Dušan Ludvik                                                                                             606
Dušan Ludvik Ostrice za slovo I
(Zahodna Evropa:) »Naj se oni tam koljejo med seboj. a brez nas.« (Delo 19. in 21). 9. 1991).
Na varnem gledaš svet, kaj tebi mar. kdo ga uniči. Kar naj se med seboj!. Tak rek se usodno uresniči: kjerkoli vroča kri je tekla, vrela je iz pekla, zver kolje, da zaužije, človek iz sovraštva ubije.
*
Diplomacija terja: bodi odločen, a preudaren, slon pravšen je le v džungli, v trgovini s porcelanom pregazi, kar je krhko in ustvarjeno z elanom -za ubijalsko zver pa je še slon premalo udaren.
*
Zavoljo bizantinske pozverinjene zalege so Zahodnjaki si zapravili vso čast in slavo. Samo Železna Lady ve, kako ven iz zadrege: po svetopisemsko - da moraš gadu streli glavo.
Nikar ne osirajte Zahodne Evrope, da je šleva, je rabelj. ki si hodi v Bosno praznit polna čreva. a svoje kramarstvo in trg herojsko zna braniti, z embargom na meso in mleko pa debele riti.
*
Ugriznil se je v jezik in požrl je besedo: v Iraku šlo, v Somaliji da sloje za zasedo, a v Bosni vlada smrt in beda, genocid in zmeda. Vse to je vzel na znanje, zviška se podelal nanje.
*
607
OSTRICE ZA SLOVO I
Zahodni svet se satansko perfidno igra z življenji, zatisne oči. ko moral bi posredovati v srenji; ko (kar dolžnost je) žrtve upro se iztrebljanju rodu, pa zgrožen nanje kaže s prstom: Primite tatu!
*
Ganljiva skrb za čisto okolje vseh meridianov, sočuten strah za kite, kam so izginili delfini? Pa sploh kdo ve, kam šlo je 200.000 Muslimanov v pokolih pred očmi sveta...? Ve! - A nevednost hlini.
*
Po novem redu gor in dol, za vse vsega dovolj: ko nekdo grabi sam profit, je svet zanj čudovit, ko moč, ki izvira iz ljudstva, je za »višje« monopol, še kruha ni za folk, zato pa gobcev in parol.
*
Navadno pade zviška dol, kdor previsoko skače, naš folk je menda nor, da jim daje horentne plače. Medtem, ko si zateza pas, ko mora skromen biti, pa vsi, ki v prazno meljejo. imajo polne riti.
*
Le redko se /godi, da plebs bi šenkal reženj hleba,
in še redkeje, da bi daroval, kar je potreba.
če že, ni božja roka vmes, le roka roko umiva,
in kriv je, kdor pokaže s prstom, ne, kdor stvar prikriva.
*
Beseda z odra, nekdaj najmogočnejšega medija, ki nehote ušla je iz ust, morilca je odkrila.* Zdaj magičnost besed se je maneži podredila, in čustvo, ki lahko bi ubijalo, je zgolj komedija.
*  Beri: Friedrich Schiller, Die Kra-niche des Ibvkus.
*
Goethe je pisal Fausta vse življenje po presledkih, ob Goetheju zaspi na primer Menart* od ta redkih. celotni Faust je za berlinski oder utopija, v blišč cirkusa ga spremeni Pandurjcva režija.
*  Dolgočasje: »... če izbral sem Goetheja, ztispim. (»Semafori ljubezni« /1960/.)
*