Poštnina plačana v gotovini.
Štev. 1
Ljubljana, petek, 5. januarja 1928.
Leto III.
Posamezna številka Din 1*50.
Izhaja vsak petek. Naročnina 6 Din mesečno, 15 Din četrtletno. Za inozemstvo 10 Din mesečno. Uredništvo in uprava Ljubljana, Delavski dom, Karla Marksa trg 2, dvorišče. Čekovni račun 14.577. Lastnik in izdajatelj Alojz Kusold, Ljubljana. Odgovorni urednik Albert Hlebec, novinar, Ljubljana, Karla Marxa trg št. 2. Tiska tiskarna »Slovenija«. Za tiskarno odgovoren: Alojzij Hofler v Ljubljani.
Vsak obrat, vsaka vas imej dopisnika za „ENOTNOSTw.
ENOTNOST
DELAVSKO-KMEČKI LIST
Delavci, kmetie in vsi zatirani narodi, združite se!
Razvoj našega delavskega gibanja je privedel do obstoja treh strank, dal vsaki izmed njih posebno življenje in smer njihovega razvoja. Za MARKSISTE je jasno, da more le ona delavska stranka, ki jo vodi marksistična teorija, povesti proletariat k osvobo-jenju.
Kriza Bratovske skladnice.
Pokojnine se znižajo. — Karenčna doba se podaljša na 40 let. — Dajatve se zvišajo
od 5 na 7 procentov.
Kakor smo že poročali v zadnji številki naše »Enotnosti« se je 20. dec. 1927 vršila seja glavnega upravnega odbora B. S. in da je starostno zavarovanje iste v krizi. Poročati moramo še to, da se je ta seja B. S. vršila v navzočnosti g. rudarskega glavarja, ki je imel nalog od ministrstva za šume in rude, da poda svoje mnenje o tej zadevi, kako se da rešiti B. S., ker se njena rezerva z meseca v mesec bolj izčrpava.
Na tej seji je prišlo do predlogov, in sicer so zastopniki podjetnikov stavili predlog, da naj se uveljavi zloglasni čl. 119, ki ga predvideva novi osnutek o zavarovanju rudarjev in ki gre zatem, da se pokojnine znižajo. Delavski zastopniki so podali izjavo, da so proti čl. 119 in proti vsakemu znižanju pokojnine in proti vsakemu podaljšanju delovne dobe, pripravljeni pa da so plačevati večje prispevke starostnega zavarovanja, če drugače ne gre. Oboje, delavski in podjetniški predlog, je vzel rudarski glavar na znanje, da ga sporoči ministrstvu za šume in rude.
Ministrstvo je na to odgovorilo glavnemu upravnemu odboru, da naj se točka novega osnutka čl. 119 izvršuje, kot so predlagali podjetniki. Na podlagi te zahteve ministrstva je glavni upravni odbor sklical brzojavnim potom sejo za dan 27. decembra 1927. Ta seja je bila zelo burna. Ker ni prišlo do soglasja, je predsednik sejo prekinil. Ko se seja zopet nadaljuje, predlagajo in zahtevajo zastopniki delavstva, da se višina pokojnine ne sme znižati, da se delovna doba ne sme podaljšati, da mora TPD poklicati one, ki jih je dala prerano in proti njihovi volji v pokoj, zopet nazaj na delo in da so delavci pripravljeni povišati svoje prispevke, seveda morajo isto storiti tudi podjetniki. Podjetniki pa predlagajo, da naj se čl. 119 novega osnutka uveljavi, da naj se podaljša delovna doba od 30 do 40 let, da naj se prispevki povišajo od 5—7%, da naj se vpokoji le one, ki so po zdravniški preiskavi dvetretjinsko nezmožni za delo in da naj to stopi s 1. februarjem 1928 v veljavo. Glasovanje je dalo razmerje: šest proti šest in ker ima predsednik, ki je podjetnik, dva glasova in je bil podjetniški predlog sprejet.
Žalostno in sramotno je to za vlado in za podjetnike, ki imajo ogromne dohodke od delavstva in nimajo niti toliko moralnega in socialnega čuta, da bi se za-
vedali, tTa mora delavstvo tudi na stara leta živeti. Delavstvo si bo dobro zapomnilo ene kot druge in bo znalo o pravi priliki tudi to klofuto vrniti.
Videlo se je kot da je podje|nike same sram tega dela, zato so izjavili, da je edino na ta način bilo možno rešiti to vprašanje in da bi ne bilo nič čudnega v Jugoslaviji, če bi starostno zavarovanje rudarskih in plav-žarskih delavcev propadlo. Vemo, da so bile to le lepe besede zamorca, ki se pere in tudi vemo, da bo treba borbe, če bomo hoteli, da se nam da tako starostno zavarovanje, da bomo mogli živeti, ko bomo vse moči pustili v rudnikih in plavžih.
Dobrote pa, ki nam jih prinaša podjetniška velikodušnost in čl. 119 so naslednje: Vsi tisti, ki so že v pokoju in nimajo še 40 let službe, bodo dobili procentualno znižano pokojnino, in sicer: pri karenčni dobi 5 let se zniža od 20 na 18% in pri karenčni dobi 10 let se zniža od 32 na 28% itd. Veliko jih je z veseljem pričakovalo, da bodo šli po tridesetih letih trudapolnega dela v zaslužen počitek in da bodo imeli 80% pokojnine, sedaj pa bodo morali delati 40 let (pol stoletja), da bodo zaslužili 80% no pokojnino. Kdo bo tako srečen, da jo dočaka? — Po tem računu se bo iz ust vpokojencev izvilo Din 200.000 mesečno, t. j. toliko, kolikor sedaj znaša mesečni deficit. Starovpokojenci pa so obsojeni, da še nadalje živijo od miloščine, od danes do jutri, od obljub Gosarja, Žerjava, Uratnika itd.
Zastopniki kapitala se sklicujejo tudi na gospodarsko krizo, ki je nastala po vojni in pravijo, da se bo to gospodarsko stanje izboljšalo in to v parih letih in da je to le začasno, kar se je danes sklenilo v poslabšanje rudarskega zavarovanja.
Lepa je ta tolažba podjetnikov, ali podjetniki naj se zavedajo, da delavstvo ni krivo svetovne vojne, da delavstvo ni krivo gospodarskih kriz, ki nastajajo iz polomije kapitalističnega gospodarstva in da delavstvo ve in zelo dobro ve, da teh kriz ne more biti nikdar konec, dokler ne bo odpravljeno brezmejno izkoriščanje človeka nad človekom in dokler ne bo v človeški družbi zavladala brezrazredna družba, ki ne bo stremela samo po izkoriščanju, temveč ki bo imela cilj ustvarjanja vsemu človeštvu v dobro.	R.
Socialisti proti kolektivnim pogodbam.
Pismo predsednika živilskih delavcev.
Sem predsednik ljubljanske podružnice živilskih delavcev in delam pri Korenu v Delavski pekarni. Med stavko pekovskih pomočnikov sem stal seveda na strani stavkujočih in kakor vsi drugi, sem tudi jaz obsojal štrajkbreherstvo, posebno ono v Delavski pekarni, ki bi se morala obnašati delavsko ne pa protidelavsko, kot se je. Že med stavko je Koren grozil, da bo brezobzirno pometal na cesto vse, ki niso hoteli biti’ stavkolomci, na mene ima pa še posebno piko, ker ga nisem hotel braniti pred napadi vsled štrajkbreherstva in ker podružnica ni protestirala proti »Enotnosti«, ki je zavzela pravilno stališče proti štrajkbreherjem. čakal je ugodne prilike, kako bi me sedaj na zimo vrgel na cesto, ko ve, da čez zimo ne dobim nikjer mesta. 19. decembra sem bil bolan. Bil sem‘pri zdravniku in imam tudi listek od njega, da sem bil bolan. Korenu sem po bratu tudi javil svojo bolezen. Koren pa je takoj razglasil: ha, ni ga na delo, odpustim ga, čez 14 dni mora izginiti z moje pekarne. — Meni o tem ni nič povedal, ko sem 20. decembra prišel na delo. Ker so mi pa drugi pomočniki o tem vedno govorili, sem šel 31. decembra k Korenu in mu povedal, da odpovedi na tak način ne sprejmem na znanje in vprašal sem ga, zakaj me hoče odpustiti. Povedal mi je, da zato, ker me en daif ni bilo v pekarno. O tem, da sem se opravičil po bratu, da imam zdravniško izpričevalo, ni hotel nič slišati.
Ko sem zahteval, da mi izplača nadure in 50% za nadure, -kakor je podpisab v kolektivni pogodbi, se je zadrl, da njega kolektivna pogodba nič ne briga. V Delavski pekarni se kolektivna pogodba krši, ne plačujejo se niti nadure, niti 50% za nadure in drugi mojstri se že sklicujejo na Delavsko pekarno, ko se branijo plačevati nadure in 50%. Socialisti so torej avantgarda proti kolektivni pogodbi, avantgarda buržuazije.
Moral sem iti na obrtno sodišče in na sodišču je bil K(^i prisiljen, da izplača nadure in 50% za nadure. Žalostno je, da mora človek »socialistično« podjetje tožiti in pri buržuaziji zahtevati, da prisili »socialiste«, da-spoštujejo kolektivno pogodbo.
Delu čast in oblast!	Zupan	Niko.
Iz gornjega pisma smo črtali zadnje odstavke, v katerih s. Zupan pripoveduje, kako se dela v «delavski« pekarni, kako se star kruh še enkrat prepeče in prodaja kot svež in še hujše stvari. To smo storili zato, ker bi Delavska pekarna pod Korenovim vodstvom morala likvidirati, če bi javnost zvedela, kaj se godi v tej pekarni pod Korenovim vodstvom. Ker pa so odjemalci delavske pekarne večinoma delavci, v bodoče ne bomo molčali, če se takoj dosedanja praksa ne ukine!
Zveza živilskih delavcev, Strokovna komisija in SSJ preko dejstev, da se gazi kolektivna pogodba, da se delavcem odtegujejo nadure, da se ne plačuje 50% za nadurno delo, ne bodo mogle iti. To se ne da več zvijati! Ali ste za delavstvo ali pa proti njemu, za kolektivne pogodbe ali proti njim, za podjetniški teror ali proti njemu, ali branite Korena ali ste pa proti njemu, srednje poti ni! Od odgovora, ki ga dobimo, je odvisno, kako se bomo v nadalje zadržali proti vam!
Kako je v Macedoniji.
Za belgrajske oblastnike Macedonija in macedon-sko vprašanje sploh ne obstoja, kakor zanje ne obstoja slovensko in hrvaško, niti »prečansko« vprašanje. Za -belgrajske šoviniste je zmaga srbskega orožja vsa ta vprašanja presekala, za nje obstoja mesto Macedonije le »južna Srbija« in če bo šlo tako naprej, boste tudi v Sloveniji kmalu »severo-zapadtia Srbija«. Najbolj se zameriš belgrajskim oblastnikom, če omeniš macedon-sko vprašanje in zato se z vsemi silami trudijo, da vsaj po svojem časopisju (tudi potom »Jutra« in »Slovenca«) naslikajo položaj v »južni Srbiji« — Macedoniji — drugačen, kakor je v resnici.
Mislim, da bo obupni položaj Macedoncev bolj pojasnilo par dejstev, kot kaka analiza politične situacije.
Lani je bil ubit v Bitolju Spaso Hadži Popovič, srbski nacionalist. Letos so bili 15. decembra obsojeni radi tega Vasil Nikolov na smrt, Nikola Anastasov-Abdurah-manov na 20 let, nadaljnji trije na 14 let in dva po 5 let robije (težke ječe). O skopljanskem procesu, kjer je bilo
obsojenih 9 študentov na skupno 90 let, ste že pisali. V Kavadaru so pred tremi tedni bili sojeni po 5 mesecev zapora 4 mladeniči še ne 20 let stari, ker so čitali knjigo »Ilinden«. Državni pravdnik je zahteval smrtno kazen ali vsaj 20 let robije — toda sodišče jih je moralo izpustiti, ker ni bilo sploh nobenega dokaza za njihovo «protidržavno« delovanje, da bi mogli vporabiti zakon o zaščiti države.
V enem mesecu trije procesi, 16 obsojenih, eden na smrt, 15 pa na skupno J52 let robije.
V Macedoniji se vporabljajo »bolgarske« metode, t. j. ubijanje zaprtih pred sodnijsko razpravo. Tako so v Bitolju »na begu« ubili Krsto Londreva, v Strumici zopet »na begu« Tomo Kujundžijeva. Ubijajo se pa tudi kar na lepem, tudi drugi, če so na sumu, da so Mace-donci. V Štipu sta bila ubita na ulici brat in oče Ivana Mihailova, člana avtonomističnega VMRO. Krivci so ostali »nepoznani«, seveda samo policiji. V Djevdjeliji so ubili na isti način Hrista Gligorijeva zopet samo za policijo »nepoznani« ubijalci. (Tudi Fakinovi ubijalci so policiji »nepoznani«!)
Macedonski zapori so polni. V Resnu je že nad pol leta zaprt dr. Arsen Tatarčev in še 15 drugih. Eden je že znorel, drugi so oboleli, čakajo pač časa, ko bodo »na begu« ustreljeni. V Štipu je 15, v Skoplju 30. v Strumici pa še več zaprtih.
Macedonske kmete silijo, da morajo »prostovoljno« pomagati goniti macedonske četaše. Nekega kmeta, ki se je branil tega žandarskega posla, so takoj zaprli. Pustiti mora kmet dom, polje in delo in iti v slabi obleki, v raztrganih opankah z žandarji loviti četnike ali stražiti železniško progo. Dva	kmeta	sta že	zmrznila pri tem
poslu.	j	i | ;5»! 1 £ i‘jH
Oblasti prirejajo	shode, na	katere	mora priti mace-
donsko prebivalstvo	in	na teh	shodih	mora kak kmet
prečitati govor, ki mu ga napiše policija. Časopisi pa potem pišejo o tem, kako se »narod« v »južni Srbiji« izjavlja za belgrajske vlastodržce. Tudi na ljubljanski univerzi je nek macedonski študent podal tako izjavo, da se vidi. da so jo pisali srbski šovinisti iz okolice »Jutra«.	 z
Pesek v oži ljudstvu!
V belgrajskem finančnem odboru se je pričela debata o proračunu. Vladni in opozicionalni poslanci prirejajo v tem odboru prave komedije, ki naj bi ljudstvu osladile nove žrtve in nova bremena, katera jim prinaša nov finančni zakon. Če čita človek meščansko časopisje in ne pozna razmer, bi mislil, da je radičevsko-demokratska opozicija v parlamentu res ljudska opozicija, ki dejansko brani interese ljudstva pred reakcionarno radikalno-klerikalno vlado. Toda, ko vemo, da sta Pribičevič in tudi Radič že bila na vladi, Pribičevič kar par let skupaj, in da se takrat ni godilo prav nič drugače, da takrat tudi ni bilo svobode, niti kruha, je jasno, da je današnja kmečko-demokratska opozicija le komedija, da je cilj vsega njenega radikalnega nastopanja le, priboriti in izsiliti si vstop k vladnim koritom. Za en ministrski avtomobil se ta »opozicija« lahko kupi. — Klerikalci so se razkrinkali. Dokler niso bili na vladi, so vodili tako opozicijo, kot danes Pribičevič in Radič; za en ministrski fotelj, ki ga ima Gosar, je prenehala opozicija in klerikalci branijo danes vse režimske naklepe. zagovarjajo strahovlado v Macedoniji, zagovarjajo korupcijo, batinanje, militarizem itd. Klerikalni mi-nister.Gosar sam poslabšuje pravilnik za volitve delavskih zaupnikov in gazi avtonomijo okrožnega urada za zavarovanje delavcev itd.
Ko so bili klerikalci v- opoziciji, so zahtevali priznanje sovjetske Rusije, Pribičevič na vladi je bil proti. Danes so vloge zamenjane. Pribičevič zahteva priznanje Rusije, radikalno-klerikalni režim je proti. Postavili bodo nove konzulate v Haagu. Buenos Airesu in na Japonskem, o Rusiji nočejo slišati. Klerikalci v opoziciji so bili proti tajni diplomaciji in so zahtevali zunanjepolitičen odbor, sedaj ko so na vladi, so za tajno dilpoma-cijo in proti zunanjepolitičnem odboru.
Tako demagogijo, tako komedijo igrajo vse bur-žuazne stranke na račun ljudstva. Zato proč od bur-žuaznih strank. Vstvarjajmo in krepimo razredno zvezo delavcev in kmetov.
Kam gre delavski denar?
KOLIKO STANE TAJNIK DELAVSKE ZBORNICE?
Zadnjič smo objavili dohodke ministra, dan^ pa po zedinjaškem »Radničkem jedinstvu« posnemamo, koliko stane tajnik delavske zbornice. Podatki so iz poročila belgrajske delavske zbornice.
Tajniška plača znaša 36.000 Din letno ali 3000 Din mesečno, draginjska doklada 25.000 Din letno ali 2100 Din mesečno, stanarina 10.800 Din letno ali 900 Din mesečno. Rednih letnih dohodkov prejema tajnik 72.000 Din letno ali 6000 Din mesečno.
K tej plači pa je treba dodati še: zavarovalnino, ki jo plača DZ v iznosu 1008 Din letno, državni davek 7112,50 Din letno ali 592,70 Din mesečno, nagrada (trinajsta plača) 6000 Din letno ali 500 Din mesečno. Doslej našteti prejemki tajnika Delavske zbornice znašajo 86.120-50 Din letno ali 7176 Din mesečno. To pa še ni vse. Če tajnik potuje, ima poleg plače še 150 Din dnevnice in 100 Din za prenočišče, torej novih 250 Din dnevno. Plača se mu karta za II. razred brzega vlaka. Pod tem naslovom dobi tajnik okoli 7500 Din letno ali 625 Din mesečno. In tudi to še ni vse. Tajnik DZ je član ravnateljstva okrožnega urada. Za vsako sejo dobi po 96 Din, kar znaša letno najmanj novih 1152 Din prejemkov. Tudi to še ni vse. Tajnik DZ je član Središnje uprave za zavarovanje delavcev. Tu dobi plačano karto
I.	razreda in 192 Din dnevnice. Tu dobi letno 2880 Din ali 240 Din mesečno.
»R. J.« pravi, da znašajo dohodki tajnika Delavske zbornice skupno 120.000 do 150.000 Din letno ali 10.000 do 12.500 Din mesečno.
Tajniki delavskih zbornic so vsi socialisti in vodijo »razredni boj« SSJ.
Na kateri strani barikad so, vidimo in občutimo vsak dan, posebno pa brezposelni delavci, za katere »ni denarja«.
Kako gospodarilo gerenti in komisarji?
LJUBLJANA.
Kako mora biti to gospodarstvo zavoženo, si lahko mislite, če jim je zmanjkalo denarja za izplačila uslužbencev. Prazne so kase, čeprav je komisar začel poviševati stanarino hujše kot privatniki. Za 200 do 600% je zvišal stanarino v mestnih hišah, gazeč pogodbo, ki so jo napravili najemniki z občino v času, ko je bila na magistratu neodvisna delavska stranka. Najemniki so zvišanje stanarine sprejeli kar na znanje, čeprav ne bi bilo treba, ker pogodba z magistratom še velja in je komisarsko-klerikalno povišanje stanarine nezakonito in neveljavno. Najemniki so se pač ustrašili šikan in nevarnosti. da jih vržejo na cesto, pa so plačali, čeprav bi ne bilo treba. V Rusiji imajo delavci zastonj zdrava stanovanja, na Dunaju se plačuje za stanovanje z 2 sobama, kopalnico in vsemi pritiklinami 15 šilingov, t. j. 120 Din, pri nas pa moraš plačati za tako stanovanje 800 do 1000 Din, čeprav mnogo manj zaslužiš kot v inozemstvu. Ali bomo še podpirali klerikalce in demokrate? Ali še nima delavstvo dovolj izkušenj? Proč od bur-žuaznih strank, vstopajmo v vrste proletariata, borimo se za zrušenje kapitalizma in zmago socializma.
Inšpekcija dela, ali spiš?
NEVERJETNO. A ŽAL RESNICA.
Radoha, 29. XII. 1927.
Pri tukajšnji lesni firmi »Milan Arko« vladajo take grozovite razmere, da ne bodete mogli verjeti. Zaposlenih je do 80 delavcev, moških in ženskih, ki morajo delati na dan po 10 do 14 ur. Neki 14 letni deček (tudi mlade otroke zaposluje ta firma) je napravil v enem tednu 100 ur, dobil pa je za to reci in piši 10 — deset — dinarjev. Plačilnih listkov nihče ne dobi. Pri plači dobiš nekaj denarja in ne veš prav nič, za koliko ur in po koliko na uro. Govori se, da računa moškim po 3,50 Din na uro, ženskim delavcem pa 7 kron (1,75 Din) na uro. Sedaj je podjetje ustanovilo še svojo kuhinjo in kakor izgleda, delavci sploh ne bodo dobili v roke nobenega krajcarja več, ker jim bo vse odtegnil. Če se je kdo pritožil, so ga nagnali. Tudi klofute delijo mojstri in preddelavci delavstvu. V polpodrti baraki 5 korakov dolgi in 6 korakov široki »stanuje« 14 — štirinajst — oseb! Inšpekcija dela za te delavce menda niti ne ve, delavska zbornica je vedela zanje samo ob volitvah! Jaz grem proč iz tega pekla in prosim »Enotnost«, da ta dopis objavi. — K. J.
Dve
razpravi.
»ENOTNOST« ZOPET PRED SODIŠČEM.
Dne 30. nov. 1927 je bila zopet »Enotnost« pred sodiščem. S. Dušan Kermauner se je zagovarjal pred stolom sedmorice v Zagrebu kot pisec članka »Kaj bomo zahtevali od izvoljenih?«, ki ga je »Enotnost« objavila pred oblastnimi volitvami. Stol sedmorice je ugodil zagovoru obtoženca in potrdil oprostilno razsodbo novomeškega sodišča. S tem je padla v vodo tudi tožba novomeškega državnega pravdništva proti sodrugoma Skočirju in Kermaunerju zaradi veleizdaje povodom istega članka, češ, da. sta delovala na odcepitev Slovenije od kraljevine SHS. O razpravi bomo še poročali, ko dobimo v roke pismeno razsodbo stola sedmorice, ker je velikega pomena za zahtevo po samoodločbi slovenskega naroda.
NEPRIJAVLJEN SHOD POD MILIM NEBOM V BOHINJSKI BISTRICI.
22. dec. 1. 1. se je vršila v Radovljici razprava proti s. Dušanu Kermaunerju zaradi volilnega shoda, ki se je vršil 10. julija v Boh. Bistrici. Shod se je vršil pod milim nebom in ker ni bil prijavljen, je bil s. K. po paragrafih zakona o zborovanjih kot sklicatelj obsojen na 2 dni zapora ali 100 Din. Postopanje po zakonu o zaščiti države proti s. K. glede njegovega govora na istem shodu pa je bilo ustavljeno. Posamezne od žandarmerije najdene priče so sicer izjavile, da je govor bil komunističen, niso pa znale navesti nobene konkretne izjave. Zakaj je bil s. K. na tistem shodu aretiran, pa še danes ne ve.__________________________________________
BURŽUAZNO ČASOPISJE!
V naših buržuaznih časopisih mnogokrat naletimo na čudovite stvari. Posebno poročila »iz Rusije« so največkrat popolnoma izmišljena. Še hujše je z ilustracijami. »Narodnemu Dnevniku« se je zgodilo, da je v svoji 295. številki od 30. XII. prinesel neko sliko, pod katero stoji napisano »Pokolj komunistov v Kantonu«. (Ali so komunisti klali ali bili poklani ni povsem jasno.) V resnici pa slika ne predstavlja nobenega »pokolja«, niti ni iz Kantona, temveč predstavlja žrtve neke nesreče v Šanghaju, kjer se je med' shodom podrla neka hiša in pokopala pod seboj 200 mrtvih. — Po temu slučaju lahko sodite druge.
Klarikalci psujejo brezposelne.
IZ MARIBORSKE OBLASTNE SKUPŠČINE.
Mariborska oblastna skupščina je naložila vsemu prebivalstvu zopet celo vrsto novih davkov. Večina davkov je indirektnih, ki zadenejo najbolj delovno ljudstvo. Obdavčili so celo električni tok. Za vse te nove davke so direktno odgovorni klerikalci. Ko je sodrug Čanžek v oblastni skupščini nastopal za podpiranje brezposelnih in za brezposelno podporo, se je oglasil klerikalni poslanec dr. Ogrizek, ki je brezposelne označil za lenuhe, ki jim smrdi vsako delo. Pri gradbi novih cest, ki jih misli oblastni odbor izvesti, mislijo brezposelne zaposliti. Tam bodo imeli priliko garati kot črna živina za mizerne plače. Ob priliki debate o regulaciji rek je sodrug Čanžek opozoril, da obstoja internacionalni fond za regulacijo rek, v kojega plačuje tudi naša država. Ta fond je dolžan, da prispeva k regulaciji naših rek. Razen tega pobira tudi država od državnega uradništva za poplavljence. Na koncu razpisuje oblastni odbor za regulacijo rek nove davke. Ali kljub vsem davkom se je za regulacijo rek napravilo malo ali pa nič. Vse zgine v nenasitnih žepih beogradskega centralizma. Oblastna »samouprava« obstoja le v novih davkih.
Pismo železničarja.
Ljubljana, 30. XII. 1927.
Pridem na svoji službeni poti skupaj z železničarji iz Nemške Avstrije in tudi z italijanskimi železničarji. Z nekaterimi smo pred vojno skupaj vozili, imperialisti so nas pa z versajskim mirom razdelili na tri države. Kadar pridemo skupaj seveda tudi politiziramo in tožimo drug drugemu. Po božiču sem v Mariboru govoril z nemško-avstrijskim železničarjem. Preklinjal je Seipla, klerikalce in nemške nacionalce. Vprašam ga, kaj se huduje. Pa mi pravi: Mesto cele 13. plače so nam za božič dali samo 50%' mesečne plače, 50% pa so od 13. plače zadržali. Kaj ste pa pri vas dobili? Povedal sem mu, da o 13. plači niti sanjali nismo in da so nam zadržali za božič še kilometražo! — Na italijanski meji mi je pripovedoval železničar ves razdražen: Pomisli, samo 100 do 200 lir smo dobili za božič! In dušal se je, da se je kar kadilo.
Pri nas pa je vse mirno, nihče ne izpregovori protestne besede, pa nam odtegujejo kilometrino, nam podaljšujejo turnuse in uvajajo komercializacijo. — Kaj bi napravili nemški in italijanski sodrugi, če bi se z njimi tako postopalo kot z nami, naj si železničarji sami izračunajo.
O STROJEVODJIH.
Koncem oktobra 1. 1. so vse železničarske organizacije imele skupen sestanek, na katerem se je sklepalo o korakih za obrambo 8 urnega delavnega časa za ekse-kutivno osobje na železnici. Tudi zastopniki strojevodij so se tedaj strinjali s tem, da je treba braniti osemurnik, ker takrat je grozilo tudi strojevodjem poslabšanje turnusa. Direkcija je takrat odložila vprašanje podaljšanja turnusov na pozneje in strojevodje so se zadovoljili z odgoditvijo. Sedaj pa je direkcija v Mariboru v kurilnici podaljšala za 40% delavni čas, tako da eksekutivno osobje dela po 14 do 18 ur, organizacija strojevodij pa pravi, da samo mariborski slučaj »ne daje povoda« za obrambno akcijo, to se pravi, da se strojevodij ne tiče. če trpijo druge kategorije. Upamo, da ima tako mišljenje samo vodstvo strojevodij, ki reflektira menda na odlikovanje a la Dežman. Strojevodja je delavec kot vsi drugi na železnici, samo združeni lahko železničarji branijo svoje pravice, če se bodo še šli kategorijske organizacije, bo direkcija še vedno lahko vihtela nad vsemi, tudi nad strojevodji svoj bič! Ali neizplačana kilometrina železničarjem-strojevodjem nič ne pove?
Za dvakrattedensko »Enotnost**.
9761:50 DIN TISKOVNEGA SKLADA, 558 NOVIH NAROČNIKOV, ZA DVAKRATTEDENSKO IZHAJANJE SE JE JAVILO 186 NAROČNIKOV!
Zadnji teden kampanje za povečanje »Enotnosti« je zopet precejšeir korak naprej. 593 Din tiskovnega sklada. 62 novih naročnikov je zadovoljiv uspeh in še par tednov takega dela, pa bomo mogli izdajati naš list dvakrat tedensko. 70 naročnikov se je tekom tega tedna prijavilo in večina je doplačala zvišano naročnino.
Če bodo vsi naročniki redno plačevali naročnino, bo »Enotnost« pričela dvakrat tedensko izhajati, ko se bo javilo vsaj 1500 naročnikov za dvakrattedensko izhajanje, ko bo število novih naročnikov narastlo na 1000 in ko bo zbirka tiskovnega sklada dosegla 15.000 Din. Če bodo sodrugi tako agilni kot pretekli teden, bomo zastavljeno nalogo dosegli že v šestih do osmih tednih. Odvisno je od našega dela. Zato naprej, vsi na delo za dvakrattedensko »Enotnost«.
IZKAZ TISK. SKLADA OD 29. XII. 1927 do 4. I. 1928.
Velenje: Jan 10, Kališnik 5, Ojstriš 5, Leks 4, Planko 2, skupaj 26 Din. Guštanj: Ditinger 5, Hetzl 1, nepoznan 2, Zupanc 2, Zorman 1, Cegovnik 1, Rebernik 2, orjunaš 1, nepoznan 2, Babin 2, Hrib 4, Pongrac 1, Lesjak 1, Kafer 4, More-tič 2, Boštjančič 2, Plazovnik 2, Čop 2, Perklic 2, Topler 2, Kameža 2, Metzl 2, Kvartnik 2, Ronich 1, Dobaj 2, Pepo 2, Kosmač 2, Tavčar 2, Veršnik 5, Poheršnik 5, Sorre 5, Zwi-der 10, Štembov 4, Gradišnik 6, Rebernik 1, neimenovan 10, neimenovan 2, Šteharnik 3, skupaj 107 Din. (Imena so napisana, kakor smo jih mogli prečitati na poli, če so napačna, ni naša krivda.) Zagorje: Tiči Baka 14, Mivc 5, skupaj 19 Din. Maribor: Krajnc 26, Močnik 4, skupaj 30 Din. Bled: Manšič 5. Jesenice: Zupan 4. Hrastnik: Žibert 5, Ojsteršek 8, skupaj 13 Din. Trbovlje: Hace 15, Rotar 7, skupaj 22 Din. Ljubljana: Mencej 7. Monte Kristo 10, Vrhove Franc 5, Sluga 14, Kovačevič 10, Juvane 10, Smerajc 5. Kovač 8, Senica 1, Predikaka 5, Šeremet 2, Erbežnik 9, Gorenc 2, Kastelic 5, Merjasec 20, Žorga R. 9, Maver 1, Kusold 5, Lukane 5, Cvelbar 2, Hub-majer 6, Hauptman 5, Šuligoj 4, neimenovan 20, Grdadolnik 5, B. 5, Y. X. 2:50, Leban 5, Lovrač 2, Frelih 10, »Za boljšo bodočnost« 5, skupaj 204:50 Din. Ruše: Raner 10, Medanik 3, Marinič 2, Jernejšek 2, Čander M. 10, A. Hape 10, Muršič 8, Pustavrh 10, Pustavrh Paulina 5. Šmigoc 10, R. Magdič 10, Čander 5, Kumer 15, Toplak 2, M. Razgon 10, A. Razgon 10, neimenovan 10, Hape K. 10, Zamuda 10, Holc 2, Hadner 2, Za prol. drž. 2, Jur. Medved 5, skupaj 163 Din.
Skupaj 593*50 Din. Od 4. septembra 1927 9761-50 Din.
Sodrusl Poravnaj naročnino in priloži svoj del k tisk. skladu.
ffimS9fflfflHI3H999lliSISI9S9IS
XV. Kongres KPSU.
Soglasno je bil sprejet sledeči dnevni red: 1.) Politično in organizacijsko poročilu CK, referenta Stalin in Kos-sior. 2.) Poročilo centralne revizijske komisije, ref. Kurski. 3.) Poročilo centralne kontrolne komisije (CKK), referent Ordsonikidze. 4.) Poročilo delegacije KPSU v EKKI (eksekutivnem komiteju komunistične internacionale), referent Buharin. 5.) Direktive za petletni gospodarski načrt,. referenta Rikov in Krišanovski. 6.) Delo na kmetih, referent Molotov. 7.) Volitve odborov.
Po sprejetju dnevnega reda je bila izvoljena 60 članska komisija za proučitev materiala trockistične opozicije. Končno so pred prehodom na dnevni red pozdravile kongres številne delavske in kmečke delegacije iz notranjosti, v imenu EKKI pa je pozdravila kongres stara bojevnica revolucionarnega proletariata Klara Zetkin.
STALINOVO POROČILO XV. KONGRESU.
Na zasedanju 3. decembra je generalni tajnik s. Stalin v peturnem referatu podal politično poročilo. O situaciji je rekel, da je danes taka, kot 1914 pred sarajevskim atentatom, pred izbruhom svetovne vojne. Naštel je dejstva, ki vsebujejo nevarnost nove imperialistične vojne in omenil kot rezultat relativne stabilizacije kapitalizma povečanje produkcije nad predvojno višino, povečanje svetovne trgovine, tehnični napredek in krizo kapitalizma, ki nosi v sebi nove vojne nevarnosti in ki ogroža stabilizacijo. Omenja nesorazmernost kapitalističnega razvoja, imperialistično borbo za tržišča in za novo razdelitev kolonij in interesnih sfer. Nastop sovjetske delegacije na konferenci za popolno razorožitev je edina pot do ohranitve miru, razni »pakti prijateljstva (Italija-Albanija, Franci ja-Jugoslavija, Poljska-Litva) v duhu Locarna« pa so samo diplomatič-ne priprave za novo vojno. Tabelarično je dokazal, da se je stalna vojska petih imperialističnih velesil (Amerika, Anglija, Francija, Italija in Japonska) povečala na kopnem od 1.888.000 na 2.262.000 vojakov, da so se vojni proračuni teh držav povečali od 2345 milijarde rubljev na 3948 milijard, da so te države pomnožile število vojnih letal od 2655 na 4340 in tonažo vojnega bro-dovja od 744.000 ton na 864.000 ton.
Govoreč o položaju svetovnega revolucionarnega gibanja je rekel Stalin, rta revolucionarna gibanje na Kitajskem. v Indiji in Indoneziji ne more ostati brez vpliva na usodo imperializma. ker od 1905 milijonov ljudi, ki žive na zemeljski krogli, jih je 1134 milijonov v kolonijah in polkolonijah, 143 milijonov jih je v USSR, 234 milijonov ljudi je v začasnih državah in le 363 milijonov ljudi je v velikih imperialističnih državah, ki tlačijo kolonije in polkolonije. O kitajski revoluciji je dejal Stalin, da kot vse velike revolucije, tudi kitajska ne more takoj triumfirati. da se pa nahaja pred novim razmahom. Govoril je še o generalni stavki rudarjev v Angliji, o dunajski revolti in o akciji ob priliki usmrtitve Sacca in Van-zettija. na katerih primerih je pokazal veliko revolucionarno silo mednarodnega proletariata.
Pri mednarodnem položaju USSR je pokazal Stalin na dve tendenci, ki se kažeta v boju kapitalističnega sveta proti sovjetom. Anglija je pobornik in organizator vojaške ofenzive proti USSR in v tem smislu je razumeti vse angleške intervencije v zadnjem času: radi podpor stavkujočim rudarjem, napadi na sovjetska poslaništva v Pekingu, Tjen-Tsinu in Šanghaju, na trgovsko predstavništvo v Londonu in ukinitev diplomatičnih odnošajev, umor poslanika Vojkova v Varšavi, teroristične atentate angleških agentov v USSR sami in napetost s Francijo v vprašanju odpoklica Rakovskega.
Tendenco miroljubnih odnošajev ka-rakterizira.io: pogodba USSR s Turčijo, garancijski pakt z Nemčijo, carinski sporazum z Grško, sporazum o kreditih z Nemčijo, priznanje USSR s strani Urugvaja, garancijski pakt z Afganistanom, Litvo in Latvijo, trgovska pogodba s Turčijo, likvidacija konflikta s Švico, pakt nevtralnosti s Perzijo, izboljšanje odnošajev z Japonsko in razvoj trgovskih zvez z Ameriko in Italijo.
Pred letom dni — pravi Stalin — smo imeli pred seboj periodo gotovega ravnotežja in miroljubnega sodelovanja. Ta perioda pa je za nami, nastopila je perioda imperialističnih napadov in oborožene intervencije proti USSR.
Anglija z ustvarjanjem protisovjetskega bloka doslej ni uspela radi nasprotij med imperialisti samimi in vsled miroljubne politike USSR in vsled strahu imperialistov pred delavstvom, ki bi vstalo proti njim po vsem svetu. Toda to ne pomeni, da je Anglija opustila vstvarjanje protisovjetskega bloka in da ne bo uspela.
DENUNCIANTSKI PROCES.
V soboto 7. januarja ob 9. dopoldne se vrši razprava proti novinarju Alešu, katerega toži Iskra, ker mu je v časopisu očital denunciantstvo. C. Kočevar je bil zadnjič zaradi istega delikta, oproščen in kdor hoče slišati podrobno, kako so nekateri vodilni demokratski študentje denuncirali kpmuniste, naj pride poslušat.
Za konsolidacijo delavskega gibanja.
DELAVSKO GIBANJE SE MORE RESNIČNO KONSOLIDIRATI LE NA PRAVI MARKSISTIČNI PODLAGI.
To sta povedala že prva dva sodruga, ki sta se v tej diskusiji oglasila. Sodrug S. T. sicer v svojem članku »Nekaj misli o našem proletarskem gibanju« gleda na to gibanje takole od strani, deloma celo malo od zgoraj navzdol, kar mi ni prav všeč. Nekaj bistvenega je ugotovil in to dvoje: 1.) da je marksizem postal socialistični stranki zelo tuj in da so nasprotniki marksizma uspeli v to »delavsko« stranko spraviti svoje meščanske ideje in jo tako spremeniti v malomeščansko stranko;
2.) da se je v socialistični stranki razpasla nečuvena korupcija na podlagi njenega sodelovanja z režimom in z meščanskimi strankami.
Vendar bi moral s. S. T. povedati, da to dvoje velja za vse stranke II. internacionale, ki so se vse odtujile od marksizma, oziroma ga popačile in da se je povsod na podlagi sodelovanja s kapitalom v teh strankah razpasla korupcija. Socialdemokracija (t. j. II. internacionala) je danes samo še več ali manj levo krilo mednarodne kontrarevolucije, kot napredno delavsko gibanje pa je že zdavnaj bankrotirala. Pri nas pa še celo nudi socialistična stranka s svojim sodelovanjem z belo-terorističnimi režimi najboljšo pomoč kapitalistični reakciji. Zato se po mojem mišljenju našega proletarskega gibanja ne more razumeti, če se gleda na vse tri delavske stranke (dekaliste, JSDS in SSJ) in na vse delavske organizacije kar poprek mehanično, kot je to v članku s. S. T. Po marksistični metodi moramo vzeti vsak pojav razvojno, dialektično-materiaiistično.
Imeti moramo pred očmi ločitev našega proletarskega gibanja ieta 1920 v komunistično in socialistično strujo. Od tedaj naprej se obe ti dve struji razvijata vsaka v svoji smeri; prva začrtuje na podlagi marksistične teorije svojo politiko in delo, druga pa se je v praksi vedno bolj oddaljevala od načela razrednega boja, vendar je obdržala s celo II. internacionalo vred »marksistično« iirmo, čeprav v njenem delovanju razen fraz ni ničesar marksističnega. Vsled kapitalistične korupcije v socialističnem gibanju se je tudi ono samo ločilo v dve skupini: SSJ in JSDS. Nista se razbili na političnih vprašanjih programa ali taktike, temveč na vprašanjih morale, kar je v zgodovini mednarodnega delavskega gibanja redek pojav (saj je tudi tako rafiniran sistem korupcije kot je »kristanovski« v strankah
II.	internacionale redek). Jugoslovanski soc. demokratski stranki daje Bernot nekako teorijo moralizirajočega socializma, ki je polna malomeščanskih idej in predsodkov, znešena od vseh strani, le z marksizmom nima ničesar skupnega. Bernotov socialmoralizem je privedel JSDS do tega, da je okostenela v sekto in se je izkazal povsem nezmožnega, da jo orientira v razpletu po-ičnih dogodkov. Jasno je, da se bo v prvih večjih )jih proletariata, v prvi burji JSDS razbila, malo-eščanski elementi bodo šli na desno, razredno-bojevni a levo.
Razvoj našega delavskega gibanja je privedel do bstoja teh treh strank, dal vsaki izmed njih posebno življenje in smer njihovega razvoja. Za MARKSISTE je jasno, da more le ona delavska stranka, ki jo vodi marksistična teorija, povesti proletariat k osvobojenju.
Ta razvojni upogied, se mi zdi, manjka s. S. T. in zato njegov članek ne dela jasnega utiša. Odtod pa po mojem izvira tudi pesimizem, ki mestoma zveni iz njegovega članka. Mi nočemo nad slabostjo delavskega razreda Slovenije jadikovati, temveč hočemo razumeti vzroke te slabosti in te vzroke premagati, naše napake popraviti, nedostatke izboljšati. Za pesimizem ni povoda. Mi, dekalisti, smo očuvali proletariatu Slovenije marksistično teorijo v vsej njeni revolucionarni doslednosti, smo mu na podlagi te teorije ustvarili in konkretizirali politično smer. S tem smo tudi ustvarili predpogoj resnične konsolidacije delavskega gibanja, ki je mogoče le na pravi marksistični podlagi.
Svoje mnenje o tem, kaj moramo delati, da dosežemo konsolidacijo delavskega gibanja, pošljem prihodnjič.	Dekalist.
PRIPOMBA UREDNIŠTVA.
Uredništvo je objavilo vse dosedanje prispevke k tej diskusiji vsebinsko neizpremenjene, brez ozira na to, ali se z vsem strinja ali ne. Pridržuje si pravico k vsem povedati svoje mišljenje.
Danes predvsem ponavljamo svoj poziv, da še več sodrugov, ne samo dekalističnih, temveč tudi socialističnih, socialdemokratičnih itd. pove svoje misli k stanju delavskega gibanja.
Objavljamo danes dvoje dopisov dveh sodrugov od bivše skupine »zedinjenje«, ki sta po dveletnih izkušnjah spoznala, tako kot nekateri drugi sodrugi že prej, da marksizma in oportunizma ni mogoče združiti, kot ne ognja in vode, ter da moramo vsi skupno delati za konsolidacijo proletarskega gibanja na temelju razredno-bojevnega stremljenja, na temelju marksizma. To stališče je »Enotnost« izpočetka zastopala.
DISKUZIJA.
»Delavska Politika« od 28. decembra 1927 otvarja disku-zijo k bližajočemu se strankinemu zboru SSJ. Pri temu je zanimivo, da otvarja diskuzijo nekdo, ki se vsaj podpisuje »zedi-njaš«, ki torej ni član socialistične stranke. Naj povem še jaz svoje.
Trditev, da se SSJ trudi postaviti enoten delavski pokret, je zgrešena. So posamezni delavci v tej stranki, ki si res žele, da pride do enotnega delavskega pokreta. So pa na zgrešeni poti, ako mislijo, da je socialistična stranka, taka, kakršna je, sposobna to izvršiti. Socialistična stranka se mora sama, t. j. z lastnimi silami najprej oprostiti vsega, kar jo danes dela nesposobno za vodstvo enotnega delavskega pokreta in eelo za proletarsko politiko v socialističnem pravcu. Vprašanje je, ali bo v svoji sredi. t. j. v sebi našla dovolj energije, da to •očiščenje izvrši. Četudi dvomim, da bi bila sposobna to operacijo na sebi izvršiti, si želim kot delavec, da bi to storila, ker pot, po kateri danes hodi SSJ, ie največja ovira pri delu za enoten resnično razredni proletarski pokret.
Socialistična stranka se mora najprej odpovedati vsakemu takemu sodelovanju z meščanskimi strankami, ki jemlje delavskemu gibanju razredni značaj, ki proletarsko bojevnost uspava. Tako je delo in sodelovanje v Delavski zbornici in komisarijatih. Nadalje ne sme dovoliti svojim članom, da bi sodelovali v monarhističnih ustanovah. Proletarska morala zahteva, da ukrenejo socialisti energične korake proti Svetku, ki je napisal znani Mežiški letak denuncijantske vsebine in proti onim, ki so ga izdali. Kristan ni član SSJ, to je menda res, ampak je zopet res, da on, Kristan dirigira socialistično politiko potom svojih različnih oprod, ki imajo v stranki če že ne glavno, vendar zelo zelo vplivno besedo.
To niso malenkosti, pač pa zelo tehtne reči, težki grehi, v kojih najde polagoma mesto vsak oportunizem, koritarstvo in drugi izrodki zavoženega delavskega pokreta.
Ako ne bi bilo drugih napak, bi bili omenjeni grehi dovolj upravičen vzrok, da že zaradi njih počne stranka samokritično gledati, pregledati svoje vrste in se očistiti. Ne zato, da bi se izognila kritiki, ne zato, da bi se dopadla komurkoli, marveč zato, da se približa delavcem, da se po svojih močeh lahko čistih rok pridruži zares potrebnemu delu, ki se mora pričeti, da si proletariat pribori znova vse izgubljene postojanke.
Potem, ko bomo imeli delavce vse zbrane v razrednih organizacijah, ko bo odpravljeno vse, kar danes po pravici onemogoča vsak resen stik med proletarskimi strankami, bo mogoče poprijeti se drugega, izredno važnega dela in mnogih vprašanj, o kojih se danes ne da niti govoriti. Ne bo lahko delo. Pri nas si je znala- buržuazija zelo pomagati. Česar ni mogel storiti zakon o zaščiti države, je bilo doseženo z Delavsko zbornico, ki si premnogokrat prisvaja naloge strokovnih organizacij, koje naloge seveda slabo vrši. Prej ali slej bo delavstvo moralo izpregovoriti svojo besedo o delavskih zbornicah. Bo moralo osamosvojiti in reorganizirati, konsumno in sploh vse zadružno delo.
Za tako delo je danes SSJ nesposobna. Naj se usposobi. Ako ie v njej še kaj zdravega, se ji bo morda posrečilo. Se ima čas dokazati, da je v njej zrno zdravo. Naj to dokaže. Med tem pa, kar je sil sposobnih, na delo, da pojačimo naše strokovne organizacije, da jim vrnemo ono nalogo, ki je njihova, t. j. delo v korist gospodarske emancipacije proletariata.	Franc	Vrhove	(zedinjaš).
DA SE NE POZABI.
Nekdo, ki se podpisuje »zedinjaš«, je objavil v »Delavski Politiki« diskusijski članek k strankinemu zboru SSJ. Ne bi rad, da bi se razširilo mnenje, da je dotični »zedinjaš« zastopnik vseh, kar se nas je svojčas združilo v skupini »Zedinjenje«. Zato se obračam do uredništva lista »Enotnost« s prošnjo, da objavi naslednje vrstice:
Skupina »Zedinjenje« ni nastala zato, da bi se udinjala socialistični stranki. Nastala je zato, da skuša delavski pokret postaviti na enotno podlago. Zlasti, da skuša združiti delavstvo v enotnih strokovnih organizacijah. Nekateri odlomki iz manifesta, ki ga je »Zedinjenje« objavilo ob 30 letnici ustanovitve Jugoslovanske socialdemokratične stranke, so še vedno aktuelni in so bili temeljne točke našega programa. Naj jih navedem:
»Ob dvanajsti uri se je izrazila želja po zedinjenju strokovnega gibanja, ki se je uresničilo v Sloveniji in Bosni in le deloma po ostali Jugoslaviji. To strokovno zedinjenje predstavlja prvi velik korak k utrditvi in zedinjenju celokupnega delavskega gibanja in prvi pozitivni pojav po petih letih razpadanja in razkolov. Vendar v Združeni Strokovni Zvezi (Z. D. S. Z. J.) še od daleč ni združena večina delavstva, kakor bi morala biti. Zato je več vzrokov:-brezposelnost, gospodarska kriza in politična reakcija, ki plaši delavce pred vstopanjem v razredno-bojevne proletarske organizacije.«
Nadalje:
»Dokler bo pa ostala večina delavcev izven strokovnega gibanja, ne more organizacija prav ničesar storiti, ne radi »reformizma«, »boljševizma« itd., temveč zato, ker je strokovna organizacija brez delavskih množic nesposobna za vsak ostrejši gospodarski boj. Pomanjkanje široke in notranje dobre organizacije je danes največje zlo vsega delavskega gibanja sploh. Strokovne organizacije morejo postati bojevno sposobne le tedaj, ako zberemo v njih večino delavstva. Iti moramo torej z agitacijo in propagando med nezavedno delavstvo. Ta agitacija pa more biti uspešna lex takrat, ako je navezana na. praktična življenjska vprašanja, na katera pričakuje proletariat zaman odgovora od prol. organizacij že pet let.«
In še:
»Zato je v Jugoslaviji prva naloga proletarske zavedne avantgarde, da zbere delavske mase, da jih z agitacijo in propagando spravi iz apatije in izpod meščanskega vpliva na pot razrednega boja. Zaveden proletarec mora vedeti, da razrednega boja ne morejo voditi majhne grupe, temveč edino le močne enotne strankarsko neodvisne organizacije, na eni in vse obsegajoča in združujoča razredna marksistična delavska stranka na dTUgi strani. To lso dalo množicam zaupanje v svojo lastno moč in svojo organizacijo.«
To bi bilo zaenkrat dovolj. Manifest je povedal jasno: Stranka, ki nai bi bila sposobna, da združi v sebi delavske mase, mora biti le marksistična. Nam zedinja-šem je bilo jasno, da taka stranka ni socialistična, ki je Marksa in njegov nauk že davno obesila na klin. Ali je morda vera v zlato tele izpremenila vodstvu zedinjenja nekdanje nazore, da so po enem samem letu obstanka prijadrali v SSJ? Gotovo nas je nekaj ločilo od dekali-stov, ali to je bila pravcata malenkost napram skoro nepremostljivim prepadom, po katerih smo bili ločeni od socialistov. Kar nas je bilo delavcev pri »zedinjenju« smo odkrito verjeli, da gre le za poskus, ki naj dekaliste prisili k energičnemu delu med delavstvom in ki naj popravi nekatere taktične dekalistične poteze, ki so se nam zdele napačne. Smo tudi verjeli, da se bo morda dalo spraviti v socialistično stranko nekoliko marksističnega duha in končno, da bo po vsem tem mogoče postaviti tudi politično proletarsko gibanje na enotno marksistično podlago. Za svojo osebo pravim, da smo se motili. Razlike med marksističnimi dekalisti m proti-marksističnimi socialisti so prevelike, da bi.se smelo upati na združenje teh dveh skupin. Politično naj se torej vsak vrne v svojo stranko, v katero po svojem prepričanju spada. Ostane nam le skupno delo na strokov-
nem polju. To se lahko vrši pri vseh idejnih razlikah. In tega dela se moramo poprijeti. Pri tem delu ne sme nihče zahtevati, da bi vsak mislil z njegovo glavo. Strokovno gibanje je le razredno. V strokovnih organizacijah bo pa dobila vodstvo tista skupina, ki si bo znala pridobiti pri delavstvu največ zaupanja in ki bo najbolj sposobna. V strokovnih organizacijah naj torej vlada proletarska demokracija. Zato pa morajo postati strokovne organizacije docela neodvisne od kakršnihkoli inštitucij.
Boj med proletarskimi skupinami bo obstajal, dokler bodo obstajali vzroki, ki ustvarjajo skupine. Meni se sicer nikakor ne zdi, da bi ta boj bil tako hud in se čudim, da posamezniki ne morejo prenesti najmanjših pikrih besed. Če pa socialisti nočejo slišati več očitkov na razne nemale grehe in osebe, ki so grehe bodisi naredile ali podprle, imajo lahko pot. Očedijo naj se in naj očistijo stranko. Ako pa stranka nima poguma niti, da bi javno obsodila člana, ki je spisal mežiški letak, t. j. največjo sramoto v zadnjem volilnem boju, kaj naj se od take stranke še zahteva? Kdor hoče torej zanjo delati, ima vso pravico, a le kot oseba, kot zedinjaš ne. Tako kot jaz, misli večina zedinjašev delavcev.
Zfcdinjaš.
Dopisi.
IZ MARIBORA.
Socialisti se sedaj radujejo nad uspehom pri občinskih volitvah v Mariboru in Studencih. Ne toliko radi mariborskega župana, ki bo, kakor se čtije, klerikalec (s pomočjo narodnega socialca in obrtnika),, temveč radi pomanjkanja purger-majsterskega veselja — se radujejo nad dejstvom, da je naša lista v Studencih bila razveljavljena, v Mariboru dekalistov pa »skoraj ni več«. Pišejo v svojih glasilih članke, ki jih pač le patriot lahko napiše in ki druge po samemu sebi sodi.
Dejstvo pa je, da so pri podpisnikih naše liste delo, katero so v Studencih opravljali žandarji, v Mariboru izvršili social-patrietje, četudi pravijo, da je to laž. Imamo na razpolago imena »sodrugov«, ki so ta žandarski posel opravili. Priznati se jim mora sposobnost, kajti manjka le kundak in trije počni in žandar je tu. Tako bojevnost si človek pridobi samo š praktičnim razrednim bojem pri »Sparvereinu«.
Ker piše zadnja številka »Enotnosti« za delavskega župana v Mariboru, si Volksstimca prizadeva pokazati, da imamo socialpatriote vendarle za delavsko stranko. To stranko tudi oluščeno vsega policajpatriotizma ne moremo smatrati za proletarsko, ker tudi njeno jedro ne velja več: Voditeljica proletariata ne sme v masi gojiti oportunizma in potem capljati zanjo in žeti uspehe — sicer je boljše v boju biti za fronto, kakor pred njo — ampak razredni boj je preresen, da bi šel proletariat v ogenj po kostanje za voditelje.
Poglejmo si v Mariboru, tej patriotski trdnjavi, le strokovne organizacije. Iz njih se jasno zrcali »voditeljica« z vsem svojim birokratskim aparatom, podprtim še s strani raznih »bojevnih« institucij. Komaj polovica vseh rdečih volilcev je organizirana. Strokovne organizacije nas nič ne brigajo, pravijo, ker so na tleh po njihovi, zaslugi. Marsikateri masten »štikelc« bi se lahko navedel, zakaj so delavci zapustili strokovne organizacije, posebno privatne. Kot nadomestilo sejejo v masi oportunizem, češ, sedaj smo na dobrem ko imamo Petejana, ta bo že »naredil«. Ni čudo, ako si delavec misli, •boljše voliti socialiste, kakor plačevati strokovno organizacijo in se v njej boriti, če itak socialisti za nas vse naredijo.
Toda tako navidezno rdečo barvo spere prvi dež in delavstvo se zateka na vse strani pod tujo streho iti pride mesto pod streho pod kap.
Razredni boj se začenja v strokovnih organizacijah in doseže svoj višek v politični akciji. Zato mora proletariat začeti svojo stavbo na trdem kamnu ne pa v zraku in ne sme biti kakor »Delavska politika« za razredni boj le v toliko, da se kapital pravičneje (?) vporabi, kajti to je geslo socialcev vseh barv, Karl Marks pa bi, če bi to slišal, prišel z mokro cunjo nad krivoverce svojega nauka . . .	Ivan.
DVA DICNA SOCIALISTA
sta Gradišnik in Cizer, ki sta šla v delavnici pri naših sodrugih, ki so podpisali Jisto Del.-kmečkega Republikanskega bloka za občinske volitve, od moža do moža in strašila na vse mogoče načine. »To je vendar komunistična lista, ali ne veš, da ima to lahko grozne posledice. Prekliči, dokler je še čas in pojdi k Erženu, ki bo vse to uredil.« Na ta in podoben način sta strašila. Sicer Gradišnik ne govori z navadnim delavcem, četudi je »socialist«, ampak delavce odvračati od prave bojevne poti se mu ne zdi prenizko. Kaj takšnega ni napravila pri teh volitvah nobena meščanska stranka. Sicer pa jim to ni treba, dokler so še »Geschafts«isocialisti tu, ki vrše ta posel dosti bolje. To ni vstvarjanje, ampak razbijanje delavskega pokreta. Za vsak dinar so pripravljeni vršiti policijsko službo proti zavednim delavcem. Socialist Grčar je napram sodr. Čanžeku izjavil, da niti on niti soc. stranka ni naročila teh protidelavskih nastopov in da bo stranka proti njim postopala. Toda do sedaj se še ni slišalo o kakem postopanju proti njim. Na tihem socialistični voditelji odobravajo dejanje Gradišnika in Cizerja.
Delu čast iti oblast!	I-	H.
VELENJE.
Občinske volitve so minule in tudi volitev župana smo že imeli v nedeljo dne 4. decembra. Izvoljen je bil zopet klerikalec Lempl s 15 klerikalnimi glasovi. Opozicija je 'oddajala prazne glasovnice. Istotako je bilo z volitvami šestih občinskih svetovalcev. Mi, ki štejemo v opoziciji 6 odbornikov, nismo nikakor hoteli klečeplaziti za morebitnega enega svetovalca, narodnjakom in policaj-socialistom pa, ki štejejo vsaka po dva odbornika, pa menda tudi ni kazalo in kleri-kavzarji pa se na kaj takega od same »demokracije in lojalnosti« seveda tudi niso spomnili in tako je bil občinski svet sestavljen in izvoljen iz samih zanesljivih »katolikov« seveda zopet samo z njihovimi 15 imi.
Zvedeli pa smo pozneje, da je te brumne može zelo* razdražilo naše tiho zadržanje pri volitvah župana in svetovalcev. Na to vašo jezo gospodje klerikalci, vam odgovarjamo za enkrat to-le. Zrcalo vašega požrtvovalnega dela v občini v zadnjih treh letih imamo in vidimo v občinskih cestah, katerim ni lahko najti primera. Tisti gospod odbornik, ki se
Pasle pokopališke.
Dvoje lepih cipres, nagrobni kamni iz marmorja, les, umetni kamen, železo.
Z neštetih tabel se blešče zlate črke: Tu počiva.., Nepozabni. Bolečina zgrabi pesnika in napiše v kamen: Tu počivata nepozabna moja Hela in Herta.
Ti si bila moje življenje in solnce na vseh mojih potih. Zato Ti iz hvaležnosti postavljam spomenik.
Drag marmor oznanjuje zvestobo še preko groba. Na grobu leži venec gartrož. Slana in mraz sta jih zamorila, a ljubezen je ostala . . . Spet drug kamen s Vratkim napisom:
Moj dragi življenski spremljevavec.
12.	avgusta 1925.
Smrekove veje leže na grobu, simbol, da bo ljubezen vedno "zelenela. Gospa v žalni črni obleki po-tavlja božično drevesce na lepo negovan grob, saj je >ožič. Druga gospa trosi cvetje na drug grob. S solz-.limi očmi se pozdravite.
Prva gospa: »Koliko jih živi, ki ne zaslužijo, to lrago bitje pa je moralo tako zgodaj umreti.«
Druga gospa: »Ah. tudi moj —«
Prva gospa s solznim smehljajem in najglobljo ža-iostjo reče:
»Toda jaz sem mu vseeno tako lepo odejo sešila — ~-*udi je mrtev.«
Druga gospa: »O,, tudi moj bi danes našel pod bornim drevescem svojo klobaso, kot takrat, ko je bil živ.«
Prva gospa: »Tako ljubek, srčkan je bil . . .«
Druga: »Ne, takšen prijazen pes . . ,«
Kaj, pes? Da, pes, seveda; o pasjem pokopališču v Grazu govorimo. Crknjeni psi imajo tam svoje grobove, svoje ciprese, marmorne spomenike, vence, gartrože in pesniške napise. Vse to je res, da celo pravi križ stoji tam, umetno delo iz železa, ki pravi s svojim napisom, da počiva tu »nepozabni Pipsi«.
Ali je to kaj čudnega? Če berači rudarski otrok za en požirek tople juhe, medtem ko pes bogatih uživa hrenovko z belega krožnika, če steklarski otrok prezeba v razcefranih cunjah, pes pa se valja po zofah na Židanih blazinah, ali ni potem razumljivo, da se siromaka zagrebe v močvirnat grob, po štiri v enega, »srčkanega« psa pa se zagrebe v lep grob, postavi se mu spomenik z zlatimi črkami: »Tu je naš nad vse ljubljeni Hektor našel svoj mir!«? O mnogi si žele po lepem pasjem življenju, ki je še v smrti lepo.
Zato poglejmo še dalje, pojdimo še po graškem pasjem pokopališču in glejmo. Evo grob:
Hektor Uebelacker roj. 25. V. 1925	umrl	4. XII. 1925
Našemu dragemu Hektoriku!
Tu spava radost mojega življenja, presilno srce nas boli.
Ostala mi je bol trpljenja, oko se grenko mi solzi.
Ganljivo, kaj? In nad napisom je v kamen vzidana fotografija dobro rejenega psa.
Kdor je že videl kakega nesramnega psa, ki se je vstopil k nagrobnemu kamnu in privzdignil nogo ter mislil, da je to obcestni kamen ter človeku še v grobu izkazal svoje preziranje in živalstvo, bo pač po svoje čital sledeči napis na graškem pasjem pokopališču: roj. 31. XII. 1922	umrla	4. VI. 1925
O draga, zvesta psica, tebe sem zgubila, ki sem za radost te vzgojila,	,
odšla si, ki si zvesto nas pazila; zakaj, o Hela, si nas zapustila?
Kratko bilo tvoje je življenje.
Pa sem Ti postavila ta kamen.
Spavaj sladko, moja Hela! Amen.
In dalje gremo, spet marmor, z bršljanom prerasel in zlate črke:
Draga Ega!
Dobra, zvesta si nam bila, da bi mirno sladko spanje silila.
15. — I. — 1925.
In še grob, napis kratek, kot bi počival pod njim svetovnoznan velikan:
Perun 1919 — 1927.
In še enega poglejmo, potem pa prekinimo. Je to grob z brončenim reliefom mesarskega psa:
Našemu nepozabnemu Čuvaju.
22. november 1927.
Kratko bilo' tvoje je življenje, toda le zvestoba.
Zato te bomo pomnili še preko groba.
Tvoj gospod in gospa.
*
Tako in podobno se glase napisi grobov, kjer počivajo: Šnuki, Trido, Lida, Azor, Ega, Pipsi, Boj, Pluto, Perun, Tuti, Titi in še druge živalce. Kot se govori, prirejajo »žalostni ostali« cel pogreb, kadar pokopljejo kakega ljubega psa. Grob stane 50 Din in nastavljen je tudi pasji grobar. Grobovi so vedno polni svežega cvetja.
Mislim, da je vsaka beseda odveč. Čakajmo samo še, da nam tudi v Jugoslaviji nekje postavijo umetniško dovršen grob »neznanega psa«, kamor se bodo hodili i klanjat vsi pasji ljudje.
huduje na nas, češ, kaj bodo taki na občini ko nič nimajo, bi lahko vso, svojo bogatijo izravnal v jamah in lužah naših »sijajnih« cest in mislimo, da bi mu od vsega ostalo tako malo, da bi si ne upal glasovati na občini za 4000 dinarski prispevek, ki ga plačuje občina šmarškemu organistu.
Toliko o preteklosti za enkrat. O bodočnosti pa bomo še itak govorili.
In na premogovniku? Ja, kakor v Zagorju, tako v Velenju. Če se gre za shod razrednozavednih, tedaj ni čaša in od same jeze ker ni ‘niti za en »firkelc«, ne gredo na shod, čeprav čutijo to dolžnost, a na praznik starega -običaja Barbare so se kar drenjali v rudniški gostilni, ki nosi nad vratini vhoda napis »Rudarski dom«. Ta naziv je vsekakor falziiikat, kajti v resnici bi se moralo ime gostilne glasiti popolnoma drugače. Kako, ne bom tukai razlagal, ker to tudi ni moj namen, ampak kdor je količkaj zaveden, ve to že sam. Omeniti mi je le, da se ie pilo in rajalo do poznega ali bolje rečeno do drugega jutra, za kar ie bilo že vse pripravljeno, ker se je z ozirom na težke glave proklamiralo že v soboto, da v ponedeljek dne 5. decembra obTat počiva. Tudi pri nas so jilt nosili in dvigali, zato pravim, kakor v Zagorju tako v Velenju. Pri tem delajo glavno štafažo nekateri člani godbe, ki so res vzor petolizništva. Nepravilno bi seveda bilo pozabiti, da sta tudi dva zaupnika doživela oni večer izredno čast; gospod direktor ju je namreč za »razne usluge« nagradil s tem, da ju je določil za reditelje za ta večer, da gledata na to, da se vse v redu vrši itd., itd.
No, ^delavstvo, kolikor ga je nepokvarjenega v tej današnji meščanski atmosferi, ve prav dobro, kdo so ti zaupniki in zna njih vrednost že sedaj primerno ceniti. Obračun pač ne izostane. Kajti služiti raztrganemu proletarcu in pitanemu buržuju hkrati — ne gre. Taka dobrohotnost je lažniva — laž pa ima kratke noge.
Radi tega pa, sodrugi rudarji, ne klonite glav, ampak na delo, da se razširi razredna zavest in človeka pa ne sodite po besedah, ampak po dejanju. Delu čast in oblast! —ohn—
TRBOVLJE.
Anketa radi povišanja plač je brez uspeha končala. Uratnik in Arh nista nič »izprosila« od gospodov pri TPD, čeprav pravita, da ne smeta objaviti zbranega materiala o TPD, da lažje intervenirata, da so gospodje bolj prijazni z njim. Z Uratnikom je TPD seveda dobra, ker to se ji izplača, z rudarji pa dela kot z živino.
Arh je v torek »poročal« o anketi v delavskem domu. Bil je zelo revolucionaren, spomnil se je v govoru, da. med delom in kapitalom ni kompromisa, temveč razredni boj. (Kaj pa zagorski komisariat, kaj pa delavska zbornica, kaj pa OUZD, Arh? Tukaj je pa kompromis in ne razredni boj, kaj?) Arh in vsi social-patrioti! Ne da se več govoriti in drugo delati. O razrednem boju ne moreš govoriti niti ti, niti Uratnik, niti Kristan in cela kompanija, dokler razredni boj izdajate in se bratite s klerikalci in demokrati, koder le morete.
NEUTEMELJENO OBDAVČENJE VPOKOJENIH RUDARJEV.
Nekatere davčne oblasti so obdavčile vpokojene rudarje na temelju člena 79 VI finančnega zakona za leto 1927 1928, tako da bi morali plačati davek, kot se odmerja za privatne nameščence. Vsi ti predpisi davkov niso v zakonu utemeljeni, ker rudarji ne spadajo v kategorijo kvalificiranih delavcev. KDOR BI IZMED VPOKOJENIH RUDARJEV DOBIL PLAČILNI NALOG ZA PLAČILO DAVKOV PO SKALI ZA PRIVATNE NAMEŠČENCE, NAJ SE TAKOJ PRITOŽL PROTI NEZAKONITEMU PREDPISU. Kakor nam je znano, je delegacija ministrstva financ že v nekaterih slučajih odredila, da davčne oblasti REFUNDIRAJO že izdane plačilne naloge za predpisani davek rudarskim vpokojencem.
F. K.l
V bodočnost.
Pismo trpečemu bratu s koso in plugom, na polju.
Težko je meni pod zemljo kopajočim,
težko je Tebi na polju,
težko ie niemu ned pultom sklaniaiočim
težko in bedno je nam vsem
ki delamo, se mučimo, garamo
za kruh grenki vsakdanji ...
Pa včasih, kadar sem sam
vase strt, v bol mojo krvavo
in kadar poslušam mojih sodrugov
težke krike, kletve robate,
in krike obupa in vzdigajoče, sklenjene pesti
in pretnje, pretnje grozeče,
takrat čutim z mojimi sodrugi:
Da Punt. dnes v nas samih še samo klicar, nekoč pozove nas njegov udar, da mi osvetniki Alije in Fakina ostanemo in planemo v kolos vsega objemajoči.
Da, nekoč
ko spoznamo svojo silno moč! —
In, sodrug, ki živiš na polju pri plugu, mi vsi bomo pojoči Babilon, nov stolp zgradili in bratske se ljubezni mi opili.
Iz železnih, gigantskih traverz mi bomo spojili sedanjost z bodočnostjo.
To zgradba bo jeklena, katere zmisel dnes vedo le množice trpeče.
To samo za novo leto 1928 za delovno leto J 928 ti pošiljam Tebi jaz rudar.
Še eno!
Kadar Ti bo težko in neznosno v trpljenju, vedi in znaj, da ni od vekomaj
zapisano, da hlapci smo gospodarjevi!
Da, mi živeti moramo v zvezi kleni, da stremo moč nasilja njega kralja nas bednih hlapcev, njega carja — kapitala!
In »Delu čast
in vso oblast!«
»Želim vsem sodni gom in cit atelje m lista srečnejše leto 1928. Naj bi bilo to leto srečnejše od preteklega in nudilo delavnemu ljudstvu več svobode, pravice, dela in pravičnejše plačilo za naše produktivno delo.«-
Vinko Moderndorfer okrožni poslanec.
Francoska linija
(French Line)
Cie. Gie. Transantiantique Cie Chargeurs - Reunis, Sud Antlantique in Transporta- Maritimes.
V Južno Ameriko, Argen-“tinijo. Chiie, Peru. Avstralijo. Sev. Ameriko in Kanado vozijo vsak teden
največji brzoparniki. Havre-Newyork 5*/a dni čez morje, izborna postrežba, izvrstna hrana, vino brezplačno. Vsa pojasnila daje brezplačno zastop.
In teta v Ulili. Kolodvorska ulita 35.
OSIGURAJTE SI VOLILNO l,„i VICO!
V mesecu januarju morajo na občinah biti razgrnjeni volilni imeniki in vsak sodrug ima pravico, da pogleda zase in za druge, če je vpisan. Vsakdo ima tudi pravico prepisati volilni imenik,
Sodrugi, preglejte povsod volilne imenike in zahtevajte vpis vseh onih delavcev in kmetov, ki jih buržuazija ni vpisala. Po večjih občinah organizirajte prepis volilnih imenikov, ker po razpisu volitev že ni več časa.
POZOR!
Kdor dela preko 8 ur dnevno, ima pravico zahtevati, da se mu to nadurno delo plača. Za delavni čas ne velja nobena pogodba in nikak dogovor, če ni v skladu s § 10 Zakona o zaščiti delavcev. Kdor zahteva plačilo za nadurno delo, mora imeti za to dokaze; redno mora vpisovati nadure in si preskrbeti dokaze in priče za slučaj, če mu nadur delodajalec ne bi hotel priznati. Beležite si torej redno vsako čezurno delo in zahtevajte zanj plačilo. Tudi to je en način borbe za 8 urni delavnik, ker bodo delodajalci nadurno delo sami ukinili, če bodo morali plačevati zanj 50 in 100% več kot za redno delo.
•
ALI ODOBRAVATE TA NEČEDEN POSEL?
Iz Celja nam piše sodrug: Prosim objavite, v koliko izvodili se tiska »Enotnost«, ker nam bernotovci očitajo, da samo v 700 izvodih, njihov »Naprej«, oziroma »Nazaj« pa v 2400 izvodih. —
Iz mežiške doline pa nam neki sodrug pripoveduje, da mu je vodilni socialdemokrat pripovedoval, da »Enotnost« živi od moskovskih podpor itd.
Ob neki priliki se je tudi sam Bernot izrazil, da je objavljanje tiskovnega sklada za »Enotnost« humbug, da on že ve. kako se take stvari delajo.
Svojčas so s takimi sredstvi operirali socialpatrioti, pa so morali nehati. Ali hočejo socialdemokrati sedaj nadaljevati ta socialpolicijski posel.
»Enotnost« se vzdržuje iz lastnih sredstev, naročnine in tiskovnega sklada, kar se pa naklade tiče, lahko brez pretiravanja povemo, da gre več »Enotnosti« med delavce kot »Napreja«, katerega od njegove naklade ostane cele kupe.
SOCIALPATRIOTSKA POSLA.
Socialpatrioti so v Novem Sadu izključili na protistatutaren način celo opozicijo, ki so jo sestavljali zastopniki neodvisnih organizacij in zastopniki grafičnih delavcev. Socialpatrioti so fal-zificirali zapisnike, da so mogli izvesti svojo namero. Tudi novosadska delavska zbornica je bila molzna krava so-cialpatriotske klike, tudi v novosadski delavski zbornici se je vršila korupcija. Zastopniki neodvisnih so proti temu sistemu nastopili in da se rešijo kritike in da bodo lahko samovoljno gospodarili, so izključili neodvisne. Protipostav-no in protistatutarno so postopali, gazeči sklepe, katere so sami napravili. Delavci zahtevajo in hočejo, da se razpišejo nove volitve, da se napravi kraj socialpatriotski samopašnosti. Proti temu postopanju so neodvisni sindikati vložili pritožbo na ministra za socialno politiko.
Žika je samo ena! Če hočete piti res dobro in ne predrago kavo, zahtevajte izrecno Žiko. Pazite na to ime radi številnih ponaredb!
»DELAVEC«
se je v zadnji številki iz leta 1927 poslovil od svojifr čitateljev z dvema člankoma, ki sta prepisana iz Kristanove »Delavske Politike« in z »Novoletnimi mislimi«, v katerih poveličuje Kautskega in napada Buharina in komuniste. Med objavami priporoča povest »Zena z zaprtimi očmi«, ki jo je objavljala klerikalna »Pravica« in ki ima izrazito protidelavsko in kontrarevolucionarno vsebino. Sramota!
OBČNI ZBOR KID
se je vršil 30. decembra. Iz poročila, katerega so delničarji dali v javnost, je razvidno, da je v preteklem poslov^ nem letu imela Kranjska industrijska" družba (KID) 100% večji čisti dobiček kot prejšnje leto. Izkazuje namreč 1-2 milijona čistega dobička (prejšnje leto ga je izkazala samo 660.000 Din). Produkcija se je povečala, in sicer napram prejšnjem letu za 5010 ton, tako, da znaša 42.606 ton. KID pravi, da je povečanje produkcije posledica tehničnih izboljšav, res pa je, da je večja produkcija in večji profit bil dosežen z večjim priganjanjem delavcev, o čemer bomo še pisali.
Pavel Dorohov: SIBIRSKI PUNT. Ravnokar je v prevodu Iv. Vuka izšel roman iz ruske revolucije »Sibirski punt«. Roman je eno izmed najlepših del sovjetske literature, ki izrecno popisuje dogodke iz državljanske vojne. Tista velika ruska duša, ki so jo ovekovečili že veliki prisatelji Gogoli, Dostojevski, Tolstoj in dr. diha sproščena iz tega dela. Knjige ni mogoče odložiti dokler je ne Prebereš. Je skrajno napeto, a vendar lepo umetniško pisana. Pisatelj se poslužuje posebne tehnike izražanja, ki nam omogoča ponazoriti ogromnost dogodkov državljanske vojne. Predgovor je napisal mladi književnik Bratko Kreft, ki nakratko poroča o stanju sodobne ruske literature. Knjigo priporočamo vsakomur kot zanimivo in lepo čtivo, ki je obenem prva knjiga iz novejše ruske književnosti v slovenskem jeziku. Opremljena je z lepo naslovno sliko. Posezite po zanimivem berilu. Naroča se v vseh knjigarnah. Cena 15 Din.
Današnji številki so priloženi reklamni listki za knjigo »Sibirski punt« in poštne položnice »Proletarske knjižnice«, pri kateri se knjiga naroča in plačuje.
Naročnino za »Enotnost« pošiljajte samo na položnice »Enotnosti«, ki ima štev. 14.577, za knjigo »Sibirski punt« pa samo na danes priložene položnice.