AUGUST 1943
LETNIK 35
AVE MARIA
35. LETNIK	AVGUSTOVA ŠTEV.
Baraga v L'Ansu — Dr. J. Zaplotnik,
Dr. H. Bren............................................1
Našim misijonarjem — pesem —
A. Urankar............................................13
Peli so jo mamica moja — L. F....................15
Molimo bratje — pesmi — A. Urankar. . .	18
Naveličal sem se pisariti škofu....................18
Tvoj očenaš — pesem — A. Urankar..........21
Tonče s Sloma — letna povest —
P. Bernard Ambrožič ..........................22
Spomini — Rev. V. šolar............................22
Marija roma ................................................30
Slovenci na Koroškem..................................31
AVE MARIA
mosečnik za slovenske katoličane v Ameriki.
Prinaša vzgojne in nabožne članke, kakor tudi povestice in druge slovenske spise pomembnejše vsebine našim slovenskim izseljencem v pouk in zabavo.
Izdajatelji:
FRANČIŠKANI V LEMONTU.
Ave Maria, P. O. B. 608, Lemont, III.
Naročnina velja $2.50.
Naročnina Tvoja je dar v podporo ubožnejšim slovenskim fantom, ki se izobražujejo za slov. duhovnike v lemont-skem semenišču.
Naročnikov in dobrotnikov se spominjamo v lemontskem samostanu v vseh svojih molitvah, pri sv. mašah in drugih duhovnih opravilih. Opravimo pa zanje tudi sv. mašo in sicer vsako prvo sredo v mesecu.
Entered as second-class matter August 20, 1925, at the post office at Lemont, Illinois, under the act of March 3, 1879. Acceptance of mailing at spcial rate of postage provided for in Section 1103, Act of October 3, 1917, authorized on August 29, 1925.
Printed by SERVICE PRINTERS Lemont, 111.
August, 1943—	—Letnik XXXV
BARAGOV GROB V MARQUETTU, MICH.
Semkaj smo poromali premnogi častivci Baragovi slovenskega in ameriškega pokolenja in prosili Boga, naj da cerkvi novega priprošnjika, ki bo ponesel slavo cerkve in slovenske matere preko meja sveta.
Ob grobu so skoraj vsi slovenski duhovniki maševali v ta namen in položili na altarček ob grobu Bogu v roke vse priprošnje slovenskih rojakov, ki se že sedaj tako radi priporočajo indijanskemu apostolu in prvaku.
BARAGA V L'ANSU
PRED STO LETI
ETA 1843 se je Baraga preselil v L'Anse, Mich. Tu je ustanovil nov indijanski misijon po vzorcu slavnih jezuitskih redukcij v Paraguaju. Na tej novi postojanki je ostal deset let, dokler ni bil povišan v škofa. Toda prva tri leta po svojem prihodu v L'Anse je še vedno oskrboval La Pointe, ker ni bilo duhovnika, ki bi bil prevzel ta misijon. Tako je bil tam več tednov v avgustu 1. 1844, poleti 1845 in v februarju 1846. Te skrbi ga je rešil šele naš Oton Skola ali Skala, ki je po Baragovem posredovanju prišel tja kot stalni misijonar dne 4. oktobra 1845.
Kakšne razmere so takrat vladale v L'-Ansu in La Pointu, nam pojasni neki ameriški pisatelj, Baltimorec Julij T. Ducatel, ki je slovel kot geolog in kemik, profesor in potovalec. Sam je obiskal te kraje in jih dne 18. avgusta 1845 opisal v dolgem članku, ki ga je poslal v obliki dopisa iz La Pointa urednikom baltimorskega lista "The United States Catholic Magazine and Monthly Review". Qlanek ima naslov "A Missionary of the North-West" ter je bil priob-čen v novembru 1845.
V tem članku nam Ducatel med drugim podaja prav dober opis indijanske naselbine v L'Ansu. Ker jo je Baraga sam ustanovil in uredil jo, jo pisatelj po pravici imenuje "Baragovo naselbino". Opiše nam njeno lego, zemljo, hiše, cerkev, prebivalce, od česa se živijo itd. Istotako nas seznani z La Pointom in njegovimi prebivalci, kako živijo in s čim se bavijo. Opiše nam lego in podnebje, cerkev in službo božjo. Vmes nam pove marsikaj o Baragi samem kot jezikoslovcu in pisatelju, o njegovem blagem delu za omiko in napredek rdečekož-cev, o spoštovanju, ki ga ti gojijo do njega, in podobnega več.
"Ni moj namen pripovedovati Vam o našem potovanju, ki je bilo skrajno zanimivo radi svoje novosti in veličastne slikovitosti
jezerskih bregov . . . Govoriti želim le o svojem častitem prijatelju, g. Baragi."
Prišli smo v L'Anse zvečer sedmega dne, kar se smatra za srednje hitro vožnjo, ki običajno traja od 5 do 12 dni. "L'Anse v ožjem pomenu se imenuje že stara trgovska postaja Ameriške krznarske družbe in je koncem Keweenawskega zaliva, ki leži med Pointom Abbaye in Keweenaw Pointom. Dolžina Keweenawskega zaliva, računana od Keweenaw Pointa, znaša 60 milj." To je Ducatelova opombi pod črto. Mi bi še pristavili, da je krznarska postaja stala na vzhodni, Baragov misijon pa na zapadni strani zaliva. Oba kraja sta bila takrat znana še pod skupnim imenom L'Anse. Baragov misijon se dandanes imenuje Assinins (kamenček), po nekem indijanskem glavarju tega imena. Ker je naša ladja nosila ameriško zastavo, so nas Indijanci ob našem prihodu pozdravili s skupnimi streli iz pušk. Podobno so nas pozdravili tudi naslednji popoldan ko smo dospeli v naselbino na nasprotni obali. To je naselbina, ki se ima za svoje sedanje stanje zahvaliti časti-teinu g. Baragi. Imenuje se župnija sv. Imena Jezusovega, šteje okoli 150 Indijancev, ki tu prebivajo in so vsi katoličani, ter mogoče še 50 drugih, ki hodijo sem k božji službi, dasi žive v Saultu, kjer se nahajata protestantski misijon pod vodstvom prav ljubeznivega g. Pitzella in vladna agencija."
"V Baragovi naselbini je lepa cerkev, o kateri bi rekel, da jo je on sam s svojima rokama postavil. Stoji na griču ne daleč za vrsto koč, zgrajenih iz tramov. Te koče imajo podnice in so razdeljene v pripravne oddelke, kjer je ravno dovolj prostora za eno družino. Dozdaj je dogotovljenih in zasedenih že 21 teh hiš; nekaj pa se jih še gradi ali pa so že skoro dovršene. Postavljene so v ravni vrsti. Vsaka hiša stoji sama zase kakih sto sežnjev od zalivskega obrežja, h kateremu se svet lahko znižuje, tako da morejo Indijanci zvleči svoje čolne na suho in jih pustiti čisto na varnem. Ta lega je tudi ugodna za mnoge domače posle, ki jih ženskam ni mogoče tako lahko v hiši opravljati, kakor n. pr. pranje in sušenje obleke, sušenje rib itd. Tam so tudi
Katedrala in sedež mar-ketske škofije.
V tej cerkvi je Baraga pokopan.
Ta cerkev bo enkrat romarska cerkev, ko morda Slovencev več ne bo v Ameriki.
Razen, če bomo začeli še bolj navdušeno delati za Baragovo poveličanje, morda ta ali oni le še učaka ta blaženi slovenski dan.
šola, prodajalnica in druga poslopja, raztresena po zemljišču, tako da je vseh poslopij skupaj 27."
"Kraj za to naselbino je izbral častiti gospod, čegar ime sem že večkrat omenil ne le zaradi zdrave in lepe lege, ki nudi razse-žen razgled, marveč tudi, ker ima sosednja zemlja, raztezajoča se 10 do 15 milj daleč proti severu, izvrstno prst. Ta je poraščena z naravnimi travniki, ki nudijo obilico trave, in z lepimi logi sladkornega javora, hrasta in vedno zelenega drevja; in ko je otrebljena, rodi dovolj krompirja in koruze, kakor tudi večino koristnih zelenjav. V divjem stanju pa so pobočja gričev gosto pokrito z jagodovjem, malinjem, grozdič-jem, borovničevjem in kosmuljnimi grmiči. Nahajajo se tod tudi studenci slastne hladne vode s toploto 48 stopinj, ki postane razkošje v poletni dobi, ko jezernice ob obrežju ni prijetno piti."
"Ker častitega misijonarja ni bilo doma, ko smo župnijo obiskali, mi seveda ni bilo
mogoče dobiti najpristnejših vesti o napredku, ki ga ima pri pokristjanjevanju svoje čede. Toda iz pogovora z indijanskim agentom in njegovim tolmačem pa sem jasno razvidel, kako zelo ga njegovi župljani spoštujejo in čislajo. Dočim je bilo namreč videti, da se radi pritožujejo, z razlogom ali brez njega, da one pomoči, ki jim je bila obljubljena, niso prejeli od vladnih uslužbencev, ki stanujejo na drugi strani (zaliva), namreč tesarja, farmerja in kovača, so pa isti hip pripisovali svoj očividni napredek nasvetom in naporom svojega župnika."
"Zaradi njegove odsotnosti tudi nisem imel priložnosti udeležiti se njihove božje službe ali biti priča kakega verskega obreda, da bi mogel soditi, s kako pobožnostjo se obnašajo v cerkvi, ki je okusno urejena. Toda ko smo L'Anse zapustili, sem pa na nadaljnem potu gori po jezeru imel priložnost opazovati, res da sredi nekolike lahkomiselnosti, da se splošno drže predpisov pri
molitvi itd. Neko nedeljo sem med vožnjo zapazil mladega Indijanca prav čedne zunanjosti in ki je znal čitati, ko je pobožno kleče na prednjem delu ladje prebiral masne molitve. Popoldne so se mu pridružili še vsi mornarji ladje in v očipvejščini prepevali pesmi po nekaterih naših francoskih napevih, katere sem dovolj poznal, da sem se jim mogel pridružiti, kar jih je očividno zadovoljilo. Vprašal sem Urgensa, kajti tako se je sam zval, če jih ni g. Baraga tega naučil. Bil je videti vesel slišati to ime in mi je pritrdil."
* * *
"S častitim gospodom Barago se nisem seznanil," piše Ducatel dalje, "dokler nisem dosegel La Pointa. Prišedši tja, sem se oglasil pri njem ter se mu predstavil. Našel sem ponižnega duhovnika, starega menda nekaj nad 40 let, malo potrtega od nadlog
in velikih pomanjkanj, katerim je pod tem ostrim podnebjem izpostavljen; ali veselega, zgovornega in založenega z vsemi onimi pojasnili, ki sem jih iskal in katera mi je radovoljno dal."
"G. Baraga je velik jezikoslovec. Zna vse jezike ki jih uče po katoliških semeniščih Evrope. Razen teh govori z veliko pravilnostjo angleški in francoski ter popolnoma obvladuje očipvejsko narečje. V tem jeziku pridiguje svojim župljanom. Vanj je prestavil Kristusovo življenje (Jesus obi-madisiwin oma aking) in knjigo himen, pa pesmi iz latinščine in francoščine. Dolžan sem mu zahvalo za izvod njegovega Kristusovega življenja (Jesus oma)." * * *
Pod vzornim Baragovim vodstvom je naselbina v L'Ansu tako brzo napredovala, da je kmalu obrnila nase pozornost sveta in
Eno najlepših besed o Baragi in za njegovo čast je podal ob L'Anški slovesnosti G. misijonar Holland, ki ga vidite na tej sliki ob robu. Gospod brez duhovniške bi-rete. Gospod je iz jezuitskega reda in je z izbranimi besedami podal delovanje
našega škofa v teh okrajih. Dejal je, slovenska žilavost, pebožnost, ki je urojena slovenskemu n-arodu, Baragova heroična narava in božja milost vse so stvorile ta naš apostolski vzor, ki ga poimenujemo z imenom "Baraga."
Naj ne ostane naše delo
zanj in naš spomin nanj samo obletniško, temveč vsak dan se mu zaupajmo v vseh svojih potrebah, ker le s tem bomo Bogu dokazali, da ga cenimo in spoštujemo njegovo heroično požrtvovalnost za širjenje božjega imena.
žela splošno občudovanje. Indijanci so ne le opustili svoje divje razvade, ampak so se tudi poprijeli lepega krščanskega življenja. To se je posebno pokazalo v treznem obnašanju in pridnem obdelovanju polja. Lepi zgled katoliških Indijancev je dobrodejno vplival tudi na sosednje divjake, ki so bolj in bolj uvidevali svoje žalostno stanje in se vnemali za katoliško vero. O tem govori škof P. P. Lefevre, upravitelj detroitske škofije, ki je 1. 1847 pisal Viljemu A. Richmond, aktivnemu nadzorniku indijanskih zadev v Detroitu, med drugih tudi to-le:
"Glede katoliškega misijona med očip-vejskimi Indijanci na zapadni strani Ke-weenawskega zaliva v L'Ansu ne morem drugače kot globoko gnjen reči. da njegov znameniti napredek občudujejo vsi, ki se že več let zanimajo zanj. Ondotni ljudje so se iznebili sirovih in divjaških navad ter so postali dobri, trezni in pridni. Zdaj vsi stanujejo v čednih hišah in obdelujejo zemljo. Pri njih je nekaj poljedelcev, katere je častiti g. Baraga najel za tri leta, da jih uče poljedelstva. Tudi več družin iz notranjih krajev se namerava pokatoličaniti in se potem v L'Ansu naseliti. Izprememba na boljše je pri teh Indijancih res presenetljiva; kajti pred svojo izpreobrnitvijo so bili vsi brez izjeme hudi pijanci, zdaj pa so vsi trezni."
K temu pristavi urednik "Wahrheits-freunda", ki je priobčil pravkar navedene vrstice dne 9. septembra 1847: "Gornji izvlečki iz poročil komisarjev indijanskih zadev govore glasneje o blagodejnem vplivu vere celo na najsirovejše narode, kot pa bi
mogle debele knjige."
* * *
Baraga je bil pred vsem indijanski misijonar. Najraje je bival med Indijanci, jih učil ter jim pomagal do časne in večne sreče. To idilično življenje pa je trajalo le prva leta po njegovem prihodu v L'Anse. Okrog leta 1846 so mu jele prihajati vesti, da so na Keweenawskem polotoku odprli bakrene rudnike in da je med ondotnimi rudarji tudi precej katoličanov. Slične novice so prišle dve leti pozneje tudi iz onto-
nagonske doline. Baraga je vedel, da so ti rudarji čisto zapuščeni v verskem oziru. Iz ljubezni do njihovih neumrjočih duš je torej prevzel skrb tudi za belce teh pokrajin in jih obiskoval tri- ali štirikat na leto. Sprva to ni bilo posebno težko, ker katoličanov še ni bilo mnogo. Toda prebivalstvo je rast-lo od leta do leta in z njim tudi Baragovo delo. Kako so njegov trud znali rudarji ceniti, nam pove Dunajčan Dr. Carl Scher-zer, ki je 1. 1852 obiskal Gornji Michigan.
Dr. Scherzer se mi zdi, je bil trd protestant. Kajti duh, ki ga je prešinjal, je bil često sovražen katoliški veri. Tem bolj nepristransko bo torej, kar ve povedati o našem misijonarju. Svoje spomine in vtise je objavil dve leti pozneje v treh zvezkih z naslovom "Reisen in Nordamerika in den Jahren 1852 und 1853." Govoreč o Rocklan-du (Minnesota Mine) v ontonagonski dolini, pravi:
"Velike zasluge za duševni blagor prebivalcev te samotne pokrajine ima kapucinski menih, oče Baraga, Avstrijec po rodu, ki živi v najsamotnejšem zalivu jezera, v L'Ansu, in od tam obiskuje obstoječe misijo-ne in naselbine. Pogosto ga vidijo v najhujši zimi v spremstvu enega samega Indijanca potovati na krpljah skozi pragozde in učiti krščanstvo po raznih rudnikih, časte ga kot svetnika. Katoliški verniki Gornjega jezera se z otroško udanostjo gnetejo k njegovim pridigam in k njegovemu blagoslovu po rudnikih. S skrbjo in strahom pričakujejo trenutka, ko bo ta velezaslužni duhovnik poklican k večji časti in tako od-tegnjen svojemu tihemu delovanju."
"Ta pobožni, neutrudljivi misijonar je pravkar dal v Detroitu natisniti zelo dragoceno, 800 strani obsegajočo očipvejsko slovnico z naslovom "Grammar of the Chippewa Language, by Rev. Frederic Baraga, Missionary at L'Anse, Lake Superior", (Knjiga je imela le 576 strani.) in se že zopet bavi z izdajo indijansko-angleškega slovarja."
Odlomki — J. Zaplotnik: Misijonar Baraga, Koledar A. M. 1932.
BARAGA V L'ANSU
NJEGOVA NAJVEČJA ZMAGA
O je I. 1831. Baraga stopil na misijonsko pozorišče, je bil alkohol absolutni vladar Indijancev. Sila jih je že razredčil in kar jih je ostalo, so se od žganja podivjani v medsebojnih pobojih in plemenskih vojskah same sebe uničevali. Na svoji prvi misijonski postaji, Arbre cro-che, Baraga še ni imel prilike gledati vseh grozot te njih sužnjosti. Kajti tu ni oral misijonske ledine, šele na drugih misijonskih postajah, Grand River, Lapoint in L'Anse, kjer je rezal prve brazde v ložo, je spoznal, da bo imel v alkoholu resnejšega nasprotnika, kot v paganizmu samem.
Na podlagi svoje dolgoletne skušnje se je, že kot škof, 1. 1863. odzval povabilu župnika cerkve Matere božje v Cincinnati, naj bi kot apostol Indijancev in v prid svojim misijonom o tem njegovim župljanom predaval. Predavanje se je vršilo 23. avg. zvečer v nemškem jeziku. Iz njega posnemam sledečo žalostno sliko o Indijancih v objemu alkohola:
"Najtemnejša poteza njih značaja je njih usodno nagnjenje k pijančevanju, ki ga kot divjaki niti za greh nimajo. Pijančevanje je propast Indijancev. In oni brezvestni kramarji, ki jih zalagajo z žganimi pijačami, da jih ogoljufajo za njih dragocene kože, so pred Bogom in poštenimi ljudmi zaničevanja vredni značaji. Oni
donašajo Indijancem žganje, da jih vpija-nijo. In kadar je Indijanec pijan, da najdragocenejše kože za steklenico žganja. Pijanost iz Indijanca naredi pravo zverino, tako, da se lahko po pravici reče: Najstrašnejše vsega strašnega, to je Indijanec, če je pijan. Kadar je cela gruča Indijancev pijana, je redko brez uboja ali poboja. Med Indijanci lahko vidite veliko mož in žena brez nosu ali ustnic. V pijanosti so se kot psi zagrizli drug v drugega in si jih pogri-zli. To se večkrat pripeti ...	,,
Najbolj žalostno pri takih popivanjih je pa to,-da se cela družba vpijani, ne samo moški, ampak tudi ženske in otroci, katere silijo s pijačo. Pa niso pijani le en dan, ampak po več dni, da cele tedne skupaj, ker toliko časa pijejo, dokler imajo kaj zaloge. In ker dobe včasih od propalih kramarjev cele sodčke žganja, so često po dva do tri tedne skupaj pijani. Nekaj takega sem doživel ko sem ustanavljal misijon v L'Ansu...
Ko sem prvič prišel tja, da vidim, če bi se dal ondi ustanoviti misijon, so bili Indijanci ravno pri sodčku žganja. Cela družba je bila pijana kot čep. Kajpada mi to ni dajalo dosti upanja. Vendar sem več dni čakal. dokler niso sodčka izpraznili in še potem nekaj dni, da so se ti pomilovanja vredni ljudje streznili, šele potem sem šel med nje, in jih povabil k sebi na nauk. Vsi so se odzvali. Živo sem jim opisal vso gnjusobo njih razvade, ter jim obljubil, da jih hočem s svojim naukom dvigniti, če me hočejo poslušati. Poslušali so me s povešenimi glavami ... In neki starček mi je v imenu vseh odgovoril: "če si nas prišel samo mi-
Koncem Julija 1943 smo praznovali stoletno obletnico, odkar je stopil Baraga na michigansko obrežje v L'An-škem zalivu.
V sedanji L'Anski cerkvici, ki je precej večja od bivše Baragove, se je vršila slovesna maša, pri kateri je bil prisoten tudi Baragov
naslednik na marketski škofijski stolici, škof Frančišek Magner. Ob tej priliki je škof navduševal vse navzoče duhovnike in vernike, ki jih je bilo precejšno število — duhovnikov nad sto, vernikov blizu 500, da se poklonijo spominu Barage z delom za njegovo čast in poveličanje.
mogrede obiskat, te ne bomo poslušali, niti ti sledili. Ako si pa prišel, da pri nas ostaneš, te bomo pa morda poslušali in sprejeli tvoj nauk."
Baraga si je bil takoj na jasnem, da s takimi množiti čredo Kristusovo bi se po svetopisemsko reklo: Množiti število, ne pa veselja. Zato se z vsem ognjem svoje gorečnosti loti težkega dela, zastuditi svojim Indijancem žganje. Njih zaupanje si je s svojo nesebično ljubeznijo do njih duš povsod kmalu pridobil. Iz tega je potem na dve strani koval kapital za svoje božje poslanstvo. Od tistih, ki jih je pripravil za sv. krst, je brezpogojno zahteval, da se morajo odpovedati opojnim pijačam. Onim brezvestnim kramarjem, ki so jih z njimi zalagali. je pa napovedal odločni boj in vse storil, da jih pri ljudeh razkrinka kot grobo-kope njih častne in večne sreče. Prvo je bilo lažje kot drugo. Pri Indijancih je sicer oboje dosegel, a pri kramarjih si je s tem nakopal smrtno sovraštvo. Malo je manjkalo. da ga ta boj z njimi ni stal življenje.
Bilo je na drugi misijonski postaji v Grand River 1. 1834. Kramarji z žganjem so dobro vedeli, da jim z Baragovim prihodom žito ne bo šlo več tako v klasje. Z vsakim kristjanom so zgubili enega odjemav-ca. Pa so mu zaprisegli smrt. Zbrali so gručo indijanskih pijancev, jih napojili in jih našuntali, naj ga samcatega ponoči napadejo. On je dobro vedel, kako je pri njih zapisan in se je radi varnosti vsako noč skrbno zaklepal. Na ta napad je bil še posebej opozorjen in se še bolj zabarikadiral v svojem stanovanju. In res kot zverine tuleč so prihrumeli nadenj. Cele štiri ure so razgrajali in zapito kričali okrog hiše ter iskali, kje bi mogli udreti vanjo, da ga ubijejo. A so se ga bili malo preveč nalezli, da bi se jim bilo to posrečilo. On sam to kratko poroča in dostavlja, da se je izročil božji previdnosti in ostal miren. Misijonar Rev. Walter Elliot pa ve še povedati, da je po divjem kričanju zbujen vstal, pokleknil na sredo sobe in ves čas obleganja molil. V tej stiski je naredil obljubo, da če mu Bog še da živeti, ne bo zanaprej pokusil nikake opojne pijače več. To obljubo je do svoje
smrti zvesto držal. Ko je opešal, je pač prosil škofa za polajšavo posta, nikoli pa ne za omiljenje te obljube.
Ker se kramarjem ta poskus ni posrečil, so nastopili drugo pot ga odstraniti, kar se jim je tudi uspelo. Zvezali so se s tamkajšnjimi protestantskimi misijonarji, ki so bili Baragi z drugega stališča enako nasprotni. Baraga je imel namreč vse dobromisleče na svoji strani. Celo taki, ki so jih protestanti že zase pridobili, so se k njemu obrnili. Kajpada jih je to jezilo. Sami so ga tožarili pri vladi in iskali zaveznikov protiv njemu. Kramarji so jim radi podali zavezniško roko. Z združenimi močmi in združenimi lažmi so ga končno izigrali in pregnali. Že omenjeni Rev. Walter Elliot pravi: "Dokazno je bil prisiljen zapustiti Grand River." In med rovarji zoper njega našteva tudi "kramarje z žganjem, katerih trgovanju se on nikoli ni nehal protiviti."
V Lapointu, kamor se je iz Grand Riverja nameril, je bilo v tem oziru bistveno boljše. Z žganjarskimi kramarji tam ni imel boja, ker je imel trgovanje z Indijanci že dolga leta pred njegovim prihodom v rokah častna izjema med temi trgovci, Peter Cotte. On mu je celo pot pripravljal in ga pri njegovem misijonskem delu izdatno podpiral. Pijancev pa tudi tam ni manjkalo, ker je bil prisiljen ustanoviti družbo treznosti. V pismu na škofa Lefevreja z dne 30. sept. 1842 prosi za sprejemne listke v to družbo. Kjerkoli in kadarkoli je imel slovesni krst no-vospreobrnjencev, je zahteval od njih obljubo popolne zdržnosti od opojnih pijač. Narediti so jo morali v cerkvi, kolikor moč slovesno, da jim je bila svetejša. Kot poslanec božji, v mašni obleki je stopil pred nove kandidate Družbe treznoti. Z za-obljubnimi listki v roki jih je slovesno vprašal, če obljubijo, da se bodo zdržali opojnih pijač. Ko so mu to obljubili, jim je razdelil listke, ki naj bi jih vedno spominjali na dano obljubo. Dokler ni bil sam škof, je to slovesnost vedno škofu prepustil, naj prinese s seboj dotične listke, ali indijanske, ali francoske, kakršni so bili pač kandidati. Ker so imeli Indijanci pred "velikim črno-suknjarjem", to je škofom, še večji sinovski trah, jim je bila njemu dana obljuba še sve-
tejša. V njegovem uradnem poročilu o misijonskem stanju v L'Ansu, podanem 4. avg. 1846. berem: "To obljubo — popolne zdrž-nosti od opojnih pijač — so že davno položili v moje roke in jo vse doslej zvesto držali. Ko jih je pa preteklega julija prevzv. detroitski škof g. Peter P. Lafevre obiskal, so položili svojo obljubo popolne zdržnosti v njegove roke."
* * *
Morda se komu že vsiljuje vprašanje, kake vspehe je imel Baraga s svojim aposto-
šena zadeva treznosti se med temi Indijanci jako- procvitajoče razvija. Ta sveta čednost je globoko vkoreninjena v njih srcih. Mnogi izmed njih so bili od breznačelnih belih izpostavljeni težkim skušnjavam. Ponujali so jim denar in druge darove, če po-kusijo vsaj malo žganja. Toda Indijanci, čeravno ubogi, so rajši zavrnili darove, kot bi užili samo eno kapljico žganja, ki jih je prej duševno in telesno ubijalo. Druge so hoteli z grožnjami prisiliti, da bi ga vsaj malo pokusili. Pa so se rajši izpostavili ne-
V povorki in procesiji pred slavnostjo je bila udeležena tudi delegacija Indijancev čipevanskega plemena. Kakor naslednja slika kaže.
Bodi omenjeno, da je vse te slike povzel Father Kuz-ma, Fr. Butala jih pa izdelal, za kar se jim Baragova Zveza prav iskreno zahvaljuje.
Na seji Baragove Zveze je bilo sklenjeno da se prihodnja Baragova seja vrši v Lemontu v 1. 1944, julija meseca. Na to slavnost bo škof Magner povabil tudi r-adškofa čikaškega in ga prosil, da bo na slavnosti pridigal.
latam treznosti med Indijanci. Kajti skušnja vse apostole treznosti uči, da obljubi še marsikdo dati slovo alkoholu. Toda obljubiti in držati je dvoje, kar je pri takih pijancih kot so bili Indijanci le redko za delj časa združeno. Na to vprašanje moramo odgovoriti, da je bil Baraga s svojim trez-nostnim apostolatom jako zadovoljen in je bil lahko. Naj nam sam položi račun o teh vspehih.
V zgoraj imenovanem uradnem poročilu o napredku misijona v L'Ansu pravi: "Vzvi-
varnoeti, da bodo tepeni, kot pa nevarnosti, da bi polagoma zabredli nazaj v strast žga-njepitja . . . Poboljšanje teh Indijancev je res presenetljivo, posebno kar se tiče zmernosti. Pred svojim spreobrnjenjem so bili vsi brez izjeme strastni pijanci. Zdaj so vsi opustili pitje in se s slovesno obljubo zavezali, da ne bodo nikoli več pokusili kake močne pijače. Oni tudi vse store, kar morejo, da nihče ne vtihotaplja v njih vas kakega žganja."
V drugem uradnem poročilu iz istega mi-
sijona z dne 15. jan. 1848. piše: "Stanje Indijancev pod duhovno oskrbo tega č. gospoda (Barage) se stalno zboljšuje. Postali so popolnoma trezni. Vsi so zvesti člani Družbe treznosti. Nikdar ne trpe, da bi kdo kapljico žganja prinesel v vas. Trgovec, ki živi med njimi, je bil prisiljen dati pisano izjavo, da ne bo nikdar imel ni kapljice žganja v svoji hiši, ali prodajalni, sicer ga ne bodo trpeli v svoji vasi." Dalje pravi, da je med drugimi trgovci in Indijanci splošno znano, da niti ni varno žganja samo nositi ali voziti skozi vas. "Dobro vedo, da ko bi njegovi Indijanci koga takih zasačili, bi mu steklenice in sodčke na drobne kosce razbili."
Splošno poročilo o lepih sadovih svojega treznostnega apostolata pa je podal v zgoraj omenjenem cincinnatskem predavanju. Ko je z veseljem ugotovil, da je katoliška vera tiste Indijance, ki so jo sprejeli, docela preobrazila, pravi glede treznosti posebej : "Kod sad vere je posebno značilno kako temeljito so obračunali s pijančevanjem, ki je bilo v njih, še paganih, tako globoko vkoreninjeno. Poznam Indijanca iz okoliša Lake Superior, ki je še mlad postal katoličan. Bil je kot vsi drugi Indijanci bolj ali manj udan pijači. Po spreobrnjenju je odklanjal vsako kapljico žganja. Neki Ame-rikanec ga je hotel zapeljati. Ponudil mu je srebrno uro, če ga zvrne en glažek. Da bi premagal skušnjavo, se je obrnil in odšel proč. In neki starček v L'Ansu je bil prej splošno znan pijanec. Po spreobrnjenju pa je postal goreč apostol treznosti. Pogosto je zbral Indijance okoliškega misijona in jim navdušeno prigovarjal, naj ja nikoli več ne pokusijo žganja, ki povzroča toliko gorja na svetu."
Da pa je imel Baraga pri svojem aposto-latu treznosti tako lepe in zadovoljive vspe-he med Indijanci, je bilo več vzrokov. Indijancem samim so se končno oči odprle. Spoznali so, da jih hočejo beli potom kuge alkoholizma uničiti. Odtod na en strani njih smrtno sovraštvo do belih, kateremu so, če so le mogli, dali duška v njih strašnem pooklju. Na drugi strani pa od znotraj se dvigajoči odpor proti zasužnjenju
po alkoho'u. Radi bi bili zdrobili njegove verige, v katere jih je vkoval, a jim je manjkalo moralne sile.
Te okoliščine so bistveno pripomogle k procvitu katoliških misijonov med njimi, tako na splošno, kot tudi k procvitu treznostnega apostolata posebej. Oni, katerim alkohol še ni ubil vse volje in vsega upanja se rešiti iz njegovega strastnega objema, so se zatekali h katoliškim misijonarjem in katoliški veri po moč in pomoč. Vedeli so, da sta ta dva v odločnem boju zopet tega njih dušnega, telesnega in narodnega sovražnika. O protestantskih misijonarjih in njih "čistem evangeliju" tega ni bilo moč trditi. Saj so bili razni protestantski ministri sami, dasi bolj skrivoma, kramarji, ki so Indijance izkoriščali, tudi potom alkohola, kar bistremu indijanskemu očesu ni ostalo skrito. Odtod dejstvo, da je Baraga kot edini pravi "črnosuknjar", kamorkoli je prišel, kmalu imel simpatije ljudstva na svoji strani, kljub temu, da je bil sam, protestantov pa cela gruča.
To neomejeno zaupanje vanj, kot svojega edinega pravega, nesebičnega prijatelja, da očeta, združeno z njih naravno zna-čajnostjo, jim je dajalo moč, da enkrat mu dane slovesne obljube treznosti, posebno še če so jo obljubili "višjemu črnosuknjarju", kljub vsem silnim skušnjavam niso prelomili. Potem pa še mlada, živa vera, na vse žrtve pripravljena! Vsi ti močni nagibi so sodelovali, da so Indijanci-pijanci na laž postavili naš pregovor: Pijanec se spreobrne ko se v jamo zvrne.
Baraga Auditorium, Marquette, Mich.
BARAGA V L'ANSU
NJEGOVA BOLEČINA
KO se je Baraga odločil, da se odzove večkratnemu vabilu svojega predhodnika v L'Ansu, Mr. Crebasse, naj pride tja, ustanovit nov misijon, nič ne poroča, da bi bil kakorkoli prisiljen zapustiti Lapoint. Leopoldinski družbi na Dunaj piše 12. okt. 1842, da se je zato odločil za L'Anse, ker je ondi še veliko paganov, med tem ko so v Lapointu že redki spreobrnjenci iz paganizma. Mr. Crebasse pa piše 13. marca iz Lapointa, da bo prišel, če dobi za Lapoint namestnika in mu bo škof dovolil. Iz tega bi sklepal, da kaka protestantska akcija proti njemu dotlej ali še ni bila v teku, ali je bila pa zaenkrat še brezuspešna.
Baraga je s svojim delom in vspehi že v Lapointu proti sebi nagromadil toliko "ob-težilnega" materiala pri protestantih v L'Ansu, da so mu vsaj tam takoj v začetku skušali zvezati roke in ga izigrati. Ker mu drugače niso mogli blizu, so ga začeli na državni urad za indijanske zadeve tožariti kot zgagarja, ki vsepovsod prinese razdor med krščanske veroizpovedi, kjerkoli se vgnezdi, razdor, ki silno ovira skupno kulturno delo indijanskih misijonarjev. Za tako natolcevanje je bil prav takrat jako ugodni trenutek. V podrejenem državnem uradu za indijanske zadeve v Detroitu, Mich, je sedel mož, ki se ni zavedal, da je v Ameriki svoboda vere ustavno zajamčena in da morajo biti državni uradniki kot taki versko pravičnost, nepristranost in osebno zagotovilo. Zopet zastonj! Kljub temu se je še iz L'Ansa ponovno, 26. dec. 1843, in 6. febr. 1844, obrnil nanj, vsaj slutim, da v isti zadevi. Bil je pač v veliki zadregi. Koj po svojem prihodu v L'Anse je odprl katoliško šolo z 51 učenci. Bil je pa praznih rok. Končno je le dobil odgovor. A kakšen!
S tem, da je odprl katoliško šolo, s katero je metodistom odjedel katoliške otroke, je zanetil ogenj v njih strehi. To je bil zanje izzivajoči vojni pripetljaj. Pritožili so se na superintendenta Mr. Stuarta, svojega patrona, češ, da je radi otvoritve katoliške
šole v L'Ansu medverski boj neizogiben. Oni so pa našli pri Mr. Stuartu odprta ušesa in srce. Takoj je poročal vrhovnemu uradu v Washington, o pretečem izbruhu verskih bojev med metodisti in katoličani v L'Ansu. Obenem mu je sugeriral, kako bi se dali ne samo laanški, ampak slični verski boji v kali zadušiti. Na nobenem misijonskem polju med Indijanci naj se ne zastavi več ko eno krščansko sekto. Katera je bila prva, tista in samo tista ima tam pravico. To je bil njegov predlog. Vrhovni urad je ta predlog, vsaj kot je Mr. Stuart izjavil, sprejel in njega pooblastil, da ga izvede. Ko si je tako zavaroval hrbet, je sestavil neko okrožnico in jo 3. aprila 1844 naslovil na vse krščanske misijonarje med Indijanci. Njena kratka vsebina je sledeča:
Vrhovni urad za indijanske zadeve v Washingtonu je bil obveščen, da so se med misijonarji in učitelji raznih krščanskih sekt, ki misijonarijo med Indijanci pojavile težave, ki se bodo najbrž še stopnjevale, če se to pravočasno ne prepreči. In da ae prepreči, je podpisani dobil od omenjenega urada ukaz, naj v njegovem imenu naslovi na vse indijanske misijonarje in učitelje tole odredbo: Obžalovanja vredno je in ta urad ne more dopustiti, da bi se razne krščanske veroizpovedi v indijanskih misijo-nih, med seboj prepirale, mesto da bi jim oznanjale blagovest miru. Radi tega odreja, da kjerkoli je ena veroizpoved zastavila svoje misijonsko delo in odprla šolo, se ne sme nobena druga veroizpoved vmešavati v njen delokrog. To zahteva pravičnost napram vsem veroizpovedanjem. Ko se to izvede, bo konec vseh prepirov, ki jih to medsebojno kosanje povzroča. Vsako vmešavanje enega misijona v drugega ima tedaj prenehati. Veroizpoved, ki bi se tega ne držala, bo zaigrala vso podporo, ki jo prejema za svoje šole. Podpisan je Robert Stuart, poslujoči superintendent.
Baragi je to okrožnico dostavil še s posebnim pismom, datiranim dva dni pozneje, katerega vsebina je nakratko sledeča: "Zvedel sem, da ste zbrali precejšnje število učencev. Zelo pa obžalujem, da si niste izbrali kakega drugega mesta za svoj misijon in šolo. Kajti dosedanja skušnja
priča, da je skrajno krivično, če se dvoje veroizpovedanj zastavi v istem kraju. Medsebojni prepir in ljubosumnost sta neizogibna, kar gotovo ne vpliva dobro na misijonsko delo in vzgojo. Da se to prepreči, Vam bo Mr. Ord vročil neko okrožnico "Vojnega odseka" v tej zadevi. Upam, da si bote izbrali kak drug kraj, da bote tako
upravičeni do svojega Vam določenega deleža iz državnega zaklada za vzgojo.
To je bil Mr. Stuartov odgovor na Baragovo moledovanje za šolsko podporo. Prejel ga je na potu. To se vidi iz njegovega pripisa na okrožnici. Zabeležil je: "Prejel po pošti na krovu jadernice Algonquin, kapitan Smithwick 18. maja 1844. Friderik
Slovenska duhovnika iz Jolieta Fr. Kuzma in Fr. Butala ob Baragovem grobu, ko gledata in bereta obletniške številke iz Baragovega življenja na grobnem kamnu. Ta dva duhovnika sta bila med osmimi slovenskimi duhovniki, ki so se udeležili te L'Anške slavnosti. Poleg njiju so prišli na to slavnost sledeči zastopniki slovenskih našel j: Fr. M. Hiti za Wau-kegan, Fr. Slapšek za faro sv. Lavrencija v Clevelandu, Fr. A. Urankar za Lemont, 111. Fr. Bernard je bil na poti v Marquette zadržan po neurju, zastopal bi bil Wil-lard in New York, Fr. F. Gabrovšek je pa zastopal Slovenijo, prav posebej je prišel na grob, da se zahvali Baragi za prejete milosti v svojem življenju na Baragovo priprošnjo. Faro sv. Lavrencija in clevelandske fare na sploh je zastopal Fr. A. Baznik. Da je bilo tako malo duhovnikov našega porekla na tej slavnosti, je kriva nerodna transportacija in vojni čas, ne kako zmanjšano navdušenje za Baragovo delo. Sicer pa, kot že rečeno, odvisno je od naroda, ali bo ohranjeno Baragovo ime, dasi seveda duhovniki propagando vrše, ki je tudi potrebna. Še smo na zemlji, kjer je treba telesa in beseda
tudi za duhovne stvari in kraljestvo božje.
Med Slovenci — lajiki sta bila navzoča na tej slavnosti tudi Mr. Anton Grdina, ki je posnemal vso slovesnost na filmih in bo s slikami prišel tudi v to ali ono naselbino, kjer bo na pobudo Baragove Zveze širil propagando za Baragovo ime. Zavzemimo se zanj in njegovo potovanje. Prav bi bilo, da Baragova Zveza oskrbi in> financira tako pot. Drugi Slovenec navzoč na slavnosti je bil Mr. Joseph Gregorich iz De-troita, ki je že toliko napisal in govoril v prid Baragovemu imenu in je danes morda najzanesljivejša osebnost za
zbiranje podatkov o Baragovem življenju.
Verniki Marquetske škofije radi hodijo romat na grob Baragov in se mu tako priporočajo v svojih težavah kot se mu priporočamo mi Slovenci. Zavedajmo se Slovenci, morda je Baraga edini, ki bo še v Ameriki v prihodnjih stoletjih poživljal spomin slovenskga imena. Že ta narodni ponos nas naj naga-nja k temu, da se mu priporočamo in s tem tudi druge z obl javi jan jen svojih prošenj in zahval pridobimo za molitev k našemu apostolu, sejavcu slovenske dike, slovenskega imena in slovenskega dela.
Baraga." Ta pripomba ni brez pomena kot bomo takoj videli.
Silno ga je ta okrožnica zadela. Takoj si je bil na jasnem glede njenih vzrokov in posledic, ako se uveljavi. Laanški metodi-sti so ga pri svojem patronu Mr. Stuartu tožili, ostalo je zamislil on, a se je skril za hrbet Washingtona, odnosno vrhovnega urada za indijanske zadeve. Uveljavljenje okrožnice bi pomenilo, da mora oditi iz L'Ansa. Saj to doseči je bil njen glavni namen, četudi je bila navidez splošnega značaja. Obenem bi to pomenilo, da bodo poslej katoličanom vsepovsod zaprta misijonska vrata, kjerkoli so se že protestanti vsedli. Preveč osebnih in splošnih katoliških interesov je tedaj stalo na kocki, da bi bil Baraga mogel molčati. Zato se je začel takoj oboroževati za boj.
Dne 29. maja 1844 je naslovil na Mr. Robert Stuarta obširno spomenico, obsegajočo štiri strani velikopolne oblike. Iz nje se zrcali Baraga, pravni absolvent. Takole kot izšolan jurist brani svojo pravdo: "Imenovana okrožnica kot postava, ne more biti obvezna pred dnevom, ko je bila objavljena. To je splošno pravilo v tej zadevi, priznano po vsem civiliziranem svetu. Dan objavljenja te postave pa je za nas 18. maj 1844 in ne more biti prej, ker je pošta pred tem dnevom ni dostavila. Od tega dneva sem po pravici vezan na to postavo in imam namen ter Vas zagotavljam, da se je bom zvesto držal. Toda pred tem dnem, dragi moj gospod, ta postava ne more vezati nobenega misijona in nobene šole, ker nobena postava ne more biti obvezna pred svojo objavo. A Zci CclS<1 te postave sta bila moj misijon in moja šola v tem kraju že skoraj pol leta v obratu."
Nato pa prerešeta vzroke, ki so dovedli do te okrožnice in so v njej kot taki omenjeni. "V okrožnici stoji," tako pravi, "da kjerkoli je bil ustanovljen kak misijon, ali k-aka šoia, se ne more dopustiti, da bi se kaka druga sekta vmešavala. To, gospod, je res nova postava v Ameriki, ki se ponaša s svobodo vere in vesti. Pa bodi kakor je, jaz sem pripravljen zvesto držati to postavo, ko je dana ,a za nazaj, preden je obstojala, ne
morem biti vezan nanjo. Svoj misijon in šolo sem ustanovil zadnjo jesen, ko je bila verska svoboda še v svoji polni moči. Ustanovil sem ju mirno in na željo ter prošnjo Indijancev, ki so se zdaj priklopih mojemu misijonu. Poslej se hočem iz pokorščine do te postave bolj kot kedaj čuvati vsakega prav, lahko Vas zagotovim, Mr. Stuart, "vmešavanja" v metodistovski misijon, če smem resnico govoriti (ker Vi ste od tukaj dobili mnogo napačnih informacij), od moje strani ni bilo nikakega vmešavanja." To potem obširno in podrobno dokaže oz. zavrne vsa ta natolcevanja.
V	pripisu mu kar naravnost pove, da njega smatra za očeta te postave, zamišljene z namenom, njega spraviti iz L'Ansa. "Mr. Stuart," pravi, "kar ne morem zamolčati svojega vtisa, da Vam ni nič drugega, kot moj prihod v L'Anse, ki Vam ni bil ljub, dal povod, da ste "Vojnemu odseku" navdihnili imenovano okrožnico, ki je pa za te širo-kogrudne, svobodne in zato srečne Države pravo presenečenje. Morda je moje mnenje zmotno, gospod, in če je, blagovolite mi oprostiti."
Baraga pa svoje indijanske pravde ni branil samo pred Mr. Stuartom, ki je bil le podrejeni uradnik, ampak je apeliral tudi na najvišji urad za indijanske zadeve v Washington. Da bi bila zmaga bolj gotova, je pritegnil v svojo pravdo še škofa. Zbral je vse zadeve tikajoče se dokumente in jih njemu poslal, da jih osebno ponese "Vojnemu tajništvu" v Washington. Pride-jal mu je še posebno informativno pismo o celi aferi.
V	tem pismu, datiranem 3. jun. 1844 v L'Ansu, pravi med drugim: "Strašno preganjanje se je dvignilo proti meni, radi napačnih informacij tukajšnjih metodistov-skih predikantov, ki so jih podali Mr. Robert Stuartu in katerih posledica je bila ta okrožnica, po kateri je zatrta svoboda vere, katoliškim misijonarjem pa vrata v indijanske kraje domala zatvorjena." Nadalje piše : "Ta okrožnica je bila skovana samo z ozirom na mene, da bi me pregnali iz L'Ansa." Svojo trditev opira na splošno znano dejstvo, da je Mr. Stuart velik protektor la-
anških metodistov in mu je bilo radi tega silno nevšečno, da se je tu započel katoliški misijon. Odtod njegovo prizadevanje, da bi njega izrinil od tam. Ker tega ni mogel naravnost doseči, je zamislil in izposloval to okrožnico. "A sem prepričan," dostavlja, "da mu ne bo vspelo, če pravica še ni očitno pogažena." Zato prosi škofa, naj priložene dokumente nemudoma nese vojnemu tajniku v Washington, kot najvišji instanci, ki najbrž o tej zadevi nič ne ve, če pa ve, se gotovo ne strinja z njo, "ker je svobodni ameriški državljan."
Je li škof to izvršil, nisem mogel dognati.
NAŠIM MISIJONARJEM
Aleks. Urankar
Gorko molitev z mojega doma v pozdrav
Vse moje ure so z vašo zarjo oblite, vse moje rože so z vašim spominom ovite., molitev pa most mi je na obrežje vaših daljav.
Kot glasna procesija hodim k Bogu dan na dan:
procesija - živa prošnja -
in nosim beraško odprto dlan . . .
Neskončni, o le trohice moči.
Le eno črko mi pokaži one velike besede,
ki si jo našim apostolom pisal v pretežke dni.
Moči, da bom nosil z usmevom goro življenja. Moči, da izpil bom tiho kelih trpljenja. Kot so ga Baraga in drugi Tvoji gladijatorji.
Vsekako Barage o tem ni obvestil. Kajti v njegovem pismu 8. avg. 1844 iz Lapointa, kjer se je Baraga takrat začasno mudil, mu piše: "Upam, Monsignor, da ste prejeli moje pismo z dokumenti. Prosil sem Vas, da bi šli do vojnega tajnika. Morda ste ga pa videli v Detroitu. Sem jako radoveden, kak bo konec tega izrednega postopanja."
In kak je bil konec?
Baraga je zmagal. To je razvidno iz njegovega pisma škofu, datiranega 27. avg. 1844 v Lapointu. Piše, da mu je Mr. Stuart
zagotovil, da njegova okrožnica ne bo imela nikakih zlih posledic za njegov misijon.
In da jih res ni imela, priča njegova na-daljna zgodovina. Baraga je ostal v L'Ansu, misijonaril kot prej in vodil svojo misijonsko šolo. Seve, naklonjeni mu poslej Mr. Stuart in metodisti tudi niso bili. V istem pismu toži, da je on edini katoliški misijonar tamkaj, ki ima proti sebi petdeset krivih prerokov. Nadalje prosi škofa, da bi mu preskrbel kaj semenskega krompirja za njegove Indijance. "Res je," piše, "da je v L'Ansu državni pooblaščenec za Indijance, ki dobiva mnogo krompirja zanje, a niti enega še ni naklonil kakemu katoličanu. Zdaj, po preganjanju Mr. Stuar-ta bo to še manj storil."
Za svojo šolo Baraga res ni dobival nika-ke podpore iz državnega šolskega sklada, kot so jo prejemali protestanti. A to ni bila v okrožnici zagrožena kazen zanj. Kake take podpore tudi pred tem ni prejemal, da-si je bila nakazana. Zakaj ne, izvemo iz poročil protestantskih misijonarjev. Že od zgoraj nam znani Rev. Hali piše 6. dec. 1849: da je sam Mr. Stuart predlagal glavnemu uradu v Washingtonu, da bi se šolska podpora delila med vsa veroizpovedanja, ki imajo svoje misijone med čipavci. In sicer naj bi baptisti dobivali letnih $100, metodisti letnih $750, katoličani pa letnih $250, a ti le pod pogojem, da bodo res imeli primerno šolo, ki je zaenkrat nimajo. To je bila sicer čudna delivna pravica, vendar je Mr. Stuart s tem vsaj načelno priznal, da so tudi katoliški misijoni upravičeni do državne šolske podpore, četudi skupno s protestanti delujejo. S tem predlogom je kajpada mogoče umaknil svojo grožnjo, da katoliške šole te podpore ne bodo dobivale, če protestantskim delajo konkurenco.
Za vzrok, da katoličani te podpore dejansko niso dobivali, navaja Rev. Hali ta vzrok, ker do zadnjega leta (1848) niso imeli lastne šole. Ta pa, ki zdaj obstoja, je pravzaprav francoska, kakršne vlada nima namena podpirati. Deloma je bilo res, da je Baraga imel s svojo misijonsko šolo večne težave. Manjkalo mu je moči, zlasti angleških učnih moči in sredstev seveda, da bi jo mogel popolnoma po ameriškem vzorcu urediti in stalno voditi. Glavna učna
moč je bil navadno sam. Pa ni učil samo verouka, ampak tudi druge nujno potrebne predmete, če je šel on po misijonskih opravkih, je kajpada šola trpela. V pismu iz L'Ansa 22. febr. 1847 toži škofu glede tega. Pravi, da je poprečno štiri mesece v letu odsoten in ves ta čas imajo šolarji počitnice. Kljub temu pa se mu je zdelo krivično, če protestantske šole dobivajo toliko državne podpore, katoliške pa nič.
Tudi to šolsko pravdo je hotel z državo izvojevati. Dne 24. maja 1848 je iz L'Ansa naslovil na škofa obširno pismo, v katerem mu to vladno krivico obširno utemeljuje, ter ga prosi, naj ji jo na podlagi njegovih informacij dokaže. Kajti "Vaš vpliv, pri vladi," pravi, "je naravno mnogo večji kot naš, ki smo "foreigners", tujci." Med drugim piše, da so katoliški misij oni mnogo močnejši kot protestantski in zato tudi katoliške šole veliko bolj obiskovane kot protestantske, o čemer se vlada vsak dan lahko sama prepriča. Res, da se katoliške šole s protestantskimi ne morejo kosati glede šolskaga aparata in splošne šolske vzgoje, ker jim manjka moči in sredstev. Vendar pa niso izključno verske, ki kot take ne bi bile upravičene do državne podpore. So tudi splošno vzgojne. Kot take bi jih pa vlada morala prav tako podpirati, kot protestantske.
Nimam pozitivnih dokazov, da bi bil škof
Monsinjor in zlatomašnik A. Rezek, ki je bil eden med prvimi, če ne prvi, ki je dal pobudo za čaščenje Baragovega imena in Baragovega dela z svojo knjigo o Mar-quetski škofiji. Tudi on je pribitel na to stoletno slav-nost in je z svojo šsgavostjo in izredno čilostjo pripomogel k toliko lepši proslavi stoletnice. Bog daj, da bi poleg svoje železne in biserne maše kedaj dosegel tudi izredno priliko, da bo njegovo delo za proslavo Barage tudi kronano z uspehom Baragove kanonizacije . . .
v tej zadevi res naravnost na Washington . apeliral. Menim pa, da je storil primerne korake. Kajti težko je misliti, da bi bil Mr. Stuart iz lastnega nagiba predlagal, naj bi bile vladne podpore deležne tudi katoliške šole. In to je storil, kot smo zgoraj videli. Saj je bil ta predlog proti njegovi okrožnici. Nanašal se je pred vsem na protestantske in katoliške šole laanškega misijona. Iz tega bi upravičeno sklepal, da se je škof tozadevno obrnil če že ne na Washington, saj na Mr. Stuarta v Detroitu samem. Odtod Mr. Stuartov predlog, ki ga je naslednje leto vladi priporočal. Tako je Baraga napram vladi vsaj načelno dobil še drugo indijansko pravdo.
Iz vsega je tedaj jasno, da Baraga res ni bii le skrbni oče svojih Indijancev, ki se v vsem žrtvoval za njih duše, ampak je bil tudi vešč, zgovoren in neustrašen advokat njih pravic. Vse je zastavil, celo svoje življenje je izpostavil za zmago njih pravde. Ni mu bilo na tem, da bi sam zmagal, samo na tem, da zmaga pravica. Vse svoje boje je vodil sub specie aeterni, žaru vekotraj-nih vrednot. Tudi v tem je vpodobil na sebi svojega vzornika sv. Pavla, velikega advokata neobrezanih kristjanov proti njih obrezanim nasprotnikom.
Primerjaj: P. Hugo: Baraga-advokat Indijancev, A. M. Koledar, 1938.
K temu je dal on prvo pobudo, mi pa podprimo uspeh njegovega peresa z svojo molitvijo in priprošnjo. To je tudi Marketski škof v svojem govoru povdarjal — med sejo Baragove Zveze—, molimo, molimo, ko bo Bog po-veličal Baragovo ime s prvim čudežem, bo tudi denar začel prihajati v blagajno, ljudje bodo z navdušenjem darovali. Mi moramo hoteti, da bo Baraga na altarju, Bog ga nam bo dal, če in ko bo videl, da je zaupanje naše do Barage dovolj veliko.
m
PELI SO JO MAM'CA MOJA
L. F.
KO so goriška brda in goriške gore pokrite s pomladansko lepoto, ko žari Sveta gora v poletni vročini, ko tožijo duše umrlih romarjev v jesenskem vetru in ko zimski dež pere pečine, v vsakem letnem času, vsako nedeljo se vzpenja ljubgojnska gospa na Sveto goro; leto za letom, odkar so ji ubili turški roparji moža in odvedli hčerko edinico, malo Lucijo.
Za gospo hodi njeno spremstvo: dve služabnici in stari sluga. Znanci, ki jih srečujejo, se čudijo: "Kako se je usločila v teh letih visoka postava gospe, lice se ji je na-gubančilo. a upa še vedno. Oh, ne zgodi se vsak dan čudež! Na tisoče otrok so že pograbili Turki in kdaj se je še kdo vrnil?"
Gospa ve, kako sodijo ljudje. Pa moli še bolj goreče pred podobo milosti: "Marija, ki imaš sinčka v naročju, poglej, prazne so moje roke! Marija, ki si iskala Jezuščka tri dni z toliko žalostjo, poglej, jaz iščem hčerko že petnajst let. Poslala sem sle na Turško in na špansko. Deseti brat Hieronim je izsledil že marsikaterega viteza, ki so ga prodali v sužnost. Učila sem svoje dete, da je z menoj pelo tvojo slavo; ne daj, da bi pozabilo tvoje ime. Pokaži, da si pomoč kristjanov, tolažnica žalostnih . . ."
Veliki šmaren je. Gospa ljubgojnska kleči pred čudodelno podobo. Po cerkvi se gne-tejo romarji, ki poljubljajo stene svetišča in prepevajo: '"O Marija, o Marija, bodi naša kompanija!" Gospa ljubgojnska dvigne glavo. Prihaja bandero za banderom, procesija za procesijo. Z Beneškega, s furlanske ravni, s Krasa in iz Primorja. Različne noše, različni jeziki. Vse poje, vse moli, vse prosi. Vonj kadila se meša z vonjem žlahtne pražiljke in vonjem prepotenih, trudnih romarjev.
Ko minejo prve pobožnosti, si poiščejo romarji počitka, da se odteščajo. Zbirajo se ob zidu in gledajo v širni svet pod seboj, zbirajo se pod lipo ob vodnjaku in se umivajo. Našli so se znanci in sorodniki, ki se niso videli že več let, izprašujejo se po
zdravju in po vsem, kar se po svetu godi. Med romarji postopajo pohabljenci, pojejo molitve in pripovedke ter prosijo vbogajme.
Gospa ljubgojnska se pomeša med romarje in izprašuje berače: Ni slišal, ne ve nikdo za desetega brata, starega Hieroni-ma. Že nekaj let je, kar je bil v Ljubgojni; pi*ej se je oglasil vsako leto, ali je poslal vsaj pošto. In je obljubil, da bo poizvedoval za njeno hčerko, za malo Lucijo, ki ga je tako rada imela.
Berači in romarji vedo za desetega brata Hieronima. Kdo ga ne pozna, moža, ki mora potovati in potovati kakor večni Žid, moža, ki pozna vse dežele in jezike, vse stare pesmi in prerokovanja, ki zna mali in veliki zagovor, ki zagovori gada in modrasa, ki ve vsaki bolezni zdravilo, vsaki travi in korenu pomen. Hieronim ni nikjer doma, pa ga sprejmeta tako grad kakor koča. Hieronim bi bil lahko bolj bogat kakor turški sultan, pa hodi in trpi raztrgan za duše v vicah, za grehe drugih.
Ne berači ne romarji niso vedeli, kje bi bil Hieronim. Prišla je pač v to ali ono vas in mesto kaka desetnica, prišli so tudi taki, ki se izdajajo za desetega brata, pa so samo nevedni potepuhi, Hieronima ni bilo. Morda so mu že okamenela kolena od hoje in so mu že stekle oči od žalosti, starčku ubogemu! Je tudi res hudo: hodi in hodi a stare kosti bi rade počivale. Saj tak desetnik ne umrje, temveč kar zrušijo se mu kosti.
Tako odgovarjajo romarji in berači. Gospe se orosijo od solza skoraj oslepele oči. Ne more si misliti, da desetega brata ne bo več.
Pa kaj so se tako razgibale gruče romarjev? "Ne govori o volku!" kliče mlad pohabljenec. In že se izmota iz gruč usločena postava starčka v zakrpanem platnenem plašču in izprani klobučini. Dolga brada mu zakriva nagubano lice, trudno pozdravlja na desno in na levo, gospodarje in berače, plemiče in kmete. Zašumi med romarji: "Poglejte obutev in plašč! Daleč je bil in trda mu je predla. Pozdravljen, Hieronim, ostani zdaj pri nas, se boš odpočil, nam boš kaj povedal in zapel."
Gospa ljubgojnska se oprime svoje služabnice; ali jo bo še poznal, ali kaj ve?
Deseti brat stopi pod lipo in išče z očmi med romarji. Vzame gosli, zabrenka ni zapoje: "Na Sveti gori zvon zvoni, vsi romarji mi-gor gredo, tudi Marija z njimi gre, Marija rajža ino gre . . ." Hieronimov glas je truden, v očeh pa mu gori še ogenj pevca, ki ne poje radi kruha, poje, ker je za to poklican, in bo pel do zadnjega vzdiha. Pa zapoje o Mariji, ki je šla do krvavega morja in je našla mladega trubadurja v pisani bar-čici. Poje o Mariji, ki se seli z Ogrskega na štajersko. Poje o beraču, ki so mu okame-nela kolena in iztekle oči od starosti in truda. Marija mu pošlje dva angela, ki ga pri-meta za roko in povedeta v sveti raj, katerega Bog nam vsem skupaj daj. Starček dvigne oči v cerkev in mladostno svež mu je glas, ko pristavi:
"Tisočkrat bodi češčena, O Marija, rajski cvet! Tebi enake ni nobene, take nima celi svet!"
"Hieronim!" Kakor vihra je rinila go-pa ljubgojnska ljudi in prijela berača za ramo: "Povej! Kje si slišal te besede? Si jih sam zložil? Ti jih je pravil kdo?"
Starček izpusti gosli: "Gospa z Ljubgoj-ne! Pomisli: Nič drugega ti ne prinašam kakor to pesem, čudno res, da je pelo zamorsko dekle po naše — pa koliko sužnjev je iz naših krajev po šiianskem!!" In odgovarja nestrpni materi: "Nisem si je sam izmislil, pela jo je zamorska deklica, ki se je vozila po morju v pisani barčici."
Prsti gospe so se krčevito oprijeli koščenih beračevih ram. "Hieronim, pelji me do zamorske deklice!"
"Jezus, Marija!" zavrešči med romarji. "Hieronim je našel Lucijo!" Hieronim pa se zvija: "Ali žlahtna gospa! Taka pot ni več zame in ni za vas. Skozi vojake in roparje gre, mimo brezen in po strminah."
"In če bi šla po samem trnju in naostre-nem kamenju . . . Roparju in vojaku, gadu in zverini, vsem se bo smilila mati, ki išče svojo hčer. Pokličem tlačane in sosedne viteze pa pojdemo. Jahal boš in nam kazal pot. In če dobimo Lucijo, ostaneš pri nas, ubogi naš Hieronim."
Gospa se vrne v cerkev, da se zahvali. Romarji silijo v desetega brata: "Povej mi kaj za obsedeno hčer!" "Moji ženi je stopilo v kosti, ne gane se in ne krene." "Moji živini je zavdano ali narejeno, vse mi pogine."
Hieronim odgovarja: "Na Laškem je cerkev, kjer izganjajo hudiča, pri sv. Krvi se pravi; tja moraš peljati svojo hčer. Svoji ženi nastelji pekočih kopriv. Kopiji pod hlevom in zažgi, kar najdeš; prekadi hlev z žegenpajnom." Dolgo v noč je svetoval Hieronim romarjem.
Dva dni zatem se je pomikala po cesti iz Gorice proti Trstu majhna družba oboroženih mož. V njih sredi je jezdila gospa ljubgojnska in njena služabnica. Pred jezdeci je hodil Hieronim, si iskal bližnjice in bil navadno pred jezdeci na dogovorjenem mestu. Na konja ni hotel, saj mu je vendar sojeno, da mora hoditi, najrajši bi bil šel pač še preko morja.
V Trstu je najela gospa trojambornico in kmalu jih je nesel ugoden veter proti daljni španski deželi. Hieronim je razlagal vitezom, kako bi prišli najbolj varno pod turški grad:
"Stoji, prav kakor pravi pesem, strmi grad visoko na pečini nad morjem. Samo od morja se pride do njega, a tam so v varnem zavetju barčice roparjev. Pod gradom na kopnem je temen gozd. Obrežje z gradom se je zasekalo ostro v morje, za tem jezikom zemlje je varen pristanek, če pustimo tam jambornico in se nas nekaj preobleče v cigane, ki hodijo po deželi, pridemo nemara nemoteno pod grad. Tam počakamo, morda bo veslala deklica ob obrežju kakor takrat, ko sem jo slišal jaz. Od berača sem zvedel, da ne sme deklica nikdar na kopno in da pazi čuvaj na stolpu na njeno barčico. če bi zatrobil, bi pridrvela vsa roparska drhal v barčice in se pognala za deklico. Zato se ji moramo približati v čolnu, če je ona tista, ki jo misli gospa, če je ona naša ljuba Lucija, se bo dala pregovoriti, da zbeži. Potem oklestimo drevo in ga oblečemo v njeno obleko ter denemo v njen čoln, deklica pa bo skočila v našega. Mi hitro na konje in če bo sreča z nami, pridemo do naše
ladje, preden roparji zapazijo beg. Potem napnemo jadra in se priporočimo svetogor-ski Gospe."
Zgodilo se je vse tako. V skritem pristanišču je čakala jambornica, v gozdu pod gradom so se pojavili črni cigani. Pohajali so po gozdu, si pripravljali kuriva in nabirali korenine, v čolničku so se spuščali na morje in lovili ribe. Skriti pod obrežnim grmičjem so se bližali gradu. Deklice ni bilo ne prvi ne drugi dan na morje.
Tretji dan proti večeru pa pride izpod gradu pisan čoln, v njem se pripelje mlada deklica. Veslala je ob bregu in se ozirala, kakor da nekaj išče. Cigan v drugem čolnu je rekel ciganski: "Gotovo so nas zapazili in ni smela iz gradu. Zdaj pa gleda za nami!"
Skriti pod drevesom so opazovali deklico, ki je veslala vedno bliže k bregu in pela z zvonkim glasom špansko roparsko pesem. Nenadoma pa premeni glas in zapoje mehko in sladko: "Tisočkrat bodi češčena, o Marija, rajski cvet!!" In že švigne izpod dreves ob bregu čoln in se ustavi poleg njenega. Po cigansko oblečena ženska sedi med veslači cigani. So roparji? Deklica se ni ustrašila. Saj ve, da je varuje oko z gradu in da bi se težko ukradla odtod, čeprav bi se rada, o, prerada. Po cigansko oblečena ženska gleda tako prijazno s črnimi očmi. Šla bi, deklica, šla bi.z njo in se ne vrnila nikdar več. Res ji strežejo kakor kraljici, jo mažejo in kopljejo, a vse delajo le zato, da bi jo nekoč prodali čim draže. Pa kaj hoče ženska, ki jo gleda tako milo? Kaj želi? Naj hiti, da je ne odvedejo v grad!
In mati, ki išče že toliko let svojega otroka, vpraša z drhtečim glasom: "Deklica, kdo te je naučil to pesem peti? Si jo slišala ali si si jo sama izmislila?"
Ob tem glasu in besedah zdrkne zamorski deklici veslo iz rok in zardi ter strmi v neznano žensko, ki se ji zdi tako znana.
Hieronim ugane, da deklica ni razumela vprašanja, da pozna samo te slovenske besede, ki jih je pela. Pa jo vpraša v španskem jeziku. Deklica se zgane in vzdihne: "Kdo je žena, ki me izprašuje? Pesmica je še edini spomin na mojo mamico, peli so mi jo, ko so me dete zibali."
Gospa Ljubgojnska razprostre roke: "Lucija, moja Lucija! — Bodi tisočkrat češčena, o presveta Mati Marija!"
* * *
Mali šmaren je privabil zopet polno romarjev na Sveto goro. V cerkvi so se ozirali romarji na dve ženski, ki sta molili z globoko sklonjeno glavo: Gospa z Ljubgoj-ne in zamorska deklica, njena hčerka! Mati jo je izmolila in izprosila od Marije.
Pod lipo pa poje in pripoveduje Hieronim. Ves je pomlajen in nič ne prosi, da bi prišla ponj dva golobčka, angela dva in ga odvedla v raj. Pripoveduje, kako so vzeli drugi večer Lucijo v svoj čoln in so deli v njenega oblečeno drevo. Dirjali so po bližnjici do ladje v skritem pristanu. Potem urno! Daj vetru platna, udari v vesla! Kako je drčala jambornica vso noč! Zjutraj so zapazili, da jih zasledujejo roparji. Pa jambornica gospe ljubgojnske je bila delo Lušinjanov in mornarji so bili iz Boke Ko-torske. "In Marija nas je varovala, bodi tisočkrat češčena!"
Hieronim se zamisli. Treba je izliti dogodek v besede, ki se bodo pele od cerkve do cerkve, od sejma do sejma, da bodo pomnili ljudje, kako je dobila mati vest o ugrabljeni hčerki, kako se ni bala, junaška mati, nevarnosti in truda, da najde in reši svojo hčer. Pa vendar ne more zapeti: "Jaz Hieronim, deseti brat," ali "gospa z Ljub-gojne". Misli Hieronim in se domisli: On postane ptičica, ki zapoje v cerkvi, gospa pa je Marija, ki stopi z oltarja in vprašuje ptičico: "Kdo te je naučil to pesem peti?"
Stoletja so minula. Porušili so se gradovi, spremenil se je svet. Pa še romamo radi na Sveto goro, še se klanjamo Kraljici nebes in jo pozdravljamo: "Tisočkrat bodi češčena, o Marija, rajski cvet!"
In še bomo romali tudi po tej vojski in Marija bo dala, da se bomo spet vsi znašli pod slovensko streho.
Kdor drevje sadi, za svojo hišo denarje na obresti polaga.
Človeku najslajše diši, kar z lastnimi rokami pridela.
—A. M. Slomšek.
MOLIMO, BRATJE
Aleks Urankar
Tabernakelj, orgije, zvonci sveče, križ in cvetni lonci,
Sredi rož monštranca -
božja celica,
hišica Očetova nam je
ta domek Jezusa.
Pokoja iščemo razprti bratjej nekoč smo bili Jezusovi svatje Sedaj smo sami
in čakamo v sovraštvu in omami, kedaj se bo duša k Ljubezni vrnila, kedaj se bo zvezda, ki v nas gori, utrnila . . .
v vero otroških misli: mati Boga nam odkriva, rekla je: v hišici zlati se Jezušček skriva
Ljubezen.
Kako je silna pesem njenega zvona. Veliko svojo moč si Večni je obličil v donenju njenega zvona.
Ta spev moči bil spev je naše duše vemo, da v njem edino mir zašije. A kaj, ko norčki strune smo odpeli, ni enega akorda nismo si ujeli te silne in velike melodije. —
Nismo vredni razodetja Tvojih dalj, nismo vredni Tvoje milosti, nismo vredni . . . Toda hrepenenje naše kakor kerub pred Teboj stoji.
Kerubi so angelji moči.
Vseeno Bog naš Bog:
čeprav smo prazne, prazne školjke
tu v prahu poteptanih in razdrtih cest:
Posluhni v školjko. . Slišal boš zvonenje.
Zvonenje in šumenje potopljenih mest.
V školjko piše pesem dno morja.
Čuješ, Bog:
Še odmevajo nam v duši starodavna mesta z veličastvom Tvojih čudežnih cerkva.
"NAVELIČAL SEM SE PISARITI ŠKOFU"
(Iz spominov starega župnika.)
IISTI čas se je spet oglasil pri meni mlad ženin in je imel s seboj neka-toliško nevesto. Naredil sem kisel obraz in zagodrnjal ženinu v brk:
"Že spet eden tistih takozvanih mešanih zakonov, ki jih Cerkev tako nerada vidi in jih moram seveda tudi jaz nerad videti."
Ženin je zardel in po strani pogledal svojo izvoljenko, na tihem pa z menoj vred hvalil Boga, da punca slovensko razumela ni . . .
Ko sta odšla, sem se vsedel in pisal škofu za spregled. Težko sem pisal. Zakaj mora škof iz moje fare tolikokrat dobiti to nesrečno prošnjo, da mi dovoli poročiti katoliško polovico z nekatoliško? Le zakaj ne bi moji fantje jemali v zakon katoliških punc in zakaj ne bi moja dekleta jemala v zakon katoliških fantov?
Naslednjo nedeljo sem oznanil v cerkvi, naj pridejo zvečer v dvorano vsi neoženje-ni in neomoženi mladi ljudje od 17. pa gor do 35. leta. Dostavil sem, da jim imam povedati nekaj zelo važnega, kar je samo zanje in ne sme vedeti noben mlajši in noben starejši pod zvonom svetega Marka.
Res so prišli in prišle. Kmalu jih je bila polna dvorana. Stal sem pri vratih in vsakega nalašč vprašal, če je "ledik in frej", potem pa dirigiral fante na desno stran dvorane, dekleta pa na levo. V veliki radovednosti so čakali, kaj jim imam povedati.
Ko so nehali prihajati, sem dal skrbno zapreti dvorano. Potem sem rekel dekletom, naj vse vstanejo in se obrnejo proti fantom. Ubogale so, pa nekatere so se tako v zadregi in kar sramežljivo nasmihale, kakor da bi prvič v življenju videle fante. Potem sem rekel s prav hudim glasom:
"Fantje, zdaj si dobro oglejte te punce in mi povejte, kaj je narobe ž njimi. Jaz sem se prav res naveličal pisariti škofu."
Seveda niso razumeli, kaj sem hotel reči. Tudi punce niso razumele. In tako se je zgodilo, da so se vsi zazijali vame in niso gle-
dali drugi drugih. In kar se tiče besede, kaj naj bi bilo narobe z dekleti, so jih menda vsi name obrnili in so na tihem tuhtali, kaj je danes "narobe — z menoj . . .
Jaz pa hud:
"Grdobe salamenske, kaj sem vam rekel? Zdaj zijate vame, pa sem vam dejal, da fantje glejte dekleta, dekleta pa fante! No, če fantje ne najdete nič narobe na dekletih, naj se pa punce vsedejo. In zdaj vstanite vi, fantje, in se obrnite proti dekletom. Punce, dobro si oglejte te junake in mi povejte, kaj je narobe ž njimi, da jih ne marate za ženine in si iščete svojih ljubčkov povsod drugod, po vseh kotih in vogalih, med neslovenskimi ljudmi in celo med ne-katoliškimi, domačega pridelka, ki je slovenski in katoliški — tega pa nočete. Prav to sem hotel poprej fante vprašati, pa ste tako telebanasto zijali vame, da sem pozabil."
Zdaj so že začeli razumevati, kam pes taco moli. Da sem ponarejeno grob, to so itak vedeli že poprej, samo posvetilo se jim še ni kaj imam spet za ušesi. Zdaj se jim je odpiralo in nekateri so vzeli takoj za res, drugim je pa bilo vse skupaj komedija in velik špas. Eden je dejal in vzbudil precej smeha:
"Gospod, kam pa mislite iti, da hočete ta mesec porok kar za deset let naprej?"
Jaz sem bil še vedno hud. Zamahnil sem z roko in rekel:
"Nikamor ne mislim iti, ampak to vam povem, da sem se res naveličal pisariti škofu za spregled. Vsak hip mi kdo prilomasti v farovž s kako nekatoliško polovico, pa sem vam hotel enkrat pokazati, da imate fantje na izbiro dovolj domače in katoliške robe in ravno tako dekleta. Prišel sem bil do prepričanja, da se še niste nikoli videli, pa sem si mislil: zadnji čas je, da jaz sam pokažem domače fante domačim dekletom in domača dekleta domačim fantom. No, zdaj se lahko pogledate in spoznate, če je z enimi ali drugimi kaj narobe, mi povejte, če pa ni, vam tole povem: Kdor mi misli še privleči v farovž nekatoliško nevesto ali ne-katoliškega ženina, naj gre prej sam k škofu ali mu pa piše. Jaz imam z njim dru-
gega pisanja dovolj, ni treba, da bi še take reči ležale na mojih ramah, če nimate smisla, da bi razumeli, zakaj Cerkev nima rada tistih tečnih mešanih zakonov, imejte vsaj z menoj malo usmiljenja, saj vidite, da sem že star in vsak dan bolj siten, če bo šlo tako naprej, bom kmalu od same sitnosti zlezel v grob."
No, usmiljenja so imeli z menoj tako malo, da so se mi naravnost v obraz krohotali in mi celo skušali dopovedati, da nisem tako siten kot se delam. Drug čez drugega so vpili in zbiljali šale na moj račun. Spet sem moral biti hud.
"Pa sem rekel, da sem vas zato poklical, da bi se med seboj gledali, zdaj ste pa vsi mene na muho vzeli. Zakaj me ne ubogate, grdobe nemarne?"
Bučno so se smejali in mi žugali, da me bodo zatožili doma. Župnik da mora svariti mlade ljudi pred drugim spolom, ne pa jih takole na debelo skupaj spravljati . . .
"Prismode! Kaj pa govorite? Ali sem kdaj komu rekel, da naj pride v farovž napovedovat oklice, potem pa tam čaka tako dolgo, da bo prišla odkod kaka punca in se mu ponudila za nevesto? Ali nisem zmerom učil, da je za ženitev treba dveh, in sicer fanta in punce? In celo to sem zmerom rekel, da morata že poprej vedeti, če se marata, preden prideta napovedovat oklice? In kako je to mogoče, če se prej ne pogledata in ne spoznata med seboj?"
Zdaj so začeli res gledati drugi druge in eden je dvignil roko, da bi spregovoril. Ukazal sem mir in sem mu dal besedo. Spregovoril je zelo resno:
"Saj razumemo, da ste nam hoteli dati dober nauk in sicer na tak način, da ne bo šel skozi eno uho noter, skozi drugo ven. Na nocojšnjo 'zborovanje' ne bomo tako kmalu pozabili. Saj bi bilo res edino pametno, če bi se mi mladi ljudje rajši med seboj ženili, kot da iščemo svojih partnerjev in partnaric drugod . . ."
Do sem so ga mirno poslušali, naenkrat se je pa oglasila nagajiva punca in rekla:
"Hej, John, ali češ mene?"
Vmes so planile druge in prosile:
"Mene, John, mene . . . Mene . . . mene... mene . . ."
Nastal je tak hrup, da sem si moral za-tisniti ušesa. John je pa bil resen fant, zamahnil je z roko, skočil iz skupine pred stole in se postavil tik zraven mene.
"Otroci, dosti je špasa," je zakričal na ves glas. "Katero bom vzel, bom že pozneje povedal, zdaj smo skupaj, da se nekaj pomenimo. Jaz bi rad nekaj prav resnega povedal župniku, v imenu vseh mladih ljudi v fari. Tudi v vašem imenu. Poslušajte."
Naenkrat so utihnili, da bi slišal miško teči skozi dvorano.
"Jaz mislim, da je največja krivda na naših starših. Ko začne fant misliti na dekleta, in ko se začne dekle ožirati po fantih, tudi naši starši prav na široko odpirajo oči. Brž opazijo vsako tako nagnjenje v nas mladih in nam začno očitati vrtoglavost. Nekateri se norčujejo iz nas, drugi nas celo kregajo, kot da bi bila misel na zakon nekaj nečastnega. Fant in dekle seveda tega nimata rada, pa izgubita do staršev zaupanj. Skrivata pred njimi, kar imata v srcih, in celo tajita. Izogibata se sestajanja z dekleti ali fanti svoje narodnosti in fare, ker bi to staršem težko ostalo prikrito. Zato pa iščejo znanstvev drugod, za hrbtom svojih očetov in mater, in preden se doma zavejo, je fant zaljubljen v tuje dekle, ali dekle v tujega fanta. Dogovorita se za poroko in zdaj naj pride kdo še s takim kladivom, ne bo razbil mlade volje, ki se je med seboj že zavezala. Niti različna vera jima nič več ne pomeni, da o narodnosti še spregovorim ne."
Vsa dvorana je planila v plosk in naenkrat je bil John junak večera, šel je na svoje mesto in gledal po dekletih, kot bi bile res vse po vrsti njegove. Zdaj mi je bilo nekoliko žal, da sem jim bil rekel: Poglejte se . . .
Meni pa le ni bilo do ploskanja. Pomiril sem jih in zarohnel nanje kot bi hotel podreti dvorano in še cerkev nad njo.
"Grdobe grde, zdaj mi pa na starše valite vso krivdo! Jaz pa vem, da je marsika-tra mati že sto in sto noči prejokala, ko njen sin še pogledati ni hotel katoliškega dekle-
ta v sosednji hiši, namesto tega je pa rinil za nekatoliško sedem blokov stran. In jo je nazadnje res privlekel pred fajmoštra. Kaj se vam zdi, pastirčki vi, ali ste kaj takega že slišali?"
Bilo je še veliko prerekanja sem in tja, preden smo se razšli. Nimam prostora, da bi vse popisal. Nekateri so zelo odnehali in priznali, da ni vsa krivda na starših, ampak veliko več na mladih samih. S tem sem bil že precej zadovoljen, zakaj tega nikakor nisem hotel, da bi morali starši vzeti nase vso odgovornost, ali magari le večji del. Stvar sem skušal gnati tako daleč, da bi kolikor mogoče razbremenil očete in matere.
Pa so bili dovolj prefrigani, da mi tega niso pustili. Ne boš, ti stari fant, tako se pa ne damo. Niso mi tega naravnost povedali, pa je le iz vseh besed zvenelo tako.
In kako se je stvar končala? Takole:
Neka 22 letna blondinka je tako vztrajno mahala z vso dolgo roko po zraku, da si je nazadnje izsilila besedo. Je vstala in rekla:
"Gospod, zakaj pa ne bi vi sami vzeli nase primerno mero krivde? Saj nič ne rečem, v cerkvi dostikrat pridigat o teh rečeh in čisto lepo poveste. Ampak to bi tudi že lahko vedeli, da vaši verniki pozabijo, kar se je v cerkvi slišalo. Zato vam dam kredit, da ste nas enkrat takole posebej poklicali in nas prav živo opozorili na to reč. Zakaj pa niste tega že prej naredili? Prav gotovo bi bilo manj mešanih zakonov v fari kot jih je bilo. Jaz vam sveto obljubim, da ne bom priropotala k vam v farovž z neka-toliškim fantom, če me John res nikakor ne mara, ne bom se cmerila rati tega. Saj je dosti drugih. Vidite, dozdaj me še po> gledal nobeden naših ni, pa jih zdaj poglejte. Vsi po vrsti zijajo vame, bo ja eden ali drugi obvisel z očmi in — srcem — na meni."
Ko je omenila srce, se ji je zaletelo in sprožila je gromkega smeha, da se je tresla dvorana. Ko smo se pomirili, sem jih vprašal, če tudi ostali mislijo, da je na meni dobršna mera krivde. Vsi so podpirali in pozabili, da je sploh še kdo drug kriv. Vse
je padlo name in tako smo zaključili 'zborovanje' . . .
Tiste dni so po fari mnogo govorili in se smejali — na moj račun. Kaj sem hotel? Požreti sem moral vse kot že neštetokrat. Ampak prav zares sem tiste mesece po našem zborovanju dobil v farovž nekaj takih parov, ki so bili tisti večer v dvorani. Če so se šele potem zmenili ali bili že prej zmenjeni, tega nisem spraševal. Ali mislite, da bi mi bili po pravici povedali? So lisjaki tudi mladi ljudje, ne samo mi ta stari!
Ampak! Za one, ki so kljub zborovanju v dvorani še privlekli v farovž partnerje in partnerice druge vere, sem moral še naprej jaz sam škofu pisariti. Sami niso. In — hvala Bogu! — tudi tisti farani in faranke niso škofu pisali, ki so začeli raznašati okoli govorico, da sem jaz — pohujšal njihovo mladino — tisti večer v dvorani . . .
TVOJ OČENAŠ
(Mlademu prijatelju novomašniku Jeronimu.)
Aleks. Urankar
Oče naš, zorenja gospodar,
trte moje 50 zapele v mladoletje,
blagoslovi v milosti moj novi dar.
Tvoja roka je kot trata plodna, Tvoja roka je kot gruda rodna. Vse kali vesoljstva v Tvojih so dlaneh.
Blagoslovi mladi moj vinograd, da čez vse ravni bo zadehtel, kakor rožna greda lep in bel.
Trte moje so zapele v mladoletje. Oj v to daljno in skrivnostno pstje rad bi zlil najtišje vse želje.
Sonca, sonca blaženi usmev
kliči mi na trsje. Tvojega Srca odmev
bodo na jesen mi grozdi peli . . .
Grozdi
duše.
TAKO VISOKO STOJI NAŠ TERMOMETER
Termometer srčne ljubezni do domovine. Do 5. tisoč smo že prišli. Prihodnji mesec bo gotovo termometer poskočil do 6 tisoč.
Res je, praviš, saj bom dal, saj bom dala, ko bo čas prišel za to. Kedaj pa je boljši čas, ko ravno sedaj. Ko narod umira. Morda po vojski ki bo kakor zgleda še dolgo trajala, ne bo treba za drugega dajati, kakor za maše zaclušnice.
$10,000
$9,0CC—
$8,000-
$7,000-
$6,000—
$5,000-
$4,000—
$3,000—
$2,000—
$1,000-
Če seveda ne bomo sedaj pomagali. Pomagajmo. ko je čas, če ne, nas bo pohuljeni tolar grizel v dno naše vesti, ko bo prepozno.
Zapiši si takoj naslov blagajnika Pomožne akcije Mr. Antona Grdine. Naslov je ta-le: 1053, E. 62nd Street, Cleveland,
Ohio. — Pa ga tudi porabi. Napiši ga takoj na kcverto in v koverto položi svoj dar in ga pošlji.
TONCE S SLOMA
ZGODOVINSKA POVEST.
Spisal P. Bernard Ambrožič
PRVO POGLAVJE: TEŽKA POT.
ILO je 13. januarja leta po Gospodovem rojstvu 1816, osmi dan po prazniku svetih treh Kraljev. Gospod Jaka Prašnikar, provizor pri fari sv. Mar-Ponikvi pod Bočem, se je vračal od zgodnje maše po bregu navzdol. Opravil je bil v cerkvici svetega Ož-bolta, ki je bila in je še danes edina ponikovska podružnica, sedeča na svojem hribcu kot prešeren klobuk na razkuštrani glavi. Gospod Jaka se je ustavil na odprti zasneženi pešpoti in je premeril zimsko nebo z veščim očesom od hriba do hriba. Odločil je v sebi, da se dela dosti ugodno vreme za pot doli v Celje, ki si jo je bil namenil za današnji dan. Od novega leta sem je ležal suh sneg vsenaokrog in sinoči je bilo podobno, da ga bo padla nova zaloga čez noč. Pa se je nebo zvedrilo in obetal se je lep zimski dan, čeravno bela oblačna koprena ni napovedovala obilnega sonca.
Gospod Jaka je pospešil korak navzdol proti fari in misli so mu bile že v Celju, kjer je prav neljuba naloga čakala nanj. Preden se je skrila cerkvica sv. Ožbolta za zasneženim ovinkom, je še enkrat postal in se s čudno ljubeznijo vanjo zagledal. Globoko ga je prijelo, ko se je zavedel, da mu pletejo misli tajnostno vez med cerkvijo gori na hribu in njegovim današnjim opravkom v Celju. Živo mu je stopil pred oči Tonče s Sloma, punčica njegovega očesa med množico njegovih drobnih prijateljev pod zvonom svetega Martina.
Ubogi Tonče! Kako je bil srečen še pred malo leti, ko je pasel očetovo živinico po bregovih okoli svetega Ožbolta in zdaj pa zdaj stopil na stopnice pod zvonikom ter napravil svojim pastirskim vrstnikom majhno pridigo o Bogu in lepoti svetih nebes! Da, tiste ljubke pridige, ki jim gospod Jaka ni bil nikoli sam priča, pa je slišal o njih iz pripovedovanja vaške mladine! Goleževa Nežica je posebno rada pripovedovala o njih in Prašnikar se ni mogel vzdržati nasmeška, ko je gledal v duhu pred seboj zgovorno deklico in se spomnil na njeno neredko napoved, s katero je imela navado zaključevati svoje pripovedovanje :
"Boste videli, da bo Tonče še velik gospod . . ."
Prašnikarju se je zresnilo lice in se je globoko zamislil. Tudi v njem se je pogosto porajala misel, da utegne iz Tončeta zrasti velik in močan človek, ki bo segel s svojo
tina na
SPOMINI
•j- Rev. Vencel Sholar, O.S.B.
■pole sem napisal s peresom, ne jeklenim, ali zlatim, ampak s ptičjim, kakor me je učil moj prvi učitelj v Železnikih nad škofjo Loko, g. Josip Globočnik, leta 1883.
Začel sem tole pisati 4-te-ga julija, 1938. Kedaj bom končal le Bog ve.
Ne bi bil pisal, če bi me ne bil naprosil moj nečak, John Sholar, da naj to storim. Naj bo v Božjem Imenu.
Rodil sem se v Rudnem mali gorski vasi župnije Selce nad Škofjo Loko, leta 1876, 23-tega aprila. Pravzaprav, vas ne bi smel imenovati "gorsko", ker je stisnjena v maii stranski dolinici velike, dolge Selške doline. Je res ljubka dolina, v katero prideš iz češnjice po več ali manj ozki soteski v lep kotel, kak kilometer dolg in četrt kilometra širok. V gornjem kotu je vas, Rudno, ki je štela takrat okoli dvaindvajset hiš. (Sedaj, petintrideset.)
Naša hiša, "Markcova", je bila lesena, s slamo krita. Postavljena je bila 1. 1769. V hiši je bila ena sama soba, imenovana "hiša". To je bila sprejemna soba, obednica, in delavnica, vse v enem. V enem kotu je bila peč. Bilo je pet malih oken.. Zunaj je bila veža in kuhinja, od koder si šel v hlev, kjer je sa-movala ena sama krava v temi. Da, v temi, ker hiša je stala na strmem bregu nad potokom Rudenšco. Bolj proti česnjici se pa isti potok zo-
veljavo preko ponikovskih mej. Nekaj takega je Praš-nikar vselej zaslutil, kadar mu je Tonče v šoli dajal svoje bistre in gladke odgovore iz katekizma in drugih drobnih vednosti, ki jih je mogla nuditi mladim ljudem zasilna ponikovska šola pod Prašnikarjevim vodstvom. Zato je tako dolgo prigovarjal Tončetovim staršem, da so se končno le odločili in poslali dečka nadaljevat učenje v celjsko gimnazijo. Po pravici povedano, prigovarjati je bilo treba le očetu Marku, zakaj mati Mica je imela sama od sebe le eno veliko željo na svetu — da bi Tonče šel v šole in se za duhovnika izučil . . .
In tako je res danes deček v Celju, dobre tri ure hoda od Ponikve za odrasle noge. Od zadnje jeseni že sedi v drugem gimnazijskem razredu. 6, pa je še daleč, hudo daleč od oltarja in zdi se, da se odmika naravnost v nedogled. Posebno sedaj, ko se je pred tednom dni in nekoliko več na Slomu, na Tončetovem domu, naredila tista silna sprememba . . .
Živa misel na nenadni dogodek je zgrabila Prašni-karja z vso silo svoje trpkosti. Stisnilo ga je v grlu in od tam je planilo v oči. Odločno je stresel z glavo in znova pospešil korak. Zavedel se je, da za 32 letnega moža ni primerno, da bi se zjokal. Izbil si je iz spomina prizore onih žalostnih dni in je mislil na vso svojo Ponikvo, ki ga je pozdravljala izza ovinka z obilno cerkvijo v sredi. Nihče ga ni ustavljal, ko je stopal skozi vas in zavil naravnost v farovž.
V naglici je použil skromen zajterk, še težke suknje ni odložil, komaj palico in kučmo. Pokrižal se je, vtaknil brevir v desni žep, v levega zalogaj slanine s krajcem rženega kruha in gospodinji naročil:
"O mraku se vrnem. Saj ne bo nič narobe doma."
Zavil je po vasi in že zadnjo hišo mineval. Pa mu je stopila naproti Goleževa Nežica, prikupljivo dekletce s kakimi trinajstimi leti. Tista mala gorečnica za Tonče-tovo veliko bodočnost. Prašnikar je ni opazil, dokler ga ni ogovorila.
"Saj vem, da so gospod v Celje namenjeni. Pa naj zares prav lepo potolažijo Tonča."
"Bom, Nežica, bom. če je le božja volja. Ti pa moli za srečno pot in dober uspeh."
"Sem že. Pa sem morala biti huda na Tončetovega očeta in nisem preveč zbrano molila. To res ni prav, da hočejo fanta domov in bi ne smel več hoditi v šole."
"Saj še ni narejeno. Mislim, da bo še vse prav. Pripeljem fanta domov in potem se pomenimo z očetom o stvari. Drugim ni treba o tem nič govoriti."
"če pa vsa vas govori. Pravijo, da so oče Marko na Slomu zarobljen kmet."
Prašnikar se je razburil in resno požugal s prstom.
ve česnjica. Hlev je bil več kot polovico v zemlji.
Iz kuhinje je bila še ena soba, "kamra".
Oče, Matija šolar, so bili rojeni v Kališih pri "Jamča-nu"; mati, Elizabeta, pa v Podlonku, pri "Erzarju". Vseh otrok nas je bilo devet. Toda bolezen, največ davica, je pobrala že v nežni detin-ski dobi sedem med njimi. Ostala sva samo, Jaka, najstarejši, in jaz, najmlajši. Moja mati so mi pravili, kako sta jim umirala dva, eden v naročju, drugi v zibelki, ker so bili sami doma. Oče je bil takrat v Jelovci na delu. Kdo more razumeti bolečine materinega srca, ki vidi umirati svoje ljubljence, ne da bi jim mogla pomagati? To so junakinje, za katere ve samo le nebeški Oče.
Tudi jaz sem bil skoraj na tem, da bi jo pobral za mojimi bratci in sestrami v večnost. Bil sem okoli sedem let star, ko se me je prijela kostna bolezen v levi roki. Ležal sem celih devet mesecev brez zdravnika.Bolezen mi je kost od rame do komolca zlomila in zdrobila, tako so mi pravili, bil sem skoraj ves čas nezavesten. Nazadnje se je vse pregnojilo; šli so ven mali kosi kosti za nadaljnih sedem let. šele, ko je zadnji kos prišel ven, se mi je roka zacelila. Roka je pa ostala tri cole krajša od desne.
Starši in brat Jaka so vedeli, da ne bom več za težko, fizično delo. Ugibali so kaj početi z menoj. Mati in Jaka sta bila za to, da bi šel v šolo. Oče pa so rekli, "šola zelo košta". Bili so oče vedno bolj stare sorte. Obveljala je ven-
Ur. 24
"Da mi boš tiho, Neža nežasta! Še besede ne več!"
Hude oči je zapičil v deklico in še s palico zacepetal v sneg. Nežico je kar odneslo za hišo. Pa je predobro poznala gospoda in se ni zares ustrašila. Spet je prišla izza ogla in se vdano opravičila.
"Bodo že oni naredili, da bo vse prav. Naj rečejo Tonču, da mora biti zmerom korajžen."
Zamahnil je s palico in hitel naprej.
O, ti otroci! Prašnikarju so bili najljubša družba. Koliko prijetnih uric je preživel med njimi, zlasti odkar je imel svojo "visoko šolo" na Ponikvi. Ves je gorel za svoj lepi svečeniški poklic, pa med vsemi dušnopastirskimi opravili mu je najbolj prirasla k srcu vzgoja mladine. Tisočkrat je hvalil Boga, da mu je dal iz zakotnega Kolovrata doli v kranjski deželi, kjer mu je nekoč zibelka tekla, zrasti v kaplana in pozneje v župnega upravitelja na odprti Ponikvi.
Misli so se mu vrnile k Nežici. Skoraj preveč prebujeno dekletce! Brž pobere vsak vaški pogovor odraslih in ga po svoje razpleta naprej kot razborita hišna gospodinja. šele od lani mi v šolo prihaja, pa je med prvimi in se zdi, da je Tončetu mesto prevzela. Ko bi le bilo mogoče tej zoreči mladini dati šol, kot jih zasluži po svojih talentih in dobroti srca! Kako kmalu bi slovenski narod stopil častno ob stran svojih sosedov, ki si prevzetno domišljajo, da je le zanje vsa omika na svetu . . .
Trpko je zabolelo blagega vzgojitelja, ko je pomislil na svojo učilnico na Ponikvi. Začeti je moral kar tam v kaplaniji, v tistem prečudnem "turnu", kakor se je narod navadil nazivati njegov skromni kaplanski dom. Največjo sobo je odredil za razred, pa le ni mogel stisniti vanjo več kot borih petnajst ukaželjnih učencev. Samih dečkov, seveda. Na deklice ni bilo niti misliti tiste čase. šele po petih letih je mogel preseliti svojo "visoko šolo" v župni-šče in sprejeti vanjo tudi nekaj dekliškega drobiža iz bližnjih vasi. Med njimi je bila posebno odlična zgovorna Nežica. Ali samo zgovorna, ali morda tudi jezična? Prašnikar je pustil neodločeno to vzgojeslovno vprašanje.
Pa ni bila ponikovska šola tako malopomembna. Saj je odšel Tonče v Celje naravnost iz "turna" in se je prav dobro obnesel. Res ni mogel takoj v gimnazijo in je moral za eno leto v mestno ljudsko šolo. Toda svet mora vedeti, cla v gimnaziji zahtevajo že velike reči in ni kar tako, če se kdo iz "turna" prerije pred učene profesorje v Celju. Kdo bi se čudil, ako je bilo treba za tak skok posebne brvi? Zdaj pa fant napreduje v gimnaziji, da je veselje, in je prav radi Tončeta in njegovih uspehov v Celju prišla ponikovska šola na dober glas, ki je segel vse doli do mesta.
Prašnikarju je postalo mehko pri srcu. Spet mu je
darle materina in Jakčeva volja.
V šolo sem hodil v Železnike, k učitelju, Globočniku. Železniki so malo več kot dve milji peš. Ne vem ali sem bil tako zabit, ali poreden; vendar, nikoli ne pozabim, kako me je učitelj okregal, rekoč, "kaj Ti. hočeš biti za gospoda ! Krave in ovce pojdi past', ne v šolo." Ko bi me bil mož boljše poznal, bi tega ne bil rekel, ker tudi za ovce past nisem bil nič prida. Kupili so doma nekoč ovco in na me je padla huda naloga pasti jo. To se mi ni dopadlo prav nič. ker nisem imel prilike igrati se z Ovinkarjevima, Jernejem in Petrom. Mi smo bili vedno skupaj, in marsikedaj sem bil tepen z brezovko, ko sem prišel pozno zvečer prepozno domov. In kolikokrat sem izza peči gledal, ko so drugi večerjali, jaz pa nisem nič dobil. Pa sta bila dobra fanta, Jernej in Peter. Oba sta postala družinska očeta, vsega spoštovanja vredna. Petra je drevo ubilo v najboljši moški dobi; Jernej je pa že tudi pred par leti ušel trpljenju tega sveta.
Ker so doma namenili me poslati v Škofjo Loko, sem v svojem devetem letu hodil med počitnicami za poseben pouk v nemščini k takratnemu dijaku Koblar-ju pri Železnikih. Nemščina mi je bila tuja, še bolj sem ji pa bil jaz tuj. Nisva se lepo gledala: izognil sem se pouka, kadar je prilika nanesla. Taka "prilika" pa je bil moj prijatelj na češnjici, ne vem več, kako se je reklo pri hiši. (Češn.jica je na pol poti med
stopila pred oči Nežica, pomenljivo kimala z glavo, pritrjevala z dvignjenim kazalcem svoje drobne desnice in prepričevala:
"Boste videli, da bo Tonče še velik gospod!" Gospod Jaka se ji je v mislih nasmehnil. Njeno navdušenje za Tončeta je bilo že nalezljivo. Sicer je vedel, da mu ni šele Nežica odkrila Tončetovih talentov, ali dekletce je znalo povedati svojo misel na povsem svojski način. Njeno nagonsko spoštovanje do Tončeta je dodajalo dečkovim talentom posebno veljavo in čar, ki se mu dovzetni Prašnikar ni mogel upirati.
Spomnil se je, kako je bil pred tremi leti prigovarjal očetu Marku s Sloma, naj pošlje Tončeta v Celje. Okoreli mož ni hotel sprva niti slišati o Celju in šoli. Prašnikar mu je našteval vse mogoče lepe reči, mu govoril o dolžnosti staršev do otrok in odgovornosti pred Bogom, pokazal z živo besedo na bedni položaj slovenskega ljudstva, ki tako krvavo potrebuje omikanih mož iz lastne srede, da ga dvignejo iz zaostalosti. Vse prigovarjanje je bilo kot pridiga obcestnemu kamnu. Marko je trdovratno molčal in vztrajno odkimaval z glavo. Tu pa tam se je zravnal od svojega dela in šel z dolgo desnico preko svojega polja, kot bi hotel reči važno besedo: Vidite, duhovni gospod, Slom je kraljestvo zase in bo potreboval za menoj gospodarja iz lesa kot sem jaz. Bilo je kakor da je izrekel oče Marko zadnjo besedo, tiho, pa toliko bolj odločno.
Prašnikar je izgubljal pogum. Ni vedel, kako naj napeljuje stezice do srca očeta, ki se je bil vrasel do grla v svoje posestvo. Tedaj je prišla na pomoč Nežica. Neslišno se je nagnila na uho in mu šepnila znane besede. Prašnikar jih je slišal, kot da je bilo zares. Nagonsko jih je ponovil močnemu Marku:
"Slomšak, pomislite eno! Kaj če se zgodi brez vas in vaše privolitve? Boste videli, da bo Tonče še velik gospod !"
Marko je dvignil oči in prisluhnil kot da posluša preroka. Pa se je takoj spet sam vase zaprl in sta se ločila brez prave besede, še danes čuti Prašnikar bolečino, ki jo je tisti večer prinesel domov. Toda že naslednji dan je po maši prisopihala v kaplanijo Mica, Markova žena, in med mnogimi solzami dahnila veselo novico: "Je že privolil . . ."
Kako se je končno zgodilo, ni Prašnikar zvedel nikoli . . ..
Med takimi mislimi in obujanji spominov je stopal gospod Prašnikar po zasneženi cesti proti Celju in se je nenadoma začudil, kako hitro je pustil za seboj večji del ceste. Saj je že skoraj stalo tik pred njim belo Teharje. Zadovoljen se je ozrl po soncu, ki je nekam sramežljivo
Rudnim in Železniki. Rojstna vas | Rev. F. Ranta.) Bila sva ene starosti. Mesto, da bi bil šel naprej, sem tam ostajal in se igral. To seveda so doma izvedeli, in takrat nisem bil kaznovan od matere, kot navadno, ampak od očeta. Prvič in zadnjič so me oče vzeli v roke in to je bilo zadosti.
Leta 1885 so me peljali v "Loko". Stanoval sem s šestimi drugimi fanti pri Gru-setarju pod Gradom.
Kaj bi današnji starši in otroci rekli, če bi morali živeti kakor smo mi takrat! Imeli smo dvenadstropne postelje; spali smo, spodaj trije, in zgoraj trije. Umivali smo se trije ali štiri v eni vodi pa vendar smo bili zdravi kot ribe. V šoli smo najprej imeli blagega, starega učitelja, g. Cetinja, potem g. Kramarja, mladega moža, in zadnji, ravnatelj, je bil g. Papa. Za verouk smo imeli g. Riharja.
Ne bom pozabil koliko noči sem prejokal od domo-tožja. Stari g. Gruntar, ki je bil bolj nemški, me je učil doma, "einmal-eins". To je bila muka zame! Kar ni mi šlo v glavo koliko je 10x10. Vendar enega večera se mi j a kar naenkrat posvetilo, in od takrat naprej je šlo vse dobro. Tam so imeli mali vrt. Zelo sem rad pomagal staremu gospodu, ki je imel veliko, zelo lepih "špargelnov". Zato me je tudi on rad imel, in mi svetoval, naj grem v kmetijsko šolo.
Ko so prišle počitnice, ali "vakance", ob Božiču, Veli-
mežikalo izza oblakov, in na novo ugotovil, da se ni bati nenadne spremembe vremenskih prilik. In je pomislil, da od Teharjev ni več daleč do Celja in bo torej v kratkem stal pred Tončetom in fant pred njim. Spet ga je zbodlo blizu si*ca.
"Ubogi fant!"
Kar naglas mu je ušel vzdih. Ni se ga sramoval. Kakor v poudarek da mu res ni treba zardeti pred samim seboj, je ponovil glasneje in še z večjim prepričanjem:
'Ubogi, ubogi fant! Kako boš sprejel mojo silno novico? In kako bova zdaj strla očetov odpor?"
Komaj dva tedna sta minila, odkar je bil Tonče doma na Slomu. Božične počitnice so ga bile prinesle in vsa Ponikva ga je bila vesela. Krepak deček — pretekli 24. november je bil oznanil njegovih petnajst let. Poln volje do učenja, zdrav in veder kot jutranja zarja, tak se je vrnil v mesto na god nedolžnih otrok. Kdo bi si bil takrat mislil, da bo že drugi januarij tako usodno posegel v Ton-četovo mlado jutro . . .
Gospod Jakob se je spet živo zavedel naloge, ki ga je čakala v Celju. Srce mu je težko postalo in v nogah je začutil svinčen pritisk. Dospel je v Teharje in v cerkev zavil. Opravil je kratko molitev in nadaljeval pot z naj-iskrenejšo željo:
"Da bi mu res mogel biti za mater — mojemu Ton-četu s Sloma . . ."
V tihi vdanosti je stopal dalje in dospel v Celje, ko so zvonovi ravno oznanjali poldne. Lahko bi bil šel takoj poiskat fanta, ki se je s trumo dijakov vračal iz gimnazije za dveurni opoldanski oddih. Pa se je rajši odločil za pot po ovinkih. Stopil je pogledat profesorja Antona Zupančiča, ki je bil doma iz Ljubljane in je veljal za enega najbolj priznanih profesorjev celjske gimnazije. Bil je velik slovenski rodoljub in veljaven delavec na polju domačega slovstva. Tončeta s Sloma takrat sicer še ni imel v svojem razredu, zakaj fant je bil šele drugoletnik, Zupančič je pa poučeval pesništvo in govorništvo v petem in šestem razredu. Vendar je že poznal Tončeta in vedel za njegove talente. Prašnikar mu je bil pisal o svojem varovancu takoj, ko je zvedel, da je pesnik Zupančič nastavljen v Celju. To je bilo prejšnje leto, v jeseni po Gospodovem rojstvu 1815. Tako bo Prašnikar mogel govoriti s profesorjem kot bi imel pred seboj starega znanca.
Profesor Zupančič je bil svetnega stanu, pa je dobro poznal in visoko cenil zasluge slovenskega duhovništva za prosveto in omiko preprostega ljudstva. Gospoda Praš-nikarja se je iskreno razveselil in mu stisnil roko kot svojemu najboljšemu prijatelju, čeravno sta se videla prvič.
"Svečenik slovenskega naroda, bodite mi najlepše pozdravljeni! O vaši ponikovski šoli se širijo pohvalni
ki noči, posebno pa "ta velike" poleti, sem jo kar najhitreje ubral peš domov. Veselil sem se posebno poletnih počitnic. Delati sem moral doma, na polju ali v gozdu. Posebno rad sem šel "Za Goro" (Jelovco). Oče so namreč kupili precej velik kos smrečjega gozda gori za Dražgoško Goro. Kupili so svet od Lavriha, mislim, okoli leta 1882. Se še spominjam kupa srebrnih goldinarjev in papirnatnega denarja na mizi, ko sta delala kupčijo. V onih časih je bila beseda moža več vredna kot pa danes pisana beseda in vsi pečati.
"Za Goro" smo imeli bajto, pred bajto pa kopišče, sredi smrekovega gozda. Kadar sem imel malo časa, sem šel na rob gore in gledal daleč doli pred menoj. Dražgo-še (sedaj razbite od Nemcev) , naprej po Rudniški dolini, prav do češnjic. Oh, kako lep razgled je od tam na Ratitovec, in na "očaka" Triglav. Od tam se vidi Blegoš, šmarna Gora in Ljubljansko Polje. In zrak čist in svež! Zares, tam je bilo lepo, krasno.
Jaka, moj brat, mi je bil zelo dober. Midva sva skupaj, ali spodžagovala smreke, ali pa podrte žagala v hlode in "rklje", ta kratke kose. katere so cepili za doge. Oba, oče in Jaka, sta bila namreč sodarja. Jaka mi je povsodi, kjer je le mogel, lajšal delo, dobro vedoč, da moja leva roka ne zmore vsega. Ko je bil čas, me je poslal v bajto kuhat. Ko sta prišla on in oče, sem že imel vročo vodo in vse je bilo pripravljeno
glasovi in sam njen ravnatelj postaja že slaven. Vaš Tonče razglaša oboje, ne z besedo, seveda, ta je bolj redka pri njem. Razglaša s svojimi krasnimi uspehi na našem zavodu. Zelo zelo sem vesel, da vam lahko osebno čestitam."
Gospod Jakob se je skušal nasmehniti, pa mu ni dobro uspelo. Trpka senca mu je ležala na čelu in ob ustnicah se je nasmešek spremenil v bridko zategnjene gube.
"Saj to je, kar me je tako nenadoma v Celje prineslo. Tonče je danes na težkem razpotju in z bridkostjo ugibam, kako naj mu potožim novico."
Profesor se je v hipu zresnil in s široko odprtimi očmi razodeval, kako težko čaka nadaljnih besed. Molče je potisnil Prašnikarja na stol in mu sedel nasproti. Komaj je čakal, da si njegov obiskovalec olajša srce. Gospod Jaka je vzdihnil:
"Ko bi mogel Tončetu tako na kratko razodeti to silno bridkost, kot jo vam oznanjam, prijatelj! Mati mu je umrla!"
Zupančič je molčal. Obličje mu je razodevalo, da mu je bolestno odjeknilo v duši. Takoj je začutil, da na Prašnikarja dvojno breme pritiska: Kako fantu povedati silno novico in kako ga obdržati v šolah . . .
"Je moralo kar nenadoma priti. Saj je bil fant za Božič doma in se je vrnil poln veselja. Nič ni omenil o bolezni na Slomu . . ."
"Osmi otrok je bil za dobro ženo usoden . . ."
Profesor je razumel.
"In zdaj misli seveda oče pozvati fanta dompv . . .?"
"Najstarejši je in že poprej je oče le na materin pritisk dovolil Tončetu v celjske šole . . ."
Profesor išče v svoje in duhovnikove misli.
"Ali je fant tedaj na vsak način potreben doma?"
"Sedem majhnih otrok, saj veste. Oče vsekako misli tako."
Profesor je čutil, da Markova misel Prašnikarja še ni osvojila.
"če ste poprej imeli mater na svoji strani in sta zmagala skupno, boste zdaj pač morali sami še materino vlogo prevzeti."
"Zadeli ste naravnost v črno, prijatelj. To vlogo sem prevzel že ob umirajoči fantovi materi. Zadnje moči je napela in me milo prosila, naj bom odslej jaz fantu za mater . . ."
Skoraj mu je vzelo besedo. Tudi profesorja je obšla globoka ginjenost, da se mu je za hip zataknila misel. Opomogel si je in gospodu Jakobu stisnil roko.
"Čestitam! Rajna mati je dobro izbrala. Vi boste nadomestili njeno skrb in ljubezen, če je le božja volja. Pojdiva na posvete k ravnatelju Hirschu."
za žgance ali sok. Včasih sem tudi jaz poskusil umetnost žgancev ali soka (močnik) , pa se mi ni vedno dobro obneslo.
Lepo je bilo zvečer, sedeti pred bajto, in poslušati kosa, ki zna tako krasno prepevati. Po opravljeni večerni molitvi smo pa legli na "pograd", na slamo in seno, in spali Spanje pravičnega.
Ko že omenjam večerno . molitev, naj pridenem še to, da pri nas, kakor tudi pri večini družin nikoli nismo opustili molitve, to je, skupne, Rožni venec, in še mnogo obeskov. Da, takrat je bilo ljudstvo živo-verno in nepokvarjeno. Ravnotako so vsi lepo praznovali nedelje in praznike. Praznikov je bilo takrat veliko več kot danes. Nobenega ni bilo, razen če je bil tako bolan, da ni mogel iz hiše, ki bi bil ostal brez sv. maše te dni. Vrh tega pa so , skoraj pri vsaki hiši imeli za-obljubljene božje poti. Pri nas so posebno radi hodili ljudje na Brezje, k Mariji Pomagaj. Peš se je tje lahko prišlo od nas v nekaj urah. Tudi Mariji Pomagaj se imam jaz zahvaliti za o-zdravljenje in poznejšo pomoč v življenju. Razen tega smo šli tudi na Svete Višarje, vsaj eden iz družine. Tje seveda je bilo daleč, in od postaje Terbiž. pa vrhu gore k Mariji je bila strma pot, štiri ure hoda. Tudi na Svete Višarje smo že kot otroci večkrat šli celo pot peš. Spominjam se, da smo na poti morali vodo kupovati pri malih studencih. Dalje, jeseni, v začetku septembra, smo šli
Moža sta se dvignila in poiskala prijetnega Nemca. Bil je dobra duša in je gorel za Tončeta s Sloma. Med vsemi dijaki je imel njega najrajši. Z globokim razumevanjem je poslušal žalostno zgodbo. Po kratkem premisleku je odločno povzel:
"Naloga je dvojna in taka-le je: Tonče mora zvedeti bridko novico od vas, gospod Jakob. Samo vi jo boste znali izreči tako, da ne bo preveč zabolelo. In drugo je, da fanta ne sme motiti materina smrt pri učenju. Kar se tiče očeta, bova pomagala profesor Zupančič in jaz."
Prašnikar je skušal razumeti in je hvaležno prikimal. Ravnatelj je svojo misel objasnil. Obrnjen k Zupančiču je vprašal ponarejeno:
"Kajne, gospod kolega, Tončeta naš zavod ne da in ga ne?"
Zupančič je planil:
"Če imam jaz kaj besede . . ."
"Imate jo, zadnjo besedo imate. Gospod Prašnikar bo očetu Marku povedal, v vašem in mojem imenu, da Tonče ne more domov. To bo držalo. Moža nisem videl, pa toliko naše kmete poznam, da se s profesorji bodli ne bodo. Slomšak je sicer svobodnjak in ni tlačanske narave, s profesorji se pa ne bo spuščal v prepir."
Hirschu se je obličje sprostilo v zadovoljen nasmeh. Zupančič je živahno prikimaval. Prašnikarju so se misli pletle v drugačno smer.
"Obljubil sem Marku, da še nocoj pripeljem fanta domov. Samo pod tem pogojem je nalogo meni prepustil. Hotel je sam ponj in ga takoj zbrisati iz gimnazijskih zapiskov. Pregovoril sem ga, da meni zaupa, zakaj tako mi vsaj še nekoliko nade ostane."
Ravnatelj ni pokazal zadrege.
"Vsa nada ostane, duhovni gospod, Res, obljubili ste, da pride Tonče z vami domov, pa če midva s profesorjem ne dovoliva, kaj vam more Slomšak? Prepričan sem, da ne bo sam silil v Celje po fanta, ko mu poveste, da ga nismo pripravljeni dati."
Prašnikar je dalje razmišljal. Zavedal se je, da navdušeni Hirsch ni upošteval najbolj težavne ovire.
"Lahko pa oče odreče fantu denarno podporo . . ."
Skoraj sramežljivo je gospod Jakob izrekel te tehtne besede. Hirsch in Zupančič sta pokazala v očeh iznena-denje in zadrego. Ravnatelj je pomolčal za hip, nato previdno tipal v svojega gosta:
"Mi smo bili pod vtisom, gospod provizor, da neki dobrotnik skrbi za potrebe Slomšakovega fanta in da oče le malo dodaja. Ali smo se potemtakem motili?"
Nastal je hip mučnega molka. Prašnikar je dobro čutil, kdo naj bi bil po Hirschovih mislih tisti dobrotnik. Povesil je oči in lahna rdečica mu je planila v lica. Mož,
na Krko na Dolenjskem, k svetima Kozmu in Damijanu. Tja je bila dolga osem-urna pot. šli smo večkrat tudi na sv. Goro (sedaj na Laškem), k sv. Trem Kraljem; bolj blizu, v Sušo, pri Zalemlogu. Tudi v Dražgošah, tik nad našo vasjo, so ljudje častili Boga, ker tam je bila sedemsto let stara cerkev sv. Lucije. Posebno slepci, bolni na očeh, in ljudje iz Poljanske doline so radi prihajali sem gori. Res, verno-pobožen narod je bil takrat — in srečen. Pa saj tudi sedaj ni tako pokvarjen ; vendar, ni več tak kot je bil pred leti. Prva svetovna vojska, socializem in liberalizem so veliko pripomogli, da se je tista preprosta pobožnost ljudstva ohladila.
Lepe spomine imam na svoja otroška leta. Že zgodaj sem se tudi seznanil z duhovniki. Najbolj sem bil znan z g. J. šušnikom in g. Vavpotičem. Oba sta bila kaplana v naši fari, Selce, kjer je takrat župnikoval g. Ma-jer, ki me je tudi krstil za Jurija. Oba gospoda sta zelo rada prišla k nam za lov na srne, zajce, jastrebe. Oče in Jaka sta bila tudi vsa polna lovske volje in strasti. Takrat so bili oče še trden, neu-trudljiv lovec, in Jaka, mlad in močan hrust. Velikokrat so se vrnili iz jage prazni; večkrat so pa tudi privlekli domov po več srn in srnjakov. Kako sem si želel "biti velik" in iti z njimi!
Do tega nisem nikoli prišel, ker že v sedemnajstem letu sem zapustil dom in šel v Ameriko. Pozneje so g. J.
ki mu ni nikoli zmanjkalo dobrih nasvetov za druge, je bil v tem hipu v živi zadregi. Tako bi prišla z zadrego in povesila oči tudi rajna Tončetova mati . . . Ne da bi se zavedal, kako je razodeval svojo mehko in nezvijačno naravo, je rekel naravnost:
"Tak je bil videz. Radi očeta na Slomu. V resnici je mati na skrivaj izročala meni. Sam bi ne zmogel vsega. Imam slabe dohodke in izdatkov . . . no, nisem mislil tarnati pred vama, spoštovana gospoda!"
Oba sta razumela: Prašnikarjeva desnica daje preveč, da bi mogla račune voditi levica . . . Hirsch in Zupančič sta planila hkrati:
"Ne bojte se! V Celju se vedno najdejo dobri ljudje za pridne študente."
Prašnikar se je globoko oddahnil. Razumel je mig-ljej in sprejel obljubo samo s hvaležnim pogledom. Ravnatelj Hirsch je zaključil:
"Gospod provizor, ostanite tu v moji sobi, dokler vam ne najdem Tončeta in ga ne pošljem. Poklical ga bom k sebi takoj, ko se vrne v razred ob dveh, in oba z Zupančičem ga bova skušala nekoliko pripraviti na težko novico, ki mu jo imate razodeti."
Ravnatelj in profesor sta odšla, zakaj bilo je blizu dveh po obedu, ko se je imel začeti popoldanski pouk. Prašnikar je ostal sam. Stopil je po sobi in se domislil, da je prilika za nekaj brevirja. Odprl je knjigo in začel s pripravljalno molitvijo:
"Odpri, Gospod, moje ustnice . . ." Takoj se je raztresel in misel na Tončeta se je vrinila v molitev. Še nekaj hipov in deček bo stal pred njim. če bi se pripravljal na težaven izpit, bi mu ne bilo tako tesno pri srcu. Tako se je bil privadil misli, da čaka fanta velika naloga v bodočnosti, da je resnično trepetal pred tem sestankonrž njim.
"Če ne bom prav spregovoril, lahko pokvarim vse božje račune . . ." In je ponovil:
"Odpri, Gospod, moje ustnice, da bom našel pravo besedo . . ."
Potem je začel brati prvo uro duhovnih molitev za osmino godu svetih treh Kraljev.
(Dalje prihodnjič.)
Sušnik — ali g. Janez, kakor so jih ljudje nazivali — postali župnik v Selcih. Gospod Vavpotič pa župnik pri sv. Lenartu. "Gospod Janez" so bili malo homeopatičnega "doktorja". Mnogo ljudem so pomagali. Leta 1893 so bili izvoljeni za ljubljanskega kanonika, ravno malo prej, ko sem odšel v Ameriko. Ko tole pišem (1. 1938) so g. kanonik še živi v Ljubljani.
Še druge reči se spominjam iz moje zgodnje mladosti — birme. Bilo mi je šest let, ko sem bil birman v Železnikih od škofa (pozneje kardinala) Misija. (Kardinal Misija ima nečaka v St. Paul Seminary, St. Paul, Minnesota, Francis Misija, profesor pevstva.) Boter mi je bil Pavletov Tomaž, sosed, in mi je za to priliko kupil zlato uro — iz cina in papirja. Kako sem bil ponosen!
Prvo sv. obhajilo sem naredil v Škofji Loki pod vodstvom g. Riharja. O, ta lepi dan! Pa kaj, ko otrok tako malo razume velikanski pomen prvega sv. obhajila. Vendar, srečen sem bil, zelo srečen, čeravno ni bilo nobenega domačih zraven.
(Dalje v septembru.)
Ravnokar je izšla knjižica o Baragu, izpod peresa Fr. Fr. Scheringerja, predsednika Bar. Zveze, v angleškem jeziku, pišite in bote prejeli knjižico od naše Uprave za malenkostno odškodnino za pošto. Knjižica ima 47 strani in je prav primerna za našo šolsko mladino. Toplo jo priporočamo.
str. 30

VEŠ ZA KAJ GRE
Deset tisoč dolarjev hočejo poslati takoj ljubljanski dobrodelni pisarni za najnujnejšo pomoč vsem tistim, ki so zaprti po koncentracijskih taboriščih, dane bodo vsi naši ubogi izobraženci — teh je največ po teh taborih fašističnega pekla vsi pomrli in bo narod brez glave voditeljev.
Povdarjati je treba: Dvakrat da, kdor hitro da.
Daj sedaj, po vojski bo morda prepozno. Ne bodi brezsrčen in brez zaupanja.
Škof ljubljanski bo gotovo odmenil in odmeril, kjer bo denar najbolj potreben.
Piši in pošlji svoj dar Mr. Antonu Grdini, 1053 E. 62nd Str. Cleveland, Ohio.
MARIJA ROMA
(Nadaljevanje.)
(Konec)
Že smo v Žabnici. Ponavljajo se znani prizori. Vsa fara z župnikom, otroci, učitelji in šolskim upraviteljem. Ljudstvo se izroča Mariji in moli "Pod Tvoje varstvo". Mešan zbor zapoje dve pesmi, med tem deklice obsujejo avto s samimi belimi lilijami, da lepo okrašeni voz dobi še vse lepši sijaj. "Mi smo pogumni Tvoji mornarji" pojo fantje in avto se že pomika naprej proti šmart-nu.
Kakih 40 kolesarjev drvi pred nami v skrivnostno noč in neprestano vsi zvone s svojimi zvonci. Kakor da bi od daleč poslušal sladko pesem murnov, neznano melodijo. Spet razsvetljena okna, klečeči ljudje, okrašena znamenja, mlaji, lučke . . . kdo bi jih preštel?
Mogočno grme šmartinski zvonovi v noč in naznanjajo prihod. Pred cerkvijo velikanska množica z duhovščino, zastopniki občinskega odbora, učiteljstva in tako dalje. Vzdihi in pesem, molitev in pritajen šepet, gneča ob avtu, žareči obrazi, zvonenje . . . Narod prosi Marijo, prosi blagoslova, oči se vpirajo z živo vero v milostno podobo. Prizori, ki jih nihče ne bo pozabil, kdor jih je le videl. Težko je slovo, povsod bi najrajši Marijo obdržali, molili in peli pred njeno podobo vso noč.
A že drsimo po Gašteju,
nasproti nam zašije Kranj. Na cerkvi se blesti dvojen razsvetljen križ. Kranj je še poln ljudi, a ne moremo čakati. Samo za hip se ustavi Marija, potem krenemo naravnost na Brezje.
Po vaseh je vse razsvetljeno, nakelski evharistični križ nas pozdravlja, nato ljuben-ski in daleč z druge strani jamniški. Že smo na vrhu pe-raškega klanca in vidimo, da je brezjanska cerkev vsa razsvetljena z žarometi. Mogočno stoji kakor svetel steber med gorami.
Kjer se cepi cesta proti cerkvi, čaka morje luči. Bakle so to. Tiste, ki so jih imeli v Ljubljani pri nočni procesiji. Tam čakajo oo. frančiškani z Brezij in številna okoliška duhovščina, gasilci, pevci, šolska mladina z mo-šenjskim učiteljstvom, množica ljudstva. Najprej vsi molijo "Pod Tvoje varstvo" in "Zdrava Marija". Nato zapoje cerkveni zbor dve pesmi in sprevod se pomakne proti cerkvi.
Kakor rimska procesija. Morje lučic se pomika, dolga procesija poje litanije in nato moli rožni venec. Pri cerkvi spet čaka druga skupina ljudi. Pred cerkvijo in po hišah okrog je vse v lučih in lampijonih. Avto se ustavi pri glavnih vratih. Takoj vzamejo sliko in jo v procesiji nesejo pred njen oltar v kapelici. Tako je Marija prispela nazaj na svoj brezjan-ski prestol.
Ljudstvo se drenja k oltarju in gasilci le s težavo na-pravljajo prostor za ceremonijo svečane predaje.
P. Roman Tominec prečita zapisnik iz sprejemne knjige:
"Iz Ljubljane smo odšli 30. junija 1935 po končanem in uspelem evharistič-nem kongresu, ki mu je predsedoval papežev legat kardinal Avgust Hlond, ob sedmih zvečer in spremili milostno podobo skozi št. Vid nad Ljubljano, Presko, Soro, Škof jo Loko, Šmarjem in odtod na Brezje. Sliko smo nepoškodovano oddali. Podpisan Gregorij Rožman."
"Sliko sem kot rektor svetišča sprejel v svoje varstvo. P. Bonaventura Resman, O. F.M., ob 23. uri in 35 minut, dne 30. junija 1935."
Nato se podpisujejo prisotne priče.
Takoj nato je ugotovil p. Roman Tominec:
"Pečati so ostali vsi nedotaknjeni in jih zdaj z vrvico množice prestrižemo."
Prestrigel je zlato vrvico, sliko so vzeli iz okvirja in jo takoj postavili na oltar. Po vsej cerkvi je zavladalo veselo razpoloženje. Žareči pogledi so se upirali v Marijo in vse ljudstvo je stoje pelo zahvalno pesem.
S tem je bil uradni prenos končan. Ljudstvo je ostalo v cerkvi in pelo pesem za pesmijo. Opolnoči je bila slovesna polnočnica, ki jo je imel provincijal p. Gvido Rant.
Triumf Marijinega povrat-ka na Brezje je bil nepopisno lep. To je bil obenem tudi najlepši, najtoplejši zaključek veličastnega kongresa. Moramo reči, da je Marijino romanje v Ljubljano in
nazaj dalo kongresu krvi in ognja in to v neprimerno večji meri kot smo sploh mogli pričakovati.
Hvala Bogu!
SLOVENCI NA KOROŠKEM
G. Brodnik
(Dalje.)
Novo razočaranje. V Parizu so odredili plebiscit. . .
A plebiscit velja samo za polovico slovenskega Koro-tana. In v plebiscitni komisiji imajo glavno besedo Angleži in Italijani. Angleži in Italijani povsod podpirajo nemške zahteve. In na Koroškem so nemške zahteve iste ko italijanske . . . Saj gre vendar priti v okom — Slovanom !!
V plebiscitnem ozemlju pašujejo kot predstojniki raznih glasovalnih zastopov angleški in italijanski oficirji, ki poznajo slovensko ljudstvo in koroški problem samo toliko, kolikor jih utegnejo v Celovcu informirati "nepristranski" nemški izvedenci.
Kakor daritveno jagnje so položili slovenski Korotan na žrtvenik: Za izgubljeno Tirolsko je treba Avstrijo od-škodovati s slovensko zemljo na Koroškem . . .
Tako modrujejo Italijani in njihovi zavezniki. Torej se mora na vsak način plebiscit
končati v škodo Jugoslaviji! Radi tega so odprli demar-kacijsko črto - kljub vsem prejšnjim zagotovilom naši delegaciji, da se kaj takega ne bo zgodilo.
Zadnje dni pred plebiscitom na pritisk italijanskih o-ficirje so zapisali med glasovalne upravičence tisoče tujcev, ki jih nihče ni poznal, od katerih mnogi niso nikoli poprej videli kraja, kjer bodo glasovali. In tako se je zgodilo, da so pod mednarodno "zaščito" tujci odločevali o usodi prastare slovenske zemlje . . .
Omahljivci so seveda brž začutili, kje je moč in kje bo zmaga. Kdo naj se po tolikih razočaranjih in praznih obljubah še zanaša na moč in "pravico" slovanstva? Saj se Slovani še maščevati ne znajo! Zelo nevarno je nasprotovati Nemcem . . . tako modruje naš mali človek, ki so ga izpridile nemške šole.
"Nemcem se ne smemo zameriti . . ."
Tiste noči po končanem plebiscitu so stražile posode z glasovnicami italijanski vojaki. Dovolj "zanesljiva" straža!
Ko so prešteli glasove, je bila Avstrija seveda zadovoljna. Bila je tako zadovoljna, da je koroška deželna vlada podarila predsedniku italijanske delegacije, princu Liviju Borghesiju, razkošno vilo ob Vrbskem jezeru!
Zastopnik Jugoslavije, Minister Jovanovič, je slovesno izjavil, da Jugoslavija ne bo nikoli pozabila onih 15,000 slovenskih Korošcev, ki so imeli dovolj poguma, da so
pri plebiscitu glasovali za Jugoslavijo.
Nekaj nad 6000 je znašala večina za Avstrijo. Kraji južno od Drave in med Dravo ter Vrbskim jezerom so dali trdno večino za Jugoslavijo, pa so kljub temu morali ostati pod Nemci, ki so na ta način dobili pred hinavskim obličjem starikave Evrope uradno nagrado za svoje nasilno 12001etno germanizi-ranje.
Slovenski Korotan se je zavil v črno žalost . . .
(Konec prih.)
• Poročilo iz West Allis, Wis.: Položili smo k zadnjemu počitku bivšega svojega župnika Rev. Ruda Potočnika.
Dasi že nekaj let ni med nami deloval, je bila njegova zadnja želja, da bi bil med svojimi bivšimi farani pokopan. Ta njegova zadnja želja je bila priča, kako nas je ljubil in bil z nami še v poslednjih trenotkih svojega življenja.
Odšel je po plačilo nebeško na vigilijo praznika sv. Cirila in Metoda, ki ju je zelo častil, pokopali smo ga pa na dan, ko Amerika praznuje god teh dveh apostolov.
Rev. R. Potočnik je bil zelo vnet izseljenski duhovnik, ki mu je bil procvit vsake fare, kjer je deloval, zelo pri srcu. Da si je znal kot duhovnik starokrajskega mišljenja pridobiti tudi mladino je znano, tako je bil vsem vse. Toliko bolj ga bomo pogrešali.
Father je bil dolgo bolan, med njegovo boleznijo ga je
obiskovalo mnogo rojakov iz Sheboygana in West Allisa ter Milwaukee, ob njegovem pogrebu pa je bila cerkev polna rojakov tudi od drugih krajev.
Naj mu bo Bog obilen plačnik, Baraga, za čigar čast je tako gorel, pa veren sodrug na božjih poljanah večnega veselja.
Omembe vredno je, da je bil Fr. Potočnik prisoten, ko so odprli Baragovo rakev pred sedmimi leti in v zadnjem letu si je samo eno želel, da bi mu Bog dal vsaj toliko moči. da bi mogel za stoletno slavnost v letošnjem letu, sam poromati v L'Anse. Ni mu Bog naklonil te milosti. naklonil mu je pa milost, da ga je prišel eden Baragovih romarjev na to slavnost, Father Franc Gabrovšek, njegov sošolec iz domovine, obiskat in bil je gospod tudi zadnji, ki se je pogovoril z njim na tem svetu. Kot da je čakal toplega pozdrava iz domovine.
Vedno nam bo ostal v srcu spomin na dobrega dušnega pastirja.
Darovi za Baragovo Zvezo
E. Trusnik $1, N. N. $4, T. Potokar $2. Piskovich A. $2, M. Hren $2, Julij Slap-šak $5, Trunkel Ignac $1, Zagorec Mary $2. Dr. Sv. Rešnjega T., Cleveland $10, Kamen Anna $5, Križnik Fr. $2, Suhadolnik Anna $1, G. Mikush $5, B. Gornik $1, Mrs. C. Buchar $10, U. Ambrose $1.
Vsi ti so se priporočili Baragu v posebni prošnji, nekateri so bili že tudi uslišani.
BOG PLAČAJ, DOBROTNIKI
Za list — A. Levar $3, G. Čikada $2.50, A. Hudales $1, A. Penko $2.50, Mrs. Feren-čak $5.40, Mrs. Zorko $5.40, G. Hozian $2.50, Paul Launch $4.50, Mrs. F. Brula $1, J. Heraver $5, J. Mutz $10, M. Stare $1, A. Oratch $1.50.
Za semenišče, tabernakelj, Kruh Sv. Antona, študente in drugo — M. Strlikar $2, R. Stančar $5, J. Rončevich $10, M. Markovič $5, M. Garzel $3, Mrs. Bambich $2, T. Ferk $1, Mrs. Sellak $2, R. Ver-bich $5, J. Leskovic $1, J. Bernot $2, V. Rupe $10, M. Perušek $2, A. Perushek $1, Mrs. R. Ovca $10, Mrs. J. 5rjavec $5, Anna Suhadol-nik $1. M. Marošek $5. Mary Mule $6, F. Omers $3, E. Pa-kiž $2, B. Pirnat $2, J. Tom-sich $2.50, U. Babich $2, F. Sardoch $2.50, A. Palcher $5, F. Skully 50c, M. Stare $2, K. Spreitzer $3.
Za Apostolat — J. Ronce-vich $20, F. Korevic $8, M. Otoničar $10, A. Urbane $1, M. Urbane $1, K. Kalher $5, J. Marcella $20, M. Otoničar $10, F. Pa j k 50c, J. Trobec $20.
Za lučke — Mrs. Arch $1, J. Kozlevchar $3, A. Vogrich 50c, H. Slabich 50c, M. Hoj-nik $1, J. Polz $5, J. Mako-vec $1, P. česar $1, K. Sav-nik $1.50, R. Vertin $1, K. Zatkovich $6,1. Chacata 25c, Mrs. Per $3, J. Glinšek $1, Mrs. Ferenchak 60c, Mrs. Poldan 50c, F. Brgant $1, A. Penko 50c, J. Erlah $1, Mrs. K. Segon 50c, Mrs. V. Slana 50c, Mrs. Habič $2, G. Gre-gorich $2, R. Verbich $1, A.
Plaveč 50c, U. Lavrin $1, Mrs. J. Mihelich $2, E. Pa-kiž $1, J. Cinko $9, A. Zlo-gar $4, L. Poje $5. M. Kraso-vec 50c, Mrs. Rogel $1, J. Jaksič $2, M. šivic 50c, J. Pucel $1.60, R. Jenko $2, J. Govednik $2, B. Gornick 50c, Mrs. R. Ovca $1, Mrs. Mlakar $1, Mrs. Kochevar $1, F. Zaje $1, M. Darovec $1, A. Suhadolnik $1, M. Bokal 50c, M. Mule $1, A. Berus $1, D. Rims 25c, L. Poje $5, Mrs. Golob $1, Mrs. Habič $2, Mr. Mrs. Nemec $1, R. Simens $1, F. Skully $1, M. Brtchie 50c, T. Karger 50c, M. Stare $1, A. Oratch $1, E. Grilc 50c.
Za sv. maše — J. Franko-vich $1, H. Slabich $2, M. Merkel $11, A. Levar $2, S. Koler $2, M. Velikan $5, J. Makovec $2, E. Gilva $1, K. Savnik $1, J. Trobec $20, M. Terlep $1, J. Glinšek $1, J. Hochevar $7, N. N., Barber-ton $1, A. Rasich $3, Mrs. Fraus $1, Mrs. J. Perko $2, N. N. $2, A. Kožel $1, A. Že-leznik $10, M. Strancer $10, Mrs. V. Slana $1, T. Ferk $4, 11. Stefanich $35, M. šivic $1.50, M. Višček $2, Mrs. Vončina $10, L. Anzich $2, Mrs. Habič $3, A. Nemec $2, M. Kranjc $10, Mrs. Sellak $1, G. Gregorich $3, M. Grum $1, J. Stimetz $1, E. Pakiž $2, J. Bernot $3, F. Ve-lepec $5, J. Cinko $1, L. Poje $20, M. Krasovec $2, M. Hren $10, M. Otoničar $15, M. Šivic $1, J. Pucel $1. M. Tursich $2, A. Doles $2, F. Skully $1, J. Hrovat $20, J. Govednik $3, M. Rupnik $2,
A.	Brozovich $2, J. Pike $5,
B.	Gornick $2, Mrs. R. Ovca $1, B. Vranicher $5, D. Zlo-gar $1, Mrs. Brakovich $1, Mrs. Mlakar $3, Mrs. Kochevar $5, T. Kodrich $1, A. Rogel $5, M. škulj $3, Mrs. Shraj $1, M. Plankar $1, Mrs. Bradeska $1, Mrs. Bir-nar $1, M. Fabian $1, H. Per-bezar $1, Mrs. Plut $6, K. Kochevar $2, Mrs. Mihalich $2, K. Avsec $1, F. Zaletel $2, M. Darovec $2, M. Furar $5, R. Trdich $1. M. Trdich $1, Mike Hochevar $2, J. Hochevar $3, N. N. $60, M. Centa $5, J. Žitnik $5, R. Lam-šek $2, A. Suhadolnik $2, Mrs. A. Vogrich $5, M. Bokal $10, F. Križnik $5, M. Mule $3, F. Omers $2, J. Ko-lenc $5, A. Berus $1, A. J. Brezovich $2, J. špolar $1, M. Kurent $1, F. Stefanich $2, D. Rims $1, M. Stimetz $1, B. Kobe $2, D. Zlogar $1, M. Otoničar $15, M. Jako-pich $2, S. W. Laurich $1, A. Unetich $1, B. Pirnat $3, F. J. Kolar $30, A. Piskovich $3, L. Poje $20, J. Dolenc $10, T. Potokar $2, A. Može $10. Mrs. Habič $2, Mr. Mrs. Nemec $15, M. Malovrh $3, M. Zelle $1, M. Skubic $1, U. Babich $1, M. Pugel $1, R. Stefanich $5, F. Sardoch $1, R. Simens $2, M. Ritonja $1, J. Hochevar $3, J. Vidmar $5, A. Ponikvar $2, F. Skully $1, N. N. $1, E. Trušnick $5, M. Tomazich $2, J. Mutz $1, T. Karger $2, M. Stare $1, M. Suhadolnik $10, M. Moškon $2, A. Perko $2, M. Darovec $2, M. Jereb $1, E. Grilc $2, L. Verhovec $5, M. Vrečko $5, Mrs. Ancel $1, M. Prelovšek $4, K. Kepec $, F. Zaje $10, A. Ravnikar $6, P. Laurich $3, G. Laurich $5.
ounrtiirt vjuuhik u
6217 ST. CLAIR AVE. B
CLEVELAND 3, OHIO
DAROVI SESTRAM
(Ostalo od meseca julija.)
Po $1.50: Luka Grosli. — Po $1.25: Anton Kostelic. — Po $1: Mrs. Frances Burkatt, Mrs. Katarina Bozic, Mrs. John Pinter, Mrs. Anton Tovšel, Mrs. Katarina Ku-cic, Mrs. Paul Skvarc, Mrs. George Sukle, Mrs. John Kerzan, Mrs. Frank Petric, Mrs. Jakob Lesko-vec, Mrs. Rose Križaj, Mrs. Joseph Zalar, Mrs. Barbara Vranesci, Mrs. John Traven, Mrs. Catherine
Stukel, Mrs. Frank Struna, Mrs. Barbara Stermetz, Mrs. Anton Smrekar Jr., Mfs. Mary Smrekar, Mrs. Margaret Smarker, Mrs. John Slarasinich, Mrs. Theresa Ramsak, Mrs. John Pikol, Mrs. Katherine Petric, Mrs. John Pafresh, Mrs. Joseph Matkovich, Mrs. Agne-s Markelc, Mrs. Anton Lilek, Mrs. Joseph Legan, Mrs. Mary Logan, Mrs. Agnes Kozlevcar, Mrs. Frank Lustick, Mrs. Barbara Klepec, Mrs. A. Jerman, Mrs. Nick Gregoras, Mrs. Mary Gaspic, Mrs. Joseph Bozic, Mrs. Peter Ancelj, Mrs.
Jaksic, Mrs. Rose Verbic, Mrs. Jennie Lavric, Mr. & Mrs. Verbic za svečo, Ursula Kozaric, Mrs. Mary Draslar, Mrs. Anna Novak, Miss Anna Zupančič, Mrs. Mary Gorse, T. Jevnik, Mrs. Stefancic, Mrs. Jennie Turk, Mrs. Ursula Pirce iz No. Braddoch je nabrala $12.00 za naš dom. Dali so ji sledeči: Po $2: Mrs. Uršula Pirce, Mrs. Frances Zimmerman. — Po $1: Mr. Frank Pierce, Mrs. Kucci, Mrs. Mary Ku-cic, Mrs. Jenny Kucic, Mrs. Henry Kucic, Mrs. Josil Kucci, Mrs. An-glovar, Mrs. Kinkelda.
Bog jim daj večni mir.
Javne zahvale:
Sporočili so nam sorodniki in znanci, da so umrli sledeči naši naročniki, dobrotniki in prijatelji:
Marija Pintar, Cleveland, O. Frank Suhadolnik, Cleveland, O. Mrs. J. Petschaur, Cleveland, O. Mrs. B. Pirnat, Cleveland, O. Mrs. M. Mlinar, Cleveland, O.
Josephine Jereb, Cleveland, O. Louis Hlad, Cleveland, O. Marija Kovach, Cleveland, O. Louis Poje, Cleveland, O. Josip Hrovat, Cleveland, O. G. Stephan, San Francisco, Calif. Francis Moskom, CleElum, Wash. Josephine Bahorich, Indianapolis. Mr. J. Koscak, Willard, Wis. Mrs. A. Lebrich, Springfield. Jera Podpečnik, Barberton, O.
Bog jim povrni njihovo dobroto.
Zahvaljujejo se Mariji Pomagaj, Bogu in priprošnjiku Baragi za usli-šanje v telesni in duhovni sili sledeči
rojaki in naročniki: i
Frances Sardach, Chicago, 111. Gertrude Lah, Ely, Minnesota. Agnes Palcher, Kansas City, Kans. Mary tSarc, K. Spreitzer. G. Mikush, A. Perushek, Anna Suhadolnik, Križnik Frances, B. Gornik, Mrs. C. Buchar, Kameen Anna, Zagorec Marija, W. Ambrose,
Trunkel Ignac, Julij Slapšak, Piskovich Agnes, T. Potokar, Marija Hren, Ernestina Trušnik.