VELIČASTNI JUBILEJ Letos poteče 1.100 let, odkar sta prišla odlična apostola sveti Ciril in Metod iz Carigrada na Veliko Moravsko... Bila sta brata po krvi, enako vneta za vero, čeprav odlično obdarjena: eden se je odlikoval v upravni službi, drugi v študiju filozofije ... Brez obotavljanja sta se posvetila apostolskemu delu. V kratkem sta žela čudovite uspehe. Misijonsko delo je uspevalo hitreje zato, ker sta sestavila slovanske črke in prevedla v slovanski jezik sveto pismo stare zaveze kakor tudi bogoslužne knjige ... Ko sta prišla sveta brata v Rim, da bi papežu poročala o izvršenem delu, ju je papež Hadrijan II. sprejel z mnogimi častmi... Ko je kmalu nato Ciril v Rimu umrl, so mu priredili veličasten pogreb. Metoda je papež povzdignil v nadškofa Panonije in Velike Moravske z naročilom, da naj kot papežev legat poskrbi za duhovni napredek slovanskih narodov. Sveti škof se je lotil pogumno in odločno novega dela... Poučil je v krščanski veri poleg Morava-nov tudi Slovake, Slovence, Čehe, Poljake in Hrvate; po svojih učencih pa še Srbe, Makedonce in Bolgare. Po njih pa Ukrajince, Ruse in Beloruse ... Pod vplivom evangelija so se razvijali naravni darovi teh narodov: čut za božje stvari, velikodušnost, gostoljubnost, nadarjenost, bogate sposobnosti za umetnost in druge odlične lastnosti. Z veliko željo, da bi se proslave jubileja svetega Cirila in Metoda izvršile dostojno in plodno, da bi prinesle trajne duhovne koristi, kličemo božjo pomoč. Tako je zapisal 11. maja letos v svoji zadnji okrožnici rajni papež Janez XXIII. Znamenita leta naše zgodovine 1713. so razmere sprožile veliki ali drugi tolminski punt, ki je bil naperjen proti državnim bremenom in proti državnim organom. Upor se je razširil po vsej Go-rišiki in so ga udušili šele vojaki Vojne krajine, Hrvati. To je bil zadnji upor pred reformami cesarice Marije Terezije. 1717. je cesar Karel VI. proglasil svobodo plovbe na Jadranskem morju, kar je močno pomagalo k razvoju pristanišč Trsta in Reke ter seveda trgovine po slovenskih krajih. 1778. je cesarica Marija Terezija izdala „robiotoi patent“, s katerim je močno omejila oblast graščakov nad podložniki. 1782. je njen sin Jožef II. odpravil v tedanjih avstrijskih deželah, med katerimi so bile tudi skoraj vse slovenske dežele, dedno osebno podlložništvo kmeta raznim graščakom. 1794. se je ob Renu v fancoskoavstrijiskih bojih proslavil Gorenjec Jurij Vega, ki je zaradi 'tega postal baron. 1797. so zasedlle Ljdbljano francoske čete in francoski general Bernadoitite je izdal proglas na ljudstvo tudi v slovenskem jeziku. 1809. je združil Napoleon zapadne slovenske dežele in Dalmacijo s Shrvatekim Primorjem v „Ilirske province“ s središčem v Ljubljani. Ta politična enota je obstajala vse do 1813. leta, ko so se morali Francozi umakniti. Zavladala je spet Avstrija in v Avstriji se je začel Metternichov „predmarčni absolutizem“. 1848. je izbruhnila 13. marca na Dunaju revolucija, ki se je razširila tudi na slovenske dežele. Junija je nato v Pragi prvi slovanski kongres zahteval preureditev Avstrije v federacijo. Septembra je dunajski državni zbor sklenil „kmetsko odvezo“, ki je osvobodila kmeta izpod graščinskega jarma. Slovenci smo si v tem času izdelali svoj prvi politični program, ki je zahteval zedinjeno avtonomno Slovenijo in enakopravnost slovenskega jezika. 1849. Je bil po porazu Madžarov razgnan avstrijski ustavodajni zbor in je nastopil vnovič državni absolutizem, ki se je vzdržal do leta 1860, ko je bila izdana „oktobrska diploma“. Ta je vrnila razne politične svoboščine in sprožila večletne boje zaradi bodoče notranje ureditve Avstrije. 1867. so sklenili Nemci v Avstriji in Madžari posebno pogodbo, s katero so si razdelili oblast nad Slovani. Nastala je Avstro-Ogrska. 1868. in naslednji leti se je vršilo več taborov, ki so narodnostno prebudili slovensko ljudstvo in ga navdušili za delo za slovenske pravice. Ob 1100-lefnici prihoda sv. Cirila in Mefoda med naše prednike •l Na cesarskem dvoru v Bizancu I ob odhodu sv. bratov na Moravsko: Bardas: Vzemita s križem meč še bizantinski! Simbol moči cesarja našega! Konstantin: Nikoli tega, Bardas, vi mogočni! Le eden je, ki vsemu gospoduje: Gospod naš Sveti, Kristus, večni Bog. Metod: Le ena poleg križa ,se spodobi — Marija sveta — Bogorodica. Ikono njeno vsem Slo/venom v dar! Pri knezu Koclju v Blatenskem kostelu v Panoniji ob prihodu sv. bratov: Kocelj: Zameril hi, če bi prezrli me, obisk tako odličen opustili. Pri meni dobrodošli iste kot bratje! ILvzzdi nasada neba (Nekaj odlomkov iz najnovejše pesnitve dr. Metoda Turnška) Kneginja: Naš dvor in dom odprt je na stežaj, kot Krnski grad očetov bil je kdaj! Konstantin: Zahvaljeni za gostoljubje milo! Kocelj: Ponižno prosim: smemo videti, katere, kakšne črke ste izbrali za govorico našo, srcu drago? Konstantin (odpre prvo stran bogoslužne knjige): Sem dolgo molil sam in z mano brat. In slednjič modni Bog me razsvetli: koj prve so bile zapisane: „V začetku ,Slovo* je bilo in Slovo bilo je pri Bogu in Bog je bil to Slovo.“ Kocelj, Rastislav, kneginja: Prečudno lepe, dragocene so! Predrage za oči in za srce! Z veseljem bomo jih sprejeli! Kocelj: Naj žije pišimo, od Boga nam dano! (Fanfare zadane.) Konstantin: Le eno mater Bog človeku daje, beseda njena dar je dvakrat božji, zato ljubezen vso ji, spoštovanje! Pri Rastislavu na Moravskem po sprejemu sv. bratov 1. 863: (Fanfare zadone.) Rastislav: Zahvaljen Bog za novi zvezdi našega neba, :za knjigo in vse nauke vaše zlate! Na vek 'bo slavljen, pomnjen vaš prihod. (Fanfare done. Prihiti mladina, skupina de-čed in skupina fantov. Dečle vodi knezova hčerka Ljubigojka, fante mladenič Češko.) naša luč Dečle (se vstopijo v kolo. Ljubigojika začne): Zdaj, dečle, v kolo se vstopimo, v pozdrav .se začni rej! Od srca vsi se zveselimo, med nami sveta brata sta odslej! Češko (zbere fante v kolo in zarajajo z besedo): Koder ljubo sonce gorke žarke lije, naj srce nam vsekdar zvesto za Boga in dom slovenski bije! Urno, fantje, naokrog narod, dom nam čuvaj Bog! Zidarju novih dni Ko so v oktobru 1958. kardinali za naslednika velikemu papežu Piju XII. izbrali širokim množicam nepoznanega starčka, kardinala Angela Koncallija, je bil svet nekako razočaran. Javno mnenje ga je sprejelo brez posebnega navdušenja ter v njem gledalo le neke vrste „prehodnega“ papeža, katerega poslanstvo bo minilo brez pomembnejših posegov v zgodovino. Kakšna zmota! Papež Janez XXIII. je sicer res vladal le štiri in pol leta, toda v tem kratkem času je razvil 'tako delavnost v korist Cerkve in človeštva, da je ob njegovi smrti na letošnji binkoštni ponedeljek v globoki ganjenosti vzdihnil ves svet. Cerkev in svet se danes zavedata, da smo v Janezu XXIII., skromnem sinu kmečke hiše, izgubili enega največjih papežev zadnjih stoletij. Vlada Janeza XXIII. je začetek nove dobe v zgodovini Cerkve in človeštva. Pota božje Previdnosti so res čudovita. + Kje je skrivnosten vrelec moči Janeza XXIII.. da je v tako visoki starosti in v tako 'kratkem času uspel svoji dobi vtisniti tako silen pečat svoje osebnosti? Odkod njegova izredna priljubljenost ne samo pri katoličanih, marveč tudi pri protestantih, pravoslavnih, j udih, muslimanih in celo brezvercih? Občudovali smo njegov pogum, bistrost, podjetnost in vztrajnost. To so vsekakor lepe in potrebne lastnosti, vendar samo z njimi Janez XXIII. ne bi mogel premostiti brezna predsodkov in nerazumevanja premnogih ter si osvojiti srca vseh ljudi. Janez XXIII. je bil MOŽ LJUBEZNI IN DOBROTE in v tem. se zdi, je skrivnost nje- gove veličine. Osnovna poteza njegove osebnosti je bila ljubezen. Ljubil je ljudi, vse ljudi brez izjeme, z ljubeznijo, ki ne pozna meja. V svojem življenju je krasno uresničil visoke misli sv. Pavla: „Ljubezen je dobrotljiva .. . se ne da razdražiti, ne misli hudega . . . vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenaša“ (1 Kor 13, 4—7). + Ker je ljubil ljudi, >se jim je hotel čim bolj približati. Hotel je biti čim bliže življenju. Zato je proti dosedanji navadi tako cesto zapustil vatikanske zidove in pohitel med ljudstvo. Ves srečen je bil med preprostimi ljudmi. Obiskoval je najbolj siromašne in zavržene. Nalomljenega trsta ni prelamljal, temveč zdravil. Ni obsojal, temveč učil, dvigal, vabil. „Ljubezen je dobrotljiva . . . vse opraviči, vse veruje“. Prav s to svojo ljubeznijo in dobrotljivostjo je Janez XXIII. dosegel tisto sozvočje, ki mora vladati med pastirjem in njegovo čredo. „Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje (ovce) poznajo mene“ (Jan 10, 14). + Že papež Leon XIII. je ob koncu preteklega stoletja, ko je zapadna Evropa bila v povojih industrializacije, napisal socialno okrožnico „Rerum novarum“, ki je z vso jasnostjo posvetila v neurejene socialne razmere in branila pravice delavstva. Pij XI. je 40 let pozneje storil isto s svojo okrožnico „Quadragesimo anno“. Obe sta napravili veliko dobrega, a nobena od njiju ni bila deležna tako splošnega sprejema kot „Mater et Magistra“, socialna okrožnica, ki jo je napisal Janez XXIII. Kot prvi dve tudi ta sistematično obravnava sodobno socialne probleme. A iz „Mater et Magistra“ posebno 'razločno odseva osebnost papeževa. Kar vidimo iz rije dobrega Janeza XXIII., ki razprostira roke proti ljudstvu ter miri, združuje, brani šibkejše in siromašnejše ter opozarja na človekovo dostojanstvo. Okrožnica je pisana v preprostem jeziku in tonu, ki odgovarja papežu ljubezni in dobrote. + V usodnih časih je Janez XXIII. postal vodnik Kristusove Gerikve, katere poslanstvo je na evangeljskih resnicah graditi kraljestvo božje na svetu ter reševati ljudi v naravnem in nadnaravnem smislu. Z vso dušo je ljubil človeka. In bolj kot kdo drugi je razumel, da je rešitev tega človeka samo v Kristusu. Zato si moremo misliti, s kakšno mladostno vnemo se je starček Janez XXIII. vrgel na delo z;a Cerkev. To Cerkev je hotel čim bolj približati KniStuisu in potrebam modernega sveta ter jo s tem usposobiti za velikanske naloge sodobnosti. V ta namen je postal papež vesoljnega cerkvenega zbora, skupščine vere, največje-‘gn parlamenta v zgodovini človeštva. A kako bi Cerkev vse lažje in uspešneje reševala človeka in širila kraljestvo božje na svetu, če bi med krščanskimi verniki ne zijalo brezno razkola. Razdeljenost kristjanov je sramota krščanske vere in hudo pohujšanje za tiste, ki še niso Kristusovi učenci. Danes kristjani to vedno bolj razumejo. Zato se iz src katoličanov, pravoslavnih in protestantov vedno bolj goreče dviga Kristusova molitev: „Da bi vsi billi eno!“ To je bila vroča želja tudi Janeza XXIII. Od zalije je pa ta podjetni pastir Kristusove črede prešel kar k dejanjem. Do ločenih krščanskih bralbov in sestra se je obrnil s tako ponižnostjo, resnicoljubnostjo in ljubeznijo, da so ga v hipu vsi vzljubili. Ne mislimo razpravljati o tem, je rekel, kdo je odgovoren ,za razkol. Krivda je na obeh stranelh. Mi želimo slamo zaklicati: „Združimo se in napravimo konec neslogi!“ Janez XXIII. je odnos med ločenimi kristjani postavil na čisto novo osnovo. + Modemi človek ima v svojih rokah Sredstva, s katerimi more ne samo svet spremeniti v ruševine, temveč tudi uničiti vse življenje na našem planetu. Zato je vprašanje mi'nu idanes vprašanje ižilvljenja ali smrti. Tio vsi vemo. In zato svet o miru še nikoli ni toliko igovoril kot danes. Toda mnogi na žalost na to vprašanje gko, od it am pa v Zapadno Nemčijo, ko ,se je življenje tam izboljšalo. Dosegel je velikanske uspehe. Z nabranimi darovi je oskrbel duhovnike misij on,arje s potuj očimi kapelami, prevoznimi sredstvi, lotil se je zidave kapel in cerkva, popravljanja samostanov in podpiranja mladeničev, ki so se odločili za duhovniški poMic. Ko so se razmere med begunci kolikor toliko uredile, je obrnil svoje delovanje v pomoč Cerkvi, ki trpi: pod komunističnim nasiljem. Na zakoniti način se da marsikaj pomagati, če ima človek le srce za potrebe, ki so velike, čeprav Cerkev v deželah z omejeno svohodo največkrat ne more povedati, v kakšnem položaju živi. To je „Cerkev molka“, katere molk moramo v svobodi živeči znati pravilno tolmačiti. Srce. patra Werenfrieda v resnično 'krščanski ljubezni bije in gori za Vse te trpeče in za Vse te molčeče. Ob tem je Špehpatru vzklila druga misel. Zakaj ne bi kristjani tudi ustanovili delovne brigade, v katerib bi prostovoljno delali in gradili potrebne reči. Ustanovil je družbo Izpolnilo se mu Sredi maja 1941. leta sva z župnikom Matevžem Tavčarjem dobila od nemških oblasti ukaz, naj v 24 urah zapustiva svojo župnijo, Poljane nad Škofjo Loko. Da bi izgon laže prenesla, :so nama netmiške oblasti razodele, da so dobili isti ukaz vsi duhovniki v Poljanski dolini in po celi Gorenjiski, da torej v nekaj dneh ne bo več nobenega slovenskega duhovnika na Gorenjskem. Strogo so nama prepovedali o tem govoriti ljudem in so nama grozili z zaporom, če bo kak župljan prišel k njim prosit za naju, da bi ne bila izignana. Le najbolj zaupnim sva povedala, kaj se bo skoraj zgodilo. Dala isva nekaj navodil, kako naj skrbe za cerkev in versko življenje v župinijii, ko ne bo več duhovnikov med njimi. Bridko jih je zadelo in kar verjeti niso mogli najinim besedam, češ morda pa gospoda s tem le opravičujeta svoj strahopetni beg. Ko so pa zapazili, da sva od nemške policije vedno bolj nadizorovana, so le verjeli. ljudi, ki se obvežejo, da bodo delali vsako leto brezplačno mesec dni do svojega 30. leta. Druga skupina združuje člane, ki se po troimasečni ispecializaciji obvežejo, da bodo delali leto dni brezplačno. Tretji prostovoljci, ki jih druži, pa so dosmrtni. Obvežejo se, da bodo vse življenje služili Cerkvi, zlasti v Afriki in Aziji, kjer je potreba naj-večja. V to svojo ustanovo vabi pater tako fante kot dekleta. Ta „red graditeljev“ je zgradil prosto-voUjno in zastonj že našteto stanovanj in celrbva lin drugih potrebnih reči, ki bi brez požrtvovalnega doprinosa njegovih mladih članov ne mogle biti narejene. Ta organizacija ima svoja središča že v več državah. Na kratko smo orisali delo tega velikega moža, ki pozna (tudi Slovence in njihovo domovino. Ob njegovem življenjskem jubileju mu čestita tudi „Naša luč“ in se mu zahvaljuje za naklonjenost do našega ljudstva. Želi mu, da bi mogel nadaljevati svoje plemenito delo in uresničevati svoje velike načrte v blagor duš in v pomoč trpečih in potrebnih. je, kar je želel Našla sva še ugoden trenutek, da sva na večer skočila na dom k bolniku, ki je bil težko 'bolan. Ime moža sem pozabil, njegova postava mi je pa pred očmi, kot da ga vidim. Bil je že čez 60 let star molž, vdovec, najboljši župljan v poljanski župniji. Ko je bil še zdrav, je bil vedno prvi v cerkvi in skoraj vsak dan pri sv. obhajilu. Duhovnike je zelo spoštoval in srčno ljubil. Zato se je tudi to pot silno razveselil, ko sva ga obiskala. Kmalu je zapazil, da mu nekaj skrivava in da sva v zadregi. Treba mu je bilo povedati. Previdno sva začela. Novica ga je silno presenetila. Še danes ga vidim, kako naju je prijel za roko, se razjotkal in v joku izjecljal: „Več let po vršiti sem opravljal zadostilno pobožnost „devetih prvih petkov“ v čast presv. Srcu Jezusovemu, da bi mii Jezus naklonil milost srečne smrti s sveto popotnico za zadnjo uro, kakor je obljubil vsem tistim, ki bodo 9 prvih petkov po vrsti prejeli zadostilno sv. obhajilo. No, sedaj se pa zdi, da bom moral umreti brez duhovnika, brez spovedi in brez sv. popotnice, čeprav sem celo življenje tako goreče prosil Jezusovo Srce, da bi umrl ob duhovniku, pokrepčan z zakramenti za umirajoče.“ Po celem telesu je drgetal. Strašen notranji boj se mu je odražal tudi na obrazu. Vendar je zmagal. Ni mu prišla žal beseda zoper Nemce iz ust, tudi nad Jezusovo obljubo ni resno dvomil. Le stiskal nama je roko in njegove oči ISO tako milo gledale v naju im prosile: „Nikar me me zapustita, ostanita tukaj!“ Gospod župnik je živo pogledal možu v oči in mu počasi, pa prepričljivo dejal: „Zaupajte! Jezusovo Srce bo obljubo izpolnilo in vam bo ob smrtni uri poslalo duhovnika, čeprav nocoj ne vem ne jaz, ne vi, kako se bo to zgodilo. Toda zgodilo se bo, če boste neomajno zaupali v Jezusovo obljubo.“ Tudi jaz sem ga tolažil z iistimi besedami iin mož se je pomiril. Opravil je še sv. spoved in prejel župnikov blagoslov. Dolgo nama je stiskal roko v slovo in se kar ni mogel ločiti od naju. Naslednje jutro še pred sončnim vzhodom sva na tihem odšla iz Poljan. K slovesu je prišlo le nekaj vernikov, ker večina ni vedela za najin izgon. Ko je voznik zamahnil z bičem po konju na klancu nad cerkvijo, je sonce izza Blegoša vrglo prve žarke po dolini. Ozelenel bukov gozd je lahno pošumeval ob cesti; pod njo pa je tiho žuborela Poljanščica. Poljane so se nama zazdele lepe kot še nikdar. Gospod župnik j.e stegnil rolko in župnijo še enkrat blagoslovil. J,az sem se pa oziral na hišo pod hribom, v kateri je bolnik neutolažljivo žaloval za svojim dušnim pastirjem. To je bila moja prva nasilna ločitev °d duš, ki sem jih z vsem srcem ljubil, zato je bila tudi najbolj boleča; pozneje se je sr-ce na take ločitve malo bolj privadilo. 2 župnikom sva se po izgonu iz Gorenjske naselila na Diolenijskem, on na Krki, jaz na Muljavi. Tako sva bila blizu skupaj. Prišel Je mesec junij in škof Rožman, ki je tedaj birmoval po župnijah žuižembenške dekanije, naju je povabil, da sva ga spremljala od župnije do župnije. Tako sva se malo raz- tresla in manj mislila na ovce, ki so ostale v Poljanah brez pastirja. Ko je škof v neki pridigi omenil, kako je Jezusovo Srce na prav izreden način naklonilo nekemu Slovencu na Koroškem milost srečne zadnje ure, ker je zvesto opravljal pobožnost 9 prvih petkov, sem se spet živo spomnil na bolnega moža, ki sva ga z župnikom zapustila v Poljanah. Kar vleklo me je, da bi šel na skrivnem nazaj v Poljane! Toda ko se z župnikom vrneva z birm o-vanj domov, naju čaka zanimivo pismo iz Poljan. Pismo je sporočalo, kako je tisti bolni mož žaloval za nama, vidno pešal in ves junij prosil Jezusa, naj mu ob smrtni uri pošlje duhovnika. Proti koncu meseca se je pojavil ob hišah izven Poljan mož z brado. Bil je slovenski duhovnik. Na dan izgona se je skril in je ostal nekaj časa skrit; nato je pa začel na slkrivaj dušnopa-stirsko delovati. Kamor je prišel, je najprej vprašal po bolnikih. Tako tudi v Poljanah. Povedo mu, da je v hiši pod hribom mož, ki že oel dan vzdihuje in prosi Jezusovo Srce, naj mu pošlje duhovnika. Duhovnik stopi v hišo in najde moža še pri polni zavesti. Spove ga, mu podeli sv. maziljenje in sv. popotnico ter papežev blagoslov s popolnim odpustkom za zadnjo uro. Še tisto noč je bolnik ves umirjen umrl. Pismo je župnika in mene ganilo. Župnik ga je še enkrat prebral in dejal: „Kako čudovito je Jezusovo Srce dobremu možu in gorečemu častivcu Srca Jezusovega svojo obljubo izpolnilo! O, da bi vsi Slovenci spoznali neizrekljivo vrednost pobožnosti do presv. Srca Jezusovega z zadostilnimi siv. obhajili iob prvih petkih v mesecu!“ Jaz sem pa v srcu blagroval moža: „Blagor ti, ker si veroval, zakaj izpolnilo se ti je, kar ti je napovedal Gospod.“ Janez Kopač, C. M. Odprto srce in odprte roke Imej za trpečega brata; A trdno zapahni uho in srce, Ko trka sovraštvo na vrata. (S. Gregorčič) Visoka napefosf Polino je primeriov, o 'katerih žene skoraj dobesedno enako govore: „Kadar se bliža ur,a, da se bo mož vrinil iz islužbe, vedno opo-. smdnjaim otroke: .Otroci, sedaj pa le pridni bodilte, očka pride.“ Vse mu lepo pripravijo: stol poleg mize, na mizo dnevnik, cigarete, poleg stola copate, potem pa se poskrijejo, da jih ne bo videl, ko pride. Jaz mu takoj prinesem kosilo in potem ga pustimo samega.“ Nad talkini možem, kii hoče biti sam, ki pred njim vsa družina izgine, bi človek naj-pravilneje napravil napis: „Pazi, visoka napetost, smrtno nevarno!“ Koit električni akumulator z visoko napetostjo, tako naJbiit in skrbno izoliran živi včasih mož sredi svoje družine. Dokler se ga ne dotakneš, dokler po neprevidnosti ne povzročiš kratkega stika, talko dolgo še gre. Je sicer strog molk, močno napeto stanje, vsi govore šepetaje, hodijo po prišitih, sporazumevajo se s pogledi in kretnjami, toda ko se mu kak član družine le preveč približa, nastane nevaren stik, iskre kot strele švignejo po vsem stanovanju, olstre besede pretresejo do moizga, očitki in grožnje padajo na vse strani. Tak kratek stik lahko povzroči ena sama beseda, eno samo nedolžno, morda celo zelo pretöhtano in premišljeno vprašanje, ki pa je bilo neizogibno potrebno, ker se z golimi kretnjami in mežikanji le ne da vse dognati. Najhuljše pa je, da tudi na vprašanja navadno ne dobite pravega odgovora. Tako ob budi plohi besed ne da nobene, ki bi odgovarjala na željo pričujočih. Pri vsem tem se ima večkrat celo za mučenika v svoji družini. In vendarle bi ga vprašali, čemu se tak „samotar“ in „posebnež“ sploh poroči, ako mu docela manjka čut za skupno življenje, da bi v skupnem življenju čutil ali celo dajal — sebi in drugim — veselje do življenja. Nekateri so že po naravi takšni in se stanje visoke napetosti začne že kmalu po prvih tednih ljubezni v zakonu, ko mož misli, da je konec poročnih slovesnosti in da se začne „normalno“ življenje. Prav to, da si predstavlja normalno življenje kot nenehno stanje visoke napetosti, ki nikoli ne pozna prijetne sproščenosti in domačnosti, najbolj dokazuje, da je zgrešil poklic in da nikakor ni primeren za zakonskega moža im še manj za družinskega očeta. Res je pa, da je moški boli j nagnjen k samotarstvu kot žena, zato ima moški rad „svojo sobo“, medtem ko se ženska prej zadovolji s sostanovalkami. Moški je večji „individualist“, žena je vsaj, kar zadeva moža, bolj družabno bitje, se zato budi prej dolgočasi, ako je sama, zato mora to posebnost moške narave razumeti in tudi upoštevati. Mož tako pažinjo, ko se mu otroci in žena spoštljivo umaknejo, da se odpočije, vda .uživa mir sam zase, tudi zna ceniti, ker po napornem delu ali po službi, kjer ima ves čas opravka z ljudmi, resnično potrebuje miru. Dr. Anton Trstenjak Nekaj o hladilniku V sodobnih stanovanjih večinoma nimamo shrambe, to je prostora za spravljanje živil. Morda imamo v kleti kot, kjer na police zložimo vloženo in sveže sadje, marmelade in krompir. Vendar se tudi tukaj vedno borimo s prostorom. Kurivo ima v kleti največ pravice in, če moramo vanjo spraviti še kolesa pa morda celo vrtno orodje in preko zime zabojčke s cvetlicami, so vsi kotički 'tudi v kleti .popolnoma zasedeni. Srečnejši so lastniki hiš, ki so gotovo kletne prostore tako razdelili, da se da v njih marsikaj .smotrno namestiti. Vendar tudi v tem primeru klet ne more nadomestiti staromodne jedilne shrambe, ki je bila tik oh kuhinji, da je imela gospodinja takoj vsako reč pri roki. Zato si gospodinje danes pomagamo drugače in si naJbavimo hladilnik. Ta nakup sicer pomeni precejšnji izdatek, vendar se moramo prej ali slej zanj odločiti. Hladilnika seveda ne bomo kupovali tja- vdan. Najprej si oskrbimo prospekte raznih tvrdk. Pri tem velja, da so izdelki svetovno 'znanih firm tako preizkušeni, da se nanje lahko popolnoma zanesemo. Zato rajši izbirajmo med temi, kot da kupimo hladilnik, ki je nekaj cenejši in nam potem odpove ravno takrat, ko iga najbolj potrebujemo. Iz prospektov razberemo vise tehnične podatke hladilnika in seveda tudi njegove mere. Vzemimo torqj v roke mizarski melter in izberimo prostor. Najbolje je, da postavimo hladilnik v kuhinjo in le, če tu ni dovolj prostora, takoj v neposredno bližino kiubinje. Kulfimje z vgrajenim pohištvom imajo za hladilnik že predviden prostor. Zelo važna je kapaciteta hladilnika (ki se meri v litrih). Ne kupujmo premajhnega; kaj nam pomaga majhen in cenejši hladilnik, če pa ne zložimo vanj zadostno množino živil! V pogledu oblike hladilnika lahko tvrdke zadovoljijo še tako izbirčno gospodinjo. V prodaji »o hladilniki, ki jih lahko pritrdimo na steno, če na tleh zanj ni prostora ali če se gospodinja težko pripogiba. Smemo pa talk hladilnik pritrditi le toliko od tal, da lahko pogledamo vanj brez pomoči lestve ali stola. Zelo so pripravni hladilniki, ki so visoki kot miza in nam njihova zgornja ploskev nadomesti delovno mizico. Priporočam, da si nabavite hladilnik, ki ima tudi oddelke za globoko hlajenje. Danes, ko je v prodaji toliko zmrznjenih živil (n. pr. ribe, divjačina, meso, zelenjava in podobno), je ta oddelek nujno potrdben. Hladilnik potrebuje stalno nego. Čim se na oddelku za globoko hlajenje naberejo ledeni kristalčki v par milimetrov debelo plast, .moramo hladilnik odtopiti. Izklopimo ga in, ko se je led odtajali, ga operimo z bla-go milnico in idbrišimo s suho krpo. Prostor v hladilniku smotrno izkoristimo. V najhladnejši del, t. j. najbliže oddelku za globoko hlajenje, zložimo meso, v sred-nj'i del razne komserve, klobase in podobno, v najmanj hlajeni del zelenjavo in sadje. 2a ta namen so v hladilniku posode, katere kot predale porinemo pod stekleno ploščo, "kako sta sadje in zelenjava obvarovana Pred prevelikim mrazom. V hladilniku ima-nto poseben prostor za jajca, maslo, sir in steklenke, običajno v vratih. V prodaji so preparati, ki nevtralizirajo duh v hladilniku. Vendar je pametneje, da si nabavite plastične ali porcelanaste posode s pokrovom, v katere boste spravljale ostro dišeča živila (n. pr. klobase, sir, kislo zelje itd.). Nekatera živila zelo izgubijo na okusu, oe jih uživamo premrzla. Zato jih vzemite iz hladilnika toliko prej, da se primerno ogrejejo. Isto velja n. pr. za vino in pivo. Čim pride hladilnik v hišo, je nevarnost, da si posebno otroci prehladijo želodec zaradi uživanja premrzle hrane in pijače. Če bomo izbrali pravilno stopnjo hlajenja, bodo take nepriliike izginile. Potem se bolste čudile, kako ste doslej sploh lahko izhajale brez hladilnika. Majda Solza matere Vsa bridkost pekoča se je v solzo zbrala, ki jo mati je globoko v srce skrila, pokopala. V srcu pa je solza precej zledenela, ker jo bolečina težka, mrzla je objela. In nobeno sonce več je ne otaja. Le nasprotno še gostejša megla z nje prihaja. In to težko, težko solzo prav do smrti bo nosila, a potem za njo bo ena govorila in prosila. A., Francija Pri spravljanju sena Zagledal je bil glavo Spominjam se pnve svetovne vojne. Težko je bilo ne isamo na bojišč ih, ampak tudi doma, zlasti pri nas v Istri, kjer smo poleg vsega drugega doživljali tudi pireganj'anje. Narodna nestrpnost je prešla tudi na otroke. Oskrbnikova družina v gradu je (bila zavedno slovenska in drugi iso jo zaradi tega sovražili. Tudi med oitroci ni bilo prijateljstva. Oskrbnikov Vamoek mi biil strahopeten, vedel pa je, da proti množici drugih ne bo vdlilko opravil, ko je prišlo med Otroki do boja. Prodno je zbežal, je zagrabil nekaj kamenja, ga vrgel v napadalce ter se 'obrnil v grad po bregu navzgor. Pozneje je še večkrat zagrabil kamen na potu ter ga zagnal v otroke, Ikli iso kričali za njim. Nekatere je colo zadel. Ob ostrem kamenju ranjen do krvavega, je Stopil v grad. Kmalu za njim pa sta stopila v grad tudi dva orožnika ;im zatožila Vančka. Vanöka je moral soditi oče. Ko je Van-ček stali med orožnikoma ter ga je oče izpraševal, 'kaj ise je zgodilo, je trepetal. Povedal je, da so ga otroci napadli, ko se je vračal iz trgovine. Orožnika sta pripovedovala, da je neki otrok pobit na glavi in nekateri drugi, da imajo modre lise, ker jih je zadelo kamenje. Vanček je spet ponavljali, da so drugi začeli prvi, da se je on le branil, ko je bežal domov. Ne oče in ne orožnika nista opazila njegovih ran na nogah. Oče je moral razsoditi. Vanček je bil tepen ter je moral iti eno uro klečat v temni hodnik, ki je vodil v razpadajoči grajski stolp, kamor že dolgo nilhče več ni zahajal. Vanček je planil v jok, mati je prosila zanj, toda oče je ostal strog in neizprosen. Tako je Vanček klečal za vrati na hodniku. Oči so se polagoma navadile mraka. Vanček se je spomnil, da je bilo ob zimskih večerih, ko je divjala burja, slišati iz stolpa tožne glasove, kot da bi duše iskale pokoj in mir. Vančka je postalo strah. Dopovedoval si je, da je to le domišljija, a vendar ga je začel Strah mučiti. Začel je misliti na to, kako bi zbežal. Nazaj ni mogel, ob stolpu je našel špranjo v podu, morda se bi mogel spustiti ob stolpu v klet in od tam ven, kjer bi našel druge pri igri. Ogla- sila se mu je tudi vest in ga svarila, naj ne poskuša niti im da naj rajši vzdrži kazen, prosi očeta odpuščanja ter talko popravi, kar ni bilo prav. Vančku pa se je zdelo, da mu je oče napravil krivico ter da po nedolžnem trpi. Zato se je odločil, da bo poskusil uiti. Pri vhodu v stolp je manjkala deska. Razmaknil je druge deske in se oprl na noge, da bi se spustil ob zidu. Prsti so ga zalboMli. Zazdelo se mu je boljše, da bi se s hrbtom uprli v zid ter is e tako počasi spustil navzdol. Obrnil sie je. Ko je iskal opore, se je ozrl skozi vrata v stolp in zagledal na robu belo glavo, ki se mu je nasmihala, vsaj tako se mu je zdelo. Kakor da bi ga angel varuh vabil k sebi, je mislil Vanček. Nič več ga ni bila volja, da bi plezal navzdol. Le kako priti spet nazaj na pod? Zid je bil vlažen, noge so ga bolele, bose pete so drsele po zidu, roke so bile še preslabe, da bi z njihovo pomočjo dvignili. V stiski je začel Vanček moliti. Pred njim je bila bela glava v stolpu. Kot da bi mu nekdo ukazal, je bilo, da se je obrnili in s istrami in ranjenimi prsti upd. Poskusili je, pa je deska zaškripala in ise začela drobiti v njegovih rokah. Vančka se je lotil smrtni strah; prvič je pomislil, (da se lahko ubije, ako pade navzdol. Zgubil je pogum, začel je klicati, toda nihče ga ni slišal. Ni ise upal premakniti, da ne bi zdrknil v globino. V stolpu se je temnilo. Vanček je začel na glas moliti. Nato se je pomiril, se uprl z bolečimi prsti v steno in se pognal na trohnelo desko. Posrečilo se mu je. Spet je bil na trdnem podu. Pogledal je v stolp, da bi videl „angela varuha“, pa ni bilo tam nikogar več. Ko je minili a ura, ga je našla mati vsega v strahu in iskoraj brez zavesiti. „Marna,“ je blebetal, „angelčka sem Videl...“ Šele idrugega dne se je Vanček toliko zavedel, da je povedal, kaj ise mu je primerilo v stolpu. Oče je takoj zabil z deskami vrata v stolp, kar pa Vančku ni bilo prav, saj bi rad spet videl angela varuha. Otroci so verjeli Vnučkovemu pripovedo-vanju. Mati je prižgala luč pred Marijino podobo iz hvaležnosti, da se je sin rešil. Vendar ji ni bilo prav jasno, kaj je bilo z Vanekom, ki sicer ni nikdar lagal. Drugi so vise prisoj ali le Vančkovi domišljiji. Med tem pa se je vojna črlta vedno bolj bližata. Videli so letala, ki so bombardirala Reko, oče je moral k vojakom, ponoči so videli odsev izstrelkov s soške fronte. Nekoč se je oglasil v gradu častnik ter želel splezati na stolp, da bi tam pripravil oipazovallišče. Mati mu je -odsvetovala, češ, da »e isitalp že ruši. Vanček pa je dejal, da ga Ibo že angel varuh varoval. Mati z Mančkovimi besedami mi bila zadovoljna. Častnik pa je potrdili, dia ima Vanček prav, poprosil je za svetilko, odstranil deske tar začel iskati stopnice v «tolp. Le korak je naredil, deska se je vdala in častnik je padel v temno globino. Mati je tedaj Vančka hitro poslala klicat vojake; naročila je, naj pmines-o vrvi in močne luči. Vančiku vest ni dala miru in je zaklical v globino: „Gospod, ati ste še živi?“ Globoko pod seboj je začul glas: »Še sem živ, še, ali me vem, če cel?“ Kmalu «o prišli vojaki in «pustili vrvi ter dvignili častnika «pet na pod. Bil je ves umazan, kot bi padel na kup gnoja. Res je bilo nekaj takega v dnu stolpa, saj so leto za letom metali tja koruzne storže. Vanček ni hotel verjeti, da je gnoj rešil častniku življenje. Kje je neki stal angel varuh? Ko se je častnik očistil, se je vrnil v grad ]n vprašal Vančka, kaj neki je mislil, ko uhi je pripovedoval, da ga bo varoval angel varuh. Vanček mu je rad povedal «voj doživljaj. Ko jie končal, je dejal častnik, da je tudi on videl neko belo glavo v stolpu. Ugotovil je, da je bil kot on tudi Vanček nekako ob sedmih zvečer v stolpu. Poklical je vojake, da so z žarometi razsvetlili ves stolp. Glej, visoko gori v steni je bila kamenita žilava, ne sicer bela, saj je čas tudi na njej opravil svoje delo. Ko so š-e bolj ogledovali, &0 našli v Steni malo odprtino, skozi kate-r° so sončni žarki ob zatonu razsvetljevali Slavo. Zato je Vanček tedaj, ko se je v steni obračal, zagledal glavo. Častnik se je v stolpu spomnili Mančkovih besed, ko je Idila v Karavankah Košutnikov turn (2095 m) padel. Ozrl «e je in videl tudi glavo nad seboj. Pognal se je k zidu ter vzdržal toliko časa, da so ga rešili. V gnoju bi sicer našel smrt. Mančkova vera v angela varuha ise je db dogodku častnika samo še utrdila. Ap OD KDAJ...? Pri raznih malenkostih, ki jih dnevno rabimo, ne vemo, kdaj so jih znašli. — Prvi svinčnik je iznašel Švicar Konrad Gesner leta 1565. — Namesto gumija so prej rabili krušne drobtine. Gumi je prvi uporabljal Anglež Priestley leta 1770. — Gosja peresa so rabili še do minulega stoletja pri pisanju, četudi so bila kovinska pisalna peresa znana že tristo let prej. V maju je nastal po sloivenslkiih krajih poitres, katerejgia srediilšče je bilo pri Litiji. Šola v Šmartnem je bila precej pioškoidovana, pa tudi druge hiše. Več ljudi je moralo tudi v bolnišnico zaradi zlomljenih reber, nog in rok. Štiri prijatelje v Ljubljani je presenetil potres ravno pri „praznovanju“. Ko se je miza pred njimi nevarno zamajala, so visi štirje hkrati zgrabili za steklenico na mizi. V mežiškem rudniku so prebili 8375 metrov dolgi vodni rov iz Mežice proti Pre-vhljem. Delo mi bilo lahko, ker so morali kopati tudi v trdo skalo. — Novomeško bolnišnico razširjajo. Imela bo 200 ležišč več kot doslej. — V Murski Soboti so odprli nov odddlek bolnišnice in sicer za bolezni ušes, grla in nosu. Oddelek ima 32 postelj. Sredi aprila je podivjani vol, ki so ga v Radečah pri Zidanem mostu gnali v klavnico, napadel 36-letnega kolesarja in ga tako zdelal, da je čez nekaj ur v celjski bolnišnici umrl. — S sežanske železniške postaje se je odtrgalo 22 vagonov in se pomikalo v smeri proti Opčinam. Že na italijianiski sitrani so se iztirili in prevrnili. Železniška piroga ima tam hud padec. — 17. apr. se je pri Šoštanju iztiril tovorni vlak. Verjetno je počila os pri vagonu. Človeških žrtev k sreči ni bilo. — Prvomajski prazniki so zahtevali v Sloveniji 39 prometnih nesreč. Sodišče v Kopru je Obsodilo tihotapce, ki »o tihotapili zlato iz Trsta v Zagreb, na zaporne kazni do 5 let. Državi močno primanjkuje „deviz“, tujega denarja. Zato zelo pospešuje turizem. V okviru večje akcije za „izvabljanje denarja iz žepov tujcev“ so v Kobaridu prenovili hotel, v Bovcu iso odprli nov alpski hotel, spet so odprli kraško jamo Vilenico pri Lokvah in olepšali vrsto drugih gostinskih podjetij. Tudi marsikatero kritiko smo brali na ta račun v dnevnih časopisih. Avgusta bodo v Železnikih na Gorenjskem priredili tekmo čipkaric. — Tudi letos je bil v juniju v Ljubljani mednarodni sejem „Alpe-Adria“, na katerih je razstavljalo okoli 150 slovenskih, avstrijskih in italijanskih industrijskih podjetij. 70 let obstoja praznuje letos Slovensko planinsko društvo. — Pri podiranju hiš na Gradišču v Ljubljani so odkrili razne žlice iz kosti, 30 bronastih rimskih novcev in steklene ogrlice. — Dijaki šol v Murski Soboti zbirajo ornamentiko značilnih pomurskih vrat pri hišah. — Prof. Klaro Mizerit iz Tržiča pri Trstu je (postal šef dirigent renske filharmonije v Kablenzu v Nemčiji. Glasbene šole je obiskoval v Ljubljani in na Dunaju. — Pred dvema letoma so strokovnjaki slovenskega zavoda za spomeniško varstvo konservirali stolp rimskega tabora v Ajdovščini na Vipavskem. Pomorski promet v Kopru in Piranu je spet močno porastel, tako da iso spet načeli vprašanje gradnje železniške piroge do pristanišča v slovenski Istri. — Novo avtomatsko telefonsko centralo so naredili v Murski Soboti. V Rakičanu pri Murski Soboti imajo novo igrišče, stadion. V primeri z lanskim letom je letos v Sloveniji padlo število govedi za 7°/o (v zasebnem gospodarstvu za 8°/o, v družbenem pa za 3o/o). Novega kandidata imamo Slovenci za svetnika poleg škofa Barage in škofa Slomška. V Zagrebu So namreč začeli škofijski proces za proglasitev blaženim frančiškanskega patra Vendelina Vošmjaka, rojenega 1861 v Konovem piri Velenju. Umri je leta 1933 in je po splošnem mnenju dosegel heroj-sfco stopnjo krščanske popolnosti. Pater je deloval večinoma na Hrvatskem. — V Stični se je izvršila blagoslovitev novega cisterijan-skega opata p. Ašiča. V Slavini pri Postojni se je zrušilo na tla reakcijsko letalo in pokapalo pod seboj dva pilota, tri hiše pa so zaradi tega zgorele in en gospodar v njih. — V Ljutomeru in Murski Soboti sta začeli obratovati avtomatični telefonski centrali. — V Središču ob Dravi so začeli graditi hleve za 2500 glav živine v okviru kmetijske zadruge. 24-letni ključavničar Danilo Drofenik je bil v Ljubljani obsojen na 7 let strogega zapora. iPriznal je 34 vlomov in 14 velikih tatvin. V Celju pa so obsodili Stanka Pevca na 4 leta zapora tudi zaradi tatvin. Nazadnje je vlomil v zadrugo v Žrečah, odnesel milijon dinarjev in jih zakopal. V Celju je bila razstava umetniških fotografij iz (življenja lovcev in divjadi. V Celju je bil tudi velik festival mladinskih pevskih zborov. Poleg vsega novega in zanimivega občuti človek, ko obišče domovinoi, tudi duhovno praznoto, ki vlada zlasti pri mladini, ki je že zrasla pod sedanjim režimom. Mladinski komunistični list „Mladina“ sam to ugotav- Na Vnebohod, 23. maja letos, so Slovenci iz Porurja (Nemčija) poromali na Annaberg. Blizu 300 jih je bilo. Na sliki vidimo del udeležencev, obdanih z vrsto avtomobilov v parku pred romarsko cerkvijo. Ija (a rešiti problema ne zna) v eni zadnjih številk. Pripoveduje, da je sedelo pred sodnico „neka ljubka, po zadnji modi OtMačena 17-letmo dekle. ,Kaj misliš, dekle?1 jo je vprašala sodnica. Nedolžno in začudeno je ta pogledala: ,Nič.‘ — ,Kje si dobila to obleko?1 ,Neki direktor v Zagrebu mi jo je kupil.1 — ,Pa torbo?1 — ,Pa neki drugi direktor? Spet je vprašala sodnica dekle, kaj misli o svojem življenju. Vprašujoče jo je dekle pogledala s svojimi lepimi očmi (in je vedela, da jih ima) ter rekla sodnici: •Gospa, koliko pa vi zaslužite na mesec?1 Sodnica ji pove. Dekle ise pomilovalno nasmehne in reče: ,Toliko jaz zaslužim v dveh večerih1. . . Nato dostavlja časopis: ,Kaj smo storili in kaj 'bomo storili zoper praznino v srcih mladih?1 — Praznoto v srcih je bilo lahko doseči, s čem drugim nadomestiti to, kar daje mlademu srcu vera, ne moreš. V zadnjem času je v naši domovini strahotno naraslo število splavov, ki so jih še nedavno uradno opravičevali. Sicer se ni čuditi: kakor ni bilo sramu pred množičnim ubijanjem nasprotnikov komunizma po vojni, tako ni danes smisla za življenje o-trok. Kljub 'temu pa ,se je našel nekdo in Je pogumno zapisal v reviji „Perspektive“ v članku „Pomorjeni otroci“ tudi nekaj o ••Milančkih, ki ne ležijo v belih krstah in ki ob njihovem vzglavju ni plašče in ni napisa „Tvoja neutolažljiva mamica11, o Mi-lančkih, ki ležijo v blatu, gnoju in krvi, v kanalih in jamah, brezoblični in pozabljeni, izročeni kruti smrti, ker niso bili — rentabilni.“ Nadalje pravi: „Poznali smo že od prej tega revolucionarja in smo vedeli, kaj vse je pripravljen žrtvovati za svoj avto in televizor: srečo, kulturo, lepoto, vzgojo svojih sinov in hčera. Nismo pa še vedeli tega, da je zmožen za dosego tega vzvišenega cilja pobijati celo lastne še ne rojene otroke.“ Prav pravi, ko ugotavlja: „Ideal ženske danes ni materinstvo — ideal ženske je spogledljiva frklja z golimi nogami. Ženska ima vrednost samo toliko časa, dokler je lahko predmet. . . reklame. Mi pa hočemo, da bi (ženska bila vdč kot samo blološka-komercialna roba, samo objekt prodaje in ugodja. Hočemo, upamo in zahtevamo z vsemi močmi, naj ženska postane subjekt, svest si svoje ustvarjalnosti: menimo namreč, da nobeno ustvarjanje ni tako vzvišeno, tako božansko, tako nedotakljivo kot ustvarjanje novega človeka.“ ■ Darujte v tiskovni sklad ! Ker iz naročnino ni mogoče plačati vseh stroškov izdaje lista, vabimo vse prijatelje in prijateljice lista, da kaj darujejo še za „tiskovni sklad“ lista. Že vnaprej se vsem darovalcem lepo zahvaljujemo. ■ Prihodnja številka „Naše luči“ izide v začetku septembra. Lelami frcaztiiU slw&toskiU ddavtez 1. MAJA V PORURJU Že v navado je prešlo, da naši rojaki, ki delajo v nemški železarski in premogovni industriji na Westfalskem in ob Renu, skupno praznujejo delavski praznik 1. maja. Z veseljem tudi letos poročamo o tem praznovanju. VISOKA UDELEŽBA Letošnje prvomajske prireditve v Obanhau-senu se je udeležilo blizu 600 slovenskih delavcev in delavk iz vsdh mest Porurja. Ta visoka udeležba je dokaz, da naš človek na Po zemlji plaval vesne dih, v grmovju slavček se glasil, ko na razpotju za v a s j o sem zadnjič s e gl a mu v roko... (tujem potrebuje poštene domače družbe in ljubi vse, kar mu pomeni košček domovine v tujini. Za pošteno zabavo in domovinsko (doživetje pa poskrbijo Mladoslovenci iz Oberhausena pri vsaki svoji prireditvi. Kot en mož so sodelavci in z njimi vsi udeleženci zaploskali triglavski koračnici ob koncu kulturnega dela prireditve. KULTURNI DEL PRIREDITVE Namen letošnje prvomaj.ske pnirediitve ni bil le družabno srečanje naših rojakov, ki so šli zaradi nezadovoljiMh gospodarskih razmer iv domovini iskat dela in ziaslužika v srce nemške induis1 trije, v Porurje. Znano je, da delavci že od nekdaj praznujejo L maj kot svoj praznik im da je pred leti Cerkev postavila na L maj praznik sv. Jožefa, zavetnika delavcev. Prvomiajislka prireditev v Oberhauisenu je zato v svojem kulturnem delu z nagovorom, is pesmimi in deklamacijami nakazala polt, po kateri naj hodi slovenski delavec na tujem, da bo ohranil pravo razmerje do svoje krščanske in slovenske maltere in do okolja, v katerem živi. KAKŠNA JE NAŠA POT? V kratkih in jedrnatih Stavkih je odrska slika ter beseda in pesem nastopajočih pokazala na tri realne, močne in pametne temelje, na katerih hočemo Slovenci na tujem graditi svojo bodočnost. V geslu izraženi se ti trije tem el ji glasijo: BOGU OTROCI — NARODU SINOVI - NIKOMUR HLAPCI ! Navdušeno ploskanje po vsaki točki sporeda smemo jemati kot dokaz, da se naši Ijuidje s to potjo strinjajo. Kvartet iz Eisdena v Belgiji (Rogelj Vili, Globokar Milan, Kun Vinko in Globelnik Jože) je zastopal na prireditvi Slovence iz Belgije Slovenec sem, Slovenec sem, to jasna pamet v glavi, to v srcu blagi čut mi pravi... NASTOP NAJMLAJŠIH Zadnja kaplja mojega srca, to je moja domovina ... (Irena Vrbošek) Na planincah sončece sije, na planincah luštno je ... (Martin Frece) ANGLIJA Tako nam je bilo dolgčas po „Naši luči“ v juniju, da smo imeli kar posebno izdajo, seveda le na štirih straneh. Bilo je več stvari, ki bravce po svetu ne bi «animale, kot so razni obračuni za kapelo, „Naš dom“ v Londonu in hišo v Rochdale. iBilo je potrebno tudi povedati nekaj zadev glede romanja v Lurd, ki pa bo že minilo, ko boste to brali. Dne 16. junija Smo imeli blagoslov zastave v Bedfordu, pripravljamo se na proslavo 1100-letmice prihoda sv. bratov Cirila in Metoda meid Slovane. Tu pa moramo dodati, da bo koncert slovanskih cerkvenih pesmi v kon-vdnltoi dvorani samostana Holy Ohild Jesus, Ib Cavendith Square, London W.l. Ta kraj je zelo blizu Oxifomd Street in Spanish Pala-ce-a._ Koncert bo ob 8. zvečer 5. julija. Ker je tedaj prvi petek, bo sv. maša v naši kapeli že iofo 6. izrvečer. Glavna cmiknetodijska proslava bo v nedeljo, 7. julija, ob 14.15 popoldne v francoski cerkvi, 5, Leicester Plače, blizu podzemeljske postaje Leicester Square. V tej cerkvi smo imeli že v januarju skupno službo božjo. Govoril bo beloruski škof Sipovič, blagoslov bo dal ukrajinski eksiarb Hornyak, maševal pa bo č. g. B. Makovec iz Rima. Podrobno bomo poročali o poteku v prihodnji številki. V „Našem domu“ bomo proslavili veliki slovanski jubilej v nedeljo, 14. julija, s sv. mašo ob 5. popoldan. V posebni izdaji priloge „Naše luči“ smo omenili tudi skupno romanje v Walsingham, ki je napovedano za nedeljo, 18. avgusta. Odšli bomo skupno ali z vlakom iz Londona ali sv. Barbare iz Heerlerheide je 4. nedeljo v majniku pobi telo v cvetočo naravo. Bilo je prav lepo. — „Zvon“ iz Heerlerheide pa je 2. nedeljo v juniju imel svoj izlet. Tudi ti iso imeli srečo z vremenom. Naši pevci se ob takih priložnostih znajo res lepo zabavati. Med rojaki iz domovine smo imeli 11. maja v Heerlenu prav lep večer. Moški zbor „Zarja“ iz Trbovelj nam je pod vodstvom g. Jožeta Škrinjarja ubrano zapel vrsto pesmi. Vedno nasmejani Dani Bohanec iz Heerlerheide na 'Nizozemskem, ki je pri avtomobilski nesreči 24. 4. letos izgubil svoje mlado življenje. Všeč nam je bil posebno dragi del njihovega nastopa, ker je bil bolj slovenski in nam torej b:l|ižji. Visoko kvaliteto so pokazali tudi vsi trije orkestri, a naši ljudje so z iskrenim navdušenjem sprejeli predvsem nastop orkestra, ki je zaigral venček veselih in poskočnih. G. Oton Januš iz Hoensbroeka je sklenil zakonsko zvezo z gdč. Elso Vire. čestitamo im želimo obilje božjega blagoslova. Ge. Železnik iz Hoensbroeka se je zdravje obrnilo na bolje. Tudi g. Deželak iz Bruns-suma in iga. Žohar iz Hoensbroeka sta mogla zapustiti bolnico. Boleče je med nami odjeknila vest o avto-mobilskii nesreči, v kateri je izgubil življenje 14 in pol letni Danijel Bohanec iz Heerlerheide. Kdor je poznal pokojnega Danijela, si more misliti, kakšen udarec je bila njegova nenadna smrt za skrbne starše, brata in sestro. Bil je vedno nasmejan, ubogljiv in delaven. Solze užaloščenih staršev more blažiti le krščansko upanje: „Ko nas žalosti gotova usoda smrti, nas tolaži obljuba prihodnje nesmrtnosti. Zakaj tvojim vernikom, Gospod, se življenje SPREMENI, ne pa uniči.“ — Očetu, mami, stari mami, bratu Slavku in sestrici Miti izrekamo krščansko sožalje. V avgustu ne bo nikjer v Holandiji slovenske službe božje. Naj vam, dragi rojaki, letni dopust služi v okrepčilo! LEV DETELA: VESOLJSKA POVEST 6. Ob pol sedmih absolutnega čaisa je vstopil učenjak in dejal: „Spremenili bomo smer. Čez četrt ure bi .sicer že zaplulli v nevarno območje, vendar bomo to odložili na jutri. Zapovedujem umik na desno. V dveh urah bomo talko dosegli planetno postajo „Thalia 859“. Potrebno je, da popravimo aparate in odkrijemo krivca. Odličen detektiv Hopkins je na postaji že na razpolago.“ Med posadko je završalo. Prav dobro sem slišal vznemirjenje za svojim hrbtom. Poklical sem Debreja in mu prepustil krmilo. Odplazil sem se v glavni prostor in se neopazno vsedel v temni kot. Pred menoj so se premikali vznemirjeni ljudje, elani posadke, ne da bi me opazili. Posebno pozornost sem usmeril v mehanika Čina. Njegovo vedenje je bilo res vznemirljivo. Videl sem. kako se je tresel v strahu in pogledoval zdaj proti enemu, zdaj proti drugemu članu posadke. „Da, ta je izdajalec, ta je Judež Iškarijot,“ sem si rekel. „Na obrazu mu berem, čeprav nimam.nobenega dokaza za sum.“ Že smo ise približevali planetni postaji. Ker oddajni aparat ni deloval, smo izstrelili rdečo pristajalno raketo, ki je svečano naznanila naš priihotd. Vsemirska ladja je zaplula na kozmično pristajališče. Počasi in dostojanstveno smo se približevali k pristajalnim napravam. Učenjak je izključil raketni motor; zavladala je grobna tišina. V tistem trenutku se je mehanik Čin prihuljeno zravnal in polhi tel proti stranskemu Prostoru. Tekel sem za njim. Videl sem, kako se je odplazil do svojega pograda in segel pod blazine. Iz daljave nisem mogel razločno opaziti, kaj se pravzaprav dogaja. Zdelo se mi je, da se je v Činovih rumenih rokah zasvetlikal droban teman predmet. Prešinila me je divja slutnja. Telo se mi Je usločilo kot hrbet vefliike mačke: bil sem pripravljen na skok. Ne da bi vedel kdaj, sem se odtrgal iz napetega položaja. Z nenaravnim glasom sem divje zanj lil in pohitel h Kitajcu. Čin se je sunkovito obrnil in se srepo zastrmel v moj prihajajoči obraz. Počasi je dvigali pištolo; zdaj se je dokončno razodel. V daljavi se je oglasilo kričanje. V grozi sem se vrgel na tla, strupena krogla je šinila mimo mene. čin je švignil mimo mene. Posadka se mu je približevala kot grozljivi zid. Nenadoma se je obrnil in ištekel proti brezzračni kabini. Pobral sem se in pohitel za njim. Vsi smo tekli za njim. Vendar je bilo prepozno. Vrata so se že zaprla. Nenadoma se je morala odpreti lina kabine. Skozi veliko okno smo lahko razločno videli brezoblično zmrznjeno mrtvo gmoto, ki je zaplavala mimo nas. To je bil pokojni mehanik Čin. Sedaj se je mrtev premikal skozi vesolje: po njem so udarjali težki vsemirski kamni; strašna nagrada in strašna kazen za izdajalstvo! (Prihodnjič nadal j e vanj e) rojaki pišejo Rad prebiram „Našo luč“, posebno še, če je v njej kakšna pesmica. Prej doma sem bil pni pevskem zboru in smo dostikrat peli tole pesmico: HIŠICA DRAGA DOMAČA Tam kjer se čuje z gaja slavičkov sladka viža, tam poleg moja draga stoji domača hiža. Vsa slaba je in stara, že morda prek sto let, al’ meni je najdražja nek celi celi svet. Oboki so ji nizki in s slamo je pokrita, v sadovnjaku gostem je skoraj cela skrita. A v mojem srcu vedno je raj to mladih let, zato mi je najdražja nek celi celi svet. F. Turšič, Nemčija Kje si, moj sin? — „Po naključjiu sem zve-'dela za Vaš cenjeni naslov. Imela sem sina edinca, iki je šel ilegalno čez mejo že leta 1957. Tri leta se mi je redno oglašal, poltem veldno 'bolj poredko in sedaj že 2 leti ne dobim >oid nijega več nobenega glasu ... ali hi moigli poizvedeti za njegov naslov? Zdi se mi, da se potaplja kakor mnogi v ta hrez-ihoižmi svet. Pred letom dni sem dobila od neke gospe, pri kateri je nekoč stanoval, glas, da dela pri Dortmundu. Po poklicu je avtomeihanlik. . . Usmilite se mene matere, ki išče izgubil j enega sinu . . .“ — Bled, dne 24. 5. 1963. „Pošljite „Našo luč“ še tej družini, katere naslov prilagam in 5 DM za naročnino . . . Sporočam tudi, da smo bili na prvomajski veselici. Bilo je res depo in domače veselo. Bili nismo sami, temveč polno, kar v treh avtomobilih in visii iz Krefelda . . .“ „Pustijo naj nas pri miru“. — Nemško časopisje je 17. 5. letos objavilo, kako se komunisti trudijo, da bi dobili zveze s tujimi delavci (Gastarbeiter) v Zap. Nemčiji. „Nemška tajna policija je v zadnjem času poostrila opazovanje komunističnih agentov, ki skušajo priti v zvezo s tujimi delavci v Nemčiji . . . Komunistične stranke v inozemstvu vidijo tu posebno polje za rovarjenje proti Zapadni Nemčiji . . .‘ sem bral. Nato članek piše, kako skušajo grški, italijanski in španski komunisti preko radia in s časopisi negativno vplivati na delavce teh narodov, ki so našli delo v Nemčiji. Zaključuje pa: ,Tudi med 25.000 jugoslovanskih dellavcev širi Beograd propagando proti zvezni republiki Nemčiji . . .‘ — Sedaj razumem, zakaj Nemčija noče več sprejemati delavcev iz Jugoslavije. Ne zaupajo jim. čudim se, da nekateri od naših delavcev radi zabavljajo čez razmere v Nemčiji, ko tukaj zaslužijo do 700 mark (kar bi bilo 130.000 dinarjev) na mesec. Poznam take, ki zaslužijo še več. Raj jim potem še manjka, da širijo nezadovoljstvo? Če iho enkrat te Nemčija poslala domov, potem naj jih kar pošlje. Z govorjenjem preiti Nemčiji pa škodijo tudi nam drugim. ..“ — G. G., Düsseldorf. Dosti slišimo pri nas o dogodkih na Koroškem. Vsi ise zanimamo ,za to, le škoda da nas naši izseljenski duhovniki o tem ne obveščajo. Zato smo ustanovili odbor laikov za obrambo pravic koroških Slovencev. — J. Kranjc, Pariz, Francija. Med otroki. — „Mojega očka so včeraj fotografirali,“ se hvali Janezek. „To ni nič. Našemu so pa vzeli prstne odtise,“ se odreže njegov tovariš. Logično. — Peter sreča pred lekarno znanca, ki ima udrta lica in izbuljene oči. „Kakšen pa si, Miha? Ali si bolan.“ — „Ne. Nasprotno, prav dobro se počutim.“ — „Ne laži, saj sem te videl, da si prišel iz lekarne.“ — „Ta je dobra! Če bi me videl prihajati s pokopališča, bi pa gotovo rekel, da sem mrtev, kajne?“ Zdravniška. — V nekem mestu sta živela zdravnik čin živinozdravnilk. Bila sta sicer dobra prijatelja, vendar pa nista opustila nobene priložnosti, da ne bi drug drugemu očitala strokovnega neznanja. Doktor je s solzami v očeh pomiloval Ubogo živimo, ki jo po njegovem živinoizdravnik ne zna zdraviti z drugim kot z rioinusom in nožem v klavnici, živinozdravnik pa je očital doktorju, da sploh ne zna postaviti diagnoze, če mu je iboilnik sam ne pove, pa še kljub temu jih dober procent pošlje na drugi svet. Da bi živin oizdravnik dokazal doktorju, kako težavno je zidraviti živino in da bi mu dokazal njegovo neznanje, sie nekoč uleže v posteljo ter pošlje ženo po doktorja, češ da je hiuido bolan. „No, kako je s teboj, dragi prijatelj?“ ga vpraša doktor sočutno. — „M-uhu,“ žalostno zamuka živinozdravnik v postelji. — „Kje te pa boli?“ poizveduje doktor prestrašen zaradi čudnega prijateljevega obnašanja. „M-u-u,“ s pojemajočim glasom zamuka živinozdravnik, obrne oči na belo in se kot v zadnjih krčih prične premetavati po postelji. Vendar pa me more prikriti škodoželjnega posmeha, ki ga doktor opazi in takoj ugotovi diagnozo: „Dajte mu,“ reče ženi, „pol litra ricinusa, ki naj ga takoj spije, če ne bo pomagalo, ga pa odpeljite v klavnico!“ Po poroki. — „Sedaj sva končno eno“, reče Minka vzhičeno svojemu mlademu možu. „To že, kuhaj pa za enlkrat le še za dva,“ dobi v odgovor. Mali oglasi Prevzel bi izključil» zastopani v Franciji za prodajo vseh splošnih nadomestnih delov (potrebščin) za vse vrste avtomobilov. — Resne ponudbe poslati na naslov: Ahačič Francois, Residence Sylvabelle V1LLE D’AVRAY (Seine-et-Oi.se), Francija, s Zastopam vse tvrdke v Zapadni Nemčiji za električne gospodinjske, televizijske in radijske aparate, magnetofone in druge električne naprave in napeljave (n. pr. AEG, Siemens, Bosch, Bauknecht, Te-lefunken, Blaupunkt, Schaub Lorenz, Graetz, itd). Rojakom dajem do 25% popusta na blago in se priporočam: Ivo Hoič, 7750 Konstanz/Bodensee Rosgartenstr. 31 — Tel. 3177 — Nemčija. AGENCIJA MUNDUS Če želite kakršnekoli podatke ali dokumente iz stare domovine ali iz drugih evropskih držav; kakšno starejšo ali novejšo slovensko knjigo ali revijo, tudi antikvarično; kakšne umetne spominske predmete, slike, razglednice, noše, specialitete itd. iz Slovenije in Jugoslavije; informacije glede potovanja v Evropo, rezervacije v hotelih, na vlakih itd.; umetniške slike slovenskih krajev, osebnosti ali verske vsebine ali karkoli drugo; če potrebujete slovenske igre, note, plošče itd.; zastopstvo za vaše tiskovine ali izdelke; gospodarske informacije ali zveze; znanstvene podatke ali že napisana predavanja za slovenska društva; če se želite naročiti na kak slovenski ali tuji list; če si hočete z oglasom v slovenskem tisku v Sloveniji ali v zamejstvu najti zakonskega druga ali družico; če iščete kako pogrešano osebo; če bi radi fotografske posnetke svoje domačije ali grobov svojih dragih; če želite dati karkoli tiskati v slovenske tiskarne v Trstu, Gorici ali Celovcu; če potrebujete kakšne zasebne informacije ali zveze; če hočete poslati iz Italije ali Avstrije karkoli sorodnikom v Jugoslaviji zanesljivo in hitro; če bi radi, da se pobrigamo za kakšno osebo na potovanju skozi Trst, v Italiji, Avstriji ali drugje, Pišite na naslov: AGENZIA „MUNDUS”, Via Roma 24, TRIESTE, Italia. V 24 urah vam bomo odgovorili ali izpolnili vašo željo. Pospešili boste njeno izvršitev in si prihranili čas ter dopisovanje, če boste pismu že priložili približni znesek za stroške usluge. Zadovoljni boste z nami. — Agencija „MUNDUS”. Naša pošfa Corrimal, Avstralija: Smo sprejeli. Hvala! V. K. — Pišete, da živite med ljudmi druge vere, ki vas naganjajo, da pristopite k njihovi veri. Bodite odločni in zvesti svojemu! Ko bodo taki ljudje videli, da ste o svoji veri prepričani in da ste ji zvesti, vas bodo nehali pridobivati. Računajo z vašo slabostjo in mislijo, da se jim boste vdali. Toda vedite: naša vera je vera, za katero se umira. Zanjo so umirali v prvih časih po Kristusovem odhodu, zanjo umirajo danes na raznih krajih sveta. Če na kakšne ugovore ne znate odgovoriti, to ni znamenje, da je vaša vera napačna; to je samo znamenje, da ste v svoji veri še premalo poučeni. Zato duhovniki priporočajo branje verskih listov, zato je pametno udeleževati se sestankov in predavanj, ki vero razlagajo. NASLOVI SLOVENSKIH IZSELJENSKIH DUHOVNIKOV ANGLIJA: Ignacij Kunstelj, Offiey Road 62, London SAV. 9., England (Tel. RELiance 6655, izg. Riläjens). BELGIJA: Vinko Žakelj, rue des Anglais 33, Liege, Belgique (Tel. 04/233910). - Kazimir Gaben:, Grand’ rue 211, Charleroi, llclgique (Tel. 07/328435). FRANCIJA: Nace Čretnik, 4 rue S. Fargeau, Paris 20, France, (Telefon MENilmontant 80-68) ~ Ciril Lavrič, 7 rue Gutenberg, Paris 15, France, (Tel. BLOmet 89-93). — Stanislav Kavalar, 17 rue Claude Debussy, Lievin (Pas-de-Calais), France. — Anton Dejak, 33 rue de la Vic-toire, Aumetz (Moselle), France. — Msgr. Stanko Grims, 1 rue du Dauphine, Merlebach (Mosei-le), France. — P. Jakob Vučina, 6, rue de France, Nice (A. M.), France. NEMČIJA: Ciril Turk in Ivan Ifko, oba: 42 Oberhausen-Sterk- rade, Mathildestrasse 18, West-Deutschland (Telefon 62676). — Dr. Franc Felc, 7 Stuttgart-S, Heusteigstr. 49/11, W. Deutschland (Tel. 707970). - Dr. Janez Zdešar in Franc šeškar, oba: Zieblandstr. 32/II Rgb., 8 München 13, W. Deutschland, (Tel. 550296). NIZOZEMSKA: Vinko Žakelj, rue des Anglais 33, Luik, Belgie. ŠVEDSKA: Jože Flis, Lilla Kvarngatan 9, Malmö, Sweden, (Tel. 797.95). NAŠA LUČ mesečnik za Slovence na tuje m 12. letnik 1963 @ Izide desetkrat v letu (vsak mesec razen junija in avgusta). O Za uredništvo odgovarja dr. Janko Hornböck. Založba: Družba sv. Mohorja. Tiska: Tiskarna Družbe sv. Mohorja. Vsi v Celovcu. Printed in Austria Dopise za številko, ki izide konec meseca, mora uredništvo prejeti s saj do 10. v mesecu. Člankov ne vrača. @ List lahko naročiš pri bližnjem poverjeniku ali pa naravnost pri upravi v Celovcu. © če list naročiš pri upravi, stane na leto 30 šil. ali piotivred-nost: 60 bfr, 6 NF, 4,50 h. gld, 5 DM, 750 lir, 12 angl. šil., 8 norv. kron, 6 švedskih kron, 9 danskih kron, 15 avstralskih šil., 1,50 dolarja. e Uredništvo in uprava imata naslov: „Naša luč”, Viktrin- ger Ring 26, Celovec-Klagenlurt, Austria. Cirilu in Metodu svetima bratoma, posvečujemo to številko ob 1100-letnici njunega prihoda med Slovane. Rajni papež je svojo zadnjo okrožnico posvetil njima ob tem „veličastnem jubileju”, nas pozival k njunemu češčenju in k delu za zedinjenje vseh kristjanov. Poleg raznih novic in poročila o uspeli prvomajski proslavi v Porurju na Nemškem, bo gotovo zanimal može poseben članek v njihovem kotičku na strani 8, žene pa članek gospe Majde. Blagajna „Naše luči” se je v teh poletnih mesecih močno „posušila”. Zato pozivamo vse tiste, ki zanjo še niso letos kaj dali, da doprinesejo svoj delež.