LETO III. — Št. 31.
Poštnotekoči račun štev. 23.
GORICA, 30. JULIJA 1921
Posamezna številka 20 čent.
GORIŠKI SLOVENEC
IZHAJA VSAKO SOBOTO.
Uredništvo in Upravništvo: Via Carducci št. 10, H. nad.
Naročnine: Italijanska kraljevina: Celo leto Lir 10.— Pol leta Lir 5.— Tri mesece Lir 2.50 En mesec Lir 1.—
Oglasi: Oglasi na drugi stran* Lir L— za Vrsto. — Mal' oglasi Lir 0.05 za besedo. — Znižane cene za letne naročnike.
Narodne veselice
Kakor opazujemo v zadnjem času, se zopet pojavlja med našim ljudstvom veliko nagnenje do vprizoritve narodnih veselic. Vračamo se polagoma v popolnoma stare čase, ko so se prirejale narodne veselice z najveejim nacijonalističnim povdarkom in pri katerih je slovenski narod marsikaj žrtvoval iz svojega žepa.
Mi nismo nasprotni narodnim veselicam in jim tudi ne moremo biti, kajti svoboden državljan sme pač dajati odduška svojim čustvom, inače tli med ljudstvom nezadovoljnost in revoluci-jonarno razpoloženje.
Pa še drug razlog imamo veseliti se narodnih veselic, kajti iste razkrajajo ostudno vojno ozračje in pomirjajo duhove, ki menijo, da so zasužnjeni.
Iz govorov ki sta jih drsala dne 24. t. m. v Steve-rjanu politika Bevk in Šček, pdmeva prijaznejša nota, kajti •sta sama priznavata, da je slovenski narod v Julijski Benečiji preživel svojo bolestno dobo.
Poslanec Šček je sam opisoval svoj pogovor z italijanskim ministerskim predsednikom in mu hvalil briško prebivalstvo, ki rado dela in mirno živi tudi pod •talijansko vlado.
Kakor jo sam pravil, je hašel v italijanskih visokih krogih, prijazen posluh za slovenske težnje in ničesar mu bolj ne privoščimo iz vsega srca, kakor da bi res uvedel ono prijaznejšo noto med slovenskim in italijanskim prebivalstvom, ki je življenskega pogoja za nas.
Po tej poti pridemo res do našega cilja, ki hoče ohraniti slovenskemu narodu °no svobodo in 'razvoj gospodarskih in kulturnih mo-ki ga je deležen italijanski narod.
Tako bi moralo vsaj biti, ako bi bila na obeh straneh °dkritosrčna politika.
Toda nehote se spominjamo nesrečne postojnske svečanosti, kjer je nastopal nesretni Dovgan tako, da je razburil vse veleslovenske duhove.
Ako smejo Slovenci mirno Prirejati svoje veselice na sedaj italijanskih tleh, ne d mej e m o zakaj bi krožek italijanov ne smel praznovati sy°jih narodnih veselic, re-C|mo v Postojni, ki so danes ?bog rapallske pogodbe tudi •talijanska tla. Aneksijska javnost je za Italijane na-P?dna veselica, a za nas bi mia bolj uradna svečanost.
Ako je hotel krožek slo-Venskih gerentov pograbiti Priložnost in spregovoriti par .esedi z italijanskimi urad-m.mi zastopniki, to ne more D,ti nikak narodni greh, am-
pak k večjemu zna postati nespretna poskušnja, kakor se je pokazalo v Postojni.
Če se ne motimo, so podobne govore držali že razni slovenski veljaki pri raznih okoliščinah in so želi pri slovenski na cijon a li s tični stranki le slavospeve za to. Čemu torej tako razburjanje?
Ali pa ima vsa zadeva popolnoma drugačno ozadje? Da namreč te narodne veselice ne pomenijo drugega, kakor nadaljevanje ofenzivne politike ? V tem slučaju bi pomenile narodne veselice zapeljevanje ljudstva v staro šolo srboritnih politikov, ki se jim je odvalil kamen od srca, ko so uvideli, da nima oficijozna Italija najmanjšega namena kratiti Slovencem svobode.
Nikdar bi Avstrija ne dovolila »Edinosti)) in »Goriški straži« takih napadov na Italijanski narod, kakor se dogajajo skoro v vsaki številki.
Oe Italija danes res ni še toliko orijentirana v slovenskem vprašanju, da bi nam mogla takoj v vsaki zahtevi ugoditi, pa vendar nimamo še nikakega povoda brusiti nože, češ, da se moramo na vsak način spoprijeti, ker od Italije nima naš narod ničesar pričakovati.
Mi vidimo razločno le en znak. da se namreč italijanski odgovorni krogi naravnost strahopetno nagibljejo k Slovencem, ter se zavedajo težke odgovornosti na-pram ostalemu svetu, ako bi se hotelo napraviti iz nas nezadovoljne iredentarje.
Izidi volitev na Goriškem razmah narodnih veselic, svoboden tisk, proučevanje
šolskega vprašanja itd. itd. pa so živi dokazi, da ima tudi italijanski narod v sebi predpogoje za sklepanje prijateljskih razmer. Saj nam kot Slovencem načeloma ni nobena stranka nasprotna! Samo križ je treba napraviti črez preteklost in ne oživljati je pri vsaki priliki.
V obče se trdi, da moramo stati na braniku. Dobro, mi smo za to. A politika samoobrane v smislu večnega odpora proti sosednemu narodu postaja polagoma ofenzivna.
fn tu se naša pot razdvaja. Mi smatramo našo nalogo mnogo obsežnejšo. Naše skupno življenje z italijanskim narodom mora postati most med slovensko in italijansko kulturo ter mora vzbuditi vse one eneržije, ki delujejo v tem smislu.
Kdor pa dela temu delovanju zapreke, deluje v pogin slovenske kulture in gospodarstva ter je očiten sovražnik slovenskega in italijanskega naroda.
On je grobokop našega kulturnega in gospodarskega blagostanji, pa naj govori kakor hoče na narodnih veselicah.
Narod ga bode spoznal in obsodil.
Narodne veselice pa morajo imeti ton veselja nad povratkom boljših časov in se ne smejo izkoriščati za stranske namene izvestnih brezvestnih politikov. Potem še le bodo res narodne veselice.
Italijanska
zbornica
Kakor smo poročali v zadnji številki, je stala nova italijanska vlada na silno šibkih nogah pred sklicanjem parlamenta.
Govorilo seje vedno o tem, da sili vse vpek Črez Bonomija, ki bi bil moral ustvariti najmanj 40 ministerskih stolcev, da bi zadovoljil vse kompe-tente do političnih mest.
Položaj je izglodal res sitno in še celo dobro informirani milanski »Corriere della sora» je prorokoval »poletno mini-sterslvos Bonomija.
Toda nekaj res nepričakovanega se je zgodilo na dan glasovanja zaupnice vladi.
Vlada je dobila nezaslišano večino 166 glasov. Razven fašistov, republikancev, socijali-stov in komunistov je glasovalo vse za njo.
Kako si moremo to le tolmačiti? Znano nam je vsem, kaki strašni boji se odigravajo med ekstremnimi strankami v Italiji.
Dogodki v okolišu Sarzane, Grossetta in drugod nas navdajajo s strahoto, ker značijo pojemanje suverene državne oblasti, ki ne more preprečiti brezumnega krvolitja med državljani istega naroda in iste države.
Torej gotovo ni igrala osebnost Bonomija odločilne vloge pri glasovanju zaupnice, marveč strašne razmere, ki so zavladale v Srednji Italiji, kjer se razvija meščanska vojna z ono strastjo in gorečnostjo, ki je lastna italijanskemu značaju.
Vsakemu torej, ki mu ni otemnela razuma politična strast, je moralo biti ležeče na tem, da podpre vlado, ki je poklicana zabraniti neopravičeno morjenje med državljani.
Inače si ne moremo prikrivati bojazni, da se bližamo zopet srednjeveškim časom, v katerih so gospodarile stranke in je spala državna justica.
Da ima italijanski značaj v svojem sila razvitem čustvu svobodo nagnjenje do takih bojev, nam kaže vsa italijanska zgodovina in isti boji za osvobodilen Italije izpod tujega jarma.
Kakor so notranji boji omogočili tujcem, da so se zlahka vrinili v Italijo in tam zagospodarili temu narodu, tako je njih pritiskanje izzvalo ognje-
viti odpor, s katerim se je Italija osvobodila in ujedinila.
A baš danes ko je ujedinjenje vseh Italijanov postalo zgodovinsko dejstvo, vidimo vstajati z naj večjim nasiljem stranke, ki se z nožem, bombami in puškami borijo za nadvlado v državi.
To so danes naj bojevi tej še, a nikakor ne najmočnejše stranke v Italiji. Glasovanje zaupnice sedanji vladi dokazuje, da stoji pretežna večina italijanskega naroda izven teh srditih bojev.
Večina italijanskega naroda se pač zaveda silne škode, ki mu nastaja v gospodarskem in kulturnem oziru iz teh bojev.
Glasovanje zaupnice pomenja torej poziv na vlado, naj prepreči prelivanje krvi med državljani iste države.
Bolj kot mirovna pogajanja med fašisti in socijalisti, kojih nobeden ne kaže resne volje opustiti obojestranska izzivanja, bi bil pač energičen nastop vlade. In ako meščanska vlada uvideva, da bi to naloge ne z mogla, je bolje da da svobodne roke vojaški diktaturi, ki bi z vsemi svojimi sredstvi morala vdušiti vsak poskus omalovaževanja državnih zakonov.
Zdatna večina, ki jo jo dobila nova italijanska vlada, bi morala isto ojunačiti, da vspo-stavi v državi red. S tem se bode nje avktoriteta povzdignila tudi v očeh onih skeptičnih Slovencev, ki trde, da v Italiji ni mogoči živeti radi splošne negotovosti v vsakem pogledu.
Iz mednarodne
politike
Ko prejmeš danes v rolte kak večji časopis, ki se bavi s svetovno politiko, ti postane skoraj dolgočasno.
Ako ni slučajno kaj novega v reškem vprašanju, se vedno povrača že težko prebavljivo vprašanje Gorenje Šlezije, ki je še vedno interesantno za to, ker stoji isto vedno v znamenju nesporazumljenja med Anglijo in Francijo. Hudobni jeziki bite sicer zatrjevati, da je to nesporazumlj'enje le navidez no in da gre v bistvu za sila zvijačno politiko, potom katere se mislijo Angleži in Francozi prav do dobrega vgnjezditi v Gorenji Šleziji in se polastiti ondotne veleindustrije.
Res jo na pr. čudno, da bi Francozi sedaj radi poslali v Gorenjo Šlezijo, kar celo divizijo vojaštva, za katero je treba 10 vlakov. Izgovarjajo se, da je življenje francoskih vojakov v nevarnosti. Pred kratkim je bil namreč slučajno umorjen nelc francoski stotnik Montale in s lem vzrokom se hočejo Francozi vojaško polastiti najlepšega dela Šlezije.
Nemci so zopet poskusih protipotezo. Vprašali so francoskega poslanika, je-li nimajo drugi zavezniki ničesar proti francoski zasedbi Gorenje Šlezije. Znano pa je, da Angleži
ne gledajo baš ravnodušno na francoski imperijalizem, ki jim morda postaja tu pa tam nev-šečen.
To, rekli bi za nas malenkostno vprašanje, pa smatrajo ententni državniki take važnosti, da silijo na sklicanje vrhovnega zavezniška sveta, ki bi se imel sestati po Briando-vem predlogu že dne 4. augusta t. 1.
Pa menda se gospodom v tej vročini vendar ne bode tako silno mudilo, saj je za sporazum dober vsak letni čas. Poljakom pa se gre le za Gorenjo Šlezijo in so jim zavezniška nesporazumljenja gotovo ljubša kakor pa sporazum, ki bi se mu morali takoj pokoriti. *
Poglejte pa sedaj Hardinga, predsednika Zjedinjenih držav Ameriških! Svet hoče imeti za norca z novim razoroženjem. Zasanjalo so mu je zopet o kvakerski miroljubnosti in bi rad videl svet v miru uživati sadove svojega dela.
Kakor veliko angeljsko vest trobi v svet, da bi človeštvo mnogo prihranilo, ako ne bi bilo potreba oboroževati se. Le žalibog, da tega mnenja ni le Harding, ampak prav vsi I poštenjaki brez razlike. Ker pa stoji pribito, da iz človeške družbe ne zginejo nikdar lopovi in tolovaji, menda ne bi bilo priporočljivo zazibati se v sladko nado, da so vsi državniki in domoljubi taki angeljč-ki, da ne bodo nikdar intrigah.
Da bi to onemogočili, bi se moral znati vladati svet brez vlade, Ker pa to ni mogoče, četudi trdijo anarhisti nasprotno, moramo trpeti vlade, kralje, diplomate in predsednike.
Ker pa ti nimajo drugega zakona kakor silo in na svetu le toliko veljaš kolikor imaš v sebi brutalne sile, ki se je nasprotnik boji, je samo ob sebi umevno, da neoborožena država niti ne more obstojati.
Ako pa že mora biti oborožena, naj bo res tako oborožena, da jamči za notranji mir in proti zunanjim napadom.
Vse drugo so prazne čenče, katerim je že nasedel Wilson in s katerimi hoče danes spraviti na limanice Harding kakega ambicijoznega diplomata, ki še ni dosega! karijere, a mu je vsaka nova misel dobrodošla, da se povspne iz tmine, v kateri mora živeti.
Haška konferenca in Wilso-nova »Zveza narodova nas dovolj uči, koliko je človek dostopen «razorože valnima načrtom.
Naš državni proračun
Nova zbornica se je pričela pred vsem pečati z državnim proračunom. Zakladni minister je precej na drobno opisal finančni položaj italijanske države.
Pred vsem je povdarjal finančni položaj lanskega leta v primeri s sedanjim.
Lanski proračun je izkazoval preko 14 miljard primanj-kljeja, toda v teku leta se j«
«G0RI5KI SLOVENEC«
prihranilo nekaj črez štiri mi-Ijarde tako, da je končalo državno upravno leto z nekaj črez 10 miljardami primanj-kljeja.
Proračun za leto 1921-22, ki ga je sestavil sedanji minister De Nava kaže okroglih 5 miljard primanjkljeja, kar se tolmači kot znak, da se bode polagoma Italija opomogla in spravila iz grozovite denarne krize.
Primanjkljej pa bi bil lakko še mnogo manjši, ako bi ne prišlo v tekočem letu do novih bremen, ki znašajo preko poldruge miljarde.
Nadalje težijo na državnem zakladu še vojni spomini apro-vizacije z raznimi tekočimi računi, ki jih je treba takoj poravnati.
Boljše čase obečajo naraščajoči dohodki državnih davkov in nove pristojbine.
Državni dolg je narastel nad 106 miljard in država mora potrositi letno okoli 5 miljard za plačevanje obresti.
Državni dolg obstoja v dolgovih pri Vnanjih državah, pri raznih notranjih zavodih, v na-cijonalnih posojilih in zakladnih bonih, koji poslednji znašajo okroglih 25 miljard in se sproti odplačujejo.
Ker ni predvidevati, da bi mogla italijanska državna že letos prigospodariti primanjkljej petih miljard in ker dalje tudi ni pričakovati, da bi bil že v naslednjih letih državni proračun popolnoma krit, se predvideva, da bode državni dolg rastel, dokler deficit državnega proračuna ne z;gine, na kar se bode še le pričelo odplačevati državni dolg.
Seveda so državne finance odvisne od raznih uplivov. Zakladni minister je vsled lega priporočal opustitev vseh nepotrebnih troskov, pospeševanje narodne obrti, omejitev cirkulacije papirnatega denarja.
Zanimivo je namreč vedeti, da je kroženje papirnatega denarja v Italiji doseglo že več kakor 10 miljard in 800 miljonov, a v zadnjem času se je posrečilo znižati kroženje papirnatega denarja na malo več kakor 8 miljard.
Zakladni minister upa, da se v tekočem letu zniža papirnati denar najmanj že za jedno mil jardo.
Zakladni minister je nadalje govoril o kurzu italijanskega denarja v inozemstvu. Omenil je, da se je položaj lire nekaj zbol jšal. Po njegovem mnenju je upali še na nadaljno zbolšanje, ko se zboljša trgovska bilanca Itali je, to je razmerje med uvoženim in izvoženim blagom.
De Nava je konečno svetoval kot edini izhod iz te zagate povrnitev na delo, zvišanje na-cijonalne produkcije in opuščanje razrednih bojev, ki povzročajo slab vtis pri vnanjih državah in dosledno manjšajo tudi denarni kredit italijanske države.
V občo se mora priznati, da je Nava podal resen opis položaja, v katerem se nahaja italijanska država, ne da bi pri tem pretiraval.
Za tem so pričele debate. V ospredju stojo seveda še vedno krvavi dogodki v Toskani. Razburjenje vlada med fašisti in komunisti.
Ministerski svet pa se posvetuje o vkrepih, ki bi bili
storiti, da se prepreči nadaljno krvolitjo.
Najbrže bodo morali občutno povišati potrošek za kraljeve straže, kojih število se itak namerava občutno povišati, da so jih vporabi proti nasiljem političnih strank, da se zopet uvede spoštovanje zakona ter da se zajamči življenje in imetje vsem državljanom brez nobene razlike.
Poslaeci-Otfiji
Zahtevali smo direktne, tajne volilne pravice [za državne poslance zato, da nam ti ko so izvoljeni po naši volji diktirajo, kako in kaj, mi volilci, smemo misliti in govoriti. A ravno isti »svobodni» poslanci so se nekdaj ogorčeno izpod-tikali nad papeževo in sploh vsakega drugega nezmotljivostjo; sami pa sedaj zahtevajo od svojih volilcev brezpogojno udanost in slepo vero v svojo nezmotljivost s tem, da jim samopašno diktirajo:	ti moraš
to in to misliti in govoriti, a tega in tega nikakor ti ni dovoljeno izražati; da kot sicer trden Slovenec in «dober» državljan ne smeš nikdar kar na svojo post zahtevati neče-sar preko nas od nove vlade (to je ravno tisti bau-bau); ne moreš svojevoljno zahtevati od nje raznih podpor za soobči-narje; nadalje ne smeš kot «dober državljan« prisostvovati niti osebno aneksijski slavnosti, ker sicer si grobokop lastnemu narodu; moral bi na
vsak način preprečiti aneksijsko slavnost, kakor smo to mi poskušali v Trstu, sicer si grobokop slovenskemu narodu. Tvoja dolžnost je bila, preprečiti vsako vdoležbo pri slavju; ker pa nisi tega storil, si gro-bokob Jugoslovenom. Ako bi mi v to privolili, ko smo bili pri Mosconiju, bi so smeli vsi brez izjeme vdeležiti slavja.
Ker pa tega nam ni dopustilo naše za vse večne čase proti Italiji in sploh italijanskemu narodu naperjeno sovraštvo, iz edinega razloga, ker smo Jugosloveni, ne bi so smel na noben način vdeležiti slavja; in zaenkrat ti naložimo 24 krat 60 brc v »Edinosti® v svrhe poboljšanja pod pogojem, da so ne boš več opravičeval v »Edinosti®. Ako pa bi se v določenem roku ne poboljšal, potem te izobčimo iz naše »sekte». Zraven tega pa boš še v večji meri dobil »satiro v »Edinosti® — sicer ne v ravno brilantin slovenščini — radi tvojih slovniških jjapak. Z eno besedo povedano: ti, ki si (baje) v svojih očeh smrtno obso-vražen, že veš kakšno posledice boš vtegnil prestati; saj veš: jaz sem poslanec! In kor mi poznamo lo radikalno politiko, ne zoperstavljaj se, sicer te zatožimo v R.... a ne v.... Ljubljani ali pa v Beogradu. Zdaj veš vso. Mi smo svobodni narod, zato zahtevamo od tebe, da nas nad vse »svobodno® spoštuješ — vedi, jaz sem državni poslanec — nas imaš spodobno v mislih, slepo ubogaš, kar mi sklenemo, zato ker mi smo nau; a — vzvišena bitja. Brez našeja dovoljenja nima nihče niti ganiti z mezincem, ker ste vsi skupaj backi, vsled česar ne veste
j kaj delate. Zbogom — Amen — jaz som poslanec, veste!
Človek res ne bf vedel ocene takemu nadutemu postopanju. »Jaz sem poslanec® zveni iz vsakega stavka, zato, ker pravi »poslanec® iz Postojne svojim volilcem. Pa če bi mu mi n. pr. povedali, v kakšnem ritmu, kako govori v Rimu, ali bi mu prav ne prišlo. O priliki bo pa vendar le umestno povedati njegovim volilcem o znamenitih dogodkih v Rimu.
Gospoda poslanca Lavrenčiča vprašamo samo to:	kdo
ima pravico dajati lekcije, ali poslanec volilcem, ali volilci poslancu? Nadalje, je-li opravičen poslanec diktirati lastno prepričanje svojim volilcem ?
DOPISI
Iz Vipavskega.— Cenjeni g. urednik »Goriškega Slovenca!« Prosim, blagovolite priobčiti v Vašem cenj. listu sledeče vrstice :
Tu pri nas na Vipavskem vlada letos strašna suša. Take ne pomnimo. Deževalo že dolgo ni. Poljski pridelki so skoro povsem uničeni; a naj večja naša nada, grozdje, nam ne obeta prav nič dobrega. Od grozne kuhalice je začelo počrnevati, tako da tudi kar ostane bo tako pičlo, da s skupičkom ne bomo mogli nili oddaloč kriti stroškov. Kje je pa potrebni živež, obleka, obuvalo in dr. Draginja je vedno večja in denarja ni. Tudi vojne odškodnine ni od nikoder. Upali smo,
da z izvolitvijo poslancev bomo
vse, ali vsaj nekaj dosegli. Doznati smo pa morali bridko resnico, da če pojde tako naprej, bi bi bilo sploh bolje, da bi jih ne bilo. Na mesto, da bi se živo zavzeli za nas trpine s tem, da bi nam z dejanji dokazali svojo zmožnost, se prepirajo po Rimu, kdo bo bolj naroden: oni ali Italijani.
Brez vsake nadaljnje preis-kušnje in brez vsakega poznejšega dokaza se popolnoma zavedamo, da smo prišli pravim tičem v pest. Tik pred volitvami so nam obljubljali, da nam vse poskrbijo, karkoli bomo imeli potrebo, samo odcepljati od njih stranke se nismo smeli. Res, da mo se in tudi se bomo vselej zavedalj, da smo Slovenci, česar ne bomo nejavno ne za vratmi nikdar zatajili, kakor bo marsikateri »gorečih rodoljubov« storil (dokaz nekdanji Dunaj in goriški deželni zbor in odbor; Opazka uredništva); ali samo s tem se ne more kmet z veliko družino, brez denarja in brez potrebnih živil za vselej zadovoljiti. Za-! torej so poslanci pod sveto in ; posvetno kaznijo dolžni, da nam izposlujejo pri novi vladi ! vse potrebno, da bomo lahko j izhajali, da no bomo sedaj pri j blagu stradali kot za časa voj-j ne pod trhlo vojaško Avstrijo j - brezblaga. Če se pa ti po-j slanci hočejo še za naprej »ba-rufirati« za prvenstvo narodnosti v parlamentu in so na ta način igrati z nami v svoje politične namene, naj se; toda le na svoj račun, to je ko ne bodo več naši zastopniki.
Začeli so so že sedaj izgo-vorjati s tem, da nimajo potrebnih prošenj, iz katerih bi
I
; raz videli naše potrebe. S tem i se pravi, nas na najnesramnejši | način imeti za norca.
“ Že zdaj tako, kaj bo pa še le j v »mrtvi dobi®, med 2. in 5. j letom poslaništva ? Ko sem či-; tal tozadevni članek v »Edi-! nosti®, so so mi krčile pesti v žepu; in najraje bi jim v tistem hipu dal prostost, kakor nekdaj kot mladenič. Prašah bi poslance: ali je treba imeti pred nosom prošnje o naših potrebah, katere zna našteti vsak otrok:	podporo vlade za
prizadeto po letošnji suši, takojšnje izplačevanje vsaj one vojne odškodnine, ki se nanaša na kmetijsko orodje, živino, polja in vinorade in [to v pošteni meri in ne na sramoten način. Gospodje poslanci naj opustjo ono znano zakrknjenost srca in naj priskočijo na hitro pomoč nam, ki smo
potrebni nujne vsestranske pod-poi’e, si hočejo ohraniti še ono drobtinico zaupanja v nas, v nesrečnih zemljanih, ki pa včasih znamo trezno misliti in nepristransko soditi iz staro tost-varne skušnje.
Kmet Trpin.
Upravitelj in urednik: Karol Jušič.
Tiskarna G. Juch v Gorici.
Sociefa Servizi Automobilistici
mo.RiBua
sprejema predznambe za izleto ob nedeljah in praznikah v — Gradež. —
Za nedelje se bile stavljene proge Kojasko-Dobra, Ajdovščina -Vipava, Krmin - Čedad.

Tiskarna G. Juch
aORlfifi, VIA Bfia3ES.LS 14
SPREJEMA VSAKO
TISKARSKO DELO

\


Agrarni zadružni Konsorcij v Gorici
Zadruga z omejeno zavezo
Tekališče „Giuseppe Verdišt. 29 (Mestni dvorec)
i
Pri tem konsorciju se razprodajajo:
I.	KRMILA: Oves, otrobi, moka za krmljenje, sezamove pogače, sol za živino.
II.	SEMENA ZA PAŠNIKE: Različne vrste detelj, rastlin za krmljenje in vrtnin.
III.	GNOJILA: napravljena umetno iz najboljših kemičnih snovi.
IV.	VITRUOL IN ŽVEPLO.
V.	PLUGI znamke »Sack® in drugih ter razni ^
poljedeljski stroji.	^

)
* >■

Banka za Julijsko Benečijo v Gorici
Anonimna družba - Društvena glavnica L 1,000.000
člg^ncijc:
Ajdovščina, Ajdlo, (Hradišče, Gradež, Cervinjan, Kormm, Tržič.
Depoziti - posojila - odračuni
Brezplačna emisija bančnih naKazov,
Ki so vporablijvi po celem Kraljestvu