar zadene, Ni gledal žen, ne sivca, ne otrok,
Se v djanju je zavzetim pričam zdelo, Občutje vse da v njemu je zavrelo.
Primerlej tak opombo mu je zbudil, Trinožkih del, kim grad je bil izvir, Osvete duh pa pihati ni mudil Žrjavice, mu tleče v srcu zmir, Kdo bi tedaj se strašni kazni čudil, Ki prišla je čez gnezdo greha v dir, Ko žar in plam sta vogle vse objela, S tem zadni up tatarski sili vzela?
Vasili strog, osorn, skor tik požara, Vertivši meč ravan je kviško stal, Gledaje v čad in silno vitje para, Kot ognju da ukaze bi dajal: Nej žarkoma nad njim pregrehe kara, Ki mir povsod je hladnoma razdjal, Razruši nej posledne clo do dlake, Do zadnih pik, spomin na te divjake!
Popaljeno je v malo časa bilo, Ostalo je zidovje golo le, Pa vrelce v njem solzice je točilo, Ko prej poznej današnega do dne, Opomni da prigodbe nas nemilo — Ki jasniši pravlica jo pove — Marijine, trpežnice nekrive, Brez madeža pobožno čiste dive.
Tak steklo je početje dneva tega, Zadostjena sta bila ljud in car, Samotež le, obupno krogom bega Po pustinah razdjan plašun Tatar, In tudi tam ne jenja ga zadrega, V izidu je njegova bila kar, Nevihta tak dovršena, končana, In plačan dolg je rodu Tamerlana.
Samojlovič potem oči zatisne. Slovesno bil je v zemljo zakopan, In slavna sreča meni zdaj zablisne, Na njega mesto bil sem splohno zvan, Občinske želje, ustnoklicne, pisne, Obrnjene so vse na mojo stran. To vidši car — kaj bilo je storiti? Rad al nerad je moral dovoliti.
Tak je bedak, ki mislil je izredno,
V	poginu mom speljati srd in črt, Me vreči smet v obupanje posledno,
V	sramoto, muko, taro, vidno smrt, Pokazal pot mi na prestol nevedno, Iz resja djal me na cveteči vrt. Nikdar tedaj obupati na sveti,
Vsi znajo se spolniti nam obeti!
Opravki šli so gladko, vse po volji, Je vladala ljubezen, ne ukaz, Vsak cenil se občinstva toljko bolji, Kar urniše dopolnil je oglas, Jaz trudil se, in zmiraj prej ko moli, Razjasniti potrebnemu obraz, Ukrajni res tedaj se je godilo, O vladi kot Saturnovi je bilo.
Nastopi kres; Jovana svetek znani,
V	Ukrajni pa posebno praznovan, Moj god je to, tedaj pri meni zbrani So bili vsi činovniki ta dan, Voditelji, glavarji, kapitani, Veljakov kar le ima jih ta stran, Veseli smo, pogumno vneti bili. Bokalov več ko vada je spraznili.
Na vse plati se suče govorenje, O dirku bil je mojemu spomin, Izusti vsak po svojem vidu zdenje, Pristavši, da še ni dovršen čin, Nazadne pak je bilo občno mnenje, Da ravno vdarla ura je vrnin, Le rečem naj, Ukrajne vsi sinovi, Tak peš ko jež, so v sledbo mi gotovi.
Jim rečem jaz: Prijatli, vsem je znano, Da prišel sem nerad in kako k vam, Prospešno scer je bilo vse speljano; Pa velik dolg poplačati imam, Do dobe te mi bilo ni še dano, Pobotati s tiranom strah in sram. Sedaj je čas vrniti vse prejeto, Da pomni rod kozakovo osveto.
Tak bo od nas potomstvo govorilo, Se veselil nad nami vnuka vnuk, Ker zmaganje nam ni najvišji bilo;
Pravica vsem! nam bil je gesla zvuk; Po celemu bo svetu se glasilo, Iz naših ust da prišel je ta uk, Ki neki dan donil iz Petrograda, Od Kjahte bo do juga in zapada.
Pridružite izvrstne si junake, Ki srca jim dviguje živ pogum, Ki so doma nevolje prosti vsake, Da v trudu ne omaga moč in um, Nam manjkalo ne bo skrbi in tlake, Ker te reči ne spelje prazni šum; Pet tisoč dvakrat bodi nam opora, Danstedni dan zediniti nas mora.
Dovršim tak. Molče se vse razide, Pozna se pa, da v žilah jim kipi, In komaj jutro drugo, tretje pride, Ukrajna že se tabor bojni zdi. Junaštva več in zmiraj več se snide, „Pr a vi ca vsem!" — na vseh straneh doni. Si zberem, ki so se potrebni zdeli, In skokoma na Poljsko smo hrumeli.
Moči so mi napete dvojno bile, Boril bi bil z Evropo se tačas, Iz jekla zdele kite se in žile, Pogum osrčja diamantni pas, Očesa blisk, naročje slika sile, Pomnožen tak navadni grla glas, Da hujši je gromela mi beseda, Ko divji tul uralskega medveda.
Na Poljski smo. — Svobode majka sladka, Poljubim, glej! o tvoji nogi prah, Istor'ja scer ni tekla ti pregladka, Ostal ti ni neznan izdajstva strah, Pa svetu si velika bila pratka, Od tebe je učil se Dunaj plah, Sobjeski dal izgledbe mu je take, Razpihnul da je vse potem divjake.
Na Poljski smo; še ne pri gnezdu vraga, Pa gledalo bo kmalo ga oko, Na desni tam sta Varšava in Praga, Dereče Visle čujem tu vodo, Polagoma se širi cvetna draga, Že pred menoj blešobe grada so,
Pa živega se nič ni oglasilo, Ko kaprovec je zginulo vse bilo.
Mi krog in krog obdamo gnezdo zmaja, Pristave, hlevi s plamenom gore, Podrta kmalo prva je ograja, Zasuto je zunajno rovje že, Šum bolj in bolj, in hujši hrup ustaja, Na vseh straneh žigala v grad lete, Na slemenu zagledam petelina, In hipoma — ogniše je grašina!
Prevzetni grad! iz tebe so letele Na vse plati po Poljski iskre tar, Zavida srd, sovraštva britke strele, Napake gnus, pregrehe strah in kvar, Ni čuda, da naposled so unele Netila se v današni tvoj sopar, Da steče uk nekdajnega pisarja: Ki seje pih, bo grozo žel viharja!
Od plamena so stavbe vse objete, Na vseh straneh razpada barvan zid, Švigavne bakle kviško so razpete, Visoko kar doseže bistri vid. Ko dež cedi se v sliki žarne drete Raztopljen svinc iz krova zidnih rid: Te solze so zatrtim revam stekle, Veruj, trinog! te čutno bodo pekle!
Ko so mi smrt sramotno prisodili, Nadjavši se, da gladko teklo bo, V gotov pogin divjaku me zročili, Mladenče šibko, zvezano, golo; Se ve takrat jim niso v mislih bili Izidi tak okrutni, tako zlo, Ker konja bo in krepke povezala Ukrajne moč jim pično plačevala.
Tak' poravna na svetu vse človeško Naklombe tek in premagljivi čas, Zaup tedaj na vladanje nebeško, Ostani ti pogum osrčja pas; Scer čakanje ne bodi ti pretežko, Ne bodi gluh za prave ure glas, Ko ta ti bo osvete ura bila, Nikaka moč ne bo se te vbranila.
Speljano je, dovršeno je delo, Zasuti so okopi krog in krog, Stolpovje, ki za večno je slovelo, Razrušeno na tleh od glav do nog, Uglajeno zidovje krasno celo, Razdjal je vse do jedra plamen strog. Današni dan ne sanja živa glava, Da nekdaj tam gromela je trdnjava.
Tak lahko noč, tovarši milo dragi! In jutro, upam, pojdemo naprej. — Se Hetman prostre v postelji tej blagi, Čeravno le iz listja, sladki zdej. Ker teh reči ne ceni on po vagi, Mu pride drem objame ga torej, Naj bodo le za streho mu nebesa, Se vleže in — zaprte so očesa.
In kralj molči? Ne razodene mnenja? Za taki speh mu ni pohvale dal? Razjasniti si jedro njega zdenja Je prašanje in trud zastonj bi djal, Ker celo uro, ves čas govorenja Je slavni mož na tihem sladko spal. Bog daj! da bi čitavcu se ne bila Pravlice te enaka prigodila.
Nekoliko Chamissovih,
iz nemškiga jezika poslovenjenih.
Lieder sind wir und Romanzen, Nur vom luftig leichtem Schlag, Die man singen oder tanzen, Pfeifen oder klimpern mag. Doch vielleicht, wer stillem Deuten Nachzugehen sich bemiiht, Ahnt in einzelnen Gestaltungen Grosseren Gedichts Entfaltungen, Und als Einheit im Zerstreuten Unsres Dichters ganz Gemiith.
UhUnd.
Slaba kupčija.
Nek bogat po južni vstane,
V	gaju bližnim se sprehaja, Iz germovja drugi plane, Clo nevkrotno mu nagaja;
Z desno v aržet hlastne burno, Bogatinu vmeri urno
Ravno v serce samokres.
S vetjem, brate, tiho, mutno! Kar poteče tu med nama, Drugim nema biti čutno, Je dovolj de veva sama. Tisto uro koj mi dajte! Ne zastonj, jo plačam, znajte, Reparje naštejem tri.
Rad iz serca! — Nikdar pravo
V	cerkvi ura ni kazala, Naš zvonar si lomi glavo, Pa do zdaj je spodletala. Dnešni dan, se ve, je sila Znati kaj je ura bila,
Čast Bogu, zdaj vedel bom.
Dalej mislim, vam ni treba, Kar se vam na perstih sveti,
Noja hišna, kras — oseba! Teh želi igrač imeti; Kupim rad lete obokce — Clo iz take nježne rokce — Vam naštejem druge tri.
Rad iz serca! — Čas prihodni, Ako Bog da, se povernem, Umni ste in blagorodni, Takim herbta ne obernem; Vam očitno v hipu skažem, De hvaležnosti ne lažem, Kar želite vam prodam.
Glej! ta perstan slike blage, Le svinčen in malo vreden, Tode — dar je moje drage, —, Ah, je vmerla, še sim beden!
Drujmu ne, če svet ponudi--
Vi, ak, želja se vam zbudi, Dajte zlatov le devet.
Serčno rad! — Ho, ho! kaj vidim? Krasna mošnja, clo svilata! De te ljubim, se ne stidim, Samokres za polno zlata! Delce mojstra verste nove, Rešetar, bi djal, se zove, Mošnjo sem — in na-te ga!
Rad, o rad! — — Pa zdaj gerdoba! Je na mene prišla versta, Verni vse, ti pusta zloba, Kar si zvil iz rok in persta Z ropotanjem ljuto smelim, Vse nazaj, če ne, te vstrelim, Kakor mačka, kakor psa!
Daj! zakrivi člence kazno! Kos bi bili me vhromiti,
Škoda de — je cevce prazno;--
Tak ne morem vas hvaliti, To vam kvari uma slavo, Sklenjen kup ima veljavo,
To v spomin, in--lahko noč!
Zasmehvaje ga očito, Dolgonog, s koraki prostim,
Z robo v žepu pridobito, Zgine ta v germovju gostim. Zgodbo pusto un prevdarja, Suče v rokah rešetarja, In ostane kar je bil.
Pravi brivec.
Ak imam ko Filister term
Si brado clo obriti. Mi mora prej ta gosti germ
Še šal dovolj zbuditi, Serdit, razkačen kakor sim, Nej moje jeze žarni dim Brijačam da derhteti.
Hola oštir! Nej konj naprej,
Nej h kermi v stajo ide! Al so brijači v luknji tej?
Nej koj mi pravi pride! Iz gojzda v gojzd — prokleti kot! Se semtertje preganjam not, Pa praviga ne najdem.
Si ti stergon? — Le sem! opaž!
Opraskaj mi to lice, Serbljiv ko tur je moj obraz,
Tu trikrat štir petice; Pa vedi, ako gladko ne Poteče, kri pokaže se, Te z mečem kar prebodem.
Železo merzlo, špičasto,
Grozi na mizi silno, In tega tik, preblizo clo,
Divjak sedi ozbilno, Oblečen černo krog in krog, Ponočnica od zgor do nog Je polna černih čopov.
Zatrese mojstra merzlica,
Ko vidi tam — medveda, Na mizi zlat ne mika ga,
On le železo gleda; Popade hitro durni roč,
Ko zaje iz germa puhne proč, In pošle pomagača.
Petič ti plačam trikrat štir,
Obriješ ak me čisto, Porinem pa ti v grud rapir,
Ce raniš kožo isto. Brijač pa misli: Treši grom! Pečal z divjakam se ne bom, Zbeži, — učenca pošle.
Si pravi ti? al tvegal boš?
Halo! začniva dero, Tu je denar, in tam je nož,
Oboje je na zbero. če všipneš me, al raniš clo, To tvoja zadna ura bo, In pervi ti ne bodeš.
Mladenč pogleda lep denar,
Odločno tujcu reče: Le stalno, mirno, tiho kar, Sim porok, dobro steče! Openjena je brada vsa, On brije, suče, gladi ga —, Bog z vami, konc je dela.
Nu, vzemi dnar, pritlični škrat,
Želim ti mnogo teka! Nobeniga ni mikal zlat,
Ti bil si kos, ti skreka! Se nisi bal, te strah ni zvil, Pa ako bi me ranil bil, Prederl bi bil moj meč te.
Gospod, ni bilo ravno tak!
Sim deržal vas za gerlo, Ak vidil bil bi mali znak,
De se je kaj oderlo, Ne bil bi vam odloga dal, Pripravljen zmir sim pazno stal, Goltanec vam predreti.
Aj, aj! — tak, tak! — In bolj in
Gospoda strah obide, Je kmalo bled, in spet rudeč, Vsih sort mu barva pride: „Presneta stvar! Je nova ta!
Le čast Bogu, de tak je šla, Pa je ne bom pozabil".
Sodba Šemjakova.
Ruska pravlica.
Pomagaj brat, preljubi brat,
Ubogimu pomozi, Otajaj se, ti si bogat,
Kurjave de navozi; — Posodi konja mi za dnes, De grem po derva v bližni les, Ker zima je okrutna!
Te sila vnudi, de si jel
Premikati berbralo, Kdor je beračiti začel,
Ne jenja ga prekmalo. No, uzmi ga! in beži proč, Pa pomni, poterdim na moč, Poslednikrat je danas.
Pomagaj brat, preljubi brat,
Ubogimu pomozi, Otajaj se, ti si bogat, Kurjave de navozi; Komat za konja dal mi boš, Previdni, verli, modri mož, Kaj ne, de daš komat mi?
. ' .:M if!0(UMI ll.iii f..\l
Izvodil ti bi, srama prost, Od ognja clo mi lonec; Ti konja imaš, je zadost,
In pika, — punktum, konec. Kaj čakaš? — Proč poberi se, Mi ne dobiš komata ne, To zadna je beseda!
Pa ker mu ni komata dal,
Bo muka konju veči, Kurjavo, kar jo je nabral, Bo moral z repam vleči. „S tem voz je poln, še toti čok, -Zdaj sivko, hi! le urno v skok, Poslednikrat je danas."
Koieilijeve dela.
Zdaj ko pripelje voz domu,
Prav blizo svoje koče, Nezgoda ga zadene tu,
Na tla mu konj zropoče. Clo nepreviden bil je pad, Privezan kropko konj od zad, In tak — si rep izdere.
Tu, brate, konja pripeljani!
Zahvale vnet sim prave, Ne pregleduj ga tu in tam,
Vse ude ima zdrave; Je čeden, čist, rejen in lep, Ne manjka nič; — le samo rep, Le rep — se mu je zmuznul.
Ne vganja šala se z menoj,
Na to un jezno reče, Ak mi ne plačaš konja koj,
Ti klaverno poteče. Zagodel bo ti drugi glas Šemjaka na sodivni bas, Le z mano pred sodnika.
Ubozimu, ki sliši to,
Prijetna ni ta cesta, Pa ker mu vse naskriž je šlo, Se vpoti z njim, in gresta. Pospešita naprej, naprej Do kerčme; ravno čas je zdej, Ko vse hiti k obedu.
Bogatimu nanosi se,
Kar drago je in sladno, Z njim je oštir kot šega je,
Ubogi zeha gladno; Se vleže na visoko klop, De glad prespi, za želje top, Ker nema v žepu cvenka.
Pa glad, se ve, je siten gost,
Senj muhe včasih snuje, Miru ne da prisiljen post,
Mermrati tud ju čuje; Popravlja tu in tam berlog, Nevkretno se verti okrog, Nakrat — zvali se v zibel.
Moj sin, moj sin! zadušen je,
Ti kriv si tega vmora, Si stlačil ga, — razumi se,
Kolo ti bo pokora; Zagodel bo ti drugi glas Šemjaka na sodivni bas, Le z mano pred sodnika.
Na sodbo grejo vsi trije,
Ubogmu stopi kisli, Pod kapo sanje se verte,
Na vislice le misli; Tak dojdejo na most visok, Namenjen on že v zadni skok, Se zverne v smert iz mosta.
Siv mož pod mostam pelje se,
In glej, na njega plane, S težkoto trupla koj ga stre, Brez kvara sam ostane. — Je vboj, je vmor! in ti si kriv, Moj oče, oj! on več ni živ; Le z mano pred sodnika.
Vsi štirje spejo k sodbi zdaj:
Grozi mi vedno tujši, De vmreti čem, al hasni kaj?
Na hudo pride hujši, čez konjski rep-dva mertva clo, Pa če sim zrel za vislico, Se hočem prej mašvati.
Ta v ruto kamen bom zavil,
In ak nasprot mi sodi, Mu v glavo bom ga pično vlil,
Plačilo to mu bodi; Okrogliga v tim žepu ni, Ak moram dati kri za kri, Tud kri za kri si vzamem.
Nav sodnim stolu ziblje se Šemjaka, pravde v glavi, Razgreta družba not prispe,
Se v red pred njim postavi; Ubogi — v sercu gnjev in serd — Se vstopi zad, nevolje terd Moli na kviško kepo.
Prične zatožbo bogatin, Po redu vse razloži: Izderi je konju rep, capin,
Na vračbo se zatoži Ubogi tik za njim stoji,
V	lučaj gotov svoj čok moli, Togotno sodcu žuga.
Pravica slepa je, se ve — Šemjaka oblo ceni:
V	ti kepci rublov sto bo že, Je prav, so dobri, meni.
Po pravdi sodba steče zdaj: „Ta konj ne vzame se nazaj, Dokler mu rep ne zrase."
Oštir oglasi se potem, Razloži svoje štete: Presodi, de pravico zvem, Koj plačal bo za dete? Ubogi tik za njim stoji,
V	lučaj gotov svoj čop derži, In sodcu žuga smelo.
Pravica slepa je, se ve,
Šemjaka vidi kepo: Aha, še sto! bo že, bo že!
Dnes teče služba lepo: „Nej ženo tvojo vzame si, Enako dete z njo zredi, Ti škodo tak poverne."
Prične naposled sivca sin
Dolžiti ga umora: Očeta stlačil je zločin,
Kaj bo o tem pokora? Kazaje v ruti svoj zaklad Stoji ubog toživcu zad Grozeč ko prej nasproti.
Pravica slepa je, se ve;
Pa vidi čop Šemjaka: Aj, božji dar! to krasno gre,
Spet novih sto me čaka: „Podajta se, ti zgor na most, On spodej sam, obrambe prost, Ti skočiš in ga zmaneš."
Za rana zjutraj drugi dan
Po konja vbogi pride: „Je Salomon ko modri znan, Šemjaka z njim se snide. Obišem te, mi konja daj, Pripeljal bom ti ga nazaj, De le repak mu zrase.
Pozabimo, ni bilo prav, Se pravdati za žimo. Je še močan, dovolj je zdrav,
To reč na stran pustimo. Prijatelstva v spomin ti dam To lepo kozo s kozličkam, In desetero rublov.
K oštirju se poda potem:
Ti sodbe veš nameno, Odlašati pokor ne smem, Primahal sim po ženo; Ko pridem z njo na lastni dom, Zapoved pično speljal bom, Se ve de brez prevdarka.
Prijatel čuj! ni sila ne,
Otroci so le briga, Bo bolji, ker to mertvo je,
Posojenca de ni ga; Teleta s kravo, v mira znam, Kobilo to poverh ti dam, In rublov sto naštejem.
Do sina pridši mu pove: Pripravljen sim umreti, Pretehtal sodbo ti si že,
Bi bilo čas pričeti; Na kviško, daj! je delječ tok, Je meni srečno šlo od rok Bo steklo tudi tebi.
Se pot mi nepotrebna zdi,
In malo mi dopade, Spravljiv ko ja si tudi ti, To spravo mirno dade. Glej, konja krasniga imam, In clo zastonj ga v dar ti dam, Po verh še tri sto rublov.
. Živino ko je v stajo del,
Nakladel je obilno, Denarje ravno šteti jel, Hlapčon priteče silno: Kar kazal si, le berž mi daj, Ja moram urno v grad nazaj, Naštej mi tri sto rublov!
Kaj? tri sto rublov! hm, kuku!
Ne da se to sejati! Ta kamen le sim kazal mu, Čem ti v spomin ga dati. Rotil sim se in to strašno, Ak sodba mi protivna bo, S tim kamnam de ga vbijem.
Ta kamen pošle ti, gospod!
In zraven je izrekel: Ak bil bi sodil mu nasprot,
Te v smert bi s tem bil spekel. Šemjaka kihne, herkne zlo: Čast Bogu, de je tako šlo, Ne hujši--slava Bogu!
Zvezdni vtrinki.
če kdo na pot iz doma gre,
Se ve, ga ni doma, Ko v zimi vetri zlo verše Slovo merčes nam da. Mlad hlapček, dokler sam je bil,
Je grozno bil ji všeč, Pa grajski lovec osvojil Namah je miglej sreč. Potem naletnik uzme koj,
Ko pride, tico v last; Ni čuda, de soditel moj
Doseže tudi čast. Pa dojde v selo lep husar,
Je vneta zanj nahip: „Kar bilo je, mi več ni mar, Ta mojih želj je kip!"
Je kip?--Je vse obris enak
Sosebne sorte ti? S to jopico naskriž siksak,
In strašnim berkami? Ta zvezda hipno vterne se,
Tak zgine z upam svit, Prej ko razcimi radost, je Z obupam plod pokrit. Privihra zime srepi mraz,
Spasitelja želiš, Ti voši srečo vsak iz nas,
Supruga ne dobiš. Tak obsediš — zberanja v sled,
Pa k sreči sama ne; Divic postarnih brojni red Cvetnejši vsak dan je.
Stric Anzelmo. I.
Bil čaranja um je v Toledi cveteč, Drugot ko na zemlji ni bilo ga več; Slovil je v okrogu učen modrijan, Ki bil pod imenam — „Iglano" — je znan.
V	muzeju nekdaj med orodjem sedi, Prevdarja pazljivo natvorne moči, Približa pohlevno duhoven se prost, Anzelmo, mu stričnik, pa malokdaj gost.
Anzelmo! moj striček! kak čudno, aj, aj! Kaj nek vas prisili do mene nazaj? Iskali sicer ste — le v gostim si cest, Opomnula redko je žlahto vam vest.
Nikar po nedolžnim me kriviti, stric, Ne zabite v sodbi o meni pravic; Le spoštovanje deržalo do zdaj Od zvezde tak svitle je mene nazaj.
V	tim sercu veselja je vriskalo vse, Ko slava se vaša razlegala je, Soglasno sim ukal z drugimi vred:
On celimu svetu je bister izgled.
Vsa Španija vpije, Evropa kriči: Enakiga bilo na svetu še ni,
čarovnik mogočen, premoder o tem, Tak on ukazuje zarotenju vsem.
Je skrivnih kreposti in znanja zaklad, Po temu do verha, po unih ne zad, Tak dike koren je, veljave dokaz, In čednosti vsake na zemlji obraz.
Pa nekdo — je temu govoril nasprot, Moža, ki deržava ga slavi povsot, Je britko on grajal, in ravno to je, Kar vedno me v sercu do živiga žge.
Je rekel: Pa kdo mi razjasni oblak, Če vaš čudodelnik je v istini tak, Zakaj ne pomogne Anzelmu nikir, Svom verlimu stricu? ta v revah je zmir.
Kaj rekli pa vi ste, če prašati smem, Na tožbo strupeno, na ojster problem? Obnašanje vaše de bo mi razgled, Ste stali mi v bran, ko je grajal izmet?
Kje bilo mogoče je? Tužno sim stal, Navodbo prilično toživcu dajal, Do gerla zavit razcunjen v ovoj, Priloži v dokaz de „ad akta" me koj.
Vas prašam, le malo precenite me, Če v grobu že sličen mi vidil se je Raztergan berač? popravite sram! Vas tudi zadene, tak rekli so tam.
Prebendo za mene! škofijski klobuk ! Pomozi hudič vam, peklenski al čuk, Se vama zapišem obema od zdaj S telesam in dušo na vekomaj.
Polagoma, striček! počas! — Vam povem, Kar znam je od Boga, zanesti se smem, Od Boga, razumite! on mi je dal, S hudičam i vražmi se nisim pečal.
Od Boga, se ve de! — sim djal se mi zdi! Le glad iz trebuha narobe kriči. Pomozite k cvenku mi z Bogam petič, In štejte na mene v potrebi, moj stric!
Mi boste hvaležni ostali potem? Le jasno iz germa, de istino zrem! Mi boste pomogli, operli me saj, Ak prosil za sina bi lastniga kaj?
Hvaležen, se ve de! hinavšine prost! Hvaležnost je ravno moja krepost. Zna biti edina, ki clo se ji vdam, In s ktero po celi pravici baham.
So rekli o meni vam uno in to, Tožili pregreh in napake me zlo, Černili od zadej, od spredej so me, Znabiti velikrat brez uzroka ne.
Vem, zlo sim zabredel, ne bodem tajil, Sim dobro zamujal, se v grehu vertil, Mnogtere gerdobe bil plodni izvir, Nehvale pa grešne sim varval se zmir.
Hvaležnost, kreposti ti sleherne skit, Ti rajska mi slast, nebeški mi svit! Kak sim si do živiga vtisnul te v kri, Nenehama k tebi obračal oči!
In verli, izverstni, ta krasni vaš sin, Kak ljubim ga strička iz serca globin! Hvaležnost poslada življenja mi je, De mogel le koj bi to spričati vse!
Po malim, počasno! sva daljno še proč, Zdaj spomnim na drugo se mimo gredoč, Tu bliža se Marta, me prašala bo, Al menim de bova večerjala zlo.
No, kuharca Marta! pripravite se, Poslužiti gosta, prijatel kaj ne? Dva piška imate, na raženj oba Nabodla le boste, ak rekel bom da.
Zdaj uzmite rahloma čutaro tam, Kozarec pa bližej primaknite k nam, In žlahniga vinca nalite iz viš, De bolj se razpeni nekoljko naskriž.
Vi, striček, polagoma stopite pak V okroglej pri meni na vglajeni tlak,
Pešeno to uro deržite na moč, In glejte pazljivo na pesek tekoč.
Le skusba je vse to, pa mislim de v prid Vam znan je začetek, ja vidim izid: — „Sic hocus pocus bracadabra! Sva tukej, mi mislite v čaru de sva."
Šeptala ta reč mu iz ust je ko sanj, Gledaje ga stermo v tem — dihnul je nanj, Vse zgine Anzelmu, vid, sluh, in otip, Je stal ko na stolpu iz škajole kip.
n.
Poslanci so došli: Anzelmo začuj! Ti škof si izvoljen, se sreče raduj, Govori vladika! Veselja al mah Ne zmane te v pleve, ne treši te v prah?
Lupine te stergane buti na stran, Za gizdo ti niso, zasrambi ne v bran, Prebleka le svilnata, dragi škerlat, Ti kinči prihodnič osebo in grad.
Na vrat pa obesi blešeči ta kerst, Demantni obroček natakni na perst; Doveršen, Anzelmo, obleci ornat, Pokaži se nam ko ponosni prelat!
In glej, ko poslopja privajen je bil, Se dom tak prijazno okrog je blešil, On svitlo v naslombo ob oknu se vpre, In tehta okrožje, kaj vredno de je.
Skor bil bi gredoče zaklical na glas: Derhal ti nevkretna! ozri se na nas, Anzelmu poslopje to kak se mu vda? Kdo meni priličniga tiča pozna?
Pa zdaj preveliko se zdi mu na mah, Je bilo samote v samoti ga strah;
Naenkrat je prišla--sestrična za njim,
Ki znana v Toledi že bila je vsim.
Prevzetna, vtisljiva, ošabna ta stvar, Sestričnam te sorte to splošni je dar,
Oblači se v svilo, dragosti le je, Koravd ji je treba, zlatnine, se ve.
Vladarstvo škofije, razumi se to, Izklučno je v njenih ročicah bilo, Sijalo je sonce, in dež se je vlil, Kot njeni petelin obernjen je bil.
Pa bolj ko kujavno se suče ta smet, Od ure do ure bolj zanjo je vnet, In tako zgodi se, de zabi ves mar, Se dane obljube ne spomni nikdar.
Sede pri večerji nekada vesel Je verlo obirati ravno začel, Na enkrat se vrata dvorane odpro, Pozabljen Iglano se bliža mu zlo:
Bog z vami, moj striček, me prav veseli, De vaša se sreča tak lepo verti, Zadostenje moje doveršeno je, Ak le zadovoljni z okoljšino ste.
Okrogla je sreča, gre včasih nazaj, Tak mene zadela potreba je zdaj; Govoril o sinu sim nekaj tačas, Preskerbite ga in pobot bo za nas.
Prebendica mala, vi spomnite se, Jo ravno previditi sila vam je, Za sina bi vgodna mi zdela se res, Če ni kaj overe al uzroka vmes.
Prepozno! zaverne sestrična nakrat, Obljubljena že je, dobi jo moj brat; Le cenite sami, se lahko spozna, Njegova pravica čez druge velja.
Zna biti poznejši — prihodnič — nekdaj, Bo našlo za vašiga sina se kaj; Nej čaka! smo uzrok, smo krivi le mi, De vsakimu v kotu previdenja ni?
Nej čaka! povzame besediti on, Vladika mogočni, in spelje sermon; Brat njeni, moj stričnik, ostane pri tem, Kar ona je rekla, enako povem.
Škofija ni carstvo, presodi to vsak, Po stisku, po trudu poslednim enak, Mejnikov, pregrad mi je polno okrog, Prosivcov, beračev in drugih nadlog.
Ostane mi listje, za druge je sad, Postreči ne da se od spred in od zad, Ne vsakimu dati kar tuhta gredoč, Morde kardinalam to v Rimu je moč.
Da, stric, kardinala ak bili bi me Naredli, in slično če bilo bi vse Tim žlahnimu sercu in volenju tim, Pomagal bi bil, vam obljubil kot sim.
Iglano mu reče pokojno na to: Razumim do pike kaj vaše je zlo, Višejši stopalo, klobuček rudeč! Kaj ne, to bi bilo biškupiču všeč?
Anzelmo, kim rudo obraz zableši, Izusti: Je istina, kdo to taji, In ako pričarate tega mi še, Nedvomno, gotovo, prisežem--de--
Iglano besedo preseka mu tu: Rotenja ni treba, prisega čemu? Vam dojdi po željah rudeči klobuk, Za vas bo dobiček, za mene le uk.
Razprostre tri perste, žugaj e mu skor, Jih suče v okrogu in doli in gor: „Sic hocus in pocus pa Šibolet, Ko tmina se zjasni, svitloba bo spet."
Anzelmo ga gleda ko panan, ko top, Do misli posledne omame je rop, Sam sebi se zdi clo premenjena stvar, Iglano potihne, doveršen je čar.
m.
Od papeža pismo! V osupnjenje vsim Pokliče prelata mogočniga v Rim, Med stebre cerkovne, pervotine skal, Naslomba je vere, sloveč kardinal.
Dozdanjih milostnikov mlajši pajdaš, Ti v djanju verteti izverstno se znaš! Od zgorej ne mami te milosti blesk, Zunajni ne vstraši viharja te tresk!
Sebično korači, po slavi hlepeč, Od klanca do klanca pot vozko stermeč, In tak se mu doba veselo verti, De nikdar Iglanota spomnul se ni.
Enkrat ker ob oknu zanikerno kar On gledal je v sonca zapadniga žar, Zlovoljen, raztresen, zamišljen je bil, Tak pred-se v oblake očesa vertil.
Stopinje nenadoma glasijo se, Stebrovje v somraku na vhodu je še, On gleda pazljivo pobarvan na tlak, Iglano nastopi ko zgine somrak.
In ker ga zagleda na pragu že vrat, Zbudi mu zaup se in groza nakrat, Skor trese se, misli: Ta pride mi vprek! Ki moje prigodbe uraduje tek.
Primerljej ko čudni prevdari na mah Se bliža mu naglo zatiraje strah, Pozdravi prijazno, se zlo veseli, Ter krilatih tako besed govori:
Ti dojdeš — na sina opomniti me, Spodbadati, striček, moj ljubi, kaj ne? Pa tega ni treba, je jasna ta stvar, Ja svoje obljube ne zabim nikdar!
Kar meni je dano, le vi ste izvir, Od vas je imetje, pospešenje, mir, Vsim svetu oznanim izrekši na glas, Zaupanja kako de nimate v nas?
Za mojo ti srečo živahno si vnet, Od tvoje ljubezni previdno objet Sim dnevno po tebi darove prejel, Le eno, moj striček, si slabo zadel.
Si mislil me djati visoki na kraj, V izgled za prihodne, in blagor za zdaj,
Pa kardinal! — naimek je kras, Pomemba le votla, — „rob" istine glas,
O sladki mi brate, de vedel bi ti, Ta jarem okrutni kak on me tiši! Je vse hudobija, zavid le divja, Hinavstvo, zvijača le v Rimu velja.
Obeta bogastvo, in polno je rev, Na klic pomaganja je votel odmev, Ko varstva domovje, vertavka zvijač, Jegulje pokaže, navleče ti kač.
Krivica, ki pazi sebično na rop, Poveže na pervo obilni si snop, Zaveržene babe za greh in denar Verte opravila pušene v nemar.
In kako ti upaš, osvileni mož, Želeno po meni dosegel de boš? Prečist in preblag sim o zlobi, spoznaj, De v taki kaluži zamogel bi kaj.
V škofiji nekdaj mi še bila je moč, Po soda obliki verteti obroč; Da, selo nar manjši deržava je tak, Pa v Rimu — že drugi je zadnim enak.
Čuj! sveti naš oče — bolan je in star, — Popuša opravke in dela v nemar, — Moči so nehale ga, strašno terpi, — On sam že končati življenje želi,
Umreti bi znal,--ne tirjam, da--
Bi znal, je naravno,--zgoditi se zna,
Potem--me razumi! — ne rečem nek, —
Le mislim--bi znal! to života je tek!
Glej, kerčnoma sim ti kolena objel, Doverši, te prosim, kar sam si začel, Iz gnojnice smerdne, ki gnus mi je zgol, Na svetiga Petra me dvigni prestol!
Potem, da! zasveti mi upani dan, Ko vse ti povernem gotovo na dlan, Tvoj sin, kar ukaži! — zahvale sim strog, Ja vem, de si — Kristus, zveličar in Bog!
Oj, oj! se oglasi Iglano mu v prek, Dovolj! — in preveč teh nemarnih izrek. V orehu pa koliko jedra ho v tem, Ob koncu prigodbe, ja mislim, de zvem.
Vam kardinal malenkost je kar, Vam papež dozdeva se važniši stvar. Poskusimo urno, poskusiva|to, Po vašimu mnenju dogodi se clo.
On dvigne desnico, grozivši mu skor, Jo suče po zraku in doli in gor: „Sic hocus pa pocus in šibolet! Ta trna ko se zjasni svitlejši bo spet!"
Oa gleda Anzelmo, in diha jedva, Ko kter, ki ga merzlica ljuto mekta; Caroba previhra ko mimo gredoč, Anzelmo zbudi se, temotna je noč,
IV.
Odprejo se vrata, in upanje vsih, Anzelmo, že papež, primaha iz njih; Veselja in radosti suče se Rim, On bil posvečen je v zadostenje vsim.
Potem iz višave za sleherno stvar On „urbi et orbi" da blagora dar, Visoki svetosti, se ve, de nakrat Uklanja keršanstva Čveterna se plat.
Poslanci prispejo iz daljnih strani Cesarjev in kraljev, veljavnih ljudi, De trojno ovenčan vladar jim sveta Presveto nožico poljubiti da.
Odsihmal mu svet je le vatikan, Pustivši skerbi, opravila na stran, Uživa življenja prijetniga svit Prostora v tesnobi, v ki varno je skrit.
Obedi so sladki, blazina mehka, Strežaj ko vertavka se sukati zna, V opravkih je stregel mu zvit kardinal, Ki gladko je brati in pisati znal.
Kar sitneže tiče, ljud nižji neslan, Ki ni še verjeti clo vsake voljan, Prašaje bi znal mu možgane pregret, Tem dajo vratarji spodoben odvet.
Poredoma sonce, navadnih razmer, Se zjutra pokaže, se skrije zvečer, Ob času je temno, ob času je svit, Vse zdi kolobar se pravilno navit.
Spomlad je prijazna, o kresu je znoj, Jesen se pridela, po zimi je gnoj, Ob času dežuje, ob času je sneg, Opravi vsak mesec po redu svoj tek.
Zaziba presveti naš oče glavo: „Verjel bi ne bil, — da! ne sanjal si clo, Poprej ko dospela oblast mi je v dar, De vladati svet tak igravna je stvar!"
Ko v sanjah prikaže se včasih obraz, Ki dražil že dolgo terjaje ni nas, Mu bliža se nekda, začetno le plah, Pozabljen dobrotnik — ponočni ko strah.
Me več ne poznate? sim žlahtnik, sim ja, Iglano, vam stric, ki tu z vami kramlja; Vam nisim nagajal, sim čakal do zdaj, Al boste na mene se spomnuli kdaj.
Bledivši, zarudši, treptaje povsot, Naš papež terjavcu zadre se nasprot; „Poberi se, beži, peklenska pošast! Ja kar ne poznam te, ti vraga si last."
Iglano clo miren besedah o teh, Še bolj se mu bliža, in usta na smeh, Rugaje sedaj mu, ko sičanje skor, Da čuti strašljivo sledeči govor:
„Hvaležnost, kreposti ti sleherni skit, Ti rajska slast, nebeški ti svit! Do živiga ta le je vtisnul ti v kri, Nenehama k tebi obračal oči."
Sim dvigal, merčes te, ostudnih iz mlak, Sad sreče dajal ti uživati vsak;
Na mojih perutah, zaslužnosti prost, Si vihral na kviško, nič bilo ni dost.
Po meni te mitra dohitila je, Od knežtva do knežtva prepeljal sim te, Po meni si papež, mogočno si stal, — In kaj je z besedo, k' jo meni si dal?
Ko sova zatuli naš oča presvet: Kdo sitneža spustil mi v hišo je spet? Zivotarji, straže, na noge! Mi smo V nevarnosti, zgrabite skreko le-to!
Ker nikdo ne dojde, Iglano naprej: Dopolni mi, papež, obljubo sedej, Te v drugič, te v tretje opomnim, sim ja, Vodila ki v rokah osode ima.
Še hujši odmeva in žvižga tičas Serdito unetiga papeža glas: Zločin, hudodelnik, razkolnik, bo dar Gotov ti, je vpaljen germade požar!
Iglano mu reče: Nu, skusili ste! Zapomnite dobro, kaj šega vam je, — Vsak zase! — — Kaj meni pomagalo bi, Podpirati stričke, izid vas uči.
Izrekši pred uniga splava ko puh, Da z roko letečo mu krepko zauh; Anzelmo razloči govor še ta strog, Potem se predrami zijaje okrog.
Iglanovi v knižnici, kakor ondaj, Je stal, nepremenjen je celi okraj, Raztergan, ko nekda v začetku, je bil, Pešeno je určico v desni vertil.
In Marta nataka kozarec lepo, Vse slično začetnimu delu je šlo, Ko steče namenjena kaplica vsa, Napolnjen kozarec gospodu poda.
Iglano ga sprazni, in dene ga tam, Kjer bil je in reče: Zahvalim se vam! Anzelmu pešenko prevzame iz rok, Jo vtakne v polikane line obok.
Kueikijeie deli.
Zdaj sklene: Nu, Marta, en pišek je dost, Pobožni moj sinček izvolil je post, On tak je obljubil, obljubam je zvest, Na sanj kapitala so sanje obrest.
Tak z Bogam! Vi Marta posvetite zdaj, Zatilnika stric de ne zlomi si saj; Po stopnici doli ga spremite rah, Za njim pa zadregnite krepko mi pah.
Pesem o ženski zvestobi.
Pospravili v pokoj merliča so dva, Na potu tem pustim ne slično oba, Ker stotnik je v boju slovesno končal, In drugi, ki ta mu počitka ni dal, Razbojnik na vislicah visi.
Na straži o temu, pokoja v nemar, Prehaja se semtertje mlad suličar, Je merzlo, vihari iz dalnih golin, In ak mu iz vislice zgine zločin, Bo moral za njega viseti.
Kapeli v pogrebni o stotniku tih Žaluje supruga, in misli je zlih; Je djala v življenju vse upanje nanj, Zdaj hoče poginuti lakote zanj,
In s hišno — se ve de — ob enim.
Pa hišna ji reče: Me čujte, gospa, Prisegla sim z vami, resnica je, da! Le hvalite moža, žalujte za njim, Priserčno bom rada soglasna o tim, Pa lakota grozno me grudi.
Je bil — ako ravno postaren — galant, Unet, vam udan, bolj ko iskerni fant, Enaciga, res je, ne najdeve spet, Ak bi obernile kraljestev devet, Pa lakota hujši pritiska.
Razumim, občutim, izrečem na glas, Je zguba velika in grenka za vas; Pa vi ste še mladi, še krona ste rož,
Na zemlji pa raste — mnogteri še mož, In lakota skorej me zgrudi. —
Tak hišna; pa blagorodna gospa Odgovora v britki ji tugi ne da, Ne toži, ne joka, z upertmi očmi Nečutna podoba se kamnata zdi, Pa lakota tudi jo stiska.
Od zunej vihari ostudni pih, Stražar se prehaja merzlotah o zlih, Hiti, de ugrel bi se, v krogu kar sme, Izrekši preklimbe —, skor več ko jih ve, Zagleda v kapelci svitlobo.
Kaj ta je svitloba? on misli in koj Se bliža, gre notri, že zad je podvoj: Pozdravim prekrasne ženice vas! Kak dojde ta živa lepota do nas,
Do nas, ki smo stražniki mertvih?
Izreče. — Pa blagorodna gospa Odgovora v britki mu tugi ne da, Ne toži, ne joka, z upertmi očmi Nečutna podoba kamnita se zdi, Ker lakota silno jo grudi.
Pa hišna izreče: Očitno to je, Po mertvimu temu tu žalujeve; Zedini de v smerti nas pusti ta kraj, Poginuti lakote mislive zdaj, Le glad mi presitno nagaja.
In on se oglasi: Neumno je to, Ničesar koristilo mertvim ne bo. Ste lepe, ste mlade, milota ste zgol, Na zemlji veselja se najde dovolj, In glad je, se ve de, nadloga.
Ponujati nečem, le ručati sam, Kar zdi se storite, pa rad vama dam; Tu hlebec je kruha, tu nekaj klobas, Pijače zadosti, obilno za nas, Tud meni je lakota pusta.
Ker tako rečeno speljati začne, In grizlej na grizlej mikavno požre, Clo hišno svepavi pogum zapusti:
Poglejte, poglejte, kak to mu diši, In naju le lakota mane.
In on: Nu, tak jejte! imam za oba — ■ To trem je dovolj, še ostajati zna, Ob enim pa pijte, to slasti je vir, Ja kadkada samši pomeljem za štir, To verlo za glad mi pomogne.
In hišna, sopuh ki nagaja ji v nos, En košček pokusi, po temu pa kos, Žvekaje v obličje pogleda gospo, Ta pak ne omeni ničesar na to, Ker lakota silno jo grudi.
Aj, žlahtna gospina, to tečna je slast, Ste skusili, stradanje kaka je mast, Kaj rajnimu možu koristi ta reč? Za zdaj je zadosti, bi rekla, odveč, Ker lakota peče okrutno.
Pristopi in on: Poskusite saj! Pa ona overne — „Prisegal" nazaj, In vonder ne sune od sebe ga proč, — Ter — zgrabi za kos — ugrizne na moč, To v lakoti hipno pamaga.
Potem na kolena on pred njo zderčf: Na zemlji vam slične lepote je ni, Pa bodite pametni tud zanaprej , Se spomnite name, odidem sedej, In jutro gotovo se vernem.
Na stran zapodite živetija gnus, Izrekši ljubezni pritisne ji vkus, Ter šine do vratnic, odpre jih in ven, — Pa hišna izdihne vsa nagnjenja plen: O suličar bistri in mili!
Omeni pa hišna še k drugimu več: Ak bistro pretehtam to zmedeno reč, Ga moram hvaliti; iz pustih je zmot Naj peljal na pravo, uglajeno pot, Ta suličar umni in mili.
Zapečena v lice in zmešana zlo Ničesar gospa ne izreče na to, Solzic namakaje obilno obraz
Da čuti zaterto trepeči ta glas: O suličar umni in mili!
Stražar pa pri vislici zunej stoji,
Se čudi,--na stebru razbojnika ni:
Gorjč mi! večerja je zadna bila, Zibelka bo jutro mi palčica ta, Stražarju nesrečnimu meni!
Nazaj prihitf on: o mile ženč, Kaj bo mi začeti, za glavo mi grč! Ga prašate, on pa razloži vse skup, Gospo tak o temu prešine obup, De zdihne: O ljubček nesrečni!
Pa hišna na to: Postojte! — Postoj! Izmaknem iz te ga nevarnosti koj; On naju otel je, vi veste gospa, Prevdarite urno, ne čakati zla, O suličar mili in dragi!
So vzeli mu mertviga, — to le je vse! — Pa drugi je tukej, — ak volja vam je,
Izročive tega mu;--rajni suprug
Tim kraju prileže se bolji ko drug. O suličar mili in dragi!
In zvedlo ne bo se, kdo pazi to reč? O mrazu pravica gre sama za peč. Le hitro, le urno, na delo sedaj, S koravdo de vislic previdimo kraj. O suličar mili in dragi!
Razkrije ko mertviga suličar, Prestrašen in ganjen zavpije kar: Moj stotnik! — kaj ti si? — gotovo zares! Clo denem na vislice z vetram te v ples, Preserčni moj svileni stotnik!
Gospa pa pristavi: Kaj čakate nek? Al čete overki de planejo vprek? Le urno, le urno nevihti v okom! Kar moč mi pripusti pomagala bom, O suličar mili, mi dragi!
Pa on ji opomni: Ne gre, ne gre; So manjkali roparju spredni zobe. Berž kamen pobere gospina sirov.
Izbije merliču nekoljko zobov, Priserčni ti suličar mili!
Zdaj skupno ga jaderno vlečejo von, Pripnejo ga prosto na visle ko zvon; Zapiha ko burja doline te vprek, Dajejo košice satirični zvek Ti pesmi o ženski zvestobi.
San Vito.
I	....	i,
Po morju sim plaval petero skor let, Berač se povernem kar bil sim popred. M nade za mene, je upanje preč, Od ure do ure nadloge je več, Pomagati neče San Vito.
Nu, žena! sim tukej, ostanem doma. Pa kako? Si krasno nališpana, Vsa svila obleka je, kak jo doboš? — To blagor je božji, preljubi mi mož, Pomaga mi k temu San Vito.
Domovje to naše dodelano vse, Tak čedno, — veliko, — prostorno, — kak je? Kdo to ti nakloni, brez mojih zaslug? To blagor je božji, predragi suprug, Vse skup je naklonil San Vito.
In notri vse svitlo, vse polno omar! Ta postlja polikana, druga vsa stvar, In kak mi to dojde, povej mi od kod? Vse blagor je božji, kar vidiš ondot, Naklonil je vse — vse San Vito.
In ta fantalin, ki okoli skaklja, Smehljaje ti ravno ročico poda, Čigavo je dete, ak prašati smem? Je blagor od Boga, resnično povem, Mi dal ga je tudi San Vito.
Ne! brezdno in škrat! ta sok je preslan, Rogati ta blagor mi pusti na stran! San Vito al doli, San Vito al gor,
Ja sim — ti si — izrekel bi skor! — Medvedu pod noge San Vito.
Ogovor verliga Britanca.
Prigodba resnična.
Ker osemkrat deset in tri je bila Med Holandezi in Britanci vojna, Je vsaka plat za zmag naklon prosila.
Moliti zlo je vkazala obojna, V Holandji pa nekoliko poprej, Potem še le otoka vlada trojna.
Tu pred oltarjem, osem dni poznej, Nek pridigar še stariga kopita Pobožno tak na glas je molil zdej:
Se spomnul boš inorde, gospod, kak zvita Derhal holanška, dnes je osmi dan, Te je nadlegvala , vse krog očita.
Kot Ezava spodril je brat neslan, So mislili nam blagor tvoj prevzeti, Ak le njih kvar poprej bo tebi znan.
Pa njih zvijačam le nikar verjeti, Vse puhlo je, prevara vse in laž, Pobožnost njih — mehurji prenapeti.
Verjemi nam in meni--nas poznaš,
S prevarami se takim ne pečamo, Nam blagoslov, pospeši se, de daš,
Peklensko pak lažnivce dregni v jamo.
Jozua.
Juhejsa! to bilo je klanje,
Ko vzeli so Gibeon; Pomanjkalo Judam je dneva, Šlo sonce je ravno v zaton.
Pa Jozua soncu ukaže:
Ne gani se v zraku naprej! To vboga, — se ve de, — priležno Poseka premagane zdej.
Ta dan pa je tak imeniten Ni bilo enaciga še,
In tudi enak de ne pride Sim bral, to zapisano je.
Mnogteri tu misli, je krasna Zvijača ta bila na moč,
Ki rad, če ne daljši, sej tako Nam dolgo naklonul bi noč.
Povezati v mehe svitlobo Želeli na svetu bi vso,
Ter trešiti v morje gerdobo, Le de bi mogoče bilo.
O tem pa nikar tugovati, Okrogla je zemlja, se ve,
Istoku nasproti se suče, Tam za-te svitloba izgre.
In pesnik, to pesem ki poje, Je tehtal Evropo in svet;
On ve, govoricam o tminah Ni ravno po čerki verjet.
Pravdni dan na Hvahinji.
Na Hvahinjo, oznani govorica, Opravkam de prospeh slovesni da, Prišla nekdaj otokov je kraljica.
Pridere skup naroda množina, Mogočni de vladarki se priklanja, In kar ukaže pično de spelja.
Dvorani, posli knežkiga nje stanja Se trudijo speljati urno vse, Kar le želi, al de želi se sanja.
Tesar med njim omenjati začne: Za ladjo v delu treba nam je dreva, Povej mi, kje pripravno se dospe?
In ona: Glejte, meni se dozdeva, De tisto tam v ogradu rabno bo, Uzmite ga, tak jenja vaša reva.
Sekira treska krepko koj na to, Se zleče proč kar barki je ugodno, Vlastnik zvečer zagleda ropa zlo.
On bil je kmet, le malo mi prirodno, Scer mož pošten, Tahut imenovan, In dom njegov duhovnim mesto shodno,
Sosede praša: Čujte, vam je znan Hudobnež, ki je zlobno tu razsajal? Soseski s tem izgled je slabi dan. Ko zve, kdo je navodbe, vkaze dajal, In njemu, ki je reven kmečki mož. Za herbtam tak nevredno je nagajal, Pred sodbo gre: Sodnik, ki sodil boš! Kar smo kristjani imamo postave, Al ni pregnan še škrat poprešnih goš? Ori pretehta teh reči težave, H kraljici pošle urno posla pak, Pred sodbo de pokliče zvezdo slave. — Poslan izreče povabilo tak: Odperte jutro bukve so sodivne, Ti dojdi tje ko tožen drugi vsak! Nasledni dan, ko dobe so zorivne, Ko svit premaga, rosni mrak neha, Razjasnijo se v delji gore divne; Se palme verh iz morja pih mekta, Zasvetijo se sonca žarki rani, Okroglej cel pregledati se da. Je skupej vse, pozvani ko nezvani, Na berdiču med njim sodnik Ori, Odpirati ki bukve ravno kani, Tesnoba je, nebrojno krog ljudi, Na desni, na prestolju clo iz zlata, Kraljica vsem je ljudstvu pred očmi. Dvoranov tma, dovolj strežajev rata, Pripravljenih speljati urno vse, Toživca še zakriva množ košata. Sodnik izusti: Sodba se začne, Kdor ima kaj, nej govori in toži! Približa se Tahut iz množice, In tožbo tak poredoma razloži: Je raslo drevo hiše moje tik, Življenja de mi blagostanje množi, Ter druzih mi nakloni blagra slik. Z obilnim sadjem me je preskerbelo. Tak de o njim je bil razširjen krik. Komur bi koli se potrebno zdelo, Od les pregleda hiše moje krog, Kdo vidi zdaj drevo mi tam veselo? Stermi na kviško nage strehe slog, — Okoli sončna, jalova praznota, Krivice znak, ki ja terpim jo vbog. Vernivši se sinoč do sv6ga kota, In vidši mi učinjen tužni kvar, Sprašujem kak me treši ta pomota?
Zaveržene, ko malo vredna stvar, So veje ondi semtertje ležale, Pa zginulo je deblo bilo kar.
Besede te so slišati se dale: Ukazala kraljica je to reč, Nje berzne pak so čete jo speljale,
Je res al ne, al bo al ne ji všeč, Kar rekel sim, o tem bo govorila Kraljica sama, zvezda naših sreč.
Je prašati na pervo meni sila, Kazaje tu ostanke mojih vej, Krivica kar mi jih je prepustila;
Postava, zakon, — kaj veljata zdej, Ki morala bi slabim bramba biti, Razdjati vso poljubnost od poprej?
Se stari vrag še zmirej neče skriti, Nam Kristus ni navod, primer, izgled, Se ima čas krivic, kervi verniti? —
Ki vzame kruh, mu dam življenje v sled, In ak ležim ko nekdaj oča glava Na žertveniku muk in groze bled.
Ko vladala je Orota postava, Je čversto še cvetela naša moč, Prepir in boj sta bila naša slava.
Kak bol je bil, pa lahno mem gredoč, Veselju vse je posvečeno bilo, V tekočo slast že novo upajoč.
Zdaj bijemo na grud z veliko silo, Ki nam odmev le votlo prazni da, Molivši rok na kviško rogovilo;
Ja sam sim star, potert od muk in zla, Dvome poprašam sodbo tu pohlevno: Al sila nam, al pravo nam velja? —
Na to Ori: Ta kmet, le bitje revno, Te toži de drevo mu vzela si, Kazaje nam mladičje golo drevno!
Kraljica mu — Je res! — odgovori. Al veš, on praša, de so nam postave, Dopuščeno de samovoljstvo ni?
Veljajo do le svete te naprave, Priznali kim smo vladanja oblast, Odrekši se nagombi lastne glave?
Da! — da! — pa mislim de poprešna čast, Nekdajna moč je vladi še ostala, De vera jim ne bo hlopivna past.
Tu bukve so. Boš viditi nam dala, Kje govore kraljeve od moči, De slediti bi lastni termi znala? —
Kraljica vtihne, se v zadregi zdi; Mošnico zlatih je prinesti rekla, In dati jo toživnimu veli, Pobota de krivico mnenj in jekla. Sodnik pa reče: Ni končano s tem, Z odškodbo le ta reč ne bo pretekla, Je treba de dozdeve tvoje zvem. Al krivda je, priznaj, kar si storila,
V	besedi kes in žalost de zazrem! — In ona: Da, spoznam! — Sim pregrešila!
Solza potok pridere ji z očes, In rudečica je obraz oblila. Potem Ori: Nam je drevo le les, Vlastnik nej sam povej dostojno ceno, In s tem doverši pravde zviti ples! Tahut sedaj razjasni jim nameno: Izid sim tak ti pravdi vgodni dal, Spoznanja mi poplačajo storjeno; Cekinov tih, gospa, ne bom jemal, Te roke me dostojno preživite, Timveč ker zdaj presil ne bom se bal. Na to Ori: Ste vidli tožbe kite,
V	nemar de kmet pusti dospeto last, In z njo pravice v sodbi pridobite.
Tak zverha je. Skazujte Bogu čast!
Čezme.
Ti dan pomig spoštuj ob času pravim, Mašuje se v nemar pušen sovet, In Sultana ti tu v izgled postavim. Je ravno sto sedaj preteklo let, Ko psi kristjani zlo so nagajali, Grozivši ga na dveh plateh objet. Pomagati ministri niso znali, Ko jim pove poslani neki pes, Na znanje kar vohuni so mu dali, De v baltiškim Orlov gotov je ves, Z barkado krog Evrope priveslati Do Grecije; de jih prepozni kes Moril ne bo, je treba pomagati, Dokler je čas, dokler se vpreti da, In pervo je, zadrego prispoznati. Na to gospodje: Vam ne steče ta, In zanaprej se varite z enakim Nadlegvati lažmi nam Sultana!
Njih veličanstvu, in med nami vsakim, Je znano de od tam do bregov teh Pripravne ni vode brodovju takim.
Na to poslan — usili skor ga smeh: — Se motite, poglejte zemljovide, Razločno je do-kazano na vseh.
Iz nemškiga v atlantiško se pride, Zapadni ob Evropi voda je, Delivši tud Alcida skalne zide.
In uni: Vjet si! Dim je tvoje vse! Alcid je laž, ni bilo ga, ne bo ga, Modrost velja, te nove kvante ne;
Svarilba le za tebe v tim je mnoga. Se vari nas, neverni kristijan, Z novinam proč od našiga okroga!
Tak bil je sklep.--Vam pa izid je znan,
Bahanje to pri čezmi ni veljalo, Kjer bil ponos je v dim in prah razdjan.
In vonder bi verjeti nam se dalo, Korist de je, v somraku dvomnim biti, De svitlo bi prezlo v obličje žgalo.
Zatorej k nam — ni žarka pripustiti.
Pristojni križ.
Popotnik nek primaha do višave Življenja in pregleda drugo plat, Unkraj nadja cveteče se dobrave.
Že truden zlo on sede v cvetje trat, Počival rad nekoliko bi časa, Ugnanost koj posili ga zaspat.
Spomin prepoln nebeških slik in krasa Se v čudnih mu dozdevah krog verti, Ne čuti več podsončnih rev ne glasa.
Krog sonca se mu lice božje zdi Obnebje Boga svitle oblačila, Tem zemlja rob, k' ozira vreden ni.
„Čuj, oče naš! ne bo mi tvoja sila, Očitno ak razkrijem misli vse, Zato miru potrebniga kalila.
Naložen križ de slehernimu je, To vem, in tud da ga nositi mora, Le teže so napak odmerjene.
Tak je moj križ okrutna mi pokora, Naloži mi kar zmaga moja moč, Ta tare me ko padši name gora."
Konča in glej, se čuti nesen proč, Po zraku, huj! pospešeno in burno, S perutami nevidnim plavajoč.
Ko jenja let stoji na tleh segurno, V prostornimu on dolu bil je sam, Kjer silno množ zagleda križev urno.
Doni nakrat ko trombe glas od tam: Tu muk in tug je druženih nebrojno, Preceni jih, na zbero vse ti dam!
Sodivši on prehodi stran obojno, Gre gor in dol, pregleda vsaki križ, Skor zmeša ga vreteno volje dvojno.
Pretehta vse iz delj in sred in bliž, Ta je težak, robat je un presilno, In tisti zlat iz tičnih soncu viš —
Cez polznost je slepiven preobilno. Tak iše krog, — ga ni, — ga ni, — ga ni Pristojniga volitvo to za kilno.
Obrača pridno krogoma oči, Zastonj je vse, primerniga ne najde, Zamišljen tam obupno postoji.
V nevažno zdaj pogled nižavo zajde, In vidi križ, ki všeč mu je na moč : „Gospod, nej moj bo ta iz tote rajde!"
On gre domu, pogleda križ gredoč, In vidi — kaj? — de bil je križec isti, čez kiga prej mermral je dan i noč;
Previžan je, nar bolji de je tisti.
Bolje bo, de ne.
Pred letmi je v pomorju severnim, Stanovniki so bili še Slavjani, Vkazaval grad mogočni kraju vsim.
Posestniku so kmetje bili znani Z družinami in celo žlahto vred, On bil je mlad, pa vsi mu serčno vdani.
Med njimi bil je nek pobožni kmet, Ki starih vad je deržal se ostrogo, Njegova hči je bila ženstva cvet,
Gospodu le dopadla je premnogo. Ta neki dan na polju najde jo In za poljub, sam bivši, prosi vbogo.
Divica bila bi storila to, Na bližnimu pa vertu je pri deli Nje mati čula obravnavo vso,
In reče: Bolji bo, de ne! to vzeli Gospodje bi zlo radi za dolžnost, Vse krogoma bi celovati jeli.
Priduši se mladin, terdi zadost, On hoče le na skrivnim poljubiti, Nikomur to ne bo, ne strup, ne ost.
Pa mati misli: Mora on soditi, Očetu gre pretehtati to reč, Kar sodi on, to ima v zakon priti.
Zvečer ko scer se vsede mož za peč, Prigodbe tek supruga mu razloži, Pa vidi koj, de malo mu je všeč.
Čehljaje se besede še ne sproži, Na vse plati pretehta cel izid, In bolj in bolj zadrega se mu množi.
In misli: Teh ne zjasni lastni vid, Ta stvar zadene druge kmete tudi, Obračal to gospod bi koj si v prid.
Dnes našo, jutro želja se mu zbudi Po drugi, in ta reč gre tak naprej, Polagama de vso sosesko zgrudi.
Pokliče znance drugi dan tedej, Razloži jim kar se je treba zdelo. Kaj mislijo popraša jih poznej.
Pretehtanje je ta izid imelo: „Močnejšimu ne dajati se v pest, Če ravno vse brez prič bi se počelo;
Sodnik ti koj s prisego vjame vest, De bilo ni, priseči le ne da se: Za njega, vse bi vpilo, je posest,
Razsodi ta že dvombo sama za-se!
Pravlica od Aleksandra.
Prebiram rad pisanja starodavne, Ker moj za kljun novine niso več, Sim že prestar, te niso mi naravne.
In marsikaj, kar je pred vekmi preč, Se polasti vertečiga spomina, Tak Ahasver, al pusti rajski meč.
Se včasih spomnim zapravlivca sina, Tud Jozua, in Aleksandra clo, Neskončna ki je zmir pravlic globina.
On sonce je nekdajnosti svitlo, Dosledno ki sedajno zna razbiti, V prihodnosti sloveti mora zlo.
Ki tepe nas, ga hitimo častiti, Med nami scer ostani ta skrivnost, Nikarte je — ongavimu razkriti.
Obed bo dnes ob vodi kaka kost, In ta, se ve de, perhla in postarna, Ki vam ga da — siv godec je priprost.
Od Aleksandra to le, ni nevarna, In Talmud jo razloži kakor je, Clo prazna ni, in tudi ne nemarna.
V pušavi on maršira z vojsko tje, Do tujih krajev, de jih tak razruši, Kot je doslej razril že druge vse.
Do reke dojde; — sreča to v ti puši, — Počivati z armado misli zdaj In dati mir nekoljko trudni duši.
Dol bil je lep, duhteč ko cvetni raj, Vodica čista, senčno drevje gosto, Clo ustni sop od vertne rože slaj.
Rušivcu to je bilo vse priprosto, On sanja od uhitjenih le kron, In misli le orožja mračno hosto.
Pa bivši žejn do reke stopi on, Zajema ter izpije kupo vlage, In hipna moč mu pitja je naklon.
Pomnoži se krepost mu vsake snage, Utroji se nagon delavnosti, Ideje ga navdajo krasno blage.
Ko v sercu tak in žilah mu kipi, On sodi de ta voda silno čudna Izvirk ima v deželi srečniši,
In tje ga koj nameni glava budna: „Nej zvejo tam, kaj kopja so in meč, Posebno pak de ni ta roka trudna".
Sodivši de že mude je preveč, Pospeši, in naprej ob kraju reke V deželo, kjer izvirk ji je sloveč.
In zmir naprej; premaga vse zapreke, Pušave, gojzde, in stermote gor, Pred rajam pak — zazre napotja neke.
Vse krog zadjan je paradiža dvor, Čuvaj od spred, ki beg mu koj ukaže, Grozi iz rok mu blisk in tresk in mor.
Od les nazaj! Tu zdetje tvoje laže, Močnejši je vladar poslal me les, Oberni se! — to prag je moje straže.
Junak na to: Je moj ta kraj in ves, Premagal sim vladarje tega sveta. Mu reče un: Izid bo kvar in kes!
Pobožnim tu se srečni vhod obeta, Posilnikam enakim tebi ne, Kim duša je v pohlepa spone vjeta.
Vladar potem: Zastonj tedaj je vse, Mi vonder daj gotovo znamnje kako, De bil sim tu, de to resnica je.
Potomstvo zvedi djanje moje vsako, Clo to, prispel do mej de rajskih sim, Med slavnimi ni bilo majhno tako.
Na to stražar: Dovoljeno je s tim, Mu nekaj da, kar varno je zavito, Izrekši: Tak pohlepa vmor učim!
Premisli to kar tu je v sredo skrito, Izid ti bo enak nespametnik, In praznih del plačilo vsim očito.
Prejemi to, in hodi um ti tik! Mi drugi pak zvernimo svitle čaše, To bodi vam sedaj edini mik.
Pri sercu zlo mi je veselje vaše, Objemite ga žarno kakor gre, Le kratko je, minljivo žitje naše.
Ak ja vladar bi tisti bil, se ve, Bi malo bil pečal se s Persijanci, Do gerla sit norosti gerške že.
Častim pokoj, kak serk z veselmi znanci, Prilično tud priproste pesmi stik, Ne vozim rad po grobljah in ob klanci.
Bojim novin in novih se oblik, Igram z otrocmi kakor mlado dete, Dokler je sloga, ne prehudi krik.
Nauke ljubim, znanosti prejete, Popevke, godbo, kar je Muze dar, In memgrede — prihodnosti obete.
Vse kar imam je meni draga stvar — Le škoda de je drago to kar nimam, Tak na primer — poliček meni v kvar.
Ko žeja me, do hladne rupe kimam. In pijem tam, pa voda — voda je, Hvaliti jo le malo volje imam.
Kaj petja prid bo? — lavor! — to je vse? Bo prava reč! Čemu ta berst neplodni? To ni za nič! za jed, za žejo ne,
Z njim je v zadregi vitez blagorodni, Na gnoj, na gnoj! zavpije prosti kmet, To končno je izid te vejce sodni.
Tud meni zdi se prazen le zalet, Po senčni tak prikazni hrepeneti, Katere trup z uhvatenjem je zmet.
Napuh in lavor, znate mi verjeti, Sta zlo nevarna 1 vošil bi si raj, Tu sodček vina sladkiga imeti. Kak tuhtal bi! in kake pesmi — aj! — Pa kje sim? — Kam zanesla me je šala? Kdo pravo mi pokaže cesto zdaj? — Da, da! od Macedonca sva kramljala. Bil združil je vse modrijane skup, Darila de bi cena se spoznala. Ga grizlo je ob sercu kakor strup: To perhlo kost za mene? — o sramota! Tak prazno reč? To ni obup ne up! Nekdo mu reče: Pomenljiva dota! Za malo reč imeti je nikar, Ak umen si, razumila se bota. Na tehtnico položi ti ta dar, Skudela druga zlata polna bodi, Ne pušaj scer pazljivosti v nemar! Se koj stori sovetniku po godi, Skudela berž napolni se zlati,,
V	nasprotno pak se gola kost uvodi. Kak je izid? — Ta treši krepko v tla,
Nasprotna pak, če ravno polna blaga, Zleti na kviško kot perutnica. Stermi vladar: In kje je ravnovaga? Prideva zlata več, in več, in več, Pa vse zastonj, jo znižati ne zmaga. Zažene vanjo krono, žezlo, meč, Prepolnjena skudela se ne gane, Ga zvije zdaj dvoumja strah verteč: Kak je de vse — vse brez moči ostane? Kaj da krepost ti sodergi nazaj? In un na to: So sredstva zemlji dane! Pokrije kost s perstjo nekoljko zdaj, In zlajša se, naravne teže biva. Ter kviško gre, zlato na spodni kraj. Zapanjen kralj stermenja ne zakriva:
V	prilikah kaj to čudo govori? Modrun na to: Iz njega se učiva! —
Ta perhla kost je bila svojih dni črepine del nad imenitno brado, Junaka last, ki mračni čas meji; Ki zidal je slovečo Pasargado, Katero ti razdjati le si znal, Brez prida clo za hišo tvojo mlado. Za njim boš ti nezmerno zad ostal. Nikdar se mu primerjati ne moreš, Ki Klite si, Kalistene poklal; —
Soieikijeve dela.
On sonce je, on Cirus — Kyros — Koreš! Očesa je obok ta mala kost, Pogleda dom, ki želj je silnih tvorež.
Človeško je oko le mickinost, Nezmerniga pohota pak obseže Ves lesk in blesk, ničesar mu ni dost.
Višave vse, globine vse prestreže, Za kupam kup, za zlatarn zlat požre, Zahteva zmir in glad mu ne odleže.
Enako strast le groba hlad zatre, Ker ta pokrov mogoče ni predreti, Omagajo pod njim namere vse.
Koristno bo v pretehtanje to vzeti, Premisli sam, ki tiče te ta uk, De mamam ni požrešnosti verjeti.
Vladar o tem obrača kakor čuk Poglede sive, skoči ter na noge, In zakriči de strese jeke zvuk:
„Zbudite, daj! ležiša splošne kroge, Naprej, naprej! begoč je žitja čas, Porabi v prid, — kom um, — opombe stroge".
Vse dvigne se na ta gromeči glas, In pesk in prah poviša se v oblake, Oskrunši konj, oblek, orožja kras. —
Do Indije prenese zmage znake, Se rije huj, ter vedno hujši v kri, Dokler mu smert ne vstavi čimbe take.
Je v Babelu poginul se mi zdi, Prej je nalil se hujši od živine, Življenje mu nenadom zatemni.
Mu sarkofag je čiste bil zlatnine, Prepeljal ga v Egipt je Ptolomej, Pa smerti vir pokriva plahta tmine.
Ta zlata je v Britanji roka zdej, v Bo mislil kdo: Zavolj zasluge Skandra! Pa vam povem: — Tam gleda zlat se prej,
Ostalo se z nogami rado mandra.---
Vertil se je po truplu Červov ples, Je kmalo prah škerlata zadna candra.
Terdil je vsak zločin ozbilno vmes, Med tem ko deri je kraje mu podložne, Pravica de mu dana je z nebes.
Je šlo ko zdaj. — Pa dobe te otožne Popiši druj, ja nisim zgodovin, Odiranja ne slikam kraje vbožne.
Natoči, daj! Čemu Filipa sin? — Slovenšine zapojmo pesmi tečne,
Preteklih dob, ne zdajnih poskočin, Novice te so malo mi ušečne!
Bison pred Stampalinam.
K nesreči nam vihar je prizanesel, In dregnul nas pred pusti Stampalin, Kjer roparjev je Bog prevago stresel.
Jetnika dva, nar hujši teh mercin, Ki sta sinoč uhitila iz barke, Ta dva! — Razumeš me, o Trementin!
Sta v gnezdo šla — do hujši kokle starke, Bojim se tu prepira strašniga, Obupnih borb — da! vojne smertno žarke.
Otetba scer se upati ne da, Pa prosto je svobodno nam umreti, Storiva kar junaku obvelja.
Ki znal od naj k izidu bi živeti, — Pozor! — k smodnišnici! ti si možak — Tam lunta je — sim pustil jo goreti. —
Mu reče un enacih misli tak: Je prav, je prav! bo gromno šla na kose, Gusarju nej ostane pust oblak! —
Zdaj — rokostisk! Valovje peni zlo se, Pripravljena za bor je vsaka stvar, Tak bati jim prenaglenja ne bo se.
Petnajst jih je! Zaupati nikar! Sovražnika devetkrat više pride, Gotov poraz! gotov je zgube kvar!
Protivni čoln že tik se z barko snide, Je boj, je krič, je grom od tu in tam, Na krovu so, — branivce strah obide.
Teh pade pol, in Bison ranjen sam Opomni tak prijatle njemu vdane: Čez rob! čez kraj! in Bog pomozi nam!
Kar zdravih je, iz krova v morje plane, V trebuhu pa korablja zgine on, Na krovu le gusarja množ ostane.
Pobitve tem pomanjkaje nagon Ošabno zdaj že ceni cule blaga, Brez dela vsak podpira sten naslon.
In čuj! raztresk! vse plam in dim! predraga Naložba v zrak! pri tleh vertin, razdor! Sovražnik prah! kervava morska vlaga,
In Bison nam poguma svitli zor!
Oporočni pogoj.
S prigodbami preteklih dob me skuša Moj star spomin, in take rad povem, Če ravno jih nobeden ne posluša.
Tak spomnim se, in dobro, reči smem, Ob kugi kar se nekdaj je zgodilo V Ferari, to razlagati začnem.
Trepet in strah, in groza vse je bilo, Bolanimu očetu všel je sin, Pozabilo je dete mater milo.
Nar hujših čas je letnih bil vročin; Od znancev zapušen in žlahte svoje, Umira Baso, laški bogatin.
Želi poprej ko zadna mu zapoje. De testament veljavno se spelja, Notaru rekši: Piši misli moje!
De muham tem se vsakoletno da Bogat obed, ki svatam se spodobi, To jasno nej iz pisma se spozna.
Notar na to: Življenju ste na robi, Kak šale se po glavi vam verte, In misli neumretja o grenobi?
In un potem: Pretehtano je že; Sej vidite, vse me je zapustilo, Te muhe pak še zvesto mi šume.
„Le v lastni prid!" bi vam verjetno bilo; Zna biti! zdaj ne prašam jaz po tom, Na vid je tak, dovolj mi je za silo.
Hvaležen jim in unkraj groba bom, Zapišite besedno kakor pravim, Ostanem tverd in zvest namenu svom:
Na Jakov dan, pogoj jim ta postavim. Je muham koš nabrati lepih fig, Gostiti jih, kot ja prijatle slavim.
Ak enkrat le se anajo tih brig, In zabijo na muhe moje pridne, Revnišnici zapade vse na mig.
Še dnešni dan so te uredbe vidne, Se dela kar naročba govori, Kot ura se vertijo te izidne,
Nobeden muh do zdaj pozabil ni.
Materna skala.
V Ameriki pod pašam neba vročim Zedinenje kjer Amazonskih rek Z vodami zlim Orinoka razločim,
Deževja ko nastopi pusti vek, Povoden slap zavre čez rečne kraje, Le tu al tam otok se vidi nek;
Tu jaguar previhra gojzda graje, Iz vod priplava strašni krokodil, Strupenih muh napolni množtvo gaje.
Tu človek je ob vihri šibki bil, Pozabljen gost nature te bogate, Igrača le nebeških gromnih sil.
Po križu tam poslanstva dom spoznate, Ki misjonar ob reki ga vsadi, In divji koj mu kažejo podplate.
Tik Atabape skala v zrak moli, Ki, materna vse sploh imenovana, Ozbilno s tem o zgodbi govori.
Tud Humboltu z imenam tim je znana, Vsi rečejo ji enoglasno tak, Po reki mem ko barka je prignana.
On prašal je: Kaj reče zvuk enak? Kaj skaže mf brez pisma in besede? Ne vedši pak je tih v okrogu vsak.
Poznejši, do San Karla ko pribrede, Pomogne mu nek zveden misjonar, Pravlice de razjasni mračne zmede:
Nekdaj je bil, primerlej je že star, Napad speljan, de vhvatili dušice Za vero bi, in zase--tehtni dar.
Duhovni red imel je tam pravice, Posiliti divjake v sveti raj, Previžan de nevkretne so betice.
Ko barka dim zapazi toka kraj, Se vstavi in mornarji krog zdivjajo, In pater not za srečo moli zdaj.
Samotni dom divjaki najti znajo, Zasačijo ženico samo clo, Odrašenci drugot opravk imajo.
Jo zvežejo, tepejo vbogo zlo, Z otrokama ter dvema naglo v barko Obupno in kričečo vlečejo.
Zadela smert bi v brambi bila starko, Povsot stoji matroza tik matroz, Kaj branenje bi plodilo ji žarko?
Zažene se mornarstva cel kolos Prevbogi ti razkačeno nasproti, V boritvi zmel bi bil jo kos na kos.
Premagana, povezana v ti zmoti Je v San Fernando prepeljana tak, Pa prosta tam se urno bega loti.
Privezana oba otroka znak, Preplava s tim derečo reko smelo, Pa lovcov že za njo dervi oblak.
Dohiteni je bičje ojstro pelo, Beži drugoč od prej kervava še, In hujši je tepenje jo zadelo.
Pa vse zastonj, zastonj terpinčenje, Je spet in spet uhajati skušala, Al beg al smert je djanje njeno vse.
Koristna zdaj je skusba se kazala, Ločiti jo od ljubljenih otrok, De upa več bi vhaja ne dajala.
Na černi bo nehal ji reki stok. Tečenju se nasprot upoti barka, Jetnica gleda pazno zvezd oblok.
Ne čuti muk, ne lastne reve starka, Jo viža le ljubezen materna, Za sebe smert želeča brez prevdarka.
Popade zdaj verige ljuta vsa, Razterga jih, iz barke v reko plane, In plava tje kjer skala se spozna.
Je vse zastonj, svobodna ne ostane, Dohiteno na skalo veržejo, Oskrunši vse s kervjo iz ljute rane.
Brez milosti tak razmesarjeno Utaknejo pod krov te ladje krite, Z verigami obdano krepko vso.
Veslajo zdaj pokojno do Jovite, Se gibati ne more starka skor, Je djana v kot jetnišnice zabite.
Čas bil je ploh, povodenj kruti spor, Ko se možak ne gane rad iz hiše, Grozivši mu stopinja vsaka vmor;
Ko sežejo vode do strašne više, Obrežje rek pod slapi skrito je, In groz pero nazočnih ne dopiše;
Pogumni, ak overke vniči vse, Prestopši gojzda temne pervotine,, Nedvomno v golt požrešne tigre spe.
Ček sreči v teh zapredah ne pogine, Samotno se zgubi ko vbogi slep, Obupnimu de v tugi žitje mine.
Nar smelši lov se vogne takih step, Milj trideset obseže njih širjava, Prebresti jo je njej igravni sklep.
Kak de je všla, ne stuhta živa glava, Ostati zmir bi znalo to skrivnost, Ni bilo je, ko jutro se zaznava.
Ceterti dan je v San Fernandu prost Se plazila begun okoli hiše, Kjer bila sta otroka vsiljen gost.
„Govori! je dosegla tu kar iše Ta redka mati? Kako, al je spet Objela tu le upa pogoriše?"
Umolkne ta, v zapletbe past je vjet, Očita de na tihim skerbno moli, Naprej dolžan ostal je vsak odvet.
Razkriti kar mu ta ni bil ob volji Je zvedel Humbolt jasnoma drugod, In nam pove v sloveči knigi bolji.
So prepeljali daljno jo v izhod, Tak de bi več mogoče ji ne bilo Doseči kar je misli vsih navod.
So vlekli od otrok jo s kruto silo, Ji vzeli s tem približbe zadni up, Pa vmreti, to — to ni se ji vbranilo!
Navada kot Indjanam je vsim skup, Tak ona zdaj ni pila več ne jela, Ko de bi vse nar hujši bilo strup.
Izverstna tak je vmerla mati smela, In skala ta — le škoda nam k sramoti, Bo njeno čast še vnuka vnuku pela
O bregu rek v Amerike pustoti.
Dolina moritve.
Popotnika je trudniga me noč Dohitila v doline globočini, Izreči ki brez groze je ni moč.
Drevesa, te samote krepki sini, Očitajo ime z ožigi krog, Umora dol! — izkrikne strah mi v tmini.
Na mestu tem — treptanja pusti log — Skalpirali so nekidan Indjani Služivših nam vojakov cel ostrog;
Al brani se z orožjem al ne brani, Zastonj je bil odkup in prošenje, Dolini v tej so bili vsi poklani.
In ravno tu me nočni mrak dospe, Ponočni mrak in tudi nog omaga, Gošavi v ti opombe strašno zle.
Za konja berž, ki truda komaj gaga, Vse preskerbim, ognjiša sklad zažgem, Tud lastnimu je gladu hrana draga.
Po kraju zdaj počitka se ozrem In ležem. — Čuj, ne dalječ proč šumenje! Neznani strah napade me potem.
Rožlavka je! strupeni gad, ne zdenje, Se dvignem koj, ga vidim blizo že, Pa steče mi, razdenem strašno tenje.
Storjeno to, so mir mi spet želje, Vertijo pak se zmešano mi v glavi Ubiti gad, in zgodbe scer strašni.
V globini me oserčja groza davi, Spal nisim nič, pa spanja bil pijan, In vetra pih viharja bližo javi.
Ivanšic je migljala vsaka stran, Njih živo vse je v travi, listju bilo Scer bil zavit je v tmino breg in plan.
Ognjiše je le bližno rasvetilo, Grozi okrog dreves mi vžgani znak, Občutil sim samote strah in silo.
Ko luna zdaj skoz temno siv oblak Na verhe goš iztrosi svitle žarke, Preterga se na enkrat pusti mrak;
Razjasni svit nižav motnejši jarke, In meni se pokaže nova stvar! — Spomin o njej dvostruči serca vdarke
Ob enimu dreves, ne mlad ne star, Sloni divjak, dreveno mene gleda, Ne trene de z očesi zdi se kar.
Spoznam na hip, de nekaj tak zaseda; Visok je mož, krepak in lep je bil, Mi priča vse de knežkiga je reda.
In njega tik je kopja drog slonil, Obšiti pas, blišeč prilik in zlata Nasprot mi je orožja poln grozil.
Med njim se nož in tomahavk spoznata, Tak tam stoji in gleda v enomer, Mi zdijo se odperte pekla vrata.
Stermo me gleda kakor divjo zver, Z nikakim se on udam ne pregane, Ko tehtajoč, al naj obupa kter?
Je bilo mi, ko tičku, ki ga zmane Strupene kače čarobni pogled, De k begu clo mu volja ne ostane.
Potem se zdi mi — z drugo zmoto vred De resno ni kar vidim, de so sanje, Zdramivši se — bo kip omame zmet.
Oči zaprem de vredim misli gnanje, — Ko gledam spet, prikazni tam ni več, Se čutim prost nevarnosti zunanje.
Pa tudi kit in žil krepost je preč, Nečutna clo omota me napade, In zjutra me zbudi vihar gromeČ.
In vidim spet v okrožju hoste mlade Sedeti tam ozbilniga moža, Zavitiga v kolorju scer do brade.
Ko prešno noč je slika bila vsa, Na istim kraju, seje, staje iste Dreveno v me očesa vcepljena.
Se dvignem zdaj iz postlje ne prečiste, Mu bližam se, v desnici samokres, Ob enim on zapusti germe tiste.
Ko sim pred njim, gotov za borbe ples, Njegova me nakrat zadene roka, In dalječ proč odskoči samokres.
Njegoviga nad mano plamen oka, Z rokama golt mi jaderno davi, In divji serd perti pošast visoka.
Sim čutil de za mene upa ni. Le prazni trud prositi za življenje, Gotova smert pred mano že stoji.
Na njemu pak je vidno volj vertenje, Se mu pozna de gasi lastni serd, Nenadoma prejenja mi dušenje.
Prižge tabak, obraza strog in terd, Izpuhne trikrat, pipo da mi v roko, In priča s tem, nehal de ga je čert.
Zravna potem telesa zrast visoko Ja mogel nisim govoriti še, Le čutil sim treptanja strah in moko.
Za mano, daj! tak divji mož prične, Nevihta nam se huda približuje, Na konja ti! pa urno, sila je.
Ja govorim, molče on misli snuje, Ozira se in da mi kaki mig, Ne vedši ja v možgani kaj de kuje.
Soteske, vse neznanih mi oblik, Mejijo pot po kteri dalej greva, Ki vkreber gre in zmir prepadov tik.
Le serne sled je to, se mi dozdeva, Te šume noč ni zrela sonca blesk, Tak jaderno, pa muto kviško speva.
Moj vodja, znan po zmedi teh sotesk, Je spredej zmir, ob ujzdi konja viža, V ozračju zad je grom in blisk in tresk.
Pospešiva, — se čuti doma bliža, — Že dimnika me žgeče sapa v nos, Glej dom njegov! — okrog brez drevja niža.
Pod streho sva. Prinese kos na kos, Domakne stol, de vsedem se mi reče, Gosposko vse, dostojno skoz in skoz.
O tem ko to prijetno gladko teče, Se jaz oziram, groza me navda, Ko vidim kaj mi visi zad na pleče.
Na levi, desni, — kraja sta oba Z različnim skalpam Evropejcov bila Vse krog in krog bahavno lišpana.
Nej štejem jih, mi vkaže rogovila, Ter sname jih poredama iz kluk, Spoznati da, kak reč mu ta je mila.
Pritisne bolj na čelo svoj klobuk, Obesi, kar je šlo jih, kož na sebe, Ter meri me ko plašno tico čuk:
Belun si ti, mi reče, v spanju tebe Sim našel snoč, života skit in bran Je pipe dal ti dim za vse potrebe.
Enak belun je našel nekidan Očeta mi, ja nisim bil še rojen. In oče ta je v spanju bil zaklan.
K osveti tak prinuden in obsojen, Je bila ta mi vedno živi čut Moj svet zarot, moj hlep nevkrotno gojen.
Prisegi zvest junak sim rasel krut, Nebroj ime je belim žertvam mojim, Še novih glad me v sercu grudi ljut.
Ko sim fantin se sukal medju svojim, Sim lišpal dom, staniše materno, S tim kožami, izdertim bratam tvojim
Sva bivala, kjer dre Ontario; Sinov mi je čveterica cvetela, Čertila vas ki meni vkljub je clo.
In neki dan, groziti trna je jela, Se vernem ja iz lova sam domu, — Moj dom je sip, — vse sine smert je vzela.
Pri mertvih najdem samo mater tu, Obupna ki solza potok pretaka, Ter zakriči: Pogin činitelju!
Ja nisim solz, ko majka moja jaka, Prelival sim belunov rdečo kri, Speljana pak še ni namemba vsaka.
Kerkolj nasprot belunam zagromi, Gotov tovarš rudečih bratov zvesto Do zmage sim jih spremljal svojih dni.
Nas verli je Tekunteh vodil često, Pa zadnič je sloveče slave pal, Z njim zginul up za kraja vsako mesto.
Ter;materi sim rekel: Je končal Ves najni rod, midva sedaj sva sama, Sim drugi gojzd za naj v samoti zbral.
Spomin celo upotil ni se z nama, In tukej dom napravil sim si prost, Prejela tu je rajne skrita jama.
Enkrat možak, visok, že stara kost, Obišc naj, osoba barve bleda, Blešela sta iz lic ji serd in zlost.
In materi iz ust prispe beseda: „Ta vmoril ti očeta je, moj sin, Zdaj verni mu, razvij se tak zapreda!"
Povedal bom, kar sledi teh starin, Drugej, moj gost; na drugo mesto greva, Po potu kjer je hodil moj zločin.
Se dvigneva; — stran desna je ko leva Pervotni gojzd, navkreber pelje pot, Nakrat stojim; pred nama brezdno zeva.
Gledaje tu v prepada tmino not, Globoko dol — veršenje rek se čuje, Valov prekuc iz dna gromi mi sprot.
Viharju, ki ko bilko hrast izruje, Se vpre moj drug ko skale sivi zid, In reče mi besede te čez druje:
„Kjer ti stojiš, tam stal je straha zvit." Izrekši to ponosno tak se vede, Ko de bi bil nevihte vodja skrit.--
Treptaje stal snovar je moje zmede, Je smerti se ko mlado dete bal, Ja zagromim: Plačilo to ti grede!
Očeta mi, neskerbno ki je spal, Umoril si, osvete čas te lopi, Plačilo bom ti v tem trenutku dal.
Ti greš z menoj, tje kjer so smerti ropi, Je moj zarot, namembo s tem zveršim, Zločinstva so ti stekli dnevi topi.
Tu zgrabim ga, se krepko zavertim, In hipoma v prepada brezdno planem, V objemu kjer trepečiga deržirn.
Spustivši ga nakrat ko prej nakanem, Začujem kak je v brezdnu bil razbit, Viseč pa ja v germovju živ ostanem.
Tist germ je bil moj bran, je bil mi skit, Zibaje se na vejah tam obvisim, In tak ostal mi bolji je izid.
Ko se zavem, de smerti žertva nisim, Mi v sluh doni osode sladki glas, De kader še prirojenih moči sim.
„Pomagaj si!" zakruli groma bas, „Pomnoži broj belunov mi poklanih, Plačila tam te čaka redki kras!"
Sim storil po opombah meni danih; Po tistih sim izraskih plezal gor, Tak nosim ploh verig za me kovanih.
Ja rečem mu: In tak občutkov spor Nehal te je, osveta je speljana Končan je vrag, in z njim tvoj zadni vmor!
Moritelj, da! — Naloga ne mi dana, Pristavi on, in čudno gleda me, Ko de bi djal: Ti smert je s tim spoznana.
V trenutju kjer otel me smerti je, Drugačno duh mi zapove visoki, In skalpov sim dobil petero še.
Sim trešil jih petero v golt široki; Življenja pa sedaj ne čislam več, Kar mati spi mertvaški mi na loki.
Pretruden sim, življenja mir je preč, Sim žlahte vse posledna suha veja, In zadno dnes razruši žertvo meč.
Preteklo noč ob ognju tvoja seja — Navlekla skor bi bila ti pogin, Vabivši me ti v bližo žarna meja.
Si spal, — budil je ljut osvete sin, Si mirno spal, — ob glavi ko sukala Ti krepka pest okrutni je skalpin.
Sta serd in čert na moč nagon dajala, Majal se je skor samši tomahavk, Pa kes nakrat! — mi roka je zastala. —
Ukanjen tak za serda zadni davk,
Spoznam o tem, vladar de volje nisim, Ko v pajčnici razdjani vplašen pavk;
De le za las na svetu temu visim, Nasproti tam de zgine vsaki strup, Kjer z mislimi posvetne vse moči sim.
Priklonim se, kreposti združim skup, Zakličem ga, rešivca iz te nore, In čutim de mi krepča perhli up;
De isti glas namenam da podpore, Ter mi pove, storiti kaj de je, Poprej ko sonce drugo gre za gore.
Izrekši v hod molče napravi se, In migne mi; mu sledim z dvombo v glavi, Ker teh besed razumil nisim še. Kaj misli on? kdo danas nek se vdavi? Bom žertva ja? — On mirno gre naprej, In glajši pot po hosti mi napravi. Donil je gojzd od ploh in groma zdej, So švigali o gromu strašni treski,
V	potokih dež je lil iz drevnih vej. Čez ves ta hrup donil je po soteski
Glasnejši clo divjaka pevski glas,
V	tim bili so občutkov britki zneski. Zdaj v duši sim razumil jasno jaz,
Obnašanje de pevcovo prečudno Je lastniga slovesa živ izraz. Pokaže zdaj med gošo se nemudno Naravniga nadgrobja prosti znak, Zastane kri mi straha v žilah studno. Zdaj zdihne on: Končano vse je tak! — Zakopal ti me boš po naši šegi, In tista pot popelje te natrag. Tu moji vsi, stečeni po zadregi Počivajo, tu veje dragih dih, Po lastni tu ja hrepenim prilegi. Izrekši to se bliža grobu tih, Dostojno, mirno, slično taki glavi, De spelje tam namere misli zlih. Notrajni bol, v oserčju ki ga davi, Odmeva skor ko sodne ure glas, Ker svojih on umerlih dela slavi. Viharja bes, občutkov živ izraz, Edini se glasovju tem grozivnim, Kot bojnimu roptanju groma bas. Odrekši se jeziku svojim divnim, Britansko mi razlagati začne, Pa pevši zmir s pritiskam glasa silnim: Sim zadni ud, kot roda, žlahte vse, Namenjeno mi ni v boritvi pasti, In ne ko hrast, kim doba stekla je. Svobodno sam, ne siljen, razun strasti, Preselim se na bolji drugi svet, Ker tega tek ni meni več v oblasti. Beluni vi, izvirki mojih štet! Sinov pomor! razbojniki imetja!
V	pogin sim vam do zadne sape vnet. Dovolj je tak! Je stekla doba zdetja,
Ontarija me sina ne spozna, Zadergni se mi zaderga početja.
Pogrebnica odpeta mi velja, Poginule so veje vse naroda, Ni glasa več, odmev na njo de da. Pristopi smert! Doveršena osoda! Očetje vas — posledni — vreden sim, Zakliče grom! — končana je nezgoda. — Obernjen proč, ne daleč tam stojim, Glavo zavito v gube zagrinjala, Glas hripanja poslušam in molčim. Polagoma, ko sapa je zastala, Posledni zdih gergraje jenjal je, Nadgrobniga se lotim počivala, In speljem kar naročil mi je vse.
Pregnani kralj.
Je v Grecji bil nekdajne stare dobe Razumen kralj, bogat, in zlo češen, Mogočen, strog, brez madeža in zlobe.
Omika sina mu je živ namen, Iz uka ko ga modri pripeljajo, Terde de je do zadnih pik zučen.
De skusi al učeni prav imajo, Ukaže nej nanosi se blaga, Vlastnika pak de sina prispoznajo.
.To pričo vsih slovesno v dar mu da, In zraven mu izreče te besede: V porabi le tvoj lastni um velja!
In drugim: Sin po svoje nej se vede, Le pazijo na njega dobro nej, Povejo pak očetu vse zaprede.
Tak teče čas, kot vada je, naprej, Enkrat se jim približa karavana, Iz iztoka je prišla ravno zdej.
On meni se z gospodam, kim je vdana, Sim kupec ja, mu ta odgovori, Vsa moja je ta roba tuki zbrana,
Prislužek moj, izid marljivosti, Mi dati ni nikomur zanj zahvale, O tem ko se mnogter dolžan mi zdi.
Mu reče druj, pobit skerbi in Žale, Neprašan bil on rajši bi ostal, Tičas ko v tla oči so se vpirale:
„Sim Sirski kralj, — pregnan, — sim tak ravnal, De mnogo stisk narode je zadelo, Vse krivi me, nagib de ja sim dal."
In serce, glej! mladenču se je vnelo, On cel zaklad pregnancu hipno da, Kar zdi se vsim neumno djanje smelo.
Tožili so: Se vesti sin ne zna! Nespametno nespametnim daruje, Marljiviga za puhlo stvar ima.
Jim reče sin, ko take tožbe čuje: Nikakor j a pregrešil nisim se, Pomote sim ves uk posnel iz tuje
Ničesar un, učil me drugi je, Kar dal sim tem je pičlo le plačilo Za lep izgled, ki v stvar mi vid odprč.
Izgled mi ta kriči z donečo silo: Močan je le, kim ljudstva vdane so, Ker vladanje je splošnim čutu milo.
Kar kolj sim dal, premalo je bilo.
Georgis.
Novogerška.
Georgis, vitez hrabri, si mnogo turka zmel, Nar hujšiga, Georgis, pa nisi še zadel. Domače kdo prigodbe na znanje nek ti da? Verige robstva nosiš, in kje nikdo ne zna.
Turčin Arif šopiri v planotah Krete se, In nekidan ukazal podložnim tako je; Pošlite svoje hčerke mi jutro v dom na ples, De bojo mi v zabavo, in k drugi rabi vmes.
Georgisa očetu je ta ukaz poslal: „De tvoja ne zamudi, odgovor boš dajal!" Ta pride res, na večer odpravi druge proč, Izvoli to, nar lepši, v objem za tisto noč.
Divica, čversto krepka, napadu se ne vda, Iz rok skušnjavca zlega izmuzniti se zna, In urnih nog hiteča poslopje zapusti, Pobožna, čista, snažna, do doma pribeži.
Pa drugi dan primaha Arif zarano v dom, Na pragu od očeta sprejet pogubni zlom, Ta pošle ga na tlako, se vrine v sredo sten, Divice iše, speljal de grešni bi namen.
Jo najde v izbi samo, v orožju on je ves, Ne more spodleteti, tak sodi zgonjen pes, Pa ona krepko zgrabi in treši ga na tla, Orožje mu pobere, nad njim zmagavna vsa.
Obljubi in priduši se pri proroku zlo, De nikada nobene on skušal več ne bo, Premaganimu diva ustati pripusti, Mu da nazaj orožje, ter iti proč veli.
On pa zobmi zaškriplje, od srama, jeze zvit, Osvete žen živinske, ko divja zver serdit, Porine meč ji v serce, ki ravno mu ga je Nazaj divica dala; ta padši v prah zamre.
Iz tlake se poverne sivor taisti čas, Zagleda hčerko mertvo, iztuli bola glas: „Moj sin, moj sin Georgis, dovolj si turka zmel, Nar hujšiga, Georgis, pa nisi še zadel!"
Arif, kim tuga taka nagib clo vražji da, Nameri puško v sivca, raztegne k divi ga; Kervava hči in oče, skup dvojca tam leži, Pretakal de bi solze, v okrožju tem ga ni.
Georgis, vitez hrabri, si mnogo turka zmel, Nar hujšiga, Georgis, pa nisi še zadel, Domače kdo prigodbe na znanje nek ti da? Verige robstva nosiš, nobeden kje ne zna.
Pomorske tiče čajke zakukajo: poboj! On čuje peti tiče, razdene spone koj, Rojak mu nek orožje, nakloni druj prelaz, Tak dojde srečno v Kreto, doma v želeni glas.
Kaj rije na mertvišu, molče, obraza krut, Pokojni v grob očeta, nedavno kar zasut? On zreže tem iz serca Arifovi olov, Ga vcepi v puško lastno za čin osvete nov.
Dohod na dom je zvedel turčin Arif o tem, In strogo koj ukazal, nej dojde naglo k njem. „Doma nej on me iše, žalujem tuki sam, Iz hiše zapušene se k njemu ne podam."
Ko paša to začuje, se ljuto razjezi, Pokliče turke svoje, jim tako govori:
Deset v orožju z mano! sim rajatu posmeh, Za sestro, za očetam, gre on — bo kopa treh.
Ko paša tak primaha odpertih zdaj do vrat, Nasprotnika zagleda, ki serka vina slad; Ta zgrabi hipno puško: „Dovolj sim turka zmel, Le tebe, zver divjaška, prepozdno sim zadel!"
Izrekši sproži, — pošle svinc isti mu sedaj, S kim ta očeta vsmerti, plačaje tak, nazaj; Pomeri ravno v serce, ga skoz in skoz predre, Arif na tla razprostren vmiraje kerči se.
Georgis, verli vitez, ko mah si turke mel, Nar hujšiga, Georgis, pa ravno kar zadel, Donela slavo tvojo bo Grecje vsaka stran, Georgis, hrabri vitez, clo vnuku vnuka znan.
Izdana ljubezen.
Novogreška.
Ko sva poljubila se v noči,
Tu v pričo nobeden ni stal, Na nebu so zvezde blešele, Kdo lučic bi mičnih se bal.
Pa zvezda iz neba je padla,
Valovju zatožila naj, To veslu je reč razodelo, Mornarju šeptalo to: Znaj!
Jasnejši mornar jo načerta Z okoljšinam ljubici vso, Zdaj pojejo v mestu po cestah Kričaje vse deklice jo.
Kio s. 1. Pevic.
„Zdrami se! al sanj te tare, Al zagrobne so prikazni? Žalno stokaš, puhaš pare, Koietljjeie dela.	25
Ti občutki niso praznil" Hvala tebi, de budiš me, Krepkih rok za pas deržiš me Las mi vsak po kviško gre, Kamur gledam, ni izreči, Vidim trupla mertve vleči, Groze pred menoj stoje. Je zastonj! Te zgodbe strašne! Vse kreposti so poterte, Moje persi, groze plašne, Potolažbi so zaperte. Kios ti, moj vert cveteči, Obnemagal si v nesreči, Ter britkosti zdih si le; Vsako živo pomorjeno, Vse poderto, zapušeno, Roda prazno, h koncu gre. Allahl tuli Mozlim, seka Sive, mlade, otročiče; Kristusi žalno Raja veka, Upajoči v nebo kliče, Muk želi ta Bogu v slavo, Žanje ljudstvo un ko travo, Svojih zmag se veseli. — „Pod noge nam pasja četa!" „Nam pomozi vera sveta!" Tu in tam se toči kri. Ki okrutniku po volji V sak lovijo tu kristjane, Ker cekin jih strese bolji, Kakor brata ljute rane; Mertvih ki kervave ude Vozjo vražne med nagude, — O, gorjč nam! sramota!
So--al rečem te besede?
Franki so! — iz naše srede! — Skor verjeti se ne da! Francje modri so očaki Se k posvetu slavnim zbrali, Tim zločinstvu, ti napaki, Ojstre kazni prispoznali. Ti, Vilel! ki sklep očiti Znal si v hudo oberniti, Na odgovor svetu stoj! Al ti spati je mogoče? — Sanje strašne, groze vroče, Ja ne menjal bi s teboj!
Dva brata.
„Ko budil si punt med nami, Logothetes, ti nesrečni, Niso prišli meč in plami Ti v spomin, ne zdihi ječni. Mislil nisi ne Vehiba, Ne divjaškiga nagiba, Ne na brodja grom in strah;
Ti si šel--pa mi smo žertve,
Risu v žrelu, reve mertve, Turk tepta nas kruto v prah." Rekši gre naprej obupno Po razmetih med merliči, Zlato, dragotine skupno Nese v grad na mestnim griči. Vse pripravljen turku dati, Sužniga se prispoznati, Le prositi eno stvar; — Bo mogoče tej blešobi Zmagati o turški zlobi, Odverniti hujši kvar? „Ti in Ali sta sklenila Vse poroke pomoriti, Nihčemu de sodba mila Naših pervih nema biti. Delaj kakor tebi drago, Mi smo sužni, tvoje blago, Stori kar se prav ti zdi; Uzmi moje premoženje, Dela, misli, up i mnenje, Vzemi glavo, uzmi kri. Brat mi je porokov eden, Pusti, molim, ga živeti, Ja poprej sim kazni vreden, Ak ti gre, merliče žeti. On otrok ima ne malo, Tebi bo enako zdalo, Mene vmori, njega ne; Uzmi moje premoženje, Moga bitja zadne tenje, Uzmi glavo, uzmi vse! Zdi se pašetu de vgodi Te zlatnine barva zala:
„Dobro! želja djanje bodi, Bosta brata skup ostala, Ja napotje nečem biti, Tacih bratov ne ločiti, Pripeljite ga na mah!" Ko se hočeta objeti, Migne slugam paša kleti, Dve zvale se glavi v prah.
3.
Mučeniki.
Kake nenavadne glase Žene jeka v gojzda šumi? Vrisk veselja čuti da se, „Blagor križu!" se razumi; Turku to odmeva strašno, Ves se trese, pita plašno, Al omaga turška stvar? Da! — — Poguma clo navdani So užugali kristjani, Zmage cvet jim bil je v dar. Kri je greška v curkih tekla, Tih divjakov ljuta četa, Ki je v Grecjo se navlekla Je za rop in klanje vneta; Hujskani ko divje zveri, Greki vsi v enaki meri, Smert se vsakmu prispozna; Ako živih kaj ostane, Zviti barkar nanje plane, De v sužanstvo jih proda. Tam iz hribov so nagnali Druge trope v kraj doline, Koranu so ti se vdali, Turk de v smert jih ne porine; Spahi smeli spredej zdetno Jahajo naprej prevzetno, Veselijo zmage se; Uni pak molče so priča Strašniga v spominu biča, Ker v oserčju ksanje žge. Ko k morišu britke tuge Pridejo si smerti svesti, Vidši tam viseti druge,
Ni jim griža moč prenesti; Zgrabi vest jih, trepetajo, Ter slovo posvetnim dajo, Samo greha jih je strah: „Blagor križu, smo kristjani! Serd na nas trinožni plani, Nas pogubi turški mah!" Paša migne v jezi hudi Svojim bričam, strašni četi, Glas kristjanov ne zamudi Bogu slavo gromno peti; Kri se vlije vsake strane, Kar doseže turk, to zmane, Križa pesem še doni; Tode slabši glas prihaja, Tukej gerka, tam zastaja, Končno zadni zdih molči.
4. Oteti.
Kraj zibelke mlad in krasen Je zaročnik razprosterti, Stisnen dlan, obraz nejasen, Še turčinu žuga v smerti; Na zibelki, brez premika, Majke terda, bleda slika Dete v plenice tiši; Zdi se, lačno to de joka, Al o teži milo stoka, Bolečine al kriči?
Žurden, ki do tamo pride Tega časa v pomaganje, Se s prigodbo toto snide, Ki napne mu hipno djanje; Vidši tako, ne zamudi, Kliče mater, stresa, budi, Vse zastonj! — Že mertva je! Vzame iz kervave moče Dete vbogo sam naroče, Ter iz krajev klanja spe. Gre ko strelbe v gori čuje, De bi zvedel kaj hče reči, Vidi, Grek se s turkam ruje, Ti začnejo plašno teči;
Grek pokaže mlado ženo, Objokvaje prebodeno Lastno mertvo dete tam; Nek duhovni vbogo straži, Moli, prosi, jo tolaži, Medju tem ko plaka sam. Mladi ženi na kolena Žurden najdenca nasloni: „Si zgubila svoje, žena, Dete to ti Bog pokloni; Božji dar je: Teodora! — Nas naprej nagon primora, Barke tam gotove so." Žena se mu v britki žali, In duhoven z njo zahvali, Zraven ta mu reče to: Z Bogam! — ki do nas te pošle, On te dalej rahlo vodi, Sreče so nam s tabo došle, Sreča tebi plačba bodi; Glej te sive moje lase, Čuti bližna smert mi da se, Ptuj mi je posvetni bliš; Sim dolžan de z brati svojim Po izgledu delam tvojim, Ter storim kar ti storiš.
5.
Merliči.
Kjer je mesto Kios bilo Vlada tiša brez prilike, Dvajset tisuč kruto silo Turške zle terpi omike; Drugi gnijejo po bregi, Nikdo turku več v upregi, Zapušen in pust je kraj; Kar jih je, pa davi kuga, Beda ta in splošna tuga Prepodi divjaka zdaj.
Z razprostertim perutnicam Noč pokriva razvaline. Kdo premeta med goricam Grobno perst ukljub te tmine? Kapucin je, božji sluga,
Na obrazu bola tuga, Daja znati muke vse; Zakopati je prisiljen, Ki nedavno, serca vsmiljen, Iz verig jih rešel je. To kričanje, kaj pomeni, Ki čez morje se začuje? V bitvi ljuti, vsak preceni, Černi Ali spone kuje. Topov grom se krog razlega, Kaj je uzrok šuma tega? Bliža nam se vsih strani; — „Oj, pozor! sovražnik pride, Tma kristjanov skup se snide, Nam nasproti se podi!" Lune svit predre oblake, In razjasni morja sene; Hu! se vidi strane vsake, Veter trupla mertve žene; Vse kervave, clo nebrojne, Žertve Alita nocojne, Svoje barke krog in krog; Jaderno se bliža truma, Tiho, pično, vse brez šuma, Kakor škratov nem naskok. Platon škof ga strogo gleda, Ko pretehta dela take, Unim kri se v led seseda, Vidši v tem pedepse znake; Misli grozi uskočiti, Se pred mertvim svojim skriti, — Čakaj, čakaj, Ali moj! Zmir po sledu barke tvoje Krenijo zasede svoje, Jim osveta je pogoj.
Kanaris.
Tma brez lune! v mraku nočnim Krog jamborov blesk izvira Pašetovim barkam ročnim, Post obhaja, — zlo požira, Mora scer pozoren biti, Otročičev da vmoriti
Jutro več — proroku v čast; So iz Krete tud pozneje Barke dale mu trofeje, Vodja glavo clo v oblast.
Zmage krik in smeh! — O, bedni! Pirovaj še dobe malo, Je razpeto za posledni Mir o tebi pokrivalo. „Blagor križu!" Blisk in plamen! Prav, Kanaris! činu amen! Tvoj zažig je v steno vpert, Zmaga slavna! vsa je naša! Čas je stekel za-te paša, Smert na brodu, v morju smert. Strašne vike, ropotanja, Jambor pade, prema bliska, Plamen kviško, vniz poganja, Na smodnik že zdaj pritiska; Ladje, hlodi, deske, čolni, Vse bežečih se napolni, Brezno morja vse požre. Plamen liže zadne trame, Ter nakrat smodnik objame,
Ali paša--stekla je!
Mirno pelje, — ak bo žarko, Jo bo sam razdjal na kose — Naš Kanaris lastno barko Medi drugim, ki ženo se; Vsak nevarnost bližno ceni, Zanj se nikdo zdaj ne meni, Vjide tak naklombi zli. Pred otokam svoje Psare, Vidši zjutra sonca žare: „Blagor križu!" zakriči. „Glej, bandero! Blagor zmagi! Je razdjal okrutno spono, So razbiti križa vragi, Lavor se zakrivi v krono!" Veslo on čez krepko pleče Slave vse se nem odreče, V licu snago, Boga strah; Zmakne se začuda vnetim, Gre v kapelo, v kraju svetim Tik se križa prostre v prah.
Pregnanci. I. Vojnorovski.
Zavit je kraj v kolor ledu in snega, Otožno kjer široka Lena dre, Tik Severa primorskiga do brega.
Na zmerzneni odeji hoden je Neskončni grez planote puste samo, Kjer bel pokrov rastline krije vse.
Obločno zad borovje krivi tamo Temotni pram, ki zdi na vid se skor Žalobni znak viseč na mertvo ramo.
Iz hlodov pustih, djanih bor na bor, Premalo al clo nič ne otesanih, Je nekaj koč, viharju le upor. —
To je Jakuck, izvoljen kraj pregnanih, Namesto ječ, al strahov grobovih, Za kar si bodi v pušbo sem peljanih.
Kdo tisti je nesrečnih možev tih, Ki samši tam se v ivji jutra plazi, Močvirja vmes ob urah megle zlih?
Kaftan, opas, obliko vsi prikazi, Oznanijo kozaka donskiga, Biriča znak ne vidim na obrazi.
Ak ravno siv, terditi se ne da, De starost bi pokvarila ga bila, Ker krepka je postava vidno vsa.
Ob gojzdu tam ga vstavi muke sila, Na enkrat on oberne se v zapad, In šine mu iz ust beseda mila:
„Moj dom, moj raj!" — Se zaverti nazad, Je bil mu krič izraz pekoče rane, In zginul je ko v gojzdu jelen mlad.
Kdo bil je ta, poprej ko so neznane Ga trešnule naklombe v strašni kraj, Ime mu je?--Vse skrito to ostane.
Kateriga zagernjen vozotaj Pripelje sem na kolah černo kritih, Pozabljen je, zagernjen vekomaj.
V tim času, poln nauka želj nesitih, Je Muller bil naravoslovec tam Prezimi de v pušavah teh zabitih.
Kočuri v borni stanoval je sam, Prijatel vede, ljudstva in narave, Za kar časti mu mnogo prispoznam.
Mu lov je bil — ne prid — nagon zabave, Izmamili so psi ne redkoma Sedlonu v sled ga v hosto te planjave.
In neki dan, posebno trudniga, Prebiti noč širjave te na sredi, Navadna pot je bila zgrešena.
Ga trese mraz, oblaki sivobledi Razprostrejo v obnebju dvomni mrak, Obupanje objame ga v ti zmedi.
Nakrat zbudi ga šum, gonitve znak, Sedlon tepta bežeč po listju dalej, In — puške tresk! — ta zverne se na tlak.
Osupnjen čez nenadno srep zavalej Ugleda tud kaznenca v bliži tam, Iti lova plod zadel je ta ne malej.
Se pazita, in Miiller dvomi sam, Al se pomoč, al se nezgoda bliža, Obrača sklep, ne vedši kaj ne kam.
Dvomečiga pa sila zdaj naviža: Prijatel, daj! usmili mene se, Odreši me obupniga iz križa.
Sim zgrešil pot, na pravo spremi me! Strelun na to: Poslušaj to besedo, Temni se, glej! do mesta daleč je,
Moj borni dom pa ni čez pota sredo; Dobila dnes nesreča te je v pest, In srečno rad razvijem ti to zmedo,
Počij si tam, ti dojdi mir v obresti Za mene pak ni spanja ne počitka, Ob zoru bom nazaj te peljal zvest.
Popotniku zbudi se čutba britka, Ko sliši to, se dvigne, gre za njim, Tem rajši ker potreben je zavžitka.
Težavna pot med znežnim stenam zlim Clo grudasta zmerzline vsa je bila, In spešita kar da se v stanu tim.
Je terda tma, vetrovja studna sila, Utrujen zlo omaga Miiller skor, In pozno se pokaže jurta mila.
Sta not. Strelon podpibne ognja gor, Še priloži kar zdi se protja treba, In s plamenam se vname suhi štor.
Gorkoti koj umakne se pozeba, Ter zableši orožja mnogo krog, Ko zmaga svit, pervotni dar iz neba.
Gazdar približa k ognju klop v oblok, Previdi berž s pijačo mizo čedno, In s hranami mesenim kot iz mok.
„Bog sprimi te!" Izusti naposledno, Se vsedeta oba ognjiša tik, Ter pijeta v pogovorili izredno.
Besede tehtne raznih mer in slik Da slišati ta sivi mož pregnani, Zbudile bi v nečutnim ledu mik:
Si nemec ti; ostanejo na strani Previdi vsi, ki vižajo me scer, Očitno ti se duše čut oznani.
Moj sanj mi je tolažba venomer, Mladosti sanj; — da! žalibog le prazen Pregnanimu v ta kraj ko divja zver.
Zadela res vas ni ko mene kazen, Pa pasete, vi nemci, sanje tud, Ko čujete odmev slobode razen.
Razumiš me. Občinski bil je čut, Beseda ta ko jasno je donela, Začul sim jo, bil žar je ves mi grud.
Sin bil še mlad, mi duša se je vnela, Pridružil sim junaku knezu se, V kateriga je sercu vir imela.
Ta siv terpin; — spoznaj ga, kdo de je! — Prijatel zvest Mazepeta v mladosti, Klicalo me je „Vojnorovski" vse.
Počasno ti ne bom slikaval zlosti, Ki mešale takrat so poljski svet, Njih znaki so po bukvah zgodbe gosti.
Je znano sploh, ko Kari poguma vnet Je vojskoval s posilnikam se smelo, Že v jedru skor bil ruski tron je zmet.
Bi bilo se prilično njemu zdelo, Ak iz kervi ukrajnske bilo bi Lavorje se za njega razcvetelo.
Gorje čez nas, de tuje nam bleši, Kjer lastna moč bi mogla pomagati, So zveze to pregreh oblačnih dni.
Pultava, grom nehal je tvoj igrati, Begun je Šved, in mi razdjani clo, Pod nogo mu, ki čversto snope mlati.
Mazepa, kjer počivaš, ni bilo Nar manjšiga le križica zazreti, In grobno perst dolžan si Turku jo.
Ni bila mi namemba s tabo vmreti, In komaj ti, prijatel zakopan, Mogoče mi ni bilo tam živeti.
Ko bil je mir želen deželi dan, Sim šel domu, — vse moje v tem je stalo — Do žene scer ljubezni žarne gnan.
Nesrečni dom! kaj zreti se je clalo? Pervakov je na kose sekanih Nebrojno tam po polju krog ležalo.
Ko serda sim razplakal se o tih,
50	zgrabili biriči me, peljali Veliko dni do totih krajev zlih.
Ti jokaš? — da! odvet so gledi dali, Ja rose te že dolgo ne poznam, Obupno so ti žlebi suhi stali.
Ko sim igral za dom in vere hram, Ljubav in čert še klala se po meni, Poznal sim jo, občutka vidni pram.
Zdaj gled je suh, pogledi topi, leni, Obračajo se komaj še v zapad, Zahtevši kraj, ki sina še me ceni.
Pa vonder, glej! če ravno perhla sklad, Če ravno je to serce vse razklano, Nekdajni plam še šviga v njemu mlad.
Prijatel moj, osodo meni dano
51	tehtal ti sočutno blagih šeg, Ti bodi tud svetejši moje znano.
Tje v gaj z menoj, kjer hojke krije sneg, ln lune serp obilne žarke trosi, Boš borni križ ugledal groba prek.
K obhajanju te tuge drug naprosi; — Posledna sveta, — glej, na mestu sva, — Počijva tu, spomin ta križ ji nosi.
Ker kakor pih sim zginul bil doma, Je kraje vse supruga preiskala, Po sledu zmir za mano dalej šla.
Počela vse, kar vedla je in znala, Dve leti ste brez prida stekli tak, Sred tretjiga je tu pred mano stala.
Pa zjel moči je trud ji bil enak. Ob zimi so ji vsahnule kreposti, In smert mi jo zavije v siv oblak.
Tu zvertale so žertvi krute zlosti Shraniše v zid zmerzline te roke, Nanj tekli iz očes potoki gosti.
In tukej o svetišu moje sle, Skrivnosti čem ti druge tud besedo Razložiti, zaupanje ti gre.
Z obrazbo že vmerjočo je in bledo Prerokoval Mazepa teh prilik, Postavši s tem prihodnosti me v sredo:
„Načert je bil, — le sanje brez oblik! — Pustite ga, kopiči nej krivice, Naprej, naprej, dorase neba tik,
Na vse plati obrača žretno lice,
Objame pol sveta--le čaj, le čaji
Zakrulile mu bodo sodbe tiče,
Nebeški serd zarisal bo mu kraj, Bog zove se — „povračba" — v zgodovini, In greha plod ne žene cvetja, znaj I"
Molči sivor. V očeh občutja čini Mu vsahnejo, je clo ledenih lic, Ki pričajo, kak britko vre v globini.
In Miiller, ves prešinjen govoric, Molčečimu molče v obličje gleda, Prevdarja vse, kar sliši, njega vštric.
Nehaj e ga občutkov strastna zmeda, Se verneta v kolibico na mah, Kjer ognja žar posledni že se vjeda.
Mu reče drug: Objemi drem te rah, Ki mnogo let pozabil je na mene, Minuje tma, se čuti jutra dah.
Na novo dan te med ljudi požene, Kjer zginul bo ti te noči spomin, Ki v sercu tem bolanim več ne zvene.
Je Mullerju se vtisnul zgod in čin, Obiskal ga je rad, in bil je često Od njega potolažen brige sin.
Govoril je za njega vladi zvesto, Ko za-se prosil osvobodenje, Poroštvo dal nesrečnika namesto.
Debela spet ko zima verne se, Odgovor mu nakrat po pošti pride: „Kar prosil si, dovoljeno ti je!"
Veselje ki prositelja obide, Nezmerno clo, pokoja mu ne da, Na moč hiti, s pregnancam de se snide.
Sedlon ko blisk po tiru tje vihra, Tik bajtice pregnaniga se vstavi, Uteho še, in zmir še up ima.
Zakliče, — klic ničesar ne opravi, — Vse tiho je, zamet do verha vrat, Odpre, — gre not, — se prazna bajta javi.
Prebivanja v ničemur ni spoznat, Orožje pa po steni v lepim redi, Kot bilo je na lišp nekdajni krat.
Kje vjetnik je? Mogočni Bog to vedi! Ga iše tu, ga iše tam, povsot, Do groba ga supruge končno sledi.
In glej, o strah! kaj smotri se ondot? — Iz mramorja se zdi prikaz očesu — Stran križa trup čepi, nečutni hlod,
Zmerzline terd, do pasa sneg telesu, Obernjene v zapadni kraj oči, Zastala kot so v zadnimu slovesu, To bil je on, — jetnik preteklih dni.
II. Bestujev.
„Zarisal bo" nebeški serd mu kraj, Bog zove se — povračba — v zgodovini, In greha plod ne žene cvetja, znaj I"
Donelo tak Jakucka krog je v tmini, Junak je te grozivne slova pel, Obsodbe jek v oserčja globočini.
Učen gospod, ki v kraj je ta zadel, Nenadno le, je slišal petje nočno, In glasa bil polaškiga vesel.
Kdo si, povej! popraša pevca ročno, In ti, ki pitaš? pesem moja je, Mi braniti, ne bo ti stekla točno.
Ki praša te, je radoveden le, Ker pesem ga je ganula globoko Poruga mu in šala tuje ste.
Pozdravim te, ti žarko stisnem roko, Ne greni ti odgovora ponos, Ker serce dnes mi dviga se visoko.
Mi bodi gost, dovoli mi napros, Povedal bom ti zvesto brez pomude, Kar vedeti te žene, kos na kos.
Na sredi sim te puste zime hude Slavulj sibirski, ki tu dan in noč K sočutju pas budi ledene grude.
Mi prosta je ostala gerla moč, Napolneno to serce je poguma, In serd in čert ne vmakneta se proč.
Pomaga Bog, prisili stiskov šuma, So zvezde uk, on kliče skoz in skoz: Naprej ko me! kazalo smo razuma.
Poglej navpik nad nama zvezdni voz, Še kviško gre, počasno se dviguje, Obernul pak bo kmalo v nižo nos.
Ja v niži sim; — višave so za druje! Pa upam de zadene še me red, Ni prazen puh, kar tu v oserčju snuje.
Osvete dan zabliskal bo mi spet, Zdaj guga se dvomljivo ravnovaga, Pa dala bo zaterta plat odvet.
Ja kobral sim; — ni bila sreča blaga, Ni v černo še ta bart lučaj zadel, Zgubila je na novo pravda draga.
Sim Bestujev, in svetu sim se zdel Relejeva sodružni puntar smeli, Kim krasno ta je pesem zadno pel;
Svobodi v lesk in prostoti veseli Še dnes doni od Vojnorovskiga, In pozni še jo vnuki bodo peli.
Na polski več ne bo pozabljena, On, žalibog! je kri prelil obsojen, Prebiti ga v Jakucku moram ja.
Ki bil sim ti v prijatla zvesto gojen, Mazepa moj, pozabil te ne bom, Ak bil bi kdaj na drugi zvezdi rojen.
Ti Miiller druj stojiš na mestu tom, Kjer stal je un, enake misli žalne, Ohrani te občutke v sercu svom.
Ko svoje spet dohitiš kraje dalne, Daj pesniku predmet za pesmice, Oživi v teh nej sin osode kalne.
Pa petje bo le drugo,--zadno ne;
O, blagor tem, ki pel bo nekda zadno, ■ Povračba to in sodba zove se.
Grozitve te done še v sapo hladno, Ko v Severu zabliska v zraku svit, Kolo plemen ob kroni vihra čadno.
Zdi šotor se, kim verh goreči škit, Na vse plati prostira se švigava, Zunajni rop trepečo v tmo zavit.
Vse barve mig blišeči zreti dava, Se v množtvo zvezd naposled razdrobi, In semtertje v obnebno tmino splava.
Stermečima so vperte v kip oči! —
Sikulsko - deželni zbor.
Ne poterdim, de bila bi resnična, Jo le povem, ker nekdi sim jo bral, In se mi zdi sedajnosti prilična.
Pšenice dar je v žetvo goden stal Sikulskimu v posestvu Transilvanje, Ko jug nakrat oblakov je nagnal.
Se vlije dež in ploha noč in dan je, Ni jenjalo točiti iz višin, Poginejo pridelka sladke sanje.
Zaslišane pritožbe vsih krajin, Je bilo všeč, občinski zbor pozvati, Nej najde jez nadlogi teb močin.
Ni bilo se zamud poslancov bati, Se združijo pravedne volje vsi, Zakonu v čast navadi moč priznati.
Začne posvet, ko jenjajo gosti, Predseda strog okoli te besede Poslancam skup razločno govori:
Mogočniki, razjasnite te zmede! Pod strebo kak se spravi suhi snop, Kdo bo razvil to stvar iz vaše srede?
Na prašanje umolkne zbor ko top, Poslednič nek se sivi mož oglasi, In reši s tem mnogter zaterti sop:
Je važna stvar, v opravah teh počasi! Ne kaže de prehitimo to reč, Do sklepa le po tehtanju dorasi!
Predlog je moj, za zdaj ne svetjem več, Prenesimo pomenke na nedelo, Se vidlo bo, gospodi kaj bo všeč.
Nasvetje to veljavo je imelo, Enaciga deževja steče rok Ob gostbah in ob tuhtanju veselo.
Tak mine čas kot vada je na vskok, Nedela najde združene možake, Iz neba tud poprej šne plohe tok.
Nagovori predsednik posle jake: Mogočniki, storite kar vam gre! Ker konca ni, ne ploh, ne puste mlake.
Med nami kdo pomoč nadlogi ve? Kdo v tako tmo prižge lesket svitlobe? Kdaj upati, in kak izid se sme?
K posvetu, daj! Obernem se te dobe Do siviga in modriga moža, Ki pervikrat overnul je gonobe.
Vi, umni mož! Kaj činiti se da? —
Ta reče tak: Sim star, sim vidil mnogo, Nasvetjem kar veljavo v tem ima,
Dva tedna še terpimo časa progo,
In če potem se vreme ne zvedri,--•
Nej lije dalj, kar zdi se mu, okrogo.
Utihne on, molčijo drugi vsi, Omamljeni določbe tega krasa, Naposled sploh pohvala zadoni.
Zapis pove: Odločba je soglasa, Postava nam ostani zanaprej Veljala do posledniga bo časa.
Doveršen je sikulski zbor za zdej, In umniši presodil je znabiti, Ko drugi kter med nami osorej. Napitani poslanci in naliti Domu ko se ponosno vernejo, Neha namok, se jame kraj sušiti, In spravljene pod streho žita so.
Kondulimo Sofija in njena otroka. I.
Terdnjava Misolungi, si padla, si posip, Junaki so pobiti, moriša clo si kip, Mozlim, ki vero kolne, od tu in tam prispe, Le mertve trupla najde, ko za bezečim žge.
Kondulimo Sofija, udova žena zdaj, — Suprugu v boju padšim je v del nebeški raj; Objema z britkim sercam otroka svoja dva, Prihodni čas preceni in groze trepeta.
Divica, hči cveteča, primerjati se sme Clo Veneri, od koje starinstvo nam pove; Še ne mladenč odrašen rumenokodrat sin Iz misli ravno stresa igrač otročjih čin.
„Bežimo, daj! že v mesto Turčin nečist vihra,
50	vrata ene proste, še tam se vteči da; Pod pazho vzel ti puško očeta svoga boš,
51	scer fantin, pa stisk te prisili biti mož!
Sramota nam se bliža, sramota nam perti, Bežimo pred sramoto, pogin nas ne straši; Posledni strel prihrani, bom dala ja ti znam, Naznačila ti dobo, pokazala ti kam."
Vali po vsaki cesti se groze, bede rop, Bežečih otročičev, udovih mater trop, Se gnetijo v gošave in hribe krog in krog, Požar gorečih domov pa bliska v jok in stok.
Jezdeče trume burno v okrogu vihrajo, Lovivši mlade sužne na vsakim kraju so, O, vlijte se mi solze! Sofije ni nikir, Ni njenih dveh; ne vidim, ko motni beg in dir.
Ktieitijeu deli.
Da, dal se tam pokaže, soteske tiste tik, Podvizaj stopnje trudne, naraša stisk in krik! Tam plane trop iz pazbe, Sofija, tu je druj, Na polju konjkov truma, od besa v peklu huj.
Zastonj! — Obupna majka preceni zgodbe kvar, Pazečimu pa sinku je samo strelbe mar, Obraz pokrije mati: „Gre Turk, zgubljeno vse! Nameri sestri v serce." — in tresk! — storjeno je.
Brez gibanja, brez čuta na potu ta leži, In majke oblačila tekoča barva kri: „Naprej, naprej! oteta je tako vsih sramot, De serce mi ne poči, le dalej britko pot!"
Pa malo še korakov podi naprej jo strah, Tud sin od krogle turške zadet se zverne v prah, Ker ona se pripogne, pomagati mu spe, Nad njeno glavo turški hanžar zabliska se.
Zakrije sina svoga s telesam lastnim koj: „Ne vidiš de sim ženska, trinog okrutni, stoj!" Un tak zadet od glasa in joka miliga Prijenja, za sužanstvo hranivši ju oba.
n.
Kaj suče na otoku se radno ljudstvo tak? Pobožniga občutka poljubi zemljo vsak. Eynard! poslanci tvoji hiteli so okrog, To kupljeni so Greki sužanstva in nadlog.
Kondulimo Sofija, ti slika bolečin, Otet po tebi tudi tvoj mladi verli sin? Al si na totim svetu za hujši tugo še, De vedno ti nesreča v spominu hčere je?
Z izkupljenim približa se še veliko bark, Olajša marsikterim sužanstva stan se žark; Pozdravljati pa mladi Kondulimo hiti Posamši vse rojake, se z njimi veseli.
Kdo ti, divica krasna? Ak bi ne bilo se Spolnilo delo moje, ki zreti mislil te!
Da, da! si sestra moja, nebeški nov porod, Te peljem k majki mili natvegama od tod.
Eynard, človeštva dika, ti blagodarni mož! Od pesnikov potomstva še v grobu čislan boš, Bo tvojimu imenu prihodni vriskal čas, Donil bo vnuku vnuka še slave tvoje glas.
Kralj Severa.
Je vladal kralj mogočen, Bogat, prevzeten, strog;
Krepak je bil in ročen, Ni slike mu okrog.
Življenja blesk se zniža, Je doba smertnih muk;
Nasledcov trop mu bliža Se medved, volk in čuk.
On reče tak medvedu: Pustim ti gojzd in grez,
Ne bo ti nikdo v sledu, Je prazno vse za ples.
Izusti sovi tako:
Nebrojno gradov na!
Oživi s čuki jako
Brezljuden kraj le ta.
Naposled volku pravi: Za tebe polja plan,
Nej krog ti bo k zabavi, Z merliči je nasjan.
Ko reče to zle volje, Zadene ga mertud,
Oblak se siv prekolje, In s točo je zasut.
Nevesta leonova.
Nevestni v obleki omirtana, Strežajeva hčerka, nališpana vsa, Pristopi k slovesu v železni levnak, Pohlevno leon se ji vkloni krotak.
Divjak neugnan, razkačen poprej, Jo gleda, bi rekel, pobožno sedej,
Divica ga gladi ob strani in spred, Solzice tečejo po licu ji vred.
„Sva bila tovarša vseskozi midva, Si zvesta prijatla, otroka oba, In sva se ljubila iz serca, kaj ne? — Otročje te dobe pogibnule ste.
Ti kmalo si stresal slobodno celo, Kraljevo, obrašeno z grivo, glavo; Ja rasla sim tiho, ta stas je visok, Ti vidiš de nisim ko nekdaj otrok.
Otrok de bi bila, prijatel ti moj, De mogla živeti bi vedno s teboj! Gorje mi, zastonj je, doveršeno vse, Na tuje mi s tujcam koračiti je.
Mu planulo v glavo je, lepa de sim, Je snubil, je zmagal, mi iti je z njim; — Med lasmi je venec, overnuti ni, Britkosti so v sercu, vse solzne oči.
Ti res me razumiš! Ves gnjev si in stud. Nežalno se vedem, umiri se tud; Tam vidim ga iti, ki ženin je moj, Poljubek ta zadni, le ta — je še tvoj.
Ko zdaj se dotakne ga z ustnico tak, — Zaškriplje, se strese na enkrat levnak, Približa ko ženin rešetki se plah, Nevesto prešine ko merzlica strah.
Leon tik izida, rep skrivljen v obroč, Na stražo se vstavi, zatuli na moč, Ukaže mu ona, ga prosi, grozi, Leon pa po koncu o vratah stoji.
In zunej naraša klicanje, ropot, Med glasi razločno mladenča navod: „Po puško! orožje! usmertil ga bom!" Razdražen divjak pa zarjove ko grom.
Nesrečnica tvega se, bliža se vrat, Leon ves premenjen jo zgrabi nakrat; Berneči zakrič le se čuje in zdeh, Raztergana v luži kervi je na tleh.
In ko je iztekla predraga mu kri, Otožin moritelj tik mertve leži, On giba, on znaka življenja ne da, Dokler ne predere mu lsrogla serca.
Berač in pes njegov.
Šest plačati zlatih za vbogiga psa! Nej strela v tem hipu me treši na tla! Kaj misli gosposka, čemu bo ta puh? Kam s taco to meri neslan oderuh?
Ja star sim, bolan sim, mi manjka moči, Prislužiti hrane mogoče mi ni, Denarja sim prazen, od kruha molčim, Od lakote v brigi in bedi živim.
In ker sim bolan bil, mi manjkalo vse, Kdo moje nadloge usmilil se je? Brez upanja tožil ko britko sim sam, Kdo bil je v samoti uteha mi tam?
Kdo v žalosti , v tugi me je miloval, Gorkote o mrazih mi lastne dajal? Kdo reve, nadloge, nesreče in glad Prenašal je z mano pogumno in rad?
Sva prišla do roba, življenju na kraj, Pretekla nadloga obema bo zdaj; Vtopiti te imam, ukazali so, Zvestobo za tvojo to mezda ti bo!
To plača je tvoja, to svetni je dar, Zahvalba na zemlji za trud in za mar! Ha, zlodi! na vojski sim hrabro moril, Barič pa, — grom treši! — pa nisim še bil.
Je zaderga to le, in kamen je ta, In tukej je reka, odlog ne velja. Čuvar, se približaj, — ne gledaj me, ne, Še bere le s to nogo, speljano bo vse.
Ko deva mu zadergo varno na vrat, Pes liže desnice približano plat, On zadergo naglo potegne nazaj, In verže na lastni otilnik jo zdaj.
Izpuha preklimbe, se strašno roti, Na enkrat zedini vse svoje moči, Se v slape prekucne, ki koj se odpro, Sikaje verte se, ga gladno požro.
Pač lajal in tulil prestrašen ves, Čolnarje zedinil je hipoma pes, Je vlekel ob suknah, je skakal cvileč, So našli ga kmalo, pa živel ni več.
Na tihim k pogrebu odnesli so ga, Namesto pogrebcov le vidili psa, Ta javkal je tužno v okrogu dva dni, In tretjiga mertev na grobu leži.
Povračba.
Cvetju Maja, roži slična. Krasno lepa, nježno tanjka, Bistro gledna, rajsko mična, Možkim sercu hlopna zanjka; Z ustnam svitlim ko korale, Polnim uma, slada, šale, Mila, čista, rajska vsa; Škoda, šteta dote zale, Ti si hči biričeva! Oče pozdno iz grašine Puste volje k domu pride, Serd budi mu zle spomine, S kipam kip se v glavi snide: — Ak se ravno po postavi Kolje, vklepa, dre in davi, Vračbo vonder terja kri; Nam postava se napravi, Kakor jo trinog želi.
Da! mogočni! vi boljaki! Vi bogovi zemlje borne! Nas podložnih smet je vsaki, Vaše sile le izvorne! Vam krivice snažne roke, Zakon terja kri in stoke, Brati jasno v člancih je; Ja tedaj terdim te joke, — Ak mi grud razkolje se. Za pravico vpil je neki, Ga zagluši bobna vrenje,
Vodja migne! — sik in seki! Glave v prah zazrem valenje. Hujši jutro tug bo sila, Bosta dva se zavalila, Vislic troje vžganih bo; — De bi zarja zasvetila, Trešlo ker — bo v njega zlo! Druži tak oserčja rane Mož tožljiv, prepoln nevolje, Kar mu v misli pride mane, Kar mu v serce šine kolje; Noč je temna, biva večna, Vsih plati pošast nesrečna, Kar zagleda strah se zdi; Po klopeh merličev sečna, Po vsih stenah teče kri. Z deli svomi se navadnim On tolažiti poskusi, Misli prav bo v času hladnim, De sekira se nabrusi; De polika pečatone, Ter za ječo krute spone, Kterih zajtro treba bo. — Zdi se iskra vkres mu zone, Žar železa pekla zlo.
Kri povsot! prikazni strašne Medju tem so mu očitne, Žar občutki, misli plašne, Kerč mu stiska članke kitne; Kak pregnati zdetja klamo? Najti pokoj upa samo V gledanju nevidnosti: Strah pospe v ničesar jamo, Ak mi tik bo moja hči. Bom se bližal ji do glave, Gledal le nedolžno lice; Polno serce božje slave, Upal iz nebes pravice. — Kakor pravi, tak počenja, Se približa, tiha tenja, Postli njeni varno mož. — Kaj ti žile rok napenja, Kam nastavljaš ojstri nož?
Oj! ti vidiš, — strela zlemu! Vidiš grofa, — božja mati! — Hčeri dragi, da! v objemu Zapeljivca vidiš spati. Že pripravljen ga predreti,
Dal boš druj obrat osveti, Nož je šel, dal v nožnice; — Čas je bil železo greti, Pečaton razbeljen je. Ne, zločin! Ta premala, Smert ne plača te gerdobe, Bo se kazen ti spoznala Slična djanju take zlobe. Gerb ti v lice vžgem Kaina, Perve kače, greha sina, Na! — plačilo mojih rok. Hodi tak, osvet pervina, V strah domovju lastnim krog. Sično vžgejo se pečati, Grof kriče iz drema plane, Sivca vidi serdno stati, Ki orodje v roki mane. — „Hodi proč! — in tvoji stoki Nej done spomin visoki Tem ki je povračbi top; Bog močan je šibki roki!" Rekši ziblje sivi čop.
Star pevec.
Poje v berda, v »polje, v niže Mož sosebni sivi čudno Skor žugaj e glasne viže:
Sim pušave krepki glas; Rahlo, rahlo! raj pomudno! Nič prezgodej, nič nezrelo! Neprestano, gromno, smelo, Zmage svest si, dojde čas.
Prazen trud, o truma mlada, Drevje časa premektati, Hrepeneti sadja slada,
Ko se komaj kaže cvet! Čakaj de se plod pozlati, Kak primerlej verhe strese, Ta ti sadja v žep nanese, Kar ni upa bil obet.
Zdražena derhal mu sika, Zasramuje ga lažnivca,'
Kjer ga vidi serda krika, Mu očita drambo zmot. Kaj terpimo graje sivca? Kamnje vanj za take službe, Zapodimo ga iz družbe, Sledi mu prikor po vsot!
Poje mož sosebni glasno Kraj kraljeve zlate hiše Serda vnet pa uma jasno:
Sim ki v pušbo trobi glas: Dalej, dalej, tik do više! Brez bojezni derzno, smelo, Pravo tam se bo dospelo, Splošno pravdo terja čas.
S tokam krepko, z vihram umno Moč obeh ti lastna bodi, Snuj ti v žilah kri pogumno, Plašbi grob je zmir odpert. Le po ravni cesti hodi! Tam skalade? dalej hiti, Je nevarno oberniti, Zadej zije gladna smert.
Nekdo bil je ves prestrašen, Zdaj bledil je, zdaj zarudil, Kdo je glas ta pusti zbudil,
Ki okrutno tak doni? Narod nam zapelje vplašen, Bes kriči iz tega sivca, Zgrabte krepko govorivca, Takih pesmi treba ni.
Poje dalej starče čudno V ječi tamni zmir enako, Glasno, mirno, skor priljudno:
Sim ki v pušbo trobi glas. Pel sim burno šeg napako, Dar poroštva so mi zbrali, Pesmi mene ne mi vgnali, Ker gotovo dojde čas.
Hruška prerokovavna.
Sledečo to pravlico od starih slišal sim, So pravili jo jasno, ko starši nekda jim, Mi bomo zapustili otrokam našim jo, Premenja rodovina, pravlice stare so.
Na Valserjevim polju — tak zove se ta kraj -— Je hruška posušena, neplodna, stara zdaj, Okrožje to je tisto, drevesa štor je znak, Tu spraznul bo se vojske posledni siv oblak.
Pa kak se tota doba ljudem na znanje da? — Bom znamenja povedal, na kojih se spozna, Bo vsih strani pregrešno privrelo ljudstvo skup, Na nas posledna vojska nesreče trešla strup.
Tam ima se dognati, bo tako tekla kri, Potokam de še takim sijalo sonce ni, Rudečih rek bo vrelo nebrojno tik planin, Tam dojde slava pravdi, zatiranju pogin.
Doveršeno to delo razprostre tmina moč, Merliče in vojšake pokrije siva noč, Ko jutro bo blešelo budivši djanja skerb, Bo stal naverh drevesa pokoja svitli gerb.
Pomen drevesa čujte, popisal sim okraj: Drevo je tužno, pusto, razklano, suho zdaj, Posekano že trikrat, je trikrat zraslo pred Iz korenin ponosno, in drevo bilo spet.
Ko sonca žark mogočni iz neba sega vanj, Meževni sok mu znotraj oživi suhi panj, Zeleni kinč okrasi mu verh in grane vse, Bo znamenje začetno, že doba blizo je.
In kader se razprostre mu v krogu verha kras, Tu bliža nam grozivno se napovedan čas, Ko cvetje mu odpada, je blizo pusti konc, In ker bo sadje zrelo, je vroč do kipa lonc.
Ki letos ob drevesu na vse je pazen bil, Stvari je čudne vidil in čudniši terdil, Je zdelo se de v perhlim oživi deblu sok, Napenjajo de popki, de bliža se obrok.
Al sod že poln je greha, za serp al zrela stern , O tem ne vidim jasno, pa siv je čas in čern, Vezila so postarne, deržjjo malo več, Premenjati v Evropi se htje mnogtera reč.
Pogreznen grad.
Okrožen s terdmi zidi stoji gošave zad Na skali v dol viseči gospodov hudih grad, Kot orel iz oblaka tak planejo na rop, Ko se na bližni cesti prikaže kupcov trop.
Je bratov trojca zunaj, ko jaha, jeklo vsa, Škerlato pa v dvorani in granostaj doma, Kervavi v borbi, v grehu razujzdana živi, In krog in krog trepečo deželo prestraši.
Hotivka njih prešerna, kaj glad je ne pozna, Ošabna svil in zlata, pregrehe zloba vsa, Tepta z nogama božje darove v grez in prah, Vsih čertov hudobije nikakor je ni strah.
In čuj! stražar zavpije: Na noge knezi koj! Popotnikov se bliža bogat oprašen roj, To kupci so iz tujstva, to bo preblažen lov, Ti nimajo orožja, pa v žepu zlat gotov.
Ne zabte svoje ljube, kriči za njim dekle, Želi zlata si mnogo, in ceni bisere, Poječih tičkov tudi za hladni rožni gaj, De tako se mikavnih napolni sluh ji slaj.
In kmalo v grad se verne vriskaje cela ninož, Med njo zajeti kupci, pripel za moža mož, Prinesli smo ti tičke, za gaj priličen kras, Žverglaje radovalo te bo prihodni čas.
Ta rožni gaj je ječa, temotno zije kar, Temnejši iz globine smerdi gnilob sopar, Ob kraju brezdno strašno, čerlena tmina not, Iz ječe te ne pelje na svitlo druga pot.
Tu glad konča zaperte. Obup ki je donil Iz grozovitne jame, je tiČji žverglej bil, In kdor je v noro puhnul, je bil na skali zmet, Obupna žertva smerti, to bil je tičji let.
So palinuli zajete okrutno v toti strah, Jim reče nek duhoven, ki vjet je, groze plah: Gorje vam, vi bedaki! peklenski žar čez vas! Vas nekidan bo peklo to djanje bolj ko nas.
Zarjove eden knezov: Zato kaj maram jest? Sim lastniga si djanja do zadne pike svest; Posledne zlo do sodbe, s prisego bi dognal, Ak tehtam dela svoje, ne bom se jih kesal.
Rugaje se zakruli na robu brezdna druj : Prepusti dela moje le meni, v sebe snuj! Ja sam bom opravičil, kar delal sim ja sam, Posledniga do dneva kesanju se ne vdam.
In tretji hrohotaje: zdaj bodi slavček ves, Žverglaj prijetne pesmi, renčal si tu ko pes; Ni žal mi djanja moga, na križ bi roko djal, Rotil se vpričo sodbe, ničesar mi ni žal!
Ko grešna ta beseda oprosti se iz ust, Doni iz globočine odmev: — gorje ti! — pust, In — „Amen!" ljuba krikne, se strašno hrohota, Na nebu grom zakruli, skalovje v dol derdra.
Premenjena perutnic razprostre baba par, Se dvigne v zrak, zakrije pogledu sonca žar, Iz brezdna plamen šviga, zazja gortan širok, Prekucne grad se v jamo, ter stisne se razpok.
Če prašate kak zove te zgodbe mesto se, Grašini in deželi zakličje ktero je? — Pozabljena za zmirej, osoda bivši tak, Je vtihnula pravlica, je zginul grada znak.
Nevihta.
Na stolpu grada stal je vladar zamišlen star, Je gledal tužne kraje, ga stiska v sercu mar. Nevihta se mu bliža, vihar je tu in tam, Opira še na moč se, pa vidi de je sam.
Z levico, kteri žezlo odpadlo bilo je, Tiši na mračno čelo trepečo krono še. Izvoljena hotivka pocuka za škerlat: Si prej me žarno ljubil, je šla ljubezen spat?
Ljubezen in veselje, ti draga moja, kaj? Nevihta me napada, pogin grozi mi zdaj. Ja nisim kralj ovenčan v ozidju tih višin, Le besniga sim časa, potresa plašni sin.
Prazna skusba.
Nevoljin bil je nekido,
De zadej ima kite zlo, Saj de bi bilo spredej.
Le kako to doseže se?
I nu, okrog! storjeno je — On skusi. — Kep je zadej.
Se zaverti na desno plat.
Kaj zlodja? rep je zmirej zad, Na herbet vedno visi.
Zdaj zaverti se urnih krač
Na levo stran in clo drugač, Pa kita je od zadej.
Verti se sem, verti se tje,
Je prazen trud, zastonj je vse, Na herbet kita visi.
Se suče ko vertavka zdej
Nazaj, navniz, nastran, naprej, Neplodno! rep je zadej.
Se suče zmir še zdajnih dni,
On misli: končno steče mi!
Zastonj! repak je zadej.
Tako teče svet.
Ko bil sim še doma fantin, Nevkretni, rogovilni sin,
Je šiba pela gosto; Ko sim potem odrasel bil, Pismenkovati se učil, Ni bilo manj priprosto.
Kdor komaj čerkice pozna, In šiba brati sili ga,
Je mučenik na sveti. Tak stekel je mladosti kras, Ja upal vedno bolji čas, Pa hujši jame creti.
Me živeža popade skerb, Priklanjal glavo sim in gerb, Denar je vsak dan tujši, Ko nekaj dnarja pridobim, Si koj suprugo navalim, Zdaj bilo je še hujši.
Sim hvalil to, sim drugo klel, Korbač kadkada v roke vzel,
Zamašil tud ušesa. Otročje leta moje ste, Življenja vonder cvet bile, Zaperte so nebesa.
Poterpež.
Ko nekda mlade dobe sim keglati pričel, Je teklo vse narobe, sim redkokrat zadel. Sim bil ko cesar bistri dežel Aromate, So žerli med ministri, on pil pelinko je.
Je lovec bil netruden, je strelal serca živ, Zadetja bil je muden, le merlej tem je kriv. Kdo graja merlej zliga? Le roka ta je serp, Fantin, ki kegle dviga, kriči: prenos, poterp!
Prenosi — poterp! — oslabil o tem je um prestar, Sim keglati pozabil, ni tarče več mi mar. Poterp in terp! — te viže zapeti mora vsak, Ki kakor ja do niže prispe posvetnih tlak.
Pojmo.
V tovarštvu družbe mile na trati rad sedim, De tug pozabim sile, popevke žvergolim, Ko tarnja me napade, beži od mene vse, Zapojem kroglih slade, in serce zdravo je.
Mnogtera me je pičla v živetju pustim res, Zaupanja ni vničla na dobe slajši ples; Ne terjati de zgine iz pota vsako zlo, Zapoj ko sreča mine, in kmalo bolji bo.
Zapoj ko zgrabi tuga, in manjši bo pritisk, Zapoj ko pusto žuga nevihte v delji blisk; Se s petjem obernilo bo k dobrim hudo spet, In kar je kislo bilo, premenulo se v med.
Troje sonc.
Sreberne te barve nekada ni bila baroka leta, Pretekli so časi mi slada, ko glava je rusa bila. Osupnen lepote in krasa, in tvoje mladosti blešin, Zbudi se minuliga časa mi v starimu sercu spomin.
Že babica, matere mati, je bila nezmerno mi všeč, Blešeča ko sonce na trati je zdela mi rajska se reč, Je včasih ročico mi dala, zažgal je vso dušo mi stisk. Potem ko je druziga zbrala, sim puhnul na tuje ko blisk.
Po zgodbi neslani mi taki se pozdno povernem na dom, Že sonce je drugo na zraki, kak pridemo temu v okom? Da, deklica! mati je tvoja blišeče to sonce bila, In zmede mi duša se moja blišobe ponovljene vsa.
Poljubim jo nagloma v čelo, veselja, ljubezni navdan, Namuzne se drugimu smelo, na tuje sim zopet pregnan Tak žanjem le muke in tuge, sedaj že ukrivljen in siv, De tretjiga sonca poruge pokusim, le k temu še živ.
Dospem de pepevke te konec, ti koj brez ovinka povem, Ti sama to krasno si sonce, v ta blesk se ozreti ne smem, Iz milosti zobček moliš mi, poljubiti usta mi daš, O tem ko si mlajšiga voliš, grob zame ti v glavi imaš.
Pomlad in jesen.
Prispel je pomladanski čas,
Ljubimca de objela bo, Po vije zemlja v rožni kras Naravo svojo dično vso.
Ljubezni vnet veseli tič
Praznuje v gaju slasti god, Prepeva, scer ne mara nič, Ga mika skerb za zgodni rod.
Vse vriska, ljubi, vse živi.
Vse slavi pomlad krog in krog, Za mene to pristojno ni, Poslušam tiho — žalibog!
Privošim zemlja srečo ti,
Vi pevci petje vam in slast, Prepustite žalobo mi, Mi serčnih bolečin oblast.
Nastopa mraz, nevihta vse,
Sferči za listam list iz vej, Načelni verh otožen je, Bo spanja čas, —• počitka zdej.
Uhlandovih nekaj
slobodno poslovenjenih.
Zmage naznamba.
Je bil oblak clo krog in krog, In groza terla rod je vbog; Naznamba vedno hujših muk Ječala kot polnočni čuk.
Pravlica je v deželi šla Zavita v černe barve vsa, Naznanvala v ledeni čas Grenejši zlo, še hujši mraz.
Grozil povsot je vražtva sin, Zloradno se smejal zločin, Prijatli plašni bili so, Le gledali, kaj prišlo bo.
Pa v Severu zabliska žar, Razdene hipno skerb in kvar: Je ognja novi samolet? Al je labud pobede vnet?
In gromno vriska vsih plati: Pobožnih Bog ne zapusti, Končan je mar, doveršen stok, Viktorja nam, — jez nami Bog!
Pevca urot.
Je bil nekdajne dobe sloveči grad visok, Grozil je krogu suhim, blešil čez morja mok, Duhtečih vertov množtvo je bilo vsih plati, V njih toljko vodometov, de moč izreči ni.
Zmagavni kralj ošabno je v gradu stanoval, Sedeč na zlatu čmerno ko siv oblak sijal, Kar misli je strahota, pogled le serd in čert, Strupeni bič beseda, podpis gotova smert.
Dva verla pevca nekdaj upotita se v grad, Nju eden star in siv že, rudeč je drug i mlad; Sivor pod pazho harpo na krasnim konju jaš, Tik njega čil korači mu čversti mlad pajdaš.
Sivor mladenču reče: Pripravi se mi, sin! Nar slajši glas izrazi iz čuta globočin, Zedini vse kreposti, veselje, bol in slast, De panava, ak da se, vladarju zlo pošast.
Že v lišpani dvorani je pevcov slavni par, S kraljico na prestolu suprug sedi vladar; On strašno lepo kinčen, polnočni merkli zor, In ona miloserčna je lune slika skor.
Sivor na strune vdari, prebira lično jih, Soglasno zmir glasnejši doni pomen iz njih, Mladenča petje zdi se nebeški klic višin, In sivca glas globoki mu jeka nočnih tmin.
Prepevata ljubezen, nekdajni zlati čas, Slobodo in junaštvo, zvestobe blesk in kras, Kar serca vžgč človeške, kar budi snage čut, Kar misli dviga kviško in jarm olajša ljut.
Koeikijeve dela.	i
Dvorancov trop šegavi pozabi ruga smeh, Vojšak se vkloni Bogu in slavi umstva vspeh; Navdano je milobe kraljice bistvo vse, Iz nedra rožo vzame, jo bersne pevcu tje.
„Sta ljud mi zapeljala, zdaj ženo mamita!" Zarjove kralj togotno, osoba plam je vsa, Meč zadervi v mladenča, predre mu levo plat, In žalibog! ta pel je te sladke zadni krat.
Pričjoči vsi zbežijo, koj razleti se zbor, V naročju mojstra svoga izdiha petja zor, _ Un s plajšam ga pogerne, na konja posadi, Po koncu ga priveže, dvorano zapusti.
Uhoda predi durmi se vstavi serda vnet, Na kviško dvigne harpo, tedajne godbe cvet, Ter buti z njo o stolpu, de v drob se zmane vsa, In zaroti de strašen odmev okrožje da:
„Gorje ti, grešna hiša! Onemi v tebi glas Veselja, petja, godbe, od zdaj na večni čas! Razlegaj se do dobe, v ki treši te posip, Le zdih obupa v tebi, ti bodi groba kip!"
„Gorjč, cveteči verti! Premeni plod se v prah, Ta mertvi vas obsenči, vsa slast vam bodi strah! Usahni vam zelenje, posuši vir se vsak, Prihodniga de časa goljava bo ta tlak!"
„Gorje, moritelj besni! ti pevstva stisk in kvar Po vencu zmag in slave zastonj ti bodi mar, Ime izhlapi tvoje, se zgubi v senc nemoč, Ko zdih zgubi zločina se zadni v večno noč."
Sivor je to razklical, uslišal ga je Bog, Dvorane so zasute, posip zidovja krog, Samotni stolp edini v obnebje še stermi, Razpokan ta, zna biti, nocoj se razvali.
Na mestu plodnih vertov sta pesk in resje zdaj, Brez drevja je, brez moče, brez sence pusti kraj, Nikdo ne ve vladarja, ne kam, ne kak, ne kod, Zavito vse v pozabo!--To pevcov je urot.
Kazen.
Bil viteza sužni usmertil je rob, Pohot premoženja nabrusi mu zob.
Zgodilo je v gojzdu se, z mertvim je sam Valovja v globino pogrezne ga tam.
Pripne si oklep in opaše si meč, De on gospodar bo, ni dvomiti več.
Zahaja, zadirja, in sili čez most, Pa konj se prestraši in spenja se prost.
Ostroge ta krepkoma vanj zasadi, In konj ga čez glavo v potok zadervi.
Plavaj e, zna biti, bi bil se otel, Okretnost oklep mu popolno je vzel.
Nakloni mu tako pregreha pogin, Opombe je vreden enaki spomin.
Zlatarjeva hči.
V delavnici je bil zlatar Med blagotinami: „Vsih dragotin sosebna stvar Si vonder ti Alenka, Priserčna moja hči".
Primaha noter mladi knez: Bog s tabo, dive lesk! In s tabo, mojster, tudi vmes! Mi skuj izversten venec Nevesti mili v blesk!
Ko venec bil je zlat gotov, Blešeč ko sonca žar, Pripne Alenka krasni kov, Ko sama je v štacuni, Ob lastni rami kar.
O, srečna res nevesta si, Ki ga nosila boš,
Ak daroval bi vitez mi, Kak bi vesela bila Le venček šmarnih rož.
Primaha vitez kmalo spet. Pregleda novo stvar: „Naredi, mojster, duha vnet, Demantni perstan svitli Nevesti sladki v dar!"
In ko je perstan bil gotov, Blešeč ko iskre kres, Natakne Lenka zlati kov, Ko vidi de je sama, Na perst obupa vmes.
„0, blagor ti! o, rajski čas! Ki perstan bo ti dan; Bi dal mi knez le svojih las Nar manjši čopek redki, Kak bil bi duh mi vžgan!"
In vitez dojde v kratkim spet, Pregleda perstan zlat: „Zlatar si res bil duha vnet, Poklon si krasno zdelal Nevesti moji v slad!"
De vidim kak se vdalo bo, Približaj diva se. Na tebi de poskusimo Darila moje drage, Enaka tebi je.
Je ravno bil nedelni dan, Divica je tedaj Napravila se v pražni stan, De k maši šla bi v cerkev, Zvečer morde na raj.
Zapekla v lice krog in krog Pred viteza skaklja, On vene na glavo dene strog, Ji perstan.rah natakne, Ter desno ji poda.
Alenčica, ti nježni cvet, Ti bodi jasno s tirni
Ti tista si, za tebe vnet, Namenul venec, perstan, In serce tebi sim.
Ob zlatu v družbi dragotin Bil tuki stan je tvoj, Prevažen bil je ta spomin, De v čast visoko dojdeš Na svetu ti z menoj.
Zvesti tovarš.
Imel sim ja tovarša, Ga ni zvestejšiga. Tesnoba v bitvi tlači, Kraj mene on korači, Enako zmir oba.
Prižvižga pusta krogla, Kdo pade, ti al jaz? Se njemu v grud zažene, Leži kervav tik mene, Se zdi mi moj obraz.
Mi desno misli dati, Kriči polkovnik: Marš! Ni rokostiska doba, Ostani unkraj groba Še zvesti moj tovarš!
Rožni venec.
Pomladanske sončne dobe, Blizo hlada gajnih senc, Šalno le, ne bojne zlobe, Vitežtvo igra za vene. Cvetlic nečejo brez truda Si nabirati okrog, Jih žele, junaki čuda, Zmagi dar diviškik rok. Diva tam je, hoje lasna, Vsak osupnjen nje lepot, Tako bistra, tako krasna Ni hodila še ondot.
Rožne veje vse cveteče Lice ji okrožajo, Bele, pikaste, rudeče, Lišp ji krog života so. Clo v železnimu orožju, Konja v sedlu medliga, Plunkajoče kopje v znožju, Glava vsa pobešena, Suhe lica, kodre sive, Tak prijaha konjik star, Kot ostrašen vatre žive Prebudi iz sanj se kar. Sprimi Bog vas, hrabri knezi, Kras divice tebe clo! Moj prihod vas ne razjezi, Vaše igre čislam zlo. So nar slajši djanje zame, Bi se skusil z vami rad, Pa so vele tote rame, Stop trepeč grozi mi pad. Čislam vedno te zabave, Veseli me kopja žolt, Krije me oklep do glave,. Ko drakona špirni polt; Boj na suhim, kri in rane, V morju vihrave vode, Meni ni prestaje znane,
Razun leta--v ječi le!
Pa zastonj! naključbe gerde! Šla ljubav mi zmir je v stran, Nikdar desne moje terde Stisnula ni diva v dlan. Tud je svetu tuja bila Tista krasna cvetka još, Ki mi dnes je zasvetila, Boginja cvetečih rož. Ak bi znal se pomladiti, Bi učil se godbe koj! Vse bi moral prekositi, Glasov pervi bil bi moj. Pomladanske sončne dobe, Blizo hlada gajnih senc, Bi borivcam kazal zobe, Pridobil si rožni vene. Bil prezgodaj, ah! sim rojen, Še le zdaj je zlati čas, Puh zavida je obsojen, Nov je vsak dan slave kras.
Tista krasna cvetne lope Bo vladar prihodnih dob, Vklanjam ja se v časa stope, Zeva gladno v mene grob." Te besede ko izusti, Z bledo ustnico sivor, Omabaven dušo spusti, Cepne sam raz konja skor. Nek oproda berž opre ga, Dene na zeleno tje, Pa ovreti konca zlega Nemogoče družbi je. In divica se približa Nagloma iz lopnih senc, Rahlo se k merliču zniža, Vredi mu ob glavi vene: „Slavo v tvojo vse ti idi, Nikdo bil ti ni enak! Žalibog! — de malo pridi Mertvimu češenj a znak."
Pomlad na pokopališu.
Speši, speši mirni vert S krili rožnim se oviti, Vidu, kar nanaša smert, Saj poveršno v cvetje skriti!
Marsiktere si pobral, Ki so dragi meni bili, Križme ne za rane dal, Me izročil tuge sili.
Mene tud zahtevaš, vem, — Tode hoče se mi zdeti, De imam na svetu tem Še Šlovencam nekaj peti.
Vitez Pariš.
Pariš je nar lepši vitez, Serca vse mu spejo v rop, Zvedle so gospe kraljične, Ki na dvoru nosjo čop.
Čuda mnogo zmage znakov Zadervi mu sreča v žep, Kušleja šumečih listov, Perstanov nebrojni step.
Vse prelahko, vse brez truda, Neželjen le sreče dar! Spone on vas imenuje, Mu za vas ni skerb ne mar.
Slave žen na konja sede, Bitve, vojske, grom želi, Herbet ženstvu vsim oberne, Možtvu vsim s pestjo grozi.
Pa ni zreti vražne duše, Pomlad je in mira svit, Pihlej viha perjanico, Sonca žar se gleda v škit.
Dalno že je tak prijahal, Glej! nakrat zagleda ga! — Tik dobrave! — sterm na konju! Kopje v desni! — viteza!
Pariš berž leti se biti, Nikdar žgal na ples ni tak, Buti vražnika na zemljo, Se ozira zdeten zmag.
Ter se bliža de pomogne, Sname kapo, — stre ga mraz! Sred obilnih koder mili Vgleda dive on obraz!
Zdaj razpet oklep razgerne, — Kake nedra! kak život! Razprosterto brez dihanja Vidi cvetje vsih lepot
Ko bi se te blede lica Zdaj zavile v novi žar, Te trepavnice odperle, Pariš, kaj bi bilo mar?
Da! — zasope že globoko, Krasne tud odpre oči! Ki ko kruti vrag je vmerla, Sladka diva oživi.
V kosih tam leži lupina, Ljuti konjik malo prej; Njem na sercu krasno jedro, Golo brez odeje zdej.
Pariš misli, hrabri vitez:
Ktero slavo to mi da?
Mi nikakor steči neče
Kruto djanje vitežtva?
Vsaka stvar tedaj preverže Se v ljubezen kar želim? Sreča ta mi sledi vedno, Al te dičim, al čertim?
Nezgoda.
Totim fantu se je čudno V tem življenju mešalo, Tu prezgodaj, tam zamudno Mu naklombe prišle so. Dobra vse medli in krasa Bil bi on si osvojil, Ako bil bi malo časa. Uro le, se prej rodil
Čast junaška, slava bojna, Bila bi cvetela mu, Ker nikomur bolj dostojna Dika vzetja ni gradu; Tode ko je ravno smelo Bil pripravljen že v naskok, Je kričanje zaveršelo: Mir storjen je, meče v tok!
Misli divo, ki jo ljubi, Poročiti, zanj je clo, Bogatejši druj zasnubi, Koj naskriž je njemu šlo. Pa bi bila ta ga vdova Vonder le osrečila, Tode mertev mišlen znova Prišel je nenadoma.
Obogatil bil bi tudi Blagotin Amerike, Pa vihar nakrat se zbudi, Ker že tik pristana je. Srečno vonder sam jo vpihne, Neki hlod ga obderži, Breg dopleza, laglje dihne, — Pa spoderkne, — se vtopi.
Šla naravnost bi v nebesa Taka duša gladko pot, Sredi zračniga pa plesa
Ravsne zlodi nek nasprot. De je tista misli hudi, Ki jo ravno gre iskat, Zgrabi toto koj za grudi, Vihra z njo na temno plat.
K sreči angel tira preko, Dojde ravno tisti mah, Zagromi v to černo skreko, De skadi se v dim in prah. Vzame dušico naroče, Ko doveršen je prepir, Čez ozvezdja vse obroče Nese v radost jo in mir.
Perstan.
Sam hodi v volji kisli Po gaju vitez nek. Na svojo drago misli, In nje lahkote lek.
„0 perstan moj ti zlati, Govori slično le, Bi hotel razpoznati Obstoj zvestobe nje?"
Ko reče te besede, Sferli obod iz rok, Med rožami se mede, Takla ob robu lok.
Ga hoče prideržati, Ta se verti, vali; Poskuša ga pobrati, Zastonj! mogoče ni.
Sokol ga nek zagleda, Ki bil je v lipi skrit, Se zdi mu košček meda, Ga šavsne iz robid.
Razprostre repetavke, Beži z dobičkam proč, Prispejo druge kavke, Je boj za zlat obroč.
Pa perstanček se zmuzne, Ter pade iz višav, Se v jezero pogruzne, In zgine v tmeh nižav.
Vse ribice vesele
Za njim gibavnih gnječ, Bi rade ga imele, Pa ni dospeti več.
0, perstanček na tlaku Te krije berstja goš, O, perstanček po zraku, Igrača tičev boš;
Te vzame tma globine, Te ribica požre; Zvestoba tako mine, Izid to njeni je.
Dijak.
Pozdne ure v Salamanki Sim pod lipo v hladu stal, Slonši na ti mladi tanki V Iliadi ravno bral:
V oblačilu kak blešečim Stopi Helena v altan, In trojanskim knezam večim Priporoča mesta bran;
Kar si misli duša vsaka, Ta in un sivor šepta: Iz nebes je ženska taka, Skoz in skoz je Venera.
Sim v ogledu dobe tiste Bil do zadne pike Grek, Veter pihne v knižne liste. Se zbudim, in gledam prek.
Koj zapazim sred balkona Hiš nasprotnih čudno stvar; Krasno divo, vredno trona, Heleni prilično kar;
Zravno nje je glava siva, Krasni tujki vneta vsa, Bi prisegel, tota biva Pristni striček Priama.
Jaz pogerčen bil sim čisto> Ki od posehmal naprej Tem pred novo Trojo tisto Kličem Parida iz mej.
Brez ozalšanja naravno Vam povem, de lune tri Dično pel sim, brenkal slavno, Tik ternjave vsih plati;
Sim prepeval stenam hiše Moje tuge, njeni kras, Sladko vjemal se iz više Je s tem petjem njeni glas.
Pa mi steklo je prekmalo, Bil je scer le prazen puh, In speljati se je dalo, Ker sivor je k sreči gluh.
On se dvigne v mraku včasi, Tapoma do okna gre, Pa ponočni se mu glasi Sferoidne pesmi zde.
Neki dan na razne klice Nikdo čuti se ne da, Okna, line so temnice, Izba prazna, gluha vsa.
Suha le babura neka Glasu mom odgovori, Vsa brez zoba baba jeka Tik za mano zmir tiši.
Moja mila, mlada, krasna, Je ko kafra zginula, Izba, včerej petja glasna, Znamnja dnes na vpros ne da.
Moč mi dana ni spoznati, Kdo je bila, kam, od kod? Vse to troje zamolčati Veže strašni jo zarot.
Sim namenjen krasno mlado Najti bodi tu al tam, Proč zagnal sim Iliado, Zdaj Ulises ker sim sam.
Arpo pak imam za družbo, Gledam pazno vsak balkon, Tak opravljam serca službo, Išem krone ženskih kron.
Tiste pesmi gladki članki Zadonijo na vso moč, Ki doneli v Salamanki So ko geslo vsako noč.
Pa odgovor mi ne pride, Mut je dom in perivoj, Samo baba jeka ide V serd in bol povsot z menoj.
Rihard brez bojezni. I.
Je vitez bil nekdajnih dob, Pokazal grozi vsi je zob. Presodil je do jedra vsako, Mnogtero tak preplašil spako. Kar je začel, to v red je djal, Nikake groze ni poznal; Ker mu je v noči mnoga stekla, Je vsaka živa duša rekla, De v tmini vidi bolji vse, Ko kaki druj ob soncu ne. Imel je pa navade take, Ko prišel je do cerkve kake, Je stopil koj pobožno not, Al zunej zbral molitvi kot. Nekdaj zazre doline v sredi Kapelico ob luni bledi; On blizo vrat se vstavi zdej, Pusti de družba gre naprej, Priveže konja h kluki v zidi, Gre v cerkev, not merliča vidi. On stopa dalej, čisto sam, Poklekne pred oltarjem tam, Na pruko dene rokovice, V oltar oberne k Bogu lice, In moli vnet pobožnih vad. Nakrat šumenje čuje zad, Se zdi de truga se odpira, De rajni več ne najde mira. Doni iz odra zdih in joj, Grof se ozre, ukaže: ,,Stoj! — In — bodi dobri, bodi hudi — Potuhni se, se več ne zbudil" Potem molitvico konča, Zlo dolga, mislim, ni bila, Potegne meč, se htje pobrati, Nakrat pošast on vidi vstati, Groziti krutno mu nasprot, Krivivši rame v pust obod, Ko de bi hotla ga vloviti, In ne iz cerkve več pustiti. Grozitba knezu zagreni, Bazkolje jo na dve plati;
Ne vem, al je gorje zavpila, Izida pak ni več branila. Na pravim kraju bil je konj, Ko dojde knez iz cerkve ponj; Bi šel; — pogreši rokovice, Gre ponje koj pošasti v lice, Jili uzme proč, zapusti kraj, — Jaz hodil bi ne bil nazaj.
v	. i
II.
Je v Šent-Ovanu tistikrat Bil žagradar pobožni brat, Ga mniha svetiga so zvali, Naj bolji spričbe mu spoznali. Ker duša clo se snagi vda, Je zlodja grozno mikala. Nekdaj po cerkvi mnišec hodi, Kar službo tiče marno sodi, Gospo zagleda lepo tam, Mu šine iskra v serčni hram; Hiti ji želje razodeti, Ak reče, ne! — grozi umreti. Ko tak presladko govori, Se serčice ji omeči, Pogleda nježno ter prikima, In mu pove kam priti ima. Zvečer ko dojde nočni mrak, Počitku izroči se vsak, Se mladi naš na cesto spravi, Po družbi ga pohot ne davi. K poslopju te gospoje pa Je sredi pota bervica. Čez to on misli iti spešno, Pa se zgodi — bi djal, skor smešno Ne vem, je bil spotik, spoderk, Al kaki druj prismojen cverk — Dovolj 1 — on pade, v reki zgine, Se potopi, — in tak premine. Pripravljen hipno satan je, Popade dušo gorko še, Vlastnika se grozivno javi, Mu angel koj se krepko vstavi, In pričkata z dokazi zlo, Čigava ta dušica bo. Začne hudič: „Ta vsa je moja, Brez temelja terditba tvoja; Na djanju ravno sim jo vjel,
Tedaj sim jo v posestvo vzel. Po blatnimu ki potu hodi, Se ve, de v grez in kal zabrodi. Gospod je razumljivo djal: „Kjer te dobim, tam bom te vžgal! In un potem: „Izreki prazni! Brez greha on je bil in blazni, Je pridno v službi se vertil, Dokler je v samostanu bil, In pismo nas je podučilo: Za take dela je darilo! Ker dobriga mu bil je mar, Mu tudi gre prilični dar. Pregreha, ino samo ena, Ni bila še, še ne storjena. Iz gnezda scer se je podal, Sred pota tud na bervi stal, Pa bilo v kes je časa dosta, Ak zderknul bi ne bil iz mosta. Za mišlen greh, še ne storjen, Pedepsan bil še ni noben,
Za mervo želj pa--ne, to ne!
Ne zderkne v pusto lukno še. Pa čuj! Med sabo kaj se dreva? Bo bolji, k Rihardu de greva, On nej razjasni toto reč, Izrek njegov je svetu všeč." In un na to: „Je prav, se zgodi, Med nama kreg nej on presodi!"
Izrekši gresta v izbo tje, Bil pod odejo knez je še, Od hoje dnevne nekaj truden, Zamišlen, scer pa čisto buden. Na kratko vse razložita, Kar dušo tiče jasnoma, Nej sodi, prosita, med njima, Čigava duša biti ima. Ni vbijal Rihard glave zlo, Naravnost je izrekel to: „Nazaj telesu dušo dajta, Na berv denita farja, znajta, Pa ravno tam, kjer zderknul je, Potem nej gre po svoje vse! Spe dalej far brez obotave, Tedaj, se ve, ni misli prave, Hiti iz lastne volje v past, In zlodju gre o njem oblasti Ak pa domu se verne v tiru,
Pustita ga tedaj pri miru!" Razsodba zadovolila Je ta obž nasprotnika, Telesu dušico sta dala, Ter ga na prejšno mesto djala. Ko mnih je zdrav na nogah bil, Se ni na bervi zlo mudil, Iz pustiga je zginul kraja, Enako tem, ki vgleda zmaja, Vesel de spet je kviško stal, Je kratkoma slovo jemal, Domu hiti v priliki munje, Ožme poveršno mokre cunje, In misli plah, bojezni stert, De kruto še ga davi smert. Že drugi dan, se ve, za rana Pridirja knez do samostana, Pokliče skup miništvo vse, Omenjen brat clo moker je. Z opatam Rihard se približa, Pogovor sorte te naviža: Povejte brat, le mem gredoč, Kak bilo je preteklo noč? Zapomnite jo za prihodno, „Po bervih pazno, ne nerodno!" Gospodu tem povejte vse Kaj prigodilo vam se je!" Je mniha sram do duše bilo, Rudeče krog in krog oblilo, Ko razodet je tako stal, Na znanje scer je pično dal, Ker vidi to de terja sodba, Tak prišla je na dan prigodba. Še dnešni dan se v Normandi Prigovor ta pozabil ni: „Pobožni brat, ko sonce merkne, Na bervi mar! — de ne spoderkne!"
Suhi list.
Sferči iz lipe suhi list, Zakaj? — Življenja sit je tist; Ko je zelen na lipi bil, Je kaki cvet za mene klil. Njegovo bitje, kratko res, Terdnejši je ko burni ples,
Zelen je le nekoljko dni, Še krajši cvet je radosti.
Rol£n skitonos.
S prijatli Karol bil je car Pri južni volje zlate, Jedi, pijač obilni dar Po mizah krog za svate. Iz prebogatih carskih skrinj Zlata, srebra, ter blagotin Je bliskala dvorana.
Prijatlu reče car nasprot: Ta blesk! — pa kaj mi plodi? Se slava vonder vsih dragot Med nami ne nahodi. Tist lišp, ki soncu je enak, Ima še v skitu nek orjak V Ardenskih pušb gošavi.
Grof Rihard, višji škof Turpin, Hajmon, ter Najm bavarski, Milon Aglant in grof Garin, Vsi vdani volji carski, Oblečejo se v jeklo kar, Želeči trud in boj in kvar, Tak dirjajo v Ardene.
Milonu reče sin Rolan: „Me čujte, oča mili! Ak mislite, de ni še dan, Boril de bi se v sili, Pustite le de z vami grem, Vam skit in kopje nesti smem, In kar bo scer potrebno."
Se vpotijo vsi skupno v les, In jahajo v Ardene, Ko senčniga so gojzda vmes, Na svojo vsak jo krene. Rolan je zmir očeta tik, O boku meč, na rami pik, Vesel poklica tega.
Po noči tak, ob dnevu kak, Pregledajo vse kote,
Kmikijm d«l«.
Borovja, hrastja vogel vsak, Je ni orjaške zmote. Popoldan dneva tretjiga Premaga spanje Milona Pri nekim hrastu v senci.
Zagleda v senci Rolan zdaj, De blesk se vanj oberne, Oplaši ki zverinskih staj Jelene, kozla, serne. Zapazi de izredni svit Mu puha velikana skit, Ki stopa z njim iz hriba.
Mladenču serce verlo da: „Ne bom o tem se mudil, Kaj bi očeta miliga V tim sladkim spanju budil? Sej konj njegov pogumni bdi, Orožje tud in mlada kri Rolana, sina svoga."
Izrekši to pripaše meč, Iz kota kopje zmakne, Zahteva skusbe clo goreč Na ramo skit natakne. Zasede vranca žarniga, In jezdi sperva lahnoma Očeta de ne zbudi.
Ko dojde tik orjaških rant, Se velikan nasmeje: „Kaj hoče nek ta drobni fant Na konju ko galeja? Je dvakrat daljši meč ko on, Ne vidi nič iz jekla von, In skit ga skorej zmane."
Zavpije Rolan: „Le na boj! Bo žal ti še poruge. Če zdi predolg se meč ti moj, So krajši brambe druge. Možic tenak, in konj visok, Prekratka roka, dolgi drog, Pomogne eno drugim."
Orjak verti se z ranto krog, In strašno v deljo drega,
Pa konj Eolanov gibkih nog Se ogne umno zlega. Zdaj Eolan kopje zadervi, Od skita to nazaj verši, Pračarja skor zadene.
Za meč z rokama berž Eolan Zagrabši verlo drega, Po svomu hlastne velikan, Dolgost overa njega. S priročnim sekam na vso moč Mu ravsne skit in roko proč, Sta skit in leva v prahu.
Orjaku zgine koj pogum, Ko skita več ni bilo, Dajal mu ta je moč in um, — Sta šla! — pustivši kilo. Je tekel scer za skitam on, Eolan predre mu noge vklon, In clo na tla ga trešne.
Popade smelo trupla bok In glavo mu odseče, Kervi ostudne silni tok Po rebru v germe steče; Eazkolje velikana skit, Iz tega krasni zluši svit, In bleska veseli se.
Pod suknjo skrije biser zdaj, Hiti do bližne vode, Poveršno de očisti saj Boritve se nezgode. Nazaj primaha vitez mlad, Očeta vidi mirno spat', Ko prej pod senčnim hrastam.
Se vleže temu tik na stran,
Počitku se izroči,
Ko v hlad večerni nagne dan,
Na noge Milon skoči:
„Se čuti pih večernih tmin,
Le zdrami se mi, dragi sin,
De greva nad orjaka".
Počitka zapustivši stan Po hosti dvojca šeta,
Z očetam jaha mlad Rolan Do kjer pošast je zmeta; Kjer bil se hrabro je junak, In kruto zdaj razdjan orjak Leži v kervavih lužah.
Mladenču se zbudi gorje, Ker viditi ni bilo. Ne glave, leve ne roke, Odsekanih nemilo; Ne meča, ne opersnika, Orožja ne ostaliga, Le samo trupla kosi.
Milon pregleda kose krog: „Kdo tu je razmesarjen? Ni bil moči, divjosti vbog Ta mertvi, ljuto vdarjen. — Orjak je to, kaj prašal bi, Zaspal, zaležal sim časti, O tem bom vedno plakal."
V Porečju pred poslopjem stal
Je Karol car nemirno:
„Bi skor se za junake bal,
Bog daj izidbo pirno!
Glej! — ako v delji prav spoznam
Prijaha vodja Hajmon tam,
Na kopju — s čudno bučo".
Se bliža Hajmon britkih muk, Gledaje pod-se v travo, Pred kralja dene urnih ruk Orjaka bledo glavo: „Je le posode gorni roč! — Korakov pet krat pet je proč Ležalo mertvo truplo."
Zdaj dojde višji škof Turpin, Prinese rokovico, Potegne čok iz kožnih tmin: »Poglejte to ročico! Ostank imate krasni s tim, Prinesem ga iz gojzda sim, Spomin de vam ostane.
Naim, vojvoda bavarski, Privleče žerd orjaško:
„Se mi pogleda vredno zdi Orodje to junaško! Se že potim o teži ves, Hej, vina! scer mi pride kes, De zlodja sim se lotil.
Grof Rihard peš približa se, Kraj konja le korači, Oklep na herbtu tega je Težak, de skor ga stlači: „Kdor gre iskat bo našel več, Zna biti tud orjaški meč, Je to dovolj mi bilo."
Garin se bliža jako vnet,
Tiši ga zlo skitnina:
„Skit nese on, in to je cvet,
Ker not je dragotina!"
„Ja imam skit! — da, da! je res
Le nekaj grenkiga je vmes,
Je zginul biser isti."
Posledni dojde knez Milon, Že blizo grada jaha, Počasno se premika on, Mu žalno glava maha. Tik njega jezdi, malo zad, Rolan, njegov oproda mlad, Sledivši mu z orožjem.
Ko blizo zdaj poslopja sta, Potegne brez omene Iz gerba gerčo lastniga, Na mesto biser dene. Ta koj zabliska krog in krog, Brez madeža in druzih prog, Svetlejši kakor sonce.
Ko kralj zagleda čudni žar, Ki vmrači svit mu krone, Izusti ves osupnjen kar: „0, blagor ti, Milone! Orjaka ti si ga razdjal, Mu sredstva brambe vse pobral, Dobil mi dragotino.
Stermeč Milon se koj ozre, Začudjen clo svitlobe:
„Govori, sin; povej, kaj je? Kak došel si do robe?" „Za Boga, oče, nič ni v tim, Grobjana nekaj likal sim, Ta čas, ko vi ste spali."
Branivna srajca.
„Ja grem na boj, o mila hči, Nesreča pak iz viš grozi, Nedolžna še, pripravi koj Mi srajco v bran za strašni boj."
„Moj oče, le iz slabih rok Ti terjaš bran za bojni stok. Ja predem res, marljivo tkam, Kaj hoče boj pa ne poznam."
„Da, da! napredi sveto noč, Izroči prejo zlodju v moč, Potkaj to delo v srajčni stan, Ta bo gotov mi v boju bran."
In sveto noč, o polnoči, Pred njo vreteno vspeh verši. „V imenu pekla!" — zdihne plah, Vreteno krog zažvižga strah.
Navije zdaj še tkavnico, Med prejo cev zažene zlo, Zavre, verši, in snuje v skok Pospešenje nevidnih rok.
Ko vojske klonč se je razvil, Je vodja čudno kinčen bil, Imel je polno čerk in čar Na sebi srajco, tmine dar.
Beži pred njim protivni vsak, De stal bi, ni bil rojen tak, Zdrobi na njem se meč ko sklen, Zagnanih pšic vejač je plen.
Nakrat nasprot mu plane mlad: „Nazaj pošast! te treši jad. Ne bo te satan več otel, Kar tebi gre, to boš prejel".
Se zgrabita, zadeneta, Kervi ožmeh je srajca vsa; Oba na tleh, tu stenj tam stok! Je žertva vsak nasprotnih rok.
In hči prispe na borbe kraj, Kje bil bi oče gleda zdaj, In najde, oj! merličev par, — Divja, kriči obupna stvar.
„Preljuba hči, je steklo vprek! To srajco kak si tkala nek? Pozvala nisi zlodja ti, Al pa diviška roka ni?"
Da! zlodja sim zaklicala, Diviška pak ni roka ta;
Pre zlo--mi znan je vbitelj tvoj,
Sim tkala tak ti v smert povoj.
Jelšni škrat.
Gothe.
Kdo jaha zapoznen ob vihri v noč? Je oče ki sinka tiši v naroč; De grel bi fantiča života hlap, Tik sebe ga varje ponočnih sap.
Moj dragi, kaj skrivaš pod suknjo se ti? Škrat jelšni, moj oče, za nama derči, Na glavi mu krona je, zadej repak! Moj ljubi, sopuha le videz je tak.
Čuj, dete premilo, podaj se z menoj! Igral bom prekrasno igranje s teboj; Na bregu porečja je polno cvetlic, Ti dala bo majka igrač in petič."
Moj oče, moj oče, al čuješ al ne, Kaj kraljič ta jelšni obeta mi vse, Le mirno, moj sinko, ničesar to ni! — Po germih, po listju le pihlej šumi.
„Le z mano, le z mano, nikar se ne boj, Boš plesati gledal pri meni nocoj;
Nališpane hčerke so moje za ples, In bodo zapele presladko ti vmes."
Na desni, moj oče, v obrežju tik jam, Al vidiš ti škratove deklice tam? Moj dragi, vse vidim, razločim zadost, So sence, obrazi ki gojzd jih pregost.
„Te ljubim, me mika cveteč tvoj obraz, Ak nečeš, po sili te vzamem za nas!" Moj oče, moj oče, o ve mi! gorjč! Zagrabil me škrat je, me vleče na sč!
Strah mane očeta, on jaha ko blisk, Mu stoče v naročju presiljenih stisk, Dojaha zavetje domačih zidin; — V naročju pa--stlačen in mertev je sin.
Pravlica od podkve.
Še ne spoznan, le malih cen, Ko Kristus bil je vbožtva plen, Veršela skup je množica, Ki malokdaj razumi ga. Mu všeč je bilo, zunaj biti, Pod milim nebam govoriti, Ker na obok višav gledč Beseda nam nar slajši gre. Povedši zgodbe in primere Razjasni jim skrivnosti vere.
Z učenci tak, izraz miru, Se bliža nekdaj mesticu; Zagleda v prahu, mem gredč, Odlomek stare podkve le. On reče Petru: Simon, daj! Poberi tisto podkov saj. Pa Peter volje zle je bil, Ker blodno se mu je vertil Po mislih ravno neki sanj Posvetnih kron, gotovih zanj. Ker tacih sanj ne brani svet, Je zanje bil on žarno vnet. Tedaj se to mu malo zdi, To ne velja, — to krona ni;
Pripognil kdo bi se za takim, Za kosam podkve, ništa vsakim? Zatorej on pogleda preč, Ko de bi Cul ne bil to reč.
Gospod, ko scer preblagi tam, Pobere zdaj železo sam, In ne omeni žal besede. Potem ko skozi mesto grede, Približa se kovačnici, Proda razlom za solde tri. Čez terg grede v namembi zlati Na prodaj vidi črešne stati, Jih kupi kakor drugi vsak, Kar voljno da se za trojak; Jih spravi v suknjo stare vade Za žejo in za ust poslade.
So zunej vrat nasprotnih zdaj, Pustota, pesk, in žar je kraj, Brez hiš je vse, clo brez dreves, Vročina vre iz viš nebes, Tak de za serk vode bi rad Popotni dal blaga zaklad. Gospod je spredej pervi zvesto, In — črešnico spusti na cesto. Šenpeter plane koj za njo, Ko de bi bila biser clo, In zernice mu je dišalo. Gospod, ko steče dobe malo, Spusti nasledno črešno v prah, Za ktero un zderči namah. Gospod ga tak molče prisili, De zlo za sadjem rogovili. Terpelo to je dolgi čas. — Potem gospod povzdigne glas: Bi bil se dob primernih trudil, Te biserce bi lajši grudil, Ki zaničuje malo stvar, Obrača v manjši trud in mar.
Šolski učitelj.
Učitelj na deželi nek Je kmečkih sit bil svojih skrek 0» misli bolji se vravnati,
Gosposko družbo poiskati. V poslopje mestno se poda, Do vrat salona priti zna. Odpre, gre noter; — koj osupne, Se vstraši te blešobe skupne; Na levo berž prikloni se, Ker nek bogat nasprot mu je. Pa zadej tik je drugi stal, Tem z ritjo pah je v trebuh dal. In ta, se ve de, zarenči, Enaki bersk prijeten ni. Popravil rad on to bi bil, Pa ker se je okrog vertil, Je tu in tam teptal na noge, Bolesti bdil in stopa proge. Ko prosi te odpušenja, On drugim zrok pritožbe da. Med novo družbo to prevzetno Priklanja on se tak nevkretno, De zadnič neki merčen slon Ga pahne ljut pri vratah von.
Odrešen tak, on speši preč, In misli: sim prezlo boječ, Kdor bilko se stori iz groze, Popipljejo, požro ga koze. Ošabno zdaj po koncu grč, Po stezah ne, naravnost le, Čez travnik, polja, setve, žita, Tak svoj pogum ljudem očita.
Nakrat pribriše zavaMh, Ga vzge, ko trešil bi, zauh, Ne praša, ne od kod, ne kdo je. Tepen pa tak razloži svoje: Je bila res po kmečko vsa, Tud mozga v sebi dost ima, Bog daj de bi prijatli taki Nasprot hodili v dobi vsaki, De bi od mene se učil, Ki sam je ni zauh dobil!
Ne veljA, ne ta, ne una.
Ak sužniga se sam storiš, Si vsmiljenja ne pridobiš;
Če misliš sam de si gospod, Bo koj ti celi svet nasprot; Če pa ostaneš kakor si, Na pot over ti vsak vali.
Maja peti dan.
Manzoni.
Je bil!--In glej, brez gibanja,
Izdihleju po zadnim, Leži, brez pretja gromniga, Blede v povoju hladnim; Osupnjen clo, prigodbe zmet, Stermi izida svet.
On tehta mut posledni čas Rušivniga junaka, Dvome de slični kvar in kras Prihodnih dni ga čaka; Ki stavbe zmel je davnih dob Nakrat! — orjaški stop!
Na tronu blesk, pregleda ga Moj duh, čutivši slade, Potem je z njim Evropa vsa, Pa zderkne — vstaja — pade; In štatvo zbito iz višin Obsodi trna — mravlin.
Nedohodljiv prilizvanju, Nedosegljiv posili, Pravedni duh zapoje mu, „Viktorja!" pesme v krili; Mu z lavorjem ovenča grob V opombo pridših dob.
Od nemških gor do Piramid, Od Atlasa do Rena, Previhral plan je, stenja zid, Namah ko žarna sena; Do Kalpe, Grecje, Moskove Je venec njemu vse.
Je slava to? — Prihodnim nej Presodba v tem ostane, Prikloni vsak zbujen za zdej
Se za poduke zbrane, V kih Bog, kaj on zamore sam, Očitno skaže nam.
Vihar je bila duša vsa, Nar višje ji premalo, Na verhov verh namenjena, Pod njo je perhlo stalo; Tak prišlo je cesarstvo nanj, — In svet kriči: Je sanj!
Doseže vse: vladarstva čast, Pomnoženo v nezgodi; Potem pobeg, in spet oblast, Nezmerni prid po škodi; Dvakrat pobit v ostudni prah; Dvakrat Evropi strah.
Prikaže se! Stoletja dva, Med sabo v borbi ljuti, Se vanj namah oberneta, Vsak misli: Vrok de čuti! Ukaže: Mir! — in mir je bil, Miritelj on slovil.
Neha! doverši slavne dni Na kraju malim tako, Pa geslo nevošljivosti Se prostre plat na vsako; Opomni nam ljubezni kras, In čerta kruti glas.
Kot se naval utopniku Povezne ljut na glavo, Ki kazal pred je v zračji mu Zaklade, krone, slavo; Pogled nesit po spasbi se Zastonj obračal je.
Spomin nezmernih žarnih želj Mu dviga čut in mane, Životopis on svojih del Začeti večkrat kane; Se vterpnjena mu skerči pest, Si ni opombe svest.
Velikokrat ko prazen dan Večeru se približa
Naskriž rokč, gledaje v dlan, Zamišlen glavo zniža, Nakrat zasveti — hud je stisk! — Mu gled ko nočni blisk.
V	opombi gleda čudni vlak Naroda tik naroda,
Pokrit z vozništvam širni tlak, Evropo polno zgoda; On sliši volje svoje grom, Razmotri sveta lom.
•
In prah je vse! — Obup morde Mu zmel je to življenje? Ne misli tak! do konca je Ohranil vero, zdenje. Krepkejši je poklical glas Ga v bolji kraj od nas.
Je peljal ga cvetečo pot Nar slajšiga nam upa,
V	pokoja raj, ki čist je zmot, Nestalnih želj in hrupa; Pozabljenju kjer gre v oblast Posvetna vsaka čast.
Nebes nevmerla sladka hči, Ti vera premagljiva! Spomin na vek ostane ti: Osoba perva živa Nikdar se ni priklanjala Sovražtvu Golgata.
Od tih pešic ostanka proč Besedo krivo vsako! Le on, ki da, ki vzame moč, Sam Bog je sodil tako, Pa v žaru bil je bolečin Posledni mu spomin.
Lucov divji gon.
Kornerjeva.
Kaj sveti po gojzdu se v soncu tam, Ko bližej in bližej prihaja?
Temotno nasproti objavi se nam, Berneči rogovi naznanjajo kam,
Oserčje pa groze se maja. Vojšake ak černe poprašate: — Kdo? Zavrisnejo, Lucova gonba je to.
Kdo smelo previhra gošavo in gaj,
Od hriba do hriba se žene? Pazljivo utukne se v nočni postaj, Strelanja odmeva obširni ves kraj,
K bežanju sovražnik se krene. Ak prašate, kdo so, zavriskajo koj: „Mi Liicov okrutno viharni smo roj 1"
Ob tersju kjer vinskimu Ren se vali,
Otetiga ceni se zlodi; Pa smelo pridilja, se v tok zadervi, Po ribje preplava do druge strani,
Ko vrelce valovje prebrodi. Plavarje ak prašate, vrisnejo koj: „Mi Liicov okrutno viharni smo roj!"
Tam bitva na polju viharno zavre,
Tam treskajo meči na meče. Razpaljeni konj ki previhrajo vse, Iz drema sloboda se zdramila je,
Zahtevanje gromno izreče. Kdo konjki pogumni ak prašate vi? „Smo Lucova gonba!" nasprot zadoni,
Hripaje kdo jemlje od sonca slovo
Na kupu merličev sovražnih? Na licu mu zadno je kerčenja zlo, Pa serce veselo je, mirno oko,
Otel je očestvo preblažnih! Ak prašate padenca, skaže vam koj: „Mi Lucova bili viharni smo roj!"
To nemška je gonja, pogumni napad,
Na vraga, trinožtvo, tirane! Če ravno pogina zadene nas jad, Vi naši, pustite vse žalosti zad,
Pravice so vaše spoznane! Od sina do vnuka ji spričba se da: To Lucova gonba je hrabra bila.
Jugo - Evropejski glosar,
ali
Slovenski glasnik.
Zbirka raznih glos.
I.
Žal-besede v ustih ni.
Prešern.
Tu zakruli, tam zasiči, Dober kup opombe so, Ta al una strupno piči, Vonder koj pozabim jo, De le zlobe niso kriči. Prosto vsak nej zgovori, Kar mu ravno v sercu tli; Mene to le malo gane, Zvesta radost mi ostane, Žal-besede v ustih ni.
II.
De ne zibne zlobe krivi, Skaži milost Bog mu živi!
Vodnik.
•
Hujši, znajte, škorpijona Je človeku skrivni greh, Razun časniga naslona Zgrudi duše žarni vspeh, S kim se zlega brani ona. Dobi v taki vihra sivi, Ko groze napak uplivi, Z njim pogina temna moč, Ga opiraj božja noč, De ne zibne zlobe krivi.
Če neviht se nakopiči, Al grozč mu scer neslane, Kakor pusti ropni tiči, Krokar, orli, čuki, vrane, Milo ga gospod zakliči! Ako djanj v okrožni grivi Zlob se ris pokaže sivi, Uma svitlo sonce merkne Noga plašnimu spoderkne, Skaži milost Bog mu živi!
in.
V sercu mi veselje vtoni, Sledni tiček svojo goni Po Prešernovi.
Ki okrog po svetu lazi, Zgodovine tok pozna, Znak poštenja na obrazi,
V	sercu pravde čut ima, Razne zmote on zapazi. Vešam glupi un se vkloni, Druj beži pred senco v zoni. Vidim tu in tam napake, Brez koristi vse korake,
V	sercu mi veselje vtoni.
Dvema niso misli slične V prazni al prevzetni glavi, Berznim sencam so dotične, Pameti nasprotni zdravi, Clo metuljčikam prilične, Poj, žaluj, al solze roni, Kliči, piši, glavo sloni; Kar ničesar jih ne gane, Pri navadi vse ostane, Sledni tiček svojo goni.
Dan posledni dojde sila, Priča David in Sibila, Zemlja v prah se bo zvalila.
Vodnik.
Vsak med nami misli nase, Ne prevdari tujih zmot, De le njemu sreča vda se, Dobro se mu vgladi pot, In korist mu viši zrase. Tode k čemu bo služila? Spredej žuga pusta gnila, Ti nakloni konca zlo; Ko ti zgine up celo Dan posledni, dojde sila.
Taka bila, slična bode Stara skusba zanaprej, Zgodbe struna pusto gode Godernjaje zmir ko zdej, Vedno slične so osode. Sterta ena rogovila, Hujši nova bo grozila; Od začetka tak je teklo, Kar ni grizlo, to je peklo, Priča David in Sibila.
Govore od paradiža, Ne povejo kje je bil, Himalajska cvetna niža, Tak bramin bi scer terdil, Svet pa ve, de ni brez križa. Mi je vera se vterdila, De bo dalej tak se vila, Zmir naprej, poslednih dob Vse dohiti grudna zob, Zemlja v prah se bo zvalila.
KeieAijeve dela.
29
Duša kaj tačas poreče, Kar se spomni to jo speče, Kara sirota se zateče?
Vodnik.
Grešnik čuj! Na koncu sveta Bo gromela glasna tromba, Zemlja v žar do vrenja vneta Mertvim, živim bo opomba, De je sodba del začeta. Vest bo vila britke meče, Gnala pred seboj trepeče; Vsako djanje v tmo zavito Vsemu svetu bo očito, Duša kaj tačas poreče?
Ogledvaje misli, dela Pretekliga življenja, Se bo groze tresti jela, Vidši de ji doba jenja, Ko je sladke, krogle pela. Grizlo bode v živo meče, Up nezvest obračal pleče; Clo nikir ne bo utehe, Krog in krog le znak pregrehe, Kar se spomni, to jo speče.
Bo blešelo ji zerkalo, Kip vesolnih let nasprot, Svit napak bo odbijalo: Slike gadov, kač in krot Bo stermečim zreti dalo. To prilike so grozeče Tvojih del, ji vest poreče; Vse bo jasno, zgorej strog Plaval bo sodivši Bog, — Kam sirota se zateče?
Stava pravi, to je zmota, Vse na svetu križem gre, Kaj dočakam j a, sirota! Jajc& več ko puta ve.
Vodnih.
Pri kolovratih pod steno Hčerke z materjo sede, Slišim praznih več ko eno, Tud šalive se goste, Starka v molku skriva meno. Zdihne mlajši: Dota, dota! Scer ne zlezemo iz kota, Vredna je možem pomenka Tista le, kjer zlat zacvenka. — Stara pravi, to je zmota!
Zmota! kaj pa? Vse je zdetje, Šteje tri nekter za štiri, Drugi clo za vero vnet je, Vladam de so v raju viri, Cime tam za vse imetje. Djak moža se ceni že, Kura včasi jajce sne, Na-se varh sirot ne zabi, Bogatin po tujim grabi, Vse na svetu križem gre.
Bravec je beseda kisla, Pravjo kozla de pomeni, Števec manj še skor se čisla, Le čitatelj, to se ceni, Vsim nasprotnim žuga visla. Zvit hiti na stranske pota, Nepričakan plane 'z kota: Pesnik trobi votle svoje, Hvale vrednih ne zapoje, Kaj dočakam j a, sirota!
Ljud pa vpije: Kaj poduki! Cmu so pesmi? Hleba, hleba! Slava visi nej na kluki; Vina, žganja nam je treba, Vriskajo ponočni čuki.
Z njim derhale krog verše. In po volji vse jim gre; Mlajši svet očitno skaže, Star prigovor de ne laže: Jajce več ko puta ve!
VIL
Ena vsim se ne spodobi, Vsak nej pazi, kje ostane, De v nesreče grez ne plane, Kar dodelaš, to zarobi.
Tiho lazim krogo hiše, Moja draga kjer stanuje. Sapnik jedva malo diše, In nakrat zagledam druje, Nekdo clo iz vrat pribriše. Ljubosumnost koj zatrobi,^ Se]pridruži mnenja zlobi. -i In zares je to premastno, | Vsak nej ima milko lastno, Ena vsim — se ne spodobi.
Ustnic kupa ne zadene, Polnoči je ura bila, Tma, se ve, ima grebene, Zdaj domu je iti sila, Ker pod koltre vse počene. Pa doma? — derget me mane, Gospodar če name plane! Kriči, uki neizmerni! — Pomudimo se v taberni, Vsak nej pazi kje ostane.
/
Kdor pa mora, nej korači, Kakor gre, naravno mero, Le po cestah, de ne stlači Cvetlic tujih milo ktero, Graj in gredic ne popači. Zderži se omotne hrane, Ter pijače žganj navdane, Vina ki zaved omami, Rad prepir in pravde drami, De v nesreče grez ne plane.
Pazbo terja vsako delo, Brez prevdarka ne konča se, Kima, hira pusto velo, Plodi malo, slabo rase, Vehne komaj kliti jelo. Delaj kakor se spodobi, Svet nej to al uno trobi; Se obračaj razun mude, Dobe srečne, dobe hude, Kar dodelaš, to zarobi.
VIII.
Strune milo se glasite, Tužna pesmica žaluj, Bolečine v sercu skrite Terdoserčni oznanuj.
Prešern.
Mi spoderkne čimba vsaka, Kar pregledam, to je prazno, Išem sreč, prispe napaka, Mezde svest si, staknem kazno, Upam trato, glej! je mlaka. Zgodbe tak, nasprot zavite, So nadlogi, ko prišite; Ena rjove, druga siči, Ta me bercne, una piči, Strune milo se glasiti.
Spotikavne, clo negladke So življenja puste ceste, Bele vrane ure sladke, Piri, svatbe brez neveste, Blagora le zrem razpadke. Sledni dan pritiska huj, Svetu vsemu up je tuj; Solz obilno, malo smeha, Pičlo snage, mnogo greha, Tužna pesmica žaluj.
Mili skaži, kaj me žuli, Kak mi grom preti in bliski, Tma nesreč nasprot mi tuli, Krog in krog nadloge stiski, Tud sovražtvo besno kruli.
Živo čertaj solze lite, Prazne sence pridobite Jih pobarvaj svitlo žarno, Kak verste se nji soparno Bolečine v sercu skrite.
Tuge te in tem enake Poobrazi s tenjo mračno, Nej preceni vse oblake, Strašno bitje moje tlačno, Ter zasrambe pšice jake. K takim tožbam druge kuj, Vse na tenko popisuj; Moje djanje in nehanje, Serca grenko, britko stanje Terdoserčni oznanuj.
IX.
čarodelna krasna noč , Ki omami nam zaved, Basni plodna časa moč, Kaži svoj obraz mi spet.
Tiek.
Polnoči je, strašna tmina, Reč nikaka ne spozna se, Je zaperta drage lina, Strah in groza hujši rase, Brez čutečih je grašina. Ak pa moga petja moč Jo predrami mem gredoč, Koj bo sverha tega stiska, Meni se v oči zabliska Čarodelna krasna noč.
Tode petje kaj koristi, Tiho vse je, tiho, muto, Jeka glas le, vedno isti, Odgovarja votlo ljuto Na poklic moj jasno čisti. Trna je gosta zad in spred, Pes čuvaj mi laja v sled; Sova v gojzdu pusto tuli, Neumevno glasje kruli, Ki omami nam zaved.
Je pretekla doba krasna, Ker veljala je pravica; Roka tista je začasna, Sveti v ki se zlat, petica, Al oblast po svetu glasna. Djanja je sedaj obroč Groma poln, neviht in toč. Verni se nam sreče cvetna, Vsim ugodna, vsim prijetna, Basni plodna časa moč.
Doba sprave, doba sladka, Kjer miru so slavo peli, Vsaka cesta bivši gladka, Grad bogat, ljudje veseli, Brez bojezni, tug napadka! Srečni čas, pobožno vnet, Djanja v jedru čist in svet, Korenine bil si prave, Cvetja poln in svitle slave, Kaži svoj obraz mi spet!
X.
O , predpust! o čas presneti, Ne poverni se mi v drugo! Ti poslal si med petice Materne požrešno kugo, Djal mošnico mi na suho.
Preiern.
Pepelnične tihe srede Se sprehaja mladi djak, Barve v licu pusto blede, Kdor ga sreča vidi vsak, De mu čmerna v glavi prede. Dnarji, prej že šibko šteti, So do zadnih bilk požeti, Nov naslon — kedaj pripiha? On tedaj primerno zdiha: O, predpust! o čas presneti!
Hvala Bogu, je doveršen, Le predolgo je mudil se, Prižan ves, razkuštran, zmeršen, Je med nami kruto vil se,
Ni zastonj za norca keršen. Bom premagal britko tugo, Znancov smeh, prijatlov rugo; Pa rogaču moram reči: Kakor gre te mislim speči, Ne poverni se mi v drugo!
Scer ni bila zlo debela Ta mošnica, tode zala, Zdaj je votla, suha, vela, Mutotiha, micnomala, Postna jetka jo je vzela. Čas neslane govorice! Pogublji brez pravice, Dristo strašno, kolerino, Kužni mor in vetrovino Ti poslal si med petice.
Nakopičil si nadloge, Listov kupček zal meničnih, Zadolženja zanjke mnoge, Obiskave pustoličnih, Tudi kašlja razne proge. Kvar si dal mi, kes in tugo, Kako huj — še rano drugo; Razun grenke v sercu muke, Zasejal si med nauke Materne požrešno kugo.
Sim za post, ko gre, pripravljen, Mi ni več poduka treba, Drugim bom v izgled postavljen, Se ogibal vina, hleba, Golobiček sim zadavljen. Vzel je pitje, vzel je kuho, Clo iz postlje koltre, rjuho, Prav prijetno, le prekmalo; Res de šibko, vonder zalo Djal mošnico mi na suho.
Xf.
Ni nevesti všeč beseda , Malo ji govor dopade, Barva jo polije bleda, Zlo zakrivi lica mlade, Ojstro ženina pogleda, Jezo vsim spoznati dade.
Preiern.
Pri pojedni so sedeli Vabljeni tik druge družbe, Snubci hčerke, zlo veseli Ženinu storjene službe, Ker obljubo so sprejeli. Reče jeden: To me vjeda, Ženin de prekislo gleda, Ker se šibka zdi mu dota; Poslušavni pak iz kota Ni nevesti všeč beseda.
Višje misli je imela, Vse na tenko pretehtaj e Za krasot se pervo štela; Druzih proge ogledaje Slast ji ta je dozorela. Ona sodi: „Stare, mlade, Vse presežem brez ograde; Bodi mu dovolj oseba, Kaj je taki cvenka treba?" Malo ji govor dopade.
Spelje dalej: Naše dobe Kdo popraša po lepoti? De je le obilno robe, Slika studna ga ne moti, Rad pozabi vse gonobe. To izrekši čmerno gleda, Tehta strogo zgodbe veda; Terči z glavo zadej v steno, Z roko mahne na koleno, Barva jo polije bleda.
Reče svojo družbe sledni Ktera mu na jezik pride, Osoljene bolj poredni,
Staršim tudi grenka uide, Čuti dajo puste jedni. Bolj pobožne sive brade Nič prijetnih, malo slade. Jih nevesta le posluša, Govoriti ne poskuša, Tode krivi lica mlade.
Medju tem se ženin hvali, De imel jih je na zbero, Ako te bi mu ne dali, Si izvoli druzih ktero, Zlo divico tak užali. Umi vsak, de ta beseda Ni lepotam košček meda, Ne popertnik, ne pogača; Simo, tamo se obrača, Ojstro ženina pogleda.
Hoče spričbo s tem dognati, De je delo puhlo snuba, Prazna slama de se mlati, Vse besede so le zguba, Volje manjka, se mu vdati. Tako cvetje pičle nade Ženinu nakrat propade; Ona slova ne izreče, Obernivši družbi pleče Jezo vsim spoznati dade.
XII.
Bog jo živi gospodično, Daj ji hčere, Bog, enake, Tako krasne, tak cveteče, Bog ji sine daj junaške, Zdaj nar lepši pod cesarjem Boža mi nevesta rase.
Prešern.
Nekdo upa poln in strasti Gre domu od gostovanja, Ves veselju je v oblasti, Od medenih se mu sanja, Misli s tem hiti napasti. Žarno vnet za svojo mično,
Lepo mlado, kroglolično, Speši dalej, skorej teče, Gostoma gredoč izreče: Bog jo živi gospodično !
Jo podpiraj mojo drago, Ni na svetu ji prilike, Najdel bi mnogtero blago, Nikdar tej spodobne slike, Deni kar jih je na vago. Ktera ima lica take, Slične persi, stegna jake, Sapno hojo, tak pogled, Toljko krasa zad in spred? Daj ji hčere Bog enake.
Hčerke zale, njej prilične, Duha čiste, serca čutne, Po lepoti tako dičue, Kakor barve svilorutne, Svet mikavne, v delu pične. Bodi lice jim rudeče, Zretje čuta vse goreče; Družbi vsaki cvet spomina, Slavna ko nekdaj Korina, Tako krasne, tak cveteče.
Tudi sine, to se ve de, čverste, krepke korenjake, Ak se kaj v Evropi zmede, Iiazpode de koj oblake V daljni kraj iz naše srede. Borbe nam groze orjaške, Svade pruske, včasih laške, De bi moč nam zvesta bila, Je tedaj velika sila Bog ji sine claj junaške.
Nada zvesta mi ostane Serca v jedru clo do smerti, Dokler starost me ne zmaue, Upu vhodi so odperti, Rad nesreč pozabim rane. Dvomb o milki, teh se varjem, Zmir na isto struno vdarjem: „Bogme, da! premaga vse, Bleska, snag in mika je Zdaj nar lepši pod cesarjem!"
Kot na vertu tulipana, Medju drevjem jela tenka, Sije v cvetju svetu znana, Grekam ko nekdaj Helenka, V pušbi al Ebreju mana. Citam liste, čujem glase, Vse v okrogu prispozna se, De nikir je ni enake; — Prosta graje, dvombe vsake Roža mi nevesta rase.
XIII.
Polje žita rodovitno Se v oči' mi lesket4 Pridnost vidim tam očitno Kmetovavca marniga, Z dvojco vpreženo kopitno.
Valjavec.
Ko mi v glavi pusta prede, Ktera v družbi zagreni, Al se v skladbi mera zmede — Brez napake petje ni — V leta mlajši vpiram glede. Krasno z barvo vsim očitno Lepšam zdajno dobo sitno; Prazne marnje strogo sodim, Bližno, daljno tak prehodim Polje žita rodovitno.
Krasno v pervi desetinki Je stoletja tega teklo, Krajši bili so ovinki, Ker je kaj se v družbi reklo, Učbi vdani pridni sinki. Mlada, lepa deklica Je k molitvi rada šla; Kak je to prijazno bilo, Sercu živo govorilo, Še v oči mi lesketa.
Zdaj je v gradu vse drugači, Pravjo, to omika je, Un se krivi, ta se pači,
Vse na vid, le zdenju vse, Pravo pak s peto se tlači. Samo v kletih lepo klitno Cvetko gledam, pridobitno, Nevenljiviga korena, Krasno rasti in plemena, Pridnost vidim tam očitno.
Vsak se giblje, vse je živo, Rok pod pazho zreti ni, Mlado, sredno, staro, sivo, K opravilu vse hiti, V log, na travnik, žitno nivo. Zreti to le, rajska sla! Delo čisla srenja vsa, Knez, grajšak, posestnik mali, Podpiraj e glasno hvali Kmetovavca marniga.
Ta obrača se prijetno, Gladko teče mu spod rok, Hiša zdelana umetno Zanj je radosti iztok, Zimsko stanje, ne poletno. Ko pospravi skerbovitno Vse pod streho blago žitno, Speši zraka brazdam dati, Ter na novo preorati Z dvojco vpreženo kopitno.
XIV.
Vse kar hodi, leze, plava, Kar gomazi, kar leti, Se okoli pluga druži, Predstva vene mu podeli'.
Vilhar.
Vse stvari, orod, zverine, Se je pravdalo nekdaj, Tiči spejo iz višine, Morske ribe v isti kraj, Brez komarjev zbor ne mine. Dviga se nevažna glava, Sama čast si predstva dava;
Si namestnike izvoli, Po prevdarku vsak dan bolji, Vse kar hodi, leze, plava.
Slično v temu vsaka ceni, Venec de naj gorši gre, Le na tihim krivo meni: „Tista ja sim, to se ve, Drugi se ne vda nobeni." Zboru scer se votla zdi, Njej pa žarno v sercu tli; Ne pretehta, ne popraša, Se ošabno vsim obnaša Kar gomazi, kar leti.
Dalni v jutrovi deželi Je drugačna tota reč; Tam je Kina, polki smeli, Pol človeštva, skorej več, Ak bi vse sorodne šteli. Vsakdo tam ratarstvu služi, Se s pohajanjem ne kuži; Cesar orje vsako leto, Kar od starosti ni zmeto Se okoli pluga druži.
Plug je tam orodja spredno, Djanja krasni rožni cvet, Vsih opravkov veršnik vedno, Za ratarstvo vsak je vnet, Plug je pervo in posledno. ■— To pretehtajo stvari, Cela družba ostermi, Se globoko vsaka glava Plugu vkloni, vriska: Slava! Predstva vene mu podeli.
XV.
Um ljubezni misli v glasih, Prenevkreten je prevdar , Najde plodno jedro včasih , Ponavadno stakne kvar.
Zjutra dnes mi šine v glavo, Nej glosiram toti stavk,
Javalne mi steče v slavo, Bo ko druge puhli davk, Le nasprotniku v zabavo. Pevcu zdi se plodno včasih, Kar je zernja prazno v klasih; Tak se meni dnes dozdeva, Slovke te de niso pleva, Um ljubezni misli v glasih.
Pa ljubezen, bi se djalo, Je presodku tuja reč, Čuti žarno, tehta malo, Prazne sanja so ji všeč, Kar bi v teh se najti dalo. Mlad za mlado vžge se kar, Al je vredna ni mu mar; Bodi živa, bodi mirna, Posnemavka, al izvirna, Prenevkreten je prevdar.
Se zagleda v pervo lepo, Po naldjučbi sreča jo, Ljubi žarno, ljubi slepo, Skor polizal rad bi vso, Ko sladkorja micno kepo. Z ahmi, z jojmi v britkih glasih, Kot jetnik verig v opasih, Njene hiše krog obhodi, Vsako stvar po željah sodi, Najde plodno jedro včasih.
Pa še rajši se primeri, Zdihi vsi de so zastonj, Dulcineje ne uveri, Smert naposled plane ponj, Ter ga zgrabi v splošni beri. Bil je vtrujen, pust in star, Ni mu več ljubezni mar; Tak na zemlji rado steče, De iskavec lične sreče Ponavadno stakne kvar.
Upa barva je zelena, Vse nasprotnike pognala Bo Slovenja prerojena, Jih ko črešnje pozobala.
Kar na kose je razdjano Med narode tuje bilo, Bo po splošni želji gnano Se v Slovenjo prerodilo, To je vsi Evropi znano. Pomenljiva bo premena, Rasla bo narodu cena; Krajnska v tem se verlo trudi, Gorotanska, Štirska tudi, Upa barva je zelena.
Pa nemškutar kislo gleda, Ker naskriž račun mu gre, Nemca tud zavid ujeda, De Slovenja se zave V tem ko njemu žuga zmeda. Ta se bo verteti znala, Z djanjem svoj prospeh iskala; Po pravilih scer postave, Po zakonu v blesk deržave, Vse nasprotnike pognala.
Da! premenulo se bode Plodne v polja naše stanje; Sverha solz bo, muk in škode, Vmolknulo nam bo prašanje, Kaj čez nas Germanja gode. Nej nastopi doba plena, Gazi kri se do kolena; Tik nadlog in groz globine Združila pogumne sine Bo Slovenja prerojena.
Res je nam sovražnih mnogo, Vest jih peče krivde lastne; Vsak po sebi sodi strogo, Reče strupne, včasi mastne, Puha na Slovenjo vbogo. Ta ne bo se prepirala, Samo krepčati se znala, Ko zabliska doba djanja,
Vergla proč odejo spanja, Jih ko črešnje pozobala.
XVII.
Je Slovenja mirna gora, Sreč in del prijazni zneski, Včasih tujcu reči mora: Snežne kepe niso treski.
Le preglejmo to deželo, Vse razmere pretehtvaje; Nič ni puhlo, ništa velo, Najdeš blagor na vse kraje, Bo se cvetje vse ti zdelo. Brez prideržka, brez upora Vsak previžan biti mora, De na zemlji avstrijanski — Izuzemši šunder lanski — Je Slovenja mirna gora.
Ak pogledamo v grašine, Na vasi in sel planjave, Na divice, čverste sine, Trate polne rož in trave, Nam veselje v serce šine. Vse je celo, ne obrezki, Blagostanja vse so bleski, To so dela, uma, truda Plodonosne nove čuda, Sreč in del prijazni zneski.
Tujstvo pak nad nami gode, Mu zavid ne da pokoja, Veseli se naše škode, Pazi kam je gled al hoja, Razodelo če se bode. Votliga ko hrupi štora Nam prete napad pomora; Tak Slovenja kako grenko, Raj debelo, ko pretenko, Včasih tujcu reči mora.
Guljo pevce stare, mlade, Tud Koseski jim ne vstreže, Pravjo: Ta le drugim krade, Koieikijeve dela.	30
Slovam glave, repe reže, Lastnih peti on ne znade. Kaj pa reče k tem Koseski? On molči pri pisni deski, Tuhta dalej, ter prevdari: To so puhi, nikda kvari, Snežne kepe niso treski.
XVIII.
Daj mi berž iz kota lesnik, Muči me s terditbo pesnik, De je glosa — — naški glas.
Čujte, čujte! nova spaka! Glose peti je začel, Prešne slabši sledna vsaka, Kje je nek oblike vzel? Osemnajsto kup nataka. Ta bo nemškim duhu česnik, Umu zopern, pust opresnik, Take godbe bom se branil, Pevca v živo z bičem ranil, Daj mi berž iz kota lesnik.
Znano sploh je, de dvomljiva Je na zemlji vsaka stvar, Pamet ima malo vpliva, Rodu praznih sanj je mar, Um kali nam senca siva. Vse napak je, merzel kresnik, Skor brez vina pozni jesnik; Pa prešerno: „Bo nam zraslo Iz osata čisto maslo! Muči me s terditbo pesnik.
Pravjo de beseda glosa Je iz Greškiga speljana; Jezik tehtam kos do kosa, Slovka, da! je Greku znana, Pa terditba vonder bosa. Le preglejmo sredni čas, Redek bil je mira kras; — Rimce Jenzerič je mazal, Jelimir Kartagi skazal, De je glosa--naški glas.
Kralj sijavne visokosti! Ne vračuj nam po zaslugi, Grešne vsmili se slabosti. Po Vodnikovi.
Neizmerna kot narava, Brez prilike kakor svet, Je učimbe Božje slava; Del neskončnih živo vnet čuda človek ogledava. Vidi kako v trumi gosti Zvezd nebrojnih, krogi prosti Dani vsim so, vsim namene čerta nedosežne cene Kralj sijavne visokosti.
Gospodar milot in sile, Stvarnik naš i vsih stvari, Sercu so opombe mile Tvojih mer na vse plati, Ki v namenu so ti bile. V naši nas opiraj tugi, Krepi moč ob grešni kugi, In ko zadne zadone, Nej po milbi tvoji gre, Ne vračuj nam po zaslugi.
Perhle so človeške dela, Bitje stalno ni jim last, Kar nakloni, to bo vzela časa nagla zla pošast, Cima vsem je v bistvu vela. Dobra volja ni zadosti, Uma brani so priprosti, Ker tedaj še omahujem, Klica pameti ne čujem, Grešne vsmili se slabosti.
XX.
Vse premembe so le kvari, Malo-ktera obveljft.
Kdor natisa vredne ceni Moje pesmi, ga svarim,
.	30*
De oblik mi ne okreni, Scer iz groba prigromim, Poteptam, kar on premeni. Pisal sim po šegi stari, Novih slik me Bog ovari; Po prevdarku sodim tak, Iz no vin grozi mi spak,
Vse premembe so le kvari.
•
Nove šege so nevarne, Priča temu zgodba je, So v začetku zreti žarne, Tmina pak jih koj požre, Zapustivši svetu marnje. Svojo vsak častiti zna, Žamet ji v obleko da; Jo nališpa ko nevesto, Kdo pa čisla jo za zvesto? Malo-ktera obvelja.
XXI.
Ako spava, bodi zdrava, Če me skuša, nič ne de.
Preaern.
Citre v roki tiho hodim Krogo hiše svoje drage, Po občutkih serca brodim, Krožil rad bi viže blage, Kili prijetne milki sodim. Bile scer so ji zabava, Dnes se dolgo obotava, K oknu ni je, kaj pomeni? — Nej le v prid mi trude ceni, Ako spava, bodi zdrava.
Skazalo se zadnič bode, Kako zvesto de jo ljubi Pevec, ki pod oknam gode, In nje serce žarno snubi, Ne prevdarši lastne škode. Ak zbuditi up se sme, Mojih sanj de muke zve, De me v sercu ne sovraži, Le šalivo micno draži, Če me skuša nič ne de.
Kaj postopaš ti za mano?
Prešern.
Kisla se mi je sanjala, Muza modropevka je Roko mi v slovo podala, Rekši de bo prazno vse, Venca mi ne bo spoznala. Ter pristavi: Ni ti dano, Petje v tebi ni dognano; Svetjem ti, ne kruli več, Puhla vsa je tvoja reč, Kaj postopaš ti za mano?
Doveršivna.
Potihne glas! — Kamena več ne poje, Zarudena v obrazu gleda v prah; — Začula bi presodbe rada tvoje, Jih čisla vse, pomembe ni je strah. Pravedniku izroči pravde svoje, Ki volje čist je, ne priznanja plah; Le čuta ki pretehta rajsko ceno, Je vreden tud, ovenča de Kameno.
Tim pesmam ni, živeti dolgo, želja, Le toliko, de boljši prehude, Nanesle ki vam bodo več veselja, Ker slajši dih iz jedrine puhte; Pozabi koj nej jih potomstva delja, Naslednice ko zalši zaslove; Nevžitni so pomlade božni cveti, Pozabljeni, ko sadje da se zreti.
Pomlad prispe, pogreti na širjavi Življenja se nezmerno prebudi, Piruje zrak v očarani dišavi, Tičevja zbor v obnebju žvergoli, Vse zdravo se sprehaja po planjavi,
In pase krog posluh, občut, oči. Pomlad neha! k pokoju spe narava, Končana je mladosti sladke slava.
Dodjala še bi bila kaj Kamena, Pa zdi se ji, že to preveč de bo; Ker nizka zdaj je pesmi, godbe, cena, Dopade le šumenja, vriska zlo; Na taborih desetkrat že rečena Grome terdi, de ni je še bilo. Poslušajo; — če ravno splošno znana, Jim derkne v čut, ko v suho gerlo mana.
Tedaj dovolj za take puste čase, Kar se vam tu v tih bukvicah poda. Terpite jih dobrotno šibke glase, In pomnite, de ni založba vsa; Narodu zgod po dnevih, urah rase, Skor miglej vsak nebroj novin ima; Ak bile bi moči želenju slične, Vse čitali bi v knigi nakopične.
Ker pa krepost me vidnoma nehuje, — Pretekliga stoletja sin sim bil, — Mi v sercu up do boljiga ne snuje, Timveč dozdev, de tek se bo veršil! Do novih del mi misel omaguje, Bom derkati se drugi tir učil. človeku ta ni ravno všeč, al sladen, Po jabučku pak snedenim — prikladen.
Ta jabuček na dela dva me spomni, Ki bil sim ju v mladosti že začel, Predmeti so nekoljko glavolomni, Zatorej bil jih zabiti sim jel; Doneli scer so drugi stiski gromni, Slovo je tak Apol od mene vzel; In tuki jih le memgrede omenim, Za mlajši ker jih truda vredne cenim.
Na pervimu je mestu jabuk Evni; Priboljšek tak je vzel vertnar za zlo, On zagromi ostrašeni prerevni, De isti hip nje zadni v raju bo; In res buči vihar močan, razvevni, Kar sreč in sle na vertu je bilo; Nadloga s tem jo ploditi pričela, In živo vse do zdajnih dni zadela,
Na drugimu je Eride darilo, Po Paridu prisojen jabuk zlat, Spoznano v dar to Kipridi je bilo, Ker nage tri je cenil sodja mlad. Iz tega je vse tisto se razvilo, Kar petja je helenskiga zaklad, Tud kar še scer izvadja se iz bora Trojanskiga, se les prišteti mora.
Bi prišlo jih po tema še petero, Priličnih clo, in slabji ne o teh, Omenim pak tu dvojne le v primero, Sorodne ste te zgodbe unih dveh; Hipomena in Atalante dero, Za živ objem že stare dobe speh; Posledni bil bi tisti jabuk Tela, Sloboda s kim je Švajci cvesti jela.
Moj drug predmet so bile nježne tiče, Ne roparce, ne čuk, ne rib gusar, Veselja znak, izverstne golobice, Ki nikomu na zemlji niso kvar, Nekrivde le in sprave naznanice, Diviški roj, nedolžna, čista stvar; Z Noetovo na barki bi pričele, Nasledeb šest priličnih tej imele.
Če kakimu naslednikov so všečne, Nej loti se, mu delo pojde v čast; Ne dvomim de speljave bodo srečne, Vam uma je dostojno dano v last; Čitateljem gotovo bodo tečne, Ker jedro v njih obeta kal in rast. Rečeno to brez kakoršne zamere, Želim de nam koristi vplodi ktere.
Mesinska Nevesta,
dva sovražna brata.
Ž a 1 o - i g r a.
Miroslavu Šilerju.
Osobe:
Dona Izabela, kueginja Mesinska.
Beatrica. Diego.
Posli. Kor.
Starašini Mesinski.
ali
Zložena po
Don Manvel, Don Cesar,
njena sinova.
(Igrališe je krasno okinčena knežka dvorana, krog in krog previdena z mramornimi stebri. Na levi in desni roki so vhodi. Sredne dvokrilne vrata zadaj peljejo v domačo hišno kapelo. Dona Izabela v žalostno-černim oblačilu; krog nje stoje Mesinski starašini.)
Izaiela.
Te lastne želje, sila me primora, O, sive glave mesta tega! zdaj Stopiti k vam iz tihotajnih izb Staniša svojiga, in vidu vašim Razkriti lice žalovavno svoje. Bi bilo prav, de vdova, ki zgubila Je moža, čast in svit življenja svoga, Osobo černo, v mrak zavito, gledu Posvetnemu v ozidju nemim krije; Pa nesprosljivo, silovito tira Na zabljeno svitlobo sončno me Trenutja tega moč zapovedljiva.
Premenula ni dvakrat luna lic, Kar nesla sim k pokoju zadnimu Kneževskiga zaročnika, ki krepko Vladaje tem ukazoval je mestu,
V	junaško vas branivši desno svojo Sovražniga sosedstva krog in krog. On mertev je; pa duh njegov živi
V	cveteči dvojci veličestnih sinov, Deržave vaše slava in ponos.
Vi ste ju vidli rasti med seboj Kreposti čverste, tode iz korena Neznaniga pomembonosno rasel Je bratočert nesrečen medju njima, Edinost nju detinstva podkopaje, In je zorfl v resnobi let prestrašno. Nikdar ju nisim složnih vidila, Na persih teh dojila sim oba, Enako serčno za oba skerbela, In vem de žarno ljubita oba me. Le samo v tem nagibu sta enaka, Vse drugo je med njima spor kervavi.
Dokler je oče strahovavno vladal, Je kri krotil togotnikov kipečo S pravico zmir enake strogosti, In pod železnim jarmam iste teže Prigibal je edinši terme glave. Z orožjem nista bližati se smela, Pod eno streho ne čez noč ostati. Oviral tako je z ukazi čvrstim Sirovi čin divjaškiga nagiba; Globokimu pa v nedru nepoboljšan Je pustil čert. — Močan ne meni se, De slab izvirk previdno bi zamašil, Ker toku v bran se krepko vpreti zna.
Kar moralo, je prišlo. V smert ko stisnul Očesi je, in ju njegova roka Ni več krotila, šine stara jeza, Očitniga se plamena šiijaje, Na svitlo kot požarja gnjev zatert.
Vam pravim tu, kar gledali ste sami, Delilo se je mesto, bratobor, Občinskimu prepiru geslo strašno, Je sleherno natvore ves razdjal, Moč treši v meč, boriše grad je bil, In kri je clo v pohištvu temu tekla.
Ste bali se, de poči vez deržave, In pokalo je serce meni v persih. Vi čutili ste stisk občinski samo, Na menši se za materno britkost, In pridši tak nemilo ste mi rekli:
„Ti vidiš, de sovražtvo tvojih sinov Razdjalo je v dva tabora to mesto, Ki krog in krog sovražnih od sosedov Omreženo le složno zgub se varje. Ti mati si! Tedaj preskerbi, de Umiriš boj kervavi sinov svojih. Kaj nam je mar, nam nizkim, knezkih pravd? Al klali mi se bomo, ker se kruto Prepirata med sabo sina tvoja? Pomagali brez nju si bomo sami, Zaupali se drugim gospodarju, Ki zna in htje utverditi nam blagor!"
Tak rekli ste nemilo brez prevdarka, Skerbe le zase in za mesto svoje,
Na serce tak občno zavalili Nadlogo mi, ki z materno britkostjo Pretežena do verha že sim bila. Neupan'ga sim se sedaj lotila, Se vergla med serdita mir klicaje Z razterganim oserčjem matere, — Nevtrudene, neostrašena temu In unimu sim naročavala, In glejte! s prošnjo serčno sim dosegla, De sta dovoljna, v mestu tem mesinskim Se viditi, v očetovim pohištvu Pogovoriti se med sabo mirno, Kar se po smerti kneza ni zgodilo.
Dnes je ta dan. Poslanca pričakujem, Ki nju dohod oznaniti mi dojde. Sprejemite vladarja kakor gre, Spoštljivo, serčno, verlo in dostojno, Dolžnosti svoje spolnite na tanjko, Ta drugo pak pustite nam skerbeti. Poguben tej deželi mojih sinov Prepir je bil, in samima nezgoda; Edina pak sta zdaj dovolj mogočna, Vas proti svetu celim ohraniti, In vam nasprot — pravice si dobiti.
(Molče, roke na persih, odidejo starašini. Izabela migne služabniku,
da postoji.)
Izabela — Diego.
Izabela.
Diego!
Diego. Kaj ukaže kneginja? Izabela.
Doskušen sluga! serca cvet! Pristopi! Delil z menoj si žalost in britkost, Raduj se tudi sreče z mano moje. Zaupala sim tvojim persam zvestim Skrivnosti svete, britko sladke svoje. Je prišel čas, de celimu jih svetu Na znanje dati, razodeti smem. Predolgo že, ker je zapovedljivo Nad mano tuja volja vladala, Zatirala sim silni mik natore, Slobodno dnes oglasiti se sme,
Današni dan bo serce zadovoljno, In hiša ta, predolgo prazna bivši, Mi druži vse, kar sladko je in drago.
Tedaj korake, starosti težavne, Oberni urno v znani samostan, Ki milo mojo dragotino hrani. Ti bil si, zvesta duša, ki si jo, S postrežbo tužno tužni pomagaje, Otel mi tje, za bolji čas jo skrivši. Vesel mi, srečni, dans nazaj pripelji Zastavo mojo drago!
(V delji se trombe oglasijo.)
Hiti, hiti! Stopinje nej veselje ti omladi. Rogov vojaških se razlega glas, Ki mi dohod oznani sinov mojih.
(Diego odide. Godba zapoje tudi iz nasprotne strani, ter se tu in tam čedalej bolj bliža.)
Izabela.
Mesina vsa je kviško — čuj! Vihar Donečih glasov bliža se vervraje — Sta ona! Serce materno bijoče Oblast in slast njihove bliže čuti. Gotovo sta! O, draga moja sina!
(Urno odide.)
Kor nastopi.
(Razdeljen je v dve polovini, ki ob enim iz nasprotnih strani, perva iz zadniga, druga iz predniga stana prišedši, krog igrališa koračite in se vsaka na svoji strani v red postavite. V pervi polovini so starši, v drugi mlajši vitezi, po barvah in nošnjah različni. Ko sta si kora
nasprot, utihne popotnica in voditelja začneta govoriti.) Opomba. Po navadi obseže vsaka polovina 12 vitezev — imenitniši besedovavci so v pervi: Kajetan, Berengar, Manfred in Tristan, v drugi: Bohemund, Roger in Hipolit, kakor se vidi slede.
Pervi kor. (Kajetan.) Tebe spoštljivo pozdravim, Krasna dvorana, Mojih vladarjev Zibka kneževska, Stebram ponosno naložen oblok!
Mirno počivaj V nožnici meč! Leži zvezana zunaj
Boja gnusoba gadolasata! Hiše gostivne Nedotikljive vrata! Varje prisega, Erinije hči, Naj grozovitnejši boginja tmine!
Drugi kor. (Bohemund.)
V	nedru se vnema mi serce serdito, Stisnjena pest je pripravljena v boj, Glavo Meduzino gledam očito, Vražnika svoga priskuten roj.
Ali dovoljim besede mu slavo? Komaj tolažim kipečo kri. Slediti serdu bilo bi pravo — Samo le varhinja tega grada, Ojstra Erinija me straši, Ino premirja Božjiga vlada.
Pervi kor. (Kajetan.)
Modro zavedenje Starosti vda se,
Pervi pozdravim, ker pameten sim. (Drugimu koru.)
Dobro mi došel, Ti ki z, menoj Čute enake
V	sercu delivši Tega poslopja Varhe bogove
V	strahu častiš!
Ker se pomenkvata kneza pokojno, Mira besede menujva dostojno, Tudi med sabo prijazno midva, Rahla beseda junaku se vda. Ko pa se srečava zunaj na planim, Strašni poboj ti kervavi naznanim, Jeklo bo pričalo, čiga velja.
Celi kor.
De! — ko se srečava zunaj na planim, Strašno kervavi poboj ti naznanim, Jeklo naj priča, čigava veljl
Pervi kor. (Berengar.)
Tebe ne studim! Ti nisi mi vrag! Naju je ista zemlja rodila, Tujiga roda sta una dva.
Tode ko knezi namenjo se biti, Morajo hlapci se za-nje moriti, To je po redu, pravico to da.
Drugi kor. (Bohemund.)
Samima skerb, Zakaj se kervaviga Serda borita! Meni ni mar. Mi le ju varjemo sil in viharja; Nima poštenja, ni verli bojar, Ki zaničavati da gospodarja.
Celi kor.
Pravo! in varjemo sil in viharja! Nima poštenja, ni verli bojar, Ki zaničavati da gospodarja.
Jeden iz kora. (Berengar.)
Čujte me, kako pri sebi sim sodil, Ko sim tak simo nečimerno brodil Med valovjem visoke pšenice,
V	blodnje zamišljen domače krivice. V serdu prepira nam bistril ni
Umen pogovor omamljene glave, Trapila nas je razpaljena kri.
Niso li naše te krasne dobrave? Kinčeni z grozdjem ti bresti zeleni, Niso li našimu soncu rojeni? Alj bi ne mogli neskerbnih zmir In zadovoljnih se dni veseliti, Blaga igraje obilno dobiti? Kaj se preganjamo v boju serditi, Tujiga roda sledivši poklic? On do te zemlje nima pravic. Prišel na barki je morski beživno Od zahoda zarečiga; Mi smo beguna sprejeli gostivno — Naši prededje, že stara je ta — Zdaj pa podjarmeni delamo tlako Rodu tim tujimu, sužnim enako.
Drugi. (Manfred.)
V	srečni deželi, zares je, smo mi, Solnce ob nebu plavaje jo gleda Milo iz vedno prijazne vedrine; Mi bi zamogli veselo živeti,
Tode ne da se sovražtvu zapreti.
Objemajoče jo morja širine Divjimu nas izdajo korzaru, Ki derzovito primorju grozi, Varhi neplačani smo blagodaru, Ki le zavidenje tujca budi. Sužni v zavetju lastniga sela, Braniti nas ne zamore dežela. Ne tam kjer Cerera zlata velja, Ne kjer terte veselo zorijo, Kjer je železo oserčje gora, Tam se vladarji te zemlje rodijo.
Pervi kor. (Kajetan.)
Krivo razdani so sreče darovi
V	rodu minljivimu ljudske kervi, Tode natora pravico stori. Mozga obilno je nam podarila, Ki si stvarivno ponavlja mladost; Unim oblast silovita je bila, Volja ko jeklo, neskončna krepost. Silne moči in poguma navdani Speljejo hipno kar serce nakani, Hrupa napolnijo zemlje širjad; Zraven stermeče višave pa zije Tudi pogube globoki prepad. Blagor mi, blagor! de nizkiga krije Tiha namemba me moje slabosti! Ti hudourniki strašne kreposti,
Iz neskončniga leda po toči, Iz naliva skupej deroči, Kamno privihrajo ljuto tekoči, Tirajo mesta razbite v gošavi Divje moči po gromeči planavi; Nič silovitiga toka ne vstavi; Tode za kratko le dan jim je čin, Strašniga bitja njihoviga znaki
V	pesku zgubijo se kapljam enaki, Samo posip jim ostane spomin.
— Tujci posilniki spešijo mimo, Mi smo podložni, pa krepko stojimo. (Zadne vrata se odpr6, Izabela med sinama pride.)
Oba kora,
Diko in slavo Tebi, ki dojdeš Soncu blešečim enaka l Glavo ti krasno kleče počastim.
Pervi kor. (Kajetan.)
Lepo je lune Milo obličje
V	rajdi veseli plamečih danic; Lepa visost je
Matere blage
V	družbi junaštva slovečih sinov. Ki je na zemlji
Njene podobe, prilike ji ni.
Na visočini Blaženih let
Sklenejo v njej se lepote darovi, Z materjo milo in njenim sinovi Krona se krasno doveršen svet.
Cerkva mi Božja sama ne kaže Krasniši kipa na tronu višin; Lepšiga tudi
Rajsko rojena izkust ne obrazi, Kakor je mati in njeni sin.
Drugi kor. (Berengar.)
Ona iz svoga naročja vesela Vidi se dvigati drevo cveteče, Ki mu se veje neskončno mlade. Je rodovino novo začela, Ktera enako bo soncu slovela, Dajala času begočim ime.
(.Roger.)
Vlade grozivne, Volki poginejo, Tamno pozabljenje Prostre perute terdonočivne Pa rodovine blešečih imen.
Tode vladarjev Glave samotne Jasno blešč, In Avrora zlati jih Z večnim žarki svitlosti, Sveta v obnebje kipeče gore.
Izabela (pristopi se sinama).
Ozri se na-me, o nebeška mati! Na serce to položi roko svojo, De me ponos prevzetno ne napihne. Gledaje se v lepoti svojih sinov Pozabila bi mero radosti Dnes pervikrat od nju poroda čutim
Popolnoma obilnost sreče svoje. Do tega dne po sili mogla sim Deliti serca radostne občutke; Pozabiti sim sina enga mogla, De bliže sim se drujga veselila. Ah, materna ljubezen je edina, In vedno dva sta sina moja bila! Izrecita, alj smem brez trepetanja Prepustiti se serčnimu nagibu?
(Manvelu.) Ko roko stisnem bratovo prijazno, Ne zasadim li žela v persi tvoje?
(Cezaru.)
Ko serce sitim njega ogledaje, Ne ranim tebe mar? Bojim se, de Bi clo ljubezen, ki jo vama skažem, Ne vpalila togote vajne hujši.
(po dvomljivim gledanju tega in uniga.)
Kaj upati, povejta, smem od vaju? Recita, s kakim sercam prišla sta? Alj stari čert, neugasljivi, v persih Prinesla sta v očetovo pohištvo, In zunaj pred poslopjem čaka boj, Kervavi spor, za miglej le obujzdan, Glodaje berzdo škripajočih zob, De zdajci ko zapustila me bosta, Razklene se goreče zlobe vnovič?
Kor. (Bohemund.)
Mir al prepir? Še kobre so skrite, V krilu prihodnosti tamno zavite. Prej ko odidemo sklenita jo, Mi za oboje pripravljeni smo.
lzabela (gledaje množico krog.)
In kaka družba, strahovito bojna! Kaj čejo ti v tem kraju? Alj pripravlja Se v teh dvoranah boj, kervava bitva? Cemii ta trop neznan, ker mati serce Otrokam svojim razodeti hoče? Saj strah je clo v naročju maternim Kovarnih zajnk, lažniviga izdajstva, De herbet si zavarjeta skerbljivo?
O, te derhali divje, ki so z vama, Ki nagli hlapci jeze vajne, niso Prijatli vama! Ne! — Ne mislita,
Komkijm dela.
De svetvali bi dobro vama k dobrim. Kje serce bi za vaj imeti mogli, Za vsiljen rod, za tujce, ki čez njih Pooblastili so se gospodarstva, Prerinuli iz lastne jih nasledbe? Verujte mi! Slobodno vsak živeti Po svoje hoče, po zakonu lastnim, Nerad uklanja se zunajni sili. Le vajna moč, le strah primora jih Udati se nevoljno jarmu tujim. Spoznajte rod lažnivi, ta nesrečni! Zla radost je, s katero se mašuje Nad veličanstvam in nad srečo vajno. Vladarjev pad, visocih glav pogin, Sta mu ugod, sta petja mu predmet, Ki se glasi posledniga do vnuka, De krati mu večere dolge zimske, — O sina moja! Vražen je ta svet, In djanja zvit! Le sebe ljubi vsak, Premenljive, ohlapne negotove So vse vezi golufne, lahke sveče, — Kar zdetje združi, zdetje loči, — le Natora je pravedna! Samo ona Stoji na večnim sidrovišu krepko, Življenja ko v slapovju divjimu Nestalno vse se miče — Nagnenje Prijatla da, tovarša da korist, Pa blagor temu, v dar ki brata ima! Pristvarjen, prirojen mu je prijatel, In proti svetu polnim golufije, Zvijač in svad je dvojno oborožen.
Kor. {Kajetan.)
Misli vladarke so dične in knežke, Moram jih čislati v sercu zares, Ona namembe in djanja človeške Mirno presodi bistrih očes. Mi pa se tiramo blodniga mnenja Slepo in trapasto v borbi življenja.
Izabela. (Cezaru.) Ti, ki nastavljaš bratu svomu meč, Ozri se v tem kardelu krog in krog, Kdo zalši je od brata tvoga v njemu?
(Manvelu.)
Kdo tih, ki za prijatle jih imaš, Primerjati se more bratu tvojim?
Oba izgled po starosti sta svoji, Inaka scer, po ceni vsa enaka. Poskusita, poglejta se v obraz! O, abota zavida, ljubosuma! Izvolil bil bi si ga za prijatla, Iz tisuč druzih za ediniga, Na serce živo bil bi ga pritisnul; In zdaj, ko ti ga je natvora dala, Namenula že v zibelki dobrotno, Teptaš nje dar z nogama, lastno kri Prevzetne samoglavnosti izdaješ; Nevredniši tovarštvo izvolivši Sovražniku in tujcu se pridružiš.
Don Manvel.
Poslušaj me!
Don Cezar. Poslušaj mene, mati!
Izabela.
Besede ne popravijo te zmote, Tu moje se in tvoje ne razloči, Osvete od krivice ne spozna. Kdo bo iskal izvir žveplene reke, Ki gnal jo je iz Etne divji žar? Porod strašan podzemske sile vse je, Rujava skorja na debelo krije Tak cvet ko plod razrušenih poljan, Po grobljah le in sipu noga stopa. — Pokličem vama samo to v spomin: Krivica, ktero mož dorasen možu Nakloni, to razumim, težko se Pozabši prizanese. Mož povračbo Imeti hoče, ter mu sklepa, ki ga Pretehta dobro, doba ne premeni. Pa vajniga prepiranja začetek Je puhli plod neumniga detinstva, Zatreti bi že starost ga imela I Pomislita! Kaj pervi uzrok bil je? Ne vesta več, kaj ne? In ko bi vedla, Smejala bi otročje se togote. In vonder je otročji pervi kavs, Ki je, razvivši se v nesrečnim sledn, Krivice vse rodil do dneva tega; Vse grešne dela, clo do zdaj storjene So suma in esvete tužai sini.
In zdaj bi hotla, zdaj ko moža sta, Otročjo prazno svado dalej gnati?
(Ju prime za roke.) O, sina moja! Daj, sklenita urno, Nasprotno, vse račune pozabiti, Ker ista je obeh strani krivica. Visokoserčna eden drugimu Darujta dolg nepobotljivo strašni. Vsih zmag nar lepši prizanesba je! Verzita serd nezreliga detinstva Očeta rajniga v pokopališe, Ljubezni, spravi, slogi ^anaprej Življenje vajno bodi posvečeno! (Nazaj pomaknivši se jima prostor da, da bi se eden drugimu približala. Brata, oči pobešene, se ne pogledata.)
Kor. (Kajetan.)
Materne čujta besede svarivne! Kako gotovo razum govori. Bodi zadosti te svade protivne, Ako pa nočeta, — nej dokipi. Kaj de namenjata se ne pečam, Vidva ukažita, ja le speljam.
lzabela.
(Po nekoljko časa potihnjenja, zaterte tuge.)
Sedaj — ničesar več ne vem. Izpraznjen Je tul besed, in prošenj moč je trudna. Ki vaj krotil je krepko, v grobu spava, Brez nudnih sil med vama mati je. — Doveršita! je prosto vama. Besu, Ki vaj divjaje tira, sledita! Bogov domaČih ne spoštujta hrama! Dvorana ta, ki vaju je rodila Glediše strašno bratomora bodi. Pred maternim očmi pogubita Se z lastnima rokama, ne po tujih. Oči v očeh tebanski kakor par Se zgrabita, in ljutoma borivši Ovita se strupeniga objema! Življenje za življenje premenjaje Si sunita nasprotno meče v drob. In smert celo ne vgasni vajne svade, Žareči plam zedinjene germade Nej se deli v razcepa strašna dva,
De svetu s tem grozivno zreti dade, Živela kak, in kak umerla sta. (Odide. Brata ostaneta v prejšni delji stoječa saksebej.)
Oba brata. Oba kora.
Kor. (Kajetan.)
Je le beseda, kar je izrekla, Pa je v globokimu jedru vesti Čute ovila, in živo me spekla. V žlahti je nisim prelival kervi! Roko to dvignem na kviško še čedno. — Vidva ko brata sta, — glejta posledno.
Don Cezar (ne pogledaje brata.)
Ki starši si, ter začni govoriti ! Sramota ni, ak starjimu prijenjam.
Don Manvel (ravno tako.)
Kaj dobriga izreči, po izgledu Ja sledim voljno brata mlajšiga.
Don Cezar. Ne de bi se krivičnišiga cenil, Al de bi mislil, de šibkejši sim —
Don Manvel. Ki te pozna, te ne dolži plahote, Šibkejši bi ponosniši govoril.
Don Cezar. Ne misliš ti o bratu hujši svojim?
Don Manvel. Ponižbo ti, in hlimbo ja čertim.
Don Cezar. To serce ne prenese zaničvanja; Pa ti v nar hujšim serdu boja vredno O bratu zmir si mislil svojimu.
Don Manvel. Prepričan sim, ti ne želiš mi smerti. Je htel nekdo me skrivnoma vmoriti, Ti pokoril si ojstro izdajavca.
Don Cezar (se bratu nekoljko bliža).
Bi vedel bil, de tak pravično misliš, Zgodilo bi se marsikaj ne bilo.
Don Manvel. Ak znal bi bil, de sprave tak si voljen, Veliko truda bil bi majki hranil.
Don Cezar. Prevzetniši popisan bil si mi.
Don Manvel. Preklimba je visocih, de ušes Odpertih se povlastijo podložni.
Don Cezar, (živo.) Služabniki, tak je, so vsiga krivi.
Don Manvel. Ki naj navdali z britkim serdam so.
Don Cezar. Ki marnje zle so semtertje nosili.
Don Manvel. Ostrupili vse dela s krivo sodbo.
Don Cezar. Vlivali kis, ne olje v rane hude.
Don Manvel. Namest gasiti, so podpihovali.
Don Cezar. Da! zapeljana, golufana sva.
Don Manvel. Orodje slepo v roki tuje strasti.
Don Cezar.
Ak res je, de je vse nezvesto drugo -p
Don Manvel.
In krivo! Mati rekli so, veruj!
Don Cezar.
Tedaj podam ti roko bratovsko — (mu jo ponudi.)
Don Manvel (jo naglo prime). Na svetu tem naj bližniši je meni! (Se molče, roko v roki, nekoljko časa gledata.)
Don Cezar. Gledaje te, osupnjen in zavzet, V obličju tvojim materno ugledam.
Don Manvel. Jaz pa podobo v tebi razodenem, Ki gane me še bolj, še čudniši.
Don Cezar. In ti si res, ki z mlajšim bratam tako Dobrotno in prijazno govoriš?
Don Manvel.
Je ta mladenč pokojni, mili, sladki, Čertiti moj, mi zlega željni brat?
(novo molčanje, brata se gledata milo.)
Don Cezar.
Ki iz očetove zapuščine Arabskiga plemena konje terjaš, Poslancem tvojim sim jih bil odrekel.
Don Manvel. Jih rad imaš, jez več ne mislim na-nje.
Don Cezar. Ne, uzmi konje, uzmi tudi voz Očetov, uzmi vse, te živo prosim.
Don Manvel. Storim, če vzameš ti primorski grad, Za kteriga sva hudo se borila.
Don Cezar. Ne vzamem ga; pa zadovoljen sim, De v njemu skup po bratovsko živiva.
Don Manvel. Da! Bodi tak! Čemu posebno blago, Ker čutenja enakiga ste v serci?
Don Cezar. Zakaj posebej za-se bi živela, Ker sklemba naj nasprotno obogati?
Don Manvel. Zedinjena in složna sva za zmirej.
(ga serčno objame.)
Pervi drugimu koru. (Kajetan.') Naj se razdvojena gledava vražno, Zdaj ko sta kneza se serčno sklenila? Roko podam ti v pomirenje blažno; Bova li midva se vedno čertila? Brata če ona sta v zvezi kervf, Iste dežele sinovi smo mi.
(Kora se objameta.)
Posel nastopi.
Drugi kor. (Bohemund.) (Cezaru.)
Poglej gospod! Pazun se verne tvoj. Raduj se, o Don Cezar! Oznanilo Prinese ti veseliga obsežka, Obraz njegov se sveti pomenljivo.
Posel.
O, blagor meni! Blagor mestu temu! Nar lepšiga ogleda sim vesel. Sinova vidim svojiga gospoda, Katera v serdu bitve sim zapustil, V pogovoru pokojnim roko v roci.
Don Cezar.
Iz plamena sovražtva se ljubezen, Kot samolet prerojen, krasno dvigne.
Posel.
Jaz priložim pa k sreči pervi drugo, Izvedril se je cilj poslanstva jasno!
Don Cezar
(stopi z njim na stran).
Povej mi, kaj prineseš?
Posel.
Dan današni Je vse veselo združiti namenul. Zgubljena tud, ki smo je tak iskali, Je najdena, in daleč ni od tukej.
Don Cezar. Je najdena! Kje je? Povej! Govori! Posel.
Je skrita tu v Mesini, moj gospod!
Don Manvel. (K pervi polovici kora obernjen.)
Blešeti vidim rudečine višje Obličje brata, sveti se pogled mu. Ne vem kaj je, pa barva je veselja, In serce moje z njim se veseli.
Don Cezar (poslu).
Daj, pelji me! — Ostani z Bogam, brate! Pri materi se bova našla zopet; Potrebna reč me tira zdaj drugamo.
(Hoče iti.)
Don Manvel. Nikar je ne odlagaj. Sreča s tabo.
Don Cezar
(premisli in se verne).
Don Manvel! S tabo govoriti, mene Neizrekljivo veseli. — Jez čutim, Preserčno de ljubila bova se; Zaterti berst ljubezni bo krepkejši Poganjal, ino lepši v novim soncu, Dohitel bom zamujeno življenje.
Don Manvel. Veselo cvetje krasen sad pomeni.
Don Cezar.
Ni prav, razumim, sam svarim se hudo, De tvojimu objemu se umaknem; Zato ne misli, da bi manj te ljubil, Ker krasno dobo to sedaj pokrajšam.
Don Manvel (vidne nepazljivosti).
Kar mika te, to stori! Vse življenje Bo zanaprej ljubezni posvečeno.
Don Cezar, Ak ti povem, kaj žene me od tebe —
Don Manvel. Daruj mi čut, skrivnost ostani tvoja!
Don Cezar. Pa tudi ta ne loči naju dalej , Posledno gubo, kmalo jo polikam.
(proti koru obernjen.)
Oznanim vam, de boste vedli vsi, Končan je boj med mano in med bratam! Kdor iskro bo ugasnjene nesloge, De bi požar zasmodil, podpihaval, Žalitelj moj in smertni bo sovražnik, Čertil ga bom kot pekla gnusne vrata. Ne upaj mi ne vstreči, ne dopasti, Ne upaj hvale zadobiti moje, Ki hudo mi o bratu oznanuje, S postrežnostjo krivično britki ost Prenagljene besede dalej nosi. — Beseda, ki se v jezi le izreče, Na ustnicah ne žene korenin; Prestrežena pa v sluh sumljivosti Neskončno kakor beršlan obrodi, In serca se poprime tisučerno; Tak zamota se med naj verliši Osveta in sovražtvo neizmerno. (Še enkrat brata objemši odide z drugim koram.)
Don Manvel in pervi kor.
Kor. {Kajetan.)
Zavzet, osupnjen, o gospod, te gledam, Razumiti te kar ne morem dans. Ti komaj, in le kratko, odgovarjaš Na bratove besede ljubeznjive, Ki bliža se z odpertim sercem tak ti. Zamišljen, brez deležnosti stojiš, Ko de bi sanjal, ali de bi truplo Le pričo bilo, duša dalječ proč. Ki tak te vidi, bi dolžil te lahko Prevzetnosti, nečutniga al serca; Jez pa dolžiti tega te ne mislim, Ker bistro gledaš kakor srečni človek, In smeh se ziblje na obličju tvojim.
Don Manvel. Kaj imam reči, kaj odgovoriti? Moj brat nej govori! Življenje novo
Do zdaj neznano njemu, ga obide; On stari čert iz nedra zginuti, In serce tak olajšano si čuti. Jez — nisim jeze več prinesel sem, In komaj vem, zakaj sva se borila. Visoko nad posvetnim duša moja Se ziblje na perutah radosti. Življenja razvedreni so oblaki, In tamne gube vse so poravnane V neskončnim blesku, ki me zdaj obdaje. — Te izbe, te dvorane ogledujem, In mislim si stermenje radostno Zavzete in osupnjene neveste, Ko kneginjo, gospodarico mlajši, Jo peljal bom čez prag poslopja tega.
Zdaj ljubi le ljubečiga. Udala Se je junaku tujim brez imena. Ne sanja se ji, de mesinski knez, Don Manvel, bil bi, ki so šaplam zlatim Ovenčati ji hoče krasno čelo. Kar milo nam, osrečiti, je sladno, Obdati z bleskam ljubljeni obraz Nenehoma se vpira serce gladno; Lepota scer je sama lišpa plamen, Pa vendar ji visost pomnoži kras, Kot zlat obstret ozalša žlahtni kamen.
Kor. (Kajetan.) Po molku dolgim slišim te, gospod, Zdaj pervikrat besedo razvozlati. Že dolgo ti očes pazljivih sledim, Skrivnosti si posebno važne svest; Pa prašati se nikdar nisim tvegal, Kaj skerbno mi v oblak molčanja skrivaš. Ni mar ti več veselja lovske gonje, Ne dirka konj, ne zmag sokolovih. Ko sonce zajde v milost Božjo, zdajci Iz družbe se tovaršev svojih zmuzneš, In izmed nas, ki scer te v sleherno Nevarnost bojno spremimo in lovsko, Ne sme s teboj na skrivnim potu nihče. Zakaj zavidno nam do dneva tega Ljubezni svoje skrivaš krasni cvet? Kaj sili te, mogočniga, v to djanje, Ker sercu tvom nevredni strah neznan je?
Don Manvel. Begjjiva je, in krili sreča ima,
Ohrani le v zaperti skrinji se, Molčanje pak ji je v čuvarja dano. Ak se prederzne prazna govorljivost Pokrov odkriti, hipoma pobegne. Pa zdej, tak blizo cilja, smem in hočem Pretergati molčanje svoje dolgo. Ker moja bo o pervim svitu dneva Prihodniga, sovražnika zavist Ne bo moči nad mano več imela. In več ne bom do nje se kradel tako, Ljubezni sle tovaršu ne tajil, Veselja ne v bežanju več lovil, In jutro bo prijaznim dnes enako. Ne kakor blisk, ki v hipu bitje sklene, In nagloma se v mraku zatopi, Ko tihi vir, kot ure tok pešene Bo tekla rah mi sreča krasnih dni.
Kor. [Kajetan.) Ime ji daj, ki te na tihim sreči, De slavimo naklombe tvoje slast, Nevesto ti dostojno počestimo. Kje našel si, povej nam, ki si skril jo,
V	zavetju kakim kraja tajniga? Na lovu mi preblodimo široko Na vse strani otoka križne poti; Pa sreče tvoje nič nam ni izdalo, Tak de bi nam verjeti skor veljalo, Začaran mrak, alj coper krije jo.
Don Manvel.
Ta coper zgine dnes; ker dans ta dan . Na svit bo prišlo, kar je skrito bilo; Zatorej Čujte, kako z mano šlo je. Pet mescov je, še vladali so oče, Ter so mladosti tilnike okorne Deržali krepko v jarmu šiloma — Ničesar nisim razun divje slasti
V	orožju in gonitvi še poznal.
— Lovivši šli smo enkrat kraj planine Že celi dan, ko se je prigodilo, De sim, slede košuto belo, samši Naprej iz družbe vaše se podal. Zverinče plašno po ovinkih dola čez germ in sterm, čez kol in rov beži Zmir za lučaj pred sabo vidim jo, Ne mogši jo prijeti ne zadeti, Poslednič naglo v neki vert mi zgine.
Skočivši ja raz konja urno urno Za njo hitim že dardo namerjaje; In glej! zavzet ostrašeno zverino Pred nuno v travi vidim trepetati, Ki gladi jo z rokama nježnima. Osupnjen, sterm oči v to čudo vprem, Derže v desnici dardo dvignjeno — S prosečim gleda me očesam nuna In tak molčč stojiva si nasprot — Kak dolgo? tega nisva presodila, Pozabljena je mera časa bila. Globoko gled se v dušo mi vsadi, In zdajci vem, de serce prejšno ni. — Kaj rekel sim, kaj rekla blagotinka, Ne prašati, o tem mi ni spominka; Ker kakor sanj detinske dobe mile Zavito v mrak se vse mi zdi sedaj, Na mojih tik so njene persi bile, Ko prišla je zavednost mi nazaj. Na enkrat zvon zaklenka samostana, Molitve je na znanje doba dana, In naglo kot prikazen mimo šine, Iz vida mi prekrasna diva zgine.
Kor. (Kajetan.)
Oznambe te se vstrašim, slavni knez! Dotaknul si se grešno Božje dive, Tedaj roke oskrunenja so krive, Ker rot strašan je samostana vez.
Don Manvel. Le ena me je misel zdaj vodila; Življenju je pomemba dana bila, Imele so vse želje isti cilj, In kakor v istok romar se oberne, Kjer sonce mu obljube se bleši, Tak se moj up in moje hrepenenje Obračata po isti svitli zvezdi. Ni dvignul dan iz morja se, ni zginul, Ki združil bi ne bil ljubečih dveh. Spletena sere je tiho zveza bila, Le vse videč nad nama jasni zrak Je bil svedok zaupni naju sreče, Človeških služb potreba bilo ni. O, zlati čas! o, sladke krasne ure! Pa sreča ta ob nebu rop ni bila, Prisega še hi serca vezala, Ki se mi je za vekomaj udalo.
Kor. (Kajetan.) Tedaj ji je le mladih let zavetje, In ne pokop življenja samostan?
Don Manvel. Zaupana v zastavo Božji hiši Bo terjala nazaj se neki dan.
Kor. (Kajetan.) Pa ktere se ponaša rodovine? Po žlahtnimu le žlahtno zarodi se.
Don Manvel. Si je skrivnost, ker ne poznž ne žlahte, Ne staršev, da! celo ne domovine.
Kor. (Kajetan.) Ne pelje kak temotni sled nazaj K izvirku pervim njeniga življenja?
Don Manvel. Edini mož, ki zveden je o temu, Terdi, de je iz rodovine žlahtne.
Kor. (Kajetan.) Kdo je ta mož? Ničesar ne zamolči, Sovetvati le vse vede zamorem.
Don Manvel. Služabnik star obiše včasih jo, Med materjo in hčerko glas edini.
Kor. (Kajetan.) In nisi nič po starcu temu sprašal, Zgovorna je in plaho - serčna starost.
Don Manvel. Udal se nisim radovednosti, Ki znala bi skaliti srečo mojo.
Kor. (Kajetan.) In kake so besede starca bile, Ki hodil je obiskovat devico?
Don Manvel.
De pride čas, ki vse razjasnil bode, Tolažil je od leta jo do leta.
Kor. (Kajetan.) In dobo to, ki vse razkriti ima, Al ti je bolj na tanko ni popisal?
Don Manvel.
S premembo neko stanja njeniga Grozil je nama sivec dni poslednib.
Kor. (Kajetan.)
Grozil, ti praviš? Tak tedaj se nadjaš Novic, ki te ne bodo veselile?
Don Manvel.
Premembe vsake sreCniga je strah; Kjer ni dobička, se je zgube bati.
Kor. (Kajetan.)
Izkazba, koje se bojiš, bi znala Ljubezni tud ugodna biti tvoji.
Don Manvel.
Nevarna tud; zatorej sim gotovo Izvolil in sim urno jo prehitel.
Kor. (Kajetan.)
Strašiš me s tem; kaj reči misliš, knez? Bojim se, de prenaglil si se v čim.
Don Manvel.
Poslednih mescov bolj pogosto sivec Govoril je besede pomenljive, De dan je blizo, ki popelje jo V naročje blago njene rodovine. Bazločniši je včerej tak ji rekel, De v pervim zoru jutrajniga dneva — To je ta dan, ki danes ravno teče — Popolnoma nje stan se bo premenul. Zgubovati zdaj časa več ni bilo; Storjen, speljan je urno bil moj sklep. Preteklo noč izmaknul sim divico, Ter jo v Mesino skrivnoma pripeljal.
Kor. CKajetan.)
Prederzno, grešno, tolovajsko djanje! — Besedo to svarivno prizanesi, — To je modrejši starosti pravica, Prerada le pozabi se mladost.
Don Manvel.
Od samostana milostnih nedaljno,
V	samoti mirni verta nekiga,
Ki ga zijavnost množic ne nadležva, Sim ločil se sedaj od nje, ko sim Do les hitel, de z bratam se umirim.
V	bojazni britki sim jo tam zapustil, Kjer ne nadja se pač ničesar manj, Ko v blesku knežkim odpeljana,
In na prestol visoke slave pred Mesino celo posajena biti. Zakaj le v gizdi, v svitu le visosti,
V	slovesni družbi vaši vitežki,
Ne več drugač me videla ne bode. Ja ne terpim, de moja bi nevesta Se materi, ki ji jo dati mislim. Približala begunka brez domovja, Ko kneginja po knežko hočem jo Peljati v grad prededov svojih slavnih.
Kor. (Kajetan.)
Ukaži nam; gotovi smo, gospod!
Don Manvel.
Iz njeniga objema sim se zmaknul, Opraviti pa z njo imeti hočem. Vi spremite tedaj me na bazar, Kjer imajo zamorci vse na prodaj, Kar jutrova dežela žlahtniga, In ličniga izdelka porodi.
Izvolite sandale pervič krasne, Zavet in kinč preblaženih nožic. Potem kupite indijansko tkanje, Blešeče jasno kakor Etne sneg, Nar bližniši ki je sijanju sončnim, De rah ovije, kakor jutra vonj Diviške ude nježniga telesa. Škerlatni pas pod nedrij em nedolžnim, Pretkan in šit z bogato zlatim nitmi, Nej skup derži slovesno tuniko; Kolor kneževski k temu dodenite, Blešeče svile, in škerlatne barve, Na rami pak ga skleni zapon zlat. — Ne zabite zapestnic leskajočih
V	okinčenje okroglo mičnih rok; Ne biserja, koralnih ne verig, Daril prečudnih morske boginje. Ob čelu vij se svitli diadem,
Iz kamenja prežlahtniga sostavljen,
V	katerimu z rubinam plamenečim Zelen smaragd menuje ojstre žarke. Na kitnim zvitku dolgo zagrinjalo Pripeto bodi, in podobo krasno Kot svitla megla previdljivo skrivaj, In z vencam se diviško mirtnim celo Doverši in okrona slavno delo.
Kor. {Kajetan.)
Opravljeno bo koj, kar nam ukažeš, Kčr najde se storjeno in gotovo Na prodaj po bazaru vsa ta reč.
Don Manvel.
Nar lepšiga v konjarnici stopača Izvolite, tak svitlo jasne barve, Kot konji so v napregi Febovi. Skerlato ga pokrivaj, žlahtno kamnje Umetno berzdo in opravo kinči, Ker duše moje kneginjo ponese. Vi pak se tud oblecite slovesno In spremite v poslopje gospodinjo, Spodobne šege, in z veselo godbo. Odidem zdaj, de vse to preskerbim; Za družbo si izvolim dva med vami, Me čakajte vi drugi. — Kar ste čuli, Nej ustne se nikakor ne dotika, Dokler vam ja ne razvozlam jezika. (Odide s dvema iz kora.)
Kor. {Kajetan.)
Reci, kaj bova sedaj započela, Ko ne prepirata kneza se več, Kako pušobo vremen preterpela, Krajšala s čim delapust si bodeč? Bati se, dvomiti, upati vedno Mora čelovek za jutro nasledno, Butaro bitja de umno porabi, Časa enakost utrudljivo zabi, In mu hladivniga vetra šumenje Rahlo premaja zastalo življenje.
Eden iz kora. {Manfred.)
Krasen je mir! prijazno mladenče Poleg pokojniga vira sedi;
V	sončnimu blesku ob njemu skakljivi Jančeki grizejo kermo po grivi.
iMtikijerc iUIl
Pesmi in glasov on sladkih snovar je, Jeka veselo okrog zadoni, Ali večerne ob svitu pa zarje Rahlo na bregu potoka zaspi. — Vonder le boj visokejši je slave, Pretresovatel človeških osod; Meni dopade viharno življenje, Zibanje vedno, omotno vertenje, Na kolobaru premembe in zmot.
človek se v miru nečimerno skerči, Sercu nedelavni pokoj je smert. Slabim postava je boginja zala, Vsakimu rada enako bi dala, Vse bi polikala, vse poravnala; Boj pa nasprot velikane rodi, Iz pozabljivosti dvigne moči, Plašnimu v nedru pogum oživi.
Drugi. (Berengar.)
Nam ni odperla poslopja ljubezen? Ni za lepote prepiranja v tem?
V	njemu je upanje, v njemu bojezen,
V	njemu vladar, ki dopade očem Tudi ljubezen življenje pretrese, Sivkaste barve nahip zaverte se. Mično nas mami za leta prijazne Pene pomorske prikupliva hči,
V	djanje priprosto in žalosti razne Cvetlice krasniga sanja versti.
Tretji. (Kajetan.)
Cvetlica maju cvetičim izviraj. Sveti mu zor, si vence nabiraj, Ki ga še kinčijo kodri mladinski; Starosti zreli in pametni že Bogu modrejšimu služiti gre.
Pervi. (Manfred.)
Bistri Diani, prijatlici lova, Dajte nam slediti v lesje planin, Trešiti v tamnimu gojzdu ostrova Kozla skakuna iz divjih pečin. Lov je bitve podoba gotova, Žalostne boginje radostni sin. — Zgodaj ob zarji že dvignemo se, Ko nas rogovi zakličejo gladko Čez bregovje, čez globočine, Višji, višji, radostne slč,
Ude utrudene kopati sladko V zraku hladivnimu vedre višine.
Drugi. (Berenger.)
Alj se zaupati vedno ginljivi Boginji hočemo, višnjevo sivi, Ki nam prijazniga lica izroči Svoga kraljestva neskončno širjad? Pravo! Stesajmo si v tok plesajoči S krepkim perutami jaderni grad! < Ki z grebenam barke leteče Morja kristalne poljane orje, Svet osvoji si, zaročnik je sreče, Brez de sejal bi, on žeti začne. Morje je upanja prostor prezlati, Čudno domovje in sreč in napak, Hitro na njemu oboža bogati, Hitro ubožni je knezu enak. Kakor vihar s hitrostjo spomina Rože vetrovne obod preverši, Tako premeni pomemba se čina, Boginja sreče kolo zaverti. Vse na valovju je pih in valovje, Lastniga tam ničesar ti ni.
Tretji. (Kajetan.)
Tode ne samo v kraljestvu slapovja, Na premetavnimu toku valov, Tudi na zemlji, ki krepkih osnov Na vekovite se stebre opira, Suče se sreča, ljubimce prebira.
V sercu bojim se prenagle te sprave, Najti tolažbe v prigodbi ne vem; Veršno na skorjo prehlajene lave Staviti hiše ja svoje ne grem.
Serd enak clo pregloboko vžge se, Kar naskriž med njima teklo je, Se ne zabi, se ne prizanese, Sonca temu vidil nisim še. Pomenljive me strašijo sanje, Njih povest ne žali vam ušes; Tode prašam, kaj je to skrivanje? Te ženitbe nepobožna vez? Te ljubezni krivo tamne poti? Ta obrop svetiša, kaj je ta? — Dobro, znamo, to na ravnost hodi, Slab korčn pa — slabo sadje da.
Drugi. (Berengar.)
Tud po ropu, kakor nam je znano, Si je rajni ženo osvojil, Žensko v prejšne vezi zamotano, Zbral si jo njegov je oče bil. In preded nevslišane preklimbe, Grozovinsko seme zlobnosti, Na krivično postijo zadervi. Brez imena strašne čimbe, Černe pregrehe zakriva ta dom.
Tretji. (Kajetan.)
Kes je! — Začeto je bilo sirovo, Slab za prihodno je taki spomin; Znajte, pod soncam mašuje gotovo Zlobnosti divje se sleherni čin. Ni le naklučenje slepo zadeto, De sta se brata preganjala v smert, Materno bilo telo je prekleto, Morala bor je roditi in čert. — Tode molčimo! Ne blesti sodivno! Ker Evmenide snujejo skrivno; Obžalovati je čas nesrečo, Kadar jo gledamo v djanju grozečo.
(Kor odide.)
Igrališče se spremeni v ogrado. Razgled je na morje. Iz vertne stranske dvorane nastopi
Beatrica.
Na vse Btrani oziraje se nepokojno sem ter tje hodi. Nakrat postoji in pazno posluhne.
O ne 1 ni on. — Le vetra sapa hladno Med vejami cipresnim tje šumi, Nagiba že se sonca žar zapadno, Prijatelja, gorje! nazaj mi ni, Napada me samote groza jadno, Netrupno clo tihota me plaši, Vse krog in krog ničesar ni zazreti, On tu pusti me tuge konec vzeti.
In mesto tam, naselbe mergoleče, Doni nasprot kot reke sterma jez, Slapovje morja, merčno tesne ječe, Dervl na breg valov gromeči ples, Natvora vse strašila skupej zleče,
Omamljena trepečem reva vmes,
Tje pihnena v neskončni širokosti
Se clo zgubim, kot list z drevesa v hosti.
De izbo, ah! sim tiho zapustila, Živela sim brez muk in mika v nji; Ko tratni vir je duša mirna bila, Slobodna želj, ne prazna radosti; Popadla zdaj me je življenja sila, Nasprot mi svet orjaško past moli; Poprej šne vse vezila sim razdjala, Ginljivi se zarotbi v igro dala.
Kje bila je pamet, Kje moja modrost? Otrapila clo me Je divja norost.
Razdjala sim snage Diviške oblek,
Sim prag prekoračila izbice svete! Je vraža globine zmotila me klete? Z možakam utečem, Podam z upelivcam se grešno na beg.
O, verni se ljubi! Kje nek se mudiš? Oprosti, oprosti Dvomečo mi dušo te ksavne britkosti! Mori me bolest,
Z ljubeznijo bližno pomiri mi vest!
In kak bi se edinimu ne vdala, Ki v pušbi mi prijazno bliža se? Na tujim clo sim sama dvomno stala, Ker zgodaj že iz brambe materne, — Ne dajo se razviti zagrinjala — Me pahnula osoda ojstra je. Le enkrat sim jo vidila premilo, Skor zdi se mi, da sanje vse je bilo.
Tak rasla sim v ozidje zakopana, Med sencami žaru edini znak, Tu stopi on na trate samostana, Kot angelj mil, ponosen kot junak, Beseda ni za moj občut mi dana, Neznan je bil, neznan ko drugi vsak, In vonder koj, kot kaplja v kapljo šine, Mi čut se vžge, de žgati več ne mine.
Odpusti, daj! prekrasna mati mila, De prihite naklombo pridših dni,
Si srečo sim po svoje izvolila, Iskana ne, je sama prišla mi. Jeklen oklep predre ljubezni sila, Clo Perzejev je grad oviral ni; Bi hotla se v Atlant stermeči skriti, Me tudi tam perutni konj dohiti.
Kar bilo je, za to se več ne zmenim, Minulosti vezil odrečem se, S pozabljenjem pretekli speh zasenim, Naprej, naprej zbujeno serce vre, Ljubivši le ljubezni blagor cenim, Nar višji slast ljubezni sreča je; Se čisto s to namembo zadovolim, Za drugo vse ne pitam in ne molim.
Ju ne poznam, i nečem ju poznati, Ak morala slovo bi tebi dati, Ki bila sta in oče mi in mati. Uganjka biti vekomaj želim, Zadosti vem, de tvoja sim!
(Poslušaje.)
Čuj, besede mili zvek! — Ne, o ne! le daljni jek, Morja klaverno šumenje, Ki o bregu tje verši; Ljubi moj, moj dragi ni!
O gorje mi! kje mudi se? Studno le perti groženje! Bolj in bolj se Sonce niža, zmir tihejši Je samota, — težji, težji V sercu je! — Zakaj ga ni?
(gre skerbno nekolikokrat semtertje.)
Iz ograje verta tega Več koraka ne storim. Studna groza me je zvila, Ko stopiti v bližno cerkev Sim prederznula se bila, Ker me gnal je silni mik. Živo v živim duše moje, Ko sim čula zvon de poje, Kleknuti pobožno tje; K Božji materi moliti, Nisim mogla se vbraniti. AbJ če vidil kdo me je?
Poln sovražnih spak je svet, Tu in tam po vsaki cesti Snagi serca, duši zvesti Je kovarstva sak razpet. Zvedla to sim trepetaje, Ko pustivši derznoma Samostana varne kraje Sim se v tuje tvegala. Pri slovesnim obhajanju, Kneza grob ko je sprejel, Sledil strah je mojmu djanju, In le Bog me je otel. — Ko se m' je mladenč približal, Tuj mladenč očes plamečih, Ter s pogledi, meni strašnim, V bitju nar živejšim duše Serca jedro mi zadene. — Groza še me v žile trešne, Ko se spomnim ure grešne; Kar pogledati v oči Svomu dragimu ne morem, Te krivice svesta si.
(poslušaje.)
Glasi v ogradi! Nedvomno moj mili! Posluha sleparstvo ne moti mi s tem. Se množi, se bližal — Na serce mu hitro v presladki objem, (hiti z razširjenima rokama proti vhodu. Don Cezar ji stopi nasproti.)
Don Cezar. Beatrica. Kor.
Beatrica (se vstraši in beži' nazaj).
Gorje! Kaj vidim!
(v istim hipu kor nastopi.)
Bon Cezar. Krasna diva, nič ne boj se!
(Koru.)
Zagled nenadni vašiga orožja Straši divico. — Spoštovavno se Nazaj umaknite!
(Beatrici.)
Ne boj se mene! Lepoto ja častim in sramežljivost, (kor odide; on približavši se jo prime za roko.)
Kje s' bila? Ktera božja moč te je Skrivala ves ta čas? Iskal sim te, Po tebi prašal, noč in dan si bila Občutlej ti edin oserčju temu, Kar sim ko svit prikazni angelske Te pervikrat pri knezovim pogrebu Zagledal bil. — Neznana ti oblast Ostala ni, s katero si me trešla. Očesa plamen, ustnice šcptanje,	,
In roka v tvoji treptajoča so Ti priče bile, — derzniši naznambe Pripustilo ni kraja veličanstvo. — K molitvi me obhajstvo sveto tira, In ker se dvignem iz priklombe zdaj, Po tvojimu se moj pogled ozira, Si bila proč iz vida v drugi kraj. Seboj si pak z verigami bajila Te duše vse kreposti potegnila. Nenehoma iskal sim te odšle, Ob cerkvah, o pohištvih imenitnih, Po vsih straneh, po skritih in očitnih, Kjer krasna le nedolžnost biti sme, Verige sim razpel pazljivosti, Pa trudu vsim le ploda bilo ni, Poslednič dnes, po božji vodbi vidno, Zagleda te oko pazljivca pridno Nenadoma v ti bližni cerkvici. (Beatrica, ves čas govorenja proč obernjena stojti, da pri teh besedah
znamnje strahu.)
Te spet imam, in duša moja ude Zapusti prej, ko tebe jez pustim, Odidem pak de zlobi sreče hude, In krila v pest primerleja dobim, Te pričo vsih izvoljeno nevesto, Suprugo svojo, koj nagovorim, V zastavo pak podam ti roko zvesto, (s tem jo koru predstavi.)
Kaj si, ne prašam, tebe v tebi hočem; Na drugo vse, kar bodi si, ne mislim. De čista ti je duša kot izhod, Je tvoj mi gled prisega posvečena, Pa sužna clo ak bila bi rojena,
Si bitja mi prihodniga navod, Svoboda mi volitve je zgubljena. De sama ceniš, al sim djanja svoga Tud gospodar, al sim dovolj krepak Na svetu temu, de z mogočno desno Zamogel bi, kar ljubim, dvignuti, Ni treba ko ime izreči moje. — — Don Cezar sim, i v mestu temu Mesinskimu ni višjiga čez mene.
(Beatrico groza strese, kar on zapazi; po kratkim molčanju on prodaljša.)
Stermenje in molčanje tvoje hvalim, Ponižnost rahla je lepote cvet. Ker sama sebe ona ne pozna, Se Vstraši clo nenadne zmage svoje.
Odidem zdaj, pustim te samo sebi, Oprosti de se straha serce tvoje, Ker novo vse, tud sreče plod straši, (koru).
Neveste mi, vam kneginje, ji slavo Razkažite, ker to je zanaprej, Od visokosti njene govorite. Koj vernem se, de jo domu popeljem Spodobno njej, in stanu mom dostojno.
(odide.)
Beatrica in kor.
Kor. (Bohemund.)
Blagor, divica ti, Mila vladarka, Tvoja je krona, Tvoj je premag!
Ko preporodnico Te rodovine Pridših junakov Mater cvetečo pozdravim te.
(Roger.)
Trojno ti blagor! Srečniga znamenja Stopiš ti srečno
V hišo preblaženo, nebu oskerb, Slave so tukej obešeni venci, Žeslo blešeče nenehoma v redu Gre od prededa do vnuka naprej
(Bohemund.)
Tvoga prijazniga vhoda Bodo veseli Hišni Penati, Modri, visoki, Častiti starci.
Že na pragu bo te sprejela Boginja Heba vedno cveteča, Ter Viktoria zlata, S krili previdena, Ki na očetovi roki se ziblje
V	zmago perute razprostrene zmir.
(Roger.)
Krona lepote Nikdar ne zgine Iz tega rodu! Ločivši se pozno Ena kneginja drugi Milote da pas,
Ter zagrinjala sramljiviga kras; Vonder nar lepši doživel sim jaz, Vidši de cvetlica hčere slovi, Prej še ko materno cvetje zveni.
Beatrica
(iz straha zbudivši se).
O gorje mi, komu v pest Me nesreče serd zapleta? Vse napake Tega sveta
Niso hujši, niso take!
Zdaj razumim trepetanje, In nerazmodrivno grozo, Ki me strese nagloma, Ko se komaj imenuje Rodovina strašna ta; Rodovina ki nesrečno Proti lastnim udam večno Grozovinske sle divja. Slišala sim z grozo jadno, Kak se brata dreta gadno; In zdaj treši brez otetbe Me oblast neznane kletbe
V	ta vertinc togot in zlob, Sredi pekla v žarni drob.
(beži v dvorano vertno.)
Kor. (Bohemund.) Blagor mu, blagor ljubimcu bogov, Srečnim posestniku svetne moči! Njemu nar krasniši del je gotov, Kar umerjočimu lepo pomeni, Kar le visoko in drago se ceni, Vsiga za sebe nakloni si cvet.
(Roger.)
Biserov, ki vodotop jih nabere, Nar imenitniši uzme si on. Za vladarja na stran položi se Skupniga truda nar bolji plod. Z vadli služabniki se pogodijo, On dragotine si vedno je svest.
(Bohemund.)
Eno posebno mu pravdo zavidim, Druge mu prednosti rad prepustim; Ta je: — de cvetlico ženstva objame, Ter izklenivno le zase jo vzame; Cvetlico, vsakiga vida zavzetje, De jo za vednoma lastno ima.
(Roger.)
Z mečem privihra korzar na pomorje, Plena v ponočnimu ropu želeč, Zgrabi mladenče in krasne divice, De sirovost zadovolji pohota; Pa ne dotakne se perve lepote, Ta je vladarjeva stvar!
(Bohemund.)
Zdaj pa mi sledite vhodu za stražo, Kraja tak važniga varvati prag, De v to skrivnost se zijalo ne vrine, In po vladarju pohvala mi dojde; On dragotino imetja nar drajši V našo ohrambo je djal.
odide. Igrališe se premeni v izbe knežkiga poslopja.)
Dona Izabela med sinama.
habela.
Poslednič je, o blagor! dan želen, Veseli dan, slovesni, mi zasvetil. —. Edine vidim serca svojih sinov,
In lahkoma nju roke denem skup. Zdaj pervikrat v okrožju tak prijaznim. Otaja se mi serce materno. Odpravljen prič je tujih trop sirovi, Ki sterm je stal med nami oborožen, Branila žvenk ušesam ne grozi.
Kot sov nagnusnih tmin privajen roj Perut ostudnih dneva svit zakrivši, Se dvigne iz požarnih podertij, Kjer gnezdil je v zastaranim posestvu, Ko stanovavci davno prej pregnani Povernejo veselo se na dom, De novi stav pričnejo glasno pevši; Tak stari čert s ponočno družbo svojo Z vohunskim sumam votlo gledajočim, Z nevošbo gnusno in zavidam bledim Od les beži v peklenstvo godernjaje. S pokojem pak nastopila prijazno Edinost in zaupanje uljudno.
(pomolči.)
Pa ne le de je vsakimu med vama Prijatla dal današni krasni dan, Tud sestro milo vama je rodil. — Se čudita? Me gledata prašaje? Da, sina moja! Čas je govoriti, Ugodni čas, de pokrivalo dvignem Predolgo že zatajene skrivnosti. — Rodila sim i hčer očetu vajnim, In tak imata mlajši sestro tudi, Ki bosta jo še dnes ta dan objela.
Don Cezar.
Kaj praviš mati? Sestro de imava? In nikdar nisva slišala od sestre.
Don Manvel.
Sva čula scer v nedolžnimu detinstvu, De bila je rojena sestra nama, Pa že v zibelki jo je vzela smert, Tak je pravlica šla.
Izabela.
Pravlica laže!
Živi!
Don Cezar. Živi, in ti si zamolčala?
Izabela.
Poslušajte račun molčanja moga, Začujta kak de setva prejšnih časov Današni dan veseli plod rodi.
Fantiča sta še šibka bila vidva, Že žalostna ločila vaj je svada, Ki nikdar se nazaj ne verni več, Budivši v sercu staršem skerb in tugo. Tu sanja se očetu nekidan Izredne viže. Zdelo se mu je, De vidi iz zakonske postlje svoje Dve lavrovi drevesi krasno rasti, Z mladikami se gosto prepletaje. Med njima pak je nježna lilja klila. Ta v plamen se premeni in dreves Košate veje, ter tramovje vžgavši, Divja okrog, poslopje celo krasno Nevtegoma v neskončni žar zavije.
Prikazni te prestrašen po pomembi On Araba popraša zvezdoznanca, Ki serčni drug in prerok mu je bil, Milejši mu kot meni je dopadlo. Ta zvezdogled mu tako sanj razjasni: Ak mojega telesa plod bo hčerka, Mu sina bo obadva pomorila, Zarod njegov bo ves končan po njej. -In jaz rodim in hči je bilo dete. Zdaj oče da povelje grozovinsko, De potopi otrok se naglo v morju. Neusmiljen sklep sim jaz ovreči znala, In s pomočjo mi zvestiga clo hlapca Deklini sim življenje ohranila.
Don Cezar.
O blagor ti in tvdmu pomočniku! Soveta, da! ljubezni ne pomanjka.
Izabela.
Pa ni me le ljubezen materna, Krepkejši glas k otetbi me je tiral. Tud meni je sanjalo se prečudno, Ko dete to pod sercam sim nosila. Igrati vidla sim deklino v travi, Tak lepo kot je lep ljubezni bog. Nakrat iz gojzda ravno vjeti plen Leon prinese v žrelu še krvavim In položi ga k deklici prijazno. Po zraku pak priplava orel siv,
Deržaje v nohtih serno treptajočo, Jo dene rah ti deklici v naročje. In pitoma in mirno lev in orel Se vležeta otroku skupno k nogam. Tih sanj pomembo mnih mi nek razloži, Pobožni mož, posvetnih ki v nadlogah Je sercu bil tolažba in sovet. „Rodila boš, je rekel, krasno hčer, Ki tvojih bo sinov sovražna serca Zedinila v žareči plam ljubezni". — Besede te v spominu sim hranila, Ko bolj in bolj je vražtvo vajno raslo, Bogu resnic verjevši, ne malikam, Otela sim obljubnico nebeško, Hčer blagora, poroštvo upa moga, Pomoglej ki mi sprave biti ima.
Don Manvel. (brata objemši.)
Med nama je brez nje gotova sprava, Uterdila bo vez ljubezni le.
Izabela.
Od sebe tak, na tihi kraj, skrivnostno
V	ohrambo in poduk pobožnih nun Sim dala jo — zaterla želje tud, Goreče želje, viditi ljubljenko; Ker ojstriga očeta sim se bala,
Ki od skerbi in muk napadenja, In suma zmir dvomečiga terpinčen, Na vse strani obdal me je s prežuni.
Don Cezar.
Očeta pak tri mesce grob že krije, Kaj je sedaj ti vzrok bilo, majka, De nisi skrite svetu naznanivši Razveselila serca sinov svojih?
Izabela.
Kaj druziga, ko vajni boj nesrečni, Ki vžgavši se, divjaje nevgasljivo Nad grobam komaj mertviga očeta, Ni spravi dal ne upa ne prostora? Sim smela jo med gole meče vreči? In sta vidva razumiti zamogla
V	nevihti taki tugo materno?
Kak hotla sim poroštvo drago mira,
Posledno sidro upanja in nade, Postaviti na vadle zlobe take? Po bratovsko sta morala se vesti, Prej ko med vaj sim djati smela jo, Miru zastavo, milo sestro vajno. Sedaj je čas, in vidila jo bosta.
Služabnika sim starega poslala, Ga pričakujem sledni čas nazaj, Iz tihiga ki jo zavetja vzemši, Pripelje jo na persi materne, V objetje serčno bratovske ljubezni.
Don Manvel.
In glej, o majka! ti ne boš le te Pritisnula na serce svoje danas. Skoz vrata vse veselje v hišo dojde, Zapuščeno poslopje napolnuje, De sedež bo neskončne radosti.
Sedaj začuj i skrivno moje, mati! Ti sestro meni daš, in jaz nasprot Ti drugo hčer prijazno mislim dati. Da, mati! blagoslovi sina svoga! Izvolilo je serce to, sim našel Ki žena mi v življenju biti ima. Prej ko se nagne sonce dnes, postavim Zaročnico Don Manvela pred tebe.
Izabela.
Jo živo bom, preserčno jo objela, Ki mojimu pervencu sreča je, Po cvetlicah jo vižaj pot vesela, Dovodi ji življenja slasti vse, Blagosti pak nej vsih se sin raduje, Ki materni nar lepši vene mi snuje!
Don Cezar.
Ne daj, o mati, vsiga blagoslova, Ne 'davaj ga pervencu svojimu! Ak blagodar ljubezni gre, dovodim Tud jez ti hčer, ki take matere In moje vse ljubezni vredna je. Prej ko se dnes to sonce nagne, svojo Suprugo ti Don Cezar tud izroči.
Don Manvel.
Ljubezen silna! svitla boginja! Pravično duš se krona imenuješ! Vladarstvo tvoje vsaka stvar spozna,
Protivnika v trenutku vpor strahuješ, In kar živi se žeslu tvomu vda. Si vžugala clo bratu termo glavo, Ki do sedaj je nepremagan bil.
(objame brata.)
Zdaj sercu tvom zaupam in na persi Te bratovske pritisnem nade polnr Ne dvomim več, ker ljubiti zamoreš.
Izabela.
O, blagor! trojni blagor dnevu tim, Ki nagloma iz tesnih pers mi zmakne Skelečo skerb. Na stebrih vidim krepkih Sozidano zaroda svfiga hišo, In pregledujem, duše zadovoljne, Prihodnih časov neizmerno deljo. Se včerej sim v obleki vdove žalne, Ko rajnih senca, sama brez otrok, Po izbah teh hodila tugovaje, In dnes bo treh obdajala cvetečih Otrok me kopa v blesku mladosti. Oglasi se mi mati, srečna mati, Vsih srečnih žen, ki kdaj so porodile, De meni bi primerjati se smela! — Pa ktere, daj! kraljeve krasne hčere Precvitajo ob mejah te deržave, De čula nisim nič od njih? — Nevredno Si nista mogla sina moja zbrati!
Don Manvel.
Ne hoti dnes, o majka, zagrinjala Dvigavati raz tihe sreče moje, Je blizo čas, ki vse bo razodel. Naznani nej se sama ti nevesta, Pa bodi, de dostojna je, si svesta.
Izabela.
Moj starši sin me terme in lastnosti Opomni s tem očeta rajniga, Tud on prerad, le v sebe misli predši, Je skrival cilj pretehtane namembe V zapertim clo, nedohodljivim duhu. Odlog ta kratki rada ti dovolim, Pa Cezar moj, o njemu kar ne dvomim, Kraljevo hčer imenoval mi bode.
Don Cezar.
Skrivavšine mi niso šega, mati; Ko čelo to slobodno svetu kažem, Tak misli so očitne moje vse; Po temu pa, kar zvediti si željna, Po temu sam — pravedno razodenem — Se prašal nisim še. Kdo praša nek Od kod in kak nebeški žar se snide? On jasni svet, se ve, de jasen je, Mu spriča blesk, de sam iz bleska pride. Očesa svit neveste gledal sim, Kje duše kras precenil z vidam tim; Spoznam rubin po blesku žarno čistim Pa kdo po-ve, od koda žar je v istim?
Izabela.
Moj dragi sin, razjasni mi to reč! Prenaglo si, znabiti prvim čutu Mogočnimu se vdal kot božjim glasu. Mladinskih se nadjam po tebi djanj, Ne abotnih. — Govori, kaj nagib je Volitve tvoje bil?
Don Cezar.
Volitve, mati? Se voli, ker človeka zvezde sila Dospe nakrat v osodonosni uri? Iskat nevest ja nisem šel gotovo, Nečimerne te misli niso glave Motile mi v meglenim domu smerti; In tam sim jo, neiskano sim našel. Nepomenljiv , brez cene vse je meni Bil ženski spol, kvasivno berbljajoči; Ker tebi, ki ko rajski kip častim te, Enake v njem zapazil nisim nikdar. Očetova pogrebšina je bila, V tesnobi ljudstva pričijoča midva Skrivaj, po tuje preoblečena, Tak bilo je povelje tvoje modro, De najniga sovražtva divja sila, Se vžgavši, ne oskruni obhajila. Zagernjena je v černo cerkva vsa, Dvakrat deset mladenčev z baklami Je stalo krog oltarja plamenečim, Pred njim visoki katafalk je z belo Prekrižanim mertvaškim pertam bil. Na pertu so posvetne sile znaki,
Ktieikijtti del«.
Vladarsko žeslo, krona bleskajoČa, Ostrog priprava vitežkih, ležali, In meča svit z demantnim obesilam.
Klečalo vse pobožnosti je tihe, Po cerkvi se visociga iz kora Razlega orgel veličestni glas, In petje z njim stoustmeno doni. — To še doni; — zdaj katafalk se strese, Ter s podam in podlago, kjer je ležal, Polagoma pogrezne se v globino; Mertvaški pert, široko krog razprostren, Zakriva nem pokopa tamno žrelo. Na zemlji tak posvetni kras ostane, Popotniku ne sledši v skrivni kraj. — Slobodna pak na kviško duša splava Na serafinskih petja perutnicah, Iskaje raj nebeške milosti.
To, mati, tak na tanjko popisujem, Budivši s tem spomin preteklih dni, De razpoznaš, alj so ob uri taki Posvetne želje v serce priti mogle. In dobo to slovesno in resnobno Izvolil je, ki vlada vsim stvarem, Presuniti s pušico me ljubezni, Kak prišlo je, to sam zastonj se prašam.
lzabela.
Daj čuti vse! Doverši pripovedbo!
Don Cezar.
Od kod je bila, kako k meni došla, Mi znano ni, po temu me ne pitaj — Ko se ozrem, jo sebe tik zagledam, In silnoma, s krepostjo čudno strese Mi žile vse ta bliža v sercu mojim. Ne rahli smeh prijazniga očesa, Milota ne, ki lica ji vedri, Ne kras, ne blesk božanskiga telesa, — Nje skrivni duh me zgrabi vsih strani, Enako kot okrožje čaroplesa Popotniku korak oderveni. Nesredstveno, brez miga, brez besede, Se sklenete za večno duše naj, Ko z diham mom se njena sapa zmede, Je tujka vsa mi znana bila zdaj, In dvomba mi je jasno razvedrena, Al ta, al pa na zemlji ti nobena.
Don Manvel. (mu živo v besedo seže.)
To pšica je ljubezni iskrene, Ki vihroma do jedra duše pride, Ko se nakrat s priličnim slično snide, Volitva tu in bramba prazne ste, Kar sklene Bog, tem človek ne odide. — Govoru tim, razumu takim slava! Moj lastni stan povest mi ta zvedri, Kar mene le nejasno nadušava, Popiše brat s plamečim barvami.
Izabela.
Posebne pota, vidim, samosvoje Peljati htje narav otroke moje. Raz gore tok privihra silovit, Si skoplje rov, izvoli lastni tir, Ne menši se za varno merjen žleb, Ki ga modrost previdno mu napravi. Z uspeham kdo naklombi vprek se stavi? — Tedaj se vdam krepkejši roki vsa, Ki suče klonč te hiše skrivnoma. Ju vodi v prid ta slavno krepka roka, Ker kot rodu sta misli tud visoka.
Izabela. Don Manvel. Don Cezar. Diego
se pri vratih pokaže. Izabela.
Poslanec moj se verne, glejta, glejta! Le bližej sem, pravedni sluga moj! Kje hčerka je? Vse vesta! Tu skrivnosti Ni treba več — Govori! Kje je nek? Ne skrivaj je! Mi smo pripravljeni, Deležni biti radosti nar višje.
(hoče z njim proti vratam.)
Kaj je? Ti se mudiš? Ti vmolkneš clo? To ni pogled, ki dobro naznanuje. Govori, daj! Me prime strah. Govori! Kje Beatrica je?
Don Manvel. (osupnjen za-se)
Kak! Beatrica?
Diego (jo vstavi.)
Stoj!
Izabela.
Daj, povej! Poginula bom groze. Diego.
Je z mano ni. Je sabo ne pripeljem.
Izabela.
Zakaj pa ne? Za Boga, razodeni!
Don Cezar. Kje sestra je? Govori, sin nesreče! Diego.
Uropana! Korzari so jo vnesli, O, de bi bil pred uro to poginul!
Don Manvel. Pogum, o majka!
Don Cezar.
Utolaži se! Se vmiri in do konca ga poslušaj!
Diego.
Po tvom ukazu naglo v samostan Na mnogokrat prehojen pot podam se, Veselje me perutnic lahkih nese.
Don Cezar. Naprej, naprej! Kaj bilo je?
Don Manvel.
Govori!
Diego.
Stopivši v znane veže samostana, V katerih bil sim tolikrat poprej, In nagloma prašaje po divici, Razmotrim straha znamenje po licih, Prestrašen sam dogodbo zvem otožno.
(Bleda in treptajoča Izabela, opirana po Don Manvelu, medli na
bližni stol.)
Don Cezar.
Si rekel, de zamorci so jo vzeli? Kdo priča to? Kdo vidil je zamorce?
Diego.
Zamorska ladja roparska je bila
V	zalivu nekim blizo samostana.
Don Cezar. Viharja se mnogtero jadro reši
V	zalive tam. — Kje ladja zdaj bi bila?
Diego.
Razpetih jader vidili so jo Bežati dnes ob zori v morja deljo.
Don Cezar.
Se govori od druziga še ropa? Zamorcu ni enojni plen dovolj.
Diego.
Goveja čeda, ki je tam se pasla, Odgnana je po sili bila včeraj.
Don Cezar.
Kak roparji iz nedra samostana Zavarvano umaknuti bi mogli?
Diego.
Ozidje verta samostanskiga Po lestvici se lahko prekorači.
Don Cezar.
Kak pride pak se v skrivne izbice? Pravilo je pobožnim — ojstri strah.
Diego.
Ki še z obljubo niso vezane, Sprehajati se smejo tudi pnaj.
Don Cezar.
In se je te slobode dostikrat Poslužila? Le to mi še povej!
Diego.
Večkrat po vertu sama je hodila, Verniti se le dnes je pozabila.
Don Cezar.
Ak prosta je bila dovolj za plen, Je znala tud pobegnuti slobodno,
Izabela (vstavši.)
Tu sila je! Primorana odnesba! Pobegnuti brezvestno z upeljivcam Iz proste volje moja tiči ni mogla! — Emanvel! Cezar! Sestro mislila Sim vama dati; zdaj prositi moram Junaških rok iz vajnih svojo hčer. Na noge sina! dvignita se krepko! Nemarno ne terpita, de bi sestra Prederzniga kraduna plen ostala. — Orožje v dlan in barke skup, preglejta Bregovje vse, za roparjem po morju, In sestro tak si z mečem pridobita!
Don Cezar. Te vari Bog! Jez urno spem k osveti!
(odide. Don Manvel zavedši se iz globokiga zamišljenja k poslu
obernjen.)
Don Manvel.
Kdaj, praviš, de je zginula divica?
Diego.
Od jutra dnes pogrešena je bila.
Don Manvel (materi.) In zove hči se Beatrica tvoja?
Izabela.
Da! Beatrica. Hiti in ne prašaj.
Don Manvel. Le eno še, o mati, mi povej — Izabela.
Le k djanju koj po bratovim izgledu!
Don Manvel. Pa v kterim kraju, živo prosim te — Izabela (ga sili proč.) Glej solze te, britkosti zdih prevdari!
Don Manvel. Kje skrito si, kje shranjeno imela? Izabela.
Pod zemljo clo bolj skrita bi ne bila.
Diego.
Ah! preleti bojezen me in strah.
Don Manvel. Zakaj? O čem? Povej kar veš in misliš.
Diego.
De ropa jez bi uzrok sam ne bil.
Izabela.
Razkrij nesrečnik! — kaj se je godilo? Diego.
Zamolčal sim, o kneginja, ti to
V	overnenje skerbi od serca tvoga. — O dobi ko smo kneza pokopali,
In trna ljudi, novic in vida željnih, K slovesnimu obhajanju je prišla, Je tvoja hči, — ker glas enak presili Ozidja bran in samostana red, — Nenehama in živo me prosila, De dovolim ji goda tega videz. Ja sprositi se dam, nesrečnik jaz, Jo v žalne barve skrivši preoblečem, In pripustim de praznika je priča. In tu, morde, v presilni gnječi ljudstva, Ki od strani je vsih privrelo skup, So jo oči zapazile gusarja, Ker krila ni, de skrilo bi lepoto.
Don Manvel (za-se olajšan.)
Beseda srečna! serce mi olajša, Ni ona ne! To znamnje ne zadene.
Izabela.
Neumno starče! tak si me izdalo? Diego.
Storiti prav sim mislil, gospodinja! Natvore glas, oblast kervl prirodne,
V	željenju tem sim razodeti menil; Imel sim je za znak nebeške volje, Ki skrivniga nagiba pomenljivo
K očetovim pogrebu hčer priganja, In tako iz pobožniga namena
V	slepoti sim človeški hudo storil.
Don Manvel (za-se.) Kaj delam tu treptaje dvomb in straha? Gotovost čem in svit imeti urno.
(hoče oditi.)
Don Cezar (vernivSi se.) Počakaj, brat; jaz urno s tabo idem.
Don Manvel. Ne z mano, ne! Nobeden mi ne sledi!
(urno odide.)
Don Cezar. (osupnjen za njim gleda.)
Kaj bratu je? Razjasni to mi, mati! Izabela.
To vedi Bog. Kar ne razumim ga.
Don Cezar.
Povernem se, o draga majka moja, Iz poželjenja silniga osvete Poprašati pozabil sim za znamnje, Po kterim bi spoznal zgubljeno sestro. Kak najti jo, ak dobro prej ne zvem, Iz kteriga ukradena je kraja? Povej mi klošter, kjer je skrita bila.
Izabela.
Ceciliji je blaženi posvetjen, In za bregovjem, ki se proti Etni Polagoma dviguje, clo je skrit Ko tajni stan pobožno mertvih duš.
Don Cezar.
Pogum, o mati! Sinu tvom zaupaj! Jo najdel bom, in če po vsih deželah, Po morju vsim iskati bi je moral. Le ena skerb me tare, draga mati! Prepustil sim nevesto tujim varstvu, Pa jo želim le tebi v brambo dati, In mislim tak jo sem ti koj poslati; Britkosti vse, in čute vse grenila V objemu boš ti njenim pozabila.
(odide.)
Izabela.
Nehala kdaj preklimba nek bo stara, Ki strašnih sil po rodu tim divja? Kovarski duh zavisti, zlob in kvara, Si z upam kot obupam mom igra. Že varniga zavetja blizo bila, Zaupala gotovo miru tim, Viharje vse razjasnjene sodila, In brega tik dobrave vidla sim Večerne zarje krasno razsvitljene, Tu vdari tresk, iz jasniga poslan, In silnoma me v bor valovja žene! (Odide v notrajne izbe poslopja. Diego ji sledi. Igrališe se v vert,
premeni.)
Oba kora. Potem Beatrica.
(Pervi kor nastopi praznično oblečen, z venci olišpan, in gori popisane darove nese; drugi kor mu brani vhod.)
Pervi kor. (Kajetan.) Poberi se, in koj, iz tote straže.
Drugi kor. (Bohemund.) Izpeljal bom, ak bolji mož mi vkaže.
Pervi kor. (Kajetan.) Ne razumeš, de tu nadležen si?
Drugi kor. (Bohemund.)* Ostanem, ker — tak britko te skeli.
Pervi kor. (Kajetan.) Ta kraj je moj; kdo sme mi ga prevzeti?
Drugi kor. (Bohemund.) Nu, ja sim tist; tu imam ja veleti.
Pervi kor. (Kajetan.) Moj gospodar, Don Manvel, pošle me.
Drugi kor. (Bohemund.)	i.
De tu stojim, povelje mojga je.
Pervi kor. (Kajetan.) Spodobi se, de staršim jenja mlajši.
Drugi kor. (Bohemund.) Posestvo da pravico tu in tam.
Pervi kor. [Kajetan,) Poberi se, al te pognati znam.
Drugi kor. (Bohemund.) Pa boš poprej za vrat in glavo krajši.
Pervi kor. (Kajetan.) Na vsih plateh me tvoja sitnost moti.
Drugi kor. (Bohemund.) Kjer se mi zdi, tam planem ti nasproti.
Pervi kor. (Kajetan.) Kaj imaš tu vohaje prežo stati?
Drugi kor. (Bohemund.) Kaj imaš ti prašaje vkazovati?
Pervi kor. (Kajetan.) Ja nisim tu, s teboj de govorim.
Drugi kor. (Bohemund.) Zares preveč z besedo te častim.
Pervi kor. (Kajetan.) Spoštuj, mladenč, postarne leta moje!
Drugi kor. (Bohemund.) Moj meč ko tvoj enako pesem poje.
Beatrica (prihitf.) Kaj vidim, ah! vojaške divje roje!
Pervi kor. (Kajetan.) Za žuganje se malo menim tako.
Drugi kor. (Bohemund.) Ostalo tud je djanje moje jako.
Beatrica.
Gorje, gorje! Če dojde v to napako.
Pervi kor. (Kajetan.) Don Manvel tvoga daljno prekosi.
Drugi kor. (Bohemund.) Moj pervi vene povsod si pridobi
Beatrica. Zdaj prišel bo. Namenjen čas hiti.
Pervi kor. {Kajetan.) Mi brani mir, scer sablja bi zapela.
Drugi kor. {Bohemund.) Strah te vtopi, overka mir ne dela.
Beatrica.
Bi tisuč milj od tukej proč ga htela.
Pervi kor. {Kajetan.) Ne tvojih merd, bojim zakona se.
Drugi kor. {Bohemund.) In prav storiš, ta skit plašuna je.
Pervi kor. {Kajetan.) Začni! ti sledim.
Drugi kor. {Bohemund.) Meč je moj gotov!
Beatrica (vsa prestrašena.) Se zgrabita! Se bliskajo že meči! O derži ga nebeška moč nazaj! Napotja in šalive vse napake Ovirajte prenaglene korake, De dobo to nevgodno zamudi! Ne čujte me mogočni angelci, Ki za njegov dohod sim vas prosila, Od tega proč deržite ga hrumila!
(beži v dvorano, kora se zgrabita, Manvel pride.)
Don Manvel. Kora.
Don Manvel. Kaj vidim! Meče proč!
Pervi kor. {Kajetan, Berengar, Manfred.)
Naprej, naprej!
Drugi kor. (Bohemund, Boger, Hipolit,) Daj! udri, udri! le nasprot!
Don Manvel. (meč potegnivši med nje stopi.)
Nehajte!
Pervi kor. {Kajetan.) Vladar je, stoj!
Drugi kor. {Bohemund.) Vladarjev brat, mirujte!
Don Manvel. Na tratnico kar mertviga razprostrem, Ki samo le s trepavnico očes Protivniku požugati se tvega. Norite vi? Kateri vrag vas draži, De v stari žar sovražtva pihate, Ki je za zmir med knezama doveršen, In poravnan na kraje vse do konca? — Kdo je začel? povejte, — hočem znati!
Pervi kor. (Kajetan, Berengar.) Smo stali tu —
Drugi kor. {Roger, Bohemund.) Smo prišli —
Don Manvel (pervimu koru.)
Ti govori!
Pervi kor. [Kajetan.)
Po tvojimu ukazu, moj gospod, Smo prišli sem z darovi ženitvanskim. Okinčeni, kot vidiš, prazniško In ne za boj pripravljeni, smo šli Pokojno svojo pot, brez misli krive, Zaupaje priseženi pogodbi, Stojijo ti nasprot nam tu sovražno, Ter nam uhod po sili branijo.
Don Manvel. Nespametni, pred slepo vašo zlobo Tedaj ni več zavetja varniga? Clo v skrivni dom nedolžnosti se vrine Razmirovaje vaš prepir nesrečni?
(drugimu koru.)
Odstopi ti! Tu so skrivnosti svete, Ki tvojiga pogleda ne terpijo.
(mudivšimu se.)
Proč! Tvoj gospod ukaže ti po meni, Oba sedaj sva istih želj in misli, In moj ukaz je tud njegov. Odidi!
(pervimu koru.)
Ti stoj, in brani vhod!
Drugi kor. {Bohemund.)
Kaj je storiti? Umirjena sta kneza, to je res, V prepire pak in kreg visocih glav Se mešati brez klica trudoljubno Da malo hval, nevarnosti dovolj. Mogočnik sit neslaniga prepira Služabniku na rame verže urno Krivice plajš kervavi tak, de svetu Očisten clo brez madeža se kaže. Nej kneza se pogodita med sabo, Razum veli, se vkloniti ukazam. (Drugi kor odide. Pervi se proti zadnimu stanu nazaj pomakne. Beatrica prihitf iz dvorane Manvelu nasprot in ga objame.)
Beatrica. Don Manvel.
Beatrica.
Si ti. Imam te spet. — Nevsmiljen moj! Kak dolgo si zdihavati me pustil Britkosti in strahotam dano v pest! — Pa tiho zdaj, ničesar več o temu! — Imam te, da! — V objemu tvom prijaznim Oteta vsih nevarnosti se čutim. Odšli so! — Daj, beživa! Prostor je. Le urno proč! Ne gubiva trenutja.
(ga zdaj bolj na tanko pogleda.)
Kaj imaš? Tak slovesno prejmeš me, Objemu se umikaš mojimu, Ko de bi htel me rajši clo zavreči? Kar več te ne poznam. — Si ti Don Manvel, Ljubitelj moj, zaročnik moj?
Don Manvel.
Blaženka!
Beatrica.
Ne, ne govori! zdaj ni časa temu! Beživa urno, miglej ta je drag.
Don Manvel. Postoj! Odgovor daj!
Beatrica.
Le proč, le proč! Prej ko možje se vernejo.
Don Manvel. Pomudi se! Tih možev ni se bati.
Beatrica.
Da,'da! Jih ne poznaš. Beživa, daj!
Don Manvel. Kaj bati se? Ta desna vsim te vbrani.
Beatrica. Tu so, verjemi, so ljudjč mogočni.
Don Manvel. Od mene ni mogočniši nobeden.
Beatrica.
Ti čisto sam — tej množici nasprot.
Don Manvel. Ja čisto sam! Možjč ki so ti groza —
Beatrica.
Jih ne poznaš, ne veš kdo vodi jih.
Don Manvel. Ja vodim jih, in ja jim ukazujem.
Beatrica.
Gorje! Ti si — prešine strah mi serce.
Don Manvel. Blaženka, čuj! Spoznaj naposled me! Ja nisim kar se zdim, ne tist neznani, Ubožni ne, nepomenljivi vitez, Zaljubljen ki ljubezen tvojo snubi. Kaj djansko sim, in koliko zamorem, Govoril ti o temu nisim še.
Beatrica. Ti nisi Manvel, ne? Kdo si tedaj?
Don Manvel. Don Manvel sim, — da, da! pa sim nar višji
Imena tega v celi ti deržavi, Vladar sim ja, vladar in knez Mesinski.
Beatrica.
Don Manvel — in Don Cezar ti je brat?
Don Manvel. Don Cezar brat je moj.
Beatrica.
Je brat — je brat!
Don Manvel. Te straši to? Al brata ti poznaš? Še kteriga morde iz hiše moje?
Beatrica.
Don Manvel si, ki z bratam svojim smertno Sovraži se, nenehama bojuje?
Don Manvel. Umirjena prijatla sva od danas, Po sercih tud, ne samo le po rodu.
Beatrica. Od dans! — od dans!
Don Manvel.
Kaj to pomeni nek? Kaj tako te razdraži? Veš kaj več — Eazun imena — več od žlahte moje? Si vso skrivnost mi svojo razodela? Ničesar utajila, zamolčala?
Beatrica. Kaj imela bi povedati? kaj misliš?
Don Manvel. Od matere mi nisi govorila! Kaj mati je? Bi ti spoznala mater, Ak bi ti jo pokazal, ali opisal?
Beatrica.
Tak jo poznaš? — Poznaš, in molčal si!
Don Manvel. Če jo poznam, — gorje obema nama!
Beatrica. O, blaga je kot jutrova svitloba,
Pred mene zdaj mi dihne jo spomin Oživljena božanska nje podoba Mi dviga se iz duše globočin. Temnečih las obilne kodre vidim Po tilniku ji viti se blešečim; Razmotrim pod okrogam čistim čela Očes velicih černobistri blesk, Prijazne clo govora glase čujem —
Don Manvel. O, groza me! Popišeš jo — gorjč mi!
Beatrica. In ja sim se umaknuti zamogla, Morde v začetku ravno tiste ure, Ki naj za zmir zediniti je hotla! Glej, mater clo za tebe dala sim.
Don Manvel. Nu, mati bo ti kneginja mesinska, Do nje te peljem, pričakuje te.
Beatrica.
Kaj praviš? Tvoja mati — njega mati! De k njej bi šla? nikdar, nikdar, nikdar!
Don Manvel. Ti trepetaš? Kaj groza ta pomeni? Ti ni celo neznana mati moja?
Beatrica. O, žalostna, nesrečna razodetba! De bi ta dan zasvetil mi ne bil!
Don Manvel. Kaj bati se sedaj ko me poznaš? V neznanimu ko razodeneš kneza?
Beatrica. De bi neznanca v tebi spet imela, S teboj bi raj pušava bila mi.
Don Cezar (za igrališem.) Nazaj! Kaj hoče tukaj to derhalo?
Beatrica.
Moj Bog, moj Bog! ta glas, kje skrijem se?
Don Manvel. Kaj ga poznaš, ta glas? O ne! Ga nisi Še slišala; ne moreš ga poznati.
Beatrica. Beživa, daj! Ne mudi se, beživa!
Don Manvel.
Moj brat je; iše me! Zakaj bi bežal? Je čudno scer, de zvedel je in kak —
Beatrica.
Te zarotim o vsemu kar je drago, Togote se njegove nagle vogni, Ne daj se mu na mestu tim dobiti.
Don Manvel. Preljuba ti, te groza čisto zmoti! Ne čuješ me, de serčna brata sva!
Beatrica. Bog reši nas iz te nesrečne dobe! Don Manvel.
Kaj sumim! kaj mi v glavo sili dvomno? Mogoče de — gorje mi! — de ta glas Ti ni neznan? Blaženka! Ti si bila — Besedo strah in groza mi zapreta! Si bila — pri očetovim pogrebu?
Beatrica.
Oj me!
Don Manvel, Si bila tam?
Beatrica.
Ne jezi se!
Don Manvel. ■ Nesrečnica, si bila?
Beatrica. Bila sim.
\
Don Manvel.
O, strašno!
Beatrica. Želje so presilne bile! Zanesi mi! Sim rekla kaj de menim, O prošnji pak umolknul ti si ojstro,
Koieikijeve dela.
In straha sim molčala tudi jez. Bog ve, katere krive zvezde moč Me gnala je z nepremagljivo silo, Dopolniti goreče želje serca. Star sluga je pomagal mi speljati, Tak bila sim nevbogliva — sim šla.
(se k njemu pritisne. Don Cezar s koram pride.)
Oba brata. Oba kora. Beatrica.
Drugi kor. (Bohemund.) Ne verješ nam — veruj očesu lastnim!
Don Cezar. (naglo nastopi — zagleda brata nazaj blagutne.)
Sleparstvo vražno! Kak? V objemu njem!
(Don Manvelu.) Strupeni gad! Je to ljubezen tvoja? Zato legal si spravo mi ko varno? Nebeški glas je bil moj serd in čert! Telebi v peklo, studna duša kačja!
(ga prebode.)
Don Manvel. Zgubljen sim, oj! gorje! Blaženka! Brate!
(se stisne in umerje, ona pade omotena tik.)
Pervi kor. (Kajetan.) Vmor! mor! hola! hola! Orožje v dlan! S kervjo mašuj se čin kervavi tak!
Drugi kor. (Bohemund.) O, blagor nam! končan prepir je dolgi. Mesina zdaj edino glavo ima.
Pervi kor. (Kajetan, Berengar, Manfred.) Osveta! Čert! Moritelj padi! zgini! Merliču tem plačivna žertva umri!
Drugi kor. (Bohemund, Roger, Hipolit.) Ne boj se, knez, mi branimo te zvesto.
Don Cezar. (ponosno med-nje stopivši.)
Nazaj! Sovražnika usmertil sim, Ki hlinil mi je bratovsko ljubezen
In golufal pravedno serce moje. Na videz je to djanje grozovitno, Prisojeno po božji pak pravici.
Pervi kor. (Kajetan.) Gorje Mesina! ti gorje, gorje! Pregreha strašna se je prigodila
V	ozidju tvom. — Gorje vsim materam, Otrokam tvojim, sivim in mladenčem, Clo detetu, ki rojeno še ni!
Don Cezar. Prepozna tuga! Tukaj pomagajte!
(Beatrico kazaje.) Oživite jo urno ter nesite Iz kraja jo strahote in umorstva. — Muditi tu se dalje ja ne smem, Proč tira me za sestro skerb zgubljeno, Nesite to do moje matere, De pošle jo Don Cezar ji recite. (Odide. Beatrico omedljeno in na klop posajeno odnesejo. Pervi kor ostane pri merliču, tako tudi fantje z darovi v naročju, vsi ti v polokrogu stoječi.)
Kor. {Kajetan.)
Skažite, mojmu razumu je skrito! Kak se tak naglo zaperla je past? Zdavnej že v duhu sim vidil očito Bližati zgodbo se to grozovito, Studa prevzetno, kervavo pošast. Vonder me groza, trepet me napade, Zdaj pred mano v resnici ko je, Ko se doveršeno gledati dade, Česar prečutno le bal sim se.
V	žilah oterpne, zastane mi kri Strašno gotove nazočnosti.
Eden iz kora. {Manfred.) Dajte besedo skeleči britkosti! — Krasni mladeneč Ti mertev ležiš,
Kruto presunjen si v cvetju mladosti, Strahu izročen nečutne noči, Poleg uhoda nevestine sobe! Pa nad usmertenim jok zadoni Iz nepremerlive dušne tesnobe.
Drugi. (Kajetan.)
Prispemo, prispemo Slovesno na mesto, Sprejeti nevesto; Fantiči darila
Nesejo bogate, nevestne vezila, Gostba pripravljena, svatbina Čaka, Tode zaročniku več je ni mar; Ne prebudi ga veselica jaka, Spanje umerlih nečutno je kar.
Ves kor.
Terdo, globoko je spanje merliča, Več ne predrami neveste ga kras, Lovske trobilke ne radostni glas, Prahu izdan je nečutliva piča!
Tretji.
Kaj, ah! je upanje, kaj so namembe, Ktere čelovek minljivi zredi? — Danas objela sta brata se javno, Misli soglasne, besede enake, Sonce to isto, ki skriva se ravno, Bilo je priča edinosti take; Zdaj pa po bratovi roki predren Spavaš trohljivosti clo izročen Rane okrutnosti v nedriju znake! Upanje čemu je, kaj so namembe, Ktere čelovek, izrastek napake, Zemlji golufni postavi na tlake?
Ceterti. (Berengar.)
Hočem se sabo te k materi vzeti, Butara zame, britkosti izvir! Dajmo to krasno cipreso podreti Z reznim orodjem hitečih sekir; Spešimo v pare mertvaške jo splesti, Ziviga dalej nema donesti; Ker bo nasledke zločinstva nosila, Nima veseliga cvetja sloveti, Nikdar popotnika v senco sprejeti; Ker je v zemljišu se vmora rodila, Nej bo za zmiroma smerti služila.
Pervi. (Kajetan.)
Njem pa, gorje mu, moritelju, Tje ki nespametnih misli hiti!
Doli, doli v skrivne votline, Solzi in kaplje in teče ta kri. Tam pa jo pazijo, v domu globine, Svita neskerbne, v molčanju zavzete, Temide hčere, nikdar pozabivne, Prosto pomote, pravedno sodivne, Strežejo srage v posode nočivne, Mešajo, medejo strašne osvete.
Drugi. (Berengar.)
Lahnoma zgine djanja tečaj, Lahko na zemlji osončeni jasno, Kakor v obrazu zakalenje lasno — Pa ni zgubljeno, ničesar minilo, Skrivno kar uzme v stvoriteljno krilo Neprenehoma delavno vreme — Doba verteča se, rodni je gaj, Živo neskončno narave okraj, Vsaka prigodba in žetva in seme.
Tretji. [Kajetan.)
Joj mu! gorje mu! Ki serda osenjen Slepo vsejal si je smert in pogin! Eno obličje pokaže namenjen, Drugo pokaže doveršen ti čin. Derzno, pogumno te gleda, te tira,*
V	sercu ko čut maševanja kipi, Komaj doveršen, se plašno ozira, Blediga lica pobesi oči.
Huskale v serd, pred Orestam plesaje, Same Erinje peklenske so zmaje, Suntale sina, de majko mori: S krasno podobo pravice gotove Mamijo serce in misli njegove, Dokler do pike doveršeno ni — Komaj pa nedro on rani nemilo, Ki ga spočevši je ljubno nosilo, Glej! — se obernejo Strašne togote Njemu nasprot — Z grozo divice on strašno zazre, Ki ga objemši kruto deržijo,
V	serce strupene jezike sadijo, Strašno od morja do morja dervijo, Nikdar i nikde ga več ne spustijo, Clo i v svetišu delfinskimu ne.
(polomijo Manvelovo truplo na mertvagke pare in ves kor odide z mertvim.)
Dvorana.
Noč je; igrališe je razsvetljeno po svetilnici od stropa viseči.
Dona Izabela in Diego nastopita.
Izabela.
Se nič ne ve od sinov mojih še, Imata kaj al ne sledu od sestre?
Diego.
Ničesar, kneginja! pa vonder upaj Po trudu in resnobi sinov svojih.
Izabela.
Gorjupo mi pri sercu je. Kak lahko Bi bila to nesrečo overnila!
Diego.
Z očitanjem ne muči serca svoga, V čim bila bi pozabila modrosti?
Izabela.
Bi bila prej pokazala jo svetu, Kot šiloma me gnal je serca glas.
Diego.
Si vedla se razumno, prav je bilo; Izid, se ve, je vsiga v Božji roki.
Izabela.
Ni radosti brez tuge; sreča moja Brez te napake bi presrepa bila.
Diego.
Overta je, zaterta ne ta sreča; Raduj se ti pomirja sinov svojih.
Izabela.
Sim vidla jih objeti se prijazno, Kar se poprej zgodilo nikdar ni.
Diego.
In serčno to, ne samo le na videz, Pravednost nju zaverže hlimbe jarm.
Izabela.
De čistiga sta nagnenja, opazim, In rahlih sere; z veseljem razodenem,
De cenita, kar drago jima je. Slobodi brez ograje odpovesta, Kipeča nju mladost se ne ogiba Vodilne ujzde pametnih postav, In strast celo je njuna čista bila. Ti rada zdaj, Diego, razodenem, De me je grozno doba ta skerbela; Pričakovala sim z britkostjo res Razvitje njunih sere — Ljubezen živa Zdivja v naturah nagloserdnih lahko. Ak bi v netilo nakopičeno Togote stare še ta strela vdarla, Zavist ljubezni vrele trešla bila — Ko bi nju serci, nikdar scer enake, — Že misel ta me strese — ravno v tim Se čutu bile srečale nesrečno — — Nu, blagor mi! Oblak ta gromonosni, Ki visel je grozivno čern o meni, Po angelu peljan je tiho mimo, In prosto zdaj iz pers otetih diham.
Diego.
Raduj se del, raduj se jih! Speljala Si z mirnim umam in besedo rahlo, Kar oče strog zamogel nikdar ni Z vladarsko silo vso. Da, slava tebi! Pa sreča tud veliko je storila.
Izabela.
Ja mnogo sim, tud sreča je storila! Malenkost ni to bilo, vse te leta Nositi skrivno v sercu tako tajnost, In mamiti nar umnišiga moža, Zatirati kervi nagibe v nedru, Ki kakor ognja žar zakriti silno Iz molka so tišali v svit občinski.
Diego.
Zastava mi je sreča tvoja dolga, De vse se bo veselo razvozlalo.
Izabela.
Hvaliti pak ne morem sreče prej, Dokler ne vidim konca tih prigodkov. Svarivno me opomni hčere beg, De v rodu še ne spava duh sovražni.
Al hvali al ne hvali djanje moje, Zvestobi tvoji skrivati je nečem. O tem ko se po sledu hčere moje
Sinova trudita, ja nisim hotla Nemarno tu izida čakati. Tedaj sim delala. — Kjer um človeški Naprej ne zna, velikrat Bog pomaga.
Diego.
Povej mi jasno, kar mi znati gre! Izabela.
Samotno na višavah Etne biva Pušavnik blag, sivor od nekdaj gorski Imenovan, ki bližej nebu jasnim Ko drugiga človeštva rod nečimern Je v tanjši sapi, v ložjimu ohlipu Posvetniga očesa zvezdo bistril, In mirno zdaj iz verha let nebrojnih Ozira dolj se v zmešano igranje Nerazumljivo vitiga življenja. Osoda mu te hiše ni neznana; Velikrat je za nas nebesa prašal, Z molitvijo nesreč overnil mnogo. Upotila do njega brez pomude Sim posla bistriga netrudnih nog, De zve o hčeri, kar bi v prid mi bilo, In upam de bo zdajci se povernil.
Diego.
Ak se ne motim, glej! o kneginja, Se približava že poslanec nama, Pohvale res je vreden jadernik!
Poslanec. Prejšnji.
Izabela.
Povej naravno mi resnico golo, Ne skrivaj mi ne dobriga ne zlega! Odgovor kak je dal ti gorski sivec?
Poslanec. Ukazal je, de urno nej se vernem, Ker najdena zgubljena je divica.
Izabela.
O sladke usta, blaga mi beseda! Ti vednoma želeno oznanuješ. In sinov kter je tako srečen bil, De našel je zgubljene sestre sled?
Poslanec.
Tvoj starši sin je našel varno skrito. Izabela.
Tedaj Don Manvel, njemu hvala gre! On bil mi je od nekda blagra znak. — Si svečo tud izročil posvečeno Pušavniku, ki v dar sim jo poslala, De jo prižge svetniku svojimu? Vsak drugi dar, ki scer ljudi raduje, Zaverže ta pobožni sluga božji.
Poslanec.
Molče prejel posvetjeno je svečo, In pred oltar stopivši, kjer lampada Gorela je svetniku, jo upali In hipoma zažge leseno bajto, Kjer blizo sto je let Boga častil.
Izabela.
Kaj praviš? Kako grozo mi naznaniš? Poslanec.
Trikrat — gorje! — klicaje glasno, glasno, Hiti iz hriba, meni pa le migne, Nej mu ne sledim, ter de ne ozrem se, In tak domu, od groze gnan, sim tekel!
Izabela.
V	kipeč vertin me nove dvombe sune,
V	zmešnjavo vertoglavno zibajočo, Z novico tvojo djanje to protivno. De najdena po staršim sinu je,
Don Manvelu, mi moja hči zgubljena, Ne veseli me lepa ta beseda Zedinjena z nesrečnim djanjem takim.
Poslanec.
Ozrf se, kneginja! in sama vidi Doveršene pušavnika besede; Ne motim se! Zgubljeno tvojo hčer, Katere išeš, ravno prinesejo Tam sinov tvojih vitezi junaški.
(Druga polovica kora prinese na nosivnim sedilu omotjeno Beatrico, ter jo igrališa spredej na tla postavi.)
Diego.
Zavzeta te z očesam stermo meri.
Beatrica.
Kje sim? Obličje to spoznati menim. Izabela.
Počasi le zave se in se zdrami.
Diego.
Kaj dela? Na kolena se spusti.
Beatrica. Obraz nebeški drage majke moje!
Izabela.
Preserčni cvet, objemi me, objemi! Beatrica.
Glej v prahu me, krivično dete svoje. Izabela.
Imam te spet! Pozabljeno je vse!
Diego.
Ozri se name! Al poznaš i mene?
Beatrica. Diegota, pravedno sivo glavo!
Izabela. Mladosti tvoje varha zvestiga.
Beatrica.
V naročju sim tedaj ljubimcov svojih? Izabela.
In razun smerti več nas nič ne loči. Beatrica.
Ne misliš me pregnati več na tuje? Izabela.
Sve združene, vtolažena osoda.
Beatrica. (jo objame.)
Je res tedaj, de sim na sercu tvomu, In sanj je bilo kar sim doživela? Prestrašni britki sanj! — oh, mati moja Sim mertviga pred sebe vidla pasti!
Pa simo kak sim prišla? Se ne spomnim 1 O sreča, de pri tebi sim oteta! Grozili so, de me prenesli bodo K mesinski kneginji. O, rajši v grob!
Izabela.
Zavej se, daj! Ta kneginja mesinska — Beatrica.
Ne več od nje, ne več! Pri tem nesrečnim Imenu me obide smertna groza.
Izabela.
Poslušaj me!
Beatrica.
Dva huda sina ima, Ki do smerti po kačje se čertita; Don Manvel in Don Cezar nju imena.
Izabela.
Spoznaj me, mater svojo! Ja sim tista!
Beatrica. Kaj praviš? Kako si besedo rekla?
Izabela.
Jaz, mati tvoja, sim ta kneginja.
Beatrica. Ti Manvelu, ti Cezaru si mati?
Izabela.
In tvoja mati! Brata si izrekla.
Beatrica. Gorje mi! Joj! O grozovitna luč!
Izabela.
Kaj pa ti je? Kaj gane te tak čudno? Beatrica (ljuto oziraje se ugleda kor.)
Sej tuki so, Da, da! Vse zdaj spoznam. Ni sanj me motil. — Ti so bili priča. — Resnica vse, resnica grozovitna! Nesrečni vi, kje skrili ste mi ga?
(se naglo koru bliža, proč obernivšimu se; v delji žalostna popotnica
zadoni.)
Kor.
Gorje! gorje!
Izabela. Kaj skrili? Kaj je res? Molčite v strahu — Jo razumite!
V	besedah vidim, pol izrečenih, Pogledu v vašim kaj nesrečniga, Ki meni zamolči se — Kaj je to? Čem vediti! — In kaj obračate Očesa polne straha proti vratam?
In godba ta, da žalostna, kaj ta je?
Kor. (Bohemund.)
Bliža se, bliža; se jasni grozivno, Kneginja, združi pogum in krepost! Modro prenesi kar pride morivno, Z dušo junaško to smertno britkost.
Izabela.
Kaj bliža se? Kaj jasni se grozivno? Mertvaške pesmi strahovitni glas Doni po domu — Kje sta sina moja? (pervi kor prinese Don Manvelovo truplo na parah, ki jih na prazni strani igrališa na tla postavi. Pare so s černim suknam pokrite.)
Izabela. Beatrica. Diego. Oba kora.
Pervi kor. (Kajetan.)
Mesta po ulicah Hodi nesreča
V	družbi napak, — Skrivšima pazi Hiše človeške; Danas na leve, Jutro na desne Vrata poterka,
Še prizanesla nobenimu ni.
Nezaželeniga
Se poročila,
Prej al poznejši,
Pragu na vsakimu,
Kjer so živeči, gotovo znebi.
(.Berengar.) Ko jesenske slane
Drevju list odpade, Grobu perhle grane Sivec veli dade,
V	temu natura gre Mirno le
Cesto navadniga teka, Večniga zakona pot,
V	tem ni ničesar, ki straši človeka! Tode i višjih strahot
Imaš nadjati se, divjiših zlosti! Šiloma loči jih koj Tudi nar slajši vezila uboj. Naglo na žalostni vert Treši ti smert
Nježno življenje cveteče mladosti!
{Kajetan.) Ker iz oblaka nad nami bučaje Silno in votlo gromenje doni, Serca se vidijo, groz trepetaj e,
V	strašni oblasti neznane moči. Pa iz višave i vedro smeječe Znajo zadeti razmlevne te strele; Torej ob času osode vesele
Boj se napada kovarne nesreče! Tveziti serca na blago nikar, Ko le za kratko življenje ti sladi; Ki je v posestvu, zgube se vadi, Bodi veselimu žalosti mar.
Izabela.
Kaj vidla bom? kaj skriva zagrinjalo?
(se nekoliko param bliža, ter dvomljivo postaji) Grozivno tje, plašivno me nazaj Z ledeno roko studne sile tira.
(med njo in pare stopivši Beatrici.)
Nej bo kar hoče, daj! razkriti moram
(dvigne pert in zagleda merliča.)
Nebeški Bog, moj sin! moj sin ubit!
(groze oterpnjena umolkne. Z glasnim krikom britkosti pade Beatrica
tik par na tla.)
Kor. {Kajetan, Berengar, Manfred.)
Nesrečna mati! Da da! Je pobit! Izrekla si sama strupeno besedo, Po ustnici prišla ni moji na svit.
Izabela.
Moj sin! Moj Manvel! Milost vekovita! Kak najdem te? Kak dojdeš mi nazaj? Izkupiti si moral sestro z lastnim Življenjem iz oblasti roparske? Kje brat je bil, de on te ni ohranil?
Prokleta roka, ki te je zadela, Prokleta mati, ki ga je rodila, Prokleta vsa njegova rodovina!
Kor.
Ne dalej! Joj! Gorje! Gorje! Gorjč! Izabela.
Tak spolnite bogovi mi obljubo? Pravednost to je vaša? Smeha vreden, Ki se na vas zanaša blagodušno! Kaj up je bil, in Česar sim se bala, Če to izid je! Vi, ki straha polni Stojite krog in pasete očesa
V	obupu mom, spoznajte golufije, Preroki s kim nas mamijo i sanje! Kdo jim verjel, to vedši, bo naprej? — Ko čutila se mater sim s to hčerjo, Je sanjalo očetu se nekdaj,
De vidi iz zakonske postlje svoje Dva lavrova drevesa krasno rasti, Med njima pak blešil je lilje cvet. Spremeni ta se v pleme, veje goste Dreves prižge, in naglo celo hišo
V	neskončni tok požara preoberne. Prikazni te prestrašen za pomembo On nekiga popraša tičogleda
In Čarodeja djanja skrivniga. Čarovnik ta mu tako sanj razjasni: Če hči bo plod, ki imam ga roditi, Mu bo oba sinova umorila, In celo mu končala rodovino.
Kor. (Kajetan. Bohemund.) Kaj praviš? Kneginja! Gorje! Gorje! Izabela.
Zatorej jo vmoriti oče vkaže, Jez pak otela sim jo te namembe. Uboga moja revica! pregnana
V	zibelki že iz materniga Iona, Odrašena de bratov ne bi vbila!
Je padel brat po roparski desnici, Nedolžno dete ni ga umorilo!
Kor.
Gorje! Gorje! Ojoj! Nesrečna mati. Izabela.
Izreke te mi krive mar ni bilo, Na boljim je slonela upu duša — Kjer bolji usta, bolj verjetne slova, So mi od te dekline razodele: De serci bo mi ona mojih sinov Zedinila v žareči plam ljubezni. — Tak so naskriž prerokovanja bile, Na glavo hčere položivši blagor S preklimbo vred. — Preklimbe kriva ni, Nesrečnica! in časa ni imela, De blagor bi prinesla bratam bila. Legala ta in una je beseda, Vse hlap je kar preroštvo govori, Golufi so, al sami slepa čeda. Spoznati se prihodni čas ne dade. Zajemaj doli v rekah tamne vlade, Zajemaj gori v toku jasnosti.
Pervi kor.
Kaj praviš? Ne dalej! Gorje ti! Postoj! Prederzno ne sukaj jezičniga biča! Preroki spoznajo, zadenejo, znaj! Resničnim izid bo prejasna le priča.
Izabela.
Ovirala ne bom ga, ne! jezika, Po čutu serčnim hočem govoriti. Posvetjene čemu obišem veže, In sklenjene molim roke nakviško? Bedaki mi! Kaj vera nam koristi? Bogove najti tak je nemogoče, Visoko nad oblaki prebivavne, S pušico kot zadeti luno, z ojstro. Človeku je zazidana prihodnost, Jekleni zrak molitva ne predere. Nej tič leti na desno al na levo, Nej zvezda se versti al tak, al tak, Pomembe ni, izlaga goli sanj, In puh in dim, lažnivi so vsi znaki.
Drugi kor. (Bohemund.)
Ne dalej, nesrečnica! Kaj govoriš?
Keieilijeve dela.
Ti soncu sijavnimu žarke tajiš! Bogovi živijo, veljavo imajo, Na znanje se ravno v tem hipu ti dajo.
Vsi vitezi.
Bogovi živijo, veljavo imajo,
V	tem hipu se ravno na znanje ti dajo!
Beatrica. O, mati moja! Kaj si me otela! Zakaj me v plen preklimbi nisi vergla, Kateri sim pred rojstvam lastna bila? O, slepa mati! Cenila si se Modrejšo, kot so bitja vse vidjoče, Ki stikajo s prihodnim bližno dobo, Vsih časov plod in seme razločivši.
V	pogubo sebi, meni, celi žlahti
Si smertnim tak bogovam zaderžala, Kar šlo jim je po pravdi in namembi, Zdaj uzmejo si dvojno ga, in trojno. Zahvale ti ne vem za tužni dar, Oteta sim britkosti le in muki.
Pervi kor. (gleda živo ganjen z grozo proti vratam.)
(Kajetan.)
Rane razpočite!
Žgite, žgite!
Tamniga toka
Von priderite potoki kervi!
(Berengar.)
Čujte rožljanje Bronastih nog! Gadov peklenskih Sičanje slišim,
Furij ostudnih korake spoznam.
(Kajetan.)
Stena razruši se! Zdrobi se prag
Pod grozovinsko stopinjo te noge! Černi hlapovi, puhnite, puhnite Čadno iz brezdna! dneva prijazniga Skrite tevitlost! Zbežite hiše te varhi bogovi, Boginjam dajte osvete pristop!
Don Cezar. Izabela. Beatrica. Kor.
(o nastopa Don Cezara se kor naglo na levo in desno razdeli. On sam
na sredi ostane.)
Beatrica.
Gorje mi! On je.
Izabela. (Cezaru nasprot.) O moj dragi sin! Tak vidiva se spet — Ozri se! Glej Preklete roke blaznovito delo!
(Ga pelje k merliču.) (Don Cezar se groze strese; lice zakrije z rokama.)
Pervi kor. (Kajetan. Berengar.) Rane razpočite! Crite, crite! černiga liva
Von priderite potoki kervi!
Izabela.
Ti straha trepetaš! Da, to je vse, Kar ti od brata tvojiga ostane, Vse nade moje tu leže razdjane! Opadnul cvet je vajne sprave mladi, Namenjeni mi niso ploda sladi.
Don Cezar.
Vtolaži se! Pravedno mir sva hotla, Namenila je kri osoda božja.
Izabela.
Ti drag je bil, o vem! z veseljem vidla Sim krasno vez pobratenja med vama. Si mislil ga nositi v jedru serca, Pobotati pretekli čas obilno. Ljubezni sad je vmor ti ves razdjal, Sedaj ga le osvetiti zamoreš.
Don Cezar. Proč, mati, proč! To mesto ni za tebe, Ubeži tem nesrečnim videzu!
(jo hoče proč peljati.) Izabela. (ga živo objame.)
Ti še živiš mi! Sin edini zdaj.
Beatrica. O, mati! kaj počenjaš?
Don Cezar.
Zjokaj se
Na sercu tim pravednim. Ni zgubljen Ti starši sin, ker mlajšiga ljubezen Nevmerlo tud njegovo vso obseže.
Kor. (Kaj. Bereng. Manf.)
Rane razpočite! Mutasti vpijte, Černiga litja
Von priderite potoki kervi!
Izabela (primši roke obeli.) O draga moja!
Don Cezar.
\
Kako veseli me, De vidim jo v naročji tvom, o mati! Da! nej ti bo namesto hčere. Sestro —
Izabela (mu seže v besedo.)
Le tebi za oteto se zahvalim, Obljubi zvest si v djanju mi poslal jo.
Don Cezar (osupnjen.) Poslal? — Poslal! Koga sim ti poslal? Izabela.
Nu, sestro svojo, ki jo tukaj vidiš.
Don Cezar. Ta — moja sestra?
i
Izabela. Ktera pa, če ta ne?
Don Cezar.
Sestra meni!
Izabela, Sam si mi poslal jo.
Don Cezar. In njemu sestra!
Kor.
Joj! Gorje! Ojme! Beatrica.
O, mati draga!
Izabela. Kaj je? Govorite! Don Cezar Ter — dan preklet, ki dal mi je življenje
Izabela. Kaj to? - Moj Bog!
Don Cezar.
Telo prekleto, ki Me je spočelo! In prekleta tvoja Skrivljivost, ki vse groze te je kriva! Nej udri tresk, ki serce ti razkolje, Ga več nazaj previdno ne deržim. — Ja sim, vedi, jaz — ubil sim brata svoga, — Zalezel sim ga v njenimu objemu; Nevesta moja ljubljena je ona, V objemu pak sim njenim brata našel — Zdaj zgodbo veš, in znano ti je vse! — Če meni res, če res je njemu sestra, Sim kriv tedaj pregrehe grozovinske, Za ktero ni ne snažbe, ne odpustka!
Kor. (Bohemund.)
Izustjeno vse je, si slišala celo; Nar hujši razkrito, on nič ne taji. Kar djali preroki so, vse je zadelo, Ubežal osodi nobeden še ni; Ki tvega se derznoma, sprot modrovati, On mora jo sam pomagaje dognati.
Izabela.
Kaj za naprej mi mar je, al bogovi Se skažejo lažnivce al resnične? Nar strašniši so meni naklonili, Jim manjka moč, me hujši še zadeti. Ki bati se ničesar dalej nima, Se tudi njih togote ne boji. Umorjen je moj drajši sin nemilo, Od živiga pa sama ločim se«
On sin mi ni — rodila gada sim, Na persih teli dojila baziliska, Ki boljiga je v smert mi sina pičil. — Bežive, hči! Tu nama ni ostati — Osvetnicam to hišo izročim — Krivica me je vanjo pripeljala, Krivica zdaj iz nje me prepodi — Nevoljno prišla, z grozo v njej živela, V obupu jo pustim — Vse to zadene Nedolžno me — Prerokam pa gre slava, In mojih dvomb oteti so bogovi.
(Odide. Diego je sledi.)
Beatrica. Don Cezar. Kor.
Don Cezar (ustavi Beatrico.)
Postoj mi, sestra! Tak ne hodi proč! Preklinja nej me mati, nej toživno
V	nebesa vpije to ta kri nad mano, Vesolni svet obsodi me! Le t;
Ne kolni mene! Bi prestrašno bilo. (Beatrica, proe obernjena, kaže merliča.)
Ja nisim li zaročnika umoril, Le brata sim ubil obema dvema — Ta mertvi zdaj ni višje tvoj ko moj, Ni bližje ti od mene ki živim, In ja sim bolj usmiljenja potreben, On čist je šel, ja — žalibog! sim kriv. (Beatrici se solze vlijejo.)
Žaluj po bratu, s tabo plakal bom, In več ko to — ga maševati hočem! Le ne žaluj po ljubim! Prednosti, Ki s tem jo mertvim davaš, ne preneseni. Posledno to tolažbo daj mi najti
V	neskončnim brezdnu naše žalosti, De mertvi ta ti drajši ni od mene. Osoda najna, strašno razodeta, Zravna pravice kot nesreče naše. Ljubivna trojca, v isti klonč povita, Poginemo vsi skup, in ravne mere Pravico solz delimo žalostno.
Ak vidil bi, de tvoja britka tuga Namenjena ljubimcu je, ne bratu, Bi žalu se zavid in serd pridružil, Bi begnula posledna mi tolažba;
In, kot želim, ne mogel bi veselo Posvetiti v spomin mu zadne žertve; Iziliknul rad bi rahlo svojo dušo, Izreči de v pepelniku tem istim Zedinila moj prah z njegovim bodeš,
(objemši jo živo z milim glasam)
Kot nič poprej sim žarno tebe ljubil, Neznana ker si tujka še mi bila, Ljubivši te čez mere vse človeške Preklimba tre zato me bratomorstva; Ljubezen k tebi — krivda vsa je moja. Zdaj sestra si, — usmiljenje od tebe Ko sveti dar! ko dolžno plačo terjam, (pazljivo in britkiga pričakovanja gleda Beatrico, potem se naglo proč
oberne.)
Ne! Ne! Teh solz ne morem gledati — Pogum mi pričo trupla tega zgine, In dvombe ost mi tesne persi terga.
—	Žaluj skrivaj, pomote mi ne jasni! Ne glej me več! Ja tudi ne pogledam, Ne tebe več, ne tvoje matere. Nikdar me ni ljubila. Serce svoje
V britkosti dnes mi skazala je zadnič. On bil ji je milejši sin, je rekla, Tak bilo je vse djanje njeno hlimba!
—	Ne siti se! Lažniva si kot ona! Svoj stud razkrij! Čertito lice moje Ne vidi več! Na vekomaj mi zgini!
(Cezar odide. Ona dvomljivo stoji v prepiru protivnih občutkov, potem se terdniga sklepa oberne in urno proč hiti'.)
Kor. (Kajetan.)
Blagor mu! Srečen se ceniti mora, Ki se v tihoti deželnih planjav. Proč od posvetniga hrupa in bora, Ziblje detinsko v naročju dobrav! Groza me stisne v kneževski dvorani, Kjer iz višave blišeče časti Zvernejo naglo se sreč velikani, Kakor pečina v prepad zagromi.
Pametno, dobro postelje si tudi, Ki se življenja iz burke viharne, Rano opomnjen, oteti ne mudi Tje v samostana ogradice varne; Ki odpove se hlepenju bodečim,
Verže iz njedra nečimerno slast, Slave pohotu, vedno kipečim, Zlomi v pokojnimu sercu oblast. Njega ne zgrabi v pobožnim početju Strasti nevredjene divji vihar, Nikdar ne moti ga v tihim zavetju Roda človeškiga glodaven mar.
Le do nekake višine se ziba Ljuta pregreha, ošabnosti hči, Kakor višave se kuga ogiba, Ki le po paru se mestnim vali. Gore so proste! Sapa napake
V	čiste ne dvigne se jasnosti zrake! Zemlja prekrasna je, lepa povsod, Kjer ne ognusi Adamov je rod.
(Celi kor povzame.) Proste so gore, Sapa napake
V	čiste ne dvigne se jasnosti zrake; Krasna gotovo je zemlja povsod,
Ak ne ognusi Adamov je rod.
Don Cezar. Kor.
Don Cezar (bolj umirjen.) Poslužim se pravice vladne zadnikrat, De truplo drago to pogrebu izročim, To je posledna čast, ki mertvim skaže se. Tedaj opazite, to ojster sklep je moj, Ker tu ukažem vam, nej pično se zgodi.
V	spominu živim bo še to obhajanje, Kar mnogo časa ni preteklo, kar je bil Slovesno spremljen vaš k pogrebu stari knez. Umolknula mertvaška pesem komaj je
V	ozidju tem, merlič merliču sledi v grob, Prižgal de bi na bakli baklo skor,
In idši pridši žalovavcov nemi trop Na stopnicah bi hišnih srečal se. Pogreb tedaj slovesni mu omislite
V	svetišu tega grada, kjer očetov prah Počiva, o zapertih vratih, tiho vse, Kot bilo je takrat, nej se godi sedaj.
Kor. (Bohemund.) Doveršeno vse to, gospod, bo urnih rok, Ker nerazdjan stoji mertvaški oder še
V	spomin prežalostniga obhajila tam, Dotaknula merliških par se roka ni,
Don Cezar. Je slabi znak, je pust pomen, de žrelo tmin V pohištvu živih je do zdaj odperto tam. Zakaj se ni razdjala spet ta stavba koj, Dosežen ker je čisto bil namembe cilj!
Kor. [Bohemund.) Težava časov ino žalostni prepir, Ki vražno koj potem Mesino razdvoji, Overnula od mertvih naše misli sta, Tak zmir zaperto to svetiše bilo je. Don Cezar.
Brez mude k delu zdaj in tak pospešite, De bo končano vse do bližne polnoči; Očistjeno pregreh nej gleda hišo to Prihodno sonce ter nej sije srečnišim. (drugi kor odide z Don Manvelovim truplam.)
Pervi kor. {Kajetan.) Alj Čem poklicati pobožno mništvo les, De po cerkovni šegi starodavnih vad Opravi černo mašo, ter pokojniga Poblagoslovi k miru s krepkim pesmami? Don Cezar.
Pobožna pesem njih na grobu najnimu Nej vedno zanaprej o blesku sveč doni; Za dnes ni treba tih prečistih opravil, Prežene sveto reč kervavo kruti vmor.
Kor. (Kajetan.) Po sili mar ne skleni kaj kervaviga, Obupno sam divjaje proti sebi, knez! Na svetu nihče ni, de bi te kaznoval, Pokora zvesta pak umiri božji serd.
Don Cezar. De kaznoval bi me sodivno, res ga ni, Doveršiti tedaj pravico moram sam. Pokora ojstra, vem, prijetna nebu je, Pa le s kervjo se mor kervavi pokori.
Kor. {Kajetan.) Valove sil in tug, ki v hišo to dero, Ti gre ustaviti, ne vleči žal na žal.
Don Cezar. Preklimbo roda dnes vmerjoč razvezal bom, Le samovoljna smert razvije vroka klonč.
Kor. (Kajetan.) Dolžan ostati si vladar deželi tej, Ker si obropal nas vladarja drugiga.
Don Cezar. Bogovam smertnimprej svoj dolgpoplačalbom, Za žive nej skerbi previdno drugi bog.
Kor. (Kajetan.) Kar sonce razsvetli, povsot je upanje, Od smerti ne dobiš ničesar, misli to!
Don Cezar.
Dolžnost služabnika molčč premisli sam, In pusti duhu me, ki strašno mi veli, Ti serca mojiga ne vidiš grozni stan. Če v meni plašno ne poštuješ kneza več, Se boj pregrešnika, ki je v divjost uklet! Obupniga se boj, nesrečnika spoštuj, Ki je bogovam clo ko panba posvečen. — Ki skusi to, kar mene peče v sercu, Računa več vmerjočimu ne da.
Dona Izabela. Don Cezar. Kor.
(nastopi počasno in gleda dvomljivo Don Cezava. Čez nekaj časa se mu bliža in reče zavedno:)
De nikdar več te gledala ne bom, Sim se rotila v strašni tugi svoji; Pa glej, moj sin, raztaja sklep se v zraku Kateriga stori nesrečna mati, Divjaje proti glasu serca svoga. — Primora me pravlica grozna priti Iz bivališa svojiga do tebe, — Je res al ne? Al imam trepetati, De dnes oba zgubiti sina moram?
Kor. (Kajetan.) Gotoviga vidiš, pogumno hlepi, Podati se v tmine neskončniga spanja, Slobodno, in clo samovoljniga djanja. Poskusi krepost prirojene kervi, Maternih prošenj veljavne kresila, Moja beseda prešibka je bila.
Izabela.
Preklimbe vse nazaj uzamem, glej, Ki v slepim serdu sim obupanja
Izrekla jih čez milo glavo tvojo. Preklinjati otroka lastniga Ne more ki v ljubezni žitje da mu. Ne vsliši Bog pregrešnih teh besed, Od svitliga obnebja odletijo Nazaj na zemljo, solz prelitih težke. — Živi moj sin! Morivca rajši vidim, Ko de bi po obeh jokala sinih.
Don Cezar. Ti mati ne pomisliš kaj de terjaš, Za mene več med živimi ni mesta — Na videz ak bi ti se res čertiti Navadila morivca roda svoga, Ne mogel jaz očitanje bi tiho Prenašati britkosti večne tvoje.
Izabela.
Žalila te ne bom ne s tiho tugo, Ne ranila z besedo serca tvoga. Raztajal bo moj bol se v rahlo milbo, Nesrečo skupno bova žalovaje Preplakala in krivdo zakrivala.
Don Cezar. (za roko primši jo z rahlim glasam.)
Da, mati, da! Zgodilo tak se bode, Raztajal bo tvoj bol se v rahlo milbo Ker ista bo gomila z ubijavcam Ubitiga pokrivala hladivno, In isti lok objel bo prah obejeh, Bo zgubila preklimba moč, o mati! Ti sinov več razločila ne bodeš, Očesa tvoga krasniga solzice Veljale bodo enimu ko drugim. Mogočna, da! tolažnica je smert, Togote plamen, serd in čert ugasne, Prepir neha, in lepo usmiljenje, Plakavno lice sestre ljubeznjive, Se nagne čez pepelnico prijazno. Zatorej, mati, dalej mi ne brani, De idši tje preklimbo utolažim.
Izabela.
Svetiš obilno je v keršanskim svetu, Kjer najde mir molivši tužni romar. Odloženo mnogtero težko breme Je bilo že v pohištvu lavretanskim,
In sveti križ ki svet je ves odrešel, Nebeško moč izdiha blagodarno, Zdajavna tud molitva je pobožnih; Zaloge to obilne so zaslužkov. Na mestu pa, kjer mor je doprinesen, Se zidati čisteča cerkev da,
Don Cezar.
Potegniti se da iz serca pšica, Ne zaceli se rana nikdar več. Ki more nej živi britkosti ure, Neskončni dolg osnemaje počasno S pokoro ojstro — meni to ni moč; Živeti moč mi ni z razdjanim sercam, Jaz družiti veselo se z veselim, In proste duše kviško zreti moram. Ostrupil je življenje mi zavid, Ko naj oba enako si ljubila, Kak prednost bi prenašati zamogel, Ki tvoja mu čez mene da britkost? Čistivna, glej, oblast je smerti dana, Premeni v njenim domu neminljivim Slabost posvetna v blesk se čednosti, In pege vse mankljiviga človeštva
V	likavnimu spominu zginejo.
Ko zvezde tam visoko nad oblaki Sijaje zdaj nad mano on bo stal, Zavid ki naj je ločil tu v življenju, Ko brata še enaka bila sva, Bi grudil zdaj mi serce brez prevdarka, Ker je prevzel mi krono večnosti, In unkraj želj in tekme angelj čist Spomina blesk nad mano jasno plava.
Izabela.
Sim vaj zato v Mesino poklicala, De vaj zgubim, de vaj oba pokopljem! K pomirenju prosila sim vaj serčno,
V	napako pak osoda pogubljiva Oberne mi vse moje upanje.
Don Cezar.
Izidu, majka, ništa ne očitaj, Spolnuje se obljuba sleherna. Čez prag sva ta želeča mir stopila, In mirno bova počivala skup, Umirjena v mertvaški hiši večno.
Izabela.
Živi, moj sin! Ne pušaj matere V deželi tujca same brez prijatla, Sirovimu posmehu izročene, Ker sinov več ne brani je krepost.
Don Cezar.
Ko ves te svet neserčno zasramuje, Pribeži ti k pokojnim grobu najnim, Klicaje v bran božanstvo sinov svojih, Te čujeva, ker duha sva takrat. Mornarju kot kazalo na nebesih Tam dvojci so, tak bova se v tolažbo Ti bližala, in krepila ti dušo.
Izabela.
Živi, moj sin! Za mater svojo živi! Zgubiti vse! — Ah, tega ne prenesem, (ga strastno objame; on se ji rahlo izvije ter ji proč obernjen roko poda.)
Don Cezar. Ostani z Bogam!
Izabela.
Da, da! Prepričam zdaj se v žalost svojo, De mati nič o tebi ne zamore! Al druge ni besede, de bi v serce Krepkejši ti od moje zadonela?
(stopi k vhodu igrališa.)
Približaj se mi, draga hči! Ker mertvi Tak silno ga pod zemljo tira brat, Ne sestra živa, ljubljena, poskusi S podobami veseliga življenja Deržati ga v svitlosti sonca dalej.
Beatrica pri vhodu. Izabela. Cezar. Kor.
Don Cezar. (živo ganjen, zagledavši jo, lice zakrije.)
O, mati! Mati! Kaj si vmislila?
Izabela (naprej peljaje jo.)
Zaman ga je, zastonj prosila mati; Ga sprosi ti, življenje de izvoli!
Don Cezar. Zavita mati, tako skušaš me? Me hočeš tu še v hujši bor zaplesti, Prisladiti mi dneva blesk še enkrat Na potu zlim k domovju večnih tmin? — Živjenja tu stoji vabivni angelj, Prekrasno cvetje radosti in slave, Nebrojno sadja rajskiga izvirka, Pred mene siplje z nježnima rokama; Odpira se mi nedru v žarku sonca, Se zdramita mi slast in up življenja Nenadoma v oterpnenim oserčju.
Izabela. Al tebe bo, al nikoga uslišal, Zaroti ga de varh ostane nama.
Beatrica. Merliču dragim žertva se spodobi, In žertva bodi mu; dovoli meni, De ja ta žertva bom! Pred rojstvam že Namenjena je meni bila smert; Preklimba roda vidno mene iše, Nad nebam rop so dnevi ki živim jih. Prepira serd sim bratama budila,
Tedaj sim kriva ja,--in meni gre
Vtolažiti osvetnic^ njegove.
Kor. {Kajetan.)
Nesrečna žena, joka vredna mati! Vsi silijo otroci tvoji v smert, Samotno tu te hočejo pustiti V življenju tem ljubezni praznimu.
Beatrica. Ti otmi, brate, drago glavo svojo! Za mater živi, sina je potrebna, Hčer dnes je komaj našla, lahko bo Pogrešala kar nikdar ni imela.
Don Cezar. (globoko v serce ranjen.)
Živiva al umriva midva, mati, De ona le se ljubimu pridruži.
Beatrica.
Al bratovim zavidaš prahu mertvim?
Don Cezar.
V	britkosti on bo tvoji srečno živel, Ja vekomaj med mertvim mertev bom.
Beatrica.
O, brate moj!
Don Cezar. (s celim žaram ljubezni.)
Al meni tiste solze? Beatrica. Za mater najno živi!
Don Cezar. (nazaj stopivši spusti roko njeno.)
Za-njo, za-njo? Beatrica. (se mu nagne na persi.)
Za mater živi — in tolaži sestro.
Kor. (Bohemund.) Premagala je! Se več ne protivi Proseče sestre besedi ganljivi. Zaupaj, o mati, je dober spomin, Izvoli življenje, ostane ti sin!
(v hipu tim zadom mertvaška pesem, zadne vrata se odprejo, v cerkvi se vidi katafalk ali mertvaški oder, na temu truga černo pokrita, krog in krog plameči svečniki.)
Don Cezar. (proti mertvaškimu odru obernjen.)
Ne! — brate ne! Ne zaderžim ti žertve! Iz odra glas krepkejši tvoj me tira, Ko solz oblast v očesu maternim, Močnejši kot ljubezni prosba sladka. — Glej! moje je, kar bi življenje zemsko
V	nebeški raj premeniti zamoglo;
Pa jaz, moritelj! jaz de srečen bil bi, In tvoja bi nekrivda sveta v grobu Nemaščevana spala? — Tega varuj Pravični vodja naših dni, de taka Delitva bi na svetu svomu bila. — — Tud meni so te britke solze tekle, Občut umirjen je, tak sledim ti. (se presune z bodalam in zderči umiraj e po sestri na tla. Ta se verže
materi na persi.)
Kor. (Kajetan.) (po dolgim molčanju.)
Oterpnjen clo razločiti ne vem, Izid enak — al dičiti ga smem? Le samo to spoznam in vidim jasno, Življenje ni nar višji dobro, ne; Nar hujši pak nesreč — krivica je.
Divica Orleanska.
Tragedija petih djanj a predigro.
(Spisal Miroslav Schiller.)
človeštva blag izgled zasramovati, Je vergla te v smetf posmeha sl&. Lepoti zmir smehun pravico krati, Ne veije ne v svetnika, ne v Bogi; Razrušiti zaklade sercu kani, Preganja dim — in sveto vdro rani.
Alj, kakor ti, priprostiga iz krila, Selanka tud pobožna, kakor ti, Mogočno da ti roko pevska Vila, Na svitli tron te v zvezde posadi, Ovije te z blišečim žarki tečno, In, serca plod, živela boš na večno!
Černiti scer je vajen svet, kar sije, Podreti v prah visoko mu je mar; Pa se ne boj! Še sere veliko bije, Ki vnete so za svit in čisto stvar. Zijavni terg življenje v kvantah gubi, Blagejši duh podobe višji ljubi.
Keieikijeve dela.
»
36
O s o b e:
Karo I sedmi, kralj francozki. Kraljica Izabo, Djegova mati. Neža Sorelka, njegova prijatlica. Filip dobri, vojvoda burgunski. Graf Diinoa, bastard orleanski.
Lahir, / francosko - kraljevi oficirji. Diišatel, \
4 Verhepiškop remski.
Šatiljon, burgunski vitez. Ratil, lorenski vitez. Talbot, britanski vojskovod. Lionel , / i)r;tansjI; vojnifej. Fastolf, \
Montgomeri, valižki vitez. Svetovavci orleanski. Klicar britanski.
Tibo d' Ark, bogat kmet francoski. Marjeta, 1
Lufza, ) njegove hčere. Jovana, ) Etjen, )
Klod Man", > ovčarji, njih snubci. Remon, \
Bertran, drugi kmet francoski.
Prikazen černiga viteza.
Voglar.
Voglarica.
Voglarčič.
Vojšaki in ljudstvo. Kraljevi kronoslužabniki, epiškopi, mnihi, maršali korarji, dvorani in druge negovoreče osobe.
Predigra.
(Deželaki kraj. Spredej na desni kapela s podobo matere božje, na levi hrast visok.)
Pervi nastop.
Tibo d' Ark. Tri hčere njegove. Trije mladi ovčarji, njih snubci.
Tiho d' Ark.
Sosedje dragi! dans Francozi smo, Slobodni kmetje še, in stare zemlje Očetam nekdaj lastne gospodarji; Bog vč, kdo jutro nam zapoveduje. Zakaj povsod bandera premagljive Prostira Angličan; njegovi konji Razphavajo francozko polje cvetno. Pariz ga je dobitnika spoznal In s krono staro Dagobertovo Ovenčal roda tujiga mladiko. Po lastnih mora bloditi deržavah Bežljiv, obropan, naših kraljev sin; Nasprot stoji v sovražnih trumah njemu Nar bližnji stric in pervi ptir; njegova Brezdušna mati clo jih napeljuje. Vasi gore in mesta krog. Viharno Požiga, podertije dim se bliža Dolinam tim pokojno še živečim. — Tedaj sosedje, dans ko še zamorem, Sim hčere preskerbeti v Bogu sklenil; Potreba šibki ženski varha je V nadlogah bojnih, in ljubezen zvesta Pomaga vsako breme dvignuti.
(Pervimu ovčarju:)
Etjen! vi snubite Marjeto mojo; Sosedno njive skup ležč, enacih So serca želj — To vterdi dober zakon!
(drugimu:)
Vi tiho ste, o Klod Mari? Sramljivo Luiza moja v tla oči pobesi?
Kaj bom razderal kar je zvezal Bog, Ker nimate se z blagam ponositi? Kdo ima blaga zdaj? Pohištvo, skedenj, Sta vraga bližnjiga alj ognja rop — Le zveste persi moža verliga So bran krepak viharju tacih časov.
Luiza.
Moj oče!
Klod Mari. Draga moja! Luiza (Jovano objemši.) Ljuba sestra! Tiho d' Ark. Njiv trideset oranja vsaki dam, S pristavo hišo, čedo dvor — in kakor Je mene, tak vas blagodari Bog!
Marjeta (Jovano objemši.)
Očeta razveseli, daj! Nej sklene, Današnji dan zakone srečne tri!
Tiho d' Ark. Vse zdaj omislite! Želim de jutro Poroko z nami cela vas praznuje.
(Ramo v rami odideta ob k para.)
ili- 7' ':.. ;; .	I •..•■:• I(f«» . 7' ; t.VHif
Drugi nastop. Tibo d' Ark. Jovana. Remon.
Tibo d' Ark.
Jovana, tvoje sestri, glej! ste vdane, Ste srečne, moje starosti veselje; Nar mlajši ti — si skerb in žalost za me. Remon.
Kaj moti vas? Zakaj jo kregate?
Tibo d' Ark. Glej, verli ta mladenč, nar pridniši, Doline naše krog in krog nar jakši, Ti je namenil serce svoje zvesto, In snubi te, že teče tretja jesen, S ponižnim željami, s preserčnim trudam; Ledena, ojstra ti se ga ogibaš, ln tako tudi druge vse ovčarje,
Mladenče vse ostrašiš in odženeš. Ti si v obilnosti cvetečih let, Zdaj pomlad tvoja je, zdaj upa čas, Razširjeno života tvoga cvetje; Alj de bi cvetlica ljubezni mile Iz njega vdarla ino v persih tvojih Rodila zlati sad, zastonj le čakam. Oj, po nikakim to mi ne dopade, Natore zmoto to pomeni težko! Mi ne dopade serce, ko ledeno In ojstro se zapre ob letih čuta.
Remon.
Ne dalej, oče d' Ark! Po njenim bodi! Ljubezen moje pametne Jovane Je žlahtna, rahla cvetlica nebeška, Le sčasama zori enaki sad. Zdaj rada še prebiva na višavah, Iz slobodne dobrave preseliti Pod nizko, mračno streho se boji, Kjer stiskata človeka skerb in tuga. Iz dola gledam s tihim jo zavzetjem Velikokrat, ko na visocih tratah Telesa žlahtniga v kardelu čede Stoji visokoravna, in poglede bistre Pobeša na sirotne kraje zemske; Tu viditi prikazen višji menim, In druzih časov stvar jo v sercu cenim.
Tiho d' Ark.
To ravno je moj strah, to žalost moja! Veselih družb se sesternih ogiba, Samotnih hribov iše, zapusti Pred petelinskim petjem postijo svojo, Ob uri groze, ko zaupno človek Človeku se pridruži, splazi se V okrožje temno polnoči samotne, Kot siva sova, v zapušene kraje, Se samši vstopi na razpotje križno, In nagovarja sapo pustih berdov. Zakaj si le to voli vedno mesto, In goni čedo svojo ravno sem? Zamišljeno jo vidim cele ure Sedeti pod druidskim dobam tam, Kateriga se srečni vsak ogiba. To je nevaren kraj; hudoben duh Stanuje ob drevesu tim od nekdaj, Od krivoverstva starodavnih časov.
Možaki stari te soseske grozne Pripovedavajo o njemu zgodbe. Neznanih glasov čuden hrup in šum Se sliši sploh iz temnih vej njegovih; Jez sam enkrat večerne pozne ure Po potu mim grede sim tukaj vidil Sedeti dolgo grozovitno ženo. Iz gub debelih beliga obleka Mi je nasprot molela suho roko, Ko de bi klicala. Jez urno mimo Hitel sim Bogu dušo izročivši.
Remon
(na sveto podobo v kapeli kazaje:)
Podobe svete blagodarna bliža,
Nebeški mir okolj prebivajoč
Sem vodi vašo hčer, ne moč peklenska.
Tiho d' Ark.
Ne, ne! Kar kaže se mi v strašnih sanjah, V obrazih britkih, brez pomembe ni. Sedeti v Remi sim jo trikrat vidil Na zlatnimu prestolu naših kraljev, Sedmerozvezden diadem blišeč Na njeni glavi, v rokah njenih žeslo, Iz kiga tri so bele lilje klile, In jez oče, sestri nje obedve, Starosti vsi in knezi, višji škofi, Ter kralj clo sam, smo se ji vklanjali. Od kod svitlost mi pride taka v hišo? Pomemba to je pada strašniga! Svarivne sanje take pripodobno Razkrijejo mi prazne želje njene. Sram njene nižnosti jo je, ker Bog Ji život je obdal z lepoto mnogo, Prižgal ji v jasni glavi bister um, Čez tovaršice vidno jo povikšal, Zato redi napuh pregrešno v sercu. Napuh pa bil je angelam poguba, In za-nj peklenski duh človeka zgrabi.
Remon.
Kdo od pobožne vaše hčere je Ponižniši? Ne služi ona vedno Z veseljem rada staršim sestrama? Nar imenitniše obdarovana Pa tiho in pohlevno na-se vzame
Nar hujši opravila vboge dekle, In čudno pod rokama njenim množi Se vam očitno čed in njiv bogastvo; Na vsimu, kar stori, prebiva vidno Nerazumljiva, preobilna sreča.
Tibo d' Ark.
Nerazumljiva sreča, res je! Groza O ti obilnosti mi ude stresa. Ne več o tim. Molčim. Molčati hočem. Kaj bom černil predrago dete lastno? Jez druziga ne morem ko svariti In za-njo moliti. Svariti pa Jo moram: — Dreva tega se ogibaj! Ne bodi sama, korenin ne kopaj O polnoči, pijač ne mešaj, in Ne risaj čerk na skrižnim potu v prah! Hudobne duhe zbuditi je lahko, Pod zagrinjalam tanjkim čakajo, In planejo na klic iz tmine urno. Ne bodi sama, — Gospodarja clo Nebes se je v pušavi satan lotil.
Tretji nastop. Bertran s čelado (jekleno vojaško kapo). Tibo d' Ark. Remon. Jovana.
Remon.
Molčite! Bertran gre — iz mesta pride. Poglejte kaj prinese!
Bertran.
Vaj je groza, Se čudita orodju mojih rok Neznanimu?
Tibo d' Ark.
In res se čudiva. Od kod je to? Zakaj prinesete To hudo znamnje v naše mirno kraje?
ovana v prejšnih nastopih tiho in brez deležnosti na strani stoje se
približa.)
Bertran.
Sam komaj vem povedati, kak ta Merčes mi v roke pride. Zeleznino
Kupaval sim na somnu Vokulerskim; Velika gnječa bila je; beguni Iz Orleana ravno prišli bili Z novicami o vojski malopridnim; Ostrašeno je ljudstvo skup derhtelo, In ko si prostor rijem po tesnobi Rujava me ciganka naglo vstavi S čelado to, in ojstro me pogleda Rekoč: Tovarš! čelade išete, Vem de je išite: le urno, nate! Pustim jo dober kup. Tu! primite! — Ponudite vojšakam jo, ji rečem, Jez kmet sim prost, mi treba ni čelade. Alj ona ne odjenja in pristavi: De bi čelade treba mu ne bilo, Ne more nihče reči. Krov jeklen Je glavi več kot hiša zidana. — Po vsih me tak preganja ulicah, Jez se je branim, ona jo ponuja. Potem ker lepa, svitla, vredna glave Kneževske se mi zdi, jo primem zadnjič, In ko jo tak dvomč po rokah sučem, Pomembo zgodbe Čudne premišljujem, Mi zgine baba. Kakor trenil bi, Naprej odrine jo valovje ljudstva, Čelada pak ostane v rokah mojih.
Jovana (željno in hitro čelado prime.)
Sem dajte jo!
Bertran.
Orodje tako! Čimu? To ni diviški glavi vene in kinč.
Jovana (mu jo vzame.) Za mene dana, moja je čelada.
Tibo d' Ark. Kaj nek ji v glavo pride?
Remon.
Dovolite! Spodobi se ji res ta kinč vojaški. Ker možko serce bije v persih njenih. Se spomnite, kak risovolka je Premagala, zverino strašno, grozo Pastirjev vsih, in naših čed žeruha.
Divica oroslanska čisto sama Se je borila z njim, mu jagne vzela, Ko davil že ga je v kervavim žrelu. Čelada ta zna kriti slavne glave, Od njene vredniši ne more kriti.
Tiho d' Ark (Bertranu:) Povejte nam nesreče nove vojsk; Kaj govorili so beguni?
Bertran.
Bog
Deržave vsmili se, pomaga kralju! Tepeni v dveh velicih bitvah smo. Francozke zemlje sred stoji sovražnik, Zgubljena je dežela do Loare. Zdaj združil celo moč je, vse armade, In orleansko mesto z njim obsul je.
Tibo d' Ark. Bog varuj kralja!
Bertran.
Skupej znesli so Iz krajev vsih strelaštva neizmerno; In kakor letne ure temni roji Bučel ulnjaka panj osipajo, In kakor iz višave černa megla Kobilic padši zemljo krog in krog Pokrije z neprevidnim mergoljenjem, Tak je strašan oblak narodov bojnih Izlil se na poljane orleanske, In od jezikov tujih čudne zmesi Hrumi nerazumljivo, krog ležiše. Zakaj, vojšake svoje siloviti Burgun, deržavovladni, tudi sem Pripeljal je, Anonce, Lutičane, Iz Luksenburga, Namurčane hrabre, In srečniga Brabanta prebivavce, Bogate Genetane — v žametu In svili bahajoče — ter Pomorce, Kih mesta snažno rasejo iz morja, Holendarje umetne čedomolzce. In Utrečane, Brize clo zahodne Ki v sever gledajo. — Vsi ti, sledeči Burgunu ojstrovladajočimu So združeni v razbitje Orleana.
Tibo d' Ark.
O žalostna nesreča svada ta,
Ki meč francozki drega v drob francozki!
Bertran.
Kraljica stara tudi, Izabo, Prevzetna parska kneginja v jeklinim Jezdari oblačilu po lezišu, Z besedami strupenim' jezo zbada In serd narodov proti sinu svojim, Ki ga nosila je pod lastnim sercam.
Tibo d' Ark.
Prekleta bodi! Kakor Jesabelo Prevzetno nekdaj Bog pogubi jo!
Bertran. Prestrašni Salsburi, serditi ris, Divjaški stenolom, osedbo viža, Z njim brat leona hrabri Lionel, In Talbot grozni, ki z morivnim mečem Kardela v bitvah kupama kosi. Poguma loterskiga zarotili So se, oskruniti divice naše, Kar nosi meč pa z mečem pokončati. Sozidali so straže štir visoke Čez mesto, v zrak moleče; Salsburi Na njih s pogledam morželečim pazi, In šteje urne potnike po cestah; Sto liber težkih krogel neštevilno So vergli v mesto že; razrušene Ležijo cerkve, noterdamski turn Kraljevi slavno svojo glavo vklanja. Podkope s praham strelnim so nasuli, Trepeče mesto na oboku brezdna Peklenskiga stoji, de zdaj in zdaj Se gromopočno vnelo bo si svesto.
(Jovana željno poslušaje si dene čelado na glavo.) Tibo d' Ark.
Kje pa vojaki hrabri bili so,
Sentrelj, Lahir, in Francje skit krepak,
Bastar junakoserčni, de sovražnik
Tak dalječ je prisilil brez overka?
Kje kralj je sam, mu mar ni zgube take,
Deržavnih muk, njegovih mest posipa?
V	Šinonu zdaj stanuje z dvoram svojim; Vojšakov manjka, stati v bran ni moč. Kaj vodjev serce, hrabrih dlan pomaga, Ko bleda groza trume vse mertudi? Strah neki, kakor od Boga posMn,
Je clo nar serčniših pogum omamil. Zastonj se klic kneževski oznanuje. Kot ovce plašno skup se stiskajo, Kjer zahrumi tulenje volčje votlo. Tak pozabivši stare svoje slave Beži Francoz v ozidje varnih gradov. En vitez samo, slišim govoriti, Je združil nekaj maliga vojšakov, Šestnajst bander, in kralju z njim se bliža.
Jovana (naglo:)
Kak se imenuje vitez?
Bertran.
Rodrikur. Pa težko vhitel bo sovražniku, Ki z dvema vojskama ga nasleduje.
Jovana.
Kje je sedaj? Povejte mi, če veste.
Bertran. Od Vokulera komaj dan hoda.
Tiho d' Ark. Kaj tebi mar, deklina? Po rečeh Ti greš, ki ne spodobijo se tebi!
Bertran.
Zatorej ker sovražnik premočan je, In kralj braniti več nas ne zamore, Jedinoglasno v Vokuleru so Sklenili vdati se Burgunu. Jarma Tak tujiga ne nosimo — ostanši
V	zarodu svojih kraljev — morde tudi Pod staro krono pridemo nazaj,
Če spet se vmirita Burgun in Francja.
Jovana (navdušena.) S pogodbo proč, z udatbo proč nesramno! Rešitel bliža, spravlja se na boj. Pod Orleanam vragu sreča zgine,
Dognana mera, zrel za žetvo je. Divica prišla z ojstrim serpam bode, Ošabnosti bo setvo pokosila, Bo stergala njegovo čast iz neba, Ki je visoko zvezdam jo pridružil. Ne bojte se! Ne begati! Ker, preden Rež rumenela, luna polna bode, Ni konja več britanskiga, de pil bi Iz bistrih vod Loare ponosite.
Bertran. Ah, čudeži se ne godijo več!
Jovana.
Se še godijo. — Bela golobica
Letela bode, z orloserdam zgrabla
Te jastrobe Francozko tergajoče,
Razdjala v nič prevzetniga Burguna,
Deržave izdajavca, Talbota,
Storočniga nebes naskakovavca,
Zasramovavca vere Salsburija,
In te otokarje nesramne vse
Ko čedo jagnet bo pred sabo gnala.
Gospod jo vižal bode, bojev Bog.
On svojo stvar trepečo je izvolil,
Bo razodel se po divici šibki,
Ker on je Bog, on sam je vse premožen!
Tiho d' Ark. Duh kaki nek obsedel je deklino!
Remon.
Čelada vnema ji pogum junaški. Poglejte! Bliskajo se ji oči, Kot dvojni plam se lici svetite!
Jovana.
De slavna ta deržava padla bi? Nar krasniši, kar večno sonce jih Obsije, raj dežel, katero Bog Kot jedro lastniga očesa ljubi, De ta nosila bi verige tujca? — Tu spodletela je paganam sila, Tu pervi križ je stal, svetiše pervo, Tu prah počiva svet'ga Ludovika, Od les otet je bil Jeruzalem!
Bertran (osupnjen.)
Jo slišite? Od kod ji pride tako
Visoko razodetje? — Oče d' Ark! Bog čudovitno res vam dal je hčer!
Jovana.
De mi bi ne imeli kraljev svojih, Ne prirojenih gospodarjev lastnih? De kralj bi nevmerjoč na svetu zginil, Ki sveti plug in pašnik ohranuje, Pustote preobrača v njive plodne, Ki sužniga oprosti, mesta stavi Prijazno krog prestola svojiga, Ki slabimu pomaga, hudim žuga, Ki sam nar veči ne pozna zavida, Ki človek je in angelj milosti Na zemlji ti sovražni. Kraljev sedež, Zlatovja bleskajoč, je zapušenim Zavetje varno, moč in milost se Na njemu družite, zločin se trese, Pravičen bliža se zaupno ino V njegovi senci z levam se igra. Sin tuje zemlje, kralj vunanji, ki mu Prededov svete ne počivajo Kosti v deželi, alj jo ljubil bo? Ki živil mlad z mladenči našim ni, In nam ne zna po naše govoriti, Alj more oče svojim sinam biti?
Tiho d' Ark.
Bog vari kralja in francozko zemljo! Mi mirni kmetje smo, ne znamo z mečem Pečati se, ne konja bojniga Krotiti. Čakajmo vbogaje tiho Nam koga dala zmaga bo za kralja. Sej sreča bojna je osoda božja, Naš gospodar, ki krono dene si Na glavo v Remi Dagobertovo.
Zdaj k delu! Vsak premisli kar ga tiče! Nej se prepirajo visoke glave Za zemlje last, za krone in deržave; Razrušenje občinsko nas ne straši, Stoje nam krepko pod in gojzdi naši. Nej ognja žar popali nam stališe, Sovražni konj nej žito potepta, Prihodna pomlad novo cvetje da, In dvignejo se urno nove hiše.
(Vsi odidejo razun Jovane.)
Četerti nastop.
Jovana (sama.)
Obvari Bog vas, hribje ljubeznivi! Dolin cveteč, prijazno tihi raj! Vi pašniki, vi logi, Bog vas živi! Slovo Jovana vzame vekomaj. Jovana gre, — ozlr še jeden zadnji, Zelene trate vam! Bog živi vas! In tebe drevje, vas, studenci hladni, In tebe jek, doline sladki glas, Ki zvesto se z napevam pesmi snide; Jovana gre, in nikdar več ne pride!
Zapustim vas na vedno večne čase, O mesta moje tihe radosti! Razkropite po berdih jagneta se, Pastirja zdaj in varha več vam ni! Že desna moja drugo čedo pase, Kjer na kervavim polju boj gromi; Od zgorej dano mi je to povelje, Ne tirajo me prazne svetne želje.
Ki Mojzu na Horebovi višavi, V gorečim germu prikazavši se, Stopiti jak pred Faraona pravi; Ki Davida nekdaj pastirja še, Zmagljivo nad sovražnika postavi; Ki milost zmir pastirju skazal je, Mi reče tak iz drevniga veršiča: „Ti moje boš na zemlji slave priča!"
„Boš ude si z oklepi okovala, Pokrila z jeklam rahlo nedro si, Ljubezni možki nikdar serca vdala Pregrešnih želj posvetne sladnosti, Nevesta nikdar pred oltarjem stala, Na persih se ti dete ne redi, Obdati pak ti hočem svitlo glavo Nad ženskami v visoko bojno slavo."
„Ker, kadar bo junake groza zvila, Se nagnil dan posledni Francije, Mogočno boš moj oriplam nosila, Kot urna žnica zrelo stern podre, Ošabniga zmagavca v prah pobila,
Mu stergala iz rok dobičke vse; Z navdušenjem francozki rod navdala, In kronala v oteti Remi kralja."
Nebesa so mi znamnje obljubile, V spomin gotov čelada dojde mi; Neznana moč iz nje mi teče v žile, Pogum kerubski v sercu mi budi; Nevidne me v prepir ženejo sile, Viharno proč me bitve sla dervi; Vojaški klic zadeva sluhe moje, Se spenja konj, in bojna tromba poje! (Urno odide.)
Pervo djanje.
Dvor kralja Karola v Šinonu.
Pervi nastop.
Diinoa. Diišatel.
Dilnoa.
Ne, dalej tega ne prenesem! Kralju Se odpovem, ki sebe samiga Neslavno zapusti. Goreče solze Bi točil, skli me v persih serce hrabro, De roparji kraljevo Francijo Dele med sabo z mečem; žlahtne mesta, Od nekdaj živo vrašene vladarstvu, Rujave ključe tujcu dajo v pest; Mi pa pod pazho roke tu neskerbno Otetbe drage blagi čas morimo.
—	Zvem, de v nevarnosti je Orlean, Iz Normandije daljne prihitim,
V orožju clo do brade, mislim kralja Pred vojsko najti, ino kje ga najdem? Med pevci ino drugimi sleparji, Prekanjene uganovaje vonke, Gosti daj 6 Sorelki imenitne, Ko de bi se živelo v miru terdim.
—	Verhvojvoda je šel, ne more dalej Gnusobe zreti. — Jez enako grem, In prepustim osodi ga protivni.
Kralj bliža se!
Drugi nastop.
Kralj Karol. Prejšni.
Karol.
Verhvojvoda mi pošle meč nazaj, Se službe odpove. — V imenu Božjim! Znebili tako smo se godernjavca, Ki nas je vedno hotel strahovati.
jDilnoa.
Ob takim času kaj velja junak, Jez bi v nemar ne djal ga lahkodušno.
Karol.
To rečeš, ker mi odgovarjaš rad. Dokler pri nas je bil, ga nisi ljubil.
Dunoa.
" Prevzetno siten termoglavec bil je, Ni znal končati nikdar —zdaj pa zna. O pravim času vogne se zmešnjave, Ko upanja koristi ni ne slave.
Karol.
Ti si, prijatel, dobre volje dans; Kaliti ti je nečem. — Diišatel! Od kralja stariga Reneta* so Poslanci prišli, slave vredni pevci. Pogosti jih kraljevo; vsakiga Z verigo zlato obdaruj prijazno — (Bastardu)
Zakaj se smeješ?
* Ren^ dobri, knez Provanski iz Anžuske rodovine. Oče in brat sta mu napolitanska kralja bila. On sam je po bratovi smerti do te krone pravico imel, tode je doseči ni zamogel. Trudil se je staroprovansko pesništvo in sodiša ljubezni -— Cour d' amour — vnovič osnovati; k temu namenu je izvolil kneza ljubezni — Prince d' amour — za nar višjiga sodnika čez opravila ljubezni in snubstva. V takim romantiškim duhu je tudi sam s kneginjo, svojo ženo, šel cede past.
Dilnoa. Ker iz praznih ust Verige zlate šiplješ.
Dilšatel.
Sir! Zlata Drobtince ni v zakladih tvojih več.
Karol.
Preskerbi ga. Prestola žlahtni pevci Zapustiti ne smejo nečešeni. Neplodno krono nam oživi petje, In z vencam jo preplete radosti, Na suho žezlo dihne krasno cvetje, Vladar je pevc, on serca kralj slovi, Visoko nad prostoram njega svet je, Iz lahkih želj osnuje trone si, Tedaj je s kraljem pevc enake slave, Obema stan človeštva so višave.
DuŠatel.
Moj kralj in moj gospod! Govoril nisiin, Dokler pomoč je bila in sovet, Zdaj ustnice mi huda sila odpre.
Ničesar nimaš darovati več, Preživiti se jutro s čim ti nimaš! Bogastva je pritok obilni zginul, Globok odstop grozi zakladam tvojim. Neplačani vojšaki godernjajo, In žugajo z odidam. — Komaj bom, Po siromaško le, ne po kneževsko, Previdil še kraljevo tvojo hišo.
Karol.
V	zastavo daj pravice čolne, vzemi Naposodo denarja pri lombardih.
Dušatel. Pravice čolne in dohodki krone
V	zastavi so za cele leta tri.
Dilnoa.
O tim pa gre zastava in deržava.
Karol.
Dovelj imamo še dežel bogatih.
Dilnoa.
Dokler je Bogu in Britancu všeč!
Kmeikgeve dela.
Nej pade Orlean, potem boš ovce Z Renetam, kraljem svojim, pasel.
Karol.
O kralju tim ti vedno jezik brusiš, In vonder je ta brezdeželni knez Me ravno dans obdaroval kraljevo.
Diinoa.
Le s krono ne napolitansko svojo, Za Boga ne! Ta, slišim govoriti, Je zmir na prodaj, kar ovčice pase.
Karol.
To šale so, vesele igre, god, Ki ga obhaja sercu svojimu, De si v sirovim bitju tim barbarskim Napravi svet nedolžen, čist in jasen. Namemba djanja takiga velja. — Ponoviti nam hoče čas nekdanji, Ko vladala ljubezen je, ljubezen Junaške serca dvigala visoko, In žlahtne žene v sodnicah so bile, Ravnaje rahlo, vse kar serce tiče.
V	tim času se mudi prijazni sivček, In kakor še živi v pravlicah starih, Tak preseliti ga — nebeško mesto
V	oblacih zlatih — nam na zemljo hoče. Ljubezni dvor je osnoval, kjer bodo
Se shajali junaški vitezi, Slovele snažne žene v diki večni, In čista se vernila bo ljubezen; Ljubezni kneza pak izvoli mene.
Diinoa.
Nu, tako clo prevergel nisim se, De bi oblast ljubezni zaničaval. Po njej se imenujem, sin sim ji,
V	deržavi njeni moje je bogastvo. Knez orleanski oče so mi bili, Premagali so vsako žensko serce, Pa tudi sterli grad sovražni vsak. Če hočeš biti vreden knez ljubezni, Naj verliši junak ti biti imaš. Ljubezen, tako v starih knjigah berem, Se je z junaškim djanjem družila, Junaki, ne ovčarji, so sedeli
Pri mizokrogu, pesme govorijo.
Ki braniti ne zna lepote hrabro, Daru ni vreden njeniga. — Tu je Boriše! Bij za krono svojo se! Z junaškim mečem brani svojo last, Nedolžnih žen pravico in slobodo, In ko iz rek sovražne boš kervi Otel si verlo prirojeno krono, Takrat bo prav, in tebi čast kneževska, Oviti senci z vencam si ljubezni.
Karol (dvoranu perstopivšimu:)
Kaj je?
Dvoran. Poslanci orleanski prosijo.
Karol.
Pripelji jih!
(Dvoran odide.)
Pomoč prosili bodo; Sam brez moči, kje najti jo za druge!
Tretji nastop.
Prejšni. Trije svetovavci orleanski.
Karol.
Bog živi vas, o zvesti Orleanci! Kak dobrimu godi se mestu mojim? Se brani še s pogumam ponavadnim Sovražniku, ki ljuto ga obseda?
Svetovavec.
Nadloga je velika. Sir! Od ure Do ure strah naraša in poguba. Zunanje je ozidje vse razbito,
V	napadu vsakim pridobi sovražnik Prostora, brez obrambe so gradiša, Vojaštvo, zmir borivši se, izpada, Le malokdo poverne se nazaj,
In glada strah se tudi oznanuje. Tedaj je poglavar, grof Rošpijerski,
V	prestrašni sili tej, sovražniku Po stari šegi v spravo se zavezal, Udati z mestam se dvanajsti dan,
če prej ne dojde na boriše moč Dovoljna, de bi Orlean otela.
(Dunoa se strese od hude jeze.)
Karol.
Odlog je kratek.
Svetovavec.
Zdaj pod stražo smo Sovražno tukaj; prosimo te milo, De svojiga usmiliš mesta se,
V	odlogu takim pošleš mu pomoč, Ko ne — se bo udalo dan dvanajsti.
Dilnoa.
V	nesramno tako spravo mogel je Dovoliti Sentrelj!
Svetovavec. Ne on, gospod! Dokler je hrabri živel, od pogodbe In mira ni se govoriti smelo.
Dilnoa.
Tak mertev je?
Svetovavec. Na našimu ozidju Dolžnosti službe padel je junak.
Karol.
Sentrelj je mertev! Vojske moje Je polovica padla v možu tim! (Vitez pride, govori nekaj tiho z Bastardam, ta se vstraši.)
Dilnoa.
Še tega manjka!
Karol.
Kaj je zopet, kaj? Dilnoa.
Grof Dugla pošle. Kaledonske trume Se puntajo in žugajo z odidam, Če ne dobijo, in še dans, plačila.
Karol.
Nu, Dušatel!
Diišatel (rame stisne.) Sovet je drag! Karol. Obljubi,
Zastavi kar imaš, deržave pol — DiiŠatel.
Zastojn! ne gre! Obljub deržali nismo. Karol.
Nar bolji trume cele vojske so, Ne smejo zdaj, ne zdaj me zapustiti!
Svetovavec. (Na kolenu.) Pomagaj, kralj! Nadlog se naših spomni!
Karol. (Obupno.)
Kaj morem zemlji trume izceptati? Alj žitnica je moje roke dlan? Delite me! Iztergajte mi serce In kujte dnar iz njega! Kri za vas Imam, vojšakov nimam, srebra nimam!
Četerti nastop.
Neža Sorelka z malo skrinjico v roci. Prejšnji.
Karol.
(Z razpetima rokama Sorelki nasprot:)
O Neža moja! Drago mi življenje! Obupa me oteti prišla si! Še tebe imam, tebi se približam, Ti moja si — nič ni zgubljeniga.
Sorelka.
Moj dragi kralj!
(se plašno in vedaželjno ozira.)
Diinoa, je res? Alj res
Je Diišatel?
DiiŠatel. Je res!
Je taka sila? Denarja manjka? Trume čejo iti?
Diišatel.
Je tako — Bog pomagaj!
Sorelka. (mu skrinjco vsili.)
Tu biserje, Zlatnina — Moje srebro raztopite, Zastavite, prodajte moje grade — Na provencalsko moje premoženje Denarja najdi, trume zadovoli! Le urno, urno! Časa ne gubiti!
(ga proč sili.) Karol.
Nu, Dtinoa! Diišatel! Sim še ubožen, Ker krona vsih visocih žen je moja? Po žlahtnim rodu je enaka meni, Čistejši ni kraljeva kri Valoaška, Prestolu nar svitlejšimu na svetu Bi bila čast — alj ona ga zaverže, Prijatlica mi samo biti hoče. Mi kdaj dovoli višji cene dar Od kake zgodne cvetlice pozimi, Alj sadja kakiga podobe redke? Od mene nič ne vzame, vse mi da! Zaupa vse bogastvo, vse imetje, Velikodušno tamni sreči moji.
Dunoa.
De! Abota je kakor ti, zares! Kar ima, vse v gorečo hišo verže, Zajema v danaidni sod brez dna. Otela te ne bo, le sama sebe Bo s tabo pogubila —
Sorelka.
Ne verjemi! Desetkrat on življenje za-te tvega, In se jezi, de jez ponudim blaga, Alj nisim ti veselo darovala, Kar bolji je od biserja in zlata, In blago zdaj bi hranila za sebe? Daj! Proč verziva nepotrebni lišp Življenja tega! Nej ti žlahten bom
Odrečenja izgled in poterpljenja! Premeni dvorstvo svoje v bojne trume, Zlat6 v železo, vse karkolj je tvoje, Za krono verzi brez premislika. Nadloge in nevarnosti deliva, Na bojne konje vsediva se derzno Prepustiva žarečim žarkam sončnim Telesi rahle, za blazino kamen Izvoliva, oblake za odejo. Vojšak sirovi bo nadloge lastne Veselo terpel , ko bo vidil kralja
V	pomanjkanju kot zadne siromake.
Karol (smehljaje se.) Zdaj spolni se prerokovanja stara Beseda, ktero mi v Klermontu nekdaj Izrekla nuna je nadušena. Premagati sovražnike bo dala — Tak rekla je — mi imenitna ženska, Otevši mi prededov mojih krono. Iskal sim je v sovražnimu ležišu, Serd materni vtolažiti sim mislil. Tu je junakinja, ta v Remo me popelje, Nje serce bo premagati mi dalo.
Sorelka.
To storil bo prijatlov tvojih meč.
Karol.
V	sovražnikov razpor zaupam tudi — Ker za gotovo zvedil sim, de med Ošabnim tim britanskim lordi, in
Med stricam mojim, vojvodam burgunskim, Ne teče gladko kakor prej. — Zatorej Sim s poročili mu poslal Lahira, Če bo mogoče, pera jezniga Dolžnosti in zvestobi pridobiti. — Lahir bi vtegnil kmalo se verniti.
DiiŠatel (pri oknu.)
Zdaj ravno dirja vitez na dvoriše. Karol.
Bog sprimi te poslane! Alj zmaga bo, Alj bo bežanje, zvedli bomo zdajci.
Peti nastop.
Lahir. Prejšnji.
Karol (mu gre nasproti.) Mi upanje, alj mi obup doneseš, Lahir! Povej na kratko, kaj me čaka?
Lahir.
Zanašaj se na meč, na drugo ne! Karol.
Se ne vtolaži vojvoda serdit? Govori! Kak prejel je poročenje?
Lahir.
Prej ko posluša te, in predi vsim Postavi ta neogibljiv pogoj, De izročiš mu Diišatela, ki Morivca ga očetoviga kliče.
Karol.
In če nesramen ta pogoj zaveržem? Lahir.
Razderta pred začetkam je zaveza. Karol.
Alj si potem na Monteroški most Povabil ga, kjer oče mu je padel, De bfjeva na smert se in življenje?
Lahir.
Pred noge vergel sim mu rokovico Rekoč: de hočeš se ponižati, Po vitežko za krono z njim se biti. Na to pristavi, de mu treba ni Boriti se za nekaj kar že ima. Če pa te tako silno bitve mika, Ga boš na polju orleanskim našel, Na kteriga je jutrodan namenjen; S tim pleča mi oberne hrohotaje.
Karol.
Se v parlamentu mojimu pravice Beseda ni za mene dvignula?
Je vmolknula v prepiru puntarskim; Obsojen si po sklepu parlamenta Zgubiti krono ti in pleme tvoje.
Diinoa.
Nesramni puh oprostenih meščanov! Karol.
Pri materi si moji kaj poskusil?
Lahir.
Pri materi —
Karol. De, kaj so mati rekli?
Lahir (nekoliko pomisli.) Bil ravno god je kraljovenčanja, Ko v Sendeni sim prišel. Parizani So bili kot za praznik lišpani, Na vsaki cesti, kjer britanski kralj Je peljal se, so častni loki stali, Potresen pot je s cvetlicami bil, Vriskaje je, ko de bi bile trume Francozke sveta pol premagale, Okolj kočije skakala derhal.
Sorelka. So vriskali — se veselijo, de So serce sterli kralja miliga.
Lahir.
Fantiča mladiga, Hari-Lankastra,
Sim vidil na kraljevimu prestolu
Sedeti Ludovika svetiga;
Ošabna ujca, Betford ino Gloster,
O njemu, in pred tronam na kolenih
Je prisegaval Filip vojvoda,
Tvoj stric, za sebe in dežele svoje.
Karol.
v
O, nepošteni per! Nevredni stric! Lahir.
Fantiča prime strah in se spotakne, Ko po visocih stopnjah gre na tron.
„Pomemba slaba!" Množica šepta In strašen smeh se dvigne krog in krog. Kraljica stara, tvoja mati, zdaj Pristopi — Jeza vzame mi besedo! —
Karol.
Tedaj!
Lahir.
Ga dvigne z lastnima rokama, In posadi ga na prestol francozki.
Karol.
O mati, mati!
Lahir. Divji clo Burgunci, Moritve vajen trop, so ostermeli O djanju tim sramote ino studa. To vidši ona k ljudstvu se oberne In glasno reče: Meni gre, Francozje, de trohljivim steblu vcepim Mladiko čisto; tak popačenca In noriga očeta vas obvarjem. (Kralj pokrije obraz, Sorelka urno k njemu stopi in ga objame, vsi pričijoči dajo stud in grozo na znanje.)
Dilnoa.
Volkinja! Serda vpaljena Megera!
Karol
(po kratkim oddihu svetovavcam:)
Vi čuli ste, kaj tuki se godi. Brez mude se vernite v Orlean, In oznanite mestu mojim vernim: Odvežem ga priseg, slobodno je, Na tanjko naj korist prevdari svojo, Burgunu v milost nej se izroči, Usmiljen bo, on D ob riga se kliče.
Dilnoa.
Sir! Orlean zapustiti bi hotel!
Svetovavec (poklekne.)
Gospod kraljevi! Ne zaverzi nas! Ne suni mesta svojiga v nemilo Oblast in slast britanskiga bahanja.
Prežlahtni je v francoski kroni kamen. Nobeno kraljam svom, prededam tvojim Čistejši ni zvestobe ohranilo.
Dilnoa.
Kaj smo tepeni ? Se spodobi beg, Prej ko se bijemo za mesto svoje? Z besedo eno ti nemarno veržeš Nar bolji grad iz serca Francije, Prej ko kervi je kaplica prelita?
Karol.
Kervi dovolj prelite je zastonj! Nasprot je meni težka roka Božja, Premagane so v bitvah moje trume, Zaverže me moj parlament, z veseljem Protivnika pozdravi glavno mesto, Nar bližniši me žlahtniki izdajo, Me zapuste. — Na persih svojih mati Redijo lastna moja plod sovražni. — Unkraj Loare iti hočemo, Se vmaknemo nebeški roki silni, Katera vidno je z britanskim mečem.
Sorelka.
Bog varuj tega, da bi samobsebi Obupaj e zapustili deržavo! To ni beseda hrabre tvoje duše, Nevredno djanje materno je sterlo Junaško serce kralja mojiga. Po možko dvignul, našel spet se bodeš, Premagal hrabro boš osodo, ktera Serdito zdaj te stiska.
Karol.
(v žalostne spomine zamišljen.)
Kaj ni res? Osoda strašno tamna je v plemenu Kraljevimu Valoaške hiše; Bog Jo je zavergel, materne pregrehe So divje Furje pripeljale noter. Norost očeta dvajset let je terla, Tri starši brate nagla smert pred mano Je pokosila; — sklep nebeški je, De hiša Karla šestiga pogine.
Sorelka. Omlajena po tebi dvigne se!
Le sam zaupaj si. — Previdnost Božja Te ni, nar mlajšiga iz bratov tvojih, Ohranila zastonj, in dala ti Neupan tron prededov tvojih slavnih. Nebesa v krotkim sercu tvojim so Pripravile zdravilo ranam, ktere Deržavi serd protivnih je zasekal. Ti puntanja boš plamena pogasil, To v sercu čutim, mir boš prigotovil, Francozke slave novi stvarnik boš.
Karol.
Ne jez! Viharno divja doba hoče Imeti vodja gromovladniga. Osrečil res pokojni ljud bi bil, Puntarskiga ne morem ukrotiti, Jez ne zamorem z mečem sere odpreti, Ki v serdu se zapro ljubezni moji.
Sorelka.
Oslepljen ljud je, zmota mami ga, Pa vertoglavje to minulo bode. Ni dalječ dan, ko se zbudila bo Do kralja prirojeniga ljubezen, Globoko vrašena francozkim sercu; Zavist in stari čert se vnela bosta, Ki ločita oba naroda vedno, Britanca vjela lastne sreče past, Tedaj prenaglo se ne vmakni boju, Junaško bij za vsako ped se zemlje, Kot lastne persi brani Orlean. Daj rajši vse brodove potopiti, Bervi podreti, moste razkopati, Ki peljejo te čez predel deržave, čez tamni tok Loare pomenljive.
Karol.
Kar sim zamogel, storil sim. Ponudil Sim se v dvabor po vitežko za krono, Zaveržen je! Dovoljen bil mi ni! Zastonj preliva se francozka kri, Gradiša moje padajo v posip. Alj hočem kakor tista divja žena Razdeliti otroka dati z mečem? Ne! Odpovem se ga, de živel bode.
Dilnoa.
Kaj? Sir! Je to kraljevo govorenje?
Se verže tako krona proč? Nar slabši Naroda tvoga da in kri in blago Za čert, za mnenje, za ljubezen svojo, Raspre se vse, ko znamenje kervavo Se puntanja zabliska pred očmi. Rataj drevo pusti, kolovrat žena, Z orožjem se previdi star in mlad, Meščan zapali mesto svoje, kmet Z rokama lastnima cveteče setve, De ti nakloni škodo alj korist, In voljo serca svojiga dopolni. Ne prizanese sam, in prizanašbe Ne upa, ko ga kliče čast, ko bije Se za bogove, alj malike svoje. Na stran tedaj usmiljenje to babje, Ki persim se kraljevim ne spodobi! Daj teči vojsko kakor je začela, Ti nisi je nespametno zažgal. Za kralja ljud se mora v smert podati, To je osoda, zakon tak na svetu, Francoz ne ve, in neče druziga. Nevreden narod je, ki z radostjo Ne da za čast in slavo vse kar ima.
Karol
(svetovavcam :)
Ne čakati mi sklepa druziga — Jez ne zamorem; Bog tedaj vas brani!
DUnoa.
Na vekomaj oberni bojna sreča Ti herbet, kakor ti deržavi svoji, Kot sam si se, tak zapustim te jez. Ne skupna moč britanska in burgunska, Neserčnost pahne lastna te iz trona. Rojeni vitezi so Francje kralji, Ti pa plašun si rojen brez poguma.
(Svetovavcam:)
V	nemar pusti vas kralj. Jez pa podam Se v Orlean, v očetovo domovje,
V	njegovimu posipu pasti hočem.
(Hoče iti, Sorelka ga vstavi.)
Sorelka (kralju:)
Ne pusti v serdu ga od sebe! Ojstre Besede ima, serce zvesto je
Ko goli zlat; on živo ljubi te, Za tebe kri prelil je tolikrat. Daj, Diinoa! Recite de je naglost Pravične jeze gnala vas predaljeČ. Ti pa za zanesi zvestimu prijatlu Besede britke! Urno sklenem spet Nej serci vajne, preden nagla jeza V pogubo vsih se vpali nevgasljivo.
(Diinoa gleda kralja odgovora čakaje.)
Karol (Diišatelu:)
Mi gremo čez Loaro. Daj orodje Na ladje znesti, vse in ročno!
Diinoa (naglo Sorelki:)
Z Bogam!
(Se urno oberne in gre, za njim svetovavci.)
Sorelka (obupno roke vije.) Če on odide, clo smo zapušeni! Za njim, Lahir! utolažite ga.
(Lahir odide.)
Šesti nastop.
Kralj. Sorelka. Diišatel.
Karol.
Tak je tedaj edino dobro krona? Je tako grenko se od nje ločiti? O, jez poznam, kar težji se prenese. Se vklanjati zapovedljivim dušam, Ob milosti živeti terdovratnih Vazalov in prevzetnih samoglavcov. To je britkost za žlahtno serce, to — Britkejši od omage pod namembo.
(Diišatelu čakajočima:) Kar sim ukazal, stori!
DilSatel (pade na kolena.)
O moj kralj!
Karol.
Je sklenjeno. Zdaj ne govori dalej. Dilšatel.
Umiri se z burgunskim vojvodam, Otetbe scer za tebe več ne upam.
Karol.
Ti mir svetuješ, ino tvoja kri, Življenje tvoje je njegova cena.
Dilšatel.
Glej glavo mojo! Tvegal sim jo v bitvah Velikokrat za tebe; zdaj za tebe Z veseljem jo na panj kervavi denem. Dovolji vojvodu! Prepusti me Njegovim serdu celimu; nej moja Tekoča kri pogasi vražtvo staro.
Karol
(ga nekaj časa molče in globoko ganjen gleda.)
Tedaj je res! Tak slabo je o meni, De mi prijatli v serce gledajoči Sramote pot k otetbi kažejo? De! Zdaj previdim, kako sim ponižan, Zaupa ni v poštenje moje več.
Dilšatel.
Poglej —
Karol. s
Ne dalej več! Ne žali me! Če zgubiti bi kron imel deset, S kervjo prijatla nečem jih oteti.
Kar rekel sim, oskerbi! Znesti daj Orodje na brodove.
Dilšatel. Kmalo bo
Storjeno.
(Diišatel odide. Sorelka silno joka.)
Sedmi nastop.
Karol. Sorelka.
Karol (Sorelko za roko primši.)
Draga moja, ne žaluj! Tud unkraj reke je francozka zemlja. V deželo gremo srečniši; tam je Obnebje milši, brez oblaka vedno, Blagejši sapa veje, lepši vade Nas prejmejo, tam je domovje petja, Tam slajši sta življenje in ljubezen.
Sorelka. O, de dočakam žalosti ta dan! Seliti mora se v pregnanstvo kralj, Iz hiše sin očetove bežati, Od zibelke ločiti svoje se. O, sladki dom, ki te zapustimo, Nikdar ne bomo vidli te veselo.
Osmi nastop. Prejšni. Lahir.
Sorelka.
Vi sami ste? Pripeljali ga niste?
(Tanjši pogledavši ga.)
Lahir! kaj je? V očesu kaj vam berem? Nesreča nova se godi!
Lahir. Je konc
Nesreče zdaj, in sonce sije zopet!
Sorelka. Kaj je? Vas prosim!
Lahir (kralju:
Kliči Orleance
Nazaj, o Sir!
Karol. Čemfi? Kaj noviga?
Lahir.
Pokliči jih! Vernila se je sreča. Je bitva bila in premagal si!
Sorelka.
Premagal! O nebčški glas besede!
Karol.
Lahir! Pravlica zmišljena te moti. Premagal! Kak? Premage več ne upam.
Lahir.
Še večji čuda kmalo slišal boš. — Glej! Verhepiškop bliža se, Bastarda Pripelje ti nazaj —
Sorelka.
O, lepo cvetje Premage sladke! Mira in pogodbe Rodiš ti naglo žlahtni sad nebeški.
Deveti nastop.
Remski verhepiškop (višji škof). Diinoa. Diišatel. Raul, orožen vitez v oklepu. Prejšni.
VerhepiSkop (pelje Bastarda k kralju in jima roke sklene.)
Objemita se kneza! Kreg na stran, Zdaj ko sodile so za nas nebesa.
(Diinoa objame kralja.) Karol.
Izvijte me iz dvombe in zavzetja! Kaj reči če to čudno djanje vaše? Od kod prememba taka?
Verhepiškop. (postavi Kaula pred kralja.)
Govorite! Raul.
Šestnajst bander lorenskih spravši skup
Smo z vojsko tvojo združiti se hotli,
In vitez Bodrikur iz Vokulera
Nam je voditel bil. Ko spustimo
Iz Vermantonskih berdov se v dolino,
Koieikijm dila.	38
Kjer Jona teče, ugledamo pred sabo Sovražnika na polju neštevilno, In ravno tud orožje zad zabliska. Od dveh armad se vidimo obdani, Nam upa ni ne zmage ne bežanja. To serce vzame vsakimu,*že hoče Obupno vse orožje vreči proč, Zdaj, ko med sabo svet imajo vodji In nič ne sklenejo, se pred oči Postavi nam nerazumljivo čudo. Nakrat iz tamne globočine gojzda D i vi c a stopi, lepa ino strašna, Kot bojna boginja s čelado krita. L&s tAmni kodri kinčajo ji rame O svitlim tilniku. De je obdana Z nebeškim bleskam, zdelo se nam je, Ko s krepkim glasam te besede reče: „Francozje hrabri! Vražniku nasprot! De bi ga bilo več ko peska v morju, Divica sveta viža vas in Bog!" Izrekši to zastavniku iz roke Bandero zmakne, in pred rajdo celo Dostojno tje mogočnica korači. Brez volje mi, molče, zavzetja plen, Se dvignemo za njo in za bandero, In udrimo v sovražnika naravnost. Osupnjen ta stoji in se ne gane, O čudežu, ki se godi, stermevši Brezdušno v nas oči debelo vpira — Potem kot od nebeške groze stisnjen Oberne in se v beg poda obupno, Orožje in orodje zapustivši Se trume po planjavi razkropijo. Zdaj vodjev klic, ukaza zdaj je prazna, Od straha slepo, brez ozira vse V slapovje reke plane, mož in konj, In se pusti brez brambe pomoriti: Poboj je bil, ne boj — ne bitva, klanje Dva tisuča Britancov je končanih, Brez tistih, ki jih reka je požerla, In nam moža le eniga ne manjka.
Karol.
To čudno je, za Boga! grozno čudno! Sorelka.
In to divica doprinesla je? Kdo je? Od kod je prišla?
Ratil.
Ona hoče, Od kod in kaj, le kralju razodeti. Prerokinjo, navdano z Božjim duham Poslanko se imenuje; Orlean Obljubi rešit' prej ko luna mrakne. Ljud verje vse in bojev hrepeni. Zdaj trumam sledi, kmalo utegne priti. (Rožljanje orožja — zvonenje.)
Derhali krič, in klenkanje zvonovi Je ona. Ljud prerokinjo pozdravlja.
Karol (Diišatelu:)
Vpeljite jo!
(Verhepiškopu:)
Kaj mislite o temu? Po deklici dobim pomoč, in zdaj; Ko samo Bog oteti me zamore! To po natornim teku ne godi se, In čudeže — alj smem verjeti jih?
MnoŽtvo glasov (za igravnico:) Divici blagor! Blagor rešnici!
Karol.
Se bliža!
(Diionatu:)
Sedite na moje mesto! Divico čudno dajmo skusiti, če je nadušena poslanka Božja, Bo najti znala kralja svojiga. (Dtinoa se vsede, kralj stoji na njegovi desni, zraven kralja Sorelka — na levi verhepiškop in drugi, tako de v sredi prostor ostane.)
Deseti nastop.
Prejšni. Jovana. Za njo svetovavci orleanski in mnogo vitezov, ki zadni stan igravnice napolnijo. Jovana dostojno naprej korači in pogleda okoli stoječe zaporedama.
Dilnoa
(po globokim slovesnim potihnjenju:)
O, čudno dekle, te tedaj!
Jovana
(ga bistro in imenitno pogleda ter mu v besedo seže:)
Skušavati, Bastard! ti Boga hočeš! Zapusti sedež, ki ne vda se tebi! Poslana sim do tega višjiga.
(Se bliža kralju z razločnim korakam, pripogne pred njim koleno, potem urno vstane ino nazaj stopi. Vsi pričijoči se zavzamejo. Diinoa zapusti sedež, in prostor je pred kraljem.)
Karol.
Dans prvikrat obraz ti vidiš moj; Od kod poznanje mojih lic ti pride?
Jovana.
Jez vidila sim te, ko razun Boga Te vidil nihče ni.
(Se kralju bliža in tiho pristavi:)
Pomisli kralj! Ko vse je spalo pretečeno noč, Si ti zapustil svojo posteljo. In molil si do Boga z britkim sercam. Odidejo nej priče, zapopadek Molitve ti povem.
Karol.
Kar sim nebesam Zaupal, skrivati ljudem ni treba. Povej mi prošenj mojih zapopadek. In več ne dvomim, de te Bog navdaje.
Jovana.
Molitve tvoje tri so bile prošnje, Le dobro pazi če jih vem, Dofen! Za pervo prosil Boga si: če krone Derži se tvoje nepravično blago, Če druga, še nespokorjena, težka Krivica kakošna prededov tvojih To solzobilno vojsko vžgala je, De v dar te prejme za podložno ljudstvo, In le na tvojo glavo jeze svoje Torilo polnoma izprazni.
Karol (z gr6zo nazaj stopi.)
Mogočna stvar! Kdo si? Od kod si prišla?
(Vsi razodevajo zavzetje.)
Jovana.
Molitve tvoje drugi del je bil: Če Božja volja je in sklep nebeški, Izviti žčzlo rodu tvojimu, Ti vzeti vse, kar so v deželah tih Očetje tvoji, naši kralji, zmogli, De ti prihrani tri dari si prosil, Prijatla serce, zadovoljne persi, In tvoje Neže ljubljene ljubezen.
(Kralj si solzno lice pokrije, šum zavzetja med pričijočimi — nekoliko
potihnjenja.)
Še tretjo prošnjo slišati želiš?
Karol.
Dovelj! Ti verjem! Tega ne zamore človeški um! Sam večni Bog te pošle!
VerhepiŠlcop.
Kdo si, o sveta čudo tvorna diva? Rodila ktera te je srečna zemlja? Kaj starši so, de tako Bog jih ljubi?
Jovana.
častitljivi! Ime mi je Jovana, Nevredna hči sim prostiga pastirja, Kralj eviga iz terga Dom-Remia, Ležečiga v okrožju Tulske cerkve. In jagneta očetove sim pasla Od mladih let. — Veliko govoriti Sim slišala od otočanov tujih, Ki prišli so po morju, vsužit nas, In gospodarja dati nam po sili, Ki tujorojen tujce nas ne ljubi, Ter cle Pariz, veliko mesto, so Podjarmili, premagali deržavo. Tedaj prosila mater Božjo sim, De bi od nas verig sramoto vzemši Domačiga nam kralja ohranila. Pred selam pa, kjer sim rojena, je Podoba stara Božje matere, Od romarjev obiskana pogosto, In poleg nje se širi sveti hrast, Po čudežih od nekdaj imeniten. In rada v senci hrasta, čed čuvaje, Sedela sim, ker serce me je gnalo, In če se kako jagnje je zgubilo, So mi ga vselej sanje pokazale,
Ko sim zaspala v senci tega dreva.
—	Enkrat ko celo dolgo noč sedela
V	pobožnimu premišljevanju sim Pod hrastam, ino varvala se spanja, Pred mene stopi porodnica sveta, Meč in bandero v rokah; po pastirsko Scer kakor jez oblečena, in pravi: „Sim jez, Jovana! Vstani! Pusti čedo! Gospod te kliče k drugim opravilu. Bandero prejmi in opaši meč, Deržave moje vražnika pogubi, Vladarjev svojih sina v Remo pelji, Ovenčaj ga s kraljevo krono tam." Jez pa sim rekla: Kako podstopiti
Bi smela tega se, deklina slaba, Neznana z boji pogubljivimi! Na to pristavi: „Vse divica čista Na zemlji doprinese, kar je slavno, Obrani če posvetne se ljubezni; Glej mene! Čisto dekle, kakor ti, Rodila sim nebeškiga Gospoda, In sveta sama sim!" — Zdaj mojih se Oči dotakne, in ko gor pogledam, Razmotrim polne angelcov nebesa, Ki bele lilje v rokah so imeli, In sladek glas po zraku je donel.
—	Tak tri noči se zaporedama Prikaže mi rekoč: „Jovana vstani! Gospod te kliče k drugim opravilu." In ko prikaže se mi v tretje, bila Je nejevoljna in me tak okrega: „Pokornost ženski je namemba jaka, Terpetje težko njene cene znam, Očistiti jo mora ojstra tlaka,
De sužna tu visoka bode tam." Izrekši to pastirske oblačila Razgerne in kraljica večnosti
V	svitlosti sončni pred menoj stoji, In zlat oblak, dvigaje se počasno, Odnese jo v deželo mira krasno.
(Vsi so ganjeni. Sorelka silno jokaje se skrije lica na kraljevih persih.)
Verhepiškop (po dolgem omolknjenju:)
O poterjenju Božjim dvomba vsaka Človeške umnosti molčati mora. Nje djanje priča, de resnico pravi. Ker samo Bog le take čuda dela.
DUnoa.
Ne čudežem, očesu njenim verjem, Nedolžnosti obraza njeniga.
Karol.
Te milosti alj sim je vreden, grešnik? Nedvomno vsigavedna pamet, ti Ponižnost serca mojiga poznaš!
Jovana.
Visocih je ponižnost Bogu draga, Ti vdal si se, zato ti on pomaga.
Karol.
Tedaj Britancu stal bi srečno v bran? Jovana.
Oteta tebi Francja bo, sim rekla.
Karol.
Ne bo posiljen, praviš, Orlean?
Jovana.
Loara prej navkreber bode tekla.
Karol.
Premagal bom do Reme vražnike?
Jovana.
Skoz tmo protivnih te popeljem tje.
(Vitezi zarožljajo z orožjem in dajo znamnja serčnosti.) Dilnoa.
Za vojvoda nam daj divico blago, In brez ozira sledimo povsod, Nej viža nas oko preroško njeno. Junaški meč pa branil bo jo moj!
Lahir.
Ne straši nas vesolni svet v orožju, Če ona pred armado v bitvo gre. Nam vojvoda mogočna diva bodi, In zmage Bog očitno z nami hodi.
(Naprej stopeči vitezi z orožjem zašumijo.)
Karol.
Da, sveto dekle! vodi vojsko mojo, Podložni vsi ti bodo knezi njeni. Ta meč oblasti perve, ki v togoti
Verhvojvoda ga je nazaj poslal, Je našel boljši roko od njegove. Prejemi ga, prerokinja ti sveta, In bodi nam —
Jovana
Dofen prežlahtni, ne! Gospodu svojim po orodju zemske Oblasti zmaga dana ni. Jez vem Za drugi meč, ki zmagati mi dade. Oznamnjala ga bodem, kakor duh Me je naučil; daj mi ga prinesti!
Karol.
In kje je?
Jovana.
Pošli v stari grad Fjerboaj. Na mirodvoru svete Katarine Je poln oblok železniga orodja, Nekdanjih vojsk obilne soderge. Med njo je meč, ki meni služil bode. Po limbarjih je treh spoznati zlatih, Ki vtisnjeni njegovi dardi so. S tim mečem, pošli po-nj, premagal bodeš.
Karol.
Pošlite tje, storite kar ukaže.
Jovana.
In belo daj bandero mi nositi, Skerlatno krog in krog zarobljeno. Na njej obražena nebes kraljica Nej vidi se s prelepim Jezusam Nad zemlje kroglo višnjevo plavaje, Ker tako mi ukaže sveta mati.
Karol.
Se zgodi tak!
Jovana (verhepiškopu:)
Gospod visokovredni! Duhovno roko položite na-me, In, svojo hčer, me blagoslovite!
(Poklekne.)
VerhopiŠkop.
Ti blagoslov delit sem prišla si, Prejemat ne. — S krepostjo hodi Božjo Mi pa nevredni smo in grešniki.
(Jovana vstane.)
Dvoran. Klicar britanski hoče pristopiti.
Jovana.
Pripelji ga — ker njega pošle Bog! (Kralj kimne dvoranu, ta odide.)
Enajsti nastop. Klicar. Prejšni.
Karol.
Klicar govori! Kaj je naročilo?
Klicar.
Za Karola Valoa, Pontjeskiga Starosta, kdo odgovor daje tukaj?
Diinoa.
Klicar nevredni! Zavaluh nesramni! Ti se podstopiš, kralja zatajiti Francozkiga v njegovi lastni zemlji? Poslanstva znak te varje, scer bi te —
Klicar.
Francozka ima eniga le kralja, In ta živi v britanskimu ležišu.
Karol.
Mir, stric! — Kaj je naročeno, klicar? Klicdr.
Moj žlahtni vojvoda, kervi prelite, In druge, ki še teči ima, usmiljen, Overa še vojšakov svojih meč; On ti ponudi dobrovoljno spravo, Prej ko v naskoku stare Orlean.
Karol.
Daj čuti!
Jovana (pristopi.) Sir! Za tebe govoriti Dovoli mi s klicarjem tim.
Karol. Govori,
In sodi ti, alj boj alj mir če biti.
Jovana (klicarju :)
Kdo pošle te — kdo govori po tebi? Klicdr.
Grof Salsburf, britanski vojvoda.
Jovana.
Klicar, ti lažeš? Lord ne govori. Le živi govorijo, mertvi ne.
Klicdr.
V obilnosti kreposti ino zdravja Moj vojvoda živi v pogubo vam.
Jovana.
Je živel, ko si šel. Ubila davi Iz Orleana ga je strelna krogla, Ko je iz Laturnela gledal dol.
—	Ti smeješ se, ker daljno ti razkrijem Očesu svojim, meni ne, verjemi!
Ti srečal boš pogrebšino njegovo, Ko te nazaj ponese noga tvoja. Govori zdaj, povej nam naročila!
Klicdr.
Če razodeti skrite veš reči, Poznaš jih dobro preden govorim.
Jovana.
Jih nečem čuti. Ti pa zdaj besede Si moje dobro vtisni, in oznani Jih knezam svojim, ki so te poslali.
—	Britanski kralj, in vojvoda ošabna, Betfort in Gloster, vodnika deržave, Račun nebes in zemlje kralju dajte Zavolj kervi prelite po krivici!
Nazaj mi dajte ključe mest in gradov Posiljenih nasprot namembi Božji! Divica pride od Boga poslana, In vam ponuja mir, alj čert in smert. Izvolite! Oznanim vam de veste: Namenjena vam ni Francozka zemlja Od sina Božjiga. — Moj gospodar
In moj Dofčn, ker Bog mu jo je dal, Kraljevi vhod obhajal bo v Parizu, Obdan z deržavnim velikani svojim. — Zdaj hodi urno, spravi se na tlak, Ker, preden ti dospel okrožje stana, Je tam divica — in premage znak Postavi na ozidje Orleana. (Jovana grd, vse se k odidu dvigne, zagrinjalo pade.)
Drugo djanje.
S peoovjem obdana planjava.
Pervi nastop.
Talbot in Lionel, britanska vojskovodja. Filip, burguuski vojvoda. Vitez Fastolf in Šatiljon z vojšaki in banderi.
Talbot.
V skalovju tim ustanovimo se , In zagradimo taboriše terdno; Morde bežeče trume združimo, Ki so se v pervim strahu razkropile. Višin čuvarjev, straž ne zabite! Preganjbe scer nas varje tamna noč, ln če perutnic nima clo protivnik, Se ne bojim napada. Vendar treba Nam je previdnosti. S prederznim jo Imamo vražnikam, in smo tepeni.
(Fastolf odide z vojšaki.) Lionel.
Tepeni! Vodja, s to besedo proč! Ne smem se spomniti, de v herbet je Francoz Britanca vidil dan ta dan. — Oh, Orlean! Ti naše slave grob! Britanska čast leži na polju tvojim, Nesramna, smeha vredna vojskoguba ! Kdo bo verjel nekdaj prihodnih časov! Poatjeske, Azenkurske in Krekiske Zmagavce v beg je ženska zapodila!
To me tolaži. Od ljudi mi nismo, Od satana premagani smo bili.
Talbot.
Od satana budalosti — Burgun! Bo ta pošast mar kneze clo strašila? Te kvante plajš plahote vaše slab so — Zbežali pervi so vojšaki vaši.
Burgtin.
Stal nihče ni. Povsoten bil je beg. Talbot.
Ne tak! Začel se je na vašim krilu. Vi vpili ste v ležiše telebaje: Odpert je pekel, satan je s Francozam! Tak zmešali ste trume, vse zmotili.
Lionel.
Omahnula je vaša stran se perva, Gotovo!
Burgiln. Ker je tam napad bil pervi. Talbot.
Šibkost armade je poznalo dekle; Je vedlo, kje plahota najde se.
Burgiln.
Tedaj Burgun je vse napake kriv? Lionel.
Če bili bi Britanci sami bili, Ne bil bi, bog me! Orlean zgubljen!
Burgtin. Vi bi ga nikdar vidili ne bili! Kdo vam je v to deržavo tiril pot, Kdo vam podal prijatelsko je roko, Ko ste na ta sovražni breg stopili? Kdo kronal je Enrika vašiga, Pridobil kdo mu je francozke serca? Ko bi ne bila krepka roka moja Vodila vas, nikdar bi gledali Ne bili dima dimnikov francozkih.
Lionel.
Ko bi z bahanjem se storilo, celo Bi samši vi premagali Francozko.
Vas peče, de je Orlean zgubljen, In jeze žolč napenjate v prijatla. Kaj uzrok je, de nam je spodletela? Požrešnost vaša! Meni se udati Je bilo mesto že namenjeno, Zavidnost vaša spačila je vse.
Talbot.
Obsedovali nismo ga za vas.
Burgun.
In kako šlo bi vam brez mojih trum? Lionel.
Ne hujši, znajte! kot pri Azenkurtu, Kjer tepli smo in vas in celo Francjo.
Burgun.
Vam vendar mar je bilo naše družbe, In drago kupil jo je varh deržavni.
Talbot.
De, drago, drago smo jo plačali, S častjo britansko dans pod Orleanam.
Burgtin.
Ne dalej, Lord! Scer bi se ksati znali. Alj sim zato nezvest gospodu svojim, Oskrunši se z imenam izdajavca, De bi po tujcu te besede terpel? Kaj delam tukej in Francoze bijem? Če nehvaležniku služiti imam, Bom rajši kralju prirojenimu.
Talbot.
Z Dofenam ste v pogovoru , mi vemo Pa se bo sredstvo našlo, tim ni dvombe, Oteti se — izdajstva.
Burgun.
Smert in čert! Se tako vede z mano? Šatiljon! K odidu združi urno naše trume, Domu se vernemo.
(Šatiljon odide.) Lionel. Veselo pot! Britanska slava naj čistejši sveti,
Ko v lastni meč Britan zaupaje Brez pomagavca samši se vojskuje. Nej vsak se sam obnaša v boju svojim, Resnično je in bo: Pošteno nikdar Ne združi se francozka kri z britansko.
Drugi nastop. Kraljica Izabo z dvoraničem. Prejšni.
Izabo.
Kaj čuti moram, vodji! Jenjajte! Katčr planet, možgane mešajoč, Vam um kali in moti zdravo pamet? Zdaj, ko edinost vas ohrani samo, Razdružiti se čete in med sabo V prepiru si nakloniti pogubo? — Daj, žlahtni vojvoda, nazaj vzemite Prenagljene ukaze. Slavni Talbot, Potolažite jezniga prijatla! Daj, Lionel! Pomognite mi serca Ponosne v spravi zadovoliti.
Lionel.
Ne jez, Miladi! Meni je vse jedno. Jez mislim tak: Kar skup ne more biti, Po pameti ravna, če loči se.
Izabo.
Kaj? Tak peklenska sleparija, v bitvi Nam pogubljiva bivši toliko, Nas tudi tukaj um kalivši mami? Povejte, kdo začel je kreg? Lord žlahtni!
(Talbotu:)
Ste vi koristi pozabivši lastne Ranili tak prijatla vredniga? " Brez dlana tega vi kaj morete? On kralju vašim je sozidal tron; Opira ga — podere ga, če hoče, Ime njegovo moč je vaša. Cela Britanja, ko bi ljudstvo vse Na brege naše vergla, ne zamore Podjarmiti Francozke, če je složna, Francoza le Francoz premaga, znajte!
Talbot.
Prijatla vemo zvestiga častiti, Nezvestimu braniti je dolžnost.
Burgtin. Ki vanati hvaležnosti se hoče, Lažnivca merd prederznih mu ne manjka.
Izab6 (Burgunu:) Kak, vojvoda! Bi mogli vi odreči Se tako srama in časti kneževske, De v roko segli bi, katera vam Ubila je očeta? Nor bi bili Dovolj, de bi z Dofenam serčne sprave Zanesli se, potem ko ste ga sami Na stermi breg pripahnuli pogube? Opirati ga pada tik bi hotli Nespametno razdjavši delo svoje? Tu so prijatli vaši. — V terdni zvezi Z britanskim rodam klije vaša sreča. Burgun.
Ti Dofenam mir je moja zadna misel, Prevzetnosti in zaničavanja Bahačev pak britanskih ne prenesem. Izabo.
Prenagljeno besedo pozabite. Velika žalost vojskovoda tare, Nesreča pa krivične dela nas. Objemita se, daj! Zacelimo To rano urno, preden smertna bode. Talbot.
Kaj se vam zdi, Burgun? Premagati Se rado da od uma žlahtno serce. Kraljica so besedo modro rekli; Ta rokostisk ozdravi rano nej. Ki jo prenaglo vsekal je moj jezik.
Burgun. Po pameti Madama govorijo, Moj serd pravičen vogne se potrebi. Izabo.
Pravi Bratovsko se serčno poljubivši Ponovljeno zdaj zvez uterdita, In zgine v sapi nej beseda britka.
(Burgun in Talbot se objameta.) Lionel (gledaje ju, za-se:)
Pokoju blagor, ki ga Furja snuje!
Premagani smo v bitvi, vojskovodje! Protivna nam je sreča bila v njej. Ne zgubite zavoljo tega serca; Dofen obupa Božje brambe, vraž Peklenskih iše si pomoč; pa nej Zastonj se zveme v pogubljenje večno, In satan clo ne otmi ga pogina. Zmagavno dekle njemu trume viža, Jez vižala bom vaše, jez vam bodem Namest divice in prerokinje.
Lionel.
V Pariz, Madam, vernite se. Mi čemo Z orožjem zmagati, ne z ženskami.
Talbot.
De, de! Vernite se! Kar ste v ležišu, Gre vse narobe, sreče ni v orožju.
Burgtin.
Vernite se! Ni k dobrim vaša priča. Vojšak, Madam, spotika se ob vas.
Izabo
(jih osupnjeno zaporedama gleda.)
Burgun, vi tudi? Vi potegnete S tim nehvaležnim lordi proti meni?
Burgun.
Odite, daj! Vojšaku serce vpade, Ko misli, de za vaše se vojskuje.
Izab6.
Jez komaj mir med vami sim storila, In že se vsi obernete nad mene?
Talbot.
Odite z Bogam! De le vi ste proč, Nas groza tudi satana ne bode.
Izabd.
Alj nisim zvesta tovaršica vam? Kaj ni namemba vaša — moja tudi?
Talbot.
Pa vaša — naša ne! Mi imamo Z DofSnam dober boj, pošten prepir.
Očeta smert kervavo jez mašujem, Dolžnost otročja meč posveti moj.
Talbot.
In brez ovinkov! Vaše zaderžanje Z Dofenam ni — ne dobro, ne pošteno.
Izabo.
V	deseto bodi rodovino klet! Pregrešil se nad materno je glavo.
Burgun.
Vam plačal je za moža in očeta.
Izabd.
Prederzne se soditi moje šege.
Lionel.
Gotovo, to od sina ni spoštljivo!
Izab6.
Preganja me, in pošle me na tuje. Talbot.
Le splohne želje s tim dopolnil je. Izabo.
Ubij me strela, če mu kdaj odpustim! Prej ko v očetovi deržavi vlada. —
Talbot.
Se odpoveste svojiga poštenja.
Izab6.
Mehkužne duše! Vi ne veste kaj Zamore v serdu serce materno. Jez ljubim ga, ki dobro mi stori, Certim ga, ki me rani; — če je sin, Tim več je vreden čerta mojiga. Življenje vzamem, komur sim ga dala, Nesramno če prevzetnosti prederzne
V	naročje greši, ki ga je spočelo. Vi z mojim sinam se vojskujete, In nimate ne uzroka ne pravde. Kaj je Dofen pregrešil zoper vas? Katerih vam dolžnosti ni dopolnil? Vas častoglad, sirov zavid vas tira, Jez mati sim, tedaj ga smem čertiti.
Kmeikijeve dela.
Talbot.
De, v mašovanju čuti mater svojo.
Izabd.
Hinavci votli! Kak vas zaničujem, Ki golufate svet in sami sebe. Vi Angličani roke roparske Stegujete po Francji, kjer pravice Na toliko prostora nimate, Kar bi kopito konjske noge krilo. Ta vojvoda, ki dobriga se slini, Izda domovje lastno, dedov svojih Deržavo tujcu, vražniku deržavnim; In vonder vam je tretja reč — pravica!
—	Jez hlimbo zaničujem! Kakor sim, Tak hočem, de me vidi svet.
Burgtin.
To slavo Ste s krepko dušo naklonili si!
Izabd.
Jez imam želje, gorko kri, ko druge, Kraljica de živim, ne de se zdim, Sim prišla v to deržavo. Kaj sim hotla Veselja se odreči, ker je kletba Osodo mojo radoželjno mladost Pridružila zaročniku neumnim? Slobodo cenim višji od življenja, In kdor mi to prikrati. — Tode kaj Prepirati se z vami svojih pravd? Debela kri vam teče leno v žilah, Vi samo serd, veselja ne poznate! Ta vojvoda, ki svoje žive dni Med zlim in dobrim omahuje se, Ne zna ljubiti, ne čertiti serčno.
—	V Meluno grem. Za kratek čas in družbo Mi tega dajte —
(pokaže Lionela.)
Všeč mi je! Storite Potem kar se vam zdi! Ne menim se Ne za Burgunce več, ne za Britance.
(Migne dvoraniču in gre.)
Lionel.
Ne dvomite! Naj krasniši jetnike Francozkih trum vam pošlemo v Meluno.
hab6 (se poverne.) Vi dobri ste po glavah z mečem biti, Francoz le zna prijazno govoriti.
(Odfde.)
Tretji nastop. Talbot. Burgun. Lionel.
Talbot.
Oh, kaka ženal
Lionel. Vaše mnenje, vodja! Alj dalej bežimo, alj se nazaj Obernemo in z derznim maham naglo Današne zgube zbrišemo sramoto?
Burglm.
Prešibki smo in trume razkajene, Prenova še v armadi groza je.
Talbot.
Premagala nas je le slepa groza Mamljivi vtisk trenutja eniga, Strašilo to oplašeniga zdetja Se v bližjimu pregledu staja v nič, Tedaj sovet je moj, de peljemo Nazaj čez reko jutro zgodej trume Sovražniku nasprot.
Burgun.
Pomislite! Lionel.
O tim ni dvombe, z vašim dovoljenjem! Dobiti urno se zgubljeno mora, Sramota scer nam je na vekomaj.
Talbot.
Je sklenjeno — in bijemo se jutro, Strahote de razdenemo pošast, Katera trume slepi in obabi. S tim satanam deviškim dajmo se V osebnimu poskusiti prepiru. Ce se nasprot postavi meču hrabrim, Tak je posledno škodo nam storila; Če ne — in de se vogne je gotova — Tedaj armadi coper je razjasnjen.
Lionel.
Velja! In meni, vodja, lahki bor Brez rane in kervi prepustite. Ujeti živo upam si pošast. In nesti jo na lastnih svojih rokah, Bastarda pričo, njeniga hotivca,
V	britanski tabor k radosti armade.
Burgun.
Preveč obljubite!
Talbot. Če jo dohitim, Prerahlo jo objemati ne mislim. Zdaj pojdimo, de v kratkimu počitku Okrepčamo utrudeno natoro, Potem na noge, ko se dan zazori!
(Odidejo.)
Četerti nastop.
Jovana z banderam in čelado na glavi, oklep na persih, scer po žensko oblečena. Diinoa. Lahir, vitezi in vojšaki se na potu med skalovjem prikažejo in urno zaporedoma na igrališe dohajajo.
Jovana
(ob tim, ko po potu med skalovjem neprenehatna vojšaki na igrališe prihajajo, vitezam okoli stoječim:)
V	ležišu smo, nasip je prekoračen! Pokojnih tmin molčanje zdaj na stran, Ki vhodu vašim je potrebno bilo. Sovražniku z vojaškim kričem strašno — Bog in divica — se na znanje dajte!
Vsi
(zagromijo strašno z orožjem rožljaje.)
Bog in divica!
(Bobni in trobente.) Straže (za igravnico:)
Vragi! Vragi! Vragi! Jovana.
Zdaj bakle v pest! Zapalite šotore! Nej grozo jim pomnoži ognja serd, In jih obda poguba krog in krog!
(Vojšaki odidejo — Jovana hoče slediti.)
Dilnoa (jo' vstavi.)
Jovana! Ti dopolnila si svoje! Si v sredo nas ležiša pripeljala, In dala nam sovražnika v oblast. Zdaj pa ogibaj bitve se, in nam Doveršenje kervave sodbe pusti.
Lahir.
Armadi samo pot pokaži zmage, Pred njo bandero s čisto roko nosi, Morivniga ne vzemi meča v dlan; Ne skušaj vojsk lažniviga malika, Ker brez obzira slepo vlada on.
Jovana.
Motiti me, in duhu, ki me viža, Velevati kdo sme? Pušica mora Leteti, kamor zadervi jo strelec; Jez biti moram, kjer nevarnost je. Poginula ne bom, ne tu, ne dans, Prej krono bom na glavo kralju dela. Ne vzame mi življenja duša živa. Dokler končan nebeški klic ne biva. (Odide.)
Lahir.
Daj! Urno za junakinjo, Diinoa! De najne persi skit ji boste varni.
(Odideta.)
Peti nastop.
Britanski vojšaki v begu — potem Talbot.
Pervi vojšaJc. Oj! oj! Divica sred ležiša, oj!
Drugi.
Kaj še? Nikdar! Kak prišla bi v ležiše? Tretji.
Po zraku! Satan jo je nesel not!
v	. .
6 eterti m peti.
Gorje! Gorje! Bežite! Vse je mertvo! (Odidejo.)
Talbot (pride.)
Ne čujejo. — Mi stati nečejo! Raztergane pokornosti so vezi! Ko de bi satan svoje legione Prekletih duhov bil iz pekla spustil, Omamljenje neumno s plašnim hrabre Naprej podi; ni moč sovražniku, Ki kakor divji tok ležiše polni, Postaviti nasprot nar manjši trume. — Sim samo jez jedini trezen, ino V bolezni vse vročinski blede krog? Bežati pred mehkači tim francozkim. Ki v bitvah smo jih dvajseterih tepli! Kdo je tedaj nepremaglivka ta, Ta boginja strahu, ki srečo vojske Na enkrat preoberne, plašen trop Boječih sem prenteni v oroslane? Sleparka, ki junakinjo se slini, Preskušene junake bo strašila? Vso slavo mojo ženska vzame mi?
VojŠak (pribežf.)
Divica, oj! Pobegni vojvoda!
Talbot (ga prebode.)
Pobegni v pekel ti! Presunem ga, Ki govori od straha mi in bega!
(Odide.)
Šesti nastop.
Pregled se odprž. Britansko taboriše v plamenu krog in krog. Bob-nanje, beg, preganjba. Če« nekaj časa pride
Montgomeri.
Kam bežal bi? Vse krog sovražniki in smert! Z grozivnim mečem tukaj vojvoda serdit, Branivši nam pobeg, dervi v pogubo nas; Divica grozna tam divja na vse strani, Kot ognja silni žar. — De varno skril bi se Ni germa krog in krog, berloga, rova ni. O, de preplaval nikdar morja ne bi bil, Saverne še doma v pohištvu varnim bil,
Kjer so ostali mati mila v žalosti, In sladko mi nevesto za-me stiska skerb.
(Jovana se v delji prikaže.) Gorje! Kaj vidim tam? Prestrašna bliža se! Med plameni požara mi blešl nasprot, Kot iz peklenskih tmin o polnoči pošast. — Uteči kam! Z gorečim gledi me derži, Nebrojno zanjk očes, motivši nikdar se, Na mene verže sem, de noga zamota Če dalej bolj in bolj mi v coperski se klonč, In kakor zvezana mi v begu odpovč. Tje moram gledati, v moriven ta obraz, Če ravno se nasprot natora cela vprč.
(Jovana se nekoliko bliža, ter postoji.)
Se bliža! Nečem čakati, de strašna prej Na mene plane, grem kolena ji objet, Usmiljenja prosit; sej vonder ženska je, Morde jo gane reka mojih britkih solz!
(Ko se ji bližati hoče, ona naglo pred njega stopi.)
Sedmi nastop. Jovana. Montgomeri.
Jovana.
Britanka ti je mati! Umri! Si zgubljen!
Montgomeri (pred njo na kolena pade.)
Nikar moriti ga, ki se ne brani več! Od sebe vergel sim branivni skit in meč, Pred tabo tu klečim in prosim golorok, Življenja svit mi pusti, uzmi za-nj odkup!
V	obilnosti živijo oče mi doma
V	prelepi zemlji vlaški, kjer med lokami Zelenim tje Saverna vije tok srebern, Spozna jih gospodarja petdeset vasi.
Za sina dajo mnogo čistiga zlata, Ko zvejo de v francozkim taboru je živ.
Jovana.
Omamljen trap! Zgubljen! Divici y strašni dlan Si pogubljivo prišel, iz kateriga Ni upati odkupa, ne otetbe več. Če bi v oblast osoda krokodilovo, Alj pisanimu risu v nohte trešla te, Sprositi znal bi milost alj zanašanje;
Divico srečati je pa gotova smert, Kraljestvu ojstrimu, nepozabljivimu Zavezana po spravi nezlomljivi je, Vse z mečem pokončati, kar je živiga Postavi pomenljivo vojske bog nasprot.
Montgomeri. Govor je strašen tvoj, prijazen je pogled, Od blizo viditi ti nisi grozna mar, In licu milimu se odpre serca čut. O, po krotkosti rahli spola tvojiga, Usmili mladosti se moje, prosim te!
Jovana.
Na spol ne upaj moj! Ne kliči ženske me! Kot netelesni duhi, ki ne snubijo Po zemsko, tak človeških spolov nisim jez, Pod jeklam tim nečutnim serca v persih ni.
Montgomeri. Po zakonu ljubezni svetodelnimu, Katerimu je vsak podložen, te rotim, Nevesto ljubeznivo pustil sim doma, Tak lepo kakor ti si v cvetju mladosti, In britke solze plaka, de bi vernil se. Oj, če ljubiti upaš, in če upaš kdaj Ljubezni srečna biti, tak ne loči sere, Ki sveta vez ljubezni ju sklenila je.
Jovana.
Malike tuje kličeš in posvetne zgolj, Ki meni sveti niso, ne častitlivi. Nič od vezi ljubezni klicane ne vem, In nikdar znati nečem njenih praznih služb. Življenje brani svoje, tebe kliče smert!
Montgomeri. Usmili mojih staršev tužnih se tedaj, Ki sim doma zapustil jih. Gotovo ti Zapustila si starše v skerbi britki tud.
Jovana.
Ti opominjaš me, nesrečnik, koliko So matere francozke zgubile otrok Po vas, očete skerbne koliko družin, Možove koliko nevest obljubljenih! Nej matere britanske tudi skusijo Obupanje in britke solze, kakor so Francozke tužne žene lile jih do zdaj.
Montgomeri. Nežalovan umreti v tujim grenko je!
Jovana.
Kdo klical vas je v tuje, plodni prid in trud Poljan zatreti naših, od ognjiša nas Domačiga poditi, bojnih bakel žar Metavati v svetiše miroljubnih mest? Vi mislili ste v praznim zdetju svojih sere, Slobodne Franke v sram podreti sužnosti, In to veliko zemljo, kakor čolniček, Ošabnimu pripeti brodu svojimu. Bedaki! Na prestolu visi Božjimu Francozki gerb kraljevi; prej iztergate Nebeškim vozu zvezdo, ko deržavi tej, Nerazdertljivi vedno, eno samo vas. — Osvete dan je prišel; nikdar več nazaj Ne boste živi morja merli svetiga, Ki ga v mejnik namenil Bog je nam in vam, In kteriga prederzno ste preplavali.
Montgomeri (spusti njeno roko.)
Umreti imam, oj! objema smert me že. Jovana.
Prijatel, umri! Bati smerti se, zakaj? Nepremenljive vsim osode bati se? Glej! Jez le šibka ženska, pastirica sim, Pastirske palice nedolžne vajena Je roka ta, ne meča pogubljiviga. In vonder, tirana iz trat domačih, iz Očetoviga Iona, sesternih od pers, Tu moram, moram — sili me nebeški klic, Ne lastni mik — davivši biti groze duh. Ne v radost meni, v strah in britko žalost vam, Sejati smert, na zadnje smerti pasti v plen! Zakaj vernjenja dan mi ne zašije več; Mnogterim še iz vas po meni pride smert, Mnogtera vdova bo po meni; zadnič pak, Namembo spolniti, umerla sama bom. — Zdaj spolni svojo ti. Potegni krepko meč, Velja za sladki dar življenja biti se.
Montgomeri (vstane.)
Če umerjoča si, in jeklo rani te, Namenjeno zna biti tudi roki tej,
Poslavši v pekel te, končati naš obup. Osodo svojo v roke Božje položim: Ti pa, prekleta, duhe kliči na pomoč Peklenske svoje, in življenje varuj si! (Montgomeri dvigne skit in meč, in se je loti — za igravnico se oglasi bojna godba; po kratkim boru pade Montgomeri.)
Osmi nastop. Jovana sama. Jovana.
Počivaj! Noga tvoja nesla te je v smert!
(Od njega stopivši stoji' zamišljena.) Visoka diva! V meni ti mogočna si! V nejako mi desnico dihneš silno moč, Obdaš mi krepko dušo z nesprosljivostjo. Protivnika telo cveteče raniti, Mi serce omaguje, roka trepeta, Ko de bi vlomila v cerkovni sveti hram; Že svitle nožnice me groza je in strah. Alj kadar treba je, mi naglo pride moč Motivši nikdar se v trepeči roki meč Se sam od sebe viža, kakor živi duh.
Deveti nastop.
Jovana. Vitez z viziram zapertim. Vitez.
Preklenka! Ura tvoja vdarla je! Iskal sim te po celimu borišu, Sleparstvo pogubljivo! Zgini v brezdno, Iz kteriga si prišlo na vitlobo.
Jovana.
Kdo si, ki te nesreča tvoja zdaj Mi da v oblast? Dostojnost ti je knežka, Podoben pa Britancu nisi, ker Burgunska te preveza razločuje, Kateri vklanja meč se moj spoštljivo.
Vitez.
Zaveržena! Ti vredna nisi pasti Po roki kneza žlahtniga. Prekleto Odsekati bi mogla glavo tebi Sekira rabeljna, ne meč junaški Burguna, vojvoda kraljeviga.
Jovana.
In ti si sam ta žlahtni vojvoda?
Vitez (odprč vizir.)
Ta sim! Nevredna, tresi se, obupaj! Ne reši več te vraža satanska, Premagala si dosihmal mehkune, Zdaj je junak pred tabo.
Deseti nastop. Diinoa. Lahir. Prejšni.
Diinoa.
Stoj, Burgun! Z možmi bojuj se, ne z divicami.
Lahir.
Prerokinje jez branim sveto glavo; Predreti prej ti moje persi moraš. —
Burgun.
Se ne bojim, ne te vasvavne Circe, Ne vas po njej premenjenih neslavno. Sramuj se, Diinoa! Stidi se, Lahir! Junaštvo staro k satanskim sleparstvu Ponižata, zaveržene oprode Se delata vlačuge čertove. Naprej! Premalo vas je vsih! Ki zlodju Pridruži se, obupa Božje hrambe. (Se pripravljajo v bor — Jovana med-nje stopi.)
Jovana.
Nehajte!
Burgun. Se bojiš za svojiga Hotivca? Pričo tebe nej —
(Sili z mečem Bastardu nasprot.) Jovana.
Nehajte! Ločite ju, Lahir! Francozka kri Prelita nima biti. Meče proč! Nad zvezdami je drugo sklenjeno — Saksebi, pravim! Čujte in častite Iz mene duha govorečiga!
Zakaj ustaviš dvignjeno mi roko, Mudiš kervavo sodbo mečev ojstrih? Gotov je mah, železo bliska se, Ki Francijo mašuje in umiri.
Jovana
sredo stopivssi na široko protivnike loči — Bastardu
Ti stopi v stran!
(Lahiru:)
In ti ne gani se! S tim vojvodam govoriti imam.
(Vse utihne.)
Kam kaniš, o Burgun! kje je sovražnik, Ki morželjevno tvoj pogled ga iše? Ta žlahtni knez je Francje sin ko ti, Ta hrabri — tvoj zemljak, v orožju brat, Jez tudi hči sim tvoje domovine. Mi vsi, ki nas pogubiti želiš, Smo tvoji. — Roke za objeti te, Razširjene, kolena v tvojo čast Pripognjene imamo. — Jeklo naše Ojstrosti nima proti tebi. Lica Podobne kralju našimu so nam Častitljive v čeladi clo sovražni.
Burgun.
Ti vabiš, o Sirena! žertve svoje Z besedo sladko priliznivih ust. Kovarka, mene ne oslepiš. Zanjk Jezičnih so zabranjene mi ušesa, In ojstre pšice tvojiga pogleda Oklep odbije krepki mojih pers. K orožju, Diinoa! Z mečmi se bijmo, ne z besedami.
Diinoa.
Z besedo zdaj, z mečmi potem. Alj se Bojiš besed? Plahota tudi to je, In znamnje djanja nepravičniga.
Jovana.
Zapovedljiva sila k nogam tvojim Ne tira nas; proseči nismo tukaj. Ozri se krog! Poglej! Premenjeno Britansko taboriše je v pepel, Merliči vaši krijejo poljane,
Francozbo peti bojno trombo slišiš, Bog je presodil, zmaga naša je. In glej! gotovi smo, deliti s tabo Ulomljen ravno javorični berst. — Daj! Stopi k nam, begun preblagi! K nam, Kjer je pravica ino zmage čast. Podam ti, glej! poslanka Božja jez, Sestrinsko roko. V čisto našo družbo Potegniti te hočem, de te rešim. S Francozko Bog je. Angeli njegovi, Nevidno tebi, se za nas borijo; Vsi z liljami okinčani so krasno. Ko te bandera jasna naša reč je, Divica čista je podoba njena.
Burgun.
Zanjkljivo je lažnivca govorjenje, Ko deteta nedolžniga je njeno, če vražni duh besedo njeno viža, Zmagljivo ve posnemati nedolžnost. K orožju! Čuti nečem dalej. Slabši Ušesa so od roke moje, vidim.
Jovana.
Ti copernico psuješ me, peklenskih Me del dolžiš.— Tolažiti togoto, Storiti mir, so to peklenske dela? Je sprava brezdna večniga iztok? Kaj sveto je, človeško prav, nedolžno, Če za domovje boj ne bil bi tak? Kdaj je natora sama sabo tako
V	prepiru, de bi zabile nebesa Pravično reč, in satan bi jo branil? Če pa je to, kar jez ti rečem, dobro, Od kod mi pride, ak od Boga ne? Kdo bi se bil na ovčji paši meni Pridružil nek, priprosto pastirico Podučiti v kraljevim opravilu?
V	kneževski družbi nikdar nisim bila, Neznana je umetnost mi besede. Zdaj pa, ko treba je, de tebe ganem, Mi pride um, stvari visocih znanje, Osoda kraljev in deržav leži,
Kot sonce jasna, meni pred očmi, In grom nebeški tim jeziku dan je. Burgun
(dvigne oei živo ganjen in jo zavzet gleda.)
Kaj z mano je? Kaj se godi? Alj Bog
Oberne mi globoko v persih serce? Ne moti, ne — ganljivi tak obraz! Če v meni to premembo čudno snuje, To čudo je resnice večne kras; Bog pošle te, to serce mi pričuje!
Jovana.
De, ganjen je! Zastojn prosila nisim; Oblak togote gromonosni taja Iz čela v solzah se njegoviga, In iz očesa, mir sijaje, sveti Prijazniga mu čuta sonce zlato. — Z orožjem proč! Objemite se serčno! Premagan je — v očesu solze — naš je!
(Meč in bandero ji odpadeta, z razpetima rokama se mu urno bliža in ga strastno objame; Lahir in Diinoa veržeta meča proč in se mu bližata, de bi ga objela. Zagrinjalo pade.)
Tretje djanje.
Dvor kralja Karola v Salonu ua Mami.
Pervi nastop. Diinoa. Lahir.
Diinoa.
Prijatla serčna, v boju brata bivši Sva dvigala za cil enak desnice, Edinih misli v žalosti in smerti. Nikar de bi ljubezen vez razderla, Ki vsih prememb osodnih je terpela.
Lahir.
Knez, čujte me!
Diinoa.
Vi ljubite divico, In dobro vem, kaj mislite storiti; Stoječih nog namenjeni ste h kralju, Sprosit si jo v darilo. — Zaderžati Plačila zasluženiga ne more Junaštvu vašim. Tode spomnite se! Prej ko v naročju drugiga jo gledam —
Lahir.
Posluh, kraljevič — daj!
Diinoa.
Očesa slast Zginljiva naglo, me do nje ne tira. Dokler te čudne vidil nisim, ktero Deržavi v rešenje in meni v zakon Poslal je Bog, nobena ženska ni Mi ganula nepremagljive misli. Njo vidši pak sim zdajci se zavezal S prisego sveto, de mi žena bode. Zakaj junaku le junakinja Družica biti more. Serce vrelo Na sercu če počivati enakim, Ki jo razumi in prenesti znade.
Lahir.
Kje malo svoje zasluženje smem Primerjati junaški slavi vaši? Kjer snubiti grof Diinoa nameni, Tam vogniti se mora vsak protivnik. Le rekel bi, de ovčarica prosta Ne more vam dostojna žena biti. Kraljeva kri, ki v žilah vaših teče, Zaverže tak nevredno mešanje.
Diinoa.
Natore svete plod nebeški ona Je kakor jez, in meni ravnorodna. Kaj roke knežke bi nevredna bila, Ki je nevesta čistih angelov? Ki z nevmerjočo si svitlostjo glavo Okinči, jasniši od kron posvetnih? Ki vsiga sveta skupno veličanstvo Pod sabo vidi tamno, zaničljivo? Prestoli knežki v kopo djani vsi, Do zlatih zvezd nebeških dvignjeni, Ne tikajo sloveče visokosti, Kjer ona vlada v angelski svitlosti.
Lahir.
Nej sodi kralj.
Diinoa.
Nej ona sama sodi! Oprostila Francozko je, in sama Slobodno mora serce darovati.
Tu pride kralj!
Drugi nastop.
Karol. Sorelka. Diišatel. Šatiljon. Prejšni.
Karol.
(Šatiljonu :)
Tak pride! Kralja svojiga spoznati Me hoče, rekli ste, in mi priseže?
v
Satiljon.
Gospod, tu, v mestu svojimu kraljevim, Ti noge če objeti vojvoda, Moj gospodar. — Naročil meni je, Njegoviga de kralja te pozdravim. On sledi mi, in kmalo sam bo tukaj
Sorelka.
On sam! O, lepo sonce dneva tega, Ki nam donese radost, mir in spravo!
v
Satiljon.
Se sabo pelje dve sto vitezov, Namenjen je poklekniti pred tebe, Pa se zanaša, de ne boš dovolil, De ga, ko strica, boš objel prijazno.
Karol.
Pritisniti ga k sercu hrepenim.
Šatiljon.
O vidu pervim stariga prepira Govor ne tikaj, prosi vojvoda.
Karol.
Na vekomaj pozabljeno mi bodi, Kar teklo je med nami. V jasne dni Prihodnih časov zreti hočemo.
Satiljon.
Ki za Burguna so borili se Imajo vsi deležni biti sprave.
Karol.
Kraljestvo svoje dvojno tak pomnožim.
Šatiljon.
Kraljica tudi Izabo v pogoj, če hoče, bodi zapopadena.
Karol.
Le ona z mano, jez se ne prepiram; Med nama mir je, ko se ona umiri.
Šatiljon. Dvanajstica prežlahtnih vitezov Obljube tvoje biti ima porok.
Karol. Obljube so mi svete.
y
Šatiljon.
Verhepiškop Delijo naj med vama sveto hostjo V zastavo ino pečat zveste sprave.
Karol.
Gotovo tak zveličanje mi bodi, Kot je beseda sercu mojim ravna. Zeli zastav še druzih vojvoda?
v
Šatiljon
(z oziram na Dušatela.)
Tu vidim pričo, ki bi znala pervo Ostrupiti pozdravje —
(Diišatel se molčf! upoti.)
Karol.
Diišatel, Odidi! Vojvoda ogibaj se, Dokler se vida tvojga ne privadi! (Sledivši mu z očesam naglo za njim stopi ter ga objame.)
Prijatel zvest! Za mir in srečo mojo Si bil namenjen več ko to storiti.
(Diišatel odide.)
Šatiljon. Ta rokopis pogodbe druge kaže.
Karol (verhepiškopu:)
Vravnajte ga. Mi vse dovolimo; Ni cene za prijatla prevelike,
Ktmkijivt Jtla.	4Q
O 1
Dunoa! Sto žlahtnih, vitezov zberite In vojvoda vpeljite nam prijazno. Okrasijo nej trume z berstmi se, De brate svoje sprejmejo dostojno, Okinči nej se pražno celi grad, Zvonovi nej na znanje dajo slavno, De Francja se z Burgunsko druži ravno.
(Trobente zapojejo — dvoran pristopi.)
Čuj! Kaj pomeni to trobentanje?
Dvoran.
Obhaja vhod burgunski vojvoda.
(Odide.)
Dilnoa
(grč z Lahiram in Šatiljonam.)
Na noge! Urno! Vojvodu nasprot!
Karol (Sorelki.)
Ti jokaš, Neža? Skor kreposti manjka K prenesenju prigodbe te clo meni. Ah, koliko jih je poderla smert, Prej ko sva mogla viditi se mirno. Na zadnje vonder mine vsak vihar, Po nar tamnejši noči se dani, In ko je čas, posledni sad zori.
Verhepiškop
(ob oknu.)
Tesnobe koipaj vojvoda se brani,, Vriskaje ga raz konja dviga ljudstvo, Ostroge mu kušujejo in plajš.
Karol.
Moj dober ljud! Tak naglo vnet ljubezni, Kot serda svojiga. — Kak hitro je Pozabljeno, dp mu ta, vojvqfla Ubijal sine je, moril očete. En miglej sam pobota vse življenje. — Sorelka, zbrihtaj se! Veselje tvoje Bi znalo ost njegovi duši biti; Nič ne osrami ga, in nič ne žali.
Tretji nastop.
Burgunski vojvoda. Diinoa. Lahir. Šatiljon. Dva druga viteza burgunska. Vojvoda postoji na pragu; kralj se mu nasprot gibne, vojvoda se urno bliža, in ko se hoče na koleno spustiti, ga kralj prestreže in objame.
Karol.
Ste nas prehitili. — Vpeljati smo Vas hotli. — Urne konje imate.
Burgun. K dolžnosti moji so me nesli.
(Objame Sorelko in jo v čelo poljubi.)
Teta!
Dovolite. To je pravica naša V Arazu. — Lepih žen nobena šege Se te ne sme braniti.
Karol.
Dom ljubezni Je vaše dvorstvo, slišim, ino terg, Na kterim snide vse se kar je krasno.
Burgun.
Mi smo teržeči narod, o moj kralj! Kar žlahtniga rodi podnebje vsako, Razloženo je v rabo in izgled Na Brižkim tergu našim. Žen lepota Pa blago je nar imenitniši.
Sorelka.
Zvestoba scer še višji ceno ima, Tode na tergu najti se ne da.
Karol.
Ime imate slabo, stric! de čednost Nar lepši žensko zaničujete.
Burgun.
Ta greh si sam nar hujši je pokora. Vas, blagor vam, učilo zgodaj serce, Kar mene pozdno je življenje divje. (Zagleda verhepiškopa in mu v roko seže.)
Častitljivi! Darujte blagoslov mi! Spodobnimu na mestu vi ste zmirej, Za najti vas nam je hoditi v dobrim.
Verhepiškop. Zdaj kliči mojster kadar hoče. — Serce Veselja polno rado loči se, Ker gledale ta dan oči so moje!
Burgun (Sorelki.)
Sim slišal de v orožje proti meni Ste svoje žlahtno kamenje menali. Kaj tak za boj ste vneti? Tako terdna Vam bila je v pogubo mojo volja? Nu, zdaj končan je naju bor; vse zopet Se najde, kar zgubljeniga je bilo. Tak našlo tud je kamenje se vaše, Namenjeno je bilo v boj nad mene, Prejemite ga v znak miru od mene. (Vzame enimu svoje družbe kinčnico iz rok in odperto Sorelki pod&; ona osupnjeno kralja pogleda.)
Karol.
Prejemi dar, zastava dvojno draga Je meni sprave in ljubezni lepe.
Burgun
(vtakne Sorelki briljantno rožo v lase.)
Zakaj ni to kraljeva krona Francje? Z veseljem in enakim nagnjenjem Bi jo pripel na vašo lepo glavo.
(Primši jo za roko pomenljivo :)
In — če bi vam prijatla treba bilo — Na me se zanesite! (Sorelka, ki se ji solze ulijejo, na stran stopi, kralj zatira britko užaljenje; vsi pričijoči gledajo globoko ganjeni na ob& kneza.)
Burgun
(vse zaporedama pogleda, potem kralja objame.)
O, moj kralj!
(V tim hipu se trije burgunski vitezi približajo Diinoatu, Lahiru in verhepiškopu ter jih objamejo. Objem molčečih knezov terpi nekaj časa.)
Sovražiti, izdati sim vas mogel!
Karol. Ne dalej! Tiho, tiho!
Burgtin.
Angličana
Sim kronati, sim mu priseči šel, Vas, kralja svoga, spraviti v pogubo!
Karol.
Pozabite! Vse vam je odpušeno. Ta miglej sam pobota vse. Osoda Je taka bila, tak nesrečna zvezda!
Burgtin (mu v roko seže.)
Popravil bom, verjemite, popravil! Britkosti vse poplačati vam hočem, Kraljestvo celo boste spet prejeli, Vasi le ene nima manjkati.
Karol.
Prijatla sva. Ničesar zdaj me strah ni. Burgun.
Verujte mi, z veselim sercam nisim Se z vami vojskoval. O, de bi znali — Zakaj poslali niste te do mene?
(Kazaje na Sorelko.)
Ubranil bi ne bil se njenim solzam. — Zdaj naju ne razdruži moč peklenska, Ko je na sercu serce gorko bilo! Spodobno sebi mesto našel sim, Na persih teh konča zmotnjava moja.
Verhepiškop (med nju stopi.)
Sta združena, o kneza! Francja dvigne Se samolet omlajen iz pepela, Pred nami smeja krasna se prihodnost. Dežel globoke rane zacelile, Razrušene vasi, razbite mesta Se dvignule iz sipa lepši bodo, In polje bo pognalo novi cvet — Merliči le, sovražbe vajne žertva, Ne vstanejo j in vajnimu prepiru Prelite solze so in so prelite. Prihodni zarod krasno cvetel bode, Preminjen pak nadlogi rop je bil, Unukov sreča ne zbudi očetov. To so poganjki bratodražbe vajne, To bodi vama uk! Strahote meča Se bojta, prej ko ga potegneta. Spustiti boj mogočniku je lahko, Alj divji bog ne sledi našim klicu Pokorno, kakor se poverne sokol
Iz viškiga na ramo strelcovo; Otetbe roka pa ne seže dvakrat O pravim času kakor dans iz neba.
Burgun. Na vaši strani angel je, o Sir! Prerokinja zakaj ni pričo, kje je?
Karol.
Kje je Jovana? Kako de ni priča Te krasne dobe, ki je njeniga Junaštva dar.
Verhepiškop. Divico sveto pokoj Ne mika dvora praznovavniga, In ko je ne pokliče v ljudsko družbo Povelje Božje, vogne se sramljivo Očes posvetnih praznimu pogledu! Če ni marljiva za korist francozko, Gotovo z Bogam pogovarja se, Ker blagor sledi vsim stopinjam njenim.
Četerti nastop. Jovana. Prejšni.
(Jovana ima persi z oklepam krite, na glavi namesto čelade krasen venec.)
Karol.
Ti venčana prerokinja se bližaš, De blagosloviš vez, naredbo svojo.
Burgun.
Kak bila strašna je divica v bitvi, In kako jo premeni mir prijazno! — Jovana! Alj sim zvest obljubi svoji? Si zadovoljna, sim pohvale vreden?
Jovana.
Sam sebi si nar veči dobro skazal. Svitlobe zdaj se svetiš blagodarne, Prej si kervavo mračniga obstretja Na nebu našim visel strašna luna.
(Ogledovaje se.) Veliko žlahtnih vitezov tu vidim. Veselje sveti vsim se iz očes; Le eniga sim našla v žalosti, Ki skriva se o splohnimu veselju.
Kdo svest si je krivice tak velike, De dans obupa naše milosti?
Jovana.
Alj priti smč? O, reci de, de sme! Doverši svoje zasluženje. Sprava Je prazna, če ne sčisti serca vsiga. Sovražtva kaplica v kozarcu slasti Življenja pitje preoberne v strup.
—	Krivica tak velika se ne najdi, De bi Burgun je ne odpustil dans!
Burgun.
Ha! Te razumim!
Jovana.
Ter mu odpustiš? Kaj ne, o vodja? Diišatel, pristopi!
(Jovana odpre vrata in pripelje Diišatela v izbo, ta v delji pri pragu
postojf.)
Glej, vojvoda s vsimi umirjen je, Tedaj je s tabo tudi.
(DUsatel se bliža nekoliko stopm in skuša vojvodove misli v njegovih
oččh brati.)
Burgtin.
Kaj, Jovana, Iz mene ti storiš? Alj veš, kaj terjaš?
Jovana.
Mil gospodar odpre vsim gostam duri, Nikogar ne izloči; kakor zemljo Obseže zrak prijazno, ima milost S prijatlam tudi vražnika objeti. Enakomerno sonce žarke svoje Na vse strani neskončnosti poganja; Enakomerno lijejo oblaki Hladivno roso vsim rastlinam žejnim. Kar kolj je dobro, kar od zgorej pride, Je vse občinsko, brez izjemka vse^,
V	izjemnih gibah pak je tmine groza!
Burgun.
O! z mano dela kakor se ji ljubi,
V	nje roci vosk mehak je serce moje.
—	Objemte me! Vam odpustim, o vitez! Očetov duh, ne serdi se, de roko
Prijazno stisnem, ki te je pobila! Bogovi smertni, ne kaznujte me, De strašen rot osvete vam prelomim! Pri vas tam doli v mraku vekovitim Ne čuti serce, tam je večno vse, Nepremakljivo vse. — Drugač je tukaj Med nami v zlatnim svitu sončnimu. Gotovi plen mogočniga trenutja Je človek, sin premembe, stvar čutljiva.
Karol (Jovani.)
Kaj sim ti vse, visoka diva, dolžen!
Kak lepo si dopolnila obljubo!
Premenula kak urno srečo mojo!
Me spravila s prijatli, trešla v prah si
Sovražnike, otela mesta moje
Iz tuje sužnosti. — Storila sama
Si vse le to. — Govori, s čim te plačam?
Jovana.
Človečen bodi v sreči zmir, kot si
V	nesreči bil. — Na slemenu visosti Ne zabi, kaj velja prijatel v sili,
V	ponižanju si svojim to preskusil. Ne zaderžuj pravic in milosti
Nar zadnimu iz ljudstva svojiga, Od čede Bog t' je rešnico poklical. Vso Francjo boš pod svojim žezlam združil, Očak in ded vladarjev boš velicih; O prednih tvojih jasniši sijali Prihodni bodo na prestolu temu. Tvoj rod bo cvetel, dokler si ljubezen Ohrani v sercu svojiga naroda, Prevzetnost le zamore ga podreti. In glej! Iz nizkih bajt, ki zdaj ti dale So rešnika, unukam krivde gnusnim Skrivnostno žuga smert in pogubljenje.
Burgun.
Navdano z duham, presvitljeno dekle! OČi če tvoje gledajo prihodnost, Govori tud od moje rodovine! Bo krasno rasla kakor je začela?
Jovana.
Burgun! Visoko, do visosti trona Postavil svoj si sedež, višje kanj
Ponosno serce, do oblakov dviga Prederzni stav. — Alj rastu temu roka Od zgor bo naglo — stoj! ukazala. Ne boj se vonder pada svoje hiše! Blešeča bo slovela po divici, Vladarje žezlonosne in pastirje Narodov bo redila v krilu svojim, Na dveh sedeli bodo slavnih tronih, Postave svetu znanimu dajali, In drugimu, ki ga še roka Božja
V	neobveslanih tujih vodah krije.
Karol.
O, reci, ako duh ti razodene, Bo vez prijatelska, katero zdaj Sva ponovila, tud unuke pozdne Jedinila?
Jovana (po kratkim umolknjenju:) Vi kralji in vladarji! Prepira bojte se! Ne budite
V	berlogu svade, dokler spi; zbujena Se pozdno ukroti. Rodi si vnuke, Železniga zaroda divji roj,
In na požaru vnema se požar. — Več prašati nikar! Radujte se Sedajnosti in dovolite meni, De čas prihodni tihoma pokrijem!
Sorelka.
Presvetlo dete, v sercu mojim bereš, In veš alj streže po visosti prazni, Kaj dobriga še meni prerokuj!
Jovana.
Le višji zgodbe sveta duh mi kaže, Osoda tvoja v sercu tvojim je.
Dilnoa.
In kaj osoda tvoja lastna bode, Visoko dekle, ljubljeno od Boga! Gotovo tebi krasna sreča klije, Ker si pobožna tak, in tako sveta.
Jovana.
Nar lepši sreča je v naročju Božjim.
Skerb zanaprej bo meni tvoja sreča! Češeno čem ime storiti tvoje; Ti imaš biti blažena rodovam Prihodnim narpoznejšim. — Zdajci, glej! Dopolnim to. — Poklekni! (Potegne meč in se z njim Jovane dotakne.)
Ino vstani
Požlahtnjena! Sam jez, tvoj kralj, te dvignem Iz praha tvoje nizke rodovine, Predede tvoje v grobu s tem požlahtnim. Imela v gerbu limbar, in nar boljim Francozke zemlje ravnorodna bodeš; Kraljeva kri Valoaška samo bodi Od tvoje žlahtniši, nar višjimu Visocih mojih bodi tvoja roka Častiven dar, in poročiti te Z junakam žlahtnim bodi moja skerb.
Diinoa
(pristopi.)
Ko nizka bila je, sim jo izvolil, In nova čast, ki krasi jo, ne množi Ne njene cene, ne ljubezni moje. Tu pričo kralja svojiga, in tega Episkopa pobožniga podam ji, Zaročnici kneževski, roko svojo, če se ji vredna zdi, prejeti jo.
Karol.
Vse premagavno dekle, čude delaš Na čude. Zdaj previdim, de ti nič Ni nemogoče. To ponosno serce Si vsilila, ko je zasmehovalo Do zdaj ljubezni moč.
Lahir (pristopi.)
Jovanin kras Nar lepši je ponižno serce njeno; Ljubezni vredna je nar višjiga, Pa tak ošabno ona želj ne dviga, Ne iše vertoglavo prazne slave, Dovolj ji zvesta je ljubezen serca Pošteniga, dovolj primerna sreča. Ki jo ji jez ponudim z roko svojo,'
Karol.
Lahir, ti tudi? Verla snubca dva, Enaka v hrabrosti in bojni slavi! — Sovražne utolažila, deržavo Sklenila si, in mi razpreš prijatle? Le eden te zamore poročiti, Oba te krasne sreče vredna cenim. Govori sama! Tvoje serce sodi!
Sorelka (pristopi.)
Osupniti divico žlahtno vidim, Obličje njeno sramežljivost barvi. Čas dajte ji, de serce praša svoje, De razodene se prijatlici In ji pove skrivnosti svojih pers. Zdaj prišla doba je, de tudi jez Po sestrino se smem divici ojstri Približati, in ji odpreti zvesto Molčeče nedro. Dajte nama prej Premisliti kar žensko je po žensko, In čakajte, kaj skleneve.
Kairol
(hoče oditi.)
Tak bodi!
Jovana.
Ne tako, Sir! Kar mi je lice vnelo, Sramote plahe zmotnja bila ni. Ti žlahtni ženi nimam nič razkriti, De bi možov se sramovati imela. Velika čast so meni snubci taki, Pa svoje čede nisim zapustila. De bi dosegla prazno svetno diko, Obdala nisim se z orožnim jeklam, De bi si vene nevestni v kite spletla. Poklicana sim k višjim opravilu, Katero le divica čista spolni. Vojšakinja sim Boga večniga, In možu žena ne zamorem biti.
Verhepiškop. Rojena je v družico ženska možu; Spolnivši kar priroda ukazuje Nar lepši služi Bogu in nebesam. Ko bodo dela Boga tvojiga, Ki te je v boj poklical, dokončane,
Položila od sebe boš orožje, Krotkejšimu se povernila spolu, Ki, zdaj tajen po tebi, ni namenjen H kervavim delam divjiga orožja.
Jovana.
Češen gospod! zdaj še ne morem znati, Kaj mi storiti duh bo zapovedal; Ko pride čas, oglasil se mi bode, In jez ga čem ubogati na tanko, Zdaj pak mi reče delo dokončati. Ovenčan moj gospod še ni in kronan, Močilo senc mu ni še olje sveto, On kralja še ne imenuje se.
Karol.
Mi smo na potu! Bližamo se Remi.
Jovana. Nikar postajati! Zapreti ga, Si krog in krog sovražnik prizadeva, Alj njemu vklub te slavno tje popeljem.
Dilnoa.
Ko pa bo vse speljano, dokončano, Ko v Remo mi zmagljivo prišli bomo, Mi boš tedaj, divica, dovolila —
Jovana.
Če volja Božja bo, de se zmagljivo Iz tega boja smertniga povernem, Tedaj bo spolnjeno; in pastirica V kraljevi hiši nima več opravka.
Karol (jo prime za roko.)
Zdaj viža te nebeški glas, ljubezen Še v nedriju pobožnimu molči; Molčala zmir, verjemi mi, ne bode. Orožje vtihne, zmaga mir donese, Veselje verne vsakimu se v persi, Občutki rahli se zbudijo v sercih — Zbudili tud se v tvojih persih bodo, In solze sladkih želj, neznane tebi Do zdaj, točila boš — ljubivši bo se K posvetnimu prijatlu obernilo Pobožno, Boga polno serce tvoje — Zdaj nas otevši sreča vsim si bila, In enimu na zadnje sreča bodeš.
Jovana.
Dofen! Alj si se naveličal Božje Prikazni že, de nje posodo streti, Divico čisto, ki ti Bog jo pošlje, V nesnažni prah potegnuti želiš? O, slepe serca! Malovčrniki! Obsiva vas nebeško veličanstvo, Razkriva svoje čudeže pred vami, In vi — le žensko v meni vidite. Se ženska smč obdati z bojnim jeklam, Se mešati v junaške bitve sme? Gorje mi, ko bi Božji meč osvete Nosila v roci, v sercu pak nevrednim Podobo moža smertniga! Za mene Bi bolji bilo, ne rojena biti! Ne več o tem, opomnim vas, če duha Serdito v meni nečete zbuditi! Pogled moža želečiga že samo Je meni gnus, oskrunjenje in groza.
Karol.
Nehajte! Je zastonj, ne gane se.
Jovana.
Ukaži, de nas tromba v boj pokliče! Premirje to orožja strah mi dela, Iz leniga pokoja me podi, De dokončam, kar zvesto sim začela, Zapovedljivo v dlan osodnosti.
Peti nastop. Prejšnji. Vitez prihiti. Karol.
Kaj je?
Vitez.
Čez Marno prišel je sovražnik. In trume svoje v boj ravna.
Jovana (nadušena.)
Boj in bitva! Razdjani zdaj oklepi duše so. K orožju! Jez pa trume v red postavim. (Urno odide.)
Karol.
Za njo, Lahir! Na pragu Remskim clo Me silijo, de bij cm se za krono.
Diinoa.
Ne tira jih pogum. To zadni skus je Omoteno norečiga obupa.
Karol.
Vas, o Burgun! ne šuntam. Zdaj je čas, De britkih dni popravite veliko.
Burgun. Gotova je; vi zadovoljni boste.
Karol.
Na potu slave sam pred vami pojdem, V obličju mesta, kjer me krona čaka, Si krono čem junaško priboriti. — Tvoj vitez grč — ohrani Bog te, Neža!
Sorelka (ga objame.)
Ne jokam se, se ne bojim za tebe, Zaupno seže kviško vera moja. Bog skazal ni mi take milosti, De bi na zadnje žalovati imela, Zmagavca — glasno serce priča mi — Te v Remi bom premagani objela.
(Trobentanje se oglasi in o premeni igrališa narase do divjiga hrupa. Orkester seže vmes. Za igrališem odgovarja bobnanje in glas drugih
instrumentov.)
Šesti nastop.
Prosta z drevjem obdana planjava, čez ktero zadej ob godbi urno vajaške trume marširajo. Talbot na Fastolfa opert in od vojšakov spremljan. Potem Lionel.
Talbot.
Pod drevjem tim na tla me posadite In urno v boj vernite se nazaj, K umiranju mi treba ni postrežbe.
Fastolf.
Nesrečni dan! O, joka vredna ura! (Lionel pride.)
K razgledu kakim pridete, o vodja! Tu vojvoda leži do smerti ranjen.
Lionel.
Bog vari tega! Žlahtni lord, na noge! Sedaj ni čas, opešano medleti. Branite smerti se z mogočno voljo, De živi nej, ukažite natori!
Talbot.
Zastonj! Osode dan je prišel, ki
V	francozki zemlji naš prestol podere.
V	obupnim boru tvegal sim zastojn Posledno svoje, de bi ga overnil, Od strele smertno ranjen tu ležim,
De več ne vstanem. — Bema je zgubljena, Zdaj hitite, Pariz oteti saj!
Lionel.
Udal se je Pariz Dofenu! Ravno Novico to je jadernik prinesel.
Talbot (zaveze razterga.)
Izlijte se tedaj kervi potoki, Ker sonca tega naveličan sim.
Lionel.
Ne smem ostati. — Prenesite, Fastolf, Na drugi kraj, bolj varen, vojvoda; Braniti tega mesta ni mogoče. Naprej divica rije premagljivo, Povsod bežijo naše trume že. —
Talbot.
Brezum, ti zmagaš in jez poginem! Zastojn borč clo bogi se z bedastvam. Visoka pamet, jasnosvitla hči Nebeške glave, modra osnovavka Vesolnosti, ti vodnica ozvezdja, Kaj si tedaj, če konju steklimu Neumnosti privezana za rep, Klicaje brez moči, se v brezdno moraš Prekucniti s pijanci vred videča? Tedaj preklet, ki vredno in visoko Izvolji v cilj življenja, z modrim duham Premišljen sledi sklep! Budalovodju Je lasten svet —
Lionel.
Milord! Le malo Časa Imate še živeti. — Spomnite Se stvarnika!
Talbot. Ko bi junake nas Premagali junaki bili, mogli Bi se tolažiti z osodo splohno, Ki zmir menjaje svoje krogle suče — Pa takimu sleparstvu obležati! Ni bilo vredno boljiga izida Življenje naše, britko, truda polno?
Lionel (mu roko pod&.)
Nu, z Bogam Milord! Solz pravico dolžno Pošteno bom po boju vam poplačal, Če preživim. Zdaj pak me kliče dalej Osode glas, katera še sodivno Kervave vadle na borišu meša. Na zvidenje v življenju boljimu, Slovo je kratko za ljubezen dolgo!
(odide.) Talbot.
Končano je, in zemlji dam nazaj,
In soncu večnimu drobtince micne,
Ki združile so v slast in strast se v meni —
In silni Talbot, ki je svet napolnil
Z novicami junaške svoje slave,
Bo lahkiga prahu pešica mala. —
Tak mine človek, in obrest edina,
Ki v boju si življenja pridobimo;
Ničesar je in praznosti spoznanje,
Zaničevanje živo vsiga tega,
Kar se nam je visoko, dično zdelo.
Sedmi nastop. Karol. Burgun. Diinoa. Diišatel. Vojšakl.
Burgtin. Nanos presiljen je.
Diinoa. In dan je naš.
Karol (Talbota zagledavši.)
Poglejte tam, kdo od svitlobe sonca Slovo neradovoljno težko jemlje? Oklep ne priča slabiga moža. Pomognite, če k pridu še pomoč je. (Vojšaki iz družbe kraljeve pristopijo.)
Fastolf.
Nazaj! Poštujte v smerti ga, ki niste Se živim nikdar bližati želeli.
Burgun.
Kaj vidim! Talbot je; — do smerti ranjen! e mu bliža. Talbot ga derveno pogleda in umeije.)
Fastolf.
Nazaj, Burgun! Pogleda zadniga Mu izdajavca bliža ne ostrupaj.
Dilnoa.
Nepremagljivi! Grozovitni Talbot! Dovolj ti je prostora tako malo? In cela Francja poželenju tvoje Orjaške duše bila je premajhna. — Zdaj vas, o Sir! pozdravim še le kralja, Na glavi vam se majala je krona. Dokler je v tim telesu duša bila.
Karol.
Premagal ga je Bog, ne mi! Na zemlji Leži francozki, kot junak na skitu, Ki ga nikomur živ ne prepusti. Nesite proč ga!
(Vojiaki merliča proč nesejo.)
Mir njegovim prahu! V spomin mu bodi slavno znamenje. Sred Francje, kjer končal je hrabro djanje, Počivati njegovo truplo ima! Do les prisilil ni še meč sovražni, Kraj, kjer počiva, grobopis je njemu.
Fastolf (ponudi kralju meč.) Jetnik sim tvoj, gospod!
Komkijeve dela.	41
Karol
(mu meč nazaj da.)
Ne tako! Tudi Sirovi boj časti dolžnost pobožno; Slobodno vodja spremite do groba. Zdaj, Diišatel, na noge — Nežo mojo Skerbi za me. — Otmite jo strahu — Povejte ji, de zmagal sim, živim, In radostno mi pripeljite v Remo.
(Diišatel odide.)
Osmi nastop.
Prejšni. Lahir.
Diinoa. Kje je divica, vitez?
Kahir.
Jez to prašam. Borečo v družbi vaši sim jo pustil.
Diinoa.
De vaša desna varje jo sim menil, Ko kralju sim priskočil na pomoč.
Burgun.
Bandero njeno belo sim nedavno V sovražnih gostih trumah veti vidil.
Diinoa.
Gorje! Kje bo? Nesreče sim si svest! Hitimo berž oteti jo. Bojim se, De jo predaleč tiral je pogum, Clo sama sred sovražnih trum se brani, In brez pomoči množtvu zdaj omaga.
Karol.
Otmite jo!
Lahir. Vam sledim^koj!
Burgun.
Mi vsi!
(Odidejo.)
Deveti nastop.
Boriša druga pusta stran! Iz delje se sveti od sonca obsijano Remsko ozidje. Vitez v orožju černim, z viziram zapertim. Jovana za njim prihiti; na sprednim stanu jo vitez počaka.
Jovana.
Kovarnik! Zdaj spoznam potuho tvojo! S hlinivim begam peljal si golufno Iz bitve me, de serd in smert gotovo Overneš glavam tih britanskih sinov, Alj zdaj te vhiti samiga poguba.
Cerni vitez. Zakaj preganjaš me, in petam mojim Serdito se pripneš? Namenjeno Umreti meni ni po roci tvoji.
Jovana.
Sovražim te globoko v duši svoji, Kot noč enako tvojimu oklepu. Iztrebiti te iz svitlosti dneva Nepremagljivo tira me pohot. Kdo si? Odpri vizir! Ak vidila Bi v bitvi pasti Talbota ne bila, Bi rekla, de si ti vojaški Talbot.
Čemi vitez. Tak ti molči prerokovanja duh?
Jovana.
On govori v globokim nedru glasno In priča, de nesreča je pred mano.
v
Cerni vitez.
Jovana d' Ark! Do praga Remskiga Prisilila si na perutah zmage, Dobiti slave bodi ti zadosti! Izpusti srečo, ki ti tlako dela, Prej ko se sama jezno oslobodi, Ker nikomur do zadniga ne služi.
Jovana.
Postajati na potu mi velevaš, Opušati kar tiče me — zakaj? Speljala bom in spolnila obljubo.
Čemi vitez. Nič tebi ne ubrani se, mogočna! Ti v bitvi vsaki zmagaš. — Alj, ne hodi Na vojsko več! Svarenje moje čuj!
Jovana.
Iz rok ne denem tega meča, dokler Britanije prevzetne ne potarem.
Čemi vitez.
Glej! Tam ozidje Remsko dviga se, Namembe tvoje cil in konc. Nadstropje Visoko se ti sveti katedralno; Slovečiga obhoda pojdeš noter, De kronaš kralja in obljubo spolniš. — Ne hodi not! Svarenje moje čuj!
Jovana.
Kdo si, lažniva, dvojezična stvar; Ki vplašiti in zmotiti me kaniš? Ti polastiš se prerokovanje Oznanovati krivo?
(Vitez hoče oditi, Jovana mu pot zastopi.)
Stoj! Ne dalej! Govori, alj te v migleju prebodem!
(Ga hoče mahniti.)
v
Cerni vitez. (se je z roko dotakne, Jovana oterpne.) Kar smertno je, pobijaj!
(Tmii, blisk, strela. Černi vitez se pogrezne.) Jovana
(v začetku osupnjena, potem se naglo zavd.)
Telesno bilo ni. — Golufen kip Moči peklenske, duh sovražen bil je, Poslan iz brezdna večniga ogniša, De v nedru mi oplaši žlahtno serce. — Kaj bati se z orožjem Boga svojga? Kar tiče me, zmagljivo bom končala. Če satan sam nad mene ljuto vstane, Pogum ne vpade, serca mi ne gane.
(Hoče oditi.)
Deseti nastop. Jovana. Lionel.
Lionel.
Preklenka! V bran postavi se! — Oba Ne pojdeva iz tega mesta živa. Pobila si nar bolji mojih trum, Izdihnul je na persih mojih dušo Veliko žlahtni Talbot. — Hrabriga Mašujem zdaj; če ne — poginem z njim. In de boš vedla, kdo ti slavo množi, Nej umre ali zmaga — Lionel Sim jez, britanske vojske zadni knez, Do zdaj še nepremagan je moj dlan. (Plane na-jo; ona mu po kratkim boru meč iz roke zbije.)
Nezvesta sreča!
(Se prepira z njo.)
Jovana
(ga zgrabi od zadej za čeladni greben in mu čelado šiloma z glave potegne, o tim mu z desno meč nastavi.)
Terpi kar si iskal, Divica sveta bije te po meni! (To izrekši ga v obraz pogleda, zagled jo živo gane, osupnjena postoji, potem pusti roko počasno pasti.)
Lionel.
Kaj se mudiš in smertni mah oviraš? Uzela čast si, uzmi tud življenje, Oblast imaš, usmiljenja jez nečem.
(Jovana mu z r6ko migne, de bi šel.)
De bežal bi? Življenje v dar jemal Od tebe? Nikdar ne! Umreti rajši!
Jovana.
Jez nečem znati, de življenje tvoje Je v rokah bilo mojih. — Hodi!
Lionel.
Čertim te, tebe in tvoj dar! Jez nečem Zanašanja. — Sovražnika pogubi, Ki studi te in te ubiti hoče.
Jovana.
Me ubij, in beži!
Lionel. Kaj je to V
Jovana (pokrije obraz.)
Gorje mi!
Lionel. (se ji približa.)
Moriš, povejo, vse Britance v boju Premagane. — Zakaj zanašati Le meni?
Jovana.
(dvigne z urnim maham meč nad njega, in pogledavši ga v lice zopet
r6ko zniža.)
Sveta diva!
Lionel.
Ne imenuj
Svetnice! Ona nič ne ve od tebe; Deležnica nebes ti nisi.
Jovana (v strašni britkosti.)
Kaj sim
Storila! Prelomila sim obljubo!
Lionel (jo milo pogleda.)
Nesrečno dekle! obžalujem te! Ti ganeš me, velikoserčna bila Si meni samo; čutim de moj čert Neha, in rad bi v prid ti bil prijazno, Kdo si? Od kod si prišla?
(Se ji bliža.)
Jovana
Proč! Pobegni!
Lionel.
Mladost, lepoto tvojo obžalujem. Pogled mi sega v serce tvoj. — Želim te Oteti. — Daj! Govori, je mogoče?
Odreci se prestrašne zveze take — Od sebe deni to orožje kleto!
Jovana. Nositi je nevredna sim!
Lionel.
Od sebe Je verzi, urno! Pojdi z mano!
Jovana (z grozo.)
S tabo!
Lionel.
Še je otetbe čas. Daj! pojdi z mano! Ne mudi se, jez rešim te gotovo. Obhaja me za tebe strašna žalost, In žive želje de bi te otel —
(Se pooblasti njene roke.) Jovana.
Diinoa se bliža! Išejo me. Beži! Ah, če te najdejo —
Lionel.
Jez branim te!
Jovana.
Umerjem, če presune te njih meč! Lionel.
Alj sim ti drag?
Jovana.
Nebeška mati sveta! Lionel.
Bom slišal še od tebe, alj te vidil? Jovana.
Nikdar! Nikdar!
Lionel.
V zastavo meč, de te
Še vidil bom!
(Ji meč iz roke potegue.)
Jovana. Besun! Se tega tvegaš? Lionel.
Na zvidenje! Zdaj se presili vognem. (Urno odide.)
Enajsti nastop. Diinoa. Lahir. Jovana.
Laliir.
Tu je! Živi!
Diinoa.
Jovana, nič ne boj se Prijatli hrabri so ti družba varna.
Lahir.
Tam Lionel beži.
Diinoa. Uteči daj mu! Jovana, zmagala pravica je, Odperla Rema vrata; ljudstvo celo Nasprot hiti ukaje kralju svojim. —
Lahir.
Kaj je divici? Obleduje, pade!
(Vertoglavna Jovana pasti hoče.) Diinoa.
Je ranjena. — Razdelite oklep — Na rami je, pa rana ni globoka.
Lahir.
Kri teče zlo!
Jovana. UteČi pustite S kervjo življenje moje tudi!
(Ometena pade v Lahirove rame.) Igrališe se zagerne.
Geterto djanje.
Slovezno okinčen mostovž. Stebri so z venčnimi kitami ovite. Za igrališem pojejo hube in pišali.
Pervi nastop.
Jovana.
Orožje spi, prepira grom praznuje, Veselja hrup na cestah se glasi, Kervavim bitvam petje nasleduje, Oltar in cerkva v blesku dik slovi, Zeleno berstje v loke se dviguje, Na stebru vene nad vencam se verti; Široka Eema ne obseže roda, Ki skup hiti v okrasje ljudogoda.
In radost eno duša čuti vsaka, In ena misel serca dviga vse, Kar ravno je ločila vražtva spaka, Hiti deležno bit' občinske sle, Ki zove se franaškiga rojaka, Ponosniši imena svest si je, Onovljena svitlost je trona tega, In Francja kralju lastnimu prisega.
Alj dopolnivke vsiga tega, mene Ne gane več občinske sreče raj, Visoke želje v sercu so umorjene, Od goda duh oberne se nazaj; V britanski stan pohot mi misli žene Pogleda cil je tujca vražni kraj, Ukradem se iz družb veselih plašno, De grešnih pers krivico skrijem strašno.
Kdo? Jez? Podobo možko grem Nositi v čistim nedru mojim? Posvetni strasti vdati smem To serce, verno Bogu svojim] Jez, te deržave rešnica, Borivka Boga živiga, Za vragam tih dežel hrepenem, To soncu čistim razodenem, In me ne vništi sram?
(Godba za igrališem se premeni v mehko žalostno vižo.)
Oj! Gorje mi! Kaki glasi! Kako mamijo mi sluli! To besede so njegove, To njegov je rahli duh.
De bi v gromu boja biti,
V	blesku bistrih sulic mogla!
V	serdu ljuto vnetih trum Našla spet bi svoj pogum!
Alj te viže, — ah, ti glasi, Kak mi serce stiskajo! Moje duše vse kreposti
V	mehke želje podrobijo
V	britke solze raztopijo.
(Po kratkim pretihnjenju živejši.) «
Ubiti ga! Je bilo moč, ko sim Pogledala mu v lice? Prej bi bila Morivno jeklo v lastno nedro vbodla! In kriva sim, ker milostna sim bila? Je milost greh? De, milost! Alj si čula Glas milosti in ljudoljubja tudi Pri druzih žertvah meča svojiga? Zakaj je umolknil, ko mladenč je nježni, Vališki vitez, prosil za življenje? Hinavsko serce! Bogu v lice lažeš, To milost ni! Resnica ni kar kažeš!
Ah! de v oči mu gledati sim šla! Bajilo zreti lica žlahtniga! S pogledam tim krivica se je vnela. Orodje slepo terja Bog močan, Očes mežečih si končat imela! Ko vidla si, je zginul Božji bran, In strašna past peklenska te je vjela! (Pisali na novo zapojejo. Jovano tiha žalost obide.)
Mirna šiba! o, zakaj sim Premenila z mečem te? O, zakaj je v berstju tvojim, Sveti hrast, klicalo me? Bi se, diva! prikazala Mi ne bila nikdar clo! Uzmi krono, nisim znala Vredna biti, uzmi jo!
Gledala sim raj odperti In zveličanih obraz, Vonder upa v raju nimam, Le na zemlji upam jaz! Ah, de šla si naložiti Meni strašno breme to! Je zamoglo kamen biti Serce rahlo stvarjeno?
Kadar hočeš razodeti, Kaj zamore večni Bog, Angele izvoli svoje, čiste duhe pošli krog. Nevmerjoče, nečutljive, Ki ne znajo, kaj je zlo; Ne pokliči šibke dive, Pastirica ni za to!
Kaj mi mar je vojsk osode, Kaj mi mar kraljevih svad? Jagneta sim mirno pasla Na višavi tihih trat. Ti v življenje me zagnala, V knežki dom ošabni si, Tak pregrehi v plen me dala, — Moja volja bila ni!
Drugi nastop. Sorelka. Jovana.
Sorelka
(pride živo ganjena; zagledavši divico, se ji približa in jo objame; potem se naglo premisli in pred njo poklekne.)
Ne! Tako ne! Pred tabo v prahu —
Jovana (jo hoče vzdignuti.)
Vstani!
Kaj delaš? Ti pozabiš mene in sebe! Sorelka.
Dovoli tak! Veselja moč me tira Pred tebe na kolena. — Pričo Boga Olajšati prepolno serce moram; Nevidniga častim vladarja v tebi.
Ti angel si, ki mojiga gospoda Je v Remo peljal, in ga kinči s krono. Kar doživeti sanjala si nisim, Je spolnjeno, pripravljeno godišče; Okinčen kralj je s pražnim oblačilam, Zedinjeni so krone velikani, Ki nesli bodo znaminja oblasti, Tok ljudstva v glavno cerkev se vali, Glasi se petje, klenkajo zvonovi, Te velikosti sreče ne prenesem! (Jovana jo rahlo dvigne. Sorelka nekoliko časa potihne, ter pogleda divici pazljivši v lice.
Pa ti si vedno terda, vedno ojstra; Ti srečo daš, deliti je ne veš, V ledenim sercu naše sle ne čutiš. Ti veličanstvo vidla si nebeško, Ter ti posvetno čistih pers ne gane.
(Jovana prime Sorelko nagloma za roko in jo urno zopet spusti.) O, de bi mogla čutiti po žensko! Odloži to orožje, vojske ni več, In bodi zopet spola rahliga! Boji se te ljubeče serce moje, Dokler si ojstri Paladi enaka.
Jovana. Kaj terjaš ti od mene?
Sorelka.
Razoroži se! Proč ta oklep! Ljubezen si ne upa Približati se nedru z jeklam kritim. Le ženska bodi, našla boš ljubezen!
Jovana.
De zdaj bi djala proč orožje, zdaj! Ogolila bom nedro smerti v boju, Zdaj ne. — O, de bi je sedmero jeklo krilo, Branivši me slabost in godov vaših!
Sorelka.
Grof Dunoa ljubi te. Njegovo serce, Junaštvu le in slavi dohodljivo, Je čistiga udano žara tebi. — Ljubljena biti od junaka slast je, Ljubiti ga, je še veliko veči.
(Jovana se studoma proč oberne.)
Ti ga čertiš? O, ne! Le ljubiti Ne moreš ga. — Zakaj bi ga čertila?
Certf se le, ki ljubiga nam uzme, Nikogar ti ne ljubiš; serce tvoje Je mirno. — Ah, de čutiti bi moglo.
Jovana.
Objokaj me! Žaluj osode moje!
Sorelka.
Kaj neki manjkalo bi sreči tvoji? Francozko si otela po obljubi, Peljala v mesto kronanja si kralja Zmagljivo, čast visoko si dosegla; Osrečen narod hvali te in diči, Vse usta so marljive v tvojo slavo, Ti boginja si tega prazdnika; Sam kralj ne sveti s krono svojo zlato Od tebe krasniši.
Jovana.
O, de bi mogla Se skriti v krilu tamne globočine!
Sorelka.
Kaj t' je? Od kod to ganjenje prečudno? Če ti ta dan oči pobesiš plašno, Kdo dvignuti ponosno smel bi glavo? Sram biti mene mora zraven tebe, Ki maloserčna ne dosežem tvoje Junaške sile in visosti slavne. Ti čem slabosti vse razkriti svoje? Glej! Ne očestva slava, ne svitlost Onovljena prestola tega, ne Zmagljiviga naroda čast in radost, Vse to ne gane serca mojiga. Le enimu do živiga je udano, Prostora nima ko za sam ta čut: De njega vse to ljudstvo blagoslovi, De njemu vriska, njemu vence vije, In de je moj ta ljubljeni, moj dragi.
Jovana.
O, ti si srečna! Blaženo se ceni! Kar ljubi vsak, to milo ti imaš; Na usta vse, kar tvoje serce meni, Pred celim svetam razodeti znaš, Deržave god je god ljubezni tvoje, Narodi vsi, neskončni, ki družijo V ozidju tim poslance dične svoje,
Posvetijo tvoj čut in ga delijo; Volitev tvojo splohni vrisk časti, Tak si z občinsko radostjo edina, Vse te ljubezni tvoje opomina, Ti vsih veselje, sonce ljubiš ti.
Sorelka (jo objame.)
Ti vnameš me! Ti me razumiš čisto! Motila sim se, ti poznaš ljubezen; Kar čutim jez, to krepko ti izrečeš. Bojezni se to serce oslobodi, In hrepeni zaupno ti nasprot.
Jovana (se ji naglo izvije.)
Zapusti me! Od mene beži! Ne Ognusi z mojo kužno bližo se!
V	nar globokejši noč mi skriti daj Nesrečo, grozo in sramoto svojo.
Sorelka.
Ti strah mi delaš. — Jez te ne razumim! Pa sej te nikdar nisim razumela — Vse tvoje djanje čudeža je polno. Kdo zna, kaj plaši tvoje sveto serce, Občutke rahle tvoje čiste duše!
Jovana.
Ti sveta, ti si čista! Ko bi mogla
V	to serce zreti, trepetaje pahneš Sovražnico od sebe, izdajavko!
Tretji nastop. Diinoa. Diišatel. Lahir z Jovaninim banderam. Dilnoa.
Jovana, mi te išemo. Vse je Pripravljeno. Kralj pošle nas velivši, De ti pred njim bandero sveto nosiš. Verstiti se v kneževski slavni rajdi In tikama o kralju iti imaš. On ne taji, in svetu celim hoče Na znanje dati, de le tebi vso Prisodi čast in slavo dneva tega.
Tu je bandero! Vzemi ga, divica! Vse ljudstvo čaka, knezi zbrani so.
Jovana.
Jez iti spredej? Jez bandero nesti? Diinoa.
In komu scer velja? Čigava roka Za to svetinjo čista je dovolj? Sukala si ga v boju, zdaj ga nosi Na potu mira v znaminje veselja. (Lahir ji bandero ponuja. Jovana, groze trepetaje, se ga brani.)
Jovana.
Proč! Proč!
Lahir.
In kaj ti je? Bandera neki Se sv6ga strašiš! Glej ga!
(Razvije bandero.)
Tisto je, Ki si ga v bitvi sukala zmagljivo. Nad višnjevo plavaje kroglo je Obražena na njem nebes kraljica; Ker tak učila te je sveta mati.
Jovana (plašno v njo gledaje.)
Gorje, je ona! Ravno tak je stala Pred mano. Glejte, kak iz tamnih čert Serditiga obraza gleda strašno!
Sorelka.
Ob um je vsa! Zavej se, daj! Spoznaj se! Kar vidiš ni resnica! To je njena Podoba slabo poobražena. In ona sama je v nebeški družbi.
Jovana.
Si pokoriti prišla grešnico? Pogubi strašna! Uzmi blisk in treši! Krivično glavo mojo udri, udri! Zavezo svojo prelomila sim, Oskrunila ime sim tvoje sveto!
Diinoa.
Gorje nam! Kaj je? Kako govorjenje!
Lahir (osupnjen Diišatelu.)
Razumite to ganjenje prečudno?
Dušatel.
Kar vidim, vidim. Davno sim že bal se. Diinoa.
Kaj mislite?
DuŠatel. Kar mislim, zdaj ne smem Izreči. Bog bi hotel, de bi kmalo Končano bilo, kralj de bil bi kronani
Lahir.
Kak? Se je strah, ki iz bandera tvoga Izhaja, tud obernil proti tebi? Pred njo Britancam trepetati daj; Sovražnikam francozke zemlje strašna, Gradjanam zvestim pak je milostna.
Jovana.
De, pravo rečeš I Mila je prijatlam, Le neprijatle treši strašno z grozo! (Popotnica h kronanju se oglasi.)
Diinoa.
Bandero vzemi! Urno! Vhod začnč se, Trenutka ni zgubiti. Uzmi hitro!
(Jovana branč se prejme poslednič bandero in grč; vsi drugi ji sledijo.)
Ceterti nastop.
Igrališe se premeni v prostran kraj pred glavno cerkvo. Zadni stan je poln gledajočiga ljudstva, iz kteriga Bertran, Klod Mari in Etjen stopijo. Popotnica se v delji oglasi — v začetku oglušeno.
Bertran.
čuj, godbo! Tukaj so! Se bližajo! Kaj bolji bo? Na Višji kraj stopiti, Alj se med ljudstvam grietiti naprej, De bi obhod pregledali po celim?
Etjen.
Preriti se ni moč. Vse ulice So polne ljudstva, konjkov in vozov.
Pritisnimo se tik ozidja tega, Na tanko vse od tukaj vidimo. Kar mimo gre.
Klod Mari. Bi rekel de se je Sošlo Francozke pol na mestu temu: Tak silno je valovje, de je tudi V lorenski daljni zemlji naše kmete Omajalo in nas je sem dervilo.
Bertran.
Kdo čepel bi nemarno v kotu svojim, Ko se godi v deržavi reč velika. Kervi in truda je zadost veljalo, De prišla je na pravo glavo krona. Naš pristni kralj, ki zdaj ga kronamo, Pa nima slabši spremljen biti od Parižkiga, ki so ga v Sendenizu Krivično venčali. Ni dobre misli, Ki se ogiba goda tega, ino Ne vpije glasnih ust: Bog živi kralja!
Peti nastop. Marjeta in Luiza pristopite. Luiza.
Oj, Meta! Setro bove vidile! Ah, kak mi serce bije.
Marjeta.
V blesku bove Jo vidle in visosti, rekle bove: To je Jovana, to najna sestra!
Luiza.
Jez, dokler je ne vidim, ne verjamem, De ta mogočna, ki se orleanska D i vi ca imenuje, res Jovana — Zgubljena najna sestra bila bi.
(Popotnica se bolj in bolj bliža.)
Marjeta.
Še dvomiš? Boš jo vidila z očmi.
Bertran. Zdaj pazite! Se bližajo!
Koseikijeve dela.
Šesti nastop.
Pervi pridejo pisarji in hubisti. Potem nastopijo belo oblečeni otroci z vejicami v rokah. Dva klicarja sledita. Za njima rajda dardarjev. Uradniki v dolgim praznim oblačilu sledijo. Potem dva maršala z vladarsko palico, vojvoda Burgunski z mečem, Diinoa z žezlam, drugi knezovi s krono, z deržavnim jabelkam, sodno palico in cerkovnimi darili. Za tem vitezi v redovnim oblačilu, korarji s kadilnico, ter dva škofa s sveto ampulo, verhepiškop s križem. Temu sledi Jovana z banderam, pripognjene glave in ne-gotoviga koračenja. Sestri njene, zagledavši jo, daste znamenja zavzetja in radosti. Za njo pride kralj pod krasnim od štirih baronov nesenim prestolnim nebam. Dvorani sledijo, vojšaki sklenejo. Ko je vse v cerkvi, jenja popotnica.
Sedmi nastop. Luiza. Marjeta. Klod Mari. Etjen. Bertran.
Marjeta.
Si vidil sestro!
Klod Mari.
To, v oklepu zlatim, Ki stavnico pred kraljem nesla je?
Marjeta. Ta je Jovana, naša sestra bila.
Luiza.
Nas ni spoznala. Se nadjala ni, De tako blizo sestrine so persi. Gledaje v tla je grozno bleda bila In tresla se je pod banderam. — Nisim Se veseliti, vidši jo, zamogla.
Marjeta.
V svitlosti sim preljubo sestro najno In slavi vidila. — Ah, kdo bi bil Sanjaje mislil, kdo verjel, ko je Po naših gorah čedo pasla, de Tak imenitno bomo gledali.
Luiza.
Očetove so sanje spolnjene, De vklanjali pred njo se v Remi bomo; To cerkev oče vidili so v sanjah, In zdaj je vse resnica. Tode oče So žalostne prikazni tud imeli; Skerbi me, ah! de tak visoko vidim!
Siv
Bertran. Kaj tukaj se mudimo? Spravimo Se v cerkev k djanju svetim!
Marjeta.
Idimo!
Zna biti, tam de sestro srečamo.
Luiza.
Sej smo jo vidili. Zadosti je! Vernimo se domu.
Marjeta.
Kaj? Prej ko jo Pozdravimo in govorimo z njo?
Luiza.
Ni naša več; med knezi ino kralji Je njeni sedež. — Kdo smo mi, de silimo Nečimerno bahaje v njeno čast se? Še naša. bivši nam je tuja bila.
Marjeta.
Smo ji sramota? Alj nas zaničuje? Bertran.
Nas ne sramuje se clo kralj francozki, In je prijazno vsakiga pozdravil. Nej bo še tako imenitna, slavna, Kralj je le veči!
(Trombe in kotli se v cerkvi oglasijo.)
Klod Mart. V cerkev idimo! (Obernivši se proti zadnimu stanu zginejo v množici.)
Osmi nastop.
Tibo d' Ark černo oblečen pride, Remon ga sledi in ga hoče
zaderžati.
Remon.
Ogibajte se, oče d' Ark, tesnobe! Tu radostne ljudi le srečate, In vaša tuga jim kali ta praznik. Beživa, daj! iz mesta tega urno.
Tibo d' Ark. Si vidil jo nesrečno stvar? Si jo Pogledal dobro?
Remon.
Prosim vas, beživa! Tibo d' Ark. Si vidil, kak so se ji noge tresle, Kak nje obraz je bled in plašen bil! Nesrečna stvar! zdaj čuti svoje stanje, In zdaj je čas, de jo pogube rešim — Ne smem ga gubiti!
(Hoče iti.)
Remon. Kaj kanite?
Tibo d' Ark. Prenagliti jo čem, iz prazne njene Jo sreče pahnem; šiloma jo k Bogu Nazaj popeljem, k' se ga je odrekla.
Remon.
Premislite pazljivo kaj storite! Ne pogubite lastnega detčta!
Tibo d' Ark. Pogini truplo, de živi le duša.
(Jovana plane brez bandera iz cerkve, ljudstvo za njo pritisne, jo časti in kušuje njeno oblačilo, tako de jo nekaj časa ustavi.)
Glej! ona je! Iz cerkve plane bleda, Iz veže svete groza jo podi. To je pravica Božja ki se zdaj, Nad njeno glavo razodeva.
Remon.
Z Bogam! Ne terjajte de bi vas dalej spremil! Poln .upa pridši, tuge poln odidem. Hčer vašo zopet vidil sim, in zopet — Globoko čutim — zopet jo zgubim!
(Oba odideta, vsak na svojo stran.)
Deveti nastop.
Jovana. Ljudstvo. Potem njene sestri. Jovana.
Ni moč ostati! Duhi me podijo, Ko grom doni nad mano orgel glas, Na me podira se oblok cerkovni, Bežati v prosti moram zrak podnebja! V svetišu sim bandero zapustila, In nikdar več ne tika ga ta roka! De sestri drage, zdelo se mi je, Marjeta Luiza mimo mene Ko sanj ste polznile. — Ah, to je bila Preživih želj omama samo! Dalječ, Neskončno dalječ ste, kot mojiga Detinstva sreča in nedolžnost moja.
Marjeta (pristopi.)
Je, je! Jovana je!
Luiza (Jovani nasprot prihiti.)
O, sestra moja! Jovana.
Ni sanj tedaj. — Ve ste. — Jez vaj objemljem, Luiza tebe! Tebe Meta moja! Na tujim tu, v pušavi ljuda polni Zaupne persi sestrine objamem!
Marjeta.	. „
Naj še pozna, je še prijazna sestra! Jovana.
Tak dalječ vaj ljubezen sem pripelje, Tak dalječ! Niste se jezile na-me, De sim odšla nemilo brez slovesa?
Luiza.
Osoda te je gnala Božja skrivna.
Marjeta.
Glas tvojih del, ki svet je ves omajal In tvoje ime na vsih jezicih nosi, Je v tihim našim selu naj prebudil
In k obhajilu kronanja pripeljal. Sve tvojo čast veliko prišle gledat In nisve same!
Jovana
(naglo.)
Oče z vama so! Kje, kje so oče? Kaj se skrivajo?
Marjeta.
Očeta z nama ni!
Jovana.
Ne? Nečejo Otroka svoga viditi? Mi niste Od njih prinesle blagoslova saj?
Luiza. Ne vejo, de sve" tu.
Jovana.
Ne vejo! In
Zakaj ne? Ve se mešate? Molčite? V tla gledate! Povejte, kje so oče?
Marjeta.
Kar si odšla —
Luiza (ji migne.)
Marjeta!
Marjeta.
Britkoserčni
50	oče.
Jovana. Britkoserčni!
Luiza.
Nič ne boj se! Sej serce njih prečutljivo poznaš! Zavedli bodo se, potolažili, Ko jim poveve, de si tako srečna.
Marjeta.
51	vonder srečna? Pa sej biti moraš, Ker tak visoka, tak češena si.
Jovana.
Sim srečna, de vaj zopet vidim, vajne Besede slišim, mili glas, ki me Domačih trat in berdov opominja. Ko jagneta sim pasla po višavah, Sim srečna bila, kakor duša v raju — Ne more tak — ne more zopet biti?
(Jovana skrije lica na Lmzinih persih. Klod Klari, Etjen, Bertran nastopijo in plašno v delji postoje.)
Marjeta.
Le bliže Bertran, Klod Mari. Etjen! Jovana ni prevzetna. Tak je krotka, In govori prijazniši ko prej, Ko z nami je doma na selu bila. (Ovčarji pristopijo in ji roke podajo. Jovana jih osupnjeno gleda in
se silno čudi.)
Jovana.
Kje bila sim? Povejte! Se mi je To sanjalo, in zdaj sim se zbudila? Iz Dom-Remija nisim šla, kaj ne? Pod hrastam sim začaranim zaspala, In se zbudivši vas o sebi vidim, Prijazno vas podobe dobro znane? Od krajev tih, od bojev, od junaštva Se mi je samo sanjalo. — Le sence So bile to nad mano plavajoče, Ker živo se pod tim drevesam sanja. Kak vi bi v Remo prišli, kako jez? Zapustila domovja nikdar nisim! Poterdite, razveselite me!
Luiza.
Mi v Remi smo. Ni se ti sanjalo O tih rečeh, ti vse si doprinesla. Le spomni se, ozri se okolj sebe, Orožje svoje svitlozlato tipaj! (Jovana dotaknivši se oklepa na persih svojih, se zave in se silno
vstraši.)
Bertran.
Čelado to na glavi sim jez vam dal.
Klod Mari. De mislite si sanjati, ni čuda, Zakaj, kar ste dosegli in storili, Se čudniši clo v sanjah ne primeri.
Jovana (naglo.)
Bežimo! Z vami grem, domu se vernem, V očetovo naročje, v našo vas.
Luiza.
Daj! Pojdi z nami, pojdi!
Jovana.
.	Ti ljudje
Častijo dalječ me čez mojo vrednost! Vi ste me vidli slabo in otročjo, Me ljubite, me nimate za Boga!
Marjeta.
In ves ta blesk zapustiti bi hotlaV Jovana.
Od sebe veržem ta priskutni lišp. Ki moje ino vaše serca loči, In pastirica zopet biti hočem. Vam služila za zadno deklo bodem, S pokoro ojstro pokorivši krivdo, De dvigala sim se čez vas ošabno.
(Trobente zapojejo.)
Deseti nastop.
Kralj stopi iz cerkve v kronanskim oblačilu. Sorelka. Verh-epiškop. Burgun. Diinoa. Lahir. Dušatel. Vitezi Dvorani.
Ljudstvo.
Ljudstvo.
(zakriči večkrat o kraljevim koračenju proti sprednim stanu:
Bog živi kralja, Karla sedmiga! (Trobente zapoj6. Na kraljevo znamenje dvigneta oba klicarja palici in ukažeta omolknjenje.)
Kralj.
Moj dobri ljud! Ljubezni vaši hvala! Po Bogu mi na glavo krona djana Je pridobljena, osvojena z mečem, S kervjo gradjansko žlahtno je oblita; Iz nje pa mirno bode oljka klila. Zahvala vsim, ki so za mene bili, Ki proti meni, odpušanje vsim;
Bog milost mi je skazal, in beseda Kraljeva moja perva bodi — milost!
Bog živi kralja Karla dobriga!
Po Bogu le, nar višjimu vladarju, Dobivajo francozki kralji krone. Mi pa prejeli smo jo vidama Iz Božjih rok v obličju vsih narodov. (Obernivši se k divici.)
Tu je poslanka Božja, ktera vam, Razbivši breme tujiga zatretja, Je dala kralja prirojeniga! Imenu svet'ga Dioniza, varha Deržave te, enako bodi njeno, In slavi njeni se oltar napravi!
Ljudstvo. Divici blagor, blagor resnici!
(Trobente.)
Če si rojena kakor mi po starših, Tak reci, kaj na svetu te osreči? Če pa tam gor je domovina tvoja, In žarke ti natore Božje kriješ V podobi tej diviškiga telesa, Tedaj nam uzmi iz očes odejo, Pokaži se v svitlosti svoji, kakor Te vidijo nebesa, de molivši častimo v prahu te.
(Splobno molčanje — vse divico gleda.)
(nagloma zavpije:)
O, Bog! Moj oče!
Enajsti nastop.
Prejšni. Tibo d' Ark.
Različni glasi.
Ljudstvo.
Kralj.
Kralj.
Jovana
v it,,4 -
- '" Njen oče!
Tibo d' Ark. De! Nje jokavredni oče, Ki ga osoda Božja sem pritira, Nesrečno de zatoži lastno dete.
Burgun.
Ha! Kaj je to!
Dilšatel.
Zdaj strašno bo danilo! Tibo d' Ark (kralju.)
Z močjo nebeško, meniš, de si rešen V Omamljen knez! Oslepljen ljud francozki! Vi rešeni — s peklensko ste zvijačo. (Vse se ostrašeno nazaj vmakne).
Diinoa.
Nori ta človek?
Tibo d' Ark. Ti noriš, ne jez; In ta epiškop modri, in vi vsi, Ki mislite, de gospodar nebeški Se razodeva po priprosti dekli. Daj! Skusimo, alj bo očetu v lice Poterdila laži sleparstvo derznih, S katermi ljud in kralja golufa.
V	imenu Trojnojedniga tam gori, Če čista si in sveta, odgovori!
(Splohuo molčanje; vse oči so v Jovano obernjene; ona se ne
Sorelka.
Moj Bog, molči!
Tibo d' Ark.
Se ve! Molčati mora O strašnimu imenu, ki se mu Clo pekla brezdno klanja trepetaje! Svetnica ona, od Boga poslana? —
V	prekletim kraju je skovano bilo, Pod coperskim drevesam, kjer je somen Od nekdaj zlim duhovam, tam prodala Je nevmerjoči del sovražniku Človeškim za posvetno kratko slavo. Rokav ji zavihajte; glejte pike, S katermi jo zaznamoval jo satan!
Je grozno! — Alj, očetu mora se Verjeti, ki čez lastno hčer pričuje!
Diinoa.
Ne! Nikdar ne! Verjeti norcu ni, Ki sebe gnusi v lastnimu otroku.
Sorelka (Jovani:)
Govori! Proč molčanje to nesrečno!
Mi ti zaupamo, verjamemo ti!
Iz tvojih ust beseda, samo ena,
Nam bo dovelj — Govori! Strašno tožbo
Razdeni v nič — Le samo reci, de
Nedolžna si, in mi ti verjemo.
(Jovaua se ne gane. Sorelka v grozi odstopi.)
Lahir.
Strah jo je zvil. Zaperla sta besedo Ji groza in osup. Ob tako strašnim Okrivljenju se trese clo nedolžnost. (Se ji približa.)
Zavej se, o Jovana! Premagljive Ima besede in pogled nedolžnost, In šiloma obrek razdene v nič! Ponosne jeze dvigni se, poglej Na kviško, dvombe te nevredne treši, Ki gnusijo ti sveto tvojo čistost.
(Jovana se ne gane. Lahir stopi groze omamljen na stran. Med ljud-stvam se gibanje množi.)
Dilnoa.
Kaj ljud obupa? Kaj straši gospode? Nedolžna je — Jez porok za-njo sim, S poštenjem sim kneževskim porok za-njo! Tu vitežka je rokovica moja, Kdo tvega se, krivice jo dolžiti? (Siloviti tresk, ljudstvo vse groze trepeta.)
Tibo d' Ark.
Zaroti se gromečimu pri Bogu, De si nedolžna. Taji, de sovražnik Je v sercu tvom — Postavi me na laž! (Drugi hujši tresk. Ljudstvo na vse kraje beži.)
Burgun.
Ohrani Bog nas! Kake strašne znamnja!
Diišatel (kralju:)
Bežimo proč, moj kralj, iz kraja tega!
VerhepiŠkop (Jovani:)
V imenu Božjim prašam te: Molčiš Krivice alj nedolžnosti si svesta? Če groma glas pričuje za-te, primi Ta sveti križ in daj nam znamenje! (Jovana se ne gane. Novo silno treskanje. Kralj, Sorelka, Verhepiškop, Burgun, Lahir, Diišatel odidejo.)
Dvanajsti nastop. Diinoa. Jovana.
Diinoa.
Ti moja si — O pervimu pogledu Sim ti zaupal, in še mislim tako. Več tebi, ko vsim znamenjam, ko gromu Nad mano govorečimu verujem. Molče zaveržeš ti v ponosnim serdu, Nedolžnosti si svete svoje svesta, Razjasnjenje nesramne tožbe take. — Zaverzi jo, le meni se zaupaj; Nedolžnosti ne dvomim tvoje nikdar. Ne reci nič; le roko mi podaj V zalogo, v znamenje, de na-me se, In na pravico svojo se zaneseš. (Diinoa ji roko pod&. Jovana se strese in se urno proč oberne; on od groze stisnjen oterpne.)
Trinajsti nastop.
Jovana. Diinoa. Diišatel. Potem Remon.
DilŠatel (povernivši se.)
Jovana d' Ark! Kralj čejo dovoliti, De mesto to zapustite slobodno. Odperte vrata so. Ne bojte se
Ožaljenja — kraljevi mir vas vaije.
Vi, Diinoa, z mano greste — Ni na čast vam,
Se tukaj delj muditi. — Kak izid!
(Diišatel odide. Diinoa se zdrami iz globokiga stermenja, pogleda še enkrat Jovano in odide. Jovana nekaj časa clo sama ostane; potem dojde Eemon, postoji v delji in jo tihe žalosti gleda. Poslednje se ji približa in jo za roko prime.)
Eemon.
Ne mudite se dalej. Vse je tiho. Podajte roko mi. Jez vas popeljem.
(Jovana, zagledavši ga, da pervo znamenje občutka, vpre ojstro v njega oči, ter na kviško pogleda; potem ga nagloma za roko zgrabi in odide z njim. Igrališe se zagerne.
Peto djanje.
Divji gojzd, v delji voglarske bajte. Zlo tamno je, med silnim gro-menjem in bliskanjem se sliši streljanje.
Pervi nastop. Voglar. Voglarica.
Voglar.
To grozna je nevihta, strašno vreme; Ognjenih rek izliti se na nas Grozi obnebje, in o belim dnevu Je tma, de skor bi vidile se zvezde. Vihar nori ko pekel razujzdan, Se trese zemlja, krepko svojo glavo Priklanja s pokam strašnim jesen star; In grozovitni ta potres na nebu, Ki divje clo zverine tako plaši, De krotke se v berloge skrivajo, Ne more mira med ljudmi storiti — Cuj! Iz tulenja vetrov in viharja Se sliši ljuto treskanje strelaštva; Protivne vojske so si tako blizo, De gojzd le loči jih, in zdaj in zdaj Razbasati se zna kervavo strašno.
Voglarica. Pomozi Bog! I, sej je bil sovražnik Že ves pobit in raztepen do kraja, In kak je to, de nas na novo straši?
Voglar.
Zato ker kralja ne boje se več, Kar so spoznali copernico v punci, In satan več pomagati nam neče, Gre vse narobe.
Voglarica. Čuj! Kdo bliža se?
Drugi nastop.
Remon. Jovana. Prejšni.
Remon.
Tu bajte so. Zavetje najdeva O strašnimu viharju. Vi naprej Ne morete. Tri cele dolge dni Že begate ljudem skrivaje se, In jed so vam sirove korenine.
(Vihar potihne, vedri in razjasni se.)
Stopite not. Pri serčnih voglarjih sva. Voglar.
Počitka, zdi se mi, vam je potreba! Vse vaše je, kar ima slaba hiša.
Voglarica.
Zakaj je pa v orožju nježna diva? De, de, gotovo! Zdaj je čuden čas, In z jeklam se clo ženska kriti mora, Kraljica tudi Izabo, sim čula, V orožju hodi po sovražnim stanu, In deklica, ovčarja hči priprosta, Vojskuje se za kralja našiga.
Voglar.
Kaj klepetaš? Iz bajte kupo vina Prinesi, de divica se okrepča.
(Voglarica gre v bajto.)
Remon (Jovani:)
Poglejte zdaj, de ni nemilo vse; V pušavi tud živijo rahle duše. Radujte se! Nehala je nevihta, In mirnih žarkov sonce tam zahaja,
Voglar.
Bi djal, ker ste v orožju, de k armadi Kraljevi greste — Varite se dobro! Britanci niso dalječ, in pogosto Kardela njih napadajo ta gojzd.
Remon.
Gorje! In kak pregazila ga bova?
Voglar.
Postojta, de moj fant iz mesta pride; On vaj popelje po neznanih stezah, De se ne bo nič bati. Mi poznamo Krivine.
Remon (Jovani:)
Daj! Denite proč orožje, Le razodeva, in ne varje vas.
(Jovana glavo strese.)
Voglar.
Zlo tužna je divica — Tiho! Kdo je?
Tretji nastop.
Voglarica s kupico v roci iz bajte. Voglarčič.
Voglarica. Je fant, ki se domu iz mesta verne.
(Jovani:) Divica pijte! Bog pomozi vam!
Voglar (sinu svojimu:)
Si prišel, Janez? Kaj prineseš?
Voglarčič.
(ojstro pogleda ravno pijočo divico; spoznavši jo se ji urno približa in ji kupico od ust potegne.)
Mati!
O mati! Komu piti daste? Ta Je orleanska čara!
V oglar in voglarica.
Bog pomagaj!
(Vsi se prekrižajo in zbežijo.)
Ceterti nastop. Remon. Jovana.
i
Jovana (zaupno in rahlo.)
Moj del je kletva, vse beži pred mano, Zapusti me še ti, za sebe skerbi.
Remon.
Zapustiti! Alj jez? Sedaj! In kdo Vam družba bode?
Jovana.
O, brez družbe nisim. Si slišal grom nad nama govoriti? Osoda moja pelje me. Ne skerbi, Dosegla bom namembo brez iskanja.
Remon.
Kam pojdete? Britanci tu stoje,
Ki z maševanjem vam grozijo strašno —
Francozje tam, ki vas preganjajo.
Jovana.
Kar mora biti, me zadelo bode.
Remon.
Kdo živeža vam bo iskal? Kdo hudih Zverin vas branil, in ljudi še hujših? V nadlogi in bolezni kdo vam stregel?
Jovana.
Vse korenine, zelša vse poznam; Naučila sim se od jagnet zdravo ln strupno razločiti — Jez razumim Premembe zvezd in beg oblakov sivih, Šumeti slišim skritih žil studence. Človeku malo treba, polna pak Je živeža natvora.
Remon (jo prime za rdko.)
Bi ne hotli Se spokoriti — spraviti se z Bogaui — Verniti se v naročje svete cerkve?
Jovana.
Me tudi ti pregrehe krivo sodiš?
Remon.
In kako ne? Molče ste poterdili — Jovana.
Ti, ki podal si z mano se v nadlogo, Edina stvar, ki zvesta mi ostane, Me spremi, ko me celi svet preganja, Ti sodiš me zaverženko, katera Se Bogu odpove —
(Remon molči.)
O, to je grenko!
Remon. (zavzet.)
Kaj niste čara — copernica — res ne? Jovana.
Jez copernica?
Remon.
In te čudeže Ste doprinesli s pomočjo nebeško In Boga večniga?
Jovana. S katero scer?
Remon.
In vi molčali ste ob tožbi grozni? Zdaj govorite, in pred kraljem, kjer Je treba bilo, tam molčali ste!
Jovana.
Molčč podvergla sim osodi se,
Ki jo je Bog, moj mojster, mi namenil.
Remon. Očetu niste nič odgovorili!
Roieikijeve dela.
Jovana.
Ker od očeta, je od Boga bilo, In skusba bo po očevo, ne dvomi!
Remon.
Nebesa clo so pričale nad vami.
Jovana.
So pričale, zato sim jez molčala.
Remon.
Kaj? Lahko vam je bilo z eno samo
Besedo se očistiti, in vi
Ste pustili v nesrečni zmoti svet?
Jovana.
To zmota ni, to je namemba bila. Remon.
Nedolžni ste terpeli to sramoto, In žal besede vam iz ust ni prišlo! — Globoko ganjen čudim se nad vami, In trepeta mi serce v živim nedru! Ah, kako rad besedi vaši verjem, Le težko sim verjel, de krivi ste. Pa kdo bi mislil, de človeško serce Preneslo bi molče nesrečo tako.
i • i!	i V»
Jovana.
Poslanka biti alj bi vredna bila, Ko ne bi šla po vodbi mojstra slepo? Scer nisim tak nesrečna, kakor meniš. De stradam, ni nesreča v stanu mojim; Pregnana sim, begljiva — pa v samoti Začela sim spoznavati se sama. Ko z bleskam slave sim obdana bila, Je v persih mojih bil prepira strup; Ko sim se vsim zavida vredna zdela, Sim bila joka vredna. — Zdaj sim zdrava. Vihar prestrašni, ki grozil je zemljo Razrušiti, je moj prijatel bil; Očistil je in svet in serce moje. Zdaj mir je v meni. — Pridi zdaj kar bodi, Nobene si slabosti svesta nisim.
Remon.
Hitiva, daj! Hitiva glasno vašo Nedolžnost vsemu svetu oznaniti!
Jovana.
Razvedril bo, ki zmoto je pripustil; & Le kadar zrel je, pade sad osode! Dan prišel bo, ki me očistil bo. Ki zdaj so me sodili in zavergli, Pomoto svojo bodo razpoznali, In solze tekle bodo roku mojim.
Remon.
Kaj jez molče bi čakal, de prigodbe —
Jovana (ga prime rahlo za roko.)
Ti vidiš le stvari zunajno skorjo, Ker zemska vez overa tvoj pogled; Jez gledala v nesmertno jedro sim Ter vem, de las brez Boga ne izpade. Poglej! k zahodu nagnjeno je sonce — Kot nam gotovo jutro spet izide, Gotovo tak resnice doba pride!
Peti nastop.
V zadnim stanu igrališa se prikaže kraljica Izabo Z vojšaki.
Izabo. (za igrališem.)
Ta pot peljd v britanski stan!
Remon.
Gorje!
Sovražniki!
(Vojšaki nastopijo. Zagledavši divico ostermijo ino nazaj blagutnejo.)
Izab6.
Kaj se ustavlja truma? Vojšaki.
Pomagaj Bog!
Izab6.
Se vam pošast oznani? Ste vi vojšaki? De! Plašuni ste! (Prerije trumo — divico zagledavši nazaj biagutne.) Kaj vidim — Ha!
(Urno zavedši se ji krepko nasproti stopi.)
Podaj se mi! Jetnica
Si moja!
Jovana.
Sim.
(Rernon zbeži očitniga obupa.)
Izabč (vojšakam:) Denite jo v železje! (Vojšaki se plašno divici bližajo, ona jim roko podi, naj jo zvežejo.)
Ta je tedaj mogočnica, strašivka, Ki vas je kakor jagneta podila, In zdaj oteti sama se ne more? Kjer vero najde, čuda doprinese, Ko pa možaka sreča, se ubabi?
(Divici:)
Čemu si vojsko svojo zapustila? Kje je grof Diinoa, vitez tvoj in varh?
Jovana.
Pregnana sim.
Izabo
(osupnjeno nazaj stopi.)
Kaj? Kako? Ti pregnana! Dofčn te je pregnal?
Jovana.
Ne prašaj! V rokah Sim tvojih, kar nameniš mi, izreči!
Izabd.
Pregnal, ker si iz brezdna ga otela, Mu v Remi krono si na glavo djala, Francozke zemlje kralja ga storila? Pregnal! O tim spoznam ga, sina svoga. — Peljite v stan jo. Kažite armadi Pošast, o kteri trepetala je. De! Copernica ! Njeni coper je Neumnost vaša, serca vaše plašne. Budalo je, ki kralju se žertvuje, In zdaj plačilo zadobi kraljevo. Recite Lionelu: Francje srečo Mu pošljem zvezano, in kmalo sama Vam sledim.
Jovana.
Lionelu? Rajši koj Ubij me, kakor njemu me poslati.
Izabo (vojšakam :)
Storite kar sim rekla! Urno! Stopaj!
Sesti nastop.
Jovana. Vojšaki.
Jovana.
Britanci! Ne terpite, de bi živa Iz vaših rok prišla! Mašujte se! Vun z meči, vun! presunite mi serce Pred noge vodju trešite me mertvo! Nar bolji vaših sim pobila vam, Imela nisim z vami milosti, Potoke sim kervi prelila vaše, Veseliga vernenja lepe dni Junaškim sinam vašim podkopala; Mašujte strašno se! Ubijte me! Zdaj ste mi kos; bi znalo biti, de Me več ne boste vidili tak šibke.
Vodnik.
Storite, kar veleli so kraljica!
Jovana.
Še bolj, ko sim, nesrečna biti imam? O, sveta diva! ti si težkih rok, Usmiljenja ne najde moje ksanje; Zaverže me in angel moj in Bog, Zapert je raj, končano čudodjanje.
(Odide z vojšaki.)
Sedmi nastop.
Francozki tabor.
Verhepiškop. Diinoa. Dušatel.
Verhepiskop.
Posilite, o knez! nevoljo svojo, Vernite z nami h kralju se nazaj!
Zdaj ne zapustite reči občinske, Ko del junaških, dlana vašiga Nam tako treba je v tesnobi novi.
Diinoa.
V	tesnobi, in zakaj? Zakaj sovražnik Na novo se dviguje? Vse je bilo Storjeno, boj končan, in zmaga naša. Vi rešnico pregnali ste; otmite Sedaj se sami! Jez pa v taboru, Kjer nje ni več, ne morem dalej biti.
Diišatel.
Premislite se, knez, ter ne pošlite Naj s to besedo proč!
Diinoa.
Molčite vi!
Čertim vas in poslušati vas nečem. Vi pervi ste o njej sodili slabo.
Verh&piŠkop. Kdo se o njej ni motil, kdo ne bil Bi obotavljal se nesrečne ure, Ko kazale so proti njej vse znamnja? Omamljeni, prehitjeni smo bili, Pre zlo je v serce trešel mah. — Kdo mogel Je strašne dobe kaj pomisliti? Zdaj, res de, se zavednost nam poverne; Prevdarši kak med nami je živela, Ne najdemo ne greha v njej, ne krivde; Zdaj strah nas je, de smo pregrešili Nad njo se hudo. Ksa se kralj, obupa Burgun, Lahir ne najde več tolažbe, In serce vsako žalosti topi se.
Diinoa.
Lažnivka ona? Če podobe vidne Bi hotla se vtelesiti resnica, Bi mogla njeno lice na-se vzeti; Če serca čistost, vernost, če nedolžnost Prebivajo na zemlji — usta njene, Oči so njene jim domovje sveto.
VerhepiŠkop.
V	ti zmoti Bog pomagaj s čudeži
In nam razjasni tmino te skrivnosti, Ker umerjoč pogled je ne preseže. —
Razvije vonder nej se kakor bodi, Mi eniga alj druziga smo krivi: Branili smo z orožjem se peklenskim, Alj blaznovaje svetnico pregnali, Nebeški serd oboje prebudi, In kliče britke kazni v to deržavo.
Osmi nastop. Prejšni. Žlahtnik pride. Potem Remon.
v	t
Žlahtnih.
Po tebi praša mlad ovčar, o knez! On terja, naglo s tabo govoriti. De pride, pravi, ocl divice. —
Diinoa.
Urno!
Pripelji ga! Od nje poslan je.
(Žlahtnik odpre Remonu vrata. Diinoa temu naglo nasproti stopi.)
Kje je,
Kje je divica?
Remon. Blagor vam, o knez! In blagor meni, de pobožniga Epiškopa, zatertih brambo sveto, Očeta zapušenih, tukej najdem!
Diinoa. Kje je divica, kje?
VerhepiSkop.
Moj sin, govori!
Remon.
Ne copernica, o gospod! Pričujem Pri živim Bogu in pri vsih svetnikih. Ljud moti se. Pregnali ste nedolžnost, Poslanko Božjo ste zavergli.
Diinoa.
Kje je?
Govori urno!
Remon. Družba bil sim ji Na begu po ardenskim pustim gojzdu;
Tam serce mi je razodela svoje. Umreti hočem strašnih muk, in duša Deležna nej zveličanja ne bode, Ce čista ni, gospod, krivice vsake!
Diinoa.
Čistejši ni na nebu svitlo sonce Kje je, povej!
Remon.
Ah, če obernil vam Je serce Bog — rešite jo in urno! Britanci so jo vjeli.
Diinoa. Vjeli! Kaj?
VerhopiŠkop.
Nesrečnica!
Remon.
V Ardenih, kjer zavetja Iskala sva, jo je ugrabila Kraljica in Britancam izročila, Otmite jo sedaj prestrašne smerti, Ki vas je vse otčla iz pogube!
Diinoa.
K orožju, daj! Rožljajte! Bobne bijte! Vse trume v boj, na noge cela Francja Zapravljena je čast, je zaigrana, Razbita krona vkradena v črepinje! Zdaj kri velja, življenje založiti, Prej ko je noč oteta mora biti.
(Odidejo.)
Deveti nastop.
Strašni tura, zgorej line.
Jovana. Lionel.
Fastolf (pribiti.)
Krotiti dalej se ne dajo trume, Divice smert serdito terjajo. Zastojn se branite. Ubijte jo,
In glavo njeno verzite iz line. Le njena kri armado zadovoli.
Izabo
(pride.)
V	grad silijo, pristavljajo že lojtre. Pomirite derhal! Alj čakate, Ozidje de na glavo nam podrejo, In slepe zlobe vse nas pogubijo? Žertvujte jo! Oteli je ne boste.
Lionel.
Nej silijo! Grozijo nej togotno! Krepak je zid, in prej ko sili vdam se, Nej me zasuje razvalina rajši. — Jovana, čuj! Govori! Bodi moja In sveta te obvarjem celiga.
Izal6.
Ste vi možak V
Lionel. Zavergli so te tvoji; Dolžnosti do nevredne domovine Ti nimaš več. Plašuni, ki so te Snubili, glej! so te zapustili, Se niso v bor za tvojo čast podali. Jez pa narodu svojim kakor tvojim Te v lice poterdim. — Glej, čas je bil, Ko si zbudila mnenje v sercu mojim, De ti je drago to življenje moje; Takrat sim ti sovražnik stal nasprot, In zdaj prijatla nimaš razun mene!
Jovana.
Sovražnik ti si mojiga naroda, Med nama biti skupniga ne more. Jez te ne ljubim; če pa tvoje serce Za mene je, narodama to najnim Nej bo v korist. — Armade pelji svoje Iz mile zemlje moje domovine, Presiljenih mi mest izroči ključe, Poverni rop, jetnikam daj slobodo, Poroke nam pogodbe svete pošli, In jez dovolim ter ti zagotovim Sedajčni mir v imenu kralja svoga.
Izabo.
V	okovih clo velevati nam hočeš?
Zarano stori, ker storiti moraš. Britanskiga ne bo nosila jarma Francozka zemlja nikdar. Prej armadam Bo vašim strašno brezdno, grob širok. Nar hrabriši junaki so vam padli, Vernite se; ker čast vam je zgubljena Na vsako plat, in sanj oblast je vaša,
Izabo.
Zamorete norivke kljub terpetiV
Deseti nastop.
Prejšni. Stotnik urno priteče. Stotnik.
Berž, vojskovodja! pelji trume v boj! Franak privre z banderi ferfolečim, Orožja bliska dola plan širok se.
Jovana (nadušena.)
Franak je tu! Napihnjeni Britanci! Na bojni pod! — Sedaj velja se biti!
Fastolf.
Nespametna, veselje svoje kroti! Ti ne živiš do konca tega dneva.
Jovana.
Moj ljud bo zmagal, jez umerla bodem; Potreba več ni hrabrim desne moje.
Lionel.
Mehkačev tih ne strašim se. V dvanajstih
Smo jih nabili bitvah, dokler ta
Junakinja se ni borila za-nje.
Ves narod, razun ene, zaničujem,
In to pregnali so. — Daj, Fastolf!
Enake viže čemo jim zapeti,
Kot na krekiskim in poatjeskim polju.
Kraljica, vi pa do izida bitve,
Divici straža v gradu ostanite,
In petdeset vojšakov z vami v brambo.
Fastolf.
Kaj? Pojdemo sovražniku nasprot Za herbtam to divjakinjo pustivši?
Jovana. Te strah je ženske zvezane?
Lionel.
Obljubi, Jovana, de oprostiti se nočeš!
Jovana.
De bi le mogla, želje so mi žive.
Izabo.
V okove trojne jo denite! Svoje Življenje vam zastavim, de ne uide! (Vojšaki zvežejo Jovani telo in roke s težkimi verigami.)
Lionel (Jovani.)
Tak sama hočeš! Siliš nas! Odreci Se Francje! Še je čas! Britansko nosi Bandero in slobodna si; ti divji, Ki zdaj grozijo ti, ti služni bodo!
Fastolf (priganjaje.)
Daj, vojskovodja, pojdi!
Jovana.
Hrani trud! Francoz ti žuga, brani se, če moreš! (Trobente zadonijo, Lionel urno odide.)
Fastolf.
Vi veste, kaj storiti je, kraljica! Če vidite, de nam nasprot je sreča, De nam omaga moč —
Izabo. (potegne hanžar.)
Ne bati se! Ne bo sramote naše preživela.
Fastolf (Jovani.)
Kaj čaka te, ti veš. Orožju zdaj Naroda svoga le premago prosi!
(Odide.)
Enajsti nastop. Izabo. Jovana. Vojšaki.
Jovana.
Ubranil nihče tega mi ne bode! Čuj, to je trum franaških bojna godba! Pogum budi mi zmagonosno v persih! Poguba vam! Franaku slava zmage! Na noge hrabri! Blizo je divica.
V	okove djana stavnice pred vami Ne more scer nositi kakor nekdaj, Alj na perutah bojopetja tega
Iz ječe svoje prosta duša plava.
Iz,ab6 (vojšaku.)
Na stražo gor, ki v polje kaže, pojdi, In nam oznani, kako bitva teče.
(Vojšak odide.)
Jovana.
Pogum, moj ljud, pogum! Ta bor je zadni! Še ena zmaga, vražnik je razdjan!
Izabo.
Kaj vidiš?
VojŠak. Ravno zdaj se zgrabijo. Trinog serdit na mavritanskim konju
V	kožuhu risjim dirja spredej s konjki.
Jovana.
Grof Diinoa je! Naprej vojak junaški! S teboj je zmaga!
Vojšak.
Most Burgun napada. Izabd.
O, de nezvesto serce izdajavca Prederlo bi deset strupenih sulic!
Vojšak.
Ustavlja se mu krepko Fastolf hrabri. Raz konj hite, po samši se borijo Burgunovi in naši korenjaki.
Izabo.
Dofžna vidiš? ne razločiš mar Kraljeve znamenja?
Vojšak.
Vse v dimu je In prahu. Zdaj ničesar ne razločim.
Jovana.
Moj gled mu gre. Bi jez na straži bila, Nar manjši bi ne zgrešila stvari. Leteče race divje jez preštejem, In nad oblaki sokola spoznam.
Vojšak.
Ob rovu je kaj strašna divja gnječa, Naj hrabriši se tam borijo, zdi se.
Izab6.
In naša stavnica?
Vojšak. Visoko veje. Jovana.
Ah, de bi v polje skozi špranje zrela, S pogledam vojsko vižati bi hotla.
Vojšak.
Kaj vidim! Oj! Naš vodja je obdan! Izabč. (Jovani hanžar nastavi.) Umri nesrečnica!
VojŠak
(naglo.)
Oprosten je Od zadej Fastolf prime vražnika — Junaško lomi v naj gostejši trume.
Izabč (hanžar umakne.) To reče angelj tvoj!
Vojšak.
Bežanje! zmaga! Izabč.
In kdo beži?
VojŠak. Burgunci in Francozje; Z bežečmi je pokrita vsa planjava.
Jovana.
Moj Bog, moj Bog, Ne boš me tak zapustil! VojŠak.
Tam eniga peljajo — ranjen zlo je. Bo knezov kdo; hiti mu vse v pomoč.
Izabo.
Je naših alj francozkih?
VojŠak.
Jemljejo
Baz glave mu čelado. — Diinoa je!
Jovana (silno svoje okove zgrabi.) Jez pak sim ženska, in sim zvezana! VojŠak.
Glej, glej! Kdo ima višnjev plajš obrobljen So zlatarn ?
Jovana (živo.)
Moj gospod, moj kralj je to! Vojšak.
Plaši se konj — spotika se — se zverne, Pod njim se jezdec vije silno, silno — (Jovana spremi te besede z gibanjem strastnim.)
Dereči skup se naši bližajo — O njemu so — vse krog so ga obdali —
Jovana.
Oh! Alj v nebesih več ni angelov?
Izabo (posmehovajo se.) Sedaj je čas? Otetniea, odreši!
Jovana
(pade na kolena in moli s krepkim glasam.)
Moj Bog, moj Bog! V ti sili strašni čuj me! V nebesa tvoje svete k tebi pošlem.
Gorečih želj molivši, dušo svojo. Ti slabe niti pajčje mrene znaš Okrepčati, de so vervi brodovja; Nasprotno v tanjke pajčnice premeniš Železni kov in bronaste verige — Ti rečeš in železje to odpade, Razcepi se ozidje tega grada — Ti Samsonu, ko slep je bil in zvezan, Od vražnika prevzetniga psovan, Pomagal si- — Zaupno v tvoje silo Objame krepko stebre svoje ječe, In nagne se in zverne v sip zidovje. —
Vojšak.
Juhejl Juhej!
Izab6. Kaj je? Vojšak.
Dofen je vjet!
*	. . i ' ' ^tlvHl ' t lil' . "..,•• >K '
Jovana. Tedaj se Bog usmili. (Zgrabi krepko z občma rokama okove in jib razterga , plane k naj bližnimu vojšaku, mu potegne meč iz roke in urno odfde. Pričijoči ostermijo in opanjeni za njo gledajo )
i'i<< 'i ."i '> '
Dvanajsti nastop.
Prejšni brez Jovane.
Izabo (po dolgim molčanju.)
Kaj? Kako? Se mi sanja? Kam je prišla? Kak je razdjala te okove težke? Verjela bi ne bila celim svetu. Če sama ne bi bila priča tega.
Vojšak
(na straži.)
Kaj? Alj perute ima? Jo je burja Prenesla dolj?
Izabo. Je dolj? Vojšak.
Po sredi bitve
Korači tje — Hitrejši od pogleda Je njeni tek — Zdaj tukej je in tam — Na enkrat vidim jo v različnih mestih
—	Kardela loči — Vse beži pred njo; Francozje se ustavljajo na novo! Gorje! Kaj vidim? Naše trume proč Orožje mečejo — Bandero pade —
Izabo.
Nam zmago če iztergati gotovo?
VojŠak.
Naravnost proti kralju se poganja — Pri njemu je — Iz gnječe ga je zlekla — Fastolf je pal — Naš vojvoda je vjet!
Izabo.
Zadost! Več nečem čuti! Pojdi dolj! Vojšak.
Vas bodo vjeli, bežite, kraljica! Francozje se ozidju bližajo.
(Pride dolj.)
Izabo (potegne meč.) Branite se, plašuni, zdaj!
Trinajsti nastop.
Lahir z vojšaki. O njegovim pristopu položi Britanci orožje na tla..
Lahir.
(se spoštljivo kraljici približa.)
Kraljica!
Podali so se vsi, opor zastojn je — Podverzite se voljno sodbi Božji!
—	Poslužite se mene. Zapovejte, Kam čete biti spremljeni?
Izabo.
Vse eno
Je za-me, le Dof&na de ne srečam.
(Izabo izroči meč in sledi Labiru z vojšaki.) Igrališe se spremeni v bojno polje.
Stirnajsti nastop.
Zadni stan igrališa je poln vojšakov z razvitimi banderi. Pred vojšaki stojita kralj in vojvoda burgunski. Ivnezama v naročju sloni Jovana do smerti ranjena, brez znamenj življenja. Kneza se nekoliko korakov naprej pomakneta. Sorelka priteče in se kralju na persi pritisne.
Sorelka.
Oteti ste. — Vi živite. — Vas imam! Kralj.
Otet - Za ceno tako sim otet!
(Pokaže na Jovano.)
Sorelka.
Moj Bog! Jovana! Umre!
Burgun.
Je sklenila! Tak loči angel se, poglejte! Mirno Ko dete v spanju tu leži brez bola, Nebeški pokoj sije ji iz lic. Pers dihanje ji ne dviguje več, Pa v gorki roci še življenje čutim.
„	Kralj.
Po njej je — Zbudila ne bo se zopet, Več gledala posvetniga ne bo. V nebesih že je njeni duh oprosten, Ne vidi naše žalosti, ne ksanja.
Sorelka.
Živi! Oči odpira!
Burgun (zavzet:)
Alj iz groba Nazaj se verne? Tudi smert premaga? Na noge stopa! Glej, stoji!
Jovana
(celo sama stoječ okolj sebe gleda.)
Kje sim?
Burgtin.
Pri svojih si, pri ljudu svom, Jovana!
Ktifikijeve dela.	44
Kralj.
V	naročju kralja in prijatlov svojih.
Jovana (ga dolgo dreveno gleda.)
Jez nisim čara! nisim copernica, Gotovo nisim!
Kralj. Angelj ti si svet; Le nam oči je trna debela krila.
Jovana (se prijazno smeječ ozira.)
In sim resnično v sredi ljuda svoga? Ne več pregnana, ne zaničevana? Me ne rotite, gledate me milo? — De, vse spoznam, zdaj sleherno razločim! To je moj kralj, to stavnice francozke! Bandera svoga pa ne vidim — Kje je? Brez tega jez ne smem, ne morem iti. Zaupano mi je od mojstra bilo, Na tron njegov ga moram položiti, In reči smem, nosila sim ga zvesto!
Kralj
(proč obernjen.)
Bandero dajte ji!
(Jovana prime podano bandero , ga kvižko dvigne in ravna stoji. Ob nebje se sveti rožnate zaije.)
Jovana.
Alj vidite na zraku mavrico? Odperle so nebesa vrata svete, Divica dojde v družbi angelski,
V	naročju sina večniga deržf,
In roke meni rah nasprot razpete. Kaj je z menoj? Dviguje me oblak, Jeklen oklep mi je peruta tečna; Tje gor — tje gor — že zgine zemlje tlak*— Britkost je kratka, radost pak je večna! (Jovana spusti bandero in mertva na-nj pade. Nekaj časa vsi brez gibanja živo ganjeni stoje. — Potem da kralj rablo znamenje, stavni carji bandera na Jovano položijo, de je vsa od njih pokrita.) Igrališe se zagerne.
K A Z AtO*
Stran.
Uvodivna .........	3
Potažba .........6
Slovenija caru Ferdinandu (ob veselem dohodu -^Ljubljano 1844.1.)	6
Grof Habsburški......11
Orjaška igrača.......14
Pesem od verliga moža . . . .	16
Divji lovec........19
Zima.........i	24
Legenda.......• .	26
V jamo pade, kdor jo drugemu
koplje . ........28
Hoja na plavž.......35
Raj zgubljen........41
Vojaška.........45
Vodotop.........47
Bravcam novic 1845. 1..........51
Pesem o zvonu.......53
Bor z drakonam......63
Rokovica.........72
Vrednost žen........73
Kdo je mar?........75
Pohlep oslepi.......77
Oda Bog.........83
Novice bravcam 1847. 1. ...	86
Ne sodi..........87
Začarana puška.......91
Ibikovi žrjavi .......	99
Naprej, slovenski jug.....104
Nemakutar ........	106
Viribns unitis.......107
Visoka pesem
	
Oče naš.......	. 108
Ki, si v nebesih.....	
Pesvečeno bodi tvoje ime	. 111
Vlada tvoja pridi nam . .	. 113
Vlada tvoja zgodi se . . .	114
Daj nam dnes potrebno vse	. 116
Odpusti krivde nam . . .	. 117
Sknsbi ne prepušaj nas . .	. 119
Hudega odreši nas . . • .	. 121
Tvoje vse na vekomaj . .	. 122
Izid.........	
Stran.
Rusko-Puškinovih petero Ribič in zlata riba ..... 125
Kavkazki vjetnik......133
Mertva carevna in sedmero vitezov 152 Bakčisarajski vodomet .... 169 Car Saltan in knez Gvidon , . . 188 Iliade
Pervi spev ........ 222
Tretji spev........237
Peti spev . . . . .....248
Dvanajsti spev ....... 269
Štirnajsti spev.......280
Devetnajsti spev ...... 292
Mazepa .........302
Nekoliko Chamissovih
Slaba kupčija.......333
Pravi brivic........335
Sodba Semjakova......337
Zvezdni vtrinki.......342
Stric Anzelmo.......343
Pesem o ženski zvestobi .... 354
San Vito.........358
Ogovor verlega Britanca . . . 359
Jozua..........359
Pravdni dan na Hvahinji . . . 360
Čczme..........363
Pristojni križ.......364
Bolje bo, de ne.......365
Pravljica od Aleksandra . . . 366 Bison pred Stumpalinam . . . .371
Oporočni pogoj.......372
Materna skala.......373
Dolina moritve.......375
Pregnani kralj.......382
Georgis..........383
Izdana ljubezen...... . 385
Kios 1. Pevec.......385
2.	Dva brata.....387
3.	Mučeniki.....388
4.	Oteti.......389
5.	Merliči......390
6.	Kanares......391
Pregnanci. I. Vojnorovski . . . 393
II. Bestujev .... 398
r
Stran.
Sikulski deželni zbor.....399
Kondulimo Sofija in njena otroka 401
Kralj Severa........403
Nevesta leonova......403
Berač in pes njegov.....406
Povračba .........406
Star pevec ........ 408
Hruška prerokovavna.....410
Pogreznen grad.......411
Nevihta.........412
Prazna skusba........413
Tako teče svet.......413
Poterpež.........414
Pojmo..........414
Troje sonc........ 415
Pomlad in jesen......415
Uhlandovih nekaj
Zmage naznamba......416
Pevca urot ........417
Kazen..........419
Zlatarjeva hči........419
Zvesti tovarš........421
Rožni venec •.......421
Pomlad na pokopališču ....	423
Vitez Pariš........423
Nezgoda.........425
Perstan.........426
Dijak..........427
Rihard brez bojezni.....429
Suhi list.........432
Rolan skitonos.......433
Branivna srajca.......438
Jelšni škrat. Gothe.....439
Pravlica od podkve.....440
Stran.
Šoljski učitelj.......441
Ne velja ne ta, ne una .... 442 Maja peti dan. Manzoni . . . 443
Liicov divji gon. Kornerjeva . 445
.Tugo-Evropej ski glosar ali slovenski glasnik.
Zbirka raznih glos
Tu zakruli, tam zasiČi .... 447 Hujši, znajte, škorpijona .... 447 Ki okrog po svetu lazi .... 448 Vsak med nami misli nase . . . 449 Grešnik čuj! Na koncu sveta . . 450 Pri kolovratih pod steno .... 451 Tiho lazim krogo hiše .... 452 Mi spoderkne čimba vsaka . , . 453 Polnoči je, strašna tmina . . . 454
PepelniČne tihe srede.....450
Pri pojedni so sedeli.....457
Nekdo upa poln in strasti . . . 458 Ko mi v glavi pusta prede . . . 460 Vse stvari, orod, zverine . . . 461 Zjutra dnes mi šine v glavo . . 462 Kar na kose je razdjano .... 404 Le preglejmo to deželo .... 465 Cujte, čuj te! nova spaka . . . 466 Neizmerna kot narava . . . .467 Kdor natisa vredne ceni .... 467 Citre v roki tiho hodim .... 468 Kisla se mi je sanjala .... 469
Doveršivna........469
Mesinska nevesta .... 472
Orleanska divica
i
% %