UREDNIŠTVO IN UPRAVA Videm - via San Daniele, 88 Tel. 41820 - Poštni predal 231 Glavni in odgovorni urednik VOJMIR TEDOLDI Tiskarna T. Marioni - Videm
Spij, in »tli, poslal» II. yruppii - I.P.1.10%
NAROČNINA: Za Italijo: polletna 700 lir -letna 1200 lir - Za inozemstvo: polletna 1200 lir - letna 2000lir Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 100 lir
Leto XX - N. 13 (458)	Udine,	15.	julija	1971	Izhaja	vsakih	15	din
Poštnina plačana v gotovini
GLASILO SLOVENCEV V VIDEMSKI POKRAJINI
PODOBE NAŠIH VASI
V današnji številki začenjamo s serijo opisov naših vasi in naselij. Zavedamo se, da naše številne vasi imajo svojo zgodovino, svojo usodo in svojo današnjo podobo, ki bi jo radi oživeli v besedi in sliki. Upamo, da bomo lahko vsak mesec posvetili takšen zapis eni izmed naših vasi ali naših naselij, ker se zavedamo, da ne bomo tako naših krajev predstavili samo našim ljudem, temveč tudi številnim bralcem našega lista, ki jih ni malo in so razkropljeni po vsem svetu.
V tej številki vam bomo na ta način, v besedi in sliki, predstavili beneškoslovensko vas Gorenje v Čemejski dolini. Upamo, da boste s prispevkom zadovoljni in vas zato pozivamo, da nam tudi sami predlagate, katère vasi ali naselja bi bilo dobro in zanimivo predstaviti v našem listu. Kajti tudi z vašim sodelovanjem bo tako lahko naš list še bolj vaš, zanimiv, privlačen ter bo tako lahko še bolje opravljal svoje poslanstvo. Pišite nam tu-
' dl, kako ste zadovoljni s prvim prispevkom iz naše nove serije o naših vaseh in zaselkih.
PROBLEMI GOSPODARSTVA V NASI DEŽELI
PREKINITI Z ZASTARELO ŽIVINOREJO
Zgraditi bi bilo potrebno več zadružnih hlevov in večjih mlekarn, urediti planinske pašnike in staje, podpreti gozdarstvo, vinogradništvo, zgraditi infrastrukture in modernizirati zastarelo kmetijstvo, ki je v hribih še vedno na primitivni stopnji - Deželna ustanova za hribovsko gospodarstvo je že pripravila načrt za rešitev teh problemov na področju Nadiške doline
Za moderno kmetijstvo sedanjosti je značilno predvsem to, da je potrebno najprej spremeniti vse stare strukture tega kmetijstva ter jih prilagoditi novim, tehniškim in znanstvenim dosežkom na tem področju. In pri teh spremembah igra odločilno vlogo kmetijska tehnika.
Če je torej kmetijsko tehniko razmeroma lahko vpeljati na ravninskem področju, pa se podoba spremeni za predalpsko področje in Nadiške doline, ki so v nekem smislu tudi gozdno področje.
Prav zato terja modernizacija kmetijstva na tem področju nujne ustrezne in potrebne rešitve, ki morajo biti v skladu z naravo področja in torej raz-
lične od rešitev na ravninskih predelih.
Če se morajo torej hribovska področja podrejati konfiguraciji tal, podnebju in drugim pogojem, potem morajo imeti določeni deli tega področja svoje specializirane kmetijske kulture kot so to vi-
nogradništvo, živinoreja in podobno. Zato pa mora biti podpora tem kulturam, poleg podpore pri gozdarstvu, učinkovita, hitra in tudi uspešna. In ena izmed takšnih konkretnih podpor bi bila vsekakor ustanovitev ustreznih in mo-
dernih zadružnih pitališč za živino.
V tem smislu je ERSA (Ente regionale per lo sviluppo dell’agricoltura) že napravilo konkreten načrt, oziroma študijo, ki je na razpolago vsem zainteresiranim na tem področju.
Nekatera izmed teh pitališč, oziroma hlevov, ki so jih vzpodbudile različne kmetijske družbe, so se že uveljavili, vendar žal temeljijo še vedno preveč na individualnem načelu, ki je še vedno značilno za primitivno kmetijstvo in zavoljo tega tudi niso mogli doseči kakega posebnega razvoja, čeprav ne moremo zanikati, da ne bi ti
*
Pozdravljeni, emigranti v Subidu!
/ nedeljo, 25. julija se bodo v beneškoslovenski vasi Subid v komunu Ah-ten zbrali naši ekonomski emigranti, ki so prišli te dni domov iz Švice, kamor jih je pognala sila z domače zemlje, da bodo med svojimi dragimi preživeli poletne počitnice. Veseli smo, da so si ti naši rojaki izbrali prav Subid z.a kraj, kjer se bodo srečali, pogovorili med seboj, se seznanili med seboj in tudi izmenjali izkušnje.
Ko želimo udeležencem srečanja v Subidu toplo dobrodošlico, jih hkrati tudi pozivamo, da s svojo udeležbo na tem zborovanju postavijo tudi zahteve po takojšnjem ekonomskem razvoju naše deželice, da jim ne bo treba odhajati tako masovno po svetu s trebuhom za kruhom kot dosedaj. Prepričani smo namreč, da bi mnogi rajši pustili tukaj, na svoji rodni zemlji ustvarjalnost svojih delovnih rok, kot pa da s svojim delom in žulji pomagajo razvoju in višjemu stan-
dardu drugih, tujih držav in narodov.
Slovenske vasi, posebno tiste, ki leže na pobočjih Čufin in Ivanca, so najbolj zapuščene. V zadnjih 20 letih ni v nobenem komuna padlo število slovenskega prebivalstva, kot ravno v komunu Ahten. Vasi Subid, Porčinj, Malina, Prosnid so skoraj prazne. Ce bo šlo tako naprej še nekaj let, bo tukaj izginilo slovensko prebivalstvo. Zato menimo, da je dolžnost vseh oblasti: od komunskih, provincialnih, regionalnih in do državnih, da takoj vzamejo potrebne ukrepe, da se ustvarijo pogoji, ki bodo zadržali doma našega človeka.
Če že ni mogoče ustvarili delovnih mest v slovenskih vaseh, naj bi se poskrbelo z.a industrializacijo neposredne bližine, na ravnini, kjer bi se zaposlili tudi Furlani, ki ravno tako odhajajo po svetu kot naši ljudje.
Dalje menimo, da bi morali na zborovanju terjati poleg pravice do dela na
domačih tleh, tudi spremembe odnosov do slovenske jezikovne skupnosti v videmski provinci. Ni dopustno, da se samo pri nas v Beneški Sloveniji, Reziji in Kanalski dolini ne izpolnjujejo osnovna načela italijanske republiške ustave, ki zagotavlja jezikovnim manjšinam popoln in svoboden nacionalni in kulturni razvoj. Zato zahteve po uvajanju pouka materinega jezika v šolah in pravici po uporabi istega pred oblastmi v bistvu predstavljajo samo minimalne, ustavno določene in zaga-ran tirane pravice naše jezikovne skupnosti.
Zato vam, dragi emigranti, želimo še enkrat iskreno in toplo dobrodošlico, ker se zavedamo, da bo vaša prisotnost v nede-Iju v Subidu tudi nam pripomogla, da se bomo laže in bolj uspešno borili in dobojevali temeljne pravice, to je pravice do našega materinega jezika in pravice do dela doma, v naši Beneški Sloveniji.
hlevi dosegli določene koristi in razvoja. Vendar pa bi bili lahko rezultati vsekakor boljši.
Naj naštejemo ob tej priložnosti zadružne hleve v Beneški Sloveniji. Ti so v Vi-skorši, Brezjah, Torlanu, Mer-sinu, v Mažerolah in Roncu. Dalje imamo veliko zadružno mlekarno v Ažli, medtem ko male mlekarne izginjajo. Prav tako je za naše področje značilno, da ni pašnikov in zato rede živino v hlevih, kar vsekakor ni moderen način živinoreje. Podobno je tudi s pasmami živine, ker goje v glavnem pasmo «bruna alpina», ki je značilna za naše kraje, a te krave niso najboljše mlekarice. Ponekod sicer goje tudi že holandske pasme, ki dajejo neprimerno več mleka.
Prav zato načrt ERSA predvideva razširitev in pridobitev novih pašnikov, ki bi bili izrednega pomena za modernizacijo in nadaljno razširitev živinoreje na našem področju. Ureditev pašnikov pa bi
prinesla tudi druge, predvsem sanitarne rešitve, saj hlevi poleg hiš vsekakor niso najbolj higienska rešitev.
Poleg živinoreje, oziroma njenega napredka in zboljšanja, bo treba pri nas rešiti tudi problem kostanjev, ki jih je napadel «rak skorje», saj ta kultura danes vsekakor ne predstavlja več tistega kot nekoč, ko je bil kostanj eden izmed temeljnih pridelkov Beneške Slovenije.
Zagotovo pa je, da bo uveljavitev in uspeh zadružnih hlevov, ki jih predvideva načrt ERSA, eden izmed temeljnih pogojev za dvig gospodarstva na našem področju, ker bodo izbrane in dobre pasme, urejeni hlevi in pašniki, dvignili živinorejo pri nas na višjo, moderno, tehniško stopnjo, kar bo vsekakor lahko veliko prispevalo h gospodarskemu, hkrati pa tudi kulturnemu in turističnemu razvoju in dvigu našega, doslej zanemarjenega in tudi v kmetijstvu, zlasti pa v živinorejo, zaostalega področja.
IMHMMIHIIimillllllll Illuminili ih III n lil II II mn I Ml II II I II II 111 III I II II 11 IIIMII     illlllllllll  111111111111111111111 Milili 11111111111 II 11 II | Il 11
ZA NAŠO NACIONALNO ENAKOPRAVNOST
Intervencij u Slovencev	v
Predstavnike najstarejše slovenske kulturne ustanove «Slovenske matice» sprejel predsednik skupščine SR Slovenije, kateremu so izročili posebno spomenico o položaju Slovencev v Italiji, Avstriji in Madžarski
Vas Subid nad Ahtnom, kjer se bodo v nedeljo, dne 25. julija zbrali emigranti tega področja
Zastopniki Slovenske matice s predsednikom prof. dr. Francetom Koblarjem na čelu so obiskali predsednika skupščine SR Slovenije Sergeja Kraigherja ter mu izročili posebno spomenico o položaju slovenskih narodnostnih manjšin v Italiji, Avstriji in na Madžarskem.
Predsednik Kraigher je zastopnike Slovenske matice seznanil z intenzivno in nenehno skrbjo SFR Jugoslavije in SR Slovenije za zamejske Slovence ter pozdravil pripravljenost Slovenske matice, da se kot kulturna ustanova pridruži tem prizadevanjem.
Besedilo te spomenice se glasi:
LISTINA
Slovenska matica kot najstarejša slovenska kulturna ustanova je na svojem zadnjem rednem občnem zboru v duhu svojega namena in svoje tradicije razpra vljala tudi o položaju Slovencev v Italiji, v Avstriji in na Madžarskem.
Ugotovlja, da ti naši rojaki kljub deklaraciji o pravicah človeka in vsem določbam mirovnih, oziroma državnih pogodb ter ustav še
ne uživajo jezikovnih, kulturnih in narodnostnih pravic, ki so jim z njimi zagotovljene; ne priznavajo jim značaja manjšine kot subjekta; nekim delom naših rojakov niti ne priznavajo, da so Slovenci; znaten del ne uživa niti pravice osnovnošolskega pouka v materinščini; nad našimi rojaki izvajajo gospodarski in politični pritisk; z raznimi gospodarskimi in drugimi akcijami spreminjajo etnični značaj njihovega narodnostnega ozemlja.
Slovenska matica, ki je imela vedno pred očmi ce-
loto slovenskega naroda, z zadovoljstvom ugotovlja, ka-*o se povečuje stalna skrl matičnega naroda in matične države za zamejske Slovence. K bolj odločnemu in aktivnemu zavzemanju za pravice zamejskih Slovencev nas tembolj obvezuje njihova vztrajna odločnost, ki so jo kazali v preteklosti in ki jo tudi danes enako odločno izpričujejo v boju za svojo narodno enakopravnost.
V Ljubljani junija 1971.
Upravni odbor Slovenske matice v Ljubljani
hiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii ut iiiiiii intimimi imunim mulinili it iiiiiiiiiiittiiiiiitiiitiiiiN
SO-LETNICA VSTAJE SLOVENSKEGA NAROIIA
Letos 22. julija bo minilo trideset let od dneva, ko je slovenski narod začel boj proti fašističnemu nasilju. Ob tej priliki se bodo vršile številne proslave in prireditve. Osrednja proslava bo v vasi Lokve pri Črnomlju.
Na osrednji proslavi se bodo zbrali bivši borci in
aktivisti, mladina in pripadniki vseh družbenih organizacij iz vse Slovenije. Slavnostni govor bo imel predsednik izvršnega sveta SR Slovenije Stane Kavčič, v kulturnem sporedu pa bodo sodelovali razni ansambli iz Slovenije in drugih republik.
IZ KANALSKE »OLIKE
IZ TERSKE DOLINE
V VELIKEM PRIČAKOVANJU
Grozi no varnost^ da ukinejo
sekeijo l\\lil v Trbižu Folklorni festival «Evropa src» v Čenli
Deželni svetovalec Di Gallo poslal protestno pismo deželi in jo prosil za intervencijo
Ljudi v Kanalski dolini je zelo razburila govorica, da bodo ukinili lokalno sekcijo INAM (Istituto nazionale assistenza malattie). O tej nameri se je govorilo tudi pred tremi leti, a z odločnimi protesti trbiškega župana in sindikalnih ter političnih organov, do tega ni prišlo. Danes, ko je število u-pravičencev do bolniške asistence znatno naraslo, se pa zopet začenja na novo odpirati to težko vprašanje.
V Trbižu, Rajblju in Beli peči je okoli 1200 uradnikov in delavcev, ki so zaposleni v lokalnih industrijah (največ v rajbeljskih rudnikih in belopeški železarni), in ti
Zagotovili gradnjo ljudskih hiš
V Trbižu vlada velika stanovanjska kriza, katero občutijo posebno delovske družine. Dežela je že pred leti vključila v svoj program gradnjo ljudskih hiš, da bi se vsaj delno moglo rešiti to pereče vprašanje, a do realizacije ni prišlo. Sedaj pa kaže, da se bo morda le nekaj premaknilo iz mrtve točke. Te dni so se namreč srečali v Vidmu trbiški župan Stoffie in odbornik Rosenwirth s podpredsednikom Avtonomnega inštituta za gradnjo ljudskih hiš prof. Renatom Ber-tolijem in z direktorjem te ustanove inž. Della Marina, ki sta zagotovila, da bodo dali še ta mesec v zakup (apalto) gradnjo 52 stanovanj v Trbižu, župan pa je tudi zagotovil, da se bo občina obvezala za gradnjo vseh potrebnih infrastruktur.
Če ne bo kakšnih ovir in zastojev, bodo v Trbižu torej končno nekateri le prišli do stanovanja, po katerem hrepene že toliko let.
Za razvoj zimskega turizma v Rajblju
V Rajblju imajo turistični delavci že dosti let v načrtu gradnjo «skilifta», da bi se mogel tudi v tem predelu Kanalske doline okrepiti zimski turizem, za katerega bi lahko rekli, da je šele v povojih, če ga primerjamo z drugimi kraji te o-kolice. In to vse zaradi tega, ker ni ustreznih športnih naprav. Te dni pa je prišel v Rajbelj podpredsednik deželnega odbora za turizem Enzo Moro, katerega je spremljal deželni svetovalec Di Gallo, da so se skupaj z vodstvom rajbeljske športne zveze pogovorili o tem vprašanju.
Podpredsednik deželnega odbora je zagotovil, da bo posredoval, da bo dežela že s prihodnjim financiranjem upoštevala njihove potrebe, saj živi tu tudi dosti domačega prebivalstva, ki ljubi in goji zimski šport. Poleg «skilifta» bodo uredili tudi smučišča. Za ta dela predvide-
V Čenti, privlačnem turističnem mestecu ob bistro žuborečem Teru, je vse razgibano, ker se z vso vnemo pripravljajo na sedmi mednarodni folklorni festival «Evropa src», ki se bo vršil še ta mesec in na katerem bo sodelovalo kar deset folklornih skupin. Predsedstvo pripravljalnega odbora so tudi letos poverili Vitto-riu Grittiju, ki ima za seboj že dosti izkušenj na tem področju dela in zato je pričakovati, da bo tudi letošnji festival izpadel dobro kot druga leta.
Do sedaj so se prijavile sledeče folklorne skupine: «France Marolt» iz Ljubljane (Jugoslavija), «Rzeszo-kacy» iz Mielec (Poljska), «Vycpalek» iz Prage (Češka), «Saragozza» iz Burgos (Španija), ter italijanske «Gli Zanni» iz Bergama, «Santa Gorizia» iz Gorice, baletna skupina «Istituto Ceron» iz Vidma ter «Chino Ermacora» iz Čente.
Razstava planinskega cvetja in živali
Prvo nedeljo v tem mesecu, ko je bila sagra sv. Ju-rija-mučenika v Brdu, se je
IIIIIIIIIIHIIIIINIIIIIIIliailllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll III llllllllllllllllllllllllliiliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii mn iiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiii
IZ NADIŠKE DOLINE
bi morali napraviti, če ukinejo sekcijo INAM v Trbižu, kar 70 in več kilometrov, da bi prišli do najbližjega ambulatorija te ustanove, ki sta v Tolmeču in v Hu-minu.
Zaradi takšne namere u-krepanja je deželni svetovalec Di Gallo, ki je bil več let župan trbiške občine in ki dobro pozna težke razmere delovnih ljudi tega področja, pisal protestno pismo deželnim odborništvom za delo ter higijeno in javno zdravstvo in zaprosil njihovo intervencijo, da bi preprečili ukinitev sekcije INAM v Trbižu, ki je neobhodno potrebna.
vajo okoli 43 milijonov lir stroškov.
Kdo bo ulovil požrešno ribo v rajbeljskem jezeru
Ribiči tožijo, da ima raj-beljsko jezero vedno manj rib in to čeprav so vanj že večkrat spustili na tisoče iker, predvsem postrvi, ker
so upali, da se bodo razmnožile in tako privabljale lokalne in tuje ribiče na obalo tega mirnega jezera. Ves trud je bil doslej zaman. In zakaj? Slučajno so odkrili, da živi v jezeru kar dva metra dolga postrv — pošast, ki se skriva med starimi motornimi vozili, neuporabnimi tanki in topovi, ki so jih vrgli v jezero še med prvo svetovno vojno. Ta riba požre menda vsak dan, tako pravijo ribiči, toliko ribic, kolikor tehta sama. Če veljajo domneve ribičev, ni torej čuda, da ima jezero vedno manj rib.
Trbiško turistično društvo se je zato odločilo, da pokliče na pomoč tržaške pod-morščake, da bodo ujeli tega požeruha s posebnimi pastmi, kajti navadne priprave za ribolov ne bi zadostovale. Nekateri so celo mnenja, da ne gre za postrv, ampak za kečo, ki so jo po pomoti zasejali z drugimi ribami v jezero. Po pripovedovanju domačinov, proučujejo, kako bi uničili to pošastno ribo, celo v Milanu.
Razstava domače obrti v Špetru
Kot vemo, naši kraji nimajo kakšne posebne obrti, ki bi bila razširjena, a tisto malo, kar obstoja, bi bilo na vsak način potrebno razviti, saj je to pokazala obrtniška razstava v Špetru, katero je obiskalo več tisoč ljudi in vsi so občudovali zares okusno izdelane predmete, ki bi se lahko dobro plasirali na trgu, obenem pa dvignili domače gospodarstvo. Marsikdo do danes ni vedel, da na primer v Podrskijah izdelujejo krasne skrinje v obliki klopi, v ščigli kipe, v Brna-su pohištvo, v Lipi železne predmete, v Erbeču in Črnem vrhu pa namizne okraske.
Poleg razstave domače obrti je bila tudi razstava umetniških slik in fotografij, katere se je udeležilo več znanih umetnikov dežele, med temi Colò in Vitiello iz Čedada, Fiorenzo Gobbo iz Vidma, med mlajšimi pa Fantini, Petricig, Cornar, Stanich in drugi.
Ob zaključku razstave so podelili vsem razstavljalcem diplome, posebno priznanje pa so dobili: Giuseppe Sitta-ro iz Brnasa, Antonio Camu-gnero iz Šenčurja, Emilio Gusola iz Ščigle in Ivo Napoli iz Podrskije.
Shod županov v Čedadu
Na pobudo okrajnega tajništva FIDEL so se zbrali pretekli teden v Čedadu vsi župani in njihovi delegati tega okrožja, da so razpravljali o novih pravilih za dosego koncesij v korist uslužbencev (zvišanje plač in honorarjev) in sicer na podlagi dogovorov med državno
Zvezo italijanskih komunov in sindikalnimi organizacijami.
Zasedanje je otvoril okrajno podtajnik sindikata Romano Specogna. V diskusijo, ki je bila zelo živahna, pa so posegli številni župani. Vsi so smatrali za potrebno, da administracija prizna beneficije za njihove uslužbence. Ob zaključku so župani tudi sklenili, da se bodo v kratkem zopet sestali in se dogovorili, kako naj bi o tem vprašanju razpravljali posamezni komunski sveti.
PODBONESEC
Promet skozi obmejni prehod pri Robiču narašča
Končno je prišlo tako za-željeno poletje in z njim je tudi znatno narastel promet po Nadiški dolini. To se pozna posebno na obmejnem prehodu pri Robiču, kjer so meseca junija zabeležili kar 136.803 prehodov s potnimi listi. Od teh je bilo 91.150 italijanskih državljanov, o-stali pa raznih drugih narodnosti, predvsem iz Jugoslavije.
v tej vasi zbralo izredno dosti ljudi iz vse bližnje okolice. Saj tokrat ni bila samo letna sagra, ampak je bila tudi birma in dobili so tudi cerkveno uro, kakršne nima nobena cerkev niti v Furlaniji. V Brdu so bili že več let brez ure, kajti stara je bila že vsa zarjavela in ni več kazala časa in ljudje so jo zelo pogrešali, čeprav čas vseeno še prehitro mineva, posebno tistemu, ki ima polne roke dela na polju, a včasih le rad sliši od daleč bitje ure, ki ga trošta, da bo
kmalu noč in večerja pripravljena.
Popoldne so odprli tudi razstavo planinskega cvetja in živali Julijskih Predalp, za katero je bilo veliko zanimanje. V prodaji so bile tudi botanične in lovske knjige.
Poskrbljeno je bilo tudi za dobro založene kjoske z izbranimi vini in jedačo. Krasno sončno vreme je poleg dobre volje domačinov pripomoglo, da je sagra v Brdu letos izpadla zares dobro.
 .......................................  IIMIII..IIIIIIIIIMIIII
IZ IDRIJSKE DOLINE
Panoramična cesta na Staro goro asfaltirana
V tem številu pa niso všteti potniki, ki so se posluževali obmejnih propustnic ali dvolastniških izkaznic, katerih je bilo v preteklem mesecu tudi dosti, a še nimamo točnih podatkov, koliko prehodov je bilo vsega skupaj.
Ko gledamo te številke, se nam ponovno predoči problem carinskih uradov, ki bi jih morali že zdavnaj postaviti na tem važnem in edinem prehodu prve kategorije v Nadiški dolini. Na licu mesta so bili že večkrat funkcionarji ministrstva za financo in tudi od provincialne administracije, a kot izgleda, se še niso odločili. Če bi bili carinski uradi v Štupci ali kje drugje v bližini, bi znatno razbremenili carinarnico v Gorici, ki ima dela čez glavo in zavoljo tega nastajajo zastoji, za nas pa bi bilo življenjskega pomena, ker bi se potem dosti prometa vršilo preko Nadi-ške doline in bi se tako oživile tudi nekatere vasi, ki so danes premalo valorizirane.
Končno je toliko pričakovana panoramična cesta, imenovana tudi starogorska cesta, lepo urejena in asfaltirana. Cesta poteka po teritoriju treh komunov in sicer preko prapotniškega, šenlenarškega in se priključi s provincialno cesto na teritoriju komuna Srednje.
Vsa ta dela sta financirali dežela in provinca. Domačini pričakujejo, da se bo sedaj mogel turizem razviti tudi v teh krajih, ki so bili prav zaradi slabe ceste do sedaj bolj slabo obiskovani, čeprav imajo izredno lego in se cesta zaman ne imenuje panoramična. Poteka namreč preko hribov, od koder se nudi krasen razgled
po vsej Nadiški in šenlenar-ški dolini.
Razstava vina
V dneh 4. in 5. julija se je vršila v Prapotnem že osma razstava lokalnih vin in sicer merlota, tokajca, kaberneta, verduca ter sivega in rdečega pinota. Razstavljali so: Luigi Bernardo, Gio-batta Canzutti, bratje Clinz, Domenico Lesizza, Giuseppe Bodigoi, Guido Marinig, bratje Pasqualini, Silvano Piz-zulin, bratje Sirch in Giuseppe Stanig. Vreme je bilo izredno lepo in zato tudi pokuševalcev ni manjkalo, ki so do poznih ur hvalili odlična vina krajev tega vinorodnega področja.
mm««Hm«MMm«MMiM«iiiiim«iiiiMtiim«iMiiiiiiitiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiimiiH|||„nillllllMI||||||M||
REZIJA
Iz komunskega svela
Na zadnji seji komunskega sveta, ki se je sestal za izredno zasedanje pod predsedstvom župana Enza Lettiga, so svetovalci sprejeli sklep, da bo komun vzel dva milijona lir posojila, da bodo mogli končati napeljavo kanalizacije v Njivi in v Koritih. Sklenili so tudi, da bo komun privolil za načrt, da se odcepi od okrajnega inšpektorata za gozdarstvo v Tolmeču in ustanovi svoj lastni sedež. Imenovali so tudi člane disciplinske komisije za trgovino za leto 1971-73 in sicer so bili zbrani teli: Gino Clemente, Antonio Di Lenardo-Svalent, Aldo Zuzzi in Pietro Naida. Odobrili so tudi načrt za ureditev turistične ceste Liščeca-Sedlo in Kavnica-Učeja. Ob zaključku seje pa je svet
lllllllllllllllllllllllllllliillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll
l mrl je Bepi Battistig iz Gorenjega Mersina
Vse je grozno prizadela nenadna smrt Bepija Batti-stiga iz Gorenjega Mersina. Ko je šel po poti proti zadružnem hlevu, kjer goje kakšnih štirideset glav živine, ga je napadla slabost in je umrl na licu mesta. Rajnki je bil star komaj 43 let in je bil dober delavec in zato je njegova smrt toliko bolj
prizadela vso okolico. Zdravnik je ugotovil, da je Batti-stiga zadela srčna paraliza, k čemer je pripomogla tudi velika vročina, ki je zajela tisto popoldne tudi naše kraje, čeprav so hribovski.
Smrtna nesreča pri delu
Globoko je pretresla vso našo okolico prezgodnja smrt 49-letne Erminije Me-
nazzi vd. Moreale iz čam-peja. žena je šla v senik, da bi tam premetala seno in verjetno je izgubila ravnovesje in padla kakih dva metra globoko. Z glavo je priletela tako močno ob kame-nita tla, da ji je počila lobanja in je kmalu potem umrla.
odklonil predlog, da bi ustanovili tajniški konzorcij skupno s komunom Reziju-to.
111111111111 tl 111111111111111 • 1111111111111111111 ! 1111111 !,
Maši dragi rajnki
V zadnjih štirinajstih dneh smo za vedno izgubili več naših dragih. Umrli so:
MARIA CEDERMAS por. Manzolla, stara 76 let, iz podboneškega komuna;
MARIA TUBETTI, 4l-letna CUSSIG ODESCA por. Di Giusto in 69-letni GIACOMO COMELLI iz komuna Neme;
PAOLINO LESA, star 44 let, stanujoč v Remanzaccu in 66-letna MARIA MESA-GLIO vd. Benati iz tavo-rjanskega komuna;
DESOLI NA NEGRO vd. Dri, stara 70 let, iz komuna Brdo v Terski dolini;
ERMENEGILDA LEONAR-DUZZI vd. Orlandi, stara 76 let, stanujoča v Trstu, rojena v komunu Ahten;
ERMINIA MENAZZI vd. Moreale, stara 49 let iz čam-peja pri Fojdi.
ANTONIO NAMOR, star 86 let, iz dreškega komuna.
Vsem svojcem naših dragih rajnkih izrekamo naše iskreno sožalje.
«II Gorenjenah se bomo tardo daržali do zadnjega»
Najstarejša zakonca v Grenjenah: Vigio in Marija Scuntaro
ČERNEJSKA DOLINA, julij 1971 ■ Obiskali smo vas Gorenje (Gorenjene jo kličejo domačini, Nongruella pa Italijani). Semkaj pridemo iz Nem (Nimis) po !epi asfaltirani cesti in ne daleč iz Sv. Gervazija krenemo na levo; če pa smo prišli po cesti iz čedadske strani, se nam kmaiu za Ahtnom (Attimis), po znanem prelazu «Montecroce» (Križ), odpre na naši desni pri kamenitem mostu Černejska dolina, ki konča prav pri zadnji vasi, v Gorenjem.
Vasica, kakor tudi vsa dolina Černeje, spada pod komun Neme. Leži nekako 450 metrov visoko in od tu ne vodi nikak
prehod proti severovzhodu. Skrita je med vrstami bolj redkih vinogradov in bujnim zelenjem, med katerim človeka
poželjivo vabijo bogato naložene veje drobnih češenj, okoli katerih se bove jate ptic in jih pridno zobljejo.
Čeprav tako zakotna vas in v hribu, je bilo pred to zadnjo vojno v Gorenjem če je italijanska uradna statistika zanesljiva - 26 družin s 143 prebivalci in od teh je bilo samo 8 ljudi po svetu. Emigracije torej niso poznali in vsi so se preživljali kakor so mogli in znali izključno z domačimi pri delki. Danes pa, na žalost, smo jih lahko prešteli kar na prste. Ni jih več kot 21! In še to so stari ali že v letih. Dovolj je, da povemo, da je med 21 prebivalci Gorenjega samo en deček, ki hodi v šolo v Neme.
Dosti hiš je zaprtih in razpadajo. Le tu in tam naletimo na kakšno sveže pobeljeno hišo ali na kokoši, ki nas opozarjajo, da mora tod nekdo
« Pokažite šjorjem kako m u o r a m o fadijati >* sta nam rekla najstarejša zakonca v vasi; 74-letni Vigio SCUNTARO in njegova 68-let-na žena, ki sta sama doma pri hiši in redita kravico. Kljub visoki starosti morata nositi težke koše po strmih in kame-nitih stezah, ki vodijo iz njiv in travnikov do njune domačije. Še mlad človek mora previdno gledati kam naj bi stopil, da ne bi padel in si potolkel kolen, starčka sta pa te poti že tolikokrat prehodila težko oprtana preko glave, da hodita kot po ravni poti. Z njunega čela je tekel pot v curkih. «Tak o je naš deštin» sta nam rekla, ko sta se malce odpočila ob prvem počivalu in potem nadaljevala pot, da bo-
stanovati. Vse naokrog vlada smrtna tišina, čuje se le iz spodnje, mnogo nižje ležeče Černeje, zvonenje «Ave Marije».
Mladina je odšla, prec ko so njihove roke postale sposobne za delo. Nekateri so odšli v razna industrijska mesta Severne Italije, kot so Torino in Milano. V Torinu jih je skoraj za celo kolonijo, ker stanujejo ne daleč eden od drugega, seveda skupaj z novo družino. Mnogo deklet se je poročilo v bližnje furlanske vasi ali pa so odšle na delo. Eden je prišel ponjo celo iz Abruzzov. Drugi so raztreseni po vsem svetu: Nemčiji, Franciji, Švici, v Avstraliji, a največ v A-meriki, v Argentini.
Nekateri se vračajo domov za kratek čas, da obiščejo starše, drugi so se pa za vedno izselili in ustvarili ognjišče na tujem. Ostal jim bo le spomin na domačo vas, njihovi otroci pa je morda ne bodo nikdar videli.
sta pravočasno nakrmila živino, ki je glasno bukala v hlevu.
« BUOH VARI, BUOH VARI, PRAVI SLOVENJ »»
Tudi 71 -letni PETROSSI Be-po - Baštjan živi sam v svoji hišici, ki je bila lepo pospravljena in je živahno plapolal o-genj v « spolertu » (štedilniku), kjer je kuhal večerjo. Močan, širokih pleč ožganih od sonca, ki je ravnokar prišel iz polja, nam je takoj prijazno ponudil kozarec svojega «ame rikana». Bil je dosti let po svetu in ko smo ga vprašali, kako to, da je sam, da ni o-ženjen, nam je resno odgovoril: «Buoh vari, Buoh vari, o pravi Slovenj, kako bi živela s tjem penzjonom, ke ga mam, kar dua človjeka».
Domov se je vrnil, potem ko je krožil s trebuhom za kruhom po Franciji, Germaniji in Češkoslovaški in med vojno prestal dosti strahu. Pokazal nam je «jame» (lukje) naoken-skih mrežah, ko so streljali
71-letni Bepo Baštjan
«Todeski» izza jablane na dvorišču in žalostno pogledoval na drevo pred hišo. « Če bi se ne skriu tle za pičom par ura-tih, bi me nàs ne blò tle» nam je zatrjeval v svojem lepem dialektu prijazni Bepo Baštjan.
« NE MOREM REDITI NE MAČKA NE KOKOŠI ».
je rekel 68-letni Anton FLO-RIANUTTI. Po domače ga kličejo Antuan, ker je bil v mladih letih v Franciji in je sedaj že 32 let invalid. Prejema 25.000 lir penzije in s to se mora preživljati ves mesec. Težko izhaja, saj ima poleg penzijončka le en «ronk», da pridela nekaj vina zase, ker bi si ga s tistimi borimi lira-
PRIIMKI IN DOMAČA IMENA
Priimki: Noacco, Scun-tero, Barbei, Petrossi, Capitan, Gujon, Piccogna, Flo-rianutti. Domača imena: Zefinji, Mažiči, Malinkiči, Šinikiči, Holini, Džoti, Ron-kiči, Baloki, Škuntarji, Ba-štjani, Florjani, Kapitani. STATISTIČNI PODATKI V Gorenjenem je danes še 21 ljudi in sicer: pri Kapitanih 2, pri Mažičih 2, pri Malinkičih 1, pri Holinih 4, pri Ronkičih 2, pri drugih Ronkičih še 2, pri Škunta-rju Vigiju 2, pri Škuntarjih 3 (v tej družini je edini šoloobvezni 12 letni Luigino), Boštjan 1, pri Florjanih 2.
ODŠLI SO PO SVETU Dve družini Zefinov, ena družina Kapitanov, 2 družini Šinikičev, ena družina Holinov, ena družima Džo-tov, 2 družini Balokov, ena družina Škuntarjev, ena družina Baštjanov in ena družina Florjanov.
«Povjedejte kako se trudimo»
Tam pod Kladji, na zapadnem grebenu Čufin, na dnu Černejske doline, ob izviru Rijeke se še danes trdno drži zaveden slovenski rod, čeravno je zkozi vsa stoletja podvržen zelo hudemu tujemu asimilacijskemu pritisku
KLADJI
(852)
GORENJE
POD dobje#^4laze
NAMLIN
(1066)
CERNEJA
NEME
(NIMIS )
AHTEN
(ATTIMIS)
IVANEC
(1167)
TRICESIMO
FOJDA
( FAEDIS )
TAVORJANA
(TORREANO)
CIVIDALE
DEL
FRIULI
mi ne mogel privoščiti niti kozarca v oštariji. Star človek potrebuje kakšnega poživila tudi zato, da se ne utaplja preveč v svojo grenko usodo. «Ne morem rediti ne mačka ne kokoši, zak' bi se muoru odtargati kruh od ust, ke to ga je še zame malo», je zaključil pogovor z nami.
« U GORENJENEM TE LJEUŠE KOT U TORINU »»
Nadvse zgovorna Lucija ima sina in hčerko že več let v Torinu. Večkrat je že bila v tem mestu in njeni domači so jo nagovorjali, naj zapusti Gorenje in se za vedno priseli k njima. Ne bo se odločila za ta korak, «U Gorenjenem te Ijeuše kot u Torinu, naj le se majò oni dobrò, ke so mladi anu zatuò no morejo se naua-diti torinskega živenja, domača urata, fin ke jo bom ja živa, jim bojo simpri odperta, če no bojo se štufali sveta » je zaključila prijazna žena. «Ja jo živim rajšej ta domah an še tle bi rada umarla, saj dougo ne bom, zak’ jo màm pouno težau z muojim zdravjem».
LJUDJE IMAJO IZREDNO DOBER SPOMIN
Kar nismo se mogli načuditi, kako imajo ti ljudje izredno dober spomin. Medtem, ko večina nas pozablja že na včerajšnje dogodke, so nam znali «Gorenjenci» povedati celo datume in okoliščine, kje se je kaj dogodilo v njihovi dolini. Obujali so lepe, a tudi grenke spomine, na vojne, slabe in dobre dušne pastirje, dan kdaj so jim napeljali vodovod, luč, asfaltirali cesto in seveda tudi kakšne krivice so vedno doživljali. Znali so nam povedati celo dan, kdaj se je kdo izselil, kdo ni nikdar pisal domov in druge podrobnosti. Kdor je doma, se seveda zatopi v svoje delo in ga zanimajo le domači dogodki. Dolina je neprehodna in zato bi lahko rekli, da se vse ustavi tukaj in se zakorenini. Vse kar vedo oni, bodo vedeli tudi njihovi potomci, čeprav žive daleč od doma, ker jim vsakokrat, ko se srečajo ali si pišejo, ponove svoje spomine in spomine svojih prednikov.
«Naš jezik ne bo špariu»
V gostilnici, ki je odprta le nekaj mesecev na leto, toliko, da prodajo domače vino, smo bili v družbi samih možakov, ki so se ob povratku s polja v mraku ustavili za nekaj minut, da so se odžejali in hiteli potem domov k večerji in
« po nase » in ce ni nevarnosti, da bo slovenska beseda izginila, se je izza vogala prikazala brhka hči, ki si je umivala roke, razjedene od «solfata» (modre galice), ker je škropila «venjike», in kar nenadoma prekinila naš pogovor
Panorama zadnje vasi v Černejski dolini: Gorenjene
počitku. Kratki pogovori z njimi so tekli v lepo zvenečem černejskem dialektu, le včasih so povedali kaj po furlansko. Ko smo jih vprašali, če vedno govore med seboj
Zapuščene hiše, brez šip in polknic, s katerimi loputa le še veter
z besedami: «Naš jezik ne bo špariu, tle u Gorenjenem se bomo tardo daržali do zadnjega». Njene besede so bile kratke, a pomembne, zgovo-rjene v hipu.	.	•*
Ona, ta hči, godna za možitev, bo prav gotovo vzgojila svoj naraščaj tako, kot je bila vzgojena ona, in to nam je vlilo toliko upanja, da smo vzra-doščeni nad njeno, tako iskreno izjavo, v najlepši luči zapustili Gorenjene, saj vemo, da je dovolj le iskrica, da vzplamti ogenj. V Černejski dolini, čeravno so stoletja pod hudim tujim asimilacijskim pritiskom, so do danes ohranili svoj jezik in tu veljajo verzi beneškega rodoljuba duhovnika Petra Podreke iz Sv. Petra ob Nadiži, ki jih je zapisal pred sto leti: «Naj pride še sila peklenska, ne uniči slovenski zarod!».
UDINE
TARCENTO
TIPANA
hite
za naAz rruaxxje.
Sanje so se izpolnile
France Bevk
Neki grof je imel tri sinove in eno hčer. Nekoč je rekel svojim trem sinovom:
— Kar se ho vsakemu od vas nocoj sanjalo, to se bo tudi uresničilo.
Ko so zjutraj sinovi vstali, sta starejša dva takoj povedala očetu, kaj se jima je sanjalo, in oče je dejal, da se bodo sanje tudi uresničile. Najmlajšemu sinu pa se vso noč ni prav nič sanjalo. Vendar se je kar izmislil in rekel očetu:
— Sanjalo se mi je, da so mi mati prinesli v skledi vode, da sem si umil krvave roke, vi, oče, pa ste mi podali brisačo, da sem si roke obrisal.
Oče se je nato razčemeril in si mislil, saj tale bo še koga ubil, in ga je odgnal od hiše. Najmlajši je odšel od hiše, grenko je jokal in prišel je v velik gozd. Ker je bil gozd velik in neznan, je v njem zašel. Hodil je in hodil, dokler ni zagledal hiše sredi gozda. V hiši pa je živela čarovnica.
Najmlajši je šel v hišo in prosil čarovnico, naj ga vzame v službo. Čarovnica ga je rada vzela, rekla mu je pa:
— Vse me moraš ubogati, kar ti bom ukazala.
Obljubil ji je, da jo bo ubogal do pičice vse, kar bo ukazala. Nato mu je čarovnica dala puško in mu ukazala, naj gre lovit, da bodo imeli kaj jesti. Najmlajši je šel v gozd, zagledal je vrano in jo hotel ustreliti. Vrana pa ga je prosila, naj je nikar ne ustreli, saj mu bo za to dobroto — če jo pusti pri življenju — nekaj dobrega naredila. Pustil je vrano in šel naprej ter zagledal zajca. Že je nameril s puško, da bi ga ustrelil, pa je zajec spregovoril in ga prosil, naj ga nikar ne ustreli. Če mu pusti življenje, mu bo tudi on nekaj dobrega storil. Pustil je zajca in šel naprej ter z.agledal lisico. Tudi lisica ga je prosila za življenje in on ji je ustregel, nakar je tudi lisica obljidrila najmlajšemu, da mu bo nekaj dobrega storila.
Tako se je vrnil domov praznih rok in je povedal čarovnici, da ni videl ničesar, kar bi ustrelil. Čarovnica mu je nato rekla:
— Vzemi mojega konja in ga ženi na pašo. Če pa konja zapaseš, že veš, kaj te čaka.
Odgnal je konja na pašo in bil je zelo žalosten. Vseskozi je pazil na konja in bič je imel pri sebi. Ko se mu je pa pričelo dremati, je malo zaspal. Ko se je zbudil, ni bilo konja nikjer. Zelo se je prestrašil in mislil: hudo bo, če ne najdem konja. Čarovnica pa je že poprej naročila konju, naj se skrije. Pastir ga je šel iskat, iskal ga je in iskal, a ga ni našel in je jokal. Tedaj je priletela tista vrana, ki je ni ustrelil, in ga vprašala:
— Kaj ti je. čemu jočeš?
— Pojdi k tistemu grmu in z bičem trikrat udari po njem.
Šel je h grmu in z bičem trikrat udaril po njem in konj je prišel. Pastir se ga je razveselil in ga gnal domov. Čarovnica je molčala, samo
v hlev je šla ter konja okregala in pretepla, ker se ni bolj skril. Konj pa je rekel:
— Tri klaftre globoko sem se skril, pa me je našel. Zdaj je čarovnica spet ukazala pastirju, naj žene konja na pašo. Gnal ga je in zelo pazil, da ne bi konja zapasel. In vendar je zaspal ko se je zbudil, pa ni bilo konja nikjer. Šel je po gozdu, da bi ga našel, in bridko je jokal. Tedaj ga je videl tisti zajec, ki ga pastir ni ustrelil, in ga je vprašal, zakaj joka. Pastir mu pove, kako je. Zajec pravi:
— Pojdi in šestkrat udari z bičem po tistem grmu.
Šel je in šestkrat zamahnil in konj se je prikazal, pa ga je gnal domov. Čarovnica je molčala, samo konja v hlevu je pretepla, ker se ni bolje skril. Konj je povedal, da je bil šest klafter globoko, pa ga je le našel.
Nato mu čarovnica ukaže, naj znova žene na pašo. Ko ga je prignal, sploh ni šel s konja, ampak je skozi sedel na njem, da ne bi zaspal. Toda tudi na konju je zaspal. In konj se tiho spusti na tla, da zdrsne pastir na zemljo, ne da bi se prebudil. Ko se je zbudil, kako se je prestrašil, saj je bil vendar na konju, zdaj je pa na tleh. Kako je to mogoče? Konja pa nikjer! Ves žalosten ga gre iskat in sreča lisico, ki je ni ustrelil. Vprašala ga je, zakaj je žalosten, in ji povedal. Lisica mu pravi:
— Pojdi k tistemu ribniku in prosi ribiče, ki tam ribe lovijo, naj ti dajo eno ribo. Tako dolgo jih moraš prositi, da ti jo bodo dali. Ko si jo izprosiš, položi nanjo bič in konj bo prišel.
V tistem ribniku pa so bile zlate ribe. Šel je k ribičem in jih lepo prosil, naj mu
dajo eno ribo. Toda niso mu je hoteli dati, temveč so rekli:
— Kaj boš z. ribo? Saj zlate ribe ne boš mogel jesti.
Toda pastir jih je tako dolgo prosili, da so mu dali ribo. Samo bič je položil nanjo in že je prišel konj iz nje. njo in že je prišel konj iz nje. Razveselil se je in ga gnal domov. Čarovnica je konja pretepla, on pa ji je dejal, da se je skril dvanajst klafter globoko v zemljo, pa ga je le našel.
Zdaj je čarovnica odšla od doma, konj in pastir pa sta ostala sama v hiši. Hudo se jima je godilo, posebno pa konju, zato je dejal pastir:
— Ušla bova, hudo se nama godi tu.
Konj mu odgovori:
— Zašij me v kožo, s seboj pa vzemi metlo, brusni kamen in koso. Tako me ženi iz hleva, da se s kopitom ne bom dotaknil praga, kajti če se ga dotaknem, bo to slišala čarovnica in se bo vrnila.
Mladenič je naredil vse tako, kot mu je konj naročil, in ga je počasi gnal iz hleva, da se ne bi dotaknil praga. Toda konj se je le malo dotaknil praga in je rekel:
— Zdaj pa brž skoči name, da bova zbežala.
Bežala sla, toda čarovnica je bila že za njima. Tedaj mu je konj ukazal, naj vrže metlo na tla in iz metle je zra-stel velik, zarasel gozd, skozi katerega je morala čarovnica dolgo hoditi, preden je prišla ven. Nato pa je bila brž spet z.a njima, tedaj mu je ukazal konj, naj brusni kamen vrže na tla. Vrgel ga je in je zrasla visoka gora; toda čarovncica je bila hitro preko gore in že je bila za njima. Konj mu ukaže, naj koso vrže na tla. Vrgel jo je in iz ene kose je zraslo širno
polje nožev, kos in srpov, ki so stali navpik in počez. Preko teh pa čarovnica ni mogla iti za njima, porezala se je na kosah in nožih in je tam ostala.
Onadva pa sta prišla do gradu, kjer je živel mladeničev oče. No, nič več ni poznal najmlajšega sina, saj je bil že dolgo zdoma in je bil še majhen, ko je moral oditi od hiše. Pri gradu njegovega očeta pa je bilo mnogo moških, ki so s konji skakali čez široke in globoke jame. Kdor bo skočil čez, bi se lahko oženil z grofovo edino hčerjo. Nihče ni mogel preskočiti. Najmlajši sin je vprašal jezdece in grofa, če sme tudi on s svojim konjem preskočiti jamo. Toda niso mu pustili skočiti, rekli so mu:
— Kaj boš ti, saj ne moreš s svojim shujšanim konjem preskočiti jame.
Navsezadnje so mu le pustili, da je skočil, pa ni preskočil jame enkrat, temveč trikrat. Zdaj bi se lahko poročil s svojo sestro, pa mu še na misel ni prišlo. Konj mu je rekel, naj ga žene v grofovo hišo ter ga izreže iz kože, v katero ga je zašil. Ko je to naredil, je imel zares krvave roke. Prosil je, naj mu dajo vode, da si bo umil roke. Njegova mati so mu prinesli vode in ko se je umil, so oče dali brisačo, da si je roke obrisal. Zdaj so ga spoznali in se spomnili, da jim je nekoč povedal svoje sanje in so ga zavoljo njih nagnali od doma. Tudi on je spoznal očeta in mater in še nekatere ljudi in hišo od znotraj. Tako so se izpolnile sanje, ki se jih je očetu zlagal. In spet je bil doma kot poprej in vsi so se veselili, da je njihov sin za zmeraj prišel domov.
IIHIIIIItMlllllllIKHIItllMMIIimiNIMMflMIIIIIIIIIIIItllllllllllllllllllllllllllliaittllllliillillillllMIIIia lllllllltlll I lllll II III III lllillllll titillili limitili llè immillili Ultimili lllll III
pogumni
Bogataš je oklical:	«Vse
svoje imetje in edino hčer dam tistemu, ki mi dokaže, da je pogumen».
Na oklic se je oglasil mlad lovec. Bogataš mu pravi: «Čez mesec dni mi prinesi sto tigrovih kož».
In mladi lovec se je odpravil v gozdove, kjer so živeli tigri.
«Ne hodi», so mu rekli lju-
dje, «sedaj je v gozdovih na tisoče tigrov s svojim kraljem».
«Na to sem čakal», odgovori lovec in odide.
Ko ga kralj tigrov ugleda, se začudi njegovi drznosti. «Kaj naj naredim z njim? Naj ga raztrgam ali živega požrem?».
«Požri ga», so rekli tigri. In
(dgava je klop
Marjan je hotel preizkusiti ostrino svojega noža. Pa je odrezal trsko iz šolske klopi. Učiteljica je to videla. Dvignila je rob Marjanovega jopiča in dejala:
«Marjan, odreži!».
Marjan je debelo pogledal in odkimal: «Ne!».
«Zakaj ne»? je vprašala učiteljica.
«Suknjič je moj!» je zamrmral Marjan.
«Čigava pa je klop, ki si jo narezal?».
«Šolska», je pošepetal Marjan.
«Res je. Kdo pa jo je kupil?».
«Šola».
«Kdo pa je šoli dal denar za to?».
«Ne vem!».
«Ti pa jaz povem! Delovno ljudstvo ga je dalo. In ker smo delovno ljudstvo mi vsi, ki delamo ali se učimo, smo mi kupili to klop. Čigava je torej klop?».
Marjan je molče sklonil glavo in spravil nož v žep. Njegovi součenci pa so zavpili: Klop je naša!».
kralj tigrov je lovca požrl. To pa si je lovec želel.
Čim je začudil, da je v želodcu tigra - kralja, je jel z nožem vrtati po njegovih jetrih. Kralja je bolelo pa je zatulil: «Moram stresti svojo jezo nad komerkoli». In pričel je ubijati tigre kar po vrsti.
Vsak tiger je zakričal: «Pusti me! Pusti!» Lovec pa je štel krike in ko jih je naštel sto, je porinil nož v tigrovo srce. Nato je prišel iz trebuha kralja tigrov.
Tako je bogataš dobil sto tigrovih kož. Prepričal se je o lovčevem pogumu, dal mu je svoje premoženje in svojo edinko za ženo.
lllllllllllllllllllllllllllllllllllllltlllllllllMIItllltlllllllll
r()olk iti loo&i
Volk je raztrgal dve ovci in se lotil prve, da bi jo požrl. Pa so ga zasačili lovci. Naperili so puške vanj, da bi ga ustrelili.
Tedaj reče volk: «Zakaj me hočete ubiti? Ali zato, ker sem bil lačen?».
«Ne zato», so odgovorili lovci, «ampak zato, ker si krvoločna zver. Ko si napadel dve ovci, si že vedel, da še ene ne boš mogel pojesti!». In so volka ustrelili.
Pastorka in meseci
Živela je žena, ki je imela dve hčerki. Ena je bila njena, edinka, druga pa najdenka, pastorka. Svojo hčer je zelo ljubila, a pastorko je mrzila. Da bi jo bila mogla utopiti v žlici vode, utopila bi jo bila. Ni je mogla videti niti s koncem očesa, za vsak nič jo je kregala in tepla. A naj jo je še tako mučila, je bila zdrava in trdna ko dren. Njena hčerka pa je bila bolehna in šibka ko bilka.
Ko je mačeha to videla, ji je bilo hudo in težko. Razmišljala je in preudarjala, kaj bi pastorki še hudega storila. Nekega večera ji pride na misel, da jo pošlje po vodo k vodnjaku, ki je bil daleč zunaj vasi. Ob tistem vodnjaku pa je stalo krivenčasto drevo, pod katerim so se zbirale grde prikazni. Te naj bi pastorko raztrgale, da bi se več ne vrnila.
Odšla je sirota v temi k vodnjaku, da bi zajela vodo. Prišla je do krivenčastega drevesa in zagledala dvanajst mož in črno ženo, ki so sedeli v krogu. Nekateri možje so bili stari, drugi mladi, eni dolgini, drugi pritlikavci. Eden izmed njih je bil zelo, zelo majhen. Črna žena pa je bila zelo stara in se je čemerno držala. Možje so bili meseci, najmanjši med njimi februar.
Deklica se jih je prestrašila, a ni pobegnila, lepo jih je pozdravila:	«Dober večer,
strički! Kako se imate? Ali ste zdravi?».
«Zdravi, dekletce, zdravi!» so ji odgovorili meseci. «In kako je tebi?» so jo vprašali. «Zakaj hodiš ob tem času po vodo? Kaj te ni strah?».
«Ej, strički, strah ali ne, kadar me mačeha pošlje po vodo, jo moram ubogati», je odgovorila deklica.
«Da, tako je», je pritrdila čemerna starka. «Kjer je sila, tam ni pravice. Poslušaj, da te nekaj vprašam. Kateri meseci v letu so najlepši in kateri najgrši ? ».
«O, dobra moja babica», je odgovorila deklica, «vsi meseci v letu so lepi. Ni ga med-njimi, ki bi bil grd».
«Hodi zbogom, otrok», so dejali meseci. «Hodi in bodi blagoslovljena! Pri vsaki besedi, ki jo spregovoriš, naj ti pade zlatnik od ust».
Deklica je zajela vedro vode, odšla domov in potrkala na vrata. Odprla ji je mačeha. Ko jo je zagledala živo in zdravo, s polnim vedrom, ji je bilo žal, da je prikazni niso raztrgale.
Jezno jo je vprašala, kod je tako dolgo hodila. A ko ji je pastorka odgovorila, se ji je pri slednji basedi odtrgal zlatnik od ust in z zvenkom padel na tla. Ko je mačeha to videla, ji je bilo še huje. Saj jo je poslala k vodnjaku, da bi se je iznebila, ne pa, da bi ji zlatniki leteli od ust.
«Kdo te je tako začaral?» je zavpila. «Povej mi, sicer te zgrabim in te ne izpustim, četudi bi te oblival mrzel pot».
Pastorka se je mačehe zbala in ji do pičice vse povedala, kar je doživela.
Naslednji večer je mačeha svojo hčerko poslala po vodo. Hotela je, da bi meseci blagoslovili tudi njo ter bi tudi njej zlatniki padali od ust.
Deklica je tudi šla k vodnjaku in našla vse tako, kakor prejšnji večer njena prise-stra. Pozdravili so se, tedaj jo je vprašala starka: «Kateri meseci v letu so najlepši in kateri najgrši?».
Deklica je malce pomislila in odgovorila: «Tega ne veste, kar ve vsak otrok! Januar in februar - da bi ju nikoli ne bilo! Tudi marec je ves od muh. Ostali pa takisto niso dosti boljši. Pa kaj hočemo! V njihovih rokah smo, naredijo z nami, kar jim drago».
«Da si prekleta!» so vzkliknili meseci. «Pri vsaki besedi, ki jo spregovoriš, naj ti pade kača od ust».
Donesla je deklica vodo in spregovorila - glej, ob slednji besedi ji je kačica pala od ust.
Ko je njena mati to videla, je zalomila z rokami in zavpila: «Zakaj, hčerka moja, ti padajo kače od ust? Zakaj ne letijo od njih zlatniki, kakor onile psički, tvoji prisestri? Joj, hčerkica moja, kakšna sramota, kakšna nesreča!».
Pastorki poslej ni bilo več obstanka pri mačehi. Odšla je po svetu. Ni je skrbelo, da bi umrla za lakoto, ker so ji zlatniki padali od ust. In ker je bila dobrega srca, je vse, kar je imela, delila z ubožci.
Stlitihi'fliiils
Nekomu je doma izginila mošnja denarja. Ta človek je šel k sodniku ter dejal:
«Gospod! Sinoči mi je nekdo ukradel denar. V moji hiši živi veliko ljudi in prav nič ne vem, kdo bi bil vsega zaničevanja vreden».
Sodnik je velel:
«Ob sončnem zahodu naj se prebivalci tvoje hiše zglasijo pri meni; pokazal ti bom tatu».
Ko so se vsi zbrali pri sodniku, je le-ta spregovoril: «Vsem bom zdajle razdelil enako dolge trstikove pali-čke, vsakemu po eno. Zjutraj
mi jih boste vrnili. In vedite’ tistemu, ki je ukradel denar, bo palička čez noč zrasla za dolžino palca».
Tat se je ustrašil, pričel jt tuhtati, kako bi sodnika pr e-varil. Mislil je, mislil, pa je sklenil: Skrajšal bom paličkc z.a dolžino palca. Čez noč bo zrasla in tedaj bo tolikšna kakor vse druge.
Zjutraj so vsi prišli k sodniku. Vsi so imeli enake pa-ličke, samo eden je imel za palec krajšo.
«Glejte, kdo je ukradel denar!» je vzkliknil sodnik in velel vreči tatu v ječo.