TRIBUNA AKTUALNIKOMENTAR . - ;~*.< + Darko Štrajn KAM SFRJ Bilo je zelo naivno in moglo bi imeti pomen usodne napake, ko bi brez pomisleka verjeli, da je po obračunu z nacionalistič no obarvano desnico v Jugoslaviji trenutno prisoten nediferen ciran tok kristalno čistega uveljavljanja dejanskega samouprav ljanja, najširše demokracije, odpiranja h kozmičnemu revolu cionarnemu internacionalizmu itd. Ne da bi zanikoval določe ne indikacije tudi takšne usmerjenosti, pa je vredno poudariti da kot vsako kompleksnejše zgodovinsko dogajanje, tudi na naši koži dogajajoča se jugoslovanska zgodovina, najbrž nosi v sebi možnosti tako za nadaljnji SOCIALISTIČNI razvoj ka kor tudi možnosti za lastno dekadenco, kar bi ob notranjem zapiranju strukture oblasti pomenilo jugoslovansko pristaja nje na sedanji v celoti buržoazni svet z njegovo osnovno proti slovnostjo: razklanostjo na svet sitih in na svet lačnih ob uni verzalni nesvobodi obojih. Če hočemo biti kritični s predpo stavko. da nismo izvzeti iz dogajanja, pa se moramo truditi os vetliti predvsem drugi pol nakazane jugoslovanske alternativ nosti. Strah političnega trenutka Javno in malo manj javno govorjenje o sedanjem političnem trenutku vključuje tudi priporočilo za čim tišjo molčečno st in mirnost, za vzdržnost od javnega in odprtega izrekanja kritike. . ., češ da je to celo lahko nevarno, Moj namen ni ab straktno polemizirati s takšnim gledanjem, pač pa skušati po kukati za fasado, temu kar se imenuje sedanji politični trenu tek oz. situacija, če je to na tem omejenem prostoru mogoče. Sedanji politični trenutek, po obračunu z nacionalistično st mjo karakterizirajo nastopi politikov a la Mirko Čanadanovič iz AP Vojvodine, konflikti med študentsko levico in oblastjo v Beogradu, pritiski na predvsem študentski in tudi mladinski tisk, lov na zlohotno čarovnico z milirn obrazom Toneta Rem ca v Ljubljani itd. Tem številnim dogodkom bi težko pripisali značaj slučajnosti ali normalnosti, pač pa nas ti dogodki ob vezujejo k vprašanju o njihovi socialni vsebini, tj. po njihovem razrednejn karakterju, ki ga v bistvu nosi v sebi vsaka politi ka in z njo povezano dogajanje. Razredna osnova "Birokrat ima v svetu le objekt za svoje ravnanje." (K.Marx -Izbrana dela I, CZ 69, str.83) "Takšna distribucija družbene moči v naši družbi kaže na ob stoj Štirih, med seboj nasprotnih družbenih grupacij: to so birokracija, tehnostruktura, drobna buržoazija in delavski razred." (Glej Tribuno, št.7/8, M.Kangrga: Fenomenologija ideološko političnega prodora jugoslovanskega srednjega raz reda) Če govorimo o razrednosti in o po njej pogojenih procesih v SFRJ (v naši sociologiji še ni zaznati povsem izčiščene opre delitve te problematike!), pa vendarle moramo ugotoviti, da t.im. srednji razred še zdaleč ni podvržen takšnemu revolucio narnemu procesu, ki bi ga kot razred odpravljal. Tisto,kar je razrednosti neizbežna podlaga, je prav gotovo lastninski in teres, ne glede na to, ali ima določeni razred jasno zavest o svo jem družbenem položaju. Materialno bogastvo pomeni brez dvoma socialno premoč, ki pa seveda v tej ali oni obliki teži k svoji uveljavitvi tudi kot politična moč. V konkretnih raz merjih (njihov okvir je celoten sistem) se ta interes seveda ka že na najrazličnejše načine: od navadne korupcije do prevaja nja v nekakšen nacionalni interes. No, nikjer ni rečeno, da je birokracija nujno nacionalistična ali unitaristična (to pomeni, da z odpravo nacionalizma ni od pravljena tudi birokracija); svoj interes uveljcvlja v tistem pros toru in v tistih družbenih relacijah, ki so ji pač na razpolago. Birokracija se npr. lahko loti reševanja problema socialne dife renciacije, katerega morda rešuje z velikim pompom, z odpr avljanjem korupcije, s t.im. samoupravnimi sporazumi itd., ne stori pa bistvenega. (Negacija njenega lastnegn dominirajočega položaja ne rešuje vprašanja tistega socialnega diferenciranja, Tci se dogaja kot proces vključevanja mladih generacij v druž bo s šolstvom, itd.) Takšno manipuliranje pa ji je omogočeno tudi glede na dejanski položaj t.im. nižjih slojev, katerih ese ncialni zgodovinski interesi so v prevladujočvm vrednostnem sistemu prevedeni v ahistorični trenutni materialni-buržoaz no-individualni interes. Lahko bi govorili še o mnogočem v tem smislu, ne nazadnje tudi o kulturi kot področju uveljav tjanja interesov dominacije. Politika, ki je za zdaj še samo nevarna igra Ta osnova (ki je tu samo grobo očrtana) pa je pravzaprav te ren, na katerern se dogaja sedanja politika. V tem trenutku je mogoče zaznati dve polarno nasprotni ten denci: a) težnja k uveljavitvi najširše demokracije, ki je v primerih, ko je resnično zainteresirana za revolucionarno vlogo delav skega razreda, povezana z zahtevami po dolgoročnejšem od pravljanju sedanjih družbenih razmerij (ta težnja odzvanja npr. v političnih nastopih Latinke Perovič, Marka Nikezi ča. . .) b) težnja poimenovana kot "uvajanje trde roke' (npr. Mirko Canadanovič, pa tudi "naš" Stane Dolanc) Ne bi si sicer upal trditi, da je osnovni interes prevladujočega razreda vezan samo na to drugo politično težnjo (saj mu pr va, dokler ne vključuje širšega socialnega gibanja, pušča do volj praznega prostora za nekoliko inteligentnejšo manipula cijo), vendar pa je druga alternativa privlačnejša in daje večji pregled nad položajem, ki glede na svoje primitivne pogoje, takšno tendenco tudi omogoča. Interes "trde roke'~ se kaže v postopnem uveljavljanju zaprte hierarhične strukture oblasti, v izpolnjevanju od zgoraj zada nih nalog, v utrjevanju partije kot oblastniške sile ipd. Obe tendenci z mnogimi podvariantami pa za zdaj še nimata značaja širokega družbenega dogajanja (razen parcialnih kon fliktov) ¦ množicam je pač pripuščeno ploskati zdaj temu zdaj onemu, ki uveljavlja njihov samoupravljalski interes. Vpra šanje pa je, koliko časa bo takšna konfuznost še trajala, vp rašanje je, kaj se iz nje lahko izcimi, če ne bo imel iniciative neki revolucionarni subjekt? Naša kramljanja D.Štrajn LEVIČARSTVO V jugoslovanskih razmerah je levičarstvo' koncentrirano po na ših večjih mestih, kjer je z njim zastrupljen predvsem del štu dirajoče mladine. Ta del je nosilec t.im. "kritike vsega obsto ječega, pri čemerje lahko samokritiČen samo v primeru, če splob ve, da obstaja. 0 levičarstvu se nasploh veliko govori, smeji in joče, kar pa k aj slabo določa indentiteto levičarstva. Sami t.im. levičarji, sicer izmučeni od otroških bolezni, pred koncem študija var no spravljeni v JLfl, po malem tudi v ugodnih družbeno-sta novanjskih razmerah naših humanih zaporov itd., v svoji zgo dovinski in konkretno empirični miadosti (z izjemo nekate rih srednje starih primerov tim. družboslovcey, ki so po last nih izjavah uspeli prekljuvati lupino stalinističnih silogizmo v), imajo "kobajagi" veliko težav z določitvijo sebe samih, ampak se kar naprej vežejo na "širše" interese, hoteč se pro glaševati za avantgardo^marcusejanske detonatorje, subjekte in za kaj vse, še jaz ne vem. Dejansko pa so levičarji skupini ce tistih Ijudi po univerzitetnih centrih, kateri se med seboj prepirajo kot hudič, pa zato niso nič manj neločljivi prijate Iji. Da se ne bi več š/i slepih miši: pri vseb teh levičarjih, katerih nekatere skupne ideje je vendar mogoče destilirati, je prisotna predvsem v nebo vpijajoča lažnjivost. Gtavna njihova parola je SVOBODA. Toda poglejmo, kako empirično levičarji uresničujejo to nedvomno visokozvene čo in globoko donečo parolo. Med tem ko na vse strani čve kajo o svobodi, v resnici nasploh Ijudem ODREKAJO (!) svobodo. Tako npr. tovarišu Mirku Čanadanoviču odrekajo svobodo, da bi v AP Vojvodini imel RED; 'njegovi' cenznri odrekajo svobodo, da bi v skladu s podlago svoje svobode - Ustavo in včasih KZ - prepovedova/a filme Žilnika in Makavejeva; od rekajo npr. svobodo tožilcem* da bi prepovedali strah vzbuja joče časopise, v sicer polno uveljavljeni svobodi tiska za dne vnike, spolnovzgojne revije itd.; družbi odrekajo svobodo, da bi vlagala v izobraževanje toliko, kolikor se njej po njenih iz voljenih predstavntkih zdi potrebno; zanikujejo tudi svobodo določenim narodom, ki bi se eventuelno boteli odcepiti od SFRJ, češ da tem narodom potem grozi propad; kričijo pro ti svobodnemu vlaganju privatnega kapitala; so proti svobod ni privatni zdravniški praksi; pljujejo na svobodo bank glede moči njihovih od/očitev; >ogajo se svobodnemu reševanju problemov sociatne diferenciacije s samoprispevki in se konec koncev zoperstavljajo tudi svobodi Jgranja profesionalnih šp ortov, ki sicer zelo ustrezno zapolnijo prosti čas našega de/ov nega človeka po dobro opravljenem minulem delu. (Jasno, d a s tem seznamom še nisem izčrpal vsega!) Ne da bi se še posebej ukvarjali z drugimi gesli jugoslovanske ga levičarstva (kot so npr. široka demokracija, "dejansko' sa moupravljanje, kritična znanost, subkultura. . .), je ob tej subtilni analizi njihove glavne parole povsem jasno, kam ta ga rjavi pes moli taco. Povsem jasno je namreč, da je to levičar stvo, kolikor se ga je pač že zaredilo, nasprotno mnogim bistvenim interesom v naši družbi, ki je tudi po vsega spošto vanja vrednih uradnih mnenjih zelo komplicirana. Koliko ča sa še s/ bo ta družba privoščila, da jo bodo še dodatno kom pficirali levičarji? Ivan Urbančič: LENINOVA "FILOZOFIJA" ALI O IMPERIALI2MU "Na prvi pogled," piše v za-govoru (če kdo hoče, je lahko tudi pred-govor), avtor pričujoče zanimive študije Ivan Urbančič, "bo morda videti misel te razprave ne le nenavadna, temveč prav pretirana in ne mogoča." Premisliti namerava namreč Leninovo filozofijo. Ali rtatan čneje, tiste Leninove spise, ki veljajo za filozofske. Tak pi>.mislek, na daljuje zato v uvodu pisec, pa je treba začeti pri tistem začetku, na katerem zanj ni vnaprej gotovo niti to, ali nekaj takega kot Lenmova filozofija sploh obstaja, ali je sploh mogoče govoriti o Leninovi filo zofiji, v kakšnem smislu je mogoče o njej govoriti, kaj je njena dolo čena vsebina, in od kod tej vsebini njen pomen. Ko za tem razpravlja o Leninovih pogledih na temeljna gnoseološka in ontološka vprašanja, pride Urbančič do spoznanja, da namreč Lenin v svojih "filozofskih delih" (zlasti v Filozofskih zvezkih ter v Materializmu in empiriokriticizmu) ni pciirotnej. 'Oz-pravljal o zgo dovinskem matenalizmu, marveč je poglavitno le označil: orisal je razmerje med dialektičnim in zgodovinskim matenalizmom ter pov zel celoten obseg zgodovinskega matenalizma z naslednjo mislijo: "Vsak posamezen proizvajalec v svetovnem gospodarstvu ima zavest o tem, da to in to spreminja v tehniki pi ci/vodnje, vsak lastnik se za veda, da menjuje te in te proizvode za druge, vendar se ne ti proizva jalci ne tastniki ne zavedajo, da spreminjajo s tem družbeno bit. . . Tisto največje, kar je bilo narejeno, ;e to, da so bili odkriti zakoni teh sprememb, da se je v poglavitnih in temeljnih potezah pokazala objektivna logika teh sprememb in njihovega zgodovinskega razvoja, - objektivna v tem smislu, da je družbena bit neodvisna od družbene zavesti Ijudi. . . Najvišja naloga človeštva je zajeti to objektivno logi ko gospodarske evolucije (evolucije družbene biti) v splcš¦ *iP. i- mS novnih potezah, da bi se ji kolikor mogoče natančneje, jasneje in kri tičneje prilagodila družbena zavest naptednih razredov v v;eh kapita lističnih deželah." (Mie, VI., 2). "Prav zato,' dalje ugotavlja pisec, "velja družbenozgodovinska dialek tika (zgodovinski materializem) kot temeljna 'zakonitost' ali postava družbene biti Leninu za najvišjo nalogo človeštva in njeno odkntje za največje dejanje. Zgodovinski materializem (družbeno-zgodovinska dialektika) je emfatični, najvišji izraz m dovršeno utelešenje najbolj pi i stne, v sebi sami dopolnjene, same sebi gospodujoče b> vpogojne volje do brezmejnega gospodovanja in stopnjevanja svt |. moči, kar se (pri Marxu, Engelsu, Leninu in drugih) razkriva tako, da se na svoje vrsten način prav po tem razkritju samem obenem tudi že nekako za kriva in prikriva - in videti je, da je prav to prekrivanje po svojem načinu izkazovanja ideologi ja . . ." Še da!je, ko Urbančič v svoji razpravi že osvetli nekatere poglede n.a Leninovo interpretacijo imperializma, lahko preberemo: "Po vsem do sedanjem premisleku lahko tudi odgovonmo na iše začetno vpraša nje, kaj je tisto, kar se uveljavlja in govori pod vnanjimi ptastmi bana Ine Leninove zgolj razredne bojne ideologije. Nič drugega kot bistve ni imperializem v vse žajemajočem pomenu, imperializem kot ennfaz.1 človeka. Leninova delotna misel je prikrivajoče razkritje bistvenega impgrializma človeka nove epohe svetovne zgodovine. Tisto neposredno pomenjeno Leninovih besed m misli je gola bojno razredna (celo ča sovno in krajevno omejena) ideologija in to neposredno pomenjeno ali ta ideologija sama s seboj zakriva lasten pomenski horizont - to je tu v glavnih p.otezah prikazani bistveni impenalizem.' Da se je Urbančič tako natančno lotil prav premisleka Leninove "fi lozofije" in njegove teorije imperializma, ni težko razložitt: "filo^of' je zato, ker ni v celotnem Leninovem opusu nikjer povsem eksplici; no podana, imperializma pa, ker živi v naši zavesti predvsem ah zgoi) njegov zožen, pejorativni pomen. Osvetliti ta vprašanja pa se je avtoiju zdelo potrebno - v veliki men mu je to uspelo, tudi s tem, ko je odprl vrsto novih vprašanj - iz še nekatenh razlogov: Piemislek L f:')inove ini sli namreč ne zadeva samo njegove mish, temveč prav tako tudi Marx ove in Engelsove in kot tak kaže svoj izvor v novoveški metafiziki od Descartesa do Hegla, je skratka neka prevratna zaostritev in dovišitev vse novoveške metafizike Še pomembnejše pa je bržkone drugo stali šče: "Kakor s<"< Engelsove in I eninove čist-- fil^zof^ke t°ze v cvoj' vn anji obliki ( v svojem eksplicitno izrečenem ) videti kot močno vu!ya nzirana Marxova filozofska misel, globoko pod ravnijo njegovega 'zgodovinskega materiahzma', tako so njune teze po lastnem, o neizie čenem, bistveno zgodovinskem pomenu pravzaprav način dosledne radikalizacije Marxove misli. To pa seveda od nas zahteva, da Engel sovth in Leninovih filozofskih tez ne jemljemo brez-miselno v zakup, , da jih ne ponavljamo zgolj v njihovem vnanje izrečenem, temveč poskusi¦•in prej premisliti tisto, kar te teze izrekajo na način neiz^ečf nosti in kar je zgodovinsko bistvenejše." Ker v teh nekaj skopih stavkih še zdaleč ni bilo mogoče pov edat: vse ga o Urbančičevi miselno prehojeni poti oziroma njegovih izsledkov še dalje poenostavljati, bo bržkone najbolje - čp izvzamemo možnost, da se sami potrudite po enaki poti -, da se ob koncu še enkiai vrnemo k njegovim, v tem pogledu dovolj značilnim besedam: "Če misel te razprave ne bi bila vsakomur takoj razumljiva, bo - če odštejemo neo gibno nepreciznost mo1' \\h izražanja - razlog najbrž v tem, da noče ponavljati že do obrablji. >osti ponovljenega in zato samoumevneon, ker se trudi premisliti že zdavnaj mišljeno in zato nenavadno m 'nera /v iljivo'. . ." Urbančičevo razpravo, ki brez dvoma predstavlja pomemben prispe vek k naši razmeroma skromni tovrstni strokovni literaturi, |e v zbirki 'Znamenja' (št. 20) izdala manborska založba Obzorja Knjigo je opre mil Marko Pogačnik. l.llich Nevarnost zastrupitve EKOLOŠKA RUBRIKA (To je prvi iz serije štirih člankov napisanih posebej za Tribuno, ki govorijo o problemih okolja in o rešitvah teh problemov.) Donna Brookman in Bob Knight I. ONESNAŽEVANJE OKOLJA Po mnenju znanega ekotoga dr.Paula Ehrlicha, je bilo pred 6000 leti na Zemlji okoli pet m('.jonov Ijudi. To je bil čas, ko so se razvijale pr ve večje družbene skupine. Predvidevamo pa, da je bilo pred milijo ni leti to število za polovico manjše. V 8000 letih - do približno 1650 našega štetja - je število Ijudi do seglo pol milijarde, torej se je vsakih tisoč let v tej periodi podvojilo. Znova se je podvojilo leta 1850 - torej v dvesto letih, in spet leta 1930 - samo 80 let pozneje. Do danes pa se je znova podvojilo, torej v malo manj kot 40 letih: človeška populacija se sedaj približuje šti rim milijardam. S takim tempom se bo znova podvojila ob koncu sto tetja, mogoče v 30 letih. Jasno je, da se to ne more dolgo nadaljevati. Dr.Ehrlich je opozoril, da je nemogoče preprečiti propad nekaterih narodov, npr. v Indiji. V naslednjih desetih letih jim zaradi nekontro lirane natalitete grozi lakota. Predlagal je celo, da bi takim narodom ustavili vso pomoč, da bi tako rešili druge narode, ki imajo še vedno možnost obstajati. Neverjeten predlog, toda mogoče ima prav. Najvažnejši faktor je hrana. Izredno opevana "Zelena revolucija" je v nevarnosti, da bo zaradi uporabe pesticidov, hibridnih žit in dru gih modernih dosežkov kmetijstva, s katerimi povečujemo svetovno produkcijo hrane, hitro propadla. Visoko donosna hibridna žita zahte vajo močna kernična gnojila, vrh tega pa so neodporna proti insek tom in raznim boleznim. Izkazalo se je, da so insekti, ki se hranijo z umetno pridobljeno žetvijo, odporni ptoti novim pesticidom. Rezui tat tega je, da novi rodovi imunih insektov lahko uničijo celotne žet ve. Velik del lanskoletne žetve v Ameriki je propadel ravno zaradi te ga. Pesticidi prinašajo tudi druge nevarnosti. Ogrožajo naravno ravnote žje v naravi, s tem da uničijo kakšen insekt ali žival, ki je potrebna za kontrolo drugih. Tako je uničen neki insekt, vendar pa se pojavi drug škodljivec, ki doslej ni bil pomemben. Rešitev je v uporabi novega pe sticida za kontrolo novega škodljivca, to pa vodi v problem nenamer nega uničevanja koristnih insektov itd. Pa tudi učinek kemičnih sno vi na človeka in kmetijske pridelke ni dovolj raziskan in upoštevan. Kmetje so zaradi stika z nekaterimi kemičnimi pesticidi v/isoke kon centracije že umirali, druge kemikalije pa prenašajo bolezni s sadjem m žitom. Upoiaba močnih kemičnih gnojil ima tudi nekatere nepredvidene po sledtce Ko jih dež odnaša s polj v reke in jezera, oskrbuje vodne iastii ne in alge s hianljivimi snovmi; rastline se čez nekaj časa razrastejo ta ku na gosto, da zapirajo vodne poti m ker porabijo ves kisik, v vodi, povzročijo piopad celotnih ribjih populacij. To sva videla na lastne oči Amenki, :n to se še vedno dogaja. Oglejmo si si-.v je tu, v Sloveniji. Tudi tukaj, kot povsod po svetu, ži vi vedno več Ijudi v mestih. Tekma v industnalizaciji jih je piivedla v to: zaposlitev je v mestih in z njo denar za nabavo novih proizvodo v ir, možnosti okoriščanja z dobrinami takega industnjskega reda. S temi dobi inami pa pnhajajo veliki stroški, ki jih spoznavamo šele sedaj. Onesnaženje zraka in vode je že preočitno: psihološka in fiziološka nevarnost hrupa za množice ni dovolj otipljiva, zato pa nič manj nevarna. Onesnažem zrak Jesenic - v eni najlepših gorskih pokrajin sveta ¦ se šin v dolino kot rjava megla. Neoči'čme odplake mest m naselij zast rupljajo stmge in reke. Včasih je zadoščalo, če je voda stekla "prek desetih kamnov" m se tako očistila že v strugi. Toda to je bilo tedaj, ko je bilo manj Ijudi, ko so bila mesta manjša, ko tokovi niso bih preplavljeni z ogromnimi količinami odplake in industrijskih odpadkov, ki se sedaj izlivajo v reke v mestih, kakršno je Ljubljana. Avtomobil predstavlja še resnejši p-oblom. N^raščanje števila avton.o bilov je omogočilo Ijudem, da bolje uresničujejo možnosti pn delu in družbenih stikih. Center Ljubljane se razvija tako grozeče hitro, da v njem kmalu ne bo več mogoče živeti in nakupovati. V tej smeri ne vidimo nobenega resmčnega napredka Tako imenovane "rešitve' transportnih problemov so poenostavljene na razširjanje cest, oženje pločnikov in odstranjevanje dreves, ki so nam nekoč pomagala omi liti in humanizirati življenje na ulici v središču mesta. S 'aklrru rešitva mi vedno bolj prepuščamo možnosti za zabavo in človeško dostojan stvo brezobzirni tiraniji avtomobilov. Istočasno dovoljujemo, da se mesta šinjo nenačrtno, pn tem pa zme raj bolj onemogočamo avtobusni promei, tako postaja avto neizogi ben. S širjenjem tnesta in z avtomobili prihaja potreba po novih cestah. Vsaka cesta veliko stane, vendar tako malo služi Ijudem Nekajminutni piihranek časa pri potovanju ne odtehta vseh navedenih dejstev. V Los Angelesu je tretjina zemlje tlakovana, to so ceste in par kirni prostori. Te7^o najdemo zelen park, m ceio tam se ne moremo izogniti hrupu ir on-snaženju, ki ga povziočajo avtomobili. Ali je to napredek? Če ni, ali se mu pri nas lahko izognerno? Združene države v tej industnjski dirki vodijo Tam so najbogatejši Ijudje; imajo več vseh tistih stvari, ki st jih vsi želimo Koliko pa nas to blagostanje stane? Če ocenjujerno razmerja v svetovnem izkonšča nju naravnih bogastev, vidimo, da jih samo ZDA porabijo 40 do 60 odstotkov. Torej ZDA s približno 6% svetovne populacije izkonšča jo pnbližno polovico vseh naravnih bogastev. Kaj bi se zflodilo, če bi vsi porabiii toliko kot Združent? države? Pre prost račun nam pokaže, da bi bila zemeljska bogastva že osemkrat porabljena. To bogastvo - nafta, premog, Tiinerali in kovine - je nena domestljivo in omejeno. Strokovnjaki pravijo, da je izčrpavanje celo danes prehitrp Obstaja možnost, rla bodo ^o^anjkanja važnih narav nih bogastev v/dila v masovno zlorabljanje moči, v grožnje in celo v vojno. To pa bo verjetno povzročilo še večje socialne razlike, ki danes med različnimi narodi že obstajajo. T *ovo je, da je neskončno našteva nje pritožb m zastrašujočih opozo. il pretirano. Mogoče ste o tem že slišali, pa se vam je zdelo preveč ekstremno, da bi bilo resnično. Ali pa ste mogoče mislili: "Če je to res, tedaj mora nekdo to nadzorova. li " D'ž>'v |)o vsem svetu in mednarodne orgamzacije se te problema ttke gotovo zav/edajo. "Mene pa se to ne tiče," pravite, "saj sem ne pomemben vsakdanji človek. In meni se vse skupaj ne zdi tako kn tično." Če je to vdše pi^ptičanje, je zgrešeno. Naslednji č. nek \z te senje, "Tlačam" ("The Villians"), bo pokazal vzroke današnjegd onesnaže n|a ukolja Pokazal pa bo tudi, kako globoko se vas v resmci to tiče. (pievod M.Z.) JERRY RUBINE DO IT 7 7. nadaljeva Naša poiitika je naša glasba, naš vonj, naša koža, naši lasje, naša topla gola telesa, naše drcge, naša energija, naši podtalni časopisi, naša vi zija. Naš obstoj sam je grožnja mednarodnemu ravnovesju sil. NE MOREMO BITI IZRINJENI, KER HOČEMO VSE. 41: VSI SMO ELDRIDGE CLEAVER Amerika dela klasično napako vseh umirajočih družb: Podcenjuje svoje lastne otroke. Misli, da nas lahko utiša s strahom in s kaznimi. "LAHKO ZAPREŠ REVOLUCIONARJA, NE MOREŠ PA ZAPRETI REVOLUCIJE," je proglašal Bobby Seale, nacionalni predsednik Stran ke črnih panterjev, ko so ga vtaknili v ječo brez možnosti kavcije, na osnovi inscenirane obtožbe zaradi "zarote za umor' , in je tako v e nem letu postal 48. politični zapornik panterjev. "PRASECSI! REVASI! UMRL BOŠ!" je kričai beli panter John Sinc lair in kazat na preoblečenega špijona za narkotike in na sodnika, ki ga je ravnokar obsodil na 9,5 do 10 let zapora, ker je imel v lasti 2 jointa. Nekoč smo mislili, da lahko odpravimo re^sčino, rasizem in vojno z nenasilnimi sit-ini in s prošnjami, ki se sklicujejo na moralo. Dnevi nedolžnosti so mimo. Štiri leta bojevniških izkušenj so nas naučila grenkih lekcij. Živimo v deželi, ki je napovedala vojno svojim lastnim otrokom, p/ihodnosti. Živimo srerii umirajoče zveri, ki bo ubila, vse kar se premika. BIT1 MLAD JE ZLOČIN. Vsaka skupina mladih avtornatično konstiluua upor. Zakon je postal nezakonit. Naše najpogumnejše brate pretepajo in pobijajo po cestah, jih izga njajo v čudne dežele ali jih mečejo v pridrževalna taborišča, imeno vana zapori. Vse kar lepega zgradimo, razbijeio oendreki prascev. Izobrazbo dobivamo po sodnih, 'V-ranah, ne po predavalnicah. Postavljeni smo pred dve možnosii. B0RIMO SE, DA BOMO PREZIVELI KOT GENERACIJA. Vsaka miada oseba ima vsaj eno svojo ogabno zgodbico. Moje so kar tipične: dve 30-dnevni zaporni kazni, ena kazen na priziv, inscenirana racija zaradi drog, federaciji dovoljeno prisluškovanje mojim teiefons kin i-3z(«o»nrom, preoblečen kifeljc, 24-ur na dan polrcijskega nadzo ra, omejitve za potovanja, 25000 dolarjev kavcije odkupnine in zvez na obtožba zaradi zarote za upor. Mlad človek, ki nima dosjeja v zaporu, je živel v omari. Njihov cilj je, da si sami zavežemo roke z legalno samoobrambo, da potem ni časa za revolucijo, in to, da NEKAJ I\IAS eksemplarično kaznujejo in tako zastrašijo in utišajo TEBE. Namen preoblečenih kifeljcev je, da postanemo nezaupljivi do vsake nove osebe, ki jo srečamo. Namen prisluškovanja telefonskim razgovo iom, je da se bojimo po telefonu govorit/ drug z d/ugim. Poskušajo nas naučiti cinizma, kfr je cinizem smrt za revolucionarne ga duha. Cilj represije je razfukati in uničiti zaupanje, optimizem in spontanost, ki nas navdihujejo za revolucijo. Fuk, pa oni. Upam, da imajo v CIA poseben oddelek Jerry Rubin, nabasan z biro krati, dokumenti, compiuterji, psihiatri, farmakologi, vedeževalei, as trologi, z jasnovidci in morda z enim ali dvema generaloma. Vemo, da je Amerika papirnati tiger. Bosonogi Vietkongovci jo jebejo vglavo. Majčkena Kuba, samo 90 milijonov od obal Amerike, se je odcepila od cesarstva. Vsak Kubarec in vsak Vietnamec, DO ZADNJEGA MOŽA, je pri »ravljen ubijati in umreti za svobodo svoje dežele. Noben zatiralec ne inore premagati združenih Ijudi. jJDtrebujemo Gibanje za osvoboditev Amerike. nerika je ujeta.v svoje lastne kontradikcije, in užitek je opazovati Jntley-Brink)ey in videti kako se Amerika zvija. Produkti Amerike : ne zanimajo za dedovanje in za varovanje sveta, ki je bil narejen njih. Zanima nas ustvarjanje noveqa sveta. |s Letnamska vojna je vojna starca; starci poskušajo vsil;ivati stare ideje, jjit so lastništvo, vojaška sila, velike države, ki kontroliidjo male, no ||mu svetu, ki se razcveta v tem stoletju. 11, ta novi svet! l jdje, ki ropajo po Detroitu! jadoletniki, ki so pljuvali na Pentagon in ga na novo okrasili z un [Ti in gesli kot "Che živi". ?rilci, ki vodtjo Chejeve akcije po vsej Latinski Ameriki, Aziji in 'iki. |^či mladih Ijudi v Ameriki, ki se začenjajo spraševati "zakaj" in noznavajo, da starejši nimajo odgovorov; imajo edinole moč ijo - in to je kombinacija, ki jo ie težko zlomiti. • • • Kar Sociatistični delavci in Komunistična partija s svojimi predeiava mi marksizma v naravoslovno vedo ne razumejo, je to, da jezik ne radikalizira Ijudi. Edino, kar Ijudi spreminja, je čustvena vključeno st v akcijo. To, kar prodre apatijo in samozadovoljstvo, so konfrontacije in ak cije, ustvarjanje novih situacij, ki jih prejšnje duhovne podobe ne raz ložijo, polarizacije, ki silijo Ijudi v na hitro se menjajoče nove situacije. Borba proti vojni osvobaja ameriško mladino avtoritativnih vezi, nikov, rutin, r-edno ponav Ijajočih se navad. Ne zanima me takoimenovano protivoljno gibanje - zanima me De troit, Newark, nemiri na kampusih, skrbel bom, da bodo vsi kadili tra vo, da se bodo Ijudje naučili povedati, kar želijo in borio drugačni. Kapitalistična-denarna-birokratska-impenalistična-srednje-slojna-doigočasna-izkoriščevalska-vojaška-struktura sveta se drobi. Sver se smeje nerodnemu nasilnemu poskusu Amerike, da bi prema gala podeželske bojevnike, imenovane Vietkongovci v neki izmišljeni deželi, imenovani Vietnam. In v Ameriki se vsi učimo, kako postati Vietkongovci. • • • Če smo se naučili le eno lekcijo ob Pentagonu in v Chechagu, je bilo to da se mladim Ijudem jebejo pohtične teorije, ideologije, načrti, or ganizacije, sestanki ali pogajanja s kifeljci. Aktivisti so prišli, da bi zaživeli svoj lasten občutek tega, kar je resnič no. Edina avantgarda je avantgarda v akciji. Vseh teh sto in sto ur zasranih sestankov je b'lo edinole to - sranje -, bolje bi bilo, če bi preživeli tisti čas, tako da bi poslušali Stonese. Protivojno gibanje je samoobramba in izguba časa, ker je negativno. Ljudje hočejo biti za, ne proti. Ne potrebujemo protivojnega gibanja; M?rjan Pungartnik U7EMELJITEV PREDLOGA ZA ŠTUDENTSKEGA PROREKTORJA Univerza je institucija, v kateri se izražajo splošni odnosi ne ke skupnosti: a) socialni prerez univerze izraža v vseh pogledih vladajočc struktur po razmerju med socialno strukluro na univerzi in družbeno sirukturo je mogoče opredeliti socialne nianj šine, odprtost družbe, vendar je ta kazavec delan - socialna država modernega tipa je te zapore sprostila • njena na'oga ni toliko fiksiranje obsloječe vladavine slojev (ali razreda), ampak bolj nsivaria okolje za vseobčo odvisnosl, za konsenz, sporazum v družbo. Univerza tako pridobiva novo vlogo eiitnosti in privilegsja: io je nagrada za najbolj pokorne in najbolj konformne - univerza se spreminja v golo funkci jo, študent v atom neke proizvodne organizaeije, ni več potrebna univerzitetna skupnost; b) kombinacija proizvodnega in družbenega položaja študent.a ustvarja posebno funkcionalno in reprezentativno vlogo univerze kot skupnosti študentov: - združevanje v množičnem procesu znanj a, ki so oblikuje v razJičnih družbenih in družabnih tvorbah (neformalne skupi ne, neformaine študijske afinitete, družbena angažiranost), razmerje se postavlja v en akem razmerju diferenciacije kot v njegovi osnovi - tako kot se spremeni neka teritorialna enota v grupo - se tudi univerza laliko združi (primer je štu dentski revoit v Beogradu); - komunikacije vkijučujejo univerzitetno skupnost v neki nadnacionalni prostor - pri tem ne gre za toliko obsojani nacionalni nihilizem. Nastajajo številni kanali za nastopajočo subkulturo, To je tudi reprezentativna vloga univerze: študent ski vzorec predstavlja, a ne bistveno, neko družbo; študij je množični pojav v obdobju, ko se osebnost utrjuje. zato se najčisteje pokažejo tiste toeke družbe, na katerih svo bodni individuum pod pritiskom represije konformizma odmira - pri nekaterih dobiva ta pojav funkcijo sprostitve, ne pa kreacije; toda to je nujna zakonitost odtujev:tnja. ki celo pro cese dezalienacije spravi v uspešne kanale odtujitve: c) v splošnem je to institucija, ki v svoji tradicionalni obliki ohranja celovito družbeno funkcijo znanosti (ki je lahko boij usoešna nji knkšnem gospodarskem institutu, a zato tudi bolj enostranska, ker ji manjka specifično socialno ozadje množičnega stika rned generacijami v reprodukciji znanosti). Pogoj njene u ..pešnosti je relativna avtonomija, ki je univerzi zakonito imanentna; ko sc izgubi zadnja kaplja avtonomije, uni verze ni več. To so značilnosti univerze, ki jih je biio treba navesti zaradi temeljne vloge univerzitetne samouprave v obstoju univerze. Pravim: univerzaje mogočasamo samoupravno, samo uprava omogoča univerzo. Če je univerza samoupravna, je Univerza. Toda dosedanje izkušnje kažejo. da je bil razvoj avtentične univerzitetne samouprave zanemarjan. Posledice so: - ločitev študija od druge družbene dejavnosti, kar bi lahko imenovali osiromašenje prakse; - ločitev na univerzitetno administracijo in študentsko skup nost. - iočitev na študenta in učitelja z vsemi posledicami avtori tarnosti; Z vsemi temi odtujitvami se ujetna tudi ločevanje študija od kraja bivanja, sJaba tehnologija študija itd. Vsaka količkaj zdrava koncepcija univerzitetne refonne mora imeti na vidiku (vsaj) te tii vidike. ker končno ni kaj drugega kot politični program, s katerim hoče univerzitetna skupnost dobiti ustrez no mesto v odločanju o sebi v neki družbi. Res je, da je šele s kompletno spremembo družbe mogoče korenito spremeniti tudi univerzo, toda univerza ni poklicana niti sposobna napra viti revolucijo neke skupnosti - to je naloga vsakega posamez nika na njej, ne pa nje kot institucije. Tako smo prišli do sinteze: ".niverza mora kot institucija porajati človeka globalne prakse. Za -sedaj lahko vidimo, da so biie mnoge oblike samoupravlja nja vnašane na univerzo povsem avtomatično, ne glede na men nosebni noložaj in vlogo, Med seboj so se izoblikovali zelo oddaijeni nivoji samouprave. ki pa prav zaradi neorgan skosti niso zaživeli. zato so se posamezne institucije. ki so odražale tako samoupravo. uveljavile samo parcialno. S tega vidika je treba gledati tudi na iniciativo za studentskega prorektorja. Gre za izpopohijevanje samoupravne struktuie, ki ima neko spodnjo mejo unnkovitosti, če naj spioh bo samouprava. Tega pa ne moreino napraviti brez spodbujanja delovanja celotne skupnosti študentov, kar pa ne sme irneti karakter kratkoročne sezonske okrepitve. Iznajti moramo take oblike. ki bodo potiskale študente v vse ravni prakse tako nujno. kot je za obstoj univerze nujen študij. S tem bi se učinkovito ognili vedno prisotni nevarnosti grupašenja, ki bi prevzelo vodstvo in se kot tako ustoličilo. Toda najprej je treba univerzo poenotiti: - da homo uskladili institucije (v tem primeru učne programe, oblike študija, interdisciplinarnost). — da bomo zagotoviii komunikacijsko enotnost (prostorsko enotnost, delovno enotnost - obveščanje o dejavnosti na funkci onalni in na ekspresivni, afirmativni ravni), — da bomo z enkratno politično akcijo očistili fakultete vseh arhaizmov in predpotopmh profesorjev in metod. — da bomo obltkovali ustrezni akoijski program za reformo univerze. V dokumentih o sainoupravi na jugoslovanskih univerzah je razvidno, da je dan velik poudarek na študentsko participacijo: v posameznih organih jih je (v univcrzitetnih svetib, PZS, študij skih koniisijah) sora/.mevno dosti. je pa vprašanje, kaj lahko kot predstavniki institucij (ker so clel univerzitetne stuikture) naredijo. Vzemimo konkreten primer: po statutu ljubljanske univerze sta mogoča poleg rektorja dva prorektorja, ki pa ne moreta biti študenta. V Beogradu in v Zagrebu je to mogoče, saj tri prorektorje volijo izmed vseh imiverzitetnih delavcev, enega od njih tudi izmed študentov. Bolj kot možnosti izvolitve so poniembne njihove vloge. V Zagiebu so na primer zadolžili proiekiorja za šiudentske materialne probleme, s čimer se je spremenil v navadnega uradnika. Mnenja sem. da bi morai biti naš prorektor bistveno povezan z osnovnim delovnim proce som na univerzi: s produkcijo in reprodukcijo znanosti. Toda njegova osnova ne bi bila med univerzitetnimi uradniki, ki skrbijo enostransko predvsem za funkcioniranje, ne pa tudi za organski obstoj univerze. Zasidran bi bil v skupnosti študen tov, ki naj bi počasi prevzcla vase vse funkcionalne vidiko dmžbencga organiziranjaštudentov, pa tudi profesorjev. Prorektor bi bil vrhovni izvajalec i.n koordinaior študeiuskc študijske iniciative. Njegovo delo bi bilo organizirano prek fakultetnih študijskih komihj, vodi! pa bi štiidijsko skupino pri 10 SŠ. sestavljeno iz predstavnikov vseh fakultet po ustrez nem ključu. Študijska skupina pri 10 bi iniela te naloge: — združevanje študijske politike vseh fakultet, — bila bi osnovni nosilec koinuniciranja o študijskih zadevah v SŠ — za akcije vseuniverzitetnega pomena (skupščine, tribune). m sodeiovanja z vsemi študijskimi forumi na univerzitetni ravni. Naloge študijskih komisij na fakultetah bi bile: — razprave o učnih programih, kar bi bil obvezen uvod v neki predavani predmet, ki bi se pod vplivom ie razprave lahko tudi spremenil; — organizacija svobodnih kateder, neregularnega študija, — iniciativa za reformo študija, za samoupravne odločitve, — izvajalec glasovanj za reelekcijo profesorjev. Vsi ti organi bi imeli funkcionalnost v sistemu študija, tako da stvar ne bi bila zgolj na amatersko — volonterski osnovi. Ko smo že govorili o reelekciji, bi predlagal naslednje: študent ska skupnost bi se vključila v ta proces kot eden odločilnih elementov, pa čeprav ji nekateri ne priznavajo zrelosti in ra/ sodnosti. Kadar bi šlo za glasovanje o profesorjih, bi morali izreči svoja glasova tako profesorska kot študentska skupnost. Z enotnim glasom bi bila stvar rešena, treba pa bi bilo najti soglasje za primer, če bi se profesorju odrekli profesorji, študent je pa ne ali narobe. Pa še o možnosti: Po organizirani razpravi, ki bi morala zajeti vse fakultete, bi se pogovorili z rektoratom za spremembo statuta (iz 69. leta), predvsem člena 32 in 39, ki govorita o vlogi in načinu izvolitve prorektorjev, uzakoniti bi bilo treba novo funkcijo (vlogo) študentskega prorektorja. Pri globalno začrtani akciji bi bili sposobni dobitj prorektorja šele na redni letni univerzitetni skup ščini, kar bi tudi ustiezalo. V tem ča: u bi rnoralt najti primer nega človeka. Toda volitev prorektorja je v tej akciji manjša naloga. Na fakul tetah je namieč treba oživiti študijske komisije in jih vključiti v normalen študijski proces, jim določiti delo. S tem, niislim. bo dosti več dela kot s prvim. V. Torkar ALTERNATIVNA VLOGA ARHITEKTA Ko se B. Cizej v eni prejšnjih številk sprašuje: !n kam sedaj i/. osamljenosti in zaprtosti, v katero je morda po lastni krivdi padla Tribuna se takoj pokažeta dve poti: preiti od verbalnega radikalizma v radikalno akcijo ali pa razširitev koncepta. Da je to verbalni radikalizem, p.ostane jasno ob ugotovitvi, da študentskega gibanja ni več, s tem tudi akcije ni več. Prva pot je jasno kisio jabolko in ga rte kaže ugrizniti. Preostane pač tistivedno dnii izhod: razširitev koncepta. Tako razširjanje koncepta je kapitulacija določenega koncepta. Lahko bi razglasili giavnega urednika za tisto, za kar je on nedavno tega obsodii vse ljabljanske študente da so šleve). Zanimivo bi bilo raziskati in zvedeii, iz kakšnc :;ituacije se rojeva vpra šanje: In kam sedaj. in odgovor: razširjanje koncepta. Ni to le posledica "kajle v rit', kijo je dobilo sedanje uredništvo. ki je napelo radikalizem do skrajrie meje, ali pa je to samo spo /nanje. da se doseženo ne da preseči / isto garnituro urodnikov Gluh pravi: Slišal sem, da... Slep odgovarja: Bomo videli... V koncept razširjanja se vpisuje področje arhitekture (poimo vane v najširšem smislu: oblikovanje okolja) kot eno izmed morebitnih žarišč radikalne prakse študentskega gibanja. Iskanje žarišč in opornih točk za študentsko gibanje je značil no za vse štiulentske tbrume (10, Tribune, UO...), odkar se je gibanje na filozofski fakuheti izživelo in domala ugasnilo. Možno je zaslutiti premik žarišč radikalne akcije od doseda •ijega monopola filozofske fakultete na druge, do sedaj pasi\ ne fakultete (kemij i. arhitektura, ekonomska). Gotovo je m teh fakultetah ogromna latentna energija. ki bi jo bilo mogoče sprostiti in kanali/irati za oživljanje in iskanje novih poti študi skega gibanja. Dosedanji rnonopol in prevlada . filozofov*"je verjetno boij škodiJa kot koristila študentskemu gibanju kot celoti. Gotovo so poti in načini. kako prebuditi speče, pasivm fakultete, !e da j;h tisti, ki so bili že /bujeni. niso uporabili. čeprav je bila njihova revolucionarna dolžnost to storiti. Kak( naj gredo ti revolucionarji med delavce in kmetv\ če niso stop niti do lastnih kolegov iz diugih fakultef Sedaj ko se na razJičnib fakultetah kažejo težnje k prebujanju, bi bilo ko ristno te težnje spodbuditi. V tej /.vezi je dobrodošlo odpiranj Tribune, ne glede na to. kako je do odpiranja in razširjanja ko cepta prišlo. K pisanju o ariiitekturi, šoli in dogajanjih ukrog nje me je me dnigim sprovociralo tudi ustanavljanje alternativne univer/e ("potrebno je čimprej nekaj storiti"). ki jo mi (soba 25, del tretjega letnika. in nekateri drugi) na neki nedefiniran način živimo že dve leti. Projekt Vegova. ki je v trenutku odkril žarišče gibanja na arbitekturi. je le zunanji odraz aiternativ nih procesov med nekaterimi študenti višjih letnikov. Tukaj ne bom pisal o zaudarjanju te šole niti o ignoranci slovenske strokovne javnosti do te šole. čeprav je vsein znano, kakšne razmere viadajo na njej. Ne bom pisal, kako cvetejo projektai ski posli in kako stojijo deinice posameznih profesorjev na črni borzi. Za nič na svetu ne bom pisal o polpnvatnih birojil na šoli, o staroogrskih programib in metodah, o tem. da ima lahko en profesor štiri predmete itd. Niti o študentih ne bom pisal, o dadaističnem dejanju sranja dreka po hodnikih, o pisanju parol po zidovih šole, o tem, da strazi čuvaj ponoči šolo pred študenti... Škoda besed. Vsega tega je vredna poseb na študija in raziskava. Pisal bom le o lastni izkušnji alternativne šole, ki sem jo živel zadnji dve leti, ko smo bili (studio prof. Ravnikarja) po neki modri ideji pahnjeni v prostor brezdelja in svobode. Danes se pred nami odpira nov pristop in novo pojmovanje arhitekture in vloge arhitekta. Doslej so arhitekti dobivali naročiia za rešitve (urbanistčnih, arhitektonskih, oblikovalskih) problemov. Posel in delo arhi tektaje bilo dano od zunaj. Sprejemal je naročila ali pa je sodeloval na natečajih in upal na zmago in naroči]o-re;iUzacij Bistvena in pomembna je bila za arhitekta izvedba. Izvedbep so mu naročali in diktirali drugi. Ti drugi so obki.st, svet finai ne moči. Arhitekt je moral biti pakter z oblastjo in tako njen izvrševalec. Bil je tisti, kije ovekovečil določen oblastiški sve Danes je to bančno-konsumski svet. Vedno je bil arbitekt vezan in podrejen, pokoren, hlapec oblastniku, gospodarju. Vedno mu je bil probleni dan. prinešen kot naročilo, ukaz, odločba, sodba in obsodba. Navidezna naprednost in svobodi natečajev se ravno tako izkazuje kot zaprtost, vezanost, po gojnost. Postavljeni so pogoji, ki jih postavljajo prav tako ,,oni'\ Pogoji že kažejo na rešitve. Danaje začetna ideja, kijs gonilo iii usmerjevalka izvedbe. Arhitekt je že od vsega za /ačetka vezan, nesvoboden, suženj neke ideje-realizacije. Rea zacije se navadno zavlečejo v leta in leta. Arhitekta zapirajoi ukJepajo v določen kalup mišljenja iz katerega sledi otopelos pasivnost, enodimenzionalnost. Izgubi se stik z realnostjo. Arhitekt se tako izživi in izživlja v eni sami ideji-realizaciji. Mi se temu odrekamo! Šele iz brezdelja smo lahko spoznali, kako nismo imeli piej časa za razmišljanje. Študenta zaposl; do onemoglosti, pa bo dal mir, ne bo razmišljal in pizdaril čez sistem. Doslej nam je bila naloga, problem vedno prine šen na listku ali po zapovedi kakega asistenta. Nismo razmiš ljali in se spraševali, kaj pravzaprav delamo, slepo smo se vrgli v grafično onaniranje. Bistvo te šole je v samovšečni grafiki in lepoti videza. Vse je bilo bolj važno kot izvirna misel. Ko pa smo bili prepuščeni samim sebi, ko nismo dobilj^ nobene naloge n; bilo nobenega predavanja, nobenih vaj, smo< v začetku izgubljeno tavali, kajti od osemletke dalje smo sam pasivno sprejemali podatke drugih. To. da smo morali sami najti problem, si izbrati nalogo, nas je prisililo, da aktivno opazujemo, začutimo, zaživimo svet, v katerem živimo. Iz pasivnosti snio morali po neki notranji nuji preiti k akciji in reakciji. Iziti smo morali iz slonokoščenega stolpa samovšeč nosti. Problerni. ki so bili vedno servirani, so povzročili le to. dasmo se odtujili resničnemu svetu v svet za risalno mizo, v kroženje znotraj stroke, v zapiranje in pasivnost. Spoznali sma da moramo iti v akcijo, v kativno in kritično spremljanje in spreminjanje sveta. Sami moramo najti probleme in jih poiz kusiti rešiti. In našli smo jib! Našli smo jih na šoli, v mestu, svctu. v nas samih. Glasilo AA, študentske katedre, raziskave raznih problemov okolja (zakaj so stanovanja draga, biše mehka. prostorsk' razvoj univerze. monoiail, probiemi grai^ nic, ljubljanski promet, jnformacijski sistem, izraba podstrt za stanovanja. pnevv konstrukcijc), eksperimentalni posegi mestni prostor (projekt Vegova) so odraz mišljenja in deloj vanja. ki je bistveno drugačno od dosedanjega. Našli smo alternativo in jo tudi doneke mere realizirali. To, da napiše| ria črne planke. ki pokrivajo Robbov vodnjak: ,,Tu spodaj skrivajo Robbov vodnjak," je navidez naiven stavek in sar dejanje infantilno. Toda kaže na neki nov način mišljenja i| delovanja. Novo je to. da smo aktivno prisotni. Diiig primer, i/. !% tterega je razvidn^ spremenjena vloga arf tekta v družbi in možnost pohoda skozi inštitucije. ki ne ja zgolj na verbalnosti, je delovanje skupine štirih študent( izrabo m zkoriščenih podstreh za stanovanja. Samoumevno in vsakomur znano je, koliko praznih podstj je v Ljubljani. Problem je v tem, kako omogočiti uporaboj podstreh za stanovanja. Stanovanjski problem je v tem tre nadaljevanje na 7. strar SOCIALNI PROJEKT TRIBUNE: SOCIALNA GIBANJA PRI NAS Intervju s psihologom Vladom Arzenškom, sodelavcem FSPN TRIBUNA: Vaša razprava "Slovenija na koncu ideologij" (Problemi 91-92,, julij-avgust 1970) se končuje s stavkom: "Lahko to rej pričakujemo, da se bodo nadaljevali procesi depolitizaci je Slovencev (liberalizacija in funkcionalizacija družbe) in da je ideja o politizaciji Slovencev (obnova gibanja in njegova in stitucionalizacija) danes socialna utopija." Od časa. ko je bila objavljena ta razprava, smo bili v Sloveniji (Jugoslaviji) priča vsaj trem dogajanjejn, ki jih je mogoče interpret;rati tudi tako (kot gibanje oz. politizacija), da nasprotujejo vaši globalni napovedi: a) študentsko gibanje (zlasti "vroča pomlad IV v Ljubljani b) akcija 25. poslancev. zlati pa c) dogodki po 21. seji predsedstva ZKJ; "razredna linija* , kre pitev vloge ZKJ, administrativno in idejnopolitično uveljav ljanje marksizma, zvezano z akcijami proti idejnopolitičnim nasprotnikom (Problemi, Kramberger, Tribuna. . .) Kako ocenjujete vsakega od teh dogajanj? V.Arzenšek: težave nam dela polivalentnost pojma "liberali zacija' . Liberalizacija je privatizacija človekove eksistence. Danes govorimo o "potrošništviT. V klasični terminologiji gre za razliko med "državljanom" in "buržujem' . Kontradik cija liberalizacije seveda ni centralizacija politične oblasti, am pak "politizacija" v smislu aktivne participacije prebivalstva pri urejanju javnih zadev. To je seveda infrasktrukturno sta lišče. ki definira "monetarno motivacijo' prebivalstva kot imiitucionalni element sistema (apolitična konsumacija pro stega časa) in ne kot reaktivno formacijo, ki je posledica re presije s strani institucionalnih struktur. Ljudje se lahko "do bro počutijo v odtujenosti". Koncept sreče je bil vedno kon trarevolucionaren. samo da je takšno izhodišče za sociologijo nesmisel, ker obravnava "pozitiviteto eksistence". a) Ali imamo v Sloveniji študentsko gibanje? Oglejmo si nek aj definicij socialnega gibanja in njcgovih učinkov. Gibanje je kontinuirana kolektivna akcija za ustanovitev novega živ Ijenjskega reda: Gibanje je kompleksna, ekstenzivna in kon tiniiirana kolektivna akcija za dosego cilja, ki naj fundamen talno spremeni družbeni red. Gibanje je kolektivna akcija, ki presega lokalno skupnost in posamezen dogodek ter vključu je sistematsko prizadevanje po spremembi mišljenja, vedenja in socialnih razmerij. Gibanje je kolektiviteta, ki kontinuira no deluje za ali proti spremembi v družbi, katere del je. Skup na frustracija ali uporno vedenje nista zadostna za razvoj gi banja. To lahko pripelje zgolj do kratkotrajnega vedenja mno žice. Polrebna je vizija in vera v možnost drugačnega stanja stvari ter trajna organizacija, ki je predana realizaciji te vizije. Najbolj značilen produkt socialnih gibanj je nastanek in stabi lizacija novih institucij iri novih oblik socialne organizacije. Iz teh definicij izdvojimo dva elementa, ki sta verjetno za giba nje najpomembnejša: 1. relativna neodvisnost od instituciona liziranih struktur, 2. kontinuiteta. Če uporabimo ta dva krite rija za analizo študentskih akcij v Sloveniji, ugotavljamo, da se situacija od 1970 do danes ni spremenila: v Sloveniji štu dentskega gibanja ni. b) Akcija 25 poslancev je bila zametek tako imenovanega m stitucionalnega konflikta. ki ga definiramo kot konflikt med dvema institucijama (parlament, partija), ki sta instituciona lizirali kontradiktorni vrednoti. Konflikt se je razrešil tako, da so institucionalne strukture (tudi parlament) akcijo ob sodile, enega odposlanca pa pripravile do odslopa. To seveda nima nobenega opravka z gibanjem. c) Dogodki po 21. seji predsedstva ZKJ so tudi v Sloven;';; privedli do povečarK- aktivnosti sodnih organov (predvsem pri pregonu gospodarskega kriminala) in organizacij Zveze komunistov. Čeprav je seveda možno, da se institucija spre meni v gibanje, pa je konkretno tako, da je ideološka aktiviza cija komunistov v delovnih organizacijah, kjer naj bi se reali zirali interesi delavskega razreda. minimalna in docela nezado stna za spremembc strukture moči, ki je bistvo stvari. TRIBUNA: Politično angažirana javnost že nekaj časa registrira in kriti zira naslednje pojave v delovnih organizacijah: nestrokovno st, klike, hierarhične odnose, neomejeno in nekontrolirano samovoljc vod^nih; aekateri študenti pa razpravljajo o možno ¦¦':ih 7.a pohrizacijo delavcev (s tem v zvezi). Kakšne so po va šem mnenju možnosti za tako politizacijo in kakšne posledice bi eventualna politizacija imela za razmere v naših podjetjih? TRIBUNA * Izdaja 10 Sš LVZ--Uredništvo in uprava 61000 ljubljana, Trg revoiucije 1 /11- Telefon 21-280- Tekoči račun: 501-8-78-1- Rokopisov ne vračamo- Tiska tiskarna KZ Videm-Dobre Polje- Poštnina plačana v gotovini-Letna naročnina 25 NDin. Studentski časopis urejajo: Franko Adam, Boris Cizej ( odgovorni urednik), Mladen Dolar (giavni urednik). Milan Jesih, Marjan Pungartnik, Darko Štrajn, Bora Zlobec (sekre tar in lektoi\ .laša Zlobec. Tehnični urednik. Tomo Podgornik Fotografije: Franc Drev, Janez Brecelj Sodelavci: Milan Dekleva. Jure Detela. Stane Hočevar, Jože Konc, Pavel Kristan, Tomaž Kše.la, Andrej Medved, Jure Mi kuž. Jernej Novak, Janez Stergar. Marko Slodnjak, Ivo Svetina-, Mladen Švarc, Vinko Torkar, Cvetka Tot, Milenko Vakanjac, Peter Vodopivec, Vinko Zalar, Pavle Zgaga, Aleksander Zorn. V.Arzenšek: Možnosti za delavsko gibanjc v Sloveniji so mini malne. Sociologija je izoblikovala dve teoriji o nastanku soci alnih gibanj: teorijo deprivacije in teorijo množične družbe. Teorija deprivacije vidi razloge za gibanje v stratifikacijskem sistemu družbe, se pravi v neenaki distribuciji dobrin, moči in ugleda. Za teorijo množične družbe je gibanje posledica p rogresivne eliminacije integrativnih vezi med individui in glo balno sociaJno strukturo. Izolacija, izkoreninjenost in tesnob nost nesmiselne eksistence povzročajo kolektivni beg v var nost socialnega gibanja. Tudi ta teorija meni, da je gibanje si stematska posledica stratifikacije. Največ kandidatov za giba nje je v tistih slojih družbe, ki imajo najmanj povezave z dru žbenim redom. saj so tisti, ki imajo najmanj priložnosti za participacijo v formalnem in neformalnem življenju skupnosti. najbolj odtujeni obstoječim institucijam. Delavski razred je n ajbolj odtujen družbenemu redu, ne zgolj zato, ker dobiva manjše nagrade, ampak tudi zato, ker ima najmanj priložnosti, da v njem participira. Teorijo množične družbe bi lahko pre vedli v operacionalizirano strukturo s pomočjo naslednje razi skovalne hipoteze: čim bolj neizobraženi, neinformirani, ne participativni in socialno izolirani so pripadniki delavskega razreda, tem močnejša je njihova težnja k levemu radikaliz mu. Seveda so med obema tcorijama tudi bistvene razlike. Mark sistična teorija deprivacije koncipira socialni sistem kot kon tradikcijo razrednih interesov, ki so posledica strukture pro dukcijskih razinerij, se pravi dane alokacije redkih virov. Teo t'P množične družbe koncipira gibanje kot iracionalno in reaktivno formacijo. Delavski razred ni radikalen zaradi eko nomskih interesov in racionalne kalkulacije sredstev in cilj ev, ampak zaradi desperatne osameljnosti. In gibanje mu omo goča zašč'to in občutek pripadnosti v kaotični družbi. Toda skoraj vsi profesionalni revolucionarji, od Lenina do Gueva re, so videli, da frustracije in osamljenost deiavskega razreda ne zadostujejo za podpovo revolucionarnemu gibanju. Levi radikalizem kot kompleksna politična orientacija ni zgolj po sledica emocionalne predispozicije, ampak zahteva obdobje intelektualne elaboracije, ki situira afektivno fenomenologijo delavskega razreda v globalni interpretativni okvir koherentne teorije razredov, razrednih interesov in razrednega konflikta. Tako smo prišli do tretjega elementa naše diskusije: do funk cije, ki jo imajo v socialnih gibanjih politične organizacije in i ideologije. Našo sociologijo čaka naloga, da na podlagi operacionaliza cije obeh teorij socialnega gibanja razloži, zakaj v Sloveniji nimamo razrednega gibanja in razrednega boja. Hipotetsko bi lahko odgovorili takole: 1. povojno naraščanje življenjskega standardaje zmanjšalo e konomsko deprivacijo prebivalstva. Danes je v Sloveniji na rodni dohodek na prebivalca višji, kot je bil 1954 v državi Mississippi v Združenih državah, kjer je znašal 829 dolarjev. Percepcija relativne deprivacije razreda je zmanjšana z indivi dualizacijo interesov in orientacijo na individualno mobilno st. Percipirana deprivacija moči je majhna zaradi avtoritativ nega kulturnega sistema delavskega razreda. 2. Efekti množične družbe so ublaženi, ker v Sloveniji nima mo velikih mest. Glavni intermediarni strukturi. ki integrira ta malomeščanski proletariat v socialni sistem je ra/vejan sis tem primarnih (interpersonalnih) odnosov in kulturnopro svetna ter šfortna društva. Podrobnejša historična ekspiana cija bo morala upoštevati funkcijo prostovoljnih društev /a defenzivno nacionalno skupnost in njihovo disfunkcijo za ra/vito razredno strukturo. 3. Politične organizacije so nerevolucionarne in imajo oligar hijsko strukturo socialne moči. O uveljavljanju ustavnih dopol nil smo 28.marca 1972 brali v Delu tudi naslednje: "Med nji ma (tistimi, ki ustavna dopolnila hočejo, in tistimi, ki jih no čejo uveljaviti) bo nujno moralo priti do spopada, ki bo imel tudi obeležje razrednega boja.' Organizatorja razrednega bo ja naj bi očitno bili Zveza komunistov in sindikati. Toda velik ka je verjetnost, da ima management tudi velik vpliv na doga nja v tovarniških organizacijah Zveze komunistov in sindika ta. Kakšno zvezo z marksistično analizo družbe ima mišljenje, da sedita razredna sovražnika v isti politični organizaciji in je ta ista organizacija organizator razrednega boja med svojim članstvom. Bili so časi, ko je takšna koncepcija partije povz ročila razdor med boljševiki in manjševiki v ruski socialni de mokraciji. Docela nemarksistična je tudi težnja, da bi s pomoč jo moralno političnih kriterijev pri zaposlovanju direktorjev in drugih vodilnih oseb omogočili uveljavljanje pstavnih dopol nil, saj gre za iluzorno inverzijo med sistematskimi elekti soci alne struktuie in psihološko selekcijo. Oglejmo si še nekaj podatkov iz novejše raziskave, ki bopod prl-j našo tezo o minimalni možnosti za delavsko gibanje v Sloveniji. Raziskava je bila izvedena v oktobru 1971 in je za jela 173 zaposlemh v 12 industrijskih podjetjih Slovenije. Gre za zaposlene, ki so bili v disciplinskem postopku ali so se pritožili in predstavljajo tako "konfliktno' subpopulaci jo v teh podjetjih. Raziskava ni reprezenatativna, :ii pa nobe nega razloga, da bijo imeli za netipično. Od 173 jihje 13% nekvalificiranih delavcev, 30% polkvalificiranih, in 27% kva lificiranih (skupaj 70% produkcijskih delavcev). Participacija naše subpopulacije v socialnem sistemu tovarne nam osvetiju je odstotek tistih, ki vedo za inie predsednika delavskega sve ta iii sindikata v tovarni. To bi lahko imenovali "absolutni prag participacije". 45%. jjh ne ve. kdo je predsednik delavske ga sveta, in 36%kdo je predsednik sindikata (odstotki so ver jetno še višji, ker nismo preverjali. če so napišana imena pra vilna; navedena odstotka se nanašata na tiste, ki sploh niso dali odgovora). Zdi se, da je neaktivnost sindikatov in nep izadevnost delavskih svetov velika. Za analizo tistega, kar smo imenovali avtoritativni kulturni sistem delavcev. navajamo, kako so se respondenti strinjali z naslednjimi stališči (iie navajamo odstotka tistih, ki niso dali odgovora): se stnnjajo se ne rumajo 1. ukaze in mi&ljenja slrinjajo stališča nadrejenihje treba imeti za dokončne b€% 29% 6% 2. potrebnoje, da se zaposleni strogo ravnajo po pravilih podjetja 88 6 2 3. štrajk naj postane zakonita pravica delavcev 27 51 17 4. v delavskem svetu ne smejo biti vo dilne osebe (obra _,. tovodje, vodje sek iorjev in direktor), če naj bo organ delavske kontro le 39 43 12 Odgovora na prvi dve vprašanji nam kažcta birokratsko ori entacijo delavcev, ki je indicirana z orientacijo na praviia in hierarhijsko delitev dela. Drugi dve vprašanji nam kažeta niz ko aspiracijo po strukturatni diferenciaciji socialnega sistema tovarne, kar naj bi bilo pogoj za konstituiranje samostojnega akcijskega sistema, ki ga imenujemo delavsko gibanje. Oglejmo si še globalnejši vrednostni sistem respondcntov. Pa rtikularizem delavcev je razviden iz stopnje strinjanja s sta lisčem, da so koristi njihovega podjetja pomembnejše kot koristi širše družbe. 44% se s tem strinja, 26% ne, 24% pa o tem nima stališča. Prezentirali smo jim tudi določene pojme in jih prosili, naj nanje vrednostno reagirajo, in to tako, da povedo, če je pojem za njih nekaj dobrega, siabega ali pa jim nič ne pomeni. pojmi * dobro slabo nima indeks kon stališča servativnost 1. demokracija 55% 12% 29% 41% 2. kapitalizem 12 46 38 50 3. revolucija 36 35 25 60 4. komunizem 57 9 30 39 5. religija 31 21 44 75 6. državna oblast 75 8 14 89 7. red ("trda roka") 76 9 11 87 Navedeni podatki nam nikakor m situacije v naših tovarnah. dokazujejo revolucionarne TRIBUNA: Nekateri sociologi (Županov) predlagajo sindikalizacijo mo či delavcev (ustanovitev avtonomnih sindikatov) koi protiu tež sedanji ilegitimni oligarhični distribuciji moči v podjetj ih. Kaj menite 0 tem, ali je to možno in kakšne perspektive in posledice bi to imelo za samoupravljanje? V.Arzenšek: Ustanovitev avtonomnih sindikatov verjetno ni možna. saj bi to pomenilo pluralizacijo socialnega sistema. kar pa - kakor meni J.Županov - presega adaptivne možnosti ob stoječe stratifikacije. Nemožnost je povezana_prav z daljno sežnimi posledicami za socialno strukturo. J.Zupanov vidi radikalnost te spremembe v tem, da bi tako "managerska eli ta" kot močna delavska organizacija postali enakopravna par tnerja "politični eliti". (pripravila V.Zalar, F.Adam) PRAVILA IGRE Vse bolj in bolj smo navzoči ob nekem nenavadnem dogS^H nju, ki ga na kratko imenujmo apolitizacija in samozavest. J Vse bolj in bolj pa izgubljajo svoj smisel ne le morebitne p^^ tične iii ideološke fraze, rnarveč predvsern tudi umetniška^^H razila. S tem v zvezi ni več bistvena nikakršna zavezanost^^M ali oni partijski liniji, tej ali oni umetniški prepričanosti JHj^^ ali oni solidarnosti. In prav tu se pojavlja čisto osebno v»ra šanje, ki zadeva slehernega izmed nas: koliko je Jahko lyiti čen, aktiven, v zgodovini, ne da bi se združil sam s seboftr sa mozavesti. Seveda apolitizacija ni posledica apolitično«, ne, prej je posledica lastnega interesa, ki pa skuša biti staljPin vcčno dvignjer; nad druge, saj ocenjuje le samega sebo in se identificira s seboj. Mar niso lastni interesi politični. kadar za samozavest? Tako lahko na eni strani ugotavljano vse ti ste premise, ki nas vodijc bolj v alogičnost - kakor ya v logi ko. Generacija "današnjih" študentov (generacije simenjajo vsakih 30 let, kajne? ) je seveda sproščena, nima w uzako njenih - moraličnih - meril, prcvzerna katerekoli >^Bve od ko dcrsibocii; ker pa prevzema vplive od koderkoli;^^KO najde svoj funktor v politiki, ki pa seveda ne more bJPJP vsezave zujoča, temveč je to meta-politika, je ideologjgfpotrošniške družbe in prizadetost nad socialnimi razlik.: racija samomorilcev, vendar nismo resničjA samomorilci; prej smo paradoksni ubijalci samih sebe, pod-našimi vekami štrli jo oči v svet, ki mu ni ne konca ne kraja. In če smo torej na ^ mišijeni samomorilci, tedaj vsekakoMfpolitizacija pomaga p$P zablodi, da je mogoče svei premag^K strahom. Ni to znspfi katoliška pozicija, ki zatrujuje, d^^Kreba biti pokore«Ru žen, hlapčevrki, ne da bi iskali sn^HTc '^^ ! J '• ¦"¦•¦•¦-"-•••¦' prizna , nja vsemu, kar je dobro in lepo? ^K- '! si A stemi že od nekdaj ne menijo za^KMpi^ jsaasivo zg< .'. " w še zmerom v balzamiranju mitov^^Kni^fens^hpreglr-da kdo ne bi poškodoval mrtve z^^Bfne in sariT^f* ' '.M Ni to atopični nihilizem, ki smaBrpriča - ne le ni . ¦ ¦i.J cija novih tridesetih let, ampak frai evropski mrtvi duhovl^l že nekaj stoletij sem? Ni Julij II. zlomil palice na Michelan gelovem hrbtu, ni Galilei zdihoval s svojim In vendar se vrti!, mar ni Jan Hus predhodnik današnjega študenta Jana Palacha? Atomske bombe s o , Vietnam j e , militarizem j e , oku pacije s o , fašizem j e , histerija j e , Jakota j e , Apoka lipsa skratka j e , in kaj nam lahko ponudi stvarnost in takš na st.varnost, če nam odvzame naše lastno vizionarstvo o bolj šem svetu? Je znanstveni napredek tehtnejši od učenja ideo logije, je to razlog, daje svoboda opredmetena z odtujenost jo med ljudmi? Ker pa so atomske bombe, lahko čutimo strah pred zdravilnimi recepti prihodnosti. ker je Vietnam, smo uporniki proTTnadviadi zaradi nadvlade, ker je militarizem, smo proti spartanski dresuri zaradi spartanske dresure, ker so okupacije, smo proti hladnim vojnam, ker je fašizem, smo proti nacionalističnim represijam in proti negativni entropiji, ker je barbarstvo, nismo za gosposki humanizem, za kičasto perverznost "objektivne" Kulture, ker je histerija, smo proti živalski psihoanaiizi in proti sleherni psihoiogiji, ki pomaga policijskim režimum, ker je lakota, ne moremo verjeti ne v posinrtnost in v kralje na Betajnovi, kerje, skratka, Apokali psa, smo tudi mi tukaj, da ovržemo vse futurološko štrenasto obljubljanja, -Somunikacijske razdalje se manjšajo, Ijudje pa si postajamo vse bolj in bolj odtujeni. Nekoč vse danes samo funkcionalisti. Gotovo dojemarno tehnološke in znanstvene dosežke pred 21. stoletjem, doumljive so nam tudi tradicionalne vredno te: mati zgodovina-bog-narod-partija-krščanstvo-marksizem... Vendar ta doumljivost nima nikakršne prednosti, če se ne ure sniči v dejanjih, če ostaja le v krogu specifičnih formulacij, v krogu danih pravil igre; tgra ni več fair play, marveč je le še mazohistično samouresničevanje proti srnislu. Samozavest in apolitizacija ne spreminjata industrializma, ne spreminjata lju di ne rok ne možganov), ne vplivata bistveno družbeno, am pak sta senzualni senzacionalizem. Ugovarjate? Prosim, ni karte! Izvlecite svoje srčne karte. svoje karo kariere, svoje a dute, kralje in kraljice, svoje fante in dame, svoje pikaste pi ke in nagrajevalno točkovanje, navsezadnje pa tudi pomisli te na svoj križ, na lastno sposobnost, ki se lahko poveže z delom drugih ljudi. Vam je hudo biti med drugimi ljudmi, če ste tujec sameinu sebi? Dejstvo je, da ljudje najmanj odlo čajo in so najbolj metapolitični tedaj, ko je politika najbolj absolutna, da ljudje najmanj politično mislijo takrat, kadar se silijo, da bi drugače čustvovali. Ves svet je n a š svet, in če se tega ne bomo zavedali, bo to svet izgubljenih subjekti vistov, ki neoromantično sanjajo o vesoljnem svetobolju, pri tem pa klovnovsko umirajo. Zato je ves ta čas hkrati naš čas in ga spreminjamo, dokler je še čas. Pravila igre so izjem na za vsakogar od nas, skupna pa so vsej študentski - študi-rajoči- generaciii. D.V. ga Zelenčevega so ooomnili, staremu pa zabičali, naj ostro pa ia, ker je pokvaril Pečanki videnje. Našli so jo prepoteno in na ^miem koncu, ko je fantalin bežal. Uboga ženska trpi. aj bi prišlo do stare tragedije. Otročad je zopet staknita nekega ku arja in ga pobila s kamenjem. Enotno mnenje se je hudo zamajalo. Po zaslugi zdrave pameti so obdržali ravnovesje. Ženske so se nekoliko unesle in niso ponovile starega greha. % Skoraj bi žalostno izginila Bogatajeva familija. Sina edinca so rešiii v ^adnjem ttenutku, ko je klical na pomaganje. Verbičevi nasilnici so |^7»kreno zagrozili, da jo bodo dokončno potoikli, če se še kaj takega z ejj. Od tistega trenutka se približa samo v zeio trdi temi. odejro^Bh' so začeli kaliti parajoči vriski in zlovešče hihitanje, ki zač^Mfijavljati celo v zgodnjih večemih urah. Pojaviie so se tudi novanfTfivorice o dobri letini. Vreme ni nič kazalo na izboljšanje. rbljenos^R je naselila v vsako kolikor toliko zdravo hišo. itmrtiu Zaletefe so zagotoviM življenjski minimum na račun njegove ^hvalidnosti, koje reševal sina. Vdova si bo že še pomagala pri njenih še vedno obetavnih letih. Zatrii so govorjce o potovanjih. Trije dninarji so pripravili lep poslovi Ini proces. Obljubili so lepo predavanje z diapozitivi, ko se vrnsjo. Ne kateri so se škodoželjno posmehovali. Opomnjeni so b>li in poučeni o škodljivosti izpodkopavanja morale in nego^ovitve osebnosti. Zaenkrat je zaleglo. jjjari Bogataj je energično preprečil novo katastrofo, ki je grozila fami liji. Bogajajka he sem več sama osebno nositi malice njihovim dninarjenr P^%]e štirlpognal in najel novih pst. Petega so nastavili za hišne posle. N§xaj časa^p brbijali o tern. Odpuščeni so šli v Ameriko. PatrtHiJtaso pcji^vojif i. Pojavilo se je nekaj klatežev, ki imajo rovarje nja v pt^fc^Najbrž so kakšni tuji elementi, ker jih ni bilo še mogoče identificuMfct ^..^ Kcr' -'¦-.....-tS^^^g^akat! svojega veselja. Poslovi! se je ravno, ko je bi1 jfl^^^^Btev na pot<. !z prostovoljnih prispevkov so pri recii............. i^^^^^Ha soseska je prišla gledat. Pasja nadlega postaja \z dneva v do^^^^^Hjša. iHHBL^vanO|^^^Hkroni<:t. Analitiki triumfirajo. Na vsesplošni ves eliCTTCo^^§kJal,t Jfl^J)tepu^1'• Nepopravljivo jo je skupil stari Boga taj. VenflfifeBBlljl^^H^ijšala. Zaletelov smrkavec je izgubil fotcapa rat. C sflPIH^^^Bna ne siuha. Pečanko je vzela bridka smrt. Tako so končali^Btovanje v Jeruzalem. ^^ggjkgl^P^bk^^l^^Bilo po prostoru. Brezglavo so se naveličali. W^KL$iša sp potrebc^^LPotsm so se spornnili. Rojili so kot Rimska ^^K<. Zagrizii so si v kozoht se trdno držali in brenčali okrog zelene ^Be. Nekaj časa so bivakiraHEofotografirali so zeleno vejo. Izvolili ^^•lajleutLkiobuk, Zcignali s^Biglasove it> si sproducirali štarterja. Štarter PJIotegnil svetlečo, kromirano damsko pištolo, nameril natan ko v zrak, najavili pripravijenost, gromko zarjul tik pred zdajci in eiega ntno poknil. Vsi so mu čestitali, pomrmrali najtoplejše, zastavili smeri in startali. Med potovtinjem so se presenečene dvojice embalirale, svojci pa so jih preceiali med ?obmi. Prvič so se sprli, ko je pošla pitna voda. Iz najdljivi so lovili deževmco, kasirali !spe denarce, da bi le ne bilo kak šne kuge ali k;kote. Od časado časa so se spravili v gruče in pod toč ko razno, presteli prisotne. Štarterji so že od vsega začetka pogrešali, kakorkoli so že preštevali. Kroniko dogajanj so slovesno načeli, ko je Vprbičeva mala pripovedova la frkolinom o žehtečih problemih svoje Zij ,lki;. Stari Verb'č je obe šenjaško preminil, frkija pa je odslej spreniljala karavano v dražeči di stanci, na večer se je šele približala taborišču. Brezzobci so trudoma popustili opravke, zmajevali nad svetovno situa cijo, bezali po grmovju in se pridušali. Bili so slabi časi za karavanske ga kronista. Srnrkavci so staknili strupenega kuščarja in ga pobili s kamenjem. Ma tere so se zaradi tega hudo spraskale. Tisti dan so goloroki možje itne h mnogo opravka. Nekaj žensk je pdDegnilo v črno noč. Obup je bil na višku. Odkar je Pečanka imela videnje, so pošiljali krepke patrulje v bližnjo okolico. Poslej so bi!i tereni varni. Bogatinci so mirno spali, goli siiom aki so imovito križarili krog voglov in prikrito pobirali. Katerekrati so kakšnemu dali po prstih, ženske so se pokrižale in pogrezajoče zavzdih nile. Začele so krožiti govorice, da potujejo. Skrivnostno je tisti dan izgini lo nekaj goloritcev. Najbolj so trpeli mulci, zaradi večerne ure. Patrul jiranje so poostrili. Brezzobci so se izkazali. Na razsipnih pojedinah so se najbolj nasesali. Tokrat so prireditve bile v slavo novorojenih. Bila je izredna žetev. Najbolj so se izkazale žene bogatinov. Cez karavano se je vlekla spo kojnost. Kronisti so bili v zadregi. Otrrčad se je spet spraskala med seboj. Največ Rosla so imeli razve zanci. Nejevolja je prekipela. Pretepii so vse dninarje, ki so jih presene tili n3 njihovi bučni veselici, Ko so si opomogli od presenečenja, so poslali okrvavljene povoje vsem finim gospem. Postali so mirni in s™; nja je blagrovala njihovo spametovanje. Na samotne vrišče v oblačnih nočeh so se dokaj hitro privadili. Skupnost si je oddahnila. Mučnih zapetljajev je bilo treba, da jih je za pustila učiteljica in se protestno pridružila Verbičevi deklini. Pečano vemu mlečnozobnežu so pa naložili nekaj toplih. Pečanko so tudi kre pko potrepljali, ker je nagovoril starejšega Zelenčevega, da je med slo vesno povorko učiteljici bezal s prstom po popku Zaslužni so nekaj časa vrtali, odklej ta predrzna navada v njihovih vrstah, čez čas so opustili iskanje o izvoru pojava. Najstarejši konjederec je na sestanku zaprosil za upokojitev, krepko je argumentiral svojo nejevoljo zavoljo psov, ki se bojda sami končuje jo, ozmerjal za zaključek pasjo radost, križem pogledal in poudaril o elegičnih časih prisotnih dni, mladernu rodu pa polo?il na srce \so težo svoje kreativnosti in kulturi v odnosu da pravkar razloženega. V nadaljevanju je zvito mežikal in čakal na ugodno rešitev kompeten tnih. Neprošeni so se živčno presedali, mleli z noqami in si podpirali z rokami očesne oboke. Rešitev konjederčeve rešitve so preložili v prihodnost, zaradi nenadejane prisotnosti Verbičeve dekline in učite Ijice. Srenja se je zavila v praznično žalovanje, ker so našli gnilo truplo sta rega štarterja, ki jim je povzročal težave pri preštevanju, kakorkoli so že šteli. Oddahnili so si, čeprav je bilo nelepo od njega, da jim je delal preglavice. Obdukcija je pokazala, da so starega štarterja kavsale tudi vrane ali kakšne druge ptice in zapečatili zadevo ad acta. Tistega dne se je nekoliko premaknilo, ker so organizirali lepo prazno vanje, da bi zatrli vsakdanje tegobe. Vse se je srečno končalo, razen nekaj malih izgredov, nevrednih besed, ki so jih povzročili neznani mo titelji, katere so postavili na ključna mesta. Ključavničarji so imeli na praznovanju najbolje pripravljen program. Mali Zaletelov je fotografiral sončni zahod, nakar je priredil razstavo na javnem prostoru. Staremu je sindikat nabil odtegljaje, vsi ostali dni narji pa so bili uradno osumljeni. Zakaj strupeni kiapar? Ni bil kuščar? Je bil? Kje je bil? Kdaj? Kakšna zijalka?^Egmu skupnost? Od kdaj potovanje? V kakšno smer? V katero smerr^B katero smer? Več smeri? Kakšnih smeri? V kak šnih več smerii^feavoljo psov? Zavoijo psov? ! Zavoljo radosti? ! Či gava radost? L^pi radost? Najlepša radost? ! Je bila lepa? Je bila naj lepša? ! KolikoHt>ša? Kje je biia lepša? ! Zakaj je bila? ! Ni bila? Je bila? Zakaj je bila? Bi bila? Hudi zapletljaji? Blagi zapletijaji!! Zaple teni zapiatljaji? !!! Zapleteno? Prepleteno? Hudičevo? Hudičevo za pleteno? ! Ne hudičevo? Znosno? Do kje znosno? Neznostno? O bupno? !! Preobupno? !! Elementarno? Vedno elementarno? Včasih? !! Kdaj včasih elementarno? !! Nejevoljno? Vedno nejevoljno? ! S pri dahom? Kakšnim predahom? !! Familijarno? Fatnilijarnim prida hom? !! Osebno? Zakompleksano? ! Čigavi kompleksi? !! Kateri kom pleksi? UDaleč? Na terenu? IČigavteren? !! Čigava lokacija? !!! Prvi, drugi, prvi, drugi, prvi, 'opov/i so se postrojili v dve vrsti. Najprej so se nasmihaii drugi, so se čez čas nasrnihali bledo, so se prvi in drugi nasmihali v bogati barvni paleti, zeleno, modro preplašeno, rumeno, za vistno, nezavestno, spileptično, nnaščevalno v najpopoinejši stereo iz vedbi. Dokaj časa so stale vrste, bo!j a!i manj nemirno migotanje se je vrašča !o v eksponante, nekaterekrati se je poiastila sem in tja koga omedlevi ca. V najhujši pripeki dolgega časa so se ščipali v ritnice, prosjačili za cigarete, dokier ni izbrancu ponos stegni! pete. Vrtiljak se je zasukal za dan ali dva, preskočil kakšno leto. Bržda nekje, nenamerno, srečno in dolgo živijo. nadaljevanje s 6. strani nutku pereč. Skupina študentov opravi začetno, informativno študijo. s katero gre v inštitucije. lnformativna študija, ki je odraz začetne ideje je prikaz problema. Ta študijaje, zato da odgovorni Ijudje lahko zaslutijo problem in možnost reali /acije. Ko se vrnemo s pohodov skozi institiicije, /ačetno študijo izpopolnjujemo. Odprtost študije /agotavlja in omogoča dopolnjevanje. S končno še vedno odprto študijo stopimo pred celotno družbo. Tu se naše delo končuje. Reali zacijo prevzamejo projektantske organizacije. Pohod skozi institucije je končan. Ni v naši moči. da spreminjamo miš Ijenje odgovornih Ijudi. če si ga sami nočejo spremeniti. Iz napisanega se verjetno da razbrati nov način študija, nova področja študija in nov pojem študenta (arhitekta), kar deklarira alternativna univerza. Alternativna vloga arhi tekta je po tukaj definiranem konceptu postala odkiivanje in kritično raziskovanje, ne pa realiziranje problemov. Jože Konc ZAPIS O RAZPADU LEGALNEGA UNIVERZITETNEGA SISTEMA Pojav širajka na neki fakulteti (FNT - kemija) pomeni ra/ pad legalnega sistema. prenos kompetenc dotedaj stabilnih organov: dekanata. tajnistva. svetov. komisij itd. na skup ščino, na zboi študentov in profesorjev. Zbor je najvišja legalna in samoupravna oblika obstoja fakultet v tej fazi. Moralnost zbora ni vprašljiva, temveč je vprašljiva moral nost tistih, ki se ga (morda zaradi sramu) ne udeležijo. Izbruh štrajka ni bil slučajen, povod in vzroki pa niso spe eifični le za FNT - kemijo. Podobna situacija je tudi na drugih fakultetah. O tem nam priča lanskoletni štrajk štu dentov na BTF - agronomija. številni /bori. izredne sknp ščine in dokumenti študentov na pravni, filozofski. eko nomski fakulteti, na FAGG in na FSPN ter na akademi jah. Ce bi se vsi ti štrajki. zbori, izredne skupščine poja vile istočasno na vseh fakultetah. bi celotni sistem uni verze dejansko ra/padel. sami zbori profesorjev ter štraj kajočih študentov pa bi sc pretvorili v pravo ALTHRNA TIVNO UNIVHRZO. Ker pa je naš cilj prehodno ravno taka univerza. nioramo to stanje zavestno doseči. Sporazu mno moramo za dva tedna prekiniti delo in predavanja na fakultetah in med tem časom univerzo znova urediti. Pred tem pa bi bilo potrebno opraviti pripravljalno delo in ugotoviti prisotne naravne in strokovne tendence spreminja nja univerze. Med to delo bi spadalo ugotavljanje: 1. vrste pritist.ov na univerzo, 2. vrste novih modelov in inovacij in 3. vrste subjektov ali pobudnikov reform, medtem ko bi na najvažnejše vprašanje - cilj univerze - dala odgovor sa ma alternativna univerza. 1. Vrste pritiskov na univerzo Znotraj same univerze obstaja močan pritisk študentov v obliki nenehne kritike in verbalne odklonitve sedanjega štu dijskega sistema. Skupno jim je to: fakulteta ne izhaja iz posameznika, iz študenta pri vzdrževanju pedagoškega reži ma(sedanji drill). temveč izključno iz institucionalnega re da. Temu rečemo sakrosanktnost statutov. tajnikov itd. Zna čilnosti: močni znaki odnosov nasprotovanja med menjajo čimi se generacijami študentov in manj ali več stalnim oseb jem tajništva in profesorjev ter slabši znaki odnosov sodelo vanja. Zahtevano je, naj se študent fakulteli prilagaja mak imalno, ta pa se študentu ne prilagaja. Zaradi absolutne av toritete (strokovno in kulturna klima) odnosi tvorijo zaprto zanko - problemi so brez zunanje intervencije nerazrešljivi. Študentska organizacija kot taka ter samoupravni kanali študentov ne delujejo zaradi značilnega fakulteto-centrične ga birokratskega socialnega sistema. Partija pa je bila v glav nem le pasivna spremljevalka dogodkov oz. se je idcntifici rala z institucijami (fakultetami). Neregularne in spontane akcije študentov so dosegle svoj namen zaradi visoke stop nje občutka solidarnosti med študenti tudi zunaj posameznih fakultet in oddelkov in zaradi slabih obetov majorizacije (pre glasovanja aktivne manjšine). Aktivna manjšina artikulira prisotne tendence med študenti, pasivna večina pa jih pogo jno sprejme zaradi imanence, da se bodo stvari spremenile, kar bi dalo tudi večini možnost za aktivnejši odnos do štu Zahteva po bolj učinkoviti univerzi je najbolj splošna obli ta pritiska od zunaj ter tudi znotraj univerze. Zahteva je, nnaj diplomira čim prej in čim večje število študentov, naj ,t« zmanjša osip oziioma naj postaneta univerza in študent leje "ažurna". Toda taki ča^ovni pritisk' ne morejo biti smo hjyfni. ker vodijo le k iitilUarnim rešitvam. Prav tako je zahte |j(J, naj doktorira ali opravlja postdiplomski študij čim \OQ število kandidatov. Ta kvalitativni pritisk je čutiti zlu ft zadnjem času, ko je na univerzi treba dopolniti asisten ¦p in profesorska mesta, a ni ljudi. Obstajajo tudi pritiski Fnčne narave, ko je zahtevana večja učinkovitost univer ¦ afcde na porabljena sredstva per capita diplomirani štu lla-z l^ev^ za pomladitev učiteljskega osebja lahko štejemo l! pri\iske za učinkovitost, ker od novih in mladih ljudi \kuj«mo večjo aktivnost in zanimanje za širše probleme vega delovnega okolja. ovni pritisk se izraža v dveh smeieh: prvič, v neneh zpolnjevanju in razširjanju pojameznih disciplin ah pred ^ter učnih načrtov in v težnji za podaljšanje študija, in i l,v problemih zaposlovanja ter v razmerju med defici : ni in sufkitarnirrh poklici. frieini pritisk doživlja univerza s strani partijskih organov in nje nih komisij. zlasti na področju družboslovja. ko gre za odnos marksistične, dogmatske ali pozitivistične metode v znanosti. Druge vrste pritiski prihajajo iz nižjih organov partije, ki ta korekoč od zunaj "naskokujejo" univerzo zaradi njene dozde vne ali latentne kritičnosti do države in oblasti. Ne nazadnje smo priča idejnemu pritisku študentskega gibanja, ki skuša izoblikovati vsaj malo aktiven in konstruktiven odnos do uni verze, poleg že znane njegove neprizanesljive in splošne kriti ke vsega obstoječega. 2. Vrsta modelov in inovacij Med temi je treba ločiti globalni ali globalistični in speciali stični pristop. Za prvo je značilno: a) dolgoročno izhodišče, vizionarske napovedi, vera v znanstveno-tehnološki progres in v njegov pomen za univerzo in družbo ter vice versa; torej gre za nekakšno predvidevanje "usode" univerze, in b) struk turalno izhodišče z domnevo, da je univerza neločljivi del dru žbe oziroma okolja, da spreminjanje univerze ni mogoče brez spreminjanja družbe, to je kritičnega odnosa do nje. 1'ritncr globalnega pristopa pod a) so Te/e komisije pri CK ZKS,v katerih so ustrezno orisani vsi trenutni in prisotni pro blemi univerze - povezovanje kratkoročnega z dolgoročnim -ter /aobsežene in evidentirane vse konstruktivne ideje in po bude, teorije in ra/.iskave, rezultati in vprašanja, (skorajda ni c iii ostalo zunaj Te/). Primer globalnega in strukturalnega pristopa pi)d b) je Manifest, ki su ga izdali študentje lani ob koncu aseclbe 1'ilozofske fakultete. Čo je /a prvo značilno geslo "proces inteiektualizacije druž he"\ kar naj bi (po moj<%ni) pomenilo ustvarjanje ustreznih strokovnih elit za uspeJ.no reševanje problemov, ki so pome mbni za vse, /a drugo pa zahteva po sprostitvi in demokrati /aciji družbenih procesov, torej opozarja na probleme in na stisko, v katero so zajeti vsi. Te/o piav/aprav niti ne moremo uvrščati med modele, ker so pruiulo /alitevne v konkrctizaciji spreminjanja univerze. Njc na idejno-politična plaflorma lahko opravičuje še tako poča sno evolucijo ali stagnacijo ravno zaradi njene nevarne "real nosti' ne dejstev, tetnveč položaja, v katerem se univerza in ^estavljalci Tez nahajaio. Upoštevati moramo namreč, da so pri izdelavi Tez sodelovala oba univerzitetna komiteja (Ljub Ijana. Maribor) in da sta dokaj otipljivo artikulirala razpolože nje nemoči oz. postavila refonno nad univerzo in izven nje, zaupala sta jo znanstvenemu progresu, razvoju tehnike, kom pjnterizaciji itd. Nasprotno pa je v Manifestu pesimizeni do takšnih rešitev apriori in idejno zafundiran in je prav zaradi tega Manifest bolj zahteven, družbeno bolj aktualiziran. Ce prav se bo marsikomu zdela primerjava obeh dokumentov ne primerna, te bistvene razlike ne smemo izpustiti. Za naslednjo skupino, za specialistične pristope k spreminja nju univerze, je značilno da so manj politični, da zajemajo eno specifično področje in aspekt reforme in tako pretvorijo celoten kompleks problemov v delen oziroma politični pro blem v tehnični. Teh pristopov ne bi smeli apriori razglasiti za pozitivistične. čeprav so mnogokrat dejansko osnova za ppstopanje na mestu, temveč bi jih morali vgraditi v celotno akcijo spreminjanja univerze. Med prvimi naj omenimo projekt delovni status študenta. To vprašanje je v preteklem šolskem letu hnlo aktualiziiano na pravni fakulteti (Ciril Ribičič) in v projektu za reformo univerze Zveze študentov Jugoslavije. Medtem ko delovni ka rakter študija v glavnem ni bil zanikan, pa so močno oporeka li njegovi institucionalizaciji prek ustave in zakonov. Žal med tem časom nismo izkoristili morebitne možnosti, da bi eks perimentalno uvedli delovni status tam, kjer so za to dani po goji. Naj omenim le položaj stažistov, pomožnik asisic-i.tu. demonstratorjev in postdiplomantov na uokatei iJi takuhetdii. Pomembna so pr[zadevanja v tekočem šolskem letu na filo zofski fakulteti. Študijske inovacije dr.Vl.Schmidta in neka terih študentov imajo pedagoško-didaktični karakter. Na prvi pogled se nam te inovacije zdijo /elo aktualne in upravičene, ker sovpadajo tudi z mnogimi študentskimi zahtevami na posa meznih fakultetah v zadnjih dveh letih. Upor proti faktogra fiji. atomizaciji, zapomnjevanju, nezmožnost poglobitve, sin teze, medpredmetnega in interdisciplinarnega študija, zbega nost in odtujenost večine študentov kaže na to. da je naša u niverza dejansko le boljša srednja šola, kjer od pedagoško-didaktičnih postopkov lahko pričakujemo veliko. V bistvu pa gre za to da je treba te pomanjkljivosti preseči, ne pa jih postopoma popraviti. Naša univerza je zamudila prvi val re form evropskih univerz, kar ne moremo šteti za dobro. Inovacija o programiranem pouku dr.A.Kornhauserjeve izha ja iz silovitega širjenja znanstvene baze in nezmožnosti šole da le-to še naprej kopiči. Namesto obremenjavanja mladih z zastarelimi pojmovanji, opisovanjem in kopičenjem podat kov in skladiščenjem dejstev, ex cathedra predavanj, kjer je študent le poslušalec in pasiven objekt, namesto vsega te ga so šoli potieVmi novi temelji za posredovanje pretežno le iiovih do.,ežkov,/a probicni>ko usmeriiev, ki sili k iskanju u šitve (metoda!), za razvijanje sposobnosti logičnega mišljenja, za vzgajanje aktivnih ljudi. Seveda so tukaj tudi implikacije, ki jih avtorica kompleksneje še ne predvideva; prepletanje st rokovnih in "političnih" meril pii suiženju in posodobljanju disciplin; programiranost o/.. načiiovanje izobraževanja s ko nice znanosti nav/dol usivarja tehnologijo in strahote tekočc ga traku (glej' Scientific Management); sociahio in intelektu alno šibkejši piej izpudejo iz tehnološkega ustroja (negatlvna socialna in "pozitivna' intelektualna selekcija); splošni pog^' ji politike in demokracije - bolj aktivni in bolj neodvisni ija dje ne bodo dolgo prenašali "politične kajle" in absolutn.osfi veteranskih organizacij (ZB) ali: amerikanizacija izobrazeva nja in arnerikanizacija nemirov. Napredek v razvoju univerze ni mogoč brez napredka v razvoju politike in kulture. Govc rim o teh implikacijah, ker so se ti simptomi že jasno pokaza li, tam kjer je redkim in požrtvovalnim posamezinkom vsaj deloma uspelo programirati pouk svoje discipline. 3. Vrste pobudnikov reforme To so v prvi vrsti univerza in študentje. slovenskr- vlada, repu bliška izobi;aževalna skupnost in partija. Znotraj univerzc. kakor smo videli, obstajajo različni projek ti. toda v zadnjem letu zasledujemo tudi usmerjena reforms ka prizadevanja same univerze kot administrativne instituei je. Izrečene javne kritike zaradi neiičinkovitosti, zastarelosti, neustreznosti pedagoško-raziskovalnih postopkov in pa netni ri študentov so univerzi naprtili določeno odgovornost. To odgovornost lahko obravnavamo kot izraz obče odgovornosti v družbi, njena morala (obstojnost) je v veliki meri odvisna od splošne družbene moralne klime. Ta klima pa je bila v zadnjem času vse prej kot ustrezna za odgovorne posege v smeri refor me univerze. Z raziskovanjem o postdiplomskem študiju in o uvajanju sprejemnih izpitovje univerza odgovorila na razne kritike njene učinkovitosti. Studija o sprejemnih izpitih je pokazala, da za premajhno selekcijo ni kriva univerza, temveč je kriv naš celoten gnil in socialno nepravičen šolski oz. soci alni sistem. Da bi univerza postala učinkovita, bi menda mo rala uvesti predhodno selekcijo novincev oziroma standardi zirati input. tako da bo lahko vsaj deloma postala odgovorna za količino in kakovost diplomantov. To načelo je nam štu dentom takoj postalo dvomljivo (čeprav tudi z pedagoško-didaktičnimi izboljš wami), ker bi pornenilo, preprosto reče no, še večji pritisk v smeri drilla in v smeri peklenske mašine rije izobraževalne tekme (glej Japonsko). Velja spiošna ugo tovitev. da ima v sedanjih pogojih študijskega režima pritisk na univerzo in na fakultete za posledico povečani pritisk na študente, in to celo tudi takrat, ko piitiski prihajajo s strani samih študentov. Nemalokrat se je pokazalo, da so konkretne zahteve študentov po spremembi študijskega režima rezulti rali z mehaničnim zaostrovanjem študijskih pogojev. A rezul tati so ostali nespremenjeni. Pojem problema organizacija študija sc je pojavii v najnovej šem času, na okrogli mizi o študijski problematiki na fiiozof ski fakulteti. Takoj je bilo razvidno. da ne gre le za organiza cijo študija kot izključno pedagoško-didaktični problem aii za problem tehnologije, temveč za organizacijo študija v us troju fakultet in univerze. Univeiza v celoti, fakultete pa še posebej so močno izposta\ ljene, krhke institucije, zelo neodvisne oziroma prepuščene vplivu socialnega in političnega okoija. Eden takih vplivov je nezaželjena struktura novincev. poiem finančna odvisnost od višjih organov, strokovni, politični in kadro.ski vpii\i so vsakodnevni problemi na fakultefah. Problemi <":i/w\ja v pro storskem in v kakovostnem smislu, r''/.voj dis-ip!:n, sn zelo spolzki tereni /a naše dekane in znansiveno-pe''ago. .X in. last:iih i) -innatiu-.' (s' urov iiviln^ uhs-Mi^cijo le-teh, s čim bolj neposrednimi. demoki\.iskiini t^iik-nii ' ganizacije - postajaj« n ••"•* Taknlteie ve ^no bolj rigidiK. /• n t e vase. biiokratsko samozadostne i/.obraževalne insiiui'%'jj. 0 študentskem samoapravljanju v laki situaciji ne nioremo govoriti oziroma lahko govorimo samo o sindikalističnem ping-pongu nied mačko in mišmi. Zato po moje bojkot ali štrajk na kemiji nikakor ne pomeni "igračkanje' . kot je re kel eden od profesoi-jev. temveč je edina možna učinkovita in in moralna oblika samoupravljarija. kjer se v enem samem pro blemu pokažejo vsi drugi: kadrovski. organizacijski, prostor ski, finančni, pedagoški. didaktični. vs^ do fpsnično samou pravnih in človeških odnosov. Zaio sem /a splošni in spora/.umni širajk na vseh iakuitetah, zato sem za takšno alternativno univerzo! Literatura: Teze o idejno-poiitičnih vprašanjih .azvoja visokega šol stva v SRS Zveza komunistov Slovonije, Ljubljana, |a nuar 1972 Manifest zasedene filozotske iakuliei^ Zboinik doku mentov 70, 7 i 10 SŠ LVZ Okrogla mi/.a na.FF o letbrmi univet/e. iokoj>;> iadio Študent VisokošolsLi didakiika. urof. dr Vlado So.huiidi. Tnbu na. 6.3. 1972 Razvoj znanosa ;n ki. a i/.jDia/evaiija. .v.Koruiiau e. Tip. št. 1. ]")~/2 F| č%i:Cevanje sprciciiiiilli nienl / i \p\ no\ ili šinden o. >. (.111 *...-.¦ ). .d/.lika ...... i.¦ . v. ¦. L., ' j . I ' Torsten Husčn AIJ POTREBUJEMO ŠOLE Če se danes sprašujemo, če potrebujemo šolo, je to najmanj toliko šokantno, kot če bi se pred 100 leti spraševali, če po trebujemo cerkev. Naj bo tako ali drugače, to so se zadnjič spraševali. milo rečeno, nekonvencionalni kritiki šolstva in so, vsaj na drugi strani Atlantika, sprožili resno debato. V tej debati se je predvsem šio za to, koliko je šola kot institucija potrebna za to, da bi se odraščajoči • kar se tiče odraslih, ima mo, kot je znano, drugačne izkušnje - naučili tisto, kar potre bujejo. Ali je za to, da si mladina pridobi nekaj znanja in ve ščine nujno, da jih več let dajemo v posebne institucije, ogro mne šolske stavbe, ki so razdeljene v posebne učilnice. Ali jih lahko nadomestimo - ali dopolnjujemo - z drugačnimi re šitvami? Formalno učenj^ konvencionaJnega tipa z učite ljem - upajmo, da se v tem vsi strinjamo - ni nujno za to, da nekdo nekfrj nauči. Pred kratkim sem imel priliko spoznati in poslušati dva mor da najbolj prominentna kritika šole kot institucije, kot eta blirane ustanove, namreč Paula Goodmana in Ivana Illicha. Povabljena sta bila, da bi otvorila diskusijo "Alternatives to Compulsory Eaucation in America" (Altemative obveznemu šolanju v Ameriki) pri tem letnem kongresu, ki ga je organiziral v februarju American Education Research Association v New Cityju. Glede osebnosti in ozadja sedanje dejavnosti sta si zelo različna. Paul Goodrnan je Žid in je odrasel v New Yorku. Po izobra/bi je soeiolog, deluje kot novinar in privatni profesor s polihistorično razgledanostjo. Gospod Ulich je zrasteJ v Av striji in je katcliški duhovnik. Po vojni je prišel v Puerto Rico, kjer je bil rektor univerze. Že nekaj let vodi Cent.ro Intercultu ral de Documentacion v Guernavaci, Mehiko. Posebno se je ukvarjal s protlemi izobraževanja v deželah Latinske Ameri ke. Njegov radikalizem ga je privedel do konflikta s katoliško cerkvijo. Izvajanja obeh kritikov so bila polna improviziranih a forizmov. Pri Goodmanu so bili zaokroženi s humorjem, pri lllichu pa zaostreni z intenzitcto, ki je dala slutiti. da izražajo ne samo stil diugačne osebnosti, temveč resentimente jezuit skega (? ) šolanja. jl. Preden sem utegnil poiskati nekatera stališča obeh uvodniko v, se mi je zdelo utemeljeno vprašati, zakaj se sredi izobraže valne eksplozije sprašujemo o vrednosti formalnega šolanja. Lahko pokaiemo na najmanj dva bistvena razloga. Prvič, ob, vezno šolanje, ki ga Goodman imenuje "compulsory mis-edu cation", sev \ikii deželah širi navzgor. V deželah v razvoju so pred razpotjem, ali naj majhne resurse razdrobijo, da bi vsem otrokom dali možnost za nekajletno osnovno šolanje. V razvitih deželah pa se morajo najstniki, ki so se veliko nau čili prej pri skupnem delu z odraslimi, podvreči podaljšani vlogi otroka, s tem da hodijo v šolo, ki bo za veliko večino trajaja več kot do IS.leta. Problemi v deželah v razvoju so ve lik osip ("dropouf ) učencev, v razvitih deželah pa disciplin ski in mladinski problemi. Drugič, povečevanje stroškov je bilo spektakularno. Stroški so \\d Jeto in na učenca - zlasti na višjih stopnjah, kjer se je v večini razvitih dežel z dolgoletnim šolanjem (ZDA, Kanada, Švedska) pojavila velika eksplozija učencev - poskočili za cca 150—200% in več. V pokrajini Ontario, kjer ima razvoj sred njega in visokega šolstva veliko podobnosti s Švedsko, je bil proračun za izobraževanje, računano v tekočih cenah, od le ta 1955 naprej povečan za 1500%. V stanju, ko se krivulja stroškov približuje zgornji meji zmogljivosti, se mnogi začc njajo spraševati.če so ti institucionalni.okviri šole ustrezni, zlasti na srednji' stopnji. Ali npr. lahko dosežemo zaželeno po klicno izobrazbo z bistveno manj stroški zunaj, v praksi, na mesto v dragih poklicnih šolah? Hitro rastoči stroški so po stavili pod vprašaj tudi kvaliteto teh "proizvodov' , ki jih si stem izobražuje. Paul Goodm a.n , pisatelj provokativne knjige "Com pulsory Mis-Education' je v New Yorku začel diskusijo, s tem da je postavil vprašanje: Ali naj se šola revitalizira ali naj se poruši? Njegov nič manj provokativen odgovor je bil: Alternativa k temu, da naredimo nekaj, je, da nič ne nare dimo. Goodmanovcfglavno stališče o šoli kot pedagoški usta novi je, da sili učcnce , da doživlja in opisuje življenje na ume ten način. Šola npr. izbriše naravni način doživljanjav/.roka in posledice in otrok se ga je prisiljen ponovnp naučiti v umet ni situaciji. Šola posveča veliko časa in sili samo k temu, da predvsem nauči biti učenec, kar pa otežkoča naravni pristop in razumevanje življenja. Otrok se nauči ustrezati tej pričako vani vlogi, da je ubogljiv in sprejemljiv, da se navzame nekih ritualov, določenega žargona, posebno tistega verbalnega žar gona, ki ga potrebuje za izpite in dobre ocene. Ivan Ilich je rekel o šoli, da kot "etablirana' ustanova "uzur pira in monopolizira" pravico vzgajati in izobraževati in čigar dejavnost teži k temu, da "zavaja in sili' mladino, da so po trošnjki in sredstva za proizvajanje po specifikacijah vodilni. Predstavniki establismenta so dosegli, da družba in delovno o kolje akceptira samo take vrste obnašanja, ki se je izoblikova lo pod rokarni poklicnih pedagogov. Povrhu vsega tega je v zad njih letih pedagoško raziskovanje poskušalo postaviti to v si stem in ustvariti iz tega tehnično popoln mehanizem. Prebrati vse učene nasJove in programe za kongres, je vzkliknil lllich, je podobno kot potovati po močvirju pornografrje oblasti. Ne nazadnje, tehnologija pouka je sredstvo v rokah Velikih Bratov zato da perfektno obvJadajo tiste, ki prihajajo iz (šolskega) si stema. Mehanizem dobavlja gotove produkte z legitimacijo pe dagoške kontrole konzumentom v prijetnih in standardnih o vitkih. Njegova efektnost je kot rečeno postala še večja s po močjo pedagoških raziskav, ki skušajo optimizirati ta proces v danern okviru vrednost, o katerem pa se ne sprašujejo. Šolske stene čedalje bolj premikajo proti mejam sveta, celo življenja. Postajajo vseobsegajoča super-maternica, pravcata Alma matei. Ko v naših časih toliko govorimo o človeških pravicah, bi morali med pravice vključiti ludi to, da ni treba hoditi v šolo. "We need protection against the obii, Oba, Gocv dman in Illich, menita, da šola odreže mladino od smiselnih praktičnih aktivnosti. Solski predmeti, je dejal ii irch, mi dajejo enak nostalgičen občutek, kot če gledam pred mete v muzeju. Med diskusijo, ki je sledila, je vprašal nekoliko pretresen pe dagog, če šola kljub vsemu le je potrebna za socializacijo mla dih. MJadi se lahko uvedejo v družbo po drugih poteh, med drugim s pomočjo delovnih skupin, je odgovoril Goodman, ki sicer ni mogel nuditi nobenih alternativ. Zakaj bi bilo potrebno odsedeti 1000 ali več ur na leto v šoli, kar je po navadi pri mer povsod na svetu, je odgovoril Illich. Mladi postanejo s tem čisto pre-socializirani. Zakaj bi se moja vrednost določe vala po tem, koliko se mi je posrečilo dokumentirati, da sem vsrkal med tem sedenjem, kako ritualiziran sem uspel postati. Testi, spričevala in izpiti se uporabljajo, da dajo navidezno ra cionalne motive za neuspehe, za ponavljanje in osip. Kako se je moglo zgoditi, je končal Illich s svojo dolgo vrsto zlobnih aforizmov, da štejejo, da je učenje na neki način več vredno, če je posledica planiranega procesa, kot če poteka v naravnih pogojih. Tretji kritik, ekonomist Kenneth Boulding, je bil tudi povab ljen na kongres, da bi predaval. Za temo je izbral:"Sistem izobraževanje kot m o ž e n patološki sektor ameriške eko nomije". Bouldingje za uvod povedal, da je šola tisto, ki pre prečuje pridobivanje praktičnih izkušenj in da je znanje ti sto, kar potrebuješ za opravljanje izpitov in testov. Poleg te ga pa deluje šola kot otroško varstvo. Pedagogi tako izpolnju jejo enako nalogo kot pometači cest: vzdržujejo čiste ceste (brez odpadkov) vsaj med šolskim časom! Med vse umetno, kar je šola ustvarila, spada predvsem vera v spričevala in diplome. Delodajalci ne verjameio več v resnič ne sposobnosti tistih, ki iščejo delo, ampak gledajo samo na . to, kakšne vrste šolo so absolvirali. Kot izhaja iz zgoraj povedanega, je 4000 pedagogov moralo marsikaj slišati. Ploskali so dolgi vrsti žaljivih strupenosti prav tako entuziastično - ali z občutkom krivde, kar je v tej zvezi bila morda ista stvar - kot avditorij progresivnih liberal cev (po amerikanskem vzorcu), ko jih biča takoimenovan upo rniški črnec, zato ker niso dovolj upoštevali črnce. Ko so IlJi cha nazadnje spraševali, kaj misli o vrednosti pedagoških razi skav, je prišel odgovor pristotnim raziskovalcem hitro kot udarec z bičem: Kaj je lahko bolj nesmiselno kot raziskova nje nesmiselnega? / x T JF MM W 4 (Utbildriingstidmhgeii, 4/^f) - PROBLEMI, Kl SE POJA VLJAJO PRI STUDIJU 1N VZPOREDNO Z NJIM VPRVEM LETNIKU 1. Študentje pnega letnika $e pritožujejo nadpreclavanji. Nekatera predavanja so n$pripravljena, predavatelji berejo in prepisujejo na tcbloz lisika, ponekod pa so oredavanja zre ducirana na golo naštevanj&ifejstev, kar pa študentom ne o mogoča šit^ega ipogiecfa v sr.cv, ka/ še/e pogfobitve. 2. Študij matem.itiks je pisnatrpan. Zaradi zaostanka z ma tematiko I štqdent/e poshjfajo del te snovi v dn:gem sernestr u. Ker/e polag tvgs ne!<¦-.! Jr'oredavsnj tud/ cdpvijio, bo za ma tematiko !l ostnlo ssn estra; io pre'd$iav!ja hudo ob remenitev za študenic. ¦..-.- = .,.,:^iika ie cden o$novn,h predme tov in je ta utrditev njene $hov; potrebno ve* časa. 3 Za mehaniko \e pc i/rrvkr: tn uro prvdavaij ;n dve uri vaj. Stidaj pa je obojt združeno, iakc da je pravzaprav pet ur pre di'vanj. Tn je npr'vomnn \filiko in preveč, čc opmislimo. da jt Z3 maiemntiko in osnove elektrotehnike, ki sta neobhodno potrebni za nadaf/n/e ražiimevanje predmetov vvis/ifrtetni kih, določeno sarno po štiri ure predavan/. '-MM§. 4. Pri mehaniki I morajo študent/e vsak taden sproti izdelova ti programe, karže tako preobremenjenim študentom vzam& precej časa. Zaradi te obremenitve trpijo osnovni predmeti, še zlasti pa matematika, kjer je stanje dovo/i Khtično. 5. Pri vajah je premaio skupm oziroma je pri eni skupini pre veliko število študentoti. To povzroča latentnv selekcijo, sa/ mnogo študentov raje neobiskuje vaj, kot da bi se trlj v pre davalnicah. Pri tem se tavcriamo, da fakuiteta nima dovolj prostorov, vendar bi se z ~\&Č asistenti dato urediti manjše sku pine, še posebej pa, potem ko bo dograjeno novo krito fakul tete. (...) ___ W 6. PotrebovaU bi čitalnico za študente; urnik je zeto razkosan in je med urami pogosto rnnogo jaiovega čakanja. Ta čas bi labko študentje koristno izrabili v čitalnici, kjer b: se priprav^ Ijali za ure. Tako pa jim preostane BIFE, za katerega sodi mo, da, tak kotje, ne spada na fakulteto, saj posluje kot gosti šče, ne pa kot interna okrepčevalnica, ki bi bila dostopna tu di študentskernu žepu 7. Za vse predavane predmate n: moč najii /n&rature, tisia k: paje, ye predraga. Za predmete, kjer učbenikov ni, sodimo, da bi bilo potrebno, pred vsakim predavan/em razmnožiti sn ov, ki bo predavsna, podobno kot to dala/o pri nekaterih os nos/nlb predmetib na FNT. Fakuitetna knjižnica bi morain naročiti večfe šievilo učbeni kov in zbirk nnlog zv osnovne predmate, saj teh ves čbs pri manjkuje in jib zaradi velikega števiia študentov ni moč dobi ti niti v NUK nitiv CTK. Svet študentov prvega letnika EF° Ljubljana, 29.111, 1972 rElELVIZUABlEFlRA Ob ustaškem atentatu najugoslovansko potovalno agencijo "Vugotours" na Švgdskem 29.3. je ijubljanska televizija >ste ga dne v večernem dnevniku ob 20.uri predvajala telefonsko poročiio izrednega dopisnika \z Stockholma Dušana Vrtovca. Vse to bi bilo čisto normalno, če bi se ne isti večer okrog 19.ure pojavil taisti DušanVrtovec na oddelku za arhitekturo. Verjetno je tega dne še kdo drug imei privid, da ga je srečal. Vprašujem se, če pri tem nimajo vmes prstov spet itsti pore dni NLP. Ker sicer je maio verjetno, da bi se ista oseba poja viia v dvgb tako oddaljenih mestih istočasno. Ovc možnosti sta: ali sta dva Dušana Vrtovca ali pa tetevizija blefira. Ver jetnejsa je druga možnost. Zopet nam je naša tetevizija poka zala svoj orvvellovski značaj. Ob tem nima več smisla ponav Ijati tiste pesmice o dezinformacijah, zavajanju mnoiic, po tvarjanju resnice, btefiranju... TV. ..__......,_. . Izvršni odbor SŠ - ne polemika ne zajebancija Skoraj žalostno je tako. Ko se ti namreč v fastni hiši fastn: ijudje posirje/o na tla. Tribuna je porabi/a dokaj tiskarskega črnila, kp je napada la razne politične turistične izlete, seminarje-oddihe-nagra der elitistična zborovanja in bakanalije ipd. Ampak, tova riši, to so delale strukture, ne pa rni, pošteni, čisti, edinizve iičani branilci revoiucionarnega asketizma (Itd,. ;td). Najbrž /e, seveda, >zvršni odbor ravno taka struktura, le em baiaža je za odtenek različna - ni (toliko) kfavat, *ahko imaš noge na mizi, pa pijanci tudi smejo spati na sejah (če). In ravno ta embaiaža natn vpihne ščepec peska v oči, da ne vi dimo čisto tako koi popre/. Gre za seminar, ki ga je organiziraf 10 v Ddenjskih topli cab {?) 18. in 19/3 1972, Beseda naj bi lekla o problemih študentske organizacije, o študentskem gibanju in reformi univerze. Udeležba je biia, razprave obširne. Pa ni, da bi sedaj govorili o tem; raztog za taksne "politične'' počitnica naj bi bil, vsaj po neuradnih virih, v tem da se podobnega seminarja, če bi bil na primer v Ljubljani, ne bi udeležilo zadovoljivo število študentskih aktivistov. S tem seveda, če priznamo ali ne, pri. sta/amo oz. pristajajo na nezadostnost Skupnosti studentov j| bolje rečeno njeno samozadostnost. Zakaj, če se v porazni situaciji in krizi študentskega gibanja, študentske organizaci>**\\ in zavesti študentov samih ne more na lastno pobudo zbrat jujlf skupina študentov in predebatirati položaj, ne da bi jim za to obljubljali pogače in vina, potem to očitno pomeni, da nihče resnično ne čutipotrebe po kakršnikoli študentskicri ganizaciji, >n logičen sklep iz vsega tega je ¦ ukinimo orgsni zacijo: z oglasom poišcirr.o birokrata, ki bo za določeno vsoto denarja, opravfjal formalne posie za 12 tisoč Ijub/jan skih študentov in v njih imenu, ki jih nič nezamma, H ne potrebujejo svoje organizaci/e, ki hočejo le in samo sfojo Ijubo diplomo. Kot rečeno - ne polemika ne zajebancija, le blagi oM po i onaniranju. BC