82
RAZPRAVE, [TUDIJE
Nenad H. Vitorovi}
PRIMO@ TRUBAR
IN »JUDOVSKO VPRA[ANJE«
KRŠČANSKE KORENINE ANTISEMITIZMA?
Ko se danes, po holokavstu, streznjeni oziramo nazaj po zgodovini
naše celine, se nas – v kolikor smo streznjeni – polasti tesnoba.
Slutimo namreč, da smo z usodo evropskih Judov sami usodno
povezani. Poskusi, da bi odgovornost in krivdo za genocid varno
locirali v nacističnem režimu ali kakih posebnih značilnostih nem-
škega naroda, ki je ta režim podpiral, nas ne prepričajo. Jasno je, da
gre za evropsko katastrofo. Nenazadnje se je velika večina Evropejcev
v deželah, ki jih je »tretji rajh« zasedel, ali so že bile njegove zaveznice,
ob deportacijah Judov vedla na las podobno veliki večini Nemcev:
gledali so stran. Pa ne samo iz strahu za lastno življenje ali življenja
svojih bližnjih; sovraštvo do Judov (vsaj v latentni obliki) lahko
namreč zasledimo v vseh obdobjih evropske zgodovine in tudi danes,
tako v Sloveniji kot v drugih evropskih državah. V medijih ga pri nas
čutimo zaenkrat predvsem v moralističnem zgražanju nad vsekakor
nedopustnimi početji države Izrael, v katerem pa ne moremo zaznati
niti kančka zavesti o naši odgovornosti za usodo njenih državljanov.1
Ko pa popraskamo pod svodom javne sfere, hitro ugotovimo, da je še
vedno živa cela galerija klasičnih stereotipov o Judih, vključno z vero
1 Ne samo zaradi holokavsta. Sionizem je bil neposredna reakcija na zaostreni
antisemitizem v 19. stoletju »prebujenih« evropskih narodov. Zato je
sionizem evropski pojav in država Izrael evropska tvorba. Obsodba ravnanja
do Palestincev na zasedenih ozemljih, očitnih kršenj njihovih temeljnih
človekovih pravic, zračnega uničevanja cele sosednje države ipd., je ne le
upravičena, temveč nujna, toda spremljati bi jo morala pripravljenost jamčiti
varnost države Izrael v njenih mednarodno priznanih mejah in potrditi njeno
pripadnost evropski družini narodov.
83
v »judovsko zaroto«. Glede na eskalacijo sovražnega govora v javnih
medijih, ki v zadnjem času očitno postaja nekaj dopustnega (zaenkrat
predvsem, ko gre za Rome), pa se je bati, da predsodki do Judov ne
bodo dolgo ostali potlačeni oz. zgolj-latentni. In vendar je to, da
antisemitizem še vedno čutimo celo v deželah, kakršna je Slovenija,
kjer je Judov (ostalo) tako malo, blago rečeno bizarno. Samo dejstvo
obstoja takšnega »antisemitizma brez Judov«, kot končnega rezultata
vseevropske zgodovine, zaznamovane s serijami pogromov, množič-
nih histerij na podlagi lažnih obtožb, ki so v Judih ob vsakršnih
nesrečah ali zgolj trenutnih potrebah posvetnih in cerkvenih oblasti
vselej znale najti pripravnega grešnega kozla, zbuja sum, da gre pri
odnosu med Judi in drugimi Evropejci za temeljni, ne zgolj naključni
antagonizem. Če tekom stoletij najdemo popolnoma enake vzorce
tako na Zahodu kot na pravoslavnem Vzhodu, ali če se le-ti lahko
razmeroma hitro in brez potrebe po večjih modifikacijah prenašajo
od skrajnega zahoda celine do njenega skrajnega vzhoda,2  se nam
vsiljuje ideja, da obstaja nekakšen skupni imenovalec sovražnega
odnosa drugih evropskih narodov do Judov, in da bi ta skupni
imenovalec znal biti krščanstvo.
Ali je torej krščanstvo kot takšno res vsaj latentno antisemitsko?
Ali v judovstvu res nujno vidi svojega konkurenčnega dvojčka (ki ne
bi smel obstajati) in zato generira kulturne vzorce z močnimi anti-
semitskimi potezami, ki pa se v naslednjem koraku od njega lahko
tudi »emancipirajo«, kot v primeru »neopoganske« nacistične dok-
trine, in ki vztrajajo tudi tam, kjer Judov skorajda ni več? Ali pa so,
nasprotno, zgodnji mediteranski kristjani podlegli vplivom svojih
dotedanjih poganskih kultur in vsrkali njihov antisemitizem ter ga
nato vnašali v svoje interpretacije novozaveznih besedil? Tukaj ne
bomo mogli celovito odgovoriti na vprašanja, ki se nam ob evropskem
antisemitizmu zastavljajo, naredili pa bomo nekakšen case study in si
ogledali Trubarjev odnos do Judov in judovstva na osnovi njegovega
razumevanja apostolskega nauka.
2 Npr: absurdna obtožba, češ da Judje obredno žrtvujejo krščanske otroke in
konsumirajo njihovo kri, se je iz katoliške Anglije 12. stoletja razširila po
vsej celini, vključno z Rusijo.
NENAD H. VITOROVI]
84
RAZPRAVE, [TUDIJE
PROTESTANTIZEM MED VIRI ANTISEMITIZMA?
Za začetek nekaj ozadja, ki tvori kontekst: Trubar je deloval kot
luteranski cerkveni voditelj in ne glede na teološko bližino pripad-
nikom »švicarske« reformacije (zlasti Bullingerju in Calvinu) je
njegovo delo potekalo predvsem med luteranskimi cerkvenimi in
posvetnimi voditelji. Luthru pa je bil tudi osebno globoko zavezan
kot prvemu, ki je po dolgem času spet tako jasno izpostavil to, kar
je tudi sam dojemal kot jedro evangelija, namreč da Bog človeka
sprejema kot pravičnega samo zaradi Kristusa, ki je vzel nase njegov
greh – Kristusa Jezusa, ki ga poznamo samo iz Pisma (Stare in Nove
zaveze) – da Bog človeka torej pred seboj opraviči tako, da mu podeli
Jezusovo pravičnost, in sicer samo na osnovi golega zaupanja v
Jezusa. Niti to zaupanje oz. vera pa ni nekakšno človekovo »tve-
ganje« oz. delo. Sploh ni iz človeka, ampak je Božji dar: je iz Božje
milosti same. To so štirje Luthrovi »soli«: solus Christus, sola scriptura,
sola fide in sola gratia,3  ki so tudi Trubarjeve »nevralgične točke«.
Trubar je skratka Luthra res zelo spoštoval,4  zato očitek, da je svoje
lutrovstvo hlinil iz oportunističnih motivov, ne zdrži. Vsekakor pa
je globoko obžaloval razkol med »švicarskimi« reformatorji in
luteranci, njegovo zaostrovanje ter utrjevanje različnosti stališč.
Trubar je nasprotno v svojem prvem katekizmu (1550) najprej
skušal posredovati med Luthrovim in Zwinglijevim razumevanjem
zakramentov podobno kakor Calvin, po tem, ko so ga obtožili
cvinglijanstva, pa je zakramenta razlagal tako, da bi tisti, ki bi mu
hotel dokazati, da ni luteranec, imel velike težave. Kljub temu se
vsebinsko ni uklonil pritiskom.
To omenjam kot kontekst Trubarjevega odnosa do Judov in judov-
stva zato, ker Luthru vsaj od druge polovice dvajsetega stoletja pri-
pisujejo soodgovornost za nemški antisemitizem, nekateri ga celo
3 Posamezni soli imajo lahko tudi druge razsežnosti. Npr. sola scriptura vključuje
to, da je Pismo popolnoma zadostni in hkrati edini vir cerkvenega nauka itd.
4 Trubarjev zadnji literarni podvig je prevod obsežne Luthrove Hišne postile –
dolgo načrtovani projekt, ki naj bi ga dokončal tri dni pred smrtjo (SPP,
1966: 26).
85
predstavljajo kot enega njegovih virov. Tudi mu, podobno kot smo
dejali pri Trubarju, očitajo oportunizem, ko razlagajo premik od
stališč v spisu Jezus Kristus je po rodu Jud (1523), do tistih, ki jih zastopa
po letu 1537 v Judje in njih laži (1543), in vse do smrti (1546), češ da je
sprva skušal pridobiti Jude za protestantizem, ob neuspehu pa razo-
čaran in jezen ubral trdo antisemitsko politiko. Kdor Luthra bere, se
lahko prepriča, da tudi v njegovem primeru takšna sodba ne zdrži.
Najprej glede same motivacije: kdor z reformatorji ne deli njihovega
prepričanja, lahko res sprva misli, da jim je šlo za ustanovitev nekak-
šne »nove vere«, s katero bi se predvsem emancipirali od papeštva.
Toda kdor Luthra in Trubarja bere, se bo prepričal, da jima nikakor
ni šlo za takšno »stvar protestantizma« in novačenje ljudi, s katerim
bi dosegali družbene spremembe, ampak za to, da bi ljudje verovali
evangeliju, Bogu v slavo. Kar pa zadeva očitek oportunizma: resda je
bil Luther kot človek in cerkveni voditelj impulziven, toda kot teolog
ni bil ravno muhast. Tako je tudi njegov »judovski opus« bolj konsi-
stenten, kot se lahko zdi, kar seveda ne pomeni, da je zato že povsod
skladen z apostolskim naukom.
Četudi je absurdno vzeti zares izjave nacističnih voditeljev, name-
njene propagandi med nemškimi evangeličani, namreč da je Luther
njihov vzornik – le kako bi se lahko res navdihovali pri nekomu, ki je
Jude obsojal kot tiste, ki niso hoteli verjeti, da je Jud Jezus njihov
Mesija, tj. Kristus, in kot tiste, ki niso hoteli verjeti, da se je Bog odločil
postati Jud itn. – pa ne moremo mimo dejstva, da so mnoge Luthrove
izjave v teh poznejših spisih vendarle grobo »antisemitske«. Tu seveda
sploh ne gre za rasistično oz. etnično motivirani antisemitizem,
kakršnega poznamo od 19. stoletja naprej: Luther bi se vselej razve-
selil slehernega Juda, ki bi pričel verjeti v Kristusa; tudi nikakor ne bi
terjal, da se takšni Judje asimilirajo, tj. postanejo Nemci. Veselil bi se
jih prav kot Jezusovih rojakov, prav kot Judov. In vendar vztrajanje na
razlikovanju med protijudovstvom in antisemitizmom lahko izzveni
kot dlakocepski poskus sprenevedanja, kolikor danes s pojmom
antisemitizem ponavadi razumemo sleherno in celo predvsem la-
tentno sovražnost do Judov kot Judov, ne glede na motiv in intenco
te sovražnosti (versko, etnično itn.). V tem smislu izraz uporabljam
NENAD H. VITOROVI]
86
RAZPRAVE, [TUDIJE
tudi sam, skupaj z njegovo »anahronistično« rabo za dobo pred 19.
stoletjem.5
Toda če takšno rabo sprejmemo, ne bi smeli pozabiti, da sta oba,
Luther in Trubar, z vsemi tedanjimi kristjani vred, bila antisemita že
nekako »po rodu«. Krščanska kultura tistega časa – ki je bila njuno
edino obzorje, preden sta začela Biblijo brati v luči zgoraj omenjenega
dojemanja evangelija – je bila namreč že ekstremno antisemitska. Do
zaostritve njenega (ne zgolj religioznega) antisemitizma, ki mu lahko
sicer kontinuirano sledimo že od antike, je na evropskem Zahodu
prišlo v času križarskih vojn, in sicer predvsem »od spodaj«, na osnovi
predstav o Judih kot »morilcih Boga«, prekletih na blodenje, in
drugih sovražnih vsebin prisotnih v ljudski religioznosti (ki so jim
cerkvene in posvetne oblasti po lastnih potrebah enkrat dolivale
goriva, drugič pa jih skušale gasiti), vsaj od prve polovice 13. stoletja
pa znova tudi strukturno »od zgoraj«, s strani koncilov, nekaterih
papežev in teologov.6  Judje so poslej morali živeti v getih in nositi
posebna koničasta pokrivala ali rumene prišitke oz. kroge. V tem času
se (predvsem s strani lokalnih prelatov) razširijo tudi absurdne
5 Protijudovstvo se »sliši« kot antijudaizem in je zato lahko zavajajoč izraz.
Tudi krščanstvo apostolov je seveda vsaj »per accidens« antijudaistično v
smislu, da nasprotuje judaizmu, ga zavrača. In vendar takšen antijudaizem
nikakor ne implicira sovražnosti do Judov, ne glede na to, ali so nosilci
judaizma ali ne (Rim 9,3). Skozi vso evropsko zgodovino pa smo priče ravno
sovražnosti do Judov. Hkrati je seveda res, da ima moderni antisemitizem
(19.–20. stol.) posebne značilnosti: Judje kot protagonisti »zarote«, katere
cilj naj bi bil zavladati svetu, postanejo v glavah tistih, ki vanjo verujejo,
utelešenje samega zla.
6 Tomaž Akvinski v pismu vojvodinji brabantski ali grofici f lamski (sporno),
ki ga je prosila nasvetov, utemeljuje pravico gospoščine, da lahko Judom
kadarkoli odvzame njihovo imetje, v obstoječi zakonodaji po 4. lateranskem
koncilu, kot da bi bila ta vir resnice: »Čeprav so Judje – kakor pravijo zakoni
– po lastni krivdi obsojeni na nenehno služnost, in jim torej gospoda dežel,
v katerih prebivajo, lahko jemlje reči, kakor da bi bile njihova last /…/«.
Namen Akvinskega je sicer predvsem opozoriti vojvodinjo, da mora gosposka
vendarle brzdati svoje apetite. Stavek se namreč nadaljuje: »/…/ vendar s to
omejitvijo, da se /Judom/ ne odvzame tega, kar nujno potrebujejo za življenje
/…/«. Za posebna znamenja, ki jih morajo Judje in Judinje vedno nositi, glej
njegov odgovor k osmem vprašanju. (Akvinski, 1271?/2004)
87
obtožbe, češ da so Judje vzrok raznih nadlog, kot npr. kuge v 14.
stoletju, in krivi množičnih pomorov kristjanov (npr. z zastrup-
ljanjem vodnjakov), ritualnih umorov krščanskih otrok ipd., čemur
seveda pogosto sledijo pogromi, linči in usmrtitve na podlagi monti-
ranih procesov.
Luther je v spisu Jezus Kristus je po rodu Jud (1523) obsodil predvsem
segregacijo Judov in dejstvo, da jim je že stoletja onemogočeno, da bi
se ukvarjali s človeka dostojnimi poklici, tako da so se bili prisiljeni
ukvarjati s posojanjem in živeti od obresti.7  Kristjane poziva, naj v
odnosu do Judov ignorirajo papežev zakon in se ravnajo po zakonu
krščanske ljubezni ter Judom dovolijo skupaj z njimi delati in trgo-
vati, da bi ti imeli priložnost slišati krščanski nauk in videti krščansko
življenje (Luther, 1900/1966: 336). Luther je, vsaj kar zadeva Jude, s
tam postal prvi zahodni »integracionist«, in je tudi prvi, ki je odločno
poudaril dejstvo Jezusovega judovstva. Iz spisa pa je obenem razvidno,
da Luther pri tem ni računal na kako splošno spreobračanje vseh
Judov, ampak je skušal ustvariti pogoje, da lahko slišijo evangelijski
namesto izkrivljenega krščanskega nauka, in molil, da bi ga mnogi
med njimi sprejeli (1900/1966: 315; 336). Če bi torej iskali razloge za
Luthrove poznejše pozive (1543) posvetni gospoščini, naj Judom
požge sinagoge in hiše, talmude in molitvenike, ter jih naseli v hlevih
»kot cigane« in prisili k fizičnemu delu, ali pa izžene iz dežel (Luther,
1920/1968: 522-526; v Avraham, 2005: 47 ff.), bi se bržkone motili,
ko bi vse to pripisali njegovi razočaranosti nad odzivom Judov na
evangelijski nauk.
Med motivi za takšno Luthrovo držo bi kazalo izpostaviti njegov
odziv na nekaj, kar ga je morda res presenetilo, namreč dejstvo, da je
ponekod judaizem pričel močno vplivati na kristjane. S tem so Judje
za Luthra seveda padli v kategorijo heretikov, za katere je na splošno
7 To je nekaterim višjim slojem že vseskozi koristilo, tako da cerkev obresti
kot takšne ni prepovedovala, čeprav jo je obsojala. Prepoved je tako veljala le
za kristjane. Zaradi tega se je pri nižjih stanovih poleg religiozno motivirane
sovražnosti do Judov razvilo tudi socialno-ekonomsko motivirano sovraštvo,
oziroma preplet obeh motivov, saj je že samo pobiranje obresti veljalo za
hudobno dejanje. Luther je zagovarjal splošno prepoved posojil na obresti.
Prim. Luthrov spis O kupčiji in dobičkarstvu (1524), v Luther (2002): 154–170.
NENAD H. VITOROVI]
88
RAZPRAVE, [TUDIJE
terjal, naj jih posvetne oblasti onemogočajo v delovanju in jih izga-
njajo.8  Tudi to je seveda poteza krščanske kulture vsaj od časov cesarja
Teodozija, če že ne od Konstantina. Njenemu vplivu so podlegli vsi
večji predstavniki t. i. »magistratne« reformacije, leta 1565 pa je
dokumentirano zavzemanje majhne kalvinsko reformirane cerkve za
– v njihovih lastnih očeh krivoverne – anabaptiste pred (bržkone
pretežno katoliškimi) magistrati v flamskem mestu Gent.9  Prav
anabaptisti pa so v 16. stoletju bili prvi, ki so dokazovali, da je narobe
preganjati krivoverce (Andrejč, 2006: 100–104), vendar za ceno last-
nega poudarka na popolni ločenosti od vsega svetnega in s tem tudi
od drugih reformiranih kristjanov. Zdi se torej, da je pogreznjenost
cerkve v vlogo državnega kulta rimskega cesarstva ustvarila razmere,
iz katerih je dobrih tisoč let pozneje bilo skorajda nemogoče izstopiti
brez grobih nedoslednosti (takšnih ali drugačnih) pri interpretaciji
in aplikaciji apostolskega nauka.10
Pri ocenjevanju Luthra in drugih »magistratnih« reformatorjev,
vključno s Trubarjem, bi se torej morali vprašati, v kolikšni meri je
njihov »antisemitizem« (kolikor je prisoten) predvsem nesrečna
posledica prepričanja, da so dolžni priporočati ali terjati preganjanje
heretikov kot nasprotnikov evangelija, v kolikšni meri pa tudi pri njih
lahko zasledimo poteze splošne sovražnosti do Judov – torej pravega
8 Luther (za razliko od Rima, a tudi Zwinglija, Calvina, itn.) praviloma ni
odobraval usmrtitve krivovercev, posledično tudi usmrtitve Judov ne. Izjema
so bili oboroženi uporniki proti posvetnim oblastem (npr. Münzerjevi
privrženci in uporni kmetje nasploh, karizmatično-teokratsko »kraljestvo«
v Münstru ipd.).
9 Od mestnih oblasti so med drugim terjali, naj sankcionirajo zgolj zunanjo
(ne)pravičnost podložnikov, ne pa njihove pravovernosti. Ta ideja ni bila
nova, toda pri njihovih prošnjah je prvič rabljena dosledno v smislu, da tudi
odkriti in dejavni krivoverci ne bi smeli biti obsojani in preganjani, če živijo
dostojno. S tem so pravzaprav terjali politični pluralizem. Mislim, da bi se
dalo pokazati, da so šele njihove eksplicitne in implicitne zahteve povsem v
skladu z apostolskim naukom. Za prevod večjega dela njihovega pisma
gentskim magistratom glej: Hardi Vitorović (2006): 356 ff.
10 Za drugačen pogled glej članek Gorazda Andrejča (2006), ki se mu
anabaptistične teološke pozicije zdijo manj problematične, do »magi-
stratnih« pa je bolj kritičen.
89
antisemitizma. V prvem primeru gre za kulturni vpliv imperialnega
krščanskega sveta na njihovo teološko-politično misel (tako pri
eksegezi bibličnih tekstov, kot pri zmožnosti apliciranja), v drugem
za kulturni vpliv splošne srednjeveške sovražnosti do Judov (korenine
katere segajo v predkonstantinovsko obdobje) na njihove osebne
nagnjenosti, eksegezo, aplikacije. Tukaj se seveda s takšnim pretre-
sanjem Luthra ne moremo ukvarjati, po moji oceni pa pri njem prvo
prevladuje, vendar so vsekakor prisotni tudi elementi drugega. Zato
moram Luthru, ne glede na absurdnost ocen, ki v njem vidijo enega
virov antisemitizma,11  očitati nedoslednost glede na njegovo lastno
spoznanje, zaradi katere je tako pri sebi kot pri drugih v cerkvi
dopuščal ohranitev sovražnosti do Judov, s katero so vsi skupaj bili
okuženi (Oberman, 2003: 129). Toliko bolj zanimivo bo preveriti, ali
lahko kaj podobnega najdemo tudi pri Trubarju.
TRUBAR O JUDIH IN O JUDOVSTVU
Judje, Turki, »papežniki«
Resnici na ljubo povejmo, da za razliko od Luthra Trubar ni bil
neposredno soočen z Judi. Tako ali tako maloštevilni Judje so bili v
času Trubarjevega delovanja že izgnani iz vseh notranjeavstrijskih
11 Razen seveda v naključnem smislu, da je lahko kdo, ki mu ni bilo mar za to,
kar Luther sicer pravi (nacisti), iz njegovih spisov kot »vir« povsem arbitrarno
iztrgal tisto, kar mu je prišlo prav, slednje razglasil za Luthrovo »authentische
Stimme« in izkoristil dejstvo, da so luteranske cerkve izgubile lutrovsko
osredotočenost na evangelij, ter s tem postale dojemljive za prilizovanja
nacističnih oblastnikov. Toda ta dojemljivost ni bila izjema: Heiko Oberman
z izjavami samih Judov dokumentira, da je na začetku 20. stoletja
antisemitizem v Hitlerjevi domači (katoliški) Avstriji, a tudi na Poljskem, v
Franciji in celo v Angliji bil precej močnejši, kot v Nemčiji (Oberman, 2003:
130–132). Za 15. in 16. stoletje pa kot indikator antisemitizma upošteva
držo do takrat pokristjanjenih Judov. Pri takšnem testu se mu glede na
Luthrovo zaupanje v moč evangelija, da iz Judov naredi pristne ude cerkve,
celo njegov nizozemski rojak – humanist Erazem Roterdamski – izkaže za
tršega antisemita, kaj šele Luthrov prvi »papežniški« nasprotnik Johannes
Eck, za katerega so bili Judje »Kristusovi morilci« in je Luthra zmerjal z
»Judenvater« (Oberman, 2003: 128).
NENAD H. VITOROVI]
90
RAZPRAVE, [TUDIJE
dežel z izjemo Goriške (habsburška od l. 1500), kjer pa jih je tudi bilo
malo. Do odkrite sovražnosti nasproti Judom je v slovenskem pro-
storu prišlo l. 1348 ob epidemiji kuge. Sledili so pogromi, največji
med njimi leta 1397 na Štajerskem, ko so v Radgoni, Gradcu in na
Ptuju požgali tamkajšnje judovske četrti. Na zahtevo deželnih stanov
so bili Judje 40 let po vnovičnem požigu na Ptuju (1456) izgnani iz
Štajerske in Koroške (1496–7), v letih 1513–1515 pa pod pritiskom
ljubljanskega meščanstva tudi iz Kranjske (Enciklopedija Slovenije,
1990: 135 ff.). Podobno je bilo v kraju Trubarjevega izgnanstva,
namreč v okolici Tübingena, od koder so Jude izgnali l. 1477. Vendar
je vse to bilo še dovolj sveže in Trubar bi gotovo lahko igral na ta
resentiment tudi doma, kaj šele pri podpornikih s severa. Nenazadnje
so med najbolj trdoživimi predsodki o Trubarju prav tisti, ki temeljijo
na poudarjanju njegove odvisnosti od protestantskega plemstva
(nemške narodnosti) ter »njihove« Wittenberške »centrale«. Toda v
njegovih spisih, posvetilih, predgovorih in korespondencah zaman
iščemo kako grobo in nespoštljivo izražanje v zvezi z Judi. Tudi ne
najdemo idej, da bi bili Judje trajno zavrženo Božje ljudstvo, namesto
katerega bi Bog izvolil cerkev, ali da bi bili razlog za kakršnekoli
nadloge: niti v tem smislu ne, da bi bili s svojo prisotnostjo in svojimi
dejavnostmi Božja kazen za grehe kristjanov. Slednje pa je ena izmed
vlog, ki jo pripisuje npr. »papežnikom« in Turkom (tj. muslimanom).
Tako že v »Pridigi o besedi vera« na koncu Katekizma iz l. 1550
beremo:
Četudi so bili Judje tedaj njegovo ljudstvo in cerkev, jih je /Bog/
zaradi njihove nevere in nepokorščine velikokrat kaznoval z ognjem,
z mečem in s kačami. Zemlja je požrla del ljudstva (4Mz 16; 21; 25),
pozneje pa je celo ljudstvo prepustil poganom, da so ga strli.12  Enako
še zdaj kaznuje svojo cerkev (kristjane) z marsičim – na primer s Turki,
z draginjo, s kugo, s pogubnimi boleznimi, s hudobno gosposko,
družino in soseščino, s hudobnimi škofi, duhovniki, menihi in z
drugo nesrečo. (Trubar, 1550/2000: e5a-b = 117a-b)
12 V 59. poglavju Ene dolge predguvori Trubar piše: »Bog je dopustil, da je bila
njegova stara judovska cerkev odpeljana v babilonsko ujetništvo /…/, vendar
je cerkev spet pripeljal domov /…/.« (1557/1986: cc4b)
91
Vidimo, da se Judje ne pojavljajo v zadnjem delu, kjer Trubar
(začenši s Turki) našteva nekatere izmed nadlog, s katerimi je kazno-
vana cerkev; omenjeni so ravno kot cerkev, ki jo Bog kaznuje. Ker se
na prvi pogled lahko zdi, da Judje nastopajo kot zavrženo ljudstvo,
naj opozorim, da odlomek pravzaprav poudarja kontinuiteto cerkve
(ki jo Bog še zdaj enako kaznuje). Kaj ta poudarek pomeni, bomo videli
v nadaljevanju, za zdaj se še na kratko pomudimo pri muslimanih
oz. »Turkih«.13  Primerjava Judov s »Turki« (a tudi s »papežniki« in
drugimi krivoverci) je informativna, saj Trubar »današnje Jude«
večkrat omenja skupaj z njimi. Pri tem lahko najprej ugotovimo, da
se tudi v primeru muslimanov ne izraža difamatorno, čeprav je
Osmansko cesarstvo postalo resna grožnja vsej srednji Evropi in je že
zasedlo večji del Hrvaške, vpadi v slovenske dežele pa so bili pogosti.
Trubar seveda sočustvuje s preprostim ljudstvom. Tako v nemškem
predgovoru k Prvemu delu Nove zaveze (1557)14  »pobožnim kristjanom
vseh stanov, ki prebivajo na Kranjskem, Spodnjem Štajerskem, Koro-
škem, Krasu, v Istri in v Slovenski marki« piše:
Bog ve, da sem še v tistem času, ko sem pri vas pridigal v sloven-
skem jeziku iz latinskih in nemških knjig, pogosto vzdihoval in klical
k Bogu, naj se zaradi posvečenja svojega imena in razširitve svojega
kraljestva milostno ozre tudi na naše ubogo, preprosto, dobrosrčno
slovensko ljudstvo, naj mu prizanese in ga obdari z veliko milostjo in
darom, da bi se tudi njegov jezik pisal in bral kakor jezik drugih
narodov, ter da bi se Sveto pismo in druge dobre krščanske knjige
prav prevedle in natisnile v slovenskem in hrvaškem jeziku. Oba
naroda slovenskih in hrvaških dežel se mi namreč srčno smilita in bi
se po pravici zares morala smiliti vsakomur ne samo zaradi tega, ker
morata prebivati in stanovati na turški meji in se nimata kam umak-
niti, niti kam zbežati, ker je Turek zavzel in nenehno čedalje bolj
zavzema najboljši in največji del njihovih dežel in krajev, ker Turki in
13 Turki so pri Trubarju sinonim za muslimane, torej tudi za slovanske
muslimane, vendar ne zgolj za slednje, kot je menil npr. Anton Aškerc (1905:
34).
14 Novo zavezo je Trubar prevajal postopoma, tako da je izšla v petih delih. Ta
perui deil tiga Nouiga testamenta vsebuje Evangelije in Apostolska dela ter
dodatke, med katerimi je tudi »ena dolga predguvor« k Novi zavezi.
NENAD H. VITOROVI]
92
RAZPRAVE, [TUDIJE
martolozi15  skoraj vsak dan mnogo ljudi pobijejo, zadušijo, ujamejo,
jih z ženami in otroki vred odpeljejo, nato pa ločene prodajo v večno
in bolj kot živinsko sužnost za sramotno in nenaravno uporabo –
ampak smilita se mi tudi, ker prav malo ali nič ne vesta (saj jih tudi
ne učijo prav) o najpotrebnejših in najbolj tolažilnih naukih naše
resnične krščanske vere, katerih poznavanje je za vsakega razumnega
človeka najbolj potrebno za odrešenje njegove duše in najvišjo to-
lažbo. (Trubar, 1989: 91)16
Iz odlomka je razvidno še nekaj, kar je ključno za Trubarjevo
razumevanje statusa Judov (in Turkov ter drugih). Vidimo namreč,
da Trubar izhaja iz prepričanja, da je večina Slovencev in Hrvatov
izgubljena, saj jih jasno oznanjeni evangelij še ni dosegel. Ne gre torej
zgolj za skrb, da bodo v turškem ujetništvu spričo nepoučenosti in s
tem neodpornosti na krivi nauk postali muslimani (moment, ki ga
bo Trubar poudaril nadvojvodi Maksimilijanu),17  problem je večji:
sploh še niso kristjani v pravem pomenu besede, niso še rešeni. Ko
tukaj v nadaljevanju razlaga, kateri so ti najpotrebnejši nauki resnične
krščanske vere, pravi namreč:
15 Milice v službi Otomanskega cesarstva, prvič formirane sredi 15. stoletja v
težko dostopnih delih Tesalije kot Αρματολοί. Najbrž gre za skovanko iz
benečanske sposojenke arma (orožje), s pomenom »orožniki«. Drugi možni
pomen je »grešniki« (http://en.wikipedia.org/wiki/Armatoloi). Do 17.
stoletja so jih sestavljali izključno nemuslimani (pravoslavni in katoličani),
ki so zato bili oproščeni posebnega davka, kakršnega je sicer bila prisiljena
dajati »raja«, t.j. pripadniki različnih »ljudstev knjige«, ki niso hoteli sprejeti
islama.
16 Za Ruplov prevod celotnega nemškega predgovora, na katerega sem se v
pričujočih odlomkih opiral, a sem ga nekoliko posodobil, glej: SPP (1966):
71–82.
17 V posvetilu Maksimilijanu k Drugem delu Nove zaveze: »In ker je začeto delo
slovenskemu ljudstvu čedalje bolj všeč in po volji, saj se njihova ljuba mladina
in preprosti ljudje, ki razen slovenskega ne znajo nobenega drugega jezika,
iz njega lahko temeljito naučijo najpotrebnejših in najbolj odrešujočih
naukov stare, prave krščanske vere, in tega, kako naj se v njej ohranijo in
tolažijo, ko jih ujamejo in ugrabijo Turki, da ne bi iz obupa postali mameluki,
so mi mnogi izmed njih in nekateri Nemci, pobožni in učeni možje, vneto
prigovarjali, naj nadaljujem s prevodom drugega dela Nove zaveze.« (Trubar,
1560/1998: a2a–b)
93
Taki nauki so: o razliki med postavo in evangelijem, kaj je izvirni
greh in opravičenje vere, kako naj Boga prav(ilno) kličemo in mu
služimo /…/ kako in s čim naj se kristjan tolaži v zunanjih nadlogah,
kakor v uboštvu /…/, v izgnanstvu, v trdem ujetništvu in veliki
bolečini, pa tudi pri notranjih velikih preizkušnjah, kakršne so greh,
resni Božji srd, smrt, hudič in pekel. O teh naukih ubogi Slovenci in
Hrvati ne razumejo in ne vedo mnogo, zlasti tisti ne, ki se niso učili
tujih jezikov in pisav. Temu je tako, ker jim močno primanjkuje
poštenih učiteljev in pridigarjev, in ker nimajo v svojem jeziku vsega
biblijskega Pisma, kakor ga imajo Nemci in drugi narodi. Kajti z
vztrajnim poslušanjem Božje besede in z marljivim branjem Svetega
pisma pridejo izvoljeni ljudje povsod in redno po moči in delovanju
Svetega Duha do prave vere, do resničnega spoznanja Boga samega
in njegove volje /…/. (Trubar, 1989: 91–92)
Videli bomo, da je za Trubarja prav evangelij rdeča nit celotnega
Svetega pisma, in prvi štirje nauki, ki jih Trubar tukaj omenja, ga
pravzaprav razlagajo oz. tvorijo njegov kontekst, sledijo pa jim nauki,
ki se tičejo njegove aplikacije v konkretnih življenjskih okoliščinah, pri
čemer Trubar (kot je razvidno iz zadnjega stavka) namiguje, da so tiste
»notranje«, iz katerih lahko reši le evangelij, bržkone bolj resne kot »zu-
nanje« (Mt 10,28), med katere bi seveda lahko šteli tudi Turke. O tem
pa, da so bili Turki v očeh preprostega slovenskega ljudstva (in ne le
gosposke) ena najhujših groženj, pričuje dejstvo, da jo Trubar v prvem
poglavju slovenskega predgovora (Ena dolga predguvor) k Novi zavezi18
uporablja za preliminarno ilustracijo tega, kaj naj bi evangelij bil:
Evangelij je grška beseda, ki se lahko sloveni kot dobro oznanilo /
sel∫tuu/, dobro sporočilo /glas/, oz. dobre, vesele novice /marini/, ki
bodo ljudi razveselile, da bodo z vsem veseljem o njih govorili – jih
poslušali in pripovedovali drugim –, kot če bi mi zdaj prejeli dobro,
resnično sporočilo oziroma novico, da so naš gospod kralj in njegovi
18 Tiga Noviga testamenta ena dolga predguvor je Trubarjevo osrednje teološko
delo, po oceni Jožeta Rajhmana razprava (traktat) in s tem prvo znanstveno
delo v slovenščini (Rajhman, 1986a: 9), pa vendar ga je Trubar pisal prav za
svoje »ubogo slovensko ljudstvo«. Reprint po dveh predlogah iz Prvega dela
Nove zaveze je 1986 izdala Cankarjeva založba kot Ena dolga predguvor k
Novemu testamentu.
NENAD H. VITOROVI]
94
RAZPRAVE, [TUDIJE
sinovi popolnoma pregnali Turke iz vseh slovenskih, hrvaških in
ogrskih dežel, iz Bosne in iz Konstantinopla. Zato se z vsemi našimi
otroci vred nikoli več ne bomo bali Turkov, ampak bomo – varni pred
vsemi našimi sovražniki – imeli mir. (Trubar, 1557/1986: g4b)
To je prva izmed petih ilustracij, ki so vse zelo blizu preprostemu
človeku (ukinitev tlake; dovolj hrane in pijače za lačne in žejne;
osvoboditev iz dosmrtne ječe; ozdravljenje na smrt bolnega). Prva
prava opredelitev »dobrih, veselih novic« pa sledi v drugem poglavju,
kjer Trubar kot tiste »prave, dobre, stanovitne, resnične, prijazne,
vesele in tolažeče novice« identificira »prave pridige in resnična Sveta
pisma« o Kristusu Jezusu, saj se v njih …
/…/ oznanja usmiljenje in preobilna, neizrekljiva Božja ljubezen
do vseh ljudi, ter se jasno sporoča in piše, da Bog noče smrti in pogube
grešnika, temveč hoče vsem, ki se prav spokorijo – verujejo v njegovega
Sina – odpustiti vse grehe in jih obravnavati kot pobožne, pravične in
kot svetnike, ter jih obvarovati pred vsakršnimi hudimi nesrečami,
pred večno smrtjo, pred hudičem in pred peklom /…/ (Trubar, 1557/
1986: h1a).
Če novica o Božjem Sinu Jezusu sporoča, da »Bog noče smrti
grešnika«, Trubarju nikakor ne moremo očitati, da bi taktiziral, ko v
Registru in sumaričnem seznamu vseh /svojih/ slovenskih knjig, datiranem
2. januarja 1560, o svojem »dolgem predgovoru« pravi, da je z njim
hotel »ne le dati preprostim slovenskim in hrvaškim kristjanom pouk
in dobro vodilo, kako naj s pridom in razumom berejo Novo zavezo
in vse Sveto pismo«, temveč »tudi Turke privesti k spoznanju njihovih
grehov in skvarjene narave, k pravemu spokorjenju in pravi krščanski
veri /…/« (Trubar, 1986: 46), čeprav v Eni dolgi predguvori nikjer še
eksplicitno ne govori o oznanjevanju evangelija Turkom (in Judom).
To, da je evangelij namenjen vsem, je samoumevno. Toda v svojih
korespondencah, posvetilih in predgovorih prične Trubar od januarja
1560 zavestno poudarjati pomembnost slovenskega19  in hrvaškega
19 Slovenskega zato, ker je most, prek katerega prevajajo v »skupni /gemeine/,
razumljivi hrvaški jezik in pisavo, ki ju rabijo vsi Hrvati, Dalmatinci, Bosanci,
Srbi in Turki tja do Carigrada« (Trubar, 1560/1998: a2b). Razumeli naj bi ga
torej tudi na sultanovem dvoru.
95
tiska kot načina boja proti Osmanskemu cesarstvu.20  Tako v »posve-
tilu« Drugega dela Nove zaveze nadvojvodi Maksimilijanu,21  datiranem
1. januarja, pravi:
Prav nič ne dvomim, da bo prek tega našega dela Kristus, Gospod,
s svojim Duhom in besedo vnovič razširil in utrdil svoje kraljestvo /
reich/ proti Jutrovem, Mohamedovo oz. antikristovo22  /oblast/ pa
oslabil in zmanjšal. Kajti evangelij je Božja moč in sila, kot pravi Pavel
na začetku tega pisma. (Trubar, 1560/1998: a3b)
Pavlov stavek se nadaljuje »/…/ v rešitev vsakomur, ki veruje /…/«
(Rim 1,16), česar Trubar tu ni eksplicitno poudaril, vsekakor pa to
implicira. Toda ob tem se nam lahko vsiljujejo dvomi: Je Trubar res
naivno mislil, da se bodo vsi balkanski muslimani z vero odzvali na
jasno oznanjeni evangelij? Ali pa je nasprotno, prav premeteno skušal
izrabiti »turško nevarnost«, da bi dosegel čim večjo naklado sloven-
skih in hrvaških protestantskih knjig, oz. celo predvsem za to, da bi
odvrnil pozornost od obtožb heretičnosti lastnih spisov?23  Ne prvo,
ne drugo: Trubar je res verjel, da je treba narediti vse, da bi se evangelij
oznanjal tudi muslimanom, in res je verjel, da bi to pripomoglo k
20 Glej npr. Trubar (1986): 50, 62, 66, 69, 77, 176, 274 ff; in SPP (1966): 129,
136 (kjer so skupaj s Turki tudi Judje omenjeni kot naslovljenci Kratkih
razumnih naukov), 159, 166.
21 Maksimilijan, kralj češki, nadvojvoda avstrijski, vojvoda burgundski, zgornje
in spodnje šlezijski, mejni grof moravski, grof tirolski itn., od 1564–1576
cesar Maksimilijan II. Konec 50. let je bilo videti, da bo Maksimilijan prot-
estant. Njegov dvorni pridigar Johann Sebastian Pfauser je bil luteranski
teolog. Toda istega leta, ko mu je Trubar napisal pričujoče posvetilo in mu
poslal svoj »Register in sumarični seznam«, je bil Pfauser izgnan, Maksi-
milijan pa se je sčasoma povsem uklonil pritiskom svoje družine in Rima.
Po letu 1564 je nadvojvoda avstrijskih dežel postal njegov brat Karl, ki je
odločno podpiral protireformacijo.
22 Antikrist je vsak odkrit ali prikrit Kristusov sovražnik. Torej tudi nekdo, ki
velja za kristjana. Trubar v nadaljevanju pristavi: »In v teh naših poslednjih
časih vidimo in izkušamo, kakšna je moč in učinkovitost Božje besede, ki
po vsej Evropi čedalje bolj temeljito razkrinkava zakritega antikrista.«
(Trubar, 1560/1998: a3b–a4a)
23 Trubar se je prev v tem času moral zagovarjati pred obtožbami, da vsebujejo
njegove knjige cvinglijanske nauke.
NENAD H. VITOROVI]
96
RAZPRAVE, [TUDIJE
zlomu turškega cesarstva, vendar ni bil naiven. Verjel je, da bi se
nekateri izmed muslimanov zagotovo odzvali z vero, drugi pa ne,
spet tretji bi bili morda le omajani v svojem dotedanjem prepriča-
nju. A tudi to bi lahko destabiliziralo Osmanski imperij in pripo-
moglo k njegovem padcu. V tem smislu piše aprila istega leta baronu
Ungnadu:
/V/aša milost naj /…/ ve, da sta zdaj dva hrvaška duhovnika vse
moje često imenovane knjige spravila v hrvaški jezik in črke; te so
mnogi Hrvati pregledali in potrdili, ter močno želijo, da se kmalu
natisnejo; pravijo, da bodo veliko koristile ne samo na Hrvaškem in v
Dalmaciji, temveč tudi na Turškem do Konstantinopola in da bodo
napravile hrup in prepir med Turki. (Trubar, 1986: 62)
Iz tega seveda ne sledi, da bi bil Trubar škodoželjen, in bi musli-
manom iz zlobe privoščil razdore in nerede ter končno tudi propad.
Ne: gotovo si je želel in je tudi molil,24  da bi se vsi odzvali z vero, le
naiven pač ni bil. In eden izmed ciljev razlage evangelija v Eni dolgi
predguvori je prav dokazati, da prepirov na Zahodu ni povzročil
Luther, temveč je upiranje Bogu – staro kot sam človeški rod – tisto,
ki povsod povzroča razdore:
/T/o, da morajo evangelij, krščanska vera in vsi, ki verujejo na
svetu, veliko več trpeti, kot pa drugi ljudje (kajti hudič je Kristusu in
njegovim udom silno sovražen) /so/ najstarejše reči na svetu. Zato se
tisti, ki danes govorijo, da je naša zdajšnja evangelijska vera nova, da
jo je postavil Luther, in da takšnega sovraštva, prepiranja in delitev
zavoljo vere ter takšnih zmešnjav in nadlog prej ni bilo, motijo in
govorijo proti evangeliju in proti vsemu Svetemu pismu. (1557/1986:
i1a–i1b)
24 V Ena duhovska peissen zubper Turke inu vse sovražnike te cerque Božye (1567)
pravi: »/…/ kadar kristjani molijo »Oče naš«, morajo v srcu vselej prositi
Boga, da bi se njegovo ime tudi pri Turkih in papežnikih posvečevalo, kakor
se posvečuje pri nas; da /bi se tudi pri njih/ prav pridigalo in bi oni prav
verovali in služili Bogu, da bi s Svetim Duhom – kakor nad nami – tudi nad
njimi kraljeval, jim vladal, jih vodil in usmerjal; da bi se pri njih izvršila
njegova volja, ne pa hudičeva itn.« (Trubar, 2006: 230)
97
Enovitost evangelija
Za nas je Trubarjeva razlaga evangelija v Eni dolgi predguvori ključna
zaradi posledic, ki jih ima za njegovo pojmovanje vere in cerkve, s
tem pa za status Judov, zato si jo bomo podrobneje ogledali. V tretjem
poglavju Trubar na kratko razloži razliko med postavo in evangelijem,
oziroma, kot pravi, med »Mojzesovo pridigo« in »Kristusovo pri-
digo«. To razlikovanje sodi k jedru lutrovstva (pri reformatorjih »švi-
carske« smeri je manj naglašeno), lahko pa je zavajajoče, zlasti ko se
za postavo rabi izraz »Mojzesova pridiga«, za evangelij pa »Jezusova«
oz. »Kristusova«. Zato takoj povejmo, da se ne preveč posrečen izraz
»Mojzesova pridiga« nikakor ne nanaša na vse, kar je Mojzes govoril
(in pridigal), in da tu tudi sploh ne gre za opis razlike med kako
»starozavezno« in »novozavezno« vero, temveč za razmejitev evange-
lijskega krščanstva od srednjeveškega. Luther je namreč na podlagi
Pavlovih poudarkov s tem razlikovanjem skušal čimbolj jasno izraziti
za religioznega človeka zelo neintuitivno misel, da sam ne more
ničesar narediti (izpolniti Božjo postavo), da bi se spravil z Bogom,
ampak lahko le zaupa njegovi obljubi (evangeliju). Postavo je namreč
namesto njega izpolnil Jezus25  in prav to sodi k jedru obljube. Toda
tako Luther kot Trubar še kako poudarjata, da je Mojzes pridigal
tudi evangelij. »Kristusova pridiga« je namreč predvsem vsaka »pri-
diga o Kristusu«, tudi takšna, ki govori o Božji obljubi rešitve, ne da
bi Kristusa eksplicitno omenjala, ampak ga le implicira. In prav to je
glavni argument Trubarjeve razlage evangelija v Eni dolgi predguvori.
Za začetek odpravi utečeno istovetenje izraza »evangelij« s štirimi
knjigami in poudari njegovo enovitost:
Mnogi menijo – ker so evangelisti štirje in ker odlomkom, ki se ob
nedeljah in ob drugih dnevih berejo v cerkvi, pravimo evangelij –, da
je evangelijev več, in da si med seboj niso enaki, ampak da vsak
evangelist piše nekaj drugega in vsak evangelij pravi oz. uči nekaj
drugega. Toda temu ni tako. Vsi evangelisti in vsi evangeliji pišejo in
25 »/V/se Mojzesove postave in celotno Sveto pismo /kažejo/ le na samega
Kristusa. Kristus je namreč konec vseh postav, to je /njihovo/ dokončanje in
izpolnitev; /tako/ da je vsakdo, ki vanj veruje, pobožen, svet in pravičen
pred Bogom. (Trubar, 1560/1998: 16b)
NENAD H. VITOROVI]
98
RAZPRAVE, [TUDIJE
govorijo o eni sami stvari, in sicer enako: kaj je Jezus govoril in učil,
kakšna znamenja je delal, kako je mučen in usmrčen, tretji dan
obujen, kako je šel v nebesa in poslal apostolom in nam vsem Svetega
duha, ter da je s svojimi besedami in znamenji oznanjal in izpričeval,
da je on tisti pravi, obljubljeni Kristus, pravi Bog in pravi človek. /…/
In ker je pravi Kristus en sam, je tudi evangelij en sam. (Trubar, 1557/
1986: h3b)
Trubar tu ne rabi pojasnila iz Luthrovega »Predgovora k Novemu
testamentu« (1522), da evangelij vsebujejo tudi (vsa) apostolska
pisma,26  saj to samoumevno sledi iz sledečega:
/N/iti evangelij in naša krščanska vera, niti nadloge, stiske, delitve,
zmešnjave in sovraštvo zavoljo vere, se niso začeli šele v času, ko je
Jezus v svoji človeškosti hodil po svetu in pridigal, ali šele ko so
pridigali njegovi apostoli oz. ko so pisali evangelisti /h3b/h4a/,
temveč imajo tako evangelij in pridige Jezusa Kristusa, večnega
Božjega Sina, ter naša stara, krščanska vera, kot tudi trpljenje in
sovraštvo zaradi te vere, svoj začetek že ob začetku sveta. Te stvari je
namreč že v rajskem vrtu povedal, pridigal, prerokoval in postavil
sam Bog, brž ko sta Adam in Eva grešila. Mojzes piše, da je Gospod
Bog potem, ko je hudič Adama in Evo po kači spravil v greh, v telesno
in večno smrt, med drugim spregovoril tudi kači, to je hudiču, in
sicer takole: Seme ženske ti bo strlo glavo, ti pa ga boš pikala oz.
grizla v peto (1Mz 3,15). Besed je malo in tudi kratke so, pa vendar je
v njih celi pravi evangelij, kot tudi napoved vseh nadlog, ki so se godile
od začetka sveta in se bodo – prav zavoljo vere – še naprej godile do
poslednjega dne. Seme ženske je po razlagi vseh prerokov in apostola
Pavla Jezus Kristus, Božji Sin, ki je privzel človeškost od ene čiste
mladenke, brez slehernega moškega semena. (1557/1986: h3b–h4a)
Vidimo torej, da je za Trubarja »ta prvobitna pridiga o semenu
ženske«, že čisto pravi evangelij, ki pa med ljudi tudi že vnaša na-
sprotovanje in s tem razdor. Kačja glava je »hudičeva moč in oblast
26 »Na široko ga opisuje, kdor opisuje mnoga Kristusova dela in besede, kakor
to delajo štirje evangelisti. Na kratko pa ga opisuje, kdor ne /govori/ o
Kristusovih delih, temveč z nekaj besedami pokaže, kako je s smrtjo in
vstajenjem premagal greh, smrt in pekel /…/, kakor /to delata/ Peter in Pavel.
(Luther, 2002: 12)
99
oz. gospostvo, kot tudi greh, nadloge, stiske, bolezni, smrt in pekel«
(h4a), peta pa je Kristus v svoji človeškosti, skupaj z vsemi, ki verujejo
evangeliju (pa tudi sam evangelij). »Zato hudič vedno in povsod grize
s svojimi zobmi, pika z jezikom in pljuva svoj strup naokrog, kjerkoli
se Kristusov evangelij prav(ilno) in razumljivo pridiga, kjerkoli se mu
verjame /…/« (h4b–i1a), pravi Trubar in nadaljuje:
On je povzročil, da je Kajn, ki ni veroval, ubil svojega brata, ki je
veroval. On je povzročil, da so stari pobožni /brumni/ očaki – Noe,
Abraham, Izak, Jakob, Jožef, Mojzes, David in vsi preroki – morali na
svetu toliko pretrpeti od hudobnih. In le katere hudobije in nesreče
ni povzročil, ko je sam Jezus kot človek hodil po svetu?! On je dvignil
judovske menihe, farizeje, duhovnike, pismouke, doktorje in škofe,
in povzročil, da so Jezusu in njegovemu nauku vedno in povsod
nasprotovali, dokler ga niso spravili na križ in v smrt. In potem je ta
hudobna kača oz. hudič po vsem svetu enako sovražil, preganjal, lo-
vil in moril apostole in pobožne kristjane, in sicer po neverujočih
Judih in poganih, a tudi lažnih kristjanih. In še zdaj povsod tako
počne, in bo še naprej počel, vse do poslednjega dneva. (Trubar, 1557/
1986: i1a)
Iz teh odlomkov bi že lahko sklepali, da se za Trubarja ljudje ne
delijo na pogane, Jude in kristjane, temveč na verujoče (pogane, Jude
in kristjane) ter neverujoče (pogane, Jude in kristjane), k čemur se
bomo še vrnili. Zaenkrat ostanimo pri poudarku, da kot verujoče
opredeli tiste, ki zaupajo Božji obljubi Odrešenika, ki bo zadostil za
njihovo lastno nepokornost Bogu:
Ta evangelijska pridiga pa v Adamovem času ni takoj zamrla, saj
jo je Adam naprej širil in razglašal. On je o tej prvotni Božji obljubi,
da nam hoče v odrešenje dati svojega Sina, pridigal svojim otrokom
in vnukom, z njo je sebe in svoje tolažil v vseh nadlogah, in takšno
vero je potrjeval z žrtvenimi daritvami. Enako so se s pridigo o
obljubljenem Kristusu ohranjevali in tolažili stari očaki, ki so živeli
pred potopom in Noe s svojo družino. 363 let po potopu pa je Bog
svojo obljubo glede svojega Sina – da mora zavoljo nas postati človek
– ponovil Abrahamu, ki mu je med drugim dejal: V tvojem semenu
bodo blagoslovljena vsa ljudstva na zemlji (1Mz 22,18), kakor bi Bog
hotel reči, moj Sin bo iz tvojega rodu in tvoje krvi privzel človeškost,
NENAD H. VITOROVI]
100
RAZPRAVE, [TUDIJE
in bo s tem vse verujoče po celem svetu blagoslovil in rešil grehov,
večne smrti in pekla. Obdaril jih bo s popolno pobožnostjo in ne-
beško pravičnostjo, da bodo mogli skupaj z angeli stati pred menoj.
(Trubar, 1557/1986: i1b)
Trubarjevo interpretacijo »Adamove pridige« je seveda tudi treba
razumeti v smislu tega »kakor bi Bog hotel reči«. S »ponovitvijo«
obljube Abrahamu (1Mz 22,18)27  pa pride do njene prve »konkreti-
zacije«: seme ženske, ki bi doslej lahko bil kdorkoli, bo izšlo iz Abra-
hama. Obljuba je še vedno namenjena vsemu človeštvu, toda njeno
izpolnitev je poslej smiselno iskati zgolj med Abrahamovimi potomci.
Trubar nadaljuje:
Enako je potem Bog govoril Izaku in Jakobu, ki jima je ponavljal
obljubo o semenu ženske. Glede te Božje obljube je potem Jakob
pravil in prerokoval svojim otrokom, namreč kdaj bo Kristus moral
priti na svet. Dejal je, da se žezlo (to je oblast in gospostvo) ne bo
umaknilo od Juda, ne vladarska palica od njegovih nog, dokler ne
pride Šilo, (to je) Kristus, in k njemu se bodo zatekala ljudstva (1 Mz
49,10). (Trubar, 1557/1986: i1b - i2a)
Tu sta druga in tretja »konkretizacija«: obljubljeno seme bo izšlo
iz Izraela (Jakoba), izmed njegovih sinov pa iz Juda. In tako pridemo
tudi do Mojzesa – pridigarja evangelija:
Za temi očaki je Mojzes pridigal in prerokoval, da bo Kristus rojen
iz judovskega rodu, ko je v 5Mz (18,15–19) dejal: »Tvoj Gospod in
Bog mi je na Horebu takole govoril: ,Obudil jim bom preroka izmed
njihovega ljudstva, izmed njihovih bratov, kakor tebe, in položil bom
svoje besede v njihova usta in govoril jim bo vse, kar mu bom zapo-
vedal. Kdor pa mojih besed, ki jih bo govoril v mojem imenu, ne bo
poslušal, od tega bom terjal.’« (Trubar, 1557/1986: i2a)
27 Za razliko od večine prevodov SSP besedo »seme« tu interpretira množinsko
(potomci), namesto nevtralno (potomstvo), najbrž zato, ker je množina impli-
cirana v vrstici 17. Toda primerjaj poudarek na edincu v vrstici 16 in zoževanje
nosilcev obljube, ki se začne že pred Izakovim rojstvom v 1Mz 17, 18–21 in se
nadaljuje pri njegovih sinovih (ne Ezav ampak Jakob) ter naprej skozi zgodo-
vino Izraela (ne Ruben, ampak Juda; ne Savel, niti ne Jonatan, ampak David;
ne Amnon, ne Absalom, ampak Salomon itn.), ki se v tekstih Nove zaveze
zoži na Jezusa. Za množino v 1Mz 22, 17 pa primerjaj obljubo v 1Mz 17, 4–7.
101
Mojzesu bi Trubar seveda vsaj posredno pripisal tudi vse prej
naštete »pridige evangelija«, saj so vse del Peteroknjižja. Kot poznejšega
nosilca obljube Trubar izpostavi še Davida, za katerim so »vsi preroki
Božje obljube o njegovem Sinu, katere so bile dane Adamu, Abrahamu
in Davidu, le čedalje bolj razumljivo razlagali« (Trubar, 1557/1986:
i2b). Navede nekaj primerov iz Izaija, nato sklene:
Kaj pa drugi preroki na vseh drugih mestih govorijo o Kristusu –
vse to tukaj po vrsti povedati in zapisati bi bilo predolgo. Sleherni
prerok – eden manj, drugi več – pa govori o Kristusovem prihodu,
rojstvu, nauku, trpljenju, vstajenju, in duhovnem kraljestvu, kot o
tem pričuje apostol Peter, ki pravi, da so vsi preroki od Samuela in
poznejši, kolikor jih je govorilo, oznanjevali te dni, namreč dni
Kristusovega prihoda na svet, njegovega trpljenja in vstajenja (Apd
3,24). In v desetem poglavju Apostolskih del o tem Jezusu vsi preroki
pričujejo, da prejmejo vsi, ki vanj verujejo, odpuščenje grehov (Apd
10,43). (Trubar, 1557/1986: i2b)
Trubar citira še iz prvega poglavja Prvega Petrovega pisma, da so
(starozavezni) preroki spraševali, »na kateri in kakšen čas kaže Kri-
stusov Duh, ki je bil v njih in je vnaprej pričeval o Kristusovem
trpljenju in veliki slavi, ki mu je sledila« (1Pt 1,11), v naslednjem
poglavju pa se loti »pravih in krivih« religioznih praks kot posledic
različnega odziva na evangelij. Trubar je že omenil Kajna, ki ni veroval
in je ubil (zaklal) svojega brata Abela. Slednji pa je veroval:
Adamov sin Abel je po nauku in pridigi svojega očeta naredil oltar,
tj. vidno bogoslužje, s čimer je pridigal o Kristusu, namreč da bo po
Božji obljubi zagotovo prišel na svet in s svojim trpljenjem in smrtjo
vse verujoče rešil greha, Božjega srda, smrti, hudiča in pekla. In kot
znamenje in potrditev te vere in pridige je na oltarju daroval (klal in
žgal) od prvencev svoje drobnice, Bogu na čast in hvalo. (Trubar,
1557/1986: i3a)
Žrtvovanje kot nekoč legitimna religiozna praksa je torej za Tru-
barja nekakšna »uprizoritev evangelija«, tj. »pridiganje« z vidnimi
znamenji, ki vselej merijo na edino pravo žrtveno daritev, na Kristusa,
in je kot takšno namenjeno potrjevanju oz. utrjevanju vere (zaupanja
v obljubo). Tako so, pravi Trubar, po Abelovi smrti žrtvovali tudi
NENAD H. VITOROVI]
102
RAZPRAVE, [TUDIJE
nekateri drugi Adamovi otroci in vnuki, ki so živeli pred potopom,
vključno z Noetom in nekaterimi izmed njegovih otrok:
Tudi Noetovi otroci, iz katerih izhajajo Judje, pogani, Turki in
nasploh vsa ljudstva sveta, so pridigali o Kristusovem prihodu, o
njegovem delu oziroma smrti, in so darovali. Prek njih se je utrdila
navada, da so darovali vsi rodovi ljudi (Judje in pogani) po vsem svetu
– eni prav(ilno) z vero, drugi krivo, z nevero. (Trubar, 1557/1986: i3b)
Vidimo torej, da so za Trubarja tudi pogani lahko prav(ilno)
verovali. Ne sicer v smislu kake naravne teologije, ampak ravno v
zaupanju razodetju – Adamovi pridigi o semenu ženske. Njihove
žrtvene daritve (živali) so zato kot potrditev te vere merile na Kristu-
sovo. Tisti, ki niso verovali, pa so pogosto darovali ljudi, celo otroke,
in Trubar spomni na primere, ko so (neverujoči) judovski kralji v
stiski iz obupa darovali svoje otroke. Sicer pa tudi za starozavezni
obredni sistem velja, da je »deloval« le zaradi Kristusa:
/N/obeno izmed prav(iln)ih judovskih žrtvenih daritev, ki jih je
vzpostavil Mojzes, ni pomenilo ničesar drugega, kot prav daritev, ki
jo je na križu moral za nas prinesti Jezus, kot o tem pričujeta Izaija
(Iz 53) in Janez Krstnik, ki pravi: »Glejte, Kristus je pravo Božje jagnje,
ki bo nosil (oz. vzel) greh sveta.« (Jn 1,29–37) Se pravi: Kristus je od
Boga določena /in edina/ prava žrtvena daritev, ki bo zadostila za
naše grehe. In apostol Pavel v svojem pismu Judom28  pravi in razlaga,
da so Mojzesovo žrtveno darovanje, tempelj in vse vnanje bogoslužje
bili zgolj pridige, nazorni prikazi in pričevanja Kristusovega prihoda
na svet, njegovega trpljenja, smrti in žrtvenega darovanja. (Trubar,
1557/1986: i4a)
Tudi tu vidimo, da za opredelitev celotnega obrednega bogoslužja
Trubar rabi izraze, ki vsaj potencialno močno zmanjšujejo težo
slehernega »zakramenta«. Pri vseh obredih, vključno z žrtvenimi
daritvami, gre namreč le za (nazorno prikazane) »pridige« o obljub-
ljenem Kristusu, za nekakšno »vizualizacijo« evangelija torej. Pa
vendar takšna »ponazoritev« ne more zamenjati besede evangelija.
»Zakramenti so le nekakšne priprave, posode oziroma orodja, s
28 »Uredniško« poimenovano: Pismo Hebrejcem. Avtor je bržkone Pavlov učenec
ali sodelavec.
103
katerimi potrjujemo in krepimo vero« (Trubar, 1557/1986: 1kb), kar
bo Trubar pojasnil v nadaljevanju: »potrjujemo in krepimo«, torej ne
»prejemamo«.
Istost vere in kontinuiteta Božjega ljudstva
Če pa je temu tako, in če je Bog že Adama »evangeliziral« z obljubo
rešitve v Kristusu, nakar se je ta obljuba (od Adama do Davida) le
čedalje bolj konkretizirala (ter se nazadnje tudi realizirala), potem ni
nikakršne bistvene razlike med zaupanjem v njene različno konkretne
oblike. Vera v bistveno isti evangelij je torej bistveno ista vera:
Iz teh pričevanj lahko vsakdo tudi razume in si zapomni, da je
vselej obstajala (in bo do konca obstajala) le ena sama prava vera; da
je vera pobožnih, verujočih starih očakov, prerokov in poganov, ki so
pred Kristusovim rojstvom bili kjerkoli na svetu, in naša zdajšnja vera
– ena /in ista/ vera /.../; da so Adam, Noe, Abraham, Mojzes, David,
Elija, preroki, Job, Ninivljani, Naaman itn. postali pobožni, pravični
in sveti pred Bogom le po veri v Kristusa, čeprav so, drugače kakor
mi, živeli, preden je Kristus kot človek prišel na svet in bil križan. /…/
Kristus pravi Judom: »Vaš oče Abraham se je veselil, da bo videl moj
dan; in videl ga je in se razveselil.« (Jn 8,56) Apostol Pavel pa pravi:
Abraham je veroval Bogu (razumi: Božji obljubi Kristusa) in to mu je
bilo prisojeno kot pravičnost. Spoznajte torej, da so Abrahamovi
otroci tisti, ki so iz vere. In Pismo je predvidelo, da Bog pogane
opravičuje po veri, saj je Abrahama Bog evangeliziral (t.j. oznanil mu
je veselo reč) s tem, ko mu je dejal: »V tebi bodo blagoslovljeni vsi
pogani. Zato so z verujočim Abrahamom vred blagoslovljeni tudi
tisti, ki verujejo.« (Gal 3,6–9) (Trubar, 1557/1986: 1ka)
Ali potemtakem ni prav nikakršne razlike med vero Judov pred
Kristusovim rojstvom in vero kristjanov? Kako naj bi to bilo mogoče,
ko je toliko konkretnih razlik v verskih praksah? Odgovor je v že
omenjenem »šibkem« pojmovanju zakramentov in obredov. Razlika
sicer res obstaja, nenazadnje je realizacija obljube nekaj, v kar »želijo
gledati angeli« (1Pt 1,9–12) (Trubar, 1557/1986: i3a) – vendar ni
bistvena:
Vnanja bogoslužja, kot so obrezovanje, žrtvena darovanja, praz-
niki, jedi, obhajanje itn. – niso vera. Adam, Abraham in Judje so imeli
NENAD H. VITOROVI]
104
RAZPRAVE, [TUDIJE
drugačne zakramente in bogoslužja, kot jih imamo danes mi, niso
pa imeli drugačne vere. Mi, ki živimo po Kristusovem prihodu, res
imamo drugačne zakramente, kot so jih imeli oni, ne žrtvujemo več
živali, ne praznujemo sobot, nimamo pa drugačne vere. Njihova in
naša vera sta eno. Razlikujeta se le v toliko, da so oni verovali v
Kristusa, ki pride, mi pa danes verujemo v Kristusa, ki je že prišel.
(Trubar, 1557/1986: 1kb)
Takšno pojmovanje vere seveda ne more biti brez posledic za
pojmovanje cerkve. Tudi pri njej tako ni najti bistvenega preloma,
kot je razvidno iz Trubarjeve razlage razlik med staro in novo zavezo:
Verujoči ljudje,29  ki so živeli, preden je Kristus privzel človeškost,
ki pa so verovali Božjim obljubam Kristusa – da bo rojen od ženske,
da bo iz Abrahamovega in Davidovega rodu, da bodo zavoljo njega
blagoslovljeni (to je prosti vseh grehov) in da bodo imeli svoje kralje
ter lastno, Kánaansko deželo – ti ljudje se imenujejo stara cerkev,
ljudje stare zaveze. Ljudje pa, ki so živeli po Kristusovem rojstvu in ki
bodo živeli do poslednjega dne – vsi, ki verujejo Kristusovim besedam
in se oklepajo nauka njegovih apostolov – ti se imenujejo in se bodo
imenovali ljudje nove zaveze oz. krščanska skupnost ali cerkev. (Tru-
bar, 1557/1986: h3a–b)
V svojem komentarju k Trubarjevi Eni dolgi predguvori Jože Rajh-
man ugotavlja: »Ljudje starega testamenta so zanj ’stara cerkev’, ljudje
novega testamenta pa ’krščanska gmajna oli cerkev’, kjer bi morali
pričakovati po analogiji ’nova cerkev’.« (Rajhman, 1986a: 18) In prav
tu je kleč: po analogiji bi Trubar »moral« zapisati »nova cerkev«,
vendar tega ne zapiše, ker zanj ravno ni »nova«, kljub kvalitativni
razliki, ki jo prinaša Kristusov Duh. Govor o »novi cerkvi« bi namreč
impliciral, da je »stara« nekako zavržena in zamenjana oz. nado-
meščena z »novo«, Trubar pa vztraja na kontinuiteti. Zapiše namreč
tudi: »/…/ cerkev so že od začetka sveta pestile in jo še danes pestijo
velike in težke nadloge s strani tiranov, hudobne deželne in duhov-
niške gospoščine, krivovercev, lažnih učencev in bratov ter drugih
hudobnih ljudi, ki ne verujejo.« (Trubar, 1557/1986: cc4b) Čeprav s
29 Ali: ljudstvo (in enako drugod v odstavku). Povsod, kjer se v posodobljenih
odlomkih pojavlja beseda ljudstvo ima namreč Trubar ludi.
105
tem navidez nasprotuje Jezusovim besedam, da bo na (Petrovi) »skali«
(tj. veri) sezidal svojo cerkev (Mt 16,18), bi Trubar lahko odvrnil, da je
Jud Jezus osebno kontinuiteta cerkve, ki bo poslej skupnost tistih, ki
bodo (najprej) po Petrovem (Apd 2,14–41) in (nato) drugih apostolov
pridiganju o njegovem vstajenju, kakor Peter tudi sami verovali, da je
on obljubljeni Mesija, tj. Kristus.
Kaj pa tisti, ki ne bodo verovali, da je Kristus ravno Jezus? V Eni
dolgi predguvori Trubar še ne tematizira Judov kot naroda, kot bo to
počel pri svojih komentarjih k Pavlovem Pismu Rimljanom, se pravi v
Drugem delu Nove zaveze. Z dosedanjim argumentom je hotel pred-
vsem pokazati, da evangelijsko krščanstvo nikakor ni »nova vera«, ki
bi jo vzpostavil Luther, ampak da ima – skupaj s sovraštvom pri tistih,
ki ne verujejo, in posledično z raznimi nadlogami – »svoj začetek že
ob začetku sveta« (Trubar, 1557/1986: h4a). K njenemu jedru sodi,
»da človek nikakor drugače ne more priti v Božjo milost in nebesa,
kot le po veri v Jezusa, in da se ta vera zavoljo dobrih, slabih in pre-
strašenih src ter vesti mora povsod jasno oznanjati, najsi je ljudem
všeč, ali ne« (Trubar, 1557/1986: y2b). V tem kontekstu se tukaj ukva-
rja le z (ne)vero »današnjih Judov«, in sicer na isti ravni z islamom:
Tudi Turki in današnji Judje menijo, da je njihova vera prav(iln)a
in najstarejša. Judje se hvalijo, da so Abrahamovi otroci, Turki pravijo,
da izhajajo od Sare, Abrahamove prave žene, zato se nočejo imenovati
Izmaelci ali Hagarovci, ampak Saraceni. Toda najsi so Judje in Turki
po krvi in mesu Abrahamovi in Sarini otroci oziroma potomci, jim
to k odrešenju nič ne pomaga, če nimajo Abrahamove in Sarine vere
v Kristusa. Kristus pravi Judom: »Vem, da ste Abrahamovo seme, toda
zato še niste njegovi, marveč hudičevi sinovi, saj me skušate umoriti.
Česa takega pa vaš oče Abraham ne bi storil. Če bi bili vi Abrahamovi
otroci, bi opravljali tudi Abrahamova dela, to je: kakor on bi verovali
vame in /poslušali/ moje besede.« (Jn 8,39–40) Apostol Pavel pravi
tako: »Niso vsi, ki so Abrahamovo seme, zato tudi otroci, temveč tisti,
ki hodijo po stopinjah Abrahamove vere.« (Rim 9,7 in 4,12) Abraham,
Izak, Jakob, David in preroki niso bili ne turške, ne današnjih Judov
vere, temveč naše krščanske, kar smo tukaj že zadosti dokazali s
Pismom. Vera Turkov in današnjih Judov nima nobene podlage v
Svetem pismu. Iznašli in izdelali so jo ljudje, iz človeške pameti in
NENAD H. VITOROVI]
106
RAZPRAVE, [TUDIJE
razumnosti ter iz hudega nerazumevanja Svetega pisma. Če bi namreč
Judje Sveto pismo prav(ilno) razumeli, bi takoj stopili k naši veri.
(Trubar, 1557/1986: k2a)
Trubar v odlomku rabi besede »vera« v različnih pomenskih
registrih. Toda ta »prestop« k »naši veri« nikakor ni mišljen v sekun-
darnem, prenesenem smislu, npr. kot pristop k protestantizmu,
marveč nujno »dobesedno« – k veri oz. zaupanju (v Jezusa). Tudi
nikakor ni implicirano, da Judje Svetega pisma ne bi mogli pravilno
razumeti, saj Trubar ne misli, da bi kot ljudstvo bili zavrženi. V
Trubarjevih komentarjih k Pavlovemu Pismu Rimljanom je iz kon-
teksta razvidno, da so bili zavrženi Judje – voditelji ljudstva, katerih
»judovska vera« je za Trubarja »nova vera«, kot vidimo že v zgornjem
odlomku. Ko govori o »judovski veri«, nikoli ne meri na vero Judov
pred Jezusovim rojstvom: vera v Jezusa je ravno izpolnitev njihove
»stare vere«, ki je zato vselej že bila krščanstvo. Hkrati pa Judje
»judovske vere« ostanejo Judje, tudi ko postanejo kristjani (kakor
Pavel). Trubar iz njih ne dela »Hebrejcev«. Takšno videnje Judov pa
skozi cel srednji vek in tudi ob njegovem izteku nikakor ni bilo
samoumevno.30
Judje kot ljudstvo
Če bi iskali kake oprijemljive razloge za Trubarjevo odpornost do
srednjeveškega resentimenta nasproti Judom, bi jih lahko odkrivali v
njegovem pozornem branju Pavlovega Pisma Rimljanom, ki je bilo tudi
zanj, kakor za Luthra, »prava luč in pravi ključ k Stari zavezi in k
celemu Svetemu pismu«. Bralce namreč v svoji »Sumi« tega pisma
takole nagovori:
Ljubi Slovenci, v tem pismu, ki ga je apostol Pavel pisal kristjanom
(poganom in Judom),31  ki so tedaj bili v Rimu, imate same najko-
30 Očitno tudi že v antiki ne: tradicionalni »uredniški« naslov Pisma Hebrejcem
izvira od Tertulijana (ca. 155–230 n.št.). S samim poimenovanjem »He-
brejcev« seveda ne bi bilo nič narobe, če ne bi mogli utemeljeno sumiti, da
se namerno izogiba »Judom«.
31 V uvodnem komentarju k 1. poglavju Pisma Rimljanom za vrstico 7 (točka
B): »/Pavel/ pravi, komu piše to pismo: svetnikom, to je kristjanom, ki so v
Rimu.« (Trubar, 1560/1998: 1a)
107
ristnejše, najpotrebnejše, najvišje reči. Da: vse to, kar naj bi kristjan
vedel. Pavel tukaj namreč uči, kaj je postava, kaj je evangelij, kaj je
greh, kaj je kazen, kaj je milost, kaj je vera, kaj je pravičnost, kaj je
Kristus, kaj je Bog, kaj so dobra dela, kaj je ljubezen, kaj je upanje, kaj
je križ! Tukaj tudi uči, kako naj se do vseh ljudi obnašamo: do
prijateljev, do sovražnikov, do pobožnih, do grešnih, do teh, ki so v
veri močni in teh, ki so šibki; uči, kako naj ravna vsak sam do sebe in
kako naj se obnašamo med seboj. /…/ Jasno torej vidimo, da je hotel
Pavel tukaj v strnjeni obliki predstaviti ves krščanski oz. pravi evan-
gelijski nauk in tako vsem ljudem pokazati in oznaniti, kako pra-
v(ilno) razumeti Staro zavezo. Kdor namreč ta list pogosto prebere
in prav(ilno) razume ter prebrano ohrani v svojem srcu, zagotovo ima
pravo luč in pravi ključ /vrata/ k Stari zavezi in celemu Svetemu
pismu. Zato imejmo to pismo /b1b/b2a/ vsi kristjani za velik zaklad,
ki ga ljubimo in vedno beremo. (Trubar, 1560/1998: b1b–b2a)
Kot vidimo, Trubar že v uvodnem stavku razkriva, da so »svetniki«,
ki jim Pavel piše v Rim, judovski in poganski kristjani, to je vsi, ki so
se na evangelij odzvali z vero. Tako v »Predgovoru k Pismu Rimlja-
nom« beremo:
Evangeliju so rimski Judje in pogani prav(ilno) in trdno verovali.
Sam Pavel /namreč/ silno hvali njihovo vero, tako na začetku kot
tudi na koncu tega pisma: O vaši veri se oznanjuje po vsem svetu
(1,8) in vaša pokorščina je med vsemi razglašena (16,19). (Trubar,
1560/1998: c2a)
Temu pa neposredno sledi slikovit opis nasprotovanja evangeliju,
ki je hkrati ključen za trditev, da tudi ko Trubar v uvodnem komen-
tarju k devetem poglavju Pisma Rimljanom za vrstice 30–31 (točka C)
pravi, da Pavel »/…/ razumljivo razlaga, da so Judje izpahnjeni iz
Božjega kraljestva, ker niso verovali Kristusu in njegovemu evan-
geliju« (Trubar, 1560/1998: 15a), z izrazom Judje meri predvsem na
judovske voditelje – tako najvišje duhovnike, kot vse, ki jim je bila
zaupana Božja beseda, da bi jo posredovali ljudstvu – in posledično
tudi na tiste, ki se le-tem individualno pustijo zapeljati, toda nikakor
ne na ljudstvo v kolektivnem smislu:32
32 Glej tudi vrstici Mt 21,43 in 45, ki sta bržkone ozadje Trubarjevega izražanja
pri interpretaciji Pavlovih besed.
NENAD H. VITOROVI]
108
RAZPRAVE, [TUDIJE
/K/dor bere pisma apostolov, /mora/ vedeti, da je zlodej, ki je
Kristusu in vsem pravim kristjanom silno sovražen, v skladu s svojo
hudobno navado in naravo, tudi takrat, ko so apostoli pridigali in
pisali, prek deželne in duhovne gospoščine močno delal proti evan-
geliju in pravi krščanski veri. /Tako/ apostole, /kot/ vse prave pri-
digarje in kristjane, je povsod preganjal, lovil, tolkel in moril. In ko
evangelija ni mogel premagati ali zatreti ne s kralji, škofi, knezi in
farji, ne z nobeno silo ali močjo, je /…/ obudil in naredil lažne
Kristuse, lažne preroke in judovske hinavske33  učenike. Ti so grajali,
poneverjali in sprevračali pravi, resnični apostolski nauk vere v Jezusa.
Krivo so razlagali Sveto pismo in javno /očitu/ govorili ter učili, da
Kristusovo mučeništvo in zasluženje ter sama vera v Jezusa nikogar
ne odreši, temveč da se mora vsak, ki misli in hoče priti v nebesa, v
celoti držati Mojzesove postave, se obrezati, darovati, praznovati
sobote in druge praznike, ter da ne sme jesti svinjskega mesa, rib
brez lupin, rakov, krvavic in druge hrane itn. S takšnimi hinavskimi
lažnimi učeniki, ki so napeljevali ljudi /stran/ od evangelijskega
nauka k Mojzesovim postavam in jih pregovarjali, da bodo pred
Bogom pobožni in odrešeni zavoljo Mojzesovih bogoslužij in lastne
pobožnosti, so apostoli, in še zlasti Pavel, imeli dosti težav, dela in
prepira. Galačane jim je celo uspelo spreobrniti od nauka Sv. Pavla
na judovsko vero. 34  /…/ (Trubar, 1560/1998: c2b–c3a)
Tudi tukaj Trubar poudarja kontinuiteto: namerno rabi sodobne,
domače izraze, kot so »škofje« in »farji«, namesto »veliki duhovniki«
in »farizeji«, saj se nič bistvenega ni spremenilo. V tem smislu je treba
razumeti tudi Trubarjev uvodni komentar k vrsticam 33–36 enajstega
poglavja (točka D), češ da tu Pavel zaključuje svoj argument »zakaj
so Judje od Boga pahnjeni, na njihovo mesto pa sprejeti pogani«
(Trubar, 1560/1998: 18a): zavrženi so zgolj neverujoči Judje, na nji-
33 Tj. »lažne«. Gre torej za učitelje krivega nauka (judovstva), ki so se imeli ali
tudi zgolj izdajali za kristjane. Vsekakor gre pri drugem delu stavka za opis
napada »od znotraj«, tj. iz same cerkve. Ko Trubar govori npr. o »poganih,
Judih, Turkih, hinavcih«, so slednji vedno lažni kristjani, ne pa opis značaja
prejšnjih treh skupin.
34 Ugotovitev zadnjega Trubarjevega stavka sloni na Pavlovem izražanju v Pismu
Galačanom: »/…/, otroci moji, ki vas ponovno rojevam v bolečini, dokler ne
bo v vas izoblikovan Kristus« (Gal 4,19).
109
hovo mesto pa sprejeti le verujoči pogani. Ne gre za to, da bi Judje
kot ljudstvo bili zavrženi, na njihovo mesto pa sprejeta cerkev. Kakor
takrat Judje, Galačani in drugi morajo tudi ljudje 16. stoletja paziti,
da jih kdo ne bi zapeljal s pozicije avtoritete, ki se ji je izneveril in jo
zlorablja. In v nadaljevanju je kontinuiteta še bolj poudarjena:
Pavel je povsod nasprotoval takšnim hudičevim lažnim prerokom
in učenikom, proti njim je pridigal in pisal. S svojimi pridigami in
pisanjem je povsod učil tako pogane kot Jude, da bodo ljudje vseh
rodov – če verujejo v /Jezusa/ – narejeni pravični pred Bogom in
odrešeni brez slehernega njihovega dobrega dejanja, brez njihove
lastne pobožnosti in brez Mojzesove postave: zgolj iz same Božje
milosti – zavoljo Kristusa Jezusa. /…/ (Trubar, 1560/1998: c3a)
To je po eni strani v skladu s komentarjem k vrsticam 1–10 na
marginah enajstega poglavja Pisma Rimljanom (točka A): »Bog ni
odpahnil od sebe Judovskega rodu, saj so apostoli in drugi verujoči
bili Judje. Pač pa so tisti, ki so odpahnjeni, odpahnjeni zavoljo svoje
nevere, kot je bilo o njih prerokovano (Jer 31; 1Kr 19; 4Mz 9; Iz 6; Mt
13; Jn 12, Apd 28; Ps 69)« (Trubar, 1560/1998: 18a–b). Po drugi strani
pa Trubar tukaj že povsem jasno svari pred »papežniki«, a tudi pred
»spiritualisti« in vsemi drugimi, ki so v 16. stoletju nasprotovali
trditvi, da le vera odrešuje:
In še posebej v teh dveh pismih – Rimljanom in Galačanom –
največ in najbolj razumljivo uči ter dokazuje s Svetim pismom, s
Psalmi in Božjimi zapovedmi, s poganskimi in judovskimi dejanji in
življenjem ter z Abrahamom, da so ljudje vseh vrst, Judje in pogani,
pred Bogom grešniki, in da nihče, vključno z Abrahamom, ne pride v
nebesa s svojo lastno pobožnostjo, ali s svojimi dobrimi deli, temveč:
samo ta, ki je veroval Božji obljubi Jezusa, je po tej veri postal pobožen
pred Bogom in je vekomaj odrešen. (Trubar, 1560/1998: c3a–b)
Ko Trubar tu poudarja, da so tudi Božji izvoljenci, Abraham in
(verujoči) Judje grešniki, ne meri na njihov status pred Bogom, ki jih
zaradi Kristusa obravnava kot pobožne in pravične, ampak na uni-
verzalno skvarjenost človeka (Adama), potem, ko ga je greh »oropal«,
kot se izrazi Trubar. Kdor misli, da lahko s Kristusom »sodeluje« pri
lastnem odrešenju, ali misli, da je ta »izvirni greh« pokrit z zakra-
NENAD H. VITOROVI]
110
RAZPRAVE, [TUDIJE
mentom krsta, se ne zaveda globine človekove pokvarjenosti, ki je
greh v pravem smislu, saj gre za prirojeno sovražnost do Boga:
Mi po tej naši prvi naravi, brez Svetega Duha /…/ dvomimo v Boga
in njegovo besedo. Mi se sploh ali skoraj nič ne bojimo grožnje
njegove sodbe in kazni; ne verjamemo trdno njegovim resničnim
evangelijskim obljubam – ne v nadlogah, ne v smrti. Mi ga ne ljubimo
dovolj. Ne zavedamo se, da je vselej z nami, da bdi nad nami, nas
varuje in brani. Ne zavedamo se, da vse sam obvladuje, in da se vse
zgodi po njegovi volji. Pri tem pa našo izprijeno voljo in srce ženejo
pokvarjena, grda, nespodobna nagnjenja in želje: nimamo prave, čiste
ljubezni do bližnjega, polni smo nevoščljivosti in sovraštva, sami sebi
pa smo zelo pomembni. Vse to ima apostol Pavel za velike grehe (pravi
jim mesenost oz. meseno mišljenje) in sovraštvo do Boga (Rim 8,7),
zaradi katerega bodo ljudje vseh rodov – če jim ne bo odpuščeno na
podlagi zasluženja Božjega Sina – po pravični sodbi in Božji pravič-
nosti pogubljeni. (Trubar, 1560/1998: d4a–b)
Ker pa smo sami sebi zelo pomembni, se nam to, da ne bi smeli
prispevati prav nobenih lastnih zaslug, upira. Tudi pri tem obstaja
torej nekakšna kontinuiteta: skušnjava Judov je tudi Trubarjeva
lastna skušnjava je skušnjava vseh ljudi. Najbolj zoprn pa je ta nauk
ravno »najbolj učenim, najmodrejšim in najbolj pobožnim« ljudem
(Trubar, 1557/1986: y3a). Tako v uvodnem komentarju k enajstem
poglavju Pisma Rimljanom za vrstice 1–10 (točka A) pravi, da bo najbrž
večina ljudi tej skušnjavi podlegla, čeprav Pavel v odlomku govori le
o Judih:
/Pavel/ Jude tolaži, da ne bodo vsi pogubljeni, temveč bodo neka-
teri verovali – eden izmed njih je tudi on sam. Potem pove, kaj je
razlog, da bo večji del Judov in drugih ljudi zgubljen: Nihče /ne bo
zgubljen/, razen tistih, ki nočejo verovati evangeliju in nočejo priti v
nebesa po Božji milosti, ki je vsem ljudem dana in postavljena v
Kristusu, temveč po svojih dobrih delih in zaslugah. In /pravi/, da so
o takšnem nerazumevanju in sovraštvu do evangelija ter slepote
Judov in hinavcev že zdavnaj prerokovali Izaija, David in drugi
preroki. (Trubar, 1560/1998: 18a)
Hinavci so seveda lažni kristjani, v neposrednem kontekstu brž-
kone »papežniki« in druge heterodoksne skupine, toda Trubar z istim
111
izrazom zajema vse, ki so sicer (delno) ortodoksni v smislu pozna-
vanja pravega evangelija z vsemi njegovimi implikacijami in pre-
pričanosti v njegovo resničnost, ki pa mu kljub temu ne zaupajo, se
nanj ne zanašajo. Vero namreč Trubar opredeli dvojno: kot »pra-
v(iln)o poznavanje, razumevanje in verovanje vseh členov, ki sodijo h
krščanski veri, ter stanovitno in živo zaupanje oz. zanašanje na milost
in usmiljenje, ki ju je Bog obljubil zaradi Kristusa« (Trubar, 1560/
1998: e1a–b). V tem smislu govori v 53. poglavju Ene dolge predguvori:
Zlodeji in neverujoči, lažni, hinavski kristjani verujejo zgolj v samo
zgodbo o Jezusu, v njegovo dostojanstvo /∫tan/ in dela. Verujejo, da je
Božji Sin (Lk 4,41.8,28; Mr 1,24), da je postal človek, da je umrl, vstal in
šel v nebesa, da pride sodit njih in vse ljudi. Ne verujejo pa, da je ta
Božji Sin prišel na svet njim v dobro /…/. (Trubar, 1557/1986: y3a)
Ker torej ne zaupajo v milost in usmiljenje, ki ju je Bog zaradi
Kristusa obljubil vsem ljudem, in se sami na njo ne zanašajo, »vedo in
verujejo« (y3a), da bodo obsojeni in pogubljeni, zato sovražijo Boga in
njegovega Sina, pravi Trubar. Zato tudi ne bojujejo notranjega boja
proti svojemu »mesenemu mišljenju«, ali pa se iz strahu zatekajo k
malikovalskim praksam.35  Takšen odziv pa je seveda možen tudi (in
ravno!) ob pridiganju pristnega evangelija. Iz tega je razvidno, kako
absurdno je očitati Trubarju, da je iz Judov, muslimanov, Slovencev in
drugih nameraval narediti »pristaše protestantizma«, luterance, ipd.,
saj je Trubarju jasno, da pripadnost konfesionalni skupnosti nikogar
ne more rešiti. Res pa bi pripomnil, da zaupanje Božji obljubi, ki edino
more rešiti, pride ravno »s poslušanjem ali branjem evangelija«,36  in v
skladu s tem je svoja prizadevanja za institucijo slovenske cerkve jemal
dobesedno za Božje delo.
35 »Tisti, ki se z vero hvalijo in veliko govorijo o evangeliju in Svetem pismu, pa
sploh nimajo ljubezni ne do Boga ne do bližnjega, temveč so zoper svojo
vest v velikih smrtnih grehih, vere ne spoznajo jasno, iz strahu služijo
malikom – ti nimajo prave žive vere, ki človeka odreši, temveč mrtvo, ki nič
dobrega ne stori, kot pravi Jakob (Jak 2).« (Trubar, 1560/1998: e2a)
36 Bog hoče in zmore odrešiti vse ljudi, Jude in pogane, ki bodo verovali v
Jezusa in ga klicali. Tudi veleva vsem ljudem, naj poslušajo evangelijske
pridigarje. Kajti s poslušanjem ali branjem evangelija bodo dobili pravo vero.
(Trubar, 1560/1998: 16b)
NENAD H. VITOROVI]
112
RAZPRAVE, [TUDIJE
Sicer pa Trubar ne Judom, ne muslimanom, ne drugim ljudem, ki
ne verujejo evangeliju, nikakor ne odreka etične razsežnosti in s tem
človeškega dostojanstva, niti ne zmožnosti, da bi živeli dostojno ali
celo moralno neoporečno in pobožno (brumno), vsaj kolikor ljudje
(oni sami ali drugi) to lahko vrednotijo. V predgovoru k hrvaškemu
(glagolica) Prvemu delu Nove zaveze (1562) Trubar npr. poudarja tako
spodobnost in skromnost, kot gostoljubnost in darežljivost nekaterih
Turkov in Turkinj, pa tudi njihov spoštljiv odnos in pristno sočutje
do zasužnjenih kristjanov in kristjank ter ubogih ali pohabljenih ljudi
nasploh. Zanimivo je, da med temi odlikami omeni celo njihovo
pripravljenost zamolčati govorjenje kristjanov proti islamu, in tako
slednje zaščititi (SPP, 1966: 123). Za konec tudi pripomni, da dajejo
»mnogi odlični Turki, tudi iz najvišjih krogov« svoje otroke na skrivaj
krstiti in pozneje celo poučiti od kristjanov (123). S tem še ni rečeno,
da bi jih Trubar štel za »kriptokristjane«. Najverjetneje je mislil, da
to počnejo iz negotovosti in strahu za prihodnost svojih otrok –
nekako »za vsak slučaj«, »ker ne more škoditi«, torej. Ali pač? Kakor
koli že, v Eni dolgi predguvori pravi:
Četudi se je med pogani, Judi in Turki našlo dosti ljudi in se jih še
danes najde, ki na zunaj, pred ljudmi vodijo pobožno, pošteno in
pravično življenje – ne vlačugajo se, ne goljufajo, dajejo veliko milo-
ščine, molijo –, pa zato še niso prav(ilno) in zadosti pobožni pred
Bogom, saj v nadlogah in ob smrti dvomijo v Božjo besedo in obljubo,
imajo v sebi hudobne misli in želje ter ne verujejo v Kristusa Jezusa.
Zagotovo je namreč tako, kot pravi Janez Krstnik, da kdor ne veruje v
Božjega Sina, ostane na njem Božja jeza, kdor pa vanj veruje, ima
večno življenje (Jn 3, 36). (Trubar, 1557/1986: n2a)
Poanta tukaj ni, da bi pogani, Judje in muslimani bili kot ljudje
slabši, saj tudi tisti, ki verujejo v Kristusa, »imajo v sebi hudobne misli
in želje«, pač pa da so le-te slednjim po Kristusovi zaslugi odpuščene.
Tako v svojem komentarju Pavlovega Pisma Rimljanom na marginah
k vrsticam 10,1–11 (točka A) pripiše:
Kristjane bo Bog štel za pravične in jih odrešil, toda ne zaradi
njihove pobožnosti /brume/, bogoslužij ali dobrih dejanj, temveč zato,
ker verujejo evangeliju oziroma v Jezusa. (Trubar, 1560/1998: 17a)
113
ZA SKLEP
Če strnemo dosedanje ugotovitve, lahko rečemo, da v Trubarjevi
interpretaciji ne najdemo sledi sovražnosti do Judov. Trubar ne
uporablja alternativnih poimenovanj za judovske kristjane, ampak
tako apostole kot poznejše spreobrnjence imenuje Jude. Res pa je, da
izraz Judje rabi v različnih pomenskih registrih – enako kot to
počneta Janez in Pavel v svojih spisih – kar površne bralce, ki ne
upoštevajo konteksta, lahko pripelje do napačnih (in nujno proti-
slovnih) zaključkov. Toda pri Trubarju nikjer ni videti, da bi katerikoli
drug narod (slovenski, hrvaški, nemški itn.) bil kakorkoli »na bolj-
šem« od Judov. Na podlagi novozaveznih spisov Trubar judaizem
seveda uvršča med krive nauke, ki nasprotujejo evangeliju, in ga tako
tudi obravnava, toda nikakor ne misli, da bi Judje kot ljudstvo za
evangelij bili manj dojemljivi. Tudi pri vseh drugih narodih prevla-
dujejo namreč bodisi krivoverci37  bodisi »hinavci«, t.j. kristjani, ki to
niso. In kakor »nevera oz. izgubljenost Judov Pavlu seže silno k
srcu«38  (Trubar, 1560/1998: 15a), se Trubarju »srčno smilita /…/ oba
naroda slovenskih in hrvaških dežel« (Trubar, 1989: 91), še posebej
seveda njegovi »ljubi Slovenci«. Zato s svojim delom skuša doseči
predvsem njih, čeprav si goreče prizadeva tudi za druge (južne)
Slovane, za muslimane, vključno s »pravimi« Turki (Grdina, 2006:
233 ff.), in kot dolgoletni pastor (v izgnanstvu) za Nemce.
Kakor vsi drugi narodi, so za Trubarja tudi Judje poklicani, da
verujejo evangeliju. Tisti, ki mu verujejo, so del izvoljenega ljudstva,
hkrati pa imajo tu celo prednost, saj so bili izvoljeni prvi.39  Tako v
uvodnem komentarju k vrsticam 11–24 enajstega poglavja Pisma
Rimljanom (točka B) piše, kako Pavel »še tolaži Jude« z besedami: »Če
je Bog tako dober in milosten, da je v svojo milost vzel hudobne,
grešne, malikovalske pogane, ki so se spokorili in verovali evangeliju,
koliko bolj bo sprejel in odrešil Jude – svoje prej izvoljeno ljudstvo –
37 Za Trubarja seveda ni »drugovercev«.
38 Glej Rim 9,1–3.
39 Trubarjev poudarek na kontinuiteti cerkve vse od Adama je konsistenten s
prvenstvom izvoljenosti Judov, saj so vsi, ki so izvoljeni, izvoljeni v Judu
Jezusu (Jn 8,58).
NENAD H. VITOROVI]
114
RAZPRAVE, [TUDIJE
če bodo verovali v njegovega Sina«, ter obenem opominja pogane,
»naj se s svojo vero ne prevzemajo na račun Judov, marveč vedno
prebivajo v Božjem strahu in pokorščini, ter prosijo Boga, naj jim ne
odtegne takšne prave vere oz. svoje milosti« (Trubar, 1560/1998: 18a).
In v uvodnem komentarju k naslednjemu odlomku (25–32 oz. točka
C) pravi, da Pavel »/p/rerokuje in pričuje s Svetim pismom, da se bo
pred sodnim dnem dosti Judov spreobrnilo na krščansko vero, kot
o tem slišimo za današnji čas, da se dosti Judov krščuje« (Trubar,
1560/1998: 18a). Stavek stoji v pomenljivi napetosti s pripisom na
marginah k istim vrsticam: »K stari, pravi, Božji krščanski veri se bodo
od dne do dne spreobračali nekateri izmed Judov, poganov, Turkov
in lažnih kristjanov.« (Trubar, 1560/1998: 19b)
Ostane nam še vprašanje, ali bi Trubar razmišljal in ravnal »anti-
semitsko« v tistem sekundarnem, »naključnem« smislu, namreč iz
prepričanja, da ima posvetna oblast pravico in dolžnost preganjati
tiste, ki »širijo nevarne in pogubne laži«, kot bi se bolj ali manj
dobesedno izrazili skoraj vsi »magistratni« reformatorji prve gene-
racije. Nanj žal ne moremo enoznačno odgovoriti. Pri Trubarju
vsekakor zasledimo misel, da Bog krivoverce kaznuje prek posvetne
oblasti, toda tam, kjer to postavi kot zgled, je krivi nauk povezan z
nepostavnostjo, gre za obliko antinomizma (npr. Trubar, 1557/1986:
o1a). Po drugi strani pa smo videli, da Turkom šteje v dobro, če
kristjanov, ki izpodbijajo islam, ne izdajo svojim oblastem. Toda o
tem, kako bi se dejansko odzval v primeru nekega konkretnega
konflikta z Judi, lahko le ugibamo. Uvodoma pa smo tudi že omenili
prvo (nam znano) jasno izraženo stališče proti preganjanju (po lastni
presoji) krivovernih skupin, izraženo s strani kristjanov, ki so pripa-
dali »magistratni« reformaciji. Gre za prošnjo majhne kalvinsko
reformirane cerkve, naslovljeno na magistrate mesta Gent v današnji
Belgiji in datirano 1. maja 1565, torej v času, ko Trubar v Ljubljani
ustanavlja javno šolo. V njej prosijo za svobodo bivanja in pridiganja
ali vsaj javnega razpravljanja s papežniki in drugimi, kot npr. z
anabaptisti. Terjajo torej splošno svobodo govora oz. – kar zadeva
njih – oznanjanja in s tem slavljenja Boga. Za primer, da takšna
svoboda ne bo zagotovljena, pa mestne oblastnike prosijo, »da ne bi
kaznovali omenjenih anabaptistov nič huje, kot nas kristjanov, kajti
115
čeprav se anabaptisti v določenih točkah motijo, so vendarle dobri in
miroljubni ljudje, ki živijo sveto in zgledno« (Dokument 1565/1984).
Zanimivo je, da se pri tem, ko skušajo doseči vsaj minimum, tj.
dovoljenje bivanja, sklicujejo na Turke, ki »dovolijo kristjanom /…/
živeti v njihovih mestih, če plačajo zahtevani davek«. Na tej »isti
osnovi« prosijo magistrate, da bi jim dovolili prebivati v njihovih
mestih, »saj plačujemo davke, ki jih od nas terjate«. Lahko opazimo,
da, kakor Trubar, tudi ti gentski protestanti niso bili naivni: ne trdijo,
da bi Turki dovoljevali javno pridiganje in oznanjanje. In kakor
Trubar, so bili tudi sami pragmatični: če bi jim mestne oblasti dovolile
vsaj prebivati v Gentu (in nimajo pravičnega razloga, da bi jih zavr-
nili), bi lahko seveda s čisto vestjo oznanjali in razpravljali, tudi če
jim slednjega ne bi dovolile (Apd 4,18–20). Pomembno pa je, da ne
glede na to, ali anabaptiste, kljub temu, da se ti »motijo v štirih ali
petih točkah«, sami vendarle štejejo za kristjane, za edino merilo, ki
naj bi ga posvetne oblasti upoštevale, postavijo prav Trubarjevo
»zunanjo pobožnost in poštenost« (skladno z Rim 13,1–7).
Toda že iz pričujoče analize Trubarjevih izjav, ki se neposredno ali
posredno tičejo Judov in judovstva, lahko sklepamo, da je – kljub
svoji trdovratni prisotnosti v vseh oblikah evropskega krščanstva od
prvih poapostolskih stoletij naprej – »krščanski antisemitizem« kot
latentna ali manifestna sovražnost do Judov (najsi so ti po prepričanju
judaisti, ateisti ali karkoli drugega), možen le kot inkulturacija na
osnovi takšne ali drugačne ignorance apostolskega nauka, najbolj
očitno pa prav Pavlovega Pisma Rimljanom, tega »velikega zaklada, ki
naj bi ga vsi kristjani ljubili in vedno brali«.
NENAD H. VITOROVI]
116
RAZPRAVE, [TUDIJE
VIRI IN LITERATURA
A.
Akvinski, Tomaž (1271?/2004): Thomas Aquinas’s Letter to Margaret of Flan-
ders. Dostopno prek: http://thomistica.net/thomas-aquinass-letter-to-
marg/, 08.06.2007.
Dokument (1565/1984): The Reformed Community at Ghent petitions the
Magistrates for Freedom of Worship: 1 May 1565. Dostopno prek: http://
dutchrevolt.leidenuniv.nl/English/Sources%20English/15650501.htm, 29.
6. 2007
Luther, Martin (2002): Tukaj stojim. Teološko politični spisi. Ljubljana: Krtina.
Luther, Martin (1900/1966): D. Martin Luthers Werke: kritische Gesamt-
ausgabe. Band 11, 314–336. Weimar: H. Böhlaus Nachfolger.
Luther, Martin (1920/1968): D. Martin Luthers Werke: kritische Gesamt-
ausgabe. Band 53, 417–552. Weimar: H. Böhlaus Nachfolger.
SPP (1966): Slovenski protestantski pisci. Rupel, Mirko (ur.). Ljubljana: DZS.
Trubar, Primož (1557/1986): Ena dolga predguvor k Novemu testamentu.
[Reprint] Ljubljana: Cankarjeva založba.
Trubar, Primož (1986): Pisma Primoža Trubarja. Ljubljana: SAZU. = Rajhman,
Jože (ur.) (1986b): Pisma Primoža Trubarja. Ljubljana: SAZU.
Trubar, Primož (1989): Deutsche Vorreden zum slowenischen und kroatischen
Reformationswerk. Wien: Evangelischer Presseverband. = Sakrausky, Oskar
(ur.) (1989): Deutsche Vorreden zum slowenischen und kroatischen Refor-
mationswerk. Wien: Evangelischer Presseverband.
Trubar, Primož (1560/1998): Ta drugi deil tiga Noviga testamenta. [Faksimile]
Ljubljana: DZS.
Trubar, Primož (1550/2000): Catechismus in der windischenn Sprach. Ljub-
ljana: Mladinska knjiga.
Trubar, Primož (2006): Zbrana dela Primoža Trubarja IV. Ljubljana, 2006: Rokus
& Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar.
B.
Andrejč, Gorazd (2006): Anabaptistična reformacija in verska svoboda. Stati
inu obstati 3-4: 94–113.
Aškerc, Anton (1905): Ali je Primož Trubar upesnitve vreden junak ali ne?
Ljubljana: Komisijska založba L. Schwentnerjeve knjigarne.
117
Avraham, Tamar (2005): Martin Luthers Einstellung zu den Juden. Gemeinde-
brief der Evangelischen Gemeinde Deutscher Sprache zu Jerusalem (Sep-
tember bis November): 42–51. Dostopno prek: http://www.avzentrum.de/
pdf/gemeindebrief_september_november_2005_hoch.pdf, 28. 6. 2007
Enciklopedija Slovenije 4 (1990): 315–316 (geslo »Judje«). Ljubljana: Mladinska
knjiga.
Grdina, Igor (2006): Do »fine moke 00« mleto Trubarjevo vprašanje. Stati inu
obstati 3-4: 202–235.
Hardi Vitorović, Nenad (2006): Evropske protestantske cerkve in združevanje
Evrope. V Marko Kerševan (ur), Protestantizem, slovenska identiteta in
združujoča se Evropa, 325–360. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut
Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Oberman, Heiko (2003): Zwei Reformationen: Luther und Calvin – Alte und
Neue Welt. Berlin: Siedler Verlag.
Rajhman, Jože (1986a): Trubarjeva ena dolga predguvor. Ljubljana: Cankarjeva
založba.
NENAD H. VITOROVI]