Zapiski češka poezija v letu 1939. Lani je izšlo na Češkem kakih 80 pesniških zbirk. Vsekakor mnogo. Ali pa jih ljudje tudi kupujejo? Gotovo, kajti drugače bi ne moglo imeti Seifertovih »Osem dni« že osem izdaj, Alšev »Špaliček« menda pet, Seifertova »Ugasnite luči« tudi pet, Halasovo »Torzo upanja« tri, Mathe-siova »Kitajska lirika« dve in podobno. Seveda so to najuspešnejše in najbolj znane knjige, dočim ostale doživijo samo eno izdajo. Pri debu-tantih gredo včasih knjige zelo v promet, večinoma pa obleže kje v arhivu, če jih ne pokupijo sorodniki ali znanci. In vendar toliko novih knjig! Ce primerjamo češko pesniško produkcijo s svojo, vidimo, da daleč nadkriljuje našo. Pri Cehih nadpro-dukcija, pri nas podprodukcija! Pri Cehih skoraj kaos v imenih, pri nas izdajajo večinoma samo priznane osebe. Pri Cehih pripada večina izdanih knjig najmlajšemu rodu. pri nas starejšemu, dočim najmlajši ne pride skoraj do besede (kar se knjižnih izdaj tiče). Pri Cehih je tudi posamezni pesnik bolj plodovit nego pri nas. Dočim gredo njihove knjiž- ne izdaje večinoma čez število deset, se naši zadovoljujejo samo z nekaj knjigami. To vse bomo razumeli, ako pomislimo, da imajo češki pesniki boljše pogoje za razvoj nego naši. Velemesto samo na sebi vpliva s svojo kulturo in lepoto na vsak talent, v kritikih imajo voditelje, ne zasmehovalce, pa tudi gmotno so na tem bolje od naših. Vsaka izložba ima namreč poleg svojega programa še poseben program: izdati v letu toliko in toliko pesniških knjig. Tako ima založba Borovy program »Češke pesmi«, Melantrich »Poezije«, V. Petr »Prve knjige«, kjer izhajajo prve knjige mladih talentov, ki kaj obetajo. Toda ni mi mogoče naštevati vseh založb, ki imajo na programu tudi pesmi. Pri Cehih izhaja večina pesmi knjižno, kajti oni so tega nazora, da knjiga, še tako majhna, teže izgine v poplavi knjig, kot pesmi, tiskane v največjih revijah, katerih letniki večinoma počivajo na zadnjih prostorih knjižnice. Poleg honorarja se obeta vsem najboljšim pesnikom posebna materialna korist, kajti vsako leto je razpisano nekoliko visokih nagrad: 253 Narodna, Melantrichova, Batova, Ze-verjev fond, nagrada Češke zemlje, Češke akademije, mesta Prage itd. A pri nas? Večina dobrih pesmi izhaja v revijah in le malokdo izmed mladih pesnikov ima srečo, da mu te pesmi izdajo knjižno. Kar se tiče revij, vodimo mi, dočim Cehi takih revij, kot so naše, skoraj ne poznajo; izjema je revija Lumir, ki pa je že izza časov Vrchlickega in Zevera. Če pregledujemo češke pesniške knjige in naštevamo imena avtorjev, opazimo njih veliko pestrost: poleg novih izdaj že umrlih pesnikov izhajajo knjige mlajših njihovih sodobnikov, knjige predvojne pesniške generacije, ki tekmuje s povojnim rodom; na robu tega pa rastejo in se že kristalizirajo imena mlajših in najmlajših, ki še nimajo morda pravega svojega izraza, toda njihove pesmi obljubljajo, da bodo nekoč oni voditelji današnje razklane generacije. Tako se prepletajo, bojujejo in dvigajo poleg starejših struj nove: surrealizem in poetizem odcvetata, poleg njiju raste Zahradničkov misticizem in na drugi strani zopet ruralizem ter aktivizem. V splošnem pa se opaža, da pri večini pesnikov nastaja preobrat in da se večinoma vsi vračajo k rodni zemlji in v tradicijo. Tragedija let 1938 in 1939 je zbudila in poglobila njihovo ljubezen do domovine, ljubezen, ki je prej niso očitno kazali, ki pa je bila kljub nekakemu mednarodnemu naziranju vendar zmeraj živa. Zaradi pregleda sem razdelil celoletno pesniško žetev na nekoliko oddelkov: antologije, prevode, nove izdaje mrtvih pesnikov, pesniške zbirke starejšega in predvojnega rodu, pesmi povojne pesniške generacije, pesmi mlajših in najmlajših. Seveda je ta razdelitev subjektivna, toda moj namen ni podati kritiko, ampak samo informativni pregled češke poezije 1. 1939. Na prvo mesto med antologijami bi položil Alšev »Spaliček«. Spaliček (nekoč so prodajali na božjih poteh tiskane pesmi v malem formatu, ki so jih ljudje shranjevali in večje število povezanih pesmi je imelo potem obliko male klade, odtod ime spaliček = mala klada) je zbirka narodnih pesmi, ki jih je bil ilustriral M i k u 1 a š Aleš. Je to akt pietete do slikarja, ki ga sodobniki niso razumeli, katerega delo pa je tako do vseh podrobnosti češko, kakor le malokaterega drugega slikarja. Listati v Špaličku se pravi poglabljati se v dušo češkega naroda in češke zemlje. Razumljivo je torej, da je postal Spaliček današnjemu Cehu skoraj vsakdanji kruh in evangelij ljubezni ter vere v bodočnost ponižanega in izropanega naroda. Da je pa zanimanje za narodno pesem res veliko, izpričuje že druga izdaja po Kaiser-ju urejenih narodnih pesmi »Sto českych pisniček« ter prvi del »Valaskych pesniček«, to je pesmi iz Bezručevega kraja. Posebno zanimiva knjiga so »Pesmi kmetov (Basne rolniku), ki jih je zbral ruralistični pesnik Jan Carek. To so pesmi preprostih kmetov, kmetic, deklet, preužitkarjev in hlapcev s Češkega in Moravskega, pesmi brez rutine, preproste kot kmečko življenje, toda pričajoče o veliki ljubezni do prirode in narodne grude. Tukaj pri drobnih ljudeh na deželi moramo iskati izvor in nadaljevanje narodne poezije. K narodnim pesmim, toda umetno zloženim, lahko prištevamo še knjigo A. Klašter-skega (1866—1928), epigona Vrchlickega, »Chodsky pisne«, ki so izšle zopet letos z ilustracijami znane ilustratorke Fischerjeve - Kvechove. Te ljubke pesmice, pisane v chod-skem narečju, prikazujejo osobitost chodskega kraja pod Šumavo, znanega pri nas po Jiraskovih »Pso-glavcih«, po pestri keramiki, po pisateljih J. S. Baaru, Vrbi, Demlu, kraja, ki se je stoletja uspešno branil germanizaciji, ki pa je bil 1. 1938. zaradi gozdnega bogastva pričlenjen Sudetom. Preko antologije iz poezije Tomana-Hore-Wolkerja, preko antologije »11 najljubših pesmi« (Nejmilejši basne), katere so si izbrali čarek, Halas, Holan, Kolman-Cassius, Mahen, Medek, S. K. Neu-mann, Seifert, Šramek, Toman in Zahradniček, prihajamo k zanimivi antologiji »Večnš Čechy« (Večna Češka). »Večna Češka«, cvetober 32 nemških pesnikov, je slika češkega 254 duha, češke zemlje in zgodovine, gledane z očmi nemških Minnesang-rov, Hansa Sachsa, romantikov in modernistov. V isti založbi (Toužim-sky in Moravec) je izšel tudi prevod znanega nemškega pesnika Ericha Kastnerja »Lirična domača lekarni ca«. Velik uspeh je žela Mathesiova knjiga »Zpevy stare Činy (Kitajske), (ljubke para-fraze 33 kitajskih pesnikov starega cesarstva Li-Taj-Po, Tu-Fu itd.) in Holanov prevod francoskih pesmi R. M. Rilkeja »Sad« (Vrt). Zlasti zanimiva v današnji protižidovski dobi je mala antologija hebrejskega pesništva »Spevi zavrženih«. Kot sem že nekoč pisal (Dom in svet 1939, str. 117), ni v tej težki dobi zanimanje za češko knjigo padlo, nasprotno, samo v izbiri pisateljev je nastal preobrat. Med pesniki so prišli do veljave zopet oni, ki imajo narodu v težki dobi kaj povedati, pesniki, ki so bili v dobi prve republike neopravičeno skoraj pozabljeni. Ta preobrat je treba seveda kar najtopleje pozdraviti, kajti pretrgati vez s preteklostjo ni posebno zdrav pojav. Iz naslednjega bomo videli, h katerim pesnikom se češki narod sedaj najbolj vrača. Predvsem je to Celakovsky (sodobnik Prešernov 1799—1852). Njegovi »O h 1 a sy« (Odmevi) ruskych« in »Ohlasy českych pisni« so bili izdani zopet letos v ilustrirani izdaji pri založbi »Družstveni prace«. Še večje zanimanje kot za Ohlase je bilo za »Zbrane pesmi« K. Havlička-Borovskega (1821 do 1856), ki so izšle istotam že v drugi izdaji z ilustracijami M. Alša, Brun-nerja in Hoffmeistra. Pa ne samo te knjige, tudi druge dokazujejo, da je povratek k literaturi prejšnjega stoletja vedno večji in aktualnejši. Bi-bliofilska edicija »Maj« je izdala letos šest knjig iz prejšnjega stoletja, tako: J. V. Friča (večkrat interniranega revolucionarnega pesnika, 1829—1890), čigar pesmi iz let 1849 do 1860 »Pisne z bašty« (obzidja), so zlasti danes aktualne, dalje prvo knjigo Nerude (1834-1891), »Hrbi-tovni kviti« (Cvetke s pokopališča), ki so jih sodobniki obsodili, kajti poleg teh pesimističnih pesmi so izšle tedaj Halkove (1835—1874) sončne, a ne globoke ljubezenske »Večerni p i s n š«. Ko imam sedaj pred seboj obe knjigi iz iste založbe in jih primerjam, vidim, kaka krivica se je tedaj v prid Halka zgodila Nerudi. Pa to ni bilo nič posebnega v češki literaturi (prim. Machov »Maj«). V isti založbi so izšli še Šolcovi (1838—1871) »Spevi sveto vacl a vs ki« (13 domoljubnih sonetov), epos Svatopluka Cecha (1846—1908) »Žižka« in torzo R. Mayerjeve (1837—1856) pesnitve z arabskimi motivi »Sef enussar«. To pa niso vsa imena: pesnik Seifert je izbral najlepše Nerudove pesmi v antologijo »Vybor z Jana Neru-dy«; izšla je zbirka Vrchlickega (1853—1912) iz dobe njegove duševne depresije in preloma v zakonu »Okna v bo ur i« (v burji), dalje Sovo ve (1864—1928) tri zadnje zbirke v eni knjigi »Tri knihy basnikova soumraku«, Bfezi-novi »Basnicke spisy«, druga kritična izdaja vseh Bfezinovih pesmi v redakciji univ. prof. dr. Hyska, in končno še verzi pripovedovalke B. Benešove (1873—1926) »V e r š e«. Z mladimi še zmeraj konkurira predvojna pesniška generacija, in nekateri izmed njih še vedno držijo vzporeden korak z mladimi. Tako je letos presenetil češko javnost Emanuel Lešehrad (* 1877) s svojo zbirko »Motyl v jantaru« (Metulj...). Lešehrad, čigar korenine segajo v dekadenco, je prišel po blodnji poti skozi kozmos, po blodnji za zbližan jem človeštva zopet k rojstni zemlji in ji zapel nekaj prav zrelih moških pesmi. Tudi starejši F. X. Svoboda (* 1860) je duševno še vedno čil in je letos izdal kar dve zbirki »Krasa je ve vsem« in »Uzašle stafi« (Začudena starost). Dedič dekadence Skarlandt (* 1879) je izdal letos knjigo »K y t i c e j e f a b i n« (Šopek jerebikovih jagod), senzualist Šele-pa (* 1885) tudi ne manjka in njegova zbirka »A to je ta krasna zeme« ter knjiga Adolfa Veselega (redaktor Mladega Jadrana, 1886) »Lyricke okozleni (očara-nje) pričata o globokem doživetju njihovih verzov. Tudi lanski držav- 255 ni nagrajenec Kolman-Cassius (* 1883) ni izostal in je izdal verze, ki jih je inspirirala narodna tragedija let 1938/39, »Hromnice hofi« (Voščenka gori). Izmed povojnega pesniškega rodu so pri nas najbolj poznani: Hora, Nezval, Seifert in Halas. Pesmi poetista Seiferta (* 1901) so značilne po svoji melodičnosti in skoraj otroški preprostosti. Njegovih »Osem dni« (žalovanje za T. G. Masarv-kom) je doseglo lep uspeh, kajti osem izdaj v treh letih je celo za Cehe posebnost. Tudi knjiga »Zhas-nete svetla« (Ugasnite luči), upodabljajoča vsakdanje dogodke in reakcijo človeškega srca na žalostne dni septembra 1938, je letos doživela že peto izdajo. Velik uspeh je imela tudi Halasova (* 1901) zbirka »Torso na de je« (Torso upanja), ki je dosegla letos že tretjo izdajo. Halas, ki je sam stal pod orožjem, pripravljen braniti domovino, je v teh verzih izpovedal izmed vseh pesnikov najgloblje ljubezen do rodne grude. Njegove pesmi so skoraj neotesane, toda globoke in pravo nasprotje Seifertovim počesanim in lahkim verzom. Josef Hora (* 1891) je izmed povojne generacije skoraj edini refleksivni pesnik; prišel je preko vitalizma in proletarskih pesmi k domači zemlji že v lanski knjigi »Domov« (Domovina), zlasti pa letos s svojim »Janom housli-stom« (goslar). Ta simbolična zbirka pomeni prerod češkega človeka, ki ga niti ponižanje naroda ne more izkoreniniti. Preko pesnika violinskih melodij F. Branislava (* 1909) in njegove »Večne zeme«, preko abstraktne lirike Holanove (* 1905) »Sen« in preko knjige pesnice Scheinpflugove (* 1902) »Stesk« (Žalost — za možem Karlom Cap-kom) prihajamo k Stehliku (*1905) in k njegovim »Koreninam« (Ko-feny), v katerih se zelo približuje ruralizmu. Preko njega pridemo že k mladi in najmlajši pesniški generaciji. Mlajši in najmlajši rod sta rastla pod vplivom starejših literarnih struj, zlasti se pa pri njih pozna vpliv povojne generacije. Njihove začetne stvari so krstili gotovo Hora, Seifert, Halas, Nezval, Zahradniček in morda tudi Toman ter tuji pesniki. O njih ni mogoče izreči še končne besede, kajti njihova tvorba je v prvem razvoju, ko so se že očistili raznih vzorov in udarili svojo lastno noto. Najplodnejši izmed njih je Kamil Bednaf, ki je letos izdal dve zbirki »Milenka modf« (Ljubica modrina) in »Rok« (Leto). Vsi naslednji so že izdali nekoliko knjig in letos vsak po eno. To so ruralisti, pesniki umetniških motivov: B e r k a z zbirko C h 1 e b v kameni« (Kruh v kamenju), J. M. Se dlak s knjigo »Svetlo života« (Svetloba življenja) in Mo-ravan Marcha z »Listi s cest«. Moravana sta tudi Ivan Jelinek z verzi »Kudy« (Kod) ter Z. Spil-k a, čigar pesmi iz tragičnega leta 1938 »Jenom žal« (Samo žal) so izšle letos že v drugi izdaji. Omenil bi še Rohana in Kapouna — in že smo pri najmlajših. Njihove knjige po večini izdaja založba V. Petr ali Novina. To so imena kot Brož »T v a žare« (zarja), čigar poezija gre včasih v tirih Halasa, M. Hlavka »Rano vitčzne« (Jutro zmagovalec), ki pesni še nekoliko pod vplivom poezije Fischerjeve in Villonove, K. Jilek »Čitanka ja-ro« (pomlad), pesnik melodičnih, naivno občutenih verzov, Fr. Kožik (njegov roman »Nejvetši z Pierotu« je dobil letos prvo oceno in bo poslan na mednarodno konkurenco romanov), »Cesta k lidem«, nekak slovanski odmev Whitmanna, Nou-za »Rozmluvv pfes plot« (Pogovori čez plot), Jan Pilaf, čigar knjiga pomeni povratek k prirodi (Jablonovy sad — vrt), potem še Soukup, Suchanek, Šacha, Urban in Urbanek, ki so izdali vsak po eno zbirko in že smo pri koncu. Izmed teh bi dal na prvo mesto Pilafa in Jilka. Mogel bi še našteti okoli dvajset imen in njihove zbirke, toda to naštevanje bi bilo brezpomembno, kajti brez njih bo češka poezija tudi živela in cvetela kot poprej. Saj že imena zadnjih samo obetajo. Ko bo brezobzirni čas rešetal, bo morda marsikdo izmed njih premajhen in bo pal v pozab-ljenje. Ludvik Dušan. 256