IZ ŽIVLJENJA ČEBEL
Po M. Maeterlincku in prevodu Josipa Westra priredil M. DEBELAK
»Zdaj, ko so nam knjige povedale vse bistveno, kar nam morejo o tej prastari zadevi povedati, pustimo znanje, ki so ga drugi pridobili, pa si oglejmo čebele z lastnimi očmi!«
(M. Maeterlinck)
V	roke mi je prišla knjižica Kmetijske matice iz leta 1929 »Življenje čebel«, ki jo je napisal Maurice Maeterlinck, prevedel in priredil pa Josip Wester. S strokovnimi nasveti mu je pomagal Josip Verbič. Vesel sem, da te knjižice nisem spregledal, hkrati pa mi je žal, da tega bisera čebelarske leposlovne literature nisem že prej prebral, čeprav sem iz šolskih klopi vedel za pisatelja svetovnega slovesa. Navdušil me je njegov pesniško navdahnjen in filozofsko poglobljen opis čebeljega življenja. Zanimivo razlaga, da v panju, v čebelji družini vlada neka višja, nevidna naravna moč, ki se ji čebelji rod brezpogojno podreja. Imenuje ga »duh panja« - l’esprit de la ruche. Čebelarji se neprestano srečujemo z vprašanji in razmišljanji o čebeljem življenju, hkrati pa tudi spoznavamo, kako malo vemo o njem.
S pisateljevimi poetičnimi opisi se na poseben način srečamo z našimi ljubljenkami, ki živijo v drugačnem svetu od našega, polnem nesebične požrtvovalnosti in zavesti o izvrševanju obvez. Ganljive so pisateljeve pripovedi o odrekanju, svobodi, sreči.. ., ki ima pri čebelah drugačno vlogo in drugačen pomen kot pri ljudeh. Priznava
inteligenco teh drobnih živalic, ki so si znale ustvariti in razviti zelo smotrno družbeno skupnost, v marsičem vzorno in nedosegljivo za človeška prizadevanja. Oglejmo si skupaj nekaj poglavij iz te knjižice. Kljub velikim dvomom sem si jih drznil nekoliko posodobiti in prirediti. To pomeni, da sem vnovič prevedel kakšno, za današnji čas preveč starinsko besedo (predvsem strokovno) v razumljivejšo, sodobno slovensko, in kakšen del teksta izpustil zaradi nujnih skrajšav. Upam, da boste moja pojasnila sprejeli z dobrohotnim razumevanjem, in vabim vas k prijetnemu branju.
Da bomo vse, kar se med letom dogaja v čebeljem panju, čim preprosteje obravnavali, začnimo s pomladjo, ko se čebele prebujajo in zopet pričenjajo delo. Tako bomo videli vse epizode njih življenja, kakor se vrste druga za drugo: snovanje roja in rojitev, ustvarjanje novega domovanja, porajanje mladih matic, njih borbe in svatovski polet, moritev trotov in končno povratek v zimsko spanje. Vsako teh epizod bo treba označiti glede njenih zakonov, posebnosti, navad in dogodkov, ki jo povzročajo ali spremljajo. Tako bomo na koncu čebelarskega leta, ki le kratko traja - od aprila do kraja septembra - poznali vse tajnosti medenega gradil.
Preden odpreš čebelji panj, da ga pregledaš, ti za sedaj zadostuje vedeti, da biva v njem ena matica, mati vse družine, več tisoč delavk, ki so nerazvite jalove samice,
in nekaj sto moških čebel, trotov; izmed teh bo eden nesrečni izvoljenec bodoče kraljice, ki jo bodo čebele izbrale takoj, ko se bo starica bolj ali manj prostovoljno poslovila.
Kdor prvikrat odpre panj, občuti nekaj tiste vzburjenosti, ki človeka obide, kadar na silo prodre v nekaj neznanega ali kar utegne vsebovati kako veliko presenečenje. S čebelami vedno družimo domnevo, da so preteče, nevarne. Nedoločno se spominjamo čebeljih pikov, ki povzročajo neko posebno bolečino, da ne vemo, s čim bi jo primerjali: peče te nekako suho, utripajoče kakor »pekoči ogenj«, ki se širi po vsem ranjenem udu. Prav kakor da bi bile naše sončne hčerke izsesale iz žgočih žarkov svojega očeta Sonca jedek strup, da morejo z njim uspešno braniti svoje sladke zaklade, ki so si jih v blagodarnih sončnih urah nabrale.
Seveda, kdor panj premalo oprezno odpre, ker ne pozna in ne spoštuje značaja in navad njega družine, se mu le-ta takoj preobrazi v »goreč grm«, plameneč od gneva in junaštva. Pa ni nič lažjega doseči tisto malo spretnosti, ki je potrebna, da moreš brez škode in kazni ravnati z njimi. Treba je le malce dima, da ga zdaj pa zdaj mednje puhneš, malo hladnokrvnosti in nežnosti, pa se dajo sicer dobro oborožene delavke oropati, ne da bi iztegnile svoje želo. Svojega gospodarja sicer ne poznajo niti se ne boje človeka, vendar če začutijo v svojem hramu dim in če opazijo v njem mirne kretnje čebelarjeve, se jim dozdeva, da tu ne gre za sovražen napad, proti kateremu naj bi se branile, temveč da se je pojavila neka naravna sila ali katastrofa, ki se ji morajo vdati. Namesto da bi začele brezupen boj, se v svoji tokrat prevarani previdnosti odločijo, da raje rešijo vsaj svojo prihodnost: zato planejo nad zaloge medu in ga goltajo, kar morejo, da bi ga nato porabile, kjer koli že, za ustanovitev novega domovanja, če bi se staro razrušilo ali če bi jih kaka sila napotila, da ga zapuste.
Nevednež se čuti sprva precej razočaranega, ko pogleda v t. i. opazovalni panj. Bržčas so mu rekli, da skriva ta steklena omarica neizmerno delavnost, neštevilne
umne zakone, čudovito obilico duhovitosti, tajnosti, izkustev, preudarkov, znanja in spretnosti vsake vrste, dognanja in navade kot posledke razumnosti, nenavadnih čutov in vrlin. Zdaj pa vidi le gomezenje malih sivo-rjavkastih jagod, ki so podobne zrnom pražene kave ali suhim rozinam, čepečih v množicah pod steklenimi stenami. Te borne stvarce so na videz bolj mrtve kotržive, njihove kretnje so počasne, neskladne in neumljive. Kdo bi v njih spoznal tiste čudovite svetlobne kapljice, ki so se brez pre-stanka poglabljale v tisočere cvetne čašice in se zopet dvigale iz njih, ki so polne biserov in zlata? Tu pa v temini trepečejo ter se v nepremični gruči duše: rekel bi, da so kakor bolne jetnice ali ponižane kraljice, ki so jim svetli trenutki usojeni le med bleščečimi cvetkami, od koder se morajo vrniti v poniževalno tesnobo svoje bedne ječe.
Z njimi se godi pač tako kakor z vsakim globljim dejstvom: najprej se nam je treba naučiti, da jih smotrno opazujemo. Če bi npr. prebivalec kakega drugega planeta videl, kako naši ljudje skoraj brezčutno prihajajo in odhajajo po ulicah, kakor se pred nekaterimi poslopji ali po trgih prerivajo, kako v domačem zavetju brez vidnega gibanja posedajo, kakor bi bogve česa čakali, bi moral priti do zaključka, da so ti ljudje leni in pomilovanja vredni. Šele polagoma se odkriva mnogostranska zaposlenost, ki tiči v tej navidezni nedelavnosti.
Zares, vsaka teh malih, skoraj negibnih stvarc dela brez prestanka in vsaka ima svoj opravek. Nobena ne pozna počitka in tiste, ki vise ob steklu kakor mrtvi grozdi, opravljajo najbolj skrivnosten in najnapornejši posel: tvorijo in izločajo vosek. Toda o podrobnostih te skrivnostne delavnosti bomo še govorili.
Za sedaj naj zadostuje, da pozornost namenimo najpomembnejši potezi čebelje narave, na lastnost, s katero lahko pojasnimo veliko gnečo in vrvež pri tem zmedenem delu. Čebela je predvsem in še bolj kakor mravlja družabno bitje, saj lahko živi le v skupnosti. Kadar hoče iz gosto obljudenega panja na piano, se mora z glavo preriti skozi živi zid, ki ji zapira pot. Tedaj zapusti čebela svoj svet in se potopi v
prostoru, polnem cvetlic, kakor se potapljač pogrezne v morje, polno biserov. Toda v rednih presledkih se mora vrniti v krog svojih tovarišic, kakor mora plavalec zopet zaplavati na površino po zrak. Če ostane sama zunaj, pa naj si najde tam živil v izobilju, kmalu umre tudi ob najugodnejši toplini, ne od lakote ali mraza, temveč od
-	samote. Le v družbi, med svojo družino v panju črpa tisto nevidno živilo, ki ga more
prav tako malo pogrešati kakor med. To njeno potrebo moramo imeti vedno na umu, če hočemo prav pojmovati duh zakonov, ki vladajo v panju. Posamezna čebela v njem ne velja nič, je le nepomembno bitje, krilat člen rodü. Vse njeno življenje je popolno žrtvovanje tistemu neštevilnemu, večnemu bitju, h kateremu pripada sama kot njen drobec...
(Nadaljevanje sledi!)
Nekoč so pisali
IZ ŽIVLJENJA ČEBEL ROJ
M. Maeterlinck, prevod Josip Wester, 1929 Priredil M. DEBELAK
Čebele našega panja so se otresle zimske otrplosti. Matica je začela v prvih dneh februarja leči jajčeca. Delavke že obiskujejo prve pomladanske cvetke. Kmalu zavlada vsepovsod pomlad: kašče in kleti v panju se polnijo z medom in cvetnim prahom; vsak dan se poraja na tisoče čebel. Zajetni težki trotje zapuščajo svoje prostorne celice in se dreve po satju; v družini nastaja vedno večje vrvenje.
Nekak nemir prevzame vso družino; tudi stara matica se vznemirja, ker sluti, da se ji pripravlja nova usoda. Vestno je opravljala svojo dolžnost porodnice, a po izpolnjeni dolžnosti ji prihaja žalost in bridkost. Neka neznana sila ji ogroža mir; kmalu bo morala zapustiti sedež svojega kraljestva, čeprav je vsa ta skupnost njeno delo, ona pa njegova vsebina. Res da matica ni kraljica po človeškem pojmovanju: ona ne daje povelj, temveč se kakor sleherna izmed njenih podanic pokorava skriti sili vrhovne modrosti, ki naj jo, v pričakovanju, da kdaj odkrijemo sedež njenega bitja, za zdaj imenujemo »duh panja«. Ona je mati družine, edino orodje ljubezni; ona je to skupnost ustanovila v negotovosti in borno-sti; brez prestanka jo je množila in vse, kar tu živi: delavke, troti, žerke in bube, vse je izšlo iz njenega nedrja, tako tudi mlade princesinje, katerih bližnji porod bo pospešil njen odhod.
»Duh panja«!-Kje je, kam seje utelesil? Le-ta ni podoben posebnemu nagonu ptice, ki si zna spretno zgraditi gnezdo in si poiskati drugo podnebje, takoj ko napoči dan selitve. Tudi ni mehanična navada rodu, ki ga navdaja le slepa volja do življenja in ki se zadene ob vsak vogel slučaja, takoj ko nepričakovana okoliščina prekriža zaporednost pojavov in jih spravi v nered. Nasprotno: ta duh sledi korak za korakom
vsemogočnim okoliščinam kakor razumen in spreten služabnik, ki zna tudi najkočljivejše zapovedi svojega gospodarja obrniti sebi v prid.
Končno določa ta »duh« uro vsakoletne velike žrtve - rojenja - ko vsa družina na višku svojega razvoja in moči novemu zarodu nenadno prepusti vse svoje bogastvo, svoje domovje in vse zaloge, sadove svojega truda, da si poišče daleč odtod, v negotovosti in pomanjkanju, novo domovanje. To je dejanje, ki zavestno ali nezavestno presega mejo človeške morale: obla-godarjeno družino včasih s tem uniči, gotovo pa jo vselej osiromaši in razdvoji, samo da se pokori zakonu, ki velja več kakor blagostanje domačij. Kje neki nastane ta zakon, ki še zdaleč ni tako slepo izdan, kakor bi utegnil kdo misliti? V katerem zboru, v katerem sosvetu, v katerem skupnem okolišu ima svoj sedež ta »duh«, kateremu se vse pokoravajo in ki se sam pokorava neki heroični dolžnosti in pravilu, vselej usmerjenemu v prihodnost?
V	našem panju se torej pripravlja rojenje, tista velika žrtev, ki jo zahtevajo bogovi tega naroda. Pokoreč se zahtevam tega »duha«, ki se nam zdi nedoumen, se del čebel pripravlja, da ob določeni uri zapusti svoj rodni dom. Ne odhajajo v trenutku bojazni, tudi ne bežijo po prenagljenem sklepu iz domovja, ker ga je opustošila lakota, kuga ali vojna. Nikakor ne; svoj pobeg v tujino so že dolgo premišljevale in potrpežljivo pričakovale najugodnejšo uro. Čebele zapustijo svoj dom na višku blagostanja in sreče, ko se po napornem pomladanskem delu velikanska voščena zgradba ponaša s svojimi tisoči lepo urejenimi celicami, polnimi mladega medü in tistega mavričnega prahu, ki se imenuje »čebelni kruhek« in ki je za hrano žerkam.
Nikoli ni panj ličnejši in lepši kakor prav na dan pred usodno odpovedjo. To je zanj ura brez primere, živahna, malce mrzlična in vendar vedra ura obilja in prešernosti.
Takoj ko je »duh« določil usodni trenutek rojenja, ga razglasi ob jutranjem svitu tistega dne, morda tudi že dva ali tri dni prej, zakaj komaj je sonce popilo prvo jutranjo roso, že se zasliši ob panju nenavaden šum in nemir, o čigar pomenu se čebelar redkokdaj moti. Včasi opazi, kakor da se bojijo, obotavljajo, umikajo. Dogaja se celö, da se zlato-prosojni roj snuje več dni zapored, a brez vidnega razloga spet usahne. Ali se je pojavil v tem hipu na nebu kak oblaček, ki ga čebele vidijo, mi pa ne? Ali se je oglasilo v njih zavesti domotožje? Ali razpravljajo na burnem zborovanju o potrebnosti odhoda ? Mi o tem prav tako malo vemo kakor o načinu, kako daje »duh panja« svoje odločbe množici na znanje. Čeprav je gotovo, da se čebele med seboj sporazumevajo, ne vemo, ali to delajo po človeški navadi. To brnenje, vonjajoče po medu, to opojno šumenje lepih poletnih dni, ki je čebelarju v najslajšo zabavo, ta visoka pesem dela, ki se ob čebelnjaku dviga in zopet pojema, kdo ve, ali one vse to zaznavajo ? Poznajo vso lestvico glasov, ki jih celö mi razločujemo: od najgloblje sreče do jezne pretnje in gneva: poznajo slavospev matici, znane so jim pesmi o preobilju in psalmi bolesti. In mlade prince-sinje dvigajo v bojih in pokolih, ki se dogajajo med svatovskim izletom, zategnjen, tajnosten bojni krik. Ali so to slučajni glasovi, ki ne motijo tišine njihove notranjosti? Zdi se, da se čebele prav nič ne menijo za ropot, ki ga delamo okoli panja, ker menda mislijo, da je tak ropot zanje brez pomena, saj ne prihaja iz njihovega sveta. Verjetno pa je, da tudi mi slišimo le neznaten del tega, kar si imajo one povedati, in da dajejo od sebe raznovrstne skladne glasove, ki jih naša čutila ne morejo zaznati. Vsekakor se morejo čebele med seboj sporazumeti z naravnost zagonetno naglico.
Rojni omami se čebele, kakor se zdi, ne morejo upreti. To je vdanost žrtve, morda podzavestne, a vsekakor od tajnega božanstva zaukazane, to je praznik medu, zmaga
plemena in bodočnosti, to je njim edini dan veselja, razigranosti in pozabljenja, to je edina čebelja nedelja. Tudi je bržčas edini dan, da si utešijo lakoto in docela okusijo slast zaklada, ki so si ga bile nabrale. So kakor osvobojeni sužnji, nenadoma postavljeni v deželo obilice in svobode. Tako so pijane od veselja, da se nimajo več v oblasti. One, ki se nikdar po nepotrebnem ali neokretno ne zganejo, zdaj prihajajo in odhajajo, izletavajo in se vračajo, da svoje sestrice k pohodu bodre, da ogledavajo, ali je matica že pripravljena, da si svojo nestrpnost mamijo. Dvigajo se dokaj više kakor navadno; listje visokega drevja okoli čebelnjaka trepeče od njihovega brnenja. Ne poznajo več ne bojazni ne skrbi, niso več divje, malenkostne, nezaupljive, dražljive, nasilne, neugnane. Človek, njihov neznani gospodar, ki ga nikdar ne priznavajo in ki dobiva oblast nad njimi samo s tem, da se prilagaja njihovim delovnim navadam in spoštuje vse njihove zakone - ta človek se jim danes zlahka približa, lahko pretrga tisto šumečo, krožečo zlato-rumeno kopreno, s katero ga nežno zagrinjajo; lahko jih z roko prime in obere kakor jagode z grozda; zakaj tako so pohlevne in krotke kakor vršelo kačjih pastirjev ali nočnih metuljev. Danes se tope v sreči, čeprav ni nič več njihova last, zakaj trdno zaupajo v prihodnost, v vse se vdajajo, nikogar ne ranijo, samo da jih ne ločiš od njihove kraljice, nositeljice tiste lepe prihodnosti.
Toda pravo znamenje še ni dano. V panju vlada nemir, kot ga še nismo videli, in nered, ki ga ne moremo pojasniti. Kadar se čebele vrnejo domov ob navadnem času, pozabijo, da imajo krila: vsaka je na satju skoraj nepremično, a vendar ne brez dela, ki je določen glede na pomen njenega opravka. Zdaj pa se kakor brezglave premikajo v strnjenih skupinah gor in dol po navpičnih stenah kakor drhteče testo, ki ga gnete nevidna roka. V panju hitro narašča toplota, včasih se toliko dvigne, da se začne voščena zgradba mehčati in gubati. Matica je kakor iz sebe in bega po površju šumeče gruče, ki se obrača in vrti okrog sebe. Ali s tem pospešuje ali zadržuje odhod? Ali ukazuje ali jih prosi milosti? Ali ona povzroča to zagonetno razburjenost ali
ji podlega? Po vsem, kar splošno vemo o naravi čebel, se zdi, da se rojenje pripravlja vselej proti volji stare matice.
V	trenutku, ko se da to znamenje, se, dejal bi, vsa mestna vrata hkrati z nenavadnim sunkom na stežaj odprö in črna množica se ulije ali, bolje rečeno, plane v togem, drhtečem, nepretrganem pramenu, ki se nato v zraku razlije in razširi v šumečo mrežo, stkano iz stotisoč prosojnih kril. Nekaj minut vihra ta mreža nad panjem, čudno šumeč kot prosojna svila, ki jo tisoč in tisoč gibkih prstov brez prestanka para in zopet stika. Valuje semtertja, koleba kakor jadro radosti, ki ga nevidne roke v zraku sučejo, zvijajo in razvijajo od cvetk na zemlji gor do sinjine neba . . . Končno se eno krilo povesi, drugo pa dvigne, in štirje, v soncu se kopajoči konci tega žare-
čega plašča se strnejo, da plovejo kakor čaroben prt pod nebom: roj se zopet dviga in razvija v smeri tja proti lipi, hruški ali vrbi, da bi tam znova vase zagrnil posvečeno nositeljico prihodnosti. Tam na veji se matica ustali, da je kakor zlat žebelj, na katerega se blagozvočni valčki čebel drug za drugim obešajo, da jo ovijejo kakor z biserno tkanino, iskrečo se od sijaja kril.
Nato vse utihne. Tisti bučni hrup in preteči prt, ki se je kazal, kakor da je stkan iz neštetih groženj in neskončne jeze, ta glu-šeča zlata toča, ki je prej neprestano grozila nad vso okolico: to vse se minuto pozneje pretvori v velik, krotek, miroljuben grozd, viseč na veji in sestoječ.iz tisočev drobnih živih jagod, ki nepremično in potrpežljivo čakajo, da se vrnejo čebele izvidnice, ki so odletele iskat novo zavetišče.
Nekoč so pisali
IZ ŽIVLJENJA ČEBEL
M. Maeterlinck, prevod Josip Wester I. 1924 priredil M. DEBELAK
MATICA
Matica je v očeh asketičnih delavk, njenih hčera, tisti ljubezenski član družine, ki ga ne morejo pogrešati in ki jim je svet, četudi je malce neokreten in pogosto otročji. Zato pa tudi ravnajo z njo obzirno kakor z materjo, ki je v varuški oskrbi. V požrtvovalni vdanosti jo brezmejno spoštujejo. Zanjo hranijo najčistejši, posebno precejeni in skoraj popolnoma prebarvni med. Vedno jo spremlja telesna straža liktorjev, kakor jih naziva rimski pisatelj Ptinius; ti pazijo nanjo noč in dan, ji lajšajo njen materinski posel, ji pripravljajo celice, da leže vanje jajčeca, jo negujejo, božajo, pitajo, snažijo, celo njene odpadke vsrkavajo, če se ji kaj
neprijetnega pripeti, se ta novica takoj razširi v družini; vse se gnete okrog nje in jo miluje.
Če odvzameš matico iz panja in se čebele ne morejo nadejati nadomestka, bodisi ker ni zapustila kraljičine zalege bodisi ker v celicah ni delavskih žerk, starih manj kot tri dni - zakaj vsaka delavska žerka, še ne tri dni stara, se da s posebno prehrano preobraziti v matično nimfo - če torej matico v takih okoliščinah zapleniš in odneseš daleč od domačega panja in čebele to izgubo opazijo - večkrat minejo dve do tri ure, da vse to izvedo, tako obširno je njih domovanje - tedaj kmalu zastane skoraj vse delo. Vnemar puste zalego, del
družine blodi semtertja po panju, iščoč svojo mater, druge izietavajo, da bi jo našle kje zunaj. Venci delavk, zaposlenih z graditvijo satja, se trgajo in ločijo; nabiralke medu ne obiskujejo več cvetlic; straže pri žrelu zapuščajo svoje postojanke in tuje roparice ter vsakršne medene zajedavke, ki so za kak nepričakovan priboljšek vedno na preži, svobodno prihajajo in odhajajo, ne da bi čebele skrbele za težko nabrani zaklad. Občina polagoma obuboža, njene prebivalke, vse malodušne, kmalu podležejo žalosti in bedi, četudi jim zunaj poletje odpira vse svoje cvetke.
Če pa jim daš matico, še preden jim je izguba postala nepopravljivo dejstvo in še preden so izgube nenadomestljive - čebele so namreč kakor ljudje: nesreča in obup, če dalj časa traja, jim zmeša pamet in pokvari značaj - če jim torej po nekoliko urah vrneš matico, ji pripravijo izredno ganljiv sprejem. Vse se krog nje gnetejo in kopičijo, lezejo druga čez drugo, jo mimogrede nežno božajo s tipalkami, ki vsebujejo dokaj še nepojasnjenih čutil, ji nudijo medu in jo v gneči spremljajo do matičinega domovanja. Tedaj je red zopet vzpostavljen in povsod se spet začne delo - od notranjih valilnic tja do skrajnjih prizidkov, kjer je shranjen prebitek bere. V črnih pramenih izietavajo nabiralke in se včasih že v manj kot treh minutah vračajo, polne nektarja in obnožine. Roparje in zaplečnike pa preženejo ali pomorijo in v panju zopet zabrni tisti rahli, značilni spev sreče, obenem iskren slavospev matici, ki je zopet navzoča.
Na tisoče primerov imamo za to neomejeno požrtvovalnost in vdanost delavk do matice. V vsaki nesreči, ki zadene to malo republiko, bodisi da po človeški nasilnosti ali nevednosti propade ves panj ali posamezni sati bodisi da zaradi mraza, lakote ali bolezni propade vsa družina, ostane matica skoraj vselej do zadnjega čila, tako da jo najdeš živo pod mrtvimi trupli njenih zvestih hčera. Vse jo varujejo, ji lajšajo beg, jo ščitijo in krijejo s svojimi telesi, hranijo zanjo najtečnejšo pičo in zadnjo kapljo medu. Dokler je matica pri življenju, teh »nedolžnih pivk rose« ne obide malodušnost, pa če jih zadene še tolika nesreča.
Razderi jim dvajsetkrat zapored satje, odvzemi jim zalego in živež, zaradi tega še ne bodo obupavale nad prihodnostjo. Čeprav je smrt med njimi neusmiljeno kosila, čeprav so sestradane in skrčene na tako majhno krdelce, da s težavo skrivajo svojo matico pred očmi sovražnikov, vzpostavijo v svoji zgradbi red, preskrbijo si zopet čim prej zalogo, si znova razdelijo opravila, kakor to zahteva njihovo nesrečno stanje
- da je le matica med njimi! Takoj zopet delajo s potrpežljivostjo, vnemo, previdnostjo in vztrajnostjo, kakršne v naravi zlepa ne najdeš.
Če imaš matico v oblasti, tedaj obvladuješ takorekoč dušo in usodo panja. Po načinu, kako z matico ravnaš ali kako se
- bolje rečeno - z njo igraš, moreš rojenje izzvati in ga pomnožiti, moreš ga preprečiti ali omejiti, moreš roje družiti ali razdvajati, moreš izseljevanje družine uravnati. Vsekakor je matica nekak živ simbol, ki predstavlja kakor vsi simboli neko manj vidno ali bolj splošno načelo; čebelar se mora tega zavedati, če se noče izpostaviti več kakor eni težavi. Sploh pa čebele nikdar ne pozabijo, da vlada nad njihovo vidno, kratkoživo kraljico druga, njih prava kraljica, nesnovna in trajna: to je njih nepremenljiva višja ideja...
Bodi s to višjo idejo kakor koli, to pač stoji, da čebele v svoji matici obožujejo bolj neminljivi obstanek svojega rodu kakor matico samo. Čebele niso niti malo čustvene; če se katera vrne z dela tako težko poškodovana, da jo imajo druge za nesposobno za opravljanje službe, jo brez usmiljenja izženo. A vendar se ne more reči, da niso dovzetne za neko posebno vrsto vdanosti do svoje matere: izmed vseh drugih jo poznajo. Tudi če je stara, bedna, onemogla, straže pri vhodu ne dovolijo pristopa drugi, neznani matici, najsi bo še tako mlada, črvrsta in rodovitna. To je eno izmed osnovnih pravil njihove policije, ki ga utegnejo le včasih prekršiti - ko je medena doba na višku; takrat spustijo v panj tudi kako tujo delavko, seveda, če je dobro obložena.
Čim pa postane matica popolnoma jalova, jo nadomestijo z eno izmed tistih, ki so
jih vzgojile v vališču mladih matic. Kaj v tem primeru storijo s starko?
Ne ve se točno; toda včasih se čebelarju pripeti, da najde na satju krasno matico v polnem cvetu mladosti, prav v ozadju pa, v temnem kotičku, staro »majko«, mršavo in hromo. Podoba je, da v takem primeru varujejo starko pred sovraštvom mlade tekmice, ki misli le na njeno smrt; matici se namreč med seboj slepo sovražita, tako da srdito navalita druga na drugo, če se znajdeta pod isto streho. Zato radi verjamemo, da pripravijo čebele stari matici nekako skrito, tiho zavetišče, da tam v skromnem kotičku mirno konča svoje dni.
S tem smo se zopet dotaknili ene izmed tisočerih ugank, ki jih skriva to vošteno kraljestvo, in zopet lahko ugotovimo, da navade čebele nikakor niso fatalistične. Čebele se pokoravajo precej bolj zamotanim zakonom, kakor so tisti, ki jih poznamo mi.
Toda mi smo brezobzirni, ker vsak čas motimo naravne zakone, ki so za čebele povsem nespremenljivi. Vsak dan jih spravljamo v položaj, v kakršnem bi bili mi sami, če bi nam kdo ukinil zakone težnosti, prostora, svetlobe ali smrti.
Kaj storijo čebele, če jim s silo ali z zvijačo denemo še eno matico v panj ? Po naravni poti se to ni nikoli zgodilo, odkar so čebele na svetu, saj za to skrbijo straže pri žrelu. V tem primeru čebele ne izgubijo pameti, ampak obe načeli, ki ju spoštujejo kakor božje zapovedi, spravijo v čudovit sklad. Prvo načelo je: Materinstvo je edinstveno in se ne sme nikdar kršiti, razen če je matica jalova; a tudi v tem primeru le izjemoma. Drago, še bolj čudovito načelo, ki ga tudi ne smejo prekršiti, a se ga vendar nekako zvijačno ognejo, se glasi: Vsaki kraljevski osebi pripada neke vrste nedotakljivost. Kaj lahko bi bilo čebelam, da vri-njenko s tisoč strupenimi želi prebodejo; tako bi umrla in njim bi ne preostalo nič drugega, kakor da iz panja odstranijo njeno mrtvo truplo. Toda čeprav imajo svoje želo vedno pripravljeno, da ga lahko sproti uporabijo, kadar je treba trote, sovražnike ali roparje moriti, ga nikoli ne uporabijo proti matici, kakor ga tudi matica nikoli ne upo-
rablja ne proti človeku, ne proti živali, ne proti navadni čebeli. Svoje kraljevsko orožje, ki ni kakor pri delavkah ravno, temveč zakrivljeno kakor turška sablja, uporabi matica samo v boju proti sebi enaki nasprotnici, t.j. proti drugi matici.
Ni je čebele, ki bi si drznila krvavo umoriti kraljico. Zato se vselej, kadar red in napredek čebelje družine zahtevata smrt matice, prizadevajo, da dajo taki nasilni smrti vsaj videz naravne smrti: zločin porazdelijo na neskončno majhne deleže v taki obliki, da postane umor anonimen, t.j. brez krivca. Kako to naredijo? Vrinjeno matico »povije-jo«, to se pravi: vso jo zakrijejo in opletejo s svojimi telesi. Okrog nje naredijo takore-koč živo ječo, v kateri se jetnica ne more ganiti. Tako ujeto držijo vse dotlej, dokler matica od lakote ne umre ali se ne zaduši.
Če pa se med tem pojavi zakonita matica in se, ker čuti tekmovalko, pokaže pripravljeno, da jo napade, se gibljive stene te ječe takoj odprejo; čebele razširijo svoj krog okoli obeh nasprotnic in ne da bi se zavzele za to ali ono stranko pozorno, toda nepristransko opazujejo ta dvoboj. Samo matica sme iztegniti želo proti matici, samo ona, ki v svojem nedrju skriva malodane milijon življenj, ima očitno pravico, da z enim samim bodljajem povzroči milijon smrti.
Za čebelarja je posebno težko, da uvede novo matico ali jo zamenja. Zanimivo je vedeti, h kakšni previdnosti in kako zapletenimi zvijačami se mora človek zateči, če hoče uveljaviti svojo namero in prevarati te male živalce. Kakor so bistroumne in živijo vedno v dobri nadi, tako sprejemajo z ganljivim pogumom najbolj nepričakovane dogodke in vidijo v njih kakor se zdi, le neko novo, toda nujno muhasto igro narave. Skratka: človek kljub vsej njihovi pridnosti in obupnem neredu, ki ga povzroča s svojimi drznimi zvijačami, vedno računa s čudovito paktičnim smislom čebel, z neizčrpnim zakladom njihovih zakonov in presenetljivih navad, z njihovo redoljubnostjo in miroljubnostjo, z njihovim smislom za splošnost, z njihovim zaupanjem v prihodnost, z njihovo spretno odločnostjo in z resnobnim, nesebičnim značajem, predvsem pa z njihovo vztrajnostjo pri opravljanju dolžnosti. ..
Nekoč so pisali
IZ ŽIVLJENJA ČEBEL
M. Maeterlinck, prevod Josip Wester I. 1924 priredil M. DEBELAK
(Tretje nadaljevanje)
SVATBENI POLET
Zdaj poglejmo, kako poteka oplemenitev matice. Tudi tu uporablja narava izredna
sredstva, da pospeši spojitev samcev in samic iz različnih panjev.
Deviška matica živi v gneči svoje družine v panju. Obkroža jo na stotine trotov, dobro rejenih, vedno pijanih od medu. Edini razlog
za njih obstanek je, da oplodijo matico. Toda kljub neprestanemu stiku dveh nemirnih spolov, ki bi povsod drugje premagala vse zapreke, se oplemenitev nikdar ne opravi v panju in še nikoli ni uspelo, da bi se oplodila ujeta matica. Ljubimci se sučejo okrog nje, vendar je ne prepoznajo, dokler biva sredi med njimi. Iščejo jo v zračnem prostoru, v najbolj skritih globelih horizonta, ne da bi slutili, da so z njo še na istem satu spali in se pri hrupnem odhodu morda vanjo zaletavali. Dejal bi, da jo njihove krasne oči, ki pokrivajo vso njihovo glavo kakor svetla čelada, spoznajo in si jo zaželijo šele tedaj, ko plove po azurju. Vsak dan od enajste do tretje ure, ko je sonce na višku, se požene trop teh perjanikov iskat kraljevske ljubice, ki je teže dostopna kakor kraljična v stari bajki. Okrog nje kroži dvajset do trideset družb, ki so priletele iz vseh panjev v okolici, da ji dajejo svatovsko spremstvo z več kot deset tisoč snubci. Izmed njih bo le eden izbran za tisti edini ljubezenski objem, ki traja le eno minuto in ki ga v istem času zaroči s srečo in s smrtjo. Vsi drugi zaplečniki bodo kot nepotrebni brneli okoli tesno objetega para in bodo kmalu poginili, ne da bi še kdaj doživeli tak usodni dogodek.
Ta presenetljiva in brezumna razsipnost narave ni pretirana. V močnejših panjih se nahaja štiri ali petsto trotov, v izprijenih ali oslabelih pa jih je včasih štiri do pet tisoč; zakaj čim bolj panj propada, tem več trotov poraja. Lahko se reče, da čebelnjak, v katerem je deset družin, pošlje v danem trenutku povprečno kakih deset tisoč trotov v ozračje; od teh jih bo imelo kvečjemu deset do petnajst srečo, da opravijo edino dejanje, za katerega so rojeni.
Doma pa izčrpavajo troti sladke zaklade; neutrudno delo petih ali šestih delavk komaj zadostuje, da redi požrešno in prešerno lenobo enega takega zajedavca, ki mu le usta neprestano delajo. Priroda je pač vselej radodarna, kadar gre za opravke ali ugodnosti ljubezni, skopari pa pri delovnih organih in orodju. Posebno stroga je proti vsemu, kar ljudje imenujejo krepost; nasprotno pa ne varčuje ne z dragulji ne z milostjo, ki jih trosi na pot zaljubljencem, četudi povsem neznatnim. Na vse strani
kliče: »Družite in množite se! Ni drugega zakona od ljubezni!« S pritajenim glasom pa dostavlja: »In potem se vzdržujte sami, kakor veste in znate! To ni več moja skrb.«
Mislim, da jih je prav malo, ki so prodrli v skrivnost matične svatbe, saj poteka v brezmejnosti, v bleščeči nebesni sinjini. Opazujemo pa lahko, kako se nevesta pri svojem odhodu obotavlja in kako se kot poročenka vrača s svatovanja.
Čeprav je nestrpna, čaka svoj dan in svojo uro v senci hrama, da se čudovito jutro razlije po svatovskem ozračju. Všeč ji je trenutek, ko še malce rose moči listje in cvetje, ko še zadnji hlad jutra kljubuje dnevnemu žaru kakor gola devica v objemu zagovednega vojnika. Tedaj se pojavi na pragu sredi med delavkami. Te je ne opazijo, ker se brigajo za svoje posle. Matica se požene najprej nazaj ter se dva ali trikrat spusti na brado pred žrelom; šele, ko si je v svoj spomin vtisnila lice in položaj svojega kraljestva, ki ga doslej še ni videla od zunaj, se dvigne kakor puščica navpično v sinjino. Tako se vzpne v višino in sončno vedrino, kamor druge čebele nikdar ne morejo.
Troti pa iz daljave opazijo ta pojav mlade device in zaduhajo čarobni vonj, ki se širi od panja do panja. Takoj se združijo v trope in planejo po njenem sledu v to morje razigranosti. Ona pa, vzhičena od zanosa svojih kril in pokorna veličastnemu zakonu svojega rodü, ki sedaj izbira zanjo ljubimca in dopušča, da jo doseže le najmočnejši, ona se dviga više in više. Sveži zrak ji prvič vhaja v vzdušnice in kipi kakor nebeška kri v tisočerih cevkah, vodečih v oba zračna mešička, ki zavzemata polovico trupa. Venomer se dviga, dokler ne doseže samotnega prostora, kjer ne more nobena ptica motiti njenega misterija. Še vedno se dviga, a četa trotov, za njo brnečih, se krči in redči. Slabiči, betežniki, starci, pohabljenci in mršavci se odmikajo in izgubljajo v praznini. Končno jih ostane v visokem azurju le še majhen, a neutruden trop. Matica se dvigne še z zadnjim naporom svojih kril in glej, izbranec, navdan od nedoumne moči, jo doseže, objame, prodre in tesno zapleteni parček, vzhičen od dvojnega žara,
kroži v trenutni spirali navzgor v smrtonosni ljubavni omotici.
Večina bitij se nejasno zaveda, da nekak usoden slučaj kakor prosojna mrena loči smrt od ljubezni in da je globoko v naravi prisotna tudi misel, da je treba umreti, kadar se življenje oddaja. Bržčas pripisuje ta podedovana bojazen tolikšen pomen ljubezni. Prav tu pa se ta misel prikaže v svoji prvotni enostavnosti.. .
Čim je v zraku trot matico oplemenil, se mu trup odpre, plodilni organ se izloči in potegne za seboj vse drobovje; krila mu omahnejo in truplo, zadeto od poročne strele, prazno strmoglavi v brezdanjost. . .
Zaradi križne oplemenitve narava hoče, da se trot in matica spojita le pod sinjim nebom. Ker pa je to nebo polno neštetih nevarnosti, ker ga prevevajo mrzli vetrovi, viharji in vrtinci ter ga oživljajo ptice, žuželke, vodne kapljice, ki se morajo tudi pokoravati neomajnim zakonom, je narava poskrbela, da je oploditev končana v kar najkrajšem času. In to je opravljeno z bliskovito naglo smrtjo trotovo. Zadostuje le trenuten objem, nasledek oploditve pa se izpolni v nevestinih ledjih.
Matica se iz sinjih višin naglo vrne v svoj panj; na zadku ji kakor svilen praporček plapola razmotano drobovje njenega ljubimca. Nekateri čebeloslovci trdijo, da ob vrnitvi matice delavke kažejo veliko veselje. Večkrat sem opazoval ta povratek s svatbe in reči moram, da nisem opazil nikake posebne razigranosti, razen če je šlo za prav mlado matico, ki je bila odletela na čelu roja in je ona edino upanje pred kratkim ustanovljene družine. V takem primeru vse delavke kakor norčave hitijo matici naproti, da jo sprejmejo. Sicer pa jo navadno pozabijo, čeprav preti velika nevarnost prihodnosti rodu. Čebele so dobro poskrbele za vse do tistega trenutka, ko dovolijo matici pokol njenih rivalk. Takoj po tem pa njihov nagon izgine v njihovi razbo-ritosti se pojavi neka vrzel. Videti so bolj ali manj brezskrbne: dvigajo glave, morda opazijo morilno dokazilo oplemenitve, toda še so nezaupljive in ne kažejo veselja, kot ga pričakujemo. Kot pozitivna in za iluzije malo dovzetna bitja pričakujejo bržčas dru-
gačnih dokazov, preden se vdajo splošnemu veselju.
Napačno bi bilo, če bi hotel kdo logično in povsem po človeško pojasniti vsa občutja teh majčkenih bitij, ki so tako različna od nas. Pri čebelah in tudi pri drugih živalih ki imajo v sebi odsev naše umetnosti, redko spoznamo vse tisto, kar piše v knjigah. Preveč je raznih okoliščin, ki jih ne poznamo. Zakaj naj bi jih prikazovali popolnejše, kakor so v resnici ? Zakaj naj bi jim pripisovali to, česar nimajo?
Brezbrižnost čebel pa ni enotna. Čim matica, vsa upehana, pristane na bradi pred žrelom, se zbere okrog nje skupina delavk, ki jo spremijo v notranji dvor, kamor sonce, ta junak vseh čebeljih praznikov, stopa le s previdnimi koraki. A tudi matica se ne razburja nič bolj kot njena družina, saj v tistih ozkih možganih praktične barbarske kraljice ni dosti mesta za občutja. Odslej nima druge skrbi, kakor da se čim prej znebi nerodnega spomina na svojega ljubimca, ker jo pri kretnjah ovira: počene in se otrese nepotrebnih organov, ki jih delavke nemudoma odnesejo in zavržejo; zakaj trot ji je dal vse, kar je imel, in še dokaj več, kakor je bilo potrebno. Matica v svojem plodilnem mešičku ne obdrži drugega kot semenski sok, v katerem plava na milijone klic, ki bodo druga za drugo oplajale mimo polzeča jajčeca tja do zadnjega dne ter v temi njenega nedrja nadaljevale čudovito spojitev moškega in ženskega elementa, da se iz nje porajajo delavke. Čudno se je vse preokrenilo: ona, samica, oskrbuje moški princip, trot pa ženskega!
Zdaj, ko je obdarjena z dvojnim spolom, ko tiči v njej neizčrpna moška moč, začenja matica svoje pravo življenje. Nikdar več ne zapusti panja, ne vidi več svetlobe, razen če izleti z rojem; njena plodnost preneha šele, ko se ji bliža smrt.
Nenavadna svatba je bila to, bajnejše si ne moremo niti zasanjati: visoko v sinjem zraku, polna tragike, ki jo sila poželenja dvigne nad vsakdanjost, bliskovita smrtna in neminljiva, edinstvena in omamna, samotarska in brezkrajna. Zares čudovita svatovska omama, ko se v najčistejšem in najlepšem, kar ima ta svet, v deviškem
prostoru brez mejž, v vzvišeni jasnini vedrega neba, pojavi smrt v najlepšem trenutku sreče. V nepozabnem objemu se je
za dolgo prihodnost združilo dvoje življenj v enem in istem telesu.
(Konec)