SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE CELJE
JACINTO BENAVENTE
La Malquerida
(Grešno ljubljena)
Režija
Dino Radojevič
Prevod: Mirko Vivod Scena: Miše Račič Kostumi: Alenka Bartlova Lektor: Majda Križajeva
Osebe:
La Raimunda, gospodinja na Sotu .. Marija Goršičeva
La Acacia, njena hči, .............. Jana Šmidova
La Juliana, stara dekla na Sotu.................Nada	Božičeva
Dona Isabel, soseda iz vasi......... Mija Mencejeva
Milagros, njena hči................. Anica	Kumrova
La Engracia, soseda...............Marjanca	Krošlova
La Gaspara, vaško dekle............. Minu Kijudrova
Esteban, gospodar na Sotu .............Jože Pristov
Norberto, Raimuindm nečak........ Bruno Vodopivec
Stric El Tio Eusebio, sosed............ Pavle Jeršin
Faustino, njegov sin, ženin Acacie.. Štefan Volf
Bernabe, hlapec na Sotu............. Janez Bermež
El Rubio, hlapec na Sotu............... Sandi Krošl
Ženske.............................. Angela Korošec
Olga Puncer Vera Srakar
Premiera 20.januarja 196?
Vodja predstave: BolesJav Simoniti — Šepetalka: Olga Puncerjeva
—	Razsvetljava: Bogo Les — Tehnično vodstvo: Franjo Cesar — Odrski mojster: Franc Klobučar — Krojaška dela: Amalija Palir-jeva, Jože Gobec in Oto čerček — Frizerska dela: Vera Srakarjeva
—	Slikarska dela: Ivan Dečman — Čevljarska dela: Konrad Faktor
— Garderoba: Angela Korošec.
Generacija 98
in Jacinto Benavente
Kadarkoli govorimo o španski književnosti polpretekle dobe, se vedno znova ustavljamo pri letu 1898, pri rojstni letnici vseh idej, ki so v prvih desetletjih našega stoletja razburkale špansko književnost. Tega usodnega leta, (ki je kakor 1588 — poraz Nepremagljive armade —- črno leto za špansko politično velesilo) je bil dokončno pokopan svetovni imperij Karla V., ki so ga skozi tri stoletja izgubljali njegovi nesposobni nasledniki. 1898., ko se je španska politična sila naenkrat znašla prav na dnu, se začne nenaden polet španske književnosti, polet, kakršnega bi težko našli1 v katerikoli evropski književnosti. Generacija 98, ki je tega leta stopila na svoj zmagoslavni pohod, je dokončno opravila s togim in neživljenjskim akademizmom, ki je špansko književnost potisnil na rob svetovnega literarnega snovanja. Kako brezupno je bilo skoraj 'tristoletno umiranje, nam najlepše pokaže dejstvo, da je v vsej tej dobi nastalo le nekaj del, ki jih poznamo še danes, vendar še te samo po imenih. Zorillov Don Juan tenorio se je proslavil zaradia motiva, Gutiero-sovi igri Simon Bocanegra in El Trovador pa je iz popolne pozabe rešil Giuseppe Verdi.
Miguel de Unamuno, idejni vodja »generacije 98«, je v uvod svoji znameniti knjigi Del sentemiento tragico de la vida (O tragičnem občutju življenja) zapisal: »Človek sem in nič človeškega mi ni tuje, pravi latinski pesnik. In jaz še bolj poudarjam: nič človeškega mi ni tuje: človek sem in noben človek mi ni tujec. Človek iz mesa in krvi, človek, ki se rodi, živi in umre ...« Da bi našli res pravega španskega človeka, so se predstavniki te generacije napotili po poteh, ki jih je pred več kot tristo leti prehodil »vitez klavrne postave«, in iškali prvobitne vrednote preprostega španskega človeka. Pri tem svojem iskanju so odklanjali vso alkademško zlaganost, lažno sentimentalnost in patetičnost. Zato so pričeli gojiti esej, literarno zvrst, ki je bila vse doslej pastorek v španski književnosti. Generacija esefetov pa je v svoj 'krog potegnila mlajšo ceneraci jo pesnikov in pripovednikov, ki so sledili njihovemu proerramu. Med tistimi, ki so se prvi opri teli nove smeri, je bil tudi pripovednik in dramatik Jacinto Benavente. Jacinto Benavente (roi. 12. avgusta 1866 v Madridu — umrl 14. januarja 1954 prav tam) se je kot pisatelj uveljavil že pred letom 1898,
vendar se njegov pravi vzpon prične šele v prvem desetletju našega stoletja, ko se je oprijel smernic generacije 98.
Pri tem pa je prišel v spor s takratnim vodilnim dramatikom Joseom Echegaray Efeaguiereoim, Nobelovim nagrajencem, ki je svoja dela (napisal 74 dram) pisal po motivih Calderonovih iger, samo da jih je preoblekel v modernejšo obliko, ki si jo je sposodil pri Ibsenu, Strindbergu in Sudermannu. Benaventejeve junake ne vodi usoda ali neka višja sila, marveč strast, in prav v tem je postavil nove perspektive v razvoju španske dramtilke. Vendar pa se je prav v tem hotenju po modernejšem iskanju pojavite slabost, ki dela tega španskega avtorja v mnogih delih najmanj španskega: Benavente ni prevzemdl le tuje forme, marveč tudi tuje ideje. Med vsemi dramatiki v prvih tridesetih letih tega stoletja je Benavente najmanj španski. V tem je tudi vzrok, da jie Bemaventejeva dramatika tako raznolika. Njen razvoj gre od malomeščanske satire, v kateri opažamo že določene simbolične elemente, prhko moralističnih iger, politične satire, zgodovinske, sentimentalne melodrame do prave kmečke tragedije. In prav s to zvrstjo, s katero se je najbolj oddaljil vplivom evropske dramatike in v kateri je ostal najbolj španski, jie doživeli v tujini največji uspeh. (Tragedija La Malquerida je imela v New Vorku 866 ponovitev.)
Bena ven te je v vpliv na nadaljnji razvoj španske dramatike je bil razmeroma majhen. Vkljub velikemu slovesu, ki ga je še povečala Nobelova nagrada (1922), ga je nekaj let kasneje v marsičem zasenčil trideset let mlajši Federioo Garcia Lorca s svojimi liričnimi kmečkimi dramami. Veliko Benaventejevih iger je danes šž pokril prah pozabe, ohranilo se je le nekaj del, med katerimi sta najpomembnejši Los inteireses creados (pri nas: Roka roko umije) in pa kmečka tragedija La Malpuerida, ki jo še danes srečujemo na mnogih svetovnih odrih.
Jože Rode
Jacinto Benavente
Na prelomu 19. in 20. stoletja je v španski literaturi zablestelo ime velikega dramatika, pesnika in pripovednika Jacinta Benavente ja. Rodil se je 1866. leta v srcu Španije — v Madridu. Vse svoje življenje je ostal zvest svojemu rodnemu mestu in iz celotne njegove pisateljske osebnosti vejejo vse značilnosti španske prestolnice. »No hay simo un Madrid« (Madrid je
samo eden) pravijo Španci. In prav imajo. Tu se križajo vse diagonale, ki jih potegneš med posameznimi mesti Iberskega polotoka, med Sevillo in Barcelono, Valenci jo in Oviedom. Srce Španije je najbolj špansko od vseh nienih mest. »El pais escondido y lejano« — skrita in daljna dežela, talko so rekli Španiji stari Fe-ničani. Dali so ii ime, ki ga je ohranila do našega veka. »Pariš, c’est la France« ali »Kdor vidi Pariz, vid" Francijo«, pravijo Francozi. In tako pravijo za Madrid Šnanci. Benavente sam primeria madridsko Puerta ddl Sol (Sončna vrata) s pariškim Slavolokom zmage. Od tod se v obliki zvezdinih trdkov širijo stare in slavne ulice Cale de Alcala, Calle de Toledo, Calle de Sevilla in druge. Iz tega starodavnega in vročekrvnega mesta je Benavente črpal gradivo za svoje neštete gledališke igre. Madridčan ni bil vaien čepeti doma, vleklo ga je z vso silo temperamentnega Španca med liudi, v mestni vrvež, da si je napasel oči, razburkal kri. na nai si bodi to pred podobo cerkve, procesije, značilne španske »zarzuetas« (operete), filma, nogometa, »las zambombas« (božičnih sprevodov), predvsem pa »los oorridas«, slovitih španskih bikoborb. Benaventeieva fantazira se ie lahko že v svoii mladeniški dobi onaiala Ph slavnih arhitektonskih stvaritvah kot so Paiacio Real CKralieva palača). Teatro Real (Kralievo gledališče). Real Academia (Kralieva akademija). Puerta de Toledo (Toledska vrata), Puen-te de Toledo CToledsVii most), zlasti pa Miiseo del Prado (muzei Prado). Zelo rad ie obiskoval Prado "h ure in ure užival oh delih Velasanez.a, Pantoia de la Cruza. El Greca, Juana de Junia. Ribere. Zurbaram, Mu rili a in Gnva. Ob času »las verbenas« (nroščenia), trafialo ie približno 14 dni. se ie v Madridu nagnetlo in nateplo oorromno romarjev, beračev in podobnega sveta. Mlademu Benaventeiu so se ti prizori neizbrisno začrtali v srce in dušo. Rad ie postala! ob čudovitem Toledskem mostu in strmel v pisano množico Hudi. ki se ie razlivala po Calle de Toledo — madridskih Elizejskih poljanah. Če pa so z zasnežene Ouadarrame zanihali zavijajoči snežni vetrovi, ie iadrno odhitel v svoio delovno sobo.
Preden se ie docela posvetil gledališču v pravem pomenu besede, ie začel svoio literarno kariero s knligo »Teatro fanitastico« (1892). ki ima več kratkih iger, polnih lirike in fantazije. Ta zbirka ni bila orireiena za oder. Tej ie sledila naslednje leto knjižica pesmi »Versos« in delo v prozi »Cartas de mujeres« (Ženska pisma), v katerih se nam Benavente odkrije kot rahločuten analitik ženske duše. Tu je že čutiti liriko, mehkobo in prefinjen pesniški okus, ki se odraža iz vseh
n krovih kasineiiših dramskih del. Že s prvimi ffleda-liškimi deli, ožlahtnienimi in prečiščenimi v niegovi umetnosti, je sprostil določene aspekte literarne revolucije konec stoletja in definitivno opredelil svoje mesto med ustanovitelja modernizma v Španiji. Be-naventeievo gledališko ustvarjalnost je ovirala predvsem zakoreninjena situacijska komediia, ki se je razvila takrat v Španiji v najrazličnejših oblikah, pri-čenši z Moratinom pa tja do Pereza Galdosa, in bila pod krepkim vplivom sodobnih francoskih in angleških iger. Čeprav ne brez velikih težav, pa je novo gledališče končno le docela zmagalo okoli leta 1905 in nadomestilo stari teater 19. stoletja prav s pomočjo naklonjenosti noveiših pisateliev in izostrenega okusa občinstva. Med deli te zgodnje prirode (1894—1905) sie odlikuieib »La comida de las fieras« (Malica zverin), 1898, dalje »Lo curis« (Malomeščan), 1901, in »La governadora« (Guvernerjeva žena).
Vsa ta dela, ki so skoraj brez sleherne zunanje akcije, so napisana z nizom prizorov in slik, v katerih nastopalo osebe in tipi madridske družbe — cesto te kot navidezni opazovalci. Ti prizori niso prav nič laskali občinstvu, Slei ko prej so bili žgoča satira, resnična in pikra v svojih analizah, vselei ironična, neizprosna, toda zadržana v svoiih moralnih sekvencah. V drugih delih iz tega obdobia (na primer v »La noche del sala ado« (Sobotna noč) in »La princesa Bebe« (Priince-za Bebe) zamenia Benavente opis madridske družbe s svetoviiansko in mednarodno atmosfero, fantastično in izrazito teatralično.
V vseh odrskih delih dobiva njegova satira simboličen, transcedentalen značaj, ki mu dopušča, da svobodno izrazi misli, ki so v bistvu skeptične in pesimistične, toda dobrodušno tolerantne v pojmovanju ljubezni, vzgoje, politike in človeške narave. Druge drame. prežete s simbolizmom kot jedrom vsakdanjega življenja, so zmes dveh predhodnih tipov. »Rosas de otono« (Jesenske rože, 1905) predstavljajo zmago vrhunske oblike Beneventejeve drame, v njej izraža tisto življenjsko koncepcijo, ki io naidemo v različnih oblikah v vseh njegovih boljših delih. Tu ima drama dobrega in zlega za svoj osnovni motiv ljubezen in poroko; človeška dobrota je personificirana v ženi in kot v vsem Benavente jevem delu — okarakterizirana z ženskimi idejami in čustvi. Pod pojmom dobrota razume Benavente usmiljenje, duh samožrtvovanja, sa-moodpovedovanja, plemenitosti, ki sprejema brez slehernega ugovora neizbežne življenjske tegobe in je močnejša kot surova sila (»La fuerza bruta« — Surova sila, 1908), kot zlo, ki ga moramo prenašati (»El mal que nos hacen« — Zlo, ki nam ga prizadenejo,
1917), močnejša celo od ljubezni (»Mas fuerte que el amor« — Močnejša od ljubezni, 19u6). Ta bistveno krščanska in humanistična koncepcija življenja ni nikakor v protislovju s skeptičnim, pesimističnim, kritičnim in negativnim značajem, ki ga srečamo v njegovih prvih delih in ki bo odslej dominantni ton Be-naventejevega pisanja, saj njegovo oko zaznava z večjo preciznostjo, doslednostjo in zvestobo prav slabosti človeške nature. Toda kljub dejstvom, da skuša biti prijeten v svoji zagrenjenosti, kljub žalosti in melanholiji v njegovem smehu — Benaventeju vendarle pripada mesto med velikimi modernimi satiriki. Kakršno koli oceno naj mu že prisodi sodobna generacija ali naši zanamci, vsetkdar bo njegova umetnost ostala sorodna umetnosti velikih genijev kot so Cervantes, Shakespeare in Moliere. Z idealizmom, dobroto in optimizmom izravnava kritične, negativne vizije življenja in človeštva ter j>ih povzdiguje na raven globoke in tolažeče ironije.
Ta moralna in estetična koncepcija je izražena v raznolikosti oblik Benaventejevih poslednjih del in doseže svojo največjo popolnost, globino in silovitost v »Los Malhechores del bien« (Malopridneži, 1917) in v »Los intereses creados« (Doseženi cilji, 1907), ki sta ju kritika in publika ocenili za njegovi največji mojstrovini. »Los malhechores del bien« predstavljajo najbolj globoko zakoreninjeno in trajno potezo španskega značaja, idejo moralne tolerance. Vse to je izraženo z zasmehovanjem fasadne, farizejske dobrotljivosti, ki naduto sama sebe postavlja za vzor in pravilo — gre za neizprosno, netolerantno dobrotljivost, ki Benaventeju kakor tudi španskemu ljudstvu ni samo zgrešena, temveč tudi najbolj zoprna oblika zla. S klasično preprostostjo, brez omejitev časa in prostora, je zajeto jedro pisateljeve človeške narave. Druga dela se po značaju očitno razlikujejo od že omenjenih, tako »Senora ama« (Gospa ljubi, 1908) in »La malquerida (Grešno ljubljena, 1913). To sta kmečki tragediji, preprosti, toda mojstrski v svoji dramatski konstrukciji, klasični popolnosti in sili, zlasti velja to za »Malquerido«.
Prav nič čudno ni, če je tudi mehiški film segel prav po Malqueridi in ustvaril umetnino, ki se je še danes spominjamo. Poleg »Sobotne noči«, ki jo imajo nekateri za Benaventejevo najboljše delo, sta »Grešno ljubljena« in pa »Doseženi cilji« tisti igri, ki sta priborilli pisatelju nacionalni in svetovni prestiž in s katerima je doživel svojo umetniško kulminacijo ob podelitvi Nobelove nagrade za literaturo 1922. leta. Kot človeku, ki je prepotoval vso Evropo, je Benaventeju uspelo
z veliko spretnostjo in okusom izkoristiti vse tokove svetovnega gledališča: Maeterlinckov simbolizem, Ibsenovo nemirnost, Shawov humor, preciznost Porto-Richea, Bernsteinovo viharnost in jih ustvarjailmo presaditi na španska tla. Uspelo mu je v precejšnji meri razširiti horizont španskega gledališča in obnoviti kakor tudi osvežiti njegovo inspiracijo.
S svojimi gledališkimi deli je ustvaril pravo revolucijo in spada spričo tega v plejado pomembnih genijev, ki so sestavljali tako imenovano »generacijo 1898«, v katero spadajo še Miguel de Unamuno, pesnik, romanopisec, dramaturg in eseist, Azorin, ki je bil odličen pisatelj, kritik ter razlagalec španskih kulturnih vrednot, nadalje Pio Baroja, neizčrpen romanopisec, Ramon del Valile Inclan, romanopisec, in še nekateri drugi.
14. julija 1954 je smirt iztrgala pero iz rok tega velikega španskega dramatika, ki je kot sin slovitega kirurga v Madridu vse svoje življenje posvetil literaturi in že v svojem tridesetem letu postal slaven in upoštevan.
Mirko Vivod
Dino Radojevič
se je po šolanju na ljubljanski Akademiji za igralsko umetnost — bil je dr. Braniku Gavel-li najibližji učenec — podal s Herbertom Gru-nom y. Prešernovo gledališče v Kranju, kjer je delal v sezonah 1951 do 1953. Najbolj znane režije iz tega obdbbja: Priestley: Od raja pa do danes (»Ta režija me je naredila za režiserja«). Gorki: Na dnu, Cankar: Jakob Ruda. Kasneje v Celju znameniti Hamlet, sez. 1954/55. 1953. leta je odšel v Zagrebško dram-
sko gledališče, hkrati pa je že tudi sprejel docentsko mesto na zagrebški Akademiji za igralsko umetnost. Iz tega obdobja so najbolj znane Millerjeve Salemske čarovnice, Williamsova Mačka na vroči pločevinasti strehi, Sartrovi Zaprti v Altond, Sofoklov Kralj Ojdip, Pirandellovih Šest oseb išče avtorja in druge. Pred komoem študija v Ljubljani in še po njem jie bil asistent 'enega naj večjih jugoslovanskih režiserjev dr. Branka Gavelle. Je docent na zagrebški Akademiji za igralsko umetnost in stalno angažiran v Zagrebškem dramskem gledališču.
Grešno ljubljena
Ko je Benavente prejel 1922. leta Nobelovo nagrado iz rok švedskih akademikov, so še zraven dodali, da je to »za srečno obnovitev slavnih tradicij španskega gledališča«. V mislih so nedvomno imeli španski zlati vek in novodobno renesanso, ki jo je sprožil pisateljev nastop v literarnem življenju. Njegov nastop je takrat pomenil boj proti patosu in prenapihnjenositi, proti lažnemu idealizmu in pomanjkanju prave socialne vesti. Zahteval je resnico od gledališča, ogledalo, o katerem govori Hamlet svojim igraicem: vi ste »zrcalo in skrajšana kronika dobe«. Preizkusil se je v vsem. Od satirične veseloigre do filozofsko poglobljene drame. Pri nas poznamo z odra le še Los intereses creados, ki jih je Oton Župančič smiselno in poetično prevedel v Ideale in koristi. V tem delu nastopajo znane figure iz commedie deli’ arte, spremenjene v lutke. Po znanem spoznanju, da je vsak človek v življenju igralec, odkriva Benavente drugo resnico: da je vsak človek v življenju marioneta. Grobe niti nas uravnavajo v klavrno, banalno življenje, v hlastanje za koristmi. Vendar prav te grobe niti nikdar dokončno ne odločajo naša pota. So še druge: tanke, srebrne, in mnogokrat nevidne nitke, ki vežejo srca lutk-ljudi na prave vrednote. Življenje je ena sama burka, vendar — »v našem življenju vendarle ni vse burka v burki, v nas živi tudi nekaj božanskega, kar je resnično in večno, in se ne zaključi, kadar se zaključi burka.«
Ko se v »Grešni ljubezni« poležejo strasti — ko se zaključi usoda — ostane vendarle v ljudeh neka ves čas prisotna povzdigujoča pravičnost, ki ji nista mogla uiti niti Esteban niti Rubio, tudi če bi bila sama hotela; niti jd ni mogla ubežati Raimunda, ki je za-
menjala pravičnost z ljubeznijo do Estefoana, pa se mora nazadnje povrniti k njej in jo potrditi s svojo smrtjp. Ta pravičnost se je ves čas kot nekakšen tnan-scedantalen imperativ — pa vendarle uzakonjen s človeškimi napisanimi dn nenapisanimi postavami od zdavnaj — oglašala v njih samih, zunaj njih pa je našla svoje potrdilo v končnem obračunu.
Raimunda se je kmalu po smrti svojega moža vnovič poročila s simpatičnim Esitebanom, za katerega je upala, da ho skrben gospodar 'in drugi oče njeni hčerki Acacii. Prvo se je uresničilo, drugo je šlo po zlu. Prvo dejanje je ena sama dolga, mojstrsko napisana ekspozicija, v kateri nas pisatelj na videz mimo popelje v sredo burnih dogodkov. Pogovor med domačimi dn sovaščani se pne kakor arhitektura katedralnih dimenzij, komaj zaznavni obrisi slutenj in komaj opazna nesoglasja — im že se lok drame usodno požene do viška. Posebnost vseh treh dejanj je v njihovi zaključeno s ti. Vsako dejanje zase je zaključena celota. Kar se je dogodilo pred začetkom in kar se bo dogajalo še med posameznimi dejanji, to je zajeto v vsakokratni ekspoziciji novega dejanja. Take zaključene celote — z uvodom, razpletom, vrhom in razpletom — so celo posamezni prizori. Ta nevidna, vmesna dogajanja nam niso sporočena zgolj informativno, osebe, ki nam jih obnovijo, se hkrati tudi same oka-rakterizirajo in že motivirajo za kasnejše akcije. Zadnje dejanje, razplet, je eno samo trganje vezi, ki so vezale Raimundo nia Estebana in na hčer — in Bste-bana na Raimundo dn na pastorko — in hčere na mater in na očima. To kajpak ni tako preprosto. Vsi so podvrženi strastem, kakor so podvrženi pravičnosti, M jih mora k izpovedi, umiritvi dn pravični kazni. Ponovno sledimo razčlenjevanju in pojasnjevanju teh odnosov z različnih aspektov. Vsakemu od te uklete trojice asistirajo pri tem druge osebe, ki so jim bile blizu in so prizadete. Dekla Juliana v nekem smislu rezonira, išče globlje vzroke, početke tega zla, skuša jih pojasniti., če bi se bila Acacia še kot otrok navezala na Estebana kot na očeta, pa če bi ne bilo v njej že takrat blaznega ljubosumja na mater, potem tudi Esteban ne bi imel pobude in priložnosti, da bi se prepuščal grešnemu nagnjenju do pastorke. Vso komplicirano mladostno Acaciino naravo, njene eksplozije zdaj proti očimu zdaj proti materi, razreši Juliana s freudovsko definicijo: »Kdor tako sovraži, mora brezmejno ljubiti.«
V tej mešanici strasti, ljubezni pa izrazitim španskim občutkom za čast in odločnost, da je treba krivico maščevati, nas pretresejo impresivno napisane besede obupane Raimunde, ko pravi soprogu Estebanu, ki se
Avgust Lovrenčič: osnutek scene za pravljico o »Dedku Mrazu«
kakor preganjana zver zateče z gora pod njen rodni krov: »Naj se ne vidi dim, čeprav gori hiša. Obriši si oči! Kri bi morala jokati. Na, pij vodo! Morala bi biti strup.«
Katastrofa je neizbežna. Patriarhalni red je porušen. Ko islili Raimunda hčer, naj poljubi Estebana kakor očeta, buhnejo strasti z vso silo na dan in nezadržno terjajo zase ves prostor na soncu. In tako_ se mora Raimunda obrniti proti obema, proti možu in hčerki, vendar v zadnjem hipu reši hčerko zase — s svojo smrtjo.
Raimunda deluje kot mnoge Benaventejeve osebe, nosilke ideje, kot nekakšen simbol. To seveda ne pomeni, da Raimunda ni polnokrvna inkarnacija tiste pravičnosti, o kateri smo malo prej govorili. Pa ne samo pravičnosti, tudi ljubezni in odpuščanja, kar ji daje širše človeške dimenzije. Njena strast in prizadeta privrženost k poizvedovanju za resničnim morilcem in slutnja, ki jo ob tem obhaja, spominja na Oidipovo tragično samopogubljenje. Vztrajno grebe za povzročiteljem zla, pa čeravno sluti, da bo ob tem sama pogubljena. Na koncu, tik pred katastrofo se^to hudo spoznanje hipoma obrne v ljubezen in odpuščanje, v usmiljenje, vendar je na tehtnici le za 'kratek
hip. Upanje, da bo rešila Estebana in s tem odvrnila nesrečo od hčerke in sebe, se takoj razblini. In ko obupana zakliče k maščevanju, se hkrati že tudi žrtvuje za to, da bi se pravica do kraja izkazala. Estdban Skriva v sebi pošastno razklanost, svoje grešno nagnjenje do pastorke, ki ga žene v obup in celo zločin. Na koncu te svoje usodne poiti se ne ustavi niti pred svojo ženo. Čeprav jo je imel rad in čeprav je skušal storiti vse, da bi sebi in pred svetom dokazal, da vendarle hoče biti in ostati samo to, kar je utrjeno s konvencijo — dober soprog in oče — ga že ena sama Acaeiina kretnja spravi v brezumje, da je pripravljen za to svojo strast ponovno ubil ati.
Za Acacio bi lahlko rekli v modemi terminologiji, da je adolescentka z vsemi posledicami zgodnje in pozne pubertete. Sovraži moža, ki jie stopil na mesto njenega očeta ter ji »ugrabil« materino ljubezen. To sovraštvo je igra z ognjem, kajti vsak hip se lahko sprevrže v svoje nasprotje. Bolj ko sovraži, bolj podzavestno — pa tudi že zavestno, četudi še nepriznano — ljubi.
Čeravno bi lahko delo razčlenjevali tako, da M prišli do vseh motivacij, ki vodijo naše junake, pa vendarle ne smemo pozabiti, da to ni psihološka drama v freudovskem smislu ali psihološko realistična, kjer junaki vztrajno grebejo po svoji niotraniosti, da bi se dokopali do zadnje absolutne resnice. Tudi ni 'to ibsenovska analitična drama, kjer je preteklost tako važna za igro sedanjosti. To jie preprosita, veličastna drama ljudskih strasti, ki ne potrebujejo posebne razlage. Ljudje so dani taki, kakršni so, posebne okoilnosti pa pripomorejo k temu, da se njihova magnienja usodno razvijejo v smeri, ki poruši ustaljene konvenciie in tudii nje same pokoplje. V tem smislu je »La Malque-rida« zelo blizu razsežnostim antičnih tragedij, kjer so značaji povsem odvisni od Moire, usode, ki biva v ljudeh že od samega rojstva.
Janez Žmavc
Vlado Laci Kalapati
Umrl je Laci. V ponedeljek, 9. januarja popoldne se je delovni zbor našega gledališča s težkim srcem poslovil od svojega dragega tovariša Lacija, ki ga je neizprosna smrt 5. januarja rešila večletnega nadčloveškega trpljenja. Neusmiljena usoda je končno zmagala nad tem upornim, dobrim, kljub nečloveškemu trpljenju do kraja nasmejanemu človeku in ga strla.
Rodil se je v Novem Sadu 19. januarja 1924, k celjskem gledališču pa je prišel iz vrst Kla-divarjevih športnikov v sezoni 1954/55. Nekaj časa je opravljal skromno službo vratarja, srce pa ga je vleklo le na oder. Ob proslavi 105. obletnice prve slovenske gledališke predstave v Celju leta 1954 je tako postal najprej pomočnik šefa razsvetljave, nato pa je leta
1955 pred posebno komisijo z odliko opravil izpit za inspicienta ter se tako uvrstil med pomožno umetniško osebje. V tej službi je prvič nastopil 9. maja 1955 v Mikelnov! drami »Dež v pomladni noči«. To, za občinstvo nevidno, a odgovorno službo je opravljal vse do sezone 1960/61, ko ga je začela preganjati zahrbtna bolezen. Opravljal jo je vestno, natančno in z brezprimemo ljubeznijo. Poslej pa je bilo njegovo življenje ena sama mučeniška pot iz bolnišnice v bolnišnico, od operacije do operacije, iz Topolšice na Golnik pa v Novo Celje pa spet nazaj v Topolšico, kjer je končno omagal. Do kraja ni izgubil upanja, do kraja je bil prepričan, da bo zmaga njegova.
Vedno nasmejanega, dobrega, prisrčnega in vestnega tovariša Lacija bomo še dolgo ohranili v svojih srcih.
Fedor Gradišnik
med predstavo se okrepčajte v
gledališki okrepčevalnici
kino podjetje
c e Ij e
priporoča ogled naslednjih filmov
KINO UNION
V SENCI INKVIZICIJE
FARAON
BEN HUR
ANGELIKA MARKIZA ANGELOV
KINO METROPOL
KOLEKCIONAR GRK ZORBA
KINO DOM
ANA KARENINA VALČEK TOREADORJEV
Prihodnja premiera bo talevizijskojsatirična lepljenka Žarka Petana BESEDA NI KONJ.Režija: Franci Križaj
TKANINA-GALANTERI1A
Z VELEBLAGOVNICO
LJUDSKI MAGAZIN
SE PRIPOROČA!
TRGOVSKO PODJETJE
TEHNOMERCATOR
prodaja na velilko in malo vsakovrsten elektrotehnični material, radijske aparate, televizorje, barve, kemikalije, steklo, porcelan, gradbeni material in železnino. Velika izbira vseh vrst gospodinjskih aparatov in pripomočkov po konkurenčnih cenah, uvoženih porcelanskih izdelkov itd.
agropromet
kupuje in prodaja vse vrste sadja in zelenjave v svojih Skladiščih in prodajalnah v Celju, Šempetru, Žalcu, Velenju, Preboldu, Laškem in Dobrni.