1002 Branko Rudolf BRANKO RUDOLF, UMETNOST IN DRUŽBA Izbor iz publicistike Branka Rudolfa Umetnik in družba* prihaja na knjižni trg in s tem v širši pregled ob avtorjevem minulem življenjskem jubileju in v času, ko se v izvirni slovenski publicistiki le počasi razvijajo izvirnejše, (* Branko Rudolf, Umetnost in družba (razprave, polemike, članki) DZS Ljubljana 1976, s sodelovanjem pisca uredil Janko Liška, oprema Nadja Furlan) podrobnejše ter s teoretsko-zgodovin-sko dokumentaričnostjo in zanesljivostjo prevladujoče in tudi prepričljivo miselno-spoznavne poti na področju umetnosti. Zdi se, da tudi slovenska mlada avantgarda v tem trenutku nima izrazitejšega in »skrbi« zbujajočega poleta, ob njej pa nima kaj »presenetljivega« povedati tudi izvirna ese-jistika. Kaj to pomeni? Samozadostnost in samozadovoljnost, miselno lenost, trenutno ustvarjalno praznino na prelomnem razdobju, ali nemara celo zazrtost v nove oblike kulturne organiziranosti in uveljavljanje po-družbljanja kulture in kulturne politike na vseh področjih (na račun tudi večje izvirnosti, kvalitete, zahtevnosti, razvoja). Odgovor na to bi bil možen le po temeljitem premisleku, kot da smo v obdobju »čiščenja« in »naravne selekcije« po desetletnem obdobju dokaj svobodnega »eksperimentiranja« in literarnega »produciranja« na poti k novi sintezi in razvoju. Zato prihajajo Rudolfovi eseji med bralce »z druge strani«, se pravi ne iz mladostne pobudniškosti, zazrtosti v prihodnost, marveč po notranji selekciji že dognanega in oblikovanega kot miselno jedro večdesetletnega intenzivnega ukvarjanja z vsemi zvrstmi umetnosti, kulture ter deloma znanosti. Rudolfovi eseji se v knjižni kompoziciji razvrščajo v poglavja o dramatiki, upodabljajoči umetnosti, kiču in estetsko kritičnih izhodiščih z uvodnim člankom Sodobnost Leninovih pogledov na kulturo in umetnost. Uvodni članek aktualizira Leninovo misel o umetnosti in družbi v kontekstu »drugačne zgodovinske poti«, kot jo je napovedoval, predvsem o kontinuiteti v kulturi, ki ima tudi politični pomen (stalinizem, centralizem) ter analizira Leninovo osebnost kot izjemno prodorno v preučevanju človeka kot socialnega bitja in njegove možnosti v resnično osvobojenem svetu. Čeprav je članek izšel pred dvajsetimi leti, je da- 1003 Branko Rudolf, Umetnost in družba nes aktualen po svojem (Leninovem) »interdisciplinarnem kombiniranju raznih poti spoznanja« po nuji sprememb »v zavesti in v življenju na tem planetu«. V poglavju O dramatiki so ponatisnjeni zapisi o Molieru in baroku, Mozartu, Branislavu Nušiču, Cankarjevi oceni »Školjke« in Kraigherju dramatiku ter o Bernardu Shawu in Čehovu. Moliere se Rudolfu kaže kot dramatik in družboslovec (družbeni kritik, pro-svetljenec) z naukom: »Tudi mi moramo živeti iz časa in za čas tako, kakor on in moramo vedeti, koliko se lahko priklanjamo občinstvu in mu ustrezamo tako, da mu vendar z lastno srčno prizadetostjo pomagamo v razvoju h globljemu spoznavanju samega sebe in sveta.« (38) Zapis o Mozartu kaže predvsem značajske in življenjske podobe genialnega glasbenika v kontekstu njegovega dramskega oblikovanja (Don Juan, Beg iz Seraja, Figarova svatba, Čarobna piščal) in povezanosti z revolucijo. Članek o Branislavu NuŠiču problematizira lastnosti in družbeno pogojenost njegovih gledaliških likov in nemožnosti Slovencev, da bi jib v celoti izrazili. Beseda o Cankarjevi oceni Školjke in Kraigherju dramatiku posega v obdobje po letu 1910, v analizo navdušene (ne povsem prepričljive) Cankarjeve ocene drame »absolutnega hrepenenja« ter njeno genezo kot spoznanje tudi umetniškega vrha v Kraigherjevi dramski ustvarjalnosti. Ob vprašanju o aktualnosti Bernarda Shawa Branko Rudolf razmišlja o drami Sveta Ivana ter o dramatikovi ljubezni do likovne umetnosti in predvsem do glasbe. Z mislimi o dramatiki Čehova in njeni odzivnosti v sodobnosti Branko Rudolf končujejo prvi razdelek v knjigi. Drugi sklop esejev O upodabljajoči umetnosti prinaša najprej razmišljanje o Boschu in Brueghlu ter o vprašanju surrealizma in Hieronvmusa Boscha (v primerjavi s surrealizmom del Franceta Miheliča, Spacala, Rika Debenjaka in deloma Doreta Klemenčiča. Sestavki: O mojstru Francetu Miheliču, Pripombe k novejšemu delu Mihe Maleša in O Nikolaju Pirnatu posegajo na področje slovenske likovne umetnosti; avtor razmišlja o Miheličevi razpetosti med realizmom in fantastiko, o Male-ševem likovnem izrazu in »vljudnostnih« odzivih pri kritiki ter o originalnosti dela Nikolaja Pirnata. Polemično sta zastavljena prispevka Ob analizi tako imenovanih »modernih« likovnih vrednot in Ob vprašanju moderne estetike in modernega kiparstva posebej. Avtor polemizira z nekaterimi stališči radijskega predavanja dr. Staneta Mi-kuža »Vprašanje sodobnega slikarstva«. Razdelek zaključuje Rudolfovo predavanje Ob problemu tako imenovane umetnosti »insita« na simpoziju 1972 v Bratislavi. V bistvu gre za problematiko »naivne umetnosti«, njenega pojmovanja, vrednotenja, študija, komunikativnosti, organizacije in socialnega pomena. Najobsežnejša Rudolfova študija v knjigi Umetnost in družba je Kič in razstava kiča, nastala kot kritični zapis ob razstavi kiča v Ljubljani leta 1971 v organizaciji Etnografskega muzeja. Razstavo jemlje avtor kot provokacijo, zapis pa tudi kot polemiko s prirediteljem razstave dr. Gorazdom Makaro-vičem in knjigo Gilla Dorflesa o kiču. Študija je zastavljena izrazito problemsko (pojav kiča, zgodovinske razsežnosti, diletantizem, stil, pojavne oblike, šund) in kot taka najvrednejša v knjigi. Zadnje poglavje v knjigi O estetsko kritičnih izhodiščih obsega razmišljanja O bistvu glasbe (estetika glasbe s stališča razmerja glasbenika do okolice), O estetsko kritičnih izhodiščih, O vrednotenju intuicije in Pota umetnostne teorije. V prvem članku Rudolfa predvsem zanima problem notranje in zunanje imitacije v glasbi, v drugem 1004 Marijan Zlobec pojma »realizem« in »naturalizem« v umetnosti. Tretji članek je Rudolfov diskusijski prispevek na srečanju Pen kluba v Portorožu leta 1972, vprašanje abstraktne umetnosti in njene družbene odmevnosti pa je tema eseja Pota umetnostne teorije. Spremno besedo Nekaj o življenju in delu Branka Rudolfa je prispeval Janko Liška. Rudolfovi eseji v knjigi Umetnost in družba aktualizirajo široko področje umetniškega ustvarjanja, pisani so izrazito komparativno, večkrat polemično in zgodovinsko dokumentarno. Manj je v njih teoretskih izhodišč ene smeri, razlage, vrednotenja ... zdi se, da je vsaka tema ali problem zase prepuščen bralcu v presojo. Žal pa širina obravnavane snovi in izbor ne dopuščata širšega obravnavanja določene teme. Tako je na primer o slovenski literaturi v knjigi komaj nekaj polemičnih besed o Cankarjevi oceni »Školjke« in Kraigherju dramatiku, kar je zelo malo, če pomislimo na Ru-dolfovo dolgoletno pisateljsko pot in spremljanje sodobne slovenske literature. Esej o zaključeni temi npr. sodobna slovenska poezija, proza, dramatika, slikarstvo, glasba ipd. bi že organizacijsko ponujala drugačen, celovitejši pristop do teme. To bi bilo tudi za slovensko kulturno zgodovino večje vrednosti. Razmišljanja o Nušiču, Shawu, Mozartu, Molieru, Boschu, Brueghlu so sicer tehtna in zanimiva, vendar hkrati preveč splošna, kompli-kacijska in s prevelikim inventarjem že znanih dejstev, da bi imela trajnejšo vrednost. Najboljši je esej o kiču. Tu je problematika zastavljena širše, čeprav vezano na konkreten dogodek — razstavo v Ljubljani. V celoti kažejo Rudolfovi eseji avtorjevo široko razgledanost, smisel za oblikovanje misli, razumljivost, lep jezik in obseg problematike, ki jo avtor aktualizira. Zlasti slednja lastnost je pri nas zelo redka. BRANKO RUDOLF, ODMEVI ČASU Vsestransko razgledani publicist in kulturni delavec Branko Rudolf je pred kratkim (1974) praznoval sedemdesetletnico svojega življenja, vendar bi ob tej priložnosti, starosti, publicistični usmerjenosti in delovanju malokdo pričakoval izpod njegovega peresa novo pesniško zbirko. Res pa je, da je Branko Rudolf tudi pesnik, saj je izdal že dve pesniški zbirki za odrasle: Svet in jaz (1954) in Žvegla potepuhova (1960), ter dve pesniški zbirki za otroke: Za-morček in ladjica (1955) in Huda mravljica (1969). Tretja Rudolfova zbirka ,Odmevi času' je potemtakem sad tihega ustvarjanja v zrelih moških letih in je že zaradi bogatih življenjskih izkušenj, ki jih naš avtor nedvomno ima, in miselne naravnanosti tekstov, vredna pozornosti in premisleka. Formalno je zbirka razdeljena na štiri cikle: Prebliski, Znotraj in zunaj, Avstralske pesmi in Iz mitologije in proč od nje. V prvem in najobsežnejšem ciklu ,Prebliski' so zbrane Rudol-fove izrazito razmišljajoče pesmi, v katerih avtor išče človekovo trdno mesto v svetu, bodisi na način spoznavanja, akcij, iskanj intimnejših in čistejših medčloveških odnosov in vezi, ljubezni, »sozvočja duš«, hrepenenj, samospo-znavanja, razumevanja pojavov, dialektike, odprtosti resnici, upanj, bodisi s primeri iz narave — rastlinskega in živalskega sveta (Maček, Travnik, Kolibriji, Kaktusi, Eksotičen cvet, Ribji obraz). V tekstih, večinoma opisno-izpovednih in le malo simbolnih, išče v danem motivu bistvo, modrost, resnico. Branku Rudolfu tema pesmi ne rabi za estetsko oblikovanje s poudarkom na jezikovni gradnji, marveč za možnost opazovanja žive pojavnosti v svetu. Tako si v nekaterih tekstih po- (* Branko Rudolf, Odmevi času, Založba Obzorja Maribor 1976, opremil Slavko Tihec, str. 82) 1005 Branko Rudolf, Odmevi času maga z reki ali primeri znanih filozofov in znanstvenikov (Mara, Edison, Kierkegaard), še raje pa s projekcijo lastnega vedenja o opazovanih pojavih z njihovo praktično realizacijo v obliki pesemskih zapisov. Rudolfovo racionalno oblikovanje verzov ne dopušča poleta jezikovni eruptivnosti, ker avtor spušča opazovano pojavnost skozi svoje »kontrolno rešeto«, z namenom selekcije, opredelitve, vrednotenja, preverjanja ipd. Od tu izvirajo avtorjeve teze o življenju in svetu — kot o ničemer dokončnem, trajnem, marveč v večni dinamiki, dialektiki, skrivnostni zamejenosti. Drugi cikel, Znotraj in zunaj, prinaša nekaj tekstov s poizkusom retrospektivnega soočenja z lastno življenjsko potjo (Vlaki, Onstran) in njenimi (ne) zamujenimi možnostmi, zavedanjem nikoli presežene animalne »temne strani človekovega bistva« (Zmaj), hvalnico Soncu in njegovi večni in enaki naklonjenosti svetu (Napitnica), z zgodovinskimi scenami (Kamnita miza, Stare orgle) in meditacijo o smrti (Igra s smrtjo). Osrednji vsebinski element cikla je čas, zgodovina, sprememba ideologij, življenja ob ohranjenih nekaterih konstantah. V tretjem ciklu, Avstralske pesmi (posvečene našim izseljencem) doseže Rudolfovo zavedanje prostorskih dimenzij sveta svoj vrh. Vtisi s sedmega kontinenta, prostranstev ozračja, oceanov, nenavadnega živalstva in rastlinstva, vendar »običajnega človeka«, vzbujajo nove asociacije o planetarni razsežnosti človeštva. Od tu meditacije: »Res nikoli nisi bil tu in nikoli več ne boš? / In odtod boš odšel na vse čase? / Ampak vedi, to je laž, laž, laž — neštetokrat si že bil tu / in povsod na tej Zemlji.. . / Saj so vsi ljudje po drobovju enaki — / žive celice povsod — in prah davnih prednikov / in tvoj prah, ko boš umrl — vse je bilo povsod, ne le v mislih, / tako gotovo kakor je danes ta noč prav čudno prozorna / v tem mestu Ade-laide, samo, seveda, mogoče / tega ne razumeš zmeraj tako jasno / kakor danes — zdaj in tu.« (61) Četrti cikel ,Iz mitologije in proč od nje' aktualizira spoznanja o spremenljivosti ideologij v zgodovini človeštva. Branko Rudolf v svoji zbirki ,Odmevi času' izkorišča pesemska besedila predvsem za pregled nekaterih položajnih stanj, deloma lastne življenjske poti, izraziteje pa v zgodovini človeštva nasploh. To pa pomeni, da zbirka noče biti predvsem poetična, estetska, marveč veliko bolj filozofska, refleksivna, zato je tudi jezikovno gradivo z vsemi simboli podrejeno tej funkciji. Kljub jasnemu spoznanju dialektike sveta in življenja v njem, ni v zbirki ne opaznih resignacij ne konkretnejših ustvarjalnih pobud in projektov, nikakršnih trdnejših in oprijemljivejših resnic. Spremenljivost kot tok razvoja je podana fragmentarno, spoznavno nezave-zujoče, kot da bi se avtor bal dati trdnejša lastna spoznanja. PISANICE OD LEPIH UMETNOSTI V zbirki Monumenta fitterarum slo-venicarum so kot štirinajsti primerek ponatisov slovenskih literarnih redkosti in dragocenosti izšle Pisanice od lepih umetnosti, prvi slovenski literarni almanah, med leti 1779 in 1783. Izdaja, ki ji je izčrpno spremno besedo oskrbel lože Koruza, obsega štiri zvezke: Pisanice (1779 in 1780), Pisanice (1781), Pisanice gradivo za 1782 in 1783 in Spremno besedo. Prva dva zvezka sta ponatis prvih treh letnikov almanaha, tretji ponatis gradiva za četrti zvezek, četrti pa obsega okrog 50 strani sprem- (Pisanice od lepih umetnosti, Faksimile po tiskarskem primerku in rokopisu v NUK v Ljubljani, zbirka Monumenta lit-terarum slovenicarum 14, uredil in spremno besedo napisal Jože Koruza, opremil in tehnično uredil Aco Mavec, Mladinska knjiga 1977.) 1006 Marijan Zlobec ne besede s pojasnili k izdaji, z literaturo o Pisanicah, kazalom faksimilov po avtorjih in skupnim kazalom. Pisanice, v kulturni zavesti povprečnega Slovenca skorajda nepoznan almanah, mnogo manj kot na primer pol stoletja mlajša Kranjska čbelica, so potemtakem s skoraj nedojemljivo in neopravičljivo zamudo, skoraj po dvesto letih, ponovno dostopne širšemu krogu slavistov in drugih bralcev. Tudi literatura o Pisanicah je skopa in pozna — v začetku 20. stoletja se z njimi ukvarjajo Janko Šlebinger, Ivan Grafe-nauer, France Kidrič in Nikolaj Omer-za, kasneje pa se literarnozgodovinske obravnave Pisanic pojavijo šele v šestdesetih letih Alfonz Gspan, Fran Petre, Boris Paternu, Dušan Voglar, Jože Koruza, Anton Slodnjak, Jože Pogačnik. Zato pisec spremne besede upravičeno ugotavlja, da so Pisanice v slovenski literarni zgodovini »pretežno nepravično vrednoten pojav«. V Koruzovi spremni besedi ne gre samo za ponovno aktualizacijo prvega slovenskega literarnega almanaha, za njegovo podrobnejšo predstavitev, marveč za nova odkritja in prevrednotenja literarnozgodovinskih dejstev (določiti realno vlogo urednika in verzifikatorja Antona Feliksa Deva in preporodnega deleža Antona Pohlina. Od tu tudi najprej urednikov nadroben oris življenja in dela Antona Pohlina (študiral je v dunajskem diskalceatskem samostanu kot bosonogi avguštinec o. Marko), slovenska prerodna miselnost in delo, seznanitev z literarno zapuščino Gregorja Vorenca, lastna slovstvena dejavnost — kultiviranje knjižnega jezika: Abecednika 1765, Krajnska gramatika 1768, 2. izdaja 1783, Tu malu besediše treh jezikov 1781, rokopisna Kranjska kroneka 1770, pobude za izvirno pesništvo, slovenistična šola (Valentina Vodnika, Janeza Miheliča, Jožefa Za-kotnika). Kritične ugotovitve, češ da se Pohlin ni poglabljal v metrična vpra- šanja, da njegovo verzološko vprašanje k slovnici kaže predvsem na filo-loška in agitacijska prizadevanja ter da obsega njegov delež v Pisanicah samo eno pesem (tu popravlja mnenje Franceta Kidriča) pripeljejo do obsežnejše predstavitve najzaslužnejšega delavca za uveljavitev slovenske posvetne verzifikacije — Antona Feliksa Deva (1732—1786). Kasnejšega urednika Pisanic spremlja Jože Koruza od začetkov šolanja (Tržič, jezuitska gimnazija v Ljubljani, študij filozofije, vstop med diskalceate pri Dunaju, nadaljnji študij, posvetitev v mašnika, lektor filozofije in teologije) do vrnitve v Ljubljano in orisa njegovih pesniških prizadevanj v zborniku (Putigram inu en povš, Zadovolne jetnik, Jetnik, Krajnska dežela želi tudi svoj dikcijonarjum imeti, Normalšole te narmlajše teh Modric, Lubezn Jožefa II rimskega cesarja pruti svojemu bližnemu, Vesele krajnskeh Modric na prihod njeh Belina, Kdur na buga je brez Buga, Teh staršov kletvine nesrečne konc, Amvnth na oči svoje Elmire, Stanovitnost, Cly-tia al soncu, Na kratkust človeškega življenja, Pudelbal, Pesm na enega domačega bolteka, Občutenje tega serca od Lenore, Spevorečnost na krajnske spevorečneke, Medved per čebelah, Nasladnost, Sodne dan enega pijanca, Paradiž, Opereta), kar govori o kar se da širokih (lirika, epika, dramatika) ustvarjalnih prizadevanjih. Valentin Vodnik je predstavljen kot tretji sodelavec Pisanic — s petimi teksti: Mila pesem, pejta P. Marku A. D. za odhodno ... Prošna na krajnsko Modrino, Krajnske Modrine žaluvanje nad smertjo Marije Terezije, premodre cesarice, Zadovolne Krajnc in Klek. V teh pesmih je Vodnik napravil precejšen slogovni razvoj v smislu uveljavljanja silabotoničnega verzifikacij-skega principa, odmika od začetnega Devovega vpliva, zgledovanja po sodobnem nemškem pesništvu in novih metričnih oblikah. 1007 Pisanice od lepih umetnosti Bolj na kratko so predstavljeni drugi jatelj, France Kidrič), medtem ko so sodelavci Pisanic: Janez Mihelič s pes- opazna prizadevanja za ovrednotenje mijo Mila pesm ..., Martin Naglic s prvega pesniškega zbornika v kontek- kratko pesmijo Nečemernost tega stu časa brez nasprotnih idejnih po- svejta ter Janez Nepomuk grof Edling gledov, šele v zadnjem času. Zato pi- in A. T. Linhart s svobodnim nemškim sec spremne besede ob koncu, ko po- prevodom Devove Ljubezni Jožefa II. daja pomen pisaniške verzifikacije, na- (vprašanje resničnega prevajalca še ni kazuje nove okvire vrednotenja tega dokazano). zbornika in pri tem upošteva: načrtno V oddelkih Odmev in vrednotenje pesniško dejavnost večjega obsega, Pisanic ter Pomen Jože Koruza ugo- ustno pesniško tradicijo, pesništvo v tavlja vzroke za navdušen sprejem al- okviru polljudskega pismenstva, tradi- manaha in kasnejšo dobo ohladitve in cijo novolatinskega pesnjenja, vplive kritičnosti (janzenistična in razsvetljenj- jezuitske šolske poetike, baroka, raz- ska usmerjenost k najširšemu krogu svetljemske ideje, predromantične nem- bralcev). Kritičen do Pisanic (iz fev- ške poezije do njihove organske zras- dalne miselnosti in baročne estetike iz- losti iz specifičnih slovenskih razmer virajočemu almanahu, namenjenemu in potreb. Ob koncu ne moremo pre- predvsem izobražencem in višjim slo- zreti Koruzove presoje pesniškega in jem) je bil tudi Žiga Zois (prednost je uredniškega deleža A. F. Deva, začet- dal Zadovolnemu Kranjcu), medtem nika slovenske umetelne verzifikacije. ko je Blaž Kumerdej za poglavje o y p u R Jože Koruza poetiki v rokopisu slovnice leta 1791 , . , . , r v , , -v, , , ~ • prodorno in natančno razkriva neka- uposteval le pesniške sodelavce Zoiso- v. . ...,. . , ,, _. r , „ ,. T. , .. T . tere cisto bibliografske probleme Pisa- vega kroga (Japelj, Linhart), Jernej . , . , 6 ... yv Kopitar je bil najbolj odklonilen (»Me- n|c (t!sk>. J™* "***«• »»puičma, nim, da je bolje nič kakor kaj takega« ohranjeni izvodi naslov almanaha), pa ionn • _ t t r\ u „i„»__-> tudi težave pri faksimilarm izdaji. — 1809 pismo Josefu Dobrovskemu), v ' Janez Anton Zupančič pa je imel te Ponatis Pisanic, v originalu skorajda pesmi za »nezrelo hlastanje po nekakšni neohranjenega prvega pesniškega zbor- zvišenosti in težnje v jezikovni puri- nika na Slovenskem, je dejanje večjega zem«. Matija Čop ima (leta 1831 v kulturnega in literarno-znanstvenega orisu slovenske literature za P. J. Šafa- pomena, kot se kaže glede na slabo fika) Pisanice za prvi znani poskus poznavanje naše predvodnikovske pes- učenega kranjskega posvetnega pes- niške ali verzifikatorske tradicije. Za- ništva, pesmim odreka poetično vred- mudi ponatisov, naj bo opravičena ali nost, pesnikom pa pripisuje vpliv ta- ne, pa vendarle kaže na spremembe v kratnih dunajskih pesnikov. Miha Ka- vrednotenju in v določanju pravega stelic omenja Pisanice v uvodni pesmi mesta Pisanic v naši literarni zgodovini. Prijatlam krajnšine v prvem zvezku Dostopnost širšemu krogu bralcev je Kranjske čbelice (1830) kot dokaz slo- eden izmed obveznih spremljevalcev venske pesniške tradicije. in pogojev slednjega. Tudi slovenska literarna zgodovina Pisanicam ni bila naklonjena (Ivan Pri- Marijan Zlobec