Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani 76422 -V- Vi \ {'l(\ č: A "2A#6W Epilog k Trubarjevemu zborniku.") redništvo zbornika: „Posljedni Zrinski i Franko¬ pani", ki ga posvečuje 1. 1908. »uspomeni hr- vatskih mučenika Matica Hrvatska", je skušalo podati s pomočjo 12 sotrudnikov v logičnem redu jedro tega, kar se da povedati danes o Zrinskih in Frankopanih; Trubarjev zbornik vsebuje 18 tako zasnovanih in razvrščenih prispevkov, da jih mora kritik trgati ter si jih urejati sam, ako noče govoriti opetovano o isti stvari, kakor se godi to v zborniku. Ponovitve so sicer v takih zbornikih raznih pisateljev neizogibne; daje pa potisnil dr. Ilešič L. Pintarjevo razpravico o glagolskih hrvaških tiskih na str. 274-5., na strani 74. pa vrinil odlomek s slično vsebino iz dr. Šurminove književne zgodovine, je tudi v Trubarjevem zborniku brez enot¬ nega načrta nepotrebno. Za slične publikacije bi se naj izdelali in objavili načrti, potem pa k posameznim točkam pisatelji iskali! Trubar še ni dobil kritične biografije, in tudi njegovemu spo¬ minu, posvečen zbornik je izšel brez nje! Prišla je bila ugodna prilika, da se objavi vendar enkrat popolna in s predmetnim kazalom opremljena bibliografija o slovenski reformaciji, a v Trubar jevem zborniku je iščeš zaman! O današnjem žitju-bitju slo¬ venskih protestantov na Koroškem [prim. Oblak. Archiv f: slav. Philologie 1893, 459 sl.; Ltp. Mat. Slov. 1894; 205; 1895, 231 sl.; Beg Anton, Slovensko - nemška meja na Ko¬ roškem, Ljubljana 1908, 91], edinih slovenskih vernikov Trubar¬ jeve cerkve, ki so se ohranili do 400-letnega jubileja Trubarjevega rojstva, ne najdeš v Trubarjevem zborniku podatkov . . . # * * V opisu slovenskih »cerkveno»kulturnih razmer ob zori Lutrove reformacije®**) v istočni Štajerski in Medju- murju (94—100) izraženo mnenje dr. Frana Kovačiča, da je zelo težko podati jasno sliko o vzrokih, ki so pripravljali tla refor¬ maciji sploh in zlasti pri Slovencih (97), velja danes za zgodo- * Zbornik. Na svetlo daje .Matica Slovenska* v Ljubljani. X. zvezek. Tru¬ barjev zbornik. Uredil dr. Fr. Ilešič V Ljubljani, 1908. XXXII -(- 293. ** Debelo so tiskana zaglavja, po katerih sem si sam uredil članke in snov; ležeče so tiskana imena pisateljev ali naslovi člankov, kadar jih nagajam prvič pod zaglavjem, kamor jih po glavni vsebini prištevam. 7 vinarja slovenske reformacije še posebno zato, ker se o mnogih sem spadajočih vprašanjih še sploh ni razpravljalo, mnoga pa so se le slučajno in površno dotaknila. Kot mejaš Nemcev in kot tlačan nemškega plemstva je bil. Slovenec vplivu Lutrove reformacije sicer neposredno izpostavljen; a jezikovne raz¬ mere so bile take-le: „ . . . der Obern Windischen Landern Lands Oberkeit, Grauen, Freyherren, Ritter, vnnd die vom A del, konnen gut Teiitsch, vnd jr vil Lateinisch vnd Walisch. Dergleichen vil Burger, Priester vnnd Munch reden Teiitsch. Aber der gemein vngewandert Man durch auB redet nur dieWindische Sprach . . .“ [Trubar, (glag.) Prvi del Novoga Testamenta, V Tubingi 1562, nem. predg. 33 t i j a ], in v posledicah takih jezikovnih razmer je tičala ob zori Lutrove reformacije tudi glavna izmed raznoličnih ovir brzega udomačenja novih naukov med slovenskim 1 j u ds t v o m. Narodnega sovraštva z uničevalno tendenco med Nemci in Slovenci sicer ni bilo, in tudi plemstvo je govorilo večinoma jezik svojih podložnikov; a bili so med slovenskimi sosedi ljudje, ki so govorili zaničljivo o slovenščini kot barbarskem in robatem jeziku neznatnega ljudstva [Trubar, Ta celi Novi Testament, V Tibingi 1582; nem. predg. ij| b ]. Razven tujcev pa je po vsej priliki tudi večina domačih izobražencev „o slovenskem jeziku brez ljubezni sodila in govorila 11 [Bohorizh, Ar/icae horulae, Witebergae 1584, predg. *5 b [, in tako se je zgodilo, da je našla reformacija Slovence brez onega orožja, ki ga je imela drugod v tisku, ker je bilo zacarjevalo mnenje, da se robata in barbarska slovenščina ne da niti pisati niti tiskati [Trubar, Ta celi N. T. nem predg. i j b ]. Dr. Ilešič sicer koketira s tistim gla- goljaštvom na Kranjskem (XXVII—Vili), ki ga je razpredel dr. Jože Gruden z vsiljivo antitrubarjansko tendenco v pred- trubarjansko „naše narodno slovstvo 11 [Kat. Obzornik 1905, 144], toda stvarni protest V. Steske [Izv. Muz. dr. za Kranjsko 1906, 166-172] drži, in hrvaški glagolizem na Kranjskem ostane importirana sporadična prikazen, ki ni imela na slovensko kulturo nikakega vpliva, četudi se dr. Gruden od svoje misli še vedno ne more ločiti [Cerkvene razmere med Slovenci v XV. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije, V Ljubljani 1908, 115; Čas 1908, 266], in četudi podtika dr. Ilešič Trubarjevim jasnim besedam o „etlich Crobatisch Priester, die sich allenthalben in den Windischen Landern mit dem MeBlesen erhalten 11 [Ta pervi deil tiga Noviga Testamenta, Tubingae 1557, nem. predg. c i j b [ napačen smisel, češ: „ . . . še sredi 16. veka se je širom Kranjske glagoljalo, kakor zatrjuje Trubar sam“ (XXVII)! I dr. Ilešičevo precenjevanje hrvaškega glagoljaštva med Slovenci i dr. Ilešičevo pretirano naglašanje, da se je že pred Trubarjem „pisalo slovenski za cerkvene potrebe 1 ', Trubar pa začel slovenski samo „prvi tiskati" (XXIX; 123), opozarja znovič na živo potrebo, da se vrže o priliki na kritično rešeto cel a tista 1 aži z gradb a ^slovenščine v besedi in pismu po šolah in uradih 11 pred Trubarjem, ki jo je s pomočjo ne¬ koliko že pripravljenih kamenov v smislu Blehveisovega rodoljub¬ nega zgodovinarstva Peter p’ Radics zgradil [Ltp. Mat. Slov. 1879, 1—33], na romanju za iskanjem dokazov, ki bi naj zatemnili pomen Trubarjevega literarnega nastopa, Jože Benkovič, izpopolnil, [Voditelj v bogoslovnih vedah 1901, 185—197; 1902, 432—6], ob štiristoletnici Trubarjevega rojstva pa prodajal v Benko¬ vičevem smislu srednješolski mladini s pravo diletantsko pre¬ drznostjo Josip Logar [Mentor 1908/9, 87—8 ; 123—7], a politikom s strankarskim veseljem „ Slovenec 11 [n. pr. štev. 52. od 5. marca 1909]. K tisti že po Levstiku [Zvon 1881, 448] in Oblaku [Ltp. Mat. Slov. 1887, 289—90] razkriti Radicsevi samovoljni pomaknitvi rokopisa z letnico L&§4 na prvi strani v dobo za „sedem let poprej, nego je Trubar na svetlo dal svojo prvo slovensko knjigo 11 , pri¬ druži kritični pretres in ocena tega gradiva še lepo številce skoro neverjetnih znanstvenih sugestij. Dr. Ilešič priznava o roko¬ pisih, kakršnih enega prvič natiskuje (Slovenski rokopis iz leta 1551. in 1558., 122-5), vendar sam, da so nastali brez „organiza- cije “ (XXIX)! Ves tisti drobiž je brez medsebojne jezikovne in pravo¬ pisne zveze in brez namena, da se da ljudstvu čtivo v narodnem jeziku! Le tuintam si je zabeležil kdo v privatno rabo slovenske molitve in formule, ki jih je med ljudstvom po¬ treboval; Trubar po lastni izjavi pred svojimi poskusi ni dobil pred oči „niti pisma, ali registra, še manj pa knjige v slovenskem jeziku 11 [Ta celi N. T., nem. predg. i j b ], kar je čisto umljivo, ker se mu vendar ne more imputirati, da je vtaknil nos v vsako privatno beležko svojih kolegov po Slovenskem! Kdo daje torej dr. Lokarju (7) in dr. Ilešiču (123) pravico, brez do¬ kazov trditi, da so bili Trubarju tisti zapiski ,,gotovo znani 11 ali da ni verjetno, ,,da bi . . . nikoli ne bil videl česa takega 11 [slično: pl. Radics Ltp. Mat. Slov. 1879, 14- 5; Kleinmayr Julij pl., Zgodovina slovenskega slovstva 43]?! Kdor hoče po¬ stavljati Trubarja na laž, naj dokaže vsaj to-le dvoje: prvič, da je plonkal Trubar predreformacijske katoliške slovenske 2 9 zapiske v oni meri, kakor so plonkali njega in tovariše ka¬ toliški protireformatorji, katerim je izprosil sam škof v Rimu dovoljenje za čtivo protestantskih slovenskih knjig [Dimitz Aug. Gesch. Krains III. 365]; drugič, da je v katoliškem taboru kar završalo, ko je Trubar javno trdil, da se pred njim slovenski — ni pisalo! Pozabiti pa se ne sme, da je smatral še ljubljanski škof Seebach slovenski tisk za nepotreben ter pisal 1. 1562. v Gradec: „ . . . Truber . . . hat ein Buechdrucker mit sich pracht, der . . . windische translationes von Unkhundigen, die nullius fa- cultatis eruditionis transferiret, druckhen thuet, wellicher Un- kosten mog anderstwohin verwendet werden. Dann man findet noch allzeit Priester in Crain, die aus Latein in teusch, aufi deutscher in rvindischer Sprach dem gemeinen Mann predigen . . .“ [Mitth. des hist. Ver. f. Krain 1864, 52.]. Razpoloženja za versko prekucijo na Slovenskem v prvi po¬ lovici XVI. stoletja ni manjkalo. Vse sloje je prešinjal čut o po¬ trebi ,,prave vere“: plemič, meščan in kmet je iskal vzročne zveze med svojo ali svojih sodobnikov vero ter med vedno se ponavljajočimi nezgodami, zlasti turškimi napadi [Dimitz III 206]; slovenski tlačan pa je bil vzprejemljiv za vsako gibanje, kjer je upal najti olajšavo svojega socijalnega položaja. Pritrditi je treba sicer dr. Kovačiču, da je ,,preozko stališče, navajati kot vzrok reformacije le razuzdanost duhovščine in pa kopičenje premoženja v cerkvenih rokah“ (97), povdariti pa se mora, da sta izzivala zlasti ta dva momenta odpor poštenejših elementov in služila objednem reformatorjem kot najizdatnejši agitacijski tolkač. Gotovo ni Trubar pretiraval, ko je pisal: „ . . . ty Menihi inu neuuzheni lakomni Fary prauio, de kateri nim shtiffta, od briga blaga, masla, fyra, shyta, vina, od dobrih rib inu debelih b o h o u, da inu shnimi podili, ta isti je nih brat. . .“ [En Regishter ... V Tibingi 1558, V 2 b ]. Objednem so kurzi- rale z oficijelnimi nauki rimske cerkve že itak tudi na Slovenskem protistruje in podstruje. Na husitizem med Slovenci, ki ga navaja najbrž po Benkovičevih podatkih [Voditelj 1901, 194—7] tudi dr. Ilešič kot dokaz, da ,,čisto ,rimske 1 niso bile naše dežele že v 15. stoletju 11 (XXI), meri pač dr. Kovačičev stavek: „Dolgo se je tukaj ohranilo prejemanje obhajila v obeh podobah . . .“ (100). Zelo verjetno je, da je vplivala tudi agitacija tistih za¬ grebških klerikov, ki so se bili navzeli za časa svojih študij v Pragi wiclif-husitskih naukov ter jih razširjali 1. 1413. na Dunaju in v Zagrebu [Loserth J. Dr., Ueber die Versuche wiclif-husitische 10 Lehren nach Oesterreich, Polen, Ungarn und Croatien zu ver- planzen, Mitth. d. V. f. Gesch. der Deutschen in Bohmen, 1886, 97—116], direktno ali indirektno na slovenske dežele. Sekte štiftarjev-skakačev dr. Kovačič v svojem „Dodatku“ (120—121) sicer ne stavi le na rovaš protestantizma z ono pro¬ zorno tendenco, kakor n. pr. Benkovič [Voditelj 1902, 430] ali dr. Gruden [Izvestja Muz. dr. za Kranjsko 1908, 61—66], a tudi trditev, da se je pojavila ta ločinka „koncem 16. stoletja na Go¬ riškem in Kranjskem “ in da so jo »protestantje podpirali*' (120), se danes ne sme več kar tako zapisati. Se predno se more go¬ voriti o resnem vplivu reformacije, so se že pojavljali znanilci te sekte kot odjek onodobnega versko-nervoznega iskanja, seveda početkoma v milejših oblikah. H kapelici ,,lepe Marije** z Bal- tažarjem Hubmaierjem kot kaplanom, ki so jo posvetili 25. marca 1519 na podrtijah bivše sinagoge v Regensburgu, je prihitelo že prvo leto 50.000 romarjev; ljudje so se odpravili na pot, kakor jih je zalotil klic romarskih trum: ženske, ki so zasli¬ šale klic po noči v postelji, so se pridružile v sami srajci; [Loserth J. Dr., Doctor Balthasar Hubmaier und die Anfange der Wiedertaufer in Mahren, Briinn 1893, 22—23]; „Ty eni fo vile, ty drugi grable, panue inu druge pohode vrokah imeili, Inu fo le melzhezh tekli, »nikomer odgouurili** [Trubar, Catehismus s dveima islagama ... V Tibingi 1575, 241*)]. Na Slivnici pri Raščici so nastopili že pred 1. 152 8. ljudje s prvimi značilnimi potezami štiftarjev, blizu Radeč pa 1. 1530. Trubar je smatral njihove pri¬ kazni in zamaknenja zdaj za hlimbo, zdaj za delo hudobnih duhov, češ : »Oben Suetnik ne hozhe imeiti te zhefti, kir slishi Bogu, Temuzh ty Sludieui, praui S. Paul, 2 Cor. 11. Se premi- nuio vto shtalt tih Angelou, inu le tim Neuernim Babom inu drugim ludem, po nozhi vtih laneh perkafuio, zhali fto togoto Martraio inu lem tar tam mezheio, inu prauio, de fo diuiza Maria oli kak drugi Suetnik. *) Citiram po doslej neopaženem šestem primerku te knjige, ki ga hrani pod značnico 15.510 —A c kr. dvorna biblioteka na Dunaju; peti je v kralj, knjižnici v Berolinu (Fr. Simonič dr., Slov. bibliografija I, 536); četrti je last g prof. Ivana JVblčetiča, ki ga je našel 1. 1882 (Vienac 1883, 492); tretji je v Britisch-Museum, kjer ga je našel 1. 1881. Theodor Elze (Zvon 1883, 607); drugi je last vseučiliške biblioteke v Gradcu, kjer ga je zasledil 1.18 8 1. Krek (Kres 1881, 179; Zvon 1883, 606); prvi pa je v biblioteki reške gim¬ nazije. ter ga je popisal že 1. 1 869. Sime Ljubič (Ogledalo II [Rieka 1869], 551); prej omenovani najditelji so si prisvajali torej po krivici prvenstvo, slovenski bibliografi si pa naj nič ne domišljajo, ker te krivice niso popravili. 11 Pred offem inu dualfeti leiti . . [En Regishter . . . R, 2 b ; od: „Pred offem inu dualfeti leiti naprej tudi: Zvon 1905» 688 sl.]. V zvezi z drugim Trubarjevim opisom od 12. januarja 1562 [(glag.) Prvi del N. T. nem. predg. B, list 4 a ; prim. Izvestja muz. dr. za Kranjsko 1908, 62] dokazuje ta opis iz 1. 1 55 8., da ni spoznal Trubar značilnih znamenj te sekte še le med zopetnim bivanjem v domovini v času juni-sept. 1561; njegov nastop v Radečah pa kaže, da ji je od prvih početkov — na¬ sprotoval. V prinosih «k Trubarjevemu životopisu» (276—81) trdi dr. Ilešič brez navedbe vira, da je umrl Trubarjev oče I. 1528. (279), kar je samovoljno, če se verjame Hren [Mitth. des hist. Ver. f. Krain 1865, 2] — Rosolenčevi [Grilndlicher Gegen- bericht . . . Gratz 1606, 131] tradiciji, da so Trubarjevega očeta obesili uporniki (278), ker 1. 1528. na Kranjskem upora bilo ni- V navajanju svojih virov dr. Ilešič sploh ni niti dosleden niti kri¬ tično vesten. Ko se je tudi v uvodnem predavanju postavil na znanstveno stališče citatov ter namignil na str. IX., da pozna dr. Ivana Prijatelja razpravo o kulturnem pomenu slovenske refor¬ macije, na str. XVI. pa citiral Domovino 1908, bi bil moral do¬ sledno navesti ta dva vira tudi pri drugih citatih, ki so prišli v njegov spis po isti poti še le po predavanju na Trubarjevi akademiji. K Trubarjevemu životopisu je posnel Trubarjeve stavke o bivanju v Solnogradu in na Dunaju (277—278) s pogreški in izpustki vred po Oblaku [Ltp. Mat. Slov. 1891, 138; prim. uporabo istih podatkov tudi v Domovini 1908, št. 92 (od 17. VIII.)], dela se pa, kakor da citira po originalu ali priobčuje nekaj doslej nepozna¬ nega. Dr. Ilešičev dvom, ali ni v Trubarjevem stavku: „Inu v tim 1519. leitu, ie bil en Menih Bolteshar Vbmar . . .“ „1519“ tiskano namesto „1519“ (278), je nepotreben: 1. 1519. se je bila ravno začela čudotvorna obrt „lepe Marije" v Regenspurgu, odkoder se je preselil Hubmaier še le spomladi 1521 [Loserth, Doctor Balthasar Hubmaier 25]. Romanja so se šeGiadaljevala, ko je prišel mladi Trubar po vsej priliki že 1. 1521. z Reke v Solnograd. S stavkom: „Elze [Briefe 1] poroča, da je dobil Trubar še zelo mlad, morebiti 1. 1527., vsekakor pa pred 1530 kaplanijo Sv. Maksimilijana v Celju" (279), pa je dr. Ilešič izdal, da se tudi on ni vmislil v Trubarjevo biografijo, katero je spisal Tru¬ barjev sodobnik in prijatelj in na katere slovenski prevod je v opisu „ Trubarjeve spominske plošče v Derendigenu“ (261—264) sam opozoril (261). Jakob Andreae [Christliche Leichenpredig 12 Bey der Begrabnus . . . Trubern . . . Ttibingen 1586, 47] že namreč poroča, da je dobil Trubar 1. 1527. župo sv. Helene v Loki pri Radečah. In če bi bil dr. Ilešič ali dr. Elze ali kateri drugi izmed mnogobrojnih poklicanih in nepoklicanih Trubar¬ jevih biografov pazno prečital predgovor ene dostopnih knjig, bil bi zasledil, da je dobil Trubar res že 1. 1527. žup¬ nijo Loko, a da je imel takrat še vedno samo reško in solnograško šolo za seboj ter šel še le z dohodki nove župnije študirat za nekoliko časa na Dunaj [Trubar, Ta pervi deil tiga N. T., nem, predg. u, i i i j a ]. Iz istih dveh virov bi bil dr. Ilešič tudi zvedel, da Trubar L 1547. ni bežal v Trst (XXVII), ampak — „in ober Teutschland“, in da je bil slovenski pridigar v Trstu le za življenja Bonoma, torej v vsakem slučaju pred 1. 1546. Več in podrobnejše v reviziji Trubarjeve biografije, ker Trubarjevo življenje še res ni — „preveč znano"! Re- sume dr. Ilešičevih priličnih obregljajev ob Trubarjevo osebnost [X-XIV; prim. Benkovič, Voditelj 1902, 402—414; dr. Gruden, Čas 1908, 264-8], da ,,tak človek nalikuje svetopisemskemu hlapcu, ki je od gospoda dobil talent, pa ga ni izrabljal in množil, ampak ga hranil, to je zakopal. Gospod pa je sodil" (XXXII), je prvič kakor vse patetično v znanstvenem spisu, zelo neokusen, drugič pa krivičen! Ne?! Pač! in sicer za to, ker je ostal F1 a c c i u s, sinteza stremljenj svojega časa, v tujini, a Trubar, sinteza potreb malega, jedva še le v kulturno tekmo stopajočega naroda, je poslal svojcem prvo knjigo v lastnem jeziku! V Dr. Ilešičevi frazi, da je mislil Trubar na literarni pokret „pač očividno že prej“, nego je pobegnil v Nemčijo (XX), nista ni „pač“, ni „očividno“ na mestu, ker je poklical Trubar Boga za pričo, da je bilo res tako [Ta pervi deil tisa N. T. nem. predg. a i j “]. — Zelo blizu pa je domneva, da je Bo- nomo Trubarja opozarjal, koliko bi koristil Slovencem mož, ki bi dvignil slovenski jezik med literarne jezike; Bonomo je razlagal namreč na svojem dvoru Trubarju in tovarišem Vergila, Erazma Rotterdamskega Paraphrases in Calvinove Institutiones (torej po 1. 1536!) v laškem, nemškem in — slovenskem jeziku [Trubar, Ta pervi deil tiga N. T. nem. predg. n i i i j a ]. — Ko je konstruiral dr. Ilešič trditev, da tudi v slučaju, če bi bil imel Trubar na Nemškem vse predpogoje za glasolski tisk, ,,misel nemškega reformatorja bi Trubarju za seboj povlekla tudi črko; ne kaže namreč, ločiti črke, kjer je stvar zvezana, oziroma družiti črke, kjer hočem stvar ločiti (glagolska književnost je bila 13 izključno katoliška!) 11 (XXVIII), takrat je „pač očevidno“ hote ali nehote pozabil, da se je ravno Trubar med prvimi trudil za ustanovitev glagolske tiskarne za hrvaške glagol j a še! Zakaj pa Trubarja potem ni več strašilo ..izključno katotiško“ glagolsko — pismo?! Kot praktičen mož je moral Trubar kreniti v pravopisu na nemško-latinski tir, ker je vedel, da poznajo tisti Slovenci, ki umejo že čitati, le nemško-latinsko pismo; da je bilo med Slovenci udomačeno glagolsko pismo, bil bi mu ravnotako posvetil svojo skrb, kakor jo je posvetil hrvaškim glagolitom; ker tega ni storil, je nov dokaz, da slovenskega glagolizma — bilo ni. — Dr. Fr. Bučar je podal v razpravi o „Odnošajih Pri¬ moža Trubar a prama hrvatskoj tiskan u Wiirtemberškoj“ (21—44) pravzaprav le registraturo zakulisnega življenja med prvaki jugo¬ slovanskega literarnega pokreta, ki ga od druge strani pojasnju¬ je dr. Ljudevit Pivko z novimi prinosi o „Ungnadovih stikih z mestom Frankfurtom ob M.“ (45—55); registraturi bo morala slediti sinteza, da se dobi jasna slika o ustroju glagolsko-cirilske tiskarne v Urahu v gmotnem in tehničnem oziru, da se določijo Trubarju, Ungnadu, Klombnerju in Konzulu faktične uloge ter se pojasni, ali kaže prizma, skozi katero so se kazali sami, vedno resnico. Bučarjeva trditev, da Ungnadovi sinovi hrvaškega pod- vzetja „nisu htjeli nastaviti (44), ne odgovarja resnici. 12. avg. 1565 so bili sinovi pripravljeni, „solch . . . werckh . . . fortzutreiben vnnd inns werkh zu richten, also das nit allein die jetzt getruckhten buecher an denen orten, da mans verstehet, vertriben vnnd vnnter die leuth gepracFit, sonnder auch mit der zeit mehrer druckhen zu lassen“ [Kostrenčič Ivan, Urkundliche Beitrage . . . Wien 1874, 230], kar je svoj čas tudi dr. Bučar uporabljal [Prosvjeta 1900, 762J. Z istim namenom so poslali sinovi tiskarno gotovo tudi v ko¬ roški grad Waldenstein, kjer je bila še 1. 1580. [Jahrb. der Ge- sellschaft der Gesch. des Prot. in Osterreich 1883, 53]; pač na Waldensteinu, sigurno pa ne v Tubingenu, kakor je sporočil 11. fe¬ bruarja 1626 propagandi pater Fr. Glavinič, „so jo ugrabili naši rokam heretikov 11 [Starine XXIV (1891) 11] ter jo spravili v Gradec, od koder je prišla kot dar Ferdinanda II. v last kolegija de propaganda fide v Rimu [Starine XXIV (1891) 1 — 13]. Zbirka raznih mnenj o usodi teh črk, kojih potovanje v Rim je na drugem mestu kratko tudi dr. Bučar orisal [Prosvjeta 1900, 762], že zahteva celo monografijo. Različna mnenja so nastala le vsled želje rimskih krogov v časih protireformacije, da se ne zve za protestantsko provenijenco črk, s katerimi so se tiskale katoliške 14 knjige. Pa je javil kardinal Carolus Caraffa učenemu svetu: „ . . . eos (typos) obtinui gratiosissime a Caesare dono dandos Sacre Congregat. quos Ferdinandus Primus (f 25. VII. 1564) posuerat Gretzij" [Commentaria de Germania sacra . . . Aversae 1730, 122—3]; toda Ferdinand I. je bil že mrtev, ko so črke še v Urahu služile svojemu poklicu. A propaganda je pri ,,Nauku karstjanskem 11 iz 1. 1628., „Azbukividnjaku“ iz 1. 1629., „Misalu“ iz 1. 1631. ter , Izpravniku" iz 1. 1635., ki so tiskani s protestant¬ skimi črkami, molčala o darovalcu, na brevirju iz 1. 1648., za ka¬ terega je omislila nove [glag. Izpravnik, Romae 1635, predg.; Starine XXIV (1891) 27; prim. tudi Pastrnek Fr., Ottuv slovnik naučny XIII, 428], od praških na prvi pogled različne glagolske črke, pa je dala zabeležiti: „Ilyrici typi A. D. Ferdinando II . . . Congreg. de Propaganda Fide . . . donati“, „Illiričeska tipa, ot B. Ferdinanda vtorogo . ..“ Poznejšo usodo glagolskih in cirilskih črk Ungnadove tiskarne je apostrofiral Christian Friedrich Schnurrer z vzklikom, da jih poseda pač velika narodna tiskarna v — Pa¬ rizu [Slavischer Bticherdruck in Wiirtemberg . . . Tiibingen 1799, 81], Jožef Dobrovskj pa s protestom proti temu mnenju [Glago- litica, Prag 1807, 7]. Usoda je v resnici maščevala nad propa¬ gando nasilnost protireformacije. Ko so prišli Francozje v Rim, so si hoteli ogledati tudi orientalske tipe propagandine tiskarne ter jih — ugrabili: tako je 1. 1799. odromalo tudi čvetero zabojev z glagolskimi in cirilskimi črkami iz Rima v Pariz [Galeotti Mel- chiore, Della tipografia poliglotta di propaganda, Torino 1866, 22-30], med njimi ostanki Ungnadove tiskarne. Lansko leto sem bil poprosil prijatelja g. Vladimirja Zagorskega v Parizu, da nam poišče in opiše te ostanke kot drugega svedoka v vrsti direktnih sledov jugoslovanskega protestantizma, ki so učakali 400-letni povratek rojstva Trubarjevega, pa prijatelj je moral odpotovati in delo odložiti. K poznavanju tretjega izmed direktnih ostankov Trubarje¬ vega dela sta podala dr. Ilešič z opisom knjižice „Ta prvi psalm z njega tremi izlagami („Škrjanec“ in „Kukovec“, 245—50) in s člančičem „ O tisku in prodaji nekaterih Trubarjevih knjig“ (281— 3), L. Pintar pa z razpravico o „Trubarjevem koledarju (270—4) par dobrodošlih bibliografičnih notic. Izraz „podružnik“, ki ga Pintar ne razume (272), služi Trubarju za poznamenovanje dija- kona; prim. n. pr. Trubar, „Cerkouna ordinga“ (v Tibingi 1564) 58 a z: Kirchenordnung ... Im Hertzogthumb zu Mecklenburg, (Witteberg 1552), 57 a . Dr. Janko Lokar si je prikrojil srečno 15 izbrano temo Jz predgovorov naših protestantskih pisateljev (1 - 20)“ razbrati njihove nazore „o jeziku, v katerem so pisali, in o na¬ rodu, za katerega so delali," veliko prekomodno. Material bi se bil moral izčrpati po obsegu in vsebini! Pisatelj sicer zatrjuje: „Oziral sem se na predgovore del, katera so bila pristopna" (1); pa že tisti, ki bi hotel povprašati v biblioteki, ki hrani slovenska unika, kdaj jih je kdo rabil, ali ki bi hotel primerjati pogreške, ki so jih zagrešili pri prepisavi že drugi, dr. Lokar pa ponovil, bi mu lahko dokazal, da se ni potrudil do vseh del, ki jih citira kot — pristopna! Izčrpana niso niti citirana dela, kaj šele tema! Leonhard Pahenecker, ki je izdal 1. 1574. prvo slovensko katoliško knjigo, ni bil jezuit, kakor trdita dr. Lokar (5) in dr. Ilešič (124), ampak se imenuje sam cistercijanca v na¬ slovu svoje knjige, ki jo navaja Trubar v predgovoru Catehisma sdveima islagama . . . Z disertacijo dr. Josipa Čerina: Pesmi slovenskih prote¬ stantskih pesmaric... (126 — 238), ki jo je v Tr. zb. izpopolnil dr. Ilešič s pripombami po beležkah Mateja Hubada (238—244), v Cerkvenem Glasbeniku 1908, št. 6 sl. pa dr. Jos. Mantuani s »Slovensko pesmaričico: Tri duhovske pesni,“ je rešeno v glav¬ nem vprašanje o postanku, vrednosti in vplivu slovenske pro¬ testantske cerkvene pesmi, kateri sta dala Theodor Elze z raz¬ pravo: Die sloven. protestantischen Gesangbiicher des 16. Jahr- hunderts [Jahrbuch der Ges. f. d. Gesch. d. Prot. in Osterreich 1884, 1 — 40], dr. Evgen Lampe pa z razpravo: Najstarejše slo¬ venske pesmarice [Cerkveni Glasbenik 1894, 33—7; 40-4; 44—54] literarno-historično ozadje. Posameznosti se bodo še korigirale. Študij protestantskih pisateljev bode dal še inarsikak migljaj za stanje istodobne kat. slov. cerkvene pesmi. Trubarja in sodobnikov „ Starishi (so) prou to danashno peifen slushili, kir lo peili, Jelus ie od Imerti vstal, obtu le vellelimo inu latu Boga hualimo, De bi on ne bil vltal od te Imerti, Vuls lueit uli ludie bi fgubleni bili, Alleluia" [Trubar, En Regishter ... K, list 4 a ]. „Fary . . . lizhkake balni, dopufte tim dezhlam naprej peiti, de vlelei vezh na diriizo Maryo inu na Suetnike klizheio, zheltee inu zhelzhe vmisli imaio, koker Boga oli nega Synu Jelufa Criltula, Sakai oni od fpreda inu la Cryshi veden inu glofnu krizhe. Kir Maria Boga rody, Alle luia O Maria vpreprolste pleine pouye, Alle luia O Maria Preprolte pleine makou zueit Alle luia O Maria, Inu kadar blifi te Cerque prido, taka te ene dezhle vpyo, Oglafiile Oglafiile S. shent Peter, Letim pag te druge dezhle odpoyo. On 16 fe oglafii, on le oglafii, zhe Bug hozhe, Natu fazhne Meshnar Igoniti. Na veliki nozhni dan inu potle do Vinkusht poyo, Marya Diuiza, bodi nasha pomozhniza, pruti tuimu Sinkuui etc. [Trubar, Catechismus sdveima islagama . . 217—18]. Kakor pozneje ka¬ toliki, so želeli tudi protestanti izpodriniti s cerkvenimi pesnimi posvetne »nepotrebne in pohujšljive pesmi“ [Dalmatin, Ta celi Ca¬ techismus, V Bitembergi 1584, nem.-posvetilo]. Katoliški duhov¬ niki so seveda kar od začetka preganjali protestantsko cerkveno pesem: »Inu ty nih Fary, kadar shnimi Scryshi hodio, oli vnih Cerqvi, ne dopulte tih nashih peilen is Catehifma polahku inu laltopnu peiti temuzh lizh kake balni . . , K [Trubar, Catechismus sdveima islagama . . . 217]. V Cerkouni Ordningi bi bil lahko našel dr. Čerin tudi Trubarjeva določila o cerkveni pesmi v bo¬ goslužju. [Zlasti str. 111 — 112; prim. Domovina 1908 št. 100 in 111.] Dr. Čerin in pa Ivan Polovic z razpravo o „Evangeliju sv. Matevža o protest ant ovskem glag. ,Prvem delu novega testamenta‘ iz l. 1562“ (56—73) sta storila važen korak na potu, kjer še ča¬ kajo druge stroke raziskovalcev. Kar je dokazal dr. Čerin o izvir¬ nosti mnogih pesemskih tekstov, velja tudi za Trubarjevo prozo. Na jezo Klombnerjevo [Jahrbuch d. Ges. f. d. Gesch des Prot. in Osterreich 1908, 49] in Ungnadovo [Elze, Primus Truber Briefe 360] je čutil Trubar v sebi tvorno silo in „ni hotel prestavljati, ampak po lastni glavi pisati' 1 (očitanje Klombnerjevo), ker je imel pred očmi posebne razmere svojega ljudstva. Razven dr. Čerinove razprave' še v tem oziru nismo prišli preko ponavljanj splošnih sodb. Med take nepoklicane sodnike Trubarjeve literarne tvornosti spada n. pr. Benkovič, ki je proglasil Trubarjevo Cerkouno ordningo s samozavestno nesramnostjo kot „po vsebini in obliki jako slabo delo" [Voditelj, 1902, 410], pa knjige — nikdar videl ni! Pretres tistih Trubarjevih knjig, ki niso strogo dogmatične, kaže, da je kompiliral po raznih virih, in človek se mora vedno vpra¬ šati, zakaj je vzel to iz te, ono iz druge knjige, tretje pa do¬ stavil po svoje; zato se skriva v teh knjigah poleg podatkov za Trubarjev značaj še mnogo migljajev za oris istodobnih kulturnih prilik in notranjega življenja verskega boja med Slovenci v XVI. veku. Kar so priobčili k zgodovini reformacije dr. Kovačič (Protestantizem v Iztočni Štajerski in Medjimurju, 2. Razširjenje protestantizma 100-121), A. Ipavec (Verski pokret na Goriškem v šestnajstem stoletju 251—260) in Ivan Steklasa (Protestantizem 17 v Istri, v metliški in hrvatski krajini 74—93), je vedno le še re- gistratura. V zgodovini naše reformacije tvori prva Trubarjeva, t. j. prva slovenska knjiga, mejnik: do 1. 1550. se sme govoriti le o reformaciji po slovenskih deželah, z 1. 1550. se začenja slo¬ venska reformacija. Podrobno bode treba razbrati: kako se je le polagoma razvijalo mnenje, da si stojita nezdružljiva tabora na¬ sproti; kako so se ustvarjali agitacijski centri, in kako je rastlo število luterskih od leta do leta, se širila revolucija od sela do sela; kakšnih sredstev se je posluževala stranka „luterskih“ in kakšnih stranka „papežnikov“; koliko so žrtvovali za idejo ti, koliko oni; kako se je obnašal seljak, meščan, plemič, duhovnik; kaka je bila javna morala pred in med bojem in kaka po njem ! Dobro opozarja dr. Jos. Mantuani: „Pri nas bi se morali še natančno baviti z vso kulturo, posebej pa še s psihologijo prote¬ stantske dobe na Slovenskem." (Cerkveni Glasbenik 1908, 86)! Zgrajenemu okostju je treba vdehniti življenja! — Po vseh slovenskih pokrajinah se je vršilo gibanje pod istimi ali enakimi pogoji, boj se je bil povsod z istim orožjem, zato se mora enkrat napisati zgodovina slovenske reformacije brez tesnega omejevanja na politične meje. Pravična ocena kulturnega pomena slovenske refor¬ macije bo mogla podrobno-kritičnemu razboru slovenske prote¬ stantske literature po vsebini in vplivih in pa vglobljenju v re¬ formacijski pokret seveda še le slediti, a tistim trditvam, ki so jih morali zamisliti antitrubarjanci po poklicu ali stžnki a la Pre- [esnik, Benkovič, Gruden, člankarji „Slovenca“ i. t. d., in ki jih skuša pokriti s svojo avtoriteto v članku: Primož Trubar in njegova doba (V.—XXXII.) dr Ilešič, se da že danes ugovarjati. Dočim je dr. Kovačič mirno pribil: ,,Najboljši pozitivni uspeh, ki ga je našim deželam prinesel vihar reformacijske dobe, je bilo spo¬ znanje, da je ljudstvu treba pouka v domačem jeziku, z besedo in pismom. To spoznanje je rodilo slovensko književnost 11 (119), onegavi dr. Ilešič: a) „Kolumbstvo Trubarjevo je iskati lev tem, da je dal prvi tiskati knjižico v kranjskem narečju; zakaj pi¬ salo se je slovenski za cerkvene potrebe že prej . . .“ [XXIX; slično Radics, Ltp. Mat. Slov. 1879, 15; Slovenec 1884, št. 63 od 15. III.; Benkovič, Voditelj 1902, 432; Slovenec 1908, št. 209 od 12. IX.]; b) ,,Najsi je tudi misliti, da je glagoljaštvo v mnogih krajih bilo le importirano, to nič ne izpremeni verjetnosti pod¬ mene, da bi se tekom časa ukoreninilo in rodilo plod 11 [XXVIII.; prim. dr. Gruden, Kat. Obzornik 19C5, 157; Čas 1908, 266]; 18 c) „ ... po vsebini in povodih književni in kulturni naš pre¬ porod v dobi Vodnika in Cojza nima zveze s protestantsko dobo ; nastal bi pač tudi bil, ako bi Cojz in Vodnik ne poznala 16. veka naše prošlosti . . [VIII.; prim. Slovenec 1884, št. 63 od 15. III.; 1908, št. 209 od 12. IX.]; d) „Slovenci in Hrvatje (smo) jezično kulturno postali dvoje baš v protestantski dobi. Ostala je in se nadaljevala hrvatska literatura, ker je imela že tradicije, na¬ stal a je in veselo mlado začela živeti slovenska literatura [XXVIII. ; prim. dr. Gruden, Kat. Obzornik 1905, 157. — Izmed izjav po tisku Tr. zb. primeri kot kuriozum: Logar, Mentor 1908,9, 124—125; Slovenec 1909, št. 52. prvo dnevno novico]. — Mož logike, kateri ne pozna slovenske zgodovine, vendar sko¬ migne: Ako so tisti slovenski zapiski z latinskimi ali nem¬ škimi črkami iz časov pred Trubarjem res tako pomembni, nas ni ločil še le gospod Primož od Hrvatov in glagolice; ako Slo¬ venci že od protestantske dobe jezično-kulturne žive, ne more biti preporod v dobi Vodnika in Cojza brez zveze s prošlostjo. — A kdor hoče upoštevati razmere med Jugoslovani v pretek¬ losti in sedanjosti, mora priti do zaključkov: a) Hrvatje in Slo¬ venci so bili že pred Trubarjem ne le zgodovinsko-poli- tičn o, ampak tudi jezično-kulturno dvoje: Hrvatje so namreč svoj jezik že gojili in ustvarjali svojo kulturo, Slovenci pa niso gojili niti svojega jezika niti sodelovali pri hrvaškem jezično- kulturnem delu. b) Cilagoljaštva hrvaški begunci med Slovenci tudi brez, Trubarja ne bi bili mogli vkoreniniti, ker je istodobno že doma na Hrvaškem propadalo. Na jugu in severu so že pošiljali Hrvati z latinico tiskana dela v svet, [Maretič T. dr., Istorija hrvatskoga pravopisa latinskijem slovima, U Zagrebu 1889, 1—22], za Hrvate s slovansko liturgijo se je že bil moral natisniti z la¬ tinskimi črkami tudi evangelistar [Trubar, Ta pervi deil tiga N. T., nem. predg.], izmed hrvaških protestantov so se čuli glasovi, naj se tiskajo za Hrvate knjige mesto z glagolico z latinico [Kostrenčič, Urk. Beitrage 196] in temu se je tudi ustreglo, ker je glagolica neokretno pismo, ki se ga težko naučiš, brez vedne vaje še težje ohraniš v spominu. Posvetni glagolizem je izginil, cerkvenega glagolizma so se tudi doma med Hrvati ohra¬ nile le — reliquiae reliquiarum! c) Ako bi tudi ne bil že Trubar ustanovil slovenske literature, bi vendar poiitično-zgodo- vinsko razdvojeni Hrvatje in Slovenci ne bili postali jezično- kulturno eno, ker jim je manjkalo skupnega torišča, kjer bi se skupni literarni jezik polagoma razvijal ter uveljavljal. 19 Tam političen narod, kojega narodna zavest je bila istovetna z državno, in kojega jezikovne meje niso bile nikdar v resni ne¬ varnosti, tu razmeroma malobrojno ljudstvo brez narodno- državnih tradicij, med katerim je deloval tujec ali odtujenec z živim tujim jezikom kot odločilen političen in kulturen či- ■nitelj. Kdor je hotel med to ljudstvo poslati prvo knjigo in do¬ seč', da bi začelo citati, moral se se je ravnati po Trubarjevem principu in pisati tako, da ga „maki dobri preproftisloueniz lahku more taftopiti“. [Trubar, Ta evangeli svetiga Matevsha 1555, Predgovor A 3 a .j In kdor je hotel potujčeno inteligenco priteg¬ niti v slovensko kulturno sfero, moral jo je zainteresirati za jezik, ki ga je že kolikortoliko znala in se ji ga ni bilo treba še le privatno učiti (Čop - Prešern!). In kdor je hotel čuvati ogroženo slovensko narodno mejo ter v sovražni državi re¬ klamirati za Slovence jezikovno enakopravnost, moral je paziti, da se literarni jezik inteligence ne oddalji občutno po obliki in čisto po imenu od narodnega jezika (Bleivveis!). d) Nove ideje, ki so koncem 18. in začetkom 19. stoletja silile preko slo¬ venskih mej, ne bi bile mogle izzvati po obsegu in učinkih takega odmeva, kakršnega so izzvale, ako ne bi bil vzvaloval prej Trubar takega literarnega pokreta med Slovenci, da se je od takrat naprej po vzorcih, ki jih je ustvarila slovenska reformacija, slovenski jezik nepretrgoma v kmečko - nabožne svrhe tiskal in ostal predmet jezikoslovnega zanimanja. Zato bi delavcem slovenskega preporoda čisto nič ne bilo treba „poznati XVI. veka slovenske prošlosti", pa bi bili vendar v zvezi z njim. K temu so se sotrudniki slovenskega preporoda svoje zveze s protestantsko dobo tudi jasno zavedali! Do b rovsky je izrazil to zavest z vzklikom, ki je sicer v drugem delu računa napačen: „Fiir sie (Krainer) ist es ein Ungliick, dafi sie so spat zu schreiben anfingen. Ware doch Truber ein Kroat gewesen!“ [Istoč- niki dlja slavjanskoj filologiji I (Sanktpeterburg 1885) 118]; slo¬ venski preporoditelji pa so v ti zavesti razglašali, naj se delo nadaljuje, ter skušali s pomočjo XVI. veka udejstviti nova gesla svoje dobe. Vodnik je iskal v Bohoričevi gramatiki „nauk . . ., kako so naši stari predniki pisali, jezik čistili", očital pisarjem svojega stoletja, da „se niso dosti deržali po Bohoriču", ampak „so rili naprej", zato pa tudi „z’kranjskim pisanjem delali kakor prešič z’ meham", ter zaklical patru Marku Pohlinu, ki je imel Bohoričevo gramatiko i v originalu i v Hipolitovem ponatisu, pa jo iz same častihlepnosti zatajil: „naj gleda sam gori, kako si 20 je upal neresnico govoriti inu pisati 11 [Valentina Vodnika Izbrani' spisi. Uredil Fr Wiesthaler. V Ljubljani 1890, 59—60]. Kopitar je gledal sicer na protestante s predsodki rimskega fanatika: po- vdarjal je svoj „Katholischen Nationalstolz 11 , trdil splošno, da je vsak „ Protestant intolerant, und nasenveis und stu- dentisch [Istočniki I 410], ter presojal s tega stališča celo Pa- lackega in Šafarika, češ, to sta protestanta, a „Protestanten werden und konnen nicht katholisch denken und schreiben; ihnen ist Huss und Luther immer ein Held und Zeuge der Wahr- heit" [Kopitar — censor Šafarikovega Narodopisa dne 21. VIII. 1842; akt št. 339 ex 1843 v arhivu notr. min.]*),. Toda pred plo¬ dovi literarnih zasnov slovenskih protestantov je omahnil Kopi¬ tarjev „ katoliški narodni ponos “ : isti Kopitar je postavil Trubar¬ jevo brezhrupno delavnost Slovakom vizgled: „Deshalb wtinschte ich, dafi auch die Slovinci indessen in der Stille ihr Geschaft be- treiben. Ihnen soli Truber zum Beispiel dienen 11 [Istočniki I 184]; isti Kopitar je ocenil pravično literarni pomen slovenskih refor¬ matorjev: „Zur Zeit der Reformation also ward unser Dialekt zuerst geschrieben und — gedruckt ... O ja! biederer Bohoritsch ! dir und deinen Freunden hat es unsere Sprache zu danken,. dati sie gleich bey ihrer ersten Erscheinung jene gr a ni¬ ma tis ch e Correctheit und Consequenz mitbrachte, welche andere Sprachen erst nach und nach, nach vielem Modeln und Andern — nicht erreichten 11 [Grammatik . . . Laibach 1808, XXXIII., XL.]; isti Kopitar je naslonil na protestantsko književnost gramatiko, katere zgodovinsko ozadje in pomen zatajuje, kdor hoče udomačiti mnenje, da med slovenskim preporodom in slo¬ vensko reformacijo ni nobene zveze! Kdor pa morda Kopitarju ali kakemu sodobniku podtika, da je spravil le v romantičnem stikanju za „narodnim“ Trubarja do časti ustanovitelja sloven¬ skega slovstva, ta s tem še davno ni ovrgel resničnosti takrat¬ nega Trubarjevega pomena, ampak je le nehote pribil, da je slu¬ žilo živahno literarno delovanje slovenskih protestantov v dobi romantike katoliškim slovenskim preporoditeljem v ponos in bodrilo, obenem pa nehote opomnil, da bi bilo moralo vplivati v isti smeri nemoteno nadaljevanje slovenskega protestantskega literarno - kulturnega pokreta še tembolj na slovenske pro¬ testante. Dr. Ilešič zagovarja mnenje, boreče se za priznanje že od Slomškovih časov [prim. Hrovat Ladislav, Slovenski dom, Pro- *) Celi akt priobči v drugi zvezi dr. Ivan Prijatelj, 21 gramm des k. k. Gymn. zu Rudolfswert 1877,8, 8], da bi bilo z .zmago reformacije pri Slovencih »namesto rimstva stopilo nemštvo 11 (XXVI), to se pravi, da bi bil protestantizem Slovence germani¬ ziral. Izmed njegovih argumentov dva ne prideta v poštev: poziv na mnenje današnje nemške javnosti [XXIII.; slično Ben¬ kovič, Kat. Obzornik 1898, 342; Prelesnik dr., Kat. Obzornik 1901, 341; Slovenec 1908, 215 (od 19. IX.) in 243 (od 22. X.)] zato ne, ker dogme o nemški nezmotljivosti ni, in ker želje današnjih Nemcev ne morejo spreminjati faktov preteklosti; primera s Ka- šubi, kjer je centralna oblast berolinska prepovedala kašubske propovedi [XXIII; prim. Prelesnik dr., Kat. Obzornik 1901, 341], pa zato ne, ker bi bili Slovenci v čisto drugačnem političnem in kulturnem položaju, kakor so Kašubi, in ker drugi primeri doka¬ zujejo zopet obratno. Ostale argumente pa karaktezira tisti ne¬ navadni način dr. Ilešičevega prikazovanja, ki je lasten celemu retorično izborno izdelanemu članku: v ospredju se košatijo kri¬ čavi glasilci tega, kar Trubar in njegova doba — nista bila; tuintam nejasen spomin na resnični položaj, pa še ta s takim razpoloženjem k asocijaciji mislij, da se napačni pojem vsiljuje; pa tisti olepševalni flajšterčki . . . Ali mar ne? Dr. Ilešič hodi o kolu pojma Trubarjeve „slovenske cerkve 11 ter namiguje: „. . . šlo (je) Trubarju le zato, da se v njegovi domovini utrdi in organizira nova vera; uprava nove organizacije pa bi mogla biti tudi nemška. Spričo tega si njegove „slovenske cerkve 11 ni tol¬ mačiti v smislu slovenske upravne organizacije, ampak v smislu slovenske duhovne občine, občine slovenskih vernikov . . . O kaki splošnoslovenski cerkvi se ne more govoriti; pač pase opažajo začetki notranje-avstrijske protestantske cerkve . . .“ (XXII). Kakor v posmeh dr. Ilešiču in dr. Jos. Man- tuaniju, ki tudi poučuje, da so sicer „nemški reformatorji imeli med drugim tudi idealen smoter pred seboj, ponarodovanje cerkvenega bogoslužja 11 , a da „pri nas tega ni bilo . . [Cerkveni Glasbenik 1908, 103], pa kriči Trubar, da se mora njegov izraz „slo¬ venska cerkev" tolmačiti v smislu cerkvene organizacije s slovenskim bogosl už ni m j e ziko m, ter predpisuje „mi hozhmo, de vshe naprei uti nashi Cranski Desheli, de fe ty Pfalmi, peifmi inu ufe druge shlushbe Boshye, ty S. Sacramenti utim Slovenskim Cranskim Jefyku dopernashaio inu dile“ [C. Ordninga 128 bj. Trubarjev cerkveni red pa ni bil kak specijalno kranjski deželni zakon, ampak je bil slično vsem drugim njegovim knjigam namenjeni vsem slovenskim pokrajinam.; zato 22 ga je imenoval po vsi pravici „Slovenska Cerkouna Ordninga 11 ter dirigiral nanj tudi koroške cerkvene služabnike [Catehismus s dveima islagama 411, 410]. Ali bi se bilo umaknilo slovensko bogoslužje, priznano kot potrebno pravo jedra ter ve¬ čine stanovalcev, nemškemu kot privilegiju posameznikov, ali pa nemško slovenskemu, in ali bi bilo tvorilo slovensko bogo¬ služje prehod k slovenski upravi, ali pa nemška uprava prehod k nemškemu obrednemu jeziku? — Dr. Ilešič omenja pro¬ testantsko slovensko šolstvo in namiguje: »...faktično je bilo šolstvo slovensko le, dokler drugačno biti ni moglo . . . sloven¬ ščina na (ljubljanski) srednji šoli (je) bila zapostavljena tudi nemščini, da je bila torej na Kranjskem tretji' jezik. Edini kate¬ kizem se je na stanovski šoli učil tudi slovenski; dočim so učenci še v 3. razredu smeli občevati nemški, jim je bila slo¬ venščina že prepovedana, „da se navadijo polagoma nemškega jezika 11 [XX; prim. Ljubič,Ogledalo 11,539; Hrovat, Programm d.Gymn. Rudolfswert 1877/8, 8]. Pri luči pa izgleda ta stvar takole: Slovensko šolstvo je bilo integrarni del Trubar j eve slovenske cer¬ kve; pojem cerkve s slovenskim obrednim jezikom je zahteval služabnike, ki umejočitati slovenski cerkveni red, in budil željo, da se nauči čim več vernikov slovenskega pisma Zato je uve¬ ljavil Trubar pri organizaciji kot stalne institucije zasnovane slo¬ venske cerkve v svoji domovini načelo, da se mora vse otroke slovenskega ozemlja „te mlade Hlapzhyzhe inu Deklyce, Pur- garlke inu kmetishke Otroke vuzhi(ti) Slovenski Brati inu piffati (ter) ta (slovenski) Catehismus fred fto kratko Islago ifuuna po- ueidati 11 [C. Ordninga 100 a.] Snovalo pa se je dvoje vrst šol: kmečko-ljudske pri farah kot izobraževališča kmetijstvu in domu namenjenih otrok in trško-mestne kot višja učilišča. V kmečko-ljudskih šolah se je učilo , per tih Farah 11 od »Shulmojstra oli Meshnarja“, ki ga je moral po možnosti „en vlaki Pridigar inu Farmoshter . .. per fuie Farry . . . imeiti inu dershati [C. Ordninga 100 a], a ali pa „od Farmoshtro (in) Podrush- nikou 11 samih le „tu Slouensku Pyfmu brane ina piffane 11 [C. Ordninga 79 a] in slovenski katekizem [C. Ordninga 100 a]. Od bodoče inteligence pa se je zahtevalo tudi znanje latinskega in nemškega jezika zato je določil Trubar za višje šole, ki bi se naj ustanovile „Vslednim Meistu (in) Vtergu 11 [C. Ordninga 79 a], „de le Latinsku inu Nemshku . . . Pyfmu, brane inu pif¬ fane . . . vuzhi 11 C. [Ordinga 79 a], to se pravi, da se nauče višji šolarji k slovenščini še nemškega in latinskega jezika. Med 23 „Vprashana Tih Novih Pridigarieu“ slovenske cerkve je vzprejel Trubar sicer le latinščino: „Inu kadar (novi pridigar). . . od luiga poshteniga lebna inu od luiga poklyzana fadofti pryzhovane naprei poftaui. Natu ga imaio (Shcoffi, Pridigary inu Farmoshtri) fo vlem fliffom inu zhafom ifuprashati, Slatinskim iezykom, inu faslishati, Jeli fadofti uuzhen, aku umei inu faftopi prou to Gram- matiko, Dialectico, Rheterico, fna prou inu Congrue Latinski go- uoriti“ [C. Ordninga 72 a]; a šola »kranjskih aristokratov' 1 v Ljubljani kaže jasno, da slovenske cerkve ni nikdo smatral za — provizorij. Kot učna knjiga se je rabil v prvem in drugem razredu slovenski katekizem [Elze Theodor, die Superinten- denten, Wien 1863, 37; Dimitz Aug., Gesch. Krains III (Laibach 1875) 172, 175, 177]; zBohoričevem »Elementale Laba- cense cum nomenclatura trium linguarum, latina, germanica et sclavonica" [Dimitz III 176] se je začela v prvem razredu poleg nemške in latinske poučevati tudi slovenska gramatika. V smislu takratne pedagogike se je prepovedalo učencem slovensko občevanje sicer prej nego nemško [Elze, Superintendenten 38; Dimitz III 158, 169], ker so slovenski že znali, nemški se pa morali še le učiti; ko so pa že tudi nemški govorili, se je prepovedalo še nemško medsebojno občevanje, da se nauče gladko latinski govoriti [Elze, Superintendenten 39; Dimitz III 159, 169, 177]. Kot tretja slovenska knjiga pa je slu¬ žila tudi tistim gimnazistom, ki niso smeli več slovenski med seboj govoriti, še slovenska pesmarica: latinske, nemške in slovenske cerkvene pesmi so se poučevale v pevski uri; v cerkev so jemali seboj svoje nemške in slovenske pesmarice ter iz njih pred in med pridigo peli [Elze, Superintendenten 40; Di¬ mitz lil 160]; pred in po šoli se je skupno pelo in molilo iz¬ menično latinski, nemški ali slovenski [Elze, Superintendenten 39; Dimitz III 159, 160]. Za slovensko narodnost pomenja vse to: slovenska reformacija je ustvarila ljudsko šolo, name¬ njeno kmetu kot takemu, in jo. postavila v naučno-jezičnem in smotrenem oziru na edino zdravo pedagoško stališče; odprla je slovenščini pot na višja učilišča in jo upoštevala poleg nemščine v onem obsegu, ki je bil z ozirom na takratni namen gimnazij in zlasti z ozirom na takratno stanje slovenske književnosti mogoč. Ali bi se bil z razvojem takega šolstva po¬ speševal ali oviral prehod do višjih slovenskih učilišč, in ali bi bilo slovenski narodnosti v srednjem slučaju rodilo tako šolstvo vsaj tak plod, kakor ga je moglo roditi glagoljaštvo, v najslabšem 24 slučaju pa matij škodovalo, nego šolstvo na Slovenskem pred in po reformaciji, ki je bilo zgolj latinsko in nemško? — Dr. Ilešič kaže na domače plemstvo nemškega porekla in pri¬ seljene Nemce' (predikante-šolnike) v službi deželnih stanov (XXIII—XXV) ter namiguje: . . pri Nemcih (je) protestan¬ tizem pomenil narodni odpor proti rimstvu in romanstvu, pri nas pa ne odpora proti nemštvu. Kolikor je Trubar delal v nemškem prijateljstvu, toliko se tudi s te strani njegovo delo razločuje od husitizma, ki je verstvo spojil z narodnim odporom proti nemštvu" [XXV; prim. Merhar Ivan dr., Zvon 1908, 517—18]. Toda Trubar se je norčeval iz tega, da „Vezheryo ty Papeshniki Iteirn ne- fnanim, nefaftopnim Imenom M a s ho imenuio" C. [Ordninga 82 a] ter vzkliknil v svojem zdravem domačem razumu: „koku hote ty bofi ludie, fattopnu is ferza moliti inu rezhi na tiga Faria molitou, Amen, kadar nelaftopio, k a i taFarrmemra oli krizhi" [Catehisinus sdveima islagama 185], Bohorič pa je učil, da se naj uči gosposka jezika ljudstva, s katerim ima opraviti, ne pa narobe [Articae horulae, Praefatio ;! . s . b ], in kdo si upa priseči, da bi taki ljudje ne bili spojili verstva z na¬ rodnim odporom proti narodnosti, ki bi bila graditvi slovenske cerkve nasprotovala? Kjer je delovala z dejanskimi raz¬ merami računajoča nemška podpora, tudi slovenski od¬ porni mogel nastati. Slovenske dežele so kazale v drugi polo¬ vici XVI. stoletja i v cerkveno - šolskem oziru i v skrbi za knji¬ ževnost popolno narodnostno enakopravnost. Kakor v katoliški dobi nemške pridigarje je imelo plemstvo sicer tudi sedaj v Ljubljani nemškega predikanta deželnih stanov in na svojih gradovih za se nemško službo božjo. Toda plemstvo je priznavalo ljudstvu pravico do slovenske cerkve in šole (slovenska cerkvena naredba!), prirejalo je za svojo služinčad do¬ mačo slovensko službo božjo ter se udeleževalo z ljudstvom slovenskih obredov na gradovih [Trubar, Svetiga Pavla Listuvi, U Tibingi 1567, nem. predg.] in v javnih cerkvah Dinritz II 268; slovenske pesmarice ljubljanskih gimnazistov!]. Slovenskih knjig plemstvo ni le na svoje stroške izdavalo, ampak jih objednem z meščanom in seljakom [Trubar, Ta celi N. T. nem. predg. i i j b ] tudi čitalo: sinovi kranjskih plemenitašev v šoli, doma pa i plemiči [Briefw. zw. Christoph H. v. Wurtem- berg u. P. P. Vergerius, Bibliothek des litter. Vereins in Stuttgart C XXIV (Ttibingen 1875) 109-111; Pritnus Trubers Briefe, ista Bibliothek . .. CCXV (1897) 64; Dimitz II 234, 267; Trubar, Catc- 25 hismus s dveima islagama, nem. predg., 10; Dalmatin, Jesus Sirah ... V Lublani 1575, nem. predg.; Trubar Felic., Lepe kar- szanske lepe molitve ... V Tibingi 1595, posvetilo] i plemkinje [gl. k prejšnjemu zlasti Trubar, Svetiga Pavla Listuvi, nem. predg.]. Priseljeni Nemci in domači nemški plemiči so imeli pred očmi načelo, ki so ga izrazili v svojem poročilu šolski inšpektorji tujec Špindler pa domačini Dalmatin, Schweiger in Kumberger, „da(3 in diesem Land zu Kirchen und Schulen allein die Per- sonen a m bes ten taugen, die neben anderen guten notluven- digen Kiinsten auch der krainerischen Landsprach e r- fahrenseind" [Dimitz III 161—2.] Ali so dremale v teh pojavih kali za svojedobno nadomestitev tujih superintendentov in šol¬ nikov s pripravnimi domačimi ali domačih s tujimi, za počasni naravni prestop plemstva in inteligence v interesno sfero slovenskega, ali Slovencev v interesno sfero nem¬ škega jezika? — Dr. Ilešič bi rad naprtil osebnemu raz¬ merju slovenskih reformatorjev do slovenskega ljudstva germanizacijsko znamko ter namiguje: „(Trubarjeva) ljubezen ni bila ljubezen do tega, kar je njega in njegove rojake ločilo od inorodnikov, njegova ljubezen ni šla za tem, ohra¬ niti svojo in svojih zemljakov individualnost (ego), ampak šla je za tem, jih osrečiti (alter) ... O rodoljubju v roman¬ tičnem smislu ni govoriti pri Trubarju, prej pri Bohoriču, ki je bil humanist . . . Jezik mu je le sredstvo; zato voli tisti jezik, ki kot sredstvo najbolj služi konkretni svrhi, to je slovenski jezik .. . Več ko verjetno je, da bi Trubar ne bil pisal slovenski, ko bi ljudstvo znalo tudi nemški in moglo v nemškem jeziku spreje¬ mati evangeljsko vero . . . Ako bi bil drug jezik uspešnejše občilo, bi ga pisal in govoril, kakor to dela še dandanas prostak, ki ne ve nič o narodnih individualitetah in o potrebi, da se le-te čuvajo. In res je Trubar, baš ko je stal na vrhuncu svojih uspehov (1567), izdal dvojezičen katekizem, po katerem naj bi se Slovenci učili nemški . . . (XIX). Zgodovinska dejstva nam kažejo, da so vnanje okolščine potisnile Trubarju v roko pisateljsko pero. Prognanstvo, oddaljenost od rojakov je bil glavni in končni vzrok, da se je lotil pisma in tiska [XX; prim. de¬ loma Dimitz II 214; Glaser Karol dr. Zgodovina slov. slovstva I (1894) 94; Oblak V. dr., Zvon 1895, 313; Mrhar dr., Zvon 1908, 519, 524, v glavnem pa Tominšek Jos. dr.: Zvon 1905, 118; Pesnik Aškerc v borbi za herojstvo, Ljubljana 1905, 25 in vse, kjer so prišli antitrubarjanci zlasti tekom zadnjih 25 let k tej 26 točki do besede]. Tako bi bilo pomagano obema taboroma slo¬ venskih rodoljubov: »Tisti, ki hočejo imeti med protestanti prav¬ catega rodoljuba, lahko vzkliknejo: »Hvala Bogu, vsaj eden!“; tisti, ki jim protestantsko rodoljublje ne hodi prav v račun, pa se sčasoma potolažijo: »No, Bohorič, Bog z njim, da le Trubar ni!“ Toda od humanista Bonoma [(Starzer Albert), Bei- trage zur Geseh. der. n.-o. Statthalterei, Wien 1897, 138], ki je razlagal v laškem, nemškem in slovenskem jeziku [Ta pervi deil tiga N. T. Teutsche Vorrede aiiijj, je vejala na Tru¬ barja vsaj taka pobuda k slovenskemu »romantičnemu rodoljubju“, kakor na Bohoriča od Melanchtona. In res je napisal isti Trubar tudi sledeče stavke: „ . . . (1550 war) kein Brieff oder Register, vil weniger ein Buch, in unserer Windischen Sprache zu finden ... denn man hielts darfiir die Windische und Ungerische Sprachen weren so grob und barbarisch, dafi man sie weder schreiben noch lesen koline ..[Ta celi N. T., nem. predg. i j b j. »Gott wei8t, das ich noch zu der zeit, da ich bei euch (1530 — 1547) auB den Lateinischen vnd Teutschen Bilchern in der Windischen sprach geprediget, hab vilsmals zu Gott geseiifftzet vnd geruffet, das er von vvegen hei- ligung seines Namens, vnd erweiterung seines Reichs, auch das vnser arm, gemein guthertzig Windisch Volek gnadiglich ansehen, begnaden vnnd begaben woll mit der grossen Gnad und Gabe, auff das jre Sprach auch, wie der anderen Volcker, geschriben vnd gelesen wurde. Vnd das die Heilige Bibel sampt anderen guten Christlichen Buchern, in die Windische vnd Crabatische sprachen,’ wurden recht verdolmetscht vnd gedruckt . . .“ [Ta pervi deil tiga N. T. Teutsche Vorred a i j a ]. „. . . entsetze dich nicht, ob dir am ersten gedungkt seltzam vnd schwar, sonder lise vnd schreib diese sprach selbst wie ich ein zeit lang gethan alls dann wirdest befinden vnnd gar pald sehen vnd merckeu, das auch dise vnsere sprach so wol als die teutsche zierlich guet zu schreiben vnd zulesen ist...“ [Catechismus in der Windischen Sprach . . . (Tiibingen 1550), predg. Sl i i]. „Inu pertim vas vleh v tim Boshym Imenu lueilto prolsim inu opominam, De vi nerpoprei viiloku lahualite Golpudi Boga, la leto dobruto inu sa ta uelik dar Boshy, kir le taku fdaj prou tar laltopnu ta prava [tara Vera vuzhi, inu kir le ta nash Jefik tudi pilshe inu druka [Ta pervi deil tiga N. T., Ta kratka predgovor f 3 b j. Ti citati pričujejo sledeče: Trubar, ki je n. pr. o nemščini govoril kot o »Teutschen sprach, die ich nicht sonderlich wol kan“ [Ta pervi deil tiga N. T. Vorred h i i j a J je zavestno smatral slovenščino za znak 27 svoje individualnosti v jezikovnem oziru (unsere windische Sprache — nash Mik! ter se čutil članom ljudstva s slo¬ venskim maternim jezikom (unser . . . Windisch Volek!) V tej zavesti je smatral od ene strani za žaljenje osebnega ponosa, ker se je ravno njegov jezik v primeri z drugimi jeziki zane¬ marjal in preziral (grob! barbarisch! Gnad vnd Gabe! dobruta inu dar Boshy! andere Volcker! auch — tudi!), od druge strani pa za svojo dolžnost, tudi svoje ljudstvo privesti na pot, kije po njegovem prepričanju edina vodila v časni in večni blagor (sein Reich! stara vera!). Zato se je med nastajanjem prve slo¬ venske knjige v Trubarju zdaj srečavalo, zdaj spajalo, zdaj teklo vzporedno dvoje stremljenj: želja, ovreči predsodke proti svojemu jeziku in ga dvigniti do one časti in milosti, ki so jo uživali jeziki sosednih narodov (prezir — molitev — opomin!), in želja, opomoči faktični potrebi svojega ljudstva (prava vera — molitev — hvaležnost!). Razvrstita se lahko momenta tudi v redu: potreba — čast, razdvojiti se jih ne da: od vsake strani kaže razven besed tudi Trubarjevo delovanje moža, ki se mu je zdelo čisto naravno, da mora tudi njegovo ljudstvo živeti svoje indi¬ vidualno življenje (slovenska knjiga! slovenska cerkev! slovensko šolstvo!), ki je v zavesti naravnih vezij med seboj in svojim ljudstvom hotel biti slovenski reformator ter osrečiti ravno svoje ljudstvo! Potrebe, da se uči slovenska inteligenca izmed tujih jezikov zlasti nemščine in latinščine, Trubar ni mogel tajiti. In kdor hoče upoštevati Trubarjevo slovensko cerkev in šolstvo, uvidi, da so Trubarju tisti „Mladi“ ali „unsere Jugend", ki bi se naj iz dvojezičnega katekizma „auch die deutsche Sprache lesen und verstehen“ učili [Archiv f. slav. Phil. XXIV 157, 158], predvsem tisti mladi Slovenci, ki so šli — študirat višje šole; in kdor to uvidi, bode regi¬ striral dr. Ilešičevo razlago o namenu dvojezičnega katekizma z istim občutkom, kakor dr. Mantuanijevo razlago, da razodeva poziv na „nemške viže“ v Trubarjevih „Treh duhovskih pesnih" „dvoje; da je imelo slovensko ljudstvo že tedaj slabost, da mu je nemščina bolj imponirala nego materinščina, ker so jo go¬ sposki govorili. In drugič, da so slovenski lutrovci po ovinkih ho¬ dili med ljudstvo . . .“ [Cerkveni Glasbenik 1908, 103]. Nemcev sovražiti ni imel Trubar vzroka niti z narodnega, niti s privat¬ nega stališča, pač pa se je lahko po pravici hvaležno spominjal „der obern, frommen Gottseligen Teiitschen, bey denen wir jetzund vnsere Herberg, Underhalt vnd Wonung haben, deren auch 28 ettlich . . . dise bevde Crobatische vnd Cyrillische Geschrifften vod Truckerey vns anzurichten geholffen [(glag.) Prvi del Novega Testamenta, Vorred 91 i j b ], a o kakem koketiranju z mislijo, naj bi dobilo slovensko ljudstvo drugo občilo, se „osrečevalno- rodoljubnemu“ piscu dvojezičnega katekizma ravno tako ni nikdar sanjalo, kakor „prej romantično-rodoljubnemu" avtorju trojezič- nega Elementale ne, ampak sta smatrala oba — nasprotno za nekaj povsem naravnega. Tudi še 8 let po natisku tistega dvojezičnega katekizma je gledal Trubar z očmi Slovenca na štirnajsto poglavje prve poslanice apostola Pavla do Korinčanov ter reklamiral za slovenske dežele pravico slovenskega bogoslužja [Catehismus s dveirna islagama 178). In v čudnem nasprotju z dr. Ilešičevim namigavanjem je že 1. 1557. glasno izpovedal, da upa vzporedno razvoju slovenske književnosti tudi na razvoj slovenskega šolstva, ter pisal v tem pre¬ pričanju 9. junija 1557 „Den Gotseligen Christen in den Landen Crein, Untersteyr, Karhenten, Karst, Histerreich, vnd in der Windischen Marek": „Vnd dieweil Gott der Herr die Sachen dermassen fiirecben vnd dahin kommen lassen, das die vns ere Windische Sprach, erst in dise n letzten zeiten, je lenger je bosser wurdt gedruckt So verhoff i c h das auch, jr werdet nicht n ur, dise ewer Jugendt a 11 e i n, wolche in tre m bde La n der a n dere sprach en zulernen verni eint zu schicken, so n d er auch, die ir d a h e i m b d behaltet, hinfiir in die Schul gehen und lesen lernen lassen" [Ta pervi deil tiga N. T. Vorred c i j a J. Zato tiči v sledečih besedah, s katerimi je apostrofiral Bohorič sramotilce svojega in Trubarjevega maternega jezika ter naznačil namen svojega in sličnih svojedobnih trudov, protest Bohoriče¬ vega in Trubarjevega sicer predromantičnega pa zato tem naravnejšega rodoljubja proti dr. Ilešičevim namigavanjem: „Verum enimvero quoniam apud quosdam vel param prudentes vel minus humanos, quique mundum ipsum nimis angusto spacio conti- neri putant, utpote, non longius ex patriis sedibus unquam egressi, aut si id fecissent: tamen quid alibi sit vel fiat non multum so- liciti, de Slavonica nostra linqua, praeter pietatem etiam indicant et pronunciant, proindeque me, de Slaviš, ut obscuris hominibus, temere quid dicturum opinebantur-—- Cumque haec Slavica linqua sit patentissima, et sese, etiam in magnam et praecipuam partem Germaniae effundit. Non sunt itaque reprehendendi illi, qui aliquid studii eo conferunt, ut eanr 29 linguam coriseruare et propagare, atque adeo etiam illu- strare, cupiunt [Articae horulae predg. :i: 5 b , ** b ] — Ker pa pri nekterih bodisi malo previdnih bodisi manj vzobraženih tudi taki, ki menijo, da je svet celo majhen, češ, ker se nikdar niso oddaljili od očetovskega doma ali če so se, jim ni bilo ve¬ liko mar, kaj drugod biva ali se godi, o Slovenskem našem je¬ ziku brez ljubezni sodijo in govorijo, ti bodo torej mislili, da bom jaz o S laven ih, češ, o neznatnih ljudeh, kaj brez premi¬ sleka povedal-Ker je pa ta Slavenski jezik jako razširjen, in se tudi po velikem ter poglavitnem delu Nemčije razprostira: niso torej grajati tisti, ki se nekoliko s tem trudijo, hoteči ta jezik ohraniti in razširjali ter tako pojasnovati [prev. Jos. Marn, Jezičnik XXI, 62, 65]. ❖ '-j: Marsikaj še mora čakati na drugo priliko. V celoti nudi Trubarjev zbornik obilico upoštevanja vrednega gradiva, a „Tru- barjevo vprašanje 11 , o katerem je trdil dr. Tominšek že tri leta pred 400-letnico Trubarjevega rojstva, da je „itak že mleto do fine moke 00“ [Pesnik Aškerc v boju za herojstvo 15], še tudi z njim ni rešeno; še manj pa je s Trubarjevim »zbornikom refor¬ macijska doba za naše razmere dovolj obdelana 11 kakor „upa“, t. j. želi naivni dr. L. Lenart, ki se mora takoj sam lopniti po zobeh in dr. Ilešičevemu uvodnemu članku očitati, da ni »po¬ sebno jasen in določen 11 ter da vsebuje »celo vrsto misli, ki iz¬ zivajo ko m e n taci j o“. Dr. Lenarta peče vse, kar je pustil Trubarju in njegovi dobi dr. Ilešič, in dr. Lenartovemu stavku: »Neprijetno dirne tudi, da je kot uvodni članek najvažnejše Ma¬ tične knjige natisnjen govor, ki je bil govorjen na strankarsko- političnem shodu ob priliki Trubarjeve slavnosti 11 [Dom in Svet 1909, 90], je komentar nepotreben. Čim redše je bila sodba slo¬ venske javnosti o Trubarju in slovenski reformaciji izliv na štu¬ dijah slonečega prepričanja, tem češče je bila odmev politično- strankarskih ozirov ali odsev priložnosti, kjer je bila izrečena. V časih skupne navdušenosti so bili Antonu Martinu Slomšku Trubar, Dalmatin, Bohorič in vrstniki »slavni možje, za sloven¬ ščino goreči 11 , ki so »našo slovenščino obudili, ako so ravno ne¬ srečno od prave vere zavili 11 [Drobtince 1862, 72]; leta 1908. pa dr. Antonu Jegliču »srce krvavi 11 , ker dobi Trubar — spomenik [Ljubljanski Škofijski List 1908, 7, 113—4]. V seji Matičinega odbora je bil bojda dr. Ivan Tavčar mnenja, da Trubarja ne 30 kaže preveč poveličevati, rekoč: „Če bi šlo po Trubarjevi volji, bili bi mi danes vsi Nemci!“ [Slovenec 1908, št. 207 od 10. IX. in 215 od 19. IX.]; par tednov pozneje je odkazal dr. Ivan Tavčar s krepkimi besedami prostor spominu Primoža Trubarja [Slov. Narod 1908, št. 208 od 9. IX.] V časih mladoslovenske bojaželjnosti je branil Ljubljanski Zvon reformatorje pred nasprotniki [n. pr. letnik 1884, 114 — 7; 250]; ob „velikem momentu" pa ni upal pri¬ nesti že naznanjenega dr. Prijateljevega članka o kulturnem po¬ menu slovenske reformacije, češ, (hm!) naročniki bi radi ponatisa Trubarjevega izraza: kurba — list vrnili! — Z metodičnega stališča so interesantne sodbe zgodovinarja slovenskega cerkvenega govor¬ ništva, zgodovinarja protestantizma v istočni Štajerski in Medju- murji, in slavnostnega govornika na Trubarjevi akademiji: Du¬ hovnika dr. Anton Medved [Voditelj v bogoslovnih vedah 1906,168—170] in dr. Fran Ko vačič [Tr. zb. 119-120] sta položila akcent na nekatere nove vrednote, ki jih je prinesla reformacija Slovencem, in njuna sodba je izzvenela kljub vsej rezervi, ki se ka¬ toliškemu duhovniku ne more zameriti, v nepristransko oceno; dr. Fran Ilešič je položil naglas na ned o st a tek mo¬ mentov, ki so se mogli še le razviti, si pustil v napačnem raz¬ umevanju zgodovinarske objektivnosti sugerirati nekoliko nepre¬ vidnih sodb, in njegova sodba je izzvenela kljub vsem tistim „nejasnim“ mislim, ki jezijo Lenarte, v pristransko obsodbo. 31 J Siranolsi 'n o v S h' n;‘ ‘ .1 , ,r.v V -' • ' j r f >? f ' J t . •'— < * '' ‘ ' iIlL-jv iii ■ •Sf'"' r " ’ I r:>: 0 *,r •' ■’ ,’C • f “ * • -• -1 i £ V \ 1 —- c V .i . OU 1 ' X itancii-Vv-: : v ss vo- h vv 'o: ' m: :i ' >• [ iii ■ ... }i X . OX' '■ • :aHd itq lotil isD * ■ \k - v * \* V ,j n